19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/1

(1)

Politika glede podatkov in informacij GMES bi morala biti skladna z drugimi zadevnimi politikami, instrumenti in ukrepi Unije. Zlasti bi morala biti skladna z zahtevami Direktive 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2007 o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE) (2). Politika bi morala spoštovati pravice in načela, ki jih priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti pravico do zasebnega življenja, varstva osebnih podatkov, pravico do intelektualne lastnine, svobodo umetnosti in znanosti ter svobodo gospodarske pobude.

(2)

Politika glede informacij in podatkov GMES bi morala v veliki meri prispevati k politiki odprtih podatkov, ki jo spodbuja Unija in ki jo je uvedla Direktiva 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. novembra 2003 o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (3) ter podprl Sklep Komisije 2011/833/EU z dne 12. decembra 2011 o ponovni uporabi dokumentov Komisije (4), ki je bil sprejet v okviru sporočila Komisije z dne 26. avgusta 2010 z naslovom „Digitalna agenda za Evropo“ (5).

(3)

Vzpostaviti bi bilo treba pogoje registracije in izdaje licenc za uporabnike GMES ter opredeliti merila za omejen dostop do namenskih podatkov GMES in informacij storitev GMES. Pogoje glede dostopa do drugih podatkov in informacij, ki se uporabljajo za storitve GMES, bi morali opredeliti njihovi ponudniki.

(4)

Komisija v svojem sporočilu z dne 28. oktobra 2009 z naslovom „Globalno spremljanje okolja in varnosti (GMES): izzivi in naslednji koraki za vesoljsko komponento“ (6) navaja svoj namen izvajanja politike brezplačnega in odprtega dostopa za Sentinele.

(5)

Dostop do podatkov Sentinelov bi moral biti brezplačen, popoln in odprt v skladu s „Skupnimi načeli za politiko podatkov Sentinelov“ (7), ki jo je sprejel programski odbor za opazovanje Zemlje (PB-EO) Evropske vesoljske agencije.

(6)

Tretje države in mednarodne organizacije, ki prispevajo k delovanju GMES skladno s členom 7 Uredbe (EU) št. 911/2010, bi morale imeti dostop do namenskih podatkov GMES in informacij storitev GMES pod enakimi pogoji kot države članice.

(7)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 28 Uredbe (EU) št. 911/2010, bi bilo treba GMES obravnavati kot evropski prispevek h gradnji Globalnega sistema sistemov za opazovanje Zemlje (GEOSS). Zato bi moralo biti odprto razširjanje GMES povsem združljivo z načeli izmenjave podatkov GEOSS.

(8)

Z namenom izpolnitve ciljev politike glede podatkov in informacij GMES, ki so navedeni v členu 9 Uredbe (EU) št. 911/2010, bi bilo treba uporabnikom zagotoviti potrebno dovoljenje za uporabo namenskih podatkov GMES in informacij storitev GMES v najširšem možnem obsegu. Uporabnikom bi moralo biti omogočeno tudi ponovno razširjanje namenskih podatkov GMES in informacij storitev GMES s spremembami ali brez.

(9)

Namenski podatki GMES in informacije storitev GMES bi morali biti za uporabnike brezplačni, da bi lahko izkoristili socialne koristi, ki jih prinaša večja uporaba namenskih podatkov GMES in informacij storitev GMES.

(10)

Politika odprtega razširjanja GMES se lahko pregleda in po potrebi prilagodi ob upoštevanju potreb uporabnikov in industrije za opazovanje Zemlje ter tehnološkega razvoja.

(11)

Zaradi obsežne distribucije podatkov in informacij GMES je ustrezno, da se ne poda nobeno izrecno ali implicitno jamstvo, vključno glede kakovosti in primernosti za kateri koli namen.

(12)

Komisija bi morala uvesti omejitve glede odprtega razširjanja GMES, če bi brezplačen, popoln in odprt dostop do nekaterih namenskih podatkov GMES in informacij storitev GMES vplival na pravice in načela, ki jih določa Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, kot so pravica do zasebnosti zasebnega življenja, pravica varstva osebnih podatkov ali pravice intelektualne lastnine za podatke, ki se uporabljajo za postopek pridobivanja informacij storitev GMES.

(13)

Po potrebi bi morale omejitve ščititi varnostne interese Unije kot tudi interese državne varnosti držav članic. Kar zadeva interese državne varnosti, bi morale te omejitve upoštevati obveznosti držav članic, ki so se z mednarodnimi sporazumi zavezale skupni varnostni organizaciji. Ocena meril glede občutljivosti za omejevanje razširjanja namenskih podatkov GMES in informacij storitev GMES bi morala zagotoviti predhodno rešitev varnostnih vprašanj, kar bi omogočalo neprekinjeno zagotavljanje namenskih podatkov GMES in informacij storitev GMES.

(14)

Merila glede občutljivosti bi morala zajemati različne parametre, ki bi lahko predstavljali tveganje za varnost Unije ali njenih držav članic. Nevarnosti za kritično infrastrukturo, kot je opredeljena v členu 2(a) Direktive Sveta 2008/114/ES z dne 8. decembra 2008 o ugotavljanju in določanju evropske kritične infrastrukture ter o oceni potrebe za izboljšanje njene zaščite (8), je treba upoštevati kot pomembno merilo glede občutljivosti.

(15)

Po potrebi bi morale imeti države članice možnost zahtevati, da se uporabijo omejitve za posredovanje posebnih namenskih podatkov GMES in informacij storitev GMES. Komisija bi morala pri preučevanju takšnih zahtev ali takrat, ko deluje na lastno pobudo, zagotoviti smotrn in učinkovit odziv, da se zaščitijo varnostni interesi Unije ali držav članic, obenem pa si prizadevati za čim manjše motnje v toku podatkov in informacij uporabnikom.

(16)

Platforme za razširjanje GMES lahko naletijo na tehnične omejitve, ki bi jim lahko onemogočile, da izpolnijo vse zahteve za podatke in informacije. V takšnih izjemnih okoliščinah bi bilo treba tehnično razpoložljivost namenskih podatkov GMES in informacij storitev GMES rezervirati za uporabnike iz držav in mednarodnih organizacij, ki prispevajo k izvajanju dejavnosti GMES za zagotavljanje stalnosti storitev. Kjer je to primerno, bi morala biti možnost rezervacije storitev pogojena z neko vrsto registracije. Takšna rezervacija ne bi smela preprečevati uporabnikom, ki so pridobili podatke ali informacije s pomočjo rezervacije, da uveljavljajo pravice iz te uredbe, vključno s pravico do ponovnega razširjanja teh podatkov ali informacij.

(17)

Zagotoviti bi bilo treba štiri stopnje registracije uporabnikov za dostop do namenskih podatkov GMES in informacij storitev GMES. Prvič, v interesu široke uporabe namenskih podatkov GMES in informacij storitev GMES bi bilo treba storitve iskanja in pregledovanja v smislu člena 11(1)(a) in (b) Direktive 2007/2/ES zagotoviti brez registracije. Drugič, omogočiti bi bilo treba zahtevo po osnovni obliki registracije za storitve prenosa v smislu člena 11(1)(c) Direktive 2007/2/ES. Postopek registracije ne sme odvračati uporabnikov od dostopa do podatkov in informacij, temveč mora omogočati njihovo uporabo za zbiranje statističnih podatkov o uporabnikih. Tretjič, vmesna stopnja registracije bi morala omogočati izvajanje rezervacije dostopa za določene skupine uporabnikov. Četrtič, strog postopek registracije bi bilo treba uporabiti, ko je treba omejiti dostop iz varnostnih razlogov, z nedvoumno identifikacijo uporabnika –

(a)

pogoje za popoln in odprt dostop do informacij, ki jih zagotavljajo storitve GMES, in do podatkov, ki jih zbira namenska infrastruktura GMES;

(b)

merila glede omejevanja dostopa do teh informacij in podatkov;

(c)

pogoje za registracijo uporabnikov GMES.

(a)

„storitve GMES“ pomenijo storitveno komponento iz člena 2(2)(a) Uredbe (EU) št. 911/2010;

(b)

„informacije storitev GMES“ pomenijo informacije in njihove metapodatke, ki jih zagotavljajo storitve GMES;

(c)

„namenski podatki GMES“ pomenijo podatke, ki se zberejo prek namenske infrastrukture GMES, in njihove metapodatke;

(d)

„metapodatki“ pomenijo strukturirane informacije o podatkih ali informacijah, ki omogočajo njihovo iskanje, popis in uporabo;

(e)

„platforma za razširjanje GMES“ pomeni tehnične sisteme, ki se uporabljajo za razširjanje namenskih podatkov GMES in informacij storitev GMES uporabnikom;

(f)

„storitve iskanja“ pomenijo storitve iskanja, kot so opredeljene v točki 1(a) člena 11 Direktive 2007/2/ES;

(g)

„storitve pregledovanja“ pomenijo storitve pregledovanja, kot so opredeljene v točki 1(b) člena 11 Direktive 2007/2/ES;

(h)

„storitve prenosa“ pomenijo storitve prenosa, kot so opredeljene v točki 1(c) člena 11 Direktive 2007/2/ES;

(a)

reprodukcijo;

(b)

distribucijo;

(c)

sporočanje javnosti;

(d)

prilagajanje, spreminjanje in kombiniranje z drugimi podatki in informacijami;

(e)

katero koli kombinacijo točk (a) do (d).

(a)

tehnične značilnosti podatkov, vključno s prostorsko ločljivostjo in spektralnimi pasovi;

(b)

čas med pridobitvijo in razširjanjem podatkov;

(c)

prisotnost oboroženih spopadov, groženj za mednarodni ali regionalni mir ali varnost ali kritično infrastrukturo v smislu točke (a) člena 2 Direktive 2008/114/ES na območju, na katerega se nanašajo namenski podatki GMES;

(d)

prisotnost šibkih točk v varnosti ali verjetna uporaba namenskih podatkov GMES za taktične ali operativne dejavnosti, ki bi škodovale varnostnim interesom Unije, njenih držav članic ali mednarodnih partnerjev.

(a)

občutljivost podatkov, ki se uporabljajo pri pridobivanju informacij storitev GMES;

(b)

čas med pridobitvijo podatkov in razširjanjem informacij storitev GMES;

(c)

prisotnost oboroženih spopadov, groženj za mednarodni ali regionalni mir ali varnost ali kritično infrastrukturo v smislu točke (a) člena 2 Direktive 2008/114/ES na območju, na katerega se nanašajo informacije storitev GMES;

(d)

prisotnost šibkih točk v varnosti ali verjetna uporaba informacij storitev GMES za taktične ali operativne dejavnosti, ki bi škodovale varnostnim interesom Unije, njenih držav članic ali mednarodnih partnerjev.

(a)

javne službe, industrijo, raziskovalne organizacije in državljane Unije;

(b)

javne službe, industrijo, raziskovalne organizacije in državljane v tretjih državah, ki prispevajo k delovanju GMES;

(c)

mednarodne organizacije, ki prispevajo k delovanju GMES.

(a)

uporabnik ustvari uporabniški račun in geslo;

(b)

statistične informacije o največ 10 točkah, ki jih posreduje uporabnik.

19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/7

(1)

V skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 je bila vloga Francije za registracijo imena „Rigotte de Condrieu“ objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (2).

(2)

Ker v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Komisija ni prejela nobene izjave o ugovoru, bi bilo treba ime „Rigotte de Condrieu“ registrirati –

19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/9

(1)

V skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 je bila vloga Italije za registracijo imena „Pecorino di Picinisco“ objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (2).

(2)

Ker v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Komisija ni prejela nobene izjave o ugovoru, je treba ime „Pecorino di Picinisco“ registrirati –

19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/11

(1)

V skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 je bila vloga Italije za registracijo imena „Puzzone di Moena“/„Spretz Tzaorì“ objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (2).

(2)

Ker v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Komisija ni prejela nobene izjave o ugovoru, je treba ime „Puzzone di Moena“/„Spretz Tzaorì“ registrirati –

19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/13

(1)

V skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 je bila vloga Slovenije za registracijo imena „Mohant“ objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (2).

(2)

Ker v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Komisija ni prejela nobene izjave o ugovoru, bi bilo treba navedeno ime registrirati –

19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/15

(1)

V skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 je bila vloga Irske za registracijo imena „Waterford Blaa“/„Blaa“ objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (2).

(2)

Ker v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Komisija ni prejela nobene izjave o ugovoru, bi bilo treba ime „Waterford Blaa“/„Blaa“ registrirati –

19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/17

(1)

V skladu s členom 80(1)(a) Uredbe (ES) št. 1107/2009 ter ob upoštevanju postopka in pogojev za odobritev je treba Direktivo Sveta 91/414/EGS (2) uporabljati za aktivne snovi, v zvezi s katerimi je bila pred 14. junijem 2011 sprejeta odločitev v skladu s členom 6(3) navedene direktive. Z Odločbo Komisije 2009/438/ES (3) je bilo potrjeno, da olje pomarančevca izpolnjuje pogoje iz člena 80(1)(a) Uredbe (ES) št. 1107/2009.

