(1)

Povprečno masno vrednost, ki se uporabi za izračun specifičnih emisij CO2 za vsak nov osebni avtomobil, je treba prilagoditi vsaka tri leta, da se upoštevajo morebitne spremembe povprečne mase novih vozil, registriranih v Uniji.

(2)

Iz spremljanja mase neobremenjenih novih osebnih avtomobilov, registriranih v koledarskih letih 2011, 2012 in 2013, je razvidno, da se je povprečna masa povečala in da bi bilo zato treba vrednost M0 iz točke 1(b) Priloge I k Uredbi (ES) št. 443/2009 prilagoditi.

(3)

Za to prvo prilagoditev je izjemoma primerno upoštevati, da je kakovost podatkov, ki so se spremljali v letih 2011, 2012 in 2013, različna. Novo vrednost bi bilo zato treba določiti ob upoštevanju samo tistih masnih vrednosti, ki so jih zadevni proizvajalci lahko preverili, očitno napačne vrednosti, tj. vrednosti, ki so večje od 2 840 kg ali manjše od 500 kg, ter vrednosti, ki se nanašajo na vozila zunaj področja uporabe Uredbe (ES) št. 443/2009, pa bi bilo treba izločiti iz izračuna. Nova vrednost poleg tega temelji na tehtanem povprečju, ob upoštevanju števila novih registracij v vsakem referenčnem letu.

(4)

Glede na navedeno bi bilo treba vrednost M0, ki jo je treba uporabljati od 1. januarja 2016, povečati za 20,4 kg, in sicer s 1 372,0 na 1 392,4 –

M

=

masa vozila v kilogramih (kg)

M0

=

1 392,4

a

=

0,0457“

(1)

Uredba (ES) št. 1924/2006 določa, da so zdravstvene trditve na živilih prepovedane, razen če jih Komisija v skladu z navedeno uredbo odobri in uvrsti na seznam dovoljenih trditev.

(2)

V skladu s členom 13(3) Uredbe (ES) št. 1924/2006 je Komisija sprejela Uredbo (EU) št. 432/2012 (2) o seznamu dovoljenih zdravstvenih trditev na živilih, razen trditev, ki se nanašajo na zmanjšanje tveganja za nastanek bolezni ter na razvoj in zdravje otrok.

(3)

Uredba (ES) št. 1924/2006 določa tudi, da morajo nosilci živilske dejavnosti vloge za odobritev zdravstvenih trditev vložiti pri pristojnem nacionalnem organu države članice. Pristojni nacionalni organ veljavne vloge pošlje Evropski agenciji za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) za pripravo znanstvene ocene ter Komisiji in državam članicam v vednost.

(4)

Komisija ob upoštevanju mnenja Agencije sprejme odločitev o odobritvi zdravstvenih trditev.

(5)

Zaradi spodbujanja inovacij bi bilo treba zdravstvene trditve, ki temeljijo na novo ugotovljenih znanstvenih dokazih in/ali vključujejo zahtevo za zakonsko zaščito podatkov, odobriti po hitrem postopku.

(6)

Družba Aptonia je v skladu s členom 13(5) Uredbe (ES) št. 1924/2006 vložila vlogo, Agencija pa je morala pripraviti mnenje o zdravstveni trditvi v zvezi z glikemičnimi ogljikovimi hidrati in obnovo normalnega delovanja mišic (krčenje) po naporni telesni aktivnosti (vprašanje št. EFSA-Q-2013-00234) (3). Vložnik je predlagal naslednjo trditev: „Glikemični ogljikovi hidrati pospešijo obnovo glikogena v mišicah po naporni telesni aktivnosti.“

(7)

Komisija in države članice so 25. oktobra 2013 prejele znanstveno mnenje Agencije, ki je na podlagi predloženih podatkov ugotovila, da je vzročno-posledična povezava med uživanjem glikemičnih ogljikovih hidratov in navedeno trditvijo utemeljena. Zdravstveno trditev, ki odraža to ugotovitev, bi zato bilo treba šteti za skladno z zahtevami iz Uredbe (ES) št. 1924/2006 in jo uvrstiti na seznam dovoljenih trditev Unije, uveden z Uredbo (EU) št. 432/2012.

(8)

Eden od ciljev Uredbe (ES) št. 1924/2006 je zagotoviti, da so zdravstvene trditve resnične, jasne, zanesljive in uporabne za potrošnika ter da se pri tem upoštevata besedilo in predstavitev trditve. Kadar ima besedilo trditev, ki ga uporabi vložnik, za potrošnike enak pomen kot odobrena zdravstvena trditev, ker predstavljata isto povezavo med kategorijo živila, živilom ali njegovo sestavino in zdravjem, bi bilo treba te trditve uporabljati pod enakimi pogoji uporabe, kot so navedeni v Prilogi k tej uredbi.

(9)

V skladu s členom 20 Uredbe (ES) št. 1924/2006 bi bilo treba register prehranskih in zdravstvenih trditev, ki vsebuje vse odobrene zdravstvene trditve, posodobiti, da se upošteva ta uredba.

(10)

Pri določanju ukrepov iz te uredbe so bile upoštevane pripombe, ki so jih vložnik in predstavniki javnosti poslali Komisiji v skladu s členom 16(6) Uredbe (ES) št. 1924/2006.

(11)

Uredbo (EU) št. 432/2012 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(12)

Opravljeno je bilo posvetovanje z državami članicami –

(1)

Uredba (ES) št. 1924/2006 določa, da so zdravstvene trditve na živilih prepovedane, razen če jih Komisija v skladu z navedeno uredbo odobri in uvrsti na seznam dovoljenih trditev.

(2)

Uredba (ES) št. 1924/2006 določa tudi, da morajo nosilci živilske dejavnosti vloge za odobritev zdravstvenih trditev vložiti pri pristojnem nacionalnem organu države članice. Pristojni nacionalni organ veljavne vloge pošlje Evropski agenciji za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) za pripravo znanstvene ocene ter Komisiji in državam članicam v vednost.

(3)

Komisija ob upoštevanju mnenja Agencije sprejme odločitev o odobritvi zdravstvenih trditev. V nekaterih primerih znanstvena ocena tveganja sama ne more zagotoviti vseh informacij, na katerih bi morala temeljiti odločitev o obvladovanju tveganja, temveč bi bilo treba upoštevati druge zakonite dejavnike, ki so pomembni za obravnavano zadevo.

(4)

Družba Dextro Energy GmbH & Co. KG je v skladu s členom 13(5) Uredbe (ES) št. 1924/2006 predložila vlogo, Agencija pa je morala pripraviti mnenje o zdravstveni trditvi v zvezi z glukozo in prispevanjem k sproščanju energije pri presnovi (vprašanje št. EFSA-Q-2012-00266) (2). Vložnik je predlagal naslednjo trditev: „Glukoza se presnavlja v telesu v procesih normalne energijske presnove.“

(5)

Komisija in države članice so 11. maja 2012 prejele znanstveno mnenje Agencije, ki je na podlagi predloženih podatkov ugotovila, da je vzročno-posledična povezava med uživanjem glukoze in prispevanjem k sproščanju energije pri presnovi utemeljena. Ciljna populacija je splošno prebivalstvo.

