24.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 226/1

(1)

Kemično onesnaževanje površinskih voda ogroža vodno okolje z vplivi, kot so akutna in kronična toksičnost v vodnih organizmih, kopičenje onesnaževal v ekosistemih ter izguba habitatov in biotske raznovrstnosti, ogroža pa tudi zdravje ljudi. Prednostno bi bilo treba ugotoviti vzroke onesnaženosti in se spopasti z emisijami onesnaževal pri viru na ekonomsko in okoljsko najbolj učinkovit način.

(2)

V skladu s drugim stavkom člena 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) mora okoljska politika Unije temeljiti na previdnostnem načelu in na načelih, da je treba delovati preventivno, da je treba okoljsko škodo prednostno odpravljati pri viru in da mora plačati povzročitelj obremenitve.

(3)

Čiščenje odpadnih voda je lahko zelo drago. Da bi omogočili cenejše in stroškovno učinkovitejše čiščenje, bi lahko spodbujali razvoj inovativnih tehnologij za čiščenje voda.

(4)

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (4) določa strategijo za preprečevanje onesnaževanja vode. Del te strategije je, da se med tistimi snovmi, ki pomenijo znatno tveganje za vodno okolje ali tveganje, ki se prenaša po vodnem okolju, na ravni Unije opredelijo prednostne snovi. Z Odločbo št. 2455/2001/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2001 o določitvi seznama prednostnih snovi na področju vodne politike (5) je bil določen prvi seznam 33 snovi ali skupin snovi, ki so bile prednostno razvrščene na ravni Unije zaradi vključitve v Prilogo X k Direktivi 2000/60/ES.

(5)

Z Direktivo 2008/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o okoljskih standardih kakovosti na področju vodne politike (6) so bili v skladu z Direktivo 2000/60/ES določeni okoljski standardi kakovosti (OSK) za 33 prednostnih snovi iz Odločbe št. 2455/2001/ES in osem drugih onesnaževal, ki so že bila zakonsko urejena na ravni Unije.

(6)

V skladu s členom 191(3) PDEU mora Unija pri oblikovanju svoje okoljske politike upoštevati razpoložljive znanstvene in tehnične podatke, okoljske razmere v različnih regijah Unije, možne koristi in stroške ukrepanja ali neukrepanja ter gospodarski in socialni razvoj Unije kot celote in uravnotežen razvoj njenih regij. Pri razvoju stroškovno učinkovite in sorazmerne politike o preprečevanju in nadzoru kemičnega onesnaževanja površinskih voda, vključno s pregledom seznama prednostnih snovi v skladu s členom 16(4) Direktive 2000/60/ES, bi bilo treba upoštevati znanstvene, okoljske in socialno-ekonomske dejavnike, vključno z vidiki, povezanimi z zdravjem ljudi. V ta namen bi bilo treba dosledno uporabljati načelo, na katerem temelji Direktiva 2000/60/ES, da plača povzročitelj obremenitve.

(7)

Komisija je po pregledu seznama prednostnih snovi v skladu s členom 16(4) Direktive 2000/60/ES in členom 8 Direktive 2008/105/ES zaključila, da je ustrezno spremeniti seznam prednostnih snovi, in sicer z določitvijo novih snovi, v zvezi s katerimi je treba prednostno ukrepati na ravni Unije, določitvijo OSK za te novo določene snovi, pregledom OSK za nekatere obstoječe snovi v skladu z znanstvenim napredkom ter določitvijo OSK za organizme za nekatere obstoječe in novo določene prednostne snovi.

(8)

Pregled seznama prednostnih snovi je bil podprt z obsežnimi posvetovanji s strokovnjaki služb Komisije, držav članic, zainteresiranih strani ter Znanstvenega odbora za zdravstvena in okoljska tveganja.

(9)

Pregledane OSK za obstoječe prednostne snovi bi bilo treba prvič upoštevati v načrtih za upravljanje povodij za obdobje 2015–2021. Novo določene prednostne snovi in njihove OSK bi bilo treba upoštevati pri pripravi dodatnih programov o spremljanju in v predhodnih programih ukrepov, ki bodo predloženi pred koncem leta 2018. Brez poseganja v člen 4(4) do (9) Direktive 2000/60/ES, ki med drugim vključuje določbe o podaljšanju roka za doseganje dobrega kemijskega stanja ali določitvi manj strogih okoljskih ciljev za določena vodna telesa zaradi nesorazmernih stroškov in/ali socialno-ekonomskih potreb, bi bilo treba zaradi doseganja dobrega kemijskega stanja površinskih voda pregledane OSK za obstoječe prednostne snovi izpolniti do konca leta 2021, OSK za novo določene prednostne snovi pa do konca 2027, če se stanje prizadetih vodnih teles še bolj ne poslabša. Ugotovitev kemijskega stanja površinskih voda do leta 2015, ki je rok, določen v členu 4 Direktive 2000/60/ES, bi zato morala temeljiti le na snoveh in OSK, določenih v Direktivi 2008/105/ES v različici, veljavni na dan 13. januarja 2009, razen če so ti OSK strožji kot pregledani OSK iz te direktive in se v tem primeru uporabijo slednji.

(10)

Po sprejetju Direktive 2000/60/ES so bili v skladu s členom 16(6) navedene direktive sprejeti številni akti Unije, s katerimi so bili za posamezne prednostne snovi določeni ukrepi za nadzor nad emisijami. Poleg tega veliko ukrepov za varstvo okolja spada na področje uporabe drugega veljavnega prava Unije. Kadar je cilje iz člena 16(1) Direktive 2000/60/ES mogoče učinkovito doseči z veljavnimi instrumenti, bi bilo treba prednost nameniti izvajanju in pregledu veljavnih instrumentov in ne uvedbi novih ukrepov. Vključitev snovi v Prilogo X k Direktivi 2000/60/ES ne posega v uporabo Uredbe (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet (7).

(11)

Zaradi izboljšanja usklajevanja med Direktivo 2000/60/ES, Uredbo (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) ter o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije (8) in ustrezno sektorsko zakonodajo bi bilo treba raziskati morebitne sinergije, da bi ugotovili, na katerih področjih bi bilo mogoče podatke, zbrane z izvajanjem Direktive 2000/60/ES, uporabiti v podporo REACH in drugim ustreznim postopkom evalvacije snovi ter na drugi strani področja, na katerih bi bilo mogoče podatke, zbrane z namenom evalvacij snovi v skladu z REACH in ustrezno sektorsko zakonodajo, uporabiti v podporo izvajanju Direktive 2000/60/ES, vključno s prednostno razvrstitvijo, opisano v členu 16(2) navedene direktive.

