(1)

Nemški proizvajalec smuči Marker Völkl International GmbH (v nadaljnjem besedilu: pritožnik) je 10. julija 2008 vložil pritožbo v zvezi z domnevno državno pomočjo, ki naj bi jo Slovenija dodelila podjetju Elan d.o.o. (v nadaljnjem besedilu: Elan; v času pritožbe imenovan Skimar d.o.o.). Komisija je Sloveniji poslala več zahtev za informacije, na katere je Slovenija odgovorila z dopisi z dne 14. oktobra 2008, 30. januarja 2010 in 22. februarja 2010. Komisija je novembra 2009 poslala zahtevo za informacije tudi pritožniku, na katero je ta odgovoril 5. marca 2010.

(2)

Z dopisom z dne 12. maja 2010 je Komisija obvestila Slovenijo o svoji odločitvi, da sproži postopek na podlagi člena 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije v zvezi s to pomočjo.

(3)

Odločitev Komisije o sprožitvi postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije (2). Komisija je pozvala vse zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe o ukrepih. Komisija ni prejela pripomb zainteresiranih tretjih strani.

(4)

Po odločitvi o sprožitvi postopka je Slovenija predložila nadaljnje informacije, in sicer z dopisi z dne 9., 10. in 16. junija 2010 (zadnji od teh je vključeval priloge z dne 26. maja, 28. maja, 31. maja, 2. junija in 14. junija 2010). Komisija je nato 16. avgusta 2011 poslala slovenskim organom zahtevo za informacije, na katero so ti odgovorili z dopisom z dne 10. oktobra 2011. Več prilog k temu dopisu je bilo predloženih 11. oktobra 2011. Po sestanku med službami Komisije in predstavniki podjetja je Slovenija predložila dodatne informacije, in sicer z dopisi z dne 6. marca, 30. marca, 13. aprila, 16. aprila, 23. aprila, 10. maja, 15. maja in 30. maja 2012.

(5)

Elan je družba z omejeno odgovornostjo, dejavna na področju proizvodnje smučarske opreme in morskih plovil, kot so jahte. Sedež ima v Begunjah na Gorenjskem, v Sloveniji, ki je v celoti upravičena do regionalne pomoči v skladu s členom 107(3)(a) PDEU (3). Trenutno ima Elan približno 460 zaposlenih in dve glavni diviziji: zimsko in morsko. Ima samo eno hčerinsko podjetje v Sloveniji, Elan Inventa d.o.o. (športna oprema), in več trgovinskih podjetij v drugih državah.

(6)

Do junija 2010 in torej tudi takrat, ko sta se izvedla ukrepa, ki se zdaj ocenjujeta, je bil Elan organiziran drugače. Sestavljalo ga je matično podjetje Elan, ki je imelo lastniški delež v štirih hčerinskih podjetjih:

(7)

Elan je v lasti države. Trenutno ima 66,4-odstotni delež v njem Posebna družba za podjetniško svetovanje, d.d. (v nadaljnjem besedilu: PDP), finančni holding v lasti treh skladov, ki so v lasti države. Nadaljnji 25-odstotni delež v Elanu ima podjetje Triglav Naložbe, finančna družba, d.d. (v nadaljnjem besedilu: Triglav Naložbe), finančna družba za zavarovalnico, ki je v večinski lasti države. Preostalega 8,6 % ima Prvi pokojninski sklad, pokojninski sklad v lasti države (za podroben opis družbenikov Elana glej točko 2.2). Tudi ko sta bila sprejeta ukrepa, ki se zdaj preiskujeta, je bil Elan v večinski lasti države. Vendar je bila njegova lastniška struktura nekoliko drugačna (glej tudi točko 2.2).

(8)

Kar zadeva finančno stanje podjetja, je imel Elan po težavah leta 2004 dobiček v letih 2005 in 2006 in njegov promet se je povečeval. Leta 2007 se je položaj podjetja začel slabšati, kar je povzročilo upad prometa in neto izgube v letih 2007–2008. Natančnejša ocena finančnega stanja Elana je navedena v uvodnih izjavah (68) do (74).

(9)

Zdaj je Elan v postopku privatizacije. Glavni družbenik, PDP, namerava prodati svoj delež v podjetju in se trenutno pogaja s potencialnimi ponudniki.

(10)

Lastniška struktura Elana ter identiteta njegovih lastnikov in njihovo upravljanje so pomembni za določanje, ali sta bila ukrepa v korist Elana izvedena z državnimi sredstvi in ali ju je mogoče pripisati državi, zato je v nadaljevanju najprej na kratko opisan vsak lastnik, temu pa sledi še pregled njihovih deležev v Elanu, kakor so se s časom spreminjali. Opozoriti je treba, da se je lastniška struktura Elana v času med prvo dokapitalizacijo leta 2007 (ukrep 1) in drugo dokapitalizacijo leta 2008 (ukrep 2) spremenila in da je od takrat prišlo še do drugih sprememb. Podrobnosti so navedene spodaj (glej uvodne izjave (19) do (22)).

(11)

Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d. (v nadaljnjem besedilu: KAD) je delniška družba, katere edini delničar je Slovenija. KAD upravlja državne pokojninske sklade in premoženje v imenu Slovenije. Odgovoren je tudi za privatizacijo državnih sredstev. Za KAD velja slovenski zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1). V skladu z njim ima KAD skupščino, nadzorni svet in upravo. Slovenska vlada imenuje vseh 15 članov skupščine (od teh jih pet zastopa upokojence in invalidne delavce, pet delodajalce in zavarovance ter pet slovensko vlado) in vseh devet članov nadzornega sveta. Predstavniki vlade so vabljeni na seje skupščine.

(12)

Prvi pokojninski sklad, s polnim imenom Prvi pokojninski sklad Republike Slovenije, je v 100-odstotni lasti države. KAD upravlja ta pokojninski sklad in nadzira tudi delež, ki ga ima PPS v Elanu (v nadaljnjem besedilu: KAD-PPS).

(13)

Družba za svetovanje in upravljanje, d.o.o. (v nadaljnjem besedilu: DSU) je družba z omejeno odgovornostjo, ki se ukvarja z upravljanjem in svetovanjem ter je v 100-odstotni lasti države. Med drugim je podjetje DSU odgovorno tudi za privatizacijo državnih sredstev. Ima nadzorni svet, ki ga sestavljajo trije člani. Dva imenuje slovenska vlada, enega pa zaposleni podjetja. Do imenovanja predstavnika zaposlenih tudi tretjega člana imenuje država. Nadzorni svet imenuje direktorja podjetja, ki vodi poslovanje DSU.

(14)

Zavarovalnica Triglav, d.d. (v nadaljnjem besedilu: Zavarovalnica Triglav) je podjetje, ki ponuja vse vrste neživljenjskega in življenjskega, zdravstvenega ter nezgodnega zavarovanja. 67,7 % njenih delnic je v lasti podjetij, ki so neposredno ali posredno v večinski lasti države. Glavni delničarji Zavarovalnice Triglav v času odobritve ukrepov so bili: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljnjem besedilu: ZIPZ), ki je v 100-odstotni lasti države in ima 34,5-odstotni delež v Zavarovalnici Triglav; Slovenska odškodninska družba, d.d. (v nadaljnjem besedilu: SOD), ki je v 100-odstotni lasti države in ima 28,1-odstotni delež v Zavarovalnici Triglav; NLB d.d., ki je v 50-odstotni lasti države in ima 3,1-odstotni delež v Zavarovalnici Triglav; ter HIT d.d., ki je v 100-odstotni lasti države in ima 1,1-odstotni delež v Zavarovalnici Triglav. Posamezni deleži drugih delničarjev Zavarovalnice Triglav ne presegajo 1,8 %.

(15)

Zavarovalnica Triglav ima nadzorni svet, ki ga sestavlja osem članov, in upravo. Pet članov nadzornega sveta zastopa interese delničarjev in jih izvoli skupščina delničarjev Zavarovalnice Triglav. Preostali trije člani zastopajo interese zaposlenih.

(16)

Triglav Naložbe je finančna družba. V času druge dokapitalizacije je bilo 80 % delnic tega podjetja v lasti Zavarovalnice Triglav. Ta pa je v večinski lasti države (glej uvodno izjavo (14)). Preostali kapital podjetja Triglav Naložbe je zelo razpršen med posamezne vlagatelje, katerih posamezni deleži ne presegajo 0,67 %. Triglav Naložbe ima nadzorni svet in upravo. Nadzorni svet je sestavljen iz treh članov, ki jih imenuje skupščina podjetja.

(17)

PDP je finančni holding, ustanovljen junija 2009. Je v lasti treh skladov, ki so v lasti države, in sicer KAD, DSU in SOD, in v imenu slovenske države deluje kot podjetje za prestrukturiranje. PDP lahko po pogodbi prevzame upravljanje podjetij v državni lasti, ki so v težavah, uveljavlja vse glasovalne pravice, imenuje nadzorni svet in upravo ter za državo izvaja sanacijske ukrepe (4). PDP ima deleže v več slovenskih podjetjih, ki so bili prej v lasti paradržavnih skladov (5), in za nekatere od njih išče strateške vlagatelje.

(18)

KD Kapital, finančna družba, d.o.o. (v nadaljevanju besedila: KD Kapital) je podjetje, dejavno na področju kapitalskih naložb. Pripada skupini KD Group (6) in je v zasebni lasti.

(19)

Leta 2007, ko je bil odobren prvi ukrep, so imela delež v Elanu naslednja podjetja: KAD (30,48 %), KAD-PPS (10,3 %), DSU (17,34 %), Triglav Naložbe (13,16 %), Zavarovalnica Triglav (11,89 %) in KD Kapital (16,83 %).

(20)

Aprila 2008 je podjetje KD Kapital prodalo svoj delež podjetju KAD. Po tej transakciji so tako v času druge dokapitalizacije imela delež v Elanu naslednja podjetja: KAD (47,31 %), KAD-PPS (10,3 %), DSU (17,34 %), Triglav Naložbe (13,16 %) in Zavarovalnica Triglav (11,89 %).

(21)

Leta 2010 sta podjetji KAD in DSU prenesli svoja deleža Elana v finančni holding PDP. Danes ima PDP 66,4-odstotni delež v Elanu. KAD-PPS ima 8,6-odstotni delež, Triglav Naložbe pa 25-odstotni delež.

(22)

V razpredelnici 1 je prikazan pregled deležev posameznih družbenikov v času ukrepa 1, ukrepa 2 in maja 2012:

Razpredelnica 1

(23)

Leta 2006 je Elan na podlagi strateškega razvojnega načrta za obdobje 2006–2010 (ki ga je pripravil nadzorni svet Elana decembra 2005) predvidel ambiciozen program naložb za skupino z naložbami v nepremičnine, opremo in trženje blagovnih znamk. Za leti 2006–2007 so bile načrtovane naložbe v višini 20,2 milijona EUR. Za financiranje teh naložb je Elan družbenikom predlagal dokapitalizacijo v višini 20,2 milijona EUR. Istočasno, torej med letom 2006, je Elan začel kupovati novo proizvodno opremo, ki je bila prav tako predvidena v strateškem razvojnem načrtu.

(24)

Elan in njegovi družbeniki so 29. januarja 2007 podpisali pismo o nameri, v katerem so soglašali, da bodo družbeniki dokapitalizirali Elan z 10,225 milijona EUR (približno polovico od 20,2 milijona EUR, predvidenega v strateškem razvojnem načrtu za obdobje 2006–2010). Vsi družbeniki so se strinjali, da k dokapitalizaciji prispevajo znesek, sorazmeren z njihovim deležem v Elanu. Odločitev je bila sprejeta na podlagi vrednotenja podjetja, ki ga je pripravilo neodvisno svetovalno podjetje […] (*1), in več drugih dokumentov, ki sta jih sestavila sam Elan in njegov večinski družbenik KAD. […] izračun poštene vrednosti podjetja je temeljil na povprečju izračuna (za vsako divizijo) (i) tehtanega povprečja primerljivih razmerij med ceno in prihodki od prodaje nedavno sklenjenih poslov, (ii) razmerij med ceno in dobičkom zadevnih podjetij v letu 2005 in (iii) sedemkratnika vrednosti EBITDA, vključno s 25 odstotki ocenjenega možnega prihranka stroškov. Od tega povprečja so bili odšteti kratkoročni obrestovani dolgovi in polovica opredeljenih naložb, ki jih ne bi bilo mogoče financirati s predvidenim denarnim tokom podjetja. KAD je pripravil hitro oceno vrednosti Elana, in sicer po metodi diskontiranih denarnih tokov na podlagi projekcije poslovanja, ki jo je Elan predložil svojemu nadzornemu svetu.

(25)

Pred tem, in sicer maja 2006, je Elan družbenike obvestil, da bo kljub usmerjanju vseh prostih denarnih tokov v naložbe, predvidene v strateškem razvojnem načrtu za obdobje 2006–2010, za izvedbo potrebnih naložb potrebna dokapitalizacija (7). Potem je novembra 2006 Elan pripravil podrobnejšo analizo učinkov dokapitalizacije (8), ki je pokazala, da bi po naložbah skupni neto dobiček zimske divizije v obdobju 2006–2010 znašal 15,4 milijona EUR, medtem ko bi brez dokapitalizacije ta divizija imela skupno neto izgubo v višini 4,8 milijona EUR. Tudi skupni neto dobiček morske divizije za obdobje 2006–2010 bi bil višji v primeru dokapitalizacije (14,9 milijona EUR v primerjavi z 8 milijoni EUR). Hkrati je Elanov večinski družbenik KAD ocenil vrednost skupine na 22,8 milijona EUR. Nadzorni sveti družbenikov Elana, in sicer KAD, DSU, Zavarovalnice Triglav in podjetja Triglav Naložbe, so odobrili dokapitalizacijo že decembra 2006 oziroma januarja 2007.

(26)

Uradno je bila dokapitalizacija potrjena na skupščini družbenikov 25. oktobra 2007. Družbeniki so svoje prispevke plačali 15. novembra 2007, in sicer v sorazmerju s svojim lastniškim deležem. Tako je bil Elan dokapitaliziran z 10,225 milijona EUR, od tega je zagotovil posojilo družbenika v višini 5,8 milijona EUR za Elan Winter sport in posojilo družbenika v višini 4,425 milijona EUR za Elan Marine. Ti posojili družbenika sta bili pozneje spremenjeni v lastniški delež v Elan Winter sport in Elan Marine. Kot je navedeno zgoraj, sta bili podjetji Elan Winter sport in Elan Marine junija 2010 združeni s svojim matičnim podjetjem Elanom (glej uvodno izjavo (6)).

(27)

Eden od razlogov za časovni zamik med pismom o nameri in uradnim soglasjem družbenikov je bil, da je KD Kapital, ki je bil edini zasebni družbenik Elana v zadevnem obdobju in je imel kontrolni delež, preprečeval sprejetje uradnega sklepa o dokapitalizaciji. Razlog za nasprotovanje KD Kapital je bil spor med KAD in KD Kapital zaradi sprememb v nadzornem svetu Elana. Kot je pojasnila Slovenija, je bil KD Kapital 50-odstotni družbenik enega od Elanovih konkurentov, Seaway Group d.o.o., hkrati pa si je prizadeval, da bi imel predstavnika v nadzornem svetu Elana. KAD je menil, da to ni sprejemljivo glede na udeležbo KD Kapital v podjetju Seaway. Za rešitev tega vprašanja je v začetku oktobra 2007 KAD ponudil KD Kapital prodajno opcijo, pod pogojem, da KD Kapital glasuje v korist predloga KAD v zvezi s sporom glede članov nadzornega sveta.

(28)

Po tej ponudbi se je KD Kapital končno strinjal z dokapitalizacijo in, kot je opisano zgoraj, so družbeniki sprejeli uradni sklep o tem oktobra 2007.

(29)

Kljub dokapitalizaciji novembra 2007 je slaba zimska sezona 2007/2008 (na kar je vplivala predhodna „zelena“ zima 2006/2007) privedla do nadaljnjih težav skupine. V začetku leta 2008 je Elanu grozila plačilna nesposobnost.

(30)

Potem ko je SKB banka d.d. v začetku leta 2008 zavrnila nadaljnje financiranje Elana, je KD Kapital marca 2008 izvršil svojo prodajno opcijo, transakcija je bila izvedena aprila 2008. Delež, ki je pripadal KD Kapital, je odkupil KAD, ki je s tem povečal svoj delež v Elanu. Od takrat je Elan v celoti v lasti države (glej uvodno izjavo (20)).

(31)

Za uspešno spopadanje s finančnimi težavami so družbeniki Elana aprila 2008 imenovali novo upravo. Ta je začela pogovore z bankami, da bi dosegli dogovor o reprogramiranju terjatev bank do Elana in s tem preprečili stečaj podjetja. Banke so bile pripravljene to storiti samo, če bi družbeniki Elana podjetje dokapitalizirali.

(32)

Glede na to ozadje je Elan marca 2008 družbenike pozval k novi dokapitalizaciji. Na podlagi dolgoročnega načrta za Elan za obdobje 2008–2012, ki ga je pripravil Elan junija 2008 (v nadaljnjem besedilu: dolgoročni načrt 2008–2012), je Elan družbenike konkretno zaprosil za 25 milijonov EUR v juniju/juliju 2008. Družbeniki Elana so menili, da dolgoročni načrt 2008–2012 ne ustreza za dokapitalizacijo v višini 25 milijonov EUR. Dejansko so bili pripravljeni sodelovati v dokapitalizaciji samo z 10 milijoni EUR in še to dokapitalizacijo so pogojevali s predhodnim dogovorom med Elanom in bankami upnicami o reprogramiranju dolgov Elana. Poleg tega so zahtevali dopolnjen dolgoročni načrt za Elan (9). V skladu s to zahtevo je Elan pripravil dodatni načrt za sanacijo z dne 8. avgusta 2008 (v nadaljevanju: sanacijski načrt). Vendar se z bankami upnicami ni mogel dogovoriti o reprogramiranju dolga. Ravno nasprotno, ena od Elanovih upnic, in sicer SKB banka d.d., je sprožila sodni postopek za uveljavitev svoje terjatve in avgusta 2008 je sodišče v Ljubljani izdalo sklep o izvršbi, s katerim je Elanu naložilo plačilo neporavnanih dolgov. Izvršba tega sklepa bi pomenila stečaj podjetja.

(33)

Glede na to je Elan sklical izredno skupščino družbenikov, ki je potekala 28. avgusta 2008. Na skupščini so družbeniki Elana na predlog podjetja KAD sklenili, da dokapitalizirajo Elan z 10 milijoni EUR, čeprav pogoj, da naj bi se Elan dogovoril z bankami upnicami o reprogramiranju posojil, ni bil izpolnjen.

(34)

Nadzorni svet KAD je odobril dokapitalizacijo že pred skupščino družbenikov avgusta 2008; nadzorni sveti drugih družbenikov so sklep o dokapitalizaciji Elana v višini 10 milijonov EUR odobrili najpozneje v začetku septembra 2008.

(35)

Družbeniki so svoje prispevke plačali 8. septembra 2008, in sicer v sorazmerju s svojim lastniškim deležem. Kot je opisno v uvodni izjavi (6), sta se v času odobritve dokapitalizacije z zimskimi dejavnostmi in morskimi dejavnostmi Elana ukvarjali dve hčerinski podjetji, in sicer Elan Winter sport in Elan Marine. Elan je bil dokapitaliziran z 10 milijoni EUR, od tega je vložil 5,924 milijona EUR v Elan Winter sport in 4,076 milijona EUR v Elan Marine.

(36)

V dolgoročnem načrtu 2008–2012, ki ga je pripravil Elan junija 2008, je bilo najprej opisano ekonomsko-finančno stanje skupine Elan. Predlaganih je bilo več ukrepov za prestrukturiranje na ravni Elan Winter sport (popravki naložb v povezana podjetja, popravki zalog in odpravnine) ter na ravni Elan Marine (popravki zalog, odpravnine, odpis kalupov). Poleg teh ukrepov za prestrukturiranje je bilo za Elan Winter sport predvideno naslednje:

(37)

Za Elan Marine je bilo v dolgoročnem načrtu 2008–2012 predvideno naslednje:

(38)

V dolgoročnem načrtu 2008–2012 so bile nato predstavljene napovedi za skupino in njena hčerinska podjetja, ki so temeljile na predpostavki, da bi bili zgoraj opisani ukrepi za prestrukturiranje in navedene točke izvedeni. Po teh napovedih naj bi imel Elan Winter sport dobiček od leta 2010 dalje, Elan Marine pa od leta 2011 dalje. V zaključku načrta je navedeno, da potrebuje Elan dokapitalizacijo v višini [23-26] milijonov EUR za zadovoljitev likvidnostnih potreb. Samo ob zagotovitvi takega zneska bi lahko Elan dosegel ustrezne donose za svoje družbenike.

(39)

V sanacijskem načrtu, ki ga je pripravil Elan avgusta 2008, je bila najprej predstavljena struktura podjetij v skupini Elan ter finančno-ekonomsko stanje Elan Winter sport in Elan Marine, vključno s podrobno analizo obveznosti in stroškov, pa tudi prihodkov. Temu je sledila analiza poslovanja podjetij Elan Winter sport in Elan Marine od januarja do junija 2008. Za tem je načrt vključeval poglavje o sanaciji podjetja. V skladu z načrtom ukrepov, predlaganih v tem poglavju, ne bi bilo mogoče izvesti brez dokapitalizacije Elana in reprogramiranja bančnih posojil. Vendar v sanacijskem načrtu niso določeni potrebni zneski.

