23.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 155/1

(1)

Digitalno gospodarstvo korenito spreminja notranji trg. S svojo inovativnostjo, hitrostjo in delovanjem prek meja ima potencial za doseganje nove ravni integracije notranjega trga. Vizija Unije je digitalno gospodarstvo, ki zagotavlja trajnostne gospodarske in družbene koristi na podlagi sodobnih spletnih storitev ter hitrih internetnih povezav. Digitalna infrastruktura visokih kakovosti podpira dejansko vse sektorje sodobnega in inovativnega gospodarstva ter je strateškega pomena za socialno in teritorialno kohezijo. Zato je treba vsem državljanom ter zasebnemu in javnemu sektorju omogočiti vključitev v digitalno gospodarstvo.

(2)

Ob zavedanju pomena postavitve širokopasovnih omrežij visokih hitrosti so države članice potrdile ambiciozne širokopasovne cilje iz Sporočila Komisije z naslovom „Evropska digitalna agenda – digitalna evropska rast“ (v nadaljnjem besedilu: Digitalna agenda), da bi namreč do leta 2013 vsem Evropejcem omogočili osnovni širokopasovni dostop ter da bi do leta 2020 vsi Evropejci imeli dostop do mnogo hitrejših internetnih povezav s hitrostjo nad 30 Mb/s in da bi bilo najmanj 50 % gospodinjstev v Uniji priključenih na internetne povezave s hitrostjo nad 100 Mb/s.

(3)

Glede na hiter razvoj tehnologij, eksponentno povečevanje širokopasovnega prometa in rast povpraševanja po e-storitvah bi bilo treba cilje iz Digitalne agende razumeti kot najnižje možne in bi si morala Unija prizadevati za bolj ambiciozne cilje v zvezi s širokopasovnim dostopom, da bi tako dosegla večjo rast, konkurenčnost in produktivnost. Komisija bi morala ob pregledu te direktive oceniti, ali in kako bi lahko ta direktiva dodatno prispevala k uresničitvi tega cilja.

(4)

Digitalna agenda je tudi opredelila potrebo po oblikovanju politik za znižanje stroškov postavitve širokopasovnih omrežij na celotnem ozemlju Unije, vključno z ustreznim načrtovanjem in usklajevanjem ter zmanjšanjem upravnih bremen. V zvezi s tem je v državah članicah potrebnih še precej predhodnih naložb, ki bi omogočile souporabo fizične infrastrukture. V zvezi s cilji Digitalne agende je treba priznati, da je v Instrumentu za povezovanje Evrope, vzpostavljenim z Uredbo (EU) št. 1316/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4), namenjenih bistveno manj finančnih sredstev za širokopasovne povezave, vendar bi morale države članice za uresničevanje ciljev te direktive imeti možnost uporabe sredstev Unije, ki so na voljo v skladu z zadevnimi določbami Unije.

(5)

Zmanjševanje stroškov postavitve elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti bi tudi prispevalo k digitalizaciji javnega sektorja, s čimer bi poleg zmanjšanja stroškov javne uprave in učinkovitejših storitev za državljane spodbudili digitalizacijo vseh sektorjev gospodarstva.

(6)

Ker so na ravni Unije potrebni ukrepi za izboljšanje pokritosti s širokopasovnim omrežjem, vključno z znižanjem stroškov širokopasovne infrastrukture visokih hitrosti, kar je bilo izraženo v sklepih Evropskega sveta s 13. do 14. decembra 2012, je Komisija v sporočilu z naslovom „Akt za enotni trg II“ poudarila, da si je treba dodatno prizadevati za hitro uresničitev ciljev iz Digitalne agende, med drugim tudi z obvladovanjem izzivov, povezanih z naložbami v omrežje visokih hitrosti.

(7)

Za postavitev žičnih in brezžičnih elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti v celotni Uniji so potrebne precejšnje naložbe, pomemben delež teh naložb pa je namenjen za stroške gradbenih del nizke gradnje. Z omejitvijo nekaterih gradbenih del nizke gradnje, s katerimi so povezani precejšnji stroški, bi lahko pripomogli k učinkovitejši postavitvi širokopasovnega omrežja.

(8)

Glavni del teh stroškov se lahko pripiše neučinkovitostim v postopku postavitve v zvezi z uporabo obstoječe pasivne infrastrukture (na primer kanalov, vodov, vstopnih jaškov, omaric, drogov, stebrov, anten, stolpov in drugih podpornih objektov), ozkim grlom, povezanim z usklajevanjem gradbenih del, zapletenim upravnim postopkom za izdajo dovoljenj in ozkim grlom, povezanim z napeljavo omrežij v stavbah, kar postavlja precejšnje finančne ovire predvsem za podeželska območja.

(9)

Ukrepi, ki so namenjeni povečanju učinkovitosti uporabe obstoječe infrastrukture in zmanjšanju stroškov ter ovir pri izvajanju novih gradbenih del nizke gradnje, bi morali znatno prispevati k hitri in obsežni postavitvi elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti ob hkratnem ohranjanju učinkovite konkurence, ne da bi to negativno vplivalo na zaščito, varnost in brezhibno delovanje obstoječe javne infrastrukture.

