17.10.2013

Uradni list Evropske unije

L 276/8

ODLOČBA NADZORNEGA ORGANA EFTE

št. 519/12/COL

z dne 19. decembra 2012

o zaključku formalnega postopka preiskave glede potencialne pomoči podjetjema AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene (Norveška)

NADZORNI ORGAN EFTE (V NADALJNJEM BESEDILU: NADZORNI ORGAN) JE –

OB UPOŠTEVANJU Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljnjem besedilu: Sporazum EGP), zlasti členov 49 in 61 do 63 Sporazuma ter Protokola 26 k Sporazumu,

OB UPOŠTEVANJU Sporazuma med državami Efte o ustanovitvi nadzornega organa in sodišča (v nadaljnjem besedilu: Sporazum o nadzornem organu in sodišču), zlasti člena 24 Sporazuma,

OB UPOŠTEVANJU Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču (v nadaljnjem besedilu: Protokol 3), zlasti člena 1(2) dela I in člena 7(2) dela II Protokola,

PO POZIVU vsem zainteresiranim stranem, naj predložijo svoje pripombe v skladu z navedenimi določbami (1),

ob upoštevanju naslednjega:

I. DEJSTVA

1. POSTOPEK

1.1. Upravni postopek, na podlagi katerega je bila sprejeta Odločba Nadzornega organa št. 254/10/COL

(1)

V dopisu z dne 11. avgusta 2006 je družba Konkurrenten.no AS (v nadaljnjem besedilu: pritožnik) pri Nadzornem organu vložila pritožbo z navedbo, da so norveški organi odobrili državno pomoč podjetjema AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene. Nadzorni organ je dopis evidentiral 16. avgusta 2006 (ev. št. 384017). Z dopisom z dne 17. avgusta 2006 je Nadzorni organ pritožniku potrdil prejem pritožbe (ev. št. 384134).

(2)

V dopisu z dne 7. septembra 2006 je Nadzorni organ posredoval pritožbo norveškim organom in jih pozval, naj nanjo odgovorijo (ev. št. 387163). Norveški organi so na zahtevo po informacijah odgovorili v dopisu z dne 11. oktobra 2006. Nadzorni organ je dopis evidentiral 19. oktobra 2006 (ev. št. 392725).

(3)	V dopisu z dne 20. oktobra 2006 je pritožnik posredoval dodatne pripombe. Nadzorni organ je dopis evidentiral 23. oktobra 2006 (ev. št. 394520).

(4)	Nadzorni organ je v dopisu z dne 29. novembra 2006 zaprosil norveške organe za dodatne informacije (ev. št. 394397). Norveški organi so odgovorili z dopisom z dne 11. januarja 2007. Nadzorni organ je dopis evidentiral 12. januarja 2007 (ev. št. 406541).

(5)	V dopisu z dne 19. junija 2007 je Nadzorni organ zaprosil norveške organe za dodatne informacije (ev. št. 425271). Norveški organi so odgovorili v elektronskem dopisu z dne 16. avgusta 2007 (ev. št. 434326).

(6)	Pritožnik je v elektronskem dopisu z dne 20. februarja 2008 posredoval dodatne informacije (ev. št. 466226).

(7)	V elektronskem dopisu z dne 2. aprila 2008 je Nadzorni organ ponovno zaprosil norveške organe za dodatne informacije (ev. št. 471926). Norveški organi so odgovorili v elektronskem dopisu z dne 29. aprila 2008 (ev. št. 475480).

(8)

Pritožnik je posredoval dodatne informacije v elektronskih dopisih z dne 25. maja 2008 (ev. št. 478132), 2. junija 2008 (ev. št. 479743), 9. julija 2008 (ev. št. 489623 in 489626), 14. avgusta 2008 (ev. št. 489591), 15. avgusta 2008 (ev. št. 488527), 20. januarja 2009 (ev. št. 505210) in 22. januarja 2009 (ev. št. 505503).

(9)

Nadzorni organ in norveški organi so v zvezi s tem primerom v začetku leta 2010 vzpostavili neuraden stik prek telefona in elektronske pošte. Informacije, ki jih je v tem okviru prejel Nadzorni organ, so bile potrjene v dopisu, ki so ga norveški organi 21. aprila 2010 posredovali Nadzornemu organu v elektronski obliki (ev. št. 554417).

(10)

Nadzorni organ je 21. junija 2010 sprejel Odločbo št. 254/10/COL o zaključku primera, ker je pomoč vključevala obstoječo pomoč, ki se je že iztekla. Nadzorni organ je v dopisih z dne 21. junija 2010 norveškim organom (ev. št. 558824) in pritožniku (ev. št. 561949) posredoval kopije Odločbe št. 254/10/COL.

1.2. Sodba Sodišča Efte v zadevi Konkurrenten.no AS proti Nadzornemu organu Efte, E-14/10

(11)	Pritožnik je 2. septembra 2010 v tajništvu Sodišča Efte vložil tožbo za razglasitev ničnosti Odločbe Nadzornega organa št. 254/10/COL.

(12)	Sodišče Efte je 22. avgusta 2011 izreklo sodbo v zadevi Konkurrenten.no AS proti Nadzornemu organu Efte, E-14/10, in Odločbo št. 254/10/COL v celoti razglasilo za nično iz naslednjih razlogov.

(13)	Sodišče Efte je ugotovilo, da odločba ni bila ustrezno utemeljena, saj Nadzorni organ ni pojasnil, kako bi bilo obnovitev koncesije s 1. januarjem 2000 mogoče uvrstiti v obstoječo shemo pomoči ali zakaj je ne bi bilo mogoče šteti kot ustrezne spremembe navedene sheme pomoči (2).

(14)

Sodišče Efte je presodilo, da je Nadzorni organ kršil svojo obveznost, v skladu s katero bi moral začeti formalni postopek preiskave glede pomoči, ki je bila odobrena za obdobje 1997–2000. Ugotovilo je, da Nadzorni organ ni mogel izključiti možnosti, da sta AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene pridobila pomoč, katere znesek bi presegal izgube, povezane z izpolnjevanjem obveznosti javne službe, in da je Nadzorni organ dejansko upošteval, da bi v preteklosti lahko prišlo do takšnega prekomernega nadomestila. Sodišče Efte je tako ugotovilo, da bi Nadzorni organ moral začeti formalni postopek preiskave, da bi se v največji možni meri seznanil z vsemi dejstvi. Kot utemeljen je bil sprejet tudi ugovor tožeče stranke, ki obravnava ista vprašanja v zvezi z obdobjem 2000–2008 (3).

(15)

Sodišče Efte je presodilo, da Nadzorni organ ni opredelil, ali se je kapitalski vložek nanašal samo na nefinancirane pokojninske obveznosti, do katerih je prišlo v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti javne službe, ali pa je pokrival tudi druge dejavnosti. Ker Sodišče Efte ni moglo proučiti odločbe ob upoštevanju očitka tožeče stranke, da se kapitalski vložek ni ujemal s plačilom za opravljene prevozne storitve, je bila obrazložitev zaradi tega pomanjkljiva (4).

1.3. Ponovna presoja pritožbe

(16)

Pritožnik je zatrdil, da je nezakonita državna pomoč lahko vključena v naslednje ukrepe:

1.	navzkrižno subvencioniranje med štirimi podjetji, tj. AS Oslo Sporveier, AS Sporveisbussene, Arctic Express AS in Sporveisbussenes Turbiler AS (5);

2.	kapital v višini 41 499 000 NOK, ki ga je leta 2004 podjetje AS Oslo Sporveier vložilo v podjetje AS Sporveisbussene;

3.	ugoden davčni položaj na nekonkurenčnem trgu, ki je podjetju AS Sporveisbussene omogočil, da se izogne plačilu davka na dobiček, in

4.	jamstva, ki jih je podjetje AS Sporveisbussene podelilo v korist svojima odvisnima podjetjema Arctic Express AS in Sporveisbussenes Turbiler AS.

(17)

Nadzorni organ je začel ponovno ocenjevanje pritožbe in v elektronskem dopisu z dne 25. oktobra 2011, ki ga je poslal norveškim organom (ev. št. 613053), zaprosil za dodatne informacije. Norveški organi so odgovorili v telefonski konferenci 28. oktobra 2011. Dodatne informacije so zagotovili tudi na sestankih v Oslu dne 29. novembra 2011 ter v Bruslju dne 9. decembra 2011 in 17. januarja 2012; posredovali so jih tudi v elektronskem dopisu z dne 13. decembra 2011 (ev. št. 621639) in 20. januarja 2012 (ev. št. 622816).

(18)

Nadzorni organ je v dopisu z dne 27. januarja 2012 (ev. št. 622888) zaprosil norveške organe za dodatne informacije (6). Norveški organi so odgovorili z dopisom z dne 22. februarja 2012 (ev. št. 625908, 625916, 625949, 626065 in 626066) ter z elektronskima dopisoma z dne 5. marca 2012 (ev. št. 627096 in 627097).

1.4. Formalna preiskava

(19)

Nadzorni organ je z Odločbo št. 123/12/COL z dne 28. marca 2012 (v nadaljnjem besedilu: odločba o začetku postopka) začel formalni postopek preiskave v skladu s členom 1(2) dela I Protokola 3 glede potencialne pomoči podjetjema AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene. V dopisu z istega dne (ev. št. 627869) je Nadzorni organ obvestil norveške organe o svoji odločbi in jih pozval k predložitvi pripomb.

(20)

Norveški organi so pripombe k odločbi o začetku postopka predložili v dopisu z dne 4. junija 2012 (ev. št. 636738). Nadzorni organ je v elektronskem dopisu z dne 28. junija 2012 (ev. št. 639422) zaprosil za dodatne informacije. Norveški organi so odgovorili z elektronskim dopisom z dne 7. septembra 2012 (ev. št. 645982). V elektronskih dopisih med Nadzornim organom in norveškimi organi v obdobju od 9. do 23. novembra 2012 (ev. št. 653229, 653257, 653526, 654300, 654332, 654345 in 654470) je Nadzorni organ zaprosil ter od norveških organov tudi prejel dodatne informacije.

(21)

Odločba o začetku postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije in Dopolnilu EGP k Uradnemu listu Evropske unije (7). Nadzorni organ je pozval zainteresirane strani, naj posredujejo svoje pripombe na odločbo o začetku postopka. Pripombe je prejel od dveh zainteresiranih strani. Pritožnik Konkurrenten.no AS je poslal Nadzornemu organu pripombe v dopisu z dne 2. avgusta 2012 (ev. št. 643450). Sestrska družba pritožnika, tj. Risdal Touring AS, pa je poslala pripombe v dopisu z dne 6. avgusta 2012 (ev. št. 643459). Nadzorni organ je v dopisu z dne 4. septembra 2012 (ev. št. 645575) posredoval navedene pripombe norveškim organom. Norveški organi so v dopisu z dne 3. oktobra 2012 (ev. št. 648581) obvestili Nadzorni organ, da nimajo nikakršnih pripomb na ugotovitve dveh zainteresiranih strani.

2. ODLOČITEV O ZAČETKU FORMALNEGA POSTOPKA PREISKAVE

(22)	Norveški organi so potrdili, da podjetje AS Oslo Sporveier ni podelilo nikakršnih poroštev (8). Nadzorni organ je tako ugotovil, da so domneve pritožnika v zvezi z jamstvi neutemeljene (9).

(23)

Vendar pa je Nadzorni organ izrazil dvom glede ostalih ukrepov, na katere se nanaša pritožba. Zato se je odločil, da začne formalni postopek preiskave v zvezi z naslednjimi tremi ukrepi, in sicer:

1.	nadomestilo za redne avtobusne storitve v Oslu, ki se je podjetjema AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene izplačevalo v obdobju od 1. januarja 1994 do 30. marca 2008 (v nadaljnjem besedilu: letno nadomestilo);

kapitalski vložek, ki ga je leta 2004 plačala občina Oslo (v nadaljnjem besedilu: kapitalski vložek iz leta 2004) in ki je pokrival nastali primanjkljaj v pokojninskih skladih, povezan z

a.	izvajanjem javnih storitev (v nadaljnjem besedilu: kapitalski vložek v javne storitve) in

b.	komercialnimi dejavnostmi (v nadaljnjem besedilu: kapitalski vložek v komercialne dejavnosti) ter

3.	uporabo predpisov o skupinski obdavčitvi (v nadaljnjem besedilu: ukrep skupinske obdavčitve).

3. OZADJE – SEDANJA ZAKONODAJA O LOKALNIH REDNIH AVTOBUSNIH PREVOZIH

3.1. Zakon o komercialnem prevozu iz leta 2002 in Uredba o komercialnem prevozu iz leta 2003

(24)

Sektor lokalnega avtobusnega prevoza je zdaj urejen z Zakonom o komercialnem prevozu iz leta 2002 (v nadaljnjem besedilu: ZKP) (10) in Uredbo o komercialnem prevozu iz leta 2003 (v nadaljnjem besedilu: UKP) (11). ZKP je razveljavil in nadomestil Zakon o prevozu iz leta 1976 (12). UKP je razveljavil in nadomestil dve uredbi (13).

(25)	Norveški organi so potrdili, da se ustrezne določbe po začetku veljavnosti Sporazuma EGP leta 1994 niso bistveno spremenile.

3.2. Upravna odgovornost okrožij

(26)	Odgovornost za izvajanje storitev lokalnega javnega prevoza je na Norveškem prenesena na okrožja. Vendar pa okrožjem ni treba nuditi takih storitev.

(27)

Okrožja lahko storitve lokalnega avtobusnega prevoza upravljajo prek lastne organizacije ali upravnega podjetja (14), ki ga ustanovi okrožje. ZKP določa, da se bodo sredstva za financiranje storitev lokalnega avtobusnega prevoza dodelila upravnemu podjetju, ko okrožje takšno podjetje ustanovi (15). Upravna podjetja lahko pridobijo storitve avtobusnega prevoza od tretje strani ali jih izvajajo sama.

3.3. Sofinanciranje storitev lokalnega prevoza s strani države in okrožij

(28)

Okrožja delno financirajo storitve lokalnega prevoza z davčnim prihodkom. Poleg tega na podlagi ZKP prejemajo državna sredstva v obliki letnih enkratnih nepovratnih sredstev (16). Znesek teh sredstev se določi na podlagi tega, v kolikšnem obsegu okrožja potrebujejo prispevke od države. Zato morajo okrožja Ministrstvu za promet poslati informacije o proračunih in računih ter druge ustrezne informacije, ki so potrebne, da bi se ocenila potreba po prispevkih (17). Po navedbah norveških organov bi v primeru, če bi okrožje znižalo znesek enkratnih nepovratnih sredstev, ki se uporabljajo za financiranje stroškov lokalnega rednega prevoza, to vplivalo na prihodnja sredstva.

3.4. Koncesije

3.4.1. Uvod

(29)	V skladu z ZKP so koncesije potrebne za izvajanje storitev avtobusnega potniškega prevoza proti plačilu (tj. proti plačilu uporabnikov (potnikov) prevoznih storitev) (18).

(30)	Izvajalci storitev rednega avtobusnega potniškega prevoza, ki svoje storitve ponujajo proti plačilu, morajo pridobiti splošno in posebno koncesijo.

3.4.2. Splošna koncesija za prevoz potnikov

(31)

Podjetja, ki izvajajo storitve potniškega prometa proti plačilu, morajo imeti splošno koncesijo (19). Da bi jo prosilec pridobil, mora (i) predložiti potrdilo o dobrem ravnanju, (ii) imeti zadostna finančna sredstva in zmogljivosti ter (iii) biti ustrezno strokovno usposobljen (20). Splošne koncesije so časovno neomejene (21).

3.4.3. Posebne koncesije za redni prevoz potnikov

(32)

Vsako podjetje, ki želi izvajati storitve rednega prevoza potnikov proti plačilu mora imeti poleg splošne tudi posebno koncesijo (22). Obstajata dve vrsti posebnih koncesij: (i) območne koncesije in (ii) koncesije za uporabo proge. V primeru območne koncesije se opredeli njen geografski obseg, saj imetniku omogoča, da storitve rednega avtobusnega prevoza izvaja na celotnem zajetem območju, v kolikor na tem območju niso bile dodeljene druge koncesije za uporabo proge. Imetnik koncesije za uporabo proge je edini subjekt, ki je upravičen do izvajanja rednega avtobusnega prevoza na navedeni progi.

(33)

Koncesionar pridobi s posebno koncesijo pravico in dolžnost za izvajanje prevoznih storitev, kot je določeno v koncesiji (23). Pri vložitvi prošnje za posebno koncesijo je treba predložiti predlog voznega rega za prevoze in tarif (24). Vozne rede in tarife nadzorujejo okrožja (25). Slednja lahko zahtevajo spremembe voznih redov in tarif (26).

(34)	Posebne koncesije se lahko dodelijo (i) v okviru razpisnih postopkov (za obdobje, ki je določeno v razpisnem postopku (27), ki v nobenem primeru ne bo daljše od desetih let (28)) ali (ii) neposredno brez razpisa (za deset let) (29).

3.5. Sistemi za izdajo vozovnic

(35)	Koncesionarji morajo razviti sisteme za izdajo vozovnic, ki jih odobrijo okrožja (30).

3.6. Pogodbe

(36)	Okrožja lahko, da bi dopolnila koncesije, sklenejo s koncesionarji pogodbe o izvajanju javne storitve. Okrožja lahko prosto določijo obliko teh pogodb (31).

3.7. Nadomestila za koncesionarje

(37)	Okrožja so odgovorna za dajanje nadomestil koncesionarjem (32). Nadomestilo se dodeli samo podjetjem, ki izvajajo prevoze na nedonosnih progah (tj. kjer dohodek od prodaje vozovnic ne pokriva stroškov izvajanja storitve).

(38)

Po navedbah norveških organov morajo okrožja v skladu s členom 22 ZKP izvajalcem izplačati nadomestilo za izvajanje prevoznih storitev na nedonosnih progah, ki jih želijo vzpostaviti ali ohraniti na svojem področju (33). Okrožja lahko prosto izberejo način zagotavljanja nadomestila za koncesionarje; ZKP in UKP namreč ne vsebujeta posebnih določb o tem, kako je treba zagotoviti nadomestilo.

(39)	Nadzorni organ meni, da se člen 22 ZKP razume, kot da omogoča nadomestilo za kritje stroškov javnih storitev (vključno z razumnim dobičkom), od česar se odšteje dohodek od prodaje vozovnic, in da vsako višje nadomestilo ne more temeljiti na ZKP.

