29.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 181/1

(1)

Uredba Sveta (ES) št. 1185/2003 (3) določa splošno prepoved prakse rezanja plavuti morskim psom, pri kateri se morskim psom odstranijo plavuti, ostanek morskega psa pa se odvrže v morje.

(2)

Ribe iz taksona Elasmobranchii, ki vključuje morske pse, skate in raže, so zaradi prevelikega izkoriščanja na splošno zelo ranljive, saj so za njihov življenjski cikel značilni počasna rast, pozna zrelost in majhno število mladic, čeprav biološka produktivnost ni enaka za vse vrste. V zadnjih letih se je na splošno zaradi bistvenega povečanja povpraševanja po proizvodih iz morskih psov, zlasti po plavutih morskega psa, zelo povečal lov na nekatere populacije morskih psov, vključno s strani plovil pod zastavo države članice, ki delujejo v vodah Unije in vodah držav nečlanic, zaradi česar so te populacije postale resno ogrožene.

(3)

Plavuti morskih psov niso tradicionalna sestavina v evropski prehrani, so pa morski psi nujen člen morskega ekosistema v Uniji. Upravljanje in ohranjanje staležev morskih psov ter, bolj na splošno, spodbujanje ribiškega sektorja, ki je trajnostno upravljan, v korist okolja in ljudi, ki v sektorju delajo, bi bilo zato treba določiti kot prednostno nalogo.

(4)

Trenutna znanstvena spoznanja, ki temeljijo na preučevanju količin ulova morskih psov, na splošno kažejo, da je več staležev morskih psov resno ogroženih, čeprav stanje ni enako za vse vrste ali celo iste vrste morskih psov v različnih morskih območjih. Po podatkih Mednarodne zveze za ohranjanje narave in naravnih virov (IUCN) je ogroženih več kot 25 % vseh pelagičnih vrst morskih psov, med temi je več kot 50 % velikih oceansko-pelagičnih morskih psov. V zadnjih letih so po zakonodaji Unije ali v okviru regionalnih organizacij za upravljanje ribištva prepovedani ulov, hranjenje na krovu, pretovarjanje ali iztovarjanje vse večjega števila vrst morskih psov, vključno s tistimi, ki imajo pri trgovanju visoko cenjene plavuti.

(5)

Sinji morski pes (Priconace glauca), ki ga IUCN uvršča med „skoraj ogrožene“, in atlantski mako (Isurus oxyrinchus), ki ga IUCN uvršča med „ranljive“, sta trenutno prevladujoči vrsti morskih psov v ulovu flote Unije, pri čemer predstavlja sinji morski pes približno 70 % celotnega prijavljenega iztovora morskih psov. Vseeno se v vodah Unije in vodah držav nečlanic lovijo tudi druge vrste, vključno s kladvenicami in svilnatimi morskimi psi, in prispevajo k ekonomski vzdržnosti ribištva.

(6)

Uredba (ES) št. 1185/2003 trenutno omogoča državam članicam, da izdajo posebna dovoljenja za ribolov, ki dovoljujejo predelavo morskih psov na krovu, pri kateri se lahko plavuti morskega psa odstranijo z njihovih teles. Za zagotovitev povezave med maso plavuti morskega psa in njegovega telesa, se določi razmerje med maso plavuti in maso trupa. Z uporabo razmerja med maso plavuti in maso trupa obstajajo resne težave pri nadzoru in izvajanju. Uporaba takega razmerja ni dovolj, da se odpravi praksa višanja vrednosti ulova, zaradi razlik v tehnikah rezanja plavuti ter spremenljivosti velikosti plavuti in teže pri različnih vrstah morskih psov pa bi lahko rezanje plavuti potekalo neopaženo. Plavuti in telesa se lahko po predelavi na krovu iztovorijo v različnih pristaniščih. V teh okoliščinah je zbiranje podatkov, med drugim o vrstah in strukturi populacije, ki podpirajo znanstveno mnenje glede uvedbe ukrepov za ohranjanje in upravljanje ribištva, omejeno.

(7)

V luči mednarodnega akcijskega načrta za ohranjanje in upravljanje morskih psov, ki ga je Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) sprejela leta 1999, bi morala Unija sprejeti vse ukrepe, potrebne za ohranjanje morskih psov in za zmanjšanje odpadkov in zavržkov iz ulova morskih psov. Svet je v svojih sklepih z dne 23. aprila 2009 podprl splošni pristop in posebne cilje Unije, kakor so določeni v Sporočilu Komisije o akcijskem načrtu Evropske skupnosti za ohranjanje in upravljanje morskih psov z dne 5. februarja 2009. Svet je tudi spodbudil Komisijo, naj posebno pozornost nameni vprašanju odstranjevanja plavuti morskega psa in naj čim prej predloži predlog za spremembo Uredbe (ES) št. 1185/2003, zlasti glede odstopanj in povezanih pogojev, določenih v navedeni uredbi.

(8)

Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF) priznava, da obstajajo težave v zvezi z rezanjem plavuti morskim psom, poziva k njeni odpravi brez odstopanja ter svetuje, da bi bilo treba vse ribje vrste taksona Elasmobranchii iztovoriti v obliki, v kateri se plavuti naravno držijo trupa.

(9)

Regionalne organizacije za upravljanje ribištva obravnavajo vprašanje rezanja plavuti morskim psom čedalje resneje. Poleg tega njihovi znanstveni organi podpirajo iztovarjanje morskih psov, pri katerih se plavuti držijo trupa, in ugotavljajo, da je to najboljši način za preprečevanje rezanja plavuti morskim psom, ki bo tudi olajšal zbiranje podatkov za oceno staležev. Letne resolucije o trajnostnem ribištvu, ki jih od leta 2007 sprejema generalna skupščina Združenih narodov, globalna politika IUCN proti rezanju plavuti morskim psom iz leta 2008 ter revizijska konferenca o sporazumu o ribjih staležih iz leta 2010 so pozvale države, naj sprejmejo ukrepe za obvezno iztovarjanje vseh morskih psov v obliki, v kateri se plavuti naravno držijo trupa.

(10)

Komisija je v letih 2010 in 2011 v okviru zahtevane priprave ocene vplivov izvedla javno posvetovanje, da bi pridobila informacije o najprimernejšem načinu za spremembo Uredbe (ES) št. 1185/2003. Komisija je v svoji oceni vplivov ugotovila, da bi z namenom doseganja osnovnega cilja ohranjanja staležev morskih psov navedena uredba morala določiti, da se vsi morski psi iztovarjajo v obliki, v kateri se plavuti naravno držijo trupa.

(11)

Uredbo (ES) št. 1185/2003 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

v členu 2 se črta točka 3;

2.

v členu 3 se vstavi naslednji odstavek:

„1a.   Brez poseganja v odstavek 1 se za lažje skladiščenje na krovu lahko plavuti morskih psov delno odrežejo in stisnejo ob trup, vendar se jih ne odstrani s trupa pred iztovorom.“;

3.

člena 4 in 5 se črtata;

4.

člen 6 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 6

Poročila

1.   Kadar ribiška plovila, ki plujejo pod zastavo države članice, lovijo, obdržijo na krovu, pretovarjajo ali iztovarjajo morske pse, država članica zastave v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1224/2009 z dne 20. novembra 2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike (4) in Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 404/2011 z dne 8. aprila 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 (5) pošlje Komisiji vsako leto do 1. maja izčrpno poročilo o njenem izvajanju te uredbe v preteklem letu. Poročilo vključuje opis s strani države članice zastave spremljanja skladnosti njenih plovil v vodah Unije in v vodah držav nečlanic s to uredbo in izvršilne ukrepe, ki jih je sprejela v primerih neskladnosti. Država članica zastave navede zlasti vse naslednje informacije:

2.   Po predložitvi drugega letnega poročila držav članic v skladu z odstavkom 1 Komisija do 1. januarja 2016 poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju te uredbe in napredku na tem področju v mednarodnem okviru.

29.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 181/4

(1)

Unija si je zastavila cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice, v katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb in olajšan dostop do pravnega varstva, zlasti z načelom vzajemnega priznavanja sodnih in izvensodnih odločb v civilnih zadevah. Za postopno vzpostavitev takega območja mora Unija sprejeti ukrepe v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, zlasti če so ti potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.

(2)

V členu 81(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je določeno, da pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodnih odločb in odločb v izvensodnih zadevah.

(3)

Na skupnem območju pravice brez notranjih meja so določbe za zagotovitev hitrega in preprostega priznavanja ter, kadar je to primerno, izvrševanja zaščitnih ukrepov, ki jih odredi država članica, v drugi državi članici bistvene za zagotovitev, da se zaščita, dodeljena fizični osebi v eni državi članici, ohrani in nadaljuje v kateri koli drugi državi članici, v katero ta oseba potuje ali se preseli. Potrebno je zagotoviti, da legitimno uveljavljanje državljanov Unije njihove pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic v skladu s členom 3(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in členom 21 PDEU ne povzroči izgube te zaščite.

(4)

Medsebojno zaupanje pri delovanju pravosodja v Uniji in cilj, da se zagotovi hitrejši in cenovno ugodnejši pretok zaščitnih ukrepov znotraj Unije, upravičujeta načelo, v skladu s katerim se zaščitni ukrepi, ki se odredijo v državi članici, priznajo v vseh drugih državah članicah, ne da bi bili pri tem potrebni kakršni koli posebni postopki. Zato bi moral biti zaščitni ukrep, odrejen v eni državi članici (v nadaljnjem besedilu: država članica izvora), obravnavan, kot da je bil odrejen v državi članici, v kateri se zahteva njegovo priznanje (v nadaljnjem besedilu: zaprošena država članica).

(5)

Za dosego cilja prostega pretoka zaščitnih ukrepov je potrebno in ustrezno, da pravila, ki urejajo priznavanje in, kadar je to primerno, izvrševanje zaščitnih ukrepov, ureja pravni instrument Unije, ki je zavezujoč in se neposredno uporablja.

(6)

Ta uredba bi se morala uporabljati za zaščitne ukrepe, ki se odredijo za zaščito osebe, kadar obstajajo utemeljeni razlogi za bojazen, da so življenje, telesna ali duševna nedotakljivost, osebna svoboda, varnost ali spolna nedotakljivost te osebe ogrožene, recimo tako, da se preprečijo vse oblike nasilja zaradi spola ali nasilja v neposrednem stiku, kot so fizično nasilje, nadlegovanje, spolno nasilje, zalezovanje, ustrahovanje ali druge oblike posredne prisile. Treba je poudariti, da se ta uredba uporablja za vse žrtve, ne glede na to, ali so žrtve nasilja na podlagi spola.

(7)

Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj (3) zagotavlja, da žrtve kaznivih dejanj prejmejo ustrezne informacije in podporo.

(8)

Ta uredba dopolnjuje Direktivo 2012/29/EU. Dejstvo, da za osebo velja zaščitni ukrep, odrejen v civilnih zadevah, samo po sebi ne izključuje možnosti opredelitve te osebe kot „žrtve“ v skladu z navedeno direktivo.

(9)

Področje uporabe te uredbe spada v okvir pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah v smislu člena 81 PDEU. Ta uredba se uporablja le za zaščitne ukrepe, odrejene v civilnih zadevah. Zaščitne ukrepe, sprejete v kazenskih zadevah, zajema Direktiva 2011/99/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o evropski odredbi o zaščiti (4).

(10)

Pojem civilne zadeve bi bilo treba razlagati samostojno v skladu z načeli prava Unije. Pri odločanju o tem, ali gre za zaščitni ukrep civilne narave, ne bi smelo biti odločilno, ali ga je odredil civilni, upravni ali kazenski organ.

(11)

Ta uredba ne bi smela posegati v izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (5) (v nadaljnjem besedilu: Uredba Bruselj IIa). Odločbe, sprejete na podlagi Uredbe Bruselj IIa, bi se morale še naprej priznavati in izvrševati v skladu z navedeno uredbo.

(12)

Ta uredba upošteva različne pravne tradicije držav članic in ne posega v nacionalne sisteme za odreditev zaščitnih ukrepov. Ta uredba držav članic ne zavezuje, da spremenijo svoje nacionalne sisteme, da bi lahko odredile zaščitne ukrepe v civilnih zadevah, in da bi uvedle zaščitne ukrepe v civilnih zadevah za uporabo te uredbe.

(13)

Zaradi upoštevanja različnih vrst organov, ki v državah članicah odrejajo zaščitne ukrepe v civilnih zadevah, in za razliko od drugih področij pravosodnega sodelovanja bi se morala ta uredba uporabljati za odločbe tako sodnih organov kot upravnih organov, pod pogojem, da ti upravni organi zagotavljajo zlasti svojo nepristranskost in pravico strank do sodnega nadzora. Policijski organi v nobenem primeru ne bi smeli veljati za organe izdajatelje v smislu te uredbe.

