9.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 136/1

(1)

Glavni cilj razvojne politike je zmanjšanje in dolgoročno izkoreninjenje revščine, kot je določeno v členu 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in členu 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Boj proti svetovni revščini podpira izgradnjo stabilnejšega, mirnejšega, uspešnejšega in pravičnejšega sveta, ki odraža soodvisnost med bogatejšimi in revnejšimi državami.

(2)

Kot je navedeno v resoluciji Evropskega parlamenta z dne 23. oktobra 2012 z naslovom „Agenda za spremembe: prihodnost razvojne politike EU“, je razvojno sodelovanje sestavljeno tudi iz spodbujanja in izpopolnitve človeka v vseh njegovih razsežnostih, tudi v kulturni.

(3)

Unija zagotavlja pomoč za razvojno sodelovanje že od leta 1957 in je zdaj največja donatorka uradne razvojne pomoči na svetu.

(4)

Lizbonska pogodba je utrdila razvojno politiko na področju zunanjega delovanja Unije v podporo njenemu interesu za stabilen svet z več blaginje. Razvojna politika pomaga tudi pri reševanju drugih svetovnih izzivov in prispeva k strategiji Evropa 2020, ki je določena v sporočilu Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020, strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“.

(5)

Unija ima vodilno vlogo pri oblikovanju in izvajanju koncepta skladnosti politik za razvoj, katerega cilj je okrepiti sinergije med razvojnimi cilji in politikami, ki niso povezane z razvojnim sodelovanjem, ter tako zagotoviti, da bodo politike Unije podpirale razvojne potrebe držav v razvoju ali pa vsaj ne bodo v nasprotju s ciljem izkoreninjenja revščine.

(6)

Leta 2000 se je mednarodna skupnost zavezala k sprejetju konkretnih ukrepov za boj proti revščini do leta 2015, pri čemer je sprejela razvojne cilje tisočletja, s katerimi so se strinjale Unija in države članice.

(7)

V skupni izjavi Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki se sestajajo v okviru Sveta, ter Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije: „Evropsko soglasje“ (3), ki ostaja najcelovitejša podlaga za razvojno sodelovanje Unije, je zapisan poziv Uniji, naj pomaga okrepiti vlogo novih držav članic kot novih donatork.

(8)

Svet se je v zadnjih letih znatno spremenil, zelo pa se je spremenilo tudi svetovno gospodarsko in politično ravnovesje. Na svetovnem prizorišču so se pojavili novi akterji, tudi zasebni in nevladni. Medtem ko razvita gospodarstva in gospodarstva v vzponu predstavljajo večino svetovnega bruto domačega proizvoda, so slednja postala ključna gonilna sila svetovne rasti in že imajo velik vpliv na svetovno gospodarstvo.

(9)

Nadaljnja podpora za razvojno sodelovanje je v hitro spreminjajočem se svetu ključna. Približno 1,3 milijarde ljudi še vedno živi v skrajni dohodkovni revščini in še veliko več jih ima nezadovoljene razvojne potrebe. V večini delov sveta so se povečale razlike znotraj držav. Naravno okolje je pod vse večjim pritiskom, učinke podnebnih sprememb pa najbolj čutijo države v razvoju. Ti izzivi so svetovni in medsebojno povezani, zato jih morajo obravnavati vse države skupaj.

(10)

Razprave o okviru po letu 2015 so se že začele: na podlagi sporočila Komisije z dne 13. oktobra 2011 z naslovom „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“ in sklepov Sveta z dne 14. maja 2012 o agendi za spremembe, ki so že prispevali k znatni preusmeritvi razvojnih politik Unije, je Komisija izrazila svoja stališča v svojem sporočilu z naslovom „Dostojno življenje za vse: izkoreninjenje revščine in zagotavljanje trajnostne prihodnosti sveta“ z dne 27. februarja 2013, Svet pa je v sklepih z dne 25. junija 2013 sprejel „Splošno agendo za obdobje po letu 2015“, z namenom obravnavati pomanjkljivosti trenutnega razvojnega okvira ter določiti skupni pristop za povezovanje izkoreninjenja revščine in vprašanj v zvezi s trajnostjo v splošnem mednarodnem okviru.

(11)

Leto 2015 bi moralo biti simbolično in ključno, saj je to zadnje leto za doseganje skupno dogovorjenih razvojnih ciljev tisočletja in tako ponuja edinstveno priložnost za proučitev mednarodnih zavez. Leto 2015 bo tudi čas, ko bo treba sprejeti pomembne mednarodne odločitve o razvojnem okviru, ki bo v prihodnjih desetletjih nadomestil okvir razvojnih ciljev tisočletja.

(12)

Leto 2015 je primerno tudi za predstavitev rezultatov razvojne politike Unije po izvajanju načel iz sporočila Komisije o agendi za spremembe.

(13)

Prav tako bodo v letu 2015 v državah članicah potekali pomembni mednarodni dogodki, kot je svetovna razstava z naslovom „Nahranimo planet: energija za življenje“ v Milanu, ki bo ponudila posebno priložnost za razprave o svetovnih razvojnih politikah in za obsežno obveščanje javnosti o trajnostnem razvoju in s tem povezanimi vprašanji.

(14)

Evropski parlament je v svoji resoluciji o agendi za spremembe pozval Komisijo, naj leto 2015 določi za evropsko leto za razvoj, pri čemer je izrazil upanje, da bi to povečalo prepoznavnost razvojnega sodelovanja.

(15)

Leto 2015 bi bilo tako treba razglasiti za evropsko leto za razvoj (v nadaljnjem besedilu: evropsko leto), da bi se zagotovila primerna priložnost za ozaveščanje splošne javnosti o trenutni usmeritvi razvojne politike Unije. Potrebne so informacije o tem, kako lahko navzven usmerjena Unija pomaga zagotoviti trajnost na globalni ravni. To vključuje ozaveščanje o globalni soodvisnosti in o tem, da razvoj ne pomeni le pomoči.

(16)

Za učinkovitost razvojnih ukrepov Unije je ključna široka javna in politična podpora tem ukrepom, pa tudi dokazi, da se javna finančna sredstva uspešno in učinkovito uporabljajo za doseganje rezultatov na področju razvoja. Zato bi moralo evropsko leto delovati kot dejavnik ozaveščanja, tudi z javno politično razpravo in izobraževanjem za razvoj, spodbujanja ter izmenjave najboljših praks med državami članicami, lokalnimi in regionalnimi organi, civilno družbo, zasebnim sektorjem, socialnimi partnerji ter mednarodnimi subjekti in organizacijami, ki sodelujejo pri razvojnih vprašanjih. Prispevati bi moralo k usmerjanju politične pozornosti in mobilizaciji vseh zadevnih strani, da bi se ob sodelovanju z upravičenci do razvojne pomoči in njihovimi predstavniki razvijali in spodbujali nadaljnji ukrepi in pobude na ravni Unije in držav članic.

(17)

Evropsko leto bi moralo prispevati k večji ozaveščenosti glede vseh oblik diskriminacije na podlagi spola, s katero se spopadajo ženske in dekleta v različnih regijah, zlasti pri dostopu do izobrazbe, delovnih mest in zdravstvenih sistemov ter v zvezi s prisilnimi porokami, spolnim izkoriščanjem, pohabljanjem spolnih organov in drugimi vrstami zlorab.

(18)

Poročilo posebnega Eurobarometra 392 z naslovom „Solidarnost po svetu: evropski državljani in razvojna pomoč“, objavljeno oktobra 2012, kaže, da 85 % državljanov Unije podpira pomoč ljudem v partnerskih državah. Kakor je zapisano v navedenem poročilu, kljub trenutnim gospodarskim razmeram več kot šest od desetih državljanov meni, da bi bilo treba pomoč ljudem v partnerskih državah povečati. Navedeno poročilo hkrati jasno kaže na pomanjkljivo poznavanje razvojnega sodelovanja Unije, zaradi česar je potrebno boljše obveščanje.

(19)

Učinkovito usklajevanje med vsemi partnerji, udeleženimi na ravni Unije ter nacionalni, regionalni in lokalni ravni, je eden od temeljnih pogojev za učinkovito evropsko leto. Lokalni in regionalni partnerji imajo v tem primeru posebno vlogo pri spodbujanju razvojne politike Unije.

(20)

Zaradi različnih nacionalnih socialno-ekonomskih in kulturnih ozadij ter posebnosti je potrebna decentralizacija nekaterih dejavnosti v okviru evropskega leta v skladu s členom 58 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (4). Vendar bi bilo treba določanje prednostnih nalog politik na nacionalni ravni usklajevati s Komisijo, da bi se zagotovila skladnost s strateškimi cilji evropskega leta. Tesno usklajevanje dejavnosti Komisije in držav članic je bistvenega pomena za ustvarjanje sinergij in zagotovitev uspeha evropskega leta.

(21)

Sodelovanje pri dejavnostih, ki bodo financirane v okviru evropskega leta, bi moralo biti odprto ne le za države članice, ampak tudi za države kandidatke, ki uživajo ugodnosti predpristopne strategije, v skladu s splošnimi načeli in splošnimi pogoji za sodelovanje teh držav v programih Unije, ki so bili vzpostavljeni v ustreznih okvirnih sporazumih oziroma sklepih Pridružitvenega sveta. Spodbujati bi bilo treba usklajevanje z nacionalnimi ukrepi, zlasti z nacionalnimi programi za izobraževanje in ozaveščanje o razvoju (DEAR – Development Education and Awereness Raising). Odločitev o ravni in obliki sodelovanja pri evropskem letu bi morala ostati prepuščena prosti presoji posamezne države članice.

(22)

Zagotavljati bi bilo treba skladnost in dopolnjevanje z drugo zakonodajo in ukrepi Unije, zlasti z instrumentom razvojnega sodelovanja, vzpostavljenim z Uredbo (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (5), vključno s programom za izobraževanje in ozaveščanje o razvoju (DEAR), Evropskim razvojnim skladom, evropskim instrumentom sosedstva, vzpostavljenim z Uredbo (EU) št. 232/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (6), ter drugimi instrumenti Unije za financiranje zunanjega delovanja, ki se nanašajo na razvojno politiko.

(23)

Finančne interese Unije bi bilo treba v celotnem ciklu odhodkov zaščititi s sorazmernimi ukrepi, ki vključujejo preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje nepravilnosti, povračilo izgubljenih, neupravičeno plačanih ali nepravilno uporabljenih sredstev ter po potrebi upravne in denarne kazni v skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 966/2012.

(24)

Za čim večjo učinkovitost in uspešnost dejavnosti, predvidenih za evropsko leto, je pomembno, da se leta 2014 izvede niz pripravljalnih ukrepov.

(25)

Komisija je že sprejela različne ukrepe za spodbujanje razvojnih politik in obveščanje državljanov Unije o njenem razvojnem sodelovanju. Te obstoječe ukrepe bi bilo treba čim bolje izkoristiti za evropsko leto.

(26)

Za ozaveščanje državljanov o razvojnih vprašanjih so odgovorne predvsem države članice. Ukrepanje na ravni Unije dopolnjuje in nadgrajuje nacionalne, regionalne in lokalne ukrepe, kot je bilo poudarjeno v politični deklaraciji z naslovom „Partnerstvo za komuniciranje v Evropi“, ki so jo 22. oktobra 2008 podpisali Evropski parlament, Svet in Komisija.

(27)

Ker ciljev tega sklepa države članice zaradi potrebe po večstranskih partnerstvih, transnacionalni izmenjavi informacij ter ozaveščanju o dobrih praksah in njihovem razširjanju v vsej Uniji ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se ti cilji zaradi obsega evropskega leta lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta sklep ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

(a)

obveščati državljane Unije o razvojnem sodelovanju Unije in držav članic ter poudariti rezultate, ki jih je Unija, skupaj z državami članicami, dosegla kot svetovni akter in jih bo v skladu z nedavnimi razpravami o splošnem okviru za obdobje po letu 2015 dosegala tudi v prihodnje;

(b)

spodbujati neposredno sodelovanje, kritično razmišljanje in dejavni interes državljanov Unije in zainteresiranih strani pri razvojnem sodelovanju, tudi z oblikovanjem politik in njihovim izvajanjem, ter

(c)

ozaveščati o koristih razvojnega sodelovanja Unije ne le za prejemnike razvojne pomoči Unije, ampak tudi za njene državljane, in doseči širše razumevanje skladnosti politik za razvoj ter med državljani v Evropi in v državah v razvoju spodbujati občutek skupne odgovornosti, solidarnosti in priložnosti v spreminjajočem se in vse bolj soodvisnem svetu.

(a)

komunikacijske kampanje za razširjanje ključnih sporočil, namenjenih splošni in bolj specifični javnosti, zlasti mladim in drugim ključnim ciljnim skupinam, med drugim tudi prek družbenih medijev;

(b)

organizacijo konferenc, prireditev in pobud z vsemi zadevnimi zainteresiranimi stranmi, namenjenih spodbujanju dejavnega sodelovanja in razprave ter ozaveščanju na vseh ravneh;

(c)

konkretne ukrepe v državah članicah, namenjene spodbujanju ciljev evropskega leta, zlasti z izobraževanjem za razvoj, izmenjavo informacij, izkušenj in dobrih praks med nacionalnimi, regionalnimi ali lokalnimi upravami ter drugimi organizacijami, ter

(d)

študije in raziskave, vključno z razširjanjem njihovih rezultatov.

9.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 136/10

(1)

Uredba (EU) št. 1315/2013 določa možnost dodajanja informativnih zemljevidov vseevropskega prometnega omrežja, razširjenega na določene sosednje države na podlagi sporazumov na visoki ravni o prometnih infrastrukturnih omrežjih med Unijo in zadevnimi državami članicami.

(2)

Sporazum na visoki ravni med Unijo, Rusijo in Belorusijo je bil dosežen v okviru partnerstva severne dimenzije za promet in logistiko (PSDPL) 21. novembra 2012. Sporazum na visoki ravni med Unijo in Belorusijo, Ukrajino, Moldavijo, Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžanom je bil dosežen v okviru vzhodnega partnerstva 9. oktobra 2013.

(3)

Dodajanje okvirnih informativnih zemljevidov prometnih omrežij, povezanih z omrežji, ki so opredeljena v Uredbi (EU) št. 1315/2013, bi omogočalo boljše ciljno sodelovanje Unije z zadevnimi tretjimi državami.

(4)

Sporazumi na visoki ravni s sosednjimi državami zadevajo proge železniškega in cestnega omrežja, kot tudi pristanišča, letališča in železniško-cestne terminale. Status železnic in cest v smislu dopolnitve infrastrukture ni bil del teh sporazumov. Zato so bile železnice in ceste v okviru sporazumov na visoki ravni predstavljene kot „dopolnjene“ –

9.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 136/19

(1)

Francoski organi so izvedli oceno tveganja za 1,4-diklorobenzen v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 793/93 (2) o oceni in nadzoru tveganja, ki ga predstavljajo obstoječe snovi, navedene v Evropskem seznamu obstoječih komercialnih snovi. Končno poročilo je bilo objavljeno leta 2004 na spletni strani Evropskega urada za kemikalije (ES, 2004) (3).

(2)

Februarja 2008 je bilo v Uradnem listu Evropske unije objavljeno sporočilo Komisije (4) o rezultatih ocenjevanja tveganja in strategijah za zmanjševanje tveganja za 1,4-diklorobenzen. V navedenem sporočilu je bilo priporočeno, da bi za omejitev tveganja za potrošnike bilo treba upoštevati omejitve trženja in uporabe iz Direktive Sveta 76/769/EGS (5) za uporabo 1,4-diklorobenzena v osvežilcih zraka, repelentih za molje in vložkih za straniščno školjko. Omejitve uporabe 1,4-diklorobenzena kot repelenta za molje, kot je priporočeno v navedenem sporočilu iz leta 2008, so že zajete v Odločbi Komisije 2007/565/ES (6) (19. vrsta izdelkov – repelenti in sredstva za privabljanje (atraktanti)), zato omejitev v okviru Uredbe (ES) št. 1907/2006 za navedeno uporabo ni potrebna.

(3)

Komisija je novembra 2011 v skladu s členom 69(1) navedene uredbe Evropsko agencijo za kemikalije (v nadaljnjem besedilu: Agencija) zaprosila za pripravo dokumentacije o omejitvah za 1,4-diklorobenzen v skladu z zahtevami iz Priloge XV k navedeni uredbi (v nadaljnjem besedilu: dokumentacija iz Priloge XV).

(4)

V svoji zahtevi je Komisija Agencijo izrecno pozvala, naj obravnava izpostavljenost potrošnikov doma in v javnih straniščih, vključno z izpostavljenostjo poklicnih uporabnikov, ki nadzorujejo ali čistijo taka stranišča, ob upoštevanju najnovejših in ustreznih informacij v znanstveni literaturi ter zmanjšanja uporabe 1,4-diklorobenzena v Evropi. Poročilo (7) o socialno-ekonomskih učinkih omejitve 1,4-diklorobenzena, ki ga je naročila Komisija, naj bi se prav tako obravnavalo v tej oceni.

(5)

1,4-diklorobenzen je naveden na seznamu v delu 3 Priloge VI k Uredbi (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (8) kot rakotvorna snov kategorije 2 ter zaradi draženja oči in visoke toksičnosti za vodne organizme z dolgotrajnimi učinki. Ocenjuje se, da se v Uniji na leto uporabi okrog 800 ton 1,4-diklorobenzena za proizvodnjo osvežilcev zraka in dezodorantov za stranišča, pri čemer je 10 % namenjeno domači uporabi, preostanek pa poklicni uporabi (predvsem kot dezodoranti v javnih straniščih).

(6)

Agencija je 19. aprila 2012 svojemu odboru za oceno tveganja (v nadaljnjem besedilu: RAC) in odboru za socialno-ekonomsko analizo (v nadaljnjem besedilu: SEAC) predložila dokumentacijo iz Priloge XV. V navedeni dokumentaciji (9) je bilo prikazano, da bi dajanje na trg in uporabo osvežilcev zraka in vložkov za straniščne školjke na osnovi 1,4-diklorobenzena bilo treba omejiti za domačo in poklicno uporabo, saj z njimi povezana tveganja niso ustrezno nadzorovana, koristi, ki izhajajo iz omejitve, pa odtehtajo stroške. V dokumentaciji je bilo nadalje navedeno, da so potrebni ukrepi na ravni Unije.

(7)

RAC je 8. marca 2013 soglasno sprejel mnenje o omejitvi, predlagani v dokumentaciji iz Priloge XV. Po mnenju RAC je omejitev najprimernejši ukrep na ravni Unije za obravnavanje ugotovljenih tveganj 1,4-diklorobenzena, kadar se uporablja kot osvežilec zraka ali dezodorant v straniščih, domovih, pisarnah ali drugih zaprtih javnih prostorih, tako v smislu učinkovitosti kot izvedljivosti. Vendar je RAC zaradi izvršljivosti predlagal spremembo omejitve in določil mejno koncentracijo 1 mas. % za 1,4-diklorobenzen v navedenih proizvodih, s čimer bi se izognili neupravičenim posledicam za proizvode, ki vsebujejo 1,4-diklorobenzen kot nečistoto. Navedena koncentracija ustreza mejni vrednosti, ki vodi do razvrstitve snovi med rakotvorne snovi kategorije 2 v skladu z Uredbo (ES) št. 1272/2008.

(8)

Kot je navedeno v obrazložitvenem dokumentu k mnenju RAC, so na trgu Unije na voljo zanesljive analitske metode za določitev vsebnosti 1,4-diklorobenzena.

(9)

RAC je v svoji oceni menil, da je vidik rakotvornost (mitogen, prag rakotvornosti) najbolj bistvenega pomena za zdravje ljudi. Na podlagi podatkov o inhalacijski izpostavljenosti hlapom 1,4-diklorobenzena je RAC predlagal zmanjšanje ugotovljenega tveganja za potrošnike, ko doma neprekinjeno uporabljajo osvežilce zraka in dezodorante za stranišča, ki vsebujejo 1,4-diklorobenzen. Za navedeni scenarij se je štelo, da predstavlja najbolj neugodne pogoje izpostavljenosti. Poleg tega je RAC v svojem mnenju navedel, da je treba zmanjšati izpostavljenost poklicnih nadzornikov in čistilcev v straniščih, saj je bilo ugotovljeno tveganje v slabo prezračenih straniščih.

(10)

Pri analizi področja uporabe omejitve je RAC obravnaval izpostavljenost potrošnikov osvežilcem zraka in dezodorantom za stranišča v gospodinjstvih in javnih straniščih ter poklicnih uporabnikov, ki delajo v javnih straniščih, vključno z nadzorniki in čistilci v straniščih ter drugimi skupinami, kot je vzdrževalno osebje. Obravnavani so bili tudi potrošniki in poklicni uporabniki, ki obiskujejo zaprte prostore (ki niso stranišča) ali delajo v zaprtih prostorih, kjer se uporabljajo osvežilci zraka, ki vsebujejo 1,4-diklorobenzen. Druge poklicne ali industrijske uporabe niso bile obravnavane.

(11)

SEAC je 5. junija 2013 soglasno sprejel mnenje o omejitvi, predlagani v dokumentaciji iz Priloge XV. Po mnenju SEAC je omejitev, kakor sta jo spremenila RAC in SEAC, najprimernejši ukrep na ravni Unije za obravnavanje ugotovljenih tveganj v smislu sorazmernosti socialno-ekonomskih koristi in socialno-ekonomskih stroškov. Na podlagi ugotovitve RAC, da je treba zmanjšati izpostavljenost domačih in poklicnih uporabnikov 1,4-diklorobenzenu, in nekaterih dokazov, da se bodo ob odsotnosti kakršnih koli ukrepov vložki za straniščne školjke in osvežilci zraka, ki vsebujejo 1,4-diklorobenzen, še naprej uporabljali, se je SEAC strinjal, da je omejitev ustrezen in učinkovit ukrep. Glede sorazmernosti omejitve pri uporabi doma je SEAC ugotovil, da je ukrep sorazmeren. Glede sorazmernosti skupne omejitve za domačo in poklicno uporabo je SEAC ob upoštevanju privzetih koristi za zdravje in obsega stroškov ugotovil, da se ukrep ne sme šteti za nesorazmeren.

(12)

Med postopkom omejitev je potekalo posvetovanje s Forumom za izmenjavo informacij o izvrševanju, RAC in SEAC pa sta upoštevala njegove pripombe na besedilo pogojev za omejitev in prehodno obdobje.

(13)

Agencija je 17. junija 2013 Komisiji predložila mnenji RAC in SEAC, na podlagi katerih Komisija ugotavlja, da dajanje na trg in uporaba 1,4-diklorobenzena kot snovi ali kot sestavine zmesi v koncentracijah, enakih ali večjih od 1 mas. %, v osvežilcih zraka ali dezodorantih v straniščih, domovih, pisarnah ali drugih zaprtih javnih prostorih predstavlja nesprejemljivo tveganje za zdravje ljudi. Komisija poleg tega meni, da je ta tveganja treba obravnavati na ravni Unije. Upoštevani so bili socialno-ekonomski učinki te omejitve, vključno z razpoložljivostjo drugih možnosti.

(14)

Primerno je določiti 12-mesečno obdobje po začetku veljavnosti te uredbe, v katerem bi morali deležniki sprejeti ukrepe za uskladitev s to uredbo, tudi za osvežilce zraka in dezodorante, ki so že v dobavni verigi ali v zalogah.

(15)

Uredbo (ES) št. 1907/2006 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(16)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega v skladu s členom 133 Uredbe (ES) št. 1907/2006 –

9.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 136/23

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

9.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 136/25

(1)

V skladu s členom 9(1) Sklepa 2013/233/SZVP je Politični in varnostni odbor (PVO) pooblaščen, da v skladu s členom 38 Pogodbe sprejema ustrezne odločitve v zvezi s političnim nadzorom in strateškim vodenjem misije Evropske unije za pomoč pri integriranem upravljanju libijskih meja (EUBAM Libya), vključno z odločitvijo, da na predlog visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (VP) imenuje vodjo misije.

(2)

PVO je 24. maja 2013 sprejel Sklep EUBAM Libya/1/2013 (2), s katerim je g. Anttija Juhanija Hartikainena imenoval za vodjo misije EUBAM Libya za obdobje od 22. maja 2013 do 21. maja 2014.

(3)

VP je 14. aprila 2014 predlagal, da se mandat g. Anttija Juhanija Hartikainena kot vodje misije EUBAM Libya podaljša do 21. maja 2015 –

9.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 136/26

(1)

Politični in varnostni odbor (PVO) je na podlagi Sklepa 2012/392/SZVP pooblaščen, da v skladu s členom 38 Pogodbe sprejme ustrezne odločitve glede političnega nadzora in strateškega vodenja misije Evropske unije v okviru SVOP v Nigru (EUCAP Sahel Niger), vključno z odločitvijo o imenovanju vodje misije.

(2)

PVO je 12. novembra 2013 sprejel Sklep EUCAP Sahel Niger/2/2013 (2), s katerim je začasno imenoval Filipa DE CEUNINCKA za vodjo misije EUCAP Sahel Niger od 1. novembra do 31. decembra 2013. Njegov mandat je bil podaljšan 14. januarja 2014 do imenovanja novega vodje misije EUCAP Sahel Niger (3).

(3)

Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko je predlagal, da se Filipa DE CEUNINCKA imenuje za vodjo misije EUCAP Sahel Niger za obdobje do 15. julija 2014 –

9.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 136/27

(1)

Drugi pododstavek člena 119(1) Uredbe (EU) št. 1306/2013, kakor je bil spremenjen s členom 8 Uredbe (EU) št. 1310/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o določitvi nekaterih prehodnih določb glede podpore za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), o spremembi Uredbe (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta glede sredstev in njihove razdelitve za leto 2014 in o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 in uredb (EU) št. 1307/2013, (EU) št. 1306/2013 in (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z njihovo uporabo v letu 2014 (5), določa, da se člen 30 Uredbe (ES) št. 1290/2005 uporablja za potrditev obračunov za izdatke in plačila v kmetijskem proračunskem letu 2013.

(2)

V skladu s členom 30 Uredbe (ES) št. 1290/2005 Komisija potrdi obračune plačilnih agencij iz člena 6 navedene uredbe na podlagi letnih računovodskih izkazov, ki jih predložijo države članice, skupaj s podatki, ki se zahtevajo za potrditev obračunov, ter potrdilom o celovitosti, točnosti in verodostojnosti obračunov in poročil, ki jih sestavijo certifikacijski organi.

(3)

V skladu z drugim pododstavkom člena 5(1) Uredbe (ES) št. 883/2006 se za proračunsko leto 2013 upoštevajo izdatki, ki so jih države članice imele med 16. oktobrom 2012 in 15. oktobrom 2013.

(4)

Prvi pododstavek člena 10(2) Uredbe (ES) št. 885/2006 določa, da se zneski, ki se izterjajo od vsake države članice ali se ji plačajo v skladu s sklepom o potrditvi obračunov iz prvega pododstavka člena 10(1) navedene uredbe, določijo tako, da se mesečna plačila glede na zadevno proračunsko leto, tj. 2013, odštejejo od izdatkov, priznanih za navedeno leto v skladu z odstavkom 1. Komisija ta znesek odšteje od mesečnega plačila za izvedene odhodke za drugi mesec po mesecu sprejetja sklepa o potrditvi obračuna oziroma ga temu plačilu doda.

(5)

Komisija je preverila podatke, ki so jih predložile države članice, in pred 31. marcem 2014 državam članicam sporočila rezultate preverjanj, skupaj s potrebnimi spremembami.

(6)

Komisija je od določenih plačilnih agencij dobila dovolj letnih računovodskih izkazov in spremnih dokumentov, da lahko odloči o popolnosti, točnosti in verodostojnosti predloženih letnih računovodskih izkazov. V Prilogi I so navedeni zneski, ki so bili potrjeni, in zneski, ki jih je treba izterjati od držav članic ali jih državam članicam plačati in za katere je bilo ugotovljeno, da so računi celoviti, točni in verodostojni.

(7)

Podatke, ki so jih predložile nekatere druge plačilne agencije, je treba dodatno preučiti, zato njihovi obračuni ne morejo biti potrjeni s tem sklepom. Te plačilne agencije so navedene v Prilogi II.

(8)

V skladu s členom 9(4) Uredbe (ES) št. 883/2006 se morebitne prekoračitve rokov v avgustu, septembru in oktobru upoštevajo pri sklepu o letni potrditvi obračunov. Posamezni izdatki, ki so jih nekatere države članice prijavile med navedenimi meseci leta 2013, so nastali po veljavnih rokih. Ta sklep bi moral ustrezno določiti primerna znižanja zneskov za potrditev.

(9)

Komisija je v skladu s členom 17 Uredbe (ES) št. 1290/2005 in členom 9 Uredbe (ES) št. 883/2006 že znižala ali začasno ustavila vrsto mesečnih plačil pri vknjižbi izdatkov za proračunsko leto 2013 zaradi prekoračitve zgornjih mej ali nespoštovanja rokov plačil. Pri sprejemanju tega sklepa bi Komisija morala upoštevati znižane ali začasno ustavljene zneske, da bi preprečila neustrezna ali nepravočasna plačila in povračila zneskov, ki bi pozneje lahko bili predmet finančnih popravkov. Zadevne zneske se lahko nadalje obravnava, kadar je to primerno, v okviru postopka potrditve skladnosti v skladu s členom 31 Uredbe (ES) št. 1290/2005. Zato ta sklep ne posega v morebitne nadaljnje sklepe o potrditvi skladnosti, ki jih Komisija lahko sprejme v skladu s členom 31 Uredbe (ES) št. 1290/2005.

(10)

Drugi in tretji pododstavek člena 10(1) Uredbe (ES) št. 885/2006 določata, da sklep o potrditvi obračunov določi zneske, ki jih je treba izterjati od EU in zadevnih držav članic v skladu s členoma 32 in 33 Uredbe (ES) št. 1290/2005. V skladu z drugim pododstavkom člena 119(1) Uredbe (EU) št. 1306/2013 se postopek v skladu s členom 30 Uredbe (ES) št. 1290/2005 še naprej uporablja za izdatke in plačila v kmetijskem proračunskem letu 2013. V kmetijskem proračunskem letu 2013 sta veljala člena 32 in 33, zato bi bilo treba zneske, ki izhajajo iz njune uporabe, upoštevati v sklepu o potrditvi obračunov za proračunsko leto 2013.

(11)

V skladu s členom 32(5) Uredbe (ES) št. 1290/2005 zadevna država članica krije 50 % finančnih posledic zaradi neizvršene izterjave v primeru nepravilnosti, če do izterjave zneskov s takimi nepravilnostmi ni prišlo v štirih letih po datumu prve upravne ali sodne ugotovitve ali v osmih letih, če je izterjava predmet tožbe pred nacionalnimi sodišči. V skladu s členom 32(3) navedene uredbe morajo države članice Komisiji skupaj z letnimi računovodskimi izkazi predložiti zbirno poročilo o postopkih izterjav zaradi nepravilnosti. Podrobna pravila za izpolnjevanje obveznosti poročanja držav članic o zneskih, ki jih je treba izterjati, so določena v Uredbi (ES) št. 885/2006. V Prilogi III k navedeni uredbi je preglednica, ki so jo države članice morale predložiti v letu 2014. Na podlagi preglednic, ki jih izpolnijo države članice, bi morala Komisija sprejeti sklep glede finančnih posledic neizvršene izterjave, ki nastanejo zaradi nepravilnosti, ki so starejše od štirih oziroma osmih let. Zato ta sklep ne posega v morebitne nadaljnje sklepe o potrditvi skladnosti, ki jih Komisija lahko sprejme v skladu s členom 32(8) Uredbe (ES) št. 1290/2005.

(12)

V skladu s členom 32(6) Uredbe (ES) št. 1290/2005 in na podlagi člena 10 Uredbe (ES) št. 885/2006, se lahko države članice odločijo, da ne bodo izvajale postopka izterjave. Takšno odločitev je mogoče sprejeti le, če je skupna vsota obstoječih in verjetnih stroškov izterjave višja od zneska izterjave ali če izterjave ni mogoče izvršiti zaradi plačilne nesposobnosti dolžnika ali oseb, ki so pravno odgovorne za nepravilnost, pri čemer je plačilna nesposobnost ugotovljena in priznana v skladu z nacionalno zakonodajo. Če je takšna odločitev sprejeta v štirih letih po prvi upravni ali sodni ugotovitvi ali v osmih letih, če je izterjava v postopku pred nacionalnimi sodišči, bi bilo treba 100 % finančnih posledic zaradi neizvršene izterjave kriti iz proračuna EU. Zneski, za katere se je država članica odločila, da jih ne bo izterjala, in razlogi za to se navedejo v zbirnih poročilih, ki jih zadevne države članice predložijo v skladu s členom 32(3) Uredbe (ES) št. 1290/2005. Komisija s tem sklepom tovrstnih zneskov ne bi smela zaračunavati zadevnim državam članicam, nastale finančne posledice pa bi bilo treba kriti iz proračuna EU. Zato ta sklep ne posega v morebitne nadaljnje sklepe o potrditvi skladnosti, ki jih Komisija lahko sprejme v skladu s členom 32(8) Uredbe (ES) št. 1290/2005.

(13)

V skladu s členom 30(2) Uredbe (ES) št. 1290/2005 ta sklep ne posega v morebitne nadaljnje sklepe o potrditvi skladnosti, ki jih Komisija lahko sprejme, da bi iz financiranja Evropske unije izključila izdatke, ki niso bili izvedeni v skladu s pravili Evropske unije –

9.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 136/35

(1)

Zvezna republika Nemčija, Helenska republika, Francoska republika, Italijanska republika, Kraljevina Nizozemska, Republika Finska ter Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska so od Komisije zahtevali, da ustanovi raziskovalno infrastrukturo Euro-Argo kot Konzorcij evropske raziskovalne infrastrukture (ERIC Euro-Argo). Kraljevina Norveška in Republika Poljska sta sporočili svojo odločitev, da bosta v konzorciju ERIC Euro-Argo sprva sodelovali kot opazovalki.

(2)

Zvezna republika Nemčija, Helenska republika, Italijanska republika, Kraljevina Nizozemska, Kraljevina Norveška, Republika Poljska, Republika Finska ter Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska so za državo članico gostiteljico konzorcija ERIC Euro-Argo izbrali Francosko republiko.

(3)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 20 Uredbe (ES) št. 723/2009 –

9.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 136/51

(1)

Dvanajsta regija, v kateri bi se moralo začeti zbiranje podatkov in njihovo pošiljanje v vizumski informacijski sistem (VIS), v skladu z Izvedbenim sklepom Komisije 2013/493/EU (2) zajema Kostariko, Salvador, Gvatemalo, Honduras, Nikaragvo in Panamo; trinajsta regija zajema Kanado, Mehiko in Združene države; štirinajsta regija zajema Antigvo in Barbudo, Bahame, Barbados, Belize, Kubo, Dominiko, Dominikansko republiko, Grenado, Gvajano, Haiti, Jamajko, Saint Kitts in Nevis, Sveto Lucijo, Saint Vincent in Grenadine, Surinam ter Trinidad in Tobago; petnajsta regija pa zajema Avstralijo, Fidži, Kiribati, Marshallove otoke, Mikronezijo, Nauru, Novo Zelandijo, Palau, Papuo Novo Gvinejo, Samoo, Salomonove otoke, Vzhodni Timor, Tongo, Tuvalu ter Vanuatu.

(2)

Države članice so obvestile Komisijo, da so sprejele vse potrebne tehnične in pravne ukrepe za zbiranje podatkov iz člena 5(1) Uredbe (ES) št. 767/2008 in njihovo pošiljanje v vizumski informacijski sistem za vse vloge iz navedenih regij, vključno z ukrepi za zbiranje in/ali pošiljanje podatkov v imenu druge države članice.

(3)

Ker je torej izpolnjen pogoj iz prvega stavka člena 48(3) Uredbe (ES) št. 767/2008, je treba določiti datum začetka delovanja vizumskega informacijskega sistema v dvanajsti, trinajsti, štirinajsti in petnajsti regiji.

(4)

Zaradi potrebe po določitvi datuma začetka delovanja vizumskega informacijskega sistema v bližnji prihodnosti bi moral ta sklep začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.

(5)

Ker Uredba (ES) št. 767/2008 nadgrajuje schengenski pravni red, je Danska v skladu s členom 5 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, uradno sporočila, da je Uredbo (ES) št. 767/2008 prenesla v svoje notranje pravo. Danska je tako v skladu z mednarodnim pravom zavezana izvajati ta sklep.

(6)

Ta sklep predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerih Združeno kraljestvo ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES (3). Sklep zato za Združeno kraljestvo ni zavezujoč niti se zanj ne uporablja.

(7)

Ta sklep predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerih Irska ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES (4). Sklep zato za Irsko ni zavezujoč niti se zanjo ne uporablja.

(8)

Za Islandijo in Norveško ta sklep predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (5), ki spadajo na področje iz člena 1(B) Sklepa Sveta 1999/437/ES (6).

(9)

Za Švico ta sklep predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (7), ki spadajo na področje iz člena 1(B) Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (8).

(10)

Za Lihtenštajn ta sklep predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (9), ki spadajo na področje iz člena 1 (B) Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (10).

(11)

Za Ciper ta sklep predstavlja akt, ki nadgrajuje schengenski pravni red ali je z njim kako drugače povezan v smislu člena 3(2) Akta o pristopu iz leta 2003.

(12)

Za Bolgarijo in Romunijo ta sklep predstavlja akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z njim kako drugače povezan v smislu člena 4(2) Akta o pristopu iz leta 2005.

(13)

Za Hrvaško ta sklep predstavlja akt, ki nadgrajuje schengenski pravni red ali je z njim kako drugače povezan v smislu člena 4(2) Akta o pristopu iz leta 2011 –