25.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 250/1

(1)

Komisija je 19. novembra 2009 odobrila dva ukrepa dokapitalizacije v korist „Hipotekarne in deželne banke Latvije“ (2) (v nadaljnjem besedilu: banka) v skupnem znesku 72,79 milijona LVL ([102,5–103,6] milijona EUR), ki sta bila banki dodeljena januarja oziroma novembra 2009 (3) (v nadaljnjem besedilu: sklep iz novembra 2009).

(2)

Dne 1. aprila 2010 so latvijski organi priglasili dodatno dokapitalizacijo v višini 70,2 milijona LVL (100 milijonov EUR), ki je bila izvedena 23. marca 2010. Priglasitev je bila evidentirana 6. aprila 2010. Latvijski organi so med majem 2010 in januarjem 2012 (4) Komisiji predložili dodatne informacije.

(3)

Komisija se je 26. januarja 2012 odločila (5), da bo začasno odobrila ukrep dokapitalizacije v višini 70,2 milijona LVL, ki je bil dodeljen 23. marca 2010, ukrep dokapitalizacije v višini 50 milijonov LVL, ki je bil banki dodeljen konec leta 2011 (dodeljen kot likvidnostni ukrep, ki se pretvori v kapital), „stand-by“ likvidnostno posojilo v višini do 250 milijonov LVL za banko, jamstva za mednarodne upnike komercialnega segmenta banke v višini do 32 milijonov LVL in likvidnostno podporo v višini do 60 milijonov LVL za solventno likvidacijo oslabljenih sredstev znotraj družbe za upravljanje HipoNIA, ki je v lasti banke in ki jo banka financira, in da bo začela postopek iz člena 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Pogodba) v zvezi z navedenimi ukrepi, v kolikor so bili potrebni za prestrukturiranje komercialnega segmenta banke (v nadaljnjem besedilu: ukrepi prestrukturiranja) in koristili razvojnemu segmentu ter upoštevali načrt preoblikovanja banke (6) (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku postopka). Komisija je imela pomisleke o združljivosti ukrepov prestrukturiranja z notranjim trgom, pri čemer je upoštevala Sporočilo Komisije o ponovni vzpostavitvi uspešnega poslovanja in oceni ukrepov prestrukturiranja v finančnem sektorju v sedanji krizi na podlagi pravil o državni pomoči (7) (v nadaljnjem besedilu: sporočilo o prestrukturiranju).

(4)

Komisija je pozvala vse zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe o ukrepih prestrukturiranja. Komisija ni prejela pripomb zainteresiranih strani.

(5)

Dne 22. marca 2012 je potekalo srečanje latvijskih organov in Komisije.

(6)

Latvija je 5. aprila 2012 predložila svoje pripombe o sklepu o začetku postopka.

(7)

Med majem 2012 in junijem 2013 sta si Latvija in Komisija redno izmenjavali informacije. Latvija je Komisijo obveščala o napredku procesa privatizacije komercialnega dela banke, tako da je večkrat predložila informacije.

(8)

Komisija je 23. maja 2013 zahtevala dodatne informacije. Z dopisom z dne 3. junija 2013 je Latvija odgovorila na zahtevek po informacijah, vendar ni predložila odgovorov na vprašanja o razvojnem segmentu banke. Obenem je Latvija predložila različna dokazila, vključno s posodobljenimi informacijami o prodaji komercialnega dela banke.

(9)

Latvijski organi so 21. junija 2013 Komisijo obvestili, da se izjemoma strinjajo s sprejetjem tega sklepa v angleškem jeziku.

(10)

Latvija je 28. junija 2013 obvestila Komisijo, da je družbi HipoNIA dejansko posodila 70,98 milijona LVL in tako za približno 11 milijonov LVL presegla znesek ukrepa, ki je bil začasno odobren s sklepom o začetku postopka.

(11)

Latvijska vlada je banko ustanovila 19. marca 1993 kot banko v državni lasti. Ministrstvo za finance Republike Latvije je 100-odstotni lastnik delnic banke.

(12)

Gre za srednje veliko banko v Latviji, ki nudi storitve poslovanja s prebivalstvom. Banka ima dve vlogi, saj deluje kot razvojna banka in univerzalna komercialna banka (8).

(13)

Banka in njene odvisne družbe sestavljajo bančno skupino. Vse odvisne družbe banke so vključene v komercialne dejavnosti. Glavne odvisne družbe so:

(14)

V skladu z načrtom preoblikovanja, ki je opisan v uvodnih izjavah 45 do 95 sklepa o začetku postopka, se bo banka v celoti preoblikovala v razvojno banko (tj. banko, ki podpira strukturno, gospodarsko in socialno politiko v imenu države v skladu z njenim javnim poslanstvom). Zato bo prenehala izvajati komercialne dejavnosti.

(15)

Latvija je imenovala neodvisnega zunanjega svetovalca, da pripravi koncept za razvojne institucije v Latviji. Dne 11. februarja 2011 je bil Komisiji in Mednarodnemu denarnemu skladu (v nadaljnjem besedilu: MDS) predložen prvi osnutek Poročila o optimizaciji sistema razvojnih finančnih institucij v Latviji.

(16)

V osnutku poročila je med drugim priporočeno, da se ustvari enotna razvojna institucija, pri čemer je treba zagotoviti njeno neodvisnost s posebnim zakonom ali vzpostavitvijo neodvisnih organov odločanja. V tem okviru je bila v osnutku poročila opredeljena potreba, da se v celoti oblikuje delujoča struktura enotne razvojne institucije na podlagi popolnega pregleda obstoječih programov ter njihovih potreb v zvezi z delovanjem in osebjem, zlasti v zvezi s funkcijama ocene in obvladovanja tveganja.

(17)

Poleg tega je bila poudarjena potreba po posredovanju države s posrednimi instrumenti (posameznimi in portfeljskimi jamstvi, tveganim kapitalom, mezzanin skladi itd.), pri čemer se je treba oddaljiti od obsežnega neposrednega dajanja posojil in zagotoviti, da so neposredna posredovanja možnost le v nekaterih zelo specifičnih in utemeljenih primerih (dajanje mikroposojil, kmeti itd.).

(18)

Po navedbah iz osnutka poročila bi posredno usmerjanje dajanja posojil, ki ga podpira država, povečalo dostop do morebitnih upravičencev takih programov in izboljšalo tako stroškovno učinkovitost distribucije kot sodelovanje s komercialnim bančnim sektorjem.

(19)

V skladu z dodatnim memorandumom o soglasju iz julija 2010 je načrt preoblikovanja banke pripravil neodvisni svetovalec. Naloga svetovalca je bila, da pripravi scenarije o preoblikovanju banke, da se omogoči odcepitev sredstev in obveznosti, povezanih z razvojnim financiranjem, in da se banka s komercialnimi dejavnostmi privatizira ali pa da se preoblikuje tako, da se komercialne dejavnosti lahko prodajo, pri čemer bi se razvojni segment obdržal.

(20)

Po analizi finančnega položaja banke je neodvisni svetovalec v načrtu preoblikovanja, ki ga je pripravil aprila 2011 (v nadaljnjem besedilu: načrt preoblikovanja iz aprila 2011), ugotovil, da bi bil najboljši scenarij pravočasna prodaja sredstev komercialnega segmenta banke v svežnjih.

(21)

Latvijska vlada je 1. novembra 2011 odobrila priporočeno prodajno strategijo iz načrta preoblikovanja iz aprila 2011, zlasti prodajo komercialnega segmenta banke v šestih svežnjih.

(22)

Subjekti, ki spadajo v bančno skupino in naj bi se kot pravni subjekti prodali z delniškim poslom, so prikazani v diagramu 1.

Diagram 1

Pregled pravnih subjektov bančne skupine  (11)

Vir: Latvijski organi.

(23)

Na dan 31. avgusta 2011 so sredstva in obveznosti komercialnega segmenta banke, ki naj bi se prodala, vključevala:

(24)

Postopek prodaje je bil izveden s pomočjo uglednega zunanjega svetovalca. Sprva je bil vzpostavljen stik s 121 morebitnimi kupci. 98 morebitnih kupcev je prejelo dokument s povzetkom informacij („teaser“), od tega jih je 18 podpisalo pogodbo o nerazkritju, 51 morebitnih kupcev ponudba ni zanimala, 29 pa jih ni odgovorilo. Do 16. decembra 2011 in ob koncu prve faze postopka prodaje je bilo prejetih devet prvotnih ponudb. Do 11. januarja 2012 so med drugo fazo postopka prodaje trije morebitni kupci predložili izboljšano ponudbo, šest jih ni spremenilo prvotne ponudbe, poleg tega pa je bila prejeta še ena nova ponudba. Vsem navedenim morebitnim vlagateljem je bil odobren dostop do podatkovne sobe. Med to fazo postopka so se trije morebitni kupci umaknili, eden pa je izrazil zanimanje le za dele dveh svežnjev (svežnjev 2 in 3), a ni predložil posebne ponudbe. Zato so bile do 16. marca 2012 prejete končne ponudbe od štirih morebitnih vlagateljev, večinoma za enega od svežnjev, čeprav je eden od morebitnih kupcev predložil ponudbo za tri svežnje.

(25)

Prodajna strategija, ki so jo latvijski organi odobrili 1. novembra 2011, je sprva predvidevala razdelitev sredstev in obveznosti banke v šest ločenih svežnjev v skladu s preskušenim zanimanjem trga. Med postopkom prodaje je bil sveženj 3 dodatno razdeljen v dva ločena svežnja, in sicer 3A in 3B. Svežnji so bili prodani ločenim kupcem, preostala sredstva in obveznosti banke pa so bila prenesena razvojnemu segmentu. Postopek prodaje se je zaključil in vsi svežnji so bili odprodani do 30. junija 2013. Svežnje sestavljajo:

(26)

V zvezi z različnimi prodajnimi možnostmi svežnjev 3B in 4 so latvijski organi menili, da so bile ponudbe, ki so jih zanju predložili vlagatelji, neustrezne in niso izražale dejanske notranje vrednosti sredstev, ki sta jih vsebovala (glede na oceno uglednega neodvisnega strokovnjaka). Za zmanjšanje izgub se je država odločila, da bo svežnja 3B in 4 prodala latvijski agenciji za privatizacijo.

(27)

Glede na ponudbe vlagateljev bi bila lahko družba Hipo Fondi prodana bodisi s prodajo pravnega subjekta kot delujočega podjetja z vsemi sredstvi, ki jih upravlja, bodisi s prodajo sredstev. Latvija je navedla, da je izbrala drugo možnost, saj je bila med drugim ponujena cena za posel s prodajo sredstev boljša. Zato je bila prodana skoraj vsa gospodarska dejavnost družbe Hipo Fondi, in sicer trije pokojninski načrti: „Rivjera“, „Safari“ in „Jurmala“. Poleg navedenih pokojninskih načrtov je družba Hipo Fondi upravljala tudi več zasebnih portfeljev in zaprtih naložbenih skladov. Nekateri so že bili zaprti, preostali pa se zapirajo. Hipo Fondi bo ostala le še družba „poštni nabiralnik“ brez dejanskih dejavnih poslov, ki bi jih upravljala. Ta preostala družba „poštni nabiralnik“ bi se lahko likvidirala ali prodala. Za navedeni pravni subjekt se je začel postopek prodaje in manjšinski delničar družbe Hipo Fondi (16) je izrazil zanimanje za nakup delnic […]. Latvijski organi so se odločili za nadaljevanje prodaje manjšinskemu delničarju zaradi boljšega finančnega rezultata in hitrejšega reševanja kot pri likvidaciji. Prodaja družbe Hipo Fondi je skoraj zaključena. Pogodba o prodaji je bila podpisana, vendar prodaja še ni zaključena, saj pridobitev pregleduje latvijski nadzornik, tj. komisija za finančni in kapitalski trg. Družba Hipo Fondi nima v lasti registriranih intelektualnih pravic, registrirana znamka „hipo“ in z njo povezane pravice pa so v lasti banke. V skladu s pogodbo s kupcem banka ni ugovarjala uporabi izraza „hipo“ v imenu Hipo Fondi.

(28)

V zvezi s prodajo družbe HipoNIA je banka 20. junija 2013 prenesla kapital v višini […] LVL na družbo HipoNIA. Navedena dokapitalizacija je bila potrebna, ker je prenos družbe HipoNIA s strani banke latvijski agenciji za privatizacijo potekal v višini […] glede na knjigovodsko vrednost, razlika pa je znašala […] LVL. To razliko je morala kriti banka […], saj je bil to pogoj, da državna zakladnica dodeli posojilo družbi HipoNIA in da latvijska agencija za privatizacijo pridobi delnice družbe HipoNIA. Skupna neto vrednost […] za banko iz posla znaša […] LVL (tj. […] glede na čisto knjigovodsko vrednost, po rezervacijah in ob začetku posla).

Preglednica 1

Pregled svežnjev in pogojev prodaje

(29)

Skupni znesek, ki je bil ustvarjen s postopkom prodaje, je bil nekoliko večji, kot je bilo predvideno v okviru osnovnega scenarija po popustih v osnovnem primeru iz prodajne strategije, če se bruto popusti iz prodajne strategije uporabljajo za bruto knjigovodske vrednosti. Izguba je znašala 53,1 milijona LVL, pričakovana izguba pa je bila 56,8 milijona LVL.

(30)

Banka prekinja pogodbe o storitvah skrbništva s svojimi strankami. Ukinila bo zadevno infrastrukturo in prerazporedila ali odpustila zaposlene.

(31)

Banka bo v praksi tudi v celoti prenehala poslovati z vrednostnimi papirji. Obdržala bo le račune približno 100 strank, s katerimi ne more vzpostaviti stika (večinoma zato, ker so že pokojne). Ker banka ne more takoj zakonito prodati vrednostnih papirjev navedenih nedejavnih strank, namerava (1) pridobiti dovoljenje za upravljanje navedenih računov z vrednostnimi papirji strank in (2) preklicati dovoljenje za opravljanje vseh bančnih storitev, ki so zajemale tudi storitve skrbništva.

(32)

Po pričakovanjih naj bi se preostale komercialne dejavnosti po prodaji prenesle na razvojni segment, te pa med drugim vključujejo likvidna sredstva v vrednosti 20,3 milijona LVL, druga sredstva v vrednosti 7,6 milijona LVL, vloge na vpogled v vrednosti 5,9 milijona LVL in vezane vloge v vrednosti 1 milijona LVL, druge obveznosti v vrednosti 1,7 milijona LVL in kapital v obtoku v vrednosti 19,2 milijona LVL.

(33)

Po pričakovanjih naj bi banko po prodaji komercialnih dejavnosti dne 30. junija 2013 sestavljale samo razvojne dejavnosti. Imela bo sredstva v vrednosti približno 222,3 milijona LVL.

(34)

V dodatnem memorandumu o soglasju je Latvija navedla naslednje zaveze za Unijo in MDS:

(35)

V zvezi z razvojnimi dejavnostmi banke Komisija ugotavlja, da namerava Latvija optimizirati sistem razvojnih finančnih institucij, tako da jih bo konsolidirala z enotno razvojno institucijo. V sklepu o začetku postopka se je pričakovalo, da bo banka izvajala svoje razvojne dejavnosti le do vzpostavitve enotne razvojne institucije, ki naj bi bila vzpostavljena do 31. decembra 2012. Vendar je bil proces preložen in še vedno poteka. Ker latvijski organi še niso zaključili projekta vzpostavitve enotne razvojne institucije, se ta sklep nanaša le na komercialni del banke. Zato se bo razvojni del banke ocenil v ločenem končnem sklepu.

(36)

V sklepu o začetku postopka so bili naslednji ukrepi, ki jih je dodelila Latvija komercialnemu delu banke, začasno odobreni kot pomoč za reševanje:

(37)

Latvija je predložila informacije o uporabi navedene državne podpore za likvidacijo komercialnega segmenta banke, ki so bile spremenjene tako, da se je upoštevalo izvajanje prodajne strategije.

(38)

Skupni znesek potrebnega kapitala iz ukrepa, opisanega v točki (b) uvodne izjave 36, je bil nižji, kot je bilo sprva načrtovano, in je znašal 25 milijonov LVL namesto 50 milijonov LVL, saj so se latvijski organi odločili, da bo banka delovala brez dovoljenja za opravljanje bančnih storitev, kar je zmanjšalo znesek potrebnega kapitala. Dokapitalizacija v višini 25 milijonov LVL je bila izvedena junija 2012 (18).

(39)

„Stand-by“ likvidnostno posojilo v višini do 250 milijonov LVL, opisano v točki (c) uvodne izjave 36, je bilo začasno odobreno od 1. januarja 2012 in na voljo banki do zaključka prodaje v primeru izrednih dogodkov v zvezi z likvidnostjo. Dne 30. maja 2013 je bil znesek uporabljene likvidnostne podpore bistveno nižji od največjega predvidenega zneska (50 milijonov LVL), saj ni prišlo do navala na banko, proces preoblikovanja pa je potekal neovirano. Trenutno neporavnan saldo znaša 25 milijonov LVL, ki naj bi se po načrtih odplačal do 31. decembra 2013.

(40)

Jamstva v višini do 32 milijonov LVL, opisana v točki (d) uvodne izjave 36, naj bi se zagotovila mednarodnim upnikom banke v zvezi z njenim komercialnim segmentom. Ker bi se prodaja komercialnega segmenta in preoblikovanje banke v razvojno banko lahko štela za neplačilo v skladu z njenimi pogodbami, je bil navedeni ukrep potreben za jamčenje obveznosti, če bi navedeni mednarodni upniki zahtevali predplačilo posojil za banko. Vendar je bil znesek jamstev, potrebnih za komercialni del, nižji od pričakovanega zneska v višini 32 milijonov LVL, saj so le nekateri mednarodni upniki zahtevali dodatne varnostne ukrepe. Na dan 30. maja 2013 so jamstva, ki naj bi bila potrebna glede na napovedi, znašala 12,4 milijona LVL.

(41)

Likvidnostna podpora za družbo HipoNIA, opisana v točki (e) uvodne izjave 36, se je izkazala za višjo od zneska, ki ga je Komisija začasno odobrila, in je znašala 71 milijonov LVL namesto 60 milijonov LVL. Večji znesek je bil potreben, ker del svežnja 3 ni bil prodan na trgu, temveč je bil prenesen družbi HipoNIA, s čimer se je povečal potreben znesek finančnih sredstev. Po pričakovanjih naj bi se navedena likvidnostna podpora odplačala do 31. decembra 2018.

(42)

Latvija je zato prosila Komisijo, naj odobri zvišanje likvidnostne podpore za 11 milijonov LVL. V tem okviru je Latvija trdila, da je skupni znesek pomoči, potreben za postopno opuščanje komercialnega segmenta banke, nižji od zneska začasno odobrene pomoči.

Preglednica 2

Pregled odobrene državne pomoči v primerjavi z dodeljeno državno pomočjo

(stanje maja 2013)

(43)

Sporočilo o prestrukturiranju (19) določa pravila o državni pomoči, ki se uporabljajo za prestrukturiranje finančnih institucij v sedanji krizi. V skladu s sporočilom o prestrukturiranju je prestrukturiranje finančne institucije v okviru sedanje finančne krize združljivo s členom 107(3)(b) Pogodbe, če:

(44)

V sklepu o začetku postopka je Komisija začasno odobrila pomoč za reševanje, saj je menila, da so ukrepi, opisani v uvodni izjavi 36, ustrezni, ker je njihov cilj odpraviti grožnjo latvijskemu gospodarstvu, ki je izhajala iz težav banke. Komisija je menila tudi, da so bili navedeni ukrepi potrebni in najugodnejša možnost za latvijsko vlado pri postopnem opuščanju komercialnih dejavnosti banke. Kljub temu je imela Komisija pomisleke o tem, ali je pomoč sorazmerna, zato je zahtevala dodatne informacije v zvezi s tem.

(45)

V skladu s prodajno strategijo naj bi se večina gospodarskih dejavnosti komercialnega segmenta banke prenehala in prodala v svežnjih, odvisni družbi Hipolizings in Hipo Fondi pa naj bi se prodali ločeno od banke, kar je bilo po mnenju Komisije pozitivno.

(46)

V zvezi s prenehanjem dejavnosti v skladu s predpisi je Komisija sklenila, da je potrebnih več informacij o združljivosti pomoči za prenehanje komercialnih dejavnosti banke. Komisija je zlasti prosila latvijske organe, naj navedejo točne mejnike, predvidene za prodajo dejavnosti, in dodatne informacije o dejavnostih, ki jih ni bilo mogoče prodati.

(47)

V zvezi z gospodarskimi dejavnostmi, ki naj bi se nadaljevale, naj bi se le dva subjekta, in sicer Hipolizings in Hipo Fondi, prodala kot samostojna pravna subjekta. Kljub temu je Komisija ob upoštevanju njune omejene prisotnosti na trgu (20) in pravočasne prodaje, ki jo je izvedla banka, začasno zaključila, da so bili ukrepi pomoči ustrezni.

(48)

V sklepu o začetku postopka je Komisija prosila latvijske organe, naj predložijo dodatne informacije za zagotovitev, da bodo subjekti, ki bodo ostali samostojni (Hipolizings in Hipo Fondi), uspešno poslovali po prodaji. Podrobneje povedano, Komisija je želela vedeti, kdo bo po prodaji zagotovil zahtevano infrastrukturo ali finančna sredstva namesto banke.

(49)

Čeprav so v prodajni strategiji navedene informacije o pogojih za prenehanje komercialnih dejavnosti v skladu s predpisi, je Komisija v sklepu o začetku postopka izrazila pomisleke o vzpostavitvi zadostnih zaščitnih ukrepov proti neupravičenemu izkrivljanju konkurence.

(50)

Komisija je zlasti pozvala latvijske organe, naj pravočasno zaključijo prodajo in predlagajo dodatne ukrepe za zagotovitev, da je banka določila neprivlačne cene svojih komercialnih produktov in zgornjo mejo predplačil za obstoječa posojila.

(51)

Komisija ni prejela pripomb zainteresiranih strani.

(52)

Latvija je 5. aprila 2012 predložila pripombe o sklepu o začetku postopka in pozneje dopolnila svoje stališče tako, da je do junija 2013 večkrat predložila informacije (21).

(53)

Na splošno Latvija meni, da so bila v zvezi z banko izpolnjena vsa merila glede združljivosti državne pomoči, saj (i) je bil komercialni segment likvidiran, (ii) preostali razvojni segment deluje v okviru strogo omejenega razpona produktov (pooblastil) in (iii) preostalim institucijam se bo preklicalo dovoljenje, zato ne bodo mogle konkurirati komercialnim bankam na področju finančnih sredstev.

(54)

V zvezi z razvojnim segmentom banke je Latvija predložila obsežne informacije (22). Kljub temu je Latvija pojasnila, da dokončni dogovor o vzpostavitvi enotne razvojne institucije, ki bi morala prevzeti razvojni segment banke, še ni bil dosežen. Latvija je navedla, da naj bi bil skupni akcijski načrt o vzpostavitvi enotne razvojne institucije zadevnih ministrstev in zunanjega strokovnjaka pripravljen do 2. avgusta 2013, delo pa naj bi se nadaljevalo skozi celotno leto 2013. Vendar končni datum vzpostavitve enotne razvojne institucije še vedno ni določen.

(55)

Zato je Latvija zaprosila, da se ocena državne pomoči za vzpostavitev enotne razvojne institucije obravnava v ločenem postopku in ne v okviru postopka o komercialnem segmentu banke.

(56)

V zvezi z zaščitnimi ukrepi proti neupravičenemu izkrivljanju konkurence Latvija meni, da vzpostavljene ureditve preprečujejo neposredno konkurenco med komercialnim segmentom banke in drugimi komercialnimi bankami. Banka je novembra 2009 prenehala izvajati nove dejavnosti na področju dajanja posojil. Na področju vlog je bilo sprva potrebno dejavno upravljanje depozitne osnove, da se prepreči dodatna državna pomoč v obliki likvidnostne podpore do zaključka prodaje. Vloge, povezane s komercialnim segmentom banke, so bile sčasoma prodane kot del svežnjev 1 in 2, poslovne dejavnosti v zvezi s plačilnimi karticami in mreža bankomatov pa so bile ukinjene.

(57)

Družba HipoNIA, ki je od banke pridobila portfelj posojil, ne zagotavlja dodatnega financiranja svojim strankam. Zlasti zaradi stanja navedenih posojil (skoraj vsa so zapadla pred več kot 90 dnevi, prizadevanja za prestrukturiranje pa so že potekala) družba HipoNIA v skoraj vseh primerih zaseže premoženje.

(58)

V zvezi s komercialnim segmentom je Latvija predložila celoten časovni načrt za prodajo ali likvidacijo sredstev, določila ključne mejnike procesa ter Komisijo obvestila o napredku in dejanskih datumih pogodb o prodaji. Latvija je predložila dokumentacijo, da bodo vse bilančne pozicije, povezane s komercialnim segmentom, odpravljene do januarja 2014.

(59)

Latvija je predložila podroben pregled zneskov državne pomoči, ki so se dejansko dodelili komercialnemu segmentu banke (in sicer likvidnostna podpora banki v višini 50 milijonov LVL, državna poroštva v višini 12,4 milijona LVL, ukrepi v zvezi s kapitalom v višini 95,2 milijona LVL in likvidnostna podpora družbi HipoNIA v višini 71 milijonov LVL). Latvija je izpostavila, da je skupni znesek pomoči, ki ga banka potrebuje za svoj komercialni del, nižji od predvidenega zneska (ki je bil začasno odobren v sklepu o začetku postopka).

(60)

Po navedbah Latvije noben ukrep pomoči neposredno ne koristi komercialnim dejavnostim, ki jih bosta po prodaji nadalje izvajali družbi Hipolizings in Hipo Fondi. Osnovna dejavnost banke je bila razdeljena v tri svežnje in prodana s prodajo sredstev. Nobeden od navedenih svežnjev ne pomeni podjetja v smislu člena 107(1) Pogodbe, zato Latvija meni, da se gospodarska dejavnost ne bo nadaljevala po prodaji, svežnjem pa državna pomoč, prejeta pred prodajo, ne bo koristila.

(61)

Latvija meni, da lahko le prodaja svežnja 4 (Hipolizings) pomeni nadaljevanje gospodarske dejavnosti. Vendar bo družba Hipolizings le zelo majhen del skupine, v katero spada kupec (manj kot 0,1 %) in […]. […]. Prodaja bo zagotovila dolgoročno uspešno poslovanje subjekta in ne bo ogrozila uspešnega poslovanja kupca. Poleg tega tržni delež družbe Hipolizings znaša le 5 %. Pomoč, dodeljena banki, ji je koristila le v omejeni meri in posredno, saj obstoječih pogodbenih dogovorov ni bilo treba nepričakovano prekiniti in kot druga podjetja v lasti banke je ni bilo treba prodati kot družbo, ki jo prodaja lastnik v težavah. Zaradi zelo omejenega zneska pomoči družbi Hipolizings Latvija meni, da ji po prodaji in popolni združitvi s svojim kupcem pomoč ne bo koristila.

(62)

V zvezi z družbo „poštni nabiralnik“ Hipo Fondi, ki je bila prodana zasebnemu vlagatelju, Latvija meni, da […].

(63)

V zvezi s prenosom sredstev banke družbi HipoNIA in njeno nadaljnjo prodajo se Latvija strinja s predhodnimi ugotovitvami Komisije iz sklepa o začetku postopka, da prenos ne vključuje pomoči.

(64)

V zvezi z dokapitalizacijo komercialnega segmenta leta 2012 je Latvija pojasnila, da je dokapitalizacija potekala v dveh delih, pri čemer je bil prvi del povezan s prodajo svežnjev 1, 2, 3, 5 in 6, drugi del pa s prodajo svežnja 4. Znesek kapitala je bil najmanjši možni znesek in izračunan, da se zagotovi regulativna kapitalska ustreznost komercialnega segmenta po izgubah zaradi prodaje.

(65)

V zvezi s „stand-by“ likvidnostnim posojilom, dodeljenim v okviru prestrukturiranja, je Latvija predložila dokumentacijo, da je bila podpora za komercialni segment začasna, da se zagotovi prodaja v skladu s predpisi. Njen obseg in začasna narava sta po mnenju Latvije zmanjšala morebitna izkrivljanja konkurence na najmanjšo raven.

(66)

Latvija je poleg tega predložila poročila o spremljanju prestrukturiranja banke, vključno s prenehanjem neprodanih komercialnih dejavnosti v skladu s predpisi in naknadnim vrednotenjem likvidacije.

(67)

Kot določa člen 107(1) Pogodbe, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami, razen če Pogodba določa drugače.

(68)

Kot je določeno v uvodni izjavi 145 sklepa o začetku postopka, je treba pri ocenjevanju ukrepov, da se ugotovi, ali so državna pomoč, razlikovati med sedanjimi in prihodnjimi razvojnimi bančnimi dejavnosti banke ter preostalimi komercialnimi dejavnostmi banke v prehodnem obdobju (obdobju postopnega opuščanja). Latvijski organi so predložili podatke, ki kažejo, kako so ukrepi koristili enemu ali drugemu segmentu.

