24.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 122/1

(1)

Solidarnost je temeljna vrednota Unije, obstaja pa možnost za nadaljnji razvoj načinov izražanja solidarnosti državljanov Unije s prebivalci tretjih držav, ki so ranljivi za učinke kriz, ki jih je povzročil človek, ali učinke naravnih nesreč, ali pa so jih te prizadele. Poleg tega je Unija kot celota s skoraj 50-odstotnim deležem vse svetovne humanitarne pomoči največja donatorica humanitarne pomoči na svetu.

(2)

Prostovoljstvo je konkreten in očiten izraz solidarnosti, ki posameznikom omogoča, da svoje znanje, veščine in čas namenijo delu s soljudmi, ne da bi od tega pričakovali denarno korist.

(3)

Obstaja potreba po dodatnem razvijanju solidarnosti z žrtvami kriz in nesreč v tretjih državah, obenem pa tudi po povečanju ravni ozaveščenosti in prepoznavnosti humanitarne pomoči in prostovoljstva med državljani Unije na splošno.

(4)

Vizija Unije o humanitarni pomoči, vključno s skupnim ciljem, načeli in dobro prakso ter s skupnim okvirom za zagotavljanje humanitarne pomoči Unije, je opredeljena v Skupni izjavi Sveta ter predstavnikov vlad držav članic na zasedanju Sveta, Evropskega parlamenta in Evropske komisije z naslovom „Evropsko soglasje o humanitarni pomoči“ (2). Evropsko soglasje o humanitarni pomoči poudarja odločno zavezanost Unije k pristopu, ki temelji na potrebah in spoštovanju ter spodbujanju temeljnih humanitarnih načel, človekoljubnosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti. Evropsko soglasje o humanitarni pomoči bi moralo biti vodilo za ukrepe Evropske prostovoljske enote za humanitarno pomoč (v nadaljnjem besedilu: pobuda Prostovoljci EU za humanitarno pomoč).

(5)

Humanitarna pomoč Unije se zagotavlja v razmerah, v katerih se lahko uporabljajo tudi drugi instrumenti, povezani z razvojnim sodelovanjem, kriznim upravljanjem in civilno zaščito. Delo v okviru pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč bi moralo biti skladno z relevantnimi politikami in instrumenti Unije ter se dopolnjevati z njimi, pri čemer se je treba izogibati podvajanju, zlasti s politiko humanitarne pomoči Unije, politiko razvojnega sodelovanja in mehanizmom Unije na področju civilne zaščite, ustanovljenim s Sklepom št. 1313/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3), s Centrom za usklajevanje nujnega odziva, ustanovljenim z navedenim sklepom, ter z Evropsko službo za zunanje delovanje in delegacijami Unije, da bi bilo mogoče koordinirati odziv Unije na humanitarne krize v tretjih državah.

(6)

Pobuda Prostovoljci EU za humanitarno pomoč bi morala prispevati k prizadevanjem za krepitev zmogljivosti Unije za zagotavljanje humanitarne pomoči glede na potrebe in za krepitev zmogljivosti in odpornosti ranljivih skupnosti oziroma skupnosti, ki so jih prizadele nesreče, v tretjih državah. Poleg tega je pomembno spodbujanje sodelovanja z ustreznimi mednarodnimi organizacijami in drugimi humanitarnimi partnerji ter z lokalnimi in regionalnimi akterji. To sodelovanje bi moralo potekati v skladu z ukrepi, ki jih izvajajo Združeni narodi, da bi podprli osrednjo in glavno usklajevalno vlogo urada Organizacije združenih narodov za koordiniranje humanitarnih zadev.

(7)

Število, obseg in zapletenost humanitarnih kriz po svetu, tako zaradi naravnih nesreč kot tistih, ki jih je povzročil človek, so se z leti močno povečali, ta trend pa se bo najverjetneje nadaljeval in vodil do vse večje potrebe po humanitarnih akterjih, ki bi zagotovili takojšen, uspešen, učinkovit in skladen odziv ter bi podprli lokalne skupnosti tretjih držav, da bi te postale manj ranljive in bi se okrepila njihova odpornost proti nesrečam.

(8)

Prostovoljci lahko prispevajo h krepitvi zmogljivosti Unije za zagotavljanje humanitarne pomoči glede na potrebe in v skladu s humanitarnimi načeli ter prispevajo k povečanju uspešnosti humanitarnega sektorja, kadar so ustrezno izbrani, usposobljeni in pripravljeni za napotitev, s čimer je zagotovljeno, da imajo potrebne veščine in so usposobljeni za pomoč ljudem v stiski na najbolj učinkovit način, pod pogojem, da so deležni zadostne podpore na terenu in imajo zadosten nadzor.

(9)

Programi prostovoljstva, ki obstajajo v Evropi in po svetu se osredotočajo na napotitev v tretje države. Ti programi so pogosto nacionalni programi, ki so v glavnem ali v celoti osredotočeni na razvojne projekte. Pobuda Prostovoljci EU za humanitarno pomoč bi morala ustvariti dodano vrednost, tako da bi prostovoljcem zagotovila priložnosti za skupni prispevek k operacijam humanitarne pomoči, s čemer bi krepila aktivno evropsko državljanstvo. Pobuda lahko prinese dodatno vrednost tudi tako, da spodbuja transnacionalno sodelovanje organizacij, ki so udeležene pri izvajanju ukrepov v okviru pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč, s čimer bi izboljšali mednarodne odnose, ustvarili pozitivno podobo Unije v svetu in spodbudili zanimanje za vseevropske humanitarne projekte.

(10)

Pobuda Prostovoljci EU za humanitarno pomoč bi morala biti stroškovno učinkovita, dopolnjevati bi morala obstoječe nacionalne in mednarodne prostovoljne sheme ne da bi jih podvajala, osredotočena pa bi morala biti na obravnavanje konkretnih potreb in zapolnjevanje vrzeli na humanitarnem področju.

(11)

Kot je poudarjeno v Sporočilu Komisije z dne 23. novembra 2010 z naslovom „Prostovoljstvo kot izraz solidarnosti državljanov EU: prvi razmislek o Evropski prostovoljski enoti za humanitarno pomoč“, v trenutnih razmerah na področju humanitarnega prostovoljstva obstajajo vrzeli, ki jih pobuda Prostovoljci EU za humanitarno pomoč lahko zapolni s prostovoljci ustreznih profilov, ki so ob pravem času napoteni v pravi kraj. To bi bilo mogoče doseči zlasti z zagotavljanjem evropskih standardov in postopkov o identifikaciji ter izboru humanitarnih prostovoljcev, s skupaj dogovorjenimi merili za usposabljanje in priprave humanitarnih prostovoljcev za napotitev, zbirko podatkov potencialnih prostovoljcev, ki so identificirani na podlagi potreb na terenu, in s priložnostmi za prostovoljce, da prispevajo k humanitarnim operacijam, ne samo z napotitvijo na izvajanje nalog, ampak tudi s podporo iz zaledja in spletnimi prostovoljskimi dejavnostmi.

(12)

Ustrezno usposabljanje ter varnost in zaščita prostovoljcev bi morali še naprej ostati najpomembnejši, o tem pa bi si morali redno izmenjavati informacije, tudi z državami članicami. Prostovoljcev EU za humanitarno pomoč ne bi smeli napotiti na prizorišča mednarodnih in nemednarodnih oboroženih konfliktov.

(13)

Unija izvaja svoje operacije humanitarne pomoči glede na potrebe in v partnerstvu z izvajalskimi organizacijami. Te organizacije bi morale imeti pomembno vlogo pri izvajanju pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč, da bi se zagotovila odgovornost akterjev na terenu zanjo in čim bolj povečala potencialna udeležba pri ukrepih v okviru te pobude. Unija bi morala takim organizacijam zaupati naloge, zlasti v zvezi z identifikacijo, izborom, pripravami, napotitvijo ter spremljanjem prostovoljcev EU za humanitarno pomoč med misijo in po njej v skladu s standardi in postopki, ki jih je določila Komisija. Poleg tega bi morala imeti Komisija, kadar je to ustrezno, možnost izbire med prostovoljci, ki so bili uspešno usposobljeni in pripravljeni za napotitev v njene urade na terenu za opravljanje podpornih nalog.

(14)

Sporočilo Komisije z dne 25. oktobra 2011 z naslovom „Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–2014“ navaja, da imajo zasebna podjetja lahko pomembno vlogo na področju humanitarnih operacij Unije in lahko prispevajo k tem operacijam, zlasti s prostovoljstvom med zaposlenimi.

(15)

Pobuda Prostovoljci EU za humanitarno pomoč bi morala pomagati Evropejcem vseh starostnih skupin, da se izkažejo kot dejavni evropski državljani. Pobuda bi morala tako prispevati k spodbujanju prostovoljstva po vsej Uniji in k osebnostnemu razvoju ter medkulturni ozaveščenosti udeleženih prostovoljcev, kar bi izboljšalo njihovo usposobljenost in zaposljivost v svetovnem gospodarstvu.

(16)

Načela Unije o enakih možnostih in nediskriminaciji nakazujejo, da bi bilo treba državljanom Unije in osebam, ki prebivajo v Uniji dalj časa, ne glede na njihov poklic ali starost omogočiti, da sodelujejo kot aktivni državljani. Upoštevajoč specifične izzive na področju humanitarnosti, bi morali biti prostovoljci EU za humanitarno pomoč stari najmanj 18 let in zastopati najrazličnejše profile in generacije, vključno s strokovnjaki in izkušenimi upokojenci.

(17)

Jasen pravni status je ključen predpogoj za udeležbo prostovoljcev pri napotitvi v države zunaj Unije. Pogoji za napotitev prostovoljcev bi se morali določiti s pogodbo, vključno s standardi za zaščito in varnost prostovoljcev, odgovornostmi organizacij pošiljateljic in organizacij gostiteljic, zavarovalnim kritjem ter kritjem dnevnic, nastanitve in drugih relevantnih stroškov. Za napotitev prostovoljcev v tretje države bi morali biti izpolnjeni ustrezni pogoji glede varstva in varnosti.

(18)

Pri ukrepih v okviru pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč bi bilo treba ustrezno upoštevati priporočila iz Agende za prostovoljsko politiko v Evropi ter delo evropskih in mednarodnih organizacij za mednarodno prostovoljsko delo ter delo programa Združenih narodov za prostovoljce.

(19)

V okviru pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč bi morali podpirati ukrepe glede na potrebe, namenjene krepitvi zmogljivosti organizacij gostiteljic za humanitarno pomoč v tretjih državah, da bi povečali lokalno pripravljenost in odzivnost na humanitarne krize ter zagotovili dejanski in trajni vpliv dela prostovoljcev EU za humanitarno pomoč na terenu z obvladovanjem tveganja nesreč, pripravljenostjo in odzivanjem na nesreče, inštruktažo in usposabljanjem na področju upravljanja prostovoljnega dela ter drugimi relevantnimi področji.

(20)

S pobudo Prostovoljci EU za humanitarno pomoč bi si morali prizadevati za krepitev spoštovanja vidika spolov v politiki Unije za humanitarno pomoč in spodbujati ustrezen humanitarne odzive na specifične potrebe žensk in moških vseh starosti, kadar je to ustrezno. Posebno pozornost bi morali nameniti sodelovanju z ženskimi skupinami in mrežami, da bi spodbudili sodelovanje in vodilno vlogo žensk pri zagotavljanju humanitarne pomoči in se oprli na njihove zmogljivosti in znanje za prispevanje k obnovi, izgradnji miru, zmanjšanju tveganja nesreč in vzpostavitvi odpornosti v prizadetih skupnostih.

(21)

Ta uredba določa finančna sredstva za celotno finančno obdobje, ki pomenijo v okviru letnega proračunskega postopka za Evropski parlament in Svet prednostni referenčni okvir v smislu točke 17 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, o sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju (4).

(22)

Dodelitev finančne pomoči bi se morala izvesti v skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Zaradi specifične narave ukrepov v okviru pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč je primerno določiti, da se finančna pomoč lahko dodeli fizičnim osebam ter pravnim osebam javnega in zasebnega prava. Pomembno je tudi, da se zagotovi spoštovanje pravil iz navedene uredbe, zlasti glede načel gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti.

(23)

Izboljšanje izvajanja in kakovosti porabe bi morali biti vodilni načeli za doseganje ciljev pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč ob zagotavljanju optimalne porabe finančnih virov.

(24)

Finančne interese Unije bi bilo treba v celotnem ciklusu odhodkov zaščititi s sorazmernimi ukrepi, ki vključujejo preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje nepravilnosti, povračilo izgubljenih, nepravilno plačanih ali nepravilno porabljenih sredstev, ter po potrebi kazni. Sprejeti bi bilo treba ustrezne ukrepe za preprečevanje nepravilnosti in goljufij ter potrebne ukrepe za izterjavo izgubljenih, nepravilno plačanih ali nepravilno porabljenih sredstev v skladu z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 (6) in Uredbo Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 (7), ter Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(25)

Udeležba tretjih držav, zlasti držav pristopnic, držav kandidatk, potencialnih kandidatk, partnerskih držav v okviru evropske sosedske politike in držav Evropskega združenja za prosto trgovino, bi morala biti možna na podlagi sporazumov o sodelovanju.

(26)

Udeleženi prostovoljci in organizacije iz sodelujočih držav, ki izvajajo ukrepe v okviru pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč, bi morali spoštovati načela, opredeljena v Evropskem soglasju o humanitarni pomoči, in se zavzemati za njihovo spoštovanje, s poudarkom na zaščiti „humanitarnega prostora“.

(27)

Da bi se zagotovili stalni dotok povratnih informacij in izboljšave ter povečala prožnost in učinkovitost sprejemanja aktov, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 Pogodbe sprejeme akte v zvezi z določbami, ki se nanašajo na standarde za izbor, upravljanje in napotitev prostovoljcev EU za humanitarno pomoč, spremembami kazalnikov uspešnosti ter tematskimi prednostnimi nalogami in prilagoditvijo odstotka za dodelitev finančnih sredstev za izvedbo te uredbe. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(28)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi se morala izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (9). Za sprejetje postopkov za izbor, upravljanje in napotitev prostovoljcev EU za humanitarno pomoč, mehanizma certificiranja, programa usposabljanja in letnega delovnega programa pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč bi se moral uporabiti postopek pregleda.

(29)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

(30)

Obdelava osebnih podatkov, ki se izvaja v okviru te uredbe, se izvaja samo v obsegu, ki je potreben in sorazmeren za zagotavljanje nemotenega delovanja pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč. Za vsako obdelavo osebnih podatkov s strani Komisije velja Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (10). Za vsako obdelavo osebnih podatkov s strani organizacij za izvajanje ukrepov v okviru pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč s sedežem v Uniji velja Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(31)

V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje izdal 23. novembra 2012 (12).

(32)

Primerno je uskladiti obdobje uporabe te uredbe z Uredbo Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 (13). Zato bi se morala ta uredba uporabljati od 1. januarja 2014 –

1.

izbor, usposabljanje in napotitev prostovoljcev EU za humanitarno pomoč na izvajanje nalog v podporo in dopolnitev humanitarne pomoči v tretjih državah;

2.

ukrepe, ki podpirajo in spodbujajo napotitev prostovoljcev EU za humanitarno pomoč ter priprave nanjo, na izvajanje nalog v podporo in dopolnitev humanitarne pomoči v tretjih državah;

3.

ukrepe v Uniji in zunaj nje, namenjene gradnji zmogljivosti organizacij gostiteljic za humanitarno pomoč v tretjih državah.

(a)

„prostovoljec“ pomeni osebo, ki v skladu s svobodno voljo, ne da bi pričakovala denarno korist, sodeluje pri dejavnostih, ki koristijo skupnosti in družbi na splošno;

(b)

„kandidat za prostovoljca“ pomeni osebo, ki v skladu s členom 11(3) izpolnjuje pogoje za prijavo na udeležbo pri ukrepih v okviru pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč;

(c)

„prostovoljec EU za humanitarno pomoč“ pomeni kandidata za prostovoljca, ki je bil izbran, usposobljen v skladu s posebnimi standardi, postopki in dogovorjenimi merili, ocenjen kot primeren in vpisan v register kot prost za napotitev na izvajanje nalog v podporo in dopolnitev humanitarne pomoči v tretjih državah;

(d)

„humanitarna pomoč“ pomeni dejavnosti in operacije v tretjih državah za zagotavljanje izredne pomoči glede na potrebe, ki je namenjena ohranjanju življenj, preprečevanju in lajšanju človeškega trpljenja ter ohranjanju človeškega dostojanstva, v primeru kriz, ki jih povzroči človek, ali naravnih nesreč. Humanitarna pomoč obsega operacije za podporo, pomoč in zaščito v humanitarnih krizah ali takoj po njih, podporne ukrepe za zagotavljanje dostopa do ljudi v stiski ali omogočanje prostega pretoka pomoči, pa tudi ukrepe, ki so namenjeni krepitvi pripravljenosti na nesreče in zmanjševanju tveganja zaradi nesreč ter prispevajo h krepitvi odpornosti in zmogljivosti za spopadanje s krizami ter okrevanje po njih;

(e)

„tretja država“ pomeni državo zunaj Unije, kjer se izvajajo dejavnosti in operacije humanitarne pomoči iz točke (d).

(a)

prispevek k povečanju in izboljšanju zmogljivosti Unije za zagotavljanje humanitarne pomoči.

Napredek pri uresničevanju tega operativnega cilja se ocenjuje na podlagi kazalnikov, kot so:

(b)

izboljšanje veščin, znanja in usposobljenosti prostovoljcev na področju humanitarne pomoči in pogojev njihovega delovanja.

Napredek pri uresničevanju tega operativnega cilja se ocenjuje na podlagi kazalnikov, kot so:

(c)

gradnja zmogljivosti organizacij gostiteljic in spodbujanje prostovoljstva v tretjih državah.

Napredek pri uresničevanju tega operativnega cilja se ocenjuje na podlagi kazalnikov, kot so:

(d)

komuniciranje načel humanitarne pomoči Unije, kot so bila sprejeta v Evropskem soglasju o humanitarni pomoči.

Napredek pri uresničevanju tega operativnega cilja se ocenjuje na podlagi kazalnikov, kot so:

(e)

krepitev skladnosti in doslednosti prostovoljstva po državah članicah z namenom izboljšanja možnosti državljanov Unije, da se udeležijo dejavnosti in operacij humanitarne pomoči.

Napredek pri uresničevanju tega operativnega cilja se ocenjuje na podlagi kazalnikov, kot so:

—

razvojem in vzdrževanjem standardov in postopkov za kandidate za prostovoljce in prostovoljce EU za humanitarno pomoč,

—

razvojem in vzdrževanjem mehanizma certificiranja za organizacije pošiljateljice in organizacije gostiteljice,

—

identifikacijo in izborom kandidatov za prostovoljce,

—

vzpostavitvijo programa usposabljanja in podpore za usposabljanje in pripravništvo,

—

vzpostavitvijo, vzdrževanjem in posodabljanjem zbirke podatkov prostovoljcev EU za humanitarno pomoč,

—

napotitvijo prostovoljcev EU za humanitarno pomoč na izvajanje nalog v podporo in dopolnitev humanitarne pomoči v tretjih državah,

—

gradnjo zmogljivosti organizacij gostiteljic,

—

vzpostavitvijo in upravljanjem mreže za pobudo Prostovoljci EU za humanitarno pomoč,

—

komuniciranjem in ozaveščanjem,

—

pomožno dejavnostjo, ki spodbuja odgovornost, preglednost in uspešnost pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč.

—

okvira usposobljenosti za identifikacijo, izbor in pripravo prostovoljcev kot poklicnih humanitarnih delavcev, bodisi začetnikov ali izkušenih,

—

določb za zagotavljanje enakih možnosti in nediskriminacije v postopku identifikacije in izbora,

—

določb za zagotavljanje, da bodo organizacije pošiljateljice in gostiteljice spoštovale ustrezno nacionalno pravo, pravo Unije in pravo države gostiteljice,

—

standardov, ki urejajo partnerstva med organizacijami pošiljateljicami in gostiteljicami,

—

določb za priznavanje spretnosti in usposobljenosti, ki so jih prostovoljci EU za humanitarno pomoč pridobili v skladu z ustreznimi obstoječimi pobudami Unije.

—

postopkov, ki jih je treba upoštevati za identifikacijo, izbor in potrebne priprave pred napotitvijo kandidatov za prostovoljce, vključno z morebitnim pripravništvom,

—

določb za napotitev in upravljanje prostovoljcev EU za humanitarno pomoč v tretjih državah, med drugim tudi nadzor na terenu, stalna podpora v obliki inštruktaže, mentorstva, dodatnega usposabljanja, potrebnih delovnih pogojev in podpore po zaključku napotitve,

—

zagotavljanja zavarovalnega kritja in življenjskih pogojev prostovoljcev, vključno s stroški za dnevnice, nastanitev, potnimi in drugimi stroški,

—

postopkov, ki jih je treba izvajati pred in med napotitvijo na izvajanje nalog ter po njej, za zagotavljanje dolžnosti skrbnega ravnanja in ustreznih varnostnih ukrepov, vključno s protokoli za medicinsko evakuacijo in varnostnimi načrti, ki zajemajo nujno evakuacijo iz tretjih držav in postopki, potrebnimi za stik in sodelovanje z nacionalnimi organi,

—

postopkov za spremljanje in ocenjevanje dela posameznih prostovoljcev EU za humanitarno pomoč.

(a)

upoštevajo standarde in postopke iz člena 9;

(b)

so dejavne na področju humanitarne pomoči, kakor je opredeljena v točki (d) člena 3, in

(c)

se uvrščajo v eno izmed naslednjih kategorij:

(a)

upoštevajo standarde in postopke iz člena 9;

(b)

so dejavne na področju humanitarne pomoči, kakor je opredeljena v točki (d) člena 3, in

(c)

se uvrščajo v eno izmed naslednjih kategorij:

(a)

državljani Unije;

(b)

državljani tretjih držav, ki dalj časa prebivajo v državi članici, ter

(c)

državljani držav iz člena 23(1) pod pogoji iz navedenega člena.

(a)

s strani certificiranih organizacij pošiljateljic v organizacije gostiteljice v tretjih državah, ali

(b)

s strani Komisije, kadar je to ustrezno, v njene urade na terenu za humanitarno pomoč za opravljanje podpornih nalog.

(a)

obvladovanje tveganja zaradi nesreč, pripravljenost in odzivanje na nesreče, inštruktaža, usposabljanje na področju upravljanja prostovoljnega dela ter druga relevantna področja za osebje in prostovoljce iz organizacij gostiteljic;

(b)

izmenjavo najboljših praks, tehnično pomoč, programe za tesno sodelovanje ter izmenjavo osebja in prostovoljcev, ustvarjanje mrež in druge relevantne ukrepe.

(a)

kandidati za prostovoljce in prostovoljci EU za humanitarno pomoč, ki so udeleženi ali so bili udeleženi v pobudi;

(b)

organizacije pošiljateljice in gostiteljice;

(c)

predstavniki držav članic in Evropskega parlamenta.

(a)

poenostavlja interakcijo in se uporablja kot platforma za izmenjavo znanja, posvetovanje in razširjanje informacij, za izmenjavo dobre prakse ter za namene ocene potreb iz člena 21(3);

(b)

poenostavlja oblikovanje partnerstev in razvoj skupnih projektov za napotitev in dejavnosti gradnje zmogljivosti, ki vključujejo organizacije pošiljateljice po vsej Uniji ter organizacije gostiteljice v tretjih državah;

(c)

zagotavlja osnovo za razvoj ukrepov v okviru pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč, da bi zagotovili stalno izboljševanje in učinkovito spremljanje in ocenjevanje;

(d)

zagotavlja priložnosti za spletno prostovoljstvo pri projektih, povezanih s pobudo Prostovoljci EU za humanitarno pomoč.

(a)

državljani in organizacije pošiljateljice iz držav pristopnic, držav kandidatk in potencialnih kandidatk ter partnerskih držav v okviru evropske sosedske politike v skladu s splošnimi načeli in pogoji v zvezi z udeležbo teh držav v programih Unije, določenih v ustreznih okvirnih sporazumih oziroma sklepih pridružitvenega sveta ali podobnih dogovorih;

(b)

državljani in organizacije pošiljateljice iz držav Evropskega združenja za prosto trgovino, ki so članice Evropskega gospodarskega prostora (EGP), v skladu s pogoji iz Sporazuma EGP;

(c)

državljani in organizacije pošiljateljice iz drugih evropskih držav, s pridržkom sklenitve dvostranskih sporazumov s temi državami.

(a)

letna poročila, v katerih preuči napredek pri izvajanju te uredbe, vključno z rezultati in, v največji možni meri, glavnimi rezultati;

(b)

vmesno poročilo o ocenjevanju doseženih rezultatov ter kakovostnih in količinskih vidikov izvajanja te uredbe, tudi o učinku pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč na področju humanitarne pomoči in o stroškovni učinkovitosti programa, v prvih treh letih njenega izvajanja, vendar najpozneje do 31. decembra 2017;

(c)

sporočilo o nadaljevanju izvajanja te uredbe na podlagi vmesnega poročila o ocenjevanju iz točke (b) tega odstavka najpozneje do 31. decembra 2018;

(d)

poročilo o naknadni oceni za sedemletno finančno obdobje izvajanja najpozneje do 31. decembra 2021.

24.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 122/18

(1)

Zagotoviti bi bilo treba visoko splošno raven varnosti v civilnem letalstvu v Uniji ter storiti vse, da se zmanjša število nesreč in incidentov z namenom okrepiti zaupanje javnosti v letalski promet.

(2)

Delež smrtnih nesreč v civilnem letalstvu se v zadnjem desetletju ni bistveno spremenil. Kljub temu bi se zaradi napovedanega povečanja prometa in vse večje tehnične zahtevnosti zrakoplovov v naslednjih desetletjih število nesreč utegnilo povečati.

(3)

Cilj Uredbe (EU) št. 996/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (3) je preprečevanje nesreč s pospeševanjem hitrega izvajanja učinkovitih in kakovostnih preiskav v zvezi z varnostjo. Ta uredba ne bi smela ovirati postopka preiskav nesreče in incidenta, ki jih vodijo nacionalni organi za preiskave v zvezi z varnostjo, kakor je določeno v Uredbi (EU) št. 996/2010. Ob nesreči ali resnem incidentu velja za uradna obvestila o dogodkih tudi Uredba (EU) št. 996/2010.

(4)

Obstoječi zakonodajni akti Unije, zlasti Uredba (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (4) in njeni izvedbeni predpisi, nalagajo obveznosti določenim organizacijam, da vzpostavijo sisteme poročanja o dogodkih v okviru njihovega sistema upravljanja varnosti. Skladnost z Uredbo (ES) št. 216/2008 in njenimi izvedbenimi predpisi ne bi smela pomeniti, da so organizacije oproščene upoštevanja te Uredbe. Skladnost s to uredbo prav tako ne bi smela pomeniti, da so organizacije oproščene upoštevanja Uredbe (ES) št. 216/2008 in njenih izvedbenih predpisov. Vendar pa to ne bi smelo povzročiti vzpostavitve dveh vzporednih sistemov poročanja, Uredbo (ES) št. 216/2008, njene izvedbene akte in to uredbo pa bi bilo treba razumeti, kot da se medsebojno dopolnjujejo.

(5)

Izkušnje kažejo, da pred nesrečami pogosto pride do številnih incidentov v zvezi z varnostjo in drugih pomanjkljivosti, ki opozarjajo na obstoj tveganj za varnost. Informacije v zvezi z varnostjo so torej pomemben vir ugotavljanja možnih tveganj za varnost. Poleg tega je sposobnost pridobivanja spoznanj iz nesreče sicer ključnega pomena, vendar je bilo ugotovljeno, da so povsem reaktivni sistemi omejujoči pri omogočanju nadaljnjega uvajanja izboljšav. Zato bi bilo treba reaktivne sisteme dopolniti s proaktivnimi sistemi, ki bi uporabljali druge vrste informacij v zvezi z varnostjo, da bi spodbudili učinkovite izboljšave varnosti v letalstvu. Unija, njene države članice, Evropska agencija za varnost v letalstvu (v nadaljnjem besedilu: Agencija) in organizacije bi morale prispevati k izboljšanju varnosti v letalstvu z vzpostavitvijo bolj proaktivnih in na dokazih temelječih varnostnih procesov, ki so usmerjeni v preprečevanje nastanka nesreč na podlagi analize vseh zadevnih informacij v zvezi z varnostjo, vključno z informacijami o dogodkih v civilnem letalstvu.

(6)

Za izboljšanje varnosti v letalstvu bi bilo treba poročati, zbirati, shranjevati, varovati, izmenjavati, razširjati in analizirati ustrezne informacije v zvezi z varnostjo v civilnem letalstvu ter izvajati ustrezne varnostne ukrepe na podlagi zbranih informacij. Ta proaktivni in na dokazih temelječ pristop bi morali uporabiti ustrezni organi držav članic za varnost v letalstvu, organizacije v okviru svojega sistema upravljanja varnosti in Agencija.

(7)

Zahteve, uvedene za organizacije v zvezi s poročanjem o dogodkih, bi morale biti sorazmerne z velikostjo zadevne organizacije in obsegom njenih dejavnosti. Zato bi lahko zlasti manjše organizacije imele možnost, da združijo ali povežejo funkcije v zvezi z obravnavanjem dogodkov v organizaciji, da naloge v zvezi s poročanjem o dogodkih opravljajo skupaj z drugimi organizacijami iste vrste ali da zbiranje, vrednotenje, obdelavo, analizo in shranjevanje podrobnosti o dogodkih oddajo specializiranim zunanjim izvajalcem, ki jih odobrijo pristojni organi držav članic. Takšni izvajalci bi morali upoštevati načela o varstvu in zaupnosti iz te uredbe. Zunanja organizacija bi morala ohraniti ustrezen nadzor nad nalogami, oddanimi zunanjim izvajalcem, ter imeti končno odgovornost za izvajanje zahtev, določenih s to uredbo.

(8)

Zagotoviti je treba, da letalski uslužbenci, ki delajo na terenu, redno poročajo o dogodkih, ki resno ogrožajo varnost v letalstvu. Sisteme obveznega poročanja bi morali dopolnjevati sistemi prostovoljnega poročanja, oboji pa bi morali posameznikom omogočiti poročanje o podrobnostih dogodkov, povezanih z varnostjo v letalstvu. V organizacijah, Agenciji in pristojnih organih držav članic bi bilo treba vzpostaviti sisteme obveznega in prostovoljnega poročanja. Zbrane informacije bi bilo treba poslati organu, ki je pristojen za ustrezni nadzor, da bi zagotovili večjo varnost v letalstvu. Organizacije bi morale analizirati te dogodke, ki bi lahko vplivali na varnost, da bi opredelile tveganja za varnost in sprejele ustrezne korektivne ali preventivne ukrepe. Organizacije bi morale prve rezultate svojih analiz poslati pristojnim organom svojih držav članic ali Agenciji, poslati pa bi jim morale tudi končne rezultate analize, če ti rezultati ugotovijo dejansko ali možno tveganje za varnost v letalstvu. Pristojni organi držav članic in Agencija bi morali vzpostaviti podoben postopek za tiste dogodke, o katerih so neposredno obveščeni, ter ustrezno spremljati ocenjevanje organizacije in vse izvedene korektivne ali preventivne ukrepe.

(9)

Osebje, ki dela na različnih področjih civilnega letalstva ali je drugače povezano z letalstvom, je priča dogodkom, ki so pomembni za preprečevanje nesreč. Zato bi morali imeti dostop do sredstev, ki bi jim omogočila poročanje o takih dogodkih, zagotovljena pa bi morala biti njihova zaščita. Da bi osebje spodbujali k poročanju o dogodkih ter jim omogočili, da bi bolj cenili pozitiven učinek poročanja na varnost v letalstvu, bi jih bilo treba redno obveščati o ukrepih, sprejetih v okviru sistema poročanja o dogodkih.

(10)

Nevarnosti in tveganja, povezana z zahtevnimi zrakoplovi na motorni pogon, se zelo razlikujejo od tistih, povezanih z drugimi vrstami zrakoplovov. Čeprav bi moralo biti torej v tej uredbi urejeno celotno področje letalstva, bi morale biti obveznosti v tej uredbi sorazmerne s področjem dejavnosti in kompleksnostjo različnih vrst zrakoplovov. V skladu s to uredbo bi morala za podatke o dogodkih, povezanih z zrakoplovi, ki ne spadajo med zahtevne zrakoplove na motorni pogon, veljati obveznosti poenostavljenega poročanja, ki bolj ustrezajo tej vrsti letalstva.

(11)

Treba bi bilo spodbujati razvoj drugih sredstev za zbiranje informacij v zvezi z varnostjo, in sicer poleg sistemov, ki jih predpisuje ta uredba, da bi zbrali dodatne informacije, ki bi lahko prispevale k večji varnosti v letalstvu. Kadar imajo v organizacijah obstoječe in dobro delujoče sisteme zbiranja informacij v zvezi z varnostjo, bi jim bilo treba omogočiti nadaljnjo uporabo teh sistemov poleg sistemov, ki bi morali biti vzpostavljeni za namene te uredbe.

(12)

Organi za preiskave v zvezi z varnostjo in vsi organi, ki so zadolženi za varnost v civilnem letalstvu v Uniji, bi morali imeti neomejen dostop do zbranih podrobnosti o dogodkih in poročil o dogodkih, ki jih hranijo njihove države članice, da bi se lahko v okviru izpolnjevanja svojih nadzornih obveznosti odločili, katere dogodke bi bilo treba preiskati z varnostnega vidika, ter ugotovili, katere izkušnje so pomembne za varnost v letalstvu in lahko prispevajo k izpolnjevanju obveznosti nadzora.

(13)

Bistveno je zagotoviti visoko kakovostne in popolne podatke, saj lahko analize in trendi na podlagi netočnih podatkov dajo zavajajoče rezultate in usmerijo prizadevanja tja, kjer ukrepanje ni primerno. Pri netočnih podatkih poleg tega obstaja nevarnost izgube zaupanja v informacije, ki prihajajo iz sistemov poročanja o dogodkih. Da bi zagotovili kakovost poročil o dogodkih in olajšali njihovo celovitost, bi morala ta poročila vsebovati določene minimalne informacije, ki pa se lahko razlikujejo glede na kategorijo dogodka. Poleg tega bi bilo treba izvajati postopke za preverjanje kakovosti informacij ter preprečevanje neskladnosti med poročilom o dogodku in podrobnostmi o dogodku, ki so bile prvotno zbrane. Ob podpori Komisije bi bilo treba pripraviti tudi ustrezne smernice, zlasti zaradi zagotavljanja kakovosti in omogočanja popolnosti podatkov ter skladnega in enotnega vključevanja podatkov v podatkovne baze. Treba bi bilo organizirati tudi delavnice, zlasti s strani Komisije, da bi zagotovili potrebno podporo.

(14)

Komisija bi morala izdelati skupni evropski sistem za klasifikacijo tveganj, ki bi zagotavljal identifikacijo hitrih ukrepov, potrebnih za obravnavo posameznih dogodkov, ki pomenijo veliko varnostno tveganje. Ta sistem bi moral ob obravnavi zbirnih informacij tudi omogočati opredeliti, katera so ključna področja tveganja. Takšen sistem bi moral biti zadevnim organom v pomoč pri ocenjevanju dogodkov in ugotavljanju, kam morajo usmeriti svoja prizadevanja. Skupni evropski sistem za klasifikacijo tveganj bi moral omogočati povezan in usklajen pristop k obvladovanju tveganj v celotnem evropskem letalskem sistemu, da bi lahko organizacije, države članice, Komisija in Agencija glavno pozornost namenile usklajenim prizadevanjem za izboljšanje varnosti.

(15)

Skupni evropski sistem za klasifikacijo tveganj bi moral na podlagi zbirnih informacij z evropskega vidika tako omogočiti opredelitev ključnih področij tveganja v Uniji kot tudi podpirati delo, opravljeno na področju Evropskega programa za varnost v letalstvu in Evropskega načrta za varnost v letalstvu. Komisija bi morala zagotoviti ustrezno podporo dosledni in enotni klasifikaciji tveganj v državah članicah.

(16)

Zaradi lažje izmenjave informacij bi morala biti poročila o dogodkih shranjena v podatkovnih bazah, ki bi bile skladne z Evropskim koordinacijskim centrom za obvezno poročanje o letalskih nesrečah (Eccairs) (programska oprema, ki jo uporabljajo vse države članice in evropska centralna podatkovna baza za shranjevanje poročil o dogodkih) in taksonomijo ADREP (taksonomija Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO)), ki se uporablja tudi za programsko opremo Eccairs). Agencija in Komisija bi morali zagotavljati tehnično podporo za interoperabilnost sistemov.

(17)

Organizacije bi morale poročila o dogodkih, ki temeljijo na podrobnostih o dogodkih, zbranih v skladu z obveznimi in, kjer je ustrezno, sistemi prostovoljnega poročanja, hraniti v eni ali več podatkovnih bazah. Kompleksnost podatkovne baze bi lahko bila sorazmerna z velikostjo zadevne organizacije in/ali njenim pomenom za cilje te uredbe, vsebovati pa bi morala vsaj podatkovno datoteko z običajnimi in, kjer je ustrezno, posebnimi obveznimi podatkovnimi polji.

(18)

Kadar je v dogodek vpleten zrakoplov, ki je registriran v državi članici, ali ki ga upravlja podjetje s sedežem v državi članici, bi bilo treba o tem dogodku poročati, tudi če se je zgodil izven ozemlja te države članice.

(19)

Informacije o dogodkih bi si bilo treba izmenjavati znotraj Unije, da bi izboljšali odkrivanje dejanskih ali možnih nevarnosti. Taka izmenjava informacij bi morala omogočiti državam članicam dostop do vseh informacij o dogodkih, ki se zgodijo na njihovem ozemlju ali v njihovem zračnem prostoru in o katerih se obvesti drugo državo članico. Poleg tega bi tako lahko Agencija imela natančne informacije o dogodkih in dostop do vseh poročil o dogodkih, zbranih v Uniji, da bi po potrebi lahko sprejeli korektivne ukrepe, s katerimi bi se odzvali na tveganja, ugotovljena v Uniji. Taka izmenjava informacij bi omogočala pristojnim organom držav članic pridobivanje natančnih informacij o dogodkih v svojem zračnem prostoru, s čimer se jim omogoči, da po potrebi sprejmejo korektivne ukrepe, s katerimi bi se odzvali na tveganje, ugotovljeno na njihovem ozemlju.

(20)

Cilj izmenjave informacij o dogodkih bi moral biti preprečevanje nesreč in incidentov v letalstvu. Ne bi se smel uporabljati za pripisovanje krivde ali odgovornosti ter določanja ravni varnosti.

(21)

Najučinkovitejši način, da se zagotovi izmenjava velike količine informacij v zvezi z varnostjo med državami članicami, Komisijo in Agencijo, je evropska centralna podatkovna baza, do katere pa morajo imeti države članice, Komisija in Agencija neomejen dostop.

(22)

Vse informacije v zvezi z varnostjo iz poročil o dogodkih, zbranih v Uniji, bi bilo treba pravočasno prenesti v evropsko centralno podatkovno bazo. Vključene bi morale biti zbrane informacije o incidentih, pa tudi informacije o nesrečah in resnih incidentih, za katere je bila na podlagi Uredbe (EU) št. 996/2010 opravljena preiskava.

(23)

Ta uredba bi se morala uporabljati za informacije o dogodkih, ki so shranjene v podatkovnih bazah organizacij, držav članic ali Agencije.

(24)

Vse informacije v zvezi z varnostjo, ki jih vsebuje evropska centralna podatkovna baza, bi morale biti dostopne subjektom, ki so zadolženi za varnost v civilnem letalstvu v Uniji, vključno z Agencijo, ter organom, ki so odgovorni za preiskovanje nesreč in incidentov v Uniji.

(25)

Zainteresirane strani lahko ob upoštevanju pravil o zaupnosti takšnih informacij in anonimnosti vpletenih oseb zahtevajo dostop do določenih informacij, ki jih vsebuje evropska centralna podatkovna baza.

(26)

Ker nacionalne kontaktne točke najbolje poznajo zainteresirane strani s sedežem v zadevni državi članici, bi morala vsaka nacionalna kontaktna točka obravnavati zahtevke zainteresiranih strani s sedežem na ozemlju svoje države članice. Zahtevke zainteresiranih strani iz tretjih držav ali mednarodnih organizacij pa bi morala obravnavati Komisija.

(27)

Informacije, ki jih vsebujejo poročila o dogodkih, bi morale biti analizirane in opredeljena bi morala biti varnostna tveganja. Za izboljšanje varnosti v letalstvu bi bilo treba posledično opredeliti kakršne koli primerne ukrepe in jih pravočasno izvesti. Informacije o analizi dogodkov in spremljanju bi bilo treba razširjati znotraj organizacij, pristojnih organov držav članic in Agencije, saj so povratne informacije o sporočenih dogodkih za posameznike dobra spodbuda k poročanju o dogodkih. Kadar je pomembno in mogoče, bi bilo treba informacije o analizi dogodkov in spremljanju posredovati tudi posameznikom, ki o dogodkih neposredno poročajo pristojnim organom držav članic ali Agenciji. Takšne povratne informacije bi morale biti v skladu s pravili o zaupnosti ter zaščiti poročevalca in oseb, omenjenih v poročilu o dogodku iz te uredbe.

(28)

Ta uredba bi morala pomagati državam članicam, Agenciji in organizacijam pri obvladovanju varnostnih tveganj v letalstvu. Sisteme upravljanja varnosti v organizacijah dopolnjujejo sistemi upravljanja varnosti držav članic in Agencije. Organizacije obvladujejo varnostna tveganja, povezana z njihovimi posebnimi dejavnostmi, pristojni organi držav članic in Agencija pa varnostna tveganja za letalske sisteme za vse države članice oziroma Unije v celoti, pri čemer obravnavajo pogosta varnostna tveganja v letalstvu v zadevni državi članici ali na ravni Unije. Odgovornosti Agencije in pristojnih organov držav članic ne bi smele razbremeniti organizacij njihove neposredne odgovornosti za upravljanje varnosti izdelkov in storitev, ki jih ponujajo. Zato bi morale organizacije zbirati in analizirati informacije o dogodkih, da bi odkrile in zmanjšale nevarnosti, povezane s svojimi dejavnostmi. Prav tako bi morale oceniti s tem povezana varnostna tveganja in zagotoviti sredstva za sprejetje takojšnjih in primernih ukrepov za njihovo zmanjšanje. Celotni proces bi moral nadzorovati ustrezen pristojni organ, ki bi moral po potrebi zahtevati sprejetje dodatnih ukrepov, da bi ustrezno odpravili varnostne pomanjkljivosti. Pristojni organi držav članic in Agencija bi morali po drugi strani dopolnjevati sisteme upravljanja varnosti v organizacijah na državni oziroma evropski ravni.

(29)

Pri odločanju o tem, kateri ukrep bodo vključile v državni varnostni program in državni varnostni načrt, bi morale države članice uporabiti informacije iz zbranih poročil o dogodkih in njihove analize ter tako poskrbeti, da bodo ukrepi objektivno utemeljeni. Varnostni programi držav in njihovi državni varnostni načrti na evropski ravni dopolnjujeta Evropski program za varnost v letalstvu in Evropski načrt za varnost v letalstvu.

(30)

Ker države članice ne morejo zadovoljivo izboljšati varnosti v letalskem prometu, saj so sistemi poročanja, ki jih upravljajo posamezne države članice same zase, manj učinkoviti od usklajene mreže z izmenjavo informacij, ki omogoča prepoznavanje možnih varnostnih problemov in ključnih področij tveganj na ravni Unije, bi bilo treba zaradi učinkovitejšega preprečevanja letalskih nesreč in incidentov analizo na nacionalni ravni dopolniti z analizo in spremljanjem na ravni Unije. To nalogo bi moralo na ravni Unije izvajati omrežje analitikov varnosti v letalstvu ob usklajevanju z Agencijo in Komisijo. Navedeno omrežje lahko soglasno sklene, da na svoje sestanke povabi tudi druge opazovalce, vključno z zaposlenimi v industriji ali njenimi predstavniki.

(31)

Evropski program za varnost v letalstvu in Evropski načrt za varnost v letalstvu bi se morala opirati na delo omrežja analitikov varnosti v letalstvu zlasti pri določanju ukrepov, ki bi jih bilo treba izvesti na ravni Unije na podlagi dokazov.

(32)

Širši javnosti bi bilo treba zagotoviti splošne zbirne informacije o stopnji varnosti v letalstvu v državah članicah in Uniji. Te informacije bi morale zajemati zlasti trende in analize, ki izhajajo iz izvajanja te uredbe v državah članicah, kot tudi zbirne informacije o vsebini evropske centralne podatkovne baze. Te informacije o stopnji varnosti se lahko zagotovijo z objavo kazalnikov uspešnosti na področju varnosti.

(33)

Sistem varnosti v civilnem letalstvu temelji na povratnih informacijah ter izkušnjah iz nesreč in incidentov. Poročanje o dogodkih in uporaba informacij o dogodkih za izboljšanje varnosti sta odvisna od odnosa zaupanja med poročevalcem in subjektom, ki je odgovoren za zbiranje in oceno informacij. Pri tem je treba strogo uporabljati pravila o zaupnosti. Namen varovanja informacij v zvezi z varnostjo pred neustrezno uporabo in omejitev dostopa do evropske centralne podatkovne baze, ki velja izključno za zainteresirane strani, ki sodelujejo pri izboljšanju varnosti v civilnem letalstvu, je zagotoviti stalno razpoložljivost informacij v zvezi z varnostjo, da je mogoče sprejeti primerne in pravočasne preventivne ukrepe ter izboljšati varnost v letalstvu. V tem smislu bi bilo treba občutljive informacije v zvezi z varnostjo ustrezno zaščititi in za njihovo zbiranje poskrbeti tako, da se v sistemih poročanja o dogodkih zagotovi njihova zaupnost, zaščiti njihov vir in zagotovi zaupanje osebja v civilnem letalstvu. Sprejeti bi bilo treba ustrezne ukrepe za zagotovitev, da so informacije, zbrane v sistem poročanja o dogodkih, zaupne in za omejitev dostopa do evropske centralne podatkovne baze. Nacionalna pravila o svobodi obveščanja bi morala upoštevati potrebno zaupnost teh informacij. Zbrane informacije bi bilo treba ustrezno zaščititi pred nepooblaščeno uporabo ali razkritjem. Uporabljati bi jih bilo treba izključno za ohranjanje ali izboljšanje varnosti v letalstvu in ne za pripisovanje krivde ali odgovornosti.

(34)

Da bi v sistemu za poročanje o dogodkih v organizaciji zaposlenim ali pogodbenemu osebju zagotovili zaupnost, bi bilo treba informacije, vsebovane v poročilih o dogodkih, ustrezno zaščititi in smeli bi jih uporabljati le za ohranjanje ali izboljšanje varnosti v letalstvu. Notranja pravila ”kulture pravičnosti”, ki jih na podlagi te uredbe sprejmejo organizacije, bi morala zlasti prispevati k uresničevanju tega cilja. Učinkovit način za uresničitev tega cilja bi bila lahko tudi omejitev prenosa osebnih podatkov ali informacij, ki bi lahko omogočile razkritje identitete poročevalca ali drugih oseb, omenjenih v poročilu o dogodku, z jasno ločitvijo oddelkov, ki obravnavajo poročila o dogodkih, in ostalim delom organizacije.

(35)

Poročevalca ali osebo, ki je omenjen v poročilih o dogodku, bi bilo treba ustrezno zaščititi. V tem smislu bi morala biti poročila o dogodkih anonimna, podrobnosti o identiteti poročevalca in oseb, omenjenih v poročilu o dogodku, pa ne bi smele biti zavedene v podatkovnih bazah.

(36)

Poleg tega bi moral sistem civilnega letalstva spodbujati „kulturo varnosti“, kar bi olajšalo spontano poročanje o dogodkih in tako pospešilo uvajanje načela „kulture pravičnosti“. „Kultura pravičnosti“ je ključni element širšega pojma „kultura varnosti“, ki je temelj zanesljivega sistema upravljanja varnosti. Okolje, v katerem veljajo načela „kulture varnosti“, ne bi smelo preprečiti izvedbe ukrepov, kateri so potrebni za ohranjanje ali izboljšanje stopnje varnosti v letalstvu.

(37)

„Kultura pravičnosti“ bi morala posameznike spodbujati k poročanju o informacijah, povezanih z varnostjo. Ne bi pa jih smelo odvezati njihovih običajnih odgovornosti. Zato se zaposlenih in pogodbenega osebja ne bi smelo nikakor oškodovati zaradi informacij, ki so jih zagotovili na podlagi te uredbe, razen v primerih namerne kršitve ali očitnega, hudega in resnega neupoštevanja očitnega tveganja ter resnega pomanjkanja poklicne odgovornosti, ki bi narekovala takšno ukrepanje, ki je očitno potrebno v danih okoliščinah, kar bi povzročilo predvidljivo škodo osebi ali premoženju ali resno ogrozilo stopnjo varnosti v letalstvu.

(38)

Da bi spodbudili poročanje o dogodkih, bi bilo treba poleg poročevalcev zaščititi tudi osebe, ki so omenjene v zadevnem poročilu o dogodku. Vendar takšna zaščita ne bi smela oprostiti teh oseb dolžnosti poročanja na podlagi te uredbe. Zlasti bi morala oseba, omenjena v poročilu o dogodku, ki bi bila sama dolžna poročati o tem dogodku, vendar tega namenoma ne bi storila, izgubiti pravico do zaščite in biti kaznovana na podlagi te uredbe.

(39)

Brez poseganja v nacionalno kazensko pravo in ustrezno sodno varstvo je pomembno, da se jasno določi meja, ki ščiti poročevalca in druge osebe, omenjene v poročilih o dogodku, pred oškodovanjem ali preganjanjem.

(40)

Da bi okrepili zaupanje posameznikov v sistem, bi morala biti obravnava poročil o dogodkih organizirana tako, da bi bila v skladu s spodbujanjem „kulture pravičnosti“ ustrezno zavarovana zaupnost identitete poročevalca in drugih oseb, omenjenih v poročilu o dogodku. Če je le mogoče, naj bi tako omogočili vzpostavitev sistema za neodvisno obravnavo dogodkov.

(41)

Pomembno vlogo pri ugotavljanju varnostnih tveganj in pomanjkljivosti ima osebje organizacij, pristojnih organov držav članic in Agencije, ki sodeluje pri oceni, obdelavi ali analizi dogodkov. Izkušnje kažejo, da analiza dogodkov, potem ko se je nesreča že zgodila, omogoča prepoznati tveganja in pomanjkljivosti, ki jih sicer ne bi zaznali. Mogoče je, da se osebe, ki sodelujejo pri oceni, obdelavi ali analizi dogodkov, bojijo možnih posledic v obliki pregona s strani sodnih organov. Brez poseganja v nacionalno kazensko pravo in ustrezno sodno varstvo države članice ne bi smele sprožiti postopka proti osebam, ki so v pristojnih organih držav članic vključene v oceno, obdelavo ali analizo dogodkov in v okviru svojih nalog sprejmejo odločitve, za katere se pozneje izkaže, da so bile zmotne ali neučinkovite, čeprav so bile, ko so bile sprejete, glede na tedaj dostopne informacije sorazmerne in ustrezne.

(42)

Zaposleni in pogodbeno osebje bi morali imeti možnost prijaviti kršitve načel, ki urejajo njihovo zaščito v skladu s to uredbo, in zaradi tega ne bi smeli biti kaznovani. Države članice bi morale opredeliti posledice, ki jih bodo nosili tisti, ki so kršili načela zaščite poročevalca in drugih oseb, omenjenih v poročilu o dogodku, ter po potrebi predvideti pravna sredstva ali uvesti kazni.

(43)

Posameznike lahko od poročanja o dogodkih odvrača strah pred samoobdolžitvijo in možnimi posledicami v obliki pregona s strani sodnih organov. Cilje te uredbe je mogoče doseči brez nepotrebnega vmešavanja v pravosodni sistem držav članic. Zato je primerno določiti, da zaradi nenaklepnih ali nenamernih kršitev zakona, na katere so organi držav članic opozorjeni le s poročanjem v skladu s to uredbo, ne bi smeli sprožiti disciplinskih, upravnih ali sodnih postopkov, razen če veljavno nacionalno kazensko pravo določa drugače. Ta prepoved pa ne bi smela zajemati pravic tretjih strani do sprožitve civilnih postopkov, za katero bi morala veljati le nacionalna zakonodaja.

(44)

Vendar pa bi morale v okviru razvoja „kulture pravičnosti“ države članice ohraniti možnost, da prepoved uporabe poročil o dogodkih kot dokazov proti poročevalcem v upravnih in disciplinskih postopkih razširijo tudi na civilne ali kazenske postopke.

(45)

Poleg tega bi bilo treba sodelovanje med varnostnimi in sodnimi organi okrepiti in formalizirati s predhodnimi dogovori med njimi, ki bi morali spoštovati ravnotežje med različnimi vpletenimi javnimi interesi ter zlasti zajemati na primer dostop in uporabo poročil o dogodkih, ki jih vsebujejo nacionalne podatkovne baze.

(46)

Da bi podprli razširjene pristojnosti Agencije na podlagi te uredbe, bi morala imeti Agencija na voljo dovolj virov za opravljanje dodatnih nalog, ki so ji dodeljene.

(47)

Za namen dopolnitve ali spremembe te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da sprejme akte v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(48)

Komisija bi se morala pri uporabi te uredbe posvetovati z Agencijo in omrežjem analitikov varnosti v letalstvu iz te uredbe.

(49)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(50)

Pri uporabi te uredbe bi bilo treba v celoti upoštevati pravila o obdelavi podatkov in varstvu posameznikov, ki jih določata Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES (6) ter Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (7). Pri uporabi te uredbe bi bilo treba v celoti upoštevati pravila o dostopu do podatkov, kakor jih določa Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 (8), razen kar zadeva razširjanje podatkov in informacij, ki jih vsebuje evropska centralna podatkovna baza in so zaščiteni skladno s strožjimi pravili iz te uredbe.

(51)

Kazni bi se morale zlasti uporabiti za kaznovanje vsake osebe ali subjekta, ki v nasprotju s to uredbo zlorabi informacije, ki jih ščiti ta uredba; dejanj, ki oškodujejo poročevalca ali druge osebe, omenjene v poročilu o dogodku, razen v primerih, kadar se uporabljajo izjeme, določene v tej uredbi; ne zagotovi okolja, v katerem je mogoče zbiranje podrobnosti o dogodkih; ne analizira zbranih informacij ali ne sprejme ukrepov za odpravo ugotovljenih ali možnih varnostnih pomanjkljivosti ali ne izmenjuje informacij, zbranih na podlagi te uredbe.

(52)

Ker cilja te uredbe, namreč določitve skupnih predpisov na področju poročanja o dogodkih v civilnem letalstvu, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi vseevropske razsežnosti in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(53)

Uredbo (EU) št. 996/2010 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(54)

Direktivo 2003/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9), Uredbo Komisije (ES) št. 1321/2007 (10) in Uredbo Komisije (ES) št. 1330/2007 (11) bi bilo zato treba razveljaviti.

(55)

V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 so bila opravljena posvetovanja z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je 10. aprila 2013 podal mnenje (12) –

(a)

da se po analizi zbranih informacij po potrebi pravočasno izvedejo varnostni ukrepi;

(b)

stalno razpoložljivost informacij v zvezi z varnostjo z vzpostavitvijo pravil glede zaupnosti in pravilne uporabe informacij ter z usklajeno in večjo zaščito poročevalcev in oseb, omenjenih v poročilih o dogodku, in

(c)

da se tveganja za varnost v letalstvu upoštevajo in obravnavajo tako na ravni Unije kot na nacionalni ravni.

1.

„poročevalec“ pomeni fizično osebo, ki poroča o dogodku ali informacijah v zvezi z varnostjo na podlagi te uredbe;

2.

„zrakoplov“ pomeni vsako napravo, ki se lahko obdrži v atmosferi zaradi reakcije zraka, razen reakcije zraka na zemeljsko površino;

3.

„incident“ pomeni incident v smislu Uredbe (EU) št. 996/2010;

4.

„resni incident“ pomeni resni incident v smislu Uredbe (EU) št. 996/2010;

5.

„nesreča“ pomeni nesrečo v smislu Uredbe (EU) št. 996/2010;

6.

„informacije brez osebnih podatkov“ pomeni informacije iz poročil o dogodkih, iz katerih so bili odstranjeni vsi osebni podatki, npr. imena ali naslovi fizičnih oseb;

7.

„dogodek“ pomeni kateri koli dogodek v zvezi z varnostjo, ki ogroža ali ki bi lahko, če se ne odpravi ali če ni obravnavan, ogrozil zrakoplov, osebe v njem ali katero koli drugo osebo in ki zlasti vključuje nesrečo ali resni incident;

8.

„organizacija“ pomeni katero koli organizacijo, ki zagotavlja letalske izdelke in/ali zaposluje osebe oziroma z njimi sklepa pogodbe ali uporablja storitve navedenih oseb, ki morajo v skladu s členom 4(6) poročati o dogodkih;

9.

„anonimizacija“ pomeni postopek, pri katerem se iz poročil o dogodkih odstranijo vsi osebni podatki v zvezi s poročevalcem in osebami, omenjenimi v poročilu o dogodku, ter vse podrobnosti, vključno z imenom organizacije ali organizacij, udeleženih v dogodku, ki bi lahko razkrile identiteto poročevalca ali tretje osebe ali bi bilo na podlagi poročila o dogodku mogoče o njej sklepati;

10.

„nevarnost“ pomeni stanje ali predmet, ki lahko povzroči smrt ali poškodbe osebe, poškoduje opremo ali konstrukcijo, izgubo materiala ali zmanjšanje zmožnosti osebe za opravljanje predpisanih nalog;

11.

„organ za preiskave v zvezi z varnostjo“ pomeni stalni nacionalni organ za preiskave v zvezi z varnostjo v civilnem letalstvu, ki izvaja ali nadzoruje preiskave v zvezi z varnostjo iz člena 4 Uredbe (EU) št. 996/2010;

12.

„kultura pravičnosti“ pomeni kulturo, v kateri glavni upravljavci ali druge osebe niso kaznovani za svoja dejanja, opustitve ali odločitve, če so v skladu z njihovimi izkušnjami ter usposabljanjem, v kateri pa se huda malomarnost, namerne kršitve in destruktivna dejanja ne dopuščajo;

13.

„kontaktna točka“ pomeni:

14.

„zainteresirana stran“ pomeni katero koli fizično ali pravno osebo ali kateri koli uradni organ, ne glede na to, ali je pravna oseba ali ne, ki lahko sodeluje pri izboljšanju varnosti v letalstvu z dostopom do informacij o dogodkih, ki si jih izmenjujejo države članice, in je uvrščena v eno od kategorij zainteresiranih strani, določenih v Prilogi II;

15.

„državni varnostni program“ pomeni celovit sklop zakonodajnih aktov in dejavnosti, katerih namen je upravljanje varnosti v civilnem letalstvu v državi članici;

16.

„Evropski načrt za varnost v letalstvu“ pomeni oceno varnostnih vprašanj in s tem povezan načrt ukrepov na evropski ravni;

17.

„Evropski program za varnost v letalstvu“ pomeni celovit sklop predpisov na ravni Unije, skupaj z dejavnostmi in postopki, ki se uporabljajo za skupno upravljanje varnosti v civilnem letalstvu na evropski ravni;

18.

„sistem upravljanja varnosti“ pomeni sistematičen pristop k upravljanju varnosti v letalstvu, vključno s potrebnimi organizacijskimi strukturami, odgovornostmi, politikami in postopki, in vključuje vsak sistem upravljanja, ki je namenjen upravljanju varnosti, bodisi samostojno bodisi skupaj z drugimi sistemi upravljanja organizacije.

(a)

poročanje o dogodkih, ki ogrožajo ali ki bi, če se ne odpravijo ali če niso obravnavani, ogrozili zrakoplov, osebe v njem ali katero koli drugo osebo, opremo ali napravo, ki vpliva na delovanje zrakoplova, in poročanje o drugih ustreznih informacijah v zvezi z varnostjo z zadevnega področja;

(b)

analizo in nadaljnje ukrepanje glede sporočenih dogodkov in drugih informacij v zvezi z varnostjo;

(c)

zaščito letalskih uslužbencev;

(d)

primerno uporabo zbranih informacij v zvezi z varnostjo;

(e)

vključevanje informacij v evropsko centralno podatkovno bazo, in

(f)

razširjanje anonimiziranih informacij zainteresiranim stranem z namenom, da se tem stranem zagotovijo informacije, ki jih potrebujejo za izboljšanje varnosti v civilnem letalstvu.

(a)

dogodki v zvezi z delovanjem zrakoplova, na primer:

(b)

dogodki v zvezi s tehničnim stanjem, vzdrževanjem in popravili zrakoplova, na primer:

(c)

dogodki v zvezi z navigacijskimi službami zračnega prometa in letalskimi navigacijskimi sredstvi, na primer:

(d)

dogodki v zvezi z letališči in zemeljskimi službami, na primer:

(a)

vodja zrakoplova ali v primerih, ko vodja zrakoplova ne more poročati o dogodku, kateri koli drug član posadke, ki je takoj za njim pristojen za nadzor nad zrakoplovom, registriranim v državi članici, ali zrakoplovom, registriranim zunaj Unije, ki ga uporablja operator, za katerega država članica zagotavlja nadzor delovanja, ali operator s sedežem v Uniji;

(b)

oseba, ki se pod nadzorom države članice ali Agencije ukvarja s projektiranjem, izdelovanjem, spremljanjem plovnosti, vzdrževanjem ali modificiranjem zrakoplova ali katere koli opreme ali dela takšnega zrakoplova;

(c)

oseba, ki pod nadzorom države članice ali Agencije podpiše potrdilo o pregledu plovnosti ali potrdilo o sprostitvi zrakoplova v obratovanje ali katere koli opreme ali dela takšnega zrakoplova;

(d)

oseba, ki opravlja nalogo, za katero mora pridobiti dovoljenje države članice kot uslužbenec ponudnika storitev zračnega prometa, ki so mu zaupane odgovornosti v zvezi z navigacijskimi službami zračnega prometa, ali kot operater za storitve informacij za letenje;

(e)

oseba, ki opravlja nalogo v zvezi z varnostnim upravljanjem letališča, za katerega se uporablja Uredba (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (13);

(f)

oseba, ki opravlja nalogo v zvezi z namestitvijo, modificiranjem, vzdrževanjem, popravilom, obnovo, preverjanjem med letom ali pregledom letalskih navigacijskih sredstev, za katere država članica zagotavlja nadzor;

(g)

oseba, ki opravlja naloge v zvezi z zemeljsko oskrbo zrakoplova, vključno z oskrbo z gorivom, pripravo dokumentacije o obremenitvi in uravnoteženosti, natovarjanjem, razledenitvijo in vleko na letališču, iz Uredbe (ES) št. 1008/2008.

(a)

podrobnosti o dogodkih, ki jih ni mogoče zajeti v sistemu obveznega poročanja;

(b)

drugih informacij v zvezi z varnostjo, glede katerih poročevalec meni, da pomenijo dejansko ali možno tveganje za varnost v letalstvu.

(a)

podrobnosti o dogodkih, ki jih ni mogoče zajeti v sistemu obveznega poročanja;

(b)

drugih informacij v zvezi z varnostjo, glede katerih poročevalec meni, da pomenijo dejansko ali možno tveganje za varnost v letalstvu.

(a)

podrobnosti o dogodkih, ki jih ni mogoče zajeti v sistemu obveznega poročanja;

(b)

drugih informacij v zvezi z varnostjo, glede katerih poročevalec meni, da pomenijo dejansko ali možno tveganje za varnost v letalstvu.

(a)

o katerih ni obvezno poročati na podlagi člena 4(1);

(b)

sporočenih s strani oseb, ki niso navedene v členu 4(6).

(a)

letalske industrije;

(b)

strokovnih organizacij letalskega osebja.

(a)

nacionalna uprava za civilno letalstvo in/ali

(b)

organ za preiskave v zvezi z varnostjo in/ali

(c)

kateri koli drugi neodvisni organ ali subjekt s sedežem v Uniji, zadolžen za to nalogo.

(a)

standardizirane, da omogočijo lažjo izmenjavo informacij, ter

(b)

združljive s programsko opremo Eccairs in taksonomijo ADREP.

(a)

vključevanju minimalnih informacij iz odstavka 1;

(b)

klasifikaciji dogodkov glede na tveganje iz odstavka 2 in

(c)

vzpostavitvi postopkov za preverjanje kakovosti podatkov iz odstavka 3.

(a)

smernice;

(b)

delavnice, in

(c)

ustrezno usposabljanje.

(a)

med izvajanjem preiskave: predhodne dejanske informacije o nesrečah in resnih incidentih;

(b)

po koncu preiskave:

(a)

zadevajo druge države članice ali Agencijo, ali

(b)

da bi druge države članice ali Agencija mogoče morale zaradi njih uvesti varnostni ukrep.

(a)

zahtevek vložila zainteresirana stran;

(b)

pristojna za obravnavo tega zahtevka.

(a)

se zahtevane informacije nanašajo na opremo, poslovanje ali področje delovanja zainteresirane strani;

(b)

splošna odločitev ne zagotovi dostopa do celotne vsebine podatkovne baze;

(c)

splošna odločitev zajema samo dostop do anonimiziranih informacij.

(a)

zainteresirana stran uporabi informacije samo za namen, ki je naveden na obrazcu zahtevka in je združljiv s ciljem iz člena 1 te uredbe, in

(b)

zainteresirana stran ne razkrije prejetih informacij brez pisnega soglasja kontaktne točke, ki je informacije posredovala, in sprejme vse potrebne ukrepe za zagotovitev ustrezne zaupnosti prejetih informacij.

(a)

te ukrepe pravočasno izvede, in

(b)

vzpostavi postopek za spremljanje izvajanja in učinkovitosti ukrepov.

(a)

morebitne prve rezultate analize, ki je bila izvedena na podlagi odstavka 1, ter

(b)

kakršne koli ukrepe, ki jih je treba sprejeti na podlagi odstavka 2.

(a)

morebitne prve rezultate analize, ki je bila izvedena na podlagi odstavka 1, in

(b)

kakršne koli ukrepe, ki jih je treba sprejeti na podlagi odstavka 2.

(a)

te ukrepe pravočasno izvede, ter

(b)

vzpostavi postopek za spremljanje izvajanja in učinkovitosti ukrepov.

(a)

vsebuje informacije v zbirni in anonimizirani obliki o vrstah dogodkov in druge informacije v zvezi z varnostjo, poročane v okviru nacionalnih sistemov obveznega in prostovoljnega poročanja;

(b)

opredeli trende;

(c)

opredeli ukrepe, ki so bili sprejeti.

(a)

za pripisovanje krivde ali odgovornosti, ali

(b)

za kateri koli drug namen, razen za ohranjanje ali izboljšanje varnosti v letalstvu.

(a)

zagotovijo zaupnost informacij, in

(b)

omejijo rabo informacij v okviru, ki je nujno potreben za izpolnjevanje njihovih obveznosti v zvezi z varnostjo brez pripisovanja krivde ali odgovornosti; v tem smislu se te informacije uporabijo zlasti za obvladovanje tveganj in analizo trendov na področju varnosti, na podlagi katerih se lahko sprejmejo varnostna priporočila ali ukrepi za obravnavo dejanskih ali možnih varnostnih pomanjkljivosti.

(a)

poročevalcem, ali

(b)

osebam, ki so omenjene v poročilih o dogodku.

(a)

namerna kršitev;

(b)

očitno, hudo in resno neupoštevanje očitnega tveganja ter resnega pomanjkanja poklicne odgovornosti, ki bi narekovala takšno ukrepanje, ki je očitno potrebno v danih okoliščinah, kar bi povzročilo predvidljivo škodo osebi ali premoženju ali resno ogrozilo stopnjo varnosti v letalstvu.

(a)

posodobitev seznama obveznih podatkovnih polj v poročilih o dogodkih, določenih v Prilogi I, kadar se glede na izkušnje, pridobljene pri uporabi te uredbe, izkaže, da so zaradi večje varnosti v letalstvu potrebne spremembe;

(b)

posodobitev obrazca zahtevka za informacije iz evropske centralne podatkovne baze iz Priloge III, da se upoštevajo pridobljene izkušnje in razvoj dogodkov;

(c)

uskladitev katere koli od prilog s programsko opremo Eccairs in taksonomijo ADREP, z zakonodajnimi akti, ki jih je sprejela Unija, in z mednarodnimi sporazumi.

24.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 122/44

(1)

Globalno spremljanje okolja in varnosti (GMES) je bila pobuda za spremljanje Zemlje, ki se je pod vodstvom Unije izvajala v partnerstvu z državami članicami in Evropsko vesoljsko agencijo (ESA). Začetki programa GMES segajo v maj 1998, ko so institucije, sodelujoče pri razvoju vesoljskih dejavnosti v Evropi, sprejele skupno izjavo, znano kot „Baveno Manifesto“. V tem dokumentu so pozvale k dolgoročni zavezanosti razvoju vesoljskih storitev za spremljanje okolja, pri katerih se uporabljajo in nadalje razvijajo evropsko znanje in tehnologije. Unija se je leta 2005 strateško odločila, da bo skupaj z ESA razvila neodvisno evropsko zmogljivost za opazovanje Zemlje, ki bo zagotavljala storitve na področjih okolja in varnosti.

(2)

Na podlagi navedene pobude so bili z Uredbo (EU) št. 911/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (3) vzpostavljeni evropski program za spremljanje Zemlje (GMES) in pravila za izvajanje njegovih začetnih operativnih dejavnosti.

(3)

Program, vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 911/2010, bi bilo treba nadaljevati v okviru večletnega finančnega okvira 2014–2020, vzpostavljenega z Uredbo Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 (4), vendar bi bilo treba kratico „GMES“ nadomestiti z imenom „Copernicus“, da bi se olajšala komunikacija s širšo javnostjo. Komisija je blagovno znamko registrirala, tako da jo institucije Unije lahko uporabljajo, njena uporaba pa se lahko dovoli tudi drugim zainteresiranim uporabnikom, zlasti ponudnikom temeljnih storitev.

(4)

Program Copernicus temelji na partnerstvu med Unijo, ESA in državami članicami. Zato bi moral temeljiti na obstoječih evropskih in nacionalnih zmogljivostih, ki bi jih moral dopolnjevati z novo skupno razvito infrastrukturo. Za izvedbo tega pristopa bi morala Komisija vzdrževati dialog z ESA in državami članicami, ki so lastnice zadevne infrastrukture v vesolju in in situ.

(5)

Program Copernicus bi za uresničitev svojih ciljev moral zagotavljati avtonomno zmogljivost Unije za opazovanje iz vesolja ter operativne storitve na področju okolja, civilne zaščite in civilne varnosti, pri tem pa dosledno spoštovati nacionalne mandate glede uradnega opozarjanja. Uporabljati bi moral tudi razpoložljive podatke iz sodelujočih misij in podatke in situ, ki jih zagotavljajo zlasti države članice. Program Copernicus bi moral v največjem možnem obsegu uporabljati zmogljivosti za opazovanje iz vesolja držav članic in s tem povezane storitve. Uporabljati bi moral tudi zmogljivosti komercialnih pobud v Evropi in s tem prispevati tudi k razvoju donosnega komercialnega vesoljskega sektorja v Evropi. Spodbujati bi bilo treba tudi sisteme za optimizacijo prenosa podatkov, da bi se nadalje izboljšale zmogljivosti zaradi naraščajočega povpraševanja uporabnikov po podatkih v skoraj realnem času.

(6)

Lokalnim organom ter malim in srednje velikim podjetjem (MSP) bi pri spodbujanju in lajšanju uporabe tehnologij za opazovanje Zemlje morale pomagati namenske mreže za razširjanje podatkov programa Copernicus, tudi nacionalni in regionalni organi.

(7)

Cilj programa Copernicus bi moral biti zagotavljanje točnih in zanesljivih informacij na področju okolja in varnosti, ki so prilagojene potrebam uporabnikov in podpirajo druge politike Unije, zlasti v zvezi z notranjim trgom, prevozom, okoljem, energijo, civilno zaščito in civilno varnost, sodelovanjem s tretjimi državami in humanitarno pomočjo.

(8)

Program Copernicus bi moral veljati za evropski prispevek h gradnji Globalnega sistema sistemov za opazovanje Zemlje (GEOSS), razvitega v okviru Skupine za opazovanje Zemlje (GEO).

(9)

Izvajanje programa Copernicus bi moralo biti usklajeno z drugimi ustreznimi instrumenti in ukrepanjem Unije, zlasti z okoljskimi ukrepi in ukrepi na področju podnebnih sprememb, ter instrumenti na področju varnosti, varstva osebnih podatkov, konkurenčnosti in inovativnosti, kohezije, raziskav, prevoza, konkurence in mednarodnega sodelovanja, ter z evropskima satelitskima navigacijskima sistemoma (Galileo in EGNOS). Podatki programa Copernicus bi morali biti skladni z referenčnimi prostorskimi podatki držav članic ter z izvedbenimi pravili in tehničnimi smernicami za infrastrukturo za prostorske informacije v Uniji, kot je vzpostavljeno z Direktivo 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5). Program Copernicus bi moral dopolnjevati tudi skupni okoljski informacijski sistem (SEIS), kot je navedeno v Sporočilu Komisije z dne 1. februarja 2008 z naslovom „Za skupni okoljski informacijski sistem (SEIS)“, in dejavnosti Unije na področju odzivanja na izredne razmere. Program Copernicus bi se moral izvajati v skladu s cilji Direktive 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6) o ponovni uporabi informacij javnega sektorja, zlasti cilji glede preglednosti, ustvarjanja pogojev, ki prispevajo k razvoju storitev, ter prispevanja h gospodarski rasti in ustvarjanju novih delovnih mest. Dostop do podatkov in informacij programa Copernicus bi moral biti prost in neomejen, da se podpre Evropska digitalna agenda, kot je navedeno v Sporočilu Komisije z dne 26. avgusta 2010 z naslovom „Evropska digitalna agenda“.

(10)

Copernicus je program, ki se izvaja v okviru strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast (v nadaljnjem besedilu: strategija Evropa 2020). Koristiti bi moral številnim politikam Unije in prispevati k doseganju ciljev strategije Evropa 2020, zlasti z razvojem učinkovite vesoljske politike, da se zagotovijo orodja za obravnavanje nekaterih ključnih globalnih izzivov ter doseganje ciljev na področju podnebnih sprememb in energetske trajnosti. Podpirati bi moral tudi izvajanje evropske vesoljske politike ter rast evropskih trgov za podatke in storitve iz vesolja.

(11)

Program Copernicus bi moral uporabljati tudi rezultate programa Obzorje 2020, vzpostavljenega z Uredbo (EU) št. 1291/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (7), pridobljene zlasti prek dejavnosti na področju raziskav in inovacij za prihodnje tehnologije in aplikacije za opazovanje Zemlje, ki za odzivanje na velike družbene izzive uporabljajo zaznavanje na daljavo, aeronavtične tehnologije in podatke ter tehnologije in podatke in situ. Komisija bi morala zagotoviti ustrezno sinergijo med različnimi vidiki programa Copernicus ter njihovo preglednost in jasnost.

(12)

Razvoj vesoljske komponente programa Copernicus bi moral temeljiti na analizi možnosti za izpolnitev razvijajočih se potreb uporabnikov, tudi glede javnega naročanja pri nacionalnih/javnih misijah in komercialnih ponudnikih v Evropi, opredelitve novih namenskih misij, mednarodnih sporazumov, ki zagotavljajo dostop do neevropskih misij, in evropskega trga za opazovanje Zemlje.

(13)

Zaradi jasnosti in lažjega obvladovanja stroškov bi bilo treba najvišji znesek, ki ga Unija dodeli za izvajanje dejavnosti programa Copernicus, razčleniti v več kategorij. Kljub temu bi morala imeti Komisija možnost, da zaradi prilagodljivosti in zagotavljanja nemotenega delovanja programa Copernicus prerazporedi sredstva iz ene kategorije v drugo.

(14)

Zagotavljanje operativnih storitev je odvisno od dobrega delovanja, stalne razpoložljivosti in varnosti vesoljske komponente programa Copernicus. To komponento resno ogroža rastoče tveganje trkov z drugimi sateliti in vesoljskimi odpadki. Zato bi dejavnosti programa Copernicus morale vključevati varovanje njegove vesoljske komponente in njegovih operativnih dejavnostih, tudi pri izstrelitvi satelitov. Sorazmeren prispevek k stroškom za storitve, ki lahko zagotavljajo tako varovanje, bi se torej lahko financiral iz proračuna, dodeljenega programu Copernicus, kolikor bi ga bilo na voljo po strogem upravljanju stroškov in ob doslednem upoštevanju najvišjega zneska v višini 26,5 milijonov EUR v tekočih cenah, ki je določen v tej uredbi. Tak prispevek bi se moral uporabljati samo za zagotavljanje podatkov in storitev in ne za nakup infrastrukture.

(15)

Za boljše izvajanje programa Copernicus in njegovo dolgoročno načrtovanje bi morala Komisija sprejeti letni delovni program, vključno z načrtom izvajanja ukrepov, potrebnih za doseganje ciljev programa Copernicus. To bi moral biti perspektiven program izvajanja, v katerem bi morali biti opisani ukrepi, potrebni za izvajanje programa Copernicus, ob upoštevanju razvijajočih se potreb uporabnikov in tehnološkega razvoja.

(16)

Zaradi kompleksnosti in sredstev, dodeljenih programu Copernicus, bi moralo izvajanje storitvene komponente programa Copernicus temeljiti na tehničnih specifikacijah. Tako bi tudi javnost lahko lažje uporabljala storitve, saj bi uporabniki lahko predvideli razpoložljivost in razvoj storitev, lažje pa bi bilo tudi sodelovanje z državami članicami in drugimi stranmi. Zato bi morala Komisija sprejemati in po potrebi posodabljati tehnične specifikacije vseh storitev programa Copernicus, ter pri tem upoštevati vidike, kot so obseg, struktura, tehnični portfelji storitve, okvirna razčlenitev stroškov in okvirno načrtovanje, stopnje uspešnosti, potrebe po dostopu podatkov iz vesolja in in situ, razvoj, standardi, shranjevanje in razširjanje podatkov.

(17)

Zaradi kompleksnosti in sredstev, dodeljenih programu Copernicus, bi moralo izvajanje vesoljske komponente programa Copernicus temeljiti na tehničnih specifikacijah. Zato bi morala Komisija sprejemati in po potrebi posodabljati tehnične specifikacije, v katerih bi podrobno navedla dejavnosti, ki jih podpira vesoljska komponenta programa Copernicus, ter okvirno razčlenitev stroškov in okvirno načrtovanje teh dejavnosti. Ker bi program Copernicus moral temeljiti na naložbah Unije, ESA in držav članic, prejetih v okviru pobude za globalno spremljanje okolja in varnosti, bi bilo treba pri dejavnostih vesoljske komponente programa Copernicus po potrebi upoštevati elemente dolgoročnega scenarija (LTS) ESA, to je dokument, ki ga pripravlja in posodablja ESA, in ki določa splošni okvir vesoljske komponente programa Copernicus.

(18)

Program Copernicus bi moral biti uporabniško naravnan, zato potrebuje stalno in učinkovito udeležbo uporabnikov, zlasti pri opredelitvi in potrjevanju zahtev v zvezi s storitvami.

(19)

Mednarodna razsežnost programa Copernicus je zlasti pomembna pri izmenjavi podatkov in informacij ter pri dostopu do infrastrukture za opazovanje. Takšna izmenjava je stroškovno bolj učinkovita od shem za odkup podatkov in krepi svetovno razsežnost programa Copernicus.

(20)

S Sporazumom o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) in okvirnimi sporazumi z državami kandidatkami in morebitnimi kandidatkami je določeno sodelovanje teh držav v programih Unije. Sodelovanje drugih tretjih držav in mednarodnih organizacij bi bilo treba omogočiti s sklenitvijo ustreznih mednarodnih sporazumov.

(21)

Državam članicam, tretjim državam in mednarodnim organizacijam bi bilo treba omogočiti, da na podlagi ustreznih sporazumov prispevajo k programom.

(22)

Splošno odgovornost za program Copernicus bi morala nositi Komisija. Določiti bi morala prednostne naloge ter zagotavljati splošno usklajevanje in nadzor programa Copernicus. Med drugim bi si morala posebej prizadevati za večjo seznanjenost javnosti s pomenom vesoljskih programov za evropske državljane. Evropskemu parlamentu in Svetu bi morala pravočasno zagotavljati vse ustrezne informacije o programu Copernicus.

(23)

Kadar je ustrezno, bi se morala Komisija pri izvajanju programa Copernicus, kar zadeva tehnično usklajevanje vesoljske komponente programa Copernicus, opredelitev njene strukture, razvoj in javno naročanje vesoljske infrastrukture, dostop do podatkov in izvajanje namenskih misij, opreti na evropske medvladne organizacije, s katerimi je že sklenila partnerstva, zlasti z ESA. Opreti pa bi se morala tudi na Evropsko organizacijo za uporabo meteoroloških satelitov (Eumetsat), kar zadeva izvajanje namenskih misij v skladu s strokovnim znanjem in mandatom te organizacije.

(24)

Ob upoštevanju partnerske razsežnosti programa Copernicus ter zaradi preprečevanja podvajanja tehničnega strokovnega znanja, bi bilo treba izvajanje programa Copernicus prenesti na subjekte z ustrezno tehnično in strokovno zmogljivostjo. Te subjekte bi bilo treba spodbujati, da v skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (8) (v nadaljnjem besedilu: finančna uredba) izvajanje navedenih nalog do določene mere omogočijo konkurentom.

(25)

V program Copernicus bi bilo treba vključiti storitveno komponento za zagotavljanje informacij na področjih spremljanja ozračja, spremljanja morskega okolja, spremljanja kopnega, podnebnih sprememb, ravnanja v izrednih razmerah in varnosti. V okviru programa Copernicus bi bilo treba zagotavljati zlasti informacije o stanju ozračja, tudi na lokalni, nacionalni, evropski in svetovni ravni; informacije o stanju oceanov, tudi prek ustanovitve namenskega Evropskega združenja za spremljanje morskega okolja; informacije v podporo spremljanju kopnega, ki so v pomoč pri izvajanju lokalnih, nacionalnih in evropskih politik; informacije v podporo prilagajanju podnebnim spremembam in blažitvi njihovih posledic; geoprostorske informacije v podporo ravnanju v izrednih razmerah, tudi z dejavnostmi preprečevanja, in v podporo civilni varnosti, vključno s podporo zunanjemu delovanju Unije. Komisija bi morala opredeliti primerne pogodbene ureditve, ki bodo omogočale trajnost zagotavljanja storitev.

(26)

Kjer je to ustrezno utemeljeno s posebno vrsto dejavnosti in posebnim strokovnim znanjem, se lahko Komisija pri izvajanju storitvene komponente programa Copernicus opre na pristojne subjekte, kot so Evropska agencija za okolje, Evropska agencija za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex), Evropska agencija za pomorsko varnost (EMSA) in Satelitski center Evropske unije (Satcen), Evropski center za srednjeročne vremenske napovedi (ECMWF), druge ustrezne evropske agencije, združenja ali konzorciji nacionalnih organov, ali kateri koli ustrezni organ, ki je morda upravičen do prenosa pooblastil v skladu s finančno uredbo. Pri izbiri subjekta bi bilo treba ustrezno upoštevati stroškovno učinkovitost prenosa teh nalog ter vpliv na strukturo upravljanja subjekta in na njegove finančne in človeške vire.

(27)

Skupno raziskovalno središče (JRC) Komisije je dejavno sodelovalo pri pobudi GMES in izvajanju njegovih začetnih operativnih dejavnosti, določenih z Uredbo (EU) št. 911/2010. Komisija bi se morala pri izvajanju programa Copernicus tudi v prihodnje opirati na znanstveno in tehnično podporo JRC.

(28)

Javno naročanje subjektov, ki so pooblaščeni za izvajanje programa Copernicus, bi moralo biti skladno s predpisi Unije ali enakovrednimi mednarodnimi standardi, in sicer v obsegu, ki ga dovoljujejo določbe finančne uredbe o javnih naročilih. V ustreznih sporazumih o prenosu bi bilo treba opredeliti posebne prilagoditve teh predpisov ter ureditve za podaljšanje obstoječih pogodb. Pri javnem naročanju bi si bilo treba zlasti prizadevati za najugodnejšo ponudbo, obvladovanje stroškov, zmanjšanje tveganj, izboljšanje učinkovitosti in zmanjšanje odvisnosti od enega samega dobavitelja. Različnim sektorjem na vseh ravneh, med drugim zlasti novim ponudnikom ter MSP, bi bilo treba zagotoviti prost dostop in pošteno konkurenco v celotni dobavni verigi ter uravnotežene možnosti sodelovanja. Preprečevati bi bilo treba morebitne zlorabe prevladujočega položaja in dolgotrajno odvisnost od enega samega dobavitelja. Za zmanjšanje tveganj v zvezi s programom, preprečevanje odvisnosti od enega samega vira dobave in zagotavljanje boljšega nadzora nad celotnim programom Copernicus, njegovimi stroški in časovnim načrtom, bi bilo treba uporabljati različne vire dobave, kjer je to ustrezno. Poleg tega bi morali ohranjati in spodbujati razvoj evropske industrije na vseh področjih, povezanih z opazovanjem Zemlje, v skladu z mednarodnimi sporazumi, katerih pogodbenica je Unija.

(29)

Tveganje neučinkovitega izvajanja ali neizpolnitve javnih naročil bi bilo treba čim bolj zmanjšati. Izvajalci bi morali v ta namen dokazati, da so sposobni uspešno izpolniti naročilo v skladu s prevzetimi obveznostmi in v pogodbenem roku. Kjer je to ustrezno, bi naročniki zato morali natančno navesti zahteve glede zanesljivosti dobave in zagotavljanja storitev. Poleg tega bi v primeru nabave blaga in storitev občutljive narave naročniki lahko za takšne nabave določili posebne zahteve, predvsem zato, da bi zagotovili varnost informacij. Industriji Unije bi bilo treba omogočiti, da za nekatere elemente in storitve uporabi vire, ki ne izvirajo iz Unije, kadar se dokažejo znatne prednosti glede kakovosti in stroškov, pri čemer pa se upoštevajo strateški značaj programa Copernicus ter zahteve Unije v zvezi z varnostjo in nadzorom izvoza. Treba bi bilo izkoristiti naložbe javnega sektorja ter izkušnje in kompetence industrije, pri čemer bi bilo treba zagotoviti, da se ne kršijo pravila o konkurenčnih razpisnih postopkih.

(30)

Da bi lahko bolje ocenili skupne stroške proizvoda, storitve ali dela, ki je predmet javnega naročila, tudi njegove dolgoročne operativne stroške, bi bilo treba med postopkom javnega naročanja, kjer je to ustrezno, upoštevati skupne stroške v celotni uporabni življenjski dobi zadevnega proizvoda, storitve ali dela; v ta namen se pri javnem naročilu upošteva pristop stroškovne učinkovitosti, na primer izračun stroškov v življenjskem ciklu, da se naročilo dodeli ekonomsko najugodnejšemu ponudniku. Javni naročnik bi moral v ta namen zagotoviti, da je v dokumentaciji o oddaji naročila ali obvestilu o naročilu izrecno navedena metodologija, ki se bo uporabila za izračun stroškov v uporabni življenjski dobi proizvoda, storitve ali dela, in da je s to metodologijo mogoče preveriti točnost informacij, ki so jih predložili ponudniki.

(31)

Javni naročnik bi moral imeti možnost ponovne vzpostavitve pravičnih konkurenčnih pogojev, kadar ima eno ali več podjetij že pred javnim razpisom informacije o dejavnostih v zvezi z javnim razpisom, zaradi katerih je (so) v prednostnem položaju. Imeti bi moral tudi možnost, da naročilo odda v obliki javnega naročila s pogojnimi deli, pod določenimi pogoji uvede dopolnilo k pogodbi v okviru uspešnosti njenega izvajanja ali celo določi najmanjšo stopnjo oddaje naročil podizvajalcem. In nenazadnje, zaradi tehnoloških negotovosti, značilnih za program Copernicus, cen javnih naročil ni mogoče vedno natančno oceniti, zato je zaželeno, da se pogodbe sklepajo v posebni obliki, ki ne določa fiksnih in dokončnih cen ter vključuje določbe za varovanje finančnih interesov Unije.

(32)

Da bi s kar največjim možnim zmanjšanjem tehničnih tveganj in tveganj, povezanih z uresničevanjem časovnega načrta, ter z njimi povezanih stroškov zagotovili, da program Copernicus ne preseže najvišjega zneska, pa tudi stalno zanesljivost oskrbe, bi moral program Copernicus v največji možni meri izkoriščati predhodne finančne in infrastrukturne naložbe javnega sektorja ter industrijske izkušnje in kompetence, pridobljene s takimi naložbami v GMES. To bi moralo še zlasti veljati za periodične dele vesoljske in zemeljske komponente, ki jih razvijajo ESA in njene sodelujoče države v okviru neobveznega programa vesoljske komponente GMES, pri katerem finančno sodeluje Unija. V slednjem primeru bi moral javni naročnik ustrezno preučiti možnost uporabe postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu ali podobnega obvestila.

(33)

Za trajnostno uresničitev ciljev programa Copernicus je treba uskladiti dejavnosti številnih partnerjev, ki sodelujejo v programu Copernicus, ter razviti, vzpostaviti in upravljati storitvene in opazovalne zmogljivosti, ki so skladne s potrebami uporabnikov. S tem v zvezi bi moral Komisiji pri zagotavljanju usklajevanja prispevkov za program Copernicus, ki jih priskrbijo Unija, države članice in medvladne organizacije, ter usklajevanju z zasebnim sektorjem pomagati odbor (odbor Copernicus), da bi se čim bolje izkoristile obstoječe zmogljivosti in ugotovile pomanjkljivosti, ki jih je treba obravnavati na ravni Unije. Komisiji bi moral pomagati tudi pri spremljanju skladnega izvajanja programa Copernicus. Ker so za dobro javno upravljanje potrebni enotno vodenje programa Copernicus, hitrejše sprejemanje odločitev in enak dostop do informacij, bi moralo biti predstavnikom subjektov, pooblaščenih za naloge izvrševanja proračuna, omogočeno, da kot opazovalci sodelujejo pri delu odbora Copernicus. Iz istih razlogov bi morali imeti predstavniki tretjih držav in mednarodnih organizacij, ki so sklenile mednarodni sporazum z Unijo, možnost sodelovanja pri delu navedenega odbora, ob upoštevanju varnostnih omejitev in v skladu s pogoji takega sporazuma. Ti predstavniki ne bi smeli sodelovati pri glasovanju odbora Copernicus.

(34)

Delo subjektov, na katere je Komisija prenesla naloge izvajanja, bi bilo treba oceniti tudi na podlagi kazalnikov uspešnosti. Na ta način bi bila Evropski parlament in Svet seznanjena z napredkom operativnih dejavnosti in izvajanjem programa Copernicus.

(35)

V Delegirani uredbi Komisije (EU) št. 1159/2013 (9) so določeni pogoji za registracijo in izdajo licenc uporabnikom GMES ter opredeljena merila za omejitev dostopa do namenskih podatkov GMES in informacij storitev GMES.

(36)

Pod primernimi pogoji in omejitvami bi bilo treba omogočiti popoln, odprt in brezplačen dostop do podatkov in informacij, pridobljenih v okviru programa Copernicus, da bi se spodbudila njihova uporaba in izmenjava ter okrepili evropski trgi za opazovanje Zemlje, zlasti v prodajnem sektorju, s čimer bi se omogočila rast in ustvarjanje delovnih mest.

(37)

Komisija bi morala v skladu s to uredbo in veljavnimi pravicami tretjih strani pri določitvi pogojev za izdajo licenc za podatke tretjih strani sodelovati s ponudniki podatkov, da se olajša njihova uporaba v programu Copernicus.

(38)

Upoštevati bi bilo treba pravice dostopa do podatkov satelitov Sentinel v programu Copernicus, podeljene s programom vesoljske komponente GMES, kot ga je 24. septembra 2013 odobril programski odbor ESA za opazovanje Zemlje.

(39)

Program Copernicus je civilni program pod civilnim nadzorom, zato bi moral prednostno pridobivati podatke in informacije, tudi slike visoke ločljivosti, ki ne pomenijo tveganja za varnost Unije ali njenih držav članic ali grožnje tej varnosti. Ker bi bilo treba nekatere podatke in informacije programa Copernicus zavarovati, da se zagotovi varno kroženje teh informacij v okviru področja uporabe te uredbe, bi morali vsi sodelujoči v programu Copernicus zagotoviti enako raven varovanja tajnih podatkov EU, kot je zagotovljena s pravili o varovanju tajnosti, določenimi v Prilogi k Sklepu Komisije 2001/844/ES, ESPJ, Euratom (10), in varnostnimi predpisi Sveta, določenimi v prilogah k Sklepu Sveta 2013/488/EU (11).

(40)

Nekateri podatki in informacije programa Copernicus, tudi slike visoke ločljivosti, lahko vplivajo na varnost Unije ali njenih držav članic, zato bi moral biti Svet v ustrezno utemeljenih primerih pooblaščen za sprejemanje ukrepov v odziv na tveganja za varnost Unije in njenih držav članic ter grožnje tej varnosti.

(41)

Unija bi morala biti lastnica vseh opredmetenih in neopredmetenih sredstev, ustvarjenih ali razvitih v okviru programa Copernicus. Da bi se v celoti spoštovale vse temeljne pravice, izhajajoče iz lastništva, bi bilo treba z obstoječimi lastniki skleniti potrebne dogovore. Razumeti bi bilo treba, da določbe glede lastništva neopredmetenih sredstev iz te uredbe ne zajemajo nematerialnih pravic, ki niso prenosljive v skladu z ustreznimi nacionalnimi zakoni. Tako lastništvo Unije ne bi smelo posegati v možnost, da Unija v skladu s to uredbo in v primerih, kadar se zdi primerno, na podlagi ocene vsakega takega primera ta sredstva da na voljo tretjim stranem ali jih odpiše. Zlasti bi Unija morala imeti možnost, da prenese lastništvo pravic intelektualne lastnine, ki izhajajo iz dela v okviru programa Copernicus, ali licenco zanje, da bi nadaljnji uporabniki v večji meri uporabljali storitve programa Copernicus.

(42)

Finančni interesi Unije bi morali biti v celotnem ciklu odhodkov zaščiteni s sorazmernimi ukrepi, vključno s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem nepravilnosti, povračilom izgubljenih, napačno plačanih ali nepravilno uporabljenih sredstev, ter po potrebi z upravnimi in finančnimi kaznimi v skladu s finančno uredbo.

(43)

Program Copernicus je kompleksen program, zato bi Komisiji morali pomagati neodvisni strokovnjaki številnih zainteresiranih strani, med drugim zlasti strokovnjaki na področju varnostnih vprašanj, ki jih imenujejo države članice ter predstavniki zadevnih nacionalnih subjektov, odgovornih za uporabnike vesolja in programa Copernicus, ki bi ji zagotovili potrebno tehnično in znanstveno strokovno znanje ter meddisciplinarno in medsektorsko perspektivo, ob upoštevanju ustreznih obstoječih pobud na ravni Unije ter na nacionalni in regionalni ravni.

(44)

Da se zagotovijo enotni pogoji za izvajanje te uredbe, zlasti kar zadeva sprejetje letnega delovnega programa, tehničnih specifikacij za storitveno in vesoljsko komponento, varnostnih vidikov in ukrepov za spodbujanje konvergence držav članic pri uporabi podatkov in informacij programa Copernicus in njihovega dostopa do tehnologije ter razvoja na področju opazovanja Zemlje, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(45)

Program Copernicus je uporabniško naravnan, zato potrebuje stalno in učinkovito udeležbo uporabnikov, zlasti pri opredelitvi in potrjevanju zahtev v zvezi s storitvami. Da bi imel večjo vrednost za uporabnike, bi bilo treba njihovo sodelovanje aktivno podpirati prek rednih posvetovanj s končnimi uporabniki iz javnega in zasebnega sektorja. V ta namen bi bilo treba ustanoviti delovno skupino (v nadaljnjem besedilu: forum uporabnikov) za pomoč odboru Copernicus pri opredelitvi zahtev uporabnikov, potrjevanju skladnosti storitev in usklajevanju uporabnikov iz javnega sektorja.

(46)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) v zvezi z zahtevami glede podatkov, potrebnih za operativne storitve, pogoji in postopki glede dostopa do podatkov in informacij programa Copernicus ter njihove registracije in uporabe, posebnimi tehničnimi merili, ki so potrebna za preprečevanje motenj pri podatkih in informacijah programa Copernicus ter merili za omejitev pridobivanja ali razširjanja podatkov in informacij programa Copernicus zaradi nasprotujočih si pravic. Zlasti je pomembno, da Komisija med pripravljalnim delom opravi ustrezna posvetovanja, tudi s strokovnjaki. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti Evropskemu parlamentu in Svetu predloženi istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(47)

Da se omogočijo prilagoditve in nov razvoj, bi bilo treba spremljati in oceniti ukrepe, financirane v okviru te uredbe. V oceni bi bilo treba oceniti zlasti učinke politike glede podatkov in informacij programa Copernicus na zainteresirane strani, uporabnike, vpliv na podjetja ter na domače in zasebne naložbe v infrastrukture za opazovanje Zemlje. Preučiti pa bi bilo treba tudi morebitno prihodnje sodelovanje ustreznih evropskih agencij, kot je Agencija za evropski GNSS. Da bi dosegli čim boljše rezultate in izkoristili strokovno znanje, pridobljeno v fazah izvajanja programa Copernicus, bi bilo za prihodnje načrtovanje treba preučiti nove organizacijske modele, ki bodo zagotavljali dolgoročno ekonomsko zavezanost.

(48)

Ker cilja te uredbe, to je vzpostavitve programa Copernicus, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, saj bo obsegal tudi vseevropske zmogljivosti in bo odvisen od usklajenega zagotavljanja storitev v državah članicah, ki ga je treba usklajevati na ravni Unije, temveč se zaradi obsega ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(49)

Ta uredba določa finančna sredstva, ki v okviru letnega proračunskega postopka za Evropski parlament in Svet pomenijo prednostni referenčni znesek v smislu točke 17 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju (13).

(50)

Obdobje financiranja te uredbe bi bilo primerno uskladiti z obdobjem financiranja, predvidenim v Uredbi (EU, Euratom) št. 1311/2013. Zato bi se ta uredba morala uporabljati od 1. januarja 2014.

(51)

Prav tako je treba razveljaviti Uredbo (EU) št. 911/2010, da bi se vzpostavil ustrezen okvir za upravljanje in financiranje ter zagotovil v celoti delujoč program Copernicus. Vsi ukrepi, sprejeti na podlagi Uredbe (EU) št. 911/2010, bi morali ostati veljavni, da se zagotovi njihovo neprekinjeno nadaljevanje –

(a)

storitvena komponenta za zagotavljanje informacij na naslednjih področjih: spremljanje ozračja, spremljanje morskega okolja, spremljanje kopnega, podnebne spremembe, ravnanje v izrednih razmerah, in varnost;

(b)

vesoljska komponenta za zagotavljanje trajnostnih opazovanj iz vesolja za storitvena področja iz točke (a);

(c)

komponenta in situ za zagotavljanje usklajenega dostopa do opazovanj prek naprav v zraku, na morju in tleh za storitvena področja iz točke (a).

1.

„namenske misije“ pomeni misije opazovanja Zemlje iz vesolja, ki se uporabljajo in upravljajo v okviru programa Copernicus, zlasti misije Sentinel;

2.

„sodelujoče misije“ pomeni misije opazovanja Zemlje iz vesolja za pridobivanje podatkov za program Copernicus, ki dopolnjujejo podatke iz namenskih misij;

3.

„podatki iz namenskih misij“ pomeni podatke o opazovanju Zemlje iz vesolja, pridobljene v namenskih misijah za uporabo v programu Copernicus;

4.

„podatki iz sodelujočih misij“ pomeni podatke o opazovanju Zemlje iz vesolja, pridobljene v sodelujočih misijah ter licencirane ali zagotovljene za uporabo v programu Copernicus;

5.

„podatki in situ“ pomeni podatke o opazovanju iz senzorjev, nameščenih na tleh, morju ali v zraku, ter referenčne in pomožne podatke, licencirane ali zagotovljene za uporabo v programu Copernicus;

6.

„podatki in informacije tretje strani“ pomeni podatke in informacije, pridobljene izven področja uporabe programa Copernicus ter nujne za izvajanje ciljev tega programa;

7.

„podatki programa Copernicus“ pomeni podatke iz namenskih misij, podatke iz sodelujočih misij in podatke in situ;

8.

„informacije programa Copernicus“ pomeni informacije iz storitev programa Copernicus iz člena 5(1), potem ko so bili podatki iz programa Copernicus obdelani ali modelirani;

9.

„uporabniki programa Copernicus“ pomeni:

(a)

spremljanje Zemlje v podporo varstvu okolja ter prizadevanjem za civilno zaščito in civilno varnost;

(b)

zagotavljanje čim več družbeno-ekonomskih koristi, kar prispeva k strategiji Evropa 2020 in njenim ciljem pametne, trajnostne in vključujoče rasti, in sicer s spodbujanjem uporabe in storitev za opazovanje Zemlje;

(c)

spodbujanje razvoja konkurenčnega evropskega vesoljskega in storitvenega sektorja ter omogočanje, da bi imela evropska podjetja čim več priložnosti za razvoj in zagotavljanje inovativnih sistemov in storitev za opazovanje Zemlje;

(d)

zagotavljanje avtonomnega dostopa do okoljskega znanja, ključnih tehnologij za opazovanje Zemlje in geoinformacijskih storitev, da bo Evropa lahko dosegla samostojno sprejemanje odločitev in ukrepanje;

(e)

podpora in prispevanje k evropskim politikam ter spodbujanje globalnih pobud, kot je GEOSS.

(a)

dolgoročno in trajnostno zagotavljanje točnih in zanesljivih podatkov in informacij uporabnikom programa Copernicus, da se omogočijo storitve iz člena 5(1) in zadovoljijo zahteve glavnih uporabnikov programa Copernicus;

(b)

zagotavljanje trajnostnega in zanesljivega dostopa do podatkov in informacij iz vesolja, ki jih priskrbi neodvisna evropska služba za opazovanje Zemlje z doslednimi tehničnimi specifikacijami s pomočjo obstoječe evropske in nacionalne infrastrukture ter zmogljivosti, pri čemer jih program po potrebi dopolni;

(c)

zagotavljanje trajnostnega in zanesljivega dostopa do podatkov in situ, zanašajoč se zlasti na obstoječe zmogljivosti, upravljane na evropski in nacionalni ravni, ter globalne sisteme in omrežja za opazovanje.

(a)

podatki in informacijami programa Copernicus, ki so bili dani na voljo v skladu z ustreznimi zahtevami glede zagotavljanja storitev na področju okolja, civilne zaščite in civilne varnosti;

(b)

večjim povpraševanjem po podatkih in informacijah programa Copernicus, ki se meri z rastočim številom uporabnikov, obsegom podatkov in informacij z dodano vrednostjo, do katerih je dostopilo vse več prodajnih storitev, ter povečanim razširjanjem podatkov v državah članicah in Uniji;

(c)

uporabo podatkov in informacij programa Copernicus v institucijah in organih Unije, mednarodnih organizacijah ter evropskih, nacionalnih, regionalnih ali lokalnih organih, vključno s stopnjo uporabnikov in zadovoljstva, ter koristmi za evropske družbe;

(d)

prodorom na trg, tudi širjenjem obstoječih trgov in ustvarjanjem novih, in konkurenčnostjo evropskih izvajalcev v prodajnem sektorju;

(e)

trajno razpoložljivostjo podatkov programa Copernicus za njegove storitve.

(a)

storitev za spremljanje ozračja, ki zagotavlja informacije o kakovosti zraka na evropski ravni in kemijski sestavi ozračja na svetovni ravni. Ta storitev zagotavlja zlasti informacije za sisteme spremljanja kakovosti zraka na lokalni in nacionalni ravni in prispeva k spremljanju podnebnih spremenljivk v zvezi s sestavo ozračja, vključno z interakcijami z drevesnimi krošnjami, kjer je to izvedljivo;

(b)

storitev za spremljanje morskega okolja, ki zagotavlja informacije o stanju in dinamiki fizičnih oceanskih in morskih ekosistemov na svetovnih oceanskih in evropskih regionalnih morskih območjih za podporo pomorski varnosti, prispevku k spremljanju tokov odpadkov, morskega okolja, obalnih in polarnih regij in morskih virov ter vremenskega napovedovanja in spremljanja podnebja;

(c)

storitev za spremljanje kopnega, ki zagotavlja informacije o spremenljivkah v zvezi z rabo in pokrovnostjo tal, kriosfero in podnebnimi spremembami ter o biogeografskih spremenljivkah, vključno z njihovo dinamiko, za podporo globalnega in lokalnega okoljskega spremljanja biotske raznovrstnosti, tal, celinskih in obalnih voda, gozdov, vegetacije in naravnih virov ter za splošno izvajanje politik na področju okolja, kmetijstva, razvoja, energetike, urbanističnega načrtovanja, infrastrukture in prevoza;

(d)

storitev za spremljanje podnebnih sprememb, ki zagotavlja informacije, s katerimi se povečuje baza znanja, za podporo politikam za prilagajanje podnebnim spremembam in ublažitev njihovih posledic. Ta storitev prispeva zlasti k zagotavljanju ključnih podnebnih spremenljivk, podnebnih analiz, napovedi in kazalnikov na časovnih in prostorskih ravneh, pomembnih za strategije prilagajanja podnebnim spremembam in ublažitev njihovih posledic ter namenjenih številnim sektorskim in družbenim področjem v Uniji, ki jim lahko koristijo;

(e)

storitev za ravnanje v izrednih razmerah, ki zagotavlja informacije za ukrepanje v izrednih razmerah v zvezi z različnimi vrstami nesreč, vključno z vremensko pogojenimi nesrečami, geofizikalnimi nesrečami, nesrečami, ki jih namerno ali nenamerno povzroči človek, in ostalimi humanitarnimi nesrečami, ter za dejavnosti preprečevanja, pripravljenosti, odzivanja in vzpostavljanja normalnega stanja;

(f)

varnostna storitev, ki zagotavlja informacije za reševanje izzivov Evrope na področju civilne varnosti, ki omogočajo izboljševanje zmogljivosti preprečevanja kriznih razmer ter pripravljenosti in odzivanja nanje, zlasti za mejni in pomorski nadzor, podpira pa tudi zunanje ukrepanje Unije brez poseganja v dogovore o sodelovanju, ki jih Komisija lahko sklene z različnimi organi s področja skupne zunanje in varnostne politike, zlasti Satelitskim centrom Evropske unije.

(a)

razvoj, katerega namen je izboljšanje kakovosti in delovanja storitev, vključno z njihovim razvojem in prilagoditvijo, izogibanje operativnim tveganjem ali njihova ublažitev ter izkoriščanje sinergij med zadevnimi dejavnostmi, na primer v okviru programa Obzorje 2020;

(b)

podpora, ki jo sestavljajo ukrepi za spodbujanje uporabe in prevzemanja podatkov in informacij programa Copernicus s strani:

(a)

zagotavljanje opazovanj iz vesolja, vključno z:

(b)

dejavnosti za odziv na spreminjajoče se potrebe uporabnikov, vključno z:

(c)

zaščita satelitov pred tveganjem trkov, ob upoštevanju podpornega okvira Unije za nadzor in sledenje v vesolju;

(d)

varna razgradnja odsluženih satelitov.

(a)

zagotavljanje podatkov in situ operativnim storitvam, vključno s podatki in situ tretje strani na mednarodni ravni, odvisno od obstoječih zmogljivosti;

(b)

usklajevanje in harmonizacijo zbiranja in zagotavljanja podatkov in situ;

(c)

tehnično pomoč Komisiji v zvezi s storitvenimi zahtevami za podatke, zbrane z opazovanjem in situ;

(d)

sodelovanje z izvajalci in situ za spodbujanje skladnosti razvojnih dejavnosti v zvezi z opazovalno infrastrukturo in omrežji in situ;

(e)

odkrivanje vrzeli v opazovanjih in situ, ki jih ni mogoče premostiti z obstoječo infrastrukturo in omrežji, tudi na svetovni ravni, in odpravljanje teh vrzeli ob spoštovanju načela subsidiarnosti.

(a)

897,415 milijonov EUR za dejavnosti iz členov 5 in 7;

(b)

3 394,065 milijonov EUR za dejavnosti iz člena 6, vključno z največjim zneskom v višini 26,5 milijonov EUR za dejavnosti iz točke (c) člena 6(2).

(a)

tehničnih specifikacij za storitveno komponento programa Copernicus iz člena 5(1) v zvezi z njenim izvajanjem;

(b)

tehničnih specifikacij za vesoljsko komponento programa Copernicus iz člena 6 v zvezi z njenim izvajanjem in razvojem na podlagi zahtev uporabnikov.

(a)

zagotavljanje tehničnega usklajevanja vesoljske komponente programa Copernicus;

(b)

določitev splošne strukture sistema za vesoljsko komponento programa Copernicus in njen razvoj na podlagi zahtev uporabnikov, ki jih usklajuje Komisija;

(c)

upravljanje dodeljenih sredstev;

(d)

zagotavljanje postopkov spremljanja in nadzora;

(e)

razvoj novih namenskih misij;

(f)

naročanje periodičnih namenskih misij;

(g)

izvajanje namenskih misij, razen misij, ki jih izvaja Eumetsat v skladu z odstavkom 2 tega člena;

(h)

usklajevanje sistema za dostop storitev programa Copernicus do podatkov iz sodelujočih misij;

(i)

pridobitev pravic do dostopa in pogajanje o pogojih uporabe komercialnih satelitskih podatkov, ki jih potrebujejo storitve programa Copernicus iz člena 5(1).

(a)

Evropsko agencijo za okolje (EEA);

(b)

Evropsko agencijo za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex);

(c)

Evropsko agencijo za pomorsko varnost (EMSA);

(d)

Satelitski center Evropske unije (Satcen);

(e)

Evropski center za srednjeročno napovedovanje vremena (ECMWF);

(f)

druge ustrezne evropske agencije, združenja ali konzorcije nacionalnih organov.

(a)

spodbujanje čim širšo in čim bolj odprto udeležbo vseh gospodarskih subjektov po vsej Uniji, zlasti novih ponudnikov in MSP, vključno s spodbujanjem ponudnikov, da sklepajo pogodbe s podizvajalci;

(b)

preprečevanje morebitnih zlorab prevladujočega položaja in odvisnosti od enega samega dobavitelja;

(c)

izkoriščanje prednosti, ki jih ponujajo predhodne naložbe javnega sektorja, in uporaba pridobljenih spoznanj ter izkušenj in zmožnosti industrije, pri čemer je treba zagotoviti spoštovanje pravil o konkurenčnih razpisnih postopkih;

(d)

naročanje iz različnih virov, kadar je to potrebno, da se zagotovi boljši splošni nadzor nad programom Copernicus ter stroški in časovnim načrtom programa;

(e)

upoštevanje skupnih stroškov v celotni uporabni življenjski dobi proizvoda, storitve ali dela v okviru javnega naročila, kadar je to potrebno.

(a)

temu gospodarskemu subjektu omogoči precejšnje prednosti v obliki informacij, zaradi katerih je v boljšem položaju, in se lahko zaradi tega zbudi dvom o spoštovanju načela enake obravnave, ali

(b)

vpliva na običajne pogoje konkurence ali nepristranskost in objektivnost pri oddaji ali izvajanju javnega naročila.

(a)

javno naročilo vsebuje elemente, ki so zelo kompleksni ali pri katerih je potrebna uporaba nove tehnologije, in zato vključuje velika tehnična tveganja, ali

(b)

se morajo dejavnosti, ki so predmet javnega naročila, iz operativnih razlogov začeti izvajati takoj, čeprav še ni mogoče v celoti določiti fiksne in dokončne cene, ker obstajajo velika tveganja ali ker je izvajanje naročila deloma odvisno od izvajanja drugih naročil.

(a)

vrsta javnega naročila,in sicer ali gre za javno naročilo s celotnim ali delnim povračilom stroškov z zgornjo cenovno mejo;

(b)

pri javnem naročilu z delnim povračilom stroškov elementi javnega naročila, na katere se nanaša povračilo stroškov;

(c)

višina zgornje cenovne meje;

(d)

merila za oddajo naročil, ki morajo omogočati presojo verodostojnosti predvidenega celotnega proračuna, povračljivih stroškov, mehanizmov za ugotavljanje teh stroškov in dobičkov, navedenih v ponudbi;

(e)

vrsta povečanja iz odstavka 1, ki se uporabi pri neposrednih stroških;

(f)

pravila in postopki za ugotavljanje upravičenosti stroškov, ki jih predvideva ponudnik za izvajanje naročila, v skladu z načeli iz odstavka 5;

(g)

računovodska pravila, ki jih morajo upoštevati ponudnik;

(h)

pri naročilu z delnim povračilom stroškov, ki naj bi se spremenil v naročilo s fiksno in dokončno ceno, parametri takšne spremembe.

(a)

če so dejansko nastali med trajanjem naročila, razen stroškov opreme, infrastrukture in neopredmetenih osnovnih sredstev, potrebnih za izvajanje naročila, ki se lahko štejejo za upravičene v višini celotne nabavne vrednosti;

(b)

če so navedeni v oceni celotnega proračuna, ki je lahko revidiran z dopolnili k prvotnemu naročilu;

(c)

če so potrebni za izvajanje naročila;

(d)

če izhajajo iz izvajanja naročila in se mu lahko pripišejo;

(e)

če so prepoznavni, preverljivi, vknjiženi v izvajalčevih računovodskih izkazih in določeni v skladu z računovodskimi standardi, navedenimi v specifikacijah in v naročilu;

(f)

če so v skladu z določbami veljavnega davčnega in socialnega prava;

(g)

če ne odstopajo od pogojev naročila;

(h)

če so razumni, utemeljeni in spoštujejo zahteve dobrega finančnega poslovodenja, zlasti v zvezi z gospodarnostjo in učinkovitostjo.

(a)

določi čim bolj realno zgornjo cenovno mejo, pri čemer omogoči prožnost, potrebno za vključitev tehničnih tveganj;

(b)

spremeni naročilo z delnim povračilom stroškov v naročilo s fiksno in dokončno ceno v celoti, takoj ko je med izvajanjem naročila tako fiksno in dokončno ceno mogoče določiti. Za ta namen določi parametre preračuna za spremembo naročila s povračilom stroškov v naročilo s fiksno in dokončno ceno;

(c)

uvede ukrepe spremljanja in nadzora, ki zlasti določajo sistem ocene stroškov;

(d)

določi ustrezna načela, orodja in postopke za izvajanje naročil, zlasti za ugotavljanje in preverjanje upravičenosti stroškov, ki jih izkaže izvajalec ali njegovi podizvajalci med izvajanjem naročila, in za uvajanje dopolnil k naročilu;

(e)

preveri, ali izvajalec in njegovi podizvajalci upoštevajo računovodske standarde, določene v naročilu, in izpolnjujejo obveznost predložitve računovodskih dokumentov, ki morajo imeti dokazno vrednost;

(f)

pri izvajanju naročila stalno preverja učinkovitost načel, orodij in postopkov iz točke (d).

(a)

ne spremeni predmeta naročila;

(b)

ne poruši ekonomskega ravnotežja naročila;

(c)

ne uvaja pogojev, ki bi, če bi prvotno obstajali v dokumentaciji javnega naročila, omogočili udeležbo drugih ponudnikov, kot so bili prvotno sprejeti, ali izbiro druge ponudbe, kot je bila prvotno izbrana.

(a)

spodbujanje uporabe in izmenjave podatkov in informacij programa Copernicus;

(b)

krepitev evropskih trgov za opazovanje Zemlje, zlasti prodajnega sektorja, da se omogočita rast in ustvarjanje delovnih mest;

(c)

prispevanje k trajnemu in neprekinjenemu zagotavljanju podatkov in informacij programa Copernicus;

(d)

podpora evropskim raziskovalnim, tehnološkim in inovacijskim skupnostim.

(a)

pogoji za izdajo dovoljenj v zvezi s podatki in informacijami tretje strani;

(b)

oblike, značilnosti in načini razširjanja podatkov;

(c)

varnostni interesi in zunanji odnosi Unije ali njenih držav članic;

(d)

tveganje motenj v sistemu, ki zagotavlja podatke in informacije programa Copernicus, iz varnostnih ali tehničnih razlogov;

(e)

zagotavljanje zanesljivega dostopa evropskih uporabnikov do podatkov in informacij programa Copernicus.

(a)

pogojih in postopkih v zvezi z dostopom do podatkov in informacij programa Copernicus ter njihovo registracijo in uporabo, vključno z načini razširjanja;

(b)

posebnih tehničnih merilih, potrebnih za preprečevanje motenj podatkov in informacij programa Copernicus, vključno s prednostnim dostopom;

(c)

merilih in postopkih za omejitev pridobivanja ali razširjanja podatkov in informacij programa Copernicus zaradi nasprotujočih si pravic.

(a)

tehničnih specifikacijah za posredovanje in uporabo podatkov iz namenskih misij, posredovanih sprejemnim postajam ali prek namenskih širokopasovnih povezav postajam, ki niso del programa Copernicus;

(b)

tehničnih specifikacijah za arhiviranje podatkov in informacij programa Copernicus.

(a)

države Evropskega združenja za prosto trgovino (Efta), ki so pogodbenice Sporazuma EGP, v skladu s pogoji iz Sporazuma EGP;

(b)

države kandidatke in morebitne kandidatke v skladu z ustreznimi okvirnimi sporazumi ali protokolom k sporazumu o pridružitvi o splošnih načelih in pogojih sodelovanja teh držav v programih Unije;

(c)

Švicarska konfederacija, ostale tretje države, ki niso navedene v točkah (a) in (b), ter mednarodne organizacije, v skladu s sporazumi, ki jih je Unija sklenila s takimi tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami v skladu s členom 218 PDEU ter v katerih so določeni pogoji in podrobna pravila za njihovo sodelovanje.

24.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 122/67

(1)

V Uredbi (ES) št. 1166/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (2) je določeno, da morajo države članice v letih 2010, 2013 in 2016 izvesti raziskovanja strukture kmetijskih gospodarstev. Države članice od Unije prejmejo finančni prispevek v višini največ 75 % za kritje stroškov izvedbe teh raziskovanj v skladu z opredeljenimi najvišjimi zneski.

(2)

Za izvedbo raziskovanj strukture kmetijskih gospodarstev in za izpolnitev zahtev Unije po informacijah je potrebno znatno financiranje iz držav članic in Unije.

(3)

V Uredbi (ES) št. 1166/2008 so določena finančna sredstva za izvedbo programa raziskovanj, vključno z upravljanjem, vzdrževanjem in razvojem sistemov podatkovnih zbirk, ki jih Komisija uporablja za obdelavo podatkov, ki so jih poslale države članice, in določila znesek za obdobje 2008–2013.

(4)

V skladu z Uredbo (ES) št. 1166/2008 bi moral znesek za obdobje 2014–2018 določiti proračunski in zakonodajni organ na predlog Komisije na podlagi novega finančnega okvira za obdobje, ki se začne leta 2014.

(5)

Predlagana finančna sredstva bi morala financirati samo izvedbo raziskovanja strukture kmetijskih gospodarstev v letu 2016 in s tem povezano upravljanje, vzdrževanje in razvoj sistemov podatkovnih zbirk, ki jih Komisija uporablja za obdelavo podatkov, ki so jih poslale države članice.

(6)

Glede na pristop Hrvaške in potrebo po izvedbi raziskovanj strukture kmetijskih gospodarstev v tej državi članici v letu 2016 bi bilo treba za Hrvaško določiti najvišji prispevek Unije za posamezno raziskovanje; ta prilagoditev je potrebna zaradi pristopa in v Aktu o pristopu ni določena.

(7)

Opravljena so bila posvetovanja s Stalnim odborom za kmetijsko statistiko.

(8)

Uredbo (ES) št. 1166/2008 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

v členu 13 se doda naslednji odstavek:

„4a.   Za raziskovanje strukture kmetijskih gospodarstev v letu 2016 je najvišji znesek za Hrvaško 500 000 EUR.“;

2.

člen 14 se spremeni:

3.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 14a

Zaščita finančnih interesov Unije

1.   Komisija sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovi, da so pri izvajanju dejavnosti, ki se financirajo na podlagi te uredbe, finančni interesi Unije zaščiteni z izvajanjem preventivnih ukrepov proti goljufijam, korupciji in drugemu protipravnemu ravnanju ter z učinkovitim preverjanjem, ob odkritju nepravilnosti pa z izterjavo neupravičeno izplačanih zneskov ter po potrebi z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kaznimi.

2.   Komisija ali njeni predstavniki in Računsko sodišče lahko izvajajo revizije na podlagi dokumentacije in na kraju samem pri vseh prejemnikih nepovratnih sredstev, izvajalcih in podizvajalcih, ki so prejeli sredstva Unije na podlagi programa.

Evropski urad za boj proti goljufijam (urad OLAF) lahko izvaja preglede in inšpekcije na kraju samem pri gospodarskih subjektih, ki jih neposredno ali posredno zadeva takšno financiranje, v skladu s postopki iz Uredbe Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 (4), da bi ugotovil, ali je v povezavi s sporazumom ali sklepom o dodelitvi nepovratnih sredstev ali pogodbo o financiranju s strani Unije prišlo do goljufije, korupcije ali katerega koli drugega protipravnega ravnanja, ki škodi finančnim interesom Unije.

Ne glede na prvi in drugi pododstavek se v sporazumih o sodelovanju s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, v sporazumih o dodelitvi nepovratnih sredstev, v sklepih o dodelitvi nepovratnih sredstev in v pogodbah, ki izhajajo iz izvajanja te uredbe, Komisija, Računsko sodišče in urad OLAF izrecno pooblastijo za opravljanje takšnih revizij ter pregledov in inšpekcij na kraju samem.

(4)  Uredba Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (UL L 292, 15.11.1996, str. 2).“"