PRILOGA I

Seznam pravilnikov UN/ECE, ki se obvezno uporabljajo

Pravilnik UN/ECE št.	Predmet	Sprememba	Sklicevanje na UL	Uporaba
10	Elektromagnetna združljivost (EMC)	04	UL L 254, 20.9.2012, str. 1.	L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, L6e in L7e
62	Zaščita pred nepooblaščeno uporabo	00	UL L 89, 27.3.2013, str. 37.	L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, L6e in L7e

Pojasnilo:

čeprav je sestavni del naveden v tem seznamu, to ne pomeni, da je njegova vgradnja obvezna. Toda za nekatere sestavne dele so obvezne zahteve za vgradnjo določene v drugih prilogah k tej uredbi.

PRILOGA II

Zahteve za ukrepe za preprečevanje nedovoljenih sprememb pogonskega sistema

1.   Namen in področje uporabe

1.1   Cilj ukrepov za preprečevanje nedovoljenih sprememb pogonskega sistema je zagotoviti preprečevanje škodljivih sprememb pogonskega sklopa vozila, ki negativno vplivajo na funkcionalno varnost in/ali okolje.

1.2   Ukrepi vključujejo posebne zahteve za oznake vozil v zvezi z največjo močjo, največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo vozila in stacionarno ravnijo hrupa na predpisani tablici iz člena 39(1) Uredbe (EU) št. 168/2013. Posebna oznaka originalnih in neoriginalnih sestavnih delov, samostojnih tehničnih enot, delov in opreme, ki vplivajo na okoljske značilnosti delovanja in zmogljivost pogonske enote ter funkcionalno varnost, je skladna s členoma 39(2) in 39(3) Uredbe (EU) št. 168/2013, da organi pregona lahko preverijo, ali so deli in oprema, vgrajeni v vozilo v rabi, ustrezni za homologirano vozilo.

1.3   Področje uporabe

Vsa vozila kategorije L iz člena 2 Uredbe (EU) št. 168/2013, z izjemo (pod)kategorij L3e-A3, L4e-A3 in L5e.

2.   Splošne zahteve

2.1   Proizvajalec homologacijskemu organu in tehnični službi zagotovi potrebne informacije ter po potrebi potrebna vozila, pogone, sestavne dele in samostojne tehnične enote, da jim omogoči preverjanje izpolnjevanja zahtev iz te priloge.

2.2   Proizvajalec v vlogi za podelitev homologacije izjavi svojo zavezo, da ne bo tržil izmenljivih sestavnih delov, ki bi lahko omogočali povečanje zmogljivosti pogonske enote, ki se uporabljajo za zadevno (pod)kategorijo.

2.3   Izmenljivost neidentičnih delov med homologiranimi vozili:

2.3.1   Posledica izmenljivosti naslednjih delov kot samostojnih ali združenih delov ne sme biti povečanje zmogljivosti pogonske enote, ki presega vrednosti, ki so bile izmerjene ali poročane ob homologaciji, kar pomeni, da je največja konstrukcijsko določena hitrost vozila in/ali največja nazivna trajna in/ali nazivna moč motorja zadevne kategorije v vsakem primeru skladna s proizvodnimi mejami, določenimi v točki 4.1.4. v Prilogi IV:

2.3.1.1

za vozila z dvotaktnim motorjem: kombinacije valja/bata, uplinjača ali injektorjev za gorivo, sesalne cevi, izpušnega sistema;

2.3.1.2

za vozila s štiritaktnim motorjem: glave valja, odmične gredi, kombinacije valja/bata, uplinjača ali injektorjev za gorivo, sesalne cevi, izpušnega sistema.

2.4   V nobenem primeru ne sme biti presežena odobrena največja konstrukcijsko določena hitrost vozila in/ali največja nazivna trajna in/ali nazivna moč motorja zadevne (pod)kategorije, določene v Prilogi I k Uredbi (EU) št. 168/2013, kar pomeni, da zmogljivost pogonske enote vozila v vsakem primeru ostane skladna s proizvodnimi mejami, določenimi v točki 4.1.4. Priloge IV.

2.5   V primeru verig ali nazobčanih trakov je število zob prikazano na zobatih kolesih.

2.6   Proizvajalec izjavi, da spremembe naslednjih lastnosti, ki jih dopušča proizvajalec, ne bodo povečale zmogljivosti pogonske enote, zaradi katere ni več skladna z mejami proizvodnje, določenimi v točki 4.1.4. Priloge IV: dovajanja iskre vžigalnega sistema, če je ustrezno, sistema dovajanja goriva, sistema dovajanja zraka, vključno z zračnimi filtri (spreminjanje ali odstranjevanje), konfiguracije pogonskega akumulatorja ali električne moči električnim motorjem, če je ustrezno, sistema za prenos moči in krmilnih enot, ki upravljajo pogonski sistem vozila.

2.7   Če se predvžig lahko prilagodi, se zmogljivost pogonske enote meri s predvžigom znotraj ± 5° vrednosti, pri kateri je dosežena največja moč motorja.

2.8   Proizvajalec zagotovi, da je homologirano vozilo skladno z naslednjimi določbami o varnosti elektronskega sistema, ki omejujejo okoljske značilnosti delovanja in zmogljivost pogonske enote vozila.

2.8.1   Za vozila, ki so opremljena z električnimi/elektronskimi napravami za omejevanje zmogljivosti pogonske enote, proizvajalec organom za opravljanje preskusov zagotovi podatke in dokumentacijo, ki dokazujejo, da spreminjanje ali izključitev naprave ali njene napeljave ne spremeni zmogljivosti.

2.8.2   Vsa vozila z elektronskim upravljanjem so zaščitena pred spremembami, ki jih ni odobril proizvajalec. Proizvajalec odobri spremembe, če so te potrebne zaradi diagnostike, servisiranja, pregleda, dodatnega opremljanja ali popravila vozila.

2.8.3   Vse računalniške kode, ki jih je mogoče reprogramirati, ali parametri delovanja so zaščiteni pred nedovoljenimi spremembami in dosegajo vsaj raven zaščite, ki ustreza določbam iz standarda ISO 15031-7:2001, pod pogojem, da zamenjava podatkov o varnosti poteka ob uporabi komunikacijskih protokolov in standardnih diagnostičnih konektorjev, opisanih v Dodatku 1 Priloge XII.

2.8.4   Delovnih parametrov računalniško kodiranega pogona ne sme biti mogoče spreminjati brez uporabe posebnih orodij in postopkov, npr. spajkanih ali zalitih računalniških komponent ali zaprtih ali spajkanih računalniških ohišij, da se prepreči povečanje zmogljivosti pogonske enote.

2.8.5   Vsi odstranljivi kalibracijski pomnilniški čipi so zaliti, zaprti v ohišju ali zaščiteni z elektronskimi algoritmi in jih ni mogoče menjati brez uporabe posebnih orodij in postopkov.

2.8.6   Proizvajalci, ki uporabljajo programljive sisteme računalniških kod (npr. električni izbrisljivi programljivi bralni pomnilnik – EEPROM), morajo preprečiti nedovoljeno reprogramiranje. Vključijo izboljšane strategije za zaščito pred nedovoljenimi spremembami in funkcije za zaščito pred zapisovanjem, ki zahtevajo elektronski dostop do računalnika, ki je na drugem mestu in ga vzdržuje proizvajalec ter do katerega imajo dostop tudi neodvisni izvajalci, ki uporabljajo zaščito iz Priloge XV. Homologacijski organ odobri metode, ki zagotavljajo ustrezno stopnjo zaščite pred nedovoljenimi spremembami, kot sta začetni varni dostop in varni dostop s ključem prek protokola Keyword 2000.

2.8.7   Shranjene kode za diagnostiko napak na vozilu (DTC) v pogonskem sistemu ali krmilnih enotah motorja se ob izključitvi vgrajenega računalnika iz napajalnega sistema vozila ali izključitvi oziroma okvari akumulatorja vozila ali priključka ne smejo izbrisati.

3.   Dodatne posebne zahteve za vozila (pod)kategorij L1e, L2e in L6e

3.1   Sprejemljivo odstopanje največje hitrosti vozila in/ali omejitve moči vozil kategorij L1e, L2e in L6e znaša +/– 5 % največje konstrukcijsko določene hitrosti vozila in/ali nazivne neto in/ali trajne moči po merilih za razvrstitev iz Priloge I k Uredbi (EU) št. 168/2013.

3.2   Zahteve za vozila kategorij L1e, L2e in L6e, opremljena z motorjem z notranjim zgorevanjem

3.2.1   Sesalni sistem

3.2.1.1

Vsaka sesalna cev je pritrjena z vijaki, ki se odtrgajo, ali z vijaki, ki jih je mogoče odstraniti samo s posebnim orodjem. Del z zoženim presekom, ki je označen na zunanji strani, se nahaja v cevi, na tem mestu pa je debelina manjša od 4 mm oziroma 5 mm pri elastičnem materialu, kot je na primer guma.

3.2.1.2

Kakršen koli poseg v sesalno cev z namenom spremembe zoženega dela njenega preseka povzroči porušenje cevi ali popolno in trajno prenehanje delovanja motorja do ponovne vzpostavitve homologiranega stanja.

3.2.1.3

Na ceveh je nameščena čitljiva oznaka, na kateri je navedena kategorija ali kategorije vozila.

3.2.2   Motor

3.2.2.1

Če ima motor membranski ventil, je ta pritrjen bodisi z vijaki, ki se odtrgajo, kar preprečuje ponovno uporabo njegovega nosilca, bodisi z vijaki, ki se dajo odstraniti samo s posebnim orodjem.

3.2.2.2

Največja debelina glave valja, če obstaja, po vgradnji ne sme presegati 1,3 mm.

3.2.2.3

Bat dvotaktnega motorja. Bat, kadar je v zgornji mrtvi legi, ne zapira vstopne dovodne odprtine. Ta zahteva pa ne velja za tiste dele pretočnega kanala, ki sovpadajo z vstopno odprtino valja pri vozilih z motorjem, ki je opremljen z vgrajenim membranskim ventilom.

3.2.2.4

Pri dvotaktnih motorjih zasuk bata za 180° ne sme povečati zmogljivosti motorja.

3.2.3   Izpušni sistem

3.2.3.1

Umetne ovire so v izpušnem sistemu prepovedane. Vodila ventilov štiritaktnega motorja se ne štejejo za umetne ovire.

3.2.3.2

Odstranitev cevi resonatorja, če je nameščena, ne sme povečati zmogljivosti pogonske enote.

3.2.3.3

Deli izpušnega sistema v dušilnikih, ki določajo dejansko dolžino izpušne cevi, so pritrjeni na ekspanzijske posode ali dušilnike tako, da jih ni mogoče odstraniti.

3.5   Brezstopenjski menjalnik (CVT)

3.5.1   Ohišje brezstopenjskega menjalnika, če je na voljo, se pritrdi z najmanj dvema vijakoma, ki se odtrgata ali pa se ju odstrani le s posebnim orodjem.

3.5.2   Mehanizem CVT, katerega namen je omejevanje pogonskega razmerja z omejevanjem učinkovite oddaljenosti med dvema diskoma, je popolnoma integriran v enega ali oba diska tako, da je nemogoče spremeniti učinkovito oddaljenost prek omejitve, zaradi katere bi se največja hitrost vozila povečala za več kot 10 % največje dovoljene hitrosti vozila, ne da bi se uničil sistem diskov. Če proizvajalec uporablja izmenljive batne obročke v brezstopenjskem menjalniku, da prilagodi največjo hitrost vozila, popolna odstranitev teh obročkov ne bo povečala največje hitrosti vozila za več kot 10 %.

4.   Dodatne posebne zahteve za vozila (pod)kategorij L3e-A1 in L4e-A1

4.1   Vozila podkategorij L3e-A1 in L4e-A1 morajo biti skladna z zahtevami iz točke 3.2.1., 3.2.2.1. ali 3.2.3.1. ter iz točk 3.2.3.2. in 3.2.3.3.

4.2   Sesalni sistem

V vstopni vod se namesti neodstranljiva puša.

4.2.1   Če je ta puša nameščena v sesalni cevi, se pritrdi na blok motorja s posebnimi vijaki, ki se odtrgajo, ali z vijaki, ki se lahko odstranijo le s posebnim orodjem.

4.2.2   Trdota puše mora biti najmanj 60 RC. V zoženem delu debelina ne sme biti večja od 4 mm.

4.2.3   Kakršen koli poseg v pušo z namenom njene odstranitve ali predelave povzroči porušitev puše in njenega nosilca ali popolno in trajno prenehanje delovanja motorja, do ponovne vzpostavitve homologiranega stanja.

4.2.4   Na površini puše ali blizu nje je čitljivo nameščena oznaka, na kateri je navedena kategorija ali kategorije vozila.

4.2.5   Vsaka sesalna cev je pritrjena z vijaki, ki se odtrgajo, ali z vijaki, ki se jih da odstraniti samo s posebnim orodjem. Del z zoženim presekom, ki je označen na zunanji strani, se nahaja v cevi, na tem mestu pa je debelina stene manjša od 4 mm oziroma 5 mm, če je cev izdelana iz elastičnega materiala, kot je na primer guma.

4.2.6   Kakršen koli poseg v sesalno cev z namenom spremembe zoženega dela njenega preseka povzroči porušenje cevi ali popolno in trajno prenehanje delovanja motorja, do ponovne vzpostavitve homologiranega stanja.

4.2.7   Na sesalnih ceveh je čitljivo nameščena oznaka s (pod)kategorijo vozila, kot je opredeljeno v členih 2 in 4 Priloge I k Uredbi (EU) št. 168/2013.

4.2.8   Del vstopnega voda v glavi valja ima zoženo območje. V nobenem delu vstopnega kanala ne sme biti dela, ki je ožji (razen v območju sedežev ventilov).

4.2.9   Kakršen koli poseg v vstopni vod z namenom spremembe preseka zoženega dela povzroči porušitev cevi ali popolno in trajno prenehanje delovanja motorja, do ponovne vzpostavitve homologiranega stanja.

4.2.10   Na glavi valja je čitljivo nameščena oznaka s kategorijo vozila, kot je opredeljeno v členu 39 Uredbe (EU) št. 168/2013.

4.2.11   Premer zoženih območij, navedenih v točki 4.2, se lahko razlikuje glede na (pod)kategorijo zadevnega vozila.

4.2.12   Proizvajalec navede premere zoženih območij in dokaže homologacijskim organom in tehnični službi, da je to območje kritično za prehod plinov in da ne obstaja drugo območje, s predelavo katerega bi se lahko povečala zmogljivost pogonske enote.

5.   Dodatne posebne zahteve za druge (pod)kategorije vozil v okviru področja uporabe točke 1.3.

5.1   Za vozila podkategorij L3e-A2 ali L4e-A2 nobena varianta ali različica enakega tipa ne sme imeti največje nazivne moči motorja in/ali največje trajne nazivne moči, ki za več kot dvakrat presega navedeno moč.

5.2   Proizvajalec izjavi, da spremembe in izmenljivost lastnosti in sestavnih delov, navedenih spodaj, ne vodijo do:

—	več kot dvakratne največje nazivne moči motorja ali največje trajne nazivne moči pri vozilih podkategorij L3e-A2 in L4e-A2 ali

—	preseganja odobrene zmogljivosti pogonske enote pri vozilih kategorije L7e:

5.2.1   dovajanja iskre vžigalnega sistema, če je ustrezno;

5.2.3   sistema dovajanja goriva;

5.2.4   sistema dovajanja zraka, vključno z zračnimi filtri (spreminjanje ali odstranjevanje);

5.2.5   sistema za prenos moči;

5.2.6   krmilnih enot, ki krmilijo zmogljivost pogonske enote v pogonskem sistemu;

5.2.7   odstranitev katerega koli sestavnega dela (mehanskega, električnega, nosilnega itd.), ki omejuje polno obremenitev motorja, kar povzroči spremembo zmogljivosti pogonske enote, odobreno v skladu s Prilogo II(A) k Uredbi (EU) št. 168/2013.

PRILOGA III

Zahteve za priprave za homologacijske postopke

1.   Homologacijski postopek

1.1

Homologacijski organ po prejemu vloge za homologacijo vozila: 1.1.1 preveri, ali vsi certifikati o homologaciji EU, podeljeni v skladu z regulativnimi akti, ki se uporabljajo za homologacijo vozil, zajemajo tip vozila in ustrezajo predpisanim zahtevam; 1.1.2 na podlagi predložene dokumentacije preveri, ali so lastnosti vozila in podatki iz opisnega lista vozila v skladu z ustreznimi regulativnimi akti navedeni tudi v opisni dokumentaciji in certifikatih o homologaciji EU; 1.1.3 kadar številka predmeta iz opisnega lista vozila ni navedena v opisni dokumentaciji katerega koli regulativnega akta, preveri, ali ta del ali lastnost ustreza podatkom iz opisne mape vozila; 1.1.4 na izbranem vzorcu tipa vozil, ki ga je treba homologirati, pregleda sestavne dele in sisteme vozila ali organizira tak pregled, da se zagotovi, da so vozila izdelana v skladu z ustreznimi podatki iz overjene opisne dokumentacije za ustrezne certifikate o homologaciji EU; 1.1.5 po potrebi pregleda vgradnjo samostojnih tehničnih enot ali organizira ustrezen pregled; 1.1.6 preveri prisotnost naprav iz Priloge II k Uredbi (EU) št. 168/2013 ali organizira potreben pregled; 1.1.7 po potrebi izvaja ali organizira potrebne preglede, da se zagotovi izpolnjevanje zahtev v zvezi s sistemi za plinasta goriva.

2.   Kombinacija tehničnih specifikacij

2.1

Predložiti je treba dovolj vozil, da se lahko ustrezno preverijo različne kombinacije, ki se homologirajo po naslednjih merilih: 2.1.1 tip vozila, variante in različice; 2.1.2 družina vozila in pogona; 2.1.3 menjalnik; 2.1.4 oblika karoserije; 2.1.5 število vrat; 2.1.6 število sedežnih mest.

3.   Posebne določbe

3.1

Če ni na voljo certifikatov o homologaciji za nobenega od ustreznih regulativnih aktov, homologacijski organ: 3.1.1 poskrbi za potrebne preskuse in preglede, kakor to zahteva vsak ustrezen regulativni akt; 3.1.2 preveri, ali je vozilo skladno s podatki v opisni mapi vozila in ali izpolnjuje tehnične zahteve vsakega ustreznega regulativnega akta; 3.1.3 po potrebi pregleda vgradnjo samostojnih tehničnih enot ali organizira ustrezen pregled; 3.1.4 po potrebi preveri prisotnost naprav iz Priloge II k Uredbi (EU) št. 168/2013 ali organizira potreben pregled; 3.1.5 po potrebi izvaja ali organizira potrebne preglede, da se zagotovi izpolnjevanje zahtev v zvezi s sistemom za plinasta goriva.

4.   Določbe glede predelave motornih koles podkategorij (L3e/L4e)-A2 in (L3e/L4e)-A3

4.1   Splošno

Določbe glede predelave se uporabljajo le za motorna kolesa podkategorij (L3e/L4e)-A2 in (L3e/L4e)-A3 z bočno prikolico ali brez nje.

4.2   Predelava motornega kolesa podkategorije (L3e/L4e)-A2 v motorno kolo podkategorije (L3e/L4e)-A3 in obratno se dovoli le pod naslednjimi nadzorovanimi pogoji:

4.2.1   Homologacija

Proizvajalec izvaja ločene homologacijske preskuse za konfiguracije motornih koles podkategorij (L3e/L4e)-A2 in (L3e/L4e)-A3 ter tehnični službi in homologacijskemu organu prikaže sprejemljivo skladnost motornega kolesa L3e z določbami iz točke 4 ter ločeno poročilo o naslednjih zahtevah:

4.2.2   zahtevah za okoljske značilnosti delovanja in zmogljivost pogonske enote, določenih v poglavju III Uredbe (EU) št. 168/2013, ter preskusih iz Prilog II, V, VI in VII k Uredbi (EU) št. 168/2013:

4.2.2.1

tipih I, II, V, VII, VIII in IX okoljskih preskusov iz Priloge V k Uredbi (EU) št. 168/2013;

4.2.2.2

zahtevah in preskusih za zmogljivost pogonske enote iz Priloge II(A2) k Uredbi (EU) št. 168/2013;

4.2.2.3

opredelitvah družine vozila / pogona, ki se ločeno ugotavljajo in poročajo za konfiguracije motornih koles (L3e/L4e)-A2 in (L3e/L4e)-A3.

4.2.3   Zahteve za funkcionalno varnost: izvajajo se preskusi in izpolnjene so z njimi povezane zahteve glede na točke (B2), (B4), (B14), (B17) in (B18) Priloge II k Uredbi (EU) št. 168/2013.

