17.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 11/1

(1)

V zgodnji „likvidnostni fazi“ finančne krize, ki se je začela leta 2007, so se mnoge kreditne institucije kljub ohranjanju ustrezne ravni kapitala soočale z velikimi težavami, ker niso preudarno upravljale z likvidnostnim tveganjem. Nekatere kreditne institucije so postale preveč odvisne od kratkoročnega financiranja, ki je z začetkom krize hitro presahnilo. Take kreditne institucije so postale ranljive na povečane potrebe po likvidnosti, saj niso imele zadostnih likvidnih sredstev, da bi zadostile zahtevam po dvigu finančnih sredstev (odlivih) v stresnem obdobju. Kreditne institucije so nato morale unovčiti sredstva s hitro razprodajo, ki je ustvarila samospodbujajoče spiralno padanje cen in pomanjkanje tržnega zaupanja, kar je povzročilo krizo v zvezi s kapitalsko ustreznostjo. Posledično so mnoge kreditne institucije postale preveč odvisne od likvidnosti, ki so jo zagotavljale centralne banke, zato jih je bilo treba rešiti z velikimi finančnimi injekcijami iz javnih sredstev. Tako je postalo očitno, da je treba razviti podrobno zahtevo glede likvidnostnega kritja, katere cilj bi moral biti preprečiti to tveganje tako, da bi kreditne institucije postale manj odvisne od kratkoročnega financiranja in likvidnosti, ki so jo zagotavljale centralne banke, ter bolj odporne na nenadne likvidnostne šoke.

(2)

Člen 412(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 uvaja zahtevo glede likvidnostnega kritja za kreditne institucije, ki je v splošnih pojmih izražena kot obveza, da imajo „likvidna sredstva, katerih vsota vrednosti krije likvidnostne odlive, zmanjšane za likvidnostne prilive v stresnih pogojih“. V skladu s členom 460 Uredbe (EU) št. 575/2013 je Komisija pooblaščena, da natančno določi zahtevo glede likvidnostnega kritja in okoliščine, v katerih morajo pristojni organi določiti specifične stopnje prilivov in odlivov za kreditne institucije, da zajamejo specifična tveganja, ki so jim izpostavljene. V skladu z uvodno izjavo 101 Uredbe (EU) št. 575/2013 bi morala biti pravila primerljiva s količnikom likvidnostnega kritja iz dokončnega mednarodnega okvira za merjenje, standarde in spremljanje Baselskega odbora za bančni nadzor (v nadaljnjem besedilu: BCBS) ter obenem upoštevati posebnosti Unije in nacionalne posebnosti. Do začetka polne uvedbe zahteve glede likvidnostnega kritja od 1. januarja 2018 bi morale imeti države članice možnost v skladu z nacionalno zakonodajo uporabljati zahtevo glede likvidnostnega kritja v višini do 100 % za kreditne institucije.

(3)

V skladu s standardi glede likvidnosti BCBS bi bilo treba sprejeti pravila, da se opredeli zahteva glede likvidnostnega kritja kot količnik blažilnika kreditne institucije, ki je sestavljen iz „likvidnih sredstev“, in „neto likvidnostnih odlivov“ v stresnem obdobju, ki traja 30 koledarskih dni. „Neto likvidnostni odlivi“ bi se morali izračunati tako, da se likvidnostni prilivi kreditne institucije odštejejo od njenih likvidnostnih odlivov. Količnik likvidnostnega kritja bi bilo treba izraziti kot odstotek in določiti njegovo najmanjšo raven, ki bi ob njegovi polni uvedbi znašala 100 %, kar kaže, da ima kreditna institucija dovolj likvidnih sredstev za kritje svojih neto likvidnostih odlivov v 30-dnevnem stresnem obdobju. V takem obdobju bi morala biti kreditna institucija sposobna hitro konvertirati svoja likvidna sredstva v denarna sredstva, ne da bi za to uporabila likvidnost centralnih bank ali javna sredstva, zaradi česar bi se lahko njen količnik likvidnostnega kritja začasno zmanjšal pod 100-odstotno raven. Če bi se to zgodilo ali če se pričakuje, da se bo to kadar koli zgodilo, bi morale kreditne institucije izpolnjevati posebne zahteve iz člena 414 Uredbe (EU) št. 575/2013 za hitro ponovno vzpostavitev njihovega količnika likvidnostnega kritja na minimalno raven.

(4)

Za namene likvidnostnih blažilnikov kreditnih institucij bi bilo treba kot „likvidna sredstva“ opredeliti samo prosto prenosljiva sredstva, ki se lahko hitro konvertirajo v denarna sredstva na zasebnih trgih v kratkem časovnem obdobju in brez bistvene izgube vrednosti. Skladno z delom 6 Uredbe (EU) št. 575/2013 in razvrstitvijo likvidnih sredstev v skladu z BCBS bi morala ustrezna pravila razlikovati med sredstvi izjemno visoke likvidnosti in kreditne kakovosti oziroma sredstvi stopnje 1 in sredstvi visoke likvidnosti in kreditne kakovosti oziroma sredstvi stopnje 2. Slednja bi morala biti nadalje razdeljena na sredstva stopnje 2A in sredstva stopnje 2B. Kreditne institucije bi morale imeti blažilnik v obliki ustrezno razpršenih likvidnih sredstev, pri čemer bi se upoštevali njihova relativna likvidnost in kreditna kakovost. V skladu s tem bi morale za vsako stopnjo in podstopnjo veljati posebne zahteve glede odbitkov in limitov splošnega blažilnika, po potrebi pa bi se morale uporabljati različne zahteve glede na stopnje ali podstopnje ter kategorije likvidnih sredstev iste stopnje ali podstopnje, njihova strogost pa bi morala naraščati z upadanjem razvrstitve v zvezi z likvidnostjo.

(5)

Za likvidna sredstva bi se morale uporabljati nekatere splošne in operativne zahteve za zagotovitev, da se lahko v kratkem časovnem obdobju konvertirajo v denarna sredstva, pri čemer bi po potrebi veljale nekatere izjeme za določena sredstva stopnje 1. Te zahteve bi morale določati, da za likvidna sredstva ne bi smelo biti ovir, ki bi preprečevale njihovo odtujitev, njihovo vrednotenje bi moralo potekati brez težav in kotirati bi morala na priznanih borzah oziroma bi morala biti predmet trgovanja na aktivnih prodajnih trgih ali trgih repo poslov. Morale bi tudi zagotavljati, da ima služba za upravljanje z likvidnostjo kreditne institucije stalen dostop do njenih likvidnih sredstev in nadzor nad njimi ter da so sredstva, ki sestavljajo likvidnostni blažilnik, ustrezno razpršena. Razpršenost je pomembna za zagotavljanje, da sredstva, ki so ranljiva na skupni dejavnik tveganja, ne ogrozijo zmožnosti kreditne institucije, da hitro unovči likvidna sredstva brez pomembne izgube vrednosti. Kreditne institucije bi morale tudi zagotoviti usklajenost valutne denominacije svojih likvidnih sredstev in neto likvidnostnih odlivov, da preprečijo, da bi presežna valutna neusklajenost ogrozila njihovo zmožnost uporabe likvidnostnega blažilnika za kritje likvidnostnih odlivov v določeni valuti v stresnem obdobju.

(6)

V skladu s priporočili iz poročila Evropskega bančnega organa (EBA) z dne 20. decembra 2013, ki je bilo pripravljeno v skladu s členom 509(3) in (5) Uredbe (EU) št. 575/2013, bi moral biti status stopnje 1 dodeljen vsem vrstam obveznic, ki jih izdajo ali za katere jamčijo enote centralne ravni držav članic in centralne banke, ter obveznicam, ki jih izdajo ali za katere jamčijo nadnacionalne institucije. Kot je navedla EBA, obstajajo trdni argumenti nadzornih organov proti diskriminaciji med različnimi državami članicami, saj bi izključitev nekaterih državnih obveznic iz stopnje 1 ustvarila spodbude za naložbe v druge državne obveznice v Uniji, kar bi povzročilo razdrobljenost notranjega trga in povečalo tveganje medsebojnega širjenja negativnih vplivov v krizi med kreditnimi institucijami in njihovimi državami („vzajemna povezanost bank in držav“). V zvezi s tretjimi državami bi bilo treba status stopnje 1 dodeliti izpostavljenostim do centralnih bank in držav, katerim se dodeli 0-odstotna utež tveganja v skladu s pravili o kreditnem tveganju iz naslova II dela 3 Uredbe (EU) št. 575/2013, kot je določeno v standardu BCBS. Izpostavljenostim do enot regionalne ali lokalne ravni države ter subjektov javnega sektorja bi bilo treba dodeliti status stopnje 1 le, če se obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni države in če je tej dodeljena 0-odstotna utež tveganja v skladu z istimi pravili o kreditnem tveganju. Isti status bi se moral uporabljati za izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank in mednarodnih organizacij z 0-odstotno utežjo tveganja. Zaradi izjemno visoke likvidnosti in kreditne kakovosti, ki so ju prikazala navedena sredstva, bi se moralo kreditnim institucijam omogočiti, da jih imajo v svojih blažilnikih v neomejenem obsegu in da za njih ne velja zahteva glede odbitka ali razpršenosti.

(7)

Sredstva, ki jih izdajo kreditne institucije, se večinoma ne bi smela priznati za likvidna sredstva, vendar bi se morala bančna sredstva, za katera jamčijo vlade držav članic, kot so dajalci promocijskih kreditov in kreditodajalci v državni lasti, ter sredstva zasebnih bank z izrecnim državnim jamstvom obravnavati kot sredstva stopnje 1. Slednja so zapuščina finančne krize, ki bi se morala postopoma ukiniti, in tako bi se morala za likvidna sredstva šteti samo bančna sredstva z državnim poroštvom, ki so bila dodeljena ali odobrena pred 30. junijem 2014. Podobno bi se morale kot sredstva stopnje 1 obravnavati tudi nadrejene obveznice, ki jih izdajo nekatere določene agencije za upravljanje nekaterih držav članic, za katere veljajo iste zahteve, ki se uporabljajo za izpostavljenosti do enot centralne ravni države zadevnih držav članic, vendar le s časovno omejenim učinkom.

(8)

Krite obveznice so dolžniški instrumenti, ki jih izdajo kreditne institucije in so zavarovane s kritnim premoženjem, ki ga običajno sestavljajo hipotekarni krediti ali javni dolg, do katerih imajo vlagatelji v primeru neplačila prednostno terjatev. Dejstvo, da so zavarovane in imajo nekatere dodatne varnostne značilnosti, kot je zaveza izdajatelja, da nadomesti nedonosna sredstva v kritnem premoženju in da ohranja vrednost kritnega premoženja, ki je višja od nominalne vrednosti obveznic (v nadaljnjem besedilu: zahteva glede pokritosti sredstev), je prispevalo k temu, da so krite obveznice donosni instrumenti z razmeroma nizkim tveganjem in da imajo ključno vlogo financiranja na trgih hipotekarnih kreditov večine držav članic. V nekaterih državah članicah obseg izdanih nedospelih kritih obveznic presega obseg nedospelih državnih obveznic. Zlasti nekatere krite obveznice kreditne kakovosti 1 so izkazovale odlično likvidnost v obdobju od 1. januarja 2008 do 30. junija 2012, ki ga je analizirala EBA v svojem poročilu. Kljub temu je EBA predlagala, da se te krite obveznice obravnavajo kot sredstva stopnje 2A, da se uskladijo s standardi BCBS. Vendar je ob upoštevanju zgoraj navedenih dejstev o njihovi kreditni kakovosti, likvidnosti in vlogi na trgih financiranja Unije, primerno, da se te krite obveznice kreditne kakovosti 1 obravnavajo kot sredstva stopnje 1. Da se prepreči presežna koncentracija tveganj, bi morala za krite obveznice kreditne kakovosti 1 v likvidnostnem blažilniku v nasprotju z drugimi sredstvi stopnje 1 veljati 70-odstotna omejitev glede na skupni blažilnik, najmanjši 7-odstotni odbitek in zahteva glede razpršenosti.

(9)

Krite obveznice stopnje kreditne kakovosti 2 bi se morale priznati za sredstva stopnje 2A, za katera veljata ista zgornja meja (40 %) in odbitek (15 %) kot za ostala likvidna sredstva te stopnje. To je mogoče upravičiti na podlagi razpoložljivih tržnih podatkov, ki kažejo, da imajo krite obveznice stopnje kreditne kakovosti 2 višjo likvidnost kot druga primerljiva sredstva stopenj 2A in 2B, kot so na primer listinjeni vrednostni papirji na podlagi hipotekarnih kreditov za stanovanjske nepremičnine (RMBS) kreditne kakovosti 1. Če bi se poleg tega dovolilo, da se te krite obveznice obravnavajo kot primerne za namene likvidnostnega blažilnika, bi to prispevalo k razpršenosti skupine razpoložljivih sredstev znotraj blažilnika in preprečilo neupravičeno diskriminacijo ali učinek prepada med njimi in kritimi obveznicami kreditne kakovosti 1. Vendar je treba upoštevati, da je velik del teh kritih obveznic pridobil stopnjo kreditne kakovosti 2 zaradi znižanja bonitetne ocene centralne ravni držav članic, v katerih je imel izdajatelj sedež. To je odražalo prag za državo, ki je običajno vključen v metodologije bonitetnih agencij in določa, da finančni instrumenti ne smejo imeti bonitetne ocene, višje od določene ravni glede na bonitetno oceno zadevne države. S tem so pragovi za države preprečevali, da bi krite obveznice, izdane v teh državah članicah, dosegle stopnjo kreditne kakovosti 1, ne glede na njihovo dejansko kreditno kakovost, s čimer se je zmanjšala njihova likvidnost v primerjavi z likvidnostjo kritih obveznic podobne kakovosti, izdanih v državah članicah, katerih bonitetna ocena ni bila znižana. Trgi financiranja v Uniji so posledično postali zelo razdrobljeni, kar izpostavlja potrebo, da se najde ustrezna alternativa za zunanje bonitetne ocene, ki so eno od meril v bonitetnih predpisih za razvrščanje likvidnostnega in kreditnega tveganja kritih obveznic in drugih kategorij sredstev. V skladu s členom 39b(1) Uredbe (EU) št. 1060/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (2) o bonitetnih agencijah mora Komisija do 31. decembra 2015 predložiti poročilo o alternativnih orodjih za bonitetne ocene z namenom, da se do 1. januarja 2020 črtajo vsa sklicevanja na bonitetne ocene v zakonodaji Unije za regulativne namene.

