(1)

Z dopisom z dne 19. junija 2013 je Komisija zaprosila Luksemburg, naj posreduje podrobne informacije o nacionalnih praksah izdajanja davčnih stališč (3).

(2)

Luksemburški organi so odgovorili z dopisom z dne 17. julija 2013, v katerem so navedli splošen odgovor in del zahtevanih informacij. Njihov odgovor je vseboval predvsem opis pravnih načel in nacionalnih pravil, ki jih mora luksemburška davčna uprava (Administration des contributions directes) upoštevati pri sprejetju predhodnega stališča na področju obdavčevanja pravnih oseb („davčno stališče“ ali „stališče“ (4)), natančen opis postopka za pridobitev takega stališča in informacij, ki jih mora predložiti davčni zavezanec, ter podatek, ali so bila stališča, ki jih je sprejela davčna uprava, objavljena ali ne. Luksemburški organi niso odgovorili na prošnjo Komisije, naj ji predložijo seznam stališč, ki jih je njihova davčna uprava sprejela v letih 2010, 2011 in 2012, ter druge koristne informacije, kot so imena družb, njihova dejavnost, datum in obdobje veljavnosti stališč ter vrsta posla, ki ga zadevajo ta stališča.

(3)

Komisija je z dopisom z dne 30. avgusta 2013 luksemburške organe ponovno zaprosila, naj predložijo seznam davčnih stališč, sprejetih v letih 2010, 2011 in 2012 (5).

(4)

Luksemburški organi so v dopisih z dne 20. in 23. septembra 2013 izrazili obžalovanje, da so nekateri podatki v zvezi z zahtevo po podatkih, ki jo je poslala Komisija, prišli v medije. Poleg tega so izpodbijali pravno podlago zahteve Komisije po podatkih.

(5)

Komisija je luksemburškim organom odgovorila z dopisom z dne 2. oktobra 2013, v katerem je navedla pravno podlago, ki ji omogoča, da na lastno pobudo začne preiskavo o praksi Luksemburga na področju izdajanja davčnih stališč, in jim je odobrila dodaten rok za predložitev zahtevanega seznama davčnih stališč.

(6)

Luksemburški organi in Komisija so se sestali 11. oktobra 2013. Luksemburški organi so v dopisu z dne 14. oktobra izrazili dvom, da pravna podlaga, na katero se sklicuje Komisija, upravičuje tako široko in splošno zahtevo po podatkih. Komisija je na ta dopis odgovorila z dopisom z dne 15. oktobra 2013.

(7)

V novi izmenjavi dopisov med luksemburškimi organi (dopisa z dne 11. novembra in 2. decembra 2013) in Komisijo (dopisa z dne 14. novembra in 12. decembra 2013) so luksemburški organi pojasnili, da zaradi oblikovanja nove vlade ne morejo odgovoriti na zahtevo po podatkih. Zato je Komisija rok za odgovor podaljšala do 15. januarja 2014, pri čemer je v obeh dopisih pojasnila, da bo morala, če na zahtevo po podatkih ne bo dobila odgovora, sprejeti odredbo za predložitev podatkov.

(8)

Luksemburški organi so z dopisom z dne 15. januarja 2014 predložili 22 davčnih stališč za obdobje 2010–2013, vendar so iz dokumentov odstranili imena davčnih zavezancev. Po mnenju luksemburških organov je teh 22 davčnih stališč – med katerimi se eno, naslovljeno na družbo FFT, nanaša na vnaprejšnji cenovni sporazum (v nadaljnjem besedilu: vnaprejšnji cenovni sporazum FFT ali sporno davčno stališče) – reprezentativnih za prakso Luksemburga na področju izdajanja davčnih stališč.

(9)

Vnaprejšnji cenovni sporazum FFT je vseboval naslednje dokumente (6):

(10)

Komisija je z dopisom z dne 7. marca 2014 zaprosila luksemburške organe, naj potrdijo, da je davčni zavezanec, ki je v vnaprejšnjem cenovnem sporazumu FFT naveden kot družba FFT, družba Fiat Finance and Trade Ltd. Poleg tega je navedla, da na podlagi predloženih informacij ne more izključiti, da vnaprejšnji cenovni sporazum FFT predstavlja državno pomoč, odobreno družbi FFT, ki ni združljiva z notranjim trgom. Komisija je luksemburške organe prosila, naj ji predložijo dodatne informacije, ki bi lahko bile koristne pri presoji vnaprejšnjega cenovnega sporazuma FFT. Ker luksemburški organi niso odgovorili na ta dopis, jim je Komisija 7. aprila 2014 poslala opomin (7).

(11)

Luksemburški organi so 24. aprila 2014 odgovorili na dopis z dne 7. marca 2014 in potrdili, da nimajo nobenih dodatnih koristnih informacij, potrebnih za presojo vnaprejšnjega cenovnega sporazuma FFT. Luksemburški organi so se zvezi z vprašanjem, ali je družba FFT družba Fiat Finance and Trade Ltd, sklicevali na določbe o zaupnosti iz luksemburške zakonodaje in trdili, da jim te določbe prepovedujejo potrditi identiteto zadevnega davčnega zavezanca.

(12)

Komisija je 24. marca 2014 na podlagi člena 10 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 (8) sprejela odredbo za predložitev podatkov, s katero je od luksemburških organov zahtevala seznam davčnih stališč iz uvodne izjave 2.

(13)

Komisija je s sklepom z dne 11. junija 2014 začela formalni postopek preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku postopka) (9) v zvezi s vnaprejšnjim cenovnim sporazumom FFT. Sklepu o začetku postopka je bila priložena odredba za predložitev podatkov (v nadaljnjem besedilu: odredba), s katero je bilo Luksemburgu naloženo, naj v enem mesecu po vročitvi navedenega sklepa predloži vse dokumente, informacije in podatke, ki jih Komisija potrebuje za odločitev o domnevnem obstoju pomoči in po potrebi o združljivosti te pomoči z notranjim trgom. Komisija je od Luksemburga zlasti zahtevala, da potrdi identiteto upravičenca do ukrepa.

(14)

Luksemburg je z dopisom z dne 14. julija 2014 predložil pripombe k sklepu o začetku postopka. Navedel je tudi, da mu ni treba odgovoriti na vprašanja iz sklepa o začetku postopka in odredbe, ker Komisija ni mogla ugotoviti obstoja državne pomoči.

(15)

Komisija je z dopisom z dne 14. avgusta 2014 Luksemburg prosila, naj predloži manjkajoče informacije, navedene v sklepu o začetku postopka in odredbi. Poleg tega je Luksemburg zaprosila za dovoljenje, da vprašanja, na katera ni dobila odgovora, naslovi neposredno na družbo FFT v skladu s členom 6a Uredbe (ES) št. 659/1999.

(16)

Luksemburg je 3. septembra 2014 delno odgovoril na še neodgovorjena vprašanja in navedel, da je del zahtevanih podatkov poslovna skrivnost družbe FFT, s katerimi ne razpolaga. Poleg tega je potrdil, da je družba FFT družba Fiat Finance and Trade Ltd, in Komisiji dovolil, da svoja vprašanja naslovi neposredno nanjo.

(17)

Sklep o začetku postopka je bil 17. oktobra 2014 objavljen v Uradnem listu Evropske unije (10). Komisija je pozvala vse zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe o zadevni pomoči. Komisija je z dopisom z dne 30. oktobra 2014 prejela pripombe družbe FFT.

(18)

Luksemburg je 22. decembra 2014 predložil seznam upravičencev davčnih stališč, da bi odgovoril na zahtevek po podatkih iz dopisa Komisije z dne 19. junija 2013. Ta seznam vsebuje davčna stališča, ki jih je luksemburška davčna uprava sprejela v letih 2010, 2011 in 2012.

(19)

Luksemburg je z dopisom z dne 5. januarja 2015 predložil komentarje k pripombam, prejetim v odgovor na sklep o začetku postopka.

(20)

Komisija je 12. februarja 2015 sprejela sklep, s katerim je Luksemburg obvestila, da je v skladu s členom 6a Uredbe (ES) št. 659/1999 ugotovila, da formalni postopek preiskave v zvezi s spornim davčnim stališčem doslej ni dal rezultatov. Na podlagi tega in z dovoljenjem Luksemburga (11) je lahko Komisija svoja vprašanja naslovila neposredno na družbo FFT.

(21)

Komisija je z dopisoma z dne 20. februarja 2015 Luksemburgu in družbi FFT poslala zahtevo po podatkih. Zahteva po podatkih, naslovljena na družbo FFT, je temeljila na členu 6a(6) Uredbe (ES) št. 659/1999.

(22)

Luksemburg je na sklep Komisije z dne 12. februarja 2015 odgovoril z dopisom z dne 24. februarja 2015, v katerem je izrazil presenečenje nad razvojem postopka v tej zadevi in dvom v utemeljenost ugotovitve o neučinkovitosti postopka glede na obseg informacij, ki jih je Luksemburg med preiskavo predložil Komisiji.

(23)

Družba FFT je v elektronski pošti z dne 26. februarja in 3. marca 2015 prosila za pojasnila v zvezi z zahtevo po podatkih in za podaljšanje roka za odgovor, ki ga je Komisija odobrila v elektronski pošti z dne 5. marca 2015.

(24)

Komisija je na dopis Luksemburga z dne 24. februarja 2015 odgovorila z dopisom z dne 5. marca 2015.

(25)

Komisija je 23. marca 2015 (12) v odgovoru na seznam davčnih stališč, ki ga je Luksemburg poslal 22. decembra 2014, zaprosila za dodatne informacije v zvezi z davčnimi stališči, navedenimi za leta 2010, 2011 in 2012. Luksemburg je zlasti prosila, naj pojasni, katera davčna stališča se nanašajo na naloge zakladništva in katera na nepovezane ali samostojne družbe. Komisija je Luksemburg prosila še, naj ji pošlje več stališč v zvezi z določenimi skupinami družb.

(26)

Luksemburg je na zahtevo po podatkih, ki jo je Komisija poslala 20. februarja 2015, odgovoril z dopisom z dne 24. marca 2015 (13).

(27)

Družba FFT je na zahtevo po podatkih, ki jo je Komisija poslala 20. februarja 2015, odgovorila z dopisom z dne 31. marca 2015. Njen odgovor je med drugim vseboval smernice skupine Fiat za transferne cene.

(28)

Luksemburg je 23. aprila 2015 predložil dodatne informacije o 1 900 davčnih stališčih izmed davčnih stališč, ki so navedena v njegovem odgovoru z dne 22. decembra 2014. Navedel je, da se tri od naštetih davčnih stališč nanašajo na eno zakladniško funkcijo: dve sta bili sprejeti leta 2010 in eno leta 2011. Komisija je 23. marca 2015 zaprosila za dve od teh davčnih stališč, ker sta se nanašali na družbi, navedeni v zahtevi z dne 23. marca 2015.

(29)

Družba FFT, luksemburški organi in Komisija so se sestali 27. aprila 2015.

(30)

Luksemburg je 4. junija 2015 poslal dodatne informacije, za katere je Komisija zaprosila 23. marca 2015, o 5 327 davčnih stališčih od vseh davčnih stališč, ki so navedena v njegovem odgovoru z dne 22. decembra 2014. Navedel je zlasti, da se še 10 drugih davčnih stališč nanaša na zakladniške funkcije […]. Poleg tega je bilo 25. junija 2015 Komisiji predloženo davčno stališče v zvezi z družbo G.

(31)

Luksemburg je 18. junija 2015 predložil davčno stališče v zvezi z družbo E (v nadaljnjem besedilu: davčno stališče iz leta 2011).

(32)

Luksemburg je v dopisu z dne 10. julija 2015 navedel trditev, da Komisija v primeru negativne končne odločitve ne bi smela imeti možnosti, da bi od upravičenca retroaktivno zahtevala vračilo morebitne pomoči vse od datuma davčnega stališča.

(33)

Finančni direktor družbe Fiat Chrysler Automobiles N.V., ki je nasledila družbo Fiat S.p.A., luksemburški organi in Komisija so se sestali 15. julija 2015.

(34)

Družba FFT je del skupine Fiat. V času spornega davčnega stališča so skupino Fiat sestavljale Fiat S.p.A., družba italijanskega prava s sedežem v Torinu, in vse družbe pod njenim nadzorom. (v tem sklepu skupno imenovane družba ali skupina Fiat). Po združitvi družb Fiat S.p.A. in Fiat Investments N.V. 12. oktobra 2014 je družba Fiat Chrysler Automobiles N.V. nasledila družbo Fiat S.p.A. (14).

(35)

Družba Fiat opravlja industrijsko dejavnost in finančne storitve v avtomobilskem sektorju. Komisija za natančnejši opis dejavnosti družbe Fiat navaja sklic na uvodni izjavi 20 in 21 sklepa o začetku postopka.

(36)

Družba FFT zagotavlja zakladniške storitve in financiranje družbam skupine Fiat s sedežem (predvsem) v Evropi (razen v Italiji); upravlja tudi več struktur za združevanje denarnih sredstev za družbe skupine Fiat s sedežem v Združenem kraljestvu, na Danskem, v Belgiji, na Nizozemskem, v Švici, Avstriji, Nemčiji in Španiji. Družba FFT deluje v Luksemburgu, kjer ima sedež, in prek dveh podružnic, ene v Londonu (Združeno kraljestvo) in druge v Madridu (Španija).

(37)

Poročilo o transfernih cenah, ki ga je Luksemburg poslal Komisiji 15. januarja 2014, vsebuje informacije v zvezi s družbo FFT, povzete v uvodnih izjavah od 38 do 51 (15).

(38)

Družba Fiat se je odločila za centralizacijo svojih finančnih nalog in zakladniških funkcij, tako da vse dejavnosti na področju financiranja, finančnih storitev za družbe, bančnih povezav, upravljanja valutnih in obrestnih tveganj, združevanja denarnih sredstev, dejavnosti na denarnem trgu, upravljanja denarnih sredstev ter odreditve plačil in izterjave izvajajo „zakladniške družbe“.

(39)

Zakladniške družbe so organizirane tako:

(40)

Čezmejne transakcije med družbami znotraj skupine, pri katerih sodeluje družba FFT, je mogoče združiti v dve glavni kategoriji:

(41)

Slika spodaj opisuje financiranje (od T1 do T3).

Glavne čezmejne transakcije znotraj skupine

Dolgoročna posojila

FF

Kratkoročna posojila

Vloge

FF&T

Trg

FFNA

(42)

Družba FFT opravlja naslednje naloge: tržno financiranje in likvidnostne naložbe, odnose z udeleženci na finančnih trgih, storitve usklajevanja in finančnega svetovanja za družbe v skupini, storitve upravljanja denarnih sredstev za družbe v skupini, kratkoročno (KR) in srednjeročno (SR) financiranje med družbami v skupini ter usklajevanje z drugimi finančnimi družbami.

(43)

V zvezi s tržnim financiranjem in likvidnostnimi naložbami družba FFT zbira sredstva, da z njimi podpira dejavnosti in rast družb v skupini ter jih ustrezno vlaga. V zvezi z upravljanjem finančnih tveganj družba FFT sledi smernicam v skladu z ustreznimi notranjimi politikami skupine (valutna in obrestna tveganja). Družba FFT se financira iz instrumentov, kot so izdajanje obveznic (prek Global Medium Term Note ali programa GMTN, v katerem je družba FFT skupaj z družbama FFNA in FFC izdajateljica), bančni premostitveni krediti, zavezujoče in nezavezujoče kreditne linije itd. Za upravljanje likvidnih sredstev družba FFT vlaga presežna denarna sredstva pri najbolje ocenjenih bančnih institucijah ali odlično ocenjenih likvidnostnih skladih.

(44)

V zvezi z izpostavljenostjo valutnim tveganjem družba FFT za obvladovanje te izpostavljenosti uporablja predvsem valutne terminske pogodbe in valutne zamenjave. Izpostavljenost valutnemu tveganju je v precejšnji meri povezana z različnim trajanjem sredstev in obveznosti ter upravljanjem. Družba FFT uporablja predvsem zamenjave obrestnih mer (IRS) in dogovore o terminski obrestni meri (FRA).

(45)

V zvezi z odnosi z udeleženci na finančnih trgih družba FFT v sodelovanju z družbo FF posluje predvsem s finančnimi trgi in institucijami, tako da jim zagotavlja informacije in podatke o skupini, s čimer podpira solventnost in finančni položaj skupine.

(46)

V okviru storitev usklajevanja in finančnega svetovanja družbam v skupini je družba FFT zadolžena za zagotavljanje finančne pomoči tem družbam, preučitev njihovih finančnih potreb, določanje najboljših finančnih rešitev, sestavljanje finančnih pogodb in spremljanje uspešnosti finančnih produktov v zvezi s potrebami družb v skupini.

(47)

Družba FFT nadzoruje denarne tokove, finančne potrebe in likvidnost družb v skupini, da se optimizirata uspešnost in učinkovitost upravljanja lastnega kapitala skupine. Upravlja strukture za združevanje denarnih sredstev v Združenem kraljestvu, na Danskem, v Belgiji, na Nizozemskem, v Švici, Avstriji, Nemčiji in Španiji. Vsak dan se stanje po državah centralizira na centralnem računu družbe FFT, da upravlja celoten finančni položaj. Natančneje, čez dan družbe v skupini prek računov (odprtih pri bankah) prejemajo in opravljajo plačila v okviru svojih običajnih dejavnosti. Na koncu dneva je stanje na računih družb v skupini pozitivno ali negativno. V obeh primerih se stanje samodejno pokrije s centralnega računa družbe FFT, odprtega v vsaki državi. Nato se zneski z različnih nacionalnih centralnih računov z ročnimi transakcijami preusmerijo na enotni centralni račun ali z njega. Zato se vsak dan stanje na tekočih računih družb v skupini vrne na nič. Glede na dnevno stanje na tekočih računih se udeležencem iz družb v skupini, ki so sodelovali pri shemah združevanja denarnih sredstev, v dobro ali v breme vpišejo obresti, izračunane na podlagi cenika, ki se uporablja med družbami.

(48)

Obrestna mera za posojila znotraj skupine je določena kot vsota tehtanih povprečnih stroškov kapitala skupine, ki se ji doda še marža. Obrestna mera za vloge je določena kot netvegana obrestna mera, povečana za maržo na kratkoročne vloge pri bankah, kot je opredeljeno v politiki skupine glede likvidnosti.

(49)

V zvezi s kratko- in srednjeročnim financiranjem skupine ter usklajevanjem z drugimi finančnimi družbami, družba FFT ravna tako: za prvo daje družba FFT družbam v skupini na voljo sredstva, ki so bila pridobljena v velikih količinah po veleprodajnih pogojih na reguliranih trgih (trg obveznic) ali prek pogajanj s finančnimi institucijami; za drugo so pogosti prenosi sredstev med finančnimi družbami, da odgovorijo na finančne zahteve družb v skupini, ne da bi sredstva iskale na trgu, če je skupen finančni položaj skupine pozitiven.

(50)

Glavna tveganja, s katerimi se običajno srečujejo zakladniške družbe, poudarjena v poročilu o transfernih cenah, so:

(51)

Družba FFT upravlja veliko finančnih sredstev, ki so povezana predvsem s posojili med družbami v skupini, terjatvami družb v skupini in v manjši meri z bančnimi vlogami. Pri tem uporablja računalniške sisteme, ki so nujni za opravljanje dnevnih transakcij in spremljanje stanja na finančnih trgih.

(52)

Ta sklep se nanaša na vnaprejšnji cenovni sporazum FFT, davčno stališče v zvezi s transfernimi cenami, ki ga je Luksemburg sprejel v korist družbi FFT v dopisu z dne 3. septembra 2012. Sporno davčno stališče potrjuje metodo za dodelitev dobička znotraj skupine Fiat družbi FFT, ki jo je predlagal davčni svetovalec skupine in ki ji omogoča, da določi letni znesek davka od dohodkov pravnih oseb, ki ga mora plačati v Luksemburgu.

(53)

Dokumenti, ki jih je Luksemburg poslal Komisiji kot sestavne elemente v podporo spornemu davčnemu stališču, vsebujejo dva dopisa in poročilo o transfernih cenah iz uvodne izjave 9.

(54)

Luksemburška davčna uprava je z dopisom z dne 3. septembra 2012 potrdila, da „je bila spodnja analiza transfernih cen opravljena v skladu z okrožnico 164/2 z dne 28. januarja 2011 in da spoštuje neodvisno tržno načelo“ (sic). Drugače povedano, luksemburška davčna uprava je priznala, da je analiza transfernih cen, ki jo je opravil davčni svetovalec in je navedena v poročilu o transfernih cenah, podlaga za plačilo po tržnem načelu za naloge, ki jih je opravljala družba FFT, in tveganja, ki jih je nosila. „Plačilo“ družbi FFT „po tržnem načelu“, kot je določeno v poročilu o transfernih cenah in dovoljeno v spornem davčnem stališču, je naslednje: „V študiji transfernih cen je določeno ustrezno plačilo za lastni kapital, izpostavljen tveganju, in lastni kapital, namenjen za plačilo nalog, ki jih družba opravlja, v višini 2,542 milijona EUR s predvidenim odstopanjem +/– 10 %“. Za čisti dobiček, ki ga je družba FFT ustvarila na podlagi tega plačila, se uporabi običajna, 28,80-odstotna stopnja davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu. V dopisu je poleg tega navedeno, da odločba, ki jo je sprejela davčna uprava, velja 5 let (to je za poslovna leta od 2012 do 2016) (18).

(55)

V skladu s poročilom o transfernih cenah se za najprimernejšo metodo za določitev obdavčljivega dobička družbe FFT znotraj skupine Fiat šteje metoda stopnje čistega dobička („méthode transactionnelle de la marge nette“, v nadaljnjem besedilu: MTMN). Po mnenju davčnega svetovalca je MTMN še posebej primerna, kadar ena stranka, ki sodeluje v transakciji, ne zagotavlja dragocenih ali edinstvenih prispevkov; ker družba FFT, kot meni davčni svetovalec, opravlja samo finančne storitve, je ta metoda najprimernejša za določitev primerljive tržne cene v skladu s smernicami OECD za določanje transfernih cen. Ker poleg tega družba FFT svoje storitve zagotavlja samo družbam skupine Fiat, ki ne prejemajo nobenih podobnih storitev od tretjih oseb, ni možna nobena notranja primerjava. Zato davčni svetovalec meni, da je primernejša zunanja primerjava, tako da se določijo neto marže, ki bi se zaračunale pri primerljivih transakcijah med neodvisnimi družbami (19).

(56)

V poročilu o transfernih cenah davčni svetovalec določi plačilo družbi FFT, ki predstavlja obdavčljivi prihodek, glede na kapitalska sredstva, ki jih ta družba potrebuje, da opravlja svoje naloge in nosi tveganja, ki jim je izpostavljena, pri čemer se upoštevajo uporabljena sredstva (20).

(57)

To plačilo se določi na naslednji način: (i) z oceno „lastnega kapitala, izpostavljenega tveganju“, družbe FFT; (ii) z opredelitvijo lastnega kapitala družbe FFT, uporabljenega za opravljanje nalog in podpiranje finančnih naložb; (iii) z oceno pričakovanega plačila za „lastni kapital, izpostavljen tveganju“, družbe FFT z uporabo modela ocenjevanja finančnih sredstev („modèle d'évaluation des actifs financiers“, v nadaljnjem besedilu: MEDAF) (21) in opredelitvijo donosa za plačilo lastnega kapitala, uporabljenega za opravljanje teh nalog; ter (iv) izračunom skupne donosnosti, ki jo je treba pustiti družbi FFT za plačilo tveganja, ki jih nosi, in naloge, ki jih opravlja, s kombinacijo rezultatov iz faz od (i) do (iii).

(58)

V zvezi s fazo (i) davčni svetovalec na podlagi funkcionalne analize iz poročila o transfernih cenah meni, da družba FFT nosi naslednja tveganja: operativna in kreditna tveganja ter tveganja neplačila nasprotne stranke, medtem ko po njegovem mnenju družba FFT ne nosi valutnega tveganja. Davčni svetovalec je z uporabo okvira Basel II (22) po analogiji (23) ocenil, da so minimalne kapitalske zahteve za družbo FFT, da pokrije tveganja, naslednje: operativna tveganja, tveganja neplačila nasprotne stranke, valutna in kreditna tveganja:

(59)

Rezultat teh izračunov je to, kar davčni svetovalec imenuje „lastni kapital, izpostavljen tveganju“, družbe FFT, ki ustreza hipotetičnemu regulativnemu kapitalu družbe FFT v skladu z okvirom Basel II, ki ga je uporabil davčni svetovalec, kot je povzeto v preglednici 1.

Preglednica 1

Minimalne kapitalske zahteve za družbo FFT

(60)

V zvezi s fazo (ii) se to, kar se v poročilu o transfernih cenah imenuje „lastni kapital, ki se uporablja za opravljanje nalog“ (24), oceni tako, da se od skupnega lastnega kapitala družbe FFT odšteje del minimalnih kapitalskih zahtev za družbo FFT, ki izhajajo iz okvira Basel II, kakor jih je ocenil davčni svetovalec, in del lastnega kapitala družbe FFT, uporabljenega za podpiranje finančnih naložb v družbi FFNA in FFC.

(61)

Po navedbah davčnega svetovalca družbe FFT je imela družba FFT konec leta 2011 287,5 milijona EUR lastnega kapitala, od tega:

(62)

V preglednici 2 je navedena porazdelitev celotnega lastnega kapitala družbe FFT, kot jo je davčni svetovalec predstavil v poročilu o transfernih cenah.

Preglednica 2

Porazdelitev lastnega kapitala družbe FFT

(63)

V fazi (iii) davčni svetovalec najprej predlaga, da se plača del lastnega kapitala družbe FFT, ki ga imenuje „minimalni lastni kapital, izpostavljen tveganju“ in ustreza hipotetičnemu regulativnemu kapitalu družbe FFT, kot ga je določil davčni svetovalec v fazi (i), tako da se oceni donos lastnega kapitala, ki ga pričakujejo vlagatelji („pričakovani donos pred davki“) z uporabo modela MEDAF, to je:

Pričakovani donos pred davki = (netvegana obrestna mera + β × premija za tveganje lastnega kapitala) / (1 – stopnja obdavčitve)

(64)

Davčni svetovalec je za MEDAF uporabil naslednje spremenljivke:

(65)

Davčni svetovalec družbe FFT je te spremenljivke vnesel v formulo iz uvodne izjave 63 in izračunal „donos lastnega kapitala, ki ga vlagatelji pričakujejo za prevzeta tveganja“ v višini 6,05 %.

(66)

Preglednica 3 vsebuje seznam družb, ki jih je davčni svetovalec družbe FFT izbral kot primerljive družbe, ki neodvisno delujejo v finančnem sektorju, ter seznam njihovih količnikov beta, uporabljenih pri izračunu količnika beta, za uporabo v modelu MEDAF.

Preglednica 3

Seznam primerljivih družb, ki zagotavljajo finančne storitve

(67)

V preglednici 4 je prikazano „tržno območje“ količnikov beta za izbrane primerljive družbe, ki ga je izračunal davčni svetovalec družbe FFT.

Preglednica 4

Tržno območje količnikov beta za primerljive družbe

(68)

Nato davčni svetovalec družbe FFT predlaga, da se plača del lastnega kapitala družbe FFT, ki ga v preglednici 2 imenuje „lastni kapital za pokrivanje nalog, ki jih družba opravlja“ in ustreza „lastnemu kapitalu, ki se uporablja za opravljanje nalog“, opredeljenemu v fazi (ii), tako da se uporabi tržna obrestna mera za kratkoročne vloge (30), ki po mnenju davčnega svetovalca družbe FFT znaša 0,87 %.

(69)

Nato davčni svetovalec družbe FFT predlaga, da se ne plača dela lastnega kapitala družbe FFT, ki ga označuje kot del, s katerim se pokrivajo finančne naložbe družbe FFT v družbah FFNA in FFC, in ki se v preglednici 2 imenuje „lastni kapital, s katerim se pokrivajo finančne naložbe v družbah FFNA in FFC“, kar pomeni, da je plačilo za ta del za namene obdavčitve enako nič.

(70)

Nazadnje davčni svetovalec v fazi (iv) izračuna skupno plačilo, ki pripada družbi FFT, za dejavnosti financiranja in zakladniške dejavnosti ter tveganja, ki jih prevzema. To plačilo sestavljajo naslednji elementi, ki izhajajo iz zgornjih faz od (i) do (iii):

(71)

V preglednici 5 je prikazano, kako je davčni svetovalec ocenil skupno donosnost, ki jo je treba pustiti družbi FFT za namene obdavčitve v Luksemburgu.

Preglednica 5

Ocena davčne osnove družbe FFT

(72)

Skupni znesek 2,542 milijona EUR ustreza znesku iz spornega davčnega stališča, za katerega luksemburška davčna uprava meni, da je plačilo po tržnem načelu (32).

(73)

V preglednici 6 so povzeti zaključki davčnega svetovalca družbe FFT iz faz od (i) do (iv) zgoraj, v uvodnih izjavah od 58 do 72.

Preglednica 6

Povzetek izračuna minimalnih kapitalskih zahtev in vpliva na dobiček ali izgubo pred davki družbe FFT

(74)

Davčno stališče za družbo FFT je bilo sprejeto na podlagi člena 164(3) luksemburškega zakonika o davku od dohodkov (spremenjeni zakon z dne 4. decembra 1967 o davku od dohodkov (v nadaljnjem besedilu: L.I.R.)) in okrožnice L.I.R. št. 164/2 z dne 28. januarja 2011 (v nadaljnjem besedilu: okrožnica) (33).

(75)

Člen 164(3) L.I.R. določa, da „[je treba] prikrita izplačila dobička […] vključiti v obdavčljivi dohodek. Do prikritega izplačila dobička pride zlasti, če delničar, družbenik ali zainteresirana stran od družbe ali združenja neposredno ali posredno prejme ugodnosti, ki jih, če tega statusa ne bi imel(-a), praviloma ne bi prejel(-a)“. Ta določba v luksemburško davčno zakonodajo vnaša neodvisno tržno načelo, v skladu s katerim morajo biti transakcije med družbami iz iste skupine plačane, kot če bi jih sprejele neodvisne družbe, ki poslujejo v primerljivih okoliščinah po običajnih tržnih pogojih.

(76)

Člen 164(3) L.I.R. je pojasnjen v okrožnici, ki ima naslednjo strukturo: v oddelku 1 so opredeljeni pojmi „finančna družba skupine“ (34), „financiranje znotraj skupine“ (35) in „povezana podjetja“ (36).

(77)

Oddelek 2 z naslovom „Splošno“ se začne z naslednjim opisom storitev znotraj skupine, za katere se okrožnica uporablja: „Storitev znotraj skupine (vključno s financiranjem znotraj skupine) je bila opravljena, če bi bilo neodvisno podjetje v primerljivih okoliščinah pripravljeno drugemu neodvisnemu podjetju plačati izvedbo te dejavnosti ali če bi jo samo izvedlo.“ Oddelek 2 okrožnice vsebuje tudi opis neodvisnega tržnega načela, kot je opredeljeno v smernicah OECD za določanje transfernih cen in preneseno v nacionalno zakonodajo. V zvezi s tem je v njem navedeno: „[č]e je bila opravljena storitev znotraj skupine, je treba tako kot za druge vrste transferjev znotraj skupine ugotoviti, ali je dogovorjeno plačilo skladno z neodvisnim tržnim načelom, to je ali ustreza ceni, ki bi jo v primerljivih okoliščinah zaračunala in sprejela neodvisna podjetja“ (37).

(78)

V zvezi s sklicevanjem na „primerljive okoliščine“ je v okrožnici pojasnjeno, da mora analiza primerljivosti vključevati elemente, kot so „značilnosti prenesenega blaga ali storitev, naloge strank, pogodbeni pogoji, ekonomske okoliščine strank in industrijske ali tržne strategije, za katere si stranke prizadevajo“ (38).

