14.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 176/1

(1)

Skupina Hypo Alpe Adria Group (v nadaljnjem besedilu: HGAA ali banka) je decembra 2008 od Republike Avstrije prejela 900 milijonov EUR za povečanje svojega temeljnega kapitala (Partizipationskapital (2)) v okviru avstrijskega programa pomoči bančnemu sektorju (v nadaljnjem besedilu: program pomoči bančnemu sektorju) (3).

(2)

Avstrija je 29. aprila 2009 Komisiji predložila načrt za uspešno poslovanje HGAA.

(3)

Komisija je s svojim sklepom z dne 12. maja 2009 v zadevi N 254/2009 (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku postopka iz leta 2009) (4) začela formalni postopek preiskave v skladu s členom 16 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (5) in izrazila pomisleke glede združljivosti pomoči za prestrukturiranje, ki jo je Nemčija decembra 2008 dodelila večinskemu delničarju HGAA BayernLB, z notranjim trgom. V istem sklepu je Komisija podvomila, da je HGAA načeloma zdrava banka.

(4)

HGAA je bila nacionalizirana 23. decembra 2009. V zvezi s tem je Komisija v svojem sklepu z dne 23. decembra 2009 v zadevah C 16/2009 in N 698/2009 (6) (v nadaljnjem besedilu: sklep o reševanju iz decembra 2009) začasno odobrila več ukrepov pomoči na podlagi člena 107(3)(b) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Pogodba) do predložitve verodostojnega načrta prestrukturiranja HGAA Komisiji. V istem sklepu je Komisija razširila formalni postopek preiskave na dodatne ukrepe pomoči, ki jih je Avstrija dodelila HGAA.

(5)

Komisija je 22. junija 2010 nadalje razširila formalni postopek preiskave, zlasti ker pregledani načrt prestrukturiranja HGAA, ki je bil predložen 16. aprila 2010, ni dokazal, da bo banka lahko ponovno vzpostavila uspešno poslovanje ali zagotovila ustrezno porazdelitev bremena in zadostno stopnjo ublažitve izkrivljanja konkurence. Komisija je poleg tega podaljšala odobritev pomoči, ki jo je v sklepu o reševanju iz decembra 2009 začasno razglasila za združljivo z notranjim trgom, in sicer dokler ne bo končala s pregledom načrta prestrukturiranja HGAA (v nadaljnjem besedilu: sklep o podaljšanju iz leta 2010) (7).

(6)

Avstrija je 29. decembra 2010 priglasila dodaten ukrep v korist HGAA v obliki jamstva za sredstva v znesku 200 milijonov EUR. Ta ukrep pomoči je bil odobren s Sklepom Komisije z dne 19. julija 2011 v zadevah SA.32172 (2011/NN) in SA.32554 (2009/C) (8) (v nadaljnjem besedilu: sklep o reševanju iz julija 2011).

(7)

Komisija je 7. februarja 2011 obvestila Avstrijo in Nemčijo, da bosta zadeva N 698/2009 (9) v zvezi s HGAA in zadeva C 16/2009 v zvezi z BayernLB obravnavani v ločenih postopkih. Pozneje je bil postopek v zvezi s HGAA vpisan pod številko zadeve SA.32554 (2009/C). Ta sklep se nanaša samo na zadevo SA.32554 (2009/C).

(8)

Avstrija je 21. aprila 2011 predložila nov načrt prestrukturiranja HGAA.

(9)

Avstrija je 3. decembra 2012 priglasila dodaten ukrep pomoči v korist HGAA v obliki kapitalskega vložka, ki ga je Republika Avstrija izvedla prek navadnih delnic, in državnega jamstva za podrejene dolžniške instrumente, ki naj bi jih izdala HGAA. Priglasitev je vsebovala seznam zavez za HGAA. Navedeni ukrepi so bili začasno odobreni s Sklepom Komisije z dne 5. decembra 2012 v zadevi SA.32554 (2009/C) (10) (v nadaljnjem besedilu: sklep o reševanju iz decembra 2012). Komisija je ukrepe odobrila zaradi določenih zavez, ki jih je predložila Avstrija. Vendar pa je Avstrija le delno spoštovala navedene zaveze.

(10)

Avstrija je 5. oktobra 2012 vložila tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije z dne 25. julija 2012 v zadevi SA.28487 (C 16/2009 ex N 254/2009) (11) (ki je bil pozneje razveljavljen in nadomeščen s Sklepom Komisije z dne 5. februarja 2013 (12)) v zvezi z BayernLB (v nadaljnjem besedilu: sklep o BayernLB).

(11)

Postopek je podrobno opisan v sklepu o začetku postopka iz leta 2009, sklepu o reševanju iz decembra 2009, sklepu o podaljšanju iz leta 2010, sklepu o reševanju iz julija 2011 in sklepu o reševanju iz decembra 2012.

(12)

Avstrijski organi in službe Komisije so med julijem 2010 in avgustom 2013 na več sestankih, telefonskih konferencah in drugih oblikah izmenjave informacij razpravljali o različnih načrtih prestrukturiranja HGAA in njihovih spremembah.

(13)

Avstrija je 29. junija 2013 priglasila načrt prestrukturiranja, ki predvideva likvidacijo HGAA in je bil pozneje dopolnjen s podatki, predloženimi 27. avgusta 2013.

(14)

HGAA je mednarodno dejavna finančna skupina s sedežem v Celovcu na Avstrijskem Koroškem, od koder nadzoruje in usmerja svoje bančne dejavnosti in dejavnosti lizinga, vključno z delom za likvidacijo, prek Hypo Alpe Adria Bank-International (v nadaljnjem besedilu: HBInt). HBInt opravlja osrednje funkcije skupine, vključno z nadzorovanjem skupine, skupinskim računovodstvom, splošnim obvladovanjem tveganj, pravnimi zadevami in skladnostjo, upravljanjem likvidnosti, izdajanjem vrednostnih papirjev ter refinanciranjem hčerinskih družb HGAA.

(15)

Konec leta 2012 je skupna bilanca stanja HGAA znašala 33,8 milijarde EUR, njena tveganju prilagojena aktiva pa približno 21 milijard EUR.

(16)

HGAA je v popolni lasti Republike Avstrije (13).

(17)

HGAA je bila 31. decembra 2008 prek svojih bančnih in/ali lizing hčerinskih družb prisotna v dvanajstih državah, in sicer v Avstriji, Sloveniji, Italiji, Nemčiji, na Madžarskem, v Bolgariji, na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Črni gori, Ukrajini ter Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji (v nadaljnjem besedilu: NJRM).

(18)

Trenutno ima HGAA v Avstriji hčerinsko družbo HBA. Dejavna je tudi v Sloveniji (prek hčerinske družbe HBS in lizing družbe HLS), na Hrvaškem (prek HBC in integrirane lizing družbe HAALC), v Bosni in Hercegovini (prek dveh bančnih subjektov HBFBiH in v Republiki srbski HBRS, ki vključuje lizing družbo HLRS), v Srbiji (prek HBSE) ter Črni gori (prek HBM) (v nadaljnjem besedilu: države jugovzhodne Evrope).

(19)

Začet je bil postopek likvidacije za veliko industrijskih deležev banke in finančnih hčerinskih družb. Italijanska HBI je nove posle ustavila do 1. julija 2013. Druge hčerinske družbe v postopku likvidacije so hrvaška lizing družba (HLC) in hrvaška enota za likvidacijo, ki izvira iz prenesenih bančnih sredstev (H-ABDUCO), avstrijska lizing družba (HLA), nemška lizing družba (HLG), v Črni gori lizing družba (HLA) in enota za likvidacijo, ki izvira iz prenesenih bančnih sredstev (HDM), madžarska lizing družba (HLHU), bolgarska lizing družba (HLBG), lizing družba v NJRM (HLMK), lizing družba v Ukrajini (HLUA), v Bosni in Hercegovini lizing družba HETA BiH in enota za likvidacijo, ki izvira iz prenesenih bančnih sredstev (BORA), lizing družbi HLSE in HRSE v Srbiji, TCK in TCV v Sloveniji, ki sta dva subjekta, ki izvirata iz prenesenih bančnih dejavnosti in dejavnosti lizinga, ter lizing družba HLI v Italiji (14). Alpe Adria Privatbank v Lihtenštajnu je bila že likvidirana.

(20)

V naslednjih uvodnih izjavah so našteti subjekti, ki so še dejavni.

(21)

Avstrijska hčerinska družba HBA je dejavna v segmentih poslovanja s prebivalstvom, podjetji in ustanovami. Ponuja vse klasične storitve univerzalne banke. HBA, ki je regionalno osredotočena na Koroško in ima podružnice na Dunaju in v Salzburgu, ima v Avstriji tržni delež skoraj […] (15) %, če se meri v sredstvih, in […] % v vlogah.

(22)

V Sloveniji je skupina prisotna z banko HBS (tržni delež približno […] % v sredstvih in […] % v vlogah). Lizing družba HLS pa se osredotoča na dejavnosti zakupa premičnih sredstev in izbranih nepremičnin.

(23)

Hrvaška HBC je univerzalna banka (tržni delež približno […] % v sredstvih in […] % v vlogah). HAALC opravlja dejavnosti lizinga in ima tržni delež približno […] % v novih finančnih sredstvih.

(24)

V Bosni in Hercegovini delujeta dve banki, in sicer HBRS v Republiki srbski (tržni delež približno […] % v sredstvih in […] % v vlogah) ter HBFBiH v Federaciji Bosne in Hercegovine (s tržnim deležem […] % v sredstvih). Lizing družba HLRS, ki je v lasti HBRS, ima tržni delež približno […] % v novih finančnih sredstvih.

(25)

HBM v Črni gori ima tržni delež […] % v sredstvih. Posli lizinga banke imajo tržni delež […] %.

(26)

Srbska HBSE se osredotoča na zasebni in poslovni segment (tržni delež približno […] % v sredstvih in […] % v vlogah).

(27)

Leta 2008 je HGAA prejela pomoč od svojih takratnih delničarjev BayernLB in Republike Avstrije.

(28)

Ko je bila HGAA nacionalizirana, je prejela naslednje ukrepe pomoči:

(29)

Zaradi dodatne potrebe po odpisih je Avstrija skupini HGAA odobrila jamstvo za sredstva v znesku 200 milijonov EUR za obdobje od 31. decembra 2010 do 30. junija 2013.

(30)

V skladu z odločitvijo avstrijskega nadzornega organa je morala skupina HGAA do 31. decembra 2012 izpolniti zahtevo po povečanju deleža kapitala na 12,04 %. Zato je HGAA od avstrijskih organov prejela:

(31)

Banka in doslej odobreni ukrepi pomoči so podrobno opisani v uvodnih izjavah od (17) do (19) sklepa o začetku postopka, uvodnih izjavah od (13) do (15) in (27) do (40) sklepa o reševanju iz decembra 2009, uvodnih izjavah od (15) do (19) sklepa o reševanju iz julija 2011 ter uvodnih izjavah od (10) do (12) sklepa o reševanju iz decembra 2012.

(32)

Načrt prestrukturiranja za obdobje 2013–2017 predvideva dodatne potrebe po kapitalu za likvidacijo enote v višini približno 2,6 milijarde EUR v osnovnem primeru, 4,7 milijarde EUR v pesimističnem primeru in 5,4 milijarde EUR v najslabšem primeru. Ob predpostavki, da bo kapital zagotovljen v likvidni obliki, bi potrebe HGAA po dodatnih likvidnih sredstvih do leta 2017 v osnovnem primeru znašale 2,5 milijarde EUR, v izjemnem pesimističnem primeru pa bi po ocenah dosegle 3,3 milijarde EUR. (Če ukrepi ne bodo dodeljeni v likvidni obliki, bodo morda potrebni ukrepi v zvezi z likvidnostjo v višjem znesku.)

(33)

Avstrija je Komisijo iz preventivnih razlogov prosila za odobritev ukrepov državne pomoči, ki bi bili lahko potrebni za zadovoljitev potreb po dodatnem kapitalu ali likvidnih sredstvih, da bi se lahko izpolnile vse zakonske zahteve ali pokrile izgube. Morebitna dodelitev kapitala bo omejena na znesek, potreben za izpolnitev minimalnih regulativnih kapitalskih zahtev, ki jih mora potrditi pristojni nadzorni organ.

(34)

Skupina HGAA je imela pred nacionalizacijo naslednje lastnike: BayernLB (67,08 %), zvezna dežela Koroška prek Kärntner Landesholding (12,42 %), Grazer Wechselseitige Versicherung AG (v nadaljnjem besedilu: GRAWE) (20,48 %) in Mitarbeiterstiftung Hypo Alpe Adria (0,02 %).

(35)

Vsi lastniki so svoje delnice prodali Avstriji po simbolični ceni 1 EUR in se s tem odpovedali svojim pravicam delničarjev.

(36)

BayernLB se je odpovedal vsem svojim pravicam delničarjev, vključno z obstoječim Ergänzungskapital (kapital drugega reda) v HGAA v višini 300 milijonov EUR, in skupino HGAA oprostil obveznosti vračila 525 milijonov EUR obstoječih kreditnih linij, ki so ji bile dodeljene v preteklosti (16).

(37)

Da bi zagotovil likvidnost HGAA, je BayernLB ponovno izdal bančno kreditno linijo, ki je potekla decembra 2009, v višini […] EUR. Poleg tega je bilo dogovorjeno, da bo HGAA do 31. decembra 2013 obdržala obstoječa finančna sredstva znotraj skupine v višini […] EUR, ki jih je prejela od BayernLB. V letu 2014 bi BayernLB v skupini HGAA pustil finančna sredstva v višini […] EUR, v letu 2015 pa […] EUR. Avstrija bo jamčila za navedene zneske v primeru razdelitve skupine HGAA ali v primeru, da bo sprejet drug ekonomsko primerljiv ukrep, ki ne bo zagotovil uspešnega poslovanja HGAA (17).

(38)

BayernLB je leta 2008 v HGAA že vložil kapital v višini 700 milijonov EUR, ki ga je skupina od takrat v celoti porabila, saj je z njim krila izgube.

(39)

Družba GRAWE je vpisala nekonvertibilni temeljni kapital prvega reda (Partizipationskapital) v višini 30 milijonov EUR, za katerega se leta 2013 v primeru dobička začnejo izplačevati dividende v višini 6 % na leto. Na podlagi odločitve Republike Avstrije z dne 30. maja 2011 je bila nominalna vrednost navedenega kapitala znižana na 9 milijonov EUR po razporeditvi izgube (Kapitalschnitt).

(40)

Družba GRAWE je prispevala tudi 100 milijonov EUR v obliki likvidnih sredstev do 31. decembra 2013. Likvidna sredstva so bila v celoti zavarovana (50 milijonov EUR z avstrijskimi kritimi obveznicami, preostalih 50 milijonov EUR pa z drugimi sredstvi, ki izpolnjujejo pogoje za izdajo kritih obveznic).

(41)

Koroška je decembra 2009 prispevala k reševanju prek:

(42)

Spodnja razpredelnica prikazuje prvotne zneske kapitala Partizipationskapital v HGAA (vsi v HBInt) in njegov sedanji znesek. Opozoriti je treba, da Partizipationskapital nima glasovalnih pravic. Vse delnice z glasovalnimi pravicami so v lasti Republike Avstrije.

Razpredelnica 1

Pregled zneskov kapitala Partizipationskapital

(43)

HGAA je ponovno odkupila več hibridnih in drugih instrumentov kapitala precej pod nominalno vrednostjo ali jih v celoti preklicala ter s tem povečala svoj lastni kapital. Aprila 2012 je opravila posel, zaradi katerega se je njen kapital prvega reda povečal za 153 milijonov EUR. Avgusta 2012 je HGAA preklicala nekaj hibridnih instrumentov in s tem ustvarila dodatnih 23,5 milijona EUR kapitala. Decembra 2012 je ponudila odkup drugih instrumentov kapitala in s tem ustvarila izredni dobiček v višini […] EUR.

(44)

Poleg tega imetniki instrumentov lastnih sredstev (Partizipationskapital in drugi hibridni instrumenti kapitala) zaradi izgub HGAA niso prejeli nobenih dividend ali kuponov, ki bi jih prejeli v primeru dobička. Zato bi lahko HGAA v letih 2009 in 2010 ohranila več kot […] EUR.

(45)

Težave HGAA so predvsem posledica agresivne strategije za rast na podlagi ugodnega financiranja z državnimi jamstvi.

(46)

HGAA se je preveč zanašala na hitro rast in dohitevanje na trgih v državah jugovzhodne Evrope. Predvsem v obdobju 2000–2007 je vstopila na veliko novih trgov. Zato se je bilančna vsota HGAA povečala z 9,8 milijarde EUR 31. decembra 2002 na 43,3 milijarde EUR 31. decembra 2008.

Razpredelnica 2

Širitev HGAA, po državah in poslovnih področjih

(47)

Strategijo širjenja so omogočili ugodni stroški financiranja HGAA zaradi državnih jamstev zvezne dežele Koroške (Ausfallshaftung), ki so se zvišala s 4,9 milijarde EUR 31. decembra 2002 na 20,7 milijarde EUR 31. decembra 2009. Zaradi dostopa do ugodnega financiranja je HGAA zapostavila ustvarjanje lokalnih vlog.

(48)

Hitro povečanje bilance stanja na trgih jugovzhodne Evrope je skupaj z ugodnim financiranjem z državnimi jamstvi ustvarilo kratkoročne dobičke. HGAA je med letoma 2002 in 2006 vsako leto ustvarila dobiček, razen v letu 2004. Vendar je poslovni model zakril tveganja, povezana z zmanjšanjem kakovosti sredstev in financiranjem, zato banka ni ustrezno prenovila in razvila postopkov notranjega nadzora in obvladovanja tveganj, ki bi jih po razširitvi potrebovala za zadovoljitev svojih spremenjenih potreb. Ker so strategijo banke poganjali premisleki o obsegu poslovanja in je zato veliko tvegala zlasti pri projektih v nepremičninskem in turističnem segmentu, je sistemsko napačno presojala gospodarska in poslovna tveganja. Zaradi pomanjkanja ustreznih mehanizmov nadzora je banka postala tudi dovzetna za goljufije, kar je imelo za posledico več kazenskih preiskav. Sčasoma je njen portfelj postal obremenjen z znatnim deležem slabih posojil, delno zaradi pomanjkanja ustreznega zavarovanja. V veliko primerih se je izkazalo, da je povezana zavarovanja težko ali nemogoče prodati, zato so bili potrebni veliki odpisi.

(49)

Poleg tega je banka mnogim svojim maloprodajnim podjetjem ter malim in srednje velikim podjetjem (v nadaljnjem besedilu: MSP) v državah jugovzhodne Evrope dodelila posojila v evrih ali švicarskih frankih, s tem pa se je izpostavila dodatnim tveganjem neplačila. Zaradi poznejšega povečanja vrednosti predvsem švicarskega franka glede na lokalne valute so se navedena tveganja delno uresničila.

(50)

Čeprav je takrat ostala znotraj predpisanih meja, je banka poslovala z nezadostnim kapitalom glede na njen profil tveganj zaradi ciljne skupine strank in portfelja sredstev. Navedeni dejavnik je postal težava skoraj takoj, ko je banka doživela negativen preobrat. Izračun iz predloženega načrta likvidacije kaže, da bi imela banka od leta 2013 negativen delež kapitala prvega reda […] in negativen delež skupnih lastnih sredstev […], če ne bi prejela ukrepov pomoči. Navedeni izračun je izmišljen, saj bi bilo treba v navedenem primeru še prej drastično zmanjšati poslovanje banke ali jo likvidirati. Avstrija meni, da bi likvidacija lahko imela učinke na stabilnost finančnega sistema v Avstriji, zlasti zaradi jamstev za obveznosti, ki jih je prevzela zvezna dežela Koroška, in da bi se ti učinki v takšnem scenariju lahko uresničili tudi v državah jugovzhodne Evrope, kjer ima HGAA znaten tržni delež.

(51)

Banka je prepozno spoznala, da je njen poslovni model neustrezen, in se je prepočasi odzvala, delno zaradi zapletene strukture skupine in težav pri upravljanju takšne velike in raznolike skupine.