(14)

Na podlagi načela vzajemnega priznavanja bi morali biti zaščitni ukrepi, ki se v državi članici izvora odredijo v civilnih zadevah, priznani v zaprošeni državi članici kot zaščitni ukrepi v civilnih zadevah v skladu s to uredbo.

(15)

V skladu z načelom vzajemnega priznavanja priznanje ustreza trajanju zaščitnega ukrepa. Vendar ob upoštevanju raznolikosti zaščitnih ukrepov v zakonodajah držav članic, zlasti kar zadeva njihovo trajanje, in dejstva, da se to uredbo praviloma uporablja v nujnih primerih, pa bi bilo treba učinke priznanja na podlagi te uredbe izjemoma omejiti na obdobje 12 mesecev od izdaje potrdila, določenega v tej uredbi, ne glede na morebitno daljše trajanje samega zaščitnega ukrepa (bodisi začasnega, časovno omejenega ali časovno neomejenega).

(16)

V primerih, ko je obdobje trajanja zaščitnega ukrepa daljše od 12 mesecev, omejitev učinkov priznanja na podlagi te uredbe ne bi smela posegati v pravico zaščitene osebe, da uveljavi ta zaščitni ukrep v okviru katerega koli drugega razpoložljivega pravnega akta Unije, ki zagotavlja priznanje, ali da zaprosi za nacionalni zaščitni ukrep v zaprošeni državi članici.

(17)

Omejitev učinkov priznanja pomeni izjemo zaradi posebne narave predmeta urejanja te uredbe in ne bi smela biti precedens za druge instrumente v civilnih in gospodarskih zadevah.

(18)

Ta uredba bi morala urejati le priznavanje obveznosti, naložene z zaščitnim ukrepom. Ne bi smela urejati postopkov za izvajanje ali izvrševanje zaščitnega ukrepa in ne bi smela zajemati morebitnih sankcij, ki bi lahko bile naložene, če bi bila v zaprošeni državi članici kršena obveznost, odrejena z zaščitnim ukrepom. Navedene zadeve ureja pravo te države članice. V skladu s splošnimi načeli prava Unije in zlasti z načelom vzajemnega priznavanja pa morajo države članice zagotoviti, da lahko zaščitni ukrepi, priznani v skladu s to uredbo, učinkujejo v zaprošeni državi članici.

(19)

Zaščitni ukrepi, zajeti v tej uredbi, bi morali zagotavljati zaščito zaščiteni osebi na njenem prebivališču, kraju dela ali drugem kraju, ki ga ta oseba redno obiskuje, kot je prebivališče bližnjih sorodnikov ali šolska ali izobraževalna ustanova, ki jo obiskuje njen otrok. Ne glede na to, ali sta zadevni kraj ali velikost območja, ki ju zajema zaščitni ukrep, opisana v zaščitnem ukrepu z enim ali več določenimi naslovi ali s sklicevanjem na obseg območja, ki se mu oseba, ki povzroča tveganje, ne sme približati oziroma vanj vstopiti (ali s kombinacijo obeh meril), je priznanje obveznosti, naložene z zaščitnim ukrepom, vezano na namen, ki ga ima ta kraj za zaščiteno osebo, in ne na določen naslov.

(20)

Glede na navedeno in pod pogojem, da se ohranijo narava in bistveni elementi zaščitnega ukrepa, bi moral pristojni organ zaprošene države članice imeti možnost, da prilagodi vsebinske elemente zaščitnega ukrepa, če je ta prilagoditev potrebna za to, da priznanje zaščitnega ukrepa v zaprošeni državi članici učinkuje v praksi. Vsebinski elementi vključujejo naslov, splošno lokacijo ali najmanjšo razdaljo, ki jo mora oseba, ki povzroča tveganje, vzdrževati do zaščitene osebe, naslova ali splošne lokacije. Taka prilagoditev pa ne sme vplivati na vrsto in civilno naravo zaščitnega ukrepa.

(21)

Da bi olajšali kakršno koli prilagoditev zaščitnega ukrepa, bi bilo treba v potrdilu navesti, ali gre pri naslovu, navedenem v zaščitnem ukrepu, za naslov prebivališča, kraja dela ali kraja, ki ga zaščitena oseba redno obiskuje. Kadar je to ustrezno, bi moral biti v potrdilu nadalje naveden tudi obseg območja (približni polmer okoli določenega naslova), na katerem velja obveznost, ki je naložena z zaščitnim ukrepom glede osebe, ki povzroča tveganje.

(22)

Za lažji prosti pretok zaščitnih ukrepov znotraj Unije bi morala ta uredba uvesti enoten vzorec potrdila in v ta namen zagotoviti vzpostavitev večjezičnega standardnega obrazca. Organ izdajatelj bi moral potrdilo izdati na zahtevo zaščitene osebe.

(23)

Polja za prosto besedilo v večjezičnem standardnem obrazcu potrdila bi morala biti čim bolj omejena, tako da bi bila lahko prevod ali transliteracija v večini primerov zagotovljena brez naložitve kakršnih koli stroškov za zaščiteno osebo, in sicer z uporabo standardnega obrazca v ustreznem jeziku. Vsi stroški potrebnega prevoda, ki presega besedilo večjezičnega standardnega obrazca, bi se morali porazdeliti, kot določa pravo države članice izvora.

(24)

Kadar potrdilo vsebuje prosto besedilo, bi moral pristojni organ zaprošene države članice odločiti, ali je potreben kakršen koli prevod ali transliteracija. To zaščiteni osebi ali organu izdajatelju države članice izvora ne bi smelo preprečevati, da bi prevod ali transliteracijo zagotovil na lastno pobudo.

(25)

Če je bil zaščitni ukrep odrejen v nenavzočnosti osebe, ki povzroča tveganje, ali po postopku, ki ne določa vnaprejšnjega uradnega obveščanja te osebe (v nadaljnjem besedilu: enostranski postopek), se zaradi zagotavljanja spoštovanja pravic do obrambe osebe, ki povzroča tveganje, potrdilo lahko izda le, če je ta oseba imela možnost, da pripravi svojo obrambo v zvezi z zaščitnim ukrepom. Zaradi preprečitve izogibanja in ob upoštevanju običajne nujnosti zadev, v katerih so potrebni zaščitni ukrepi, pa ne bi smelo biti nujno, da se rok za uveljavljanje take obrambe izteče, preden se potrdilo lahko izda. Potrdilo bi moralo biti izdano takoj, ko je zaščitni ukrep izvršljiv v državi članici izvora.

(26)

Ta uredba ob upoštevanju cilja preprostosti in hitrosti določa uporabo preprostih in hitrih metod uradnega obveščanja osebe, ki povzroča tveganje, s stopnjami postopka. Te posebne metode uradnega obveščanja bi se morale uporabljati le za namene te uredbe zaradi posebne narave njenega predmeta urejanja in ne bi smele pomeniti precedensa za druge instrumente v civilnih in gospodarskih zadevah ter ne bi smele vplivati na katere koli obveznosti države članice v zvezi z vročanjem sodnih in izvensodnih dokumentov v civilnih zadevah v tujini, ki izhajajo iz dvostranskih ali večstranskih dogovorov, sklenjenih med to državo članico in tretjo državo.

(27)

Pri uradnem obveščanju osebe, ki povzroča tveganje, o potrdilu, pa tudi pri kakršnem koli prilagajanju katerih koli vsebinskih elementov zaščitnega ukrepa v zaprošeni državi članici bi bilo treba ustrezno upoštevati interes zaščitene osebe, da se ne razkrijejo njeno bivališče ali drugi kontaktni podatki. Taki podatki se osebi, ki povzroča tveganje, ne bi smeli razkriti, razen če je tako razkritje potrebno za izpolnitev ali izvrševanje zaščitnega ukrepa.

(28)

Zoper izdajo potrdila ne bi smelo biti pritožbe.

(29)

Potrdilo bi bilo treba popraviti, če zaradi očitne napake ali nenatančnosti, kot je tipkarska napaka, ali napaka, nastala pri prepisovanju ali kopiranju, potrdilo ne odraža pravilno zaščitnega ukrepa, ali bi ga bilo treba preklicati, če je bilo očitno neupravičeno odobreno, na primer kadar se uporablja za ukrep, ki ne spada na področje uporabe te uredbe, ali kadar so bile pri njegovi izdaji kršene zahteve za njegovo izdajo.

(30)

Organ izdajatelj države članice izvora bi moral zaščiteni osebi na zahtevo pomagati pridobiti informacije o organih zaprošene države članice, pred katerimi se lahko uveljavlja zaščitni ukrep ali zahteva izvršitev.

(31)

Zaradi usklajenega delovanja pravosodja bi bilo treba preprečiti, da bi bile v dveh državah članicah izdane nezdružljive odločbe. Ta uredba bi zato morala določati možnost zavrnitve priznanja ali izvrševanja zaščitnega ukrepa v primeru nezdružljivosti s sodbo, izdano ali priznano v zaprošeni državi članici.

(32)

V izjemnih primerih bi lahko bilo zaradi javnega interesa upravičeno, da bi sodišča v zaprošenih državah članicah utemeljila zavrnitev priznanja ali izvršitve zaščitnega ukrepa, če bi bila njegova uporaba očitno nezdružljiva z javnim redom te države članice. Sodišča pa kljub temu ne bi smela imeti možnosti uporabe izjeme javnega reda, da bi zavrnila priznanje ali izvršitev zaščitnega ukrepa, če bi bilo to v nasprotju s pravicami iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in zlasti členom 21 navedene listine.

(33)

Če je v državi članici izvora zaščitni ukrep odložen ali preklican ali je preklicano potrdilo, bi moral pristojni organ zaprošene države članice na podlagi predložitve zadevnega potrdila odložiti ali preklicati učinke priznanja in, kadar je to primerno, izvršitev zaščitnega ukrepa.

(34)

Zaščitena oseba bi morala imeti učinkovit dostop do pravice v drugih državah članicah. Da bi takšen učinkovit dostop zagotovili v postopkih, ki jih zajema ta uredba, se mora pravna pomoč zagotoviti v skladu z Direktivo Sveta 2003/8/ES z dne 27. januarja 2003 o izboljšanju dostopa do pravnega varstva v čezmejnih sporih z uvedbo minimalnih skupnih pravil v zvezi s pravno pomočjo pri takih sporih (6).

(35)

Za lažjo uporabo te uredbe bi bilo treba določiti, da morajo države članice sporočiti določene informacije o svojih nacionalnih pravilih in postopkih v zvezi z zaščitnimi ukrepi v civilnih zadevah v okviru Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, vzpostavljene z Odločbo Sveta 2001/470/ES (7). Dostop do informacij, ki jih zagotovijo države članice, bi moral biti mogoč prek evropskega portala e-pravosodje.

(36)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za pripravo in naknadno spreminjanje obrazcev, določenih v tej uredbi. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (8).

(37)

Za sprejemanje izvedbenih aktov, s katerimi se pripravijo in naknadno spreminjajo obrazci, določeni v tej uredbi, bi bilo treba uporabljati postopek pregleda.

(38)

V tej uredbi se spoštujejo temeljne pravice in upoštevajo načela, priznana z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Njen namen je predvsem zagotoviti pravico do obrambe in nepristranskega sojenja, kot je določeno v členu 47 in členu 48 navedene listine. To uredbo bi bilo treba uporabljati skladno s temi pravicami in načeli.

(39)

Ker cilja te uredbe, namreč vzpostaviti pravila za enostaven in hiter mehanizem za priznanje zaščitnih ukrepov, ki jih odredi država članica v civilnih zadevah, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja.

(40)

V skladu s členom 3 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, sta obe državi članici podali uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(41)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(42)

Evropski nadzornik za varstvo podatkov je podal mnenje 17. oktobra 2011 (9) v skladu s členom 41(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (10) –

1.

„zaščitni ukrep“ pomeni kakršno koli odločbo ne glede na poimenovanje, ki jo v skladu z nacionalnim pravom odredi organ izdajatelj države članice izvora in osebi, ki povzroča tveganje, naloži eno ali več naslednjih obveznosti z namenom zaščititi drugo osebo, katere telesna ali duševna nedotakljivost sta lahko ogroženi:

2.

„zaščitena oseba“ pomeni fizično osebo, ki ji je z zaščitnim ukrepom dodeljena zaščita;

3.

„oseba, ki povzroča tveganje“ pomeni fizično osebo, ki ji je bila naložena ena ali več obveznosti iz točke 1;

4.

„organ izdajatelj“ pomeni kateri koli sodni organ ali kateri koli drug organ, za katerega država članica določi, da je pristojen za zadeve s področja uporabe te uredbe, pod pogojem, da tak drug organ strankam zagotavlja nepristranskost in da so njegove odločbe v zvezi z zaščitnim ukrepom v skladu s pravom države članice, v kateri deluje, lahko predmet sodnega nadzora, ter da so po moči in učinku podobne sodni odločbi o isti zadevi;

5.