(10)

Nekatere države članice so sprejele ukrepe za znižanje stroškov postavitve širokopasovnega omrežja. Vendar pa takšni ukrepi ostajajo redki in razpršeni. Z okrepitvijo teh ukrepov v celotni Uniji bi lahko znatno pripomogli k vzpostavitvi enotnega digitalnega trga. Poleg tega razlike v regulativnih zahtevah včasih preprečujejo sodelovanje med drugimi komunalnimi sektorji in lahko ustvarijo ovire za vstop novih omrežnih operaterjev ter nove poslovne priložnosti, kar ovira razvoj notranjega trga za uporabo in izgradnjo fizične infrastrukture za elektronska komunikacijska omrežja visokih hitrosti. Pobude se na ravni držav članic ne zdijo vedno celovite, za celosten in znaten učinek pa je ključno, da sprejeti ukrepi zadevajo celoten postopek postavitve in vse sektorje.

(11)

Namen te direktive je določiti nekatere minimalne pravice in obveznosti, ki bi veljale v celotni Uniji, da se pospeši postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti in medsektorsko sodelovanje. Zagotavljati bi morala minimalno usklajenost konkurenčnih pogojev, vendar to v skladu z načelom subsidiarnosti ne bi smelo posegati v obstoječe najboljše prakse in ukrepe, sprejete na nacionalni ter lokalni ravni, ki vsebujejo podrobnejše določbe in pogoje, ter dodatne ukrepe, ki dopolnjujejo navedene pravice in obveznosti.

(12)

Kadar se v skladu s pravom Unije uporabljajo bolj specifični regulativni ukrepi, bi morali ti glede na načelo lex specialis prevladati nad minimalnimi pravicami in obveznostmi iz te direktive. Zato ta direktiva ne bi smela posegati v regulativni okvir Unije za elektronske komunikacije iz Direktive 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5) ter Direktive 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6), Direktive 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7), Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8) in Direktive Komisije 2002/77/ES (9), vključno z nacionalnimi ukrepi, sprejetimi v skladu z navedenim regulativnim okvirom, kot na primer specifičnimi simetričnimi ali asimetričnimi regulativnimi ukrepi.

(13)

Za operaterje elektronskih komunikacijskih omrežij, zlasti nove operaterje, je lahko učinkoviteje, če pri postavitvi elektronskih komunikacijskih omrežij uporabijo obstoječo fizično infrastrukturo, vključno s tisto iz drugih komunalnih sektorjev, zlasti na območjih, na katerih ni na voljo ustreznega elektronskega komunikacijskega omrežja ali kjer postavitev nove fizične infrastrukture ni gospodarsko izvedljiva. Poleg tega lahko sinergije med sektorji znatno zmanjšajo potrebo po gradbenih delih za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij in s tem tudi socialne in okoljske stroške, povezane z njimi, na primer zaradi onesnaževanja, motenja in prometnih zastojev. Zato se ta direktiva ne bi uporabljala samo za ponudnike javnih komunikacijskih omrežij, ampak za vse lastnike ali imetnike pravic uporabe obsežne in povsod razširjene fizične infrastrukture – v primeru imetnikov pravic uporabe brez poseganja v lastninske pravice tretje strani – ki je primerna za namestitev elementov elektronskih komunikacijskih omrežij, na primer fizičnih omrežij za oskrbo z električno energijo, plinom in vodo, za kanalizacijo in drenažne sisteme, ogrevanje ter prevozne storitve.

(14)

Zaradi pospešitve postavitve elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti na notranjem trgu bi bilo treba v tej direktivi določiti pravico ponudnikov javnih komunikacijskih omrežij glede dostopa do fizične infrastrukture, in sicer neodvisno od njene lokacije ter pod poštenimi in razumnimi pogoji v skladu z normalnim uresničevanjem lastninskih pravic. Obveznost zagotovitve dostopa do fizične infrastrukture ne bi smela posegati v pravice lastnikov zemljišča ali stavbe, kjer je infrastruktura nameščena.

(15)

Zaradi nizke stopnje diferenciacije je lahko v fizičnih delih omrežja pogosto hkrati nameščen širok nabor elementov elektronskih komunikacijskih omrežij, tudi takšnih, ki lahko v skladu z načelom tehnološke nevtralnosti zagotavljajo širokopasovne storitve dostopa pri hitrostih najmanj 30 Mb/s, ne da bi vplivali na opravljanje glavne storitve in ob minimalnih stroških za prilagoditev. Zato lahko fizična infrastruktura, ki je namenjena samo namestitvi drugih elementov omrežja, ne da bi sama postala aktiven element omrežja, kot to postanejo na primer neuporabljena optična vlakna, načeloma sprejme elektronske komunikacijske kable, opremo ali druge elemente elektronskih komunikacijskih omrežij, ne glede na njeno dejansko uporabo ali lastništvo, če ni nikakršnih varnostnih zadržkov ali to ne škoduje prihodnjim poslovnim interesom lastnikov infrastrukture. Fizična infrastruktura javnih komunikacijskih omrežij bi načeloma lahko sprejela tudi elemente drugih omrežij, zato se lahko države članice odločijo, da v ustreznih primerih uporabijo načelo vzajemnosti, s čimer bi operaterjem javnih komunikacijskih omrežij omogočili, da zagotavljajo dostop do svojega omrežja za postavitev drugih omrežij. Brez poseganja v vsakokratni splošni interes v zvezi z opravljanjem glavne storitve bi bilo treba spodbujati sinergije med omrežnimi operaterji, da bi pripomogli k hkratnemu uresničevanju ciljev Digitalne agende.

