22.10.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 280/1

(1)

Uredba Sveta (EU) št. 1262/2012 z dne 20. decembra 2012 o določitvi ribolovnih možnosti za plovila EU za nekatere staleže globokomorskih rib za leti 2013 in 2014 (2) določa kvote za leto 2013.

(2)

Po podatkih, ki jih je prejela Komisija, se je z ulovi staleža iz Priloge k tej uredbi s plovili, ki plujejo pod zastavo države članice iz Priloge ali so v njej registrirana, izčrpala dodeljena kvota za leto 2013.

(3)

Zato je treba za navedeni stalež prepovedati ribolovne dejavnosti –

22.10.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 280/3

(1)

Svet je s Sklepom 2012/734/EU odobril podpis Sporazuma o pridružitvi med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Srednjo Ameriko na drugi strani (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) v imenu Unije. V skladu s Sklepom 2012/734/EU je treba Sporazum uporabljati začasno, dokler ne bodo zaključeni postopki za njegovo sklenitev.

(2)

Priloga II k Sporazumu opredeljuje pojem „izdelki s poreklom“ ter načine upravnega sodelovanja. Za več izdelkov so v dodatku 2A k navedeni prilogi določena odstopanja od pravil o poreklu iz Dodatka 2 k Prilogi II v okviru letnih kvot. Ker se je Unija odločila, da bo uporabila to možnost, je treba zagotoviti pogoje za uporabo teh odstopanj za uvoz iz Salvadorja.

(3)

Kvote, določene v Dodatku 2A k Prilogi II, bi morala Komisija upravljati po načelu „prvi prispe, prvi dobi“ v skladu z Uredbo Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (2).

(4)

Za uveljavitev pravice do tarifnih koncesij bi bilo treba carinskim organom predložiti ustrezna dokazila o poreklu, kakor je predvideno v Sporazumu.

(5)

Ker se Sporazum začasno uporablja od 1. oktobra 2013, bi se morala ta uredba uporabljati od istega datuma.

(6)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za carinski zakonik –

22.10.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 280/13

(1)

Svet je s Sklepom 2012/734/EU odobril podpis Sporazuma o pridružitvi med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Srednjo Ameriko na drugi strani (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) v imenu Unije. V skladu s Sklepom 2012/734/EU je treba Sporazum uporabljati začasno, dokler ne bodo zaključeni postopki za njegovo sklenitev.

(2)

Priloga II k Sporazumu opredeljuje pojem „izdelki s poreklom“ ter načine upravnega sodelovanja. Za več izdelkov so v Dodatku 2A k navedeni prilogi določena odstopanja od pravil o poreklu iz Dodatka 2 k Prilogi II v okviru letnih kvot. Ker se je Unija odločila, da bo uporabila to možnost, je treba zagotoviti pogoje za uporabo teh odstopanj za uvoz iz Kostarike.

(3)

Kvote, določene v Dodatku 2A k Prilogi II, bi morala Komisija upravljati po načelu „prvi prispe, prvi dobi“ v skladu z Uredbo Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (2).

(4)

Za uveljavitev pravice do tarifnih koncesij bi bilo treba carinskim organom predložiti ustrezna dokazila o poreklu, kakor je predvideno v Sporazumu.

(5)

Ker se Sporazum začasno uporablja od 1. oktobra 2013, bi se morala ta uredba uporabljati od istega datuma.

(6)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za carinski zakonik –

22.10.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 280/22

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

22.10.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 280/24

(1)

Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) je bil ustanovljen za zagotavljanje dodatne podpore presežnim delavcem, odpuščenim zaradi velikih strukturnih sprememb v svetovnih trgovinskih tokovih, ki so posledica globalizacije, ter za pomoč pri njihovi ponovni vključitvi na trg dela.

(2)

Medinstitucionalni sporazum z dne 17. maja 2006 omogoča uporabo sredstev ESPG do letne zgornje meje 500 milijonov EUR.

