27.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 175/1

(1)

Dokumenti, ki jih ustvarijo organi javnega sektorja držav članic, so obsežna, raznolika in obsežna zbirka virov, ki lahko koristi gospodarstvu znanja.

(2)

Direktiva 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. novembra 2003 o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (3) določa minimalni nabor pravil, ki urejajo ponovno uporabo, in praktična sredstva za olajševanje ponovne uporabe obstoječih dokumentov, ki jih hranijo organi javnega sektorja držav članic.

(3)

Politike odprtih podatkov, ki spodbujajo široko razpoložljivost in ponovno uporabo informacij javnega sektorja za zasebne ali komercialne namene z minimalnimi pravnimi, tehničnimi ali finančnimi omejitvami ali brez njih in ki pospešujejo kroženje informacij ne le za gospodarske subjekte, temveč tudi za javnost, imajo lahko pomembno vlogo pri razvoju novih storitev, ki temeljijo na novih načinih združevanja in uporabe takih informacij, spodbujajo gospodarsko rast in družbeno angažiranost. Vendar so za to potrebni enaki konkurenčni pogoji na ravni Unije v zvezi s tem, ali je ponovna uporaba dokumentov dovoljena ali ne, česar ni mogoče doseči, če ponovno uporabo urejajo različna pravila in prakse zadevnih držav članic ali organov javnega sektorja.

(4)

Omogočanje ponovne uporabe dokumentov, ki jih hrani organ javnega sektorja, predstavlja dodano vrednost za ponovne uporabnike, končne uporabnike in družbo na splošno ter v številnih primerih tudi za javni organ, saj povečanje preglednosti in odgovornosti ter povratne informacije ponovnih uporabnikov in končnih uporabnikov zadevnemu organu javnega sektorja omogočajo, da izboljša kakovost zbranih informacij.

(5)

Od sprejetja prvega nabora pravil o ponovni uporabi informacij javnega sektorja leta 2003 se je količina podatkov na svetu, vključno z javnimi podatki, eksponentno povečala, pri čemer nastajajo in se zbirajo nove vrste podatkov. Hkrati se nenehno razvijajo tehnologije za analiziranje, izkoriščanje in obdelavo podatkov. Ta hitri tehnološki razvoj omogoča oblikovanje novih storitev in novih aplikacij, ki temeljijo na uporabi, združevanju ali kombiniranju podatkov. Ker pravila, sprejeta leta 2003, tem hitrim spremembam ne ustrezajo več, obstaja nevarnost, da gospodarske in socialne priložnosti, ki jih omogoča uporaba javnih podatkov, ne bodo izkoriščene.

(6)

Hkrati so države članice v skladu z Direktivo 2003/98/ES oblikovale politike ponovne uporabe, pri čemer so nekatere sprejele ambiciozne pristope v zvezi z odprtimi podatki, da bi državljanom in podjetjem olajšale ponovno uporabo razpoložljivih javnih podatkov v obsegu, ki presega minimalno raven iz direktive. Za preprečitev tega, da bi različna pravila v različnih državah članicah ovirala čezmejno ponudbo izdelkov in storitev, ter da se omogoči ponovna uporaba primerljivih sklopov javnih podatkov za vseevropske aplikacije, ki temeljijo na njih, je potrebna minimalna uskladitev v zvezi s tem, kateri javni podatki so na voljo za ponovno uporabo na notranjem informacijskem trgu, v skladu z zadevnim režimom dostopa.

(7)

Direktiva 2003/98/ES ne vključuje obveznosti glede dostopa do dokumentov ali obveznosti odobritve ponovne uporabe dokumentov. Odločitev, ali se ponovna uporaba odobri ali ne, je prepuščena državam članicam ali zadevnemu organu javnega sektorja. Direktiva 2003/98/ES hkrati temelji na nacionalnih pravilih o dostopu do dokumentov in zato ne zahteva odobritve ponovne uporabe dokumentov, kadar je dostop omejen (ko na primer nacionalna pravila dovoljujejo dostop le državljanom ali družbam, ki dokažejo poseben interes za pridobitev dostopa do dokumentov) ali izključen (ko na primer nacionalna pravila izključujejo dostop zaradi občutljive narave dokumentov, recimo iz razlogov nacionalne varnosti, obrambe in javne varnosti). Nekatere države članice so pravico do ponovne uporabe izrecno povezale s pravico do dostopa, tako da se lahko ponovno uporabijo vsi splošno dostopni dokumenti. V drugih državah članicah je povezava med tema sklopoma pravil manj jasna in to povzroča pravno negotovost.

(8)

Zato bi bilo treba Direktivo 2003/98/ES spremeniti tako, da bi določala jasno obveznost držav članic, da dajo vse dokumente na voljo za ponovno uporabo, razen če je dostop omejen ali izključen v skladu z nacionalnimi pravili o dostopu do dokumentov in če zanj veljajo druge izjeme, navedene v tej direktivi. Spremembe, uvedene s to direktivo, ne poskušajo določiti ali spremeniti ureditve dostopa v državah članicah, ki ostajajo zanje pristojne še naprej.

(9)

Ob upoštevanju prava Unije in mednarodnih obveznosti držav članic ter Unije, zlasti v skladu z Bernsko konvencijo za varstvo književnih in umetniških del ter Sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine, bi morali biti dokumenti, na katerih imajo tretje osebe pravice intelektualne lastnine, izključeni iz področja uporabe Direktive 2003/98/ES. Če je bila tretja oseba prvotni nosilec pravic intelektualne lastnine na dokumentu, ki ga hranijo knjižnice, vključno z univerzitetnimi knjižnicami, muzeji ali arhivi, in obdobje zaščite teh pravic še ni poteklo, bi se moral navedeni dokument za namene te direktive šteti za dokument, na katerem imajo tretje osebe pravice intelektualne lastnine.

(10)

Direktiva 2003/98/ES bi se morala uporabljati za dokumente, ki jih zadevni organi javnega sektorja zagotavljajo kot del svojih javnih nalog, kakor so opredeljene z zakonodajo ali drugimi obvezujočimi predpisi v državah članicah. Če takih predpisov ni, bi bilo treba te javne naloge opredeliti v skladu z običajno upravno prakso v državah članicah, pod pogojem, da je obseg teh javnih nalog pregleden in predmet pregledov. Javne naloge se lahko opredeli na splošno ali za vsak primer posebej za posamezne organe javnega sektorja.

(11)

Direktivo bi bilo treba uporabljati in izvajati ob polnem spoštovanju načel, povezanih z varstvom osebnih podatkov v skladu z Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (4). Zlasti je vredno omeniti, da bi morale v skladu z navedeno direktivo države članice določiti pogoje, pod katerimi je obdelava osebnih podatkov zakonita. Eno od načel navedene direktive je tudi to, da se osebnih podatkov ne sme naprej obdelovati na način, ki bi bil nezdružljiv z določenimi, izrecnimi in zakonitimi nameni, za katere so bili ti podatki zbrani.

(12)

Direktiva 2003/98/ES ne bi smela posegati v pravice, vključno z ekonomskimi in moralnimi pravicami, ki jih lahko imajo zaposleni v organih javnega sektorja v skladu z nacionalnimi predpisi.

(13)

Poleg tega bi moral zadevni organ javnega sektorja ohraniti pravico do uporabe vsakega dokumenta, ki ga da na voljo za ponovno uporabo.

(14)

Področje uporabe Direktive 2003/98/ES bi bilo treba razširiti na knjižnice, vključno z univerzitetnimi knjižnicami, muzeje in arhive.

