(1)

V skladu s členom 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) mora Unija pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti upoštevati zahteve, ki so povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanjem ustrezne socialne zaščite, bojem proti socialni izključenosti in visoko stopnjo izobraževanja in usposabljanja ter varovanjem človekovega zdravja. Poleg tega in kot je določeno v členu 11 PDEU, morajo biti zahteve varstva okolja vključene v opredelitve in izvajanje politik in dejavnosti Unije, zlasti zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja.

(2)

Člena 120 in 121 PDEU določata, da države članice vodijo svoje ekonomske politike tako, da bi prispevale k doseganju ciljev Unije, in v okviru širših smernic, ki jih oblikuje Svet. Zato je usklajevanje ekonomskih politik držav članic zadeva skupnega pomena.

(3)

V več državah članicah so potekali in še vedno potekajo procesi prilagajanja za odpravo makroekonomskih neravnotežij, nakopičenih v preteklosti, številne države članice pa se soočajo z izzivom nizke potencialne rasti. Unija je izvajanje strukturnih reform opredelila kot eno od svojih političnih prioritet za usmeritev okrevanja na trajnostno pot, sprostitev potenciala za rast za okrepitev zmogljivosti za prilagoditev ter podporo procesu konvergence.

(4)

Reforme so po svoji naravi zapleteni procesi, ki zahtevajo celovito verigo visokospecializiranega znanja in spretnosti ter dolgoročno vizijo. Obravnavanje strukturnih reform na različnih področjih javnih politik pomeni izziv, saj je pogosto potreben čas, da se pokaže njihov vpliv. Zato sta pravočasno in učinkovito oblikovanje in izvajanje bistvenega pomena tako za gospodarstva, ki jih je prizadela kriza, kot za strukturno šibka gospodarstva. V okviru tega je bila podpora Unije v obliki tehnične pomoči pomembna pri podpiranju ekonomskega prilagajanja Grčije in Cipra v zadnjih nekaj letih. Za uspešno izvajanje strukturnih reform je zelo pomembno, da se odgovornost zanje prevzame na terenu.

(5)

Države članice lahko izkoristijo podporo pri obravnavanju izzivov v zasnovi in izvajanju strukturnih reform, ki podpirajo rast, v skladu z gospodarskimi in socialnimi cilji Unije. Ti izzivi bi lahko bili odvisni od različnih dejavnikov, kot so omejena upravna in institucionalna zmogljivost ter tudi neustrezna uporaba in izvajanje prava Unije.

(6)

Unija ima precejšnje izkušnje z zagotavljanjem specifične podpore nacionalnim upravam in drugim organom držav članic na področju krepitve zmogljivosti in podobnih ukrepov v določenih sektorjih (npr. obdavčitev, carina ter pomoč za mala in srednja podjetja) in pri izvajanju kohezijske politike. Izkušnje, ki si jih je pridobila Unija pri zagotavljanju pomoči nacionalnim organom pri izvajanju reform, bi bilo treba uporabiti za povečanje zmogljivosti Unije za zagotavljanje podpore državam članicam. Za zagotavljanje podpore državam članicam, ki izvajajo reforme za spodbujanje rasti in zaprosijo za pomoč Unije na tem področju, je potrebno celovito in integrirano ukrepanje.

(7)

Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča (19/2015) z naslovom „Za izboljšanje zagotavljanja tehnične pomoči Grčiji bo treba posvetiti več pozornosti rezultatom“ vsebuje koristna priporočila za zagotavljanje tehnične pomoči Komisije državam članicam. Ta priporočila je treba upoštevati pri izvajanju podpore v okviru te uredbe.

(8)

Glede na to je treba uvesti program za podporo strukturnim reformam (v nadaljnjem besedilu: program), katerega cilj bo krepitev zmogljivosti držav članic za pripravo in izvajanje upravnih in strukturnih reform, ki spodbujajo rast, vključno s pomočjo za uspešno in učinkovito uporabo skladov Unije. Namen programa je prispevati k doseganju skupnih ciljev za podporo gospodarskemu okrevanju, koheziji in ustvarjanju delovnih mest, povečanju konkurenčnosti in produktivnosti Evrope in spodbujanju naložb v realno gospodarstvo. To bi tudi prispevalo k boljšemu odzivu na gospodarske in socialne izzive pri doseganju visoke ravni socialnega varstva kakor tudi visokokakovostnih zdravstvenih in izobraževalnih storitev in v boju proti revščini in socialni izključenosti.