(6)

Družba Dextro Energy GmbH & Co. KG je v skladu s členom 13(5) Uredbe (ES) št. 1924/2006 predložila vlogo, Agencija pa je morala pripraviti mnenje o zdravstveni trditvi v zvezi z glukozo in prispevanjem k sproščanju energije pri presnovi (vprašanje št. EFSA-Q-2012-00267) (3). Vložnik je predlagal naslednjo trditev: „Glukoza podpira normalno telesno aktivnost.“

(7)

Komisija in države članice so 11. maja 2012 prejele znanstveno mnenje Agencije, ki je ugotovila, da je bila trditev o glukozi in prispevanju k sproščanju energije pri presnovi že pozitivno ocenjena, in se sklicevala na svoje mnenje o zdravstveni trditvi v zvezi z glukozo in prispevanjem k sproščanju energije pri presnovi (vprašanje št. EFSA-Q- 2012-00266).

(8)

Družba Dextro Energy GmbH & Co. KG je v skladu s členom 13(5) Uredbe (ES) št. 1924/2006 predložila vlogo, Agencija pa je morala pripraviti mnenje o zdravstveni trditvi v zvezi z glukozo in prispevanjem k sproščanju energije pri presnovi (vprašanje št. EFSA-Q-2012-00268) (4). Vložnik je predlagal naslednjo trditev: „Glukoza prispeva k sproščanju energije pri presnovi.“

(9)

Komisija in države članice so 11. maja 2012 prejele znanstveno mnenje Agencije, ki je ugotovila, da je bila trditev o glukozi in prispevanju k sproščanju energije pri presnovi že pozitivno ocenjena, in se sklicevala na svoje mnenje o zdravstveni trditvi v zvezi z glukozo in prispevanjem k sproščanju energije pri presnovi (vprašanje št. EFSA-Q- 2012-00266).

(10)

Družba Dextro Energy GmbH & Co. KG je v skladu s členom 13(5) Uredbe (ES) št. 1924/2006 predložila vlogo, Agencija pa je morala pripraviti mnenje o zdravstveni trditvi v zvezi z glukozo in prispevanjem k sproščanju energije pri presnovi (vprašanje št. EFSA-Q-2012-00269) (5). Vložnik je predlagal naslednjo trditev: „Glukoza prispeva k sproščanju energije pri presnovi med telesno vadbo.“

(11)

Komisija in države članice so 11. maja 2012 prejele znanstveno mnenje Agencije, ki je ugotovila, da je bila trditev o glukozi in prispevanju k sproščanju energije pri presnovi že pozitivno ocenjena, in se sklicevala na svoje mnenje o zdravstveni trditvi v zvezi z glukozo in prispevanjem k sproščanju energije pri presnovi (vprašanje št. EFSA-Q- 2012-00266).

(12)

Družba Dextro Energy GmbH & Co. KG je v skladu s členom 13(5) Uredbe (ES) št. 1924/2006 predložila vlogo, Agencija pa je morala pripraviti mnenje o zdravstveni trditvi v zvezi z glukozo in prispevanjem k sproščanju energije pri presnovi (vprašanje št. EFSA-Q-2012-00270) (6). Vložnik je predlagal naslednjo trditev: „Glukoza prispeva k normalnemu delovanju mišic.“

(13)

Komisija in države članice so 11. maja 2012 prejele znanstveno mnenje Agencije, ki je ugotovila, da je bila trditev o glukozi in prispevanju k sproščanju energije pri presnovi že pozitivno ocenjena, in se sklicevala na svoje mnenje o zdravstveni trditvi v zvezi z glukozo in prispevanjem k sproščanju energije pri presnovi (vprašanje št. EFSA-Q- 2012-00266).

(14)

Zdravstvene trditve je treba v skladu s členom 6(1) in členom 13(1) Uredbe (ES) št. 1924/2006 utemeljiti s splošno sprejetimi znanstvenimi dokazi. Odobritev se lahko upravičeno zadrži tudi pri pozitivni znanstveni oceni Agencije, če trditve ne izpolnjujejo drugih splošnih in posebnih zahtev iz Uredbe (ES) št. 1924/2006. Zdravstvene trditve niso dovoljene, če niso v skladu s splošno sprejetimi prehranskimi in zdravstvenimi načeli. Agencija je ugotovila, da je vzročno-posledična povezava med uživanjem glukoze in prispevanjem k sproščanju energije pri presnovi utemeljena. Vendar bi uporaba navedene zdravstvene trditve pomenila nasprotujoče si in dvoumno sporočilo za potrošnike, saj bi jih spodbujala k uživanju sladkorjev, medtem ko nacionalni in mednarodni organi na podlagi splošno sprejetega znanstvenega nasveta potrošnikom svetujejo, naj zmanjšajo njihov vnos. Zato taka zdravstvena trditev ni v skladu s točko (a) drugega odstavka člena 3 Uredbe (ES) št. 1924/2006, ki določa, da uporaba trditev ne sme biti dvoumna ali zavajajoča. Poleg tega za zmanjšanje zmede pri potrošnikih ne bi bilo dovolj, da bi se zadevna zdravstvena trditev odobrila samo pod posebnimi pogoji uporabe in/ali bi jih spremljale dodatne izjave ali opozorila, zato se trditev ne bi smela odobriti.

(15)

Zdravstvene trditve iz te uredbe so zdravstvene trditve iz člena 13(1)(a) Uredbe (ES) št. 1924/2006, za katere pod pogojem, da so skladne z navedeno uredbo, velja prehodno obdobje iz člena 28(5) navedene uredbe do sprejetja seznama dovoljenih zdravstvenih trditev.

(16)

Seznam dovoljenih zdravstvenih trditev je bil določen z Uredbo Komisije (EU) št. 432/2012 (7) in se uporablja od 14. decembra 2012. Za trditve iz člena 13(5) Uredbe (ES) št. 1924/2006, ki jih Agencija ali Komisija nista obravnavali do 14. decembra 2012 in ki niso na seznamu dovoljenih zdravstvenih trditev v skladu s to uredbo, je primerno zagotoviti prehodno obdobje, v katerem se lahko še uporabljajo, da se bodo lahko nosilci živilske dejavnosti in pristojni nacionalni organi prilagodili na prepoved takih trditev.

(17)

Pri določanju ukrepov iz te uredbe so bile upoštevane pripombe, ki so jih vložnik in predstavniki javnosti poslali Komisiji v skladu s členom 16(6) Uredbe (ES) št. 1924/2006.

(18)

Opravljeno je bilo posvetovanje z državami članicami –

(1)

Uredba (ES) št. 1069/2009 določa pravila v zvezi z javnim zdravjem in zdravjem živali za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, da se preprečijo in čim bolj zmanjšajo tveganja za javno zdravje in zdravje živali zaradi navedenih proizvodov. Poleg tega določa končno točko v proizvodni verigi za nekatere pridobljene proizvode, po kateri za te proizvode ne veljajo več zahteve iz navedene uredbe.

(2)

Uredba Komisije (EU) št. 142/2011 (2) določa izvedbena pravila za Uredbo (ES) št. 1069/2009, vključno s pravili o sprejetju alternativnih metod uporabe ali odstranjevanja živalskih stranskih proizvodov ali pridobljenih proizvodov in zahtevami za dajanje na trg organskih gnojil in nekaterih drugih živalskih stranskih proizvodov.

(3)

V skladu s členom 19(1)(d) Uredbe (ES) št. 1069/2009 lahko države članice dovolijo zbiranje, prevoz in odstranjevanje snovi kategorije 3 iz člena 10(f) navedene uredbe na druge načine, kot so določeni v poglavju IV Priloge VI k Uredbi (EU) št. 142/2011. V skladu s členom 36(3) Uredbe (EU) št. 142/2011 je bila ta možnost omejena na prehodno obdobje do 31. decembra 2014. Nekatere države članice dovoljujejo zbiranje, prevoz in odstranjevanje na druge načine, kot so določeni v poglavju IV Priloge VI k Uredbi (EU) št. 142/2011, za majhne količine nekdanjih živil do 20 kg na teden.