(16)

Ta direktiva sicer ne bi smela posegati v posebne zaščitne ukrepe za zagotavljanje varnosti, javnega zdravja, varnosti in celovitosti omrežij, zlasti kritične infrastrukture, ter za preprečevanje vpliva na glavno storitev, ki jo opravlja omrežni operater, zlasti pri omrežjih za oskrbo z vodo, namenjeno za prehrano ljudi, vendar bi lahko splošna pravila nacionalne zakonodaje, ki omrežnim operaterjem prepovedujejo pogajanja s ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij glede dostopa do fizične infrastrukture, onemogočila razvoj trga za dostop do fizične infrastrukture. Zato bi bilo treba takšna splošna pravila odpraviti. Poleg tega ukrepi iz te direktive ne bi smeli posegati v možnost držav članic, da v skladu z veljavnim pravom Unije povečajo privlačnost zagotavljanja dostopa do infrastrukture za komunalna podjetja, tako da prihodke, ki izvirajo iz te storitve, izključijo iz osnove za izračun tarife za končne uporabnike za njihovo glavno dejavnost ali dejavnosti.

(17)

Omrežni operater lahko iz objektivnih razlogov zavrne dostop do določene fizične infrastrukture. Tako na primer fizična infrastruktura lahko ne bi bila tehnično primerna zaradi posebnih okoliščin v zvezi z infrastrukturo, do katere je bil zaprošen dostop, na primer zaradi trenutnega pomanjkanja ustreznega prostora ali zaradi načrtov, da se ta prostor uporabi za druge namene, kar je mogoče zadostno dokazati, na primer z javno dostopnimi naložbenimi načrti. Podobno bi lahko v posebnih okoliščinah souporaba infrastrukture ogrozila varnost ali javno zdravje, celovitost in varnost omrežja, vključno s kritično infrastrukturo, ali bi ogrozila opravljanje storitev, ki se primarno zagotavljajo z uporabo iste infrastrukture. Poleg tega ima lahko dostop do osnovne fizične infrastrukture v primerih, ko omrežni operater že zagotavlja veleprodajni dostop do fizične omrežne infrastrukture, ki bi ustrezal potrebam prosilcev za dostop, negativen ekonomski učinek na poslovni model omrežnega operaterja in ga odvrača od naložb, hkrati pa se poveča verjetnost neučinkovitega podvajanja elementov omrežja. Poleg tega so obveznosti glede dostopa do fizične infrastrukture, predpisane na podlagi regulativnega okvira Unije za elektronske komunikacije, na primer za podjetja s pomembno tržno močjo, že zajete v posebnih regulativnih obveznostih, na katere ta direktiva ne bi smela imeti vpliva.

(18)

Kadar podjetja, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali so za to pooblaščena, zaprosijo za dostop na določenem območju, bi morali omrežni operaterji pripraviti ponudbo za souporabo zmogljivosti pod poštenimi in razumnimi pogoji, vključno s ceno, razen če se dostop ne zavrne zaradi objektivnih razlogov. Odvisno od okoliščin bi lahko več elementov vplivalo na pogoje, pod katerimi se dostop odobri, na primer: morebitni dodatni stroški vzdrževanja in prilagoditve; morebitni preventivni zaščitni ukrepi, ki jih je treba sprejeti zaradi omejevanja škodljivih vplivov na zaščito, varnost in celovitost omrežja; morebitne posebne določbe o odgovornosti v primeru škode; uporaba morebitnih javnih subvencij, odobrenih za postavitev infrastrukture, vključno s posebnimi pogoji, ki so vezani na subvencije ali pa določeni v nacionalnem pravu v skladu s pravom Unije; zmožnost zgraditi ali zagotoviti infrastrukturno zmogljivost za izpolnjevanje ali zagotavljanje obveznosti javnih storitev; katere koli omejitve, ki izvirajo iz nacionalnih določb, katerih namen je varstvo okolja, javnega zdravja, javne varnosti ali izpolnitev ciljev iz prostorskega načrtovanja.

(19)

Zaradi izogibanja neupravičenim zavrnitvam poslovanja ali nerazumnim pogojem bi morala vsaka stranka imeti možnost, da se v primeru nesporazuma med poslovnimi pogajanji o tehničnih in tržnih pogojih obrne na nacionalni ravni na organ za reševanje sporov, ki strankam določi rešitev. Ko določa cene za dostop, bi moral organ za reševanje sporov zagotoviti, da ima ponudnik storitve razumne možnosti za kritje stroškov, ki mu pri tem nastanejo pri zagotavljanju dostopa do fizične infrastrukture, pri tem pa upoštevati posebne razmere v državi in vse morebitne tarifne strukture, ki so bile – glede na katere koli prejšnje ukrepe, ki so jih naložili nacionalni regulativni organi – uvedene zaradi zagotavljanja razumnih možnosti za kritje stroškov. Organ za reševanje sporov bi moral pri tem upoštevati tudi učinek zadevnega dostopa na poslovni načrt ponudnika dostopa, vključno z naložbami ponudnika dostopa, ki je bil zaprošen, da omogoči dostop, zlasti pa naložbami v fizično infrastrukturo, do katere je bil zaprošen dostop. V posebnem primeru dostopa do fizične infrastrukture ponudnikov javnih komunikacijskih omrežij lahko izvedene naložbe v to infrastrukturo neposredno prispevajo k uresničevanju ciljev Digitalne agende, na konkurenco na koncu prodajne verige pa lahko vpliva neupravičeno okoriščanje. Zato bi bilo treba pri obveznosti dostopa v celoti upoštevati ekonomsko upravičenost teh naložb, in sicer na podlagi njihovih profilov tveganja, dinamike donosov naložbe, kakršnega koli vpliva na konkurenco na naslednjih stopnjah prodajne verige in s tem na cene in donosnost naložbe, amortizacije sredstev omrežja v času, ko je oddana prošnja za dostop, katerega koli posla, ki je bil podlaga naložbi, zlasti v fizično infrastrukturo, ki se uporablja za opravljanje elektronskih komunikacijskih storitev visokih hitrosti, in katere koli možnosti za skupno postavitev, ki je bila predhodno ponujena prosilcu za dostop.