(10)

Za vrednostne papirje s premoženjskim kritjem je EBA v skladu s svojimi empiričnimi ugotovitvami in standardom BCBS priporočila, da se za sredstva stopnje 2B, za katera velja 25-odstotni odbitek, priznajo samo listinjeni vrednostni papirji na podlagi hipotekarnih kreditov za stanovanjske nepremičnine (RMBS) kreditne kakovosti 1. Primerno je, da se tudi to priporočilo ne upošteva v celoti in da se stopnja 2B dodeli tudi nekaterim vrednostnim papirjem s premoženjskim kritjem, ki so krita z drugimi sredstvi. Večji obseg upravičenih podkategorij sredstev bi povečal razpršenost v likvidnostnem blažilniku in olajšal financiranje realnega sektorja gospodarstva. Poleg tega razpoložljivi tržni podatki kažejo majhno korelacijo med vrednostnimi papirji s premoženjskim kritjem in drugimi likvidnimi sredstvi, kot so državne obveznice, zato bi se vzajemna povezanost bank in držav oslabila ter ublažila razdrobljenost notranjega trga. Poleg tega obstajajo dokazi, da vlagatelji v obdobjih finančne nestabilnosti pogosto kopičijo visokokakovostne vrednostne papirje s premoženjskim kritjem s kratko tehtano povprečno življenjsko dobo in visokimi predčasnimi plačili, saj jih lahko hitro konvertirajo v denarna sredstva, poleg tega pa se lahko nanje zanesejo kot na varne vire likvidnosti. To velja zlasti za vrednostne papirje s premoženjskim kritjem, ki so kriti s krediti in zakupi za financiranje motornih vozil (v nadaljnjem besedilu: listinjeni vrednostni papirji na podlagi avtomobilskih kreditov), za katere so bili v obdobju 2007–2012 značilni nestanovitnost cen in povprečni razmiki, ki so bili primerljivi z listinjenimi vrednostnimi papirji na podlagi hipotekarnih kreditov za stanovanjske nepremičnine. Nekatere vrste listinjenih vrednostnih papirjev na podlagi potrošniških kreditov, kot so kreditne kartice, so prav tako kazale dobre ravni likvidnosti. Če bi se dovolili vrednostni papirji s premoženjskim kritjem, ki so kriti s sredstvi realnega sektorja gospodarstva, kot so že omenjena sredstva in krediti za MSP, bi to lahko prispevalo h gospodarski rasti, saj bi bilo pozitiven znak za vlagatelje na področju teh sredstev. Zato bi se moralo z ustreznimi pravili za sredstva stopnje 2B priznati vrednostni papirji s premoženjskim kritjem, ki so kriti ne le s stanovanjskimi hipotekarnimi krediti, temveč tudi z avtomobilskimi krediti, potrošniškimi krediti in krediti za MSP. Vendar bi morale za njih veljati določene zahteve glede visoke kakovosti, skladne z merili, ki se uporabljajo za enostavna, pregledna in standardizirana listinjenja v drugi zakonodaji za finančni sektor, da se ohranita celovitost in funkcionalnost likvidnostnega blažilnika. Zlasti za listinjene vrednostne papirje na podlagi hipotekarnih kreditov za stanovanjske nepremičnine bi morale zahteve glede visoke kakovosti vključevati skladnost z določenimi količniki, ki prikazujejo razmerje med vrednostjo kredita in vrednostjo nepremičnine ter kreditom in dohodkom, vendar se navedeni količniki ne bi smeli uporabljati za tovrstne vrednostne papirje, ki so bili izdani pred datumom začetka uporabe zahteve glede likvidnostnega kritja. Da se upošteva nižja likvidnost, ki je bila ugotovljena pri listinjenih vrednostnih papirjih na podlagi potrošniških kreditov in kreditov za MSP v primerjavi z listinjenimi vrednostnimi papirji na podlagi hipotekarnih kreditov za stanovanjske nepremičnine in listinjenimi vrednostnimi papirji na podlagi avtomobilskih kreditov, bi se moral za slednje uporabljati višji odbitek (35 %). Za vse vrednostne papirje s premoženjskim kritjem bi se morala tako kot za druga sredstva stopnje 2B uporabljati 15-odstotna zgornja meja likvidnostnega blažilnika in zahteva glede razpršenosti.

(11)

Pravila v zvezi z razvrstitvijo, zahtevami, zgornjimi mejami in odbitki za preostala sredstva stopenj 2A in 2B bi morala biti tesno usklajena s priporočili BCBS in EBA. Po drugi strani pa bi se morale delnice in enote v kolektivnih naložbenih podjemih (KNP) obravnavati kot likvidna sredstva iste stopnje in kategorije kot sredstva, na katerih temelji kolektivni podjem.

(12)

Prav tako je primerno, da se pri določanju količnika likvidnostnega kritja upošteva centralizirano upravljanje likvidnosti v zadružnih mrežah in institucionalnih shemah za zaščito vlog, kadar ima centralna institucija ali organ funkcijo, ki je podobna funkciji centralne banke, saj člani mreže običajno nimajo neposrednega dostopa do slednje. Ustrezna pravila bi zato morala za likvidna sredstva priznati vpogledne vloge, ki jih položijo člani mreže pri centralni instituciji, ter drugo likvidnostno financiranje, ki je na voljo subjektom iz centralne institucije. Vloge, ki se ne štejejo za likvidna sredstva, bi morale imeti prednostne stopnje odliva, ki so dovoljene za vloge za operativne namene.

(13)

Stopnjo odliva za stabilne vloge na drobno bi bilo treba določiti na privzeto stopnjo v višini 5 %, vendar bi se morala omogočiti 3-odstotna ugodnejša stopnja odliva za vse kreditne institucije, ki so povezane s sistemom jamstva za vloge v državi članici, ki izpolnjuje določena stroga merila. Prvič, treba bi bilo upoštevati, kako države članice izvajajo Direktivo 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3) o sistemih jamstva za vloge. Drugič, sistem države članice bi moral biti skladen s posebnimi zahtevami glede roka za izplačilo, predhodnega financiranja in dostopa do dodatnih finančnih sredstev v primeru, da pride do velikih zahtev po njegovih rezervah. Tretjič, 3-odstotna prednostna stopnja se lahko uporabi, če jo Komisija predhodno odobri, kar pa stori le, če je prepričana, da je sistem jamstva za vloge države članice skladen z zgornjimi merili ter da ni prevladujočih pomislekov v zvezi z delovanjem notranjega trga za vloge na drobno. V vsakem primeru se 3-odstotna prednostna stopnja za stabilne vloge na drobno ne bi smela uporabljati pred 1. januarjem 2019.

(14)

Kreditne institucije bi morale določiti druge vloge na drobno, za katere veljajo višje stopnje odliva. Ustrezna pravila, ki temeljijo na smernicah EBA o vlogah na drobno, za katere veljajo drugačni odlivi, bi morala določati merila za določitev navedenih vlog na drobno na podlagi njihovih posebnih značilnosti, in sicer velikosti celotne vloge, narave vloge, nadomestil, verjetnosti dviga in tega, ali je vlagatelj rezident ali nerezident.

(15)

Ne bi se smelo domnevati, da bodo kreditne institucije vedno prejele likvidnostno podporo od podjetij, ki so del iste skupine ali institucionalne sheme za zaščito vlog, kadar bodo imele težave pri izpolnjevanju svojih plačilnih obveznosti. Vendar bi morali biti v primerih, ko opustitev uporabe količnika likvidnostnega kritja na posamični ravni ni dovoljena v skladu s členom 8 ali 10 Uredbe (EU) št. 575/2013, likvidnostni tokovi med dvema kreditnima institucijama, ki sta del iste skupine ali iste institucionalne sheme za zaščito vlog, načeloma upravičeni do simetričnih stopenj prilivov in odlivov, da se prepreči izguba likvidnosti na notranjem trgu, če so vzpostavljeni vsi potrebni zaščitni ukrepi in samo po predhodni odobritvi sodelujočih pristojnih organov. Do take ugodnejše obravnave bi morali biti upravičeni samo čezmejni tokovi, in sicer na podlagi dodatnih objektivnih meril, vključno z nizkim profilom likvidnostnega tveganja ponudnika in prejemnika.

(16)

Da se prepreči, da bi se kreditne institucije za doseganje svojega količnika likvidnostnega kritja zanašale izključno na predvidene prilive in da se zagotovi najmanjša raven deležev likvidnih sredstev, bi bilo treba določiti zgornjo mejo količine prilivov, ki lahko izravnajo odlive, v višini 75 % celotnih predvidenih odlivov. Vendar bi bilo treba zaradi obstoja specializiranih poslovnih modelov dovoliti nekatera izvzetja pri tej zgornji meji, bodisi v celoti bodisi deloma, da se lahko uporabi načelo sorazmernosti, na podlagi predhodne odobritve pristojnih organov. Ta bi morala vključevati izvzetje za tokove znotraj skupine in institucionalne sheme za zaščito vlog ter kreditne institucije, specializirane za pretočno hipotekarno kreditiranje ali zakup in odkup terjatev. Poleg tega bi se moralo kreditnim institucijam, ki so specializirane za financiranje nakupa motornih vozil ali potrošniške kredite, omogočiti, da uporabljajo višjo, 90-odstotno zgornjo mejo. Ta izvzetja bi morala biti na voljo tako na posamični kot konsolidirani ravni, vendar le, če so izpolnjena nekatera merila.

(17)

Količnik likvidnostnega kritja bi se moral uporabljati za kreditne institucije tako na posamični kot konsolidirani podlagi, razen če pristojni organi opustijo uporabo na posamični podlagi v skladu s členom 8 ali 10 Uredbe (EU) št. 575/2013. Pri konsolidaciji podrejenih družb v tretjih državah bi se morale ustrezno upoštevati zahteve glede likvidnostnega kritja, ki veljajo v navedenih državah. V skladu s tem pravila za konsolidacijo v Uniji likvidna sredstva, likvidnostne odlive ali prilive v podrejenih družbah tretjih držav ne bi smela obravnavati ugodneje kot tiste, ki so na voljo v skladu z nacionalno zakonodajo zadevnih tretjih držav.

(18)

V skladu s členom 508(2) Uredbe (EU) št. 575/2013 mora Komisija sozakonodajalcema najpozneje do 31. decembra 2015 poročati, ali in kako bi bilo treba zahtevo glede likvidnostnega kritja iz dela 6 uporabiti pri investicijskih podjetjih. Do začetka veljavnosti te določbe bi morala za investicijska podjetja veljati nacionalna zakonodaja držav članic o zahtevi glede likvidnostnega kritja. Vendar, če so investicijska podjetja del bančnih skupin, bi moral zanje veljati količnik likvidnostnega kritja iz te uredbe na konsolidirani podlagi.

(19)

Kreditne institucije morajo pristojnim organom poročati o zahtevi glede likvidnostnega kritja, kot je podrobno določena v tej uredbi, v skladu s členom 415 Uredbe (EU) št. 575/2013.

(20)

Da se kreditnim institucijam zagotovi dovolj časa za zagotovitev polne skladnosti s podrobno zahtevo glede likvidnostnega kritja, bo uvedena postopoma v skladu s časovnim načrtom iz člena 460(2) Uredbe (EU) št. 575/2013 in se bo od 1. oktobra 2015 z najmanjše vrednosti, in sicer 60 %, postopoma zviševala do 100 % 1. januarja 2018 –

(a)

sredstva v tretji državi, ki izpolnjujejo zahteve iz naslova II in ki jih ima podrejena družba v tretji državi, se ne priznajo za likvidna sredstva za namene konsolidacije, če ne štejejo za likvidna sredstva v skladu z nacionalno zakonodajo tretje države, ki določa zahtevo glede likvidnostnega kritja;

(b)

za likvidnostne odlive v podrejeni družbi v tretji državi, za katere velja nacionalna zakonodaja zadevne tretje države, ki določa zahtevo glede likvidnostnega kritja z višjimi odstotki, kot so odstotki iz naslova III, se uporablja konsolidacija v skladu z višjimi stopnjami, določenimi v nacionalni zakonodaji tretje države;

(c)

za likvidnostne prilive v podrejeni družbi v tretji državi, za katere velja nacionalna zakonodaja zadevne tretje države, ki določa zahtevo glede likvidnostnega kritja z nižjimi odstotki, kot so odstotki iz naslova III, se uporablja konsolidacija v skladu z nižjimi stopnjami, določenimi v nacionalni zakonodaji tretje države;

(d)

za investicijska podjetja znotraj skupine se uporabljata člen 4 te uredbe na konsolidirani podlagi in člen 412 Uredbe (EU) št. 575/2013 v zvezi z opredelitvijo likvidnih sredstev ter likvidnostnih odlivov in prilivov za posamične in konsolidirane namene. Če ni tako določeno v tej točki, se za investicijska podjetja še vedno uporablja podrobna zahteva glede količnika likvidnostnega kritja za investicijska podjetja, kot je določena v nacionalni zakonodaji držav članic, in sicer do specifikacije zahteve glede količnika likvidnostnega kritja v skladu s členom 508 Uredbe (EU) št. 575/2013;

(e)

na konsolidirani ravni se količina prilivov, ki izhajajo iz specializirane kreditne institucije iz odstavkov (3) in (4) člena 33, pripozna samo do količine odlivov, ki izhajajo iz istega podjetja.

1.

„sredstva stopnje 1“ so sredstva z izjemno visoko likvidnostjo in kreditno kakovostjo iz drugega pododstavka člena 416(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

2.

„sredstva stopnje 2“ so sredstva z visoko likvidnostjo in kreditno kakovostjo iz drugega pododstavka člena 416(1) Uredbe (EU) št. 575/2013. Sredstva stopnje 2 so dodatno razdeljena na sredstva stopnje 2A in stopnje 2B v skladu s poglavjem II naslova 2 te uredbe;

3.

„likvidnostni blažilnik“ je količina likvidnih sredstev, ki jih ima kreditna institucija v skladu z naslovom II te uredbe;

4.

„valuta poročanja“ je valuta, v kateri se morajo pristojnim organom poročati likvidnostne postavke iz naslovov II in III dela 6 Uredbe (EU) št. 575/2013 v skladu s členom 415 (1) navedene uredbe;

5.

„zahteva glede pokritosti sredstev“ je razmerje sredstev glede na obveznosti, kot je določeno za namene izboljšanja kreditne kakovosti v zvezi s kritimi obveznicami v skladu z nacionalno zakonodajo države članice ali tretje države;

6.

„MSP“ so mikro, mala in srednja podjetja, kot so opredeljena v Priporočilu Komisije 2003/361/ES (5);

7.

„neto likvidnostni odlivi“ so znesek, ki se izračuna tako, da se likvidnostni prilivi kreditne institucije odštejejo od njenih likvidnostnih odlivov v skladu z naslovom III te uredbe;

8.

„vloga na drobno“ je obveznost do fizične osebe ali MSP, kadar bi MSP izpolnjevalo pogoje za razvrstitev v kategorijo izpostavljenosti na drobno v skladu s standardiziranim pristopom ali pristopom IRB za kreditno tveganje, ali obveznost do podjetja, ki je upravičeno do obravnave iz člena 153(4) Uredbe (EU) št. 575/2013, kadar skupne vloge takega MSP ali podjetja na ravni skupine ne presegajo milijon EUR;

9.

„finančna stranka“ je stranka, ki kot svojo glavno poslovno dejavnost opravlja eno ali več dejavnosti, navedenih v Prilogi I k Direktivi 2013/36/EU, ali je nekaj od naslednjega:

10.

„osebno investicijsko podjetje“ je podjetje ali sklad, čigar lastnik oziroma upravičenec je fizična oseba ali skupina tesno povezanih fizičnih oseb, ki je bila ustanovljena izključno za upravljanje premoženja lastnikov in ki ne opravlja drugih poslovnih, industrijskih ali strokovnih dejavnosti. Namen osebnega investicijskega podjetja lahko vključuje druge pomožne dejavnosti, kot so ločevanje sredstev lastnikov od sredstev podjetja, olajševanje prenosa sredstev v okviru družine ali preprečevanje ločitve sredstev po smrti družinskega člana, če so te dejavnosti povezane z glavnim namenom, ki je upravljanje premoženja lastnikov;

11.

„stresne razmere“ so nenadno ali veliko poslabšanje kapitalske ustreznosti ali likvidnostnega položaja kreditne institucije zaradi spremembe razmer na trgu ali idiosinkratičnih dejavnikov, ki lahko povzročijo veliko tveganje, da kreditna institucija ne bo mogla izpolniti svojih obveznosti, ko zapadejo v naslednjih 30 koledarskih dneh;

12.

„krediti za povečanje trgovalnega portfelja“ so zavarovani krediti, odobreni strankam z namenom prevzema trgovalne pozicije s finančnim vzvodom.

(a)

odliv velikega deleža njenih vlog na drobno;

(b)

delna ali popolna izguba zmožnosti nezavarovanega grosističnega financiranja, vključno z vlogami pri mednarodnih finančnih subjektih in drugimi viri pogojnega financiranja, kot so odobrene ali neodobrene likvidnostne ali kreditne linije;

(c)

delna ali popolna izguba zavarovanega kratkoročnega financiranja;

(d)

dodatni likvidnostni odlivi, ki so posledica znižanja bonitetne ocene za do tri stopnje;

(e)

večja nestanovitnost trga, ki vpliva na vrednost zavarovanja s premoženjem ali njegovo kakovost oziroma ki ustvari potrebe po dodatnem zavarovanju s premoženjem;

(f)

nenačrtovana črpanja okvirnih likvidnostnih kreditov ali okvirnih kreditov;

(g)

morebitna obveznost v zvezi s povratnim odkupom dolga ali izpolnjevanjem nepogodbenih obveznosti.

(a)

splošne zahteve iz člena 7;

(b)

operativne zahteve iz člena 8;

(c)

zadevna merila primernosti za njihovo razvrstitev kot sredstva stopnje 1 ali stopnje 2 v skladu s poglavjem 2.

(a)

sredstva, vključena v skupino, ki so na voljo za takojšno uporabo kot zavarovanje s premoženjem za pridobitev dodatnega financiranja na podlagi odobrenih kreditnih linij, ki jih ima na voljo kreditna institucija, ki pa še niso financirane. To vključuje sredstva, ki jih ima kreditna institucija pri kreditni instituciji v zadružni mreži ali institucionalni shemi za zaščito vlog. Kreditne institucije predpostavljajo, da so sredstva v skupini obremenjena, da se poveča likvidnost na podlagi razvrstitve likvidnosti iz poglavja 2, pri čemer začnejo s sredstvi, ki niso primerna za likvidnostni blažilnik;

(b)

sredstva, ki jih je kreditna institucija prejela kot zavarovanje s premoženjem za namene zmanjševanja kreditnega tveganja pri repo poslih ali financiranja z vrednostnimi papirji, ter ki jih kreditna institucija lahko odtuji.