4.2.4   Izvajajo se preskusi konstrukcije vozil in izpolnjene so z njimi povezane zahteve glede na točki (C1) in (C10) Priloge II k Uredbi (EU) št. 168/2013 za konfiguracijo (L3e/L4e)-A2.

4.2.5   Vse druge homologacijske zahteve, z izjemo zahtev iz točke 4.1.1.1., ki so določene v Prilogi II k Uredbi (EU) št. 168/2013, se štejejo za skupne in enake za konfiguracije motornih koles (L3e/L4e)-A2 in (L3e/L4e)-A3, zato se preskusi izvedejo le enkrat za obe konfiguraciji zmogljivosti in se o njih poroča le enkrat. Za sisteme, sestavne dele, samostojne tehnične enote, dele ali opremo vozila, na katere predelava ne vpliva, se lahko uporabijo enaka poročila o preskusih.

4.2.6   Za motorno kolo kategorije L3e-A2 se izda ena homologacija celotnega vozila, ki ima posebno številko homologacije EU. V posebnem oddelku opisnega lista in certifikata o homologaciji so navedene informacije o oznaki tipa, številki homologacije, tehničnih podatkih predelanega vozila ter opis delov, programske opreme itd., da se vozilo predela v konfiguracijo L3e-A3.

4.2.7   Za motorno kolo kategorije L3e-A3 se izda ena homologacija celotnega vozila, ki ima posebno številko homologacije EU. Posebni oddelek v opisnem listu, kot je navedeno v točki 4.1.2., se doda v homologacijsko datoteko vozila L3e-A3.

4.2.8   Če v času homologacije niso na voljo vse informacije za predelavo, se lahko dodajo z razširitvijo homologacije EU celotnega vozila. Če manjka samo številka druge homologacije EU celotnega vozila, se lahko doda pri popravku homologacije EU celotnega vozila.

4.2.9   Elektronske informacije motornega kolesa (L3e/L4e)-A2 ali A3

Proizvajalec programira pomnilnik krmilne enote pogonskega sistema / motorja zadevnega motornega kolesa podkategorije „L3e-A2“ ali „L3e-A3“, ko ga predeluje iz konfiguracije (L3e/L4e)-A2 v (L3e/L4e)-A3 in obratno.

4.2.9.1

Te elektronske informacije so na voljo v obliki, ki jo na zahtevo lahko bere splošni pregledovalnik, v skladu z določbami iz Priloge XII.

4.2.9.2

Te elektronske informacije so zaščitene proti nedovoljenim spremembam v skladu s točko 2.8 Priloge II.

4.2.9.3

Na zahtevo proizvajalca motornega kolesa se vozilo do 1. januarja 2020 lahko izvzame iz obveznosti izpolnjevanja zahtev iz točk 4.2.9.1. in 4.2.9.2., vendar se opisni dokumentaciji doda obsežna tehnična utemeljitev.

4.2.10   Na certifikatu o skladnosti so navedeni le podatki ene konfiguracije vozila, ali (L3e/L4e)-A2 ali (L3e/L4e)-A3, in sicer na koncu proizvodne linije v tovarni, ko je vozilo dokončno nastavljeno na eno od dveh možnih konfiguracij.

4.2.11   Motornim kolesom, ki jih je mogoče predelati iz podkategorij (L3e/L4e)-A2 v (L3e/L4e)-A3 ali obratno, je dodeljena le ena identifikacijska številka vozila (VIN) tipa motornega kolesa (L3e/L4e)-A2 in A3. Predpisana tablica, vgrajena v vozilo, vsebuje to identifikacijsko številko vozila in dve številki EU-homologacije z jasno navedeno stacionarno ravnijo hrupa in močjo motorja v obeh konfiguracijah.

4.3   Predelava

Predelavo konfiguracij (L3e/L4e)-A2 v (L3e/L4e)-A3 ali obratno izvaja ali nadzoruje le proizvajalec motornega kolesa.

4.3.1

Proizvajalec na zahtevo lastnika vozila izda izjavo s potrebnimi informacijami za predelavo, ki jih povezuje identifikacijska števila vozila s certifikatom o skladnosti, v skladu s predlogo certifikata o skladnosti, določeno v členu 38(2) Uredbe (EU) št. 168/2013, in izjavi, da se s tehničnega vidika homologirano motorno kolo L3e lahko predela v raven zmogljivosti (L3e/L4e)-A2 ali (L3e/L4e)-A3.

4.3.2

Izjava proizvajalca vključuje: številke homologacije EU celotnega vozila („WVTA“ – Whole Vehicle type-approval), spremenjene podatke (s sklicevanjem na zadevne številke homologacije v certifikatu o skladnosti), kratek opis delov ali opreme, ki se spremenijo, in identifikacijsko številko (ID) programske opreme ter številke za preverjanje umerjanja za obe konfiguraciji. Izvod izpolnjene izjave proizvajalca se vključi v opisno mapo.

4.4   Prva registracija

Država članica ne zavrne prve registracije in ne zahteva dodatnih preskusov za namene prve registracije novega motornega kolesa kategorij (L3e/L4e)-A2 ali (L3e/L4e)-A3, če se novo motorno kolo (L3e/L4e)-A2 predela v raven zmogljivosti (L3e/L4e)-A3 ali obratno pod naslednjimi pogoji:

4.4.1

branje splošnega pregledovalnika iz točke 4.2.9. kaže ustrezno konfiguracijo (L3e/L4e)-A2 ali (L3e/L4e)-A3 in po vizualnem pregledu je mogoče sprejeti sklep, da so vsi potrebni deli motornega kolesa za predelavo zamenjani in/ali vgrajeni;

4.4.2

lastnik vozila predloži veljaven certifikat o skladnosti s priloženo izjavo proizvajalca iz točke 4.3.1.

5.   Postopki med večstopenjsko homologacijo EU

5.1   Splošno

5.1.1

Za uspešno delovanje postopka večstopenjske homologacije EU je potrebno sodelovanje vseh udeleženih proizvajalcev. Zato se homologacijski organ pred izdajo prve in naslednje stopnje homologacije prepriča o obstoju ustreznih dogovorov za dobavo ter izmenjavo dokumentov in informacij med zadevnimi proizvajalci, tako da tip dodelanega vozila izpolnjuje tehnične zahteve vseh določb iz Uredbe (EU) št. 168/2013. Te informacije vsebujejo podrobnosti iz podeljenih homologacij za sisteme, sestavne dele in samostojne tehnične enote ter tudi o delih vozila, ki so vgrajeni v nedodelano vozilo, a še niso homologirani.

5.1.2

Homologacije v skladu s točko 5 se podelijo na podlagi trenutne stopnje dodelave tipa vozila in vsebujejo vse homologacije, podeljene na prejšnjih stopnjah.

5.1.3

Vsak proizvajalec v večstopenjskem postopku homologacije EU je odgovoren za homologacijo in skladnost proizvodnje vseh sistemov, sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot, ki jih je izdelal ali jih dodal prejšnji stopnji dodelave. Ni pa odgovoren za predmete, ki so bili homologirani na prejšnjih stopnjah, razen za tiste, ki jih je spremenil do te mere, da prejšnja homologacija ni več veljavna.

5.2   Postopki

Homologacijski organ:

5.2.1

preveri, ali vsi certifikati o homologaciji EU, izdani na podlagi regulativnih aktov, ki se uporabljajo za homologacijo vozil, veljajo za tip vozila na stopnji njegove dodelave in ustrezajo predpisanim zahtevam;

5.2.2

v skladu s členom 25(6) Uredbe (EU) št. 168/2013 preveri, da vozilo, homologirano na končni stopnji, v navedenem trenutku izpolnjuje vse veljavne tehnične zahteve. To vključuje dokumentaren pregled vseh zahtev, ki so zajete v homologaciji nedodelanega vozila, izdani v večstopenjskem postopku, tudi če je izdana za drugo (pod)kategorijo vozila;

5.2.3

v skladu s členom 25(7) Uredbe (EU) št. 168/2013 zagotovi, da izbira postopka homologacije ne vpliva na ustrezne bistvene zahteve, ki jih mora homologirani tip vozila izpolnjevati ob izdaji homologacije za celotno vozilo;

5.2.4

se prepriča, ali so vsi potrebni podatki, upoštevajoč stopnjo dodelave vozila, vključeni v opisno mapo;

5.2.5

se na podlagi dokumentacije ob upoštevanju ustreznih regulativnih aktov prepriča, da so specifikacije vozila in podatki iz dela I opisne mape vozila vključeni v opisno dokumentacijo in v certifikate o homologaciji EU, in v primeru dodelanih vozil, če določen podatek iz dela I opisne mape ni vključen v opisno dokumentacijo katerega koli regulativnega akta, preveri, ali je zadevni del elementa skladen s podatki v opisni mapi;

5.2.6

na izbranem vzorcu vozil tipa, ki ga je treba homologirati, pregleda ali organizira pregled sestavnih delov in sistemov vozila, da zagotovi, da so vozila izdelana skladno z ustreznimi podatki iz overjene opisne dokumentacije v skladu z zadevnimi regulativnimi akti;

5.2.7

po potrebi pregleda ali organizira ustrezne preglede vgradnje samostojnih tehničnih enot.

5.3   Število pregledanih vozil iz točke 4.2.4 mora biti dovolj veliko, da omogoča ustrezen nadzor različnih kombinacij, ki jim je treba podeliti homologacijo EU- glede na stopnjo dodelave vozila in merila, določena v točki 2.1.

6.   Posebni pogoji za virtualne preskusne metode in regulativni akti, za katere lahko proizvajalec ali tehnična služba uporabi virtualne preskusne metode in/ali samopreskušanje

6.0   Cilji in področje uporabe

6.0.1

V točki 6 so določene ustrezne določbe v zvezi z virtualnim preskušanjem v skladu s členom 32(6) Uredbe (EU) št. 168/2013. Ne uporablja se za drugo podtočko člena 32(3) navedene uredbe.

6.0.2

V tej točki 6 so določene tudi teme za samopreskušanje v skladu z zahtevami iz člena 64(1) Uredbe (EU) št. 168/2013.

6.1   Seznam delegiranih aktov in njihovih prilog

Tabela 3-1

Pregled zahtev iz Uredbe (EU) št. 168/2013 v zvezi z virtualnim preskušanjem in samopreskušanjem

Navedba zahtev v Uredbi (EU) št. 168/2013	Uporaba virtualnega preskušanja in/ali samopreskušanja	Predmet	Omejitve / opombe
Oddelek (A2) Priloge II	samopreskušanje	preskusni postopki za največjo konstrukcijsko določeno hitrost vozila	samo za podkategorije L3e-A3, L4e-A3 in L5e ter ne vključuje drugega preskušanja zmogljivosti pogonske enote
Oddelek (B1) Priloge II	samopreskušanje	zvočne opozorilne naprave	samo vgradnja
Oddelek (B7) Priloge II	samopreskušanje	naprave za upravljanje, s katerimi upravlja voznik, vključno z oznakami krmilnih elementov ter kontrolnih in opozorilnih svetilk	samo merilnik hitrosti
Oddelek (B8) Priloge II	virtualno preskušanje	vgradnja svetlobnih in svetlobno-signalnih naprav	samo mere
Oddelek (B9) Priloge II	virtualno preskušanje	vidljivost za vozilom	samo vgradnja; samo v skladu s pravilnikom UN/ECE št. 81
Oddelek (B14) Priloge II	virtualno preskušanje	montaža pnevmatik	samo, če je oddaljenost večja od 10 mm
Oddelek (C13) Priloge II	samopreskušanje in virtualno preskušanje	prostor za pritrditev registrske tablice
Oddelek (C15) Priloge II	samopreskušanje	stojala	samo točka 2.5. sistemov blokiranja stojal
Člen 39 Uredbe EU št. 168/2013	samopreskušanje	predpisana tablica in oznaka homologacije EU

7.   Splošni pogoji za virtualne preskusne metode

7.1   Virtualni preskusni model

Za opis in izvedbo virtualnega preskušanja se kot osnovna struktura uporabi naslednji sistem:

7.1.1

namen;

7.1.2

strukturni model;

7.1.3

robni pogoji;

7.1.4

predvidene obremenitve;

7.1.5

izračun;

7.1.6

presoja;

7.1.7

dokumentacija.

7.2   Temelji računalniške simulacije in izračuna

7.2.1   Matematični model

Matematični model predloži proizvajalec. Izraža zapletenost konstrukcije vozila, sistema in sestavnih delov, ki se preskušajo glede na zahteve regulativnega akta in njegovih robnih pogojev. Iste določbe se smiselno uporabljajo za preskušanje sestavnih delov ali tehničnih enot neodvisno od vozila.

7.2.2   Postopek potrditve matematičnega modela

Matematični model se potrdi v primerjavi z dejanskimi preskusnimi pogoji. Za namen preverjanja rezultatov, dobljenih z matematičnim modelom, se izvede fizični preskus. Dokaže se primerljivost rezultatov preskusov. Proizvajalec ali tehnična služba sestavi poročilo o potrditvi in ga predloži homologacijskemu organu. O vseh spremembah matematičnega modela ali programske opreme, zaradi katerih bo verjetno razveljavljeno poročilo o potrditvi, se obvesti homologacijski organ, ki lahko zahteva, da se opravi nov postopek potrditve. Shematski prikaz postopka potrditve je prikazan v Dodatku 3.

7.2.3   Dokumentacija

Proizvajalec da na razpolago podatke in pomožna orodja, ki se uporabijo za simulacijo in izračun, ter jih ustrezno dokumentira.

7.2.4   Orodja in podpora

Proizvajalec na zahtevo tehnične službe zagotovi potrebna orodja, vključno z ustrezno programsko opremo, ali omogoči dostop do njih.

7.2.5   Poleg tega proizvajalec tehnični službi zagotovi ustrezno podporo.

7.2.6   Zagotavljanje dostopa in podpore tehnični službi slednje ne razreši obveznosti v zvezi z usposobljenostjo njenega osebja, plačilom licenčnih pravic in spoštovanjem zaupnosti.

8.   Proces potrditve za virtualno preskušanje

8.1

Slika 3-1 Shematski prikaz procesa potrditve za virtualno preskušanje

PRILOGA IV

Zahteve za skladnost proizvodnje

0.   Cilji

0.1

Cilj skladnosti proizvodnje je zagotoviti, da so vsa izdelana vozila, sistemi, sestavni deli in samostojne tehnične enote, deli ali oprema skladni s homologiranim tipom.

0.2

Postopki neločljivo vključujejo presojo sistemov zagotavljanja kakovosti (v nadaljnjem besedilu: začetna presoja) ter preverjanje in s proizvodi povezane kontrole, (v nadaljnjem besedilu: ukrepi za skladnost proizvoda).

1.   Začetna presoja

1.1

Pred podelitvijo homologacije homologacijski organ države članice preveri obstoj zadovoljivih ukrepov in postopkov, ki jih izvaja proizvajalec, da se zagotovi učinkovit nadzor skladnosti vozil, sistemov, sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot v proizvodnji s homologiranim tipom.

1.2

Smernice za presojanje so v standardu EN ISO 19011:2011 – „Smernice za presojanje sistemov vodenja kakovosti in/ali sistemov ravnanja z okoljem“.

1.3

Homologacijski organ, ki podeli homologacijo, preveri, ali je zadovoljivo izpolnjena zahteva iz točke 1.1. Homologacijski organ se zadovolji z začetno presojo in ukrepi za skladnost proizvoda iz oddelka 2 spodaj, ob upoštevanju, po potrebi, enega od ukrepov, opisanih v točkah 1.3.1. do 1.3.3., ali delne oziroma celotne kombinacije teh ukrepov.

1.3.1

Začetno presojo in/ali preverjanje ukrepov za skladnost proizvoda opravi homologacijski organ, ki podeli homologacijo, ali tehnična služba, ki zastopa navedeni homologacijski organ.

1.3.1.1

Homologacijski organ lahko pri opredeljevanju obsega začetne presoje, ki jo je treba opraviti, upošteva razpoložljive podatke o: 1.3.1.1.1 certifikatu proizvajalca, ki je opisan v točki 1.3.3. spodaj, ki ni bil kvalificiran ali priznan na podlagi te točke; 1.3.1.1.2 ocenah sistemov zagotavljanja kakovosti pri homologaciji sistemov, sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot, ki jih v prostorih proizvajalcev sistema, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote izvedejo proizvajalci vozil v skladu z eno ali več specifikacijami sektorja industrije, ki ustrezajo zahtevam iz standardov EN ISO 9001:2008 ali ISO/TS16949:2009.

1.3.2

Začetno presojo in/ali preverjanje ukrepov za skladnost proizvoda lahko opravi tudi homologacijski organ druge države članice ali tehnična služba, ki jo za to pooblasti navedeni organ.

1.3.2.1

Homologacijski organ druge države članice v takem primeru pripravi izjavo o skladnosti, v kateri navede področja in proizvodne obrate, ki jih je obravnaval kot pomembne za proizvode, ki jih je treba homologirati, ter za uredbe EU, na podlagi katerih bodo ti proizvodi homologirani.

1.3.2.2

Na zahtevo homologacijskega organa, ki podeljuje homologacijo, homologacijski organ druge države članice nemudoma pošlje izjavo o skladnosti ali sporoči, da te izjave ne more izdati.

1.3.2.3

Izjava o skladnosti vsebuje najmanj naslednje podatke: 1.3.2.3.1 skupino ali družbo (npr. avtomobilska družba XYZ); 1.3.2.3.2 določeno organizacijo (npr. regionalna enota); 1.3.2.3.3 obrate/proizvodna mesta (npr. tovarna motorjev 1 (v državi A) – tovarna vozil 2 (v državi B)); 1.3.2.3.4 obseg vozil/sestavnih delov (npr. vsi modeli kategorije LXe); 1.3.2.3.5 področja presoje (npr. izdelava motorja, izdelava in montaža karoserije, izdelava vozila); 1.3.2.3.6 pregledane dokumente (npr. poslovnik za kakovost in postopki kakovosti podjetja in zadevnega obrata) 1.3.2.3.7 datum ocenjevanja (npr. presoja se je izvajala od dd/mm/llll do dd/mm/llll); 1.3.2.3.8 načrtovan kontrolni obisk (npr. mm/llll);

1.3.3

Homologacijski organ lahko sprejme tudi certifikat, ki ga je proizvajalec pridobil po mednarodnem standardu EN ISO 9001:2008 ali ISO/TS16949:2009 (področje uporabe certifikata v navedenem primeru zajema proizvode, ki jih je treba homologirati) ali enakovrednem standardu za certifikate, ki izpolnjuje zahteve začetne presoje iz točke 1.1., če sistem upravljanja kakovosti zajema skladnost proizvodov. Proizvajalec zagotovi podatke o certifikatu in se zaveže, da bo homologacijski organ obvestil o vseh spremembah glede veljavnosti ali področja uporabe navedenega certifikata.

1.4

Za homologacijo vozila ni treba ponavljati začetnih presoj, opravljenih zaradi podelitve homologacije za sisteme, sestavne dele in samostojne tehnične enote vozila, vendar jih je treba dopolniti s presojo, ki se nanaša na proizvodna mesta in dejavnosti v zvezi z izdelavo celotnega vozila, ki ni bila zajeta v prejšnjih presojah.

2.   Ukrepi za skladnost proizvodnje

2.1

Vsako vozilo, sistem, sestavni del, samostojna tehnična enota, del ali oprema v skladu s pravilnikom UN/ECE, priloženim k Revidiranemu sporazumu iz leta 1958 in k Uredbi (EU) št. 168/2013, je izdelan tako, da je skladen s homologiranim tipom in izpolnjuje zahteve iz Priloge, navedenih pravilnikov UN/ECE in Uredbe (EU) št. 168/2013.

2.2

Pred podelitvijo homologacije v skladu z Uredbo (EU) št. 168/2013 in pravilnikom UN/ECE, priloženim Revidiranemu sporazumu iz leta 1958, homologacijski organ za vsako homologacijo po dogovoru s proizvajalcem preveri, ali obstajajo primerni ukrepi in pisno določeni načrti kontrole, da se v določenih časovnih razmikih opravijo navedeni preskusi ali ustrezni pregledi, potrebni za potrditev stalne skladnosti s homologiranim tipom, vključno po potrebi s preskusi, določeni v Uredbi (EU) št. 168/2013 in navedenem pravilniku UN/ECE.