(52)

Tudi v začetku leta […] je kakovost sredstev, povezana z novimi posli, ostala problematična, marže pa nezadostne, če se upoštevajo ustrezni stroški tveganja in kapitala.

(53)

Predhodno predloženi načrti prestrukturiranja niso dokazali, da bi lahko HGAA samostojno uspešno poslovala.

(54)

Poleg tega dokumenti, ki jih je predložila Avstrija in na katerih temelji ta sklep (18), vključujejo osnovne scenarije načrta prestrukturiranja, ki predvidevajo negativne poslovne rezultate skupine v celotnem obdobju 2013–2017 in določajo potrebo po dodatnem kapitalu v višini […] EUR. Tudi „primer upravljanja“, ki ne vključuje ustreznih ukrepov za omejevanje morebitnih izkrivljanj konkurence, kaže, da bi skupina lahko ponovno vzpostavila skromno donosnost ([…]) šele leta 2017, pred tem pa bi imela izgube. Poleg tega v navedeni napovedi niso vključeni morebitni stroški podaljšanja jamstev na čas po letu 2013.

(55)

Komisija je v sklepu o reševanju iz decembra 2012 odobrila ukrepe, ki jih je priglasila Avstrija, zaradi določenih zavez, ki jih je sprejela država članica in katerih namen je bil zagotoviti, da bo izkrivljanje konkurence čim bolj omejeno. Cilj zavez je bil omejiti poslovne dejavnosti banke, npr. v smislu stopenj donosnosti, kategorij tveganja v zvezi s strankami in ročnosti, ter s tem prispevati k omejitvi tveganega vedenja in možnosti za širitev poslovanja v škodo konkurentov.

(56)

Januarja 2013 je Avstrija Komisijo obvestila, da banka zaradi gospodarskih razlogov ni mogla spoštovati vseh navedenih zavez v zvezi z nekaterimi od njenih hčerinskih družb. Avstrija je navedla predvsem omejitev v zvezi s posojili v tujih valutah, omejitve poslov v zvezi z javnimi financami in kreditnega poslovanja s podjetji na stranke z bonitetno oceno […] ter trdila, da jih ni bilo mogoče izvesti v državah jugovzhodne Evrope, za HBA pa je navedla, da ni bilo mogoče omejiti obveznosti glede javnih financ na […].

(57)

Avstrija je 29. junija 2013 predložila načrt za likvidacijo, v skladu s katerim bo HGAA nadzorovano likvidirana, pri čemer bo na voljo dovolj časa za prodajo potencialno uspešnih sredstev, ostali deli pa bodo sčasoma ukinjeni.

(58)

V skladu z načrtom za likvidacijo se bo bilančna vsota HGAA zmanjšala za 85 %, in sicer s 43,3 milijarde EUR konec leta 2008 na 6,56 milijarde EUR leta 2017. V istem obdobju se bo njena tveganju prilagojena aktiva zmanjšala za 85 %, in sicer z 32,8 milijarde EUR konec leta 2008 na 4,75 milijarde EUR.

(59)

S ciljem izvedbe navedene likvidacije je v načrtu za likvidacijo predvidena strategija za preostale tri stebre, tj. (i) avstrijska banka (HBA); (ii) mreža v državah jugovzhodne Evrope in (iii) del za likvidacijo.

(60)

Usmerjanje postopka likvidacije bo zagotovljeno na centralni ravni skupine, kjer so bile medtem izvedene številne izboljšave, med drugim v zvezi z obvladovanjem tveganj, poročanjem, vrednotenjem zavarovanja in postopki v zvezi z ocenami (19).

(61)

Na splošno je načrt za likvidacijo osredotočen na dokončno prodajo HBA, ki se je že začela, in na povečanje privlačnosti mreže v jugovzhodni Evropi s ciljem prodaje vseh subjektov v jugovzhodni Evropi najpozneje do 30. junija 2015. Zato je Avstrija sprejela več zavez za kakršne koli nove posle, da bi zagotovila ustrezno ravnovesje med tveganjem in donosnostjo, dokler se subjekti v jugovzhodni Evropi ne prodajo.

(62)

Predvsem bo HGAA načeloma nudila samo nova hipotekarna posojila za prebivalstvo z razmerjem med posojilom in vrednostjo […] % ali več, matrika stroškov notranjega financiranja bo sorazmerna s stanjem financiranja zadevne podružnice ali hčerinske družbe in […] bo, razen izjemoma, stranki odobren samo, če ima ta stranka […].

(63)

31. maja 2013 je bila z družbo Anadi Financial Holdings Pte. Ltd. podpisana pogodba o prodaji vseh delnic HBA, trenutno pa se pričakuje, da bo prodaja zaključena pred 31. decembrom 2013 (20).

(64)

Do zaključka prodaje bo HBA še naprej osredotočena na svoj položaj regionalne banke na Koroškem s podružnicami na Dunaju in v Salzburgu. Velikost banke se je že občutno zmanjšala in problematični portfelj v vrednosti 1,99 milijarde EUR je bil izločen pred 31. decembrom 2011. Bilanca stanja HBA je 31. decembra 2012 znašala 4,15 milijarde EUR (medtem ko je 31. decembra 2008 znašala 7,05 milijarde EUR).

(65)

Poslovna dejavnost mreže v jugovzhodni Evropi se je že občutno zmanjšala in se osredotočila na glavne trge in osrednje sposobnosti v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji in Črni gori. Poleg tega so bili operativni subjekti v navedenih državah razbremenjeni z izločitvijo portfelja v vrednosti 2,4 milijarde EUR, za leto 2013 pa je načrtovana nadaljnja izločitev portfelja v vrednosti […] EUR, ki čaka na odobritev lokalnih nadzornih organov. Bilančna vsota celotne mreže v jugovzhodni Evropi je 31. decembra 2012 znašala 10,11 milijarde EUR in se bo po predvidenem dodatnem prenosu portfelja nadalje znižala na manj kot […] EUR, kar je približno […] % bilančne vsote v primerjavi z njeno vrednostjo 31. decembra 2008 (14,8 milijarde EUR).

(66)

Poleg tega je bila poslovna strategija delovanja navedenih subjektov v jugovzhodni Evropi spremenjena s ciljem izboljšanja njihove možnosti za prodajo s poudarkom na manjših poslih, poslovanju s prebivalstvom in MSP. Njihova strategija financiranja se prav tako spreminja, saj si lokalni subjekti v jugovzhodni Evropi prizadevajo zagotoviti bolj lokalno financiranje, da se ne bi preveč zanašali na financiranje s strani skupine. Nove poslovne dejavnosti se že v celoti lokalno financirajo.

(67)

V Sloveniji so bančne dejavnosti osredotočene na […] in […] stranke […] s ciljem […]. […] bo občutno zmanjšana in načrtuje izstop iz […], medtem ko bo banka ostala dejavna v […].

(68)

Na Hrvaškem banka namerava […] s ciljem […]. Cilj za […] je povečanje osredotočenosti na […]. […] je osredotočena na […].

(69)

V Bosni in Hercegovini se bo povečala osredotočenost na […] v povezavi s strogim […], boljšim […] in […]. […] bo zmanjšana, poudarek pa bo ostal na […].

(70)

V Srbiji je poudarek na […] s ciljem […]. V zvezi z […] je poudarek na […] kot tudi na […]. Cilj banke je […], tudi za uspešne portfelje […].

(71)

V Črni gori se […] osredotočajo na […], medtem ko se osredotoča na […].

(72)

Cilj sprememb v osredotočenosti in poslovni strategiji bank v jugovzhodni Evropi je povečanje možnosti, da se bodo subjekti sčasoma lahko prodali. Načrt za likvidacijo predvideva, da se bo mreža v jugovzhodni Evropi prodala kot celota ali po delih do 30. junija 2015. Vsaka prodaja bo izvedena na podlagi odprtih in preglednih postopkov prodaje, pri čemer bodo imeli kupci možnost kupiti celotno mrežo ali pa njene dele.

(73)

Deli mreže v jugovzhodni Evropi, ki ne bodo prodani do 30. junija 2015, bodo takoj prenehali sprejemati nove posle in bodo preneseni v enoto za likvidacijo (21).

(74)

Cilj enote za likvidacijo je čim prej zmanjšati vse subjekte in portfelje, ki bodo likvidirani.

(75)

Dejavnosti v Italiji so že v postopku likvidacije. Cilj je izvesti nadzorovan postopek likvidacije in se hkrati izogniti nenadnemu dvigovanju bančnih vlog (22).

(76)

Poleg tega del za likvidacijo zajema vse druge portfelje, ki so bili določeni za likvidacijo (vključno s subjekti, ki so ustavili nove posle, kar vključuje hčerinske družbe v Makedoniji, Ukrajini, Bolgariji, Nemčiji in na Madžarskem), ter deleže v industrijskih in turističnih družbah.

(77)

Če povzamemo, del za likvidacijo vključuje predvsem:

(78)

Za leto 2017 so skupne potrebe po kapitalu (zlasti zaradi odpisov knjigovodske vrednosti subjektov, ki jih je treba prodati, ter zaradi nadaljnjih izgub različnih portfeljev in potreb po refinanciranju) ocenjene na približno 2,6 milijarde EUR v osnovnem primeru in do 5,4 milijarde EUR v izjemnem pesimističnem primeru. Načrt za likvidacijo predvideva tudi potrebe po dodatni likvidnosti, ki so odvisne od tega, ali bo kapital zagotovljen v gotovini ali v obliki jamstva. Ob predpostavki, da bo kapital zagotovljen v likvidni obliki, bi potrebe HGAA po dodatnih likvidnih sredstvih do leta 2017 v osnovnem primeru znašale 2,5 milijarde EUR, v izjemnem pesimističnem primeru pa bi po ocenah dosegle 3,3 milijarde EUR (24).

(79)

Ker pa se različne možnosti za del za likvidacijo po navedbah Avstrije še vedno proučujejo, se lahko te ocene še spremenijo. Avstrija je na primer sporočila, da raziskuje možnost ustanovitve družbe za upravljanje premoženja, ki bi HGAA omogočila, da prenese sredstva za likvidacijo na navedeni subjekt, ki bo posloval brez dovoljenja za opravljanje bančnih storitev. Takšen prenos bi vplival na čas nastanka potreb po kapitalu.

(80)

Avstrija se je zavezala, da bo zagotovila, da bo načrt za likvidacijo, ki je bil predložen 29. junija 2013 in kot je bil nazadnje spremenjen s sporočilom Avstrije z dne 27. avgusta 2013, izveden v celoti, vključno z zavezami iz Priloge, in v skladu s časovnim razporedom iz navedene priloge.

(81)

Komisija opominja, da je začela formalni postopek preiskave v skladu s členom 108(2) Pogodbe v zvezi z združljivostjo pomoči za prestrukturiranje HGAA z notranjim trgom, ker je na podlagi predhodno predloženih načrtov prestrukturiranja resno dvomila, da bo lahko HGAA ponovno vzpostavila svoje dolgoročno uspešno poslovanje. Komisija je poleg tega izrazila dvom, da je zagotovljena ustrezna porazdelitev bremena in da so izkrivljanja konkurence ustrezno omejena.

(82)

Komisija je večkrat podvomila v zmožnost skupine HGAA, da ponovno vzpostavi uspešno poslovanje (25), in izrecno izrazila resne dvome glede njenega poslovnega modela (26). Komisija je izrazila tudi dvome, da bo lahko HGAA ustrezno izplačala nadomestila za svoj kapital, kar je predpogoj, ki ga mora banka izpolniti, da se lahko šteje za donosno (27). Komisija je v svojem sklepu o reševanju iz decembra 2009 od države članice že zahtevala, da razmisli o možnosti nadzorovane likvidacije banke (28).

(83)

Pri ocenjevanju uspešnosti poslovanja je Komisija izrazila zlasti dvom glede strategije financiranja (29), kakovosti sredstev (30) in struktur notranjega nadzora (31). Komisija je v uvodni izjavi 37 svojega sklepa o reševanju iz decembra 2012 izrazila dvom glede kakovosti novih poslov HGAA.

(84)

V zvezi s porazdelitvijo bremena je v sklepu o začetku postopka iz leta 2009 (32) in v sklepu o reševanju iz decembra 2009 (33) omenjena morebitna pomanjkljiva porazdelitev bremena na BayernLB in nekdanje lastnike HGAA (GRAWE in zvezna dežela Koroška). V uvodni izjavi 102 sklepa o začetku postopka iz leta 2009 je omenjena pomanjkljiva porazdelitev bremena na lastnike hibridnega kapitala HGAA.

(85)

V uvodni izjavi 41 sklepa o podaljšanju iz leta 2010 so izraženi pomisleki, ali je za kapital, ki ga je Avstrija vložila v HGAA pod pogoji avstrijskega programa, zagotovljeno zadostno nadomestilo, saj je Avstrija banko štela za načeloma zdravo in je bila banka zato deležna ugodnejših stopenj nadomestila, kot bi jih sicer imela v primeru, da bi se štela za banko v težavah.

(86)

V zvezi z izkrivljanjem konkurence je Komisija na podlagi načrtov, ki jih je Avstrija predhodno predložila, izrazila dvom, da bo obseg zmanjšanja bilančne vsote zadosten (34), in večkrat pozvala k ukrepom za odpravo izkrivljanj konkurence (35). Zaradi čedalje večjega zneska pomoči je Komisija večkrat pozvala k dodatnim ukrepom za odpravo izkrivljanj konkurence (36).

(87)

Zainteresirane strani niso predložile nobenih pripomb.

(88)

Pripombe Avstrije se nanašajo predvsem na obravnavanje državne pomoči družbi BayernLB s strani Komisije. Komisija je v svojem Sklepu z dne 25. julija 2012 v zadevi SA. 28487 (C16/2009) (37) v zvezi s pomočjo za prestrukturiranje BayernLB sklenila, da je jamstvo Republike Avstrije za likvidna sredstva v znesku 2,638 milijarde EUR, ki jih je družba BayernLB v okviru reševanja leta 2009 sklenila pustiti v HGAA, pomenilo državno pomoč v korist BayernLB, in je pozneje odobrila ta ukrep pomoči kot združljivega z notranjim trgom. Avstrija je 5. oktobra 2012 vložila tožbo (38) za razglasitev ničnosti navedenega sklepa in predvsem trdila, da Komisija ni pojasnila, zakaj bi bilo treba ukrep šteti za združljivega z notranjim trgom, ter vztrajala, da ukrep ni pomoč v korist BayernLB.

(89)

Avstrija se zavezuje, da bo zagotovila popolno spoštovanje vseh zavez iz Priloge.

(90)

Člen 107(1) Pogodbe določa, da je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.

(91)

Da bi ukrep veljal za državno pomoč, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: (i) ukrep se mora financirati iz državnih sredstev, (ii) ukrep mora dajati prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, (iii) ta prednost mora biti selektivna in (iv) ukrep mora izkrivljati ali bi lahko izkrivljal konkurenco ter prizadel trgovino med državami članicami. Ker so ti pogoji kumulativni, morajo biti izpolnjeni vsi, da se lahko ukrep šteje za državno pomoč.

(92)

Uvodne izjave 51 do 56 odločbe, s katero je bil odobren program pomoči bančnemu sektorju, potrjujejo, da je vsak ukrep, dodeljen v okviru navedene sheme, državna pomoč. Komisija poleg tega opozarja, da je v uvodnih izjavah 48 do 53 sklepa o reševanju iz decembra 2009, uvodni izjavi 25 sklepa o reševanju iz julija 2011 in uvodni izjavi 16 sklepa o reševanju iz decembra 2012 že ugotovila, da ukrepi pomoči, navedeni v (a) in (b), izpolnjujejo pogoje iz člena 107(1) Pogodbe ter da navedeni ukrepi zato pomenijo pomoč. Komisija vztraja pri svojem mnenju, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

(93)

Vsi ukrepi, dodeljeni v okviru programa pomoči bančnemu sektorju, in sicer dokapitalizacija v znesku 900 milijonov EUR ter jamstva v skupnem znesku 1,35 milijarde EUR, ki jih je banka prejela leta 2008, pomenijo pomoč, kot je določeno v uvodnih izjavah 51 do 56 odločbe o odobritvi navedenega programa.

(94)

Avstrija je zunaj okvira programa pomoči bančnemu sektorju odobrila dokapitalizacijo v znesku 450 milijonov EUR, jamstvo za sredstva v znesku 100 milijonov EUR (ki je že poteklo), jamstvo za sredstva v znesku 200 milijonov EUR, povečanje kapitala za 500 milijonov EUR v obliki delnic in jamstvo za podrejene instrumente kapitala drugega reda v nominalni vrednosti 1 milijarde EUR.

(95)

Tako kapitalski vložek kot tudi jamstva so bili dodeljeni iz državnih sredstev v smislu člena 107(1) Pogodbe. Dodeljeni bodo enemu podjetju, zato so selektivni. Dodeljeni so bili pod pogoji, ki jih HGAA na trgih sicer ne bi bila deležna, čemur Avstrija ne oporeka. Ker je HGAA podjetje, dejavno v finančnem sektorju, ki je odprt za intenzivno mednarodno konkurenco, lahko kakršna koli prednost, dodeljena banki HGAA iz državnih sredstev, prizadene trgovino znotraj Unije in izkrivlja konkurenco. Navedene ugotovitve so bile že predstavljene v uvodni izjavi 16 sklepa o reševanju iz decembra 2012 in so potrjene v tem sklepu.

(96)

Svobodna dežela Bavarska je leta 2008 dokapitalizirala družbo BayernLB, ki je del sredstev uporabila za dokapitalizacijo svoje hčerinske družbe HGAA. Glede na uvodno izjavo 124 odločbe o BayernLB je celotni znesek dokapitalizacije, ki ga je dodelila Svobodna dežela Bavarska, pomoč družbi BayernLB. Ker se znesek pomoči v okviru enega ukrepa ne more šteti dvakrat, Komisija ugotavlja, da dokapitalizacija HGAA s strani BayernLB ni državna pomoč v korist HGAA. Poleg tega se zdi, da je družba BayernLB v času dokapitalizacije HGAA delovala tako, da bi zavarovala svoje naložbe v hčerinsko družbo, v skladu s premisleki glede tržnega gospodarstva, in da njene odločitve za dokapitalizacijo HGAA ni mogoče pripisati državi članici.

(97)

Avstrija je zaprosila za odobritev ukrepov pomoči za zadovoljitev morebitnih prihodnjih potreb po kapitalu in likvidnosti, ki bi v izjemnem scenariju lahko znašale do 5,4 milijarde EUR za kapital in do 3,3 milijarde EUR za likvidnost. Navedeni morebitni prihodnji ukrepi pomoči za likvidacijo HGAA bodo dodeljeni iz državnih sredstev v smislu člena 107(1) Pogodbe. Dodeljeni bodo enemu podjetju, zato so selektivni. Ker bodo dodeljeni pod pogoji, ki jih HGAA na trgih sicer ne bi bila deležna, pomenijo prednost. Ker je HGAA podjetje, dejavno v finančnem sektorju, ki je odprt za intenzivno mednarodno konkurenco, lahko kakršna koli prednost, dodeljena banki HGAA iz državnih sredstev, prizadene trgovino znotraj Unije in izkrivlja konkurenco.

(98)

Skupni znesek pomoči, ki jo je Avstrija dodelila banki HGAA prek povečanja kapitala, je 3,15 milijarde EUR (kar vključuje jamstva za sredstva v skupnem znesku 300 milijonov EUR, ki imajo enak učinek kot kapitalski vložek). Navedeni znesek predstavlja približno 9,6 % tveganju prilagojene aktive HGAA iz leta 2008. Poleg tega je HGAA prejela jamstva v skupnem znesku 1,35 milijarde EUR. Avstrija je zaprosila tudi za odobritev morebitnih ukrepov pomoči, ki bodo morda potrebni za kritje prihodnjih potreb po kapitalu v okviru likvidacije HGAA, ki bi v izjemnem primeru lahko znašale do 5,4 milijarde EUR, kar bi pomenilo, da bo skupni znesek pomoči v obliki kapitala in jamstev za sredstva znašal 8,55 milijarde EUR, kar je enako 26-odstotnemu tveganju prilagojene aktive. Poleg tega je Avstrija zaprosila za odobritev ukrepov v zvezi z likvidnostjo v znesku 3,3 milijarde EUR.