(a)

druga kreditna institucija, razen če je izdajatelj subjekt javnega sektorja iz točke (c) člena 10(1) in točk (a) in (b) člena 11(1), če je sredstvo krita obveznica iz točke (f) člena 10(1) ter točk (c) in (d) člena 11(1) ali če sredstvo spada v kategorijo, ki je opisana v točki (e) člena 10(1);

(b)

investicijsko podjetje;

(c)

zavarovalnica;

(d)

pozavarovalnica;

(e)

finančni holding;

(f)

mešani finančni holding;

(g)

kateri koli drug subjekt, ki opravlja eno ali več dejavnosti, navedenih v Prilogi I k Direktivi 2013/36/EU. Za namene tega člena se za SSPE šteje, da ne spadajo med subjekte iz te točke.

(a)

pretekle dokaze o obsegu in razvitosti trga, kot ju dokazujejo majhni razmiki med nakupno in prodajno ceno, velik obseg trgovanja ter veliko število raznolikih udeležencev na trgu;

(b)

prisotnost zanesljive tržne infrastrukture.

(a)

bankovce in kovance iz točke (a) člena 10(1);

(b)

izpostavljenosti do centralnih bank iz točk (b) in (d) člena 10(1) ter točke (b) člena 11(1);

(c)

odobrene okvirne likvidnostne kredite z omejenim dostopom iz točke (d) člena 12(1);

(d)

vloge ter drugo financiranje v zadružnih mrežah in institucionalnih shemah za zaščito vlog iz člena 16.

(a)

naslednje kategorije sredstev stopnje 1:

(b)

kategorije sredstev stopnje 1, ki predstavljajo terjatve do enot centralne, regionalne ali lokalne ravni države ali subjektov javnega sektorja ali terjatve, za katere te jamčijo, iz členov 10(1)(c) in (d), če ima kreditna institucija ustrezna sredstva za kritje neto likvidnostnih odlivov v stresnih razmerah v valuti države članice ali tretje države ali če sredstva izdajo enote centralne, regionalne ali lokalne ravni države ali subjekti javnega sektorja matične države članice kreditne institucije;

(c)

odobrene okvirne likvidnostne kredite z omejenim dostopom iz točke (d) člena 12(1).

(a)

likvidna sredstva se uvrstijo v ločeno skupino, ki jo neposredno upravlja služba za upravljanje z likvidnostjo z izključnim namenom, da jih uporabi kot vir rezervnih finančnih sredstev, vključno med stresnimi obdobji;

(b)

vzpostavijo se notranji sistemi in kontrole, s katerimi se službi za upravljanje z likvidnostjo podeli dejanski operativni nadzor, da lahko unovči imetja likvidnih sredstev kadar koli v stresnem obdobju, ki traja 30 koledarskih dni, in za dostop do rezervnih finančnih sredstev, ne da bi to bilo neposredno v nasprotju s kakršnimi koli poslovnimi strategijami ali strategijami za upravljanje tveganja. Zlasti se v likvidnostni blažilnik ne vključijo sredstva, katerih prodaja bi v stresnem obdobju, ki traja 30 koledarskih dni, brez njihove nadomestitve privedla do ukinitve varovanja pred tveganjem, kar bi ustvarilo odprto pozicijo tveganja, ki bi presegla notranje omejitve kreditne institucije;

(c)

uporabi se kombinacija možnosti (a) in (b), če pristojni organ meni, da je taka kombinacija sprejemljiva.

(a)

testiranje dostopa do trga za navedena sredstva ter njihove uporabnosti;

(b)

preverjanje, ali so procesi kreditne institucije za pravočasno unovčitev sredstev učinkoviti;

(c)

čim večje zmanjševanje tveganja, da se na trgu unovčitev sredstev kreditne institucije med stresnimi obdobji dojema negativno.

(a)

kreditna institucija vzpostavi ustrezne notranje dogovore v skladu z odstavkoma 2 in 3 za zagotavljanje, da so navedena sredstva še naprej lahko in hitro dostopna in pod nadzorom službe za upravljanje z likvidnostjo;

(b)

neto likvidnostni odlivi in prilivi, ki nastanejo zaradi predčasne ukinitve varovanja pred tveganjem, se upoštevajo pri vrednotenju relevantnih sredstev v skladu s členom 9.

(a)

ali ima kreditna institucija zmožnost, da:

(b)

učinek nenadnih, negativnih gibanj menjalnega tečaja na obstoječe pozicije z valutno neusklajenostjo in učinkovitost vseh vzpostavljenih varovanj pred tveganjem v tuji valuti.

(a)

kovanci in bankovci;

(b)

naslednje izpostavljenosti do centralnih bank:

(c)

sredstva, ki predstavljajo terjatve do naslednjih enot centralne, regionalne ali lokalne ravni države ali subjektov javnega sektorja ali terjatve, za katere ti jamčijo:

(d)

sredstva, ki predstavljajo terjatve do enot centralne ravni države ali centralne banke tretje države ali terjatve, za katere ta jamči, ki jim ni bila dodeljena bonitetna ocena ECAI kreditne kakovosti 1 v skladu s členom 114(2) Uredbe (EU) št. 575/2013, če v takem primeru kreditna institucija sredstva prizna za sredstva stopnje 1 samo za kritje neto likvidnostnih odlivov v stresnih razmerah, ki so nastali v tisti valuti, v kateri so sredstva denominirana.

Če sredstva niso denominirana v nacionalni valuti tretje države, lahko kreditna institucija sredstva prizna za sredstva stopnje 1 samo do zneska neto likvidnostnih odlivov kreditne institucije v stresnih razmerah v navedeni tuji valuti, ki ustreza njenim poslom v jurisdikciji, v kateri se sprejema likvidnostno tveganje;

(e)

sredstva, ki jih izdajo kreditne institucije, ki izpolnjujejo vsaj eno od naslednjih dveh zahtev:

(f)

izpostavljenosti v obliki izjemno visokokakovostnih kritih obveznic, ki izpolnjujejo vse naslednje zahteve:

(g)

sredstva, ki predstavljajo terjatve do multilateralnih razvojnih bank in mednarodnih organizacij ali terjatve, za katere te jamčijo, iz člena 117(2) oziroma člena 118 Uredbe (EU) št. 575/2013.

(a)

sredstva, ki predstavljajo terjatve do enot regionalne ali lokalne ravni države ter subjektov javnega sektorja v državi članici ali terjatve, za katere te institucije jamčijo, če je bila izpostavljenostim do njih dodeljena 20-odstotna utež tveganja v skladu s členoma 115(1) in (5) in členom 116(1), (2) in (3) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(b)

sredstva, ki predstavljajo terjatve do enot centralne ravni države ali centralne banke tretje države ali enot regionalne, lokalne ravni države ali subjekta javnega sektorja v tretji državi ali terjatve, za katere te institucije jamčijo, če jim je bila dodeljena 20-odstotna utež tveganja v skladu s členom 114(2), 115 ali 116 Uredbe (EU) št. 575/2013;

(c)

izpostavljenosti v obliki visokokakovostnih kritih obveznic, ki izpolnjujejo vse naslednje zahteve:

(d)

izpostavljenosti v obliki kritih obveznic, ki jih izdajo kreditne institucije v tretjih državah, ki izpolnjujejo vse naslednje zahteve:

(e)

podjetniške dolžniške vrednostne papirje, ki izpolnjujejo vse naslednje zahteve:

(a)

izpostavljenosti v obliki vrednostnih papirjev s premoženjskim kritjem, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 13;

(b)

podjetniški dolžniški vrednostni papirji, ki izpolnjujejo vse naslednje zahteve:

(c)

delnice, ki izpolnjujejo vse naslednje zahteve:

(d)

odobreni okvirni likvidnostni krediti z omejenim dostopom, ki jih lahko zagotovi ECB, centralna banka države članice ali centralna banka tretje države, če so izpolnjene zahteve iz člena 14.

(e)

izpostavljenosti v obliki visokokakovostnih kritih obveznic, ki izpolnjujejo vse naslednje zahteve:

(f)

za kreditne institucije, ki v skladu z njihovim statutom iz verskih razlogov ne smejo držati obrestonosnih sredstev, neobrestonosna sredstva, ki predstavljajo terjatev do centralnih bank ali zanje jamčijo centralne banke oziroma centralna raven države ali centralna banka tretje države oziroma regionalna ali lokalna raven države ali subjekt javnega sektorja v tretji državi, če imajo navedena sredstva bonitetno oceno imenovane ECAI vsaj stopnje kreditne kakovosti 5 v skladu s členom 114 Uredbe (EU) št. 575/2013 ali enakovredno stopnjo kreditne kakovosti v primeru kratkoročne bonitetne ocene.

(a)

veljavni odbitek iz člena 13(14) za listinjenja stopnje 2B;

(b)

50-odstotni odbitek za podjetniške dolžniške vrednostne papirje iz odstavka 1(b);

(c)

50-odstotni odbitek za delnice iz odstavka 1(c);

(d)

30-odstotni odbitek za programe ali izdaje kritih obveznic iz odstavka 1(e);

(e)

50-odstotni odbitek za neobrestonosna sredstva iz odstavka 1(f).

(a)

razpoložljive podatke v zvezi z njihovo tržno likvidnostjo, vključno z obsegom trgovanja, ugotovljenimi razmiki med prodajno in nakupno ceno, nestanovitnostjo cen ter učinkom na cene, in

(b)

druge dejavnike, ki so relevantni za njihovo likvidnost, vključno s preteklimi podatki o obsegu in razvitosti trga za navedena neobrestonosna sredstva, številom in raznovrstnostjo udeležencev na trgu in obstojem zanesljive tržne infrastrukture.

(a)

poziciji je bila dodeljena bonitetna ocena imenovane ECAI vsaj kreditne kakovosti 1 v skladu s členom 251 ali 261 Uredbe (EU) št. 575/2013 ali enakovredna kreditna kakovost v primeru kratkoročne bonitetne ocene;

(b)

pozicija je v najbolj nadrejeni tranši ali tranšah listinjenja in ima vseskozi med trajanjem posla največjo prednost pri poplačilu. Za te namene se tranša šteje za najbolj nadrejeno, če po obvestilu o izvršbi in, če je ustrezno, zahtevi po takojšnem plačilu tranša ni podrejena drugim tranšam istega posla ali sheme listinjenja glede prejemanja plačil iz glavnice in obresti, ne da bi se upoštevali zapadli zneski, nastali na osnovi pogodb o obrestnih ali valutnih izvedenih finančnih instrumentih, provizij ali podobnih drugih plačil v skladu s členom 261 Uredbe (EU) št. 575/2013;

(c)

osnovno izpostavljenost je pridobil SSPE v smislu člena 4(1)(66) Uredbe (EU) št. 575/2013 na način, ki je izvršljiv proti kateri koli tretji osebi in ni dosegljiv za prodajalca (originatorja, sponzorja ali prvotnega kreditodajalca) in njegove upnike, vključno v primeru insolventnosti prodajalca;

(d)

za prenos osnovnih izpostavljenosti SSPE ne veljajo nikakršne stroge določbe o vračilu sredstev v jurisdikciji, v kateri ima prodajalec (originator, sponzor, prvotni kreditodajalec) sedež. To med drugim vključuje tudi določbe, v skladu s katerimi lahko likvidacijski upravitelj prodajalca (originatorja, sponzorja ali prvotnega kreditodajalca) razveljavi prodajo osnovnih izpostavljenosti samo, če je bila sklenjena v določenem obdobju pred razglasitvijo insolventnosti podajalca, ali na podlagi določb, v skladu s katerimi lahko SSPE tako razveljavitev prepreči samo, če lahko dokaže, da ob prodaji ni bil seznanjen z insolventnostjo prodajalca;

(e)

upravljanje osnovnih izpostavljenosti poteka s pogodbo o servisiranju, ki vključuje določbe o neprekinjenosti servisiranja, s katerimi se zagotavlja najmanj to, da se zaradi neizpolnjevanja obveznosti ali insolventnosti serviserja servisiranje ne prekine;

(f)

dokumentacija, ki ureja listinjenje, vključuje določbe o neprekinjenosti, ki po potrebi zagotavljajo najmanj nadomestitev nasprotnih strank pri izvedenih finančnih instrumentih in ponudnikov likvidnosti v primeru njihovega neizpolnjevanja obveznosti ali insolventnosti;

(g)

pozicija v listinjenju je krita s skupino homogenih osnovnih izpostavljenosti, ki vse spadajo samo v eno od naslednjih podkategorij, ali s skupino homogenih osnovnih izpostavljenosti, ki združuje stanovanjske kredite iz točk (i) in (ii):

(h)

pozicija ni v relistinjenju ali sintetičnim listinjenju iz člena 4(63) oziroma 242(11) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(i)

osnovne izpostavljenosti ne vključujejo prenosljivih finančnih instrumentov ali izvedenih finančnih instrumentov, razen finančnih instrumentov, ki jih izda SSPE ali pa jih izdajo druge stranke v strukturi listinjenja, in izvedenih finančnih instrumentov, ki se uporabljajo za varovanje pred valutnim tveganjem in obrestnim tveganjem;

(j)

ob izdaji listinjenja ali vključitvi v skupino osnovnih izpostavljenosti kadar koli po izdaji osnovne izpostavljenosti ne vključujejo izpostavljenosti do dolžnikov s slabšo kreditno kakovostjo (ali po potrebi dajalcev jamstva s slabšo kreditno kakovostjo), če je dolžnik s slabšo kreditno kakovostjo (ali dajalec jamstva s slabšo kreditno kakovostjo) kreditojemalec, ki:

(k)

ob izdaji listinjenja ali vključitvi v skupino osnovnih izpostavljenosti kadar koli po izdaji osnovne izpostavljenosti ne vključujejo neplačanih izpostavljenosti v smislu člena 178(1) Uredbe (EU) št. 575/2013.

(a)

če listinjenje nima obdobja obnovitve ali pa se je njegovo obdobje obnovitve zaključilo in če je bilo izdano obvestilo o izvršbi ali zahtevek o takojšnjem plačilu, se plačane glavnice iz osnovnih izpostavljenosti prenesejo na imetnike pozicij v listinjenju prek postopnega odplačevanja pozicij v listinjenju, pri čemer v SSPE na vsak datum za plačilo ne smejo biti zadržane večje količine denarnih sredstev;

(b)

če ima listinjenje obdobje obnovitve, dokumentacija posla določa ustrezne dogodke predčasnega odplačila, ki vključujejo najmanj vse naslednje dejavnike:

(a)

25 % za listinjenja, krita s podkategorijami sredstev iz točk (g)(i), (ii) in (iv) odstavka 2;

(b)

35 % za listinjenja, krita s podkategorijami sredstev iz točk (g)(iii) in (v) odstavka 2.

(a)

v obdobju, ki ni stresno obdobje, za ta kredit velja provizija za prevzete obveznosti na skupni odobreni znesek, ki je najmanj višja izmed naslednjega:

V stresnem obdobju lahko centralna banka zmanjša provizijo za prevzete obveznosti, opisano v prvem pododstavku te točke, če so bile izpolnjene najmanjše zahteve, ki se uporabljajo za okvirne likvidnostne kredite v okviru alternativnih pristopov k likvidnosti v skladu s členom 19;

(b)

kredit je krit z neobremenjenimi sredstvi vrste, ki jo določi centralna banka. Sredstva, ki so zagotovljena kot zavarovanje s premoženjem, izpolnjujejo vsa naslednja merila:

(c)

kredit je skladen s politiko centralne banke glede nasprotnih strank;

(d)

obdobje, za katero je odobren kredit, je daljše od stresnega obdobja, ki traja 30 koledarskih dni, iz člena 4;

(e)

centralna banka kredita ne razveljavi pred njegovo pogodbeno zapadlostjo in ne sprejmejo se nobeni nadaljnji sklepi o kreditu, dokler je zadevna kreditna institucija ocenjena za plačilno sposobno;

(f)

obstaja formalna politika, ki jo objavi centralna banka, v kateri so navedeni njen sklep o dodelitvi odobrenega okvirnega likvidnostnega kredita z omejenim dostopom, pogoji, ki urejajo kredit, in vrste kreditnih institucij, ki so upravičene, da zaprosijo za navedene kredite.