(2)

V skladu s členom 6(2) Direktive 91/414/EGS je Francija 22. februarja 2008 prejela vlogo podjetja Oro Agri za vključitev aktivne snovi olja pomarančevca v Prilogo I k Direktivi 91/414/EGS. Z Odločbo 2009/438/ES je bilo potrjeno, da je dokumentacija „popolna“ v smislu načelnega izpolnjevanja zahtev po podatkih in informacijah iz prilog II in III k Direktivi 91/414/EGS.

(3)

Za navedeno aktivno snov so bili v skladu z določbami člena 6(2) in (4) Direktive 91/414/EGS ocenjeni vplivi na zdravje ljudi in živali ter na okolje za uporabe, ki jih je predlagal vložnik. Država članica poročevalka je 12. avgusta 2009 predložila osnutek poročila o oceni. V skladu s členom 11(6) Uredbe Komisije (EU) št. 188/2011 (4) so se 13. junija 2012 od vložnika zahtevale dodatne informacije. Francija je novembra 2012 oceno dodatnih podatkov predložila v obliki posodobljenega osnutka poročila o oceni.

(4)

Osnutek poročila o oceni so pregledale države članice in Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija). Agencija je 1. marca 2013 Komisiji predložila sklep (5) o pregledu ocene tveganja za pesticide z aktivno snovjo olje pomarančevca. Osnutek poročila o oceni in sklep Agencije so države članice in Komisija pregledale v okviru Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali ter končno različico pripravile 3. oktobra 2013 v obliki poročila Komisije o pregledu olja pomarančevca.

(5)

Različne preiskave so pokazale, da se za fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo olje pomarančevca, lahko pričakuje, da na splošno izpolnjujejo zahteve iz člena 5(1)(a) in (b) ter člena 5(3) Direktive 91/414/EGS, zlasti v zvezi z uporabami, ki so bile proučene in podrobno navedene v poročilu Komisije o pregledu. Zato je primerno, da se olje pomarančevca odobri.

(6)

V skladu s členom 13(2) Uredbe (ES) št. 1107/2009 v povezavi s členom 6 Uredbe ter ob upoštevanju sedanjih znanstvenih in tehničnih dognanj pa je treba vključiti nekatere pogoje in omejitve. Zlasti je primerno zahtevati dodatne potrditvene informacije.

(7)

Pred odobritvijo bi bilo treba določiti primeren rok, da se bodo države članice in zainteresirane strani lahko pripravile na izpolnjevanje novih zahtev, ki bodo nastale z odobritvijo.

(8)

Brez poseganja v obveznosti iz Uredbe (ES) št. 1107/2009, ki izhajajo iz odobritve, in ob upoštevanju posebnega položaja, ki je nastal s prehodom od Direktive 91/414/EGS k Uredbi (ES) št. 1107/2009, bi bilo treba upoštevati naslednje. Državam članicam bi bilo treba po odobritvi omogočiti šestmesečno obdobje, da pregledajo registracije fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo olje pomarančevca. Države članice bi morale registracije po potrebi spremeniti, nadomestiti ali preklicati. Z odstopanjem od navedenega roka bi bilo treba določiti daljše obdobje za predložitev in oceno celotne dokumentacije iz Priloge III za vsako fitofarmacevtsko sredstvo in za vsako nameravano uporabo po enotnih načelih iz Direktive 91/414/EGS.

(9)

Izkušnje iz prejšnjih vključitev aktivnih snovi, ocenjenih na podlagi Uredbe Komisije (EGS) št. 3600/92 (6), v Prilogo I k Direktivi 91/414/EGS so pokazale, da lahko pride do težav pri razlagi obveznosti imetnikov obstoječih registracij v zvezi z dostopom do podatkov. Da bi se izognili nadaljnjim težavam, se zato zdi nujno razjasniti obveznosti držav članic, zlasti obveznost, da preverijo, ali ima imetnik registracije dostop do dokumentacije, ki izpolnjuje zahteve iz Priloge II k navedeni direktivi. Vendar ta razjasnitev državam članicam ali imetnikom registracij ne nalaga novih obveznosti v primerjavi z doslej sprejetimi direktivami o spremembah Priloge I k navedeni direktivi ali uredbami, s katerimi so bile odobrene aktivne snovi.

(10)

V skladu s členom 13(4) Uredbe (ES) št. 1107/2009 bi bilo treba ustrezno spremeniti Prilogo k Izvedbeni uredbi (EU) št. 540/2011 (7).

(11)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

(a)

če sredstvo vsebuje olje pomarančevca kot edino aktivno snov, registracijo po potrebi spremenijo ali prekličejo najpozneje do 31. oktobra 2015; ali

(b)

če sredstvo vsebuje olje pomarančevca kot eno od več aktivnih snovi, registracijo po potrebi spremenijo ali prekličejo najpozneje do 31. oktobra 2015 ali do datuma, določenega za tako spremembo ali preklic v ustreznih aktih, s katerimi so bile zadevne snovi dodane v Prilogo I k Direktivi 91/414/EGS oziroma s katerimi so bile zadevne snovi odobrene, pri čemer se upošteva poznejši datum.

19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/22

(1)

Z Direktivo Komisije 2006/74/ES (2) je bil diklorprop-P vključen kot aktivna snov v Prilogo I k Direktivi Sveta 91/414/EGS (3), pod pogojem, da zadevne države članice zagotovijo, da prijavitelj, na čigar zahtevo je bil diklorprop-P vključen v navedeno prilogo, predloži nadaljnje potrditvene informacije o metabolizmu pri živalih ter oceno tveganja za akutno in kratkoročno izpostavljenost za ptice in akutno izpostavljenost za rastlinojede sesalce.

(2)

Aktivne snovi, vključene v Prilogo I k Direktivi 91/414/EGS, se štejejo za registrirane v skladu z Uredbo (EU) št. 1107/2009 in so navedene v delu A Priloge k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 540/2011 (4).

(3)

Prijavitelj je Danski, državi članici poročevalki, v za to določenem roku predložil dodatne informacije, da bi potrdil oceno tveganja za ptice in sesalce v zvezi z uporabo na žitih, na traviščih in za travna semena.

(4)

Danska je ocenila dodatne informacije, ki jih je predložil prijavitelj. Svojo oceno je v obliki dodatka k osnutku poročila o oceni 22. julija 2011 predložila drugim državam članicam, Komisiji in Evropski agenciji za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija).

(5)

Komisija se je posvetovala z Agencijo, ki je svoje mnenje o oceni tveganja diklorpropa-P predstavila 13. novembra 2012 (5).

(6)

Ob upoštevanju dodatnih informacij, ki jih je predložil prijavitelj, je Komisija menila, da zahtevane nadaljnje potrditvene informacije niso bile zagotovljene in da velikega tveganja za ptice in sesalce ni mogoče izključiti, razen z uvedbo dodatnih omejitev.

(7)

Komisija je prijavitelja pozvala, naj predloži pripombe na poročilo o pregledu diklorpropa-P.

(8)

Potrjeno je, da se aktivna snov diklorprop-P šteje za registrirano v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2009. Da bi se čim bolj zmanjšala izpostavljenost ptic in sesalcev, pa je kljub temu primerno dodatno omejiti uporabo te aktivne snovi in zagotoviti posebne ukrepe za zmanjšanje tveganja za zaščito navedenih vrst.

(9)

Prilogo k Izvedbeni uredbi (EU) št. 540/2011 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(10)

Državam članicam bi bilo treba zagotoviti dovolj časa za preklic registracij fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo diklorprop-P.

(11)

Za fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo diklorprop-P in pri katerih države članice odobrijo morebitno prehodno obdobje v skladu s členom 46 Uredbe (ES) št. 1107/2009, mora to obdobje poteči najpozneje eno leto po preklicu ali spremembi ustrezne registracije.

(12)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/25

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/27

(1)

Komisija je februarja 2005 prejela pritožbo družbe Blue1 Oy (v nadaljnjem besedilu: družba Blue1), tj. finske letalske družbe, ki je del skupine SAS. Družba Blue1 je med drugim trdila, da družba Ryanair Ltd (v nadaljnjem besedilu: družba Ryanair) prejema pomoč v obliki podpovprečnih letaliških pristojbin na letališču Tampere-Pirkkala (v nadaljnjem besedilu: letališče TMP ali letališče).

(2)

Komisija je z dopisoma z dne 2. marca 2005 in 23. maja 2006 od Finske zahtevala, naj predloži dodatne informacije v zvezi s pritožbo. Finska je odgovorila z dopisoma z dne 27. aprila 2005 in 27. julija 2006.

(3)

Komisija je z dopisom z dne 10. julija 2007 obvestila Finsko, da je sklenila začeti postopek v skladu s členom 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) (2) (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku postopka) v zvezi s sporazumom med družbama Airpro Oy in Ryanair ter izvajanjem strategije zniževanja stroškov s strani družb Finavia in Airpro Oy na letališču TMP. Finska je pripombe o sklepu o začetku postopka predložila 28. novembra 2007.

(4)

Sklep Komisije o začetku postopka je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije  (3). Komisija je pozvala zainteresirane strani, naj predložijo pripombe o zadevnem ukrepu v enem mesecu od dneva objave.

(5)

Komisija je pripombe o zadevi prejela od štirih zainteresiranih strani (družbe Ryanair, skupine SAS, družbe Air France in Združenja evropskih letalskih prevoznikov). Te pripombe je posredovala Finski z dopisom z dne 13. februarja 2008. Finska je svoje pripombe posredovala 15. aprila 2008.

(6)

Komisija je z dopisom z dne 25. junija 2010 zahtevala dodatne informacije. Finska je odgovorila z dopisom z dne 1. julija 2010. Komisija je z dopisom z dne 5. aprila 2011 zahtevala dodatne informacije o financiranju letališča. Finska je odgovorila z dopisom z dne 5. maja 2011. Vendar odgovor je bil nepopoln. Zato je Komisija poslala opomin v skladu s členom 10(3) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (4). Finska je odgovorila z dopisom z dne 15. junija 2011.

(7)

Letališče TMP je v mestu Pirkkala, tj. 13 kilometrov jugozahodno od mesta Tampere v južnem delu Finske. To letališče je tretje največje letališče na Finskem (glede na število potnikov, glej preglednico v točki obrazložitve (10)). Poleg izvajanja dejavnosti civilnega letalstva služi letališče tudi kot baza finskega vojnega letalstva.

(8)

Letališče TMP ima dva redna potniška terminala:

(9)

Lastnik letališča TMP, razen T2, je družba Finavia Oyj (5) (v nadaljnjem besedilu: družba Finavia), ki letališče tudi upravlja. Družba Finavia daje T2 v najem svoji hčerinski družbi Airpro Oy (6) (v nadaljnjem besedilu: družba Airpro). Družba Airpro upravlja terminal in tam opravlja storitve zemeljske oskrbe. Poleg tega je družba Airpro sklenila sporazum z družbo Ryanair […] (7), ki je začel veljati 3. aprila 2003.

(10)

Potniški promet na letališču se je s 304 025 potnikov leta 2003 povečal na 617 397 potnikov leta 2010. Razlog za to je povečanje števila potnikov na T2. Delež potnikov družbe Ryanair na letališču TMP je leta 2010 znašal približno […]. V naslednji preglednici je povzet razvoj števila potnikov na letališču TMP od leta 2003 do leta 2010:

(11)

Sklep o začetku postopka je izpostavil naslednji vprašanji:

(12)

V zvezi s prvim vprašanjem je Komisija izrazila dvom, da se je družba Finavia odločila za preoblikovanje tovornega hangarja v nizkocenovni terminal zaradi možnosti dolgoročne donosnosti. Poleg tega Komisija ni prepričana, ali se lahko naložbe družbe Finavia v preoblikovanje nekdanjega tovornega hangarja v nizkocenovni terminal obravnavajo tudi kot selektivna prednost za družbo Airpro, ki je ta pod običajnimi tržnimi pogoji ne bi imela.

(13)

V zvezi z drugim vprašanjem je morala Komisija proučiti, ali je v tem primeru družba Airpro pri svojem ravnanju izhajala iz možnosti dolgoročne donosnosti in ali družba Ryanair te domnevne prednosti ne bi imela pod običajnimi tržnimi pogoji. Komisija je izrazila dvom zlasti v zvezi s tem, ali „pavšalna pristojbina“, ki jo plačuje družba Ryanair, temelji na stroških za zagotavljanje storitev letalski družbi s strani družbe Airpro. Poleg tega Finska Komisiji ni predložila pogojev sporazuma z družbo Ryanair niti poslovnega načrta z oceno donosnosti sporazuma za družbo Airpro. Zato je Komisija v sklepu o začetku postopka izrazila dvom, da je ravnanje družbe Airpro temeljilo na možnosti dolgoročne donosnosti. V skladu s tem ni bilo mogoče izključiti, da je bila družbi Ryanair s sporazumom dodeljena prednost, ki je ne bi imela pod običajnimi tržnimi pogoji.

(14)

Komisija dvomi, da so bili v tem primeru izpolnjeni pogoji glede združljivosti iz Smernic Skupnosti o financiranju letališč in zagonski državni pomoči letalskim družbam z odhodi z regionalnih letališč (8) (v nadaljnjem besedilu: letalske smernice iz leta 2005) in da se lahko ukrepi državne pomoči razglasijo za združljive z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(c) PDEU.