(79)

V oddelku 3 okrožnice je zlasti pojasnjeno, kako se določi plačilo po tržnem načelu za finančne družbe skupine. V skladu z okrožnico morajo biti naloge, ki jih te družbe opravljajo in od katerih je odvisno plačilo vsake od teh družb, primerljive z nalogami, ki jih opravljajo neodvisne finančne institucije, ki so pod nadzorom organa za nadzor finančnega sektorja. Torej, plačilo po tržnem načelu za naloge, ki jih družbe opravljajo (ob upoštevanju vloženih sredstev in prevzetih tveganj), „bi moralo temeljiti na plačilu, ki ga te institucije zahtevajo za primerljivo kreditno dejavnost“ (39).

(80)

Poleg tega finančne institucije, preden dodelijo posojilo ali predplačilo, opravijo analizo tveganj, tako da ocenijo zlasti finančno tveganje v zvezi s transakcijo, tveganje kreditojemalca, poslovno tveganje kreditojemalca in strukturno tveganje. Kar zadeva stroške, povezane z dodelitvijo posojila, je treba upoštevati tudi dodatne stroške, med drugim „dodatne stroške zaradi spoštovanja zahtev glede solventnosti, dodatne stroške, povezane s kreditnim tveganjem, stroške obdelave ali dodatne stroške zaradi valutnega tveganja“ (40). Kreditno tveganje se določi na podlagi pogojev iz kreditne pogodbe in rezult atov analize tveganj.

(81)

Nazadnje, v skladu z okrožnico neodvisni ponudniki finančnih storitev znesek plačila praviloma povežejo bodisi z izposojenim zneskom bodisi z realno vrednostjo sredstev v upravljanju. Podobno kot neodvisni ponudniki storitev „bi morale tudi finančne družbe skupine, ki opravljajo kreditno dejavnost znotraj skupine, pred dodelitvijo posojila povezanemu podjetju opraviti analizo tveganj in upoštevati vse druge dejavnike, ki bi lahko vplivali na določitev transferne cene“ (41).

(82)

V oddelku 4 okrožnice je pojasnjeno, da davčni organi dajo informacije, ki so zanje zavezujoče, samo če je zadevna družba dejansko prisotna v Luksemburgu. Nato so v njem našteti različni pogoji, ki jih mora izpolnjevati finančna družba skupine, da je dejansko prisotna v državi. Zlasti lastni kapital družbe mora biti ustrezen glede na naloge, ki jih družba opravlja (ob upoštevanju vloženih sredstev in prevzetih tveganj), znesek lastnega kapitala pa mora znašati vsaj 1 % nominalne vrednosti posojil(-a) ali 2 milijona EUR brez drugih navedb.

(83)

V okrožnici je tudi navedeno, katere informacije ali dokumente je treba predložiti za pridobitev informacij, ki so zavezujoče za davčno upravo. Prošnja za zavezujoče informacije mora med drugim vsebovati „študijo transfernih cen, ki upošteva smernice OECD na tem področju in vsebuje zlasti popoln opis predlagane metodologije ter podrobne informacije in analize v podporo tej metodologiji, na primer opredelitev primerljivih družb in razpon pričakovanih rezultatov“ (42). Nazadnje je v okrožnici pojasnjeno, da je davčno stališče običajno veljavno pet let, razen če se spremenijo dejstva in okoliščine, pravni predpisi, na katerih temelji davčno stališče, ali katera od bistvenih značilnosti transakcije (43).

(84)

Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (v nadaljnjem besedilu: OECD) svojim državam članicam zagotavlja navodila s področja obdavčevanja, opisana v „smernicah za določanje transfernih cen“ (v nadaljnjem besedilu: smernice OECD za določanje transfernih cen), ki so nezavezujoč pravni instrument, ki daje navodila glede transfernih cen (44).

(85)

Transferne cene pomenijo cene, zaračunane za komercialne transakcije med različnimi subjekti iste skupine podjetij. Multinacionalne družbe imajo finančno spodbudo, da čim manj dobička dodelijo na tista ozemlja, kjer je dobiček bolj obdavčen, zaradi česar lahko nastanejo previsoke transferne cene, ki jih ne bi smeli sprejeti kot osnovo za izračun obdavčljivega dohodka. Da bi se davčne uprave izognile tej težavi, lahko sprejmejo transferne cene med družbami iz iste skupine le, če so transakcije plačane, kot če bi jih sprejele neodvisne družbe, ki poslujejo v primerljivih okoliščinah v običajnih tržnih pogojih (45). To se imenuje „neodvisno tržno načelo“.

(86)

Uradna izjava o neodvisnem tržnem načelu je v členu 9(1) vzorčne davčne konvencije OECD, ki je podlaga za dvostranske davčne konvencije, katerih pogodbenice so države članice OECD in vse več držav nečlanic. Člen 9 določa, da: „[k]adar […] obstajajo ali se uvedejo med [povezanima] podjetjema v njunih komercialnih ali finančnih odnosih pogoji, drugačni od tistih, ki bi obstajali med neodvisnimi podjetji, se kakršen koli dobiček, ki bi prirastel enemu od podjetij, če takih pogojev ne bi bilo, vendar prav zaradi takih pogojev ni prirastel, lahko vključi v dobiček tega podjetja in ustrezno obdavči“.

(87)

Prvotno različico smernic za določanje transfernih cen je odbor za davčne zadeve OECD sprejel 27. junija 1995 (46); ta je bila precej posodobljena julija 2010 (47). Glede na to, da te smernice niso zavezujoče, se davčnim upravam držav članic OECD samo priporoča, naj jih upoštevajo. Te smernice pa se na splošno uporabljajo kot referenca in očitno vplivajo na davčno prakso držav članic (in tudi nečlanic) OECD. Poleg tega so te smernice v številnih državah članicah OECD pridobile zakonsko veljavo ali pa se uporabljajo kot podlaga za razlago nacionalne davčne zakonodaje. Komisija v tem sklepu navaja smernice OECD za določanje transfernih cen zato, ker so te smernice obstoječ priročnik na tem področju, ki so nastale kot plod razprav strokovnjakov v okviru OECD, in zagotavljajo pojasnila o tehnikah za reševanje skupnih izzivov, ki jih prinaša uporaba neodvisnega tržnega načela v konkretnih primerih. Zato smernice OECD za določanje transfernih cen davčnim upravam in multinacionalnim podjetjem zagotavljajo koristna navodila za uporabo neodvisnega tržnega načela. Obenem pa poudarjajo mednarodno soglasje na področju transfernih cen.

(88)

V smernicah OECD za določanje transfernih cen je naštetih pet metod za določitev približka primerljivih tržnih cen in razdelitve dobička med družbami v isti skupini: (i) metoda primerljivih prostih cen (v nadaljnjem besedilu: metoda CUP); (ii) metoda dodatka na stroške; (iii) metoda preprodajne cene; (iv) metoda MTMN in (v) metoda porazdelitve dobička. Smernice razlikujejo med tradicionalnimi transakcijskimi metodami (prve tri metode) in metodami transakcijskega dobička (zadnji dve metodi). Multinacionalna podjetja lahko še vedno prosto uporabljajo metode določanja transfernih cen, ki niso opisane v teh smernicah, če se pri teh metodah upošteva neodvisno tržno načelo.

(89)

Za ta sklep sta primerni metodi CUP in MTMN, zato sta podrobneje predstavljeni v uvodnih izjavah od 90 do 92.

(90)

Pri metodi CUP se primerja cena, zaračunana za prenos blaga ali storitev v okviru povezane transakcije (transakcije med podjetjema, ki sta medsebojno povezani), s ceno, zaračunano za prenos blaga ali storitev v okviru primerljive transakcije na prostem trgu (transakcije med podjetjema, ki sta neodvisni eno od drugega) v primerljivih okoliščinah.

(91)

Metoda MTMN je ena od „posrednih metod“, ki se uporabljajo za določitev približka primerljivih tržnih cen za transakcije in razdelitve dobička med družbami v isti skupini. Pri tej metodi se na podlagi neodvisnega tržnega načela oceni potencialni znesek dobička za dejavnost v celoti namesto za določene transakcije. Njen cilj ni določiti ceno prodanega blaga, temveč oceniti dobiček, ki bi ga neodvisne družbe lahko po pričakovanjih ustvarile z določeno dejavnostjo, na primer z dejavnostjo prodaje blaga. V ta namen izbere ustrezno podlago („kazalnik dobičkonosnosti“), kot so stroški, promet ali naložbe v osnovna sredstva, in zanjo uporabi stopnjo dobička, ki izraža stopnjo, ugotovljeno za primerljive transakcije na prostem trgu.

(92)

Ker se z metodo MTMN ne določajo cene za posamične transakcije, je možno, da obdavčljivi dohodek subjekta, za katerega se metoda uporabi, nima neposrednih posledic za obdavčljivi dohodek drugega subjekta iz iste skupine družb. Zato se ta metoda razlikuje od uporabe metode CUP, ki transferno ceno določi kot ceno določenega blaga ali storitve, ki se nato v enakem znesku vključi v obdavčljivi dohodek družbe iz skupine, ki prodaja, in družbe iz skupine, ki kupuje zadevno blago ali storitev.

(93)

Luksemburg je v odgovor na vprašanja iz sklepa o začetku postopka Komisijo obvestil, da višina posojil, odobrenih znotraj skupine Fiat, ni bila omejena navzgor.

(94)

Luksemburg je predložil tudi pojasnila o povprečnih cenah danih in najetih posojil znotraj skupine v letih od 2011 do 2013. Obrestna mera za posojila znotraj skupine, ki jih je odobrila družba FFT, je […]. Konec leta 2011 je ustrezala obrestni meri Euribor, povišani za maržo [6–9 %]. Povprečna obrestna mera za saldo na tekočih računih družb skupine za leti 2012 in 2013 je bila [6–9 %] oziroma [6–9 %]. V letih 2011, 2012 in 2013 je bila povprečna obrestna mera, ki jo je plačala družba FFT za vloge znotraj skupine, [0–3 %], [0–3 %] oziroma [0–3 %] (povprečne pavšalne mere).

(95)

Luksemburg je izrazil tudi mnenje o plačilu za kapital, ki ga dovoljuje sporno davčno stališče. Navedel je zlasti, da je bil kapital, vložen v deleže, poplačan z razdeljenimi dividendami in da te po naravi niso predmet analize transfernih cen, saj jih družba prejme samo zato, ker je delničarka. Zato se dividende ne upoštevajo pri določitvi obsega nalog, ki jih opravlja, in tveganj, ki jih prevzema.

(96)

Luksemburg je še pojasnil, da se je nakup deležev družbe FFT v celoti financiral z lastnim kapitalom in da ta način financiranja avtomatično pomeni, da ta sredstva niso več na voljo za pokrivanje drugih tveganj, ki jih nosi FFT.

(97)

Skliceval se je tudi na člen 57 Direktive 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta (48), v skladu s katerim nekonsolidirana lastna sredstva kreditnih institucij ne vključujejo deležev v drugih kreditnih institucijah, ki presegajo 10 % kapitala teh institucij.

(98)

Poleg tega se je Luksemburg skliceval na enostavni pristop, opredeljen z okvirom Basel II, ki določa, da je stopnja, ki jo je treba uporabiti za povprečje treh obdobij pozitivnih letnih bruto dohodkov, 15 %.

(99)

V odgovor na prošnjo Komisije, naj ji pošlje primere davčnih stališč, naslovljenih na davčne zavezance, ki so v podobnem položaju kot družba FFT, je Luksemburg v dopisu z dne 24. marca 2015 navedel, da je položaj družbe FFT čisto poseben. Po njegovem mnenju je tako, ker je družba FFT finančna institucija, ki sredstva pridobiva na trgu, v nasprotju z večino finančnih institucij v Luksemburgu, ki z maržo posojajo sredstva, ki so jim jih dale na voljo druge družbe v skupini, katere del so.

(100)

Poleg tega je po mnenju luksemburške davčne uprave položaj vsakega davčnega zavezanca dovolj specifičen, da ga ni mogoče primerjati s položajem drugih davčnih zavezancev. Zato naj bi bila v luksemburškem nacionalnem pravu le ena splošna določba, ki se uporablja kot okvir za transferne cene (to je člen 164 L.I.R.), ki tej upravi omogoča, da čim bolje spozna ekonomski položaj vsakega podjetja, ne glede na to ali je predmet davčnega stališča ali ne.

(101)

Luksemburg je sporočil tudi davčno osnovo družbe FFT za obdobje od leta 2009 do leta 2013 na podlagi davčnih napovedi družbe (49), ki je povzeta v preglednici 7.

Preglednica 7

Davčna osnova družbe FFT za obdobje od leta 2009 do leta 2013

(102)

Luksemburg je navedel, da je iz davčne napovedi družbe FFT za leto 2013 razvidno, da so pomisleki iz uvodne izjave 64 sklepa o začetku postopka, v skladu s katerimi je davčna osnova določena v razponu med 2 288 000 EUR in 2 796 000 EUR, povsem neutemeljeni. Jasno je, da sporno davčno stališče dovoljuje samo izbrano metodo in da se tržni parametri spreminjajo.

(103)

Nazadnje je Luksemburg na prošnjo Komisije posredoval tudi vsa predhodna davčna stališča, ki jih je luksemburška davčna uprava sprejela glede družb iz skupine Fiat.

(104)

Prvič, prošnja za davčno stališče z dne 9. decembra 2009, ki jo je luksemburška davčna uprava sprejela, se je nanašala na odobritev davčne osnove družbe FFT […].

(105)

Drugič, luksemburška davčna uprava je posredovala dva dopisa z dne 3. septembra 2012. Prvi dopis je sporno davčno stališče, ki temelji na prošnji za davčno stališče z dne 14. marca 2012, kot je navedeno v uvodni izjavi 9. Ta prošnja za davčno stališče je bila Komisiji ponovno in v neokrnjeni različici poslana v dopisu Luksemburga z dne 24. marca 2015, ki je vseboval informacije, ki jih je Luksemburg, ko je to davčno stališče prvič poslal Komisiji, počrnil.

(106)

Drugi, skoraj enak dopis je bil poslan v odgovor na vzporedno prošnjo za davčno stališče, vloženo […] pri luksemburški davčni upravi 18. aprila 2012 za družbo, imenovano [F], za katero se zdi, da ustreza družbi FFT v drugačni strukturi finančnih družb skupine. V tej drugi prošnji za davčno stališče je opis nalog [družbe F] enak opisu nalog družbe FFT v prošnji z dne 14. marca 2012. Ta druga struktura naj bi bila drugačna samo v tem, da naj bi ta družba imela eno podružnico v Združenem kraljestvu in nobene v Španiji ter da naj [družba F] ne bi bila lastnica [nobene hčerinske družbe].

(107)

Druga prošnja za davčno stališče, podprta s poročilom o transfernih cenah, vsebuje zaključek, ki je oblikovan enako kot zaključek v prošnji za davčno stališče družbe FFT [naveden v uvodni izjavi 54]. Vendar je rezultat analize transfernih cen bistveno drugačen. Plačilo [družbi F] po tržnem načelu, kot je določeno v poročilu o transfernih cenah, je naslednje: „Študija transfernih cen določa ustrezno plačilo, ki temelji na (i) tveganem kapitalu v znesku 44,6 milijona EUR in (ii) kapitalu za plačilo nalog, ki jih družba opravlja, v znesku 8,8 milijona EUR v razponu +/–10 %.“

(108)

Obe davčni stališči sta bili na seznamu, ki ga je Luksemburg 4. junija 2015 posredoval Komisiji v zvezi z davčnimi stališči, ki se nanašajo na naloge zakladništva [glej uvodno izjavo 29].

(109)

Tretjič, Komisiji sta bili posredovani še dve drugi prošnji za davčno stališče […], ki ju je sprejela luksemburška davčna uprava. Ti prošnji sta bili iz let 2002 in 2012 ter sta se nanašali na druge vidike strukture skupine Fiat v Luksemburgu. Ta sklep ne obravnava teh dveh davčnih stališč.

(110)

Skupina Fiat poudarja, da je približno 40-odstotni delež družbe FFT v lasti družbe Fiat S.p.A. in približno 60-odstotni delež v lasti družbe FF, ki je hčerinska družba v 100-odstotni lasti družbe Fiat S.p.A. (50). Družba FFT pa ima v lasti 100-odstotna deleža družb FFNA in FFC (51). Skupina Fiat poudarja tudi, da je družba FFT ena od finančnih družb skupine Fiat, ki so naštete v uvodni izjavi 39.

(111)

Skupina Fiat je Komisiji v skladu z njeno prošnjo poslala podrobne finančne podatke o finančnih družbah skupine. Posredovala je zlasti letna poročil družb FFT, FF, FFNA, FFC in FFB za leta od 2011 do 2013 ter opise nalog teh družb. Po teh podatkih je v družbi FF zaposlenih 52 oseb, od tega [20–30] v „finančni“ službi in [10–20] v „računovodstvu“. Družba FFT ima 14 zaposlenih, od tega enega direktorja, [0–10] zaposlenih (v Združenem kraljestvu), ki so v neposrednih stikih s strankami, [0–10] zaposlenih, odgovornih za upravne naloge, in [0–10] oseb, ki skrbijo za računovodstvo in nadzor. V družbi FFNA je zaposlenih pet oseb, dejavnosti družbe FFC pa so omejene.

(112)

V skladu z informacijami, ki jih je posredovala skupina Fiat, je računovodska vrednost hčerinskih družb družbe FFT (družb FFNA in FFC) […]. V letnem poročilu družbe FFT je navedeno, da sta bili družbi FFNA in FFC leta 2011 odkupljeni od družb Fiat S.p.A. in FF. Družba FFT je v Luksemburgu od leta 2011 pripravljala konsolidirane računovodske izkaze.

(113)

Družbi FF in FFT sta finančni družbi za euroobmočje. Finančni podatki za ti dve družbi za obdobje 2010-2013 na podlagi posredovanih letnih poročil so predstavljeni v preglednicah 8 in 9 (52).

Preglednica 8

Finančni podatki za družbo FFT za obdobje od leta 2010 do leta 2013

(114)

Družba FFT je konec let 2011, 2012 in 2013 pri različnih bankah izdala jamstva za družbe skupine v skupnem znesku 2 560 802 EUR, 10 772 314 EUR oziroma 10 155 339 EUR.

Preglednica 9

Finančni podatki za družbo FFT za obdobje od leta 2010 do leta 2013

(115)

Konec leta 2013 (in konec leta 2012) je imela družba FF kapitalske deleže v povezanih podjetjih, v družbi FFT v znesku 157 269 000 EUR (to je 60 % osnovnega kapitala družbe FFT) in v družbi FFB v znesku 2 013 000 EUR ter neobvladujoče deleže v drugih družbah skupine v znesku 725 000 EUR. Konec leta 2011 je bilo 100 % delnic družbe FFT vknjiženih v deleže družbe FF v znesku 262 102 000 EUR. Konec leta 2010, preden sta bili družbi FFNA in FFC leta 2011 prodani družbi FFT, je delež družbe FF v družbi FFC znašal 7 213 000 EUR, v družbi FFT 262 077 000 EUR, v družbi FFNA 87 055 EUR in v družbi FFB 2 013 000 EUR, to pomeni, da je njena skupna udeležba v hčerinskih družbah, ki so v 100-odstotni lasti skupine Fiat, znašala 358 000 000 EUR, kot je navedeno v preglednici 8.

(116)

Skupina Fiat je posredovala imena 61 nasprotnih strank iz skupine, s katerimi je družba FFT v obdobju 2011–2013 sklepala transakcije. Sporočila je povprečne neporavnane zneske med družbo FFT in temi nasprotnimi strankami za šest največjih upnikov in dolžnikov za leta 2011, 2012 in 2013. Informacije za leto 2013 so navedene v preglednici 10 (stolpec, ki se nanaša na obresti za povprečen neporavnani znesek, je dodala Komisija).

Preglednica 10

Nasprotne stranke družbe FFT v letu 2013

(117)

Skupina Fiat je predložila tudi informacije o izdaji dolga družbe FFT od leta 2009 v programu EMTN (54), ki je glavni vir financiranja družbe FFT, in njegovem prospektu izdaje. V tem obdobju je družba FFT izvedla 14 izdaj z zapadlostjo največ 7 let. Izdala je obveznice v eurih s kuponi med 5,75 % in 7,75 % (razen ene izdaje, kjer je obrestna mera 9 %) ter v švicarskih frankih s kuponi od 4 % do 5 %.

(118)

Iz informacij, ki jih je predložila skupina Fiat, je razvidna zapadlost poslov financiranja znotraj skupine. Konec leta 2013 je bila pogodbena zapadlost krajša od enega leta za terjatve v znesku 12 613 000 EUR od skupnega zneska 12 858 000 EUR (likvidna sredstva in posojila družbam skupine so predstavljeni v preglednici 9).

(119)

Iz poslanih informacij o različnih transakcijah znotraj skupine je razvidno, da so številne transakcije transakcije čez noč. Kljub temu družba FFT sklepa tudi transakcije z drugačno zapadlostjo […]. Družba FFT skupini dodeljuje posojila v različnih oblikah […]. Konec leta 2013 so skoraj vse vloge imele zapadlost […] Izdaje obveznic so imele različne zapadlosti […]

(120)

Skupina Fiat je posredovala tudi dokument o politiki skupine glede likvidnih sredstev, ki je omenjen v poročilu o transfernih cenah, na katerega se opira prošnja za davčno stališče. V tem dokumentu so zapisana notranja pravila za denarne naložbe skupine. […]

(121)

V dopisu z dne 20. februarja 2015 je Komisija skupino Fiat prosila, naj pojasni metodo, s katero lahko doseže čisti poslovni izid, ki je enak stalnemu deležu lastnega kapitala v letih 2009, 2010 in 2011 [kot je razvidno iz preglednice 4 v uvodni izjavi 51 sklepa o začetku postopka], kljub velikim razlikam v sredstvih, obveznostih, finančnih dajatvah in prihodkih.

(122)

V odgovor na to prošnjo, v kateri je bila pozvana, naj pojasni določanje cen za posojila in vloge znotraj skupine, je skupina Fiat predložila dokument z naslovom „Transfer Pricing Policy“ (politika transfernih cen). Iz tega dokumenta je razvidno, da skupina Fiat cene za posojila znotraj skupine, ki jih odobrijo finančne družbe skupine, določi tako, da te družbe dobijo vnaprej določen donos.

(123)

Razen nekaterih informacij so naloge, opisane kot naloge, ki jih opravlja družba FFT, in prevzeta tveganja enaki kot v opisu iz poročila o transfernih cenah, kot je povzet v uvodnih izjavah od 38 do 51. […] dokument o politiki transfernih cen se nanaša na kreditno tveganje in tveganje neplačila nasprotne stranke, ki je v davčnem stališču opisano kot neobstoječe v zvezi s sredstvi skupine, v tem dokumentu pa je to tveganje opisano kot „omejeno“.

(124)

V dokumentu o politiki transfernih cen je pojasnjeno, da se cene za transakcije znotraj skupine oblikujejo na podlagi naslednje ocene. […], oceni znesek posojila znotraj skupine, ki ga je treba financirati. […], na tej podlagi oceni maržo, ki jo je treba uporabiti za posojila znotraj skupine, tako da znesek ciljnega donosa, povečanega za stroške poslovanja, deli s skupnim zneskom posojil, ki jih je treba financirati. Nazadnje to maržo doda stroškom financiranja finančnih družb, da dobi izračun cene za posojila znotraj skupine.

(125)

V dokumentu o politiki transfernih cen je ta metoda oblikovanja cen za posojila znotraj skupine ponazorjena na podatkih za leto 2012. Pričakovani donos lastnega kapitala za leto 2012 je ocenjen na [4–7 %] za družbi FF in FFT na konsolidirani podlagi. Dokument vsebuje ocene količnikov beta za Evropsko unijo za leto 2012 ter ločeno predstavljene netvegane obrestne mere in premije za tveganje za Italijo in Luksemburg nato pa na tej podlagi takole oceni pričakovani donos:

Preglednica 11

Informacije iz notranjega dokumenta o politiki transfernih cen

(126)

Poleg tega se v dokumentu razlikuje med posojili z vnaprej določenim obdobjem, ki so bila sklenjena v preteklosti in za katera ni mogoče spreminjati pogojev oblikovanja cen, in prilagodljivimi posojili znotraj skupine s spremenljivo obrestno mero. […]

(127)

Luksemburg v dopisu z dne 10. julija 2015 trdi, da bi Komisija kršila načelo pravne varnosti, če bi v sklepu o zaključku formalnega postopka preiskave odredila, da mora upravičenec vrniti domnevno pomoč. Sklicuje se na ustrezne predhodne sklepe Komisije, ki se nanašajo na sheme davčne pomoči, v katerih je Komisija priznala, da to načelo lahko prepreči vračilo pomoči (56), in dovolila prehodno obdobje na podlagi obstoja legitimnega pričakovanja (57).

(128)

Poleg tega Luksemburg trdi, da vračila natančnega zneska pomoči ni mogoče odrediti, pri čemer je treba upoštevati, da pri oblikovanju transfernih cen natančne primerljive tržne cene ni mogoče določiti niti se je ne sme določiti v skladu s smernicami OECD. Poleg tega Luksemburg trdi še, da Komisija glede na to, da je ukrep nov, in v skladu s predhodnimi odločbami ne bi smela odrediti vračila pomoči v skladu z načelom legitimnega pričakovanja (58).

(129)

Komisija se je odločila začeti formalni postopek preiskave, ker je predhodno menila, da se je s spornim davčnim stališčem družbi FFT odobrila državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, ki ni združljiva z notranjim trgom.

(130)

Komisija je zlasti izrazila dvome glede združljivosti spornega davčnega stališča z neodvisnim tržnim načelom. Ti dvomi se nanašajo na elemente, opisane v uvodnih izjavah od 131 do 137.

(131)

Prvič, zdi se, da je v davčnem stališču za dejavnosti družbe FFT v Luksemburgu sprejeta nespremenljiva davčna osnova v višini 2,542 milijona EUR (+/–10 %), ki se lahko zelo malo spreminja in bi ostala stabilna, tudi če bi se na primer dejavnosti družbe FFT, na podlagi katerih je določena davčna osnova, zelo povečale.

(132)

Drugič, Komisija je izrazila dvome glede ustreznosti metode, s katero je davčni svetovalec družbe FFT ocenil plačilo te družbe za naloge, ki jih opravlja. Davčni svetovalec je v analizi transfernih cen za izračun tega plačila uporabil posredno metodo MTMN, vendar Komisija meni, da je treba v primerih, ko na trgu obstajajo primerljive transakcije, dati prednost uporabi neposrednih metod, zlasti metodi CUP. V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da Chrysler, ameriška družba skupine Fiat, sredstva za financiranje svojih dejavnosti pridobiva neposredno na kapitalskih trgih in da so nekatere od teh transakcij primerljive s transakcijami, ki jih opravlja družba FFT.

(133)

Tretjič, v zvezi z uporabo modela MEDAF za oceno zahtevane donosnosti lastnega kapitala je Komisija izrazila dvom, da je davčni svetovalec družbe FFT pravilno uporabil model MEDAF. Poudarila je, da sta oba elementa, ki na podlagi modela MEDAF določata plačilo družbe FFT, to sta znesek poplačanega lastnega kapitala in višina plačila za ta znesek lastnega kapitala, določena prenizko.

(134)

V zvezi z zneskom poplačanega lastnega kapitala je v davčnem stališču uporaba modela MEDAF sprejeta samo za del lastnega kapitala, ki je označen kot „lastni kapital, izpostavljen tveganju“, medtem ko se lastni kapital, vložen v družbi FFNA in FFC, odšteje od lastnega kapitala, ki ga je treba poplačati, ne da bi za to obstajala dobra razlaga (59). Poleg tega se je izkazalo, da je izračun „lastnega kapitala, izpostavljenega tveganju“ povzročil, da je davčna osnova prenizka, saj ni vključeval sredstev znotraj skupine, za kar prav tako ni prepričljivega razloga. Komisija je v sklepu o začetku postopka izpodbijala predpostavko, da pri transakcijah z družbami znotraj skupine ni kreditnega tveganja. Izrazila je tudi dvom v izračun minimalnih kapitalskih zahtev za tveganje neplačila nasprotne stranke in kreditno tveganje. Neupravičena je bila zlasti izbira sorazmerno nizkega, 20-odstotnega koeficienta uteži tveganja za tveganje neplačila nasprotne stranke in podatkov o tem, kaj je predvideno, če bi se regulativni okvir bistveno spremenil, ni bilo. V poročilu davčnega svetovalca o transfernih cenah ni pojasnjeno, zakaj je „razlika med obračunanimi prihodkom od obresti za bančne vloge in obračunanimi dolgovanimi obrestmi za bančna posojila“ dober pokazatelj operativnega tveganja, in tudi ni pojasnjeno, zakaj je treba uporabiti 15-odstotno utež tveganja. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj je tveganje neplačila nasprotne stranke pomnoženo s 6 % in ne z 8 %, čeprav so minimalne kapitalske zahteve, določene v okviru Basel II za tveganje neplačila nasprotne stranke, na katere se poročilo o transfernih cenah izrecno sklicuje, 8-odstotne.

(135)

V zvezi s plačilom, uporabljenim za ta kapital, je Komisija izrazila dvom v določitev količnika beta, kajti zdi se, da je prenizek v primerjavi s količnikom beta drugih družb, ki zagotavljajo finančne storitve. Izrazila je tudi dvome glede izbire davčnega svetovalca, ki je za izračun količnika beta namesto mediane izbral 25. centil.

(136)

Četrtič, v zvezi s pričakovanim donosom lastnega kapitala, ki je v prošnji za davčno stališče opredeljen kot presežen, je Komisija izrazila dvome glede tega, da je v spornem davčnem stališču brez kakršne koli utemeljitve sprejeta uporaba zelo nizke, 0,87-odstotne stopnje.

(137)

Ker se zdi, da se pri analizi transfernih cen, sprejeti v spornem davčnem stališču, ne upošteva neodvisno tržno načelo, je Komisija predhodno menila, da se s tem davčnim stališčem daje prednost družbi FFT. Menila je, da je bila ta prednost pridobljena vsako leto in se je ponovila vsakič, ko je luksemburška davčna uprava sprejela davčno obveznost, izračunano na podlagi tega davčnega stališča. Po mnenju Komisije je bila ta prednost dodeljena selektivno, saj pomeni odmik od upravne prakse ter izrecno daje prednost družbi FFT v primerjavi z družbami, ki so v podobnem dejanskem in pravnem položaju.

(138)

Ker so vsi ostali pogoji iz člena 107(1) PDEU izpolnjeni in ker ni očitnih razlogov za združljivost, je Komisija predhodno ugotovila, da je sporno davčno stališče državna pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom. Zato se je odločila, da začne formalni postopek preiskave v zvezi s tem davčnim stališčem.

(139)

Komisija je v sklepu o začetku postopka na podlagi člena 10(3) Uredbe (ES) št. 659/1999 med drugim odredila, da ji mora Luksemburg predložiti vse dokumente, informacije in podatke v zvezi z izpodbijanim ukrepom, ki jih potrebuje za odločanje o obstoju državne pomoči in po potrebi o združljivosti te pomoči z notranji trgom. Če ji Luksemburg ne bi predložil vseh zahtevanih informacij, ga je pozvala, naj ji v skladu s členom 6a(2)(b) Uredbe (ES) št. 659/1999 dovoli, da upravičenca do izpodbijanega ukrepa, to je družbo FFT, prosi, naj ji predloži zahtevane informacije.

(140)

Luksemburg je z dopisom z dne 19. julija 2014 poslal pripombe k sklepu o začetku postopka. Najprej trdi, da je postopek nepravilen, nato pa, da je Komisija v sklepu o začetku postopka naredila vsebinske napake.