(40)

Za Elan Winter sport so bili v sanacijskem načrtu predvideni naslednji ukrepi:

(41)

Za Elan Marine so bili predvideni naslednji ukrepi:

(42)

V sanacijskem načrtu je bila nato predstavljena projekcija poslovanja za leta 2008–2012, v skladu s katero naj bi imel Elan Winter sport dobiček od leta 2010 dalje, Elan Marine pa od leta 2011 dalje.

(43)

Kot je opisano zgoraj v uvodnih izjavah (2) in (3), je Komisija 12. maja 2010 odločila, da sproži formalni postopek preiskave („odločitev o sprožitvi postopka“). V odločitvi o sprožitvi postopka je predhodno menila, da obe dokapitalizaciji vsebujeta državno pomoč v korist Elan Ski in Elan Marine. Izrazila je dvome, da bi lahko taka državna pomoč štela za združljivo z notranjim trgom. Najprej je preučila, ali sta podjetji upravičenca v težavah.

(44)

Točka 10 smernic za reševanje in prestrukturiranje določa posebne okoliščine, v katerih se lahko za podjetje šteje, da je v težavah, kot je znatno zmanjšanje kapitala. V odločitvi o sprožitvi postopka je veljalo, da Elan Ski in Elan Marine ne izpolnjujeta meril točke 10 smernic za reševanje in prestrukturiranje. Vendar lahko v skladu s točko 11 smernic podjetje še vedno velja za podjetje v težavah, če so prisotni običajni znaki podjetja v težavah. Glede na naraščajoče izgube, upadanje prometa in finančne težave skupine Elan na splošno je Komisija menila, da bi se Elan Ski in Elan Marine lahko obravnavala kot podjetji v težavah vsaj v letih 2007 in 2008.

(45)

Najprej je Komisija ocenila, ali sta bila ukrepa opravljena z državnimi sredstvi in ali ju je mogoče pripisati državi. Glede na to, da je KAD v 100-odstotni lasti Slovenije, da Slovenija imenuje vse člane skupščine in nadzornega sveta ter da se predstavniki slovenske vlade udeležujejo vseh sej skupščine in nadzornega sveta, je Komisija predhodno sklenila, da sta bila ukrepa, ki ju je sprejel KAD, opravljena z državnimi sredstvi in ju je mogoče pripisati državi. V zvezi z ukrepi, ki so jih odobrili drugi družbeniki Elana, tj. KAD-PPS, DSU, Triglav Naložbe in Zavarovalnica Triglav, je Komisija sklenila, da je treba v formalnem postopku preiskave preveriti, ali so bili prav tako izvedeni z državnimi sredstvi in ali jih je prav tako mogoče pripisati državi.

(46)

Nato je Komisija preučila, ali sta ukrepa dala prednost upravičencema. Dvomila je, da bi ukrepa prestala preskus načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Pri prvem ukrepu edini zasebni družbenik Elana, KD Kapital, ni želel sodelovati. Zdelo se je, da ukrep ni temeljil na poslovnem načrtu ali drugih informacijah o potencialni prihodnji donosnosti naložbe. Za upravičenca se je v času dokapitalizacije zdelo, da sta v finančnih težavah. Pri drugem ukrepu ni sodelovalo nobeno zasebno podjetje. Čeprav sta bila pred odločitvijo družbenikov Elana o dokapitalizaciji pripravljena dolgoročni načrt in sanacijski načrt, so obstajali indici, da sta bila po mnenju družbenikov načrta neustrezna. Ko je bil drugi ukrep odobren, sta bila Elan Ski in Elan Marine še vedno v finančnih težavah.

(47)

Nazadnje je Komisija menila, da bi ukrepa, ki ju je sprejela Slovenija, lahko izkrivljala konkurenco in prizadela trgovino med državami članicami, saj države članice med seboj vsekakor trgujejo na področjih smučarske opreme in morskih plovil.

(48)

Komisija je predhodno ocenila, ali sta ukrepa združljiva z notranjim trgom na podlagi smernic za reševanje in prestrukturiranje. Glede na svoje težave in ker v skupini ni drugih močnih podjetij, sta Elan Ski in Elan Marine načeloma upravičena do pomoči za reševanje in prestrukturiranje. Pri odobrenih ukrepih je šlo za dokapitalizacijo, zato ju ni mogoče obravnavati kot pomoč za reševanje. Kar zadeva njuno združljivost z notranjim trgom kot pomoč za prestrukturiranje, ni jasno, ali so izpolnjeni vsi ustrezni pogoji za to. Zlasti ni bilo jasno, ali je bila pomoč omejena na najnižjo potrebno vsoto, in nič ni kazalo, da bi upravičenca prispevala lastna sredstva in da bi bili sprejeti izravnalni ukrepi.

(49)

Prav tako je bilo predhodno preučeno, ali bi bila ukrepa lahko z notranjim trgom združljiva regionalna pomoč. Čeprav imata oba upravičenca sedež v regiji, ki je upravičena do pomoči v skladu s členom 107(3)(a) PDEU, ni bilo jasno, ali sta upravičena do take pomoči, ker sta bila v času njene odobritve oba v težavah.

(50)

Slovenija je predložila svoje pripombe z dopisi z dne 9., 10. in 16. junija 2010. Dodatne informacije so bile poslane 10. oktobra 2011 ter z dopisi z dne 6. marca, 30. marca, 13. aprila, 16. aprila, 23. aprila, 10. maja, 15. maja in 30. maja 2012 (glej uvodno izjavo (4)).

(51)

Na kratko po mnenju Slovenije ukrepa ne pomenita državne pomoči, saj nista bila izvedena z državnimi sredstvi in ju ni mogoče pripisati državi. Tudi če bi izpolnjevala ta pogoja, naj ne bi dajala prednosti upravičencu, ker je Slovenija ravnala v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Nadalje Slovenija trdi, da ukrepa nista prizadela trgovine, niti nista izkrivljala konkurence, saj je po mnenju Slovenije trg opreme za zimske športe močno konsolidiran in kaže trend še nadaljnje konsolidacije, Elan pa je bil le šibak konkurent bistveno večjim udeležencem na zadevnem trgu.

(52)

Slovenija ni navedla nobenih argumentov glede morebitne združljivosti ukrepa 1 z notranjim trgom, če bi ukrep vključeval državno pomoč. Ukrep 2 bi po mnenju Slovenije lahko štel za združljivega z notranjim trgom v skladu s smernicami za reševanje in prestrukturiranje.

(53)

Slovenija trdi, da ni vplivala na povečanje osnovnega kapitala Elana.

(54)

Slovenija opozarja, da morajo biti ukrepi, da bi šteli za državno pomoč, izvedeni neposredno ali posredno z državnimi sredstvi in da jih mora biti mogoče pripisati državi. Strinja se, da je pogoj o „državnih sredstvih“ izpolnjen, če ima država članica nad podjetjem prevladujoč vpliv. Vendar pa na podlagi dejstva, da država članica lahko izvaja prevladujoč vpliv nad podjetjem, še ni mogoče samodejno predpostavljati, da je v konkretnem primeru takšen vpliv tudi v resnici izvajala. V zvezi s tem se Slovenija sklicuje na sodbo Stardust Marine (10), v kateri je določen niz indicev za ugotavljanje, ali je država v konkretnem primeru takšen vpliv dejansko izvajala. Ti indici zajemajo vključenost v strukture javne uprave, naravo dejavnosti podjetja in njihovo izvajanje na trgu ob normalnih konkurenčnih pogojih z drugimi zasebnimi gospodarskimi subjekti, pravni status podjetja ter intenzivnost nadzora, ki ga izvaja državna oblast nad upravljanjem podjetja. Slovenija poudarja, da je treba ustrezno upoštevati dejstvo, ali je podjetje ustanovljeno po zasebnem pravu.

(55)

V zvezi s tem je Slovenija navedla naslednje argumente za vsak subjekt, vključen v dokapitalizaciji:

(56)

KAD je pravna oseba zasebnega prava, ki posluje na trgu pod konkurenčnimi pogoji. Čeprav je pod nadzorom države, zgolj na podlagi tega ni mogoče sklepati, da je ocenjevani dokapitalizaciji mogoče pripisati državi. Vpletenost države v dokapitalizaciji ni dokazana, in sicer iz naslednjih razlogov: poslovanje KAD ureja slovenski zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), razpolaganja z njegovimi sredstvi ne omejuje noben zakon, KAD se financira izključno iz dividend, obresti in drugih prihodkov, ki izvirajo iz naložb in poslovanja, ter sklep o dokapitalizaciji Elana je sprejel nadzorni svet, ki je neodvisen pri svojem odločanju. Čeprav je res, da je država KAD poverila nalogi v javnem interesu, in sicer upravljanje pokojninskih skladov in dokončanje privatizacije podjetij, ta javni interes na ukrepe, ki jih sprejme KAD, ne more vplivati tako, da bi bilo treba za te ukrepe šteti, da jih je mogoče pripisati državi.

(57)

Podjetje DSU je v neposredni lasti države, vendar ga država ne financira in njegov namen je maksimiranje vrednosti lastnih naložb. Čeprav je res, da je država DSU poverila nalogi v javnem interesu, in sicer upravljanje pokojninskih skladov in dokončanje privatizacije podjetij, ta javni interes na ukrepe, ki jih sprejme DSU, ne more vplivati tako, da bi bilo treba za te ukrepe šteti, da jih je mogoče pripisati državi.

(58)

Zavarovalnica Triglav je samo v posredni lasti države in njene dejavnosti so izključno tržno pogojene. Država nima neposrednega vpliva na njeno poslovanje. Res je, da člane nadzornega sveta Zavarovalnice Triglav izvolijo delničarji, vendar so izvoljeni kot fizične osebe in nobeden od njih ni imel položaja v slovenski vladi ali upravi.

(59)

Triglav Naložbe je v posredni lasti države, in sicer prek Zavarovalnice Triglav. Namen podjetja je ustvarjanje dobička. Država nima neposrednega vpliva na poslovanje podjetja Triglav Naložbe in njegov nadzorni svet sestavljajo neodvisne fizične osebe. Poleg tega je podjetje Triglav Naložbe dokapitalizacijo financiralo s posojilom, najetim po tržnih pogojih.

(60)

Slovenija navaja, da ukrep 1 ni dal prednosti Elanu, in sicer iz naslednjih razlogov: decembra 2005 je Elan sprejel strateški razvojni načrt za obdobje 2006–2010, vključno s podrobnimi razvojnimi načrti za takratna hčerinska podjetja Elana. V razvojnem načrtu 2006–2010 so bile predvidene naložbe v zimsko in morsko divizijo. Za izvedbo teh naložb je maja 2006 Elan družbenikom predlagal dokapitalizacijo Elana v letih 2006–2009 z 20,2 milijona EUR. Družbeniki so predlog preudarno ocenili, Elan pa jim je predložil dokumente, ki so jasno prikazovali, da bi bila taka dokapitalizacija za družbenike dobičkonosna. KAD, večinski družbenik Elana, je novembra 2006 opravil lastno oceno predlagane dokapitalizacije in ugotovil, da bi bila dokapitalizacija dobra naložba. Tudi podjetje Triglav Naložbe je preučilo napovedi Elana in se na podlagi tega strinjalo z dokapitalizacijo. Poleg tega so družbeniki Elana zahtevali neodvisno cenitev skupine, za to nalogo pa je bilo izbrano podjetje […] (glej uvodno izjavo (24)). Cenitev je pokazala, da so naložbe potrebne, da pa bi se lahko v vsakem primeru povrnile s prodajo deležev strateškim partnerjem po pošteni vrednosti.

(61)

Na podlagi zgoraj omenjenih dejavnikov so Elan in njegovi družbeniki januarja 2007 sklenili pismo o nameri, v katerem so soglašali, da bodo družbeniki dokapitalizirali podjetje z 10,225 milijona EUR. Tudi KD Kapital, edini zasebni družbenik Elana, je pristal na pismo o nameri brez kakršnih koli pogojev. Po mnenju Slovenije so družbeniki to odločitev sprejeli, da bi si zagotovili primeren donos na vloženi kapital, in so torej ravnali v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(62)

Kar zadeva dejstvo, da se je skupščina družbenikov uradno strinjala z dokapitalizacijo šele oktobra 2007, Slovenija pojasnjuje, da je zamudo povzročil spor med KD Kapital, zasebnim manjšinskim družbenikom Elana, in KAD, večinskim družbenikom Elana. KD Kapital je bil 50-odstotni družbenik enega od Elanovih konkurentov, Seaway Group d.o.o. Hkrati si je prizadeval, da bi imel zastopnika svojih interesov v nadzornem svetu Elana, česar drugi družbeniki niso želeli sprejeti glede na njegovo udeležbo v konkurenčnem podjetju. Spor se je razrešil, ko je KAD ponudil KD Kapital prodajno opcijo. Po taki razrešitvi spora so vsi družbeniki Elana, vključno s KD Kapital, uradno soglašali z dokapitalizacijo Elana v višini 10,225 milijona EUR.

(63)

Slovenija navaja, da je Elanu v začetku leta 2008 grozila plačilna nesposobnost. Nadzorni svet in družbeniki so se takoj odzvali in imenovali nove člane uprave Elana, ki se je začela pogajati z bankami upnicami Elana o reprogramiranju dolgov. Vendar so banke zahtevale, naj družbeniki podjetje dodatno dokapitalizirajo. Glede na to je Elan maja 2008 s pomočjo zunanjega svetovalca pripravil strategijo zasuka, junija 2008 je sestavil dolgoročni načrt 2008–2012, avgusta 2008 pa je uprava Elana sprejela sanacijski načrt. Družbeniki so se 11. julija 2008 strinjali z dokapitalizacijo, vendar pod pogojem, da banke najprej pristanejo na reprogramiranje dolgov na podlagi navedenih dokumentov. Poleg tega Slovenija navaja, da so družbeniki pri tem upoštevali vrednost podjetja, kot jo je določila neodvisna revizijska družba (11) pri ocenjevanju vrednosti lastniškega kapitala Elana. V skladu s to oceno je tržna vrednost Elana na dan 31. decembra 2007 znašala 38 059 000 EUR. Poleg tega so družbeniki upoštevali še hitro oceno vrednosti Elana z dne 1. julija 2008. Nazadnje so 28. avgusta 2008 sklenili, da dokapitalizirajo podjetje brez predhodnega dogovora z bankami o reprogramiranju dolga. Slovenija trdi, da bi družbeniki sicer lahko izgubili svojo celotno naložbo v Elan. Glede na zgoraj navedeno Slovenija meni, da so družbeniki Elana ravnali v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(64)

Slovenija navaja, da ukrepi niso mogli izkrivljati konkurence in da tudi niso prizadeli trgovine. Po eni strani je bil Elan v času, ko sta bili dokapitalizaciji odobreni, šibak konkurent veliko večjim udeležencem na trgu smuči. Po drugi strani so tudi konkurenti Elana potrebovali ukrepe svojih zasebnih družbenikov ali delničarjev, da so pokrili izgube v letih 2007–2008.

(65)

Slovenija je navedla argumente glede združljivosti z notranjim trgom samo za ukrep 2. Trdi, da je bil ta ukrep združljiv z notranjim trgom v skladu s smernicami za reševanje in prestrukturiranje, saj je Elan pripravil izvedljiv načrt prestrukturiranja, vključno z izboljšavami v skupini predvsem iz notranjih ukrepov.

(66)

Dejansko Slovenija trdi, da je Elan po dokapitalizaciji leta 2008 neoporečno izvedel svoje načrte in uspel reprogramirati svoja kratkoročna posojila. Januarja 2009 je bil sprejet program presežnih delavcev in oktobra 2009 je Elan prodal hčerinski podjetji Elan Yachting d.o.o. in Elan Marine Charter d.o.o. Aprila 2010 je bil prodan Elan Brod d.o.o. s sedežem v Obrovcu na Hrvaškem. Skupaj so prihodki od teh odsvojitev znašali [3,1-3,6] milijona EUR. Maja 2010 je Elan lahko pridobil novo financiranje s sklenitvijo pogodbe z bankami upnicami o dolgoročnem posojilu v znesku [21,5-25,5] milijona EUR. Novo posojilo je bilo porabljeno za poplačilo starih posojil. Nazadnje sta bili podjetji Elan Winter sport in Elan Marine1. junija 2010 združeni z matičnim podjetjem Elan. Slovenija je poleg tega zatrdila, da je imelo prenehanje njegovega severnoameriškega skupnega podjetja za distribucijo smuči z Dal Bello Sports izravnalni učinek. […] Stranki sta se 14. decembra 2009 dogovorili o prenehanju svojega sporazuma o skupnem podjetju. Sporazum o distribuciji v Kanadi je prenehal veljati 1. januarja 2010, sporazum o distribuciji v ZDA pa 1. januarja 2011.

(67)

Komisija preuči, ali je upravičenec prejel državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU (glej točko 5.2 v nadaljevanju), in če jo je, ali bi bila taka pomoč lahko združljiva z notranjim trgom (glej točko 5.3 v nadaljevanju). V ta namen je treba določiti, od kdaj je morebitnega upravičenca treba šteti za podjetje v težavah (glej točko 5.1 v nadaljevanju).

(68)

V skladu s točko 10 smernic za reševanje in prestrukturiranje je podjetje v težavah, če je bila v preteklih 12 mesecih izgubljena več kot polovica njegovega kapitala ali če izpolnjuje merila za uvedbo kolektivnih postopkov insolventnosti po nacionalni zakonodaji. Kakor je bilo ugotovljeno tudi v odločitvi o sprožitvi postopka, niti hčerinska podjetja niti skupina kot celota leta 2007 niso izpolnjevali meril iz točke 10 smernic za reševanje in prestrukturiranje.

(69)

V skladu s točko 11 smernic za reševanje in prestrukturiranje lahko podjetje še vedno velja za podjetje v težavah, zlasti če so prisotni običajni znaki podjetja v težavah, kot so naraščajoče izgube, upadanje prometa, kopičenje zalog, presežki prostih zmogljivosti, padanje denarnih tokov, naraščajoči dolgovi, naraščajoči stroški obresti in zmanjševanje ali izguba čiste vrednosti sredstev.

(70)

V zvezi s tem je treba poudariti, da se je v obdobju 2003–2006 promet skupine povečal s 109,2 milijona EUR na 122,4 milijona EUR. Poleg tega je imela skupina Elan v tem obdobju razen leta 2004 neto dobiček. Finančno stanje Elana se je začelo slabšati med letom 2007. Promet skupine se je leta 2007 zmanjšal za 5 milijonov EUR na 117,5 milijona EUR in leta 2008 padel na 100 milijonov EUR. Hkrati je skupina Elan z letom 2007 začela poslovati z izgubo, saj je poslovni izid padel z 0,6 milijona EUR leta 2006 na –8,4 milijona EUR leta 2007 in –12,7 milijona EUR leta 2008.

Razpredelnica 2

Ključni finančni kazalniki za skupino Elan

(71)

To je deloma mogoče razložiti kot posledico blage zime v sezoni 2006–2007 („zelena“ zima), ki je prizadela prodajo v zimski diviziji. Dejansko je prodaja v Elan Ski z 48,1 milijona EUR leta 2006 padla na 40,8 milijona EUR leta 2007 in se še nadalje zmanjšala na 37,7 milijona EUR leta 2008. Hkrati se je poslovni izid Elan Ski poslabšal z –0,5 milijona EUR leta 2006 na –6,7 milijona EUR leta 2007 in –13,0 milijona EUR leta 2008.

Razpredelnica 3

Elan Ski

(72)

Prihodki od prodaje v morski diviziji Elana so se leta 2007 znatno povečali z 31,8 milijona EUR na 38,6 milijona EUR, vendar je imelo podjetje manjšo izgubo v višini –0,3 milijona EUR. Vendar se je položaj poslabšal leta 2008, ko je prodaja padla za eno tretjino z 38,6 milijona EUR na 25,9 milijona EUR in Elan Marine je utrpel neto izgubo v višini –10,2 milijona EUR.

Razpredelnica 4

Elan Marine

(73)

Glede na finančne podatke, predstavljene v razpredelnicah 2 do 4, je jasno, da Elan v začetku leta 2007, ko je bil odobren ukrep 1 (glej uvodne izjave (79) do (86)), ni bil v težavah.

(74)

Vendar se je, kot je razvidno iz zgoraj navedenih finančnih informacij, finančno stanje Elana med letom 2007 začelo slabšati in leta 2008 postalo zelo resno. Podjetju je v začetku leta 2008 zaradi upadanja prometa in naraščajočih izgub grozila plačilna nesposobnost (glej uvodne izjave (29) do (34) in uvodno izjavo (63)). Na podlagi tega je mogoče sklepati, da je treba Elan v času odobritve ukrepa 2 obravnavati kot podjetje v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje. Dejansko so družbeniki Elana pristali na dokapitalizacijo, ker bi Elan sicer moral v stečaj (glej uvodne izjave (31) do (33)).

(75)

V členu 107(1) PDEU je določeno, da je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga in prizadene trgovino med državami članicami, nezdružljiva z notranjim trgom.

(76)

Pogoji iz člena 107(1) PDEU so kumulativni, zato morajo biti izpolnjeni vsi hkrati, da ukrep šteje za državno pomoč.

(77)

Slovenija zlasti trdi, da je bil ukrep 1 odobren v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu in da zato ne daje prednosti upravičencu. Poleg tega trdi, da dokapitalizacije v nobenem primeru ni mogoče pripisati državi (glej uvodne izjave (53) do (63)).