4. DODATNA POJASNILA – ZAKONODAJA O REDNEM JAVNEM PREVOZU PRED EGP – ZAKON O PREVOZU IZ LETA 1976

4.1. Uvod

(40)	Norveški organi so v odgovoru na odločbo o začetku postopka posredovali več informacij o preteklem sistemu nadomestil za storitve lokalnega rednega prevoza.

4.2. Centralizirana odgovornost države za lokalni redni prevoz

(41)	Norveški organi so pojasnili, da je bila za storitve lokalnega rednega prevoza ob začetku veljavnosti Zakona o prevozu iz leta 1976 (34) pristojna država (Ministrstvo za promet). Državne agencije za promet so upravljale lokalni redni prevoz v vsakem okrožju.

4.3. Postopek decentralizacije

4.3.1. Uvod

(42)	Kmalu po začetku veljavnosti Zakona o prevozu iz leta 1976 se je začel postopek decentralizacije. Od 1. januarja 1979 so se lahko pristojnosti Ministrstva za promet prenesle na okrožje. Obenem so se državne prometne agencije preoblikovale v upravne organe okrožij.

(43)

Država je lahko z zagotavljanjem finančnih sredstev okrožjem leta 1981, ko je bil v Zakon o prevozu iz leta 1976 vključen člen 24a, prenesla pristojnosti za financiranje lokalnega rednega prevoza na okrožja (35). Člen 24a je v Oslu začel veljati leta 1983, ko je občina Oslo (ki je tudi okrožje) (36) prvič prejela takšna sredstva.

4.3.2. Uredba iz leta 1980

(44)

Drug pomemben element postopka decentralizacije je bila Uredba z dne 19. decembra 1980 o nadomestilih za izvajanje storitev lokalnega rednega prevoza (v nadaljnjem besedilu: uredba iz leta 1980). Člen 1 uredbe iz leta 1980 določa, da je okrožje odgovorno za financiranje lokalnega rednega prevoza. V skladu s členom 3 se znesek nadomestila določi na letni ravni glede na razliko med prihodkom, ki je predviden na podlagi določenih tarif in popustov, ter razumnimi stroški.

(45)

Uredba iz leta 1980 vsebuje tudi predpise o nadzoru in dostopu do informacij ter pojasnjuje na eni strani vlogo Ministrstva za promet, na drugi pa vlogo okrožij. Člen 7 določa zakonsko podlago, na kateri lahko ministrstvo objavlja dodatne predpise in smernice v zvezi s kompenziranjem lokalnega rednega prevoza.

4.3.3. Uredba iz leta 1982 ter glavni standardni sporazum med KS in NABC

(46)

Z začetkom veljavnosti nove uredbe, tj. Uredbe z dne 2. decembra 1982 o kompenziranju izvajanja storitev lokalnega rednega prevoza (v nadaljnjem besedilu: uredba iz leta 1982) je bila s 1. januarjem 1983 nadomeščena uredba iz leta 1980. Po členu 4 uredbe iz leta 1982 imajo okrožja odgovornost, da s koncesionarji sklenejo sporazume o nadomestilih za izvajanje storitev rednega javnega prevoza. Na tej podlagi sta organizacija KS (norveško združenje lokalnih in regionalnih organov) in Norveško združenje avtobusnih podjetij (v nadaljnjem besedilu: NABC) (37) sklenila glavni standardni sporazum (v nadaljnjem besedilu: glavni standardni sporazum med KS in NABC) ter standardni sporazum o letnem nadomestilu, ki naj bi ju uporabljalo vsako okrožje pri sklepanju sporazumov o izvajanju storitev rednega avtobusnega prevoza. Standardni sporazum je glede izračuna nadomestila temeljil na enakih načelih kot člen 3 uredbe iz leta 1980. V njem je bilo tudi določeno, da je treba ločiti stroške med javnimi prevoznimi storitvami in drugimi komercialnimi storitvami.

4.3.4. Uredba iz leta 1985

(47)

S sprejetjem novega sistema prihodkov za okrožja je bila leta 1985 sprejeta nova Uredba o nadomestilih za lokalni prevoz (v nadaljnjem besedilu: uredba iz leta 1985). Z novim sistemom prihodkov za okrožja (in občine) se je centralni prispevek za lokalni prevoz začel dodeljevati v obliki pavšalnega zneska. Uredba iz leta 1985 je predvsem obravnavala odnos med Ministrstvom za promet in okrožji. Razveljavljena je bila 1. januarja 1987.

5. ORGANIZACIJA LOKALNEGA REDNEGA AVTOBUSNEGA PREVOZA V OSLU

(48)	Kot je navedeno zgoraj, je odgovornost za izvajanje storitev lokalnega rednega javnega prevoza prenesena na okrožja.

(49)

Pred letom 1994 je celotno upravljanje javnega prevoza v Oslu izvajalo podjetje AS Oslo Sporveier (38), saj je občina Oslo pooblastila podjetje za načrtovanje in upravljanje javnega prevoza v Oslu (39). Podjetje AS Oslo Sporveier je obenem tudi upravljalo notranji oddelek (40), ki je izvajal večino (41) rednega avtobusnega prevoza v Oslu. Ta dejavnost se je izvajala na podlagi območne koncesije, dodeljene 16. novembra 1992, ki je podjetju AS Oslo Sporveier omogočila, da izvaja storitve rednega avtobusnega prevoza v celotnem omrežju Osla, v kolikor niso bile pred tem dodeljene druge posebne koncesije za uporabo proge.

(50)	Koncesija je bila dodeljena za deset let z retroaktivnim učinkom od 1. januarja 1990.

(51)	Od leta 1994 je podjetje AS Oslo Sporveier izvajalo tudi manjše potovalne avtobusne storitve zunaj svojih obveznosti javne službe.

(52)

Od podjetja AS Oslo Sporveier se je 23. aprila 1997 odcepil oddelek za avtobusne prevoze skupaj z manjšim oddelkom avtobusnih potovanj in se preoblikoval v novo ustanovljeno podjetje AS Sporveisbussene. Slednje je vse od takrat izvajalo storitve rednega lokalnega avtobusnega prevoza na podlagi koncesije, dodeljene podjetju AS Oslo Sporveier.

(53)

Podjetji sta 23. aprila 1997 sklenili prevozni sporazum z retroaktivnim učinkom od 1. januarja 1997. Datum izteka prevoznega sporazuma je sovpadal z datumom izteka obstoječe koncesije (tj. 31. december 1999), vendar bi ga bilo mogoče samodejno podaljšati za eno leto pod pogojem, da se je podaljšala tudi območna koncesija za podjetje AS Oslo Sporveier. V skladu s tem prevoznim sporazumom je podjetje AS Sporveisbussene od podjetja AS Oslo Sporveier prevzelo naloge izvajanja dejavnosti javnih storitev in od slednjega za te storitve prejelo letno nadomestilo.

(54)	Območna koncesija je bila 20. septembra 2001 podaljšana za naslednjih deset let z retroaktivnim učinkom od 1. januarja 2000.

(55)

Leta 2001 se je občina Oslo odločila, da je treba vsa naročila rednih avtobusnih prevozov v Oslu oddati v postopku oddaje javnih naročil. Na tej podlagi je bil za redni avtobusni prevoz v obdobju 2003–2008 postopoma objavljen postopek oddaje javnih naročil v petih sklopih. Zadevne pogodbe so začele veljati v naslednjem letu po oddaji javnih naročil. Zadnji sklop je bil objavljen leta 2007, zadnja pogodba pa je začela veljati 30. marca 2008.

(56)

Ker gre za območno koncesijo, bi se njen obseg zmanjšal v skladu s postopno izvedbo postopka oddaje javnih naročil za uporabo proge, za katere je nekoč veljala območna koncesija. Območna koncesija, dodeljena podjetju AS Oslo Sporveier, se je tako iztekla 30. marca 2008 (ko so bile v okviru postopka oddaje javnih naročil sklenjene pogodbe za vse redne avtobusne prevoze v Oslu). Z iztekom koncesije je prenehal veljati tudi prevozni sporazum.

(57)	V skladu z navedenim je podjetje AS Sporveisbussene leta 1997 od podjetja AS Oslo Sporveier prevzelo manjši oddelek avtobusnih potovanj.

(58)

Leta 2003 je podjetje AS Sporveisbussene ustanovilo odvisno podjetje Nexus Trafikk AS, da bi lahko sodelovalo na postopkih oddaje javnih naročil za izvajanje rednega avtobusnega prevoza na progah v Oslu. Podjetje AS Sporveisbussene je leta 2005 prevzelo podjetje Arctic Express AS in njegovo odvisno podjetje Lavprisexepressen.no, ki je izvajalo storitve prevoza na letališče in regionalni avtobusni prevoz. Oddelek avtobusnih potovanj se je leta 2006 ločil od podjetja AS Sporveisbussene in se oblikoval v novo podjetje Sporveisbussenes Turbiler AS, ki je bilo v 100-odstotni lasti podjetja AS Sporveisbussene.

(59)

Od 1. julija 2006 do 1. januarja 2007 je bilo upravljanje javnega prevoza v Oslu reorganizirano. Ustanovljeno je bilo novo podjetje pod imenom AS Oslo Sporveier (v nadaljnjem besedilu: novo podjetje AS Oslo Sporveier). Nekdanje podjetje AS Oslo Sporveier se je preimenovalo v podjetje Kollektivtransportproduksjon AS (v nadaljnjem besedilu: podjetje KTP). Naloge upravljanja nekdanjega podjetja AS Oslo Sporveier so se prenesle na novo podjetje AS Oslo Sporveier.

(60)

Podjetje KTP je ohranilo operativni del podjetja AS Oslo Sporveier in lastništvo nad podjetjem AS Sporveisbussene. Slednje se je preoblikovalo v matično podjetje s tremi odvisnimi podjetji. Odvisna podjetja so se preimenovala (iz Nexus Trafikk AS v Unibuss AS, iz Sporveisbussenes Turbiler AS v Unibuss Tur AS, in iz Arctic Express AS v Unibuss Ekspress AS).

(61)	Podjetje AS Sporveisbussene se je leta 2009 združilo s podjetjem Unibuss AS. Slednje je obdržalo ime Unibuss AS ter kot matično podjetje prevzelo preostalo lastništvo nad podjetjema Unibuss Tur AS in Unibuss Ekspress AS.

6. NADOMESTILO ZA OBVEZNOST JAVNE SLUŽBE V OSLU

6.1. Upravna praksa

(62)	V skladu z navedenim je občina Oslo odgovorna, da izvajalcem javnih storitev, ki jih želi vzpostaviti ali ohraniti v svoji regiji, zagotavlja nadomestila (42).

(63)

V Oslu obstaja skupen sistem izdaje vozovnic, ki ga uporabljajo vsi izvajalci prevoznih storitev za avtobuse, tramvaje, podzemno železnico in trajekte. Izvajalci javnih storitev niso odgovorni za sistem izdaje vozovnic. Za to je odgovorno podjetje KTP (prej podjetje AS Oslo Sporveier), cene vozovnic pa so pod nadzorom občine Oslo.

(64)	Koncesionar lahko obdrži prihodek od vozovnic, ki ga dobi pri izvajanju rednega avtobusnega prevoza (43). Kadar prihodek od vozovnic ne zadostuje za pokritje stroškov izvajanja storitve, je koncesionar upravičen do nadomestila za javno storitev od občine Oslo.

(65)

V Oslu je bilo nadomestilo na podlagi neposredno oddanih javnih naročil od 80. let prejšnjega stoletja in do takrat, ko so se sklepale pogodbe na podlagi postopkov oddaje javnih naročil, določeno v skladu s postopkom, opisanim v nadaljevanju. Pavšalni znesek, ki je pokrival razliko med predvidenimi stroški izvajanja zadevne javne storitve in prihodka od prodaje vozovnic, sta v osnovi določala občina Oslo in koncesionar (44). To je bilo opravljeno v okviru splošnega proračunskega postopka v občini Oslo. Po navedbah norveških organov se proračunski postopek lahko opiše tako:

januar/februar	Mestna uprava („Byrådet“) določi proračunske omejitve za naslednje leto.
marec	Občinski oddelki in podjetja so obveščeni o proračunskih omejitvah in roku za oddajo predlogov proračuna.
marec/april	Občinska podjetja obravnavajo proračun za naslednje leto.
maj	Občinski oddelki in podjetja predložijo svoje predloge proračuna na podlagi prihodka in stroškov prejšnjih let, ravni dejavnosti, proračunskih omejitev in predvidenega gibanja prihodnjih stroškov ter povečanja učinkovitosti.
junij – avgust	Med oddelki/podjetji in pristojno upravno enoto potekajo razprave, da bi se pojasnili proračun in dejavnosti, ki jih proračun pokriva.
september	Mestna uprava napove predlog proračuna.
oktober	Različni odbori mestnega sveta („Bystyret“) obravnavajo različne dele proračuna.
oktober/november	Mestna uprava predlaga spremembo proračuna.
december	Proračun potrdi mestni svet.

(66)

Na podlagi predlogov proračuna (in možnih sprememb v okviru razprav o proračunu v mestnem svetu) je bilo nadomestilo dodeljeno s proračunskimi sklepi v okviru nekaterih domnev, navedenih v vsakem sklepu, tj. doseči določeno povečanje učinkovitosti in javnosti še naprej nuditi take prevozne storitve kot v prejšnjem letu. Sklepi so vsebovali tudi nekatere cilje, ki so se med drugim nanašali na obseg opravljenih prevoznih storitev in stroške posamezne vožnje.

(67)	Ocena zneska nadomestila je temeljila na stroških, nastalih v preteklih letih, popravljenih za povečanje učinkovitosti, na razvoju norveškega indeksa cen življenjskih potrebščin, plačah, davkih in predpisih, ki bi lahko vplivali na stroške.

(68)

Po navedbah norveških organov so se za dejavnosti javnih storitev in komercialne dejavnosti (tj. avtobusna potovanja), ki jih je izvajalo podjetje AS Oslo Sporveier, vodili ločeni računi. Prav tako se pri izračunu letnega nadomestila za javne storitve niso upoštevali stroški komercialnih dejavnosti podjetja AS Oslo Sporveier.

(69)

Po navedbah norveških organov se je na podlagi prevoznega sporazuma iz leta 1997, ki je prenehal veljati 30. marca 2008, ko so bila vsa naročila za javne storitve oddana v postopku oddaje javnega naročila in ko je prenehala veljati tudi območna koncesija, izračun nadomestila opravil na letni ravni v skladu z zgoraj opisanimi načeli.

(70)

Nadomestilo za javne storitve je bilo tako določeno v skladu z istim postopkom. Znesek je bil izračunan na podlagi razlike med stroški in prihodki iz javnih storitev ter prilagojen v skladu z istimi korekcijskimi faktorji skozi celotno obdobje ocenjevanja. Ločeni računi so se vodili posebej za dejavnosti javnih storitev in posebej za komercialne dejavnosti.

6.2. Donosnost javnih storitev

(71)

V skladu s pregledom letnih rezultatov avtobusnih dejavnosti podjetij AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene, ki so jih predložili norveški organi, je povprečni letni dobiček podjetij v obdobju 1994–2008 znašal 0,49 %. Vendar ta številka vključuje prihodke iz komercialne dejavnosti od leta 2005 naprej. Povprečni letni donos v obdobju 1994–2005, za katerega se podatki norveških organov nanašajo izključno na javne storitve, je znašal 1,98 % (45).

6.3. Uvedba sistema bonusov/malusov za kakovost

(72)

Kot je navedeno zgoraj, je podjetje AS Sporveisbussene leta 1997 v Oslu začelo izvajati storitve lokalnega rednega avtobusnega prevoza v skladu s koncesijo, dodeljeno podjetju AS Oslo Sporveier. Poleg tega sta podjetji AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene sklenili prevozni sporazum. Norveški organi so pojasnili, da je prevozni sporazum uvedel okvirni model, ki naj bi ga opredelilo podjetje AS Oslo Sporveier in v skladu s katerim bi se merila kakovost avtobusnih storitev. Poiskal naj bi se model, ki bi podjetje AS Sporveisbussene spodbudil k ponudbi kakovostnih storitev avtobusnega prevoza. V prevoznem sporazumu je bilo določeno, da je treba sistem vzpostaviti najpozneje 1. januarja 2008.

(73)

Leta 2004 je bil sprejet poseben model sistema bonusov/malusov (46). V skladu z navedenim sistemom se uspešnost podjetja AS Sporveisbussene ocenjuje na podlagi naslednjih meril: (i) popolno zadovoljstvo potnika, (ii) točnost, (iii) raven varnosti in udobja ter (iv) ustrežljivost voznika. Zadovoljstvo potnikov se meri z anketami. Točnost se meri na podlagi objektivnih podatkov.

(74)

Podjetje AS Oslo Sporveier je leta 2004 bonus za kakovost v višini 3,9 milijona NOK dodelilo podjetju AS Sporveisbussene. Ta znesek pomeni 0,8 % prihodka podjetja AS Sporveisbussene v navedenem letu (483,5 milijona NOK). Norveški organi so pojasnili, da bonus za kakovost razumejo kot del razumnega dobička. Norveški organi niso obvestili Nadzornega organa o nobenih drugih dodeljenih bonusih za kakovost.

6.4. Storitve znotraj skupine in dodelitev skupnih stroškov

(75)	Po navedbah norveških organov so bile storitve podjetja AS Oslo Sporveier samo v omejenem obsegu potrebne za komercialne avtobusne storitve, ki jih izvaja podjetje AS Sporveisbussene. Večinoma so si odvisna podjetja v skupini Oslo Sporveier izmenjavala takšne storitve znotraj skupine.

(76)

Storitve znotraj skupine so se od leta 1994 izmenjavale predvsem na podlagi sporazumov med podjetji skupine. Če so bila v izvajanje storitev vključena zunanja podjetja, so stroški storitev temeljili na tržnih cenah. Primeri takšnih storitev z zunanjimi izvajalci so okvirno vključevali: skupni nakup dizelskega goriva, motornega olja ali sredstev proti zmrzovanju, oddajanje avtobusov v zakup, zakup premoženja od zasebnih družb itd. Notranja cena teh storitev je vključevala tudi sorazmerni delež fiksnih stroškov ter dodatne stroške za kritje upravnih taks, kjer je ustrezno.