2.3

Imetnik homologacije zlasti: 2.3.1 zagotovi, da obstajajo in se uporabljajo postopki za učinkovito kontrolo skladnosti proizvodov (vozil, sistemov, sestavnih delov, samostojnih tehničnih enot, delov ali opreme) s homologiranim tipom; 2.3.2 ima dostop do preskusne ali druge ustrezne opreme, potrebne za preverjanje skladnosti z vsakim homologiranim tipom; 2.3.3 poskrbi za zapis rezultatov preskusov ali pregledov in za to, da pripadajoča dokumentacija ostane na voljo za obdobje do 10 let, ki se določi skupaj s homologacijskim organom; 2.3.4 analizira rezultate vseh vrst preskusov ali pregledov, da se potrdi in zagotovi stabilnost lastnosti proizvoda ob upoštevanju običajnih odstopanj pri serijski proizvodnji; 2.3.5 zagotovi, da se za vsak tip proizvoda opravijo vsaj pregledi in preskusi, določeni v Uredbi (EU) št. 168/2013 in njenih delegiranih in izvedbenih aktih ter navedenem pravilniku UN/ECE, ki se uporablja; 2.3.6 zagotovi, da se za vsako serijo vzorcev ali preskusnih delov, ki kažejo neskladnost v vrsti zadevnega preskusa, zberejo dodatni vzorci in izvedejo dodatni preskusi. Pri tem se sprejmejo vsi potrebni ukrepi, da se znova vzpostavi skladnost proizvodnega postopka za zagotovitev skladnosti s homologiranim tipom.

2.4

Pri homologacijah po delih, mešanih homologacijah ali večstopenjskih homologacijah lahko homologacijski organ, ki podeljuje homologacijo celotnega vozila, zahteva posebne podatke glede izpolnjevanja zahtev za skladnost proizvodnje, določenih v tej prilogi, od vsakega homologacijskega organa, ki je podelil homologacijo katerega koli relevantnega sistema, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote.

2.5

Če homologacijski organ, ki podeljuje homologacijo celotnega vozila, ni zadovoljen s prejetimi informacijami iz točke 2.4. ter je o tem pisno obvestil zadevnega proizvajalca in homologacijski organ, ki podeljuje homologacijo za sistem, sestavni del ali samostojno tehnično enoto, homologacijski organ, ki podeljuje homologacijo celotnega vozila, zahteva, da se izvedejo dodatne revizije ali pregledi v poslovnih prostorih proizvajalcev navedenih sistemov, sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot, rezultati pa morajo biti takoj na voljo zadevnemu homologacijskemu organu.

2.6

Če se uporabljata točki 2.4. in 2.5. ter dodatni rezultati revizij ali pregledov po mnenju homologacijskega organa, ki podeljuje homologacije celotnega vozila, niso zadovoljivi, proizvajalec zagotovi, da se čim prej vzpostavi skladnost proizvodnje s popravnimi ukrepi tako, da bo zadovoljiva za homologacijski organ, ki podeljuje homologacije celotnega vozila, in homologacijski organ, ki podeljuje homologacijo za sistem, sestavni del ali samostojno tehnično enoto.

3.   Ukrepi za nadaljnje preverjanje

3.1

Organ, ki je podelil homologacijo, lahko kadar koli preveri metode za nadzor skladnosti proizvodnje, ki se uporabljajo v vsakem proizvodnem obratu, z rednimi revizijami. Proizvajalec za ta namen omogoči dostop do proizvodnih, inšpekcijskih, preskusnih obratov ter obratov za shrambo in distribucijo ter zagotovi vse potrebne informacije v zvezi z dokumentacijo in evidencami sistema vodenja kakovosti.

3.1.1

Običajno se pri takih rednih revizijah preverja, ali je učinkovitost postopkov, določenih v oddelkih 1 in 2 (začetna presoja in ukrepi za skladnost proizvoda), nespremenjena.

3.1.1.1

Nadzor, ki ga izvajajo tehnične službe (kvalificirane ali priznane, kot je določeno v točki 1.3.3.), se upošteva kot izpolnjevanje zahtev iz točke 3.1.1. v zvezi s postopki, uvedenimi pri začetni presoji.

3.1.1.2

Glede pogostosti preverjanj, ki jih opravi homologacijski organ (razen tistih, navedenih v točki 3.1.1.1.), se zagotovi, da se ustrezna preverjanja skladnosti proizvodnje, izvedena v skladu z oddelkoma 1 in 2, ponovijo po obdobju, ki ga glede na ugotovljeno stopnjo zaupanja določi homologacijski organ.

3.2

Pri vsakem preverjanju se inšpektorju dajo na voljo zapisi o preskusih in pregledih ter dokumenti o proizvodnji, zlasti zapisi o tistih preskusih ali preverjanjih, ki so potrebni v skladu s točko 2.2.

3.3

Inšpektor lahko naključno izbere vzorce, ki se preskusijo v proizvajalčevem laboratoriju ali prostorih tehnične službe, v takem primeru pa se izvede samo fizični preskus. Najmanjše število vzorcev se lahko določi glede na rezultate preverjanj, ki jih opravi proizvajalec.

3.4

Če se kakovost nadzora pokaže za nezadovoljivo ali če se zdi, da je treba preveriti veljavnost preskusov, opravljenih v skladu s točko 3.2., inšpektor izbere vzorce, ki se pošljejo tehnični službi, da izvede fizične preskuse v skladu z zahtevami za skladnost proizvodnje, določenimi v točki 4 in pravilnikih UN/ECE, ki so navedeni v Uredbi (EU) št. 168/2013 ali njenih delegiranih aktih.

3.5

Če so rezultati nadzora oziroma spremljanja nezadovoljivi, homologacijski organ poskrbi, da se sprejmejo vsi potrebni ukrepi za čim hitrejšo vzpostavitev skladnosti proizvodnje.

3.6

V primerih, ko skladnost s pravilniki UN/ECE zahtevajo Uredba (EU) št. 168/2013 ali njeni delegirani akti, proizvajalec lahko po želji uporablja določbe iz te priloge kot enakovredno alternativo zahtevam za skladnost proizvodnje v zadevnih pravilnikih UN/ECE. Toda če se uporabljata točki 3.5. ali 3.6., je treba zadovoljivo izpolnjevati vse ločene zahteve za skladnost proizvodnje iz pravilnikov UN/ECE, kot to zahteva homologacijski organ, dokler ne odloči, da je bila skladnost proizvodnje ponovno vzpostavljena.

4.   Zahteve za preskus skladnosti proizvodnje v primeru nezadovoljive ravni nadzora skladnosti proizvodnje, kot je omenjeno v točki 3.4.

4.1   Zahteve za okoljske značilnosti delovanja in zmogljivost pogonske enote

4.1.1   Preskus tipa I za emisije po hladnem zagonu, tipa II za povečanje emisij vozila pri prostem teku in tipa VII za merjenje emisij CO2, porabo goriva, porabo električne energije in določitev električnega dosega

4.1.1.1   Vozila so izdelana v skladu s homologiranim tipom vozila.

4.1.1.2   Izvajajo se ustrezni pregledi skladnosti proizvodnje, da se preveri skladnost s pogoji iz točke 4.1.1.1.

4.1.1.3   Vozila s pogonom izključno na motor z notranjim izgorevanjem:

4.1.1.3.1   Praviloma se ukrepi za zagotavljanje skladnosti proizvodnje glede emisij iz izpušne cevi in emisij CO2 iz vozil preverjajo na podlagi opisa v certifikatu o homologaciji, ki je skladen z vzorcem iz člena 30(2) Uredbe (EU) št. 168/2013.

Pregled skladnosti proizvodnje temelji na oceni postopka revizije proizvajalca, ki ga izvede homologacijski organ z namenom zagotavljanja skladnosti izdelanega vozila v zvezi z emisijami iz izpušne cevi in emisijami CO2.

Če homologacijski organ ni zadovoljen s kakovostjo postopka revizije proizvajalca, lahko zahteva, da se preskusi preverjanja opravijo na vozilih v proizvodnji.

4.1.1.3.1.1   Meritve emisij iz izpušne cevi in emisij CO2 tipa vozila, ki ima eno ali več razširitev, se izvedejo na vozilih, ki so na voljo v času preskusa (vozilih, opisanih v prvem dokumentu ali v naknadnih razširitvah).

4.1.1.3.1.1.1   Skladnost vozila s tipom I, emisije iz izpušne cevi po hladnem zagonu, in tipom VII, preskus emisij CO2

4.1.1.3.1.1.1.1   Iz serije se naključno izberejo tri vozila in na njih se opravijo preskusi v skladu z zahtevami iz členov 23 in 24 Uredbe (EU) št. 168/2013. Faktorji poslabšanja se uporabijo za povprečje rezultatov preskusa emisij onesnaževal tipa I:

4.1.1.3.1.1.1.1.1

Če se uporablja metoda vzdržljivosti, določena v členu 23(3a) Uredbe (EU) št. 168/2013, se faktorji poslabšanja izračunajo iz rezultatov emisij preskusa tipa I do celotnega števila prevoženih kilometrov in vključno z njimi, kot je navedeno v Prilogi VII(A) k Uredbi (EU) št. 168/2013 in v skladu z linearno metodo izračuna iz točke 4.1.1.3.1.1.1.1.2., pri čemer se izračuna vrednost naklona in nadomestna vrednost na sestavino emisije. Rezultati emisij onesnaževal za skladnost proizvodnje se izračunajo po enačbi: Enačba 4-1: pri čemer je: a = vrednost naklona, ugotovljena po preskusu tipa V v skladu s Prilogo V(A) k Uredbi (EU) št. 168/2013; b = nadomestna vrednost, ugotovljena po preskusu tipa V v skladu s Prilogo V(A) k Uredbi (EU) št. 168/2013; x = rezultati preskusa emisij onesnaževal (HC, CO, dušikovi oksidi (NOx), nemetanski ogljikovodiki (NMHC) in po potrebi masne emisije delcev (PM)) na sestavino emisije uvoženega vozila (prevoženih največ 100 km po prvem zagonu na proizvodni liniji) v mg/km. y = rezultat emisij skladnosti proizvodnje na sestavino emisije onesnaževal v mg/km. Povprečni rezultati skladnosti proizvodnje so nižji od mejnih vrednosti emisij onesnaževal, določenih v Prilogi VI(A) k Uredbi (EU) št. 168/2013.

4.1.1.3.1.1.1.1.2

Če se uporablja metoda vzdržljivosti, določena v členu 23(3)(b) Uredbe (EU) št. 168/2013, je faktor poslabšanja sestavljen iz vrednosti naklona in nadomestne vrednosti na izračunano sestavino emisije za skladnost s preskusom tipa V po Prilogi V(A) k Uredbi (EU) št. 168/2013. Za izračun rezultata emisij skladnosti proizvodnje na sestavino emisije onesnaževal (y) se uporablja enačba 4-1.

4.1.1.3.1.1.1.1.3

Če se uporablja metoda vzdržljivosti, določena v členu 23(3)(c) Uredbe (EU) št. 168/2013, se stalni faktor poslabšanja, določen v Prilogi VII(A) k Uredbi (EU) št. 168/2013, uporablja kot vrednost naklona z nadomestno vrednostjo v višini 0. Za izračun rezultata emisij skladnosti proizvodnje na sestavino emisije onesnaževal (y) se uporablja enačba 4-1.

4.1.1.3.1.1.1.1.4

Povprečni rezultati preskusa tipa VII (emisije CO2, poraba goriva / energije in po potrebi električni doseg) so nižji ali enaki vrednostim, ki jih je proizvajalec navedel pri homologaciji.

4.1.1.3.1.1.1.1.5

Če povprečne emisije prvih dveh vozil izpolnjujejo zahteve iz točke 4.1.1.3.1.1.1.1., se skladnost proizvodnje šteje za zadovoljivo.

4.1.1.3.1.1.1.2   Če povprečne emisije prvih dveh vozil ne izpolnjujejo zahtev, se postopek zagotavljanja skladnosti proizvodnje nadaljuje:

4.1.1.3.1.1.1.2.1

Če je organ zadovoljen s standardnim odklonom proizvodnje po navedbi proizvajalca, se preskusi opravijo v skladu s točko 4.1.1.3.2.

4.1.1.3.1.1.1.2.2

Če organ ni zadovoljen s standardnim odklonom proizvodnje po navedbi proizvajalca, se preskusi opravijo v skladu s točko 4.1.1.3.3.

4.1.1.3.1.1.1.3   Proizvodnja serije se na podlagi preskusov na treh vzorčnih vozilih šteje za skladno oziroma neskladno, potem ko se sprejme odločitev bodisi o sprejemu bodisi o zavrnitvi emisij iz izpušne cevi in emisij CO2 glede na preskusna merila iz ustrezne tabele.

Če se ne sprejme odločitev o sprejemu ali zavrnitvi emisij iz izpušne cevi in emisij CO2, se preskus izvede na dodatnem vozilu (glej sliko 4-1).

4.1.1.3.1.1.1.4   V primeru sistemov z redno regeneracijo se rezultati pomnožijo s faktorjem Ki, pridobljenem ob podelitvi homologacije.

Na zahtevo proizvajalca se lahko preskušanje izvede takoj po končani regeneraciji.

Slika 4-1

Merila za sprejem ali zavrnitev za preskušanje tipa I, II in VII

4.1.1.3.1.1.2   Ne glede na okoljske zahteve iz členov 23 in 24 Uredbe (EU) št. 168/2013 se preskusi izvedejo na vozilih, ki so po prvem zagonu na proizvodni liniji prevozila največ 100 km.

4.1.1.3.1.1.2.1   Na zahtevo proizvajalca pa se lahko preskusi izvajajo tudi na vozilih, ki so utečena, vendar do največ 1 000 km.

V tem primeru postopek utekanja opravi proizvajalec, ki se zaveže, da na teh vozilih ne bo izvedel nobenih prilagoditev.

4.1.1.3.1.1.2.2   Če proizvajalec želi izvesti postopek utekanja („x“ km, pri čemer je x ≤ 1 000 km), ga lahko izvede na naslednji način:

emisije iz izpušne cevi in emisije CO2 se merijo pri največ 100 km po prvem zagonu na proizvodni liniji in pri „x“ km na prvem preskusnem vozilu (ki je lahko homologirano vozilo);

izračuna se koeficient naraščanja emisij (EC) med 100 km in „x“ km na naslednji način:

Enačba 4-2:

Vrednost EC je lahko manj kot 1.

Pri drugih vozilih se ne izvaja postopek utekanja, vendar EC spremeni njihove emisije pri 100 km.

V tem primeru se uporabijo naslednje vrednosti:

vrednost pri „x“ km za prvo vozilo;

vrednosti pri največ 100 km, pomnožene s koeficientom naraščanja emisij (EC), za nadaljnja vozila.

4.1.1.3.1.1.2.3   Kot alternativo temu postopku lahko proizvajalec vozil uporabi stalni EC v višini 0,92 ter s tem faktorjem pomnoži vse vrednosti emisij iz izpušne cevi in emisij CO2, ki so bile izmerjene pri 0 km.

4.1.1.3.1.1.2.4   Preskusi skladnosti proizvodnje se lahko opravijo s komercialnim gorivom, katerega razmerje C3/C4 je med razmerji referenčnih goriv iz Priloge II(A1) k Uredbi (EU) št. 168/2013 pri tekočem naftnem plinu ali katerega Wobbejev indeks je med indeksi skrajnih referenčnih goriv pri ZP ali H2ZP. V tem primeru se homologacijskemu organu predloži analiza goriva.

4.1.1.3.2   Skladnost proizvodnje, če so na voljo statistični podatki proizvajalca

4.1.1.3.2.1   Naslednje točke opisujejo postopek preverjanja skladnosti proizvodnih zahtev v zvezi z emisijami iz izpušne cevi in emisijami CO2, če je standardni odklon proizvodnje proizvajalca zadovoljiv.

4.1.1.3.2.2   Pri minimalni velikosti vzorca treh vozil je postopek vzorčenja nastavljen tako, da je verjetnost uspešno opravljenega preskusa ob 40-odstotni neustrezni kakovosti 0,95 (tveganje proizvajalca = 5 %), verjetnost uspešno opravljenega preskusa ob 65-odstotni neustrezni kakovosti pa 0,1 (tveganje potrošnika = 10 %).

4.1.1.3.2.3   Uporablja se naslednji postopek (glej sliko 4-1):

Oznaka L označuje naravni logaritem mejnih vrednosti emisij iz izpušne cevi, določenih v Prilogi VI(A) k Uredbi (EU) št. 168/2013, in vrednosti emisij CO2, navedenih pri homologaciji:

xi	=	naravni logaritem meritve za i-to vozilo iz vzorca;
s	=	ocena standardnega odstopanja pri proizvodnji (ko se izračuna naravni logaritem meritev);
n	=	številka tekočega vzorca.

4.1.1.3.2.4   Za vzorec se izračuna statistika preskusa, s katerim se določi vsota standardnih odklonov do mejne vrednosti, in se opredeli kot:

Enačba 4-2:

4.1.1.3.2.5   Potem velja:

4.1.1.3.2.5.1

če je statistični rezultat preskusa večji od vrednosti v stolpcu „ustreza“ za dano velikost vzorca iz tabele 4-1, se serija sprejme;

4.1.1.3.2.5.2

če je statistični rezultat preskusa manjši od vrednosti v stolpcu „ne ustreza“ za dano velikost vzorca iz tabele 4-1, se serija zavrne;

4.1.1.3.2.5.3

ob dvomu se preskusi dodatno vozilo v skladu s Prilogo II(A) k Uredbi (EU) št. 168/2013 in postopek se ponovi za vzorec, povečan za eno enoto.

4.1.1.3.2.5.4

Tabela 4-1 Odločitev o sprejemu / zavrnitvi glede na velikost vzorca; skladnost proizvodnje, če so na voljo statistični podatki proizvajalca Velikost vzorca (skupno število preskušenih vozil) Vrednost za sprejem Vrednost za zavrnitev (a) (b) (c) 3 3,327 –4,724 4 3,261 –4,79 5 3,195 –4,856 6 3,129 –4,922 7 3,063 –4,988 8 2,997 –5,054 9 2,931 –5,12 10 2,865 –5,185 11 2,799 –5,251 12 2,733 –5,317 13 2,667 –5,383 14 2,601 –5,449 15 2,535 –5,515 16 2,469 –5,581 17 2,403 –5,647 18 2,337 –5,713 19 2,271 –5,779 20 2,205 –5,845 21 2,139 –5,911 22 2,073 –5,977 23 2,007 –6,043 24 1,941 –6,109 25 1,875 –6,175 26 1,809 –6,241 27 1,743 –6,307 28 1,677 –6,373 29 1,611 –6,439 30 1,545 –6,505 31 1,479 –6,571 32 –2,112 –2,112

4.1.1.3.3   Skladnost proizvodnje, če so statistični podatki proizvajalca nezadovoljivi ali niso na voljo

4.1.1.3.3.1   Naslednje točke opisujejo postopek preverjanja skladnosti proizvodnih zahtev v zvezi z emisijami iz izpušne cevi in CO2, če so dokazi standardnega odklona proizvodnje proizvajalca nezadovoljivi ali pa niso na voljo.

4.1.1.3.3.2   Pri minimalni velikosti vzorca treh vozil je postopek vzorčenja nastavljen tako, da je verjetnost uspešno opravljenega preskusa ob 40-odstotni neustrezni kakovosti 0,95 (tveganje proizvajalca = 5 %), verjetnost uspešno opravljenega preskusa ob 65-odstotni neustrezni kakovosti pa 0,1 (tveganje potrošnika = 10 %).

4.1.1.3.3.3   Meritve emisij iz izpušne cevi in emisij CO2 se štejejo za logaritemsko normalno porazdeljene in bi se morale najprej pretvoriti na podlagi naravnih logaritmov. Oznaki mo in m označujeta najmanjšo oziroma največjo velikost vzorca (mo = 3 y m = 32) in n označuje tekočo številko vzorca.