(4)

Ker ni bilo poročil o negativnih posledicah za zdravje živali in ob upoštevanju, da bi v nekaterih primerih odstranjevanje v skladu s členom 14 Uredbe (ES) št. 1069/2009 povzročilo nesprejemljive težave v primerjavi z lokalnim odstranjevanjem, se zdi upravičeno določiti prehodno odstopanje kot trajno možnost, pod pogojem, da tako odstopanje ne povzroča nesprejemljivih zdravstvenih tveganj. Člen 15 Uredbe (EU) št. 142/2011 določa posebna pravila za uporabo člena 19(1)(a), (b), (c), (e) in (f) Uredbe (ES) št. 1069/2009, zato bi ga bilo treba dopolniti s sklicevanjem na ukrepe iz poglavja IV Priloge VI k Uredbi (EU) št. 142/2011, ki bi jih tudi bilo treba ustrezno spremeniti. Po posvetovanju z državami članicami in organizacijami deležnikov bi bilo treba možnost, da lahko države članice povečajo količino na največ 50 kg na teden, umakniti, ko prehodno odstopanje postane trajna možnost. Poleg tega bi bilo treba črtati odstavek 3 člena 36 Uredbe (EU) št. 142/2011.

(5)

Ker je tveganje morebitnih stikov rejnih živali z organskimi gnojili in sredstvi za izboljšanje tal, ki jih uporabljajo nekateri nosilci dejavnosti in uporabniki, zlasti kadar poslujejo zunaj krmne in prehranske verige, bi bilo treba pristojnim organom omogočiti, da navedene nosilce dejavnosti in uporabnike izvzamejo iz obveznosti registracije v skladu s členom 23 Uredbe (ES) št. 1069/2009. Navedene nosilce dejavnosti in uporabnike bi bilo treba dodati na seznam nosilcev dejavnosti, ki so izvzeti iz obveznosti obveščanja pristojnih organov v skladu s členom 20(4) Uredbe (EU) št. 142/2011. Člen 20(4) Uredbe (EU) št. 142/2011 bi bilo treba ustrezno spremeniti.

(6)

Rastni substrati, vključno z zemljo za lončnice, z majhno vsebnostjo živalskih stranskih proizvodov ali pridobljenih proizvodov, ki so pakirani tako, da jih končni uporabnik lahko uporablja, ne predstavljajo tveganja, da bi se uporabili kot krma za rejne živali. Omejitev na vsebnost manj kot 5 mas. % pridobljenih proizvodov iz snovi kategorije 2 ali 3 v rastnih substratih, vključno z zemljo za lončnice, zmanjšuje tveganje za njegovo uporabo kot krmo za rejne živali, saj so zaradi visoke vsebnosti tal in drugih materialov taki proizvodi rejnim živalim neprijetni za uživanje. V proizvodnji rastnih substratov se lahko uporablja predelan gnoj. Vendar predelan gnoj ne sme biti edina sestavina rastnega substrata. Ne bi smel predstavljati več kot 50 mas. % v rastnem substratu. Predelan gnoj se ne sme uporabljati za proizvodnjo rastnih substratov, kadar za kraj izvora velja prepoved zaradi suma ali potrditve izbruha nevarne prenosljive bolezni, ki vpliva na rejne živali. Zato se lahko taki proizvodi izvzamejo iz veterinarskih pregledov za dajanje na trg, razen pri uvozu. Člen 22(2) Uredbe (EU) št. 142/2011 bi bilo treba ustrezno spremeniti.

(7)

Za preprečitev neupravičenih trgovinskih ovir bi bilo treba pojasniti opredelitvi pojmov „vmesni proizvodi“ iz točke 35 Priloge I k Uredbi (EU) št. 142/2011 in „trgovinski vzorci“ iz točke 39 navedene priloge. Opredelitev pojma „vmesni proizvodi“ vključuje tudi namen navedenih vmesnih proizvodov. Upravičeno je razširiti sedanjo opredelitev z morebitnimi dodatnimi uporabami v kozmetični industriji. Pridobljene proizvode, ki izpolnjujejo zahteve iz Direktive Sveta 76/768/EGS (3), je možno v skladu s členom 5(1) Uredbe (ES) št. 1069/2009 opredeliti kot končne točke v proizvodni verigi. Poleg tega je treba pojasniti, da se lahko hrana za hišne živali vnese v EU kot trgovinski vzorec za namene poskusov s krmljenjem ter testiranja strojev ali opreme. Opredelitvi pojmov „vmesni proizvodi“ in „trgovinski vzorci“ iz točk 35 in 39 Priloge I k Uredbi (EU) št. 142/2011 bi bilo treba ustrezno spremeniti.

(8)

Čeprav se v skladu s členom 3(6) Uredbe (ES) št. 1069/2009 enoprsti kopitarji štejejo za rejne živali, so nekateri posamezni enoprsti kopitarji posebej tesno povezani s svojim imetnikom. Zato je upravičeno določiti možnost, da se mrtvi enoprsti kopitarji lahko upepelijo v sežigalnicah, ki jih za navedeni namen odobri pristojni organ, če izvirajo z gospodarstev, za katere ne velja prepoved zaradi bolezni, ki jih je treba prijaviti. Direktiva Sveta 2009/156/ES (4) določa pogoje v zvezi z zdravstvenim varstvom živali, ki med drugim urejajo premike enoprstih kopitarjev, vključno s pogoji za identifikacijo enoprstih kopitarjev. Samo mrtvi enoprsti kopitarji, ki izpolnjujejo določbe navedene direktive, se lahko posamično upepelijo v sežigalnicah z nizko zmogljivostjo. Poglavje III Priloge III k Uredbi (EU) št. 142/2011 bi bilo treba ustrezno spremeniti.

(9)

Člen 13(g) Uredbe (ES) št. 1069/2009 določa, da se živalski stranski proizvodi iz vodnih živali iz snovi kategorije 2 lahko silirajo, kompostirajo ali pretvorijo v bioplin. Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: EFSA) je objavila znanstveno mnenje o oceni nove metode predelave za živalske stranske proizvode iz snovi ribjega izvora iz kategorije 2 (5). Po mnenju EFSA so tveganja zaradi snovi kategorije 2 ribjega izvora ustrezno zmanjšana z metodo predelave, pridobljeni proizvodi pa se zato lahko uporabijo pri proizvodnji organskih gnojil, kompostirajo ali pretvorijo v bioplin ali uporabijo pri proizvodnji krme za kožuharje ali druge živali, ki niso namenjene za prehrano ljudi. Sklep mnenja EFSA je, da ni večjega tveganja, če se metoda predelave uporablja tudi za predelavo stranskih proizvodov iz vodnih živali iz snovi kategorije 3. Snovi kategorije 3, pridobljene iz vodnih živali, se zato lahko uporabijo za namene iz člena 14 Uredbe (ES) št. 1069/2009.

(10)

Po ugodnem rezultatu ocene tveganja, ki jo je opravila EFSA, bi bilo treba siliranje ribjih snovi dodati na seznam alternativnih metod predelave v poglavju IV Priloge IV k Uredbi (EU) št. 142/2011. Zato bi bilo treba Prilogo IV k Uredbi (EU) št. 142/2011 ustrezno spremeniti.