(69)

Področje uporabe trenutnega sklepa zajema le ukrepe, dodeljene komercialnemu delu banke. Pogoji poslovanja razvojnega dela banke, ki naj bi ga nadalje izvajala še ne vzpostavljena razvojna institucija, se bodo ocenili v ločenem končnem sklepu.

(70)

Zato se bodo v tem sklepu ocenili le ukrepi, ki jih je dodelila Latvija in koristijo komercialnemu delu banke, če so potrebni za prestrukturiranje komercialnega segmenta banke.

(71)

Opozoriti je treba, da je za ocenjevanje ukrepov, ki koristijo komercialnemu segmentu banke, pomembno, da se ugotovi, ali in v kakšni meri se bo gospodarska dejavnost nadalje izvajala ali ukinila po prodaji sredstev komercialnega segmenta in obveznosti (23). V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da so se gospodarske dejavnosti nekdanjega komercialnega dela banke ukinile s prodajo svežnjev 3A (zasebnemu vlagatelju), 3B in 4 (latvijski agenciji za privatizacijo za postopno razrešitev) do 30. junija 2013. Prav tako je treba omeniti, da je bil velik delež sredstev, ki jih je v preteklosti upravljala družba Hipo Fondi, prodan ločeno od navedene družbe s prodajo sredstev. Komisija meni, da prodaja v svežnjih, ki je omogočila, da so različni kupci predložili ponudbe za ločene dele sredstev komercialnega segmenta in obveznosti banke, učinkovito prispeva k likvidaciji komercialnih dejavnosti banke. Omeniti je treba, da si je banka večkrat prizadevala prodati neprodana sredstva, ki se bodo na koncu prenesla na latvijsko agencijo za privatizacijo, pri čemer je preoblikovala svežnje in se z morebitnimi vlagatelji ponovno pogajala o ponudbah. Zato se zdi, da je banka izčrpala vse razpoložljive možnosti na trgu za prodajo navedenih sredstev najslabše kakovosti po razumni ceni, tj. ceni, ki je višja od njihove dolgoročne ekonomske vrednosti, kot jo je ocenil ugledni zunanji svetovalec.

(72)

Latvija je prav tako predložila zadostne informacije v zvezi s pomožnimi komercialnimi dejavnostmi banke in navedla, da so že bile zaključene ali pa bodo zaključene v bližnji prihodnosti. Družba „poštni nabiralnik“ Hipo Fondi, ki bo ostala po prodaji sredstev, ki jih je upravljala, bo prodana v prihodnjih mesecih, prenehalo se bo poslovanje z vrednostnimi papirji, družba RIS, ki je v celoti holding in ima trenutno v lasti delnice družbe Hipo Fondi in dveh insolventnih družb, pa bo likvidirana. V skladu z načrti naj bi bilo dovoljenje za opravljanje bančnih storitev banke preklicano do 31. decembra 2013.

(73)

Družba Hipolizings je bila z delniškim poslom prodana kot pravni subjekt. Latvija je trdila, da družbi Hipolizings kakršna koli podpora, dodeljena banki, ki je matična družba, ni neposredno koristila (24). V zvezi z morebitnim ukrepom finančne pomoči za oslabljena sredstva, opisanim v uvodnih izjavah 165 do 170 sklepa o začetku postopka, je treba opomniti, da so bila pred prodajo družbe Hipolizings najslabša sredstva banke interno prenesena družbi HipoNIA. V sklepu o začetku postopka je Komisija sklenila, da bi tak notranji prenos sredstev lahko pomenil ukrep finančne pomoči za oslabljena sredstva v korist družb Hipolizings in Hipo Fondi le, če sta imeli korist od takih prenosov in v kakšni meri sta jo imeli. Ker je Latvija potrdila, da sredstva niso bila prenesena z družbe Hipolizings na družbo HipoNIA, se lahko sprejme sklep, da družba Hipolizings ni prejela finančne pomoči za oslabljena sredstva, ki bi neposredno koristila njenim dejavnostim. Vendar, kot priznava Latvija, ni mogoče izključiti, da je družbi Hipolizings v omejeni meri koristila pomoč, dodeljena banki, če obstoječih pogodbenih dogovorov družbe Hipolizings ni bilo treba nepričakovano prekiniti in je ni bilo treba prodati kot družbo, ki jo prodaja lastnik v težavah. Zato je Komisija sprejela sklep, da je družbi Hipolizings koristila pomoč, dodeljena banki, čeprav posredno in v zelo majhni meri.

(74)

V zvezi z družbo Hipo Fondi Komisija opaža, da je bila ob prodaji manjšinskemu delničarju le družba „poštni nabiralnik“. Latvija je potrdila, da so bili preostali zasebni portfelji in zaprti naložbeni skladi, ki jih je upravljala družba Hipo Fondi, že zaprti, so v postopku prenehanja ali pa bodo likvidirani. Poleg tega se je Latvija zavezala, da […].

(75)

Ob upoštevanju zgoraj navedenega se lahko sklene, da bo družba Hipo Fondi vsaj nekaj časa ostala le družba „poštni nabiralnik“ brez dejanskih poslov, ki bi jih upravljala. Ker je družba „poštni nabiralnik“ zaključila dejavnosti, ki jih je v preteklosti izvajala družba Hipo Fondi kot odvisna družba banke, in ne bo takoj izvajala novih gospodarskih dejavnosti, se lahko sprejme sklep, da poslovanje med družbo Hipo Fondi kot podjetjem, ki je bilo del bančne skupine, in novim subjektom, tj. družbo Hipo Fondi, ki je v lasti novih lastnikov in izvaja nove gospodarske dejavnosti, če jih sploh izvaja, ni bilo neprekinjeno. Zato se za družbo „poštni nabiralnik“ Hipo Fondi ne more šteti, da ji koristi pomoč, ki je bila v preteklosti dodeljena banki.

(76)

Družba HipoNIA bo vsebovala sredstva nekdanjega komercialnega segmenta banke, ki se ukinja, in bo poslovala le nekaj časa. Vendar so v skladu z ustaljeno sodno prakso lahko ukrepi, katerih cilj je prenehanje komercialnih dejavnosti, vseeno pomoč (25).

(77)

V zvezi s podjetji, ki so kupci svežnjev, Komisija na podlagi informacij, ki jih je predložila Latvija, ugotavlja, da je bil postopek prodaje izveden na odprt in nediskriminatoren način, pod tržnimi pogoji in s ciljem, da se zagotovi najvišja cena posameznih svežnjev.

(78)

V zvezi s prenosom družbe HipoNIA, ki naj bi bil nižji od tržne vrednosti, Komisija potrjuje predhodno ugotovitev iz sklepa o začetku postopka, da se njen kupec, tj. latvijska agencija za privatizacijo, ne more šteti za upravičenca do pomoči, saj ne izvaja gospodarskih dejavnosti in je zgolj latvijska državna agencija (26).

(79)

Na podlagi navedenega Komisija meni, da pomoč ni bila dodeljena podjetjem, ki so kupci sredstev komercialnega segmenta in obveznosti banke.

(80)

Ugotavlja, da po že zaključeni prodaji vseh svežnjev, ki so sestavljeni iz nekdanjih komercialnih dejavnosti banke, ukrepi pomoči koristijo le tistim komercialnim dejavnostim banke, ki so se nadalje izvajale po prodaji družb HipoNIA in Hipolizings.

(81)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 73, je družbi Hipolizings koristila (čeprav le v omejenem obsegu) pomoč, dodeljena banki. Kot je navedeno zgoraj, ji ni bilo treba nepričakovano prekiniti pogodbenih dogovorov in podjetja ni bilo treba prodati kot družbe, ki jo prodaja lastnik v težavah, kar bi lahko povzročilo nujno prodajo. Omejena prednost ali dejstvo, da je ni mogoče količinsko opredeliti, ne spremeni ocene Komisije v zvezi s tem vprašanjem.

(82)

Ker je družba Hipolizings dejavna v finančnem sektorju, bi kakršna koli prednost v obliki državnih sredstev, ki bi koristila njenim dejavnostim, lahko prizadela trgovino v Uniji in izkrivljala konkurenco. Zato je treba ukrepe, ki koristijo njenim dejavnostim, obravnavati, kot da lahko izkrivljajo konkurenco in prizadenejo trgovino med državami članicami. Prednost je bila dodeljena v obliki državnih sredstev in je selektivna, saj koristi le eni finančni skupini.

(83)

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je Komisija sklenila, da posredna prednost, ki jo ukrepi pomoči, dodeljeni banki, dajejo družbi Hipolizings, pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe.

(84)

Za likvidnostni ukrep, dodeljen družbi HipoNIA, ki se ohrani v fazi prestrukturiranja, čeprav za višji znesek, je v sklepu o začetku postopka že bilo ugotovljeno, da gre za državno pomoč. Komisija nima razloga, da bi spremenila svojo predhodno oceno, pri čemer upošteva večji znesek likvidnostne podpore. Spremenjen znesek ukrepa ne vpliva na njegovo opredelitev kot pomoč. Zato je Komisija sprejela sklep, da je likvidnostna podpora družbi HipoNIA v višini 71 milijonov LVL državna pomoč.

(85)

Prednost, ki izhaja iz drugih ukrepov pomoči, ki so bili dodeljeni matični družbi družbe HipoNIA, tj. banki, ne koristi družbi HipoNIA. Cilj vseh navedenih drugih ukrepov pomoči, dodeljenih banki, je bilo ohraniti dejavnosti banke dlje, kot bi bilo to mogoče v primeru takojšne plačilne nesposobnosti ali likvidacije, kar se je tudi uresničilo. Ko so bili ukrepi pomoči dodeljeni banki, je bila družba HipoNIA družba za upravljanje nedonosnih sredstev znotraj bančne skupine. Ker so bile dejavnosti družbe HipoNIA omejene na takojšno likvidacijo sredstev in brez kakršnih koli predplačil, ki bi se dodelila strankam, je bila sestavni del postopka likvidacije. Zato se lahko posredna pomoč iz drugih ukrepov pomoči, dodeljenih komercialnemu segmentu banke, izključi v primeru družbe HipoNIA.

(86)

Ker je bilo v oddelku 5.1 ugotovljeno, da sta likvidnostni ukrep družbi HipoNIA in posredna prednost za družbo Hipolizings, ki je izhajala iz ukrepov pomoči, dodeljenih banki, državna pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe, bi bilo treba oceniti njuno združljivost z notranjim trgom.

(87)

V uvodnih izjavah 177 do 180 sklepa o začetku postopka je že bilo ugotovljeno, da se ukrepi pomoči, ki koristijo komercialnim dejavnostim banke, ocenijo v skladu s členom 107(3)(b) Pogodbe in zlasti sporočilom Komisije o prestrukturiranju.

(88)

V točki 17 sporočila o prestrukturiranju je potrjeno, da lahko prodaja (dela) finančne institucije tretji osebi prispeva k ponovni vzpostavitvi njenega dolgoročnega uspešnega poslovanja.

(89)

Družba Hipolizings je bila prodana družbi Swedbank Lizings, ki je največja lizinška družba v Latviji (22-odstotni tržni delež). Tesno je vključena v splošno bančniško poslovanje družbe Swedbank. Dne 31. maja 2013 je bonitetna hiša Moody's zvišala bonitetno oceno družbe Swedbank na A1. Za poslovanje skupine je značilna ustrezna donosnost (s stopnjo donosnosti lastniškega kapitala v višini 16,9 % leta 2012 in 13,8 % v prvem četrtletju 2013 (27)) s količnikom navadnega lastniškega temeljnega kapitala, večjim od 15 %. Dejavnosti družbe Hipoliznigs znašajo zelo majhen delež sredstev skupine Swedbank (približno 0,05 %).

(90)

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je Komisija sklenila, da gospodarske dejavnosti banke, ki jih nadalje izvaja družba Hipolizings po prodaji družbi Swedbank Lizings in kot so vključene v skupino Swedbank, uspešno poslujejo.

(91)

Latvija je potrdila, da družba HipoNIA, ki je od banke pridobila portfelj posojil, ne zagotavlja dodatnega financiranja svojim strankam. Poleg tega je predložila poročila o spremljanju prenehanja neprodanih komercialnih dejavnosti v skladu s predpisi in naknadnim vrednotenjem likvidacije.

(92)

Komisija pozitivno obravnava prizadevanja Latvije in banke v zvezi s prodajo vseh komercialnih dejavnosti, ki jih je bilo mogoče prodati, razen če je bila prodaja gospodarsko manj ugodna kot njihovo postopno opuščanje glede na oceno uglednega zunanjega svetovalca.

(93)

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je Komisija sklenila, da so bili pomisleki iz sklepa o začetku postopka odpravljeni in da so zahteve iz sporočila o prestrukturiranju v zvezi s prenehanjem poslovanja v skladu s predpisi izpolnjene v tej zadevi.

(94)

Že v sklepu o začetku postopka je bilo ugotovljeno, da osnovni scenarij iz prodajne strategije zagotavlja omejitev potrebne pomoči za postopno opuščanje komercialnih dejavnosti banke na najmanjši možni znesek (28). Dejansko izvajanje navedenega načrta ne spremeni te ocene.

(95)

Poleg tega je bilo v sklepu o začetku postopka ugotovljeno, da se komercialne dejavnosti banke s prodajo prenehajo izvajati, s čimer se zagotovi, da banka v čim večji meri prispeva k prestrukturiranju z lastnimi sredstvi (29).

(96)

Kot je že bilo določeno v sklepu o začetku postopka, pravočasna ločena odsvojitev odvisnih družb banke in razdelitev banke v več svežnjev pred njihovo prodajo zmanjšujeta neupravičeno izkrivljanje konkurence, ki je posledica pomoči. Zato se štejeta za pozitivna ukrepa (30).

(97)

Ker se je prodaja zaključila, so bili odpravljeni pomisleki iz sklepa o začetku postopka v zvezi s hitrostjo prodaje.

(98)

Ker je Latvija potrdila, da se za obstoječa posojila družbe HipoNIA ne bodo dodelila predplačila, so bili ublaženi pomisleki iz sklepa o začetku postopka v zvezi s to zadevo.

(99)

V zvezi z družbo Hipolizings je Komisija v sklepu o začetku postopka predhodno ugotovila, da so bili ukrepi za omejevanje izkrivljanja konkurence, ki je posledica dodeljenih ukrepov, ustrezni. Ker je Latvija potrdila, da družba Hipolizings ni koristila nobene neposredne pomoči, se lahko navedene predhodne ugotovitve Komisije zdaj potrdijo. Poleg tega družba Hipolizings […]. […]. Ob upoštevanju omejene prisotnosti družbe Hipolizings na trgu (5-odstotni tržni delež) in omejene pomoči, ki ji je bila dodeljena in je le posredna, so ukrepi za omejevanje izkrivljanja konkurence, ki jih večinoma sestavlja pravočasna prodaja s strani banke, ustrezni.

(100)

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je Komisija sklenila, da načrt preoblikovanja banke in njegovo dosedanje izvajanje v zvezi s komercialnimi dejavnostmi banke izpolnjujeta vse pogoje iz sporočila o prestrukturiranju.

(101)

Komisija je sklenila, da gre pri likvidnostni podpori v višini 71 milijonov LVL, ki jo je Latvija junija 2013 dodelila banki (v obliki pravne osebe družbe HipoNIA), in posredni prednosti za družbo Hipolizings, ki izhaja iz ukrepov prestrukturiranja, dodeljenih banki, za državno pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe.

(102)

Komisija je sklenila, da je Latvija nezakonito izvajala dodatno likvidnostno podporo v višini 11 milijonov LVL in s tem kršila člen 108(3) Pogodbe. Vendar je Komisija sklenila, da je ukrep skupaj s prvotno likvidnostno podporo za družbo HipoNIA v višini 60 milijonov LVL združljiv z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(b) Pogodbe.

(103)

Komisija je sklenila tudi, da je posredna prednost za družbo Hipolizings, ki izhaja iz ukrepov prestrukturiranja, dodeljenih banki, združljiva z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(b) Pogodbe –

25.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 250/18

(1)

Združeno kraljestvo je z dopisom z dne 5. januarja 2004, evidentiranim 9. januarja 2004, Komisijo obvestilo o svoji nameri glede uvedbe davčne olajšave na Severnem Irskem, ki bi veljala za neobdelane agregate in predelane proizvode iz neobdelanih agregatov, ki se pridobivajo na Severnem Irskem in se tam tržno izkoriščajo, v obliki olajšave za dajatev na agregate, ki je bila uvedena v Združenem kraljestvu (v nadaljnjem besedilu: ukrep).

(2)

Ukrep je bil priglašen kot sprememba prvotne olajšave za dajatev na agregate na Severnem Irskem (2), ki jo je Komisija odobrila s sklepom z dne 24. aprila 2002 v zadevi N863/01 (3) (v nadaljnjem besedilu: sklep N863/01).

(3)

Komisija je 7. maja 2004 sprejela odločbo o nenasprotovanju ukrepu (4) (v nadaljnjem besedilu: odločba z dne 7. maja 2004).

(4)

Združenje British Aggregates Association ter podjetji Healy Bros. Ltd in David K. Trotter & Sons Ltd so 30. avgusta 2004 začeli pritožbeni postopek zoper odločbo z dne 7. maja 2004 (tožba je bila vpisana pod opravilno številko T-359/04).

(5)

Splošno sodišče je 9. septembra 2010 razveljavilo odločbo z dne 7. maja 2004 (5). Glede na sodbo Komisija ni imela pravice zakonito sprejeti sklep o nenasprotovanju, saj ni proučila vprašanja o morebitni davčni diskriminaciji med zadevnimi domačimi proizvodi in uvoženimi proizvodi iz Irske. Komisija se ni pritožila zoper navedeno sodbo.

(6)

Združeno kraljestvo je 15. decembra 2010 in 21. decembra 2011 predložilo dodatne informacije o ukrepu, vključno z dokumenti v zvezi s prekinitvijo izvajanja ukrepa 1. decembra 2010 z razveljavitvijo predpisov o dajatvah na agregate (davčne olajšave za Severno Irsko) iz leta 2004 (S.I. 2004/1959).

(7)

Komisija je z dopisom z dne 2. februarja 2011 zaprosila za dodatne informacije. Združeno kraljestvo je z dopisoma z dne 7. marca 2011 in 10. junija 2011 predložilo dodatne informacije.

(8)

Komisija je z dopisom z dne 13. julija 2011 obvestila Združeno kraljestvo, da bo začela postopek v skladu s členom 108(2) Pogodbe v zvezi s pomočjo.

(9)

Sklep Komisije o začetku postopka je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije  (6) (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku postopka). Komisija je zainteresirane strani pozvala, naj predložijo svoje pripombe v zvezi s pomočjo.

(10)

Komisija je 23. septembra 2011 prejela pripombe dveh zainteresiranih strani. 10. novembra 2011 jih je posredovala Združenemu kraljestvu in mu dala možnost odgovora, Združeno kraljestvo pa je svoje pripombe poslalo z dopisom z dne 25. novembra 2011.

(11)

Združeno kraljestvo je 17. septembra 2012 in 10. oktobra 2012 predložilo dodatne informacije. Komisija je 23. januarja 2014 in 7. februarja 2014 zaprosila za dodatne informacije, ki jih je Združeno kraljestvo predložilo 1. aprila 2014 in 4. junija 2014.

(12)

Dajatev na agregate (v nadaljnjem besedilu: dajatev na agregate) je okoljski davek na tržno izkoriščanje agregatov, ki se uporablja za kamenje, pesek in prod. Združeno kraljestvo ga je uvedlo 1. aprila 2002 iz okoljskih razlogov, da bi se čim več uporabljali reciklirani agregati in druge alternative neobdelanim agregatom ter da bi se spodbudila učinkovito pridobivanje in uporaba neobdelanih agregatov, ki so neobnovljiv naravni vir. Škoda za okolje, ki nastaja pri pridobivanju agregatov in naj bi se omejila z dajatvijo na agregate, vključuje hrup, prah ter škodo za biotsko raznolikost in kakovost vidnega okolja.

(13)

Dajatev na agregate se uporablja za neobdelane agregate, pridobljene v Združenem kraljestvu, in uvožene neobdelane agregate ob njihovi prvi uporabi ali prodaji v Združenem kraljestvu (7). V času prvotne priglasitve je znašala 1,60 GBP na tono (8). Dajatev na agregate se uporablja tudi za tržno izkoriščanje neobdelanih agregatov, ki se uporabljajo pri proizvodnji predelanih proizvodov. Ne uporablja se za predelane in reciklirane agregate ter neobdelane agregate, ki se izvažajo iz Združenega kraljestva.

(14)

Komisija je v sklepu N863/01 menila, da je bila postopna uvedba dajatve na agregate na Severnem Irskem skladna z oddelkom E.3.2 Smernic Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja (9) (v nadaljnjem besedilu: smernice o pomoči za varstvo okolja iz leta 2001). Odobrena pomoč je bila uvedena v obliki petletne degresivne sheme davčne olajšave, ki se je začela leta 2002 in končala leta 2007. Prvotna olajšava za dajatev na agregate na Severnem Irskem je zajemala samo tržno izkoriščanje agregatov, ki se uporabljajo pri proizvodnji predelanih proizvodov.

(15)

Ta sklep se nanaša izključno na spremenjeno olajšavo za dajatev na agregate na Severnem Irskem, ki se je uporabljala za neobdelane agregate in predelane proizvode iz neobdelanih agregatov, ki se pridobivajo na Severnem Irskem in se tam tržno izkoriščajo.

(16)

Kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 12 do 14 sklepa o začetku postopka, je Združeno kraljestvo menilo, da je treba zaradi posebnih okoliščin na Severnem Irskem razširiti področje uporabe olajšave za dajatev na agregate na Severnem Irskem.

(17)

Prvotna shema olajšave (postopna uvedba dajatve na agregate) je bila spremenjena. Spremenjena olajšava se je uporabljala za vse vrste neobdelanih agregatov, tj. ne samo za agregate, ki se uporabljajo pri proizvodnji predelanih proizvodov in na katere je bila omejena prvotna olajšava iz sklepa N863/01, ampak tudi za neobdelane agregate, ki se uporabljajo neposredno v neobdelanem stanju (10).

(18)

Olajšava je bila določena na 80 % dajatve na agregate, ki jo je treba običajno plačati, in naj bi bila prehodna ureditev. Ta nova ureditev je začela veljati 1. aprila 2004 in naj bi veljala do 31. marca 2011 (tj. devet let od uvedbe dajatve na agregate 1. aprila 2002).

(19)

Izvajanje sheme olajšave je bilo prekinjeno 1. decembra 2010.

(20)

Da bi se zastavljeni okoljski cilji učinkoviteje dosegli, je Združeno kraljestvo za olajšavo določilo pogoj, da podjetja, ki jo želijo uveljavljati, formalno sklenejo in spoštujejo sporazume z Združenim kraljestvom, ki se sklenejo na podlagi pogajanj in podjetja med trajanjem olajšave zavezujejo k sodelovanju pri programu izboljšanja okoljske učinkovitosti.

(21)

Najpomembnejša merila za vključitev v shemo so bila naslednja:

(22)

Vsak sporazum je bil individualno prilagojen okoliščinam kamnoloma, pri čemer so se upoštevali na primer veljavni standardi in možnosti za izboljšave. Zajeta področja učinkovitosti so vključevala kakovost zraka, arheološko vrednost, geološko in biotsko raznovrstnost, razstreljevanje, odgovornost do skupnosti, prah, energetsko učinkovitost, podtalnico, vpetost v pokrajino in vizualno vključitev, hrup, skladiščenje nafte in kemikalij ter ravnanje z njimi, obnovo in sanacijo, uporabo alternativ primarnim agregatom, površinsko vodo, učinke prevoza zunaj območja kamnoloma ter ravnanje z odpadki.

(23)

Ministrstvo za okolje (Department of Environment) Severne Irske je bilo odgovorno za spremljanje skladnosti z navedenimi sporazumi, olajšava pa je bila odvzeta podjetjem, pri katerih so bile ugotovljene znatne pomanjkljivosti.

(24)

V zvezi s stroški proizvodnje agregatov je Združeno kraljestvo pojasnilo, da se od kamnoloma do kamnoloma močno razlikujejo in da enako velja za cene (11). Povprečne prodajne cene franko kamnolom za različne razrede agregatov so povzete v preglednici 1 (12). Stopnje dobička so se prav tako razlikovale, industrija pa je ocenila, da je značilna stopnja znašala od 2 % do 5 %.

Preglednica 1

Prodajna cena

(25)

Združeno kraljestvo je po objavi sklepa o začetku postopka predložilo dodatne informacije o stroških proizvodnje agregatov na Severnem Irskem in v Veliki Britaniji. Stroški električne energije in dovoljenj za projektiranje so na Severnem Irskem višji kot v Veliki Britaniji. Malo ali srednje podjetje na Severnem Irskem za električno energijo v povprečju plača približno 14 penijev/kWh, podobno velika podjetja v celotnem Združenem kraljestvu pa 11 penijev/kWh. Veliki in zelo veliki potrošniki električne energije na Severnem Irskem v povprečju plačajo 10 penijev/kWh, medtem ko taki potrošniki v celotnem Združenem kraljestvu plačajo približno 8 penijev/kWh. Ocene, ki jih je predložila industrija, kažejo, da stroški električne energije in goriva znašajo od 30 do 46 penijev na tono proizvedenega agregata. Poleg tega imajo kamnolomi na Severnem Irskem bistveno višje stroške projektiranja kot podobni kamnolomi v Veliki Britaniji in Republiki Irski. Združeno kraljestvo je predložilo primerjave stroškov v podporo navedeni trditvi.

(26)

Glede splošne razlike v ravneh cen med Severno Irsko in Veliko Britanijo je Združeno kraljestvo pojasnilo, da dobavitelji na Severnem Irskem nikoli niso mogli zaračunati enakih cen kot dobavitelji v Veliki Britaniji. To trditev je podprlo s podatki o povprečnih cenah agregatov na Severnem Irskem in v Veliki Britaniji za obdobje 2001–2008. Polna stopnja dajatve bi torej pomenila veliko večji delež prodajne cene na trgu, ki je bil že oslabljen. Ta nezmožnost prenosa stroškov na stranke je bila pomemben zgodovinski dejavnik pri pomanjkanju naložb v izboljšave na področju varstva okolja in jo je mogoče pojasniti z gospodarskimi (razdrobljenost trga) in geološkimi dejavniki.

(27)

Združeno kraljestvo je po objavi sklepa o začetku postopka predložilo podrobnejše informacije v zvezi s povprečnimi cenami agregatov. Razen v primeru posebnih dragocenih agregatnih materialov agregatov očitno ni gospodarno prevažati s Severne Irske v Veliko Britanijo, kar velja tudi za daljše prevoze znotraj Velike Britanije, na primer s Škotske v London. Preglednica 2 prikazuje povprečne cene franko kamnolom na Severnem Irskem za obdobje 2006–2011 in v Veliki Britaniji za obdobje 2006–2012.

Preglednica 2  (13)

Povprečne cene franko kamnolom

(28)

Podrobnejše informacije o cenah potrjujejo ugotovitev, ki jo je Združeno kraljestvo že navedlo (uvodna izjava 26), tj. da bi polna stopnja dajatve na agregate pomenila veliko večji delež prodajne cene na trgu, ki je bil že oslabljen. Podatki kažejo, da agregati iz peska in proda ali drobirja s Severne Irske ne bi mogli tekmovati s povprečnimi cenami v Veliki Britaniji, če se upoštevajo stroški prevoza po morju v višini […] (14) GBP na tono. Nizke cene agregatov na splošno preprečujejo njihovo prodajo na oddaljenih trgih, saj bi potovanje, dolgo […] milj ([…] km), tudi ob stroških v višini […] GBP na tono zvišalo ceno franko tovarna za skoraj […] %. Verjetno je, da bi manj oddaljen kamnolom v večini primerov lahko ponudil konkurenčnejšo ceno.

(29)

Združeno kraljestvo je pojasnilo, da cenovna elastičnost povpraševanja po agregatih znaša od 0,2 do 0,5. Pregled podatkov o količini in cenah agregatov za Veliko Britanijo in Severno Irsko, ki ga je predložilo Združeno kraljestvo, kaže, da je cenovna elastičnost večine vrst agregatov znašala od skoraj nič do približno 0,52. Združeno kraljestvo je po objavi sklepa o začetku postopka pokazalo, da ocene cenovne elastičnosti povpraševanja za otok Velika Britanija ne veljajo za Severno Irsko zaradi razlik med tema trgoma. Zato podatki, ki so bili predloženi na začetku, niso pomembni za trg Severne Irske. Združeno kraljestvo je navedlo, da je poskušalo določiti elastičnost izključno za Severno Irsko, vendar ni imelo ustreznih podatkov za izračun.