(a)

so bile izpolnjene zahteve iz člena 132(3) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(b)

KNP vlaga samo v likvidna sredstva ali izvedene finančne instrumente, in sicer v slednje samo do mere, ki je potrebna za zmanjševanje obrestnega, valutnega ali kreditnega tveganja v portfelju.

(a)

0 % za kovance in bankovce ter izpostavljenosti do centralnih bank iz člena 10(1)(b);

(b)

5 % za sredstva stopnje 1, ki niso izjemno visokokakovostne krite obveznice;

(c)

12 % za izjemno visokokakovostne krite obveznice iz člena 10(1)(f);

(d)

20 % za sredstva stopnje 2A;

(e)

30 % za listinjenja stopnje 2B, krita s podkategorijami sredstev iz točk (i), (ii) in (iv) člena 13(2)(g);

(f)

35 % za krite obveznice stopnje 2B iz člena 12(1)e;

(g)

40 % za listinjenja stopnje 2B, krita s podkategorijami sredstev iz točk (iii) in (v) člena 13(2)(g), in

(h)

55 % za podjetniške dolžniške vrednostne papirje stopnje 2B iz člena 12(1)(b), delnice iz člena 12(1)(c) in neobrestonosna sredstva iz člena 12(1)(f).

(a)

če je kreditna institucija seznanjena z izpostavljenostmi, na katerih temelji KNP, lahko opravi vpogled v navedene osnovne izpostavljenosti, da jim dodeli ustrezen odbitek v skladu z odstavkom 2;

(b)

če kreditna institucija ni seznanjena z izpostavljenostmi, na katerih temelji KNP, mora predvidevati, da KNP vlaga do največjega dovoljenega zneska v okviru svoje naložbene politike v naraščajočem vrstnem redu v likvidna sredstva, kot so razvrščena za namene odstavka 2, pri čemer začne pri sredstvih iz točke (g) odstavka 2, dokler ne doseže največjega skupnega naložbenega limita. Isti pristop se uporablja za ugotavljanje stopnje likvidnosti sredstev, namenjenih kritju, če kreditna institucija ni seznanjena z izpostavljenostmi, na katerih temelji KNP.

(a)

depotno družbo KNP, če KNP vlaga izključno v vrednostne papirje in vse take vrednostne papirje deponira pri tej depotni družbi, ali

(b)

za druge KNP družbo za upravljanje KNP, če družba za upravljanje KNP izpolnjuje zahteve iz člena 132(3)(a) Uredbe (EU) št. 575/2013.

(a)

če mora v skladu z nacionalno zakonodajo ali pravno zavezujočimi dokumenti, ki urejajo shemo ali mrežo, centralna institucija imeti ali vlagati vloge v likvidna sredstva določene ravni ali kategorije, se vloge obravnavajo kot likvidna sredstva iste stopnje ali kategorije v skladu s to uredbo;

(b)

če kreditni instituciji ni treba imeti ali vlagati vlog v likvidna sredstva določene stopnje ali kategorije, se vloge obravnavajo kot sredstva stopnje 2B v skladu s to uredbo, za njihov neporavnani znesek pa se uporablja najmanjši odbitek v višini 25 %.

(a)

vsaj 60 % likvidnostnega blažilnika sestavljajo sredstva stopnje 1;

(b)

vsaj 30 % likvidnostnega blažilnika sestavljajo sredstva stopnje 1 brez upoštevanja izjemno visokokakovostnih kritih obveznic iz člena 10(1)(f);

(c)

največ 15 % likvidnostnega blažilnika sestavljajo sredstva stopnje 2B.

(a)

zahteva glede valutne usklajenosti iz člena 8(6) ne velja za navedeno valuto;

(b)

kreditna institucija lahko krije primanjkljaj kreditnih sredstev v valuti z okvirnimi krediti centralne banke v državi članici ali tretji državi v navedeni valuti, če okvirni krediti izpolnjujejo vse naslednje zahteve:

(c)

če primanjkuje sredstev stopnje 1, vendar je na voljo dovolj sredstev stopnje 2A, ima lahko kreditna institucija v likvidnostnem blažilniku dodatna sredstva stopnje 2A, zgornje meje za stopnje sredstev iz člena 17 pa se v skladu s tem ustrezno spremenijo. Za ta dodatna sredstva stopnje 2A velja najmanjši odbitek v višini 20 %. Za vsa sredstva stopnje 2B, ki jih ima kreditna institucija, veljajo odbitki, ki se v vsakem primeru uporabljajo v skladu s tem poglavjem.

(a)

vsota likvidnostnih odlivov, kot so opredeljeni v poglavju 2;

(b)

vsota likvidnostnih prilivov, kot so opredeljeni v poglavju 3, ki se izračuna na naslednji način:

(a)

trenutni neporavnani znesek za stabilne vloge na drobno in druge vloge na drobno v skladu s členi 24, 25 in 26;

(b)

trenutne neporavnane zneske drugih obveznosti, ki zapadejo, za katere lahko izdajatelj ali ponudnik financiranja zahteva izplačilo ali ki vsebujejo pričakovanje ponudnika, da bo kreditna institucija obveznost poplačala v naslednjih 30 koledarskih dneh, kot je določeno v skladu s členom 27 in 28;

(c)

dodatne odlive, določene v skladu s členom 30;

(d)

najvišji znesek, ki ga je mogoče črpati v naslednjih 30 koledarskih dneh iz nečrpanih odobrenih okvirnih kreditov ali okvirnih likvidnostnih kreditov, določen v skladu s členom 31;

(e)

dodatne odlive, ugotovljene v oceni v skladu s členom 23.

(a)

druge zunajbilančne obveznosti in pogojne obveznosti financiranja, med drugim neodobreni kreditni aranžmaji;

(b)

nečrpani krediti in kratkoročni krediti velikim institucionalnim nasprotnim strankam;

(c)

hipotekarni krediti, ki so bili dogovorjeni, a še niso bili črpani;

(d)

kreditne kartice;

(e)

prekoračitve;

(f)

načrtovani odlivi, povezani z obnovitvijo ali podaljšanjem novih kreditov na drobno ali kreditov velikim institucionalnim strankam;

(g)

načrtovane obveznosti iz naslova izvedenih finančnih instrumentov;

(h)

zunajbilančni produkti, povezani s trgovinskim financiranjem.

(a)

del ustaljenega razmerja, zaradi česar je verjetnost dviga izjemno majhna, ali

(b)

na transakcijskem računu.

(a)

je v aktivnem pogodbenem razmerju s kreditno institucijo, ki traja vsaj 12 mesecev;

(b)

ima vzpostavljeno posojilno razmerje s kreditno institucijo v zvezi s stanovanjskimi krediti ali drugimi dolgoročnimi krediti;

(c)

ima vsaj en drug aktiven produkt, ki ni kredit, pri kreditni instituciji.

(a)

sistem jamstva za vloge ima razpoložljiva finančna sredstva, kot je določeno v členu 10 Direktive 2014/49/EU, ki se predhodno zbirajo s prispevki članov, ki se plačajo vsaj enkrat letno;

(b)

sistem jamstva za vloge ima ustrezne načine za zagotavljanje neposrednega dostopa do dodatnih finančnih sredstev v primeru velikih zahtev po njegovih rezervah, vključno z dostopom do izrednih prispevkov kreditnih institucij, ki so članice, in ustreznih alternativnih dogovorov o financiranju, da se zagotovi kratkoročno financiranje zasebnih ali javnih tretjih oseb;

(c)

sistem jamstva za vloge zagotavlja obdobje izplačila, ki traja sedem delovnih dni, kot je določeno v členu 8(1) Direktive 2014/49/EU, od datuma uporabe 3-odstotne stopnje odliva.

(a)

skupno stanje vlog, vključno z vsemi depozitnimi računi stranke pri tej kreditni instituciji ali skupini, presega 500 000 EUR;

(b)

vloga je vložena pri kreditni instituciji z zgolj spletnim poslovanjem;

(c)

vloga nudi obrestno mero, ki izpolnjuje katerega koli od naslednjih pogojev:

(d)

vloga je bila prvotno položena kot vezana vloga, ki poteče v 30 koledarskih dneh, ali pa ima v skladu s pogodbenimi dogovori fiksen odpovedni rok, ki je krajši od 30 koledarskih dni, in ni vloga, ki je upravičena do obravnave iz odstavka 4;

(e)

za kreditno institucijo s sedežem v Uniji je vlagatelj rezident v tretji državi ali pa je vloga denominirana v valuti, ki ni euro, ali nacionalni valuti države članice. Za kreditne institucije ali podružnice v tretjih državah je vlagatelj nerezident v tretji državi ali pa je vloga denominirana v valuti, ki ni nacionalna valuta tretje države.

(a)

če vloge na drobno izpolnjujejo merilo iz točke (a) ali dve od meril iz točk (b) do (e) odstavka 2, se uporablja stopnja odliva med 10 % in 15 %;

(b)

če vloge na drobno izpolnjujejo merila iz točke (a) odstavka 2 in vsaj še eno merilo iz odstavka 2, ali tri ali več meril iz odstavka 2, se uporablja stopnja odliva med 15 % in 20 %.

(a)

vlagatelju v 30 koledarskih dneh ni dovoljeno dvigniti vloge ali

(b)

za predčasne dvige v 30 koledarskih dneh mora vlagatelj plačati kazen, ki zajema izgubo obresti med datumom dviga in datumom pogodbene zapadlosti, ter materialno kazen, za katero ni nujno, da presega zapadle pripadajoče obresti za čas, ki je pretekel med datumom pologa in datumom dviga.

(a)

soodvisni priliv je neposredno povezan z odlivom in se ga ne upošteva pri izračunu likvidnostnih prilivov iz poglavja 3;

(b)

soodvisni priliv se zahteva v skladu s pravno, regulativno ali pogodbeno obveznostjo;

(c)

soodvisni priliv izpolnjuje enega od naslednjih pogojev:

(a)

vlog, ki jih mora vzdrževati vlagatelj, da od institucije pridobi storitve kliringa, skrbništva, upravljanja z denarjem ali druge primerljive storitve v okviru ustaljenega poslovnega odnosa;

(b)

vlog, ki jih je treba vzdrževati v okviru sodelovanja pri skupnih nalogah znotraj institucionalne sheme za zaščito vlog, ki izpolnjuje zahteve iz člena 113(7) Uredbe (EU) št. 575/2013 ali znotraj skupine zadružnih kreditnih institucij, ki so stalno povezane z osrednjim organom in izpolnjujejo zahteve člena 113(6) navedene uredbe, ali kot zakonsko ali pogodbeno določeno vlogo druge kreditne institucije, ki je članica iste institucionalne sheme za zaščito vlog ali zadružne mreže, če se navedene vloge ne priznavajo za likvidna sredstva za kreditno institucijo vlagateljico iz odstavka 3 in člena 16;

(c)

vlog, ki jih mora vzdrževati vlagatelj v okviru ustaljenega poslovnega razmerja, ki ni razmerje iz točke (a);

(d)

vlog, ki jih mora vzdrževati vlagatelj, da pridobi storitve denarnega kliringa in storitve centralne institucije, in kadar je kreditna institucija del ene od mrež ali shem iz člena 16.

(a)

nadomestilo za sredstva na računu je ocenjeno po stopnji, ki je za najmanj 5 bazičnih točk nižja od uveljavljene stopnje za vloge pri velikih institucionalnih strankah s primerljivimi značilnostmi, vendar ni treba, da je negativna;

(b)

vloga je na posebej določenih računih in ima take obresti, da ne ustvarja ekonomskih spodbud za vlagatelja, da na računu vzdržuje finančna sredstva, ki presegajo, kar je potrebno za poslovno razmerje;

(c)

pomembne transakcije se na zadevnem računu redno knjižijo v dobro oziroma v breme;

(d)

izpolnjeno je eno od naslednjih meril:

(a)

0 %, če so zavarovane s sredstvi, ki se lahko štejejo za sredstva stopnje 1 v skladu s členom 10, pri čemer so izvzete izjemno visokokakovostne krite obveznice iz člena 10(1)(f), ali če je kreditodajalec centralna banka;

(b)

7 %, če so zavarovane s sredstvi, ki se lahko štejejo za izjemno visokokakovostne krite obveznice iz člena 10(1)(f);

(c)

15 %, če so zavarovane s sredstvi, ki se lahko štejejo za sredstva stopnje 2A v skladu s členom 11;

(d)

25 %:

(e)

35 %, če so zavarovane s podkategorijami sredstev iz točke (iii) ali (v) člena 13(2)(g);

(f)

50 %, če so zavarovane s:

(g)

100 %, če so zavarovane s sredstvi, ki ne izpolnjujejo pogojev za likvidna sredstva v skladu z naslovom II, z izjemo poslov iz točke (d)(ii) tega odstavka, ali če je kreditodajalec centralna banka.

(a)

obstajajo razlogi, da se pričakuje nižji odliv tudi v primeru kombinacije idiosinkratičnih in tržnih stresnih razmer nasprotne stranke;

(b)

nasprotna stranka je institucija, ki je nadrejena oseba ali podrejena družba kreditne institucije, ali druga podrejena družba iste nadrejene kreditne institucije ali je z zadevno kreditno institucijo povezana v smislu člena 12(1) Direktive 83/349/EGS (10) ali član enake institucionalne sheme za zaščito vlog iz člena 113(7) Uredbe (EU) št. 575/2013 ali centralna institucija ali član mreže ali zadružne skupine, kot so omenjene v členu 10 navedene uredbe;

(c)

nižja stopnja odliva ni nižja od stopnje priliva, ki jo uporablja nasprotna stranka;

(d)

kreditna institucija in nasprotna stranka imata sedež v isti državi članici.

(a)

ponudnik in prejemnik likvidnosti imata profil nizkega likvidnostnega tveganja;

(b)

obstajajo pravno zavezujoči dogovori in zaveze med subjekti v skupini v zvezi z nečrpanimi okvirnimi krediti ali okvirnimi likvidnostnimi krediti;

(c)

profil likvidnostnega tveganja prejemnika likvidnosti se ustrezno upošteva pri upravljanju likvidnostnega tveganja ponudnika likvidnosti.

(a)

presežka zavarovanja s premoženjem, ki ga ima kreditna institucija in ga na podlagi pogodbe lahko kadar koli zahteva nasprotna stranka;

(b)

zavarovanja s premoženjem, ki naj bi se v 30 koledarskih dneh predložilo nasprotni stranki;

(c)

zavarovanja s premoženjem, ki ustreza sredstvom, ki se lahko štejejo za likvidna sredstva za namene naslova II, a ki bi jih lahko brez soglasja kreditne institucije nadomestila sredstva, ki ne bi izpolnjevala pogojev za likvidna sredstva za namene naslova II.

(a)

kreditna institucija ga lahko ponovno uporabi ali zastavi;

(b)

je v obliki likvidnih sredstev, vendar ni upoštevano kot del likvidnostnega blažilnika, in

(c)

ni sestavljeno iz sredstev, ki jih izda nasprotna stranka v aranžmaju ali eden od njenih povezanih subjektov.

(a)

ne izpolnjujejo pogojev za kategorijo izpostavljenosti do vlog na drobno;

(b)

bili so zagotovljeni strankam, ki niso finančne stranke, vključno nefinančnim podjetjem, državam, centralnim bankam, multilateralnim razvojnim bankam in subjektom javnega sektorja;

(c)

niso bili zagotovljeni kot nadomestilo za financiranje stranke, kadar ta ne more pokriti potreb po financiranju na finančnih trgih.

(a)

40 % za okvirne kredite in okvirne likvidnostne kredite, zagotovljene kreditnim institucijam, in za okvirne kredite, zagotovljene reguliranim finančnim institucijam, vključno z zavarovalnicami in investicijskimi podjetji, KNP ali zaprtim investicijskim skladom;

(b)

100 % za okvirne likvidnostne kredite, ki jih je kreditna institucija zagotovila SSPE, ki niso tisti iz odstavka 6, in dogovore, v skladu s katerimi mora institucija kupiti sredstva od SSPE ali jih zamenjati;

(c)

100 % za okvirne kredite in okvirne likvidnostne kredite za finančne stranke, ki niso omenjene v točkah (a) in (b) ter odstavkih 1–7.