(15)

Finska je v svojih pripombah najprej pojasnila ozadje v zvezi s strategijo družb Finavia in Airpro za zniževanje stroškov na letališču TMP. Finska je pojasnila, da je bil T2 leta 1979 zgrajen za začasno uporabo kot letališka stavba. Leta 1995 je bil spremenjen v tovorni hangar, primeren za tovorne dejavnosti, ki ga je uporabljala družba DHL. Družba DHL je leta 2002 prekinila zakupno pogodbo in terminal se ni več uporabljal.

(16)

Finska je navedla, da se je družba Finavia odločila za preoblikovanje hangarja v nizkocenovni terminal, primeren za osnovne storitve zemeljske oskrbe, ker v mesto Tampere ni mogla pritegniti nobenega drugega prevoznika tovora ali oddati hangarja v najem. Začetni stroški gradnje T2 so se do takrat že amortizirali, za prenovo terminala pa so bila potrebna samo manjša obnovitvena dela (9). V naslednji preglednici so podrobno opredeljeni naložbeni stroški prenove T2, ki znašajo 760 612 EUR.

(17)

Ob upoštevanju navedenega izračuna je Finska navedla, da bi bila izvedba nekaterih del gradbenega inženirstva, katerih stroški bi znašali približno 100 000 EUR, nujna, tudi če bi družba Finavia lahko našla drugega najemnika, ki bi T2 uporabljal kot tovorni hangar. Poleg tega bi se lahko transportni trakovi v vsakem primeru uporabili na drugih letališčih družbe Finavia.

(18)

Finska je nadalje pojasnila, da je družba Finavia nameravala novi nizkocenovni terminal dati na voljo vsem letalskim družbam, ki bi bile pripravljene sprejeti manj kakovostne storitve. V naslednji preglednici je primerjava ravni storitev in objektov T1 in T2 na letališču TMP:

(19)

Finska je navedla, da je T2 primeren le za prevoznike, ki opravljajo direktne lete in uporabljajo velika letala, saj lahko zagotovi storitve zemeljske oskrbe za odhod le enega letala na uro. Da bi optimiziral uporabo osebja, je upravljavec terminala poleg tega od letalskih družb zahteval, da sklenejo dolgoročne sporazume in tudi sporazume glede časovnih razporedov; tako na primer niso bili vedno odobreni časi letov, za katere so zaprosile letalske družbe, kar pa je praksa na T1. Po navedbah Finske je znašal prihranek v primerjavi s T1 z optimizacijo stroškov osebja in zagotovljenih ravni storitev približno […].

(20)

Finska je navedla, da je upravni odbor družbe Finavia pred začetkom prenove T2 in sprejetjem strategije zniževanja stroškov na tem terminalu to vprašanje večkrat obravnaval na sestankih. V ta namen je bil pripravljen tudi poslovni načrt. Naslednja preglednica povzema poslovni načrt (v najslabšem primeru) za prenovo T2 in izvajanje strategije zniževanja stroškov: […].

(21)

Finska je navedla, da je predhodni poslovni načrt temeljil na preudarnih predpostavkah, zaradi česar so bili prihodki podcenjeni, pričakovani stroški v zadnjih letih obravnavanega obdobja pa precenjeni. Pričakovalo se je, da bo strategija zniževanja stroškov po drugih scenarijih še bolj dobičkonosna. Pavšalne pristojbine letalskih družb, ki uporabljajo T2, so bile v različnih scenarijih različne, in sicer med […] na obračanje letala. Ker je upravni odbor družbe Finavia sprejel odločitev o strategiji zniževanja stroškov na podlagi izračunov in študij, je ni bilo mogoče pripisati državi. Ukrepi niso bili sprejeti na podlagi zahtev ali odredb državnih organov in državni organi niso sodelovali pri sprejemanju ukrepov.

(22)

Finska je navedla, da sta družbi Finavia in Airpro delovali v skladu s poslovnimi načeli, pri čemer sta svoje dejavnosti financirali s pristojbinami za opravljene storitve ter prihodki od strank in drugih poslovnih dejavnosti. Zlasti je poudarila, da družbi Finavia in Airpro nista prejemali državnih sredstev: poslovali sta dobičkonosno in vsako leto v skladu z zahtevami glede dobička, ki veljajo zanju, namenili del svojega dobička državi.

(23)

Finska je navedla, da je Ministrstvo za promet in zveze odločilo o ciljih uspešnosti družbe Finavia. Ti cilji uspešnosti se nanašajo na skupino kot celoto, individualne poslovne odločitve pa je družba Finavia sprejemala po lastni presoji. V zadnjih nekaj letih (2003–2005) je bila zahteva glede dobička družbe Finavia približno 4 % vloženega kapitala. V naslednji preglednici je povzetek uspešnosti družbe Finavia:

Ključni finančni podatki družbe Finavia v milijonih EUR (dejanski zneski)

(24)

Finska je navedla, da družba Finavia ni pripravila računovodskih izkazov za posamezna letališča, ker so vsa njena letališča del istega pravnega subjekta. Vendar je družba Finavia od leta 2000 kljub temu zbirala informacije o posameznih letališčih na podlagi internih izračunov (dejanski podatki). Te informacije so temeljile na trendih obsega potnikov na letališčih in s tem povezanih prihodkih ter na stroških za vire na letališčih, tj. osebje, storitve iz pogodbe in amortizacijo osnovnih sredstev. Splošna uspešnost družbe Finavia na letališču TMP (razen storitev, ki jih opravlja družba Airpro) je povzeta v naslednji preglednici: […].

(25)

Finančni rezultati družbe Finavia na letališču TMP so poleg komercialnih dejavnosti vključevali tudi dejavnosti na področju javne politike, kot sta nadzor zračnega prometa in uporaba vzletno-pristajalne steze za vojaške namene. Finska je pojasnila, da je morala biti vzletno-pristajalna steza na letališču TMP na voljo za vojaške namene 24 ur na dan in 365 dni na leto. Vzletno-pristajalna steza se je dejansko uporabljala za vojaške namene (najmanj 30 % dejanskega letalskega prometa na leto). Stroški nadzora zračnega prometa so znašali približno […]. Navedene številke vključujejo najemnino, ki jo družba Airpro plačuje družbi Finavia za uporabo T2, ter pristajalne pristojbine in druge letališke pristojbine za zagotavljanje storitev letalskim družbam, ki uporabljajo T2.

(26)

Finska je v zvezi z družbo Airpro pojasnila, da gre za družbo z omejeno odgovornostjo, ki je pravno ločena od družbe Finavia. V naslednji preglednici je povzetek dejanskih finančnih rezultatov dejavnosti družbe Airpro na letališču TMP: […].

(27)

Finančni rezultati družbe Airpro na letališču TMP so vključevali stroške, kot je najemnina za T2 na letališču TMP, stroške družbe Airpro za osebje in opremo ter tudi stroške storitev, ki jih opravlja družba Finavia. Računovodski izkazi so vključevali prihodke, kot so pavšalna pristojbina, ki jo plačuje Ryanair, parkirnine in drugi komercialni prihodki.

(28)

Finska je zato trdila, da sta družbi Finavia in Airpro, ko sta se odločili za izvajanje strategije zniževanja stroškov in preoblikovanje tovornega hangarja v nizkocenovni potniški terminal, ravnali kot vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(29)

Tudi če bi se financiranje prenove T2 štelo za državno pomoč, bi bilo po navedbah Finske združljivo na podlagi člena 107(3)(c) PDEU, ker je izpolnjevalo merila združljivosti iz letalskih smernic iz leta 2005.

(30)

Finska je nadalje trdila, da bi se lahko štelo, da ukrepi dosegajo cilje splošnega interesa, kar po njenem mnenju ne utemeljuje le narava splošnega interesa letaliških dejavnosti, ampak tudi diverzifikacija prometnih povezav v regiji, ki izpolnjuje potrebe prebivalcev in družbe. Zato so bile spremembe T2 po navedbah Finske sorazmerne z njihovim namenom in doseženimi rezultati.

(31)

Poleg tega je Finska navedla, da so imele dejavnosti letališč posebne značilnosti, ki jih je bilo treba upoštevati. Letališče TMP je v skladu s ciljem Unije na primer pomagalo izboljšati mobilnost na prezasedenih letališčih. Delovanje letališča TMP je v redko poseljeni državi, kot je Finska, prispevalo k regionalno uravnoteženemu razvoju. V zvezi s tem je bilo zlasti pomembno zavarovati prometne povezave iz bolj oddaljenih finskih regij v Evropo, ker druge oblike prevoza niso bile izvedljive. Stroški, ki so nastali pri gradnji terminala, so bili sorazmerni z namenom in tudi nujni. Zadevna infrastruktura je imela na podlagi poslovnih načrtov in dejanskih podatkov zadostne srednjeročne možnosti za uporabo. T2 je bil na pošten in nediskriminacijski način odprt za vse letalske družbe, vendar je do zdaj interes zanj pokazala le družba Ryanair.

(32)

Po navedbah Finske zadevna infrastruktura na trgovino ni vplivala v obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi Unije. Letališče TMP je majhno, zato učinek ukrepov na ravni Unije ni bil velik. Poleg tega so ugodnosti, ki so jih regiji zagotovili ukrepi, odtehtale vsakršen negativen učinek na ravni Unije.

(33)

Finska je navedla, da je družba Finavia 23. februarja 2003 z družbo Airpro sklenila zakupno pogodbo v zvezi s T2 za obdobje od 1. aprila 2003 do 31. marca 2013 (v nadaljnjem besedilu tudi: zakupna pogodba). Čeprav je stroške prenove prvotno krila družba Finavia, ji je družba Airpro te stroške povrnila z najemnino. Finska je predložila tudi izvod zakupne pogodbe.

(34)

Glede na zakupno pogodbo plačuje družba Airpro za uporabo objektov mesečno najemnino […] in […] DDV. Najemnina skupaj z DDV torej znaša […] na mesec. Pogodba določa, da najemnina poleg osnovnega zneska vključuje tudi stroške, ki so nastali zaradi preoblikovanja tovornega hangarja v nizkocenovni potniški terminal, in s tem povezane obresti.

(35)

Finska je navedla, da so ob sklenitvi zakupne pogodbe še vedno potekale spremembe T2 in je bilo treba za določitev zneska najemnine oceniti stroške prenove terminala. Stroški so bili ocenjeni na 700 000 EUR, pri čemer je njihov pričakovani mesečni učinek na najemnino znašal približno […]. Poleg ocenjenih stroškov prenove je družba Finavia ocenila, da bodo stroški dodatnih del in ureditev, izvedenih po začetku delovanja T2, znašali približno […], njihov mesečni učinek na najemnino pa bi znašal […]. V skladu z navedenimi izračuni je družba Airpro stroške za preoblikovanje T2 povrnila družbi Finavia z mesečno najemnino v znesku […].

(36)

Finska je trdila, da mesečna najemnina, ki jo je plačevala družba Airpro, ni bila pod tržno ceno. Najemnina, ki jo je plačevala družba Airpro, je bila pravzaprav višja od najemnine, ki jo je plačeval prejšnji najemnik, tj. družba DHL. Družba DHL je za uporabo objektov plačevala mesečno najemnino […] brez DDV, kar je približno […] (10). Delež DDV je znašal […], tako je mesečna najemnina skupaj z DDV znašala […], kar je približno […].

(37)

Finska je nadalje navedla, da se T2 brez izvajanja strategije zniževanja stroškov in preoblikovanja tovornega hangarja v nizkocenovni terminal morda ne bi več uporabljal, kar bi finančno obremenilo letališče TMP.

(38)

V zvezi z izvajanjem strategije zniževanja stroškov s strani družbe Airpro je Finska pojasnila, da so se pred tem začele razprave z letalskimi družbami. Nekaj let pred sprejetjem odločitve o izvajanju strategije zniževanja stroškov na letališču TMP so na primer potekale razprave z družbo Ryanair.

(39)

Po navedbah Finske je bil dopis, ki ga je družba Airpro poslala številnim letalskim družbam in v katerem jih je pozvala, naj razmislijo o možnosti, da bi začele delovati na nizkocenovnem terminalu, le en del tržne strategije za T2. T2 na letališču TMP se je od leta 2002 več let aktivno tržil na trgovinskem sejmu Routes (11). Predvidevalo se je, da bodo poleg družbe Ryanair tudi druge letalske družbe zainteresirane za vzpostavitev dejavnosti na tem terminalu.

(40)

Finska je predložila izvod omenjenega dopisa. V dopisu so navedene veljavne pristojbine za T2, na primer pristojbina za zemeljsko oskrbo in uporabo terminala, katere znesek je odvisen od uporabljene vrste letala. Poleg veljavnih pristojbin za T2 morajo letalske družbe plačati običajne pristajalne pristojbine ter pristojbine za navigacijske storitve na terminalu in varovanje.

(41)

Finska je predložila izvod sporazuma z obdobjem veljavnosti […], ki sta ga družbi Airpro in Ryanair sklenili 3. aprila 2003 (v nadaljnjem besedilu: sporazum). V sporazumu so določeni operativni in finančni pogoji, pod katerimi družba Ryanair vzpostavlja in upravlja komercialne lete na T2 na letališču TMP in z njega. Sporazum je začel veljati dan potem, ko je bil podpisan (tj. 4. aprila 2003), in preneha veljati dne […].

