11.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 326/1

(1)

V Direktivi Sveta 90/314/EGS (3) je določenih več pomembnih pravic potrošnikov v zvezi s paketnim potovanjem, zlasti glede zahtev v zvezi z informacijami, odgovornosti trgovcev v zvezi z izvedbo turističnega paketa in varstva v primeru insolventnosti organizatorja ali turističnega agenta. Kljub temu pa je treba zakonodajni okvir prilagoditi razvoju trga, da bi bolje ustrezal notranjemu trgu, odpraviti dvoumja in zapolniti zakonodajne vrzeli.

(2)

Turizem ima v gospodarstvu Unije pomembno vlogo, paketna potovanja, organizirane počitnice in izleti (v nadaljnjem besedilu: turistični paketi) pa so pomemben del trga potovanj. Ta trg se je od sprejetja Direktive 90/314/EGS znatno spremenil. Poleg tradicionalnih distribucijskih verig postaja internet vse bolj pomembno sredstvo, prek katerega se ponujajo in prodajajo potovalne storitve. Potovalne storitve niso le kombinacija tradicionalnih vnaprej dogovorjenih turističnih paketov, ampak so pogosto kombinirane po meri posameznika. Mnoge od teh kombinacij potovalnih storitev so bodisi v pravnem „sivem območju“ ali pa očitno niso zajete z Direktivo 90/314/EGS. Cilj te direktive je prilagoditi obseg varstva, da se upošteva ta razvoj, povečati preglednost ter izboljšati pravno varnost za potnike in trgovce.

(3)

V členu 169(1) in točki (a) člena 169(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je določeno, da Unija prispeva k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov z ukrepi, sprejetimi v skladu s členom 114 PDEU.

(4)

Direktiva 90/314/EGS daje državam članicam široko diskrecijsko pravico glede prenosa. Zato ostajajo med zakonodajami držav članic znatne razlike. Pravna razdrobljenost ustvarja višje stroške za podjetja in ovire za tiste, ki želijo čezmejno poslovati, zato imajo potrošniki omejeno izbiro.

(5)

V skladu s členom 26(2) in členom 49 PDEU notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem so zagotovljeni prosti pretok blaga in storitev ter svoboda ustanavljanja. Za ustvarjanje pravega notranjega trga za potrošnike na tem področju bi bilo treba harmonizirati pravice in obveznosti, ki izhajajo iz pogodb v zvezi s paketnim potovanjem in povezanimi potovalnimi aranžmaji, ob doseganju pravega ravnovesja med visoko ravnijo varstva potrošnikov in konkurenčnostjo podjetij.

(6)

Čezmejni potencial trga paketnih potovanj v Uniji trenutno še ni povsem izkoriščen. Razlike v pravilih za varstvo potnikov v različnih državah članicah odvračajo potnike v eni državi članici, da bi kupovali turistične pakete in povezane potovalne aranžmaje v drugi državi članici, odvračajo pa tudi organizatorje in turistične agente v eni državi članici, da bi prodajali take storitve v drugi državi članici. Zakonodajo držav članic v zvezi s turističnimi paketi in povezanimi potovalnimi aranžmaji je treba dodatno približati, da bi potniki in trgovci lahko v celoti izkoristili notranji trg, obenem pa bi se po vsej Uniji zagotovila visoka raven varstva potrošnikov.

(7)

Večina potnikov, ki kupuje turistične pakete ali povezane potovalne aranžmaje, je potrošnikov v smislu prava varstva potrošnikov Unije. Hkrati pa ni vedno lahko razlikovati med potrošniki in predstavniki malih podjetij ali poslovnimi subjekti, ki potovanja, povezana z njihovim podjetjem ali poklicno dejavnostjo, rezervirajo prek istih sistemov rezervacij kot potrošniki. Taki potniki pogosto potrebujejo podobno raven varstva. Nasprotno pa obstajajo podjetja ali organizacije, ki potovalne aranžmaje organizirajo na podlagi splošnega dogovora, pogosto sklenjenega za večje število potovalnih aranžmajev za določeno obdobje, na primer s potovalno agencijo. Pri slednji vrsti potovalnih aranžmajev ni potrebna taka raven varstva kot za potrošnike. Ta direktiva bi se zato morala uporabljati za poslovne potnike, vključno z osebami v svobodnih poklicih, ali samozaposlene ali druge fizične osebe, kadar ne sklenejo potovalnih aranžmajev na podlagi splošnega dogovora. Da bi preprečili nejasnosti zaradi opredelitve pojma „potrošnik“, ki se uporablja v drugi zakonodaji Unije, bi bilo treba osebe, ki jim varstvo zagotavlja ta direktiva, imenovati „potniki“.

(8)

Ker se lahko potovalne storitve kombinirajo na veliko različnih načinov, je ustrezno, da se kot turistični paketi obravnavajo vse kombinacije potovalnih storitev z značilnostmi, ki jih potniki običajno povezujejo s turističnimi paketi, zlasti pri združevanju ločenih potovalnih storitev v en sam potovalni proizvod, v zvezi s katerim odgovornost za ustrezno izvedbo prevzame organizator. V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (4) ne bi smelo biti razlik, če se potovalne storitve kombinirajo pred kakršnim koli stikom s potnikom ali na zahtevo ali v skladu z izbiro potnika. Enaka načela bi se morala uporabljati ne glede na to, ali je rezervacija opravljena pri trgovcu v poslovalnici ali prek spleta.

(9)

Turistične pakete bi bilo treba zaradi preglednosti ločevati od povezanih potovalnih aranžmajev, kadar potnikom nakup potovalnih storitev omogočajo spletni trgovci ali trgovci v poslovalnici, na podlagi česar potnik sklene pogodbe z različnimi ponudniki potovalnih storitev, vključno prek povezanih sistemov rezervacij, ki nimajo značilnosti turističnega paketa in v zvezi s katerimi ne bi bilo ustrezno uporabiti vseh obveznosti, ki se uporabljajo za turistične pakete.

(10)

Glede na razvoj trga je ustrezno dodatno opredeliti turistične pakete na podlagi alternativnih objektivnih meril, ki se pretežno nanašajo na način, na katerega so potovalne storitve predstavljene ali kupljene in pri katerem lahko potniki razumno pričakujejo, da jim ta direktiva zagotavlja varstvo. To na primer velja, kadar se za isto potovanje ali počitnice na eni prodajni točki kupijo različne vrste potovalnih storitev in so bile te storitve izbrane, preden se potnik strinja, da jih bo plačal, to pomeni v istem postopku rezervacije, ali kadar se take storitve ponujajo, prodajajo ali zaračunajo po skupni ali celotni ceni, in kadar se take storitve oglašujejo ali prodajajo pod imenom „turistični paket“ ali pod podobnim imenom, ki kaže na tesno povezavo med zadevnimi potovalnimi storitvami. Taka podobna imena bi lahko bila na primer „kombinirana ponudba“, „vse vključeno v ceno“ ali „vse vključujoč aranžma“.

(11)

Treba bi bilo pojasniti, da potovalne storitve, povezane po sklenitvi pogodbe, s katero trgovec potniku daje pravico, da izbira med določenimi različnimi vrstami potovalnih storitev, kot v primeru darilnega bona za paketno potovanje, štejejo za turistični paket. Poleg tega bi bilo treba kot turistični paket obravnavati kombinacijo potovalnih storitev, pri katerih si trgovci posredujejo ime potnika, podatke o plačilu in njegov elektronski naslov ter je druga pogodba sklenjena najpozneje 24 ur po potrditvi rezervacije prve potovalne storitve.

(12)

Hkrati bi bilo treba povezane potovalne aranžmaje ločevati od potovalnih storitev, ki jih potniki rezervirajo neodvisno, pogosto tudi ob drugem času, tudi če storitve zadevajo isto potovanje ali počitnice. Spletne povezane potovalne aranžmaje bi bilo treba ločevati tudi od povezanih spletnih mest, katerih cilj ni skleniti pogodbe s potnikom, ter povezav, prek katerih potniki samo na splošno dobijo informacije o nadaljnjih potovalnih storitvah, na primer kadar hotel ali organizator dogodka na svoje spletno mesto vključi seznam vseh izvajalcev dejavnosti, ki neodvisno od katere koli rezervacije ponujajo storitve prevoza na njegovo lokacijo, ali če se za objavo oglasov na spletnih mestih uporabijo „piškotki“ ali metapodatki.

(13)

Treba bi bilo določiti posebna pravila tako za trgovce v poslovalnicah kot za spletne trgovce, ki potnikom ob enkratnem obisku ali stiku z njihovo prodajno točko pomagajo pri sklepanju ločenih pogodb s posameznimi ponudniki storitev, in za spletne trgovce, ki – na primer prek povezanega sistema spletne rezervacije – usmerjeno omogočajo nakup najmanj ene dodatne potovalne storitve drugega trgovca, kadar je pogodba sklenjena najpozneje 24 ur po potrditvi rezervacije prve potovalne storitve. Tako omogočanje bo pogosto temeljilo na tržni povezavi, ki vključuje plačilo med trgovcem, ki omogoča nakup dodatnih potovalnih storitev, in drugim trgovcem, ne glede na metodo izračuna takega plačila, ki na primer lahko temelji na številu klikov ali na prometu. Ta pravila bi se na primer uporabljala, kadar potnik pri potrditvi rezervacije prve potovalne storitve, kot je let ali vožnja z vlakom, prejme vabilo za rezervacijo dodatne potovalne storitve na voljo v izbranem kraju potovanja, na primer hotelske nastanitve, s povezavami na spletno mesto za rezervacije drugega ponudnika storitev ali posrednika. Čeprav ti aranžmaji ne bi smeli šteti za turistični paket v smislu te direktive, v okviru katerega je en organizator odgovoren za ustrezno izvedbo vseh potovalnih storitev, taki povezani potovalni aranžmaji štejejo za alternativni poslovni model, ki je pogosto v tesni konkurenci s turističnimi paketi.

(14)

Da se zagotovita poštena konkurenca in varstvo potnikov, bi morala tudi za povezane potovalne aranžmaje veljati obveznost zagotovitve zadostnih dokazil o varstvu za povračilo plačil in povratka potnikov v primeru insolventnosti.

(15)

Nakup samostojne potovalne storitve kot ene potovalne storitve ne bi smel šteti niti za turistični paket niti za povezan potovalni aranžma.