(77)

V zvezi s storitvami znotraj skupine, ki jih podjetje AS Oslo Sporveier zagotavlja podjetju AS Sporveisbussene in njegovim odvisnim podjetjem ali ki jih zagotavlja znotraj odvisnih podjetij, so norveški organi pojasnili, da so cene za takšne storitve temeljile na dejanskih stroških (npr. najem avtobusov in voznikov ob posebnih priložnostih, čiščenje avtobusov) ali na uporabljeni količini (npr. izdaja identifikacijskih izkaznic) ali so bile celo določene na uro v skladu s kompleksnostjo zagotovljene storitve. Dejanska cena je vključevala strošek storitve, tj. mejne stroške, zunanje učinke/povečano učinkovitost ter sorazmeren delež fiksnih stroškov in dobiček. Norveški organi so pojasnili, da so takšne cene, ki temeljijo na stroških, enake tržnim cenam.

(78)

Kot je navedeno zgoraj, je podjetje AS Sporveisbussene leta 2003 ustanovilo odvisno podjetje Nexus Trafikk AS, da bi lahko sodelovalo v postopkih oddaje javnih naročil za izvajanje storitev rednega avtobusnega prevoza v Oslu. Z ustanovitvijo odvisnega podjetja so nastale nove okoliščine, v katerih sta si podjetji (AS Sporveisbussene in Nexus Trafikk AS) glede na dejstvo, da sta obe izvajali storitve avtobusnega prevoza, delili nekatere skupne stroške. Norveški organi so pojasnili, da sta podjetji zato vzpostavili nov sistem dodeljevanja (novih) skupnih stroškov. Ta se je uporabljal od leta 2004 naprej. V skladu z novim sistemom so skupne stroške, na primer za infrastrukturo IT in komunikacijsko infrastrukturo, splošne stroške za odnose z javnostjo, nekatere stroške za osebje, za svetovalne storitve, povezane s splošnimi pogodbami, za revizijo, pokojnine, zavarovanje, računovodske storitve in izplačevanje plač, pokrivala vsa zadevna podjetja skupine z določenim odstotkom lastnega prometa. Metoda za izračun navedenih režijskih stroškov temelji na opredelitvi vseh skupnih stroškov v okviru vsakoletnega proračunskega postopka. Znesek navedenih stroškov se nato sešteje, splošni režijski stroški pa se ocenijo tako, da se opredeljeni skupni stroški delijo s celotnim prometom podjetja AS Sporveisbussene in njegovih odvisnih podjetij. Vsota predvidenih režijskih stroškov za vsako podjetje krije skupne stroške, vključene v celotni proračun. Stopnja je znašala […] (47) % za leto 2004, […] (48) % za leti 2005 in 2006 ter […] (49) % za leti 2007 in 2008.

7. KAPITALSKI VLOŽEK Z DNE 2. APRILA 2004

7.1. Pritožba

(79)

Pritožnik trdi, da je podjetje AS Oslo Sporveier leta 2004 na podjetje AS Sporveisbussene preneslo 41 499 000 NOK v obliki novega lastniškega kapitala, in navaja, da je bila v to transakcijo morda vključena državna pomoč, saj v družbo, ki ustvarja izgubo, kapitala ne bi vložil noben zasebni tržni vlagatelj. Pritožnik se poleg tega sprašuje, ali je bil kapital vložen za financiranje novih dejavnosti, ki so se izvajale na trgu in ki so bile izpostavljene konkurenci.

(80)

Norveški organi so potrdili, da je občina Oslo vložila nov kapital v skupino Oslo Sporveier 2. aprila 2004 in da je šlo pri tem ukrepu za enkraten prispevek v pokojninski sklad skupine (Oslo Sporveiers Pensjonkasse) (50), da bi se pokril nakopičen primanjkljaj sredstev na obstoječih računih pokojninskega sklada. Ta kapitalski vložek, dodeljen podjetju AS Sporveisbussene, je znašal 111 760 000 NOK. Norveški organi so poleg tega pojasnili, da je podjetje AS Sporveisbussene v istem času, ko je bil zagotovljen kapitalski vložek, spremenilo računovodska načela za oceno prihodnjih pokojninskih obveznosti, zaradi česar so bile te obveznosti od leta 2004 vključene v njihove račune (51).

(81)

Nadzorni organ lahko ob upoštevanju informacij norveških organov razume le, da je pritožnik s tem, ko se v svojem dopisu Nadzornemu organu sklicuje na prenos 41 499 000 NOK, primerjal račune podjetja AS Sporveisbussene iz leta 2003 in 2004 ter da je od 81 milijonov NOK (skupni kapital v letu 2004) odštel 39 501 000 NOK (skupni kapital v letu 2003). V tej odločbi bo Nadzorni organ ocenil dejanski kapitalski vložek v višini 111 760 000 NOK, kar je znesek, namenjen za kritje pokojninskih obveznosti podjetja AS Sporveisbussene (v nasprotju z zneskom 41 499 000 NOK, ki ga navaja pritožnik).

(82)	Norveški organi so predložili pojasnila v zvezi z razlogi za ta kapitalski vložek, ki se nanaša na pokojninske obveznosti podjetja AS Sporveisbussene. Ta so povzeta v nadaljevanju.

7.2. Primanjkljaj v pokojninskem skladu skupine AS Oslo Sporveier sredi 90. let prejšnjega stoletja in večje letno nadomestilo

(83)	Norveški lokalni organi – in podjetja v njihovi lasti ali pod njihovim nadzorom – so morala svojim zaposlenim ob upokojitvi v 67. letu starosti zagotoviti indeksirano pokojnino v višini 70 ali 66 % zadnje plače (52).

(84)

Do sredine 90. let prejšnjega stoletja je postalo jasno, da je bil v pokojninskem skladu skupine Oslo Sporveier primanjkljaj. Ta se je kopičil nekaj let, saj se pri vplačevanju premij v pokojninski sklad niso upoštevale večje pokojninske obveznosti, ki so izhajale iz dejavnikov, kot so zvišanja plač za zaposlene, daljša pričakovana življenjska doba, spremembe v pričakovanih stopnjah invalidnosti itd. Po navedbah Finančnega nadzornega organa Norveške („Kredittilsynet“) je pokojninski sklad podjetja AS Oslo Sporveier na dan 31. decembra 1995 lahko pokril samo 46,9 % obveznosti. Občinski pokojninski sklad, ki krije manj kot 95 % obveznosti, se mora povečati za najmanj 1,5 % na leto (53). Občina Oslo je zato kot njegova lastnica morala po zakonu pokriti primanjkljaj skupine Oslo Sporveier (54). Podjetje AS Oslo Sporveier je tako v skladu z odločbo z dne 23. decembra 1996 moralo predložiti načrt za odpravo primanjkljaja. Zato je bil določen načrt plačevanja za odpravo primanjkljaja do leta 2020. Ta načrt je 9. julija 1997 potrdil Finančni nadzorni organ.

(85)	V skladu z načrtom plačevanja je občina Oslo letno nadomestilo za javne storitve prilagodila navzgor, da bi lahko pokrila povečane pokojninske premije.

7.3. Kapitalski vložek v Oslo Sporveiers Pensjonskasse

(86)

Po navedbah norveških organov se je občina Oslo leta 2003 odločila, da pokrije primanjkljaj sklada skupine Oslo Sporveier z enkratnim plačilom. Tako je podjetje AS Oslo Sporveier 2. aprila 2004 vložilo 802,5 milijona NOK (55) v sklad Oslo Sporveiers Pensjonskasse, da bi pokrilo obstoječi skupni primanjkljaj (56). S kapitalskim vložkom se je pokril primanjkljaj pokojninskih obveznosti zaposlenih v podjetjih Oslo Sporvognsdrift AS, Oslo T-banedrift AS, AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene.

(87)

Norveški organi so pojasnili, da se od občine Oslo, ki je po zakonu morala kriti primanjkljaj skupine Oslo Sporveier, ni zahtevalo, da to stori v obliki enkratnega plačila, ampak se je za to odločila sama, saj bi bila ta rešitev stroškovno učinkovitejša kot vztrajanje pri obstoječem amortizacijskem načrtu. Letni znesek amortizacije za odpravo primanjkljaja je bil višji od finančnih stroškov, potrebnih za odplačilo bančnega posojila v enakem znesku. Poleg tega bi se z enkratnim plačilom prihranilo 160 milijonov NOK v operativnem proračunu, za 60 milijonov NOK pa bi se zmanjšal letni strošek te skupine za pokojnine.

(88)

Za kritje pokojninskih obveznosti podjetja AS Sporveisbussene je bilo od 802,5 milijona NOK uporabljenih 111 760 000 NOK. Po navedbah norveških organov je celotni znesek v Oslo Sporveiers Pensjonkasse vplačalo podjetje AS Oslo Sporveier, torej v podjetje AS Sporveisbussene ni bil prenesen v gotovini. V letnih računovodskih izkazih podjetja AS Sporveisbussene za leto 2004 je bil pokojninski prispevek v višini 111 760 000 NOK evidentiran kot dotok novega osnovnega kapitala.

7.4. Primanjkljaj pri pokojninskih obveznostih zaposlenih v oddelku avtobusnih potovanj

(89)	Po navedbah norveških organov je del kapitalskega vložka, prenesenega podjetju AS Sporveisbussene, pokrival pokojninske obveznosti zaposlenih v oddelku avtobusnih potovanj za obdobje od leta 1994 (ko so se avtobusna potovanja začela izvajati) do 1. januarja 1997.

(90)	Norveški organi so predložili izračune, v skladu s katerimi se je 430 300 NOK skupnega kapitalskega vložka nanašalo na primanjkljaj glede pokojninskih obveznosti v oddelku avtobusnih potovanj.

7.5. Sprememba pokojninskih skladov v Vital Forsikring ASA

(91)

Z vplačilom 111 760 000 NOK je podjetje AS Sporveisbussene lahko preneslo svoj pokojninski sklad iz sklada Oslo Sporveiers Pensjonskasse v podjetje, ki nudi življenjska zavarovanja, tj. Vital Forsikring ASA. Sprememba je bila opravljena 1. junija 2004. V skladu s takrat veljavno norveško zakonodajo, je bilo treba vse premije, namenjene za kritje primanjkljaja, izplačati v celoti, še preden bi podjetje AS Sporveisbussene lahko preneslo svoje pokojninske obveznosti iz enega sklada v drugega (57).

8. OBDAVČITEV SKUPINE OSLO SPORVEIER

8.1. Navedbe pritožnika

(92)

Po navedbah pritožnika se je negativen davčni položaj podjetja AS Oslo Sporveier izkoristil za zmanjšanje davčnega bremena podjetja AS Sporveisbussene. Ugodni davčni pogoji v skupini Oslo Sporveier bi se lahko uporabili za izogibanje plačila davka na dobiček, ustvarjen na trgu, ki je v celoti ali delno izpostavljen konkurenci. Videti je, da pritožba temelji na tem, da je podjetje AS Sporveisbussene v obdobju 2000–2004, ko je dobiček pred obdavčitvijo znašal približno 54 796 000 NOK, prijavilo samo obdavčljiv dohodek v višini 2 027 000 NOK.

(93)

Po navedbah norveških organov in po mnenju Nadzornega organa se zdi, da se pritožnik sklicuje na davčne predpise v zvezi s prispevki med podjetji, ki spadajo v isto skupino (prispevki znotraj skupine). Podjetje AS Sporveisbussene je očitno preneslo dele svojega dobička in se tako izognilo plačilu davka od dohodkov pri prenesenem znesku.

8.2. Ustrezne določbe norveškega Davčnega zakonika

(94)	V skladu z norveškim Davčnim zakonikom (58) se podjetja znotraj skupine obdavčijo kot samostojni subjekti; na začetku se skupine podjetij ne morejo združevati za davčne namene, kar pomeni, da lahko podjetje samo odšteje svoje lastne izgube in da mora plačati davek samo na svoj lastni dobiček.

(95)	Vendar davčni predpisi v določenih pogojih dovoljujejo podjetju, da od svojega obdavčljivega dohodka odšteje kapital, ki ga je v obliki enostranskega prispevka vložil v drugo podjetje znotraj skupine kot t.i. „prispevek znotraj skupine“.

(96)

Prispevki znotraj skupine so dovoljeni (59), kadar sta podjetje, ki prispevek dodeli, in podjetje, ki ga prejme, družbi z omejeno odgovornostjo (60) ter pripadata isti skupini (61). Poleg tega mora biti matično podjetje več kot 90-odstotni lastnik odvisnega podjetja ter imeti enakovreden delež glasovalnih pravic (62). Norveški organi so pojasnili, da je treba te zahteve izpolniti ob koncu finančnega leta, v katerem se dodeli prispevek znotraj skupine.

(97)	Podjetje, ki prispevek dodeli, in podjetje, ki ga prejme, morata v letni napovedi za odmero davka prikazati prispevke davčnim organom, tako da predložita popolne podatke na ustreznih obrazcih.

(98)	Prispevki znotraj skupine se lahko dodelijo v obliki denarja, obratnih sredstev ali drugih finančnih prispevkov (63).

(99)

Prispevek znotraj skupine je mogoče odbiti za podjetje, ki prispevek dodeli, kolikor se prispevek pokrije z obdavčljivim dohodkom podjetja (64). Kadar podjetje dodeli prispevek znotraj skupine, ki presega njegov obdavčljivi dohodek, presežnega zneska ni mogoče odbiti (65). Podjetje, ki prispevek prejme, pa mora po drugi strani plačati davek na prispevek znotraj skupine (66), vendar presežek, tj. neodbitni znesek, ne pomeni obdavčljivega dohodka podjetja, ki prispevek prejme. Prispevek se obravnava kot dohodek za podjetje, ki ga prejme, v istem letu, v katerem ga podjetje, ki ga dodeli, odbije v svoji davčni odmeri. Če ima prejemnik primanjkljaj, se s prispevkom lahko odpišejo vse izgube, tudi tiste, ki so nastale v prejšnjih letih. Poleg tega je treba izpolniti zahteve, povezane z razdeljevanjem dividend družbe z omejeno odgovornostjo (67).

(100)

Norveški organi so pojasnili, da se predpisi o prispevkih znotraj skupine uporabljajo brez razlik za vse gospodarske družbe, ki morajo plačevati norveški davek na dohodek. Za uporabo predpisov ni potrebno nikakršno upravno dovoljenje, licenca ali podobno soglasje, ki bi ga moral izdati javni organ. Predpisi se uporabljajo ne glede na to, kdo upravlja skupino, ali je skupina domača ali tuja in ali je v zasebnem ali državnem lastništvu.

8.3. Utemeljitev predpisov o prispevkih znotraj skupine

(101)

Norveški organi so pojasnili, da naj bi se s predpisi vzpostavila podobna davčna obravnava in davčna nevtralnost med (i) podjetji, organiziranimi v skupino, ter (ii) podjetji, ki upravljajo več podjetij kot eno samo družbo. Ta namen je dosežen tako, da se skupini podjetij omogoči, da izgube, ki jih ustvari eno od (ali več) njenih podjetij, odpiše z dobički, ki jih ustvarijo druga podjetja v isti skupini, s čimer je dejansko mogoče obdavčiti skupino na podlagi njenih konsolidiranih neto obdavčljivih dobičkov. Norveški organi so pojasnili, da prispevki znotraj skupine nikoli niso imeli namena ali cilja ustvariti koristi za določena podjetja na podlagi tega, kdo je lastnik podjetij ali s kakšnimi posli se podjetja ukvarjajo.

8.4. Uporaba predpisov o prispevkih znotraj skupine v skupini Oslo Sporveier

(102)

Norveški organi so pojasnili, da je podjetje AS Sporveisbussene v podjetje AS Oslo Sporveier v obliki prispevkov znotraj skupine leta 2000 vložilo 4 068 000 NOK, leta 2001 pa 8 365 000 NOK, v obdobju 2002–2004 pa zaradi davčnih izgub prispevkov ni bilo (68).

9. PRIPOMBE NORVEŠKIH ORGANOV NA ODLOČITEV O ZAČETKU POSTOPKA

9.1. Več podrobnih informacij o dejanskem stanju in poročilo Asplan Viak

(103)

Norveški organi so v pripombah na odločbo o začetku postopka predložili več informacij o dejanskem stanju, potrebnih za oceno ukrepov, o katerih poteka formalna preiskava. Te informacije so vključene v zgoraj navedenih oddelkih.

(104)

Poleg navedenih dejstev so norveški organi Nadzornemu organu poslali poročilo z dne 25. maja 2012 o učinkovitosti podjetja AS Sporveisbussene za leti 1999 in 2002, ki ga je njihovem naročilu pripravilo neodvisno svetovalno podjetje Asplan Viak AS (v nadaljnjem besedilu: poročilo podjetja Asplan Viak) (69). V poročilu je podjetje Asplan Viak AS primerjalo stroške podjetja AS Sporveisbussene s stroški drugih izvajalcev rednih prevoznih storitev na Norveškem. V poročilu je ugotovljeno, da so bili stroški podjetja AS Sporveisbussene v letih 1999 in 2002 na ravni ali pod ravnjo stroškov tipičnega podjetja, ki dobro posluje in je ustrezno opremljeno ter izvaja storitve rednega avtobusnega prevoza na Norveškem (70).

(105)

Norveški organi so Nadzornemu organu poslali informacije o finančni uspešnosti komercialnih avtobusnih storitev. Storitve so ustvarjale dobiček vse od začetkov v letu 1994, razen manjše izgube v višini 29 000 NOK v letu 1998. Norveški organi so Nadzornemu organu poslali tudi strateški dokument iz leta 2003 za komercialne avtobusne storitve, ki jih izvaja podjetje AS Sporveisbussene, v katerem je opredeljeni cilj za leto 2003 ustvariti bruto dobiček v višini 1,5 milijona NOK (pred režijskimi stroški) in promet v višini 14,1 milijona NOK.

9.2. Pravne trditve

9.2.1. Shema

(106)

Norveški organi trdijo, da se je financiranje lokalnega rednega avtobusnega prevoza v Oslu izvajalo na podlagi sheme pomoči, ki temelji na ZKP in UKP.

(107)

Poudarjajo, da je bil namen, za katerega je v skladu s členom 22 ZKP mogoče zagotoviti sredstva, jasno opredeljen – nadomestilo se lahko dodeli samo za kritje izgube, nastale pri izvajanju rednih prevoznih storitev, ki jih naroči okrožje. Norveški organi zato trdijo, da se zadevni ukrep razlikuje od finskega ukrepa, ki ga je Evropska komisija ocenjevala v „Åland Industrihus“ (71).