(42)

Družba Ryanair za storitve na letališču TMP od 4. aprila 2003 plačuje eno pristojbino za posamezno obračanje letala (odhod in prihod), tj. pavšalno pristojbino, in sicer za vsako letalo B737-800 ali letalo druge različice B-737 z največjo vzletno maso (12)67 000 kg. Ta pristojbina vključuje pristajalno in vzletno pristojbino, pristojbino za razsvetljavo, pristojbino za hrup, nočno pristojbino, pristojbino za navigacijske storitve na terminalu, pristojbino za oskrbo ploščadi in potnikov, vključno s pristojbinami za varovanje in varnost, in potniško pristojbino.

(43)

Kot je povzeto v spodnjih preglednicah, je pavšalna pristojbina odvisna od dnevne frekvence družbe Ryanair na letališču in od leta sporazuma: […].

(44)

Družba Ryanair se v sporazumu zavezuje, da bo dejavnosti na letališču TMP začela z […] obračanji letal na dan. Poleg tega se družba Ryanair strinja, da bo […] prej obvestila o kakršnem koli zmanjšanju dnevnega števila obračanj letal na letališču.

(45)

[…]

(46)

Glede na sporazum je družba Ryanair predvidevala, da bo v prvih 12 mesecih doseženo število potnikov, ki bodo odleteli z letališča TMP, približno […], v naslednjih 12 mesecih pa približno […].

(47)

Glede na sporazum je največja zmogljivost T2 na letališču TMP eno obračanje letala na uro, in sicer med 7:00 in 24:00. Družbi Ryanair in Airpro se o urnikih letov dogovorita vnaprej.

(48)

Družba Airpro bo na najboljši lokaciji glavnega letališkega terminala (T1) upravljala pisarno za potniške storitve, zagotavljala pa bo tudi storitve rezervacije letov za potnike družbe Ryanair. V skladu s sporazumom družba Ryanair za vse svoje lete (brez davkov in pristojbin), ki jih je prodala družba Airpro in ki so bili plačani z debetno/kreditno kartico, plačuje družbi Airpro provizijo v višini […].

(49)

V sporazumu so predvidene tudi ureditve med nujnimi vzdrževalnimi deli na vzletno-pristajalni stezi na letališču TMP poleti 2003, ko je bilo letališče zaprto za ves promet. V tem obdobju je bil promet letališča TMP preusmerjen na letališče Pori, družba Airpro pa je za potnike družbe Ryanair organizirala avtobusni prevoz.

(50)

Po navedbah Finske je sporazum med družbama Airpro in Ryanair temeljil na komercialnih pogojih in ni vključeval državne pomoči. Tudi druge letalske družbe so imele možnost, da z družbo Airpro sklenejo sporazum pod podobnimi pogodbenimi pogoji, kot so veljali za družbo Ryanair. Reklamna brošura o letališču Tampere-Pirkkala The Case for Tampere-Pirkkala Airport, ki je bila oblikovana za trgovinski sejem leta 2004, je na primer poudarila dejstvo, da je T2 odprt za vse prevoznike, saj je terminal takrat še vedno imel na voljo zmogljivost za dve dodatni letalski družbi.

(51)

Finska tudi meni, da pristojbine, ki jih družba Ryanair plačuje na letališču TMP, temeljijo na stroških in ustvarjajo gospodarski dobiček za dejavnosti družb Airpro in Finavia na letališču TMP. Družba Airpro je družbi Ryanair zaračunala pristojbine za storitve, ki ji jih je zagotovila, in tudi za storitve, ki jih je zagotovila družba Finavia. Družba Airpro je družbi Finavia naknadno izplačala pristojbine, ki so izhajale iz dejavnosti družbe Ryanair na letališču, v skladu z zbornikom letalskih informacij (v nadaljnjem besedilu: AIP) družbe Finavia (13). Vse razlike v pristojbinah so temeljile na naravi in obsegu zadevnih storitev.

(52)

Finska je navedla, da so vse letalske družbe, ki so uporabljale letališče TMP, za storitve enake kakovosti plačevale enake pristojbine. Potniška taksa, zaračunana za storitve na T2, je bila na primer odvisna od kakovosti storitev, ki so se zagotavljale na terminalu. Pri zaračunavanju pristojbine za potniške storitve, ki je označena na vozovnici družbe Ryanair in ki jo ta družba zaračunava svojim potnikom, družbi Finavia in Airpro nista imeli nobene vloge. V nasprotju z navedbami družbe Blue1 družba Ryanair ni bila izvzeta iz plačevanja potniške pristojbine. Dejstvo, da so bile dejavnosti družbe Airpro na T2 dobičkonosne, dokazuje, da je morala družba Ryanair plačevati pristojbino za storitve, ki jih je opravljala družba Airpro.

(53)

Družba Finavia je družbi Ryanair prek družbe Airpro na letališču TMP zaračunala naslednje pristojbine, ki skupaj znašajo […]:

(54)

V zvezi s pristojbinami za navigacijske službe zračnega prometa je Finska navedla, da so bile odvisne od teže letala, dolžine leta in vsebine uporabljenih storitev. Dobiček družbe Finavia je vključeval tudi letno pristojbino za progo (15), ki je leta 2006 znašala približno […] in ki se bo povečala z dodatnimi leti družbe Ryanair.

(55)

Finska je nadalje pojasnila, da je operativni dobiček od dejavnosti družbe Ryanair na letališču TMP leta 2005 skupaj znašal […]. Nazadnje je Finska navedla, da se je družba Ryanair v skladu s sporazumom tudi zavezala, da bo povečala promet in dosegla cilje v zvezi s številom potnikom, navedene v sporazumu.

(56)

Komisija je prejela pripombe štirih zainteresiranih strani.

(57)

Družba Ryanair je na začetku svojih pripomb z dne 16. novembra 2007 navedla mnenje, da je bil začetek formalnega postopka preiskave nepošten in nepotreben. Navedla je tudi, da obžaluje, da ji Komisija ni dala možnosti sodelovanja pri predhodni preiskavi.

(58)

V zvezi z vsebino zadeve je družba Ryanair menila, da bi morala Komisija upoštevati standardne poslovne dogovore in sprejeti odločitev, da je sporazum skladen z načelom nosilca dejavnosti v tržnem gospodarstvu in zato ne vključuje državne pomoči. Po mnenju družbe Ryanair je njena prisotnost na letališču TMP koristila tako družbi Finavia kot tudi družbi Airpro, zato sta obe ravnali kot nosilca dejavnosti v tržnem gospodarstvu in financiranje T2 ni vključevalo nikakršne pomoči.

(59)

V zvezi z razvojem nizkocenovnega terminala na letališču TMP je družba Ryanair pojasnila, da so potekali projekti za spremembo storitev, ki jih zagotavljajo letališča v Uniji, tako da bi se izpolnile potrebe nizkocenovnih letalskih družb in njihovih potnikov. Zaradi različnih ravni storitev, ki so jih zagotavljala letališča, so se razlikovale tudi pristojbine, ki so jih plačevale letalske družbe. Letališče TMP je bilo med prvimi, ki so uvedla model različnih ravni storitev na istem letališču. Družba Ryanair je potrdila, da je družba Finavia, ki upravlja letališče, sprejela odločitev o razvoju T2 na podlagi dobrega poslovnega načrta, ki je bil hitro izveden in je povečal prihodke družbe Finavia. Zato družba Ryanair meni, da razvoj nizkocenovnega terminala ni vključeval nobenih elementov državne pomoči za dejavnosti družbe Finavia na letališču TMP.

(60)

V zvezi z upravljanjem T2 je družba Ryanair pojasnila, da se je zaradi konkurence med terminaloma na istem letališču povečala učinkovitost, stroški pa so se zmanjšali. Po mnenju družbe Ryanair se je zaradi višjih standardov učinkovitosti na T2 povečala učinkovitost T1, kar je bilo v korist vseh letalskih družb, ki uporabljajo letališče. Kolikor je znano družbi Ryanair, je družba Airpro oddajala terminal pod komercialnimi pogoji. Družba Finavia je imela dodaten dobiček zaradi povečanega prometa na letališču ter večjih prihodkov od pristajalnih pristojbin in pristojbin za nadzor zračnega prometa. Zato po mnenju družbe Ryanair poslovni sporazumi med družbama Finavia in Airpro glede upravljanja T2 niso vključevali državne pomoči.

(61)

V zvezi s sporazumom, ki sta ga sklenili družbi Ryanair in Airpro, je družba Ryanair najprej navedla, da je njen poslovni model temeljil na povečanju učinkovitosti, ki je bila zaradi nižjih letalskih prevoznin ugodna tudi za potnike. Pavšalna pristojbina, ki jo je plačevala na letališču TMP, je vključevala vse pristojbine, ki na letališču veljajo za letalske družbe. Različne pristojbine za uporabo T2 je utemeljevala raven zagotovljene storitve. V zvezi s popustom na letališke pristojbine, povezane s povečano frekvenco letov, družba Ryanair trdi, da je to običajno poslovno ravnanje, ki je prisotno v vseh sektorjih. Večina pogojev iz sporazuma med družbama Ryanair in Airpro v zvezi s T2 se je splošno uporabljala za vse letalske družbe, ki so bile pripravljene leteti s T2. Zato družba Ryanair meni, da njen sporazum z družbo Airpro ni selektiven. Družba Ryanair tudi trdi, da je njena prisotnost na letališču TMP prinesla dobiček tako družbi Finavia kot tudi družbi Airpro.

(62)

Skupina SAS je pripombe predložila z dopisom z dne 16. novembra 2007. Skupina SAS je izpostavila, da se je v pripombah osredotočila na povezavo med družbama Finavia in Airpro, stroške za preoblikovanje T2 in prednostno obravnavo družbe Ryanair na letališču TMP.

(63)

V zvezi s povezavo med družbama Finavia in Airpro je skupina SAS navedla, da je bil izvršni direktor letališča TMP takrat, ko je družba Finavia dala T2 v zakup družbi Airpro, član upravnega odbora družbe Airpro. Poleg tega je tesna povezava med družbama Finavia in Airpro očitna v publikaciji z naslovom Tampere-Pirkkala Airport Finland’s Future-Ready Airport (Finsko letališče Tampere-Pirkkala je letališče, ki je pripravljeno na prihodnost).

(64)

Skupina SAS je navedla, da družba Finavia navzkrižno subvencionira T2 s prihodki od T1. Skupina SAS zlasti meni, da se na T2 niso plačevale nobene potniške pristojbine. Poleg tega je družba Airpro upravljala parkirišče pred T2 in obdržala z njim ustvarjene prihodke. Cene parkirišča poleg T2 so bile dvakrat višje od cen parkirišča pri T1.

(65)

V zvezi s stroški za storitve na T2 je skupina SAS navedla, da ji Finska ni odobrila dostopa do teh informacij. Skupina SAS ni imela nobenih informacij v zvezi s tem, ali sta T2 ali letališče TMP ustvarjala dobiček in ali je družba Airpro plačala za infrastrukturo, ki jo je zagotovila družba Finavia. Družba Finavia je na primer priskrbela opremo za varnostne preglede za T2. Skupina SAS je navedla, da so cene na T2 po navedbah Finske in družbe Airpro odvisne od ravni storitev. Vendar skupina SAS trdi, da raven storitev običajno temelji na principu zemeljske oskrbe, o katerem se dogovorita letalska družba in družba za zemeljsko oskrbo, in ne na razpoložljivem prostoru ali objektih.

(66)

Skupina SAS je nadalje trdila, da so dogovori v zvezi s T2 na letališču TMP dajali prednost enemu poslovnemu modelu in so bili očitno v nasprotju s členom 107(1) PDEU.

(67)

Družba Air France je predložila pripombe z dopisom z dne 16. novembra 2007. Na začetku je pojasnila svoj poslovni položaj na Finskem. Družba Air France na Finskem ni opravljala letov na letališče TMP in z njega. Je pa opravljala pet letov na dan med pariškim letališčem Charles de Gaulle in letališčem Helsinki (ki leži približno 180 kilometrov od letališča TMP) na podlagi dogovora z družbo Finnair o letih pod skupno oznako.

(68)

Družba Air France je navedla, da podpira letalske smernice iz leta 2005 in predhodno oceno, ki jo je izvedla Komisija v zvezi s finančno ureditvijo na letališču TMP. Družba Air France zlasti meni, da je izvzetje iz plačila potniške pristojbine družbi Ryanair zagotovilo ugodnosti in je jasno diskriminacijsko, zato se ne sme šteti za združljivo z notranjim trgom.

(69)

Združenje evropskih letalskih prevoznikov (v nadaljnjem besedilu: AEA) je pripombe predložilo z dopisom z dne 16. novembra 2007. Pripombe AEA so bile popolnoma v skladu s pripombami, ki sta jih predložili skupina SAS in družba Air France.

(70)

Finska je prejela pripombe štirih zainteresiranih strani.

(71)

V zvezi s pripombami družbe Ryanair Finska ugotavlja, da je letalska družba navedla mnenje tako o splošnem razvoju dogodkov na evropskem letalskem trgu kot tudi o razvoju dogodkov na letališču TMP. V zvezi s tema vidikoma se je Finska sklicevala na svoje prejšnje pripombe, ki jih je predložila po začetku formalnega postopka preiskave.