(30)

Združeno kraljestvo je po objavi sklepa o začetku postopka predložilo informacije, ki kažejo, kako razlike v cenah vplivajo na povpraševanje na trgu Severne Irske. Informacije za te namene so zagotovila štiri od petih največjih podjetij v sektorju upravljanja kamnolomov na Severnem Irskem. Stroški prevoza običajno omejujejo trge, na katere lahko kamnolomi prodajajo proizvode po konkurenčnih cenah, zato je bilo težko določiti neposredno povezavo med cenami in tržnimi deleži. Povpraševanje in tržni delež se pogosteje odzivata na začetek ali konec velikih gradbenih projektov na lokalnem območju kot na nacionalne razlike v cenah. Poleg tega podjetja, ki imajo največje tržne deleže na Severnem Irskem, včasih prodajajo posebne proizvode višje kakovosti, zato primerjava med proizvajalci za določitev trendov na trgu ne bi bila točna. Kljub temu podatki Združenega kraljestva kažejo, da razlike v cenah vplivajo na povpraševanje, vendar na bolj lokalni ravni. Podjetja, ki delujejo blizu meje z Republiko Irsko, tj. so od meje oddaljena največ približno 23 milj (37 km), so zabeležila bistveno zmanjšanje prodaje, ko so zvišala svoje cene. Predloženi so bili podrobni podatki v zvezi s podjetjema […] in […]. Preglednica 3 prikazuje vpliv sprememb cen v kamnolomu podjetij […] in […] […] od leta 2009 do leta 2013 ter kaže bistveno zmanjšanje obsega prodaje in prihodkov po opustitvi olajšave leta 2010. Ko sta podjetji […] in […] poskušali prenesti celotno dajatev na stranke, se je prodaja proizvodov iz njunega kamnoloma […] zmanjšala za […] %, kar je znatno zmanjšanje.

Preglednica 3

Vpliv sprememb cen v kamnolomu podjetij […] in […] […] od leta 2009 do leta 2013

(31)

Obrati za proizvodnjo predelanih proizvodov blizu meje z Republiko Irsko so prav tako zabeležili pomemben upad prodaje, ko so poskušali v celoti prenesti stroške dajatve na agregate. Na primer, obseg proizvodnje podjetja […] v […], ki je od meje oddaljeno samo eno miljo (1,6 km), se je po zvišanju cen materialov podjetja zmanjšal z […] m3 leta 2005 na samo […] m3 leta 2013.

(32)

Poleg tega je Združeno kraljestvo predložilo informacije, ki kažejo razvoj infrastrukture in drugih del v javnem sektorju od leta 2000 do leta 2012. Ta razvoj kaže, da se je obseg javnih del v obdobju 2007–2009 povečal, nato se je zmanjšal in se leta 2012 spet nekoliko povečal. Vendar Komisija opozarja, da je gospodarska recesija vplivala na gradbena dela na splošno, zato takih trendov ni mogoče upoštevati na samostojni osnovi, saj so lahko posledica gospodarskega okolja in trendov na gradbenem trgu.

(33)

Združeno kraljestvo je predložilo tudi podatke o ponudbenih cenah za javna naročila v obdobju 2007–2013 za agregate, ki jih je kupila služba za ceste Northern Ireland Roads Procurement Department (preglednica 4), vključno s stroški prevoza do lokalnih skladišč službe. Iz podatkov je jasno razvidno, da so se cene po letu 2010, ko je bila opuščena olajšava za dajatev na agregate, bodisi znižale, v nekaterih primerih drastično, bodisi nekoliko zvišale, vendar je bilo to zvišanje veliko nižje od polne stopnje dajatve na agregate, tj. 1,95 GBP. To kaže, da proizvajalci agregatov na Severnem Irskem tudi pri javni prodaji niso mogli prenesti dajatve na agregate na svoje stranke. To je še bolj očitno glede na to, da je gospodarska recesija verjetno manj vplivala na javni sektor in da se je delež splošnega povpraševanja po agregatih za gradbena dela v javnem sektorju, kot so dela službe za ceste Roads Department, povečal.

Preglednica 4

Ponudbene cene za obdobje 2007–2013 za agregate, ki jih je kupila služba Northern Ireland Roads Procurement Department

(34)

Ker so bili do olajšave za dajatev na agregate upravičeni samo kamnolomi na Severnem Irskem, ne pa kamnolomi v preostalem delu Združenega kraljestva, je Združeno kraljestvo predložilo informacije o tem, zakaj sta trg agregatov na Severnem Irskem in splošni trg Združenega kraljestva različna geografska trga ter v čem se razlikujeta.

(35)

Informacije Združenega kraljestva kažejo, da sta trga agregatov na Severnem Irskem in v Veliki Britaniji ločena trga, ki se močno razlikujeta in le malo vplivata eden na drugega. Trgi agregatov so običajno lokalne narave zaradi razmeroma visokih stroškov prevoza materiala glede na njegovo prodajno ceno. Združeno kraljestvo je na podlagi razpoložljivih podatkov ministrstva za promet izračunalo, da povprečni stroški prevoza ene tone agregata po cesti znašajo 0,855 GBP na tono na miljo. Nizke cene agregatnih proizvodov pomenijo, da so v primeru prevoza na dolge razdalje agregatni proizvodi manj konkurenčni kot materiali iz kamnolomov, ki so od stranke manj oddaljeni. Poleg tega so izvozniki agregatnih materialov ocenili, da bi stroški prevoza agregatov po morju s Severne Irske v Veliko Britanijo znašali približno […] GBP na tono. Prevozu po morju bi se nato dodal potrebni cestni prevoz od kamnoloma do pristanišča in od namembnih pristanišč do kraja uporabe. Podatki Združenega kraljestva nadalje kažejo, da prevoz agregatov med navedenima regijama ni gospodaren, razen v primeru posebnih barvnih kamnin ali dražjih agregatnih materialov. Ocenjuje se, da bi bilo treba tudi za take materiale verjetno prišteti dodatne stroške v višini […]–[…] GBP na tono za cestni prevoz od pristanišča v Veliki Britaniji do najbližjih obratov za proizvodnjo asfalta.

(36)

Oskrba z agregati se med Severno Irsko in Veliko Britanijo močno razlikuje zaradi razpoložljivosti materialov in števila različnih upravljavcev kamnolomov. Zaradi svoje geološke narave se Severna Irska ponaša z veliko večjo raznolikostjo kamnin kot katera koli regija primerljive velikosti v Združenem kraljestvu. Kamnolomi so razmeroma enakomerno razporejeni po vsej Severni Irski. Medtem ko imajo različne grofije večja nahajališča nekaterih vrst kamnin, so agregati iz drobirja večinoma zamenljivi, zato je na celotnem ozemlju na voljo obilica kamnin, primernih za uporabo v obliki agregatov. V nasprotju s tem otok Velika Britanija nima enake geološke raznolikosti. Zaradi raznolikih in bogatih nahajališč kamnin, ki so enakomerno razporejena po vsej deželi in so v bližini vseh glavnih trgov, ima Severna Irska veliko večjo oskrbo z zamenljivimi proizvodi kot trg v Veliki Britaniji. Zato je konkurenca na Severnem Irskem večja, tamkajšnji proizvajalci agregatov pa imajo manjše možnosti za zvišanje svojih cen.

(37)

Kot je navedlo Združeno kraljestvo, veliko večji delež neodvisnih kamnolomov in veliko število kamnolomov na kvadratni kilometer na Severnem Irskem prav tako pomenita večjo konkurenco med dobavitelji agregatov. V Veliki Britaniji pet glavnih podjetij pokriva več kot 75 % celotne oskrbe z agregati (15). V nasprotju s tem pet največjih podjetij Severne Irske predstavlja samo približno 39 % celotne proizvodnje agregatov na Severnem Irskem.

(38)

Podatki Združenega kraljestva kažejo, da so na obeh navedenih trgih različni trendi povpraševanja, saj je bil upad povpraševanja po agregatih med gospodarsko recesijo in po njej veliko večji na Severnem Irskem kot v Veliki Britaniji. Nadalje, ko se gradbena dejavnost in povpraševanje po agregatih zmanjšata, se poveča tekmovanje upravljavcev kamnolomov za preostalo povpraševanje.

(39)

Na Severnem Irskem so samostojne dejavnosti veliko bolj pogoste, saj je vertikalna integracija med proizvodnjo agregatov, cementa in betona na trgu Severne Irske bistveno manj pogosta kot na trgu Velike Britanije. Kot je navedeno v uvodni izjavi 37, pet največjih podjetij v Veliki Britaniji obvladuje kar 75 % trga agregatov. Ista podjetja obvladujejo tudi 70 % trga pripravljenih mešanic betona in imajo v lasti velik delež vseh obratov za proizvodnjo asfalta, torej obvladujejo tudi dva trga, ki sta ključna za prodajo agregatov. Zato lahko pet največjih podjetij v Veliki Britaniji nadzoruje zmanjšanje svojih zmogljivosti za proizvodnjo agregatov, ko se zmanjšata obseg gradbenih dejavnosti in povpraševanje po betonu in asfaltu. Torej se lahko oskrba z agregati v Veliki Britaniji lažje prilagaja povpraševanju, kar omejuje pritisk na nižanje cen. Severna Irska se od Velike Britanije razlikuje zaradi nezadostne vertikalne integracije trga in dejstva, da se z zmanjšanjem gradbene dejavnosti in povpraševanja po agregatih poveča tekmovanje upravljavcev kamnolomov za preostalo povpraševanje. Zato je trg Severne Irske precej konkurenčnejši od trga Velike Britanije, saj ima Severna Irska več kamnolomov na kvadratni kilometer in na prebivalca ter večji delež neodvisnih kamnolomov, ki poskušajo prodati svoje proizvode neodvisnim, samostojnim obratom za proizvodnjo predelanih proizvodov.

(40)

Poleg tega podatki Združenega kraljestva kažejo, da sta si trga agregatov na Severnem Irskem in v Republiki Irski zelo podobna.

(41)

Združeno kraljestvo je po objavi sklepa o začetku postopka predložilo informacije o trgovinski izpostavljenosti industrije agregatov na Severnem Irskem v obdobju 2002–2013. Na podlagi uradnih statistik je bilo mogoče pridobiti samo združene dvoletne podatke zaradi pravil davčnega urada Her Majesty's Revenue and Customs (v nadaljnjem besedilu: HMRC) o razkritju. Statistike ne omogočajo razčlenitve trgovinske izpostavljenosti po vrstah agregatov, za nekatera leta pa trgovinske statistike sploh niso na voljo. Nadaljnje težave so se pojavile zaradi pomanjkanja uradnih podatkov o proizvodnji predelanih betonskih in asfaltnih proizvodov. V navedenih primerih je Združeno kraljestvo uporabilo ocene (16) v zvezi s trgom, ki jih je zagotovilo združenje Quarry Products Association Northern Ireland (v nadaljnjem besedilu: QPANI). Zaradi odsotnosti nacionalnih statistik za druge kategorije proizvodov je Združeno kraljestvo predložilo najboljše ocene trgovinske izpostavljenosti za drobir, predelane betonske proizvode, pesek in asfalt. Kljub temu in kljub navedenim omejitvam Združeno kraljestvo meni, da je iz podatkov o trgovinski izpostavljenosti razvidna raven trgovine med Republiko Irsko in Severno Irsko. Podrobni podatki o trgovinski izpostavljenosti so prikazani v preglednici 5. Podatki temeljijo na letnih ali dvoletnih podatkih za uvoz in izvoz ter za letno proizvodnjo, ki so bili prav tako predloženi Komisiji.

Preglednica 5

Trgovinska izpostavljenost

(42)

Številke v preglednici 5 kažejo, da je v industriji agregatov na Severnem Irskem prisotna visoka stopnja trgovinske izpostavljenosti pri prodaji drobirja. Podatki Združenega kraljestva kažejo, da se je neprijavljen uvoz agregatov na Severno Irsko po uvedbi dajatve na agregate leta 2002 močno povečal. Ta raven neprijavljenega uvoza se je po opustitvi olajšave za dajatev na agregate leta 2010 verjetno spet zvišala. Raziskava, ki jo je leta 2002 začela Univerza v Ulsterju, je vključevala beleženje števila tovornih vozil, ki so prevažala agregate na Severno Irsko, na osmih pomembnejših mejnih prehodih. Rezultati raziskave so pokazali, da je mejo prečkalo do 89 tovornih vozil, ki so prevažala agregate, na dan. Za skupni letni obseg uradno prijavljenega uvoza bi bilo potrebnih samo 243 tovornih vozil na leto. To kaže, da bi lahko bil dejanski obseg uvoza agregatov do 133-krat večji od obsega, zabeleženega v uradnih statistikah za leto 2002, kar pomeni, da ocene trgovinske izpostavljenosti verjetno močno podcenjujejo dejansko stopnjo trgovinske izpostavljenosti.

(43)

V zvezi s prenosom zvišanih stroškov proizvodnje na končne stranke in morebitnim zmanjšanjem prodaje je Združeno kraljestvo predložilo informacije, ki kažejo, da se je povprečna cena agregatov na Severnem Irskem po uvedbi dajatve leta 2002 zvišala za veliko manj, kot bi bilo pričakovati, če bi se dajatev na agregate v celoti prenesla na stranke, in da je bilo to povezano z upadom zakonite prodaje, ki je bil sorazmerno veliko večji od upada prodaje, zabeleženega v Veliki Britaniji.

(44)

Združeno kraljestvo je pojasnilo tudi, da se je prodaja agregatov nižjega kakovostnega razreda in nasipnega materiala v enoletnem obdobju pred 31. marcem 2003 zmanjšala v primerjavi z obsegom prodaje iz dveh let pred uvedbo dajatve na agregate. Obseg proizvodnje zakonito delujočih kamnolomov v koledarskem letu 2002 je bil precej pod uveljavljenim trendom prodaje agregatov (prodaja agregatov na Severnem Irskem se je v zadnjih 30 letih na splošno povečevala). Proizvodnja agregatov v Veliki Britaniji se je leta 2002 zmanjšala za 5,7 %, medtem ko se je leto poprej nekoliko povečala (vendar je analiza trendov pokazala, da se je proizvodnja v Veliki Britaniji v zadnjih 10 letih na splošno zmanjševala).

(45)

Združeno kraljestvo je pojasnilo tudi, da se je povprečna cena agregatov na Severnem Irskem po uvedbi dajatve v višini 1,60 GBP/tono leta 2002 zvišala za približno 0,25–0,30 GBP/tono v primerjavi z letom 2001, v Veliki Britaniji pa se je zvišala za 1–1,40 GBP/tono. Tudi če bi se upoštevalo dejstvo, da so agregati v predelanih proizvodih, ki so na podlagi prvotne degresivne sheme davčne olajšave na Severnem Irskem iz leta 2002 upravičeni do 80-odstotne olajšave, vključeni v navedeno povprečje, to pomeni, da so morali upravljavci kamnolomov na Severnem Irskem absorbirati velik delež dajatve. Tudi ob predpostavki, da se je za predelane proizvode porabila polovica agregatov, proizvedenih na Severnem Irskem, in da dajatev iz leta 2002 ni vplivala na njihovo ceno, to po mnenju Združenega kraljestva še vedno pomeni, da je bilo treba v povprečju absorbirati več kot 1 GBP/tono dajatve za vsako tono agregata, prodanega za uporabo v neobdelanem stanju.

(46)

Združeno kraljestvo je po objavi sklepa o začetku postopka predložilo dodatna pojasnila v zvezi s svojo trditvijo v uvodni izjavi 45, da se je povprečna cena na Severnem Irskem po uvedbi dajatve na agregate zvišala za znesek, ki je veliko nižji od dajatve, v Veliki Britaniji pa se je zvišala za 1–1,40 GBP/tono, saj proizvajalci predelanih proizvodov iz agregatov niso nikoli plačali polne stopnje dajatve na agregate. Ocene Združenega kraljestva kažejo, da se tretjina do polovica vseh agregatov, proizvedenih na Severnem Irskem, uporabi za proizvodnjo predelanih proizvodov. Tudi če bi se zaradi utemeljitve upoštevala višja številka in uporabila 100-odstotna olajšava, ki je veljala za predelane proizvode v prvem letu po uvedbi dajatve, ter bi se v skladu s tem domnevalo, da dajatev, ki se je plačevala za 50 % agregatov, ni zvišala stroškov proizvodnje, se s tem samo podvoji zvišanje cene za preostalih 50 % agregatov. Taka podvojitev bi pomenila, da bi se cena zvišala za 0,50–0,60 GBP/tono, kar je še vedno bistveno nižje od zvišanja cene v Veliki Britaniji in nikakor ne zadostuje za prenos celotnega dodatnega stroška v višini 1,60 GBP/tono, nastalega zaradi dajatve v prvem letu uporabe.

(47)

Poleg tega je Združeno kraljestvo predložilo podatke, zbrane iz reprezentativnih vzorcev industrije agregatov na Severnem Irskem, v zvezi s trendi proizvodnje agregatov, prometa in dobička. Vendar so prikazani trendi povezani in jih ni mogoče ločiti od trendov na gradbenem trgu in od gospodarske recesije, ki se je začela leta 2008.

(48)

Podatki so pokazali, da so bile dobičkonosnost in cene pred prekinitvijo izvajanja sheme olajšave že tako nizke, da popolna absorpcija davka ne bi bila finančno izvedljiva. Podjetja so namesto tega prenesla davek in so zato morala sprejeti dodatno zmanjšanje obsega prodaje poleg zmanjšanja, ki so ga že povzročile težke gospodarske okoliščine. Da bi podjetja lahko še naprej delovala, so odlašala s pomembnimi kapitalskimi naložbami in odpuščala zaposlene. Rezultati raziskave kažejo, da je bil prenos dajatve v višini 1,95 GBP na tono težko izvedljiv, saj bi se cene za stranke zvišale za 50 % do 66 %. Stranke tudi zaradi gospodarskih razmer nerade plačajo višje cene in raje preložijo naložbo ali pa poiščejo alternativne materiale ali konkurenčnejše cene pri konkurentih. To škoduje podjetjem na trgu agregatov na Severnem Irskem, saj zato izgubijo stranke, zmanjša se njihov obseg prodaje in zaradi pritiska morajo dodatno znižati stopnje dobička.

(49)

Čeprav so podatki, zbrani iz reprezentativnih vzorcev industrije agregatov na Severnem Irskem, dober pokazatelj razvoja prometa in dobičkov te industrije, jih ni mogoče ločiti od gospodarskega okvira in niso ustrezni za oceno učinkov polne stopnje dajatve na agregate na samostojni osnovi.

(50)

Ocenjeni letni proračun sheme olajšave (izpad državnih sredstev) je v času prvotne priglasitve znašal od 15 milijonov GBP (2004–2005) do 35 milijonov GBP (2010–2011).

(51)

Glede na ocene števila upravičencev naj bi bilo do olajšave upravičenih približno 170 upravljavcev kamnolomov.

(52)

Organ za dodelitev olajšave za dajatev na agregate na Severnem Irskem je bil davčni urad Her Majesty's Revenue and Customs (HMRC).

(53)

Kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 47 do 54 sklepa o začetku postopka, je Komisija dvomila, da je spremenjena olajšava za dajatev na agregate na Severnem Irskem v skladu s Pogodbo, zlasti s členom 110 Pogodbe. Zaradi navedenih dvomov Komisija ukrepa takrat ni mogla razglasiti za združljivega z notranjim trgom.

(54)

Komisija je menila, da je dajatev na agregate notranji davek v smislu člena 110 Pogodbe. Nato je ugotovila, da se uporaba dajatve na agregate za proizvajalce na Severnem Irskem razlikuje od uporabe te dajatve za proizvajalce iz drugih držav članic ter da te razlike ni mogoče upravičiti.

(55)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 56 sklepa o začetku postopka, je Komisija na podlagi ustrezne sodne prakse in zaradi razveljavitve sklepa z dne 7. maja 2004 menila, da je treba ukrep, kot se je uporabljal od navedenega datuma (in do njegove opustitve 1. decembra 2010), obravnavati kot nezakonitega. Poleg tega je Komisija navedla, da bo združljivost nezakonite državne pomoči z notranjim trgom vedno ocenjevala v skladu z vsebinskimi merili, določenimi v katerem koli instrumentu, veljavnem v času odobritve pomoči (18). Ker je treba pomoč obravnavati kot nezakonito in ker je bila dodeljena v obdobju veljavnosti smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2001 ter po objavi smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2008 (19), je Komisija združljivost sheme olajšave za dajatev na agregate ocenila na podlagi instrumenta, veljavnega v času dodelitve pomoči, in sicer na podlagi:

(56)

Na podlagi ocene ukrepa v skladu s smernicami o pomoči za varstvo okolja iz leta 2001 je Komisija ugotovila, da se lahko šteje, da so bili pogoji za združljivost iz navedenih smernic izpolnjeni. Vendar je opozorila, da ukrepa zaradi dvomov v zvezi s členom 110 Pogodbe takrat ni mogla razglasiti za združljivega z notranjim trgom na podlagi smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2001.

(57)

Komisija je v zvezi z združljivostjo ukrepa na podlagi smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2008 ugotovila:

(58)

Čeprav so podatki, ki jih je predložilo Združeno kraljestvo, kazali bistveno zvišanje stroškov proizvodnje zaradi dajatve na agregate, ki ga običajno verjetno ne bi bilo mogoče prenesti na stranke brez pomembnega zmanjšanja obsega prodaje, Komisija na podlagi informacij, zlasti premalo podrobnih informacij, takrat ni mogla skleniti, da je izpolnjen pogoj za združljivost iz točke 158(c) smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2008.

(59)

V skladu s točko 158(c) smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2008 ukrep izpolnjuje merila potrebnosti, če precejšnjega zvišanja stroškov proizvodnje, navedenega v uvodni izjavi 58, ni mogoče prenesti na stranke, ne da bi to privedlo do znatnega zmanjšanja obsega prodaje. V zvezi s tem lahko države članice med drugim zagotovijo ocene cenovne elastičnosti proizvodov za zadevni sektor na upoštevnem geografskem trgu ter predvidene izgube prodaje in/ali znižanja dobičkov za podjetja iz zadevnega sektorja ali kategorije.

(60)

Komisija je v zvezi s tem ugotovila, da so trditve Združenega kraljestva, da zvišanja stroškov proizvodnje ni bilo mogoče prenesti na stranke, ne da bi to povzročilo znatno zmanjšanje obsega prodaje, temeljile na primerjavi med povišanji cene zaradi uvedbe dajatve na agregate (približno 0,25–0,30 GBP/tono leta 2002 v primerjavi z letom 2001 na Severnem Irskem, medtem ko se je cena v Veliki Britaniji zvišala za 1–1,40 GBP/tono). V zvezi z zmanjšanjem obsega (zakonite) prodaje na Severnem Irskem je Komisija ugotovila, da se je skupna prodaja vseh vrst agregatov zmanjšala za od 17,6 % (2001–2003) do 22,8 % (2002–2003) in da so ta zmanjšanja sorazmerno veliko večja od tistih, zabeleženih v Veliki Britaniji. Menila je, da se lahko šteje, da navedene trditve kažejo na težave pri prenosu zvišanja stroškov proizvodnje na Severnem Irskem.

(61)

Komisija je kljub temu opozorila, da Združeno kraljestvo ni predložilo dovolj podrobnih podatkov, ki bi v zvezi z navedenimi trditvami dokazali in količinsko opredelili učinke dejstva, da proizvajalci predelanih proizvodov iz agregatov niso nikoli plačali polne stopnje dajatve na agregate, saj je bila njena uvedba na Severnem Irskem postopna.

(62)

Nadalje, kar zadeva dokaze v zvezi z zmanjšanjem obsega prodaje, Združeno kraljestvo ni predložilo pojasnil glede razvoja trgov agregatov na Severnem Irskem po letu 2002. Slika 2 v poročilu združenja Quarry Products Association Northern Ireland uradu za pošteno trgovino (Office of Fair Trading) o tržni raziskavi o industriji agregatov v Združenem kraljestvu (20), ki ga je predložilo Združeno kraljestvo, kaže povečanje proizvodnje od leta 2004 do leta 2007.

(63)

Združeno kraljestvo je v svojem dopisu navedlo, da je „zvišanje stroškov vplivalo na promet gospodarskih subjektov in znižalo njihove dobičke“. Kljub temu ni predložilo nobenih podatkov, ki bi podprli to trditev.

(64)

Da bi Združeno kraljestvo dokazalo skladnost s pogojem za združljivost iz točke 158(c) smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2008, je predložilo samo podatke na ravni celotne industrije, ne pa reprezentativnih vzorcev posameznih upravičencev, na primer na podlagi njihove velikosti.

(65)

Komisija je poleg tega opozorila, da ugotovitve Združenega kraljestva kažejo, da je cenovna elastičnost večine vrst agregatov znašala od skoraj nič do približno 0,52, torej se zdi, da je bila razmeroma neelastična. Načeloma bi to pomenilo, da bi se lahko zvišanje stroškov proizvodnje preneslo na končne stranke. Združeno kraljestvo ni zagotovilo nobenih dodatnih pojasnil ali izračunov v zvezi z učinkom relativne neelastičnosti, ugotovljene na podlagi trditev v zvezi s prenosom (nezmožnostjo prenosa) zvišanja stroškov proizvodnje na končne stranke.

(66)

Združenje QPANI je trdilo, da so proizvajalci agregatov na Severnem Irskem v dobri veri vstopili v shemo olajšave in se pri tem zanašali na dejstvo, da je Združeno kraljestvo Komisijo zaprosilo za odobritev in da je ta izdala pozitivno odločitev. Poleg tega so proizvajalci sklenili okoljevarstvene sporazume, kar je pomenilo velike naložbe na njihovi strani.

(67)

Vlagatelji, ki so izpodbijali odločbo Komisije o odobritvi sheme olajšave, niso nikoli predložili primerov, s katerimi bi dokazali, da je shema dejansko diskriminirala uvožene agregate.

(68)

QPANI trdi, da bi kakršno koli vračilo državne pomoči kršilo legitimna pričakovanja upravljavcev na Severnem Irskem, da je bila pomoč zakonita. Upravljavci kamnolomov so že opravili naložbe za izboljšave na področju varstva okolja, zato bi odreditev vračila pomoči dejansko pomenila, da bodo ta podjetja dvakrat plačala stroške. Poleg tega bi bilo vračilo v nasprotju z načelom pravne varnosti.

(69)

Nato je združenje QPANI navedlo, da je bil uvoz agregatov na Severno Irsko vedno minimalen. Pokazalo je, da se je uvoz po uvedbi dajatve na agregate dejansko povečal, saj sta se povečali zasebna stanovanjska gradnja in poraba za gradnjo v javnem sektorju.

(70)

Glede nezmožnosti prenosa dajatve na agregate na stranke združenje QPANI trdi, da bistvenega zvišanja stroškov proizvodnje, ki ga je Komisija že priznala, ni bilo mogoče prenesti na stranke zaradi presežka zmogljivosti industrije agregatov in veliko večje konkurenčnosti trga na Severnem Irskem. Poleg tega je na Severnem Irskem velika količina materialov, ki so izvzeti od plačila dajatve na agregate, na primer skrilavec, ki se uporablja v javnih in zasebnih gradbenih projektih ter ga uporabljajo tudi kmetje. Raziskava združenja QPANI o mesečni zasebni prodaji proizvodov iz kamna (september 2001–september 2002) je pokazala precejšen upad poslovanja po aprilu 2002 v primerjavi s predhodnim letom. Oddelek za statistiko ministrstva za podjetništvo, trgovino in naložbe je v letnem poročilu Minerals Statement za leto 2002 poročal, da se je proizvodnja agregatov na Severnem Irskem zmanjšala za približno 2,7 milijona ton, kar pomeni približno 11 % proizvodnje.

(71)

Združenje QPANI trdi, da poročilo odbora za zadeve Severne Irske (Northern Ireland Affairs Committee) „Introduction of the Aggregates Levy – One Year On, third report of session 2003–2004“ vsebuje jasne dokaze o vplivu uvedbe dajatve na agregate na prodajo agregatov in stopnje zaposlenosti.

(72)

Združenje QPANI trdi, da se je proizvodnja agregatov na Severnem Irskem od leta 2004 do leta 2007 povečala zaradi povečane gradbene dejavnosti v pokrajini.

(73)

Združenje QPANI poleg tega trdi, da je zvišanje stroškov vplivalo na stopnje dobička gospodarskih subjektov, kar je razvidno iz dejstva, da so se cene zvišale le za 0,25–0,30 GBP, kot je navedeno v uvodni izjavi 81 sklepa o začetku postopka. Zato so absorbirali velik del povečanja stroškov proizvodnje zaradi dajatve na agregate, ob upoštevanju dejstva, da je ta industrija kapitalsko intenzivna in ima visoke režijske stroške, pa je bilo jasno, da so se nizke stopnje dobička gospodarskih subjektov še dodatno znižale.

(74)

Združenje QPANI trdi, da se podatki o cenovni elastičnosti nanašajo na trg agregatov v Veliki Britaniji in ne kažejo stanja na Severnem Irskem.

(75)

Združenje British Aggregates Association (v nadaljnjem besedilu: BAA) trdi, da Združeno kraljestvo ne more popraviti davčne diskriminacije proizvodov, uvoženih iz drugih držav članic, z učinkom za nazaj. Trdi, da tudi če bi Združeno kraljestvo vrnilo vse zneske, plačane v obliki dajatve na agregate za proizvode, uvožene na Severno Irsko iz drugih držav članic, to ne bi odpravilo močnih odvračilnih učinkov davčne diskriminacije. Zato odobritev sheme olajšave z učinkom za nazaj ne bi bila mogoča.

