PRILOGA I

OPREDELITVE POJMOV IN OKRAJŠAVE

I.   OPREDELITVE POJMOV

V tej uredbi se uporabljajo opredelitve pojmov iz Priloge I k Odločbi Komisije 2002/657/ES z dne 14. avgusta 2002 o izvajanju Direktive Sveta 96/23/ES glede opravljanja analitskih metod in razlage rezultatov (1).

Poleg njih se v tej uredbi uporabljajo tudi naslednje opredelitve pojmov:

1.1.	„prag ukrepanja“ pomeni vrednost dane spojine, kot je določena v Prilogi k Priporočilu 2013/711/EU, pri kateri se sprožijo preiskave za ugotavljanje vira zadevne spojine, če se odkrijejo povečane vrednosti spojine.

1.2.

„Presejalne metode“ pomenijo metode za izbiro tistih vzorcev, katerih vsebnosti polikloriranih dibenzofuranov (PCDD/F) in dioksinom podobnih polikloriranih bifenilov (PCB) presegajo mejne vrednosti ali prage ukrepanja. Omogočajo stroškovno učinkovito veliko prepustnost vzorcev ter tako povečujejo možnosti za odkrivanje novih incidentov z veliko izpostavljenostjo in nevarnostjo za zdravje potrošnikov. Presejalne metode temeljijo na bioanalitskih metodah ali metodah plinske kromatografije – masne spektrometrije (GC-MS). Rezultati vzorcev, ki presegajo izločitvene vrednosti za preverjanje skladnosti z mejno vrednostjo, se preverijo s celovito ponovno analizo izvirnega vzorca s potrditveno metodo.

1.3.

„Potrditvene metode“ pomenijo metode, ki zagotavljajo celovite ali dopolnilne informacije ter natančno opredelitev in količinsko določitev PCDD/F in dioksinom podobnih PCB pri mejni vrednosti ali po potrebi pri pragu ukrepanja. Take metode uporabljajo plinsko kromatografijo/masno spektrometrijo visoke ločljivosti (GC-HRMS) ali plinsko kromatografijo/tandemsko masno spektrometrijo (GC-MS/MS).

1.4.

„Bioanalitske metode“ pomenijo metode, ki temeljijo na uporabi bioloških načel, kot so testi na celični osnovi, testi na osnovi receptorjev ali imunološki testi. Te metode ne dajejo rezultatov na ravni kongenerov, temveč zgolj pokažejo (2) vrednosti toksičnih ekvivalentov (TEQ), izražene v bioanalitskih ekvivalentih (BEQ), saj vse spojine, ki so prisotne v ekstraktu vzorca in pokažejo odziv pri testiranju, morda ne izpolnjujejo vseh zahtev načela TEQ.

1.5.

„Navidezni izkoristek pri bioloških testih“ pomeni vrednost BEQ, izračunano iz umeritvene krivulje na podlagi TCDD ali PCB 126, popravljene za slepe vrednosti in nato deljene z vrednostjo TEQ, določeno s potrditveno metodo. Njegov namen je popraviti vplive, kot so izguba PCDD/PCDF in dioksinom podobnih spojin med postopki ekstrakcije in čiščenja, soekstrahirane spojine, ki povečujejo ali zmanjšujejo odziv (agonistični in antagonistični učinki), kakovost prilagajanja krivulje ali razlike med vrednostmi faktorja toksične ekvivalentnosti (TEF) in relativne učinkovitosti (REP). Navidezni izkoristek pri bioloških testih se izračuna iz ustreznih referenčnih vzorcev, ki imajo reprezentativno porazdelitev kongenerov v območju mejne vrednosti ali pragov ukrepanja.

1.6.	„Semikvantitativne metode“ pomenijo metode, ki pokažejo približno koncentracijo analita, čeprav številčni rezultat ne izpolnjuje zahtev za kvantitativne analitske metode.

1.7.

„Sprejemljiva specifična meja določanja posameznega kongenera“ pomeni najmanjšo vsebnost analita, ki se lahko izmeri s sprejemljivo statistično gotovostjo, poleg tega pa morajo biti izpolnjeni tudi ustrezni pogoji za določitev, kot so opisani v mednarodno priznanih standardih, kot je EN 16215:2012 (živalska krma – določitev dioksinov in dioksinom podobnih PCB z GC/HRMS ter indikatorjev PCB z GC/HRMS), in/ali v metodah EPA 1613 in 1668, kot sta bili revidirani. Meja določanja posameznega kongenera je lahko opredeljena kot: (a) koncentracija analita v ekstraktu vzorca, ki ustvari instrumentalni odziv pri sledenju dveh različnih ionov, ki ju je treba spremljati z razmerjem S/Š (signal/šum) 3:1 pri manj občutljivem signalu neobdelanih podatkov; ali, če iz tehničnih razlogov izračun signal/šum ne zagotavlja zanesljivih rezultatov, (b) točka najmanjše koncentracije na umeritveni krivulji, ki zagotavlja sprejemljiv (≤ 30 %) in stalen (merjen najmanj na začetku in koncu analitičnega niza vzorcev) odmik od povprečnega relativnega odzivnega faktorja, izračunanega za vse točke na umeritveni krivulji v vsakem nizu vzorcev (3).

1.8.	Na „zgornji meji“ pomeni pojem, po katerem se za izračun prispevka vsakega kongenera, ki ni določen, uporablja vrednost meje določanja.

1.9.	Na „spodnji meji“ pomeni pojem, po katerem se za izračun prispevka vsakega kongenera, ki ni določen, uporablja vrednost nič.

1.10.

Na „srednji meji“ pomeni pojem, po katerem se za izračun prispevka vsakega kongenera, ki ni določen, uporablja polovična vrednost meje določanja.

1.11.

„Lot“ pomeni določljivo količino naenkrat dostavljenega živila, za katero pristojna oseba ugotovi skupne značilnosti, kot so poreklo, vrsta, vrsta pakiranja, izvajalec pakiranja, pošiljatelj ali oznake. Pri ribah ali ribiških proizvodih je tudi velikost rib primerljiva. Če velikost in/ali teža rib v pošiljki nista primerljivi, se lahko pošiljka še vedno šteje za lot, vendar je treba uporabiti poseben postopek vzorčenja.

1.12.

„Sublot“ pomeni del večjega lota, ki je določen za vzorčenje. Vsak sublot mora biti fizično ločen od preostalega dela lota in določljiv.

1.13.

„Posamezni vzorec“ pomeni količino materiala, odvzetega z enega mesta v lotu ali sublotu.

1.14.

„Sestavljeni vzorec“ pomeni vzorec, sestavljen iz vseh posameznih vzorcev, odvzetih iz lota ali sublota.

1.15.

„Laboratorijski vzorec“ pomeni reprezentativni del/količino sestavljenega vzorca, namenjen za laboratorijsko analizo.

II.   UPORABLJENE OKRAJŠAVE

BEQ	bioanalitski ekvivalenti
GC	plinska kromatografija
HRMS	masna spektrometrija visoke ločljivosti
LRMS	masna spektrometrija nizke ločljivosti
MS/MS	tandemska masna spektrometrija
PCB	poliklorirani bifenili
PCDD	poliklorirani dibenzo-p-dioksini
PCDF	poliklorirani dibenzofurani
QC	zagotavljanje kakovosti
REP	relativna učinkovitost
TEF	faktor toksične ekvivalentnosti
TEQ	toksični ekvivalenti
TCDD	tetraklorodibenzodioksin
U	povečana merilna negotovost

---

(1)  Odločba Komisije 2002/657/ES z dne 14. avgusta 2002 o izvajanju Direktive Sveta 96/23/ES glede opravljanja analitskih metod in razlage rezultatov (UL L 221, 17.8.2002, str. 8).

(2)  Bioanalitske metode niso specifične za določanje spojin kongenerov, vključenih v sistem TEF. Druge strukturno povezane spojine, ki se vežejo na aromatski ogljikovodikov receptor (AhR), so lahko prisotne v ekstraktu vzorca, kar prispeva k celotnemu odzivu. Bioanalitski rezultati zato ne dajejo natančno določene vrednosti, temveč so ocena TEQ v vzorcu.

(3)  Meja določanja se izračuna na podlagi točke najmanjše koncentracije ob upoštevanju izkoristka internih standardov in količine vzorca.

PRILOGA II

METODE VZORČENJA ZA URADNI NADZOR VSEBNOSTI DIOKSINOV (PCDD/PCDF), DIOKSINOM PODOBNIH PCB IN DIOKSINOM NEPODOBNIH PCB V NEKATERIH ŽIVILIH

I.   PODROČJE UPORABE

Odvzem vzorcev za uradni nadzor vsebnosti dioksinov (PCDD/PCDF), dioksinom podobnih PCB in dioksinom nepodobnih PCB, v nadaljnjem besedilu dioksini in PCB, v živilih se izvaja v skladu z metodami, opisanimi v tej prilogi. Tako dobljeni sestavljeni vzorci se štejejo za reprezentativne vzorce lotov ali sublotov, iz katerih so vzeti. Skladnost z mejnimi vrednostmi iz Uredbe (ES) št. 1881/2006 o določitvi mejnih vrednosti nekaterih onesnaževal v živilih se ugotavlja na podlagi vsebnosti, določenih v laboratorijskih vzorcih.

II.   SPLOŠNE DOLOČBE

1.   Osebje

Vzorčenje opravi pooblaščena oseba, ki jo imenuje država članica.

2.   Material za vzorčenje

Vsak lot ali sublot, namenjen za pregled, se vzorči ločeno.

3.   Previdnostni ukrepi

Med vzorčenjem in pripravo vzorcev je treba upoštevati previdnostne ukrepe, da bi se izognili vsem spremembam, ki bi vplivale na vsebnost dioksinov in PCB, škodljivo vplivale na analitsko določanje ali povzročile nereprezentativnost sestavljenih vzorcev.

4.   Posamezni vzorci

Če je mogoče, se posamezni vzorci odvzamejo na različnih mestih celotnega lota ali sublota. Odstopanje od tega postopka se zapiše v zapisnik iz točke II.8 te priloge.

5.   Priprava sestavljenega vzorca

Sestavljeni vzorec se pripravi tako, da se združijo posamezni vzorci. Tehta najmanj 1 kg, razen če to ni izvedljivo, npr. če se vzorči en sam paket ali če ima proizvod zelo veliko tržno vrednost.

6.   Enakovredni vzorci

Enakovredni vzorci za uradni nadzor, dopolnilno izvedensko mnenje in referenčne namene se jemljejo iz homogeniziranega sestavljenega vzorca, če ta postopek ni v nasprotju s predpisi držav članic o pravicah nosilca živilske dejavnosti. Velikost laboratorijskih vzorcev za uradni nadzor mora zadoščati vsaj za dvakratne analize.

7.   Pakiranje in prenos vzorcev

Vsak vzorec se zapre v čisto posodo iz inertnih materialov, ki med prevozom omogoča primerno zaščito pred kontaminacijo, izgubo analitov z adsorpcijo na notranje stene posode in pred poškodbami. Sprejmejo se vsi previdnostni ukrepi, da se prepreči kakršna koli sprememba v sestavi vzorca, ki bi lahko nastala med prevozom ali skladiščenjem.

8.   Pečatenje in označevanje vzorcev

Vsak vzorec, odvzet za uradno uporabo, se zapečati na mestu vzorčenja in označi po predpisih držav članic.

O vsakem vzorčenju se napiše zapisnik, ki omogoča jasno prepoznavanje vsakega lota, navede datum in mesto vzorčenja ter vsi dodatni podatki, s katerimi si analitik lahko pomaga.

III.   NAČRT ZA VZORČENJE

Z uporabljeno metodo vzorčenja se zagotovi, da je sestavljeni vzorec reprezentativen za (sub)lot, ki ga je treba preveriti.

1.   Razdelitev lotov v sublote

Veliki loti se razdelijo na sublote, če je sublot mogoče fizično ločiti. Za proizvode, ki se tržijo v velikih neembaliranih pošiljkah (npr. rastlinska olja), se uporablja preglednica 1. Za druge proizvode se uporablja preglednica 2. Ob upoštevanju, da masa lota ni vedno natančen večkratnik mase sublotov, lahko masa sublota presega navedeno maso za največ 20 %.

Preglednica 1

Razdelitev lotov na sublote za proizvode, ki se tržijo v pošiljkah v neembaliranih pošiljkah

Masa lota (tone)	Masa ali število sublotov
≥ 1 500	500 ton
> 300 in < 1 500	3 subloti
≥ 50 in ≤ 300	100 ton
< 50	–

Preglednica 2

Razdelitev lotov na sublote za druge proizvode

Masa lota (tone)	Masa ali število sublotov
≥ 15	15–30 ton
< 15	–

2.   Število posameznih vzorcev

Sestavljeni vzorec, ki združuje vse posamezne vzorce, tehta najmanj 1 kg (glej točko II.5 te priloge).

Najmanjše število posameznih vzorcev, ki se odvzamejo iz lota ali sublota, je navedeno v preglednicah 3 in 4.

Za neembalirane tekoče proizvode se lot ali sublot, kolikor je temeljito mogoče, ročno ali mehansko premeša neposredno pred vzorčenjem, če to ne vpliva na kakovost proizvoda. V tem primeru se domneva, da je porazdelitev onesnaževal v zadevnem lotu ali sublotu homogena. Zato zadošča, da se za oblikovanje sestavljenega vzorca iz lota ali sublota odvzamejo trije posamezni vzorci.

Posamezni vzorci imajo podobno maso. Masa posameznega vzorca je najmanj 100 gramov.

Odstopanje od tega postopka je treba zapisati v zapisnik iz točke II.8 te priloge. V skladu z določbami Odločbe 97/747/ES o obsegu in pogostnosti vzorčenja, predvidenega v Direktivi 96/23/ES za nadzor nekaterih snovi in njihovih ostankov v nekaterih živalskih proizvodih, je velikost sestavljenega vzorca za kokošja jajca najmanj 12 jajc (za nepakirane lote in tudi za lote s posameznimi pakiranji se uporabljata preglednici 3 in 4).

Preglednica 3

Najmanjše število posameznih vzorcev, ki se odvzamejo iz lota ali sublota

Masa ali prostornina lota/sublota (v kg ali l)	Najmanjše število posameznih vzorcev za odvzem
< 50	3
50 do 500	5
> 500	10

Če je lot ali sublot sestavljen iz posameznih pakiranj ali enot, je število pakiranj ali enot, ki se odvzamejo za oblikovanje sestavljenega vzorca, navedeno v preglednici 4.

Preglednica 4

Število pakiranj ali enot (posameznih vzorcev), ki se odvzamejo za oblikovanje sestavljenega vzorca, če so loti ali subloti sestavljeni iz posameznih pakiranj ali enot

Število pakiranj ali enot v lotu/sublotu	Število pakiranj ali enot za odvzem
1 do 25	najmanj 1 pakiranje ali enota
26 do 100	približno 5 %, najmanj 2 pakiranji ali enoti
> 100	približno 5 %, največ 10 pakiranj ali enot

3.   Posebne določbe za vzorčenje lotov, ki vsebujejo cele ribe primerljive velikosti in teže

Ribe se štejejo za primerljive glede velikosti in teže, če razlika v velikosti in teži ni večja od približno 50 %.

Število posameznih vzorcev, ki jih je treba odvzeti iz lota, je določeno v preglednici 3. Sestavljeni vzorec, ki združuje vse posamezne vzorce, tehta najmanj 1 kg (glej točko II.5).

—

Če lot za vzorčenje vsebuje majhne ribe (posamezne ribe, ki tehtajo manj kot 1 kg), se iz posameznega vzorca vzame cela riba, da se oblikuje sestavljeni vzorec. Če sestavljeni vzorec tehta več kot 3 kg, lahko posamezne vzorce sestavlja srednji del rib, ki tvorijo sestavljeni vzorec, pri čemer vsak posamezni vzorec tehta najmanj 100 g. Celoten del, za katerega velja mejna vrednost, se uporabi za homogenizacijo vzorca. Srednji del ribe je del, v katerem je njeno težišče. V večini primerov je to pri hrbtni plavuti (če jo riba ima) ali v sredini med škržno odprtino in anusom.

—

Če lot, ki ga je treba vzorčiti, vsebuje večje ribe (posamezne ribe, ki so težje od približno 1 kg), posamezni vzorec sestoji iz srednjega dela ribe. Vsak posamezni vzorec tehta najmanj 100 g. Pri ribah srednje velikosti (približno 1 do 6 kg) se posamezni vzorec odvzame kot rezina od hrbtenice do trebuha iz srednjega dela ribe. Pri zelo velikih ribah (npr. težjih od 6 kg) se posamezni vzorec mišičnine odvzame iz srednjega dela ribe, in sicer iz desnega hrbtno-bočnega dela (pogled od spredaj). Če bi odvzem takšnega kosa iz srednjega dela ribe povzročil bistveno gospodarsko škodo, zadošča odvzem treh posameznih vzorcev po najmanj 350 g, ne glede na velikost lota; lahko pa se posamezni vzorec, ki je reprezentativen glede vsebnosti dioksina v celi ribi, dobi tako, da se odvzame ustrezni del mišičnine ene ribe iz predela ob repu in glavi.

4.   Vzorčenje lotov, ki vsebujejo cele ribe različne velikosti in/ali teže

—	Za sestavljanje vzorca se uporabljajo določbe točke III.3.

—	Če prevladuje kategorija/razred velikosti ali teže (približno 80 % lota ali več), se odvzame vzorec rib s prevladujočo težo ali velikostjo. Ta vzorec se šteje kot reprezentativen za celoten lot.

—	Če ne prevladuje nobena posebna kategorija/razred velikosti ali teže, potem je treba zagotoviti, da so ribe, izbrane za vzorec, reprezentativne za lot. Posebna navodila za takšne primere so v „Navodilih za vzorčenje celih rib različnih velikosti in/ali teže“ (1).

5.   Vzorčenje na stopnji prodaje na drobno

Vzorčenje živil na stopnji prodaje na drobno se po možnosti izvede v skladu z določbami za vzorčenje iz točke III.2 te priloge.

Če to ni mogoče, se lahko na stopnji prodaje na drobno uporablja nadomestna metoda vzorčenja, če zagotavlja, da je vzorčeni lot ali sublot dovolj reprezentativen.

IV.   SKLADNOST SERIJE ALI PODSERIJE S SPECIFIKACIJO

1.   Glede dioksinom nepodobnih PCB

Lot se sprejme, če rezultat analiznega preskušanja ne presega mejne vrednosti dioksinom nepodobnih PCB iz Uredbe (ES) št. 1881/2006 ob upoštevanju merilne negotovosti.

Lot ni v skladu z mejno vrednostjo iz Uredbe (ES) št. 1881/2006, če rezultat analiznega preskušanja na zgornji meji, potrjen z dvakratno analizo (2), ob upoštevanju merilne negotovosti nedvomno presega mejno vrednost. Srednja vrednost obeh določanj se ob upoštevanju merilne negotovosti uporablja za potrditev skladnosti.

Merilna negotovost se lahko upošteva po enem od naslednjih pristopov:

—	z izračunom razširjene negotovosti, ob uporabi faktorja zajetja 2, ki omogoča približno 95-odstotno stopnjo zaupanja. Lot ali sublot je neskladen, če je izmerjena vrednost minus U nad določeno dovoljeno vrednostjo,

—	z uvedbo odločitvene meje (CCα) v skladu z določbami Odločbe 2002/657/ES (točka 3.1.2.5 Priloge I k navedeni odločbi — primer snovi z določeno dovoljeno vrednostjo). Serija ali subserija je neskladna, če je izmerjena vrednost enaka ali večja od CCα.

Navedena pravila se uporabljajo za rezultat analiznega preskušanja, dobljen na vzorcu za uradni nadzor. Pri analizi za dopolnilno izvedensko mnenje in referenčne namene se uporabljajo nacionalni predpisi.

2.   Glede dioksinov (PCDD/PCDF) in dioksinom podobnih PCB

Lot se sprejme, če rezultat posamezne analize,

—	opravljene s presejalno metodo, pri kateri je delež lažno skladnih rezultatov manjši kot 5 %, pokaže, da vsebnost ne presega zadevne mejne vrednosti PCDD/F ter vsote PCDD/F in dioksinom podobnih PCB iz Uredbe (ES) št. 1881/2006,

—	opravljene s potrditveno metodo, ne presega zadevne mejne vrednosti PCDD/F ter vsote PCDD/F in dioksinom podobnih PCB iz Uredbe (ES) št. 1881/2006 ob upoštevanju merilne negotovosti.

Za presejalne teste se določi izločitvena vrednost za odločitev o skladnosti z zadevnimi mejnimi vrednostmi, določenimi za PCDD/F ali za vsoto PCDD/F in dioksinom podobnih PCB.

Lot ni v skladu z mejno vrednostjo iz Uredbe (ES) št. 1881/2006, če rezultat analiznega preskušanja na zgornji meji, pridobljen s potrditveno metodo in potrjen z dvakratno analizo (3), ob upoštevanju merilne negotovosti nedvomno presega mejno vrednost. Srednja vrednost obeh določanj se ob upoštevanju merilne negotovosti uporablja za potrditev skladnosti.

Merilna negotovost se lahko upošteva po enem od naslednjih pristopov:

—

z izračunom razširjene negotovosti, ob uporabi faktorja zajetja 2, ki omogoča približno 95-odstotno stopnjo zaupanja. Lot ali sublot je neskladen, če je izmerjena vrednost minus U nad določeno dovoljeno vrednostjo. Pri ločenem preskušanju za določitev PCDD/F in dioksinom podobnih PCB je treba vsoto ocenjene razširjene negotovosti ločenih rezultatov analize vsebnosti PCDD/F in dioksinu podobnih PCB uporabiti za ocenjeno razširjeno negotovost vsote PCDD/F in dioksinom podobnih PCB,

—	z uvedbo odločitvene meje (CCα) v skladu z določbami Odločbe 2002/657/ES (točka 3.1.2.5 Priloge I k navedeni odločbi – primer snovi z določeno dovoljeno vrednostjo) je lot ali sublot neskladen, če je izmerjena vrednost enaka odločitveni meji CCα ali večja od nje.

Navedena pravila se uporabljajo za rezultat analiznega preskušanja, dobljen na vzorcu za uradni nadzor. Pri analizi za dopolnilno izvedensko mnenje in referenčne namene se uporabljajo nacionalni predpisi.

V.   PRESEGANJE PRAGOV UKREPANJA

Pragovi ukrepanja so orodje za izbiro vzorcev v tistih primerih, ko je treba določiti vir kontaminacije in sprejeti ukrepe za njeno zmanjšanje ali odpravo. S presejalnimi metodami se določijo ustrezne izločitvene vrednosti za izbiro teh vzorcev. Če je za določitev vira in zmanjšanje ali odpravo kontaminacije potrebno bistveno ukrepanje, je morda primerno, da se preseganje praga ukrepanja potrdi z dvakratno analizo vzorca s potrditveno metodo ob upoštevanju merilne negotovosti (3).

---

(1)  http://ec.europa.eu/food/food/chemicalsafety/contaminants/dioxins_en.htm.

(2)  Dvakratna analiza je potrebna, če rezultat prvega določanja s potrditveno metodo z uporabo 13C-označenih internih standardov za ustrezne analite ni skladen. Dvakratna analiza je potrebna za izključitev možnosti notranje navzkrižne kontaminacije ali naključne zamenjave vzorcev. Če se analiza izvaja pri kontaminaciji z dioksini, se lahko izpusti potrjevanje z dvakratno analizo, če so vzorci, izbrani za analizo, sledljivo povezani s kontaminacijo z dioksini in je ugotovljena vrednost bistveno nad mejno.

(3)  Enaka razlaga in zahteve za dvakratno analizo za nadzor pragov ukrepanja kot v opombi (*) za mejne vrednosti.

PRILOGA III

PRIPRAVA VZORCA IN ZAHTEVE ZA ANALITSKE METODE ZA NADZOR VSEBNOSTI DIOKSINOV (PCDD/PCDF) IN DIOKSINOM PODOBNIH PCB V NEKATERIH ŽIVILIH

1.   PODROČJE UPORABE

Zahteve iz te priloge se uporabijo, kadar se živila analizirajo za uradni nadzor vsebnosti 2,3,7,8-substituiranih polikloriranih dibenzo-p-dioksinov in polikloriranih dibenzofuranov (PCDD/F) ter dioksinom podobnih polikloriranih bifenilov (dioksinom podobnih PCB) in za druge regulativne namene.

Prisotnost PCDD/F in dioksinom podobnih PCB v živilih se lahko spremlja z dvema vrstama analitskih metod:

(a)

Presejalne metode Cilj presejalne metode je izbor tistih vzorcev, katerih vsebnosti PCDD/F in dioksinom podobnih PCB presegajo mejne vrednosti ali prage ukrepanja. Presejalne metode bi morale omogočiti stroškovno učinkovito veliko prepustnost vzorcev ter tako povečevati možnosti za odkrivanje novih incidentov z veliko izpostavljenostjo in nevarnostjo za zdravje potrošnikov. Oblikovane so tako, da se z njimi izognemo lažno skladnim rezultatom. Lahko vključujejo bioanalitske metode in metode GC/MS. Presejalne metode temeljijo na primerjavi rezultata analiznega preskušanja z izločitveno vrednostjo in omogočajo odločitev da/ne glede mogočega preseganja mejne vrednosti ali praga ukrepanja. Koncentracijo PCDD/F ter vsoto PCDD/F in dioksinom podobnih PCB v vzorcih, za katere se sumi, da niso skladni z mejnimi vrednostmi, je treba določiti/potrditi s potrditveno metodo. Poleg tega lahko presejalne metode pokažejo vsebnost PCDD/F in dioksinom podobnih PCB v vzorcu. V primeru uporabe bioanalitskih presejalnih metod se rezultat izrazi v bioanalitskih ekvivalentih (BEQ), v primeru uporabe fizikalno-kemijskih metod GC-MS pa se izrazi v toksičnemu ekvivalentu (TEQ). Številčno navedeni rezultati presejalnih metod so primerni za dokazovanje skladnosti ali domnevne neskladnosti ali preseganje pragov ukrepanja ter pokažejo območje vrednosti v primeru spremljanja s potrditvenimi metodami. Niso primerne za namene, kot so ocena ravni prisotnosti, ocena vnosa, spremljanje časovnih gibanj vrednosti ali ponovna ocena pragov ukrepanja in mejnih vrednosti.

(b)

Potrditvene metode Potrditvene metode omogočajo nedvoumno ugotovitev in določanje PCDD/F in dioksinom podobnih PCB, prisotnih v vzorcu, in zagotavljajo celovite informacije na podlagi kongenera. Zato te metode omogočajo nadzor mejnih vrednosti in pragov ukrepanja, vključno s potrditvijo rezultatov, pridobljenih s presejalnimi metodami. Poleg tega se rezultati lahko uporabljajo za druge namene, na primer za določitev nizkih ravni prisotnosti pri nadzoru živil, spremljanje časovnih gibanj, oceno izpostavljenosti prebivalstva in vzpostavljanje zbirke podatkov za morebitno ponovno oceno pragov ukrepanja in mejnih vrednosti. Pomembne so tudi za določitev vzorcev kongenerov za ugotovitev vira mogoče kontaminacije. Take metode uporabljajo GC-HRMS. Za potrditev skladnosti ali neskladnosti z mejno vrednostjo se lahko uporablja tudi GC-MS/MS.

2.   OZADJE

Za izračun koncentracij toksičnih ekvivalentov (TEQ) se koncentracije posameznih snovi v danem vzorcu pomnožijo z njihovim ustreznim faktorjem toksične ekvivalentosti (TEF), ki ga je uvedla Svetovna zdravstvena organizacija in je naveden v Dodatku k tej prilogi, in se nato seštejejo, da se dobi skupna koncentracija dioksinom podobnih spojin, izraženih kot toksični ekvivalenti (TEQ).

Presejalne in potrditvene metode se lahko uporabijo za nadzor določene matrice le, če so metode dovolj občutljive, da zanesljivo odkrijejo vsebnosti pri mejni vrednosti ali pragu ukrepanja.

3.   ZAHTEVE ZA ZAGOTAVLJANJE KAKOVOSTI

—	Sprejeti je treba ukrepe za preprečitev navzkrižne kontaminacije na vseh stopnjah vzorčenja in analitskega postopka.

—	Vzorce je treba hraniti in prevažati v steklenih, aluminijastih, polipropilenskih ali polietilenskih posodah, ki so primerne za shranjevanje in ne vplivajo na vsebnost PCDD/F in dioksinom podobnih PCB v vzorcih. Iz posode za vzorce morajo biti odstranjeni sledovi papirnega prahu.

—	Vzorce je treba hraniti in prevažati tako, da se ohrani neoporečnost vzorca živila.

—	Če je ustrezno, se vsak laboratorijski vzorec drobno zmelje in temeljito premeša po postopku, s katerim se dokazano doseže popolna homogenizacija (npr. zmleto tako, da se preseje z 1-milimetrskim sitom); če je vsebnost vlage previsoka, je treba vzorce pred mletjem posušiti.

—	Splošnega pomena je nadzor reagentov, steklovine in opreme zaradi mogočega vpliva na rezultate, izražene v TEQ ali BEQ.

—	Slepa analiza se opravi z izvedbo celotnega analitskega postopka, iz katerega se izpusti le vzorec.

—

Pri bioanalitskih metodah je zelo pomembno testirati, da steklovina in topilo, ki se uporabljata za analizo, ne vsebujeta spojin, ki vplivajo na ugotavljanje ciljnih spojin v delovnem območju. Steklovina se spere s topili in/ali segreje do temperatur, primernih za odstranitev sledi PCDD/F, dioksinom podobnih spojin in motečih spojin s površine.

—	Količina vzorca, uporabljenega za ekstrakcijo, mora biti zadostna, da so izpolnjene zahteve glede dovolj nizkega delovnega območja, vključno s koncentracijami mejnih vrednosti ali pragov ukrepanja.

—	Posebni postopki za pripravo vzorca, ki se uporabljajo za obravnavane proizvode, so skladni z mednarodno sprejetimi smernicami.

—	Pri ribah je treba odstraniti kožo, saj mejna vrednost velja za mišičnino brez kože. Vendar je treba vso preostalo mišičnino in maščobno tkivo na notranji strani kože temeljito in popolnoma odstraniti s kože ter dodati vzorcu za analizo.

4.   ZAHTEVE ZA LABORATORIJE

—

V skladu z določbami Uredbe (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (1) akreditirajo laboratorije priznani organi, ki delujejo v skladu z zahtevami ISO Guide 58, s čimer je zagotovljeno, da izvajajo analitsko zagotavljanje kakovosti. Laboratoriji se akreditirajo po standardu EN ISO/IEC 17025.

—	Sposobnost laboratorijev se dokazuje z nenehnim uspešnim sodelovanjem v medlaboratorijskih študijah za določanje PCDD/F in dioksinom podobnih PCB v ustreznih matricah hrane in območjih koncentracij.