(a)

zapadla denarna sredstva, ki jih dolgujejo centralne banke in finančne stranke. V zvezi z njimi se zlasti za prilive iz naslednjih poslov uporablja 100-odstotna stopnja priliva:

(b)

denarna sredstva iz naslova pozicij v lastniških instrumentih, ki so vključeni v glavne borzne indekse, če se likvidna sredstva ne štejejo dvakrat. Ta denarna sredstva vključujejo denarna sredstva, ki pogodbeno zapadejo v 30 koledarskih dneh, kot so dividende v denarju iz takih glavnih borznih indeksov in zapadla denarna sredstva iz takih lastniških instrumentov, ki so bili prodani, a še niso bili poravnani, če se ne priznavajo za likvidna sredstva v skladu z naslovom II.

(a)

zapadla denarna sredstva, ki jih dolgujejo nefinančne stranke, se za namene plačila glavnice zmanjšajo za 50 % njihove vrednosti ali za višino pogodbenih obveznosti do teh strank za zagotovitev financiranja, odvisno od tega, kateri znesek je višji. Za namene te točke nefinančne stranke vključujejo podjetja, države, multilateralne razvojne banke in subjekte javnega sektorja. Z odstopanjem lahko kreditne institucije, ki so prejele zavezo iz člena 31(9) za izplačilo promocijskega kredita končnemu prejemniku ali ki so prejele podobno zavezo od multilateralne razvojne banke ali subjekta javnega sektorja, upoštevajo priliv do zneska odliva, ki ga uporabljajo za zadevno zavezo za zagotovitev navedenih promocijskih kreditov;

(b)

zapadla denarna sredstva iz naslova zavarovanih kreditnih poslov in poslov z instrumenti kapitalskega trga, kot so opredeljeni v točkah (2) in (3) člena 192 Uredbe (EU) št. 575/2013, ki so zavarovani z likvidnimi sredstvi, se ne upoštevajo do vrednosti likvidnih sredstev, zmanjšani za odbitke, ki se uporabljajo v skladu z naslovom II. Zapadla denarna sredstva za preostalo vrednost ali če so zavarovana s sredstvi, ki ne izpolnjujejo pogojev za likvidna sredstva v skladu z naslovom II, se upoštevajo v celoti. Priliv ni dovoljen, če se zavarovanje s premoženjem uporabi za kritje kratke pozicije v skladu s členom 30(5);

(c)

zapadla denarna sredstva iz pogodbenih kreditov za povečanje trgovalnega portfelja, zavarovana z nelikvidnimi sredstvi, lahko imajo 50-odstotno stopnjo priliva. Taki prilivi se lahko upoštevajo samo, če kreditna institucija ne uporablja zavarovanja s premoženjem, ki ga je prvotno prejela za kredite, za kritje katerih koli kratkih pozicij;

(d)

zapadli denarni zneski, ki jih kreditna institucija, ki dolguje ta zapadla denarna sredstva, obravnava v skladu s členom 27, razen vloge pri centralni instituciji iz člena 27(3), se pomnožijo z ustrezno simetrično stopnjo priliva. Če ustrezne stopnje ni mogoče določiti, se uporablja 5-odstotna stopnja priliva;

(e)

zamenjave zavarovanja, ki zapadejo v 30 koledarskih dneh, privedejo do priliva za presežno likvidnostno vrednost posojenih sredstev glede na likvidnostno vrednost izposojenih sredstev;

(f)

če se zavarovanje s premoženjem, pridobljeno s povratnim repo poslom, izposojo vrednostnih papirjev ali zamenjavo zavarovanja, ki zapade v 30 dneh, ponovno zastavi in se uporabi za kritje kratkih pozicij, ki so lahko podaljšane na več kot 30 dni, kreditna institucija domneva, da bodo taki povratni repo posli ali izposoje vrednostnih papirjev obnovljeni in ne bodo povečali denarnih prilivov, kar odraža njeno potrebo po nadaljnjemu kritju kratke pozicije ali ponovnem nakupu zadevnih vrednostnih papirjev. Kratke pozicije vključujejo primere, v katerih je v izravnani poziciji kreditna institucija na kratko dokončno prodala vrednostni papir kot del strategije trgovanja ali varovanja pred tveganjem, in primere, v katerih ima kreditna institucija kratko pozicijo v vrednostnem papirju v izravnani poziciji repo posla in si je izposodila vrednostni papir za določeno obdobje ter posodila vrednostni papir za daljše obdobje;

(g)

nečrpani okvirni krediti ali okvirni likvidnostni krediti ali katere koli druge zaveze, prejete od subjektov, ki niso centralne banke ali subjekti iz člena 34, se ne upoštevajo. Nečrpani odobreni okvirni likvidnostni krediti centralne banke, ki so priznani za likvidna sredstva v skladu s členom 14, se ne upoštevajo kot priliv;

(h)

zapadla denarna sredstva iz naslova vrednostnih papirjev, ki jih je izdala sama kreditna institucija ali povezani subjekt, se upoštevajo na neto osnovi, stopnja priliva pa se uporablja na podlagi veljavne stopnje priliva za sredstva, namenjena kritju, v skladu s tem členom;

(i)

sredstva z nedoločenim pogodbenim končnim datumom se upoštevajo z 20-odstotno stopnjo priliva, če pogodba kreditni instituciji omogoča, da odstopi od pogodbe ali zahteva plačilo v 30 dneh.

(a)

prilive, ki izvirajo od nadrejene osebe ali podrejene družbe kreditne institucije, ali druge podrejene družbe iste nadrejene kreditne institucije ali družbe, ki je z zadevno kreditno institucijo povezana v smislu člena 12(1) Direktive 83/349/EGS;

(b)

prilive iz vlog pri drugih kreditnih institucijah znotraj skupine subjektov, ki so upravičeni do obravnave iz člena 113(6) ali (7) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(c)

prilive iz člena 26, vključno s prilivi iz kreditov, povezanih s hipotekarnim kreditiranjem, ali promocijskih kreditov iz člena 31(9) ali iz multilateralne razvojne banke ali subjekta javnega sektorja, ki jih je kreditna institucija pretočno financirala.

(a)

financiranje nakupa motornih vozil;

(b)

izdaja potrošniških kreditov, kot so opredeljeni v Direktivi 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta o potrošniških kreditnih pogodbah.

(a)

poslovne dejavnosti imajo profil nizkega likvidnostnega tveganja, pri čemer se upoštevajo naslednji dejavniki:

(b)

na posamični ravni delež njihovih glavnih dejavnosti, kot so omenjene v odstavku 3 ali 4, presega 80 % skupne bilančne vsote;

(c)

odstopanja so razkrita v letnih poročilih.

(a)

obstajajo razlogi, da se pričakuje višji priliv tudi v primeru kombinacije idiosinkratičnih in tržnih stresnih razmer nasprotne stranke;

(b)

nasprotna stranka je nadrejena oseba ali podrejena družba kreditne institucije ali druga podrejena družba iste nadrejene kreditne institucije ali je z zadevno kreditno institucijo povezana v smislu člena 12(1) Direktive 83/349/EGS ali član enake institucionalne sheme za zaščito vlog iz člena 113(7) Uredbe (EU) št. 575/2013 ali centralna institucija ali član mreže ali zadružne skupine, kot je navedeno v členu 10 Uredbe (EU) št. 575/2013;

(c)

če stopnja priliva presega 40 %, nasprotna stranka uporabi zadevno simetrično stopnjo odliva z odstopanjem od člena 31;

(d)

kreditna institucija in nasprotna stranka imata sedež v isti državi članici.

(a)

ponudnik in prejemnik likvidnosti imata profil nizkega likvidnostnega tveganja;

(b)

obstajajo pravno zavezujoči dogovori in zaveze med subjekti v skupini v zvezi z okvirnimi krediti ali okvirnimi likvidnostnimi krediti;

(c)

profil likvidnostnega tveganja likvidnostnega prejemnika se ustrezno upošteva pri upravljanju likvidnostnega tveganja ponudnika likvidnosti.

(a)

je bilo jamstvo dodeljeno ali odobreno za najvišji znesek pred 30. junijem 2014;

(b)

je jamstvo neposredno, izrecno, nepreklicno in brezpogojno ter krije neplačilo glavnice in obresti, ko zapadeta.

(a)

National Asset Management Agency (NAMA) na Irskem;

(b)

Sociedad de Gestión de Activos Procedentes de la Reestructuración Bancaria, S.A. (SAREB) v Španiji;

(c)

Družba za upravljanje terjatev bank v Sloveniji, kot je bila ustanovljena v skladu z Zakonom o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB).

(a)

60 % zahteve glede likvidnostnega kritja od 1. oktobra 2015;

(b)

70 % od 1. januarja 2016;

(c)

80 % od 1. januarja 2017;

(d)

100 % od 1. januarja 2018.

17.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 11/37

(1)

Količnik finančnega vzvoda, izračunan v skladu s členom 429 Uredbe (EU) št. 575/2013, morajo institucije razkrivati od 1. januarja 2015, pred tem datumom pa je Komisija pooblaščena, da sprejme delegiran akt o spremembi mere izpostavljenosti in mere kapitala za izračun količnika finančnega vzvoda, da odpravi vse pomanjkljivosti, ugotovljene na podlagi poročanja institucij.

(2)

Ugotovljene so bile razlike v poročanih količnikih finančnega vzvoda, kot so določeni v členu 429(2) Uredbe (EU) št. 575/2013, zaradi različnih razlag institucij glede pobotanja zavarovanja s premoženjem v poslih financiranja z vrednostnimi papirji in repo poslih. Te razlike v razlagi in poročanju je izpostavilo analitično poročilo, objavljeno 4. marca 2014, ki ga je pripravila EBA.

(3)

Glede na to, da so bile določbe Uredbe (EU) št. 575/2013 enake določbam baselskih standardov, se ugotovljene rešitve za pomanjkljivosti baselskih pravil lahko uporabijo tudi za odpravo ustreznih pomanjkljivosti zadevnih določb v navedeni uredbi.

(4)

Baselski odbor je 14. januarja 2014 sprejel revidirano besedilo pravil o količniku finančnega vzvoda, ki zlasti uvaja dodatno merjenje in pogodbe o pobotu za repo posle in posle financiranja z vrednostnimi papirji. Uskladitev določb Uredbe (EU) št. 575/2013 o izračunu količnika finančnega vzvoda z mednarodno sprejetimi pravili bi morala upoštevati različne razlage institucij glede pobotanja zavarovanja s premoženjem v poslih financiranja z vrednostnimi papirji in repo poslih ter bi morala tudi povečati mednarodno primerljivost in hkrati ustvariti enake konkurenčne pogoje za institucije, ki imajo sedež v Uniji in delujejo na mednarodni ravni.

(5)

Kliring prek centralnih nasprotnih strank v skladu z osrednjim modelom, ki se običajno uporablja v Uniji, vodi do dvojnega štetja finančnega vzvoda v meri izpostavljenosti institucije, ki ima vlogo klirinškega člana.

(6)

Kliring poslov financiranja z vrednostnimi papirji, zlasti repo poslov, prek kvalificiranih centralnih nasprotnih strank, lahko zagotovi prednosti, kot so večstranski pobot in zanesljivi procesi upravljanja zavarovanja s premoženjem, ki povečujejo finančno stabilnost. Zato je treba omogočiti, da se denarne terjatve in obveznosti iz naslova repo poslov in povratnih repo poslov prek iste kvalificirane centralne nasprotne stranke lahko pobotajo.

(7)

Za repo posle, ki se lahko kadar koli prekinejo v skladu z dogovorjenim odpovednim rokom, bi bilo treba šteti, da je njihova izrecno določena zapadlost enaka odpovednemu roku, in treba bi bilo upoštevati „enak izrecno določen končni datum poravnave“, da so takšni posli upravičeni do pobota denarnih terjatev in obveznosti iz naslova repo poslov in povratnih poslov z isto nasprotno stranko.

(8)

Revidirani količnik finančnega vzvoda bi moral zagotoviti natančnejšo mero finančnega vzvoda in sorazmerno omejiti kopičenje finančnega vzvoda v institucijah s sedežem v Uniji.

(9)

S poročanjem o trenutnem količniku finančnega vzvoda ob koncu četrtletnega obdobja poročanja namesto poročanja na podlagi trimesečnega povprečja se količnik finančnega vzvoda bolje uskladi s poročanjem o kapitalski ustreznosti.

(10)

Uporaba bruto hipotetičnih zneskov za prodano kreditno zavarovanje, ki ga je izdala institucija, ustrezneje odraža finančni vzvod v primerjavi z uporabo metode vrednotenja po tekočih tržnih cenah za navedene instrumente.

(11)

Obseg konsolidacije za izračun količnika finančnega vzvoda bi moral biti usklajen z regulativnim obsegom konsolidacije, ki se uporabi za določanje tveganju prilagojenih kapitalskih količnikov.

(12)

Spremembe, ki jih uvaja ta uredba, bi morale zagotoviti večjo primerljivost količnikov finančnega vzvoda, ki jih razkrijejo institucije, prav tako pa bi morale pomagati preprečiti zavajanje tržnih udeležencev glede dejanskega finančnega vzvoda institucij. Zato je nujno, da ta uredba začne veljati čim prej.

(13)

Uredbo (EU) št. 575/2013 bi bilo zato treba spremeniti –

(1)

člen 429 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 429

Izračun količnika finančnega vzvoda

1.   Institucije izračunajo količnik finančnega vzvoda po metodi, ki je določena v odstavkih 2 do 13.

2.   Količnik finančnega vzvoda se izračuna kot mera kapitala institucije, deljena z mero skupne izpostavljenosti te institucije, in se izrazi kot odstotek.

Institucije izračunajo količnik finančnega vzvoda na zadnji referenčni datum poročanja.

3.   Za namene odstavka 2 je mera kapitala temeljni kapital.

4.   Mera skupne izpostavljenosti je vsota vrednosti izpostavljenosti:

5.   Institucije določijo vrednost izpostavljenosti sredstev, razen pogodb iz Priloge II in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, v skladu z naslednjimi načeli:

6.   Institucije lahko od mere izpostavljenosti iz odstavka 4 tega člena odštejejo zneske, odbite od navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu s členom 36(1)(d).

7.   Pristojni organi lahko instituciji dovolijo, da v mero izpostavljenosti ne vključi izpostavljenosti iz naslova ugodnejše obravnave iz člena 113(6). Pristojni organi lahko navedeno dovoljenje izdajo le, kadar so izpolnjeni vsi pogoji iz točk (a) do (e) člena 113(6) in kadar so dali odobritev iz člena 113(6).

8.   Z odstopanjem od točke (d) odstavka 5 lahko institucije določijo vrednost izpostavljenosti denarnih terjatev in obveznosti iz naslova repo poslov, poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave in poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja z isto nasprotno stranko na neto podlagi samo, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Za namene točke (c) prvega pododstavka mehanizem poravnave predstavlja funkcionalni ekvivalent neto poravnave, če je na datum poravnave neto rezultat denarnih tokov poslov v okviru navedenega mehanizma enak enemu samemu neto znesku v okviru neto poravnave.

9.   Institucije določijo vrednost izpostavljenosti pogodb iz Priloge II in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, tudi zunajbilančnih, v skladu s členom 429a.

10.   Institucije določijo vrednost izpostavljenosti zunajbilančnih postavk, razen pogodb iz Priloge II, kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, repo poslov, poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave in poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, v skladu s členom 111(1). Vendar institucije nominalne vrednosti navedenih postavk ne znižajo za posebne popravke zaradi kreditnega tveganja.

Člen 166(9) določa, da se uporablja nižji od dveh konverzijskih faktorjev, povezanih s posamezno obveznostjo, če se prevzeta obveznost nanaša na povečanje druge prevzete obveznosti. Za vrednost izpostavljenosti zunajbilančnih postavk z nizkim tveganjem iz člena 111(1)(d) se upošteva spodnji prag, enak 10 % njihove nominalne vrednosti.

11.   Institucija, ki je klirinški član kvalificirane centralne nasprotne stranke, lahko iz izračuna mere izpostavljenosti izključi trgovalne izpostavljenosti naslednjih postavk, če je za navedene trgovalne izpostavljenosti izveden kliring prek navedene kvalificirane centralne nasprotne stranke in so hkrati izpolnjeni pogoji iz člena 306(1)(c):

12.   Kadar institucija, ki je klirinški član kvalificirane centralne nasprotne stranke, tej jamči za uspešnost stranke, ki sklene posle izvedenih finančnih instrumentov neposredno s kvalificirano centralno nasprotno stranko, vključi v mero izpostavljenosti izpostavljenost, ki izhaja iz jamstva, kot izpostavljenost do stranke iz naslova izvedenega finančnega instrumenta v skladu s členom 429a.