(78)

Najprej je treba določiti natančen datum odobritve ukrepa 1 v korist Elana. Načeloma se državni ukrep v vsakem primeru šteje za odobrenega takoj, ko se država članica zaveže, tj. ko je država članica pravno zavezana k izvedbi ukrepa. Kot je opisano zgoraj (glej uvodno izjavo (24)), so družbeniki Elana in Elan29. januarja 2007 podpisali pismo o nameri, vendar je bila dokapitalizacija uradno potrjena šele na skupščini družbenikov Elana oktobra 2007. Zato je treba ugotoviti, ali je pismo o nameri že mogoče šteti za zavezujoče za družbenike na način, ki omogoča sklep, da se lahko šteje, da je bil ukrep 1 odobren na dan podpisa pisma o nameri.

(79)

Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da v skladu s strokovnim pravnim mnenjem, ki ga je predložila Slovenija (12), slovenska zakonodaja narave pisma o nameri ne ureja izrecno. Takšno pismo o nameri bi lahko bilo le nezavezujoč zapis o potekajočih pogajanjih, predpogodba ali pogodba. Pravno naravo pisma o nameri je treba presoditi za vsak primer posebej, ob upoštevanju besedila pisma o nameri, okoliščin, v katerih je bilo podpisano, in splošnih pravil tolmačenja v skladu s slovensko zakonodajo.

(80)

V skladu s 15. členom slovenskega Obligacijskega zakonika (13) je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Zlasti morajo biti opredeljene pogodbene stranke in vsaka pogodba mora imeti „kavzo“.

(81)

Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da so bile glede na besedilo pisma o nameri pogodbene stranke jasno opredeljene; v pismu o nameri je bil že določen skupni znesek dokapitalizacije (10,225 milijona EUR); določeni sta bili najvišja nominalna vrednost novega kapitala in najnižja emisijska cena za nov poslovni delež; vsi družbeniki, ki so podpisali pismo o nameri, so se takrat strinjali, da bodo sredstva zagotovili sorazmerno glede na višino svojega poslovnega deleža; opredeljen je bil namen dokapitalizacije (v glavnem naložbe v podjetji Elan Winter sport in Elan Marine) in določen je bil nadzorni mehanizem za spremljanje uporabe kapitala. Poleg tega je treba upoštevati, da pisma o nameri niso sklenili samo družbeniki Elana med seboj, temveč družbeniki in Elan. Družbeniki naj bi dokapitalizirali Elan, podjetje pa bi moralo vpisati nove deleže in dokapitalizacijo uporabiti na način, naveden v pismu o nameri. Glede na to Komisija meni, da so se pogodbene stranke sporazumele o vseh bistvenih sestavinah, ki so potrebne za sklenitev zavezujoče pogodbe.

(82)

Tudi besedilo pisma o nameri kaže, da so pogodbene stranke sklenile zavezujočo pogodbo: družbeniki Elana so „potrdili namero povečanja osnovnega kapitala“; družbeniki „bodo podprli dokapitalizacijo“; vplačila novih poslovnih deležev bodo „izvršena v denarju“.

(83)

Poleg tega je Elan takoj po podpisu pisma o nameri sklenil pogodbo o dobavi nove proizvodne linije, kar bi lahko razumeli tudi kot indic, da je Elan pričakoval dokapitalizacijo s strani družbenikov.

(84)

Nazadnje, sklep pravnega strokovnega mnenja, ki ga je predložila Slovenija, je, da je bilo pismo o nameri po podpisu zavezujoče, tj. da so bili družbeniki zavezani sprejeti sklep o dokapitalizaciji in po sprejetju takšnega sklepa vplačati kapital. To strokovno mnenje navaja, da slovenska sodišča še niso razsojala o vprašanju, ali je obveznost glasovanja za dokapitalizacijo iztožljiva; vendar pa bi bila pogodbena stranka, ki bi prekršila takšen dogovor, za to običajno odškodninsko odgovorna.

(85)

Glede na zgoraj predstavljene argumente Komisija ugotavlja, da se datum podpisa pisma o nameri, to je 29. januar 2007, lahko šteje za datum odobritve ukrepa 1.

(86)

Da ukrep šteje za državno pomoč, mora biti specifičen ali selektiven, tako da daje prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga.

(87)

Člen 107(1) PDEU pri opredelitvi upravičenca do pomoči navaja pojem podjetja. Sodišča Unije so potrdila, da podjetje v smislu te določbe ni nujno le ena pravna oseba, ampak lahko zajema skupino podjetij (14). Ključno merilo pri določanju, ali gre za podjetje v smislu te določbe, je, ali je udeležena kakšna „gospodarska enota“. Gospodarsko enoto lahko sestavlja več pravnih oseb. Pravna oseba, ki ji je bila namenjena dokapitalizacija v tej zadevi, je bil Elan. V času odobritve ukrepa je imel Elan štiri hčerinska podjetja, in sicer Elan Winter sport, Elan Marine, Elan Inventa d.o.o. in Marine Nova d.o.o. (glej uvodno izjavo (6)). Po dokapitalizaciji je Elan podjetjema Elan Winter sport in Elan Marine zagotovil posojilo kot družbenik. Ti posojili družbenika sta bili pozneje spremenjeni v lastniški delež v hčerinskih podjetjih, zato je treba ugotoviti, ali sta imela koristi od dokapitalizacije samo podjetji Elan Winter sport in Elan Marine ali skupina kot celota.

(88)

Prvič, glede lastniških razmerij je treba opozoriti, da je imel Elan v lasti 100-odstotni delež v obeh hčerinskih podjetjih, torej v Elan Winter sport in Elan Marine. Elan tako nadzoruje vse poslovne dejavnosti teh hčerinskih podjetij.

(89)

Drugič, Elan Winter sport in Elan Marine sta v času odobritve ukrepa opravljali glavni dejavnosti Elana, to je proizvodnjo smuči in snežnih desk ter proizvodnjo jaht. Od drugih dveh hčerinski podjetij eno ni bilo dejavno na trgu (Marine Nova d.o.o.), drugo pa je delovalo kot podpora glavnim Elanovim dejavnostim (Elan Inventa d.o.o.). Dejansko sta bili podjetji Elan Winter sport in Elan Marine ob prestrukturiranju Elana združeni z matičnim podjetjem (Elanom), kar je še en indic, da se za upravičenca lahko šteje celotna skupina.

(90)

Glede na zgoraj navedene argumente je bilo ugotovljeno, da je treba kot upravičenca dokapitalizacije šteti celotno skupino Elan. V naslednji fazi je treba oceniti, ali ukrep daje prednost upravičencu.

(91)

Če ukrep izpolnjuje zahteve načela zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, se obstoj prednosti lahko izključi. V skladu z ustaljeno sodno prakso bi tržni vlagatelj poskušal kar najbolj povečati donosnost svojih sredstev v skladu z okoliščinami in svojimi interesi, in sicer celo v primeru naložb v podjetje, katerega družbenik oziroma delničar je že (15). V tej zadevi je treba oceniti, ali so družbeniki upravičenca delovali v skladu s tem načelom in svoje naložbene odločitve sprejeli predhodno, na podlagi informacij, zaradi katerih je bilo mogoče sklepati, da bi bila transakcija ekonomsko upravičena.

(92)

V zvezi s tem se je Komisija seznanila z okoliščinami, ki so privedle do dokapitalizacije, in z informacijami, na podlagi katerih so družbeniki sprejeli svojo odločitev. Kot je opisano zgoraj, v času odobritve ukrepa Elan ni bil podjetje v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje (glej uvodne izjave od (68) do 73). Odločitev o dokapitalizaciji Elana je bila sprejeta na podlagi ocene podjetja, ki jo je pripravilo neodvisno svetovalno podjetje […], in več drugih dokumentov, ki sta jih sestavila sam Elan in njegov večinski družbenik KAD. Elanova podrobna analiza učinkov dokapitalizacije je pokazala, da bi po naložbah skupni neto dobiček zimske divizije v obdobju 2006–2010 znašal 15,4 milijona EUR, medtem ko bi brez dokapitalizacije ta divizija imela skupno neto izgubo v višini 4,8 milijona EUR. Tudi skupni neto dobiček morske divizije za obdobje 2006–2010 bi bil višji v primeru dokapitalizacije (glej uvodni izjavi (23) in (24)).

(93)

Glede na zgoraj navedeno se šteje, da so družbeniki Elana ravnali v skladu z načelom zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, ko so dokapitalizirali podjetje, in da ukrep 1 ne daje prednosti upravičencu. Državno pomoč je mogoče izključiti že na tej podlagi, zato se ne ocenjuje, ali je ukrep 1 mogoče pripisati državi. Komisija ugotavlja, da ukrep 1 ne pomeni državne pomoči.

(94)

Tako kot za ukrep 1 Slovenija tudi za ukrep 2 zlasti trdi, da je bil odobren v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu in da zato ne daje prednosti upravičencu. Poleg tega trdi, da dokapitalizacije v nobenem primeru ni mogoče pripisati državi (glej uvodne izjave od (53) do (63)). Nazadnje meni, da ukrep nikakor ni prizadel trgovine in da ni prišlo do izkrivljanja konkurence (glej uvodno izjavo (64)).

(95)

Da ukrep šteje za državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, mora biti izveden neposredno ali posredno z državnimi sredstvi in ga mora biti mogoče pripisati državi.

(96)

V skladu z uveljavljeno sodno prakso sredstva podjetja štejejo za državna sredstva, če država z uveljavitvijo prevladujočega vpliva na podjetje lahko usmerja uporabo njegovih sredstev (16).

(97)

Vendar zmožnost države, da nadzira pravne osebe, ki odobrijo neke ukrepe, samodejno ne upravičuje domneve, da je dejanja teh pravnih oseb mogoče pripisati državi. Sodišče je pojem pripisljivosti državi podrobneje pojasnilo v zadevi Stardust Marine (17). Za ugotavljanje pripisljivosti državi je Sodišče navedlo naslednje indice: vključenost javnega podjetja v strukture javne uprave; naravo dejavnosti podjetja in njihovo izvajanje na trgu ob normalnih konkurenčnih pogojih z drugimi zasebnimi gospodarskimi subjekti; pravni status podjetja (v smislu, ali zanj velja javno pravo ali običajno pravo družb); intenzivnost nadzora, ki ga izvaja državna oblast nad upravljanjem podjetja; drugi indici, ki v posameznem primeru kažejo na vpletenost javnih organov v sprejetje ukrepa ali na težko verjetni neobstoj vpletenosti pri sprejetju ukrepa, tudi ob upoštevanju razsežnosti tega, njegove vsebine ali pogojev, ki jih vsebuje.

(98)

Kot je opisano v uvodni izjavi (54), se Slovenija sklicuje na sodbo Stardust Marine in navaja, da njeno lastništvo KAD in DSU ne pomeni, da je njuna dejanja mogoče samodejno pripisati državi. Glede podjetij Triglav Naložbe in Zavarovalnica Triglav Slovenija meni, da nista pod nadzorom države in da tudi njunih dejanj v nobenem primeru ni mogoče pripisati državi. Glede pripisljivosti Slovenija zlasti poudarja, da so vsi družbeniki Elana pravne osebe zasebnega prava, kar po njenem mnenju samo po sebi zagotavlja zadovoljivo raven neodvisnosti teh podjetij od države.

(99)

Komisija najprej poudarja, da dejstvo, da je podjetje v državni lasti pravna oseba zasebnega prava, samo po sebi ne zadostuje za izključitev pripisljivosti njegovih dejanj državi. Ni mogoče razlikovati med primeri, v katerih pomoč neposredno dodeli država, in tistimi, v katerih jo dodelijo javni ali zasebni organi, ki jih država ustanovi ali imenuje za upravljanje pomoči. Kot je opisano zgoraj, je Sodišče odločilo, da obstaja več indicev za pripisljivost dejanj državi, in vprašanje, ali je podjetje pravna oseba zasebnega ali javnega prava, je le eden od njih (glej uvodno izjavo (97)). Zato je treba preučiti, ali obstajajo druga dejstva, ki kažejo, da je ukrep 2 mogoče pripisati državi.

(100)

Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da obstaja več indicev, da je bila država dejavno udeležena pri odločitvi družbenikov o novi dokapitalizaciji upravičenca. Slovenija je medijska poročila, ki so nakazovala vlogo države pri reševanju Elana, sicer zavrnila, češ da gre za „govorice“ oziroma za „posledice pretirane poenostavitve“, vendar takšna poročila kažejo, kako je javnost v tistem času dojemala pristop vlade k industrijski politiki. Kot je dodatno pojasnjeno v nadaljevanju, pojmovanje, da je slovenska vlada tedaj izvajala aktivno industrijsko politiko, podpira tudi pregled upravljanja gospodarskih družb v Sloveniji, ki ga je pripravil OECD, v katerem je poudarjeno, da je vlada akcijski načrt za reformo upravljanja gospodarskih družb v Sloveniji sprejela šele skoraj leto dni po uveljavitvi ukrepa 2, to je sredi leta 2009 (18). Junija 2008, ko je bilo zunanjim opazovalcem očitno, da je Elan v negotovem položaju, so tako mediji poročali o morebitni državni pomoči Elanu. Nemška športna revija je 6. junija 2008 zapisala, da krožijo govorice, po katerih namerava vlada dokapitalizirati Elan s 5,7 milijona EUR zaradi pretekle slabe zimske sezone (19). Položaj Elana so obravnavali tudi slovenski mediji, ki so poudarjali pomen državne pomoči pri reševanju delovnih mest. Največja komercialna (neodvisna) televizijska postaja PopTv je 26. junija 2008 na svojem spletnem mestu na primer poročala, da sta uprava in nadzorni svet Elana pričakovala rešitev finančnih težav podjetja s strani države ter pri tem poudarila, da bi bilo v primeru, da država ne bi pomagala z dokapitalizacijo, ogroženih več kot 700 delovnih mest (20).

(101)

Kot je podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, je vpletenost javnih organov ali težko verjetni neobstoj vpletenosti pri sprejetju ukrepa najočitnejši v primeru največjega družbenika Elana, KAD (ta je v času dokapitalizacije obvladoval 57,61-odstotni delež Elana), in DSU (ki je imela tedaj 17,34-odstotni delež Elana). Tudi neodvisno svetovalno podjetje […] je v svojem poročilu o vrednotenju podjetja z dne 22. decembra 2006 opozorilo na pomen političnih vidikov odločanja v KAD in DSU (21). V okviru analize morebitne privatizacije Elana (takrat Skimar d.o.o.) je podjetje […] ugotovilo, da sta dva od njegovih lastnikov, to je KAD in DSU, pod 100-odstotnim nadzorom vlade in da zaradi tega obstaja verjetnost, da bo njuna odločitev o prodaji motivirana tako politično kot ekonomsko.

(102)

Komisija preverja na ravni vsakega družbenika, ali je pod nadzorom države in ali sredstva, uporabljena za dokapitalizacijo, lahko štejejo za državna sredstva. Poleg tega Komisija ugotavlja, ali je odločitev o dokapitalizaciji Elana mogoče pripisati državi. V tem okviru je Komisija posebej pozorna na sestavo nadzornega sveta vseh družbenikov in ali je nadzorni svet moral podpreti dokapitalizacijo Elana v letu 2008. Komisija nato preuči dodatne elemente, ki nakazujejo vpletenost javnih organov v sprejetje ukrepa ali na težko verjetni neobstoj vpletenosti pri sprejetju ukrepa.

(103)

Komisija ugotavlja, da je imela Slovenija v lasti 100 % delnic KAD, ki je bil v času odobritve ukrepa Elanov večinski družbenik. Slovenska vlada je imenovala vse člane skupščine KAD in njegovega nadzornega sveta (glej uvodno izjavo (11)). Po statutu KAD mora njegov nadzorni svet dati soglasje k sklenitvi poslov (transakcij), katerih vrednost presega 1 % osnovnega kapitala KAD. Dokapitalizacija, ki se ocenjuje, je bila opredeljena kot taka transakcija in nadzorni svet KAD je o njej dejansko razpravljal in se strinjal z dokapitalizacijo Elana na svoji 134. seji 10. julija 2008 in 135. seji avgusta 2008 (22).

(104)

Glede na to, da je KAD v lasti Slovenije, se lahko predpostavi, da ima slednja nadzor nad podjetjem in da sredstva KAD načeloma lahko štejejo za državna sredstva. V nasprotju s stališčem Slovenije dejstvo, da sredstva za dokapitalizacijo izhajajo iz dividend, obresti in drugih prihodkov KAD, ne spremeni te ugotovitve. Uporaba dividend, obresti ali drugih prihodkov, ki bi sicer lahko bili izplačani državi kot večinskemu delničarju podjetja, pomeni zmanjšanje državnih sredstev in se torej lahko šteje za uporabo državnih sredstev (23).

(105)

Glede pripisljivosti ukrepa 2 Komisija meni, da KAD ne bi dokapitaliziral podjetja, če javni organi ne bi imeli vpliva na njegovo odločanje. O močnem vplivu države ni mogoče sklepati le na podlagi tega, da je bila Slovenija takrat edini delničar KAD, da je vse člane nadzornega sveta imenovala Slovenija in da se je moral nadzorni svet dejansko strinjati s transakcijo. Dodaten indic tesne vpletenosti države v odločanje KAD je dejstvo, da se predstavniki slovenske vlade udeležujejo vseh sej skupščine in nadzornega sveta (glej uvodno izjavo (45)).

(106)

Vpliv vlade na odločanje KAD (in drugega sklada pod državnim nadzorom, to je odškodninskega sklada SOD) za potrebe izpolnjevanja ciljev industrijske politike je poudarjen tudi v pregledu upravljanja gospodarskih družb v Sloveniji, ki ga je pripravil OECD: „S tema dvema skladoma ima vlada v rokah močan mehanizem za vplivanje na uprave in na upravljanje privatiziranih gospodarskih družb, tako da ima lahko aktivno vlogo pri določanju sprememb v lastništvu. Zdi se, da je bil deloma (vsaj sprva) razlog za to želja po nadzoru nad obsegom vpliva tujih gospodarskih družb na pomembne domače gospodarske družbe in industrije. Obseg neposrednega in posrednega lastništva je prejšnjim vladam omogočal bistveno in včasih netransparentno vlogo pri vplivanju na delovanje velikih sektorjev slovenskih komercialnih podjetij in na trgu za nadzor podjetij.“ (24)

(107)

Dokument slovenske vlade „Strukturne prilagoditve v letih 2010 in 2011“ (25) dodatno osvetljuje vlogo, ki sta jo imela KAD in odškodninski sklad v državni lasti SOD pri zadovoljevanju potreb slovenske industrijske politike, na primer z zagotovitvijo pomoči Elanu. V oddelku 2.1.1. „Ustanovitev javne agencije za upravljanje s podjetje v državni lasti (PDL) in preoblikovanje KAD in SOD“ je zapisano: „Prestrukturiranje pomeni, da je potrebno KAD in SOD razbremeniti vseh [slabih] strateških naložb …, ki so postale strateške zato, ker jim želi država pomagati iz težav (Mura, Elan).“ Opredelitev, da je naložba KAD v Elan postala strateška, „ker želi država [Elanu] pomagati iz težav“ je v izrazitem nasprotju s trditvijo Slovenije, da je bil KAD pri svojem odločanju neodvisen (glej uvodno izjavo (56)). V vladnem dokumentu je nadalje razloženo, da je bil prenos slabih strateških naložb od paradržave neposredno k državi predvsem kadrovski zalogaj in da je bilo podjetje za prestrukturiranje PDP, ki sta ga ustanovila KAD in SOD, preneseno neposredno preneseno v last države, ker ta ekipa ni mogla biti več del KAD in SOD (26).

(108)

Komisija je pozvala Slovenijo, naj predloži pripombe v zvezi z zgoraj navedenimi dokumenti. Slovenija je zatrdila, da vlada ni sprejela nobene odločitve o dokapitalizaciji Elana. Poudarila je, da pregled OECD, v katerem je zapisano, da sta KAD in SOD vladi zagotovila močan mehanizem za vplivanje na uprave in na upravljanje privatiziranih gospodarskih družb, ni omenjal DSU, Zavarovalnice Triglav ali Triglav Naložb ter da v slovenskem vladnem dokumentu ni bil omenjen nikakršen neposredni ali posredni državni vpliv v zvezi s premoženjem Zavarovalnice Triglav ali Triglav Naložb. Slovenija poleg tega opozarja na del pregleda OECD, v katerem je navedeno, da je „odsotnost centralne koordinacije povzročila težave za učinkovito upravljanje lastniških interesov vlade“. Nadalje pojasnjuje, da je bil KAD vedno v pristojnosti Ministrstva za finance, medtem ko je bilo za proizvodni sektor, v katerega spada tudi Elan, odgovorno Ministrstvo za gospodarstvo. Glede tega, da slovenski vladni dokument omenja slabe naložbe, ki so postale strateške, Slovenija poudarja, da je bilo drugo podjetje, ki je bilo navedeno kot primer takšnih naložb, Mura, oktobra 2009 prepuščeno stečajnim postopkom.