(9)

Komisija bi morala podporo v okviru programa zagotoviti na prošnjo države članice, in sicer na področjih, povezanih s kohezijo, konkurenčnostjo, produktivnostjo, inovacijami, pametno, trajnostno in vključujočo rastjo, delovnimi mesti in naložbami, kot so proračun in obdavčitev, javne storitve, institucionalne in upravne reforme, pravosodje, boj proti goljufijam, korupciji, pranju denarja in davčnim utajam, poslovno okolje, razvoj zasebnega sektorja, konkurenca, javna naročila, javna udeležba v podjetjih, postopki privatizacije, dostop do financiranja, politike za finančni sektor, trgovina, trajnostni razvoj, izobraževanje in usposabljanje, politike trga dela, javno zdravje, azilna in migracijska politika, kmetijstvo, razvoj podeželja ter ribištvo.

(10)

Države članice bi morale imeti možnost, da Komisijo zaprosijo za podporo iz programa v zvezi z izvajanjem reform v okviru procesa ekonomskega upravljanja, zlasti priporočil za posamezne države v okviru evropskega semestra, ukrepi v zvezi z izvajanjem prava Unije ter v zvezi z izvajanjem programov za ekonomsko prilagoditev. Prav tako bi morale imeti možnost, da zaprosijo za podporo v zvezi z reformami, ki jih izvajajo na lastno pobudo, da bi dosegle kohezijo, naložbe, trajnostno rast, ustvarjanje novih delovnih mest in konkurenčnost. Komisija bi lahko pripravila smernice v zvezi z glavnimi elementi zahtevka za podporo.

(11)

Komisija bi morala na podlagi dialoga z državo članico, tudi v okviru evropskega semestra, in ob upoštevanju načel preglednosti, enakega obravnavanja in dobrega finančnega poslovodenja preučiti zahtevek in določiti podporo, ki naj se zagotovi, na podlagi nujnosti, širine in globine ugotovljenih problemov, potreb po podpori na zadevnih področjih politike, analize socialno-ekonomskih kazalnikov in splošne upravne zmogljivosti države članice. Komisija bi se morala na podlagi te analize in ob upoštevanju obstoječih ukrepov in dejavnosti, financiranih iz skladov ali programov Unije, z zadevno državo članico v okviru načrta za sodelovanje in podporo dogovoriti o prednostnih področjih za podporo, ciljih, okvirnem časovnem razporedu, obsegu podpornih ukrepov, ki naj se zagotovijo, ter o oceni skupnega finančnega prispevka za tako podporo.

(12)

Tudi zaradi preglednosti bi morala Komisija, pod pogoji iz te uredbe, Evropskemu parlamentu in Svetu zagotoviti načrte za sodelovanje in podporo.

(13)

Komisija bi morala imeti možnost, da s privolitvijo države članice, ki želi prejeti podporo, zagotovi podporo v sodelovanju z evropskimi in mednarodnimi organizacijami ali drugimi državami članicami, ki so privolile, da delujejo kot partnerke pri reformi. Država članica, ki želi prejeti podporo, bi morala imeti možnost, da za specifično področje ali področja podpore sklene partnerstvo z eno ali več državami članicami kot partnerkami pri reformi, ki pomagajo oblikovati strategijo, načrte reform, visokokakovostno pomoč ali nadzirati izvajanje strategije in projektov. Medtem ko je za reforme odgovorna država članica, ki želi prejeti podporo, bi morali partnerji pri reformi ali druge države članice ali vsi, ki zagotavljajo podporo, imeti možnost, da prispevajo k uspešni izvedbi programa.

(14)