(72)

Finska ugotavlja, da pripombe skupine SAS načenjajo nova vprašanja, ki jih je treba pojasniti. Finska je navedla, da je družba Airpro, kot je to že poudarila, pravno ločena družba in ni prejemala nobene podpore od družbe Finavia, katere last je.

(73)

Finska je navedla, da izvršni direktor letališča TMP v času podpisa zakupne pogodbe ni bil član upravnega odbora družbe Airpro. Izvršni direktor letališča TMP je bil član upravnega odbora Airpro le od maja 2003 do aprila 2007. V zvezi z reklamno publikacijo glede letališča TMP in njegove strategije zniževanja stroškov je Finska navedla, da ni mogoče na podlagi takšnih reklamnih dejavnosti vnaprej predvidevati pravnih in gospodarskih povezav med zadevnima družbama. Skupina SAS, ki je na letališču TMP poslovala na T1, v publikaciji ni bila omenjena, ker je bil namen publikacije oglaševati strategijo letališča TMP za zniževanje stroškov.

(74)

V zvezi z domnevami skupine SAS glede morebitnega navzkrižnega subvencioniranja med T2 in T1 na letališču TMP je Finska navedla, da je že predložila dokaze, da so bile dejavnosti družbe Airpro na letališču TMP dobičkonosne in da družba Airpro ni prejela nobenih subvencij od družbe Finavia.

(75)

V zvezi z različnimi infrastrukturnimi prilagoditvami, povezanimi s prenovo T2, je Finska navedla, da je najemnina, ki jo je družba Airpro plačevala družbi Finavia, pokrila te stroške in tudi obresti. V zvezi z opremo za varnostne preglede, ki jo je družba Finavia kupila za T2, je Finska navedla, da so bili ti stroški upoštevani v najemnini. Parkirišče poleg T2 je bilo del območja, ki ga je najemala družba Airpro. Družba Airpro je lahko sama določila cene, v kolikor je to naredila na pregleden način.

(76)

V zvezi z domnevami skupine SAS glede določanja različnih cen na T2 letališča TMP se je Finska sklicevala na svoje pripombe o začetku postopka.

(77)

V skladu s členom 107(1) PDEU „je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(78)

Merila iz člena 107(1) so kumulativna. Ukrep pomeni pomoč v smislu člena 107(1) PDEU le, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji. Za finančno podporo velja:

(79)

Da bi Komisija ocenila, ali finančne ureditve v zvezi s strategijo zniževanja stroškov na letališču TMP, zlasti v zvezi s preoblikovanjem praznega tovornega hangarja v nizkocenovni terminal in poznejšo zakupno pogodbo z družbo Airpro, vključujejo kakršne koli elemente pomoči, mora proučiti, ali bi vlagatelj v tržnem gospodarstvu v podobnih okoliščinah sklenil enake ali podobne poslovne dogovore kot družba Finavia (16).

(80)

V skladu z načeli sodne prakse mora Komisija primerjati ravnanje družbe Finavia z vlagateljem v tržnem gospodarstvu, ki lahko pri svojem ravnanju upošteva možnosti dolgoročne dobičkonosnosti (17). V skladu s sodbo v zadevi „Charleroi“ (18) mora Komisija pri oceni zadevnih ukrepov upoštevati tudi vse pomembne značilnosti ukrepov in njihovo ozadje. Drugače povedano, Komisija mora na podlagi celostnega pristopa analizirati odločitev družbe Finavia glede prenove tovornega hangarja na letališču TMP in načrtovano izvajanje strategije zniževanja stroškov na letališču TMP s strani družbe Airpro, pri čemer upošteva vse značilnosti zadevnih ukrepov.

(81)

Sodišče je v zadevi „Stardust Marine“ razsodilo, da je za preveritev vprašanja, ali je država ravnala kot preudaren vlagatelj, ki deluje pod pogoji tržnega gospodarstva, potrebna umestitev v obdobje, v katerem so bili sprejeti ukrepi finančne podpore, da se oceni gospodarska racionalnost ravnanja države in s tem prepreči kakršna koli ocena na podlagi poznejših razmer (19).

(82)

Da bi Komisija lahko izvedla preizkus vlagatelja v tržnem gospodarstvu, mora upoštevati razmere iz obdobja, v katerem se je družba Finavia odločila za prenovo praznega tovornega hangarja in pozneje za oddajo tega hangarja v najem družbi Airpro, tj. začetka leta 2003. Komisija mora pri oceni upoštevati tudi informacije in predpostavke, ki so bile na voljo upravljavcu letališča, ko je sprejel odločitve o finančnih ureditvah za izvajanje strategije zniževanja stroškov.

(83)

Finska trdi, da je družba Finavia ravnala razumno, in svoje trditve utemeljuje z izvodom predhodnega poslovnega načrta družbe Finavia ter dejanskimi rezultati družb Finavia in Airpro na letališču TMP.

(84)

Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da se je tovorni hangar na letališču TMP prenehal uporabljati, ko je družba DHL prekinila zakupno pogodbo. Družba Finavia ni več prejemala mesečne najemnine v znesku približno […]. Po nekaj mesecih je postalo očitno, da družba Finavia na letališče TMP ne bo mogla pritegniti druge družbe za zračni prevoz tovora. Poleg tega nizkocenovne letalske družbe niso hotele uporabljati terminala 1, ker so bili stroški storitev zemeljske oskrbe višji, kot so jih bile te letalske družbe pripravljene plačevati. Napovedi iz leta 2002 za sektor letalskega prevoza pa so navajale visok potencial rasti za nizkocenovne prevoznike, kot je družba Ryanair, in sicer približno 30 % na leto.

(85)

Komisija nadalje ugotavlja, da so se stroški za prazen tovorni hangar v celoti amortizirali in da so stroški prenove za preoblikovanje hangarja v nizkocenovni potniški terminal znašali 760 612 EUR. Družba Finavia bi morala izvesti nekatera obnovitvena dela v vrednosti približno 100 000 EUR, tudi če tovorni hangar ne bi bil preoblikovan v potniški terminal.

(86)

Poleg tega je morala družba Finavia vzletno-pristajalno stezo na letališču TMP še naprej dajati na voljo za vojaške namene 24 ur na dan in 365 dni na leto. Zato je zelo verjetno, da se s povečanjem prometa na letališču zagotavljata boljša porazdelitev sredstev in zmanjšanje morebitnih prekomernih zmogljivosti. Hkrati bi lahko diverzifikacija letalskih družb, ki uporabljajo letališče, tudi zmanjšala poslovna tveganja letališča (na primer tveganje neizkoriščene zmogljivosti, če ena od letalskih družb preneha s svojimi dejavnostmi) in izboljšala učinkovitost uporabe vzletno-pristajalne steze.

(87)

Ta položaj je pojasnjen v poslovnem načrtu družbe Finavia za izvajanje strategije zniževanja stroškov. Kot je prikazano v scenariju za najslabši primer iz poslovnega načrta družbe Finavia, se je pričakovalo, da bo naložbeni projekt zagotovil pozitiven prispevek: pričakovalo se je, da bo povprečna stopnja dobička (20) okrog […] (glej preglednico v točki obrazložitve (20)), kar je po podatkih, ki jih ima na voljo Komisija, na splošno v skladu s stopnjami dobička drugih letališč v Uniji (21). Komisija nadalje ugotavlja, da je predhodni poslovni načrt temeljil na preudarnih predpostavkah, zaradi česar so bili prihodki podcenjeni, pričakovani stroški v zadnjih letih obravnavanega obdobja pa precenjeni. V predhodnem poslovnem načrtu prav tako ni bil upoštevan dobiček družbe Finavia od pristajalnih pristojbin, ker so bili ti stroški odšteti od pričakovanega prihodka. Poleg tega so bili stroški prenove in ustrezno nadomestilo za vloženi kapital v celoti upoštevani v najemnini, ki jo je družba Airpro plačevala družbi Finavia in ki je bila prav tako odšteta od pričakovanega prihodka.

(88)

Da bi strokovnjak Komisije ocenil strategijo družb Finavia in Airpro za zniževanje stroškov na podlagi celostnega pristopa, je konsolidiral prihodke in stroške predhodnega poslovnega načrta (osnovni scenarij). Kot prihodek so se upoštevala zlasti plačila med družbama (na primer najemnina, ki jo družba Airpro plačuje družbi Finavia za uporabo T2, pristajalne pristojbine in pristojbine za navigacijske storitve na terminalu). V naslednji preglednici je povzetek izračunov prihodkov in stroškov v zvezi z izvajanjem strategije zniževanja stroškov na letališču TMP, kot je opisano zgoraj, ter njenega prispevka k dobičku pred obrestmi in davki na konsolidirani ravni (tj. za družbi Finavia in Airpro) v naslednjih desetih letih: […] (22).

(89)

Komisija ugotavlja, da je bila odločitev družbe Finavia glede izvajanja strategije zniževanja stroškov na letališču TMP ob upoštevanju predhodnega poslovnega načrta in pozitivne neto sedanje vrednosti (23) v skladu z ravnanjem vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Pozitivna neto sedanja vrednost strategije zniževanja stroškov je povečala vrednost lastnega kapitala družbe Finavia. Komisija nadalje ugotavlja, da predpostavke iz predhodnega poslovnega načrta in pričakovane rezultate strategije zniževanja stroškov podpirajo tudi dejanski pozitivni rezultati dejavnosti družbe Airpro na letališču TMP (glej zlasti preglednico v točki obrazložitve (26)). Poleg tega združeni dejanski finančni rezultati letališča TMP (pri čemer se upoštevajo finančni rezultati dejavnosti družb Airpro in Finavia na letališču TMP; glej preglednici v točkah obrazložitve (24) in (26)) kažejo, da je zaradi delovanja nizkocenovnega terminala postalo dobičkonosno delovanje celotnega letališča.

(90)

Na podlagi navedenega lahko Komisija sklene, da so odločitev družbe Finavia glede izvajanja strategije zniževanja stroškov na letališču TMP in temeljne finančne ureditve v skladu z ravnanjem vlagatelja v tržnem gospodarstvu ter tako ne vključujejo nobene gospodarske prednosti, ki ne ustreza običajnim tržnim pogojem.

(91)

Ker eno od kumulativnih meril iz člena 107(1) PDEU ni izpolnjeno, Komisija meni, da odločitev družbe Finavia glede izvajanja strategije zniževanja stroškov na letališču TMP in temeljne finančne ureditve ne vključujejo državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.

(92)

V zvezi z morebitnim navzkrižnim subvencioniranjem družbe Airpro s strani družbe Finavia (na primer izguba prihodka od najemnine ali nadomestilo izgub iz poslovanja) Komisija ugotavlja, da se navzkrižno subvencioniranje družbe Airpro s strani družbe Finavia glede na to, da vse finančne ureditve v zvezi s strategijo zniževanja stroškov na letališču TMP temeljijo na predhodnem poslovnem načrtu v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu, da družba Airpro za uporabo T2 plačuje tržno najemnino in da se celotni stroški dejavnosti družbe Airpro na letališču TMP krijejo s pristojbinami, ki jih plačujejo letalske družbe, ki uporabljajo T2 (tj. Ryanair), ter da je delovanje družbe Finavia na letališču TMP dobičkonosno le zaradi delovanja T2, lahko izključi.

(93)

V zvezi s sporazumom med družbama Airpro in Ryanair Finska trdi, da je družba Airpro ravnala tako, kot bi v podobnem položaju ravnal nosilec dejavnosti v tržnem gospodarstvu. V tem primeru sporazum ni dajal prednosti družbi Ryanair in ni vključeval državne pomoči.

(94)

V okviru ocene, ali je bil sporazum sklenjen pod običajnimi tržnimi pogoji, mora Komisija proučiti, ali bi letališče, ki deluje pod običajnimi pogoji tržnega gospodarstva in upošteva možnost dolgoročne dobičkonosnosti, v podobnih okoliščinah sklenilo enake ali podobne poslovne dogovore kot družba Airpro (24). Poleg tega mora Komisija na podlagi celostnega pristopa analizirati pričakovani učinek sporazuma na dejavnosti družb Airpro in Finavia na letališču TMP, pri čemer upošteva vse značilnosti zadevnih ukrepov (25).

(95)

Da bi Komisija lahko izvedla preizkus zasebnega vlagatelja, mora upoštevati razmere iz obdobja, v katerem je bil sporazum podpisan. Komisija mora pri oceni upoštevati tudi informacije in predpostavke, ki so bile upravljavcu na voljo ob podpisu sporazuma. Družba Airpro je sporazum z družbo Ryanair podpisala 3. aprila 2003 za obdobje […].