(16)

Da se poveča jasnost za potnike ter se jim omogoči, da sprejmejo odločitve na podlagi zadostnih informacij o različnih vrstah ponujenih potovalnih aranžmajev, bi bilo treba od trgovcev zahtevati, da jasno in na vidnem mestu navedejo, ali ponujajo turistični paket ali povezan potovalni aranžma, ter informacije o ustrezni ravni varstva, preden potnik privoli v plačilo. Izjava trgovca o pravni naravi trženega potovalnega proizvoda bi morala ustrezati dejanski pravni naravi zadevnega proizvoda. Zadevni organi pregona bi morali ukrepati, kadar trgovci potnikom ne zagotovijo točnih informacij.

(17)

Za prepoznavanje turističnega paketa ali povezanega potovalnega aranžmaja bi bilo treba obravnavati le kombinacijo različnih vrst potovalnih storitev, kot so nastanitev, prevoz potnikov z avtobusom ali po železnici, vodi ali zraku ter najem motornih vozil ali nekaterih motornih koles. Nastanitev za namene bivanja, vključno v okviru dlje trajajočih jezikovnih tečajev, se ne bi smela obravnavati kot nastanitev v smislu te direktive. Finančne storitve, kot so potovalna zavarovanja, se ne bi smele obravnavati kot potovalne storitve. Poleg tega storitve, ki so neločljivo povezane z drugo potovalno storitvijo, same po sebi ne bi smele biti obravnavane kot potovalne storitve. To na primer vključuje prevoz prtljage, zagotovljen v okviru prevoza potnikov, manjše prevozne storitve, kot je prevoz potnikov pri vodenem ogledu ali prevoz med hotelom in letališčem ali železniško postajo, obroke, napitke in čiščenje, zagotovljene v okviru nastanitve, ali dostop do objektov na kraju samem, kot so plavalni bazen, savna, zdravilišče ali telovadnica, namenjeni hotelskim gostom. To pomeni tudi, da v primerih, kadar se nastanitev s prenočitvijo zagotovi kot del prevoza potnika po cesti, železnici, vodi ali zraku, takšna nastanitev sama po sebi ne bi smela biti obravnavana kot potovalna storitev, če je očitno, da je pri tem prevoz glavni element, kar pa ne velja v primeru križarjenja.

(18)

Druge turistične storitve, ki niso neločljivo povezane s prevozom potnikov, nastanitvijo ali najemom motornih vozil ali nekaterih motornih koles, so lahko na primer vstopnice za koncerte, športne prireditve, ekskurzije ali obisk zabaviščnih parkov, vodeni ogledi, smučarske vozovnice in najem športne opreme, kot je smučarska oprema, ali zdraviliško zdravljenje. Če pa so takšne storitve kombinirane le še z eno drugo vrsto potovalne storitve, na primer nastanitvijo, bi moral biti turistični paket ali povezan potovalni aranžma oblikovan le v primeru, da predstavljajo znaten del vrednosti turističnega paketa ali povezanega potovalnega aranžmaja ali da se jih oglašuje ali drugače predstavlja kot bistveni element potovanja ali počitnic. Če druge turistične storitve predstavljajo 25 % ali več glede na vrednost kombinacije, bi bilo te storitve treba obravnavati kot znaten del vrednosti turističnega paketa ali povezanega potovalnega aranžmaja. Treba bi bilo pojasniti, da dodajanje drugih turističnih storitev, na primer kadar potnik po prihodu v hotel doda druge potovalne storitve k hotelski nastanitvi, ki je bila rezervirana kot samostojna storitev, ne bi smelo šteti za turistični paket. To organizatorjem potovanj ali turističnim agentom ne bi smelo omogočiti, da se izognejo tej direktivi s tem, da potniku ponudijo, da vnaprej izbere dodatne turistične storitve, pogodbo za te storitve pa sklene šele po tem, ko se prva potovalna storitev že začne izvajati.

(19)

Ker je v primeru kratkih potovanj potreba po varstvu potnikov manjša in da bi se izognili nepotrebnim bremenom za trgovce, bi bilo treba iz področja uporabe te direktive izključiti potovanja, ki trajajo manj kot 24 ur in ne vključujejo nastanitve, ter turistične pakete ali povezane potovalne aranžmaje, ki se občasno in na nepridobitni osnovi ponudijo ali omogočijo le zaključeni skupini potnikov. Slednji lahko vključujejo na primer potovanja, ki jih ne več kot nekajkrat letno organizirajo dobrodelne organizacije, športni klubi ali šole za svoje člane in se ne ponudijo splošni javnosti. Ustrezne informacije o tej izključitvi bi morale biti javno dostopne, da se zagotovi ustrezna obveščenost trgovcev in potnikov o tem, da ti turistični paketi ali povezani potovalni aranžmaji niso zajeti v tej direktivi.

(20)

Ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalno pogodbeno pravo, kar zadeva vidike, ki jih ne ureja.

(21)

Države članice bi morale ohraniti pristojnost v skladu s pravom Unije, da uporabijo določbe te direktive tudi na področjih izven njenega področja uporabe. Tako lahko države članice ohranijo ali uvedejo nacionalno zakonodajo, ki ustreza določbam te direktive ali določenim njenim določbam v zvezi s pogodbami, ki ne spadajo v področje uporabe te direktive. Države članice lahko, denimo, ohranijo ali uvedejo ustrezne določbe za nekatere samostojne pogodbe v zvezi z eno samo potovalno storitvijo (kot je najem počitniških domov) ali za turistične pakete in povezane potovalne aranžmaje, ki se na nepridobitni osnovi in le občasno ponudijo ali omogočijo zaključeni skupini potnikov, ali za turistične pakete in povezane potovalne aranžmaje, ki trajajo manj kot 24 ur in ne vključujejo nastanitve.

(22)

Glavna značilnost turističnega paketa je, da je za ustrezno izvedbo paketa kot celote odgovoren en trgovec v vlogi organizatorja. Le v primerih, ko drug trgovec deluje kot organizator turističnega paketa, bi lahko trgovec, običajno v poslovalnici ali na spletu potovalne agencije, deloval zgolj kot turistični agent ali posrednik, ne bi pa bil odgovoren kot organizator. Ali trgovec pri določenem turističnem paketu deluje kot organizator, bi moralo biti odvisno od vključenosti tega trgovca v oblikovanje turističnega paketa, ne pa od tega, kako trgovec opisuje svojo poslovno dejavnost. Pri ugotavljanju, ali je trgovec organizator ali turistični agent, ne bi smelo biti nobene razlike, ali ta trgovec deluje kot ponudnik ali pa se predstavlja kot agent, ki deluje v imenu potnika.

(23)

Direktiva 90/314/EGS državam članicam daje diskrecijsko pravico, da določijo, ali za ustrezno izvedbo turističnega paketa odgovarjajo turistični agenti, organizatorji ali eni in drugi. Ta prožnost je v nekaterih državah članicah povzročila dvoumnost glede tega, kateri trgovec je odgovoren za izvedbo zadevnih potovalnih storitev. Zato bi bilo treba v tej direktivi pojasniti, da so za izvedbo potovalnih storitev, vključenih v pogodbo o paketnem potovanju, odgovorni organizatorji, razen če sta po nacionalnem pravu odgovorna organizator in turistični agent.

(24)

V zvezi s turističnimi paketi bi morali biti turistični agenti skupaj z organizatorjem odgovorni za zagotavljanje predpogodbenih informacij. Potniki bi morali zaradi lažje komunikacije, zlasti v čezmejnih primerih, imeti možnost, da z organizatorjem pridejo v stik tudi prek turističnega agenta, pri katerem so kupili turistični paket.

(25)

Potnik bi moral vse potrebne informacije prejeti pred nakupom turističnega paketa, ne glede na to, ali se prodaja prek sredstev za komuniciranje na daljavo, prek pulta ali prek drugih vrst distribucije. Pri zagotavljanju teh informacij bi moral trgovec upoštevati posebne potrebe potnikov, ki so posebej ranljivi zaradi svoje starosti ali fizične hibe, ki bi jih trgovec lahko razumno predvidel.

(26)

Ključne informacije, na primer o glavnih značilnostih potovalnih storitev ali cene iz reklam na spletnem mestu organizatorja ali v katalogih kot del predpogodbenih informacij, bi morale biti zavezujoče, razen če si organizator pridržuje pravico, da spremeni te elemente, ter če je potnik o takih spremembah jasno, razumljivo in vidno obveščen pred sklenitvijo pogodbe o paketnem potovanju. Vendar glede na nove komunikacijske tehnologije, ki omogočajo enostavno posodabljanje podatkov, ni več treba določati posebnih pravil glede katalogov, je pa ustrezno zagotoviti, da se potnika obvesti o spremembah predpogodbenih informacij. Vedno bi moralo biti mogoče spremeniti predpogodbene informacije, kadar se s tem izrecno strinjata obe stranki pogodbe o paketnem potovanju.

(27)

Zahteve v zvezi z informacijami v tej direktivi so izčrpne, a ne bi smele posegati v zahteve v zvezi z informacijami iz druge zakonodaje Unije (5), ki se uporablja.

(28)

Organizatorji bi morali zagotoviti splošne informacije o vizumskih zahtevah v državi potovanja. Informacije o okvirnih obdobjih za pridobitev vizumov se lahko zagotovijo z napotilom na uradne informacije v državi potovanja.

(29)

Pravice in obveznosti pogodbenih strank bi bilo treba določiti za obdobje pred začetkom turističnega paketa in po njegovem začetku, zlasti če turistični paket ni ustrezno izveden ali če se določene okoliščine spremenijo, pri čemer bi bilo treba upoštevati posebnost pogodb o paketnem potovanju.

(30)

Ker so turistični paketi pogosto kupljeni veliko pred njihovo izvedbo, se lahko zgodijo nepričakovani dogodki. Potnik bi zato moral imeti pod določenimi pogoji pravico, da pogodbo o paketnem potovanju prenese na drugega potnika. Organizatorju bi moralo biti v takih primerih omogočeno, da izterja svoje stroške, na primer če podizvajalec zahteva plačilo za spremembo imena potnika ali preklic vozovnice in izdajo nove.