(99)

Člen 107(3)(b) Pogodbe določa, da se lahko državna pomoč šteje za združljivo z notranjim trgom, če se dodeli „za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice“.

(100)

Na podlagi člena 107(3)(b) Pogodbe se lahko državna pomoč šteje za združljivo z notranjim trgom, če je njen namen „odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice“. Komisija kljub počasnemu okrevanju gospodarstva po začetku leta 2010 še vedno meni, da so zahteve, ki morajo biti izpolnjene, da se lahko državna pomoč odobri v skladu s členom 107(3)(b) Pogodbe, še vedno izpolnjene, saj na finančnih trgih še vedno vlada negotovost. Komisija je julija 2013 potrdila navedeno mnenje s sprejetjem Sporočila Komisije o uporabi pravil o državni pomoči za podporne ukrepe v korist bank v okviru finančne krize od 1. avgusta 2013 dalje (39).

(101)

Avstrijska centralna banka je v preteklosti že potrdila, da je HGAA sistemsko pomembna banka za finančni trg v Avstriji in jugovzhodni Evropi, ter navedeno mnenje ponovila v svojem dopisu z dne 3. decembra 2012. Brez ukrepov pomoči bi nadzorni organi banko HGAA lahko zaprli zaradi njenega neizpolnjevanja kapitalskih zahtev.

(102)

Zaprtje banke, kot je HGAA, za katero država članica meni, da je sistemsko pomembna, bi pod takšnimi pogoji lahko neposredno vplivalo na finančne trge in s tem na celotno gospodarstvo države članice. Zato Komisija ob upoštevanju sedanjega ranljivega stanja finančnih trgov ukrepe državne pomoči v bančnem sektorju še naprej ocenjuje na podlagi člena 107(3)(b) Pogodbe.

(103)

Vsi ukrepi, opredeljeni kot državna pomoč, so bili zagotovljeni v okviru prestrukturiranja in likvidacije HGAA. Sporočilo o ponovni vzpostavitvi uspešnega poslovanja in oceni ukrepov prestrukturiranja v finančnem sektorju v sedanji krizi na podlagi pravil o državni pomoči (40) (v nadaljnjem besedilu: sporočilo o prestrukturiranju) določa pravila, ki se uporabljajo za dodelitev pomoči za prestrukturiranje in likvidacijo finančnim institucijam v sedanji krizi. Glede na sporočilo o prestrukturiranju mora prestrukturiranje finančne institucije v sedanji finančni krizi, da bi bilo združljivo z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(b) Pogodbe, (i) privesti do ponovne vzpostavitve uspešnega poslovanja banke, (ii) vključevati ustrezen lasten prispevek upravičenca (porazdelitev bremena) in zagotoviti, da se pomoč omeji na najmanjši potrebni znesek, ter (iii) zajemati ustrezne ukrepe za omejitev izkrivljanja konkurence.

(104)

Kot je Komisija navedla v sporočilu o prestrukturiranju, mora država članica predložiti obsežen načrt prestrukturiranja, iz katerega je razvidno, kako bo dolgoročno uspešno poslovanje subjekta ponovno vzpostavljeno brez uporabe državne pomoči v razumnem času in najpozneje v petih letih. Glede na točko 13 sporočila o prestrukturiranju je dolgoročno uspešno poslovanje doseženo, ko je banka sposobna samostojno konkurirati za kapital na trgu v skladu z ustreznimi regulativnimi zahtevami. Če hoče banka to doseči, mora biti sposobna kriti vse svoje stroške in zagotoviti ustrezno donosnost kapitala ob upoštevanju profila tveganja banke. V točki 14 sporočila o prestrukturiranju je navedeno, da dolgoročno uspešno poslovanje zahteva, da se vsaka prejeta državna pomoč sčasoma odplača ali pa se zanjo plača nadomestilo po običajnih tržnih pogojih, s čimer se zagotovi prenehanje vseh oblik dodatne državne pomoči.

(105)

Na podlagi načrtov za prestrukturiranje HGAA, ki so bili predloženi v preteklosti, ni bilo mogoče sklepati, da je ponovna vzpostavitev uspešnega poslovanja celotne skupine izvedljiva.

(106)

Komisija nadalje opozarja, da se bo ugodno financiranje, ki izhaja iz jamstev, ki jih ponuja Koroška, sčasoma končalo in da se je hitro dohitevanje gospodarstev jugovzhodne Evrope ustavilo.

(107)

Zato banka ne more ustrezno nadomestiti svojega kapitala ali vrniti državnega kapitala, torej ne more ponovno vzpostaviti uspešnega poslovanja do konca obdobja prestrukturiranja. Zato se zdi nemogoče, da bi HGAA lahko samostojno ponovno vzpostavila uspešno poslovanje. Komisija zato ugotavlja, da njeni dvomi glede ponovne vzpostavitve uspešnega poslovanja niso odpravljeni.

(108)

Kot določa točka 9 sporočila o prestrukturiranju, mora vsak načrt prestrukturiranja vključevati primerjavo z drugimi možnostmi, vključno z razdelitvijo ali pripojitvijo k drugi banki. Če ponovna vzpostavitev uspešnega poslovanja banke ni možna, je treba v načrtu prestrukturiranja pojasniti, kako bi bilo mogoče izvesti njeno pravilno likvidacijo. Točka 21 določa, da je treba v primeru, da banka ne more kredibilno ponovno začeti dolgoročno uspešno poslovati, vedno razmisliti o pravilni likvidaciji ali prodaji neuspešne banke na dražbi.

(109)

Avstrijski organi so predložili načrt za likvidacijo, ki določa strategijo za takšno pravilno likvidacijo. Predloženi načrt predvideva odprt postopek, v okviru katerega bodo operativni subjekti, avstrijska HBA (za katero je prodajna pogodba že podpisana) in mreža v jugovzhodni Evropi prodani najpozneje do konca junija 2015. Vsi ostali deli bodo vključeni v nadzorovan in pravilen postopek likvidacije. V zvezi s tem se Avstrija zavezuje, da italijanski subjekt HBI po 1. juliju 2013 ne bo izvajal novih poslov. Če operativnih enot v jugovzhodni Evropi ne bo mogoče prodati do 30. junija 2015, bodo prav tako ustavile nove posle in bodo likvidirane. S tem bo HGAA najpozneje 30. junija 2015 prenehala delovati kot dejavno podjetje v finančnem sektorju.

(110)

Prodaja operativnih subjektov bo izvedena na podlagi brezpogojnih, preglednih in odprtih postopkov, ki bodo vsem zainteresiranim udeležencem na trgu omogočili, da podajo ponudbo za subjekte. Takšni odprti postopki zagotavljajo, da je najboljša ponudba tržna cena, in s tem preprečijo, da bi kupec dobil pomoč (41). Če Komisija ugotovi, da je kupec dobil pomoč, združljivost te pomoči oceni v ločenem postopku.

(111)

Glede vprašanja, ali bi subjekti, ki bodo prodani, lahko pomenili gospodarsko kontinuiteto družbe HGAA in ali bi ukrepi pomoči zato pomenili pomoč za navedene subjekte, Komisija najprej ugotavlja, da še ni jasno, ali bo mreža v jugovzhodni Evropi prodana enemu kupcu kot celota ali pa bo več različnih kupcev kupilo dele sedanje mreže.

(112)

Pri ugotavljanju obstoja gospodarske kontinuitete bi se lahko med drugim upoštevali naslednji dejavniki: predmet prenosa, cena prenosa, identiteta delničarjev ali lastnikov podjetja, ki bo subjekt prevzelo, in prvotnega podjetja ter gospodarska logika transakcije (42).

(113)

Komisija najprej ugotavlja, da odobrena pomoč ni bila dodeljena za odpravo težav posameznih operativnih subjektov v Avstriji ali državah jugovzhodne Evrope, temveč za odpravo težav HGAA kot skupine. Nobena od hčerinskih družb v državah jugovzhodne Evrope ali HBA ni osrednji subjekt skupine HGAA, poleg tega pa so subjekti, ki bodo prodani, le del sredstev HGAA. Poleg tega se poslovni model subjektov, ki bodo prodani, razlikuje od poslovnega modela družbe HGAA, ki je bila mednarodna bančna skupina, ki se je zanašala na ugodno financiranje, zlasti na podlagi državnih jamstev Koroške, in se osredotočala na hitro širitev, pri čemer je izkoristila možnost nastajajočih trgov za dohitevanje. Financiranje hčerinskih družb v državah jugovzhodne Evrope v prihodnosti ne bo več odvisno od državnih jamstev, temveč bo temeljilo na lokalnih (in zato dražjih) sredstvih, kar bo zahtevalo bolj preudaren pristop glede marž in obvladovanja tveganj. Medtem ko se je HGAA osredotočala na večje posle in ključne stranke, se bodo subjekti, ki bodo prodani, osredotočali na posle z MSP. V praksi bodo subjekti, ki bodo prodani, usmerjeni v drugačno ciljno skupino strank.

(114)

Komisija nadalje ugotavlja, da je namen prodaje operativnih subjektov čim bolj povečati vrednost sredstev HGAA pred njeno likvidacijo, kar je v interesu njenih upnikov.

(115)

Na podlagi predmeta prenosa, dejstva, da delničarji HGAA in subjekti, ki bodo prodani, ne bodo isti, ter gospodarske logike prodajne transakcije Komisija meni, da se gospodarska dejavnost HGAA po tem, ko bodo operativni subjekti prodani in bo HGAA prenehala obstajati, ne bo nadaljevala.

(116)

Načrt za likvidacijo določa, da bodo nekatera sredstva izločena iz operativnih subjektov, ki bodo prodani. Navedena izločitev bo izboljšala sposobnost subjektov za financiranje in povprečno kakovost preostalih sredstev v bilanci stanja, s tem pa bo prispevala k tržnosti zadevnih subjektov.

(117)

V točki 21 sporočila o prestrukturiranju je navedeno, da je tudi ustanovitev avtonomne „dobre banke“ iz kombinacije „dobrih“ sredstev in obveznosti obstoječe banke lahko sprejemljiva pot do ponovne vzpostavitve uspešnega poslovanja, pod pogojem, da takšen novonastali subjekt ne more neupravičeno izkrivljati konkurence. V zvezi s tem bi bila ustanovitev holdinga za jugovzhodno Evropo ali prenos določenih sredstev z družbe HBInt na holding za jugovzhodno Evropo s ciljem ustvariti uspešno in tržno bančno enoto v jugovzhodni Evropi sprejemljiva rešitev (43).

(118)

Ker so stroški tveganja in oslabitve naraščali, težave glede kakovosti sredstev, ki izvira iz preostanka portfelja in novejših tveganih poslov, ni bilo mogoče rešiti ob predpostavki delujočega podjetja. Zato Komisija meni, da je načrt za likvidacijo, ki ga je predložila Avstrija in vključuje obsežen prenos problematičnih sredstev v enoto za likvidacijo, ustrezna strategija.

(119)

V zvezi s financiranjem je v načrtu za likvidacijo predvideno, da se bodo subjekti, ki bodo prodani, vse bolj osredotočali na lokalno financiranje in si prizadevali zmanjšati svojo odvisnost od financiranja podjetij, ki ga zagotavlja HGAA. Komisija pozdravlja navedeno spremembo v strategiji financiranja. Ugotavlja, da bo HGAA še naprej zavezana k financiranju subjektov, ki bodo prodani.

(120)

Poleg tega načrt za likvidacijo predvideva občutno zmanjšanje dejavnosti lizinga banke HGAA, ki so bile v preteklosti pomemben vir težav HGAA, saj imajo dejavnosti lizinga relativno nizko donosnost glede na njihove zahteve v zvezi s tveganjem in financiranjem. Navedeno zmanjšanje bo tudi pozitivno vplivalo na tržnost operativnih subjektov.

(121)

Komisija ugotavlja, da ni mogoče ponovno vzpostaviti uspešnega poslovanja HGAA in da je strategija za pravilno likvidacijo HGAA, kot jo je predlagala Avstrija, ustrezen način obravnavanja HGAA glede na to, da uspešnega poslovanja banke kot take ni mogoče ponovno vzpostaviti.

(122)

V sporočilu o prestrukturiranju je navedeno, da mora upravičenec zagotoviti ustrezen lastni prispevek, da se pomoč omeji na najmanjši potrebni znesek ter zmanjšata izkrivljanje konkurence in moralno tveganje. V ta namen določa, da (i) morajo biti omejeni tako stroški za prestrukturiranje kot tudi znesek pomoči ter (ii) da je potreben znaten lastni prispevek.

(123)

Da bi se višina pomoči omejila na najnižjo potrebno, sporočilo o prestrukturiranju nadalje določa, da mora banka za financiranje prestrukturiranja najprej uporabiti svoje lastne vire. Stroškov, povezanih s prestrukturiranjem, ne bi smela kriti le država, temveč tudi tisti, ki so vlagali v banko. Navedeni cilj se doseže predvsem tako, da se izgube absorbirajo z razpoložljivim kapitalom.

(124)

Vsi prejšnji delničarji HGAA so svoje delnice prodali Republiki Avstriji po simbolični ceni 1 EUR, kar je zmanjšalo tveganje, da bodo ukrepi pomoči koristili nekdanjim delničarjem. Nekdanji lastniki so skupini HGAA zagotovili tudi kapital ali likvidna sredstva, ki so se uporabila za kritje izgub in izboljšanje likvidnosti.

(125)

Večinski delničar HGAA v času navedene prodaje je bil BayernLB. BayernLB je skupaj prispeval približno 1,5 milijarde EUR v obliki kapitala, hkrati pa se je odpovedal nadaljnjim lastninskim pravicam in tudi morebitnim nadaljnjim nadomestilom. BayernLB je skupini HGAA zagotovil tudi približno 4,3 milijarde EUR likvidnih sredstev. Poleg tega je imel BayernLB znatno izgubo zaradi odpisov, ko je prodal svoje delnice v HGAA, kar prispeva k odpravi moralnega tveganja v skladu s točko 22 sporočila o prestrukturiranju.

(126)

Komisija zato meni, da je stopnja porazdelitve bremena na nekdanjega lastnika BayernLB znatna in ustrezna.

(127)

Končni izid sedanje pravde v zvezi z odplačilom neporavnanih posojil družbi BayernLB ne bo vplival na navedeno ugotovitev. Če bo BayernLB v pravdi izgubil, bo njegova stopnja porazdelitve bremena še višja. Če pa bo BayernLB v pravdi zmagal, bo njegova stopnja porazdelitve bremena ostala taka, kot je ocenjena v tem sklepu.

(128)

Prispevek družbe GRAWE vključuje kapital in ukrepe v zvezi z likvidnostjo. Prvotni kapitalski vložek družbe GRAWE v HGAA, ki je znašal 30 milijonov EUR, je bil zmanjšan na približno 9 milijonov EUR na podlagi odločitve Republike Avstrije kot edinega delničarja banke, da dodeli kapital za absorpcijo izgub (Kapitalschnitt). GRAWE je skupini HGAA zagotovila tudi likvidna sredstva.

(129)

Na podlagi zgornjih ugotovitev Komisija meni, da je porazdelitev bremena na GRAWE zadostna.

(130)

V zvezi s Koroško Komisija meni, da je zvezna dežela Koroška prispevala k porazdelitvi bremena z vlaganjem kapitala, ki se je pozneje občutno zmanjšal zaradi zmanjšanja kapitala (Kapitalschnitt).

(131)

Na podlagi zgornjih ugotovitev Komisija meni, da je porazdelitev bremena na zvezno deželo Koroško zadostna.

(132)

Dejstvo, da je nadomestilo za Partizipationskapital za GRAWE in zvezno deželo Koroško višje kot nadomestilo za kapital, ki ga je vložil BayernLB, je upravičeno, saj je BayernLB zagotovil drugačen instrument kapitala. V nasprotju z GRAWE in zvezno deželo Koroško ni zagotovil kapitala Partizipationskapital, temveč se je enostavno odpovedal vsem pravicam, ki izhajajo iz instrumentov kapitala, in nekaj likvidnostnim sredstvom. Zato je BayernLB prevzel višjo stopnjo porazdelitve bremena, kar se zdi primerno, saj je bil prevladujoči lastnik banke HGAA, preden jo je kupila Avstrija.

(133)

Še eno odprto vprašanje je, ali je za Partizipationskapital, ki ga je v HGAA vložila Avstrija pod pogoji programa pomoči bančnemu sektorju, zagotovljeno ustrezno nadomestilo. Opozoriti je treba, da se v okviru programa pomoči bančnemu sektorju uporabljata dve različni obrestni meri, ki se plačujeta glede na to, ali je bila banka, ki prejema pomoč, banka v težavah ali načeloma zdrava banka. Avstrija je banko HGAA štela za načeloma zdravo, zato so bile stopnje nadomestila, ki jih je plačevala banka, nižje od stopenj, ki bi jih plačevala, če bi se štela za banko v težavah.

(134)

Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da preostali Partizipationskapital ostaja v HBInt, torej v delu HGAA za likvidacijo. Ker del za likvidacijo ni več dejaven na trgu in ker uspešnega poslovanja HGAA ni mogoče ponovno vzpostaviti (in bo zato HGAA likvidirana), Komisija ugotavlja, da so nizke stopnje nadomestila v tem primeru sprejemljive.

(135)

Družba Mitarbeiterstiftung Alpe Adria je bila najmanjša lastnica HGAA z 0,02-odstotnim deležem. Tudi njene delnice so bile prodane po ceni 1 EUR, ko je Republika Avstrija decembra 2009 kupila HGAA. Glede na popolno izgubo vseh pravic delničarjev brez kakršnega koli nadomestila Komisija meni, da je stopnja porazdelitve bremena ustrezna, zlasti zaradi relativno majhne velikosti deleža družbe v primerjavi z drugimi lastniki.

(136)

V zvezi z lastniki hibridnega kapitala je HGAA sprejela številne ukrepe, da bi zagotovila porazdelitev bremena z odkupom navedenih instrumentov precej pod nominalno vrednostjo ali z njihovim preklicem, kar je znatno vplivalo na kapital.

(137)

Poleg tega Komisija ugotavlja, da so dividende ali kuponi za veliko hibridnih instrumentov kapitala in instrumentov kapitala Partizipationskapital izplačani samo v primeru dobička. Ker banka v zadnjih letih ni bila donosna, imetniki navedenih instrumentov niso prejeli takšnih plačil. Poleg tega bodo izplačila dividend in kuponov omejena tudi v prihodnosti. Zato Komisija meni, da je porazdelitev bremena na imetnike navedenih instrumentov zadostna.

(138)

Zaradi navedenih razlogov Komisija ugotavlja, da načrt za likvidacijo HGAA zagotavlja ustrezno porazdelitev bremena.

(139)

Nazadnje oddelek 4 sporočila o prestrukturiranju zahteva, da načrt prestrukturiranja vsebuje ukrepe, ki omejujejo izkrivljanje konkurence. Takšni ukrepi za omejevanje izkrivljanja konkurence morajo biti prilagojeni razmeram na trgih, na katerih banka upravičenka po prestrukturiranju ponovno posluje. V obravnavanem primeru je treba zagotoviti, da subjekti, ki bodo ostali dejavni na trgu, dokler ne bodo prodani, ne uporabljajo državnih sredstev, prejetih na način, ki škoduje konkurentom, in delujejo brez izkrivljanja konkurence.

(140)

V ta namen se Avstrija zavezuje k omejitvam glede poslovanja, navedenim v oddelku 4 Priloge, ki bodo zagotovile, da se pred dokončno prodajo čim bolj omeji izkrivljanje konkurence zaradi obstoja in dejavnosti operativnih subjektov.

(141)

Narava in oblika ukrepov v zvezi s konkurenco se določita na podlagi dveh meril: prvič, na podlagi višine pomoči ter pogojev in okoliščin, v katerih je bila pomoč dodeljena, in drugič, na podlagi značilnosti trgov, na katerih bo posloval upravičenec.