(76)

Združenje BAA trdi, da shema olajšave za dajatev na agregate ni v skladu s smernicami o pomoči za varstvo okolja iz leta 2001. Po mnenju združenja BAA dajatev na agregate nima pomembnega vpliva na varstvo okolja, ki ga zahteva točka 51(2)(a) smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2001, shema olajšave iz leta 2004 ni bila odobrena, ko je bila sprejeta dajatev na agregate, kot zahteva točka 51(2)(b) teh smernic, in 20 % ni pomemben del davka, ki ga zahteva točka 51(1)(b) istih smernic.

(77)

BAA trdi tudi, da shema olajšave ni v skladu niti s smernicami o pomoči za varstvo okolja iz leta 2008. Olajšava za dajatev na agregate ogroža okoljski cilj dajatve na agregate in je v nasprotju s točko 151 smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2008, saj je povzročila znatno povečanje „uvoza“ agregatov s Severne Irske v Veliko Britanijo po letu 2004. To bi pomenilo, da so se zaobšla pravila, ki zahtevajo, da se agregati, ki se pridobivajo na Severnem Irskem in uporabljajo v Veliki Britaniji, obdavčijo po polni stopnji.

(78)

Poleg tega združenje BAA trdi, da olajšava za dajatev na agregate ni skladna s točko 158(c) smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2008, saj nezmožnost prenosa precejšnjega zvišanja stroškov proizvodnje ni bila dokazana. Natančneje, gospodarski podatki, ki jih je predložilo Združeno kraljestvo in so navedeni v uvodnih izjavah 21 do 23 sklepa o začetku postopka, naj bi bili neverjetni in morda zavajajoči. Povprečne cene, ki jih je predložilo Združeno kraljestvo, so domnevno brez pomena, saj obstaja veliko različnih vrst agregatov in temu ustrezno veliko število različnih cen. Poleg tega je cena franko kamnolom odvisna tudi od lokacije kamnoloma in razdalje od gradbišč. Zato primerjava med povprečno ceno na Severnem Irskem (ki je razmeroma majhno in podeželsko področje) in povprečno ceno za celotno Veliko Britanijo ne bi bila pomembna. Po mnenju BAA bi bilo povpraševanje po agregatih s Severne Irske v Veliki Britaniji zelo veliko, če bi bile cene franko kamnolom na Severnem Irskem res 50 % nižje od cen v Veliki Britaniji. BAA trdi, da stroški prevoza s Severne Irske v London niso višji od stroškov prevoza s Škotske v London.

(79)

Združeno kraljestvo trdi, da se pomoč ne bi smela obravnavati kot nezakonita pomoč in da bi bilo treba pri oceni združljivosti ukrepa z notranjim trgom uporabiti samo smernice o pomoči za varstvo okolja iz leta 2001.

(80)

Združeno kraljestvo trdi, da bi morala Komisija upoštevati dejstvo, da je bila njena odločba z dne 7. maja 2004 o odobritvi pomoči razglašena za nično, ker je ravnala nezakonito, ko ni začela formalnega postopka preiskave. Ukrep je bil priglašen Komisiji in odobren pred dodelitvijo kakršne koli davčne olajšave. Ko je bila pomoč dodeljena, ni bila nezakonita.

(81)

Združeno kraljestvo trdi, da glede na to, da je bila odločba z dne 7. maja 2004 razveljavljena, Komisija dejansko ni sprejela odločbe v skladu s členom 4 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 (21) (v nadaljnjem besedilu: postopkovna uredba) v dveh mesecih. Zato bi bilo treba za ukrep šteti, da je bil odobren. Če se za prvo priglasitev uporabi člen 4(6) postopkovne uredbe, se za pomoč šteje, da je bila odobrena leta 2004, in Komisija nima pristojnosti za sprejetje nove odločbe na podlagi člena 4. Namesto tega je treba ukrep obravnavati kot obstoječo pomoč, ki se lahko pregleduje samo v zvezi z njenimi prihodnjimi učinki in zanjo ni mogoče odrediti vračila z učinkom za nazaj. Vendar je bila odločba v skladu s členom 4(3) sprejeta, čeprav nezakonito in čeprav je bila pozneje razglašena za nično, in v tem primeru člen 4(6) postopkovne uredbe ne velja več. Združeno kraljestvo trdi, da bi moralo imeti tudi pravico, da se sklicuje na dejstvo, da je bila odločba o odobritvi v skladu s členom 4(3) postopkovne uredbe sprejeta pred dodelitvijo davčne olajšave, in da zato dodelitev pomoči ni bila nezakonita v smislu dodelitve brez odobritve Komisije.

(82)

Združeno kraljestvo trdi, da se v tem primeru pomoč šteje za nezakonito samo zaradi dejstva, da je bila odločba z dne 7. maja 2004 razglašena za nično, ker Komisija leta 2004 ni začela formalnega postopka raziskave. Ni pa res, da je Združeno kraljestvo kršilo člen 108(3) Pogodbe, ko je ukrep začel veljati. Po mnenju Združenega kraljestva bi bilo treba pri oceni združljivosti ukrepa z notranjim trgom uporabiti samo smernice o pomoči za varstvo okolja iz leta 2001. Komisija bi morala oceniti pomoč na podlagi priglasitve iz leta 2004 in uporabiti pravila, ki so takrat veljala.

(83)

Združeno kraljestvo trdi, da pomoč ni nezakonita, zato meni, da Komisija dodeljene pomoči ne sme razdeliti med dve obdobji, tj. obdobje veljavnosti smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2001 in obdobje veljavnosti smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2008. Iz tega sledi, da bi bilo treba vso pomoč, dodeljeno v okviru sheme, razglasiti za združljivo z notranjim trgom, saj je Komisija ugotovila, da je ukrep skladen s smernicami o pomoči za varstvo okolja iz leta 2001.

(84)

Združeno kraljestvo zavrača trditve, ki jih je združenje BAA navedlo v svojih pripombah na sklep o začetku postopka, v katerih je združenje trdilo, da ukrep, kot je bil priglašen leta 2004, ni bil skladen s smernicami o pomoči za varstvo okolja iz leta 2001. Združeno kraljestvo poudarja, da je Komisija že ugotovila, da ima dajatev na agregate pomemben vpliv na varstvo okolja, kot je navedeno v uvodni izjavi 63 sklepa o začetku postopka, in da združenje BAA ne nasprotuje ugotovitvi Komisije, da okoljevarstveni sporazumi, sklenjeni s podjetji na Severnem Irskem, ki se ukvarjajo z agregati in so uživala 80-odstotno olajšavo za dajatev na agregate, pozitivno vplivajo na varstvo okolja in ne ogrožajo ciljev dajatve na agregate. Poleg tega je Združeno kraljestvo dokazalo, da je bil ukrep, ki ga je Komisija odobrila leta 2004, razširitev sheme olajšave, ki je bila prvotno uvedena ob istem času kot davek. Točka 51(2)(b) smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2001 ne zahteva, da so vsi vidiki odstopanja določeni ali sprejeti, ko je sprejet davek. Če bi to zahtevala, ne bi bilo nikoli mogoče uvesti spremenjenih odstopanj in točka 51(2) bi bila brezpredmetna določba. Nadalje, Združeno kraljestvo trdi, da so izpolnjeni pogoji iz točke 51(1)(b) smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2001 in da zahtevano plačilo 20 % dajatve na agregate pomeni plačilo pomembnega dela davka, kot je Komisija že priznala v uvodni izjavi 67 sklepa o začetku postopka. Pri presoji, ali je navedeni delež pomemben, je treba upoštevati tudi dejstvo, da morajo upravljavci kamnolomov, ki so upravičeni do olajšave, kriti stroške izboljšav na področju okoljske učinkovitosti, in da so cene agregatov na Severnem Irskem na splošno nižje od cen v preostalem delu Združenega kraljestva. V absolutnem smislu je denarna vrednost 20-odstotnega deleža državnega davka zato večja kot v preostalem delu Združenega kraljestva.

(85)

Združeno kraljestvo trdi, da je domneva, da bi lahko shema olajšave pomenila diskriminatorno obdavčitev v nasprotju s členom 110 Pogodbe, napačna. Uvoz z Irske v Združeno kraljestvo je obdavčen na enak način kot proizvodnja v Združenem kraljestvu, vključno s proizvodnjo na Severnem Irskem, kjer pogoji za olajšavo niso izpolnjeni. Zato ni diskriminacije med proizvodi, uvoženimi z Irske v Združeno kraljestvo, in proizvodi, proizvedenimi v Združenem kraljestvu. Severna Irska ni država članica, zato uporaba člena 110 Pogodbe ni primerna za presojo, ali posebna davčna obravnava nekaterih proizvajalcev na navedenem območju pomeni diskriminacijo proizvodov, uvoženih iz drugih držav članic in prodanih na tem območju. Združeno kraljestvo trdi, da bi bilo treba diskriminacijo proučiti ob upoštevanju nacionalnih proizvodov in da diskriminacija ni mogoča, saj so nacionalni proizvodi v Združenem kraljestvu obdavčeni po polni stopnji dajatve na agregate. Poleg tega je dejstvo, da so nekateri proizvajalci na določenem območju države članice upravičeni do davčne olajšave, stvar nadzora državne pomoči na podlagi člena 107 Pogodbe in ne člena 110. Za ukrepe davčne pomoči, dodeljene proizvajalcem, bi bilo treba uporabiti samo člen 107(3) Pogodbe, ne pa člen 110. V nasprotnem primeru bi bilo treba vse davčne pomoči za proizvajalce razširiti na proizvode iz drugih držav članic. Poleg tega v pravu Unije ni pravila, ki bi zahtevalo, da se pomoč, dodeljena proizvajalcem v določenem delu države članice v obliki davčne olajšave, da na razpolago tudi uvoznikom podobnih proizvodov iz drugih držav članic.

(86)

Združeno kraljestvo se ne strinja, da je pomoč nezakonita, vendar meni, da v primeru ugotovitve Komisije, da je pomoč nezakonita, nalog za vračilo ne bi bil primeren. Nalog za vračilo bi kršil legitimna pričakovanja prejemnikov in bi bil nesorazmeren.

(87)

Člen 107(1) Pogodbe opredeljuje državno pomoč kot vsako pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršno koli vrsto pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.

(88)

Olajšava za dajatev na agregate je bila dodeljena prek državnih sredstev v obliki znižanja davčne stopnje, upravičenci pa so bili podjetja na določenem delu ozemlja Združenega kraljestva (Severna Irska), ki so z olajšavo prejela prednost v smislu znižanja stroškov, ki bi jih običajno morala kriti. Prejemniki pomoči se ukvarjajo s pridobivanjem agregatov ali proizvodnjo predelanih proizvodov, ki sta gospodarski dejavnosti, ki vključujeta trgovino med državami članicami.

(89)

V skladu s tem je Komisija v uvodni izjavi 39 sklepa o začetku postopka ugotovila, da priglašeni ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe (nekdanji člen 87(1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti).

(90)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 55, je Komisija sklenila, da je treba pomoč obravnavati kot nezakonito pomoč, glede na okoljski cilj ukrepa pa bi morala Komisija oceniti združljivost ukrepa v skladu s členom 107(3)(c) Pogodbe na podlagi pravne podlage, ki je veljala, ko je bila pomoč dodeljena, in sicer na podlagi:

(91)

Združeno kraljestvo zaradi razlogov, navedenih v uvodnih izjavah 79 do 83, meni, da se pomoč ne bi smela šteti za nezakonito in da bi jo bilo treba oceniti samo na podlagi smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2001.

(92)

Glede na stališče, ki ga je izrazilo Združeno kraljestvo, Komisija poleg svojih ugotovitev v zvezi s tem, navedenih v sklepu o začetku postopka, poudarja, da je Sodišče dosledno menilo, da če se pozitivna odločitev Komisije izpodbija v predpisanem roku in jo Sodišče razveljavi, splošna načela prava Unije ter zlasti načela pravne varnosti in zaščite legitimnih pričakovanj Komisiji ne preprečujejo, da zadevni ukrep pomoči razglasi za nezakonito in nezdružljivo pomoč ter odredi vračilo. Sodišče je v sodbi CELF I (22) navedlo, da se za „pomoči, izvajane po pozitivni odločitvi Komisije, domneva, da so zakonite do odločbe sodišča Skupnosti o razglasitvi ničnosti. Potem pa z dnem te odločbe za zadevne pomoči v skladu s členom 231(1) ES velja, da z nično odločbo niso bile razglašene za združljive s skupnim trgom, tako da je treba njihovo izvajanje obravnavati kot nezakonito“. V sodbi CELF II (23) je Sodišče potrdilo svojo ugotovitev, da „legitimno pričakovanje prejemnika pomoči ne more nastati zaradi pozitivne odločbe Komisije, prvič, kadar je bila ta odločba izpodbijana v rokih za tožbo in jo je Sodišče nato razglasilo za nično niti, drugič, dokler rok za vložitev tožbe ni potekel ali – v primeru tožbe – dokler se sodišče Skupnosti o tem dokončno ne izreče“.

(93)

Komisija zato vztraja pri svojem mnenju, da bi bilo treba olajšavo za dajatev na agregate obravnavati kot nezakonito pomoč. Zato za pomoč, dodeljeno po 2. aprilu 2008, veljajo smernice o pomoči za varstvo okolja iz leta 2008. Kljub temu in tudi če bi bilo treba olajšavo za dajatev na agregate obravnavati kot obstoječo pomoč, kot trdi Združeno kraljestvo, bi bilo treba pomoč še vedno prilagoditi smernicam o pomoči za varstvo okolja iz leta 2008 v skladu s točko 200 smernic.

(94)

Kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 53 in 54, je Komisija menila, da bi lahko dejstvo, da olajšava za dajatev na agregate ni bila dodeljena za proizvode, ki se uvažajo na Severno Irsko iz drugih držav članic, pomenilo kršitev člena 110 Pogodbe.

(95)

Zdi se, da prvi odstavek člena 110 Pogodbe prepoveduje nacionalne sheme, kot je shema olajšave za dajatev na agregate, ki se uporablja na Severnem Irskem in omogoča znižanje stopnje dajatve na agregate za neobdelane agregate, ki jih na Severnem Irskem pridobivajo proizvajalci, ki so sklenili okoljevarstvene sporazume, medtem ko so enaki proizvodi, uvoženi iz drugih držav članic, izključeni iz sheme olajšave in so zato obdavčeni po polni stopnji dajatve na agregate (24). V nasprotju s trditvijo Združenega kraljestva, opisano v uvodni izjavi 85, dejstvo, da shema olajšave velja samo za določeno območje, ne spremeni te razlage. Če bi bile ureditve, kot je shema olajšave Združenega kraljestva, dovoljene, bi lahko države članice dejansko zlahka zaobšle načelo prepovedi diskriminacije iz člena 110 Pogodbe.

(96)

Sodišče je menilo (25), da „pravo Skupnosti ne omejuje svobode vsake države članice, da vzpostavi davčni sistem, ki razlikuje med določenimi izdelki, kljub temu da so enakovrstni v smislu člena 90, prvi odstavek, ES,“ kar trdi tudi Združeno kraljestvo. Vendar so take razlike v skladu s pravom Unije „le, če sledijo ciljem, ki so tudi združljivi z zahtevami Pogodbe in sekundarne zakonodaje, in če so podrobna pravila taka, da nikakor ne pomenijo neposredne ali posredne diskriminacije glede uvoza iz drugih držav članic ali zaščite v korist konkurenčne nacionalne proizvodnje“. Kar zadeva olajšavo za dajatev na agregate, drugačna obravnava uvoženih agregatov očitno ne izpolnjuje zahtev za razlikovanje, ki jih je določilo Sodišče.

(97)

Vodilno načelo v zvezi s pravom Unije je, da je treba načela iz Pogodbe razlagati in uporabljati na način, ki omogoča doseganje njihovih ciljev. Člen 110 Pogodbe določa posebne določbe o mednarodnih davkih, ki državam članicam preprečujejo, da bi uvedle diskriminatorne notranje davke. Da bi bil davčni ukrep, ki pomeni pomoč, veljaven, mora Komisija zato potrditi, da zadevni ukrep ne krši člena 110 Pogodbe in da izpolnjuje vse ustrezne pogoje iz členov 107 in 108 (26). Ni razloga za mnenje, da bi moral biti ukrep pomoči v obliki davčne olajšave, ki se uporablja samo v delu države članice, izvzet iz te razlage.

(98)

Kljub temu Komisija ugotavlja, da se je Združeno kraljestvo v svojem dopisu z dne 1. aprila 2014 zavezalo k odpravi nezdružljivosti olajšave za dajatev na agregate s členom 110 pogodbe prek vračila prejetih zneskov, ki so nezdružljivi z notranjim trgom v skladu z merili, opisanimi v uvodnih izjavah 99 do 103. Obseg popravnega ukrepa mora omogočiti, da bo za nakup agregatov na Severnem Irskem od drugih držav članic, za katerega se je od leta 2004 do leta 2010, ko se je izvajala shema olajšave za dajatev na agregate, plačevala polna stopnja dajatve na agregate, mogoče uveljavljati 80-odstotno olajšavo za agregate, ki je bila na voljo upravljavcem kamnolomov na Severnem Irskem, ki so bili vključeni v to shemo olajšave. Cilj uvedbe predlagane sheme bi bil odpraviti vse morebitne neenakosti.

(99)

Komisija ugotavlja, kot je Združeno kraljestvo trdilo v svojem dopisu z dne 17. septembra 2012, da ni mogoče določiti tujih kamnolomov, ki so prodajali agregate, obdavčene z dajatvijo na agregate, ki so bili uvoženi na Severno Irsko in tam uporabljeni. Komisija poleg tega ugotavlja, da subjekti, ki so dejansko plačevali dajatev na agregate, niso bili tuji kamnolomi, ampak uvozniki, registrirani kot davčni zavezanci. Zato se zdi primerno in skladno s prakso Komisije (27), da so do povračila upravičeni tisti subjekti, ki so dejansko plačevali davek in pri katerih je nastala davčna obveznost plačila dajatve na agregate. Predlagana shema z učinkom za nazaj zagotavlja, da bo vsak subjekt, ki bo dokazal, da je davčnemu uradu HMRC izkazal plačilo dajatve na agregate po polni stopnji za nakup agregatov, uvoženih na Severno Irsko iz drugih držav članic od 1. aprila 2004 do 30. novembra 2010 (v nadaljnjem besedilu: zadevno obdobje), ter izpolnil določena okoljska merila in določene pogoje, lahko uveljavljal 80-odstotni odbitek od plačane dajatve.

(100)

Združeno kraljestvo je moralo zagotoviti mehanizem za preverjanje, saj mora shema z učinkom za nazaj zagotoviti, da se lahko mehanizem vračila uveljavlja samo za uvoz agregatov iz kamnolomov, ki izpolnjujejo enake okoljske standarde kot kamnolomi na Severnem Irskem, ki so bili upravičeni do olajšave. Komisija se zaveda, da Združeno kraljestvo, da bi se shema z učinkom za nazaj dejansko lahko uporabljala in ne bi bila po nepotrebnem obremenjujoča, ne bo preverjalo, ali tuji kamnolomi izpolnjujejo enake standarde, kot so naloženi kamnolomom na Severnem Irskem, saj v resnici ne bi imelo spodbude za to, preverjalo pa bo vsaj skladnost z veljavnimi okoljskimi standardi, ki so določeni v ustrezni zakonodaji Unije, preneseni v nacionalno zakonodajo. Ministrstvo za okolje Severne Irske bo potrdilo okoljske standarde vsakega morebitnega vlagatelja zahtevka in določilo enoletni rok za registracijo, ki bo začel teči na dan objave zakonodajnega osnutka o olajšavi z učinkom za nazaj v Združenem kraljestvu.

(101)

Vlagatelj zahtevka bo upravičen do olajšave, če bo dokazal, v katerem kamnolomu zunaj Združenega kraljestva je bil agregat pridobljen, in zaprosil ministrstvo za okolje Severne Irske za potrdilo, da je kamnolom takrat izpolnjeval okoljske standarde, skladne z zakonodajo Unije. Ministrstvo za okolje se bo nato obrnilo na organe drugih držav članic za potrditev veljavnih standardov in skladnosti z njimi. Če bo skladnost potrjena, bo ministrstvo nato izdalo potrdilo o skladnosti, ki bo na voljo uradu HMRC (28), s tem pa se mu bodo zagotovili potrebni podatki za obravnavo zahtevkov za vračilo dajatve. Za zahtevke v zvezi z istim kamnolomom bo veljalo isto dovoljenje.

(102)

Zahtevki za vračilo bodo morali vsebovati dokumentarna dokazila, iz katerih je razvidno, da so bili agregati pridobljeni v kamnolomu v drugi državi članici v zadevnem obdobju, da je ministrstvo za okolje izdalo potrdilo za ta kamnolom, da je bila plačana polna stopnja dajatve na agregate in da se ni uveljavljala nobena olajšava za druge namene. Dokazilo o nakupu bi lahko vključevalo ustrezno trgovinsko dokumentacijo, iz katere je razviden datum transakcije in poreklo agregatov. Davčni izkazi registriranih davkoplačevalcev za dajatev na agregate bi lahko veljali kot dokaz, da je bila plačana polna stopnja dajatve na agregate in da se ni uveljavljala nobena druga olajšava. Ti izkazi so del lastnih evidenc davkoplačevalcev, saj se organom zagotovijo samo podatki o skupnem znesku dajatve, ki jo je bilo treba plačati za obdavčljive agregate, ki se tržno izkoriščajo. Komisija se zaveda, da bi lahko imeli morebitni vlagatelji zahtevkov težave pri zagotovitvi take dokumentacije, saj je od uvedbe olajšave za dajatev na agregate preteklo veliko časa (29). Vendar ugotavlja, da Združeno kraljestvo zahteva le razumne dokaze, ki so na voljo za olajšavo z učinkom za nazaj, glede na to, da ni javnih evidenc, ki bi vsebovale take informacije.

(103)

Popravni ukrep z učinkom za nazaj, ki ga je predlagalo Združeno kraljestvo, ima naslednje glavne značilnosti:

(104)

Komisija zato meni, da se je Združeno kraljestvo zavezalo k vzpostavitvi primernega instrumenta za odpravo morebitne diskriminacije, do katere je morda prišlo v preteklosti.

(105)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 56, Komisija v okviru svoje ocene olajšave za dajatev na agregate na podlagi smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2001 ni mogla sprejeti pozitivnega sklepa zaradi dvomov v zvezi s členom 110 Pogodbe. Ker bo Združeno kraljestvo uvedlo ustrezen instrument za odpravo kakršne koli diskriminacije, ki izvira iz ukrepa, lahko Komisija zdaj zaključi, da je ukrep združljiv z notranjim trgom na podlagi smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2001.

(106)

Komisija je seznanjena s pripombami združenja BAA v zvezi z oceno ukrepa v sklepu o začetku postopka in pripombami Združenega kraljestva v zvezi s tem. Ugotavlja, da niso bili predloženi nobeni novi argumenti, ki jih še ni upoštevala, in da ni nobenih razlogov za spremembo ocene iz sklepa o začetku postopka.

(107)

Komisija je v sklepu o začetku postopka ocenila združljivost ukrepa z notranjim trgom na podlagi smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2008. Ocena Komisije je bila pozitivna v vseh pogledih, razen glede skladnosti s točko 158(c) smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2008, tj. z merili potrebnosti, ki zahtevajo, da precejšnjega zvišanja stroškov proizvodnje, ki ga je povzročila dajatev na agregate, ni bilo mogoče prenesti na stranke, ne da bi to privedlo do znatnega zmanjšanja prodaje upravičencev do olajšave za dajatev na agregate na Severnem Irskem.

(108)

Komisija je v sklepu o začetku postopka opozorila, da Združeno kraljestvo ni ustrezno upoštevalo vpliva dejstva, da proizvajalci predelanih proizvodov iz agregatov nikoli niso plačali polne stopnje dajatve na agregate, na zvišanja povprečnih cen na Severnem Irskem v primerjavi z zvišanjem cen v Veliki Britaniji v letih 2001 in 2002, tj. po uvedbi dajatve na agregate. Združeno kraljestvo je zdaj predložilo oceno vpliva takih predelanih proizvodov na podatke, ki kaže, da raven zvišanja cen res kaže na nezmožnost prenosa dajatve na agregate na stranke (glej uvodno izjavo 46).

(109)

Poleg tega je Komisija glede dokazov v zvezi z zmanjšanjem obsega prodaje opozorila, da Združeno kraljestvo ni predložilo pojasnil glede razvoja trgov agregatov na Severnem Irskem po letu 2002. Podatki, ki jih je predložilo, kažejo povečanje proizvodnje od leta 2004 do leta 2007. Kot je navedeno v uvodnih izjavah 47 do 49, je Združeno kraljestvo predložilo podatke iz reprezentativnega vzorca proizvajalcev agregatov na Severnem Irskem, vključno s trendi proizvodnje. Vendar se zdi, da so ti trendi tesno sledili trendom gradbene dejavnosti in da je nanje močno vplivala gospodarska recesija, ki se je začela leta 2008, zato niso povsem ustrezni za prikaz zmanjšanja prodaje zaradi uvedbe dajatve na agregate.

(110)

Komisija je v sklepu o začetku postopka ugotovila tudi, da niso bili predloženi nobeni podatki v podporo trditvi, da je povišanje stroškov vplivalo na promet gospodarskih subjektov in zmanjšalo njihove dobičke. Združeno kraljestvo je kljub velikim težavam pri zbiranju ustreznih informacij predložilo informacije v podporo navedeni trditvi, ki so navedene v oddelkih 2.3.4 do 2.3.7. Poleg tega je predložilo informacije, ki kažejo, da so proizvajalci agregatov na Severnem Irskem izpostavljeni hudi konkurenci in da so njihove možnosti za zvišanje cen majhne zaradi večje oskrbe z zamenljivimi proizvodi, nezadostne vertikalne integracije trga in velikega števila proizvajalcev z majhnimi tržnimi deleži (glej uvodne izjave 34 do 40).

(111)

Komisija je v sklepu o začetku postopka navedla tudi, da podatki o cenovni elastičnosti povpraševanja kažejo na neelastično povpraševanje. Združeno kraljestvo je zdaj pokazalo, da so se zadevni podatki nanašali na celotno Združeno kraljestvo in da ne morejo biti pomembni za samo Severno Irsko. Komisija priznava, da elastičnosti ni mogoče izračunati posebej za trg Severne Irske, kot je pojasnilo Združeno kraljestvo.

(112)

Komisija ugotavlja, da je Združeno kraljestvo po tem, ko je združenje BAA predložilo pripombo, da so gospodarski podatki, ki jih je predložilo Združeno kraljestvo in so navedeni v uvodnih izjavah 21 do 23 sklepa o začetku postopka, neverjetni in morda zavajajoči, predložilo dodatne podrobnejše podatke (uvodna izjava 27) v zvezi s cenami agregatov na Severnem Irskem in v Veliki Britaniji. Podatki kažejo, da bi polna stopnja dajatve na agregate res pomenila veliko večji delež prodajne cene na trgu, ki je bil že oslabljen.

(113)

Komisija se je poleg tega spraševala, zakaj je bilo mogoče dajatev na agregate v Veliki Britaniji prenesti na stranke, na Severnem Irskem pa ne. Komisija v zvezi s tem priznava ugotovitev Združenega kraljestva, ki je opisana v uvodnih izjavah 34 do 40 in jo je urad za pošteno trgovino potrdil v svojem poročilu o agregatih (31), da sta trga agregatov na Severnem Irskem in v Veliki Britaniji dva različna geografska trga in da imajo proizvajalci agregatov na Severnem Irskem morda manj manevrskega prostora za prenos celotne dajatve na svoje stranke.

(114)

Komisija ugotavlja tudi, da so možnosti za zvišanje cen na Severnem Irskem očitno zelo omejene zaradi višjih stroškov proizvodnje, ki lahko nastanejo na številnih področjih. Združeno kraljestvo je pokazalo, da podatki, ki so jih predložila štiri od petih največjih podjetij v industriji, kažejo, da so stopnje dobička zelo nizke, in da veliko kamnolomov že nekaj let posluje z izgubo, delno zaradi višjih stroškov električne energije in dovoljenj za projektiranje (glej uvodno izjavo 25).

(115)

Komisija ugotavlja, da podatki, ki jih je predložilo Združeno kraljestvo in so navedeni v oddelku 2.3.6, čeprav niso razporejeni po letih in vrstah agregatov, res kažejo, da je bila trgovinska izpostavljenost industrije agregatov na Severnem Irskem visoka, saj je na splošno presegala 10 % in dosegla celo 24,25 %. Kot je poudarilo Združeno kraljestvo, bi lahko bila trgovinska izpostavljenost še večja zaradi neprijavljenega izvoza s Severne Irske. Komisija je v svoji pretekli praksi (32) menila, da bi že trgovinska izpostavljenost, ki presega 10 %, pomenila tveganje za konkurenčnost posamezne industrije. Poleg tega je Komisija priznala, da velika trgovinska izpostavljenost v kombinaciji z majhnimi tržnimi deleži onemogoča prenos visokih dodatnih stroškov na stranke (33), ne da bi se zmanjšal obseg prodaje.