(31)

Potniki bi morali imeti tudi možnost, da kadar koli pred začetkom turističnega paketa odstopijo od pogodbe o paketnem potovanju proti plačilu ustrezne in upravičene odstopnine, pri čemer se upoštevajo pričakovani prihranki stroškov ter prihodki iz nadomestne uporabe potovalnih storitev. Prav tako bi morali imeti pravico do odstopa od pogodbe o paketnem potovanju brez plačila kakšne koli odstopnine, kadar bi neizogibne in izredne okoliščine znatno vplivale na izvedbo turističnega paketa. To lahko zajema na primer vojne, druge resne varnostne težave, kot je terorizem, znatno tveganje za zdravje ljudi, kot je izbruh resne bolezni v kraju potovanja, ali naravne nesreče, kot so poplave, potresi ali vremenske razmere, ki onemogočajo varno potovanje v kraj, določen v pogodbi o paketnem potovanju.

(32)

Organizator bi moral imeti v določenih okoliščinah tudi pravico, da pred začetkom turističnega paketa odstopi od pogodbe o paketnem potovanju brez plačila nadomestila, na primer zaradi nezadostnega števila udeležencev, in kadar je bila ta možnost pridržana v pogodbi. Organizator bi moral v tem primeru povrniti vsa plačila za turistični paket.

(33)

Organizatorjem bi moralo biti v določenih primerih dovoljeno, da pogodbo o paketnem potovanju enostransko spremenijo. Toda če se zaradi sprememb katera koli od glavnih značilnosti potovalnih storitev znatno spremeni, bi morali imeti potniki pravico do odstopa od pogodbe o paketnem potovanju. To se lahko na primer zgodi, če se zmanjšata kakovost ali vrednost potovalnih storitev. Spremembe časa odhoda ali prihoda, navedenega v pogodbi o paketnem potovanju, bi bilo na primer treba šteti za znatne, kadar bi potniku povzročile velike nevšečnosti ali dodatne stroške, na primer spremembo prevoza ali nastanitve. Povišanja cen bi morala biti mogoča le, če so se spremenili stroški goriva ali drugih virov energije za prevoz potnikov, davki ali pristojbine, ki jih nalagajo tretje strani, ki niso neposredno vključene v izvedbo potovalnih storitev, vključenih v pogodbo o paketnem potovanju, ali menjalni tečaji, povezani s turističnim paketom, ter le, če je v pogodbi izrecno pridržana možnost takšnega povišanja cene in je navedeno, da je potnik upravičen do znižanja cene, ki ustreza zmanjšanju teh stroškov. Če organizator predlaga povišanje cene za več kot 8 % celotne cene, bi potnik moral imeti pravico, da odstopi od pogodbe o paketnem potovanju brez plačila odstopnine.

(34)

Ustrezno je določiti posebna pravila o pravnih sredstvih pri neustrezni izvedbi pogodbe o paketnem potovanju. Potnik bi moral imeti pravico zahtevati rešitev težav, kadar pa znatnega dela potovalnih storitev, ki jih vključuje pogodba o paketnem potovanju, ni mogoče zagotoviti, bi mu bilo treba ponuditi primerne nadomestne potovalne aranžmaje. Če organizator ne odpravi neskladnosti v razumnem roku, ki ga določi potnik, bi moral potnik imeti možnost, da jih odpravi sam in zahteva povrnitev nastalih stroškov. V določenih primerih ne bi bilo treba določiti roka, zlasti če je treba neskladnosti odpraviti takoj. To bi na primer veljalo, kadar mora potnik zaradi zamude avtobusa, ki ga je zagotovil organizator, vzeti taksi, da ujame svoj let. Potniki bi tudi morali biti upravičeni do znižanja cene, odstopa od pogodbe o paketnem potovanju in/ali nadomestila za škodo. Nadomestilo bi moralo zajemati tudi vso nematerialno škodo, kot je nadomestilo za pokvarjeno potovanje ali počitnice zaradi znatnih težav pri izvedbi zadevnih potovalnih storitev. Potnik bi moral organizatorja brez nepotrebnega odlašanja – ob upoštevanju okoliščin primera – obvestiti o vseh neskladnostih, ki jih opazi med izvedbo potovalne storitve, ki je vključena v pogodbo o paketnem potovanju. Če tega ne stori, se to lahko upošteva pri določanju ustreznega znižanja cene ali nadomestila za škodo, kadar bi tako obvestilo lahko preprečilo ali zmanjšalo škodo.

(35)

Za zagotovitev skladnosti je ustrezno določbe te direktive uskladiti z mednarodnimi konvencijami, ki urejajo potovalne storitve, in z zakonodajo Unije o pravicah potnikov. Kadar je organizator odgovoren za neizvedbo ali neustrezno izvedbo potovalnih storitev, vključenih v pogodbo o paketnem potovanju, bi bilo organizatorju treba omogočiti, da se sklicuje na omejitve odgovornosti ponudnikov storitev, določene v takih mednarodnih konvencijah, kot so Montrealska konvencija o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz iz leta 1999 (6), Konvencija o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) iz leta 1980 (7) ter Atenska konvencija o prevozu potnikov in njihove prtljage po morju iz leta 1974 (8). Kadar zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin pravočasne vrnitve potnika na kraj odhoda ni mogoče zagotoviti, bi moral organizator nositi stroške potrebne nastanitve potnika, vendar največ za obdobje, ki ne presega treh noči na potnika, razen če so v veljavni ali prihodnji zakonodaji Unije o pravicah potnikov določena daljša obdobja.

(36)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na pravice potnikov do vložitve zahtevkov na podlagi te direktive in druge zadevne zakonodaje Unije ali mednarodnih konvencij, tako da bodo imeli potniki še naprej možnost naslavljati zahtevke na organizatorja, prevoznika ali katero koli drugo odgovorno stranko ali – glede na okoliščine – več kot eno stranko. Treba bi bilo pojasniti, da bi se moralo nadomestilo ali znižanje cene, odobreno na podlagi te direktive, in nadomestilo ali znižanje cen, odobreno na podlagi druge zadevne zakonodaje Unije ali mednarodnih konvencij, medsebojno odštevati, da se prepreči prekomerno izplačilo nadomestil. Odgovornost organizatorja ne bi smela posegati v pravico, da se zahteva nadomestilo od tretjih oseb, vključno s ponudniki storitev.

(37)

Če je potnik med potovanjem ali počitnicami v težavah, bi mu moral organizator brez nepotrebnega odlašanja zagotoviti ustrezno pomoč. Taka pomoč bi morala v glavnem zajemati, kadar je to ustrezno, informacije o vidikih, kot so zdravstvene storitve, lokalni organi in konzularna pomoč, ter praktično pomoč, na primer pri sredstvih komuniciranja na daljavo in nadomestnih potovalnih aranžmajih.

(38)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 18. marca 2013 z naslovom „Varstvo potnikov v primeru insolventnosti letalskega prevoznika“ določila ukrepe za izboljšanje varstva potnikov v primeru insolventnosti letalskega prevoznika, vključno z boljšim izvajanjem Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (9) in Uredbe (ES) št. 1008/2008, ter vključenost deležnikov v sektorju, v nasprotnem primeru pa bi se lahko ocenila potreba po zakonodajnem ukrepu. To sporočilo se nanaša na nakup posamezne sestavine, in sicer storitev zračnega prevoza, ter tako ne obravnava varstva v primeru insolventnosti za turistične pakete in povezane potovalne aranžmaje.

(39)

Države članice bi morale zagotoviti, da so potniki, ki kupijo turistični paket, v celoti zaščiteni proti insolventnosti organizatorja. Države članice, v katerih imajo organizatorji sedež, bi morale zagotoviti, da organizatorji v primeru njihove insolventnosti jamčijo za povračilo vseh plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov, in, v kolikor turistični paket vključuje prevoz potnikov, za povratek potnikov. Kljub temu bi moralo biti mogoče, da se potnikom ponudi nadaljevanje turističnega paketa. Države članice bi morale zagotoviti, da je varstvo učinkovito, pri tem pa ohraniti diskrecijsko pravico glede ureditve varstva v primeru insolventnosti. Učinkovitost pomeni, da bi varstvo moralo biti na voljo, čim se – zaradi likvidnostnih težav organizatorja – potovalne storitve ne izvedejo, se ne bodo izvedle ali bodo le delno izvedene ali kadar ponudnik storitev od potnikov zahteva, da zanje plačajo. Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da zahtevajo, da organizatorji potnikom izdajo potrdilo, da lahko pri subjektu, ki zagotavlja varstvo v primeru insolventnosti, neposredno uveljavljajo svoj zahtevek.

(40)

Da bi bilo varstvo v primeru insolventnosti učinkovito, bi moralo zajemati predvidljive zneske plačil, na katere vpliva insolventnost organizatorja, po potrebi pa tudi predvidljive stroške povratkov. To pomeni, da bi moralo varstvo zadoščati za kritje vseh predvidljivih plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov za turistične pakete v sezoni največjega povpraševanja, ob upoštevanju obdobja med prejemom takih plačil in zaključkom potovanja ali počitnic, po potrebi pa tudi za kritje predvidljivih stroškov povratkov. To bo na splošno pomenilo, da mora jamstvo kriti dovolj velik odstotek prometa organizatorja v zvezi s turističnimi paketi in je lahko odvisno od dejavnikov, kot so vrsta prodanih turističnih paketov, vključno z vrsto prevoza, kraj potovanja in vse pravne omejitve ali zaveze organizatorja v zvezi z zneski predplačil, ki jih lahko sprejme, ter njihovo časovno razporeditvijo pred začetkom turističnega paketa. Čeprav se potrebno kritje lahko izračuna na podlagi zadnjih poslovnih podatkov, kot je promet, dosežen v zadnjem poslovnem letu, bi morali biti organizatorji zavezani prilagoditi varstvo v primeru insolventnosti v primeru povečanih tveganj, vključno z znatnim porastom prodaje turističnih paketov. Pri učinkovitem varstvu v primeru insolventnosti pa ne bi bilo treba upoštevati zelo malo verjetnih tveganj, kot je na primer hkratna insolventnost več največjih organizatorjev, kadar bi takšno upoštevanje tveganj nesorazmerno vplivalo na stroške varstva in s tem zmanjšalo njegovo učinkovitost. V takšnih primerih je lahko jamstvo za povračila omejeno.

(41)

Glede na razlike v nacionalnem pravu in prakso, kar zadeva stranke pogodbe o paketnem potovanju in prejem plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov, bi bilo treba državam članicam dovoliti, da tudi od turističnih agentov zahtevajo, da sklenejo varstvo v primeru insolventnosti.

(42)

V skladu z Direktivo 2006/123/ES je ustrezno določiti pravila, s katerimi se prepreči, da bi obveznosti zagotavljanja varstva v primeru insolventnosti delovale kot ovira prostemu pretoku storitev in svobodi ustanavljanja. Države članice bi zato morale priznati varstvo v primeru insolventnosti po pravu države članice sedeža. Da se v zvezi z varstvom v primeru insolventnosti poenostavita upravno sodelovanje in nadzor nad organizatorji ter po potrebi turističnimi agenti, ki delujejo v različnih državah članicah, bi morale države članice imenovati osrednje kontaktne točke.

(43)

Trgovci, ki omogočajo povezane potovalne aranžmaje, bi morali potnike obvestiti, da ne kupujejo turističnega paketa in da so posamezni ponudniki potovalnih storitev odgovorni le za ustrezno izvedbo svojih pogodb. Trgovci, ki omogočajo povezane potovalne aranžmaje, bi morali poleg tega zagotavljati tudi varstvo v primeru insolventnosti za povračilo plačil, ki jih prejmejo, in – v kolikor so odgovorni za prevoz potnikov – za povratek potnikov, o čemer bi morali ustrezno obvestiti potnike. Za trgovce, odgovorne za izvedbo posameznih pogodb, ki so del povezanega potovalnega aranžmaja, se uporablja splošna zakonodaja Unije o varstvu potrošnikov in zakonodaja Unije z določenih področij.

(44)

Državam članicam ne bi smelo biti onemogočeno, da pri določanju pravil o shemah varstva v primeru insolventnosti v zvezi s turističnimi paketi in povezanimi potovalnimi aranžmaji upoštevajo posebne okoliščine manjših podjetij, pri čemer potnikom zagotovijo enako raven varstva.

(45)

Potnike bi bilo treba zaščititi v zvezi z napakami, ki nastanejo v postopku rezervacije turističnih paketov in povezanih potovalnih aranžmajev.

(46)

Potrditi bi bilo treba, da se potniki ne morejo odpovedati pravicam, ki izhajajo iz te direktive, in da se organizatorji ali trgovci, ki omogočajo povezane potovalne aranžmaje, ne smejo izogniti svojim obveznostim s trditvijo, da delujejo samo kot ponudniki potovalnih storitev, posredniki ali v kakršni koli drugi vlogi.

(47)

Države članice bi morale določiti pravila za kazni za kršitve nacionalnih določb za prenos te direktive, in zagotoviti, da se izvršujejo. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(48)

Zaradi sprejetja te direktive je treba prilagoditi nekatere zakonodajne akte Unije o varstvu potrošnikov. Zlasti bi bilo treba pojasniti, da se Uredba (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (10) uporablja za kršitve te direktive. Ob upoštevanju dejstva, da se Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (11) ne uporablja za pogodbe, ki jih zajema Direktiva 90/314/EGS, je treba Direktivo 2011/83/EU spremeniti, da se zagotovi, da se še naprej uporablja za posamezne potovalne storitve, ki so del povezanega potovalnega aranžmaja, v kolikor te posamezne storitve niso drugače izključene iz področja uporabe Direktive 2011/83/EU, in da se določene pravice potrošnikov iz navedene direktive uporabljajo tudi za turistične pakete.

(49)

Ta direktiva ne posega v pravila o varstvu osebnih podatkov iz Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES (12) in pravila Unije o mednarodnem zasebnem pravu, vključno z Uredbo (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (13).

(50)

Treba bi bilo pojasniti, da bi se morale regulativne zahteve te direktive glede varstva v primeru insolventnosti in obveščanja v zvezi s povezanimi potovalnimi aranžmaji uporabljati tudi za trgovce, ki nimajo sedeža v državi članici, vendar svoje dejavnosti v smislu Uredbe (ES) št. 593/2008 in Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (14) kakor koli usmerjajo v eno ali več držav članic.

(51)

Ker cilja te direktive, in sicer prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga in doseganju visoke in čim bolj enotne ravni varstva potrošnikov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja.

(52)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Ta direktiva zlasti spoštuje svobodo gospodarske pobude iz člena 16 Listine in obenem zagotavlja visoko raven varstva potrošnikov znotraj Unije v skladu s členom 38 Listine.

(53)

V skladu s skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (15) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(54)

Direktivo 90/314/EGS bi bilo zato treba razveljaviti –

(a)

turistične pakete in povezane potovalne aranžmaje, ki trajajo manj kot 24 ur, razen če je vključena prenočitev;

(b)

turistične pakete in povezane potovalne aranžmaje, ponujene oziroma omogočene občasno in na nepridobitni osnovi ter le zaključeni skupini potnikov;

(c)

turistične pakete in povezane potovalne aranžmaje, kupljene na podlagi splošnega dogovora za organizacijo poslovnega potovanja med trgovcem in drugo fizično ali pravno osebo, ki deluje za namene v okviru svoje trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti.

1.

„potovalna storitev“ pomeni:

2.

„turistični paket“ pomeni kombinacijo vsaj dveh različnih vrst potovalnih storitev za namen istega potovanja ali počitnic, če:

3.

„pogodba o paketnem potovanju“ pomeni pogodbo o turističnem paketu v celoti ali, če se ta turistični paket zagotovi na podlagi ločenih pogodb, vse pogodbe, ki zajemajo potovalne storitve, vključene v turistični paket;

4.

„začetek turističnega paketa“ pomeni začetek izvedbe potovalnih storitev, vključenih v turistični paket;

5.

„povezan potovalni aranžma“ pomeni vsaj dve različni vrsti potovalnih storitev, kupljeni za isto potovanje ali počitnice, ki ne štejejo za turistični paket, zaradi česar so s posameznimi ponudniki potovalnih storitev sklenjene ločene pogodbe, če trgovec:

Kadar se kupi največ ena vrsta potovalnih storitev iz točke (a), (b) ali (c) točke 1 in ena ali več turističnih storitev iz točke (d) točke 1, te storitve ne štejejo za povezan potovalni aranžma, če slednje storitve ne predstavljajo znatnega dela skupne vrednosti storitev ter se ne oglašujejo kot bistven element kombinacije in kako drugače ne predstavljajo bistvenega elementa potovanja ali počitnic;

6.

„potnik“ pomeni vsako osebo, ki skuša skleniti pogodbo ali je upravičena do potovanja na podlagi pogodbe, sklenjene v okviru področja uporabe te direktive;

7.

„trgovec“ pomeni vsako fizično ali vsako pravno osebo, ne glede na to, ali je v javni ali zasebni lasti, ki deluje za namene v zvezi s svojo trgovsko, poslovno, obrtno ali poklicno dejavnostjo v povezavi s pogodbami, zajetimi s to direktivo, tudi če deluje prek katere koli druge osebe, ki nastopa v njegovem imenu ali po njegovem naročilu, ne glede na to, ali deluje v vlogi organizatorja, turističnega agenta, trgovca, ki omogoča povezane potovalne aranžmaje, ali ponudnika potovalnih storitev;

8.

„organizator“ pomeni trgovca, ki bodisi neposredno ali prek drugega trgovca ali skupaj z drugim trgovcem kombinira in prodaja ali ponuja v prodajo turistične pakete, ali trgovca, ki podatke o potniku posreduje drugemu trgovcu v skladu s točko (b)(v) točke 2;

9.

„turistični agent“ pomeni trgovca, ki ni organizator in ki prodaja ali ponuja v prodajo turistične pakete, ki jih kombinira organizator;

10.

„ustanovitev“ pomeni ustanovitev, kot je opredeljena v točki 5 člena 4 Direktive 2006/123/ES;

11.

„trajni nosilec podatkov“ pomeni vsak instrument, ki potniku ali trgovcu omogoča, da njemu osebno naslovljene informacije shrani tako, da so mu dostopne za prihodnje potrebe za obdobje, ki je ustrezno za namene informiranja, in ki omogoča nespremenjeno reprodukcijo shranjenih informacij;

12.

„neizogibne in izredne okoliščine“ pomeni okoliščine, na katere stranka, ki se sklicuje na takšno situacijo, ne more vplivati in katerih posledice bi bile kljub sprejetju vseh razumnih ukrepov neizbežne;

13.

„neskladnost“ pomeni neizvedbo ali neustrezno izvedbo potovalnih storitev, vključenih v turistični paket;

14.

„mladoletnik“ pomeni osebo, mlajšo od 18 let;

15.

„prodajna točka“ pomeni vsak premični ali nepremični maloprodajni prostor ali maloprodajno spletno mesto ali podobno spletno prodajno enoto, tudi če so maloprodajna spletna mesta ali spletne prodajne enote potnikom predstavljene kot ena sama enota, vključno s telefonsko storitvijo;

16.

„povratek“ pomeni vrnitev potnika na kraj odhoda ali na drug kraj, o katerem se dogovorita pogodbeni stranki.

(a)

glavne značilnosti potovalnih storitev:

(b)

poslovno ime in geografski naslov organizatorja ter po potrebi turističnega agenta ter njuni telefonski številki in po potrebi elektronski naslov;

(c)

celotno ceno turističnega paketa z davki in po potrebi vsemi dodatnimi pristojbinami, taksami in drugimi stroški ali, kadar teh stroškov ni mogoče razumno izračunati pred sklenitvijo pogodbe, navedbo vrste dodatnih stroškov, ki jih bo potnik morda še moral kriti;

(d)

plačilne pogoje, tudi vse zneske ali odstotke cene, ki se plačajo kot predplačilo, in roke za plačilo razlike, ali finančna jamstva, ki jih mora potnik plačati ali zagotoviti;

(e)

najmanjše število oseb, potrebno za izvedbo turističnega paketa, in rok iz točke (a) člena 12(3), do katerega je pred začetkom turističnega paketa možen odstop od pogodbe, če je manj prijavljenih;

(f)

splošne informacije o potnih listih in zahtevah za vizume, vključno z okvirnimi obdobji za pridobitev vizumov, ter informacije o zdravstvenih formalnostih v državi potovanja;

(g)

informacije, da lahko potnik kadar koli pred začetkom turističnega paketa v skladu s členom 12(1) odstopi od pogodbe proti plačilu ustrezne odstopnine ali, po potrebi, standardnih odstopnin, ki jih zahteva organizator;

(h)

informacije o prostovoljnem ali obveznem zavarovanju za kritje stroškov odstopa od pogodbe s strani potnika ali stroškov pomoči, vključno s povratkom, v primeru nesreče, bolezni ali smrti.

(a)

posebne zahteve potnika, ki jih je organizator sprejel;

(b)

informacije, da organizator:

(c)

naziv subjekta, ki zagotavlja varstvo v primeru insolventnosti, in njegove kontaktne podatke, vključno z geografskim naslovom, ter po potrebi naziv pristojnega organa, ki ga je zadevna država članica določila za ta namen, in njegove kontaktne podatke;

(d)

ime, naslov, telefonsko številko, elektronski naslov in po potrebi številko telefaksa lokalnega predstavnika organizatorja, kontaktne točke ali druge službe, ki potniku omogoči, da lahko hitro pride v stik z organizatorjem in z njim učinkovito komunicira, zahteva pomoč v primeru, ko je potnik v težavah ali se pritoži glede kakršne koli neskladnosti, ki jo opazi med izvedbo turističnega paketa;

(e)

informacije, da mora potnik v skladu s členom 13(2) sporočiti vse neskladnosti, ki jih opazi med izvedbo turističnega paketa;

(f)

kadar v okviru pogodbe o paketnem potovanju, v katero je vključena nastanitev, potujejo mladoletniki brez spremstva staršev ali druge pooblaščene osebe, informacije, ki omogočajo neposreden stik z mladoletnikom ali odgovorno osebo za mladoletnika v kraju namestitve mladoletnika;

(g)

informacije o razpoložljivih notranjih postopkih za obravnavo pritožb in o mehanizmih za alternativno reševanje sporov (v nadaljnjem besedilu: ARS) v skladu z Direktivo 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta (18) in po potrebi informacije o organu ARS, ki krije trgovca, pa tudi o platformi za spletno reševanje sporov v skladu z Uredbo (EU) št. 524/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (19);

(h)

informacije o pravici potnika, da lahko v skladu s členom 9 pogodbo prenese na drugega potnika.

(a)

cen prevoza potnikov zaradi cene goriva ali drugih virov energije;

(b)

ravni davkov ali pristojbin za potovalne storitve, vključene v pogodbi, ki jih naložijo tretje stranke, ki niso neposredno vključene v izvedbo turističnega paketa, vključno s turističnimi taksami, pristajalnimi pristojbinami ali pristojbinami za vkrcanje ali izkrcanje v pristaniščih in na letališčih, ali

(c)

menjalnih tečajev, povezanih s turističnim paketom.

(a)

si je organizator navedeno pravico pridržal s pogodbo;

(b)

je sprememba zanemarljiva ter

(c)

organizator potnika o spremembi obvesti na jasen, razumljiv in viden način na trajnem nosilcu podatkov.

(a)

sprejme predlagano spremembo ali

(b)

odstopi od pogodbe brez plačila odstopnine.

(a)

predlaganih spremembah iz odstavka 2 in, kadar je ustrezno v skladu z odstavkom 4, njihovem učinku na ceno turističnega paketa;

(b)

razumnem roku, v katerem mora potnik obvestiti organizatorja o svoji odločitvi na podlagi odstavka 2;

(c)

posledicah, če potnik ne odgovori v roku iz točke (b), v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja, ter

(d)

po potrebi, ponujenem nadomestnem turističnem paketu in njegovi ceni.

(a)

je število oseb, prijavljenih za turistični paket, manjše od najmanjšega števila, navedenega v pogodbi, in organizator potnika obvesti o odstopu od pogodbe v roku, določenem v pogodbi, najpozneje pa:

ali

(b)

organizator ne more izvesti pogodbe zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin ter potnika pred začetkom turističnega paketa brez nepotrebnega odlašanja obvesti o odstopu od pogodbe.

(a)

če to ni mogoče ali

(b)

če to vključuje nesorazmerne stroške, pri čemer se upoštevata obseg neskladnosti in vrednost zadevnih potovalnih storitev.

(a)

mogoče pripisati potniku;

(b)

mogoče pripisati tretji stranki, ki ni povezana z zagotavljanjem potovalnih storitev, vključenih v pogodbo o paketnem potovanju, ter da je neskladnost nepredvidljiva ali neizogibna, ali

(c)

posledica neizogibnih in izrednih okoliščin.

(a)

zagotovi ustrezne informacije o zdravstvenih storitvah, lokalnih organih in konzularni pomoči ter

(b)

potniku pomaga pri sredstvih komuniciranja na daljavo in iskanju nadomestnih potovalnih aranžmajev.

(a)

potnik ne more koristiti pravic, ki se v skladu s to direktivo uporabljajo izključno za turistične pakete, in da je vsak ponudnik storitve odgovoren zgolj za ustrezno izvedbo svoje storitve po pogodbi, in

(b)

potniku pripada varstvo v primeru insolventnosti v skladu z odstavkom 1.

11.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 326/34

(1)

Sprejeti bi bilo treba regulativne tehnične standarde za natančnejše opredelitve iz člena 2 Direktive 2002/87/ES in zagotovitev ustrezne uskladitve določb o dopolnilnem nadzoru, sprejetih v skladu s členoma 7 in 8 zadevne direktive ter Prilogo II k navedeni direktivi.

(2)

Pomembno je zagotoviti dodatne podrobnosti v zvezi z elementi, ki jih je treba upoštevati za namene poročanja pomembnih poslov v skupini in pomembnih koncentracij tveganja.

(3)

V skladu s členoma 7 in 8 Direktive 2002/87/ES morajo države članice zahtevati, da regulirane osebe ali mešani finančni holdingi izpolnjujejo določene obveznosti glede poročanja. Takšno poročanje bi moralo potekati usklajeno, da bi koordinatorjem in drugim ustreznim pristojnim organom pomagalo pri ugotavljanju relevantnih vprašanj ter da bi omogočilo učinkovitejšo izmenjavo informacij. Za doseganje večje doslednosti v poročilih o pomembnih koncentracijah tveganja in poslih v skupini bi morali regulirane osebe in mešani finančni holdingi koordinatorju sporočati vsaj nekatere standardizirane minimalne informacije.

(4)

V skladu s členoma 7 in 8 Direktive 2002/87/ES so koordinatorji pristojni tudi za spremljanje pomembnih koncentracij tveganja in pomembnih poslov v skupini ter za prepoznavanje tistih vrst tveganj in poslov, o katerih morajo poročati regulirane osebe v finančnem konglomeratu. Koordinatorji so prav tako pristojni za določanje pragov. Da se te določbe uskladijo, bi bilo treba določiti metodologijo, ki bo koordinatorjem in drugim ustreznim pristojnim organom v pomoč pri izvajanju njihovih nalog.

(5)

Ukrepi za dopolnilni nadzor koncentracije tveganja in poslov v skupini se po Uniji razlikujejo. Ob priznavanju obstoječih pravnih okvirov na ravni Unije in na nacionalni ravni bi bilo treba določiti več minimalnih nadzornih ukrepov v zvezi z dopolnilnim nadzorom koncentracije tveganja in poslov v skupini. Z upoštevanjem teh minimalnih ukrepov bodo pristojni organi zagotovili enake konkurenčne pogoje in olajšali usklajevanje nadzornih praks v Uniji.

(6)

Zahteve za regulirane osebe ali mešane finančne holdinge nadgrajujejo obstoječe sektorske zahteve glede koncentracije tveganja in poslov v skupini ter se jih ne bi smelo obravnavati kot podvajanje teh zahtev.

(7)

Ta uredba temelji na osnutkih regulativnih tehničnih standardov, ki so jih Komisiji predložili evropski nadzorni organi (Evropski bančni organ, Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine ter Evropski organ za vrednostne papirje in trge).

(8)

Evropski nadzorni organi so opravili odprta javna posvetovanja o osnutkih regulativnih tehničnih standardov, na katerih temelji ta uredba, analizirali morebitne z njimi povezane stroške in koristi ter zaprosili za mnenje njihove interesne skupine v skladu s členom 37 uredb (EU) št. 1093/2010 (2), št. 1094/2010 (3) oziroma št. 1095/2010 (4) Evropskega parlamenta in Sveta –

(a)

vzpostavitvi natančnejših opredelitev „poslov v skupini“ in „koncentracije tveganja“, določenih v točkah (18) in (19) člena 2 Direktive 2002/87/ES, z določitvijo meril za oceno, kdaj se ti štejejo za pomembne;

(b)

uskladitvi predpisov, sprejetih na podlagi členov 7 in 8 Direktive 2002/87/ES ter Priloge II k navedeni direktivi, v zvezi z:

(a)

naložbe in bilančne pogodbe med podjetji, vključno z nepremičninami, obveznicami, lastniškim kapitalom, posojili, hibridnimi in podrejenimi instrumenti, vrednostnimi papirji, zavarovanimi z dolžniškimi instrumenti, dogovori o centralizaciji upravljanja sredstev ali gotovine ali o delitvi stroškov, pokojninskimi shemami, upravljanjem, zalednimi pisarnami ali drugimi storitvami, dividendami, plačili obresti in drugimi terjatvami;

(b)

posle z obveznostmi, jamstvi in akreditivi ter druge zunajbilančne posle;

(c)

posle z izvedenimi finančnimi instrumenti;

(d)

nakup, prodajo ali zakup sredstev in obveznosti;

(e)

opravnine v skupini, ki so povezane z distribucijskimi pogodbami;

(f)

posle za prenos izpostavljenosti tveganju med subjekti znotraj finančnega konglomerata, vključno s posli s subjekti s posebnim namenom ali pomožnimi subjekti;

(g)

dejavnosti zavarovanja, pozavarovanja in retrocesije;

(h)

posle, ki so sestavljeni iz več povezanih poslov, pri katerih se sredstva ali obveznosti prenesejo na subjekte zunaj finančnega konglomerata, vendar pa se izpostavljenost tveganju na koncu vrne v finančni konglomerat.

(a)

posebno strukturo finančnega konglomerata, zapletenost poslov v skupini, posebno geografsko lokacijo nasprotne stranke in ali je nasprotna stranka regulirana oseba ali ne;

(b)

možnost širjenja negativnih vplivov znotraj finančnega konglomerata;

(c)

možnost izogibanja sektorskim pravilom;

(d)

morebitna nasprotja interesov;

(e)

plačilno sposobnost in likvidnostni položaj nasprotne stranke;

(f)

posle med subjekti, ki pripadajo različnim sektorjem finančnega konglomerata, če se o teh ni poročalo že na sektorski ravni;

(g)

posle znotraj finančnega sektorja, o katerih se ne poroča že v skladu z določbami sektorskih pravil.

(a)

datume in zneske pomembnih poslov, imena in številke v poslovnem registru ali druge identifikacijske številke zadevnih subjektov v skupini in nasprotnih strank, vključno z identifikatorjem pravnih subjektov (LEI), kjer je to ustrezno;

(b)

kratek opis pomembnih poslov v skupini glede na vrste poslov, določene v odstavku 1;

(c)

skupno količino vseh pomembnih poslov v skupini posameznega finančnega konglomerata v določenem obdobju poročanja;

(d)

informacije o načinu obvladovanja nasprotij interesov in tveganj širjenja negativnih vplivov na ravni finančnega konglomerata v zvezi s pomembnimi posli v skupini, pri čemer upoštevajo strategijo finančnega konglomerata za združevanje dejavnosti v sektorjih bančnih, zavarovalniških in investicijskih storitev ali sektorsko samooceno lastnih tveganj, vključno z upoštevanjem obvladovanja nasprotij interesov in tveganj širjenja negativnih vplivov v zvezi s pomembnimi posli v skupini.

(a)

neposredne ali posredne;

(b)

bilančne in zunajbilančne postavke;

(c)

zadevajo regulirane in neregulirane osebe ter iste ali različne finančne sektorje v finančnem konglomeratu;

(d)

obsegajo katero koli kombinacijo ali interakcijo izpostavljenosti iz točk (a), (b) ali (c).

(a)

plačilno sposobnost in likvidnostni položaj na ravni finančnega konglomerata in posameznih subjektov v finančnem konglomeratu;

(b)

velikost, zapletenost in posebno strukturo finančnega konglomerata, vključno z obstojem subjektov s posebnim namenom, pomožnih subjektov in subjektov tretjih držav;

(c)

posebno strukturo obvladovanja tveganja finančnega konglomerata in značilnosti sistema upravljanja;

(d)

razpršitev izpostavljenosti in diverzifikacijo naložbenega portfelja finančnega konglomerata;

(e)

razpršitev finančnih dejavnosti finančnega konglomerata glede na geografska območja in poslovna področja;

(f)

razmerje, povezanost in interakcijo med dejavniki tveganja vseh subjektov v finančnem konglomeratu;

(g)

možnost širjenja negativnih vplivov znotraj finančnega konglomerata;

(h)

možnost izogibanja sektorskim pravilom;

(i)

morebitna nasprotja interesov;

(j)

raven ali obseg tveganj;

(k)

možnost kopičenja in interakcije izpostavljenosti za subjekte, ki pripadajo različnim finančnim sektorjem finančnega konglomerata, če se o teh ni poročalo že na sektorski ravni;

(l)

izpostavljenosti znotraj finančnega sektorja finančnega konglomerata, o katerih se ne poroča v skladu z določbami sektorskih pravil.

(a)

opis pomembne koncentracije tveganja glede na vrste tveganj, določene v odstavku 1;

(b)

razčlenitev pomembne koncentracije tveganja po nasprotnih strankah in skupinah medsebojno povezanih nasprotnih strank, geografskih območjih, gospodarskih sektorjih in valutah z navedbo imen, številk v poslovnem registru ali drugih identifikacijskih številk zadevne skupine podjetij v finančnem konglomeratu in njihovih zadevnih nasprotnih strank, vključno z LEI, kjer je to ustrezno;

(c)

skupni znesek vsake pomembne koncentracije tveganja ob koncu posameznega obdobja poročanja, ovrednoten v skladu z veljavnimi sektorskimi pravili;

(d)

če je ustrezno, znesek pomembne koncentracije tveganja ob upoštevanju tehnik zmanjševanja tveganja in faktorjev uteži tveganja;

(e)

informacije o načinu obvladovanja nasprotij interesov in tveganja širjenja negativnih vplivov na ravni finančnega konglomerata v zvezi s koncentracijo tveganja, pri čemer upoštevajo strategijo finančnega konglomerata za združevanje dejavnosti v sektorjih bančnih, zavarovalniških in investicijskih storitev ali sektorsko samooceno lastnih tveganj, vključno z upoštevanjem obvladovanja nasprotij interesov in tveganj širjenja negativnih vplivov v zvezi s koncentracijo tveganja.

1.

zahtevajo, kjer je to primerno, da regulirane osebe ali mešani finančni holdingi:

2.

določijo ustrezne pragove za prepoznavanje in spremljanje pomembne koncentracije tveganja in pomembnih poslov v skupini.

11.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 326/39

(1)

Uredba (ES) št. 1831/2003 določa izdajo dovoljenj za dodatke za uporabo v prehrani živali ter razloge in postopke za izdajo takih dovoljenj.

(2)

V skladu s členom 7 Uredbe (ES) št. 1831/2003 je bil vložen zahtevek za izdajo dovoljenja za pripravek iz endo-1,4-beta-ksilanaze EC 3.2.1.8 in endo-1,3(4)-beta-glukanaze EC 3.2.1.6, ki ju proizvajata Talaromyces versatilis sp. nov. IMI CC 378536 in Talaromyces versatilis sp. nov. DSM 26702. V skladu s členom 7(3) navedene uredbe so bili navedenemu zahtevku priloženi zahtevani podatki in dokumenti.

(3)

Navedeni zahtevek zadeva dovoljenje za pripravek iz endo-1,4-beta-ksilanaze EC 3.2.1.8 in endo-1,3(4)-beta-glukanaze EC 3.2.1.6, ki ju proizvajata Talaromyces versatilis IMI CC 378536 in Talaromyces versatilis sp. nov. DSM 26702, kot krmni dodatek za vse večje in manjše vrste perutnine za pitanje, nesenje jajc in razplod ter njegovo uvrstitev v kategorijo dodatkov „zootehnični dodatki“.

(4)

Uporaba navedenega pripravka je bila z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2015/661 (2) za deset let odobrena za piščance za pitanje, piščance za nesenje jajc in manjše vrste perutnine za pitanje in nesenje jajc.

(5)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je v svojem mnenju z dne 28. aprila 2015 (3) navedla, da pripravek iz endo-1,4-beta-ksilanaze EC 3.2.1.8 in endo-1,3(4)-beta-glukanaze EC 3.2.1.6, ki ju proizvajata Talaromyces versatilis IMI CC 378536 in Talaromyces versatilis sp. nov. DSM 26702, pod predlaganimi pogoji uporabe nima škodljivega učinka na zdravje živali in ljudi ali na okolje ter da znatno izboljša prirast teže pri puranih za pitanje. Ta ugotovitev se razširi na purane za razplod. Agencija meni, da ni potrebe po posebnih zahtevah v zvezi s spremljanjem po dajanju na trg. Potrdila je tudi poročilo o analitski metodi krmnega dodatka, ki ga je predložil referenčni laboratorij, ustanovljen z Uredbo (ES) št. 1831/2003.

(6)

Ocena pripravka iz endo-1,4-beta-ksilanaze in endo-1,3(4)-beta-glukanaze je pokazala, da so pogoji za dovoljenje iz člena 5 Uredbe (ES) št. 1831/2003 izpolnjeni. Zato bi bilo treba dovoliti uporabo navedenega pripravka, kakor je opredeljeno v Prilogi k tej uredbi.

(7)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

11.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 326/43

(1)

Uredba (ES) št. 1831/2003 določa izdajo dovoljenj za dodatke za uporabo v prehrani živali ter razloge in postopke za izdajo takih dovoljenj. Člen 10 navedene uredbe določa ponovno oceno dodatkov, dovoljenih v skladu z Direktivo Sveta 70/524/EGS (2).

(2)

Pripravek iz endo-1,4-beta-glukanaze (EC 3.2.1.4), ki jo proizvaja Trichoderma citrinoviride Bisset (IM SD142) (prej Trichoderma longibrachiatum) (v nadaljnjem besedilu: pripravek iz Priloge), je bil v skladu z Direktivo 70/524/EGS brez časovne omejitve odobren kot krmni dodatek za piščance za pitanje z Uredbo Komisije (ES) št. 2148/2004 (3), za odstavljene pujske pa z Uredbo Komisije (ES) št. 1520/2007 (4). Navedeni pripravek je bil v skladu s členom 10(1) Uredbe (ES) št. 1831/2003 naknadno vpisan v register krmnih dodatkov kot obstoječi proizvod.

(3)

V skladu s členom 10(2) Uredbe (ES) št. 1831/2003 v povezavi s členom 7 navedene uredbe je bil predložen zahtevek za ponovno oceno pripravka iz endo-1,4-beta-glukanaze (EC 3.2.1.4), ki jo proizvaja Trichoderma citrinoviride Bisset (IM SD142) (prej Trichoderma longibrachiatum), kot krmnega dodatka za piščance za pitanje, manjše vrste perutnine za pitanje in odstavljene pujske. Vložnik je zahteval, da se navedeni dodatek uvrsti v kategorijo dodatkov „zootehnični dodatki“. Navedenemu zahtevku so bili priloženi podatki in dokumenti, ki se zahtevajo v skladu s členom 7(3) Uredbe (ES) št. 1831/2003.

(4)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je v mnenjih z dne 17. aprila 2013 (5) in 10. marca 2015 (6) ugotovila, da pripravek iz endo-1,4-beta-glukanaze (EC 3.2.1.4), ki jo proizvaja Trichoderma citrinoviride Bisset (IM SD142) (prej Trichoderma longibrachiatum), pod predlaganimi pogoji uporabe nima škodljivega učinka na zdravje živali in ljudi ali na okolje. Poleg tega je Agencija ugotovila, da je lahko uporaba navedenega pripravka učinkovita pri piščancih za pitanje in odstavljenih pujskih. Agencija je nadalje menila, da se ugotovitve o učinkovitosti lahko ekstrapolirajo na manjše vrste perutnine za pitanje. Meni, da posebne zahteve v zvezi s poprodajnim nadzorom niso potrebne. Potrdila je tudi poročilo o analitski metodi krmnega dodatka, ki ga je predložil referenčni laboratorij, ustanovljen z Uredbo (ES) št. 1831/2003.

(5)

Ocena pripravka iz endo-1,4-beta-glukanaze (EC 3.2.1.4), ki jo proizvaja Trichoderma citrinoviride Bisset (IM SD142) (prej Trichoderma longibrachiatum), je pokazala, da so pogoji za dovoljenje iz člena 5 Uredbe (ES) št. 1831/2003 izpolnjeni. Zato bi bilo treba dovoliti uporabo navedenega pripravka, kakor je določeno v Prilogi k tej uredbi.

(6)

Uredbi (ES) št. 2148/2004 in (ES) št. 1520/2007 bi bilo treba ustrezno spremeniti.

(7)

Ker ni varnostnih razlogov, zaradi katerih bi morali takoj začeti veljati spremenjeni pogoji za izdajo dovoljenja, je primerno zagotoviti prehodno obdobje, da se lahko zainteresirane strani pripravijo na izpolnjevanje novih zahtev zaradi izdaje dovoljenja.

(8)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(1)

člen 5 se črta;

(2)

priloga V se črta.

11.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 326/46

(1)

Uredba (ES) št. 1831/2003 določa izdajo dovoljenj za dodatke za uporabo v prehrani živali ter razloge in postopke za izdajo takih dovoljenj. Člen 10 navedene uredbe določa ponovno oceno dodatkov, dovoljenih v skladu z Direktivo Sveta 70/524/EGS (2).

(2)

L-cistein hidroklorid monohidrat je bil v skladu z Direktivo 70/524/EGS dovoljen kot krmni dodatek za vse živalske vrste brez časovne omejitve. Navedeni proizvod je bil v skladu s členom 10(1) Uredbe (ES) št. 1831/2003 naknadno vpisan v register krmnih dodatkov kot obstoječi proizvod.

(3)

V skladu s členom 10(2) Uredbe (ES) št. 1831/2003 in v povezavi s členom 7 navedene uredbe je bil vložen zahtevek za ponovno oceno snovi L-cistein hidroklorid monohidrat kot krmnega dodatka za mačke in pse. Vložnik je zahteval, da se dodatek uvrsti v kategorijo dodatkov „senzorični dodatki“. Navedenemu zahtevku so bili priloženi podatki in dokumenti, ki se zahtevajo v skladu s členom 7(3) Uredbe (ES) št. 1831/2003.

(4)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je v mnenju z dne 10. oktobra 2013 (3) navedla, da L-cistein hidroklorid monohidrat pod predlaganimi pogoji uporabe v krmi nima škodljivih učinkov na zdravje živali in ljudi ter na okolje. Agencija je nadalje navedla, da sta L-cistin in L-cistein hidroklorid sredstvi za aromatiziranje, odobreni za uporabo v živilih, z dokazano učinkovitostjo, čeprav ni jasno, ali se L-cistein hidroklorid monohidrat kot sredstvo za aromatiziranje v hrani za hišne živali uporablja na enak način kot v živilih. Glede na dokaze, ki jih je predložil vložnik, je Agencija tudi ugotovila, da učinkovitosti snovi L-cistein hidroklorid monohidrat glede končne koncentracije v krmi ni mogoče oceniti. Vendar je Agencija navedla, da za ta dodatek, ki je odobren v živilih, dodatno dokazovanje učinkovitosti ni potrebno, kadar je njegova funkcija za krmo enaka kot za živila. Ob upoštevanju dodatnih dokazov, ki jih je predložil vložnik, je Komisija ugotovila, da kljub temu, da ima L-cistein hidroklorid monohidrat drugačno kemično strukturo kot L-cistin in L-cistein hidroklorid, dejstvo, da je ta dodatek monohidriran, ne spremeni njegove učinkovitosti. Komisija je tudi ugotovila, da so ravni uporabe tega dodatka višje od običajne in najvišje ravni uporabe v živilih za različne vrste proizvodov, zato obstajajo zadostni dokazi o učinkovitosti te snovi.

(5)

Poleg tega je Agencija navedla, da ne bo varnostnih tveganj za uporabnike, če bodo sprejeti ustrezni zaščitni ukrepi. Agencija meni, da ni potrebe po posebnih zahtevah v zvezi s spremljanjem po dajanju na trg. Potrdila je tudi poročilo o analitski metodi krmnih dodatkov, ki ga je predložil referenčni laboratorij, ustanovljen z Uredbo (ES) št. 1831/2003.

(6)

Ocena snovi L-cistein hidroklorid monohidrat je pokazala, da so pogoji za dovoljenje iz člena 5 Uredbe (ES) št. 1831/2003 izpolnjeni. Zato bi bilo treba dovoliti uporabo snovi L-cistein hidroklorid monohidrat, kakor je opredeljeno v Prilogi k tej uredbi.

(7)

Ker ni varnostnih razlogov, zaradi katerih bi morali takoj začeti veljati spremenjeni pogoji za izdajo dovoljenja za L-cistein hidroklorid monohidrat, je primerno zagotoviti prehodno obdobje, da se lahko zainteresirane strani pripravijo na izpolnjevanje novih zahtev zaradi izdaje dovoljenja.

(8)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

11.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 326/49

(1)

Uredba (ES) št. 1831/2003 določa izdajo dovoljenj za dodatke za uporabo v prehrani živali ter razloge in postopke za izdajo takih dovoljenj. Člen 10 navedene uredbe določa ponovno oceno dodatkov, dovoljenih v skladu z Direktivo Sveta 70/524/EGS (2).

(2)

Vitamin K je bil v skladu z Direktivo 70/524/EGS odobren kot krmni dodatek za vse živalske vrste brez časovne omejitve. Navedeni proizvod je bil v skladu s členom 10(1) Uredbe (ES) št. 1831/2003 naknadno vpisan v register krmnih dodatkov kot obstoječi proizvod.

(3)

V skladu s členom 10(2) Uredbe (ES) št. 1831/2003 v povezavi s členom 7 navedene uredbe je bil vložen zahtevek za ponovno oceno uporabe vitamina K3 v obliki menadion natrijevega bisulfita in menadion nikotinamid bisulfita kot krmnih dodatkov za vse živalske vrste. Vložnik je zahteval, da se ta dodatka uvrstita v kategorijo dodatkov „nutritivni dodatki“. Navedenemu zahtevku so bili priloženi podatki in dokumenti, ki se zahtevajo v skladu s členom 7(3) Uredbe (ES) št. 1831/2003.

(4)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je v mnenju z dne 16. januarja 2014 (3) navedla, da menadion natrijev bisulfit in menadion nikotinamid bisulfit pod predlaganimi pogoji uporabe v krmi nimata škodljivih učinkov na zdravje živali in ljudi ali na okolje.

(5)

Agencija je poleg tega ugotovila, da sta menadion natrijev bisulfit in menadion nikotinamid bisulfit učinkovita vira vitamina K ter da ne bo varnostnih tveganj za uporabnike, če bodo sprejeti ustrezni zaščitni ukrepi. Agencija meni, da ni potrebe po posebnih zahtevah v zvezi s spremljanjem po dajanju na trg. Potrdila je tudi poročilo o analitski metodi krmnih dodatkov, ki ga je predložil referenčni laboratorij, ustanovljen z Uredbo (ES) št. 1831/2003.

(6)

Ocena menadion natrijevega bisulfita in menadion nikotinamid bisulfita je pokazala, da so pogoji za dovoljenje iz člena 5 Uredbe (ES) št. 1831/2003 izpolnjeni. Zato bi bilo treba dovoliti uporabo menadion natrijevega bisulfita in menadion nikotinamid bisulfita, kakor je opredeljeno v Prilogi k tej uredbi.

(7)

Čeprav je vložnik umaknil prošnjo za uporabo menadion natrijevega bisulfita v vodi za pitje, se lahko ta dodatek uporablja v krmni mešanici, ki se nato daje prek vode.

(8)

Ker ni varnostnih razlogov, zaradi katerih bi morali takoj začeti veljati spremenjeni pogoji za izdajo dovoljenja za menadion natrijev bisulfit in menadion nikotinamid bisulfit, je primerno zagotoviti prehodno obdobje, da se lahko zainteresirane strani pripravijo na izpolnjevanje novih zahtev zaradi izdaje dovoljenja.

(9)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

11.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 326/54

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

11.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 326/56

(1)

V evropski varnostni strategiji, ki so jo predsedniki držav in vlad sprejeli 12. decembra 2003, je predstavljenih pet glavnih izzivov, s katerimi se sooča Unija: terorizem, širjenje orožja za množično uničevanje, regionalni konflikti, nezmožnost delovanja države in organizirani kriminal. Pri štirih od teh petih izzivov so posledice nenadzorovanega prometa s konvencionalnim orožjem osrednjega pomena. V strategiji je poudarjeno, da je za zajezitev širjenja orožja pomemben nadzor nad njegovim izvozom.

(2)

Unija je 5. junija 1998 sprejela politično zavezujoč kodeks ravnanja glede izvoza orožja, v katerem so določena skupna merila za urejanje zakonitega trgovanja s konvencionalnim orožjem.

(3)

V strategiji EU za boj proti nedovoljenemu kopičenju osebnega in lahkega orožja (SALW) in pripadajočega streliva ter trgovini z njim, ki jo je Evropski svet sprejel na zasedanju 15. in 16. decembra 2005, je določeno, da se Unija na regionalni in mednarodni ravni zavzema za strožji nadzor nad izvozom in za uveljavljanje meril iz kodeksa ravnanja glede izvoza orožja, med drugim tako, da državam nečlanicam EU pomaga pri oblikovanju zadevne notranje zakonodaje in spodbuja ukrepe za večjo preglednost.

(4)

Kodeks ravnanja glede izvoza orožja je bil 8. decembra 2008 nadomeščen s Skupnim stališčem Sveta 2008/944/SZVP (1), ki je pravno zavezujoč in v katerem je določenih osem meril, na podlagi katerih je treba ocenjevati vloge za izvoz konvencionalnega orožja. Vključuje tudi mehanizem obveščanja in posvetovanja o zavrnitvah izvoza orožja ter ukrepe za zagotavljanje preglednosti, kot je objava letnih poročil EU o izvozu orožja. Več držav nečlanic EU se je pridružilo Skupnemu stališču 2008/944/SZVP.