(15)

Eden glavnih ciljev vzpostavitve notranjega trga je ustvarjanje razmer, ki omogočajo razvoj storitev na ravni Unije. Knjižnice, muzeji in arhivi hranijo znatno količino dragocenih virov informacij javnega sektorja, zlasti odkar se je s projekti digitalizacije pomnožila količina digitalnih gradiv v javni uporabi. Te zbirke kulturne dediščine in z njimi povezani metapodatki so potencialna osnova za izdelke in storitve z digitalno vsebino in nudijo veliko možnosti za inovativno ponovno uporabo v sektorjih, kot sta učenje in turizem. Širše možnosti ponovne uporabe javnega kulturnega gradiva bi gospodarskim družbam Unije med drugim omogočile, da izkoristijo njegov potencial in prispevajo h gospodarski rasti in ustvarjanju delovnih mest.

(16)

Med pravili in praksami v državah članicah, ki se nanašajo na izkoriščanje javnih kulturnih virov, obstajajo znatne razlike, ki pomenijo ovire pri uresničevanju gospodarskega potenciala teh virov. Medtem ko knjižnice, muzeji in arhivi še naprej vlagajo v digitalizacijo, mnogi med njimi že dajejo svoje javno dostopne vsebine na voljo za ponovno uporabo in mnogi aktivno iščejo možnosti za ponovno uporabo svojih vsebin. Ker pa delujejo v zelo različnih regulativnih in kulturnih okoljih, so se prakse kulturnih ustanov pri izkoriščanju vsebin razvijale zelo različno.

(17)

Ker razlike v nacionalnih pravilih in praksah ali pomanjkanje jasnosti ovirajo nemoteno delovanje notranjega trga in pravilen razvoj informacijske družbe v Uniji, bi se bilo treba zavezati za vsaj minimalno uskladitev nacionalnih pravil in praks glede ponovne uporabe javnega kulturnega gradiva v knjižnicah, muzejih in arhivih.

(18)

Razširitev področja uporabe Direktive 2003/98/ES bi se morala omejiti na tri vrste kulturnih ustanov – knjižnice, vključno z univerzitetnimi knjižnicami, muzeje in arhive, katerih zbirke so in bodo v prihodnje še bolj dragoceno gradivo za ponovno uporabo v številnih izdelkih, na primer v mobilnih aplikacijah. Druge vrste kulturnih ustanov (na primer orkestri, opere, baleti in gledališča), vključno z arhivi, ki so njihov del, bi morale zaradi svojega posebnega značaja „odrskih umetnosti“ ostati izven področja uporabe. Njihova vključitev v področje uporabe namreč ne bi imela večjega učinka, saj je skoraj vse njihovo gradivo zajeto s pravicami intelektualne lastnine tretjih oseb, zaradi česar bi ostalo izven področja uporabe navedene direktive.

(19)

Digitalizacija je pomembno sredstvo za zagotavljanje večjega dostopa in ponovne uporabe kulturnega gradiva za izobraževanje, delo ali prosti čas. Zagotavlja tudi precejšnje gospodarske priložnosti, saj omogoča lažje vključevanje kulturnega gradiva v digitalne storitve in izdelke ter tako spodbuja ustvarjanje delovnih mest in rast. Ti vidiki so bili poleg ostalih poudarjeni v resoluciji Evropskega parlamenta z dne 5. maja 2010 z naslovom „Europeana – naslednji koraki“ (5), v Priporočilu Komisije 2011/711/EU z dne 27. oktobra 2011 o digitalizaciji in spletni dostopnosti kulturnega gradiva ter njegovi digitalni hrambi (6) ter v sklepih Sveta z dne 10. maja 2012 o digitalizaciji, spletni dostopnosti kulturnega gradiva in digitalnem arhiviranju (7). Ti dokumenti določajo način, kako se bodo v prihodnje obravnavali pravni, finančni in organizacijski vidiki digitalizacije kulturne dediščine Evrope in njene postavitve na splet.

(20)

Kjer je izvedljivo in ustrezno, bi morali organi javnega sektorja zaradi olajšanja ponovne uporabe dokumente dati na voljo v odprtih in strojno berljivih formatih skupaj z njihovimi metapodatki, z največjo stopnjo natančnosti in ločljivosti, v obliki, ki zagotavlja interoperabilnost, npr. z njihovo obdelavo na način, ki je v skladu z načeli, ki urejajo zahteve za združljivost in uporabnost prostorskih informacij v skladu z Direktivo 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2007 o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE) (8).

(21)

Veljati bi moralo, da je dokument v strojno berljivem formatu, če je v datotečnem formatu, ki je strukturiran tako, da programskim aplikacijam omogoča, da v njem zlahka določajo, prepoznavajo in izločajo določene podatke. Podatki, kodirani v datotekah, ki so strukturirane v strojno berljivem formatu, so strojno berljivi podatki. Strojno berljivi formati so lahko odprti ali lastniški; lahko so formalni standardi ali ne. Za dokumente, kodirane v datotečnem formatu, ki omejuje samodejno obdelavo, saj iz njih podatkov ni možno ali jih ni možno zlahka izločiti, ne bi smelo veljati, da so v strojno berljivem formatu. Države članice bi morale, kjer je to primerno, spodbujati uporabo odprtih, strojno berljivih formatov.

(22)

Kadar organi javnega sektorja zaračunavajo ponovno uporabo dokumentov, bi morala biti nadomestila načeloma omejena na mejne stroške. Vendar je zlasti treba upoštevati potrebo, da se ne otežuje običajnega delovanja organov javnega sektorja, od katerih se zahteva, da ustvarjajo prihodek za kritje znatnega deleža svojih stroškov, povezanih z izvajanjem svojih javnih nalog ali stroškov zbiranja, priprave, reprodukcije in razširjanja nekaterih dokumentov, ki so dani na voljo za ponovno uporabo. Organi javnega sektorja bi morali imeti možnost, da v takih primerih zaračunavajo več kot mejne stroške. Ta nadomestila bi morala biti določena v skladu z objektivnimi, preglednimi in preverljivimi merili, skupni prihodek od zagotavljanja dokumentov in dovoljenj za ponovno uporabo dokumentov pa ne bi smel presegati stroškov zbiranja, priprave, reprodukcije ali razširjanja, vključno z razumno donosnostjo naložbe. Zahteva, da se ustvarja prihodek za kritje znatnega deleža stroškov organov javnega sektorja, povezanih z izvajanjem njihovih javnih nalog, ali stroškov zbiranja, priprave, reprodukcije in razširjanja nekaterih dokumentov, ni nujno pravna zahteva in lahko na primer izhaja iz upravne prakse držav članic. Take zahteve bi morale države članice redno pregledovati.

(23)

Knjižnice, muzeji in arhivi bi tudi morali imeti možnost, da zaračunavajo več kot mejne stroške, da njihovo normalno delovanje ne bi bilo ovirano. V primeru navedenih organov javnega sektorja skupni prihodek od zagotavljanja dokumentov in dovoljevanja ponovne uporabe dokumentov v ustreznem obračunskem obdobju ne bi smel presegati stroškov zbiranja, priprave, reprodukcije, razširjanja, hrambe in pridobitve pravic, vključno z razumno donosnostjo naložbe. Pri knjižnicah, muzejih in arhivih se lahko zaradi njihovih posebnosti pri izračunu razumne donosnosti naložbe upoštevajo nadomestila, ki se v zasebnem sektorju zaračunavajo za ponovno uporabo enakih ali podobnih dokumentov.

(24)

Zgornje meje nadomestil, določene v tej direktivi, ne posegajo v pravice držav članic, da uvedejo nižja nadomestila ali sploh nobenih.

(25)

Države članice bi morale določiti merila za zaračunavanje nad mejnimi stroški. Merila bi lahko na primer določile v nacionalnih predpisih ali pa bi določile ustrezni organ ali ustrezne organe, pristojne za določitev teh meril, razen samega organa javnega sektorja. Tak organ bi moral biti organiziran v skladu z ustavnim in pravnim sistemom držav članic. To bi lahko bil obstoječi organ s proračunskimi izvršnimi pooblastili in politično odgovornostjo.