V sporočilih Komisije z dne 19. oktobra 2010 z naslovom „Pregled proračuna EU“ in z dne 29. junija 2011 z naslovom „Proračun za strategijo Evropa 2020“ je poudarjen pomen osredotočanja financiranja na dejavnosti in ukrepe, ki imajo očitno evropsko dodano vrednostjo, tj. kadar posredovanje Unije lahko prinese dodatno vrednost v primerjavi s samostojnim ukrepanjem držav članic. Ob upoštevanju tega naj bi podporni ukrepi in dejavnosti, ki se izvajajo v okviru programa, zagotovili dopolnjevanje in sinergijo z drugimi programi in politikami po potrebi na regionalni, nacionalni ravni, ravni Unije in mednarodni ravni. Ukrepi in dejavnosti v okviru programa bi morali omogočiti oblikovanje in izvajanje rešitev na ustrezni ravni za nacionalne izzive, ki vplivajo na čezmejne izzive ali na izzive v celotni Uniji, in bi lahko prispevali k socialni, ekonomski in teritorialni koheziji. Poleg tega bi morali ukrepi in dejavnosti v okviru programa prispevati k doseganju usklajenega in skladnega izvajanja prava Unije. Poleg tega bi morali prispevati tudi k nadaljnjemu razvoju zaupanja in spodbujati sodelovanje s Komisijo in med državami članicami. Poleg tega Unija lažje kot države članice zagotovi platformo za zagotavljanje in izmenjavo dobrih praks med enakovrednimi partnerji ter za mobilizacijo strokovnega znanja.

(15)

Določiti je treba finančna sredstva za program za obdobje, usklajeno s trajanjem večletnega finančnega okvira iz Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 (4).

(16)

Finančna sredstva programa bi morala tvoriti finančna sredstva, odšteta od dodelitev za tehnično pomoč na pobudo Komisije na podlagi uredb (EU) št. 1303/2013 (5) in (EU) št. 1305/2013 (6) Evropskega parlamenta in Sveta. Da bi omogočili tak odbitek za ta program in brez poseganja v morebitne prihodnje predloge, je treba navedeni uredbi spremeniti.

(17)

Ta uredba za celotno obdobje trajanja programa določa finančna sredstva, ki za Evropski parlament in Svet pomenijo prednostni referenčni znesek v letnem proračunskem postopku v smislu točke 17 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju (7). Financiranje programa s prenosom dodelitev za tehnično pomoč na pobudo Komisije se v okviru uredb (EU) št. 1303/2013 in 1305/2013 lahko obravnava samo kot enkratna rešitev in ne bi smelo predstavljati precedensa za financiranje prihodnjih pobud.

(18)

Države članice, ki zaprosijo za podporo, bi morale imeti možnost, da k finančnim sredstvom programa prostovoljno prispevajo dodatna sredstva. Trenutno Uredba (EU) št. 1303/2013 omejuje možnost prenosa virov, dodeljenih za tehnično pomoč na pobudo države članice, na tiste države članice, ki se soočajo z začasnimi proračunskimi težavami. Uredbo (EU) št. 1303/2013 bi bilo zato treba spremeniti, da se vsem državam članicam omogoči, da finančno sodelujejo pri programu. Sredstva, ki se prenesejo v proračun Unije, bi bilo treba uporabiti za podporo ukrepom, ki prispevajo k pametni, trajnostni in vključujoči rasti v zadevnih državah članicah.

(19)

To uredbo bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (8) (v nadaljnjem besedilu: finančna uredba). Komisija bi morala zato sprejeti letne delovne programe in o tem obvestiti Evropski parlament in Svet. Letni delovni programi bi morali določiti ukrepe za njihovo izvajanje v skladu s splošnimi in specifičnimi cilji programa, merila za izbiro in dodelitev nepovratnih sredstev ter druge zahtevane elemente.

(20)

Glede na pomen podpore prizadevanjem držav članic pri uresničevanju in izvajanju strukturnih, institucionalnih in upravnih reform je treba omogočiti stopnjo sofinanciranja za nepovratna sredstva v višini do100 % upravičenih stroškov, da bi se dosegli cilji programa, hkrati pa zagotoviti spoštovanje načel sofinanciranja in neprofitnosti.

(21)

Komisija bi morala imeti možnost, da v nepredvidenih in ustrezno utemeljenih nujnih okoliščinah, ki terjajo takojšnje ukrepanje, kot so resne motnje v gospodarstvu ali pomembne okoliščine, ki resno vplivajo na gospodarske in socialne razmere v državi članici ter nad katerimi država članica nima nikakršnega nadzora, na zahtevo države članice, ki želi prejeti podporo, sprejme posebne ukrepe za omejen delež letnega delovnega programa in za omejen čas do največ šest mesecev v skladu s cilji in ukrepi, upravičenimi v okviru programa, za podporo nacionalnim organom pri reševanju teh nujnih potreb.