(12)

Postopno zmanjšanje onesnaženosti s prednostnimi snovmi ter ustavitev ali postopno odpravo odvajanja, emisij in uhajanja prednostnih nevarnih snovi, kakor se zahteva v Direktivi 2000/60/ES, pogosto lahko najučinkoviteje dosežemo z ukrepi na ravni Unije za posamezne snovi pri izvoru, na primer na podlagi uredb (ES) št. 1907/2006, (ES) št. 1107/2009 in (EU) št. 528/2012 (9) ali direktiv 2001/82/ES (10), 2001/83/ES (11) ali 2010/75/EU (12). Zato bi bilo treba bolje uskladiti navedene pravne akte, Direktivo 2000/60/ES in drugo ustrezno zakonodajo za zagotovitev ustrezne uporabe mehanizmov za nadzor pri viru. Kadar izid rednega pregleda Priloge X k Direktivi 2000/60/ES in razpoložljivi podatki o spremljanju pokažejo, da ukrepi, vzpostavljeni na ravni Unije ali države članice, ne zadoščajo, da bi se dosegli OSK za nekatere prednostne snovi ali da bi se ustavile oziroma postopno odpravile emisije nekaterih prednostnih nevarnih snovi, bi bilo treba na ravni Unije ali države članice sprejeti ustrezne ukrepe za uresničitev ciljev Direktive 2000/60/ES, ob upoštevanju ocen tveganja, socialno-ekonomskih analiz ter analiz stroškov in koristi, opravljenih v skladu z ustrezno zakonodajo, pa tudi morebitne druge možnosti.

(13)

Od oblikovanja OSK za 33 prednostnih snovi iz Priloge X k Direktivi 2000/60/ES so bile izvedene številne ocene tveganj v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 793/93 z dne 23. marca 1993 o oceni in nadzoru tveganja, ki ga predstavljajo obstoječe snovi (13), ki jo je pozneje nadomestila Uredba (ES) št. 1907/2006. Da bi se zagotovila ustrezna raven varstva in posodobili OSK v skladu z najnovejšim znanstvenim in tehničnim znanjem glede tveganj za vodno okolje ali tveganj, ki se prenašajo po vodnem okolju, bi bilo treba OSK za nekatere obstoječe snovi pregledati.

(14)

Na ravni Unije so bile ugotovljene in v skladu s pristopi iz člena 16(2) Direktive 2000/60/ES prednostno razvrščene dodatne snovi, ki pomenijo znatno tveganje za vodno okolje ali tveganje, ki se prenaša po vodnem okolju, zato bi jih bilo treba dodati na seznam prednostnih snovi. Pri oblikovanju OSK za te snovi so bile upoštevane najnovejše razpoložljive znanstvene in tehnične informacije.

(15)

Onesnaževanje voda in tal s farmacevtskimi ostanki postaja vse večji okoljski problem. Pri sedanjem ocenjevanju in nadzoru tveganja za vodno okolje ali tveganja, ki se prenaša po vodnem okolju, zaradi zdravil bi bilo treba nameniti ustrezno pozornost okoljskim ciljem Unije. Za obravnavo tega problema bi morala Komisija preučiti nevarnost okoljskih vplivov zdravil in oceniti ustreznost in učinkovitost veljavnega zakonodajnega okvira za varovanje vodnega okolja in zdravja ljudi prek vodnega okolja.

(16)

Oblikovanje OSK za prednostne nevarne snovi je običajno povezano z večjo stopnjo negotovosti kot pri prednostnih snoveh, vendar so taki OSK še vedno merilo za oceno izpolnjevanja cilja dobrega kemijskega stanja površinske vode, kot je opredeljeno v členu 2(24) ter točkah (ii) in (iii) točke (a) člena 4(1) Direktive 2000/60/ES. Toda zaradi zagotovitve ustrezne ravni varstva okolja in zdravja ljudi bi si bilo treba prizadevati tudi za ustavitev ali postopno odpravo odvajanja, emisij in uhajanja prednostnih nevarnih snovi v skladu s točko (iv) točke (a) člena 4(1) Direktive 2000/60/ES.

(17)

Znanstveno znanje o usodi in vplivih onesnaževal v vodi se je v zadnjih letih zelo razvilo. Več je znanega o tem, v katerem delu vodnega okolja (voda, usedlina ali organizmi, v nadaljnjem besedilu: medij) se snov najverjetneje nahaja, posledično pa tudi, kje je najverjetneje mogoče izmeriti njeno koncentracijo. V organizmih se kopičijo nekatere zelo hidrofobne snovi, ki so celo z najnaprednejšimi metodami analize v vodi komaj zaznavne. Za take snovi bi bilo treba določiti OSK za organizme. Da pa bi lahko države članice koristno uporabile svoje strategije spremljanja in jih prilagodile svojim lokalnim razmeram, bi morale imeti vseeno možnost, da uporabijo OSK za drug medij ali, kadar je ustrezno, drug takson, na primer poddeblo raki, parafiletsko deblo ribe, razred glavonožci ali razred školjke, pod pogojem, da je raven varstva, ki ga zagotavljajo OSK in sistem spremljanja, ki ga uporabljajo države članice, enako visoka kot raven, ki jo zagotavljajo OSK in medij iz te direktive.

(18)

Nove metode spremljanja, kot so pasivno vzorčenje in druga orodja, so obetavne, zato bi jih bilo treba še naprej razvijati.

(19)

Direktiva Komisije 2009/90/ES z dne 31. julija 2009 o določitvi strokovnih zahtev za kemijsko analiziranje in spremljanje stanja voda v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES (14) določa minimalna izvedbena merila za analitske metode, ki se uporabljajo pri spremljanju stanja vode. Ta merila zagotavljajo, da se s spremljanjem pridobijo smiselne in ustrezne informacije, saj se zahteva uporaba analitskih metod, ki so dovolj občutljive, da je mogoče zanesljivo zaznati in izmeriti vsako prekoračitev OSK. Državam članicam bi moralo biti dovoljeno spremljanje v medijih ali taksonih, ki niso določeni v tej direktivi, samo, če uporabljena analitska metoda izpolnjuje minimalna izvedbena merila, določena v členu 4 Direktive 2009/90/ES za zadevni OSK in medij ali takson, oziroma če je vsaj tako dobra kot metoda, ki je na voljo za OSK in medij ali takson iz te direktive.

(20)

Izvajanje te direktive zajema izzive, ki vključujejo raznolikost mogočih rešitev za znanstvena, tehnična in praktična vprašanja ter nedokončan razvoj metod spremljanja, pa tudi kadrovske in finančne omejitve. Da bi našli rešitve za nekatere od teh izzivov, bi bilo treba razvoj strategij spremljanja in analitskih metod podpreti s tehničnim sodelovanjem strokovnih skupin v okviru skupne strategije izvajanja za Direktivo 2000/60/ES.

(21)

Obstojne, bioakumulativne in strupene snovi (PBT) ter druge snovi, ki se obnašajo kot PBT, je še desetletja mogoče najti v vodnem okolju v količinah, ki pomenijo znatno tveganje, čeprav so bili že sprejeti obsežni ukrepi za zmanjšanje ali odpravo takih emisij. Nekatere snovi se lahko prenašajo tudi na velike razdalje in so v okolju splošno prisotne. Številne take snovi se uvrščene med obstoječe in novo določene prednostne nevarne snovi. Za nekatere od teh snovi obstajajo dokazi o dolgotrajni splošni prisotnosti v vodnem okolju na ravni Unije, zato bi bilo treba posebej preučiti učinek prav teh snovi na prikaz kemijskega stanja v skladu z Direktivo 2000/60/ES in zahteve za njihovo spremljanje.

(22)

Pri prikazu kemijskega stanja v skladu z oddelkom 1.4.3 Priloge V k Direktivi 2000/60/ES bi morale imeti države članice možnost, da ločeno prikažejo vpliv snovi, ki se obnašajo kot splošno prisotne PBT, na kemijsko stanje, da se jasno prikaže izboljšanje kakovosti vode, ki je bilo doseženo pri drugih snoveh. Poleg obvezne karte, v kateri so zajete vse snovi, se lahko predložita dodatni karti, ki zajemata snovi, ki se obnašajo kot splošno prisotne PBT, in ločeno zajemata ostale snovi.