(11)

Prebavni ostanki in kompost živalskega izvora se lahko v praksi mešajo s snovmi neživalskega izvora. Nosilci dejavnosti bi morali vedeti, katera pravila se uporabljajo za odstranjevanje takih presnovnih ostankov in komposta. Poleg tega je treba pojasniti, v katerih primerih se lahko kompost in presnovni ostanki, pridobljeni iz odpadkov iz gostinskih dejavnosti, lahko odstranijo na pooblaščenem odlagališču. Poglavje III Priloge V k Uredbi (EU) št. 142/2011 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(12)

Hrvaška je predložila seznam vrst divjih ptic mrhovinark, za katere bi moralo veljati odstopanje za posebne namene krmljenja iz člena 18 Uredbe (ES) št. 1069/2009. Seznam vrst ptic mrhovinark iz Priloge VI k Uredbi (EU) št. 142/2011 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(13)

EFSA je ocenila tveganje v zvezi s zadrževalnim kompostiranjem in naknadnim sežigom prašičev, ki so poginili na kmetiji (6), in ugotovila, da zadrževalno kompostiranje kot eden od alternativnih parametrov iz oddelka 2 poglavja III Priloge V k Uredbi (EU) št. 142/2011 ni zadostna obdelava za varno odstranjevanje snovi kategorije 2 in ga zato ni mogoče opredeliti kot alternativno metodo predelave iz poglavja IV Priloge IV k navedeni uredbi. Po navedeni oceni EFSA bi bilo treba „aerobno zorenje in skladiščenje prašičev, ki so poginili na kmetiji, ter naknadni sežig ali sosežig“ obravnavati kot posebno zadrževalno metodo za skladiščenje živalskih stranskih proizvodov do njihove poznejše odstranitve v skladu z Uredbo (ES) št. 1069/2009. Da se omogoči ločitev navedene metode od odobrenih metod kompostiranja in da se ne zahteva postopek odobritve za obrate za kompostiranje iz Priloge V k Uredbi (EU) št. 142/2011, je primerno navedeno metodo vključiti v novo poglavje v Prilogi IX k navedeni uredbi, skupaj z metodo „Hidroliza z naknadnim odstranjevanjem“, trenutno navedeno v točki H oddelka II poglavja IV Priloge IV, ki temelji na enakih načelih. Poleg tega bi bilo treba v oddelku 11 poglavja II Priloge XVI ustrezno spremeniti sklicevanja na Prilogo IV. Priloge IV, IX in XVI k Uredbi (EU) št. 142/2011 bi zato bilo treba ustrezno spremeniti.

(14)

Za topljene maščobe iz snovi kategorije 3 veljajo posebne zahteve v skladu z oddelkom 3 poglavja II Priloge X k Uredbi (EU) št. 142/2011. Vendar ni zdravstvenih razlogov za prepoved predelave snovi kategorije 3 iz vodnih živali in živalskih stranskih proizvodov iz vodnih živali, kot so opredeljeni v členu 10(i) in (j) Uredbe (ES) št. 1069/2009, skupaj z živalskimi stranskimi proizvodi kategorije 3, pridobljenimi iz kopenskih živali, v mešane topljene maščobe. Zato bi bilo treba omogočiti uporabo snovi kategorije 3 iz vodnih živali in živalskih stranskih proizvodov iz vodnih živali, kot so opredeljeni v členu 10(i) in (j) Uredbe (ES) št. 1069/2009, za proizvodnjo topljenih maščob. Točko A(1) oddelka 3 poglavja II Priloge X k Uredbi (EU) št. 142/2011 bi zato bilo treba ustrezno spremeniti.

(15)

Zahteve za toplotno obdelavo blata iz centrifug ali separatorjev, ki se lahko pozneje uporabi kot organsko gnojilo ali za proizvodnjo organskih gnojil, in njegovo dajanje na trg so določene v delu III oddelka 4 poglavja II Priloge X k Uredbi (EU) št. 142/2011. Primerno je določiti odstopanje, da lahko pristojni organ dovoli alternativne parametre za toplotno obdelavo blata iz centrifug ali separatorjev, namenjenega za uporabe v državah članicah, pod pogojem, da lahko nosilci dejavnosti dokažejo, da toplotna obdelava v skladu z alternativnimi parametri zagotavlja vsaj enako zmanjšanje tveganja kot obdelava v skladu z že določenimi parametri, ki se uporabljajo za dajanje na trg. Del III oddelka 4 poglavja II Priloge X k Uredbi (EU) št. 142/2011 bi zato bilo treba ustrezno spremeniti.

(16)

Vmesni proizvodi se lahko med drugim uporabljajo za proizvodnjo laboratorijskih reagentov ali in vitro diagnostičnih pripomočkov za testiranje živali. Po pregledih na mejni kontrolni točki v skladu s členom 4 Direktive Sveta (7) 97/78/ES je treba proizvod neposredno prepeljati v registrirani namembni obrat ali objekt. Za pojasnitev zahtev za uvoz vmesnih proizvodov bi bilo treba ustrezno spremeniti Prilogo XII k Uredbi (EU) št. 142/2011.

(17)

Krvni proizvodi, namenjeni za proizvodnjo krme za rejne živali, vključno z razprševanjem posušeno krvjo in krvno plazmo prašičev, morajo biti proizvedeni v skladu z oddelkom 2 poglavja II Priloge X k Uredbi Komisije (EU) št. 142/2011. V skladu s točko B navedenega oddelka je treba krvne proizvode predelati po kateri koli od metod predelave od 1 do 5 ali metodi predelave 7, kot so določene v poglavju III Priloge IV k navedeni uredbi, ali drugi metodi, ki zagotavlja, da so krvni proizvodi skladni z mikrobiološkimi standardi za pridobljene proizvode iz poglavja I Priloge X k Uredbi Komisije (EU) št. 142/2011. Uredba (EU) št. 142/2011 določa tudi, zlasti v stolpcu 6 vrstice 2 v preglednici 1 oddelka 1 poglavja I Priloge XIV, da mora krvne proizvode, ki niso namenjeni za prehrano ljudi, vendar se lahko uporabljajo kot krma, spremljati zdravstveno spričevalo v skladu z vzorcem zdravstvenega spričevala iz poglavja 4(B) Priloge XV, kadar so namenjeni za odpremo v ali tranzit skozi Unijo.

(18)

O primerih epidemične driske prašičev, vključno z okužbami prašičev z virusom epidemične driske prašičev (PEDv) in prašičjim delta koronavirusom (SDCv), so poročali v Aziji, Severni Ameriki, na Karibih ter v Srednji in Južni Ameriki. SDCv ni bil nikoli ugotovljen v Uniji. Neustrezna toplotna obdelava ali kontaminacija z razprševanjem posušene krvi in krvne plazme prašičev po toplotni obdelavi, ki sta tradicionalni sestavini krme za pujske, sta bili obtoženi za širjenje virusa.

(19)

Komisija je na lastno pobudo sprejela Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 483/2014 (8) kot začasni zaščitni ukrep v zvezi z varnostjo z razprševanjem posušene krvi in krvne plazme prašičev, namenjenih za proizvodnjo krme za prašiče. Ker bo tveganje za zdravje živali še naprej prisotno, je treba spremeniti zahteve za uvoz z razprševanjem posušene krvi in plazme prašičev, namenjenih za proizvodnjo krme za prašiče, in začasne ukrepe določiti kot trajno zahtevo.