(109)

Pripombe Slovenije niso izpodbile zgoraj navedenih argumentov, ki nakazujejo vpletenost javnih organov v sprejetje ukrepa ali na težko verjetni neobstoj vpletenosti pri sprejetju ukrepa. Izjava, da vlada ni bila vpletena v odločitev o dokapitalizaciji, je zgolj trditev. Dejstvo, da pregled OECD ne omenja izrecno DSU, Zavarovalnice Triglav aliTriglav Naložb in da omenja odsotnost centralne koordinacije, ne spremeni splošnega vtisa v pregledu OECD, to je, da je slovenska vlada aktivno posegala v gospodarstvo in si prizadevala za uresničitev ciljev industrijske politike. V zvezi s podjetjema, ki ju pregled OECD in slovenski vladni dokument ne navajata izrecno, torej Zavarovalnico Triglav in Triglav Naložbami, so podrobnosti o nadzoru, ki ga je izvajala država, navedene v nadaljevanju. Poleg tega je treba upoštevati, da sta bili ti podjetji manjšinska družbenika, ki sta imela le 25-odstotni delež Elana. Glede vladnega dokumenta dejstvo, da je drugo podjetje v težavah, ki je štelo za „strateško naložbo“, šlo v stečaj, za zadevni primer ni pomembno.

(110)

Glede na zgoraj navedeno se sklene, da je bila dokapitalizacija Elana iz leta 2008 s strani KAD opravljena z državnimi sredstvi in jo je mogoče pripisati Sloveniji.

(111)

Kot je opisano v uvodni izjavi (12), KAD upravlja PPS in nadzira njegove lastniške deleže v drugih podjetjih. Zato je sodelovanje KAD-PPS pri dokapitalizaciji treba obravnavati na enak način kot sodelovanje KAD. Dejansko je soglasje nadzornega sveta KAD k dokapitalizaciji z njegove 134. seje 10. julija 2008 vsebovalo tudi soglasje k dokapitalizaciji v imenu PPS (27). Enako velja za odločitve, sprejete na 135. seji nadzornega sveta KAD avgusta 2008.

(112)

Zato se sklene, da je bila dokapitalizacija Elana iz leta 2008 s strani KAD-PPS opravljena z državnimi sredstvi in jo je mogoče pripisati Sloveniji.

(113)

Komisija ugotavlja, da je bilo podjetje DSU v času odobritve ukrepa v 100-odstotni neposredni državni lasti. Njegov nadzorni svet sestavljajo trije člani, od katerih dva imenuje družbenik, tj. Slovenija (glej uvodno izjavo (13)). V času dokapitalizacij je tudi tretjega člana imenovala država. Po statutu podjetja nadzorni svet odločitve sprejema z večino glasov in nadzoruje upravljanje poslov DSU. Dejansko je nadzorni svet DSU preučil in odobril dokapitalizacijo Elana na izredni seji 11. julija 2008 in delno spremenil svojo odločitev na dveh izrednih sejah 26. avgusta 2008 in 8. septembra 2008 (28).

(114)

Glede na to, da je DSU v lasti Slovenije, se lahko predpostavi, da ima slednja nadzor nad podjetjem in da sredstva DSU načeloma lahko štejejo za državna sredstva. V nasprotju s stališčem Slovenije dejstvo, da sredstva za dokapitalizacijo izhajajo iz dividend, obresti in drugih prihodkov DSU, ne spremeni te ugotovitve, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi (104).

(115)

V zvezi s pripisljivostjo ukrepa 2 je treba upoštevati, da je vse tri člane nadzornega sveta v času odobritve ukrepa imenovala Slovenija, ki je bila edina družbenica DSU, in da se je nadzorni svet dejansko moral strinjati s transakcijo. Kot je navedeno zgoraj, je bil vpliv političnih vidikov na odločanje DSU potrjen tudi v poročilu podjetja […] o vrednotenju podjetja z dne 22. decembra 2006 (29). Tudi dejstvo, da je DSU leta 2010 prenesel svoj delež Elana na holding PDP skupaj s KAD, je treba videti v luči zgornjih pojasnil, na kakšen način se je slovenska vlada odločila ravnati s paradržavnimi naložbami, ki so postale strateške zato, ker jim je želela država pomagati iz težav. V povezavi z drugimi pomembnimi okoliščinami, ki nakazujejo vpletenost javnih organov v sprejetje ukrepa ali na težko verjetni neobstoj vpletenosti pri sprejetju ukrepa, Komisija meni, da podjetje DSU ne bi dokapitaliziralo podjetja, če javni organi ne bi imeli vpliva na njegovo odločanje.

(116)

Zato se sklene, da je bila dokapitalizacija Elana iz leta 2008 s strani DSU opravljena z državnimi sredstvi in jo je mogoče pripisati Sloveniji.

(117)

Zavarovalnica Triglav ni v neposredni lasti Slovenije. Komisija kljub temu ugotavlja, da ima Slovenija posredno v lasti dve tretjini Zavarovalnice Triglav (glej uvodno izjavo (14)). Njena večinska delničarja sta ZIPZ, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in SOD, Slovenska odškodninska družba. Oba sta v 100-odstotni lasti države. Posamezni deleži drugih delničarjev Zavarovalnice Triglav ne presegajo 1,8 %.

(118)

Pet od osmih članov nadzornega sveta Zavarovalnice Triglav, vključno s predsednikom in podpredsednikom, zastopa delničarje, ki jih tudi imenujejo. Kot je opisano v uvodni izjavi (14), sta večinska delničarja Zavarovalnice Triglav v 100-odstotni lasti države. Zato je načeloma država tista, ki imenuje navedenih pet članov nadzornega sveta in člani nadzornega sveta zastopajo državne interese. Komisija ugotavlja, da je na generalni skupščini Elana28. avgusta 2008 za dokapitalizacijo glasovala uprava Zavarovalnice Triglav, vendar je to storila pod pogojem, da nadzorni svet da soglasje k transakciji. Dejansko je nadzorni svet 4. septembra 2008 dal soglasje k dokapitalizaciji (30).

(119)

Glede na to, da sta dve tretjini delnic Zavarovalnice Triglav v posredni lasti Slovenije, se lahko predpostavi, da ima slednja nadzor nad podjetjem in da sredstva Zavarovalnice Triglav načeloma lahko štejejo za državna sredstva.

(120)

Upoštevati je treba dejstvo, da država imenuje večino članov nadzornega sveta Zavarovalnice Triglav, vključno s predsednikom in podpredsednikom, in da je nadzorni svet moral dati soglasje k dokapitalizaciji.

(121)

V povezavi z drugimi zgoraj obravnavanimi pomembnimi okoliščinami, ki jasno nakazujejo vpletenost javnih organov v sprejetje ukrepa ali na težko verjetni neobstoj vpletenosti pri sprejetju ukrepa, se šteje, da je ukrep mogoče pripisati Sloveniji,

(122)

Podjetje Triglav Naložbe ni v neposredni lasti Slovenije. Komisija kljub temu ugotavlja, da ima Slovenija posredno v lasti večino delnic podjetja Triglav Naložbe. V času odobritve ukrepa je imela Zavarovalnica Triglav efektivno v lasti 80 % delnic podjetja Triglav Naložbe. Zavarovalnica Triglav pa je posredno v večinski lasti Slovenije (glej uvodno izjavo (14)). To pomeni, da ima Slovenija posredno v lasti več kot 51 % delnic podjetja Triglav Naložbe. Posamezni deleži drugih delničarjev ne presegajo 0,67 %.

(123)

Tričlanski nadzorni svet zastopa interese delničarjev, ki jih tudi volijo. Glede na to, da je država posredno večinski delničar podjetja Triglav Naložbe, je treba upoštevati, da država lahko odloča, kdo je imenovan v nadzorni svet, da v njem zastopa interese Slovenije. Nadzorni svet podjetja Triglav Naložbe je moral dati soglasje k dokapitalizaciji Elana, kar je storil na svoji 7. izredni seji 3. septembra 2008 (31).

(124)

Glede na to, da je bilo podjetje Triglav Naložbe v posredni večinski lasti Slovenije, se lahko predpostavi, da je imela slednja nadzor nad podjetjem in da sredstva podjetja Triglav Naložbe načeloma lahko štejejo za državna sredstva. V nasprotju s stališčem Slovenije dejstvo, da sredstva za dokapitalizacijo izhajajo iz posojila, ne spremeni te ugotovitve, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi (104).

(125)

Ob upoštevanju, da država imenuje vse člane nadzornega sveta podjetja Triglav Naložbe in da je nadzorni svet moral dati soglasje k dokapitalizaciji, ter v povezavi z drugimi zgoraj obravnavanimi pomembnimi okoliščinami, ki jasno nakazujejo vpletenost javnih organov v sprejetje ukrepa ali na težko verjetni neobstoj vpletenosti pri sprejetju ukrepa, se šteje, da je ukrep mogoče pripisati Sloveniji.

(126)

Že sestava nadzornih svetov Elanovih družbenikov in dejstvo, da so se nadzorni sveti morali strinjati z dokapitalizacijo leta 2008, nakazujeta, da je zadevni ukrep mogoče pripisati državi (32).

(127)

Poleg tega ima – kot je navedeno zgoraj – Komisija močne indice o tesni vpletenosti države v odločanje KAD, ki je bil v času dokapitalizacije Elanov daleč najpomembnejši družbenik s 57,61-odstotnim deležem kapitala, in DSU. Ti indici izhajajo iz poročila OECD, poročila podjetja […], dokumentov, ki jih je objavila slovenska vlada, in medijskih poročil.

(128)

Poleg tega vzporedno ravnanje Elanovih petih družbenikov, ki so bili vsi pod nadzorom države, kaže na vpletenost države v odločanje družbenikov, saj se zdi malo verjetno, da bi se pet zasebnih in neodvisnih subjektov strinjalo o dokapitalizaciji podjetja v težavah istočasno in pod enakimi pogoji.

(129)

Glede na zgoraj navedeno se sklene, da je bil ukrep 2 izveden z državnimi sredstvi in ga je mogoče pripisati Sloveniji.

(130)

Da ukrep šteje za državno pomoč, mora biti specifičen ali selektiven, tako da daje prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga.

(131)

Za upravičenca dokapitalizacije iz leta 2008 je treba šteti celotno skupino Elan, in sicer zaradi enakih razlogov kot pri ukrepu 1 (glej uvodne izjave od (80) do (83)). V naslednji fazi je treba oceniti, ali ukrep daje prednost upravičencu.

(132)

Če ukrep izpolnjuje zahteve načela zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, se obstoj prednosti lahko izključi. Kot je opisano zgoraj, bi zasebni vlagatelj na trgu poskusil povečati donos iz svojih sredstev (glej uvodno izjavo (72)).

(133)

Komisija v zvezi s tem najprej ugotavlja, da je bil v času odobritve ukrepa 2 Elan podjetje v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje (glej uvodno izjavo (74)). Poleg tega Slovenija navaja, da je Elanu v začetku leta 2008 grozila plačilna nesposobnost in je imel likvidnostno vrzel v višini [12,6-15] milijonov EUR.

(134)

Slovenija navaja, da so Elanovi družbeniki odločitev o dokapitalizaciji sprejeli na podlagi več dokumentov, ki so jih je sestavili Elan in zunanji svetovalci, kar dokazuje upravičenost odločitve.

(135)

Čeprav drži, da je Elan za skupino pripravil dolgoročni načrt 2008–2012, je treba upoštevati, da je načrt predvideval dokapitalizacijo v višini 25 milijonov EUR kot podlago za dosego ustreznih donosov v prihodnosti in da po mnenju družbenikov ta dolgoročni načrt ni bil ustrezen za izvedbo dokapitalizacije v tolikšni višini. Sanacijski načrt iz avgusta 2008 je v glavnem temeljil na napovedih in ni zajemal informacij o načrtovani dokapitalizaciji. Tako dolgoročni načrt 2008–2012 kot sanacijski načrt je Elan sestavil sam, brez sodelovanja zunanjega svetovalca. Še en dokument, ki ga je Slovenija predložila v zvezi z drugo dokapitalizacijo, je bila hitra ocena vrednosti Elana, ki jo je julija 2008 pripravil KAD. Vendar ta dokument ne podpira argumenta Slovenije, da so Elanovi družbeniki ravnali kot skrbni vlagatelji, saj je julija 2008 ob upoštevanju morebitnih obveznosti vrednost Elanovega lastniškega kapitala po navedeni oceni znašala –[29,5-34] milijona EUR. Poleg tega hitra ocena kaže na možnost, da so projekcije v Elanovem dolgoročnem načrtu 2008–2012 glede na pretekle izkušnje močno preoptimistične, zaradi česar bi vrednost podjetja lahko bila še manjša.

(136)

Slovenija je predložila tudi oceno vrednosti Elana po metodi diskontiranih denarnih tokov. Po tej oceni, ki jo je junija 2008 pripravilo podjetje […] d.o.o., naj bi bila tržna vrednost Elana na dan 31. decembra 2007 še pozitivna, in sicer naj bi znašala [35-40] milijonov EUR. Vendar pa se je, kot je opisano zgoraj (glej uvodne izjave od (70) do (74)), v letu 2008 Elanov položaj drastično poslabšal. Glede na tak razvoj dogodkov je treba šteti, da je bila zgoraj navedena ocena vrednosti podjetja 28. avgusta 2008, ko so Elanovi družbeniki odločali o dokapitalizaciji, zastarela, in ni zanesljiva kot dokaz, da so Elanovi družbeniki ravnali kot skrbni tržni vlagatelji, zlasti ne ob upoštevanju okoliščin v času druge dokapitalizacije.

(137)

Kot je opisano v uvodni izjavi (32), so družbeniki dokapitalizacijo pogojili s predhodnim dogovorom z bankami o reprogramiranju Elanovih obstoječih posojil. Čeprav takšnega dogovora ni bilo mogoče doseči pred dokapitalizacijo, so jo Elanovi družbeniki izvedli, ker bi Elan sicer moral v stečaj.

(138)

Če bi banke pristale na reprogramiranje posojil pred dokapitalizacijo, bi bil to znak, da so bile prepričane v Elanovo ponovno doseganje rentabilnosti. Vendar pa temu ni bilo tako. Nasprotno, ena od bank je celo zahtevala sklep sodišča o izvršbi za izterjavo Elanovih neporavnanih dolgov. Stališče banke se lahko šteje za znak, da trg ni verjel v Elanovo ponovno doseganje rentabilnosti.

(139)

Poleg tega je treba upoštevati, da so družbeniki že v letu 2007 Elan dokapitalizirali z 10,225 milijona EUR, kar ni obrodilo uspeha. Pojasniti je treba, da kljub temu, da je dokapitalizacija iz leta 2007 temeljila na tako imenovanem strateškem razvojnem načrtu, na podlagi katerega je Elan sprva zaprosil za naložbe v višini 20,2 milijona EUR, dokapitalizacije iz leta 2008 v višini 10 milijonov EUR ni mogoče šteti za drugi obrok naložbe v skladu s prvotnim strateškim razvojnim načrtom. Dokapitalizacija iz leta 2008 je bila potrebna za preprečitev plačilne nesposobnosti s pokritjem likvidnostne vrzeli in utrpljenih izgub Elana – kapital ni bil posvečen namenom, določenim v strateškem razvojnem načrtu (glej uvodno izjavo (23)).

(140)

Komisija ugotavlja tudi, da so bili v času odobritve ukrepa vsi družbeniki v lasti države, kar pomeni, da pri dokapitalizaciji ni sodeloval noben zaseben družbenik.

(141)

Glede na zgoraj navedeno Komisija ugotavlja, da ukrep 2 ni bil odobren v skladu z načelom zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu in je dal prednost podjetju Elan.

(142)

Komisija ugotavlja, da je upravičenec dejaven na trgih, odprtih za konkurenco. Vsaka državna pomoč takemu podjetju lahko zagotovi prednost pred konkurenti, ki ne prejmejo pomoči. V nasprotju s stališčem Slovenije v tem okviru ni pomembno, ali so imeli Elanovi konkurenti večje tržne deleže kot Elan in ali so tudi ti konkurenti prejeli sredstva svojih družbenikov oziroma delničarjev.

(143)

Če pomoč, ki jo dodeli država članica, okrepi položaj podjetja v razmerju do drugih konkurenčnih podjetij v trgovini znotraj Unije, je treba konkurenco označiti kot izkrivljeno zaradi pomoči (33). Vsekakor države članice med seboj trgujejo na področjih smučarske opreme in morskih plovil, torej blaga, ki ga proizvaja in trži upravičenec.

(144)

Ob upoštevanju zgoraj navedenega Komisija ugotavlja, da bi ukrep 2 lahko izkrivil konkurenco in da bi lahko prizadel trgovino.

(145)

Na podlagi zgoraj navedenih argumentov Komisija ugotavlja, da ukrep 2 vključuje državno pomoč podjetju Elan v smislu člena 107(1) PDEU. Slovenija ni spoštovala obveznosti zamrznitve ukrepov iz člena 180(3) PDEU.

(146)

Člen 107(2) in (3) PDEU določa izjeme od splošnega pravila, da je državna pomoč nezdružljiva z notranjim trgom, kot določa člen 107(1) PDEU.

(147)

V zvezi s tem je treba opozoriti, da dokazno breme združljivosti pomoči z notranjim trgom na podlagi odstopanja od določb člena 107(1) PDEU, primarno nosi zadevna država članica, ki mora dokazati, da so pogoji za tako odstopanje izpolnjeni (34).

(148)

Komisija ocenjuje združljivost ukrepa 2 z notranjim trgom na podlagi teh izjem. Glede na to, da je bil zadevni ukrep odobren podjetju v težavah (glej točko 5.1 zgoraj), Komisija najprej ocenjuje združljivost ukrepa v skladu s smernicami za reševanje in prestrukturiranje. Potem presodi, ali se ukrep lahko šteje za združljivega na kakršni koli drugi podlagi.

(149)

V skladu s točko 33 smernic za reševanje in prestrukturiranje so do odobritve pomoči za reševanje ali prestrukturiranje upravičena samo podjetja v težavah. Elan je upravičen do pomoči, saj se lahko šteje, da je bil v času druge dokapitalizacije podjetje v težavah (glej uvodno izjavo (74)).

(150)

V skladu s smernicami za reševanje in prestrukturiranje mora pomoč za reševanje izpolnjevati nekatere zahteve, ki pri zadevnem ukrepu niso izpolnjeni:

(151)

Zato se zadevna dokapitalizacija ne more šteti za pomoč za reševanje.

(152)

Ukrep prav tako ne izpolnjuje vseh zahtev za pomoč za prestrukturiranje iz smernic za reševanje in prestrukturiranje, saj niso bili sprejeti izravnalni ukrepi, ki bi lahko izravnali škodljivi učinek pomoči na trgovinske pogoje.

(153)

V skladu s točkami 38 do 42 smernic za reševanje in prestrukturiranje morajo prestrukturiranje spremljati izravnalni ukrepi, sorazmerni z izkrivljajočimi učinki pomoči in zlasti z velikostjo in relativno pomembnostjo upravičenca na njegovem trgu. V točki 40 smernic je določeno, da je izravnalne ukrepe treba izvajati zlasti na tistem trgu ali trgih, kjer bo imelo podjetje po prestrukturiranju pomemben tržni položaj. Slovenija trdi, da so imele nekatere odsvojitve, ki jih je Elan izvedel v letih 2009 in 2010, izravnalni učinek.

(154)

V zvezi z Elanovo zimsko divizijo Slovenija Elan opisuje kot „eno od zadnjih preostalih samostojnih blagovnih znamk zimske športne opreme“ in pravi, da je „le šibak konkurent bistveno večjim udeležencem na trgu“ (35). Vendar pa ta opredelitev ni skladna z opisom podjetja, kot ga navaja Elanov trenutni največji družbenik. PDP poudarja, da je Elan v letu 2010 prodal 448 000 parov smuči in 217 000 snežnih desk, da Elan proizvede 13 % vseh smuči na svetu in da je bil kot svetovna blagovna znamka na sedmem mestu, saj je tržni delež njegove blagovne znamke zajemal približno 8 % svetovnega trga.

(155)

Slovenija ni ponudila nobene posebne opredelitve proizvodnega ali geografskega trga oziroma trgov, na katerih je dejavna Elanova zimska divizija. Kot je podrobneje opisano v nadaljevanju, je ob upoštevanju informacij, ki jih je predložila Slovenija, in ob upoštevanju pomislekov v zvezi z opredelitvijo trga, ki izhajajo iz prakse v primerih združitev (36), treba skleniti, da je Elan dejansko imel pomembne tržne deleže vsaj na nekaterih od zadevnih upoštevnih trgov.