„država članica izvora“ pomeni državo članico, v kateri je zaščitni ukrep odrejen;

6.

„zaprošena država članica“ pomeni državo članico, v kateri se zahtevata priznanje in, kadar je to primerno, izvršitev zaščitnega ukrepa.

(a)

izvod zaščitnega ukrepa, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti;

(b)

potrdilo, izdano v državi članici izvora skladno s členom 5, ter

(c)

po potrebi transliteracijo in/ali prevod potrdila v skladu s členom 16.

(a)

naziv in naslov/kontaktne podatke organa izdajatelja;

(b)

referenčno številko zadeve;

(c)

datum izdaje potrdila;

(d)

podatke o zaščiteni osebi: ime, datum in kraj rojstva, če je znan, in naslov, ki se uporabi za uradno obveščanje ter pred katerim je jasno opozorilo, da se ta naslov lahko razkrije osebi, ki povzroča tveganje;

(e)

podatke o osebi, ki povzroča tveganje: ime, datum in kraj rojstva, če je znan, ter naslov, ki se uporabi za uradno obveščanje;

(f)

vse informacije, ki so potrebne za izvršitev zaščitnega ukrepa, vključno in kadar je to primerno, o vrsti ukrepa in obveznosti, ki jo nalaga osebi, ki povzroča tveganje, ter opredelitev namena kraja in/ali obseg območja, kateremu se ta oseba ne sme približati oziroma na/v katerega ne sme vstopati;

(g)

trajanje zaščitnega ukrepa;

(h)

trajanje učinkov priznanja v skladu s členom 4(4);

(i)

izjavo, da so izpolnjene zahteve iz člena 6;

(j)

informacije o pravicah, zagotovljenih v skladu s členoma 9 in 13;

(k)

za lažje sklicevanje navedbo polnega naslova te uredbe.

(a)

popravi, če zaščitni ukrep in potrdilo nista skladna zaradi pisne napake, ali

(b)

prekliče, če je bilo ob upoštevanju zahtev iz člena 6 in področja uporabe te uredbe očitno neupravičeno odobreno.

(a)

v očitnem nasprotju z javnim redom v zaprošeni državi članici ali

(b)

nezdružljivo s sodbo, izdano ali priznano v zaprošeni državi članici.

(a)

vrste organov, pristojnih za zadeve, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, pri čemer navedejo, kadar je to primerno:

(b)

jeziku ali jezikih, ki so sprejemljivi za prevode iz člena 16(1).

29.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 181/13

(1)

Člen 1 Uredbe Sveta (ES) št. 552/97 z dne 24. marca 1997 o začasnem umiku dostopa Zveze Mjanmar do splošnih tarifnih preferencialov (2), kakor je bil spremenjen s členom 28(1) Uredbe Sveta (ES) št. 732/2008 z dne 22. julija 2008 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov od 1. januarja 2009 (3), določa, da se dostop Mjanmara/Burme do tarifnih preferencialov, dodeljenih z Uredbo (ES) št. 732/2008, začasno prekliče.

(2)

Točka (a) člena 15(1) Uredbe (ES) št. 732/2008 določa, da se preferencialni režimi, predvideni z navedeno uredbo, lahko začasno prekličejo za vse ali nekatere izdelke s poreklom iz države upravičenke zaradi resne in sistematične kršitve načel iz konvencij, ki so navedene v delu A Priloge III k navedeni uredbi, na podlagi ugotovitev ustreznih organov za spremljanje.

(3)

Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) o prisilnem ali obveznem delu, 1930 (št. 29), je navedena v delu A Priloge III k Uredbi (ES) št. 732/2008.

(4)

Skladno s členom 2 Uredbe (ES) št. 552/97 bi bilo treba prenehati uporabljati navedeno uredbo na podlagi poročila Komisije o prisilnem delu v Mjanmaru/Burmi, ki dokazuje, da prakse iz točke (a) člena 15(1) Uredbe (ES) št. 732/2008 ne obstajajo več.

(5)

13. junija 2012 je bila na Mednarodni konferenci dela sprejeta resolucija o ukrepih v zvezi z Mjanmarom, sprejetih v skladu s členom 33 ustave MOD (v nadaljnjem besedilu: resolucija Mednarodne konference dela). Ob upoštevanju sklepov, ki jih je 4. junija 2012 sprejel odbor za uporabo standardov MOD, in ob upoštevanju, da z obstoječimi ukrepi ni več mogoče doseči želenega rezultata, je bilo na Mednarodni konferenci dela odločeno, da se ustavi izvajanje omejevalnih ukrepov, zaradi katerih vlada Mjanmara/Burme ni bila deležna tehničnega sodelovanja in pomoči MOD. Prav tako je bilo odločeno, da se za eno leto opusti zahtevek MOD za njene člane, da v svojih odnosih z Mjanmarom/Burmo preverijo, da se tam prisilno delo ne izvaja.

(6)

Komisija je 17. septembra 2012 objavila poročilo v skladu s členom 2 Uredbe Sveta (ES) št. 552/97 v zvezi s prisilnim delom v Mjanmaru/Burmi, v katerem so ugotovitve Komisije (v nadaljnjem besedilu: poročilo). Poročilo ugotavlja, da se zaradi napredka Mjanmara/Burme pri izpolnjevanju zahtev MOD, ki so ga potrdili pristojni organi spremljanja MOD, kršitve načel iz konvencije MOD št. 29 ne štejejo več za „resne in sistematične“, ter priporoča, da se za Mjanmar/Burmo ponovno vzpostavi dostop do ugodnosti iz sistema splošnih tarifnih preferencialov.

(7)

Glede na resolucijo Mednarodne konference dela in poročilo ter v skladu s členom 2 Uredbe (ES) št. 552/97 bi bilo treba začasni preklic dostopa Mjanmara/Burme do tarifnih preferencialov, podeljenih z Uredbo (ES) št. 732/2008, razveljaviti z datumom sprejetja resolucije Mednarodne konference dela.

(8)

Komisija bi morala nadaljevati spremljanje razvoja v zvezi s prisilnim delom v Mjanmaru/Burmi ter se odzivati nanj v skladu z veljavnimi postopki, vključno po potrebi s prenovljenimi postopki v zvezi s preklicem –

29.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 181/15

(1)

Svet je z Resolucijo z dne 25. septembra 2008 o celovitem evropskem načrtu za preprečevanje ponarejanja in piratstva zahteval pregled Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice (2).

(2)

Trženje blaga, ki krši pravice intelektualne lastnine, povzroča precejšnjo škodo imetnikom pravic, uporabnikom ali skupinam proizvajalcev ter proizvajalcem in trgovcem, ki spoštujejo pravo. Tako trženje prav tako lahko zavaja potrošnike ter v nekaterih primerih ogroža njihovo zdravje in varnost. Treba bi bilo v čim večji meri zagotoviti, da takšno blago ne bi doseglo trga Unije, ter sprejeti ukrepe proti takšnemu nezakonitemu trženju, ne da bi pri tem ovirali zakonito trgovino.

(3)

Pri pregledu Uredbe (ES) št. 1383/2003 se je pokazalo, da so zaradi razvoja na gospodarskem, trgovinskem in pravnem področju potrebne določene izboljšave pravnega okvira za okrepitev uveljavljanja pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in zagotovitev ustrezne pravne varnosti.

(4)

Carinski organi bi morali biti pristojni za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v zvezi z blagom, za katero je v skladu s carinsko zakonodajo Unije mogoč carinski nadzor ali carinska kontrola, ter za izvajanje ustreznega nadzora takšnega blaga z namenom preprečitve ravnanj, ki so v nasprotju z zakonodajo o pravicah intelektualne lastnine. Uveljavljanje pravic intelektualne lastnine na meji, kjer je ali bi moralo biti blago pod carinskim nadzorom ali carinsko kontrolo, je dober način za hitro in učinkovito zagotavljanje pravnega varstva imetnikom pravic, uporabnikom in skupinam proizvajalcev. Če carinski organi prekinejo prepustitev blaga ali blago zadržijo na meji, bi moral biti potreben le en pravni postopek, medtem ko bi moralo biti pri blagu na trgu, razdeljenem in dobavljenem prodajalcem na drobno, za enako stopnjo uveljavljenja potrebnih več ločenih postopkov. Za blago, sproščeno v prosti promet na podlagi režima uporabe v posebne namene, bi bilo treba predvideti izjemo, saj takšno blago ostane pod carinskim nadzorom, čeprav je bilo sproščeno v prosti promet. Ta uredba se ne bi smela uporabljati za blago v osebni prtljagi potnikov, pod pogojem, da je to blago namenjeno za njihovo osebno uporabo in nič ne kaže na to, da gre za komercialni promet.

(5)

V Uredbi (ES) št. 1383/2003 so določene pravice intelektualne lastnine in kršitve izvzete iz področja njene uporabe. Za okrepitev uveljavljanja pravic intelektualne lastnine bi bilo treba ukrepanje carinskih organov razširiti na druge vrste kršitev, ki niso zajete v Uredbi (ES) št. 1383/2003. Ta uredba bi morala zato poleg pravic, ki so zajete že v Uredbi (ES) št. 1383/2003, vključevati tudi trgovska imena, če so na podlagi nacionalnega prava zaščitena kot izključne lastninske pravice, topografije polprevodniških izdelkov ter uporabni modeli in naprave, ki se načrtujejo, izdelujejo, ali prirejajo predvsem zato, da omogočijo ali olajšajo izogibanje tehnološkim ukrepom.

(6)

Kršitve, ki izhajajo iz tako imenovane nedovoljene vzporedne trgovine in „prekoračitev“, so izvzete iz področja uporabe Uredbe (ES) št. 1383/2003. Blago, ki je predmet nedovoljene vzporedne trgovine, torej blago, ki je sicer proizvedeno s soglasjem imetnika pravice, vendar je bilo na trg v Evropskem gospodarskem prostoru prvič dano brez njegovega soglasja, in „prekoračitev“, torej, da je oseba, ki jo je imetnik pravice ustrezno pooblastil za proizvodnjo določene količine blaga, blago proizvedla v večjih količinah, kot je bilo dogovorjeno z imetnikom pravice, je proizvedeno kot pristno blago, zato ni primerno, da carinski organi svoja prizadevanja usmerijo v takšno blago. Nedovoljena vzporedna trgovina in „prekoračitve“ bi zato morale biti prav tako izvzete iz področja uporabe te uredbe.

(7)

Države članice bi morale v sodelovanju s Komisijo zagotoviti primerno usposabljanje za carinske uradnike, da se zagotovi pravilno izvajanje te uredbe.

(8)

Ko se bo ta uredba v celoti izvajala, bo dodatno prispevala k notranjemu trgu, ki imetnikom pravic zagotavlja učinkovitejšo zaščito, krepi ustvarjalnost in inovativnost ter potrošnikom nudi zanesljive in kakovostne izdelke, kar bi moralo posledično okrepiti čezmejne transakcije med potrošniki, podjetji in trgovci.

(9)

Države članice se na carinskem področju soočajo z vse bolj omejenimi viri. Zato bi bilo treba podpreti spodbujanje tehnologij za upravljanje tveganja in strategij za čim boljše koriščenje virov, ki so na voljo carinskim organom.

(10)

Ta uredba vsebuje zgolj postopkovna pravila za carinske organe. Ta uredba zato ne določa nikakršnih meril za ugotavljanje obstoja kršitve pravic intelektualne lastnine.

(11)

V skladu z „Izjavo o Sporazumu TRIPS in javnem zdravju“, sprejeto na ministrski konferenci STO 14. novembra 2001 v Dohi, se Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (v nadaljnjem besedilu: Sporazum TRIPS) lahko in bi ga bilo treba razlagati in izvajati tako, da podpira pravico članic STO do varovanja javnega zdravja in zlasti spodbujanja dostopa do zdravil za vse. Zato bi morali carinski organi glede zdravil, katerih prehod čez carinsko območje Unije – s pretovarjanjem, skladiščenjem, delitvijo tovora ali spremembami načina ali sredstva prevoza ali brez njih – je le del celotne poti, ki se začne in konča zunaj ozemlja Unije, v skladu z mednarodnimi obvezami Unije in njeno politiko razvojnega sodelovanja pri ocenjevanju tveganja kršitve pravic intelektualne lastnine upoštevati vsako precejšnjo verjetnost preusmeritve takih zdravil na trg Unije.

(12)

Ta uredba ne bi smela vplivati na določbe o pristojnosti sodišč, zlasti ne na tiste iz Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (3).

(13)

Osebe, uporabniki, organi ali skupine proizvajalcev, ki lahko v svojem imenu sprožijo pravni postopek v zvezi z morebitno kršitvijo pravice intelektualne lastnine, bi morale biti upravičene vložiti zahtevo.