(22)

Da bi zagotovili učinkovito in usklajeno dodeljevanje sredstev iz proračuna Unije in upoštevanje načela dobrega finančnega poslovodenja, bi morali ukrepi v okviru tega programa dopolnjevati in nadgrajevati obstoječe programe Unije, hkrati pa bi se moralo preprečiti dvojno financiranje istih odhodkov. Zlasti bi morali Komisija in zadevna država članica v skladu s svojimi pristojnostmi na ravni Unije in države članice v vseh fazah postopka zagotoviti učinkovito usklajevanje, da se zagotovi skladnost, dopolnjevanje in sinergija virov financiranja, ki podpira ukrepe v zadevnih državah članicah s tesnimi povezavami s programom, zlasti z ukrepi, ki se financirajo iz skladov in programov Unije v državah članicah. Komisija bi si morala kar najbolj prizadevati za zagotovitev dopolnjevanja in sinergije s podporo, ki jo zagotavljajo ustrezne mednarodne organizacije.

(23)

Finančne interese Unije bi bilo treba v celotnem ciklu odhodkov zaščititi s sorazmernimi ukrepi, ki vključujejo preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje nepravilnosti, povračilo izgubljenih, neupravičeno izplačanih ali nepravilno porabljenih sredstev ter po potrebi upravne in denarne kazni.

(24)

Za lažje ocenjevanje programa bi bilo treba že na samem začetku vzpostaviti ustrezen, pregleden okvir za spremljanje izvajanja ukrepov in rezultatov programa. Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti letno poročilo o spremljanju izvajanja programa, vključno z informacijami o zahtevkih za podporo, ki so jih vložile države članice, o analizi uporabe meril za ocenjevanje zahtevkov o podpori, načrtih za sodelovanje in podporo, sodelovanju partnerjev pri reformi ter o sprejetih posebnih ukrepih. Pripraviti bi bilo treba neodvisno vmesno oceno uresničevanja ciljev programa, njegove učinkovite uporabe virov in dodane vrednosti na evropski ravni. Poleg tega bi morali biti v neodvisni naknadni oceni zajeti dolgoročni učinki in posledice programa za trajnost. Navedeni oceni bi morali temeljiti na kazalnikih, ki merijo učinke programa.

(25)

Da bi se seznam kazalnikov, ki merijo doseganje ciljev programa, prilagodil ob upoštevanju izkušenj iz izvajanja programa, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte glede spremembe tega seznama. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (9). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(26)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe kar zadeva sprejetje letnih delovnih programov, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila.

(27)

Ker cilja te uredbe, in sicer prispevati k institucionalnim, upravnim in strukturnim reformam v državah članicah z zagotavljanjem podpore nacionalnim organom, kot so opredeljeni v tej uredbi, za ukrepe, namenjene reformiranju institucij, upravljanja, uprave ter gospodarskega in socialnega sektorja, tudi prek pomoči za uspešno, pregledno in učinkovito uporabo skladov Unije, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja, saj mora biti obseg podpore določen v dogovoru z zadevno državo članico.

(28)

Da bi se omogočila takojšnja uporaba ukrepov iz te uredbe, bi ta uredba morala začeti veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije –

(1)

„država članica upravičenka“ pomeni državo članico, ki prejme podporo Unije v okviru programa;

(2)

„skladi Unije“ pomeni evropske strukturne in investicijske sklade iz člena 1 Uredbe (EU) št. 1303/2013, Sklad za evropsko pomoč najbolj ogroženim, ustanovljen z Uredbo (EU) št. 223/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (10), Sklad za azil, migracije in vključevanje, vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 516/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (11), instrument za finančno podporo na področju policijskega sodelovanja, preprečevanja kriminala in boja proti njemu ter obvladovanja kriz v okviru Sklada za notranjo varnost, vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 513/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (12), in instrument za finančno podporo na področju zunanjih meja in vizumov v okviru Sklada za notranjo varnost, vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 515/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (13);

(3)

„nacionalni organ“ pomeni enega ali več nacionalnih organov, vključno z organi na regionalni in lokalni ravni, ki sodelujejo v partnerskem duhu v skladu z institucionalnim in pravnim okvirom države članice;

(4)

„mednarodna organizacija“ pomeni mednarodno organizacijo v javnem sektorju, ustanovljeno z mednarodnim sporazumom, kakor tudi specializirane agencije, ki jih je ustanovila takšna organizacija, v smislu točke (c)(ii) člena 58(1) finančne uredbe; organizacije, primerljive z mednarodno organizacijo, se v skladu s finančno uredbo štejejo za mednarodne organizacije;

(5)

„evropske organizacije“ pomeni Evropsko investicijsko banko in Evropski investicijski sklad, kot sta navedena v točki (c)(iii) člena 58(1) finančne uredbe.