(3)

Italija je 5. novembra 2012 vložila vlogo za uporabo ESPG v zvezi s presežnimi delavci v podjetju De Tomaso Automobili S.p.A. in jo dopolnila z dodatnimi informacijami do vključno 5. marca 2013. Navedena vloga izpolnjuje zahteve za določitev finančnih prispevkov iz člena 10 Uredbe (ES) št. 1927/2006. Komisija zato predlaga uporabo zneska v višini 2 594 672 EUR.

(4)

Zato bi bilo treba uporabiti sredstva ESPG, da se zagotovi finančni prispevek za vlogo, ki jo je vložila Italija –

22.10.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 280/25

(1)

Svet je 25. oktobra 2010 sprejel Sklep 2010/638/SZVP (1).

(2)

Na podlagi pregleda Sklepa 2010/638/SZVP bi bilo treba omejevalne ukrepe podaljšati do 27. oktobra 2014.

(3)

Sklep 2010/638/SZVP bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

22.10.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 280/26

(1)

Z dopisom z dne 2. Februarja 2007 je Komisija zaprosila Romunijo, naj posreduje informacije o odstopu terjatev in reprogramiranju javnih dolgov za podjetje Petrotub Roman S.A. (v nadaljnjem besedilu: Petrotub) v okviru njegove privatizacije leta 2003 (po privatizaciji se je podjetje preimenovalo v Mittal Steel Roman in nato v ArcelorMittal Tubular Products S.A. (2) (v nadaljnjem besedilu: AM Roman)).

(2)

Z dopisom z dne 25. septembra 2007 je Komisija sporočila Romuniji, da bo začela postopek v skladu s členom 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (3) glede morebitne pomoči pri privatizaciji podjetja Petrotub. Sklep je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije  (4). Komisija je pozvala zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe glede ukrepa.

(3)

Romunija je svoje pripombe poslala z dopisom z dne 26. novembra 2007, evidentiranim istega dne. Z dopisoma z dne 28. januarja 2008, evidentiranima 29. januarja 2008, sta ArcelorMittal (matična družba) in AM Roman (hčerinska družba) poslali svoje pripombe, ki so bile Romuniji posredovane 12. februarja 2008. Romunija je odgovorila z dopisom z dne 11. marca 2008, evidentiranim istega dne.

(4)

Komisija je v dopisih z dne 26. februarja 2009, 8. oktobra 2009 in 29. januarja 2010 zaprosila za dodatne informacije. Romunija je odgovorila v dopisih z dne 27. aprila 2009, 19. oktobra 2009 in 3. februarja 2010, evidentiranimi istega dne.

(5)

Podjetje AM Roman je proizvajalec brezšivnih jeklenih cevi s sedežem v Romunski regiji Roman, ki prejema pomoč v skladu s členom 107(3)(a) PDEU (5). Pred privatizacijo leta 2003 je podjetje, ki se je takrat imenovalo Petrotub, proizvajalo brezšivne jeklene cevi, njegova proizvodnja pa je zajemala vroče in hladno valjane jeklene cevi s premeri med 6 in 620 mm ter debelino sten med 0,5 in 70 mm. Ti proizvodi so namenjeni različnim uporabam v energetski industriji (nafta, plin, kemikalije ter jedrska in konvencionalna energija) ter v strojni in gradbeni industriji. Po privatizaciji je podjetje ostalo dejavno na istem proizvodnem trgu. Podjetje ArcelorMittal Tubular Products Holding B.V. Rotterdam NLD (iz skupine ArcerlorMittal) ima zdaj 69,76-odstotni delež v podjetju (6).

(6)

23. julija 2003 je romunska agencija za privatizacijo APAPS (zdaj AVAS) (7) objavila, da bo prodala svoj 70-odstotni delež v podjetju Petrotub. Privatizacija je potekala prek javnega razpisa. 28. oktobra 2003 je bila s podjetjem LNM Holding NV (zdaj ArcelorMittal) podpisana pogodba o prodaji, in sicer po nakupni ceni 6 milijonov USD (5,1 milijona EUR (8)).