(108)

Poudarjajo tudi, da je diskrecijska pravica občine Oslo pri izračunu nadomestila za javno storitev omejena z nacionalnimi smernicami na podlagi UKP. Utemeljitev norveških organov je, da se s to vladno omejitvijo diskrecijske pravice okrožja podpira sklep, da je nadomestilo dodeljeno na podlagi sheme pomoči. Nadomestilo v veliki meri izhaja iz državnih (namesto okrožnih) sredstev, Ministrstvo za promet pa (i) ima pooblastila za zagotavljanje smernic o vsebini in objavi voznih redov za uporabo proge, (ii) ima pooblastila za odobritev tarif, (iii) določa nacionalna znižanja, (iv) lahko zagotavlja smernice za uporabo sistema izdaje vozovnic ter (v) ima pooblastila za odobritev splošnih pogojev za redni prevoz.

(109)

Norveški organi tudi trdijo, da dosledna upravna praksa v Oslu kaže, da je pomoč izplačana na podlagi sheme.

9.2.2. Sistem bonusov/malusov za kakovost

(110)

Norveški organi trdijo, da je sistem bonusov/malusov za kakovost del splošnega nadomestila za javno storitev za izvajanje lokalnega rednega avtobusnega prevoza v Oslu in da je zato sestavni del sheme pomoči. Dodajajo tudi, da je izplačani bonus v letu 2004 znašal 3,9 milijona NOK, kar pomeni 0,8 % prihodka podjetja AS Sporveisbussene v navedenem letu (483,5 milijona NOK). Poleg tega trdijo, da je to v vsakem primeru del primernega dobička podjetja AS Sporveisbussene.

9.2.3. Dodelitev skupnih stroškov in storitve znotraj skupine

(111)

Nadzorni organ na podlagi posredovanih informacij razume, da norveški organi trdijo, da pri dodelitvi skupnih stroškov in plačilih za storitve znotraj skupine ni nobene državne pomoči, saj transakcije med podjetji skupine in v manjši meri med podjetji skupine ter podjetjem AS Oslo Sporveier temeljijo na običajnih komercialnih pogojih.

9.2.4. Kapitalski vložek v komercialne dejavnosti

(112)

Norveški organi trdijo, da približni znesek 430 300 NOK, del kapitalskega vložka v letu 2004, ki je bil namenjen kritju pokojninskih stroškov, povezanih s povsem komercialnimi dejavnostmi zunaj področja javnih storitev (kapitalski vložek v komercialne dejavnosti), ne pomeni državne pomoči, temveč gre za naložbo pod tržnimi pogoji v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu. V tem okviru poudarjajo, da je občina Oslo v nasprotju s predstavitvijo dejstev v odločbi o začetku postopka (72) leta 2002 dejansko postala edina lastnica podjetja AS Oslo Sporveier, torej pred kapitalskim vložkom v letu 2004. Poleg tega so norveški organi Nadzornemu organu poslali informacijo o finančni uspešnosti komercialnih avtobusnih prevozov. Storitve so ustvarjale dobiček vse od začetkov v letu 1994, razen manjše izgube v višini 29 000 NOK v letu 1998. V skladu s strateškim dokumentom iz leta 2003 o komercialnih avtobusnih storitvah je bil cilj za leto 2003 ustvariti bruto dobiček v višini 1,5 milijona NOK (pred režijskimi stroški) in promet v višini 14,1 milijona NOK. Na tej podlagi in s sklicevanjem na preskus z vidika načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu, ki ga je Nadzorni organ določil v odločbi o začetku postopka (73), norveški organi trdijo, da je bil kapitalski vložek v komercialne dejavnosti na splošno donosnejši kot likvidacija podjetja in vlaganje istega zneska nekam drugam, pri čemer se upoštevajo visoki stroški takšne likvidacije, ki bi precej presegali stroške kapitalskega vložka.

(113)

Norveški organi v ugotovitvah v zvezi z odločbo o začetku postopka še pojasnjujejo, da so bili uslužbenci, ki so izvajali dejavnosti javnih storitev, in uslužbenci, ki so izvajali komercialne dejavnosti, zaposleni pri istem pravnem subjektu ter da so bili člani istega pokojninskega sklada. Norveška zakonodaja prav tako ne dovoljuje, da bi določene člane pokojninskega sklada izključili ob pokrivanju primanjkljaja v tem skladu. Po navedbah norveških organov to potrjuje, da bi zasebni vlagatelj v enakih okoliščinah moral izvesti enako povečanje kapitala.

(114)

Norveški organi poleg tega trdijo, da kapitalski vložek v komercialne dejavnosti ne pomeni državne pomoči, saj ne presega praga de minimis.

9.2.5. Obdavčitev skupine Oslo Sporveier

(115)

Na osnovi pripomb norveških organov je mogoče sklepati, da predpisi o prispevkih znotraj skupine izključujejo vsako državno pomoč, saj se ti predpisi uporabljajo za vsa podjetja, ki imajo svoj sedež na Norveškem in ki želijo doseči davčno konsolidacijo znotraj skupine.

9.2.6. Združljiva pomoč

(116)

Norveški organi trdijo, da nadomestilo za izvajanje javne storitve ni povzročilo prekomernega nadomestila in da je zato združljivo v skladu s členom 49 Sporazuma EGP.

10. PRIPOMBE ZAINTERESIRANIH STRANI

(117)

Nadzorni organ je prejel pripombe od dveh zainteresiranih strani, tj. pritožnika (Konkurrenten.no AS) in sestrske družbe pritožnika Risdal Touring AS.

(118)

Pritožnik se sklicuje na niz dokumentov, ki jih je poslal Nadzornemu organu in Sodišču Efte, v katerih pojasnjuje svoje stališče glede te zadeve. Pritožnik ugovarja Nadzornemu organu, ki (i) se skoraj izključno sklicuje na neuradno zagotovljene informacije norveških organov, (ii) ločuje med ukrepi, ki jih je pritožnik opredelil v dveh različnih zadevah, in (iii) pritožniku domnevno zavrača javni dostop do spisa zadeve. Pritožnik izraža dvom o pripravljenosti Nadzornega organa, da opravi nepristransko in izčrpno preiskavo.

(119)

Podjetje Risdal Touring AS je del iste skupine podjetij kot pritožnik. S pomisleki, ki jih je izrazil pritožnik, soglaša. Podjetje zlasti izraža obžalovanje zaradi domnevne odločitve Nadzornega organa, da zavrne dostop do spisa zadeve, in zaradi dolžine postopkov v tej zadevi. Poudarja, da v teh okoliščinah izraža dvom o sposobnosti in pripravljenosti Nadzornega organa, da opravi nepristransko in izčrpno preiskavo.

II. OCENA

1. PRISOTNOST DRŽAVNE POMOČI

(120)

Člen 61(1) Sporazuma EGP se glasi:

„Razen če ta sporazum ne določa drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodelijo države članice ES, države Efte ali je dodeljena v kakršni koli obliki iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z delovanjem tega sporazuma, kolikor škodi trgovini med pogodbenicami“.

(121)

Nadzorni organ oceni, ali ukrep skupinske obdavčitve vključuje državno pomoč.

(122)

Drugič, Nadzorni organ oceni, v kolikšni meri gre pri kapitalskem vložku v komercialne dejavnosti za državno pomoč. Kot je pojasnjeno zgoraj, je to del širšega ukrepa (kapitalski vložek iz leta 2004 za odpravo primanjkljaja na pokojninskih računih). A v nasprotju s preostalim kapitalskim vložkom iz leta 2004 je bil kapitalski vložek v komercialne dejavnosti namenjen kritju stroškov storitev, ki ne spadajo med javne storitve, tj. za primanjkljaj na pokojninskih računih zaposlenih v odvisnem podjetju podjetja AS Sporveisbussene, ki se ukvarja s komercialnimi dejavnostmi. Da bi se ocenilo, v kolikšni meri gre pri obeh delih kapitalskega vložka iz leta 2004 za državno pomoč, je treba med njima potegniti ločnico glede na različni pravni podlagi, v skladu s katerima ju je treba oceniti. Medtem ko se ukrepi nadomestil za javne storitve ocenjujejo na podlagi načel, ki jih je Sodišče Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) določilo v sodbi v zadevi Altmark (74), pa ocena ukrepov, ki ne vsebujejo nadomestil za javne storitve, ne temelji na teh načelih.

(123)

Tretjič, Nadzorni organ oceni, ali letno nadomestilo in kapitalski vložek v javne storitve pomenita državno pomoč.

1.1. Obdavčitev skupine Oslo Sporveier

(124)

Pritožnik je trdil, da se je negativen davčni položaj podjetja AS Oslo Sporveier izkoristil za zmanjšanje davčnega bremena podjetja AS Sporveisbussene. Nadzorni organ meni, da se pritožnik sklicuje na predpise o obdavčitvi v zvezi s prispevki med podjetji, ki spadajo v isto skupino podjetij (v nadaljnjem besedilu: prispevki znotraj skupine).

(125)

Nadzorni organ ugotavlja, da se ti predpisi uporabljajo za podjetji AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene, saj je slednje odvisno podjetje, ki je v 100-odstotni lasti prvega podjetja. Podjetje AS Sporveier ali katero koli od njegovih odvisnih podjetij bi načeloma torej lahko pobotalo obdavčljivi dobiček z dodelitvijo prispevkov znotraj skupine.

(126)

Nadzorni organ poudarja, da je pritožnik očitno odprl razpravo o uporabi splošnih norveških predpisov o obdavčitvi podjetij. Nadzorni organ opaža, da pritožnik ni ne navedel ne predložil nobenih informacij, ki bi potrjevale, da so zadevni davčni predpisi pripravljeni na način, zaradi katerega bi se lahko državna pomoč dodeljevala določenim podjetjem.

(127)

Da bi se določilo, ali je ukrep selektiven, je v skladu z ustaljeno sodno prakso primerno proučiti, ali ta ukrep v okviru določenega pravnega sistema daje prednost določenim podjetjem v primerjavi z drugimi, ki so v primerljivem pravnem in dejanskem položaju (75). Torej je možno, da določen nacionalni sistem obdavčitve ne vključuje državne pomoči, čeprav ne ustreza splošnemu sistemu predpisov o obdavčitvi podjetij v določeni državi EGP.

(128)

Pravni in dejanski položaj podjetij znotraj skupine v zvezi z zadevnimi prispevki ni primerljiv s položajem podjetij zunaj nje. Kadar matično podjetje dodeli prispevek odvisnemu podjetju in s tem zmanjša svoj obdavčljivi dohodek, ta prispevek ni namenjen povečanju dobička ene strani na račun druge, temveč zgolj omogoča podobno davčno obravnavo, ki je enaka davčni obravnavi enega samega podjetja, ki izvaja več poslov, ter zagotavlja davčno nevtralnost med podjetji, organiziranimi kot skupina, in enim samim podjetjem, ki opravlja več poslov.

(129)

Kot je poudarjeno v oddelku 3.1 smernic Nadzornega organa o uporabi pravil o državni pomoči pri ukrepih v zvezi z neposredno obdavčitvijo podjetij, pravila o državni pomoči ne omejujejo pristojnosti držav Efte, da se odločijo za ekonomsko politiko, ki je po njihovem mnenju najprimernejša, in da predvsem razporedijo davčno breme po različnih dejavniki proizvodnje, kot se jim zdi primerno.

(130)

Nadzorni organ se strinja z norveškimi organi, da je ukrep dejansko odprt za vsa podjetja s sedežem na Norveškem, ki morajo plačevati davek od dohodka pravnih oseb, kar vključuje torej tudi tuja podjetja z odvisnimi podjetji na Norveškem. Zakonska zahteva o kapitalu za ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo, tj. 100 000 NOK v času preiskave, je posameznim podjetjem omogočala, da ustanovijo drugo podjetje na Norveškem in s tem oblikujejo skupino. Oblikovanje skupine bi lahko zato opravilo katero koli posamezno podjetje, ne da bi za to potrebovalo precejšnja kapitalska sredstva. Obseg potencialnih upravičencev takšne sheme je torej širok, njen namen pa je zagotoviti podobno davčno obravnavo ne glede na velikost ali strukturo podjetja.

(131)

Glede na navedeno Nadzorni organ meni, da podjetje AS Sporveisbussene s pobotom obdavčljivega dohodka s prispevki znotraj skupine ne bi dobilo gospodarske prednosti, saj je moralo, da bi bilo upravičeno do odbitka davka, vplačati prispevek v drugo podjetje znotraj skupine, in sicer v enakem znesku, kolikor je znašalo na ta način doseženo zmanjšanje davčne osnove. Ta davčna obravnava zato ne pomeni državne pomoči v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP.

1.2. Kapitalski vložek v komercialne dejavnosti

1.2.1. De minimis

(132)

V skladu z zgoraj navedenim se zdi, da je bilo 430 300 NOK kapitalskega vložka iz leta 2004 povezanih s primanjkljajem na pokojninskih računih oddelka za avtobusna potovanja. Ker se ta del vloženega kapitala ne nanaša na stroške javne storitve, se ne ocenjuje na podlagi sodbe v zadevi Altmark.

(133)

V tem posebnem primeru se tudi ne uporablja Uredba Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 (zdaj člen 107 PDEU) in 88 (zdaj člen 108 PDEU) Pogodbe pri pomoči de minimis (76). Znesek v višini približno 430 300 NOK je bil del skupnega zneska v višini 111 760 000 NOK, plačanega za kritje stroškov javne storitve, in zato tvori njegov sestavni del. Torej se ne more obravnavati kot posamezen ukrep, ki izpolnjuje pogoje uredbe o pomoči de minimis (77).

(134)

Poleg tega je v odstavku 2 člena 2 Uredbe izrecno navedeno: „Če skupni znesek pomoči, določen v okviru ukrepa pomoči, to zgornjo mejo (200 000 EUR ali 100 000 EUR v cestnoprometnem sektorju) preseže, ta uredba ne velja za navedeno pomoč in tudi ne za del pomoči, ki zgornje meje ne presega. V takem primeru ugodnost te uredbe za ta ukrep pomoči ne velja niti v času, ko se pomoč dodeli, niti v kasnejšem obdobju“ (78).

1.2.2. Načelo vlagatelja v tržnem gospodarstvu

(135)

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora Nadzorni organ ugotoviti, ali je podjetje, ki prejema, tj. AS Sporveisbussene, dobilo gospodarsko prednost, ki je sicer v normalnih tržnih pogojih ne bi dobilo (79). Pri tem mora opraviti preskus z vidika načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu (80), ki v osnovi določa, da se državna pomoč dodeli vsakič, ko država podjetju zagotovi sredstva, ki jih zasebni vlagatelj ob uporabi običajnih komercialnih meril in ob neupoštevanju drugih vidikov socialnega, političnega ali človekoljubnega značaja v običajnem poteku dogodkov ne bi zagotovil (81).

(136)

Treba je opomniti, da je bil prvotni amortizacijski načrt začet zaradi odločitve norveškega Finančnega nadzornega organa, ki je od podjetja AS Oslo Sporveier zahteval, naj odpravi primanjkljaj v svojem pokojninskem skladu. To je pomenilo, da so lastniki podjetij AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene morali bodisi odpraviti primanjkljaj v svojem podjetju bodisi tvegati, da bo podjetje postalo insolventno.

(137)

Nadzorni organ pri oceni, ali je kapital vložen pod pogoji, ki bi bili sprejemljivi za zasebne vlagatelje, poudarja, da bi zasebni vlagatelj v podobnem položaju – tj. ob možnostih, da (a) v podjetje vloži svež kapital ali (b) likvidira podjetje in isti znesek vloži drugam, izbral strategijo (a) samo, če bo ta na splošno donosnejša od strategije (b). To pomeni, da ni dovolj samo izbrati „najcenejše“ rešitve, da bi se doseglo merilo vlagatelja v tržnem gospodarstvu, temveč da je treba pokazati sprejemljivo stopnjo prihodnjega donosa za ceno te „najcenejše rešitve“.

(138)

V odločbi o začetku formalne preiskave (82) je Nadzorni organ izrazil dvom glede uporabnosti preskusa z vidika načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu zaradi pomanjkanja ustreznih informacij, kot so napovedi o donosnosti, ki bi jih zasebni vlagatelj opravil.

(139)

Norveški organi so v odgovor na navedeno zahtevo pojasnili, da so v letu 2004, ko je bil vložen kapital, avtobusne potovalne storitve podjetja AS Sporveisbussene ostale dobičkonosne vse od začetkov v letu 1994, razen manjše izgube v višini 29 000 NOK leta 1998. Iz strateškega dokumenta iz leta 2003 o avtobusnih potovalnih storitvah za obdobje 2003–2006, je tudi razvidno, da je bil cilj ohraniti delovanje avtobusnih potovalnih storitev ter v letu 2003 ustvariti promet v višini 14,1 milijona NOK in dobiček v višini 1,5 milijona NOK (pred režijskimi stroški). Likvidacija podjetja AS Sporveisbussene ali ločitev avtobusnih potovalnih prevozov in likvidacija tega dela, ne bi mogla biti ustrezna druga možnost za občino Oslo zaradi velikih stroškov, ki bi pri tem nastali ter ki bi bistveno presegali znesek, potreben za kritje primanjkljaja v zvezi s pokojninskimi računi oddelka avtobusnih potovanj. Glede na sorazmerno majhno velikost vloženega zneska bi se domnevni zasebni vlagatelj odločil za kapitalski vložek zaradi dejstva, da so bile avtobusne potovalne storitve podjetja AS Sporveisbussene na splošno donosne in da je bila v naslednjih letih predvidena tudi očitno zmerna stopnja donosnosti, pri čemer pa bi ustrezno upošteval višje stroške takšne likvidacije.

(140)

Nadzorni organ zato meni, da je treba kapitalski vložek v višini približno 430 300 NOK šteti za skladnega z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Nadzorni organ ugotavlja, da podjetju AS Sporveisbussene ta vložek ni dal nikakršne prednosti, ki je ne bi imelo tudi v običajnih tržnih pogojih. Zato to ne pomeni državne pomoči v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP.

1.3. Letno nadomestilo in kapitalski vložek v javne storitve

1.3.1. Uvod

(141)

Nadzorni organ v zvezi s pritožbo, da je med dejavnostmi javnih storitev in komercialnimi dejavnostmi podjetij AS Oslo Sporveier, AS Sporveisbussene, Arctic Express AS in Sporveisbussenes Turbiler AS prišlo do navzkrižnega subvencioniranja, trditve razume tako, da naj bi se z letnim nadomestilom za izvajanje storitev lokalnega rednega prevoza ter kapitalskim vložkom v javne storitve subvencionirale komercialne dejavnosti skupine Oslo Sporveier.