(141)

Luksemburg v zvezi s postopkom trdi, da v obravnavani zadevi ni bil izveden pravilen postopek za izdajo odredbe o predložitvi podatkov, ker Uredba (ES) št. 659/1999 Komisiji ne dovoljuje, da bi odredbe izdajala v sklepu o začetku postopka. Preden bi lahko izdala tako odredbo, bi morala izvesti postopek iz člena 10 Uredbe (ES) št. 659/1999.

(142)

Poleg tega Luksemburg v zvezi z informacijami, zahtevanimi v odredbi, trdi, da Komisija ni pojasnila, zakaj je razkritje identitete upravičenca potrebno za presojo ukrepa z vidika pravil o državni pomoči. Glede na številne informacije, ki so se pojavile v javnosti, in nepremišljene javne izjave Komisije Luksemburg v tisti fazi ni mogel razkriti identitete upravičenca. Poleg tega v odredbi ni bila zahtevana nobena druga konkretna informacija, ki bi jo bilo treba predložiti. V skladu s priročnikom Komisije za postopke je treba v odredbi natančno pojasniti, katere informacije so potrebne v okviru zadevnega postopka.

(143)

Luksemburg tudi trdi, da ne more izvajati obveznosti mirovanja, ker v sklepu o začetku postopka ni pojasnjeno, zakaj je sporno davčno stališče pomoč. Družba FFT mora predložiti davčno napoved, ker pa Komisija v sklepu o začetku postopka ni pojasnila, po kateri metodi je treba izračunati davčno obveznost, bo luksemburška davčna uprava uporabila metodologijo, dogovorjeno v davčnem stališču.

(144)

Luksemburg trdi še, da je Komisija kršila načela lojalnega sodelovanja, nepristranskosti in dobrega upravljanja, zlasti ker se ni odzvala na ponudbe za sestanek, ki bi luksemburškim organom omogočil, da pojasnijo metodologijo, uporabljeno v spornem davčnem stališču.

(145)

Luksemburg izpodbija sklep Komisije o začetku postopka v zvezi z družbo FFT (z novo številko zadeve SA.38375), ki je ločen od splošnega postopka o praksah Luksemburga na področju izdajanja davčnih stališč, začetega pod številko zadeve SA.37267. Ker je Luksemburg pri Splošnem sodišču vložil pritožbo zoper odredbo za predložitev podatkov, ki jo je Komisija sprejela v zadevi SA.37267, je Komisija s tem, ko je odprla novo zadevo, lahko umetno obšla razglasitev ničnosti navedene odredbe.

(146)

Nazadnje Luksemburg trdi, da je Komisija zlorabila pooblastila, ker je pomešala izvajanje diskrecijske pravice in preprosto razlago splošnega pravnega pravila. Natančneje, davčno stališče za družbo FFT ni v prosti presoji luksemburške davčne uprave, temveč je skladno s členom 164(3) L.I.R. in okrožnico. Po mnenju Luksemburga je pri uporabi teh določb neizogibno, da jih bo treba razlagati ob upoštevanju dejstev vsakega posameznega primera, da bi privedle do rešitev, ki jih določajo posebne okoliščine in ki temeljijo na teh posebnih okoliščinah. Komisija ne upošteva razlike med diskrecijsko pravico na eni strani in razlago pravil, ki vključujejo abstraktne pravne pojme, ki jih je treba nato uporabiti v zadevnem primeru, na drugi strani. Poleg tega Komisija, s tem ko namesto luksemburških organov razlaga luksemburško pravo, ne upošteva pristojnosti držav članic na področju neposrednega obdavčenja.

(147)

Ker po mnenju Luksemburga njegova davčna uprava v primeru družbe FFT ni izvajala svoje diskrecijske pravice, Komisija ni mogla dokazati, da sporno davčno stališče odstopa od običajne upravne prakse. Luksemburg pojasnjuje, da njegovi upravni postopki temeljijo na načelih zakonitosti in enakosti, tako da so vsi davčni zavezanci, ki so v pretežno enakem položaju, deležni enake obravnave. Trdi, da je sklep o začetku postopka preučen samo z vidika smernic OECD za določanje transfernih cen, ne pa z vidika luksemburške upravne prakse.

(148)

Luksemburg na splošno trdi, da je Komisija naredila vsebinsko napako, s tem ko je kot referenčni sistem za določitev selektivne prednosti izbrala neodvisno tržno načelo, uveljavljeno v smernicah OECD za določanje transfernih cen, ne pa nacionalne zakonodaje in praks.

(149)

Trdi tudi, da je Komisija napačno razlagala smernice OECD za določanje transfernih cen. Zdi se, da Komisija v uvodni izjavi 65 sklepa o začetku postopka določi hierarhijo metod za določanje transfernih cen in trdi, da je treba dati prednost uporabi neposrednih metod, zlasti metodi CUP, pred posrednimi metodami, kot je MTMN. Komisija torej ne upošteva dejstva, da od leta 2010 glede na smernice OECD za določanje transfernih cen hierarhija metod ni več v skladu s sodobnimi zahtevami in praksami. Luksemburg ob sklicevanju na odstavek 1.13 teh smernic navaja, da te priznavajo, da „določanje transfernih cen ni eksaktna znanost“ in da „izbira metodologije za določanje transfernih cen po neodvisnem tržnem načelu pogosto ne bo nedvoumno jasna“. Ker je davčni svetovalec družbe FFT ocenil, da je uporaba metode MTMN upravičena, in uporabil člen 164 L.I.R., je luksemburška davčna uprava preprosto potrdila, da je analiza s pravnega vidika pravilna.

(150)

Komisija po mnenju Luksemburga priznava, da različne davčne uprave ter davčne uprave in družbe različno razlagajo in uporabljajo neodvisno tržno načelo (60); zato ne more po eni strani dovoliti, da bi se neodvisno tržno načelo različno razlagalo in uporabljalo, ter po drugi strani meniti, da obstaja samo ena pravilna metoda, po kateri bi Luksemburg moral izvajati neodvisno tržno načelo.

(151)

Poleg tega Luksemburg Komisiji očita, da v obravnavani zadevi ni uporabila zadevne nacionalne zakonske določbe, to je člena 164(3) L.I.R., in upravne prakse, ki iz njega izhaja, temveč da je za referenco izbrala samo smernice OECD za določanje transfernih cen. Komisija tako določi metodo izračuna, ki se ji zdi najprimernejša, medtem ko v luksemburškem pravu ni določeno, da je za določitev transfernih cen treba uporabiti določene metode. Komisija torej sploh ne upošteva luksemburškega pravnega okvira in upravne prakse na tem področju. Poleg tega Komisija za namene analize selektivnosti ne predloži primerjave med davčno obravnavo družbe FFT in davčno obravnavo drugih družb v podobnem dejanskem in pravnem položaju v Luksemburgu.

(152)

V zvezi z dvomi, ki jih je Komisija izrazila v sklepu o začetku postopka, ji Luksemburg očita, da se preveč in preveč enostransko osredotoča na domnevno davčno strategijo podjetja Fiat na ravni skupine ter pri tem ne upošteva dejstva, da bi lahko imelo podjetje Fiat, ker gre za skupino, druge razloge za to, da se je strukturiralo, kot se je.

(153)

Prvič, luksemburški davčni organi se gotovo niso strinjali z „nespremenljivo davčno osnovo“, kot se trdi v uvodni izjavi 64 sklepa o začetku postopka. Obdavčljivi dohodek družbe FFT je odvisen od obsega odobrenih posojil in s poročilom o transfernih cenah se je samo ohranil razpon – izražen v bazičnih točkah – marže, ki jo je treba ustvariti.

(154)

Drugič, Luksemburg v zvezi z zahtevanim zneskom lastnega kapitala in dvomi, ki jih je v zvezi s tem izrazila Komisija, meni, da je izbira okvira Basel II razumna, enako kot odločitev, da se udeležbe izključijo. Luksemburg trdi, da je bilo logično, da so se finančne udeležbe izključile iz izračunov, ker v dejavnosti, ki je omejena na transferne cene za posojila znotraj skupine, nimajo kaj iskati. Poleg tega je v skladu s poročilom o transfernih cenah za naložbo v kapital namenjenih 165 244 000 EUR, to pa je znesek, ki ustreza nakupni ceni deležev soudeležbe v kapitalu v lasti družbe FFT, zato tega po mnenju Luksemburga ni mogoče izpodbijati. Ker je poleg tega dohodek iz soudeležbe v kapitalu po luksemburškem pravu oproščen davka, tudi povezani stroški, na primer stroški obresti, niso odbitni. Nazadnje, ker se deleži poplačajo z dividendami, ki jih izplačajo hčerinske družbe in katerih znesek se lahko spreminja glede na poslovni izid teh družb in njihove potrebe po reinvestiranju, koncept marže, ki bi jo uporabili za ta tip dohodkov, gospodarsko ni smiseln.

(155)

Tretjič, Luksemburg trdi, da je iz izračuna upravičeno tudi izključiti terjatve znotraj skupine, saj so dolgovi družbe FFT povezani z izrecnimi jamstvi v korist kreditodajalcev družbe FFT. Glede na industrijsko strategijo, ekonomske interese in tveganje, povezano z morebitno izgubo ugleda družbe, je tveganje, da družba FFT ne bi izpolnila obveznosti, zelo majhno, „prosti“ znesek 93 710 000 EUR pa več kot zadosten za pokrivanje tega tveganja.

(156)

Četrtič, Luksemburg očita Komisiji, da izpodbija način, kako je bil izračunan količnik beta za določitev premije za tveganje. Prvič, ti izračuni niso popolnoma matematični in različni rezultati se lahko utemeljijo; zato so rezultati iz poročila o transfernih cenah povsem utemeljeni in trdni. Drugič, tudi če bi Komisija prišla do drugačnih rezultatov, bi morala preučiti, ali to daje družbi FFT prednost v primerjavi z drugimi podjetji s sedežem v Luksemburgu. Tretjič, celo v okviru alternativne ocene, v kateri se premija za tveganje, izračunana za družbo FFT, primerja z izplačilom delničarjem družbe, ki kotira na borzi, in katere rezultat je od 3,5 % do 4 %, kar je bistveno nižje od 6,05-odstotne premije za tveganje, izračunane za družbo FFT, primerjava pokaže, da je 6,05-odstotna premija za tveganje povsem upravičena in v celoti izpolnjuje zahteve iz člena 164 L.I.R.

(157)

Nazadnje Luksemburg trdi, da je Skupina za kodeks ravnanja (obdavčitev podjetij) izrecno potrdila, da je bila praksa izdajanja davčnih stališč v Luksemburgu skladna s kodeksom ravnanja in smernicami OECD, zato načelo legitimnega pričakovanja pomeni, da bi družba FFT morala imeti možnost, da davčno stališče z dne 3. septembra 2012 uveljavlja celotno obdobje veljavnosti, to je pet let.

(158)

Družba FFT je pripombe k sklepu o začetku postopka poslala 30. oktobra 2014. Te pripombe so prispele v dveh ločenih dokumentih.

(159)

Prvi sklop pripomb družbe FFT je razdeljen na dva dela. V prvem delu je pojasnjeno, zakaj družba FFT meni, da je Komisija napačno uporabila smernice OECD za določanje transfernih cen za vnaprejšnji cenovni sporazum FFT. V drugem delu je opisano, zakaj se v sklepu o začetku postopka ne upošteva zahtevani pravni standard, v skladu s katerim je treba selektivnost dokazati na podlagi člena 107(1) Pogodbe.

(160)

Prvič, družba FFT v nasprotju s trditvami Komisije v sklepu o začetku postopka trdi, da se z luksemburško davčno upravo ni dogovorila za nespremenljiv obdavčljivi dohodek. Dogovor se je nanašal samo na metodo plačila za naloge zakladništva, ki jih opravlja družba FFT. Družba FFT vsako leto od leta 2011 dalje posodobi vse parametre, ki jih uporablja, da oceni lastni kapital, izpostavljen tveganju, in donos lastnega kapitala za izračun ciljnega dobička. Poleg tega vnaprejšnji cenovni sporazum FFT velja samo pet let, če se dejstva in okoliščine, na katerih temelji, ne spremenijo; to trajanje ustreza praksi izdajanja davčnih stališč v drugih državah članicah.

(161)

Drugič, nič ne nasprotuje temu, da bi davčni svetovalec družbe FFT izbral metodo MTMN, saj ni nobenih notranjih primerjav glede na transakcije družbe FFT, ki bi jih lahko uporabili za metodo CUP. Razlogi za to so, da (i) družba FFT ne dodeljuje posojil tretjim osebam in da (ii) družbe skupine Fiat ne dobivajo podobnih posojil od tretjih oseb. Družba FFT se sklicuje na odstavek 2.2 smernic OECD za določanje transfernih cen, v skladu s katerim izbrana metoda vedno temelji na izbiri najprimernejše metode za posamezen primer. Nato družba FFT navede odstavek 2.4 teh smernic, v skladu s katerim obstajajo situacije, ko se ugotovi, da so metode, ki temeljijo na transakcijskem dobičku, primernejše kot tradicionalne transakcijske metode.

(162)

Družba FFT meni, da bi imela izgube, če bi davčni svetovalec pri določitvi transfernih cen za posojila, odobrena družbam skupine, v metodi CUP uporabil valorizacijo njenih obveznic, saj si ne bi povrnila stroškov likvidnih sredstev, potrebnih za pokritje finančnih potreb skupine. Družba FFT je manj zapleten subjekt kot druge družbe skupine in njene marže je mogoče preveriti z metodo MTMN. Ta metoda se v analizah transfernih cen uporablja vse pogosteje, smernice OECD za določanje transfernih cen iz leta 2010 pa ne določajo nikakršne hierarhije metod.

(163)

Poleg tega je lahko po mnenju družbe FFT lastni kapital pogosto plod predhodnih odločitev, povezanih z dejavnostjo družbe, in ni neposredno povezan z ravnjo lastnega kapitala, potrebnega za prevzemanje tveganj, povezanih z dejavnostjo družbe.

(164)

Nazadnje družba FFT opozarja, da smernice OECD za določanje transfernih cen priznavajo, da določanje transfernih cen ni eksaktna znanost. V zvezi s tem se sklicuje na odstavek 1.13 teh smernic in, natančneje, na naslednje razmišljanje: „[p]omembno je, da se pri tem ne izgubi cilj, da se išče zanesljiva ocena o rezultatu po neodvisnem tržnem načelu, ki temelji na zanesljivih informacijah. Pri tem je treba tudi opozoriti, da določanje transfernih cen ni eksaktna znanost, ampak zahteva trezno presojo na obeh straneh, pri davčnem organu in davčnem zavezancu.“ Družba FFT navaja, da se je kljub temu čim bolj potrudila oceniti plačilo za svoje dejavnosti po tržnem načelu.

(165)

Tretjič, v zvezi z ustreznostjo lastnega kapitala družbe FFT mora ta družba dokazati, da njen lastni kapital zadošča za prevzemanje tveganj, povezanih z njeno dejavnostjo financiranja. V okrožnici ni nobenih posebnih smernic, ki bi jih bilo treba upoštevati pri določitvi ustrezne ravni lastnega kapitala, izpostavljenega tveganju. Zato se je družba FFT odločila analizirati lastni kapital, da bi ocenila, kakšen del lastnega kapitala je potreben za opravljanje dejavnosti in prevzemanje tveganj z vidika okvira Basel II. Tudi v okrožnici se družbe, ki izvajajo dejavnosti posrednega financiranja, primerjajo z neodvisnimi finančnimi institucijami. V okrožnici je tudi določeno, da morajo imeti davčni zavezanci, ki izvajajo financiranje znotraj skupine, zadosten lastni kapital, da lahko nosijo finančna tveganja, povezana s tem financiranjem. Nasprotno pa se dejavnosti udeležbe ne upoštevajo za namene vnaprejšnjega cenovnega sporazuma FFT; zato je bila izključitev deležev družbe FFT iz njenega tveganega lastnega kapitala upravičena. Poleg tega se znesek lastnega kapitala v vrednosti naložb v hčerinske družbe družbe FFT ni upošteval, ker vključuje naložbe v hčerinske družbe, ki niso portfeljske in so poplačane z dividendami. Vendar dividende niso predmet analize transfernih cen, saj niso odvisne od pomena nalog, ki jih družba opravlja, niti od tveganj, ki jih prevzema. Tako sklepanje je skladno tudi z okvirom Basel II (61) in členom 57 Direktive 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta (CRD III) (62).

(166)

Četrtič, v zvezi z analizo Komisije, ki se nanaša na obravnavanje terjatev znotraj skupine in dejstvo, da vnaprejšnji cenovni sporazum FFT ne upošteva vseh sredstev, razen tistih, ki niso v lasti tretjih oseb, družba FFT trdi, da je bonitetna ocena skupine že upoštevana v strošku financiranja skupine s strani družbe FFT. Ker imajo družba FFT in vse povezane družbe skupine enako bonitetno oceno kot družba Fiat S.p.A. (63), družba FFT ni izpostavljena večjemu kreditnemu tveganju, ko gre za njena posojila povezanim družbam v skupini. Zato je obrestna mera, ki jo družba FFT zaračuna povezanim družbam v skupini, enaka vsoti (i) stroška financiranja skupine, (ii) provizij za jamstva, plačanih družbi Fiat S.p.A.; (iii) stroškov poslovanja, ki nastanejo zaradi zagotavljanja storitev drugim družbam skupine; (iv) „negativnega prenosa“, ki nastane, ker morajo biti precejšnji zneski, ki si jih izposodi družba FFT, kratkoročni in z nižjo obrestno mero, da se odzove na kratkoročne likvidnostne potrebe skupine; in (v) plačila kapitala za prevzeta tveganja, ki je povezano z nalogami družbe FFT pri upravljanju denarnih sredstev skupine.

(167)

Petič, po mnenju družbe FFT je bila uporaba 6-odstotnega koeficienta za tveganju prilagojena sredstva (v nadaljnjem besedilu: APR) upravičena, saj se to ujema z načinom, kako družba FFT razume okvir Basel II, ki so ga na nekaterih ozemljih EU (na primer v Italiji) lokalni regulativni organi prenesli na nebančne finančne institucije v skladu s CRD. Ker je poleg tega izpostavljenost sredstev družbe FFT do tretjih oseb predvsem v obliki bančnih vlog, je bila uporabljena 20-odstotna utež tveganja v skladu s standardiziranim pristopom iz okvira Basel II (64). Družba FFT podobno v zvezi s 15-odstotno utežjo tveganja, uporabljeno za operativno tveganje, Komisiji navaja sklic na enostavni pristop, pri katerem je treba v skladu s točko 649 okvira Basel II uporabiti tak koeficient. Prav tako v okviru tega pristopa bruto prihodek ustreza neto prihodkom od obresti plus čistim neobrestnim prihodkom, vključno z rezervacijami in stroški poslovanja, vendar brez izrednih dobičkov. Družba FFT nima neobrestnih dobičkov, zato je sklicevanje na prihodek od obresti na bančne vloge brez dolgovanih obresti za bančna posojila upravičeno, saj je to najboljši približek operativnih tveganj družbe FFT. V zvezi s kakršno koli morebitno spremembo regulativnega okvira družba FFT trdi, da tudi v okviru Basel III (65) in Direktivi 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (66) (CRD IV) o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij ustrezna merila še vedno veljajo.

(168)

Šestič, v zvezi z dvomi, ki jih je Komisija izrazila glede količnika beta, družba FFT trdi, da bi tržno območje, tudi če bi izključili določene elemente primerjave (na primer nacionalne banke), ostalo skoraj popolnoma enako. Družba FFT deluje kot finančna družba in je ni mogoče enačiti z banko, zato družba FFT in [davčni svetovalec] menita, da so količniki beta finančnih družb najustreznejši element za primerjavo. Poleg tega se okrožnica jasno nanaša na ponudnike finančnih storitev. Na tej podlagi je za določitev ustreznega količnika beta smiselno upoštevati vse družbe, ki so dejavne v sektorju finančnih storitev. Uporaba 25. centila tržnega območja je skladna s smernicami OECD za določanje transfernih cen, v skladu s katerimi vse točke v tržnem območju prinašajo cene/dobiček po tržnem načelu. Poleg tega se ocenjuje, da družba FFT prevzema omejena tveganja, ker dela izključno za družbe skupine, ker so dejavnosti skupine zelo povezane in ker je v interesu matične družbe, da podpira dejavnosti hčerinskih družb.

(169)

Sedmič, družba FFT se ne strinja s pomisleki Komisije, da je donos lastnega kapitala v višini 0,87 % prenizek. Presežni lastni kapital, to je lastni kapital, ki ni nujen za pokrivanje tveganj, ki jih v okviru svoje dejavnosti financiranja prevzema družba FFT, se bodisi posodi drugi družbi skupine, ki potrebuje dodatno financiranje, bodisi uporabi za financiranje stroškov poslovanja družbe FFT v okviru zagotavljanja finančnih storitev. Zato mora biti plačilo prilagojeno kratkoročnim naložbam likvidnih sredstev.

(170)

Družba FFT trdi, da čeprav je analiza Komisije v zvezi s spoštovanjem neodvisnega tržnega načela pravilna, v sklepu o začetku postopka ni nobenega dokaza, da je bila družba FFT deležna ugodnejše obravnave kot kateri koli drugi luksemburški davčni zavezanec v primerljivem pravnem in dejanskem položaju. V sklepu o začetku postopka ni nobene primerjave med položajem družbe FFT in položajem drugih luksemburških davčnih zavezancev, na primer 21 drugih davčnih zavezancev, katerih vnaprejšnje cenovne sporazume je preučila Komisija.

(171)

Družba FFT je lahko sklenila vnaprejšnji cenovni sporazum z luksemburško davčno upravo tako kot vsak drug luksemburški davčni zavezanec, ki je dejansko prisoten v Luksemburgu.

(172)

Še več, ker je skupna stopnja davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu za družbo FFT znašala 28,8 % (za poslovno leto 2011), medtem ko glavna stopnja davka od dohodka pravnih oseb v Italiji znaša približno 33 %, bi višji dobiček družbe FFT pomenil višje davčno priznane stroške v Italiji, saj je družba FFT večino posojil dodelila družbi Fiat Finance S.p.A. Zato ni jasno, kakšno vrsto „pomoči“ je dobila cela skupina, če je družba FFT v Luksemburgu prijavila nižji dobiček, zaradi česar je imela v Italiji nižjo davčno olajšavo za obresti.

(173)

Drugi sklop pripomb družbe FFT se začne s pojasnilom, kako pomembni so vnaprejšnji cenovni sporazumi na splošno; veljajo za del splošnega davčnega sistema in luksemburški davčni sistem jih sprejema. Vnaprejšnji cenovni sporazum FFT upošteva smernice, določene v okrožnici, in ne odstopa od luksemburškega splošnega davčnega sistema. Petletno trajanje vnaprejšnjega cenovnega sporazuma FFT je skladno s standardnim trajanjem vnaprejšnjih cenovnih sporazumov, sklenjenih v drugih državah članicah.

(174)

Luksemburška pravila o transfernih cenah, ki so podlaga za okrožnico, so del splošnega davčnega sistema, saj se uporabljajo med povezanimi družbami v skupini v okviru transakcij med podjetji. Luksemburška pravila o transfernih cenah ne odstopajo od splošnega davčnega sistema v tem smislu, da v praksi upoštevajo smernice OECD za določanje transfernih cen in so namenjena ugotavljanju dobička po tržnem načelu.

(175)

V zvezi z dvomi, ki jih je Komisija izrazila v sklepu o začetku postopka glede izbire metode za določanje transfernih cen, družba FFT trdi, da je MTMN splošno sprejeta metodologija, ki jo je odobril OECD in je v skladu z luksemburškim splošnim davčnim sistemom. Komisija je priznala, da se metoda MTMN široko uporablja in da njena uporaba lahko povzroči težave (67). Smernice za nekatere podrobne vidike niso zadostne, vendar si Komisija pridržuje pravico, da sporna vprašanja transfernih cen reši s svojo vizijo tega, kako bi bilo treba metodo MTMN uporabiti v obravnavani zadevi. Poleg tega je obdavčljivi dobiček družbe FFT usklajen s statutarnim dobičkom, s čimer se ponovno potrjuje, da uporaba metode MTMN družbi FFT ne prinaša nobene ekonomske prednosti.

(176)

Po mnenju družbe FFT bi morali imeti davčni organi določeno stopnjo diskrecije, kadar uporabljajo metodo MTMN, ki v zvezi z določitvijo obdavčljivega dobička nikdar ne da enega samega rezultata, ampak vrsto veljavnih rezultatov. Zato razlika med obdavčljivim dohodkom, ki ga je izračunala družba FFT (in so ga sprejeli luksemburški davčni organi), in domnevnim obdavčljivim dohodkom po mnenju Komisije ne bi smela šteti za prednost v smislu pravil o državni pomoči. Taka prednost nastane le, če ukrep očitno odstopa od standardnih pravil za določanje transfernih cen in prekorači diskrecijsko pravico davčne uprave (68). V nasprotnem primeru bi šlo za vmešavanje Komisije v pristojnosti države članice na področju obdavčenja.

(177)

Nazadnje družba FFT trdi, da bi morala Komisija pri ocenjevanju obstoja prednosti upoštevati celotni učinek „na skupino“. S tega vidika skupina Fiat nima nobene prednosti, saj se kakršno koli povečanje davčne osnove v Luksemburgu izravna z višjo davčno olajšavo v drugih evropskih državah (zadnja leta zlasti v Italiji). Po mnenju družbe FFT je Komisija ta učinek priznala v več odločbah (69).

(178)

Po mnenju družbe FFT referenčni sistem, ki ga je treba upoštevati za oceno selektivnosti, lahko vključuje samo družbe, za katere veljajo pravila o transfernih cenah, to je družbe, ki poslujejo samo s povezanimi tretjimi osebami. To je priznano v odločbi Komisije o shemi Groepsrentebox (70), v kateri trdi, da so povezana podjetja glede dejavnosti dolžniškega financiranja v dejanskem in pravnem položaju, ki ni primerljiv s položajem nepovezanih podjetij. Zato bi Komisija, da bi dokazala selektivnost, morala dokazati, da je družba FFT vnaprejšnji cenovni sporazum dobila pod drugačnimi pogoji, kot veljajo za druge luksemburške subjekte v skupini, ki opravljajo dejavnosti financiranja. Vendar je v okrožnici pojasnjeno, da so vnaprejšnji cenovni sporazumi na voljo vsem družbam finančnih skupin. Zato ni selektivnosti.

(179)

Komisija praviloma sprejema davčna stališča kot orodje, s katerim se davčnim zavezancem zagotovita pravna varnost in predvidljivost v zvezi z njihovim davčnim položajem. Davčna stališča, ki jih sprejema luksemburška davčna uprava, niso diskrecijska, saj spoštujejo načela iz okrožnice, ki se izrecno sklicuje na neodvisno tržno načelo, opredeljeno v členu 9 vzorčne davčne konvencije OECD, ter zagotavlja smernice in pojasnila glede minimalnih kapitalskih zahtev in analize transfernih cen, ki jih mora spoštovati luksemburška družba, ki opravlja dejavnost financiranja znotraj skupine. Zato je diskrecijska pravica luksemburške davčne uprave, če jo sploh ima, omejena s smernicami in okrožnico. Poleg tega je to omejeno polje proste presoje, prepuščeno davčni upravi, del izvajanja smernic OECD za določanje transfernih cen. Ta preprosti element sam po sebi ne more povzročiti obstoja državne pomoči. Poleg tega družba FFT trdi, da se vnaprejšnji cenovni sporazum FFT redno pregleduje, njegovo najdaljše obdobje veljavnosti pa je pet let.

(180)

Družba FFT trdi še, da Komisija ni dokazala, da je vnaprejšnji cenovni sporazum FFT z uporabo metode MTMN odstopal od drugih davčnih stališč, sklenjenih z družbami v položaju, ki je primerljiv s položajem družbe FFT. Po mnenju družbe FFT ni nobenega dvoma, da bi primerljiva družba, ki bi bila v podobnem položaju kot ona, lahko zaprosila za davčno stališče in določila svoj obdavčljivi dobiček na podlagi metode MTMN. Ker za družbo FFT in primerljive družbe velja isti davčni sistem, ni smiselno ugotavljati, ali je bila metoda za določitev transfernih cen, uporabljena za družbo FFT, skladna s smernicami OECD za določanje transfernih cen (kar je vsekakor bila) ali ne.

(181)

Po mnenju družbe FFT se sklep o začetku postopka občutno razlikuje od predhodnih odločb, v katerih je Komisija izpodbijala uporabo metode za določanje transfernih cen (to je metode dodatka na stroške) kot davčnega ukrepa, ki je omogočil selektivno prednost (71). V teh odločbah je bila shema na voljo le davčnim zavezancem, ki so izpolnjevali določene zahteve, medtem ko Komisija v sklepu o začetku postopka izpodbija samo uporabo metode MTMN, to je posebno določitev obdavčljivega dobička v okviru postopka vnaprejšnjega cenovnega sporazuma, ki je na voljo vsem luksemburškim davčnim zavezancem, ki opravljajo dejavnosti financiranja s povezanimi subjekti.

(182)

Poleg tega se je v teh odločbah dohodek, ugotovljen z metodo dodatka na stroške, lahko zelo razlikoval od statutarnega dobička, kar ne velja za družbo FFT, katere dohodek, ugotovljen z metodo MTMN, je skladen z računovodskim izidom družbe. Prav tako uporaba metode za določitev transfernih cen v predhodnih odločbah očitno ni bila skladna s smernicami OECD za določanje transfernih cen. V obravnavani zadevi te smernice niso kršene. Vendar, kot je bilo ugotovljeno v odločbah o centrih za usklajevanje, smernice OECD za določanje transfernih cen prav tako ne vsebujejo natančnih navodil za določanje transfernih cen za določene dejavnosti, ki jih izvaja družba FFT (kot sta financiranje in zakladništvo).

(183)

Poleg tega družba FFT trdi, da Komisija prav tako ni upoštevala dejstva, da je vnaprejšnji cenovni sporazum FFT temeljil na ekonomski študiji, skladni s smernicami OECD za določanje transfernih cen, kar posledično dokazuje, da dobiček ni bil določen samovoljno in da luksemburški davčni organi niso izvajali nikakršne diskrecijske pravice.

(184)

Luksemburg je v dopisu z dne 5. januarja 2015 navedel, da se popolnoma strinja s pripombami skupine Fiat.

(185)

V skladu s členom 107(1) PDEU je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.

(186)

V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti za opredelitev državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe (72). Da bi bilo mogoče ukrep opredeliti kot državno pomoč v smislu te določbe, mora biti ukrep v skladu z ustaljeno prakso, prvič, državen ali iz državnih sredstev, drugič, tak, da lahko prizadene trgovino med državami članicami, tretjič, dajati selektivno prednost podjetju, in četrtič, izkrivljati konkurenco ali omogočati izkrivljanje konkurence (73).

(187)

Kar zadeva prvi pogoj za obstoj državne pomoči, sporno davčno stališče je izdala Administration des contributions directes, ki je del davčne uprave Velikega vojvodstva Luksemburg. V tem davčnem stališču luksemburška davčna uprava sprejeme metodo za pripis dobička družbi FFT znotraj skupine Fiat, ki jo je predlagal davčni svetovalec skupine, ki je za luksemburško davčno upravo zavezujoča pet let in na podlagi katere družba FFT vsako leto izračuna znesek davka od dohodkov pravnih oseb, ki ga mora plačati v Luksemburgu. Sporno davčno stališče je torej mogoče pripisati Luksemburgu.