(116)

Vendar Komisija ugotavlja, da podatki za asfalt in pesek ne sledijo istemu trendu ter imajo precej manjšo trgovinsko izpostavljenost. Vendar pesek in asfalt ne sledita istim trendom kot drugi neobdelani ali predelani agregati. Podatki na splošno kažejo zmanjšanje uvoza in izvoza. Vendar se zdi, da se je izvoz peska in asfalta v zadnjih letih podvojil. To seveda vpliva na izračun trgovinske izpostavljenosti. Omeniti je treba, da uvoženi predelani agregati niso bili nikoli obdavčeni z dajatvijo na agregate, kar pomeni, da se je uvoženi asfalt po opustitvi olajšave za dajatev na agregate, ko je severnoirski asfalt postal obdavčen po polni stopnji dajatve na agregate, samodejno močno pocenil. Zato bi lahko navedena razlika v cenah vplivala na trend obsega uvoza.

(117)

Poleg tega Komisija ugotavlja, da je trg agregatov za vse vrste neobdelanih agregatov enoten proizvodni trg. To dejstvo je posledica zamenljivosti različnih neobdelanih agregatov in ga je potrdil urad za pošteno trgovino v svojem poročilu iz leta 2012 (34), v katerem je proučil trge agregatov (neobdelanih agregatov), cementa in pripravljenih mešanic betona, pri čemer ni razdelil trga agregatov. Zato Komisija ugotavlja, da različne ravni trgovinske izpostavljenosti peska in asfalta v primerjavi z drugimi vrstami agregatov niso pomembne za njeno oceno, saj se pesek in asfalt obravnavata skupaj, čeprav sta na različnih proizvodnih trgih, in sicer pesek spada v prvo kategorijo agregatov iz drobirja, asfalt pa je predelani agregat, in ker so podatki pod vplivom trendov obsega uvoza, ki so verjetno povezani z asfaltom.

(118)

Komisija na koncu ugotavlja, da je Združeno kraljestvo zdaj dokazalo, da bistvenega zvišanja stroškov proizvodnje, ki je bilo posledica dajatve na agregate, ni bilo mogoče prenesti na stranke, ne da bi se pomembno zmanjšala prodaja, in da je pogoj za združljivost iz točke 158(c) smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2008 izpolnjen.

(119)

Komisija lahko zato sprejme pozitiven sklep glede ocene združljivosti ukrepa s členom 107(3)(c) Pogodbe na podlagi smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2008.

(120)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 40 sklepa o začetku postopka, je Komisija ugotovila, da je Združeno kraljestvo nezakonito izvajalo spremenjeno shemo olajšave za dajatev na agregate na Severnem Irskem in s tem kršilo člen 108(3) Pogodbe. Vendar je ob upoštevanju zavez glede popravnega ukrepa z učinkom za nazaj, ki jih je sprejelo Združeno kraljestvo, ugotovila, da je spremenjena olajšava za dajatev na agregate skladna s členom 107(3)(c) Pogodbe na podlagi smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2001 in smernic o pomoči za varstvo okolja iz leta 2008 –

25.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 250/38

(1)

Komisija je 22. decembra 2003 prejela pritožbo italijanskega letalskega prevoznika Air One S.p.A. (v nadaljnjem besedilu: družba Air One), v kateri ta zatrjuje, da so upravljavci več italijanskih letališč dodelili nezakonito pomoč družbi Ryanair Ltd. (v nadaljnjem besedilu: družba Ryanair) z več sporazumi, ki določajo pogoje poslovanja na letališčih. Zadevna letališča so bila Alghero, Pescara in Rome, s katerimi upravljajo družbe Società di Gestione dell'Aeroporto di Alghero So.Ge.A.AL S.p.A. (v nadaljnjem besedilu: družba So.Ge.A.AL), SAGA S.p.A. oziroma Aeroporti di Roma S.p.A, ter letališča Pisa, Treviso in Bergamo.

(2)

Družba Air One je z dopisom z dne 11. junija 2004 Komisijo pozvala, naj v skladu s členom 265 Pogodbe oblikuje svoje stališče glede pritožbe zadevne družbe in pri Splošnem sodišču vložila tožbo zaradi opustitve ukrepanja. Sodišče je tožbo zavrnilo (2).

(3)

Komisija je nezaupno različico pritožbe Italiji posredovala z dopisom z dne 9. julija 2004. Potem ko se je Komisija strinjala s podaljšanjem roka, je Italija pripombe glede pritožbe predložila z dopisoma z dne 5. oktobra 2004 in 5. novembra 2004.

(4)

Komisija je za dodatne informacije zaprosila z dopisom z dne 14. marca 2005. Potem ko se je Komisija strinjala s podaljšanjem roka, je Italija zahtevane informacije predložila z dopisom z dne 17. junija 2005. Italija je z dopisom z dne 30. junija 2005 Komisiji predložila dodatne informacije.

(5)

Družba Air One je Komisijo z dopisom z dne 21. novembra 2005 zaprosila, naj v preiskavo vključi letališči Bari in Brindisi. Družba Air One je z dopisom z dne 18. maja 2006 Komisijo uradno pozvala, naj v skladu s členom 265 Pogodbe oblikuje svoje stališče. Komisija je odgovorila z dopisom z dne 14. julija 2006.

(6)

Družba Air One je z dopisoma z dne 26. oktobra 2006 in 10. januarja 2007 svoje ugovore omejila na domnevno pomoč, dodeljeno na podlagi sporazumov, ki sta jih podpisala upravljavec letališča Alghero, tj. družba So.Ge.A.AL, in družba Ryanair. Družba Air One je 12. februarja 2007 uradno pozvala Komisijo, naj ravna v skladu s členom 265 Pogodbe.

(7)

Komisija je z dopisoma z dne 27. junija 2006 in 30. novembra 2006 Italijo zaprosila za dodatne informacije. Italija je navedeno zahtevo delno izpolnila z dopisom z dne 17. januarja 2007. Komisija je Italijo za dodatne informacije zaprosila z dopisom z dne 19. februarja 2007. Italija je na navedeno zahtevo odgovorila z dopisoma z dne 16. marca 2007 in 26. marca 2007.

(8)

Komisija je proučila informacije, ki jih je predložila Italija, nato pa se je 12. septembra 2007 odločila, da bo začela formalni postopek preiskave iz člena 108(2) Pogodbe (v nadaljnjem besedilu: odločba iz leta 2007). Odločba iz leta 2007 je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (3). Komisija je pozvala zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe glede ukrepov, ki so predmet preiskave.

(9)

Italija je z dopisoma z dne 15. oktobra 2007 in 22. oktobra 2007 Komisijo zaprosila za podaljšanje roka za predložitev pripomb glede presoje v odločbi iz leta 2007. Komisija je rok podaljšala z dopisom z dne 23. oktobra 2007. Italija je svoje pripombe glede odločbe iz leta 2007 predložila 14. novembra 2007.

(10)

Komisija je popravek odločbe iz leta 2007 objavila 12. februarja 2008 (4).

(11)

Družba Ryanair je svoje pripombe glede presoje v odločbi iz leta 2007 predložila 18. februarja 2008. Družba So.Ge.A.AL je svoje pripombe predložila na isti datum. Dodatne informacije je predložila z dopisom z dne 16. junija 2008. Italija je 20. februarja 2008 Komisiji posredovala pripombe regije Sardinije.

(12)

Komisija je pripombe družb Ryanair in So.Ge.A.AL Italiji posredovala z dopisom z dne 28. februarja 2008.

(13)

Družba Air One je z dopisom z dne 20. junija 2008 dopolnila svojo prvotno pritožbo. Komisija je navedeni dopis 10. decembra 2008 poslala Italiji, da bi ta lahko predložila pripombe. Italijanski organi so z dopisom z dne 15. januarja 2009 zaprosili za podaljšanje roka za predložitev pripomb glede dopisa družbe Air One. Komisija je rok podaljšala z dopisom z dne 20. januarja 2009. Italija je svoje pripombe Komisiji predložila 13. februarja 2009.

(14)

Komisija je 1. septembra 2008 najela družbo Ecorys Netherlands BV (v nadaljnjem besedilu: družba Ecorys), da bi izvedla ekonomsko oceno v zvezi z več tekočimi preiskavami državnih pomoči, vključno s preiskavo v zvezi z letališčem Alghero. V analizi sta bila med drugim obravnavana ravnanje upravljavca letališča, tj. družbe So.Ge.A.AL, in lokalnih organov glede sporazumov, sklenjenih med družbo So.Ge.A.AL in letalskimi prevozniki, ter obseg, v katerem so bili dogovori z letalskimi prevozniki, ki delujejo na letališču Alghero, v skladu z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu. Družba Ecorys je svoje končno poročilo predložila 30. marca 2011 (v nadaljnjem besedilu: poročilo družbe Ecorys).

(15)

Družba Ryanair je z dopisom z dne 5. marca 2010 Komisiji predložila dodatne informacije o vseh tekočih preiskavah državne pomoči, ki so se nanašale na družbo Ryanair, tudi tiste v zvezi z letališčem Alghero.

(16)

Komisija je 30. marca 2011 Italiji poslala zahtevo po dodatnih informacijah. Komisija je z istim dopisom Italiji poslala poročilo družbe Ecorys v angleškem jeziku.

(17)

Komisija je družbi Ryanair 8. aprila 2011 poslala zahtevo po dodatnih informacijah. Družba Ryanair je na navedeno zahtevo odgovorila z dopisom z dne 22. julija 2011.

(18)

Italija je z dopisoma z dne 23. maja 2011 in 30. maja 2011 zaprosila za podaljšanje roka za predložitev informacij, ki jih je Komisija zahtevala 30. marca 2011. Italija je z istim dopisom zaprosila za prevod poročila družbe Ecorys v italijanski jezik. Italija je 1. junija 2011 potrdila prošnjo za prevod. Komisija je 1. avgusta 2011 Italiji poslala prevod poročila družbe Ecorys v italijanski jezik.

(19)

Italija (regija Sardinija in italijansko ministrstvo za promet) je z dopisoma z dne 31. avgusta 2011 in 9. septembra 2011 odgovorila na zahtevo Komisije po informacijah z dne 30. marca 2011.

(20)

Komisija je z dopisom z dne 19. oktobra 2011 Italiji posredovala odgovor družbe Ryanair z dne 22. julija 2011. Italija je z dopisom z dne 16. novembra 2011 zaprosila za podaljšanje roka za predložitev pripomb. Italija je z istim dopisom zaprosila za prevod ekonomskega poročila o oceni načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu (v nadaljnjem besedilu: poročilo o načelu udeleženca v tržnem gospodarstvu iz leta 2011), ki je bilo priloženo odgovoru družbe Ryanair, v italijanski jezik. Komisija se je z dopisom z dne 17. novembra 2011 strinjala s podaljšanjem roka. Komisija je 23. januarja 2012 Italiji poslala poročilo o načelu udeleženca v tržnem gospodarstvu iz leta 2011 v italijanskem jeziku. Italija je 15. februarja 2012 predložila pripombe glede dopisa družbe Ryanair, zlasti glede poročila o načelu udeleženca v tržnem gospodarstvu iz leta 2011.

(21)

Komisija je 17. februarja 2012 družbo Ryanair zaprosila za informacije o več tekočih preiskavah državnih pomoči, tudi tiste v zvezi z letališčem Alghero. Družba Ryanair je na to zahtevo odgovorila z dopisom z dne 16. aprila 2012.

(22)

Komisija je 27. junija 2012 v formalni postopek preiskave vključila dodatne ukrepe, ki jih je sprejela Italija in niso bili zajeti v pritožbi družbe One Air (v nadaljnjem besedilu: sklep iz leta 2012) (5). Sklep iz leta 2012 je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije. Komisija je pozvala zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe glede ukrepov, ki so predmet preiskave.

(23)

Italija je svoje pripombe glede sklepa iz leta 2012 predložila 31. avgusta 2012, 3. oktobra 2012, 19. oktobra 2012, 22. oktobra 2012 in 20. februarja 2013. Komisija je prejela pripombe štirih zainteresiranih strani: družb So.Ge.A.AL, Ryanair, Airport Marketing Services Ltd. (v nadaljnjem besedilu: družba AMS) in Unioncamere. Družba Ryanair je pripombam priložila posodobljeno poročilo o načelu udeleženca v tržnem gospodarstvu (v nadaljnjem besedilu: poročilo o načelu udeleženca v tržnem gospodarstvu iz leta 2013). Komisija je pripombe zainteresiranih strani posredovala Italiji in ji dala možnost odgovora. Pripombe Italije glede pripomb, ki so jih predložile zainteresirane strani, je prejela 6. septembra 2013 in 13. novembra 2013.

(24)

Komisija je 20. decembra 2013 ter 17., 24. in 31. januarja 2014 prejela pripombe družbe Ryanair. Vse predložitve, ki so se nanašale na letališče Alghero, je Italiji posredovala 9. januarja 2014 in 5. februarja 2014. Italija je 24. februarja 2014 zaprosila za prevod pripomb družbe Ryanair, ki jih je prejela z dopisom Komisije z dne 5. februarja 2014, v italijanski jezik. Komisija je Italiji pripombe družbe Ryanair v italijanskem jeziku, kot je zanje zaprosila, posredovala z dopisom z dne 8. aprila 2014.

(25)

Komisija je z dopisom z dne 23. decembra 2013 Italijo zaprosila za dodatne informacije o ukrepih, ki so predmet preiskave. Italija je po podaljšanju prvotnega roka 18. februarja 2014 predložila delni odgovor na zahtevo Komisije. Komisija je 4. marca 2014 Italijo spomnila, da mora v celoti odgovoriti na vsa vprašanja, ki so bila nanjo naslovljena v dopisu Komisije z dne 23. decembra 2013. Italija je zahtevane informacije predložila z dopisom z dne 25. marca 2014.

(26)

Komisija je 14. marca 2014 Italijo in zadevne zainteresirane strani obvestila, da so bile 20. februarja 2014 sprejete smernice Komisije o državni pomoči letališčem in letalskim prevoznikom (v nadaljnjem besedilu: smernice za letalski sektor iz leta 2014) (6) in Italijo pozvala, naj v 20 delovnih dneh po objavi smernic za letalski sektor iz leta 2014 predloži pripombe. Italija na dopis Komisije z dne 14. marca 2014 ni odgovorila.

(27)

Komisija je Italijo za dodatne informacije zaprosila z dopisom z dne 21. marca 2014. Italija je po podaljšanju prvotnega roka zahtevane informacije predložila 25. aprila 2014 in 8. maja 2014.

(28)

Smernice za letalski sektor iz leta 2014 so bile v Uradnem listu Evropske unije objavljene 4. aprila 2014. Zamenjale so smernice o financiranju letališč in zagonski državni pomoči letalskim družbam z odhodi z regionalnih letališč iz leta 2005 (v nadaljnjem besedilu: smernice za letalski sektor iz leta 2005) (7).

(29)

Komisija je 15. aprila 2014 v Uradnem listu Evropske unije objavila obvestilo, v katerem je države članice in zainteresirane strani pozvala, naj v enem mesecu od objave smernic za letalski sektor iz leta 2014 predložijo pripombe o njihovi uporabi v tem primeru. Družba So.Ge.A.AL je pripombe predložila 8. maja 2014. Komisija je pripombe družbe So.Ge.A.AL Italiji posredovala 22. maja 2014.

(30)

Komisija je Italijo za dodatne informacije zaprosila z dopisom z dne 26. maja 2014. Italija je zahtevane informacije predložila 10. junija 2014, 28. julija 2014, 20. in 27. avgusta 2014 ter 1. in 19. septembra 2014.

(31)

Italija je z dopisom z dne 11. septembra 2014 Komisijo obvestila, da se izjemoma strinja, da se ta sklep sprejme v angleškem jeziku.

(32)

Letališče Alghero je na severozahodu italijanskega otoka Sardinije. Najprej je bilo vojaško letališče, za civilni promet pa se je odprlo leta 1974. Lastnik letališke infrastrukture in zmogljivosti je država prek Ente Nazionale Aviazione Civile (v nadaljnjem besedilu: organ ENAC), italijanskega organa za civilno letalstvo.

(33)

Kar zadeva razdaljo med letališčem Alghero in drugimi letališči na Sardiniji, je letališče Alghero oddaljeno 128 km od letališča Olbia, 133 km od letališča Oristano, 225 km od letališča Tortolì-Arbatax in 235 km od letališča Cagliari (8). Po navedbah Italije letališča Alghero zaradi njegovega geografskega položaja in posebnosti prometnega omrežja (cestni in železniški prevoz) ni mogoče nadomestiti z nobenim od sosednjih letališč.

(34)

Potniški promet na navedenem letališču se je s 663 570 potnikov leta 2000 povečal na več kot 1 milijon potnikov leta 2005 in skoraj 1,6 milijona potnikov leta 2013.

Preglednica 1

Potniški promet na letališču Alghero

(35)

Družba Ryanair je glavni letalski prevoznik, ki letališče uporablja od leta 2000. Letališče so od leta 2000 uporabljali tudi drugi letalski prevozniki, vključno z drugimi nizkocenovnimi prevozniki (Germanwings, Air Italy, Air Dolomiti, Air Vallée, Meridiana, Alpi Eagles, bmibaby, easyJet, Air One, Volare in Alitalia) (9).

(36)

Pristojbine, ki jih na letališču Alghero plačujejo letalski prevozniki, se običajno določijo na podlagi objavljenega seznama letaliških pristojbin, ki vključuje naslednje postavke: pristojbino za vzletanje in pristajanje, potniško pristojbino, pristojbino za varovanje, pristojbino za varnostne preglede prtljage in pristojbino za zemeljsko oskrbo.

(37)

Družba So.Ge.A.AL je bila ustanovljena leta 1994 kot upravljavec letališča Alghero. Ustanovni kapital družbe je znašal 200 milijonov ITL (103 291,4 EUR), ki so ga v celoti vplačali lokalni javni organi. Večina kapitala je bila (neposredno ali posredno prek družbe Società Finanziaria Industriale Regione Sardegna – SFIRS S.p.A (v nadaljnjem besedilu: družba SFIRS)) v lasti regije Sardinije. Družba SFIRS je bila ustanovljena kot investicijska družba regije Sardinije (10).

(38)

Čeprav je bila sestava kapitala družbe So.Ge.A.AL v letih njenega delovanja različna, je bila družba od leta 1994 vedno v 100-odstotni lasti javnih organov: gospodarske zbornice Sassari, province Sassari, občine Sassari, občine Alghero, regije Sardinije in družbe SFIRS S.p.A.

(39)

Leta 2010 je imela regija Sardinija v lasti 80,20 % delnic družbe So.Ge.A.AL, družba SFIRS pa 19,80 %.

(40)

Družba So.Ge.A.AL je 28. maja 2007 z organom ENAC podpisala konvencijo o štiridesetletni „celoviti“ koncesiji za upravljanje (11) letališča Alghero (v nadaljnjem besedilu: konvencija) (12). Pred letom 2007 je družba So.Ge.A.AL z letališčem Alghero upravljala na podlagi „začasne“ koncesije za upravljanje, ki ji je bila dodeljena 11. februarja 1999.

(41)

V Italiji koncesijo za upravljanje letališča dodeli organ ENAC na podlagi ocene vzdržnosti poslovnega načrta, ki vključuje akcijski načrt, naložbeni načrt in gospodarsko-finančni načrt. V akcijskem načrtu upravljavec letališča začrta svoje strategije gospodarskega načrtovanja in organizacijsko strukturo. Naložbeni načrt zajema kratko poročilo o načrtovanih ukrepih ter njihovi tehnični, gospodarski in upravni izvedljivosti. V gospodarsko-finančnem načrtu je prikazana finančna bilanca upravljanja letališča.

(42)

V skladu s členom 8 konvencije prihodke družbe So.Ge.A.AL sestavljajo:

(43)

Upravljavci letališč morajo organu ENAC plačati letno koncesijsko dajatev za pravico do upravljanja letališča v znesku in v skladu s postopki, ki so določeni z zadevnimi veljavnimi zakoni (za podrobnosti o določanju koncesijskih dajatev glej uvodne izjave 155 do 157).

(44)

Na podlagi člena 12 konvencije mora upravljavec letališča vsako leto, prvič pa tistega leta, ko mu je bila dodeljena koncesija, organu ENAC predložiti poročilo o napredku pri izvajanju akcijskega načrta. Poleg tega mora upravljavec letališča največ šest mesecev pred iztekom vsakega štiriletnega obdobja koncesije organu ENAC predložiti v odobritev poslovni načrt (vključno z naložbenim načrtom in akcijskim načrtom) za naslednje štiriletno obdobje. Če upravljavec letališča navedenih obveznosti ne izpolni, se mu naložijo sankcije.

(45)

V skladu s členom 14a konvencije se koncesija prekliče in konvencija pravno prekine v primeru: (i) neizvajanja ukrepov, opisanih v uvodni izjavi 44, v določenih rokih, (ii) več kot 12-mesečne zamude pri plačilu koncesijske dajatve, ki jo dolguje upravljavec letališča, (iii) bankrota ali (iv) nedoseganja gospodarsko-finančne bilance ob koncu prvega štiriletnega obdobja.

(46)

Italija je v dopisu z dne 18. februarja 2014 trdila, da družba So.Ge.A.AL ne opravlja dejavnosti, ki spadajo v obseg področja javne politike (13).

(47)

Vendar bi družba So.Ge.A.AL državi dala na voljo letališke prostore za zagotavljanje nekaterih storitev pri izvajanju javnih pooblastil ter nosila stroške za vzdrževanje in upravljanje zadevnih območij.

(48)

Italija je v dopisu z dne 10. junija 2014 (14) ponovno proučila svoje stališče in trdila, da bi stroški, ki bi nastali pri upravljanju navedenih letaliških prostorov, sodili na področje javne politike. Glede pravnega okvira je Italija trdila, da pravna pravila navedene stroške strogo nalagajo upravljavcem letališč. Upravljavec letališča mora zlasti organu ENAC in drugim javnim subjektom (zračni enoti mejne policije, carinskemu organu, finančni straži, uradu za zdravje na morju, v zraku in na meji, italijanskemu Rdečemu križu, gasilcem in policiji) dati na voljo nekatera območja na letališču ter nositi s tem povezane stroške upravljanja in vzdrževanja (15). Obveznost upravljavcev letališč, da dajo javnim subjektom na voljo letališke prostore in nosijo zadevne stroške, je bila določena z okvirno konvencijo o dodelitvi upravljanja italijanskih letališč, ki je navedena v italijanski uredbi ministrstva za promet in plovbo št. 12479 z dne 20. oktobra 1999, sprejeti pri uporabi ministrskega odloka št. 521 iz leta 1997. Zadevne določbe so bile prenesene v konvencijo, ki v členu 4(1)(c) določa, da mora upravljavec letališča „opravljati dejavnosti, ki so potrebne za podporo dejavnostim v pristojnosti države ter nujnih in zdravstvenih služb v letaliških prostorih“. Po navedbah Italije so skupni stroški poslovanja, ki jih je imela družba So.Ge.A.AL zaradi vzdrževanja navedenih območij v obdobju 2000–2010, znašali 2 776 073 EUR (16).

(49)

Poleg tega je Italija navedla, da bi 1 284 133 EUR od skupnih stroškov naložbe v nov terminal predstavljalo stroške izgradnje območij, ki jih mora družba So.Ge.A.AL dati na voljo javnim subjektom, zato bi se navedeni znesek prav tako štel za stroške, nastale pri zagotavljanju dejavnosti, ki sodijo na področje javne politike (glej tudi uvodno izjavo 86).

(50)

Koncesijske dajatve (za upravljanje in varovanje), ki jih je družba So.Ge.A.AL plačala med letoma 2000 in 2010, so prikazane v preglednici 2 (17).

Preglednica 2

Koncesijske dajatve, ki jih je družba So.Ge.A.AL plačala v obdobju 1998–2010 (v EUR)

(51)

Finančni rezultati družbe So.Ge.A.AL v obdobju 2000–2010 so bili negativni. Po navedbah Italije družba ni bila uspešna zaradi zamude pri dodelitvi „celovite“ koncesije za upravljanje letališča. Po dodelitvi koncesije je gospodarska kriza prinesla velik upad števila potnikov, kar je negativno vplivalo na dejavnost letališča.

(52)

Italija je avgusta 2011 Komisiji predložila poročilo, v katerem je bil ocenjen finančni položaj letališča Alghero v obdobju 2000–2010 (v nadaljnjem besedilu: poročilo družbe Accuracy) (18). Finančni rezultati družbe So.Ge.A.AL na podlagi poročila družbe Accuracy so bili:

Preglednica 3

Finančni rezultati družbe So.Ge.A.AL v obdobju 2000–2010 (v tisoč EUR)

(53)

Italija je Komisiji med preiskavo predložila letna poročila družbe So.Ge.A.AL („Relazione sulla gestione del bilancio“) za obdobje 2000–2010 (19).

(54)

Družba So.Ge.A.AL je leta 2001 poročala o izgubi v višini 1 530 960 048 ITL. Tudi v letih 2002 in 2003 je poročala o negativnih številkah.

(55)

Družba So.Ge.A.AL je leto 2004 zaključila z izgubo v višini 2 981 688 EUR. Izgubo je beležila tudi v letih 2005 in 2006. Leta 2007 je zabeležila nadaljnjo izgubo v višini 1 801 000 EUR, čeprav ji je bila 3. avgusta 2007 dodeljena „celovita“ koncesija za upravljanje letališča. Iz letnega poročila za leto 2007 je razvidno, da so na finančno uspešnost družbe So.Ge.A.AL v letu 2007 vplivali nepredvideni dogodki.

(56)

Družba So.Ge.A.AL je leta 2008 poročala o izgubi v višini 4 577 000 EUR, leta 2009 pa o izgubi v višini 12 404 126 EUR.

(57)

V svojem letnem poročilu za leto 2009 je družba So.Ge.A.AL ugotovila, da mora na podlagi konvencije iz leta 2007 v štirih letih od dodelitve koncesije doseči prag dobička. Ob upoštevanju svojega slabega finančnega položaja leta 2009 je predlagala pripravo in sprejetje posodobljenega poslovnega načrta, ki ga je opisala kot nujnega za večjo skladnost napovedi z razvojem trga. V tem smislu se poslovni načrt, ki ga je pripravila družba Roland Berger (glej uvodne izjave 64 do 70), ni štel za dovolj zanesljivega.

(58)

Za leto 2010 se je poročalo o nadaljnji izgubi v višini 1 847 165 EUR. Podatki o prometu so se po poročanjih še naprej gibali v pozitivno smer kljub težavnemu gospodarskemu okolju, na katerega je vplivala kriza z vulkanskim pepelom, zaradi katere se je začasno zaprl evropski zračni prostor.

(59)

Družba So.Ge.A.AL je od leta 1999 pripravila več poslovnih načrtov, ki so na kratko povzeti v uvodnih izjavah 60 do 75.

(60)

Poslovni načrt iz leta 1999 zajema obdobje 1999–2007 v dveh zaporednih fazah:

(61)

V poslovnem načrtu je bila predvidena dodelitev „celovite“ koncesije leta 1999 po povečanju kapitala družbe So.Ge.A.AL na 6 milijard ITL.

(62)

V poslovnem načrtu je bila predvidena diverzifikacija letalskih povezav s privabljanjem dveh hitro rastočih nizkocenovnih letalskih prevoznikov kot glavnih gonil rasti. En letalski prevoznik naj bi z opravljanjem dejavnosti na letališču Alghero začel leta 1999 na ruti Alghero–Milano, drugi pa naj bi ruto Alghero–London s tremi leti na teden, ki bi jih prvo leto opravljal po nižjih promocijskih pristojbinah, uvedel leta 2000.

(63)

V skladu z napovedmi glede prometa naj bi letališče Alghero zaradi uvedbe novih rut obeh letalskih prevoznikov iz uvodne izjave 62, ki sta se v času priprave poslovnega načrta z družbo So.Ge.A.AL pogajala glede sporazumov o letaliških storitvah, leta 2004 doseglo 1 milijon potnikov in leta 2007 do 1,1 milijona potnikov.

(64)

Načrt iz leta 2004, ki jo je za družbo So.Ge.A.AL pripravila svetovalna družba Roland Berger (v nadaljnjem besedilu: načrt družbe Roland Berger), je vseboval podrobno napoved za obdobje 2004–2008. Glavni elementi poslovnega načrta so bili:

(65)

Da bi razumeli, kako uspešno je bilo letališče Alghero glede na trg, so se njegovi rezultati primerjali z rezultati primerljivih letališč:

(66)

V napovedih iz načrta družbe Roland Berger so bili prihodnji prihodki in odhodki iz poslovanja upravljavca letališča prikazani na podlagi dveh scenarijev: razvoja letališča na podlagi scenarija z „začasno“ koncesijo in razvoja letališča na podlagi scenarija s „celovito“ koncesijo. na podlagi prvega scenarija naj bi letališče še naprej beležilo izgube do leta 2008, na podlagi drugega scenarija pa bi letališče prag dobička doseglo že leta 2005 zaradi letnih prihodkov, ki bi bili v scenariju s „celovito“ koncesijo v povprečju za 7 % višji kot v scenariju z „začasno“ koncesijo (zlasti zaradi višjih prihodkov iz neletalskih dejavnosti – poslovni prihodki naj bi se povečali zaradi učinkovitejšega oglaševanja, delovanja parkirišč in prodaje goriva). Finančni rezultati letalske dejavnosti, naj bi bili negativni tudi v scenariju s „celovito“ koncesijo.