4.1.1.3.3.4   Če so naravni logaritmi meritev v serijah x1, x2, … xj in če je L naravni logaritem mejnih vrednosti emisij onesnaževala, določenih v Prilogi VI(A) k Uredbi (EU) št. 168/2013, in vrednosti CO2, navedene v homologaciji, potem velja:

Enačbe 4-3:

4.1.1.3.3.5   Tabela 4-2 prikazuje vrednosti za odločitev o sprejemu (An) in zavrnitvi (Bn) glede na tekočo številko vzorca. Statistični rezultat preskusa je razmerje in se uporablja pri odločanju, ali se serija sprejme ali zavrne:

za mo ≤ n ≤ m:

4.1.1.3.3.5.1

je serija sprejeta, če je ;

4.1.1.3.3.5.2

je serija zavrnjena, če je ;

4.1.1.3.3.5.3

se opravi še ena meritev, če je . Tabela 4-2 Odločitev o sprejemu / zavrnitvi glede na velikost vzorca; skladnost proizvodnje, če so statistični podatki proizvajalca nezadovoljivi ali niso na voljo Velikost vzorca (skupno število preskušenih vozil) Vrednost za sprejem An Vrednost za zavrnitev Bn (a) (b) (c) 3 –0,80380 16,64743 4 –0,76339 7,68627 5 –0,72982 4,67136 6 –0,69962 3,25573 7 –0,67129 2,45431 8 –0,64406 1,94369 9 –0,61750 1,59105 10 –0,59135 1,33295 11 –0,56542 1,13566 12 –0,53960 0,97970 13 –0,51379 0,85307 14 –0,48791 0,74801 15 –0,46191 0,65928 16 –0,43573 0,58321 17 –0,40933 0,51718 18 –0,38266 0,45922 19 –0,35570 0,40788 20 –0,32840 0,36203 21 –0,30072 0,32078 22 –0,27263 0,28343 23 –0,24410 0,24943 24 –0,21509 0,21831 25 –0,18557 0,18970 26 –0,15550 0,16328 27 –0,12483 0,13880 28 –0,09354 0,11603 29 –0,06159 0,09480 30 –0,02892 0,07493 31 0,00449 0,05629 32 0,03876 0,03876

4.1.1.3.3.6   Opombe

Za izračun zaporednih statističnih rezultatov preskusa se uporabljajo naslednje rekurzivne formule:

Enačbe 4-4:

(n=2, 3, …; ; v1=0)

4.1.1.3.4   Homologacijski organi, ki so izdali homologacijo, lahko kadar koli preverijo metode, ki se uporabljajo v posameznem proizvodnem obratu.

4.1.1.3.5   Pri vsakem pregledu mora biti inšpektorju na voljo proizvodna in preskusna dokumentacija.

4.1.1.3.6   Inšpektor lahko naključno izbere vzorce, ki se preskusijo v proizvajalčevem laboratoriju. Najmanjše število vzorcev se določi na podlagi rezultatov proizvajalčevega preverjanja.

4.1.1.3.7   Če je stopnja kakovosti nezadovoljiva ali če je treba preveriti veljavnost preskusov, opravljenih v skladu s točko 9.4.2.2., inšpektor zbere vzorce, ki se nato pošljejo tehnični službi, ki je opravila homologacijske preskuse.

4.1.1.3.8   Homologacijski organi lahko izvedejo vse preskuse, ki so predpisani v tej prilogi.

4.1.1.4   Vozila s hibridnim električnim pogonskim sistemom

Praviloma se ukrepi za zagotavljanje skladnosti proizvodnje glede emisij iz izpušne cevi in emisij CO2, porabe električne energije in električnega dosega iz hibridnih električnih vozil preverjajo na podlagi opisa v certifikatu o homologaciji, ki je skladen z vzorcem iz člena 30(2) Uredbe (EU) št. 168/2013.

Pregledi skladnosti proizvodnje temeljijo na oceni postopka revizije proizvajalca, ki jo izvede homologacijski organ z namenom zagotavljanja skladnosti tipa vozila v zvezi z emisijami iz izpušne cevi in emisijami CO2, porabo električne energije in električnim dosegom.

Če homologacijski organ ni zadovoljen s kakovostjo postopka revizije proizvajalca, lahko zahteva, da se preskusi preverjanja opravijo na vozilih v proizvodnji.

Skladnost emisij iz izpušne cevi in emisij CO2 se preverja s statističnimi postopki, opisanimi v točkah 4.1.1.3.1. do 4.1.1.3.3. Vozila se preskusi v skladu s postopkom, opisanim v Prilogi II(A) k Uredbi (EU) št. 168/2013.

4.1.1.5   Nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja

4.1.1.5.1   Za preverjanje skladnosti po zgornjih zahtevah se iz proizvodne linije homologiranega vozila vzame vzorčna nadomestna naprava za uravnavanje onesnaževanja.

4.1.1.5.2   Proizvodnja se šteje za skladno z določbami te priloge, če vzorčno matično vozilo, naključno izbrano s proizvodne linije in opremljeno z napravo za uravnavanje onesnaževanja, izpolnjuje veljavne zahteve za okoljske značilnosti delovanja, določene v členu 23 Uredbe (EU) št. 168/2013. Zmogljivost pogona, vgrajenega v vzorčno matično vozilo, se meri v skladu s Prilogo II(A) k Uredbi (EU) št. 168/2013 in ne sme presegati zmogljivosti pogonske enote originalne naprave za uravnavanje onesnaževanja, ki jo nadomešča.

4.1.1.6   Ukrepi v primeru neskladnosti proizvodnje

Če je med pregledi ugotovljena neskladnost, homologacijski organ zagotovi sprejetje vseh potrebnih ukrepov za čim hitrejšo ponovno vzpostavitev skladnosti proizvodnje.

4.1.1.7   Kazni za neskladnost proizvodnje

4.1.1.7.1   Homologacija, podeljena za tip vozila, se lahko prekliče, če vozilo ni skladno z zahtevami iz točke 4.1.1.1.

4.1.1.7.2   Če država članica prekliče homologacijo, ki jo je podelila, o tem takoj obvesti druge države članice.

4.1.2   Preskus skladnosti za preskus tipa IV, emisije izhlapevanja

Pri rednem končnem preskušanju proizvodnje lahko proizvajalec skladnost dokaže z vzorčenjem vozil, ki izpolnjujejo naslednje zahteve. Drugače se izvede celotni preskusni postopek, opisan v tej prilogi. Na zahtevo proizvajalca se lahko uporabi alternativni preskusni postopek, če je bil ta postopek med postopkom homologacije prikazan tehnični službi in če ga je homologacijski organ odobril.

4.1.2.1   Preskus puščanja

4.1.2.1.1   Šobe za izpuh zraka v ozračje iz sistemov za uravnavanje emisij izhlapevanja se izolirajo.

4.1.2.1.2   Za sistem za dovajanje goriva se uporablja tlak 3,7 kPa ± 0,1 kPa (370 ± 10 mm H2O).

4.1.2.1.3   Tlak se lahko pred izolacijo sistema za dovajanje goriva od vira tlaka stabilizira.

4.1.2.1.4   Po izolaciji sistema za dovajanje goriva tlak ne pade za več kot 0,5 kPa (50 mm H2O) v petih minutah.

4.1.2.2   Preskus zračenja

4.1.2.2.1   Šobe za izpust zraka v ozračje iz sistema za uravnavanje emisij se izolirajo.

4.1.2.2.2   Za sistem za dovajanje goriva se uporablja tlak 3,7 kPa ± 0,1 kPa (370 ± 10 mm H2O).

4.1.2.2.3   Tlak se lahko pred izolacijo sistema za dovajanje goriva od vira tlaka stabilizira.

4.1.2.2.4   Odprtine šob za izpust zraka v ozračje iz sistemov za uravnavanje emisij se ponovno postavijo v stanje delovanja.

4.1.2.2.5   Tlak sistema za dovajanje goriva pade pod 1,0 kPa (100 mm H2O) v dveh minutah.

4.1.2.3   Preskus splakovanja

4.1.2.3.1   Oprema, ki lahko zaznava pretok zraka 0,25 litra na minuto, se pritrdi na dovod splakovanja, tlačna posoda, ki je dovolj velika, da je njen vpliv na sistem za splakovanje zanemarljiv, pa se s preklopnim ventilom poveže z dovodom splakovanja, ali kako drugače:

4.1.2.3.2   Proizvajalec lahko uporabi merilnik pretoka po lastni izbiri, če ga homologacijski organ oceni za sprejemljivega.

4.1.2.3.3   Vozilo deluje tako, da se odkrije vsaka posebnost sistema za splakovanje, ki lahko omejuje postopek splakovanja, in se ugotovijo okoliščine.

4.1.2.3.4   Med delovanjem motorja v mejah iz te točke se pretok zraka določi na enega od naslednjih načinov:

4.1.2.3.4.1

naprava je vključena na padec tlaka z atmosferske stopnje na stopnjo, ki kaže, da je pretok zraka v sistem za uravnavanje emisij izhlapevanja 0,25 litra na minuto; ali

4.1.2.3.4.2

uporabi se nadomestna naprava za merjenje pretoka, ki zazna odčitek najmanj 0,25 litra na minuto.

4.1.2.3.4.3

Na zahtevo proizvajalca se lahko uporabi alternativni postopek splakovanja, če je bil ta postopek med postopkom homologacije prikazan tehnični službi in če ga je tehnična služba odobrila.

4.1.2.4   Metode nadzora

4.1.2.4.1   Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, lahko kadar koli preveri metode nadzora skladnosti, ki se uporabljajo v vsaki proizvodni enoti.

4.1.3   Preskus tipa VIII za raven hrupa

4.1.3.1   Skladnost vozila v zvezi z ravnijo hrupa

Vsako izdelano vozilo je skladno s homologiranim tipom vozila in opremljeno z dušilnikom zvoka, s katerim je bilo homologirano, ter izpolnjuje zahteve iz člena 23 in Priloge VI(D) k Uredbi (EU) št. 168/2013, povezane s tipom zadevnega vozila.

4.1.3.1.1   Za preverjanje skladnosti po zgornjih zahtevah se s proizvodne linije vzame vzorčno vozila tipa, ki je bil homologiran v skladu s to točko 4.1.3. Proizvodnja je skladna z določbami te točke, če raven hrupa, izmerjena po preskusni metodi iz Priloge VI(D) k Uredbi (EU) št. 168/2013, ne presega vrednosti, izmerjene ob homologaciji, za več kot 3 dB(A) niti mejnih vrednosti, predpisanih v tej točki, za več kot 1 dB(A).

4.1.3.2   Skladnost proizvodnje neoriginalnega nadomestnega izpušnega sistema

4.1.3.2.1   Vsak proizveden izpušni sistem je skladen s tipom, homologiranim po tej točki, in izpolnjuje zahteve iz Priloge VI(D) k Uredbi (EU) št. 168/2013, ki se nanašajo na tip vozila, kateremu je izpušni sistem namenjen.

4.1.3.2.2   Za preverjanje skladnosti po zgornjih zahtevah se iz proizvodnje vzame vzorčni izpušni sistem tipa, ki je bil homologiran v skladu s to točko 4.1.3.

4.1.3.2.3   Proizvodnja je skladna s to točko 4.1.3., če izpolnjuje zahteve iz Priloge VI(D) k Uredbi (EU) št. 168/2013 ter če raven hrupa, izmerjena po preskusni metodi iz navedene priloge, ne presega vrednosti, izmerjene ob homologaciji, za več kot 3 dB(A).

4.1.4   Zahteve za skladnost proizvodnje glede zmogljivosti pogona in največje konstrukcijsko določene hitrosti vozila, največjega navora, največje trajne nazivne moči in največje temenske moči

4.1.4.1   Dovoljena odstopanja pri meritvah največje hitrosti vozila med preskušanjem skladnosti proizvodnje

Med preskušanjem skladnosti proizvodnje se največja konstrukcijsko določena hitrost vozila lahko razlikuje ± 5 % od vrednosti, določene pri preskusu za homologacijo.

4.1.4.2   Dovoljena odstopanja pri največjem navoru, največji trajni nazivni moči, največji nazivni moči in največji temenski moči med preskušanjem skladnosti proizvodnje

Tabela 4-3

Odstopanja pri meritvah največjega navora, največje trajne nazivne moči, največje nazivne moči in največje temenske moči v odvisnosti od izmerjene moči

Izmerjena moč	Sprejemljiva odstopanja pri največjem navoru, največji trajni nazivni moči, največji nazivni moči in največji temenski moči
< 1 kW	≤ 20 %
1 kW ≤ izmerjena moč <11 kW	≤ 10 %
> 11 kW	≤ 5 %

4.1.5   Zahteve za skladnost proizvodnje glede mase v stanju, pripravljenem za vožnjo.

Masa vozila kategorije L v stanju, pripravljenem za vožnjo, od nazivne vrednosti ne sme odstopati za več kot 8 % v zvezi s spodnjimi in zgornjimi odstopanji, kar je negativno in pozitivno odstopanje od navedene nazivne vrednosti do in vključno s pragovi mase v stanju, pripravljenem za vožnjo, iz Priloge I k Uredbi (EU) št. 168/2013.

5.   Pregled sprejemljivih odstopanj mase v stanju, pripravljenem za vožnjo.

Ne glede na to, ali se uporablja točka 4, morajo države članice do 31. decembra 2019 predložiti Komisiji statistične podatke o dejanskih odstopanjih mase v stanju, pripravljenem za vožnjo, ugotovljenih pri spremljanju skladnosti proizvodnje. Statistični podatki morajo vsebovati maso v stanju, pripravljenem za vožnjo, izmerjeno ob homologaciji, in vsa izmerjena pozitivna ali negativna odstopanja v odstotkih od te homologirane mase v stanju, pripravljenem za vožnjo, ugotovljena pri ocenjevanju skladnosti proizvodnje na proizvodni liniji. Na podlagi teh podatkov Komisija oceni, ali je potrebno popraviti največje dovoljeno odstopanje v odstotkih iz točke 4.1.5.

PRILOGA V

Zahteve za naprave za spenjanje in priključke

1.   Področje uporabe

1.1

Ta priloga se uporablja za naprave za spenjanje in priključke za vozila kategorije L, če so vgrajena.

1.2

V tej prilogi so določene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati naprave za spenjanje za vozila kategorije L, da se zagotovi: 1.2.1 združljivost pri povezovanju vozila kategorije L z različnimi tipi priklopnih vozil; 1.2.2 varno spenjanje vozil in priklopnih vozil v vseh okoliščinah uporabe; 1.2.3 varnost postopkov spenjanja in odpenjanja.

2.   Splošne zahteve

2.1

Naprave za spenjanje za vozila kategorije L se izdelajo in pritrdijo v skladu z dobro tehnično prakso ter so varne za upravljanje. Lahko so odobrene kot samostojne tehnične enote po tej uredbi ali po pravilniku UN/ECE št. 55 (1).

2.2

Naprave za spenjanje so načrtovane in izdelane tako, da pri normalni uporabi, ob ustreznem vzdrževanju in pravočasnem menjavanju obrabljivih delov vedno delujejo varno.

2.3

Vsaki napravi za spenjanje se priložijo navodila za vgradnjo in uporabo, v njih pa mora biti dovolj informacij, da jo lahko usposobljena oseba vgradi v vozilo in pravilno uporablja. Navodila so v uradnem jeziku ali jezikih držav članic, v katerih bo naprava za spenjanje v prodaji.

2.4

Uporabijo se lahko taki materiali, katerih značilnosti, ki so pomembne za konkretno uporabo, so predpisane s standardom, ali taki, katerih značilnosti so opisane v dokumentaciji, ki je priložena vlogi za homologacijo.

2.5

Vsi deli mehanske naprave za spenjanje, katerih odpoved bi lahko povzročila ločitev vozil, se izdelajo iz jekla. Lahko se uporabijo tudi drugi materiali, če proizvajalec tehnični službi dokaže njihovo enakovrednost.

2.6

Vsi deli za spenjanje so načrtovani tako, da delujejo z oblikovno mehansko zvezo, ravno tako pa je zaprti položaj vsaj enkrat zavarovan z oblikovno mehansko zvezo.

2.7

Če ima vozilo napravo za spenjanje, se na vozilu kategorije L uporabi vlečna kroga, kot je določeno v skladu z Dodatkom 1, sliko Ap1-1. Naprava za spremljanje bo izbrana in nameščena tako, da bo omogočala čim večjo združljivost z različnimi tipi priklopnih vozil. Lahko se uporabljajo tudi drugačne naprave za spenjanje in ne vlečne krogle, če so izpolnjene zahteve iz točke 2.8 in se združljivost in izmenljivost z drugimi priklopnimi vozili (namenske skupine vozil) niti ne zahtevata niti nista mogoči.

2.8

Naprave za spenjanje so zasnovane tako, da izpolnjujejo zahteve glede upravljanja, položaja, mobilnosti in trdnosti v skladu s točkami 2.9, 2.10, 2.11 ter točkami 3, 4, in 5.

2.9

Naprave za spenjanje so zasnovane in pritrjene tako, da zagotavljajo največjo varnost v skladu z dobro tehnično prakso, kar velja tudi za upravljanje naprave za spenjanje.

2.10

Za varno spenjanje in odpenjanje vozil brez uporabe orodja zadostuje ena oseba.

2.11

Odstranljive naprave za spenjanje omogočajo preprosto ročno upravljanje, brez uporabe orodja.

2.12

Pri dajanju proizvodov na trg proizvajalci naprav za spenjanje ali vozil potrošniku zagotovijo smernice in informacije v vseh uradnih jezikih glede učinka na težavnost vožnje vozila kategorije L s priklopnim vozilom.

3.   Zahteve glede položaja

3.1

Upravljanje naprav za spenjanje, vgrajenih na vozila, je neovirano in varno.

3.2

Vlečne krogle, vgrajene na vozila, izpolnjujejo geometrijske zahteve, ki so predpisane na sliki Ap1-2 v Dodatku 1.

3.3

Višina spojne točke naprave za spenjanje, razen vlečne krogle, ustreza višini spojne točke vlečnega ojesa na priklopnem vozilu v mejah ± 35 mm, kadar je priklopno vozilo v vodoravnem položaju.

3.4

Oblika in mere vlečnih nosilcev ustrezajo zahtevam proizvajalca vozila glede točk pritrditve in morebitnih zahtevanih dodatnih vgradnih naprav.

3.5

Upoštevajo se zahteve proizvajalca vozila glede tipa naprave za spenjanje, dovoljene mase priklopnega vozila in dovoljene statične navpične obremenitve spojne točke.

3.6

Vgrajena naprava za spenjanje ne sme zmanjševati vidljivosti zadnje registrske tablice in/ali delov za osvetlitev, sicer se uporabi naprava za spenjanje, ki jo je mogoče sneti brez posebnih orodij.

3.7

Proizvajalci vlečnih nosilcev dodajo pritrdilne točke, na katere se lahko pritrdijo pomožne naprave za spenjanje ali naprave, potrebne za samodejno zaustavitev priklopnega vozila v primeru ločitve glavne naprave za spenjanje.

3.7.1

Pritrdilne točke za pomožno napravo za spenjanje in/ali zaviralni kabel so na takšnem položaju, da ob uporabi pomožna naprava za spenjanje ali zaviralni kabel ne omejuje običajnega prostega gibanja naprave za spenjanje ali ovira običajnega delovanja naletnega zavornega sistema.

3.7.2

Pritrdilna točka se nahaja znotraj 100 mm od navpične ravnine, ki poteka po središču prostega gibanja naprave za spenjanje. Če to ni izvedljivo, se zagotovita dve pritrdilni točki, vsaka na eni strani navpične srednjice in od srednjice oddaljene največ 250 mm. Pritrdilna(-i) točka(-i) je(sta) čim bolj zadaj in visoko.

4.   Zahteve glede gibljivosti

4.1

Ko na vozilo ni priključena naprava za spenjanje, so mogoča naslednja prosta gibanja: 4.1.1 Kot prostega nagiba do 20° nad vodoravno srednjico in pod njo pri vseh kotih vodoravnega zasuka v območju do 90° na vsako stran od vzdolžne srednjice naprave. 4.1.2 Pri vseh kotih vodoravnega zasuka v območju do 90° na vsako stran od vzdolžne srednjice naprave je mogoč zasuk na vsako stran od navpične srednjice za 25° pri trikolesnih vozilih oziroma za 40° pri dvokolesnih.

4.2

Vsi koti vodoravnega zasuka omogočajo naslednje kombinacije prostih gibanj: 4.2.1 pri dvokolesnih vozilih, razen pri uporabi naprave za spenjanje za enokolesno priklopno vozilo, ki se nagiba skupaj z dvokolesnim vozilom: 4.2.1.1 vzdolžni nagib do ± 15° pri kotu zasuka okoli vzdolžne osi do ± 40°; 4.2.1.2 zasuk do ± 30° pri vzdolžnem nagibu do ± 20°; 4.2.2 pri trikolesnih vozilih in štirikolesnikih: 4.2.2.1 vzdolžni nagib do ± 15° pri kotu zasuka okoli vzdolžne osi do ± 25°; 4.2.2.2 zasuk do ± 10° pri vzdolžnem nagibu do ± 20°.

4.3

Naprave za spenjanje z vlečno kroglo omogočajo spenjanje in odpenjanje, kadar je vzdolžna os naprave za spenjanje zasukana glede na srednjico vlečne krogle in pritrdilne konstrukcije: 4.3.1 v vodoravni smeri β = 60° v desno ali levo; 4.3.2 v navpični smeri α = 10° navzgor ali navzdol; 4.3.3 zasuk okoli vzdolžne osi 10° v desno ali levo.

