23.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 217/1

(1)

Svet je 10. februarja 2014 sprejel Izvedbeno uredbo (EU) št. 125/2014 (2) o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001, v kateri je posodobljen seznam oseb, skupin in subjektov, za katere se uporablja Uredba (ES) št. 2580/2001 (v nadaljnjem besedilu: seznam).

(2)

Svet je, kjer je bilo to praktično izvedljivo, vsem osebam, skupinam in subjektom podal utemeljitev razlogov za njihovo uvrstitev na seznam.

(3)

Z objavo v Uradnem listu Evropske unije je Svet obvestil osebe, skupine in subjekte s seznama, da jih je sklenil obdržati na seznamu. Prav tako je Svet obvestil zadevne osebe, skupine in subjekte, da lahko od Sveta zahtevajo utemeljitev razlogov za njihovo uvrstitev na seznam, če jim ta še ni bila sporočena.

(4)

Svet je seznam pregledal, kot to zahteva člen 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001. Pri tem je upošteval pripombe, ki so jih Svetu predložile zadevne osebe, skupine in subjekti.

(5)

Svet je ugotovil, da ni več razlogov, da bi bila ena od oseb še naprej uvrščena na seznam.

(6)

Svet je ugotovil, da so bile osebe, skupine in subjekti s seznama iz Priloge k tej uredbi vpleteni v teroristična dejanja v smislu člena 1(2) in (3) Skupnega stališča Sveta 2001/931/SZVP (3), da je pristojni organ v zvezi z njimi sprejel odločitev v smislu člena 1(4) navedenega skupnega stališča in da bi morali zanje še naprej veljati posebni omejevalni ukrepi iz Uredbe (ES) št. 2580/2001.

(7)

Seznam bi bilo treba ustrezno posodobiti, Izvedbeno uredbo (EU) št. 125/2014 pa bi bilo treba razveljaviti –

23.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 217/5

(1)

Uredba Sveta (ES) št. 1210/2003 (2) določa omejevalne ukrepe za Irak v skladu s Skupnim stališčem 2003/495/SZVP in Resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov 1483 (2003).

(2)

Treba bi bilo združiti odstavka 3 in 4 člena 4 Uredbe (ES) št. 1210/2003, ki določata, da je fizičnim ali pravnim osebam, organizacijam ali entitetam, navedenim v Prilogi IV, prepovedano, neposredno ali posredno, dajati na voljo ali v njihovo korist kakršna koli sredstva ali gospodarske vire, ki bi taki osebi, skupini ali entiteti omogočili pridobivanje sredstev, blaga ali uslug.

(3)

Svet je 22. julija 2014 sprejel Sklep 2014/484/SZVP (3), ki prepoveduje neposredno ali posredno dajati na voljo sredstva ali gospodarske vire v korist oseb in subjektov s seznama. Posebne izjeme so predvidene za sredstva in gospodarske vire, ki so: (a) potrebni za zadovoljevanje osnovnih potreb, (b) namenjeni izključno za plačilo razumnih honorarjev in nadomestil za stroške zagotavljanja pravnih storitev, (c) namenjeni izključno za plačilo pristojbin ali stroškov storitev za hrambo ali vzdrževanje zamrznjenih sredstev in gospodarskih virov, ali (d) potrebni za kritje izrednih izdatkov.

(4)

Primerno je tudi posodobiti Uredbo (ES) št. 1210/2003 z nedavnimi podatki glede opredelitve pristojnih organov, ki so jih zagotovile države članice.

(5)

Uredbo (ES) št. 1210/2003 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

člen 4 se spremeni:

2.

člen 4a se nadomesti z naslednjim:

„Člen 4a

Prepoved iz člena 4(3) ne povzroči nikakršne odgovornosti za zadevne fizične ali pravne osebe ali entitete, če niso vedeli ali niso imeli utemeljenega razloga za sum, da bi njihovo ravnanje lahko kršilo to prepoved.“;

3.

člen 5 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 5

1.   Člen 4 finančnim ali kreditnim institucijam, ki prejemajo sredstva, ki jih tretje strani prenesejo na račune oseb, subjektov ali organov s seznama, ne preprečuje kreditiranja zamrznjenih računov, pod pogojem, da se vsak priliv na tak račun tudi zamrzne. Finančne ali kreditne institucije o takih transakcijah nemudoma obvestijo pristojne organe.

2.   Pristojni organi, navedeni na spletnih mestih iz Priloge V, lahko z odstopanjem od člena 4(3) in pod pogoji, ki se jim zdijo primerni, odobrijo razpolaganje z nekaterimi sredstvi ali gospodarskimi viri, ko ugotovijo, da so zadevna sredstva ali gospodarski viri:

3.   Zadevna država članica obvesti druge države članice in Komisijo o vseh odobritvah, izdanih na podlagi tega člena.“;

4.

Priloga V se nadomesti z besedilom iz Priloge k tej uredbi.

23.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 217/9

(1)

Svet je 2. marca 2011 sprejel Uredbo (EU) št. 204/2011.

(2)

Svet meni, da ni več razlogov, da bi bila ena oseba še naprej na seznamu iz Priloge III k Uredbi (EU) št. 204/2011.

(3)

Uredbo (EU) št. 204/2011 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

23.

ZIDANE, Mohamad Ali.

23.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 217/10

(1)

Svet je 18. januarja 2012 sprejel Uredbo (EU) št. 36/2012.

(2)

Glede na resnost razmer bi bilo treba dodati tri osebe in devet subjektov na seznam oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, iz Priloge II k Uredbi (EU) št. 36/2012.

(3)

Prilogo II k Uredbi (EU) št. 36/2012 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

23.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 217/13

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

23.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 217/16

(1)

Četrta alinea člena 127(2) Pogodbe in četrta alinea člena 3.1 Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (v nadaljnjem besedilu: Statut ESCB) pooblaščata Eurosistem, da podpira nemoteno delovanje plačilnih sistemov.

(2)

Eurosistem podpira nemoteno delovanje plačilnih sistemov med drugim z opravljanjem pregleda.

(3)

Januarja 2001 je Eurosistem sprejel temeljna načela za sistemsko pomembne plačilne sisteme (Core Principles for Systemically Important Payment Systems), ki jih je pripravil Odbor za plačilne in poravnalne sisteme (CPSS) Banke za mednarodne poravnave (BIS), kot minimalne zahteve za sistemsko pomembne plačilne sisteme (SPPS) (1).

(4)

Aprila 2012 so bila temeljna načela za sistemsko pomembne plačilne sisteme nadomeščena z načeli za infrastrukture finančnega trga, ki sta jih pripravila CPSS in tehnični odbor Mednarodnega združenja nadzornikov trga vrednostnih papirjev (v nadaljnjem besedilu: načela CPSS-IOSCO) (2) ter ki usklajujejo in krepijo obstoječe mednarodne standarde za pregled nad, med drugim, SPPS.

(5)

V skladu z načeli CPSS-IOSCO bi morali biti SPPS zaradi možnosti, da sprožijo sistemska tveganja, če niso dovolj zaščiteni pred tveganji, ki so jim izpostavljeni, predmet učinkovitega pregleda po jasno določenih in javno razkritih merilih. Poleg tega bi morali imeti pristojni organi zadostna pooblastila in vire za izpolnjevanje svojih nalog, vključno z izvedbo korektivnih ukrepov. CPSS-IOSCO priporoča, da se ta načela izvedejo v največji meri, ki jo omogočajo nacionalni zakonski in regulativni okviri.

(6)

Zato in z namenom, da zagotovi učinkovitost in zanesljivost SPPS, je Evropska centralna banka (ECB) odločila, da načela CPSS-IOSCO izvede v obliki uredbe. Tudi od organov v drugih državah se pričakuje, da na podoben način uvedejo načela CPSS-IOSCO v svoj zakonski in regulativni okvir ter jih uporabijo v največji meri, ki jo ta okvir omogoča.

(7)

Ta uredba zajema SPPS, in sicer sisteme za plačila velikih vrednosti in sisteme za plačila malih vrednosti, ki so sistemsko pomembni. Uporablja se za plačilne sisteme, ki jih upravljajo centralne banke in zasebni upravljavci. Načela CPSS-IOSCO priznavajo obstoj izjemnih primerov, kjer se zaradi zahtev, določenih v zadevnem zakonu, drugem predpisu ali politiki, ta načela uporabljajo drugače za plačilne sisteme, ki jih upravljajo centralne banke. Eurosistem ima cilje javne politike, odgovornosti in institucionalno ureditev, ki so določeni v Pogodbi in Statutu ESCB, kar pomeni, da se SPPS Eurosistema lahko izvzamejo iz nekaterih zahtev te uredbe. Glede na to bi morali biti SPPS Eurosistema izvzeti iz določenih zahtev glede upravljanja, načrtov prenehanja, lastniškega kapitala in likvidnih sredstev, ki zajemajo ista področja kot ustrezne zahteve, ki jih je uradno sprejel Svet ECB. Te izjeme so opredeljene v več določbah te uredbe.

(8)

V skladu s Smernico ECB/2012/27 z dne 5. decembra 2012 o transevropskem sistemu bruto poravnave v realnem času (TARGET2) (3) ima sistem TARGET2 decentralizirano strukturo, ki med seboj povezuje množico plačilnih sistemov. Komponente sistema TARGET2 so usklajene v največji možni meri, z nekaterimi izjemami v primeru nacionalnih pravnih omejitev. Za sistem TARGET2 je značilna tudi enotna tehnična platforma, imenovana enotna skupna platforma. Svet ECB ima končno pristojnost v zvezi s sistemom TARGET2 in varuje njegovo javno funkcijo: ta ureditev upravljanja se odraža pri pregledu sistema TARGET2.

(9)

Za učinkovitost in zanesljivost SPPS so potrebni skladnost z veljavnimi nacionalnimi predpisi ter jasna pravila, postopki in pogodbe, po katerih SPPS deluje. Skladnost s predpisi se nanaša na pravne sisteme vseh držav, v katerih posluje upravljavec SPPS ali udeleženci v SPPS.

(10)

Učinkovitost in zanesljivost SPPS sta odvisni tudi od jasnosti in ustreznosti ureditve njegovega upravljanja, ki mora biti jasno dokumentirana.

(11)

Zanesljiv in razvijajoč se okvir za celovito upravljanje pravnega, kreditnega, likvidnostnega, operativnega, splošnega poslovnega, skrbniškega in naložbenega tveganja ter drugih tveganj je bistven za ugotavljanje, merjenje, spremljanje in upravljanje vseh vrst tveganj, ki nastajajo pri upravljavcu SPPS ali jih ta nosi. To velja tudi za zanesljivost in odpornost okvira zavarovanja upravljavca SPPS, pravila in postopke za primer neizpolnitve obveznosti udeleženca ter načrte neprekinjenega poslovanja.

(12)

Za zmanjšanje sistemskega tveganja je med drugim potrebna dokončnost poravnave. Unija je sprejela Direktivo 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev (4). Direktiva 98/26/ES zahteva, da morajo pravila sistemov, ki so določeni po navedeni direktivi, določati trenutek vstopa (po katerem so nalogi za prenos pravno izvršljivi in obvezujoči za tretje osebe tudi v primeru postopka proti udeležencu zaradi insolventnosti) in trenutek nepreklicnosti nalogov za prenos. Priporoča se tudi poravnava znotraj dne ali v realnem času, če je združljiva s splošnim poslovnim modelom SPPS in potrebna za to, da lahko upravljavec SPPS in udeleženci upravljajo svoje kreditno in likvidnostno tveganje.

(13)

Objektivna in javno razkrita merila za udeležbo v SPPS, ki temeljijo na tveganjih ter omogočajo pošten in (ob upoštevanju sprejemljivih standardov za nadzor tveganj) prost dostop do SPPS, podpirajo varnost in učinkovitost SPPS in trgov, ki jim ta služi, pri tem pa ne postavljajo nesorazmernih ovir za prosto opravljanje storitev.

(14)

Določbe te uredbe, ki od upravljavca SPPS zahtevajo, da zbira, obdeluje in pošilja podatke, ne bi smele posegati v veljavna pravila o varstvu podatkov udeležencev ali strank.

(15)

Splošno učinkovit in uspešen SPPS, ki ima jasno določene, merljive in dosegljive namene in cilje, lahko najbolje izpolnjuje potrebe udeležencev SPPS in trgov, ki jim služi.

(16)

ECB naloži nacionalnim centralnim bankam opravljanje nalog ESCB, kolikor je možno in ustrezno.

(17)

Zahteve, ki so določene v tej uredbi, so sorazmerne s tveganji in izpostavljenostmi, značilnimi za SPPS.

(18)

Možnost, da pristojni organi zahtevajo korektivne ukrepe, s katerimi se odpravi neskladnost s to uredbo ali prepreči ponovitev take neskladnosti ter naložijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije za kršitve te uredbe, je bistven element izvajanja načel CPSS-IOSCO v največji meri, ki jo dopuščata Pogodba in Statut ESCB.

(19)

Za uskladitev s pregledniškimi zahtevami te uredbe je treba določiti prehodno obdobje, v katerem se lahko upravljavci SPPS seznanijo z zahtevami in jih izvedejo –

(i)

povprečna skupna dnevna vrednost obdelanih plačil, denominiranih v eurih, presega 10 milijard EUR;

(ii)

njegov tržni delež doseže najmanj enega od naslednjih pragov:

(iii)

njegova čezmejna dejavnost (tj. udeleženci, ustanovljeni v drugi državi kot upravljavec SPPS, in/ali čezmejne povezave z drugimi plačilnimi sistemi) zajema pet ali več držav in ustvari najmanj 33 % skupnega števila plačil, denominiranih v eurih, ki jih obdela ta SPPS;

(iv)

uporablja se za poravnavo drugih IFT.

1.

„plačilni sistem“ pomeni formalen dogovor med tremi ali več udeleženci, brez upoštevanja morebitnih poravnalnih bank, centralnih nasprotnih strank, klirinških hiš ali posrednih udeležencev, s skupnimi pravili in standardiziranimi postopki za izvrševanje nalogov za prenos med udeleženci;

2.

„nalog za prenos“ ima enak pomen kot „prenosni nalog“, kakor je opredeljen v prvi alinei člena 2(i) Direktive 98/26/ES;

3.

„sistemsko tveganje“ pomeni tveganje, da v primeru, če udeleženec ali upravljavec SPPS ne izpolni obveznosti, ki jih ima v SPPS, drugi udeleženci in/ali upravljavec SPPS ne bodo mogli izpolniti svojih obveznosti ob zapadlosti, potencialno z učinkom prenosa vplivov, ki bi ogrozil stabilnost finančnega sistema ali zaupanje vanj;

4.

„upravljavec SPPS“ pomeni pravni subjekt, ki je pravno odgovoren za upravljanje SPPS;

5.

„pristojni organ“ pomeni centralno banko Eurosistema, ki je primarno odgovorna za pregled in je kot taka določena v skladu s členom 1(2);

6.

„SPPS Eurosistema“ pomeni SPPS, ki je v lasti in upravljanju centralne banke Eurosistema;

7.

„pravno tveganje“ pomeni tveganje, ki izhaja iz uporabe zakonov ali drugih predpisov, njegova posledica pa je običajno izguba;

8.

„kreditno tveganje“ pomeni tveganje, da nasprotna stranka, bodisi udeleženec bodisi drug subjekt, ne bo mogla v celoti izpolniti svojih finančnih obveznosti ob zapadlosti ali kadar koli v prihodnosti;

9.

„likvidnostno tveganje“ pomeni tveganje, da nasprotna stranka, bodisi udeleženec bodisi drug subjekt, ne bo imela dovolj sredstev za izpolnitev svojih finančnih obveznosti ob zapadlosti, bi pa lahko imela za to dovolj sredstev v prihodnosti;

10.

„operativno tveganje“ pomeni tveganje, da bodo pomanjkljivosti v informacijskih sistemih ali notranjih procesih, človeške napake, napake pri vodenju ali motnje zaradi zunanjih dogodkov ali storitev, zaupanih zunanjim izvajalcem, povzročile zmanjšanje, poslabšanje ali prekinitev storitev, ki jih zagotavlja SPPS;

11.

„skrbniško tveganje“ pomeni tveganje, da bo prišlo do izgube v zvezi s finančnim premoženjem, ki je v skrbništvu, v primeru skrbnikove ali podskrbnikove insolventnosti, malomarnosti, goljufije, slabega upravljanja ali neustreznega vodenja evidenc;

12.

„naložbeno tveganje“ pomeni tveganje izgube, s katerim se sooča upravljavec SPPS ali udeleženec, kadar upravljavec SPPS vlaga svoja sredstva ali sredstva udeležencev, npr. zavarovanje;

13.

„tržno tveganje“ pomeni tveganje izgube v bilančnih in zunajbilančnih postavkah zaradi gibanj tržnih cen;

14.

„sistem za odloženo neto poravnavo“ pomeni sistem, ki izvaja poravnavo na neto osnovi na koncu vnaprej določenega poravnalnega cikla, npr. na koncu delovnega dne ali med delovnim dnem;

15.

„čezmejno zavarovanje“ pomeni zavarovanje, pri katerem je z vidika države, v kateri je finančno premoženje sprejeto za zavarovanje, najmanj eden od naslednjih elementov tuj: (a) valuta, v kateri je finančno premoženje denominirano; (b) država, v kateri se finančno premoženje nahaja, ali (c) država, v kateri je ustanovljen izdajatelj;

16.

„čezmejno plačilo“ pomeni plačilo med udeležencema, ki sta ustanovljena v različnih državah;

17.

„infrastruktura finančnega trga“ (IFT) pomeni večstranski sistem med udeleženimi institucijami, vključno z upravljavcem sistema, ki se uporablja za kliring, poravnavo ali evidentiranje plačil, poslov z vrednostnimi papirji ali izvedenimi finančnimi instrumenti ali drugih finančnih transakcij;

18.

„udeleženec“ pomeni subjekt, ki ga plačilni sistem identificira ali priznava ter ki neposredno ali posredno sme pošiljati naloge za prenos v ta sistem in je sposoben iz njega prejemati naloge za prenos;

19.

„odbor“ pomeni upravni odbor ali nadzorni svet upravljavca SPPS ali oboje, v skladu z nacionalnim pravom;

20.

„poslovodstvo“ pomeni izvršne direktorje, tj. člane upravnega odbora v enotirnem sistemu, ki so vključeni v dnevno vodenje upravljavca SPPS, in člane uprave upravljavca SPPS v dvotirnem sistemu;

21.

„zadevni deležniki“ pomenijo udeležence, IFT, ki imajo vpliv na tveganja v SPPS, in druge prizadete tržne udeležence v posameznem primeru;

22.

„kreditna izpostavljenost“ pomeni znesek ali vrednost, za katero obstaja tveganje, da je udeleženec ne bo poravnal v celoti niti ob zapadlosti niti kadar koli pozneje;

23.

„zavarovanje“ pomeni tisto finančno premoženje ali zavezo tretje osebe, ki jo dajalec zavarovanja uporabi za zavarovanje obveznosti do prejemnika zavarovanja. Zavarovanje vključuje domače in čezmejno zavarovanje;

24.

„ponudnik likvidnosti“ pomeni ponudnika denarja v skladu s členom 5(3), členom 6(5), členom 8(1), členom 8(9) in členom 8(11) ali ponudnika finančnega premoženja v skladu s členom 8(4), vključujoč udeleženca v SPPS ali tretjo osebo;

25.

„skrajne, vendar možne razmere na trgu“ pomenijo celovit nabor preteklih in hipotetičnih razmer, vključno z obdobji največje volatilnosti, do katerih je prišlo na trgih, ki jim služi SPPS;

26.

„nameravani dan poravnave“ pomeni dan, ki ga pošiljatelj naloga za prenos vnese v SPPS kot dan poravnave;

27.

„splošno poslovno tveganje“ pomeni vsako potencialno poslabšanje finančnega položaja SPPS, pomembno z vidika nemotenega poslovanja, zaradi takšnega upada prihodkov ali rasti odhodkov, da odhodki presežejo prihodke in povzročijo izgubo, ki jo je treba pokriti v breme kapitala;

28.

„načrt za sanacijo“ pomeni načrt za ponovno vzpostavitev nemotenega delovanja SPPS, ki ga pripravi upravljavec SPPS;

29.

„načrt za urejeno prenehanje“ pomeni načrt za urejeno zaprtje SPPS, ki ga pripravi upravljavec SPPS;

30.

„pomembno“ označuje tveganje, odvisnost in/ali spremembo, ki lahko vpliva na zmožnost subjekta, da opravlja ali zagotavlja storitve v skladu s pričakovanji;

31.