(26)

V zvezi s ponovno uporabo dokumenta lahko organi javnega sektorja naložijo pogoje, kadar je to ustrezno, z dovoljenjem, kot je navedba vira ter tega, ali je ponovni uporabnik kakor koli spremenil dokument. Kakršna koli dovoljenja za ponovno uporabo informacij javnega sektorja morajo v vsakem primeru čim manj omejevati ponovno uporabo, na primer tako, da se omejitve nanašajo le na navedbo vira. V zvezi s tem bi morala imeti pomembno vlogo odprta dovoljenja, na voljo preko spleta, ki zagotavljajo širše pravice do ponovne uporabe brez tehnoloških, finančnih ali zemljepisnih omejitev in ki temeljijo na formatih odprtih podatkov. Zato bi morale države članice spodbujati uporabo odprtih dovoljenj, ki bi sčasoma morala postati običajna praksa po vsej Uniji.

(27)

Komisija podpira pripravo spletne preglednice informacij javnega sektorja, ki bi vsebovala ustrezne kazalnike uspešnosti ponovne uporabe informacij javnega sektorja v vseh državah članicah. Redno posodabljanje preglednice bo prispevalo k izmenjavi informacij med državami članicami in dostopnosti informacij o politikah in praksi v Uniji.

(28)

Pravna sredstva bi morala vključevati možnost preizkusa s strani nepristranskega organa za pritožbe. Ta organ bi lahko bil že obstoječi nacionalni organ, na primer nacionalni organ za varstvo konkurence, nacionalni organ za odobritev dostopa do dokumentov ali nacionalni sodni organ. Organiziran bi moral biti v skladu z ustavnimi in pravnimi sistemi držav članic in ne bi smel prejudicirati drugih pravnih sredstev, ki so sicer na voljo vlagateljem za ponovno uporabo. Moral pa bi se razlikovati od organa, ki določa merila za zaračunavanje nad mejnimi stroški. Pravna sredstva bi morala vključevati možnost preizkusa negativnih odločitev, pa tudi odločitev, ki kljub temu, da dovoljujejo ponovno uporabo, lahko vseeno vplivajo na vlagatelje zaradi drugih razlogov, zlasti z uporabljenimi pravili o zaračunavanju. Postopek preizkusa bi moral biti hiter in v skladu s potrebami hitro spreminjajočega se trga.

(29)

Pri določanju načel za ponovno uporabo dokumentov bi bilo treba spoštovati pravila konkurence, pri čemer bi se bilo treba čim bolj izogibati izključnim sporazumom med organi javnega sektorja in zasebnimi partnerji. Vendar pa je izključna pravica do ponovne uporabe nekaterih dokumentov javnega sektorja včasih potrebna zaradi zagotavljanja storitev v javnem interesu. To se lahko med drugim zgodi, če noben komercialni založnik ne bi hotel objaviti podatkov brez take izključne pravice. Zaradi upoštevanja tega pomisleka Direktiva 2003/98/ES dopušča izključne ureditve pod pogojem, da so predmet rednih pregledov, kadar je izključna pravica potrebna za zagotavljanje storitev v javnem interesu.

(30)

Po razširitvi področja uporabe Direktive 2003/98/ES na knjižnice, vključno z univerzitetnimi knjižnicami, muzeje in arhive je ustrezno upoštevati trenutne razlike v državah članicah glede digitalizacije kulturnih virov, ki jih ni bilo mogoče učinkovito razrešiti na podlagi sedanjih pravil o izključnih ureditvah iz te direktive. Med knjižnicami, vključno z univerzitetnimi knjižnicami, muzeji, arhivi in zasebni partnerji so sklenjeni številni dogovori o sodelovanju, ki vključujejo digitalizacijo kulturnih virov in zasebnim partnerjem dajejo izključne pravice. V praksi se je pokazalo, da taka javno-zasebna partnerstva lahko omogočajo ustrezno uporabo kulturnih zbirk, hkrati pa pospešujejo dostopnost kulturne dediščine za javnost.

(31)

Kadar je izključna pravica povezana z digitalizacijo kulturnih virov, bo morebiti potrebno določeno obdobje izključnosti, da se zasebnemu partnerju lahko povrne naložba. Navedeno obdobje pa bi vseeno moralo biti omejeno in čim krajše, da se spoštuje načelo, po katerem bi moralo javno dostopno gradivo ostati dostopno javnosti tudi po digitalizaciji. Na splošno obdobje trajanja izključne pravice za digitalizacijo kulturnih virov ne bi smelo trajati več kot 10 let. Obdobje izključnosti, daljše od 10 let, bi moralo biti predmet pregleda, pri katerem bi upoštevali tehnološke, finančne in upravne spremembe v okolju po sklenitvi ureditve. Poleg tega bi moralo vsako javno zasebno partnerstvo za digitalizacijo kulturnih virov partnerski kulturni instituciji zagotoviti vse pravice glede uporabe digitaliziranih kulturnih virov po koncu veljavnosti ureditve.

(32)

Zaradi ustreznega upoštevanja pogodb in drugih ureditev, ki zagotavljajo izključne pravice in ki so bile sklenjene pred začetkom veljavnosti te direktive, je treba določiti primerne prehodne ukrepe, da se zaščitijo interesi zadevnih strank v primeru, če njihove izključne pravice ne izpolnjujejo pogojev za izjeme, ki jih omogoča ta direktiva. Ti prehodni ukrepi bi morali omogočati, da bodo izključne pravice strank veljale naprej vse do poteka pogodbe ali, v primeru pogodb, sklenjenih za nedoločen čas, ali pogodb z zelo dolgim rokom trajanja, še za dovolj dolgo obdobje, da bodo lahko stranke sprejele ustrezne ukrepe. Ti prehodni ukrepi se ne bi smeli uporabljati za pogodbe ali druge ureditve, sklenjene po začetku veljavnosti te direktive, vendar pred izvedbo nacionalnih ukrepov za prenos te direktive, da bi se izognili situacijam, ko bi se pogodbe ali druge dolgoročne ureditve, ki niso v skladu s to direktivo, sklepale z namenom, da se zaobidejo nacionalni ukrepi za prenos, ki bodo sprejeti v prihodnje. Pogodbe in druge ureditve, sklenjene po začetku veljavnosti te direktive, vendar pred začetkom uporabe nacionalnih ukrepov za prenos, bi torej morale upoštevati to direktivo vse od datuma začetka uporabe nacionalnih ukrepov za prenos te direktive.

(33)

Ker cilja te direktive, tj. olajšati oblikovanje informacijskih izdelkov in storitev, ki temeljijo na dokumentih javnega sektorja, na ravni Unije, zagotoviti učinkovito čezmejno uporabo dokumentov javnega sektorja za informacijske izdelke in storitve z dodano vrednostjo, bodisi s strani zasebnih družb, predvsem malih in srednjih podjetij, bodisi s strani državljanov, da se omogoči prosto kroženje informacij in komunikacije, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in se zaradi vseevropskega obsega predlaganih ukrepov lahko lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kakor je določeno v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(34)

Ta direktiva upošteva temeljne pravice in je skladna z načeli zlasti Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, vključno z varstvom osebnih podatkov (člen 8) in lastninsko pravico (člen 17). Nobenega dela te direktive se ne sme razlagati ali izvajati na način, ki ni skladen z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

(35)

Zagotoviti je treba, da države članice Komisiji poročajo o obsegu ponovne uporabe informacij javnega sektorja, o pogojih, pod katerimi so na voljo, in o postopkih pravnega varstva.

(36)

Komisija bi morala državam članicam pomagati pri doslednem izvajanju te direktive z izdajo smernic, zlasti glede priporočenih standardnih dovoljenj, podatkovnih zbirk in zaračunavanja za ponovno uporabo dokumentov, po posvetovanju z zainteresiranimi strankami.

(37)

Zato bi bilo treba Direktivo 2003/98/ES ustrezno spremeniti –

1.

člen 1 se spremeni:

2.