(156)

Komisija je preučila razpoložljive dokaze, vključno s strateškimi dokumenti, ki jih je sestavil sam Elan, da bi ocenila relativno pomembnost podjetja na trgih, na katerih je dejavno. Elan poleg dodatne opreme proizvaja zlasti alpske smuči in snežne deske. Po eni strani jih pod lastno blagovno znamko prodaja trgovcem na drobno (v nadaljnjem besedilu: maloprodajni trg), po drugi strani pa deluje kot tako imenovani proizvajalec originalne opreme ter smuči in snežne deske dobavlja drugim (konkurenčnim) proizvajalcem (v nadaljnjem besedilu: trg proizvajalcev originalne opreme, original equipment manufacturers – OEM). Opozoriti je treba, da je v zadevi št. COMP/M.3765 – AMER SALOMON Komisija decembra 2005 za potrebe zadevne odločbe med drugim upoštevala ločene proizvodne trge za različne vrste zimske športne opreme, vključno z ločenimi upoštevnimi proizvodnimi trgi za alpske smuči, snežne deske in za trg OEM za alpske smuči. Maloprodajni trgi za zimsko športno opremo so šteli za nacionalne, za trge OEM pa se je štelo, da obsegajo najmanj EGP (37). Podjetje je v svojem Razvojnem načrtu Elan Ski OEM 2006–2010 navedlo, da je imelo leta 2005 21-odstotni svetovni tržni delež proizvodnje smuči v okviru OEM, in pojasnilo: „[…]“ V Razvojnem načrtu Elan Sportartikel 2006–2010 je zapisano, da je Elan samega sebe štel za vodilnega proizvajalca snežnih desk na svetu s proizvodnjo 268 000 snežnih desk v letu 2005 (16-odstotni svetovni tržni delež). Velika večina te proizvodnje je bila del poslov OEM, 30 000 snežnih desk pa je bilo v letu 2005 prodanih pod Elanovo blagovno znamko. V zvezi s smučmi Elanove blagovne znamke je v Razvojnem načrtu za tržno in na blagovno znamko osredotočeno strategijo penetracije za Elanovo blagovno znamko 2006–2010 zabeležen 7,5-odstotni svetovni tržni delež, ki je Elan postavil na sedmo mesto po velikosti tržnega deleža. Vendar pa je v dokumentu navedeno prepričanje podjetja, da bi mu srednjeročno lahko uspel preboj med prvih pet blagovnih znamk […].

(157)

Glede na to, da zimska divizija Elanu prinaša daleč največji del prihodkov in da je, kot je opisano zgoraj, Elan imel močan položaj vsaj v nekaterih sektorjih za zimske športe, bi morali biti izravnalni ukrepi osredotočeni predvsem na to področje. Preučevanje elementov, ki jih je Slovenija navedla kot izravnalne ukrepe v zimski diviziji, je pokazalo, da je bila edina odsvojitev prodaja [17,5–20] % v skupnem podjetju za distribucijo, ki ga je imel Elan s partnerjem Dal Bello Sports (v nadaljnjem besedilu: Dal Bello) v ZDA. Odsvojitev je bila posledica prenehanja skupnega podjetja za trženje in distribucijo s podjetjem Dal Bello v Severni Ameriki. Elan trdi, da je prenehanje sodelovanja povzročilo zmanjšanje Elanove prodaje v Kanadi in ZDA, kar vidi kot „izravnalni učinek“.

(158)

Najprej je treba opozoriti, da niti dolgoročni načrt 2008–2012 niti sanacijski načrt ne navajata prodaje deleža v Dal Bello, zato prodaje ni mogoče obravnavati kot „sestavnega dela prestrukturiranja“, kot je predvideno v točki 40 smernic za reševanje in prestrukturiranje. Podrobnejša proučitev posla je pokazala, da je bilo sodelovanje na področju trženja in distribucije prekinjeno na pobudo podjetja Dal Bello. Slovenija je priznala, da „so Elanove težave v letu 2008 in Dal Bellovo iskanje zanesljivejšega dolgoročnega partnerja pripeljali do pogovorov o prenehanju sicer uspešnega sodelovanja. Rezultat teh pogovorov je bil dogovor o prenehanju skupnega podjetja z dne 14. decembra 2009 …“ Glede na zgoraj navedeno Elanove odsvojitve že iz tega razloga ni mogoče šteti za izravnalni ukrep.

(159)

Poleg tega zmanjšanje prodaje, ki povzroči zmanjšanje tržnega deleža upravičenca, v drugih okoliščinah lahko šteje kot izravnalni ukrep, vendar pa Komisija ugotavlja, da se je v zadevnem primeru prodaja nanašala na maloprodajni trg, ki ga je Komisija prej štela za nacionalnega (38), in da se je prodaja Elanovih smuči v vsakem primeru zmanjšala samo na severnoameriškem trgu, ne pa tudi na evropskem trgu oziroma trgih, tako da ne more izravnati izkrivljanj, povzročenih v EGP. Poleg tega je bilo skupno podjetje dejavno na področju trženja in distribucije smuči, ne pa njihove proizvodnje. Elanova ključna dejavnost pa je proizvodnja smuči in snežnih desk. Samo odsvojitve na glavnem trgu upravičenca se lahko štejejo kot ustrezni izravnalni ukrepi.

(160)

Slovenija je poleg tega navedla, da se kot izravnalna ukrepa lahko štejeta tudi zmanjšanje števila zaposlenih v proizvodnji smuči in zmanjšanje naložb v trženje.

(161)

Vendar pa je treba ta ukrepa razumeti kot preprosto racionalizacijo, namenjeno zmanjševanju stroškov in izboljševanju učinkovitosti, da bi ponovno dosegli finančno rentabilnost, na kar kažeta tudi Elanov dolgoročni načrt in njegov sanacijski načrt. Ukrepa nista bila sprejeta z namenom zmanjšati Elanovo prisotnost na trgu ali izravnati morebitna izkrivljanja konkurence, ki jih je povzročila pomoč, ki jo je prejel Elan.

(162)

Slovenija je navedla, da so imele v morskem sektorju izravnalni učinek naslednje odsvojitve: leta 2009 je Elan prodal dve podjetji, ki sta se ukvarjali z oddajanjem jaht v najem, tj. Elan Yachting d.o.o. in Elan Marine Charter d.o.o. Leta 2010 je bilo prodano podjetje na Hrvaškem Elan Brod d.o.o., ki se je ukvarjalo predvsem s proizvodnjo motornih plovil. Slovenija je zatrdila, da podjetja strukturno niso poslovala z izgubo, da so dejavnosti oddajanja v najem, ki sta jih opravljali podjetji Elan Yachting d.o.o. in Elan Marine Charter d.o.o., podpirale prodor Elanovih jaht na Elanove glavne trge in da je umik iz tržnega segmenta motornih plovil bistveno zmanjšal Elanovo prisotnost na trgu rekreativnih in športnih plovil.

(163)

Komisija opozarja, da bi se v skladu s točko 40 smernic za reševanje in prestrukturiranje izravnalni ukrepi morali izvajati zlasti na tistem trgu ali trgih, kjer bo imelo podjetje po prestrukturiranju pomemben tržni položaj. Odpis dolgov in opustitev deficitnih dejavnosti, ki bi ju bilo v vsakem primeru treba izvesti zato, da se obnovi sposobnost podjetja za preživetje, ne štejeta za zmanjševanje zmogljivosti z namenom ocenitve izravnalnih ukrepov.

(164)

Upoštevati je treba, da morska divizija ni glavna dejavnost Elana. Bistveno večji del prometa podjetje ustvari v svoji zimski diviziji. V skladu s finančno napovedjo za leto 2011 naj bi skupni prihodki morske divizije v letu 2011 znašali le [20-24] milijona EUR v primerjavi s [58-68] milijona EUR v športni diviziji. Poleg tega je zimska divizija prejela tudi večji delež (5,924 milijona EUR) dokapitalizacije Elana v skupni višini 10 milijonov EUR. Glede na točko 40 smernic za reševanje in prestrukturiranje je dvomljivo, da bi odsvojitve v morski diviziji sploh lahko štele kot ustrezni izravnalni ukrepi, saj – tudi kot je podrobneje opisano v nadaljevanju – morska divizija ni dejavna na tistem trgu, kjer ima podjetje po prestrukturiranju najpomembnejši tržni položaj.

(165)

Komisija je, da bi v celoti preučila argumente, ki jih je predstavila Slovenija, kljub temu preverila, v kolikšni meri bi Slovenija lahko zatrjevala, da so bili v morski diviziji sprejeti ustrezni izravnalni ukrepi. Pred prestrukturiranjem je Elanova maksimalna proizvodna zmogljivost znašala [280-330] jadrnic in [45-55] motornih plovil. Slovenija ni ponudila nobene posebne opredelitve proizvodnega ali geografskega trga oziroma trgov za morsko divizijo, v skladu s katero bi bilo mogoče meriti njeno relativno pomembnost. V svojih predloženih dokumentih piše o zmanjšanju Elanove prisotnosti na „trgu rekreativnih in športnih plovil“, hkrati pa se sklicuje na njegov umik iz „tržnega segmenta motornih plovil“.

(166)

Vendar pa analiza razpoložljivih dokumentov, ki obravnavajo konkurenčni položaj Elanove morske divizije, vključno s strateškimi dokumenti, ki jih je pripravil sam Elan, daje dodaten vpogled v relativno pomembnost podjetja na morskem trgu. V Razvojnem načrtu Elan Marine Division 2006–2010 je bilo navedeno, da je bil svetovni trg vseh novih plovil vreden okrog 25 milijard EUR ter da so približno 80 % te vrednosti pomenila motorna plovila, 20 % pa jadrnice, pri čemer naj bi enako razmerje veljalo tudi v Evropi. Elan je trg opisal kot „močno razdrobljen“ in tržni delež svojega programa jadrnic v EU ocenil na približno [0-5] %, delež svojega programa motornih plovil pa na manj kot 1 %. Razvojni načrt je kljub temu opozoril na obstoj različnih tržnih segmentov, na katerih so veljali različni konkurenčni pogoji, med drugim tudi vstopne ovire. Elanov dolgoročni načrt 2008–2012 iz junija 2008 je trg plovil razdelil po dolžini plovil in navedel, da je bila konkurenca največja v segmentu malih plovil (30 čevljev), medtem ko je Elan proizvajal in prodajal plovila srednje velikosti (dolžine 30 do 50 čevljev) ter nameraval […] razviti nove modele […]. Najjasneje je Elanov tržni delež v segmentu, v katerem je po lastni oceni konkurenčen, opredeljen v predstavitvi Elanovega trenutnega največjega družbenika PDP: „Elan je v letu 2010 v segmentu jadrnic dolžine od 32 do 60 čevljev (ki pomeni 20 % navtičnega trga) prodal 122 plovil in s tem dosegel 5,2-odstotni tržni delež“. Zdi se verjetno, da se pri razdelitvi trga za izhodišče uporabijo merila, kot sta vrsta pogona (jadra, motor) in velikost. Glede na to, da ni nasprotujočega mnenja, Komisija lahko za namene tega sklepa sprejme oceno PDP, da je imel Elan na razdrobljenem trgu jadrnic tržni delež, ki je bil večji od 5 %.

(167)

Na podlagi zgoraj navedenega bi tudi v primeru, da bi za namen Komisijine ocene združljivosti lahko upoštevali Elanove odsvojitve v morski diviziji, izravnalni ukrepi znotraj morskega sektorja morali biti izvedeni na področju proizvodnje jadrnic, ki je bilo očitno glavna dejavnost Elanove morske divizije in kjer je podjetje imelo, kot je opisano zgoraj, nezanemarljiv delež trga, ki je bil po Elanovi besedah „močno razdrobljen“. Odsvojitev dejavnosti oddajanja plovil v najem, ki so kvečjemu posredno podpirale Elanovo prodajo jaht, in odsvojitev proizvodnje motornih plovil, to je sektorja, ki ga je Elan popolnoma zapustil s prodajo podjetja Elan Brod d.o.o., tako nista v skladu s točko 40 smernic za reševanje in prestrukturiranje. Elan je začel proizvajati motorna plovila šele leta 2002 ter nameraval v tem sektorju izkoristiti ugled, ki ga je pridobil v sektorju jadrnic. Vendar pa je prodaja dosegla višek s 50 motornimi plovili v letih 2006 in 2007, nakar se je zmanjšala na [25-29] plovil v letu 2008 in le [7-9] plovil v letu 2009.

(168)

Tudi v predloženih dokumentih Slovenije je poudarjeno dejstvo, da odsvojene dejavnosti po mnenju Elanovih družbenikov in bank niso bile ključne (39). Poudariti je treba tudi, da namen prodaje Elanovih hčerinskih podjetij ni bil izravnati morebitna izkrivljanja konkurence. Vsa tri hčerinska podjetja so v času prodaje in v letih pred njo poslovala z izgubo. Slovenija je obvestila Komisijo, da je bil skupni (združeni) neto rezultat podjetij Elan Yachting d.o.o. in Elan Marine Charter d.o.o. –157 000 EUR v letu 2007, –100 000 EUR v letu 2008 in –57 000 EUR v letu 2009. Poleg tega je Elan Brod d.o.o. v celotnem obdobju posloval z izgubo, in sicer –58 000 EUR v letu 2006, –436 000 EUR v letu 2007, –1 milijon EUR v letu 2008 in –1,5 milijona EUR v letu 2009. Glede na te zneske se zdi izjava Slovenije, da zadevna podjetja strukturno niso poslovala z izgubo, sama sebi v namen. Kot je navedeno zgoraj, v skladu s smernicami za reševanje in prestrukturiranje odpis dolgov in opustitev deficitnih dejavnosti, ki bi ju bilo v vsakem primeru treba izvesti zato, da se obnovi sposobnost podjetja za preživetje, ne štejeta za zmanjševanje zmogljivosti z namenom ocenitve izravnalnih ukrepov. Velike izgube, ki so jih zabeležile vsa tri prodana hčerinska podjetja v morski diviziji, in nenehno izrazito slabšanje poslovanja v podjetju Elan Brod d.o.o. pa kažejo, da so bile odsvojitve v vsakem primeru potrebne za obnovitev sposobnosti podjetja za preživetje in jih tudi iz tega razloga ni mogoče šteti kot izravnalne ukrepe.

(169)

Komisija zato ugotavlja, da Elanovih odsvojitev ter zmanjšanja števila zaposlenih in odhodkov za trženje ni mogoče šteti za izravnalne ukrepe. Glede na to, da ni bil sprejet noben ustrezen izravnalni ukrep, mora Komisija tudi ob upoštevanju točke 56 smernic za reševanje in prestrukturiranje, ki določa, da so lahko na območjih, ki prejemajo podporo, pogoji za odobritev pomoči manj strogi glede izvajanja izravnalnih ukrepov, skleniti, da niso bile izpolnjene zahteve smernic za reševanje in prestrukturiranje v zvezi z nujnostjo izvedbe ustreznih izravnalnih ukrepov. Zahteve za združljivost pomoči za prestrukturiranje iz smernic so kumulativne, zato za izključitev uporabe smernic zadošča že neizpolnitev ene od zahtev. Komisija zato ne ocenjuje morebitnega izpolnjevanja drugih zahtev. Glede na zgoraj navedeno se sklene, da ukrepa 2 ni mogoče šteti za združljivega v skladu s smernicami za reševanje in prestrukturiranje.

(170)

Izjeme iz člena 107(2) PDEU se v tej zadevi ne uporabljajo, ker zadevni ukrep nima socialnega značaja, ni bil dodeljen posameznim potrošnikom, ni bil namenjen povrnitvi škode zaradi naravnih nesreč ali izjemnih dogodkov in ni bil dodeljen gospodarstvu nekaterih območij Zvezne republike Nemčije, ki jih je prizadela delitev te države.

(171)

Nadaljnje izjeme so določene v členu 107(3) PDEU.

(172)

Člen 107(3)(a) PDEU določa, da se „pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven izjemno nizka ali kjer je podzaposlenost velika,“ lahko šteje za združljivo z notranjim trgom. Elan je v regiji, ki je upravičena do pomoči v skladu s členom 107(3)(a) PDEU (40). Združljivost državne pomoči na območjih, ki prejemajo pomoč, je urejena s smernicami o regionalni pomoči (41). V skladu s smernicami o regionalni pomoči je lahko državna pomoč načeloma dodeljena samo podjetjem, ki niso v težavah. Elan pa je bil v času odobritve ukrepa v težavah (glej uvodno izjavo (74)). Ukrepa 2 zato ni mogoče šteti za združljivo regionalno pomoč.

(173)

Komisija na podlagi navedenega ugotavlja, da pomoč ni upravičena do izjeme, določene v členu 107(3)(a) PDEU.

(174)

Člen 107(3)(b) PDEU določa, da se „pomoč za pospeševanje izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega interesa ali za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice“ lahko šteje za združljivo z notranjim trgom.

(175)

Komisija ugotavlja, da zadevna pomoč ni bila zasnovana za pospeševanje izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega interesa. Komisija tudi ni odkrila nobenega dokaza, da je bila zasnovana za odpravljanje resne motnje v slovenskem gospodarstvu.

(176)

Komisija na podlagi navedenega ugotavlja, da pomoč ni upravičena do izjeme iz člena 107(3)(b) PDEU.

(177)

Člen 107(3)(d) PDEU določa, da se pomoč za pospeševanje kulture in ohranjanja kulturne dediščine lahko šteje za združljivo s PDEU, kadar taka pomoč ne škoduje trgovinskim pogojem in konkurenci v Uniji v obsegu, ki je v nasprotju s skupnimi interesi. Jasno je, da se ta člen v tej zadevi ne uporablja.

(178)

Člen 107(3)(c) PDEU določa, da se lahko odobri državna pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi. Komisija je pripravila več smernic in sporočil, ki pojasnjujejo, kako bo uporabljala izjemo, ki jo vsebuje ta člen. Glede na to, da je bil zadevni ukrepa izveden v korist podjetja v težavah, je Komisija ocenila le njegovo združljivost na podlagi smernic za reševanje in prestrukturiranje. Za zadevni ukrep se ne uporabljajo nobene druge smernice ali sporočila.

(179)

Ocenjevana pomoč je torej nezdružljiva državna pomoč.

(180)

V skladu s PDEU in ustaljeno sodno prakso Sodišča je Komisija pristojna za odločanje, ali mora zadevna država članica ukiniti ali spremeniti pomoč (42), za katero je Komisija ugotovila, da je nezdružljiva z notranjim trgom. Prav tako Sodišče dosledno zagovarja stališče, da je namen obveznosti države, da ukine pomoč, za katero Komisija meni, da je nezdružljiva z notranjim trgom, ponovna vzpostavitev prejšnjih razmer (43). V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da je ta cilj dosežen, ko prejemnik povrne znesek, ki mu je bil dodeljen v okviru nezakonite pomoči, s čimer izgubi prednost, ki jo je užival glede na konkurente na trgu, ter se ponovno vzpostavijo razmere pred plačilom pomoči (44).

(181)

V skladu s sodno prakso je v členu 14 postopkovne uredbe določeno, da „če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč.“

(182)

Ker je treba zadevni ukrep obravnavati kot nezakonito in nezdružljivo pomoč, je treba pomoč izterjati, da se ponovno vzpostavijo razmere na trgu, kakršne so bile pred dodelitvijo pomoči. Izterjava zato velja za obdobje od trenutka, ko je nastopila ugodnost za upravičenca, torej od takrat, ko je bila pomoč dana na voljo upravičencu, do dejanske izterjave in za to obdobje se zaračunajo tudi obresti.

(183)

Znesek dokapitalizacije iz leta 2008 je treba v celoti izterjati, ker je sklepe vseh petih subjektov, ki so pri njej sodelovali, mogoče pripisati državi. Skupni znesek dokapitalizacije je znašal 10 milijonov EUR, od tega 5,924 milijona EUR za Elan Winter sport in 4,076 milijona EUR za Elan Marine. Ti podjetji sta bili junija 2010 združeni s svojim matičnim podjetjem Elanom. Obresti je treba zaračunati od datuma, ko je bil kapital dejansko dan na razpolago upravičencu, to je od 8. septembra 2008.

(184)

Dokapitalizacija v korist Elana, o kateri je bilo odločeno januarja 2007 (ukrep 1), ne vključuje državne pomoči, ker je bila odločitev družbenikov v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(185)

Dokapitalizacija v korist Elana, o kateri je bilo odločeno avgusta 2008 (ukrep 2), vključuje državno pomoč. Ta državna pomoč ni združljiva z notranjim trgom. Ta državna pomoč tudi ne izpolnjuje zahtev iz smernic za reševanje in prestrukturiranje. Prav tako se ne more uporabiti nobena od določb člena 107(2) in (3) PDEU. Zato mora Elan znesek dokapitalizacije v višini 10 milijonov EUR vrniti, skupaj z obrestmi –

(1)

[Pritožnik] (*1) je 5. junija 2007 vložil pritožbo pri Evropski komisiji glede začetnega kapitala v višini 150 milijonov EUR, ki ga je družba SA Ducroire/Delcredere NV (v nadaljnjem besedilu: družba Ducroire/Delcredere) ob ustanovitvi septembra 2004 prejela od agencije Office National du Ducroire (v nadaljnjem besedilu: družba ONDD).

(2)

Komisija je z dopisom z dne 7. decembra 2007 belgijskim organom zastavila podrobna vprašanja. Komisija je odgovore na ta vprašanja skupaj s številnimi dokumenti in poslovnim načrtom prejela 12. februarja 2008.

(3)

Komisija se je s pritožnikom sestala 9. septembra 2008.

(4)

Komisija je 4. decembra 2008 belgijskim organom poslala nezaupno različico pritožbe.

(5)

Komisija je 12. in 17. decembra 2008 pritožniku poslala nezaupno različico ugotovitev in določenih vprašanj, ki jih je prejela od Belgije. Pritožnik je odgovoril z dopisom z dne 6. novembra 2009.

(6)

Komisija je 21. aprila 2010 Belgiji zastavila dodatna vprašanja, na katera je Belgija odgovorila 23. julija 2010.

(7)

Komisija se je 23. februarja 2011 odločila, da začne formalni postopek preiskave iz člena 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU) (3) glede morebitnih naslednjih ukrepov pomoči: (i) jamstva za tržna tveganja, ki ga je agenciji ONDD zagotavljala Belgija; (ii) najmanj enega notranjega prenosa sredstev za zavarovanje tržnih tveganj in (iii) kapitala, ki ga je agencija ONDD zagotovila za zavarovanje tržnih tveganj družbe SA Ducroire. Komisija je pozvala vse zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe o zadevnih ukrepih.