„zadevni organi“ pomenijo organe, ki imajo legitimen interes za dostop do informacij iz SPPS zaradi izpolnjevanja svojih zakonskih obveznosti, npr. organe za reševanje in nadzornike večjih udeležencev;

32.

„tveganje izgube glavnice“ pomeni tveganje, da bo nasprotna stranka izgubila celotno vrednost, ki je vključena v transakcijo, tj. bodisi tveganje, da bo prodajalec finančnega premoženja to premoženje nepreklicno dostavil, ne bo pa prejel plačila, bodisi tveganje, da bo kupec finančno premoženje nepreklicno plačal, ne bo ga pa prejel;

33.

„skrbniška banka“ pomeni banko, ki vodi in hrani finančno premoženje tretjih oseb;

34.

„poravnalna banka“ pomeni banko, ki vodi račune v zvezi s plačili, prek katerih se izvršuje poravnava obveznosti, ki izhajajo iz plačilnega sistema;

35.

„agent nostro“ pomeni banko, ki jo udeleženci v SPPS uporabljajo za poravnavo;

36.

„enostransko plačilo“ pomeni plačilo, ki vključuje samo en prenos sredstev v eni valuti;

37.

„dvostransko plačilo“ pomeni plačilo, ki vključuje dva prenosa sredstev v različnih valutah v sistemu za poravnavo izmenjav vrednosti;

38.

„tveganje zaradi neugodnih gibanj“ pomeni tveganje, ki izhaja iz izpostavljenosti do udeleženca ali izdajatelja, kadar obstaja močna korelacija med zavarovanjem, ki ga zagotovi ta udeleženec ali ga izda ta izdajatelj, in kreditnim tveganjem tega udeleženca ali izdajatelja;

39.

„delovni dan“ ima enak pomen, kakor je opredeljen v členu 2(n) Direktive 98/26/ES.

(a)

vzpostavitev jasnih strateških ciljev SPPS;

(b)

vzpostavitev dokumentiranih postopkov za delovanje SPPS, vključno s postopki za ugotavljanje, obravnavanje in upravljanje nasprotij interesov članov;

(c)

razen pri SPPS Eurosistema, zagotovitev učinkovite izbire, spremljanja in, kjer pride v poštev, razrešitve članov poslovodstva;

(d)

razen pri SPPS Eurosistema, vzpostavitev ustreznih politik prejemkov, ki so skladne z najboljšimi praksami in temeljijo na dolgoročnih dosežkih.

(a)

da so dejavnosti upravljavca SPPS skladne z njegovimi cilji, strategijo in ravnjo sprejemljivega tveganja;

(b)

da so notranje kontrole in povezani postopki ustrezno zasnovani, izvajani in nadzirani, tako da podpirajo cilje upravljavca SPPS;

(c)

da notranje kontrole in povezane postopke redno pregledujeta in preizkušata funkciji upravljanja tveganj in notranje revizije, ki sta dobro usposobljeni in imata dovolj zaposlenih;

(d)

dejavne vključenosti v proces nadzora tveganj;

(e)

da so okviru za upravljanje tveganj SPPS dodeljeni zadostni viri.

(a)

vključuje politiko ravni sprejemljivega tveganja upravljavca SPPS;

(b)

dodeljuje pristojnosti in odgovornost za odločanje o tveganjih;

(c)

ureja sprejemanje odločitev v kriznih in izrednih razmerah;

(d)

ureja funkcije notranjih kontrol.

(a)

vključuje politiko ravni sprejemljivega tveganja upravljavca SPPS in ustrezna orodja za upravljanje tveganj;

(b)

dodeljuje pristojnost in odgovornost za odločanje o tveganjih;

(c)

ureja sprejemanje odločitev v izrednih razmerah, ki so povezane s SPPS, vključno z gibanji na finančnih trgih, ki bi lahko imela negativen vpliv na likvidnost na trgu in stabilnost finančnega sistema v kateri koli državi članici, katere valuta je euro, v kateri je ustanovljen upravljavec SPPS ali kateri od udeležencev.

(i)

izdal ga je izdajatelj z nizkim kreditnim tveganjem;

(ii)

je prosto prenosljivo brez pravnih omejitev ali pravic tretjih oseb;

(iii)

denominirano je v valuti, katere tveganje upravlja upravljavec SPPS;

(iv)

ima zanesljive podatke o cenah, ki se redno objavljajo;

(v)

ni drugače izpostavljeno znatnemu tveganju zaradi neugodnih gibanj;

(vi)

ni ga izdal udeleženec, ki zagotavlja zavarovanje, ali subjekt, ki je del iste skupine kot ta udeleženec, razen v primeru krite obveznice, toda samo, če je finančno premoženje v kritnem skladu ustrezno ločeno v zanesljivem pravnem okviru in izpolnjuje zahteve iz točk (i) do (iv).

(a)

v denarju pri Eurosistemu ali

(b)

v obliki primernega zavarovanja, kakor je opredeljeno v okviru Eurosistema za zavarovanje, določenem v Smernici ECB/2011/14 z dne 20. septembra 2011 o instrumentih in postopkih denarne politike Eurosistema (5), zlasti če ima upravljavec SPPS dostop do odprtih ponudb Eurosistema.

(a)

namenske kreditne linije;

(b)

namenske valutne zamenjave;

(c)

namenske začasne prodaje;

(d)

finančno premoženje, kakor je opredeljeno v členu 7(1), ki se vodi pri skrbniku;

(e)

naložbe, ki so takoj na voljo in jih je mogoče takoj pretvoriti v denar, z vnaprejšnjo ureditvijo financiranja, za katero lahko upravljavec SPPS pristojnemu organu na podlagi ustrezne notranje ocene dokaže, da je visoko zanesljiva, celo v skrajnih, vendar možnih razmerah na trgu.

(a)

največjo preteklo volatilnost cen zgoraj navedenega finančnega premoženja;

(b)

spremembe drugih tržnih dejavnikov, ki med drugim vključujejo determinante cen in krivulje donosnosti;

(c)

neizpolnitev obveznosti enega ali več udeležencev na isti dan ali ob različnih zaporednih dneh;

(d)

hkratne pritiske na trgih financiranja in trgih finančnega premoženja;

(e)

vrsto v prihodnost usmerjenih scenarijev obremenitev v različnih skrajnih, vendar možnih razmerah na trgu.

(a)

obravnavajo nepredvideno in potencialno nekrito pomanjkanje likvidnosti;

(b)

so namenjeni temu, da ne pride do razveljavitve, preklica ali zamude poravnave plačilnih obveznosti isti dan;

(c)

določijo, kako obnoviti denar in drugo finančno premoženje, ki ju je SPPS uporabil med obremenitvijo, na raven, ki je določena v odstavkih 3 do 5.

(a)

kdaj se pričakuje, da se bodo zgodili prenosi v poslovnih knjigah posamezne poravnalne banke;

(b)

da morajo biti prenosi dokončni, ko so izvršeni;

(c)

da mora biti možno prejeta sredstva prenesti čim prej, najkasneje do konca dne.

(a)

ukrepe, ki jih lahko izvede upravljavec SPPS, ko pride do neizpolnitve obveznosti;

(b)

ali so ti ukrepi samodejni ali je treba o njih odločati in način, kako se o slednjih odloča;

(c)

možne spremembe običajnih postopkov poravnave upravljavca SPPS, da se zagotovi pravočasna poravnava;

(d)

ravnanje s plačili na različnih stopnjah obdelave;

(e)

verjetni vrstni red ukrepov;

(f)

vloge, obveznosti in odgovornosti zadevnih strank, vključno z udeleženci, pri katerih ni prišlo do neizpolnitve obveznosti;

(g)

druge mehanizme, ki se sprožijo, da se omeji vpliv neizpolnitve obveznosti.

(a)

okoliščine, ko se izvedejo ukrepi;

(b)

kdo izvede te ukrepe;

(c)

obseg ukrepov, ki se izvedejo;

(d)

mehanizme za ureditev obveznosti upravljavca SPPS do udeležencev, pri katerih ni prišlo do neizpolnitve obveznosti.

(a)

delež dejavnosti, ki ga neposredni udeleženci opravljajo v imenu posrednih udeležencev;

(b)

število posrednih udeležencev, ki opravljajo poravnave prek posameznih neposrednih udeležencev;

(c)

število in vrednost plačil v SPPS, ki izvirajo od posameznega posrednega udeleženca;

(d)

število in vrednost plačil iz točke (c) kot delež v številu in vrednosti plačil neposrednega udeleženca, prek katerega posredni udeleženec dostopa do SPPS.

(a)

izbiro ureditve kliringa in poravnave;

(b)

strukturo delovanja;

(c)

obsegom produktov, za katere opravlja kliring ali poravnavo;

(d)

uporabo tehnologije in postopkov.

(a)

obvesti upravljavca SPPS, za kakšno neskladnost gre, in

(b)

da upravljavcu SPPS priložnost, da se izjavi in zagotovi pojasnila.

23.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 217/31

(1)

Svet je 16. julija 2012 sprejel Sklep 2012/392/SZVP (1), ki preneha veljati 15. julija 2014.

(2)

Svet je 28. oktobra 2013 sprejel Sklep 2013/533/SZVP (2), ki določa referenčni finančni znesek za obdobje do 15. julija 2014.

(3)

Politični in varnostni odbor (PVO) je 28. marca 2014 v skladu s strateškim pregledom priporočil, da se misija SVOP Evropske unije v Nigru (EUCAP Sahel Niger) podaljša za obdobje dveh let.

(4)

Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (VP) je 2. maja 2014 prejel pismo nigrskih oblasti, ki podpirajo dvoletno podaljšanje EUCAP Sahel Niger.

(5)

EUCAP Sahel Niger se bo izvajala v razmerah, ki se lahko poslabšajo in bi lahko ovirale doseganje ciljev zunanjega delovanja Unije iz člena 21 Pogodbe o Evropski uniji–

(1)

člena 2 in 3 se nadomestita z naslednjim:

„Člen 2

Cilji

V okviru izvajanja strategije Evropske unije za varnost in razvoj Sahela je cilj EUCAP Sahel Niger omogočiti nigrskim oblastem, da opredelijo in izvajajo lastno nacionalno varnostno strategijo. EUCAP Sahel Niger si prizadeva tudi, da bi različni nigrski varnostni akterji, ki se borijo proti terorizmu in organiziranemu kriminalu, oblikovali integriran, večdisciplinaren, skladen in trajnosten pristop, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic.

Člen 3

Naloge

1.   Za izpolnjevanje ciljev iz člena 2 EUCAP Sahel Niger:

2.   EUCAP Sahel Niger se osredotoča na dejavnosti iz odstavka 1, ki prispevajo k boljšemu nadzoru nad ozemljem Nigra, med drugim z usklajevanjem z nigrskimi oboroženimi silami.

3.   EUCAP Sahel Niger nima nobene izvršilne funkcije.“;

(2)

člen 4 se spremeni:

(3)

člen 6 se spremeni:

(4)

v členu 7 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

„4.   Pogoji zaposlitve ter pravice in obveznosti mednarodnega in lokalnega osebja se določijo v pogodbah, sklenjenih med EUCAP Sahel Niger in zadevnim članom osebja.“;

(5)

v členu 11 se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:

„5.   Vodja misije zagotavlja varovanje tajnih podatkov EU v skladu s Sklepom Sveta 2013/488/EU (3).

(3)  Sklep Sveta z dne 23. septembra 2013 o varnostnih predpisih za varovanje tajnih podatkov EU (UL L 274, 15.10.2013, str. 1)“;"

(6)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 12a

Pravna ureditev

EUCAP Sahel Niger lahko naroča storitve ali blago, sklepa pogodbe in upravne dogovore, zaposluje osebje, vodi bančne račune, pridobiva sredstva in razpolaga z njimi ter poravnava obveznosti in je lahko stranka v sodnem postopku, kot je potrebno za izvajanje tega sklepa.“;

(7)

člen 13 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 13

Finančna ureditev

1.   Referenčni finančni znesek za kritje odhodkov, povezanih z EUCAP Sahel Niger, za obdobje od 16. julija 2012 do 31. oktobra 2013 znaša 8 700 000 EUR.

Referenčni finančni znesek za kritje odhodkov, povezanih z EUCAP Sahel Niger, za obdobje od 1. novembra 2013 do 15. julija 2014 znaša 6 500 000 EUR.

Referenčni finančni znesek za kritje odhodkov, povezanih z EUCAP Sahel Niger, za obdobje od 16. julija 2014 do 15. julija 2015 znaša 9 155 000 EUR.

2.   Vsi odhodki se upravljajo v skladu s pravili in postopki, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije. Državljani tretjih držav in državljani države gostiteljice se lahko prijavljajo na javne razpise za sklenitev pogodb. Po odobritvi s strani Komisije lahko EUCAP Sahel Niger z državami članicami, državo gostiteljico, sodelujočimi tretjimi državami in drugimi mednarodnimi akterji sklepa tehnične dogovore za naročanje opreme, storitev in prostorov za EUCAP Sahel Niger.

3.   EUCAP Sahel Niger je odgovorna za izvajanje proračuna misije. V ta namen EUCAP Sahel Niger podpiše sporazum s Komisijo.

4.   Brez poseganja v Sporazum med Evropsko unijo in Republiko Niger o statusu misije SVOP Evropske unije v Nigru (EUCAP Sahel Niger) (4) je EUCAP Sahel Niger odgovorna za vse terjatve in obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju mandata od 16. julija 2014, z izjemo terjatev, ki se nanašajo na hujše kršitve vodje misije, za katere je ta odgovoren.

5.   Finančna ureditev se izvaja brez poseganja v strukturo poveljevanja, določeno v členih 4, 5 in 6, ter operativne zahteve EUCAP Sahel Niger, vključno z združljivostjo opreme in interoperabilnostjo njenih skupin.

6.   Odhodki so upravičeni od 16. julija 2012.

(4)  UL L 242, 11.9.2013, str. 1.“;"

(8)

vstavi se naslednji odstavek:

„Člen 13a

Projektna enota

1.   EUCAP Sahel Niger razpolaga s projektno enoto za opredeljevanje in izvajanje projektov. EUCAP Sahel Niger po potrebi poskrbi za lažji potek in svetovanje v zvezi s projekti, ki jih izvajajo države članice in tretje države na svojo odgovornost na področjih, povezanih z mandatom EUCAP Sahel Niger, in v podporo njenim ciljem.

2.   EUCAP Sahel Niger lahko zaprosi za finančne prispevke držav članic ali tretjih držav za izvedbo projekta, če je bilo ugotovljeno, da ta projekt logično dopolnjujejo druge ukrepe EUCAP Sahel Niger in je:

EUCAP Sahel Niger sklene dogovor s sodelujočimi državami, v katerem so urejeni zlasti posebni postopki za obravnavo pritožb tretjih oseb v zvezi s škodo, nastalo zaradi dejanj ali opustitev dejanj EUCAP Sahel Niger pri uporabi sredstev, ki jih zagotovijo te države. Sodelujoče države se zaradi dejanj ali opustitev dejanj EUCAP Sahel Niger pri uporabi njihovih sredstev v nobenem primeru ne morejo sklicevati na odgovornost Unije ali VP.

3.   PVO se dogovori o sprejetju finančnih prispevkov tretjih držav za projektno enoto.“;

(9)

v členu 15 se „Sklep 2011/292/EU“ nadomesti s „Sklep 2013/488/EU“;

(10)

v členu 16 se drugi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Uporablja se do 15. julija 2016.“

23.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 217/35

(1)

Svet je 27. decembra 2001 sprejel Skupno stališče 2001/931/SZVP (1).

(2)

Svet je 10. februarja 2014 sprejel Sklep 2014/72/SZVP (2) o posodobitvi in spremembi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP (v nadaljnjem besedilu: seznam).

(3)

V skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931/SZVP je treba redno pregledovati imena oseb, skupin in subjektov s seznama, da se preveri, da obstajajo razlogi za njihovo ohranjanje na seznamu.

(4)

V tem sklepu je izid pregleda, ki ga je opravil Svet v zvezi z osebami, skupinami in subjekti, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP.

(5)

Svet je ugotovil, da ni več razlogov, da bi bila ena od oseb še naprej uvrščena na seznam.

(6)

Svet je sklenil, da so bili osebe, skupine in subjekti, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP, vpleteni v teroristična dejanja v smislu člena 1(2) in (3) Skupnega stališča 2001/931/SZVP, da je pristojni organ glede njih sprejel odločitev v smislu člena 1(4) navedenega skupnega stališča in da bi se morali zanje še naprej uporabljati posebni omejevalni ukrepi iz navedenega skupnega stališča.

(7)

Seznam bi bilo treba ustrezno posodobiti, Sklep 2014/72/SZVP pa bi bilo treba razveljaviti –

23.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 217/38

(1)

Svet je 7. julija 2003 v okviru izvajanja Resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov (VSZN) 1483 (2003) sprejel Skupno stališče 2003/495/SZVP (1).

(2)

Nekatere določbe Skupnega stališča 2003/495/SZVP je treba pojasniti –

23.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 217/39

(1)

Svet je 16. julija 2012 sprejel Sklep 2012/389/SZVP (1). Navedeni sklep preneha veljati 15. julija 2014.

(2)

Politični in varnostni odbor (PVO) je 18. marca 2014 priporočil, v skladu s priporočili iz strateškega pregleda, da se misija podaljša do 12. decembra 2016.

(3)

Misija EUCAP NESTOR bo delovala v razmerah, ki se lahko poslabšajo in bi lahko ovirale doseganje ciljev zunanjega delovanja Unije iz člena 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) –

1.

člen 2 se nadomesti z naslednjim besedilom:

„Člen 2

Naloge misije

Misija EUCAP NESTOR bo pomagala državam na območju Afriškega roga in zahodnega Indijskega oceana pri krepitvi njihove zmogljivosti na področju pomorske varnosti, da bi jim omogočili učinkovitejše zatiranje piratstva. EUCAP NESTOR bo usmerjena predvsem na Somalijo, poleg tega pa tudi na Džibuti, Sejšele in Tanzanijo.“;

2.

člen 3 se nadomesti z naslednjim besedilom:

„Člen 3

Cilji in naloge

1.   Da bi izpolnila naloge misije iz člena 2, EUCAP NESTOR:

2.   Za dosego ciljev deluje EUCAP NESTOR v skladu s smernicami in nalogami iz dokumentov o operativnem načrtovanju, ki jih odobri Svet.

3.   EUCAP NESTOR ne opravlja nobene izvršilne funkcije.“;

3.

člen 4 se spremeni:

4.

člen 6 se spremeni:

5.

v členu 7 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

„4.   Pogoji zaposlitve ter pravice in obveznosti mednarodnega in lokalnega osebja se določijo v pogodbah med EUCAP NESTOR in zadevnimi člani osebja.“;

6.

v členu 11 se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:

„5.   Vodja misije je odgovoren za varovanje tajnih podatkov EU v skladu s Sklepom Sveta 2013/488/EU (2).

(2)  Sklep Sveta z dne 23. septembra 2013 o varnostnih predpisih za varovanje tajnih podatkov EU (UL L 274, 15.10.2013, str. 1).“;"

7.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 12a

Pravna ureditev

EUCAP NESTOR lahko naroča storitve ali blago, sklepa pogodbe in upravne dogovore, zaposluje osebje, vodi bančne račune, pridobiva sredstva in razpolaga z njimi ter poravnava obveznosti in je lahko stranka v sodnem postopku, kot je potrebno za izvajanje tega sklepa.“;

8.

člen 13 se nadomesti z naslednjim besedilom:

„Člen 13

Finančna ureditev

1.   Referenčni finančni znesek za kritje odhodkov, povezanih z EUCAP NESTOR, za obdobje od 16. julija 2012 do 15. novembra 2013 znaša 22 880 000 EUR.

Referenčni finančni znesek za kritje odhodkov, povezanih z EUCAP NESTOR, za obdobje od 16. novembra 2013 do 15. oktobra 2014 znaša 11 950 000 EUR.

2.   Vsi odhodki se upravljajo v skladu s pravili in postopki, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije. Državljani tretjih držav in državljani države gostiteljice se lahko prijavljajo na javne razpise za sklenitev pogodb. Z odobritvijo Komisije lahko EUCAP NESTOR z državami članicami, državo gostiteljico, sodelujočimi tretjimi državami in drugimi mednarodnimi akterji sklepa tehnične dogovore za naročanje opreme, storitev in prostorov za EUCAP NESTOR.