členu 2 se dodajo naslednje točke:

3.

člen 3 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 3

Splošno načelo

1.   Ob upoštevanju odstavka 2 države članice zagotovijo, da se lahko dokumenti, za katere se uporablja ta direktiva v skladu s členom 1, ponovno uporabijo za komercialne ali nekomercialne namene v skladu s pogoji iz poglavij III in IV.

2.   Za dokumente, na katerih imajo knjižnice, vključno z univerzitetnimi knjižnicami, muzeji in arhivi pravice intelektualne lastnine, države članice zagotovijo, da, kadar je ponovna uporaba takih dokumentov dovoljena, se ti dokumenti lahko ponovno uporabijo za komercialne ali nekomercialne namene v skladu s pogoji, določenimi v poglavjih III in IV.“;

4.

v členu 4 se odstavka 3 in 4 nadomestita z naslednjim:

„3.   V primeru negativne odločitve organi javnega sektorja vlagatelju sporočijo razloge za zavrnitev na podlagi ustreznih določb režima dostopa v navedeni državi članici ali na podlagi državnih predpisov, sprejetih v skladu s to direktivo, zlasti s točkami (a) do (cc) člena 1(2) ali členom 3. V primeru negativne odločitve na podlagi člena 1(2)(b) organ javnega sektorja navede fizično ali pravno osebo, če je znana, ki je nosilec pravice, ali dajalca dovoljenja, od katerega je organ javnega sektorja pridobil zadevno gradivo. Knjižnicam, vključno z univerzitetnimi knjižnicami, muzejem in arhivom te navedbe ni treba vključiti.

4.   Vsaka odločitev o ponovni uporabi mora vsebovati navedbo pravnega sredstva, če bi se vlagatelj želel nanjo pritožiti. Pravna sredstva vključujejo možnost preizkusa s strani nepristranskega organa za pritožbe z ustreznim strokovnim znanjem in izkušnjami, na primer nacionalnega organa za varstvo konkurence, nacionalnega organa za odobritev dostopa do dokumentov ali nacionalnega sodnega organa, katerega odločitve so zavezujoče za zadevni organ javnega sektorja.“;

5.

člen 5 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 5

Razpoložljivi formati

1.   Organi javnega sektorja dajo dokumente na voljo v katerem koli obstoječem formatu ali jeziku ter, kadar je mogoče in primerno, v odprtem, strojno berljivem formatu in skupaj z njihovimi metapodatki. Tako format kot metapodatki, kolikor je mogoče, upoštevajo formalne odprte standarde.

2.   Odstavek 1 ne obvezuje organov javnega sektorja, da zaradi izpolnjevanja zahtev iz tega odstavka pripravijo ali prilagodijo dokumente ali zagotovijo izvlečke, če bi to pomenilo nesorazmeren napor, ki bi presegal enostaven postopek.

3.   Na podlagi te direktive se od organov javnega sektorja ne sme zahtevati, da nadaljujejo s pripravo in hrambo določene vrste dokumentov z namenom, da take dokumente ponovno uporabijo organizacije zasebnega ali javnega sektorja.“;

6.

člen 6 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 6

Načela, ki urejajo obračunavanje

1.   Kadar se ponovna uporaba dokumentov zaračuna, so nadomestila omejena na mejne stroške, ki nastanejo zaradi reprodukcije, zagotavljanja in razširjanja dokumentov.

2.   Odstavek 1 se ne uporablja:

3.   V primerih iz točk (a) in (b) odstavka 2 zadevni organi javnega sektorja skupna nadomestila izračunajo na podlagi objektivnih, preglednih in preverljivih meril, ki jih določijo države članice. Skupni prihodek teh organov od zagotavljanja dokumentov in dovoljevanja njihove ponovne uporabe v ustreznem obračunskem obdobju ne presega stroškov zbiranja, priprave, reprodukcije in razširjanja, vključno z razumno donosnostjo naložbe. Nadomestila se izračunajo v skladu z računovodskimi načeli, ki jih uporabljajo zadevni organi javnega sektorja.

4.   Če nadomestila zaračunavajo organi javnega sektorja iz točke (c) odstavka 2, skupni prihodek od zagotavljanja dokumentov in dovoljevanja njihove ponovne uporabe v ustreznem obračunskem obdobju ne presega stroškov zbiranja, priprave, reprodukcije, razširjanja, hrambe in pridobitve pravic, vključno z razumno donosnostjo naložbe. Nadomestila se izračunajo v skladu z računovodskimi načeli, ki se uporabljajo za zadevne organe javnega sektorja.“;

7.

člen 7 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 7

Preglednost

1.   Glede standardnih nadomestil za ponovno uporabo dokumentov, ki jih hranijo organi javnega sektorja, se veljavni pogoji in dejanski znesek teh nadomestil, vključno z osnovo za izračun teh plačil, predhodno pripravijo in objavijo, če je mogoče in primerno po elektronski poti.

2.   Glede nadomestil za ponovno uporabo, razen tistih iz odstavka 1, zadevni organ javnega sektorja vnaprej navede dejavnike, ki se bodo upoštevali pri njihovem izračunu. Zadevni organ javnega sektorja navede tudi način, kako se ta nadomestila izračunajo glede na posamezni zahtevek za ponovno uporabo.

3.   Določi se zahteve iz točke (b) člena 6(2). Te zahteve se objavijo, kadar je mogoče in primerno, po elektronski poti.

4.   Organi javnega sektorja zagotovijo, da se vlagatelji za ponovno uporabo dokumentov obvestijo o pravnih sredstvih, ki so jim na voljo zvezi z odločitvami ali praksami, ki na njih vplivajo.“;

8.

v členu 8 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1.   Organi javnega sektorja lahko dovolijo ponovno uporabo brez pogojev ali naložijo pogoje, kadar je to primerno, z dovoljenjem. Ti pogoji ne smejo po nepotrebnem omejevati možnosti za ponovno uporabo in se ne smejo uporabljati za omejevanje konkurence.“;

9.

člen 9 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 9

Praktične ureditve

Države članice vzpostavijo praktične ureditve za olajšanje iskanja dokumentov, ki so na voljo za ponovno uporabo, kot so seznami virov glavnih dokumentov z ustreznimi metapodatki, ki so dostopni, če je mogoče in primerno, prek spleta in v strojno berljivem formatu, ter portalov, ki so povezani s seznami virov. Kadar je mogoče, države članice omogočijo medjezikovno iskanje dokumentov.“;

10.

člen 11 se spremeni:

11.

člen 13 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 13

Pregled

1.   Komisija opravi pregled uporabe te direktive pred 18. julijem 2018 in Evropskemu parlamentu ter Svetu sporoči rezultate navedenega pregleda skupaj z morebitnimi predlogi za spremembe Direktive.

2.   Države članice Komisiji vsaka 3 leta predložijo poročilo o razpoložljivosti informacij javnega sektorja za ponovno uporabo, o pogojih, pod katerimi so na voljo, in postopkih glede pravnih sredstev. Na podlagi tega poročila, ki se javno objavi, države članice opravijo pregled izvajanja člena 6, zlasti glede zaračunavanja nadomestil nad mejnimi stroški.

3.   Pregled iz odstavka 1 se nanaša zlasti na področje uporabe in vpliv te direktive, vključno z obsegom povečanja ponovne uporabe dokumentov javnega sektorja, učinke načel, ki se uporabljajo za zaračunavanje nadomestil in ponovno uporabo uradnih besedil, ki so zakonodajne in upravne narave, povezanost med pravili o varstvu podatkov in možnostmi ponovne uporabe, kakor tudi nadaljnje možnosti izboljšanja pravilnega delovanja notranjega trga in razvoj evropske industrije vsebin.“

27.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 175/9

(1)

Da bi se zagotovila enotna uporaba kombinirane nomenklature, priložene k Uredbi (EGS) št. 2658/87, je treba sprejeti ukrepe za uvrstitev blaga iz Priloge k tej uredbi.