(20)

Zaradi učinkovitega načrtovanja postavitve elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti in čim bolj učinkovite rabe obstoječe infrastrukture, primerne za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij, bi morala podjetja, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali so za to pooblaščena, imeti možnost dostopa do osnovnih informacij o fizični infrastrukturi, ki je na razpolago na območju postavitve. Te osnovne informacije bi morale omogočiti oceno potenciala uporabe obstoječe infrastrukture na določenem območju, kakor tudi zmanjšati škodo na kateri koli fizični infrastrukturi. Zaradi velikega števila vpletenih deležnikov in olajšanja dostopa do navedenih informacij, tudi med različnimi sektorji in preko meja, bi morale te osnovne informacije biti na voljo na enotni informacijski točki. Navedena enotna informacijska točka bi morala omogočiti dostop do osnovnih informacij, ki so že na voljo v elektronski obliki, ob upoštevanju omejitev, da se zagotovi varnost in celovitost omrežja, zlasti kritične infrastrukture, ali da se zaščitijo legitimne operativne in poslovne skrivnosti.

(21)

Ta direktiva državam članicam ne bi smela nalagati novih zahtev za kartiranje, ampak določiti, da se osnovne informacije, ki so jih organi javnega sektorja na podlagi nacionalnih pobud in prava Unije, na primer na podlagi Direktive 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10), že zbrali in so na voljo v elektronski obliki, dajo na razpolago enotni informacijski točki, na primer prek hiperpovezav. To bi ponudnikom javnih komunikacijskih omrežij omogočilo usklajen dostop do informacij o fizični infrastrukturi ter hkrati zagotovilo varnost in celovitost teh informacij, zlasti v zvezi z nacionalno kritično infrastrukturo. Takšno dajanje informacij na razpolago ne bi smelo posegati v zahteve glede preglednosti, ki že veljajo v zvezi s ponovno uporabo informacij javnega sektorja na podlagi Direktive 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11). Kadar informacije, ki so na voljo javnemu sektorju, ne zadostujejo za primerno obveščenost o obstoječi fizični infrastrukturi na določenem območju ali določene vrste, bi morali omrežni operaterji te informacije dati na voljo podjetjem, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali so za to pooblaščena.

(22)

Kadar osnovne informacije niso na voljo na enotni informacijski točki, bi bilo treba podjetjem, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali so za to pooblaščena, kljub temu omogočiti, da neposredno zaprosijo za takšne posebne informacije pri katerem koli omrežnem operaterju na zadevnem območju. Poleg tega, če je prošnja razumna, bi morala biti podjetjem, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali so za to pooblaščena dana možnost, da pod preglednimi, sorazmernimi in nediskriminatornimi pogoji ter brez poseganja v zaščitne ukrepe, sprejete za zagotavljanje varnosti in celovitosti omrežja ter varovanje zaupnosti, operativnih in poslovnih skrivnosti, da opravijo preglede na kraju samem in zaprosijo za informacije o načrtovanih gradbenih delih, zlasti če je to potrebno zaradi možnosti souporabe obstoječe fizične infrastrukture ali usklajevanja gradbenih del. Omrežne operaterje bi bilo treba spodbujati k večji preglednosti v zvezi z načrtovanimi gradbenimi deli, bodisi da za to skrbijo sami ali prek enotnih informacijskih točk, zlasti na območjih, ki prinašajo največ koristi; kadar koli bi bile take informacije na voljo, bi jih bilo treba posredovati pooblaščenim operaterjem.

(23)

Kadar se v zvezi s postavitvijo elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti pojavijo spori glede dostopa do informacij o fizični infrastrukturi, bi moral imeti organ za reševanje sporov možnost za rešitev spora z zavezujočo odločitvijo. V vsakem primeru pa odločitve takšnega organa ne bi smele posegati v možnost katere koli stranke, da zadevo predloži sodišču.

(24)

Z usklajevanjem gradbenih del na fizični infrastrukturi bi bilo mogoče prihraniti precej sredstev in zmanjšati nevšečnosti na območju, prizadetem zaradi postavitve novih elektronskih komunikacijskih omrežij. Zato bi bilo treba prepovedati regulativne omejitve, ki na splošno preprečujejo pogajanja med omrežnimi operaterji o usklajevanju del za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti. Vendar ta direktiva v primeru gradbenih del, ki niso financirana z javnimi sredstvi, ne bi smela posegati v dogovore o usklajevanju gradbenih del, ki jih sklenejo deležniki v skladu s svojimi naložbenimi in poslovnimi načrti ter želeno časovno razporeditvijo.