(142)

Očitno je, da do navzkrižnega subvencioniranja (za namene nadzora državne pomoči) lahko pride samo, če podjetje, ki izvaja navzkrižno subvencioniranje, prejme državno pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP. V zvezi s tem delom pritožbe mora zato Nadzorni organ najprej oceniti, ali ukrepa financiranja, tj. (i) letno nadomestilo in (ii) kapitalski vložek v javne storitve, pomenita državno pomoč.

1.3.2. Prisotnost državnih sredstev

(143)

Da se pomoč obravnava kot državna pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP, jo mora dodeliti država ali mora biti dodeljena iz državnih sredstev.

(144)

Najprej se tako lokalni in regionalni organi obravnavajo kot enakovredne državi (83). Zato je občina Oslo enakovredna državi za namene pravil EGP o državni pomoči.

(145)

V tem primeru je jasno, da je država v imenu občine Oslo z letnim nadomestilom zagotovila podjetju AS Oslo Sporveier sredstva za izvajanje rednega avtobusnega prevoza do leta 1997. Nesporno je, da je podjetje AS Oslo Sporveier v obdobju 1997–2008 prenašalo letno nadomestilo na podjetje AS Sporveisbussene v skladu s pogoji prevoznega sporazuma, v katerem naj bi se v formalni obliki ubesedila predhodno nepisana upravna praksa pri izračunavanju letnega nadomestila (84).

(146)

V zvezi s kapitalskim vložkom v javne storitve podjetja AS Sporveisbussene za kritje primanjkljaja v pokojninskem skladu, je nesporno, da je država v imenu občine Oslo prispevala 111 760 000 NOK v obliki kapitala za podjetje AS Sporveisbussene.

(147)

Nadzorni organ zato ugotavlja, da je letno nadomestilo in kapitalski vložek v javne storitve dodelila država ter da sta bila financirana iz državnih sredstev.

1.3.3. Zaveza

(148)

Samo prednosti, ki koristijo „podjetjem“, se štejejo za državno pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP. Podjetje je vsak subjekt, ki izvaja gospodarsko dejavnost, ne glede na pravni položaj in način financiranja (85). Prav tako je gospodarska dejavnost vsaka dejavnost, ki vsebuje ponudbo blaga in storitev na določenem trgu (86).

(149)

V zadevnem obdobju (1994–2008) sta podjetji AS Oslo Sporveier in kasneje AS Sporveisbussene izvajali storitve rednega avtobusnega prevoza ter avtobusne potovalne storitve na norveškem trgu. Na tej podlagi Nadzorni organ sklepa, da sta tako AS Oslo Sporveier kot AS Sporveisbussene v zadevnem obdobju bili podjetji.

1.3.4. Gospodarska prednost

(150)

Da bi ukrep pomenil državno pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP mora podjetju dati gospodarsko prednost, na primer tako, da je oproščeno dajatev, ki običajno bremenijo njegov proračun.

(151)

Kot je navedeno zgoraj, letno nadomestilo podjetjema AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene za izvajanje storitev avtobusnega prevoza v Oslu na prvi pogled pomeni nadomestilo za stroške, nastale pri izvajanju javnih storitev. Nadomestilo za javne storitve ne pomeni gospodarske prednosti, če so izpolnjena merila iz sodne prakse Sodišča v sodbi v zadevi Altmark (87).

(152)

Nadzorni organ v zvezi s kapitalskim vložkom v javne storitve tudi meni, da je podjetje AS Sporveisbussene prejelo kapitalski vložek za kritje primanjkljaja v pokojninskih obveznostih, ki je nastal pred letom 1997. Videti je, da je bil celotni kapitalski vložek uporabljen za ta namen. Opozoriti je tudi treba, da je podjetje AS Oslo Sporveier, medtem ko so bile v računih evidentirane nekatere spremembe v kapitalskem položaju podjetja AS Sporveisbussene, vplačalo celotni znesek v pokojninski sklad in da ta ni bil prenesen v obliki gotovine v podjetje AS Sporveisbussene.

(153)

Kapitalski vložek v javne storitve se ne nanaša na nove stroške, temveč na stroške, ki so nastali v preteklosti in ki tehnično niso bili razvidni iz splošnega računovodstva podjetja. Vendar so bile te odgovornosti prisotne že v času kapitalskega vložka za kritje pomanjkljivosti v pokojninskih skladih. Zato je mogoče reči, da je kapitalski vložek v javne storitve del stroškov, ki jih je občina Oslo morala plačati v zameno za javne storitve, ki sta jih zagotavljali podjetji AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene (prek podjetja AS Oslo Sporveier). Občina Oslo bi namesto vlaganja tega kapitala lahko plačala višje letno nadomestilo za javne storitve. Tako je kapitalski vložek v javne storitve pomenil sestavni del nadomestila za javne storitve, ki ga je prejelo podjetje AS Sporveisbussene, kakršno je že bilo od sredine 90. let prejšnjega stoletja do plačila kapitalskega vložka (in kakršno bi bilo, če bi bilo plačano v skladu z amortizacijskim načrtom do leta 2020).

(154)

V sodbi v zadevi Altmark je Evropsko sodišče presodilo, da nadomestilo za javne storitve ne pomeni državne pomoči, če so izpolnjena štiri kumulativna merila.

—	Prvič, podjetje, ki prejema nadomestilo, mora dejansko izpolnjevati obveznosti javne službe, te obveznosti pa morajo biti jasno opredeljene.

—	Drugič, merila, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, morajo biti določena vnaprej ter objektivno in pregledno.

—	Tretjič, nadomestilo ne sme presegati tistega, kar je potrebno za kritje vseh ali dela stroškov, ki so nastali z izpolnjevanjem obveznosti javne službe ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička.

—

Četrtič, če podjetje, ki se mu naloži izpolnjevanje obveznosti javne službe, ni izbrano s postopkom oddaje javnega naročila, ki omogoča, da se izbere tisti ponudnik, ki lahko te storitve opravlja z najnižjimi stroški, se mora raven potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih imelo povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno (88).

(155)

Organ bo najprej proučil četrto merilo, torej ali je nadomestilo temeljilo na javnem naročilu ali na stroških učinkovitega in dobro vodenega podjetja.

(156)

V letih pred letom 1994 je občina Oslo plačevala letno nadomestilo podjetju AS Oslo Sporveier za storitve rednega avtobusnega prevoza, kar je bilo leta 1997 preneseno na podjetje AS Sporveisbussene. Toda v zvezi s progami, ki so delovale pod območno koncesijo, v postopku oddaje javnega naročila ni bilo izbrano ne podjetje AS Oslo Sporveier ne podjetje AS Sporveisbussene. Torej na cenah, ki so izhajale iz postopkov oddaje javnih naročil, ni temeljilo niti nadomestilo občine Oslo za podjetje AS Oslo Sporveier niti nadomestilo, ki ga je podjetje AS Oslo Sporveier naknadno preneslo na podjetje AS Sporveisbussene.

(157)

Norveški organi poleg tega Nadzornemu organu niso zagotovili dovolj podrobnih informacij, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, ali se stroški podjetja AS Oslo Sporveier ali podjetja AS Sporveisbussene ujemajo s stroški povprečnega, dobro vodenega podjetja, ki je ustrezno opremljeno, niti niso, kot je navedeno zgoraj, zatrdili, da je to merilo izpolnjeno. V poročilo podjetja Asplan Viak, ki so ga predložili norveški organi, je zajeto zgolj nadomestilo, dodeljeno za dve leti delovanja (1999 in 2002) v zadevnih 15 letih, v katerih se je nadomestilo dodeljevalo podjetjem (1994–2008). Nadzorni organ meni, da je treba v skladu z drugo možnostjo pri četrtem merilu iz sodbe v zadevi Altmark utemeljiti, da je bilo zadevno nadomestilo določeno na podlagi analize stroškov, ki bi lahko v celotnem obdobju nastali v povprečnem, dobro vodenem podjetju, ki je ustrezno opremljeno. Tudi če bi bilo s poročilom podjetja Asplan Viak mogoče dokazati, da je podjetje AS Sporveisbussene v dveh letih izpolnjevalo to zahtevo, ostaja trinajst let še vedno neevidentiranih. Zato Nadzorni organ meni, da četrto merilo iz sodbe v zadevi Altmark ni izpolnjeno.

(158)

Na podlagi navedenega Nadzorni organ meni, da se storitve rednega avtobusnega prevoza, ki se izvajajo na podlagi območne koncesije v Oslu, v primeru podjetja AS Oslo Sporveier ter podjetja AS Sporveisbussene niso izvajale v skladu s četrtim merilom iz sodbe v zadevi Altmark. Ker je torej treba merila iz sodbe v zadevi Altmark izpolnjevati kumulativno, da nadomestilo za javne storitve ne bi pomenilo državne pomoči (89), Nadzorni organ sklepa, da letno nadomestilo, vključno s kapitalskim vložkom v javne storitve, podjetjema AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene daje gospodarsko prednost.

1.3.5. Dajanje prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga

(159)

Da bi ukrep pomoči pomenil državno pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP, mora biti selektiven in mora dajati prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga.

(160)

Sodišče je presodilo, da se je treba, da bi ugotovili, ali je ukrep selektiven, vprašati, ali je zadevno podjetje v primerljivem pravnem in dejanskem položaju z drugimi podjetji glede na cilj ukrepa (90).

(161)

V tem primeru sta zaradi letnega nadomestila in kapitalskega vložka v javne storitve imela prednost podjetje AS Oslo Sporveier in/ali podjetje AS Sporveisbussene, drugi izvajalci avtobusnih prevozov pa so bili izključeni. Takšni drugi izvajalci avtobusnih prevozov izvajajo storitve rednega avtobusnega prevoza na Norveškem ali drugod v EGP ter so bili torej v primerljivem pravnem in dejanskem položaju s podjetjema AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene. Zato Nadzorni organ sklepa, da sta oba ukrepa selektivna.

1.3.6. Izkrivljanje konkurence in vpliv na trgovino med pogodbenicami

(162)

Da bi ukrep pomoči pomenil državno pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP, mora izkrivljati ali bi lahko izkrivljal konkurenco ter škoditi trgovini med pogodbenicama. V skladu s sodno prakso Sodišča Efte mora Nadzorni organ zato proučiti, ali takšna pomoč lahko škodi trgovini in izkrivlja konkurenco (91).

(163)

Že pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP na Norveškem je redne avtobusne storitve v Oslu izvajalo več podjetij. Nadzorni organ zato sklepa, da sta letno nadomestilo in kapitalski vložek v javne storitve vse od takrat lahko prispevala k izkrivljanju konkurence (92).

(164)

Ob upoštevanju tega, da škodi trgovini, in dejstva, da se ta zadeva nanaša na lokalni trg avtobusnih prevozov v Oslu, Nadzorni organ opozarja, da je Sodišče v sodbi v zadevi Altmark, ki se je tudi nanašala na storitve regionalnih avtobusnih prevozov, navedlo, da:

„javna subvencija, dodeljena nekemu podjetju, ki opravlja le lokalni ali regionalni prevoz in ki ne opravlja tega prevoza zunaj države članice izvora, lahko vseeno vplivala na trgovino med državami članicami … Tako torej drugi pogoj za uporabo člena 92(1) Pogodbe, v skladu s katerim mora biti pomoč taka, da prizadene trgovino med državami članicami, ni odvisen od lokalne ali regionalne narave opravljenega prevoza ali pomena zadevnega področja dejavnosti“ (93).

(165)

To pomeni, da bi lahko javna sredstva, ki so dana na voljo enemu izvajalcu na takšnem lokalnem trgu, škodila trgovini med pogodbenicama, tudi če bi se kot v tem primeru upošteval samo trg lokalnega avtobusnega prevoza (Oslo) (94). Nadzorni organ zato meni, da bi trgovini med pogodbenicama lahko škodila tudi letno nadomestilo in kapitalski vložek v javne storitve.

1.3.7. Sklep o letnem nadomestilu in kapitalskem vložku v javne storitve

(166)

Na podlagi zgornje ocene Nadzorni organ ugotavlja, da letno nadomestilo za podjetje AS Oslo Sporveier in (s tem) za podjetje AS Sporveisbussene ter kapitalski vložek v javne storitve za kritje primanjkljaja v pokojninskem skladu pomenita državno pomoč v smislu člena 61 Sporazuma EGP.

2. OPREDELITEV UKREPOV DRŽAVNE POMOČI KOT OBSTOJEČA ALI NOVA POMOČ – LETNO NADOMESTILO IN KAPITALSKI VLOŽEK V JAVNE STORITVE

2.1. Uvod – Sodba Sodišča Efte v zadevi E-14/10

(167)

Člen 1(b)(i) dela II Protokola 3 določa, da „obstoječa pomoč“ pomeni:

„vso pomoč, ki je v zadevnih državah Efte obstajala pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP, to je sheme pomoči in individualno pomoč, ki so se začele izvajati pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP in se uporabljajo tudi po začetku njegove veljavnosti“.

(168)

Nadzorni organ navaja, da je podjetje AS Oslo Sporveier ob začetku veljavnosti Sporazuma EGP na Norveškem (1. januarja 1994) prejelo nadomestilo za izvajanje rednih avtobusnih prevozov v Oslu v skladu z določbami prometne zakonodaje in ustaljeno upravno prakso (ki sega v obdobje pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP), kot je podrobno opisano zgoraj.

(169)

Sodišče Efte se je v sodbi v zadevi E-14/10, s katero razveljavlja Odločbo Nadzornega organa št. 254/10/COL, izreklo tako:

„Ali dodeljena pomoč […] pomeni „obstoječo pomoč“ […] je odvisno od razlage določb Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču […]

[…] da bi se lahko obravnavala kot „ukrep obstoječe pomoči“ v skladu s pravili EGP o državni pomoči, mora biti del sheme pomoči, ki se je začela izvajati pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP“ (95).

2.2. Opredelitev sheme pomoči

(170)

Člen 1(d) dela II Protokola 3 določa, da „shema pomoči“:

„pomeni vsak akt, na podlagi katerega je mogoče brez nadaljnjih izvedbenih ukrepov dodeliti individualno pomoč podjetjem, opredeljenem v aktu na splošen in abstrakten način, in kateri koli akt, na podlagi katerega je mogoče dodeliti pomoč, ki ni povezana z določenim projektom, enemu ali več podjetjem za nedoločen čas in/ali v nedoločenem znesku“.

(171)

Člen 1(e) dela II Protokola 3 določa, da „individualna pomoč“:

„pomeni pomoč, ki ni dodeljena na podlagi sheme pomoči, in pomoč, ki jo je treba uradno prijaviti, dodeljena na podlagi sheme pomoči“.

(172)

Ta razlika je zlasti pomembna v okviru obstoječe pomoči, saj se s Protokolom 3 na Nadzorni organ prenaša pristojnost za stalno pregledovanje obstoječih sistemov pomoči (96). Podobno se oddelek V dela II Protokola 3 nanaša samo na obstoječe sheme pomoči (97).

(173)

Nadzorni organ navaja, da je bila ta opredelitev vključena v Sporazum EGP leta 2001, ko se je vanj vključil del II Protokola 3. Pred letom 2001, ko se je Protokol 3 uskladil s postopkovno uredbo (98), ni v pravu EGP obstajala nobena podobno natančna opredelitev, ki bi določala, kaj shema pomoči pomeni. Poleg tega je treba po mnenju Nadzornega organa upoštevati utemeljitev za pojem obstoječe pomoči – načeloma utemeljitev, da se državam EGP in upravičenkam do državne pomoči zagotavlja določena pravna gotovost v zvezi z dogovori, ki izhajajo iz obdobja pred začetkom veljavnosti nadzora državne pomoči v njihovih pravnih sistemih, ob hkratnem zagotavljanju, da ima Nadzorni organ možnosti takšne sisteme uskladiti s pravom EGP.

(174)

Poleg tega Nadzorni organ navaja, da sodna praksa sodišč EU ne določa podrobnih smernic v zvezi z razlago te opredelitve. Nadzorni organ je zato pregledal svojo lastno sodno prakso in prakso Evropske komisije ter ugotovil, da obstoječe „sheme pomoči“ obsegajo neobvezujoče običajno pravo (99) in upravno prakso, povezano z uporabo obvezujočega (100) in neobvezujočega prava (101). Evropska komisija je v enem primeru ugotovila, da je shema pomoči za Anstaltslast in Gewährträgerhaftung temeljila na kombinaciji nepisanega starega pravnega načela in razširjene prakse v Nemčiji (102).

2.3. Ukrepi v preiskavi

(175)

Nadzorni organ opozarja, da norveška prometna zakonodaja v osnovi določa naslednje ključne parametre, ki so pomembni za zadevne ukrepe pomoči: (i) sistem sofinanciranja storitev rednega avtobusnega prevoza (iz države in okrožja), (ii) da so okrožja odgovorna za upravljanje storitev rednega avtobusnega prevoza, nadzor koncesij, proge, vozne rede in cene vozovnic ter (iii) podroben sistem koncesij.

(176)

Poleg tega po navedbah norveških organov člen 22 ZKP pomeni, da mora občina Oslo plačati nadomestilo izvajalcem za izvajanje prevoznih storitev na nedonosnih progah, na katerih dohodek od prodaje vozovnic ne krije stroškov izvajanja storitve. V skladu s členom 22 ZKP lahko nadomestilo krije stroške javne storitve, od česar se odšteje dohodek od prodaje vozovnic.

(177)

Pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP se je občina Oslo odločila, da bo izvajala storitve rednega avtobusnega prevoza na podlagi ustreznih določb ZKP in UKP, pri tem pa dodelila nadomestilo za nedonosne proge v skladu z zgoraj opisano upravno prakso. To se je nadaljevalo brez prekinitve do 30. marca 2008, ko je prenehala veljati zadnja neposredno dodeljena koncesija.

(178)

Da bi se ugotovilo, ali obstaja shema pomoči, je treba proučiti, ali pravni okvir za financiranje rednega avtobusnega prevoza v Oslu lahko pomeni „akt, na podlagi katerega je mogoče brez nadaljnjih izvedbenih ukrepov dodeliti individualno pomoč podjetjem, opredeljenim v aktu na splošen in abstrakten način“ (103). Ta opredelitev vključuje tri merila: (i) akt, na podlagi katerega je mogoče dodeliti pomoč, (ii) akt ne zahteva nikakršnih dodatnih izvedbenih ukrepov ter (iii) akt na splošen in abstrakten način opredeljuje potencialne upravičence do pomoči.

(179)

Nadzorni organ v zvezi s prvim merilom navaja, da sta ZKP in UKP akta, na podlagi katerih je občina Oslo dodelila nadomestilo.