(8)

17. marca 2011 in 28. aprila 2011 sta potekala sestanka med belgijskimi organi, družbo ONDD, družbo SA Ducroire in služami Komisijo.

(9)

Belgijski organi so 4. maja 2011 zaprosili za štiritedensko podaljšanje roka za odgovor na sklep o začetku formalnega postopka preiskave (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku postopka). Komisija je 5. maja 2011 belgijske organe obvestila, da ne nasprotuje zaprosilu za podaljšanje roka, in zahtevala dodatne informacije v zvezi s sestankom dne 28. aprila 2011.

(10)

Belgijski organi so 1. junija 2011 predložili svoj odgovor na ugotovitve in vprašanja, ki jih je Komisija navedla v sklepu o začetku postopka. Komisija je priloge k odgovoru belgijskih organov prejela 9. in 10. junija 2011.

(11)

Komisija je na podlagi tega odgovora 27. julija 2011 zahtevala dodatne informacije.

(12)

Da bi belgijski organi pripravili svoj odgovor na vprašanja Komisije, so 26. septembra in 18. oktobra 2011 organizirali strokovni srečanji s Komisijo in upravičencem do pomoči. Belgija je 14. novembra 2011 predložila dodatne informacije glede zadev, obravnavanih na teh srečanjih.

(13)

Belgijski organi so 5. decembra 2011 odgovorili na vprašanja Komisije z dne 27. julija 2011.

(14)

Komisija je 23. aprila 2012 zahtevala številna pojasnila glede prejetih informacij, ki so jih belgijski organi posredovali 16. maja 2012.

(15)

21. maja 2012 je potekal sestanek med belgijskimi organi, agencijo ONDD, družbo SA Ducroire in Komisijo, po katerem so belgijski organi z dopisom z dne 31. maja 2012 predložili nadaljnja pojasnila. Belgijski organi so z dopisom z dne 14. junija 2012 ponovili svoje stališče glede ukrepa dodelitve kapitala, ki ga je izpodbijala Komisija.

(16)

Agencija ONDD je „samostojna javna ustanova“, ki deluje na trgu zavarovanja kreditov, jamstvo pa ji zagotavlja država Belgija.

(17)

Do 31. avgusta 2003 so bili vsi zavarovalni posli, ki jih je opravila agencija ONDD, za njen lastni račun, zavarovani z državnim jamstvom. Družba ni vodila ločenih računov za kratkoročno in dolgoročno zavarovanje kreditov ali za tržna in netržna tveganja. V sporočilu Komisije državam članicam v skladu s členom 93(1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe za kratkoročno zavarovanje izvoznih kreditov (v nadaljnjem besedilu: sporočilo o zavarovanju izvoznih kreditov) (4) so „tržna“ tveganja opredeljena kot trgovinska in politična tveganja, pri katerih je tveganje krajše od dveh let, pri dolžnikih (5), registriranih v eni od držav Evropske unije ali v nekaterih državah članicah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, tj. v Avstriji, Kanadi, Islandiji, na Japonskem, v Novi Zelandiji, na Norveškem, Švedskem in v Združenih državah Amerike (6).

(18)

Agencija ONDD je 1. septembra 2003 odprla „poslovni“ račun, za katerega po navedbah belgijskih organov ni jamčila država, družba pa ga je od navedenega datuma naprej uporabljala za vse zavarovalne posle, povezane s kratkoročnimi tveganji. V tem času je bil za ta poslovni račun dodeljen kapital v višini [45–70] milijonov EUR, ki je omogočil pridobitev dovoljenja nacionalnega regulatorja zavarovalništva, Office de Contrôle des Assurances (v nadaljnjem besedilu: regulator OCA). V okviru tega poslovnega računa ni bilo ločenih računov za tržna in netržna tveganja.

(19)

Agencija ONDD se je maja 2004 odločila, da bo svoje obstoječe posle kratkoročnega zavarovanja kreditov prenesla na podružnico in ustanovila družbo Ducroire/Delcredere. Belgijski organi trdijo, da je bila odločitev glede ustanovitve družbe Ducroire/Delcredere sprejeta zaradi sporočila o zavarovanju izvoznih kreditov, ki države članice poziva, naj svoje sheme za zavarovanje izvoznih kreditov spremenijo, tako da zavarovatelji izvoznih kreditov ne bodo imeli več podpore države, kar zadeva „tržna“ tveganja.

(20)

Odločitev o ustanovitvi družbe Ducroire/Delcredere in zagotovitvi kapitala v višini 150 milijonov EUR je upravni odbor sprejel 11. maja 2004 na podlagi poslovnega načrta za obdobje 2005–2007, ki ga je pripravila družba ONDD in v katerem sta bila predvidena dva scenarija: scenarij (A), poimenovan „stvarni scenarij“, ki je temeljil na gospodarskih razmerah in je predvideval 3-odstotno rast zavarovalnih vsot ter scenarij (B), poimenovan „dinamični scenarij“, ki je temeljil na proaktivnem pristopu glede osvajanja trgov in je predvideval dvakratno rast v primerjavi s stvarnim scenarijem, tj. 6-odstotno rast (7).

(21)

Družba Ducroire/Delcredere je bila ustanovljena 23. septembra 2004, tega dne pa ji je družba ONDD tudi zagotovila kapital v višini 150 milijonov EUR, in sicer 100 milijonov EUR takoj, preostalih 50 milijonov EUR pa je bilo vplačanih leta 2009.

(22)

Družba ONDD je 1. januarja 2005 svoj portfelj kratkoročnih tveganj prenesla na družbo Ducroire/Delcredere, ki je na ta datum začela z delovanjem. Dolgoročna tveganja še naprej upravlja družba ONDD.

(23)

Tako družba Ducroire/Delcredere upravlja vsa tržna tveganja v smislu sporočila o zavarovanju izvoznih kreditov (ki so po definiciji kratkoročna) in vsa kratkoročna netržna tveganja, kot so tveganja, krajša od dveh let, pri dolžnikih, registriranih zunaj držav članic Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj.

(24)

Družba Ducroire/Delcredere je leta 2007 pridobila 33 % kapitala družbe Komerčni úvěrová pojišťovna EGAP (KUP) (poslovni del češke nacionalne agencije za zavarovanje izvoznih kreditov) za [12–14] milijonov EUR. To pridobitev je izvedla skupaj z družbo SACE BT, ki je prav tako pridobila 33 % kapitala družbe KUP. Družba Ducroire/Delcredere je celoten delež kapitala, ki ga je imela družba SACE BT v družbi KUP, leta 2009 odkupila za [0–20] milijonov EUR. Družba Ducroire/Delcredere je torej pridobila 66-odstotni delež kapitala v družbi KUP za skupni znesek v višini [10–35] milijonov EUR. Od tega zneska je bilo 12 milijonov EUR odpisanih kot izguba pri deležu (negativna prilagoditev vrednosti naložbe).

(25)

Komisija je pritožbo prejela 5. junija 2007. Pritožnik trdi, da je družba ONDD kapital dodelila pod pogoji, ki za vlagatelja v tržnem gospodarstvu ne bi bili sprejemljivi. Prvič, stopnja donosa družbe Ducroire/Delcredere, kot je bila predvidena v času dodelitve kapitala, naj bi bila nižja od stopnje, ki bi jo pričakoval zasebni vlagatelj. Drugič, znesek kapitala, ki ga je prejela družba Ducroire/Delcredere, naj bi bil glede na pravila varnega in skrbnega poslovanja o najmanjšem ustreznem kapitalu in glede na povprečno stopnjo solventnosti (neto premije/lastna sredstva) drugih udeležencev v tem sektorju višji od zahtevanega kapitala. Po navedbah pritožnika je ravno ta „prevelika kapitalizacija“ leta 2004 družbama Ducroire/Delcredere in SACE BT omogočila, da sta v drugi polovici leta 2006 podali skupno ponudbo za odkup 66 % delnic družbe KUP, ki je „ni bilo mogoče preseči“.

(26)

Preiskava, ki se je začela 23. februarja 2011, se nanaša na naslednje ukrepe:

(27)

Glede ukrepa 3 je bilo v sklepu o začetku postopka ugotovljeno, da naslednji deli kapitala, ki ga je prejela družba Ducroire/Delcredere, ne pomenijo državne pomoči (8):

(28)

Zadevna morebitna nova pomoč (ukrep 3) se torej nanaša samo na tisti del kapitala družbe Ducroire/Delcredere, ki ne podpira zavarovanja izvoznih kreditov za netržna tveganja in presega del kapitala, ki je dne 31. decembra 2004 (tik pred prenosom zavarovanja pred kratkoročnimi tveganji na družbo Ducroire/Delcredere) že podpiral zavarovanje tržnih tveganj v družbi ONDD.

(29)

V tem sklepu se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(a)   „dodatni kapital“: del kapitala, dodeljenega družbi Ducroire/Delcredere, ki presega tisti del kapitala, ki je dne 31. decembra 2004 (tik pred prenosom zavarovanja pred kratkoročnimi tveganji na družbo Ducroire/Delcredere) že podpiral zavarovanje pred kratkoročnimi tveganji (vključno s tržnimi in netržnimi) v družbi ONDD;

(b)   „dopolnilni kapital“: del zgoraj opredeljenega dodatnega kapitala, ki podpira zavarovanje kreditov za tržna tveganja (tj. kapital, dodeljen družbi Ducroire/Delcredere, ki podpira zavarovanje kreditov za tržna tveganja in presega del kapitala, ki je dne 31. decembra 2004 že podpiral zavarovanje pred kratkoročnimi tveganji v družbi ONDD).

(30)

Dodatni kapital torej med drugim obsega dopolnilni kapital (glej diagram v uvodni izjavi 141).

(31)

V sklepu o začetku postopka je Komisija domnevala, da je glede na nesorazmerje med kapitalom v višini 150 milijonov EUR, ki ga je družba Ducroire/Delcredere prejela ob ustanovitvi, in zneskom v višini [45–70] milijonov EUR, ki je bil v družbi ONDD dodeljen za uporabljeni poslovni račun od 1. septembra 2003 do 31. decembra 2004 za zavarovanje pred kratkoročnimi tveganji, vključno s tržnimi tveganji, znesek dodatnega in dopolnilnega kapitala precejšen. Komisija je zato navedla, da očitno obstajata dodatni in dopolnilni kapital, pričakovana donosnost pa se zdi prenizka.

(32)

Ker družbi ONDD in Ducroire/Delcredere nista izpolnili zahteve iz točke 4.3 sporočila o zavarovanju izvoznih kreditov (glej uvodni izjavi 17 in 19), tj. nista vodili ločene uprave in ločenih računov za tržna in netržna tveganja, Komisija ob začetku formalnega postopka preiskave ni mogla jasno določiti zneska „dopolnilnega kapitala“. V sklepu o začetku postopka je zato Komisija od belgijskih organov zahtevala, naj izpolnijo zahteve iz točke 4.3 sporočila o zavarovanju izvoznih kreditov in ji sporočijo, kateri deli kapitala so podpirali kratkoročno zavarovanje netržnih tveganj oziroma zavarovanje tržnih tveganj pred prenosom na družbo Ducroire/Delcredere in po njem.

(33)

Komisija v predpisanem roku ni prejela nobenih pripomb zainteresiranih tretjih strani v zvezi s sklepom o začetku postopka.

(34)

Belgija je trdila, da je bila družba ONDD vedno osredotočena na netržna tveganja in da so bila ta tveganja vedno prevladujoča postavka v portfelju družbe. Po letu 1993 (11) in pred pristopom desetih novih držav članic Evropske unije maja 2004 so bili zavarovalni posli družbe ONDD, povezani s tržnimi tveganji, zanemarljivi. Konec leta 2003 so premije za te zavarovalne posle predstavljale samo približno [0–1 %] portfelja kratkoročnih tveganj, zavarovalne vsote pa so znašale le nekaj […] milijonov EUR (glej preglednico 1 v nadaljevanju). Poudarila je, da je bil odstotek takrat kritih tržnih tveganj zelo nizek zaradi povezave teh tveganj z netržnimi tveganji (12).

(35)

Šele 1. maja 2004, ko se je deset novih držav članic pridružilo Evropski uniji, se je razmerje med kratkoročnimi tržnimi in netržnimi tveganji v portfelju družbe ONDD spremenilo; delež tržnih tveganj v portfelju družbe ONDD se je z [0–1 %] (glede na premije) leta 2003 povečal na [15–20 %] leta 2004 (glej preglednico 1 v nadaljevanju). Do te spremembe je prišlo zaradi samodejne spremembe netržnih tveganj v tržna tveganja pri dolžnikih, registriranih v desetih novih članicah Evropske unije.

(36)

Glede ukrepa 1 so belgijski organi navedli tudi, da Belgija od 1. septembra 2003 za tržna tveganja ni več zagotavljala jamstva, saj so bila ta tveganja prenesena na poslovni račun, za katerega je družba ONDD pridobila dovoljenje regulatorja OCA (13) ravno zato, ker država za ta račun ni zagotavljala jamstva (regulator OCA ne ureja zavarovalnih poslov, za katere jamči država).

(37)

V zvezi z morebitnimi notranjimi prenosi sredstev za tržna tveganja v družbi ONDD belgijski organi trdijo, da glede na zanemarljiv delež zavarovanj tržnih tveganj kakršen koli prenos sredstev ni bil mogoč in bi bil v vsakem primeru de minimis (14).

(38)

Belgijski organi so menili, da so bili zadevni zneski za ukrep 1 in ukrep 2 vsekakor de minimis (15) .

Preglednica1

Gibanje premij in zavarovalnih vsot pri kratkoročnih tržnih in netržnih tveganjih (celoten obseg izvoznih poslov – kratkoročnih )

(39)

Da bi dokazali, da je bil kapital, ki ga je družba ONDD dodelila družbi Ducroire/Delcredere, potreben in je izpolnjeval merilo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, so belgijski organi podali naslednje utemeljitve: (1) prenos sredstev je treba obravnavati v lastnem okviru, tj. prenosu obstoječe dejavnosti na novo podružnico; (2) kapitalski vložek je bil upravičen na podlagi pravil o solventnosti; (3) pričakovana donosnost družbe Ducroire/Delcredere na področju zavarovanja tržnih tveganj je bila dovolj visoka, da bi zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu prepričala v naložbo.

(40)

Belgijski organi menijo, da je treba kapitalski vložek obravnavati v lastnem okviru, tj. v okviru prenosa obstoječe dejavnosti. Vsi zavarovalni posli družbe Ducroire/Delcredere ob njeni ustanovitvi so bili le prenesen portfelj poslov kratkoročnega zavarovanja družbe ONDD.

(41)

Glede tega belgijski organi trdijo, da so bile vse bilančne postavke poslovnega računa, ki so bile povezane s poslovno dejavnostjo, prenesene na začetno bilanco stanja družbe Ducroire/Delcredere. V zvezi s sredstvi so bili preneseni samo zahtevki, ki so bili neposredno povezani z zavarovalnimi policami in so že bili v portfelju (naložbe niso bile prenesene). V zvezi z obveznostmi so bile prenesene samo postavke, ki so bile povezane z obstoječim portfeljem zavarovanj, zato kapital, rezervacije in izravnalne rezervacije ter rezervacije za naravne nesreče niso bili vključeni (18). Belgijski organi poudarjajo, da [45–70] milijonov EUR, dodeljenih za poslovni račun, ni bilo prenesenih na družbo Ducroire/Delcredere, ker je bil znesek kapitala določen na podlagi posebne ocene.

(42)

Belgijski organi trdijo, da kapital, dodeljen za poslovni račun, ni primerna osnova za ocenjevanje kapitalskih zahtev družbe Ducroire/Delcredere. Zahtevani kapital za poslovni račun je bil ocenjen z mehansko uporabo pravil iz Direktive 2002/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. marca 2002 o spremembi Direktive Sveta 73/239/EGS o zahtevani kapitalski ustreznosti zavarovalnic, ki opravljajo posle neživljenjskega zavarovanja (19) (v nadaljnjem besedilu: direktiva Solventnost I), ki ustrezajo pravilom varnega in skrbnega poslovanja, da bi pridobili dovoljenje regulatorja OCA za posle kratkoročnega zavarovanja, saj zanje ni več jamčila država, ta kapital pa ni enakovreden ekonomskemu kapitalu, potrebnemu za kritje profila tveganja teh zavarovalnih poslov.

(43)

Po navedbah belgijskih organov obstaja razlika med odnosom zasebnega vlagatelja, ki ga zanima donosnost nove naložbe, in matično družbo, ki svoje obstoječe dejavnosti prenaša na podružnico. Belgijski organi trdijo, da bi nasprotna presoja javno družbo lahko prisilila, da prenese ali ukine ekonomsko dejavnost, ki ni dovolj donosna za zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, s tem pa bi bilo kršeno načelo nevtralnosti javnega kapitala iz člena 345 PDEU.

(44)

Belgijski organi trdijo, da sta bili leta 2004 za določanje kapitalskih zahtev družb na področju zavarovanja kreditov na voljo dve metodi: (a) klasična metoda za zavarovalniški sektor na splošno iz direktive Solventnost I, ki temelji na povračilu tveganja (pristop, ki temelji na premijah), in (b) metoda, ki temelji na prevzetih tveganjih (pristop, ki temelji na izpostavljenosti), na primer metoda baselskih pravil, ki se uporablja za bančni sektor, in metoda bonitetne hiše Standard & Poor's za določanje zahtevanega kapitala družbe za zavarovanje kreditov.

(45)

Glede družbe Ducroire/Delcredere belgijski organi menijo, da metoda, določena v direktivi Solventnost I, ne upošteva dovolj splošnega finančnega profila zavarovatelja.

(46)

Na podlagi direktive Solventnost I je zahtevani minimalni kapital enak višjemu od obeh zneskov, pri čemer en znesek temelji na letnem prihodku od premij ali prispevkov, drugi pa na povprečnih terjatvah na izplačilo odškodnin za pretekla tri finančna leta. Absolutna spodnja meja za obdobje 2004–2006 je 3 milijone EUR, za obdobje 2007–2009 pa 3,2 milijona EUR.

(47)

Z upoštevanjem teh pravil naj bi družba ONDD družbi Ducroire/Delcredere v obdobju 2005–2007 na podlagi poslovnega načrta dodelila minimalni znesek kapitala v višini približno 3 do 3,3 milijona EUR (20) (glej preglednico 2 v nadaljevanju).

(48)

Belgija trdi, da so kapitalske zahteve zavarovateljev kreditov odvisne bolj od izpostavljenosti kot povračila tveganja (premije) in da so metodologije, ki temeljijo na prevzetih tveganjih (pristop, ki temelji na izpostavljenosti) (na primer člen 8 zakona o družbi ONDD iz leta 1939, metoda bonitetne hiše Standard & Poor's ali metoda baselskih pravil, ki se uporablja za bančni sektor), primernejše kot direktiva Solventnost I, ki temelji na povračilu tveganja (pristop, ki temelji na premijah).

(49)

Belgijski organi trdijo, da portfelj tveganj, ki jih zavaruje družba Ducroire/Delcredere, ni običajen, saj v nasprotju z večino konkurentov družba krije večinoma netržna tveganja v smislu sporočila o zavarovanju izvoznih kreditov. Stopnja tveganja pri takšnem portfelju je precej višja kot pri portfelju, sestavljenem izključno ali delno iz tržnih tveganj, kar po mnenju Belgije upravičuje uporabo pravil bolj varnega in skrbnega poslovanja.

(50)

Belgijski organi menijo, da je uporaba člena 8 zakona o družbi ONDD z dne 31. avgusta leta 1939 (21) (v nadaljnjem besedilu: zakon iz leta 1939) v tem primeru ustrezna, ker izhaja iz pristopa, ki temelji na izpostavljenosti. Opozoriti je treba, da člen 8 zakona iz leta 1939 z regulativnega vidika za družbo Ducroire/Delcredere ni pomemben, saj velja samo za družbo ONDD.

(51)

Kljub temu, da člen 8 določa najvišji znesek obveznosti za družbo ONDD iz njenih zavarovalnih poslov za lastni račun, za katere jamči država, in za njene zavarovalne posle za račun države, belgijski organi menijo, da člen 8 zakona iz leta 1939 določa najnižjo spodnjo mejo za družbo Ducroire/Delcredere, ki nima državnega jamstva.

(52)

Z uporabo člena 8(1) zakona iz leta 1939 (22), ki navaja, da obveznosti ne smejo preseči 20-kratnika skupnega zneska kapitala in splošne rezerve, belgijski organi zahtevani kapital družbe (23) Ducroire/Delcredere ocenjujejo na približno 92 do 106 milijonov EUR v obdobju 2005–2007, na podlagi poslovnega načrta (glej preglednico 2 v nadaljevanju).

(53)

Belgijski organi v svojih ugotovitvah navajajo metodo, ki jo je bonitetna hiša Standard & Poor's razvila za določanje zahtevanega kapitala zavarovatelja kreditov.

(54)

Za določanje stopnje kapitala (24) bonitetna hiša Standard & Poor's uporablja model, ki temelji na prevzetih tveganjih (pristop, ki temelji na izpostavljenosti) in ki ga spremlja ocena pozavarovanja zavarovatelja. Zahtevani kapital se določi z metodologijo, ki primerja bruto zahtevke z bruto zavarovalnimi vsotami (metoda bruto izgube od bruto izpostavljenosti) za obdobje (običajno) 10 let. Najvišja stopnja v tem obdobju se pomnoži s faktorjem 1,25 ter uporabi za napovedane zavarovalne vsote in prilagodi za pozavarovanje. Ta model temelji na predpostavki, da je portfelj zavarovatelja geografsko in po panogah precej raznolik.