13.   Kadar splošno priznana nacionalna računovodska načela priznavajo fiduciarna sredstva v bilanci stanja v skladu s členom 10 Direktive 86/635/EGS, se lahko ta sredstva pri izračunu količnika finančnega vzvoda izključijo iz mere skupne izpostavljenosti, če izpolnjujejo merila za odpravo pripoznavanja iz mednarodnega računovodskega standarda 39, kot se uporablja v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002, in po potrebi merila za nekonsolidacijo iz mednarodnega standarda računovodskega poročanja 10, kot se uporablja v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002.

14.   Pristojni organi lahko instituciji dovolijo, da iz mere izpostavljenosti izključi izpostavljenosti, ki izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

(2)

Vstavita se naslednja člena 429a in 429b:

„Člen 429a

Vrednost izpostavljenosti izvedenih finančnih instrumentov

1.   Institucije določijo vrednost izpostavljenosti pogodb iz Priloge II in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, vključno z zunajbilančnimi, z metodo iz člena 274. Institucije uporabljajo člen 299(2)(a) za določitev potencialne prihodnje kreditne izpostavljenosti za kreditne izvedene finančne instrumente.

Institucije pri določanju potencialne prihodnje kreditne izpostavljenosti kreditnih izvedenih finančnih instrumentov uporabljajo načela iz člena 299(2)(a) za vse svoje kreditne izvedene finančne instrumente, ne le za tiste iz trgovalne knjige.

Institucije lahko pri določanju vrednosti izpostavljenosti upoštevajo učinke pogodb o novaciji in drugih pogodb o pobotu v skladu s členom 295. Pobot med različnimi kategorijami produktov se ne uporablja. Vendar lahko institucije izvedejo pobot znotraj kategorije produktov iz točke (25)(c) člena 272 in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, kadar morajo upoštevati pogodbe o pobotu med različnimi kategorijami produktov iz člena 295(c).

2.   Kadar izdaja zavarovanja s premoženjem, povezanega s pogodbami o izvedenih finančnih instrumentih, zmanjša znesek sredstev v okviru veljavnega računovodskega okvira, institucije to zmanjšanje razveljavijo.

3.   Za namene odstavka 1 lahko institucije gibljivo kritje, prejeto od nasprotne stranke v obliki denarnih sredstev, odštejejo od dela vrednosti izpostavljenosti, ki ga predstavljajo tekoči nadomestitveni stroški, v kolikor v okviru veljavnega računovodskega okvira gibljivo kritje še ni bilo priznano kot zmanjšanje vrednosti izpostavljenosti in kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Za namene točke (c) prvega pododstavka valuta poravnave, kadar se za pogodbo o izvedenih finančnih instrumentih uporablja kvalificirana okvirna pogodba o pobotu, pomeni vsako valuto poravnave, opredeljeno v pogodbi o izvedenih finančnih instrumentih, veljavni kvalificirani okvirni pogodbi o pobotu ali prilogi o kreditni podpori h kvalificirani okvirni pogodbi o pobotu.

Kadar institucija v okviru veljavnega računovodskega okvira pripozna gibljivo kritje, plačano nasprotni stranki v denarnih sredstvih, kot sredstvo, ki je terjatev, lahko navedeno sredstvo izključi iz mere izpostavljenosti, če so izpolnjeni pogoji iz točk (a) do (e).

4.   Za namene odstavka 3 velja naslednje:

5.   Poleg obravnave iz odstavka 1 institucije za prodane kreditne izvedene finančne instrumente vključijo v vrednost izpostavljenosti efektivne hipotetične zneske, ki se nanašajo na prodane kreditne izvedene finančne instrumente, zmanjšane za vse negativne spremembe poštene vrednosti, ki so bile vključene v temeljni kapital v zvezi s prodanim kreditnim izvedenim finančnim instrumentom. Pridobljena vrednost izpostavljenosti se lahko dodatno zmanjša za efektivni hipotetični znesek kupljenega kreditnega izvedenega finančnega instrumenta z enako referenčno osnovo, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Kadar hipotetični znesek prodanega kreditnega izvedenega finančnega instrumenta ni zmanjšan za hipotetični znesek kupljenega kreditnega izvedenega finančnega instrumenta, lahko institucije odštejejo posamezno potencialno prihodnjo izpostavljenost navedenega prodanega kreditnega izvedenega finančnega sredstva od skupne potencialne prihodnje izpostavljenosti, določene v skladu z odstavkom 1 tega člena, po potrebi v povezavi s členom 274(2) ali členom 299(2)(a). Če se potencialna prihodnja kreditna izpostavljenost določi v povezavi s členom 298(1)(c)(ii), se PCEgross lahko zmanjša za posamezno potencialno prihodnjo izpostavljenost prodanih kreditnih izvedenih finančnih instrumentov brez prilagoditve NGR:

6.   Institucije ne zmanjšajo efektivnega hipotetičnega zneska prodanega kreditnega izvedenega finančnega instrumenta, kadar kupijo kreditno zavarovanje z zamenjavo skupnega donosa in evidentirajo prejeta neto plačila kot neto prihodek, hkrati pa ne evidentirajo nasprotno učinkujočega zmanjšanja vrednosti prodanega kreditnega izvedenega finančnega instrumenta, ki se odraža v temeljnem kapitalu.

7.   V primeru kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, kupljenih za skupino referenčnih subjektov, lahko institucije pripoznajo zmanjšanje v skladu z odstavkom 5 za prodane kreditne izvedene finančne instrumente za posamezne referenčne osnove samo, če je kupljeno zavarovanje z ekonomskega vidika enakovredno ločenemu nakupu zavarovanja za vsako posamezno osnovo v skupini. Če institucija kupi kreditni izvedeni finančni instrument za skupino referenčnih osnov, lahko pripozna zmanjšanje za skupino prodanih kreditnih izvedenih finančnih sredstev, kadar sta skupina referenčnih subjektov in raven podrejenosti v obeh poslih identični.

8.   Z odstopanjem od odstavka 1 lahko institucije uporabijo metodo iz člena 275 za določitev vrednosti izpostavljenosti pogodb iz točk 1 in 2 Priloge II samo, kadar za te pogodbe to metodo uporabljajo tudi za določitev vrednosti izpostavljenosti za namen izpolnjevanja kapitalskih zahtev iz člena 92.

Kadar institucije uporabijo metodo iz člena 275, ne zmanjšajo mere izpostavljenosti za znesek gibljivega kritja, prejetega v denarnih sredstvih.

Člen 429b

Pribitek za kreditno tveganje nasprotne stranke pri repo poslih, poslih posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslih z dolgim rokom poravnave in poslih kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja

1.   Poleg vrednosti izpostavljenosti repo poslov, poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave in poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, vključno s tistimi, ki so zunajbilančni, v skladu s členom 429(5) institucije v mero izpostavljenosti vključijo pribitek za kreditno tveganje nasprotne stranke, določen v skladu z odstavkom 2 ali 3 tega člena, kot je primerno.

2.   Za namene odstavka 1 se za posle z nasprotno stranko, za katere ni sklenjena okvirna pogodba o pobotu, ki izpolnjuje pogoje iz člena 206, pribitek (Ei*) določi na podlagi posameznega posla v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer:

3.   Za namene odstavka 1 se za posle z nasprotno stranko, za katere je sklenjena okvirna pogodba o pobotu, ki izpolnjuje pogoje iz člena 206, pribitek za navedene posle (Ei*) določi na podlagi posameznega posla v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer:

4.   Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena lahko institucije uporabijo metodo iz člena 222, za katero se uporablja 20-odstotni spodnji prag za ustrezno utež tveganja, da se določi pribitek za repo posle, posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, posle z dolgim rokom poravnave in posle kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, vključno s tistimi, ki so zunajbilančni. Institucije lahko uporabijo to metodo samo, kadar jo uporabijo tudi za določanje vrednosti izpostavljenosti navedenih poslov za namen izpolnjevanja kapitalskih zahtev iz člena 92.

5.   Če je dosežena odprava pripoznanja za repo posel v okviru veljavnega računovodskega okvira, institucija razveljavi vse računovodske vknjižbe, povezane z odpravo pripoznanja.

6.   Kadar ima institucija vlogo agenta med dvema strankama v repo poslih, poslih posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslih z dolgim rokom poravnave in poslih kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, vključno s tistimi, ki so zunajbilančni, velja naslednje:

17.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 11/44

(1)

Direktiva 2014/59/EU od držav članice zahteva, da vzpostavijo sheme financiranja za zagotovitev, da lahko organ za reševanje učinkovito uporablja instrumente za reševanje in izvaja pooblastila. Navedene sheme za financiranje reševanja bi morale imeti ustrezna finančna sredstva, da bi se omogočilo učinkovito delovanje okvira za reševanje, in so zato pooblaščene za pobiranje predhodnih prispevkov od institucij z dovoljenjem na njihovem ozemlju, vključno s podružnicami v Uniji (v nadaljnjem besedilu: institucije).

(2)

Države članice morajo pobirati predhodne prispevke za sheme za financiranje reševanja ne le od institucij, ampak v skladu s členom 103(1) navedene direktive tudi od podružnic v Uniji. Podružnice v Uniji so zajete tudi v pooblastilih Komisije za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 103(7) in (8) navedene direktive. Vendar ob upoštevanju dejstva, da na podlagi člena 47 Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (2) bonitetne zahteve in nadzorniška obravnava podružnic v Uniji sodijo v pristojnost držav članic, številne matrike za prilagoditev tveganjem iz te delegirane uredbe niso primerne, da bi se neposredno uporabljale za podružnice v Uniji. Čeprav podružnice v Uniji ne spadajo v področje uporabe te uredbe, bo lahko zato za njih veljala posebna ureditev, ki jo bo Komisija zasnovala v prihodnjem delegiranem aktu.

(3)

V skladu s členi 6, 15, 16, 95 in 96 Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (3) se za nekatera investicijska podjetja, ki imajo dovoljenje za izvajanje samo omejenih storitev in dejavnosti, določene kapitalske in likvidnostne zahteve ne uporabljajo oziroma so lahko oproščene takih zahtev. Zato se številne matrike za prilagoditev tveganjem, ki bi jih bilo treba določiti, zanje ne bi uporabljale. Čeprav so države članice v skladu s členom 103(1) Direktive 2014/59/EU od teh investicijskih podjetij zavezane pobirati predhodne prispevke, je primerno, da se jim je prepusti pooblastilo za določanje prilagoditve tveganjem, da ne bi nesorazmerno obremenile teh podjetij. Zato navedena investicijska podjetja ne bi smela spadati v področje uporabe te uredbe.

(4)

V skladu s členom 102(1) Direktive 2014/59/EU bi morale države članice zagotoviti, da v obdobju od začetka veljavnosti Direktive do 31. decembra 2024 razpoložljiva finančna sredstva njihovih shem financiranja dosežejo vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na njihovem ozemlju. V navedenem obdobju bi se morali prispevki za sheme financiranja časovno razporediti kar se da enakomerno, dokler ni dosežena ciljna raven, ob upoštevanju faze v poslovnem ciklu in možnega vpliva procikličnih prispevkov na finančni položaj institucij, ki plačujejo prispevke.

(5)

Člen 103(1) Direktive 2014/59/EU zahteva, da se prispevki pobirajo vsaj enkrat letno, da bi se dosegla ciljna raven, določena v členu 102 navedene direktive. Skladno s členom 103(2) Direktive 2014/59/EU bi moral letni prispevek odražati velikost institucije, saj bi moral temeljiti na fiksnem znesku, določenem na podlagi finančnih obveznosti navedene institucije (v nadaljnjem besedilu: osnovni letni prispevek); poleg tega odraža raven tveganja zadevnih dejavnosti institucije, saj bi se moral osnovni letni prispevek prilagoditi sorazmerno glede na profil tveganja navedene institucije (v nadaljnjem besedilu: dodatna prilagoditev tveganjem). Velikost institucije je prvi kazalnik tveganja, ki ga predstavlja institucija. Večja je institucija, bolj je verjetno, da bo v primeru težav organ za reševanje menil, da bi bilo reševanje navedene institucije v javnem interesu, in uporabil shemo za financiranje reševanja, da bi zagotovil učinkovito uporabo instrumentov za reševanje.

(6)

Da bi se pojasnilo, kako bi morali organi za reševanje prilagoditi prispevke glede na profil tveganja institucij, je treba kot izhodišče za prilagoditev tveganjem opredeliti stebre in kazalnike tveganja, ki bi se morali uporabiti za določitev profila tveganja institucij, mehanizem za uporabo prilagoditev tveganjem pri osnovnem letnem prispevku in osnovni letni prispevek. Navedene elemente, ki bi dopolnjevali merila glede tveganja iz člena 103(7) Direktive 2014/59/EU, bi bilo treba določiti tako, da bi se ohranili enaki konkurenčni pogoji med državami članicami in močan notranji trg s preprečevanjem razhajanja med pristopi držav članic k izračunu prispevkov v njihove sheme za financiranje reševanja. To bi omogočilo, da bi bili prispevki institucij v sheme za financiranje reševanja primerljivi in predvidljivi pri vseh vrstah bank, kar je pomemben element, ki prispeva k enakim konkurenčnim pogojem na notranjem trgu.

(7)

Člen 5(1) Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (4) določa, da se za uporabo navedene uredbe in Direktive 2014/59/EU šteje, da je enotni odbor za reševanje (v nadaljnjem besedilu: odbor), ustanovljen s členom 42(1) navedene uredbe, relevantni nacionalni organ za reševanje, kadar opravlja naloge in izvaja pooblastila, ki jih mora v skladu z navedeno direktivo opravljati ali izvajati nacionalni organ za reševanje. Glede na to, da ima skladno s členom 70(7) Uredbe (EU) št. 806/2014 odbor pooblastilo za izračun prispevkov institucij v enotni sklad za reševanje, ki bi nadomestil sheme za financiranje sodelujočih držav članic v enotnem mehanizmu za reševanje s 1. januarjem 2016, bi moral ob uporabi te uredbe na podlagi člena 103(7) Direktive 2014/59/EU pojem organa za reševanje iz te uredbe vključevati tudi odbor.

(8)

Izračun prispevkov na ravni posamezne institucije bi v primeru skupin privedel do dvojnega štetja nekaterih obveznosti pri določanju osnovnega letnega prispevka različnih subjektov v skupini, saj bi bile obveznosti, ki se nanašajo na sporazume, sklenjene med subjekti iz iste skupine, del celotnih obveznosti, ki jih je treba upoštevati za določitev osnovnega letnega prispevka za vsak subjekt v skupini. Zato bi bilo treba v primeru skupin določitev osnovnega letnega prispevka podrobneje opredeliti, da bi se upoštevala medsebojna povezanost subjektov v skupini in preprečilo dvojno štetje izpostavljenosti znotraj skupine. Da bi se zagotovili enaki konkurenčni pogoji med subjekti, ki so del skupine, in institucijami, ki so članice iste institucionalne sheme za zaščito vlog ali so stalno povezane z istim centralnim organom, bi za slednje morala veljati enaka obravnava.

(9)

Za namene izračuna osnovnega letnega prispevka subjekta v skupini skupne obveznosti, ki se upoštevajo, ne bi smele zajemati obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe, ki jo je navedeni subjekt v skupini sklenil s katerim koli drugim subjektom, ki je del iste skupine. Takšna izključitev bi morala biti mogoča samo, če imajo vsi subjekti v skupini sedež v Uniji, so v celoti vključeni v isto konsolidacijo, so predmet ustreznih centraliziranih postopkov za ovrednotenje, merjenje in kontrolo tveganja, in če ne obstaja trenutna ali predvidena pomembna dejanska ali pravna ovira za takojšnje poplačilo zadevnih obveznosti ob njihovi zapadlosti. To bi moralo preprečiti, da bi bile obveznosti izključene iz osnove za izračun prispevkov, če ni jamstev, da bodo izpostavljenosti iz naslova posojil znotraj skupine krite v primeru poslabšanja finančnega položaja skupine. Poleg tega, da bi se preprečilo, da bi izključitev obveznosti znotraj skupine privedla do prednosti za subjekte v skupini, ki lahko koristijo to izvzetje, taka izključitev zadevnim institucijam ne bi smela dovoliti, da koristijo poenostavljen sistem prispevkov, dovoljen majhnim institucijam, če bi zaradi izključitve obveznosti znotraj skupine institucija izpolnjevala pogoje za poenostavljeni sistem. Da bi se zagotovili enaki konkurenčni pogoji med subjekti, ki so del skupine, in institucijami, ki so članice iste institucionalne sheme za zaščito vlog ali so trajno povezane z istim centralnim organom, bi za slednje morala veljati enaka obravnava.