(96)

V skladu s sporazumom se je družba Ryanair zavezala, da bo dejavnosti na letališču TMP začela z […] obračanji letal na dan. Na podlagi tega je družba Ryanair predvidevala, da bo v prvih 12 mesecih doseženo število potnikov, ki bodo odleteli z letališča TMP, približno […], v naslednjih 12 mesecih pa približno […]. V sporazumu je določen razpored pristojbin na obračanje letala glede na število dnevnih letov (glej zlasti preglednici v točki obrazložitve (43)). Povprečna cena za eno obračanje letala (temelji na treh letih dnevno) je […]. V naslednji preglednici je primerjava pristojbin, ki jih plačujejo letalske družbe, ki na letališču TMP uporabljajo T1, in povprečno ceno, ki jo plačuje družba Ryanair:

(97)

Komisija ugotavlja, da družba Ryanair plačuje enake pristajalne pristojbine ter pristojbine za navigacijske storitve na terminalu in varovanje kot letalske družbe, ki na letališču TMP uporabljajo T1. Glede na informacije, ki jih je predložila Finska, družba Ryanair ni izvzeta iz plačila potniške pristojbine. Cena, ki jo plačuje družba Ryanair, se razlikuje le v zvezi s pristojbinami za (potniške) storitve na terminalu in zemeljsko oskrbo. Vendar je kakovost storitev, ki se družbi Ryanair in njenim potnikom zagotavljajo na T2, nižja od kakovosti storitev, zagotovljenih na T1, pri čemer doseženo zmanjšanje s tem povezanih stroškov, zlasti stroškov za osebje, znaša približno […] skupnih stroškov družbe Airpro (vključno z najemnino ter pristajalnimi pristojbinami in pristojbinami za navigacijske storitve na terminalu, ki jih plačuje družbi Finavia). V nasprotju s T1 je število osebja na T2 ves čas majhno, pri čemer osebje opravlja različne dejavnosti v zvezi s prijavo na let, varnostnimi pregledi in zemeljsko oskrbo. Glede na informacije, ki jih je letališče predložilo strokovnjaku Komisije, so stroški za osebje na T2 približno […] nižji kot na T1. Poleg tega Komisija ugotavlja, da so letališke pristojbine, ki jih družba Ryanair plačuje za (potniške) storitve na terminalu in zemeljsko oskrbo, le približno […] nižje od pristojbin na T1. Odstopanje v prihrankih (približno […]) in razlika v pristojbinah, ki jih plačujejo letalske družbe, ki uporabljajo zadevna terminala (približno […]), izražata dodatno stopnjo dobička družbe Airpro (približno[…]; glej tudi preglednico v točki obrazložitve (20)). Zato Komisija meni, da je razlika med pristojbinami družbe Ryanair na T2 in pristojbinami na T1 utemeljena.

(98)

Ob upoštevanju navedenega je družba Airpro lahko napovedala prihodke, ustvarjene s sporazumom z družbo Ryanair. Družba Airpro je predvidevala, da bo družba Ryanair v prvem letu opravljala […] obračanj letal na dan s faktorjem obremenitve […], medtem ko bo od drugega leta do konca obdobja veljavnosti sporazuma opravljala […] obračanj letal na dan z enakim faktorjem obremenitve kot v prvem letu. V rezultatu so upoštevani letalski in neletalski prihodki družbe Airpro (vključno s prihodki od parkirnin itd.). Stroški družbe Airpro v obdobju veljavnosti sporazuma so bili ocenjeni na podlagi predvidenih stroškov, povezanih z izvajanjem strategije zniževanja stroškov na letališču TMP. Pričakovalo se je, da bodo na primer stroški za osebje znašali […] na obračanje letala (in […], izračunano na podlagi dnevnih obračanj letal).

(99)

V naslednji preglednici je povzetek izračunov prihodkov in stroškov v zvezi s sporazumom ter pozitivnega prispevka sporazuma k vrednosti lastnega kapitala družbe Airpro v obdobju njegove veljavnosti. Ti izračuni temeljijo na poslovnem načrtu, ki ga je predložila Finska, in zgoraj opredeljenih predpostavkah. […] (26).

(100)

Komisija ugotavlja, da se je pričakovalo, da bo sporazum z družbo Ryanair v obdobju veljavnosti pozitivno prispeval k vrednosti lastnega kapitala družbe Airpro, pri čemer naj bi neto sedanja vrednost znašala 0,5 milijona EUR. Poleg tega se je pričakovalo, da bo splošno delovanje družb Airpro in Finavia na letališču TMP v obdobju veljavnosti sporazuma pozitivno.

(101)

Komisija tudi ugotavlja, da prihodki, ki izhajajo iz sporazuma, krijejo vse stroške družbe Airpro na letališču TMP in vse stroške družbe Finavia, povezane s sporazumom. Pristop skupnih stroškov v tem primeru vključuje stroške kapitala (tj. stroške amortizacije za letališko infrastrukturo) in stroške poslovanja (na primer stroške za osebje, električno energijo, material itd). Vključuje tudi stroške za ukrepe varovanja in varnosti, ki lahko pomenijo ukrepe na področju javne politike, kar se ne bi štelo za gospodarsko dejavnost v smislu člena 107(1) PDEU. Izračunana neto sedanja vrednost je torej podcenjena, zato je mogoče, da je pozitivni prispevek sporazuma dejansko višji.

(102)

Komisija ugotavlja, da je na podlagi predhodnega poslovnega načrta odločitev družbe Airpro kot hčerinske družbe družbe Finavia glede sklenitve zadevnega sporazuma z družbo Ryanair v skladu z ravnanjem vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Komisija nadalje ugotavlja, da predpostavke iz predhodnega poslovnega načrta in pričakovane rezultate sporazuma podpirajo tudi dejanski pozitivni rezultati dejavnosti družbe Airpro na letališču TMP (glej zlasti preglednico v točki obrazložitve (26)). Poleg tega združeni dejanski finančni rezultati letališča TMP (pri čemer se upoštevajo finančni rezultati dejavnosti družb Airpro in Finavia na letališču TMP; glej zlasti preglednici v točkah obrazložitve (24) in (26)) kažejo, da ni postalo dobičkonosno le delovanje nizkocenovnega terminala, ampak tudi delovanje celotnega letališča.

(103)

Na podlagi navedenega je Komisija sklenila, da je odločitev družbe Airpro glede sklenitve zadevnega sporazuma z družbo Ryanair v skladu z ravnanjem vlagatelja v tržnem gospodarstvu in zato ne vključuje nobenih gospodarskih prednosti, ki niso v skladu z običajnimi tržnimi pogoji.

(104)

Ker kumulativna merila iz člena 107(1) PDEU niso izpolnjena, Komisija meni, da sporazum, ki sta ga 3. aprila 2003 sklenili družbi Airpro in Ryanair, ne vključuje državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU –

19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/40

(1)

Ko je bila Komisija seznanjena, da bo 27. februarja 2011 začel veljati zakon, ki bo zakonski odlok št. 225 z dne 29. decembra 2010 preoblikoval v zakon, s katerim bo odobren odlog plačila obroka dajatev na mleko, ki ga morajo plačati italijanski proizvajalci mleka v okviru sheme obročnega plačevanja, odobrene v skladu z Odločbo Sveta št. 2003/530/ES z dne 16. julija 2003 o združljivosti pomoči, ki jo namerava Republika Italija dodeliti svojim proizvajalcem mleka, s skupnim trgom (1), (2), je z dopisom z dne 17. marca 2011 zaprosila italijanske organe za dodatne informacije v zvezi s tem.

(2)

Italijanski organi so Komisiji te dodatne informacije poslali z dopisom z dne 24. junija 2011, evidentiranim 29. junija 2011.

(3)

Po proučitvi informacij, ki so jih predložili italijanski organi, in ob upoštevanju dejstva, da je bil zadevni odlog plačila sprejet, ne da bi bila Komisija o tem vnaprej obveščena in ne da bi to odobrila, je Komisija s telefaksom z dne 14. oktobra 2011 italijanske organe obvestila, da je bil pod referenčno številko SA.33726 (2011/NN) odprt primer nepriglašene pomoči.

(4)

Z dopisom z dne 11. januarja 2012 je Komisija Italijo obvestila o svojem sklepu o začetku postopka iz člena 108(2) Pogodbe v zvezi z navedenim odlogom in programom obročnega plačevanja, odobrenim z Odločbo Sveta št. 2003/530/ES, kot je bila spremenjena z uvedbo odloga, ki pomeni novo pomoč (SA.33726 (11/C)]), pri čemer je italijanske organe pozvala, da v enem mesecu predložijo pripombe o začetku postopka.

(5)

Sklep Komisije o začetku postopka je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije  (3). Komisija je pozvala zainteresirane strani, da predložijo svoje pripombe o zadevni pomoči.

(6)

Komisija je pripombe, ki so ji jih poslale zainteresirane strani, posredovala Italiji in ji omogočila, da se nanje odzove.

(7)

Z elektronskim sporočilom z dne 13. februarja 2012 je Stalno predstavništvo Italije pri Evropski uniji poslalo Komisiji dopis italijanskih organov, v katerem prosijo za dvomesečno podaljšanje roka za predložitev pripomb o začetku postopka. To podaljšanje roka je bilo odobreno s sporočilom, poslanim po telefaksu, z dne 21. februarja 2012.

(8)

Z elektronskima sporočiloma z dne 26. aprila 2012 in z dne 27. aprila 2012 je stalno predstavništvo Italije pri Evropski uniji poslalo Komisiji odgovor italijanskih organov v zvezi z začetkom postopka v skladu s členom 108(2) Pogodbe.

(9)

Italijanski organi niso predložili pripomb na pripombe zainteresiranih strani.

(10)

V členu 1 Odločbe 2003/530/ES je navedeno:

„Pomoč, ki jo namerava Republika Italija dodeliti proizvajalcem mleka in v okviru katere Skupnost sama izplača njihov dolgovani znesek dodatne dajatve na mleko in mlečne proizvode za obdobje od 1995/1996 do 2001/2002, tem proizvajalcem pa omogoči, da dolg v obliki odloženega plačila odplačajo v več letih brez obresti, izjemoma velja za združljivo s skupnim trgom pod pogojem, da:

(11)

Zakon št. 10/2011 v člen 1 zakonskega odloka št. 225 z dne 29. decembra 2010 uvaja odstavek 12 duodecies, ki določa odlog plačila obroka dajatev na mleko z zapadlostjo 31. decembra 2010 na 30. junij 2011. Stroški tega odloga so se krili s skupnimi proračunskimi sredstvi v znesku 5 milijonov EUR, ki zajemajo več namenov.

(12)

V dopisu z dne 24. junija 2011 so italijanski organi pojasnili, da se bo ekvivalent subvencije za ta ukrep prištel k pomoči de minimis za Italijo v skladu z Uredba Komisije (ES) št. 1535/2007 z dne 20. decembra 2007 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES (4) pri pomočeh de minimis v sektorju kmetijske proizvodnje (5).

(13)

Komisija se je odločila za začetek postopkov iz člena 108(2) Pogodbe iz naslednjih razlogov:

(14)

Italijanski organi so v dopisu, poslanem po elektronski pošti dne 26. aprila 2012, prvič poročali o uporabi sistema obročnega plačevanja dajatev na mleko, odobrenega v skladu z Odločbo 2003/530/ES, pri čemer so pojasnili, da je v okviru sheme 11 271 upravičencev. Od teh jih je 9 965 (tj. 88,41 % vseh) pravočasno plačalo obroke dajatev na mleko z zapadlostjo 31. decembra 2010. 1 291 jih je plačilo izvedlo do odloženega roka, medtem ko jih je bilo 15 izključenih iz programa, ker niso izvedli nobenih plačil.

(15)

Italijanski organi so nadalje pojasnili, da so se pri izračunu ekvivalenta subvencije za pomoč, ki so jo prejeli upravičenci do odloga, upoštevale obresti za obdobje med 1. januarjem 2011 in datumom dejanskega plačila obrokov, ki so bili predmet odloga, na podlagi trimesečne obrestne mere Euribor od 1. oktobra 2010, povečane za 100 baznih točk (1,942 %). Na podlagi rezultatov tega izračuna se je ekvivalent subvencije gibal med 0,08 EUR in 694,19 EUR, 1 187 od 1 291 upravičencev do odloga pa je prejelo pomoč, manjšo od 100,00 EUR. Po navedbah organov ti podatki kažejo, da odlog plačila v skladu z zakonom št. 10/2011 ni ogrozil nemotenega delovanja programa obročnega plačevanja, ki je še vedno v skladu z določbami Odločbe 2003/530/ES, kar dokazuje dejstvo, da je odlog izkoristilo le 11,45 % proizvajalcev, vključenih v zadevni program.

(16)

Na podlagi navedenega italijanski organi potrjujejo, kot je navedeno v dopisu z dne 24. junija 2011 (glej odstavek 13 zgoraj), da odlog, odobren za plačilo dajatev, pomeni pomoč de minimis. Opozarjajo tudi na ugotovitev, da je bila individualna zgornja meja iz člena 3(2) Uredbe (ES) št. 1535/2007 v celoti upoštevana, kot tudi zgornja meja 320 505 000 EUR v obdobju treh proračunskih let, določena za Italijo v okviru iste Uredbe, in da je ekvivalent subvencije za odlog plačila skupaj znašal 50 877,41 EUR. Nazadnje so sporočili, da preverjajo, ali se zadevne zgornje meje spoštujejo, ob upoštevanju drugih shem pomoči de minimis, odobrenih v letih 2009, 2010 in 2011.