3.   EUCAP NESTOR je odgovorna za izvajanje svojega proračuna. V ta namen EUCAP NESTOR podpiše sporazum s Komisijo.

4.   Brez poseganja v veljavne določbe o statusu EUCAP NESTOR in njenega osebja, je EUCAP NESTOR odgovorna za vse terjatve in obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju mandata od 16. julija 2014, z izjemo vseh terjatev, ki se nanašajo na hujše kršitve vodje misije, za katere je ta odgovoren.

5.   Pri izvajanju finančne ureditve se ne posega v strukturo poveljevanja, kot je določena v členih 4, 5 in 6, in operativne potrebe EUCAP NESTOR, vključno z združljivostjo opreme in interoperabilnostjo njenih enot.

6.   Odhodki so upravičeni od 16. julija 2012.“;

9.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 13a

Projektna enota

1.   EUCAP NESTOR razpolaga s projektno enoto za opredeljevanje in izvajanje projektov. EUCAP NESTOR po potrebi poskrbi za lažji potek projektov, ki jih pod lastno odgovornostjo na področjih, povezanih z EUCAP NESTOR, in v podporo njenemu cilju izvajajo države članice in tretje države, in svetuje v zvezi z njimi.

2.   EUCAP NESTOR lahko zaprosi za finančne prispevke držav članic ali tretjih držav za izvedbo projektov, ki dosledno dopolnjujejo druge ukrepe EUCAP NESTOR, in sicer če je projekt:

V takšnem primeru EUCAP NESTOR sklene dogovor s temi državami, v katerem so urejeni zlasti posebni postopki za obravnavo pritožb tretjih oseb v zvezi s škodo, nastalo zaradi dejanj ali opustitev dejanj EUCAP NESTOR pri uporabi sredstev, ki jih zagotovijo te države. Prispevajoče države se zaradi dejanj ali opustitev dejanj EUCAP NESTOR pri uporabi njihovih sredstev v nobenem primeru ne morejo sklicevati na odgovornost Unije ali VP.

3.   PVO se dogovori o sprejetju finančnih prispevkov tretjih držav za projektno enoto.“;

10.

v členu 15 se „Sklep 2011/292/EU“ nadomesti s „Sklep 2013/488/EU“;

11.

v členu 16 se drugi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Uporablja se do 12. decembra 2016.“

23.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 217/42

(1)

Svet je 14. aprila 2014 izrazil, da je pripravljen pomagati Ukrajini na področju reforme sektorja civilne varnosti, podpore policiji in pravne države ter oblikovati politični okvir za pristop h krizi v Ukrajini, pri tem pa preučiti vse možnosti, tudi prek morebitne misije v okviru skupne varnostne in obrambne politike (SVOP).

(2)

Zunanji minister Ukrajine je 8. maja 2014 visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (VP) poslal pismo, v katerem je izrazil interes za namestitev misije v okviru SVOP v Ukrajini.

(3)

Svet je 12. maja 2014 ponovno izrazil, da je pripravljen pomagati Ukrajini na področju reforme sektorja civilne varnosti, pozdravil je politični okvir za pristop h krizi v Ukrajini ter Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD) naročil, naj pripravi koncept kriznega upravljanja za morebitno civilno misijo v okviru SVOP. Poudaril je tudi pomen usklajevanja in dopolnjevanja z Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in drugimi mednarodnimi akterji.

(4)

Svet je 23. junija 2014 odobril koncept kriznega upravljanja za morebitno ukrepanje v okviru SVOP v podporo reformi sektorja civilne varnosti.

(5)

Zunanji minister Ukrajine je 11. julija 2014 VP poslal pismo, v katerem je sprejel namestitev misije v okviru SVOP.

(6)

EUAM Ukraine se bo izvajala v razmerah, ki se lahko poslabšajo in bi lahko ovirale doseganje ciljev zunanjega delovanja Unije iz člena 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) –

—

ustvarili konceptualen okvir za načrtovanje in izvajanje reform za vzpostavitev trajnostnih varnostnih služb, ki zagotavljajo pravno državo na način, ki prispeva h krepitvi njihove legitimnosti in večjemu zaupanju javnosti, ob doslednem spoštovanju človekovih pravic in v skladu s procesom ustavne reforme,

—

reorganizirali in prestrukturirali varnostne službe na način, ki bi dovoljeval ponoven prevzem nadzora nad njimi in odgovornosti zanje.

—

predviden v finančnem izkazu tega sklepa ali

—

vključen v izkaz med mandatom misije s spremembo finančnega izkaza na zahtevo vodje misije.

23.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 217/48

(1)

Svet je 28. februarja 2011 sprejel Sklep 2011/137/SZVP.

(2)

Svet meni, da ni več razlogov, da bi bila ena oseba še naprej na seznamu iz Priloge IV k Sklepu 2011/137/SZVP.

(3)

Sklep 2011/137/SZVP bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

23.

ZIDANE, Mohamad Ali.

23.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 217/49

(1)

Svet je 31. maja 2013 sprejel Sklep 2013/255/SZVP.

(2)

Glede na resnost razmer bi bilo treba dodati tri osebe in devet subjektov na seznam oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, iz Priloge I k Sklepu 2013/255/SZVP.

(3)

Sklep 2013/255/SZVP bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

23.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 217/52

(1)

Komisija je 18. maja 2009 prejela pritožbo družbe SES Astra S.A. (v nadaljnjem besedilu: Astra). Predmet pritožbe je bila domnevna shema državne pomoči, ki so jo španski organi sprejeli v zvezi s preklopom z analogne na digitalno televizijo na oddaljenih in manj urbaniziranih območjih v Španiji. Astra je trdila, da je bila shema nepriglašena in je zato pomenila nezakonito pomoč, kar je povzročilo izkrivljanje konkurence med platformo satelitskega prenosa in platformo prizemnega prenosa.

(2)

Izpodbijana shema izhaja iz Zakona 10/2005 z dne 14. junija 2005 o nujnih ukrepih za spodbujanje digitalne prizemne televizije, liberalizacijo kabelske televizije in podporo pluralnosti (2). Nadaljnja zakonodaja, ki je bila sprejeta v zvezi s postopkom prehoda na digitalno prizemno televizijo, med drugim vključuje Kraljevo uredbo 944/2005 z dne 29. julija 2005 o Nacionalnem tehničnem načrtu za digitalno prizemno televizijo (3) (v nadaljnjem besedilu: NTN), Kraljevo uredbo 945/2005 z dne 29. julija 2005 o odobritvi splošnih predpisov za opravljanje storitev digitalne prizemne televizije, Odredbo ITC 2476/2005 z dne 29. julija 2005 o odobritvi splošnih predpisov in predpisov za opravljanje storitev digitalne prizemne televizije ter Kraljevo uredbo 920/2006 z dne 28. julija 2005 o odobritvi splošnih predpisov za opravljanje storitev radijske in kabelske televizijske radiodifuzije.

(3)

Komisija je z dopisom z dne 29. septembra 2010 obvestila Kraljevino Španijo, da je sprejela odločitev o sprožitvi formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) v zvezi z zadevno pomočjo za celotno območje Španije z izjemo avtonomne skupnosti Kastilja in Manča, za katero je sprožila poseben postopek (4). Odločitev Komisije, da sproži postopek (v nadaljnjem besedilu: odločitev o sprožitvi postopka), je bila 14. decembra 2010 objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (5). Komisija je zainteresirane strani pozvala, naj predložijo svoje pripombe glede ukrepa.

(4)

Španija se je na zahtevo po predložitvi pripomb iz odločitve o sprožitvi postopka po podaljšanju roka odzvala z dopisom z dne 30. novembra 2011. Poleg centralne ravni države so svoje pripombe in/ali odgovore na vprašanja iz odločitve o sprožitvi postopka predložili še organi iz Asturije, Aragonije, Baskije, Kastilje in Leóna, Kastilje in Manče (6), Estremadure, Galicije, La Rioje, Madrida in Murcie.

(5)

Komisija je prejela tudi pripombe družbe Radiodifusion Digital SL z dopisom z dne 11. januarja 2011, družbe Grupo Antena 3 in združenja UTECA (Union de Televisiones Comerciales Asociadas) z dopisoma z dne 28. januarja 2011, družbe Gestora La Sexta z dopisom z dne 31. januarja 2011, družbe Abertis Telecom SA (v nadaljnjem besedilu: Abertis) z dopisom z dne 2. februarja 2011 ter družb Astra in Telecinco z dopisoma z dne 4. februarja 2011. Z dopisoma z dne 19. januarja 2011 in 9. februarja 2011 je Komisija navedene pripombe posredovala Španiji in ji dala priložnost, da se odzove nanje. Španija je svoje pripombe posredovala z dopisoma z dne 22. februarja 2011 in 14. marca 2011.

(6)

Med preiskavo je potekalo več srečanj: med Komisijo in Španijo dne 11. in 12. aprila 2011, med Komisijo in Astro dne 14. aprila 2011, med Komisijo in Abertisom dne 5. maja 2011 ter med Komisijo in združenjem UTECA dne 5. julija 2011. Potem ko je Španija večkrat prostovoljno predložila informacije, vključno z mnenji Baskije z dne 24. februarja 2011, je bila na Španijo z dopisom z dne 14. februarja 2012 naslovljena formalna zahteva po predložitvi informacij. Po podaljšanju roka je Španija predložila odgovore z dopisom z dne 16. aprila, ki so mu sledili dopisi z dne 15., 19. in 25. junija 2012. Ker so bile informacije še vedno delno pomanjkljive, je Komisija 9. avgusta 2012 Španiji poslala zahtevo po dodatnih informacijah. Po podaljšanju roka je Španija predložila odgovore v dopisu z dne 10. oktobra 2012, ki mu je sledil dopis z dne 30. oktobra 2012.

(7)

Poleg tega je Abertis 22. junija 2011 in 25. julija 2012 prostovoljno predložil dodatne informacije. Astra je dodatne informacije predložila z dopisi z dne 21. julija 2011, 16. maja 2011, 8. septembra 2011 in 11. novembra 2011, ki so bili vsi poslani Španiji z zahtevo po predložitvi pripomb.

(8)

Pritožnik je operater satelitske platforme. Družba SES ASTRA (v nadaljnjem besedilu: Astra), ki je bila leta 1985 ustanovljena kot Société Européenne des Satellites (SES), je bila prvi zasebni satelitski operater v Evropi. Astra upravlja satelitski sistem ASTRA, ki zagotavlja celovit portfelj radiodifuzije in širokopasovnih rešitev za stranke v Evropi in zunaj nje. Družba neposredno oddaja radijske in televizijske programe na tisoče gospodinjstvom ter zagotavlja internetni dostop in omrežne storitve javnim organom, velikim družbam, MSP in posameznim gospodinjstvom.

(9)

Astra v svoji pritožbi domneva, da ukrepi, ki so jih vlada in avtonomne skupnosti sprejele za oddaljena in manj urbanizirana območja Španije, kršijo načelo tehnološke nevtralnosti, saj predvidevajo prizemni prenos kot edino možno pot k digitalizaciji. Astra se zlasti sklicuje na primer Kantabrije. Na podlagi razpisa za razširitev pokritja z digitalno televizijo na celotno ozemlje Kantabrije, ki je bil objavljen januarja 2008, je regionalna vlada Kantabrije izbrala Astro kot ponudnico nekodiranih kanalov, zagotovljenih prek njene platforme. Novembra 2008 pa je regionalna vlada navedeno pogodbo prekinila. Po mnenju Astre so organi prekinili pogodbo, ko so že vedeli, da bo centralna vlada financirala posodobitev analognega prizemnega omrežja. V dopisu kantabrijskih organov z dne 7. novembra 2008 je namreč pojasnjeno, da je bila pogodba prekinjena, ker je centralna vlada medtem sprejela sklepe v zvezi z razširitvijo pokritja z digitalno televizijo na celotno območje Španije (7). Tako naj bi primer Kantabrije kazal, da bi Astra lahko konkurirala na navedenem trgu, sklepi centralne vlade pa so ji to onemogočili.

(10)

Zadeva se nanaša na sektor radiodifuzije, v katerem so akterji pogosto dejavni na različnih ravneh verige storitev radiodifuzije.

(11)

Izdajatelji televizijskega programa so uredniki televizijskih kanalov, ki kupujejo ali producirajo lastne televizijske vsebine in jih povezujejo v kanale. Dostop do kanalov se nato zagotovi javnosti prek različnih platform (npr. satelit, digitalna prizemna televizija, kabel, IPTV). Po mnenju zakonodajalca naj bi bile v Španiji storitve radiodifuzije javna storitev in bi jih morali zato zagotavljati državni izdajatelji televizijskega programa (RTVE) ter zasebni izdajatelji televizijskega programa, ki imajo državno koncesijo (8). Ti nekodirani kanali so brezplačno zagotovljeni gledalcem. Za zagotovitev, da lahko javnost učinkovito izkorišča ugodnosti te javne storitve, pravo nalaga obveznosti najmanjšega pokritja javnemu izdajatelju televizijskega programa in zasebnim operaterjem s koncesijo. Posledično morajo javni izdajatelji televizijskega programa pokrivati vsaj 98 % španskega prebivalstva, zasebni izdajatelji televizijskega programa pa vsaj 96 % prebivalstva. V Španiji nacionalni izdajatelji televizijskega programa nimajo v lasti nacionalnega radiodifuznega omrežja. Zato sklepajo sporazume z operaterji platform, prek katerih posredujejo svoje vsebine in s tem izpolnjujejo obveznosti pokritja.

(12)

Dobavitelji strojne opreme so proizvajalci ali inštalaterji infrastrukture in strojev, potrebnih za gradnjo različnih platform.

(13)

Operaterji platform (ali omrežni operaterji) (9) so zasebni ali javno nadzorovani subjekti, ki upravljajo potrebno infrastrukturo (tj. prenašajo in oddajajo signal), s čimer se javnosti zagotavljajo kanali, ki jih producirajo izdajatelji televizijskega programa. Ob vzpostavitvi televizijskega sektorja je bila na voljo samo analogna prizemna platforma. Z razvojem tehnologije pa je bilo na trgu na voljo vse več platform, tj. satelitska platforma, kabelska platforma, v zadnjem času pa tudi IPTV (10), ki za oddajanje televizijskega signala izkorišča širokopasovno povezavo.

(14)

Pri prizemni radiodifuziji se televizijski signal pošlje iz televizijskega studia v center za razpošiljanje signala (glavni center), ki je običajno last omrežnega operaterja in ki ga ta tudi upravlja. Nato se signal s centra za razpošiljanje signala (glavnega centra) prenese in razpošlje v centre za radiodifuzijo, ki jih upravlja omrežni operater (npr. televizijski oddajnik), včasih pa se signal prenese prek satelita. Iz centrov za radiodifuzijo se signal na koncu oddaja v gospodinjstva. Za digitalizacijo analognega prizemnega omrežja je treba nadomestiti oddajnike zemeljskega signala. Ker ima digitalni signal ožji razpon kot analogni in nova tehnologija zato zahteva bolj razpršeno omrežje, pa lahko razširitev pokritja zahteva tudi vzpostavitev novih centrov za razpošiljanje signala.

(15)

Pri satelitski radiodifuziji je signal poslan v center za razpošiljanje signala (glavni center), od koder se nato prek satelita oddaja v gospodinjstva. Druga možnost je, da se signal pošlje iz televizijskega studia neposredno do satelita, če je televizijski studio opremljen z ustreznimi napravami. Gledalec mora imeti satelitski krožnik in sprejemnik. Da bi povečali satelitsko pokritje v regiji, mora biti zemeljska oprema nameščena v strankinem gospodinjstvu. V smislu geografskega pokritja bi satelitska platforma lahko tako pokrila skoraj 100 % španskega ozemlja, medtem ko prizemna platforma zajema približno 98 %.

(16)

Preiskovani ukrep je treba proučiti v okviru digitalizacije radiodifuzije, ki je bila izvedena ali se izvaja na prizemnih, satelitskih in kabelskih platformah. V primerjavi z analogno radiodifuzijo je prednost digitalizirane radiodifuzije povečana zmogljivost prenosa zaradi učinkovitejše uporabe radiofrekvenčnega spektra. Preklop na digitalno tehnologijo je zlasti pomemben za prizemno radiodifuzijo, za katero je na voljo le omejen frekvenčni spekter. Po drugi strani ima satelitski prenos to prednost, da deluje na popolnoma drugačnem frekvenčnem pasu, na katerem je na voljo dovolj frekvenc.

(17)

Preklop z analogne na digitalno televizijo daje na voljo znaten visokokakovostni radijski spekter znotraj tako imenovane „digitalne dividende“, ki bo prost za uporabo elektronskih komunikacijskih storitev. Ta digitalna dividenda in zlasti frekvenca 790–862 MHz (v nadaljnjem besedilu: frekvenčni pas 800 MHz) lahko spodbudita sektor elektronskih komunikacij, močno vplivata na konkurenčnost in rast ter zagotovita širok obseg družbenih in kulturnih koristi (11).

(18)

„Digitalna dividenda“ bi se lahko najbolje izkoristila s preklopom s prizemne platforme na drugo platformo ali z analogne na digitalno prizemno radiodifuzijo. Predvideti bi bilo mogoče tudi kombinirano rešitev, ki vključuje različne platforme (12).

(19)

Vendar pomanjkanje frekvenc v primeru prizemne radiodifuzije ostaja težava tudi po digitalizaciji. Na to kaže tudi dejstvo, da je morala španska vlada kmalu po zaključku preklopa z analogne na digitalno televizijo aprila 2010 premakniti izdajatelje televizijskega programa s frekvenčnega pasu 800 MHz na drug frekvenčni pas. Premik multipleksov digitalne prizemne televizije, dodeljenih izdajateljem televizijskega programa, je povzročil dodatne stroške in dodelitev dodatne državne pomoči, ki jo Komisija trenutno proučuje v formalnem postopku preiskave (13).

(20)

V zvezi s televizijsko radiodifuzijo bi bilo prizemni digitalni prenos v prihodnosti mogoče nadomestiti s širokopasovno tehnologijo, saj bodo dostopovna omrežja naslednje generacije najverjetneje postala prevladujoča tehnologija prenosa. Vendar v Španiji taka dostopovna omrežja naslednje generacije za zdaj niso splošno geografsko pokrita.

(21)

V Španiji danes obstajajo štiri platforme prenosa: digitalna prizemna tehnologija (DBV-T), satelit (DBV-S), kabel (DVB-C) in IPTV. Digitalna prizemna tehnologija je poglavitna platforma za nekodirane javne in zasebne španske kanale (14). Glavni operater prizemnega omrežja je Abertis, ki nadzoruje tudi satelitskega operaterja Hispasat. Obstajajo številni lokalni telekomunikacijski operaterji, ki prenašajo signale digitalne prizemne tehnologije, ki so običajno povezani z nacionalnim Abertisovim omrežjem. Plačljivi televizijski kanali se večinoma prenašajo prek satelita, kabla ali IPTV. Glavna satelitska operaterja sta Astra in Hispasat.

(22)

Da bi Španija zagotovila preklop z analogne na digitalno televizijo, je v okviru postopka digitalizacije v obdobju 2005–2008 sprejela vrsto regulativnih ukrepov, ki so zadevali prizemno omrežje, kot je opisano v oddelku 2.2. Špansko ozemlje je bilo razdeljeno na tri različna območja:

(23)

Preiskovana shema temelji na večplastnem sistemu pravnih določb, ki so jih centralni španski organi uvedli leta 2005. Na podlagi teh določb so avtonomne skupnosti in mestni sveti v letih 2008 in 2009 dodelili državno pomoč za uporabo digitalne prizemne televizije na območju II ter prejemnikom dodelili sredstva iz centralnega proračuna in svojih proračunov. Poleg tega avtonomne skupnosti od leta 2009 dodeljujejo stalno pomoč za vzdrževanje in upravljanje omrežij na območju II.

(24)

Prehod na digitalno televizijsko tehnologijo se je začel zakonsko urejati po sprejetju Zakona 10/2005 z dne 14. junija 2005 (15). V njem sta omenjena potreba po spodbujanju prehoda z analogne na digitalno prizemno tehnologijo in zahteva, naj vlada sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev tega prehoda.

(25)

Po tej zahtevi je Svet ministrov s Kraljevo uredbo 944/2005 odobril nacionalni tehnični načrt, v katerem je bil kot datum za izklop analogne radiodifuzije v Španiji določen 3. april 2010 (16).