(a)

strokovno znanje v zvezi s svetovanjem glede politik, spremembo politik, oblikovanjem strategij in načrtov reform, kakor tudi z zakonodajnimi, institucionalnimi, strukturnimi in upravnimi reformami;

(b)

zagotavljanje strokovnjakov, vključno z rezidenčnimi, za krajše ali daljše obdobje za opravljanje nalog na specifičnih področjih ali izvajanje operativnih dejavnosti, po potrebi s tolmačenjem, prevajanjem in podporo za sodelovanje, upravno pomočjo ter infrastrukturo in opremo;

(c)

krepitev institucionalne, upravne ali sektorske zmogljivosti ter povezane podporne ukrepe na vseh ravneh upravljanja, ki po potrebi prispevajo tudi k opolnomočenju civilne družbe, zlasti:

(d)

zbiranje podatkov in statistik, razvijanje skupnih metodologij in po potrebi kazalnikov ali referenčnih meril;

(e)

organizacija lokalne operativne podpore na področjih, kot so azil, migracije in mejni nadzor;

(f)

krepitev informacijskih zmogljivosti: strokovno znanje, povezano z razvojem, vzdrževanjem, delovanjem ter nadzorom kakovosti informacijske infrastrukture in aplikacij, potrebnih za izvajanje ustreznih reform, kakor tudi strokovno znanje, povezano s programi, usmerjenimi v digitalizacijo javnih storitev;

(g)

študije, raziskave, analize in ankete, ocenjevanja in ocene učinka ter priprava in objava navodil, poročil in učnega materiala;

(h)

komunikacijski projekti, učenje, sodelovanje, ozaveščanje, dejavnosti razširjanja in izmenjava dobrih praks; organizacija kampanj ozaveščanja in informiranja, medijskih kampanj in dogodkov, vključno z institucionalnim komuniciranjem in komuniciranjem prek družabnih omrežij, kadar je to ustrezno;

(i)

zbiranje in objava materialov zaradi širjenja informacij in rezultatov programa, tudi prek razvoja, upravljanja in vzdrževanja sistemov in orodij, ki temeljijo na informacijskih in komunikacijskih tehnologijah;

(j)

kakršna koli druga ustrezna dejavnost, ki podpira splošne in specifične cilje iz členov 4 in 5.

1.

člen 25 se spremeni:

2.

točka (l) tretjega pododstavka člena 58(1) se nadomesti z naslednjim:

3.

v členu 91 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

(1)

Unija prispeva k zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov in k njihovi umestitvi v središče notranjega trga s tem da podpira in dopolnjuje politike držav članic pri zagotavljanju, da lahko državljani v celoti uživajo koristi notranjega trga ter da so pri tem njihovi pravni in ekonomski interesi ustrezno obravnavani in zaščiteni. Dobro delujoč in verodostojen sektor finančnih storitev je ključni element notranjega trga in njegovih čezmejnih zmogljivosti. Zahteva stabilen okvir za regulacijo in nadzor, ki hkrati zagotavlja finančno stabilnost in podpira trajnostno gospodarstvo. Obenem bi moral dobro delujoč in verodostojen sektor finančnih storitev zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov in drugih končnih uporabnikov finančnih storitev, vključno z malimi vlagatelji, varčevalci, imetniki zavarovalnih polic, člani in upravičenci pokojninskih skladov, posameznimi delničarji, posojilojemalci ter malimi in srednjimi podjetji.

(2)

Od leta 2007 je bilo zaupanje končnih uporabnikov finančnih storitev, zlasti potrošnikov, omajano zaradi finančne in gospodarske krize. Da bi se povrnilo njihovo zaupanje v trdnost finančnega sektorja in da bi se prispevalo k njegovim dobrim praksam, je torej pomembno povečati dejavno udeležbo in vključevanje potrošnikov in drugih končnih uporabnikov finančnih storitev, vključno z malimi vlagatelji, varčevalci, imetniki zavarovalnih polic, člani in upravičenci pokojninskih skladov, posameznimi delničarji, posojilojemalci ter malimi in srednjimi podjetji, kakor tudi deležnikov, ki zastopajo njihove interese, v oblikovanje politike v Uniji ter oblikovanje druge ustrezne večstranske politike v finančnem sektorju.