(25)

Zaradi postavitve elektronskih komunikacijskih omrežij bi moral biti pri gradbenih delih, ki so v celoti ali delno financirana z javnimi sredstvi, cilj čim večja skupna korist, s tem da se izkoristijo pozitivni zunanji učinki teh del za različne sektorje in zagotovijo enake možnosti za souporabo obstoječe in načrtovane fizične infrastrukture. Kolikor to ne škoduje osnovnemu namenu gradbenih del, financiranih z javnimi sredstvi, bi moral omrežni operater, ki neposredno ali posredno izvaja zadevna gradbena dela, na primer prek podizvajalcev, pod sorazmernimi, nediskriminatornimi in preglednimi pogoji ugoditi pravočasnim in razumnim prošnjam za usklajevanje postavitve elementov elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti, ki predvidevajo kritje morebitnih dodatnih stroškov, tudi stroškov, nastalih zaradi zamud, in ki le minimalno spreminjajo prvotne načrte. Države članice bi morale imeti možnost, da brez poseganja v veljavna pravila o državni pomoči podrobneje določijo pravila za porazdelitev stroškov, povezanih z usklajevanjem postavitve. Obstajati bi morali posebni postopki, da se pod sorazmernimi, poštenimi in nediskriminatornimi pogoji hitro rešujejo spori v zvezi s pogajanji o navedenih dogovorih o usklajevanju. Takšne določbe ne bi smele posegati v pravico držav članic, da rezervirajo zmogljivosti elektronskih komunikacijskih omrežij, tudi v primeru, ko ni posebnih prošenj, da se zadovoljijo prihodnje potrebe po fizični infrastrukturi in maksimira vrednost gradbenih del, ali v pravico, da sprejmejo ukrepe, ki operaterjem drugih tipov omrežij, na primer plinskih ali električnih, dajejo podobne pravice do usklajevanja gradbenih del.

(26)

Da se zaščitijo nacionalni interesi in splošni interesi Unije, so za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij ali novih elementov omrežij lahko potrebna različna dovoljenja, vključno z gradbenimi, urbanističnimi, okoljskimi in drugimi dovoljenji. Število dovoljenj, potrebnih za postavitev različnih tipov elektronskih komunikacijskih omrežij in lokalni značaj postavitve, lahko zahteva uporabo različnih postopkov in pogojev. Vse ustrezne informacije o postopkih in splošnih pogojih, veljavnih za gradbena dela, bi morale biti dostopne prek enotne informacijske točke, pri čemer vsak pristojni organ v skladu z načelom subsidiarnosti ohrani pravico, da je vključen v sprejemanje odločitev in je zanje še naprej pooblaščen. S tem bi lahko zmanjšali zapletenost ter povečali učinkovitost in preglednost, zlasti za nove ali manjše operaterje, ki niso dejavni na tem območju. Poleg tega bi morale države članice imeti možnost, da podjetjem, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali so za to pooblaščena, omogočijo oddajo prošnje za dovoljenje prek enotne informacijske točke.

(27)

Da postopki izdaje dovoljenj ne bi ovirali naložb in ne bi negativno vplivali na notranji trg, bi morale države članice zagotoviti, da odločitev o izdaji ali neizdaji dovoljenj v zvezi s postavitvijo elektronskih komunikacijskih omrežij ali novih elementov omrežij v nobenem primeru ne bi bila sprejeta pozneje kot v štirih mesecih, brez poseganja v druge posebne roke ali obveznosti, določene zaradi ustreznega izvajanja postopkov, ki se uporabljajo v postopku izdaje dovoljenj v skladu z nacionalnim pravom ali pravom Unije. Glede na veljavne predpise se lahko takšna odločitev sprejme z molkom ali z odločbo. Po potrebi bi morale države članice zagotoviti, da bi bili ponudniki, ki bi zaradi zamude pristojnih organov pri izdaji dovoljenja utrpeli škodo, v veljavnem roku upravičeni do nadomestila.

(28)

Da se zagotovi, da se takšni postopki izdaje dovoljenj zaključijo v razumnih rokih, lahko države članice vzpostavijo več zaščitnih ukrepov, na primer privolitev z molkom, ali sprejmejo ukrepe za poenostavitev teh postopkov, tako da med drugim znižajo število dovoljenj, potrebnih za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij, ali z izvzetjem določenih kategorij malih ali standardiziranih gradbenih del iz teh postopkov. Organi na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni bi morali morebitne zavrnitve izdaje dovoljenj, ki so v njihovi pristojnosti, utemeljiti z objektivnimi, preglednimi, nediskriminatornimi in sorazmernimi merili ter pogoji. To bi moralo veljati brez poseganja v morebitne ukrepe držav članice za izvzetje določenih elementov elektronskih komunikacijskih omrežij, pasivnih ali aktivnih, iz postopka izdaje dovoljenj.

(29)

Izpolnitev ciljev iz Digitalne agende zahteva, da se infrastruktura poskuša zgraditi čim bližje končnim uporabnikom, pri čemer se v primeru omejevanja lastninske pravice zaradi javnega interesa v celoti spoštuje načelo sorazmernosti. Treba bi bilo olajšati namestitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti vse do končnega uporabnika ob hkratnem zagotavljanju tehnološke nevtralnosti, zlasti s stavbno fizično infrastrukturo, primerno za visoke hitrosti. Ker namestitev malih instalacijskih kanalov med gradnjo stavbe ne zviša pretirano stroškov, medtem ko naknadna vgradnja fizične infrastrukture visokih hitrosti v stavbe lahko predstavlja znaten del stroškov postavitve omrežja visokih hitrosti, bi bilo treba vse nove stavbe ali stavbe, kjer se izvajajo velika prenovitvena dela, opremiti s fizično infrastrukturo, ki omogoča priključitev končnih uporabnikov na omrežja visokih hitrosti. Zaradi postavitve elektronskega komunikacijskega omrežja visokih hitrosti bi bilo treba nove večstanovanjske hiše in večstanovanjske hiše, kjer se izvajajo velika prenovitvena dela, opremiti s točko dostopa, preko katere bi imel ponudnik dostop do stavbne infrastrukture. Še več, arhitekti bi morali predvideti prazne instalacijske kanale od vsakega stanovanja do točke dostopa, ki bi bila znotraj ali zunaj večstanovanjske stavbe. V nekaterih primerih, na primer pri novih enostanovanjskih hišah ali velikih prenovitvenih delih na osamljenih območjih, se lahko povezava visokih hitrosti iz objektivnih razlogov oceni kot premalo verjetna, da bi upravičila opremljanje stavbe s stavbno fizično infrastrukturo, primerno za visoke hitrosti, ali točko dostopa, ali kadar bi bila tako opremljanje stavbe nesorazmeren poseg zaradi drugih razlogov, na primer negospodarnosti, ohranjanja urbane dediščine ali zaradi okoljskih razlogov, kot na primer pri nekaterih vrstah spomeniško zaščitenih stavb.

(30)

Da bi morebitni kupci in najemniki lažje ugotovili, katere stavbe so opremljene s stavbno fizično infrastrukturo, primerno za visoke hitrost, s čimer se omogoča precejšnji prihranek stroškov, in zaradi spodbujanja prilagoditev zgradb za visoke hitrosti, bi države članice morale imeti možnost uvesti neobvezno oznako za stavbe, pripravljene za širokopasovni dostop, ki bi jo bilo mogoče podeliti stavbam, ki bi imele takšno infrastrukturo in točko dostopa v skladu s to direktivo.

(31)

Ko ponudniki javnih komunikacijskih omrežij na določenem območju gradijo elektronska komunikacijska omrežja visokih hitrosti, je mogoče s širitvijo omrežja vse do točke dostopa v stavbi doseči pomembno ekonomijo obsega, in sicer ne glede na to, ali je naročnik v tistem trenutku izrecno želel takšno storitev, toda pod pogojem, da se čim bolj zmanjša vpliv na zasebno lastnino z uporabo obstoječe infrastrukture in obnovitvijo prejšnje stanje prizadetega območja. Ko je omrežje enkrat zaključeno na točki dostopa, je priključitev dodatnega uporabnika možna po znatno nižjih stroških, zlasti z dostopom do vertikalnega segmenta, primernega za visoke hitrosti, v stavbi, kjer že obstaja. Ta cilj je prav tako dosežen tedaj, ko je stavba že opremljena z elektronskim komunikacijskim omrežjem visokih hitrosti, do katerega je dostop pod objektivnimi, preglednimi, sorazmernimi in nediskriminatornimi pogoji omogočen kateremu koli ponudniku javnih komunikacijskih omrežij, ki ima v tej stavbi aktivnega naročnika. To lahko zlasti velja v državah članicah, ki so sprejele ukrepe na podlagi člena 12 Direktive 2002/21/ES.

(32)

Nove stavbe bi morale biti opremljene s stavbno fizično infrastrukturo, primerno za visoke hitrosti,in, v primeru večstanovanjskih hiš, s točko dostopa. Države članice bi morale za uresničevanje tega cilja ohraniti nekaj prožnosti. S tem v zvezi ni namen te direktive oblikovati enotnih pravil o povezanih stroških, na primer glede povračila stroškov za opremljanje stavb z stavbno fizično infrastrukturo, primerno za visoke hitrosti, in točko dostopa.

(33)

Glede na družbene koristi, ki jih prinaša digitalna vključenost, in ob upoštevanju gospodarskih učinkov postavitve elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti bi moral vsak ponudnik javnega komunikacijskega omrežja, kjer ni niti pasivne ali aktivne infrastrukture, primerne za visoke hitrosti, do prostorov končnih uporabnikov niti alternativ za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti do naročnikov, imeti pravico, da na lastne stroške zaključi svoje omrežje v prostorih zasebnikov, pod pogojem, da se vpliv na zasebno lastnino čim bolj zmanjša, na primer tako, da se, kadar je to mogoče, ponovno uporabi obstoječa fizična infrastruktura, ki je na voljo v stavbi, ali se v celoti obnovi prejšnje stanje prizadetega območja.

(34)

Vendar v skladu z načelom subsidiarnosti ta direktiva ne bi smela posegati v možnost držav članic, da regulativne naloge iz te direktive dodelijo organom, ki so primernejši za njihovo opravljanje v skladu z nacionalnim ustavnopravnim sistemom za dodeljevanje pristojnosti in pooblastil ter zahtevami iz te uredbe.

(35)

Imenovani organ za reševanje sporov bi moral biti nepristranski in neodvisen v odnosu do vpletenih strani ter bi moral imeti na voljo tudi ustrezne pristojnosti in sredstva.

(36)

Države članice bi morale za nespoštovanje nacionalnih ukrepov, sprejetih na podlagi te direktive, predpisati primerne, učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni.