(188)

Kar zadeva financiranje ukrepa iz državnih sredstev, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ukrep, s katerim javni organi nekaterim podjetjem odobrijo davčno oprostitev, ki te upravičence postavlja v ugodnejši finančni položaj kot druge davčne zavezance, čeprav ne vključuje pozitivnega prenosa državnih sredstev, pomeni državno pomoč (74). Komisija bo v oddelku 7.2 prikazala, da se je zaradi spornega davčnega stališča znižal davek, ki bi ga morala družba FFT plačati v Luksemburgu, z odstopanjem od davka, ki bi ga družba FFT v nasprotnem primeru morala plačati na podlagi splošnega sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu. Zato je treba sporno davčno stališče razumeti tako, da povzroči izgubo državnih sredstev, saj vsako znižanje davčne obveznosti družbe FFT povzroči izgubo davčnih prihodkov, s katerimi bi Luksemburg lahko razpolagal, če znižanja ne bi bilo.

(189)

Kar zadeva drugi pogoj za obstoj državne pomoči, je družba FFT del skupine Fiat, ki je prisotna na svetovni ravni in svoje dejavnosti opravlja v vseh državah članicah Unije, tako da lahko vsaka pomoč v njihovo korist vpliva na trgovino v Uniji. Za ukrep, ki ga dodeli država, se poleg tega šteje, da izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco, kadar lahko izboljša konkurenčni položaj upravičenca v primerjavi z drugimi konkurenčnimi podjetji (75). Če je s spornim davčnim stališčem družba FFT oproščena davčnega dolga, ki bi ga praviloma morala plačati v skladu s splošnim sistemom davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu, to davčno stališče izkrivlja ali bi lahko izkrivljalo konkurenco z okrepitvijo finančnega položaja družbe FFT in skupine Fiat, tako da je v obravnavani zadevi izpolnjen tudi četrti pogoj za obstoj državne pomoči.

(190)

Glede tretjega pogoja za obstoj pomoči bo Komisija v oddelku 7.2 pojasnila razloge, zaradi katerih meni, da sporno davčno stališče daje družbi FFT selektivno prednost, saj se zaradi njega zniža davčna obveznost zainteresirane strani v Luksemburgu in se pojavi odstopanje od davka, ki bi ga morala družba FFT plačati v skladu z običajnim sistemom davka od dohodkov pravnih oseb, s čimer so izpolnjeni vsi pogoji za obstoj pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.

(191)

V skladu z ustaljeno sodno prakso „člen 107(1) Pogodbe nalaga, naj se ugotovi, ali je nacionalni ukrep v okviru določene pravne ureditve take vrste, da omogoča prednost ‚posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga‘ v primerjavi z drugimi podjetji in proizvodnjo blaga, ki so glede na cilj, ki ga zasleduje navedena ureditev, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju. Če je tako, potem zadevni ukrep izpolnjuje pogoj selektivnosti“ (76).

(192)

Sodišče je v zadevah z davčnega področja izdelalo analizo v treh korakih za ugotovitev, ali je posamezni davčni ukrep selektiven (77). Najprej je treba določiti skupno ali običajno davčno ureditev, ki se uporablja v državi članici, tj. „referenčni sistem“. Nato je treba ugotoviti, ali zadevni davčni ukrep pomeni odstopanje od tega sistema, ker uvaja razlikovanja med gospodarskimi subjekti, ki so glede na cilje tega sistema v primerljivem pravnem in dejanskem položaju. Če ukrep pomeni odstopanje od referenčnega sistema, je nato treba v tretjem koraku ugotoviti, ali je ta ukrep upravičen glede na naravo ali splošno sistematiko referenčnega sistema. Davčni ukrep, ki pomeni odstopanje od uporabe referenčnega sistema, je lahko upravičen, če lahko zadevna država članica dokaže, da ta ukrep izhaja neposredno iz temeljnih ali usmerjevalnih načel njenega davčnega sistema (78). V takem primeru davčni ukrep ni selektiven. Dokazno breme v tem tretjem koraku nosi država članica.

(193)

Praviloma je za namene analize selektivnosti ukrepa pomoči referenčni sistem sestavljen iz usklajenega sklopa pravil, ki na podlagi objektivnih meril splošno veljajo za vsa podjetja, ki spadajo na njegovo področje uporabe, kot je opredeljen s ciljem sistema.

(194)

V obravnavanem primeru Komisija meni, da je referenčni sistem splošni sistem davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu, katerega cilj je obdavčitev dobička vseh družb, ki morajo plačati davek v Luksemburgu (79). Sistem davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu velja za domače in tuje družbe, ki so rezidentke Luksemburga, vključno z luksemburškimi podružnicami tujih družb. V Luksemburgu družba šteje za rezidentko, če je njen statutarni sedež ali glavna uprava v Luksemburgu. Domače ali tuje družbe rezidentke Luksemburga so zavezane davku od dohodkov pravnih oseb na dobiček, ki ga ustvarijo na svetovni ravni, razen če se uporablja sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju. Družbe nerezidentke so davku od dohodkov pravnih oseb zavezane samo za nekatere vrste posebnih dohodkov luksemburškega izvora (80). Davek se plača od ustvarjenega dobička, od katerega se odštejejo izdatki in izgube, priznane kot odbitek davka, ki se lahko odložijo za nedoločen čas.

(195)

Luksemburški davek od dohodkov pravnih oseb je sestavljen iz davka na dobiček družb (impôt sur le revenu des collectivités, v nadaljnjem besedilu: IRC), katerega stopnja je 21 %, za družbe s sedežem v mestu Luxembourg pa še iz občinskega davka na dobiček gospodarskih družb (impôt commercial communal), katerega stopnja je 6,75 %. Poleg tega se 21-odstotnemu IRC prišteje še 5 %, ki se stekajo v zaposlitveni sklad (81). Zato so od 1. januarja 2011 dohodki družb v Luksemburgu obdavčeni s skupno kumulativno stopnjo, ki znaša 28,80 % (82) (83).

(196)

Izračun obdavčljivega dobička za namene obdavčitve dohodkov luksemburških pravnih oseb načeloma temelji na poslovnem računovodstvu davčnega zavezanca, pri čemer je treba upoštevati prilagoditve, ki jih nalaga luksemburška davčna zakonodaja in ki se zlasti nanašajo na oprostitev davka na dividende/kapitalske dobičke, ponovno vključitev neodbitnih izdatkov (84), popravke obdavčljivega dobička iz transakcij, ki niso bile izvedene po tržnem načelu, ter uporabo različnih pravil o amortizaciji z vidika računovodstva in davčnega vidika.

(197)

Če je izračun obdavčljivega dobička v primeru samostojnih nepovezanih/domačih družb, ki opravljajo transakcije na trgu, razmeroma preprost, saj temelji na razliki med prihodki in odhodki na konkurenčnem trgu, pa je treba za izračun obdavčljivega dobička v primeru davčno povezanih družb skupine, kot je družba FFT, uporabiti posredne podatke. Nepovezane samostojne družbe lahko svoj računovodski dobiček vzamejo kot izhodišče za določitev osnove za davek od dohodkov pravnih oseb, ker je ta dobiček odvisen od tržno pogojenih cen za vložke, ki jih družba pridobi, ter proizvode in storitve, ki jih proda. Nasprotno pa bo morala povezana družba, ki opravlja transakcije z družbami iz skupine, ki ji pripada, pripraviti oceno cen, ki jih bo uporabila za te transakcije znotraj skupine, da bi določila obdavčljivi dohodek za davčne namene, pri čemer to oceno pripravi družba, ki obvladuje skupino, namesto da bi bila tržno pogojena.

(198)

Ta razlika pri izračunu obdavčljivega dobička med nepovezanimi družbami, to je družbami, ki niso del skupine in se zato označujejo kot „samostojne“, in povezanimi družbami, to je družbami iz skupine, kljub temu ne vpliva na cilj sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu, ki je obdavčiti dobiček vseh družb rezidentk Luksemburga, ne glede na to, ali so povezane ali ne. IRC se nanaša na vse subjekte, ki so prisotni v Luksemburgu in so zavezanci za davek od dohodkov pravnih oseb, ter vključuje „vse gospodarske subjekte, ki so neposredno zavezani davku od dobička pravnih oseb (impôt sur le revenu des collectivités, v nadaljnjem besedilu: IRC)“. Pri plačilu davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu nista odločilno merilo niti pravna oblika podjetja niti njegova struktura (skupina podjetij ali ne). Čeprav je poleg tega mogoče meniti, da se odločitve glede financiranja sprejemajo v višjem interesu skupine kot celote, se luksemburški davek od dohodkov pravnih oseb zaračuna individualnim subjektom in ne skupinam, sporno davčno stališče pa se nanaša izključno na obdavčljivi dobiček družbe FFT, tako da vsako zmanjšanje davčnih prihodkov temelji posamezno na rezultatih te družbe. Čeprav je res, da davčna zakonodaja vsebuje posebne določbe, ki se uporabljajo za skupine (na primer sistem davčne vključitve (85)), so te namenjene zagotovitvi enakega obravnavanja nepovezanih družb in gospodarskih subjektov, strukturiranih v obliki skupin, in ne zagotovitvi ugodnejšega obravnavanja skupin (86).

(199)

Zato dejstvo, da se obdavčljivi dobiček za povezane družbe nujno izračuna drugače kot za nepovezane družbe, nikakor ni pomembno za določitev referenčnega sistema za analizo selektivnosti v obravnavani zadevi. Ker so na podlagi sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu dobički vseh družb rezidentk Luksemburga obdavčeni na isti način, tj. brez razlikovanja med povezanimi in nepovezanimi družbami, je treba obe vrsti družb šteti za družbe, ki so v podobnem dejanskem in pravnem položaju glede na cilj tega sistema (87). Cilj spornega davčnega stališča je določiti obdavčljivi dobiček družbe FFT za namene pobiranja davka od dohodkov pravnih oseb v okviru splošnega sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu, zato je prav ta sistem referenčni sistem, glede na katerega je treba preučiti davčno stališče, da bi ugotovili, ali je bila družbi FFT dodeljena selektivna prednost.

(200)

Nazadnje, Komisija v odgovor na različne trditve, s katerimi družba FFT utemeljuje, da družbe iz skupine in samostojne družbe ne spadajo v isti referenčni sistem, ugotavlja naslednje.

(201)

Po mnenju družbe FFT bi bilo treba v referenčni sistem, ki ga je treba upoštevati za presojo selektivnosti spornega davčnega stališča, vključiti samo podjetja, za katera veljajo pravila o transfernih cenah, to je podjetja, ki poslujejo samo s povezanimi podjetji (88), tako da bi morala Komisija pri dokazovanju selektivnosti tega ukrepa dokazati, da je družba FFT sporno davčno stališče dobila pod drugačnimi pogoji, kot veljajo za druge subjekte skupine, ki delujejo v Luksemburgu in opravljajo dejavnosti financiranja (89). Družba FFT meni, da je ta razlaga skladna z odločbama Komisije o shemi Groepsrentebox in davčni olajšavi za obresti za skupine na Madžarskem (90).

(202)

Komisija najprej opozarja, da je njena praksa odločanja ne zavezuje. Vsak morebitni ukrep pomoči je treba oceniti posamično glede na objektivna merila iz člena 107(1) PDEU, tako da nasprotna praksa odločanja ne more vplivati na veljavnost ugotovitev iz tega sklepa, tudi če bi bila dokazana (91).

(203)

Vsekakor pa v nasprotju s tem, kar trdi družba FFT, nobena od teh odločb ne potrjuje, da mora biti referenčni sistem, kadar je upravičenec davčnega ukrepa povezana družba, nujno omejen na to vrsto družb. Poleg tega cilj davčnega ukrepa, ki je bil predmet odločbe Komisije, v nobenem od obeh primerov ni primerljiv s ciljem ukrepa, ki se presoja v obravnavani zadevi, zato se ugotovitve, ki lahko izhajajo iz teh dveh odločb, ne uporabljajo za obravnavno zadevo.

(204)

Shemo Groepsrentebox so uvedli nizozemski organi, da bi zmanjšali razliko v davčni obravnavi med financiranjem s kapitalskim vložkom in posojilom znotraj skupine ter tako zmanjšali arbitražo med tema dvema načinoma financiranja znotraj skupine (92). Komisija je v končni odločbi opozorila, da ob upoštevanju cilja ukrepa, ki je zmanjšati razliko v davčni obravnavi med lastniškim in dolžniškim financiranjem na ravni skupine ter tako zmanjšati arbitražo med tema dvema načinoma financiranja znotraj skupine, „le v skupinah [in ne v samostojnih podjetjih] lahko obstaja arbitraža med financiranjem s kapitalskim vložkom in posojilom“ (93). Ob upoštevanju te ugotovitve in cilja sheme, ki je „zmanjšanj[e] spodbud za arbitražo med financiranjem s kapitalskim vložkom in posojilom ter ob zagotovitvi davčne nevtralnosti“ (94), je Komisija menila, da je referenčni sistem v tej zadevi vključeval samo podjetja, zavezana davku od dohodkov pravnih oseb, ki so vključena v povezave znotraj skupine (95).

(205)

Cilj spornega davčnega stališča pa je določiti davčno osnovo družbe FFT za izračun davčne obveznosti te družbe iz naslova davka od dohodkov luksemburških pravnih oseb. Prvič, medtem ko se lahko šteje, da je cilj, ki utemeljuje odločbo Groepsrentebox, veljaven samo v okviru skupine (samostojne družbe namreč ne poznajo težave arbitraže med različnimi oblikami financiranja), pa se določitev davčne osnove za izračun vsakoletne davčne obveznosti iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb nanaša na subjekte v skupini in samostojne družbe.

(206)

Drugič, družba FFT opravlja nalogo finančne družbe in storitve zagotavlja samo drugim družbam skupine Fiat. Transakcije, ki jih izvaja, pa bi se lahko izvajale tudi v drugačnih okoliščinah, ne le v skupini. V okrožnici se ta vrsta transakcij financiranja znotraj skupine primerja s transakcijami, ki jih opravljajo neodvisne finančne institucije (96), in se zahteva, da se plačilo za te finančne storitve poveže bodisi z izposojenim zneskom bodisi z realno vrednostjo sredstev v upravljanju, to je, da je skladno s plačilom, ki bi ga zahtevala neodvisna finančna institucija. V okrožnici se torej priznava, da so transakcije, tudi tiste znotraj skupine, neposredno primerljive z običajnimi transakcijami, ki se izvajajo na trgu.

(207)

Te značilnosti obravnavane zadeve še potrjujejo, da ugotovitve Komisije iz odločbe Groepsrentebox – tj. da glede dejavnosti financiranja s posojilom pravni in dejanski položaj povezanih družb ni primerljiv s položajem nepovezanih družb – ni mogoče posplošiti na primere, v katerih je cilj davčnega stališča določiti davčno osnovo za namene pobiranja davka od dohodkov pravnih oseb. Trditev v okrožnici v zvezi s primerljivostjo transakcij izraža načela, na katerih temelji neodvisno tržno načelo in v skladu s katerimi se komercialni in finančni odnosi med povezanimi podjetji ne smejo razlikovati od odnosov, ki bi se vzpostavili med neodvisnimi podjetji (97). Cilj pravil o transfernih cenah je prav primerjati transakcije med povezanimi družbami/družbami v skupini s transakcijami med neodvisnimi družbami, da se popravi vsakršno odstopanje. Ob upoštevanju teh elementov se družba FFT v podporo svoji utemeljitvi napačno opira na odločbo Groepsrentebox.

(208)

Enaka ugotovitev velja za odločbo o davčni olajšavi za obresti za skupine na Madžarskem, na katero se družba FFT prav tako opira. Ta odločba se je nanašala na shemo, katere cilj je bil zmanjšati arbitražo (v odnosih med madžarskimi družbami) s približanjem obdavčenja obresti znotraj skupine in obdavčenja dividend znotraj skupine, s čimer se poveča tehnična nevtralnost davčnega sistema (98). Cilj zmanjšanja arbitraže, za katero je Komisija takrat menila, da je značilna za odnose znotraj skupine, se razlikuje od cilja ukrepa v obravnavani zadevi, ki je določiti davčno osnovo družbe FFT za davek od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu. V skladu s slednjim se družba FFT kot subjekt skupine ne razlikuje od katerega koli drugega (samostojnega) subjekta, ki se za potrebe določitve davčne osnove obrne na luksemburške davčne organe. Seveda je v primeru družbe FFT določitev davčne osnove bolj zapletena, ker predpostavlja uporabo pravil o transfernih cenah in neodvisnega tržnega načela, medtem ko je v primeru samostojne družbe obdavčljivi dohodek praviloma enak računovodskemu dobičku ob upoštevanju možnih prilagoditev, določenih v davčni zakonodaji. Vendar je cilj zakonodaje o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb kot tudi davčnih stališč obračunati davek od vseh dobičkov družb, ki so davčne zavezanke v Luksemburgu, ta zakonodaja pa se uporablja ne glede na to, ali je davčni zavezanec del skupine ali ne.

(209)

Komisija na podlagi tega ugotavlja, da je referenčni sistem, glede na katerega je treba preučiti sporno davčno stališče, splošni sistem davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu, ki ga sestavljajo luksemburška pravila o IRC, opisana v uvodnih izjavah od 193 do 208. Natančneje, ta referenčni sistem je sestavljen iz usklajenega sklopa pravil, ki se na podlagi objektivnih meril uporabljajo za obdavčitev dobička samostojnih družb, katerih obdavčljivi dobiček se običajno ujema z računovodskim dobičkom (ob upoštevanju nekaterih prilagoditev, predvidenih v davčni zakonodaji), in družb v skupini, ki za razdelitev dobička uporabljajo transferne cene. Glede na cilj tega sistema je treba obe vrsti družb – nepovezane in povezane – šteti za družbe, ki so v podobnem dejanskem in pravnem položaju.

(210)

Luksemburg meni, da bi moral referenčni sistem vključevati samo družbe v skupini, ki spadajo na področje člena 164(3) L.I.R. (99), medtem ko se zdi, da gre družba FFT še dlje in meni, da bi moral referenčni sistem temeljiti na okrožnici in vključevati samo družbe v skupini, ki opravljajo dejavnosti financiranja (100). Da bi lahko ugotovili selektivnost ukrepa, bi bilo v skladu s temi stališči treba dokazati, da je bila družba FFT deležna drugačnega obravnavanja kot drugi subjekti skupine, ki opravljajo dejavnosti financiranja in so v podobnem dejanskem in pravnem položaju kot družba FFT glede na cilje člena 164(3) L.I.R. in/ali okrožnice. Zato bi morala Komisija sporno davčno stališče primerjati z vnaprejšnjimi cenovnimi sporazumi 21 drugih davčnih zavezancev, ki so ji bili poslani (glej uvodno izjavo 8) (101). Ker je bila družba FFT obravnavana v skladu s členom 164(3) L.I.R., okrožnico in upravno prakso s tega področja, ji po mnenju Luksemburga in družbe FFT z davčnim stališčem ni bila dodeljena nikakršna selektivna prednost.

(211)

Komisija to sklepanje zavrača.

(212)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 198, je cilj sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu obdavčiti dobiček vseh družb, ki spadajo v njegovo davčno pristojnost, ne glede na to, ali gre za povezane ali nepovezane družbe. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 194, se davek od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu obračuna na podlagi dobička, ki so ga na svetovni ravni ustvarile domače in tuje družbe rezidentke Luksemburga (razen če se uporablja sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju), vključno z luksemburškimi podružnicami tujih družb, medtem ko so družbe nerezidentke obdavčene samo za nekatere vrste posebnih dohodkov luksemburškega izvora.

(213)

Meniti, kot menita Luksemburg in družba FFT, da referenčni sistem vključuje samo družbe v skupini, saj morajo samo slednje za določitev svoje davčne osnove uporabljati cene, skladne z neodvisnim tržnim načelom, pomeni ustvariti umetno razlikovanje med družbami glede na njihovo strukturo za določitev njihovega obdavčljivega dobička, to pa je razlikovanje, ki ga splošni sistem davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu pri obdavčitvi dohodkov pravnih oseb, ki spadajo v njegovo davčno pristojnost, ne pozna.

(214)

Prav tako se razlikovanje – med skupinami in samostojnimi družbami na podlagi dejavnosti, ki jih izvaja zadevni subjekt skupine – ki ga ustvarja družba FFT, ko trdi, da referenčni sistem vključuje samo družbe, ki izvajajo okrožnico, ne ujema s ciljem sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu. Čeprav se dejavnosti družbe FFT nanašajo skoraj izključno na transakcije znotraj skupine (102), pa bi finančne transakcije, ki jih izvaja, prav tako lahko zunaj skupine izvajale neodvisne finančne institucije, kot je navedeno v okrožnici. Za namene pobiranja davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu je zato treba družbo FFT primerjati s katero koli drugo vrsto družbe, povezano ali nepovezano, ki opravlja gospodarsko dejavnost, kajti na podlagi luksemburške zakonodaje o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb veljajo za dobiček neodvisnih finančnih institucij enaka pravila obdavčitve dohodkov pravnih oseb kot za dobičke, ustvarjene s transakcijami znotraj skupine, izračunane na podlagi neodvisnega tržnega načela. Zato Komisija zavrača argument družbe FFT, da bi moral referenčni sistem vključevati samo družbe v skupini, ki izvajajo transakcije financiranja skupine.

(215)

Zato Komisija ugotavlja, da je v obravnavani zadevi referenčni sistem, glede na katerega je treba preučiti sporno davčno stališče, splošni sistem davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu, opisan v uvodnih izjavah od 193 do 208, ne glede na to, ali se davek od dohodkov pravnih oseb obračuna na podlagi dobička družb v skupini ali samostojnih družb, in ne glede na to, kakšne dejavnosti opravljajo te družbe.

(216)

Ker je splošni sistem davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu referenčni sistem, glede na katerega je treba preučiti sporno davčno stališče, je treba ugotoviti, ali to davčno stališče pomeni odstopanje od tega referenčnega sistema, ki vodi do neenakega obravnavanja družb, ki so v podobnem dejanskem in pravnem položaju.

(217)

Kar zadeva ta drugi korak analize selektivnosti, bo ugotavljanje, ali davčni ukrep pomeni odstopanje od referenčnega sistema, na splošno sovpadalo z ugotovitvijo prednosti, ki je s tem ukrepom dodeljena upravičencu. Kadar se namreč zaradi davčnega ukrepa neupravičeno zniža davčna obveznost upravičenca, ki bi moral, če takega ukrepa ne bi bilo, na podlagi referenčnega sistema plačati višji davek, to znižanje pomeni hkrati prednost, dodeljeno z davčnim ukrepom, in odstopanje od referenčnega sistema.

(218)

Po mnenju Sodišča, kadar gre za individualno pomoč, ne za sistem, „opredelitev gospodarske prednosti načeloma omogoča domnevo, da je ukrep selektiven“ (103). V obravnavani zadevi je individualna pomoč, ki jo prejema družba FFT, sporno davčno stališče, s katerim je odobrena metodologija za izračun obdavčljivega dobička zainteresirane strani v Luksemburgu za naloge, ki jih opravlja v skupini Fiat, nato pa se ta dobiček obdavči po splošnem sistemu davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu.

(219)

Načeloma je cilj davčnega stališča vnaprej določiti, kako se bo splošni davčni sistem v določenem obdobju uporabljal za posamezen primer ob upoštevanju vrste dejstev in okoliščin tega primera, če se v obdobju veljavnosti tega davčnega stališča ta dejstva in okoliščine ne bodo bistveno spremenili. Šteje se, da davčno stališče, ki temelji na metodi ocene, ki brez utemeljitve odstopa od rezultata, ki bi ga dala običajna uporaba splošnega davčnega sistema, daje selektivno prednost upravičencu tega stališča, če se zaradi tega selektivnega obravnavanja zniža davčni dolg navedenega upravičenca v zadevni državi članici v primerjavi z družbami, ki so v podobnem dejanskem in pravnem položaju.

(220)

Prednost v smislu člena 107(1) PDEU je katera koli gospodarska korist, ki je podjetje ne bi pridobilo pod običajnimi tržnimi pogoji, tj. brez ukrepa države (104). Za prednost gre torej takrat, kadar se finančni položaj podjetja izboljša zaradi ukrepa države (105). Tako izboljšanje se dokaže s primerjavo med finančnim položajem podjetja, ki je posledica spornega ukrepa, in finančnim položajem istega podjetja, če zadevnega ukrepa ne bi bilo (106). Prednost je lahko dodelitev pozitivnih ekonomskih koristi ali znižanje izdatkov, ki običajno bremenijo proračun podjetja (107).

(221)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 52 in naslednjih, je Luksemburg s sprejetjem spornega davčnega stališča potrdil metodo za določitev obdavčljivega dobička družbe FFT v Luksemburgu, kot jo je predlagal davčni svetovalec te družbe v poročilu o transfernih cenah, ki družbi FFT omogoča, da v celotnem obdobju veljavnosti tega davčnega stališča izračuna davek od dohodkov pravnih oseb, ki ga mora vsako leto plačati v Luksemburgu. V poročilu o transfernih cenah, odobrenim s spornim davčnim stališčem, je zaradi neobstoja tržno pogojenih transakcij, kot bi obstajale za neodvisno nepovezano družbo, zlasti določen dobiček, ki ga je treba dodeliti tej družbi v skupini Fiat, kar se izvede z določitvijo cen za transakcije, ki jih ta družba sklepa z drugimi družbami v skupini.

(222)

Sodišče je že razsodilo, da je z znižanjem davčne osnove, ki izhaja iz davčnega ukrepa, s katerim je davčnemu zavezancu dovoljeno, da v okviru transakcij znotraj skupine uporabi transferne cene, ki niso podobne cenam, ki bi se uporabljale v pogojih svobodne konkurence med neodvisnimi podjetji, ki poslujejo v primerljivih okoliščinah v skladu z neodvisnim tržnim načelom, temu davčnemu zavezancu dodeljena selektivna prednost, ker je davek, ki ga mora plačati na podlagi splošnega davčnega sistema, nižji od davka, ki ga morajo plačati neodvisne družbe, ki svojo davčno osnovo izračunajo na podlagi svojega računovodskega dobička (108).

(223)

Sodišče je v sodbi o davčni shemi, ki jo je Belgija uporabljala za centre za usklajevanje, (109) preučilo tožbo, vloženo zoper odločbo Komisije, s katero je bilo med drugim ugotovljeno, da je bila z metodo določitve obdavčljivega dohodka, predvideno s to shemo, tem centrom dodeljena selektivna prednost (110). V skladu s to shemo je bil obdavčljivi dobiček določen v pavšalnem znesku, ki je ustrezal odstotnemu deležu celotnega zneska izdatkov in stroškov poslovanja, iz katerih so bili izključeni stroški za zaposlene in finančne dajatve. Sodišče je menilo, da je, „[d]a bi preučili, ali določitev obdavčljivih prihodkov, kot jo predvideva shema centrov za usklajevanje, slednjim daje prednost, […] treba, kot priporoča Komisija v točki 95 izpodbijane odločbe, navedeno shemo primerjati s splošnim davčnim sistemom, ki temelji na razlikovanju med prihodki in odhodki podjetja, ki dejavnosti opravlja v pogojih svobodne konkurence“. Sodišče je navedlo tudi, da „izključitev [stroškov za zaposlene in finančnih dajatev], namenjena določitvi obdavčljivih prihodkov navedenih centrov, ne dopušča, da bi se transferne cene približale cenam, ki bi se dosegle v pogojih svobodne konkurence“, kar po mnenju Sodišča „navedenim centrom lahko daje gospodarsko prednost“ (111).

(224)

Sodišče je torej priznalo, da je z davčnim ukrepom, na podlagi katerega družba, ki pripada skupini, zaračunava transferne cene, ki ne izražajo cen, ki bi bile zaračunane v pogojih svobodne konkurence, tj. cen, ki bi jih neodvisna podjetja izposlovala v primerljivih okoliščinah na podlagi neodvisnega tržnega načela, tej družbi dodeljena prednost, če privede do znižanja njene davčne osnove in s tem do njene davčne obveznosti na podlagi splošnega sistema davka od dohodkov pravnih oseb.

(225)

Načelo, v skladu s katerim bi morale biti transakcije, opravljene med družbami iz iste skupine, plačane, kot če bi jih sklenile neodvisne družbe, ki se pogajajo v primerljivih okoliščinah v običajnih tržnih pogojih, se na splošno imenuje „neodvisno tržno načelo“. Sodišče je v sodbi o belgijskih centrih za usklajevanje neodvisno tržno načelo potrdilo kot referenčno načelo za ugotavljanje, ali je družba v skupini z davčnim ukrepom, ki določa njene transferne cene in s tem njeno davčno osnovo, pridobila prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

(226)

Z neodvisnim tržnim načelom je treba zagotoviti, da se transakcije med družbami iz iste skupine za davčne namene obravnavajo tako, da se upošteva znesek dobička, ki bi bil ustvarjen, če bi iste transakcije sklenile neodvisne družbe, sicer bi bile družbe v skupini deležne ugodnejše obravnave na podlagi splošnega sistema davka od dohodkov pravnih oseb, kar zadeva izračun njihovega obdavčljivega dobička, v primerjavi s samostojnimi družbami, kar bi privedlo do neenakega obravnavanja družb, ki so v podobnem dejanskem in pravnem položaju, glede na cilj takega sistema, ki je – obdavčiti dobiček vseh družb, ki spadajo pod njegovo davčno jurisdikcijo.

(227)

Da bi Komisija ocenila, ali je Luksemburg družbi FFT dodelil selektivno prednost, mora zato preveriti, ali metoda, ki jo je luksemburška davčna uprava sprejela s spornim davčnim stališčem, za določitev obdavčljivega dobička družbe FFT v Luksemburgu odstopa od metode, s katero se pridobi zanesljiv približek tržno naravnanega izida, in s tem od neodvisnega tržnega načela. Če metoda, ki jo je Luksemburg potrdil s spornim davčnim stališčem, vodi do znižanja davčnega dolga družbe FFT na podlagi splošnega sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu v primerjavi z nepovezanimi družbami, katerih obdavčljivi dobiček na podlagi tega sistema določi trg, se šteje, da je to davčno stališče družbi FFT dalo selektivno prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

(228)

Neodvisno tržno načelo je torej nujno sestavni del ocene, ki jo Komisija na podlagi člena 107(1) PDEU opravi v zvezi z davčnimi ukrepi, odobrenimi družbam skupine, ne glede na to, ali je država članica to načelo vključila v svoj nacionalni pravni sistem ali ne. To načelo se uporabi za določitev, ali je bil obdavčljivi dobiček družbe, ki pripada skupini, za namene izračuna davka od dohodkov pravnih oseb izračunan z uporabo metode, ki se približa tržnim pogojem, tako da se ta družba na podlagi splošnega sistema davka od dohodkov pravnih oseb ne obravnava ugodneje kot nepovezane družbe, katerih obdavčljivi dobiček je tržno pogojen. Da bi se torej izognili kakršni koli dvoumnosti, neodvisno tržno načelo, ki ga Komisija uporablja za presojo državnih pomoči, ni načelo, ki izhaja iz člena 9 vzorčne davčne konvencije OECD, ki je nezavezujoč instrument. To načelo je splošno načelo enakega obravnavanja pri obdavčenju, ki spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU, je zavezujoče za države članice in iz njegovega področja uporabe nacionalna davčna pravila niso izključena (112).

(229)

Zato Komisija v odgovor na trditev Luksemburga, da Komisija s tako presojo razlaga luksemburško pravo namesto nacionalnih davčnih organov (113), opozarja, da ne presoja, ali sporno davčno stališče spoštuje neodvisno tržno načelo, kot je opredeljeno v členu 164(3) L.I.R. ali okrožnici, temveč želi ugotoviti, ali je luksemburška davčna uprava družbi FFT dodelila selektivno prednost v smislu člena 107(1) PDEU, s tem ko je sprejela davčno stališče, ki potrjuje razdelitev dobička, ki odstopa od zneska dobička, ki bi bil obdavčen na podlagi splošnega sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu, če bi iste transakcije opravile neodvisne družbe, ki poslujejo v primerljivih okoliščinah in spoštujejo neodvisno tržno načelo.