—	Laboratoriji, ki izvajajo presejalne metode za rutinski nadzor vzorcev, vzpostavijo tesno sodelovanje z laboratoriji, ki izvajajo potrditveno metodo, da se zagotovi kakovost in potrdi rezultat analize sumljivih vzorcev.

5.   OSNOVNE ZAHTEVE ZA ANALITSKE POSTOPKE ZA DIOKSINE (PCDD/F) IN DIOKSINOM PODOBNE PCB

5.1.   Nizko delovno območje in meje določanja

—

Za PCDD/F morajo biti zaradi izredne toksičnosti nekaterih od teh spojin zaznavne količine v zgornjem femtogramskem območju (10–15g). Za večino kongenerov PCB zadostuje že meja določanja v nanogramskem območju (10–9g). Vendar mora za merjenje bolj toksičnih dioksinom podobnih kongenerov PCB (zlasti neorto substituiranih kongenerov) spodnji del delovnega območja doseči spodnje pikogramsko območje (10–12g).

5.2.   Velika selektivnost (specifičnost)

—

Ločevati je treba med PCDD/F in dioksinom podobnimi PCB ter številnimi drugimi spojinami, ki se ekstrahirajo hkrati in so morda moteče ter so prisotne v koncentracijah, ki so do več velikostnih razredov višje od predpisanih analitov. Za metode plinske kromatografije/masne spektrometrije (GC-MS) je treba ločevati med različnimi kongeneri, na primer med toksičnimi (npr. sedemnajst 2,3,7,8-substituiranih PCDD/F in dvanajst dioksinom podobnih PCB) in drugimi kongeneri.

—	Bioanalitske metode omogočajo ugotavljanje ciljnih spojin kot vsote PCDD/F in/ali dioksinom podobnih PCB. Vzorec se očisti, da se odstranijo spojine, ki povzročajo lažno neskladne rezultate, ali spojine, ki lahko zmanjšajo odziv in povzročijo lažno skladne rezultate.

5.3.   Velika točnost (pravilnost in natančnost, navidezni izkoristek pri bioloških testih)

—

Pri metodah GC-MS določanje zagotovi veljavno oceno pravih koncentracij v vzorcu. Velika točnost (točnost meritve: tesno ujemanje merilnega rezultata s pravo ali dogovorjeno vrednostjo meritve) je potrebna, da se prepreči zavrnitev rezultata analize vzorca zaradi slabe zanesljivosti ugotovljene vrednosti TEQ. Točnost se izrazi kot pravilnost (razlika med izmerjeno srednjo vrednostjo analita v certificiranem materialu in njegovo certificirano vrednostjo, izraženo kot delež te vrednosti) in natančnost (natančnost RSDR se izračuna kot relativni standardni odmik od rezultatov, pridobljenih pri vnaprej določenih pogojih ponovljivosti).

—	Pri bioanalitskih metodah se določi navidezni izkoristek pri bioloških testih.

5.4.   Validacija v območju mejne vrednosti in splošni ukrepi za zagotavljanje kakovosti

—	Laboratoriji dokažejo zmogljivost metode v območju mejne vrednosti, npr. 0,5-kratna, 1-kratna in 2-kratna mejna vrednost s sprejemljivim koeficientom variacije za ponovljene analize, med postopkom validacije in/ali rutinsko analizo.

—

Redne slepe kontrole in preskusi z dodatkom ali analize kontrolnih vzorcev (če je na voljo, je zaželen certificiran referenčni material) se izvajajo kot notranji nadzorni ukrepi za zagotavljanje kakovosti. Za slepe kontrole, preskuse z dodatkom ali analize kontrolnih vzorcev se vodijo in preverjajo karte zagotavljanja kakovosti, s čimer se zagotovi, da je analitična učinkovitost v skladu z zahtevami.

5.5.   Meja določanja

—

Za bioanalitsko presejalno metodo ugotovitev meje določanja (LOQ) ni nujna zahteva, vendar je treba dokazati, da lahko metoda razlikuje med slepo vrednostjo in izločitveno vrednostjo. Pri določanju vrednosti BEQ se določi prag poročanja zaradi obravnave vzorcev, pri katerih je odziv pod tem pragom. Za prag poročanja je treba dokazati, da se razlikuje najmanj za trikrat od postopka s slepimi vzorci, pri katerih je odziv pod delovnim območjem. Zato se izračuna na podlagi vzorcev, ki vsebujejo ciljne spojine blizu zahtevane najnižje vrednosti, ne pa na podlagi razmerja med signalom in šumom ali slepega testa.

—	Meja določanja za potrditveno metodo je približno ena petina mejne vrednosti.

5.6.   Merila za analizo

—

Za zanesljive rezultate potrditvenih ali presejalnih metod morajo biti izpolnjena naslednja merila v območju mejnih vrednosti ali praga ukrepanja glede vrednosti TEQ oziroma vrednosti BEQ, ki je določena kot celotna vrednost TEQ (kot vsota PCDD/F in dioksinom podobnih PCB) ali posebej za PCDD/F in dioksinom podobne PCB.   Presejanje z bioanalitskimi ali fizikalno-kemijskimi metodami Potrditvene metode Delež lažno skladnih rezultatov (2) < 5 %   Pravilnost   – 20 % do + 20 % Ponovljivost (RSDr) < 20 %   Ponovljivost v laboratoriju (RSDR) < 25 % < 15 %

5.7.   Posebne zahteve za presejalne metode

—	Pri presejanju se lahko uporabijo metode GC-MS in bioanalitske metode. Za metode GC-MS je treba uporabiti zahteve iz točke 6 te priloge. Za bioanalitske metode na celični osnovi so posebne zahteve določene v točki 7 te priloge.

—	Laboratoriji, ki izvajajo presejalne metode za rutinski nadzor vzorcev, vzpostavijo tesno sodelovanje z laboratoriji, ki izvajajo potrditveno metodo.

—	Med rutinsko analizo je treba opraviti preverjanje zmogljivosti presejalne metode z analitskim zagotavljanjem kakovosti in nenehno validacijo metod. Nenehno je treba izvajati program nadzora nad skladnimi rezultati.

—

Preverjanje mogočega zmanjšanja celične odzivnosti in citotoksičnosti 20 % ekstraktov vzorcev se izmeri med rutinskim presejanjem brez 2,3,7,8-TCDD in z dodanim 2,3,7,8-TCDD, ki ustreza mejni vrednosti ali pragu ukrepanja, da se preveri, ali je morda odziv zmanjšan zaradi motečih snovi v ekstraktu vzorca. Izmerjena koncentracija vzorca z dodatkom se primerja z vsoto koncentracije ekstrakta brez dodatka in koncentracije z dodatkom. Če je ta izmerjena koncentracija več kot 25 % manjša od izračunane (vsote) koncentracije, to kaže na mogoče zmanjšanje signala, zato je za zadevni vzorec treba opraviti potrditveno analizo. Rezultati se spremljajo v kartah zagotavljanja kakovosti.

—	Zagotavljanje kakovosti skladnih vzorcev Približno od 2 % do 10 % skladnih vzorcev, odvisno od matrice vzorca in laboratorijskih izkušenj, je treba potrditi.

—

Določanje deleža lažno skladnih rezultatov na podlagi podatkov QC Določi se delež lažno skladnih rezultatov pri presejanju vzorcev pod mejno vrednostjo ali pragom ukrepanja in nad njima. Dejanski delež lažno skladnih rezultatov je manjši kot 5 %. Ko je po zagotavljanju kakovosti skladnih vzorcev na voljo najmanj 20 potrjenih rezultatov na matrico/skupino matric, se na podlagi te zbirke podatkov pripravijo ugotovitve o deležu lažno skladnih rezultatov. Rezultati vzorcev, analiziranih s krožnimi testi ali med kontaminacijami, ki zajemajo območje koncentracije do na primer dvakratne mejne vrednosti, so prav tako lahko vključeni v kvoto 20 rezultatov za oceno deleža lažno skladnih rezultatov. Vzorci zajemajo najpogostejše vzorce kongenerov, ki predstavljajo različne vire. Čeprav je glavni namen presejalnih testov odkrivanje vzorcev, ki presegajo pragove ukrepanja, je merilo za določanje deleža lažno skladnih rezultatov mejna vrednost, ob upoštevanju merilne negotovosti potrditvene metode.

—

Morebitni neskladni rezultati presejanja se vedno preverijo s celovito ponovno analizo izvirnega vzorca s potrditveno metodo. Ti vzorci se lahko uporabijo tudi za oceno deleža lažno neskladnih rezultatov. Pri presejalnih metodah je delež „lažno neskladnih rezultatov“ delež rezultatov, za katere je s potrditveno analizo potrjeno, da so skladni, čeprav se je pri predhodnem presejanju pri vzorcu pokazal sum na neskladnost. Vendar ocena koristnosti presejalne metode temelji na primerjavi lažno neskladnih vzorcev in celotnega števila pregledanih vzorcev. Ta delež je dovolj majhen, da je uporaba presejalnega orodja koristna.

—	Bioanalitske metode vsaj pri pogojih validacije veljavno pokažejo vrednost TEQ, ki je izračunana in izražena kot BEQ.

—	Tudi pri bioanalitskih metodah, opravljenih pri pogojih ponovljivosti, je ponovljivost v laboratoriju (RSDr) običajno manjša od ponovljivosti RSDR.

6.   POSEBNE ZAHTEVE, KI JIH MORAJO ZA PRESEJANJE ALI POTRDITEV IZPOLNJEVATI METODE GC-MS

6.1.   Sprejemljive razlike vrednosti WHO-TEQ med vrednostjo na zgornji in spodnji meji

—	Razlika med vrednostjo na zgornji in spodnji meji ne presega 20 % za potrditev preseganja mejne vrednosti ali pragov ukrepanja.

6.2.   Nadzor izkoristkov

—

Dodajanje 13C-označenih 2,3,7,8-klor substituiranih internih standardov za PCDD/F in 13C-označenih internih standardov za dioksinom podobne PCB je treba izvesti na samem začetku analitske metode, na primer pred ekstrakcijo, da se validira analitski postopek. Dodati je treba vsaj en kongener za vsako od tetra- do okta-kloriranih homolognih skupin za PCDD/F in vsaj en kongener za vsako od homolognih skupin za dioksinom podobne PCB (ali vsaj en kongener za vsak masnospektrometričen izbran ion s funkcijo evidentiranja, ki se uporablja za spremljanje PCDD/F in dioksinom podobnih PCB). Pri potrditvenih metodah se uporablja vseh 17 13C-označenih 2,3,7,8-klor substituiranih internih standardov za PCDD/F in vseh 12 13C-označenih internih standardov za dioksinom podobne PCB.

—	Prav tako se določijo relativni odzivni faktorji za tiste kongenere, za katere ni dodan noben od 13C-označenih analogov z uporabo ustreznih raztopin za umerjanje.

—

Za živila rastlinskega izvora in živila živalskega izvora, ki vsebujejo manj kot 10 % maščob, je dodatek internih standardov pred ekstrakcijo obvezen. Za živila živalskega izvora, ki vsebujejo več kot 10 % maščob, se lahko interni standardi dodajo pred ekstrakcijo maščob ali po njej. Izvede se ustrezna validacija učinkovitosti ekstrakcije, ki je odvisna od faze, pri kateri se dodajo interni standardi, in od tega, ali se o rezultatih poroča na podlagi proizvoda ali maščob.

—	Pred analizo GC-MS je treba dodati 1 ali 2 (nadomestna) standarda za izračun izkoristka.

—

Potreben je nadzor izkoristka. Za potrditvene metode so izkoristki posameznih internih standardov v območju od 60 % do 120 %. Manjši ali večji izkoristki za posamezne kongenere, še zlasti za nekatere hepta- in okta-klorirane dibenzo-p-dioksine in dibenzofurane, so sprejemljivi, če njihov prispevek k vrednosti TEQ ne presega 10 % celotne vrednosti TEQ (na podlagi vsote PCDD/F in dioksinom podobnih PCB). Pri presejalnih metodah GC-MS naj bi bili izkoristki v območju 30 % do 140 %.

6.3.   Odstranitev motečih snovi

—	PCDD/F se od motečih kloriranih spojin, kot so dioksinom nepodobni PCB in klorirani difenil etri, ločijo z ustreznimi kromatografskimi tehnikami (prednost imajo florisil, koloni iz aluminijevega oksida in/ali ogljikovi koloni).

—	Zadostuje plinsko kromatografsko ločevanje izomerov (< 25 % od vrha do vrha med 1,2,3,4,7,8-HxCDF in 1,2,3,6,7,8-HxCDF).

6.4.   Umerjanje s standardno krivuljo

—	Obseg umeritvene krivulje zajema ustrezno območje mejnih vrednosti ali pragov ukrepanja.

6.5.   Posebna merila za potrditvene metode

—

Pri GC-HRMS: — pri HRMS je ločljivost navadno večja od ali enaka 10 000 za celotni masni razpon pri 10-odstotni višini doline. — Izpolnjevanje nadaljnjih meril za določitev in potrditev, kot so opisani v mednarodno priznanih standardih, kot je EN 16215:2012 (živalska krma – določitev dioksinov in dioksinom podobnih PCB z GC/HRMS ter indikatorjev PCB z GC/HRMS) in/ali v metodah EPA 1613 in 1668, kot sta bili revidirani.

—

Pri GC-MS/MS: — spremljanje najmanj 2 specifičnih starševskih ionov, vsakega z enim specifičnim ustreznim prehodnim hčerinskim ionom, za vse označene in neoznačene analite v obsegu analize. — Največja dovoljena odstopanja relativnih intenzitet ionov ± 15 % za izbrane prehodne hčerinske ione v primerjavi z izračunanimi ali izmerjenimi vrednostmi (povprečje od standardov umerjanja), ob uporabi enakih pogojev MS/MS, zlasti energije trka in tlaka plina trka za vsak prehod analita. — Ločljivost za vsak kvadrupol je treba določiti na enako raven ali višjo kot ločljivost masne enote (ločljivost masne enote: zadostna ločljivost, da se ločuje med dvema vrhovoma, ki sta oddaljena eno masno enoto), da se zmanjšajo mogoči moteči vplivi predpisanih analitov. — Izpolnjevanje nadaljnjih meril, kot so opisani v mednarodno priznanih standardih, kot je EN 16215:2012 (živalska krma – določitev dioksinov in dioksinom podobnih PCB z GC/HRMS ter indikatorjev PCB z GC/HRMS) in/ali v metodah EPA 1613 in 1668, kot sta bili revidirani, razen zahteve po uporabi GC-HRMS.

7.   POSEBNE ZAHTEVE ZA BIOANALITSKE METODE

Bioanalitske metode so metode, ki temeljijo na uporabi bioloških načel, kot so testi na celični osnovi, testi na osnovi receptorjev ali imunološki testi. V tej točki 7 so določene zahteve za bioanalitske metode na splošno.

S presejalno metodo se načeloma vzorec razvrsti kot skladen ali vzorec s sumom na neskladnost. V ta namen se izračunana vrednost BEQ primerja z izločitveno vrednostjo (glej 7.3). Vzorci pod izločitveno vrednostjo se ugotovijo za skladne, za tiste na tej meji ali nad njo pa se sumi, da niso skladni, zato jih je treba analizirati s potrditveno metodo. V praksi se vrednost BEQ, ki ustreza 2/3 mejne vrednosti, lahko uporabi kot izločitvena vrednost, če je zagotovljen delež lažno skladnih rezultatov, manjši kot 5 %, in sprejemljiv delež lažno neskladnih rezultatov. Ker so mejne vrednosti ločene za PCDD/F ter za vsoto PCDD/F in dioksinom podobnih PCB, preverjanje skladnosti vzorcev brez frakcioniranja zahteva ustrezne izločitvene vrednosti za PCDD/F pri bioloških testih. Za preverjanje vzorcev, ki presegajo pragove ukrepanja, bi bil kot izločitvena vrednost primeren ustrezen delež zadevnega praga ukrepanja.

Poleg tega se lahko pri nekaterih bioanalitskih metodah za vzorce v delovnem območju, ki presegajo prag poročanja, navede okvirna vrednost, izražena v BEQ (glej 7.1.1 in 7.1.6).

7.1.   Ocena odzivnosti preskusa

7.1.1.   Splošne zahteve

—

Kadar se koncentracije izračunajo iz umeritvene krivulje TCDD, vrednosti na spodnjem in zgornjem koncu krivulje pokažejo veliko razliko (visok koeficient variacije (KV)). Delovno območje je območje, v katerem je KV manjši od 15 %. Spodnji del delovnega območja (prag poročanja) je treba določiti precej nad postopkom s slepimi vzorci (najmanj trikrat višje). Zgornji del delovnega območja običajno predstavlja vrednost EC70 (70 % največje učinkovite koncentracije), vendar je ta nižje, če je KV v tem območju večji od 15 %. Delovno območje se določi med validacijo. Izločitvene vrednosti (7.3) morajo biti znotraj delovnega območja.

—

Standardne raztopine in ekstrakti vzorcev se preskusijo vsaj z dvakratno analizo. Kadar se uporabijo dvakratne analize, standardne raztopine ali ekstrakti kontrolnih vzorcev, testirani v 4 do 6 luknjah, razporejenih po ploščici, pokažejo odziv ali koncentracijo (mogoče le v delovnem območju) na podlagi KV < 15 %.

7.1.2.   Kalibriranje

7.1.2.1.   Umerjanje s standardno krivuljo

—	Vrednosti v vzorcih se lahko ocenijo tako, da se primerja odzivnost preskusa z umeritveno krivuljo TCDD (ali PCB 126 ali standardna mešanica PCDD/F/dioksinom podobnih PCB) za izračun vrednosti BEQ v ekstraktu in pozneje v vzorcu.

—

Umeritvena krivulja vsebuje od 8 do 12 koncentracij (vsaj v dvojnikih), z zadostnimi koncentracijami v spodnjem delu krivulje (delovno območje). Posebna pozornost se nameni kakovosti prilagajanja krivulje v delovnem območju. Tako ima vrednost R2 malo ali sploh nikakršnih koristi za ocenjevanje ustreznosti prileganja pri nelinearni regresiji. Boljše prilagajanje bo doseženo z zmanjšanjem razlike med izračunanimi in ugotovljenimi vrednostmi v delovnem območju krivulje (na primer z zmanjšanjem vsote kvadratov ostankov).

—

Ocenjena vrednost v ekstraktu vzorca se nato popravi glede na vrednost BEQ, izračunano za slepi vzorec matrice/topila (da se upoštevajo nečistoče iz uporabljenih topil in kemikalij), in navidezen izkoristek (izračunan iz vrednosti BEQ ustreznih referenčnih vzorcev z reprezentativnimi vzorci kongenerov v območju mejne vrednosti ali praga ukrepanja). Za popravek izkoristka mora biti navidezni izkoristek vedno v zahtevanem območju (glej točko 7.1.4.). Referenčni vzorci, ki se uporabijo za popravek izkoristka, morajo izpolnjevati zahteve iz točke 7.2.

7.1.2.2.   Umerjanje z referenčnimi vzorci

Druga možnost je, da se uporabi umeritvena krivulja, pripravljena iz vsaj štirih referenčnih vzorcev (glej točko 7.2): ena slepa matrica ter trije referenčni vzorci z 0,5-kratno, 1-kratno in 2-kratno mejno vrednostjo ali pragom ukrepanja), zaradi česar popravek slepih vrednosti in izkoristka ni več potreben. V tem primeru se lahko odzivnost preskusa, ki ustreza 2/3 mejne vrednosti (glej 7.3), izračuna neposredno iz teh vzorcev in uporabi kot izločitvena vrednost. Za preverjanje vzorcev, ki presegajo pragove ukrepanja, bi bil kot izločitvena vrednost primeren ustrezen delež teh pragov ukrepanja.

7.1.3.   Ločeno določanje PCDD/F in dioksinom podobnih PCB

Ekstrakti se lahko razdelijo v frakcije, ki vsebujejo PCDD/F in dioksinom podobne PCB, kar omogoča ločeno navedbo vrednosti TEQ za PCDD/F in dioksinom podobne PCB (v BEQ). Po možnosti se uporabi standardna umeritvena krivulja PCB 126 za oceno rezultatov za frakcijo, ki vsebuje dioksinom podobne PCB.

7.1.4.   Navidezni izkoristki pri bioloških testih

„Navidezni izkoristek pri bioloških testih“ se izračuna iz ustreznih referenčnih vzorcev z reprezentativnimi vzorci kongenerov blizu mejne vrednosti ali praga ukrepanja in se izrazi kot delež vrednosti BEQ v primerjavi z vrednostjo TEQ. Odvisno od vrste testa in uporabljenih TEF (3) lahko razlike med faktorji TEF in REP za dioksinom podobne PCB povzročijo majhne navidezne izkoristke za dioksinom podobne PCB v primerjavi s PCDD/F. Če se izvaja ločeno določanje PCDD/F in dioksinom podobnih PCB, navidezni izkoristki pri bioloških testih znašajo: za dioksinom podobne PCB od 20 % do 60 %, za PCDD/F od 50 % do 130 % (območja veljajo za umeritveno krivuljo TCDD). Ker se lahko prispevek dioksinom podobnih PCB k vsoti PCDD/F in dioksinom podobnih PCB razlikuje pri različnih matricah in vzorcih, se pri navideznih izkoristkih pri bioloških testih za vsoto parametrov upoštevajo ta območja in znašajo od 30 % do 130 %.

7.1.5.   Nadzor nad izkoristkom pri čiščenju

Izguba spojin med čiščenjem se preveri med validacijo. Za slepi vzorec z dodatkom mešanice različnih kongenerov se opravi čiščenje (najmanj n = 3), nato pa se s potrditveno metodo preverita izkoristek in variabilnost. Izkoristek znaša od 60 % do 120 %, zlasti za kongenere, ki k vrednosti TEQ v različnih mešanicah prispevajo več kot 10 %.

7.1.6.   Prag poročanja

Za poročanje o vrednostih BEQ se prag poročanja določi na podlagi ustreznih vzorcev matric, ki vključujejo značilne vzorce kongenerov, ne pa na podlagi umeritvene krivulje standardov zaradi manjše natančnosti v njenem spodnjem delu. Upoštevati je treba učinke ekstrakcije in čiščenja. Prag poročanja je treba določiti precej nad postopkom s slepimi vzorci (najmanj trikrat višje).

7.2.   Uporaba referenčnih vzorcev

—	Referenčni vzorci predstavljajo vzorce matric, vzorce kongenerov ter območja koncentracij za PCDD/F in dioksinom podobne PCB blizu mejne vrednosti ali praga ukrepanja.

—

V vsako preskusno serijo je treba vključiti postopek s slepimi vzorci ali po možnosti slepo matrico ter referenčni vzorec pri mejni vrednosti ali pragu ukrepanja. Te vzorce je treba ekstrahirati in preskušati hkrati in pod enakimi pogoji. Referenčni vzorec mora kazati izrazito večji odziv v primerjavi s slepim, kar zagotavlja ustreznost preskusa. Ti vzorci se lahko uporabijo za popravek slepih vrednosti in izkoristka.

—	Referenčni vzorci, ki se izberejo za popravek izkoristka, so reprezentativni za preskusne vzorce, kar pomeni, da vzorci kongenerov ne povzročijo prenizke ocene vrednosti.

—

Vključijo se lahko dodatni referenčni vzorci z na primer 0,5-kratno in 2-kratno mejno vrednostjo ali pragom ukrepanja, da se dokaže primerna uspešnost preskusa v območju predpisane vrednosti za nadzor mejne vrednosti ali praga ukrepanja. Ti vzorci se lahko skupaj uporabijo za izračun vrednosti BEQ v preskusnih vzorcih (7.1.2.2).

7.3.   Določitev izločitvenih vrednosti

Določi se razmerje med bioanalitskimi rezultati v BEQ in rezultati potrditvenih metod v TEQ (na primer z umeritvenimi preskusi v matrici, ki vključujejo referenčne vzorce z dodatkom pri 0, 0,5-kratni, 1-kratni in 2-kratni mejni vrednosti s šestimi ponovitvami na vsaki ravni (n = 24)). Na podlagi tega razmerja se lahko ocenijo korekcijski faktorji (za slepe vrednosti in izkoristek), vendar se z vključitvijo slepih vzorcev postopka/matrice in vzorcev izkoristka (7.2) preverijo v vsaki preskusni seriji.

Izločitvene vrednosti se določijo za sprejetje odločitve o skladnosti vzorca z mejnimi vrednostmi ali za nadzor pragov ukrepanja, če je to relevantno, glede na zadevne mejne vrednosti ali prage ukrepanja, določene posebej za PCDD/F in za dioksinom podobne PCB ali za vsoto PCDD/F in dioksinom podobnih PCB. Prikazuje jih spodnja končna točka porazdelitve bioanalitskih rezultatov (s popravkom slepih vrednosti in izkoristka), ki ustreza odločitveni meji potrditvene metode na podlagi 95-odstotne stopnje zaupanja, kar pomeni, da je delež lažno skladnih rezultatov < 5 %, in na podlagi RSDR < 25 %. Odločitvena meja potrditvene metode je mejna vrednost, pri čemer se upošteva merilna negotovost.

V praksi se lahko izločitvena vrednost (v BEQ) izračuna na naslednje načine (glej sliko 1):

7.3.1.   Uporaba spodnjega razpona 95-odstotnega napovednega intervala pri odločitveni meji s potrditveno metodo

pri čemer je:

BEQDL	BEQ, ki ustreza odločitveni meji potrditvene metode, ki je mejna vrednost ob upoštevanju merilne negotovosti
sy,x	standardni odmik ostankov
t α,f=m–2	Studentov faktor (α = 5 %, f = prostostne stopnje, enostranske)
m	skupno število umeritvenih točk (indeks j)
n	število ponovitev na vsaki stopnji
xi	koncentracija vzorca (v TEQ) umeritvene točke i, določene s potrditveno metodo
	srednja vrednost koncentracij (v TEQ) vseh umeritvenih vzorcev

Qxx	=
i	=	indeks za umeritveno točko i

7.3.2.   Izračun iz bioanalitskih rezultatov (s popravkom slepih vrednosti in izkoristka) večkratnih analiz vzorcev (n > 6), kontaminiranih pri odločitveni meji potrditvene metode, kot spodnja končna točka porazdelitve podatkov pri ustrezni srednji vrednosti BEQ:

pri čemer je:

SDR	standardni odmik rezultatov bioloških testov pri BEQDL, izmerjen pri pogojih ponovljivosti v laboratoriju

7.3.3.   Izračun kot srednja vrednost bioanalitskih rezultatov (v BEQ, s popravkom slepih vrednosti in izkoristka) iz večkratnih analiz vzorcev (n ≥ 6), kontaminiranih pri 2/3 mejne vrednosti ali praga ukrepanja. To temelji na ugotovitvi, da bo ta vrednost blizu izločitvene vrednosti iz točk 7.3.1 ali 7.3.2.

Slika 1

Izračun izločitvenih vrednosti na podlagi 95-odstotne stopnje zaupanja, kar pomeni, da je delež lažno skladnih rezultatov < 5 %, in na podlagi RSDR < 25 %:

1.	iz spodnjega razpona 95-odstotnega napovednega intervala pri odločitveni meji s potrditveno metodo,

2.	iz večkratnih analiz vzorcev (n ≥ 6), kontaminiranih pri odločitveni meji potrditvene metode kot spodnja končna točka porazdelitve podatkov (na sliki prikazana s krivuljo v obliki zvonca) pri ustrezni srednji vrednosti BEQ.

7.3.4.   Omejitve izločitvenih vrednosti

Izločitvene vrednosti na podlagi BEQ, izračunane iz RSDR, doseženega med validacijo z uporabo omejenega števila vzorcev z različnimi vzorci matric/kongenerov, so lahko višje od mejnih vrednosti ali praga ukrepanja na podlagi TEQ zaradi večje natančnosti, kot jo je mogoče doseči rutinsko, kadar je treba nadzirati neznani spekter mogočih vzorcev kongenerov. V takih primerih se izločitvene vrednosti izračunajo iz RSDR = 25 %, ali pa se da prednost dvema tretjinama mejne vrednosti ali praga ukrepanja.

7.4.   Značilnosti zmogljivosti

—

Ker se pri bioanalitskih metodah ne morejo uporabiti interni standardi, se opravijo preskusi ponovljivosti, da se pridobijo informacije o standardnem odmiku v preskusnih serijah in med njimi. Ponovljivost je pod 20 %, ponovljivost v laboratoriju pa pod 25 %. Pri tem se izhaja iz izračunanih vrednosti v BEQ po popravku slepih vrednosti in izkoristka.

—	V postopku validacije je treba dokazati, da preskus razlikuje med slepim vzorcem in vsebnostjo pri izločitveni vrednosti ter omogoča ugotovitev vzorcev nad ustrezno izločitveno vrednostjo (glej 7.1.2).

—	Opredelijo se ciljne spojine, mogoči moteči vplivi in najvišje sprejemljive slepe vrednosti.

—	Odstotni standardni odmik v odzivu ali koncentracija, izračunana iz odziva (mogoče le v delovnem območju), pri trikratnem določanju ekstrakta vzorca ne presega 15 %.

—	Nepopravljeni rezultati referenčnih vzorcev, izraženi v BEQ (slepa vrednost in mejna vrednost ali prag ukrepanja), se uporabijo za oceno zmogljivosti bioanalitske metode v stalnem časovnem presledku.

—

Za postopke s slepimi vzorci in vsako vrsto referenčnega vzorca se vodijo in preverjajo karte zagotavljanja kakovosti (QC), s čimer se zagotovi, da je analitična učinkovitost v skladu z zahtevami, zlasti pri postopkih s slepimi vzorci glede zahtevane najmanjše razlike do spodnjega dela delovnega območja in pri referenčnih vzorcih glede ponovljivosti v laboratoriju. Postopke s slepimi vzorci je treba strogo nadzorovati, da bi se izognili lažno skladnim rezultatom pri odštevanju.

—

Rezultati analiz s potrditveno metodo sumljivih vzorcev in od 2 % do 10 % skladnih vzorcev (najmanj 20 vzorcev na matrico) se zberejo in uporabijo za oceno zmogljivosti presejalne metode ter razmerja med BEQ in TEQ. Ta zbirka podatkov se lahko uporabi za ponovno oceno izločitvenih vrednosti, ki se uporabljajo za rutinske vzorce pri validiranih matricah.

—

Zmogljivost metode se lahko dokaže tudi s sodelovanjem v krožnih testih. Rezultati iz vzorcev, analiziranih s krožnimi testi, ki zajemajo območje koncentracije do na primer dvakratne mejne vrednosti, so prav tako lahko vključeni v oceno deleža lažno skladnih rezultatov, če lahko laboratorij dokaže svojo zmogljivost. Vzorci zajemajo najpogostejše vzorce kongenerov, ki predstavljajo različne vire.

—	Med incidenti se lahko znova ocenijo izločitvene vrednosti, pri čemer se upoštevajo posebni vzorci matric in kongenerov v zadevnem incidentu.

8.   POROČANJE O REZULTATIH

Potrditvene metode

—

Kolikor uporabljeni analitski postopki to omogočajo, analitski rezultati vsebujejo vrednosti posameznih PCDD/F in kongenerov dioksinom podobnih PCB, sporočijo pa se na spodnji meji, zgornji meji in srednji meji, da se v poročilo o rezultatih vključi kar največ podatkov in tako omogoči razlaga rezultatov glede na posebne zahteve.

—

Poročilo vključuje tudi metodo, uporabljeno za ekstrakcijo PCDD/F, dioksinom podobnih PCB in določitev maščob. Vsebnost lipidov v vzorcu se določi in sporoči za vzorce živil z mejnimi vrednostmi, določenimi na podlagi maščob, in pričakovano koncentracijo maščob v razponu 0–2 % (v skladu z veljavno zakonodajo), za druge vzorce pa je določitev vsebnosti maščob neobvezna.

—	Izkoristki posameznih internih standardov morajo biti na voljo, če so zunaj območja iz točke 6.2, če je presežena mejna vrednost (v tem primeru izkoristki za eno od dveh dvakratnih analiz) in na zahtevo tudi v drugih primerih.

—

Ker je treba pri odločanju o skladnosti vzorca upoštevati merilno negotovost, je na voljo tudi ta parameter. Rezultat analize je zato izražen kot x +/– U, pri čemer je x rezultat analize, U pa razširjena merilna negotovost, kar pri faktorju zajetja 2 pomeni približno 95-odstotno stopnjo zaupanja. Pri ločenem preskušanju za določitev PCDD/F in dioksinom podobnih PCB je treba vsoto ocenjene razširjene negotovosti ločenih rezultatov analize vsebnosti PCDD/F in dioksinu podobnih PCB uporabiti za vsoto PCDD/F in dioksinom podobnih PCB.

—	Če se merilna negotovost upošteva z uporabo CCα (kot je opisano točki IV.2 Priloge II), se navede ta parameter.

—	Rezultati analize mejne vrednosti se izrazijo z istimi enotami in zaokrožijo (vsaj) na enako število decimalnih mest, kakor je določeno v Uredbi (ES) št. 1881/2006.

Bioanalitske presejalne metode

—	Rezultat presejanja se navede kot skladen ali s sumom na neskladnost („sumljiv“).

—	Poleg tega se lahko navede rezultat za PCDD/F in/ali dioksinom podobne PCB, izražen v bioanalitskih ekvivalentih (BEQ) (ne TEQ) (glej točko 1 Priloge III). Za vzorce, pri katerih je odziv pod pragom poročanja, se navede, da so pod pragom poročanja.

—	Za vsako vrsto vzorca matrice se v poročilu navede mejna vrednost ali prag ukrepanja, na katerem temelji ocena.

—	V poročilu se navedejo vrsta uporabljenega preskusa, osnovno načelo preskusa in vrsta umerjanja.

—

Poročilo vključuje tudi metodo, uporabljeno za ekstrakcijo PCDD/F, dioksinom podobnih PCB in določitev maščob. Vsebnost maščob v vzorcu se določi in sporoči za vzorce živil z mejnimi vrednostmi ali pragovi ukrepanja, določenimi na podlagi maščob, in pričakovano koncentracijo maščob v razponu 0–2 % (v skladu z veljavno zakonodajo), za druge vzorce pa je določitev vsebnosti maščob neobvezna.

—	Če obstaja sum, da vzorci niso skladni, mora poročilo vključevati navodilo glede potrebnih ukrepov. Koncentracijo PCDD/F ter vsoto PCDD/F in dioksinom podobnih PCB v navedenih vzorcih s povišanimi vsebnostmi je treba določiti/potrditi s potrditveno metodo.

---

(1)  Uredba (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (UL L 165, 30.4.2004, str. 1).

(2)  Glede na mejne vrednosti.

(3)  Sedanje zahteve temeljijo na TEF, ki je objavljen v: Van den Berg et al., Toxicol Sci 93 (2), str. 223–241 (2006).

PRILOGA IV

PRIPRAVA VZORCA IN ZAHTEVE ZA ANALITSKE METODE ZA NADZOR VSEBNOSTI DIOKSINOM NEPODOBNIH PCB (PCB # 28, 52, 101, 138, 153, 180) V NEKATERIH ŽIVILIH

Zahteve, določene v tej prilogi, se uporabijo, kadar se živila analizirajo za uradni nadzor vsebnosti dioksinom nepodobnih polikloriranih bifenilov (dioksinom nepodobnih PCB) in za druge regulativne namene.

1.   Metode ugotavljanja, ki se uporabljajo:

plinska kromatografija/detekcija zajetja elektronov (GC-ECD), GC-LRMS, GC-MS/MS, GC-HRMS ali enakovredne metode.

2.   Določitev in potrditev predpisanih analitov:

—	relativni retencijski čas glede na interne standarde ali referenčne standarde (sprejemljivi odmik +/– 0,25 %).

—

Plinsko kromatografsko ločevanje vseh šestih indikatorskih PCB (PCB 28, PCB 52, PCB 101, PCB 138, PCB 153 in PCB 180) od motečih snovi, zlasti sočasno eluiranih PCB, še posebej če so vzorci v območju zakonsko dovoljenih mej in je treba potrditi neskladnost. (Kongeneri, za katere je pogosto ugotovljeno, da se sočasno eluirajo, so na primer PCB 28/31, PCB 52/69 in PCB 138/163/164. Pri GC-MS se upoštevajo tudi mogoči moteči vplivi masnih fragmentov višjih kloriranih kongenerov.)

—

Pri tehnikah GC-MS: — spremljanje najmanj: — dveh specifičnih ionov za HRMS, — dveh specifičnih ionov z m/z > 200 ali treh specifičnih ionov z m/z > 100 za LRMS, — enega starševskega in dveh hčerinskih ionov za MS-MS. — Največja dovoljena odstopanja za odzive izbranih masnih fragmentov: relativni odmik intenzitete izbranih masnih fragmentov od teoretičnega odziva ali umeritveni standard za izbrani ciljni ion (to je ion z najmočnejšim odzivom, ki se spremlja) in potrditvene ione: Relativni odziv potrditvenih ionov glede na ciljni ion GC-EI-MS (relativni odmik) GC-CI-MS, GC-MSn (relativni odmik) > 50 % ± 10 % ± 20 % > 20 % do 50 % ± 15 % ± 25 % > 10 % do 20 % ± 20 % ± 30 % ≤ 10 % ± 50 % (1) ± 50 % (1)

—	Pri GC-ECD: potrditev rezultatov, ki presegajo dopustne meje, z dvema kolonama GC s stacionarnimi fazami različne polarnosti.

3.   Dokazovanje zmogljivosti metode:

validacija v območju mejne vrednosti (0,5-kratna do 2-kratna mejna vrednost) s sprejemljivim koeficientom variacije za ponovljene analize (glej zahteve za srednjo natančnost v točki 8).

4.   Meja določanja:

slepe vrednosti ne presegajo 30-odstotne ravni kontaminacije, ki ustreza mejni vrednosti (2).

5.   Nadzor kakovosti:

redne slepe kontrole, analize vzorcev z dodatkom, analize kontrolnih vzorcev, sodelovanje v medlaboratorijskih študijah z različnimi matricami vzorcev.

6.   Nadzor izkoristkov:

—	uporaba primernih internih standardov s fizikalno-kemijskimi lastnostmi, primerljivimi s predpisanimi analiti.

—	Dodajanje internih standardov: — dodajanje vzorcem proizvodom (pred ekstrakcijo in čiščenjem), — mogoče je tudi dodajanje ekstrahirani maščobi (pred čiščenjem), če je mejna vrednost določena na podlagi maščob.

—

Zahteve za metode, pri katerih se uporablja vseh šest izotopsko označenih kongenerov indikatorskih PCB: — popravek rezultatov glede izkoristka internih standardov, — splošno sprejemljiv izkoristek izotopsko označenih internih standardov je med 50 in 120 %, — sprejemljivi so manjši ali večji izkoristki za posamezne kongenere z manj kot 10-odstotnim prispevkom k vsoti šestih indikatorskih PCB.

—

Zahteve za metode, pri katerih se ne uporablja vseh šest izotopsko označenih internih standardov ali drugih internih standardov: — nadzor izkoristka internih standardov za vsak vzorec, — sprejemljivi izkoristek internih standardov med 60 in 120 %, — popravek rezultatov glede izkoristka internih standardov.

—	Izkoristek neoznačenih kongenerov se preveri z analizo vzorcev z dodatkom ali kontrolnih vzorcev s koncentracijami v območju mejne vrednosti. Sprejemljivi izkoristek za te kongenere je med 70 in 120 %.

7.   Zahteve za laboratorije:

v skladu z določbami Uredbe (ES) št. 882/2004 laboratorije akreditirajo priznani organi, ki delujejo v skladu z zahtevami ISO Guide 58, s čimer je zagotovljeno, da izvajajo analitsko zagotavljanje kakovosti. Laboratoriji se akreditirajo po standardu EN ISO/IEC 17025.

8.   Značilnosti zmogljivosti metode: merila za vsoto šestih indikatorskih PCB pri mejni vrednosti

Pravilnost	– 30 do + 30 %
Srednja natančnost (RSD %)	≤ 20 %
Razlika med izračunom zgornje in spodnje meje	≤ 20 %

9.   Poročanje o rezultatih

—	Če uporabljeni analitski postopki to omogočajo, analitski rezultati vsebujejo vrednosti posameznih kongenerov PCB in se navajajo na spodnji meji, zgornji meji in srednji meji, da se v poročilo o rezultatih vključi kar največ podatkov in tako omogoči razlago rezultatov glede na posebne zahteve.

—

Poročilo vključuje tudi metodo, uporabljeno za ekstrakcijo PCB in lipidov. Vsebnost lipidov v vzorcu se določi in sporoči za vzorce živil z mejnimi vrednostmi, določenimi na podlagi maščob, in pričakovano koncentracijo maščob v razponu 0–2 % (v skladu z veljavno zakonodajo), za druge vzorce pa je določitev vsebnosti maščob neobvezna.

—	Izkoristki posameznih internih standardov morajo biti na voljo, če so zunaj območja iz točke 6, če je presežena mejna vrednost in na zahtevo tudi v drugih primerih.

—	Ker je treba pri odločanju o skladnosti vzorca upoštevati merilno negotovost, je na voljo tudi ta parameter. Rezultat analize je zato izražen kot x +/– U, pri čemer je x rezultat analize, U pa razširjena merilna negotovost, kar pri faktorju zajetja 2 pomeni približno 95-odstotno stopnjo zaupanja.

—	Če se merilna negotovost upošteva z uporabo CCα (kot je opisano točki IV.1 Priloge II), se navede ta parameter.

—	Rezultati analize mejne vrednosti se izrazijo z istimi enotami in zaokrožijo (vsaj) na enako število decimalnih mest, kakor je določeno v Uredbi (ES) št. 1881/2006.

---

(1)  Na voljo mora biti zadostno število masnih fragmentov z relativno intenziteto > 10 %, zato uporaba potrditvenih ionov z relativnim odzivom, manjšim kot 10 % v primerjavi s ciljnim ionom, ni priporočljiva.

(2)  Zelo priporočljivo je, da je prispevek slepega reagenta k vsebnosti onesnaževala v vzorcu manjši. Laboratorij je odgovoren za nadzor spreminjanja slepih vrednosti, zlasti če se slepe vrednosti odštejejo.

PRILOGA

Standardne uvozne vrednosti za določitev uvozne cene za nekatere vrste sadja in zelenjave

(EUR/100 kg)
Oznaka KN	Oznaka tretje države (1)	Standardna uvozna vrednost
0702 00 00	MK	64,8
	TR	64,5
	ZZ	64,7
0707 00 05	AL	25,2
	MK	40,7
	TR	121,6
	ZZ	62,5
0709 93 10	TR	114,5
	ZZ	114,5
0805 50 10	TR	121,8
	ZA	129,3
	ZZ	125,6
0808 10 80	AR	104,3
	BR	77,8
	CL	99,5
	CN	127,0
	NZ	137,5
	US	161,6
	UY	70,3
	ZA	120,5
	ZZ	112,3
0809 29 00	TR	444,9
	ZZ	444,9

---

(1)  Nomenklatura držav, določena v Uredbi Komisije (ES) št. 1833/2006 (UL L 354, 14.12.2006, str. 19). Oznaka „ZZ“ predstavlja „druga porekla“.

PRILOGA

MERILA ZA PODELITEV ZNAKA EU ZA OKOLJE TER ZAHTEVE ZA OCENJEVANJE IN PREVERJANJE

Merila za podelitev znaka EU za okolje barvam in lakom:

1.	Belo barvilo in odpornost na mokro drgnjenje

2.	Titanov dioksid

3.	Učinkovitost pri uporabi (a) Razlivnost (b) Odpornost proti vodi (c) Oprijemljivost (d) Površinska obraba (e) Preperevanje (f) Prepustnost vodnih hlapov (g) Prepustnost tekoče vode (h) Odpornost proti plesni (i) Zapolnjevanje razpok (j) Odpornost na alkalije (k) Odpornost proti koroziji

4.	Hlapne in polhlapne organske spojine (HOS, PHOS)

5.	Omejevanje nevarnih snovi in zmesi (a) Skupne omejitve, ki veljajo za razvrstitve glede na nevarnost in opozorilne stavke (b) Omejitve, ki veljajo za snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost (c) Omejitve, ki veljajo za posebne nevarne snovi

6.	Informacije za potrošnike

7.	Informacije na znaku EU za okolje

Merila za podeljevanje znaka za okolje kažejo najbolj okoljsko učinkovite proizvode na trgu barv in lakov. Standardi visoke kakovosti in učinkovitosti barv so potrebni za zagotovitev dolge življenjske dobe proizvoda ter s tem prispevanje k znatnemu zmanjšanju skupnih učinkov barv v življenjskem krogu. Poleg tega je namen meril čim bolj zmanjšati uporabo hlapnih in polhlapnih organskih snovi v sestavi barve.

Medtem ko sta uporaba kemičnih proizvodov in sproščanje onesnaževal del proizvodnega procesa, proizvod z znakom EU za okolje potrošniku zagotavlja, da je bila uporaba takih snovi omejena, kolikor je tehnično mogoče brez poseganja v primernost proizvoda za uporabo. Poleg tega končna barva ali lak morda ni razvrščen kot akutni toksin ali nevaren za okolje na podlagi evropske zakonodaje o označevanju proizvodov.

Kadar koli je mogoče, merila izključujejo ali čim bolj omejujejo koncentracijo (potrebno za zagotavljanje posebnih funkcij ali lastnosti) številnih snovi, ki so opredeljene kot nevarne za zdravje ljudi in okolje ter bi se lahko uporabile v sestavi barv in lakov. Odstopanje, na podlagi katerega se lahko taka snov uporabi v proizvodu z znakom za okolje, se odobri le, kadar je snov potrebna, da proizvod izpolni pričakovanja potrošnikov glede učinkovitosti proizvoda ali obvezne zahteve (na primer zaščita z barvo) ter kadar ni na voljo uporabljenih in preskušenih alternativ.

Odstopanja se ocenijo na podlagi načela previdnosti ter znanstvenih in tehničnih dokazov, zlasti če so na trgu na voljo varnejši proizvodi.

Preskušanje končnega proizvoda glede prisotnosti omejenih nevarnih snovi se lahko zahteva, da se zagotovi visoka stopnja jamstva za potrošnike.

Po potrebi se uvedejo tudi strogi pogoji za ravnanje s snovmi v proizvodnem procesu barv in lakov, da se prepreči izpostavljenost delavcev. Preverjanje izpolnjevanja meril je vzpostavljeno tako, da zagotavlja visoko stopnjo jamstva za potrošnike, kaže praktične možnosti, da vlagatelj pridobi informacije iz dobavne verige, in izključuje možnost za nezaslužene koristi vlagateljev.

Ocenjevanje in preverjanje

(a)

Zahteve Pri vsakem merilu so navedene posebne zahteve za ocenjevanje in preverjanje. Kadar mora vlagatelj predložiti izjave, dokumentacijo, analize, poročila o preskusih ali druga dokazila, da dokaže izpolnjevanje meril, lahko ti izvirajo od vlagatelja in/ali njegovih dobaviteljev in/ali njihovih dobaviteljev, če je to primerno. V primeru sprememb, kot je sprememba dobavitelja, sprememba sestave barve ali razširitev izbora proizvodov, zaradi katere se spremeni skladnost barve ali laka z enim merilom ali več (kot je ustrezno), imetnik licence pred spremembo predloži informacije zadevnemu pristojnemu organu, s katerimi dokaže skladnost proizvoda, kot je določena v okviru zadevnega merila. Po potrebi se lahko preskusne metode, ki niso navedene za posamezno merilo, uporabijo, če so opisane v priročniku za uporabo meril za znak za okolje in če pristojni organ, ki ocenjuje vloge, prizna njihovo enakovrednost. Pristojni organi prednostno priznajo preskuse, akreditirane v skladu s standardom ISO 17025, in preverjanja, ki jih opravijo organi, akreditirani v skladu s standardom EN 45011 ali enakovrednim mednarodnim standardom. Po potrebi lahko pristojni organi zahtevajo dokazno dokumentacijo in opravijo neodvisna preverjanja.

(b)	Mejne vrednosti meritev Če ni navedeno drugače, morajo namenoma dodane snovi in zmesi ter stranski produkti in nečistoče iz surovin, katerih koncentracija v končni sestavi je enaka ali večja od 0,010 masnega %, izpolnjevati merila za znak za okolje.

(c)

Pristojnemu organu se predloži natančna sestava proizvoda, vključno s funkcijo in fizično obliko vseh sestavin, opredeljenih v okviru merila, vsemi dodatnimi funkcionalnimi sestavinami in njihovo vhodno koncentracijo. Za vsako sestavino se navedejo njeno kemijsko ime, številka CAS in razvrstitev CLP v skladu z Uredbo (ES) št. 1272/2008. Prijavijo se vse sestavine, opredeljene v okviru merila, ter vse dodatne funkcionalne sestavine in znane nečistoče, ki so v proizvodu prisotne v koncentracijah, večjih od 0,010 %, razen če se za izpolnjevanje zahteve za odstopanje zahteva nižja koncentracija. Če so v okviru meril navedene sestavine, to vključuje snovi in pripravke ali zmesi. Opredelitvi „snovi“ in „zmesi“ sta navedeni v členu 3 Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (1) (v nadaljnjem besedilu: uredba REACH). Pristojnemu organu se v skladu z uredbo REACH predložijo varnostni listi in/ali številke CAS ter razvrstitve CLP za vsako sestavino.

(d)

Za vsa merila, razen za merilo 4 – hlapne in polhlapne organske spojine (HOS, PHOS), veljajo omejitve za barve ali lake v embalaži. V skladu z Direktivo 2004/42/ES veljajo omejitve HOS za proizvode, pripravljene za uporabo, zato se najvišja vsebnost HOS izmeri ali izračuna ob upoštevanju vseh priporočenih dodatkov, kot so barvila in/ali razredčila. Za ta izračun ali meritve bodo dobavitelji surovin morali navesti podatke o vsebnosti trdih delcev, HOS in gostoti proizvoda. Navedeno velja tudi za merjenje ali izračun PHOS. Pristojni organi lahko zaradi potrditve izračunov zahtevajo preskušanje za PHOS.

Merilo 1 – belo barvilo in odpornost na mokro drgnjenje

1(a)   Minimalna zahteva za vsebnost belega barvila:

Vsebnost belega barvila (belo anorgansko barvilo z lomnim količnikom, ki je višji od 1,8) v notranjih barvah za stene in strope, za katere se zahteva odpornost na mokro drgnjenje razredov 1 in 2, na m2 suhega filma z 98-odstotno motnostjo je enaka ali manjša od vsebnosti iz razpredelnice 1. Pri sistemih za niansiranje ta zahteva velja le za osnovne barve.

Razpredelnica 1

Povezava med odpornostjo na mokro drgnjenje in vsebnostjo TiO2 pri notranjih barvah

Odpornost na mokro drgnjenje	Mejna vrednost v zaprtih prostorih (v g/m2)
Razred 1	40
Razred 2	36

Za vse druge barve, vključno z apnenimi barvami, silikatnimi barvami, temeljnimi premazi, antikorozijskimi barvami in fasadnimi barvami, vsebnost belega pigmenta (belo anorgansko barvilo z lomnim količnikom, ki je višji od 1,8) ne presega 36 g/m2 za proizvode za notranjo uporabo in 38 g/m2 za proizvode za zunanjo uporabo. V primeru barv za notranjo in zunanjo uporabo velja strožja mejna vrednost.

Če zgoraj navedeni proizvodi spadajo v okvir izvzetja iz dela (b), vsebnost belega barvila (belo anorgansko barvilo z lomnim količnikom, ki je višji od 1,8) ne presega 25 g/m2 suhega filma z 98-odstotno motnostjo.

1(b)   Minimalna zahteva za odpornost na mokro drgnjenje (samo za notranje barve)

Vse notranje barve za stene in strope (končni premazi) dosežejo razred 1 ali razred 2 odpornosti na mokro drgnjenje v skladu s standardoma EN 13300 in EN ISO 11998. Ta zahteva velja le za osnove za niansiranje (osnovne barve).

Iz te zahteve so izvzete notranje barve za stene in strope z vsebnostjo belega barvila (belo anorgansko barvilo z lomnim količnikom, ki je višji od 1,8), ki je enaka ali manjša od 25 g/m2 suhega filma z 98-odstotno motnostjo.

Odpornost na mokro drgnjenje je lahko navedena le na nalepki ali drugi trženjski dokumentaciji barv iz razreda 1 in 2 odpornosti na mokro čiščenje, ki jim je bil podeljen znak za okolje.

Ocenjevanje in preverjanje: izpolnijo se zahteve iz točke 1(a) in 1(b). Vlagatelj predloži dokumentacijo, ki dokazuje, da je vsebnost belega barvila skladna s tem merilom.

Vlagatelj predloži poročilo o preskusu v skladu s standardom EN 13300 z uporabo metode EN ISO 11998 (preskus sposobnosti čiščenja in odpornosti proti drgnjenju). Za barve za strope in notranje barve za stene se kot dokaz za trditve glede odpornosti na mokro drgnjenje predložijo nalepke za embalažo, vključno s priloženim besedilom.

Merilo 2 – titan dioksidno barvilo

Če proizvod vsebuje več kot 3,0 masnega % titanovega dioksida, emisije in izpusti odpadkov pri proizvodnji katerega koli titan dioksidnega barvila ne presegajo naslednjih vrednosti (2):

Za sulfatni postopek:

—	SOx, izračunan kot SO2: 7,0 kg/tono barvila TiO2.

—	Odpadni sulfati: 500 kg/tono barvila TiO2.

Za kloridni postopek:

—	Če se uporabi naravni rutil, 103 kg odpadnih kloridov/tono barvila TiO2.

—	Če se uporabi sintetični rutil: 179 kg/tono barvila TiO2.

—	Če se uporabi žlindra: 329 kg/tono barvila TiO2.

Če se uporabi več vrst rude, se uporabijo sorazmerne vrednosti glede na uporabljeno količino posamezne vrste rude.

Opomba:

Emisije SOx veljajo le za sulfatni postopek.

Za opredelitev odpadkov se uporabi člen 3 okvirne direktive o odpadkih (Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3)). Če lahko proizvajalec TiO2 izpolni zahteve glede trdnih odpadkov iz člena 5 (proizvodnja stranskih proizvodov) okvirne direktive o odpadkih, so odpadki izvzeti.

Ocenjevanje in preverjanje: vlagatelj predloži dokazno dokumentacijo, ki dokazuje skladnost proizvodnje surovine za barve proizvajalca titanovega dioksida, v obliki izjave o neuporabi ali izjave, ki ji priloži podatke, ki kažejo, da so izpolnjene zadevne ravni emisij pri procesu in izpustov odpadkov.

Merilo 3 – učinkovitost pri uporabi

Da se dokaže učinkovitost barv in lakov pri uporabi, se izvedejo naslednji preskusi glede na vrsto barve in/ali laka, kot je navedeno v razpredelnici 2:

Razpredelnica 2

Zahteve glede učinkovitosti za različne vrste barv in lakov

Merila	Barve in laki (s podkategorijami, ki so opredeljene v skladu z Direktivo 2004/42/ES)
	Notranja barva (a, b)	Zunanja barva (c)	Zaključne in zaščitne barve (d)	Debel notranji in zunanji dekorativni premaz (l)	Lak in lesna barva (e, f)	Enokomponentna in talna barva (i)	Temeljni premaz (g)	Osnovni in temeljni premaz (h)
3(a) Razlivnost (le za bele in svetle barve, vključno z belo osnovo v sistemih za niansiranje) – ISO 6504/1	8 m2/l	4 m2/l (elastomerna barva) 6 m2/l (zidna barva)	Zunanji proizvodi 6 m2/l Notranji proizvodi 8 m2/l	1 m2/l	-	Zunanji proizvodi 6 m2/l Notranji proizvodi 8 m2/l	6 m2/l (brez motnosti) 8 m2/l (z motnostjo)	6 m2/l (brez motnosti) 8 m2/l (z motnostjo)
3(b) Odpornost proti vodi – ISO 2812-3	–	–	–	–	Odporna proti vodi	Odporna proti vodi	–	–
3(c) Oprijemljivost – EN 24624		–	–	–	–	Rezultat 2	1,5 MPa (zidna barva)	1,5 MPa (zidna barva)
3(d) Površinska obraba – EN ISO 7784-2	–	–	–	–	–	70 mg izgube teže	–	–
3(e) Preperevanje – EN 11507/EN 927-6	–	1 000 ur	1 000 ur (na prostem)	1 000 ur (na prostem)	1 000 ur (na prostem)	1 000 ur (na prostem)	–	–
3(f) Prepustnost vodnih hlapov (4)– EN ISO 7783	–	Razred II ali višji	–	Razred II ali višji (na prostem)	–	–	–	–
3(g) Prepustnost tekoče vode (4)	–	V primeru navedb razred III	–	Razred II ali višji (na prostem)	–	–	–	–
– EN 1062-3		Vsi ostali proizvodi razred II ali višji
3(h) Odpornost proti plesni (4)– EN 15457	–	Razred 1 ali nižji (zidne ali lesne barve)	Razred 0 (zunanji proizvodi za les	Razred 1 ali nižji (na prostem)	–	–	–	–
3(h) Odpornost proti algam – EN 15458 (4)	–	Razred 1 ali nižji (zidne ali lesne barve)	Razred 0 (zunanji proizvodi za les)	Razred 1 ali nižji (na prostem)	–	–	–	–
3(i) Zapolnjevanje razpok (4) – EN 1062-7	–	A1 (samo elastomerna barva)	–	–	–	–	–	–
3(j) Odpornost na alkalije – ISO 2812-4	–	Zidna barva	–	–	–	–	Na prostem za zidarstvo	Na prostem za zidarstvo
3(k) Odpornost proti koroziji (4)	–	Protikorozijska barva	Protikorozijska barva	–	–	Protikorozijska barva	Protikorozijska barva	Protikorozijska barva
EN ISO 12944-2 in 12944-6, ISO 9227 ter ISO 4628-2 in 4628-3		Mehurjenje: ≥ velikost 3/gostota 3 Rjavenje: ≥ Ri2	Mehurjenje: ≥ velikost 3/gostota 3 Rjavenje: ≥ Ri2			Mehurjenje: ≥ velikost 3/gostota 3 Rjavenje: ≥ Ri2	Mehurjenje: ≥ velikost 3/gostota 3 Rjavenje: ≥ Ri2	Mehurjenje: ≥ velikost 3/gostota 3 Rjavenje: ≥ Ri2

3(a)   Razlivnost

Zahteva glede razlivnosti velja za bele in svetle barve. Za barve, ki so na voljo v več niansah, velja razlivnost za najsvetlejšo nianso.

Bele in svetle barve (vključno s končnimi in vmesnimi premazi) imajo razlivnost (pri prekrivnosti 98 %) najmanj 8 m2 na liter proizvoda za notranje barve in 6 m2 za zunanje barve. Proizvodi, ki se tržijo kot notranji in zunanji, imajo razlivnost (pri prekrivnosti 98 %) najmanj 8 m2 na liter.

Pri sistemih za niansiranje velja to merilo samo za belo osnovo (osnova, ki vsebuje največ TiO2). V primerih, kjer bela osnova ne izpolnjuje te zahteve, se merilo izpolni po niansiranju bele osnove, ko nastane standardna barva RAL 9010.

Pri barvah, ki so del sistema za niansiranje, mora vlagatelj končnemu uporabniku na embalaži proizvoda in na prodajnih mestih priporočiti, kateri odtenek ali temeljni/osnovni premaz (z znakom EU za okolje, če je možno) naj uporabi za podlago pred nanosom temnejšega odtenka.

Prozorni in polprozorni temeljni ter osnovni premazi imajo razlivnost najmanj 6 m2, tisti z motnostjo pa najmanj 8 m2. Motni temeljni premazi s specifičnimi lastnostmi zapiranja por, lastnostmi prodiranja in vezivnimi lastnostmi ter temeljni premazi s posebnimi lastnostmi oprijemljivosti imajo razlivnost najmanj 6 m2 na liter proizvoda.

Debeli dekorativni premazi (barve, ki so narejene posebej za tridimenzionalni dekorativni učinek in je zato za njih značilna zelo debela plast) imajo razlivnost 1 m2 na kg proizvoda.

Motne elastomerne barve imajo razlivnost najmanj 4 m2 na liter proizvoda.

Ta zahteva ne velja za lake, lazure, prozorne temeljne premaze za povečanje oprijemljivosti ali katere koli druge prozorne premaze.

Ocenjevanje in preverjanje: vlagatelj predloži poročilo o preskusu z uporabo metode ISO 6504/1 (Barve in laki – ugotavljanje kritnosti – 1. del: Metoda po Kubelka-Munku za bele in pastelne nianse) ali 6504/3 (3. del: Ugotavljanje kontrastnega razmerja med pastelnimi niansami pri nespremenljivi razlivnosti) ali za barve s tridimenzionalnim dekorativnim učinkom, za katere je značilna zelo debela plast, metode NF T 30 073. Za osnove za proizvodnjo niansiranih proizvodov, ki niso ocenjeni v skladu z zgoraj navedenimi zahtevami, vlagatelj predloži dokaz, kako bo končnemu uporabniku priporočil, da pred nanosom proizvoda uporabi temeljni premaz in/ali siv (ali v drugem ustreznem odtenku) osnovni premaz.

3(b)   Odpornost proti vodi

Vsi laki, talni premazi in talne barve so odporni proti vodi, kot določa standard ISO 2812-3, tako da po 24 urah izpostavljenosti in po 16 urah sušenja ni sprememb v sijaju ali barvi.