(37)

Da se zagotovi učinkovitost enotnih informacijskih točk iz te direktive, bi morale države članice takšnim enotnim informacijskim točkam zagotoviti ustrezna sredstva in informacije o določenem območju, ki bi bile na optimalni ravni agregiranja, da bi bilo mogoče učinkovito opravljati dodeljene naloge, vključno z lokalnim katastrom. S tem v zvezi bi lahko države članice preučile morebitne sinergije in ekonomijo razpona enotnimi kontaktnimi točkami v smislu člena 6 Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12), z namenom, da bi se gradilo na obstoječih strukturah in čim bolj povečale koristi za končnega uporabnika.

(38)

Ker ciljev te direktive, to je pospešitve postavitve fizične infrastrukture, primerne za elektronska komunikacijska omrežja visokih hitrosti, v celotni Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njihovega obsega ali učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(39)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti pravico do zasebnosti in varovanja poslovnih skrivnosti, svobodno gospodarsko pobudo, lastninsko pravico in pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Države članice bi morale to direktivo uporabljati v skladu z navedenimi pravicami in načeli –

1.

„omrežni operater“ pomeni podjetje, ki zagotavlja javna komunikacijska omrežja ali je za to pooblaščeno, kakor tudi podjetje, ki zagotavlja fizično infrastrukturo, namenjeno zagotavljanju:

2.

„fizična infrastruktura“ pomeni kateri koli element omrežja, ki je namenjen namestitvi drugih elementov omrežja, ne da bi sam postal aktiven element omrežja, na primer cevi, drogovi, kanali, revizijski jaški, vstopni jaški, omarice, stavbe ali vhodi v stavbe, antene, stolpi in drogovi; kabli, vključno z neuporabljenimi optičnimi vlakni, ter elementi omrežij, ki se uporabljajo za oskrbo z vodo, namenjeno za prehrano ljudi, kot je opredeljena v členu 2(1) Direktive Sveta 98/83/ES (13), niso fizična infrastruktura v smislu te direktive;

3.

„elektronsko komunikacijsko omrežje visokih hitrosti“ pomeni elektronsko komunikacijsko omrežje, ki je sposobno zagotavljati storitve širokopasovnega dostopa pri hitrostih najmanj 30 Mb/s;

4.

„gradbena dela“ pomeni vsako zaključeno visoko ali nizko gradnjo kot celoto, ki sama zadostuje za izpolnjevanje gospodarske ali tehnične funkcije ter obsega enega ali več elementov fizične infrastrukture;

5.

„organ javnega sektorja“ pomeni državni, regionalni ali lokalni organ, osebo javnega prava ali združenje, ki ga je ustanovil en ali več takšnih organov oziroma ena ali več takšnih oseb javnega prava;

6.

„osebe javnega prava“ pomeni osebe, ki imajo vse naslednje značilnosti:

7.

„stavbna fizična infrastruktura“ pomeni fizično infrastrukturo ali napeljave na lokaciji končnega uporabnika, vključno z elementi v skupni lasti, namenjene namestitvi žičnih in/ali brezžičnih dostopovnih omrežij, kadar so ta dostopovna omrežja primerna za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev in povezujejo točko dostopa v stavbi z omrežno priključno točko;

8.

„stavbna fizična infrastruktura, primerna za visoke hitrosti“ pomeni fizično stavbno infrastrukturo, namenjeno namestitvi elementov elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti ali ki omogoča zagotavljanje takšnih omrežij;

9.

„velika prenovitvena dela“ pomeni visoko ali nizko gradnjo na lokaciji končnega uporabnika, ki obsega strukturne spremembe celotne stavbne fizične infrastrukture ali njenega znatnega dela in za katero je potrebno gradbeno dovoljenje;

10.

„dovoljenje“ pomeni eksplicitno ali implicitno odločitev pristojnega organa, sprejeto v postopku, na podlagi katerega mora podjetje sprejeti ukrepe za zakonito izvedbo visokih ali nizkih gradenj;

11.

„točka dostopa“ pomeni fizično točko v stavbi ali zunaj nje, ki je dostopna podjetjem, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali so za to pooblaščena, in na kateri se je mogoče povezati s stavbno fizično infrastrukturo, primerno za visoke hitrosti.

(a)

tehnična primernost fizične infrastrukture, do katere je bil zaprošen dostop, za namestitev elementov elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti iz odstavka 2;

(b)

razpoložljivost prostora za namestitev elementov elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti iz odstavka 2, vključno z zadovoljivo utemeljenimi prihodnjimi prostorskimi potrebami omrežnega operaterja;

(c)

vprašanja v zvezi z varnostjo in javnim zdravjem;

(d)

celovitost in varnost vseh omrežij, zlasti kritične nacionalne infrastrukture;

(e)

nevarnost, da bodo načrtovane elektronske komunikacijske storitve resno motile opravljanje drugih storitev prek iste fizične infrastrukture;

(f)

razpoložljivost izvedljivih alternativnih načinov za veleprodajni dostop do fizične omrežne infrastrukture, ki jih ponuja omrežni operater in so primerni za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti, pod pogojem, da se takšen dostop ponudi pod poštenimi in razumnimi pogoji.

(a)

lokaciji in trasi;

(b)

vrsti in trenutni uporabi infrastrukture, in

(c)

kontaktni točki.