(26)

V zvezi z območjema II in III pa je v dvanajsti dodatni določbi nacionalnega tehničnega načrta že določena možnost, da lahko lokalni in regionalni organi razširijo pokritje na 96–100 % prebivalstva. V zvezi s tem tehnični načrt izrecno omenja digitalno prizemno televizijo in določa šest pogojev, pod katerimi bi lahko lokalni organi izvedli tako razširitev. Pogoj (e) zahteva, da je lokalna namestitev v skladu s tehničnim načrtom za digitalno prizemno televizijo.

(27)

Svet ministrov je 7. septembra 2007 zato odobril Nacionalni načrt prehoda na digitalno prizemno televizijo (v nadaljnjem besedilu: načrt prehoda) (17), ki izvaja nacionalni tehnični načrt. V načrtu prehoda je bilo špansko ozemlje razdeljeno na devetdeset projektov tehničnega prehoda (18), za vsakega od katerih je bil določen rok za izklop analogne radiodifuzije.

(28)

Ministrstvo za industrijo, turizem in trgovino (v nadaljnjem besedilu: MITT) je 29. februarja 2008 sprejelo sklep, katerega namen je bil izboljšati telekomunikacijsko infrastrukturo ter določiti merila in razporeditev financiranja ukrepov za razvoj informacijske družbe v okviru načrta Avanza za leto 2008 (19). Proračun, odobren s tem sklepom, je znašal 558 milijonov EUR in je bil delno dodeljen za razvoj širokopasovne ter delno za digitalizacijo televizije na oddaljenih in manj urbaniziranih območjih v Španiji, za katera ne veljajo zakonske obveznosti komercialnih izdajateljev televizijskega programa (20). Digitalizacija v navedenih območjih je splošno znana kot „razširitev pokritja“. Ta se je začela posledično izvajati prek vrste dodatkov k obstoječim okvirnim sporazumom (21), ki so jih MITT in avtonomne skupnosti podpisali med julijem in novembrom 2008 (dodatki k okvirnim sporazumom iz leta 2006, ki so bili v španskem uradnem listu objavljeni posamezno za vsako avtonomno skupnost). Besedilo teh sporazumov se v večini primerov sklicuje na digitalno prizemno tehnologijo kot edino tehnologijo, ki se bo financirala. Na podlagi sporazumov je MITT preneslo sredstva avtonomnim skupnostim, ki so preostale operativne stroške pokrile iz svojih proračunov. Ti dodatki so vključevali tudi obveznost lokalnih organov, da upoštevajo dvanajsto dodatno določbo nacionalnega tehničnega načrta.

(29)

Hkrati je Svet ministrov 17. oktobra 2008 privolil v dodelitev nadaljnjih 8,72 milijona EUR za razširitev in dokončanje pokritja z digitalno prizemno televizijo v okviru prehodnih projektov, ki naj bi se zaključili v prvi polovici leta 2009, tj. v fazi I načrta prehoda. Financiranje je bilo dodeljeno po podpisu novih okvirnih sporazumov med MITT in avtonomnimi skupnostmi decembra 2008 (v nadaljnjem besedilu: okvirni sporazumi iz leta 2008). Ti sporazumi se sklicujejo na navedeno financiranje v vrednosti 8,72 milijona EUR in so bili poimenovani „Okvirni sporazum o sodelovanju med Ministrstvom za industrijo, turizem in trgovino ter avtonomno skupnostjo […] za razvoj Nacionalnega načrta prehoda na digitalno prizemno televizijo“. V njih je določen seznam dejavnosti, ki jih bodo centralni in regionalni organi financirali, da bi dosegli pokritje z digitalno televizijo, ki bi ustrezalo obstoječemu pokritju z analogno televizijo. Te dejavnosti so povezane z uporabo digitalne prizemne televizije.

(30)

Svet ministrov je 29. maja 2009 odobril merila za razdelitev 52 milijonov EUR za financiranje dejavnosti, povezanih s prehodom na digitalno prizemno televizijo, ki je namenjeno razširitvi pokritja projektov v fazah II in III načrta prehoda (22). Z odobritvijo Sveta ministrov je bila vzpostavljena neposredna povezava z načrtom prehoda, saj je v njej navedeno, da je „za doseganje cilja iz Nacionalnega načrta prehoda na digitalno prizemno televizijo, tj. podobnega pokritja z digitalno prizemno televizijo v primerjavi s sedanjim pokritjem s prizemno televizijo, ki deluje z analogno tehnologijo, […] potrebna pomoč javnih organov“ter da bo „izvajanje sodelovanja […] formalizirano znotraj okvira iz Nacionalnega načrta prehoda na digitalno prizemno televizijo“.

(31)

Dodatki k okvirnim sporazumom (navedeni v odstavku 29) so bili med oktobrom in decembrom 2009 nato objavljeni v španskem uradnem listu skupaj s financiranjem razširitve pokritja v fazah II in III načrta prehoda. V teh dodatkih je „dejanje za razširitev pokritja“ opredeljeno z nedvoumnim sklicem zgolj na prizemno tehnologijo (čeprav druge tehnologije pri tem niso formalno izključene) (23).

(32)

Vlade avtonomnih skupnosti so začele izvajati razširitev po objavi okvirnih sporazumov iz leta 2008 in navedenih dodatkov (24). Javne razpise so organizirale same ali pa so za njihovo izvedbe zadolžile javno podjetje. Z MITT so se delno dogovorile za subvencije, ki so bile zato delno financirane iz centralnega proračuna, delno pa so jih financirale avtonomne skupnosti. V nekaterih primerih so avtonomne skupnosti za izvajanje razširitve pooblastile mestne svete.

(33)

V državi sta na splošno potekali dve vrsti razpisov. Prvi so bili razpisi za razširitev pokritja, kar je pomenilo, da je bila zmagovalna družba zadolžena za zagotavljanje (pogosto pa tudi gradnjo) operativnega omrežja digitalne prizemne televizije. Naloge, ki jih je bilo treba izvesti, so vključevale zasnovo in projektiranje omrežja, prenos signala, uporabo omrežja in dobavo potrebne opreme. Druga vrsta so bili razpisi za dobavo strojne opreme, ki so bili organizirani za že obstoječa omrežja. Od zmagovalca razpisa se je pričakovalo, da bo omrežje posodobil s potrebno opremo, tj. da bo dobavil, namestil in aktiviral opremo.

(34)

Pri večini razpisov se organi, ki so jih organizirali, izrecno, tj. v opredelitvi predmeta razpisa (25), in/ali implicitno, tj. v opisu tehničnih specifikacij ali opreme, ki se bo financirala (26), sklicujejo na prizemno tehnologijo in digitalno prizemno televizijo. V nekaj primerih, ko je izrecno navedena satelitska tehnologija, se ti sklici nanašajo na satelitske krožnike za sprejem satelitskega signala prek prizemnih televizijskih oddajnikov (27) ali na opremo za dostop do digitalne televizije na območju III (28). Zelo malo razpisov za razširitev je tehnološko nevtralnih in razpisi ne izključujejo drugih tehnologij, ki niso digitalna prizemna televizija (29).

(35)

V razširitev na območje II je bilo v letih 2008 in 2009 vloženih skoraj 163 milijonov EUR iz centralnega proračuna (delno v obliki ugodnih posojil, ki jih je MITT dodelilo avtonomnim skupnostim (30)) ter 60 milijonov EUR iz proračunov 16 preiskovanih avtonomnih skupnosti. Poleg tega so mestni sveti financirali razširitev v vrednosti približno 3,5 milijona EUR.

(36)

Kot drugi korak po razširitvi digitalne prizemne televizije na območje II nekatere avtonomne skupnosti od leta 2009 organizirajo dodatne razpise ali sklepajo ustrezne pogodbe brez razpisov za upravljanje in vzdrževanje opreme, ki je bila digitalizirana in se je uporabljala med razširitvijo. V nasprotju s pomočjo za preklop ti ukrepi pomenijo stalno pomoč. Poleg tega te pogodbe niso tehnološko nevtralne, saj so namenjene upravljanju in vzdrževanju prizemnega omrežja, ki je bilo nameščeno na območju II. Skupni znesek sredstev, ki so bila v letih 2009–2011 dodeljena prek razpisov za upravljanje in vzdrževanje (stalna pomoč), je znašal vsaj 32,7 milijona EUR.

(37)

V odločitvi o sprožitvi postopka je Komisija najprej ugotovila, da se zdi, da opisani ukrep izpolnjuje vsa merila iz člena 107(1) in da ga je zato mogoče šteti za državno pomoč.

(38)

Ker trg radiodifuzije deluje na več ravneh, so bile v odločitvi o sprožitvi postopka opredeljene tri kategorije prejemnikov državne pomoči: (i) omrežni operaterji, (ii) dobavitelji strojne opreme, ki so sodelovali v razpisih za dobavo opreme, potrebne za razširitev, in (iii) izdajatelji televizijskega programa na televizijskih kanalih.

(39)

Komisija je predhodno ugotovila, da je shema s financiranjem stroškov, povezanih z razširitvijo platforme digitalne prizemne televizije, morda ustvarila potencial za izkrivljanje konkurence ali dejansko izkrivljala konkurenco med ponudniki strojne opreme, dejavnimi pri različnih tehnologijah, ter med prizemnimi in satelitskimi platformami.

(40)

Komisija je v predhodni oceni menila, da ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, in ni videla razlogov za njegovo združljivost z notranjim trgom, saj se pri njem ne bi moglo uporabiti nobeno odstopanje.

(41)

Za dodatne podrobnosti o dejstvih glej odločitev o sprožitvi postopka, ki naj se šteje kot bistveni del tega sklepa.

(42)

Španija in avtonomne skupnosti so v odzivu na odločitev o sprožitvi postopka predložile številne argumente (31). Te bi bilo mogoče razdeliti v dve širši kategoriji. Prvič, španski organi zagovarjajo neobstoj državne pomoči – ker gre za storitev splošnega gospodarskega pomena, ukrep ne pomeni pomoči, saj spada na področje javnih storitev javne radiodifuzije. Poleg tega ukrep ne daje nikakršnih prednosti. Drugič, četudi bi državna pomoč obstajala, bi bila na podlagi člena 106(2) ali člena 107(3)(c) združljiva, ker (a) je analogno omrežje že obstajalo in bi bila zgolj posodobitev obstoječe infrastrukture z vidika učinkovitosti cenejša od preklopa na novo platformo, (b) ker bi lahko le tehnologija digitalne prizemne televizije izpolnjevala potrebna merila kakovosti ter (c) ker so bili razpisi tehnološko nevtralni in bi lahko na njih sodelovali tudi operaterji drugih platform. Ti argumenti so povzeti spodaj.

(43)

Po mnenju španskih organov omrežni operaterji zagotavljajo storitve splošnega gospodarskega pomena v smislu sodbe Altmark (32). Ker pa so za dejanja za razširitev pokritja odgovorne avtonomne skupnosti, je treba uporabo sodbe Altmark proučiti glede na posamezni primer, izpolnjevanje pogojev iz sodbe Altmark pa morajo dokazati avtonomne skupnosti same. Najbolj natančne argumente je predložila Baskija, ki je digitalizacijo izvedla prek javne družbe Itelazpi S.A. (v nadaljnjem besedilu: Itelazpi).

(44)

Španija je v zvezi s ponudniki strojne opreme izrazila stališče, da dejstvo o njihovi zmagi na razpisih za dobavo opreme izključuje obstoj dajanja prednosti.

(45)

V zvezi z omrežnimi operaterji je Abertis sicer glavni operater na območju I in ima v lasti 29 % lokacij na območju II, ki so bile posodobljene, vendar ne upravlja omrežja na območju II. Abertisu kot omrežnemu operaterju ukrep zato ne bi koristil.

(46)

Omrežje upravljajo nekateri regionalni upravljavci, avtonomne skupnosti ali lokalni sveti, ki najemajo Abertisove prostore in opremo. Avtonomne skupnosti in lokalni sveti ne konkurirajo drugim omrežnim operaterjem ter zato nimajo konkurenčnih prednosti. Poleg tega ne prejemajo nobenih prihodkov, saj izdajatelji televizijskega programa ne plačujejo za zagotavljanje storitev prenosa na območju II.

(47)

V zvezi z izdajatelji televizijskega programa Španija trdi, da je učinek preiskovanih ukrepov na izdajatelje televizijskega programa skoraj neobstoječ. Ukrepi niso povečali občinstva izdajateljev televizijskega programa v primerjavi s časom, ko so bili programi predvajani analogno, saj je 2,5 % ciljnega prebivalstva, pri katerem je potekala razširitev pokritja, že imelo analogno prizemno televizijo. Ukrepi posledično niso vplivali na finančno stanje teh podjetij.

(48)

Baskovski organi so navedli, da je državna pomoč, dodeljena Itelazpiju, združljiva z notranjim trgom na podlagi člena 106 PDEU. V zvezi s tem so prepričani, da ukrep izpolnjuje vse pogoje Odločbe Komisije z dne 28. novembra 2005 o uporabi člena 86(2) Pogodbe ES za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljene nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (v nadaljnjem besedilu: Odločba 86(2)) (33).

(49)

Tudi ob odločitvi Komisije, da ukrepi, ki so jih španski organi sprejeli v zvezi z uporabo digitalne prizemne televizije na območju II, pomenijo državno pomoč in niso združljivi z notranjim trgom pri uporabi člena 106 PDEU, bi Španija še naprej trdila, da so zagotovo združljivi z notranjim trgom, saj je njihov namen zagotoviti doseganje cilja, ki je v interesu Skupnosti (prehod na digitalno radiodifuzijo), zato bi morali biti izvzeti na podlagi člena 107(3)(c) PDEU.

(50)

Španija meni, da nacionalni tehnični načrt in načrt prehoda na nacionalni ravni nista načrta razširitve pokritja, saj se nanašata zgolj na preklop na območju I. Načrta sama po sebi ne omejujeta tehnoloških možnosti, ki so dostopne pri razširitvi pokritja. Okvirni sporazumi po drugi strani nimajo enakega regulativnega statusa kot načrta ter temeljijo na sporazumih med centralnimi in regionalnimi organi. Poleg tega po mnenju Španije ne vključujejo uporabe satelitskih in drugih tehnologij. Razširitev pokritja in izbiro tehnologije so izvedle avtonomne skupnosti, običajno prek razpisnega postopka. Eden takih razpisov, ki je bil izveden v avtonomni skupnosti Kastilja in León, je bil tehnološko nevtralen, sama izvedba takega razpisa pa dokazuje, da centralni organi niso vsiljevali prizemne tehnologije avtonomnim skupnostim.

(51)

Čeprav se nekateri razpisi, ki so bili izvedeni drugje, sklicujejo na določene tehnične elemente prizemne tehnologije, je to mogoče utemeljiti z dejstvom, da prizemna radiodifuzija zahteva nekatere elemente, ki pri satelitski radiodifuziji niso prisotni in ki jih je bilo treba vključiti, da prizemne rešitve ne bi bile izključene iz razpisov.

(52)

Španski organi se sklicujejo tudi na študijo možnosti zagotavljanja univerzalne storitve digitalne prizemne televizije s pomočjo različnih tehnologij (digitalna prizemna televizija in satelit), ki jo je MITT izvedlo julija 2007, tj. pred predlogom financiranja za razširitev pokritja z digitalno prizemno televizijo. Čeprav organi priznavajo, da je študija zgolj notranji dokument in se pozneje ni začela izvajati, kljub temu poudarjajo, da je upoštevala realistične stroške uporabe digitalne prizemne televizije ali satelitskega prenosa. V sklepnih ugotovitvah študije je navedeno, da ni mogoče vnaprej določiti, katera tehnologija je učinkovitejša ali cenejša za razširitev pokritja s televizijskim signalom. Izbrati bi jo bilo treba glede na posamezno regijo, po možnosti na podlagi študij, ki so jih izvedle zadevne avtonomne skupnosti in v katerih so proučeni dejavniki, kot so topografija, ozemeljska porazdelitev prebivalstva in stanje obstoječe infrastrukture.

(53)

Predložena sta bila dva argumenta v zvezi s kakovostjo. Prvič, do danes nekodirani kanali digitalne prizemne televizije na tem območju niso bili na voljo prek satelitske radiodifuzije. Preklop na satelitsko platformo bi zato pomenil, da bi bila ta storitev za stranke plačljiva.

(54)

Drugič, poleg nacionalnih kanalov je treba prenašati tudi regionalne kanale. Tehnologija digitalne prizemne televizije omogoča, da se v vsakem geografskem območju prenašajo tudi kanali navedenega območja. Na podlagi regionalnih in lokalnih kanalov ima prizemna televizija po vsej Španiji na voljo 1 380 frekvenc, ki ne zahtevajo nobenih tehničnih omejitev in razširitve radiodifuzije nad ciljno območje vsakega kanala. Po mnenju Španije to ne bi bilo mogoče pri satelitskih omrežjih, saj ne zagotavljajo možnosti geografske omejitve in bi bilo zato treba uporabiti večplasten sistem pogojnega dostopa. S tem bi se nadalje povečali stroški satelitske radiodifuzije, izdajatelji televizijskega programa pa ne bi hoteli odobriti dostopa do svojih kanalov, če ne bi bili prepričani, da je omejitev mogoča.

(55)

Po mnenju Španije dvostranski sporazumi med centralnimi in regionalnimi organi niso vsiljevali določene digitalizacijske tehnologije. Določali so le prenos na avtonomne skupnosti, skladen s stroški digitalizacije, ki so bili izračunani na podlagi domnevno učinkovite referenčne tehnologije, tj. digitalne prizemne televizije. Zato bi bilo treba po mnenju Španije upoštevati, da je prizemna analogna televizija ob razširitvi dosegala 98,5 % španskih gospodinjstev.

(56)

Ob upoštevanju razpisa v Kantabriji, na katerega se sklicuje odločitev o sprožitvi postopka, španski organi poudarjajo, da je razpis, na katerem je zmagala Astra, zadeval območji II in III ter je bil njegov cilj tako zagotoviti univerzalno digitalno televizijo v Kantabriji. To bi imelo dvojen učinek na oceno primera.

(57)

Prvič, kantabrijski projekt je postal neuspešen, ko so po dodelitvi pogodbe Astri nekateri glavni izdajatelji televizijskega programa obvestili Astro in kantabrijsko vlado, da ne bodo dovolili oddajanja svojih vsebin prek satelita. Namen načrta posledično ni bil več nedvomno izvedljiv. Drugič, glavni razlog za prekinitev pogodbe je bila odločitev centralne vlade, da zagotovi satelitsko pokritje na celotnem območju III v Španiji, in ne odločitev centralne vlade, da zagotovi financiranje za razširitev pokritja na območju II. Poleg tega je bila pogodba novembra 2008 prekinjena, ker je bilo do takrat jasno, da Astra ne bo mogla izpolniti svojih obveznosti. Astra zlasti ni pravočasno izvedla potrebnih del in ni prejela pooblastil izdajateljev nekodiranega televizijskega programa, da lahko oddaja njihove kanale.

(58)

V okviru tega sklepa je kantabrijski projekt relevanten zgolj v smislu, da se lahko satelitska platforma šteje kot veljavna alternativa prizemni platformi. V zvezi s tem zgornji argumenti niso ustrezni. Pri odločitvi za satelitsko platformo na območju III so španski organi sprejeli nacionalni načrt in sprejeli posebno uredbo, ki od izdajateljev televizijskega programa zahteva, da se medsebojno uskladijo in izberejo enega skupnega ponudnika satelitske platforme. Podoben mehanizem bi se lahko uporabil tudi za območje II. Navedeni razlogi za prekinitev pogodbe ne postavljajo pod vprašaj dejstva, da bi satelitska tehnologija lahko bila veljavna platforma za prenos televizijskih signalov na območju II. Poleg tega jih je ovrglo tudi nacionalno sodišče Španije.

(59)

V zvezi s konkurenco med omrežnimi operaterji je Španija izrazila stališče, da prizemna in satelitska televizija pomenita dva popolnoma drugačna trga, zato preiskovani ukrepi na prizadetih trgih niso izkrivljali konkurence. Španija trdi, da preiskovani ukrepi ne vplivajo na trg znotraj Skupnosti, saj so namenjeni prebivalcem na omejenem geografskem območju. Ker gre za lokalne storitve, ni verjetno, da bi ukrep vplival na trgovanje med državami članicami.