5.   Zahteve glede trdnosti

5.1   Opravi se preskus dinamične trdnosti (preskus vzdržljivosti).

5.1.1   Preskus vzdržljivosti se opravlja z izmenično obremenitvijo približno sinusnega poteka, s številom obremenitvenih nihajev, ki ustrezajo materialu. Nastati ne smejo nobene razpoke, lomi, druge vidne zunanje poškodbe ali prevelike trajne deformacije, ki bi lahko ovirale zadovoljivo delovanje naprave.

5.1.2   Osnova za dinamični preskus je spodaj prikaza vrednost D. Upošteva se statična navpična obremenitev v smeri preskusne obremenitve glede na vodoravno ravnino, odvisno od spojne točke in dovoljene statične navpične obremenitve spojne točke.

Enačba 3-1:

pri čemer velja:

T	=	največja tehnično dovoljena masa vlečnega vozila (v tonah);
R	=	največja tehnično dovoljena masa priklopnega vozila (v tonah);
g	=	zemeljski pospešek (upošteva se g = 9,81 m/s2).

5.1.3   Značilni vrednosti D in S, na katerih temelji preskus, sta navedeni v proizvajalčevi vlogi za homologacijo, pri čemer je S največja dovoljena statična navpična obremenitev spojne točke (v kg).

5.2   Preskusni postopek

5.2.1   Pri dinamičnih preskusih se vzorec postavi na ustrezen nosilni okvir s primerno opremo za obremenjevanje s silami, tako da na vzorec ne deluje nobena druga sila ali navor razen predpisane preskusne sile. Pri preskusih z izmeničnim obremenjevanjem smer delovanja sile ne odstopa za več kot ± 10° od predpisane. Da vzorec ni obremenjen z neželenimi silami ali navori, se vgradi vrtljivi členek na mestu delovanja sile in dodaten vrtljivi členek, ki je ustrezno oddaljen od tega mesta.

5.2.2   Preskusna frekvenca ne presega 35 Hz. Izbrana frekvenca je dovolj različna od lastnih frekvenc preskusne naprave, vključno s preskušanim vzorcem. Pri napravah za spenjanje iz jekla je število ciklov obremenjevanja 2 × 106. Pri napravah za spenjanje iz drugih materialov je morda potrebnih več ciklov obremenjevanja. Na splošno se za ugotavljanje razpok uporablja metoda s penetracijo barvila, dovoljeni pa so tudi drugi enakovredni postopki.

5.2.3   Preskušane naprave za spenjanje so normalno pritrjene na nosilno konstrukcijo, čim bolj togo v položaju, v katerem se bodo uporabile na vozilu. Pritrdilne naprave določi proizvajalec oziroma vlagatelj in so namenjene za pritrditev na vozilo ter/ali imajo iste mehanske lastnosti.

5.2.4   Preskusni pogoji

5.2.4.1

Če je le mogoče, se naprave za spenjanje preskušajo v stanju, v kakršnem se bodo predvidoma uporabljale pri vožnji. Po presoji proizvajalca in dogovoru s tehnično službo se lahko fleksibilni sestavni deli nevtralizirajo, če tako zahteva preskusni postopek in če zaradi tega rezultati preskušanja ne bodo nerealni.

5.2.4.2

Fleksibilni sestavni deli, ki se zaradi pospešenega preskusnega postopka očitno pregrevajo, se lahko med preskušanjem zamenjajo.

5.2.4.3

Preskusne obremenitve delujejo na vzorec prek elementov brez zračnosti.

5.2.4.4

Naprave, predložene v preskušanje, so opremljene z vsemi konstrukcijskimi podrobnostmi, ki lahko vplivajo na trdnost (na primer nosilnimi ploščami za električno vtičnico, morebitnimi oznakami itn.). Meja preskusnega okolja so točke sidranja ali pritrditve. Geometrijski položaj vlečne krogle in pritrdilnih točk naprave za spenjanje glede na referenčno os določi proizvajalec vozila in je prikazan v poročilu o preskusu.

5.2.4.5

Vsi relativni položaji pritrdilnih točk glede na referenčno os, kot so prikazani v Dodatku 2, za katere proizvajalec vlečnega vozila navede vse potrebne informacije proizvajalcu priklopne naprave, se ponovijo na preskuševalni pripravi.

5.3   Preskus vlečnih krogel in vlečnih nosilcev

5.3.1   Na napravi, ki je nameščena na preskuševalno pripravo, se opravi dinamični preskus na napravi za preskušanje z izmenično natezno silo (na primer na resonančnem pulzirajočem stroju). Preskus vsebuje:

5.3.1.1

Preskusna obremenitev je izmenična sila, ki deluje na vlečno kroglo pod kotom 15°± 1°, kot je prikazano na slikah Ap2-1 in Ap2-2 v Dodatku 2.

5.3.1.2

Če leži središče krogle nad premico, ki je vzporedna z referenčno osjo, kot je prikazano na sliki Ap2-3 v Dodatku 2, in poteka skozi najvišjo od najbližjih pritrdilnih točk, se preskus opravlja pri kotu (slika Ap2-1 v Dodatku 2).

5.3.1.3

Če leži središče krogle pod premico, ki je vzporedna z referenčno osjo, kot je prikazano na sliki Ap2-3 v Dodatku 2, in poteka skozi najvišjo od najbližjih pritrdilnih točk, se preskus opravlja pri kotu (slika Ap2-2 v Dodatku 2). Ta kot se izbere zato, da se upoštevata navpična statična in dinamična obremenitev. Ta preskusna metoda se uporablja le za dovoljene statične obremenitve, ki niso večje od: Enačba 3-2:

5.3.1.4

Če je zahtevana večja statična obremenitev, se preskusni kot poveča na 20°. Dinamični preskus se opravi z naslednjo preskusno silo: Enačba 3-3:

5.3.2   Naprave za spenjanje z vlečno kroglo iz enega kosa, vključno z napravami z neizmenljivo vlečno kroglo in vlečnimi nosilci z izmenljivo vlečno kroglo, ki se lahko snamejo (razen krogel z integriranim nosilcem), se preskušajo v skladu s točko 5.3.1.

5.3.3   Preskus vlečnega nosilca, ki se lahko uporablja z različnimi krogelnimi sklopi, se izvede v skladu s preskusnimi zahtevami iz pravilnika UN/ECE št. 55.

5.4   Preskusne zahteve iz točke 5.3.1. veljajo tudi za naprave za spenjanje, z izjemo vlečnih krogel.

6.   Vlečne glave

6.1

Vlečne glave so zasnovane tako, da se lahko varno uporabljajo z vlečnimi glavami, opisanimi v sliki Ap 1-1 Dodatka 1.

6.2

Vlečne glave za vgradnjo v nezavirana priklopna vozila se vgradijo s pomožno napravo za spenjanje ali vsaj pritrdilnimi točkami, da se omogoči priključitev pomožnih naprav za spenjanje. Pritrdilne točke so na takšnem položaju, da ob uporabi pomožne naprave za spenjanje ne omejujejo običajnega prostega gibanja naprave za spenjanje.

6.3

Izvede se preskus vzdržljivosti z izmenično preskusno silo in statični preskus (preskus z dvigom) vsakega preskusnega vzorca.

6.4

Dinamični preskus se opravi z ustrezno vlečno kroglo zadostne trdnosti. Na nosilno konstrukcijo sta naprava za spenjanje in vlečna krogla nameščeni po navodilih proizvajalca in skladno z njuno vgradnjo na vozilu. Na vzorec ne sme delovati nobena druga sila razen preskusne sile. Preskusna sila deluje v črti, ki poteka skozi središče krogle in je nagnjena navzdol proti zadnjemu delu vozila za 15° (glej sliko Ap3-1 v Dodatku 3). Preskus vzdržljivosti se izvede na preskusnem vzorcu z naslednjo preskusno silo: Enačba 3-3: .

6.5

Vlečna krogla, uporabljena pri tem preskusu, ima premer 49 – 0+0;13 mm, tako da predstavlja obrabljeno vlečno kroglo. Sila dviganja FA gladko in hitro naraste do vrednosti: Enačba 3-4: in delovati 10 sekund, pri čemer je: C = masa priklopnega vozila (vsota osnih obremenitev priklopnega vozila, obremenjenega do največje dovoljene obremenitve) v tonah.

6.6

Pri uporabi naprav za spenjanje, razen vlečnih krogel, se vlečna glava preskuša po potrebi v skladu z ustreznimi zahtevami iz pravilnika UN/ECE št. 55.

---

(1)  UL L 227, 28.8.2010, str. 1.

PRILOGA VI

Zahteve za naprave za preprečevanje nedovoljene uporabe

1.   Zahteve

1.1

„Tip vozila v zvezi z napravami za preprečevanje nedovoljene uporabe“ pomeni kategorijo vozil, med katerimi ni bistvenih razlik, kot na primer med lastnostmi zasnove varnostne naprave za preprečevanje nedovoljene uporabe vozil.

1.2

Vozila kategorij L1e z maso v stanju, pripravljenem za vožnjo, > 35 kg, L2e, L3e, L4e in L5e, ki so opremljena s krmilom, izpolnjujejo ustrezne zahteve iz pravilnika UN/ECE št. 62 (1).

1.2.1

Vozila kategorij L1e, L2e, L3e, L4e in L5e, ki niso opremljena s krmilom, izpolnjujejo ustrezne zahteve iz pravilnika UN/ECE št. 18 (2), kot je določeno za vozila kategorije N2.

1.3

Vozila kategorije L6e, ki so opremljena s krmilom, izpolnjujejo ustrezne zahteve iz pravilnika UN/ECE št. 62, kot je določeno za vozila kategorije L2e.

1.3.1

Vozila kategorije L6e, ki niso opremljena s krmilom, izpolnjujejo ustrezne zahteve iz pravilnika UN/ECE št. 18, kot je določeno za vozila kategorije N2.

1.4

Vozila kategorije L7e, ki so opremljena s krmilom, izpolnjujejo ustrezne zahteve iz pravilnika UN/ECE št. 62, kot je določeno za vozila kategorije L5e.

1.4.1

Vozila kategorije L7e, ki niso opremljena s krmilom, izpolnjujejo ustrezne zahteve iz pravilnika UN/ECE št. 18, kot je določeno za vozila kategorije N2.

---

(1)  UL L 89, 27.3.2013, str. 37.

(2)  UL L 120, 13.5.2010, str. 29.

PRILOGA VII

Zahteve za elektromagnetno združljivost (EMC)

1.   Zahteve

1.1

„Tip vozila glede na elektromagnetno združljivost“ pomeni kategorijo vozil, med katerimi ni bistvenih razlik, kot na primer med lastnostmi zasnove elektronskih sestavnih delov, vžigalnimi svečkami in njihovimi kabelskimi snopi ter metodo pritrditve in položaja na vozilu.

1.2

Vozila kategorij L1e, L2e, L3e, L4e L5e, L6e in L7e izpolnjujejo vse ustrezne zahteve iz pravilnika UN/ECE št. 10 (1).

---

(1)  UL L 254, 20.9.2012, str. 1.

PRILOGA VIII

Zahteve za zunanje štrleče dele

1.   Zahteve za dvokolesne mopede in motorna kolesa z bočno prikolico ali brez nje

1.1   Splošne zahteve

1.1.2   Vozila kategorij L1e, L3e in L4e izpolnjujejo naslednje splošne zahteve:

1.1.2.1   Vozila ne smejo imeti vgrajenih koničastih, ostrih ali štrlečih delov, usmerjenih navzven, ki bi s svojo obliko, merami, kotom usmerjenosti in trdoto povečali nevarnost ali resnost telesnih poškodb in ran, ki jih lahko utrpijo osebe ob trčenju z vozilom ali če jih vozilo oplazi. Vozila so načrtovana tako, da so deli in robovi, s katerimi lahko ranljivi uporabniki cest, kot so pešci, zelo verjetno pridejo v stik ob nesreči, skladni z zahtevami iz točk 1. do 1.3.8.

1.1.2.2   Za vse zunanje štrleče dele ali robove, ki so narejeni iz materialov, kot sta mehka guma ali mehka plastika, s trdoto manj kot 60 po Shoru (A) ali prekriti z njimi, se šteje, da izpolnjujejo zahteve iz točk 1.3. do 1.3.8. Izmeri se trdota materiala, ki je po načrtih vgrajen v vozilo.

1.1.3   Posebne določbe za vozila kategorij L1e, L3e in L4e

1.1.3.1   Vozila se ocenijo v skladu z določbami iz točk 1.2. do 1.2.4.1.

1.1.3.2   Če so vozila opremljena s konstrukcijo ali s ploščami, ki naj bi deloma ali v celoti obdale voznika, potnika ali prtljago oziroma prekrile nekatere sestavne dele vozila, lahko proizvajalec vozila kot drugo možnost uporabi ustrezne zahteve iz pravilnika UN/ECE št. 26, kot je določeno za vozila kategorije M1, ki zajemajo posebne zunanje štrleče dele ali celo zunanjo površino vozila.

Ustrezni zunanji štrleči deli, ocenjeni v skladu s to klavzulo, se jasno opredelijo v opisnem listu, vsa druga zunanja površina pa je skladna z zahtevami iz točk 1 do 1.3.8.

1.1.4   Posebne določbe za vozila kategorije L4e

1.1.4.1   Če je na motorno kolo pritrjena bočna prikolica, ki je snemljiva oziroma ni snemljiva, se prostor med motornim kolesom in bočno prikolico izvzame iz ocene (glej sliko 8-1).

Slika 8-1:

Tloris motornega kolesa kategorije L4e z bočno prikolico

1.1.4.2   Če se bočno prikolico lahko sname, tako da se lahko motorno kolo uporablja brez nje, motorno kolo izpolnjuje zahteve za samostojna motorna kolesa iz točk 1 do 1.3.8.

1.2   Ocena zunanjih štrlečih delov

1.2.1   Za preverjanje zunanjih štrlečih delov vozila se uporablja preskuševalna naprava v skladu s specifikacijami iz slike Ap1-1 v Dodatku 1.

1.2.2   Vozilo pokončno stoji na vodoravni površini, krmilna ročica in krmiljeno kolo pa sta na začetku usmerjena naravnost.

1.2.2.1   V preskusnem vozilu sedi človeku podobna lutka, ki predstavlja 50 % povprečja, ali oseba s podobnimi telesnimi značilnostmi v običajni drži za vožnjo, ne da bi ovirala prosto gibanje krmilne ročice. Stopala so nameščena na zadevnih oporah in niso oprta na menjalno ročico ali zavorno pedalo.

1.2.3   Preskuševalna naprava se enakomerno premakne s sprednjega dela vozila proti zadnjemu delu na obeh straneh vozila. Če se preskuševalna naprava dotakne krmilne ročice ali katerega koli dela, ki je pritrjen nanjo, se zavrti do skrajnega položaja, med tem in po tem pa se preskus nadaljuje. Preskuševalna naprava med preskusom ostane v stiku z vozilom ali voznikom (glej sliko 8-2).

Slika 8-2:

Območja gibanja preskuševalne naprave

1.2.3.1   Preskuševalna naprava se najprej dotakne sprednjega dela vozila in se premika navzven ob straneh, pri čemer sledi obrisu vozila in voznika, če je ustrezno. Preskuševalna naprava se lahko premika tudi na znotraj, vendar hitrost ne sme preseči hitrosti gibanja proti zadnjemu delu vozila (tj. pod kotom 45° glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila).

1.2.3.2   Preskuševalna naprava odrine roke in stopala voznika, če pride z njimi v neposreden stik, in vse zadevne opore (npr. opore za noge) se lahko zaradi stika s preskuševalno napravo prosto zasukajo, prepognejo, skrivijo ali upognejo in ocenijo v vseh vmesnih položajih.

1.2.3.3   Deli in sestavni deli vzvratnih ogledal, ki jih ustrezno zajema ustrezna homologacija sestavnega dela, se štejejo za skladne z zahtevami iz točk 1 do 1.3.8.

1.2.3.4   Štrleči deli, s katerimi lahko preskuševalna naprava pride v stik v katerem koli položaju uporabe (npr. opore za noge za potnike v zloženem in iztegnjenem položaju), se ocenijo v vseh namenjenih položajih uporabe.

1.2.4   Ko se preskuševalna naprava pomika vzdolž vozila, kot je opisano zgoraj, štrleči deli in robovi vozila, s katerimi pride naprava v stik, spadajo v:

—	skupino 1: če preskuševalna naprava oplazi dele vozila; ali

—	skupino 2: če preskuševalna naprava trči z deli vozila.

1.2.4.1   Da se razlikuje, v katero skupino spadajo štrleči deli in robovi, s katerimi preskuševalna naprava pride v stik, se naprava uporablja v skladu z ocenjevalno metodo iz slike 8-3, štrleči deli in robovi pa spadajo v:

skupino 1, če je 0° ≤ α < 45° in

skupino 2, če je 45° ≤ α < 90°.

Slika 8-3

Tloris preskuševalne naprave, ki oplazi bok vozila in trči s štrlečim delom

1.3   Posebne zahteve

1.3.1   Zahteve za polmer za dele skupine 1 (oplazenje):

1.3.1.1   Ploščati deli:

—	robovi ploščatih delov imajo polmer zaobljenosti vsaj 0,5 mm;

zgradba, obrobe, karoserija itn.:

—	vogali imajo polmer zaobljenosti vsaj 3,0 mm. Izraz „vogal“ pomeni tridimenzionalno obliko površine, ki ni rob plošče ali steblo.

1.3.1.1.1   Polmeri vogalov in robov plošč se izmerijo ob točkah stika s preskuševalno napravo in postopoma prehajajo v manjši polmer, če obstaja, v smeri, kjer ni več stika med preskuševalno napravo in vogalom ali robom.

1.3.1.2   Steblasti deli

—	Stebla ali podobni deli imajo skupni premer vsaj 10 mm,

—	robovi na konici stebla imajo polmer zaobljenosti najmanj 2,0 mm.

1.3.1.2.1   Polmer robov na konici stebla se izračuna ob točkah stika s preskuševalno napravo in je lahko postopoma manjši okoli oboda konice stebla.

1.3.2   Zahteve za polmer za dele skupine 2 (trk):

1.3.2.1   Ploščati deli:

—	robovi ploščatih delov imajo polmer zaobljenosti vsaj 2,0 mm;

zgradba, obrobe, karoserija itn.:

—	vogali imajo polmer zaobljenosti vsaj 2,0 mm.

1.3.2.1.1   Polmeri vogalov in robov plošč se izmerijo ob točkah stika s preskuševalno napravo in se nadaljujejo ali postopoma zmanjšujejo v smeri, kjer ni več stika med preskuševalno napravo in vogalom ali robom.

1.3.2.2   Steblasti deli

—	Stebla ali podobni deli imajo skupni premer vsaj 20 mm,

—	vendar imajo lahko stebla ali podobni deli skupni premer manjši od 20 mm, če štrleči del predstavlja manj kot pol njihovega skupnega premera,

—	robovi na konici stebla morajo imeti polmer zaobljenosti najmanj 2,0 mm.

1.3.2.2.1   Polmer robov na konici stebla se izračuna ob točkah stika s preskuševalno napravo in je lahko postopoma manjši okoli oboda konice stebla.

1.3.3   Zgornji rob vetrobranskega stekla oziroma obrobe, ki je prozoren ali ne, ima premer zaobljenosti vsaj 2,0 mm ali pa je prekrit z zaščitnim materialom v skladu s točko 1.1.1.2.

1.3.3.1   Zgornji rob je omejen s ploščama pod kotom 45° glede na vodoravno ravnino (glej sliko 8-4).

Slika 8-4:

Območje vidljivosti voznika skozi prozorno vetrobransko steklo

1.3.3.2   Če se polmer uporablja za zgornji rob, ne bo večji od 0,7-kratne debeline vetrobranskega stekla ali obrobe, če se meri pri zgornjem robu.

1.3.3.3   Prevleke, ki so podobne vetrobranskim steklom ali obrobam in so vgrajene le za zaščito skupka instrumentov voznika ali žarometa ter imajo skupne štrleče dele, ki niso večji od 50 mm, če se merijo od zgornje površine zadevnega skupka instrumentov ali žarometa, so izvzeti iz zahtev iz točk 1.3.3., 1.3.3.1. in 1.3.3.2.

1.3.4   Konec ročic sklopke in zavore, nameščene na krmilno ročico, je vidno okrogel in ima polmer zaobljenosti vsaj 7,0 mm. Pri zunanjih robovih teh ročic je polmer zaobljenosti vsaj 2,0 mm na celem območju uporabe nosilca. Preverjanje se izvaja, ko ročice niso v delovni legi.