(55)

Belgijski organi sicer navajajo metodo bonitetne hiše Standard & Poor's, vendar je niso uporabili za določitev zahtevanega kapitala družbe Ducroire/Delcredere.

(56)

Belgijski organi trdijo, da so baselska pravila primernejša za ocenjevanje solventnosti zavarovateljev kreditov kot veljavna pravila varnega in skrbnega poslovanja, tj. direktiva Solventnost I. Uporabo baselskih pravil upravičujeta narava zavarovanja kreditov in previdnostno načelo. Po mnenju belgijskih organov je zavarovanje kreditov podobno kreditnim poslom bank na ravni tveganja nasprotne stranke (zlasti tveganja neplačila s strani dolžnika). Poleg tega zavarovalni posli družbe Ducroire/Delcredere v nasprotju s posli drugih zasebnih zavarovateljev kreditov obsegajo v glavnem kreditna tveganja pri dolžnikih, registriranih v manj razvitih državah ali državah v razvoju (tveganja v območju 2 (25)).

(57)

Po mnenju belgijskih organov je torej Cookov količnik v okviru pravil varnega in skrbnega poslovanja Basel I, ki zahtevajo kapitalizacijo najmanj v višini 8 % neto obveznosti, primernejši za oceno solventnosti zavarovateljev kreditov.

(58)

Iz zapisnika sestanka upravnega odbora družbe ONDD z dne 20. aprila 2004 je razvidno, da je družba ONDD zahtevani kapital družbe Ducroire/Delcredere določila s pomočjo Cookovega količnika, ob tem pa upoštevala potrebo po zagotavljanju zadostne verodostojnosti za konkurente.

(59)

Količnik, ki so ga uporabili belgijski organi, ni 8 %, kot to določajo pravila Basel I, ampak 10 % zaradi varnostne rezerve.

(60)

Kapital, ki ga je družba ONDD določila za družbo Ducroire/Delcredere ter navedla v finančnih načrtih, ki jih je predložila regulatorju, in v obvestilu z dne 20. aprila 2004 (26), na podlagi katerega se je upravni odbor načeloma strinjal glede ustanovitve družbe Ducroire/Delcredere z vpisanim kapitalom v višini 150 milijonov EUR, je znašal približno 68 do 74 milijonov EUR za konec leta 2006 (glej preglednico 2 v nadaljevanju). V temeljnih predpostavkah so bila zajeta samo tveganja v območju 2 in v 10 državah, ki so se Evropski uniji pridružile maja 2004.

(61)

V strateškem dokumentu z dne 28. septembra 2004 (27) je kapital, ki ga je družba ONDD ocenila s pomočjo Cookovega količnika (10 % neto obveznosti), v obdobju 2005–2007 znašal približno 74 do 101 milijon EUR. V nasprotju s finančnimi napovedmi v obvestilu iz aprila 2004 so finančne napovedi iz septembra 2004 obsegale kritje vseh kratkoročnih tveganj, s čimer so zajele celotni območji 1 in 2. V tem dokumentu je bil podan sklep, da je bil vplačani kapital v višini 100 milijonov EUR dovolj za nadaljevanje poslovanja na področju celotnega obsega kratkoročnih izvoznih poslov do leta 2007, vendar bi bilo ob koncu obdobja treba opraviti pregled.

(62)

Belgijski organi menijo, da Cookov količnik ni primerna metoda za delitev zahtevanega kapitala med tržna in netržna zavarovanja, ker je po njihovem mnenju rezultat metode s Cookovim količnikom, ki se uporabi za znesek obveznosti, določena linearnost, ki ne upošteva ustrezno raznolike narave različnih temeljnih tveganj.

(63)

Pravila Solventnost II sodijo na področje uporabe Direktive 2009/138/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (28) (v nadaljnjem besedilu: direktiva Solventnost II).

(64)

Družba ONDD je leta 2011 razvila metodologijo, ki je po njenem mnenju ustreznejša za delitev zahtevanega kapitala med tržna in netržna zavarovanja. Sestavljena je iz standardne formule na podlagi direktive Solventnost II (29), ki je bila razvita v okviru pete študije o kvantitativnih posledicah (QIS5); spremlja jo notranje oblikovanje zahtevanega kapitala za kritje političnega tveganja, kalibrirana je bila tako, da izpolnjuje stopnjo solventnosti, ki ustreza oceni A, uporabljena pa je s parametri za leto 2004.

(65)

Po mnenju belgijskih organov je mogoče razumno predpostaviti, da bi skrben zasebni vlagatelj leta 2004 uporabil to metodo.

(66)

Družba ONDD je standardno formulo QIS5 iz direktive Solventnost II uporabila za vsa tveganja, razen za politična. Belgijski organi menijo, da je politično tveganje na področju zavarovanja kreditov povezano s tveganjem naravnih nesreč. Menijo, da je tveganje naravnih nesreč za zavarovanje kreditov v standardni formuli QIS5 iz direktive Solventnost II trenutno slabo pokrito. Zato naj bi bila upravičena uporaba notranjega modela za oceno zahtevanega kapitala v zvezi s političnimi tveganji.

(67)

S to metodo je zahtevani kapital družbe Ducroire/Delcredere ocenjen (30) na približno 80 do 99 milijonov EUR v obdobju 2005–2007 in približno [125–150] milijonov EUR leta 2009 na podlagi poslovnega načrta (glej preglednico 2 v nadaljevanju). Večina tega zahtevanega kapitala izhaja iz kritja političnega tveganja.

(68)

Na zahtevo Komisije so belgijski organi zahtevani kapital družbe Ducroire/Delcredere ocenili s standardno formulo QIS5 iz direktive Solventnost II za vse vrste tveganj (tudi politično tveganje). V tem primeru naj bi zahtevani kapital družbe Ducroire/Delcredere (31) znašal manj kot 23 do 25 milijonov EUR v obdobju 2005–2007 in manj kot [25–50] milijonov EUR za leto 2009 (glej preglednico 2 v nadaljevanju).

Preglednica 2

Določanje kapitala družbe Ducroire/Delcredere s strani družbe ONDD/belgijskih organov za leta 2005, 2007 in 2009 na podlagi dveh scenarijev rasti in z uporabo različnih metod

(69)

Družba ONDD je v svojih pripombah z dne 16. in 31. maja 2012 poudarila, da so bili na podlagi strateških odločitev v obdobju 2007–2009 (na primer spremembe strategije pozavarovanja, sprememba parametrov tveganja v portfelju netržnih tveganj), ki niso bile vključene v strateški načrt od leta 2004, opravljeni notranji prenosi kapitala iz netržnih zavarovanj za tržna zavarovanja.

(70)

Belgijski organi menijo, da začetni kapitalski vložek družbe ONDD ob ustanovitvi družbe Ducroire/Delcredere izpolnjuje merilo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(71)

V obvestilu iz aprila 2004 je družba ONDD na podlagi scenarija 1B, ki je predvideval 6-odstotno rast poslovanja, predvidela donosnost lastniškega kapitala (ROE) v višini 1,3–1,5 % za prva tri leta delovanja družbe Ducroire/Delcredere (leta 2005, 2006 in 2007) z upoštevanimi izravnalnimi rezervacijami in v višini 2,2–2,9 % za ista leta brez izravnalnih rezervacij.

Preglednica 3

Finančne napovedi iz aprila 2004 (obseg: območje 1 „10 držav pristopnic“ + območje 2)

(72)

V dokumentu, ki ga je družba ONDD predložila svojemu upravnemu odboru 28. septembra 2004 – po ustanovitvi družbe Ducroire/Delcredere 23. septembra 2004 – je bila na podlagi „dinamičnega scenarija, tj. 6-odstotna rast“, predvidena donosnost lastniškega kapitala v višini 1,3–1,9 % za leta 2005, 2006 in 2007 z vključenimi izravnalnimi rezervacijami in v višini 2,8– 4,3 % za ta ista leta brez izravnalnih rezervacij. Rezultati finančnih napovedi iz septembra 2004 so nekoliko drugačni od rezultatov iz aprila 2004, ker napovedi iz septembra 2004 temeljijo na obsežnejšem področju poslovanja (celotno območje 1). Poleg tega so bila septembra 2004 nekatere predpostavke prilagojene.

Preglednica 4

Finančne napovedi – september 2004 (obseg: celotno območje 1 in območje 2)

(73)

V nasprotju z izračunom v obvestilu iz aprila 2004 je donosnost lastniškega kapitala izračunana na podlagi vplačanega kapitala v višini 100 milijonov EUR, pri čemer ni bilo upoštevanih 50 milijonov EUR, ki so bili vloženi, vendar niso bili vplačani.

(74)

Glede donosnosti lastniškega kapitala, predvidenega za zavarovanje tržnih tveganj, so belgijski organi pojasnili, da se razčlenitev iz strateškega dokumenta, ki je bil upravnemu odboru predložen 28. septembra 2004 (36), ne bi smela upoštevati pri analizi donosnosti zavarovanj tržnih in netržnih tveganj. Pojasnili so (37), da so te napovedi nesmiselne, saj je bila stopnja zahtevkov občutno precenjena za tveganja, ki so postala tržna leta 2004, obenem pa ni bila upoštevana možnost, da zavarovatelj v primeru dejanskega visokega deleža škod prilagodi premije. Poudarili so, da upravni odbor družbe ONDD svoje odločitve glede stopnje kapitalizacije družbe Ducroire/Delcredere ni sprejel na podlagi razdelitve iz Priloge 9 k strateškemu dokumentu.

(75)

Napovedi iz leta 2004 torej niso bile osnova za razdelitev napovedi za tržna in netržna tveganja, ki je bila Komisiji predložena junija 2011. Ugotovitve iz junija 2011 so izmenoma temeljile na dejanskih številkah pred letom 2004 in uspešnosti takratnih konkurentov družbe Ducroire/Delcredere. Belgija meni, da pristop, uporabljen v ugotovitvah iz junija 2011, najbolje odraža argumente, ki bi jih leta 2004 upošteval zasebni vlagatelj, obenem pa ostaja skladen s konsolidiranim rezultatom.

(76)

Belgijski organi so v svojih ugotovitvah iz junija 2011 ocenili donosnost zavarovalnih poslov s tržnimi tveganji glede na kapital, ki je bil za te posle dodeljen z modelom Solventnost II (standardna formula QIS5 in notranji model), tj. metodo, ki je bila razvita naknadno na zahtevo Komisije. Opozoriti je treba, da je bila razlika med minimalnim zneskom kapitala na podlagi tega modela, tj. 82 milijonov EUR, in dejansko vplačanim kapitalom v višini 100 milijonov EUR dodeljena zavarovanju tržnih in netržnih tveganj glede na njihov zadevni delež minimalnega kapitala v višini 82 milijonov EUR. Zato „prilagojeni“ kapital, ki ga je družba ONDD ocenila za tržna tveganja, znaša 9,8 milijona EUR za leto 2005 (38) (glej preglednico 5 v nadaljevanju).

(77)

Na podlagi pregledanih finančnih napovedi, ki so jih belgijski organi predložili leta 2011, in njihovih ocen kapitala, dodeljenega zavarovalnim poslom s tržnim tveganjem, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 76, je donosnost za zavarovalne posle s tržnim tveganjem za obdobje 2005–2007, kot so jo določili belgijski organi, naslednja:

Preglednica 5

Finančne napovedi, ponovno izračunane leta 2011 (39)

(78)

Belgijski organi so donosnost lastniškega kapitala (ROE) izračunali na podlagi vplačanega kapitala v višini 100 milijonov EUR, pri čemer niso upoštevali 50 milijonov EUR, ki so bili vloženi, vendar niso bili vplačani do leta 2009.

(79)

V odgovor na pomisleke iz sklepa o začetku postopka glede tega, ali bi zasebni vlagatelj zahteval nadomestilo za nevplačani kapital, čeprav bi ga v primeru stečaja izgubil, so belgijski organi vztrajali pri svojem mnenju, tj. da se pri izračunu donosnosti kapitala v višini 50 milijonov EUR ne bi smelo upoštevati do njegovega dejanskega vplačila. Menijo, da bi bila edina posledica stečaja (ob predpostavki, da bi prišlo do vpoklica salda vpisanega kapitala) krajše trajanje takšne naložbe. Nadalje so dodali, da je družba ONDD do vplačila kapitala leta 2009 ta kapital v višini 50 milijonov EUR lahko prosto vlagala na trgu in tako imela korist od ustreznega donosa.

(80)

Poleg tega belgijski organi trdijo, da je stopnja naložb v višini 2 %, ki je bila uporabljena v napovedih leta 2004 in upoštevana pri izračunih iz preglednice 5, nižja od stopnje, ki bi jo verjetno uporabil zasebni vlagatelj. Belgijski organi so z uporabo stopnje naložb v višini 3,5 % ugotovili, da bi napovedana donosnost zavarovanja tržnih tveganj (donosnost lastniškega kapitala, prilagojena za izravnalne rezervacije) dosegla stopnjo v višini približno 9,7–10,4 % v obdobju 2005–2007 (v primerjavi s približno 7,7–8,4 % s stopnjo naložb v višini 2 %) (41).

(81)

Belgijski organi menijo, da je najprimernejša stopnja za ocenjevanje pričakovanega donosa naložb stopnja gospodarskega donosa prihodkov (v nadaljnjem besedilu: stopnja ROR), čeprav ta stopnja ni bila uporabljena v predhodnih finančnih napovedih (poslovni načrt družbe ONDD). Stopnja se izračuna s primerjavo zavarovalnih prihodkov (pred dodelitvijo izravnalnim rezervacijam) in prometa (zavarovalne premije). Po mnenju belgijskih organov je stopnja ROR najprimernejša metoda, ker:

(82)

Stopnja ROR v višini 16,5 % in 18,5 % v letu 2005 oziroma 2006 je pokazala, da je družba Ducroire/Delcredere donosnejša (42) od treh največjih imen v sektorju zavarovanja kreditov, tj. Coface, Euler Hermes in Atradius, katerih stopnja ROR je v letih 2005 in 2006 znašala 9,7 % oziroma 10,9 %, 16,0 % oziroma 16,9 % in 9,3 % oziroma 11,9 %.

(83)

V odgovor na pripombo Komisije, da zasebni vlagatelj stopnje ROR najverjetneje ne bi uporabil kot edino osnovo za ocenjevanje donosnosti morebitne naložbe, so belgijski organi predlagali dve novi metodologiji, ki bi dokazali, da je bila družba Ducroire/Delcredere ob kapitalizaciji dovolj donosna: (a) „model ocenjevanja dolgoročnih sredstev“ (v nadaljnjem besedilu: model CAPM) (43), s katerim se lahko donosnost, pričakovana za določeno finančno sredstvo, oceni na podlagi tveganja, in (b) primerjavo donosnosti zavarovateljev kreditov.

(84)

V skladu z modelom CAPM se strošek kapitala izračuna z naslednjo formulo:

(85)

Ocene stroškov kapitala družbe Ducroire/Delcredere, ki so jih opravili belgijski organi, so prikazane v spodnjem diagramu.

Netvegana stopnja donosa

Premija za tržno tveganje

Premija za kapitalsko tveganje

—

0,7 = beta koeficient neživljenjskih zavarovanj na podlagi regresije 14 zavarovateljev v obdobju 1983–2004

—

0,8 = beta koeficient, ugotovljen za družbo Euler- Hermes (edino evropsko družbo za zavarovanje kreditov, ki kotira na borzi) v obdobju 2000–2004

—

3,6 = ocenjena premija za tržno tveganje za države G7 v letu 2002 (Salomons et al.)

—

4,7 = ocenjena premija za tržno tveganje za države G7 v letu 2002 (Dimson et al.)

Povprečni donos na 10-letne linearne obveznosti (OLO), ki jih je belgijska vlada izdala leta 2004 (letno povprečje)

Beta koeficient

Stroški kapitala

(86)

V skladu z ocenami družbe ONDD na podlagi modela CAPM bi leta 2004 zasebni vlagatelj v belgijskem sektorju neživljenjskih zavarovanj zahteval donosnost najmanj 7–8 %.

(87)

Da bi dosegli preteklo referenčno vrednost donosnosti, so belgijski organi pripravili vzorec zavarovateljev z izborom tistih, ki so izpolnjevali naslednja merila: (a) evropski udeleženci, (b) katerih glavna panoga je zavarovanje kreditov, (c) ki so dejavni zlasti v sektorju tržnega tveganja, vendar so dejavni tudi v sektorju netržnega tveganja, razen družb, ki so v postopku državne pomoči ali so bile ustanovljene po letu 2004, in podružnic družb, vključenih v vzorec. V vzorcu je 11 zavarovateljev. Po navedbah belgijskih organov je povprečna donosnost lastniškega kapitala za družbe za zavarovanje kreditov, ki so aktivne zlasti v sektorju tržnega tveganja, 6–7,5 %, odvisno od obravnavanega obdobja (tj. z upoštevanimi kriznimi leti ali brez njih). Povprečna donosnost lastniškega kapitala za teh 11 zavarovateljev je leta 2004 znašala 7,8 % v primerjavi s 13,3-odstotno povprečno donosnostjo lastniškega kapitala treh referenčnih udeležencev na trgu (glej preglednico 6).

Preglednica 6

Referenčna vrednost donosnosti za zavarovatelje kreditov, ki jo je predložila Belgija

(88)

Po trditvah belgijskih organov je pričakovana donosnost poslov s tržnim tveganjem pred izravnalnimi rezervacijami (donosnost lastniškega kapitala pred izravnalnimi rezervacijami) na podlagi finančnih napovedi, ki so jih belgijski organi ponovno izračunali leta 2011 na podlagi scenarija 1B (glej preglednico 5), v skladu s donosnostjo, za katero bi zasebni vlagatelj pričakoval, da jo bo dosegel leta 2004 (ocene belgijskih organov temeljijo na stroških kapitala pri uporabi modela CAPM in na primerjavi donosnosti zavarovateljev kreditov; glej uvodno izjavo (86) oziroma (87)).

(89)

Na zahtevo Komisije iz sklepa o začetku postopka glede skladnosti s točko 4.3 sporočila o zavarovanju izvoznih kreditov, ki določa ločeno upravo in ločene račune za zavarovanje tržnih tveganj in netržnih tveganj, so belgijski organi odgovorili, da takšno ločevanje računov ni bilo potrebno. Po 1. januarju 2005 se je izvajanje kratkoročnih dejavnosti (tržna in netržna tveganja) v družbi Ducroire/Delcredere nadaljevalo v okviru prenosa obstoječe dejavnosti. Po trditvah belgijskih organov ločeni računi niso potrebni, ker družba Ducroire/Delcredere ne prejema več državne pomoči, niti za svoje dejavnosti v sektorju netržnega tveganja.

(90)

Člen 107(1) PDEU predvideva, da „razen če Pogodbi ne določata drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(91)

Komisija bi morala najprej oceniti zadevne ukrepe, da bi ugotovila, ali pomenijo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. Zato v naslednjih oddelkih analizira ukrepe glede na različna merila, ki pomenijo pomoč.

(92)

V skladu s točkama 3.1 in 3.2 sporočila o zavarovanju izvoznih kreditov državna jamstva, ki jih prejmejo družbe za zavarovanje izvoznih kreditov, pomenijo finančno prednost za upravičence v primerjavi z njihovimi konkurenti. Zato se je preiskava, ki se je začela 23. februarja 2011 (glej uvodno izjavo 26) nanašala zlasti na belgijsko državno jamstvo, ki ga je družba ONDD prejela za svojo dejavnost, povezano s tržnimi tveganji.

(93)

Od 1. septembra 2003 je „poslovni“ račun, za katerega po navedbah belgijskih organov ni jamčila država, pokrival dejavnosti družbe ONDD na področju kratkoročnih tveganj, vključno s tržnimi tveganji.

(94)

Ker družba ONDD ni vodila ločenih računov, ki bi omogočili razlikovanje med dejavnostmi zavarovanja tržnih in netržnih tveganj, je Komisija od belgijskih organov zahtevala, naj zagotovijo podrobnosti o tistem delu državnega jamstva, za katerega bi se lahko štelo, da je bil do 31. avgusta 2003 dodeljen za dejavnosti na področju tržnih tveganj. Prav tako so morali dokazati, da je to jamstvo dejansko poteklo 31. avgusta 2003 in ne ob ustanovitvi družbe Ducroire/Delcredere, tj. 1. januarja 2005.

(95)

Belgijski organi so potrdili, da je družba ONDD leta 1993 prenehala nuditi kritje tveganja dolžnikom v „območju 1“ (52). Po letu 1993 je bilo poslovanje družbe ONDD osredotočeno izključno na netržna tveganja. Družba ONDD je kritje tržnih tveganj nudila samo izjemoma.

(96)

Kot je navedeno v uvodni izjavi (34), je Belgija pojasnila, da je bil obseg poslov s tržnim tveganjem v družbi ONDD pred majem 2004 zanemarljiv. Poleg tega je bil odstotek tržnih tveganj, kritih v tistem času, tako nizek zaradi povezave teh tveganj z netržnim tveganjem. Podan je bil naslednji primer (53): „Zavarovana oseba X je prodala blago posredniku A iz območja 1, ki je blago prodal končni stranki B iz območja 2. V večini primerov je bilo blago dostavljeno neposredno končni stranki B. Plačilo računa zavarovane osebe X s strani posrednika A je bilo povezano s plačilom računa posrednika A s strani končne stranke B. Zavarovane strani običajno niso mogle dobiti kritja od drugega zavarovatelja kreditov, ker so bile zadevne dejavnosti izpostavljene političnim tveganjem v državi končne stranke B.“

(97)

Belgijski organi so ponovno potrdili, da drugi zasebni zavarovatelji kreditov niso nudili kritja teh tveganj.