(60)

Španski organi so izrazili tudi stališče, da se pravilo de minimis, ki je bilo uvedeno z Uredbo Komisije (ES) št. 1998/2006 (34) o pomoči de minimis, nedvomno uporablja za znatni delež financiranja. Strojna oprema je bila kupljena neodvisno v posameznih avtonomnih skupnostih ali lokalnih svetih, zato bi bilo treba določbe de minimis proučiti na navedeni ravni. Ker so v teh primerih poznani natančen znesek, ki je bil izplačan, ter blago in storitve, ki so bile kupljene, je bila pomoč dovolj pregledna, da se lahko uporabijo pragovi de minimis.

(61)

V zvezi z upravljanjem in vzdrževanjem centrov za razpošiljanje signala španski centralni organi menijo, da nista povezana z razširitvijo pokritja, ki ga delno financira MITT. Ministrstvo ni pristojno, da bi od svetov in avtonomnih skupnosti zahtevalo, da nadaljujejo upravljanje in vzdrževanje tudi po obdobju iz razpisov za razširitev pokritja. Zato ni mogoče zagotovo izključiti, da upravljanje in vzdrževanje nekaterih centrov ne bosta prekinjena zaradi znižanja proračunskih sredstev lokalnih svetov. Letne stroške upravljanja in vzdrževanja so centralni organi začasno ocenili na 10 % začetne naložbe. Med preiskavo je več avtonomnih skupnosti predložilo podrobnejše podatke o sredstvih, porabljenih za upravljanje in vzdrževanje omrežja digitalne prizemne televizije na območju II.

(62)

Astra prevzema svoje predhodno stališče, da so bili ukrepi, ki so vodili k preklopu na digitalno prizemno televizijo, usklajen načrt, ki je bil zasnovan na ravni centralne vlage in so ga izvajali regionalni organi. Astra pa je celo ob predpostavki, da je bila državna pomoč za razširitev pokritja zasnovana, organizirana in izvajana na regionalni ravni, prepričana, da ukrepi pomenijo nezakonito in nezdružljivo pomoč.

(63)

V zvezi z razpisom v Kantabriji Astra v nasprotju s trditvami Španije vztraja, da bi morali pooblastila za dostopnost kanalov na satelitski platformi od izdajateljev televizijskega programa pridobiti kantabrijski organi. Čeprav so bili dopisi izdajateljev televizijskega programa poslani marca 2008, so kantabrijski organi avtonomnim skupnostim poleg tega ponudili drugo možnost, za katero so se odločili julija 2008.

(64)

V zvezi s prednostjo omrežnih operaterjev, zlasti Abertisovo, Astra ugotavlja, da je Abertis kot dobavitelj strojne opreme zmagal na približno […] (35) razpisih v zvezi z digitalizacijo prizemnih lokacij na območjih z razširjenim pokritjem. Ker je Abertis operater platforme, digitalizacija omrežja koristi njegovi komercialni ponudbi izdajateljem televizijskega programa, saj bo omrežje digitalne prizemne televizije zdaj brez dodatnih stroškov dosegalo skoraj 100 % prebivalstva v nasprotju s 96/98 % prebivalstva, ki bi bilo prizemno digitalizirano, če izpodbijani ukrep ne bi obstajal. Poleg tega bi Abertisu koristilo tudi, da Astra kot glavni konkurenčni operater alternativne platforme z vstopom na območje II ne bi mogla obstati na španskem trgu.

(65)

Po mnenju Astre je Abertis na podlagi ukrepov imel tudi druge prednosti. Prvič, sredstva španskih organov v področju uporabe preiskovanih ukrepov je izkoristilo znatno število Abertisovih prizemnih lokacij, ki jih dejansko upravlja Abertis. To zlasti velja za lokacije na območju, kjer mora signal zagotavljati RTVE (javni izdajatelj televizijskega programa), zasebni izdajatelji televizijskega programa pa te obveznosti nimajo (približno 2,5 % prebivalstva). Drugič, Astra trdi, da je imel Abertis zaradi državne pomoči posredne koristi na sosednjih trgih, npr. na prevoznem trgu. Poleg tega pritožnik ugotavlja, da preiskovani ukrep povzroča izkrivljanje konkurence na območju III (36).

(66)

Astra meni, da bi morale biti satelitska in prizemna platforma del istega trga. Razlika med plačljivo in nekodirano televizijo tako ne bi bila pomembna v smislu konkurence med platformami. Satelitska in prizemna platforma že zdaj tekmujeta za prenos na plačljivi televiziji, saj obstajata vsaj dva plačljiva kanala, ki ponujata signal prek platforme digitalne prizemne televizije, eden od njiju pa je na voljo zgolj prek digitalne prizemne televizije. Po mnenju Astre so vsi sedanji pooblaščeni izdajatelji televizijskega programa poleg tega že predložili vladi zahtevo za pridobitev licence za predvajanje plačljivih vsebin.

(67)

Astra meni, da preiskovani ukrepi niso bili sorazmerni. Navaja, da je preklop na digitalno prizemno televizijo zahteval znatne prilagoditve v stanovanjskih zgradbah in naložbo v napeljavo kablov. Za podkrepitev argumenta, da razširitev pokritja prek satelita ne bi bila dražja od razširitve prek prizemne platforme, se je Astra poleg tega sklicevala na svojo notranjo študijo o stroških, ki jo je predložila skupaj s pritožbo in je bila izvedena novembra 2008. V študiji so primerjani stroški razširitve pokritja ob uporabi obeh tehnologij – prizemne in satelitske. Predpostavke študije se razlikujejo od predpostavk, ki jih Španija in Abertis navajata v zvezi z več vidiki, med drugim glede stroškov satelitskih krožnikov in nujnega nakupa zunanjih dekodirnikov za sprejem digitalne prizemne televizije. Na podlagi ugotovitev študije je mogoče skleniti, da razširitev pokritja prek satelita ni bila nujno dražja od razširitve ob uporabi prizemne tehnologije. Astra je predložila tudi dodatne dokumente, s katerimi je želela dokazati, da se stroški namestitve in upravljanja obeh tehnologij ne razlikujejo znatno.

(68)

Poleg tega Astra trdi, da zagotavljanje pogojnega dostopa do satelitske radiodifuzije ne ovira radiodifuzije nekodiranih kanalov. Sistemi pogojnega dostopa so na voljo po vsem svetu, njihova uporaba pa ni težka (37). Rešitev pogojnega dostopa, ki je bila predlagana za Kantabrijo, so sprejeli kantabrijski organi, ki so lahko odločali o tem, kateri uporabniki bodo lahko prejemali storitev. Ozemeljsko omejitev storitve je tako nadzorovala kantabrijska vlada. V zvezi s tem ni bilo potrebe po posebni prilagoditvi.

(69)

V zvezi z ustreznostjo ukrepa Astra trdi, da je večje geografsko pokritje zahvaljujoč ekonomijam obsega povezano z večjo gospodarsko privlačnostjo za uporabo satelitske tehnologije. Z razdelitvijo ukrepa na območju II na več kot 600 lokalnih in regionalnih razpisov je satelitska tehnologija že izgubila znatno konkurenčno prednost. Čeprav španska vlada ni mogla naložiti ali poudariti potrebe po upoštevanju sinergij med regijami kot pogoja za dodelitev sredstev, bi lahko regije kljub temu upoštevale to možnost, s katero bi zagotovile izbiro stroškovno najučinkovitejše rešitve za svoje davkoplačevalce. Astra pravzaprav trdi, da je to skušala storiti pred intervencijo centralne španske vlade v korist prizemne tehnologije. Kantabrijski organi so po izbiri Astre na javnem razpisu sprva želeli prepričati druge regije, naj prav tako izberejo satelitsko platformo, saj bi s tem še zmanjšale svoje stroške.

(70)

Astra ponavlja, da del izpodbijanih ukrepov pomeni stalno državno pomoč, saj bodo vlade avtonomnih skupnosti stalno financirale stroške upravljanja in vzdrževanja lokalnih omrežij na območju II. Letni stroški upravljanja in vzdrževanja satelitske rešitve bi po Astrinih ocenah znašali 100 000 EUR na kanal letno, čeprav bi jih bilo mogoče zmanjšati, če bi se za satelitsko rešitev odločilo več regij, ne le ena.

(71)

Abertis je operater telekomunikacijske infrastrukture in dobavitelj omrežne opreme. Med drugim je lastnik družb Retevisión S.A. in TradiaS.A., ki upravljata telekomunikacijska omrežja in infrastrukture ter skrbita za njihovo delovanje.

(72)

Abertis najprej ugotavlja, da preiskovani ukrepi ne pomenijo državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Regionalni organi so zgolj kupovali blago in storitve po tržnih pogojih prek odprtih razpisov in so še vedno lastniki opreme, nameščene v centrih za razpošiljanje signala na območju II. Zato zunanjim prejemnikom nikoli niso bila prenesena niti sredstva niti kakršna koli digitalna oprema, kupljena z navedenimi sredstvi.

(73)

Abertis poleg tega meni, da izpodbijani ukrepi niso dajali znatne gospodarske prednosti omrežnim operaterjem. Abertis trdi, da ne upravlja nobenih lokalnih omrežij na območju II (tudi kjer je lastnik z njimi povezanih centrov za razpošiljanje signala) ter zato ne more imeti nobenih neposrednih prednosti. Drugič, Abertis je na območju II deloval zgolj kot ponudnik strojne opreme. Tretjič, tudi kadar je digitalno opremo, ki je bila uporabljena za posodobitev centra za razpošiljanje signala, prodajal Abertis in je bila ta oprema pozneje nameščena v centru za razpošiljanje signala, ki pripada Abertisu, Abertis ni imel nobenih koristi. Abertis namreč navedene centre za razpošiljanje signala zgolj oddaja lokalnim omrežnim operaterjem pod tržnimi pogoji, na znesek najemnine, izplačane Abertisu, pa postopek digitalizacije ni vplival. Četrtič, Abertis vztraja, da prirastno povečanje v višini 1–2 % pri pokritju z omrežjem digitalne prizemne televizije ne pomeni gospodarske koristi za Abertis kot operaterja platforme na območju I. Nazadnje, digitalizacija območja II ne vpliva na ceno, ki jo Abertis lahko zaračunava izdajateljem televizijskega programa za storitve prenosa, zlasti ker Abertisovo oblikovanje cen za maloprodajne uporabnike nadzoruje španski regulativni organ Comision del Mercado de Telecomunicaciones (v nadaljnjem besedilu: CMT).

(74)

V zvezi z lokalnimi omrežnimi operaterji na območju II (mestni sveti) Abertis meni, da gospodarska prednost ne more obstajati, saj se ti ne uvrščajo med podjetja v smislu člena 107(1) PDEU, poleg tega pa opravljajo javne storitve.

(75)

Abertis je izrazil tudi mnenje, da preiskovani ukrep ni pomenil gospodarske prednosti za izdajatelje televizijskega programa. Preklop na digitalno radiodifuzijo na območju II ni povečal števila televizijskih gledalcev v primerjavi s številom gledalcev, ki so imeli dostop do analogne televizije pred začetkom postopkom prehoda na digitalno radiodifuzijo leta 2005.

(76)

Abertis poleg tega meni, da izpodbijani ukrepi niso znatno vplivali na konkurenco med omrežnimi operaterji. Ker v zadnjih 20 letih nista pokazala zanimanja za zagotavljanje storitev prenosa na območju II niti Astra niti kak drug zasebni operater, to pomeni, da trg ni obstajal in da je bila za omogočanje storitev potrebna državna intervencija. Zlasti ne obstaja izkrivljanje konkurence med satelitsko televizijo in digitalno prizemno televizijo, saj gre za dva različna trga. Poleg tega digitalizacija prizemnih omrežij na območju II nikakor ni spremenila konkurenčne strukture zadevnih trgov, temveč je bila zgolj potrebna tehnična posodobitev obstoječe analogne platforme.

(77)

Abertis trdi, da so storitve radiodifuzije, ki se zagotavljajo prek omrežij na območju II, omejene na nekatera osamljena območja, zaradi česar ne vplivajo na trgovanje med državami članicami.

(78)

Če Komisija meni, da so zadevni javni organi ali z njimi povezana podjetja podjetja v smislu člena 107(1) PDEU, Abertis trdi, da so bila sredstva za pokritje preklopa na digitalno radiodifuzijo na območju II nadomestilo za zagotavljanje javne storitve. Zato Abertis meni, da izpodbijani ukrepi izpolnjujejo pogoje iz sodbe Altmark, zaradi česar državna pomoč ni prisotna.

(79)

Po mnenju Abertisa se je uporaba omrežij za radiodifuzijo na območju II začela leta 1982 v neliberaliziranem sektorju radiodifuzije. Takrat je Država Španija imela zakoniti monopol na trgu prizemne radiodifuzije. Za financiranje namestitve, vzdrževanja in upravljanja lokalnih omrežij na območju II, ki so bila vzpostavljena pred liberalizacijo tega sektorja, se zdaj uporabljajo javna sredstva. Zato preiskovani ukrep pomeni stalno obstoječo pomoč.

(80)

Abertis trdi, da bi bila potencialna državna pomoč združljiva na podlagi določb člena 106 PDEU, saj izpolnjuje pogoje iz člena 86(2) Odločbe.

(81)

V nasprotnem primeru bi bila potencialna pomoč kljub vsemu združljiva s členom 107(3)(c) PDEU. Prvič, cilj ukrepov, ki so jih sprejeli španski organi, je pospešiti postopek preklopa na digitalno radiodifuzijo v Španiji, ki je bil v praksi odločanja Komisije o državni pomoči prepoznan kot cilj skupnega interesa. Drugič, pomoč je bila ustrezen instrument, saj je digitalna prizemna televizija veliko ustreznejša tehnologija za razširitev pokritja (38). Poleg gospodarskih razlogov Abertis ugotavlja tudi, da izdajatelji televizijskega programa ne marajo uporabljati satelitskih platform zaradi omejitev, ki jih imajo pri nakupu pravic za vsebine njihovih nekodiranih programov. Ti večinoma kupijo pravico do radiodifuzije vsebin zgolj prek posebne platforme, tj. digitalne prizemne televizije, saj ta tehnologija omogoča ciljno usmerjen prenos in geografske omejitve. Poleg tega so ukrepi sorazmerni, saj zajemajo le stroške, ki so nujno potrebni za preklop s storitev analogne televizije na storitve digitalne televizije na območju II. Izpodbijani ukrepi podpirajo le stroške, povezane z digitalizacijo centrov za razpošiljanje signala na območju II, ki se izvaja z nakupom in namestitvijo digitalne opreme.

(82)

V zvezi s tehnološko nevtralnostjo ukrepa Abertis ugotavlja, da prizemna tehnologija ni bila edina rešitev, o kateri je razmišljala španska vlada. Poleg tega je bila na območju III satelitska platforma navsezadnje izbrana kot najustreznejša tehnološka možnost za zagotavljanje storitev digitalne televizije. Še pomembneje, Abertis na podlagi predloženih študij o stroških (39) trdi, da je digitalna prizemna televizija najustreznejša in najcenejša platforma za zagotavljanje storitev digitalne televizije na območju II, ki bi omogočala enako pokritje kot pred izklopom analogne radiodifuzije.

(83)

Radiodifusión je relativno nov ponudnik na trgu storitev prenosa avdiovizualnega signala, ki je bil v evidenco operaterjev CMT vpisan novembra 2005.

(84)

Radiodifusión se na splošno strinja z odločitvijo o sprožitvi postopka in podpira mnenja Komisije, hkrati pa predlaga nekaj dodatnih stališč, navedenih spodaj. Strinja se, da državna pomoč ne izpolnjuje zahtev iz sodbe Altmark in pomeni znaten prenos državnih sredstev.

(85)

Preiskovana shema državne pomoči je koristila omrežnim operaterjem, ki že delujejo na podeželskih območjih. Pravzaprav je na zadevnem trgu, za katerega so značilne visoke ovire za vstop, ukrep, ki je koristil že prevladujočemu operaterju, povzročil ponovitev istih zgodovinskih vzorcev monopola. Natančneje, Abertis je lahko okrepil svoj monopolni položaj in dejansko uporabil javno financiranje za razvoj novega, bolj strnjenega omrežja, ki mu bo omogočil konkuriranje na novih trgih.

(86)

Radiodifusión trdi, da preiskovana državna pomoč ni sorazmerna. Da bi bila pomoč v skladu z zahtevo po sorazmernosti, bi morala biti omejena na nujno potrebno, tj. uporabljati bi se morala samo na oddaljenih podeželskih območjih, ter bi morala enako koristiti vsem operaterjem tako, da bi zahtevala učinkovito izvajanje obveznosti dostopa.

(87)

Izdajatelji televizijskega programa so predložili pripombo, da ukrep ne more pomeniti državne pomoči, saj ni pomenil finančne prednosti za nobeno družbo, zlasti ne za izdajatelje televizijskega programa. Ukrepi niso povečali občinstva izdajateljev televizijskega programa v primerjavi s časom analogne radiodifuzije. Poleg tega prebivalci območij razširjenega pokritja, tj. podeželskih, oddaljenih in redko poseljenih območij, nimajo nobenega učinka na oglaševalski trg in niso del ciljnega občinstva izdajateljev televizijskega programa. V teh okoliščinah javni operaterji niso povišali oglaševalskih pristojbin zaradi razširitve.

(88)

Izdajatelji televizijskega programa so izrazili tudi stališče, da niso nameravali preiti na satelitsko platformo, kjer bi njihovi programi konkurirali na stotine drugim kanalom. Prednost prizemne platforme je njena omejena zmogljivosti, ki za komercialne izdajatelje nekodiranega televizijskega programa pomeni manjšo konkurenco. Poleg tega so poudarili, da običajno kupujejo vsebine zgolj za prizemno platformo. Razlog za to je, da prizemna radiodifuzija zagotavlja geografsko omejenost prenosov, kar za satelitsko radiodifuzijo ne velja.

(89)

Izdajatelji televizijskega programa so nadalje vztrajali, da so po zmagi Astre na kantabrijskemu razpisu obvestili kantabrijske organe, da bodo nasprotovali satelitski radiodifuziji, saj so kupili pravice za radiodifuzijo vsebin zgolj prek prizemne platforme.

(90)

Kot je podrobno opisano v odstavkih 23 do 31 oddelka 2.2, je pravni okvir za preklop na digitalno radiodifuzijo v Španiji večplastna mreža različnih aktov, ki so jih v obdobju štirih let izdali centralna vlada ter regionalni in lokalni organi. Nacionalni tehnični načrt iz leta 2005 in načrt prehoda iz leta 2007 urejata predvsem prehod na digitalno prizemno televizijo na območju I, hkrati pa sta temelj za nadaljnje ukrepe za razširitev na območju II. Te ukrepe za razširitev so regionalni organi izvajali po sklenitvi več okvirnih sporazumov s centralno vlado (okvirni sporazumi iz leta 2008), dodatkih iz leta 2008 k prejšnjim okvirnim sporazumom iz leta 2006 ter dodatkih iz leta 2009 k okvirnim sporazumom iz leta 2008.

(91)

Na podlagi sklenitve teh sporazumov in dodatkov so regionalni in/ali lokalni organi izvedli vrsto ukrepov z namenom razširitve pokritja z digitalno prizemno televizijo na območju II, predvsem prek javnih razpisov, kot so opisani v odstavkih 32 do 35. Komisija zato meni, da so različni akti, ki so bili sprejeti na centralni ravni, ter sporazumi, ki so bili sprejeti in spremenjeni med MITT in avtonomnimi skupnostmi, temelj za shemo pomoči za razširitev pokritja na območju II. Na podlagi teh aktov in sporazumov so avtonomne skupnosti sprejele ukrepe, ki niso bili tehnološko nevtralni (40). Nacionalni tehnični načrt sicer ureja preklop na digitalno prizemno televizijo na območju I, vendar hkrati pooblašča lokalne organe, da lahko v sodelovanju z avtonomnimi skupnostmi vzpostavljajo dodatne centre za razpošiljanje signala, ki so potrebni za zagotovitev sprejema digitalne prizemne televizije na območju II. Zato je centralna vlada takrat že predvidela razširitev pokritja z digitalno prizemno televizijo. Pooblastilo, vsebovano v glavnem zakonskem aktu, ki ureja preklop na digitalno televizijo, se sklicuje zgolj na prizemno platformo. V praksi so avtonomne skupnosti zato uporabile smernice centralne vlade o razširitvi digitalne prizemne televizije (41).

(92)

Da bi Komisija potrdila to trditev, je preiskala vzorec posameznih razpisov, ki so jih izvedle avtonomne skupnosti same. S tem preverjanjem je bila potrjena zgornja ugotovitev, saj velika večina proučenih razpisov ni bila tehnološko nevtralna.