(2)

Uredba (EGS) št. 2658/87 določa splošna pravila za razlago kombinirane nomenklature. Navedena pravila se uporabljajo tudi za vsako drugo nomenklaturo, ki v celoti ali delno temelji na kombinirani nomenklaturi ali ji dodaja dodatne pododdelke in se predpiše s posebnimi določbami Unije, da bi se lahko uporabljali tarifni in drugi ukrepi v zvezi z blagovno menjavo.

(3)

Po navedenih splošnih pravilih se blago iz stolpca 1 razpredelnice iz Priloge uvrsti pod oznako KN, ki je označena v stolpcu 2, zaradi utemeljitve v stolpcu 3 iste razpredelnice.

(4)

Primerno je določiti, da se lahko imetnik v skladu s členom 12(6) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti še tri mesece sklicuje na zavezujoče tarifne informacije, ki jih izdajajo carinski organi držav članic v zvezi z uvrstitvijo blaga v kombinirano nomenklaturo in niso v skladu s to uredbo (2).

(5)

Odbor za carinski zakonik ni dal mnenja v roku, ki ga je določil njegov predsednik –

27.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 175/11

(1)

Da bi se zagotovila enotna uporaba kombinirane nomenklature, priložene k Uredbi (EGS) št. 2658/87, je treba sprejeti ukrepe za uvrstitev blaga iz Priloge k tej uredbi.

(2)

Uredba (EGS) št. 2658/87 je določila splošna pravila za razlago kombinirane nomenklature. Navedena pravila se uporabljajo tudi za vsako drugo nomenklaturo, ki v celoti ali delno temelji na kombinirani nomenklaturi ali ji dodaja dodatne pododdelke in se predpiše s posebnimi določbami Unije za uporabo tarifnih in drugih ukrepov pri blagovni menjavi.

(3)

Po navedenih splošnih pravilih se blago iz stolpca (1) razpredelnice iz Priloge uvrsti pod oznako KN, ki je označena v stolpcu (2), iz razlogov iz stolpca (3) navedene razpredelnice.

(4)

Primerno je določiti, da se lahko imetnik v skladu s členom 12(6) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (2) še tri mesece sklicuje na zavezujoče tarifne informacije, ki jih izdajo carinski organi držav članic v zvezi z uvrstitvijo blaga v kombinirano nomenklaturo in niso v skladu s to uredbo.

(5)

Odbor za carinski zakonik ni podal mnenja v roku, ki ga je določil njegov predsednik –

27.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 175/13

(1)

Komisija mora v skladu z Direktivo 2009/125/ES določiti zahteve za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo, ki predstavljajo pomemben obseg prodaje in trgovanja, imajo pomemben vpliv na okolje in pomenijo pomembno možnost za izboljšanje vpliva na okolje brez pretiranih stroškov.

(2)

Člen 16(2)(a) Direktive 2009/125/ES določa, da bo Komisija v skladu s postopkom iz člena 19(3) in merili iz člena 15 ter po posvetu s Posvetovalnim forumom, kot je ustrezno, sprejela izvedbeni ukrep za pisarniško opremo.

(3)

Komisija je izvedla pripravljalno študijo, v kateri je analizirala tehnične, okoljske in ekonomske vidike računalnikov. Študija je bila pripravljena skupaj z interesnimi skupinami in zainteresiranimi stranmi iz Unije in tretjih držav, rezultati pa so na voljo javnosti.

(4)

Iz pripravljalne študije izhaja, da je bil stroškovno učinkovit potencial za izboljšanje porabe električne energije računalnikov med letoma 2011 in 2020 ocenjen na okoli 93 TWh, kar ustreza 43 milijonom ton emisij CO2, v letu 2020 pa od 12,5 TWh do 16,3 TWh, kar ustreza 5,0–6,5 milijona ton emisij CO2. To pomeni, da so računalniki skupina izdelkov, za katere je treba uvesti zahteve za okoljsko primerno zasnovo.

(5)

Ker je možnost prihranka energije pri namiznih lahkih odjemalnikih, delovnih postajah, malih strežnikih in računalniških strežnikih precej povezana z učinkovitostjo njihovih notranjih napajalnikov in ker so tehnične specifikacije notranjih napajalnikov za te izdelke podobne tistim za namizne računalnike in integrirane namizne računalnike, bi se morale določbe o učinkovitosti notranjih napajalnikov iz te uredbe uporabljati tudi za prvo navedene. Kljub temu bi se lahko drugi vidiki okoljske učinkovitosti namiznih lahkih odjemalnikov, delovnih postaj, mobilnih delovnih postaj, malih strežnikov in računalniških strežnikov obravnavali v bolj specifičnem ukrepu za izvajanje Direktive 2009/125/ES.

(6)

Prikazovalniki imajo posebne značilnosti, zato bi jih bilo treba izvzeti iz področja uporabe te uredbe. Vendar bi se zaradi njihovega pomembnega vpliva na okolje in znatne možnosti za izboljšave lahko obravnavali v drugem ukrepu za izvajanje Direktive 2009/125/ES in/ali Direktive 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov, povezanih z energijo, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku (2).

(7)

Zahteve za okoljsko primerno zasnovo ne bi smele imeti pomembnih negativnih vplivov na funkcije izdelka ali na potrošnike, zlasti z vidika cenovne dostopnosti in stroškov izdelka v življenjskem ciklusu, in na konkurenčnost industrije. Poleg tega zahteve proizvajalcem ne bi smele naložiti uporabe zaščitene tehnologije ali pretiranega upravnega bremena niti ne bi smele imeti negativnih posledic za zdravje, varnost in okolje.

(8)

Energijsko učinkovitost računalnikov bi bilo treba povečati z uporabo obstoječih nelastniških in stroškovno učinkovitih tehnologij, ki lahko znižajo skupne stroške nabave in uporabe teh izdelkov.

(9)

Zahteve za okoljsko primerno zasnovo bi bilo treba uvajati postopno, tako da bodo imeli proizvajalci na voljo dovolj časa za ponovno zasnovo izdelkov iz te uredbe. Časovni razpored bi moral biti tak, da se preprečijo negativni vplivi na dobavo računalnikov ter upoštevajo stroški za proizvajalce, zlasti za mala in srednje velika podjetja, obenem pa se zagotovi pravočasno doseganje ciljev te uredbe.

(10)

Pregled te uredbe je predviden najpozneje tri leta in pol po začetku veljavnosti.

(11)

Energijska učinkovitost računalnikov bi se morala določiti na podlagi zanesljivih, točnih in ponovljivih merilnih metod, ki upoštevajo najsodobnejše splošno priznano stanje tehnike in, če so na voljo, harmonizirane standarde, ki so bili uvedeni v skladu z veljavno evropsko zakonodajo na področju standardizacije (3).

(12)

Ker zahteve za okoljsko primerno zasnovo za porabo električne energije pri električni in elektronski gospodinjski ter pisarniški opremi v stanju pripravljenosti in izključenosti ne ustrezajo v celoti značilnostim računalnikov, se zahteve Uredbe Komisije (ES) št. 1275/2008 z dne 17. decembra 2008 o izvajanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/32/ES glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo za porabo energije pri električni in elektronski gospodinjski ter pisarniški opremi v stanju pripravljenosti in izključenosti (4) ne bi smele uporabljati za računalnike. Torej bi bilo treba v tej uredbi določiti posebne zahteve za upravljanje porabe ter za porabo energije v računalnikih v načinu mirovanja, izklopa in stanja najnižje porabe, Uredbo (ES) št. 1275/2008 pa je treba ustrezno spremeniti.

(13)

Čeprav so računalniki izvzeti iz področja uporabe Uredbe (ES) št. 1275/2008, se določbe Uredbe Komisije (ES) št. 278/2009 z dne 6. aprila 2009 o izvajanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/32/ES glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo za porabo električne energije zunanjih napajalnikov v stanju brez obremenitve in njihov povprečni izkoristek pod obremenitvijo (5) uporabljajo za zunanje napajalnike, ki so dani v promet skupaj z računalniki.