(142)

Komisija poudarja, da je HGAA prejela državno pomoč v višini 3,15 milijarde EUR v obliki kapitala in jamstev za sredstva ter 1,35 milijarde EUR v obliki likvidnostnih jamstev in da bi v prihodnosti lahko za namene postopka likvidacije prejela dodatno državno pomoč v višini do 5,4 milijarde EUR v obliki kapitala in 3,3 milijarde EUR v obliki likvidnostnih sredstev.

(143)

Skupni znesek pomoči v obliki kapitala in jamstev za sredstva bi znašal 8,55 milijarde EUR, kar ustreza približno 26-odstotnemu tveganju prilagojene aktive HGAA, ki je 31. decembra 2008 znašala 32,8 milijarde EUR. Torej je znesek dodeljene pomoči zelo velik in zahteva ustrezne ukrepe.

(144)

Točka 35 sporočila o prestrukturiranju določa, da morajo strukturni ukrepi, kot je odprodaja, olajšati vstop konkurentov in hkrati omogočati, da se postopek izstopa izvede v ustreznem časovnem okviru, da se ohrani finančna stabilnost.

(145)

Komisija ugotavlja, da je v načrtu za likvidacijo predvidena pravilna likvidacija, s katero bo HGAA najpozneje do 30. junija 2015 prenehala delovati na trgih kot dejaven gospodarski subjekt in bo likvidirala samo dejavnosti, ki do takrat ne bodo prodane.

(146)

V zvezi z nadaljevanjem dejavnosti subjektov v jugovzhodni Evropi do njihove prodaje je Avstrija predložila več zavez glede novih poslov, ki jih bodo opravljali navedeni subjekti, s ciljem preprečiti morebitno izkrivljanje konkurence v času do prodaje.

(147)

Komisija v zvezi s tem pozdravlja zlasti omejitve glede novih poslov, h katerim sta se zavezali Avstrija in HGAA. Po upoštevanju stroškov tveganja in stroškov financiranja naj bi se z novimi posli dosegla minimalna stopnja donosa […] % na leto. Navedena minimalna donosnost novih poslov bo zagotovila, da operativni subjekti ne bodo izvajali protikonkurenčnih praks oblikovanja cen, in hkrati prispevala k dolgoročni donosnosti teh subjektov. Banka se v istem duhu zavezuje k omejitvam glede ročnosti v novih poslih, tako da bodo spremembe ročnosti prispevale k donosnosti le v omejenem obsegu. […] (44) […]. V zvezi z […] je Avstrija sprejela dodatno zavezo glede omejitve poslovanja […] na stranke z bonitetno oceno najmanj […] in omejitve njenega obsega poslovanja na največ […] EUR. Navedena zaveza zmanjšuje tveganja, povezana z devalvacijo valute, in omejuje obseg delovanja banke v navedenem segmentu trga. Če povzamemo, navedene zaveze zagotavljajo dolgoročno uspešno poslovanje in omejujejo konkurenčnost zadevnih subjektov.

(148)

Komisija nadalje pozdravlja zaveze glede izboljšanja obvladovanja tveganj, zlasti v zvezi z vsakoletno ponovno oceno vseh izpostavljenosti, ki presegajo […] EUR, ter zavezo, da bo banka na področju poslovanja s prebivalstvom in javnih financ poslovala samo s strankami z bonitetno oceno […] (45). Navedene zaveze zagotavljajo, da bo poslovanje preudarno in da se bodo zadevni subjekti izogibali tveganim poslovnim strategijam. Pri poslovanju bodo potrebe po donosnosti uravnotežene s potrebnimi vidiki obvladovanja tveganj. Obveznosti hkrati preprečujejo izvajanje agresivne politike širitve trga.

(149)

Komisija pozdravlja dvojni namen zavez iz uvodnih izjav (147) in (148). Te zaveze prispevajo k povečanju možnosti za prodajo družbe, saj ne bo opravljala preveč tveganih poslov, poleg tega pa zmanjšujejo izkrivljanje konkurence, saj preprečujejo agresivno ravnanje in s tem omejujejo obseg novih poslov.

(150)

V skladu z načrtom za likvidacijo bodo vsi operativni deli HGAA likvidirani ali prodani. Avstrija je sprejela trdno zavezo v zvezi s prodajo HBA in mreže v jugovzhodni Evropi (po delih ali kot celoto), saj je določila, da ju je treba prodati do 30. junija 2014 oziroma najpozneje do 30. junija 2015. Po navedenem datumu se morajo končati vsi novi posli in HGAA bo izstopila s trga, ker bodo vse dejavnosti v postopku likvidacije ali ker so bile dejavnosti prodane tretji strani na pregleden način. Postopek prodaje ali likvidacije skupine HGAA bo tako znatno prispeval k omejevanju izkrivljanja konkurence zaradi pomoči, saj bo HGAA kot taka prenehala delovati na trgih.

(151)

Komisija meni, da še vedno ranljivo stanje finančnih trgov, zlasti v državah jugovzhodne Evrope, upravičuje podaljšanje roka za prodajo subjektov v navedenih državah do 30. junija 2015. Ugotavlja, da so bile dejavnosti v Avstriji že prodane in da bodo navedene dejavnosti prav tako likvidirane, če prodaja ne bo zaključena do 30. junija 2014.

(152)

Komisija na splošno ugotavlja, da se bosta preostala bilančna vsota in tveganju prilagojena aktiva HGAA do leta 2017 zmanjšali za približno 85 % (če bo prodaja izvedena v skladu z načrtom).

(153)

Poleg navedenih daljnosežnih ukrepov Komisija ugotavlja, da se je Avstrija zavezala k prepovedi oglaševanja državne podpore in prepovedi agresivnih poslovnih praks. Pozdravlja tudi prepoved prevzemov, ki zagotavlja, da se državna pomoč ne bo uporabljala za prevzem konkurentov, ampak bo služila svojemu pravemu namenu, in sicer financiranju postopka likvidacije.

(154)

Komisija obžaluje, da je Avstrija le delno spoštovala zaveze, ki jih je sprejela v okviru sklepa o reševanju iz decembra 2012. Vendar Komisija meni, da je nespoštovanje nekaterih od teh zavez, ki je trajalo le nekaj časa, izravnano s popolno razdružitvijo in likvidacijo banke.

(155)

Ob upoštevanju zavez ter primernosti lastnega prispevka in porazdelitve bremena, ki sta obravnavana v uvodnih izjavah od (122) do (138), Komisija meni, da je kljub visokemu znesku pomoči, dodeljenemu HGAA, predvidenih dovolj ukrepov za omejitev morebitnega izkrivljanja konkurence.

(156)

Ob upoštevanju zavez, ki jih je sprejela Avstrija, je bilo sklenjeno, da je strategija za likvidacijo v skladu s sporočilom o prestrukturiranju, da je pomoč za likvidacijo omejena na najmanjši potrebni znesek in da je zagotovljeno zadostno odpravljanje izkrivljanja konkurence. Pomoč za likvidacijo je zato združljiva z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(b) Pogodbe –

(a)

dokapitalizacija v znesku 900 milijonov EUR v okviru programa pomoči bančnemu sektorju;

(b)

dokapitalizacija v znesku 450 milijonov EUR v okviru programa pomoči bančnemu sektorju;

(c)

jamstva v znesku 1,35 milijarde EUR v okviru programa pomoči bančnemu sektorju;

(d)

jamstvo za sredstva v znesku 100 milijonov EUR;

(e)

jamstvo za sredstva v znesku 200 milijonov EUR;

(f)

dokapitalizacija v znesku 500 milijonov EUR;

(g)

državno jamstvo za podrejene instrumente kapitala drugega reda v nominalni vrednosti 1 milijarde EUR;

(h)

pogojni kapital za likvidacijo HGAA v višini največ 5,4 milijarde EUR;

(i)

pogojna likvidnostna podpora v višini največ 3,3 milijarde EUR.

14.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 176/38

(1)

Komisija je v dopisu z dne 15. oktobra 2004, evidentiranem 25. oktobra 2004, prejela pritožbo v zvezi z domnevno nezakonito državno pomočjo družbi Frucona Košice, a.s. Pritožnik je dodatne informacije poslal 3. februarja 2005. Sestanek s pritožnikom je potekal 24. maja 2005.

(2)

Na podlagi informacij, ki jih je predložil pritožnik, je Komisija z dopisom z dne 6. decembra 2004 zaprosila Slovaško, naj ji zagotovi informacije o spornem ukrepu. Slovaška je odgovorila z dopisom z dne 4. januarja 2005, evidentiranim 17. januarja 2005, v katerem je Komisijo obvestila o morebitni nezakoniti državni pomoči družbi Frucona Košice, a.s. v okviru prisilne poravnave, in jo zaprosila, naj to pomoč odobri kot pomoč za reševanje družbe v finančnih težavah. Slovaška je dodatne informacije poslala z dopisom z dne 24. januarja 2005, evidentiranim 28. januarja 2005. Komisija je za dodatne informacije zaprosila z dopisom z dne 9. februarja 2005, odgovor nanj pa je prejela z dopisom z dne 4. marca 2005, evidentiranim 10. marca 2005. Sestanek s slovaškimi organi je potekal 12. maja 2005.

(3)

Komisija je z dopisom z dne 5. julija 2005 Slovaški sporočila, da bo glede pomoči začela postopek v skladu s členom 108(2) PDEU.

(4)

Sklep Komisije o začetku postopka je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije  (3). Komisija je pozvala zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe glede ukrepa.

(5)

Slovaški organi so svoje ugotovitve predložili z dopisom z dne 10. oktobra 2005, evidentiranim 17. oktobra 2005. Komisija je pripombe ene zainteresirane strani (upravičenca) prejela z dopisom z dne 24. oktobra 2005, evidentiranim 25. oktobra 2005. Posredovala jih je Slovaški in ji dala možnost odgovora; Slovaška je svoje pripombe poslala z dopisom z dne 16. decembra 2005, evidentiranim 20. decembra 2005. Sestanek z upravičencem, na katerem je imel možnost pojasniti svoje predložene pripombe, je potekal 28. marca 2006. Slovaška je dodatne informacije poslala z dopisom z dne 5. maja 2006, evidentiranim 8. maja. 2006.

(6)

Komisija je sklep o vračilu pomoči sprejela 7. junija 2006 (4). Komisija je bila po tem datumu v okviru svojih stikov s slovaškimi organi glede izvrševanja tega sklepa obveščena o izidu nacionalnega sodnega postopka v zvezi z zneskom dolga, ki bo vključen v prisilno poravnavo. Te informacije je treba upoštevati v tem sklepu.

(7)

Družba Frucona Košice, a.s. se je 12. januarja 2007 pritožila na sodbo Splošnega sodišča Evropske unije, v katerem je med drugim izpodbijala opredelitev odpisa dolga kot državne pomoči s trditvijo, da je bilo v skladu z načelom upnika v tržnem gospodarstvu. Splošno sodišče je s sodbo z dne 7. decembra 2010 (zadeva T-11/07) zavrnilo trditve tožeče stranke in potrdilo sklep Komisije z utemeljitvijo, da bi bil stečaj za državo ugodnejši od prisilne poravnave.

(8)

Družba Frucona Košice, a.s. je zoper sodbo Splošnega sodišča pri Sodišču vložila pritožbo, v kateri je trdila zlasti, da Splošno sodišče ni pravilno ocenilo merila zasebnega vlagatelja, kakor ga je uporabila Komisija, in nedopustno skušalo s svojo presojo nadomestiti presojo Komisije v zvezi z merilom zasebnega upnika (zadeva C-73/11 P).

(9)

Sodišče je 24. januarja 2013 razveljavilo sodbo Splošnega sodišča. Sodišče je razsodilo, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker v svoji presoji merila zasebnega upnika ni upoštevala trajanja stečajnega postopka oziroma, če je ta dejavnik upoštevala, ni navedla zadostnih razlogov za svojo odločitev. Zadeva je bila vrnjena Splošnemu sodišču za presojo tožbenih razlogov družbe v zvezi z davčno izvršbo, o kateri sodišče še ni presodilo.

(10)

Glede na sodbo Sodišča Komisija meni, da je primerno razveljaviti prvotno odločbo z dne 7. junija 2006 in jo nadomestiti s tem sklepom, da se odpravijo pomanjkljivosti, ki jih je ugotovilo Sodišče.

(11)

Prejemnik finančne podpore je družba Frucona Košice, a.s., družba, ki se je ukvarjala s proizvodnjo žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač, brezalkoholnih pijač, konzerviranega sadja in zelenjave ter kisa. Ker je družba izgubila dovoljenje, ne proizvaja več žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač. Kljub temu je še naprej aktivna na trgu na debelo za žgane pijače in pijače na osnovi žganih pijač. Družba ima sedež v regiji, ki je upravičena do regionalne pomoči v skladu s členom 107(3)(a) PDEU.

(12)

V času zadevnih dogodkov je upravičenec zaposloval približno 200 oseb. Družba je v pripombah na sklep o začetku formalnega postopka preiskave Komisiji predložila podatke o prometu (vključno s trošarinami in DDV), ki so prikazani v naslednji preglednici.

Preglednica 1

Promet v različnih delih proizvodnje, vključno s trošarinami in DDV (SKK)

(13)

Ti podatki se bistveno razlikujejo od podatkov, ki jih je Komisija prejela od slovaških organov in so navedeni v sklepu o začetku formalnega postopka preiskave (6). Slovaški organi v svojem odgovoru na pripombe upravičenca po začetku formalnega postopka preiskave niso izpodbijali točnosti navedenih številk. Po mnenju slovaških organov upravičenec izpolnjuje merila za srednje veliko podjetje.

(14)

Pri spornem ukrepu gre za odpis davčnega dolga, ki ga je davčni urad Košice IV opravil v okviru prisilne poravnave. Ta postopek ureja zakon št. 328/91 o stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave (v nadaljnjem besedilu: zakon o stečajnem postopku).

(15)

Postopek prisilne poravnave je postopek pod nadzorom sodišča, ki je – tako kot stečajni postopek – namenjen ureditvi finančnega položaja zadolženih družb (7). V skladu s stečajnim postopkom družba preneha obstajati, njeno premoženje pa se proda novemu lastniku ali pa se družba likvidira. Nasprotno pa v skladu s postopkom poravnave zadolžena družba nadaljuje svoje poslovanje brez spremembe lastništva.

(16)

Postopek prisilne poravnave sproži zadolžena družba. Cilj je doseči dogovor z upniki, s katerim zadolžena družba odplača del svojega dolga, preostanek pa se odpiše. Dogovor mora odobriti nadzorno sodišče.

(17)

Upniki, katerih terjatve so zavarovane, npr. s hipoteko, ravnajo kot ločeni upniki. Da se predlog prisilne poravnave sprejme, morajo zanj glasovati vsi ločeni upniki, medtem ko pri drugih upnikih zadostuje kvalificirana večina. Ločeni upniki torej glasujejo posamično in imajo pravico vložitve veta na predlog.

(18)

Ločeni upniki so v privilegiranem položaju tudi v stečajnem postopku. Terjatve ločenih upnikov so lahko izplačane kadar koli med postopkom stečaja in ves izkupiček od prodaje zavarovanih sredstev v stečajnem postopku je namenjen izključno izplačilu terjatev ločenih upnikov. Če terjatev ločenih upnikov s to prodajo ni mogoče izplačati, se neporavnani zneski vključijo v drugo skupino k terjatvam drugih upnikov. V drugi skupini so upniki poplačani sorazmerno.

(19)

V skladu z zakonom o stečajnem postopku mora družba, ki zaprosi za prisilno poravnavo, nadzornemu sodišču predložiti seznam ukrepov za svojo reorganizacijo in nadaljnje financiranje svoje dejavnosti po prisilni poravnavi.

(20)

V skladu z zakonom št. 511/92 o upravljanju davkov in dajatev ter spremembah v sistemu lokalnih finančnih organov (v nadaljnjem besedilu: zakon o davčni službi) lahko družba davčne organe zaprosi za odlog plačila davkov. Na odloženi znesek se zaračunavajo obresti, odloženi dolg pa mora biti zavarovan.

(21)

Zakon o davčni službi ureja tudi postopek davčne izvršbe, katerega cilj je povrniti davčne terjatve države s prodajo nepremičnin, premičnin ali podjetja v celoti.

(22)

V obdobju od novembra 2002 do novembra 2003 je upravičenec izkoristil odlog obveznosti plačila trošarine na žgane pijače, ki ga je omogočal zakon o davčni službi (8). V celoti je odloženi davek znašal 477 015 759 SKK (12,6 milijona EUR). Davčni urad je pred odobritvijo odloga teh plačil v skladu z zakonom vse svoje terjatve zavaroval s premoženjem upravičenca. Slovaški organi trdijo, da je vrednost teh jamstev na podlagi računov upravičenca znašala 397 476 726 SKK (10,5 milijona EUR). Upravičenec pa trdi, da je vrednost jamstev po oceni izvedencev ob koncu leta 2003 znašala 193 940 000 SKK (5 milijonov EUR). Po mnenju upravičenca je to vrednost zavarovanih sredstev (premičnin, nepremičnin in terjatev), izražena v tako imenovanih izvedenskih cenah.

(23)

S 1. januarjem 2004 je bilo v skladu s spremenjenim zakonom o davčni službi za odlog davka mogoče zaprositi samo še enkrat letno. Upravičenec je to priložnost izkoristil za trošarino za december 2003, zapadlo januarja 2004. Vendar pa ni mogel plačati ali odložiti plačila trošarine za januar 2004, zapadle 25. februarja 2004. Zaradi tega je upravičenec v skladu z zakonom o stečajnem postopku postal zadolžena družba. Izgubil je tudi dovoljenje za proizvodnjo in predelavo žganih pijač.

(24)

Upravičenec je dne 8. marca 2004 na pristojnem okrožnem sodišču vložil predlog za prisilno poravnavo. Okrožno sodišče je po ugotovitvi, da so izpolnjene vse potrebne zakonske zahteve, z odločbo z dne 29. aprila 2004 začelo postopek prisilne poravnave. Na obravnavi dne 9. julija 2004 so upniki glasovali za predlog prisilne poravnave, ki ga je oblikoval upravičenec. Prisilna poravnava je bila potrjena 14. julija 2004 z odločbo nadzornega okrožnega sodišča.

(25)

Davčni urad se je avgusta 2004 pritožil zoper to pritrdilno odločitev sodišča. Vrhovno sodišče je z odločbo z dne 25. oktobra 2004 sklenilo, da pritožba ni dopustna, in odločbo okrožnega sodišča, s katero je bila prisilna poravnava odobrena, razglasilo za veljavno in izvršljivo s 23. julijem 2004. Javni tožilec se je pozneje pritožil zoper odločbo okrožnega sodišča v nadaljnjem pritožbenem postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.

(26)

Upniki, vključno z davčnim uradom, so z upravičencem sklenili naslednji dogovor: 35 % dolga naj bi upravičenec poplačal v roku enega meseca od začetka učinkovanja prisilne poravnave, preostalim 65 % dolga pa naj bi se upniki odrekli. Vsi upniki so bili torej obravnavani pod enakimi pogoji. Dejanski zneski na upnika so navedeni v naslednji preglednici:

Preglednica 2

Stanje dolgov upravičenca pred poravnavo in po njej (SKK)

(27)

Terjatve davčnega urada, vključene v postopek prisilne poravnave, so znašale 640 793 831 SKK (16,86 milijona EUR) in so obsegale neplačane trošarine za obdobje od maja 2003 do marca 2004, DDV za obdobje od januarja do aprila 2004, vključno s penali in obrestmi. Terjatve, ki jih je davčni urad odpisal, so znašale 416 515 990 SKK (11 milijonov EUR). Davčnemu uradu je v skladu s prisilno poravnavo pripadlo 224 277 841 SKK (5,86 milijona EUR).

(28)

V postopku prisilne poravnave je davčni urad deloval kot ločeni upnik in kot tak glasoval ločeno. Da bi bila prisilna poravnava izvedena, je moral davčni urad glasovati za poravnavo. Davčni urad je bil v privilegiranem položaju zato, ker je bilo nekaj njegovih terjatev, ki so bile vključene v postopek poravnave, zavarovanih v zvezi z odlogom davčnega dolga upravičenca v obdobju 2002–2003 (glej odstavek 17). Vsi drugi upniki so glasovali za predlagano poravnavo. Njihove terjatve so bile običajne trgovinske terjatve, ki niso bile zavarovane.