(93)

Državna pomoč za uporabo digitalne prizemne televizije na območju II je bila dejansko izplačana ob prenosu sredstev centralnih in regionalnih organov upravičencem. Posamezne avtonomne skupnosti so izplačilo prejele v različnih obdobjih. Na podlagi prejetih informacij so prvi razpisi potekali julija 2008 (42). V Prilogi je izračun zneskov pomoči glede na regijo.

O stalni pomoči za upravljanje in vzdrževanje omrežij se ni odločalo na centralni ravni. Nekatere avtonomne skupnosti (glej rubriko „Tekoči stroški“ v Prilogi k Sklepu) so namreč v svojih uradnih listih (43) objavile razpise za upravljanje in vzdrževanje obstoječih digitalnih prizemnih omrežij.

(94)

Zadevni ukrep, ki vključuje stalno pomoč za upravljanje in vzdrževanje, kot je opisana v odstavku 36, se lahko označi kot državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, v katerem so opredeljeni pogoji za obstoj državne pomoči. Prvič, obstajati mora državna intervencija ali intervencija iz državnih sredstev. Drugič, prejemniku mora dati selektivno gospodarsko prednost. Tretjič, pomoč mora izkrivljati ali bi lahko izkrivljala konkurenco. Četrtič, intervencija mora vplivati na trgovino med državami članicami.

(95)

Zadevni ukrep izhaja iz zgornjega sistema zakonskih aktov, ki je bil sprejet na centralni ter regionalni in lokalni ravni, ter iz sporazumov, ki so bili sklenjeni med različnimi ravnmi španske uprave. Poleg tega Španija ni izpodbijala ugotovitve iz odločitve o sprožitvi postopka, da je bil ukrep financiran iz proračunskih sredstev. Vendar je vztrajala, da je bil financiran iz centralnih ter regionalnih in občinskih proračunov. Izrazila je tudi stališče, da je zadevni ukrep dejansko vključeval le prenos sredstev med različnimi upravami. Španija ni izpodbijala samega dejstva, da sredstva prihajajo predvsem iz centralnega proračuna ter le delno iz regionalnih in lokalnih proračunov. Poleg tega ukrep ni vključeval zgolj prenosa sredstev med upravami, saj so bila sredstva na koncu uporabljena za uporabo omrežja digitalne prizemne televizije pri subjektih, ki opravljajo gospodarsko dejavnost (kot je pojasnjeno v oddelku 5.2.1.2).

(96)

V teh okoliščinah se sklene, da je bil preiskani ukrep financiran neposredno iz državnega proračuna ter iz proračunov posameznih avtonomnih skupnosti in lokalnih korporacij. Stalna pomoč, kot je opisana v odstavku 36, ni bila financirana iz centralnega državnega proračuna, temveč neposredno iz proračuna avtonomnih skupnosti. Zato ga je mogoče pripisati državi in vključuje uporabo državnih sredstev.

(97)

Zadevni ukrep pomeni prenos državnih sredstev nekaterim podjetjem. Čeprav v Pogodbi pojem podjetja ni opredeljen, lahko pomeni kakršno koli fizično ali pravno osebo, ne glede na pravni status in način financiranja, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Glede na prakso Komisije, kot jo potrjujejo sodišča, se delovanje omrežij televizijskega prenosa šteje za gospodarsko dejavnost (44), podobno kot v drugih primerih v zvezi z upravljanjem infrastrukture, ki jo opravljajo regionalni organi (45). V zadevnem primeru je večina javnih podjetij ali mestnih svetov vpisana v evidenco CMT kot omrežni operaterji. To kaže, da ponujajo posebne storitve, ki v skladu z uveljavljeno prakso primerov pomenijo gospodarsko dejavnost. Trg obstaja, če so drugi operaterji pripravljeni ali zmožni zagotavljati zadevno storitev, kar v tem primeru velja. Astra je, na primer, pred izvajanjem razširitve pokritja na območju II organizirala več srečanj z avtonomnimi skupnostmi, na katerih jim je predstavila svojo ponudbo. Poleg tega je Astra marca 2008 sodelovala na tehnološko nevtralnem razpisu za zagotavljanje digitalne televizije na območju II in območju III, ki ga je organizirala Kantabrija, ter na njem tudi zmagala. Dejstvo, da javna podjetja in mestni sveti ne prejemajo nadomestila za storitve, ki jih opravljajo, ne izključuje, da bi zadevne dejavnosti lahko pomenile gospodarsko dejavnost (46).

(98)

Komisija se ne strija z argumentom Španije, da upravljanje prizemnega omrežja, ki ga opravljajo avtonomne skupnosti, javna podjetja in mestni sveti, spada med izvajanje uradnih pooblastil javnega organa ter zato ne spada v področje uporabe člena 107 PDEU. Priznava se, da dejavnosti, povezane z državnimi prerogativami, ki jih izvaja država sama ali organi, ki delujejo znotraj svojih javnih pooblastil, ne pomenijo gospodarskih dejavnosti za namene pravil konkurence (47). To so dejavnosti, ki so del poglavitnih funkcij države ali so z navedenimi funkcijami povezane po svoji naravi, cilju in pravilih, ki jih morajo upoštevati. Sodna praksa sodišč vključuje več primerov dejavnosti, ki spadajo v to kategorijo, s katerimi se vzpostavlja razlika med izključno državnimi dejavnostmi in komercialnimi dejavnostmi, ki jih lahko opravlja državni subjekt. Na tem seznamu so dejavnosti, povezane z vojsko ali policijo, vzdrževanjem in izboljšavami varnosti zračne plovbe, nadzorom zračnega prometa (48), nadzorom onesnaženja zraka, kar je naloga javnega interesa, ki je del poglavitnih funkcij države v zvezi z varstvom okolja na pomorskih območjih (49), dejavnosti standardizacije ter s tem povezanih dejavnosti raziskav in razvoja (50).

(99)

Glede na to Komisija meni, da v zadevnem primeru upravljanje prizemnega omrežja za radiodifuzijo ne spada med obveznosti ali prerogative države in ni tipična dejavnost, ki bi jo lahko opravljala samo država. Proučevane storitve niso tipične storitve javnega organa in so po svoji naravi gospodarske, kar dokazuje dejstvo, da je na trgu na območju I dejavnih več podjetij. Drugič, za zagotavljanje te storitve na območju II se je zavzemalo zasebno podjetje, ki ni odvisno od nobenega javnega organa, tj. Astra (kar dokazuje njena udeležba na razpisu v Kantabriji leta 2008). Tretjič, uporaba omrežja na območju II zadeva zgolj prenos nacionalnih in regionalnih zasebnih kanalov (51). Posledično se sklene, da upravljanje prizemnega omrežja, ki ga opravljajo avtonomne skupnosti, javna podjetja in mestni sveti, ne spada med izvajanje uradnih pooblastil javnega organa.

(100)

Operaterji platforme digitalne prizemne televizije so neposredni upravičenci izpodbijanih ukrepov, saj so prejeli sredstva za posodobitev in razširitev svojega omrežja na območju II. Podobno izkoriščajo ugodnosti stalne pomoči za upravljanje in vzdrževanje teh omrežij. Avtonomne skupnosti so izbrale različne pristope k izvajanju razširitve pokritja, zato so bile posledično opredeljene različne vrste neposrednih upravičencev.

(101)

Prvič, nekatere avtonomne skupnosti (52) so nalogo razširitve pokritja zaupale javnemu podjetju, ki občasno deluje kot telekomunikacijska družba. Ta podjetja so organizirala razpise za razširitev pokritja in prepustila nalogo zmagovalcu razpisa ali pa so razširitev izvedla sama po nakupu potrebne strojne opreme.

(102)

Ta javna podjetja lahko zdaj na podlagi javne subvencije upravljajo omrežje digitalne prizemne televizije na območju II. Poleg tega lahko uporabljajo novo infrastrukturo za zagotavljanje drugih storitev, npr. WiMax (brezžični širokopasovni standardi, ki zagotavljajo fiksno ali mobilno širokopasovno povezavo), digitalnega radia, mobilne televizije (DVB-H) ali kolokacijskih storitev osnovnemu širokopasovnemu omrežju Telefonice na podeželskih območjih in operaterjem mobilne telefonije. Zaradi teh ekonomij obsega imajo omrežni operaterji digitalne prizemne televizije možnost povišati prihodke iz javno financirane infrastrukture.

(103)

Količinsko opredeljiva prednost javnih podjetij je znesek sredstev, ki so jih prejela za razširitev pokritja.

(104)

Drugič, nekatere avtonomne skupnosti (53) so na regionalni ravni same objavile razpise za razširitev digitalne prizemne televizije. Španija trdi, da je bila velika večina razpisov namenjena dobavi strojne opreme in opreme ter da so družbe, ki so zmagale na takih razpisih, delovale kot dobavitelji strojne opreme. To naj bi veljalo tudi za Abertis, Tradio in Retevisión. Rezultati preiskave pa kažejo, da je bilo znatno število razpisov organizirano za razširitev pokritja in ne le za dobavo opreme (54). Zato Komisija v nasprotju s trditvami Španije meni, da so Abertis in druge družbe sodelovali v takih razpisih kot omrežni operaterji (55). V zadevnem primeru so zmagovalci teh razpisov imeli konkurenčno prednost pred drugimi omrežnimi operaterji, ki v izbirnem postopku sploh niso imeli možnosti sodelovati. Njihova prednost je vsota sredstev, ki so jih prejeli za razširitev na podlagi tehnološko nenevtralnega razpisa.

(105)

Tretjič, nekatere avtonomne skupnosti (56) so dodelile sredstva za razširitev pokritja z digitalno prizemno televizijo mestnim svetom. Španija trdi, da so bili to zgolj prenosi sredstev med različnimi ravnmi uprave in da z razširitvijo omrežij v lasti mestnih svetov sveti samo izvajajo svoje upravne obveznosti do prebivalcev. Vendar Španija priznava, da so lokalne korporacije delovale kot omrežni operaterji, da so mnoge od njih vpisane v seznam omrežnih operaterjev CMT in da so dejansko izvedle razširitev omrežja, v nekaterih primerih prek razpisnega postopka. Komisija zato meni, da so lokalne korporacije, ki delujejo kot lokalni omrežni operater digitalne prizemne televizije, neposredne upravičenke do pomoči. Njihova prednost je znesek, ki so ga za razširitev pokritja prejele od regionalnih in centralnih organov. To se uporablja tudi, če je bila razširitev delno financirana iz lastnih sredstev lokalne korporacije, ki pomenijo pomoč za podjetje ali dejavnost.

(106)

Abertis in Retevisión sta bila na splošno glavna upravičenca razpisov. Na podlagi prejetih informacij se zdi, da sta skupaj prejela približno […] skupnega zneska sredstev, namenjenih razširitvi pokritja: vsaj […] milijonov EUR na podlagi razpisov za razširitev pokritja z omrežjem.

(107)

Poleg tega so nekatere avtonomne skupnosti dodelile državno pomoč za upravljanje in vzdrževanje omrežij. Te naloge izvajajo javna podjetja, mestni sveti ali pa se prek razpisa dodelijo, na primer, lastnikom centrov za razpošiljanje signala. Centralni španski organi so predložili pripombo, da niso naložili nobene obveznosti za upravljanje in vzdrževanje digitaliziranih lokacij ter da so o tem odločale avtonomne skupnosti same. Med preiskavo je več avtonomnih skupnosti predložilo številčne podatke, ki kažejo, da so dejansko financirale upravljanje in vzdrževanje centrov za razpošiljanje signala na območju II, zlasti od leta 2009, po koncu začetnega dvoletnega obdobja delovanja in vzdrževanja iz pogodb z uspešnimi kandidati na razpisu. To se šteje za stalno pomoč, katere neposredni upravičenci so podjetja, ki jim je bila dodeljena naloga upravljanja in vzdrževanja digitaliziranega prizemnega omrežja na območju II.

(108)

Nazadnje, Abertisu na splošno tudi koristi izključitev drugega operaterja platforme s trga prenosa nekodiranih televizijskih signalov v Španiji (57).

(109)

Omrežni operaterji. Omrežni operaterji, ki so sodelovali na razpisih za razširitev pokritja, ki so jih organizirala javna podjetja v okviru prvega scenarija, opisanega v odstavku 101, so posredni upravičenci pomoči. Javna podjetja niso sama izvedla razširitve in niso obdržala sredstev, namenjenih razširitvi pokritja, temveč so jih prenesla omrežnim operaterjem prek razpisov za razširitev. Ti razpisi za razširitev so bili namenjeni zgolj operaterjem prizemnih omrežij. Ti so zato imeli koristi zaradi izključitve satelitskih operaterjev. Poleg tega je bil konkurenčni pritisk na operaterje prizemnih omrežij zaradi majhnega števila operaterjev na trgu omejen. Kot je bilo poudarjeno za neposredne upravičence, imajo posredni upravičenci poleg tega koristi uporabe nove infrastrukture za zagotavljanje drugih storitev (kot so WiMax, digitalni radio, mobilna televizija itd.). Prednost, ki jo imajo ti omrežni operaterji, je enaka vsoti sredstev, prejetih po razpisu za razširitev (58).

(110)

Dobavitelji strojne opreme.V nasprotju z omrežnimi operaterji se dobavitelji strojne opreme ne štejejo za posredne upravičence, saj niso imeli znatne prednosti. Kot v primeru digitalnih sprejemnikov v Italiji (59) tudi tu ni mogoče razlikovati med različnimi kategorijami proizvajalcev različnih vrst digitalne infrastrukture, saj bi morali biti proizvajalci sposobni proizvajati vse vrste opreme. Družbe, ki so zmagale na razpisih, se ne razlikujejo od skupine podjetij, ki bi sodelovala na razpisih, če bi bila shema glede operaterjev platforme tehnološko nevtralna (60). V Španiji družbe, ki sestavljajo, nameščajo in dobavljajo strojno opremo, potrebno za razširitev digitalne prizemne televizije, običajno ponujajo tudi druge storitve. Taki proizvajalci opreme in telekomunikacijski operaterji lahko ponujajo tudi prizemne ali satelitske rešitve ali kombinacijo obeh (61).

(111)

Namen zadevnega ukrepa ni, da bi s svojo vsebino ali splošno strukturo ustvarjal prednost za proizvajalce. Kakršen koli javni red, ki bi dajal prednost digitalizaciji (čeprav tehnološko kar najbolj nevtralen), bi dejansko dajal prednost proizvajalcem digitalne opreme. Pri proizvajalcih opreme se lahko zato dejstvo, da jim je povečana prodaja na podlagi ukrepa koristila, samodejno šteje kot stranski učinek. Načeloma vsaka državna pomoč na dobavitelje prejemnikov državne pomoči deluje z učinkom razpršitve bogastva. Vendar to ne ustvarja nujno znatne prednosti za take dobavitelje. Pomoč ni bila namenjena dobaviteljem strojne opreme, zato tem ciljno usmerjen posredni učinek ni koristil. Poleg tega so bili izbrani na podlagi preglednih razpisnih postopkov, ki so bili odprti za vse dobavitelje opreme, vključno s tistimi iz drugih držav članic, zato se ne more pričakovati, da so uživali ugodnosti neobičajno visokih dobičkov.

(112)

Izdajatelji televizijskega programa.Španija je ustrezno dokazala, da prizemni izdajatelji televizijskega programa niso imeli prednosti na podlagi razširitve pokritja. V nasprotju z območjem I izdajatelji televizijskega programa niso hoteli plačati digitalizacije območja II, saj jim ne bi prinesla dodatnih prihodkov. Glede na to, da zadevno omejeno prebivalstvo očitno ni tržni cilj oglaševalcev, izdajatelji televizijskega programa po razširitvi na območje II niso mogli znatno dvigniti oglaševalskih pristojbin. Zato prizemni izdajatelji televizijskega programa niso posredni upravičenci preiskovanega ukrepa.

(113)

Prednost, ki jo daje ukrep, vključno s stalno pomočjo omrežnim operaterjem, je selektivna, saj se uporablja le v sektorju radiodifuzije. Znotraj navedenega sektorja zadeva le podjetja, ki so dejavna na trgu prizemne platforme. V zakonodajnem okviru so določene tehnične specifikacije za upravičenost, ki jih lahko izpolnjuje zgolj prizemna tehnologija. Poleg tega so stalno pomoč za vzdrževanje in upravljanje omrežja prejela le podjetja na trgu prizemne platforme. Zato so omrežni operaterji, ki upravljajo druge platforme, kot so satelitska in kabelska platforma ter IPTV, izvzeti iz ukrepa.

(114)

Zaradi upravne ureditve države ter razdelitve pristojnosti med centralnimi in regionalnimi organi mora neobstoj državne pomoči na podlagi sodne prakse iz sodbe Altmark po mnenju Španije dokazovati vsaka regija zase. Kot najboljši in edini primer španski organi navajajo primer Baskije. Razlogovanja, ki bi podprlo trditev, da je upravljanje prizemnega omrežja javna storitev, ni predložila nobena druga avtonomna skupnost.

(115)

V Baskiji javna družba baskovske vlade Itelazpi S.A. (v nadaljnjem besedilu: Itelazpi) zagotavlja prevozne storitve ter pokritje z radijsko in televizijsko radiodifuzijo. Za ta namen upravlja približno 200 centrov za radiodifuzijo, ki večinoma pripadajo baskovski vladi. V okviru razširitve pokritja je bila Itelazpiju dodeljena naloga, da na regionalni ravni organizira deset razpisov za dobavo potrebne opreme za digitalizacijo prizemne infrastrukture.

(116)

Po mnenju Baskije imajo države članice dovolj veliko diskrecijsko pravico pri opredelitvi storitve splošnega gospodarskega pomena. O opredelitvi lahko dvomi le Komisija v primeru očitne napake, to območje proste presoje pa je še širše v primeru radiodifuzije kot javne storitve (62). Na podlagi tega Baskija trdi, da se lahko upravljanje omrežij za radiodifuzijo šteje za storitev splošnega gospodarskega pomena. Pri tem ne gre za enkraten primer, temveč za „temeljno storitev“, ki je del javnih storitev radiodifuzije na podlagi različnih določb španskega prava in sodne prakse (63).

(117)

Po mnenju Baskije je bilo financiranje, ki je bilo dodeljeno Itelazpiju, dejansko nadomestilo za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ki izpolnjuje merila iz sodbe Altmark.

(118)

V sodbi Altmark je Sodišče navedlo, da nadomestilo za javno storitev ne pomeni gospodarske prednosti v smislu člena 107(1) Pogodbe ES, če so izpolnjeni vsi štirje naslednji pogoji: (1) podjetje, ki je prejemnik nadomestila, mora dejansko opravljati obveznosti javne službe in te morajo biti skupaj z nalogami jasno opredeljene, (2) parametre za izračun nadomestila je treba določiti vnaprej, in sicer objektivno in pregledno, (3) nadomestilo ne sme presegati stroškov, ki nastanejo zaradi opravljanja obveznosti javne službe, (4) da se skupnosti ponudijo storitve po najnižjih stroških, se podjetje, ki naj bi opravljalo obveznosti javne službe, izbere na podlagi postopka za oddajo javnih naročil ali pa se stroški za zagotavljanje storitev splošnega gospodarskega pomena določijo na podlagi stroškov tipičnega podjetja z dobrim upravljanjem.

(119)

Špansko pravo upravljanja prizemnega omrežja ne priznava kot javno storitev. V zakonu o telekomunikacijah iz leta 1998 (64) je navedeno, da so telekomunikacijske storitve, vključno z upravljanjem podpornih radiotelevizijskih omrežij, storitve splošnega gospodarskega pomena, vendar nimajo statusa javnih storitev, saj je ta rezerviran le za omejeno število telekomunikacijskih storitev (65). V sedanjem zakonu o telekomunikacijah (66) je ta uvrstitev ohranjena. Storitve prenosa v zvezi s televizijsko radiodifuzijo, npr. prenos signalov skozi telekomunikacijska omrežja, se štejejo za telekomunikacijske storitve in so tako storitve splošnega pomena, ne pa tudi javne storitve (67).

(120)

V vsakem primeru so določbe zakona o telekomunikacijah tehnološko nevtralne. V členu 1 zakona so telekomunikacije opredeljene kot izkoriščanje omrežij ter zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev in z njimi povezanih objektov. Telekomunikacije pomenijo prenos signalov skozi katero koli telekomunikacijsko omrežje in ne zlasti skozi prizemno omrežje (68). Poleg tega je v členu 3 zakona opredeljeno, da je eden od ciljev zakona čim bolj spodbujati tehnološko nevtralnost ureditve.