(20)

Znanstvene ugotovitve kažejo, da se prašičji koronavirusi v prašičjih iztrebkih inaktivirajo, če se 10 minut segrevajo na 71 °C ali če se 7 dni pustijo stati na sobni temperaturi 20 °C. Virus ni preživel v poskusno okuženi suhi krmi, skladiščeni pri sobni temperaturi 24 °C vsaj dva tedna. V Uniji in tretjih državah se sušenje krvi in krvne plazme z razprševanjem običajno izvaja pri temperaturi 80 °C po vsej snovi.

(21)

Na podlagi razpoložljivih informacij se zdi primerno zahtevati, da sta z razprševanjem posušena kri in krvna plazma prašičjega izvora, vneseni iz tretjih držav in namenjeni za krmljenje prašičev, izpostavljeni visoki temperaturi, ki ji sledi skladiščenje za določen čas pri sobni temperaturi, da se čim bolj zmanjša tveganje kontaminacije po obdelavi.

(22)

Uvoz kosti in proizvodov iz kosti (razen kostne moke), rogov in proizvodov iz rogov (razen moke iz rogov) ter kopit in proizvodov iz kopit (razen moke iz kopit), namenjenih drugim vrstam uporabe kot za posamična krmila, organska gnojila ali sredstva za izboljšanje tal, bi bilo treba tudi dovoliti, kadar se navedene snovi prevažajo z letalom, pod pogojem, da izpolnjujejo zahteve iz člena 41 Uredba (ES) št. 1069/2009. Zato bi bilo treba ustrezno spremeniti Prilogo XIV k Uredbi (EU) št. 142/2011.

(23)

Zaradi spremembe opredelitve pojma „vmesni proizvodi“ in dodatnih zahtev za uvoz krvnih proizvodov bi bilo treba ustrezno spremeniti vzorec izjave za uvoz vmesnih proizvodov iz tretjih držav in vzorec zdravstvenega spričevala za uvoz krvnih proizvodov, namenjenih za uporabo kot posamična krmila. Poglavje 4(B) in poglavje 20 Priloge XV k Uredbi (EU) št. 142/2011 bi zato bilo treba ustrezno spremeniti.

(24)

Da bi se izognili motnjam v trgovanju, bi bilo treba določiti prehodno obdobje, v katerem bi morale države članice v skladu s pravili, ki so veljala pred datumom začetka veljavnosti te uredbe, sprejeti uvoz vmesnih proizvodov, za katerega veljajo določbe Uredbe (EU) št. 142/2011, kakor je bila spremenjena s to uredbo.

(25)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

1.

v členu 15 se doda naslednji odstavek:

„Z odstopanjem od člena 14 Uredbe (ES) št. 1069/2009 lahko države članice dovolijo zbiranje, prevoz in odstranjevanje majhnih količin snovi kategorije 3 iz člena 10(f) navedene uredbe z načini iz člena 19(1)(d) navedene uredbe, če so izpolnjene zahteve za odstranjevanje z drugimi načini iz poglavja IV Priloge VI k tej uredbi.“

2.

v členu 19 se točka (c) nadomesti z naslednjim:

;

3.

člen 20(4) se spremeni:

4.

v členu 22 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

5.

v členu 23 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

6.

odstavek 3 v členu 36 se črta;

7.

priloge I, III, IV, V, VI, IX, X, XI, XII, XIV, XV in XVI se spremenijo v skladu s Prilogo k tej uredbi.

(1)

Člen 41(2) Direktive 2012/34/EU določa možnost, da upravljavci infrastrukture prosilcem postavijo zahteve za zaščito svojih upravičenih pričakovanj glede bodočih prihodkov in uporabe infrastrukture.

(2)

Navedene zahteve morajo biti ustrezne, pregledne in nediskriminatorne. Vključujejo lahko samo določbo o finančnem jamstvu, ki ne sme presegati ustrezne ravni, sorazmerne s predvidenim obsegom dejavnosti, in o zagotovitvi zmožnosti prosilca za pripravo skladnih ponudb za dodeljevanje infrastrukturne zmogljivosti.

(3)

Finančna jamstva so lahko v obliki predplačil ali jamstev, ki jih zagotovijo finančne institucije.

(4)

Pri ustreznosti zahtev iz člena 41(2) Direktive 2012/34/EU bi bilo treba upoštevati dejstvo, da pri uporabi infrastrukture konkurenčnih načinov prevoza, na primer letalskega prevoza ter prevoza po cesti, morju in celinskih plovnih poteh, pogosto ni uporabnin in posledično tudi ne finančnih jamstev. Za zagotovitev poštene konkurence med različnimi načini prevoza bi bilo treba višino in trajanje finančnih jamstev čim bolj omejiti.

(5)

Navedena finančna jamstva so ustrezna samo, če so potrebna kot zagotovilo upravljavcem infrastrukture v zvezi z bodočimi prihodki in uporabo infrastrukture. Glede na to, da se lahko upravljavci infrastrukture zanesejo na kontrolo in nadzor finančne sposobnosti prevoznikov v železniškem prometu, ki potekata v okviru postopka izdaje licenc v skladu s poglavjem III Direktive 2012/34/EU in zlasti členom 20 navedene direktive, se potreba po finančnih jamstvih še dodatno zmanjša.

(6)

Za navedena jamstva velja načelo nediskriminacije, zato se ne bi smelo razlikovati med jamstvenimi zahtevami za prosilce v zasebni lasti in jamstvenimi zahtevami za prosilce v javni lasti.

(7)

Jamstva bi morala biti sorazmerna s stopnjo tveganja, ki ga predstavlja prosilec za upravljavca infrastrukture na različnih stopnjah dodeljevanja infrastrukturne zmogljivosti. Tveganje se navadno šteje za nizko, če se lahko zmogljivosti ponovno dodelijo drugim prevoznikom v železniškem prometu.

(8)

Jamstvo, ki se zahteva za pripravo skladnih ponudb, se lahko šteje za ustrezno, pregledno in nediskriminatorno samo, če upravljavec infrastrukture določi jasna in pregledna pravila za pripravo prošnje za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v programu omrežja ter prosilcem nudi potrebna podporna orodja. Ker pred postopkom prijave zmožnosti za pripravo skladnih ponudb ni mogoče objektivno ugotoviti, se lahko vsako pomanjkanje zmožnosti ugotovi šele po navedenem postopku, in sicer če prosilec upravljavcu infrastrukture večkrat ne predloži navedenih ponudb oziroma potrebnih informacij. Prosilec bi moral biti odgovoren za navedeno nepredložitev, ki vodi do sankcij, kot je izključitev prosilca iz prijave za zadevno vlakovno pot.

(9)

Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 870/2014 (2) je bila pomotoma sprejeta v različici, ki ne ustreza tisti, za katero je odbor izdal pozitivno mnenje. Izvedbeno uredbo (EU) št. 870/2014 bi bilo zato treba razveljaviti.

(10)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem odbora iz člena 62(1) Direktive 2012/34/EU –

„finančno jamstvo“ pomeni (a) predplačila za zmanjšanje in predvidevanje prihodnjih obveznosti za plačilo uporabnin za infrastrukturo ali (b) pogodbene dogovore, s katerimi se finančna institucija, kot je banka, zaveže, da bo zagotovila, da se takšna plačila ob zapadlosti izvršijo.

(a)

prosilec ne odgovori na dve zaporedni zahtevi, naj predloži manjkajoče informacije, ali večkrat odgovori na način, ki ne izpolnjuje pogojev, določenih v programu omrežja iz člena 27 Direktive 2012/34/EU in v Prilogi IV k navedeni direktivi glede postopkov prijave za dodelitev vlakovne poti, ter

(b)

lahko upravljavec infrastrukture na zahtevo regulativnega organa prepričljivo dokaže, da je sprejel vse razumne ukrepe za podporo pravilni in pravočasni oddaji prošenj.