(29)

Upravičenec je v svojem predlogu za prisilno poravnavo v skladu z zahtevami zakona o stečajnem postopku navedel reorganizacijske ukrepe v zvezi s proizvodnjo, distribucijo in delovno silo (vključno s presežki).

(30)

Na področjih organizacije in delovne sile je upravičenec načrtoval naslednje ukrepe: ustanovitev splošne proizvodne skupine za vse proizvodne dejavnosti, reorganizacijo prevoznih zmogljivosti z izločitvijo vozil z najnižjo preostalo vrednostjo in reorganizacijo trgovinskih dejavnosti. Poleg teh ukrepov naj bi bilo v obdobju od marca do maja 2004 odpuščenih 50 presežnih delavcev. Nadaljnjih 50 delavcev naj bi v tem obdobju prejemalo 60-odstotno plačilo.

(31)

Glede proizvodnega in tehničnega področja je upravičenec navedel, da bodo zadevni proizvodni obrati od aprila 2004 dani v najem, ker je družba izgubila dovoljenje za proizvodnjo žganih pijač. Upravičenec je načrtoval zmanjšanje ali opustitev proizvodnje nekaterih nedonosnih brezalkoholnih pijač in navedel, da bo pred vsakršno uvedbo novih izdelkov v tej kategoriji opravljena analiza njihove donosnosti.

(32)

Upravičenec navaja tudi naslednje ukrepe: prestrukturiranje stroškov, ki naj bi bilo posledica nižjih proizvodnih stroškov zaradi opustitve proizvodnje žganih pijač in odprave dela lastnih prevoznih sredstev družbe ter prodaje stare opreme za odpadni material.

(33)

Upravičenec je načrtoval tudi prodajo upravne zgradbe, trgovine in rekreacijskega objekta, navedel pa je tudi možnost prodaje ali oddajanja obrata za proizvodnjo kisa. Slovaški organi so v pripombah na sklep o začetku formalnega postopka preiskave potrdili, da prodaja upravne zgradbe, trgovine in rekreacijskega objekta ni bila opravljena.

(34)

Upravičenec je načrtoval intenzivno prodajo svojih zalog pripravljenih izdelkov (11).

(35)

V skladu s tem predlogom naj bi upravičenec financiral dogovor z lastnimi sredstvi (prodaja zalog) v višini 110 milijonov SKK in z zunanjim financiranjem v obliki posojila poslovne banke v višini 100 milijonov SKK. Po informacijah, ki jih je upravičenec predložil v odgovoru na začetek formalnega postopka preiskave, je bil neporavnani dolg nazadnje poravnan s prihodki od izdaje novih delnic (21 milijonov SKK; 0,56 milijona EUR), s prihodki od prodaje zalog (110 milijonov SKK; 2,9 milijona EUR) in posojilom dobavitelja družbe Old Herold s.r.o. (100 milijonov SKK; 2,6 milijona EUR). Zapadlost računov družbe Old Herold s.r.o. je bila 40 dni, kar je bilo po mnenju upravičenca dolgo obdobje glede na njegovo negotovo finančno stanje. Zaradi te podaljšane zapadlosti je upravičenec uspel zbrati potrebna denarna sredstva.

(36)

Slovaški organi so po začetku formalnega postopka preiskave Komisijo obvestili, da je bil v okviru prisilne poravnave 17. decembra 2004 davčnemu uradu plačan znesek v višini 224 277 841 SKK. Slovaški organi so potrdili, da so zadržali odpis dolga, dogovorjen v postopku prisilne poravnave, dokler teče postopek pred Evropsko komisijo.

(37)

Slovaški organi so Komisijo v okviru njunih stikov v zvezi z izvrševanjem sklepa Komisije o vračilu pomoči obvestili o izidu pritožbenega postopka z izrednimi pravnimi sredstvi iz uvodne izjave 25: vrhovno sodišče Slovaške republike je z odločbo z dne 27. aprila 2006 delno razveljavilo sklep pristojnega okrožnega sodišča z dne 14. julija 2004, s katerim je potrdilo prisilno poravnavo, ker je bil neplačan davek na motorna vozila v višini 424 490 SKK napačno vključen v prisilno poravnavo. V preostalem je vrhovno sodišče izredno pravno sredstvo zavrnilo. Pristojno okrožno sodišče je s sklepom z dne 18. avgusta 2006 izvršilo sklep vrhovnega sodišča z dne 27. aprila 2006 in popravljeni znesek, dolgovan lokalnemu davčnemu organu, določilo na 640 369 341,4 SKK (pri čemer 35 % tega zneska znaša 224 129 269,1 SKK).

(38)

Komisija je v svojem sklepu o začetku formalnega postopka preiskave izrazila dvom, da sporni odpis ne vključuje nobene državne pomoči. Menila je zlasti, da ravnanje davčnega urada v postopku poravnave ni bilo v skladu z merilom upnika v tržnem gospodarstvu. Natančneje, Komisija je ugotovila, da je bil davčni urad v drugačnem pravnem položaju kot drugi upniki, ker so bile njegove terjatve zavarovane in bi lahko sprožil postopek davčne izvršbe. Komisija je podvomila, da je bil v primerjavi s stečajnim postopkom ali postopkom davčne izvršbe postopek prisilne poravnave najboljša možna rešitev za državo.

(39)

Komisija je nato izrazila pomisleke glede združljivosti sporne pomoči z notranjim trgom. Najprej je izrazila pomisleke glede tega, da bi pomoč veljala za pomoč za reševanje, kot so trdili slovaški organi. Pomoč za reševanje je lahko samo likvidnostna podpora v obliki jamstev za posojilo ali posojil. Pri spornem ukrepu pa gre za odpis dolga, kar ustreza nepovratnim sredstvom. Poleg tega ukrep ni bil odobren v pričakovanju, da bo upravičenec predstavil načrt za prestrukturiranje ali likvidacijo ali da bo vrnil pomoč v celoti v roku šestih mesecev od odobritve ukrepa za reševanje.

(40)

Komisija je nato proučila združljivost spornega ukrepa kot pomoči za prestrukturiranje in izrazila pomisleke glede izpolnjevanja dveh glavnih pogojev: obstoja načrta za prestrukturiranje, ki v razumnem roku zagotavlja povrnitev dolgoročne sposobnosti preživetja, in omejitve pomoči na najmanjšo potrebno.

(41)

Poleg informacij o dejstvih iz dela II je upravičenec predložil naslednje pripombe.

(42)

Upravičenec trdi, da je njegove finančne težave na začetku leta 2004 povzročila sprememba zakona o davčni službi, s katero se je možnost zaprositve za odlog davkov omejila na enkrat letno. Za upravičenca, ki se je po lastnih trditvah v prejšnjih letih zanašal na to možnost, je bila to bistvena sprememba.

(43)

Glede vsebine zadeve je upravičenec sprva trdil, da Komisija ni pristojna za preverjanje izpodbijanega ukrepa, ker je ukrep začel veljati pred datumom pristopa in se ni uporabljal po pristopu. Ukrep naj bi začel veljati pred pristopom, ker se je postopek prisilne poravnave začel 8. marca 2004, sodišče pa ga je po trditvah upravičenca odobrilo 29. aprila 2004, torej pred pristopom Slovaške republike k Evropski uniji. Poleg tega naj bi davčni organi svoje strinjanje s predlagano prisilno poravnavo potrdili v pogajanjih pred začetkom postopka prisilne poravnave. Sestanek z davčno upravo Slovaške republike je potekal decembra 2003, lokalni davčni urad pa je 3. februarja 2004 upravičencu poslal dopis, v katerem naj bi domnevno potrdil možnost uvedbe postopka prisilne poravnave.

(44)

Upravičenec je nato trdil, da izpodbijani ukrep, tudi če Komisija meni, da je pristojna za ukrepanje, ni bil državna pomoč, ker je bilo upoštevano načelo upnika v tržnem gospodarstvu.

(45)

Prvič, upravičenec trdi, da je primerjava postopka prisilne poravnave s postopkom davčne izvršbe zavajajoča, ker sprožitev prvega postopka izključuje ali prekine drugi postopek. Zato davčni urad ni izbral postopka davčne izvršbe. Poleg tega upravičenec navaja, da bi bil, če ne bi prostovoljno začel postopka prisilne poravnave, čez nekaj tednov ali mesecev v skladu z zakonodajo o nesolventnosti zakonsko zavezan k začetku stečajnega postopka ali postopka prisilne poravnave.

(46)

Drugič, upravičenec trdi, da je odločitev države, da se izogne stečaju in namesto tega poišče rešitev v postopku prisilne poravnave, zadovoljila merilo upnika v tržnem gospodarstvu. Kot dokazilo je predložil izjave dveh revizorjev in stečajnega upravitelja, da bi davčni urad prejel več in hitreje v postopku prisilne poravnave kot v stečajnem postopku. Poleg tega je predložil dodatno gradivo in statistične podatke, ki kažejo, da stečajni postopek na Slovaškem traja povprečno od 3 do 7 let, iztržek od prodaje premoženja pa je precej omejen (12).

(47)

Analiza upravičenca temelji predvsem na poročilu revizijske družbe EKORDA z dne 7. julija 2004, ki naj bi ga davčni urad domnevno imel na voljo pred glasovanjem upnikov 9. julija 2004. Vendar pa ni bilo predloženo nobeno dokazilo, ki bi to dejansko potrjevalo.

(48)

Po poročilu revizijske družbe EKORDA naj bi prihodek od prodaje premoženja v primeru stečaja v najboljšem primeru znašal 204 milijone SKK (5,3 milijona EUR), po odbitku različnih pristojbin v višini 45 milijonov SKK pa samo 159 milijonov SKK (4,2 milijona EUR). Upravičenec je sam popravil znesek pristojbin, ki naj bi bile odbite (36 milijonov SKK), in izračunal znesek 168 milijonov SKK (4,4 milijona EUR). Čeprav bi davčni urad kot edini ločeni in daleč največji upnik prejel večino tega prihodka, bi to bilo še vedno manj od tega, kar je prejel po prisilni poravnavi.

(49)

Revizijska družba EKORDA je do tega rezultata prišla na podlagi knjigovodske vrednosti osnovnih sredstev, zalog, denarnih sredstev in kratkoročnih poslovnih terjatev po prilagoditvi dne 31. marca 2004, iz katere sta razvidni njihova neizterljivost in nizka vrednost. Revizijska družba EKORDA je nominalno vrednost sredstev upravičenca prilagodila s tako imenovanim likvidacijskim faktorjem za vse sestavne dele sredstev v primeru prodaje v stečajnem postopku (45 % za osnovna sredstva, 20 % za zaloge in kratkoročne poslovne terjatve ter 100 % za denarna sredstva).

(50)

Revizijska družba EKORDA prihodnji davčni prihodek iz dejavnosti upravičenca (13), gibanje na področju zaposlovanja v regiji in gibanje živilskopredelovalne industrije na Slovaškem navaja kot zelo pomembne dejavnike, ki podpirajo nadaljevanje dejavnosti upravičenca.

(51)

Upravičenec navaja tudi dve drugi poročili. Revizorka Marta Kochová je ugotovila, da bi najvišji možni prihodek od prodaje premoženja, ki pa ni bilo ocenjeno, znašal 100 milijonov SKK (2,6 milijona EUR), po odbitku pristojbin v višini 22 milijonov SKK pa samo 78 milijonov SKK (2 milijona EUR). Stečajna upraviteljica ga. Holovačová naj bi navedla, da je po njenem mnenju postopek prisilne poravnave na splošno bolj ugoden za upnike kot stečaj. Eden od dejavnikov je, da je upnik zainteresiran za nadaljevanje gospodarske dejavnosti dolžnika (prihodnji prihodki od trgovine ali od davkov).

(52)

Tretjič, upravičenec zatrjuje, da bi bilo treba upoštevati dolgoročne dejavnike, kot je prihodnji davčni prihodek. Zagovarja se, da se sodna praksa, ki izključuje socialno-politične dejavnike iz merila upnika v tržnem gospodarstvu, ne uporablja, kadar javni organ upošteva izračun prihodnjega davčnega prihodka (14). Po trditvah upravičenca je položaj javnega organa v tem primeru primerljiv s položajem upnika v tržnem gospodarstvu, ki je dobavitelj, zainteresiran za preživetje svoje stranke. Upravičenec se nato sklicuje na sodno prakso v zvezi z načelom upnika v tržnem gospodarstvu.

(53)

Upravičenec ugotavlja, da je bilo merilo upnika v tržnem gospodarstvu izpolnjeno in da sporni ukrep ni državna pomoč.

(54)

Če pa bi Komisija vseeno sprejela drugačen sklep, upravičenec trdi, da je sporni ukrep združljiv kot pomoč za prestrukturiranje. Upravičenec trdi, da je davčni urad preveril zmožnost njegovega poslovnega načrta za ponovno vzpostavitev dolgoročne sposobnosti preživetja, preden je privolil v dogovor. Dejstvo, da ni bilo formalnega načrta za prestrukturiranje, po trditvah upravičenca ni pomembno, če Komisija zadevo ocenjuje naknadno, saj lahko zdaj vidi, ali je upravičenec dejansko postal sposoben preživetja. Vendar pa upravičenec meni, da je pri predhodnem ocenjevanju potreben podroben načrt za prestrukturiranje. Nato na kratko opiše izvedene ukrepe za prestrukturiranje: povečanje lastnega kapitala, odpuščanje delavcev in prodaja zalog. Upravičenec meni, da sta bila ustavitev proizvodnje žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač ter oddaja proizvodnih sredstev v najem družbi Old Herold s.r.o. dejansko ukrepa za prestrukturiranje. Čeprav je bil prvotni razlog za ustavitev proizvodnje izguba dovoljenja, upravičenec po prisilni poravnavi ni zaprosil za novo dovoljenje.

(55)

Po mnenju upravičenca je bila izpolnjena tudi zahteva glede njegovega bistvenega prispevka k prestrukturiranju.

(56)

Nazadnje upravičenec trdi, da bi bilo treba pri uporabi smernic za pomoč za prestrukturiranje upoštevati, da opravlja dejavnost v regiji, ki je prejemnica pomoči, in da je eden največjih regionalnih delodajalcev.

(57)

Slovaški organi so v svojem odgovoru na začetek formalnega postopka preiskave predložili nekaj pripomb na dejstva, navedena že v delu II.

(58)

Slovaški organi so potrdili, da davčni urad ob glasovanju o postopku dogovora ni upošteval vidika državne pomoči. Davčni urad dogovora ni obravnaval kot obliko državne pomoči in zato upravičencu ni bilo treba predložiti načrta za prestrukturiranje, ki se razlikuje od poslovnega načrta, predloženega sodišču v skladu z zakonodajo o nesolventnosti.

(59)

V odgovoru na pripombe upravičenca so slovaški organi predložili naslednje pripombe.

(60)

Slovaškim organom se v tej zadevi ne zdijo ustrezne pripombe upravičenca o povprečni dolžini stečajnega postopka in povprečnem iztržku od prodaje premoženja v stečajnem postopku. Po njihovih trditvah bi bil glede na majhno število upnikov in sredstva s pozitivno likvidacijsko vrednostjo, ki je bila višja od vsote, izplačane državi po prisilni poravnavi, stečajni postopek zaključen prej kot v povprečnem obdobju in izkupiček davčnega urada bi bil višji kot pri prisilni poravnavi. Lokalni davčni urad je 21. junija 2004 v družbi opravil pregled in ugotovil, da je imel 17. junija 2004 upravičenec denarna sredstva v višini 161,3 milijona SKK, terjatve v višini 62,8 milijona SKK, zaloge žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač v vrednosti 84 milijonov SKK in osnovna sredstva s knjigovodsko vrednostjo v višini 200 milijonov SKK.

(61)

Slovaški organi menijo, da je bil postopek davčne izvršbe primerna druga možnost za davčni urad. Potrjujejo, da bi davčni urad ta postopek lahko začel pred postopkom prisilne poravnave, kar bi lahko storil tudi, če sodišče prisilne poravnave ne bi potrdilo (ker davčni urad kot ločeni upnik zanjo ne bi glasoval).

(62)

Slovaški organi se ne strinjajo s trditvijo upravičenca, da je njegove finančne težave povzročila sprememba zakona o davčni službi. Po njihovem mnenju je upravičenec zašel v težave zaradi finančne strategije uporabe posrednih davkov pri vodenju poslov, namesto tega pa bi moral od svojih strank preprosto izterjati davke in jih prenesti v državni proračun.

(63)

Slovaški organi se ne strinjajo, da je sestanek z davčno upravo decembra 2003 dokaz predhodnega strinjanja davčnega urada s prisilno poravnavo. Predložili so dopis z dne 6. julija 2004, ki ga je davčna uprava poslala davčnemu uradu, v katerem je navedeno, da naj se ne strinja s prisilno poravnavo, ki jo je predlagal upravičenec, ker za državo ni ugodna. Ta dopis se je nato skliceval na bolj splošen dopis z dne 15. januarja 2004, ki ga je minister za finance poslal davčni upravi in v katerem je od nje zahteval, naj zagotovi, da predlogi za prisilno poravnavo, v okviru katerih bi davčni organi odpisali davčne terjatve, ne bodo sprejeti. Poleg tega so slovaški organi dopis z dne 3. februarja 2004, na katerega se je skliceval upravičenec (glej odstavek 43), razlagali kot izrecno nestrinjanje s prisilno poravnavo v višini 35 %.

(64)

Slovaški organi trdijo, da upravičenec ni pravočasno plačal trošarin v obdobju od januarja 2001 do marca 2004 in je že prej vedno odlagal svoje davčne obveznosti.

(65)

Po mnenju slovaških organov je zaradi velikih razlik med ocenami iz revizijskih poročil (glej uvodni izjavi 48 in 51) vprašljiva verodostojnost obeh poročil. Pomisleke imajo zlasti glede likvidacijskega faktorja, ki ga je za gibljiva sredstva določila revizijska družba EKORDA. Ta faktor bi moral biti višji od 20 %.

(66)

Nazadnje slovaški organi menijo, da upravičenec ni pripravil načrta za prestrukturiranje, ki bi omogočal preživetje, ukrepi, predlagani v okviru postopka prisilne poravnave, pa ne morejo šteti za ukrepe za prestrukturiranje.

(67)

Ker so se nekateri pomembni dogodki zgodili pred pristopom Slovaške republike k Evropski uniji 1. maja 2004, je morala Komisija najprej ugotoviti, ali je pristojna za odločanje v zvezi s spornim ukrepom.

(68)

Komisija ukrepov pomoči, ki so začeli veljati pred pristopom in se po njem ne uporabljajo, ne more proučiti niti na podlagi postopka začasnega mehanizma iz točke 3 Priloge IV pristopne pogodbe niti na podlagi postopka iz člena 108 PDEU. Pristopna pogodba in Pogodba o delovanju Evropske unije od Komisije ne zahtevata ali je ne pooblaščata, da pregleda te ukrepe.

(69)

Vendar pa v pristojnost Komisije nedvomno sodijo ukrepi, ki so začeli veljati po pristopu. Ustrezno merilo za ugotavljanje začetka veljavnosti posameznega ukrepa je pravno zavezujoči akt, s katerim se pristojni nacionalni organ zaveže, da bo odobril pomoč (15).

(70)

Upravičenec je trdil, da je sporni ukrep začel veljati pred pristopom in se po pristopu ne uporablja (glej uvodno izjavo 43).

(71)

Komisija ne more sprejeti argumentov upravičenca. Predlog za začetek postopka prisilne poravnave ni dejanje organa, ki dodeljuje pomoč, temveč upravičenca. Odločitev sodišča o začetku postopka prisilne poravnave tudi ni dejanje organa, ki dodeljuje pomoč. Ta odločitev je upravičencu in njegovim upnikom samo omogočila začetek pogajanj o prisilni poravnavi, nedvomno pa ni pomenila dodelitve pomoči. Nobenega dokaza ni, da se je davčna uprava na sestanku decembra 2003 strinjala s spornim ukrepom. Prav nasprotno, slovaški organi so zanikali kakršen koli predhodni sporazum. V dopisu z dne 3. februarja 2004 je jasno zavrnjen predlog za poravnavo v višini 35 %.