(17)

V zvezi s stališčem Komisije, da je treba pomoč, ki je bila odobrena v skladu z Odločbo 2003/530/ES, glede na njeno naravo in izjemen značaj šteti za eno največjo dovoljeno pomoč, ki je ni mogoče kumulirati z nobeno drugo obliko ukrepa, so italijanski organi kot prvo poudarili, da so bile v okviru zadevne odločbe priznane izjemne okoliščine, na podlagi katerih je Svet obravnaval pomoč kot združljivo s členom 107 Pogodbe, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Poudarili so tudi dejstvo, da so opravljena preverjanja pokazala, da je program obročnega plačevanja v skladu z določbami Odločbe 2003/530/ES, saj so vsi proizvajalci plačali sedmi obrok, razen 15 proizvajalcev, ki so že bili izključeni iz sheme. Po njihovem mnenju izjemne okoliščine, na podlagi katerih je bila sprejeta Odločba 2003/530/ES, prejemnikom pomoči, ki jo je odobril Svet, same po sebi ne preprečujejo dostopa do drugih ugodnosti. Pogodba se nanaša le na zgoraj navedene izjemne okoliščine, pri čemer na noben način ne omejuje narave odobrene pomoči ali podrobnih pravil za izvajanje pomoči; odstopanje od člena 107 in uredb iz člena 109 Pogodbe je bilo preprosto uvedeno s soglasnim sprejetjem odločbe Sveta. V tem specifičnem primeru je izjemen značaj, na podlagi katerega je bila sprejeta Odločba 2003/530/ES, v celoti izražen v načinu, na katerega je bila zadevna odločba sprejeta, tj. soglasno, in zadeva okoliščine, v katerih je bolj kot sama pomoč potrebno sprejetje pomoči.

(18)

Italijanski organi so tudi navedli, da odlog plačila pomeni pomoč de minimis in ga je zato treba glede na nizko stopnjo uporabe odloga s strani proizvajalcev, majhno vrednost zadevnih zneskov in nespreminjanje programa obročnega plačevanja, katerega struktura je tako v zvezi s skupnim številom obrokov kot tudi datumom izteka veljavnosti ostala enaka, obravnavati kot ločen ukrep.

(19)

Nazadnje so italijanski organi ponovno navedli, da morajo v skladu z italijansko ministrsko odredbo z dne 30. julija 2003 o izvajanju Odločbe Sveta udeleženci v programu obročnega plačevanja opustiti kakršen koli pravni ukrep v zvezi s plačilom zapadlih dajatev in da je treba dolžnike, ki ne izvedejo plačil, izključiti iz programa. Italijanski organi trdijo, da bo ta pogoj vključeval začetek postopkov za prisilno izterjavo, zaradi česar bodo proizvajalci vložili nove pritožbe. Zato bi bilo smiselno preprečiti pravne spore za izterjavo zelo majhnih zneskov na podlagi postopkov, katerih stroški so višji od zneskov, ki jih je treba izterjati. V zvezi s tem se italijanski organi sklicujejo na člen 32(6) Uredba Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike (7), ki navaja, da se države članice v utemeljenih primerih lahko odločijo, da ne bodo izvajale postopkov izterjave, če so že obstoječi stroški in stroški, ki bodo verjetno nastali pri izterjavi, višji od zneska, ki ga je treba izterjati. Po njihovem mnenju je treba to določbo na podoben način uporabiti v tem primeru. Podobne določbe vsebuje tudi člen 25(4) zakona št. 289/2002 (finančni zakon iz leta 2003), v skladu s katerim se znesek 12 EUR šteje za majhen znesek in ga ni treba izterjati. Med upravičenci do odloga jih je 559 prejelo pomoč, manjšo od 12 EUR.

(20)

V dopisu, poslanem po elektronski pošti dne 26. aprila 2012, so italijanski organi predložili seznam upravičencev do odloga in znesek pomoči, ki ga je vsak od njih prejel.

(21)

Komisija je 7. marca 2012 prejela pripombe tretje strani o začetku postopka.

(22)

Zainteresirana stran je želela predvsem izvedeti, zakaj je Komisija začetek postopka omejila na odlog plačila iz zakona št. 10/2011 in ga ni razširila na določbe člena 40 bis zakona št. 122/2010, ki predvideva odlog plačila obrokov v okviru dodatnega programa obročnega plačevanja, ki je bil uveden z zakonom št. 33/2009, pri čemer je Komisijo pozvala, naj v skladu s tem razširi področje uporabe postopka. V zvezi s tem je zainteresirana stran navedla, da je bila pritožba glede določb iz člena 40 bis zakona št. 122/2010 Komisiji že predložena in da je Komisija primer zaključila.

(23)

Komisija je 10. marca 2012 prejela pripombe druge zainteresirane strani o začetku postopka.

(24)

Zadevna zainteresirana stran je Komisijo opozorila na določbe člena 1(4) zakonskega odloka št. 16/2012, ki podjetjem v finančnih težavah omogoča plačevanje dolgovanih zneskov v rednih obrokih. Komisijo je pozvala k posredovanju, pri čemer je poudarila, da ti ukrepi niso združljivi z enotnim trgom.

(25)

Komisija je 14. marca 2012 prejela pripombe še ene zainteresirane strani o začetku postopka.

(26)

V teh pripombah se je zainteresirana stran sklicevala tudi na zakonski odlok št. 16/2012, pri čemer je poudarila različno obravnavanje kmetov in tudi točnost podatkov, ki jih agencija AGEA (Agenzia per le Erogazioni in Agricoltura – italijanska plačilna agencija) uporablja za izračun dodatnih dajatev.

(27)

V skladu s členom 107(1) Pogodbe „je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.“

(28)

Za zadevni ukrep, tj. pomoč, povezana z odlogom plačila (odobritev ekvivalenta brezobrestnega posojila, glej drugo alineo odstavka 13 zgoraj), pa tudi nova pomoč, ki izhaja iz kršenja Odločbe 2003/530/ES (neplačane obresti za letne obroke, ki so že poravnani, ter neplačana glavnica in obresti za preostala leta do izteka obročnega plačevanja, tj. do 31. decembra 2017) (nova pomoč, glej tretjo alineo odstavka 13), se uporablja naslednja opredelitev:

(29)

Ukrep gre v breme državi, saj izhaja iz nacionalne zakonodaje; financira se iz javnih sredstev, pri čemer se je italijanska država z odobritvijo odloga plačila letnega obroka v skladu z Odločbo 2003/530/ES in z uvedbo nove pomoči na podlagi odloga za določeno obdobje odrekla znesku, ki bi ga lahko uporabila za druge namene.

(30)

V teh razmerah imajo prednost določena podjetja, zlasti kmetijska gospodarstva, ki se ukvarjajo s proizvodnjo mleka.

(31)

Glede na položaj Italije na trgu (8) lahko te razmere vplivajo tudi na trgovino.

(32)

Prav tako lahko izkrivlja konkurenco, saj so si podjetja, ki so prejela pomoč, zagotovila prednost (odlog ne ustvarja obresti in je zato enakovreden brezobrestnemu posojilu), ki je ne bi mogla pridobiti pod običajnimi tržnimi pogoji in zaradi katere so zadevna podjetja v bolj ugodnem konkurenčnem položaju kot podjetja, ki te pomoči niso prejela (9).

(33)

Vendar je treba ob upoštevanju dodatnih informacij, ki so jih italijanski organi predložili kot odgovor na začetek postopka v skladu s členom 108(2) Pogodbe, ugotoviti, ali je mogoče zadevni ukrep šteti za pomoč de minimis v skladu z Uredbo (ES) št. 1535/2007 in ga tako izključiti iz opredelitve državne pomoči v smislu člena 107(1) Pogodbe.

(34)

V dopisu, poslanem z elektronsko pošto dne 26. aprila 2012, so italijanski organi pojasnili, da so obresti, povezane z odlogom plačil, znašale med 0,08 EUR in 694,19 EUR. Navedli so tudi, da so preverjanja pokazala, da zgornja meja, določena za Italijo v obdobju treh proračunskih let, ni bila presežena, vendar da morajo kljub temu preveriti, ali je še prisotno tveganje, da se v primeru kumulirane pomoči de minimis za proračunska leta 2009, 2010 in 2011 preseže individualna zgornja meja.

(35)

Komisija lahko zagotovo potrdi, da znesek obresti, povezanih z odlogom, sam po sebi ne presega 7 500 EUR iz člena 3(2) Uredbe (ES) št. 1535/2007. Prav tako ugotavlja, da skupni znesek pomoči, zagotovljen z odlogom, tj.50 877,41 EUR, ni presegel zgornje meje 320 505 000 EUR, ki je v skladu s prilogo k Uredbi dovoljena za Italijo. Kljub temu Komisija nima nobenih novih informacij, ki bi dokazovale, da individualna zgornja meja v znesku 7 500 EUR ni bila presežena v nobenem primeru, tudi ob upoštevanju vse pomoči de minimis, ki jo je v obdobju treh proračunskih let prejel isti upravičenec, ker od 26. aprila 2012 od italijanskih organov, ki sodelujejo pri izvajanju teh preverjanj, ni prejela nobenih informacij. Zato Komisija ne more sprejeti sklepa, da se je navedena individualna zgornja meja pomoči spoštovala v vseh primerih, zlasti ker mora upoštevati tudi novo pomoč, ki izhaja iz kršenja Odločbe 2003/530/ES. Dejansko mora v celoti proučiti zadevni ukrep (tj. pomoč, povezano z odobritvijo odloga, odobritev ekvivalenta brezobrestnega posojila in novo pomoč, ki izhaja iz kršenja Odločbe 2003/530/ES): ta odlog je koristilo precejšnje število upravičencev (več kot 1 250), znesek pomoči pa vključuje tudi del zneska glavnice (tj. del, ki je enak letnim obrokom z zapadlostjo 31. decembra 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017), povečan za obresti, ki daleč presegajo obresti, povezane z odlogom plačila, na katere se italijanski organi sklicujejo v svojih trditvah.

(36)

Člen 3(7) Uredbe (ES) št. 1535/2007 določa, da se „[p]oleg pomoči de minimis […] v zvezi z istimi upravičenimi stroški ne sme dodeliti še državna pomoč, če bi takšno seštevanje povzročilo intenzivnost pomoči, ki bi presegala intenzivnost, določeno za posebne okoliščine vsakega primera v predpisih Skupnosti“.

(37)

V zvezi s tem je Komisija z začetkom postopka iz člena 108(2) Pogodbe že nakazala, da je bil ta odlog odobren poleg pomoči, ki jo je odobril Svet in ki bi se morala šteti za največjo dovoljeno pomoč, ki se lahko odobri v tem kontekstu.

(38)

Italijanski organi tudi menijo, da je treba odlog plačila glede na nizko stopnjo uporabe odloga s strani proizvajalcev, majhno vrednost zadevnih zneskov in nespreminjanje programa obročnega plačevanja, katerega struktura je tako v zvezi s skupnim številom obrokov kot tudi datumom izteka veljavnosti ostala enaka, obravnavati kot samostojen ukrep.

(39)

Komisija se s tem ne strinja. Dejansko je jasno, da je odlog plačila neposredno povezan s povračilom, plačilom v obrokih, ki je podrobno določeno v Odločbi 2003/530/ES. V prvi alinei člena 1(1) navedene odločbe je jasno določeno, da se povračilo izvede v „letnih enako velikih obrokih“. Zato odloga ni mogoče obravnavati kot popolnoma nepovezanega s sistemom obročnega plačevanja iz Odločbe 2003/530/ES.

(40)

Italijanski organi tudi izpodbijajo trditev, da je pomoč, ki jo je odobril Svet, največji dovoljeni znesek, ki se lahko dodeli proizvajalcem mleka. Menijo, da so bile v okviru zadevne odločbe priznane izjemne okoliščine, na podlagi tega pa je bil odobren program obročnega odplačevanja, vendar ta izjemen značaj sam po sebi ne utemeljuje, da upravičenci ne morejo prejeti nobene druge pomoči, ker se Pogodba nanaša le na izjemne okoliščine, ne da bi omejevala naravo odobrene pomoči ali podrobnih pravil za izvajanje pomoči. V tem specifičnem primeru je izreden značaj, na podlagi katerega je bila sprejeta Odločba Sveta 2003/530/ES, v celoti izražen v načinu, na katerega je bila zadevna odločba sprejeta, tj. soglasno, in zadeva okoliščine, v katerih je bolj kot sama pomoč potrebno sprejetje pomoči.

(41)

Komisija se z italijanskimi organi ne strinja. Čeprav je v tretjem odstavku člena 108(2) Pogodbe navedeno, da „[…] lahko Svet soglasno sklene, da se državna pomoč […] šteje kot združljiva z notranjim trgom […] če takšen sklep upravičujejo izjemne okoliščine“, v uvodni izjavi 8 Odločbe 2003/530/ES pa je navedeno, da „obstajajo izjemne okoliščine, ki upravičujejo, da se pomoč šteje za združljivo s skupnim trgom“, je dejstvo to, da je v izvedbenem delu Odločbe Svet sam določil, da se pomoč „izjemoma“ šteje za združljivo z notranjim trgom in ne „ob upoštevanju izjemnih okoliščin“. Izraz „izjemoma“ jasno izraža namero Sveta, da poudari odobritev pomoči, ki ji pripisuje edinstveno naravo, ne glede na obstoj izjemnih okoliščin iz uvodne izjave 8. Čeprav lahko sklicevanje italijanskih organov na soglasnost dejansko dokazuje, da je bil postopek izjemen, to ne izpodbija edinstvene narave pomoči iz Odločbe.