(1)

Uredba (EU) št. 1151/2012 je začela veljati 3. januarja 2013. Razveljavila in nadomestila je Uredbo Sveta (ES) št. 510/2006 (2).

(2)

V skladu s prvim pododstavkom člena 6(2) je bila vloga Slovenije za registracijo imena „Kranjska klobasa“ objavljena v Uradnem listu Evropske unije (3).

(3)

V skladu s členom 7(1) Uredbe (ES) št. 510/2006 (4) so Nemčija (3. julija 2012), Hrvaška (16. avgusta 2012) in Avstrija (17. avgusta 2012) registraciji ugovarjale. Ugovori so se šteli za sprejemljive.

(4)

Komisija je z dopisom z dne 24. oktobra 2012 zainteresirane strani pozvala, naj začnejo ustrezna posvetovanja, da sklenejo medsebojni sporazum v šestih mesecih v skladu z njihovimi notranjimi postopki.

(5)

Slovenija je sklenila sporazum z Nemčijo na eni strani in Avstrijo na drugi strani. Sporazum pa ni bil sklenjen med Slovenijo in Hrvaško.

(6)

Ker sporazum med Slovenijo in Hrvaško ni bil sklenjen, bi morala Komisija sprejeti sklep v skladu s postopkom iz člena 52(3)(b) Uredbe (EU) št. 1151/2012.

(7)

V zvezi z domnevnim neizpolnjevanjem določb iz člena 2(1)(b) Uredbe (ES) št. 510/2006, nadomeščenim s členom 5(2) Uredbe (EU) št. 1151/2012, glede razmejitve geografskega območja, tj. da proizvod ne izvira iz določenega kraja, regije ali države ali da gre za zavajanje potrošnikov, ni bila ugotovljena nobena očitna napaka. V zvezi z domnevno neskladnostjo v zvezi z rabo imena države, ki je dovoljena v izjemnih primerih, „Kranjska“ ni ime države, temveč (nekdanje) regije. Poleg tega Uredba (EU) št. 1151/2012 rabe imena države za zaščitene geografske označbe ne predvideva samo v izjemnih primerih. V zvezi z domnevo, da geografsko območje nima naravnih značilnosti, zaradi katerih se razlikuje od sosednjih območij, ni potrebe po ocenitvi utemeljenosti te domneve, ker tega Uredba (EU) št. 1151/2012 ne zahteva.

(8)

Ugotovljeno je bilo, da so izrazi „Krainer“, „Käsekrainer“, „Schweinskrainer“, „Osterkrainer“ in „Bauernkrainer“ na eni strani ter izraza „Kranjska“ in „Kranjska kobasica“ na drugi strani imena podobnih klobas v nemškem oz. hrvaškem jeziku ter imajo skupno zgodovinsko poreklo, ki se nanaša na nekdanjo deželo „Kranjsko“, ki danes na upravni ravni ne obstaja več. Glede na skupno poreklo imen in glede na vizualne podobnosti med proizvodi bi zaradi uporabe zaščite iz člena 13 Uredbe (EU) št. 1151/2012 in zlasti točke (b) odstavka 1 navedenega člena uporaba imena „Kranjska klobasa“, če bo registrirano, lahko pomenila, da proizvajalci, ki ne izpolnjujejo specifikacije proizvoda „Kranjska klobasa“, ne bi mogli uporabiti izrazov „Krainer“, „Käsekrainer“, „Schweinskrainer“, „Osterkrainer“, „Bauernkrainer“, „Kranjska“ in „Kranjska kobasica“.

(9)

Dokazi kažejo, da namen rabe izrazov „Krainer“, „Käsekrainer“, „Schweinskrainer“, „Osterkrainer“, „Bauernkrainer“, „Kranjska“ in „Kranjska kobasica“ za proizvode z istim poreklom kot proizvod „Kranjska klobasa“ ni izkoristiti sloves slednjega imena in da potrošniki niso ali ne morejo biti zavedeni glede pravega porekla proizvodov. Poleg tega je bilo dokazano, da so se te označbe dosledno in pravično zakonito uporabljale že vsaj 25 let, preden je bil zahtevek za registracijo imena „Kranjska klobasa“ predložen Komisiji.

(10)

Vendar je treba poudariti, da so ime „Krainer“ in sestavljanke iz tega imena v nemškem jeziku v zadnjih dveh stoletjih dejansko izgubile geografsko povezavo z deželo Kranjsko. To potrjuje tudi dejstvo, da je v sporazumu, doseženem z Nemčijo oz. Avstrijo, Slovenija priznala, da se raba izrazov „Krainer“, „Käsekrainer“, „Schweinskrainer“, „Osterkrainer“ in „Bauernkrainer“ ne bi smela razumeti kot zloraba imena „Kranjska klobasa“.

(11)

Iz vseh navedenih razlogov bi bilo treba zaradi pravičnosti in tradicionalne rabe, ne glede na to, ali se imena „Krainer“, „Käsekrainer“, „Schweinskrainer“, „Osterkrainer“, „Bauernkrainer“, „Kranjska“ in „Kranjska kobasica“ lahko štejejo za generična v skladu s členom 41 Uredbe (EU) št. 1151/2012, in pod pogojem, da se upoštevajo načela in pravila, ki se uporabljajo v pravnem redu Unije, ohraniti prosto rabo izrazov „Krainer“, „Käsekrainer“, „Schweinskrainer“, „Osterkrainer“ in „Bauernkrainer“ brez časovne omejitve, rabo izrazov „Kranjska“ in „Kranjska kobasica“ pa bi bilo treba dovoliti za najdaljše prehodno obdobje iz člena 15(2) Uredbe (EU) št. 1151/2012.

(12)

Člen 6(1) Uredbe (EU) št. 1151/2012 prepoveduje registracijo imen, ki so postala generična. V ugovorih je zatrjeno, da potrošniki v Avstriji, na Hrvaškem in v Nemčiji imen, ki se uporabljajo na njihovem trgu, kot so „Krainer“, „Krainer Wurst“, „Kranjska“ in „Kranjska kobasica“, ne povezujejo z določenim poreklom. Ime, za katerega se predlaga registracija, je „Kranjska klobasa“, dokazi iz ugovorov pa se nanašajo na domnevno občo rabo izraza „Krainer“, „Krainer Wurst“, „Kranjska“ in „Kranjska kobasica“ v Avstriji, na Hrvaškem in v Nemčiji in ne na rabo izraza „Kranjska klobasa“. Ugovori ne zajemajo situacije v Sloveniji. V okviru ugovorov ni bilo predloženih dokazov, iz katerih bi bila razvidna obča raba, ki bi vključevala ime, za katerega se predlaga registracija. Na podlagi predloženih informacij zato ni mogoče skleniti, da je ime „Kranjska klobasa“ generično, in temu ustrezno ne gre za kršitev člena 6(1) Uredbe (EU) št. 1151/2012.

(13)

Ker je zaščita odobrena za celotno ime „Kranjska klobasa“, se lahko po vsej Uniji uporabljajo negeografski sestavni deli navedenega imena, vključno z njihovimi prevodi, pod pogojem, da so upoštevana načela in predpisi pravnega reda Unije.

(14)

Glede na navedeno bi bilo treba ime „Kranjska klobasa“ vpisati v Register zaščitenih označb porekla in zaščitenih geografskih označb.