(180)

Kar zadeva drugo merilo, je navedeno, da je za upravljanje katere koli sheme pomoči potreben določen postopek odločanja, ki omogoča, da se individualna pomoč dodeli brez sprejemanja dodatnih izvedbenih ukrepov.

(181)

Zgolj „tehnična uporaba“ določb, kot je navedeno zgoraj, v katerih je določena shema, tako ne bi bila izvedbeni ukrep (104). Poleg tega zgolj dejstvo, da ima odločitev o dodelitvi pomoči v okviru sheme pomoči posledice za proračun organa, ki upravlja navedeno shemo, po mnenju Nadzornega organa ne more pomeniti, da je treba takšne odločitve šteti za izvedbene ukrepe (105).

(182)

Podobno, če se upoštevajo akti pooblastitve, kot je dodelitev koncesije, je to tako kot pri vseh drugih pooblastitvah značilno za posamezno podjetje, kar torej v skladu z opredelitvijo ne more biti povezano s skupino podjetij, „opredeljenih na splošen in abstrakten način“ (primerjaj tretje merilo).

(183)

Nadzorni organ meni, da je treba „izvedbene ukrepe“ razumeti, kot da imajo za posledico določeno mero diskrecijske pravice, ki bi v veliki meri vplivala na znesek, značilnosti ali pogoje za dodelitev pomoči. Zlasti bi to pomenilo, da vsaka shema določa namen, za katerega se pomoč lahko dodeli. Kadar je torej javni organ na primer pristojen, da uporabi različne instrumente za podpiranje lokalnega gospodarstva in pri tem dodeli več kapitalskih vložkov, to pomeni uporabo precejšnje diskrecijske pravice glede zneska, značilnosti ali pogojev in namena, za katerega se pomoč dodeli, zaradi česar tega ni mogoče šteti kot sheme pomoči (106).

(184)

V zadevnem primeru je jasno, da za izplačila nadomestil podjetjema AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene ni bilo treba sprejeti nobenih dodatnih zakonodajnih ukrepov. Nadzorni organ zato meni, da sta ZKP in UKP omejila diskrecijsko pravico občine Oslo ter da se zdi, da je bila upravna praksa občine s tem ves čas skladna.

(185)

Poleg tega nadomestilo ni temeljilo na diskrecijski dodelitvi proračunskih sredstev. Občina Oslo se po odločitvi, da bo ohranila javno storitev, ni mogla prosto odločiti, ali bo pokrila izgube podjetij AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene. To je namreč morala storiti vsako leto do leta 2008. Razvidno je tudi, da je nadomestilo bilo in bi lahko bilo dodeljeno samo za financiranje lokalnih rednih avtobusnih prevozov v Oslu. Občina na podlagi zgoraj opisanih določb ni mogla dodeliti pomoči za druge namene.

(186)

Država in Ministrstvo za promet sta odgovorna za usklajevanje in razvoj javnega prevoza na Norveškem in to posebno pravico uveljavljata na način, ki omejuje pristojnosti okrožij. Kot je navedeno zgoraj, znesek dodeljenega nadomestila omejujejo nacionalne smernice na podlagi UKP, upravna praksa v zvezi z metodo izračuna pa ostaja nespremenjena od zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja.

(187)

V zvezi s tretjim merilom se sistem nadomestila v Oslu uporablja za vse koncesionarje, ki jim je bilo zaupano izvajanje avtobusnih storitev na nedonosnih progah.

(188)

Glede na navedeno Nadzorni organ ugotavlja, da se je shema pomoči v Oslu izvajala. Predpisi, ki so določali navedeno shemo pomoči, so bili ZKP, UKP in ustrezna upravna praksa v Oslu.

2.4. Opredelitev obstoječe pomoči

(189)

Člen 1(b)(i) dela II Protokola 3 določa, da obstoječa pomoč vključuje vso pomoč, ki je v zadevnih državah Efte obstajala pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP, to je sheme pomoči in individualno pomoč, ki so se začele izvajati pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP in se uporabljajo tudi po začetku njegove veljavnosti.

(190)

Kot je opisano zgoraj, so določbe, s katerimi je določena shema, veljale že pred 1. januarjem 1994, ko je na Norveškem začel veljati Sporazum EGP. Ker se zdi, da je bil trg lokalnega avtobusnega prevoza takrat že izpostavljen določeni meri konkurence, Nadzorni organ meni, da ukrep pomeni obstoječo shemo pomoči, ki je obstajala pred januarjem 1994 in se uporablja vse od takrat.

(191)

Poleg tega člen 1(c) dela II Protokola 3 določa, da „nova pomoč“

„pomeni vsako pomoč, sheme pomoči in individualno pomoč, ki ni obstoječa pomoč, vključno s spremembami obstoječe pomoči“.

(192)

V sodbi v zadevi Namur je Sodišče navedlo, da

„[…] nastanka nove pomoči ali spremembe obstoječe pomoči ni mogoče ocenjevati glede na obseg pomoči ali zlasti njen znesek v finančnem smislu v katerem koli obdobju delovanja podjetja, če se pomoč dodeli v skladu s predhodnimi zakonskimi določbami, ki se niso spremenile. Treba je določiti, ali se pomoč lahko opredeli kot nova pomoč ali sprememba obstoječe pomoči s sklicevanjem na določbe, s katerimi je določena“ (107).

(193)

Poleg tega, kot je poudaril generalni pravobranilec Trabucchi v sklepnih predlogih v zadevi Van der Hulst, so spremembe bistvene, če se spremenijo glavni elementi sistema, kot je značilnost prednosti, namen, ki naj bi se dosegel z ukrepom, pravna podlaga, upravičenci ali vir financiranja (108).

(194)

Kot je določeno v opisu dejstev v navedeni zadevi, obstajajo številni dogodki, ki bi lahko pomenili spremembo sheme in njeno preoblikovanje v novo pomoč. Ti dogodki so ocenjeni v nadaljevanju.

2.4.1. Notranja reorganizacija v letu 1997

(195)

Leta 1997 se je po notranji reorganizaciji ustanovil nov subjekt AS Sporveisbussene, ki naj bi prevzel odgovornost za izvajanje storitev rednega avtobusnega prevoza, ki jih je do tedaj izvajalo podjetje AS Oslo Sporveier.

(196)

Povsem formalne ali upravne spremembe sheme pomoči ne vodijo k spremembi obstoječe pomoči v novo (109). Vprašanje je, ali je zaradi te reorganizacije nastala sprememba obstoječe sheme pomoči, ki je vključevala novo pomoč.

(197)

Norveški organi so pojasnili, da je bila sprememba podjetja AS Oslo Sporveier v podjetje AS Sporveisbussene kot izvajalca storitve v osnovi sprememba formalnega značaja. Z ustanovitvijo podjetja AS Sporveisbussene je podjetje AS Oslo Sporveier ustanovilo odvisno podjetje, ki bo izvajalo storitve javnega avtobusnega prevoza, ki jih je pred tem izvajalo samo. Podjetje AS Oslo Sporveier – v vlogi matičnega podjetja – pa je ostalo glavni prejemnik nadomestila in imetnik koncesije ter je zgolj opravilo notranjo reorganizacijo, na podlagi katere je podjetje AS Sporveisbussene postalo odgovorno za izvajanje storitev v skladu s koncesijo. Za to je od matičnega podjetja prejelo nadomestilo. Upravna praksa v zvezi s financiranjem prevoznih storitev je v osnovi ostala nespremenjena na podlagi prevoznega sporazuma, sklenjenega leta 1997. Poleg tega v reorganizacijo niso bile vključene nobene spremembe ZKP ali UKP.

(198)

V zadevi, ki se nanaša na prenos posojil z jamstvom med podjetji, je Komisija navedla naslednje:

„jamstva v zvezi s posojili pred 1. majem 2004 (pristop Madžarske k Evropski uniji), so bila dodeljena pred pristopom in priglašena Komisiji v skladu s Prilogo IV.3 k Pristopni pogodbi. Čeprav so bila prenesena na novo podjetje, Komisija meni, da je bilo to čisto upravno dejanje, saj so bila na novo podjetje prenesena obstoječa posojila z že odobrenim jamstvom. Prenos je bil posledica reorganizacije podjetja MÀV Zrt brez kakršne koli spremembe dejavnosti ali vsebine ukrepov pomoči. Komisija zato sklepa, da se jamstva kljub prenosu še vedno obravnavajo kot obstoječa pomoč“ (110).

(199)

Na podlagi navedenega Nadzorni organ ugotavlja, da reorganizacija v letu 1997 ni mogla biti vzrok za bistvene spremembe sheme pomoči. Zato se je shema po mnenju Nadzornega organa ohranila kot obstoječa shema pomoči tudi po reorganizaciji.

2.4.2. Podaljšanje koncesije

(200)

Kot je navedeno, iz pravnih določb, ki določajo shemo pomoči, izhaja, da izvajalec storitev rednega avtobusnega prevoza potrebuje splošno in posebno koncesijo. V členu 27 ZKP je poleg tega določeno, da se posebne koncesije lahko izdajo za deset let naenkrat. Prav tako, kot je že navedeno, se ustrezne določbe iz ZKP in UKP niso bistveno spremenile v primerjavi z Zakonom o prevozu in takrat veljavnimi predpisi. Zakonske določbe, ki urejajo shemo, se v zvezi s koncesijami po začetku veljavnosti Sporazuma EGP torej niso bistveno spremenile.

(201)

Individualne koncesije, dodeljene v skladu z navedenimi zakonskimi določbami, pomenijo akte pooblastitve v okviru obstoječe sheme pomoči. Pooblastitve v osnovi določajo proge, na katerih ima koncesionar pravico in obveznost, da izvaja redne storitve na podlagi nadomestila za javne storitve. Pooblastitve torej niso del določb, ki določajo shemo pomoči. Obstoječa shema nadomestil za javne storitve se z dodelitvijo nove koncesije tako ne bi mogla obravnavati kot spremenjena. Takšne koncesije namreč samo izvajajo določbe pravnega akta, tj. ZKP in UKP, na podlagi katerega so bile dodeljene.

(202)

V zadevi, ki se nanaša na plačila nadomestil za javnega izdajatelja radiotelevizijskega programa RTP na Portugalskem, je Komisija navedla:

„S sklenitvijo novih sporazumov o koncesiji se poleg tega ne spremeni uvrstitev letnega režima financiranja med obstoječo pomoč, pod pogojem da navedeni sporazumi le izvajajo določbe v zvezi s financiranjem RTP, kot je bilo že določeno, vključno s spremembami tehničnega značaja“ (111).

(203)

Razen začasnega podaljšanja se koncesija, ki je bila obnovljena z učinkom od 1. januarja 2000, v zvezi z nalogami javne storitve ali njenim plačilom ni spremenila. Podjetje AS Sporveisbussene je pod istimi pogoji preprosto nadaljevalo izvajanje javnih storitev v imenu podjetja AS Oslo Sporveier na podlagi koncesije, ki zgolj pomeni upravni akt, s katerim so se izvajale določbe ZKP v zvezi z izvajanjem in financiranjem javnih rednih storitev ter v katerega niso bile vključene nobene spremembe glede načina izvajanja teh storitev. S podaljšanjem koncesije se torej obstoječa shema pomoči ni spremenila.

2.4.3. Uvedba sistema bonusov/malusov za kakovost

(204)

Podjetje AS Oslo Sporveier je leta 2004 uvedlo nov sistem bonusov/malusov. Norveški organi so pojasnili, da je ta sistem del nadomestila za javne storitve na področju izvajanja storitev lokalnega rednega avtobusnega prevoza v Oslu. Cilj sistema je bil povečati kakovost izvajanih storitev, v okviru ZKP pa se je začel izvajati 1. januarja 2008. Kot je pojasnjeno zgoraj je povprečni letni donos za javne storitve v obdobju 1994–2005 znašal 1,98 %. Uvedba bonusov je dodatno zagotovila spodbude za možno povečanje letnega donosa v okviru razumnega dobička.

(205)

Ugotavlja se torej, da takšen sistem bonusov ni vplival na temelj dodeljenega nadomestila in je tvoril sestavni del obstoječe sheme pomoči.

2.5. Pomoč, dodeljena na podlagi določb, ki določajo shemo

2.5.1. Sodba v zadevi E-14/10

(206)

V sodbi v zadevi E-14/10 je Sodišče Efte v zvezi z vprašanjem značaja obstoječe ali nove pomoči navedlo:

„(…) pomembno je, ali je bila pomoč dodeljena v skladu z določbami, ki jo določajo.

(…) tožena stranka (Nadzorni organ) je, kolikor so bila nadomestila dejansko uporabljena za financiranje izvajanja nedonosnih rednih avtobusnih storitev, pravilno opredelila navedena plačila kot obstoječo pomoč.

Vendar (…) se pomoč, dodeljena podjetju Oslo Sporveier, ki presega dejansko nastale izgube, povezane z zadevnimi storitvami, na podlagi navedene sheme pomoči ne more šteti za obstoječo pomoč (…)“ (112).

(207)

Iz sodbe Sodišča Efte izhaja, da se lahko samo plačila, izvedena na podlagi sheme obstoječe pomoči, štejejo kot obstoječa pomoč, izplačana po tej shemi. Plačila, ki niso izvedena na podlagi določb, ki določajo shemo, ne morejo biti zaščitena z vrsto obstoječe pomoči navedene sheme (113).

(208)

Da bi se torej določilo, ali je dodeljena pomoč obstoječa ali nova, mora Nadzorni organ oceniti, ali je bila dodeljena v skladu s shemo, ki jo določa.

(209)

Shema je temeljila na ZKP in UKP, upravna praksa v Oslu pa je bila vzpostavljena v skladu s predpisi, določenimi v ZKP in UKP. Shema je določala samo kritje stroškov (razliko med stroški in prihodki) nedonosnih rednih avtobusnih storitev, ki so jih izvajali koncesionarji.

(210)

Nadzorni organ v nadaljevanju ocenjuje, ali sta bila (i) letno nadomestilo in (ii) kapitalski vložek v javne storitve dodeljena na podlagi določb, ki določajo sistem nadomestil.

2.5.2. Letno nadomestilo

(211)

V skladu s členom 22 ZKP lahko nadomestilo krije stroške javne storitve, od česar se odšteje dohodek od prodaje vozovnic. Da bi bilo nadomestilo omejeno na kritje stroškov javne storitve, bi bilo treba v takšni shemi predvideti ločevanje računovodskih izkazov, ustrezno dodelitev skupnih stroškov in transakcije znotraj skupine na strogo poslovni podlagi za podjetja, ki se poleg izvajanja javnih storitev ukvarjajo tudi s komercialnimi dejavnostmi. Pri upoštevanju teh načel se torej zdi nujno izogniti dodeljevanju pomoči izven sheme.

(212)

Nadzorni organ je ocenil vse informacije, ki so jih posredovali norveški organi, in potrdil, da so se v celotnem obdobju (1994–2008) za dejavnosti javnih storitev vodili ločeni računi. Poleg tega je Nadzorni organ ugotovil, da je bil dobiček, ustvarjen z izvajanjem javne storitve, sorazmerno nizek, in da ni vključeval prekomernega nadomestila.

(213)

Pred letom 2004 so se skupni stroški delili prek transakcij znotraj skupine, katerih stroški so temeljili na tržnih cenah. Sistem za dodelitev skupnih stroškov za storitve med podjetje AS Sporveisbussene in njegova odvisna podjetja, se je spremenil leta 2003, nov sistem, ki je temeljil na režijskih stroških, pa je začel veljati leta 2004. V okviru navedenega sistema so imela avtobusna podjetja sorazmeren delež skupnih stroškov na podlagi njihovega donosa.

(214)

Nadzorni organ meni, da je to zagotovilo, da pomoč ni bila dodeljena zunaj sheme.

(215)

Na podlagi informacij norveških organov se torej lahko ugotovi, da so bila letna plačila namenjena samo kritju stroškov, ki jih je bilo mogoče kriti v skladu s pravnim okvirom sheme.

2.5.3. Kapitalski vložek v javne storitve

(216)

Že od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja je bilo jasno, da je v pokojninskem skladu podjetja AS Oslo Sporveier prišlo do primanjkljaja. Zato je bil sprejet načrt plačil, po katerem bi se primanjkljaj v skladu odpravil do leta 2020. V skladu z navedenim načrtom je občina Oslo povečala nadomestila za javne storitve za podjetje AS Oslo Sporveier, da bi pokrila vse stroške, nastale pri izvajanju javnih storitev.

(217)

Leta 2004 se je preostali primanjkljaj pokril s kapitalskim vložkom v javne storitve. Čeprav ta ni bil dodeljen v okviru letnega pavšalnega zneska podjetju AS Sporveisbussene, temveč ga je podjetje AS Oslo Sporveier vplačalo neposredno v pokojninski sklad, je bilo plačilo izvedeno na podlagi obstoječe sheme pomoči, saj je bilo namenjeno kritju stroškov, nastalih pri izvajanju javnih storitev.

(218)

ZKP in UKP, kot je navedeno, ne vsebujeta nobenih posebnih določb o tem, kako se koncesionarju izplačajo nadomestila za javne storitve. Nadomestila se v praksi dodeljujejo letno v obliki pavšalnih zneskov v skladu z ustaljeno upravno prakso. Sodišče Efte je presodilo (114), da se pri odmiku in zaradi odmika od običajnega postopka, kadar obstoječa shema pomoči ne vsebuje nobenih posebnih določb o načinu zagotavljanja pomoči, ne more ugotoviti, da pomoč ni bila dodeljena na podlagi navedene sheme. Dejstvo, da kapitalski vložek v javne storitve ni bil izveden v skladu z običajnim postopkom letnih enkratnih nepovratnih sredstev, torej ne pomeni, da ni bil izveden na podlagi sheme.

(219)

Pokojninski stroški, ki jih krije kapitalski vložek v javne storitve, so bili povezani z izvajanjem javnih storitev, ki jih je občina Oslo morala kriti v skladu z obveznostjo kritja stroškov javnih storitev. Namesto nadaljnjega zagotavljanja letnih plačil do leta 2020 je bila sprejeta odločitev, naj kapitalski vložek v javne storitve pokrije preostali delež primanjkljaja, s čimer se je odpravila potreba po nadaljnjih letnih plačilih za kritje starega primanjkljaja.

(220)

Na podlagi tega Nadzorni organ meni, da je bil kapitalski vložek v javne storitve izveden v skladu z določbami, ki določajo pomoč.

2.5.4. Zaključek

(221)

Na podlagi zgoraj navedene ocene Nadzorni organ ugotavlja, da sta bila letno nadomestilo in kapitalski vložek v javne storitve izvedena v skladu z obstoječo shemo pomoči. Zato pri letnem nadomestilu in kapitalskem vložku v javne storitve niso bila izvedena nobena plačila zunaj okvira obstoječe sheme pomoči.

2.6. Obdobje po 30. marcu 2008

(222)

V letih po letu 2000 se je občina Oslo odločila, da vsa naročila za javne storitve rednega avtobusnega prevoza v regiji Oslo odda v postopku oddaje javnih naročil. Zgoraj opisani sistem se je prenehal uporabljati 30. marca 2008, zaradi česar je koncesija podjetja AS Oslo Sporveier postala brezpredmetna, saj so se vse storitve izvajale na podlagi oddanih naročil. Zato se od 30. marca 2008 naprej na podlagi oddanih naročil opravljajo tudi vsa plačila novim koncesionarjem.

2.7. Ugotovitve o tem, ali gre za obstoječo ali novo pomoč

(223)

V skladu z navedenim Nadzorni organ ugotavlja, da sta bila letno nadomestilo in kapitalski vložek v javne storitve v celoti izplačana na podlagi nespremenjene obstoječe sheme pomoči. Zato se ta ukrepa v celoti štejeta za obstoječo pomoč.

(224)

Kot je določeno zgoraj, Nadzorni organ ugotavlja, da (i) uporaba predpisov o skupinski obdavčitvi in (ii) kapitalski vložek v komercialne dejavnosti ne pomenita državne pomoči v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP.

(225)

Poleg tega Nadzorni organ ugotavlja, da preostala ukrepa, (i) letno nadomestilo in (ii) kapitalski vložek v javne storitve, pomenita pomoč, ki je bila v celoti dodeljena na podlagi obstoječe sheme pomoči. V zvezi z navedenima ukrepoma ni bilo dodeljeno nobeno nadomestilo, ki bi presegalo izgube, dejansko nastale pri izvajanju obveznosti javne službe (115). Od 30. marca 2008 zadnja ukrepa državne pomoči ne obstajata več. Nobene potrebe torej ni, da bi Nadzorni organ proučil njuno združljivost z delovanjem Sporazuma EGP.

3. ZAKLJUČEK

(226)

V zvezi z navedenim Nadzorni organ ugotavlja, da predpisi o skupinski obdavčitvi podjetju AS Sporveisbussene ne dajejo prednosti in da uporaba navedenih predpisov ne pomeni, da je podjetje AS Sporveisbussene prejelo državno pomoč v smislu člena 61 Sporazuma EGP.

(227)

Nadzorni organ tudi ugotavlja, da kapitalski vložek v komercialne dejavnosti prav tako ne daje prednosti podjetju AS Sporveisbussene in da zato ne pomeni državne pomoči v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP.

(228)

Nadzorni organ ugotavlja, da letno nadomestilo in kapitalski vložek v javne storitve pomenita državno pomoč v smislu člena 61 Sporazuma EGP. Vendar je bila ta pomoč dodeljena v celoti na podlagi obstoječe sheme pomoči, ki je zdaj prenehala veljati, zato se Nadzornemu organu ne zdi potrebno nadaljnje ukrepanje, za katerega tudi ni nobene podlage –

SPREJEL NASLEDNJO ODLOČBO:

Člen 1

Uporaba predpisov o skupinski obdavčitvi v primeru skupine Oslo Sporveier ne pomeni državne pomoči v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP. Formalna preiskava tega ukrepa se zato zaključi.

Člen 2

Kapitalski vložek v komercialne dejavnosti ne pomeni državne pomoči v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP. Formalna preiskava tega ukrepa se zato zaključi.

Člen 3

Formalni postopek preiskave v zvezi z letnim nadomestilom je brezpredmeten, saj ukrep pomeni obstoječo pomoč, ki se je zdaj zaključila. Formalna preiskava tega ukrepa se zato zaključi.

Člen 4

Formalni postopek preiskave v zvezi s kapitalskim vložkom v javne storitve je brezpredmeten, saj ukrep pomeni obstoječo pomoč, ki se je zdaj zaključila. Formalna preiskava tega ukrepa se zato zaključi.

Člen 5

Ta odločba je naslovljena na Kraljevino Norveško.

Člen 6

Besedilo te odločbe v angleškem jeziku je edino verodostojno.

V Bruslju, 19. decembra 2012

Za Nadzorni organ Efte

Oda Helen SLETNES

Predsednica

Sverrir Haukur GUNNLAUGSSON

Član kolegija

(1) UL C 204 12.7.2012, str. 15 in Dopolnilo EGP k Uradnemu listu Evropske unije št. 37, 5.7.2012, str. 26.

(2) Sodba, točke 55–63.

(3) Prav tam, točke 76–80.

(4) Prav tam, točke 84-91.

(5) Sklicevanja na „skupino Oslo Sporveier“ v tej odločbi se bodo uporabljala kot sklicevanje na podjetje AS Oslo Sporveier in njegova odvisna podjetja.

(6) Pritožnik je v dopisu z dne 8. februarja 2012 (ev. št. 624263) pozval Nadzorni organ, naj začne formalni postopek preiskave ukrepov, za katere je veljal postopek Sodišča Efte v zadevi E-14/10.

(7) UL C 204 12.7.2012, str. 15 in Dopolnilo EGP k Uradnemu listu Evropske unije št. 37, 5.7.2012, str. 26.

(8) Glej odločbo o začetku postopka, odstavki 122–124.

(9) Glej operativni del odločbe o začetku postopka, člen 1.

(10) Zakon št. 45 z dne 21. junija 2002 (začetek veljavnosti 1.1.2003).

(11) Uredba št. 401 z dne 26. marca 2003 (začetek veljavnosti 1.4.2003).

(12) Zakon št. 63 z dne 4. junija 1976 (začetek veljavnosti 1.7.1977). Z dnem 1.1.2003 ga je razveljavil in nadomestil ZKP.

(13) Uredba št. 2170 z dne 12. avgusta 1986 (začetek veljavnosti 1.1.1987) in Uredba št. 1013 z dne 4. decembra 1992 (začetek veljavnosti 1.1.1994). Obe uredbi je z dnem 1.4.2003 razveljavil in nadomestil UKP.

(14) V norveščini: „Administrasjonsselskap“.

(15) Člen 23 ZKP.

(16) Člen 22(3) ZKP.

(17) Člen 22(4) ZKP.

(18) Člena 4 in 6 ZKP.

(19) Člen 4(1) ZKP.

(20) Člen 4(2) ZKP in poglavje I UKP.

(21) Člen 27(1) ZKP.

(22) Člen 6(1) ZKP.

(23) Člen 25 UKP.

(24) Člena 28 in 29 UKP. To so zahteve, ki so po mnenju Nadzornega organa najpomembnejše za opis nacionalnega načrta, številne druge podrobne zahteve za posebne koncesije pa so določene v UKP.

(25) Ministrstvo za promet je svojo pristojnost za določanje tarif preneslo na okrožja. Kljub temu se nekaj znižanj določa na nacionalni ravni. Ministrstvo je vsem okrožjem v praksi naročilo, naj zagotovijo, da bodo izvajalci storitev rednega lokalnega avtobusnega prevoza, ki izvajajo javne storitve, ponudili 50-odstotno znižanje cen otrokom, starejšim občanom in invalidom.

(26) Člena 28 in 29(2) UKP. Ministrstvo za promet je na podlagi člena 28(3) UKP pristojno za zagotavljanje smernic glede vsebine in objave voznih redov za prevoze. Okrožnica N-1/2006 Ministrstva za promet vsebuje dopolnilne smernice o objavi voznih redov za uporabo proge. Do leta 2006 je nekatere vidike objave voznih redov za uporabo proge urejal člen 28 UKP. Ti vidiki so bili leta 2006 odstranjeni. V praksi se Okrožnica N-1/2006 nanaša na staro določbo (člen 28 UKP), kakršna je bila pred spremembo, in navaja, da se zahteve iz stare določbe do nadaljnjega upoštevajo kot smernica za vsebino voznega reda za progo.

(27) Člen 27(2) ZKP.

(28) Kot je navedeno v pripravljalnih delih, poglavje 10.1 Predl. 113 L (2009–2010).

(29) Člen 8 ZKP. Možnost za objavo razpisa za podelitev koncesij je bila uvedena s spremembo Zakona o prevozu iz leta 1976 v skladu z Zakonom z dne 11. junija 1993 št. 85 (začetek veljavnosti 1.1.1994).

(30) Člen 30(1) ZKP. Ministrstvo za promet je pristojno za izdajo splošnih smernic za uporabo elektronskega sistema izdaje vozovnic (člen 30(2) UKP). Ministrstvo je takšne smernice izdalo v obliki svoje Okrožnice N-1/2006. V slednji je navedlo odločitev, da bi se moral naslednji dokument uporabljati kot standard za elektronski sistem izdaje vozovnic: del 3 Priročnika št. 206 Norveške javne cestne uprave (v norveščini: „Statens Vegvesen“).

(31) Člen 22(5) ZKP. Primer takšne pogodbe je prevozni sporazum iz leta 1997 med podjetjema AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene, ki je naveden spodaj.

(32) Člen 22(1) ZKP.

(33) Norveški organi so v svojih pripombah na odločbo o začetku postopka to potrdili in s sklicevanjem na pravno literaturo (Norsk Lovkommentar) pojasnili, da se je prejšnja določba – člen 24a Zakona o prevozu iz leta 1976 – razlagala na enak način. Zato je v „Norsk Lovkommentar“ k Zakonu o prometu iz leta 1976 (na voljo na strani http://www.rettsdata.no/ (za dostop je treba plačati naročnino)) v zvezi z izplačilom nadomestil v točki 43 navedeno naslednje (v norveščini): „I rutetransporten vil det dog ofte være aktuelt å pålegge utøver en større rutetjeneste som sammenholdt med de takster som godkjennes, ikke gir et forsvarlig økonomisk grunnlag. I slike tilfeller kan plikten bare opprettholdes dersom det ytes tilskudd, jf. § 24 a“. Prevod, ki ga je pripravil Nadzorni organ: „Za redni prevoz pa bo pogosto ustrezno, da se od izvajalca prevoza zahteva, naj zagotovi celovitejšo storitev, ki glede na določene najvišje cene ne bo v močnem finančnem interesu. V takšnih okoliščinah se obveznost javne službe lahko ohrani samo na podlagi nadomestil, prim. člen 24a“.

(34) Zakon št. 63 z dne 4. junija 1976 (začetek veljavnosti 1.7.1977). Z dnem 1.1.2003 ga je razveljavil in nadomestil ZKP.

(35) Glej pripravljalna dela za spremembo Zakona o prevozu iz leta 1976 – Ot. prp. št. 16 (1980–81), str. 2.

(36) Občina Oslo je okrožje in občina. V nadaljnjem besedilu se navaja kot občina Oslo.

(37) V norveščini: „Norsk Rutebileierforbund“.

(38) Občina Oslo je od leta 1934 tako rekoč edina lastnica podjetja AS Oslo Sporveier (98,8-odstotno lastništvo). Norveški organi so pojasnili, da je občina Oslo leta 2002 pridobila tudi preostale delnice in s tem postala 100-odstotna lastnica podjetja.

(39) Po navedbah norveških organov je bila občina Oslo vključena v vsa vprašanja komercialnega pomena v zvezi z tem, kako je podjetje AS Oslo Sporveier izvajalo skupni avtobusni prevoz, vključno s finančnimi vidiki sporazumov/pogodb z odvisnimi podjetji (kot je AS Sporveisbussene) ali ostalimi tretjimi stranmi. Občina Oslo je bila vključena prek upravnega odbora podjetja AS Oslo Sporveier.

(40) Podjetje AS Oslo Sporveier je imelo tudi druge oddelke, ki so med drugim izvajali prevozne storitve s podzemno železnico, tramvaji in trajekti.

(41) Trije ostali izvajalci, ING. M.O. Schøyens Bilcentraler A/S, Norgesbuss AS/Oslo in Follo Busstrafikk A/S, so tudi imeli koncesijo za redne avtobusne prevoze na nekaj določenih progah v Oslu. Podjetje Norgesbuss AS/Oslo je prevzelo podjetje Follo Busstrafikk A/S leta 1996, s tem pa tudi njegove koncesije.

(42) Člen 22 ZKP.

(43) Ves prihodek od neposredne prodaje vozovnic na lastnih avtobusih skupaj z deležem prihodka od vozovnic iz podjetij AS Oslo Sporveier, Stor-Oslo Lokaltraffik (predhodnik podjetja Ruter AS v državni lasti, odgovornega za upravljanje lokalnega rednega prevoza v Oslu) in Norges Statsbaner AS (podjetje v državni lasti, odgovorno za železniški prevoz na Norveškem).

(44) Od leta 1983, na podlagi člena 24a Zakona o prevozu iz leta 1976, uredbe iz leta 1982 ter glavnega standardnega sporazuma med KS in NABC. Norveški organi so pojasnili, da je ta praksa v osnovi ostala nespremenjena na podlagi člena 22 ZKP, potem ko je s 1. januarjem 2003 začel veljati.

(45) Izračun, ki ga je opravil Nadzorni organ.

(46) Sistem je opisan v prilogi k Protokolu, ki opredeljuje podrobno nadomestilo za avtobusne storitve, do katerega je bilo za leto 2004 upravičeno podjetje AS Sporveisbussene.

(47) Za natančno številko velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti. Številka je v razponu od 2 do7 %.

(48) Za natančno številko velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti. Številka je v razponu od 2 do7 %.

(49) Za natančno številko velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti. Številka je v razponu od 2 do 7 %.

(50) Oslo Sporveiers Pensjonkasse je bil pokojninski sklad za zaposlene v skupini Oslo Sporveier. Kapitalski vložek iz leta 2004 je pokril primanjkljaj, povezan s pokojninskimi obveznostmi podjetij Oslo Sporvognsdrift AS (ki je bilo odgovorno za izvajanje tramvajskih storitev v Oslu), Oslo T-banedrift AS (ki je bilo odgovorno za izvajanje storitev prevoza z metrojem v Oslu), AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene.

(51) Norveški organi so pojasnili, da je pred kapitalskim vložkom iz leta 2004 podjetje AS Sporveisbussene evidentiralo svoje pokojninske obveznosti s pomočjo tako imenovane „prehodne rešitve“. Podjetje je s to računovodsko metodo amortiziralo prilagoditve v izračunanih pokojninskih obveznostih za deset let. „Prehodna rešitev“ je temeljila na predpostavki, da se bodo vsako leto pojavljali odkloni med dolgoročnimi predpostavkami in dejanskim stanjem ter da se bodo takšne razlike sčasoma izravnale. Leta 2004 so norveški organi sklenili, da spremenijo računovodsko metodo, uporabljeno za evidentiranje pokojninskih obveznosti. Opravljene so bile letne prilagoditve, ki so v računih vključevale vse stroške v obdobju pričakovane povprečne zaposlenosti. Podjetje AS Sporveisbussene je zato leta 2004 evidentirala zmanjšanje lastniškega kapitala v višini 80 934 000 NOK (pod postavko „estimatavvik“), kar kaže to spremembo v računovodskih metodah. Zaradi teh sprememb so se povečale obveznosti, kar se prepozna v bilanci stanja, in se je ustrezno zmanjšal lastniški kapital podjetja. Ta sprememba računovodskih načel ni vplivala na znesek kapitala, potrebnega za izravnavo primanjkljaja v pokojninskem skladu, temveč bolj pojasnjuje nekatere spremembe v računih podjetja AS Sporveisbussene v obdobju 2003–2004, na katero se je pritožba nanašala.

(52) Ker 40 in 50 % osnovne pokojnine zagotavlja norveško nacionalno zavarovanje, je delodajalec preostali del zagotovil iz pokojninskih skladov ali zavarovalnic, ki nudijo življenjsko zavarovanje. Skupina Oslo Sporveier je svoj pokojninski sklad organizirala kot občinski pokojninski sklad (Oslo Sporveiers Pensjonskasse) v skladu s poglavjem 7 Zakona o zavarovanju št. 44 z dne 10. junija 2005.

(53) Oddelek 28 A Uredbe št. 117 z dne 19. februarja 1993.

(54) Neupoštevanje te obveznosti bi lahko povzročilo več pravnih posledic za skupino Oslo Sporveier, na primer lahko bi se razglasil stečaj skupine.

(55) Od tega je bilo 800 milijonov NOK prenesenih iz občine Oslo.

(56) Znesek, vplačan v sklad Oslo Sporveiers Pensjonskasse, je znašal 711 980 000 NOK (90 519 282 NOK (14,1 % od skupnega zneska v višini 802,5 milijona NOK) je bil znesek davka od dohodkov iz zaposlitve).

(57) Odstavka 1 in 3 člena 8c-11 v povezavi s členom 8c-10 Zakona št. 39 z dne 10. junija 1988 (razveljavljen).

(58) Člen 2-2 Davčnega zakonika št. 14 z dne 26. marca 1999.

(59) Členi 10-2 do 10-4 Davčnega zakonika.

(60) V skladu s členom 10-1 Davčnega zakonika se predpisi, ki urejajo prispevke znotraj skupine, uporabljajo za „aksjeselskap, allmennaksjeselskap samt likestilt selskap og sammenslutning“.

(61) Kot določata člena 1-3 in 1-4 Zakona št. 44 z dne 13. junija 1997.

(62) Člen 10-4(1) Davčnega zakonika.

(63) Dejanskega plačila ni treba nujno opraviti v istem letu, v katerem se ustvari prihodek, če se bo izvedlo kasneje z dejanskim prenosom premoženja. V skladu s tem zadostuje, če podjetje, ki kapital vlaga, sprejme brezpogojno obveznost, da bo plačalo prispevek.

(64) Člen 10-2(1) Davčnega zakonika.

(65) Člen 10-3(1) Davčnega zakonika. Norveški organi so pojasnili, da lahko matično podjetje vloži prispevek v odvisno podjetje v istem letu, v katerem odvisno podjetje vloži prispevek v matično podjetje v obliki prispevka znotraj skupine. Dva prispevka pomenita ločeni transakciji, ki bi ju bilo treba za davčne namene tudi ločeno obravnavati, glej zavezujočo informacijo št. 22/05 norveškega Davčnega direktorata, ki je na voljo na spletni strani (v norveščini): http://www.skatteetaten.no/Templates/BindendeForhandsuttalelse.aspx?id=28885. Iz tega sledi, da bi se prispevki znotraj skupine v določenih okoliščinah lahko zagotovili in da bi se davčna konsolidacija lahko dosegla brez spreminjanja neto lastniškega kapitala podjetij, ki prispevke dodeljujejo. To bi se zgodilo v primeru, če bi imelo matično podjetje davčno izgubo v vsaj takem obsegu, kakršen je obdavčljivi dobiček njegovega odvisnega podjetja. Odvisno podjetje bi lahko dodelilo prispevek svojemu matičnemu podjetju in zanj zahtevalo odbitek. Matično podjetje bi lahko s prejetim prispevkom odpisalo lastno davčno izgubo. Obenem bi lahko odvisnemu podjetju dodelilo lasten prispevek znotraj skupine. Slednji za odvisno podjetje, ki bi ga prejelo, ne bi pomenil obdavčljivega dohodka, saj matično podjetje zaradi lastnih davčnih izgub ne bi bilo v položaju, da ga odbije. Zato bi dva prispevka znotraj skupine pomenila, da bi odvisno podjetje lahko odpravilo svojo davčno osnovo, ne da bi s tem zmanjšalo svoj neto lastniški kapital.

(66) Člen 10-3(1) Davčnega zakonika.

(67) Člen 10-2(1) Davčnega zakonika.

(68) Norveški organi so potrdili, da v obdobju 2000–2004 ni bilo zagotovljenih nobenih cikličnih prispevkov, ki bi vključevali podjetje AS Sporveisbussene.

(69) „Standardni izračun stroškov za redne avtobusne prevoze podjetja AS Sporveisbussene“, poročilo podjetja Asplan Viak AS z dne 25.5.2012, ki je v obliki Priloge 13 vključeno v dopis norveških organov z dne 4.6.2012 (ev. št. 636738).

(70) Treba je poudariti, da norveški organi kljub ugotovitvam iz poročila podjetja Asplan Viak v svojih pripombah na odločbo o začetku postopka ne nasprotujejo dejstvu, da nadomestilo, ki ga je prejelo podjetje AS Sporveisbussene, izpolnjuje merila iz sodbe v zadevi Altmark; glej spodaj navedeno oceno.

(71) Zadeva SA.21654 (ex NN-69/2007 in C-6/2008), Državno komercialno premoženje Åland Industrihus, UL L 125, 12.5.2012, str. 33. Sklep je bil izpodbijan na Splošnem sodišču (glej sodbo v zadevi T-212/12).

(72) V skladu z informacijo, ki jo je imel Nadzorni organ na voljo v času odločbe o začetku postopka, občina Oslo ni postala edina lastnica podjetja AS Oslo Sporveier do julija 2006 (glej opombo 27 v odločbi o začetku postopka). Norveški organi so v svojih ugotovitvah v zvezi z odločbo o začetku postopka pojasnili, da je občina Oslo leta 2002 kupila kapitalske deleže manjšinskih delničarjev.

(73) Glej odstavke 103–108, zlasti pa odstavek 105 odločbe o začetku postopka.

(74) Sodba z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark, C-280/00, Recueil 2003, str. I-7747.

(75) Glej med drugim sodbo z dne 13. februarja 2003 v zadevi Španija proti Komisiji, C-409/00, Recueil 2003, str. I-1487, točka 47 in sodbo z dne 6. septembra 2006 v zadevi Portugalska proti Komisiji, C-88/03, ZOdl. 2006, str. I-7115, točka 54.

(76) UL L 379, 28.12.2006, str. 5, vključeno v Sporazum EGP pod točko 1ea Priloge XV.

(77) Glej Odločbo Komisije z dne 21. septembra 2005 o državni pomoči N 192/1997 Italije – avtonomna pokrajina Bolzano (UL L 383, 28.12.2006, str. 1, odstavki 129–133) in odstavek 133 člena 1 dela 6 Sklepa Komisije z dne 27. julija 2011 o državni pomoči, ki jo je Belgija izvedla za financiranje testiranja na transmisivno spongiformno encefalopatijo (TSE) pri govedu (UL L 274, 19.10.2011, str. 36).

(78) V tej zvezi je treba poudariti, da je bila splošna uredba o pomoči de minimis, ki se je uporabljala v času tega kapitalskega vložka, Uredba Komisije (ES) št. 69/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri de minimis pomoči. Vendar se ta uredba ni uporabljala za transportni sektor. V skladu z odstavkom 1 člena 5 Uredbe Komisije (ES) št. 1998/2006 se „ta uredba […] uporablja za pomoč, ki se je pred njenim začetkom veljavnosti dodelila podjetjem, ki delujejo v transportnem sektorju […]“.

(79) Sodba z dne 11. julija 1996 v zadevi SFEI proti La Poste, C-39/94, Recueil 1996, str. I-3547, točka 60.

(80) To načelo je obrazloženo v delu VI smernic Nadzornega organa o predpisih o nadomestilih za javne storitve, državnem lastništvi podjetij in pomoči za državna podjetja, uporabi določb o državni pomoči pri državnih podjetjih v proizvodnem sektorju.

(81) Prim. na primer sklepne predloge generalnega pravobranilca Jacobsa z dne 23. marca 1994 v združenih zadevah Španija proti Komisiji (C-278/92, C-279/92 in C-280/92, Recueil 1994, str. I-4103, točka 28). Glej tudi sodbo z dne 10. julija 1986 v zadevi Belgija proti Komisiji (Boch), 40/85, Recueil 1986, str. 2321, točka 13; sodbo z dne 14. februarja 1990 v zadevi Francija proti Komisiji (Boussac), C-301/87, Recueil 1990, str. I-307, točki 39–40 in sodbo z dne 21. marca 1991 v zadevi Italija proti Komisiji (Lanerossi), C-303/88, Recueil 1991, str. I-1433, točka 24. Glej tudi smernice Nadzornega organa o uporabi pravil o državni pomoči pri storitvah javne radiotelevizije, kjer je v točki 93 navedeno, da: „(p)ri izvajanju komercialnih dejavnosti morajo javni izdajatelji radiotelevizijskega programa spoštovati tržna načela, kadar delujejo prek komercialnih odvisnih podjetij, pa ohranjati strogo poslovne odnose s temi odvisnimi podjetji. Države Efte zagotovijo, da javni izdajatelji radiotelevizijskega programa spoštujejo strogo poslovno podlago, izvajajo svoje komercialne naložbe v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu in glede svojih konkurentov ne izvajajo protikonkurenčnih praks na podlagi njihovih javnih sredstev“.

(82) Odstavki 105–108.

(83) Člen 2 Direktive Komisije 2006/111/ES o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji (UL L 318, 17.11.2006, str. 17), ki je vključen v točko 1a Priloge XV k Sporazumu EGP.

(84) Nadzorni organ zlasti v zvezi z bonusom za kakovost v višini 3,9 milijona NOK, ki ga je podjetje AS Oslo Sporveier dodelilo podjetju AS Sporveisbussene, meni, bodisi da sredstva izhajajo iz državnih virov bodisi da je plačilo mogoče pripisati državi. Ker je občina Oslo vključena v vsa vprašanja komercialnega pomena v zvezi z izvajanjem rednega avtobusnega prevoza v regiji Oslo in ker je podjetje AS Oslo Sporveier podjetje v državni lasti, Nadzorni organ ugotavlja, da je treba transakcijo pripisati državi, zaradi česar ta transakcija pomeni državna sredstva v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP.

(85) Sodba z dne 21. februarja 2008 v zadevi Private Barnehagers Landsforbund proti Nadzornemu organu Efte, E-5/07, 2008, Efta Ct. Rep. 62, točka 78.

(86) Sodba z dne 18. junija 1998 v zadevi Komisija Evropskih skupnosti proti Italijanski republiki, C-35/96, Recueil 1998, str. I-3851, točka 36.

(87) Sodba Altmark, navedena v opombi 74. Glej tudi sodbo z dne 12. februarja 2008 v zadevi BUPA, T-289/03, ZOdl. 2003, str. II-81.

(88) Sodba Altmark, navedena v opombi 74, točke 89–93.

(89) Sodba Altmark, navedena v opombi 74, točki 94–95.

(90) Sodba z dne 8. novembra 2001 v zadevi Adria-Wien Pipeline GmbH in Wietersdorfer & Peggauer Zementwerke, C-143/99, Recueil 2001, str. I-8365, točka 41.

(91) Sodba Sodišča Efte v združenih zadevah Fesil in Finnfjord in drugi proti Nadzornemu organu Efte, E-5/04, E-6/04 in E-7/04, Poročilo Sodišča Efte 2005, str. 117, točka 93.

(92) Poleg tega je Sodišče v sodbi Altmark ugotovilo, da je več držav članic EU od leta 1995 prostovoljno odprlo določene trge za mestni, primestni ali regionalni prevoz in s tem ustvarilo možnost, da na njih konkurirajo tudi podjetja, ustanovljena v drugih državah članicah EU. Tveganje za trgovino znotraj posamezne države članice torej ni bilo hipotetično, temveč resnično, saj je bil trg odprt za konkurenco (točki 69 in 79).

(93) Sodba Altmark, navedena v opombi 74, točki 77 in 82.

(94) Glej tudi sodbo z dne 13. julija 1988 v zadevi Francija proti Komisiji, 102/87, Recueil 1988, str. 4067, točka 19 in sodbo z dne 21. marca 1991 v zadevi Italija proti Komisiji, C-305/89, Recueil 1991, str. I-1603, točka 26.

(95) Odstavka 50 in 53.

(96) Prim. člen 1.1 dela I Protokola 3.

(97) Pojma „sheme pomoči“ in „sistemi pomoči“ je treba po mnenju Nadzornega organa uporabljati kot sopomenki. Prim. Sinnaeve/Slot, nova uredba o postopkih državne pomoči, Pregled zakonodaje o skupnem trgu št. 36/1999, str. 1153, opomba 28.

(98) Uredba Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL L 83, 27.3.1999, str. 1).

(99) Glej Odločbo Nadzornega organa št. 405/08/COL HFF (UL L 79, 25.3.2010, str. 40) in Dopolnilo EGP k Uradnemu listu Evropske unije št. 14, 25.3.2010, str. 20), poglavje II.2.3.1, str. 23: „Državno jamstvo za vse obveznosti vseh državnih ustanov izhaja iz splošnih nepisanih pravil islandskega javnega prava, ki so veljala že pred začetkom veljavnosti Sporazuma EGP. Jamstvo se uporablja za vse državne ustanove, ne glede na datum njihove ustanovitve ali dejavnosti ali spremembe teh dejavnosti. Ta morebitni ukrep pomoči je treba obravnavati kot shemo, ki spada v opredelitev iz člena 1(d) v delu II Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču“.

(100) Glej Odločbo Komisije v zadevi E-45/2000 (Nizozemska), Davčna izjema v korist skupine Schiphol, (UL C 37, 11.2.2004, str. 13).

(101) Nadzorni organ je v Odločbi št. 491/09/COL v zvezi s skupino Norsk Film (UL C 174, 1.7.2010, str. 3), poglavje II.2, str. 8 ugotovil, da: „so letna plačila norveške države od sedemdesetih let prejšnjega stoletja različnim podjetjem iz skupine Norsk FilmStudio AS/Filmparken AS za produkcijo celovečernih igranih filmov in vzdrževanje infrastrukture, potrebne za filmsko produkcijo, izhajala iz obstoječega sistema pomoči. Nadzorni organ meni, da praksa v tem primeru, v katerem so se redna plačila dosledno izplačevala v zelo dolgem obdobju, kaže, da je bila državna podpora bistveni element financiranja družbe. Nadzorni organ na navedeni podlagi meni, da so se letne subvencije izplačevale v okviru obstoječega sistema državne pomoči v smislu člena 62 EGP“. Nadzorni organ je v navedenem primeru začel formalni postopek preiskave v zvezi s plačilom v višini 36 milijonov NOK, izvedenim poleg rednih plačil, in domnevnim preferencialnim davčnim ukrepom. Z Odločbo št. 204/11/COL (UL L 287, 18.10.2012, str. 14 in Dopolnilo EGP k Uradnemu listu Evropske unije št. 58, 18.10.2012, str. 1) je Nadzorni organ zaključil postopek na podlagi tega, da je bilo plačilo v višini 36 milijonov NOK izvedeno v okviru obstoječe sheme pomoči in da davčni ukrep ni pomenil državne pomoči.

(102) Glej Odločbo Komisije v zadevi E-10/2000 (Nemčija), Državne garancije za javne banke v Nemčiji, (UL C 150, 22.6.2002, str. 6).

(103) Člen 1(d) dela II Protokola 3.

(104) Glej Odločbo Komisije v zadevi E 4/2007 (Francija), Letališke takse, odstavek 56 (UL C 83, 7.4.2009, str. 16).

(105) V zvezi s tem glej sodbo Sodišča Efte v zadevi Konkurrenten, E-14/10, točki 74–75, v katerih Sodišče Efte navaja:

„V tej zadevi je bila občina Oslo v skladu z določbami Zakona o prevozu iz leta 1976 in izvedbenimi predpisi pristojna za zagotavljanje finančne podpore, da bi omogočila izvajanje nedonosnih rednih avtobusnih storitev. Dejstvo, da je bila višina nadomestila ‚predmet pogajanj‘, samo po sebi ne pomeni, da plačila niso pokrivala dejanskih izgub, ki so nastale pri izvajanju navedenih storitev, in da kot takšna niso bila vključena v shemo. Sodišče meni, da je tožena stranka, če so bila nadomestila dejansko uporabljena za financiranje izvajanja nedonosnih rednih avtobusnih storitev, pravilno opredelila navedena plačila kot obstoječo pomoč.

Trditev, da je treba pomoč šteti za novo pomoč, ker je bila dodeljena na letni in diskrecijski podlagi iz mestnega proračuna, je treba (…) zavrniti“.

(106) Prim. zadevo SA.21654 (ex NN-69/2007 in C-6/2008), Državna poslovna lastnina Property Åland Industrihus, (UL L 125, 12.5.2012, str. 33), zlasti odstavki 107–109.

(107) Sodba z dne 9. avgusta 1994 v zadevi Namur-Les Assurances du Crédit, C-44/93, Recueil 1994, str. I-3829, točka 28.

(108) Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Trabucchija z dne 4. decembra 1974 v zadevi Van der Hulst (51/74, Recueil, str. 79).

(109) Glej člen 4(1) prečiščene različice Odločbe Nadzornega organa št. 195/04/COL z dne 14. julija 2004 o izvedbenih določbah iz člena 27 dela II Protokola 3 (na voljo na spletni strani: http://www.eftasurv.int/media/decisions/195-04-COL.pdf). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca Lenza v zadevi Namur.

(110) Državna pomoč NN 73/2008 (ex N 240/08) – Madžarska – Skupna posojila MÁV Zrt. in MÁV-TRAKCIÓ Zrt. (UL C 109, 13.5.2009, str. 5), točki 59-60.

(111) Zadeva E 14/2005 (Portugalska), Plačila nadomestil javnemu izdajatelju radiotelevizijskega programa RTP, odstavek 79 (neuradni prevod).

(112) Točke 73, 74 in 76.

(113) Enaka utemeljitev velja za sheme, ki jih je odobril Nadzorni organ ali Evropska komisija. Glej na primer sodbo z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Italija proti Komisiji, C-47/91, Recueil 1994, str. 4635, točki 25-26.

(114) Točka 87 sodbe Sodišča Efte v zadevi Konkurrenten, E-14/10.

(115) Nadzorni organ zaradi jasnosti navaja, da kapitalski vložek v komercialne dejavnosti ni bil dodeljen na podlagi obstoječe sheme pomoči. Če bi pomenil državno pomoč, bi bila navedena pomoč posledično nova pomoč. Vendar Nadzorni organ v zgornji oceni ugotavlja, da navedeni ukrep ni pomenil državne pomoči, saj je bil opravljen v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

		ISSN 1977-0804 doi:10.3000/19770804.L_2013.276.slv
Uradni list Evropske unije		L 276

Slovenska izdaja	Zakonodaja	Zvezek 56 17. oktober 2013

Vsebina		II Nezakonodajni akti	Stran
		UREDBE
	*	Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 994/2013 z dne 16. oktobra 2013 o spremembi uredb (ES) št. 952/2006, (ES) št. 967/2006, (ES) št. 555/2008 in (ES) št. 1249/2008 glede obveznosti sporočanja in obveščanja v okviru skupne ureditve kmetijskih trgov	1
		Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 995/2013 z dne 16. oktobra 2013 o določitvi standardnih uvoznih vrednosti za določitev uvozne cene za nekatere vrste sadja in zelenjave	3
		SKLEPI
		2013/506/EU
	*	Izvedbeni sklep Komisije z dne 1. oktobra 2013 o finančnem prispevku Evropske unije za nacionalne programe 9 držav članic (Belgije, Estonije, Irske, Grčije, Francije, Cipra, Nizozemske, Poljske in Portugalske) za zbiranje, upravljanje in uporabo podatkov v sektorju ribištva za leto 2013 (notificirano pod dokumentarno številko C(2013) 6255)	5

(EUR/100 kg)
Tarifna oznaka KN	Oznaka tretje države (1)	Standardna uvozna vrednost
0702 00 00	MA	53,1
	MK	66,6
	ZZ	59,9
0707 00 05	MK	62,5
	TR	121,6
	ZZ	92,1
0709 93 10	TR	116,3
0709 93 10	ZZ	116,3
0805 50 10	AR	95,1
	CL	118,8
	IL	100,2
	TR	85,3
	ZA	111,0
	ZZ	102,1
0806 10 10	BR	235,6
	TR	143,3
	ZZ	189,5
0808 10 80	CL	94,7
	NZ	120,9
	US	158,5
	ZA	138,5
	ZZ	128,2
0808 30 90	TR	123,6
	US	162,0
	ZZ	142,8

(EUR)
Država članica	Upravičeni izdatki	Najvišji prispevek Unije (v višini 50 %)
Belgija	1 908 116,52	954 058,26
Estonija	419 817,33	209 908,67
Irska	6 789 727,28	3 394 863,64
Grčija	3 746 777,00	1 873 388,50
Francija	13 156 764,55	6 578 382,28
Ciper	210 953,08	105 476,54
Nizozemska	5 068 872,00	2 534 436,00
Poljska	835 480,23	417 740,11
Portugalska	2 847 270,00	1 423 635,00
Skupaj	34 983 777,99	17 491 888,99

	III Drugi akti
	EVROPSKI GOSPODARSKI PROSTOR
*	Odločba Nadzornega organa Efte št. 519/12/COL z dne 19. decembra 2012 o zaključku formalnega postopka preiskave glede potencialne pomoči podjetjema AS Oslo Sporveier in AS Sporveisbussene (Norveška)	8