(3)

Za dosego teh ciljev je na pobudo več poslanskih skupin Evropskega parlamenta Komisija konec leta 2011 začela pilotni projekt, namenjen zagotavljanju nepovratnih sredstev, da bi podprli razvoj središča finančnega strokovnega znanja za potrošnike, druge končne uporabnike in deležnike, ki zastopajo njihove interese, da bi okrepili njihovo zmožnost sodelovanja pri oblikovanju politike Unije na področju finančnih storitev ter spodbudili razvoj odpornega bančnega sistema. Glavni cilji politike so bili, da bi se oblikovalcem politike Unije pri začetku pripravljanja novega prava Unije zagotovila stališča, ki niso stališča strokovnjakov v finančnem sektorju, zagotoviti, da bi pravo Unije odražalo interesi potrošnikov in drugih končnih uporabnikov finančnih storitev, zagotoviti, da bi bila širša javnost bolje obveščena o tekočih vprašanjih v okviru regulacije finančnega sektorja, s čimer bi se povečala finančna pismenost, in zagotoviti, da bi se okrepilo dejavno sodelovanje potrošnikov in drugih končnih uporabnikov finančnih storitev pri oblikovanju politike Unije na področju finančnih storitev, kar bi privedlo do dobro uravnoteženega prava Unije.

(4)

Posledično je Komisija med letoma 2012 in 2015 ter po javnem razpisu za zbiranje predlogov dodelila nepovratna sredstva za poslovanje dvema neprofitnima subjektoma: Finance Watch in Better Finance. Ta nepovratna sredstva so se leta 2012 in 2013 dodelila v okviru pilotnega projekta, ki je trajal dve leti, ter v obliki pripravljalnega ukrepa od leta 2014. Poleg tega je bilo leta 2016 odločeno, da se namesto nepovratnih sredstev za poslovodenje zagotovijo nepovratna sredstva za ukrepe, saj slednje zagotavljajo boljši nadzor porabe proračuna Unije. Glede na to, da se na podlagi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (3) pripravljalni ukrep lahko uporablja le največ tri zaporedna leta, mora zakonodajni akt zagotoviti pravno podlago za financiranje teh ukrepov od leta 2017.

(5)

Organizacija Finance Watch je bila z nepovratnimi sredstvi Unije leta 2011 ustanovljena kot mednarodno neprofitno združenje po belgijskem pravu. Njena naloga je ščititi interese civilne družbe v finančnem sektorju. Kot posledica nepovratnih sredstev Unije je organizaciji Finance Watch v kratkem času uspelo oblikovati usposobljeno skupino strokovnjakov, ki so bili zmožni izvajati študije, analizo politike in dejavnosti obveščanja na področju finančnih storitev.

(6)

Organizacija Better Finance je nastala kot posledica zaporednih reorganizacij in preoblikovanja blagovne znamke evropskih združenj vlagateljev in delničarjev, ki so obstajala že od leta 2009. Z nepovratnimi sredstvi Unije ji je uspelo oblikovati središče finančnega strokovnega znanja, ki se v skladu z njenim članstvom in viri osredotoča predvsem na interese potrošnikov, posameznih vlagateljev, posameznih delničarjev, varčevalcev in drugih končnih uporabnikov finančnih storitev.

(7)

Na podlagi ocene pilotnega projekta, ki je bila izvedena v letu 2015, in poznejšega pripravljalnega ukrepa je bilo ugotovljeno, da so bili cilji politike na splošno doseženi. Organizaciji Finance Watch in Better Finance sta delovali na dopolnilnih področjih politike in bili usmerjeni na različno ciljno publiko. Skupno so njune dejavnosti zajele večino finančnega političnega programa Unije od leta 2012 in organizaciji Finance Watch in Better Finance sta si, kolikor so jima dopuščala sredstva, prizadevali razširiti svoje dejavnosti, da bi Unijo široko geografsko pokrili.

(8)

Obe organizaciji sta ustvarili dodano vrednost dejavnostim svojih nacionalnih članov in potrošnikov Unije. Nacionalnim organizacijam, ki se ukvarjajo s široko paleto potrošniških vprašanj, pogosto primanjkuje strokovnega znanja na področjih politike, izrecno povezanih s finančnimi storitvami in povezanimi postopki oblikovanja politike Unije. Poleg tega podobne organizacije do zdaj niso bile identificirane na ravni Unije. Čeprav je ocena pilotnega projekta pokazala, da se od leta 2012 noben drug kandidat ni odzval na zaporedne letne razpise za zbiranje predlogov, bi bilo treba program iz te uredbe po obdobju 2017–2020 odpreti tudi za morebitne druge upravičence, če izpolnjujejo njegove zahteve.