1.3.4.1   Če te ročice popolnoma prekrivajo zaščitni senčniki in zato ne morejo priti v stik z osebo, ki trči v vozilo, se šteje, da ročice izpolnjujejo zahteve iz točke 1.3.4.

1.3.5   Sprednji del sprednjega blatnika ali katerih koli delov, ki so nanj nameščeni, ima polmer zaobljenosti vsaj 2,0 mm.

1.3.5.1   Sprednji rob sprednjega blatnika je omejen z dvema navpičnima ravninama, ki tvorita vodoravni kot 45° glede na vzdolžno srednjo raven vozila.

1.3.5.2   Če se polmer uporablja za sprednji rob sprednjega blatnika, ne bo večji od 0,7-kratne debeline blatnika, če se meri pri sprednjem robu.

1.3.6   Zadnji rob pokrova posode za gorivo ali podobno oblikovane naprave, na primer na zgornji površini posode za gorivo, ob katero bi lahko voznik ob trčenju, ko se premika naprej, udaril, ne sme biti izbočen več kot 15 mm nad površino posode, prehod med površino posode pa je enakomeren in vidno zaobljen. Primer je prikazan na sliki 8-5. Lahko je za 15 mm višje nad površino posode, če je za njim varnostna naprava, ki zagotavlja, da relativna izbočenost ne preseže 15 mm.

Slika 8-5

Zahteva za vgradnjo pokrova posode za gorivo

1.3.6.1   Pokrovi posod za gorivo ali podobno oblikovane naprave, ki niso pred voznikom ali pod ravnijo sedeža voznika, so izvzeti iz zahtev iz točke 1.3.6.

1.3.7   Glave kontaktnih ključev imajo zaščitno kapo iz gume ali plastike s topimi robovi.

1.3.7.1   Kontaktni ključi, ki jih ni treba vstaviti v kontaktno ključavnico med delovanjem vozila in so obdani s površino ali zaprti, njihova glava pa se lahko prepogne glede na njihovo steblo ali cev, ki ni pred voznikom ali pod ravnijo sedeža voznika, so izvzeti iz zahtev iz točke 1.3.7.

1.3.8   Koničasti ali štrleči deli vozila, usmerjeni navzven, v svojem izhodiščnem, pokončnem položaju, ki ne pridejo v stik s preskuševalno napravo, a bi lahko povečali nevarnost ali resnost telesnih poškodb in ran, ki jih lahko utrpi oseba ob trčenju in stiku z njimi, so topi.

2.   Zahteve za trikolesna vozila ali štirikolesnike

2.1   Splošne zahteve

2.1.1   Vozila kategorij L2e, L5e, L6e in L7e izpolnjujejo naslednje splošne zahteve.

2.1.1.1

Vozila ne smejo imeti vgrajenih koničastih, ostrih ali štrlečih delov, usmerjenih navzven, ki bi s svojo obliko, merami, kotom usmerjenosti in trdoto povečali nevarnost ali resnost telesnih poškodb in ran, ki jih lahko utrpijo osebe ob trčenju z vozilom ali če jih vozilo oplazi. Vozila so zasnovana tako, da so deli in robovi, s katerimi lahko ranljivi uporabniki cest, kot so pešci, zelo verjetno pridejo v stik ob nesreči, skladni z zahtevami iz točk 2.1.2. do 2.1.2.1.4.

2.1.2   Posebne določbe za vozila kategorij L2e, L5e, L6e in L7e

2.1.2.1

Vozila izpolnjujejo vse ustrezne zahteve pravilnika UN/ECE št. 26, kot je določeno za vozila kategorije M1.

2.1.2.1.1

Toda ob upoštevanju različnih oblik konstrukcij vozil navedenih kategorij in tega, ali je vozilo opremljeno z napravo za vzvratno vožnjo, lahko proizvajalec vozil kot alternativo zahtevam iz točke 2.1.2.1. uporablja zahteve iz točk 1.1. do 1.1.2.1. in točk 1.2. do 1.3.8., kot je določeno za kategoriji L1e in L3e, ki zajemajo posebne zunanje štrleče dele (npr. sprednje vilice, kolesa, odbijače, blatnike in obrobe na zadnjem delu vozila, ki ni opremljeno z napravo za vzvratno vožnjo) vozila, ki bo homologirano, če se s tem strinjata tehnična služba in homologacijski organ (npr. za tip vozila, ki je po videzu enak motornemu kolesu, vendar ima tri kolesa in se s tem uvršča med vozila kategorije L5e). Ustrezni zunanji štrleči deli, ocenjeni v skladu s to klavzulo, se jasno opredelijo v opisnem listu, vsa druga zunanja površina pa je skladna z zahtevami iz točk 2 do 2.1.2.1.4.

2.1.2.1.2

Če so vozila opremljena s konstrukcijo ali s ploščami, ki naj bi deloma ali v celoti obdale voznika, potnika ali prtljago oziroma prekrile nekatere sestavne dele vozila in če dele zunanje površine ni mogoče ustrezno oceniti v skladu s točko 2.1.2.1.1. (npr. v zvezi s streho, stebrički strehe, vrati, ročaji na vratih, zasteklitvijo, pokrovom motorja, pokrovom prtljažnika, gumbi za odpiranje, ploščadjo za tovor), so lahko ostali zunanji štrleči deli skladni z vsemi ustreznimi zahtevami pravilnika št. 26, kot je določeno za vozila kategorije M1.

2.1.2.1.3

V primeru vozil kategorij L2e-U, L5e-B, L6e-BU in L7e-CU so robovi, ki lahko pridejo v stik v skladu z zgoraj navedenimi določbami, ki so za zadnjo steno ali kjer, če ni zadnje stene, navpična prečna ravnina seka točko, ki je 50 cm za točko R zadnjega sedeža, vsaj topi, če njihov zunanji štrleči del znaša 1,5 mm ali več.

2.1.2.1.4

Skladnost z zahtevami se preverja brez registrske tablice, pritrjene na vozilo, zato prostor ali površina za pritrditev registrske tablice nista izvzeta iz ocene.

PRILOGA IX

Zahteve za shranjevanje goriva

1.   Splošne zahteve

1.1

„Tip vozila glede na shranjevanje goriva“ pomeni kategorijo vozil, med katerimi ni bistvenih razlik pri obliki, velikosti in lastnostih materialov ter metodo vgraditve in položajem posode za gorivo na vozilu.

1.2

Posode za gorivo vozil, ki imajo eno ali več posod za gorivo, izpolnjujejo naslednje splošne zahteve: 1.2.1 Posode za gorivo so izdelane iz materialov, katerih termične, mehanske in kemične značilnosti ustrezajo načrtovanim pogojem uporabe. 1.2.2 Posode za gorivo in sosednji deli vozila so načrtovani tako, da ne ustvarjajo elektrostatičnega naboja, ki bi lahko sprožil iskrenje med posodo za gorivo in šasijo vozila, zaradi česar bi se lahko vžgala mešanica zraka in goriva. 1.2.3 Posode za gorivo so odporne proti koroziji. 1.2.4 Posode za gorivo so opremljene z ustreznimi napravami (npr. z odprtinami ali varnostnimi ventili), ki samodejno sprostijo nadtlak ali tlak, ki presega delovni tlak. Take naprave so zasnovane tako, da se preprečijo tveganja vžiga mešanice zraka in goriva. 1.2.5 Posode za gorivo so zasnovane tako, da gorivo pri polnjenju posode za gorivo ne sme teči na izpušni sistem, motor ali druge dele sistema za prenos moči vozila, na potnika ali prtljažni prostor, temveč je preusmerjeno na tla. 1.2.6 Gorivo ne sme teči iz pokrova posode za gorivo ali drugih vgrajenih naprav za izravnavo nadtlaka, četudi je posoda popolnoma obrnjena. Kapljanje je dovoljeno do največ 30 g/min, kar se preveri s preskusom iz točk 2.1. do 2.1.4. Če stopnja puščanja ni stalna, se zagotovi, da se največja stopnja puščanja ugotovi v eni minuti (tj. ne s povprečjem v daljšem časovnem okviru). 1.2.7 Posoda ni površina (npr. tla, stena, streha ali zadnja stena) potniškega prostora ali drugega prostora, ki je povezan z njo, če ima vozilo karoserijo. 1.2.7.1 Za namene tega dodatka ima vozilo potnika ali drug integralni prostor, če ima nameščeno varnostno zasteklitev, stranska vrata, zadnja vrata, stranske stebričke in/ali streho, s katero se ustvari zaprt ali deloma zaprt prostor. Tehnična služba merila za presojo jasno utemelji v poročilu o preskusu. 1.2.8 Vmesnik posode za gorivo ni nameščen v potniškem prostoru, prtljažnem prostoru ali prostoru za motor, če obstajajo. 1.2.8.1 Po točki 1.2.7.1. zgoraj se šteje, da ima vozilo prostor za motor ali prtljažni prostor, če ima nameščene stranske plošče skupaj s pokrovom motorja in/ali pokrovom prtljažnika, s čimer se ustvari zaprt ali deloma zaprt prostor. Tehnična služba merila za presojo jasno utemelji v poročilu o preskusu. 1.2.9 Posode za gorivo prestanejo preskuse puščanja, ki se izvedejo z notranjim tlakom, ki je enak ali dvakrat višji od relativnega delovnega tlaka (konstrukcijsko določen tlak), ali nadtlakom v višini 30 kPa, odvisno od tega, kateri je višji, kot je opisano v točkah 2.2. do 2.2.1. Vse odprtine se lahko za namen tega preskusa zaprejo. Posoda za gorivo med preskusom ne sme počiti ali puščati, vendar se lahko za stalno preoblikuje. 1.2.9.1 Posode za goriva iz materiala, ki ni kovina, izpolnjujejo to zahtevo, če so prestale preskus, opisan v točkah 3.4. do 3.4.1. 1.2.10 Za posode za gorivo iz materiala, ki ni kovina, se poleg preskusov iz točk 2.1. do 2.1.4. uporabljajo preskusi iz točk 3 do 3.7.5.1.

1.3

Vozila, ki imajo eno ali več posod za gorivo, izpolnjujejo naslednje splošne zahteve: 1.3.1 Posode za gorivo so nameščene in vgrajene tako, da izpolnjujejo svojo nalogo v vseh predvidljivih pogojih delovanja. 1.3.2 Vsi deli in sestavni deli sistema za dovajanje goriva vozila so pred stikom z morebitnimi ovirami na tleh ustrezno zaščiteni z deli okvira ali karoserije. Ta zaščita ni potrebna, če so zadevni deli ali sestavni deli pod vozilom dlje od tal kot deli okvira ali karoserije, ki so neposredno pred njimi. 1.3.3 Vsi deli in sestavni deli sistema za dovajanje goriva vozila so zasnovani, izdelani in vgrajeni na tak način, da prestanejo učinke notranje ali zunanje korozije, ki so jim izpostavljeni. Kateri koli del ali sestavni del sistema za dovajanje goriva ne sme biti izpostavljen nenormalnemu trenju ali pritisku zaradi premikanja, ki ga povzročajo vrtenje, upogibanje ali tresljaji konstrukcije, motorja ali menjalnika vozila. 1.3.4 Vozila, ki v svojih pogonskih sklopih uporabljajo utekočinjeni naftni plin (LPG) in posode za LPG, izpolnjujejo zadevne zahteve za vgradnjo in opremo iz pravilnika UN/ECE št. 67 (1), kot je določeno za vozila kategorije M1. 1.3.5 Vozila, ki v svojih pogonskih sklopih uporabljajo stisnjen zemeljski plin (CNG) in posode za CNG, izpolnjujejo zadevne zahteve za vgradnjo in opremo iz pravilnika UN/ECE št. 110 (2), kot je določeno za vozila kategorije M1.

2.   Preskusi posod za gorivo

2.1   Preskus prevrnitve

2.1.1

Posoda za gorivo in vsa pripadajoča oprema je pritrjena na preskuševalno ogrodje po postopku, ki ustreza načinu vgradnje na vozilo, kateremu je posoda za gorivo namenjena. To velja tudi za sisteme za uravnavanje notranjega nadtlaka.

2.1.2

Preskuševalno ogrodje je vrtljivo okrog osi, ki poteka vzporedno z vzdolžno osjo vozila.

2.1.3

Preskus se izvaja na posodi za gorivo, ki je napolnjena do 30 % skupne nazivne prostornine in tudi do 90 % skupne nazivne prostornine z negorljivo tekočino, katere gostota in viskoznost sta podobni gostoti in viskoznosti goriva, ki se običajno uporablja, ali z vodo.

2.1.4

Posoda za gorivo se zavrti iz izhodiščne lege za 90° v levo. Posoda ostane v tej legi vsaj pet minut. Nato se posoda za gorivo zavrti še za 90° v isto smer. V tej legi, v kateri je posoda popolnoma obrnjena, ostane vsaj naslednjih pet minut. Posoda za gorivo se obrne nazaj v izhodiščno lego. Preskusno tekočino, ki iz zračnikov ni stekla nazaj v posodo za gorivo, je treba odstraniti in po potrebi dotočiti. Posoda za gorivo se zavrti iz izhodiščne lege za 90° v desno. Posoda ostane v tej legi vsaj pet minut. Nato se posoda za gorivo zavrti še za 90° v isto smer. V tej legi, v kateri je posoda popolnoma obrnjena, ostane vsaj naslednjih pet minut. Posoda za gorivo se obrne nazaj v izhodiščno lego. Posoda se za 90° obrne vsako minuto ali vsake tri minute.

2.2   Hidravlični preskus

2.2.1

Na posodi za gorivo se opravi hidravlični preskus notranjega tlaka, in sicer na posodi s celotnim pripadajočim priborom, ki ni vgrajena v vozilo. Posoda se v celoti napolni z negorljivo tekočino, katere gostota in viskoznost sta podobni gostoti in viskoznosti goriva, ali z vodo. Po prekinitvi vseh stikov z zunanjostjo se tlak postopoma zvišuje skozi cev, po kateri se gorivo dovaja motorju, na notranji tlak iz točke 1.1.9., ta tlak pa se vzdržuje najmanj 60 sekund.

3.   Posebne zahteve in preskusi za posode za gorivo iz materiala, ki ni kovina

3.1   Za posode za goriva iz materiala, ki ni kovina, se uporabljajo naslednji dodatni preskusi:

—	preskus prepustnosti,

—	udarni preskus,

—	preskus mehanske trdnosti,

—	preskus odpornosti proti gorivu,

—	preskus z visoko temperaturo,

—	preskus odpornosti proti ognju.

3.2   Preskus prepustnosti, ki se izvaja na popolnoma novi posodi za gorivo

3.2.1   Preskus prepustnosti kot del preskušanja tipa IV iz Priloge V(A) k Uredbi (EU) št. 168/2013 brez upoštevanja meritev sipanja za namen tega preskusa v skladu s to prilogo se izvede na zadostnem številu posod za gorivo za namene preskušanja v skladu s točkami 3.3. do 3.7.5.1.

3.3   Udarni preskus, ki se izvede na posodi za gorivo, ki je prestala preskus prepustnosti

3.3.1   Posoda za gorivo se napolni do skupne nazivne prostornine z mešanico 50 % vode in 50 % etilenglikola ali katere koli druge hladilne tekočine, ki ne razjeda materiala posode za gorivo in katere zmrzišče je nižje od .

Med preskusom je temperatura snovi v posodi za gorivo . Posodo se ohladi na ustrezno temperaturo okolja. Posodo se lahko napolni tudi z ustrezno ohlajeno tekočino, vendar mora posoda na preskusni temperaturi ostati vsaj eno uro.

Za preskus se uporabi nihalo. Njegova udarna glava ima obliko enakostranične trikotne piramide, katere vogali in robovi so zaobljeni s polmerom 3,0 mm. Masa nihala, ki se prosto giba, je 15 kg ± 0,5 kg, energija nihala pa ni manjša od 30 J za vsak udarec na posodo za gorivo.

Tehnična služba lahko izbere poljubno število točk na posodi za gorivo, na katerih se opravi preskus, navedene točke pa predstavljajo položaje, ki se obravnavajo kot tvegane zaradi vgradnje posode in njenega položaja na vozilu. Nekovinska zaščita se ne upošteva, cevi za dovod goriva, ki obkrožajo posodo, ali šasija pa se lahko upoštevajo pri oceni tveganja.

Za vse udarce se lahko uporabi več kot ena posoda za gorivo, če so vse posode za gorivo prestale preskus prepustnosti.

Po enem udarcu na katero koli teh preskusnih točk tekočina ne sme uhajati.

3.4   Preskus mehanske trdnosti, ki se izvede na posodi za gorivo, ki je prestala preskus prepustnosti

3.4.1   Posoda za gorivo se napolni do skupne nazivne prostornine, preskusna tekočina pa je voda pri . Posodo se nato preskusi z notranjim tlakom, ki je enak ali dvakrat višji od relativnega delovnega tlaka (konstrukcijsko določen tlak), ali nadtlakom v višini 30 kPa, odvisno od tega, kateri je višji. Posoda ostane zaprta in pod tlakom najmanj pet ur pri temperaturi okolja .

Posoda za gorivo ne sme puščati ali ne sme biti tako začasno ali stalno deformirana, da bi bila zaradi tega neuporabna. Pri ugotavljanju deformacije posode je treba upoštevati posebne pogoje vgradnje.

3.5   Preskus odpornosti proti gorivu, ki se izvede na vzorcih popolnoma nove posode za gorivo in vzorcih posode za gorivo, ki je prestala preskus prepustnosti

3.5.1   Z ravne ali skoraj ravne površine nove posode za gorivo se vzame šest preskusnih vzorcev približno enake debeline za natezni preskus. Njihova natezna trdnost in meje elastičnosti se določijo pri pri hitrosti raztezanja 50 mm/min. Ugotovljene vrednosti se nato primerjajo z vrednostmi natezne trdnosti in elastičnosti, ugotovljenimi s podobnimi preskusi, pri katerih se uporabi posoda za gorivo, ki je prestala preskus prepustnosti. Material je sprejemljiv, če se natezna trdnost ne razlikuje za več kot 25 %.

3.6   Preskus pri visoki temperaturi, ki se izvede na vzorcih posode za gorivo, ki je prestala preskus prepustnosti

3.6.1   Posoda za gorivo se vgradi na reprezentativni del vozila in se z vodo pri napolni do 50 % skupne nazivne prostornine. Preskusna struktura, vključno s posodo za gorivo, je nato 60 minut pri temperaturi okolja , po tem pa posoda za gorivo ne sme biti deformirana za stalno ali puščati, temveč mora biti v celoti uporabna.

3.7   Preskus odpornosti proti ognju, ki se izvede na vzorcih posode za gorivo, ki je prestala preskus prepustnosti

3.7.1   Priprava preskusnih vzorcev

3.7.1.1   Iz ene ali več posod za gorivo, ki so prestale preskus prepustnosti, se vzame najmanj deset ploščatih oziroma skoraj ploščatih vzorcev, ki so 125 ± 5 mm dolgi in 12,5 ± 0,2 mm široki. Če pridobivanje takih preskusnih vzorcev preprečujejo lastnosti zasnove (tj. oblika) posode za gorivo, se šteje za namen tega preskusa sprejemljivo, da se pripravi ena ali več posebnih posod s podobnimi lastnostmi, vendar z bolj ravnimi ali skoraj ravnimi površinami, vključenimi v stene. Skupna debelina vseh vzorcev je ± 5 % najdebelejšega vzorca.

3.7.1.2   V vsak vzorec se zarežeta dve črti, ena 25 mm in druga 100 mm od enega konca.

3.7.1.3   Robovi preskusnih vzorcev so izraziti. Robovi, ki so odžagani, so fino zbrušeni, tako da je površina gladka.

3.7.2   Preskusna oprema

3.7.2.1   Preskusno komoro sestavlja popolnoma zaprta laboratorijska dimna komora z oknom za opazovanje preskusov, odpornim proti visoki temperaturi. V določenih preskusih se lahko uporabi ogledalo, ki omogoča pogled na vzorec od zadaj.

Ventilator za odvod plinov je treba med preskusom izključiti in takoj po preskusu spet zagnati, da se odstranijo vsi strupeni produkti zgorevanja.

Preskus se lahko opravi tudi v kovinski škatli, ki se položi pod dimno komoro, ventilator pa je vključen.

Zgornje in spodnje stene škatle imajo odprtine za zračenje, skozi katere prihaja dovolj zraka za zgorevanje, hkrati pa goreči vzorec ne sme biti na prepihu.

3.7.2.2   Stojalo ima dva nosilca, ki ju lahko postavimo v poljuben položaj, z vrtljivimi zgibi.

3.7.2.3   Gorilnik je plinski Bunsenov gorilnik ali gorilnik Tirill z 10-milimetrsko šobo. Šoba ne sme imeti nobenih dodatkov.