(10)

Z odstopanjem od pravila, da bi bilo treba izračun prispevkov opraviti na ravni posamezne institucije, bi se morala v primeru centralnega organa s povezanimi kreditnimi institucijami, ki so v celoti ali delno izvzete iz bonitetnih zahtev nacionalne zakonodaje v skladu s členom 10 Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta, pravila o predhodnih prispevkih uporabljati samo za centralni organ in povezane kreditne institucije kot celoto na konsolidirani podlagi, ker se solventnost in likvidnost centralnega organa in vseh povezanih institucij spremljajo kot celota na podlagi konsolidiranih računovodskih izkazov navedenih institucij.

(11)

Določitev osnovnega letnega prispevka bi bilo treba dodatno opredeliti tudi v primeru infrastruktur finančnega trga. Nekatere infrastrukture finančnega trga, kot so centralne nasprotne stranke in centralne depotne družbe, imajo prav tako dovoljenje za opravljanje dejavnosti kot kreditne institucije. Zlasti nekatere centralne depotne družbe opravljajo bančne storitve, ki so pomožne dejavnosti njihovi dejavnosti tržne infrastrukture. V nasprotju s kreditnimi institucijami centralne depotne družbe ne držijo kritih vlog, ampak večinoma stanja znotraj enega dne ali stanja čez noč, ki izvirajo iz poravnave transakcij z vrednostnimi papirji, ki jo opravljajo za finančne institucije ali centralne banke. Na splošno ta stanja ne privedejo do stanj denarnih sredstev, ki bi se lahko pretvorila v sredstva za opravljanje bančne dejavnosti. Ker so bančne storitve, ki jih opravljajo infrastrukture finančnega trga, pomožna dejavnost njihovim glavnim dejavnostim kliringa ali poravnave, v zvezi s katerimi za navedene subjekte veljajo stroge bonitetne zahteve iz Uredbe (EU) št. 648/2012 (5) in Uredbe (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (6) kot tudi ustrezne določbe iz Uredbe (EU) št. 575/2013 in Direktive 2013/36/EU, in ker poslovni model infrastruktur finančnega trga ne vsebuje tveganj, primerljivih s tveganji kreditne institucije, bi se morale pri določanju zneska njihovih celotnih obveznosti za namene izračuna njihovega osnovnega letnega prispevka upoštevati samo obveznosti, ki se nanašajo na bančne dejavnosti navedenih subjektov.

(12)

Obračunavanje izvedenih finančnih instrumentov v Uniji v zvezi s posamičnimi računovodskimi izkazi ni usklajeno, zato bi to vplivalo na višino obveznosti, ki se upoštevajo za izračun prispevkov posamezne banke. Metodologija za količnik finančnega vzvoda iz členov 429(6) in 429(7) Uredbe (EU) št. 575/2013 velja za vse banke in zagotavlja, da se ista pogodba o izvedenih finančnih instrumentih in zlasti pobot pogodb o izvedenih finančnih instrumentih obravnavata na enak način, ne glede na računovodski okvir, ki se uporablja za banko. Da bi se zagotovila usklajena obravnava izvedenih finančnih instrumentov pri določanju osnovnega letnega prispevka, kar bi omogočalo primerljivost njihovega vrednotenja med institucijami in enake konkurenčne pogoje v vsej Uniji, bi bilo izvedene finančne instrumente zato treba vrednotiti v skladu s členoma 429(6) in 429(7) Uredbe (EU) št. 575/2013. Vendar, da bi se zagotovila predvidljivost vrednotenja izvedenih finančnih instrumentov v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013, bi bilo treba določiti, da takšno vrednotenje ne sme privesti do vrednosti, ki je manjša od 75 % vrednosti zadevnih izvedenih finančnih instrumentov v skladu z ustreznim računovodskim okvirom.

(13)

Nekatere kreditne ustanove so spodbujevalne banke, katerih namen je pospeševati cilje javne politike enot centralne ali regionalne ravni države članice ali lokalnih organov, pretežno z zagotavljanjem spodbujevalnih kreditov na nekonkurenčni in neprofitni osnovi. Takšne institucije dajejo kredite, za katere neposredno ali posredno jamči enota centralne ali regionalne ravni države ali lokalni organ. Spodbujevalni krediti so na voljo po nekonkurenčnih in neprofitnih pogojih, da se spodbudijo cilji javne politike Unije ali enot centralne ali regionalne ravni države članice. Včasih se spodbujevalni krediti odobrijo prek druge institucije, ki deluje kot posrednica (pretočni krediti (pass through loans)). V takih primerih posredniška kreditna institucija prejme spodbujevalne kredite od multilateralne razvojne banke ali subjekta javnega sektorja in jih da drugim kreditnim institucijam, ki jih zagotovijo končnim strankam. Ker posredniške kreditne institucije pretočijo likvidnost teh kreditov od spodbujevalne banke, iz katere kredit izvira, do posojilne institucije ali druge posredniške institucije, take obveznosti ne bi smele biti vključene v celotne obveznosti, ki jih je treba upoštevati pri izračunu osnovnega letnega prispevka.

(14)

Člen 103(1) Direktive 2014/59/EU od vseh institucij zahteva, da prispevajo v sheme za financiranje reševanja. Vendar pa je treba najti sorazmerno in pravično ravnotežje med obveznostjo vsake institucije, da prispeva v shemo za financiranje reševanja, ter njeno velikostjo, profilom tveganja, obsegom in kompleksnostjo njenih dejavnosti, njeno medsebojno povezanostjo z drugimi institucijami ali s finančnim sistemom na splošno, vplivom njenega propada na finančne trge, na druge institucije, na pogoje financiranja ali na širše gospodarstvo in s tem verjetnostjo, da bo institucija vstopila v postopek reševanja in koristila shemo za financiranje. Take elemente organi za reševanje upoštevajo v skladu s členom 4 Direktive 2014/59/EU pri odločanju, ali so lahko nekatere institucije upravičene do poenostavljenih obveznosti v zvezi z zahtevami glede priprave načrtov za sanacijo in reševanje. Poleg tega bi se morala upravna obremenitev za nekatere institucije in organe za reševanje, ki je posledica izračunavanja letnih prispevkov, upoštevati pri določanju pravega ravnotežja med izpolnjevanjem zahtev iz Direktive 2014/59/EU in značilnostmi različnih institucij, za katere se uporablja navedena direktiva.

(15)

Majhne institucije običajno nimajo zelo tveganega profila in so sistemsko pogosto manj tvegane kot velike institucije, poleg tega je učinek njihovega propada na gospodarstvo kot celoto ponavadi manjši kot pri velikih institucijah. Kljub temu ni mogoče izključiti možnega učinka propada majhnih institucij na finančno stabilnost, saj lahko tudi majhne institucije ustvarijo sistemsko tveganje zaradi svoje vloge v širšem bančnem sistemu, kumulativnih učinkov mrež ali negativnih vplivov, ki jih lahko povzročijo zaradi izgube zaupanja v bančni sistem.

(16)

Glede na to, da majhne institucije v večini primerov ne predstavljajo sistemskega tveganja in je manj verjetno, da bo potrebno njihovo reševanje, kar posledično v primerjavi z velikimi institucijami zmanjšuje verjetnost, da bodo upravičene do shem za financiranje reševanja, bi bilo treba poenostaviti metodologijo za izračun letnih prispevkov majhnih institucij v sheme za financiranje reševanja. Letni prispevki majhnih institucij bi morali biti pavšalni zneski, določeni na podlagi njihovega osnovnega letnega prispevka sorazmerno glede na velikost institucije. Taka metodologija bi morala omogočati sorazmeren sistem letnih prispevkov, saj mora organ za reševanje določiti letni prispevek posamezne institucije v skladu z letno ciljno ravnijo sheme financiranja. Pavšalni znesek tako odraža dejstvo, da so majhne institucije pogosto manj tvegane, in omogoča obsežnejše prilagajanje prispevka večjih institucij, ki so praviloma bolj sistemske, sorazmerno glede na njihov profil tveganja.

(17)

Za določitev, katere institucije se štejejo za majhne, bi bilo treba uporabiti dvojni prag, in sicer bi moral biti prvi prag, določen na podlagi celotnih obveznosti (brez kapitala), zmanjšanih za krite vloge, enak ali manjši od 300 milijonov EUR, drugi prag, določen na podlagi bilančne vsote, pa ne bi smel preseči 1 milijarde EUR. Drugi prag naj bi preprečeval, da bi bile večje institucije, ki izpolnjujejo pogoje na podlagi prvega praga, povezanega z zneskom obveznosti, upravičene do uporabe poenostavljenega sistema.

(18)

Znotraj kategorije majhnih institucij bi bilo treba ločiti več podkategorij, saj so nekatere med njimi zelo majhne, druge pa so blizu zgornjega praga, ki jim omogoča, da so upravičene do poenostavljenega sistema. V okviru sistema enotnega pavšalnega zneska bi bili letni prispevki zelo majhnih institucij nesorazmerno višji od prispevkov majhnih institucij, ki so blizu zgornjega praga. Hkrati bi bilo treba preprečiti, da bi poenostavljeni sistem povzročil nesorazmerne razlike v letnih prispevkih med največjimi izmed majhnih institucij ter institucijami, ki niso upravičene do poenostavljenega sistema, ker za malenkost presegajo prag. Da se preprečijo takšni neželeni učinki, je zato primerno, da se predvidi sistem, v katerem se ločuje med več kategorijami majhnih institucij, ki bi kot letni prispevek plačevale različne pavšalne zneske. To bi moralo omogočati progresivnost prispevkov znotraj poenostavljenega sistema ter med najvišjim in najnižjim pavšalnim zneskom v skladu z metodo, s katero bi se osnovni letni prispevek prilagajal glede na profil tveganja institucije.

(19)

Če organ za reševanje določi, da je majhna institucija zelo tvegana, bi moral imeti organ za reševanje zmožnost odločanja o tem, da zadevna institucija ni več upravičena do poenostavljenega sistema in da je treba njen prispevek namesto tega izračunati po metodi, s katero se osnovni letni prispevek prilagodi glede na druge dejavnike tveganja in ne na podlagi velikosti institucije.

(20)

Institucije iz člena 45(3) Direktive 2014/59/EU ne bodo dokapitalizirane z uporabo shem za financiranje reševanja v skladu s členoma 44 in 101 Direktive 2014/59/EU, ker bodo prenehale po nacionalnih insolvenčnih postopkih ali drugih vrstah postopkov, izvedenih v skladu s členom 38, 40 ali 42 Direktive 2014/59/EU, ter bodo prenehale opravljati svoje dejavnosti. Ti postopki zagotavljajo, da bodo upniki teh institucij, vključno z imetniki kritih obveznic, kjer je ustrezno, prevzeli izgube na način, ki ustreza ciljem reševanja. Zato bi morali njihovi prispevki v sheme za financiranje reševanja odražati navedene dejavnike. Vendar bi se sheme za financiranje reševanja lahko uporabljale za druge namene iz člena 101 Direktive 2014/59/EU. Če katera koli od takšnih institucij uporabi shemo za financiranje reševanja za enega od navedenih namenov, bi moral biti organ za reševanje zmožen primerjati profil tveganja vseh drugih institucij, zajetih v členu 45(3) Direktive 2014/59/EU, s profilom tveganja institucije, ki je uporabila shemo za financiranje reševanja, ter uporabiti metodologijo, določeno v tem delegiranem aktu, za tiste institucije, ki imajo podoben profil tveganja ali so bolj tvegane od institucij, ki so uporabile shemo za financiranje reševanja. Prav tako je primerno, da se določi seznam elementov, ki bi jih moral organ za reševanje upoštevati pri primerjanju profilov tveganja.

(21)

Da se organom držav članic za reševanje omogoči enotna razlaga meril iz člena 103(7) Direktive 2014/59/EU, tako da bo kazalnik tveganja institucij za namene izračuna posameznih prispevkov v sheme za financiranje reševanja določen na podoben način po celotni Uniji, bi bilo treba določiti več stebrov tveganja in ustrezne kazalnike tveganja za vsakega od stebrov tveganja, ki bi jih organi za reševanje morali upoštevati pri oceni profila tveganja institucij. Da se zagotovi skladnost z nadzornimi praksami, bi morali biti kazalniki tveganja sestavljeni iz sedanjih regulativnih meril, ki so že na voljo ali se trenutno uvajajo.

(22)

Če zadevna zakonodaja predvideva opustitve, s katerimi so institucije izvzete iz določanja nekaterih kazalnikov tveganja na ravni institucije, ter pod pogojem, da pristojni organi po potrebi dovolijo uporabo takih opustitev, bi morali organi za reševanje oceniti zadevne kazalnike na konsolidirani ali podkonsolidirani ravni, kakor je ustrezno, da se zagotovi skladnost z nadzorno prakso ter da skupine, ki uporabljajo navedene opustitve, ne bi bile neupravičeno kaznovane.

(23)

Da se organom za reševanje omogoči usklajen pristop glede pomembnosti stebrov in kazalnikov tveganja, ki bi jih morali upoštevati pri določanju profila tveganja institucij, bi bilo treba v tej uredbi določiti tudi relativno utež vsakega posameznega stebra in kazalnika tveganja. Vendar je pomembno, da imajo organi za reševanje na voljo zadostno prožnost pri ocenjevanju profila tveganj institucij, zato morajo imeti možnost, da uporabo stebrov in kazalnikov tveganja prilagodijo posebnostim posamezne institucije. Ker tega ni mogoče doseči izključno z določitvijo razpona za oceno profila tveganja, temveč je potrebna določena stopnja diskrecije pri odločanju o pomembnosti posameznih kazalnikov tveganja za vsak primer posebej, bi morala biti utež nekaterih kazalnikov tveganja zgolj okvirna, ali pa bi morala biti določena v obliki razpona, da bi lahko organi za reševanje v danem primeru sami odločali o pomembnosti zadevnih kazalnikov.

(24)

Pri določanju pomembnosti različnih kazalnikov, ki ustrezajo posameznemu stebru, bi bilo treba agregiranje znotraj stebrov izvesti s tehtanim aritmetičnim povprečjem posameznih kazalnikov. Pri izračunu končnega skupnega kazalnika tveganja, ki ustreza posamezni instituciji, bi moral izračun temeljiti na tehtani geometrijski sredini posameznega stebra, da se preprečijo učinki izravnave med stebri, saj bi sicer institucija, ki je pri več stebrih zmerno uspešna, pri enem pa zelo neuspešna, na podlagi aritmetičnega povprečja praviloma dobila srednjo oceno.

(25)

Razpon za oceno stopnje tveganja, ki ga predstavlja posamezna institucija, bi moral biti tak, da bi omogočal zadostno prilagajanje profila tveganja institucije glede na različne stebre in kazalnike tveganja, določene v tej uredbi, hkrati pa zagotavljal tudi zadostno varnost in predvidljivost glede letnih zneskov, ki bi jih morale institucije prispevati v skladu z Direktivo 2014/59/EU in to uredbo.

(26)

Da se zagotovi dejansko plačilo prispevkov, bi bilo treba določiti pogoje in načine plačevanja. Zlasti za prispevke, ki se ne plačajo v denarnih sredstvih, ampak v obliki nepreklicnih zahtev za plačilo v skladu s členom 103 Direktive 2014/59/EU, bi bilo treba določiti delež nepreklicnih zahtev za plačilo, ki jih lahko uporabi vsaka institucija, ter vrste zavarovanja, ki so sprejemljive za zavarovanje teh nepreklicnih zahtev za plačilo, da se organu za reševanje omogoči zagotovitev dejanskega plačila, kadar ima težave pri izvrševanju nepreklicne zahteve za plačilo. Da se zagotovi, da se letni prispevki dejansko vplačujejo, bi bilo organe za reševanje treba pooblastiti za nalaganje upravnih kazni in drugih upravnih ukrepov institucijam, ki kršijo zahteve iz te uredbe glede izračuna in prilagoditve prispevkov, kot je kršitev obveznosti posredovanja informacij, ki jih zahteva organ za reševanje. Organ za reševanje bi moral biti tudi pooblaščen, da instituciji, ki le delno plača letni prispevek, ki zapade v plačilo, ali ga ne plača, ali če zadevna institucija ne izpolnjuje zahtev iz obvestila uradnega organa za reševanje, naloži dnevno kazen. Poleg tega bi bilo treba določiti posebne obveznosti glede izmenjave informacij med pristojnimi organi in organi za reševanje.