(15)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za politiko kakovosti kmetijskih proizvodov –

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

(1)

Direktiva 2014/32/EU določa zahteve, ki jih morajo izpolnjevati nekateri merilni instrumenti, da se lahko dajo na trg in/ali uporabljajo za določene merilne naloge, ki jih določijo države članice.

(2)

Prva od posebnih zahtev za vodomere (zahteva 1) iz Priloge III k Direktivi 2014/32/EU se nanaša na naznačeni obratovalni pogoj za območje pretoka Q3/Q1 ≥ 10.

(3)

Dne 31. oktobra 2011 je začela veljati posodobitev standarda EN 14154, ki vsebuje območje pretoka Q3/Q1 ≥ 40. Spremenjeni standard EN 14154 odraža mednarodni standard. Kar zadeva območje pretoka, je zahtevnejši od posebnih zahtev iz Priloge III k Direktivi 2014/32/EU, zaradi česar so meritve natančnejše.

(4)

Še pred uvedbo območja pretoka Q3/Q1 ≥ 10 z Direktivo 2004/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2) o merilnih instrumentih se je v vseh državah članicah začel uporabljati mednarodni standard OIML, ki je že vseboval zahtevo o območju pretoka Q3/Q1 ≥ 40. Zaradi prehodnih določb iz člena 50(2) Direktive 2014/32/EU večina vodomerov na trgu že izpolnjuje zahtevo Q3/Q1 ≥ 40.

(5)

Vodomeri z območjem pretoka Q3/Q1 ≥ 10 so morda precej cenejši od tistih, ki izpolnjujejo zahteve standarda EN 14154 (Q3/Q1 ≥ 40). Točka 10 Priloge III k Direktivi 2014/32/EU distribucijskemu podjetju ali osebi, ki je po zakonu določena za vgraditev vodomera, daje diskrecijsko pravico, da med drugim določi raven območja pretoka, ki je primerna za točno merjenje porabe, ki je predvidena ali predvidljiva (3). Zato se vodomeri, ki ne ustrezajo standardu EN 14154 glede območja pretoka, vendar so v skladu z zahtevami iz Priloge III k Direktivi 2014/32/EU, lahko vgradijo. Vendar se zaradi tega lahko poveča možnost napak v računih strank, ki so posledica manj natančnih meritev merilnika.

(6)

Območje pretoka Q3/Q1 ≥ 40 pomeni novost v obstoječih mednarodnih standardih in proizvodni praksi ter minimalno kakovost na trgu Unije. Zagotavlja natančnejše meritve in s tem višjo raven varstva potrošnikov. Glede na to, da se je na trgu kot minimum več let uporabljalo in se še vedno uporablja območje pretoka Q3/Q1 ≥ 40, skladnost ni povezana z dodatnimi stroški za uporabnike.

(7)

Direktivo 2014/32/EU bi bilo treba ustrezno spremeniti –

„1.

Vrednosti za območje pretoka izpolnjujejo naslednje pogoje:

(1)

Komisija je s Sklepom C(2010) 2576 (2) pooblastila Evropsko železniško agencijo (v nadaljnjem besedilu: Agencija) za pripravo in pregled tehničnih specifikacij za interoperabilnost (v nadaljnjem besedilu: TSI) z namenom razširitve njihovega področja uporabe na celotni železniški sistem v Uniji v skladu s členom 1(4) Direktive 2008/57/ES. Agencija je 10. januarja 2013 predložila priporočilo o spremembi TSI v zvezi s podsistemom vodenje-upravljanje in signalizacija vseevropskega železniškega sistema.

(2)

V skladu s členom 8(4) Direktive 2008/57/ES o razširitvi področja uporabe TSI država članica ne bi smela uporabljati revidiranih TSI za projekte v poznejši fazi razvoja ali za projekte, ki so predmet pogodbe med izvajanjem, ki je bila zunaj področja uporabe prejšnjih TSI.

(3)

Revidirane TSI v zvezi s podsistemom vodenje-upravljanje in signalizacija vseevropskega železniškega sistema (v nadaljnjem besedilu: CCS TSI) naj bi se uporabljale za omrežja z nazivno tirno širino 1 435 mm, 1 520 mm, 1 524 mm, 1 600 mm in 1 668 mm. To bi zagotovilo interoperabilnost v okviru sistemov z eno tirno širino ter omogočilo razvoj in upravljanje vozil za več metričnih širin. Omogočilo bi tudi razvoj in uporabo podsistema vodenje-upravljanje in signalizacija ter komponent interoperabilnosti neodvisno od tirne širine. Velik odstotni delež vozil vozi tako v vseevropskem železniškem omrežju kot v železniškem omrežju, ki ne spada v vseevropsko železniško omrežje. Zato bi morali biti parametri podsistema vodenje-upravljanje in signalizacija na vozilu in ob progi za celotno omrežje enaki.

(4)

Nekatere odprte točke, povezane s kompatibilnostjo sistemov za ugotavljanje lokacije vlaka, je mogoče zapreti, ob upoštevanju zahtev za različne tirne širine (specifikacija iz točke 77 v Prilogi A). Odprto točko, povezano z varnostnimi zahtevami za vmesnik med strojevodjem in strojem (DMI – Driver-Machine Interface) ETCS, je mogoče zapreti in dosežen je bil napredek za pojasnitev odprte točke o „zanesljivosti/razpoložljivosti“.

(5)

Pojasniti je treba določbe o presoji komponent interoperabilnosti in podsistemov, kadar so zahteve delno izpolnjene.

(6)

Agencija, ki ima vlogo sistemskega organa za evropski sistem za upravljanje železniškega prometa (ERTMS), je pripravila posodobitev obveznih specifikacij ERTMS iz Priloge A k CCS TSI. Dokler zainteresirane strani ne dosežejo določene stopnje soglasja glede specifikacij, povezanih z vlakovnim vmesnikom (FFFIS – Form Fit Functional Interface Specification), na obeh straneh vmesnika, da bodo veljale za obvezne, bi se morala Agencija nanje sklicevati v priročniku za uporabo, tako da jih je mogoče uporabiti v javnih razpisih.

(7)

Agencija bi morala čim prej objaviti preizkusne specifikacije v zvezi z osnovno konfiguracijo 3.

(8)

V besedilu Sklepa Komisije 2012/88/EU (3) so bile odkrite napake in jih je treba popraviti.

(9)

Za obratovanje železnic sta poglavitni razpoložljivost in kakovost signalov GSM-R.

(10)

Gostovanje GSM-R v javnih omrežjih je neobvezna funkcija. Če se v državi članici uporablja, bi moralo biti njeno izvajanje navedeno v vrstici številka 1.1.1.3.3.3 registra železniške infrastrukture v skladu z Izvedbenim sklepom Komisije 2014/880/EU (4).

(11)

Ukrepi iz tega sklepa so skladni z mnenjem odbora, ustanovljenega v skladu s členom 29(1) Direktive 2008/57/ES –

1.

Naslov se nadomesti z naslednjim: „Sklep Komisije 2012/88/EU z dne 25. januarja 2012 o tehnični specifikaciji za interoperabilnost v zvezi s podsistemom vodenje-upravljanje in signalizacija“.

2.

Priloga III se spremeni:

(1)

Finski organi so junija 2014 obvestili Komisijo o ukrepu prepovedi dajanja v promet ščitnikov za glavo proizvajalca Ribcap AG, Berbegraben 4, CH-3110 Münsingen (Švica). Izdelki z imenom „Ribcap“so imeli v skladu z Direktivo 89/686/EGS o osebni zaščitni opremi oznako CE.