(121)

Čeprav je v zakonu, ki je bil veljaven in se je uporabljal ob prenosu sredstev Itelazpiju, javna radiodifuzija opredeljena kot javna storitev, te opredelitve po mnenju Komisije ni mogoče razširiti na upravljanje določene podporne platforme. Poleg tega v primeru več platform prenosa ene od njih ni mogoče šteti za „temeljno“ platformo za prenos signalov. Zato bi bila očitna napaka, če bi bilo v španski zakonodaji določeno, da je uporaba določene platforme za prenos signalov javna storitev.

(122)

Zato je Komisija odločila, da upravljanje prizemnih omrežij na podlagi španske zakonodaje ne pomeni javne storitve.

(123)

Baskovski organi trdijo, da je naloga zagotavljanja te storitve splošnega gospodarskega pomena, ki je bila dodeljena Itelazpiju, izrecno opredeljena v konvencijah, ki so bile podpisane med baskovsko vlado, združenjem EUDEL (združenje baskovskih mestnih svetov) in tremi regionalnimi baskovskimi sveti.

(124)

V konvencijah baskovska uprava priznava, da vrednote, kot sta splošni dostop do informacij in pluralnost informacij, zahtevajo splošno dostopnost nekodirane televizije, ter se zavezuje, da bo zaščitila te vrednote z razširitvijo pokritja z državnimi multipleksi (69). Vendar v nobeni določbi konvencij ni dejansko izpostavljeno, da bi se upravljanje prizemnega omrežja štelo za javno storitev. Zato Komisija meni, da besedilo konvencij ne zadostuje za jasno opredelitev področja uporabe zagotavljanja javnih storitev in na podlagi tega ni mogoče trditi, da je prenos prek prizemnega omrežja javna storitev.

(125)

Posledično ni bilo ugotovljeno, da je prvi pogoj iz sodbe Altmark izpolnjen.

(126)

Merila iz sodbe Altmark so kumulativna, tj. da ukrep ne pomeni državne pomoči, morajo biti izpolnjena vsa merila. Ker prvo merilo ni bilo izpolnjeno, financiranje, ki so ga Itelazpiju dodelili organi Baskije, ne pomeni nadomestila za zagotavljanje storitve splošnega gospodarskega pomena.

(127)

Kadar ni bil organiziran razpis, četrti pogoj iz sodbe Altmark zahteva, da se raven potrebnega nadomestila določi na podlagi analize stroškov, ki bi jih imelo tipično podjetje z dobrim opravljanjem, ki je ustrezno opremljeno s prevoznimi sredstvi, da bi lahko izpolnjevalo potrebne zahteve javne storitve, pri izpolnjevanju navedenih obveznosti. Za ta namen bi bilo treba upoštevati ustrezne prihodke in razumni dobiček za izpolnjevanje obveznosti.

(128)

Ker razpisa ni bilo, baskovski organi trdijo, da je bilo merilo izpolnjeno, saj je Itelazpi podjetje z dobrim upravljanjem, ki je ustrezno opremljeno za izvajanje zahtevanih dejavnosti. Baskovski organi so na podlagi primerjave stroškov sklenili, da bi bilo zagotavljanje satelitske televizije dražje od posodobitve Itelazpijevega prizemnega omrežja (70). Da bi bilo izpolnjeno četrto merilo iz sodbe Altmark, pa samo na podlagi primerjave s satelitsko tehnologijo ni mogoče opredeliti učinkovitosti Itelazpija. Morda so obstajali tudi drugi prizemni operaterji, ki bi lahko to storitev opravljali po nižji ceni.

Na podlagi tega se sklene, da četrti pogoj iz sodbe Altmark ni bil izpolnjen niti v Baskiji. Ker so ti pogoji kumulativni, se ne more šteti, da financiranje, ki so ga Itelazpiju dodelili organi Baskije, ne pomeni državne pomoči, saj izpolnjuje pogoje za obstoj nadomestila za zagotavljanje storitve splošnega gospodarskega pomena.

(129)

Španija in Abertis trdita, da sta digitalna prizemna televizija in satelitska tehnologija dva različna trga. Digitalna prizemna televizija je glavna platforma za nekodirano prizemno televizijo, kjer je število operaterjev na nacionalnem trgu določeno s številom licenc, ki jih podeli španska vlada. Kodirani prizemni televizijski kanali se financirajo z oglaševanjem. Pri satelitski televiziji pa je v Španiji veliko število kanalov dostopnih le na platformi plačljive televizije, na kateri je omrežni operater Astra. Ti kanali se financirajo prek naročnin, običajno za pakete kanalov. Španski organi poudarjajo tudi, da je v Španiji strošek satelitskega prenosa za izdajatelje televizijskega programa veliko višji od stroška prizemne radiodifuzije, zato izdajateljev nekodiranega televizijskega programa, vključno z regionalnimi in lokalnimi izdajatelji, ne zanima preklop na to platformo.

(130)

Na podlagi več razlogov se sklene, da prizemna in satelitska platforma delujeta na istem trgu.

(131)

Prvič, Astra se je leta 2008 potegovala za razširitev pokritja z digitalno televizijo v Kantabriji in zmagala na razpisu. Leta 2008 je Astra organizirala vrsto srečanj z avtonomnimi skupnostmi, na katerih jim je predstavila svojo ponudbo za radiodifuzijo digitalnih televizijskih kanalov, ki so se do takrat prenašali prek prizemne platforme. Čeprav so organi pogodbo s Kantabrijo pozneje prekinili, interes satelitskega operaterja za zagotavljanje storitev, ki so konkurenčne prizemni platformi, kaže, da obstaja možnost, da bi lahko satelitski operaterji zagotavljali podobne storitve.

(132)

Drugič, satelitski operater Hispasat (hčerinska družba Abertisa) zagotavlja storitve na nekaterih delih območja II (71), na območju III pa se uporablja izključno satelitska platforma. Druge države članice prav tako uporabljajo satelitske storitve za pokritje bolj oddaljenih območij v svojih državah z nekodiranimi kanali (72).

(133)

Tretjič, več javnih in zasebnih kanalov, ki se prenašajo prek prizemne platforme, se prenaša tudi prek satelitskih platform, vključno z Astro (73).

(134)

Četrtič, nekateri regionalni kanali so na voljo ali so bili pred kratkim na voljo prek satelitskih platform. To nasprotuje trditvi, da regionalnih izdajateljev televizijskega programa satelit ne zanima.

(135)

Petič, Komisija upošteva tudi Astrin argument v zvezi z zmogljivostjo satelita za zagotavljanje 1 380 kanalov in njihovo geografsko razdelitev. Astra trdi, da satelit ni bil omejen pri radiodifuziji tako velikega števila kanalov. Poleg tega se zdi, da je število regionalnih kanalov, tj. 1 380, pretirano. Medtem ko je to najvišje število frekvenc, ki so v Španiji dostopne za nacionalne, regionalne in lokalne kanale, je bilo število dodeljenih licenc v resnici veliko nižje (glej opombo 13). Poleg tega na dodeljenih frekvencah dejansko ne oddajajo vsi izdajatelji televizijskega programa, ki jim je bila dodeljena licenca.

(136)

Šestič, nekateri izdajatelji televizijskega programa so izrazili, da dajejo prednost prizemnemu oddajanju, saj so zakupili pravice za radiodifuzijo vsebin zgolj na prizemni platformi. Vendar to ne pomeni, da obstajata različna trga za prizemni in satelitski prenos. Izdajatelji televizijskega programa, ki so zakupili pravice za oddajanje vsebin na prizemni platformi, bi lahko storili enako za satelitsko platformo. Če je bila satelitska platforma izbrana na podlagi javnega razpisa, kot se je zgodilo na območju III, bi lahko izdajateljem televizijskega programa poleg tega naložili „izključno obveznost prenosa“.

(137)

Nazadnje, na podlagi podatkov iz maja 2010 (74) pokritje z digitalno prizemno televizijo v Španiji dosega 98,85 % prebivalstva, medtem ko televizijo prek prizemne platforme gleda le 93,5 % gospodinjstev. Tako ima do digitalne prizemne televizije dostop 5 % gospodinjstev, ki je ne uporablja, saj je večina od njih naročena na plačljivo satelitsko televizijo.

(138)

Ker sta satelitska in prizemna platforma za radiodifuzijo medsebojno konkurenčni, ukrep za uporabo, upravljanje in vzdrževanje digitalne prizemne televizije na območju II pomeni izkrivljanje konkurence med obema platformama. Treba bi bilo opozoriti, da so zaradi ukrepa prikrajšane tudi druge platforme, zlasti IPTV. Čeprav širokopasovna povezava še ni dosegla celotnega območja II, je zelo verjetno, da bo v prihodnosti znatno razširila svoje pokritje.

(139)

Ukrep vpliva na trgovino znotraj Unije. Iz sodne prakse evropskih sodišč izhaja, da kadar „finančna pomoč, dodeljena s strani države ali prek državnih virov, okrepi položaj podjetja v primerjavi z drugimi podjetji, ki tekmujejo v prometu znotraj Skupnosti, za zadnja velja, da so zaradi te pomoči prizadeta“ (75).

(140)

Omrežni operaterji delujejo v sektorju, ki vključuje trgovanje med državami članicami. Abertis je del mednarodne skupine družb, prav tako pritožnica Astra. Ukrep za uporabo, upravljanje in vzdrževanje digitalne prizemne televizije na območju II zato vpliva na trgovino med državami članicami.

(141)

Glede na zgoraj opredeljene argumente Komisija meni, da ukrep izpolnjuje merila iz člena 107(1) PDEU. V teh okoliščinah je treba ukrep šteti za državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(142)

Komisija dejavno podpira prehod z analogne na digitalno radiodifuzijo. Prednosti digitalnega preklopa so bile poudarjene v akcijskem načrtu eEvropa 2005 in dveh sporočilih, ki se nanašata na digitalni preklop (76). Komisija se tudi zaveda, da bi lahko prišlo do odloga digitalnega preklopa, če bi bil v celoti prepuščen tržnim silam.

(143)

Države članice lahko pomoč uporabijo za premagovanje specifičnega nedelovanja trga ali za zagotovitev socialne ali regionalne kohezije (77). Vendar pa mora biti v vsakem specifičnem primeru dokazano, da je zadevna pomoč ustrezen instrument za obravnavanje vprašanja, da je omejena na potrebni minimum in da ne povzroča neupravičenega izkrivljanja konkurence. Sporočilo o preklopu podobno določa, da bi bila na specifičnem področju digitalizacije javna intervencija upravičena pod dvema pogojema: prvič, če gre za splošne interese, in drugič, če gre za nedelovanje trga, kar pomeni, da same tržne sile ne dosegajo rezultatov v smislu kolektivne blaginje. Določa tudi, da mora biti javna intervencija v vsakem primeru podprta z zanesljivo tržno analizo.

(144)

Sporočilo o preklopu tudi navaja, da prehod na digitalno radiodifuzijo pomeni velik izziv za panogo, ki jo mora poganjati trg. Načeloma bi moralo vsako omrežje tekmovati po svojih močeh. Da bi ohranili to načelo, bi si morala vsaka javna intervencija prizadevati, da je tehnološko nevtralna. Izjeme je pri tem načelu mogoče predvideti samo, če je intervencija usmerjena v specifično nedelovanje trga ali neravnovesje ter je hkrati ustrezna, potrebna in sorazmerna za premagovanje teh težav.

(145)

Če bi bilo to prepuščeno trgu, bi obstajalo tveganje, da prednosti digitalne televizije zaradi prikrajšanega socialnega položaja ne bi mogli izkoriščati vsi deli prebivalstva. V zvezi z vprašanjem socialne kohezije lahko države članice skušajo zagotoviti, da imajo dostop do digitalne televizije po izklopu analogne televizije vsi državljani. Ker preklop na digitalno televizijo pomeni stroške za uporabnike in zahteva spremembo navad, bodo države članice morda želele pomagati zlasti prikrajšanim skupinam v družbi, kot so starejši ljudje, gospodinjstva z nizkimi dohodki ali ljudje, ki živijo na odročnih območjih.

(146)

Komisija je pravila o državni pomoči v tem sektorju uporabila v več sklepih o državni pomoči na podlagi sporočil o digitalnem preklopu (78). Države članice imajo več možnosti za dodelitev javnega financiranja za preklop, s katerim še naprej zagotavljajo ustrezno televizijsko pokritje na vseh geografskih območjih. Te vključujejo financiranje uvedbe omrežja za prenos na območjih, kjer bi bilo televizijsko pokritje sicer nezadostno (79). Tako financiranje pa se lahko dodeli samo, če ne pomeni nepotrebnega izkrivljanja med tehnologijami ali družbami ter je omejeno na potrebni minimum.

(147)

Španski organi se pri utemeljitvi ukrepa, če bi se ugotovilo, da pomeni državno pomoč v skladu s členom 107(1) PDEU, sklicujejo na člen 107(3)(c) in člen 106(2) PDEU. Komisija spodaj ocenjuje združljivost ukrepa z vidika teh določb, ob upoštevanju zgoraj razloženih splošnih premislekov.

(148)

Da bi bila pomoč združljiva v smislu člena 107(3)(c), Komisija izvede preskus izravnave pozitivnih in negativnih učinkov pomoči. Pri uporabi preskusa izravnave Komisija obravnava naslednja vprašanja:

(149)

Shema pomoči je namenjena pospešitvi postopka digitalnega preklopa v Španiji in zagotavljanju neprekinjenega televizijskega sprejema prebivalcem nekaterih oddaljenih in podeželskih območij. Zato je namen ukrepa omogočiti televizijski prenos ljudem, ki živijo na navedenih območjih. Dostop do medijev, vključno s televizijskim prenosom, je pomemben, da se državljanom zagotovi njihova ustavna pravico do dostopa do informacij. Komisija v akcijskem načrtu eEvropa 2005 (80) in v dveh sporočilih o prehodu z analogne na digitalno radiodifuzije (81) priznava pomen in koristi digitalnega prenosa. V sporočilu „Akcijski načrt i2010 – Evropska informacijska družba za rast in zaposlovanje“ (82) Komisija poudarja, da bo načrtovani izklop analogne prizemne televizije do leta 2012 izboljšal dostop do spektra v Evropi. Ker digitalna radiodifuzija spekter uporablja učinkoviteje, sprošča njegovo zmogljivost za druge uporabnike, kot so nove storitve radiodifuzije in mobilne telefonije, ki bodo spodbudile inovacije ter rast televizijskega in elektronskega komunikacijskega sektorja.

(150)

Zato se sklene, da je ukrep namenjen natančno opredeljenemu cilju skupnega interesa.

(151)

Kot so navedli španski organi, je splošno priznano tveganje, da koristi digitalne televizije ne bodo mogli uživati vsi sektorji prebivalstva (težava socialne in regionalne kohezije). Nedelovanje trga lahko obstaja, kadar subjekti na trgu ne upoštevajo ustrezno pozitivnih učinkov digitalnega preklopa na družbo kot celoto, ker za to nimajo gospodarskih spodbud (pozitivni zunanji učinki). Poleg tega bi države članice v zvezi s socialno kohezijo morda želele zagotoviti, da imajo po izklopu analogne televizije dostop do digitalne televizije vsi državljani, zato se lahko odloči tudi za ukrepe za zagotovitev nadaljnjega ustreznega televizijskega pokritja na vseh geografskih območjih.

(152)

Komisija v odločitvi o sprožitvi postopka ugotavlja obstoj nedelovanja trga, saj izdajatelji televizijskega programa niso pripravljeni nositi dodatnih stroškov razširitve pokritja, ki presega njihove predpisane obveznosti. Poleg tega niso naložb za zagotovitev sprejema digitalnih kanalov prek satelita za vse prebivalce območja II izvedli niti satelitske platforme niti zasebna gospodinjstva. Zato Komisija meni, da so lahko ljudje s stalnim prebivališčem na podeželskem območju popolnoma izključeni iz sprejema nekodiranega digitalnega televizijskega signala, če se digitalno pokritje v celoti prepusti tržnim silam, in da bi lahko bila koristna javna intervencija v obliki finančne pomoči posameznikom.

(153)

V primerih digitalnega preklopa je načelo tehnološke nevtralnosti močno poudarjeno v več odločitvah Komisije (83). Načelo sta podprli tudi Splošno sodišče in Sodišče (84).

(154)

Tehnologija bi morala biti običajno izbrana prek tehnološko nevtralnega razpisa, kot je to veljalo za druge države članice (85). Kadar takega razpisa ni bilo, bi bila posamezna tehnologija lahko izbrana, če bi bila utemeljena z ugotovitvami predhodne študije, s katero bi se dokazalo, da je bila lahko glede na kakovost in stroške izbrana le ena tehnološka rešitev (86). Dokaze mora predložiti država članica, ki mora dokazati, da je taka študija dovolj trdna in je bila izvedena čim bolj neodvisno (87).

(155)

Kot je bilo poudarjeno v oddelku 2.2, velika večina razpisov ni bila tehnološko nevtralna, saj se sklicujejo na prizemno tehnologijo in digitalno prizemno televizijo, in sicer izrecno v opredelitvi predmeta razpisa ali implicitno v opisu tehničnih specifikacij. Te zahteve bi lahko izpolnjevali samo operaterji digitalne prizemne televizije (ki so bili dejansko edini, ki so se udeležili teh razpisov). Španija trdi, da sklicevanje na digitalno prizemno televizijo v razpisu ali specifikacije, ki se sklicujejo na opremo in centre za prenos digitalne prizemne televizije, ne pomenijo, da je bila uporaba takih centrov za kandidate na razpisu obvezna. Ti sklici se ne morejo razumno razlagati tako, kot je navedla Španija. Četudi bi bila ta razlaga pravilna, tak formalni argument ne upošteva tržnih razmer. Sodelovanje na razpisih zahteva veliko sredstev in je za kandidate drago. Razdelitev intervencije na območju II na več sto posameznih razpisov je večkratno povečalo stroške, ki pomenijo znatno oviro za vstop kandidatov, ki želijo pokrivati celotno območje II. Povezava intervencij centralne vlade, ki daje prednost tehnologiji digitalne prizemne televizije, kot je pojasnjeno v odstavkih 88 in 89, posebnih sklicev na digitalno prizemno televizijo v razpisih in potrebe za vstop v na stotine različnih razpisnih postopkov je bila zato jasen znak drugim operaterjem platform, da sodelovanje na takih razpisih ne bi bilo tržno utemeljeno. Zato se sklene, da so ti sklici v veliki večini primerov onemogočili konkuriranje operaterjev drugih platform (88).

(156)

Predhodna študija, ki so jo, kot je navedeno v odstavku 52, predložili španski organi, ne dokazuje ustrezno večvrednosti prizemne platforme v primerjavi s satelitsko platformo. V študiji je, nasprotno, celo navedena sklepna ugotovitev, da se izbira posebne tehnološke rešitve za razširitev pokritja analizira glede na posamezno regijo, pri čemer se upoštevajo topografske in demografske posebnosti vsake regije. Ta sklepna ugotovitev tako zagovarja potrebo po izvedbi tehnološko nevtralnega razpisa za določitev najustreznejše platforme.

(157)

Med preiskavo so nekatere avtonomne skupnosti predložile notranje izračune primerjave stroškov ob uporabi obeh tehnologij za razširitev pokritja. Vendar poleg negotovosti v zvezi z datumi izvedb teh izračunov nobeden od njih ni bil dovolj natančen in trden, da bi upravičil izbiro prizemne tehnologije za razširitev pokritja. Poleg tega nobenega od njih ni izvedel neodvisni strokovnjak.

(158)

V zvezi z dvema študijama o stroških, ki ju je predložil Abertis, je treba poudariti, da sta bili izvedeni leta 2010, dolgo zatem, ko so začeli veljati preiskovani ukrepi. Ne glede na to, ali bi se lahko šteli kot neodvisni in dovolj trdni, dejstvo, da sta bili izvedeni po izpodbijanih ukrepih, pomeni, da takih študij ni mogoče navajati kot podporo argumentu, da španska vlada ni izvedla tehnološko nevtralnega razpisa. Poleg tega rezultati teh študij niso v skladu z ocenami stroškov, ki jih je predložila Astra in dokazujejo, da je satelitska tehnologija bolj stroškovno učinkovita.

(159)

Poleg tega preiskovanega ukrepa ni mogoče šteti za ustreznega.

(160)

Dejstvo, da nekatera gospodinjstva na območju II sprejemajo nekodirane kanale prek satelita (89), dokazuje, da prizemna tehnologija ni vedno najučinkovitejša in najustreznejša platforma. Poleg tega Komisija navaja, da je bila satelitska rešitev uporabljena v nekaterih drugih državah članicah (90).