(230)

Nazadnje Komisija v odgovor na trditev Luksemburga in družbe FFT, da bi morala biti njena presoja sporazuma v zvezi s transfernimi cenami, potrjenega s spornim davčnim stališčem, nujno omejena, ker določanje transfernih cen ni eksaktna znanost, opozarja, da je treba „približnost“ transfernih cen presojati ob upoštevanju tega cilja. Čeprav je v odstavku 1.13 smernic OECD za določanje transfernih cen res navedeno, da določanje transfernih cen ni eksaktna znanost, je tam tudi pojasnjeno, da je, prvič, „[p]omembno […], da se pri tem ne izgubi cilj, da se išče zanesljiva ocena o rezultatu po neodvisnem tržnem načelu, ki temelji na zanesljivih informacijah“. Namen smernic OECD za določanje transfernih cen za mednarodna podjetja in davčne uprave je opredeliti najprimernejše metode za ocenjevanje primerljivih tržnih cen čezmejnih transakcij, ki jih izvajajo povezana podjetja, za davčne namene. Tega cilja ne bi bilo mogoče doseči, če bi lahko približnost določanja transfernih cen izrabili za to, da se ne bi upoštevalo soglasje o ustreznih metodah določanja transfernih cen, ki ga te smernice predstavljajo. Zato se pri utemeljitvi analize transfernih cen, ki metodološko ni skladna ali pa temelji na neustrezni izbiri primerljivih elementov, ni mogoče sklicevati na to, da je neodvisno tržno načelo približno.

(231)

Skratka, če je mogoče dokazati, da metoda, ki jo je luksemburška davčna uprava sprejela s spornim davčnim stališčem, za določitev obdavčljivega dobička družbe FFT v Luksemburgu odstopa od metode, s katero se pridobi zanesljiv približek tržno naravnanega izida in s tem od neodvisnega tržnega načela, se šteje, da je to davčno stališče družbi FFT dalo selektivno prednost v smislu člena 107(1) PDEU, ker vodi do znižanja davčnega dolga družbe FFT na podlagi splošnega sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu v primerjavi z nepovezanimi družbami, katerih davčna osnova se določi glede na dobiček, ki ga ustvarijo v tržnih pogojih.

(232)

Prvi dvom, ki ga je Komisija izrazila v sklepu o začetku postopka, se je nanašal na to, da se zdi, da je davčna osnova družbe FFT, kot je sprejeta s spornim davčnim stališčem, določena v nespremenljivem razponu. Poleg tega dokumenti, predloženi v formalnem postopku, kažejo, da je bila davčna osnova družbe FFT, preden je bilo sprejeto sporno davčno stališče, določena na 2 milijona EUR na leto. Čeprav je v skladu z okrožnico družba FFT morala obnoviti svojo predhodno prošnjo za davčno stališče na podlagi poročila o transfernih cenah, je poročilo o transfernih cenah, pripravljeno za sporno davčno stališče, vodilo do rezultata, ki je bil, kar zadeva davčno osnovo, praktično enak kot pavšalni znesek, ki je bil odobren pred tem.

(233)

Vendar Komisija ob upoštevanju pojasnil, ki jih je Luksemburg predložil v upravnem postopku, v skladu s katerimi je sporno davčno stališče potrdilo metodo, ne pa nespremenljivega razpona (114), ter podatkov, ki za leti 2012 in 2013 dokazujejo, da je bila davčna osnova družbe FFT nižja od spodnje meje razpona, ki naj bi ga potrdilo to davčno stališče (115), meni, da so bili njeni dvomi ustrezno odpravljeni.

(234)

S spornim davčnim stališčem je potrjena metoda, s katero se določi razdelitev dobička družbi FFT na podlagi analize transfernih cen, ki jo je opravil davčni svetovalec te družbe, ki je izračunal plačilo za naloge financiranja znotraj skupine in naloge zakladništva, ki jih opravlja družba FFT, ter za tveganje, ki ga prevzema.

(235)

Ta analiza transfernih cen temelji na več metodoloških izbirah: (i) na odločitvi, da se za oceno obdavčljivega dobička družbe FFT v Luksemburgu uporabi metoda MTMN; (ii) na tem, da se kapital izbere kot kazalnik dobička za namene metode MTMN; (iii) na izbiri okvira Basel II za izračun tega kapitala; in (iv) na odločitvi, da se za določitev donosa, ki se zahteva za ta lastni kapital, uporabi model MEDAF, ki temelji na cenah delnic.

(236)

Kot je pojasnjeno v naslednjih oddelkih v uvodnih izjavah od 241 do 301, je bila izbira (i) ena od petih metod, ki so opisane in podrobno preučene v smernicah OECD. Smernice OECD obravnavajo tudi izbiro kazalnika dobička (ii) za namene uporabe metode MTMN. Naslednjih metodoloških izbir (iii) in (iv) pa te smernice ne zajemajo.

(237)

Nato davčni svetovalec družbe FFT izbere več parametrov, to je dejanskih podatkov, ki bodo uporabljeni za oceno zneska lastnega kapitala, ki ga je treba poplačati (za izbiro (iii)), in zahtevano stopnjo donosa tega lastnega kapitala (za izbiro (iv)). V zvezi z zneskom lastnega kapitala, ki ga je treba poplačati, davčni svetovalec izbere parametre za utež tveganja in minimalne kapitalske zahteve, da oceni hipotetični regulativni kapital družbe FFT. Kar zadeva zahtevano stopnjo donosa, ki jo je treba uporabiti za ta lastni kapital, davčni svetovalec izbere parametre za netvegano obrestno mero, količnik beta in tržno premijo za uporabo v modelu MEDAF (116).

(238)

Nazadnje se davčni svetovalec odloči, da za izračun plačila po tržnem načelu ne bo upošteval skupnega lastnega kapitala družbe FFT: zato od lastnega kapitala odšteje znesek deležev, ki jih ima družba FFT v družbah FFNA in FFC, in na podlagi preostalega zneska izračuna plačilo za naloge, ki jih družba opravlja (117). Zdi se, da se te izbire ne nanašajo na parametre. Nasprotno, zdi se, da v metodologijo, s katero se določi razdelitev dobička družbi FFT, vnaša prilagoditve, ki ne ustrezajo nobeni splošno uporabljeni metodologiji.

(239)

Davčni svetovalec na podlagi teh metodoloških izbir in izbir parametrov za uporabo teh metod ter prilagoditev […] izračuna stopnjo plačila za dejavnosti financiranja znotraj skupine in zakladniške dejavnosti družbe FFT, ki je s spornim davčnim stališčem potrjena kot skladna z okrožnico in neodvisnim tržnim načelom.

(240)

Komisija bo v naslednjih oddelkih v uvodnih izjavah od 241 do 301 pojasnila, zakaj meni, da več od teh metodoloških izbir in izbir parametrov ter prilagoditev […] vodi do znižanja davčne obveznosti družbe FFT na podlagi splošnega sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu v primerjavi z davkom, ki bi ga morale plačati nepovezane družbe, katerih obdavčljivi dobiček se določi na podlagi transakcij, ki jih opravljajo v tržnih pogojih, in posledično zakaj daje to davčno stališče s sprejetjem te izbire in prilagoditve družbi FFT selektivno prednost v smislu člena 107(1) PDEU, s tem da se je oddaljilo od neodvisnega tržnega načela.

(241)

Kar zadeva izbiro (i), je davčni svetovalec plačilo, potrjeno s spornim davčnim stališčem, za naloge, ki jih opravlja družba FFT in tveganje, ki ga prevzema, ocenil z metodo MTMN (118). Ta izbira je ena od petih metod, ki so opisane in podrobno preučene v smernicah OECD za določanje transfernih cen. Na splošno je v teh smernicah zahteva, da se izbere najprimernejša metoda za oceno primerljive tržne cene v okviru transfernih cen (119).

(242)

Poleg tega je treba za uporabo metode uporabiti enega ali več parametrov, da bi ta metoda lahko zagotovila učinkovit rezultat. Metode in parametri ne morejo biti izbrani naključno. Dejstvo, da je ta izbira v celoti prepuščena prosti presoji davčnega zavezanca, bi čezmejnim povezanim skupinam dalo prednost pred družbami, ki sklepajo transakcije na trgu; prve bi namreč lahko same izbirale metodo in parametre za določanje cen transakcij znotraj skupine za namene izračuna svoje davčne osnove, medtem ko druge izvajajo transakcije v tržnih pogojih in nimajo možnosti prilagajanja svoje davčne osnove. Zato mora te izbire usmerjati cilj primerljive tržne cene za transakcije znotraj skupine.

(243)

Vendar kadar se ocenjuje primerljiva tržna cena za namene transfernih cen, uporaba druge najboljše metode ne daje sistematično prednosti povezanim čezmejnim skupinam. Če se torej izbere taka metoda in se uporabi z vrsto pretirano previdnih parametrov, lahko izračunano plačilo kljub temu vodi do rezultata, ki je v tem posebnem primeru enak tržno naravnanemu izidu, ali pa do pretiranega davčnega bremena, v primeru katerega davčno stališče, ki bi potrdilo to drugo metodo, ne bi zagotavljalo nobene prednosti v smislu člena 107(1) PDEU.

(244)

Nasprotno pa se lahko tudi v primeru izbire najprimernejše metode, če se uporabi s pretirano ugodnimi parametri, s plačilom, izračunanim po tej metodi, podceni davčna obveznost davčnega zavezanca, s čimer se mu dodeli prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

(245)

Komisija je v sklepu o začetku postopka izrazila dvome glede tega, da metoda MTMN morda ni najustreznejša metoda za določitev plačila po tržnem načelu in posledično za določitev obdavčljivega dobička družbe FFT. V primerjavi z ostalimi štirimi metodami, opisanimi v smernicah OECD za določanje transfernih cen, je metoda CUP najbolj neposredna in bi, če bi bila uporabljena, zagotovila najzanesljivejši približek tržno naravnanega izida.

(246)

Kljub temu Komisija ob upoštevanju informacij, poslanih v formalnem postopku preiskave, sprejema trditev družbe FFT, v skladu s katero v primeru družbe FFT metoda CUP morda ni najustreznejša. Iz teh informacij je razvidno, da družba FFT sklepa transakcije z različnimi nasprotnimi strankami iz skupine Fiat ter da se uporabljene obrestne mere, oblika in roki odobrenih posojil in obveznic, ki jih izdaja družba FFT, spreminjajo, čeprav se zdi, da se nadrejenost ustreznih instrumentov ne razlikuje. Ker bi bilo treba za uporabo metode CUP za namene transfernih cen najti primerljive transakcije za vsako posamezno posojilo, ki ga je odobrila družba FFT, se zato zdi, da je davčni svetovalec za oceno plačila po tržnem načelu za naloge, ki jih opravlja družba FFT, in tveganje, ki ga prevzema, uporabil ustrezno metodo, to je MTMN.

(247)

Poleg tega Komisija priznava, da analiza transfernih cen za družbo FFT temelji na donosu lastnega kapitala, ki je sprejemljiv kazalnik uspešnosti za finančni sektor, in da je naloge, ki jih opravlja družba FFT, mogoče primerjati z nalogami finančnih institucij. Kompleksna struktura sredstev in obveznosti družbe FFT namreč potrjuje, da opravlja tudi nalogo spremembe ročnosti in nalogo finančnega posredništva, saj se s pomočjo zunanjih vlagateljev odziva na potrebe po financiranju v skupini (120). Zato Komisija meni, da je uporaba metode MTMN za namene transfernih cen v primeru družbe FFT ustrezna izbira.

(248)

Čeprav Komisija meni, da je bilo primerno, da je davčni svetovalec v primeru družbe FFT uporabil metodo MTMN, pa meni, da se je davčni svetovalec pri uporabi metode odločil za več metodoloških izbir, izbir parametrov in prilagoditev […], ki niso ustrezne za izračun davčne osnove družbe FFT v Luksemburgu.

(249)

Komisija meni, da regulativni kapital kot kazalnik dobičkonosnosti, ki ga je izbral davčni svetovalec, ni ustrezen kazalnik, ki bi se uporabil v metodi MTMN za oceno plačila po tržnem načelu za naloge, ki jih opravlja družba FFT. Ker je davčni svetovalec izbral metodo MTMN v povezavi z donosom lastnega kapitala, ocenjenega z modelom MEDAF, Komisija meni, da je treba kot kazalnik dobičkonosnosti uporabiti računovodski lastni kapital, za katerega se uporabi donos lastnega kapitala, da se izračuna to plačilo, če se išče zanesljiv približek tržno naravnanega izida.

(250)

Natančneje, da bi zagotovili, da je davčna osnova družbe FFT izraz zanesljivega približka tržno naravnanega izida, skladnega z neodvisnim tržnim načelom, mora biti metoda, ki se uporabi za izračun plačila po tržnem načelu za opravljene naloge z računovodskega vidika metodološko skladna, kar pa ne velja za izbire davčnega svetovalca.

(251)

V poročilu o transfernih cenah je navedeno, da je ocenjena davčna osnova sestavljena iz dveh elementov: iz „plačila za tveganje“ in „plačila za naloge“ (121). Davčni svetovalec prvi element, to je plačilo za tveganje družbe FFT, določi tako, da oceno lastnega kapitala, ki ga je treba poplačati, izračunano po analogiji na podlagi okvira Basel II kot hipotetični regulativni kapital (122), pomnoži z zahtevanim donosom lastnega kapitala, ocenjenim z modelom MEDAF.

(252)

Vendar se ocena z modelom MEDAF nanaša na teoretično stopnjo zahtevanega donosa kapitalskih naložb, količnik beta, uporabljen za ta izračun, pa temelji na spremembi donosa cen delnic družb (ali donosov lastnega kapitala) (123). Zato je rezultat izračuna z modelom MEDAF po svoji zasnovi donos lastnega kapitala, ne pa donos katere koli druge vrste kapitala, kot je hipotetični regulativni kapital, določen po analogiji z uporabo okvira Basel II (124).

(253)

Donos lastnega kapitala je stopnja donosnosti. Lastni kapital se poplača s čistim dobičkom družbe, to so prihodki, od katerih se odštejejo vsi odhodki, ki nastanejo z opravljanjem dejavnosti, in vse finančne dajatve, plačane upnikom. Ta čisti dobiček je torej dobiček, ki ostane družbi, da poplača svoje delničarje; pomeni donos lastnega kapitala, ki se bodisi porazdeli bodisi poveča vrednost družbe. Zaradi skladnosti mora biti donos lastnega kapitala enak čistemu dobičku v računovodskem smislu, ki po plačilu vseh ostalih obveznosti ostane delničarjem, deljenemu z vrednostjo delnic v računovodskem smislu (to je lastnega kapitala), ki jih dobiček poplača.

(254)

Nasprotno pa ni skladno, če se za poplačilo regulativnega kapitala upošteva čisti računovodski dobiček družbe. Regulativni kapital je regulatorjeva ocena minimalne kapitalizacije, ki jo mora vzdrževati banka ali druga finančna institucija; sam po sebi ne daje pravice do sorazmernega deleža dobička regulirane osebe. Poleg tega morajo finančne institucije ves čas vzdrževati to stopnjo lastnega kapitala; kar dejansko pomeni, da lastni kapital na splošno presega stopnjo zahtevanega regulativnega kapitala, tako da imajo kapitalsko rezervo, ki preprečuje, da bi kršile minimalne kapitalske zahteve v primeru izgub, s čimer se zmanjša razpoložljivi lastni kapital. Ves lastni kapital, ki se doda k minimalni zahtevani ravni, mora biti z vidika vlagateljev enako poplačan.

(255)

Zato bi moral davčni svetovalec družbe FFT za računovodski lastni kapital družbe FFT uporabiti donos lastnega kapitala, izračunanega z modelom MEDAF, da bi zagotovil računovodsko skladno metodologijo in s tem zanesljiv približek tržnega rezultata. Vodoravne puščice v spodnji preglednici kažejo, kateri pristopi bi bili metodološko skladni; diagonalna puščica pa kaže pristop davčnega svetovalca družbe FFT:

Merila donosa

Kapitalske osnove

Donos lastnega kapitala (RCP) = Dobiček / Lastni kapital MSRP

Ocenila družba FFT z modelom MEDAF, β temelji na vzorcu 66 družb

Lastni kapital MSRP

Na voljo v bilanci stanja družbe FFT

Tveganju prilagojeni donos kapitala (RARoC) = Dobiček / Regulativni lastni kapital

Ni predloženih ocen

Regulativni kapital Basel II

Oceno, sicer nepravilno, regulativnega lastnega kapitala je predložila družba FFT

(256)

S tem ko je davčni svetovalec družbe FFT uporabil neskladno metodologijo in donos lastnega kapitala uporabil za hipotetični regulativni kapital družbe FFT, je izračunal ocenjeno stopnjo plačila za naloge, ki jih opravlja družba FFT, in tveganja, ki jih prevzema, kar pa ni zanesljiv približek tržno naravnanega izida. Pomanjkanje skladnosti ima namreč precejšen učinek za obdavčljivi dohodek družbe FFT v Luksemburgu. Leta 2011 je bila računovodska vrednost lastnega kapitala družbe FFT 287,5 milijona EUR, vendar je davčni svetovalec kot kazalnik dobičkonosnosti v metodi MTMN uporabil hipotetični regulativni kapital družbe FFT v znesku 28,5 milijona EUR. S tem ko je davčni svetovalec ocenjeni donos lastnega kapitala, ki ga je izračunal po modelu MEDAF, uporabil za hipotetični regulativni kapital družbe FFT namesto za računovodski lastni kapital, se je obdavčljivi dohodek družbe FFT v Luksemburgu desetkrat zmanjšal (125). Drugače povedano, metodološke izbire davčnega svetovalca povzročijo zmanjšanje davčne osnove družbe FFT v Luksemburgu v primerjavi z davčno nepovezanimi družbami, katerih obdavčljivi dobiček določajo tržni pogoji.

(257)

Ker je stopnjo lastnega kapitala družbe FFT mogoče opazovati in ker se z modelom MEDAF oceni donos lastnega kapitala, bi moral davčni svetovalec pri uporabi metode MTMN namesto hipotetičnega regulativnega kapitala uporabiti računovodski lastni kapital družbe FFT, da bi določil davčno osnovo družbe FFT v Luksemburgu v skladu z neodvisnim tržnim načelom.

(258)

Komisija zavrača trditev družbe FFT v zvezi s tem, v skladu s katero za določitev transfernih cen ni treba upoštevati dejanske stopnje lastnega kapitala, saj je ta stopnja rezultat predhodnih odločitev (126). Iz te trditve izhaja, da je stopnja računovodskega lastnega kapitala družbe FFT previsoka zaradi zgodovinskih razlogov in da ga zato ni treba poplačati. Vendar ta trditev ni skladna s tržnimi zahtevami, saj stopnja lastnega kapitala, ki ne dosega optimalne ravni, na konkurenčnem trgu ni donosna. Za družbe je namreč poplačilo lastnega kapitala dražje kot poplačilo terjatev. Zato bi družba, ki deluje v pogojih svobodne konkurence in bi bila prekapitalizirana iz zgodovinskih razlogov, kot trdi družba FFT, presežni lastni kapital vrnila svojim delničarjem (na primer z odkupom ali razdelitvijo delnic), kajti ta sredstva bi lahko bila učinkoviteje uporabljena v drugih naložbenih projektih. Družbe, ki delujejo v pogojih svobodne konkurence, morajo pri izračunu svoje davčne osnove poplačati ves lastni kapital, ki ga prispevajo njihovi delničarji, na ravni, ki se lahko šteje za skladno z zahtevami trga.

(259)

V smernicah OECD za določanje transfernih cen pa je navedeno, da je donos kapitala lahko dober kazalnik dobičkonosnosti, kadar se metoda MTMN uporabi za kapitalsko intenzivne finančne dejavnosti (127). Te smernice se sklicujejo tudi na „naložbeni kapital“ kot možni ustrezni kazalnik dobičkonosnosti pri uporabi metode MTMN (128). Čeprav v smernicah OECD pojem „naložbeni kapital“ ni natančneje opredeljen, se zdi, da se ne ujema z izrazom regulativni kapital, uporabljenim v okvirih Basel II in Basel III ali ustreznih direktivah o prenosu.

(260)

Kapital, ki ga je treba uporabiti kot kazalnik dobičkonosnosti pri uporabi metode MTMN, tudi v okrožnici ni natančneje opredeljen (129). V okrožnici se razlikujeta dve možni podlagi za plačilo finančne naloge in nalog zakladništva, to sta vrednost odobrenih posojil in obseg sredstev v upravljanju (130). S tem ko je družba FFT izbrala metodo MTMN in hipotetični regulativni kapital kot podlago, se ni odločila za plačilo neposredno na podlagi vrednosti odobrenih posojil, medtem ko se sredstva v upravljanju nanašajo na sredstva, ki se hranijo v imenu tretje osebe (na primer pri upravljavcih skladov), to pa je naloga, ki je družba FFT načeloma ne opravlja.

(261)

Čeprav se v finančnem sektorju računovodski lastni kapital splošno uporablja kot podlaga za izračun donosnosti družbe, Komisija vsekakor sprejema, da se pri uporabi metode MTMN za namene transfernih cen načeloma lahko uporabi drugačna kapitalska osnova, če je metodologija, ki se uporabi za izračun plačila za transakcije znotraj skupine, skladna. Vendar v posebnem primeru družbe FFT Komisija zaradi razlogov, opisanih v nadaljevanju, meni, da s tega vidika izbira davčnega svetovalca, to je, da je uporabil hipotetični regulativni kapital družbe FFT, ni primerna za izračun zanesljivega približka tržno naravnanega izida.

(262)

Prvič, ker družba FFT ni reguliran finančni subjekt, za katerega se uporablja okvir Basel II, kadar se uporablja za davčne namene, je težko preveriti njegovo uporabo za oceno hipotetičnega regulativnega kapitala. V okviru Basel II je zahtevani regulativni kapital namreč opredeljen kot delež sredstev v lasti institucije, tehtan s povezanim tveganjem vsakega sredstva. Konkretno je utež tveganja za vsako sredstvo, ki se uporabi za ta regulativni namen, odvisna zlasti od bonitetne ocene nasprotne stranke, pa tudi od drugih meril, ki se ocenjujejo za vsako sredstvo posebej. Obveznost uprave, da preveri utež tveganja za vsako sredstvo, presega okvir bonitetnega nadzora, če se ta utež uporabi za izračun davčne osnove, da se določijo transferne cene namesto regulativnih minimalnih kapitalskih zahtev. Zato ni verjetno, da bi davčna uprava zlahka preverila tako pridobljene rezultate in da bi ti veljali za zanesljiv približek tržno naravnanega izida, skladnega z neodvisnim tržnim načelom.

(263)

Drugič, ker donos minimalnega regulativnega kapitala ni kazalnik uspešnosti, ki bi se v finančnem sektorju splošno uporabljal, se na splošno povprečja teh donosov ne analizirajo in niso razpoložljiva (131). Zato bo vsak rezultat, izračunan na tej kapitalski osnovi, manj zanesljiv približek tržno naravnanega izida, kot če se kot kazalnik dobičkonosnosti uporabi računovodski lastni kapital, za katerega se uporabi donosnost lastnega kapitala v skladu s sektorskimi standardi.

(264)

Tretjič, 66 primerljivih družb, ki jih je davčni svetovalec izbral za oceno donosa lastnega kapitala z modelom MEDAF, je očitno neprimernih za oceno povprečnega regulativnega kapitala v sektorju ali zahtevanega donosa tega lastnega kapitala. Več teh družb niso regulirane osebe, ki spadajo na področje uporabe okvirov Basel (kot na primer borze). Zato te družbe ne bi mogle izračunati ocene svojih regulativnih kapitalskih zahtev in nemogoče bi bilo oceniti minimalne regulativne zahteve vsake neregulirane institucije samo na podlagi objavljenih informacij.

(265)

Če bi poleg tega davčni svetovalec v obravnavani zadevi kot kazalnik dobičkonosnosti uporabil računovodski lastni kapital, mu ne bi bilo treba računati ločenega „plačila za naloge“, drugega elementa ocenjene davčne osnove družbe FFT v Luksemburgu, za katerega se zdi, da ne temelji na nobeni trdni metodi, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 80 sklepa o začetku postopka. Zdi se namreč, da to, kar davčni svetovalec družbe FFT v poročilu o transfernih cenah imenuje „lastni kapital, ki se uporablja za opravljanje nalog“, ne ustreza nobenemu običajnemu sestavnemu delu lastnega kapitala, ki se uporablja v izračunu zahtev glede donosnosti v okviru vrednotenja po tržnih cenah. Ta pojem ni opredeljen v poročilu o transfernih cenah in nič ne kaže na to, da tako tveganje na podlagi poimenovanja, ki ga uporablja davčni svetovalec, ne bi bilo pokrito z eno ali drugo kategorijo regulativnega kapitala, na primer z lastnim kapitalom za pokrivanje operativnega tveganja in zlasti tveganja, povezanega s postopkom, če bi davčni svetovalec hipotetični regulativni kapital družbe FFT pravilno ocenil, česar pa ni storil. Drugi pomisleki, povezani z razdelitvijo lastnega kapitala na ločene sestavne dele, za katere se uporabljajo različne stopnje donosa vse do nič, so opisane v nadaljevanju v uvodnih izjavah od 277 do 289.

(266)

Zato Komisija ugotavlja, da sporno davčno stališče odstopa od tržno naravnanega izida, skladnega z neodvisnim tržnim načelom, ker sprejema izbiro davčnega svetovalca, to je, da se za izračun dela obdavčljivega dobička družbe FFT v Luksemburgu kot kazalnik dobičkonosnosti v metodi MTMN uporabi hipotetični regulativni kapital družbe FFT, za katerega se uporabi donos lastnega kapitala, ocenjen na podlagi modela MEDAF. Ker se zaradi te metodološke izbire zniža davčna obveznost družbe FFT na podlagi splošnega sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu v primerjavi z davčno nepovezanimi družbami, ki sklepajo transakcije v tržnih pogojih (132), je treba šteti, da sporno davčno stališče daje družbi FFT selektivno prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

(267)

Komisija poleg tega in brez poseganja v svoje ugovore v zvezi z uporabo hipotetičnega regulativnega kapitala družbe FFT pri uporabi metode MTMN meni tudi, da neskladen način za izračun hipotetične stopnje regulativnega kapitala, za katerega je davčni svetovalec družbe FFT po analogiji uporabil okvir Basel II, daje družbi FFT selektivno prednost za namene člena 107(1) PDEU, pri čemer se je zaradi tega v primerjavi z davčno nepovezanimi družbami, ki sklepajo transakcije v tržnih pogojih, tudi znižala davčna obveznost družbe FFT na podlagi splošnega sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu.

(268)

Da bi se okvir Basel II uporabljal pravilno, je treba najprej oceniti APR družbe FFT, nato pa za to oceno uporabiti ustrezen količnik regulativnega kapitala. Davčni svetovalec družbe FFT v poročilu o transfernih cenah ta dva elementa podceni.

(269)

Prvič, hipotetični APR družbe FFT ni bil pravilno izračunan, ker davčni svetovalec sredstvom znotraj skupine dodeli utež tveganja nič (133). Kot je jasno razvidno iz uvodne izjave 123, posojila znotraj skupine, ki pomenijo večino sredstev družbe FFT, v nasprotju s tem, kar trdita Luksemburg in družba FFT, niso brez tveganja in nič ne kaže na to, da imajo ta posojila nižje tveganje kot posojila, ki jih odobrijo banke. Ob upoštevanju, da sta v notranjem dokumentu skupine Fiat o politiki transfernih cen kreditno tveganje in tveganje neplačila nasprotne stranke družbe FFT označeni kot „omejeni“, ne pa neobstoječi, je utež tveganja nič vsekakor očitno neprimerna. Poleg tega ni bil pravilno izračunan hipotetični APR družbe FFT, ker 20-odstotne uteži za sredstva tretjih oseb niti Luksemburg niti družba FFT nista nikdar utemeljila.

(270)

Če bi 36-odstotno povprečno evropsko utež tveganja za bančna sredstva, ki je veljala leta 2010, kot ustrezen primerjalni podatek (134) (ki je bil na voljo, ko je bilo izdano sporno davčno stališče) uporabili za skupna sredstva družbe FFT v višini 14 827 674 000 EUR, da bi pokazali, kakšna bi lahko bila pravilna stopnja hipotetičnega APR družbe FFT, bi bil ta hipotetični APR približno 5 338 000 000 EUR. Če bi kot minimalno stopnjo kapitalizacije uporabili 8-odstotno kapitalsko zahtevo, določeno v okviru Basel, bi morala imeti družba FFT v skladu z okvirom Basel II približno 427 milijonov EUR hipotetičnega minimalnega regulativnega kapitala, ne pa 28,5 milijona EUR, kot je ocenil davčni svetovalec družbe FFT v poročilu o transfernih cenah.

(271)

Drugič, izračun kreditnega tveganja in tveganja neplačila nasprotne stranke, ki jima je izpostavljena družba FFT, ki ga je davčni svetovalec izračunal po analogiji z okvirom Basel II (135), na podlagi katerega morajo imeti banke kapital v sorazmerju z APR, je v nasprotju s tem okvirom. Da bi davčni svetovalec družbe FFT v analizi transfernih cen določil lastni kapital družbe FFT, izpostavljen tveganju, je za ta izračun tveganja uporabil količnik 6 % za kapitalske zahteve, medtem ko je pravilen količnik, določen v okviru, 8 %.

(272)

Družba FFT je v odgovoru na pomislek, ki ga je Komisija v zvezi s tem izrazila v sklepu o začetku postopka (136), količnik 6 % utemeljila s sklicevanjem na to, da je bila v Italiji prenesena zahteva za nebančne finančne institucije (137). Vendar družba FFT ni predložila nobenega drugega sklicevanja na ta prenos, prav tako ni pojasnila, zakaj bi prenos italijanskega zakonodajalca veljal ali se uporabljal kot referenca v Luksemburgu.

(273)

Čeprav je poleg tega v okviru Basel II polovica teh zahtevanih 8 % lahko v obliki dodatnega kapitala, se zdi, da družba FFT nima te vrste lastnega kapitala, ki bi se lahko uporabil za regulativne namene, če bi se zahteva izvajala. Če ni drugih primernih vrst razpoložljivega kapitala, je treba teh 8 % pokriti z lastnim kapitalom.

(274)

Zato Komisija vztraja pri mnenju, da je količnik za kapitalske zahteve na podlagi okvira Basel II 8 % ter da to, da je davčni svetovalec uporabil količnik 6 % in da je davčna uprava v Luksemburgu to sprejela, postavlja pod vprašaj ugotovitev iz spornega davčnega stališča, da je posledična dodelitev dobička družbi FFT izraz zanesljivega približka tržno naravnanega izida, ki je skladen z neodvisnim tržnim načelom.

(275)

Nazadnje, kar zadeva izračun operativnega tveganja, ki ga je opravil davčni svetovalec, čeprav Komisija na podlagi pojasnil, ki sta jih predložila družba FFT (138) in Luksemburg (139), sprejema uporabo številke 15 %, se zdi, da osnova, za katero se uporabi ta 15-odstotna marža, ne ustreza pravilni oceni letnih bruto dohodkov družbe FFT. Davčni svetovalec družbe FFT uporabi samo ta odstotek za dohodek iz bančnih vlog in posojil (140), kar ni v skladu z metodologijo, ki jo predlaga Luksemburg (141), medtem ko se celotna dejavnost znotraj skupine v izračunu letnega bruto dohodka ne upošteva. Vendar posojila in vloge pri bankah predstavljajo samo majhen del sredstev in obveznosti družbe FFT.