(23)

Spremljanje bi bilo treba prilagoditi razširjenosti in časovnemu trajanju pričakovanih sprememb koncentracij. Glede na veliko razširjenost in dolgotrajno regeneracijo, pričakovano za snovi, ki se obnašajo kot splošno prisotne PBT, bi bilo treba državam članicam dovoliti, da zmanjšajo število merilnih mest za spremljanje in/ali pogostost spremljanja teh snovi na minimalno raven, ki zadošča za zanesljivo dolgoročno analizo trenda koncentracij, pod pogojem, da je na voljo statistično trdno izhodišče za spremljanje.

(24)

Posebna obravnava snovi, ki se obnašajo kot splošno prisotne PBT, ne pomeni, da so Unija ali države članice oproščene obveznosti, da poleg že sprejetih ukrepov za zmanjšanje ali odpravo odvajanja, emisij in uhajanja teh snovi, vključno s tistimi na mednarodni ravni, sprejmejo dodatne ukrepe, da se dosežejo cilji iz točke (a) člena 4(1) Direktive 2000/60/ES.

(25)

Po členu 10(3) Direktive 2000/60/ES se, kadar cilj kakovosti ali standard kakovosti, določen na podlagi navedene direktive, direktiv iz Priloge IX k Direktivi 2000/60/ES ali katere koli druge zakonodaje Unije, predpisuje strožje pogoje od tistih, ki bi izhajali iz uporabe člena 10(2) navedene direktive, ustrezno določi strožji nadzor nad emisijami. Podobna določba je tudi v členu 18 Direktive 2010/75/EU. Iz teh členov izhaja, da bi moral nadzor nad emisijami, določen z zakonodajo, našteto v členu 10(2) Direktive 2000/60/ES, veljati za minimalni nadzor. Kadar tak nadzor ne more zagotoviti, da se doseže OSK, na primer za snovi, ki se obnašajo kot splošno prisotne PBT, vendar tega ne bi bilo mogoče zagotoviti niti s strožjimi pogoji, celo v povezavi s strožjimi pogoji za druga odvajanja, emisije in uhajanja, ki prizadenejo vodno telo, se za take strožje pogoje ne bi smelo šteti, da so potrebni za doseganje tega OSK.

(26)

Za ocene tveganj, na podlagi katerih se izberejo nove prednostne snovi, so poleg podatkov o ekotoksikoloških in toksikoloških učinkih potrebni visokokakovostni podatki o spremljanju. Čeprav so se podatki o spremljanju v državah članicah v preteklih letih bistveno izboljšali, niso vedno dovolj kakovosti ali reprezentativni na ravni Unije. S spremljanjem zlasti ni pridobljenih dovolj podatkov za številna nova onesnaževala, ki jih je mogoče opredeliti kot onesnaževala, ki zdaj niso vključena v redne programe spremljanja na ravni Unije, vendar lahko pomenijo znatno tveganje, ki bi ga bilo treba zakonsko urediti, odvisno od njihovih potencialnih ekotoksikoloških in toksikoloških vplivov ter ravni v vodnem okolju.

(27)

Potreben je nov mehanizem, da se Komisiji zagotovijo ciljno usmerjeni visokokakovostni podatki o spremljanju glede koncentracije snovi v vodnem okolju, pri čemer bi bilo treba posebno pozornost nameniti novim onesnaževalom in snovem, za katere razpoložljivi podatki o spremljanju niso dovolj kakovostni za oceno tveganja. Novi mehanizem bi moral olajšati zbiranje teh informacij v povodjih Unije ter dopolnjevati podatke o spremljanju v okviru programov iz členov 5 in 8 Direktive 2000/60/ES in podatke iz drugih zanesljivih virov. Da bi stroški spremljanja ostali na razumni ravni, bi moral biti mehanizem usmerjen na omejeno število snovi, ki so začasno uvrščene na nadzorni seznam, omejeno pa bi moralo biti tudi število merilnih mest, vendar bi moral zagotavljati reprezentativne podatke, ki so ustrezni za prednostno razvrščanje, ki ga izvaja Unija. Seznam bi moral biti dinamičen, njegova časovna veljavnost pa omejena, da bi ga lahko spreminjali na podlagi novih informacij o potencialnih tveganjih zaradi novih onesnaževal in da spremljanje snovi ne bi trajalo dlje, kot je dejansko potrebno.

(28)

Da bi se poenostavile in racionalizirale obveznosti poročanja za države članice ter povečala skladnost z drugimi sorodnimi vidiki upravljanja voda, bi bilo treba zahteve glede obveščanja iz člena 3 Direktive 2008/105/ES združiti s splošnimi obveznostmi poročanja iz člena 15 Direktive 2000/60/ES.

(29)

Pri prikazu kemijskega stanja v skladu z oddelkom 1.4.3 Priloge V k Direktivi 2000/60/ES za namene posodobitve programov ukrepov in načrtov za upravljanje povodij, ki se izvajajo v skladu s členom 11(8) oziroma členom 13(7) Direktive 2000/60/ES, bi moralo biti državam članicam dovoljeno, da ločeno prikažejo vpliv novo opredeljenih prednostnih snovi in obstoječih prednostnih snovi s pregledanimi OSK na kemijsko stanje, da uvedba novih zahtev ne povzroči napačnega razumevanja, da je prišlo do poslabšanja kemijskega stanja površinskih voda. Poleg obvezne karte, v kateri so zajete vse snovi, se lahko predložita dodatni karti, ki zajemata novo določene snovi in obstoječe snovi s pregledanimi OSK ter ločeno ostale snovi.

(30)

Pomembno je, da se javnost pravočasno obvesti o okoljskem stanju površinskih voda Unije in dosežkih strategij proti kemičnemu onesnaževanju. Da bi okrepili dostop in preglednost, bi bilo treba v vsaki državi članici vzpostaviti osrednji portal, ki javnosti daje na voljo elektronsko dostopne informacije o načrtih za upravljanje povodij ter njihovih pregledih in posodobitvah.

(31)

S sprejetjem tega predloga in predložitvijo poročila Evropskemu parlamentu in Svetu je Komisija zaključila prvi pregled seznama prednostnih snovi, kot to zahteva člen 8 Direktive 2008/105/ES. Ta vključuje pregled snovi iz Priloge III k navedeni direktivi, pri čemer so bile nekatere med njimi določene za prednostno razvrstitev. Za prednostno razvrstitev ostalih snoveh, navedenih v Prilogi III, za zdaj ni zadostnih dokazov. Ker obstaja možnost, da se pojavijo nove informacije o teh snoveh, to pomeni, da niso izključene iz nadaljnjega pregleda, tako kot snovi, ki so v sedanjem pregledu obravnavane, vendar niso prednostno razvrščene. Priloga III k Direktivi 2008/105/ES je s tem postala brezpredmetna in bi jo bilo treba črtati. Člen 8 navedene direktive bi bilo treba ustrezno spremeniti, tudi glede datuma poročanja Evropskemu parlamentu in Svetu.

(32)

Zaradi pravočasnega upoštevanja ustreznega tehničnega in znanstvenega napredka na področju, ki ga zajema ta direktiva, bi bilo treba Komisijo pooblastiti, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme delegirane akte v zvezi s posodobitvijo metod za uporabo OSK iz te direktive. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, tudi na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(33)

Za izboljšanje informacijske podlage za določitev prednostnih snovi v prihodnosti, zlasti glede novih onesnaževal, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za pripravo in posodabljanje nadzornega seznama. Poleg tega bi bilo za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te direktive in za oblike poročanja Komisiji o podatkih in informacijah o spremljanju treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (15).

(34)

Države članice so se v skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije z dne 28. septembra 2011 o obrazložitvenih dokumentih (16) zavezale, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je predložitev takšnih dokumentov pri tej direktivi upravičena.

(35)

Ker cilja te direktive, in sicer doseganja dobrega kemijskega stanja površinskih voda z določitvijo OSK za prednostne snovi in nekatera druga onesnaževala, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj zaradi potrebe po ohranitvi enake ravni varstva površinskih voda po vsej Uniji laže doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, ki je potreben za doseganje navedenega cilja.

(36)

Direktivi 2000/60/ES in 2008/105/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

člen 16(4) se nadomesti z naslednjim:

„4.   Komisija pregleda sprejeti seznam prednostnih snovi najpozneje štiri leta po začetku veljavnosti te direktive in potem vsaj vsakih šest let ter po potrebi poda predloge.“;

2.

Priloga X se nadomesti z besedilom iz Priloge I k tej direktivi.

1.

člen 2 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej direktivi se uporabljajo opredelitve pojmov iz člena 2 Direktive 2000/60/ES in člena 2 Direktive Komisije 2009/90/ES z dne 31. julija 2009 o določitvi strokovnih zahtev za kemijsko analiziranje in spremljanje stanja voda v skladu z Direktivo 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (17).

Poleg tega se uporabljata naslednji opredelitvi pojmov:

2.

člen 3 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 3

Okoljski standardi kakovosti

1.   Države članice brez poseganja v odstavek 1a za vodna telesa površinske vode uporabljajo OSK iz dela A Priloge I, in sicer v skladu z zahtevami, določenimi v delu B Priloge I.

1a.   Brez poseganja v obveznosti iz različice te direktive, veljavne na dan 13. januarja 2009, in zlasti v doseganje dobrega kemijskega stanja površinskih voda v zvezi s snovmi in OSK, navedenimi v direktivi, države članice uporabljajo OSK, določene v delu A Priloge I, glede:

Za snovi iz točk (i) in (ii) prvega pododstavka se smiselno uporablja člen 4(4) do (9) Direktive 2000/60/ES.

2.   Države članice za snovi pod številkami 5, 15, 16, 17, 21, 28, 34, 35, 37, 43 in 44 v delu A Priloge I uporabljajo OSK za organizme iz dela A Priloge I.

Za snovi, ki niso navedene v prvem pododstavku, države članice uporabljajo OSK za vode iz dela A Priloge I.

3.   Države članice se lahko v zvezi z eno ali več vrstami površinskih voda odločijo za uporabo OSK za medij, ki ni določen v odstavku 2, ali po potrebi za takson, ki ni določen v delu A Priloge I.

Države članice, ki se odločijo za možnost iz prvega pododstavka, uporabijo ustrezen OSK iz dela A Priloge I ali, če ni naveden noben OSK za medij ali takson, določijo OSK, ki zagotavlja vsaj enako raven varstva kot OSK iz dela A Priloge I.

Države članice lahko možnost iz prvega pododstavka uporabijo le, kadar analitska metoda za izbrani medij ali takson izpolnjuje minimalna izvedbena merila iz člena 4 Direktive 2009/90/ES. Kadar ta merila niso izpolnjena za noben medij, države članice zagotovijo, da se spremljanje izvaja z uporabo najboljših razpoložljivih tehnik, ki niso nesorazmerno drage, in da je ta analitska metoda vsaj tako dobra kot metoda, ki je na voljo za medij iz odstavka 2 tega člena za ustrezno snov.

3a.   Kadar se na podlagi izmerjenih ali ocenjenih koncentracij ali emisij v okolju ugotovi, da zaradi akutne izpostavljenosti obstaja potencialno tveganje za vodno okolje ali tveganje, ki se prenaša po vodnem okolju, in kadar se uporablja OSK za organizme ali usedline, države članice zagotovijo, da se spremljajo tudi koncentracije v površinski vodi in uporabijo NDK-OSK, določeni v delu A Priloge I k tej direktivi, kadar so bili taki OSK določeni.

3b.   Kadar se izračunana srednja vrednost rezultatov, dobljenih z uporabo najboljše razpoložljive tehnike, ki ni nesorazmerno draga, na podlagi člena 5 Direktive 2009/90/ES označi z izrazom „pod mejo določljivosti“ in meja določljivosti, dobljena s to tehniko, presega OSK, se rezultat za snov, ki se meri, ne upošteva pri ocenjevanju splošnega kemijskega stanja tega vodnega telesa.

4.   Snovi, za katere se uporablja OSK za usedlino in/ali organizme, države članice v ustreznem mediju spremljajo vsaj enkrat letno, razen če je na podlagi tehničnega znanja in strokovne ocene upravičeno spremljanje v drugačnih časovnih presledkih.

5.   Države članice v posodobljene načrte za upravljanje povodij, pripravljene v skladu s členom 13(7) Direktive 2000/60/ES, vključijo naslednje informacije:

5a.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so prek osrednjega portala, ki je dostopen javnosti v skladu s členom 7(1) Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do okoljskih informacij (18), v elektronski obliki na voljo posodobljeni načrti za upravljanje povodij, izdelani v skladu s členom 13(7) Direktive 2000/60/ES, ki vsebujejo rezultate in učinke ukrepov za preprečevanje kemičnega onesnaževanja površinskih voda, in začasno poročilo, v katerem je v skladu s členom 15(3) Direktive 2000/60/ES opisan napredek pri izvajanju načrtovanega programa ukrepov.

6.   Države članice na podlagi spremljanja stanja vode, ki se izvede v skladu s členom 8 Direktive 2000/60/ES, zagotovijo dolgoročno analizo trenda koncentracij prednostnih snovi iz dela A Priloge I, ki se pogosto kopičijo v usedlinah in/ali organizmih, pri čemer se posebna pozornost nameni snovem pod številkami 2, 5, 6, 7, 12, 15, 16, 17, 18, 20, 21, 26, 28, 30, 34, 35, 36, 37, 43 in 44 v delu A Priloge I. Države članice sprejmejo ukrepe, katerih cilj je ob upoštevanju člena 4 Direktive 2000/60/ES zagotoviti, da se te koncentracije v usedlinah in/ali ustreznih organizmih znatno ne povečajo.

Države članice določijo pogostost spremljanja stanja v usedlinah in/ali organizmih, tako da se zagotovi dovolj podatkov za zanesljivo dolgoročno analizo trenda koncentracij. Spremljanje stanja bi bilo treba načeloma izvajati vsaka tri leta, razen če je na podlagi tehničnega znanja in strokovne ocene upravičeno spremljanje stanja v drugačnih časovnih presledkih.

7.   Komisija preuči tehnični in znanstveni napredek, vključno z ugotovitvami iz ocene tveganja iz točk (a) in (b) člena 16(2) Direktive 2000/60/ES in informacijami iz registracije snovi, ki so v skladu s členom 119 Uredbe (ES) št. 1907/2006 dostopne javnosti, ter po potrebi predlaga spremembo OSK, določenih v delu A Priloge I k tej direktivi v skladu s postopkom, določenim v členu 294 PDEU, in roki iz člena 16(4) Direktive 2000/60/ES.

8.   Na Komisijo se prenese pooblastilo, da sprejme delegirane akte v skladu s členom 10 zaradi prilagoditve točke 3 dela B Priloge I k tej direktivi znanstvenemu ali tehničnemu razvoju, kadar je to potrebno.

8a.   Zaradi lažjega izvajanja tega člena se do 22. decembra 2014, če je to mogoče, v okviru obstoječega postopka izvajanja Direktive 2000/60/ES oblikujejo tehnične smernice glede strategij spremljanja in analitskih metod za snovi, vključno z vzorčenjem in spremljanjem organizmov.

Smernice zlasti zajemajo:

8b.   Pri snoveh, za katere do 22. decembra 2014 tehnični standardi še niso bili sprejeti, se rok 22. decembra 2015 iz točke (i) odstavka (1a) podaljša do 22. decembra 2018, rok 22. decembra 2021 iz navedene točke pa se podaljša do 22. decembra 2027.

3.

člen 4(4) in člen 5(6) se črtata;

4.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 7a

Usklajevanje

1.   Komisija glede prednostnih snovi, ki spadajo v področje uporabe uredb (ES) št. 1907/2006, (ES) št. 1107/2009 (19), (EU) št. 528/2012 (20) ali Direktive 2010/75/EU (21), v okviru rednega pregleda Priloge X k Direktivi 2000/60/ES v skladu s členom 16(4) navedene direktive oceni, ali obstoječi ukrepi na ravni Unije in držav članic zadostujejo za doseganje OSK za prednostne snovi in za ustavitev ali postopno odpravo odvajanja, emisij in uhajanja prednostnih nevarnih snovi v skladu s točko (a) člena 4(1) in členom 16(6) Direktive 2000/60/ES.

2.   Komisija poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o rezultatih ocenjevanja iz odstavka 1 tega člena v skladu z roki iz člena 16(4) Direktive 2000/60/ES in poročilu priloži morebitne predloge, tudi glede ukrepov za nadzor.

3.   Kadar rezultati poročila kažejo, da bi lahko na ravni Unije ali države članice bili potrebni dodatni ukrepi za lažje izpolnjevanje Direktive 2000/60/ES v zvezi z določeno snovjo, odobreno v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2009 ali Uredbo (EU) št. 528/2012, uporabijo države članice ali Komisija po potrebi člen 21 ali 44 Uredbe (ES) št. 1107/2009 ali člen 15 ali 48 Uredbe (EU) št. 528/2012 za to snov ali proizvode, ki vsebujejo to snov.

Za snovi, ki spadajo v področje uporabe Uredbe (ES) št. 1907/2006, Komisija po potrebi sproži postopek iz členov 59, 61 ali 69 navedene uredbe.

Države članice in Komisija pri uporabi določb uredb iz prvega in drugega pododstavka upoštevajo ocene tveganja in socialno-ekonomske analize ali analize stroškov in koristi, določene v navedenih uredbah, vključno glede možnih alternativ.

5.

člena 8 in 9 se nadomestita z naslednjim:

„Člen 8

Pregled Priloge X k Direktivi 2000/60/ES

Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu poroča o rezultatih rednega pregleda Priloge X k Direktivi 2000/60/ES iz člena 16(4) navedene direktive. Poročilu, kadar je ustrezno, priloži zakonodajne predloge za spremembo Priloge X, med drugim zlasti predloge za določitev novih prednostnih snovi ali prednostnih nevarnih snovi ali za določitev nekaterih prednostnih snovi kot prednostne nevarne snovi ter za določitev ustreznih OSK za površinske vode, usedline ali organizme, kakor je primerno.

Člen 8a

Posebne določbe za določene snovi

1.   Države članice lahko v načrtih za upravljanje povodij, pripravljenih v skladu s členom 13 Direktive 2000/60/ES – brez poseganja v zahteve oddelka 1.4.3 Priloge V te direktive glede prikaza splošnega kemijskega stanja ter v cilje in obveznosti iz točke (a) člena 4(1), točke (k) člena 11(3) in člena 16(6) navedene direktive –, predložijo dodatne karte, ki informacije o kemijskem stanju za eno ali več naslednjih snovi prikazujejo ločeno od informacij za ostale snovi, določenih v delu A Priloge I k tej direktivi:

Poleg tega lahko države članice v načrtih za upravljanje povodij prikažejo obseg vsakega odstopanja od vrednosti OSK za snovi iz točk (a) do (c) prvega pododstavka. Države članice, ki predložijo take dodatne karte, si prizadevajo, da so te primerljive z drugimi na ravni povodja in Unije.

2.   Države članice lahko snovi pod številkami 5, 21, 28, 30, 35, 37, 43 in 44 iz dela A Priloge I spremljajo manj temeljito, kot je to določeno v členu 3(4) te direktive in Prilogi V k Direktivi 2000/60/ES, pod pogojem, da je spremljanje reprezentativno in že obstaja statistično trdno izhodišče za prisotnost teh snovi v vodnem okolju. V skladu s z drugim pododstavkom člena 3(6) te direktive bi bilo treba načeloma stanje spremljati vsaka tri leta, razen če je na podlagi tehničnega znanja in strokovne ocene upravičeno spremljanje stanja v drugačnih časovnih presledkih.

Člen 8b

Nadzorni seznam

1.   Komisija določi nadzorni seznam snovi, za katere se zaradi podpore prihodnjemu izvajanju prednostnega razvrščanja v skladu s členom 16(2) Direktive 2000/60/ES zbirajo podatki o spremljanju iz celotne Unije ter dopolnjujejo podatki, med drugim, iz analiz in pregledov iz člena 5 ter programi za spremljanje iz člena 8 navedene direktive.

Prvi nadzorni seznam lahko hkrati vsebuje največ 10 snovi ali skupin snovi in za vsako snov določa medije spremljanja in mogoče analitske metode, ki niso nesorazmerno drage. Če so na voljo analitske metode, ki niso nesorazmerno drage, lahko Komisija ob vsaki posodobitvi nadzornega seznama v skladu z odstavkom 2 tega člena seznamu doda eno snov ali skupino snovi, pri čemer je najvišje skupno število snovi 14. Snovi, ki se vključijo na nadzorni seznam, se izberejo med snovmi, za katere informacije, ki so na voljo, kažejo, da bi lahko na ravni Unije pomenile znatno tveganje za vodno okolje ali tveganje, ki se prenaša po vodnem okolju, in za katere ni dovolj podatkov o spremljanju.

Diklofenak (CAS 15307-79-6), 17-beta-estradiol (E2) (CAS 50-28-2) in 17-alfa-etinilestradiol (EE2) (CAS 57-63-6) se uvrstijo v prvi nadzorni seznam, da bi z zbiranjem podatkov o spremljanju lažje določili ustrezne ukrepe za odpravljanje tveganja zaradi teh snovi.

Komisija pri izbiri snovi, ki se uvrstijo na nadzorni seznam, upošteva vse informacije, ki so na voljo, vključno z:

2.   Komisija določi prvi nadzorni seznam iz odstavka 1 do 14. septembra 2014 in ga nato posodablja vsakih 24 mesecev. Komisija pri posodobitvi nadzornega seznama iz njega črta vse snovi, za katere je mogoče brez dodatnih podatkov o spremljanju izvesti presojo tveganja iz člena 16(2) Direktive 2000/60/ES. Obdobje neprekinjenega spremljanja katere koli posamezne snovi, ki se izvaja v okviru njene uvrstitve na nadzorni seznam, ne sme biti daljše od štirih let.

3.   Države članice snovi z nadzornega seznama spremljajo na izbranih reprezentativnih postajah za spremljanje v obdobju najmanj 12 mesecev. Glede prvega nadzornega seznama se obdobje spremljanja začne 14. septembra 2015 ali v šestih mesecih po določitvi nadzornega seznama, kar je pozneje. Države članice začnejo spremljanje vsake snovi na nadaljnjih seznamih v šestih mesecih po njeni uvrstitvi na seznam.

Vse države članice izberejo vsaj eno postajo za spremljanje in še eno, če ima več kot milijon prebivalcev, poleg tega pa še toliko postaj, kolikor znaša količnik med njeno zemljepisno površino v km2 in 60 000 (zaokroženo na najbližje celo število), in še toliko postaj, kolikor znaša količnik med številom njenih prebivalcev in 5 milijoni (zaokroženo na najbližje celo število).

Pri izbiri reprezentativnih postaj za spremljanje, pogostosti in časa spremljanja za vsako snov države članice upoštevajo vzorce uporabe in verjetno prisotnost snovi. Spremljanje se izvaja vsaj enkrat na leto.

Kadar država članica predloži dovolj primerljivih, reprezentativnih in aktualnih podatkov o spremljanju glede posamezne snovi na podlagi obstoječih programov spremljanja ali študij, se lahko odloči, da ne bo izvedla dodatnih spremljanj v okviru mehanizma uvrstitve te snovi na nadzorni seznam, pod pogojem, da je bila snov spremljana z uporabo metodologije, ki izpolnjuje zahteve tehničnih smernic, ki jih pripravi Komisija v skladu s členom 8b(5).

4.   Države članice poročajo Komisiji o rezultati spremljanja, izvedenega v skladu z odstavkom 3. V zvezi s prvim nadzornim seznamom o rezultatih spremljanja poročajo v 15 mesecih od 14. septembra 2015 ali v 21 mesecih po določitvi nadzornega seznama, kar je pozneje, in nato vsakih 12 mesecev, v času, ko je snov uvrščena na seznam. Za vsako snov, vključeno v nadaljnje sezname, države članice o rezultatih spremljanja poročajo Komisiji v 21 mesecih od uvrstitve snovi na nadzorni seznam in nato vsakih 12 mesecev, v času, ko je snov uvrščena na seznam. Poročilo vključuje informacije o reprezentativnosti postaj za spremljanje in strategiji spremljanja.

5.   Komisija sprejme izvedbene akte o določitvi in posodobitvi nadzornega seznama iz odstavkov 1 in 2. Sprejme lahko tudi tehnične oblike za poročanje Komisiji o rezultatih spremljanja in z njim povezanih informacijah. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 9(2).

Komisija oblikuje smernice, vključno s tehničnimi specifikacijami, za lažje spremljanje snovi z nadzornega seznama in naj spodbuja usklajevanje takšnega spremljanja.

Člen 8c

Posebne določbe za farmacevtske snovi

Komisija v skladu s členom 16(9) Direktive 2000/60/ES in, kadar je ustrezno, na podlagi izida svoje raziskave o tveganjih zaradi zdravil v okolju iz leta 2013 ter drugih ustreznih raziskav in poročil v dveh letih, kolikor je mogoče, od 13. septembra 2013 oblikuje strateški pristop k onesnaženju vode s farmacevtskimi snovmi. Ta strateški pristop po potrebi vključuje predloge, s katerimi bo po potrebi mogoče učinkoviteje upoštevati vpliv zdravil v postopku za dajanje zdravil v promet. V okviru tega strateškega pristopa Komisija, kadar je ustrezno, do 14. septembra 2017 predlaga ukrepe, ki se sprejmejo na ravni Unije in/ali ravni držav članic, kakor je ustrezno, za obravnavo morebitnih vplivov farmacevtskih snovi na okolje, zlasti tistih iz člena 8b(1), katerih cilj je zmanjšanje odvajanja, emisij in uhajanja takih snovi v vodno okolje, pri čemer se upoštevajo potrebe javnega zdravstva in stroškovna učinkovitost predlaganih ukrepov.

Člen 9

Postopek v odboru

1.   Komisiji pomaga odbor, ustanovljen s členom 21(1) Direktive 2000/60/ES. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (24).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Kadar odbor ne poda mnenja, Komisija ne sprejme osnutka izvedbenega akta in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 9a

Izvajanje pooblastila

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 3(8) se prenese na Komisijo za šest let od 13. septembra 2013. Komisija pripravi poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje devet mesecev pred koncem šestletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet ne nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.   Pooblastilo iz člena 3(8) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.   Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 3(8), začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje temu aktu v dveh mesecih od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

6.

Priloga I se spremeni:

7.

prilogi II in III se črtata.

24.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 226/18

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

24.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 226/20

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

1.

2.

3.

4.

1.1

Ta pravilnik se uporablja za:

1.2

Na zahtevo proizvajalca se šteje, da vozila kategorije M2  (1), homologirana na podlagi Pravilnika št. 17, izpolnjujejo zahteve tega pravilnika.

1.3

Vozila, pri katerih za nekatere sedeže veljajo izjeme, predvidene v odstavku 7.4 Pravilnika št. 14, se homologirajo v skladu s tem pravilnikom.

1.4

Vgradnja vstran obrnjenih sedežev je v vozilih kategorij M2 (razredov II, III in B) ter M3 (razreda II, III in B) prepovedana.

1.5

Na zahtevo proizvajalca ter če se strinjata tehnična služba in homologacijski organ pogodbenice, se lahko homologacija podeli za vozila kategorije M3 (razreda III ali B), katerih največja tehnično dovoljena masa je večja od 10 ton, z vstran obrnjenimi sedeži, pod pogojem, da so ti vstran obrnjeni sedeži postavljeni skupaj v zadnjem delu vozila in tvorijo sedišče z največ deset sedeži. Takšni vstran obrnjeni sedeži so opremljeni vsaj z naslonom za glavo in dvotočkovnim varnostnim pasom z zategovalnikom, homologiranim v skladu s Pravilnikom št. 16. Poleg tega pritrdišča za varnostne pasove izpolnjujejo zahteve glede mer in trdnosti, ki temeljijo na zahtevah iz Pravilnika št. 14. Upošteva se tudi, da je sedež obrnjen vstran in ne naprej ter da se preskusi in pregledi na tej podlagi ne opustijo. V sporočilu (Priloga 2) je opomba, v kateri je navedeno, da so bili vstran obrnjeni sedeži dovoljeni v skladu s tem odstavkom. Takšne homologacije se prenehajo podeljevati s 1. novembrom 2014 ali z datumom sprejetja enotnih določb o preskusih za vstran obrnjene sedeže (tj. tega pravilnika), določb v zvezi s pritrdišči varnostnih pasov za takšne sedeže (tj. Pravilnika št. 14) ter vozila, opremljena z varnostnimi pasovi (tj. Pravilnika št. 16), kateri koli od teh datumov nastopi prej.

1.6

Odstavek 1.4 se ne uporablja za reševalna vozila ali vozila, namenjena za potrebe vojske, civilne zaščite, gasilskih enot in enot za ohranjanje javnega reda in miru.

1.7

Odstavek 1.4 se ne uporablja za vozila kategorije M3 (razredov II, III in B), katerih največja tehnično dovoljena masa je večja od 10 ton, z vstran obrnjenimi sedeži, če so izpolnjene zahteve iz odstavka 7.4.

2.1

„homologacija sedeža“ pomeni homologacijo določenega tipa sedeža kot sestavnega dela glede na zaščito uporabnikov naprej obrnjenih sedežev ter na njihovo trdnost in konstrukcijo naslonov sedežev;

2.2

„homologacija vozila“ pomeni homologacijo določenega tipa vozila glede na trdnost delov konstrukcije vozila, na katero so sedeži pritrjeni, in glede na vgradnjo sedežev;

2.3

„tip sedeža“ pomeni sedeže, ki se bistveno ne razlikujejo glede naslednjih značilnosti, ki bi lahko vplivale na njihovo trdnost in nevarnost:

2.4

„tip vozila“ pomeni vozila, ki se bistveno ne razlikujejo glede na:

2.5

„sedež“ pomeni konstrukcijo, ki je lahko pritrjena na konstrukcijo vozila, vključno z oblazinjenjem in deli za pritrditev, namenjeno za uporabo v vozilu in za sedenje ene ali več odraslih oseb. Glede na smer so sedeži opredeljeni na naslednje načine:

2.6

„enojni sedež“ pomeni sedež, ki je konstruiran in izdelan za sedenje enega potnika;

2.7

„dvojni sedež“ pomeni sedež, ki je konstruiran in izdelan za sedenje dveh potnikov enega poleg drugega; dva sedeža drug ob drugem brez medsebojne povezave štejeta za dva enojna sedeža;

2.8

„vrsta sedežev“ pomeni sedež, konstruiran in izdelan za sedenje treh ali več potnikov enega ob drugem; več enojnih ali dvojnih sedežev, ki so nameščeni eden ob drugem, ne šteje za vrsto sedežev;

2.9

„sedežna blazina“ pomeni del sedeža, ki je nameščen skorajda vodoravno in je namenjen podpori sedečega potnika;

2.10

„naslon sedeža“ pomeni del sedeža, ki je skorajda navpičen, namenjen podpiranju potnikovega hrbta, ramen in po možnosti njegove glave;

2.11

„sistem nastavitve“ pomeni napravo, s katero se lahko sedež ali njegovi deli nastavijo v lego, ki ustreza sedečemu uporabniku;

2.12

„sistem odmikanja“ pomeni napravo, ki omogoča, da se sedež ali neki njegov del brez trajnega vmesnega položaja sedeža ali enega njegovih delov zaradi lažjega dostopa potnikov premakne v prečni ali vzdolžni smeri;

2.13

„sistem za blokiranje“ pomeni napravo, ki zagotavlja, da sedež in njegovi deli ostajajo v položaju uporabe;

2.14

„pritrdišče“ pomeni del poda ali nadgradnje vozila, na katerega se lahko pritrdi sedež;

2.15

„oprema za pritrditev“ pomeni vijake ali druge sestavne dele, ki se uporabljajo za pritrditev sedeža na vozilo;

2.16

„voziček“ pomeni del preskusne opreme, ki se izdeluje in uporablja za dinamično posnemanje prometnih nesreč s čelnim trkom;

2.17

„dodatni sedež“ pomeni sedež za preskusno lutko, montiran na vozičku zadaj za sedežem, ki se preskuša. Ta sedež je vzorec sedeža, ki se uporablja v vozilu za sedežem, ki se preskuša;

2.18

„referenčna ravnina“ pomeni ravnino, ki poteka skozi točke stika na petah preskusne lutke ter se uporablja za določitev točke H in dejanskega kota trupa za položaj sedenja pri motornih vozilih v skladu z določbami Priloge 4;

2.19

„referenčna višina“ pomeni višino vrha sedeža nad referenčno ravnino;

2.20

„preskusna lutka“ pomeni preskusno lutko, ki ustreza zahtevam za lutko HYBRID II ali III (2) za naprej obrnjene sedeže, ali preskusno lutko, ki ustreza zahtevam za preskusno lutko za bočni trk v skladu s Prilogo 6 k Pravilniku št. 95, za vstran obrnjene sedeže;

2.21

„referenčno območje“ pomeni prostor med dvema navpičnima vzdolžnima ravninama, ki sta med seboj oddaljeni 400 mm, sta simetrični glede na točko H in določeni z rotiranjem preskusne glave, opisane v Prilogi 1 k Pravilniku št. 21, iz navpične v vodoravno lego. Preskusna naprava se namesti v položaj, ki je opisan v navedeni prilogi k Pravilniku št. 21, ter nastavi na najdaljšo dolžino 840 mm in najmanjšo dolžino 736 mm za preostalo omejitev navedenega prostora;

2.22

„tritočkovni pas“ za namene tega pravilnika vključuje tudi pasove z več kot tremi točkami pritrdišča;

2.23

„razmik med sedeži“ v primeru sedežev, ki so obrnjeni v isto smer, pomeni razdaljo med prednjo stranjo naslonjala sedeža in zadnjo stranjo naslonjala sedeža pred njim, izmerjeno vodoravno na višini 620 mm nad tlemi.

3.1

Vlogo za homologacijo sedeža predloži proizvajalec sedeža ali njegov pooblaščeni zastopnik.

3.2

Vlogo za homologacijo vozila predloži proizvajalec vozila ali njegov pooblaščeni zastopnik.

3.3

Vlogi za homologacijo sedeža ali vozila se priloži naslednja dokumentacija v treh izvodih z naslednjimi podatki:

3.4

Tehnični službi, pristojni za homologacijske preskuse, se predložijo:

4.1

Če sedež, predložen v homologacijo po tem pravilniku, izpolnjuje ustrezne zahteve iz odstavka 5, se podeli homologacija za navedeni tip sedeža.

4.2

Če vozilo, predloženo v homologacijo v skladu s tem pravilnikom, izpolnjuje ustrezne zahteve iz odstavkov 6 in 7, se podeli homologacija za navedeno vozilo.

4.3

Številka homologacije se določi za vsak homologiran tip. Prvi dve števki (trenutno 03 v skladu s serijo sprememb 03) označujeta serijo sprememb, vključno z zadnjimi večjimi tehničnimi spremembami Pravilnika v času izdaje homologacije. Ista pogodbenica ne sme dodeliti iste številke drugemu tipu sedeža ali vozila.

4.4

Obvestilo o podelitvi, razširitvi ali zavrnitvi homologacije tipa sedeža in/ali tipa vozila v skladu s tem pravilnikom se predloži pogodbenicam Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, s sporočilom na obrazcu, skladnim z vzorcem iz Priloge 1 in/ali Priloge 2 k temu pravilniku.

4.5

Na vsak sedež, ki je v skladu s tipom sedeža, homologiranim po tem pravilniku, in na vsako vozilo, ki je v skladu s tipom vozila, homologiranim po tem pravilniku, se na vidno in zlahka dostopno mesto, opredeljeno na homologacijskem certifikatu, pritrdi mednarodna homologacijska oznaka, sestavljena iz:

4.6

Homologacijska oznaka mora biti jasno čitljiva in neizbrisna.

4.7

Homologacijska oznaka se namesti na sedež ali sedeže oziroma na podatkovno ploščico, ki jo je proizvajalec namestil na vozilo, ali poleg nje.

4.8

Primeri homologacijskih oznak so prikazani v Prilogi 3.

5.1

Vsak tip naprej obrnjenega sedeža na zahtevo proizvajalca izpolnjuje zahteve preskusa iz Dodatka 1 (dinamični preskus) ali dodatkov 5 in 6 (statični preskus).

5.2

Preskusi, ki jih je uspešno prestal tip sedeža, se zapišejo v obrazec sporočila o homologaciji tipa sedeža, ki je skladen z vzorcem iz Priloge 1.

5.3

Vsak sistem za nastavitev in odmikanje vključuje sistem blokiranja, ki deluje samodejno.

5.4

Ne zahteva se, da sistemi za nastavitev in blokiranje po preskusu v celoti delujejo.

5.5

Na vsakem zunanjem prednjem sedežu v vsakem vozilu kategorije M2 z največjo dovoljeno maso, ki ne presega 3 500 kg, je pritrjen naslon za glavo. Ta naslon za glavo izpolnjuje zahteve iz Pravilnika št. 25, kot je bil spremenjen s spremembami 03.

6.1

Pritrdišča sedežev na vozilu so zmožna prestati:

6.2

Dovoljena je trajna deformacija pritrdišča ali površine okoli njega, vključno z zlomom, pod pogojem, da so pritrdišča zdržala predpisano silo med celotnim predpisanim obdobjem.

6.3

Če je na vozilu več kot en tip pritrdišč, se zaradi pridobivanja homologacije za vozilo opravi preskus na vsaki različici.

6.4

Lahko se uporabi en preskus za hkratno homologacijo sedeža in vozila.

6.5

Pri vozilih kategorije M3 se šteje, da pritrdišča sedežev izpolnjujejo zahteve odstavkov 6.1 in 6.2, če so pritrdišča varnostnih pasov za ustrezne položaje sedenja nameščena neposredno na sedeže, ki bodo vgrajeni, in ta pritrdišča pasov izpolnjujejo zahteve Pravilnika št. 14, če je potrebno z odstopanjem, predvidenim v odstavku 7.4.

7.1

Vsi vgrajeni sedeži, obrnjeni naprej, se homologirajo v skladu z zahtevami odstavka 5 tega pravilnika, pri čemer morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

7.2

Pri homologaciji v skladu z Dodatkom 1 se uporabljata preskusa 1 in 2, razen v naslednjih primerih:

7.3

Pri homologaciji v skladu z dodatkoma 5 in 6 se uporabljajo vsi preskusi, razen v naslednjih primerih:

7.4

Vgradnja vstran obrnjenih sedežev izpolnjuje naslednje pogoje:

8.1

Sedeži in/ali vozila, homologirani v skladu s tem pravilnikom, se izdelajo tako, da ustrezajo homologiranemu tipu z izpolnjevanjem zahtev iz odstavkov 5, 6 in 7.

8.2

Zaradi preverjanja izpolnjevanja zahtev iz odstavka 8.1 se izvaja primeren nadzor nad proizvodnjo. V tem primeru primeren nadzor pomeni preverjanje mer izdelka in postopke za učinkovit nadzor nad kakovostjo izdelkov.

8.3

Pristojni organ, ki je podelil homologacijo, lahko kadar koli preveri metode za nadzor skladnosti, ki se uporabljajo v vsakem proizvodnem obratu, in na vzorcih po potrebi opravi katerega koli od preskusov, izvedenih za homologacijo. Običajno se to preverjanje opravi enkrat na leto.

9.1

Homologacija, ki se podeli za tip sedeža in/ali tip vozila v skladu s tem pravilnikom, se lahko prekliče, če zgoraj navedene zahteve niso izpolnjene.

9.2

Če pogodbenica Sporazuma, ki uporablja ta pravilnik, prekliče homologacijo, ki jo je podelila, o tem takoj obvesti druge pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, s sporočilom na obrazcu, ki je skladen z vzorcem iz Priloge 1 in/ali Priloge 2 k temu pravilniku.

10.1

Vsaka sprememba tipa sedeža in/ali tipa vozila se sporoči homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo tipa sedeža in/ali tipa vozila. Organ lahko potem:

10.2

Potrditev ali zavrnitev homologacije se z navedbo sprememb po postopku iz zgornjega odstavka 4.4 sporoči pogodbenicam Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik.

10.3

Homologacijski organ, ki izda razširitev homologacije, dodeli serijsko številko tej razširitvi in o tem obvesti druge pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, z obrazcem, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 1 in/ali Priloge 2 k temu pravilniku.

12.1

Od uradnega začetka veljavnosti sprememb 02 nobena pogodbenica, ki uporablja ta pravilnik, ne sme zavrniti homologacije v skladu s tem pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 02.

12.2

Od 1. novembra 2012 pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, podelijo homologacije le, če so izpolnjene zahteve tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 02.

12.3

Od 1. novembra 2014 homologacije, podeljene v skladu s tem pravilnikom, prenehajo veljati, razen homologacij, podeljenih v skladu z zahtevami tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 02.

12.4

Pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, lahko od 1. novembra 2014 zavrnejo prvo nacionalno ali regionalno registracijo (začetek uporabe) vozila, ki ni bilo homologirano v skladu z zahtevami iz sprememb 02 tega pravilnika.

12.5

Od 1. novembra 2014 ali datuma sprejetja enotnih določb o preskusih za vstran obrnjene sedeže (tj. tega pravilnika), določb glede pritrdišč varnostnih pasov za takšne sedeže (tj. Pravilnika št. 14), ter vozila, opremljena z varnostnimi pasovi (tj. Pravilnika št. 16), kateri koli od teh datumov nastopi prej, prenehajo veljati homologacije, izdane v skladu z odstavkom 1.5 tega pravilnika.

12.6

Homologacije sestavnih delov v skladu s spremembami 01 tega pravilnika veljajo tudi po datumu začetka veljavnosti sprememb 02 in pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, jih še naprej sprejemajo in ne zavračajo podelitve razširitev homologacije, izdane v skladu s spremembami 01 tega pravilnika.

12.7

Od uradnega začetka veljavnosti sprememb 03 nobena pogodbenica, ki uporablja ta pravilnik, ne zavrača podelitve homologacij v skladu s tem pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 03.

12.8

Po 24 mesecih od začetka veljavnosti sprememb 03 pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, podeljujejo homologacije le, če so izpolnjene zahteve iz tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 03.

12.9

Po 60 mesecih od začetka veljavnosti sprememb 03 tega pravilnika pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, lahko zavrnejo nacionalno ali regionalno homologacijo ter prvo nacionalno ali regionalno registracijo (začetek uporabe) vozila, ki ne izpolnjuje zahtev iz sprememb 03 tega pravilnika.

12.10

Homologacije sestavnih delov v skladu s spremembami 01 ali 02 tega pravilnika veljajo tudi po datumu začetka veljavnosti sprememb 03 in pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, jih še naprej sprejemajo in ne zavračajo podelitve razširitev homologacije, izdane v skladu s spremembami 01 ali 02 tega pravilnika.

24.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 226/s3

24.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 226/s3