(161)

Poleg tega dejstvo, da je Astra sodelovala na tehnološko nevtralnem razpisu za razširitev pokritja z digitalno televizijo v Kantabriji in na njem tudi zmagala, kaže vsaj na to, da lahko satelitska platforma zagotavlja to storitev (91).

(162)

Ustreznost ukrepa je še vedno vprašljiva. Medtem ko je bil v Španiji prehod z analogne televizije na digitalno prizemno televizijo v frekvenčnem pasu 800 MHz zaključen 3. aprila 2010, se je Španija leta 2011 odločila, da frekvence v frekvenčnem pasu 800 MHz proda na dražbi. Posledično je treba radiodifuzijo najpozneje do 1. januarja 2014 prenesti na druge kanale, prisotne na frekvencah pod 790 MHz. Ker to ustvarja dodatne stroške, je Španija 5. novembra 2011 priglasila dva ukrepa za gospodinjstva in izdajatelje televizijskega programa s proračunom 600—800 milijonov EUR na območju I (za območje II ni bil priglašen še noben ukrep) (92). Takšni stroški ne bi nastali, če bi bile izbrane druge platforme (IPTV, kabel ali satelit).

(163)

Še več, izpostavljeno je bilo, da frekvence četrte generacije mobilnih omrežij LTE motijo signale digitalne prizemne televizije, zaradi česar morajo gospodinjstva kupiti drage filtre za zaščito svojega signala digitalne prizemne televizije pred valovi LTE (93). Ni mogoče izključiti, da so podobne interference splošnejša težava, ki ogroža prihodnjo ustreznost prizemne radiodifuzije, zlasti v okviru večje in širše uvedbe dostopovnih omrežij naslednje generacije.

(164)

Španija je predložila dva druga argumenta, ki podpirata stališče, da bi bil satelitski prenos dražji od prenosa digitalne prizemne televizije. Prvič, izdajatelji televizijskega programa so na podlagi sporazumov z nekaterimi ponudniki ozemeljsko omejeni. Zagotovitev takega pogojnega dostopa bi bila pri satelitski tehnologiji dražja. Drugič, satelitska tehnologija ne bi bila opremljena za oddajanje velikega števila regionalnih kanalov. Te domneve niso bile podkrepljene z dokazi in jim nasprotuje dejstvo, da je kantabrijski projekt Astre vključeval profesionalni sistem pogojnega dostopa. Poleg tega bi bila satelitska tehnologija na podlagi izračunov stroškov, ki jih je izvedla Astra, še vedno cenejša, četudi bi bilo treba skleniti posamezne sporazume z vsako špansko regijo. V zvezi z regionalno radiodifuzijo Astra vztraja, da je število kanalov španske vlade, tj. 1 380, odločno pretirano (94). Na podlagi svojih izračunov znova trdi, da bi bila satelitska rešitev cenejša celo, če bi bili vključeni regionalni in lokalni kanali.

(165)

Obstajajo tudi dokazi, da so se regionalne vlade zavedale obstoja tehnološke alternative za razširitev prizemne platforme. Preiskava je razkrila, da so se v začetnih fazah postopka nekatere regije srečale s predstavniki Astre. Na teh srečanjih jim je Astra predstavila predlog satelitske rešitve, ki pa ga regionalne vlade niso nadalje proučevale.

(166)

V zvezi s sorazmernostjo bi bilo pri oblikovanju intervencije za območje II ustrezno, da bi centralna vlada najprej izvedla primerjavo stroškov (ali razpis) na nacionalni ravni. Ker so glavni stroški satelitskega omrežja povezani s satelitsko zmogljivostjo, ta platforma deluje z znatnimi ekonomijami obsega (95). Pogajanja Astre z regionalnimi vladami kažejo, da jim je ponudila znatno zmanjšanje cene, če bi pogodbo podpisalo skupaj več regij. Če bi bil izveden nacionalni razpis, bi lahko zato pričakovali še več znižanj cen. Z izvedbo decentraliziranih in neusklajenih ukrepov, včasih celo na občinski ravni, pa je tehnologija s takimi ekonomijami obsega že takoj izgubila znatno prednost. Posledično se je povečal skupni znesek državne pomoči, potrebne za zagotavljanje storitev digitalne televizije v gospodinjstvih na območju II. O upravni organizaciji v Španiji odloča država sama, pri zagotavljanju financiranja centralne vlade pa bi morala španska vlada namesto pritiskanja k uporabi digitalne prizemne televizije vsaj spodbujati avtonomne skupnosti, da bi pri svojih razpisih upoštevale morebitno stroškovno učinkovitost, ki jo ponujajo določene platforme.

(167)

Komisija meni, da preiskovani ukrep ni upošteval načela tehnološke nevtralnosti. Kot je pojasnjeno zgoraj, ukrep ni sorazmeren in ni ustrezen instrument za zagotavljanje pokritja prebivalcev območja II z nekodiranimi kanali.

(168)

Ker stalno financiranje upravljanja in vzdrževanja subvencioniranih omrežij pomeni pomožno uporabo pomoči, se ne more šteti za tehnološko nevtralno. Usmerjeno je k ohranjanju centrov za radiodifuzijo signala prek prizemnih platform. Taka pomoč je zato tudi nezdružljiva.

(169)

Vse prihodnje pomoči za upravljanje in vzdrževanje je treba priglasiti in morajo upoštevati načelo tehnološke nevtralnosti.

(170)

Medtem ko je lahko javna intervencija upravičena zaradi obstoja nekaterih nedelovanj trga in morebitnih kohezijskih težav, zasnova ukrepa po nepotrebnem izkrivlja konkurenco.

(171)

Komisija je sklenila, da preiskovani ukrep, vključno s stalno pomočjo, ni ustrezen, potreben in sorazmeren instrument za odstranitev opredeljenega nedelovanja trga.

(172)

Na izvzetje iz člena 106(2), ki se lahko uporabi za državno nadomestilo za stroške zagotavljanja javne storitve, se ni mogoče sklicevati niti v tem primeru na splošno niti v konkretnem primeru Baskije. Komisija meni, da morajo nacionalni (ali regionalni) organi jasno opredeliti storitev splošnega gospodarskega pomena in za njeno izvajanje pooblastiti posebno podjetje. Kot je ocenjeno v odstavkih (119) do (122), Komisija meni, da španski in baskovski organi niso jasno opredelili upravljanja prizemne platforme kot javne storitve.

(173)

Abertis izpostavlja, da so uporabo prizemnega omrežja za radiodifuzijo na območju II skoraj izključno financirale španske regije z javnimi sredstvi na podlagi zakonodaje iz leta 1982, tj. pred pristopom Španije k Evropski gospodarski skupnosti leta 1986. Zato bi se shema po mnenju Abertisa lahko štela za del stalnega javnega financiranja upravljanja lokalnih prizemnih omrežij in bi se lahko štela kot obstoječa pomoč.

(174)

Financiranje regij, namenjeno razširitvi prizemnega omrežja, se je res začelo v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar takrat na trgu ni bilo zasebnih izdajateljev televizijskega programa. Razširjena infrastruktura je zato služila samo potrebam javnega izdajatelja televizijskega programa, ki je imel že tako obveznost zagotavljanja signala večini prebivalstva. Poleg tega je bila prizemna televizija takrat edina platforma za prenos televizijskega signala v Španiji. Posledično razširitev edinega razpoložljivega omrežja ni izkrivljala konkurence z drugimi platformami.

(175)

Od takrat sta se zakonodaja in tehnologija razvili, nastale so nove platforme za radiodifuzijo in na trg so vstopili novi subjekti, zlasti zasebni izdajatelji televizijskega programa. Ker so se upravičenec in splošne razmere javnega financiranja znatno spremenili, preiskovanega ukrepa ni mogoče šteti kot spremembo zgolj formalne ali upravne vrste. Ta sprememba namreč vpliva na dejansko vsebino izvorne sheme, zato jo je treba šteti za novo shemo pomoči (96). Preklop z analogne na digitalno televizijo je postal mogoč šele po nedavnem tehnološkem napredku, zato je nov pojav. Španski organi bi morali zato priglasiti to novo pomoč.

(176)

Komisija meni, da financiranje (vključno s pomočjo, ki so jo dodelile španske avtonomne skupnosti in lokalne korporacije), ki ga je Španija dodelila prizemnim omrežnim operaterjem za posodobitev in digitalizacijo njihovih omrežij, prek katerih zagotavljajo nekodirane televizijske kanale na območju II, pomeni pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. Pomoč ni združljiva s skupnim trgom, ker niso bila upoštevana merila tehnološke nevtralnosti. Poleg tega pomoč ni bila priglašena (97) Komisiji, kot je zahtevano v členu 108(3) PDEU, in se je izvajala nezakonito, brez dovoljenja Komisije. Zato jo je treba izterjati od prizemnih omrežnih operaterjev.

(177)

Komisija poleg tega meni, da je nezdružljiva tudi stalna pomoč za upravljanje in vzdrževanje digitaliziranega omrežja, ki je bila dodeljena brez razpisa ali na podlagi tehnološko nenevtralnega razpisa. Poleg tega pomoč ni bila priglašena Komisiji, kot je zahtevano v členu 108(3) PDEU, in se je izvajala nezakonito, brez dovoljenja Komisije.

(178)

Vse prihodnje pomoči za vzdrževanje in upravljanje je treba priglasiti in morajo upoštevati načelo tehnološke nevtralnosti.

(179)

V skladu s PDEU in ustaljeno sodno prakso Sodišča je Komisija pristojna za odločanje, ali mora zadevna država članica ukiniti ali spremeniti pomoč (98), za katero je ugotovila, da je nezdružljiva z notranjim trgom. Prav tako Sodišče dosledno meni, da je namen obveznosti države, da ukine pomoč, za katero Komisija meni, da ni združljiva z notranjim trgom, ponovna vzpostavitev prejšnjih razmer (99). V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da je ta cilj dosežen, ko prejemnik odplača znesek, ki mu je bil dodeljen v okviru nezakonite pomoči, s čimer izgubi prednost, ki jo je užival glede na konkurente na trgu, ter se ponovno vzpostavijo razmere pred plačilom pomoči (100).

(180)

V skladu s to sodno prakso je v členu 14 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 (101) določeno, da „če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč“.

(181)

Ker je financiranje posodobitve in digitalizacije prizemne platforme ter posledično vzdrževanje in upravljanje, ki se Španiji dodeljuje od obdobja 2008–2009, nezakonita in nezdružljiva pomoč, bi se moralo od Španija zato zahtevati, da izterja nezdružljivo pomoč, da se ponovno vzpostavijo razmere na trgu pred dodelitvijo pomoči.

(182)

Operaterji platform so neposredni upravičenci, kadar neposredno prejmejo sredstva za posodobitev in razširitev svojih omrežij ter/ali za upravljanje in vzdrževanje. Kadar je bila pomoč izplačana javnim podjetjem, ki so posledično organizirali razpise za razširitev pokritja, se izbrani operater platforme šteje za posrednega upravičenca. Nezakonita in nezdružljiva pomoč se izterja od operaterjev platforme ne glede na to, ali so neposredni ali posredni upravičenci.

(183)

Kadar je bila nezakonita pomoč dodeljena na podlagi tehnološko nenevtralnega razpisa za razširitev pokritja, mora država članica razpise uvrstiti v kategorijo dobave strojne opreme ali razširitve pokritja glede na spodnje pogoje.

(184)

Na podlagi razpisov za razširitev pokritja se zmagovalno družbo zadolži za zagotavljanje (vključno z gradnjo) operativnega omrežja digitalne prizemne televizije. Potrebne naloge v ta namen vključujejo zasnovo in projektiranje omrežja, prenos signala, uporabo omrežja in dobavo potrebne opreme.

(185)

Pri razpisih za dobavo strojne opreme pa se zmagovalno družbo zadolži za zagotavljanje opreme, ki je potrebna za posodobitev omrežja. Potrebne naloge v ta namen vključujejo dobavo, namestitev in aktiviranje opreme ter usposabljanje zaposlenih. Za te razpise za dobavo opreme ni potrebna izterjava.

(186)

Po razvrstitvi teh razpisov za razširitev pokritja mora Španija izterjati pomoč, kadar koli razpis ne izpolnjuje dveh kumulativnih pogojev: (1) razpis se nanaša na razširitev pokritja z digitalno televizijo (in ne z digitalno prizemno televizijo) ter/ali zajema klavzulo tehnološke nevtralnosti in (2) tehnične specifikacije razpisa poleg prizemne dovoljujejo tudi druge tehnologije. Ob razpisih, za katere Komisija meni, da so tehnološko nevtralni, bo Španija, če bo menila, da drugi razpisi izpolnjujejo oba pogoja, Komisiji predložila dokumente, povezane z razpisom.

Primer

Med razpisi, ki jih je pregledala Komisija, je kot primer tehnološko nenevtralnega razpisa za razširitev pokritja (102) naveden razpis, ki ga je organizirala avtonomna skupnost Estremadura. Kljub naslovu razpisa, ki se sklicuje zgolj na dobavo strojne opreme, je predmet razpisa dejansko vključeval zasnovo in uporabo omrežja (103). Na podlagi specifikacij je razpis tehnološko nenevtralen (104), čeprav vsebuje klavzulo, ki je na prvi pogled videti kot klavzula tehnološke nevtralnosti (105).

Drugi primer tehnološko nenevtralnega razpisa za razširitev pokritja je razpis, ki ga je organiziralo javno podjetje (AICCM) v avtonomni skupnosti Madrid (106). V tem primeru naslov in vsebina razpisa kažeta, da gre za razpis za razširitev (107), ki je usmerjen le na prizemno platformo (108).

(187)

Razpise se razvrsti ne le glede na naslov, temveč predvsem glede na vsebino, saj naslov sam ne omogoča jasne opredelitve področja uporabe.

(188)

Pomoč, ki je bila dodeljena po izvedbi nenevtralnih razpisov za razširitev pokritja, bo nato treba izterjati.

(189)

Spodaj so opredeljene različne kategorije upravičencev pomoči. Na podlagi informacij, ki jih je predložila Španija, so v tabelah navedene avtonomne skupnosti in približne kategorije pomoči. Ker Španija ni predložila popolnih informacij o upravičencih pomoči, mora Španija opredeliti upravičence iz različnih zgornjih kategorij in Komisiji predložiti ustrezna dokazila. Kot je že bilo poudarjeno v odstavku 138, je tak režim diskriminacijski.

(190)

Poleg tega je bila velika večina razpisov za razširitev, ki jih je pregledala Komisija, opredeljenih kot razpisi, ki ne upoštevajo načela tehnološke nevtralnosti. Kljub temu je Komisija navedla, da ni mogoče izključiti, da je bil razpis v izjemnih posameznih primerih tehnološko nevtralen.

Španija mora zato na podlagi pogojev, opredeljenih v odstavku 186, navesti in zagotoviti ustrezna dokazila o posameznih razpisih, ki so bili tehnološko nevtralni.

(191)

Kadar so avtonomne skupnosti organizirale nenevtralne razpise za razširitev pokritja, kot se je zgodilo v primeru Estremadure iz zgornjega primera, so zmagovalci takih razpisov neposredni upravičenci nezakonite pomoči, ki jo je treba izterjati. Vsota, ki jo je treba izterjati, je enaka celotnemu znesku, ki so ga zmagovalci razpisov prejeli za razširitev. Komisija je na podlagi informacij, ki jih je prejela od Španije, ugotovila, da so take razpise izvedle (vsaj) avtonomne skupnosti Andaluzija, Estremadura, Murcia, La Rioja in Valencija.

(192)

Kadar je bila nezakonita pomoč za posodobitev prizemnega omrežja dodeljena mestnim svetom, ki so delovali kot omrežni operaterji, so mestni sveti neposredni upravičenci do pomoči. Vsota, ki jo je treba izterjati, je enaka celotnemu znesku, ki so ga mestni sveti prejeli od centralnih in regionalnih organov za razširitev pokritja s svojim omrežjem. Komisija je na podlagi informacij, ki jih je prejela od Španije, sklenila, da se to uporablja vsaj za mestne svete, ki imajo sedež v avtonomnih skupnostih Andaluzija, Kanarski otoki, Estremadura in Murcia (neizčrpen seznam).

Primer

V Murciji so mestni sveti uporabili denar, ki so ga prejeli od regije in MITT, ter organizirali skoraj vse od 143 opredeljenih razpisov. Ti bi spadali v to kategorijo, če niso de minimis.

(193)

Pri avtonomnih skupnostih, kjer je razširitev pokritja z omrežjem izvedlo javno podjetje, ki je delovalo kot omrežni operater, se tako podjetje šteje za neposrednega upravičenca, ki se ga izterja. Komisija je kot družbe, ki spadajo v to kategorijo, opredelila Aragón Telecom, Gestión de Infraestructuras Públicas de Telecomunicaciones del Principado de Asturias S.A., Multimedia de les Illes Balears S.A., Instituto Tecnologico de Canarias, Sociedad Regional de Cantabria I+D+I (IDICAN), Fundación Centro Tecnológico en Logística Integral de Cantabria (CTL), Promoción de Viviendas, Infraestructuras y Logística S.A v Kastilji in Leónu (Provilsa), Redes de Telecomunicación Galegas Retegal S.A. (Retegal), Obras Publicas y Telecomunicaciones De Navarra S.A. (Opnatel), Itelazpi S.A., Centre de Telecomunicacions i Tecnologies de la Informació (CTTI) v Kataloniji ter Agencia de Informática y Comunicaciones de la Comunidad de Madrid (AICCM). Vsota, ki se jo izterja, je celotni znesek sredstev, prejet od organov za razširitev.

(194)

Vendar v teh primerih ni izključeno, da so javna podjetja izvedla del razširitve sama, delno pa so razširitev s pogodbo na podlagi razpisa prenesle na omrežnega operaterja. V slednjem primeru je bila nezakonita pomoč dejansko prenesena na družbe, ki so zmagale na razpisu in so tako postale dejanske, čeprav posredne upravičenke do pomoči. Da bi se izognili dvojni izterjavi, se nezakonita pomoč zato izterja od dejanskih upravičencev, tj. (a) od javnega podjetja v višini vsote, prejete za razširitev, od katere se odštejejo sredstva, prenesena na omrežne operaterje na podlagi tehnološko nenevtralnih razpisov za razširitev pokritja, ter (b) od omrežnih operaterjev v višini zneskov, za katere je bila sklenjena pogodba po tehnološko nenevtralnem razpisu za razširitev pokritja, ki ga je organiziralo zadevno javno podjetje.

Primer

Pri Madridu, kjer je bil kot primer tehnološko nenevtralnega razpisa za razširitev pokritja naveden razpis, ki ga je organiziralo javno podjetje (AICCM) (glej odstavek 186), je treba znesek v vrednosti 3 622 744 EUR, ki je bil dodeljen družbi pogodbenici Retevisión S.A., v celoti izterjati od družbe Retevisión, ki je zmagala na nenevtralnem razpisu, ter ga odšteti od zneska, ki ga je treba izterjati od AICCM, javnega podjetja, ki je neposredni upravičenec (109).

(195)

Stalna pomoč je namenjena vzdrževanju in upravljanju omrežij digitalne prizemne televizije. Upravičenci do pomoči za vzdrževanje in upravljanje so operaterji teh omrežij. Pomoč je zato treba izterjati od navedenih omrežnih operaterjev.

(196)

Kadar so posamezni upravičenci prejeli financiranje, ki ni presegalo pragov iz Uredbe (ES) št. 1998/2006, tako financiranje ne pomeni državne pomoči, če so izpolnjeni vsi pogoji iz te uredbe, zato ga ni treba izterjati.

(197)

Izterjava se izvaja od datuma, ko so upravičenci prejeli ugodnost, tj. ko je bila pomoč dana na razpolago upravičencu, do datuma dejanske izterjave pa se zaračunavajo obresti.

(a)

seznam upravičencev, ki so prejeli pomoč na podlagi sheme iz člena 1, in skupni znesek pomoči, ki jo je na podlagi navedene sheme prejel vsak od njih, po kategorijah iz oddelka 6.2;

(b)

skupni znesek (glavnica in obresti pri izterjavi), ki ga je treba izterjati od vsakega upravičenca;

(c)

podroben opis že sprejetih ali načrtovanih ukrepov za uskladitev s tem sklepom;

(d)

dokumente, ki dokazujejo, da se je od upravičencev zahtevalo vračilo pomoči.