(9)

Kljub rednim prizadevanjem organizacij Finance Watch in Better Finance ni uspelo pritegniti stabilnega in znatnega financiranja drugih donatorjev, ki so neodvisni od finančnega sektorja, in zato za finančno samostojnost ostajata močno odvisni od financiranja Unije. Sofinanciranje iz Unije je zato trenutno potrebno, da se zagotovijo sredstva za doseganje želenih ciljev politike v prihodnjih letih in da bi tem organizacijama ter njunim strokovnjakom in upravnemu osebju, ki so doslej v kratkem času uspeli začeti te dejavnosti, zagotovilo finančno stabilnost. Zato je treba vzpostaviti program Unije za obdobje 2017–2020 za podpiranje dejavnosti organizacij Finance Watch in Better Finance (v nadaljnjem besedilu: program), ki bodo dopolnjevale podobne politike, ki jih države članice izvajajo na nacionalni ravni. Finančna stabilnost je ključnega pomena za ohranitev strokovnega znanja in nadaljnje načrtovanje projektov v obeh organizacijah. Ne glede na to bi si morali organizaciji, ki prejmeta podporo iz programa, prizadevati za večji delež financiranja iz drugih virov.

(10)

Nadaljevanje financiranja organizacij Finance Watch in Better Finance za obdobje 2017–2020 v skladu z istimi smernicami kot za pripravljalni ukrep bi zagotovilo, da se bodo ohranili doslej ocenjeni pozitivni učinki njunih dejavnosti. Finančna sredstva za izvajanje programa bi morala temeljiti na povprečnih dejanskih stroških, ki jih je vsaka organizacija imela med letoma 2012 in 2015. Najvišja stopnja sofinanciranja Unije, torej 60 %, bi morala ostati nespremenjena. V primeru, da bi program in financiranje iz njega podaljšali po letu 2020 in bi se pojavili drugi morebitni upravičenci, bi lahko razpis odprli vsem drugim organizacijam, ki izpolnjujejo merila in prispevajo k ciljem programa.

(11)

Ta uredba za celotno obdobje trajanja programa določa finančna sredstva, ki v okviru letnega proračunskega postopka za Evropski parlament in Svet pomenijo prednostni referenčni znesek v smislu točke 17 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju (4).

(12)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za vzpostavitev letnih delovnih programov.

(13)

Vsaka upravičenka bi morala vsako leto pred 30. novembrom Komisiji predložiti opis dejavnosti, ki jih načrtuje za naslednje leto za dosego ciljev politike programa. Te dejavnosti bi bilo treba podrobno opisati, vključno z njihovimi cilji, pričakovanimi rezultati in učinkom, oceno stroškov in časovnim okvirom ter ustreznimi kazalniki za njihovo presojo.

(14)

Finančno podporo bi bilo treba dodeljevati v skladu s pogoji iz Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 in Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 1268/2012 (5).

(15)

Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu najpozneje 12 mesecev pred zaključkom programa predložiti ocenjevalno poročilo o doseženih rezultatih programa. V ocenjevalnem poročilu bi bilo treba presoditi, ali naj se program nadaljuje še po obdobju 2017–2020. Za vsako podaljšanje, spremembo ali obnovitev programa po tem obdobju bi bilo treba izvesti javni razpis za izbiro upravičencev.

(16)

Finančne interese Unije bi bilo treba v celotnem ciklu odhodkov zaščititi s sorazmernimi ukrepi, ki vključujejo preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje nepravilnosti, povračilo izgubljenih, neupravičeno izplačanih ali nepravilno porabljenih sredstev ter po potrebi upravne in denarne kazni.

(17)

Upravičenki bi si morali po najboljših močeh prizadevati, da bi bile njune dejavnosti vidne v vseh državah članicah. Da bi dosegli ta cilj, bi morali skušati navezati stike z ustreznimi potrošniškimi nevladnimi organizacijami po Uniji in po možnosti prevesti informacije v zvezi s svojo organiziranostjo, članstvom in dejavnostmi ter te informacije objaviti na svojem spletnem mestu.