(7)

V okviru privatizacije se je agencija APAPS v imenu Romunije dogovorila o odstopu terjatev v vrednosti 22,5 milijona EUR javnega dolga in o reprogramiranju preostalih javnih dolgov.

(8)

Leta 1998 je podjetje Petrotub pri nemški razvojni banki Kreditanstalt für Wiederaufbau (v nadaljnjem besedilu: KfW) najelo komercialno posojilo v znesku [30–50] (9) milijonov DEM [15–25 milijonov EUR] s trajanjem do leta 2011, da bi pri podjetju Mannesmann AG kupilo novo proizvodno linijo. Paket financiranja banke KfW je bil za različne segmente zavarovan z državnimi jamstvi, ki sta jih odobrili Nemčija in Avstrija, in z bančnim jamstvom romunske banke Banca Comercială Română (BCR). Nemško državno jamstvo je bilo zavarovano s posrednim osebnim jamstvom romunske države. Romunsko posredno osebno jamstvo je pokrivalo 85 % skupnega posojila banke KfW v znesku 30–50 milijonov DEM. Romunija je podjetju Petrotub zaračunala enkratno pristojbino v višini [3–7 %].

(9)

V sklepu o začetku postopka je Komisija sporočila Romuniji, da je podlaga za začetek formalnega postopka preiskave oddelek B o prestrukturiranju jeklarstva Priloge VII k Protokolu k Pristopni pogodbi Romunije (v nadaljnjem besedilu: Priloga VII) in da bo Komisija ob upoštevanju neobstoja posebnih določb v Prilogi VII glede pravnega položaja romunskih proizvajalcev cevi med privatizacijo na tej podlagi proučila obstoj in združljivost državne pomoči podjetju AM Roman.

(10)

Komisija je ugotovila, da nabavna cena (5,1 milijona EUR) ni pokrila izgube države v obliki odstopa terjatev v znesku 22,5 milijona EUR javnega dolga, o katerem se je v okviru privatizacije dogovorila romunska agencija za privatizacijo APAPS.

(11)

Pred začetkom formalnega postopka preiskave je Romunija predložila poročilo zunanjega svetovalca (10), da bi pokazala, da je bila privatizacija v navedenih pogojih najugodnejša rešitev za državo.

(12)

V poročilu je bilo ugotovljeno, da bi imela privatizacija najugodnejši izid za Romunijo. V spodnji preglednici je primerjava zneskov, ki bi jih po ocenah dobil posamezni javni upnik v privatizaciji in scenarijih likvidacije (11).

(13)

Poročilo je temeljilo na predpostavki, da bi se pri likvidaciji uveljavilo jamstvo iz leta 1998, s čimer bi država (prek ministrstva za finance) postala odgovorna za poravnavo neplačanega posojila iz leta 1998, ki ga je podjetje Petrotub najelo pri banki KfW, tj. [15–25] milijonov EUR. Drugače rečeno, pri scenariju likvidacije bi država končno prejela samo [2–9] milijonov EUR, kar je manj v primerjavi s skupno [4-9] milijonov EUR pri privatizaciji.

(14)

V sklepu o začetku je Komisija izrazila pomisleke glede tega, ali naj se izid privatizacije in scenarijev likvidacije oceni za državo kot celoto, kot je predlagano v strokovnem poročilu, ali za vsakega javnega upnika posebej, in sicer v skladu s sodno prakso v zadevi HAMSA  (12).