3.7.2.4   Zagotovi se kovinska mreža z velikostjo odprtin 20 mm in skupnimi merami približno 100 × 100 mm.

3.7.2.5   Zagotovi se vodna kad s priporočenimi merami približno 150 × 75 × 30 mm.

3.7.2.6   Zagotovi se merilnik časa (v sekundah).

3.7.2.7   Zagotovi se merilna skala (v milimetrih).

3.7.2.8   Zagotovi se drsno merilo (z natančnostjo najmanj 0,05 mm) ali enakovredna naprava za merjenje.

3.7.3   Preskusni postopek

3.7.3.1   Vzorec se pritrdi na enega od nosilcev na stojalu na koncu, ki je bližji oznaki 100 mm, pri čemer je vzdolžna os vodoravna, prečna pa pod kotom 45° glede na vodoravno ravnino. Pod preskusnim vzorcem je na drugi nosilec pritrjena pletena kovinska mreža, ki leži 10 mm vodoravno pod robom vzorca, tako da vzorec štrli približno 13 mm čez rob mreže (glej sliko 9-1). Na mizo dimne komore se postavi vodna kopel, tako da vanjo padejo vsi žareči delci, ki lahko odpadejo med preskusom.

Slika 9-1

Sestav za preskus odpornosti proti ognju

3.7.3.2   Dotok zraka v gorilnik se nastavi tako, da je plamen moder in visok približno 25 mm.

3.7.3.3   Gorilnik se nastavi tako, da se plamen ob začetku merjenja časa začne dotikati zunanjega roba preskusnega vzorca (glej sliko 1)

Plamen se ga dotika 30 sekund. Če se vzorec deformira, stopi ali skrči, se plamen prestavi tako, da ostane v stiku z njim. Če se vzorec med preskusom precej deformira, so rezultati lahko neveljavni.

Gorilnik se odmakne po 30 sekundah ali ko sprednji del plemena doseže oznako 25 mm, odvisno od tega, kaj je prej. Gorilnik se odmakne vsaj 450 mm od vzorca, dimna komora pa ostane zaprta.

3.7.3.4   Ko sprednji del plamena doseže oznako 25 mm, je treba navedeni čas v sekundah zapisati kot čas t1.

3.7.3.5   Merilnik časa se ustavi, ko se gorenje (s plamenom ali brez njega) konča ali doseže oznako 100 mm. Navedeni čas se zapiše kot čas t. Ko se vzorec ponovno prižge z gorenjem materiala, ki je položen na pleteno kovinsko mrežo, so rezultati preskusa lahko neveljavni.

3.7.3.6   Če gorenje ne doseže oznake 100 mm, se izmeri dolžina, ki ni zgorela, od oznake 100 mm vzdolž spodnjega roba vzorca in zaokroži navzgor ali navzdol na najbližji milimeter. Zgorela dolžina mora biti enaka razliki med 100 mm in nezgorelo dolžino, izraženo v milimetrih.

3.7.3.7   Če je vzorec zgorel do oznake 100 mm ali prek nje, se hitrost gorenja izračuna kot: in izrazi v mm/s.

3.7.3.8   Preskus, opisan v točkah 3.7.3.1. do 3.7.3.7., se ponovi na različnih vzorcih, dokler trije vzorci ne zgorijo do oznake 100 mm ali prek nje oziroma se ne preskusi desetih vzorcev.

3.7.3.9   Če samo eden od desetih vzorcev zgori do oznake 100 mm ali prek nje, se preskus, opisan v točkah 3.7.3.1. do 3.7.3.7., ponovi na največ desetih novih vzorcih.

3.7.4   Prikaz rezultatov

3.7.4.1   Poročilo o preskusu vsebuje vsaj naslednje podrobne informacije:

—	število preskušenih vzorcev,

in v zvezi z vsakim posameznim vzorcem:

—	sredstva za identifikacijo,

—	metodo priprave in shranjevanja,

—	debelino, ki se izmeri na vsaki tretjini dolžine vzorca (v milimetrih na vsaj eno decimalno število),

—	čas zgorevanja (v sekundah),

—	dolžino zgorevanja (v milimetrih),

—	izjavo in razlog, če vzorec ne zgori do oznake 100 mm ali prek nje (npr. ker kaplja, teče ali razpade v zgorele delce),

—	izjavo, če se vzorec ponovno vžge z gorenjem materiala, ki se položi na pleteno kovinsko mrežo.

3.7.4.2   Če sta vsaj dva vzorca zgorela do oznake 100 mm ali prek nje, se ugotovi povprečna hitrost zgorevanja (izražena v mm/s in izpeljana iz več rezultatov, izračunanih v skladu z enačbo iz točke 3.7.3.7.). Povprečna hitrost zgorevanja je tako povprečje hitrosti zgorevanja vseh vzorcev, ki so zgoreli do oznake 100 mm ali prek nje. Ta vrednost se primerja z zahtevami iz točk 3.7.5. do 3.7.5.1., izračuni in preverjanja iz točke 3.7.4.3. pa se ne izvedejo.

3.7.4.3   Povprečni čas zgorevanja (ACT) in povprečna dolžina zgorevanja (ACL) se izračunata, če nobeden od desetih vzorcev ni zgorel do oznake 100 mm ali je do oznake 100 mm zgorel le eden od 20 vzorcev.

Enačba 9-1:

pri čemer je n število vzorcev.

Rezultat se zaokroži navzdol ali navzgor do najbližjega povečanja za pet sekund. Toda ACT, ki znaša 0 sekund, se ne uporabi (tj. če zgorevanje traja manj kot med 2 in 7 sekundami, je ACT 5 sekund; če zgorevanje traja med 8 in 12 sekundami, je ACT 10 sekund; če zgorevanje traja med 13 in 17 sekundami, je ACT 15 sekund itn.).

Enačba 9-2:

pri čemer je n število vzorcev.

Rezultat se izrazi glede na najbližje povečanje za 5 mm (tj. „manj kot 5 mm“ se navede, če je dolžina zgorevanja manjša od 2 mm, zato se ne more navesti ACL v višini 0 mm).

Če en vzorec od 20 zgori do oznake 100 mm ali prek nje, se upošteva dolžina zgorevanja (tj. vrednost (100 – nezgorele dolžinei) za navedeni vzorec) kot 100 mm.

Enačba 9-3:

Povprečna hitrost zgorevanja je torej (ACL /ACT) (izraženo v mm/s).

Ta vrednost se primerja z zahtevo, določeno v točkah 3.7.5. do 3.7.5.1.

3.7.5   Zahteve glede odpornosti proti ognju materialov posod za gorivo, ki niso kovine

3.7.5.1   Material posode za gorivo ne sme goreti s povprečno hitrostjo zgorevanja, večjo od 0,64 mm/s, kot je določeno v skladu s preskusnim postopkom, določenim v točkah 3.7. do 3.7.4.3.

---

(1)  UL L 72, 14.3.2008, str. 1.

(2)  UL L 120, 7.5.2011, str. 1.

PRILOGA X

Zahteve za ploščad za tovor

1.   Namen

1.1

Če je ploščad za tovor vgrajena na vozilo (pod)kategorije L2e, L5e-B, L6e-B, L7e-B ali L7e-C, je namestitev vozila in ploščadi za tovor skladna z najmanjšim svežnjem konstrukcijskih meril za varen prevoz blaga.

2.   Zahteve

2.1

Če je vgrajena, je ploščad za tovor zasnovana izključno za prevoz blaga in ima odprto ali zaprto nakladalno površino, ki je pretežno ravna in vodoravna.

2.2

Težišče vozila kategorije L z naloženo ploščadjo in brez voznika je med osema.

2.3

Mere ploščadi za tovor so take, da: 2.3.1 Dolžina nakladalne površine, ki pomeni razdaljo od končne sprednje notranje točke do končne zadnje notranje točke področja za tovor, ki se meri vzporedno na ravnino dolžine vozila, ne preseže sprednje ali zadnje širine koloteka vozila kategorije L za več kot 1,4-krat, odvisno od tega, katera je širša. Podkategoriji L6e-BU in L7e-CU se izvzameta iz te zahteve. 2.3.2 Širina nakladalne površine ne presega največje skupne širine vozil kategorije L brez ploščadi. 2.3.3 Zagotovi se ustrezna zaščita ob straneh, da se prepreči padanje naloženega blaga s ploščadi za tovor.

2.4

Ploščad za tovor mora ležati simetrično glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila kategorije L.

2.5

Ploščad za tovor ne sme biti več kot 1 000 mm oddaljena od tal.

2.6

Ploščad za tovor se na vozilo kategorije L namesti tako, da se prepreči tveganje, da se nenamerno sname.

2.7

Tip ploščadi za tovor in način njene namestitve sta taka, da pri normalni obremenitvi voznikovo vidno polje ostane zadosti veliko ter da lahko obvezna svetila in naprave za svetlobno signalizacijo v celoti izpolnjujejo svojo funkcijo.

2.8

Proizvajalec vozila izda izjavo o varni zmogljivosti obremenitve za tako ploščad za tovor.

2.9

Na ploščadi za tovor se zagotovijo ustrezne pritrdilne točke za pritrdilne naprave za koristni tovor.

PRILOGA XI

Zahteve za mase in mere

1.   Namen

1.1

V tej prilogi so določene zahteve za homologacijo vozil kategorije L za njihove mase in mere.

2.   Predložitev specifikacij za maso vozila in preskusnih zahtev za določitev specifikacij za maso

2.1

Pri vlogi za homologacijo EU tipa vozila v zvezi z njegovimi masami in merami proizvajalec homologacijskemu organu zagotovi za vsako izvedbo znotraj tipa vozila, ne glede na stanje dodelave vozila, podrobnosti o naslednjih masah: 2.1.1 masi v stanju, pripravljenem za vožnjo, kot je določeno v členu 5 Uredbe (EU) št. 168/2013; 2.1.2 dejanski masi; 2.1.3 največji tehnično dovoljeni masi obremenjenega vozila; 2.1.4 največji tehnično dovoljeni obremenitvi na oseh; 2.1.5 največji tehnično dovoljeni masi vlečenega vozila, če je to potrebno; 2.1.6 največji tehnično dovoljeni masi na točkah spenjanja ob upoštevanju tehničnih lastnosti naprav za spenjanje, ki so vgrajene v vozilo ali se lahko v vozilo vgradijo, če je to potrebno; 2.1.7 masi dodatne opreme, če je to potrebno; 2.1.8 masi nadgradnje, če je to potrebno; 2.1.9 masi pogonskega akumulatorja, če je to potrebno.

2.2

Pri določanju mas iz točke 2 proizvajalec upošteva najboljše tehnične prakse in najboljše razpoložljivo tehnično znanje, da se čim bolj zmanjša tveganje mehanskih okvar, zlasti okvar, ki nastanejo zaradi utrujenosti materiala, in da se preprečijo poškodbe cestne infrastrukture.

2.3

Pri določanju mas iz točke 2 proizvajalec upošteva največjo hitrost vozila glede na konstrukcijo vozila. Če proizvajalec vozilo opremi z napravo za omejevanje hitrosti vozila, je največja hitrost vozila glede na konstrukcijo vozila dejanska hitrost vozila, ki jo dovoljuje naprava za omejevanje hitrosti vozila.

2.4

Pri določanju mas iz točke 2 proizvajalec ne naloži omejitev za uporabo vozila, razen omejitev glede zmogljivosti pnevmatik, ki se lahko prilagodi hitrosti glede na konstrukcijo.

2.5

Za nedodelana vozila, vključno z vozili s šasijo s kabino, za katera je potrebna nadaljnja stopnja dodelave, proizvajalec proizvajalcem na naslednji stopnji zagotovi vse ustrezne informacije, da so zahteve te uredbe še naprej izpolnjene. Za namene prve podtočke proizvajalec podrobno opredeli lego težišča mase, ki ustreza vsoti obremenitve.

2.6

Če dodatna oprema znatno vpliva na mase in mere vozila, proizvajalec tehnični službi predloži mesto, maso in geometrični položaj težišča za osi dodatne opreme, ki se lahko vgradi v vozilo.

2.7

Če homologacijski organ ali tehnična služba ocenita, da je to potrebno, lahko zahtevata, da proizvajalec v pregled predloži vzorčno vozilo tipa, ki je v postopku homologacije.

2.8

V primeru vozil za gospodarsko uporabo podkategorij L5e-B, L6e-BU in L7e-CU, ki so namenjena prevozu tovora in so zasnovana z izmenljivimi nadgradnjami, je skupna masa navedenih nadgradenj del koristne nosilnosti. V tem primeru so izpolnjeni naslednji pogoji: 2.8.1 nadgradnja je izmenljiva, če se jo zlahka odstrani s šasije s kabino; 2.8.2 proizvajalec vozila v opisnem listu navede največje dovoljene mere, skupno maso nadgradnje, omejitve glede položaja težišča in priloži risbo položaja pritrdilnih naprav.

2.9

Izpolnjeni so preskusni pogoji in zahteve iz Dodatka 1, da se določijo mase, ki jih proizvajalec predloži homologacijskemu organu.

3.   Predložitev specifikacij za mere vozila in preskusnih zahtev za določitev mer

3.1

Pri vlogi za homologacijo EU tipa vozila v zvezi z njegovimi masami in merami proizvajalec homologacijskemu organu zagotovi za vsako izvedbo znotraj tipa vozila, ne glede na stanje dodelave vozila, naslednje mere vozila (v milimetrih): 3.1.1 dolžino vozila, ki pomeni razdaljo med dvema navpičnima ravninama, ki sta pravokotni na vzdolžno ravnino vozila in se dotikata vozila spredaj oziroma zadaj; 3.1.2 širino vozila, ki pomeni razdaljo med dvema ravninama, ki sta vzporedni na vzdolžno ravnino vozila in se dotikata vozila na enem od koncev navedenih ravnin; 3.1.3 višino vozila, ki pomeni razdaljo med ravnino, ki podpira vozilo, in vzporedno ravnino, ki se dotika zgornjega dela vozila; 3.1.4 medosno razdaljo vozila, ki pomeni mero iz točke 6.4.1. standarda ISO 612:1978; 3.1.5 za vozila z dvojnim kolesom ali tri- oziroma štirikolesna vozila: širino sprednjega in/ali zadnjega koloteka, ki pomeni razdaljo iz točke 6.5. standarda ISO 612:1978; 3.1.6 po potrebi dolžinopovršine za tovor in širinopovršine za tovor.

3.2

Izpolnjeni so preskusni pogoji in zahteve iz Dodatka 1, da se določijo mere, ki jih proizvajalec predloži.

3.3

Dejanske mere iz točke 3.1. se od mer, ki jih je navedel proizvajalec, ne smejo razlikovati za več kot 3 %.

PRILOGA XII

Zahteve za funkcionalne sisteme za diagnostiko v vozilu (OBD)

1.   Uvod

Ta priloga se uporablja za funkcionalne zahteve za vgrajene sisteme za diagnostiko (OBD) v vozilih kategorije L in določa zahteve iz člena 21 Uredbe (EU) št. 168/2013 v skladu s časovnim razporedom, določenim v Prilogi IV k navedeni uredbi, in ob sklicevanju na mejne vrednosti OBD, ki so določene v oddelku B Priloge VI k navedeni uredbi.

2.   OBD faza I in faza II

2.1   OBD faza I.

2.1.1

Tehnične zahteve iz te priloge so obvezne za vozila kategorije L, opremljena s sistemom OBD faze I, kot je določeno v členu 21 Uredbe (EU) št. 168/2013 in Prilogi IV k tej uredbi. Ta obveznost zadeva skladnost z vsemi nadaljnjimi točkami, z izjemo tistih, ki podrobno opredeljujejo zahteve za OBD faze II v točkah 2.2. in 2.3.

2.2   OBD faza II

2.2.1

Vozilo kategorije L je lahko opremljeno s sistemom OBD faze II, če se tako odloči proizvajalec.

2.2.2

Če je vgrajen sistem OBD faze II, se uporabljajo tehnične zahteve iz te priloge. To zadeva zlasti veljavne točke iz tabele 12-1. Tabela 12-1 Funkcije OBD faze II in z njimi povezane zahteve v točkah te priloge in Dodatka 1 Tema Odstavki v tej prilogi in Dodatku 1 Spremljanje katalizatorja 3.3.3.1. / 3.3.4.1. Spremljanje učinkovitosti / toka vračanja izpušnih plinov v valj 3.3.4.4. Spremljanje učinkovitosti med uporabo točka 4 Dodatka 1. Zaznavanje neuspelih vžigov 3.3.3.2. / 3.5.3. / 3.6.2. / 3.7.1. / 3.1.2. Dodatka 1 Spremljanje sistema za naknadno obdelavo dušikovih oksidov (NOx) 3.3.4.5./ 3.3.4.6. Spremljanje poslabšanja delovanja lambde sonde 3.3.3.3. Spremljanje lovilnika delcev 3.3.4.2. Spremljanje emisij trdnih delcev (PM) 3.3.3.5.

2.3   Diagnostika električnega tokokroga

2.3.1

Za namene točk 3.3.5. in 3.3.6. diagnostika okvar električnega tokokroga in elektronike v zvezi z OBD fazo I in/ali II vsebuje vsaj diagnostiko senzorja in vbrizga ter notranjo diagnostiko elektronskih krmilnih enot iz Dodatka 2.

2.3.2

Diagnostika spremljanja nestalnega električnega tokokroga, tj. diagnostika spremljanja tistih električnih tokokrogov, ki bodo prekinjeno delovali, dokler ne bodo prestali svojih preskusov, in izpolnjevanje točke 3.3.6. v zvezi z zadevami iz Dodatka 2, so del OBD faze II.

2.3.3

Do 31. decembra 2018 se seznam iz Dodatka 2 pregleda in po potrebi posodobi glede na tehnični napredek. Vse napake dodatnih naprav, ki se spremljajo, se uporabljajo za OBD fazo II poleg tistih, ki so že opredeljene v tabeli.

3.   Funkcionalne zahteve za OBD

3.1   Vsa vozila kategorije L imajo sistem OBD, ki je zasnovan, izdelan in nameščen v vozilo tako, da lahko v celotni življenjski dobi vozila ugotavlja vrste poslabšanj ali napak. Pri doseganju tega cilja homologacijski organ dopušča, da se lahko pri vozilih, ki so prevozila večje razdalje od navedenih za trajnost tipa V iz oddelka (A) Priloge VII k Uredbi (EU) št. 168/2013, poslabša delovanje sistema OBD tako, da se mejne vrednosti emisij OBD iz oddelka (B) Priloge VI k Uredbi (EU) št. 168/2013 lahko presežejo, preden sistem OBD vozniku javi okvaro.

3.1.1   Dostop do sistema OBD, potrebnega za pregled, diagnozo, servisiranje ali popravilo vozila, je neomejen in standardiziran. Vse kode okvar OBD so v skladu z odstavkom 3.11. Dodatka 1 te priloge.

3.1.2   Po presoji proizvajalca se lahko sistem OBD razširi na spremljanje in poročanje katerega koli drugega vgrajenega sistema, da se pomaga serviserjem pri učinkovitem popravilu vozil kategorije L. Razširjen diagnostični sistem ne spada pod področje uporabe zahtev glede homologacije.

3.2   Sistem OBD je zasnovan, izdelan in nameščen v vozilo tako, da ustreza zahtevam iz te priloge pri pogojih običajne uporabe.

3.2.1   Začasen izklop sistema OBD

3.2.1.1   Proizvajalec lahko izklopi sistem OBD, če sistem ne more več ustrezno izvajati spremljanja zaradi pomanjkanja goriva ali zaradi prenizke napolnjenosti električnega ali pogonskega akumulatorja (največje praznjenje zmogljivosti). Do izklopa ne pride, če je raven goriva v posodi za gorivo večja od 20 % nazivne prostornine posode.

3.2.1.2   Proizvajalec lahko izklopi sistem OBD pri zagonu motorja, ko je temperatura v okolju pod 266,2 K (– 7 °C) ali na nadmorski višini nad 2 500 metrov, če predloži podatke in/ali tehnično oceno, ki ustrezno prikaže, da bi bilo spremljanje pri takšnih pogojih nezanesljivo. Proizvajalec lahko zahteva izklop sistema OBD pri zagonu motorja tudi pri drugih temperaturah v okolju, če organu s podatki in/ali tehnično oceno dokaže, da pri takšnih pogojih sistem ne bi prikazal pravilnih podatkov. Če se vrednosti OBD presežejo med regeneracijo, ni potrebno, da zasveti indikator napak (MI), pod pogojem, da ni okvar.

3.2.1.3   V vozilih, v katera je mogoče vgraditi priključne gredi, je izklop prizadetega sistema spremljanja dovoljen, če do izklopa pride le med delovanjem priključne gredi.