(276)

Skratka, Komisija ugotavlja, da čeprav bi bilo hipotetični minimalni regulativni kapital družbe FFT mogoče sprejeti kot kazalnik dobičkonosnosti pri uporabi metode MTMN, je davčni svetovalec ta lastni kapital podcenil, tako da je za sredstva uporabil samovoljen in nizek faktor uteži tveganja (in iz tehtanja tveganja izključil večino sredstev), da je uporabil količnik, nižji od minimalnega količnika, določenega v okviru Basel II, in da v letni bruto dohodek družbe FFT ni vključil dohodka, ustvarjenega s sredstvi in obveznostmi skupine. Zato Komisija ugotavlja, da sporno davčno stališče, s tem ko sprejema te izbire, odstopa od tržno naravnanega izida, ki je skladen z neodvisnim tržnim načelom. Ker se zaradi teh izbir zniža davčna obveznost družbe FFT na podlagi splošnega sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu v primerjavi z davčno nepovezanimi družbami, ki sklepajo transakcije v tržnih pogojih, je treba šteti, da sporno davčno stališče daje družbi FFT selektivno prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

(277)

Ne le da davčni svetovalec podcenjuje hipotetični regulativni kapital družbe FFT, temveč izvede tudi več odbitkov od preostalega lastnega kapitala družbe FFT, ki odstopajo od tržno naravnanega izida. Davčni svetovalec, kot je razvidno iz preglednice 2, da bi prišel do zneska, ki ga imenuje „lastni kapital za pokrivanje nalog, ki jih družba opravlja“, od preostalega lastnega kapitala družbe FFT najprej odšteje podcenjeni hipotetični regulativni kapital, nato pa odšteje to, kar imenuje „lastni kapital, ki pokriva finančne naložbe v družbah FFNA in FFC“. Vendar je verjetno, da če bi bil hipotetični regulativni kapital družbe FFT pravilno ocenjen, lastni kapital ne bi bil višji od regulativnega kapitala (142). Posledično nobeden ob obeh sestavnih delov ocenjenega lastnega kapitala ne bi bil veljaven.

(278)

Kljub tej ugotovitvi Komisija meni tudi, da odločitev davčnega svetovalca, da osami sestavni del lastnega kapitala, imenovanega „lastni kapital, ki pokriva finančne naložbe v družbah FFNA in FFC“, in mu za oceno davčne osnove družbe FFT pripiše plačilo nič, ni primerna (143), saj se zaradi nje zniža davčna obveznost družbe FFT na podlagi splošnega sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu v primerjavi z davčno nepovezanimi družbami, ki sklepajo transakcije v tržnih pogojih.

(279)

Predhodno ni jasno, ali je izbira davčnega svetovalca, da loči sestavna dela lastnega kapitala, domnevna uporaba okvira Basel II ali da je bila njegovo odbitje deležev v družbah FFNA in FFC ad hoc prilagoditev, kajti te deleže bi prav tako odbil od lastnega kapitala družbe FFT pri izračunu davčne osnove družbe FFT, če bi pravilno izbral računovodski lastni kapital družbe FFT kot kazalnik dobičkonosnosti pri uporabi metode MTMN. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 238, je tako zato, ker se zdi, da se davčni svetovalec pri razdelitvi lastnega kapitala družbe FFT na tri sestavne dele ne opira na nobeno splošno uporabljeno metodologijo (144).

(280)

Vsekakor je iz razlogov, opisanih v uvodnih izjavah od 281 do 290, izbira davčnega svetovalca, da delu lastnega kapitala, imenovanega „lastni kapital, ki pokriva finančne naložbe v družbah FFNA in FFC“, dodeli plačilo nič, neprimerna. Ker se zaradi te izbire dejansko neupravičeno znižajo lastni kapital, ki ga je treba poplačati, in torej davčne osnove družbe FFT za davčne namene, se nobena metodologija za določanje transfernih cen, ki temelji na tej izbiri, ne more obravnavati kot metodologija, s katero se zagotovi zanesljiv približek tržno naravnanega izida, ki je skladen z neodvisnim tržnim načelom.

(281)

Prvič, trditve Luksemburga, da se na podlagi okvira Basel II deleži v drugih kreditnih institucijah odbijejo, v primeru družbe FFT ne veljajo (145). Razlog ni le to, kot je navedeno v uvodni izjavi 262, da družba FFT ni regulirana institucija, temveč tudi to, da se odstavki tega okvira, na katere se sklicujeta Luksemburg in družba FFT, uporabljajo za nekonsolidirane subjekte, v obravnavani zadevi pa sta družbi FFNA in FFC konsolidirana subjekta. Kot je namreč pojasnjeno v uvodni izjavi 112, družba FFT konsolidirane računovodske izkaze predloži Luksemburgu. Načeloma bi moral biti konsolidirani lastni kapital višji od lastnega kapitala na nekonsolidiranih računovodskih izkazih družbe FFT pred vsemi odbitki deležev. Zato bi bil, če bi Luksemburg in skupina Fiat pravilno in sistematično uporabila regulativne odbitke, ocenjeni lastni kapital, za katerega bi se uporabil donos lastnega kapitala, višji, posledično pa bi bila višja tudi davčna osnova družbe FFT v Luksemburgu, ki iz njega izhaja.

(282)

Drugič in splošneje, kar zadeva odbitke od lastnega kapitala na podlagi okvira Basel II in v okviru presoje računovodskega lastnega kapitala družbe FFT, za Komisijo ni dopustna trditev Luksemburga, da se je nakup deležev družbe FFT v celoti financiral iz lastnega kapitala (146), to je na način, ki bi moral samodejno pomeniti, da ta sredstva niso več na voljo za pokrivanje drugih tveganj, ki jih prevzema družba FFT. Viri financiranja, ne glede na to, ali gre za lastni kapital ali dolgove, ki so v bilanci stanja prikazani kot obveznosti, niso pripisani nekemu opredeljivemu sredstvu, razen če posebne zakonske določbe obveznosti ne povezujejo s posebnim sredstvom ali sklopom sredstev (kot na primer hipotekarne obveznice). Če z obveznostmi družbe ni povezana nobena posebna terjatev, lastni kapital in obveznosti skupaj prispevajo k financiranju sredstev družbe. V primeru insolventnosti bi bila ta sredstva na voljo za kritje izgub, ki izhajajo iz sredstev družbe FFT, kar je v nasprotju z navedeno trditvijo Luksemburga. Dejstvo, da se zneski, odbiti od lastnega kapitala družbe FFT, ki so navedeni v poročilu o transfernih cenah, ujemajo z nakupno ceno družb FFNA in FFC (147), nikakor ne vpliva na dejstvo, da se virov financiranja načeloma ne da pripisati določenim sredstvom, kar velja za kateri koli znesek udeležbe. Lastni kapital družbe FFT je v celoti na voljo za zagotavljanje solventnosti družbe FFT in bi moral biti v celoti poplačan glede na tveganja sredstev družbe FFT.

(283)

Vsekakor se zdi, da letna poročila družbe FFT ne potrjujejo trditve Luksemburga, da so se ti nakupi financirali iz lastnega kapitala, če ta trditev pomeni, da je skupina družbi FFT zagotovila dodaten lastni kapital za nakup družb FFNA in FFC. Stopnja lastnega kapitala družbe FFT (to je osnovni kapital in rezerve) leta 2010, to je pred nakupom, je bila namreč 286 000 000 EUR, leta 2011, to je po nakupu, pa je znašala 287 000 000 EUR.

(284)

Luksemburg trdi tudi, da stroški, ki izhajajo iz deležev, v Luksemburgu niso davčno priznani in da dividende niso obdavčljive (148). Ker se deleži v družbah FFNA in FFC poplačajo z dividendami, ne bi smeli biti obdavčeni in se ne bi smeli upoštevati pri presoji nalog, ki jih družba opravlja, in tveganj, ki jih prevzema (149). Tudi to trditev je treba zavrniti tako kot podobno trditev družbe FFT (150). V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da družbi FFNA in FFC v obdobju veljavnosti spornega davčnega stališča nista izplačali nobenih dividend. In tudi če bi katera od njiju to naredila, se izračun obdavčljivega dohodka družbe FFT ne bi spremenil, saj je ta dohodek izračunal davčni svetovalec z metodo MTMN, ki jo je uporabil za lastni kapital. Metoda MTMN je transakcijska metoda, ki temelji na dobičku in se uporabi za stopnjo lastnega kapitala za naloge zakladništva, ki jih opravlja družba FFT. Če bi davčni svetovalec družbe FFT za določitev transfernih cen namesto tega raje uporabil metodo CUP, bi bile posamezne transakcije ali plačilni tokovi, na primer posamezna posojila ali v primeru družbe FFT izplačila dividend, ustrezni za izračun obdavčljivega dohodka družbe FFT. Z metodo CUP se namreč določi cena posameznih transakcij, medtem ko je namen metode MTMN določiti donosnost neke naloge. Vendar je davčni svetovalec družbe FFT iz razlogov, navedenih v uvodni izjavi 161, menil, da je metoda MTMN v primeru družbe FFT primernejša. Tako sta Luksemburg in družba FFT s poudarjanjem ustreznosti določenih vrst plačila, nakazanih za določena sredstva družbe FFT (dividende), za izračun obdavčljivega dohodka družbe FFT poskušala kombinirati metodo CUP in metodo MTMN, ne da bi to hibridno metodo v poročilu o transfernih cenah kakor koli utemeljila. Ob upoštevanju, da je davčni svetovalec v tem poročilu utemeljil uporabo metode MTMN, se z uporabo te kombinacije brez dodatnega pojasnila ne bi zagotovil zanesljiv približek tržno naravnanega izida.

(285)

Tretjič, pri uporabi metode MTMN na podlagi lastnega kapitala bi bilo treba z vsako oceno lastnega kapitala zagotoviti, da je družba FFT ustrezno kapitalizirana v skladu s standardi v sektorju. To izhaja tudi iz pristopa, priporočenega v okrožnici, v skladu s katero so naloge, ki jih opravljajo finančne družbe znotraj skupine, vsebinsko primerljive z nalogami, ki jih opravljajo neodvisne finančne institucije.

(286)

Konec leta 2011, to je na referenčni datum, naveden v poročilu o transfernih cenah, je bila povprečna stopnja finančnega vzvoda, opredeljena kot razmerje med temeljnim kapitalom in skupno bilančno izpostavljenostjo (151) po podatkih Evropskega bančnega organa 2,9 % za banke iz nadzorovane skupine 1 (največje evropske banke) in 3,3 % za banke iz nadzorovane skupine 2 (manjše evropske banke). Uporaba stopnje finančnega vzvoda (lastni kapital/celotna sredstva) v skladu s standardi v sektorju (in novim okvirom Basel III) kaže, da lastni kapital po MSRP družbe FFT ni bil višji od tržnega. Na podlagi tega izračuna je bila stopnja finančnega vzvoda družbe FFT [2–3 %] (152) […] Drugače povedano, […] stopnja lastnega kapitala družbe FFT ne omogoča nobenih odbitkov niti ocenjenega presežnega lastnega kapitala niti katere koli druge udeležbe, saj bi se s takimi odbitki stopnja lastnega kapitala družbe FFT znižala […].

(287)

Zato stopnja kapitalizacije družbe FFT ni omogočala nobenega zmanjšanja lastnega kapitala ali hipotetičnega regulativnega kapitala za davčne namene (153) […] Glede na to ugotovitev so pomisleki iz uvodne izjave 80 sklepa o začetku postopka v zvezi z nizko stopnjo poplačila presežnega lastnega kapitala brezpredmetni, saj je diferenciacija plačila neumestna.

(288)

Četrtič, ko se ista metodologija uporabi za račune družbe FF, se v vsej svoji neskladnosti razkrije dejstvo, da se v analizi transfernih cen od lastnega kapitala družbe FFT odbijejo njeni deleži v družbah FFNA in FFC za izračun ocene kapitala, ki ga je treba poplačati,. V skladu z notranjim dokumentom skupine Fiat o politiki transfernih cen (154) se plačilo družb FFT in FF za določitev cen posojil določi po isti metodi, vendar je v tem dokumentu opisana samo uporaba te metode za podrobno oceno davčne osnove družbe FFT. Če pa bi lastni kapital družbe FF, ki ga je treba poplačati, ocenili po isti metodi, kot je bila uporabljena za družbo FFT v poročilu o transfernih cenah, za leto 2010, ko je družba FF imela deleže v družbah FFNA in FFC, bi ta ocena pokazala, da je bil ocenjeni lastni kapital družbe FF negativen (155). Leta 2010 je bil lastni kapital družbe FF namreč 271 milijonov EUR, medtem ko je bila skupna vrednost deležev, ki bi jih bilo treba odšteti od tega lastnega kapitala, če bi uporabili isto metodo, kot je bila potrjena s spornim davčnim stališčem, 358 milijonov EUR. Zato bi bil lastni kapital družbe FF, ki ga je treba poplačati, negativen in bi znašal 87 milijonov EUR. Ker je bila vrednost deležev višja od skupnega zneska lastnega kapitala družbe FF, bi iz ocene kapitala, ki ga je treba poplačati, po isti metodi, kot je bila uporabljena v poročilu o transfernih cenah za določitev davčne osnove družbe FFT v Luksemburgu, izšel negativen lastni kapital, kot v primeru insolventnih družb. Ker pa družba FF takrat ni bila insolventna, je to zadosten dokaz, da se odbitek deležev od lastnega kapitala družbe FFT ne zdi najboljša metoda za izračun ocene kapitala, ki ga je treba poplačati, za namene določitve davčne osnove družbe FFT v Luksemburgu.

(289)

Poleg tega bi se ta nedosleden rezultat ponovil, če bi družba FFT kupila nove deleže v obdobju veljavnosti spornega davčnega stališča. Sporno davčno stališče bi lahko, s tem ko je potrdilo metodološko pristranski odbitek deležev, dejansko vodilo do nične obdavčitve družbe FFT v Luksemburgu, če bi vrednost naknadno kupljenih deležev kapital družbe FFT, ki ga je treba poplačati, znižala na nič ali celo na negativen znesek. V tem primeru bi finančne naloge znotraj skupine, ki jih opravlja družba FFT, lahko ostale enake, obdavčitev pa bi bila očitno nižja ali celo nična, če bi se uporabila metoda, potrjena v spornem davčnem stališču.

(290)

Če bi davčni svetovalec družbe FFT pravilno uporabil okvir Basel II za določitev transfernih cen, ti odbitki glede na sedanjo stopnjo kapitalizacije družbe FFT ne bi bili mogoči. Ker pa družba FFT ni regulirana oseba, nimamo nobenega podatka o tem, kakšno stopnjo APR bi regulatorni organ za finančne institucije ocenil kot sprejemljivo. Ta stopnja hipotetičnega regulativnega kapitala družbi FFT prav tako ne bi omogočala, da bi imela v lasti deleže, če je treba njihovo vrednost odšteti od tega lastnega kapitala (156).

(291)

Komisija ob upoštevanju teh pripomb ugotavlja, da sporno davčno stališče, s tem ko sprejema predlog davčnega svetovalca, da se donos, ocenjen z modelom MEDAF, uporabi za hipotetični regulativni kapital – pri čemer je ta hipotetični regulativni kapital podcenjen zaradi napačne uporabe okvira Basel II in neustreznih odbitkov – odstopa od neodvisnega tržnega načela. Ker se zaradi tega odstopanja zniža davčna osnova družbe FFT na podlagi splošnega sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu v primerjavi z davčno nepovezanimi družbami, ki sklepajo transakcije v tržnih pogojih, je treba šteti, da daje sporno davčno stališče družbi FFT selektivno prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

(292)

Komisija poleg ugotovitve, da je davčni svetovalec družbe FFT z metodo MTMN na neskladen način ocenil znesek kapitala, ki ga je treba poplačati, meni, da način, kako je davčni svetovalec družbe FFT izračunal ocenjeno stopnjo zahtevanega donosa, ki jo je treba uporabiti za to kapitalsko osnovo, ne zagotavlja zanesljivega približka tržno naravnanega izida in da torej ni skladen z neodvisnim tržnim načelom iz razlogov, opisanih v nadaljevanju v uvodnih izjavah od 293 do 300.

(293)

Prvič, količnik beta v višini 0,29, ki ga je davčni svetovalec uporabil v modelu MEDAF, verjetno ni skladen s količnikom beta družb iz finančnega sektorja, ki se v analizi transfernih cen štejejo za veljavne primerljive družbe in ki bi se morale upoštevati kot referenčni parameter za ocenjeno stopnjo zahtevanega donosa. Stopnja količnika beta teh družb se nagiba k zelo visokim vrednostim (glej preglednico 3), ki so pogosto višje od povprečnega količnika beta na trgu, ki je 1. Komisija na primer navaja sklic na količnik beta podindeksa Stoxx 50 Bank, katerega vrednost za obdobje med 31. decembrom 2009 in 31. decembrom 2011 (157) je bila 1,36, in na dejstvo, da so imele skoraj vse banke, vključene v ta podindeks, količnik beta več kot 1.

(294)

Drugič, v seznam 66 družb iz preglednice 3 so vključene družbe, dejavne v gospodarskih sektorjih, ki se zelo razlikujejo od sektorja družbe FFT, in celo centralne banke: Banque Nationale de Belgique in Schweizerische Nationalbank. Številne družbe v vzorcu opravljajo specializirane finančne dejavnosti, na primer zakup ali pravi faktoring, ali so bolj borze kot banke (158), medtem ko številne evropske banke, ki bi načeloma sodelovale pri dejavnostih grosističnega komercialnega financiranja, niso vključene v vzorec. Primerljive družbe, ki jih je izbral davčni svetovalec za izračun količnika beta, zato niso ustrezne za ta izračun, s katerim bi se zagotovil zanesljiv približek tržno naravnanega izida.

(295)

Tretjič, neodvisno od primernosti ali neprimernosti primerljivih družb v vzorcu, ki ga je izbral davčni svetovalec družbe FFT, je v analizi transfernih cen brez kakršne koli utemeljitve namesto mediane uporabljen 25. centil. S takim ravnanjem je družba FFT izbrala sorazmerno nizek količnik beta 0,29, medtem ko bi na podlagi mediane vzorca dobili količnik beta 0,64 (159). Vendar je v odstavku 3.57 smernic OECD za določanje transfernih cen navedeno, da več kot je težav s primerljivostjo, bolj mora tržno območje upoštevati osrednjo težnjo vzorca.

(296)

Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da količnik beta pomeni tveganje, ki ga ni mogoče izločiti, donosa lastnega kapitala. V tem okviru bi morali biti portfelji posojil bank načeloma raznovrstnejši kot portfelj družbe FFT, katerega izpostavljenost je osredotočena na družbe v avtomobilskem sektorju v lasti skupine Fiat. Zato lahko trdimo, da bi moral davčni svetovalec družbe FFT izbrati element, ki je višje na seznamu primerljivih elementov za določitev količnika beta, in sicer nedvomno nad mediano namesto pri 25. centilu.

(297)

Okrožnica namreč vsebuje izrecno napotilo na tveganje neplačila nasprotne stranke in natančneje na sektorsko tveganje, ki je tukaj še večje zaradi osredotočenosti družbe FFT na en sam sektor, ko se določa ustrezno plačilo. Čeprav v okrožnici ni posebej navedeno, kako je treba ta tveganja vključiti v dejanski izračun plačila, pa metoda, ki jo je izbral davčni svetovalec družbe FFT, na podlagi katere za kreditna tveganja znotraj skupine (v nasprotju s terjatvami do tretjih oseb) ni nobene uteži tveganja in zato nobene kapitalske zahteve in nobenega plačila, ni skladna z okrožnico. Zato navedb v zvezi z nizkim tveganjem dejavnosti družbe FFT ni mogoče sprejeti.

(298)

Poleg tega je v notranjem dokumentu skupine Fiat o politiki transfernih cen poudarjena pomembna naloga, ki ni navedena v poročilu o transfernih cenah. Kot je navedeno v uvodni izjavi 123, družba FFT ne opravlja samo nalog, navedenih v tem poročilu, ampak družbam skupine Fiat izdaja tudi jamstva. Tako so leta 2013 ta jamstva znašala 10 milijonov EUR (160). Poleg tega dokument o politiki transfernih cen v nasprotju s poročilom o transfernih cenah priznava tudi, da pri posojilih znotraj skupine obstaja določeno tveganje neplačila nasprotne stranke in kreditno tveganje (161). […]

(299)

Kar zadeva jamstva, ki jih je družba Fiat S.p.A. izdala družbi FFT, navedena v pripombah Luksemburga (162), ta jamstva krijejo obveznosti družbe FFT, ne pa njenih sredstev. Zato koristijo imetnikom izdanih menic z jamstvom, vendar ne zmanjšajo tveganja sredstev družbe FFT. Dobiček, izražen v stroških financiranja, ustvarjenega z jamstvom za menice in obveznice, ki jih je izdala družba Fiat S.p.A., se na družbe skupine prenese prek mehanizma za določanje cen, opisanega v uvodni izjavi 124. Cena posojil družbam se namreč izračuna tako, da se za stroške financiranja finančnih družb uporabi marža, ki izraža dobiček, ki bi ga jamstvo matične družbe lahko ustvarilo.

(300)

Ob upoštevanju teh ugotovitev Komisija meni, da se tveganje, ki ga nosi družba FFT pri opravljanju svojih nalog, občutno ne zmanjša niti z implicitnimi niti z eksplicitnimi jamstvi. To tveganje je višje od tveganja, opisanega v poročilu o transfernih cenah, ker obstajajo jamstva, izdana družbam skupine, ki imajo visoko izvenbilančno izpostavljenost, zato bi bilo treba izbrati količnik beta, višji od 25. centila.

(301)

Komisija meni, da se zaradi spornega davčnega stališča, s tem ko sprejme izbiro količnika beta 0,29, ki ga je davčni svetovalec uporabil v modelu MEDAF za določitev donosa lastnega kapitala, ki ga je treba uporabiti za hipotetični regulativni kapital družbe FFT, družbi FFT dodeli dobiček, ki odstopa od tržnih pogojev v skladu z neodvisnim tržnim načelom. Ker se zaradi tega odstopanja zniža davčna obveznost družbe FFT na podlagi splošnega sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu v primerjavi z nepovezanimi družbami, ki sklepajo transakcije v tržnih pogojih, je treba šteti, da sporno davčno stališče daje družbi FFT selektivno prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

(302)

Ker je davčni svetovalec v analizi transfernih cen izbral metodo MTMN, in ob upoštevanju zgornjih ugotovitev Komisija meni, da je treba za to, da se družbi FFT zagotovi ustrezna stopnja tržno naravnanega plačila za finančne naloge in naloge zakladništva, ki ju opravlja v skupini Fiat, v skladu z neodvisnim tržnim načelom, to plačilo določiti na podlagi računovodskega lastnega kapitala družbe FFT na podlagi njenih posebnih dejstev in okoliščin.

(303)

Komisija sprejema leto 2012 kot referenčno leto za presojo davčne osnove družbe FFT v Luksemburgu. Prav tako ne nasprotuje iskanju v bazi primerljivih družb za oceno donosa po tržnem načelu, vendar vztraja pri ugovoru glede ustrezne izbire primerljivih družb, izraženem v uvodni izjavi 294.

(304)

Analiza v oddelku 7.2.2.9 namreč kaže, da so tveganja, ki jim je izpostavljena družba FFT in jih je treba upoštevati pri izračunu plačila po tržnem načelu, višja od tveganj, predstavljenih v poročilu o transfernih cenah, in da je posledično donos lastnega kapitala pred davki 6,05 % (in 4,3 % po plačilu davkov), ki ga sprejema sporno davčno stališče in ga je izračunal davčni svetovalec družbe FFT z uporabo modela MEDAF, precej nižji od zahtevanega donosa lastnega kapitala v finančnem sektorju, ki znaša stalno 10 % ali več, kar potrjuje ugotovitev Komisije, da primerljive družbe, ki jih je izbral davčni svetovalec, niso ustrezne.

(305)

Poleg tega primerjava prijavljene donosnosti družb FF in FFT, finančnih družb za euroobmočje v skupini Fiat, kaže, da se razlika v dobičku med družbama FF in FFT kljub podobni strukturi sredstev, nalog in dohodkov pojasni z namenom znižanja stopnje prijavljene donosnosti v Luksemburgu. Na podlagi strukture sredstev in obveznosti ter izkaza poslovnega izida družb FF in FFT (163) imata obe družbi zelo podoben obseg bilance stanja in podobno strukturo sredstev. Tudi zneski njunih prihodkov od obresti in izdatkov so primerljivi. Družba FF je glavna nasprotna stranka družbe FFT, ki na trgu pridobiva vire financiranja in del financiranja prenese družbi FF, ki ga posoja italijanskim družbam skupine Fiat. […]

(306)

Zdi se, da je cilj notranjega dokumenta skupine Fiat o politiki transfernih cen obema družbama plačati s podobnimi donosi (164). Vendar je na ravni družb dejanski donos lastnega kapitala, ki je zabeležen in obdavčljiv, za družbo FF precej višji kot za družbo FFT. Na podlagi podatkov iz preglednic v uvodnih izjavah 113 in 114 je v spodnjih preglednicah prikazan realizirani donos lastnega kapitala (RCP), izračunan za družbi FF in FFT.

(307)

Iz preglednic v uvodni izjavi 306 je razvidno, da je v obdobju 2010–2013 povprečni donos lastnega kapitala za družbo FF znašal 7,2 %, za družbo FFT pa 0,5 %, kar ponovno potrjuje, da izbor primerljivih družb, ki jih je v poročilu o transfernih cenah izbral davčni svetovalec, in donos lastnega kapitala, ki iz njih izhaja, nista bila ustrezna.

(308)

Za določitev ustreznega donosa lastnega kapitala, ki ga je treba uporabiti za računovodski lastni kapital družbe FFT, se zdijo agregirani statistični podatki za bančni sektor ustreznejši od skupine 66 finančnih družb, za katere se zdi, da večinoma opravljajo posebne finančne dejavnosti. Vsekakor bi se s prvo rešitvijo lahko bolje približali osrednji težnji.

(309)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 304, je sedanji zahtevani donos lastnega kapitala za evropske banke približno 10 % in na tej stopnji je ostal celo med finančno krizo. Z informacijami iz časa spornega davčnega stališča se namreč potrjuje ta stopnja zahtevanega donosa lastnega kapitala. V skladu s publikacijo Banke za mednarodne poravnave iz leta 2011 so „na dolgi rok […] donosi lastnega kapitala finančnih podjetij namreč 11–12 %“ (165). Poleg tega je v študiji ECB iz leta 2011 navedeno: „ob povprečni ravni kapitalizacije [54 mednarodnih bank] znaša zahtevani donos lastnega kapitala približno […] 10,3 %“ (166) Tudi poročila o raziskavi vrednostnih papirjev iz leta 2011 potrjujejo te stopnje; tako si po navedbah Deutsche Bank „[Deutsche Bank] prizadeva doseči [cilj cene delnic], ki je izraz vzdržnega donosa lastnega kapitala nad, vendar blizu deset in strošek lastnega kapitala, ki ga [Deutsche Bank] namerava ohraniti nad 10 % v sedanjem ciklu“ (167), medtem ko poročilo o raziskavi vrednostnih papirjev Morgan Stanley in Oliver Wyman z dne 19. marca 2015 ciljni donos določi pri 10–12 %.

(310)

Komisija tudi opozarja, da plačilo po tržnem načelu ne sme biti nižje od razlike med prihodki in odhodki družbe. Če bi bilo treba prilagoditi plačilo za posojila, ki jih daje družba FFT, in vloge, ki jih prejema, in če bi bilo plačilo družbe FFT, ki iz tega izhaja, višje kot plačilo, izračunano s transfernimi cenami, bi bilo posledično treba obdavčiti celoten zabeleženi dobiček, ker neka tretja oseba ne bi sprejela znižanja plačila, če od nasprotnih stranke ne bi prejela utemeljenih zahtev za povečanje plačila za njihove vloge ali zmanjšanje plačila za prejeta posojila.

(311)

Komisija torej meni, da če se uporabi metoda MTMN za namene transfernih cen za izračun ustreznega plačila družbi FFT za naloge, ki jih opravlja v skupini Fiat, bi pravilna ocena davčne osnove družbe FFT v Luksemburgu ustrezala najmanj 10 % po plačilu davkov od celotnega zneska računovodskega lastnega kapitala, kar na splošno velja za skladno s sektorskim povprečjem v smislu stopnje finančnega vzvoda. Davčna osnova, izračunana na tej podlagi, bi vodila do razdelitve dobička, kar bi izražalo tržne pogoje, skladne z neodvisnim tržnim načelom, ker gre za stopnjo dobička, kakršno bi neodvisne finančne institucije predvidoma ustvarile na trgu, tako da se s kakršnim koli davčnim stališčem, ki bi to podlago sprejelo za določitev davčnega dolga družbe FFT na podlagi splošnega sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu, ne bi dodelila nobena selektivna prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

(312)

Družba FFT v pripombah k sklepu o začetku postopka trdi, da bi Komisija morala upoštevati, kako ukrep „učinkuje na skupino“, in sicer, da skupina Fiat ni dobila nobene prednosti, saj bi se moralo kakršno koli povečanje davčne osnove v Luksemburgu izravnati z višjo davčno olajšavo v drugih državah članicah (168). Po mnenju družbe FFT je Komisija v več odločbah priznala ta učinek (169).

(313)

Komisija najprej opozarja, da je njena praksa odločanja ne zavezuje in da je treba vsak ukrep na podlagi njegovih značilnosti presojati glede na člen 107(1) PDEU (170). Sklicevanje družbe FFT na odločbo o davčnih olajšavah za obresti znotraj skupine na Madžarskem, za katere naj bi Komisija priznala tak „učinek na skupino“, vsekakor temelji na napačnem razumevanju odločbe. V tej odločbi je Komisija zavrnila trditev Madžarske, da je treba obstoj prednosti presojati na ravni skupine, in ugotovila, da je prednost treba presojati na ravni vsakega subjekta.

(314)

V tem sklepu je ocenjeno, ali je Luksemburg, s tem ko je izdal sporno davčno stališče, družbi FFT dodelil selektivno prednost, tako da je zmanjšal njeno davčno obveznost v tej državi članici. Zato se mora presoja, da to davčno stališče zagotavlja prednost, nanašati na obravnavo, ki je je družba deležna v zadevni državi članici, torej družba FFT v Luksemburgu, in ne sme upoštevati možnosti, da je na ravni ostalih družb skupine Fiat učinek, ki izhaja iz obravnave teh družb v drugih državah članicah, nevtralen (171). V skladu z ustaljeno sodno prakso (172) samo dejstvo, da se je neki ukrep oprostitve izravnal z zvišanjem drugega posebnega stroška, ki z ukrepom ni povezan, ne pomeni, da ukrepa ni mogoče opredeliti za državno pomoč. Drugače povedano, prednost, ki jo družbi dodeli država članica, se ne more izravnati z negativnim učinkom za drugo družbo, tudi če sta obe družbi del iste skupine.

(315)

Luksemburg in družba FFT sta trdila, da je člen 164 L.I.R. ali okrožnica referenčni sistem, glede na katerega je treba ugotoviti obstoj selektivne prednosti, ki izhaja iz spornega davčnega stališča. Luksemburg je tudi trdil, da je luksemburška davčna uprava zgolj razlagala pravila in da v primeru družbe FFT nič ne kaže na to, da se je oddaljila od splošno veljavnih davčnih določb, če bi jih Komisija le preučila (173).

(316)

Kot je navedeno v uvodnih izjavah od 210 do 215, se Komisija ne strinja s trditvami Luksemburga in družbe FFT v zvezi z veljavnim referenčnim sistemom. Vendar Komisija v okviru podrednega sklepanja ugotavlja, da sporno davčno stališče daje selektivno prednost družbi FFT tudi v bolj omejenem referenčnem sistemu, ki ga sestavljajo družbe skupine, ki uporabljajo transferne cene in spadajo na področje uporabe člena 164(3) L.I.R. in okrožnice. Ta določba v luksemburško davčno zakonodajo vnaša neodvisno tržno načelo, v skladu s katerim morajo biti transakcije med družbami iz iste skupine plačane po ceni, ki bi jo sprejele neodvisne družbe, ki poslujejo v primerljivih okoliščinah po običajnih tržnih pogojih. Oddelek 2 okrožnice vsebuje zlasti opis neodvisnega tržnega načela, kot je opredeljeno v smernicah OECD za določanje transfernih cen in preneseno v nacionalno zakonodajo (174).

(317)

Ob upoštevanju tega, da je Komisija v oddelku 7.2.2 že dokazala, da sporno davčno stališče potrjuje določeno število metodoloških izbir in izbir parametrov za uporabo in ad hoc prilagoditve, ki jih je izvedel davčni svetovalec družbe FFT za določitev transfernih cen, ki jih ni mogoče šteti za take, ki zagotovijo zanesljiv približek tržno naravnanega izida in zaradi katerih se zniža davčna osnova družbe FFT v Luksemburgu, lahko ugotovi še, da to davčno stališče zagotavlja selektivno prednost tudi na podlagi bolj omejenega referenčnega sistema člena 164(3) L.I.R. ali okrožnice, saj povzroči znižanje davčnega bremena družbe FFT v primerjavi s položajem, v katerem bi se neodvisno tržno načelo iz te določbe pravilno uporabilo.

(318)

Družba FFT je tudi trdila, da bi morala Komisija, da bi dokazala obstoj selektivnega obravnavanja v njeno korist, ki bi izhajalo iz spornega davčnega stališča, to davčno stališče primerjati z upravno prakso luksemburške davčne uprave na podlagi okrožnice, zlasti z davčnimi stališči, izdanimi drugim finančnim in zakladniškim družbam, ki jih je Luksemburg predložil Komisiji kot reprezentativen vzorec prakse izdajanja davčnih stališč (175).

(319)

Komisija se ne strinja s tem sklepanjem, saj bi to pomenilo, da bi bil referenčni sistem, glede na katerega bi bilo treba preučiti sporno davčno stališče, luksemburška praksa izdajanja davčnih stališč na podlagi okrožnice, ki se nanaša na druge finančne in zakladniške družbe. Komisija je že dokazala, zakaj je splošni sistem davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu ustrezen referenčni sistem za potrebe analize selektivnosti (176).

(320)

Ne glede na to bo Komisija v okviru podrednega dodatnega sklepanja dokazala, zakaj je luksemburška praksa izdajanja davčnih stališč na podlagi okrožnice ustrezen referenčni sistem za ugotavljanje, ali sporno davčno stališče daje selektivno prednost družbi FFT. To se najprej pojasni z dejstvom, da je okrožnica napisana preveč splošno in zato ni mogoče opredeliti objektivnih meril, veljavnih za vse finančne in zakladniške družbe, ki vložijo prošnjo za davčno stališče za namene določitve transfernih cen. Presoja, ki jo je opravila Komisija, davčnih stališč, ki jih je predložil Luksemburg, pokaže tudi, da ni usklajenega sklopa pravil, ki bi se splošno uporabljala na podlagi objektivnih meril, glede na katera bi bilo mogoče preučiti sporno davčno stališče, da bi ugotovili, ali je bila družbi FFT dodeljena selektivna prednost, ki izhaja iz tega davčnega stališča.

(321)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 193, je referenčni sistem sestavljen iz usklajenega sklopa pravil, ki – na podlagi objektivnih meril – splošno veljajo za vsa podjetja, ki spadajo na njegovo področje uporabe, kot a opredeljuje cilj sistema. Komisija meni, da za finančne in zakladniške družbe skupine okrožnica ne more pomeniti takega sistema, ker ni objektivnih meril, ki bi omogočala skladno uporabo neodvisnega tržnega načela za transakcije financiranja znotraj skupine.

(322)

Okrožnica je napisana zelo splošno in dejavniki, ki jih mora davčna uprava upoštevati pri uporabi neodvisnega tržnega načela za finančne družbe znotraj skupine, so opisani zelo na kratko. Ti dejavniki vključujejo to, da morajo družbe opraviti analizo prevzetih tveganj in določiti dodatne stroške, povezane z odobritvijo posojila, ki se prištejejo k osnovnim stroškom, za kar je tudi potrebna analiza kreditnega tveganja. V okrožnici je določeno tudi, da „mora imeti finančna družba skupine dovolj lastnega kapitala, da lahko prevzame tveganja, povezana z njeno dejavnostjo“ in da „je treba […] na podlagi dejstev in okoliščin vsakega posameznega primera presoditi, kakšna so prevzeta tveganja […] in ali ima družba, ki opravlja transakcije financiranja skupine, zadostno stopnjo lastnega kapitala za prevzemanje teh tveganj“ (177).

(323)

Vendar v okrožnici ni nobenih informacij o tem, kako oceniti pričakovani donos lastnega kapitala, ali je uporaba modela MEDAF sprejemljiva in kako določiti ustrezne parametre tega modela. Poleg tega vsebuje malo informacij o lastnem kapitalu, ki ga je treba upoštevati, razen tega, da mora „zadostovati za prevzemanje teh tveganj“.

(324)

Luksemburg v pripombah k sklepu o začetku postopka trdi, da davčno stališče temelji na izvajanju omejene diskrecijske pravice, ki jo zagotavlja člen 164(3) L.I.R., s katerim je neodvisno tržno načelo zapisano v luksemburško davčno pravo (178), vendar tudi pojasni, da „se davčna pravila […] razlagajo ob upoštevanju dejanskih okoliščin posameznega primera, kar po definiciji pomeni, da je treba upoštevati značilnosti dejavnosti, ki jih davčni zavezanec dejansko opravlja, in pogoje, v katerih jih opravlja“ (179). Tako Luksemburg po eni strani priznava, da je treba pravila razlagati ob upoštevanju okoliščin posameznega primera, vendar po drugi strani ne pojasni, kako splošna merila iz okrožnice prevesti v konkretno oceno davčnega položaja družbe FFT niti kako zagotoviti skladno obravnavo vseh davčnih zavezancev, ko gre za uporabo okrožnice. Zato ni presenetljivo, da poročilo družbe FFT o transfernih cenah razen sklicevanja na okrožnico na začetku besedila ne vsebuje nobenega drugega sklica na merila iz okrožnice niti ne pojasni, kako se okrožnica uporablja v konkretnem primeru družbe FFT.

(325)

Zato se luksemburška davčna uprava, ko je ugotovila, da je bila analiza transfernih cen „opravljena v skladu z okrožnico 164/2 z dne 28. januarja 2011 in da spoštuje neodvisno tržno načelo“, ni oprla na nobeno objektivno merilo, ki bi bilo navedeno v okrožnici, ker ta ne vsebuje nobenega natančnega in objektivnega merila, ki bi omogočalo skladno uporabo neodvisnega tržnega načela za transakcije financiranja znotraj skupine.

(326)

Poleg okrožnice, ki je splošna, je Komisija preučila davčna stališča, ki ji jih je poslal Luksemburg, in ugotovila, da tudi v njegovi praksi izdajanja davčnih stališč za finančne in zakladniške družbe v skupini ni usklajenega sklopa pravil, ki bi na podlagi objektivnih meril na splošno veljala za vse davčne zavezance, ki so v podobnem položaju.

(327)

Od 21 davčnih stališč, poslanih istočasno kot sporno davčno stališče, se samo dve nanašata na dejavnosti financiranja, odobrene na podlagi okrožnice, in imata priloženo poročilo o transfernih cenah:

(328)

Hitro branje obeh davčnih stališč in primerjava s spornim davčnim stališčem pokažejo, da luksemburška davčna uprava finančnih družb na podlagi okrožnice in pri oceni obdavčljivega dobička ni skladno obravnavala. V obeh zadevnih davčnih stališčih je, neodvisno od tega, ali je metoda CUP pravilno uporabljena ali ne, izrecno priznano, da je ta metoda za transakcije posrednega financiranja vsekakor najprimernejša na podlagi funkcionalne analize in razpoložljivih primerljivih družb, med katerimi so zlasti banke. To gre v smeri okrožnice, v skladu s katero so naloge, ki jih opravljajo finančne družbe znotraj skupine, vsebinsko primerljive z nalogami, ki jih opravljajo neodvisne finančne institucije. V nasprotju s tema dvema davčnima stališčema pa v spornem davčnem stališču metoda CUP ni bila uporabljena, ker je davčni svetovalec družbe FFT menil, da je metoda MTMN najprimernejša z obrazložitvijo, da „se zdi metoda MTMN ustrezna“ (181).

(329)

Še tri davčna stališča, ki jih je poslal Luksemburg, se nanašajo na dejavnosti financiranja znotraj skupine, ki temeljijo na okrožnici, vendar nimajo priloženih poročil o transfernih cenah za utemeljitev prošnje:

(330)

Pri primerjavi med davčnimi stališči št. 1, 5 in 22 ter spornim davčnim stališčem je očitna razlika v obravnavanju, ki jo je naredila luksemburška davčna uprava, in sicer v tem, da v nasprotju s spornim davčnim stališčem prošnjam za davčno stališče št. 1, 5 in 22 ni priloženo poročilo o transfernih cenah, čeprav ga okrožnica izrecno zahteva (182).

(331)

Dve drugi davčni stališči, ki ju je Luksemburg poslal Komisiji, se nanašata na dejavnosti financiranja, vendar ne temeljita na okrožnici:

(332)

Nazadnje je Komisija preučila dve od trinajstih davčnih stališč, ki ji jih je poslal Luksemburg in se nanašajo na naloge zakladništva, ki so bila opredeljena na seznamu 5 323 davčnih stališč, ki ga je Luksemburg poslal 22. decembra 2014 (183). Obe davčni stališči temeljita na okrožnici:

(333)

Komisija opozarja, da v nasprotju s spornim davčnim stališčem nobeno od teh dveh davčnih stališč ne uporablja ne metode MTMN ne modela MEDAF in da se zdi, da v nobenem od njiju obdavčljivi dobiček družbe ni določen kot donos hipotetičnega regulativnega kapitala. Poleg tega se zdi, da čeprav se prošnja družbe G za davčno stališče sklicuje na poročilo o transfernih cenah, ki bo predloženo pozneje, to poročilo nikdar ni bilo predloženo luksemburški davčni upravi (184). Nazadnje, davčno stališče družbe G se, čeprav v njem ni jasno navedena niti stopnja marže niti to, za kaj se uporablja, razlikuje od spornega davčnega stališča, ker bi morala marža v skladu s prošnjo za davčno stališče temeljiti na sredstvih in se prišteti k donosu lastnega kapitala. Skratka, zdi se, da se pri davčni obravnavi teh dveh družb v zvezi z njunimi nalogami zakladništva ne upošteva noben pristop ali metoda, ki bi bila skladna s spornim davčnim stališčem.

(334)

Luksemburg trdi, da družbe FFT ni mogoče primerjati z drugimi finančnimi družbami, ker sredstva pridobiva na trgu, medtem ko se druge finančne družbe na splošno financirajo znotraj skupine. Trdi tudi, da družbe FFT ni mogoče primerjati z nobeno drugo družbo, ki je davčna zavezanka v Luksemburgu: „položaj vsakega davčnega zavezanca je dovolj specifičen, da ustrezna primerjava s spisi drugih davčnih zavezancev ni možna“ (185).

(335)

Komisija se s temi trditvami ne strinja in v zvezi s tem trdi, da odsotnost usklajenega sklopa pravil, ki na podlagi objektivnih meril splošno veljajo za finančne in zakladniške družbe, ki so vložile prošnjo za davčno stališče, odlično ponazori obstoj drugega davčnega stališča za [družbo F]. Davčno stališče za [družbo F], ki je bilo sprejeto istega dne in se nanaša na iste naloge kot sporno davčno stališče ([družba F] naj bi financirala industrijski segment […] v drugačni strukturi finančnih družb skupine), vsebuje bistveno drugačno ugotovitev v zvezi z davčnima osnovama teh družb brez jasne utemeljitve za tako razliko v obravnavanju. V spornem davčnem stališču je namreč odobrena davčna osnova 2,5 milijona EUR, medtem ko je v davčnem stališču za [družbo F] odobreno plačilo za podobne dejavnosti financiranja in zakladniške dejavnosti, na podlagi katerega je davčna osnova […] EUR. Ta razlika v obravnavanju med praktično enakima družbama brez jasne utemeljitve dokazuje tudi, da luksemburška praksa izdajanja davčnih stališč, ki temelji na splošnem besedilu okrožnice, ni ustrezen referenčni sistem za namene analize selektivnosti.

(336)

Skratka, s presojo prakse luksemburške davčne uprave izdajanja davčnih stališč ni bilo mogoče prepoznati usklajenega sklopa pravil, ki na podlagi objektivnih meril splošno veljajo za vsa podjetja, ki spadajo na njegovo področje uporabe, kot ga opredeljuje cilj sistema. Zato ta praksa ne more biti okvir, glede na katerega se preuči sporno davčno stališče, da se ugotovi, ali je bila družbi FFT dodeljena selektivna prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

(337)

Niti Luksemburg niti družba FFT nista navedla niti najmanjšega razloga, s katerim bi se lahko utemeljilo selektivno obravnavanje družbe FFT, ki izhaja iz spornega davčnega stališča. Komisija opozarja, da mora tako utemeljitev predložiti država članica.

(338)

Vsekakor ni bilo mogoče ugotoviti nobenega razloga, s katerim bi se lahko utemeljilo preferenčno obravnavanje, do katerega je bila družba FFT upravičena zaradi spornega davčnega stališča, ki bi se lahko štel kot razlog, ki neposredno izhaja iz temeljnih ali usmerjevalnih načel referenčnega sistema ali iz mehanizmov, ki so lastni samemu sistemu in so potrebni za njegovo delovanje ali učinkovitost (186), ne glede na to, ali je referenčni sistem splošni sistem davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu, kot trdi Komisija, ali člen 164 L.I.R. in okrožnica, kot trdita Luksemburg in skupina Fiat.

(339)

Komisija ugotavlja, da sporno davčno stališče, s tem ko je odobrilo metodo, ki omogoča dodelitev dobička družbi FFT znotraj skupine Fiat, ki odstopa od tržno naravnanega izida, skladnega z neodvisnim tržnim načelom, zaradi česar se je znižala davčna obveznost družbe FFT na podlagi splošnega sistema davka od dohodkov pravnih oseb v Luksemburgu v primerjavi z davčno obveznostjo nepovezanih družb, ki so v tej državi davčne zavezanke in sklepajo transakcije v tržnih pogojih, družbi FFT dodeli selektivno prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

(340)

V okviru podrednega sklepanja Komisija ugotavlja, da sporno davčno stališče, s tem ko je odobrilo metodo, ki omogoča dodelitev dobička družbi FFT znotraj skupine Fiat, ki odstopa od tržno naravnanega izida, skladnega z neodvisnim tržnim načelom, zaradi česar se je znižala davčna obveznost družbe FFT na podlagi člena 164(3) L.I.R. in okrožnice v primerjavi z davčno obveznostjo drugih družb skupine, ki so davčne zavezanke v Luksemburgu, družbi FFT dodeli selektivno prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

(341)

Komisija meni, da se s spornim davčnim stališčem družbi FFT dodeli selektivna prednost v smislu člena 107(1) PDEU, ker povzroči znižanje obdavčljivega dobička tega subjekta v Luksemburgu v primerjavi z nepovezanimi družbami, katerih obdavčljivi dobiček se določi na podlagi transakcij, opravljenih v tržnih pogojih. Vendar Komisija opozarja, da je družba FFT del multinacionalne skupine, v obravnavanem primeru skupine Fiat Chrysler Automobiles (FCA), in da je njena naloga v tej skupini zagotavljanje finančnih in zakladniških storitev drugim podjetjem skupine Fiat, plačilo za to nalogo pa je predmet spornega davčnega stališča.

(342)

Pri uporabi pravil o državni pomoči se lahko več ločenih pravnih subjektov šteje za eno gospodarsko enoto. Ta gospodarska enota se nato obravnava kot zadevno podjetje, ki je upravičenec do ukrepa pomoči. Kot je odločilo Sodišče, je treba „[p]ojem ‚podjetje‘ […] v okviru konkurenčnega prava razumeti, kot da označuje gospodarsko enoto […] čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb“ (187). Pri ugotavljanju, ali je gospodarska enota sestavljena iz več subjektov, Sodišče preuči obstoj nadzornega deleža ali funkcionalne, gospodarske in strukturne povezave (188). V obravnavni zadevi je družba FFT v lasti družbe Fiat S.p.A. (zdaj Fiat Chrysler Automobiles, NV) in družbe FF, katere 100 % delež ima v lasti družba Fiat S.p.A. (189). Družba FFT je torej v 100-odstotni lasti družbe Fiat S.p.A., ki je pod nadzorom skupine Fiat (190).

(343)

Poleg tega se je skupina Fiat odločila, da bo imela družba FFT sedež v Luksemburgu, zato ima korist od spornega davčnega stališča, saj, kot je navedeno v uvodni izjavi 52, to stališče določa dobiček, ki ga je treba dodeliti družbi FFT znotraj skupine za finančne in zakladniške storitve, ki jih zagotavlja družbam skupine. Skratka, sporno davčno stališče je odločba, s katero je odobrena metoda za določanje transfernih cen za transakcije, opravljene znotraj skupine Fiat, in vsaka ugodna davčna obravnava, ki jo bo luksemburška davčna uprava dodelila družbi FFT, bo torej koristila skupini Fiat v celoti in dodelila dodatna sredstva ne le družbi Fiat, temveč celotni skupini. Drugače povedano, kot je navedeno v uvodni izjavi 221, ko je treba določiti transferne cene, da se določijo cene blaga in storitev, dobavljenih različnim pravnim subjektom iz iste skupine, ima mehanizem določanja transfernih cen po svoji naravi učinek na več kot eno družbo v skupini (višje cene pri eni družbi bodo znižale dobiček druge družbe).

(344)

Zato je treba, kljub dejstvu, da skupino sestavljajo ločeni pravni subjekti, v okviru sporazuma v zvezi s transfernimi cenami ta podjetja šteti za eno samo skupino, ki prejeme izpodbijani ukrep pomoči (191).

(345)

Nazadnje znesek davka, ki ga družba FFT plača v Luksemburgu, vpliva na cenovne pogoje posojil znotraj skupine, ki jih dodeljuje družbam skupine Fiat, glede na to, da cene temeljijo na tehtanih povprečnih stroških kapitala in marži (192), tako da se zaradi znižanja davčnega bremena družbe FFT nujno znižajo cenovni pogoji posojil znotraj skupine. Znižanje davka družbe FFT v Luksemburgu ne koristi samo tej družbi, ampak tudi vsem družbam v skupini, ki se financirajo pri družbi FFT, in posledično skupini Fiat.

(346)

Glede na navedeno Komisija ugotavlja, da sporno davčno stališče, ki ga je Luksemburg izdal za družbo FFT, dodeljuje tej družbi in skupini Fiat selektivno prednost, ki jo je mogoče pripisati tej državi in se financira iz državnih sredstev, kar izkrivlja ali bi lahko izkrivljalo konkurenco ter lahko prizadene trgovino v Uniji. Zato je sporno davčno stališče državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(347)

Ker se zaradi spornega davčnega stališča zmanjša breme, ki bi ga običajno morala nositi družba FFT v okviru svojih dnevnih dejavnosti, je treba šteti, da je z njim družbi FFT in skupini Fiat odobrena pomoč za dnevno poslovanje.

(348)

Pomoč se šteje za združljivo z notranjim trgom, če spada v eno od kategorij, navedenih v členu 107(2) PDEU (193). Za združljivo z notranjim trgom se lahko šteje tudi, če je Komisija ugotovila, da spada v eno od kategorij, navedenih v členu 107(3) PDEU. Vendar mora država članica, ki dodeli pomoč, dokazati da je državna pomoč, ki jo je dodelila, združljiva z notranjim trgom na podlagi člena 107(2) in (3) PDEU.

(349)

Luksemburg se ni skliceval na nobeno od izjem iz določb, navedenih v uvodni izjavi 345, za ugotavljanje združljivosti pomoči, dodeljene družbi FFT in skupini Fiat s spornim davčnim stališčem.

(350)

Poleg tega je treba, kot je navedeno v uvodni izjavi 347, šteti, da je s spornim davčnim stališčem družbi FFT in skupini Fiat odobrena pomoč za dnevno poslovanje. Na splošno se taka pomoč običajno ne more šteti za združljivo z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(c) PDEU, ker ne pospešuje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij in ker davčne spodbude niso časovno omejene, se postopoma ne zmanjšujejo in niso sorazmerne s tem, kar je potrebno za odpravo posebnih gospodarskih ovir na zadevnih območjih.

(351)

Iz tega sledi, da državna pomoč, ki jo je Luksemburg s spornim davčnim stališčem dodelil družbi FFT in skupini Fiat, ni združljiva z notranjim trgom.

(352)

V skladu s členom 108(3) PDEU morajo države članice Komisijo obvestiti o vseh načrtih za dodelitev pomoči (obveznost priglasitve) in ne smejo izvajati svojih predlaganih ukrepov pomoči, dokler Komisija ne sprejme dokončnega sklepa (obveznost mirovanja).

(353)

Komisija ugotavlja, da je Luksemburg ni obvestil o nikakršnem načrtu za sprejetje spornega davčnega stališča niti ni upošteval obveznosti mirovanja na podlagi člena 108(3) PDEU. Zato v skladu s členom 1(f) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 (194) sporno davčno stališče pomeni nezakonito državno pomoč, izvedeno v nasprotju s členom 108(3) PDEU.

(354)

V skladu s členom 16(1) Uredbe (EU) 2015/1589 mora Komisija odrediti vračilo vse nezakonite pomoči, ki ni združljiva z notranjim trgom. V tej določbi je navedeno tudi, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe za vračilo nezakonite pomoči, ki ni združljiva z notranjim trgom. Člen 16(2) navedene uredbe določa, da pomoč, ki se vrne, vključuje obresti od datuma, ko je bila nezakonita pomoč na razpolago upravičencu, do datuma vračila. V Uredbi Komisije (ES) št. 794/2004 (195) so podrobno opredeljene metode za izračun obresti, ki se vrnejo. Člen 16(3) Uredbe (EU) 2015/1589 pa določa, da „se vračilo izvede nemudoma in skladno s postopki, določenimi v nacionalnem pravu zadevne države članice, če omogočajo takojšnje in učinkovito izvajanje sklepa Komisije“.

(355)

V členu 16(1) Uredbe (EU) 2015/1589 je določeno tudi, da Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava.

(356)

Luksemburg najprej trdi, da v skladu z načelom legitimnega pričakovanja sklep, s katerim je bil ugotovljen obstoj pomoči, ne more začeti veljati, preden se konča obdobje veljavnosti zadevnega davčnega stališča, v obravnavanem primeru je to pred koncem davčnega leta 2016. Po navedbah Luksemburga sta mu Skupina za kodeks ravnanja in forum OECD o škodljivih davčnih praksah zagotovila, da je njegova praksa izdajanja davčnih stališč na podlagi okrožnice skladna s kodeksom ravnanja in smernicami OECD. Zato Luksemburg trdi, da je bilo na zasedanju Sveta 27. maja 2011 izrecno potrjeno, da ob upoštevanju sprejete okrožnice prakse izdajanja davčnih stališč ni treba preučiti na podlagi kodeksa ravnanja (196).

(357)

V skladu z ustaljeno sodno prakso se država članica, katere organi so pomoč dodelili v nasprotju s postopkovnimi pravili iz člena 108(3) PDEU, ne more sklicevati na legitimno pričakovanje upravičenca, da bi se izognila obveznosti sprejeti vse potrebne ukrepe za izvršitev sklepa, s katerim ji Komisija nalaga vračilo te pomoči. Dopustiti tako možnost bi pomenilo, da se členoma 107 in 108 PDEU odvzame polni učinek, ker bi se nacionalni organi lahko oprli na lastno nezakonito ravnanje, da bi sklepom Komisije, sprejetim na podlagi teh členov PDEU, odvzeli učinek (197). Zato se mora na obstoj izjemnih okoliščin, na katere je lahko oprlo legitimno pričakovanje, da bi ugovarjalo vračilu nezakonite pomoči, sklicevati upravičeno podjetje in ne država članica (198). Ker družba FFT v pripombah, ki jih je poslala Komisiji, ni navedla nobene trditve v ta namen, Komisija meni, da trditve Luksemburga, ki se nanaša na načelo legitimnega pričakovanja, za ta sklep ni mogoče upoštevati.

(358)

Da je trditev, ki se sklicuje na legitimno pričakovanje, mogoče upoštevati, mora to pričakovanje izhajati iz predhodnega ukrepa Komisije, s katerim so bila dana natančna zagotovila (199). Po mnenju Luksemburga je dogovor, dosežen na zasedanju Skupine za kodeks ravnanja, da luksemburškega davčnega ukrepa za podjetja, ki opravljajo dejavnosti financiranja znotraj skupine, ni treba oceniti glede na merila kodeksa ravnanja, natančno zagotovilo, ki lahko ustvari legitimno pričakovanje. Komisija opozarja, da kodeks ravnanja, ki ga je sprejel Svet ECOFIN (200), ni pravno zavezujoč instrument, s katerim bi se državam članicam omogočil prostor za razpravo o ukrepih, ki imajo ali lahko imajo očiten vpliv na izbiro kraja za opravljanje gospodarskih dejavnosti podjetij v EU. Kodeks ravnanja in pravila o državni pomoči si prizadevajo doseči različne cilje. Cilj kodeksa ravnanja je boj proti nelojalni davčni konkurenci med državami članicami, cilj pravil o državni pomoči pa odpraviti izkrivljanje konkurence, ki izvira iz ugodnega obravnavanja določenih podjetij s strani držav članic, zlasti v obliki znižanja davkov. Poleg tega ima Skupina za kodeks ravnanja določeno polje proste presoje, medtem ko Komisija nima nobene diskrecijske pravice za ugotavljanje, ali nek ukrep spada v pojem državna pomoč, ker je ta pojem objektiven. Zato dogovor, sklenjen v Skupini za kodeks ravnanja, ne more ne zavezovati ne omejevati delovanja Komisije pri izvajanju pooblastil, ki so ji dodeljena s PDEU na področju državnih pomoči (201).

(359)

Enako sklepanje velja za dogovore, sprejete v forumu OECD o škodljivih davčnih praksah. Forum OECD je na zasedanju 6. decembra 2011 sklenil (v angleščini): „[…] nadaljnja presoja naslednjih 10 shem ni potrebna … Luksemburg – podrobna davčna analiza financiranja znotraj skupine“ (prosti prevod). OECD ni institucija Unije in Unija ni članica te organizacije (202). Njegovi sklepi, ki niso zavezujoči, ne morejo zavezovati institucij Unije. Forum OECD se je – daleč od tega da bi dal natančno zagotovilo – odločil, da ne bo podrobneje presojal luksemburške davčne analize dejavnosti financiranja znotraj skupine. Zato na podlagi tega citata nikakor ni mogoče priti niti do najmanjšega sklepa ali ugotovitve v zvezi z uporabo pravil o državni pomoči v spornem davčnem stališču.

(360)

Drugič, Luksemburg trdi, da je Komisija kršila načelo pravne varnosti. Sklicuje se na predhodno prakso odločanja Komisije, v skladu s katero je Komisija sprejela, da se vračilo omeji na podlagi tega načela.

(361)

Vendar ne obstaja nobena predhodna praksa odločanja, v skladu s katero bi se lahko ustvarila negotovost glede dejstva, da je zaradi davčnih stališč lahko dodeljena državna pomoč. V odločbi, na katero se sklicuje Luksemburg, je Komisija vračilo namreč omejila zaradi negotovosti, ki jo je ustvarila predhodna odločba Komisije. Nasprotno pa se v tej zadevi obvestilo o neposredni obdavčitvi ustvarjenega dohodka izrecno sklicuje na davčna stališča in okoliščine, v katerih je treba šteti, da je z njimi dodeljena državna pomoč.

(362)

Komisija v zvezi s trditvijo Luksemburga, da zneska pomoči ni mogoče natančno količinsko opredeliti, zlasti ker je izbrani pristop nov, in da bi bilo torej treba vračilo izključiti, opozarja, da je neodvisno tržno načelo uporabila v predhodni praksi odločanja, zlasti za ukrepe, ki jih je sprejel Luksemburg, ter ugotovila, da kršitev tega načela lahko pomeni državno pomoč (203). To ugotovitev je potrdilo tudi Sodišče (204). Pristop Komisije do spornega davčnega stališča torej ni nič novega. Države članice ne morejo prezreti tega, da sporazum, sklenjen med davčnim organom in družbo, ki tej družbi z umetnim znižanjem njene davčne osnove zagotavlja ugodnejšo obravnavo, ker uporabljene transferne cene ne zagotovijo zanesljivega približka tržno naravnanega izida, vodi do kršitve pravil o državni pomoči in ga je treba v primeru dvoma priglasiti Komisiji.

(363)

Nazadnje, kar zadeva domnevno težavo s količinsko opredelitvijo zneska pomoči, s katero bi se moralo upravičiti, da se vračila ne odredi, je Sodišče že presodilo (205), da Komisiji ni treba navesti natančnega zneska pomoči, ki ga je treba vrniti. Pravo Unije zahteva le, da se nezakonito dodeljena pomoč vrne, da se ponovno vzpostavi prejšnje stanje in da se vračilo izvede v skladu s pravili nacionalnega prava (206). Zato se Komisija lahko omeji samo na ugotovitev obveznosti vračila zadevnih pomoči, nacionalnim organom pa prepusti izračun natančnih zneskov pomoči, ki jih je treba vrniti (207).

(364)

Komisija lahko zato ugotovi, da so trditve, ki se nanašajo na načeli legitimnega pričakovanja in pravne varnosti, na kateri se sklicuje Luksemburg, neutemeljene v zvezi z obveznostjo vračila pomoči, ki jo je s spornim davčnim stališčem nezakonito dodelil družbi FFT.

(365)

Komisija je v skladu s PDEU in ustaljeno sodno prakso Sodišča pristojna za odločanje o tem, ali mora zadevna država članica ukiniti ali spremeniti pomoč, za katero je ugotovila, da ni združljiva z notranjim trgom. Sodišče je prav tako večkrat razsodilo, da je namen obveznosti države, da ukine pomoč, za katero Komisija meni, da ni združljiva z notranjim trgom, ponovna vzpostavitev prejšnjih razmer. V zvezi s tem je Sodišče navedlo, da je ta cilj dosežen, ko prejemnik odplača znesek, ki mu je bil dodeljen v okviru nezakonite pomoči, s čimer izgubi prednost, ki jo je užival glede na konkurente na trgu, ter se ponovno vzpostavijo razmere pred plačilom pomoči.

(366)

V primeru nezakonite državne pomoči v obliki davčnega ukrepa je v točki 35 obvestila o neposredni obdavčitvi ustvarjenega dohodka (208) pojasnjeno, da se znesek, ki ga je treba vrniti, izračuna na podlagi primerjave med dejansko plačanim davkom in davkom, ki bi ga bilo treba plačati na podlagi splošno veljavnega pravila. Luksemburška davčna uprava mora, da bi izračunala znesek davka, ki bi ga bilo treba plačati, če bi se spoštovala splošno veljavna pravila, to je, če bi bilo neodvisno tržno načelo pravilno uporabljeno za določitev davčne osnove družbe FFT v Luksemburgu, spremeniti metodo letnega izračuna, ki jo je družba FFT uporabila v okviru metode MTMN na podlagi modela MEDAF, to je (i) znesek poplačanega lastnega kapitala in (ii) stopnja plačila, ki se uporabi za ta zahtevani znesek lastnega kapitala, v skladu s presojo iz uvodne izjave 311 zgoraj.