(14)

Da se zagotovi, da so pravice intelektualne lastnine uveljavljene v celotni Uniji, je primerno, da se osebam ali subjektom, ki si prizadevajo za uveljavitev pravic na ravni Unije, dovoli, da svojo zahtevo vložijo pri carinskih organih ene države članice. Takim prosilcem bi moralo biti omogočeno, da od teh organov zahtevajo, da se za uveljavitev pravice intelektualne lastnine določi ukrepanje tako v njihovi državi članici kot v kateri koli drugi državi članici.

(15)

Za zagotovitev hitre uveljavitve pravic intelektualne lastnine bi bilo treba določiti, da lahko carinski organi, če na podlagi utemeljenih indicev sumijo, da blago pod njihovim nadzorom krši pravice intelektualne lastnine, bodisi na svojo pobudo bodisi na podlagi zahteve prekinejo prepustitev blaga ali ga zadržijo in tako osebi ali subjektu, upravičenemu do vložitve zahteve, omogočijo sprožitev postopka za ugotovitev, ali je bila kršena pravica intelektualne lastnine.

(16)

Z Uredbo (ES) št. 1383/2003 je bilo državam članicam omogočeno, da določijo postopek, na podlagi katerega se lahko določeno blago uniči, ne da bi bilo treba sprožiti postopek za ugotovitev, ali je bila kršena pravica intelektualne lastnine. Kot je bilo priznano v Resoluciji Evropskega parlamenta z dne 18. decembra 2008 o vplivu ponarejanja na mednarodno trgovino (4), se je tak postopek v državah članicah, v katerih je bil na voljo, izkazal za zelo uspešnega. Zato bi moral biti ta postopek obvezen za vse kršitve pravic intelektualne lastnine in bi ga bilo treba uporabiti, kadar deklarant ali imetnik blaga soglaša z uničenjem. Poleg tega bi moral ta postopek določati, da lahko carinski organi štejejo, da je deklarant ali imetnik blaga soglašal z uničenjem blaga, če v predpisanem roku ni izrecno nasprotoval uničenju.

(17)

Za čim večje zmanjšanje upravne obremenitve in stroškov bi bilo treba za manjše pošiljke ponarejenega in piratskega blaga uvesti poseben postopek, s katerim bi bilo takšno blago mogoče uničiti brez izrecnega soglasja vložnika v vsakem primeru. Vendar bi moral vložnik v svoji zahtevi na splošno zahtevati, da se uporabi ta postopek. Nadalje bi morali imeti carinski organi možnost zahtevati, da vložnik krije stroške, nastale z izvedbo tega postopka.

(18)

Zaradi večje pravne varnosti je primerno spremeniti roke za prekinitev prepustitve ali zadržanja blaga, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine, in pogoje, pod katerimi morajo carinski organi posredovati informacije o zadržanem blagu zadevnim osebam in subjektom, kot je določeno v Uredbi (ES) št. 1383/2003.

(19)

Ob upoštevanju začasne in preventivne narave ukrepov, ki jih carinski organi sprejmejo pri uporabi te uredbe, in nasprotujočih si interesov strank, ki jih ukrepi zadevajo, bi bilo treba nekatere vidike postopkov prilagoditi, da bi zagotovili nemoteno uporabo te uredbe ob hkratnem upoštevanju pravic zadevnih strank. Kar zadeva različna uradna obvestila iz te uredbe, bi morali carinski organi na podlagi dokumentov o carinski obravnavi ali na podlagi situacije, v kateri je blago, uradno obvestiti ustrezno osebo. Ker postopek za uničenje blaga implicira, da bi morala tako deklarant ali imetnik blaga kot imetnik odločbe hkrati sporočiti svoje morebitno nasprotovanje uničenju, bi bilo treba poleg tega zagotoviti, da se imetniku odločbe omogoči, da se odzove na morebitno nasprotovanje deklaranta ali imetnika blaga uničenju. Zato bi bilo treba zagotoviti, da se deklaranta ali imetnika blaga uradno obvesti o prekinitvi prepustitve blaga ali njegovem zadržanju pred ali na isti dan kot imetnika odločbe.

(20)

Carinske organe in Komisijo se spodbuja, da v okviru svojih pristojnosti sodelujejo z Evropskim opazovalnim uradom za kršitve pravic intelektualne lastnine.

(21)

Za odpravo mednarodne trgovine z blagom, ki krši pravice intelektualne lastnine, je v Sporazumu TRIPS določeno, da morajo članice STO spodbujati izmenjavo informacij o takšni trgovini med carinskimi organi. Skladno s tem bi moralo biti mogoče, da Komisija in carinski organi držav članic izmenjujejo informacije o domnevnih kršitvah pravic intelektualne lastnine z zadevnimi organi tretjih držav, tudi glede blaga, ki je v tranzitu prek ozemlja Unije in izvira iz ali je namenjeno tem tretjimi državam.

(22)

Zaradi učinkovitosti bi bilo treba uporabljati določbe Uredbe Sveta (ES) št. 515/97 z dne 13. marca 1997 o medsebojni pomoči med upravnimi organi držav članic in o sodelovanju med njimi in Komisijo zaradi zagotavljanja pravilnega izvajanja carinske in kmetijske zakonodaje (5).

(23)

Odgovornost carinskih organov bi morala biti urejena z zakonodajo držav članic, vendar pa imetnik odločbe na podlagi ugoditve zahtevi s strani carinskih organov ne bi smel biti upravičen do nadomestila, če carinski organi ne bi odkrili blaga, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine, in bi bilo blago sproščeno ali če ne bi bil sprejet ukrep za njegovo zadržanje.

(24)

Ker carinski organi ukrepajo na podlagi zahteve, je primerno določiti, da bi moral imetnik odločbe povrniti vse stroške, ki so carinskim organom nastali pri ukrepanju za uveljavitev njegovih pravic intelektualne lastnine. Kljub temu pa to imetniku odločbe ne bi smelo preprečiti, da bi zahteval nadomestilo od kršitelja ali drugih oseb, ki bi se utegnile šteti za odgovorne v skladu z zakonodajo države članice, v kateri je bilo blago najdeno. Take osebe bi, kjer je to primerno, utegnile vključevati posrednike. Stroški in škoda, nastali osebam, ki niso carinski organi, zaradi carinskega ukrepanja, če je prepustitev blaga prekinjena ali njegovo zadržanje temelji na zahtevku tretje strani na podlagi intelektualne lastnine, bi morali biti urejeni s specifično zakonodajo, ki se uporablja za vsak posamezen primer.

(25)

S to uredbo se uvaja možnost, da carinski organi dovolijo, da se blago, ki bo uničeno, pod carinskim nadzorom premika med različnimi kraji na carinskem območju Unije. Poleg tega lahko carinski organi sklenejo takšno blago prepustiti v prosti promet z namenom nadaljnjega recikliranja ali odstranitve mimo komercialnih kanalov, vključno zaradi ozaveščanja, usposabljanja in izobraževanja.

(26)

Uveljavljanje pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov bo vključevalo izmenjavo podatkov o odločbah v zvezi z zahtevami. Taka obdelava podatkov vključuje tudi osebne podatke in bi se morala izvajati v skladu s pravom Unije, kot je določeno v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (6) ter Uredbi (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (7).

(27)

Izmenjava informacij v zvezi z odločbami o zahtevah in carinskih ukrepih bi morala potekati preko osrednje elektronske zbirke podatkov. Opredeliti bi bilo treba subjekt, ki bo nadziral in upravljal to podatkovno zbirko, in subjekte, ki bodo skrbeli za zagotavljanje varnosti pri obdelavi podatkov v podatkovni zbirki. V primeru uvedbe kakršne koli interoperabilnosti ali izmenjave bi bilo treba v prvi vrsti spoštovati načelo omejitve namena, ki pravi, da bi bilo treba podatke uporabljati za namen, za katerega je bila podatkovna zbirka vzpostavljena, pri čemer ne bi smelo biti dovoljeno nobeno nadaljnje izmenjevanje ali medsebojno povezovanje, ki ne služi temu namenu.

(28)

Da se zagotovi prilagodljivost opredelitve pojma manjših pošiljk, če se ta izkaže za nesmiselno, upoštevajoč potrebo po zagotovitvi učinkovitega izvajanja postopka, ali, če je potrebno, prepreči izogibanje temu postopku glede sestave pošiljk, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi s spreminjanjem nebistvenih elementov opredelitve pojma manjših pošiljk, namreč specifičnih količin, določenih v navedeni opredelitvi. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(29)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja določb o opredelitvi elementov praktičnih ureditev v zvezi z izmenjavo podatkov s tretjimi državami in določb o obrazcu, s katerim se vloži zahteva, in obrazcu, s katerim se zahteva podaljšanje obdobja, v katerem morajo carinski organi ukrepati, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, in sicer za opredelitev navedenih elementov praktičnih ureditev in določitev standardnih obrazcev. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (8). Čeprav predmet določb te uredbe, ki jo bo treba izvajati, spada na področje uporabe skupne trgovinske politike, bi bilo treba pri določitvi standardnih obrazcev glede na naravo in učinke navedenih izvedbenih aktov za njihovo sprejetje uporabiti svetovalni postopek, saj vse podrobnosti o tem, katere informacije se vključi v obrazce, izhajajo neposredno iz besedila te uredbe. S temi izvedbenimi akti se bosta torej določila zgolj oblika in struktura obrazca, drugih posledic za skupno trgovinsko politiko Unije pa ne bodo imeli.

(30)

Uredbo (ES) št. 1383/2003 bi bilo treba razveljaviti.

(31)

V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je podal mnenje 12. oktobra 2011 (9) –

(a)

kadar je deklarirano za prepustitev v prosti promet, izvoz ali ponovni izvoz;

(b)

kadar vstopa na ali zapušča carinsko območje Unije;

(c)

kadar je bilo dano v odložni postopek ali v prosto cono ali prosto skladišče.

1.

„pravica intelektualne lastnine“ pomeni:

2.

„blagovna znamka“ pomeni:

3.

„model“ pomeni:

4.

„geografska označba“ pomeni:

5.

„ponarejeno blago“ pomeni:

6.

„piratsko blago“ pomeni blago, ki je podvrženo dejanju, ki krši avtorsko ali sorodno pravico ali model v državi članici, v kateri se nahaja, in je kopija, izdelana brez soglasja imetnika avtorske ali sorodne pravice ali modela ali brez soglasja osebe s pooblastilom zadevnega imetnika v državi proizvodnje, ali takšno kopijo vključuje;

7.

„blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine“, pomeni blago, za katero v državi članici, v kateri se nahaja, obstajajo utemeljeni indici, da prima facie je ali vključuje:

8.

„imetnik pravice“ pomeni imetnika pravice intelektualne lastnine;

9.

„zahteva“ pomeni zahtevo pristojnemu carinskemu oddelku za ukrepanje carinskih organov, če pri blagu obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine;

10.

„zahteva na nacionalni ravni“ pomeni zahtevo carinskim organom države članice za ukrepanje v tej državi članici;

11.

„zahteva na ravni Unije“ pomeni zahtevo, vloženo v eni državi članici, ki od carinskih organov te države članice in ene ali več drugih držav članic zahteva, da ukrepajo v svoji zadevni državi članici;

12.

„vložnik“ pomeni osebo ali subjekt, v imenu katerega je vložena zahteva;

13.

„imetnik odločbe“ pomeni imetnika odločbe, s katero je zahtevi ugodeno;

14.

„imetnik blaga“ pomeni osebo, ki je lastnik blaga, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine, ali ima podobno pravico razpolaganja s takim blagom;

15.

„deklarant“ pomeni deklaranta, kot je opredeljen v točki 18 člena 4 Uredbe (EGS) št. 2913/92;

16.

„uničenje“ pomeni fizično uničenje, recikliranje ali odstranitev blaga mimo komercialnih kanalov, tako da se prepreči škoda imetniku odločbe;

17.

„carinsko območje Unije“ pomeni carinsko območje Skupnosti, opredeljeno v členu 3 Uredbe (EGS) št. 2913/92;

18.

„prepustitev blaga“ pomeni prepustitev blaga, kot je opredeljeno v točki 20 člena 4 Uredbe (EGS) št. 2913/92;

19.

„manjša pošiljka“ pomeni poštno pošiljko ali hitro pošiljko hitre pošte, ki:

V točki (a) „enote“ pomenijo blago, kot je razvrščeno po kombinirani nomenklaturi v skladu s Prilogo I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (20), če ni pakirano, ali paket takšnega blaga, namenjen prodaji na drobno končnemu potrošniku.

V tej opredelitvi se ločeno blago, ki spada pod isto oznako kombinirane nomenklature, šteje kot različne enote, medtem ko se blago, predstavljeno kot komplet, razvrščen pod eno oznako kombinirane nomenklature, šteje kot ena enota;

20.

„pokvarljivo blago“ pomeni blago, za katerega carinski organi štejejo, da se pokvari, če se hrani do največ 20 dni od datuma prekinitve prepustitve ali zadržanja;

21.

„izključna licenca“ pomeni licenco (splošno ali omejeno), s katero je imetnik licence – in nihče drug, tudi tisti ne, ki je licenco podelil – pooblaščen za uporabo pravice intelektualne lastnine na način, ki ga licenca dopušča.

1.

zahtevo na nacionalni ravni ali zahtevo na ravni Unije:

2.

zahtevo na nacionalni ravni:

3.

zahtevo na ravni Unije: imetniki izključnih licenc, ki zajemajo celotno območje dveh ali več držav članic, če je tem imetnikom licenc v teh državah članicah lastnik pravice formalno dovolil, da začnejo postopke za ugotovitev, ali je bila pravica intelektualne lastnine kršena.

(a)

pri pristojnem carinskem oddelku se vloži v štirih delovnih dneh od uradnega obvestila o prekinitvi prepustitve blaga ali njegovem zadržanju;

(b)

je zahteva na nacionalni ravni;

(c)

vsebuje informacije iz člena 6(3). Vendar lahko vložnik pri tem izpusti informacije iz točk (g), (h) ali (i) navedenega odstavka.

(a)

podatki v zvezi z vložnikom;

(b)

status vložnika, v smislu člena 3;

(c)

dokazila, na podlagi katerih se pristojni carinski oddelek prepriča, da je vložnik upravičen do vložitve zahteve;

(d)

če vložnik zahtevo vloži prek zastopnika, podatke o osebi, ki ga zastopa, in dokazilo, da je ta oseba pooblaščena, da nastopa kot zastopnik, v skladu z zakonodajo države članice, v kateri je bila zahteva vložena;

(e)

pravico ali pravice intelektualne lastnine, ki se bodo uveljavljale;

(f)

v primeru zahteve na ravni Unije države članice, v katerih se zahteva carinsko ukrepanje;

(g)

specifične in tehnične podatke o pristnem blagu, vključno z oznakami, kot je črtna koda, in morebitnimi slikami;

(h)

informacije, ki so potrebne, da lahko carinski organi brez težav prepoznajo zadevno blago;

(i)

informacije, pomembne za carinske organe pri analizi in oceni tveganja kršitve zadevne pravice oz. pravice intelektualne lastnine ali pravic intelektualne lastnine, kakor so pooblaščeni distributerji;

(j)

ali je za informacije, zagotovljene v skladu s točko (g), (h) ali (i) tega odstavka, v skladu s členom 31(5) obvezna omejena obravnava;

(k)

podrobne podatke kakršnega koli zastopnika, ki ga vložnik imenuje za urejanje pravnih in tehničnih zadev;

(l)

zavezo vložnika, da pristojni carinski oddelek uradno obvesti o vsaki od situacij, določenih v členu 15;

(m)

zavezo vložnika, da bo posredoval in posodobil vse informacije, pomembne za carinske organe pri analizi in oceni tveganja kršitve zadevne pravice oz. pravic intelektualne lastnine;

(n)

zavezo vložnika, da bo prevzel odgovornost pod pogoji, določenimi v členu 28;

(o)

zavezo vložnika, da bo kril stroške iz člena 29 pod pogoji, določenimi v navedenem členu;

(p)

soglasje vložnika, da podatke, ki jih predloži, lahko obdelajo Komisija in države članice;

(q)

navedbo, ali vložnik zahteva uporabo postopka iz člena 26 in, če tako zahtevajo carinski organi, soglaša s kritjem stroškov v zvezi z uničenjem blaga po tem postopku.

(a)

v državi članici, v kateri je bila zahteva vložena, na dan po datumu sprejetja;

(b)

v vseh drugih državah članicah, v katerih se zahteva ukrepanje carinskih organov, na dan po datumu, ko so carinski organi uradno obveščeni v skladu s členom 14(2), pod pogojem, da je imetnik odločbe izpolnil svoje obveznosti na podlagi člena 29(3) glede stroškov prevoda.

(a)

odločbe, s katerimi se je ugodilo zahtevi;

(b)

odločbe o preklicu odločb, s katerimi se je ugodilo zahtevi;

(c)

odločbe o spremembi odločb, s katerimi se je ugodilo zahtevi;

(d)

odločbe o podaljšanju roka, v katerem morajo carinski organi ukrepati.

(a)

odločbe, s katerimi se je ugodilo zahtevi;

(b)

odločbe o preklicu odločb, s katerimi se je ugodilo zahtevi;

(c)

odločbe o spremembi odločb, s katerimi se je ugodilo zahtevi;

(d)

odločbe o podaljšanju roka, v katerem morajo carinski organi ukrepati.

(a)

o tem, da je pravica intelektualne lastnine, na katero se nanaša njegova zahteva, prenehala veljati;

(b)

o tem, da imetnik odločbe iz drugih razlogov ni več upravičen do vložitve zahteve;

(c)

o spremembah informacij iz člena 6(3).

(a)

prekliče vsakršno odločbo, ki jo je sprejel in s katero je temu imetniku odločbe ugodil zahtevo na nacionalni ravni, in zavrne podaljšanje obdobja, v katerem morajo carinski organi ukrepati;

(b)

za obdobje, v katerem morajo carinski organi ukrepati, na njihovem ozemlju prekine izvajanje vsakršne odločbe, s katero se je imetniku te odločbe ugodila zahteva na ravni Unije.

(a)

ne izpolni svojih obveznosti obveščanja, določenih v členu 15;

(b)

ne izpolni obveznosti o vrnitvi vzorcev, določenih v členu 19(3);

(c)

ne izpolni obveznosti v zvezi s stroški in prevodom, določenih v členu 29(1) in (3);

(d)

brez utemeljenega razloga ne začne postopka iz člena 23(3) ali člena 26(9).

(a)

če v enem delovnem dnevu od prekinitve prepustitve blaga ali njegovega zadržanja niso odkrili nobene osebe ali subjekta, upravičenega do vložitve zahteve v zvezi z domnevno kršitvijo pravic intelektualne lastnine;

(b)

če niso prejeli zahteve v skladu s členom 5(3) ali so tako zahtevo zavrgli.

(a)

za začetek postopka za ugotovitev, ali je bila kršena pravica intelektualne lastnine, in v okviru takšnega postopka;

(b)

v zvezi s kazenskimi preiskavami glede kršitve pravice intelektualne lastnine, ki jih opravljajo javni organi v državi članici, v kateri se blago nahaja;

(c)

za začetek kazenskega postopka in v okviru takega postopka;

(d)

za zahtevo odškodnine od kršitelja ali drugih oseb;

(e)

za dogovor z deklarantom ali imetnikom blaga o tem, da se blago uniči v skladu s členom 23(1);

(f)

za dogovor z deklarantom ali imetnikom blaga o višini jamstva iz točke (a) člena 24(2).

(a)

naravo in količino blaga;

(b)

pravico intelektualne lastnine, za katero se sumi, da je kršena;

(c)

poreklo, izvor in namembni kraj blaga;

(d)

informacije o gibanju prevoznih sredstev, zlasti:

(e)

informacije o gibanju kontejnerjev, zlasti:

(a)

imetnik odločbe je carinskim organom pisno potrdil, da je bila po njegovem prepričanju kršena zadevna pravica intelektualne lastnine, in sicer v 10 delovnih dneh od datuma, na katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga ali njegovem zadržanju, pri pokvarljivem blagu pa v treh dneh od takšne uradne obvestitve;

(b)

imetnik odločbe je carinskim organom pisno potrdil svoje soglasje za uničenje blaga, in sicer v 10 delovnih dneh od datuma, na katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga ali njegovem zadržanju, pri pokvarljivem blagu pa v treh dneh od takšne uradne obvestitve;

(c)

deklarant ali imetnik blaga je carinskim organom pisno potrdil svoje soglasje za uničenje blaga, in sicer v 10 delovnih dneh od datuma, na katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga ali njegovem zadržanju, pri pokvarljivem blagu pa v treh dneh od takšne uradne obvestitve. Če deklarant ali imetnik blaga carinskim organom ne potrdi svojega soglasja za uničenje blaga in jih ne obvesti o nasprotovanju uničenju blaga v teh rokih, lahko carinski organi štejejo, da je deklarant ali imetnik blaga potrdil svoje soglasje za uničenje tega blaga.

(a)

deklarant ali imetnik blaga je predložil jamstvo, katerega znesek je dovolj visok, da se zavarujejo interesi imetnika odločbe;

(b)

organ, pristojen za ugotavljanje, ali je bila kršena pravica intelektualne lastnine, ni odobril previdnostnih ukrepov;

(c)

vse carinske formalnosti so bile izpolnjene.

(a)

sproščeno v prosti promet, razen če carinski organi ob soglasju imetnika odločbe sklenejo, da je to potrebno v primeru, da je treba blago reciklirati ali odstraniti mimo komercialnih kanalov, med drugim zaradi ozaveščanja, usposabljanja in izobraževanja. Pogoje, na podlagi katerih se lahko blago prepusti v prosti promet, določijo carinski organi;

(b)

odneseno s carinskega območja Unije;

(c)

izvoženo;

(d)

znova izvoženo;

(e)

dano v odložni postopek;

(f)

dano v prosto cono ali prosto skladišče.

(a)

obstaja sum, da je blago ponarejeno ali piratsko;

(b)

blago ni pokvarljivo;

(c)

blago je zajeto z odločbo, s katero se je ugodilo zahtevi;

(d)

imetnik odločbe je v svoji zahtevi zaprosil za uporabo postopka iz tega člena;

(e)

blago se prevaža v manjših pošiljkah.

(a)

namero carinskih organov, da uničijo blago;

(b)

pravice deklaranta ali imetnika blaga na podlagi odstavkov 4, 5 in 6.

(a)

odločbah, s katerimi se je ugodilo zahtevi, pri čemer priložijo zahtevo in njene priloge;

(b)

odločbah o podaljšanju obdobja, v katerem morajo carinski organi ukrepati, ali odločbah o preklicu ali spremembi odločbe, s katero se je ugodilo zahtevi;

(c)

prekinitvi izvajanja odločbe, s katero se je ugodilo zahtevi.

(a)

člena 6, člena 12(7) in člena 22(3), ki se uporabljajo od 19. julija 2013;

(b)

člena 31(1) in (3) do (7) ter člena 33, ki se uporabljata od datuma, na katerega je vzpostavljena osrednja podatkovna zbirka iz člena 32. Komisija ta datum objavi.

29.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 181/35

(1)

Člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da Komisija za ukrepe, katerih predmet je vzpostavitev in delovanje notranjega trga ter med drugim zadevajo zdravje, varnost in varstvo potrošnikov, za izhodišče vzame visoko raven varstva, pri čemer se zlasti upoštevajo morebitna nova dognanja na podlagi znanstvenih dejstev.

(2)

Prosti pretok varnih in zdravstveno ustreznih živil je bistveni vidik notranjega trga in znatno prispeva k zdravju in dobremu počutju državljanov ter njihovim socialnim in gospodarskim interesom.

(3)

Pravo Unije, ki se uporablja za živila, je med drugim namenjeno zagotavljanju, da na trgu ni živil, ki bi lahko bila nevarna. Iz sestave kategorij živil, zajetih s to uredbo, bi bilo zato treba izključiti vse snovi, za katere velja, da škodijo zdravju zadevnih skupin prebivalstva ali niso primerne za prehrano ljudi.

(4)

Direktiva 2009/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o živilih za posebne prehranske namene (3) določa splošna pravila o sestavi in pripravi živil, ki so posebej pripravljena zato, da ustrezajo posebnim prehranskim potrebam oseb, ki so jim namenjena. Večina določb iz navedene direktive izhaja iz leta 1977, zato jih je treba pregledati.

(5)

Direktiva 2009/39/ES določa splošno opredelitev pojma „živila za posebne prehranske namene“ ter splošne zahteve za označevanje, vključno s tem, da bi morala biti na takih živilih navedba o njihovi ustreznosti glede zatrjevanih prehranskih namenov.

(6)

Splošne zahteve o sestavi in označevanju, ki so določene v Direktivi 2009/39/ES, dopolnjuje več nezakonodajnih aktov Unije, ki se uporabljajo za posebne kategorije živil. V zvezi s tem so harmonizirana pravila določena v direktivah Komisije 96/8/ES z dne 26. februarja 1996 o živilih, namenjenih za uporabo pri energijsko omejeni prehrani za zmanjšanje telesne teže (4) in 1999/21/ES z dne 25. marca 1999 o živilih za posebne zdravstvene namene (5). Podobno Direktiva Komisije 2006/125/ES (6) določa nekatera harmonizirana pravila glede živil na osnovi predelanih žit ter hrane za dojenčke in majhne otroke. Direktiva Komisije 2006/141/ES (7) določa harmonizirana pravila glede začetnih formul za dojenčke in nadaljevalnih formul, Uredba Komisije (ES) št. 41/2009 (8) pa določa harmonizirana pravila o sestavi in označevanju živil, primernih za ljudi s preobčutljivostjo na gluten.

(7)

Poleg tega so harmonizirana pravila določena v Direktivi Sveta 92/52/EGS z dne 18. junija 1992 o začetnih in nadaljevalnih formulah za dojenčke in majhne otroke, namenjenih za izvoz v tretje države (9) in v Uredbi Komisije (ES) št. 953/2009 z dne 13. oktobra 2009 o snoveh, ki so za posebne prehranske namene lahko dodane živilom za posebne prehranske namene (10).

(8)

Direktiva 2009/39/ES zahteva splošen postopek obveščanja na nacionalni ravni za živila, ki jih nosilci živilske dejavnosti predstavijo kot „živila za posebne prehranske namene“, za katera v pravu Unije niso bile predpisane nobene posebne določbe, preden se dajo v promet v Uniji, s čimer bodo lahko države članice učinkovito spremljale taka živila.

(9)

Poročilo Komisije z dne 27. junija 2008 Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju navedenega postopka obveščanja je pokazalo, da lahko nastanejo težave zaradi opredelitve pojma „živila za posebne prehranske namene“, ki so ga, kot je bilo videti, nacionalni organi različno razlagali. V poročilu je bilo zato ugotovljeno, da bi bila za učinkovitejše in bolj harmonizirano izvajanje pravnih aktov Unije potrebna revizija Direktive 2009/39/ES.

(10)

Poročilo o študiji, ki ga je 29. aprila 2009 pripravila Agra CEAS Consulting in obravnava revizijo Direktive 2009/39/ES, potrjuje ugotovitve poročila Komisije z dne 27. junija 2008 o izvajanju postopka obveščanja ter navaja, da se danes vse več živil trži in označuje kot živila za posebne prehranske namene, in sicer zaradi široke opredelitve pojma iz navedene direktive. Poročilo o študiji tudi poudarja, da se živila, za katera se uporablja navedena direktiva, znatno razlikujejo med državami članicami; podobna živila se v različnih državah članicah lahko istočasno tržijo kot živila za posebne prehranske namene in/ali kot živila za običajno prehrano, vključno s prehranskimi dopolnili, namenjena prebivalstvu na splošno ali določenim podskupinam prebivalstva, kakor so nosečnice, ženske po menopavzi, starejši odrasli, odraščajoči otroci, mladostniki, različno aktivni posamezniki in drugi. Tako stanje škoduje delovanju notranjega trga, ustvarja pravno negotovost za pristojne organe, nosilce živilske dejavnosti, zlasti za mala in srednje velika podjetja (MSP), in potrošnike, pri tem pa ni mogoče izključiti tveganj zlorab pri trženju in izkrivljanja konkurence. Zato je treba različne razlage odpraviti s poenostavitvijo regulativnega okolja.

(11)

Zdi se, da so drugi nedavno sprejeti pravni akti Unije bolj prilagojeni razvijajočemu se inovativnemu trgu z živili kot Direktiva 2009/39/ES. V tem smislu so pomembne zlasti: Direktiva 2002/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. junija 2002 o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih (11), Uredba (ES) št. 1924/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih (12) ter Uredba (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o dodajanju vitaminov, mineralov in nekaterih drugih snovi živilom (13). Z določbami navedenih pravnih aktov Unije bi se poleg tega ustrezno uredilo več kategorij živil, ki jih zajema Direktiva 2009/39/ES, in sicer z manjšo upravno obremenitvijo in več jasnosti glede področja uporabe in ciljev.

(12)

Poleg tega izkušnje kažejo, da določena pravila, ki so bila vključena v Direktivo 2009/39/ES ali sprejeta v skladu z njo, ne zagotavljajo več učinkovitega delovanja notranjega trga.

(13)

Zato bi bilo treba odpraviti pojem „živila za posebne prehranske namene“ in Direktivo 2009/39/ES nadomestiti s tem aktom. Za poenostavitev uporabe tega akta in zagotovitev dosledne uporabe v državah članicah bi moral biti ta akt v obliki uredbe.

(14)

Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (14), določa skupna načela in opredelitve pojmov živilskega prava Unije. Določene opredelitve iz navedene uredbe bi se morale uporabljati tudi v tej uredbi.

(15)

Omejeno število kategorij živil je delni ali edini vir prehrane določenih skupin prebivalstva. Take kategorije živil so nujno potrebne pri uravnavanju nekaterih bolezni in/ali so bistvene za zadovoljevanje prehranskih potreb določenih jasno opredeljenih ranljivih skupin prebivalstva. Te kategorije živil vključujejo začetne formule za dojenčke, nadaljevalne formule, živila na osnovi predelanih žit, otroško hrano ter živila za posebne zdravstvene namene. Izkušnje so pokazale, da določbe iz direktiv 1999/21/ES, 2006/125/ES in 2006/141/ES zagotavljajo zadovoljiv prosti pretok teh kategorij živil in hkrati visoko raven varovanja javnega zdravja. Zato je primerno, da se ta uredba ob upoštevanju direktiv 1999/21/ES, 2006/125/ES in 2006/141/ES osredotoči na splošne zahteve o sestavi in informacijah teh kategorij živil.

(16)

Poleg tega je glede na porast deleža ljudi, ki ima težave s prekomerno telesno težo ali debelostjo, v promet danih vse več živil kot popolni prehranski nadomestki za nadzor nad telesno težo. Takšna živila, ki so že na trgu, je sedaj mogoče razlikovati med proizvodi za nizkokalorično prehrano, ki vsebujejo med 3 360 kJ (800 kcal) in 5 040 kJ (1 200 kcal), ter proizvodi za zelo nizkokalorično prehrano, ki običajno vsebujejo manj kot 3 360 kJ (800 kcal). Glede na vrsto zadevnih živil je ustrezno, da se zanje oblikujejo določeni posebni predpisi. Izkušnje kažejo, da ustrezne določbe iz Direktive 96/8/ES zagotavljajo zadovoljiv prosti pretok živil, predstavljenih kot popolni prehranski nadomestki za nadzor nad telesno težo, in hkrati visoko raven varovanja javnega zdravja. Zato je primerno, da se ta uredba osredotoči na splošne zahteve o sestavi in informacijah za živila, namenjena nadomeščanju celotnega dnevnega vnosa hrane, vključno z živili, katerih energijska vsebnost je zelo nizka, pri tem pa se upošteva ustrezne določbe iz Direktive 96/8/ES.

(17)

V tej uredbi bi bilo med drugim treba opredeliti pojme začetnih formul za dojenčke, nadaljevalnih formul, živil na osnovi predelanih žit, otroške hrane, živil za posebne zdravstvene namene in popolnih prehranskih nadomestkov za nadzor nad telesno težo, pri tem pa upoštevati ustrezne določbe iz direktiv 96/8/ES, 1999/21/ES, 2006/125/ES in 2006/141/ES.

(18)

Uredba (ES) št. 178/2002 določa načela analize tveganja v zvezi z živili in vzpostavlja strukture in mehanizme za znanstveno in tehnično vrednotenje, ki ga opravlja Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija). Za namene te uredbe bi se bilo treba posvetovati z Agencijo o vseh zadevah, ki bi lahko vplivale na javno zdravje.

(19)

Pomembno je, da so sestavine, uporabljene za proizvodnjo živil, ki jih zajema ta uredba, primerne za osebe, ki so jim taka živila namenjena, in za zadovoljevanje prehranskih potreb teh oseb ter da splošno sprejeti znanstveni podatki potrjujejo njihovo prehransko ustreznost. Taka ustreznost bi morala biti dokazana s sistematičnim pregledom razpoložljivih znanstvenih podatkov.

(20)

Mejne vrednosti ostankov pesticidov iz zadevnega prava Unije, zlasti iz Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 396/2005 z dne 23. februarja 2005 o mejnih vrednostih ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi rastlinskega in živalskega izvora (15), bi se morale uporabljati brez poseganja v posebne določbe iz te uredbe in delegiranih aktov, sprejetih na podlagi te uredbe.

(21)

Zaradi uporabe pesticidov je mogoče, da se pojavijo ostanki pesticidov v živilih, zajetih s to uredbo. Tako uporabo bi zato bilo treba karseda omejiti, pri tem pa upoštevati zahteve iz Uredbe (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet (16). Vendar z omejitvijo ali prepovedjo uporabe ne bi bilo nujno zagotovljeno, da živila, zajeta s to uredbo, vključno z živili za dojenčke in majhne otroke, ne bi vsebovala pesticidov, saj nekateri pesticidi onesnažujejo okolje, njihove ostanke pa je mogoče najti v takih živilih. Mejne vrednosti ostankov pesticidov v takih živilih bi zato bilo treba določiti na najnižji dosegljivi ravni, da bi zaščitili ranljive skupine prebivalstva, pri tem pa upoštevati dobre kmetijske prakse in druge vire izpostavljenosti, kot je onesnaženost okolja.

(22)

V delegiranih aktih, sprejetih na podlagi te uredbe, bi bilo treba upoštevati omejitve in prepovedi določenih pesticidov, enakovredne tistim, ki so sedaj določene v prilogah k direktivama 2006/125/ES in 2006/141/ES. Te omejitve in prepovedi bi bilo treba redno posodabljati, pri tem pa bi bilo treba posebno pozornost nameniti pesticidom z vsebnostjo aktivnih snovi, varovalnih snovi ali sinergistov, ki so v skladu z Uredbo (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi (17) razvrščeni kot mutageni kategorije 1A ali 1B, kot rakotvorni kategorije 1A ali 1B, kot strupeni za razmnoževanje kategorije 1A ali 1B ali pa se štejejo za snovi z lastnostmi povzročiteljev endokrinih motenj, ki lahko negativno vplivajo na zdravje človeka.

(23)

Snovi, ki spadajo v področje uporabe Uredbe (ES) št. 258/97 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 1997 v zvezi z novimi živili in novimi živilskimi sestavinami (18), se ne bi smele dodajati živilom, ki jih zajema ta uredba, razen če take snovi izpolnjujejo pogoje za dajanje v promet v skladu z Uredbo (ES) št. 258/97 poleg pogojev, določenih v tej uredbi in delegiranih aktih, sprejetih na podlagi te uredbe. Kadar se za snov, ki se je uporabljala v skladu s to uredbo, proizvodna metoda znatno spremeni ali se velikost delcev take snovi spremeni, na primer z uporabo nanotehnologije, bi bilo treba to snov šteti za drugačno snov od tiste, ki se je uporabljala v skladu s to uredbo, ter bi jo bilo treba ponovno oceniti v skladu z Uredbo (ES) št. 258/97, nato pa tudi v skladu s to uredbo.

(24)

Uredba (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom (19) določa splošne zahteve glede označevanja. Te zahteve glede označevanja bi se morale praviloma uporabljati za kategorije živil, ki jih zajema ta uredba. Vendar bi bilo treba v tej uredbi po potrebi določiti tudi dodatne zahteve k Uredbi (EU) št. 1169/2011 ali odstopanja od njih, da bi bili doseženi posebni cilji te uredbe.

(25)

Označevanje, predstavitev ali oglaševanje živil, ki jih zajema ta uredba, takim živilom ne bi smeli pripisovati lastnosti za preprečevanje, zdravljenje ali ozdravljenje človeške bolezni ali namigovati na take lastnosti. Živila za posebne zdravstvene namene pa so namenjena za prehransko obravnavo bolnikov z omejeno, oslabljeno ali moteno zmožnostjo uživanja običajnih živil zaradi določene bolezni, motnje ali zdravstvenega stanja. Sklicevanja na prehransko obravnavo bolezni, motenj ali zdravstvenih stanj, za katere so živila namenjena, ne bi smeli razumeti kot pripisovanje lastnosti v zvezi s preprečevanjem, zdravljenjem ali ozdravljenjem človeške bolezni.

(26)

Za zaščito ranljivih potrošnikov bi bilo treba z zahtevami glede označevanja zagotoviti, da lahko potrošnik natančno prepozna proizvod. V primeru začetnih formul za dojenčke in nadaljevalnih formul bi moralo biti na podlagi vseh pisnih in slikovnih informacij mogoče jasno razlikovati med različnimi formulami. Težave pri določitvi natančne starosti dojenčka, naslikanega na označbi, bi potrošnika lahko zmedle in mu otežile prepoznavanje proizvoda. Navedenemu tveganju bi se bilo treba izogniti z ustreznimi omejitvami glede označevanja. Glede na to, da je začetna formula za dojenčke živilo, ki samo po sebi zadovoljuje prehranske potrebe dojenčkov od rojstva do uvedbe ustrezne dopolnilne hrane, je poleg tega ustrezno prepoznavanje proizvoda bistveno za zaščito potrošnika. Ustrezne omejitve bi zato bilo treba uvesti glede predstavitve in oglaševanja začetnih formul za dojenčke.

(27)

Ta uredba bi morala ob upoštevanju direktiv 96/8/ES, 1999/21/ES, 2006/125/ES in 2006/141/ES določati merila za določitev posebnih zahtev o sestavi in informacijah za začetne formule za dojenčke, nadaljevalne formule, živila na osnovi predelanih žit in otroško hrano, živila za posebne zdravstvene namene ter popolne prehranske nadomestke za nadzor nad telesno težo.

(28)

Uredba (ES) št. 1924/2006 določa pravila in pogoje za uporabo prehranskih in zdravstvenih trditev za živila. Ta pravila bi se morala uporabljati kot splošno pravilo za kategorije živil, ki jih zajema ta uredba, če ta uredba ali delegirani akti, sprejeti na podlagi te uredbe, ne določajo drugače.

(29)

Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) bi bilo treba novorojenčke z nizko porodno težo hraniti z materinim mlekom. Vendar pa imajo lahko novorojenčki z nizko porodno težo in nedonošenčki posebne prehranske potrebe, ki ji ni mogoče zadovoljiti z materinim mlekom ali običajno začetno formulo za dojenčke. Prehranske potrebe novorojenčka z nizko porodno težo in nedonošenčka so lahko odvisne od zdravstvenega stanja tega dojenčka, zlasti od teže tega dojenčka v primerjavi s težo zdravega dojenčka, in od števila tednov prezgodnjega rojstva. Odločitev o tem, ali stanje dojenčka zahteva uživanje živila za posebne zdravstvene namene, ki je bilo pripravljeno za zadovoljitev prehranskih potreb dojenčkov (formule) in prilagojeno prehranski obravnavi posebnega stanja tega dojenčka, pod zdravniškim nadzorom, je treba sprejeti za vsak primer posebej.

(30)

Direktiva 1999/21/ES določa, da se določene zahteve o sestavi, ki veljajo za začetne formule za dojenčke in nadaljevalne formule, iz Direktive 2006/141/ES uporabljajo za živila za posebne zdravstvene namene, namenjena dojenčkom glede na njihovo starost. Vendar se nekatere določbe, vključno s tistimi glede označevanja, predstavitve, oglaševanja ter promocijskih in trgovinskih praks iz Direktive 2006/141/ES za taka živila trenutno ne uporabljajo. Zaradi razvijanja trga, ki ga spremlja znaten porast takih živil, je treba pregledati zahteve za formule za dojenčke, kot so zahteve o uporabi pesticidov v proizvodih, namenjenih za proizvodnjo takih formul, ostankih pesticidov, označevanju, predstavitvi, oglaševanju ter promocijski in trgovinski praksi, ki bi se morale po potrebi uporabljati tudi za živila za posebne zdravstvene namene, pripravljena za zadovoljitev prehranskih potreb dojenčkov.

(31)

Na trgu Unije je vse več mlečnih napitkov in podobnih proizvodov, ki se oglašujejo kot posebej primerni za majhne otroke. Taki proizvodi, ki so lahko pridobljeni iz beljakovin živalskega ali rastlinskega izvora, kot so kravje mleko, kozje mleko, soja ali riž, se pogosto tržijo kot „mleko za rast“ ali „mleko, namenjeno majhnim otrokom“, ali pod podobnimi izrazi. Čeprav so ti proizvodi sedaj urejeni z različnimi pravnimi akti Unije, kot so uredbe (ES) št. 178/2002, (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 ter Direktiva 2009/39/ES, niso zajeti z obstoječimi posebnimi ukrepi, ki se uporabljajo posebej za živila za dojenčke in majhne otroke. Obstajajo različna mnenja o tem, ali taki proizvodi zadovoljujejo posebne prehranske potrebe ciljne skupine prebivalstva. Komisija bi morala zato po posvetovanju z Agencijo Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o morebitni potrebi posebnih določb glede sestave, označevanja in po potrebi posebnih določb glede drugih vrst zahtev v zvezi s temi proizvodi. V tem poročilu bi morale biti med drugim obravnavane tudi prehranske potrebe majhnih otrok in vloga teh proizvodov v njihovi prehrani, pri čemer se upoštevajo vzorec potrošnje, vnos hranilnih snovi in stopnja izpostavljenosti majhnih otrok onesnaževalom in pesticidom. V poročilu bi morala biti obravnavana tudi sestava takih proizvodov in njihova morebitna prehranska korist v primerjavi z običajno prehrano otroka, ki se odstavlja od dojenja. Komisija bi lahko temu poročilu priložila zakonodajni predlog.

(32)

Direktiva 2009/39/ES določa, da se lahko sprejme posebne predpise v zvezi z naslednjima dvema posebnima kategorijama živil, ki spadata v opredelitev živil za posebne prehranske namene: „živila, namenjena za prehrano pri intenzivnem mišičnem delu, posebno za športnike“, in „živila, namenjena osebam z motnjami v presnovi ogljikovih hidratov (diabetes)“. V zvezi s posebnimi predpisi glede živil, namenjenih osebam z motnjami v presnovi ogljikovih hidratov (diabetes), Komisija v poročilu Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 26. junija 2008 o živilih, namenjenim osebam z motnjami v presnovi ogljikovih hidratov (diabetesom) ugotavlja, da manjka znanstvena podlaga za določitev posebnih zahtev o sestavi. V zvezi z živili, namenjenimi za prehrano pri intenzivnem mišičnem delu, posebno za športnike, se ni bilo mogoče dogovoriti glede oblikovanja posebnih predpisov, ker se mnenja med državami članicami in zainteresiranimi stranmi zelo razlikujejo glede področja uporabe posebne zakonodaje, števila podkategorij živil, ki bi jih bilo treba vključiti, meril za določitev zahtev o sestavi in možnih posledic za inovacije pri razvoju proizvodov. Posebnih predpisov se zato ne bi smelo oblikovati na tej stopnji. Medtem so bile na podlagi predložitve vlog nosilcev živilske dejavnosti ocenjene ustrezne trditve za odobritev v skladu z Uredbo (ES) št. 1924/2006.

(33)

Obstajajo pa različna mnenja o tem, ali so potrebna dodatna pravila za zagotovitev ustrezne zaščite potrošnikov, ki uživajo živila, namenjena športnikom, imenovana tudi „živila, namenjena za prehrano pri intenzivnem mišičnem delu“. Komisijo bi bilo treba zato pozvati, da po posvetovanju z Agencijo Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o morebitni potrebi po predpisih glede živil, namenjenih športnikom. Pri posvetovanju z Agencijo bi bilo treba upoštevati poročilo Znanstvenega odbora za hrano z dne 28. februarja 2001 o sestavi in specifikaciji živil, namenjenih za prehrano pri intenzivnem mišičnem delu, posebno za športnike. Komisija bi morala v svojem poročilu zlasti oceniti, ali so predpisi potrebni za zagotovitev varstva potrošnikov.

(34)

Komisija bi morala imeti možnost, da sprejme tehnične smernice za pomoč nosilcem živilske dejavnosti, zlasti MSP, pri upoštevanju te uredbe.

(35)

Glede na trenutne razmere na trgu in ob upoštevanju direktiv 2006/125/ES in 2006/141/ES ter Uredbe (ES) št. 953/2009 je ustrezno pripraviti in vključiti v Prilogo k tej uredbi seznam Unije o snoveh, ki spadajo v naslednje kategorije snovi: vitamini, minerali, aminokisline, karnitin in tavrin, nukleotidi, holin in inozitol. Med snovmi iz teh kategorij bi moralo biti dovoljeno, da se kategorijam živil, zajetih s to uredbo, dodajo le tiste snovi, ki so na seznamu Unije. Pri vključitvi snovi na seznam Unije bi bilo treba določiti, kateri kategoriji živil, zajetih s to uredbo, se take snovi lahko dodajo.

(36)

Vključitev snovi na seznam Unije ne bi smelo pomeniti, da je dodajanje teh snovi eni ali več kategorijam živil, zajetih s to uredbo, potrebno ali zaželeno. Seznam Unije je namenjen zgolj temu, da določa, katere snovi iz določenih kategorij snovi so odobrene, da se dodajo eni ali več kategorijam živil, zajetih s to uredbo, medtem ko so posebne zahteve o sestavi namenjene temu, da se določi sestava posamezne kategorije živil, zajetih s to uredbo.

(37)

Več snovi, ki se lahko dodajo živilom, zajetim s to uredbo, bi se lahko dodalo za tehnološke namene, kot so aditivi za živila, barvila ali arome, ali za druge take namene, vključno z dovoljenimi enološkimi postopki in obdelavami, določenimi z zadevnimi pravnimi akti Unije, ki se uporabljajo za živila. V tem smislu se specifikacije za te snovi sprejmejo na ravni Unije. Ustrezno je, da bi se te specifikacije uporabljale za snovi, ne glede na njihov namen uporabe v živilih, razen če v tej uredbi ni določeno drugače.

(38)

Za snovi, vključene na seznam Unije, za katere merila čistosti še niso bila sprejeta na ravni Unije, in da se zagotovi visoka raven varovanja javnega zdravja, bi se morala uporabljati splošno priznana merila čistosti, ki jih priporočajo mednarodne organizacije ali agencije, med drugim tudi Skupni strokovni odbor FAO/WHO za aditive v živilih (JECFA) in Evropska farmakopeja. Državam članicam bi se moralo dovoliti, da lahko brez poseganja v pravila iz PDEU ohranijo nacionalna pravila, ki določajo strožja merila čistosti.

(39)

Da se določijo zahteve za kategorije živil, ki jih zajema ta uredba, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z določitvijo posebnih zahtev o sestavi in informacijah glede kategorij živil, ki jih zajema ta uredba, vključno z dodatnimi zahtevami glede označevanja ali odstopanja od Uredbe (EU) št. 1169/2011 ter v zvezi z odobritvijo prehranskih in zdravstvenih trditev. Da bi potrošniki lahko nadalje hitro izkoristili tehnični in znanstveni napredek, zlasti v zvezi z inovativnimi proizvodi, in da bi s tem spodbudili inovacije, bi bilo treba poleg tega na Komisijo prenesti tudi pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU za namene rednega posodabljanja teh posebnih zahtev, ob upoštevanju vseh ustreznih podatkov, vključno s podatki, ki jih predložijo zainteresirane strani. Da bi poleg tega upoštevali tehnični napredek, znanstvena dognanja ali zdravje potrošnikov, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi z dodajanjem kategorij snovi, ki imajo hranilni ali fiziološki učinek, ki jih zajema seznam Unije, ali v zvezi s črtanjem takih kategorij s seznama kategorij snovi, ki so na seznamu Unije. Iz istih razlogov in ob upoštevanju dodatnih zahtev iz te uredbe bi bilo treba pooblastila za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU prenesti na Komisijo tudi za spreminjanje seznama Unije v zvezi z dodajanjem novih snovi, črtanjem določenih snovi ali dodajanjem, črtanjem ali spreminjanjem elementov, ki so na seznamu Unije in so povezani z določeno snovjo. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(40)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, da odloči ali določeno živilo spada v področje uporabe te uredbe in v katero kategorijo živil spada. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (20).

(41)

Trenutno so pravila za uporabo navedb „brez glutena“ in „zelo nizka vsebnost glutena“ določena v Uredbi (ES) št. 41/2009. Navedena uredba harmonizira informacije, ki se zagotovijo potrošnikom, o odsotnosti ali zmanjšani vsebnosti glutena v živilih in določa posebna pravila za živila, ki so posebej proizvedena, pripravljena in/ali predelana za zmanjšanje vsebnosti glutena v eni ali več sestavinah, ki vsebujejo gluten, ali za nadomeščanje takih sestavin, ki vsebujejo gluten, in za druga živila, pripravljena izključno iz sestavin, ki so naravno brez glutena. Uredba (EU) št. 1169/2011 določa pravila o informacijah, ki se zagotovijo za vsa živila, vključno z nepredpakiranimi živili, o prisotnosti sestavin, kot so sestavine, ki vsebujejo gluten, za katere je znanstveno dokazano, da povzročajo alergijske reakcije ali preobčutljivost, tako da lahko potrošniki, zlasti tisti z alergijo ali preobčutljivostjo na določeno hrano, kot so ljudje s preobčutljivostjo na gluten, zase sprejmejo varne odločitve izbire na podlagi informacij. Zaradi jasnosti in doslednosti bi se morala pravila o uporabi navedb „brez glutena“ in „zelo nizka vsebnost glutena“ prav tako urejati z Uredbo (EU) št. 1169/2011. Pravni akti, ki se sprejmejo na podlagi Uredbe (EU) št. 1169/2011 in s katerimi se prenesejo pravila o uporabi navedb „brez glutena“ in „zelo nizka vsebnost glutena“, določena v Uredbi (ES) št. 41/2009, bi morali zagotavljati vsaj enako raven zaščite za ljudi s preobčutljivostjo na gluten, ki je sedaj določena v Uredbi (ES) št. 41/2009. Ta prenos pravil bi bilo treba v celoti opraviti, še preden se ta uredba začne uporabljati. Komisija bi morala prav tako preučiti, kako zagotoviti ustrezno obveščenost ljudi s preobčutljivostjo na gluten o razlikah med živili, ki so posebej proizvedena, pripravljena in/ali predelana za zmanjšanje vsebnosti glutena v eni ali več sestavinah, ki vsebujejo gluten, in drugimi živili, pripravljenimi izključno iz sestavin, ki so naravno brez glutena.