(14)

V skladu s členom 8 Direktive 2009/125/ES bi morala ta uredba določiti veljavne postopke ocenjevanja skladnosti.

(15)

Zaradi lažjega preverjanja skladnosti bi bilo treba proizvajalce zaprositi, da v tehnični dokumentaciji iz prilog IV in V k Direktivi 2009/125/ES navedejo podatke, v kolikor se ti se nanašajo na zahteve iz te uredbe.

(16)

Da se zagotovijo poštena konkurenca, uresničitev možnosti za predvidene prihranke energije in natančne informacije za kupca o energijski učinkovitosti izdelka, mora ta uredba pojasniti, da proizvajalci odstopanj, predpisanih za nacionalne organe, ki izvajajo tržni nadzor in opravljajo fizične preskuse, da ugotovijo, ali je določen model izdelka, povezanega z energijo, v skladu s to uredbo, ne bi smeli uporabljati za to, da za model navedejo višjo učinkovitost, kot jo izkazujejo meritve in izračuni, navedeni v tehnični dokumentaciji izdelka.

(17)

Določiti bi bilo treba merila uspešnosti za trenutno razpoložljive izdelke z visoko energijsko učinkovitostjo. Merila uspešnosti bodo pripomogla k zagotavljanju široke razpoložljivosti in enostavnega dostopa do podatkov, zlasti malim in srednje velikim podjetjem, kar bi dodatno olajšalo vključevanje najboljših tehnologij in razvoj učinkovitejših izdelkov za zmanjšanje porabe energije.

(18)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega na podlagi člena 19(1) Direktive 2009/125/ES –

(a)

namizne računalnike;

(b)

integrirane namizne računalnike;

(c)

prenosne računalnike (vključno s tabličnimi računalniki, tabletami in mobilnimi lahkimi odjemalniki);

(d)

namizne lahke odjemalnike;

(e)

delovne postaje;

(f)

mobilne delovne postaje;

(g)

male strežnike;

(h)

računalniške strežnike.

(a)

rezinske sisteme in njihove sestavne dele;

(b)

strežnikove naprave;

(c)

strežnike z več vozlišči,

(d)

računalniške strežnike z več kot štirimi procesorskimi vtičnicami;

(e)

igralne konzole;

(f)

priključne postaje.

1.

„Računalnik“ pomeni napravo, ki izvaja logične operacije in obdeluje podatke, je zmožna uporabljati vhodne enote in prikazati izhodne podatke na prikazovalniku ter običajno vsebuje centralno procesno enoto (CPE) za izvajanje operacij. Če centralna procesna enota ni prisotna, mora naprava delovati kot odjemalniški prehod na računalniški strežnik, ki deluje kot računalniška procesna enota.

2.

„Računalniški strežnik“ pomeni računalniški izdelek, ki zagotavlja storitve in upravlja omrežna sredstva za odjemalske naprave, kot so namizni računalniki, prenosni računalniki, namizni lahki odjemalniki, telefoni z internetnim protokolom (IP) ali drugi računalniški strežniki. Računalniški strežnik se običajno trži za uporabo v podatkovnih središčih in v pisarniških ali poslovnih okoljih. Do računalniškega strežnika se običajno dostopa prek omrežnih povezav in ne prek neposrednih uporabniških vhodnih enot, kot sta tipkovnica ali miška.

Računalniški strežnik ima naslednje značilnosti:

3.

„Zunanji napajalnik“ pomeni napravo, ki ima naslednje značilnosti:

4.

„Notranji napajalnik“ pomeni sestavni del, zasnovan za pretvorbo izmenične napetosti iz električnega omrežja v enosmerno napetost/enosmerne napetosti za napajanje računalnika ali računalniškega strežnika, zanj pa je značilno naslednje:

Notranji pretvorniki iz enosmerne napetosti v enosmerno napetost, ki se uporabljajo za pretvorbo enotne enosmerne napetosti iz zunanjega napajalnika v več napetosti, ki jih potrebuje računalnik ali računalniški strežnik, se ne štejejo za notranje napajalnike.

5.

„Namizni računalnik“ pomeni računalnik, katerega glavna enota naj bi ostala na stalni lokaciji in ki ni zasnovan za prenašanje; uporablja se z zunanjim prikazovalnikom in zunanjimi perifernimi enotami, kot sta tipkovnica in miška.

Za namene te uredbe so opredeljene naslednje kategorije namiznih računalnikov:

6.

„Integrirani namizni računalnik“ pomeni računalnik, v katerem računalnik in prikazovalnik delujeta kot ena enota, ki prejema izmenični tok prek enega kabla. Možni obliki integriranih namiznih računalnikov sta: (1) izdelek, kjer sta prikazovalnik in računalnik fizično združena v eno enoto, ali (2) izdelek, pri katerem je prikazovalnik ločen od računalnika, vendar povezan z glavnim ogrodjem z napajalnim kablom za enosmerni tok (DC). Integrirani namizni računalnik je namenjen za postavitev na stalni lokaciji in ne za prenašanje. Integrirani namizni računalniki načeloma niso zasnovani za prikazovanje in sprejemanje avdiovizualnih signalov.

Za namene te uredbe so opredeljene naslednje kategorije integriranih namiznih računalnikov:

7.

„Prenosni računalnik“ pomeni računalnik, posebej zasnovan za prenašanje in za to, da daljše obdobje deluje bodisi z neposredno povezavo na vir napajanja z izmeničnim tokom bodisi brez nje. Prenosni računalniki imajo vgrajen prikazovalnik z gledljivim diagonalnim zaslonom velikosti najmanj 22,86 cm (9 palcev) in so zmožni delovati s pomočjo vgrajene baterije ali drugega prenosnega vira napajanja.

Prenosni računalniki vključujejo tudi naslednje podvrste:

Za namene te uredbe so opredeljene naslednje kategorije prenosnih računalnikov:

Izdelki, ki bi sicer ustrezali opredelitvi prenosnega računalnika, vendar v nedejavnem stanju zahtevajo manj kot 6 W moči, se ne obravnavajo kot prenosni računalniki za namene te uredbe.

8.

„Namizni lahki odjemalnik“ pomeni računalnik, katerega zagotavljanje osnovne funkcije je odvisno od povezave z oddaljenimi računalniškimi viri (npr. računalniški strežnik, oddaljena delovna postaja) in nima vgrajenega nobenega rotacijskega pomnilniškega sredstva. Glavna enota namiznega lahkega odjemalnika je namenjena uporabi na stalni lokaciji (npr. na pisalni mizi) in ne prenašanju. Namizni lahki odjemalniki lahko pošiljajo podatke na zunanji ali, če imajo prigrajenega, na notranji prikazovalnik.

9.

„Delovna postaja“ pomeni zelo zmogljiv enouporabniški računalnik, ki se uporablja predvsem za grafiko, računalniško podprto snovanje, razvijanje programske opreme, finančne in znanstvene aplikacije ter druge zahtevne računske naloge z naslednjimi značilnostmi:

10.

„Mobilna delovna postaja“ pomeni zelo zmogljiv enouporabniški računalnik, ki se uporablja predvsem za grafiko, računalniško podprto snovanje, razvijanje programske opreme, finančne in znanstvene aplikacije ter druge zahtevne računske naloge, razen igranja iger, ter je zasnovan posebej za prenašanje in daljša obdobja delovanja bodisi z neposredno povezavo na vir napajanja izmeničnega toka ali brez nje. Mobilne delovne postaje imajo vgrajen prikazovalnik in so zmožne delovati s pomočjo vgrajene baterije ali drugega prenosnega vira napajanja. Večina mobilnih delovnih postaj uporablja zunanji napajalnik, vgrajeno pa imajo tudi tipkovnico in kazalno napravo.