(15)

Med drugim je Komisija imela pomisleke tudi glede tega, da se lahko pri oceni izida likvidacije upošteva izguba v znesku [15–25] milijonov EUR kot posledica uveljavitve jamstva iz leta 1998. V skladu z zadevama HYTAS (13) in Gröditzer (14) je treba razlikovati med obveznostmi, ki jih mora država prevzeti kot delničarka podjetja, in obveznostmi, ki jih mora prevzeti kot javni organ. Stroškov, prevzetih v povezavi z ukrepom javnega organa, torej ni mogoče upoštevati pri oceni stroškov, ki bi jih lahko prevzel in tudi želel prevzeti zasebni delničar. Komisija meni, da dejstvo, da je romunsko ministrstvo za finance leta 1998 izdalo državno jamstvo za podjetje Petrotub, nakazuje na to, da zasebni delničar ne bi mogel izdati takega jamstva. V tem smislu na to nakazuje tudi dejstvo, da je bilo jamstvo leta 1998 odobreno po pogojih, ki jih zasebni delničar morda ne bi sprejel.

(16)

V dopisu z dne 27. novembra 2007 je Romunija v glavnem trdila, da privatizacija podjetja Petrotub oktobra 2003 ni pomenila prednosti za podjetje Petrotub ali kupca in zato ni vključevala državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.

(17)

Romunija je najprej poudarila, da je bilo podjetje Petrotub prodano po odprtem, preglednem in brezpogojnem razpisnem postopku, kar po mnenju romunskih organov kaže na to, da je bilo podjetje Petrotub prodano po tržni ceni in da kupec od nakupa ni imel nobene ugodnosti. Kot drugo je Romunija menila, da je ravnala enako, kot bi ravnal kateri koli zasebni prodajalec, saj se je država pri izbiri med privatizacijo in scenariji likvidacije odločila za možnost, ki je bila najugodnejša izključno zaradi finančnih pogojev ter brez upoštevanja netržnih in političnih pomislekov, ki so po svoji naravi značilni za delovanje javnega organa.

(18)

V zvezi s to drugo trditvijo je Romunija navedla, da je morala agencija za privatizacijo AVAS v skladu z nacionalnim pravom oceniti in primerjati splošne izide privatizacije in likvidacije ob upoštevanju državnega proračuna kot celote, za kar je bila tudi pooblaščena. Drugače rečeno, agencija za privatizacijo izbere scenarij, ki je najugodnejši za državni proračun kot celoto, enako kot bi to naredila večja matična družba, ki zajema več upnikov. S tega vidika in v nasprotju z mnenji Komisije država torej ni mogla in ji tudi ni bilo treba oceniti izidov privatizacije in likvidacije za vsak zadevni javni organ posebej.

(19)

Poleg tega je država pri ocenjevanju izidov likvidacije upravičeno upoštevala izgubo v povezavi z uveljavitvijo jamstva iz leta 1998, saj bi v danih pogojih podjetju Petrotub takšno jamstvo odobril tudi zasebni vlagatelj. Podjetje v času odobritve jamstva ni bilo v težavah in premija za tveganje, ki ga je za jamstvo plačalo podjetje Petrotub, je bila primerno nadomestilo za jamstvo delničarja, izdano za podjetje, ki je takrat bilo v dobrem stanju.

(20)

Poleg tega je jamstvo iz leta 1998 treba oceniti ob upoštevanju ustreznih pravil o državni pomoči, ki so se takrat uporabljala. V Sporočilu Komisije o kratkoročnem zavarovanju izvoznih kreditov, ki se je takrat uporabljalo, so bila iz obsega izključena dolgoročna zavarovanja izvoznih kreditov pregleda v skladu s členom 107(1) PDEU (takrat člen 87(1) PES) (15). Romunija je poudarila tudi, da je podjetje Petrotub leta 1998, ko je bilo odobreno posojilo, proizvajalo cevi in zato zanj ni veljala opredelitev za jeklo iz Pogodbe ESPJ ali določbe Protokola 2 o jeklenih izdelkih, ki jih zajema Pogodba ESPJ, k Evropskemu sporazumu.