(27)

Da se zagotovi, da bo prilagajanje tveganjem ves čas odražalo dogajanja v bančnem sektorju in tako stalno izpolnjevalo zahteve iz Direktive 2014/59/EU, bo Komisija na podlagi izkušenj, pridobljenih pri izvajanju Direktive, pred 1. junijem 2016 pregledala prilagajanje tveganjem za izračun letnih prispevkov ter zlasti ustreznost multiplikatorja za prilagoditev tveganjem, določenega v tej uredbi, in morebitno potrebo po povečanju zgornje meje multiplikatorja za prilagoditev tveganjem.

(28)

Ker se v skladu s členom 130(1) Direktive 2014/59/EU obveznost držav članic za pobiranje letnih prispevkov od institucij z dovoljenjem na njihovem ozemlju uporablja od 1. januarja 2015, bi se morala tudi ta uredba uporabljati od 1. januarja 2015 –

(a)

metodologije za izračun in prilagoditev prispevkov, ki jih morajo institucije vplačati v sheme za financiranje reševanja, profilu tveganja institucij;

(b)

obveznosti institucij v zvezi z informacijami, ki jih morajo predložiti za namene izračuna prispevkov, in v zvezi s plačilom prispevkov v sheme za financiranje reševanja;

(c)

ukrepov, s katerimi se zagotavlja, da organi za reševanje preverjajo, da so bili prispevki pravilno plačani.

(1)

„institucije“ pomeni kreditne institucije, kot so opredeljene v točki (2) člena 2(1) Direktive 2014(59/EU, ali investicijska podjetja, kot so opredeljena v točki (2) tega člena, kot tudi centralni organ in vse kreditne institucije, ki so stalno povezane s centralnim organom, iz člena 10 Uredbe (EU) št. 575/2013, kot celota ali na konsolidirani podlagi, če so izpolnjeni pogoji, določeni v členu 2(1);

(2)

„investicijska podjetja“ pomeni investicijska podjetja, kot so opredeljena v točki (3) člena 2(1) Direktive 2014/59/EU, razen investicijskih podjetij, ki spadajo pod opredelitev iz člena 96(1)(a) ali (b) Uredbe (EU) št. 575/2013, ali investicijskih podjetij, ki opravljajo dejavnost 8 iz oddelka A Priloge I k Direktivi 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8), vendar ne opravljajo dejavnosti 3 ali 6 iz oddelka A Priloge I k navedeni direktivi;

(3)

„letna ciljna raven“ pomeni skupni znesek letnih prispevkov, ki jih za posamezno prispevno obdobje določi organ za reševanje, da se doseže ciljna raven iz člena 102(1) Direktive 2014/59/EU;

(4)

„shema financiranja“ pomeni shemo za namene zagotavljanja učinkovite uporabe instrumentov za reševanje in izvajanja pooblastil iz člena 100(1) Direktive 2014/59/EU s strani organa za reševanje;

(5)

„letni prispevek“ pomeni znesek iz člena 103 Direktive 2014/59/EU, ki ga organ za reševanje zbere za nacionalno shemo financiranja v prispevnem obdobju od vseh institucij iz člena 2 te uredbe;

(6)

„prispevno obdobje“ pomeni koledarsko leto;

(7)

„organ za reševanje“ pomeni organ iz točke (18) člena 2(1) Direktive 2014/59/EU ali kateri koli drug ustrezen organ, ki ga imenujejo države članice za namene člena 100(2) in (6) Direktive 2014/59/EU;

(8)

„pristojni organ“ pomeni pristojni organ, kot je opredeljen v členu 4(1)(40) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(9)

„sistemi jamstva za vloge“ pomeni sisteme iz točke (a), (b) ali (c) člena 1(2) Direktive 2014/49/EU;

(10)

„krite vloge“ pomeni vloge iz člena 6(1) Direktive 2014/49/EU, razen začasno visokih saldov, kot so opredeljeni v členu 6(2) navedene direktive;

(11)

„celotne obveznosti“ pomeni celotne obveznosti, kot so opredeljene v oddelku 3 Direktive Sveta 86/635/EGS (9) ali kot so opredeljene v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja iz Uredbe (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (10);

(12)

„bilančna vsota“ pomeni bilančno vsoto, kot je opredeljena v oddelku 3 Direktive 86/635/EGS ali kot je opredeljena v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja iz Uredbe (ES) št. 1606/2002;

(13)

„skupna izpostavljenost tveganju“ pomeni znesek skupne izpostavljenosti tveganju, kot je opredeljen v členu 92(3) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(14)

„količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala“ pomeni količnik iz člena 92(2)(a) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(15)

„minimalna zahteva glede kapitala“ pomeni minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, kot je opredeljena v členu 45(1) Direktive 2014/59/EU;

(16)

„kapital“ pomeni kapital, kakor je opredeljen v točki (118) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(17)

„kvalificirane obveznosti“ pomeni obveznosti in kapitalske instrumente, kot so opredeljeni v točki (71) člena 2(1) Direktive 2014/59/EU;

(18)

„količnik finančnega vzvoda“ pomeni količnik finančnega vzvoda, kot je opredeljen v členu 429 Uredbe (EU) št. 575/2013;

(19)

„količnik likvidnostnega kritja“ pomeni količnik likvidnostnega kritja, kot je opredeljen v členu 412 Uredbe (EU) št. 575/2013 in podrobneje opredeljen v Delegirani uredbi Komisije (EU) 2015/61 (11);

(20)

„količnik neto stabilnih virov financiranja“ pomeni količnik neto stabilnih virov financiranja, kot se poroča v skladu s členom 415 Uredbe (EU) št. 575/2013;

(21)

„centralna nasprotna stranka“ („CNS“) pomeni pravno osebo, kot je opredeljena v členu 2(1) Uredbe (EU) št. 648/2012;

(22)

„izvedeni finančni instrumenti“ pomeni izvedene finančne instrumente v skladu s Prilogo II Uredbe (EU) št. 575/2013;

(23)

„centralna depotna družba“ pomeni pravno osebo, kot je opredeljena v točki (1) člena 2(1) in v členu 54 Uredbe (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (12);

(24)

„poravnava“ pomeni zaključek transakcije z vrednostnimi papirji, kot je opredeljena v točki (2) člena 2(1) Uredbe (EU) št. 909/2014;

(25)

„kliring“ pomeni postopek vzpostavljanja pozicij, kot je opredeljen v členu 2(3) Uredbe (EU) št. 648/2012;

(26)

„infrastruktura finančnega trga“ v tej uredbi pomeni centralno nasprotno stranko iz točke 21 tega člena ali centralno depotno družbo in točke 23 tega člena, ki ima dovoljenje za opravljanje dejavnosti kot institucija v skladu s členom 8 Direktive 2013/36/EU;

(27)

„spodbujevalna banka“ pomeni vsako podjetje ali subjekt, ki ga ustanovi enota centralne ali regionalne ravni države, ki daje spodbujevalne kredite na neprofitni osnovi z namenom spodbujanja ciljev javne politike zadevne države, pod pogojem, da mora država zaščititi ekonomske temelje podjetja ali subjekta ter ohraniti njegovo sposobnost delovanja med celotno življenjsko dobo, ali da vsaj za 90 % njenega prvotnega financiranja ali danega spodbujevalnega kredita neposredno ali posredno jamči centralna ali regionalna raven države;

(28)

„spodbujevalni kredit“ pomeni kredit, ki ga zagotovi spodbujevalna banka ali se zagotovi prek posredniške institucije na nekonkurenčni in neprofitni osnovi z namenom spodbujanja ciljev javne politike centralne ali regionalne ravni države v državi članici;

(29)

„posredniška institucija“ pomeni kreditno institucijo, ki posreduje spodbujevalne kredite pod pogojem, da jih ne zagotovi v obliki kredita končni stranki.

(a)

obveznosti znotraj skupine, ki izhajajo iz transakcij, sklenjenih med institucijama, ki pripadata isti skupini, pod pogojem, da so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(b)

obveznosti, ki jih ustvari institucija, ki je članica institucionalne sheme za zaščito vlog iz točke (8) člena 2(1) Direktive 2014/59/EU in ki ji je pristojni organ dovolil, da uporablja člen 113(7) Uredbe (EU) št. 575/2013, z dogovorom, sklenjenim z drugo institucijo, ki je članica iste institucionalne sheme za zaščito vlog;

(c)

v primeru centralne nasprotne stranke s sedežem v državi članici, ki je uveljavila možnost iz člena 14(5) Uredbe (EU) št. 648/2012, obveznosti, povezane s klirinškimi dejavnostmi, kot so opredeljene v členu 2(3) navedene uredbe, vključno z dejavnostmi, ki izhajajo iz kakršnih koli ukrepov centralne nasprotne stranke, ki jih ta sprejme za izpolnitev zahtev po kritju, vzpostavitev jamstvenega sklada in ohranjanje zadostnih predhodno namenjenih finančnih sredstev za kritje morebitnih izgub v skladu za navedeno uredbo ter za vlaganje svojih finančnih sredstev v skladu s členom 47 navedene uredbe;

(d)

v primeru centralne depotne družbe, obveznosti, povezane z dejavnostmi centralne depotne družbe, vključno z obveznostmi do udeležencev ali ponudnikov storitev centralne depotne družbe z zapadlostjo, krajšo od sedmih dni, ki izhajajo iz dejavnosti, za katere je družba pridobila dovoljenje za opravljanje pomožnih bančnih storitev v skladu z naslovom IV Uredbe (EU) št. 909/2014, vendar brez drugih obveznosti, ki izhajajo iz takšnih bančnih dejavnosti;

(e)

v primeru investicijskih podjetij, obveznosti, ki so posledica dejstva, da podjetje drži sredstva ali denar strank, vključno s sredstvi ali denarjem strank, ki jih drži v imenu kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje, opredeljenih v členu 1(2) Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13), ali alternativnih investicijskih skladov, opredeljenih v točki (a) člena 4(1) Direktive 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta (14), pod pogojem, da so te stranke zaščitene v skladu z veljavnim insolvenčnim pravom;

(f)

v primeru institucij, ki zagotavljajo spodbujevalne kredite, obveznosti posredniške institucije do banke, iz katere kredit izvira, ali druge spodbujevalne banke ali druge posredniške institucije, ter obveznosti izvorne spodbujevalne banke do njenih pogodbenic, ki ji zagotavljajo financiranje, kolikor je znesek teh obveznosti izravnan s spodbujevalnimi krediti navedene institucije.

(a)

izpostavljenosti tveganju;

(b)

stabilnosti in raznolikosti virov financiranja;

(c)

pomena institucije za stabilnost finančnega sistema ali gospodarstva;

(d)

dodatnih kazalnikov tveganja, ki jih določi organ za reševanje.

(a)

kapital in kvalificirane obveznosti, ki jih ima institucija in presegajo minimalne zahteve (minimum requirements for own funds and eligible liabilities – MREL);

(b)

količnik finančnega vzvoda;

(c)

količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(d)

skupna izpostavljenost tveganju, deljena z bilančno vsoto;

(a)

količnik neto stabilnih virov financiranja;

(b)

količnik likvidnostnega kritja (liquidity coverage ratio – LCR).

(a)

trgovalne dejavnosti, zunajbilančne izpostavljenosti, izvedeni finančni instrumenti, kompleksnost in rešljivost;

(b)

članstvo v institucionalni shemi za zaščito vlog;

(c)

obseg predhodne izredne javnofinančne pomoči.

(a)

Povečanje profila tveganja institucije zaradi:

(b)

Zmanjšanje profila tveganja institucije zaradi:

(a)

ali je znesek sredstev, ki so nemudoma na voljo za financiranje dokapitalizacije in likvidnosti za pomoč instituciji, če se znajde v težavah, dovolj velik, da se omogoči verodostojna in učinkovita podpora navedeni instituciji;

(b)

stopnjo pravne ali pogodbene gotovosti, da se bodo sredstva iz točke (a) v celoti izkoristila, preden se bo lahko zaprosilo za kakršno koli izredno javnofinančno pomoč.

(a)

vsako institucijo, ki je del skupine in za katero se je po prejemu kakršnih koli državnih ali njim enakovrednih sredstev, kot so sredstva iz sheme za financiranje reševanja, začelo prestrukturiranje in je še vedno v obdobju prestrukturiranja ali prenehanja delovanja, razen za zadnji 2 leti izvajanja načrta prestrukturiranja;

(b)

vsako institucijo, ki se likvidira, do konca likvidacijskega načrta (če je še vedno dolžna plačati prispevek).

(a)

izpostavljenost tveganju: 50 %;

(b)

stabilnost in raznolikost virov financiranja: 20 %;

(c)

pomen institucije za stabilnost finančnega sistema ali gospodarstva: 10 %;

(d)

dodatni kazalniki tveganja, ki jih določi organ za reševanje: 20 %.

(a)

kapital in kvalificirane obveznosti, ki jih ima institucija in presegajo MREL: 25 %;

(b)

količnik finančnega vzvoda: 25 %;

(c)

količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala: 25 %;

(d)

skupna izpostavljenost tveganju, deljena z bilančno vsoto; 25 %.

(a)

trgovalne dejavnosti in zunajbilančne izpostavljenosti, izvedeni finančni instrumenti, zapletenost in rešljivost: 45 %;

(b)

članstvo v institucionalni shemi za zaščito vlog: 45 %;

(c)

obseg predhodne izredne javnofinančne pomoči: 10 %.

(a)

poslovnem modelu institucije;

(b)

informacijah, ki jih sporoča navedena institucija v skladu s členom 14;

(c)

stebrih in kazalnikih tveganja iz člena 6;

(d)

oceni pristojnega organa glede profila tveganja navedene institucije.

(a)

poslovni model navedene institucije;

(b)

informacije, ki jih sporoča navedena institucija v skladu s členom 14;

(c)

stebre in kazalnike tveganja iz člena 6;

(d)

oceno pristojnega organa glede profila tveganja navedene institucije.

(a)

elektronsko ali z drugimi primerljivimi načini komuniciranja, ki omogočajo potrdilo o prejemu;

(b)

s priporočenim pismom s povratnico.

17.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 11/65

(1)

Priloga I k Uredbi (ES) št. 881/2002 navaja osebe, skupine in subjekte, ki jih zadeva zamrznitev sredstev in gospodarskih virov iz navedene uredbe.

(2)

Odbor za sankcije Varnostnega sveta Združenih narodov je 2. januarja 2015 sklenil črtati dve osebi s seznama oseb, skupin in subjektov, za katere velja zamrznitev sredstev in gospodarskih virov. Poleg tega je 24. novembra ter 12. in 30. decembra 2014 sklenil spremeniti sedem vnosov na seznamu.

(3)

Prilogo I k Uredbi (ES) št. 881/2002 bi bilo zato treba ustrezno posodobiti –

17.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 11/68

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

17.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 11/70

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 341/2007 (2) je odprla letne tarifne kvote za uvoz česna.

(2)

Količine v zahtevkih za uvozna dovoljenja „A“, vloženih v prvih sedmih koledarskih dneh meseca januarja 2015 za podobdobje od 1. marca 2015 do 31. maja 2015, so za nekatere kvote višje od razpoložljivih količin. Zato bi bilo treba z določitvijo koeficienta dodelitve, ki se bo uporabil za zahtevane količine, izračunanega v skladu s členom 7(2) Uredbe Komisije (ES) št. 1301/2006 (3), določiti, v kakšnem obsegu se lahko izdajo uvozna dovoljenja „A“.

(3)

Da bi zagotovili učinkovitost ukrepa, bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

17.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 11/72

(1)

Politični in varnostni odbor (PVO) je na podlagi Sklepa 2014/219/SZVP pooblaščen, da v skladu s členom 38 Pogodbe sprejme ustrezne odločitve glede izvajanja političnega nadzora in strateškega vodenja misije EUCAP Sahel Mali, vključno s sklepom o imenovanju vodje misije.

(2)

PVO je 26. maja 2014 sprejel Sklep EUCAP Sahel Mali/1/2014 (2), s katerim je za vodjo misije EUCAP Sahel Mali za obdobje od 26. maja 2014 do 14. januarja 2015 imenoval Albrechta CONZEJA.

(3)

Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko je predlagal, da se mandat Albrechta CONZEJA kot vodje misije EUCAP Sahel Mali podaljša na obdobje od 15. januarja 2015 do 14. junija 2015 –