(72)

Odločitev pristojnega organa, da odpiše del terjatev, je bila sprejeta 9. julija 2004, ko je davčni urad privolil v poravnavo, ki jo je predlagal upravičenec.

(73)

Skladno s tem se vprašanje, ali je ukrep veljaven po pristopu, ne pojavlja več.

(74)

Komisija zato ugotavlja, da je pristojna za oceno spornega ukrepa v skladu s členom 108 PDEU.

(75)

V skladu s členom 107(1) PDEU je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.

(76)

Odpis dolga do javnega organa, kot je davčni urad, vključuje državna sredstva. Ukrep je selektiven, ker koristi posamezni družbi.

(77)

Do dogodkov, ki so povzročili postopek zaradi nesolventnosti, je upravičenec deloval na trgu za proizvodnjo žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač, brezalkoholnih pijač ter sadja in zelenjave v pločevinkah. Leta 2003 je bil tretji največji proizvajalec žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač na Slovaškem. Odkar je marca 2004 izgubil dovoljenje za proizvodnjo žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač, je dejaven na trgu na debelo za žgane pijače in pijače na osnovi žganih pijač, ki jih druga družba, Old Herold s.r.o., proizvaja v najetih proizvodnih obratih upravičenca. V vseh segmentih, v katerih je bil upravičenec dejaven pred postopkom prisilne poravnave in v katerih je dejaven sedaj, poteka trgovina med državami članicami.

(78)

V sklepu o začetku formalnega postopka preiskave je imela Komisija pomisleke glede tega, ali je ukrep izkrivljal oziroma bi lahko izkrivljal konkurenco, ker je bila upravičencu dodeljena prednost, ki je drugače na trgu ne bi mogel pridobiti. Komisija je torej podvomila, ali je država v zvezi z upravičencem ravnala kot upnik v tržnem gospodarstvu.

(79)

Ugotovljeno je bilo, da so bili v prisilni poravnavi enaki pogoji za poravnavo dolga tako za zasebne upnike kot za davčni urad (javnega upnika): 35 % dolga naj bi bilo plačanega upnikom v določenem obdobju, in to zahtevo je prejemnik izpolnil. Preostalih 65 % naj bi bilo odpisanih.

(80)

Vendar pa je bil davčni urad kot upnik v tej zadevi v neobičajno močnem položaju in ga ni mogoče enačiti s položajem običajnega upnika v stečajnem postopku. Pred prisilno poravnavo je bil davčni urad pravno in ekonomsko v ugodnejšem položaju kot zasebni upniki. Davčni urad je bil z več kot 99 % vseh zahtevkov, registriranih v stečajnem postopku, očitno prevladujoč in odločilen upnik ter, kar je še pomembneje, ločeni upnik. Njegovi zahtevki bi lahko bili poravnani kadar koli med stečajnim postopkom s prihodkom od prodaje zavarovanega premoženja: kot je opisano v uvodni izjavi 18, naj bi se ti prihodki uporabili izključno za poravnavo terjatev ločenega upnika. Zato je treba podrobno proučiti, ali je davčni urad izkoristil vsa sredstva, ki jih je imel na voljo za najvišje možno povračilo svojih terjatev, kot bi to storil upnik v tržnem gospodarstvu.

(81)

Pogoji, ki jih mora izpolnjevati ukrep, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot pomoč v smislu člena 107 PDEU, niso izpolnjeni, če lahko upravičena družba isto ugodnost, kot je ta, ki ji je bila dodeljena z državnimi sredstvi, prejme v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim tržnim pogojem (16). Ta presoja se načeloma opravi ob uporabi merila zasebnega upnika. Če javni upnik družbi zagotovi olajšave plačil dolga, takšne olajšave plačil predstavljajo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, če družba ob upoštevanju s tem priznanih gospodarskih prednosti takšnih olajšav očitno ne bi prejela od zasebnega upnika, ki je v podobnem položaju kot javni upnik in ki želi doseči poplačilo zneskov, ki mu jih dolguje dolžnik s finančnimi težavami (17).

(82)

Uporaba merila zasebnega akterja na trgu je na koncu odvisna od zadevne države članice, ki gospodarske prednosti družbi ni dodelila kot javni organ, ampak v drugačni funkciji. Če se država članica v upravnem postopku sklicuje na to merilo, mora v primeru dvoma nedvoumno in na podlagi objektivnih in preverljivih elementov dokazati, da je izvedeni ukrep sprejela kot zasebni akter na trgu. Na podlagi teh dokazov mora biti jasno razvidno, da je zadevna država članica odločitev o ukrepu sprejela istočasno z dodelitvijo gospodarske prednosti. V zvezi s tem bi bili lahko potrebni dokazi, na podlagi katerih bi bilo razvidno, da ta odločitev temelji na ekonomskih ocenah, primerljivih s tistimi, ki bi jih v okoliščinah obravnavane zadeve opravil racionalni zasebni akter na trgu, ki je v zelo podobnem položaju kot država članica. Za dokaz pa ne morejo zadostovati ekonomske ocene, izvedene po dodelitvi take prednosti, naknadna ugotovitev, da je bil uporabljeni postopek zadevne države članice dejansko koristen, ali naknadne utemeljitve dejansko uporabljenega postopka (18).

(83)

Skratka, Slovaška republika trdi, da je po njenem mnenju ta ukrep državna pomoč. Priznala je, da se ob sklenitvi dogovora vprašanje državne pomoči preprosto ni obravnavalo, in zahtevala, da se sporni ukrep obravnava kot pomoč za reševanje. Zato se zdi, da v tej zadevi zahteve navedene sodne prakse niso bile izpolnjene in da sporni ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(84)

Upravičenec je tisti, ki je trdil, da pri tem ukrepu ni bilo pomoči, in je predložil navedene dokumente, zlasti poročili dveh revizorjev.

(85)

Na podlagi informacij, ki so jih predložili upravičenec in slovaški organi, je Komisija ugotovila naslednja dejstva o finančnem stanju upravičenca v zadevnem letu, pomembna za uporabo merila upnika v tržnem gospodarstvu. Komisija zneskov za 31. marec 2004, ki jih je predložil upravičenec, in zneskov za 17. junij 2004, ki so jih predložili slovaški organi, ne more preveriti v računovodskem izkazu upravičenca. Vendar pa Komisija nima razlogov, da bi dvomila o teh podatkih.

Preglednica 3

Finančno stanje upravičenca v obdobju 2003–2004 [v milijonih (SKK)

(86)

Komisija bo najprej proučila dokaze, ki jih je upravičenec predložil v podporo trditvi, da bi imel davčni urad pri stečajnem postopku manj koristi kot pri postopku prisilne poravnave (oddelek 2.1). Nato bo Komisija proučila stanje glede na davčno izvršbo (oddelek 2.2). Nazadnje bo Komisija proučila druge dokaze, ki so jih predložili slovaški organi in upravičenec (oddelek 2.3).

(87)

Kot je bilo opisano v uvodni izjavi 37, je bil znesek dolga, ki je bil vključen v postopek prisilne poravnave, zmanjšan na podlagi pritožbenega postopka z izrednimi pravnimi sredstvi. Treba pa je opozoriti, da je bila ta sodba podana nekaj let po sprejetju odločitve o sodelovanju v postopku prisilne poravnave. Za namene merila upnika v tržnem gospodarstvu standard za presojo ravnanja javnega upnika ostajajo informacije, ki so bile na voljo takrat, ko bi hipotetični upnik ocenjeval, kateri postopek bi bil najprimernejši. V naslednji analizi so zato uporabljene številke v prisilni poravnavi, kot je bila potrjena 23. julija 2004.

(88)

Da bi Komisija lahko ocenila, ali je bila upravičencu dejansko dodeljena prednost, mora ob upoštevanju vseh zadevnih dokazov v tej zadevi opraviti celovito oceno, s pomočjo katere bo lahko ugotovila, ali upravičena družba takšnih olajšav očitno ne bi prejela od zasebnega upnika (27). Proučiti mora torej, ali je imel davčni urad večje koristi, ker je sprejel pogoje prisilne poravnave, kot bi jih imel, če bi začel stečajni postopek.

(89)

Komisija meni, da poročilo revizijske družbe EKORDA ni zanesljivo izhodišče za primerjavo predlagane prisilne poravnave s hipotetičnim stečajnim postopkom. Slovaški organi se glede tega strinjajo s Komisijo.

(90)

Komisija najprej ugotavlja, da je revizijska družba EKORDA v poročilu z dne 7. julija 2004 (le dva dni pred sestankom upnikov) za izračun uporabila stanje sredstev upravičenca dne 31. marca 2004. Iz preglednice 3 je razvidno, da se je obseg različnih sredstev po 31. marcu 2004 bistveno spremenil. Predvsem je bil prodan velik del zalog, zaradi česar so se povečala denarna sredstva. Te spremembe so zelo pomembne pri uporabi likvidacijskih faktorjev, ki se gibljejo od 20 % za zaloge in kratkoročne poslovne terjatve do 100 % za denarna sredstva. Tudi če bi bili likvidacijski faktorji, ki jih je izračunala revizijska družba EKORDA, pravilni (kar Komisija iz razlogov v nadaljevanju izpodbija), in z uporabo metodologije, ki jo je uporabila revizijska družba EKORDA, naslednja preglednica prikazuje, kako drugačen bi bil rezultat izračuna te revizijske družbe, če bi temeljil na zneskih z dne 28. aprila 2004 in 17. junija 2004, torej vseeno še pred sestankom upnikov 9. julija 2004.

Preglednica 4

Primerjava verjetnega izkupička od prodaje sredstev upravičenca v stečajnem postopku (v milijonih SKK)

(91)

Opozoriti je treba, da je bila v poslovnem načrtu, ki ga je upravičenec predložil sodišču, za obdobje od marca do maja 2004 predvidena prodaja zalog v vrednosti 110 milijonov SKK. Revizijska družba EKORDA je torej morala vedeti, da se bodo sredstva upravičenca po 31. marcu 2004 precej spremenila, a tega ni upoštevala

(92)

Če bi bila upoštevana knjigovodska vrednost sredstev upravičenca z dne 28. aprila 2004, bi bilo na podlagi tega ugotovljeno, da bi bil verjetni izkupiček od prodaje sredstev upravičenca v stečajnem postopku višji od zneska, ocenjenega v poročilu (238 milijonov SKK ali 6,3 milijona EUR namesto 204 milijonov SKK ali 5,3 milijona EUR). Na podlagi analize, pri kateri bi bile uporabljene številke iz junija 2004, bi bila mogoča očitna ugotovitev, da bi bil verjetni izkupiček od prodaje sredstev upravičenca v stečajnem postopku (275 milijonov SKK; 7,2 milijona EUR) višji od zneska, predlaganega v okviru prisilne poravnave, in da bi davčni urad moral uporabiti svojo pravico veta ter zavrniti predlog, s čimer bi se zaključil postopek dogovora. Komisija ponovno poudarja, da so bili navedeni rezultati pridobljeni z uporabo predpostavk in metodologije revizijske družbe EKORDA.

(93)

Vendar pa Komisija ne more sprejeti metodologije, ki jo je uporabila revizijska družba EKORDA, predpostavke v njeni analizi pa se ji ne zdijo verodostojne. To ugotovitev potrjujejo pomisleki slovaških organov, navedeni v uvodnih izjavah 60 in 65.

(94)

Revizijska družba EKORDA v svojem poročilu ne pojasni, kako je določila tri likvidacijske faktorje. Namen likvidacijskih faktorjev je izračun preostale vrednosti sredstev, prodanih v likvidacijskem postopku, pri čemer je upoštevana narava prodaje, tj. sredstva, prodana ločeno, pod časovnim pritiskom itd. Zato se predvideva, da je vrednost sredstev pri prodaji v okviru likvidacije običajno nižja od knjigovodske vrednosti, odvisno od vrste sredstev. Likvidacijski faktor je odstotni delež vrednosti sredstev, pridobljene z likvidacijo, v primerjavi s knjigovodsko vrednostjo.

(95)

Poleg tega se zdi, da je 45-odstotni likvidacijski faktor za dolgoročna sredstva prenizek. Po trditvah upravičenca je bila vrednost njegovih sredstev, zastavljenih davčnemu uradu, 194 milijonov SKK (31). Ta vrednost je po trditvah upravičenca izražena v cenah, ki so jih izračunali neodvisni izvedenci konec leta 2003 oziroma na začetku leta 2004. Po mnenju Komisije naj bi takšna „izvedenska cena“ običajno izražala splošno vrednost sredstev, približek cene, po kateri bi se lahko sredstva v določenem trenutku prodala. Spomniti je treba, da je bila izvedenska cena teh sredstev določena, da bi lahko njihovo vrednost ocenili kot jamstvo za slovaške organe za odloženi davčni dolg upravičenca, kot to zahteva zakon o davčni službi. Revizijska družba EKORDA ne pojasni, zakaj bi izkupiček od prodaje dolgoročnih sredstev pri stečaju znašal samo 45 % njihove knjigovodske vrednosti v višini 205 milijonov SKK, medtem ko je upravičenec sam vrednost teh sredstev ocenil precej višje.

(96)

V zvezi s trditvijo upravičenca, da bi bilo težko najti kupca, ker je bila večina zastavljenih strojev namenjena izključno proizvodnji žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač, brezalkoholnih pijač in proizvodov v pločevinkah, je imela Komisija naslednji pripombi. Prvič, „izvedenska cena“ zastavljenih nepremičnin je bila 105 milijonov SKK, kar je samo po sebi več kot celotni izkupiček, ki ga je predvidela revizijska družba EKORDA (92 milijonov SKK) Drugič, dejanski razvoj dogodkov v družbi kaže, da se je za del teh proizvodnih sredstev hitro našel novi uporabnik, in sicer družba Old Herold s.r.o. Ko je upravičenec izgubil dovoljenje za proizvodnjo žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač, je njegova proizvodna sredstva najela družba Old Herold. Zato se zdi, da so konkurenti takoj pokazali zanimanje za ta proizvodna sredstva.

(97)

Glede zalog slovaški organi sami menijo, da bi moral biti likvidacijski faktor višji od 20 %.

(98)

Upravičenec je lahko dobil 110 milijonov SKK od prodaje zalog leta 2004 (glej odstavek 35), tj. več kot 50 % knjigovodske vrednosti zalog, ki jo je revizijska družba EKORDA uporabila kot izhodišče za oceno. To je močan pokazatelj, da je bil 20-odstotni likvidacijski faktor prenizek. Spremembe bilance stanja leta 2004 v zvezi z zalogami potrjujejo to ugotovitev. Poleg tega je upravičenec v poslovnem načrtu sam ocenil izkupiček od prodaje zalog v obdobju od marca do maja 2004 na 110 milijonov SKK (glej odstavek 35). Revizijska družba EKORDA te ocene ni upoštevala. Iz vrste dejavnosti upravičenca je mogoče sklepati, da so bili v zalogah končni izdelki ali polizdelki, ki bi jih bilo mogoče prodati neposredno distributerjem ali potrošnikom, kar je še dodaten argument za uporabo višjega likvidacijskega faktorja.

(99)

Komisija meni, da bi moral biti likvidacijski faktor za zaloge 52-odstotni. Ta številka temelji na oceni, ki jo je upravičenec podal za izkupiček od prodaje zalog za namene financiranja prisilne poravnave (tj. 110 milijonov SKK). Ob upoštevanju tedanje knjigovodske vrednosti (209 milijonov SKK) je bil edini mogoči likvidacijski faktor za zaloge najmanj 52-odstotni (52 % od 209 milijonov je 110 milijonov).

(100)

Revizijska družba EKORDA je v zvezi s kratkoročnimi terjatvami uporabila dvojno prilagoditev. Najprej je njihovo knjigovodsko vrednost prilagodila za 59 % (knjigovodska vrednost je bila 166 milijonov SKK, vrednost, ki jo je EKORDA uporabila pri izračunih, pa 98 milijonov SKK), nato pa je uporabila nizki 20-odstotni likvidacijski faktor. Ta metodologija je vprašljiva. Sprejemljiva je prilagoditev knjigovodske vrednosti terjatev, tako da izraža njihovo dejansko vrednost v določenem obdobju. Vendar pa revizijska družba EKORDA ne pojasni, zakaj bi izkupiček pri stečaju/likvidaciji znašal samo petino (20 milijonov SKK) zneska, za katerega je upravičenec sam menil, da bi ga lahko izterjal od svojih dolžnikov (98 milijonov SKK).

(101)

Revizijska družba EKORDA je knjigovodsko vrednost kratkoročnih terjatev na podlagi številk iz marca 2004 (166 milijonov SKK) prilagodila na 98 milijonov SKK, da bi jo popravila za neizterljive terjatve ali terjatve nizke kakovosti. Vendar pa je revizijska družba EKORDA poleg tega za prilagojeno knjigovodsko vrednost uporabila le 20-odstotni likvidacijski faktor. Če se 59-odstotni faktor revizijske družbe EKORDA za prilagoditev knjigovodske vrednosti kratkoročnih terjatev uporabi za knjigovodsko vrednost na podlagi številk iz junija 2004 (63 milijonov SKK), je rezultat 37 milijonov SKK. V skladu z informacijami, ki so jih predložili slovaški organi, pa je imela družba terjatve v višini 63 milijonov SKK, ki so bile izvršljive. Zaradi tega je vprašljivo, ali je potrebna kakršna koli prilagoditev njihove knjigovodske vrednosti.

(102)

Vsekakor ni nobenega očitnega razloga za to, da bi morala biti likvidacijska vrednost celo nižja od prilagojene številke. Komisija zato meni, da pričakovani izkupiček od kratkoročnih terjatev zagotovo ni nižji od prilagojene številke 37 milijonov EUR.

(103)

Glede na navedeno je Komisija prilagodila ocene revizijske družbe EKORDA in na podlagi podatkov iz junija 2004 opravila novo oceno. Ta ocena jasno kaže, da bi bil izkupiček od prodaje sredstev upravičenca v stečajnem postopku precej višji od izkupička, predvidenega v poročilu revizijske družbe EKORDA. Številke so povzete v preglednici.

Preglednica 5

Primerjava verjetnega izkupička od prodaje sredstev upravičenca v stečajnem postopku

Primerjava številk revizijske družbe EKORDA in popravljenih številk Komisije (v milijonih SKK)

(104)

Stroški stečajnega postopka bi morali v skladu s pripombami upravičenca na sklep o začetku postopka znašati 18 % ocenjene vrednosti izkupička od prodaje sredstev upravičenca v tem postopku. Po mnenju upravičenca je to ustrezna stopnja glede na poročilo Svetovne banke iz leta 2004 (36). Če bi ta odstotek uporabili za popravljeno vrednost verjetnega izkupička od prodaje sredstev upravičenca, kot jo je določila Komisija, bi stroški stečajnega postopka znašali 78,3 milijona EUR. Če bi ta znesek odšteli od popravljenega izkupička od prodaje sredstev upravičenca, je dobljeni rezultat višji od zneska, ki ga je davčni urad prejel v okviru prisilne poravnave (435 milijonov – 78,3 milijona = 356,7 milijona; znesek, dogovorjen v okviru prisilne poravnave, je znašal 224,3 milijona SKK).

(105)

Kot je navedeno v preglednici 5, je predvideni izkupiček od prodaje sredstev upravičenca znašal 435 milijonov SKK. Ob upoštevanju, da bi davčni urad prejel skoraj 100 % od izkupička od prodaje (37), in tudi, če bi stroški stečaja znašali do 18 % tega izkupička, kakor je trdil upravičenec, bi davčni urad še vedno prejel 132,4 milijona SKK več kot v okviru prisilne poravnave.

(106)

Tudi če bi uporabili zelo nizke likvidacijske faktorje, ki jih je revizijska družba EKORDA podala za vrednost sredstev upravičenca junija 2004, bi verjetni izkupiček od prodaje teh sredstev (ko bi odšteli stroške stečajnega postopka – 18 %) znašal 225,5 milijona SKK, kar je še vedno več od zneska, s katerim se je davčni urad strinjal v okviru prisilne poravnave (38).

