7.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 240/1

(1)

Komisija je z Uredbo (EU) št. 419/2013 (2) („začasna uredba“) uvedla začasno izravnalno dajatev na uvoz nekaterih žic iz nerjavnega jekla s poreklom iz Indije.

(2)

Preiskava je bila uvedena na podlagi pritožbe, ki jo je 28. junija 2012 vložila Evropska zveza za železo in jeklo (Eurofer) („pritožnik“) v imenu proizvajalcev Unije, ki predstavljajo več kot 50 % celotne proizvodnje nekaterih žic iz nerjavnega jekla v Uniji.

(3)

Komisija je v vzporedni protidampinški preiskavi z Uredbo (EU) št. 418/2013 (3) uvedla začasno protidampinško dajatev na uvoz nekaterih žic iz nerjavnega jekla s poreklom iz Indije.

(4)

V začasni fazi preiskave se je za indijske proizvajalce izvoznike, proizvajalce Unije in nepovezane uvoznike uporabilo vzorčenje. Ker pa dva od uvoznikov, izbranih za vzorec, nista vrnila izpolnjenega vprašalnika, vzorčenja za uvoznike ni bilo več mogoče uporabljati. Za sprejetje dokončnih ugotovitev so se uporabile vse razpoložljive informacije v zvezi s sodelujočimi uvozniki, zlasti kar zadeva interes Unije.

(5)

Sedem indijskih proizvajalcev izvoznikov, ki niso bili vključeni v vzorec, je zahtevalo individualno preiskavo. Dva od njih sta odgovorila na vprašalnik, pet pa jih ni odgovorilo. Eden od proizvajalcev izvoznikov, ki sta odgovorila na vprašalnik, je umaknil zahtevo za individualno preiskavo. Zato je Komisija proučila zahtevek enega indijskega proizvajalca izvoznika, ki ni bil vključen v vzorec:

(6)

Razen navedenega se potrdijo uvodne izjave 5, 6, 7, 8, 10, 11, 12 in 14 začasne uredbe.

(7)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 20 začasne uredbe, je preiskava subvencioniranja in škode zajela obdobje od 1. aprila 2011 do 31. marca 2012 („obdobje preiskave“ ali „OP“). Proučitev gibanj, pomembnih za oceno škode, je zajela obdobje od 1. januarja 2009 do 31. marca 2012 („obravnavano obdobje“).

(8)

Po razkritju bistvenih dejstev in premislekov, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev o uvedbi začasnih izravnalnih ukrepov („začasno razkritje“), je pripombe predložilo več zainteresiranih strani, tj. dva proizvajalca izvoznika, pritožnik in enajst uporabnikov. Stranem, ki so zahtevale zaslišanje, je bilo le-to odobreno. Komisija je še naprej zbirala informacije, ki so bile po njenem mnenju potrebne za sprejetje dokončnih ugotovitev. Vse prejete pripombe so bile proučene in upoštevane, kadar je bilo to primerno.

(9)

Komisija je zainteresirane strani obvestila o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih je nameravala priporočiti uvedbo dokončne izravnalne dajatve na uvoz nekaterih žic iz nerjavnega jekla s poreklom iz Indije in dokončno pobiranje zneskov, zavarovanih z začasno dajatvijo („končno razkritje“). Določeno je bilo obdobje, v katerem so lahko strani predložile pripombe v zvezi s končnim razkritjem. Vse prejete pripombe so bile proučene in upoštevane, kadar je bilo to primerno.

(10)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 21 začasne uredbe, je zadevni izdelek opredeljen kot žice iz nerjavnega jekla, ki vsebujejo:

trenutno uvrščene pod oznaki KN 7223 00 19 in 7223 00 99, s poreklom iz Indije.

(11)

Nekateri uporabniki so izrazili pomisleke glede navideznega nerazlikovanja med različnimi vrstami zadevnega izdelka in podobnega izdelka, saj pri vseh vrstah izdelka obstaja obsežen nabor izdelkov. Zlasti so bili pomisleki v zvezi z vprašanjem, kako bi se lahko v preiskavi zagotovila poštena primerjava med vsemi vrstami. Kot v večini preiskav, opredelitev zadevnega izdelka zajema veliko različnih vrst izdelka, ki imajo enake ali podobne osnovne fizikalne, tehnične in kemične lastnosti. Dejstvo, da so te lastnosti lahko pri vsaki posamezni vrsti izdelka različne, lahko dejansko privede do tega, da se v preiskavi zajame širok nabor vrst. Tako je tudi v sedanji preiskavi. Komisija je upoštevala razlike med vrstami izdelkov in zagotovila pošteno primerjavo. Vsaki vrsti izdelka, ki jo proizvajajo in prodajajo indijski proizvajalci izvozniki, in vsaki vrsti izdelka, ki jo proizvaja in prodaja industrija Unije, je bila dodeljena enotna kontrolna številka izdelka. Temeljila je na glavnih lastnostih izdelka, ki so v tem primeru vrsta jekla, natezna trdnost, premaz, površina, premer in oblika. Zato so se vrste žic, izvožene v Unijo, na podlagi kontrolne številke izdelka primerjale z izdelki, ki jih proizvaja in prodaja industrija Unije ter imajo enake ali podobne lastnosti. Vse te vrste so bile zajete v opredelitvi zadevnega izdelka in podobnega izdelka v obvestilu o začetku (4) ter v začasni uredbi.

(12)

Ena stran je ponovila svojo trditev, da so tako imenovane vrste „visokotehnoloških“ izdelkov različne in niso zamenljive z drugimi vrstami zadevnega izdelka. Zato trdi, da bi jih bilo treba izključiti iz opredelitve izdelka. V skladu s sodno prakso je treba pri določanju, ali sta si izdelka podobna tako, da sta del istega izdelka, oceniti, ali imata enake tehnične in fizikalne lastnosti, enake osnovne končne uporabe in enako razmerje med ceno in kakovostjo. V zvezi s tem bi bilo treba tudi oceniti zamenljivost in medsebojno konkurenčnost takih izdelkov (5). V preiskavi se je ugotovilo, da imajo vrste „visokotehnoloških“ izdelkov, ki jih je navedla zadevna stran, enake osnovne fizikalne, kemične in tehnične lastnosti kot drugi izdelki, ki se preiskujejo. Izdelani so iz nerjavnega jekla in so žice. Sestavljajo jekleni polizdelek (ki se v večini primerov nato nadalje obdela, da se pridobi širok nabor končnih izdelkov), postopek proizvodnje pa je podoben, uporabljajo se podobni stroji, tako da lahko proizvajalci glede na povpraševanje prehajajo med različnimi vrstami izdelka. Zato se kljub temu, da različne vrste žic niso neposredno zamenljive in med seboj neposredno ne konkurirajo, proizvajalci potegujejo za pogodbe, ki bi zajele širok razpon žic iz nerjavnega jekla. Poleg tega te vrste izdelka proizvaja in prodaja tako industrija Unije kot tudi indijski proizvajalci izvozniki, ki uporabljajo podobno proizvodno metodo. Te trditve zato ni mogoče sprejeti.

(13)

V odzivu na dokončno razkritje je ena stran trdila, da analiza, ki jo je opravila Komisija, da bi ugotovila, ali bi bilo treba vrste tako imenovanega visokotehnološkega izdelka vključiti v preiskavo, ni zadostovala. Ta argument se zavrne. V preiskavi se je ugotovilo, da je vrsta visokotehnološkega izdelka zajeta v opredelitvi izdelka, navedeni v uvodni izjavi 12. Stran napačno sklepa, da je treba vsa merila, navedena v sodni praksi, izpolnjevati hkrati, a to ne drži. V skladu s sodno prakso je Komisiji zagotovljena široka diskrecijska pravica, kadar opredeljuje obseg izdelka (6), to oceno pa mora utemeljiti na merilih, ki jih je določilo Sodišče Evropske unije. Pogosto, kot tudi v tem primeru, so nekatera merila naravnana tako in druga drugače, pri čemer mora Komisija izvesti globalno oceno, kot je v sedanjem primeru tudi storila. Zato je ta zainteresirana stran napačno sklepala, da so vrste izdelka lahko zajete v isto opredelitev izdelka le, če so vse njihove lastnosti enake.

(14)

Nekateri uporabniki so trdili, da bi bilo treba tako imenovane žice iz nerjavnega jekla „serije 200“ izključiti iz obsega izdelka. Zlasti so trdili, da industrija Unije te vrste praktično ni proizvajala. Vendar ta trditev ni utemeljena. Dejstvo, da industrija Unije določene vrste izdelka ne proizvaja, še ni zadosten razlog za izključitev te vrste iz obsega preiskave, če je proizvodni proces tak, da bi proizvajalci Unije zadevno vrsto izdelka lahko začeli proizvajati. Poleg tega se je za visokotehnološke žice (glej uvodno izjavo 12) ugotovilo, da imajo te vrste zadevnega izdelka enake ali podobne osnovne fizikalne, kemične in tehnične lastnosti kot druge vrste podobnega izdelka, ki jih proizvaja in prodaja industrija Unije. Te trditve zato ni mogoče sprejeti.

(15)

Razen tega so ti uporabniki trdili, da bi bilo treba v opredelitev zadevnega izdelka vključiti jeklo za žice. Jeklo za žice je sicer surovina, ki se uporablja za proizvodnjo zadevnega izdelka, vendar pa se lahko uporablja tudi za proizvodnjo različnih izdelkov, kot so pritrdilni elementi in žeblji. Zato v nasprotju z izdelkom v preiskavi ni del končnega jeklenega izdelka. V proizvodnem procesu hladnega oblikovanja se lahko jeklo za žice med drugim preoblikuje v zadevni izdelek ali podobni izdelek. Na tej podlagi jekla za žice ni mogoče vključiti v obseg izdelka v smislu osnovne uredbe.

(16)

Glede na navedeno se opredelitvi zadevnega izdelka in podobnega izdelka v uvodnih izjavah 21 do 24 začasne uredbe potrdita.

(17)

V uvodni izjavi 25 začasne uredbe so navedene naslednje sheme, ki domnevno vključujejo dodelitev subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi:

(18)

Industrija Unije je trdila, da Komisija številnih shem subvencioniranja, zlasti regionalnih, ni upoštevala, in je zato menila, da so bile subvencije, za katere je bilo ugotovljeno, da so jih prejeli indijski proizvajalci, ocenjene prenizko. Obtožba je neutemeljena. Komisija je proučila vse nacionalne in lokalne sheme subvencioniranja, navedene v pritožbi, vendar je ugotovila, da so v OP vzorčeni proizvajalci izvozniki prejeli subvencije le v zvezi s shemami s seznama v uvodni izjavi 14.

(19)

Industrija Unije je tudi trdila, da bi bilo treba v sedanji preiskavi enakovredno uporabiti ustrezni člen 28 osnovne uredbe, saj se je v vzporedni protidampinški preiskavi ugotovilo, da so vzorčeni indijski proizvajalci poslali nezanesljive podatke in da se je uporabil člen 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 (7). Vendar se člen 28 osnovne uredbe uporablja le, če so izpolnjeni njegovi pogoji, ti pa v zvezi s predloženimi informacijami v primeru vzorčenih indijskih proizvajalcev niso bili izpolnjeni. Te trditve zato ni mogoče sprejeti.

(20)

Preiskava je pokazala, da so DEPBS, DDS in AAS del enega mehanizma subvencioniranja, tj. mehanizma za povračilo dajatev. Indija že dolgo uporablja različne vrste tega mehanizma, pri čemer posamezne podmehanizme pogosto spreminja. Preiskava je pokazala, da je te podmehanizme primerno analizirati skupaj, saj morajo izvozniki običajno izbirati med njimi (med seboj se izključujejo), če pa se eden od podmehanizmov ukine, morajo uporabiti drugega.

(21)

Ker drugih pripomb ni bilo, se uvodne izjave 25 do 28 začasne uredbe potrdijo.