(2)

Izdelki se tržijo kot osebna zaščitna oprema (v nadaljnjem besedilu: OZO) kategorije I med drugim za drsanje in smučanje.

(3)

V okviru člena 8(3) Direktive 89/686/EGS se ES-tipski preskus ne zahteva pri modelih OZO preproste zasnove (kategorije 1), pri katerih načrtovalec predvideva, da lahko uporabnik sam presodi raven varnosti pri najmanjših zadevnih nevarnostih, katerih učinke, če so postopni, lahko varno pravočasno ugotovi.

(4)

Izdelek je uvozilo in distribuiralo podjetje Brandsense Oy/Classic Bike Finland, Mechelininkatu 15, FI-00100 Helsinki (Finska). Podjetje na svoji spletni strani navaja, da uvaža in trži kolesa.

(5)

Spletna stran uvoznika vsebuje povezave do brošure Ribcapa, ki jo je pripravil proizvajalec, in njihovega spričevala, izdanega na podlagi preskusov na izdelku, ki jih je izvedla Univerza v Strasbourgu, ki naj bi dokazovale, da Ribcap preprečuje poškodbe glave; izraz „certificirana varnost“ se nahaja na embalaži izdelka in v trženjskem gradivu. Izraz „certificirana varnost“ lahko daje vtis, da je ES-tipski preskus za izdelek opravil priglašeni organ, medtem ko Univerza v Strasbourgu ni priglašeni organ.

(6)

Glede na trditve iz promocijske brošure, Ribcap pri udarcu deluje kot ščitnik za glavo. Potrošnik lahko na podlagi informacij iz brošure dobi vtis, da je izdelek primeren za uporabo pri različnih vrstah športa in kot zaščita za glavo, glej na primer, „Ribcap je moja udobna, lahka in učinkovita zaščita pri športu“. Tudi če se na embalaži pojavi stavek „Nima zaščitnega učinka kot čelada“, trditev daje zavajajočo podobo o zaščitnih lastnostih izdelka in lahko potrošniku daje vtis, da izdelki ščitijo tudi pred večjimi nevarnostmi.

(7)

V skladu z navodili kategorizacije iz smernic o uporabi Direktive 89/686/EGS so vse čelade, vključno s športnimi čeladami, izdelki OZO kategorije II, in so zato predmet ES-tipskega preskusa s strani priglašenega organa.

(8)

Izdelku niso priložena navodila za uporabo v finščini in švedščini, ki sta uradna jezika na Finskem.

(9)

Ker izdelku niso priložena navodila za uporabo z opisom, v katerih primerih je namenjen uporabi ali katere so omejitve njegove uporabe, lahko izdelek po mnenju finskih organov vzbuja lažen občutek varnosti in zavaja potrošnika v prepričanju, da imajo takšni izdelki enake zaščitne lastnosti kot čelada (OZO kat. II).

(10)

Distributer je finskim organom posredoval izjavo o skladnosti, ki jo je pripravil proizvajalec; izjava ni pripravljena v skladu z vzorcem iz Priloge VI k Direktivi 89/686/EGS.

(11)

Komisija je proizvajalca in distributerja na Finskem pisno pozvala, naj sporočita svoje pripombe glede ukrepa, ki so ga sprejeli finski organi. Proizvajalec je v svojem odgovoru ponovno potrdil svoje stališče, da Ribcap ni čelada, temveč prej volnena kapa s ščitniki, ki bi jo bilo treba v skladu z Direktivo 89/686/EGS uvrstiti v OZO kategorije I. Proizvajalec se je strinjal, da je uporaba izraza „certificirana varnost“ morda nejasna in neposrečena.

(12)

V svojem odgovoru je priložil poročilo, ki so ga izdali švicarski organi. V poročilu je omenjeno pismo švicarskih organov, v katerem med drugim zahtevajo, da „proizvoda ni več mogoče oglaševati na način, ki daje vtis, da je izdelek zaščita pred poškodbami glave v primeru padca med premikanjem ob uporabi opreme (smuči, smučarskih desk, kolesa idr.)“. Ribcap lahko s posodobljenim opisom izdelka in obsežnim opozorilom trži svoje proizvode kot „kape z všitimi ščitniki“ OZO kategorije I.

(13)

Zdi se, da niti opis izdelka niti opozorilo za trženje proizvodov na Finskem nista v skladu z zahtevami, ki morajo biti izpolnjene, da se izdelke trži kot izdelke OZO kategorije I, saj se izdelki tržijo kot ščitniki za glavo pri drsanju, smučanju in drugih dejavnostih na prostem.

(14)

Komisija glede na razpoložljivo dokumentacijo in izražene pripombe zadevnih strank meni, da ščitniki za glavo „Ribcap“ niso v skladu z osnovnimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami 1.1.2 Stopnje in razredi zaščite, 1.4 Informacije, ki jih izdajajo proizvajalci, in 3.1.1 Vplivi, ki jih povzročajo padajoči ali štrleči predmeti in trk delov telesa ob oviro –

(1)

Kadar nacionalni standard, ki prenaša usklajeni standard, na katerega je bil sklic objavljen v Uradnem listu Evropske unije, zajema eno ali več bistvenih zdravstvenih in varnostnih zahtev, določenih v Prilogi I k Direktivi 2006/42/ES, se za stroj, izdelan v skladu s tem standardom, domneva, da izpolnjuje zadevne bistvene zdravstvene in varnostne zahteve.

(2)

Maja 2013 je Francija vložila uradni ugovor v skladu s členom 10 Direktive 2006/42/ES v zvezi s standardom EN 1870-17:2012 „Varnost lesno obdelovalnih strojev – krožne žage – del 17: Ročne horizontalne krožne žage za prečni rez z eno rezalno enoto (žage z radialno ročico)“, ki ga je Evropski odbor za standardizacijo (CEN) predlagal za harmonizacijo v skladu z Direktivo 2006/42/ES.

(3)

Formalni ugovor temelji na pomanjkljivih določbah odstavka 3 klavzule 5.3.6.1 Zavarovanje lista žage standarda, v katerem je navedeno, da je varovalo lahko fiksno ali premično, brez navedbe, kdaj je potrebna ena ali druga izvedba, medtem ko se ti kategoriji naprav po naravi razlikujeta in zagotavljata različni ravni varnosti, ki ustrezata različnim analizam tveganj.

(4)

Po preučitvi standarda EN 1870-17: 2012 skupaj s predstavniki Odbora, ustanovljenega na podlagi člena 22 Direktive 2006/42/ES, je Komisija sklenila, da standard ne izpolnjuje bistvenih zdravstvenih in varnostnih zahtev iz točke 1.4.2 „Posebne zahteve za varovala“ Priloge I k Direktivi 2006/42/ES, ker omogoča, da se snovalec odloči za namestitev varoval, ki zagotavljajo različne ravni varnosti, brez sklicevanja na analizo tveganj.

(5)

Vključitev možnosti, od katerih ena ni v skladu z ustreznimi bistvenimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami iz Direktive 2006/42/ES, lahko povzroči zmedo glede domneve o skladnosti, ki izhajajo iz uporabe standarda.

(6)

Ob upoštevanju potrebe po izboljšanju varnostnih vidikov standarda EN 1870-17: 2012 in do ustrezne spremembe tega standarda bi bilo treba objavi sklica na standard EN 1870-17: 2012 v Uradnem listu Evropske unije priložiti ustrezno opozorilo,