(107)

Nazadnje je treba opozoriti, da se slovaški organi niso strinjali s trditvijo upravičenca, da naj bi imel davčni urad poročilo revizijske družbe EKORDA na voljo pred sestankom upnikov 9. julija 2004 in bi ga lahko uporabil za utemeljitev svoje odločitve. Davčni urad je imel na voljo rezultate lastnega pregleda iz junija 2004, ki so pokazali, da so bila sredstva družbe Frucona precejšnja, kot je razvidno iz preglednice 3. Na podlagi teh podatkov je davčna uprava v dopisu lokalnemu davčnemu uradu z dne 6. julija 2004 navedla, da naj se davčni urad ne strinja s prisilno poravnavo, ki jo je predlagal upravičenec, ker za državo ni ugodna.

(108)

Drugi poročili izvedencev, ki ju je predložil upravičenec, nista zadostili standardu, potrebnemu za dokaz, da je izpolnjeno merilo upnika na trgu. Zlasti nobeno poročilo ne navaja, na kakšni podlagi so bili določeni likvidacijski faktorji, ki so bili v nekaterih primerih izredno nizki. Poleg tega je mogoče ugotoviti, da glede poročila gospe Kochové, ki je podala precej drugačne ugotovitve kot revizijska družba EKORDA, ni jasno, zakaj je bilo to poročilo sestavljeno ter na katerem obdobju in predpostavkah temelji. V poročilu stečajne upraviteljice gospe Holovačové je navedeno le, da je postopek prisilne poravnave na splošno bolj ugoden za upnike kot stečajni postopek. Zato na podlagi informacij iz teh dveh poročil ni mogoče potrditi ali ovreči trditve upravičenca, da je bilo merilo upnika v tržnem gospodarstvu izpolnjeno.

(109)

Poleg tega je treba v zvezi s trditvami glede trajanja stečajnega postopka upoštevati okoliščine te zadeve pri proučevanju učinka, ki bi ga morebitno trajanje stečajnega postopka lahko imelo na postopek odločanja hipotetičnega zasebnega upnika.

(110)

Dejstvo, da je bila v primerjavi z drugimi upniki država v privilegiranem položaju, saj je bil njen dolg zavarovan z nekratkoročnimi sredstvi upravičenca, je v tej zadevi prav tako pomemben vidik. V zadevi HAMSA je Sodišče potrdilo, da je status zavarovanega upnika pomemben dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri uporabi merila zasebnega upnika (39). V skladu z oddelkom 31(1)(e) zakona o stečajnem postopku so lahko zahtevki ločenega upnika poravnani kadar koli med stečajnim postopkom s prihodkom od prodaje zavarovanega premoženja. Zato po mnenju Komisije v zvezi s sredstvi, zastavljenimi davčnemu uradu, trajanje stečajnega postopka na splošno ni pomembno, saj bi bili zahtevki lahko poravnani ne glede na potek stečajnega postopka.

(111)

Tudi ob upoštevanju vrednosti zavarovanih sredstev, kot jo je ocenil upravičenec, bi lahko bili zahtevki davčnega urada poravnani s prodajo jamstev v višini vsaj 194 milijonov SKK ali 86 % zneska, predlaganega v postopku prisilne poravnave. Le če bi obstajala možnost, da davčni urad ne prejme celotnega zneska, dogovorjenega v postopku prisilne poravnave, bi moral davčni urad proučiti, ali se splača čakati na konec stečajnega postopka. Poleg tega bi ob končni razdelitvi upnikom davčni urad prejel približno 99 % izkupička od prodaje preostalih sredstev (185 milijonov SKK v najslabšem primeru, tj. z uporabo likvidacijskih faktorjev revizijske družne EKORDA; glej preglednico 4). Davčnemu uradu bi moralo biti jasno, da bi bil tako povrnjen dolg precej višji od zneska, ponujenega v okviru prisilne poravnave, in da bi bilo v nasprotju s prisilno poravnavo čakanje potrebno samo pri majhnem delu skupnega zneska.

(112)

Zato je mogoče skleniti, da informacije o trajanju stečajnih postopkov na Slovaškem ne bi pomembno vplivale na odločitev hipotetičnega zasebnega upnika.

(113)

Poleg tega je imel upravičenec v času prisilne poravnave: (i) zelo malo upnikov in (ii) sredstva z likvidacijsko vrednostjo, ki je bila višja od zneska, za katerega se je država dogovorila v okviru prisilne poravnave (kot je prikazano v preglednici 5, je bil verjetni izkupiček samo od prodaje nezavarovanih sredstev 241 milijonov SKK).

(114)

Upnikov v postopku prisilne poravnave ni bilo veliko, samo pet. Od teh petih upnikov so bili štirje zasebni in njihov delež skupnega dolga je bil samo 0,6 % (3 797 608 SKK od 644 166 949 SKK), kot je navedeno v preglednici 2. Država je bila torej največji upnik z 99,4 % vseh zahtevkov. Zaradi takšnih okoliščin bi bila nevarnost, da se med upniki pojavijo nesoglasja, manjša, pravdni spor pa bi bil krajši, zaradi česar bi bil krajši tudi stečajni postopek.

(115)

Glede argumenta upravičenca, ki temelji na poročilu Svetovne banke z naslovom „Doing business in 2004“ (Poslovanje v letu 2004), v katerem je navedeno, da povprečni stečajni postopek na Slovaškem traja 4,8 leta, je treba opozoriti, da poročilo navaja „kazalnik zaprtja podjetja“, ki meri skupni čas, potreben za dokončanje stečajnega postopka, pa tudi sodne pristojnosti v stečajnem postopku. Ta čas ni nujno enak povprečnemu trajanju stečajnega postopka. Slovaški organi sami so menili, da bi bil glede na okoliščine v tej zadevi stečajni postopek krajši od povprečja (glej odstavek 60). Glede na to, da bi bil zadevni postopek izveden v skladu s slovaškim zakonom o stečajnem postopku in njihovo prakso, je ta ocena slovaških organov še posebej pomembna. Poleg tega je bila slovaška vlada upnik upravičenca.

(116)

Trajanje stečajnega postopka v poročilih, ki jih je predložil upravičenec, je precej različno – od dveh do več kot šestih let (40). Zato so bile ocene trajanja stečajnega postopka na Slovaškem, ki jih je upravičenec predložil Komisiji, splošne in niso upoštevale posebnosti obravnavane zadeve. Nekatere ocene so bile samo približne in v določeni meri med seboj niso bile usklajene.

(117)

Glede posebnega primera slovaške družbe, ki je delovala v istem sektorju kot upravičenec in pri kateri je stečajni postopek trajal več kot pet let, je treba opozoriti, da upravičenec ni dokazal povezave med primerom in to zadevo ter zlasti, ali je bila družba v enakem ali zelo podobnem pravnem in materialnem položaju kot upravičenec (41). Glede na to, da je imel upravičenec enega velikega upnika v privilegiranem položaju, državo, in številna sredstva z visoko ocenjeno vrednostjo, bi bil lahko v primeru upravičenca stečajni postopek zaključen relativno hitro, zato bi morala biti to tudi izbrana možnost največjega upnika, države.

(118)

Tudi ob predpostavki, da bi stečajni postopek trajal štiri do pet let, kot je to trdil upravičenec, je bila razlika med verjetnim izterjanim zneskom in zneskom, dogovorjenim v okviru prisilne poravnave, tako velika, da trajanje postopka ne bi pomembno vplivalo na odločitev zasebnega upnika glede sprejetja prisilne poravnave. Ob upoštevanju diskontne stopnje 5,14 % (42) sedanja vrednost prihodnjega denarnega toka v višini 356,7 milijonov SKK tudi po petih letih znaša 277,6 milijonov SKK, tj. precej več od zneska, dogovorjenega v okviru prisilne poravnave. Pod takimi pogoji bi moral stečajni postopek trajati več kot 9 let, da bi bila sedanja vrednost nižja od zneska, dogovorjenega v okviru prisilne poravnave. V tem primeru pa noben zasebni akter na trgu ne bi menil, da bi postopek likvidacije lahko trajal toliko časa. Poleg tega bi bila sedanja vrednost skupnega izterjanega zneska še večja, če bi upoštevali, da bi bil precejšen del dolga verjetno odplačan že prej s pomočjo prodaje zavarovanih sredstev (glej odstavek 111)).

(119)

Na podlagi razpoložljivih dokazov je mogoče skleniti, da zasebni upnik v tej zadevi ne bi privolil v prisilno poravnavo pod pogoji, s katerimi se je strinjal davčni urad; glede na to, da bi bilo mogoče državni urad kot ločenega upnika izplačati kadar koli med stečajnim postopkom in bi poleg tega dobil več kot 99 % izkupička, razdeljenega ostalim upnikom (zaradi višine njegovih terjatev v primerjavi z drugimi upniki), je mogoče skleniti, da bi skoraj ves izkupiček iz stečajnega postopka pripadel davčnemu uradu, ta izkupiček pa bi bil, kot je bilo dokazano, višji od zneska, dogovorjenega v postopku prisilne poravnave.

(120)

Davčni urad je imel za razliko od zasebnih upnikov pravico, da na lastno pobudo sproži davčno izvršbo s prodajo nepremičnin, strojev ali podjetja v celoti. V smislu sodne prakse iz uvodne izjave 82 ni bil predložen noben dokaz, ki bi kazal na to, da je davčni urad proučil to možnost in sklenil, da je manj ugodna od sprejetja predloga prisilne poravnave.

(121)

Komisiji se zdi argument upravičenca, da postopek prisilne poravnave družbo ščiti pred postopkom davčne izvršbe, nepomemben. Kot so potrdili slovaški organi, je imel davčni urad dejansko možnost postopka davčne izvršbe, in sicer pred sprožitvijo postopka dogovora ali po vetu davčnega urada na predlagani dogovor. Zato je treba to možnost upoštevati pri uporabi merila upnika v tržnem gospodarstvu. Upravičenec predlagane prisilne poravnave ne primerja z možnim izidom davčne izvršbe.

(122)

Komisija se pri analizi opira na podatke, ki so jih predložili upravičenec in slovaški organi. Glede na to se ugotavlja, da so slovaški organi potrdili, da je zastava v korist davčnega urada znašala 397 milijonov SKK, kot je navedeno v sklepu o začetku formalnega postopka preiskave. Ta vrednost naj bi bila pridobljena iz računovodskih izkazov upravičenca. Upravičenec pa trdi, da je vrednost zastavljenih sredstev, izražena v „izvedenskih cenah“, 194 milijonov SKK (glej odstavek 22). Komisiji ni treba ugotavljati, kateri znesek je pravilen, lahko pa ugotovi naslednje.

(123)

Prvič, zastava je bila protivrednost odloženega davčnega dolga upravičenca v skladu z zahtevami zakona o davčni službi. Če bi vrednost sredstev upravičenca dejansko znašala samo polovico zastave, kot je navedeno v izvedenskem mnenju, ki ga je predložil upravičenec, so bila jamstva, ki jih je zahtevala država za te odloge, nezadostna. V teh okoliščinah torej odlogi plačila davkov v skupnem znesku 477 milijonov SKK, ki jih je davčni urad odobril v obdobju od novembra 2002 do novembra 2003, najverjetneje niso zadostili merilu upnika v tržnem gospodarstvu. Za to zadevo Komisiji ni treba ugotoviti, ali ti ukrepi ne vsebujejo elementov državne pomoči. Če pa so prejšnji odlogi že pomenili državno pomoč, se ni mogoče več sklicevati na načelo upnika v tržnem gospodarstvu, ko se odloženi dolgovi pozneje (delno) odpišejo.

(124)

Tudi če bi bili pri izračunu izkupička od postopka davčne izvršbe uporabljeni nižji zneski, ki jih je predložil upravičenec, bi upnik v tržnem gospodarstvu, če bi imel možnost, raje izbral ta postopek kot postopek prisilne poravnave.

(125)

Pri davčni izvršbi lahko davčni urad neposredno proda sredstva upravičenca (terjatve in druga kratkoročna sredstva, premičnine ter nepremičnine). Ko je davčni urad glasoval za prisilno poravnavo, je imel upravičenec zaloge v vrednosti 43 milijonov SKK, izvršljive terjatve v višini vsaj 37 milijonov SKK in denarna sredstva v višini 161 milijonov SKK (glej preglednico 5). Opozoriti je treba, da bi samo vrednost teh kratkoročnih sredstev (241 milijonov SKK; 6,3 milijona EUR) (43) presegala izkupiček, predlagan v okviru prisilne poravnave (224,3 milijonov SKK; 5,93 milijona EUR). Poleg tega je imel upravičenec druga sredstva, katerih vrednost je bila vsaj 194 milijonov SKK.

(126)

Pri davčni izvršbi tudi ne bi bilo upravnih pristojbin kot pri stečajnem postopku. Gre za postopek, ki ga sproži in nadzira sam davčni urad, zato je mogoče domnevati, da bi bil opravljen hitro.

(127)

Komisija zato ugotavlja, da bi bil iztržek pri davčni izvršbi na sredstva upravičenca višji kot pri prisilni poravnavi.

(128)

Komisija opozarja na dopis direktorja davčne uprave podrejenemu direktorju zadevnega davčnega urada, ki so ga predložili slovaški organi (glej odstavek 63). Ta dopis jasno dokazuje, da je davčna uprava (ki je imela že prej neposredne stike z upravičencem) nasprotovala predlagani prisilni poravnavi in dala lokalnemu davčnemu uradu jasna navodila, naj glasuje proti prisilni poravnavi. V dopisu je bil naveden razlog, da predlagani dogovor za državo „ni ugoden“.

(129)

Slovaški organi so tudi prikazali, da je ministrstvo za finance na začetku leta 2004 dalo davčnim organom jasno navodilo, naj ne sprejemajo dogovorov, v katerih se predlaga odpis terjatev davčnih uradov (44). Ta politika je bila podana v okviru spremembe zakona o davčni službi s 1. januarjem 2004, da bi se izboljšala disciplina pri pobiranju davkov.

(130)

Poleg tega je treba opozoriti, da se je davčni urad sam pritožil proti prisilni poravnavi že 2. avgusta 2004, manj kot en mesec po tem, ko se je strinjal s prisilno poravnavo.

(131)

Po trditvah upravičenca je davčni urad nakazal, da se strinja s prisilno poravnavo, še preden je upravičenec začel postopek. Komisija meni, da dokazi, ki jih je predložil upravičenec, kažejo ravno nasprotno. Direktor davčnega urada v dopisu z dne 3. februarja 2004 upravičencu sporoča, da načeloma sicer ni proti uporabi postopka prisilne poravnave, se pa ne strinja s predlogom upravičenca glede prisilne poravnave, pri kateri bi bilo poplačanih 35 % dolga.

(132)

Komisija lahko na podlagi tega dokaza zgolj ugotovi, da so slovaški organi nasprotovali prisilni poravnavi, ki jo je predlagal upravičenec, in sicer so ji nasprotovali že pred začetkom postopka prisilne poravnave dne 8. marca 2004, pred glasovanjem upnikov dne 9. julija 2004, pa tudi po tem, ko je sodišče prisilno poravnavo odobrilo.

(133)

Upravičenec je trdil, da je treba upoštevati dolgoročne učinke, kot so neprekinjeni davčni prihodki za državo (glej odstavek 52).

(134)

Najprej je treba poudariti, da se merilo upnika v tržnem gospodarstvu razlikuje od merila vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Vlagatelj v tržnem gospodarstvu se lahko odloči, ali bo vzpostavil odnos z zadevno družbo, pri tem pa ga bodo vodile dolgoročne strateške možnosti glede ustreznega donosa njegove naložbe (45), „upnik v tržnem gospodarstvu“, ki je že v poslovnem odnosu ali javnopravnem razmerju z nesolventno družbo, pa si bo prizadeval povrniti zneske, ki mu jih ta že dolguje (46), pod čim bolj ugodnimi pogoji, kar zadeva obseg povračila in časovni okvir. Razlogi hipotetičnega upnika v tržnem gospodarstvu in vlagatelja v tržnem gospodarstvu se torej razlikujejo. Zato je sodna praksa opredelila različni merili za obe situaciji.

(135)

Drugič, kar zadeva analogijo z upnikom-dobaviteljem, je treba opozoriti, da se narava njegovih terjatev in narava terjatev države bistveno razlikujeta. Ker odnosi med dobaviteljem in nesolventnim podjetjem temeljijo izključno na pogodbah, bi lahko dobavitelju izguba poslovnega partnerja resnično škodila. Če bi bila plačilno nesposobna družba likvidirana ali razprodana, bi si moral dobavitelj poiskati novo stranko ali skleniti pogodbo z novim lastnikom. Tveganje je večje, če je zelo odvisen od nesolventnega podjetja. Tak upnik bo gotovo upošteval prihodnost. Nasprotno pa razmerje med državo in nesolventnim podjetjem temelji na javnem pravu in torej ni odvisno od volje strank. Vsak nov lastnik, ki bi prevzel sredstva likvidiranega podjetja, bi bil samodejno zavezan k plačevanju davkov. Poleg tega ni država nikoli odvisna le od enega davkoplačevalca. Kar je najpomembneje, države pri pobiranju davkov ne vodi dobiček in se pri tem ne vede in ne razmišlja tržno. Gornja analogija torej ni ustrezno utemeljena.

(136)

Komisija ugotavlja, da se položaj države v tej zadevi ne more primerjati s položajem hipotetičnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu ali s položajem hipotetičnega odvisnega upnika v tržnem gospodarstvu. Izguba prihodnjih davkov se pri uporabi načela upnika v tržnem gospodarstvu zato ne more upoštevati (47).

(137)

Nazadnje je iz pregleda davkov, ki ga je predložil upravičenec, razvidno, da so bili davki, ki jih je upravičenec plačal od leta 1995, večinoma posredni davki (trošarine in DDV). Ker te davke plačujejo končni potrošniki, likvidacija upravičenca ne bi vplivala na njihovo pobiranje, saj bi potrošniki še naprej kupovali obdavčene proizvode (v tem primeru predvsem žgane pijače in pijače na osnovi žganih pijač) drugih proizvajalcev. Argument upravičenca v zvezi z veliko prihodnjo davčno izgubo zato ni verodostojen.

(138)

Komisija ugotavlja, da noben drug dokaz, ki ga je predložil upravičenec, ne dokazuje vpliva na ravnanje hipotetičnega zasebnega upnika. Zato noben argument iz tega oddelka ne vpliva na oceno tega ravnanja, ki jo je Komisija podala v oddelkih 2.1 ali 2.2.

(139)

Na podlagi navedenih dokazov Komisija ugotavlja, da v tej zadevi ni bilo zadoščeno merilu upnika v tržnem gospodarstvu in da je država upravičencu dodelila prednost, ki je drugače na trgu ne bi mogel pridobiti.

(140)

Zato Komisija ugotavlja, da odpis dolga, s katerim se je lokalna davčna uprava strinjala v okviru prisilne poravnave, pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(141)

Osnovni cilj ukrepa je pomagati družbi v težavah. V takih primerih se lahko uporabi izjema iz člena 107(3)(c) PDEU, ki dovoljuje državno pomoč za olajševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi, in če so izpolnjeni ustrezni pogoji.

(142)

Glede na portfelj proizvodnje upravičenca je Komisija ocenila, ali v zadevnem primeru veljajo posebna pravila, ki se uporabljajo za kmetijstvo. Na podlagi informacij o prometu upravičenca, ki so jih predložili slovaški organi, je Komisija v sklepu o začetku formalnega postopka preiskave sklenila, da večina proizvodov upravičenca ne sodi v Prilogo I k PDEU in da se torej uporabljajo splošna pravila o državni pomoči.

(143)

Upravičenec je v svojih pripombah na sklep o začetku formalnega postopka preiskave izpodbijal podatke o prometu, ki so jih pred tem predložili slovaški organi (glej preglednico 1), ni pa izpodbijal odločitve Komisije, da svojo oceno utemelji na splošnih pravilih o državni pomoči. Komisija ni imela namena ugotavljati, ali so podatki, ki jih je predložil upravičenec, pravilni (48), je pa preverila, ali bi njen prej navedeni sklep veljal tudi ob upoštevanju novih podatkov. Komisija ugotavlja, da upravičenec večino svojega prometa ustvari s proizvodi, ki ne sodijo v Prilogo I k PDEU. Uporabljajo se torej splošna pravila o državni pomoči in ne pravila, ki veljajo za določen sektor.