(5)

V členu 11 Skupnega stališča 2008/944/SZVP je navedeno, da si morajo države članice po najboljših močeh prizadevati, da bi druge države, ki izvažajo vojaško tehnologijo ali opremo, spodbudile k upoštevanju meril iz navedenega skupnega stališča.

(6)

Pogodbo o trgovini z orožjem (v nadaljnjem besedilu: PTO) je 2. aprila 2013 sprejela Generalna skupščina ZN, veljati pa je začela 24. decembra 2014. Cilj PTO je krepitev preglednosti in odgovornosti pri trgovini z orožjem. Podobno kot v Skupnem stališču 2008/944/SZVP je v PTO določenih več meril za ocenjevanje tveganja, na podlagi katerih je treba oceniti izvoz orožja. Unija konkretno podpira učinkovito izvajanje in splošno uporabo PTO prek posebnega programa, ki je bil sprejet v skladu s Sklepom Sveta 2013/768/SZVP (2). V okviru navedenega programa se več državam nečlanicam EU na njihovo prošnjo zagotovi pomoč pri krepitvi sistema nadzora nad prenosom orožja v skladu z zahtevami iz PTO.

(7)

Zato je pomembno zagotoviti dopolnjevanje med dejavnostmi ozaveščanja in dejavnostmi pomoči, določenimi v tem sklepu, ter tistimi iz Sklepa 2013/768/SZVP. Albanija, Bosna in Hercegovina, nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Srbija, Črna gora, Kosovo (3), Alžirija, Egipt, Libija, Maroko, Tunizija, Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Gruzija, Republika Moldavija, Ukrajina, Benin, Burkina Faso, Zelenortski otoki, Slonokoščena obala, Gambija, Gana, Gvineja, Gvineja Bissau, Liberija, Mali, Niger, Nigerija, Senegal, Sierra Leone, Togo, Mavretanija, Kamerun, Čad in Kitajska so opredeljeni kot države upravičenke na podlagi tega sklepa. Upravičenke, opredeljene v tem sklepu, ki niso naredile nobenega koraka v smeri podpisa ali pristopa k PTO, bi bilo treba, kadar je to ustrezno, spodbuditi, da to storijo prek dejavnosti, ki se izvajajo v okviru tega sklepa. Podobno bi bilo treba, kadar je to ustrezno, upravičenke, ki so PTO podpisale, niso pa je še ratificirale, spodbuditi, da jo tudi ratificirajo. Ta sklep bi bil lahko, če bi bil uspešno izvajan, odskočna deska za večjo pomoč, povezano s PTO, v okviru Sklepa 2013/768/SZVP.

(8)

Dejavnosti Unije za spodbujanje učinkovitega in preglednega nadzora nad izvozom orožja se razvijajo od leta 2008 na podlagi Skupnega ukrepa Sveta 2008/230/SZVP (4) ter sklepov Sveta 2009/1012/SZVP (5) in 2012/711/SZVP (6). Te dejavnosti zlasti podpirajo nadaljnje regionalno sodelovanje, povečano preglednost in večjo odgovornost v skladu z načeli iz Skupnega stališča 2008/944/SZVP in v njem določenimi merili za ocenjevanje tveganja. Zadevne dejavnosti so ponavadi usmerjene v tretje države vzhodnega in južnega sosedstva Unije.

(9)

Unija je v zadnjih letih zagotavljala pomoč tudi za izboljšanje nadzora nad izvozom blaga z dvojno rabo v državah nečlanicah EU v okviru projektov, ki se financirajo iz finančnih instrumentov Unije, ki ne spadajo v proračunsko poglavje o skupni zunanji in varnostni politiki (SZVP). Ta prizadevanja so se nadalje razvijala v okviru pobude za centre odličnosti. Treba bi bilo zagotoviti usklajevanje z dejavnostmi na področju nadzora izvoza blaga z dvojno rabo.

(10)

Svet je tehnično izvajanje sklepov 2009/1012/SZVP in 2012/711/SZVP poveril nemškemu zveznemu uradu za gospodarske zadeve in nadzor nad izvozom (v nadaljnjem besedilu: BAFA, Bundesamt für Wirtschaft und Ausfuhrkontrolle). Ta urad je uspešno dokončal organizacijo vseh dejavnosti iz navedenih sklepov. BAFA je tudi izvajalska agencija za projekte, ki podpirajo učinkovito izvajanje PTO v skladu s Sklepom 2013/768/SZVP. Zato je izbor BAFA kot izvajalske agencije za dejavnosti Unije, načrtovane v tem sklepu, upravičen na podlagi dokazanih izkušenj, usposobljenosti in potrebnega strokovnega znanja na področju celotnega spektra ustreznih dejavnosti Unije za nadzor nad izvozom orožja. Zaradi izbora BAFA bo lažje ugotoviti, kje so sinergije med programom za ozaveščanje o PTO in dejavnostmi, načrtovanimi v tem sklepu –

(a)

spodbujanje učinkovitega nadzora nad izvozom orožja s strani držav nečlanic EU v skladu z načeli iz Skupnega stališča 2008/944/SZVP in Pogodbe o trgovini z orožjem ter po potrebi prizadevanje za dopolnjevanje in sinergije s projekti pomoči Unije na področju nadzora nad izvozom blaga z dvojno rabo;

(b)

podpiranje prizadevanj držav nečlanic EU na domači in regionalni ravni, da bi trgovina s konvencionalnim orožjem postala odgovornejša in preglednejša.

(a)

v državah nečlanicah EU nadaljnje spodbujanje meril in načel iz Skupnega stališča 2008/944/SZVP in Pogodbe o trgovini z orožjem na podlagi uspehov, doseženih pri izvajanju sklepov 2012/711/SZVP in 2009/1012/SZVP ter Skupnega ukrepa 2008/230/SZVP;

(b)

zagotavljanje pomoči državam nečlanicam EU pri pripravi, posodabljanju oziroma izvajanju ustreznih zakonodajnih in upravnih ukrepov, katerih cilj je doseči učinkovit sistem nadzora nad izvozom konvencionalnega orožja;

(c)

zagotavljanje pomoči upravičenkam pri usposabljanju uradnikov, pristojnih za izdajanje izvoznih dovoljenj, in nadzornih uradnikov, da bi zagotovili ustrezno izvajanje in izvrševanje nadzora nad izvozom orožja;

(d)

spodbujanje pregledne in odgovorne mednarodne trgovine z orožjem, tudi s podpiranjem nacionalnih in regionalnih ukrepov za spodbujanje preglednosti in dovolj skrbnega pregleda nad izvozom konvencionalnega orožja;

(e)

spodbujanje tistih upravičenk, ki niso naredile nobenega koraka za podpis ali pristop k PTO, naj k njej pristopijo, ter spodbujanje držav podpisnic, naj jo ratificirajo;

(f)

spodbujanje nadaljnje obravnave tveganja preusmerjanja orožja in obvladovanja tega tveganja, tako z vidika uvoza kot izvoza.

11.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 326/64

(1)

Svet je 22. aprila 2013 sprejel Sklep 2013/189/SZVP o ustanovitvi Evropske akademije za varnost in obrambo (1).

(2)

Svet je 22. julija 2014 sprejel Sklep 2014/491/SZVP o spremembi Sklepa Sveta 2013/189/SZVP (2).

(3)

V Sklepu 2013/189/SZVP, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2014/491/SZVP, je določen referenčni finančni znesek za prvih 12 mesecev, to je od 1. avgusta 2013 do 31. julija 2014, in za naslednje obdobje od 1. avgusta 2014 do 31. decembra 2015.

(4)

Usmerjevalni odbor, ustanovljen s Sklepom 2013/189/SZVP, je 25. marca 2014 sprejel dogovor, da bi morali obdobje veljavnosti sporazuma o financiranju uskladiti z letnim obračunskim obdobjem od 1. januarja do 31. decembra, da se od leta 2016 dalje zahteva le en niz računovodskih izkazov.

(5)

Za obdobje od 1. januarja 2016 do 31. decembra 2016 bi bilo treba torej določiti nov referenčni finančni znesek.

(6)

Sklep 2013/189/SZVP bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

11.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 326/65

(1)

Direktiva 92/119/EGS določa splošne ukrepe za nadzor nad nekaterimi živalskimi boleznimi. Med njimi so ukrepi, ki jih je treba sprejeti v primeru suma in potrditve vozličastega dermatitisa na gospodarstvu, ukrepi, ki jih je treba sprejeti na območjih z omejitvami, in drugi dodatni ukrepi za obvladovanje bolezni. Navedeni ukrepi določajo tudi cepljenje v izrednih razmerah v primeru izbruha vozličastega dermatitisa, in sicer kot dopolnilo k drugim nadzornim ukrepom.

(2)

Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2015/1500 (5) določa celovite zaščitne ukrepe ter prepoveduje premike in odpremo goveda in njihovega semena ter dajanje na trg nekaterih živalskih proizvodov iz nekaterih območij Grčije, ki jih je prizadel vozličasti dermatitis.

(3)

Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2015/2055 (6) določa pogoje za vzpostavitev programa cepljenja goveda proti vozličastemu dermatitisu v izrednih razmerah v Grčiji. Poleg tega je Izvedbeni sklep (EU) 2015/2055 spremenil nekatere določbe Izvedbenega sklepa (EU) 2015/1500 in razširil območje z omejitvami, tako da ne vključuje samo regionalne enote Evros, temveč tudi regionalne enote Rodopi, Ksanti, Kavala in Limnos.

(4)

Grški organi so 19. oktobra 2015 obvestili Komisijo o dodatnih izbruhih v regionalni enoti Halkidika in ponovno 21. oktobra 2015 o svoji nameri, da bi uporabili cepljenje proti vozličastemu dermatitisu v regionalnih enotah Halkidika, Solun in Kilkis, 11. novembra pa o svoji nameri za uporabo cepljenja v regionalnih enotah Drama in Serres. Zato bi bilo treba razširiti območje z omejitvami, ki je določeno v Prilogi k Izvedbenemu sklepu (EU) 2015/1500, ter območja, na katerih se lahko opravi cepljenje, kakor je določeno v Prilogi I k Izvedbenemu sklepu (EU) 2015/2055.

(5)

Izvedbena sklepa (EU) 2015/1500 in (EU) 2015/2055 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(6)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

11.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 326/68

11.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 326/69