(42)

Pravila o označevanju in sestavi, ki določajo odsotnost ali zmanjšano prisotnost laktoze v živilih, trenutno niso harmonizirana na ravni Unije. Take oznake pa so pomembne za ljudi s preobčutljivostjo na laktozo. Uredba (EU) št. 1169/2011 določa pravila o informacijah, ki jih je treba zagotoviti v zvezi s snovmi, za katere je znanstveno dokazano, da povzročajo alergijske reakcije ali preobčutljivost, tako da lahko potrošniki, kot so ljudje s preobčutljivostjo na laktozo, zase sprejmejo varne odločitve izbire na podlagi informacij. Zaradi jasnosti in doslednosti bi se morala določitev pravil o uporabi navedb glede odsotnosti ali zmanjšane vsebnosti laktoze v živilih urejati z Uredbo (EU) št. 1169/2011, pri čemer bi se upoštevalo tudi znanstveno mnenje Agencije z dne 10. septembra 2010 o mejnih vrednostih laktoze za osebe s preobčutljivostjo na laktozo in galaktozemijo.

(43)

„Nadomestni obrok za nadzor nad telesno težo“, namenjen nadomeščanju dela dnevnega vnosa hrane, velja za živilo za posebne prehranske namene in ga sedaj urejajo posebna pravila, sprejeta v skladu z Direktivo 96/8/ES. Vendar se na trgu pojavlja vse več živil, namenjenih splošnemu prebivalstvu, s podobnimi navedbami, ki so predstavljene kot zdravstvene trditve za nadzor nad telesno težo. Da bi se izognili kakršni koli morebitni zamenjavi v tej skupini živil, ki se tržijo za nadzor nad telesno težo, ter zaradi pravne varnosti in skladnosti pravnih aktov Unije bi morale biti take navedbe urejene le z Uredbo (ES) št. 1924/2006 in izpolnjevati zahteve iz navedene uredbe. Tehnične prilagoditve v skladu z Uredbo (ES) št. 1924/2006 v zvezi z zdravstvenimi trditvami glede nadzora nad telesno težo in podanimi v zvezi z živili, predstavljenimi kot „nadomestni obrok za nadzor nad telesno težo“, ter pogojev uporabe takih trditev, kakor so določeni v Direktivi 96/8/ES, je treba opraviti pred začetkom uporabe te uredbe.

(44)

Ta uredba ne vpliva na obveznost spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel, vključno s svobodo izražanja, kakor je navedeno v členu 11, v povezavi s členom 52 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, in v drugih ustreznih določbah.

(45)

Ker ciljev te uredbe, namreč določitev zahtev o sestavi in informacijah za določene kategorije živil, vzpostavitev seznama Unije o snoveh, ki se lahko dodajo v določene kategorije živil in določitev pravil za posodobitev seznama Unije, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se te cilje zaradi obsega predlaganega ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(46)

Direktiva 92/52/EGS določa, da morajo biti začetne formule za dojenčke in nadaljevalne formule, ki se izvozijo ali ponovno izvozijo iz Unije, v skladu s pravom Unije, če predpisi države uvoznice ne zahtevajo ali določajo drugače. Navedeno načelo je bilo za živila določeno že z Uredbo (ES) št. 178/2002. Zaradi poenostavitve in pravne varnosti bi zato bilo treba Direktivo 92/52/EGS razveljaviti.

(47)

Direktive 96/8/ES, 1999/21/ES, 2006/125/ES, 2006/141/ES, 2009/39/ES ter uredbi (ES) št. 41/2009 in (ES) št. 953/2009 bi tudi bilo treba razveljaviti.

(48)

Da bi se lahko nosilci živilske dejavnosti prilagodili zahtevam te uredbe, je treba določiti ustrezne prehodne ukrepe –

(a)

začetne formule za dojenčke in nadaljevalne formule;

(b)

živila na osnovi predelanih žit in otroško hrano;

(c)

živila za posebne zdravstvene namene;

(d)

popolne prehranske nadomestke za nadzor nad telesno težo.

(a)

opredelitve „živila“, „nosilec živilske dejavnosti“, „prodaja na drobno“ in „dajanje v promet“ iz člena 2 oziroma točk 3, 7 in 8 člena 3 Uredbe (ES) št. 178/2002;

(b)

opredelitve „predpakirano živilo“, „označevanje“ in „namensko proizveden nanomaterial“ iz točk (e), (j) oziroma (t) člena 2(2) Uredbe (EU) št. 1169/2011;

(c)

opredelitvi „prehranska trditev“ in „zdravstvena trditev“ iz točk (4) oziroma (5) člena 2(2) Uredbe (ES) št. 1924/2006.

(a)

„dojenček“ pomeni otrok, mlajši od 12 mesecev;

(b)

„majhen otrok“ pomeni otrok, star od enega do treh let;

(c)

„začetna formula za dojenčke“ pomeni živilo, namenjeno za dojenčke v prvih mesecih življenja, ki samo po sebi zadovoljuje prehranske potrebe takih dojenčkov do uvedbe ustrezne dopolnilne hrane;

(d)

„nadaljevalna formula“ pomeni živilo, namenjeno za dojenčke ob začetku uvajanja ustrezne dopolnilne hrane, ki predstavlja pretežni tekoči del vse bolj raznolike prehrane takih dojenčkov;

(e)

„živila na osnovi predelanih žit“ pomenijo živila:

(f)

„otroška hrana“ pomeni živila, namenjena zadovoljevanju posebnih prehranskih potreb zdravih dojenčkov, ki se odstavljajo od dojenja, in zdravih majhnih otrok kot dopolnilo k njihovi prehrani in/ali za njihovo postopno prilagajanje na običajno hrano, razen:

(g)

„živila za posebne zdravstvene namene“ pomenijo posebno predelana ali sestavljena živila, ki so namenjena prehranski obravnavi bolnikov, vključno z dojenčki, in se uživajo pod zdravniškim nadzorom; namenjena so za izključno ali delno prehrano bolnikov z omejeno, oslabljeno ali moteno zmožnostjo uživanja, prebave, absorpcije, presnove ali izločanja običajnih živil ali določenih hranilnih snovi, ki jih ta vsebujejo, ali presnovkov ali z drugimi zdravstveno pogojenimi prehranskimi potrebami, pri katerih prehranske obravnave ni mogoče doseči samo s spremembo običajne prehrane;

(h)

„popoln prehranski nadomestek za nadzor nad telesno težo“ pomeni posebno sestavljena živila za uporabo v energijsko omejenih dietah za zmanjšanje telesne teže, ki, če se uporabljajo v skladu z navodili nosilca živilske dejavnosti, v celoti nadomestijo dnevni vnos hrane.

(a)

ali določeno živilo spada v področje uporabe te uredbe;

(b)

v katero posebno kategorijo živil iz člena 1(1) spada določeno živilo.

(a)

posebnimi zahtevami o sestavi, ki se uporabljajo za živila iz člena 1(1), z izjemo zahtev iz Priloge;

(b)

posebnimi zahtevami o uporabi pesticidov v proizvodih, namenjenih za proizvodnjo živil iz člena 1(1) ter o ostankih pesticidov v takih živilih. Te posebne zahteve za kategorije živil iz točk (a) in (b) člena 1(1) ter za živila za posebne zdravstvene namene, pripravljena za zadovoljitev prehranskih potreb dojenčkov in majhnih otrok, se redno posodabljajo in med drugim vsebujejo določbe glede čim večje omejitve uporabe pesticidov;

(c)

posebnimi zahtevami o označevanju, predstavitvi in oglaševanju živil iz člena 1(1), vključno z odobritvijo nanje nanašajočih se prehranskih in zdravstvenih trditev;

(d)

obveščanjem o zahtevah za dajanje v promet živil iz člena 1(1), da se olajša učinkovito uradno spremljanje takih živil, in na podlagi katerega nosilci živilske dejavnosti obveščajo pristojne organe držav članic, v katerih se ta živila tržijo;

(e)

zahtevami o promocijskih in trgovinskih praksah v zvezi z začetnimi formulami za dojenčke;

(f)

zahtevami o informacijah, ki jih je treba zagotoviti v zvezi s prehrano dojenčkov in majhnih otrok, da se zagotovijo primerne informacije o ustreznih prehrambenih navadah;

(g)

posebnimi zahtevami za živila za posebne zdravstvene namene, pripravljena za zadovoljitev prehranskih potreb dojenčkov, vključno z zahtevami o sestavi in zahtevami o uporabi pesticidov v proizvodih, namenjenih za proizvodnjo takih živil, ter o ostankih pesticidov, označevanju, predstavitvi, oglaševanju ter promocijskih in trgovinskih praksah, kJer je to primerno.

(a)

vitamini;

(b)

minerali;

(c)

aminokisline;

(d)

karnitin in tavrin;

(e)

nukleotidi;

(f)

holin in inozitol.

(a)

kategorijo živila iz člena 1(1), ki se mu lahko dodajo snovi iz kategorij snovi iz odstavka 1 tega člena;

(b)

ime, opis snovi in po potrebi specifikacijo njene oblike;

(c)

kadar je ustrezno, pogoje uporabe snovi;

(d)

kadar je ustrezno, merila čistosti, ki se uporabljajo za snov.

(a)

črtanje kategorije snovi;

(b)

dodajanje kategorije snovi, ki imajo prehranski ali fiziološki učinek.

(a)

snov doda na seznam Unije;

(b)

snov črta s seznama Unije;

(c)

elementi iz člena 15(3) dodajo, črtajo ali spremenijo.

—

členov 11, 16, 18 in 19, ki se uporabljajo od 19. julija 2013,

—

člena 15 in Priloge k tej uredbi, ki se uporabljata od datuma začetka uporabe delegiranih aktov iz člena 11(1).

29.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 181/57

(1)

Člen 2(1) in (2) Protokola št. 36 o prehodni ureditvi bo prenehal veljati ob koncu zakonodajnega obdobja 2009–2014.

(2)

Člen 19(1) Akta o pogojih pristopa Republike Hrvaške in prilagoditvah Pogodbe o Evropski uniji, Pogodbe o delovanju Evropske unije in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo bo prenehal veljati ob koncu zakonodajnega obdobja 2009–2014.

(3)

Nemudoma je treba izpolniti določbe iz člena 2(3) Protokola št. 36 in zato sprejeti sklep iz drugega pododstavka člena 14(2) Pogodbe o Evropski uniji, tako da bodo lahko države članice pravočasno uvedle potrebne nacionalne ukrepe za izvedbo volitev v Evropski parlament za parlamentarno obdobje 2014–2019.

(4)

Prvi pododstavek člena 14(2) Pogodbe o Evropski uniji določa merila za sestavo Evropskega parlamenta, in sicer da število predstavnikov državljanov Unije ne preseže števila sedemsto petdeset plus predsednik, da je zastopanost proporcionalno upadajoča, pri čemer je minimalni prag šest članov na državo članico in se nobeni državi članici ne dodeli več kot šestindevetdeset sedežev.

(5)

Člen 10 Pogodbe o Evropski uniji med drugim določa, da delovanje Unije temelji na predstavniški demokraciji, kjer so državljani na ravni Unije neposredno zastopani v Evropskem parlamentu, in države članice predstavljajo v Svetu njihove vlade, ki so demokratično odgovorne bodisi svojemu nacionalnemu parlamentu bodisi svojim državljanom. Člen 14(2) Pogodbe o Evropski uniji o sestavi Evropskega parlamenta se zato uporablja v okviru širših institucionalnih ureditev, določenih v pogodbah, ki vključujejo tudi določbe o sprejemanju odločitev v Svetu –

—

porazdelitev sedežev v Evropskem parlamentu v celoti uporablja s Pogodbo o Evropski uniji določeno najmanjše in največje število, da v največji možni meri odraža število prebivalstva v posameznih državah članicah,

—

razmerje med prebivalstvom in številom sedežev vsake države članice pred zaokrožanjem na cela števila se prilagodi dejanskemu številu njenih prebivalcev tako, da vsak poslanec Evropskega parlamenta iz države članice z večjim številom prebivalstva predstavlja več državljanov kot poslanec države z manj prebivalci in obratno, da več prebivalcev ima država, večja je njena pravica do številnejših sedežev.