(98)

Glede elementov iz uvodnih izjav (93) do (95) se ocenjuje, da je treba ta tveganja, čeprav so teoretično opredeljena kot tržna (glede na glavno povezavo med zavarovanim izvoznikom X in posrednikom A), zaradi takratnih tržnih pogojev v praksi šteti za netržna. Pred majem 2004 je družba ONDD ta tveganja krila le izjemoma, saj so predstavljala manj kot [0–2 %] premij (v obdobju 2000–2004) kratkoročnega portfelja družbe ONDD (glej uvodno izjavo (34)).

(99)

Belgijski organi so predložili tudi dokaz, da je državno jamstvo, ki je bilo družbi ONDD odobreno za njene posle s tržnim tveganjem, poteklo 1. septembra 2003. To jamstvo je poteklo ob prenosu tržnih tveganj na poslovni račun; družba ONDD je za ta izkaz pridobila dovoljenje regulatorja OCA (54), saj ni bil krit z državnim jamstvom. V kraljevem odloku, v katerem so opredeljene dejavnosti, ki jih je družba ONDD izvajala za lastni račun brez jamstva države, in ki je bil objavljen 1. septembra 2003 (datum začetka veljavnosti), so podrobno navedene dejavnosti, ki naj bi bile vključene v ta račun. Po začetku veljavnosti kraljevega odloka (55) vsako tveganje, krito s polico za izvoz z veljavnostjo manj kot dve leti, ureja člen 3(2) zakona iz leta 1939 (poslovanje za račun družbe ONDD brez državnega jamstva).

(100)

Pomisleki, ki jih je Komisija v sklepu o začetku postopka izrazila glede obstoja prednosti za dejavnost zavarovanja tržnega tveganja zaradi državnega jamstva, so odpravljeni. Za državno jamstvo, ki ga je imela družba ONDD do avgusta 2003 za dejavnost, povezano s tržnimi tveganji, se šteje, da za to dejavnost ni omogočilo konkurenčne prednosti pred konkurenti, saj ni bilo nobene dejanske dejavnosti na področju tržnih tveganj. Poleg tega ni bilo nobenega poskusa razvoja dejanske dejavnosti na področju tržnih tveganj na podlagi državnega jamstva. Skleniti je mogoče tudi, da celotno poslovanje, povezano s kratkoročnimi tveganji, od 1. septembra 2003 ni imelo več koristi od državnega jamstva.

(101)

Glede na to, da na področju tržnih tveganj ni bilo dejanskega poslovanja, za to področje tudi ni bilo notranjih prenosov sredstev v družbi ONDD. Izveden ni bil noben poskus razvoja dejanske dejavnosti na področju tržnih tveganj na podlagi prenosa sredstev iz poslov z netržnim tveganjem (glej uvodno izjavo (98)). Prav tako ni nobenega dokaza o obstoju prenosov sredstev v sektor tržnega tveganja v družbi ONDD ali o morebitni prednosti, ki bi jo družba ONDD imela zaradi takih prenosov.

(102)

Ukrep 1 in ukrep 2 ne dajeta prednosti v smislu člena 107 PDEU. Zato ne pomenita državne pomoči.

(103)

Analiza drugih meril, ki pomenijo pomoč (državna sredstva, selektivnost, izkrivljanje konkurence), v naslednjih oddelkih ne bo izvedena za ukrepa 1 in 2.

(104)

V skladu s sklepom o začetku postopka (glej uvodni izjavi (27) in (28) tega sklepa) naslednja dva zneska ne pomenita pomoči, zato ju je treba odšteti od začetnega kapitala, ki ga je prejela družba Ducroire/Delcredere:

(105)

V skladu s pristopom, razvitim v sklepu o začetku postopka, bi morala Komisija začeti z uporabo teh dveh izključitvenih meril.

(106)

Belgija je podala mnenje na podlagi drugega izključitvenega merila, s katerim bi bilo mogoče, če bi bilo pravilno, takoj izključiti morebitno opredelitev celotnega ukrepa 3 kot pomoči. Komisija bo zato pred uporabo izključitvenih meril iz sklepa o začetku postopka najprej dokazala, da ta utemeljitev ni pravilna.

(107)

V svojem odgovoru na sklep o začetku postopka je Belgija obravnavala in se v svojo korist sklicevala na drugo izključitveno merilo, v skladu s katerim kapital, ki je v družbi ONDD že podpiral obstoječe tržne posle tik pred njihovim prenosom na družbo Ducroire/Delcredere 1. januarja 2005, ne pomeni pomoči. Natančneje, Belgija meni, da je bil ves začetni kapital v višini 150 milijonov EUR, ki ga je prejela družba Ducroire/Delcredere, ekonomski kapital, povezan s prenesenimi posli kratkoročnega zavarovanja (tržnimi in netržnimi). Meni, da je bila ustanovitev družbe Ducroire/Delcredere z začetnim kapitalom v višini 150 milijonov EUR samo sprememba pravne oblike obstoječe dejavnosti in zadevnega kapitala. To bi pomenilo, da nobena od dodelitev začetnega kapitala ni pomenila pomoči. Zato Belgija trdi, da ni treba preverjati, kako je družba Ducroire/Delcredere ta kapital uporabila (tj. ali je bil uporabljen za tržna ali netržna tveganja – prvo izključitveno merilo), saj ni pomenil pomoči.

(108)

Belgijski organi so v podporo tej trditvi poudarili, da je bil vpis kapitala družbe Ducroire/Delcredere v višini 150 milijonov EUR potreben od začetka leta 2005. Belgijski organi so to stopnjo kapitalizacije upravičili na podlagi „veljavnih standardov“, razvitih v okviru sprejetja direktive Solventnost II (57) (tako imenovana „standardna“ metoda v skladu s tehničnimi parametri, kot so tisti iz študije učinka – „QIS 5“ za Belgijo – iz marca 2011), za vsa tveganja, ki jim je bila izpostavljena družba Ducroire/Delcredere, razen za politična tveganja, za katera je bil kapital, potreben za kritje teh tveganj, določen z notranjim oblikovanjem. Kot je navedeno v oddelku „Solventnost II z notranjim oblikovanjem za politična tveganja“ preglednice 2, je bil za kritje pričakovane stopnje dejavnosti leta 2009 potreben kapital v višini [125–150] milijonov EUR.

(109)

Komisija ugotavlja, da je koncept „kapitala, povezanega s prenesenimi dejavnostmi“, opredeljen v odločbi Komisije z dne 21. decembra 2005 z naslovom „Ukrepi v zvezi z ustanovitvijo in delovanjem Banque Postale“ (58). V tem primeru je bilo ugotovljeno, da prenos ni obsegal nobenega novega kapitala, saj so bila na novoustanovljeni pravni subjekt, „La Banque Postale“, prenesena samo lastna sredstva, povezana z dejavnostmi finančnih storitev La Poste. To so bila izključno lastna sredstva, ki so že obstajala in so bila prej jasno dodeljena za prenesena sredstva, pravice in obveznosti. Zato je bila analiza povezana s kapitalom, ki je bil že uradno povezan s prenesenimi poslovnimi dejavnostmi in ne z oceno kapitala, ki ga bi bilo primerno dodeliti novemu subjektu za podporo njegovega prihodnjega razvoja.

(110)

Kot je bilo že pojasnjeno, je dejavnost, povezano s kratkoročnimi (tržnimi in netržnimi) tveganji, ki so bila prenesena na družbo Ducroire/Delcredere, od 1. septembra 2003 upravljala družba ONDD preko poslovnega računa. Temu računu je bil dodeljen kapital v višini [45–70] milijonov EUR. Kot je navedeno v uvodni izjavi 99, je družba ONDD pridobila dovoljenje nacionalnega regulatorja zavarovalništva (OCA) izključno in zgolj za poslovni račun (in z njim povezani kapital v višini [45–70] milijonov EUR). Pravila in nadzor regulatorja OCA so se med drugim nanašali na skladnost s pravili o solventnosti (minimalni zajamčeni kapital, potrebni minimalni kapital) (59). V skladu s tem so bile na podlagi takrat veljavnih pravil varnega in skrbnega poslovanja te kratkoročne dejavnosti, prenesene na poslovni račun, ustrezno kapitalizirane.

(111)

Glede tega Komisija ugotavlja, da je bil v skladu z internim dopisom z dne 20. aprila 2004 (60), na podlagi katerega je bila sprejeta odločitev o ustanovitvi družbe Ducroire/Delcredere in dodelitvi kapitala v višini 150 milijonov EUR, kapital, ki je bil izrecno dodeljen dejavnosti, povezani s kratkoročnimi tveganji, tisti kapital, ki je bil registriran na poslovnem računu skupaj z dobičkom za obdobje 16 mesecev (od 1. septembra 2003 do 31. decembra 2004), ocenjenim na [0–5] milijonov EUR. V obvestilu je navedeno, da „je [45–70] milijonov EUR od kapitala družbe v višini 150 milijonov EUR izviralo iz prenosa lastnih sredstev s poslovnega računa“ . Zato Komisija meni, da je v času sprejetja odločitve za ustanovitev družbe Ducroire/Delcredere kapital, ki ga je mogoče šteti za uradno dodeljenega za kratkoročne dejavnosti dne 31. decembra 2004, znašal samo [45–75] milijonov EUR ([45–70] milijonov EUR plus ocenjeni dobiček v višini [0–5] milijonov EUR). Torej je samo prenos tega kapitala v višini [45–75] milijonov EUR pomenil del kapitala, ki je bil v družbi ONDD že dodeljen za dejavnosti s kratkoročnim tveganjem in samo prenesen na družbo Ducroire/Delcredere. Ta prenos torej ne more pomeniti nove prednosti za to dejavnost in torej ne more pomeniti pomoči.

(112)

Komisija zato zavrača trditev Belgije, da je bil ves začetni kapital v višini 150 milijonov EUR kapital, ki je bil samo prenesen in je bil v družbi ONDD že dodeljen za preneseno dejavnost ter zato ne more pomeniti prednosti. Komisija torej meni, da je razlika med [45–75] milijoni EUR in dejansko dodeljenim kapitalom v višini do 150 milijonov EUR, dodatni kapital, ki pomeni novo prednost za to dejavnost.

(113)

Komisija podredno ugotavlja, da interni dopisi iz leta 2004, na podlagi katerih je družba ONDD družbi Ducroire/Delcredere dodelila 150 milijonov EUR kapitala (ki precej presega [45–75] milijonov EUR, dodeljenih za poslovni račun), kažejo, da je družba ONDD proučila različne scenarije za rast poslovanja v prihodnji družbi Ducroire/Delcredere. Potreba po 150 milijonih EUR kapitala je bila torej določena na podlagi hipotez glede prihodnje rasti dejavnosti družbe Ducroire/Delcredere. Zato je mogoče skleniti, da pristop belgijskih organov zagotavlja izključitev vsega kapitala, ki bi ga novi subjekt morda lahko potreboval za podporo svojega prihodnjega razvoja, iz obsega analize za določitev obstoja splošne prednosti. Tega pristopa ni mogoče sprejeti. Samo kapital, od katerega so dejavnosti, prenesene v obstoječem pravnem subjektu, uradno že imele korist (dejavnosti kratkoročnega zavarovanja v družbi ONDD), ne pomeni nove prednosti, saj so imele zadevne dejavnosti od njega že korist. Nasprotno pa ves dodatni kapital pomeni novo prednost, saj zadevna dejavnost od tega kapitala pred prenosom ni imela koristi. Odločitve o ustanovitvi družbe Ducroire/Delcredere in dodelitvi kapitala v višini 150 milijonov EUR torej ni mogoče šteti le za spremembo pravne oblike obstoječe dejavnosti s prenosom kapitala, dodeljenega za preneseno dejavnost. Zato trditev Belgije, da je bilo mogoče na podlagi pričakovane rasti poslovanja leta 2004 predvideti potrebo družbe Ducroire/Delcredere leta 2009 po kapitalu v višini 150 milijonov EUR, ni pomembna. Belgijski organi niso na noben način dokazali, da je bil ta kapital v višini 150 milijonov EUR že dodeljen za kratkoročne dejavnosti v družbi ONDD pred njihovim prenosom na družbo Ducroire/Delcredere in da ta kapital v višini 150 milijonov EUR torej ne pomeni nove prednosti za te dejavnosti.

(114)

Tudi če je bil kapital, potreben za podporo pričakovane rasti poslovanja, primerno merilo za to analizo (kar Komisija izpodbija), Komisija zgolj podredno podaja naslednje ugotovitve:

(115)

Upravni odbor družbe ONDD, ki se je sestal 20. aprila 2004, je za določitev zahtevanega kapitala družbe Ducroire/Delcredere uporabil drugo metodo, t. i. Cookov količnik, ob tem pa upošteval potrebo po zagotavljanju zadostne verodostojnosti družbe Ducroire/Delcredere za konkurente. Količnik, uporabljen pri izračunih, ni 8 %, kot to določajo pravila Basel I, ampak 10 %. Torej sta bila v izračunih kapitalske zahteve iz leta 2004 zajeta 2 % varnostne rezerve. Opozoriti je treba, da je tako določen kapital za konec leta 2004 znašal 66 milijonov EUR (63), kar je še vedno precej manj od 150 milijonov EUR vpisanega kapitala.

(116)

Glede uporabe Cookovega količnika za določitev zahtevanega kapitala je Komisija v svojem sklepu o začetku postopka oporekala primernosti uporabe bančnih pravil (kot je Cookov količnik) za zavarovatelje kreditov zaradi številnih razlik med tveganji, ki jih prevzamejo zavarovatelji kreditov, in tveganji, ki jih prevzamejo banke (glej uvodno izjavo (90) sklepa o začetku postopka). Belgija ni dokazala, da bi baselska pravila (Cookov količnik), ki po zakonu veljajo izključno za bančni sektor, v praksi uporabili organi za zavarovanje kreditov oziroma jih priporočile bonitetne agencije ali organi za nadzor zavarovalnic.

(117)

Glede uporabe člena 8 zakona iz leta 1939 o družbi ONDD so belgijski organi potrdili, da ta zakon ne velja za družbo Ducroire/Delcredere. Ta člen se nanaša samo na dejavnosti družbe ONDD za lastni račun, za katere jamči država, in na dejavnosti za račun države.

(118)

Čeprav se Belgija sklicuje na metodo bonitetne hiše Standard & Poor's za določanje kapitalskih zahtev zavarovateljev kreditov, ki je takrat že obstajala, je treba opozoriti, da belgijski organi niso predložili ocene kapitala, opravljene s to metodo. Tudi družba ONDD leta 2004 ni uporabila te metode.

(119)

Tudi če je bil kapital, potreben za podporo pričakovane rasti poslovanja družbe Ducroire/Delcredere, ustrezno merilo za to analizo (kar Komisija izpodbija), belgijski organi niso predložili nobenih novih dokazov, ki bi nedvoumno dokazali, da je moral biti zahtevani kapital, povezan s kratkoročnimi tveganji, ki so bila prenesena na družbo Ducroire/Delcredere, višji od kapitala na poslovnem računu družbe ONDD konec leta 2004.

(120)

V tem delu je Komisija dokazala, da je treba zavrniti trditev belgijskih organov, da je dodeljeni začetni kapital v višini 150 milijonov EUR za družbo Ducroire/Delcredere leta 2004 obsegal samo prenos kapitala, ki je bil za podporo dejavnosti, povezanih s kratkoročnimi tveganji, že dodeljen družbi ONDD. Komisija je dejansko sklenila, da je kapital, ki je že podpiral dejavnost, povezano s kratkoročnimi tveganji v družbi ONDD pred prenosom te dejavnosti na družbo Ducroire/Delcredere, znašal [45–75] milijonov EUR in da je bil zato tej dejavnosti dodeljen dodatni kapital v višini [75–100] milijonov EUR.

(121)

Sledi pregled uporabe dveh izključitvenih meril, opisanih v sklepu o začetku postopka. Najprej bo obravnavano drugo izključitveno merilo.

(122)

V uvodni izjavi 111 je Komisija sklenila. da je bilo v družbi ONDD z 31. decembrom 2004 dejavnosti, povezani s kratkoročnimi tveganji, dodeljenih [45–75] milijonov EUR kapitala. Da bi lahko uporabili drugo izključitveno merilo, je treba oceniti, kolikšen del od [45–75] milijonov EUR, dodeljenih za kratkoročne posle konec leta 2004, je bil namenjen tržnim tveganjem (64). Kot je bilo opisano, so bila ta tržna tveganja sestavljena izključno iz tveganj, povezanih z dolžniki, registriranimi v desetih državah, ki so k Evropski uniji pristopile maja 2004.

(123)

Kot je bilo prav tako že opisano, v okviru poslovnega računa, na katerem je bilo konec leta 2004 [45–75] milijonov EUR kapitala, ni bilo ločenih računov, s pomočjo katerih bi lahko natančno določili kapital, ki je podpiral le dejavnost, povezano s tržnimi tveganji. Zato je treba oceniti tisti del [45–75] milijonov EUR, ki ga je mogoče upravičeno šteti za kapital, ki je podpiral dejavnost, povezano s tržnimi tveganji.

(124)

V skladu s podatki, ki jih je regulator prejel leta 2004, je znesek neto obveznosti znašal 141,6 milijona EUR za tveganja, povezana z desetimi novimi državami članicami, in 661,4 milijona EUR za vse kratkoročne izvozne posle konec leta 2004 (65). Na podlagi sorazmerne razčlenitve zneska v višini [45–75] milijonov EUR na podlagi neto obveznosti se lahko za [10–25] milijonov EUR šteje, da predstavljajo kapital, ki je bil pred njihovim prenosom s poslovnega računa družbe ONDD na družbo Ducroire/Delcredere povezan s tveganji v zvezi z novimi desetimi državami članicami.

(125)

Komisija ugotavlja, da je takšna porazdelitev kapitala na podlagi neto obveznosti v skladu s pristopom, ki ga je uporabila družba ONDD leta 2004 (66).

(126)

Komisija ugotavlja tudi, da so belgijski organi in družbi ONDD/Ducroire/Delcredere med postopkom dosledno trdili, da je bil za netržna tveganja, zavarovana za določeno vsoto, potreben večji kapital kot za tržna tveganja. Zato znesek [10–25] milijonov EUR predstavlja bolj zgornjo kot spodnjo mejo. Komisija meni, da bi bilo smiselno to številko ohraniti, saj je v skladu s pristopom, ki ga je leta 2004 uporabila družba ONDD.

(127)

Na podlagi navedenega je Komisija sklenila, da se za znesek v višini [10–25] milijonov EUR od začetnega zneska kapitala v višini 150 milijonov EUR lahko šteje, da ne pomeni prednosti za posle s tržnim tveganjem, saj je to dejavnost že podpiral v družbi ONDD (67). V tem primeru je šlo samo za spremembo pravne oblike iste gospodarske dejavnosti in s tem povezanega kapitala. Prenos tega kapitala z zadevno dejavnostjo na družbo Ducroire/Delcredere torej ne more pomeniti državne pomoči.

(128)

To utemeljitev je treba uporabiti tudi za znesek kapitala, povezan s tveganji v zvezi z dolžniki, registriranimi v Romuniji in Bolgariji. Leta 2007 so bila netržna tveganja, povezana z dolžniki, registriranimi v Romuniji in Bolgariji, zaradi pristopa teh držav k Evropski uniji ponovno opredeljena kot tržna tveganja. Kapital, ki je že podpiral ta tveganja, ko so bila netržna, torej ne more pomeniti nove prednosti samo zaradi tega, ker so ta tveganja kasneje postala tržna. Zato tega kapitala ni mogoče šteti za državno pomoč.

(129)

Zato je kapital v zvezi z netržnimi tveganji, ki so postala tržna tveganja, izključen iz analize obstoja prednosti. Belgijski organi so v svojih pripombah z dne 16. maja 2012 kapital, povezan s tveganji v zvezi z dolžniki, registriranimi v Romuniji in Bolgariji, ocenili na [0–2] milijona EUR na podlagi predpostavke, da so bila ta tveganja leta 2005 tržna. Po drugi strani 31. decembra 2006 niso predložili ocene kapitala, povezanega s temi tveganji. Ker zadevna tveganja leta 2005 niso bila tržna, so belgijski organi kapital, dodeljen za ta tveganja, najverjetneje ocenili prenizko. Ločeni računi, ki jih je družba ONDD v okviru tega postopka oblikovala za nazaj (pripombe z dne 16. maja 2012), kažejo, da je bil znesek kapitala, dodeljen za netržna tveganja, leta 2007 v primerjavi z letom 2006 nižji za [0–5] milijonov EUR. To je mogoče pojasniti z novo opredelitvijo tveganj, povezanih z Romunijo in Bolgarijo (od leta 2007 so se štela za tržna tveganja), pa tudi drugimi dejavniki, na primer spremembo politike na področju pozavarovanja. Na podlagi vseh razpoložljivih informacij je mogoče razumno sklepati, da je kapital, ki je podpiral tveganja v zvezi z Bolgarijo in Romunijo, preden so postala tržna, znašal [0–5] milijonov EUR.