(42)

Ob upoštevanju dejstva, da je bila pomoč, ki jo je odobril Svet, glede na svojo edinstveno naravo največji dovoljeni znesek v zadevnem kontekstu, tj. 100-odstotni ekvivalent pomoči, bi odlog plačila poleg odobrene pomoči pomenil samodejno uporabo določb člena 3(7) Uredbe (ES) št. 1535/2007, zaradi česar se ekvivalent subvencije odloga ne more šteti kot del področja uporabe navedene uredbe in zato pomeni državno pomoč. Njegovo združljivost z notranjim trgom je treba oceniti na podlagi pravil o konkurenci, ki so se uporabljala, ko je bil odlog odobren, enako pa velja tudi za novo pomoč, ki izhaja iz kršenja Odločbe 2003/530/ES.

(43)

Pravila o konkurenci, ki so se uporabljala, ko je bil odlog odobren, so navedena v Smernicah Skupnosti o državni pomoči v kmetijskem in gozdarskem sektorju 2007–2013.

(44)

Stališče italijanskih organov, ki so ga izrazili v dopisu, poslanem po elektronski pošti dne 26. aprila 2012, je temeljilo na trditvi, da je treba odlog plačila obravnavati kot del sheme de minimis. Zato organi niso predložili nobene razlage o združljivosti odloga plačila z notranjim trgom ali združljivosti nove pomoči, ki ni zajeta v okvir Odločbe 2003/530/ES, ob upoštevanju pravil iz zgoraj navedenih smernic.

(45)

Tako Komisija nima nobenih novih informacij, ki bi odpravile dvome, ki jih je imela ob uvedbi postopka iz člena 108(2) Pogodbe. Pomoč, povezana z odlogom plačil, in s tem nova pomoč, ki izhaja iz kršenja Odločbe 2003/530/ES, torej pomenita enostransko pomoč, katere edini namen je izboljšati finančni položaj proizvajalcev, ne da bi prispevala k razvoju sektorja. Pomeni torej operativno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom v smislu točke 15 zgoraj navedenih smernic.

(46)

V skladu s Pogodbo in sodno prakso Sodišča je Komisija v primeru ugotovitve, da pomoč ni združljiva z notranjim trgom, pooblaščena za odločitev, ali mora zadevna država odpraviti ali spremeniti pomoč (10). Prav tako je glede na sodno prakso Sodišča namen obveznosti države, v skladu s katero mora odpraviti pomoč, ki je po mnenju Komisije nezdružljiva z notranjim trgom, ponovno vzpostaviti predhodne razmere. V zvezi s tem je Sodišče razglasilo, da je bil ta cilj dosežen, ko je prejemnik pomoči povrnil zneske, ki so mu bili dodeljeni, ter s tem izgubil pridobljeno prednost pred konkurenti na trgu in ponovno vzpostavil razmere, kakršne so bile pred plačilom pomoči (11).

(47)

V skladu s to sodno prakso je v členu 14 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (12) navedeno, da „[č]e se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč“ (v obravnavanem primeru so to vsi upravičenci, ki so izkoristili odlog plačila).

(48)

Zato se od Italije zahteva, da sprejme vse potrebne ukrepe za izterjavo nezdružljive pomoči od upravičencev. V skladu z odstavkom 42 Obvestila Komisije „Za učinkovito izvajanje odločb Komisije, ki od držav članic zahtevajo dosego vračila nezakonite in nezdružljive državne pomoči“ (13), ima Italija od začetka veljavnosti te odločbe štiri mesece časa, da izvede navedene določbe. Plačajo se tudi obresti za izterjane zneske, ki se izračunajo na podlagi Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (14).

(49)

Odločbo je treba nemudoma izvesti, zlasti izterjavo vse odobrene nezdružljive individualne pomoči.

(50)

Glede na zelo specifičen kontekst, v katerem je bila pomoč odobrena (pomoč je bila dodana programu, ki tvori paket, ki ga je odobril Svet), in posledice pomoči (kršenje Odločbe 2003/530/ES s strani tistih, ki so izkoristili odlog plačila, medtem ko je bila pomoč v okviru Odločbe že izjemoma odobrena) je treba od tistih, ki so izkoristili odlog plačila, izterjati:

(51)

Pomembnost, ki jo italijanski organi pripisujejo majhni vrednosti zneskov, ki jih je treba izterjati, in tveganju, da bodo proizvajalci pri nacionalnih sodiščih vložili nove pritožbe, ne spremeni dejstva, da je treba državno pomoč, ki ne izpolnjuje potrebnih pogojev za uporabo odstopanj iz člena 107 Pogodbe in je zato nezdružljiva z notranjim trgom, izterjati od upravičencev, da bi se ponovno vzpostavil konkurenčni položaj, kakršen je bil pred odobritvijo pomoči. Sodna praksa Sodišča dejansko kaže, da je odstranitev nezakonite pomoči, ki je bila razglašena za nezdružljivo z enotnim trgom, logičen rezultat takšne nezakonitosti, saj je edini namen izterjave ponovna vzpostavitev predhodnega položaja (15). Cilj ponovne vzpostavitve predhodnega položaja je dosežen, ko upravičenec vrne nezakonito pomoč, nezdružljivo z notranjim trgom, in ko upravičenec s tem izgubi pridobljeno prednost pred konkurenti na trgu. V takšnih primerih je tako ponovno vzpostavljen položaj, kakršen je bil pred odobritvijo pomoči (16).

(52)

V zvezi z majhno vrednostjo zneskov, ki jih je treba izterjati, se zdi, da italijanski organi omejujejo obseg izterjave le na obresti, ki jih je treba dodati letnemu plačilu za leto, ki je predmet odloga. Vendar mora izterjava, ki zadeva le tiste, ki so dejansko izkoristili odlog plačila, poleg vseh zapadlih obresti vključevati vso pomoč, ki je bila razglašena za nezdružljivo (glej odstavek 50 zgoraj).

(53)

Trditve, da se bodo proizvajalci morda pritožili pri nacionalnih sodiščih, ni mogoče obravnavati za pomembno, ker v skladu s sodno prakso Sodišča zgolj možnost notranjih težav, tudi če so te nepremagljive, ne upravičuje neizpolnjevanja obveznosti v skladu s pravom Unije s strani države članice (17).

(54)

Italija bi torej lahko za izterjavo individualne pomoči od upravičencev, ki so ob dodelitvi nezakonite pomoči, nezdružljive z notranjim trgom, izpolnjevali vse zahteve veljavne uredbe de minimis (Uredba (ES) št. 1535/2007), uporabila pravila de minimis, ki se uporabljajo za kmetijski sektor. V odstavku 49 Obvestila Komisije „Za učinkovito izvajanje odločb Komisije, ki od držav članic zahtevajo dosego vračila nezakonite in nezdružljive državne pomoči“ (18) je navedeno, da bo morala država članica opraviti podrobno analizo za vsako individualno pomoč, odobreno na podlagi zadevne sheme. Za določitev točnega zneska pomoči, ki ga je treba izterjati od posameznega upravičenca v okviru sheme, bo morala Italija določiti obseg pomoči, dodeljene za določen projekt, ki je ob dodelitvi izpolnjeval vse pogoje iz uredbe o skupinskih izjemah ali iz sheme pomoči, ki jo je odobrila Komisija. V takšnih primerih lahko država članica uporabi tudi vsebinska merila de minimis, ki so se uporabljala ob odobritvi nezakonite in nezdružljive pomoči, ki je predmet odločbe o vračilu v skladu s členom 2 Uredbe (ES) št. 994/98 z dne 7. maja 1998 o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za določene vrste horizontalne državne pomoči (19). Na podlagi tega merila individualna pomoč, odobrena v okviru tega ukrepa, ne pomeni pomoči za upravičence, ki so ob odobritvi pomoči izpolnjevali pogoje iz veljavne uredbe de minimis (Uredba (ES) št. 1535/2007).

(55)

V zvezi s pripombami prve zainteresirane strani (odstavek 22) želi Komisija poudariti, da odlog plačila v skladu s členom 40 bis zakona št. 122/2010 za en obrok, plačljiv v okviru dodatnega programa obročnega plačevanja, vzpostavljenega z zakonom št. 33/2009, ni zajet v postopkih iz tega sklepa, saj ne zadeva dodatnega programa obročnega plačevanja, vzpostavljenega z Odločbo 2003/530/ES.

(56)

Komisija trenutno še proučuje pripombe ostalih dveh zainteresiranih strani o zakonskem odloku št. 16/2012 (odstavka 24 in 26). Vendar meni, da jih je treba zaradi upravne učinkovitosti proučiti ločeno, med drugim zato, ker bi združitev dveh postopkov z razširitvijo postopkov in uporaba vseh povezanih upravnih formalnosti povzročili bistvene zamude pri zaključevanju postopkov v okviru tega sklepa.

(57)

Komisija ugotavlja, da je Italija nezakonito izvedla zadevni odlog plačila, zaradi česar sta nezakoniti tudi pomoč, na katero se odlog nanaša (glej drugo alineo odstavka 13), in nova shema pomoči, ki krši Odločbo 2003/530/ES (glej tretjo alineo odstavka 13). Zato se nobena pomoč ne more šteti za združljivo z enotnim trgom, saj italijanski organi niso predložili nobenih informacij, ki bi dokazovale združljivost v skladu s pravili o konkurenci, ki se uporabljajo v kmetijskem sektorju (glej odstavke 43 do 45). (Navedli so le, da je treba odlog plačila obravnavati ločeno, tj. ne da bi se upošteval učinek na Odločbo 2003/530/ES, in da se lahko šteje za shemo de minimis). Komisija zato ni mogla odpraviti dvomov, ki jih je že izrazila z uvedbo postopka iz člena 108(2) Pogodbe.

(58)

Nezdružljivo pomoč je treba z obrestmi izterjati od zadevnih upravičencev, tj. od tistih, ki so dejansko izkoristili zadevni odlog plačila –

a)

obresti, povezane z odlogom plačila obroka dajatev z zapadlostjo 31. decembra 2010, in vse obresti za zaostala plačila, obračunane do datuma izterjave;

b)

obresti, obračunane za letne obroke z zapadlostjo 31. decembra 2004, 2005, 2006, 2007, 2008 in 2009 (glavnica za te letne obroke je bila plačana, preden se je na podlagi odloga plačila kršila Odločba Sveta), in obresti za zaostala plačila, obračunane do datuma izterjave;

c)

obresti, obračunane za letne obroke z zapadlostjo 31. decembra 2011 in 2012 (ne obstajajo informacije, da glavnica ni bila plačana v roku), in obresti za zamude pri plačilih, obračunane do datuma izterjave;

d)

glavnica in obresti, povezane z letnimi obroki z zapadlostjo 31. decembra 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017, pri čemer je končni datum načrta odplačevanja določen v skladu z Odločbo Sveta.

a)

seznam upravičencev, ki so prejeli pomoč v okviru shem iz člena 1, in skupni znesek pomoči, ki ga je prejel posamezen upravičenec v okviru zadevne sheme;

b)

skupni znesek (glavnica in obresti), ki ga je treba izterjati od posameznega prejemnika pomoči, ki je ni mogoče vključiti v pravilo de minimis;

c)

podroben opis že sprejetih in načrtovanih ukrepov za uskladitev s tem sklepom;

d)

dokumente, ki dokazujejo, da je bilo upravičencem naročeno, naj vrnejo pomoč.

19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/49

(1)

Mandat članov izvršnega odbora Tehničnega središča za sodelovanje v kmetijstvu in na podeželju, ki je bil podaljšan s Sklepom št. 2/2013 Odbora veleposlanikov AKP-EU z dne 29. maja 2013 (5), se je iztekel 21. avgusta 2013.

(2)

Zato bi bilo treba imenovati nove člane –

—

Prof. Eric TOLLENS

—

Prof. Baba Y. ABUBAKAR,

—

Prof. Augusto Manuel CORREIA,

—

Helena JOHANSSON,

—

Dr. Faustin R. KAMUZORA,

—

Prof. Clement K. SANKAT

19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/50

(1)

Z drugo spremembo Sporazuma AKP-EU je bila spremenjena Priloga III navedenega sporazuma, da bi se pregledale naloge Tehničnega središča za kmetijsko in podeželsko sodelovanje (SKP), pa tudi da bi se razjasnilo in okrepilo upravljanje tega organa, zlasti nadzor, ki ga izvaja Odbor veleposlanikov, in pristojnosti izvršilnega odbora.

(2)

S Sklepom št. 2/2010 Sveta ministrov AKP-EU (4) je bila določena začasna uporaba druge spremembe Sporazuma AKP-EU od 31. oktobra 2010.

(3)

Zato bi bilo treba statut Tehničnega središča za sodelovanje v kmetijstvu in na podeželju (SKP) (v nadaljnjem besedilu: Središče) ustrezno spremeniti.

(4)

V skladu s členom 3(5) Priloge III k Sporazumu AKP-EU statut Središča določi Odbor veleposlanikov. Zato je primerno, da Odbor veleposlanikov v ta namen sprejme sklep –

19.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/55