(22)

Eden od vzorčenih indijskih proizvajalcev izvoznikov je trdil, da se DEPBS ne bi smela obravnavati kot subvencija, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, ker je namen te sheme izravnati carine na uvoz. Nadalje se je trdilo, da za izdelek v preiskavi ni domače proizvodnje surovin, tako da je mogoče upravičeno predpostavljati, da je bil celoten uvoz obdavčen po 5-odstotni stopnji in da najvišja dovoljena vrednost, ki jo je določila indijska vlada, preprečuje previsoka nadomestila. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 38 začasne uredbe, ta shema ne more veljati za dovoljen sistem povračila dajatev ali nadomestni sistem povračil v smislu člena 3(1)(a)(ii) osnovne uredbe, saj ne izpolnjuje pravil iz točke (i) Priloge I, Priloge II (opredelitev in pravila za povračila) in Priloge III (opredelitev in pravila za nadomestna povračila) k osnovni uredbi. Zlasti izvoznik, ki je upravičen do DEPBS, nikakor ni zavezan dejansko porabiti blaga, uvoženega brez dajatev, v proizvodnem postopku, znesek kredita pa ni izračunan glede na dejansko vrednost uporabljenih surovin. Izvoznik je tudi upravičen do ugodnosti v okviru DEPBS ne glede na to, ali sploh uvaža surovine. Za pridobitev subvencije zadošča, da izvoznik zgolj izvaža blago, ne da bi dokazal, da so bile uvožene kakršne koli surovine.

Indijska vlada ni vzpostavila sistema, ki bi povezoval oprostitev zneska dajatve na uvožene surovine z njihovo potrošnjo v izvoznih izdelkih. Družbe, ki jim navedena shema prinaša ugodnosti, na svoji strani tudi niso imele vzpostavljenega mehanizma, s katerim bi pokazale, da niso prejele nobene presežne oprostitve. Poleg tega družba ni mogla dokazati, da prav v tem primeru previsoko nadomestilo ni obstajalo, saj bi lahko na primer imela ugodnosti iz nadomestila za drugo uvoženo blago ali iz nadomestila za uvožene surovine, ne da bi jih uporabila za proizvodnjo zadevnega izdelka. Prav tako je treba poudariti, da je izjava, da domače proizvodnje surovin ni, neresnična, saj je najmanj ena od preiskovanih družb zadevne surovine proizvajala doma, medtem ko sta drugi dve preiskovani družbi kupovali od domačega proizvajalca in ne od domačega trgovca uvoznika. Zato teh argumentov ni mogoče sprejeti.

(23)

Ena stran je trdila, da je bila v primeru prodaje dovoljenja DEPBS dejanska prodajna cena nižja od vrednosti dovoljenja, in je bila zato ugodnost, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, manjša od začasno določene. Vendar je bila ugodnost v okviru te sheme izračunana na podlagi zneska kredita, odobrenega z dovoljenjem, ne glede na to, ali je bilo dovoljenje uporabljeno za izravnavo carin na uvoz ali je bilo prodano. Vsaka prodaja dovoljenja po ceni, nižji od nominalne vrednosti, je izključno tržna odločitev, ki ne spremeni zneska ugodnosti, prejetega v okviru te sheme. Zato tega argumenta ni mogoče sprejeti.

(24)

Indijska vlada je trdila, da je bila DEPBS ukinjena v OP in se zato ne bi smela izravnavati. Nadalje je trdila, da se DEPB ne sme izravnavati, saj povračilo dajatve ni program, ki bi nasledil DEPB. DEPBS je dejansko prenehala obstajati 30. septembra 2011, tj. v OP. Vendar je subvencioniranje obstajalo še naprej. Ugotovljeno je bilo, da namesto iz DEPBS izvozniki prejemajo ugodnosti iz AAS in zlasti DDS. Kot je opisano v uvodnih izjavah 42 do 44 začasne uredbe, sta bili AAS in DDS prilagojeni tako, da se je omogočil nemoten prehod z DEPBS. Poleg tega je narava ugodnosti iz navedenih treh shem, in sicer izpadli dohodki v obliki oprostitev carinskih dajatev, popolnoma enaka. Družbe lahko torej izbirajo, katero shemo bodo uporabile za kompenzacijo carinskih dajatev. Zato je treba subvencije, ki jih je v OP dodelila indijska vlada, kljub odpravi DEPBS na polovici OP, izravnati, ker se je splošni sistem ugodnosti nadaljeval, saj so iz razlogov v uvodni izjavi 20 vse sheme povračila dajatev del mehanizmov ene subvencije z različnimi, pogosto spremenljivimi podmehanizmi. Tega argumenta torej ni mogoče sprejeti.

(25)

Po dokončnem razkritju je indijska vlada v odzivu na dokončno razkritje ponovila svoj argument glede ukinitve DEPBS. Vendar ga ni mogoče sprejeti, saj ni bilo predloženih nobenih novih argumentov, ki bi vplivali na spremembo sklepa, da se je subvencioniranje iz ukinjene DEPBS nadomestilo s prilagojeno DDS.

(26)

Ker drugih pripomb ni bilo, se uvodne izjave 29 do 47 začasne uredbe potrdijo.

(27)

Nadalje je bilo ugotovljeno, da je indijski proizvajalec izvoznik KEI v OP uporabljal DEPBS. Stopnja subvencije je znašala 0,50 %.

(28)

Indijska vlada je trdila, da se DDS ne bi smela šteti za izravnalno subvencijo, saj je namen te sheme kompenzirati uvozne dajatve in davke na trošarine, plačane za surovine. Kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 58 do 60 začasne uredbe, se ta shema ne more šteti za dovoljen sistem povračila dajatev ali nadomestni sistem povračil v smislu člena 3(1)(a)(ii) osnovne uredbe, saj ne izpolnjuje pravil iz točke (i) Priloge I, Priloge II in Priloge III k osnovni uredbi. Zlasti ne obstaja nikakršen sistem ali postopek, ki bi potrdil, katere surovine so porabljene v proizvodnem procesu izvoznega izdelka oziroma ali je prišlo do presežnega plačila uvoznih dajatev v smislu točke (i) Priloge I ter prilog II in III k osnovni uredbi. Izvoznik je tudi upravičen do ugodnosti v okviru DDS ne glede na to, ali sploh uvaža surovine. Za pridobitev subvencije zadošča, da izvoznik zgolj izvaža blago, ne da bi dokazal, da so bile uvožene kakršne koli surovine. To so potrdile ugotovitve v obiskanih družbah in ustrezna zakonodaja, tj. okrožnica indijske vlade št. 24/2001, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 60 začasne uredbe. Poleg tega je indijska vlada v svoji predložitvi v odstavku 32 priznala, da DDS lahko povzroči presežno oprostitev. Zato argumenta indijske vlade ni mogoče sprejeti.

(29)

Indijska vlada je nadalje trdila, da čeprav sistem preverjanja za potrošnjo surovin ni bil popoln, zlasti glede na veliko število upravičencev in upravno breme v zvezi z njihovim nadzorovanjem, bi bilo treba vzpostavljeni mehanizem preverjanja na podlagi vzorčenja sprejeti. Vendar tega argumenta ni mogoče sprejeti, saj to ni predvideno v členu 3(1)(a)(ii), točki (i) Priloge I, Prilogi II in Prilogi III k osnovni uredbi.

(30)

Ker drugih pripomb ni bilo, se uvodne izjave 48 do 64 začasne uredbe potrdijo.

(31)

Nadalje je bilo ugotovljeno, da je indijski proizvajalec izvoznik KEI Industries v OP uporabljal DDS. Stopnja subvencije je znašala 0,29 %.

(32)

Eden od vzorčenih indijskih proizvajalcev izvoznikov je trdil, da bi bilo treba AAS obravnavati kot sistem povračila dajatev, saj se uvoženi materiali uporabljajo za proizvodnjo izvoznega blaga. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 76 začasne uredbe, v tem primeru uporabljena podshema ni dovoljen sistem povračila dajatev ali sistem nadomestnega povračila v smislu člena 3(1)(a)(ii) osnovne uredbe. Ne izpolnjuje pravil iz točke (i) Priloge I ter iz Priloge II in Priloge III k osnovni uredbi. Indijska vlada ni učinkovito uporabljala svojega sistema ali postopka preverjanja, da bi lahko potrdila, ali in v kakšnih količinah so bile surovine porabljene pri proizvodnji izvoznega izdelka (Priloga II(II)(4) k osnovni uredbi in, v primeru nadomestnih shem povračil, Priloga III(II)(2) k osnovni uredbi). Poleg tega standardni normativi input-output („SION“) za zadevni izdelek niso bili dovolj natančni in ne morejo predstavljati sistema preverjanja dejanske potrošnje. Zasnova navedenih standardov indijski vladi ne omogoča dovolj natančnega preverjanja količin surovin, porabljenih v proizvodnji izvoznih izdelkov. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 73 začasne uredbe, indijska vlada tudi ni izvedla nadaljnje preiskave na podlagi dejansko vključenih surovin, čeprav bi to ob odsotnosti učinkovitega sistema preverjanja (Priloga II(II)(5) in Priloga III(II)(3) k osnovni uredbi) morala storiti. Proti tej podshemi se torej lahko uvedejo izravnalni ukrepi, argument pa je zavrnjen.

(33)

Ker drugih pripomb ni bilo, se uvodne izjave 65 do 80 začasne uredbe potrdijo.

(34)

Ugotovilo se je, da indijski proizvajalec izvoznik KEI Industries v OP ni uporabljal AAS.

(35)

Ob dokončnem razkritju je eden od indijskih proizvajalcev izvoznikov predložil pripombe glede napake v izračunu. Ta pripomba je bila delno upravičena in se je upoštevala pri izračunu subvencijskega zneska. Ker je bila splošna subvencijska stopnja za to družbo že pred tem popravkom nižja od ravni de minimis, prilagoditev ne spremeni končne ravni izravnalne dajatve te družbe niti ne vpliva na povprečno subvencijsko stopnjo, izračunano za sodelujoče nevzorčene družbe, ali subvencijsko stopnjo na ravni države.

(36)

Razen navedenega se uvodne izjave 81 do 91 začasne uredbe potrdijo.

(37)

Ugotovilo se je, da indijski proizvajalec izvoznik KEI Industries v OP ni imel ugodnosti iz sheme EPCGS v zvezi z zadevnim izdelkom.

(38)

Indijska vlada je trdila, da Komisija v uvodni izjavi 92 začasne uredbe ni pravilno navedla pravne podlage za ECS. Po navedbah indijske vlade sta bili okrožnici Master Circular DBOD št. DIR(Exp.) BC 01/04.02.02/2007-2008 („MC 07-08“) in Master Circular DBOD št. DIR(Exp.) BC 09/04.02.02/2008-09 („MC 08-09“) posodobljeni, in sicer z okrožnicama Master Circular DBOD št. DIR(Exp.) BC 06/04.02.002/2010-11 („MC 10-11“) in Master Circular DBOD št. DIR(Exp.) BC 04/04.02.002/2011-2012 („MC 11-12“), ki sta bili pravna podlaga za ECS v OP. Ta ugotovitev indijske vlade je pravilna.

(39)

Indijska vlada je nadalje trdila, da bi morala Komisija v primeru, da bi se upoštevala ustrezna posodobljena pravna podlaga, tudi upoštevati, da je najvišja obrestna mera za izvozne kredite, ki jo je Indijska centralna banka („ICB“) predhodno določila kot obvezno za komercialne banke, prenehala obstajati pred OP, in sicer za izvozne kredite v indijskih rupijah. Zato to shemo v zvezi s krediti v indijskih rupijah ni več mogoče obravnavati kot subvencijo. Preiskava je pokazala, da sta dve vzorčeni družbi v praksi prejemali ugodnosti iz izvoznih kreditov od zasebnih bank, pri čemer so bile stopnje nižje od referenčne stopnje, ki jo je določila ICB. Preiskava ni pokazala, da bi te zasebne banke komercialno utemeljeno zagotavljale kredite po diskontiranih stopnjah, ki očitno prinašajo izgubo. Te posojilne prakse bank bi lahko pomenile še vedno obstoječo vključenost vlade. Vendar pa preiskava ni podala dokazov o stopnji vpliva, ki bi v skladu s pravili STO pomenila, da je komercialnim bankam še vedno zaupano izvajanje nalog, dana pa so jim tudi navodila. Zato se je Komisija odločila, da ugodnosti iz diskontiranih stopenj ne bo štela za subvencijo v tej podshemi, saj ni zadostnih dokazov o dajanju navodil in/ali finančnem prispevanju indijske vlade.