(18)

Da se zagotovi nadaljevanje dejavnosti, podprtih s sredstvi Unije, ki jih izvajata upravičenki, bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave in bi se morala uporabljati od 1. maja 2017.

(19)

Ker cilja te uredbe, in sicer vzpostaviti program Unije v podporo posebnim dejavnostim, ki povečujejo vključevanje potrošnikov in drugih končnih uporabnikov finančnih storitev v oblikovanje politike na področju finančnih storitev, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

(1)

Na podlagi Uredbe (EU) št. 258/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (3) sta Fundacija za mednarodne standarde računovodskega poročanja (v nadaljnjem besedilu: Fundacija MSRP), ki je pravna naslednica Fundacije Odbora za mednarodne računovodske standarde, in Odbor za zaščito javnega interesa (PIOB) upravičena do sofinanciranja Unije v obliki nepovratnih sredstev za poslovanje do 31. decembra 2020.

(2)

Na podlagi Uredbe (EU) št. 258/2014 je bila Evropska svetovalna skupina za računovodsko poročanje (EFRAG) upravičena do sofinanciranja Unije v obliki nepovratnih sredstev za poslovanje do 31. decembra 2016.

(3)

Komisija je 12. novembra 2013 objavila poročilo Philippa Maystadta, posebnega svetovalca komisarja, pristojnega za notranji trg in storitve (v nadaljnjem besedilu: poročilo posebnega svetovalca), v katerem so prikazane možne reforme upravljanja EFRAG, namenjene okrepitvi prispevka Unije k razvoju mednarodnih računovodskih standardov.

(4)

Komisija je pozorno spremljala izvajanje reforme upravljanja EFRAG ter Evropski parlament in Svet ustrezno obveščala o napredku v zvezi s tem. Na podlagi tega je primerno, da se financiranje EFRAG nadaljuje tudi v obdobju 2017–2020, da bi dosegli dolgoročne cilje programa Unije za podpiranje posebnih dejavnosti na področju računovodskega poročanja in revizije.

(5)

Svet EFRAG bi ob zagotavljanju uravnotežene zastopanosti javnih in zasebnih interesov moral zagotoviti, da se bodo njegovi člani zavezali, da bodo delovali v evropskem javnem interesu. Evropski organ za vrednostne papirje in trge, Evropski bančni organ, Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine in Evropska centralna banka so pozvani, naj čim bolj dejavno prispevajo k delu sveta EFRAG.

(6)

Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu vsako leto predložiti poročilo o glavnih dosežkih in dejavnostih EFRAG v preteklem letu. V tem poročilu bi morala preučiti razvoj v zvezi z merilom širšega javnega dobrega in predložiti podroben pregled razvoja na področju mednarodnih standardov računovodskega poročanja (MSRP). Računovodski standardi ne bi smeli ogrožati finančne stabilnosti v Uniji niti ovirati gospodarskega razvoja Unije.

(7)

V zvezi z razvojem MSRP, PIOB in EFRAG bi morala Komisija v svojem letnem poročilu obravnavati tudi nadaljnje korake v zvezi s priporočili Evropskega parlamenta ter izvajanje teh priporočil. Poleg tega so Fundacija MSRP, PIOB in EFRAG pozvani, naj se redno, in sicer vsaj enkrat letno, udeležujejo predstavitev, ki jih organizira Evropski parlament, da se celovito prikaže razvoj na področju mednarodnih standardov računovodskega poročanja in revizije.

(8)

Komisija bi morala Evropski parlament in Svet bolj redno obveščati o skupnem delu Fundacije MSRP, PIOB in EFRAG, saj te tri organe, katerih delo stremi k istim ciljem, sofinancira Unija.

(9)

Komisija bi morala preučiti možnost, da bi se na dolgi rok spremenilo delovanje in zasebni pravni status EFRAG.

(10)

Uredbo (EU) št. 258/2014 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(11)

Ker cilja te uredbe, in sicer povečanja proračuna programa Unije za obdobje 2017–2020 zaradi podpore dejavnostim EFRAG, ki prispevajo k doseganju ciljev politik Unije v zvezi z računovodskim poročanjem, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in učinka lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(12)

Da bi bilo EFRAG zagotovljeno neprekinjeno financiranje, bi ta uredba morala začeti veljati na dan objave in bi se morala uporabljati od 1. januarja 2017 –

1.

v členu 3(1)(a) se točka (i) nadomesti z naslednjim:

2.

člen 6 se spremeni:

3.

člen 9 se spremeni: