(1)

Komisija je 22. februarja 2007 od pritožnika A (2) prejela pritožbo v zvezi z državno pomočjo, ki naj bi jo regija Valencija dodelila filmskemu studiu Ciudad de la Luz. Pritožnik A je 15. marca 2007 potrdil, da se njegova pritožba lahko pošlje španskim organom.

(2)

Komisija je 10. aprila 2007 pritožbo v celoti poslala španskim organom in od njih zahtevala informacije o domnevni pomoči. Komisija pred tem ni prejela nobene priglasitve ukrepov za odobritev državne pomoči za filmsko produkcijo v Valenciji.

(3)

Španski organi so 18. aprila 2007 prosili za podaljšanje roka (odobreno 24. aprila), 15. junija 2007 pa so odgovorili na zahtevo Komisije za informacije.

(4)

Pritožnik A je 30. aprila 2007 navedel povezave na članke, objavljene v reviji Variety, ki naj bi domnevno omenjali subvencije za produkcijo filmov v Valenciji in potrjevali, da Ciudad de la Luz privablja visokoproračunske filmske produkcije (3).

(5)

Komisija je 13. julija 2007 od španskih organov zahtevala dodatne informacije. Španski organi so 18. julija 2007 prosili za podaljšanje roka (odobreno 19. julija), 8. oktobra 2007 pa so odgovorili na zahtevo Komisije po informacijah.

(6)

Komisija je 15. julija 2007 prejela pritožbo od pritožnika B (4). Z dovoljenjem pritožnika jo je 2. avgusta 2007 poslala španskim organom.

(7)

Komisija je v pismu z dne 13. februarja 2008 Španijo obvestila o svoji odločitvi, da v zvezi s pomočjo začne postopek iz člena 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije. Španija je odgovorila 28. aprila 2008.

(8)

Sklep Komisije o uvedbi postopka je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije (5). Komisija je zainteresirane strani povabila, naj predložijo svoje pripombe v zvezi s pomočjo.

(9)

Komisija je od zainteresiranih strani prejela pripombe, ki jih je 3. oktobra 2008 posredovala Španiji. Pripombe španskih organov je prejela 21. novembra 2008 in 29. decembra 2008.

(10)

Po sestanku med Komisijo in španskimi organi 11. februarja 2009 je Španija 30. marca 2009 poslala dodatne informacije.

(11)

Komisija je 26. avgusta 2009 od Španije še enkrat zahtevala informacije. Španski organi so odgovorili 20. oktobra 2009, 1. februarja 2010 pa so poslali dodatne informacije.

(12)

Komisija je 24. maja 2011 od Španije ponovno zahtevala informacije in jo obvestila o imenovanju neodvisnega gospodarskega svetovalca, družbe Ecorys. Španija je odgovorila 7. junija 2011. Komisija ji je odgovorila 22. julija 2011.

(13)

Komisija je 1. avgusta 2011 od Španije zadnjič zahtevala informacije in zahtevku priložila poročilo družbe Ecorys. Španija je svoje pripombe k poročilu družbe Ecorys poslala 3. oktobra 2011. Španija je 11. aprila 2012 poslala nadaljnje podatke o javnih naložbah v Ciudad de la Luz SAU.

(14)

Ciudad de la Luz je večji filmski studijski kompleks blizu Alicanteja (Valencija). Regionalna vlada Valencije (Generalitat Valenciana) je prvo odločitev o vlaganju v projekt Ciudad de la Luz sprejela 24. oktobra 2000.

(15)

Družba Ciudad de la Luz SA je bila ustanovljena 2. novembra 2000. Njen namen je bil izvesti potrebne dejavnosti za promocijo, organizacijo in upravljanje kompleksa Ciudad de la Luz, vključno z gradnjo, upravljanjem in obratovanjem avdiovizualnih in kinematografskih objektov ter drugih sorodnih zabavnih in hotelskih dejavnosti.

(16)

75 % prvotnih 600 000 EUR delniškega kapitala družbe Ciudad de la Luz SA je bilo v lasti družbe Parque Temático de Alicante SAU, ki je pozneje postala Sociedad Proyectos Temáticos de la Comunidad Valenciana SAU (SPTCV). SPTCV je javni subjekt, ki izvaja naložbene dejavnosti v imenu regionalne vlade Valencije. Preostalih 25 % je pripadalo družbi Producciones Aguamarga SL, zasebni družbi, ki je bila odgovorna za preostala gradbena dela, promocijo Ciudad de la Luz in upravljanje studiev.

(17)

Novembra 2001 se je delniški kapital povečal na 9 milijonov EUR, ko je SPTCV kupila dodatne delnice in povečala svojo kapitalsko udeležbo na 98,4 %. SPTCV je svojo udeležbo ponovno povečala februarja 2003 in maja 2004 s podobnimi nakupi novega delniškega kapitala. Producciones Aguamarga je julija 2004 prodala SPTCV svoj 0,2-odstotni delež v Ciudad de la Luz SA (6) (za 139 059 EUR). Odtlej je imela regionalna vlada Valencije prek SPTCV v lasti 100 % delniškega kapitala Ciudad de la Luz SAU. Od takrat je Ciudad de la Luz SAU javna družba v popolni lasti SPTCV ter spada v zvezi z javnimi razpisi in finančnim nadzorom na področje javnega prava. Vendar je družba Producciones Aguamarga še naprej upravljala družbo Ciudad de la Luz.

(18)

Kompleks filmskih studiev je začel snemati filme avgusta 2005. Gradnja, namenjena največjim filmskim produkcijam, se je začela leta 2002 in je bila razdeljena na tri faze:

(19)

Studijski kompleks vsebuje tudi univerzo za avdiovizualno produkcijo (film, TV, radio, internet), ki ponuja magistrske programe na vseh področjih produkcije (umetniško področje, tehnični marketing, komunikacije). Prvotni načrti so leta 2000 vsebovali še druge dodatne naložbe v sosednja trgovska središča, hotele in športne komplekse, ki naj bi ustvarjali pozitivne denarne prilive za projekt, vendar do zdaj še niso bili razviti. Čeprav je Generalitat leta 2004 zagotovila potrebna zemljišča in so bili leta 2005 objavljeni razpisi za koncesije za upravljanje teh podjetij, ponudbe niso bile dovolj zanimive in nadaljnjih vlaganj ni bilo.

(20)

Nekateri vidiki najsodobnejših objektov postavljajo Ciudad de la Luz daleč pred omejeno število konkurenčnih večjih filmskih studiev v Evropi z vidika zmogljivosti za visokoproračunske filme. Zvočni oder površine 5 000 m2 v prvotnih načrtih Ciudad de la Luz bi bil na primer največji na svetu (7). Komisija ugotavlja, da so veliki zvočni odri zanimivi samo za največje filmske produkcije.

(21)

Studio je do pred kratkim upravljala družba Aguamarga Gestión de Estudios SL, ki je delovala kot zastopnica za filmski studio v zameno za plačilo na podlagi večletne pogodbe z delničarjem o upravljanju.

(22)

Pred začetkom gradbenih del, v letih 1999 in 2000, so svetovalci tretje strani analizirali izvedljivost, obseg in strateške smernice za razvoj Ciudad de la Luz v štirih analizah, ki jih je Španija predložila v formalnem postopku preiskave.

(23)

V študijah so raziskane možnosti rasti števila filmskih produkcij (8) v primerjavi z alternativnimi lokacijami v regiji Valencija za gradnjo filmskih studiev (9), zagotovljena pa sta tudi predhodna analiza (10) in poslovni načrt (11) za kompleks filmskih studiev. Španski organi so jih predložili šele po prvem sklepu Komisije o začetku formalnega postopka preiskave državne pomoči v zvezi s projektom. Podatki v sklepu o začetku postopka z dne 22. februarja 2008 so bili vzeti iz študije, ki jo je izvedla družba Consultia; španski organi so obvestili Komisijo, da je bila ta pripravljena leta 2002. Po sklepu o začetku postopka je Španija dodatno obvestila Komisijo, da je bila študija pripravljena leta 2004.

(24)

Sklepne ugotovitve poslovnega načrta iz leta 2000, ki ga je pripravil Arthur Andersen (12), so bile pozitivne, vključno z obeti glede srednje- in dolgoročne donosnosti. Pozitivni denarni tokovi projekta filmskih studiev so bili dokumentirani v petletnem obdobju (2002–2006) po zaključku gradnje studijskih objektov, konferenčne dvorane ter šole za filmske in televizijske tehnike.

(25)

Stroški gradnje teh faz so bili ocenjeni na 16,9 milijarde pezet (101,7 milijona EUR). Stroški zemljišč niso bili vključeni in v poslovnem načrtu je navedeno, da se ocene stroškov lahko spreminjajo za +/–30 %. Stroški poznejših faz za dokončanje projekta niso bili ocenjeni.

(26)

Na podlagi tega poslovnega načrta je SPTCV od leta 2000 do 2004 izvedla ali naročila naložbe v Ciudad de la Luz s povečanji delniškega kapitala in zemljišči v skupni višini 104 259 759 EUR. Glej podrobnosti v uvodni izjavi 53.

(27)

Ker je gradnja trajala dve leti več, kot je bilo pričakovano, ter se je naložbeni načrt spremenil in močno povečal, je Ciudad de la Luz/SPTCV leta 2004 pri družbi Consultia naročila novo študijo in poslovni načrt (13). Tudi v študiji družbe Consultia je donosnost projekta ocenjena pozitivno, poslovni načrt za obdobje med letoma 2004 in 2014 pa izkazuje pozitiven donos za naložbe SPTCV do leta 2014 in tudi dolgoročno.

(28)

Družba SPTCV je julija 2004 za 139 059 EUR odkupila delež Ciudad de la Luz SA, ki je bil v lasti družbe Producciones Aguamarga SL. Za razliko od SPTCV Producciones Aguamarga SL od prvotne naložbe v višini 150 000 EUR novembra 2000 ni več vlagala v Ciudad de la Luz SA. Zato se je delež Ciudad de la Luz SA v lasti Producciones Aguamarga SL do trenutka, ko ga je odkupila SPTCV, zmanjšal na 0,2 %. Po tej transakciji je bila družba v celoti v javni lasti in je postala Ciudad de la Luz SAU.

(29)

Na podlagi spremenjenega delovnega in poslovnega načrta je SPTCV kot edina delničarka zagotovila dve udeležbeni posojili v višini 95 milijonov EUR leta 2005 in 20 milijonov EUR leta 2007. Računovodski izkazi Ciudad de la Luz SAU do 31. decembra 2010, ki so jih predložili španski organi aprila 2012, kažejo, da je SPTCV med letoma 2008 in 2010 vložila skupaj 45 829 840 EUR v zamenljivih podjetniških obveznicah. Kažejo tudi terjatve na račun obresti v korist SPTCV iz udeležbenih posojil iz let 2005 in 2009 v skupni višini 7 222 160 EUR za leti 2009 in 2010. Do 31. decembra 2010 se je poleg tega nabralo 1 814 187 EUR neplačanih obresti za zamenljive podjetniške obveznice. Do konca leta 2010 so tako javna sredstva, ki jih je SPTCV vložila v Ciudad de la Luz, skupaj z neplačanimi obrestmi za dana posojila, obsegala 274 125 946 EUR.

(30)

Cilj Ciudad de la Luz v poslovnem načrtu iz leta 2000 je bil postati kompleks studiev z drugimi največjimi zmogljivostmi v Evropi (za Pinewoodom) in privabiti španske produkcije (film, TV in reklame), poleg tega pa še 16 tujih (EU in ZDA) filmskih produkcij na leto. Skladno z revidiranim poslovnim načrtom iz leta 2004 bi moral biti eden od strateških ciljev Ciudad de la Luz, da postanejo glavne stranke velike filmske in televizijske produkcije.

(31)

Po poslovnem načrtu iz leta 2004 so bili glavni mednarodni konkurenti Ciudad de la Luz veliki studii zunaj ZDA, zlasti tisti s podobnimi značilnostmi kot Ciudad de la Luz, in sicer Pinewood-Shepperton (Združeno kraljestvo), Cinecitta (Italija), Barrandov (Češka), Babelsberg (Nemčija), Cinecite Montreal & Lions Gate (Kanada) in Warner Roadshow & Fox (Avstralija).

(32)

V prvotnem poslovnem načrtu iz leta 2000 so bile načrtovane tarife za studijske storitve (npr. najem studia na prostem, delavnica) predvidene v mejah tarif, ki jih uporabljajo primerljivi studii v EU (npr. Shepperton in Elstree v Združenem kraljestvu, Babelsberg v Nemčiji). Poslovni načrt, revidiran leta 2004, predstavlja tudi strateški model oblikovanja cen glede na tarife, ki jih uporabljajo mednarodno priznani studii, ki so 15–20 % cenejši od uveljavljenih vodilnih studiev (ZDA in Pinewood UK), vendar pa tudi 50–100 % dražji od studiev EU (Barrandov na Češkem in Babelsberg v Nemčiji).

(33)

V praksi se nacionalni in mednarodni cilji poslovne strategije Ciudad de la Luz niso uresničili. Od 33 filmov, posnetih v Ciudad de la Luz od leta 2005 do 2009, je 28 španskih produkcij in samo 5 koprodukcij EU (Grčija, Francija). Razen občasnih svetlih trenutkov, ki so jih prinesle večje evropske koprodukcije, na primer Asterix na olimpijskih igrah in v zadnjem času koprodukcija ZDA-Španija, so bili vsi filmi, posneti v Ciudad de la Luz od odprtja avgusta 2005, predvsem španske nacionalne produkcije.

(34)

Kljub možnostim, navedenim v poslovnem načrtu iz leta 2004, kjer je bilo navedeno, da bodo leta 2010 doseženi prvi (skromni) pozivni poslovni rezultati, je doslej Ciudad de la Luz poslovala z izgubo. Ciudad de la Luz je do konca leta 2010 ustvarila skupaj 84 milijonov EUR izgube, medtem ko je poslovni načrt iz leta 2004 do istega datuma napovedoval skupni dobiček v višini 12 milijonov EUR. V primerjavi z navedenimi studii Ciudad de la Luz doslej ni pritegnila načrtovanega števila nešpanskih produkcij, rezultati pa ne dosegajo pričakovanj niti glede španskega povpraševanja. Tudi izgube iz poslovanja so večje od pričakovanih.

(35)

Komisija je uvedla preiskavo na podlagi pritožbe pritožnika A iz leta 2007 in poznejše pritožbe pritožnika B, ki sta ugledna subjekta v filmskem sektorju v različnih državah članicah. Pritožbi sta navajali nezakonito državno pomoč v obliki javnega financiranja Ciudad de la Luz, zlasti pa v sistemu spodbud za posamezne filme, ki jih je uporabljala Ciudad de la Luz.

(36)

Kot je navedeno zgoraj, je bila v času, ko je Komisija februarja 2008 uvedla formalni postopek preiskave, edina podlaga za odločanje o naložbah, ki so jo navedli španski organi, poslovni načrt družbe Consultia, ki naj bi bil izveden leta 2002. Komisija je po predhodni oceni močno dvomila, da bi tržni vlagatelj dejansko vlagal pod enakimi pogoji in v enakem obsegu kot regionalna vlada Valencije.

(37)

Komisija ni imela nobenih informacij glede morebitne združljivosti pomoči, ki bi ji omogočile, da bi preverila, ali so bili izpolnjeni pogoji smernic o regionalni pomoči, ki so se v navedenem času (2000–2004) uporabljali za regijo Valencija. Dvomila je tudi, da bi se lahko uporabljala izjema v zvezi s kulturo iz člena 107(3)(d) Pogodbe, ker Ciudad de la Luz ne spodbuja kulture ali ohranjanja kulturne dediščine, se lahko uporablja za vse vrste avdiovizualnih del, vključno z reklamami, in konkurira drugim operaterjev pri pridobivanju komercialnih produkcij.

(38)

Komisija je ugotovila morebitno državno pomoč tudi v sistemu spodbud za snemanje v Ciudad de la Luz in ugotovila, da so upravičenci zadevni filmski producenti. Spodbude za posamezne filme so bile namenjene posameznim dejavnostim na določeni lokaciji na podlagi neznanih meril, zato je videti, da ne izpolnjujejo pravil iz Sporočila Komisije o kinematografiji.

(39)

Komisija je prejela pripombe od skupaj desetih zainteresiranih strani. Štiri izmed njih izvajajo dejavnosti filmskih studiev v drugih državah članicah kot je Španija (pritožnik A, pritožnik B, Barrandov Studio in Mediterranean Film Studios Limited); pet jih je dejavnih v španskem filmskem sektorju (Federación de Asociaciones de Productores Audiovisuales Españoles – FAPAE, Associacio de directors de cinema valencians, Empreses audiovisuals valencianes federades – EAVf, združenje Productors audiovisuals valencians and the Sociedad Proyectos Tematicos de la Comunidad Valenciana – SPTCV SAU); ena pa je nacionalni organ za financiranje filma in politiko (UK Film Council).

(40)

Pritožnik B v zaupnem sporočilu z dne 25. junija 2008 izraža zaskrbljenost zaradi pomoči, na podlagi katere se je razvila in trenutno posluje Ciudad de la Luz. Pritožnik B ugotavlja, da so ukrepi, ki jih je sprejela Komisija pri začetku postopka, nujni za njegovo družbo in sektor.

(41)

Pritožnik B v zaupnem sporočilu z dne 30. junija 2008 svoje pripombe omejuje na podrobno preiskavo štirih vprašanj: (i) stroški financiranja studiev, (ii) pristop k financiranju zagonskih stroškov podjetja, (iii) ocena končne odtujitvene vrednosti in (iv) druge spodbude, ki jih ponuja Ciudad de la Luz. Po njegovem mnenju „bi bilo celo vlaganje v uveljavljen in donosen studio za zasebnega vlagatelja srednje tvegana naložba … Ta ocena temelji na dejstvu, da ima poslovanje studia pogosto visok poslovni vzvod, zato je težko napovedati dobiček kljub zavarovanju poslovanja s premoženjem … Še več negotovosti vnašajo dejavniki, kot je ciklična narava sektorja filmske produkcije.“

(42)

Po mnenju pritožnika A bi lahko bilo za uveljavljeni studio primerno tehtano povprečje stroškov kapitala (WACC) okoli 15 %, čeprav „vlagatelji zasebnega kapitala [pritožnik A] pričakujejo večjo donosnost“. Zasebni vlagatelj bi štel začetek poslovanja studia kot „srednje do visoko tvegan posel in bi zato pričakoval bistveno večjo donosnost naložbe (čeprav bi bil pripravljen počakati nekoliko dlje). Ker imajo družbe, ki začenjajo poslovati, omejene (morebitne) možnosti izposojanja iz konvencionalnih virov, je tehtano povprečje stroškov kapitala družb, ki začenjajo poslovati, po navadi višje zaradi večjih zahtevanih donosov in zaradi pomanjkanja možnosti cenejšega zadolževanja.

(43)

Pritožnik A tudi meni, da končna odtujitvena vrednost Ciudad de la Luz, navedena v sklepu o začetku postopka, ni realna. Pravi tudi, da bi bilo za zasebnega vlagatelja nenavadno, da bi bil večkratnik dobička brez obresti in davkov več kakor 12–15 dober približek za vrednotenje.

(44)

V zvezi s spodbudami za privabljanje produkcij tudi meni, da je videti, da so družbam za filmsko produkcijo dejansko subvencionirale stroške za zaposlovanje usposobljenega tehničnega in pomožnega osebja, ki naj bi ga bilo v Valenciji premalo. Pritožnik A meni, da spodbude zelo škodljivo vplivajo na konkurenco, ker studii brez takih spodbud težje privabijo filmske produkcije.

(45)

Barrandov Studio je v prvotnem sporočilu z dne 25. junija 2008 poudaril, da domnevna pomoč izkrivlja trg in postavlja druge konkurente v slabši položaj, zato je glede na kompleksnost zadeve zahteval dodatni rok za predložitev nadaljnjih pripomb. Komisija je navedene pripombe prejela 15. septembra 2008. Barrandov Studio potrjuje razloge za pritožbo, ki jih navaja pritožnik A, ter poudarja, da velikost in število zvočnih odrov kažeta, da je Ciudad de la Luz usmerjena v visokoproračunske filme ZDA in ne v španske. Majhna koncentracija filmskih strokovnjakov in infrastrukture v Alicanteju v primerjavi z Madridom ali Barcelono ne potrjuje logične izbire lokacije. Strateško bi vlagatelj v studio delil stranke na lokalne stranke, ki zagotavljajo stabilne prihodke, in tuje stranke, osredotočene na velike tuje produkcije. Ciudad de la Luz zavzema nasprotno strategijo, ki temelji na zagotavljanju studijskih storitev po izredno nizkih cenah, ki ne upoštevajo stroškov ustanovitve. Poleg tega bi glede na negotovost, ki jo povzroča težavno napovedovanje prihodkov v tej panogi čez 3–5 let, zasebni vlagatelj zahteval precej hitrejši donos. Barrandov meni, da to trditev podpira zaupni poslovni načrt, ki prikazuje zadnja vlaganja v nove studie ter je bil sprejet ob predpostavki, da bodo v drugem letu poslovanja doseženi neto zaslužki in da bo obdobje odplačila manj kot 8 let. Barrandov tudi ne vidi razumne razlage za višino dobička (341 milijonov EUR), ki ga do leta 2014 pričakujejo španski organi.

(46)

Mediterranean Film Studios Limited se v svojem sporočilu z dne 27. junija 2008 omejuje na bazene, ki jih je objavila Ciudad de la Luz. Pravijo, da so njihovi bazeni edini v Evropi in primerljivi samo z bazeni studia Fox v Baji California (Mehika). Glede na nizko stopnjo zasedenosti bazenov na leto po njihovem mnenju in po mnenju celotne industrije zmogljivosti v Sredozemlju ali Evropi že zadoščajo za snemanje v bazenih.

(47)

Federacion de asociaciones de productores audiovisuales espanoles (FAPAE) v svojih pripombah z dne 30. junija 2008 meni, da je Ciudad de la Luz povečala konkurenco na trgu velikih produkcijskih objektov ter da želijo pritožniki samo obdržati svoj položaj na trgu in preprečiti vstop konkurentom, ki bi ponudili verodostojne storitve in cene, ki so alternativa studiem, ki obvladujejo evropski trg. FAPAE tudi trdi, da so si studii, kot so Barrandov, Cinecittà, Babelsberg ali Mafilms, ustvarili položaj na trgu in ugled na podlagi javne pomoči v različnih oblikah, vključno z javno udeležbo v delniškem kapitalu. Bolj na splošno FAPAE poudarja, da vzdrževanje kulturne raznolikosti upravičuje močno javno intervencijo v sektorju. Ciudad de la Luz domnevno zlasti španskemu produkcijskemu sektorju zagotavlja zelo izpopolnjene in sodobne storitve v Španiji, ki bi jih sicer morali iskati v tujini po višji ceni. Na trditve, da je Ciudad de la Luz usmerjen na superprodukcije, pa FAPAE odgovarja, da Ciudad de la Luz zelo koristi nizkoproračunskim španskim produkcijam in je osredotočena na nacionalno ali lokalno kulturo, s tem pa prispeva h kulturnim ciljem, določenim v nekdanjem členu 87(3)(d) (zdaj členu 107(3)(d)). Pripombe z dne 21. maja 2008, ki jih je predložilo Empreses audiovisuals valencianes federades (EAVf), in pripombe z dne 16. maja 2008, ki jih je predložilo združenje Productors audiovisuals valencians, so večinoma podobne, včasih celo popolnoma enake pripombam FAPAE.

(48)

V pripombah z dne 5. junija 2008 združenje Associaciò de directors de cinema valencians poudarja, da prevladujoč položaj kinematografske industrije ZDA marginalizira evropsko produkcijo z raznovrstnimi domnevno nezakonitimi praksami. Po njihovem mnenju evropske kulturne stvaritve potrebujejo korektivne ukrepe, da bodo lahko konkurirale po enakih pogojih. Združenje trdi, da javni poseg v Ciudad de la Luz popolnoma podpira ta vidik v korist evropski in španski produkciji ter produkciji v Valenciji zaradi varovanja kulturne identitete.

(49)

Pripombe Sociedad Proyectos Temáticos de la Comunidad Valenciana SAU (100-odstotni lastnik Ciudad de la Luz SAU, ki je sam v lasti Comunidad Valenciana) z dne 23. junija 2008 v bistvu ponavljajo enake trditve in se naslanjajo na dokazila, ki jih navaja Španija. V svojih pripombah zlasti poudarjajo naslednje vidike. Prvič, dejstvo, da je zasebni vlagatelj deloma financiral projekt na začetku leta 2000 na podlagi razpoložljivih študij, priča, da je vlaganje španskih organov sledilo logiki zasebnega vlagatelja. Študiji iz leta 2000 in 2004 sta brez zadržkov zaključili, da je projekt donosen. Drugič, spodbude določenim filmom so ekonomsko utemeljene za novo podjetje in so dodeljene v obliki „sponzorske pogodbe“ v zameno za promocijske dejavnosti, ki povečujejo ugled studiev in hkrati prejemnikom ustvarjajo oglaševalske stroške. Študija, opravljena na tem področju, ocenjuje, da znaša ekonomski donos sponzorskih pogodb za Ciudad de la Luz […] (*1) milijonov EUR.

(50)

UK Film Council v pismu z dne 25. junija 2008 ugotavlja, da je sklep o začetku formalnega postopka preiskave utemeljen.

(51)

Po uvedbi formalnega postopka preiskave so španski organi navedli, da je prvotna odločitev o vlaganju temeljila na poslovnem načrtu iz leta 2000 in ne na tistem, ki so ga predložili prej. Ta poslovni načrt je bil v študiji, izvedeni leta 2004, in ne leta 2002, kot so španski organi pred tem sporočili Komisiji.

(52)

Do študije leta 2004 je bilo v projekt vloženih že več kot 90 milijonov EUR. Zato španski organi trdijo, da sta bili sprejeti dve odločitvi o vlaganjih: ena leta 2000 za prvo fazo projekta in ena leta 2004 za načrtovano širitev.

(53)

Razpored vlaganj v Ciudad de la Luz, kot so ga španski organi nazadnje posodobili aprila 2012, je bil:

(54)

Španski organi so si v svojih odgovorih prizadevali dokazati, da naložbe niso državna pomoč, saj bi tržni vlagatelj vlagal v projekt pod enakimi pogoji (z uporabo načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu). V podporo svojim trditvam so predložili poročila gospodarskih svetovalcev družbe LECG.

(55)

Čeprav bi Komisija menila, da je vsaj del naložb državna pomoč, Španija trdi, da so vsi filmi, posneti v Ciudad de la Luz, izpolnjevali kulturna merila Valencije za film, ki jih je Komisija odobrila aprila 2008, decembra 2008 in julija 2009 (15). Španija trdi, da se izjema v zvezi s kulturo iz člena 107(3)(d) PDEU lahko uporablja za pomoč za naložbe pred produkcijo filmov in za njo.

(56)

Španija tudi navaja, da bi bilo treba morebitno pomoč, ki jo vsebujejo javno financiranje Ciudad de la Luz in spodbude za filme, obravnavati v luči izkrivljanja, ki ga povzročajo nacionalne sheme za podporo filma, ki jih je odobrila Komisija v drugih državah članicah in ki privabljajo večje filmske produkcije h konkurentom Ciudad de la Luz (16).

(57)

Španija tudi trdi, da bi takrat veljavne smernice o regionalni pomoči (1998) dovoljevale pomoč v višini 36 % vrednosti projekta. Izpolnjeni bi bili tudi dodatni pogoji, sprejeti leta 2002 v večsektorskem okviru za velike investicijske projekte z manj kot 25-odstotnim tržnim deležem in 5-odstotnim mogočim povečanjem zmogljivosti za trgu.

(58)

Španija je predložila drugo poročilo LECG, ki je kritiziralo analizo poslovnega načrta, ki so jo službe Komisije pripravile leta 2004. LECG je kritiziralo analizo služb Komisije ter je predložilo druge vrednosti za podatke in dejavnike tveganja, pa tudi ocene zemljišča, na katerem je bilo zgrajeno Ciudad de la Luz, za nazaj.

(59)

V drugi ekonomski analizi so službe Komisije preučile poslovni načrt iz leta 2000 in cenitev zemljišča za nazaj, ki jo je poslala Španija. Poleg tega je neodvisni svetovalec na zahtevo Komisije opravil neodvisno ekonomsko oceno preizkusa načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Neodvisno poročilo je bilo španskim organom poslano 30. septembra 2011.

(60)

Španski organi so ponovili svoje stališče, ki so ga izrazili v pripombah k sklepu o začetku postopka, da bi bilo treba možnosti donosnosti Ciudad de la Luz meriti glede na glavne konkurente v EU v sektorju filmskih studiev (npr. Babelsberg, Pinewood) in ne glede na raznovrstne avdiovizualne konglomerate v ZDA (Time Warner, Disney) (17), kot je naredila družba Ecorys (18). Španski organi trdijo, da bi morala ta primerjava temeljiti na javno razpoložljivih podatkih (npr. Bloomberg) iz časa naložbene odločitve (tj. iz let 2000 in 2004 in ne 2008). Trdijo tudi, da so sklepi študije družbe Ecorys neveljavni zaradi številnih nesporazumov ali tehničnih napak (19). Španski organi trdijo, da bi v primeru, da bi te napake odpravili in izvedli primerno primerjavo s konkurenti, pričakovana donosnost naložbene odločitve na podlagi takrat razpoložljivih podatkov izpolnjevala zahteve preizkusa načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(61)

Člen 107(1) PDEU pravi, da „[r]azen če Pogodbi ne določata drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“. Iz tega sledi, da mora pomoč, da se lahko šteje za državno pomoč, izpolnjevati naslednje kumulativne pogoje: (1) ukrep mora biti odobren iz državnih sredstev, (2) podjetju mora zagotavljati gospodarsko korist, (3) prednost mora biti selektivna in izkrivljati konkurenco ali groziti z izkrivljanjem konkurence, (4) ukrep mora vplivati na trgovino v Skupnosti.

(62)

Kot je navedeno zgoraj, so španski organi trdili, da ukrep ni državna pomoč, ker ustreza preizkusu načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Ta preizkus ugotavlja, ali bi vlagatelj v tržnem gospodarstvu vlagal v projekt po enakih pogojih kot javni vlagatelj ob sprejetju odločitve o javni naložbi. Glede tega je pomembno, da je bil najprej v projektu zasebni vlagatelj (20) in da so španski organi naročili več študij, ki so ugotovile, da bi projekt ustvarjal pozitivni denarni tok (glej uvodno izjavo 22).

(63)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 17, je v primeru Ciudad de la Luz prvotno imel zasebni vlagatelj (družba za upravljanje) v lasti 25 % projekta (tj. 150 000 EUR začetnega delniškega kapitala v višini 600 000 EUR). Vendar pa se je zasebni vlagatelj umaknil, preden je sam vložil nadaljnja sredstva (izplačala ga je SPTCV leta 2004). Potem v projekt ni vlagal več noben zasebni vlagatelj.

(64)

Ker je edini zasebni vlagatelj vložil le manjši znesek, potem pa se je umaknil, ko je bilo treba vložiti večji del sredstev, bi to lahko šteli kot zadosten dokaz, da zasebni vlagatelj takega projekta ne bi izpeljal pod pogoji, ki so veljali v tistem času. Poleg tega je bil ta zasebni vlagatelj v zelo posebnem položaju (kar ni v skladu z vlagateljem v tržnem gospodarstvu, kot ga obravnava sodna praksa), ker je bil odgovoren tudi za začetek projekta, za nadzor gradbenih del ter za upravljanje in promocijo studiev v zameno za nadomestilo za upravljanje. To pomeni, da bi bila lahko ta prva naložba smiselna tudi zaradi drugih razlogov in ne le donosnosti, če se obravnava ločeno.

(65)

Ob odsotnosti zasebnih delničarjev je deželni organ svoje naložbene odločitve utemeljil na rezultatih svetovalnih študij. Toda sam obstoj takih študij ni dovolj, da bi bil opravljen preizkus načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Pred zagotovitvijo sredstev v obsegu, kakršen je bil vložen v Ciudad de la Luz, bi od zasebnega vlagatelja pričakovali, da bo temeljito preučil poslovni načrt in predpostavke, na katerih temeljijo take študije. Zasebni vlagatelj bi moral sam presoditi, ali so predpostavke, na katerih je utemeljen poslovni načrt, v tem primeru ustrezne. Od zasebnega vlagatelja bi tudi pričakovali, da bo primerjal pričakovani donos projekta Ciudad de la Luz s pričakovanim donosom alternativnih projektov. Taka analiza takrat ni bila opravljena. Poleg tega taka primerjava ni bila niti izvedljiva na podlagi ocenjenih pozitivnih denarnih tokov v teh študijah.

(66)

V okviru postopka preiskave državne pomoči sodna praksa zahteva, da Komisija izvede lastno oceno dejstev (21). Zato je treba presoditi veljavnost poročil, opravljenih ob transakciji.

(67)

Glede na poročila, ki so jih predložili španski organi od sklepa o začetku postopka naprej, je videti, da sta bili v zvezi s projektom sprejeti dve naložbeni odločitvi. Prva je bila sprejeta leta 2000 na podlagi poslovnega načrta Atrhurja Andersena iz leta 2000 (ki je pokrival vlaganja v letih od 2002 do 2006). Leta 2004 je bilo naročeno poročilo družbi Consultia, da bi ugotovila, ali so primerna nadaljnja vlaganja v projekt (ki bi obravnavalo dejanske naložbe v projekt v obdobju 2002–2004 in predvidene naložbe v obdobju 2004–2014). Nato bi bilo treba oceniti načelo vlagatelja v tržnem gospodarstvu v primeru obeh naložbenih odločitev.

(68)

Komisija je ocenila, ali bi teoretični zasebni vlagatelj vlagal v projekt ustanavljanja družbe Ciudad de la Luz. Po načelu vlagatelja v tržnem gospodarstvu se šteje, da je opravljena naložba državna pomoč, če je pričakovano nadomestilo, ki naj bi ga prejel od države, nižje od tistega, kar bi zasebni vlagatelj zahteval v okoliščinah, kakršne so veljale v tistem projektu.

(69)

Vlagatelji morajo za financiranje projekta vložiti nekaj kapitala. Tak kapital pomeni stroške, to so stroški kapitala. Ponavadi obstajata dva splošna vira kapitala: lastniški kapital in (finančni) dolžniški kapital. Skupni stroški kapitala so tehtano povprečje stroškov kapitala (WACC), z upoštevanjem deleža lastniškega in deleža dolžniškega kapitala. Stroški dolžniškega kapitala in stroški lastniškega kapitala so pričakovani in ne pretekli stroški. V primeru Ciudad de la Luz je poslovni načrt predvideval, da se bo projekt v celoti financiral z lastniškim kapitalom. Zato so skupni stroški kapitala lastniški kapital.

(70)

Vlagatelj zasebnega kapitala bi bil pripravljen vlagati v Ciudad de la Luz, če bi bila pričakovana notranja stopnja donosa (22) višja ali enaka oportunitetnim stroškom lastniškega kapitala (23) (tj. donosu, ki bi ga lahko dosegel v podobnem projektu).

(71)

Komisija je za izračun stroškov lastniškega kapitala prilagodila model ocenjevanja dolgoročnih sredstev. Stroški lastniškega kapitala prikazujejo oportunitetne stroške naložbe za delničarje v družbah ali projektih z enakim (ali podobnim) poslovnim in finančnim tveganjem, kot je obravnavani. Skladno z modelom določanja cen dolgoročnih naložb (CAPM) bi morali biti stroški lastniškega kapitala, Ke , ocenjeni po naslednji formuli:

kjer je Rf netvegana stopnja donosa,

(72)

Skladno s tržno prakso (24) se netvegana stopnja donosa, Rf , meri z donosnostjo dolgoročnih (po navadi 10-letnih) državnih obveznic v državi poslovanja (te naložbe naj bi bile najmanj tvegane). Povprečni letni donos na 10-letne državne obveznice v Španiji je leta 2004 znašal 4,1 % (25). Za premijo za tržno tveganje bi morali šteti pretekle vrednosti premije za tržno tveganje v razumno dolgem obdobju. Običajna tržna praksa je, da se šteje razlika med preteklimi donosi razpršenega lastniškega kapitala v državi poslovanja in netvegano stopnjo donosa. Fernández (2004) (26) pravi, da je pretekla premija za tržno tveganje za državne obveznice v Španiji (v obdobju med letoma 1991 in 2003) znašala od 6,8 do 9,3 %. Komisija je s konservativnim pristopom pri oceni premije za tržno tveganje štela najnižjo vrednost, in sicer 6,8 %. Isti avtor je v poznejšem in novejšem delu (27) okrepil veljavnost te vrednosti ter predstavil zahtevano premijo za tveganje lastniškega kapitala v obdobju med letoma 2000 in 2004 v razponu od 6 do 7 %.

(73)

Za oceno količnika beta je Komisija uporabila javno razpoložljive podatke podjetij, za katera so španski organi ugotovili, da sta neposredna konkurenta Ciudad de la Luz, in sicer Carrere Group (28) in Babelsberg. O teh podatkih so poročali finančni analitiki, ki so izvedli podrobno analizo obeh družb. Povprečje dveh količnikov beta, prilagojenih tako, da ustrezata profilu finančnega tveganja Ciudad de la Luz, znaša okoli 1,5. To je konservativni pristop, ker bo verjetno pri naložbah v Ciudad de la Luz več idiosinkratičnega tveganja kot pri drugih dveh uveljavljenih studiih. Naložba v Ciudad de la Luz je naložba v novo podjetje v regiji, v kateri ni ne španskih ne mednarodnih filmskih producentov. Količnik beta bo torej v primeru Ciudad de la Luz večji kot pri konkurentih.

(74)

Z uporabo navedene formule (glej uvodno izjavo 71) je Komisija ugotovila, da bi morali pričakovani stroški lastniškega kapitala znašati okoli 14,9 %.

(75)

Za primerjavo, kot je omenjeno v Prilogi I, je Španija izjavila, da bi uporaba modela CAPM pokazala, da bi zasebni vlagatelj „zahteval“ premijo za tveganje, ne donosa, v višini 3,75 % leta 2000 in 2,07 % leta 2004.“ Ta izračun temelji na vrednosti beta ß = 0,395. Vrednost beta 1 predstavlja portfelj vseh delnic, zato so to „povprečne“ delnice. Količnik beta, ki je bistveno manjši od 1, bi torej pomenil naložbo z zelo majhnim tveganjem. Španija ni utemeljila take predpostavke, niti je ni podprla s kakršnimi koli zanesljivimi in preverljivimi podatki.

(76)

Kot je navedeno zgoraj (glej uvodno izjavo 70), bi zasebni vlagatelj vlagal v projekt le po notranji stopnji donosa, ki bi bila višja od oportunitetnih stroškov kapitala. Komisija ugotavlja, da je poslovni načrt iz leta 2000 podrobno ocenil le prvo fazo projekta. Analiza Komisije (glej Prilogo II) je ugotovila negativno neto sedanjo vrednost na podlagi poslovnega načrta iz leta 2000 in ob nominalni vrednosti denarnih tokov iz poslovnega načrta. Na tej podlagi zasebni vlagatelj v projekt ne bi vlagal.

(77)

Pri ugotavljanju notranje stopnje donosa Komisija ponovno zavzema konservativni pristop in dvomi o predpostavkah iz poslovnega načrta, zlasti o denarnih tokovih, napovedanih za predlagani projekt. Treba je ugotoviti, da so denarni tokovi, napovedani v poslovnem načrtu iz leta 2004, videti neupravičeno optimistični, zlasti ob upoštevanju izgub, ki jih je družba utrpela v obdobju med letoma 2002 in 2004 (29). Po informacijah, ki so na voljo Komisiji, bi torej lahko šteli, da so bili pričakovani denarni tokovi v poslovnem načrtu iz leta 2004 zgornja meja (30). Denarni tokovi določajo pričakovano donosnost. Komisija upošteva tudi nominalno vrednost pričakovanega donosa Ciudad de la Luz. Vendar pa kalibrira stroške zbiranja kapitala. To bi storil tudi vsak razumni zasebni vlagatelj.

(78)

Na podlagi poslovnega načrta iz leta 2004, ki ga je predložila Ciudad de la Luz, znaša notranja stopnja donosa tega projekta 5,74 % (glej Prilogo I). Zasebni vlagatelj v Ciudad de la Luz se ob oportunitetnih stroških kapitala v višini vsaj 14 % (kot je izračunano zgoraj, glej uvodno izjavo 73) za naložbo ne bi odločil, ker je ta notranja stopnja donosa nižja od oportunitetnih stroškov kapitala.

(79)

Komisija je izračunala tudi neto sedanjo vrednost (NPV) naložbe v Ciudad de la Luz, da bi prikazala, koliko bi bil projekt vreden za zasebnega vlagatelja. Namen naložbene odločitve je poiskati realna sredstva, ki so vredna več kot stanejo, oziroma naložbo, katere pričakovani donos je večji od oportunitetnih stroškov kapitala. Če ni tako, kakor v primeru Ciudad de la Luz, je vrednost projekta negativna, zato je naložba za vsakega razumnega zasebnega vlagatelja neizvedljiva. NPV projekta določa, koliko je vredna naložba v trenutku sprejetja odločitve, izračuna pa se z diskontiranjem denarnih tokov, napovedanih v poslovnem načrtu, z diskontnim količnikom, kar so stroški kapitala. Višji so stroški kapitala, nižja je NPV.

(80)

V primeru Ciudad de la Luz znašajo z uporabo oportunitetnih stroškov kapitala v višini 14 % in z denarnimi tokovi iz poslovnega načrta družbe Consultia iz leta 2004 (ki jih je Komisija upoštevala po nominalni vrednosti, kot je razloženo v uvodni izjavi 76) NPV naložbe okoli minus 130 milijonov EUR (glej Prilogo). Zato za zasebnega vlagatelja to ni primerna naložbena priložnost.

(81)

Komisija je opravila tudi preizkus zanesljivosti, ki kaže, da je rezultat zelo zanesljiv. Komisija je ocenila, da je nad razumnim pragom rezultat skoraj neobčutljiv za vrednost oportunitetnih stroškov kapitala. Velike spremembe parametrov, ki jih je kalibrirala Komisija pri izračunu stroškov kapitala, torej ne spremenijo rezultata. Graf spodaj prikazuje približne vrednosti NPV glede na različne vrednosti stroškov kapitala (WACC) od 5 % do 20 %. Graf kaže, da postane NPV negativna, če znaša WACC med 5 % in 6 %. Če so torej stroški kapitala višji od 6 %, zasebni vlagatelj ne bi vlagal v projekt. Vrednosti WACC, višje od 10 %, skoraj ne vplivajo na NPV. Komisija je ocenila, da je vrednost WACC okoli 14 %, torej v mejah, kjer bi lahko precej zanesljivo zaključili, da projekt ni donosen.

NPV (v mio. EUR) za različne vrednosti WACC

(82)

V odgovoru na oceno Komisije so španski organi na podlagi svetovalnega poročila (31) trdili, da ima ocena Komisije napake. Prvič, medtem ko so šteli, da je CAPM kot taka pravilen pristop, pa svetovalno poročilo dvomi o vrednosti parametrov, ki jih je uporabila Komisija. Zlasti premija za tveganje lastniškega kapitala in količniki beta bi morali biti manjši. Drugič, Komisija za določitev ustreznega merila ne bi smela uporabljati le poslovnega načrta družbe Consultia IT, temveč tudi poslovni načrt Arthurja Andersena iz leta 2000. Tretjič, Komisija ni uporabila primernih finančnih kazalnikov za oceno pričakovane donosnosti projekta Ciudad de la Luz. Komisija tudi ni upoštevala pričakovanih donosov, ki bi bili posledica razvoja hotelov in pisarn.

(83)

Komisija je te trditve ovrgla. Priloga II v zvezi s premijo za tveganje lastniškega kapitala podrobneje razlaga, zakaj vrednosti, ki jih predlaga Španija, niso primerne. Zlasti je pomembno to, da so bile vrednosti, predlagane za premijo, ocenjene vrednosti za leto 2009 in ne tiste, ki so prevladovale v letih 2000 in 2004. Jasno je, da morajo biti parametri, uporabljeni v oceni CAPM, iz istega obdobja kot poslovna odločitev. Dejansko za zadevno obdobje avtor, ki ga navajajo španski organi, sam navaja ocene, skladne z oceno Komisije. V Prilogi II je razloženo tudi, zakaj je zahteva španskih organov, da mora biti vrednost beta nižja, napačna. Komisija uporablja vrednosti iz javnih študij, ki so izračunale vrednosti beta za tesne konkurente Ciudad de la Luz. Finančni strokovnjaki zavračajo predlog španskih organov, naj se uporabijo pretekle vrednosti beta.

(84)

V odgovor na zahtevo španskih organov, naj se upošteva poslovni načrt iz leta 2000, Priloga II navaja tak izračun. Kot se lahko vidi, bi bil v tem primeru zaradi višje premije za tveganje in zaradi višje netvegane stopnje WACC še višji kot leta 2004. Tudi pri tem izračunu je NPV negativna. Glede morebitnih prihodkov od hotelov in pisarn so trditve španskih organov temeljile na novih dokazilih, in sicer šestih poročilih o oceni vrednosti zemljišč, pripravljenih pozneje. Ta dokazila niso bila del informacij, ki so bile na voljo potencialnemu vlagatelju v tistem času. Andersonovo poročilo sicer omenja možnost razvoja hotelskega kompleksa, vendar ne vsebuje informacij o pričakovani donosnosti, poleg tega tudi ni bilo nobenega poslovnega načrta, ki bi se nanašal na razvoj zemljišč. Priloga II vseeno podrobno obravnava predlagana poznejša poročila o razvoju zemljišč. Ta imajo resne pomanjkljivosti. Referenčne cene, predlagane za pisarne v kompleksu Ciudad de la Luz, so na primer cene za najprestižnejše poslovne ulice v Alicanteju. Ker kompleks Ciudad de la Luz leži zunaj mesta Alicante in blizu industrijskega kompleksa, so te referenčne cene prenapihnjene. Podobno tudi referenčne cene za hotele temeljijo na cenah za hotele s štirimi ali petimi zvezdicami. Nobenih podatkov ni, ki bi nakazovali, da bo po takih hotelih zunaj Alicanteja (ki stojijo blizu avtoceste in industrijskega kompleksa) dovolj povpraševanja.

(85)

Poleg teh lastnih notranjih ocen je Komisija naročila tudi neodvisno študijo, ali bi zasebni vlagatelj izpeljal tako naložbo v Ciudad de la Luz pod enakimi pogoji (32). Poročilo družbe Ecorys obravnava različne možnosti, ki ocenjujejo stroške lastniškega kapitala od 12,5 % do 21,4 % za naložbe leta 2000 in od 10,9 % do 15,9 % za nadaljnje naložbe leta 2004. Rezultati študije Komisije so v mejah, izračunanih v študiji družbe Ecorys. Nasprotno je notranja stopnja donosa, izračunana na podlagi poslovnega načrta, precej nižja od minimalnih stroškov lastniškega kapitala, kot jih je ocenila družba Ecorys.

(86)

Splošna sklepna ugotovitev družbe Ecorys je torej, da ni verjetno, da bi naložbe iz leta 2000 in 2004 ustrezale ravnanju preudarnega zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Družba Ecorys v zvezi s poslovnim načrtom iz leta 2000 ugotavlja, da rekonstruirani poslovni primer izkazuje negativno NPV v višini 9,3 milijarde PTA. Vlaganje v delniški trg bi bilo za preudarnega tržnega vlagatelja veliko zanimivejša naložba. V zvezi z naložbo iz leta 2004 družba Ecorys zaključuje: „preudarni tržni vlagatelj se najverjetneje ne bi odločil za dokončanje projekta Ciudad de la Luz, lahko pa bi se odločil za upravljanje šestih zvočnih odrov, v katere je že vložil, ali pa bi projekt zaključil in prevzel izgubo“ (33). Družba Ecorys tudi meni, da zasebni posojilodajalec ne bi odobril udeležbenega posojila ali katerega koli drugega posojila projektu, ker njegov denarni tok ni zadoščal za poplačevanje dolga.

(87)

Zato se zaključuje, da ne naložbe v Ciudad de la Luz med letoma 2000 in 2004 niti poznejše naložbe ne izpolnjujejo načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu ter zato pomenijo ugodnosti za družbo Ciudad de la Luz SAU. Ker preizkusi načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu niso izpolnjeni, vlagatelj v tržnem gospodarstvu ne bi vlagal leta 2000, niti ne bi nadaljeval vlaganja v projekt na podlagi poslovnega načrta iz leta 2004.

(88)

Zato Komisija šteje, da je celotna vrednost naložbe gospodarska ugodnost. Posojila, ki jih je SPTCV odobrila Ciudad de la Luz, so bila podrejena posojila, kar pomeni, da so bila v bilanci stanja obravnavana podobno kot lastniški kapital. Kot je Komisija že omenila v sklepu o začetku postopka, so bile obresti na posojila izračunane s fiksnim in spremenljivim delom. Obrestna mera za fiksni del je bila zelo nizka in za posojilodajalca v tržnem gospodarstvu ne bi bila sprejemljiva. Nenavadno majhen fiksni del posojila bi lahko načeloma odtehtala možnost primernega nadomestila za udeležbeno posojilo zaradi spremenljivega dela, povezanega z donosnostjo projekta, vendar to ne more veljati v obravnavanem projektu (glej zgornjo obrazložitev načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu). Poleg tega napoved prihodkov in izkaz za obdobje med letoma 2002 in 2014, ki so ju španski organi predložili Komisiji, nista vsebovala finančnih stroškov. Teoretično bi morala biti posojila vrnjena aprila 2015, to je po datumu zaključka projekta (in po možnosti njegovi odtujitvi), načrtovanega leta 2014, česar pa posojilodajalec v tržnem gospodarstvu ne bi sprejel. Španski organi so v svojem odgovoru na sklep o začetku postopka z dne 20. aprila 2009 razložili, da bi se morala ta posojila z ekonomskega vidika šteti za dokapitalizacijo, ker sta posojilodajalec in delničar ista oseba (tj. SPTCV). Ker dejansko nobeno od posojil, izplačanih v letih 2005, 2007, 2008 in 2009, še ni bilo (niti deloma) poplačano in upravičenec ni zanje plačal niti obresti, bi se morala dejansko šteti kot kapitalske naložbe. Po informacijah, ki so jih aprila 2012 poslali španski organi, so do konca leta 2010 znašala skupaj 265 089 599 EUR (34).

(89)

Pomoč je tudi selektivna, ker koristi, ki jih prinaša, dajejo prednost samo podjetjem, ki so dejavna v tem sektorju, in dejansko samo nekaterim izmed njih.

(90)

Komisija ugotavlja, da je Generalitat Valenciana financirala naložbo prek družbe SPTCV, ki je v njeni popolni lasti, in da so bile študije, na podlagi katerih so bile izvedene državne naložbe Ciudad de la Luz, pripravljene zanjo. Zato se ta sredstva lahko štejejo za državne vire.

(91)

Če državna pomoč krepi položaj podjetja v primerjavi z drugimi konkurenčnimi podjetji, je treba šteti, da je pomoč vplivala nanje. Pomoč krepi položaj družbe Ciudad de la Luz v primerjavi z drugimi konkurenčnimi podjetji, ker ji omogoča vstop na trg filmskih studiev. Izkrivljena je konkurenca med podjetji, ki so prejela pomoč, in tistimi, ki je niso. Čeprav bi predpostavljali, da filmske produkcije v drugih državah članicah, v katerih so filmski studii, prejemajo subvencije, ta argument ne more zanikati izkrivljanja konkurence. Ukrep se opredeli kot državna pomoč, čeprav bi tudi druge države članice sprejele ukrepe, ki prav tako povzročajo izkrivljanja na trgu. Pri ugotavljanju pogojev v zvezi z izkrivljanjem konkurence se tako „uravnoteženje“ ne upošteva.

(92)

Komisija tudi meni, da zadevni ukrep vpliva na trgovino med državami članicami. Filmski studii tržijo svoje zmogljivosti mednarodno. Filmski producenti se redno pogajajo o cenah in pogojih s številnimi filmskimi studii v različnih državah članicah. Komisija je že odobrila sheme pomoči v Španiji in v drugih državah članicah, ki podpirajo produkcijo avdiovizualnih del in s tem posredno spodbujajo uporabo nacionalnih tehničnih zmogljivosti, vključno s filmskimi studii. Četrto merilo Sporočila o kinematografiji iz leta 2001 izključuje pomoč za posamezne produkcijske dejavnosti, vključno z uporabo filmskih studiev.

(93)

Komisija glede na navedeno meni, da projekt zagotavlja selektivno gospodarsko ugodnost Ciudad de la Luz. Projekt se financira z javnimi sredstvi, izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino med državami članicami. Zato Komisija šteje, da je priglašeni ukrep državna pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

(94)

Komisija mora najprej zagotoviti, da pomoč ni nezdružljiva z določbami PDEU tudi na drugih področjih poleg državnih pomoči. V tem primeru ocena Komisije ne posega v druge ugotovitve v zvezi s skladnostjo z zakonodajo EU o javnih naročilih. Pomoč ne vsebuje drugih elementov, ki bi lahko bili problematični glede načela splošne zakonitosti pomoči.

(95)

Kot je navedeno v sklepu o začetku postopka, so španski organi podredno, če bi Komisija štela, da so obravnavani ukrepi državna pomoč, trdili, da bi bili taki ukrepi skladni s členom 107(3) kot regionalna pomoč in kot pomoč za spodbujanje kulture.

(96)

Regionalna pomoč za izgradnjo Ciudad de la Luz bi lahko bila utemeljena na podlagi tega, da je bila naložba izvedena na območju, ki je upravičeno do pomoči. Španski organi trdijo, da je na podlagi predpisov o državni pomoči, ki so se uporabljali v času, ko je bila sprejeta prvotna naložbena odločitev v obdobju 2000–2006, dovoljena pomoč v višini 36 %.

(97)

Ker je to nepriglašena pomoč, se uporabljajo Smernice o regionalni pomoči za obdobje 2000–2006 (35). Točka 4.2 Smernic se glasi: „Če hočemo zagotoviti, da bo podprta produktivna naložba donosna in zdrava, mora prejemnik k njenemu financiranju prispevati vsaj 25 % finančnih sredstev.“ Opomba 20 Smernic pojasnjuje, da 25-odstotni minimalni prispevek ne sme vsebovati nobene pomoči. Čeprav je 25 % prvotnega delniškega kapitala v višini 600 000 EUR vložil zasebni vlagatelj, je bil ta zasebni vlagatelj družba za upravljanje projekta v zameno za plačilo in ni izvedel nobenih nadaljnjih naložb v projekt, ki bi ustrezale večini javnih naložb v projekt. Zato se ta prva naložba ne more šteti ločeno od javnih naložb, ker ni samostojna naložba. Poleg tega je zasebnega vlagatelja julija 2004 kupila SPTCV, in takrat se je njegovo imetje zmanjšalo na 0,2 %.

(98)

Španski organi trdijo, da se lahko 25-odstotna naložba SPTCV šteje za prispevek prejemnika. Komisija meni, da tak pristop, po katerem 25 % naložbe krije organ v javni lasti, ki se ne vede kot zasebni vlagatelj (glej zgoraj, oddelek V, pododdelek „Gospodarska korist“), preostalih 75 % naložbe pa prihaja iz državnih virov, ne more zagotavljati, da je produktivna naložba donosna in zdrava.

(99)

Ker je SPTCV naložbe v Ciudad de la Luz v celoti financirala iz javnih sredstev, ta pogoj ni izpolnjen.

(100)

V nekaterih primerih je Komisija odobrila pomoč avdiovizualnemu sektorju na podlagi člena 107(3)(c), ob upoštevanju kulturnih ciljev člena 167 PDEU. Ta izjema v zvezi s kulturo se lahko uporablja v povezavi z drugimi pravnimi podlagami zaradi skladnosti, kot je pomoč nekaterim gospodarskim dejavnostim na podlagi člena 107(3)(c) PDEU (36). Čeprav tega španski organi niso navedli, je glede na pripombe drugih strank navedena pravna podlaga obravnavana v nadaljevanju.

(101)

Ocena na podlagi člena 107(3)(c) PDEU se opravi na podlagi preizkusa v treh korakih, ki ugotavlja razmerje med koristmi in negativnimi učinki obravnavanega ukrepa.

(102)

Pri uporabi tega preizkusa tehtanja Komisija ocenjuje naslednja vprašanja:

(103)

„Nepopolnost na trgu“ obstaja, če rezultati na trgu ne zagotavljajo največje skupne socialne varnosti. Nezadostni tržni rezultat se lahko pojavlja v primeru tako imenovanih javnih dobrin (37). Take dobrine ustvarjajo pozitivne zunanje učinke, pri katerih družbene koristi presegajo zasebne. Zaradi tega je dobavljena količina manj kot optimalna, zato je javni poseg upravičen (lahko tudi javne subvencije).

(104)

V EU obstaja zelo konkurenčen komercialni trg s številnimi velikimi filmskimi studii. Poleg tega se pri velikih filmskih produkcijah evropski filmski studii srečujejo z veliko konkurenco studiev zunaj EU. Zato ni zadostnih dokazov, ki bi podpirali tržno nepopolnost na podlagi nezadostne ponudbe in visokih vstopnih stroškov. Španski filmski ustvarjalci v odgovoru na sklep o začetku postopka trdijo, da španski trg pred izgradnjo Ciudad de la Luz ni imel podobnih kakovostnih storitev. Valencijski filmski ustvarjalci so zlasti poudarili, da bi jim dostop do lokalnega filmskega studia omogočil zmanjšanje stroškov produkcije (nižji stroški prevoza, bližina drugih storitev, potrebnih za filmsko produkcijo, itd.).

(105)

Dejstvo, da bi Ciudad de la Luz koristila domačim filmskim producentom, ne zadostuje za utemeljitev „tržne nepopolnosti“, kot je opredeljena zgoraj. Prvič, šteti, da Ciudad de la Luz odpravlja tržno nepopolnost v zvezi z lokalno filmsko produkcijo v Španiji, bi bilo v nasprotju s ciljem, ki so ga prijavili španski organi. Poročilo družbe Consultia iz leta 2004 šteje lokalne studie le za „posredne“ konkurente, saj naj bi bila Ciudad de la Luz usmerjena v velike filmske produkcije.

(106)

Drugič, če bi želeli prikazati tržno nepopolnost v zvezi s španskimi filmskimi producenti, bi morali oceniti, ali so socialne koristi studia, kakršen je Ciudad de la Luz, večje od stroškov. Za to bi bilo med drugim treba ugotoviti, ali obstoječe zmogljivosti ne zadostujejo, in sicer, ali španski filmski ustvarjalci ne bi mogli uporabljati obstoječih filmskih studiev v Španiji (na primer Video Planning, Cartuja Producciones in Loasur Audiovisual v Andaluziji, Media Park v Kataloniji, Platós Valencia v Valenciji, ter Estudios Barajas, Estudios El Álamo, Estudios Los Ángeles in Flash Estudio v Madridu) ali v drugih državah članicah. Španski filmski producenti so izpostavili nekaj (količinsko neopredeljenih) stroškovnih prednosti Ciudad de la Luz, vendar niso trdili, da so lokalni studii nujni za domačo filmsko produkcijo.

(107)

Poleg tega, ker ni dobro opredeljene tržne nepopolnosti, ki bi ji bil namenjen ukrep, se pomoč ne more šteti za primerno in sorazmerno za njeno reševanje. Če bi bil namen filmskega studia podpreti lokalno filmsko produkcijo, bi bilo med drugim treba izvedene naložbe primerjati z drugimi ukrepi, s katerimi bi bilo mogoče doseči podobne rezultate z vidika filmskih producentov. Španski organi take primerjave niso zagotovili.

(108)

Preizkus tehtanja zahteva tudi oceno negativnih učinkov z vidika izkrivljanja konkurence in trgovine. Ker je produkcija padla precej pod prvotna pričakovanja in ker so studii privabili zlasti lokalne filmske producente, bi lahko šteli, da je bil učinek izkrivljanja studiev Ciudad de la Luz omejen. Vendar število filmskih produkcij, narejenih v Ciudad de la Luz, ni dober pokazatelj mogočih učinkov izkrivljanja. Vstop Ciudad de la Luz na evropski trg filmskih studiev je povečal skupne studijske zmogljivosti. Osnovno ekonomsko razmišljanje zahteva, da bo tako povečanje ponudbe povzročilo splošno znižanje cen, ne glede na količino produkcije, ki jo lahko pritegne Ciudad de la Luz. Ker bi tako zmanjšanje vplivalo na splošno tržno ceno, tega ne bi bilo mogoče opaziti s primerjavo cene, ki jo določa Ciudad de la Luz, s ceno konkurentov. Poleg tega lahko izgradnja Ciudad de la Luz spodbudi druge države članice k podobnim naložbam. Poleg tega se glede na sodobno opremo položaj Ciudad de la Luz na trgu v prihodnje spremeni.

(109)

Na podlagi navedenega se ukrep ne more šteti za skladnega na podlagi člena 107(3)(c), ker ne rešuje tržne nepopolnosti v sektorju ter tvega, da bo škodljivo vplival na konkurenco in trgovino.

(110)

Španski organi niso predložili nobenih trditev, s katerimi bi spremenili stališče, ki ga je Komisija izrazila v sklepu o začetku postopka, in sicer, da „meni, da ni nobenega elementa, ki bi kazal, da se lahko za državno pomoč, ki pokriva stroške izgradnje in delovanja novega, velikega kompleksa filmskega studia, uporabi izjema [v zvezi s kulturo]“. Sklep o začetku postopka zavrača možnost obravnave studiev kot „kulturne infrastrukture“, ker so visoko specializirani in ker je njihova uporaba omejena na avdiovizualni sektor (za snemanje filmov, TV-produkcij in reklam).

(111)

Za uporabo izjeme v zvezi s kulturo iz člena 107(3)(d) PDEU za finančna sredstva, ki jih ne pokriva sporočilo o kinematografiji, bi morala biti pomoč ne le potrebna, sorazmerna in primerna, (kakor v oceni člena 107(3)(c) zgoraj), temveč tudi usmerjena v kulturne cilje. Ker je bilo ugotovljeno, da člen 107(3)(c) ne velja za ta merila, enako velja tudi v zvezi s členom 107(3)(d).

(112)

Komisija je decembra 2008 odobrila filmske spodbude, ki jih je ponujala regija Valencija na podlagi Sporočila o kinematografiji (38). Pred tem ni bilo mogoče šteti, da so spodbude, ki jih je odobrila regionalna vlada Valencije v zvezi s snemanjem filmov v Ciudad de la Luz, skladne v primerih, če je bilo snemanje filmov v Ciudad de la Luz pogoj za pomoč (to je v nasprotju s četrtim merilom Sporočila o kinematografiji, ki izvzema pomoč za posebne dejavnosti filmske produkcije).

(113)

Prav tako v okviru tega sklepa ni treba nadalje preučevati, ali je bila pomoč dodeljena filmskim producentom.

(114)

Komisija ugotavlja, da je Španija dodelila državno pomoč Ciudad de la Luz SA in s tem kršila člen 108(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije. Naložb, ki jih je izvedla regija Valencija v Ciudad de la Luz, zasebni vlagatelj pod enakimi pogoji ne bi izvedel. Zato Komisija šteje, da je celotna javna naložba v projekt nezakonita pomoč.

(115)

Zato se kot pomoč do decembra 2010 šteje celoten znesek 265 089 599 EUR neposrednih javnih naložb v Ciudad de la Luz SA in vse spodbude filmskim producentom, dodeljene pod pogojem, da snemanje poteka v Ciudad de la Luz.

(116)

V skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije in ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije je Komisija pristojna za odločanje, ali mora zadevna država odpraviti ali spremeniti pomoč (39), če ugotovi, da je nezdružljiva z notranjim trgom. Sodišče tudi dosledno šteje, da je obveznost države, da odpravi ali spremeni pomoč, ki jo Komisija šteje za nezdružljivo z notranjim trgom, določena tako, da ponovno vzpostavi predhodno stanje (40). Sodišče je zato odločilo, da je ta cilj dosežen, če prejemnik vrne zneske, ki so bili dodeljeni z nezakonito pomočjo, in se tako odpove ugodnostim, ki jih je užival v primerjavi s konkurenti na trgu, ter če se ponovno vzpostavi stanje pred plačilom pomoči (41).

(117)

Člen 14 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 (42) v skladu z navedeno sodno prakso določa, da „če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč“ –