Poleg določb iz tega oddelka lahko proizvajalec začasno izklopi sistem OBD pod naslednjimi pogoji:

(a)	pri vozilih s prilagodljivim tipom goriva ali vozilih z enogorivnim/dvogorivnim motorjem na plin za eno minuto po dolivanju goriva, da lahko krmilne enote pogonskega sistema (PCU) prepoznajo kakovost in sestavo goriva;

(b)	pri vozilih z enogorivnim motorjem za 5 sekund po zamenjavi goriva, da se omogoči prilagoditev parametrov motorja;

(c)

proizvajalec lahko odstopa od teh časovnih omejitev, če lahko dokaže, da ustalitev sistema za dovod goriva po dolivanju goriva ali zamenjavi goriva traja dlje iz utemeljenih tehničnih razlogov. Vgrajeni sistem za diagnostiko na vozilu se v vsakem primeru ponovno vklopi takoj, ko sta prepoznani kakovost in sestava goriva ali ko se parametri motorja ponovno prilagodijo.

3.2.2   Neuspeli vžig v motorju pri vozilih z motorjem na prisilni vžig

3.2.2.1   Proizvajalci lahko sprejmejo merila napak z višjim odstotkom neuspelih vžigov od tistih, ki so bili navedeni organu, pri določeni vrtilni frekvenci motorja in pogojih obremenitve, če lahko organu dokažejo, da zaznavanje nižjih stopenj neuspelih vžigov ne bi bilo zanesljivo. Za namene spremljanja sistema OBD pomeni to tisti odstotek neuspelih vžigov glede na skupno število vžigov (kakor ga navede proizvajalec), zaradi katerega emisije presegajo mejne vrednosti OBD, določene v oddelku (B) Priloge VI k Uredbi (EU) št. 168/2013, ali tisti odstotek, ki lahko povzroči pregrevanje katalizatorja ali katalizatorjev, izpušnih plinov in s tem nepopravljivo škodo.

3.2.2.1   Če proizvajalec homologacijskemu organu lahko dokaže, da ugotavljanje višjih odstotkov neuspelih vžigov še vedno ni izvedljivo ali da neuspelih vžigov ni mogoče ločevati od drugih vplivov (npr. poškodovano cestišče, menjanje prestave po zagonu motorja itn.), se lahko sistem za spremljanje neuspelih vžigov izključi, dokler obstajajo take okoliščine.

3.3   Opis preskusov

3.3.1   Sistem OBD pokaže okvaro sestavnega dela ali sistema, ki je povezan z emisijami, če ta okvara povzroči emisije, ki presegajo mejne vrednosti emisij OBD iz Priloge VI(B) k Uredbi (EU) št. 168/2013.

3.3.2   Zahteve za spremljanje vozil z motorjem na prisilni vžig

Za izpolnitev zahtev iz člena 21 Uredbe (EU) št. 168/2013 sistem OBD spremlja vsaj:

3.3.2.1   zmanjšanje učinkovitosti katalizatorja glede emisij ogljikovodikov in dušikovih oksidov. Proizvajalci lahko nadzorujejo le prvi katalizator ali skupino katalizatorjev v smeri toka izpušnih plinov. Za vsak nadzorovan katalizator ali skupino katalizatorjev se šteje, da ne deluje pravilno, če emisije presežejo meje NMHC ali NOx iz oddelka B Priloge VI k Uredbi (EU) št. 168/2013.

3.3.2.2   Neuspeli vžig v motorju

Prisotnost neuspelih vžigov na področju delovanja motorja, omejenem na:

(a)	največjo konstrukcijsko dovoljeno vrtilno frekvenco motorja minus 500 min-1;

(b)	krivuljo pozitivnega navora (tj. obremenitev motorja, ko je menjalnik v prostem teku);

(c)	linearne krivulje, ki združujejo naslednje točke delovanja motorja: krivuljo pozitivnega navora pri 3 000 min-1 in točko na krivulji najvišje hitrosti, določene pod (a) zgoraj, če je podtlak v razdelilniku sesalne cevi pri 13,3 kPa nižji od tistega na krivulji pozitivnega navora.

3.3.2.3   Poslabšanje delovanja lambde sonde

Ta oddelek pomeni, da se spremlja slabšanje vseh lambda sond, ki so nameščene in se uporabljajo za spremljanje napak v delovanju katalizatorja v skladu z zahtevami iz te priloge.

3.3.2.4   Elektronsko uravnavanje emisij izhlapevanja se spremlja vsaj za neprekinjenost tokokroga.

3.3.2.5   Spremlja se vsaka napaka v delovanju pri motorjih s prisilnim vžigom in neposrednim vbrizgavanjem motorja, ki lahko povzroči, da emisije presežejo mejne vrednosti emisij OBD za maso delcev (PM) iz oddelka B Priloge VI k Uredbi (EU) št. 168/2013 v skladu z zahtevami iz te priloge za motorje s kompresijskim vžigom.

3.3.3   Zahteve za spremljanje vozila z motorjem s kompresijskim vžigom.

Za izpolnitev zahtev iz člena 21 Uredbe (EU) št. 168/2013 sistem OBD spremlja:

3.3.3.1

zmanjšanje učinkovitosti katalizatorja, če je vgrajen;

3.3.3.2

delovanje in neoporečnost lovilnika delcev, če je vgrajen;

3.3.3.3

elektronski sprožilni mehanizmi za količino goriva in čas vbrizga, ki so del sistema za vbrizgavanje goriva, se spremljajo zaradi morebitne prekinjenosti tokokroga in popolne odpovedi delovanja;

3.3.3.4

spremljajo se napake v delovanju in zmanjševanje učinkovitosti sistema za vračanje izpušnih plinov v valj (EGR);

3.3.3.5

spremljajo se napake v delovanju in zmanjševanje učinkovitosti sistema za naknadno obdelavo dušikovih oksidov (NOx), ki uporablja reagent in podsistem za doziranje reagenta;

3.3.3.6

spremljajo se napake v delovanju in zmanjševanje učinkovitosti sistema za naknadno obdelavo dušikovih oksidov (NOx), ki ne uporablja reagenta.

3.3.4   Če uporablja izbrano gorivo, se spremljajo drugi sestavni deli ali sistemi za uravnavanje emisij ali z emisijami povezani sestavni deli ali sistemi za prenos moči, povezani z računalnikom, katerih okvara lahko povzroči, da emisije iz izpušne cevi presežejo mejne vrednosti emisij OBD iz oddelka B Priloge VI k Uredbi (EU) št. 168/2013.

3.3.5   Če spremljanje ni urejeno drugače, se vsi drugi sestavni deli pogonskega sklopa, ki so priključeni na računalnik, relevantni za okoljsko uspešnost in/ali funkcionalno varnost, skupaj z vsemi ustreznimi senzorji, ki omogočajo izvajanje spremljanja, spremljajo za napake električnega/elektronskega tokokroga. Zlasti se ti elektronski sestavni deli nenehno spremljajo za vse okvare v zvezi z neprekinjenostjo električnega tokokroga, električnimi tokokrogi, kjer je prišlo do stika, električnim dosegom/učinkovitostjo in ustavljenim signalom sistema za uravnavanje emisij.

3.3.6   Če spremljanje ni urejeno drugače, kateri koli drug sestavni del pogonskega sklopa, ki je priključen na računalnik, relevanten za okoljske značilnosti delovanja in/ali funkcionalno varnost, sproži katere koli programirane zasilne načine delovanja, ki bistveno zmanjšajo navor motorja, npr. da zaščitijo sestavne dele pogonskega sistema. Brez poseganja v seznam Ap2-1 se zadevna diagnostična koda težave shrani.

3.3.7   Proizvajalci lahko homologacijskemu organu dokažejo, da posamezni sestavni deli ali sistemi ne potrebujejo spremljanja, če ob njihovi popolni odpovedi ali odstranitvi emisije ne presežejo mejnih vrednosti emisij iz oddelka B Priloge VI k Uredbi (EU) št. 168/2013.

3.4   Ob vsakem zagonu motorja se začne zaporedje diagnostičnih pregledov in se zaključi vsaj enkrat, če so izpolnjeni pravilni preskusni pogoji. Preskusni pogoji se izberejo tako, da se vsi pojavijo med običajno vožnjo, kakor je prikazano v preskusu tipa I. Če napake ni mogoče zaznati pri preskusnih pogojih tipa I, lahko proizvajalec predlaga dodatne preskusne pogoje, ki omogočajo zanesljivo ugotavljanje okvare, o katerih se dogovori s tehnično službo in ki jih odobri homologacijski organ.

3.5   Vključitev indikatorja napak (MI)

3.5.1   V sistem OBD je vgrajen indikator napak, ki ga voznik zlahka opazi. MI se ne uporablja za nobene druge namene, razen za opozarjanje voznika na zagon v sili ali zasilne postopke. MI je viden pri vsaki sprejemljivi vidljivosti. Ko se vključi, se prikaže simbol v skladu s standardom ISO 2575:2010, simbol F.01. Vozilo ne sme biti opremljeno z več kot enim splošnim MI za težave, povezane z emisijami, ali napake pogonskega sistema, ki povzročijo bistveno zmanjšani navor. Ločene opozorilne naprave za posebne namene (npr. zavorni sistem, pripenjanje varnostnega pasu, tlak olja itn.) so dovoljene. Uporaba rdeče barve za MI je prepovedana.

3.5.2   Za strategije, ki zahtevajo več kot dva cikla predkondicioniranja za vključitev indikatorja napak MI, proizvajalec predloži podatke in/ali tehnično oceno, ki primerno pokaže, da je nadzorni sistem enako učinkovit in pravočasen pri zaznavanju poslabšanja sestavnih delov. Nesprejemljive so strategije, ki v povprečju zahtevajo več kot deset voznih ciklov za vključitev MI. MI se vključi tudi, kadar nadzor pogonskega sistema začne delovati v stalnem privzetem načinu, kar povzroči bistveno zmanjšanje navora, ali če se presežejo mejne vrednosti emisij OBD iz oddelka (b) Priloge VI k Uredbi (EU) št. 168/2013 ali če sistem OBD ne more izpolniti osnovnih zahtev za spremljanje iz točk 3.3.2. ali 3.3.3.

3.5.3   MI deluje tako, da se vključi poseben opozorilni znak, npr. utripajoča lučka, vedno, ko pride do neuspelega vžiga v motorju, ki lahko povzroči poškodbo katalizatorja, kakor je določil proizvajalec.

3.5.4   MI se vključi tudi, ko je ključ v ključavnici za vžig pred zagonom ali ob zagonu motorja, in se izključi, če ni bila odkrita napaka. Pri vozilih, ki nimajo akumulatorja, MI zasveti takoj po zagonu motorja in se nato izključi po petih sekundah, če prej ni bila odkrita napaka.

3.6   Sistem OBD zapiše kodo okvare/okvar, ki prikazujejo stanje sistema za uravnavanje emisij ali sistema funkcionalne varnosti, ki vodi do načina delovanja z bistveno zmanjšanim navorom v primerjavi z normalnim načinom delovanja. Za označevanje pravilno delujočih sistemov za uravnavanje emisij, sistemov funkcionalne varnosti in tistih sistemov za uravnavanje emisij, ki jih je mogoče v celoti oceniti le ob nadaljnjem delovanju vozila, se uporabljajo ločene kode stanja. Če se MI sproži zaradi poslabšanja ali napak ali delovanja v stalnem privzetem načinu za emisije, se shrani koda okvare, ki označuje vrsto napake. Koda okvare se shrani tudi v primerih iz točk 3.2.2.5 in 3.2.3.5.

3.6.1   Razdaljo, ki jo je vozilo prevozilo, odkar se je MI vključil, se lahko kadar koli ugotovi prek serijskega vmesnika na standardnem diagnostičnem konektorju. Razen vozil, opremljenih z mehaničnim števcem prevoženih kilometrov, ki ne dovoljuje vnosa informacij elektronski krmilni enoti, se „prevožena razdalja“ lahko nadomesti s „časom delovanja motorja“ in je na voljo vsak trenutek prek serijskega vmesnika na standardiziranem diagnostičnem konektorju.

3.6.2   Pri vozilih z motorjem na prisilni vžig ni treba posebej navajati, v katerem valju je prišlo do neuspelega vžiga, če je shranjena koda okvare, ki je različna za odpoved enega ali več cilindrov.

3.6.3   MI se lahko vključi pri ravni emisij, ki so pod mejnimi vrednostmi emisij OBD, določenimi v oddelku B Priloge VI k Uredbi (EU) št. 168/2013.

3.6.3   MI se lahko vključi, če deluje privzeti način, pri tem pa ni bistvenega zmanjšanja pogonskega navora.

3.7   Izklapljanje MI

3.7.1   Če ni več neuspelih vžigov v obsegu, ki lahko poškoduje katalizator (po navedbi proizvajalca), ali če motor deluje po spremembi vrtilne frekvence in pogojev obremenitve, pri katerih obseg neuspelih vžigov ne bo povzročil okvare katalizatorja, se lahko MI preklopi v prejšnje stanje sproženja med prvim voznim ciklom, ko je bil ugotovljen obseg neuspelih vžigov, in se pri naslednjih voznih ciklih lahko preklopi v običajni način delovanja. Če se MI preklopi v prejšnje stanje delovanja, se lahko izbrišejo ustrezne kode okvar in shranjeni zamrznjeni niz o pogojih delovanja motorja ob prvem pojavu napake.

3.7.2   Pri vseh drugih napakah se lahko MI izklopi po treh zaporednih voznih ciklih, med katerimi sistem spremljanja, ki vključi MI, ne zazna več okvare in če še ni bila odkrita nobena druga napaka, ki bi samostojno vključila MI.

3.8   Izbris kode okvare

3.8.1   Sistem OBD lahko izbriše kodo okvare in prevoženo razdaljo ter zamrznjeni niz podatkov, če ista napaka ni bila ponovno zapisana po vsaj 40 ciklih ogrevanja motorja.

3.8.2   Shranjene okvare se ob izključitvi vgrajenega računalnika iz napajalnega sistema vozila ali ob izključitvi ali okvari akumulatorja/akumulatorjev vozila ne smejo izbrisati.

3.9   Vozila z dvogorivnim motorjem

Na splošno se vse zahteve za OBD, ki se uporabljajo za vozila z enogorivnim motorjem, uporabljajo tudi za vozila z dvogorivnim motorjem za vsako vrsto goriva (bencinsko gorivo in zemeljski plin (NG)/biometan/utekočinjeni naftni plin (LPG)). Za ta namen se uporabi ena od naslednjih dveh možnosti iz točk 3.8.1. ali 3.8.2. ali njuna poljubna kombinacija.

3.9.1   En sistem OBD za obe vrsti goriva

3.9.1.1   Naslednji postopki se izvedejo za vsako diagnostiko v posameznem sistemu OBD za delovanje v vozilih na bencinsko gorivo in zemeljski plin/biometan/utekočinjeni naftni plin, bodisi neodvisno od trenutno uporabljenega goriva bodisi posebej za posamezno gorivo:

(a)	vključitev indikatorja napak (MI) (glej točko 3.5.);

(b)	shranjevanje kode okvar (glej točko 3.6.);

(c)	izklapljanje MI (glej točko 3.7.);

(d)	izbris kode okvar (glej točko 3.8.).

Za sestavne dele ali sisteme, ki jih je treba spremljati, se lahko uporabi bodisi ločena diagnostika za vsako vrsto goriva bodisi skupna diagnostika.

3.9.1.2   Sistem OBD je lahko vgrajen v enega ali več računalnikov.

3.9.2.   Dva ločena sistema OBD, eden za vsako vrsto goriva.

3.9.2.1   Naslednji postopki se izvedejo neodvisno drug od drugega, kadar vozilo deluje na bencinsko gorivo ali zemeljski plin/biometan/utekočinjeni naftni plin:

(a)	vključitev indikatorja napak (MI) (glej točko 3.5.);

(b)	shranjevanje kod okvar (glej točko 3.6.);

(c)	izklapljanje MI (glej točko 3.7.);

(d)	izbris kode okvar (glej točko 3.8.).

3.9.2.2   Ločen sistem OBD je lahko vgrajen v enega ali več računalnikov.

3.9.3   Posebne zahteve glede prenosa diagnostičnih signalov pri vozilih na plinasto gorivo z dvogorivnim motorjem.

3.9.3.1   Na zahtevo iz diagnostičnega pregledovalnika se diagnostični signali prenesejo na enega ali več izvornih naslovov. Uporaba izvornih naslovov je določena v standardu ISO 15031-5:2011.

3.9.3.2   Določiti je mogoče specifične informacije za posamezno gorivo:

(a)	z uporabo izvornih naslovov in/ali

(b)	z uporabo stikala za izbiro goriva in/ali

(c)	z uporabo kod okvar za posamezno gorivo.

3.9.4   Kar zadeva kodo stanja (kot je opisano v točki 3.6.), je treba uporabiti eno od naslednjih dveh možnosti, če je en ali več sistemov za diagnostiko, ki javlja pripravljenost, specifičen za posamezno gorivo:

(a)	koda stanja je specifična za posamezno gorivo, tj. uporaba dveh kod stanja, eno za vsako vrsto goriva;

(b)	koda stanja navaja v celoti ocenjene sisteme za nadzor emisij za obe vrsti goriva (bencin in zemeljski plin/biometan/utekočinjeni naftni plin), kadar so sistemi za nadzor emisij v celoti ocenjeni za eno vrsto goriva.

Če nobeden od sistemov za diagnostiko, ki javlja pripravljenost, ni specifičen za posamezno gorivo, mora biti podprta samo ena koda stanja.

4.   Zahteve za homologacijo vgrajenih sistemov za diagnostiko

4.1   Proizvajalec lahko od organa zahteva, da se sistem OBD sprejme za homologacijo, čeprav ima ta sistem eno ali več pomanjkljivosti, tako da posebne zahteve iz te priloge niso v celoti izpolnjene.

4.2   Pri obravnavanju tega zahtevka homologacijski organ ugotovi, ali je izpolnjevanje zahtev iz te priloge tehnično nemogoče ali nerazumno.

Homologacijski organ upošteva navedbe proizvajalca, ki med drugim vsebujejo tudi podatke o tehnični izvedljivosti, času zagona proizvodnje in proizvodnih ciklih, ki vključujejo fazo uvajanja ali fazo opustitve proizvodnje motorjev ali konstrukcije vozila, ter programirane izboljšave računalnikov, stopnjo pričakovane učinkovitosti sistema OBD glede izpolnjevanja zahtev iz tega pravilnika in to, ali si je proizvajalec dovolj prizadeval za izpolnjevanje navedenih zahtev.

4.2.1

Homologacijski organ ne bo ugodil pomanjkljivemu zahtevku, ki sploh ne vključuje zahtevanega diagnostičnega spremljanja.

4.2.2

Homologacijski organ ne bo ugodil pomanjkljivemu zahtevku, ki ne upošteva mejnih vrednosti OBD iz oddelka (B) Priloge VI k Uredbi (EU) št. 168/2013.

4.3   Pri določanju pomanjkljivosti se najprej ugotovijo pomanjkljivosti v zvezi s točkami 3.3.3.1, 3.3.3.2 in 3.3.3.3 za motorje na prisilni vžig ter točkami 3.3.4.1., 3.3.4.2. in 3.3.4.3. te priloge za motorje s kompresijskim vžigom.

4.4   Pred podelitvijo homologacije ali ob podelitvi homologacije niso dopustne pomanjkljivosti glede na zahteve iz točke 3.5., razen točke 3.5.3.4. Dodatka 1.

4.5   Obdobje, v katerem so pomanjkljivosti dopustne

4.5.1

Pomanjkljivost je dopustna še dve leti od datuma podelitve homologacije za tip vozila, razen če je mogoče dokazati, da so za odpravo pomanjkljivosti potrebne večje spremembe računalniške opreme vozila ter več kot dveletni časovni zamik. V tem primeru je pomanjkljivost dopustna za obdobje do treh let.

4.5.2

Proizvajalec lahko od homologacijskega organa zahteva sprejetje pomanjkljivosti s povratnim učinkom, če se pomanjkljivost odkrije, ko je bila homologacija že podeljena. V tem primeru je pomanjkljivost dovoljena v obdobju dveh let po datumu obvestila upravnemu organu, razen če je mogoče ustrezno dokazati, da so za odpravo pomanjkljivosti potrebne večje spremembe računalniške opreme vozila ter več kakor dveletni časovni zamik. V tem primeru je pomanjkljivost dopustna za obdobje do treh let.

4.6   Homologacijski organ obvesti vse ostale države članice o svoji odločitvi o ugoditvi zahteve za sprejetje pomanjkljivosti.