(21)

Podjetje AM Roman in njegova matična družba ArcelorMittal sta v celoti podprla utemeljitev Romunije. Podjetji sta poudarili tudi, da državno jamstvo, izdano leta 1998 za podjetje Petrotub, na podlagi takrat veljavne romunske zakonodaje in pravil o državni pomoči iz Evropskega sporazuma ni vključevalo državne pomoči. Poleg tega je jamstvo iz leta 1998 pomenilo jasno izvršljivo komercialno obveznost, ki jo je prevzela država kot večinska lastnica zadevnega podjetja, zato ga je mogoče vključiti v oceno stroškov likvidacije. Podjetje ArcelorMittal je tudi poudarilo, da je za nakup podjetja Petrotub plačalo tržno ceno in bi zato morebitne ugodnosti, izhajajoče iz privatizacije (kar pa ne drži), v vsakem primeru imela država kot prodajalka.

(22)

Ta postopek se nanaša na dogodke pred pristopom Romunije k Evropski uniji (1. januarja 2007). Podjetje Petrotub je bilo privatizirano oktobra 2003, leta 1998 pa je Romunija zanj izdala jamstvo v povezavi s posojilom pri banki KfW v znesku [30-50] milijonov EUR za nakup nove proizvodne linije. Posojilo iz leta 1998 je povezano s privatizacijo leta 2003 zaradi trditve Romunije, da je treba pri oceni privatizacije leta 2003 v okviru preskusa nosilcev dejavnosti v tržnem gospodarstvu upoštevati stroške posojila, ki bi nastali pri likvidaciji.

(23)

Člena 107 in 108 PDEU se praviloma ne uporabljata za ukrepe, odobrene pred pristopom, ki jih po pristopu ni mogoče več uporabiti (16). Z odstopanjem od tega splošnega pravila je Komisija tako izjemoma pristojna za revizijo državne pomoči, ki jo je podelila Romunija v okviru prestrukturiranja jeklarske industrije pred pristopom, in sicer na podlagi Priloge VII k Pogodbi o pristopu Romunije (17).

(24)

Priloga VII vsebuje določbe, ki Romuniji omogočajo dokončanje prestrukturiranja jeklarske industrije, ki se je začelo še pred pristopom. Predpristopno prestrukturiranje romunskega jeklarskega sektorja se je izvajalo na podlagi Protokola 2 o jeklenih izdelkih, ki jih zajema pogodba ESPJ, priloženemu Evropskemu sporazumu (v nadaljnjem besedilu: Protokol 2) in kakor je bil razširjen z Dodatnim protokolom, podpisanim 23. oktobra 2002 (v nadaljnjem besedilu: Dodatni protokol).

(25)

S Protokolom 2 je bilo Romuniji odobreno „obdobje odloga“ petih let, in sicer od leta 1993 do konca leta 1998, da lahko pred pristopom prestrukturira industrijo jeklenih izdelkov ESPJ. „Obdobje odloga“ je bilo podaljšano do leta 2004 z Dodatnim protokolom, odobrenim s Sklepom Sveta z dne 29. julija 2002 in podpisanim 23. oktobra 2002. V skupnem „obdobju odloga“, tj. od leta 1993 do konca leta 2004, je Romunija lahko dodelila pomoč za prestrukturiranje jeklarskega sektorja pod pogoji iz Protokola 2 (kakor je bil razširjen z Dodatnim protokolom) in na podlagi nacionalnega programa prestrukturiranja (v nadaljnjem besedilu: NPP), kakor je določila Skupnost. Romunski NPP je Svet odobril 18. julija 2005 (18).

(26)

Priloga VII je „zaščitni mehanizem“, ki Komisiji omogoča, da po 1. januarju 2007 (datum pristopa) spremlja državno pomoč, ki jo je Romunija dodelila jeklarskemu sektorju pred pristopom na podlagi Protokola 2 (kakor je bil razširjen z Dodatnim protokolom) in NPP. Poleg tega daje Priloga VII Komisiji pooblastila za izterjavo pomoči, dodeljene v nasprotju s Protokolom 2 in NPP. Priloga VII je lex specialis, ki omogoča, izjemoma in z odstopanjem od splošne ureditve, retroaktivno spremljanje in preverjanje državne pomoči, ki jo je Romunija dodelila svoji jeklarski industriji pred pristopom. V nedavnih sodbah v zvezi s predpristopno državno pomočjo, dodeljeno poljskim jeklarskim podjetjem (19), je Splošno sodišče potrdilo lex specialis Protokola 8 k Pristopni pogodbi Poljske, ki vsebuje določbe, enakovredne tistim iz Priloge VII.