(144)

Pomoč za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah trenutno urejajo smernice Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (49) (v nadaljnjem besedilu: nove smernice), ki so nadomestile prejšnje besedilo, sprejeto leta 1999 (50) (v nadaljnjem besedilu: smernice iz leta 1999).

(145)

Prehodne določbe novih smernic določajo, da se nove smernice uporabljajo pri ocenjevanju kakršne koli pomoči za reševanje ali prestrukturiranje, dodeljene brez odobritve Komisije (nezakonita pomoč), če je bil del pomoči ali vsa pomoč dodeljena po 1. oktobru 2004, torej po objavi novih smernic v Uradnem listu Evropske unije (točka 104, prvi pododstavek). Če pa je bila pomoč nezakonito odobrena pred 1. oktobrom 2004, bo proučena na podlagi smernic, ki so se uporabljale v času dodelitve pomoči (točka 104, drugi pododstavek).

(146)

Davčni urad je predlog prisilne poravnave sprejel 9. julija 2004, potrjen pa je bil 23. julija 2004. To pomeni, da je bila pomoč nezakonito odobrena pred 1. oktobrom 2004. Zato veljajo smernice iz leta 1999, ki so se uporabljale, ko je bila ta pomoč odobrena.

(147)

Upravičenec je srednje velika družba v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 70/2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči za majhna in srednje velika podjetja (51).

(148)

V skladu s točko 5(c) smernic iz leta 1999 za podjetje velja, da je v težavah, kadar v skladu z nacionalno zakonodajo izpolnjuje merila, po katerih je predmet postopkov za primer kolektivne plačilne nesposobnosti.

(149)

Upravičenec je bil stranka v postopku prisilne poravnave, ki se v skladu z opredelitvijo v zakonu o stečajnem postopku uporablja samo za plačilno nesposobne družbe. Zato je upravičen do pomoči za reševanje in prestrukturiranje.

(150)

Slovaški organi so sporni ukrep najprej opisali kot pomoč za reševanje. V skladu s smernicami iz leta 1999 je Komisija izrazila pomisleke o združljivosti te pomoči kot pomoči za reševanje na podlagi razlogov, navedenih v delu III.

(151)

Slovaški organi in upravičenec niso imeli pripomb na te pomisleke. V zvezi s tem Komisiji niso bila predložena nobena nova dejstva.

(152)

Ker ti pomisleki niso bili odpravljeni, Komisija ugotavlja, da ta pomoč ni združljiva kot pomoč za reševanje v smislu smernic iz leta 1999.

(153)

Komisija je izrazila pomisleke o združljivosti te pomoči kot pomoči za prestrukturiranje v smislu smernic iz leta 1999 na podlagi razlogov, navedenih v delu III.

(154)

Komisija ugotavlja, da slovaški organi, ki nosijo dokazno breme glede združljivosti državne pomoči z notranjim trgom, niso predložili nobenih novih dejstev v podporo tej ugotovitvi. Komisija je ustrezno upoštevala pripombe, ki jih je predložil upravičenec.

(155)

V skladu s smernicami iz leta 1999 mora biti odobritev pomoči za prestrukturiranje povezana in pogojena z izvajanjem izvedljivega in celovitega načrta za prestrukturiranje, s katerim bi podjetje spet postalo dolgoročno sposobno preživetja. Država članica se zaveže temu načrtu, ki ga mora potrditi Komisija. Če družba načrta ne uresniči, to velja za zlorabo pomoči.

(156)

Načrt za prestrukturiranje mora biti tak, da upravičencu omogoči ponovno vzpostavitev dolgoročne sposobnosti preživetja podjetja v razumnem času in na podlagi realističnih predpostavk glede pogojev prihodnjega poslovanja. V načrtu morajo biti opisane okoliščine, ki so povzročile težave upravičenca, in opredeljeni ustrezni ukrepi za reševanje teh težav. Ukrepi za prestrukturiranje ne smejo biti omejeni samo na finančno pomoč za pokritje dolgov in preteklih izgub, ampak morajo obravnavati tudi osnovne razloge za težave.

(157)

Smernice iz leta 1999 za družbe z območij, ki prejemajo pomoč, ter za mala in srednje velika podjetja določajo, da so lahko zanje pogoji za odobritev pomoči manj strogi, kar zadeva izvajanje izravnalnih ukrepov in vsebino poročil o spremljanju. Kljub temu pa družbe na podlagi teh dejavnikov niso izvzete iz obveznosti priprave načrta za prestrukturiranje, države članice pa ne iz obveznosti, da morajo odobritev pomoči za prestrukturiranje pogojevati z izvajanjem načrta za prestrukturiranje.

(158)

Po začetku formalnega postopka preiskave so slovaški organi potrdili, da je poslovni načrt, ki ga je moral upravičenec pripraviti in je bil pogoj za začetek postopka prisilne poravnave, proučilo samo pristojno sodišče, ne pa organ, ki je pomoč odobril, ter da sodišče in davčni urad nista spremljala izvajanja načrta.

(159)

V nasprotju s to potrditvijo je upravičenec trdil, da je davčni urad pred odobritvijo dogovora proučil zmožnost poslovnega načrta za ponovno vzpostavitev dolgoročne sposobnosti preživetja, vendar ni predložil nobenih dokazov, ki bi podprli to trditev.

(160)

Upravičenec je trdil tudi, da dejstvo, da ni bilo formalnega načrta za prestrukturiranje, ni pomembno, če Komisija ocenjuje pomoč naknadno, saj lahko zdaj presodi, ali je upravičenec dejansko postal sposoben preživetja. Po mnenju upravičenca se lahko formalni načrt za prestrukturiranje zahteva samo pri predhodnem ocenjevanju, ki je tudi edina vrsta ocenjevanja, za katero se lahko uporabijo smernice iz leta 1999.

(161)

Ta trditev ni pravilna. Smernice iz leta 1999 se uporabljajo za ocenjevanje združljivosti priglašene pomoči, pa tudi nezakonite pomoči. Ne glede na to, kdaj se opravlja ocenjevanje, velja pogoj, da je pomoč za prestrukturiranje odvisna od priprave načrta za prestrukturiranje, ki bi omogočal preživetje. Komisija mora oceno opraviti na podlagi informacij, ki so bile na voljo takrat, ko je bila pomoč odobrena.

(162)

Lahko se ugotovi, da davčni urad kot organ, ki je pomoč odobril, ni imel nobene priložnosti, da bi ovrednotil načrt prestrukturiranja in da bi odpis terjatev pogojil z ustrezno spremljanim izvajanjem takega načrta. Torej ni bil izpolnjen prvi formalni pogoj, ki se v celoti uporablja tudi za naknadno ocenjevanje.

(163)

V zvezi z vsebino poslovnega načrta slovaški organi niso predložili nobenih informacij, ki bi odpravile pomisleke Komisije glede tega, ali gre za resnični načrt za prestrukturiranje, kakor ga zahtevajo smernice iz leta 1999.

(164)

Komisija lahko le potrdi svojo ugotovitev iz sklepa o začetku formalnega postopka preiskave. Predloženi poslovni načrt je samo načrt za rešitev akutne težave upravičenca z vedno večjim dolgom državi. Načrt nikakor ne analizira okoliščin, ki so povzročile težave upravičenca, ali pa takratnega finančnega položaja družbe in njenih finančnih možnosti. Ker te analize ni bilo, upravičenec ni predlagal nobenih konkretnih ukrepov za reševanje posameznih razlogov, ki so povzročili te težave. Edini podrobno opisani ukrep je predlagano finančno prestrukturiranje s prisilno poravnavo.

(165)

V načrtu sploh ni omenjeno povečanje lastnega kapitala upravičenca, ki ga je upravičenec navedel kot enega od ukrepov za prestrukturiranje. V dokumentaciji ni nobenega dokaza za to, da bi bilo treba povečanje kapitala, ki ga je opravila družba Hydree Slovakia, šteti za ukrep, ki bi zagotavljal, da upravičenec dolgoročno ne bo ponovil strategije financiranja proizvodnje z dolgovanim DDV in trošarinskim dolgom, kar je nazadnje povzročilo njegove težave. Slovaški organi so sami potrdili, da povečanje kapitala nikakor ne zmanjšuje tveganja, da se bodo finančne težave ponovile. Ti pomisleki so še toliko resnejši ob upoštevanju, da je povečanje kapitala znašalo 21 milijonov SKK, preoblikovani dolg pa je znašal 644 milijonov SKK.

(166)

Povečanje kapitala samo po sebi ni dokaz zaupanja trga v povrnitev dolgoročne sposobnosti preživetja upravičenca. Komisija ugotavlja, da upravičenec ni mogel pridobiti nobenega posojila zasebnih bank, čeprav si je za to dejavno prizadeval.

(167)

Poleg tega je upravičenec očitno dal proizvodne obrate v najem tekmecu, družbi Old Herold s.r.o., zato, ker je izgubil svoje dovoljenje za proizvodnjo žganih pijač in proizvodov na osnovi žganih pijač, in ne zato, ker bi ta proizvodnja povzročala izgube in bi jo bilo treba zato prestrukturirati. Res je, da bi lahko upravičenec po zaključku prisilne poravnave sam zaprosil za novo dovoljenje, vendar tega ni storil. Vendar pa Komisija ugotavlja, da upravičenec še naprej prodaja proizvode, ki jih v njegovih proizvodnih obratih proizvaja Old Herold, in da to počne pod lastno blagovno znamko, prodajo pa namerava celo povečati, kakor je navedeno v letnem poročilu za obdobje od 29. aprila 2004 do 30. decembra 2004. Dajanje teh proizvodnih sredstev v najem zato ne more šteti za ukrep za prestrukturiranje, ker glede na vse razpoložljive dokaze prestrukturiranje tega dela proizvodnje ni bilo potrebno.

(168)

Ostali ukrepi, predlagani v poslovnem načrtu, niso odpravili pomislekov Komisije. Ti ukrepi so samo dejavnosti pri normalnem poslovanju, ne pa ukrepi za racionalizacijo (prodaja stare opreme in vozil). Predlagana strukturna ukrepa (opustitev proizvodnje nedonosnih brezalkoholnih proizvodov in prodaja nekaterih nepremičnin) sta bila opisana zelo nejasno, brez natančno opredeljenih proizvodov ali časovnega okvira. Slovaški organi so potrdili, da nepremičnine, predvidene za prodajo (upravna stavba, trgovina in rekreacijski objekt), do 10. oktobra 2005 niso bile prodane, torej ta načrtovani ukrep ni bil uresničen, kakor je bilo napovedano.

(169)

Glede na to, da ni bilo formalnega načrta za prestrukturiranje in dejanske analize težav, ukrepov za odpravljanje teh težav ter tržnih pogojev in možnosti, Komisija sklepa, da poslovni načrt, ki ga je predložil upravičenec, ni resnični načrt prestrukturiranja, kakor ga zahtevajo smernice iz leta 1999 (52). Zato pomisleki Komisije glede tega, da bo upravičenec znova dosegel dolgoročno sposobnost preživetja, niso bili odpravljeni.

(170)

Čeprav je ugotovitev Komisije, da ima brez prejetega resničnega načrta za prestrukturiranje še vedno pomisleke glede dolgoročne sposobnosti preživetja, sama po sebi dovolj za sklep, da pomoč ni združljiva s skupnim trgom, bo Komisija analizirala tudi drugo osrednje merilo smernic iz leta 1999, in sicer da mora biti pomoč omejena na najnižji potrebni znesek.

(171)

V skladu s točko 40 smernic iz leta 1999 morata biti obseg in intenzivnost pomoči omejena na najnižji znesek, potreben za izvedbo prestrukturiranja ob upoštevanju obstoječih finančnih virov upravičenca. Od upravičenca se pričakuje, da iz lastnih sredstev znatno prispeva k prestrukturiranju.

(172)

Stroški prestrukturiranja so bili enaki skupnemu znesku dolga, preoblikovanega s prisilno poravnavo. Upravičenec je plačal 35 % tega zneska.

(173)

Slovaški organi v odgovor na pomisleke, ki jih je v zvezi s tem izrazila Komisija, niso predložili nobene nadaljnje razlage. Upravičenec je pojasnil, kako je financiral plačilo dolga, ki je ostal po prisilni poravnavi (glej uvodne izjave 30–35). Po trditvah upravičenca je njegov prispevek znašal 231 milijonov SKK (6,1 milijona EUR).

(174)

Prvič, sredstva, ki jih je imel upravičenec na voljo, so presegala znesek dolga, ki je ostal po prisilni poravnavi. Iz tega sledi, da pomoč ni bila omejena na najnižji potrebni znesek.

(175)

Še pomembneje pa je, da po mnenju Komisije posojilo, ki ga je zagotovila družba Old Herold, ne šteje za lasten prispevek upravičenca v smislu smernic iz leta 1999. Obveznosti so stalen vir financiranja dejavnosti podjetja. Gre za kratkoročna posojila, ki pa jih je treba vrniti. Družbam so za prestrukturiranje na voljo dodatni viri, samo če se dobavitelji strinjajo, da plačila zapadejo pozneje kot običajno; taki odlogi so znak, da trg verjame v povrnitev sposobnosti preživetja družbe.

(176)

Upravičenec ni dokazal, da je bil odlog plačila, v katerega je privolila družba Old Herold, znatno daljši od običajne trgovske prakse med upravičencem in njegovimi dobavitelji. Zdi se, da je 40-dnevni rok zapadlosti običajna praksa, zlasti glede na to, da je bil upravičencu odobren po prisilni poravnavi. Takrat upravičenec torej ni bil več v finančnih težavah. Namen prisilne poravnave je bil prav to, da bi upravičencu pomagali iz finančnih težav.

(177)

Komisija zato ugotavlja, da se to podaljšanje zapadlosti ne more šteti kot prispevek k prestrukturiranju iz zunanjih virov.

(178)

Brez tega odloga lastni prispevek upravičenca v smislu smernic iz leta 1999 znaša 131 milijonov SKK (3,4 milijona EUR), kar je 20 % stroškov za prestrukturiranje.

(179)

Smernice iz leta 1999 niso vsebovale nobenih pragov, ki bi določali, kdaj prispevek upravičenca velja za znatnega.

(180)

Komisija glede na svojo prakso pri uporabi smernic iz leta 1999 in spremembe njene politike, na podlagi katerih so bili pragovi uvedeni v novih smernicah (53), meni, da je prispevek v višini 20 % prenizek. V skladu s smernicami iz leta 1999 bi bil tak prispevek lahko sprejet, če bi bili izpolnjeni vsi ostali pogoji za odobritev pomoči. Komisija bi morala upoštevati merila, kot so na primer, ali je družba dejavna na območju, ki prejema pomoč, koliko viri financiranja odražajo zaupanje trga, ne pa samega upravičenca in njegovih delničarjev, v dolgoročno sposobnost preživetja družbe, in druge posebnosti primera.

(181)

Ob upoštevanju navedenega se Komisija v zadevnem primeru ne more strinjati, da je prispevek upravičenca znaten. Komisija ugotavlja, da njeni pomisleki glede tega, ali je bil lastni prispevek upravičenca znaten in ali je bila pomoč omejena na najnižji potrebni znesek, niso odpravljeni.

(182)

Komisija ugotavlja, da pomoč ni združljiva z notranjim trgom kot pomoč za reševanje ali prestrukturiranje. Poleg tega se za to zadevo ne uporablja nobeno drugo odstopanje iz PDEU.

(183)

Komisija meni, da je Slovaška republika nezakonito odobrila odpis davčnega dolga družbi Frucona Košice, a.s., pri čemer je kršila člen 108(3) PDEU. Ta pomoč z notranjim trgom ni združljiva po nobenem odstopanju iz PDEU.

(184)

Čeprav je davčni urad začasno ustavil izvajanje odpisa, dokler teče zadevni postopek pred Komisijo, Komisija ugotavlja, da je upravičenec dobil prednost, ko se je davčni urad odločil, da se bo odrekel delu svojih terjatev in tako upravičencu zagotovil pomoč. To se je zgodilo z začetkom veljavnosti prisilne poravnave dne 23. julija 2004. Upravičenec je imel prednost pred konkurenti, ker davčni urad ni uveljavil svojih davčnih terjatev.

(185)

Da se ponovno vzpostavi predhodni položaj, mora upravičenec vrniti državno pomoč. Glede na to, da je bila pomoč dodeljena ob začetku veljavnosti prisilne poravnave dne 23. julija 2004, mora vrniti celoten znesek odpisanega dolga, kakor je bil določen s prisilno poravnavo.

(186)

Vrhovno sodišče Slovaške republike je odločilo, da je bil neplačan davek na motorna vozila v višini 424 490 SKK napačno vključen v prisilno poravnavo. Skupni dolg v postopku prisilne poravnave, od katerega je bil odštet ta znesek in znesek, dolgovan davčnemu uradu, ki je bil popravljen in upoštevan pri prisilni poravnavi, je znašal 640 369 341 SKK.

(187)

Davek na motorna vozila, ki se je medtem že obravnaval kot odpisan, je bil v celoti plačan 2. avgusta 2006. To je treba upoštevati pri izračunu zneska pomoči in s tem povezanih obresti, ki ga je še treba vrniti –

14.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 176/64

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

(a)

žaromete in

(b)

porazdeljene sisteme osvetlitve

1.1

se uporabljajo opredelitve pojmov iz Pravilnika št. 48 in njegovih sprememb, ki veljajo v času vložitve vloge za homologacijo;

1.2

„leča“ pomeni skrajni zunanji del žarometa (enote), ki oddaja svetlobo skozi svetlečo površino;

1.3

„prevleka“ pomeni vse proizvode, ki so v enem ali več slojih naneseni na zunanjo površino leče;

1.4

„usklajen par“ pomeni sklop svetilk z enako funkcijo na levi in desni strani vozila;

1.5

žarometi različnih „tipov“ pomenijo žaromete, ki se razlikujejo po tako pomembnih značilnostih, kot so:

1.6

Sklicevanja v tem pravilniku na standardne (etalonske) žarnice z žarilno nitko in svetlobne vire, ki delujejo na principu električnega praznjenja v plinu, se nanašajo na Pravilnika št. 37 in št. 99 ter njune spremembe, ki veljajo v času vložitve vloge za homologacijo.

2.1

Vlogo za homologacijo vloži lastnik trgovskega imena ali blagovne znamke žarometa ali njegov ustrezno pooblaščen zastopnik. V vlogi se navede:

2.2

Vsaki vlogi se priložijo:

2.3

Za porazdeljeni sistem osvetlitve 10 vzorcev materialov (in po potrebi ustreznega zaščitnega premaza/zaščite), iz katerih so izdelani svetlobni vodniki in drugi optični deli sistema.

2.4

Materialom, iz katerih so izdelane leče, ter materialom, iz katerih so izdelani optični deli sistema (in po potrebi ustrezni premazi/zaščita), če gre za porazdeljeni sistem osvetlitve, se priloži poročilo o preskusu lastnosti teh materialov in premazov, če so na njih že bili opravljeni preskusi.

3.1

Žarometi ali porazdeljeni sistemi osvetlitve, predloženi v homologacijo, se opremijo s čitljivim in neizbrisnim trgovskim imenom ali blagovno znamko vlagatelja.

3.2

Na leči in ohišju (3) morajo imeti prostor zadostne velikosti za homologacijsko oznako in dodatne simbole iz odstavka 4.; ta prostor mora biti označen na risbah iz odstavka 2.2.1.

3.3

Žarometi, zasnovani tako, da izpolnjujejo zahteve za vožnjo po desni in levi strani cestišča, morajo imeti oznake, ki označujejo obe nastavitvi optične enote na vozilu ali svetlobnega vira, ki deluje na principu električnega praznjenja v plinu, na reflektorju; te oznake morajo vsebovati črki „R/D“ za nastavitev za vožnjo po desni strani cestišča in črki „L/G“ za nastavitev za vožnjo po levi strani cestišča.