(67)

Iz načrta družbe Roland Berger je razviden slab prihodek od oskrbe zlasti zaradi nizkocenovnega prometa. Z oskrbo naj bi se srednjeročno še naprej ustvarjala izguba tudi pri optimističnem pristopu. Izpadli prihodki od oskrbe v okviru nizkocenovnega prometa naj bi leta 2008 po ocenah znašali 3,2 milijona EUR.

(68)

Na podlagi načrta družbe Roland Berger je bilo letališče, da bi obrnilo pretekli trend upadanja, osredotočeno zlasti na povečanje poslovnega prihodka do točke, ko bi bila potrošnja na potnika v skladu s tisto na primerljivih letališčih (z 2,2 EUR na 5 EUR na potnika). Z nizkocenovnim prometom naj bi se v obdobju 2004–2008 ustvarila večina prihodkov iz neletalskih dejavnosti in ublažile izgube v letalskih dejavnostih. V skladu z napovedmi naj bi število potnikov leta 2008 doseglo 620 000.

(69)

V načrtu družbe Roland Berger je bilo ugotovljeno tudi, da bi bila z nadaljnjim upravljanjem letališča na podlagi „začasne“ koncesije morda potrebna dokapitalizacija družbe So.Ge.A.AL, da bi se pokrile izgube iz poslovanja.

(70)

Načrt družbe Roland Berger je bil posodobljen dvakrat, leta 2007 in leta 2008, da bi se upošteval razvoj v zadevnem sektorju. V posodobljenih načrtih so bili predlagani konkretni ukrepi za razvoj letališča v obdobju 2008–2011 s povečanjem prihodkov iz letalskih dejavnosti, zlasti dejavnosti oskrbe, in prihodkov iz neletalskih dejavnosti.

(71)

Poslovni načrt družbe So.Ge.A.AL, ki je bil pripravljen zaradi dodelitve celovite koncesije, je bil odobren septembra 2005, v njem pa je bila podana napoved prihodkov in stroškov za štiridesetletno trajanje koncesije za upravljanje letališča ob predpostavki, da bo koncesija družbi So.Ge.A.AL dodeljena leta 2006.

(72)

V skladu z napovedjo letnega prometa naj bi se ta do leta 2010 na letni ravni povečal za 4,5 %, v obdobju 2011–2025 za 2,6 % in v obdobju 2006–2025 za 3,78 %, proti letu 2045 pa bi število potnikov znašalo 2 800 000 milijona. Prihodki iz neletalskih dejavnosti naj bi se z letnih 2 929 000 EUR leta 2006 predvidoma povečali na 8 814 000 EUR leta 2045. Podobno naj bi se prihodki iz letalskih dejavnosti z 9 288 000 EUR leta 2006 ob koncu štiridesetletnega obdobja povečali na 29 587 000 EUR. V napovedih je bilo predvideno 20-odstotno zmanjšanje prihodkov iz letalskih dejavnosti, do katerega bi prišlo, ko bi letališče doseglo mejo 2 milijona potnikov in bi v skladu s pravili EU o zemeljski oskrbi na evropskih letališčih (21) posledično na trg vstopil dodatni ponudnik storitev zemeljske oskrbe.

(73)

V letih od 2006 do 2045 so bile predvidene naložbe v osnovna sredstva v višini 143,3 milijona EUR. Načrt je vključeval podroben program kapitalskih naložb na leto v obdobju 2006–2045, navedeni pa so bili tudi viri financiranja (zasebni ali javni) za te naložbe.

(74)

Načrt reorganizacije in prestrukturiranja iz leta 2010 je regija Sardinija potrdila septembra 2010. V načrtu sta bili podani celovita analiza gospodarskega položaja družbe So.Ge.A.AL za obdobje 2000–2010 in napoved, da bo družba ponovno dosegla rentabilnost leta 2012, pri čemer se je upoštevala tudi dokapitalizacija, predvidena za leto 2010.

(75)

Po navedbah iz načrta reorganizacije in prestrukturiranja iz leta 2010 je bil slab uspeh družbe So.Ge.A.AL do leta 2010 posledica neustreznega upravljanja, neučinkovite dejavnosti zemeljske oskrbe, pomanjkljive infrastrukture ter nezadostnih prihodkov iz letalskih in neletalskih dejavnosti.

(76)

Predmet preiskave, ki se je začela z odločbo iz leta 2007 in razširila s sklepom iz leta 2012, so naslednji ukrepi:

(77)

Upravljavci letališč morajo v skladu z italijansko zakonodajo vzdrževati minimalno stopnjo kapitala, ki je odvisna od obsega prometa (22): za letališča s prometom od 300 000 do 1 milijona potnikov je bil minimalni zahtevani kapital določen na 3 milijone EUR, za promet od 1 milijona do 2 milijonov potnikov pa je bil prag določen na 7,5 milijona EUR. Italija je med preiskavo trdila, da so bile kapitalske injekcije javnih delničarjev družbe So.Ge.A.AL namenjene zlasti za obnovo kapitala družbe, ki se je zmanjšal zaradi izgub, na stopnjo, določeno z nacionalno zakonodajo.

(78)

Na podlagi informacij, ki jih je predložila Italija, so v obdobju 2000–2010 javni delničarji družbe So.Ge.A.AL vanjo večkrat vložili svež kapital (23):

Preglednica 4

Dejavnosti, povezane s kapitalom družbe So.Ge.A.AL

(79)

V skladu z informacijami, ki jih je predložila Italija, je družba So.Ge.A.AL v letih od 1998 do 2009 od regije Sardinije prejela prispevke za „obrtniška in gradbena dela“ v skupnem znesku 6 540 269 EUR.

(80)

Italija je v pripombah na sklep iz leta 2012 pojasnila, da je glavni cilj ukrepov za „obrtniška in gradbena dela“ izboljšanje letališke infrastrukture. Italija je navedla splošno opredelitev javnih del („lavoro publico“) iz odstavka 1 člena 2 italijanskega zakona št. 109 z dne 11. februarja 1994 („Legge quadro in materia di lavori pubblici“) (24), tj. „dejavnosti gradnje, rušenja, obnavljanja, prenavljanja in vzdrževanja gradenj in inštalacij, vključno z zaščito okolja in bioinženiringom“ (25). Italija je pojasnila, da so bila zadevna sredstva na koncu porabljena za financiranje del na potniškem terminalu, izboljšanje zunanjih cestnih povezav, izboljšanje območij za parkiranje letal in opremo, potrebno za delovanje letališča.

(81)

Komisija je v presoji, opravljeni v temu sklepu, financiranje „obrtniških in gradbenih del“ (ukrep 2) in subvencije za naložbe v infrastrukturo (ukrep 3) na podlagi navedenih pojasnil analizirala skupaj, kot sklop ukrepov za financiranje vzpostavitve in izboljšanja infrastrukture in opreme.

(82)

V preglednici 5 so podrobno navedene naložbe v infrastrukturo, ki so bile izvedene v obdobju 2000–2010 in delno financirane z javnimi sredstvi (26).

Preglednica 5

Naložbe v infrastrukturo v obdobju 2000–2010

(83)

Poleg tega je regija Sardinija družbi So.Ge.A.AL v obdobju 2000–2010 dodelila neposredna nepovratna sredstva za nabavo opreme (notranje naprave za komunikacijo, programska oprema, vozila itd.) v skupnem znesku 4 680 281,44 EUR.

(84)

Po navedbah Italije (27) je bilo pred letom 2000, tj. datumom sodbe v zadevi Aéroports de Paris  (28), pravno odobreno javno financiranje v višini 25 431 706,16 EUR. Zlasti:

(85)

Po navedbah Italije je pred dodelitvijo „celovite“ koncesije leta 2007 država ostala odgovorna za naložbe v infrastrukturo, upravljavec letališča pa je bil le izvajalec del na infrastrukturi, ki jih je odobrila država.

(86)

Italija je v dopisu z dne 10. junija 2014 (30) navedla tudi, da bi se od skupnih stroškov naložbe v novi terminal 1 284 133 EUR štelo za stroške, ki so nastali pri zagotavljanju dejavnosti, ki sodijo na področje javne politike, saj je ta znesek ustrezal stroškom izgradnje delov terminala, ki jih mora družba So.Ge.A.AL dati na voljo javnim subjektom (glej tudi uvodno izjavo 49).

(87)

V preiskavi je zajetih več sporazumov, sklenjenih med družbo So.Ge.A.AL in več letalskimi prevozniki, ki opravljajo lete z letališča Alghero, za katere je Komisija v odločbi iz leta 2007 in sklepu iz leta 2012 menila, da morda pomenijo državno pomoč zadevnim letalskim prevoznikom.

(88)

Po navedbah Italije se je o sporazumih z letalskimi prevozniki pogajal generalni direktor družbe So.Ge.A.AL, ki je upravnemu odboru poročal o stanju pogajanj in vsebini sporazumov. Upravni odbor družbe So.Ge.A.AL je pogoje sporazumov odobril pred njihovim podpisom (31).

(89)

Družba Ryanair je od leta 2000 glavni letalski prevoznik, ki deluje na letališču Alghero. Družba Ryanair in njena podružnica AMS sta z družbo So.Ge.A.AL podpisali dve vrsti sporazumov.

(90)

V sporazumih o letaliških storitvah, ki sta jih družbi Ryanair in So.Ge.A.AL podpisali od leta 2000, so bili določeni pogoji delovanja družbe Ryanair na letališču Alghero in višina letaliških pristojbin, ki jih mora plačati zadevni letalski prevoznik. Družba Ryanair se je zavezala, da bo za nagrado za uspešnost, ki jo bo plačala družba So.Ge.A.AL, izpolnila vnaprej določene cilje glede števila letov in potnikov. Za primere, če takšni cilji niso bili v celoti izpolnjeni, so bile določene sankcije.

(91)

Sporazumi o tržnih storitvah so povezani z oglaševanjem namembnega kraja Alghero na uradnem spletnem mestu družbe Ryanair. Od leta 2006 so bili podpisani z družbo AMS, podružnico v 100-odstotni lasti družbe Ryanair, in sklenjeni na iste datume, kot so bili podpisani sporazumi o letaliških storitvah z družbo Ryanair.

(92)

Komisija je v uvodnih izjavah 93 do 109 povzela glavne določbe sporazumov (o letaliških in o tržnih storitvah), ki so jih podpisale družbe So.Ge.A.AL, Ryanair in AMS.

(93)

Prvi sporazum o letaliških storitvah med družbama Ryanair in So.Ge.A.AL je bil dogovorjen 22. junija 2000 za obdobje desetih let.

(94)

Družba Ryanair bi morala na podlagi sporazuma o letaliških storitvah iz leta 2000 med letališčema London in Alghero opraviti vsaj en povratni let dnevno ter družbi So.Ge.A.AL plačati znesek v višini […] (32) ITL na obračanje. Družba Ryanair bi morala tudi letno predložiti načrt prodaje in trženja, prikazati rezultate, ki jih je prineslo obratovanje rute, in navesti razvojne možnosti.

(95)

Družba So.Ge.A.AL se je zavezala, da bo družbi Ryanair zagotovila storitve na terminalih in storitve oskrbe. Upravljavec letališča bi moral „plačati ali knjižiti v dobro“ mesečni znesek, enakovreden znesku, ki ga je morala plačati družba Ryanair za pristojbine za oskrbo, pri čemer je bila za prvo leto sporazuma določena omejitev. Družba So.Ge.A.AL se je zavezala tudi, da bo družbi Ryanair letno plačala stalni znesek in dodatni znesek, če bo na svoj razpored dodala drugi povratni let.

(96)

Družba Ryanair je drugi sporazum o letaliških storitvah, ki je nasledil sporazum o letaliških storitvah iz leta 2000 in zajemal obdobje od 1. januarja 2002 do 31. decembra 2012, z družbo So.Ge.A.AL podpisala 25. januarja 2002. Družba Ryanair bi morala na podlagi navedenega sporazuma družbi So.Ge.A.AL plačati […] EUR na obračanje za storitve oskrbe. Letališke pristojbine in pristojbine za varovanje bi morala plačati v skladu z objavljenim seznamom pristojbin.

(97)

Družbi So.Ge.A.AL in Ryanair sta na isti datum podpisali sporazum o trženju, ki je zajemal isto obdobje kot sporazum o letaliških storitvah iz leta 2002. Družba Ryanair se je zavezala, da bo na svoji spletni strani in drugih medijih po posvetovanju z družbo So.Ge.A.AL po lastni presoji izvajala dejavnosti oglaševanja in promocijske dejavnosti za promocijo povezave Alghero–London. Družba So.Ge.A.AL bi morala na podlagi tega sporazuma plačati prispevke za trženje v višini […] EUR za prvo vsakodnevno rotacijo na posamezni ruti, ki bi se izvajala vse leto, in […] EUR za drugo vsakodnevno rotacijo na posamezni ruti, ki bi se izvajala le poleti.

(98)

Družba So.Ge.A.AL je 1. septembra 2003 z družbo Ryanair podpisala nov sporazum o letaliških storitvah za obdobje enajstih let (z možnostjo podaljšanja za dodatnih deset let), ki je nasledil sporazum o letaliških storitvah iz leta 2002.

(99)

Družba Ryanair bi morala na podlagi sporazuma o letaliških storitvah iz leta 2003 še naprej opravljati lete v London, odvisno od uspeha prejšnjih sporazumov v smislu pretoka prometa pa bi morala uvesti nov vsakodnevni let na letališče Frankfurt-Hahn ali katero drugo točko v mreži družbe Ryanair. Družba Ryanair bi morala družbi So.Ge.A.AL plačati […] EUR na obračanje za storitve oskrbe. Letališke pristojbine in pristojbine za varovanje bi morala plačati v skladu z objavljenim seznamom pristojbin.

(100)

Dne 1. septembra 2003 je bil podpisan tudi sporazum o tržnih storitvah, ki je zajemal isto obdobje kot sporazum o letaliških storitvah iz leta 2003. Družba So.Ge.A.AL bi morala na podlagi navedenega sporazuma plačati prispevke za trženje v višini (i) […] EUR letno za prvo vsakodnevno rotacijo na posamezni mednarodni ruti, ki bi potekala vse leto, in v višini (ii) […] EUR za drugo vsakodnevno rotacijo na posamezni ruti, ki bi potekala le poleti, ter (iii) enkratni uvodni prispevek za trženje v višini […] EUR za prvo leto obratovanja posamezne mednarodne rute, razen rute za London, in dodatnih […] EUR za drugo in za tretje leto obratovanja takšne nove rute.

(101)

Družba Ryanair bi morala še naprej izvajati dnevne redne potniške zračne povezave med letališčema Alghero in London ter začeti z izvajanjem dodatnih dnevnih potniških zračnih povezav med letališčema Alghero in Frankfurt Hahn in/ali katero drugo točko v mreži družbe Ryanair (v nadaljnjem besedilu: storitve). Družba Ryanair bi morala po posvetovanju z družbo So.Ge.A.AL izvajati tudi vse storitve in dejavnosti, ki jih običajno nudijo družbe za oglaševanje, spodbujanje prodaje in odnose z javnostjo, ki delujejo na istem področju, kot so (vendar ne omejeno na):

(102)

Družbi So.Ge.A.AL in Ryanair sta se 3. aprila 2006 dogovorili o novem sporazumu o letaliških storitvah, ki je zamenjal sporazum o letaliških storitvah iz leta 2003 in je veljal od 1. januarja 2006 do 31. decembra 2010 z možnostjo petletnega podaljšanja.

(103)

S tem sporazumom je bil povezan dopolnilni sporazum, ki je bil podpisan 3. aprila 2006 za obdobje od 1. januarja 2006 do 31. decembra 2010, v njem pa so bili določeni splošni cilji glede števila potnikov, ki naj bi jih dosegla družba Ryanair, in nagrada za uspešnost, ki jo bi morala plačati družba So.Ge.A.AL. V njem so bile določene tudi sankcije za družbo Ryanair, če ta ne bi izpolnila ciljev glede števila potnikov.

(104)

Sporazum o trženju iz leta 2006 se je podpisal z družbo AMS (namesto z družbo Ryanair) 3. aprila 2006 in je zajemal isto obdobje kot sporazum o letaliških storitvah. Navedeni sporazum je temeljil na zavezi družbe Ryanair glede obratovanja nekaterih rut v EU in izpolnjevanja nekaterih ciljev glede števila potnikov. Družba AMS je družbi So.Ge.A.AL nudila storitve spletnega oglaševanja v zameno za […] EUR letno.

(105)

Družbi So.Ge.A.AL in Ryanair sta na začetku leta 2010 napovedali, da bosta pogoje njunega obstoječega odnosa prenovili s pogajanji o novem sporazumu in 10. marca 2010 podpisali memorandum o soglasju. V memorandumu o soglasju je navedeno, da bosta„družbi Ryanair in So.Ge.A.AL […] marca 2010 začeli pogajanja v dobri veri z namenom, da na novo opredelita pogoje in določbe njunega partnerstva“.

(106)

Družbi So.Ge.A.AL in Ryanair sta na tej podlagi 20. oktobra 2010 podpisali nov sporazum o letaliških storitvah, ki je nadomestil sporazum o letaliških storitvah iz leta 2006. V tem sporazumu so bile določene nove pristojbine in strukturna spodbuda za obdobje od 1. januarja 2010 do 31. decembra 2013, z možnostjo petletnega podaljšanja po izteku prvotnega trajanja sporazuma.

(107)

Družba So.Ge.A.AL se je zavezala, da bo plačala nagrade za uspešnost za ciljno število letov in določeno stopnjo potniškega prometa, družba Ryanair pa se je zavezala, da bo plačala pristojbine za oskrbo in letališke pristojbine ter izvajala dejavnosti spodbujanja prodaje in odnosov z javnostjo.

(108)

Istega dne je bil podpisan sporazum o trženju za obdobje štirih let z možnostjo podaljšanja za nadaljnja štiri leta. Družba AMS je družbi So.Ge.A.AL nudila sklop storitev spletnega oglaševanja v zameno za naslednje letne tarife: […] EUR za leto 2010, […] EUR za leto 2011, […] EUR za leto 2012 in […] EUR za leto 2013. Sporazum o trženju je tako kot tisti iz leta 2006 temeljil na zavezi družbe Ryanair glede obratovanja nekaterih rut v EU in izpolnjevanja nekaterih ciljev glede števila potnikov.

(109)

Italija je na zahtevo Komisije rekonstruirala predhodno analizo donosnosti sporazumov z družbo Ryanair na podlagi dodatnih stroškov in prihodkov, ki bi jih udeleženec v tržnem gospodarstvu na mestu družbe So.Ge.A.AL ob sklenitvi vsakega od teh sporazumov v preiskovanem obdobju, tj. obdobju 2000–2010, lahko razumno pričakoval (v nadaljnjem besedilu: poročilo o načelu udeleženca v tržnem gospodarstvu iz leta 2014) (33). Po trditvah Italije je družba So.Ge.A.AL v času sklenitve sporazumov z družbo Ryanair pričakovala, da bodo letališču prinesli dobiček.

(110)

Komisija je v času sprejetja sklepa iz leta 2012 ugotovila, da je družba So.Ge.A.AL popuste na letališke pristojbine dodelila tudi drugim prevoznikom, ne le družbi Ryanair. Čeprav je bila seznanjena s tem, da je družba So.Ge.A.AL sporazume o trženju sklenila tudi z drugimi prevozniki, takrat ni prejela dovolj informacij o navedenih sporazumih.

(111)

Italija je Komisiji z dopisom z dne 18. februarja 2014 predložila analizo donosnosti na podlagi naknadnih podatkov o dogovorih z družbami Alitalia, Meridiana in Volare, da bi dokazala, da je bilo sklepanje sporazumov s temi letalskimi prevozniki z vidika letališča gospodarsko upravičeno. Takrat ni bila predložena nobena analiza sporazuma z družbo Germanwings.

(112)

Italija je nato Komisiji z dopisom z dne 25. marca 2014 predložila analizo donosnosti sporazumov, ki jih je družba So.Ge.A.AL sklenila z družbami Air One/Alitalia, Meridiana, Volare in Germanwings, s katero naj bi dokazala, da je družba So.Ge.A.AL predhodno pričakovala, da bodo ti sporazumi donosni.

(113)

Italija je Komisiji 10. junija 2014 predložila še analizo pričakovane donosnosti sporazumov o oskrbi, ki jih je družba So.Ge.A.AL sklenila z družbami bmibaby, Air Vallée in Air Italy.

(114)

Sporazumi, ki jih je družba So.Ge.A.AL sklenila s prevozniki razen družbe Ryanair in so predmet preiskave v tej zadevi, so predstavljeni v uvodnih izjavah 115 do 132.

(115)

Družba So.Ge.A.AL je sklenila sporazume o oskrbi in trženju z družbami Germanwings, Volare, Meridiana in Alitalia.

(116)

Družbi Germanwings in So.Ge.A.AL sta sporazum o oskrbi podpisali 19. marca 2007, veljati pa naj bi začel 25. marca 2007. Družba Germanwings bi morala na podlagi tega sporazuma družbi So.Ge.A.AL plačati […] EUR na obračanje za storitve oskrbe.

(117)

Družbi Germanwings in So.Ge.A.AL sta 25. marca 2007 podpisali sporazum o trženju, s katerim se je prevoznik zavezal, da bo obratoval nekatere rute v EU in izpolnil nekatere cilje glede števila potnikov in pogostosti letov. Sporazum naj bi veljal od 25. marca 2007 do 31. oktobra 2009. Vendar je družba Germanwings letališče Alghero uporabljala le leta 2007. Po navedbah Italije se je prevoznik odločil, da prekine opravljanje dejavnosti z letališča Alghero, saj ni ustvaril dovolj prometa, da bi s finančnega vidika dosegel prag dobička.

(118)

V sporazumu o trženju je bil določen „zagonski“ prispevek v višini […] EUR, ki bi ga družba So.Ge.A.AL družbi Germanwings plačala za „promocijo letališča Alghero in povečanje števila odhajajočih potnikov z odprtjem nove rute“.

(119)

V sporazumu o trženju so bile določene tudi nagrade za uspešnost, ki bi jih družba So.Ge.A.AL plačala družbi Germanwings, če bi letalski prevoznik dosegel dogovorjene cilje glede prometa. V njem so bile določene tudi sankcije, ki bi jih družba Germanwings plačala družbi So.Ge.A.AL, če bi letalski prevoznik ukinil več kot 10 % svojih letov ali ne bi dosegel dogovorjenih ciljev glede prometa.

(120)

Družba Volare je 29. novembra 2007 podpisala sporazuma o oskrbi in o trženju z družbo So.Ge.A.AL.

(121)

V sporazumu o oskrbi so bili določeni cilji, ki bi jih moral prevoznik letno izpolniti glede števila potnikov in letov, in ustrezne nagrade za uspešnost, ki bi jih plačala družba So.Ge.A.AL.

(122)

V sporazumu o trženju je bila določena letna pristojbina za trženje v višini […] EUR, ki bi jo upravljavec letališča plačal kot „podporo za oglaševanje v prvem letu dejavnosti“. Sporazum o trženju je veljal od 28. oktobra 2007 do 31. oktobra 2010.

(123)

Družba Meridiana je letališče Alghero uporabljala v letih 2000, 2001 in 2010.

(124)

Družba Meridiana v letih 2000 in 2001 ni opravljala rednih storitev z letališča Alghero, ampak je lete zagotavljala le na podlagi povpraševanj po čarterskih letih. Zato družbi So.Ge.A.AL in Meridiana nista podpisali nobenega uradnega sporazuma o oskrbi. Prevoznik je družbi So.Ge.A.AL plačal objavljene letališke pristojbine za vse letališke storitve.

(125)

Družba Meridiana med letoma 2002 in 2010 letališča ni uporabljala. Leta 2010 je začela z izvajanjem dejavnosti z letališča in z družbo So.Ge.A.AL podpisala sporazuma o trženju in o oskrbi.

(126)

Sporazum o oskrbi je podpisala 28. aprila 2010, zajemal pa je obdobje od aprila 2010 do aprila 2011. Družba Meridiana bi morala na podlagi tega sporazuma družbi So.Ge.A.AL plačati […] EUR na obračanje za storitve oskrbe.

(127)

Sporazum o trženju je podpisala 20. oktobra 2010, zajemal pa je obdobje od junija 2010 do oktobra 2010. V sporazumu je bilo določeno enkratno plačilo v višini […] EUR (brez DDV), ki bi jih družba So.Ge.A.AL plačala družbi Meridiana ob uvedbi rut v Milano, Verono in Bari poleti 2010 ter iz njih. Plačilo bi se izvršilo pod pogojem, da družba Meridiana doseže nekatere cilje glede prometa. Po navedbah Italije se je družba So.Ge.A.AL v obdobju, za katerega je sporazum z družbo Meridiana veljal za nazaj, s prevoznikom pogajala o podobnih pogojih, kot so bili nato vključeni v podpisani sporazum. Italija je v zvezi s tem Komisiji predložila osnutek sporazuma, o katerem sta se takrat pogajali družbi Meridiana in So.Ge.A.AL, z dne 7. junija 2010.

(128)

Družba Air One/Alitalia z družbo So.Ge.A.AL do leta 2010 ni podpisala nobenega uradnega sporazuma in je družbi So.Ge.A.AL plačala objavljene letališke pristojbine za vse letališke storitve. Družba So.Ge.A.AL do leta 2010 družbi Air One/Alitalia ni zagotavljala storitev zemeljske oskrbe.

(129)

Družba So.Ge.A.AL je leta 2010 začela z zagotavljanjem storitev zemeljske oskrbe družbi Air One/Alitalia. Družba Air One/Alitalia je zato z družbo So.Ge.A.AL podpisala sporazum o oskrbi. Obe stranki sta sklenili tudi sporazum o trženju, ki je bil povezan z začetkom obratovanja mednarodnih rut družbe Air One/Alitalia z letališča Alghero.

(130)

Sporazum o trženju sta podpisali 20. oktobra 2010, zajemal pa je obdobje od 7. junija 2010 do 30. septembra 2010. Italija je Komisiji predložila osnutek sporazuma, o katerem sta se takrat pogajali družbi Alitalia in So.Ge.A.AL maja 2010. V podpisanem sporazumu je bilo določeno enkratno plačilo za trženje v višini […] EUR, ki bi jih prejela družba Air One/Alitalia za zagotavljanje tržnih storitev družbi So.Ge.A.AL v navedenem obdobju, z možnostjo podaljšanja sporazuma do leta 2011 in 2012.

(131)

Družbi Air One/Alitalia in So.Ge.A.AL sta sporazum o oskrbi podpisali 30. novembra 2010 za obdobje šestih let, v njem pa so bile določene pristojbine za oskrbo, ki bi jih družba Air One/Alitalia plačevala družbi So.Ge.A.AL za notranje in mednarodne rute.

(132)

Komisija je proučila tudi sporazume o zemeljski oskrbi, ki jo je družba So.Ge.A.AL sklenila z družbami Air Italy, Bmibaby in Air Vallée. Sporazumi so bili sklenjeni za trajanje od enega meseca (Air Vallée) do več kot dve leti (Air Italy), v njih pa so bile določene pristojbine za oskrbo, ki jih plačajo prevozniki.

Preglednica 6

Sporazumi o oskrbi z družbami Air Italy, Bmibaby in Air Vallée

(133)

Komisija je med preiskavo zaprosila družbo Ecorys, naj pripravi poročilo o finančni uspešnosti družbe So.Ge.A.AL in ugotovi, ali je upravljavec letališča pri sklenitvi sporazumov z letalskimi prevozniki ravnal kot udeleženec v tržnem gospodarstvu. Poročilo družbe Ecorys je prejela 30. marca 2011.

(134)

V poročilu družbe Ecorys je bilo ugotovljeno, da je bilo ravnanje družbe So.Ge.A.AL v skladu z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu. Družba Ecorys je menila, da je bila poslovna strategija družbe So.Ge.A.AL uspešna. Takšna strategija je pomenila, da je upravljavec letališča predložil vlogo za „celovito“ koncesijo za upravljanje letališča, da je bila zmogljivost terminala povečana in da so bili z nizkocenovnimi prevozniki podpisani sporazumu, ki naj bi spodbujali pretok mednarodnega prometa. Družba Ecorys je ugotovila, da je bila z vidika udeleženca v tržnem gospodarstvu sklenitev sporazumov z družbo Ryanair razumna odločitev, saj so navedeni sporazumi zagotavljali precejšnje povečanje prometa, na podlagi katerega naj bi se povečali prihodki iz letalskih in neletalskih dejavnosti. Po mnenju družbe Ecorys je lahko družba So.Ge.A.AL razumno pričakovala, da bodo dolgoročno koristi, ki jih prinašajo takšni sporazumi, večje od dodatnih stroškov.