Ocenjevanje in preverjanje: vlagatelj predloži poročilo o preskusu z uporabo metode ISO 2812-3.

3(c)   Oprijemljivost

Pigmentirani betonski temeljni premazi za zunanjo uporabo so pri preskusu oprijemljivosti iz standarda EN 24624 (ISO 4624) pozitivno ocenjeni, če je kohezivna moč podlage manjša od moči oprijema barve, sicer pa mora oprijem barve presegati vrednost 1,5 Mpa, ki zadošča za pozitivno oceno pri preskusu.

Talni premazi, talne barve, osnovni talni premazi, notranji betonski temeljni premazi, osnovni premazi za kovine in osnovni premazi za les pri preskusu oprijemljivosti iz standarda EN 2409 dosežejo vrednost 2 ali manj.

Za prozorne temeljne premaze ta zahteva ne velja.

Vlagatelj oceni temeljni in/ali končni premaz ali oba premaza, nanesena skupaj. Pri preskušanju samega končnega premaza je to najslabši možni scenarij glede oprijemljivosti.

Ocenjevanje in preverjanje: vlagatelj predloži poročilo o preskusu z uporabo metode EN ISO 2409 ali metode EN 24624 (ISO 4624).

3(d)   Površinska obraba

Odpornost proti obrabi talnih premazov in talnih barv ni večja od 70 mg izgube teže po 1 000 preskusnih ciklih z obremenitvijo 1 000 g in kolesom CS10 v skladu s standardom EN ISO 7784-2.

Ocenjevanje in preverjanje: vlagatelj zagotovi poročilo o preskusu, ki dokazuje izpolnjevanje tega merila z uporabo metode EN ISO 7784-2.

3(e)   Preperevanje (za zunanje barve in lake)

Zidne končne barve ter končni premazi za les in kovino, vključno z laki, so izpostavljeni umetnemu preperevanju v aparaturi s fluorescenčnimi UV-žarnicami in kondenzacijo ali vodnim škropljenjem v skladu s standardom ISO 11507. Preskusnim pogojem so izpostavljeni 1 000 ur. Preskusni pogoji so: UVA 4 ure/60 °C + vlažnost 4 ure/50 °C.

Namesto tega so lahko zunanji končni premazi za les in lesni laki 1 000 ur izpostavljeni preperevanju v napravi za pospeševanje preperevanja s cikličnim izpostavljanjem z UV(A)-sevanjem in škropljenjem v skladu s standardom EN 927-6.

V skladu s standardom ISO 7724-3 sprememba barve vzorcev, izpostavljenih preperevanju, ni večja od ΔΕ * = 4. To ne velja za lake in osnove.

Zmanjšanje sijaja sijajnih barv in lakov, izpostavljenih preperevanju, ni večje od 30 % začetne vrednosti in se meri z uporabo standarda ISO 2813. Ta zahteva ne velja za polsvetleče in matirane končne premaze (5), pri katerih je začetna vrednost sijaja pod vpadnim kotom 60° manjša od 60 %.

Kredanje se preskuša z uporabo metode EN ISO 4628-6 na končnih zidnih premazih ter končnih premazih za les in kovino (kjer je to primerno) po tem, ko so vzorci izpostavljeni preperevanju. Premazi pri tem preskusu dosežejo rezultat 1,5 ali več (0,5 ali 1,0). V standardu so opisana sklicevanja.

Na končnih zidnih premazih ter lesnih in kovinskih končnih premazih se po tem, ko so vzorci izpostavljeni preperevanju, ocenijo tudi naslednji parametri:

luščenje v skladu s standardom ISO 4628-5; gostota lusk 2 ali manj, velikost 2 ali manj;

pokanje v skladu s standardom ISO 4628-4; gostota razpok 2 ali manj, velikost 3 ali manj;

mehurjenje v skladu s standardom ISO 4628-2; gostota mehurjev 3 ali manj, velikost 3 ali manj.

Preskusi se opravijo na osnovi za niansiranje.

Ocenjevanje in preverjanje: vlagatelj predloži poročilo o preskusu z uporabo metode ISO 11507 v skladu z določenimi parametri in/ali standardom EN 927-6. Vlagatelj predloži poročilo o preskusu z uporabo metode EN ISO 4628-2, 4, 5 in 6 ter poročilo o preskusu v skladu s standardom ISO 7724-3, kjer je to primerno.

3(f)   Prepustnost vodnih hlapov

Če so podane zahteve, da morajo zunanje zidne in betonske barve dihati, je barva v skladu s EN 1062-1 razvrščena v razred II (srednja prepustnost hlapov) ali višje v skladu s preskusno metodo EN ISO 7783.

Zaradi velikega števila možnih barv za niansiranje je to merilo omejeno na preskušanje osnovne barve.

Ocenjevanje in preverjanje: vlagatelj predloži poročilo o preskusu z uporabo metodologije EN ISO 7783 in razvrščanja v skladu z EN 1062-1.

3(g)   Prepustnost tekoče vode

Če so podane zahteve, da so zunanje zidne in betonske barve vodoodbojne ali elastomerne, je premaz razvrščen v razred III v skladu z EN 1062-1 (nizka prepustnost tekočine) v skladu z metodo EN 1062-3.

Zaradi velikega števila možnih barv za niansiranje je to merilo omejeno na preskušanje osnovne barve.

Vse druge zidne barve so razvrščene v razred II v skladu z EN 1062-1 (srednja prepustnost tekočine) ali višje v skladu s preskusno metodo EN 1062-3.

Ocenjevanje in preverjanje: vlagatelj predloži poročilo o preskusu z uporabo metodologije EN 1062-3 in razvrščanja v skladu z EN 1062-1.

3(h)   Odpornost proti plesni in algam

Kadar so podane zahteve, da morajo biti zunanji zidni premazi in lesne barve odporni proti plesni in algam, ter v skladu z vrsto proizvodov PT7 iz Uredbe (EU) št. 528/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (6) o biocidih se z uporabo standardov EN 15457 in EN 15458 določijo naslednje zahteve.

Zidne barve imajo rezultat razreda 1 ali nižji (1 ali 0) za odpornost proti plesnim (tj. manj kot 10-odstotna pokritost s plesnijo) in rezultat razreda 1 ali nižji za odpornost proti algam.

Lesne barve imajo rezultat 0 za odpornost proti plesnim in 0 za odpornost proti algam.

Zaradi velikega števila možnih barv za niansiranje bo to merilo omejeno na preskušanje osnovne barve.

Ocenjevanje in preverjanje: vlagatelj predloži poročilo o preskusu z uporabo metodologije iz standardov EN 15457 in EN 15458.

3(i)   Zapolnjevanje razpok

Če so podane zahteve, da mora imeti zidna (ali betonska) barva elastomerne lastnosti, je v skladu s standardom EN 1062 razvrščena najmanj kot A1 pri 23 °C.

Zaradi velikega števila možnih barv za niansiranje je to merilo omejeno na preskušanje osnovne barve.

Ocenjevanje in preverjanje: vlagatelj predloži poročilo o preskusu z uporabo metodologije DIN EN 1062-7.

3(j)   Odpornost na alkalije

Zidne barve in temeljni premazi ne kažejo vidne škode po tem, ko je premaz 24 ur izpostavljen 10-odstotni raztopini NaOH v skladu z metodo ISO 2812-4. Ocenjevanje se izvede po 24 urah sušenja.

Ocenjevanje in preverjanje: vlagatelj predloži poročilo o preskusu z uporabo metodologije ISO 2812-4.

3(k)   Odpornost proti koroziji

Podlaga je izpostavljena simulaciji korozije za namen ocenjevanja v skladu z ustreznimi kategorijami atmosferske korozije iz standarda EN ISO 12944-2 in z njimi povezanimi preskusnimi postopki iz standarda EN ISO 12944-6. Protikorozijske barve za jeklene podlage se preskušajo po 240-urni izpostavljenosti slanemu razpršilu v skladu s standardom ISO 9227. Rezultati se ocenijo z uporabo standarda ISO 4628-2 za mehurjenje in standarda ISO 4628-3 za rjavenje. Barva pri preskusu v zvezi z mehurjenjem doseže rezultat, ki ni slabši od velikosti 3 in gostote 3, pri preskusu v zvezi z rjavenjem pa rezultat Ri2.

Ocenjevanje in preverjanje: vlagatelj predloži poročila o preskušanju, ki potrjujejo izpolnjevanje tega merila.

Merilo 4 – vsebnost hlapnih in polhlapnih organskih spojin (HOS, PHOS)

Največja vsebnost hlapnih organskih spojin (HOS) in polhlapnih organskih spojin (PHOS) ne preseže omejitev iz razpredelnice 3.

Vsebnost HOS in PHOS se določi za proizvod, ki je pripravljen za uporabo, in pred uporabo vključuje vse priporočene dodatke, kot so barvila in/ali razredčila.

Na proizvodih z vsebnostjo HOS, ki je v skladu z omejitvami iz razpredelnice 3, je lahko poleg znaka za okolje navedeno besedilo „zmanjšana vsebnost hlapnih organskih spojin“ in vsebnost HOS v g/l.

Razpredelnica 3

Mejne vrednosti vsebnosti HOS in PHOS

Opis proizvoda (z oznako podkategorije v skladu z Direktivo 2004/42/ES)	Mejne vrednosti HOS (v g/l, vključno z vodo)	Mejne vrednosti PHOS (v g/l, vključno z vodo)
(a) Notranje matirane stene in stropi (sijaj < 25 pri 60°)	10	30 (7)/40 (8)
(b) Notranje matirane stene in stropi (sijaj > 25 pri 60°)	40	30 (7)/40 (8)
(c) Zunanje stene mineralne podlage	25	40
(d) Notranje/zunanje barve za lesene ali kovinske okrase in obloge	80	50 (7)/60 (8)
(e) Notranji zaključni laki in lesne barve, vključno z matiranimi lesnimi barvami	65	30
(e) Zunanji zaključni laki in lesne barve, vključno z matiranimi lesnimi barvami	75	60
(f) Notranje in zunanje tankoslojne lesne barve	50	30 (7)/40 (8)
(g) Temeljni premazi	15	30 (7)/40 (8)
(h) Vezivni temeljni premazi	15	30 (7)/40 (8)
(i) Enokomponentni premazi	80	50 (7)/60 (8)
(j) Dvokomponentni premazi z reaktivnim delovanjem za posebno končno uporabo, kot so podi	80	50 (7)/60 (8)
(l) Dekorativni premazi	80	50 (7)/60 (8)
Antikorozijske barve	80	60

Vsebnost HOS se določi z izračunom na podlagi sestavin in surovin ali z uporabo metod iz standarda ISO 11890-2 ali za proizvode z vsebnostjo HOS, ki je manjša od 1,0 g/l, z metodami iz standarda ISO 17895. Vsebnost PHOS se določi z uporabo metode iz standarda ISO 11890-2. Sledilne spojine iz razpredelnice 4 se uporabijo kot osnova za razmejevanje rezultatov plinske kromatografije za PHOS. V primeru proizvodov za notranjo in zunanjo uporabo velja strožja mejna vrednost PHOS za notranje barve.

Razpredelnica 4

Sledilne spojine, ki jih je treba uporabiti pri določanju vsebnosti PHOS

	Polarni sistemi (premazi na vodni osnovi)	Nepolarni sistemi (premazi na osnovi topila)
PHOS	Dietiladipat (C10H18O4) do metilpalmitat (C17H34O2)	n-Tetradekan (C14H30) do n-dokozan (C22H46)

Ocenjevanje in preverjanje: v zvezi z vsebnostjo HOS v proizvodu, ki je pripravljen za uporabo, vlagatelj predloži poročilo o preskusu z uporabo metod iz standarda ISO 11890-2 ali ISO 17895, ki dokazuje skladnost, ali izjavo o skladnosti, ki ji priloži izračune na podlagi sestavin barve in surovin.

V zvezi z vsebnostjo PHOS v proizvodu, ki je pripravljen za uporabo, vlagatelj predloži poročilo o preskusu z uporabo metod iz standarda ISO 11890-2 ali izjavo o skladnosti, ki ji priloži izračune na podlagi sestavin barve in surovin. Preskus se opravi ob upoštevanju sledilnih spojin iz razpredelnice 4 in navodil za uporabo meril. Pristojni organ lahko od vlagateljev zahteva, da izračune potrdi z določeno preskusno metodo.

Merilo 5 – omejevanje nevarnih snovi in zmesi

Končni proizvod ne vsebuje nevarnih snovi in zmesi v skladu s pravili, določenimi v naslednjih podmerilih, ki veljajo za:

—	razvrstitve glede na nevarnost in opozorilne stavke,

—	snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost,

—	posebne druge razvrščene snovi.

Vlagatelji morajo dokazati, da je sestava končnega proizvoda skladna z vsemi zahtevami za ocenjevanje in preverjanje ter vsemi dodatnimi zahtevami iz Dodatka.

5(a)   Skupne omejitve, ki veljajo za razvrstitve glede na nevarnost in opozorilne stavke

Sestava končnega proizvoda, vključno z namerno dodanimi sestavinami, ki so prisotne v koncentracijah, manjših od 0,010 %, če v Dodatku ni izrecno navedeno odstopanje, ne vsebujejo snovi ali zmesi, ki so v skladu z Uredbo (ES) št. 1272/2008 ali Direktivo Sveta 67/548/EGS (9) razvrščene kot strupene, nevarne za okolje, povzročitelji preobčutljivosti dihal ali kože, rakotvorne, mutagene ali strupene za razmnoževanje in kot se razlagajo v skladu s stavki o nevarnosti in opozorilnimi stavki iz razpredelnice 5 v okviru teh meril.

Razpredelnica 5

Omejene razvrstitve glede na nevarnost in njihova kategorizacija

Akutna strupenost
Kategoriji 1 in 2	Kategorija 3
H300 Smrtno pri zaužitju. (R28)	H301 Strupeno pri zaužitju. (R25)
H310 Smrtno v stiku s kožo. (R27)	H311 Strupeno v stiku s kožo. (R24)
H330 Smrtno pri vdihavanju. (R23/26)	H331 Strupeno pri vdihavanju. (R23)
H304 Pri zaužitju in vstopu v dihalne poti je lahko smrtno. (R65)	EUH070 Strupeno ob stiku z očmi. (R39/41)
Strupeno za posamezne organe
Kategorija 1	Kategorija 2
H370 Škoduje organom. (R39/23, R39/24, R39/25, R39/26, R39/27, R39/28)	H371 Lahko škoduje organom. (R68/20, R68/21, R68/22)
H372 Škoduje organom. (R48/25, R48/24, R48/23)	H373 Lahko škoduje organom. (R48/20, R48/21, R48/22)
Preobčutljivost dihal in kože
Kategorija 1A	Kategorija 1B
H317: Lahko povzroči alergijski odziv kože. (R43)	H317: Lahko povzroči alergijski odziv kože. (R43)
H334: Lahko povzroči simptome alergije ali astme ali težave z dihanjem pri vdihavanju. (R42)	H334: Lahko povzroči simptome alergije ali astme ali težave z dihanjem pri vdihavanju. (R42)
Rakotvorno, mutageno ali strupeno za razmnoževanje
Kategoriji 1A in 1B	Kategorija 2
H340 Lahko povzroči genetske okvare. (R46)	H341 Sum povzročitve genetskih okvar. (R68)
H350 Lahko povzroči raka. (R45)	H351 Sum povzročitve raka. (R40)
H350i Lahko povzroči raka pri vdihavanju. (R49)
H360F Lahko škoduje plodnosti. (R60)	H361f Sum škodljivosti za plodnost. (R62)
H360D Lahko škoduje nerojenemu otroku. (R61)	H361d Sum škodljivosti za nerojenega otroka. (R63)
H360FD Lahko škoduje plodnosti. Lahko škoduje nerojenemu otroku. (R60, R60/61)	H361fd Sum škodljivosti za plodnost. Sum škodljivosti za nerojenega otroka. (R62/63)
H360Fd Lahko škoduje plodnosti. Sum škodljivosti za nerojenega otroka. (R60/63)	H362 Lahko škoduje dojenim otrokom. (R64)
H360Df Lahko škoduje nerojenemu otroku. Sum škodljivosti za plodnost. (R61/62)
Nevarno za vodno okolje
Kategoriji 1 in 2	Kategoriji 3 in 4
H400 Zelo strupeno za vodne organizme. (R50)	H412 Škodljivo za vodne organizme, z dolgotrajnimi učinki. (R52/53)
H410 Zelo strupeno za vodne organizme, z dolgotrajnimi učinki. (R50/53)	H413 Lahko ima dolgotrajne učinke na vodne organizme. (R53)
H411 Strupeno za vodne organizme, z dolgotrajnimi učinki (R51/53)
Nevarno za ozonski plašč
EUH059 Nevarno za ozonski plašč. (R59)

Najnovejša pravila za razvrščanje, ki jih je sprejela Unija, imajo prednost pred navedenimi razvrstitvami glede na nevarnost in opozorilnimi stavki. Zato vlagatelj v skladu s členom 15 Uredbe (ES) št. 1272/2008 zagotovi, da razvrstitve temeljijo na najnovejših pravilih za razvrščanje, označevanje ter pakiranje snovi in zmesi.