Za mobilno delovno postajo je značilno naslednje:

11.

„Mali strežnik“ pomeni vrsto računalnika, ki običajno uporablja sestavne dele namiznega računalnika v standardni namizni obliki, vendar je zasnovan predvsem za pomnilniškega gostitelja za druge računalnike in za opravljanje funkcij, kot sta zagotavljanje storitev omrežne infrastrukture in gostitev podatkov/medijev, z naslednjimi značilnostmi:

12.

„Rezinski sistem in njegovi sestavni deli“ pomeni sistem, sestavljen iz ohišja („rezinska omara“), v katerega se vstavijo različne vrste rezinskih pomnilnikov in strežnikov. Ohišje zagotavlja skupne vire, od katerih so strežniki in pomnilniki odvisni. Rezinski sistemi so zasnovani kot nadgradljiva rešitev, da se poveže več računalniških strežnikov ali pomnilniških enot v eno samo ohišje, in sicer tako, da lahko tehniki enostavno dodajajo ali menjajo (hitra menjava) rezine (npr. rezinske strežnike) v polju.

13.

„Strežnikova naprava“ pomeni računalniški strežnik s prednameščenim operacijskim sistemom in uporabniško programsko opremo, ki se uporablja za izvajanje namenske funkcije ali sklopa tesno povezanih funkcij. Strežnikova naprava zagotavlja storitve prek enega ali več omrežij in se običajno upravlja prek spletnega vmesnika ali vmesnika z ukazno vrstico. Strojne in programske konfiguracije strežnikove naprave prodajalec prilagodi za opravljanje posebne naloge, tudi omrežne ali pomnilniške, in niso predvidene za programsko opremo, ki jo dobavi uporabnik.

14.

„Strežnik z več vozlišči“ pomeni sistem, sestavljen iz ohišja, v katerega sta vstavljena dva ali več neodvisnih računalniških strežnikov (ali vozlišč), ki si delijo enega ali več napajalnikov. Združena moč za vsa vozlišča se porazdeli s skupnimi napajalniki. Strežnik z več vozlišči je zasnovan in zgrajen kot enotno ohišje in ni previden za hitro menjavo.

15.

„Strežnik z dvema vozliščema“ pomeni skupno konfiguracijo strežnika z več vozlišči, ki je sestavljena iz dveh strežniških vozlišč.

16.

„Računalniški strežnik z več kot štirimi procesorskimi vtičnicami“ pomeni računalniški strežnik, ki vsebuje več kot štiri vmesnike, primerne za namestitev procesorja.

17.

„Igralna konzola“ pomeni samostojno napravo, ki se napaja iz električnega omrežja, njena osnovna funkcija pa je omogočanje igranja videoiger. Igralna konzola je običajno zasnovana tako, da omogoča izhod na zunanji prikazovalnik kot glavni prikazovalnik za igro. Igralne konzole praviloma vključujejo CPE, sistemski pomnilnik in eno ali več grafičnih procesnih enot (GPU), vsebujejo pa lahko tudi trde diske ali druge notranje pomnilniške enote in optične pogone. Igralne konzole kot primarno vhodno napravo praviloma uporabljajo ročne krmilnike ali druge interaktivne krmilnike in ne zunanje tipkovnice ali miške. Igralne konzole praviloma ne vsebujejo običajnih operacijskih sistemov za osebne računalnike, temveč uporabljajo operacijske sisteme, specifične za konzolo. Ročne igralne naprave z vgrajenim prikazovalnikom kot primarnim prikazovalnikom za igre, ki večinoma delujejo s pomočjo vgrajene baterije ali drugega prenosnega vira napajanja in ne prek neposredne povezave na vir napajanja izmeničnega toka, se obravnavajo kot vrsta igralne konzole.

18.

„Priključna postaja“ pomeni samostojen izdelek, predviden za povezavo z računalnikom tako, da opravlja funkcije, kot sta razširitev povezljivosti ali utrjevanje povezav s perifernimi napravami. Priključne postaje lahko tudi pospešijo polnjenje notranjih baterij v povezanem računalniku.

19.

„Centralna procesna enota (CPE)“ pomeni sestavni del računalnika, ki nadzira pretvorbo in izvajanje ukazov. Centralne procesne enote lahko vsebujejo enega ali več fizičnih procesorjev, ki jim pravimo „izvajalska jedra“. Izvajalsko jedro pomeni procesor, ki je fizično prisoten. Dodatni „virtualni“ ali „logični“ procesorji, izpeljani iz enega ali več izvajalskih jeder, niso fizična jedra. Ohišje procesorja, ki zavzema samo eno fizično vtičnico centralne procesne enote, lahko vsebuje več kot eno izvajalsko jedro. Skupno število izvajalskih jeder v centralni procesni enoti je seštevek izvajalskih jeder, ki jih zagotavljajo naprave, povezane z vsemi fizičnimi vtičnicami centralne procesne enote.

20.

„Samostojna grafična kartica (dGfx)“ pomeni samostojen notranji sestavni del, ki vsebuje eno ali več grafičnih procesnih enot (GPU) z lokalnim vmesnikom za pomnilniški krmilnik in lokalnim grafičnim pomnilnikom ter spada v eno od naslednjih kategorij:

„Pasovna širina slikovnega medpomnilnika“ (FB _BW) pomeni količino podatkov, ki se na sekundo obdela v vseh grafičnih procesnih enotah (GPU) na eni samostojni grafični kartici in se izračuna z naslednjo formulo:

pri čemer velja:

21.

„Notranji pomnilnik“ pomeni sestavni del, ki je vgrajen v računalnik in zagotavlja trajno shranjevanje podatkov.

22.

„Vrsta izdelka“ pomeni namizni računalnik, integrirani namizni računalnik, prenosni računalnik, namizni lahki odjemalnik, delovno postajo, mobilno delovno postajo, mali strežnik, računalniški strežnik, rezinski sistem in njegove sestavne dele, strežnik z več vozlišči, strežnikova naprava, igralno konzolo, priključno postajo, notranji napajalnik ali zunanji napajalnik.

23.

„Način mirovanja prikazovalnika“ pomeni način delovanja, v katerega preide prikazovalnik potem, ko sprejme signal iz priključene naprave ali interni dražljaj (npr. iz časovnika ali senzorja za zaznavanje zasedenosti). Prikazovalnik lahko preide v ta način tudi zaradi signala, ki ga z vnosom ustvari uporabnik. Izdelek se mora prebuditi ob prejemu signala iz priključene naprave, omrežja, prek daljinskega upravljanja in/ali internega dražljaja. Medtem ko je izdelek v tem načinu, ne ustvarja vidne slike, razen morebitnih funkcij, usmerjenih k uporabniku, ali zaščitnih funkcij, kot so informacije o proizvodu ali statusu prikazovalnika, ali funkcij, ki temeljijo na senzorju.

„2.

Oprema za informacijsko tehnologijo, namenjena predvsem uporabi v domačem okolju, razen namiznih računalnikov, integriranih namiznih računalnikov in prenosnih računalnikov, kot so opredeljeni v Uredbi Komisije (EU) št. 617/2013 (6).

„(g)

namenjena je uporabi skupaj z električnimi in elektronskimi gospodinjskimi aparati in pisarniško opremo v skladu s členom 2(1) Uredbe (ES) št. 1275/2008 ali z računalniki, kot so opredeljeni v Uredbi Komisije (EU) št. 617/2013 (7).

27.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 175/34

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 669/2009 (2) določa pravila za poostreni uradni nadzor pri uvozu krme in živil neživalskega izvora iz Priloge I (v nadaljnjem besedilu: seznam) k Uredbi na vstopnih točkah na območja iz Priloge I k Uredbi (ES) št. 882/2004.

(2)

Člen 2 Uredbe (ES) št. 669/2009 določa, da se seznam pregleduje redno, najmanj štirikrat letno, pri čemer je treba upoštevati vsaj informacije iz navedenega člena.