(135)

Kar zadeva morebitno pomoč upravljavcu letališča, je Komisija ugotovila, da se pred sodbo v zadevi Aéroports de Paris razvoj in upravljanje letališke infrastrukture nista šteli za gospodarsko dejavnost v smislu člena 107(1) Pogodbe (34). Ker je bil del ukrepov, ki so predmet presoje, sprejet pred letom 2001, je Komisija ugotovila, da bi morala presoditi, ali so izhajali iz pravno zavezujočih zavez, sprejetih pred objavo sodbe v zadevi Aéroports de Paris, tj. 12. decembra 2000 (35), in zato ne sodijo na področje uporabe pravil o državni pomoči.

(136)

Komisija je opozorila tudi, da v primeru, ko je financiranje dejavnosti, ki običajno spadajo v pristojnost države pri izvajanju javnih pooblastil, omejeno na kritje stroškov in se ne uporablja za financiranje drugih gospodarskih dejavnosti (36), za takšno financiranje ne veljajo pravila o državni pomoči. Komisija v času sprejetja sklepa iz leta 2012 ni imela dovolj informacij o naravi (gospodarski ali ne) dejavnosti, ki jih je izvajala družba So.Ge.A.AL, o stroških, povezanih z infrastrukturo in financiranih z ukrepi, ki so predmet preiskave, in o tem, ali so bili nekateri stroški neločljivo povezani z dejavnostmi na področju javne politike. Komisija je Italijo pozvala, naj pojasni, katere dejavnosti je treba šteti za negospodarske po naravi in kateri stroški, ki so s takšnimi dejavnostmi povezani, če sploh kateri, so se financirali z ukrepi, ki so zajeti v preiskavi Komisije.

(137)

Komisija je izrazila resne pomisleke glede skladnosti kapitalskih injekcij z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu. Ugotovila je, da je družba So.Ge.A.AL od leta 2000 stalno poslovala z izgubo in da se je njena finančna uspešnost po dodelitvi „celovite“ koncesije očitno poslabšala. To je bilo očitno v nasprotju s trditvijo Italije, da so slabi rezultati družbe zlasti posledica njene nezmožnosti, da na podlagi delne/začasne koncesije v celoti izkoristi dejavnosti, povezane z letališčem.

(138)

Komisija je nadalje ugotovila, da je Italija takrat v podporo svojim trditvam, da so bili ukrepi usmerjeni v možnosti donosa, predložila le naknadne premisleke. Takšna analiza se je poleg tega zdela povezana s skupno koristjo, ki jo je imela regija Sardinija od povečanja zračnega prometa in torej s prihodki, ki jih zasebni vlagatelj ne bi upošteval pri analizi donosnosti naložbe. Komisija je na tej podlagi predhodno menila, da so kapitalske injekcije upravljavcu letališča zagotovile prednost in pomenile pomoč za tekoče poslovanje.

(139)

Komisija je nazadnje ugotovila, da ji Italija, tudi če je družba So.Ge.A.AL izpolnila pogoje za podjetje v težavah na podlagi smernic o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (37), ni predložila ničesar, kar bi podprlo ugotovitev, da bi bila takšna pomoč skladna z zahtevami navedenih smernic glede združljivosti.

(140)

Komisija ni prejela dovolj informacij o prispevkih za obrtniška in gradbena dela v višini 6 540 269 EUR, ki jih je regija Sardinija med letoma 1998 in 2009 dodelila družbi So.Ge.A.AL. Italijo je pozvala, naj opredeli pravo naravo stroškov, ki jih je subvencionirala regija Sardinija.

(141)

Komisija je ugotovila, da je družba So.Ge.A.AL v obdobju 2001–2010 državi plačala pristojbine za uporabo letališke infrastrukture v višini 3 042 887 EUR, država pa je v obdobju 2004–2010 financirala naložbe v infrastrukturo v višini 46 940 534 EUR in opremo v višini 284 782 EUR.

(142)

Komisija je nadalje ugotovila, da dodelitev celovite koncesije družbi So.Ge.A.AL leta 2007 očitno ni vplivala na zvišanje koncesijskih dajatev. Na tej podlagi je predhodno menila, da je bila koncesijska dajatev očitno nesorazmerna z javnimi sredstvi, ki jih je država dala na voljo za naložbe v infrastrukturo. Zato je predhodno menila, da je bila morda družba So.Ge.A.AL deležna prednosti zaradi plačevanja koncesijske dajatve, nižje od tržne cene.

(143)

Komisija je Italijo pozvala, naj predloži predhodni poslovni načrt, ki bo dokazal možnosti donosa naložb v infrastrukturo, ki so jih javni subjekti izvedli na letališču Alghero in bi lahko podprl trditev, da so bile takšne naložbe v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(144)

Komisija je izrazila pomisleke glede združljivosti pomoči družbi So.Ge.A.AL na podlagi smernic za letalski sektor iz leta 2005 s členom 107(3) Pogodbe.

(145)

Čeprav so ukrepi očitno izpolnjevali cilj splošnega interesa, ki je bil jasno opredeljen, Komisija ni prejela dovolj informacij, da bi ocenila, ali je bila infrastruktura na letališču Alghero potrebna in sorazmerna z zastavljenim ciljem. Prav tako ni imela na voljo dovolj elementov, da bi ocenila možnosti za srednjeročno uporabo takšne infrastrukture. Imela je tudi pomisleke, ali je bila letališka infrastruktura letalskim prevoznikom na voljo pod nediskriminatornimi pogoji.

(146)

Ker se je za nekatere naložbe v infrastrukturo takrat zdelo, da so povezane s pogodbenimi obveznostmi družbe So.Ge.A.AL do družbe Ryanair, je imela Komisija pomisleke glede potrebnosti morebitne pomoči za financiranje takšnih naložb.

(147)

Komisija je predhodno menila, da odločitve v zvezi s pogoji poslovanja letalskih prevoznikov na letališču Alghero verjetno vključujejo državna sredstva in se jih lahko pripiše državi.

(148)

Komisija je najprej ugotovila, da je družba AMS podružnica v 100-odstotni lasti družbe Ryanair, ki je bila ustanovljena le zaradi zagotavljanja tržnih storitev prek spletnega mesta družbe Ryanair in da ne zagotavlja drugih storitev. Na tej podlagi je Komisija predhodno menila, da je treba družbi Ryanair in AMS zaradi ocene prisotnosti selektivne prednosti šteti za en subjekt. Menila je tudi, da je treba pri presoji, ali so bili ukrepi v zvezi z družbama Ryanair in AMS skladni s trgom, ravnanje družbe So.Ge.A.AL oceniti skupaj z ravnanjem regije Sardinije in/ali drugih javnih delničarjev družbe So.Ge.A.AL v preiskovanem obdobju. Za namene presoje načela udeleženca v tržnem gospodarstvu je menila, da sporazumov o letaliških storitev in sporazumov o trženju ter njihovih finančnih posledic ni mogoče ločiti in jih je treba oceniti skupaj.

(149)

Komisija je opozorila, da komponent regionalnega razvoja pri uporabi načela udeleženca v tržnem gospodarstvu ni mogoče upoštevati. Ugotovila je tudi, da v skladu z informacijami, ki so ji bile takrat na voljo, ni bil pripravljen noben poslovni načrt ali predhodna analiza sporazumov, podpisanih z družbama Ryanair in AMS, na podlagi katerega bi se družba So.Ge.A.AL odločila, da sklene takšne dogovore.

(150)

Komisija je na tej podlagi izrazila pomisleke glede tega, da sta družba So.Ge.A.AL in regija Sardinija v svojem odnosu z družbama Ryanair in AMS ravnali kot vlagatelj v tržnem gospodarstvu.

(151)

Komisija je ugotovila, da je družba So.Ge.A.AL drugim letalskim prevoznikom dodelila precejšnje popuste na letališke pristojbine, ki so bili na primer odvisni od uvedbe novih rut in povečanja prometa. Komisija je pozvala Italijo, naj predloži predhodne poslovne načrte, študije ali dokumente, v katerih je ocenjena donosnost posameznega sporazuma z letalskimi prevozniki, ki delujejo na letališču, za upravljavca letališča, če takšni dokumenti niso na voljo, pa proračunske napovedi družbe So.Ge.A.AL, ki so bile zadnje pripravljene pred sklenitvijo navedenih sporazumov. Komisija je na tej podlagi izrazila pomisleke glede tega, da sta družba So.Ge.A.AL in regija Sardinija v okviru svojega odnosa s prevozniki, ki delujejo na letališču, ravnali kot vlagatelj v tržnem gospodarstvu.

(152)

Komisija ugotavlja, da je Italija poleg odgovorov na zahteve Komisije po informacijah med preiskavo podala več predložitev. Čeprav je Komisija sprejela enomesečno podaljšanje roka iz člena 6(1) postopkovne uredbe (38), v katerem morajo države članice po odločbi Komisije o formalnem začetku preiskave predložiti svoje pripombe, je Italija v tem podaljšanem roku podala le eno predložitev, tj. dopis z dne 31. avgusta 2012. Predložitve Italije z dne 3. oktobra 2012, 19. oktobra 2012, 22. oktobra 2012 in 20. februarja 2013 so bile podane po preteku roka.

(153)

V tem oddelku so zato obravnavane le pripombe Italije iz njenega dopisa z dne 31. avgusta 2012. Trditve Italije iz njenih nadaljnjih dopisov, ki so pomembne za presojo v tem primeru, so predstavljene v oddelkih 3–5.

(154)

Italija je opozorila, da morajo upravljavci letališča po zakonu upoštevati nekatere kapitalske pragove. Po mnenju Italije so bile kapitalske injekcije, ki se proučujejo v tem primeru, namenjene obnovi kapitala družbe So.Ge.A.AL na zahtevane standarde.

(155)

Italija je pojasnila, da so bile pred letom 2003 koncesijske dajatve, ki so jih morali plačati upravljavci letališča, ki so pridobili „celovito“ koncesijo, določene na 10 % pristojbin za uporabo letališča v skladu z italijanskim zakonom št. 324 z dne 5. maja 1976, kakor je bil pozneje spremenjen, in pristojbino za natovarjanje in raztovarjanje blaga, ki je potovalo po zraku, v skladu z italijanskim zakonom št. 117 z dne 16. aprila 1974.

(156)

Letne koncesijske dajatve so se od leta 2003 določile ob upoštevanju enot delovne obremenitve letališča (WLU ali enote obremenitve, ki ustrezajo enemu potniku ali sto kilogramom blaga ali pošte), ki so se določile na podlagi podatkov o prometu, ki jih je letno objavil organ ENAC ministrstva za infrastrukturo in promet.

(157)

Na podlagi italijanskega zakona št. 296 z dne 27. decembra 2006 se je letna koncesijska dajatev za upravljavce letališče zvišala, da so se leta 2007 zagotovili prihodki v višini 3 milijone EUR, leta 2008 v višini 9,5 milijona EUR in leta 2009 v višini 10 milijonov EUR za državno blagajno.

(158)

Italija pripomb glede morebitne pomoči letalskim prevoznikom, ki opravljajo dejavnost na letališču Alghero, ni podala v roku iz člena 6(1) postopkovne uredbe, v katerem morajo države članice po sklepu Komisije o formalnem začetku preiskave predložiti svoje pripombe.

(159)

Komisija ugotavlja, da pripombe zainteresiranih strani obsegajo vrsto argumentov. Družba Ryanair je na primer v eni od svojih številnih predložitev Komisiji podrobno navedla temeljna načela in predpostavke, na podlagi katerih bi morala Komisija po njenem mnenju opraviti analizo načela udeleženca v tržnem gospodarstvu v zvezi s sporazumi z letalskimi prevozniki. Družba So.Ge.A.AL je trdila, da bi se lahko ukrepe, ki so predmet presoje v njeno korist, za združljive z notranjim trgom razglasilo iz več razlogov.

(160)

Družba So.Ge.A.AL poudarja, da javna sredstva, ki so ji bila dodeljena za kritje stroškov, nastalih pri zagotavljanju storitev, ki spadajo na področje javne politike, ne pomenijo državne pomoči. Družba So.Ge.A.AL ni podrobno pojasnila narave ali višine takšnih stroškov.

(161)

Po mnenju družbe So.Ge.A.AL so bili vsi ukrepi, ki so predmet presoje v tem primeru in se nanašajo na financiranje infrastrukture, opreme in „obrtniških in gradbenih del“, pravno odobreni pred sodbo v zadevi Aéroports de Paris, zato bi jih bilo treba izključiti iz presoje državne pomoči. Kar zadeva obdobje po 12. decembru 2000, družba So.Ge.A.AL opozarja, da je Italija že predložila dokaze o negospodarski naravi nekaterih dejavnosti, ki jih je izvajal upravljavec letališča. Na tej podlagi bi morala Komisija del zadevnega javnega financiranja pripisati stroškom, ki so nastali pri zagotavljanju negospodarskih dejavnosti.

(162)

Družba So.Ge.A.AL ugotavlja tudi, da v sklepu iz leta 2012 ni jasno, kakšna sta narava in obseg domnevne pomoči upravljavcu letališča. Zlasti ni jasno, ali je bil namen Komisije, da za državno pomoč opredeli vse financiranje del na infrastrukturi, ali pa upošteva, da se za državno pomoč šteje le razlika med koncesijsko dajatvijo, ki temelji na trgu in bi jo morala družba So.Ge.A.AL plačati državi za izboljšano infrastrukturo, in koncesijsko dajatvijo, ki jo je dejansko plačal upravljavec letališča. Trdila je, da se prva možnost ne more ujemati z dejstvom, da je država ves čas ohranila lastništvo nad letališko infrastrukturo. Družbe So.Ge.A.AL zato ni mogoče šteti za prejemnico pomoči za naložbe. V vsakem primeru trdi, da ni imela koristi od nobene neupravičene gospodarske prednosti, tudi če bi se izbrala druga možnost.

(163)

Družba So.Ge.A.AL poudarja, da na podlagi javnega financiranja, ki ji je bilo dodeljeno, ne more priti do izkrivljanja konkurence. Glede na oddaljeno lokacijo letališča Alghero se njegovo ciljno območje (39) ne prekriva s ciljnim območjem katerega drugega letališča v Italiji ali drugih državah članicah. Prav tako letališče ne konkurira z drugimi letališči na otoku zaradi razdalje med njimi in pomanjkanja zanesljivih kopenskih povezav. Družba So.Ge.A.AL dodaja, da na vsakem od treh letališč na Sardiniji potekajo različne vrste prometa. Poleg tega letalski prevoz ne konkurira drugim prevoznim sredstvom za promet na otok in z njega.

(164)

Družba So.Ge.A.AL se ne strinja s trditvijo Komisije iz sklepa o začetku postopka iz leta 2012, da za upravljanje letališke infrastrukture konkurira več upravljavcev letališč. Družbi So.Ge.A.AL je bila prva „delna“ koncesija (40) za upravljanje letališča dodeljena leta 1995, kar je precej pred sodbo v zadevi Aéroports de Paris. Družba So.Ge.A.AL bi od leta 1995 delovala le kot upravljavec infrastrukture na letališču Alghero, torej s svojo dejavnostjo ne bi konkurirala dejavnostim katerega drugega upravljavca letališča.

(165)

Družba So.Ge.A.AL trdi, da bi bile kapitalske injekcije v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Meni, da bi bilo treba ekonomsko logiko ukrepov oceniti ločeno in posebej za dve obdobji: pred dodelitvijo „celovite“ koncesije družbi So.Ge.A.AL leta 2007 in po njej.

(166)

Družba So.Ge.A.AL trdi, da so se dokapitalizacije pred letom 2007 izvedle zaradi potrebe po zaščiti njenega poslovanja, zlasti ob upoštevanju dodelitve „celovite“ koncesije, ki jo je že imela 18. januarja 1999. Na podlagi informacij, ki so bile na voljo v času sprejetja odločitev o dokapitalizaciji družbe, je bila možnost dodelitve „celovite“ koncesije izrednega pomena za delničarje družbe So.Ge.A.AL, saj bi upravljavcu letališča omogočila, da v celoti izkoristi letališke dejavnosti in torej poveča prihodke iz letalskih in neletalskih dejavnosti. Javni delničarji niso imeli na voljo nobene druge ustrezne možnosti, kot da dokapitalizirajo družbo, kar je bilo upravičeno glede na to, da so zamudo pri dodelitvi koncesije povzročili zunanji dogodki, na katere družba ni mogla vplivati. Družba So.Ge.A.AL trdi, da mora Komisija to upoštevati pri presoji načela udeleženca v tržnem gospodarstvu. Prav tako trdi, da bi bili ukrepi upravičeni tudi na podlagi napovedanega povečanja števila potnikov, kar bi bila posledica nizkocenovne strategije, ki se je izvajala od leta 1999.

(167)

Kapitalski injekciji v letih 2009 in 2010 sta se izvedli zaradi potrebe po zaščiti poslovanja upravljavca letališča, zlasti ob upoštevanju boljših možnosti za rentabilnost, ki so bile posledica dodeljene „celovite“ koncesije. Dejstvo, da družba So.Ge.A.AL po dodelitvi koncesije ni postala donosna, je posledica tržnega scenarija, ki se je precej razlikoval od napovedi in je znatno vplival na razvoj zračnega prometa v navedenem obdobju, tj. gospodarska kriza in z njo povezani gospodarski izzivi, s katerimi so se soočali mednarodni letalski prevozniki. Družba So.Ge.A.AL je zaradi tega utrpela 1,8-odstotni padec prometa. Poleg tega družba So.Ge.A.AL trdi, da se promet zaradi zamud pri izvajanju del na infrastrukturi (ki bi se morala začeti že leta 2004, vendar se niso začela še niti leta 2009) ni mogel razviti v skladu z napovedmi. Upoštevati je treba tudi, da organ ENAC letaliških pristojbin ni popravil navzgor, čeprav je družba So.Ge.A.AL v zvezi s tem vložila uradni zahtevek.

(168)

Družba So.Ge.A.AL je v navedenem okviru oblikovala popravne ukrepe, da bi dosegla gospodarsko ravnotežje, kot so reorganizacija dejavnosti, zmanjšanje stroškov poslovanja in ukrepi za naložbe v infrastrukturo. Navedeni ukrepi so podrobno ocenjeni v načrtu reorganizacije in prestrukturiranja iz leta 2010.

(169)

Družba So.Ge.A.AL se ne strinja s trditvijo Komisije, da se pred začetkom veljavnosti ukrepov ni izvedla nobena predhodna analiza. Javni delničarji družbe So.Ge.A.AL so zadevne ukrepe domnevno sprejeli na podlagi predhodno pripravljenih poslovnih načrtov. To dokazujejo dokumenti, ki jih je Komisija prejela med preiskavo, zlasti:

(170)

Družba So.Ge.A.AL opozarja tudi, da je bila skladnost kapitalskih injekcij z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu že ugotovljena v poročilu družbe Ecorys, poročilu družbe Accuracy in načrtu družbe Roland Berger.

(171)

Komisija ob upoštevanju veljavnih italijanskih predpisov ne bi ustrezno proučila posebne narave sektorja zračnega prometa v Italiji. V svoji oceni položaja pred dodelitvijo celovite koncesije družbi So.Ge.A.AL in po njej bi morala upoštevati dejstvo, da so bile dokapitalizacije posledica pravne obveznosti, če se ta ne bi upoštevala, pa bi bila koncesija preklicana. Delničarji družbe So.Ge.A.AL so se zato odločili za najbolj stroškovno učinkovito možnost in družbo dokapitalizirali.

(172)

Po mnenju družbe So.Ge.A.AL so njeni javni delničarji s tem, ko so izvedli kapitalske injekcije, ravnali tako, kot bi v podobnih okoliščinah ravnal udeleženec v tržnem gospodarstvu, saj so injekcije javnim vlagateljem srednje- in dolgoročno zagotovile pozitivno donosnost. Po navedbah družbe So.Ge.A.AL se z letališkimi dejavnostmi ustvarjajo davčni prihodki, višji od javnega financiranja, ki ji je bilo dodeljeno.

(173)

Družba So.Ge.A.AL trdi tudi, da kapitalske injekcije upravljavcu letališča ne bi dodelile gospodarske prednosti v smislu sodne prakse v zadevi Altmark (41). Splošno upravljanje letališča bi se glede na potrebo po zagotavljanju dostopnosti otoka opredelilo za storitev splošnega gospodarskega pomena, zato bi zadevne kapitalske injekcije pomenile nadomestilo letališču za zagotavljanje storitve splošnega gospodarskega pomena.

(174)

Družba So.Ge.A.AL bi bila za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena pooblaščena s konvencijo. Delne koncesije, ki so bile družbi So.Ge.A.AL dodeljene pred letom 2007, bi se lahko prav tako štele za akt o pooblastitvi. Družba So.Ge.A.AL nadalje ugotavlja, da morajo upravljavci letališč s strogo pravnega vidika spoštovati nekatere obveznosti v zvezi z upravljanjem letališč, pri katerih se nedvomno upošteva javni interes. Takšne obveznosti se nanašajo na zagotavljanje ustrezne kakovosti storitev, upoštevanje varnostnih standardov ter neprekinjeno in redno izvajanje storitev.

(175)

Drugi in tretji pogoj iz sodbe v zadevi Altmark bi bila izpolnjena, saj je družba So.Ge.A.AL prejela nadomestilo le v višini, potrebni za izravnavo izgub – natančneje, v višini, ki je bila potrebna za uskladitev kapitala s pravnimi zahtevami po kritju takšnih izgub. Družba So.Ge.A.AL je navedla tudi, da morajo upravljavci letališča po zakonu voditi ločeno računovodstvo za glavne in dodatne dejavnosti.

(176)

Družba So.Ge.A.AL je nazadnje trdila, da bi bil četrti pogoj iz sodbe v zadevi Altmark prav tako izpolnjen, vendar s tem v zvezi ni predložila nobenih materialnih dokazov.

(177)

Po mnenju družbe So.Ge.A.AL bi morala Komisija združljivost morebitne pomoči letališču oceniti na podlagi:

(178)

Prvič, družba So.Ge.A.AL trdi, da so bili zadevni ukrepi letališču Alghero dodeljeni, da bi se izravnal neugoden položaj zaradi izoliranosti regije Sardinije. Komisija bi morala na tej podlagi pomoč razglasiti za združljivo z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(a) Pogodbe.

(179)

Drugič, družba So.Ge.A.AL trdi, da so bili vsi ukrepi, ki so predmet presoje, dodeljeni zato, da bi se ji omogočilo prestrukturiranje in s tem zagotovilo, da ponovno doseže rentabilnost. V zvezi s tem je navedla, da je glede kapitalskih injekcij iz let 2009 in 2010 pripravila načrt prestrukturiranja, tj. načrt reorganizacije in prestrukturiranja iz leta 2010, v katerem so bili opredeljeni dejavniki, ki so negativno vplivali na družbo, in predlagani popravni ukrepi, ki so bili namenjeni zmanjšanju stroškov in reviziji poslovne politike. V navedenem načrtu je bil predviden znaten lastni prispevek družbe So.Ge.A.AL k prestrukturiranju.

(180)

Tretjič, kar zadeva združljivost pomoči na podlagi člena 106(2) Pogodbe, družba So.Ge.A.AL trdi, da je bilo nadomestilo, ki ji je bilo dodeljeno za zagotavljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, vedno nižje od praga iz člena 2(1)(a) odločbe o storitvah splošnega gospodarskega pomena iz leta 2005 (42), tj. 30 milijonov EUR letno, njen promet pa je bil manjši od 100 milijonov EUR. Družba So.Ge.A.AL dodaja, da je bil pred letom 2004 spoštovan tudi prag 1 milijona potnikov iz člena 2(1)(d) odločbe o storitvah splošnega gospodarskega pomena iz leta 2005. Določbe členov 4, 5 in 6 odločbe o storitvah splošnega gospodarskega pomena iz leta 2005 bi se tudi spoštovale, saj je bilo nadomestilo družbi dodeljeno v zvezi s pravilno opredeljenimi storitvami splošnega gospodarskega pomena, za katere je bila družba So.Ge.A.AL pooblaščena z vsaj enim aktom o pooblastitvi, takšno nadomestilo pa ni preseglo zneska, potrebnega za zagotavljanje storitev splošnega gospodarskega pomena.

(181)

Četrtič, družba So.Ge.A.AL trdi, da bi bilo treba pomoč letališču za naložbe v infrastrukturo, opremo ter obrtniška in gradbena dela šteti za združljivo na podlagi smernic za letalski sektor iz leta 2005. Zadevna infrastruktura bi bila sorazmerna z zastavljenim ciljem in imela srednjeročne obete za uporabo v smislu smernic za letalski sektor iz leta 2004. Infrastruktura je bila letalskim prevoznikom dana na razpolago pod nediskriminatornimi pogoji. Poleg tega trgovina ni bila prizadeta v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi, javno financiranje pa je bilo potrebno in sorazmerno.

(182)

Pravilno bi bilo, da bi Komisija za namene uporabe načela udeleženca v tržnem gospodarstvu družbo So.Ge.A.AL in regijo Sardinijo proučila skupaj. Pri sprejetju zadevnih ukrepov sta regija Sardinija in družba So.Ge.A.AL ravnali tako, kot bi v podobnih okoliščinah ravnal udeleženec v tržnem gospodarstvu. Družba So.Ge.A.AL zaradi prispevkov za trženje, ki jih je regija Sardinija dodelila v korist letalskih prevoznikov na letališču Alghero, ne bi pridobila nobene gospodarske prednosti. Upravljavec letališča je zadevne prispevke prejel le zato, da bi jih lahko dodelil letalskim prevoznikom.

(183)

Družba So.Ge.A.AL trdi, da bi bilo treba vsako pomoč, ki so jo letalski prevozniki na letališču Alghero prejeli v obliki nižjih letaliških pristojbin ali prispevkov za trženje, šteti za združljivo z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(a) ali (c) Pogodbe in smernic za letalski sektor iz leta 2005.

(184)

V podporo tej ugotovitvi družba So.Ge.A.AL navaja, da je bila morebitna pomoč dodeljena družbam, ki jim je državna članica dodelila dovoljenje za zagotavljanje storitve zračnega prevoza, in sicer za rute, ki regionalno letališče kategorije C ali D, kakor je opredeljena v smernicah za letalski sektor iz leta 2005, povezujejo z drugim letališčem v Uniji. Financiranje ni bilo namenjeno rutam, za katere veljajo obveznosti javne službe v smislu Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (43), v sporazumih, sklenjenih z letalskimi družbami, pa so bile določene sankcije, ki bi se uporabile, če letalski prevozniki ne bi izpolnili svojih obveznosti.

(185)

Družba So.Ge.A.AL priznava, da so bila zadevna nepovratna sredstva letalskim prevoznikom dodeljena za daljše obdobje in z večjo intenzivnostjo, kot je bilo dovoljeno na podlagi smernic za letalski sektor iz leta 2005, obenem pa poudarja, da so sporazumi z letalskimi prevozniki trajali največ tri leta, in da so v smernicah za letalski sektor iz leta 2005 dovoljena odstopanja glede stopnje intenzivnosti za prikrajšane regije.

(186)

Družba So.Ge.A.AL je v svojih pripombah o uporabi smernic za letalski sektor iz leta 2014 spomnila, da noben ukrep v korist letališča, ki je predmet presoje, ne pomeni državne pomoči. Če bi Komisija ugotovila, da kateri od navedenih ukrepov pomeni pomoč za tekoče poslovanje družbi So.Ge.A.AL, pa trdi, da so izpolnjeni vsi pogoji glede združljivosti iz smernic za letalski sektor iz leta 2014.

(187)

Družbe Ryanair, AMS in Unioncamere so svoje pripombe predložile med preiskavo.

(188)

Družba Ryanair je svoje pripombe glede sklepa iz leta 2012 predložila 12. marca 2013. Navedla je svoje prejšnje predložitve v tej zadevi, ki jih je podala pred sprejetjem sklepa iz leta 2012, in več drugih predložitev, ki so se nanašale na več preiskav državne pomoči v zvezi z morebitno pomočjo družbi Ryanair.

(189)

Glavne pripombe družbe Ryanair na podlagi navedenih predložitev so povzete v uvodnih izjavah 190 do 226.

(190)

Družba Ryanair se ne strinja s predhodno ugotovitvijo Komisije, da je treba družbi Ryanair in AMS šteti za en subjekt, in da bi bilo treba za namene ocene gospodarske prednosti sporazume o letaliških storitvah in o tržnih storitvah ter njihove finančne posledice oceniti skupaj.

(191)

Tega pristopa ne bi podprli niti lastniška struktura družbe AMS niti njen namen. Sporazumi o letaliških storitvah, sklenjeni z družbo Ryanair in sporazumi o tržnih storitvah, sklenjeni z družbo AMS, bi bili ločeni in neodvisni, nanašali bi se na različne storitve in ne bi bili pogodbeno ali kako drugače povezani, kar bi upravičilo njihovo obravnavo kot enega sklopa ukrepov.