(367)

Nobena določba prava Unije od Komisije ne zahteva, da pri odrejanju vračila pomoči, razglašene za nezdružljivo z notranjim trgom, določi natančen znesek pomoči, ki ga je treba vrniti. Nasprotno, zadostuje, da so v sklepu Komisije podatki, ki njegovemu naslovniku omogočajo, da ta znesek brez večjih težav opredeli sam (209).

(368)

Komisija je v oddelku 7.2.2.10 in zlasti v uvodni izjavi 311 predlagala metodo, s katero je mogoče odpraviti selektivno prednost, ki je bila dodeljena družbi FFT s spornim davčnim stališčem (210), če bo Luksemburg ohranil metodo MTMN za določitev davčne osnove družbe FFT. Vendar se zaveda, da lahko tudi druge metode za določitev transfernih cen privedejo do zanesljivega približka tržno naravnanega izida, skladnega z neodvisnim tržnim načelom. Če bi Luksemburg pred iztekom roka za izvajanje tega sklepa predlagal metodo vračila, v kateri bi bila uporabljena druga metoda za določitev transfernih cen, bi bila Komisija posledično pripravljena sprejeti to metodo, če bi zagotovila zanesljiv približek tržno naravnanega izida ter če ne glede na izbiro ne bi ponovila izbir in prilagoditev, ki jih je v poročilu o transfernih cenah izvedel davčni svetovalec družbe FFT in za katere Komisija meni, da odstopajo od neodvisnega tržnega načela.

(369)

Natančneje, Komisija ne vidi nobenega razloga, zakaj bi bilo treba izvesti prilagoditve računovodskega lastnega kapitala za izračun zneska lastnega kapitala, ki ga je treba poplačati. Poleg tega, kar zadeva ocenjeno plačilo tega lastnega kapitala po tržnem načelu, čeprav se zdi uporaba modela MEDAF nepotrebno težavna, nič ne nasprotuje temu, zakaj se ga ne bi smelo uporabiti za določitev transfernih cen, razen če se uporabi zaradi jasnega odstopanja od tržno naravnanega izida, ki se kaže v donosu lastnega kapitala primerljivih družb.

(370)

Ob upoštevanju ugotovitev iz uvodnih izjav od 341 do 345 Komisija meni, da mora Luksemburg nezakonito pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom, dodeljeno s spornim davčnim stališčem, najprej izterjati od družbe FFT. Če družba FFT ne more vrniti celotnega zneska pomoči, pridobljene s spornim davčnim stališčem, mora Luksemburg preostali znesek te pomoči izterjati od družbe Fiat Chrysler Automobiles N.V., ki je nasledila družbo Fiat S.p.A., ker je skupina Fiat pod nadzorom tega subjekta, tako da se na trgu ponovno vzpostavijo konkurenčne razmere, kakršne so bile pred tem.

(371)

Komisija ugotavlja, da je Luksemburg s spornim davčnim stališčem družbi FFT in skupini Fiat nezakonito dodelil državno pomoč v nasprotju s členom 108(3) PDEU, da ta pomoč ni združljiva z notranjim trgom in da jo mora Luksemburg v skladu s členom 16 Uredbe (EU) 2015/1589 zato izterjati od družbe FFT in, če ta ne vrne celotnega zneska pomoči, od družbe Fiat Chrysler Automobiles N.V. v znesku pomoči, ki še ni bil vrnjen –

(1)

Komisija je z dopisoma z dne 7. septembra 2005 in 17. oktobra 2005, evidentiranima evidentiranima 12. septembra 2005 in 19. oktobra 2005, prejela pritožbo proti državi Belgiji v zvezi z nezakonito in nezdružljivo pomočjo, ki jo je ta od leta 1995 domnevno dodeljevala petim javnim splošnim bolnišnicam (3) (v nadaljnjem besedilu: bolnišnice IRIS) (4), ki so del omrežja IRIS (5), v regiji glavnega mesta Bruselj (v nadaljnjem besedilu: združenje IRIS). Pritožbo sta vložili dve združenji (tj. Coordination bruxelloise d'institutions sociales et de santé (v nadaljnjem besedilu: CBI) in Association bruxelloise des institutions de soins privées (v nadaljnjem besedilu: ABISP)), ki zastopata bolnišnice, ki jih upravljajo pravne osebe zasebnega prava (v nadaljnjem besedilu: zasebne bolnišnice), in individualno več bolnišnic, ki so članice teh združenj (6).

(2)

Pritožba se je osredotočala na naslednje sklope trditev: (i) pomanjkanje ali nezadostnost opredelitve posebnih nalog javne službe, ki so prenesene le na bolnišnice IRIS, ne pa tudi na zasebne bolnišnice v Bruslju, in pooblastitev za njihovo opravljanje, (ii) nadomestilo, ki so ga javni organi dodelili za izgube bolnišnic IRIS, (iii) prekomerno nadomestilo stroškov, ki so povezani z nalogami javne službe bolnišnic IRIS, iz sklada Fonds Régional Bruxellois de Refinancement des Trésories Communales, (iv) pomanjkanje preglednosti pri načinu javnega financiranja bolnišnic IRIS in (v) navzkrižno subvencioniranje nebolnišničnih dejavnosti bolnišnic IRIS z državnim nadomestilom, prejetim za opravljanje bolnišničnih nalog (7).

(3)

Službe Komisije so po prejemu dodatnih informacij, ki so jih predložili belgijski organi, pritožnike z dopisom z dne 10. januarja 2008 obvestile o svojem predhodnem mnenju o pritožbi (8) in od njih zahtevale nove informacije, na podlagi katerih bi lahko ponovno proučile predhodno oceno pritožbe, sicer bi se štelo, da je pritožba umaknjena. Po prejemu odgovora pritožnika so v dopisu z dne 10. aprila 2008 potrdile svojo predhodno oceno.

(4)

Pritožniki so nato Komisijo obvestili, da so na Sodišču prve stopnje Evropskih skupnosti (od 1. decembra 2009 Splošno sodišče, v nadaljnjem besedilu: Splošno sodišče) vložili predlog za razglasitev ničnosti dopisa z dne 10. januarja 2008, ki so ga razumeli kot odločbo Komisije (9). Poleg tega so pritožniki 20. junija 2008 vložili predlog za razglasitev ničnosti dopisa služb Komisije z dne 10. aprila 2008 (10). Splošno sodišče je oba sodna postopka na podlagi informacij, ki jih je predložila Komisija, da namerava sprejeti odločbo v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 659/1999 (11), odložilo do 31. oktobra 2009. Da bi službe Komisije lahko sprejele takšno odločbo, so od belgijskih organov in pritožnika zahtevale dodatne informacije.

(5)

Komisija je v odločbi z dne 28. oktobra 2009 (12) (v nadaljnjem besedilu: odločba Komisije iz leta 2009, glej tudi oddelek 4.1) odločila, da ne bo nasprotovala pomoči za financiranje javnih bolnišnic IRIS regije glavnega mesta Bruselj, saj se je zadevno financiranje zdelo združljivo s skupnim trgom v skladu s pogoji, določenimi v Odločbi Komisije 2005/842/ES (13) (v nadaljnjem besedilu: odločba o storitvah splošnega gospodarskega pomena iz leta 2005), in neposredno s členom 86(2) Pogodbe ES (zdaj člen 106(2) PDEU) v zvezi s pooblastili pred začetkom veljavnosti odločbe o storitvah splošnega gospodarskega pomena iz leta 2005 z dne 19. decembra 2005.

(6)

Pritožniki so nato zoper to odločbo Komisije vložili ničnostno tožbo na Splošnem sodišču. Splošno sodišče je odločbo Komisije razveljavilo s sodbo z dne 7. novembra 2012 v zadevi T-137/10 (14) (glej tudi oddelek 4.2), v kateri je ugotovilo, da je bila ta odločba sprejeta ob kršenju procesnih pravic pritožnikov. Ugotovilo je zlasti, da bi morala imeti Komisija ob upoštevanju trditev pritožnikov v zvezi z združljivostjo pomisleke glede združljivosti zadevnih ukrepov z notranjih trgom. Zato je ugotovilo, da bi Komisija morala začeti formalni postopek preiskave, s katerim bi zbrala vse informacije, ki so potrebne za preverjanje združljivosti vseh zadevnih ukrepov pomoči z notranjim trgom, in da bi se pritožnikom in drugim zainteresiranim stranem omogočilo, da v okviru tega postopka predložijo svoje pripombe (15).

(7)

Komisija je z dopisom z dne 1. oktobra 2014 Belgijo obvestila o odločitvi, da v zvezi z ukrepi javnega financiranja v korist bruseljskih javnih bolnišnic IRIS začne postopek iz člena 108(2) PDEU.

(8)

Sklep Komisije o začetku postopka (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku postopka) je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije (16). Komisija je zainteresirane strani pozvala, naj predložijo pripombe o ukrepih.

(9)

Belgijski organi so z dopisom z dne 22. oktobra 2014 zahtevali podaljšanje roka za predložitev pripomb v zvezi s sklepom o začetku postopka, ki ga je Komisija odobrila z dopisom z dne 23. oktobra 2014. Dodatno podaljšanje roka so zahtevali po elektronski pošti dne 1. decembra 2014, Komisija pa ga je odobrila z dopisom z dne 2. decembra 2014. Kraljevina Belgija je z dopisom z dne 16. decembra 2014 predložila pripombe v zvezi s sklepom o začetku postopka.

(10)

Komisija je pripombe zainteresiranih strani (glej oddelek 5) prejela 15. decembra 2014, 5. januarja 2015 in 9. januarja 2015. Z dopisoma z dne 13. in 20. februarja 2015 jih je posredovala Belgiji in ji dala možnost, da nanje odgovori. Pripombe Belgije je prejela z dopisom z dne 13. marca 2015, evidentiranim 17. marca 2015.

(11)

Komisija je na podlagi tega ponovno ocenila zadevo in nekatere elemente drugače razložila kot v oceni v razveljavljeni odločbi Komisije iz leta 2009.

(12)

Bolnišnice IRIS delujejo v zapletenem zakonodajnem in regulativnem okolju, ki ga oblikujejo različni javni organi. Za celovito oceno skladnosti javnega financiranja, ki ga prejemajo, s pravili državne pomoči je najprej treba na kratko opisati zakonodajni in regulativni okvir, kot velja za bolnišnice IRIS. Ta opis obsega predstavitev zakona o javnih centrih za socialno pomoč (na podlagi katerega so bile ustanovljene bolnišnice IRIS), kratek opis ustanovitve bolnišnic IRIS, pregled zakonodajnih in drugih dokumentov, ki urejajo njihovo delovanje, kratek pregled njihovih glavnih dejavnosti in navedbo različnih mehanizmov financiranja, ki se uporabljajo.

(13)

V Belgiji je pravica do socialne pomoči ustavna pravica. Člen 23 belgijske ustave zlasti določa:

„Vsak ima pravico do življenja v skladu s človekovim dostojanstvom. Zato zakoni, odločba ali pravilo iz člena 134 zagotavljajo ekonomske, socialne in kulturne pravice ob upoštevanju zadevnih obveznosti in določajo pogoje za njihovo izvajanje. Te pravice med drugim vključujejo:

[…]

(14)

Dejanski dostop državljanov do socialne pomoči ureja zlasti sistemski zakon z dne 8. julija 1976 (17) (v nadaljnjem besedilu: zakon o CPAS), na podlagi katerega so se ustanovili Centres Publics d'Action Sociale (javni centri za socialno pomoč, v nadaljnjem besedilu: CPAS). CPAS so javni organi in pravne osebe ter prisotni v vsaki belgijski občini. Njihovo delovanje ureja odbor, člane tega odbora pa izvoli občinski svet zadevne občine. Člen 1 zakona o CPAS določa:

„Vsak ima pravico do socialne pomoči. Namen take pomoči je vsakomur omogočiti življenje v skladu s človekovim dostojanstvom. Ustanovijo se CPAS, ki bodo tako pomoč zagotavljali v skladu s pogoji iz tega zakona.“

(15)

CPAS v praksi zagotavljajo socialno pomoč osebam, ki nimajo sredstev za dostojno življenje in niso upravičene do drugih oblik socialne varnosti (npr. denarnega nadomestila za brezposelnost). V zvezi s tem člen 57(1) zakona o CPAS določa, da je naloga CPAS posameznikom in družinam zagotoviti pomoč, ki jo je skupnost dolžna zagotavljati, v njem pa je ta pomoč opisana, kot sledi:

„Ti centri ne zagotavljajo le paliativne in kurativne pomoči, ampak tudi preventivno. Spodbujajo družbeno udejstvovanje uporabnikov. Pomoč je lahko materialna, socialna, zdravniška, zdravstveno-socialna ali psihološka.“

(16)

Čeprav mora vsak CPAS zagotavljati socialno pomoč posameznikom in družinam, v določeni meri sam odloča, kako se ta pomoč zagotovi. Natančneje, CPAS lahko tako pomoč zagotovi:

(17)

V slednjih dveh primerih bo CPAS (del) svoje obveznosti zagotavljanja socialne pomoči prenesel le, če je to v skladu z namenom sodelujoče ustanove. Če ustanovo ustanovi CPAS, tudi nadzira ta namen. Če ustanovo v celoti ustanovi tretja ustanova, je sodelovanje omejeno z namenom te ustanove.

(18)

Pravna obveznost CPAS, da zagotavlja socialno pomoč, ne glede na to, ali je ta materialna, socialna, zdravniška, zdravstveno-socialna ali psihološka, je enaka ne glede na to, ali pomoč zagotavlja neposredno ali prek ustanov, ki jih ustanovi ali z njimi sodeluje. V skladu s členom 57 zakona o CPAS obveznost zagotavljanja take pomoči v vseh primerih velja (le) za CPAS. Vse oblike prenosa so ureditve za izvajanje te obveznosti in CPAS ne odvezujejo obveznosti zagotavljanja, da obveznost je in bo še naprej izpolnjena.

(19)

Zahteve, ki veljajo, kadar želi CPAS ustanoviti ustanovo ali službo (kot je bolnišnica) za izvajanje (dela) naloge CPAS, tj. zagotavljanje socialne pomoči, so določene v členu 60(6) zakona o CPAS:

„Kadar je na podlagi obstoječe sheme potrebno in primerno, CPAS ustanovi, oblikuje in upravlja socialne, kurativne in preventivne ustanove in službe.

Potreba po ustanovitvi ali oblikovanju ustanove ali službe mora temeljiti na dokumentaciji, ki vključuje oceno potreb občine in/ali regije in potreb podobnih ustanov ali služb, ki že delujejo, opis njihovega delovanja, natančno oceno lastne cene in povezanih izdatkov in, če je mogoče, informacije, ki omogočajo primerjavo s podobnimi ustanovami ali službami.

Odločitev o ustanovitvi ali oblikovanju ustanov ali služb, ki bodo morda prejele subvencije za naložbe ali tekoče poslovanje, se lahko sprejme le na podlagi dokumentacije, ki dokazuje, da bodo pogoji iz sistemskega zakona ali predpisov o dodelitvi takih subvencij izpolnjeni.

Ne glede na dovoljenje, ki ga je treba pridobiti od drugih javnih organov, je treba takoj, ko bi lahko odločitev o ustanovitvi ali oblikovanju ustanove ali službe vključevala prispevek iz občinskih proračunskih sredstev ali dodatna občinska proračunska sredstva, pridobiti odobritev občinskega sveta.“

(20)

Obveznost iz člena 57 zakona o CPAS glede zagotavljanja (socialne, zdravniške, zdravstveno-socialne ali psihološke) pomoči osebam in družinam:

(21)

Na podlagi načela občinske avtonomije vsak CPAS v svoji zadevni občini sprejme samostojno odločitev glede najustreznejšega načina za izpolnjevanje svoje obveznosti zagotavljanja socialne pomoči (vključno z zdravniško pomočjo), pri čemer upošteva zakon o CPAS. Ustavna izbira glede organizacije socialne pomoči na občinski ravni izhaja tudi iz želje in potrebe po vzpostavitvi politike socialne pomoči, ki je čim bolj povezana s prebivalstvom. Ko se CPAS odloči za ustanovitev kurativne zdravstvene ustanove, ki je namenjena izpolnjevanju zdravstvenih potreb lokalnega prebivalstva, delovanje tako ustanovljene ustanove poleg zakona o CPAS ureja tudi zvezni regulativni okvir za bolnišnice (za ta okvir glej uvodno izjavo 32), ki velja za vse bolnišnice ne glede na njihov status (javne ali zasebne) in zagotavlja skupni organizacijski sistem za vso državo. Osnovni namen bolnišnic, ki jih ustanovi CPAS, kot so bolnišnice IRIS, je v nasprotju z zasebnimi bolnišnicami vedno prispevati k zagotavljanju socialne pomoči. Točna narava obveznosti zagotavljanja socialne pomoči, ki veljajo za bolnišnice IRIS (glej tudi oddelek 7.3.4.1), je določena v statutih bolnišnic IRIS in strateških načrtih združenja IRIS v skladu z zahtevami iz zakona o CPAS (zlasti členov 120 in 135d).

(22)

Občine morajo na podlagi člena 106 zakona o CPAS kriti primanjkljaj svojega CPAS, kadar ta nima dovolj sredstev za kritje izdatkov, povezanih z izvajanjem svoje obveznosti zagotavljanja socialne pomoči.

(23)

Kot je bilo pojasnjeno (glej uvodno izjavo 15), socialna pomoč, ki jo zagotavljajo CPAS, vključuje zdravniško in zdravstveno-socialno pomoč, lahko pa je preventivna in kurativna. Tako pomoč (i) lahko zagotovijo neposredno CPAS, (ii) lahko se zagotovi prek tretje osebe (kot je zasebna bolnišnica) v skladu z njihovo zakonsko predpisano avtonomijo ali, (iii) zlasti, če želi CPAS nadzorovati načine za doseganje navedenih ciljev, se lahko zagotovi z ustanovitvijo ustanove ali službe za opravljanje dela njegove naloge (ki bo nato opredeljena v statutu zadevne ustanove ali službe, pri bolnišnicah IRIS pa tudi v strateških načrtih združenja IRIS (glej uvodni izjavi 16 in (21)). Da bi CPAS izpolnili svojo nalogo na področju zdravstvene oskrbe, so ustanovili bolnišnice v več belgijskih mestih in občinah, ki jih še naprej (so)upravljajo.

(24)

V preteklosti so CPAS in zadevnih šest bruseljskih občin (18) zagotavljali socialno pomoč zdravniške in zdravstveno-socialne narave prek osmih javnih bolnišnic (19) na osmih lokacijah. Te bolnišnice, ki niso bile pravne osebe, je neposredno upravljal zadevni CPAS. Zato je bilo jasno, da so te bolnišnice prispevale k izpolnjevanju obveznosti zagotavljanja socialne pomoči zadevnih CPAS. Vendar so v prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja bruseljski javni organi ugotovili, da strukturne pomanjkljivosti teh bolnišnic ogrožajo njihovo kontinuiteto. Ti organi so se, da bi zagotovili kontinuiteto in operativnost (belgijski organi to imenujejo pérennité), odločili za prestrukturiranje teh bolnišnic.

(25)

Prvi korak prestrukturiranja se je izvedel 19. maja 1994, ko so belgijska zvezna vlada, regija glavnega mesta Bruselj in bruseljska Commission Communautaire commune podpisali sporazum o sodelovanju pri bolnišnični politiki. V tem sporazumu je bilo predvideno izvajanje sporazuma o prestrukturiranju, da bi se zagotovila kontinuiteta javnih in lokalnih bolnišničnih storitev. V členu 2 navedenega sporazuma o sodelovanju je navedeno:

„Ta sporazum o prestrukturiranju mora izpolnjevati naslednje pogoje:

(26)

V zvezi s tem je v preambuli sporazuma o sodelovanju navedeno:

„Ker je finančni primanjkljaj javnih bolnišnic na območju regije glavnega mesta Bruselj dejansko dosegel zaskrbljujoče razsežnosti,

ker je kljub več načrtom prestrukturiranja finančno ravnovesje teh ustanov izjemno negotovo in temu ustrezno obremenjuje občinske proračune s strukturnim dolgom,

ker je v navedenih okoliščinah treba spodbuditi vzpostavitev mehanizmov za usklajevanje in sodelovanje med občinami in CPAS ter združenji, ustanovljenimi v skladu s Poglavjem XII [zakona o CPAS], ki so odgovorni za javne bolnišnice na območju regije glavnega mesta Bruselj,

ker lahko taki mehanizmi za usklajevanje in sodelovanje zagotovijo kontinuiteto javnih bolnišnic s spodbujanjem sinergij na področju opreme in infrastrukture in s svojimi upravnimi in razvojnimi viri ter pomagajo pri zmanjšanju primanjkljaja v občinskih proračunih,

ker ta sporazum na noben način ne spreminja pravil za financiranje bolnišnic, ampak je namenjen le zmanjšanju strukturnega primanjkljaja, ki vpliva na CPAS in občine“  (21).

(27)

Na tej podlagi je Commission Communautaire commune sprejela Ordonnance z dne 22. decembra 1995, s katero se je Poglavje XIIa vključilo v različico zakona o CPAS, ki velja v regiji glavnega mesta Bruselj. Pripravljalno delo za to Ordonnance (22) se nanaša na sporazum o sodelovanju z dne 19. maja 1994 (glej uvodno izjavo 25), katerega glavni cilj je bil s predlaganim prestrukturiranjem zagotoviti kontinuiteto (pérennité) bruseljskih javnih bolnišnic (23).

(28)

Prestrukturiranje je obsegalo naslednje ključne elemente:

(29)

V skladu s Poglavjem XII zakona o CPAS je vsako lokalno združenje bolnišnic ustanovljeno na podlagi statuta, v katerem so med drugim določeni namen, pravice in obveznosti članov ter organi odločanja združenja (27). Na tej podlagi ima vsako združenje generalno skupščino in upravni svet, v katerih so zastopane stranke, ki so ustanovile združenje (glej uvodno izjavo 28), vendar v teh organih odločanja večino sedežev vedno zasedajo predstavniki vlade (tj. občine in CPAS) (28). Zato je jasno, da vsako od bolnišnic IRIS nadzorujejo javni organi. Podobno imajo občine in CPAS veliko večino v generalni skupščini in upravnem svetu krovnega omrežja IRIS.

(30)

Poglavje XIIa zakona o CPAS med drugim določa pravila glede nadzora in upravnega pregleda, ki veljajo za lokalna združenja bolnišnic. Natančneje, krovna organizacija IRIS mora pripraviti strateški načrt, ki je zavezujoč za združenja, ustanovljena na podlagi Poglavja XII. Na podlagi tega načrta mora vsako lokalno združenje bolnišnic pripraviti načrt upravljanja in finančni načrt ter ju v odobritev predložiti krovni organizaciji (glej člen 135d zakona o CPAS). Lokalna združenja bolnišnic morajo pred sprejetjem nekaterih pomembnih odločitev pridobiti soglasje krovne organizacije IRIS (glej člen 135e), ta pa jih spremlja vsako četrtletje (glej člen 135g). Združenje IRIS v vsako lokalno združenje bolnišnic tudi imenuje predstavnika, ki se udeležuje srečanj organov odločanja teh združenj in lahko vloži veto na odločitve, ki niso v skladu z odločitvami združenja IRIS (glej člen 135h).

(31)

Kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 31 in 32 sklepa o začetku postopka, je prestrukturiranje bruseljskih javnih bolnišnic, ki jih je nadzoroval in upravljal CPAS, obsegalo tudi finančni del. Natančneje, regija glavnega mesta Bruselj je prek sklada Fonds Régional Bruxellois de Refinancement des Trésoreries Communales (v nadaljnjem besedilu: sklad FRBRTC) občinam, ki so upravljale javno bolnišnico (prek zadevnega CPAS), za obdobje 20 let dodelila posojilo v višini 4 milijard belgijskih frankov (približno 100 milijonov EUR) (29). Nato so občine ta sredstva dodelile svojim javnim bolnišnicam, da bi pokrile del njihovih finančnih obveznosti (30). Regija glavnega mesta Bruselj se je 6. junija 1996 odločila, da ne bo zahtevala vračila posojila in obresti, če se bodo v celoti spoštovali sporazumi o prestrukturiranju bolnišnic in finančni načrti.

(32)

Iz prejšnjega oddelka je jasno, da so bolnišnice IRIS ustanovljene na podlagi zakona o CPAS, da bi CPAS omogočile izpolnitev obveznosti zagotavljanja socialne pomoči. Delovanje teh bolnišnic torej ureja zlasti zakon o CPAS. Vendar zanje kot bolnišnice velja tudi zakon z dne 7. avgusta 1987 (Loi coordonnée sur les hôpitaux, v nadaljnjem besedilu: zakon LCH) (31), v členu 147 tega zakona (zdaj členu 163 zakona LCH iz različice zakona z dne 10. julija 2008) (32) pa je navedeno:

„Za bolnišnice, ki jih upravlja CPAS, in zdravnike, ki so zaposleni v teh bolnišnicah, določbe tega usklajenega zakona dopolnjujejo zakon o CPAS z dne 8. julija 1976 in zlasti člene 48, 51, 52, 53,54, 55, 56 in 94 tega zakona.“

(33)

Zakon LCH med drugim določa vrste bolnišnic, ki so lahko uradno pooblaščene (33), pogoje upravljanja bolnišnice in strukturo zdravniških dejavnosti (34), bolnišnično organizacijo (35), pravila in pogoje za izdajo dovoljenj bolnišnicam in za opravljanje bolnišničnih storitev (36), pravno razmerje med bolnišnico in zdravniki, zaposlenimi v bolnišnici, finančni statut zdravnikov, zaposlenih v bolnišnici, ki med drugim vključuje pobiranje in določanje plačil, kaj plačila zajemajo in razdelitev centralno pobranih plačil (37).

(34)

Poleg tega za bolnišnice IRIS veljajo pravila iz statutov lokalnih združenj bolnišnic, ki med drugim določajo namen bolnišnic IRIS ter pravice in obveznosti članov združenj (glej tudi uvodno izjavo 29).

(35)

Lokalna združenja bolnišnic delujejo pod nadzorom krovne organizacije IRIS, ki omejuje njihovo zmožnost samostojnega sprejemanja nekaterih finančnih in upravnih odločitev (glej tudi uvodno izjavo 30). Bistveno je, da krovna organizacija IRIS sprejme večletne strateške načrte, ki so za lokalna združenja bolnišnic zavezujoča v skladu s členom 135d zakona o CPAS.

(36)

Regulativni okvir, v katerem bolnišnice IRIS delujejo, torej sestavljajo zakon o CPAS, zakon LCH, statuti lokalnih združenj bolnišnic in zavezujoči strateški načrti, ki jih sprejme krovna organizacija IRIS.

(37)

Glavna dejavnost bolnišnic IRIS je zagotavljanje bolnišničnih storitev pacientom v regiji glavnega mesta Bruselj. Skupaj imajo skoraj 10 000 zaposlenih, letno opravijo več kot milijon zdravniških pregledov in so največja belgijska služba za pomoč. Nudijo popolne zdravstvene storitve na vseh pomembnih zdravstvenih področjih, dve pa sta specializirani na posebnih področjih (Fabiola Children's University Hospital je specializirana za pediatrijo, Institut Bordet pa za onkologijo).

(38)

Bolnišnice IRIS poleg zdravstvenih storitev opravljajo številne povezane socialne dejavnosti. Socialni delavci, zaposleni v teh bolnišnicah, zlasti pomagajo prikrajšanim pacientom in njihovim družinam pri reševanju in obvladovanju finančnih, upravnih, medosebnih in socialnih težav.

(39)

Pet bolnišnic IRIS svoje zdravstvene in povezane socialne storitve trenutno opravlja v omrežju enajstih lokacij v Bruslju. Teh enajst lokacij je v šestih občinah (tj. Anderlecht, la Ville de Bruxelles, Etterbeek, Forest, Ixelles in Schaerbeek).

(40)

Po mnenju bolnišnic IRIS je njihova naloga „služenje v korist vseh, v vseh trenutkih njihovega obstoja, od zibelke do groba, in ne glede na njihove zdravstvene težave“ (38). Deset od enajstih lokacij bolnišnic IRIS je v občinah, v katerih povprečni prihodek ne preseže mediane (39) za regijo glavnega mesta Bruselj. Na podlagi razvrstitve zvezne javne službe za javno zdravje (za preglednico s to razvrstitvijo glej uvodno izjavo 185) so tri velike bolnišnice IRIS, ki nudijo popolno bolnišnično oskrbo (CHU Saint-Pierre, CHU Brugmann in južne bolnišnice IRIS), tudi tri bolnišnice s pacienti z najšibkejšim socialno-ekonomskim položajem v Belgiji. To je razvidno tudi iz dejstva, da leta 2012 skoraj 11 % vseh sprejetih pacientov v CHU Saint-Pierre in CHU Brugmann ni imelo obveznega belgijskega zdravstvenega zavarovanja in ni moglo plačati zdravljenja, 15 % pacientov teh bolnišnic pa je bilo odvisnih (tudi) od podpore CPAS.

(41)

Bolnišnice IRIS imajo tudi številne pomožne dejavnosti (npr. prevoz pacientov med bolnišnicami z reševalnim vozilom, vrtec za otroke zaposlenih, negovalne domove in domove za starejše občane, šole za medicinske sestre, raziskave, pomoč pri samostojnem življenju, psihiatrične ustanove, majhno trgovino za paciente in obiskovalce, najem televizorjev za paciente, najem sob za tretje osebe, gostinski obrat in parkirišča). Te pomožne dejavnosti obsegajo le zelo majhen odstotek vseh dejavnosti bolnišnic IRIS, kot je razvidno iz njihovega malega deleža skupnega prihodka bolnišnic IRIS (tj. v povprečju manj kot 2 %).

(42)

Vse te dejavnosti pomenijo stroške in prihodke bolnišnic IRIS. Na njihove stroške poleg posebnih dejavnosti, ki jih opravljajo, vpliva tudi njihov status javnih bolnišnic, ki vključuje številne omejitve, ki ne veljajo za zasebne bolnišnice. Zlasti operativni stroški, ki jih imajo bolnišnice IRIS pri opravljanju svojih storitev splošnega gospodarskega pomena in pomožnih dejavnosti, se med drugim povečajo zaradi dejavnikov, kot so:

(43)

Te preostale stroške morajo nositi bolnišnice IRIS in se ne krijejo iz drugih javnih virov financiranja (kot je na primer proračun finančnih sredstev, glej uvodno izjavo 46(a)).

(44)

Temeljno načelo, v skladu s katerim se financirajo bolnišnice IRIS, je določeno v členu 46 (47) statuta vsakega od petih lokalnih združenj bolnišnic (glej uvodni izjavi 28 in 29), ki določa:

„Brez poseganja v člen 109 [zakona LCH] se rezultat poslovnega leta razdeli med partnerje, ki imajo vsaj petino glasov v generalni skupščini, in sicer s sklepom generalne skupščine“  (48).

Na podlagi tega morajo občine in CPAS v celoti pokriti vsak primanjkljaj bolnišnic IRIS, kot je naveden v njihovih računovodskih izkazih. Poleg tega morajo občine v skladu s členom 106 zakona o CPAS kriti vsak primanjkljaj, ki ga ustvari njihov CPAS (glej uvodno izjavo 22). Zato občine (neposredno in na podlagi svoje obveznosti financiranja zadevnega CPAS) na koncu zagotovijo kontinuiteto bolnišnic IRIS, tako da v celoti pokrijejo vsak primanjkljaj, ki ga te bolnišnice morda ustvarijo.