(27)

V okviru tega postopka mora Komisija oceniti, ali izredna pristojnost za retroaktivni nadzor iz uvodnih izjav (23) do (26) zajema tudi ukrepe, ki jih je Romunija dodelila proizvajalcem cevi pred pristopom. V ta namen je treba pravne podlage, ki veljajo za ta primer, tj. Priloga VII skupaj s Protokolom 2 in Dodatnim protokolom, razlagati z namenom določitve, ali njihove določbe zajemajo ukrepe, dodeljene romunskim proizvajalcem cevi pred pristopom.

(28)

Splošno priznano načelo zakona je, da je treba določbe lex specialis, ki odstopajo od splošne ureditve, razlagati v ožjem pomenu. Ozka razlaga navedenih pravnih podlag (glej uvodne izjave (29) do (43)) vodi do zaključka, da je izredna pristojnost Komisije za retroaktivni nadzor omejena na (morebitno) predpristopno pomoč proizvajalcem ESPJ, s čimer je izključena (morebitna) pomoč proizvajalcem cevi.

(29)

Odstavka (12) in (17) Priloge VII določata pristojnost Komisije za spremljanje in retroaktivni nadzor v zvezi s predpristopno pomočjo za romunsko jeklarsko industrijo. Odstavek (12) daje Komisiji in Svetu pristojnost za spremljanje izvajanja romunskega NPP pred pristopom in po njem, do leta 2009. Odstavek (17) daje Komisiji pooblastilo za izterjavo državne pomoči, dodeljene v nasprotju z odstavki (1) do (3) Priloge VII (kot je navedeno v uvodnih izjavah (30) do (32)).

(30)

Odstavek (1) Priloge VII določa, da se državna pomoč, ki jo je podelila Romunija v namene prestrukturiranja „določenim delom romunske jeklarske industrije“ od 1993 do 2004, šteje za združljivo s skupnim trgom pod pogojem, da: „[…] se obdobje iz člena 9(4) Protokola 2 o proizvodih ESPJ k Evropskemu sporazumu […] podaljša do 31. decembra 2005“; se upoštevajo pogoji iz NPP; se po 1. januarju 2005 upravičencem iz NPP ne dodeli ali izplača nadaljnja državna pomoč; in „[…] se po 31. decembru 2004 romunskemu jeklarskemu sektorju ne […] izplača nobena državna pomoč za prestrukturiranje“. Določa tudi: „Za namene teh določb in Dodatka A državna pomoč za prestrukturiranje pomeni ukrep za jeklarska podjetja, ki spada v državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES in se ne more šteti za združljivega s skupnim trgom v skladu z običajnimi pravili, ki se uporabljajo v Skupnosti“.

(31)

Odstavek (2) Priloge VII določa, da lahko samo podjetja, ki so našteta kot upravičenci NPP (našteta tudi v Dodatku A k Prilogi VII), upravičena do državne pomoči po obdobju od 1993 do 2004.

(32)

Odstavek (6) Priloge VII določa, da podjetja, ki niso navedena kot upravičenci NPP, „niso upravičena do državne pomoči za prestrukturiranje ali katerekoli druge pomoči“ in jim tudi ni treba zmanjšati zmogljivosti.

(33)

Prvi pododstavek odstavka (1) Priloge VII se nanaša izrecno na člen 9(4) Protokola 2, kakor je bil razširjen z Dodatnim protokolom, podpisanim 23. oktobra 2002. Protokol 2 je zajemal samo jeklene izdelke ESPJ in je celo navajal jeklene izdelke ESPJ v prilogi. Slednji je vseboval enak seznam jeklenih izdelkov ESPJ kot v Prilogi I k Pogodbi ESPJ, kjer opredelitev „jeklenih izdelkov ESPJ“ izrecno izključuje jeklene cevi („cevi (brezšivne ali varjene) […] svetle palice in železne odlitke (različne cevi in pribor ter drugi železni odlitki)“).

(34)

Pogodba ESPJ je prenehala veljati 23. julija 2002. Od tega datuma naprej je za državno pomoč za jeklarsko industrijo veljala splošna ureditev ES. Ob tej priložnosti je bila razširjena opredelitev evropskega jeklarskega sektorja z namenom vključitve proizvajalcev cevi. To je bilo kodificirano v členu 27 in Prilogi B k Večsektorskemu okviru za regionalno pomoč, namenjeno večjim naložbenim projektom (20), v katerem je evropski jeklarski sektor opredeljen kot sektor, ki vključuje brezšivne cevi in široke varjene cevi (s premerom več kot 406,4 mm). Razširjena opredelitev jeklarskega sektorja je bila pozneje povzeta v Prilogi I k Smernicam o državni regionalni pomoči za 2007–2013 (21) in v točki 29 člena 2 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah (22).

(35)

Vendar pa niti Protokol 2 niti Dodatni protokol nista bila izrecno spremenjena z namenom vključitve te razširjene opredelitve jeklarskega sektorja EU, ki vključuje proizvajalce cevi. Protokol 2 je prenehal veljati 31. decembra 1997. Dodatni protokol je podaljšal veljavnost Protokola 2 od 1. januarja 1998 za dodatnih osem let ali do datuma pristopa Romunije k EU (kar je bilo prej). Dodatni protokol se nanaša na „jeklene izdelke“ na splošno, vendar pa je njegovo področje uporabe posebej povezano tudi s členom 9(4) Protokola 2, ki je zajemal samo izdelke ESPJ. Zlasti je bilo podaljšanje Protokola 2 v skladu s členom 2 Dodatnega protokola pogojeno s tem, da Romunija Komisiji predloži NPP in načrte prestrukturiranja podjetij za upravičence NPP, ki izpolnjujejo „zahteve iz člena 9(4) Protokola 2 k Evropskemu sporazumu in ki jih je ocenil ter potrdil Nacionalni organ za državne pomoči (Svet za konkurenco)“.

(36)

Zato je treba zaključiti, da odstavek 17 Priloge VII, ki se razlaga glede na točke odstavka (1) in (2) ter (6) Priloge VI skupaj s Protokolom 2 in Dodatnim protokolom, Komisiji ne daje pooblastil za nadzor pomoči, dodeljene romunskim proizvajalcem cevi pred pristopom, zlasti v obdobju 1993 do 2004.

(37)

Poleg pravne razlage obsega zadevnih pravnih podlag (tj. Priloge VI, Protokola 2 in Dodatnega protokola – glej uvodne izjave (29) do (36)) je Komisija proučila tudi vprašanje, ali so izvedbena pravila za uporabo določb o državni pomoči v Evropskem sporazumu in Protokolu 2, kot sta jih leta 2001 sprejeli Skupnost in Romunija (v nadaljnjem besedilu: izvedbena pravila (23)), pomembna za določitev obsega pristojnosti Komisije za retroaktivni nadzor v zvezi z (morebitnimi) predpristopnimi ukrepi, dodeljenimi romunskim proizvajalcem cevi.

(38)

Na splošno izvedbena pravila vsebujejo poslovnik, ki ga je treba razlikovati od vsebinskih določb o državni pomoči v Evropskem sporazumu in Protokolu 2. Vendar pa je treba upoštevati, da izvedbena pravila vsebujejo tudi posebne določbe o merilih za oceno združljivosti pomoči z Evropskim sporazumom oziroma s Protokolom 2.

(39)

Prvi stavek člena 2(1) izvedbenih pravil določa: „Ocena združljivosti posameznih dodeljenih pomoči in programov z Evropskim sporazumom, kot je določeno v členu 1 teh pravil, se izvede na podlagi meril, ki izhajajo iz uporabe pravil člena 87 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, vključno s sedanjo in prihodnjo sekundarno zakonodajo, okviri, smernicami in drugimi zadevnimi upravnimi akti, ki veljajo v Skupnosti, kot tudi iz sodne prakse Sodišča prve stopnje in Sodišča Evropskih skupnosti ter sklepov, ki jih Pridružitveni svet sprejme v skladu s členom 4(3).“ Ta stavek vzpostavlja splošno načelo, da so vsebinska merila za oceno združljivosti državne pomoči na splošno z Evropskim sporazumom „razvojna“ v smislu vključitve vseh sprememb/razvojnih dogodkov v pravu in sodni praksi EU.

(40)

Drugi stavek člena 2(1) se zlasti nanaša na merila združljivosti v skladu s Protokolom 2: „Če so dodeljene pomoči ali programi pomoči namenjeni izdelkom iz Protokola 2 k Evropskemu sporazumu, prvi stavek v tem odstavku v celoti velja, s to izjemo, da se ocena ne izvede na podlagi meril, ki izhajajo iz uporabe pravil člena 87 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, temveč na podlagi meril, ki izhajajo iz uporabe pravil glede državnih pomoči Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo.“ Treba je opozoriti, da besedilo tega stavka jasno navaja, da se, v nasprotju s splošno pomočjo, zajeto v prvem stavku člena 2(1) (glej uvodno izjavo (41)), za namene pomoči, ki jo zajema Protokol 2, merila združljivosti razvijajo glede na Pogodbo ESPJ. V zvezi z razvojem meril združljivosti po izteku veljavnosti Pogodbe ESPJ leta 2002 ni nobenih posebnih navedb.

(41)

Člena 2(2) in 2(3) izvedbenih pravil določata mehanizem, s katerim mora Romunija vključiti spremembe evropskih meril združljivosti. Zlasti se Romunija obvešča o vseh spremembah meril združljivosti Skupnosti, ki niso bile objavljene, in „če Romunija tem spremembam ne ugovarja v roku treh mesecev po prejemu uradnih informacij o spremembah, spremembe postanejo merila združljivosti, kot je določeno v odstavku 1 tega člena. Če Romunija tem spremembam ugovarja, se izvedejo posvetovanja v skladu s členoma 7 in 8 teh pravil, ob upoštevanju približevanja zakonodaje, kot je določeno v Evropskem sporazumu.“

(42)

Četudi Romunija v roku treh mesecev ni ugovarjala spremembi iz leta 2002 v zvezi z opredelitvijo jeklarske industrije s strani Skupnosti za vključitev proizvajalcev cevi, te spremembe v pravu Skupnosti ne bi mogle začeti veljati za ukrepe, ki ne spadajo v področje uporabe Evropskega sporazuma, tj. tiste ukrepe, ki jih Pogodba ESPJ ni zajemala. Poleg tega je Priloga VII lex specialis, zato se Komisija za določitev njenega področja uporabe ne more opirati na razširitev opredelitve jeklarskega sektorja EU po izteku veljavnosti Pogodbe ESPJ. Zato je treba zaključiti, da je treba jasno razlikovati med „razvojno“ naravo zakonodaje, ki velja za državno pomoč za jeklarski sektor v Romuniji pred pristopom po Evropskem sporazumu, na eni strani, in na drugi strani nujno ozko razlago obsega pristojnosti Komisije za retroaktivni nadzor, kot izhaja iz Priloge VII, Protokola 2 in Dodatnega protokola.

(43)

Na podlagi navedenih pomislekov (glej zlasti uvodni izjavi (36) in (42)) Komisija zaključi, da ni pristojna za preverjanje ukrepov v korist romunskih proizvajalcev cevi pred pristopom, zlasti v obdobju med letoma 1993 in 2004, na podlagi Priloge VII. Ta postopek je zaključen, ker Komisija ni pristojna za oceno dejanj, ki jih zajema ta postopek –

22.10.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 280/32