(40)

Indijska vlada je trdila, da je najnovejša posodobitev okrožnice Master Circular, DBOD št. DIR(Exp.) BC. 06/04.02.002/2012-13 („MC 12-13“), ki je začela veljati dva meseca po koncu OP, odpravila najvišje dovoljene obrestne mere za izvozne kredite tudi v zvezi s krediti v tuji valuti. Indijska vlada s sklicevanjem na člen 15(1) osnovne protisubvencijske uredbe trdi, da v takem primeru tudi ta element sheme izvoznih kreditov ne bi smel biti izravnan, saj je bilo dajanje navodil bankam s strani vlade odpravljeno. Čeprav je po trditvah indijske vlade v predloženi okrožnici MC 12-13 določba z začetkom veljavnosti maja 2012, v skladu s katero lahko komercialne banke same določijo obrestne mere za izvozne kredite v tuji valuti, takšna sprememba navodil ICB zasebnim bankam med preiskavo sama po sebi ne bi zadostovala za izključitev te sheme, saj se vladno dajanje navodil lahko nadaljuje na neformalen način, kar bi bilo treba nadalje preiskati. Vendar se je Komisija glede na naveden sklep o podshemi v zvezi z izvoznimi krediti v indijskih rupijah odločila, da v tej fazi ne bo uvedla izravnalnih ukrepov za podshemo v zvezi s krediti v tuji valuti.

(41)

Ob upoštevanju navedenega se bodo stopnje dajatev prilagodile, kjer je to primerno.

(42)

Ob dokončnem razkritju je indijska vlada predložila pripombe glede FMS. Trdila je, da je shema geografsko povezana z državami, ki niso članice Unije, zato je Unija ne more izravnati. Kljub temu indijska vlada ni mogla oporekati niti praktičnemu izvajanju sheme niti uporabi FMS v korist zadevnega izdelka oziroma dejstvu, da so dobropisi za carine po FMS prosto prenosljivi in da se lahko uporabijo za plačilo carinskih dajatev na naknadni uvoz katerih koli surovin ali blaga, vključno z investicijskim blagom. Zato je bilo treba to trditev zavrniti, saj je preiskava pokazala, da se ta shema lahko uporablja za zadevni izdelek, kadar se izvaža v Unijo, in da se dejansko uporablja.

(43)

Ker ni bilo nobenih drugih pripomb, se uvodne izjave 101 do 111 začasne uredbe potrdijo.

(44)

Ugotovilo se je, da indijski proizvajalec izvoznik KEI Industries v OP ni uporabljal FMS.

(45)

Ob dokončnem razkritju je edini proizvajalec izvoznik, ki je bil predmet preiskave in uporablja shemo EOUS, predložil pripombe o tej shemi. Družba je trdila, da bi morala Komisija uporabiti drugačno metodo za izračun ugodnosti, prejete iz EOUS. Trdila je še, da bi bilo treba določene ugodnosti po EOUS obravnavati kot dovoljeno shemo povračila dajatev v smislu Priloge II in III k osnovni uredbi ter da se zanje torej ne bi smeli uvesti izravnalni ukrepi.

(46)

Vendar je bilo ugotovljeno, da ne glede na uporabljeno metodo za izračun subvencijska stopnja za to shemo ne bi presegla 0,95 %, kar pomeni, da bi splošna subvencijska stopnja za to družbo ostala nižja od ravni de minimis. Zato se ni štelo, da bi bilo treba to trditev v okviru sedanje preiskave nadalje analizirati.

(47)

Ker drugih pripomb ni bilo, se uvodna izjava 112 začasne uredbe potrdi.

(48)

Ugotovilo se je, da indijski proizvajalec izvoznik KEI Industries v OP ni uporabljal EOUS.

(49)

Po sprejetju odločitve, da se ugodnosti iz ECS ne štejejo za subvencijo, kot je opisano v uvodnih izjavah 38 do 41, in popravljenem izračunu ugodnosti iz EPCGS za eno od družb, kot je navedeno v uvodni izjavi 35, so bile stopnje dajatev prilagojene, kadar je bilo primerno. Dokončne višine subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi v skladu z določbami osnovne uredbe, izražene ad valorem, zdaj znašajo med 0,79 % in 3,72 %.

(50)

Ponovno izračunana subvencijska stopnja za sodelujoče družbe, ki niso zajete v vzorcu, je 3,41 %.

(51)

Ponovno izračunana stopnja subvencije na ravni države je 3,72 %.

(52)

Nekateri uporabniki so izrazili dvome glede števila proizvajalcev Unije, navedenega v uvodni izjavi 116 začasne uredbe. Trdijo, da je bilo število proizvajalcev napačno ocenjeno in da je na trgu Unije v resnici prisotnih manj proizvajalcev.

(53)

Komisija poudarja, da navedena trditev ni bila utemeljena, in po preverjanju potrjuje resničnost informacije iz uvodne izjave 116 začasne uredbe, in sicer da je 27 proizvajalcev Unije izdelovalo zadevni izdelek v Uniji v OP. Ta številka je bila ugotovljena na podlagi pritožbe v fazi preverjanja reprezentativnosti in med preiskavo. Komisija je vzpostavila stik z vsemi znanimi proizvajalci Unije in prejela podatke, ki so se uporabili v zvezi s sedanjo preiskavo.

(54)

Ker pripomb ni bilo, se uvodne izjave 117 do 119 začasne uredbe potrdijo.

(55)

Nekateri uporabniki so trdili, da se v analizi škode ne bi smeli upoštevati podatki v zvezi z letom 2009, saj je imela finančna kriza, ki se je takrat začela, učinke izkrivljanja zlasti na potrošnjo Unije. Tudi v primeru, če bi se leto 2009 izključilo iz analize, bi trend za potrošnjo še vedno rastel (+ 5 %), kar kaže na to, da se trg izboljšuje. Uvodna izjava 120 začasne uredbe poleg tega priznava negativne učinke finančnih kriz, vendar je bilo sklenjeno, da se je položaj trga izboljšal. Ker drugih pripomb ni bilo, se uvodna izjava 120 začasne uredbe potrdi.

(56)

Stopnja subvencije, ugotovljena za družbo KEI Industries, je nižja od praga de minimis, predvidenega v členu 14(5) osnovne uredbe (glej uvodno izjavo 49). Zato se šteje, da ta proizvajalec izvoznik v obdobju preiskave ni prejemal ugodnosti iz subvencijskih shem v smislu člena 3(1)(a)(ii) in člena 3(2) osnovne uredbe. Zato je bil njegov obseg uvoza izključen iz obsega subvencioniranega uvoza iz Indije. Po navedbah enega proizvajalca izvoznika, in sicer skupine Venus, so bile nekatere transakcije pomotoma štete dvojno. Komisija se je z njim strinjala, zato so bile te transakcije odstranjene iz celotnega obsega subvencioniranega uvoza iz Indije. V skladu s tem je bila opravljena revizija obsega, tržnega deleža in povprečne cene subvencioniranega uvoza.

(57)

Obseg in tržni delež subvencioniranega uvoza:

(58)

Družba KEI Industries je v OP izvozila omejene količine zadevnega izdelka in tudi navedene transakcije skupine Venus so zadevale omejene količine, zato odstranitev obsega tega uvoza iz skupnega obsega subvencioniranega uvoza iz Indije ni povzročila sprememb trendov, opisanih v uvodnih izjavah 123 in 124 začasne uredbe. Ti uvodni izjavi v začasni uredbi sta torej potrjeni.

(59)

Povprečna cena subvencioniranega uvoza:

(60)

Kot je bilo pojasnjeno, je družba KEI Industries v OP izvozila omejene količine, prav tako je odstranitev določenih transakcij skupine Venus vplivala le na omejene količine. Z izključitvijo obsega uvoza družbe KEI Industries in navedenih transakcij skupine Venus iz celotnega obsega subvencioniranega uvoza iz Indije se povprečna cena subvencioniranega indijskega uvoza ali izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen torej nista bistveno spremenila. Ponovno izračunana stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen znaša 11,7 %. V zvezi z ostalim se potrdijo sklepi na podlagi ugotovitev iz uvodnih izjav 128 do 130 začasne uredbe.

(61)

Indijska vlada je v odzivu na dokončno razkritje trdila, da je Komisija uporabila sorazmerno zmanjšanje subvencioniranega uvoza le za obseg uvoza sodelujočih proizvajalcev izvoznikov, da bi se upoštevale ugotovitve de minimis v zvezi z družbo KEI in odstranitev določenih pomotoma dvojno štetih transakcij skupine Venus. Ta trditev temelji na napačnem razumevanju. Komisija je sorazmerno zmanjšanje uporabila za celotni obseg uvoza, vključno z nesodelujočimi uvozniki. Zato je trditev treba zavrniti.

(62)

Nekatere strani so trdile, da bi bilo treba rezultate, ki jih je pridobila industrija Unije, glede na svetovno gospodarsko krizo obravnavati kot razmeroma dobre in da razen enega kazalnika škode, tj. tržnega deleža, noben kazalnik ni pokazal obstoja škode.

(63)

Ena stran je trdila, da so se povprečne prodajne cene industrije Unije povečale za približno 34 %, kar je precej več kot njeni stroški proizvodnje, ki so se v istem obdobju povečali za 13 %. V zvezi s tem je treba poudariti, da so bile cene industrije Unije na začetku obravnavanega obdobja, tj. leta 2009, nižje od stroškov proizvodnje, pri čemer jih je bilo mogoče povišati nad stroške proizvodnje šele od leta 2011 naprej.

(64)

Preiskava je pokazala, da so se v obravnavanem obdobju nekateri kazalniki škode, na primer obseg proizvodnje in izkoriščenost zmogljivosti, sicer gibali v pozitivno smer ali pa so ostali stabilni, tako je bilo v primeru zaposlovanja, vendar gibanje številnih drugih kazalnikov v zvezi s finančnim položajem industrije Unije, tj. dobičkonosnost, denarni tok, naložbe in donosnost naložb, ni bilo zadovoljivo. Kazalnik v zvezi z naložbami se je leta 2010 sicer izboljšal, vendar je bil leta 2011 in v OP nižji kot leta 2009. Čeprav se je donosnost naložb od leta 2009 do 2011 izboljšala in je dosegla 6,7 %, se je v OP znova zmanjšala na 0,8 %. Podobno sta se kazalnika v zvezi z dobičkonosnostjo in denarnim tokom do leta 2011 izboljšala, v OP pa sta se znova začela slabšati. Torej je mogoče sklepati, da se je industrija Unije začela izboljševati po letu 2009, vendar se je njeno okrevanje naknadno upočasnilo zaradi subvencioniranega uvoza iz Indije.

(65)

Na zahtevo neke zainteresirane strani se potrdi, da so ravni zalog, določene v uvodni izjavi 153 začasne uredbe, zadevale dejavnost vzorčenih družb Unije.

(66)

Industrija Unije je trdila, da je bila ciljna stopnja dobička v višini 5 %, ki je bila določena v začasni fazi, prenizka. Svoje trditve ni ustrezno utemeljila. V uvodni izjavi 148 začasne uredbe so pojasnjeni razlogi za izbiro te stopnje dobička in preiskava ni odkrila nobenega razloga za njeno spremembo. Zato se za namen končnih ugotovitev ohrani 5-odstotna ciljna stopnja dobička.

(67)

En proizvajalec izvoznik je trdil, da so industriji Unije težave povzročali predvsem strukturni problemi. Zato naj bi bila 5-odstotna ciljna stopnja dobička prav tako nerealna.

(68)

Opozoriti je treba, da morajo institucije v skladu s sodno prakso (11) določiti stopnjo dobička, ki bi jo industrija Skupnosti pod običajnimi pogoji konkurence brez subvencioniranega uvoza lahko upravičeno pričakovala. V tem primeru se je izkazalo, da te analize zadevnega izdelka za industrijo Unije ni mogoče izvesti iz naslednjih razlogov. Zadostne informacije za izračun stopenj dobička za zadevni izdelek so na voljo šele od leta 2007. Takrat je bila stopnja dobička 3,7 %, leta 2008 pa je zaradi finančne in gospodarske krize postala negativna. Po trditvah v pritožbi in ugotovitvah v preiskavi je subvencionirani uvoz začel prihajati na trg Unije leta 2007, ko se je obseg uvoza, ki je leta 2006 znašal 17 727 ton, povečal na 24 811,3 tone. Zato so institucije ciljne stopnje dobička določile na podlagi realnih dobičkov iz drugih branž industrije jekla, ki jih ni prizadel dampinški in subvencionirani uvoz (12).

(69)

Komisija zato sklene, da je bila industriji Unije povzročena znatna škoda v OP.

(70)

En proizvajalec izvoznik je trdil, da v začasni uredbi sploh ni bilo upoštevano, da je industrija Unije lahko izkoristila povečano potrošnjo od leta 2009, in da Komisija ne more domnevati, da bo industrija Unije svoj tržni delež lahko ohranjala v nedogled.

(71)

V odzivu na te argumente je treba poudariti, da je preiskava pokazala, da se je tržni delež subvencioniranega indijskega uvoza povečeval hitreje kot potrošnja na trgu Unije. Obseg indijskega subvencioniranega uvoza se je povečal za 110 %, medtem ko se je potrošnja v istem obdobju povečala za 50 %. Poleg tega je preiskava tudi pokazala, da je bila indijska cena v istem obdobju stalno nižja od povprečne cene industrije Unije in je v OP nelojalno znižala povprečne prodajne cene industrije Unije za 11,7 %. Zato industrija Unije, čeprav je v določeni meri dejansko izkoristila povečano potrošnjo in je svoj obseg prodaje lahko povečala za 40 %, ni mogla obdržati svojega tržnega deleža, kot je bilo sicer mogoče pričakovati glede na vedno boljše tržne pogoje in prosto proizvodno zmogljivost industrije Unije.

(72)

Nekatere zainteresirane strani so trdile, da bi bilo treba učinek nesubvencioniranega uvoza ponovno oceniti ob upoštevanju dejstva, da je bila družbi KEI Industries priznana subvencijska stopnja de minimis in da so bile določene transakcije skupine Venus zaradi napak dvojnega štetja odstranjene iz analize. Trdile so tudi, da so bile cene nesubvencioniranega uvoza nižje od cen subvencioniranega uvoza.

(73)

Spodnja razpredelnica kaže spremembe obsega nesubvencioniranega izvoza in cen v obravnavanem obdobju. Njun obseg je predstavljal približno tretjino indijskega izvoza v OP in se je gibal enako kot subvencioniran uvoz.

(74)

Torej drži, da so bile cene nesubvencioniranega uvoza nižje od cen subvencioniranega uvoza. Vendar obseg nesubvencioniranega uvoza znaša le tretjino obsega subvencioniranega uvoza. Zato škoda, ki jo je povzročil nesubvencioniran uvoz, ne prekinja vzročne zveze med subvencioniranim uvozom iz Indije in znatno škodo, ki je bila povzročena industriji Unije v OP.

(75)

En indijski proizvajalec izvoznik in indijska vlada sta ponovno trdila, da bi morala biti Ljudska republika Kitajska vključena v preiskavo in da je bil učinek, ki ga je uvoz iz nje imel na trg Unije in industrijo Unije, ocenjen prenizko.

(76)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 170 začasne uredbe, niti v začetni fazi niti končni fazi ni bilo dokazov o subvencioniranju, ki bi utemeljili začetek protisubvencijske preiskave uvoza s poreklom iz Ljudske republike Kitajske. Trditev, da bi bilo treba Ljudsko republiko Kitajsko vključiti v obseg preiskave, torej ni utemeljena in se zavrne.

(77)

Vendar se je pokazalo, da je uvoz iz Ljudske republike Kitajske v obravnavanem obdobju naraščal, kot je navedeno v uvodni izjavi 168 začasne uredbe, in je v OP dosegel tržni delež v višini 8,3 %. Poleg tega so bile cene kitajskega uvoza nižje od cen industrije Unije in cen indijskih proizvajalcev izvoznikov na trgu Unije. Zato je bilo dodatno proučeno, ali bi uvoz iz Ljudske republike Kitajske lahko prispeval k škodi, povzročeni industriji Unije, ter prekinil vzročno zvezo med škodo in indijskim subvencioniranim uvozom.

(78)

Po razpoložljivih informacijah v začasni fazi je bil nabor izdelkov, ki ga je predstavljal kitajski uvoz, drugačen, pri čemer so bili segmenti, v katerih so bili prisotni kitajski izdelki, prav tako drugačni v primerjavi z izdelki, ki jih je prodajala industrija Unije, ali celo s segmenti za izdelke s poreklom iz Indije, ki so se prodajali na trgu Unije.

(79)

Komisija je po objavi začasnega ukrepa prejela več trditev o tem, da bi lahko kitajski nizkocenovni uvoz v OP prekinil vzročno zvezo med dampinškim indijskim uvozom in znatno škodo, povzročeno industriji Unije.

(80)

Analiza, ki se je izvedla na podlagi statističnih podatkov o uvozu v zvezi z dvema oznakama KN v preiskavi, je pokazala, da je 29 % kitajskega uvoza potekalo v spodnjem tržnem segmentu (pod oznako KN 7223 00 99). To delno pojasni, zakaj so kitajske cene povprečno nižje od cen industrije Unije in indijskih proizvajalcev izvoznikov. Statistični podatki za oznako KN 7223 00 99 so tudi pokazali, da je večina strank kitajskih proizvajalcev prihajala iz Združenega kraljestva, kjer industrija Unije praktično ni bila prisotna.

(81)

V zvezi z oznako KN 7223 00 19 so analize, izvedene na podlagi kontrolne številke izdelka, pokazale, da so industrija Unije in indijski proizvajalci predvsem konkurirali v zgornjem tržnem segmentu, kjer so bile lahko cene za to oznako tudi do štirikrat višje od cen v spodnjem tržnem segmentu (13). Preiskava je tudi pokazala, da so razlike med cenami na splošno povezane z vrsto izdelka in vsebnostjo niklja. Nadalje je preiskava pokazala, da kitajski izvozniki na trgu Unije prodajajo predvsem vrste izdelkov nižje kakovosti, ki se uvrščajo pod navedeno oznako KN. Zato nabor izdelkov postane prevladujoči dejavnik pri vrednotenju kitajskega uvoza.

(82)

V zvezi z ravnijo cen uvoza iz Ljudske republike Kitajske je treba poudariti, da je bila od leta 2009 do OP povprečna cena kitajskega uvoza ves čas višja od subvencioniranih cen indijskih proizvajalcev izvoznikov, kar je razvidno iz spodnje razpredelnice, ki prikazuje povprečno ceno subvencioniranega indijskega izvoza, ki se uvršča pod oznako KN 7223 00 19.

(83)

V OP je bila povprečna kitajska uvozna cena prvič nižja od indijske uvozne cene za subvencioniran uvoz. Vendar je bilo to le začasno, saj se je raven kitajske cene v letu po OP povečala in je bila spet višja od indijskih cen.

(84)

Poleg tega je primerjava med količino uvoza iz Indije in Ljudske republike Kitajske pokazala, da je bila v celotnem obravnavanem obdobju in zlasti v OP stopnja uvoza iz Ljudske republike Kitajske precej nižja od uvoza iz Indije. Obseg uvoza iz Ljudske republike Kitajske je v osnovi znašal manj kot polovico celotnega uvoza iz Indije.

(85)

Na podlagi navedenega se potrdi, da se pomemben delež kitajskega uvoza v OP razlikuje od nabora izdelkov industrije Unije in da je vsakršno neposredno konkuriranje izdelkom, ki jih proizvaja in prodaja industrija Unije, omejeno.

(86)

Zato ni bilo mogoče, da bi uvoz iz Ljudske republike Kitajske lahko vplival na položaj industrije Unije v takem obsegu, da bi prekinil vzročno zvezo med subvencioniranim uvozom iz Indije in škodo, povzročeno industriji Unije. Zato se uvodna izjava 168 začasne uredbe potrdi.

(87)

Ena stran je trdila, da bi slabo finančno uspešnost proizvajalcev Unije lahko povzročila konkurenca drugih proizvajalcev Unije, ki niso bili pritožniki ali niso izrazili svoje podpore preiskavi ob začetku postopka.

(88)

Tržni delež drugih proizvajalcev v Uniji se je spreminjal, kot sledi:

(89)

Proizvajalci Unije, ki niso bili pritožniki in ki niso izrecno izrazili podpore preiskavi, so predstavljali 44 % celotne prodaje Unije, navedene v uvodni izjavi 139 začasne uredbe. Njihov obseg prodaje se je povečal za 58 %, in sicer z ocenjenih 34 926 ton leta 2009 na 55 124 ton v obravnavanem obdobju. Vendar je taka rast sorazmerno skromna v primerjavi z rastjo subvencioniranega uvoza iz Indije v istem obdobju (+ 110 %). Poleg tega je tržni delež zadevnih proizvajalcev Unije v obravnavanem obdobju ostal sorazmerno stabilen, pri čemer se ni ugotovilo, da bi bile njihove cene nižje od cen vzorčenih proizvajalcev Unije. Zato se sklene, da njihova prodaja na trgu Unije ni prispevala k škodi, povzročeni industriji Unije.

(90)

Ker pripomb ni bilo, se uvodne izjave 176 do 179 začasne uredbe potrdijo.

(91)

Ker pripomb ni bilo, se uvodna izjava 180 začasne uredbe potrdi.

(92)

Ker pripomb ni bilo, se uvodne izjave 181 do 188 začasne uredbe potrdijo.

(93)

Po uvedbi začasnih ukrepov je sedem uporabnikov in eno združenje uporabnikov vzpostavilo stik s Komisijo in izrazilo interes za sodelovanje v preiskavi. Zato so jim bili aprila 2013 na njihovo zahtevo poslani vprašalniki. Vendar pa sta le dva uporabnika predložila v celoti izpolnjen vprašalnik, na splošno pa so sodelujoči uporabniki predstavljali 12 % celotnega uvoza iz Indije v OP in 2,5 % celotne potrošnje Unije. Gospodarski učinek ukrepov na uporabnike se je ponovno ocenil na podlagi novih razpoložljivih podatkov iz izpolnjenih vprašalnikov, opravljen pa je bil obisk pri dveh uporabnikih, da so se preverile predložene informacije.

(94)

Uporabniki so trdili, da je bila stopnja dobičkonosnosti v višini 9 %, navedena v uvodni izjavi 191 začasne uredbe, previsoka in ni bila reprezentativna za industrijo uporabnikov. Po prejemu dodatnih izpolnjenih vprašalnikov je bila ponovno izračunana povprečna dobičkonosnost vseh sodelujočih uporabnikov in ugotovilo se je, da je znašala 2 % prometa.

(95)

Prav tako je bilo ugotovljeno, da so pri vseh sodelujočih uporabnikih nakupi izdelkov iz Indije povprečno predstavljali 44 % celotnih nakupov zadevnega izdelka, le za dva sodelujoča uporabnika je bila Indija edini vir dobave. V OP je promet izdelka, ki vključuje zadevni izdelek, predstavljal povprečno 14 % prometa sodelujočih uporabnikov.

(96)

Ob predpostavki najslabšega možnega scenarija za trg Unije, tj. da morebitnega povišanja cen ne bo mogoče prenesti na distribucijsko verigo in da bodo uporabniki še naprej kupovali izdelke iz Indije v enakih količinah kot prej, bi učinek dajatve na dobičkonosnost uporabnikov, doseženo z dejavnostmi uporabe ali vključevanja zadevnega izdelka, pomenil povprečno zmanjšanje z 0,25 odstotne točke na 1,75 %.

(97)

Komisija priznava, da bo učinek na posamični ravni bolj pomemben za tiste uporabnike, katerih celotni uvoz izvira iz Indije. Vendar je njihovo število sorazmerno majhno (dva od sodelujočih uporabnikov). Poleg tega lahko, če njihov indijski proizvajalec pri tem sodeluje, zaprosijo za povračilo dajatev v skladu s členom 21 osnovne uredbe, če so zanj izpolnjeni vsi pogoji.

(98)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 194 začasne uredbe, so nekateri uporabniki ponovno izrazili zaskrbljenost, da bodo ukrepi vplivali na nekatere vrste žic, ki niso proizvedene v Evropi, in sicer vrste, vključene v tako imenovano serijo 200. Po mnenju uporabnikov sta razloga za odsotnost proizvodnje v Uniji omejeno povpraševanje in specifičnost proizvodnega procesa.

(99)

Vendar je preiskava pokazala, da je industrija Unije proizvajala to vrsto žic iz nerjavnega jekla in da le-ta predstavlja omejen delež trga Unije. Uporabniki imajo na voljo tudi druge vire dobave iz držav brez uvedenih protidampinških ali protisubvencijskih ukrepov. Poleg tega je bila dvema indijskima proizvajalcema izvoznikoma priznana 0 % stopnja izravnalne dajatve, zato uvedba ukrepov ne bo imela bistvenih učinkov na njuno dobavo. Poleg tega se za isti namen lahko uporabijo tudi druge vrste žic iz nerjavnega jekla. Zato ni mogoče, da bi imela uvedba ukrepov bistven učinek na trg Unije in navedene uporabnike. Ta trditev se zato zavrne.

(100)

Nekateri uporabniki so poudarili, da je dobavni rok podobnega izdelka, ki so ga proizvedli proizvajalci Unije, daljši od dobavnega roka zadevnega izdelka iz Indije. Vendar to, da lahko trgovci naredijo zaloge izdelkov in da jih lahko dajo hitro na razpolago, ne zmanjšuje dejanskih dokazov o negativnih učinkih subvencioniranega uvoza. Zato je treba ta argument zavrniti.

(101)

Ob upoštevanju navedenega se kljub temu, da bodo na nekatere uporabnike ukrepi glede uvoza iz Indije verjetno vplivali bolj negativno kot na druge, šteje, da bo uvedba ukrepov trgu Unije na splošno koristila. Zlasti se šteje, da bi ponovna vzpostavitev pravičnih pogojev trgovanja na trgu Unije industriji Unije omogočila uskladitev cen s ceno proizvodnje, ohranitev proizvodnje in zaposlovanja, vnovično pridobitev izgubljenega tržnega deleža ter možnost, da izkoristi povečano ekonomijo obsega. S tem bi industrija dosegla razumne stopnje dobička, ki bi ji srednje- in dolgoročno omogočile učinkovito delovanje. Vzporedno bo industrija izboljšala svoj splošni finančni položaj. Poleg tega se je v preiskavi ugotovilo, da bodo ukrepi na splošno imeli omejen učinek na uporabnike in na nepovezane uvoznike. Zato se sklene, da naj bi splošna korist ukrepov prevladala nad učinkom na uporabnike zadevnega izdelka na trgu Unije.

(102)

Ker pripomb ni bilo, se uvodne izjave 197 do 199 začasne uredbe potrdijo.

(103)

Ob upoštevanju navedenega se potrdi ocena iz uvodnih izjav 200 in 201 začasne uredbe.

(104)

Ker pripomb ni bilo, se uvodne izjave 203 do 206 začasne uredbe potrdijo.

(105)

Za družbo KEI Industries se posamezna stopnja škode ni izračunala, ker je bila dokončna stopnja subvencije te družbe na ravni de minimis, kot je navedeno v uvodni izjavi 49.

(106)

Metodologija, uporabljena v začasni uredbi, se potrdi.

(107)

Glede na navedeno in v skladu s členom 15(1) osnovne uredbe bi bilo treba uvesti dokončno izravnalno dajatev na ravni, ki omogoča odpravo škode, povzročene zaradi subvencioniranega uvoza, ne da bi se presegla ugotovljena stopnja subvencije.

(108)

Zato so bile stopnje izravnalnih dajatev določene na podlagi primerjave med stopnjami škode in stopnjami subvencij. V skladu s tem so predlagane stopnje izravnalnih dajatev naslednje:

(109)

Stopnje izravnalnih dajatev za posamezne družbe, navedene v tem delovnem dokumentu, so bile določene na podlagi ugotovitev sedanje preiskave. Zato izražajo stanje teh družb, kakor izhaja iz ugotovitev preiskave. Te stopnje dajatev (v nasprotju z dajatvijo na ravni države, ki se uporablja za „vse druge družbe“) veljajo izključno za uvoz izdelkov s poreklom iz Indije, ki jih proizvajajo navedeni specifični pravni subjekti. Za uvožene izdelke, ki jih proizvaja katera koli druga družba, ki ni izrecno navedena v izvedbenem delu tega delovnega dokumenta, vključno s subjekti, povezanimi s tistimi, ki so izrecno navedeni, se te stopnje ne morejo uporabiti, zanje pa velja stopnja dajatve, ki se uporablja za „vse druge družbe“.

(110)

Vsak zahtevek za uporabo stopenj izravnalnih dajatev za posamezne družbe (npr. zaradi spremembe imena subjekta ali zaradi ustanovitve novih proizvodnih ali prodajnih subjektov) bi se moral nemudoma nasloviti na Komisijo (14) skupaj z vsemi ustreznimi informacijami, zlasti o vsaki spremembi dejavnosti družbe na področju proizvodnje, domače prodaje in prodaje izvoza, povezanimi na primer s to spremembo imena ali spremembo proizvodnih in prodajnih subjektov. Če bo to primerno, se bo uredba o uvedbi dokončnih izravnalnih dajatev ustrezno spremenila s posodobljenim seznamom družb, ki so upravičene do individualnih stopenj dajatev.

(111)

Glede na obseg ugotovljenih stopenj subvencij in glede na stopnjo škode, povzročene industriji Unije, se šteje, da je treba zneske, zavarovane z začasno izravnalno dajatvijo, ki je bila uvedena z začasno uredbo, dokončno pobrati v višini zneska uvedenih dokončnih dajatev –

(i)

2,5 mas. % ali več niklja, razen žice, ki vsebuje 28 mas. % ali več, vendar ne več kot 31 mas. % niklja in 20 mas. % ali več, vendar ne več kot 22 mas. % kroma;

(ii)

manj kot 2,5 mas. % niklja, razen žice, ki vsebuje 13 mas. % ali več, vendar ne več kot 25 mas. % kroma in 3,5 mas. % ali več, vendar ne več kot 6 mas. % aluminija,

(i)

2,5 mas. % ali več niklja, razen žice, ki vsebuje 28 mas. % ali več, vendar ne več kot 31 mas. % niklja in 20 mas. % ali več, vendar ne več kot 22 mas. % kroma;

(ii)

manj kot 2,5 mas. % niklja, razen žice, ki vsebuje 13 mas. % ali več, vendar ne več kot 25 mas. % kroma in 3,5 mas. % ali več, vendar ne več kot 6 mas. % aluminija,

7.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 240/15

(1)

Uredba (EU) št. 1151/2012 je začela veljati 3. januarja 2013. Razveljavila in nadomestila je Uredbo Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (2).

(2)

V skladu s prvim pododstavkom člena 9(1) Uredbe (ES) št. 510/2006 je Komisija proučila vlogo Italije za odobritev spremembe specifikacije za zaščiteno označbo porekla „Casatella Trevigiana“, registrirano v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 487/2008 (3).

(3)

Ker zadevna sprememba ni manjša, je Komisija v skladu s členom 6(2) Uredbe (ES) št. 510/2006 vlogo za spremembo objavila v Uradnem listu Evropske unije  (4). Ker v skladu s členom 7 navedene uredbe Komisija ni prejela nobene izjave o ugovoru, bi bilo treba spremembo odobriti –

7.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 240/17

(1)

Da bi se zagotovila enotna uporaba kombinirane nomenklature, priložene k Uredbi (EGS) št. 2658/87, je treba sprejeti ukrepe za uvrstitev blaga iz Priloge k tej uredbi.

(2)

Uredba (EGS) št. 2658/87 določa splošna pravila za razlago kombinirane nomenklature. Ta pravila se uporabljajo tudi za vsako drugo nomenklaturo, ki v celoti ali delno temelji na kombinirani nomenklaturi ali pa ji dodaja dodatne pododdelke in se predpiše s posebnimi določbami Unije, da bi se lahko uporabljali tarifni in drugi ukrepi v zvezi z blagovno menjavo.

(3)

Po teh splošnih pravilih se blago iz stolpca 1 razpredelnice iz Priloge uvrsti pod oznako KN, ki je v stolpcu 2, zaradi utemeljitve v stolpcu 3 iste razpredelnice.

(4)

Primerno je določiti, da se lahko imetnik v skladu s členom 12(6) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (2) še tri mesece sklicuje na zavezujoče tarifne informacije, ki jih izdajo carinski organi držav članic v zvezi z uvrstitvijo blaga v kombinirano nomenklaturo in niso v skladu s to uredbo.

(5)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za carinski zakonik –

7.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 240/19

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

7.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 240/21

(1)

Svet je 12. avgusta 2010 sprejel Sklep 2010/452/SZVP (1) o nadaljevanju nadzorne misije Evropske unije v Gruziji (v nadaljnjem besedilu: EUMM Georgia ali misija), ki je bila vzpostavljena s Skupnim ukrepom 2008/736/SZVP z dne 15. septembra 2008 (2). Sklep 2010/452/SZVP preneha veljati 14. septembra 2013.

(2)

EUMM Georgia bi se morala na podlagi sedanjega mandata podaljšati za dobo 15 mesecev.

(3)

Misija se bo izvajala v razmerah, ki se lahko poslabšajo in bi lahko ovirale doseganje ciljev zunanjega delovanja Unije iz člena 21 Pogodbe –

1.

člen 6 se spremeni:

2.

v členu 8 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

„3.   Pogoji zaposlitve ter pravice in obveznosti mednarodnega in lokalnega osebja se določijo v pogodbah med EUMM Georgia in zadevnimi člani osebja.“;

3.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 13a

Pravna ureditev

EUMM Georgia lahko naroča storitve ali blago, sklepa pogodbe in upravne dogovore, zaposluje osebje, vodi bančne račune, pridobiva sredstva in razpolaga z njimi ter poravnava obveznosti in je lahko stranka v sodnem postopku, kot je potrebno za izvajanje tega sklepa.“;

4.

člen 14 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 14

Finančna ureditev

1.   Referenčni finančni znesek za kritje odhodkov, povezanih z misijo, med 15. septembrom 2010 in 14. septembrom 2011 je 26 600 000 EUR.

Referenčni finančni znesek za kritje odhodkov, povezanih z misijo, med 15. septembrom 2011 in 14. septembrom 2012 je 23 900 000 EUR.

Referenčni finančni znesek za kritje odhodkov, povezanih z misijo, med 15. septembrom 2012 in 14. septembrom 2013 je 20 900 000 EUR.

Referenčni finančni znesek za kritje odhodkov, povezanih z misijo, med 15. septembrom 2013 in 14. decembrom 2014 je 26 650 000 EUR.

2.   Vsi odhodki se upravljajo v skladu s pravili in postopki, ki se uporabljajo za splošni proračun Evropske unije.

3.   Državljani tretjih držav, gostujoče države in sosednjih držav se lahko prijavljajo na javne razpise za sklenitev pogodb. Ob upoštevanju odobritve Komisije lahko vodja misije sklepa tehnične dogovore z državami članicami, sodelujočimi tretjimi državami in drugimi mednarodnimi akterji za naročanje opreme, storitev in prostorov za EUMM Georgia.

4.   EUMM Georgia je odgovorna za izvajanje proračuna misije. V ta namen misija podpiše sporazum s Komisijo.

5.   EUMM Georgia je odgovorna za vse terjatve in obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju mandata od 15. septembra 2013, z izjemo vseh terjatev, ki se nanašajo na hujše kršitve vodje misije, za katere je odgovoren vodja misije.

6.   Pri finančni ureditvi se upoštevajo struktura poveljevanja, določena v členih 5, 6 in 9, ter operativne potrebe EUMM Georgia, vključno z združljivostjo opreme in interoperabilnostjo njenih enot.

7.   Odhodki so upravičeni od datuma začetka veljavnosti tega sklepa.“;

5.

v členu 18 se drugi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Veljati preneha 14. decembra 2014.“

7.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 240/23

(1)

Da se državam članicam omogoči, da v skladu s členom 18(1) in (3) Sklepa Komisije 2011/278/EU (2) določijo ravni dejavnosti novih udeležencev v skladu s členom 3(h) Direktive 2003/87/ES, mora Komisija določiti in objaviti standardne faktorje uporabe zmogljivosti.

(2)

Za izračun količine brezplačnih pravic do emisije, ki se bodo dodelile novim udeležencem, upravičenim do take dodelitve v obdobju 2013–2020, morajo države članice določiti ravni dejavnosti teh naprav. V zvezi s tem je potreben standardni faktor uporabe zmogljivosti za določitev ravni dejavnosti po posameznih proizvodih za proizvode, za katere je bila v Prilogi I k Sklepu 2011/278/EU določena referenčna vrednost. Za nove udeležence, z izjemo naprav, ki so novi udeleženci zaradi bistvenega povečanja, se ta raven dejavnosti določi tako, da se začetna nameščena zmogljivost za proizvodnjo tega proizvoda v skladu s členom 17(4) Sklepa 2011/278/EU pomnoži s standardnim faktorjem uporabe zmogljivosti. Za naprave, ki so imele bistveno povečanje ali zmanjšanje zmogljivosti, morajo države članice uporabiti standardni faktor uporabe zmogljivosti za določitev ravni dejavnosti po posameznih proizvodih razširjene ali zmanjšane zmogljivosti zadevne podnaprave.

(3)

Standardni faktor uporabe zmogljivosti bi moral biti 80. percentil povprečne letne uporabe zmogljivosti vseh naprav, ki proizvajajo zadevni proizvod. Države članice so v okviru splošnega zbiranja izhodiščnih podatkov za obstoječe naprave, ki so ga izvedle za pripravo nacionalnih izvedbenih ukrepov, zbrale podatke o povprečni letni proizvodnji zadevnega proizvoda v obdobju 2005–2008. Ta podatek o proizvodnji so države članice nato delile z začetno nastavljeno zmogljivostjo iz člena 7(3) Sklepa 2011/278/EU ter na podlagi tega določile faktorje uporabe zmogljivosti zadevnih naprav na njihovem ozemlju. Te informacije so nato Komisiji sporočile v okviru nacionalnih izvedbenih ukrepov.

(4)

Komisija je po tem, ko je od vseh držav članic prejela nacionalne izvedbene ukrepe, ter ob upoštevanju nacionalnih izvedbenih ukrepov držav EGP-Efta določila 80. percentil povprečnih letnih vrednosti faktorjev uporabe zmogljivosti naprav, ki proizvajajo proizvod, za katerega obstaja referenčna vrednost, pri čemer je upoštevala potrebo po zagotovitvi nevtralnih konkurenčnih pogojev za industrijske dejavnosti, ki se izvajajo v napravah, ki jih upravlja en sam upravljavec, in proizvodnjo v zunanjih napravah. Izračun temelji na informacijah, do katerih je Komisija imela dostop do 31. decembra 2012.

(5)

Standardni faktorji uporabe zmogljivosti po referenčnih vrednostih za proizvod so navedeni v Prilogi k temu sklepu. Ti faktorji se uporabljajo za leta od 2013 do 2020 –

7.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 240/27

(1)

Od leta 2013 se pravice do emisije upravljavcem naprav, ki so vključene v sistem Unije za trgovanje z emisijami (EU ETS), dodeljujejo z dražbo. Kljub temu bodo upravičeni upravljavci med letoma 2013 in 2020 še naprej prejemali brezplačne pravice. Število pravic, ki jih prejme posamezni upravljavec, se določi na podlagi usklajenih pravil na ravni Unije, ki so navedena v Direktivi 2003/87/ES in Sklepu Komisije 2011/278/EU (2).

(2)

Od držav članic se je zahtevalo, da Komisiji do 30. septembra 2011 predložijo svoje nacionalne izvedbene ukrepe, ki naj poleg drugih obveznih informacij vsebujejo tudi seznam naprav na njihovem ozemlju, ki so zajete v Direktivi 2003/87/ES, ter predhodne količine pravic do emisije, ki bodo brezplačno dodeljene med letoma 2013 in 2020, izračunane na podlagi usklajenih pravil na ravni Unije.

(3)

Člen 18 Akta o pogojih pristopa Republike Hrvaške in prilagoditvah Pogodbe o Evropski uniji, Pogodbe o delovanju Evropske unije in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (3) določa prehodne ukrepe, ki se uporabljajo za Hrvaško in so navedeni v Prilogi V k Aktu. V skladu s točko 10 navedene priloge mora Hrvaška zagotoviti, da upravljavci Direktivo 2003/87/ES upoštevajo skozi celo leto 2013. Prav tako upravljavci upravičenih naprav prejmejo brezplačne pravice za celo leto 2013, da se jim omogoči popolna skladnost s sistemom EU za trgovanje z emisijami ter njegovim načelom letnega spremljanja, poročanja in preverjanja emisij ter predaje pravic do emisije. Hrvaška je tako Komisiji predložila nacionalne izvedbene ukrepe v skladu s členom 11(1) Direktive 2003/87/ES in členom 15(1) Sklepa 2011/278/EU.

(4)

Za zagotovitev kakovosti in primerljivosti podatkov je Komisija zagotovila elektronsko predlogo za predložitev nacionalnih izvedbenih ukrepov. V tej ali podobni obliki so vse države članice predložile seznam naprav, razpredelnico z vsemi ustreznimi podatki o posameznih napravah in metodološko poročilo, v katerem je opisan postopek zbiranja podatkov, ki so ga izvedli organi držav članic.

(5)

Zaradi številnih predloženih informacij in podatkov je Komisija najprej preverila popolnost vseh nacionalnih izvedbenih ukrepov. Kjer je Komisija ugotovila nepopolnosti, je od zadevnih držav članic zahtevala dodatne informacije. Kot odgovor na to zahtevo so zadevni organi predložili dodatne informacije za dopolnitev predloženih nacionalnih izvedbenih ukrepov.

(6)

Nato je Komisija nacionalne izvedbene ukrepe, vključno s predhodnimi skupnimi letnimi količinami brezplačno dodeljenih pravic do emisije med letoma 2013 in 2020, ocenila na podlagi meril iz Direktive 2003/87/ES, zlasti člena 10a Direktive, in Sklepa 2011/278/EU, pri čemer je upoštevala smernice Komisije za države članice, ki jih je Odbor za podnebne spremembe odobril 14. aprila 2011. Kjer je primerno, so se upoštevala navodila za razlago Priloge I k Direktivi 2003/87/ES.

(7)

Komisija je izvedla poglobljeno oceno skladnosti nacionalnih izvedbenih ukrepov za vsako državo članico. V okviru te celovite ocene je Komisija analizirala skladnost samih podatkov ter skladnost podatkov z usklajenimi pravili dodeljevanja. Komisija je najprej proučila upravičenost naprav do brezplačne dodelitve, razdelitev naprav na podnaprave in njihove meje. Nato je analizirala, ali so bile za podnaprave uporabljene pravilne referenčne vrednosti. Glede na to, da Sklep 2011/278/EU za podnaprave z referenčnimi vrednostmi za proizvode načeloma določa eno referenčno vrednost za vsak proizvod, je bila Komisija zlasti pozorna na uporabo referenčne vrednosti pri končnem proizvodu, narejenem v skladu z opisom proizvoda in mejami sistema iz Priloge I k Sklepu 2011/278/EU. Zaradi znatnega učinka na dodelitve je Komisija poleg tega podrobno analizirala izračun preteklih ravni dejavnosti naprav, primere znatne spremembe zmogljivosti v uvodnem obdobju in primere naprav, ki so začele delovati v uvodnem obdobju, izračun predhodne količine brezplačno dodeljenih pravic ob upoštevanju izmenljivosti goriva in električne energije, status premestitve emisij in odvedeno toploto zasebnim gospodinjstvom. Z dodatnimi statističnimi analizami in preverjanji verodostojnosti s pomočjo kazalnikov, kot sta predlagana dodelitev glede na preteklo raven dejavnosti v primerjavi z referenčnimi vrednostmi ali pretekla raven dejavnosti v primerjavi s proizvodno zmogljivostjo, so bile ugotovljene dodatne morebitne nepravilnosti pri uporabi usklajenih pravil dodeljevanja.

(8)

Na podlagi rezultatov te ocene je Komisija izvedla podrobno oceno naprav, za katere so bile ugotovljene morebitne nepravilnosti pri uporabi usklajenih pravil dodeljevanja, ter od pristojnih organov zadevnih držav članic zahtevala dodatna pojasnila.

(9)

Glede na rezultate te ocene skladnosti Komisija meni, da so nacionalni izvedbeni ukrepi Avstrije, Belgije, Bolgarije, Cipra, Danske, Estonije, Finske, Francije, Grčije, Hrvaške, Irske, Italije, Latvije, Litve, Luksemburga, Madžarske, Malte, Nizozemske, Poljske, Portugalske, Romunije, Slovaške, Slovenije, Španije, Švedske in Združenega kraljestva skladni z Direktivo 2003/87/ES in Sklepom 2011/278/EU. Ugotovljeno je bilo, da so naprave, ki so jih te države članice vključile v nacionalne izvedbene ukrepe, upravičene do brezplačne dodelitve, in odkrita niso bila nobena neskladja v zvezi s predhodnimi skupnimi letnimi količinami brezplačno dodeljenih pravic do emisije, ki so jih predlagale te države članice.

(10)

Vendar glede na rezultate ocene Komisija meni, da nekateri vidiki nacionalnih izvedbenih ukrepov, ki sta jih predložili Nemčija in Češka republika, niso skladni z merili iz Direktive 2003/87/ES in Sklepa 2011/278/EU, ob upoštevanju smernic Komisije za države članice, ki jih je Odbor za podnebne spremembe odobril 14. aprila 2011.

(11)

Komisija ugotavlja, da je Nemčija za sedem naprav predlagala povečanje ravni brezplačne dodelitve pravic do emisije, da bi tako preprečila nepotrebne težave. V skladu s členom 10a Direktive 2003/87/ES in Sklepom 2011/278/EU se predhodne količine brezplačno dodeljenih pravic, ki jih je treba predložiti kot del nacionalnih izvedbenih ukrepov, izračunajo na podlagi usklajenih pravil na ravni Unije. Sklep 2011/278/EU ne določa prilagoditve, ki jo želi Nemčija izvesti na podlagi člena 9(5) nemškega Zakona o trgovanju z emisijami toplogrednih plinov (TEHG) z dne 28. julija 2011. Medtem ko je bilo do leta 2012 brezplačno dodeljevanje pravic do emisije organizirano na nacionalni ravni, pa je zakonodajalec za obdobje od leta 2013 naprej namenoma vzpostavil v celoti usklajena pravila za brezplačno dodeljevanje pravic napravam, da bodo tako vse naprave obravnavane enako. Kakršna koli enostranska sprememba predhodnih količin brezplačno dodeljenih pravic, ki so jih države članice izračunale na podlagi Sklepa 2011/278/EU, bi omajala ta usklajeni pristop. Nemčija ni jasno utemeljila, da je dodelitev pravic zadevnim napravam, izračunana na podlagi Sklepa 2011/278/EU, neustrezna glede na cilj popolne uskladitve dodeljevanja, ki ga je treba doseči. Dodelitev večje količine brezplačnih pravic nekaterim napravam bi izkrivila ali bi lahko izkrivila konkurenco in ima čezmejne posledice zaradi vseevropske trgovine v vseh sektorjih, zajetih v Direktivi 2003/87/ES. Ob upoštevanju načela enake obravnave naprav v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami in držav članic Komisija ugotavlja, da je zato smiselno nasprotovati predhodnim količinam brezplačno dodeljenih pravic nekaterim napravam, ki so vključene v nemške nacionalne izvedbene ukrepe in navedene v točki A Priloge I.

(12)

Komisija ugotavlja, da so nacionalni izvedbeni ukrepi, ki jih je predlagala Nemčija, tudi v nasprotju s Sklepom 2011/278/EU, saj uporaba referenčnih vrednosti za vročo litino v primerih, navedenih v točki B Priloge I k temu sklepu, ni v skladu z zadevnimi pravili. V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da v nacionalnih izvedbenih ukrepih Nemčije pri procesih proizvodnje jekla z martinovko in primeru, ko se vroča litina iz plavža ne predeluje v jeklo v isti napravi, temveč se pošlje v nadaljnjo predelavo, upravljavcu naprave s plavžem za proizvodnjo vroče litine ni zagotovljena brezplačna dodelitev pravic. Namesto tega je brezplačna dodelitev zagotovljena napravi, v kateri se jeklo predeluje.

(13)

Komisija poudarja, da so bile za dodeljevanje pravic do emisije v Sklepu 2011/278/EU določene referenčne vrednosti za proizvode ob upoštevanju opisov proizvodov in zahtevnosti proizvodnih procesov, ki omogočajo preverjanje proizvodnih podatkov in enotno uporabo referenčnih vrednosti za proizvode po vsej Uniji. Za uporabo referenčnih vrednosti za proizvode so naprave razdeljene na podnaprave, pri čemer podnaprava z referenčno vrednostjo za proizvode pomeni vhodne materiale, obseg proizvodnje in ustrezne emisije v zvezi s proizvodnjo proizvoda, za katerega je bila v Prilogi I k Sklepu 2011/278/EU določena referenčna vrednost. Referenčne vrednosti so torej določene za proizvode in ne za procese. V skladu s tem je bila določena referenčna vrednost za vročo litino, ki je opisana kot tekoče železo, nasičeno z ogljikom za nadaljnjo predelavo. Kljub dejstvu, da meje sistema za referenčno vrednost za vročo litino iz Priloge I k Sklepu 2011/278/EU vključujejo martinovko, si države članice ne smejo dovoliti, da ne bi upoštevale, da je treba pravice dodeliti za proizvodnjo zadevnega proizvoda. To potrjuje tudi dejstvo, da morajo referenčne vrednosti zajeti vse neposredne emisije, povezane s proizvodnjo. Vendar emisije povzroča zlasti proizvodnja vroče litine v plavžu, medtem ko proces predelave vroče litine v jeklo v kisikovem konverterju povzroča relativno malo emisij. V skladu s tem bi bila referenčna vrednost precej nižja, če bi zajemala tudi naprave, ki vročo litino sprejemajo in jo v kisikovem konverterju predelujejo v jeklo. Poleg tega se glede na splošno shemo dodeljevanja iz Sklepa 2011/278/EU, zlasti pravila o znatnih spremembah zmogljivosti, dodelitev, ki jo predlaga Nemčija, ne more šteti za skladno. Komisija zato meni, da se zaradi neobstoja ustrezne podnaprave, ki bi omogočala določitev dodelitve pravic v skladu s členom 10 Sklepa 2011/278/EU, naprave, ki sprejemajo vročo litino za nadaljnjo predelavo, ne morejo šteti za upravičene do brezplačne dodelitve pravic na podlagi referenčne vrednosti za vročo litino za količino sprejete vroče litine. Komisija zato nasprotuje predhodnim letnim količinam brezplačno dodeljenih pravic, ki so bile predlagane za naprave iz točke B Priloge I k temu sklepu.

(14)

V zvezi z uporabo referenčne vrednosti za vročo litino v nacionalnih izvedbenih ukrepih, ki jih je predlagala Češka republika, Komisija ugotavlja, da dodelitev pravic napravi z oznako CZ-existing-CZ-73-CZ-0134-11/M, navedeni v točki C, ne ustreza višini referenčne vrednosti za vročo litino, pomnoženi z ustrezno preteklo ravnjo dejavnosti glede proizvoda, kakor je bila predložena v nacionalnih izvedbenih ukrepih, in zato ni v skladu s členom 10(2)(a) Sklepa 2011/278/EU. Komisija zato nasprotuje dodelitvi pravic tej napravi, razen če se ta napaka popravi. Poleg tega Komisija ugotavlja, da so pri dodelitvi pravic napravi z oznako CZ-existing-CZ-52-CZ-0102-05, navedeni v točki C, upoštevani procesi, zajeti v mejah sistema za referenčno vrednost za vročo litino. Vendar naprava vroče litine ne proizvaja, temveč jo sprejema. Ker se v napravi z oznako CZ-existing-CZ-52-CZ-0102-05 ne proizvaja vroča litina in tako ne obstaja ustrezna podnaprava z referenčno vrednostjo za proizvode, ki bi omogočala določitev dodelitve v skladu s členom 10 Sklepa 2011/278/EU, predlagana dodelitev ni v skladu s pravili dodeljevanja in lahko povzroči dvojno štetje. Komisija zato nasprotuje dodelitvi pravic napravam, navedenim v točki C Priloge I k temu sklepu.

(15)

Komisija ugotavlja, da napravi iz točke D Priloge I k temu sklepu prejmeta pravice na podlagi podnaprave z emisijami iz proizvodnih procesov za proizvodnjo cinka v plavžu in povezanih procesov. V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da so emisije, ki jih zajema podnaprava z emisijami iz proizvodnih procesov, zajete že v podnapravi z referenčno vrednostjo za vročo litino, na podlagi katere ena od naprav prav tako prejme pravice, in so zato štete dvojno. Podnaprava z referenčno vrednostjo za vročo litino jasno zajema vhodne materiale, obseg proizvodnje in ustrezne emisije v zvezi s proizvodnjo vroče litine v plavžu in vse povezane procese, kot je navedeno v Prilogi I k Sklepu 2011/278/EU, vključno z obdelavo žlindre. Nacionalni izvedbeni ukrepi, ki jih je predlagala Nemčija, so zato v nasprotju s členom 10(8) Sklepa 2011/278/EU in obvezo, da je treba zagotoviti, da ne prihaja do dvojnega štetja emisij, saj so pri dodelitvi pravic tem napravam nekatere emisije štete dvakrat. Komisija zato nasprotuje dodelitvi pravic tema dvema napravama na podlagi podnaprave z emisijami iz proizvodnih procesov za proizvodnjo cinka v plavžu in povezanih procesov.

(16)

Komisija tudi ugotavlja, da je seznam naprav v nemških nacionalnih izvedbenih ukrepih nepopoln in zato v nasprotju s členom 11(1) Direktive 2003/87/ES. Seznam ne vključuje naprav, ki proizvajajo polimere, zlasti S-PVC in E-PVC ter vinil klorid monomer (VCM), in količin pravic, ki naj bi bile dodeljene vsaki od teh naprav na ozemlju Nemčije, za katere se uporablja navedena direktiva in so navedene v oddelku 5.1 navodil Komisije za razlago Priloge I k Direktivi 2003/87/ES, ki jih je Odbor za podnebne spremembe odobril 18. marca 2010. V zvezi s tem se Komisija zaveda predstavljenega mnenja Nemčije, da proizvodnja polimerov, zlasti S-PVC in E-PVC ter VCM, ni zajeta v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES. Komisija meni, da polimeri, vključno s S-PVC in E-PVC ter VCM, ustrezajo opredelitvi zadevne dejavnosti (proizvodnja voluminoznih organskih kemikalij) iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES. V skladu s tem so bile v tesnem sodelovanju z državami članicami in zadevnimi industrijskimi sektorji izpeljane ustrezne referenčne vrednosti za S-PVC, E-PVC in VCM, kot so navedene v Prilogi I k Sklepu 2011/278/EU.

(17)

Komisija ugotavlja, da ima nemški seznam naprav zato, ker je nepopoln, neupravičene posledice na dodelitev na podlagi podnaprave z referenčno vrednostjo za toploto za naprave iz točke E Priloge I k temu sklepu, ki odvajajo toploto napravam, ki proizvajajo voluminozne organske kemikalije. Brezplačna dodelitev na podlagi podnaprave z referenčno vrednostjo za toploto je možna samo v primeru toplote, odvedene napravi ali drugemu subjektu, ki ni zajet v Direktivi 2003/87/ES, v nemških nacionalnih izvedbenih ukrepih pa je pri dodelitvi pravic napravam, navedenim v točki E Priloge I k temu sklepu, upoštevana toplota, odvedena napravam, ki izvajajo dejavnosti s področja uporabe Priloge I k Direktivi 2003/87/ES. Zato predlagane dodelitve napravam iz točke E Priloge I niso v skladu s pravili dodeljevanja. Komisija zato nasprotuje dodelitvi napravam iz točke E Priloge I k temu sklepu.

(18)

V skladu s členoma 9 in 9a Direktive 2003/87/ES je Komisija s Sklepom 2010/634/EU (4) objavila absolutno količino pravic za celotno Unijo za obdobje 2013–2020. V zvezi s tem količina, ki se upošteva v skladu s členom 9 Direktive 2003/87/ES, temelji na skupnih količinah pravic, ki so jih države članice dodelile v skladu z odločitvami Komisije o njihovih nacionalnih načrtih razdelitve pravic za obdobje 2008–2012. Vendar ima Komisija po koncu obdobja trgovanja 2008–2012 na voljo dodatne informacije in natančnejše podatke, zlasti glede količin pravic, dodeljenih novim udeležencem iz rezerv držav članic za nove udeležence, ter glede uporabe pravic v rezervacijah pravic držav članic za projekte skupnega izvajanja, ki so bile vzpostavljene na podlagi člena 3 Odločbe Komisije 2006/780/ES (5). Poleg tega bi bilo treba v zvezi s prilagoditvijo skupne količine pravic za celotno Unijo na podlagi člena 9a Direktive 2003/87/ES, zlasti odstavkov 1 in 4 navedenega člena, upoštevati najnovejše znanstvene podatke glede potenciala toplogrednih plinov za globalno segrevanje, sklepa Komisije C(2011) 3798 in C(2012) 497 o odobritvi enostranske vključitve dodatnih toplogrednih plinov in dejavnosti s strani Italije in Združenega kraljestva na podlagi člena 24 Direktive 2003/87/ES ter izključitev naprav z nizkimi emisijami iz sistema EU za trgovanje z emisijami s strani Nemčije, Združenega kraljestva, Francije, Nizozemske, Španije, Slovenije in Italije na podlagi člena 27 Direktive 2003/87/ES.

(19)

Poleg tega bi morala absolutna količina pravic za celotno Unijo upoštevati pristop Hrvaške k Evropski uniji ter razširitev sistema EU za trgovanje z emisijami na države EGP-EFTA. V skladu s točko 8 Priloge III k Aktu o pogojih pristopa Republike Hrvaške in prilagoditvah Pogodbe o Evropski uniji, Pogodbe o delovanju Evropske unije in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo se količina, ki se upošteva v skladu s členom 9 Direktive 2003/87/ES, zaradi pristopa Hrvaške poveča za količino pravic, ki jih bo Hrvaška prodala na dražbi v skladu s členom 10(1) Direktive 2003/87/ES. Vključitev Direktive 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6) in Sklepa 2011/278/EU, kakor je bil spremenjen s Sklepom Komisije 2011/745/EU (7), v Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru s Sklepom Skupnega odbora EGP št. 152/2012 (8) pomeni povečanje skupne količine pravic v sistemu EU za trgovanje z emisijami kot celote na podlagi členov 9 in 9a Direktive 2003/87/ES. Zato je treba upoštevati zadevne številke, ki so jih zagotovile države EGP-EFTA, iz dela A Dodatka k navedeni direktivi iz Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru.

(20)

Sklep 2010/634/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(21)

Skupna količina pravic, določenih za leto 2013, se na podlagi členov 9 in 9a Direktive 2003/87/ES leta 2014 in vsako naslednje leto zmanjša z linearnim faktorjem 1,74 % iz leta 2010, kar znaša 38 264 246 pravic.

(22)

Člen 10a(5) Direktive 2003/87/ES določa največjo letno količino pravic, ki je podlaga za izračun brezplačno dodeljenih pravic napravam, ki niso zajete v členu 10a(3) Direktive 2003/87/ES. To največjo letno količino sestavljata elementa iz točk (a) in (b) člena 10a(5) Direktive 2003/87/ES, ki ju je Komisija določila na podlagi količin, določenih v skladu s členoma 9 in 9a Direktive 2003/87/ES, javno dostopnih podatkov v registru Unije in informacij, ki so jih predložile države članice, zlasti glede deleža emisij iz proizvajalcev električne energije in drugih naprav, ki niso upravičene do dodelitve brezplačnih pravic, iz člena 10a(3) Direktive 2003/87/ES, kot tudi deleža preverjenih emisij v obdobju 2005–2007 iz naprav, ki so v sistem EU za trgovanje z emisijami vključene šele od leta 2013, če so ti podatki na voljo, ob upoštevanju najnovejših znanstvenih podatkov glede potenciala toplogrednih plinov za globalno segrevanje.

(23)

Največja letna količina, ki jo določa člen 10a(5) Direktive 2003/87/ES, se ne sme preseči, kar se zagotovi z uporabo letnega medsektorskega korekcijskega faktorja, ki po potrebi na enoten način zmanjša količino brezplačnih pravic v vseh napravah, upravičenih do brezplačne dodelitve. Ta faktor morajo države članice upoštevati, ko na podlagi predhodnih dodelitev in tega sklepa odločajo o končnih letnih količinah dodeljenih pravic napravam. Člen 15(3) Sklepa 2011/278/EU določa, da mora Komisija določiti medsektorski korekcijski faktor, in sicer s primerjavo vsote predhodnih skupnih letnih količin brezplačno dodeljenih pravic, ki so jih predložile države članice, z največjo letno količino pravic, ki jo določa člen 10a(5), v skladu s členom 15(3) Sklepa 2011/278/EU.

(24)

Zaradi vključitve Direktive 2009/29/ES v Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru s Sklepom Skupnega odbora EGP št. 152/2012 se morajo v državah EGP-EFTA uporabljati največja letna količina iz člena 10a(5) Direktive 2003/87/ES, usklajena pravila dodeljevanja in medsektorski korekcijski faktor. Zato je treba upoštevati predhodne letne količine brezplačno dodeljenih pravic do emisije v obdobju 2013–2020, določene s sklepi Nadzornega organa Efte z dne 10. julija 2013 v zvezi z nacionalnimi izvedbenimi ukrepi Islandije, Norveške in Lihtenštajna.

(25)

Največja letna količina iz člena 10a(5) Direktive 2003/87/ES znaša 809 315 756 pravic v letu 2013. Za določitev te meje je Komisija od držav članic in držav EGP-EFTA najprej zbrala informacije o tem, ali se naprave uvrščajo med proizvajalce električne energije ali druge naprave, zajete v členu 10a(3) Direktive 2003/87/ES. Komisija je nato določila delež emisij v obdobju 2005–2007 iz naprav, ki jih navedena določba ne zajema, so pa bile vključene v sistem EU za trgovanje z emisijami v obdobju 2008–2012. Komisija je nato ta 34,78289436 % delež uporabila pri količini, določeni na podlagi člena 9 Direktive 2003/87/ES (1 976 784 044 pravic). K rezultatu tega izračuna je Komisija nato prištela 121 733 050 pravic na podlagi povprečnih letnih preverjenih emisij iz zadevnih naprav v obdobju 2005–2007, ob upoštevanju spremenjenega področja uporabe sistema EU za trgovanje z emisijami po letu 2013. V zvezi s tem je Komisija uporabila informacije držav članic in držav EGP-EFTA za prilagoditev omejitve. Kjer letne preverjene emisije v obdobju 2005–2007 niso bile na voljo, je Komisija zadevne podatke o emisijah kolikor je bilo mogoče ekstrapolirala iz preverjenih emisij v poznejših letih z uporabo faktorja 1,74 % v obratni smeri. Komisija se je glede informacij in podatkov, ki jih je pri tem uporabila, posvetovala z organi držav članic, ki so navedene informacije in podatke potrdili. Letni medsektorski korekcijski faktor iz Priloge II k temu sklepu se določi s primerjavo največje letne količine iz člena 10a(5) Direktive 2003/87/ES z vsoto predhodnih letnih količin brezplačno dodeljenih pravic brez uporabe faktorjev iz Priloge VI k Sklepu 2011/278/EU.

(26)

Ker je na podlagi tega sklepa možen boljši pregled nad količino pravic, ki bodo dodeljene brezplačno, lahko Komisija bolje oceni količino pravic, ki bodo prodane na dražbi v skladu s členom 10(1) Direktive 2003/87/ES. Ob upoštevanju največje letne količine iz člena 10a(5) Direktive 2003/87/ES, dodelitve v zvezi s proizvodnjo toplote na podlagi člena 10a(4), navedene v spodnji razpredelnici, in velikosti rezerve za nove udeležence Komisija ocenjuje, da bo v obdobju 2013–2020 na dražbi prodanih 8 176 193 157 pravic.

(27)

V spodnji razpredelnici je navedena letna dodelitev v zvezi s proizvodnjo toplote na podlagi člena 10a(4) Direktive 2003/87/ES:

(28)

Države članice bi morale na podlagi nacionalnih izvedbenih ukrepov, medsektorskega korekcijskega faktorja in linearnega faktorja določiti končno letno količino brezplačno dodeljenih pravic do emisije za vsako leto v obdobju 2013–2020. Končno letno količino brezplačno dodeljenih pravic do emisije bi morale države članice določiti v skladu s tem sklepom, Direktivo 2003/87/ES, Sklepom 2011/278/EU in drugimi ustreznimi določbami prava Unije. Prav tako bi morale tudi države EGP-EFTA na podlagi svojih nacionalnih izvedbenih ukrepov, medsektorskega korekcijskega faktorja in linearnega faktorja določiti končno letno količino brezplačno dodeljenih pravic napravam na njihovem ozemlju za vsako leto v obdobju 2013–2020 v skladu s členom 10(9) Sklepa 2011/278/EU.

(29)

Komisija meni, da brezplačna dodelitev pravic napravam, ki so vključene v sistem EU za trgovanje z emisijami, na podlagi usklajenih pravil na ravni Unije podjetjem ne daje selektivne gospodarske prednosti, kar bi lahko izkrivljalo konkurenco in vplivalo na trgovino znotraj Unije. Na podlagi prava EU so države članice obvezane, da pravice dodelijo brezplačno, in se ne morejo odločiti, da bi namesto tega zadevne količine prodale na dražbi. Za odločitve držav članic glede brezplačne dodelitve pravic se zato ne more šteti, da vključujejo državno pomoč v smislu členov 107 in 108 PDEU –

7.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 240/36

(1)

Začasni sporazum o določitvi okvira za sporazum o gospodarskem partnerstvu med državami Vzhodne in Južne Afrike na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani (1) (v nadaljnjem besedilu: Začasni sporazum) se od 14. maja 2012 začasno uporablja med Unijo ter Republiko Madagaskar, Republiko Mauritius, Republiko Sejšeli in Republiko Zimbabve.

(2)

Protokol 1 k Začasnemu sporazumu o opredelitvi pojma „izdelki s poreklom“ in načinih upravnega sodelovanja vsebuje pravila o poreklu za uvoz izdelkov s poreklom iz držav ESA v Unijo.

(3)

V skladu s členom 42(1) Protokola 1 k Začasnemu sporazumu se odstopanja od teh pravil o poreklu odobrijo, če to upravičuje razvoj obstoječe industrije v državah ESA.

(4)

V skladu s členom 42(5) se pri predlogu za odstopanje, ki se nanaša na otoško državo, preučitev izvede z naklonjenostjo, pri čemer se upošteva predvsem ekonomski in socialni vpliv odločitve, ki bo sprejeta, zlasti v zvezi z zaposlovanjem in potrebo po uporabi odstopanja v nekem obdobju, ob upoštevanju specifičnega položaja otoške države in njenih težav.

(5)

V skladu s členom 42(8) Protokola 1 k Začasnemu sporazumu je Odbor za carinsko sodelovanje ESA-EU 29. novembra upravičenim državam ESA (Mauritius, Sejšeli in Madagaskar) odobril avtomatično odstopanje (2) za 8 000 ton konzerviranega tuna in 2 000 ton filetov tuna.

(6)

Mauritius je poleg že navedenega avtomatičnega odstopanja zaprosil za dodatno odstopanje za 6 000 ton konzerviranega tuna z oznakami KN 1604 14 11, 1604 14 18 in 1604 20 70, proizvedenih iz tunov vrst Katsuwonus pelamis (črtasti tun), Thunnus alalunga (beli tun), Thunnus albacares (rumeni modroplavuti tun) in Thunnus obesus (atlantski velikooki tun) in uvoženih v Unijo v obdobju od 1. aprila 2013 do 31. decembra 2013 v skladu s členom 42(1) Protokola 1 k Začasnemu sporazumu.

(7)

Mauricijski predelovalci tuna so močno odvisni od dobave tuna s poreklom, ulovljenega s plovili EU z zapornimi plavaricami v okviru Začasnega sporazuma. V zadnjem času se je ulov črtastega tuna (Katsuwonus pelamis) s poreklom iz Indijskega oceana zmanjšal, kar prinaša nove izzive za mauricijske predelovalce, ki se soočajo z vedno večjim povpraševanjem po izdelkih iz črtastega tuna v Uniji. Odobritev odstopanja za izdelke iz rumenoplavutega tuna (Thunus albacares) ni upravičena, ker se je ulov rumenoplavutega tuna s poreklom iz Indijskega oceana povečal. Zato bi bilo treba odstopanje odobriti samo za črtastega tuna.

(8)

Izvoz tuna v pločevinkah z Mauritiusa v Unijo se v zadnjih petih letih stalno povečuje.

(9)

Mauritius izkorišča globalno kvoto v okviru avtomatičnega odstopanja, odobrenega za vse upravičene države ESA (Mauritius, Sejšeli in Madagaskar). Če kvoto delno izkoriščajo druge upravičene države ESA, bi lahko Mauritius izkoristil tudi možno letno prerazporeditev količin, ki jih te države niso porabile. Ker se je Začasni sporazum začel začasno uporabljati šele pred kratkim, še ni bilo mogoče ustrezno spremljati stopnje izkoriščenosti avtomatičnega odstopanja, da bi se preverili vzorci prerazporejanja neporabljenih količin med upravičene države ESA.

(10)

Mauritius lahko v skladu s členoma 4 in 5 Protokola 1 k Začasnemu sporazumu tuna s poreklom pridobi iz virov zunaj Indijskega oceana.

(11)

Tekoča pogajanja o sporazumu o gospodarskem partnerstvu med Evropsko unijo in drugimi državami AKP, ki so lahko za Mauritius vir surovega tuna s poreklom za njegovo predelovalno industrijo, lahko v bližnji prihodnosti ponudijo alternativne priložnosti za dobavo tuna s poreklom.

(12)

Zato je primerno Mauritiusu odobriti odstopanje za 2 000 ton konzerviranega črtastega tuna, kar upošteva zmožnost obstoječe industrije, da še naprej izvaža v Unijo.

(13)

Možna prerazporeditev neporabljenih količin med upravičene države ESA in kumulacija, določena v Začasnem sporazumu, utemeljujeta začasno odobritev odstopanja. Zaradi zagotovitve pravne varnosti za proizvajalce je treba odobriti odstopanje za obdobje enega leta z učinkom od 1. aprila 2013.

(14)

Da se izkoristi odstopanje, je treba pri proizvodnji konzerviranega črtastega tuna z oznakami KN 1604 14 11, 1604 14 18 in 1604 20 70 kot surovino brez porekla uporabljati zamrznjenega črtastega tuna (Katsuwonus pelamis) iz številke HS 0303.

(15)

Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (3) določa pravila za upravljanje tarifnih kvot. Zaradi učinkovitega upravljanja, ki ga v tesnem sodelovanju izvajajo organi držav ESA, carinski organi Unije in Komisija, bi se morala navedena pravila smiselno uporabljati za količine, uvožene v skladu z odstopanjem, odobrenim s tem sklepom.

(16)

Zaradi učinkovitega spremljanja izvajanja odstopanja morajo organi držav ESA Komisiji redno sporočati podrobne podatke o izdanih potrdilih o gibanju blaga EUR.1 –

7.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 240/s3

7.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 240/s3