(192)

Sporazumi o tržnih storitvah so koristili družbi So.Ge.A.AL kot kupcu storitev oglaševanja. Navedeni sporazumi so pomenili naložbe v izboljšanje znamke letališča in bi pripomogli k povečanju števila prihajajočih potnikov, s tem pa tudi prihodkov iz neletalskih dejavnosti. Njihov namen ni bilo izboljšanje koeficienta zasedenosti ali donosa na rutah družbe Ryanair, prav tako pa niso bili pogojeni s koristjo, ki bi jo takšno oglaševanje letališča na spletni strani Ryanair.com morda prineslo družbi Ryanair.

(193)

Poleg tega sklenitev sporazuma o tržnih storitvah z družbo AMS ni pogoj za to, da družba Ryanair obratuje na rutah na letališče in z njega. Številna letališča, ki jih uporablja družba Ryanair, ne sklepajo sporazumov z družbo AMS. Na splošno se potreba po posebnem trženju, ki je namenjeno krepitvi znamke letališča in vplivanju na delež prihajajočih potnikov, pojavi pri manj znanih letališčih, katerih znamka ni prepoznavna in na katerih je treba spodbujati vhodni promet.

(194)

Zato bi bilo popolnoma razumno, če bi takšno letališče v ta namen porabilo sredstva, dejstvo, da bo imela tudi družba Ryanair morda korist od takšnega oglaševanja, pa bi bilo s poslovnega vidika za letališče nepomembno. Zasebni vlagatelj se ne bo odpovedal naložbi le zato, ker bi lahko druge strani morda imele korist od rasti njegovega poslovanja.

(195)

Sporazumi družbe Ryanair z družbo So.Ge.A.AL so bili običajni poslovni dogovori, skladni z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu, kar velja tudi za sporazume družbe AMS z družbo So.Ge.A.AL, saj družba AMS sporazume o trženju sklepa po istih tarifah in v primerljivih obsegih z javnimi in zasebnimi letališči, turističnimi organi, skupinami za najem vozil, spletnimi mesti s hotelskimi rezervacijami, zavarovalnicami in ponudniki telekomunikacijskih storitev (44).

(196)

Ta pristop je skladen s stališčem družbe Ryanair v drugih predložitvah, ki jih je Komisija prejela med preiskavo. Družba Ryanair se v navedenih drugih predložitvah ne strinja z oceno, v kateri je Komisija plačila družbi AMS ocenila kot stroške za letališče. Po mnenju družbe Ryanair se z navedenim pristopom ne bi upoštevala vrednost, ki jo imajo storitve družbe AMS za letališče (45). Letališča lahko z nakupom oglaševalskega prostora povečajo delež prihajajočih potnikov na letih družbe Ryanair, ki za blago in storitve iz neletalskega segmenta običajno porabijo več kot odhajajoči potniki. Takšno ravnanje je za letališča ekonomsko smiselno (46). Družba Ryanair meni, da bi bilo treba nakup tržnih storitev po tržnih stopnjah za namene presoje načela udeleženca v tržnem gospodarstvu ločiti od drugih pogodbenih dogovorov med letališčem in letalskim prevoznikom. Če bi Komisija vztrajala pri vključitvi sporazumov, ki jih je sklenila družba AMS, in sporazumov o letaliških storitvah, ki jih je sklenila družba Ryanair, v skupni preskus načela udeleženca v tržnem gospodarstvu, je treba upoštevati vrednost, ki jo imajo storitve družbe AMS za letališče.

(197)

Po mnenju družbe Ryanair stališče Komisije, da so javni organi sodelovali pri sprejetju zadevnih ukrepov, ki se nanašajo na družbi Ryanair in AMS, ni podprto z dokazi. Ni bilo mogoče predpostavljati in treba je še dokazati, da so javni organi dejansko sodelovali pri sprejetju ukrepov.

(198)

Trditev, da je „družba So.Ge.A.AL […] v 100-odstotni lasti javnih organov, ki so posegali v postopek odločanja družbe So.Ge.A.AL“, ni ustrezno dokazana, če temelji le na osnovnem merilu, da so upravni odbor družbe So.Ge.A.AL imenovali njeni javni delničarji. Tudi sporazum iz leta 2002, v katerem se je Sardinija zavezala k sodelovanju z družbo Ryanair z namenom razvoja turizma in stopnje zaposlenosti v regiji, ne bi dokazal, da so javni organi tako ali drugače sodelovali pri sprejetju ukrepov, ki jih je družba So.Ge.A.AL po podpisu navedenega sporazuma izvedla za družbo Ryanair ali AMS. Poleg tega bi okoliščina, da sta družba So.Ge.A.AL in Sardinija tudi v letih 2004, 2005, 2006 in 2007 podpisali sporazume o prispevkih za skupno trženje, podprla le stališče, da je Sardinija financirala družbo So.Ge.A.AL, ne pa tudi tega, da je družbo So.Ge.A.AL usmerjala k sprejetju ukrepov za družbo Ryanair ali AMS.

(199)

Družba Ryanair ne pozna sporazumov med družbo So.Ge.A.AL in regijo Sardinijo, zanje ni odgovorna in jih ni spodbujala ali zahtevala, zato dogovori med družbo So.Ge.A.AL in regijo Sardinijo ne bi smeli vplivati na dogovore, ki sta jih družbi Ryanair in AMS sklenili z družbo So.Ge.A.AL.

(200)

Družbe Ryanair tudi ni mogoče šteti za posrednega prejemnika državne pomoči. Komisija brez dokazov, s katerimi bi se dokazal dejanski obstoj prednosti, pridobljene z državno pomočjo, ne more kar predpostavljati, da je bila letalskim prevoznikom, ki delujejo na letališču, dodeljena državna pomoč. Če se lahko pogoji poslovnega odnosa med družbo Ryanair in letališčem upravičijo na podlagi načela udeleženca v tržnem gospodarstvu, morebitna obveznost vračila ne more veljati za družbo Ryanair. Družba Ryanair se ne strinja s premislekom Komisije, da se vsaka spodbuda, ki jo javno letališče dodeli letalskemu prevozniku, samodejno šteje za državno pomoč, tudi če je financiranje z javnimi sredstvi le delno. Trdi, da Komisija zaradi svoje nepripravljenosti, da prouči vprašanje pripisa ukrepov državi, ne upošteva smernic za letalski sektor iz leta 2005, v katerih je navedeno, da odločitev za prerazdelitev javnih sredstev letalskemu prevozniku pomeni pomoč le, če se jo lahko pripiše javnim organom (47).

(201)

Družba Ryanair trdi, da bi morala biti primerjalna analiza v skladu s sodno prakso (48) glavni preskus, uporabljen za preverjanje prisotnosti pomoči letalskim prevoznikom, preskus, ki temelji na stroških, pa bi se lahko uporabil le, če položaja domnevnega dajalca pomoči ne bi bilo mogoče primerjati s položajem zasebne skupine podjetij. Nadalje trdi, da bi bilo treba pri presoji sporazumov, ki so jih upravljavci letališč sklenili z letalskimi prevozniki, upoštevati tudi zunanje učinke omrežja, ki izhajajo iz sporazumov. V drugi predložitvi se je družba Ryanair strinjala, da sta primerjalna metoda in stroškovna analizna metoda običajni poslovni praksi (49).

(202)

Družba Ryanair v bistvu trdi, da je bila celotna obrazložitev Komisije iz sklepa iz leta 2012 napačna zaradi nepravilne uporabe preskusa udeleženca v tržnem gospodarstvu, ta pa je bila posledica napačne predpostavke, da je za ugotavljanje skladnosti z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu potreben predhodni poslovni načrt. Poslovni načrti niso osnovni pogoj za poslovne ukrepe zasebnih vlagateljev (50). S takšnimi načrti se lahko morda nedvomno dokaže, da je javni organ ravnal kot zasebni vlagatelj, odsotnost takšnega načrta pa ne bi zadoščala za ugotovitev, da javni organ ni ravnal kot zasebni vlagatelj.

(203)

V tem primeru je Komisija v sklepu iz leta 2012 že priznala, da je letališče Alghero zagotovilo osnovno predhodno analizo, ki bi morala zadostovati. Komisija ne more oceniti, kaj predstavlja „sprejemljiv“ poslovni načrt in tega ne bi smela niti poskušati.

(204)

Družba Ryanair ugotavlja tudi, da je Komisija od družbe Ecorys prejela analizo načela udeleženca v tržnem gospodarstvu, v kateri je bilo ugotovljeno, da so bili sporazumi z družbo Ryanair skladni z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu in da so bile izgube, ki jih je utrpela družba So.Ge.A.AL, posledica velikih in nepredvidljivih zamud države pri dodelitvi „celovite“ koncesije. V analizi načela udeleženca v tržnem gospodarstvu bi bilo treba nepredvidljive pomanjkljivosti in zamude nevtralizirati, saj se lahko z njimi zaradi napak države ali ravnanja zasebnih podjetij, od katerih je letališče odvisno, med običajnim poslovanjem soočajo tudi zasebna letališča.

(205)

Družba Ryanair je poleg tega predložila več zabeležk, ki jih je pripravila družba Oxera, in analizo, k jo je pripravil profesor Damien P. McLoughlin.

(206)

Družba Ryanair meni, da je pristop Komisije, da upošteva le primerjalna letališča iz ciljnega območja letališča v preiskavi, napačen.

(207)

Družba Oxera je trdila, da na referenčne tržne cene, pridobljene pri primerljivih letališčih, ni vplivala državna pomoč, dodeljena bližnjim letališčem. Zato je mogoče okvirno oceniti tržno referenčno merilo za preskuse načela udeleženca v tržnem gospodarstvu.

(208)

Razlog za to je, da:

(209)

Družba Oxera je trdila, da je analiza, ki jo je izvedla v svojih poročilih, predloženih Komisiji, v skladu z načeli, ki bi jih razumen vlagatelj iz zasebnega sektorja in zajema pristop, ki je razviden iz dosedanje prakse odločanja Komisije.

(210)

Načela, na katerih temelji analiza donosnosti, so:

(211)

Namen dokumenta je bil določiti poslovno logiko, na kateri temeljijo odločitve regionalnih letališč, da družbi AMS plačajo oglaševanje na spletnem mestu Ryanair.com.

(212)

V dokumentu je bilo navedeno, da obstajajo številna zelo močna, znana letališča, ki se pogosto uporabljajo. Da bi šibkejši konkurenti lahko razvijali svoj posel, morajo premagati statične nakupovalne navade potrošnikov. Manjša regionalna letališča morajo najti način za dosledno seznanjanje čim širšega občinstva s sporočilom svoje znamke. Za običajne oblike tržnega sporočanja so potrebni izdatki, ki presegajo njihova sredstva.

(213)

Družba Ryanair je predložila dodatni poročili svetovalne družbe Oxera. V navedenih poročilih je družba Oxera obravnavala načela, ki bi jih bilo treba po mnenju letalskega prevoznika v okviru preskusa udeleženca v tržnem gospodarstvu upoštevati pri analizi donosnosti sporazumov o letaliških storitvah med družbo Ryanair in letališči ter sporazumov o trženju med družbo AMS in istimi letališči (51). Družba Ryanair je poudarila, da navedeni poročili ne vplivata na njeno mnenje, ki ga je že podala, tj. da bi bilo treba sporazume o letaliških storitvah in o trženju analizirati z ločenima preskusoma udeleženca v tržnem gospodarstvu.

(214)

V poročilih je navedeno, da bi bilo treba dobiček družbe AMS v skupni analizi donosnosti vključiti med prihodke, odhodke za družbo AMS pa vključiti med stroške. V ta namen je v poročilih predlagano, da se v skupni analizi donosnosti uporabi metoda na podlagi denarnega toka, kar pomeni, da bi se lahko odhodki letališč za družbo AMS šteli za dodatne odhodke iz poslovanja.

(215)

V poročilih je poudarjeno, da dejavnosti trženja prispevajo k ustvarjanju in izboljšanju vrednosti znamke, kar lahko prinaša učinke in koristi v času trajanja sporazumov z letalskim prevoznikom, pa tudi po njihovem prenehanju. Tak primer bi bil zlasti, če bi zaradi dejstva, da je družba Ryanair z letališčem sklenila sporazum, na letališču dejavnost začeli izvajati drugi letalski prevozniki, kar bi k poslovanju na letališču privabilo več trgovin, s tem pa bi se povečali prihodki letališča iz neletalskih dejavnosti. Po mnenju družbe Ryanair bi bilo treba te koristi, če bi Komisija izvedla skupno analizo donosnosti, upoštevati tako, da bi se odhodki za družbo AMS šteli za dodatne stroške poslovanja, zmanjšane za plačila družbi AMS.

(216)

Družba Ryanair je poleg tega menila, da bi bilo treba ob koncu trajanja sporazuma o letaliških storitvah v napovedan dodatni dobiček vključiti končno vrednost, da bi se upoštevala vrednost, ustvarjena po prenehanju sporazuma. Končna vrednost bi se lahko prilagodila na podlagi verjetnosti „obnovitve“, s katero se meri pričakovanje, da se bo dobiček ohranil po prenehanju sporazuma z družbo Ryanair ali po dogovoru o podobnih pogojih z drugimi letalskimi prevozniki. Družba Ryanair je menila, da bi se ob upoštevanju negotovosti glede dodatnega dobička, ustvarjenega po prenehanju sporazuma o letaliških storitvah, nato lahko ocenila spodnja meja za koristi, ki skupno izhajajo iz sporazuma z družbo AMS in sporazuma o letaliških storitvah.

(217)

Poročili ta pristop podpirata s povzetkom rezultatov študij o učinku trženja na vrednost znamke. V navedenih študijah je priznano, da se lahko s trženjem podpre vrednost znamke in pripomore k oblikovanju baze strank. V skladu s poročili zlasti oglaševanje letališča na spletnem mestu Ryanair.com poveča prepoznavnost znamke letališča. Navedeno je tudi, da lahko zlasti manjša regionalna letališča, ki želijo povečati svoj zračni promet, vrednost svoje znamke povečajo s sklenitvijo sporazumov o trženju z družbo AMS.

(218)

Poleg tega je v poročilih je navedeno, da ima pristop na podlagi denarnega toka prednost pred pristopom na podlagi kapitalizacije, v okviru katerega bi se odhodki za družbo AMS šteli za naložbo v neopredmeteno dolgoročno sredstvo (tj. vrednost znamke letališča) (52). V pristopu na podlagi kapitalizacije bi se upošteval le delež izdatkov za trženje, ki se ga lahko pripiše neopredmetenim dolgoročnim sredstvom letališča. Stroški trženja bi se šteli za neopredmeteno dolgoročno sredstvo, ki bi se amortiziralo v času trajanja sporazuma, pri čemer bi se ob koncu načrtovanega prenehanja sporazuma o letaliških storitvah upoštevala preostala vrednost. Pri navedenem pristopu se ne bi upošteval dodatni dobiček, ki bi ga prinesla sklenitev sporazuma o letaliških storitvah z družbo Ryanair. Prav tako je zaradi stroškov znamke in obdobja uporabe sredstva težko izračunati vrednost neopredmetenih sredstev. Metoda na podlagi denarnega toka je primernejša od pristopa na podlagi kapitalizacije, saj se s slednjim ne bi zajele pozitivne koristi, ki bi jih imelo letališče zaradi podpisa sporazuma o letaliških storitvah z družbo Ryanair.

(219)

Družba Ryanair je družbo Oxera zaprosila, naj izvede preizkus na podlagi načela udeleženca v tržnem gospodarstvu, ki je bil Komisiji v imenu družbe Ryanair predložen julija 2011 (v nadaljnjem besedilu: poročilo o načelu udeleženca v tržnem gospodarstvu iz leta 2011) (53). V poročilu o načelu udeleženca v tržnem gospodarstvu iz leta 2011 so bili predstavljeni rezultati analize donosnosti sporazumov o letaliških storitvah iz let 2000 in 2010, sklenjenih med družbama So.Ge.A.AL in Ryanair, na podlagi informacij, ki bi bili po mnenju družbe Ryanair v času sklenitve teh sporazumov na voljo družbi So.Ge.A.AL. V poročilu o načelu udeleženca v tržnem gospodarstvu iz leta 2011 ni bila vključena analiza pričakovane donosnosti sporazumov o letaliških storitvah iz let 2002, 2003 in 2006.

(220)

Komisija je marca 2013 prejela posodobljeno poročilo, ki je temeljilo na poročilu o načelu udeleženca v tržnem gospodarstvu iz leta 2011 (v nadaljnjem besedilu: poročilo o načelu udeleženca v tržnem gospodarstvu iz leta 2013) (54), v katerem je ocenjena pričakovana donosnost sporazumov o letaliških storitvah, ki se niso proučili v poročilu o načelu udeleženca v tržnem gospodarstvu iz leta 2011 (tj. sporazumov o letaliških storitvah iz let 2002, 2003 in 2006).

(221)

Po navedbah družbe Ryanair bi predhodna ocena donosnosti sporazumov o letaliških storitvah iz let 2000, 2002, 2003, 2006 in 2010 pokazala, da se je za vse te sporazume v času njihovega podpisa pričakovalo, da bodo letališču prinesli dobiček. Pričakovana donosnost posameznega sporazuma med družbama So.Ge.A.AL in Ryanair se je ocenila ob upoštevanju napovedi o pričakovanih dodatnih stroških in dodatnih prihodkih, vključno s prihodki iz letalskih in neletalskih dejavnosti ter stroški finančnih spodbud, ki so bile ponujene družbi Ryanair. Dejstvo, da so bile vse dobljene neto sedanje vrednosti pozitivne, bi predvidoma potrdilo, da je bila sklenitev sporazumov z družbo Ryanair razumna odločitev.

(222)

V poročilih o načelu udeleženca v tržnem gospodarstvu iz let 2011 in 2013 se pri uporabi preskusa udeleženca v tržnem gospodarstvu v zvezi s sporazumi o letaliških storitvah niso upoštevali sporazumi med družbama So.Ge.A.AL in AMS o zagotavljanju tržnih storitev. Po mnenju družbe Ryanair so sporazumi z družbo AMS ločeni od sporazumov o letaliških storitvah, ki jih je družba Ryanair sklenila z letališčem, saj se prvi nanašajo na zagotavljanje tržnih storitev letališčem (namesto na lete/potnike) po tržni ceni in se jih zato ne bi smelo upoštevati.

(223)

Družba Ryanair se ne strinja z mnenjem Komisije, da je treba vsak popust, ki ga je dodelilo letališče Alghero, šteti za državno pomoč, tudi če bi te popuste lahko koristili vsi letalski prevozniki. Prvič, po mnenju družbe Ryanair, če dobijo vsi letalski prevozniki popust, je lahko ustrezna hipotetična cena namesto objavljenih pristojbin najnižja stopnja popusta. Drugič, v tem pristopu se ne upoštevajo elementi diferencialnih stroškov in koristi nudenja storitev različnim letalskim prevoznikom. Korak, potreben za presojo, ali je popust določenemu letalskemu prevozniku državna pomoč, je ocena upoštevanja stroškov. Razmeroma nizke pristojbine same po sebi ne pomenijo nujno državne pomoči, skladno z ugotovitvami družbe Ecorys pa nižje pristojbine pomenijo nižje ravni storitev, ki jih zahteva družba Ryanair.

(224)

V tem primeru so bili popusti, ki jih je prejela družba Ryanair, ponujeni ob priznavanju precejšnjega poslovnega tveganja, ki ga je prevzela družba Ryanair, ko je na takrat neznanem letališču začela z izvajanjem rednih dejavnosti skozi vse leto (55).

(225)

Komisija očitno ne izključuje konkurence med letališčema Alghero in Cagliari ali Olbia kljub 235 oziroma 128 kilometrom goratih pobočij med temi letališči in odsotnosti avtocest na Sardiniji. Po mnenju družbe Ryanair ni razvidno, ali bi kakršna koli državna pomoč na letališču Alghero prinesla izkrivljanje konkurence in kakšen je po mnenju Komisije obseg tega izkrivljanja.

(226)

Družba Ryanair meni, da v dogovorih med njo in letališčem ni bila prisotna državna pomoč. Zato meni, da morebitna uporaba smernic za letalski sektor iz leta 2005 v tem primeru ni pomembna.

(227)

Družba AMS podpira trditve, ki jih je družba Ryanair predložila glede družbe AMS. Predpostavka Komisije, da so pristojbine za trženje, ki so se družbi AMS plačale v zameno za tržne storitve, pomoč (družbi Ryanair) in obravnava družb AMS in Ryanair kot enega upravičenca državne pomoči bi bili napačni. Družba AMS nudi tržne storitve, ki jih upravičuje njihov lasten poseben namen, njihove cene pa se določijo v skladu z njihovo tržno vrednostjo.

(228)

Poleg tega odločitev družbe Ryanair, da za prodajo oglaševalskega prostora na svojem spletnem mestu najame posrednika, ni neobičajna. Družba AMS je uspešna pri promociji in prodaji oglaševalskega prostora več podjetjem v vsej Evropi, tako zasebnim kot javnim.

(229)

Spletno mesto družbe Ryanair ima značilnosti, ki so pri trženju zelo zaželene: je eno najbolj priljubljenih potovalnih spletnih mest na svetu, povprečno trajanje posameznega obiska na spletnem mestu družbe Ryanair je izredno dolgo, oglaševanje letališča na spletnem mestu družbe Ryanair je edinstveno usmerjeno v morebitne potnike na navedeno letališče, pri čemer se zagotovi, da se v nasprotju z oglaševanjem v časopisih, na radiu, televiziji ali drugih manj osredotočenih medijih, ki so namenjeni splošni javnosti, dobro izkoristijo skoraj vsa ali vsa sredstva, namenjena za oglaševanje.

(230)

Družba AMS sporazume o trženju sklepa z javnimi in zasebnimi letališči, turističnimi organi, skupinami za najem vozil, spletnimi mesti s hotelskimi rezervacijami, zavarovalnicami in ponudniki telekomunikacijskih storitev.

(231)

Družba AMS glede tarif, po katerih zagotavlja oglaševalski prostor in obsega, v katerem je ta potreben, ne razlikuje med javnimi in zasebnimi oglaševalci. Družbi Ryanair in AMS letališč ne silita k nakupu tržnih storitev in veliko letališč se dejansko odloči, da na spletnem mestu družbe Ryanair ne bodo oglaševala. Iz dogovorov družbe AMS z javnimi letališči ali njihovimi upravljavci, kot je družba So.Ge.A.AL, ne more izhajati državna pomoč, saj bi lahko družba AMS prostor na spletnem mestu zlahka prodala zasebni družbi po primerljivi ceni.

(232)

Družba AMS je predložila več razlogov, na podlagi katerih bi bila družba SO.GE.A.AL upravičena do nakupa tržnih storitev družbe AMS za oglaševanje na spletnem mestu Ryanair.com in ki so povzeti v nadaljevanju.

(233)

Prvič, oglaševanje na spletnem mestu družbe Ryanair je naložba v prepoznavnost znamke. Upravljavci obrobnih letališč se soočajo z velikimi izzivi pri seznanjanju potnikov, letalskih prevoznikov in komercialnih upravljavcev iz drugih sektorjev, ki so vsi morebitni viri prihodkov za letališča, z njihovo „znamko“. Večja prepoznavnost znamke lahko letališčem koristi na več načinov, ki se medsebojno vključujejo in dopolnjujejo; zlasti lahko privabijo (i) prihajajoče potnike letalskega prevoznika, na spletnem mestu katerega se oglašuje letališče, (ii) morebitne stranke, ki brskajo po spletnem mestu letalskega prevoznika, na katerem se oglašuje letališče, da na navedeno letališče letijo z drugo letalsko družbo, ki obratuje rute na letališče, (iii) drugega letalskega prevoznika, da leti na navedeno letališče in (iv) komercialne upravljavce (kot so verige trgovin na drobno, ki poslujejo na letališčih).

(234)

Drugič, oglaševanje na spletnem mestu družbe Ryanair poveča delež prihajajočih potnikov. Letališča si prizadevajo, da bi skoraj polovico svojega prihodka ustvarila z neletalskimi dejavnostmi. Z vidika regionalnega letališča je precej verjetneje, da bodo prihodek iz neletalskih dejavnosti na letališču ustvarili prihajajoči potniki, ki prihajajo na letališče in nato z njega odhajajo, kot pa lokalni potniki, ki letališče uporabljajo za polet v tuje namembne kraje.

(235)

Tretjič, trženje in oglaševanje na spletnih mestih vseh letalskih prevoznikov sta postala osrednja praksa. Spletno mesto družbe Ryanair ima izredno vrednost kot mesto za trženje številnih produktov in storitev, povezanih s potovanji. Izvajanje dela promocije znamke na spletnih mestih letalskih prevoznikov je za letališča postala stalna praksa. V tem primeru letališče Alghero storitev oglaševanja očitno ni kupilo le pri družbi AMS, ampak tudi pri družbah Meridiana in Alitalia.

(236)

Četrtič, cene storitev družbe AMS se določijo v skladu z njihovo tržno vrednostjo. Tržne storitve družbe AMS kupujejo številne zasebne stranke, ki niso letališča in delujejo v različnih industrijah. Rute družbe Ryanair se navedenim strankam ne nudijo, vendar te z veseljem zagotovijo plačilo v zameno za storitve družbe AMS. Po mnenju navedenih zasebnih strank, ki ravnajo kot vlagatelji v tržnem gospodarstvu, in po mnenju javnih in zasebnih letališč v vsej Uniji imajo samostojne storitve družbe AMS očitno poslovno vrednost. Navedeni primerjalni elementi iz zasebnega sektorja bi sami po sebi zadoščali za dokaz, da so cene družbe AMS dejanske tržne cene.

(237)

Komisija družbo So.Ge.A.AL šteje le za posrednika, prek katerega se regionalna sredstva usmerjajo k družbama Ryanair in AMS ter se domnevno porabijo v tržne namene. Vendar po mnenju družbe AMS Komisija ni navedla dokazov, da družba So.Ge.A.AL nima nobene avtonomije glede uporabe sredstev, ki jih da na voljo regija Sardinija, in jih zato ne more uporabiti v druge namene.

(238)

Družba So.Ge.A.AL je državi očitno plačevala vnaprej določeno koncesijsko dajatev, svojih prihodkov pa ni delila z državo. Povečanje dolgoročne donosnosti družbe So.Ge.A.AL je bilo v neposrednem interesu lastnika družbe So.Ge.A.AL, tj. regije Sardinije, na primer s finančno podporo njenih tržnih prizadevanj za izboljšanje podobe znamke. Takšno ravnanje bi bilo v skladu s preskusom udeleženca v tržnem gospodarstvu in bi koristilo regiji Sardiniji.

(239)

Družba AMS dodaja, da bi bilo mogoče del sredstev, ki jih je prejela družba So.Ge.A.AL, šteti za nadomestilo za zagotavljanje storitev splošnega gospodarskega pomena. Letališče Alghero spodbuja zagotavljanje zračnih prevozov v regiji, ki je izolirana in drugače težko dostopna.

(240)

Družba AMS je ugotovila, da ni bila upravičenka državne pomoči ter da sta družba So.Ge.A.AL in regija Sardinija v zvezi z družbo AMS ravnali v skladu z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu.

(241)

Družba Unioncamere brez poseganja v pojem gospodarske dejavnosti v sodni praksi Sodišča poudarja, da se za dejavnost, ki je sama po sebi gospodarska, ne more vedno šteti, da se zagotavlja na trgu, v smislu, da se takšno dejavnost zagotavlja ali bi lahko zagotavljalo v konkurenci z drugimi izvajalci dejavnosti.

(242)

Družba Unioncamere priznava, da zasebni vlagatelj v podobnih okoliščinah verjetno ne bi sprejel zadevnih ukrepov v korist letališča. Komisija bi kljub temu morala upoštevati dejstvo, da javna naložba v letališče pogosto temelji na premislekih, ki niso podobni tistim zasebnega vlagatelja. Pričakovanja javnega vlagatelja so drugačna od tistih, povezanih z donosnostjo naložbe, prizadeva pa si za enake cilje bolj splošne narave, kot so varovanje gospodarstva in regionalnega razvoja. Družba Unioncamere priznava, da v skladu s sodno prakso Sodišča takih premislekov ni mogoče upoštevati pri izvedbi analize načela udeleženca v tržnem gospodarstvu, vendar trdi, da namen javnega financiranja letališča Alghero ni bil ohraniti podjetje, ki drugače ne bi bilo konkurenčno, ampak podpreti regionalni razvoj. Glede na posebne geografske značilnosti Sardinije je prisotnost namenskega letališča prednostna naloga javnih organov.

(243)

Družba Unioncamere trdi, da bi Komisija morala načelo udeleženca v tržnem gospodarstvu uporabiti ob upoštevanju cilja ukrepa, da podpre regionalni in gospodarski razvoj,„oziroma za ukrepe šteti, da so se sprejeli pri izvajanju javnih pooblastil“.

(244)

Družba Unioncamere meni, da bi bilo treba združljivost ukrepov v korist družbe So.Ge.A.AL, ki so predmet presoje, oceniti na podlagi člena 107(3)(c) Pogodbe.

(245)

Italija je podala pripombe le glede pripomb družb Ryanair in Unioncamere.

(246)

Italija je glede ukrepov v korist letališča Alghero trdila, da letališče deluje v oddaljeni regiji, zato splošne naloge storitve splošnega gospodarskega pomena „ni mogoče izključiti“.

(247)