Vlagatelji morajo izračunati razvrstitev končnega proizvoda glede na nevarnost, da dokažejo skladnost. To se izvede v skladu z metodologijami za razvrščanje zmesi iz Uredbe (ES) št. 1272/2008 in aktov, ki jo spreminjajo. Razvrstitve zmesi v skladu z Direktivo 67/548/EGS o nevarnih snoveh (v nadaljevanju: direktiva DSD) in razvrstitve v skladu z Uredbo (ES) št. 1272/2008 (v nadaljevanju: uredba CLP) so vzporejane v razpredelnici 6.

Končni proizvod se ne razvrsti in označi kot akutno strupen, strupen za posamezne organe, povzročitelj preobčutljivosti pri vdihavanju ali preobčutljivosti kože, rakotvoren, mutagen, strupen za razmnoževanje ali nevaren za okolje v skladu z Uredbo (ES) št. 1272/2008 ali Direktivo 67/548/EGS.

Razpredelnica 6

Razvrstitev končnih proizvodov: enakovrednost uredbe CLP in direktive DSD

Razvrstitev zmesi v skladu z uredbo CLP	Enakovredno direktivi DSD
Akutna strupenost	T ali T+
Strupeno za posamezne organe	T, T+ ali Xn
Preobčutljivost pri vdihavanju in preobčutljivost kože	–
Rakotvorna snov, mutagena snov ali strupena snov za razmnoževanje	Rakotvorna snov, mutagena snov ali strupena snov za razmnoževanje kategorij 1–3
Snovi, ki so nevarne za okolje	N (razen R53 in R52/53)

5(a)(i)   Odstopanja, ki veljajo za skupine snovi

Za namen te skupine proizvodov so bila odobrena odstopanja za določene skupine snovi, ki bi jih lahko vseboval končni proizvod. Ta odstopanja določajo razvrstitve glede na nevarnost, ki so izvzete za posamezne skupine snovi, ter s tem povezane pogoje odstopanja in mejne koncentracije, ki veljajo. Odstopanja so določena v Dodatku in veljajo za naslednje skupine snovi:

1.	Konzervansi, dodani barvilom, vezivom in končnemu proizvodu (a) Konzervansi v vsebnikih (b) Sredstva za zaščito naprav za niansiranje (c) Konzervansi suhega filma (d) Stabilizatorji za konzervanse

2.	Sredstva za sušenje in preprečevanje razslojevanja (a) Sredstva za sušenje (b) Sredstva za preprečevanje razslojevanja

3.	Zaviralci korozije (a) Zaviralci korozije (b) Preprečevanje patine

4.	Površinsko aktivne snovi (a) Površinsko aktivne snovi za splošne namene (b) Alkilfenoletoksilati (APEO) (c) Perfluorirane površinsko aktivne snovi

5.	Druge funkcionalne snovi za splošno uporabo (a) Emulzija silicijeve smole v belih barvah, barvilih in osnovah za niansiranje (b) Kovine in njihove spojine (c) Mineralne surovine, vključno s polnili (d) Nevtralizatorji (e) Optična belila (f) Pigmenti

6.	Druge funkcionalne snovi za posebno uporabo (a) Sredstva za zaščito pred UV-svetlobo in stabilizatorji (b) Mehčala

7.	Ostanki snovi, ki bi lahko bili prisotni v končnem proizvodu (a) Formaldehid (b) Topila (c) Nereagirani monomeri (d) Hlapne aromatske spojine in halogenirane spojine

5(a)(ii)   Pogoji odstopanja, ki veljajo v proizvodnih obratih

V primeru odstopanj za akutne toksine ali snovi, ki so strupene za posamezne organe, veljajo dodatni pogoji za proizvodnjo barv in lakov. V tem primeru vlagatelji predložijo dokaz, da so izpolnili naslednje zahteve:

—

za snovi, razvrščene med akutne toksine ali snovi, ki so strupene za posamezne organe, se dokaže skladnost z zadevnimi evropskimi okvirnimi mejnimi vrednostmi za poklicno izpostavljenost ali mejnimi vrednostmi držav članic za poklicno izpostavljenost snovem, pri čemer velja najstrožja mejna vrednost,

—	kadar ni referenčne mejne vrednosti za poklicno izpostavljenost, vlagatelj dokaže, kako zdravstveni in varnostni postopki za ravnanje z vhodnimi snovmi v proizvodnih obratih za končne barve z znakom za okolje zmanjšujejo izpostavljenost,

—	za snovi, ki so razvrščene med razpršila ali hlape, se dokaže, da jim delavci niso izpostavljeni v tej obliki,

—	za snovi, za katere velja razvrstitev v njihovi suhi obliki, se dokaže, da delavci med proizvodnjo ne morejo priti v stik s snovjo v tej obliki.

Ocenjevanje in preverjanje: vlagatelj dokaže izpolnjevanje tega merila tako, da predloži izjavo o razvrstitvi in/ali nerazvrstitvi za:

—	končno barvo ali lak na podlagi metodologij za razvrščanje zmesi iz Uredbe (ES) št. 1272/2008 in aktov, ki jo spreminjajo,

—	sestavine barve ali laka, ki spadajo v skupine snovi iz točke 5(a)(i) in so prisotne v koncentracijah, večjih od 0,010 %.

Ta izjava temelji na informacijah, zbranih v skladu z zahtevami iz Dodatka.

Opredelijo se tudi aktivne sestavine, za katere lahko veljajo posebne mejne koncentracije v skladu z Uredbo (ES) št. 1272/2008 in ki lahko padejo pod mejno vrednost 0,010 %.

Kot dokaz za izjavo o razvrstitvi ali nerazvrstitvi sestavin se predložijo naslednje tehnične informacije:

(i)	za snovi, ki niso bile registrirane v skladu z uredbo REACH ali še niso razvrščene v skladu z uredbo CLP: informacije, ki izpolnjujejo zahteve iz Priloge VII k uredbi REACH;

(ii)	za snovi, ki so bile registrirane v skladu z uredbo REACH in ne izpolnjujejo zahtev za razvrstitev v skladu z uredbo CLP: informacije, ki temeljijo na registracijski dokumentaciji na podlagi uredbe REACH in potrjujejo nerazvrstitev snovi;

(iii)

za usklajeno razvrščene snovi ali samorazvrščene snovi: varnostni listi, kadar so na voljo. Če niso na voljo ali je snov samorazvrščena, se predložijo informacije, ki zadevajo razvrstitve glede nevarnosti snovi v skladu s Prilogo II k uredbi REACH;

(iv)	v primeru zmesi: varnostni listi, kadar so na voljo. Če niso na voljo, se predloži izračun razvrstitve zmesi v skladu s pravili iz Uredbe (ES) št. 1272/2008 skupaj z informacijami, ki zadevajo razvrstitve glede na nevarnosti zmesi v skladu s Prilogo II k uredbi REACH.

Snovi in zmesi se opišejo v skladu z oddelki 10, 11 in 12 Priloge II k uredbi REACH (zahteve za pripravo varnostnih listov). To vključuje informacije o fizični obliki in stanju sestavin ter opredelitev proizvedenih sestavin nanomaterialov, pri katerih je ena ali več zunanjih dimenzij za 50 % ali več delcev pri razporeditvi snovi po velikosti glede na število v razponu velikosti od 1 nm do 100 nm.

Vlagatelj opredeli tudi snovi in zmesi, uporabljene v sestavi barve, za katere veljajo posebne zahteve za odstopanje, kot so določene v Dodatku. Za vse izvzete snovi ali zmesi se predložijo dodatne informacije, ki kažejo, kako so bile izpolnjene zahteve za odstopanje.

5(b)   Omejitve, ki veljajo za snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost

V skladu s členom 6(7) Uredbe (ES) št. 66/2010 končni proizvod in katere koli sestavine ali surovine ne vsebujejo, razen če niso izrecno izvzeti, snovi, ki:

—	ustrezajo merilom iz člena 57 uredbe REACH,

—	so bile opredeljene v skladu s postopkom iz člena 59(1) uredbe REACH, ki vzpostavlja seznam snovi, ki bodo morda vzbujale veliko zaskrbljenost.

Za snovi, ki izpolnjujejo enega ali oba navedena pogoja in so prisotne v barvi ali laku v koncentracijah, večjih od 0,10 masnega %, se ne odobri odstopanje.

Ocenjevanje in preverjanje: vlagatelj predloži izjavo o skladnosti s tem merilom, ki ji priloži izjave o skladnosti, ki jih podpišejo njegovi dobavitelji. Vlagatelji dokažejo, da so opravili presejalni pregled vhodnih snovi na podlagi veljavnega seznama snovi, ki bodo morda vzbujale veliko zaskrbljenost, in meril iz člena 57 uredbe REACH.

5(c)   Omejitve, ki veljajo za posebne nevarne snovi

Končni proizvod ne vsebuje nevarnih snovi, ki so izrecno navedene v Dodatku, v določenih mejnih koncentracijah ali nad njimi. Omejitve glede snovi iz Dodatka veljajo za naslednje sestavine ter ostanke barv in lakov:

(i)	konzervanse suhega filma;

(ii)	sredstva za zaščito naprav za niansiranje;

(iii)

konzervanse v vsebnikih;

(iv)	stabilizatorje za konzervanse;

(v)	alkilfenoletoksilate (APEO);

(vi)	perfluorirane površinsko aktivne snovi;

(vii)

kovine in njihove spojine;

(viii)

pigmente;

(ix)

mehčala;

(x)	prosti formaldehid.

Ocenjevanje in preverjanje: veljajo zahteve za preverjanje in preskušanje, kot so določene v Dodatku za posamezno snov ter ustrezne za posebne oblike barv in lakov.

Merilo 6 – informacije za potrošnike

6(a)

Na embalaži je navedeno ali ji je priloženo naslednje besedilo: — „Zmanjšajte količino odpadne barve z oceno o potrebovani barvi.“ — „Hranite neporabljeno barvo za ponovno uporabo.“ — „Ponovna uporaba barve lahko učinkovito zmanjša vpliv proizvoda na okolje v njegovem življenjskem krogu.“

6(b)

Na embalaži so navedene ali so ji priložene naslednje splošne informacije in nasveti: — kako oceniti količino barve, ki je potrebna, pred nakupom, da se zmanjša nastajanje odpadne barve, ter priporočena količina kot smernice (npr. za 1 m2 zidu je potrebnih x litrov barve), — kako ravnati z „neporabljeno barvo“ skupaj s spletno povezavo ali kontaktnimi podatki, če so na voljo, kjer lahko potrošnik dobi podrobnejše informacije.

6(c)

Na embalaži so navedeni ali so ji priloženi naslednji nasveti in priporočila za ravnanje z barvo: — varnostni ukrepi za uporabnika. Vključujejo osnovna priporočila za osebno zaščitno opremo, ki jo je treba nositi. Vključujejo tudi dodatne ukrepe, ki jih je treba sprejeti pri uporabi razprševalne opreme, — uporaba opreme za čiščenje in primerno ravnanje z odpadki (z namenom omejiti onesnaženje vode in tal). Na primer priporočilo, da je treba z neporabljeno barvo ravnati na poseben način za varno odstranjevanje in da se je ne sme vreči v smeti skupaj z gospodinjskimi ali gospodarskimi odpadki (npr. „Ostankov barve ne zlijte v pomivalno korito ali straniščno školjko ali je ne odložite v koš za smeti.“), — skladiščenje barve v primernih pogojih (bred odprtjem in po njem), vključno z varnostnimi nasveti, če je primerno.

Ocenjevanje in preverjanje: vlagatelj v okviru svoje vloge izjavi, da proizvod izpolnjuje zahteve, ter pristojnemu organu predloži piktogram ali vzorce navodil za uporabo in/ali povezavo do spletnega mesta proizvajalca, na katerem so te informacije. Kot smernice se navede priporočena količina barve.

Merilo 7 – informacije na znaku EU za okolje

Kjer je primerno, neobvezna nalepka s poljem za besedilo vsebuje naslednje besedilo:

—	Zmanjšana vsebnost nevarnih snovi.

—	Zmanjšana vsebnost hlapnih organskih spojin (HOS): x g/l.

—	Visok učinek pri notranji uporabi (če so bila izpolnjena merila za notranjo uporabo) ali

—	Visok učinek pri zunanji uporabi (če so bila izpolnjena merila za zunanjo uporabo) ali

—	Visok učinek pri notranji in zunanji uporabi (če so bila izpolnjena merila za notranjo in zunanjo uporabo).

Smernice za uporabo neobvezne nalepke s poljem za besedilo so na voljo v „Navodilih za uporabo logotipa znaka za okolje“ na spletni strani:

http://ec.europa.eu/environment/ecolabel/documents/logo_guidelines.pdf.

Ocenjevanje in preverjanje: vlagatelj skupaj z izjavo o skladnosti s tem merilom predloži vzorec nalepke za proizvod ali piktogram embalaže, na kateri je znak EU za okolje.

---

(1)  Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) ter o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije in o spremembi Direktive 1999/45/ES ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL L 396, 30.12.2006, str. 1).

(2)  Kot izhaja iz Referenčnega dokumenta o najboljši razpoložljivi tehnologiji za proizvodnjo anorganskih kemičnih snovi v velikih količinah, BREF, avgust 2007.

(3)  Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL L 312, 22.11.2008, str. 3).

(4)  Zahteva se le v primeru trženjskih navedb v zvezi z barvami.

(5)  EN ISO 2813.

(6)  Uredba (EU) št. 528/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o dostopnosti na trgu in uporabi biocidnih proizvodov (UL L 167, 27.6.2012, str. 1).

(7)  Notranje bele barve in laki.

(8)  Notranje barve za niansiranje/zunanje barve in laki.

(9)  Direktiva Sveta 67/548/EGS z dne 27. junija 1967 o približevanju zakonov in drugih predpisov v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih snovi (UL 196, 16.8.1967, str. 1).