(a)

to ne bo povzročilo dodatnih stroškov za prvotno predvidena gradbena dela, vključno zaradi dodatnih zamud;

(b)

to ne bo oviralo nadzora nad usklajevanjem del, in

(c)

je prošnja za usklajevanje vložena čim prej, v vsakem primeru pa vsaj en mesec pred oddajo končnega projekta pristojnim organom za izdajo dovoljenj.

(a)

lokaciji in vrsti del;

(b)

vključenih elementih omrežja;

(c)

predvidenem datumu začetka del in njihovem trajanju, in

(d)

kontaktni točki.

(a)

je zaprošene informacije v elektronski obliki dal na voljo javnosti ali

(b)

je dostop to teh informacij mogoč prek enotne informacijske točke.

23.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 155/15

(1)

Da bi se zagotovila enotna uporaba kombinirane nomenklature, priložene k Uredbi (EGS) št. 2658/87, je treba sprejeti ukrepe za uvrstitev blaga iz Priloge k tej uredbi.

(2)

Uredba (EGS) št. 2658/87 določa splošna pravila za razlago kombinirane nomenklature. Ta pravila se uporabljajo tudi za vsako drugo nomenklaturo, ki v celoti ali delno temelji na kombinirani nomenklaturi ali pa uvaja dodatne pododdelke ter se s posebnimi določbami Unije predpiše zaradi uporabe tarifnih in drugih ukrepov v zvezi z blagovno menjavo.

(3)

Po teh splošnih pravilih se blago iz stolpca 1 razpredelnice iz Priloge uvrsti pod oznake KN v stolpcu 2 zaradi utemeljitve v stolpcu 3 iste razpredelnice.

(4)

Primerno je določiti, da se lahko imetnik v skladu s členom 12(6) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 (2) še nekaj časa sklicuje na zavezujoče tarifne informacije, ki se izdajo za blago, na katero se nanaša ta uredba, in niso v skladu s to uredbo. To obdobje bi moralo biti omejeno na tri mesece.

(5)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za carinski zakonik –

23.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 155/18

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

23.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 155/20

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 1484/95 (2) določa podrobna pravila za izvajanje sistema dodatnih uvoznih dajatev in določa reprezentativne cene v sektorjih perutninskega mesa in jajc ter za albumine iz jajc.

(2)

Iz rednega spremljanja podatkov, ki so podlaga za določanje reprezentativnih cen za proizvode v sektorjih perutninskega mesa in jajc ter za albumine iz jajc, sledi, da je treba spremeniti reprezentativne cene za uvoz nekaterih proizvodov ob upoštevanju sprememb cen glede na poreklo.

(3)

Uredbo (ES) št. 1484/95 je zato treba ustrezno spremeniti.

(4)

Zaradi potrebe, da se ta ukrep začne uporabljati takoj, ko je to mogoče, po objavi posodobljenih podatkov, mora ta uredba začeti veljati na dan objave –

23.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 155/22

(1)

Unija je sklenila sporazume o ponovnem sprejemu z Macaom, posebno upravno regijo Ljudske republike Kitajske, s Sklepom Sveta 2004/424/ES (1), z Republiko Albanijo s Sklepom Sveta 2005/809/ES (2), z Demokratično socialistično republiko Šrilanko s Sklepom Sveta 2005/372/ES (3), z Rusko federacijo s Sklepom Sveta 2007/341/ES (4), z Republiko Črno goro s Sklepom Sveta 2007/818/ES (5), z Republiko Srbijo s Sklepom Sveta 2007/819/ES (6), z Bosno in Hercegovino s Sklepom Sveta 2007/820/ES (7), z Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo s Sklepom Sveta 2007/817/ES (8), z Republiko Moldavijo s Sklepom Sveta 2007/826/ES (9), z Islamsko republiko Pakistan s Sklepom Sveta 2010/649/EU (10) ter z Gruzijo s Sklepom Sveta 2011/118/EU (11).

(2)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Irska ni sodelovala pri sprejetju sklepov o sklenitvi sporazumov o ponovnem sprejemu, zato ti zanjo niso zavezujoči in se v njej ne uporabljajo.

(3)

V skladu s členom 4 navedenega protokola je Irska Komisijo z dopisom z dne 11. decembra 2013 obvestila o svoji odločitvi, da sprejme navedene sporazume in da jo ti zavezujejo.

(4)

Komisija bi morala zadevne tretje države pisno obvestiti o odločitvi Irske, da jo zadevni sporazumi zavezujejo –

(a)

sporazum z Macaom, posebno upravno regijo Ljudske republike Kitajske, sklenjen s Sklepom 2004/424/ES;

(b)

sporazum z Republiko Albanijo, sklenjen s Sklepom 2005/809/ES;

(c)

sporazum z Demokratično socialistično republiko Šrilanko, sklenjen s Sklepom 2005/372/ES;

(d)

sporazum z Rusko federacijo, sklenjen s Sklepom 2007/341/ES;

(e)

sporazum z Republiko Črno goro, sklenjen s Sklepom 2007/818/ES;

(f)

sporazum z Republiko Srbijo, sklenjen s Sklepom 2007/819/ES;

(g)

sporazum z Bosno in Hercegovino, sklenjen s Sklepom 2007/820/ES;

(h)

sporazum z Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, sklenjen s Sklepom 2007/817/ES;

(i)

sporazum z Republiko Moldavijo, sklenjen s Sklepom 2007/826/ES;

(j)

sporazum z Islamsko republiko Pakistan, sklenjen s Sklepom 2010/649/EU;

(k)

sporazum z Gruzijo, sklenjen s Sklepom 2011/118/EU.