(3)

Pojav in pomen incidentov v zvezi z živili, ki so bili sporočeni prek sistema hitrega obveščanja za živila in krmo, rezultati pregledov Urada za prehrano in veterinarstvo v tretjih državah ter četrtletna poročila o pošiljkah krme in živil neživalskega izvora, ki jih države članice Komisiji predložijo v skladu s členom 15 Uredbe (ES) št. 669/2009, kažejo na to, da je treba seznam spremeniti.

(4)

Ustrezni viri informacij, zlasti za pošiljke suhega fižola iz Nigerije, navajajo pojav novih tveganj, ki upravičujejo uvedbo poostrenega uradnega nadzora. Vpis za navedene pošiljke bi bilo zato treba vključiti v seznam.

(5)

Seznam bi bilo prav tako treba spremeniti tako, da se poveča pogostnost uradnih pregledov blaga, za katerega isti viri informacij kažejo na večjo stopnjo neskladnosti z ustrezno zakonodajo Unije, zato je treba zanj uvesti poostren uradni nadzor. Vnos na seznamu za Brassica oleracea iz Kitajske bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(6)

Prav tako bi bilo treba seznam spremeniti tako, da se zmanjša pogostnost uradnih pregledov za blago, za katero razpoložljive informacije kažejo na splošno izboljšanje stopnje skladnosti z ustrezno zakonodajo Unije in za katero sedanja raven uradnega nadzora zato ni več upravičena. Vnos na seznamu za kapusnico iz Tajske bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(7)

Poleg tega bi bilo treba seznam spremeniti tako, da se črtajo vpisi za blago, za katero razpoložljive informacije kažejo na splošno zadovoljivo stopnjo skladnosti z ustreznimi varnostnimi zahtevami, ki jih določa zakonodaja Unije, in za katero višja raven uradnega nadzora zato ni več upravičena. Vnosa na seznamu za zemeljske oreške (arašide) iz Južne Afrike in granatna jabolka iz Egipta bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(8)

Zaradi jasnosti je treba spremeniti seznam ostankov pesticidov v končnih opombah iz Priloge I k Uredbi (ES) št. 669/2009 in tako zagotoviti, da so v skladu z opredelitvijo iz Uredbe (ES) št. 396/2005 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. februarja 2005 o mejnih vrednostih ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi rastlinskega in živalskega izvora ter o spremembi Direktive Sveta 91/414/EGS (3).

(9)

Za zagotovitev doslednosti in jasnosti je primerno nadomestiti Prilogo I k Uredbi (ES) št. 669/2009 z besedilom iz Priloge k tej uredbi.

(10)

Uredbo (ES) št. 669/2009 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(11)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

27.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 175/43

(1)

Uredba Sveta (EU) št. 40/2013 z dne 21. januarja 2013 o določitvi ribolovnih možnosti, ki so na voljo v vodah EU in ki so plovilom EU na voljo v nekaterih vodah zunaj EU, za nekatere staleže rib in skupine staležev rib, za katere veljajo mednarodna pogajanja ali sporazumi (2), za leto 2013 določa količino navadnega tuna, ki jo lahko v letu 2013 ulovijo ribiška plovila in pasti Evropske unije v Atlantskem oceanu vzhodno od zemljepisne dolžine 45° Z in Sredozemskem morju.

(2)

Uredba Sveta (ES) št. 302/2009 z dne 6. aprila 2009 o vzpostavitvi večletnega načrta za obnovo staleža modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju, spremembah Uredbe (ES) št. 43/2009 in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1559/2007 (3) od držav članic zahteva, da obvestijo Komisijo o individualnih kvotah, dodeljenih njihovim plovilom z dolžino nad 24 metrov. Pri plovilih za ulov z dolžino manj kot 24 m in pasteh morajo države članice Komisijo obvestiti vsaj o kvotah, dodeljenih organizacijam proizvajalcev ali skupinam plovil, ki lovijo s podobno opremo.

(3)

Skupna ribiška politika je zasnovana tako, da s trajnostnim izkoriščanjem živih vodnih virov na podlagi previdnostnega pristopa zagotavlja dolgoročno sposobnost preživetja ribiškega sektorja.

(4)

Kadar Komisija v skladu s členom 36(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 na podlagi podatkov držav članic in drugih podatkov, ki jih ima, ugotovi, da za ribolovne možnosti, ki so na voljo Evropski uniji, državi članici ali skupini držav članic, velja, da so bile izčrpane za eno ali več orodij oziroma ladjevij, o tem obvesti zadevno državo članico oziroma članice in prepove ribolovne dejavnosti za zadevno območje, orodje, stalež, skupino staležev ali ladjevje, vključeno v te posebne ribolovne dejavnosti.

(5)

Informacije, ki jih ima Komisija, kažejo, da so bile ribolovne možnosti za navadnega tuna v Atlantskem oceanu vzhodno od zemljepisne dolžine 45° Z in Sredozemskem morju, dodeljene ribiškim plovilom z zaporno plavarico, ki plujejo pod zastavo Francije, Grčije, Italije, Malte in Španije ali so v navedenih državah registrirana, izčrpane.

(6)

Francija je 3., 5., 8. in 17. junija obvestila Komisijo, da je svojim sedemnajstim ribiškim plovilom z zaporno plavarico, ki so v letu 2013 lovila navadnega tuna, prepovedala ribolovne dejavnosti. Prepoved je za deset plovil začela veljati 3. junija, za štiri plovila 5. junija, za dve plovili 8. junija ter za preostalo plovilo 17. junija, kar pomeni splošno prepoved dejavnosti s 17. junijem 2013 ob 17:22.

(7)

Grčija je 3. junija obvestila Komisijo, da je svojim ribiškim plovilom z zaporno plavarico, ki so v letu 2013 lovila navadnega tuna, 3. junija 2013 ob 8:00 prepovedala ribolovne dejavnosti.

(8)

Italija je 13. junija obvestila Komisijo, da je svojim dvanajstim ribiškim plovilom z zaporno plavarico, ki so v letu 2013 lovila navadnega tuna, prepovedala ribolovne dejavnosti. Prepoved je za štiri plovila začela veljati 5. junija, za štiri plovila 6. junija, za tri plovila 9. junija ter za preostalo plovilo 13. junija, kar pomeni splošno prepoved dejavnosti s 13. junijem 2013 ob 15:27.

(9)

Malta je 8. junija obvestila Komisijo, da je svojim ribiškim plovilom z zaporno plavarico, ki so v letu 2013 lovila navadnega tuna, 8. junija 2013 ob 21:56 prepovedala ribolovne dejavnosti.

(10)

Španija je 3. in 17. junija obvestila Komisijo, da je svojim šestim ribiškim plovilom z zaporno plavarico, ki so v letu 2013 lovila navadnega tuna, prepovedala ribolovne dejavnosti. Prepoved je za pet plovil začela veljati 3. junija, za preostalo plovilo pa 17. junija, kar pomeni splošno prepoved dejavnosti s 17. junijem 2013 ob 00:00.

(11)

Brez poseganja v navedene ukrepe Francije, Grčije, Italije, Malte in Španije je nujno, da Komisija potrdi prepoved ribolova navadnega tuna v Atlantskem oceanu vzhodno od zemljepisne dolžine 45° Z in Sredozemskem morju za ribiška plovila z zaporno plavarico, ki plujejo pod zastavo zadevne države članice EU ali so v zadevnih državah registrirana, in sicer najpozneje s 17. junijem 2013 ob 17:22 za Francijo, s 3. junijem 2013 ob 8:00 za Grčijo, najpozneje s 13. junijem 2013 ob 15:27 za Italijo, z 8. junijem 2013 ob 21:56 za Malto in najpozneje s 17. junijem 2013 ob 00:00 za Španijo –

27.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 175/45

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –