(1)

Direktiva 2011/61/EU pooblašča Komisijo, da sprejme delegirane akte, ki zlasti določajo pravila, ki zadevajo izračun praga, finančni vzvod, pogoje poslovanja za upravitelje alternativnih investicijskih skladov (v nadaljnjem besedilu: UAIS), vključno z obvladovanjem tveganja in upravljanjem likvidnosti, zahtevami glede nalog in dolžnosti depozitarjev alternativnih investicijskih skladov (v nadaljnjem besedilu: AIS), pravili o preglednosti in posebnimi zahtevami glede tretjih držav. Pomembno je, da začnejo vsa ta dopolnilna pravila veljati istočasno kot Direktiva 2011/61/EU, tako da se začnejo nove zahteve, naložene UAIS, učinkovito izpolnjevati. Določbe te uredbe so tesno povezane, saj obravnavajo dovoljenje, trajno delovanje in preglednost UAIS, ki upravljajo in/ali tržijo AIS v Uniji, ki so neločljivo povezani vidiki ustanavljanja in izvajanja dejavnosti upravljanja sredstev. Za zagotovitev skladnosti med navedenimi določbami, ki bi morale začeti veljati hkrati, in za omogočanje celovitega pregleda nad določbami in enotnega dostopa do njih za osebe, za katere veljajo navedene obveznosti, vključno z vlagatelji, ki niso rezidenti Unije, je zaželeno, da se vsi delegirani akti, ki se zahtevajo z Direktivo 2011/61/EU, vključijo v eno uredbo.

(2)

Pomembno je zagotoviti, da se cilji Direktive 2011/61/EU dosežejo enotno v vseh državah članicah, s čimer se bosta okrepili celovitost notranjega trga in pravna varnost za njegove udeležence, vključno z institucionalnimi vlagatelji, pristojnimi organi in drugimi zainteresiranimi stranmi, in sicer s sprejetjem uredbe. Oblika uredbe zagotavlja skladen okvir za vse udeležence na trgu in je najboljše jamstvo za usklajeno področje delovanja, enotne konkurenčne pogoje in enotno ustrezno raven zaščite vlagateljev. Poleg tega zagotavlja neposredno uporabo natančnih enotnih pravil glede delovanja UAIS, katerih značilnosti omogočajo neposredno uporabo in zato dodaten prenos na nacionalni ravni ni potreben. Uporaba uredbe poleg tega onemogoča zapoznelo uporabo Direktive 2011/61/EU v državah članicah.

(3)

Ker delegirana uredba določa naloge in odgovornosti „vodstvenega organa“ in „višjega vodstva“, je pomembno pojasniti pomen teh izrazov, zlasti dejstvo, da je vodstveni organ lahko sestavljen iz višjih vodstvenih delavcev. Ker ta uredba poleg tega uvaja tudi izraz „nadzorna funkcija“, bi opredelitev vodstvenega organa morala pojasniti, da gre za organ, ki obsega vodstveno funkcijo, če sta nadzorna in vodstvena funkcija ločeni v skladu z nacionalno zakonodajo o gospodarskih družbah. Direktiva 2011/61/EU zahteva, da UAIS pristojnim organom predložijo nekatere informacije, vključno z odstotkom sredstev AIS, ki so predmet posebnih ureditev, ki izhajajo iz njihove nelikvidne narave. Ta uredba pojasnjuje pomen posebnih ureditev, da bodo UAIS natančno vedeli, kakšne informacije bi morali zagotoviti pristojnim organom.

(4)

Direktiva 2011/61/EU zagotavlja manj strog sistem za tiste UAIS, ki upravljajo portfelj AIS, katerih skupna upravljana sredstva ne presegajo zadevnega praga. Treba je jasno določiti, kako se izračuna skupna vrednost upravljanih sredstev. V tem okviru je treba opredeliti ukrepe, potrebne za izračun celotne vrednosti sredstev, da se jasno določi, katera sredstva niso vključena v izračun, pojasni, kako se vrednotijo sredstva, pridobljena z uporabo finančnih vzvodov, in določijo pravila za obravnavo primerov navzkrižne udeležbe v deležih med AIS, ki jih upravlja UAIS.

(5)

Celotno vrednost upravljanih sredstev je treba izračunati najmanj enkrat letno in uporabljati posodobljene informacije. Vrednost sredstev bi bilo zato treba ugotoviti v dvanajstih mesecih pred datumom izračuna celotne vrednosti upravljanih sredstev in kolikor je mogoče blizu tega datuma.

(6)

Za zagotovitev, da je UAIS še naprej upravičen do obravnave v okviru manj strogega sistema iz Direktive 2011/61/EU, bi moral vzpostaviti postopek za redno spremljanje celotne vrednosti upravljanih sredstev. UAIS lahko obravnava vrste upravljanih AIS in različne razrede vloženih sredstev, da oceni, kakšna je verjetnost, da se prag preseže, ali potrebo po dodatnem izračunu.

(7)

Kadar UAIS ne izpolnjuje več pogojev glede pragov, bi o tem moral obvestiti pristojni organ in v 30 koledarskih dneh zaprositi za dovoljenje. Kadar pa se preseganje praga ali padanje pod prag v danem koledarskem letu pojavlja le občasno in se taki primeri štejejo kot začasni, UAIS ne bi bilo treba prositi za izdajo dovoljenja. V takih primerih bi moral UAIS pristojni organ obvestiti o preseganju praga in pojasniti, zakaj meni, da je tako preseganje prehodne narave. Stanje, ki traja več kot tri mesece, se ne more šteti za začasno. UAIS bi moral pri ocenjevanju tega, ali je stanje začasno, upoštevati pričakovane dejavnosti vpisa in odkupa ali, kjer je to primerno, vpoklic in distribucijo kapitala. UAIS kot del te ocene ne bi smel uporabljati pričakovanih tržnih gibanj.

(8)

Podatki, ki jih UAIS uporabljajo pri izračunu celotne vrednosti upravljanih sredstev, niso na voljo javnosti ali vlagateljem. Pristojnim organom pa je treba omogočiti, da preverijo, ali je UAIS pravilno izračunal in spremljal celotno vrednost upravljanih sredstev, vključno z oceno primerov, ko je celotna vrednost upravljanih sredstev začasno presegla zadevni prag, in bi torej na zahtevo morali imeti dostop do teh podatkov.

(9)

Pomembno je, da UAIS, upravičeni do obravnave v okviru blažjega režima iz Direktive 2011/61/EU, pristojnim organom ob registraciji posredujejo posodobljene informacije. Vse vrste UAIS nimajo posodobljenih ponudbenih dokumentov, ki odražajo zadnji razvoj dogodkov v zvezi z AIS, ki jih upravljajo, in taki UAIS lahko zahtevane informacije predložijo v ločenem dokumentu, ki opisuje naložbeno strategijo skladov. To je mogoče v primeru skladov zasebnega ali tveganega kapitala, ki denar pogosto pridobivajo na podlagi pogajanj z morebitnimi vlagatelji.

(10)

AIS, ki ima v lasti samo lastniške deleže v družbah, ki kotirajo na borzi, se ne bi smel šteti kot sklad, ki uporablja finančni vzvod, če lastniški deleži niso pridobljeni z izposojanjem. Kadar isti AIS kupi opcije na delniški indeks, se šteje, da uporablja finančni vzvod, saj se je povečala njegova izpostavljenost navedeni naložbi.

(11)

Za zagotovitev enotne uporabe obveznosti UAIS glede objektivnega pregleda uporabljenega finančnega vzvoda je treba zagotoviti dve metodi za njegov izračun. Na podlagi tržnih raziskav je najboljše rezultate mogoče doseči s povezovanjem tako imenovane „metode bruto izpostavljenosti“ z „metodo zavezujoče izpostavljenosti“.

(12)

Za pridobitev ustreznih informacij za spremljanje sistemskih tveganj in pregled nad uporabo finančnega vzvoda s strani UAIS, bi morale biti informacije o izpostavljenosti AIS pristojnim organom in vlagateljem predložene na podlagi metode bruto izpostavljenosti in metode zavezujoče izpostavljenosti, vsi UAIS pa bi morali zato izpostavljenost izračunati na podlagi obeh metod. Metoda bruto izpostavljenosti izraža skupno izpostavljenost AIS, metoda zavezujoče izpostavljenosti pa omogoča vpogled v tehnike zavarovanja pred tveganjem in pobota, ki jih uporablja upravitelj, zato je metodi treba obravnavati povezano. Zlasti je lahko koristen podatek, v kolikšni meri se skupna izpostavljenost razlikuje med metodo bruto izpostavljenosti in metodo zavezujoče izpostavljenosti. Če je treba zagotoviti, da se vsako povečanje izpostavljenosti AIS ustrezno odraža, lahko Komisija sprejme dodatne delegirane akte o dodatni in neobvezni metodi za izračun finančnega vzvoda.

(13)

Pri izračunu izpostavljenosti bi se morale na začetku vključiti vse pozicije AIS, vključno s kratkimi in dolgimi pozicijami v zvezi s sredstvi ter obveznostmi, izposojo, izvedenimi finančnimi instrumenti in katero koli drugo metodo, ki povečuje izpostavljenost, kadar tveganja in koristi sredstev ali obveznosti nosi AIS, ter vsemi drugimi pozicijami, ki sestavljajo čisto vrednost sredstev.

(14)

Dogovore o izposoji, ki jih sklenejo AIS, bi bilo treba izvzeti, če so začasni in zadevajo kapitalske obveznosti vlagateljev ter so v celoti kriti z njimi. Obnovljiva posojila se ne štejejo kot začasna.

(15)

Poleg izračuna izpostavljenosti z metodo bruto izpostavljenosti bi morali vsi UAIS izpostavljenost izračunati tudi z metodo zavezujoče izpostavljenosti. V skladu s to metodo bi se morali izvedeni finančni instrumenti pretvoriti v enakovredne pozicije v osnovnem sredstvu. Če pa AIS vlaga v določene izvedene finančne instrumente, da bi izravnal tržno tveganje drugih sredstev, v katere vlaga, se pod določenimi pogoji navedeni instrumenti ne smejo pretvoriti v enakovredno pozicijo v osnovnem sredstvu, saj se izpostavljenosti obeh naložb izravnata. Do tega bi moralo priti, kadar na primer portfelj AIS vlaga v določen indeks in ima v lasti izvedeni finančni instrument, ki zamenja donos navedenega indeksa z donosom drugega indeksa, kar bi moralo biti enako izpostavljenosti do drugega indeksa v portfelju, in zato čista vrednost sredstev AIS ne bi bila odvisna od donosa prvega indeksa.

(16)

Pri izračunu izpostavljenosti v skladu z metodo zavezujoče izpostavljenosti izvedeni finančni instrumenti, ki izpolnjujejo merila iz te uredbe, ne povzročajo nobene dodatne izpostavljenosti. Če AIS vlaga v indeksirane standardizirane terminske pogodbe in ima denarno pozicijo, enako celotni osnovni tržni vrednosti standardiziranih terminskih pogodb, bi bilo to enakovredno neposrednemu vlaganju v indeksirane delnice, zato se indeksirana standardizirana terminska pogodba ne bi smela upoštevati za namene izračuna izpostavljenosti AIS.

(17)

Pri izračunu izpostavljenosti na podlagi metode zavezujoče izpostavljenosti bi bilo treba UAIS omogočiti, da uporabijo pogodbe o varovanju pred tveganjem in pobotu, če izpolnjujejo merila, povezana z metodo zavezujoče izpostavljenosti.

(18)

Zahtevo, da pogodbe o pobotu zadevajo isto osnovno sredstvo, je treba dosledno razlagati tako, da se sredstva, ki jih UAIS šteje kot enakovredna ali tesno povezana, kot so različni razredi delnic ali obveznic, ki jih izda isti izdajatelj, ne bi smela šteti kot enaka za namene pogodbe o pobotu. Namen opredelitve pogodbe o pobotu je zagotoviti, da se upoštevajo le tista trgovanja, ki izravnajo tveganja, povezana z drugimi trgovanji, in ne puščajo nobenega pomembnega preostalega tveganja. Kombinacije trgovanj, katerih cilj je ustvariti donos, čeprav majhen, z zmanjšanjem nekaterih tveganj, medtem ko druga ostanejo nespremenjena, se ne bi smele šteti kot pogodbe o pobotu, kot so arbitražne naložbene strategije, katerih cilj je ustvariti donos z izkoriščanjem cenovnih neskladij med izvedenimi finančnimi instrumenti z istim osnovnim sredstvom, vendar drugačno zapadlostjo.

(19)

Upravljanje portfelja, katerega namen je zmanjšati tveganje trajanja z združevanjem naložbe v dolgoročno obveznico z obrestno zamenjavo ali skrajšati trajanje portfelja obveznic AIS z odprtjem kratke pozicije v standardizirani terminski pogodbi na obveznico, ki predstavlja obrestno tveganje portfelja (varovanje pred tveganjem trajanja), bi bilo treba šteti kot pogodbo o varovanju pred tveganjem, če izpolnjuje merila o varovanju pred tveganjem.

(20)

Upravljanje portfelja, katerega namen je izravnava znatnih tveganj, povezanih z naložbo v dobro razpršen portfelj delnic z odprtjem kratke pozicije v indeksirani standardizirani terminski pogodbi na delniškem trgu, kjer je sestava lastniškega portfelja zelo podobna sestavi indeksa delniškega trga, njegov donos pa je tesno povezan z donosom indeksa delniškega trga in kjer kratka pozicija v indeksirani standardizirani terminski pogodbi na delniškem trgu omogoča nedvomno zmanjšanje splošnega tržnega tveganja, povezanega z lastniškim portfeljem, specifično tveganje pa je neznatno, kot je varovanje pred tveganjem beta dobro razpršenega lastniškega portfelja, kjer se specifično tveganje šteje kot neznatno, bi se moralo šteti kot upravljanje portfelja, ki izpolnjuje merila o varovanju pred tveganjem.

(21)

Upravljanje portfelja, katerega namen je izravnava tveganja, povezanega z naložbo v obveznico z nespremenljivo obrestno mero z združevanjem dolge pozicije v kreditni zamenjavi z obrestno zamenjavo, ki fiksno obrestno mero zamenja z obrestno mero, enako ustreznemu ekvivalentu denarnega trga in razliki v obrestnih merah, bi se moralo šteti kot pogodba o varovanju pred tveganjem, če so načeloma izpolnjena vsa merila metode zavezujoče izpostavljenosti o varovanju pred tveganjem.

(22)

Upravljanje portfelja, katerega namen je izravnava tveganja določene delnice z odprtjem kratke pozicije prek pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih v delnici, ki je drugačna, a tesno povezana s prvo delnico, se ne bi smelo šteti kot izpolnjevanje meril o varovanju pred tveganjem. Čeprav se ta strategija opira na odpiranje nasprotnih pozicij v istem razredu sredstev, ne zavaruje pred specifičnim tveganjem, povezanim z vlaganjem v določeno delnico. Zato se ne bi smela šteti kot pogodba o varovanju pred tveganjem, kot je določeno v merilih, povezanih z metodo zavezujoče izpostavljenosti.

(23)

Upravljanje portfelja, katerega namen je ohranjati alfo košarice delnic (ki zajema omejeno število delnic) s kombinacijo naložbe v navedeno košarico delnic s kratko pozicijo v standardizirani terminski pogodbi v indeksu delniškega trga, prilagojeno z beta, se ne bi smelo šteti kot izpolnjevanje meril o varovanju pred tveganjem. Namen takšne strategije ni izravnati znatnih tveganj, povezanih z naložbo v navedeno košarico delnic, temveč izravnati beto (tržno tveganje) navedene naložbe in ohranjati alfo. Alfa del košarice delnic lahko prevlada nad beta delom in tako povzroči izgubo na ravni AIS. Zato se ne bi smela šteti kot pogodba o varovanju pred tveganjem.

(24)

Arbitražna strategija o združitvi je strategija, ki združuje kratko pozicijo v delnici z dolgo pozicijo v drugi delnici. Cilj take strategije je varovanje pred beto (tržnim tveganjem) pozicij in ustvarjanje donosa, povezanega z relativno uspešnostjo obeh delnic. Alfa del košarice delnic pa lahko prav tako prevlada nad beta delom in tako povzroči izgubo na ravni AIS. Zato se ne bi smela šteti kot pogodba o varovanju pred tveganjem, kot je določena v merilih, povezanih z metodo zavezujoče izpostavljenosti.

(25)

Strategija, katere namen je varovanje dolge pozicije v delnici ali obveznici s kupljeno kreditno zaščito za istega izdajatelja, zadeva dva različna razreda sredstev in se zato ne bi smela šteti kot pogodba o varovanju pred tveganjem.

(26)

UAIS bi moral pri uporabi metod, ki povečujejo izpostavljenost AIS, upoštevati splošna načela, kot je upoštevanje vsebine posla poleg njegove pravne oblike. UAIS bi moral zlasti v zvezi s posli začasne prodaje in/ali začasnega nakupa ugotoviti, ali je AIS preprečil ali ohranil tveganja in koristi vključenih sredstev. UAIS bi moral pregledati tudi izvedene finančne instrumente ali druge pogodbe na podlagi osnovnih sredstev, da bi ugotovil morebitne prihodnje obveznosti AIS, ki izhajajo iz navedenih poslov.

(27)

Ker metoda zavezujoče izpostavljenosti vodi k temu, da se obrestne mere z različnimi zapadlostmi štejejo kot različna osnovna sredstva, lahko AIS, ki v skladu s svojo osnovno naložbeno politiko primarno vlagajo v obrestne izvedene finančne instrumente, uporabijo posebna pravila o pobotu trajanja, da se upošteva korelacija med razponi zapadlosti obrestne krivulje. AIS bi moral pri določitvi svoje naložbene politike in profila tveganja opredeliti stopnjo obrestnega tveganja in posledično določiti svoje ciljno trajanje. AIS bi moral pri odločanju o naložbah upoštevati vnaprej določeno ciljno trajanje. Kadar se trajanje portfelja razlikuje od ciljnega trajanja, se strategija ne bi smela šteti kot pogodba o pobotu trajanja, kot je določeno v merilih, povezanih z metodo zavezujoče izpostavljenosti.

(28)

Pravila o pobotu trajanja omogočajo, da se dolge pozicije pobotajo s kratkimi pozicijami, katerih osnovna sredstva so različne obrestne mere. Zapadlosti, ki služijo kot pragi zapadlosti, zajemajo dve leti, sedem let in 15 let. V okviru vsakega razpona zapadlosti bi moral biti dovoljen pobot pozicij.

(29)

Pobot pozicij med dvema različnima razponoma zapadlosti bi se moral dovoliti delno. Za pobotane pozicije, ki omogočajo le delen pobot, je treba uporabiti kazni. Izražene bi morale biti v odstotkih, ki izražajo povprečne korelacije med razponi zapadlosti za dve leti, pet let, deset let in 30 let obrestne krivulje. Večja kot je razlika med zapadlostmi pozicij, bolj je njihov pobot predmet kazni in zato se morajo odstotki povečati.

(30)

Pozicije, katerih modificirano trajanje je precej večje od modificiranega trajanja celotnega portfelja, niso v skladu z naložbeno strategijo AIS in njihov popoln pobot ne bi smel biti dovoljen. Zato pobot kratke pozicije z zapadlostjo 18 mesecev (razpon zapadlosti 1) z dolgo pozicijo z zapadlostjo 10 let (razpon zapadlosti 3) ne bi smel biti sprejemljiv, če je ciljno trajanje AIS okoli 2 leti.

(31)

AIS lahko pri izračunu izpostavljenosti najprej opredeli pogodbe o varovanju pred tveganjem. Izvedeni finančni instrumenti, vključeni v te pogodbe, se nato izključijo iz izračuna skupne izpostavljenosti. AIS bi moral v pogodbah o varovanju pred tveganjem uporabiti točen izračun. AIS pri izračunu varovanja pred tveganjem ne bi smeli uporabljati pravil o pobotu trajanja. Pravila o pobotu trajanja se lahko uporabljajo za pretvorbo preostalih obrestnih izvedenih finančnih instrumentov v njihove enakovredne pozicije osnov.

(32)

UAIS mora v skladu z Direktivo 2011/61/EU zagotoviti, da so morebitna tveganja poklicne odgovornosti, ki izhajajo iz njegove dejavnosti, ustrezno krita z dodatnimi lastnimi sredstvi ali zavarovanjem poklicne odgovornosti. Enotna uporaba te določbe zahteva splošno razumevanje morebitnih tveganj poklicne odgovornosti, ki morajo biti krita. Splošna specifikacija tveganj, ki izhajajo iz poklicne malomarnosti UAIS, bi morala opredeliti značilnosti relevantnih tveganih dogodkov in določiti obseg morebitne poklicne odgovornosti, vključno s škodo ali izgubo, ki jo povzročijo osebe, ki neposredno opravljajo dejavnosti, za katere je UAIS zakonsko odgovoren, kot so direktorji, uradniki ali osebje UAIS, in osebe, ki opravljajo dejavnosti v okviru dogovora o prenosu z UAIS. V skladu z določbami Direktive 2011/61/EU na odgovornost UAIS ne bi smel vplivati prenos ali nadaljnji prenos, UAIS pa bi moral zagotoviti ustrezno kritje poklicnih tveganj, povezanih s takimi tretjimi osebami, za katere je zakonsko odgovoren.

(33)

Za zagotovitev splošnega razumevanja splošne specifikacije bi moral seznam primerov služiti kot merilo za prepoznavanje primerov morebitnih tveganj poklicne odgovornosti. Navedeni seznam bi moral vključevati veliko različnih dogodkov, ki izhajajo iz malomarnih dejanj, napak ali opustitev, kot so izguba dokumentov, ki izkazujejo lastništvo naložbe, zavajajoče informacije ali kršitev različnih obveznosti ali dolžnosti UAIS. Vključiti bi bilo treba tudi opustitev preprečevanja goljufivega ravnanja v organizaciji UAIS, in sicer z ustreznimi sistemi notranjega nadzora. Škoda, nastala zaradi neizvajanja dolžnosti primerne skrbnosti pri naložbi, ki se je izkazala kot goljufija, bi sprožila poklicno odgovornost UAIS in bi morala biti ustrezno krita. Vendar pa izgube, ki nastanejo zato, ker je naložba izgubila vrednost zaradi neugodnih tržnih pogojev, ne bi smele biti krite. Seznam bi moral vključevati tudi neustrezno izvedena vrednotenja, ki bi jih bilo treba razumeti kot neizpolnjevanje obveznosti vrednotenja, ki krši člen 19 Direktive 2011/61/EU in ustrezne delegirane akte.

(34)

UAIS bi morali v skladu z obveznostmi obvladovanja tveganja imeti na voljo ustrezne kvalitativne mehanizme za notranji nadzor, s čimer bi se izognili poslovnim napakam ali bi jih omilili, vključno s tveganji poklicne odgovornosti. Zato bi moral UAIS v okviru svoje politike obvladovanja tveganja imeti na voljo ustrezne politike in postopke za upravljanje poslovnega tveganja, ki ustrezajo naravi, obsegu in kompleksnosti njegovega poslovanja. Takšni postopki in politike bi morali v vsakem primeru omogočiti oblikovanje baze podatkov o notranjih izgubah, ki bi služila za namene ocenjevanja profila poslovnega tveganja.

(35)

Za zagotovitev, da dodatna lastna sredstva in zavarovanje poklicne odgovornosti ustrezno krijejo morebitna tveganja poklicne odgovornosti, bi bilo treba uvesti kvantitativna minimalna merila za določitev ustrezne stopnje kritja. UAIS bi moral takšna kvantitativna merila določiti kot določen odstotek vrednosti upravljanega portfelja AIS, izračunan kot vsota absolutne vrednosti vseh sredstev vseh upravljanih AIS, ne glede na to, ali so pridobljena z uporabo finančnega vzvoda ali z denarjem vlagateljev. V tem okviru bi se izvedeni finančni instrumenti morali vrednotiti po tržni ceni, saj bi jih lahko nadomestili po tej ceni. Ker je kritje prek zavarovanja poklicne odgovornosti po naravi bolj negotovo od kritja prek dodatnih lastnih sredstev, bi morali za ta dva različna instrumenta, ki se uporabljata za kritje tveganja poklicne odgovornosti, veljati različni odstotki.

(36)

Za zagotovitev, da je zavarovanje poklicne odgovornosti učinkovito pri kritju izgub, ki izhajajo iz zavarovanih dogodkov, bi moralo biti sklenjeno z zavarovalnico, ki je pooblaščena za izdajanje zavarovanja poklicne odgovornosti. To vključuje zavarovalnice v EU in zunaj EU, ki lahko takšne zavarovalniške storitve izvajajo v skladu z zakonodajo Unije ali nacionalno zakonodajo.

(37)

Za namene prožnosti bi pri določanju ustreznega zavarovanja poklicne odgovornosti moralo biti mogoče, da se UAIS in zavarovalnica dogovorita o klavzuli, ki določa, da bo UAIS določen znesek plačal kot prvi del kakršne koli izgube (določeno preseganje). Kadar je takšno določeno preseganje dogovorjeno, bi moral UAIS zagotoviti lastna sredstva, ki ustrezajo določenemu znesku izgube, ki ga krije UAIS. Takšna lastna sredstva bi morala dopolnjevati ustanovitveni kapital UAIS in lastna sredstva, ki jih mora UAIS zagotoviti v skladu s členom 9(3) Direktive 2011/61/EU.

(38)

Načeloma bi bilo treba ustreznost kritja z dodatnimi lastnimi sredstvi ali zavarovanjem poklicne odgovornosti pregledati najmanj enkrat na leto. Vendar pa bi UAIS moral imeti vzpostavljene postopke, ki zagotavljajo stalno spremljanje celotne vrednosti upravljanega portfelja AIS in stalno prilagajanje zneska kritja tveganja poklicne odgovornosti, če so ugotovljena znatna neskladja. Poleg tega lahko pristojni organ matične države članice UAIS zmanjša ali poveča zahtevo glede minimalnih dodatnih lastnih sredstev, in sicer na podlagi profila tveganja UAIS, njegovih preteklih izgub in ustreznosti njegovih dodatnih lastnih sredstev ali zavarovanja poklicne odgovornosti.

(39)

Direktiva 2011/61/EU zahteva, da UAIS delujejo v najboljšem interesu AIS, vlagateljev v AIS in integritete trga. UAIS bi zato morali uporabiti ustrezne politike in postopke, ki bi jim omogočali preprečevati zlorabe, kot je tržno časovno kalkuliranje ali pozno trgovanje. Osebe, ki se ukvarjajo s tržnim časovnim kalkuliranjem, izkoriščajo neposodobljene ali zastarele cene vrednostnih papirjev v portfelju, ki vplivajo na izračun čiste vrednosti sredstev AIS, ali kratkoročno kupujejo in odkupujejo enote AIS in tako izkoriščajo način, na katerega AIS izračuna svojo čisto vrednost sredstev. Pozno trgovanje vključuje dajanje naročil za nakup ali odkup enot AIS po določeni točki zaustavitve trgovanja, prejeta cena pa je cena, veljavna v navedeni točki. Obe zlorabi škodujeta interesom dolgoročnih vlagateljev, saj zmanjšujeta njihov donos in imata škodljive učinke na donos AIS, ker zvišujeta transakcijske stroške ter ovirata upravljanje portfelja. UAIS bi morali vzpostaviti tudi ustrezne postopke za zagotovitev, da se AIS upravlja učinkovito, in bi morali delovati tako, da bi preprečili nepotrebne stroške, ki se obračunajo AIS in njegovim vlagateljem.

(40)

UAIS bi morali v skladu s pristopom, ki se uporablja za upravitelje KNPVP, zagotoviti visok standard skrbnosti pri izbiri in spremljanju naložb. Imeti bi morali ustrezno strokovno znanje in poznavanje sredstev, v katera vlagajo AIS. Za zagotovitev, da se odločitve o naložbah izvajajo v skladu z naložbeno strategijo in, kadar je primerno, omejitvami tveganj upravljanih AIS, bi morali UAIS uvesti in izvajati pisne politike in postopke glede primerne skrbnosti. Te politike in postopke bi bilo treba redno pregledovati in posodabljati. Kadar UAIS vlagajo v posebne vrste sredstev z dolgim trajanjem, manj likvidna sredstva, kot so deleži v nepremičninah ali partnerstvih, bi morale zahteve glede primerne skrbnosti veljati tudi v fazi pogajanj. Dejavnosti, ki jih izvaja UAIS pred zaključkom sporazuma, bi morale biti dobro dokumentirane, da se lahko dokaže njihova skladnost z ekonomskim in finančnim načrtom ter tako s trajanjem AIS. UAIS morajo hraniti zapisnike pomembnih sestankov, pripravljalno dokumentacijo in gospodarske ter finančne analize, izvedene za namene ocenjevanja izvedljivosti projekta in pogodbenih obveznosti.

(41)

Zahteva, da UAIS delujejo strokovno, skrbno in vestno, bi morala veljati tudi, kadar UAIS imenuje glavnega posrednika ali nasprotno stranko. UAIS bi moral izbrati in imenovati le tiste glavne posrednike in nasprotne stranke, ki so predmet stalnega nadzora, so finančno trdni in imajo potrebno organizacijsko strukturo, ki ustreza storitvam, ki se zagotavljajo UAIS ali AIS. Za zagotovitev, da so interesi vlagateljev ustrezno zaščiteni, je pomembno pojasniti, da je eno od meril, na podlagi katerega bi se morala ocenjevati finančna trdnost, merilo o tem, ali za glavne posrednike ali nasprotne stranke veljajo ustrezna pravila varnega in skrbnega poslovanja, vključno z zahtevami glede ustreznega kapitala, in učinkovit nadzor.

(42)

V skladu z Direktivo 2011/61/EU, ki zahteva, da UAIS delujejo pošteno, pravično in strokovno, bi morale imeti osebe, ki dejansko vodijo posle UAIS, ki so člani vodstvenega organa ali višjega vodstva, in sicer v primeru subjektov, ki nimajo vodstvenega organa, zadostno znanje, spretnosti in izkušnje za opravljanje svojih nalog, zlasti da razumejo tveganja, povezana z dejavnostjo UAIS. V skladu z zeleno knjigo Komisije o korporativnem upravljanju finančnih institucij (2) bi morale osebe, ki dejansko upravljajo UAIS, zadosti časa posvetiti tudi opravljanju nalog v UAIS ter delovati pošteno, celovito in neodvisno, da bi med drugim lahko učinkovito ocenjevale in izpodbijale odločitve višjega vodstva.

(43)

Za zagotovitev, da se relevantne dejavnosti ustrezno izvajajo, bi UAIS morali zaposliti osebje s potrebnimi spretnostmi, znanjem in strokovnostjo, ki so potrebni za opravljanje nalog, ki so mu dodeljene.

(44)

UAIS, ki opravljajo storitev upravljanja individualnega portfelja, morajo izpolnjevati pravila glede nagrajevanja iz Direktive Komisije 2006/73/ES z dne 10. avgusta 2006 o izvajanju Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z organizacijskimi zahtevami in pogoji poslovanja investicijskih družb ter opredeljenimi izrazi za namene navedene direktive (3). Zaradi doslednosti bi se morala ta načela razširiti na UAIS, ki opravljajo storitev upravljanja skupnega portfelja in trženja. Obstoj, naravo in znesek pristojbine, provizije ali koristi ali, če zneska ni mogoče določiti, metode izračuna zneska bi bilo treba razkriti v letnem poročilu UAIS.

(45)

Vlagatelji v AIS bi morali biti zaščiteni podobno, kot so zaščitene stranke UAIS, za katere UAIS opravljajo storitev upravljanja individualnega portfelja, saj morajo v takem primeru izpolnjevati pravila najboljše izvedbe iz Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS (4) in Direktive 2006/73/ES. Upoštevati pa bi bilo treba razlike med različnimi vrstami sredstev, v katere vlagajo AIS, saj najboljša izvedba ni pomembna v primeru, ko UAIS vlaga v deleže v nepremičninah ali partnerstvih in je naložba izvedena po obsežnih pogajanjih o pogojih sporazuma. Kadar izbira različnih izvedbenih mest ni mogoča, bi morali UAIS imeti možnost, da pristojnim organom in revizorjem dokažejo, da izbira različnih izvedbenih mest ni mogoča.

(46)

Zaradi skladnosti z zahtevami, ki veljajo za upravitelje KNPVP, bi morala pravila o obravnavi naročil in združevanju ter razdeljevanje naročil za trgovanje veljati za UAIS, ko upravljajo skupen portfelj. Vendar pa ta pravila ne bi smela veljati, kadar je naložba v sredstva izvedena po obsežnih pogajanjih o pogojih sporazuma, kot so naložbe v deleže v nepremičninah ali partnerstvih ali podjetja, ki ne kotirajo na borzi, saj v takih primerih ni izvedeno nobeno naročilo.

(47)

Pomembno je opredeliti primere, v katerih lahko pride do nasprotij interesov, zlasti kjer obstaja možnost finančnega dobička ali izogibanja finančni izgubi ali kjer finančne ali druge spodbude vplivajo na ravnanje UAIS tako, da daje prednost posebnim interesom pred interesi drugih strani, kot so drug AIS, njegove stranke, naložbeni podjemi za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) ali druge stranke UAIS.

(48)

Politika obvladovanja nasprotij interesov, ki jo vzpostavi UAIS, bi morala določiti primere, v katerih bi lahko dejavnosti, ki jih izvaja UAIS, pomenile nasprotje interesov, ki vodi ali ne vodi do morebitnih tveganj oškodovanja interesov AIS ali njegovih vlagateljev. Pri njihovem določanju bi UAIS moral upoštevati dejavnost upravljanja skupnega portfelja in tudi druge dejavnosti, za izvajanje katerih je pooblaščen, vključno z dejavnostmi njegovih pooblaščencev, podpooblaščencev, zunanjega cenilca ali nasprotne stranke.

(49)

V skladu s pristopom iz Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (5) za družbe za upravljanje KNPVP in iz Direktive 2004/39/ES za investicijska podjetja bi morali UAIS tudi sprejeti postopke in ukrepe za zagotovitev, da ustrezne osebe, ki izvajajo različne poslovne dejavnosti, ki bi lahko povzročile nasprotja interesov, te dejavnosti izvajajo neodvisno ter ustrezno velikosti in dejavnostim UAIS.

(50)

Bistveno je, da se zagotovi splošni okvir, v skladu s katerim bi bilo treba upravljati in razkriti nasprotja interesov, če do njih pride. Natančne ukrepe in postopke, ki jih je treba upoštevati v takih primerih, bi bilo treba pojasniti v politiki obvladovanja nasprotij interesov, ki jo mora uvesti UAIS.

(51)

Eden od glavnih sestavnih delov sistema obvladovanja tveganj je trajna funkcija obvladovanja tveganj. Zaradi doslednosti bi morale biti njene naloge in odgovornosti podobne tistim iz Direktive Komisije 2010/43/EU z dne 1. julija 2010 o izvajanju Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta o organizacijskih zahtevah, nasprotjih interesov, poslovanju, obvladovanju tveganja ter vsebini sporazuma med depozitarjem in družbo za upravljanje (6), in sicer trajni funkciji obvladovanja tveganj v družbah za upravljanje KNPVP. Ta funkcija bi morala imeti glavno vlogo pri oblikovanju politike obvladovanja tveganj AIS ter spremljanju in merjenju tveganja za zagotovitev, da je stopnja tveganja stalno usklajena s profilom tveganja AIS. Trajna funkcija obvladovanja tveganj bi morala imeti potrebno pristojnost, dostop do vseh ustreznih informacij in redne stike z višjim vodstvom in vodstvenim organom UAIS, s čimer bi imela zagotovljene posodobljene informacije in bi po potrebi lahko takoj ukrepala.

(52)

Politika obvladovanja tveganj sestavlja drug steber sistema obvladovanja tveganj. Navedena politika bi morala biti ustrezno dokumentirana in bi morala pojasniti zlasti ukrepe in postopke, ki se uporabljajo za merjenje in upravljanje tveganj, zaščitne ukrepe za neodvisno opravljanje funkcije obvladovanja tveganj, tehnike, uporabljene za obvladovanje tveganj, in natančne podatke o razporeditvi odgovornosti v UAIS za obvladovanje tveganj in postopke poslovanja. Višje vodstvo bi moralo za zagotavljanje učinkovitosti politiko obvladovanja tveganja pregledati vsaj enkrat na leto.

(53)

Kot zahteva Direktiva 2011/61/EU, bi morala biti funkcija obvladovanja tveganj funkcionalno in hierarhično ločena od delujočih enot. Zato bi bilo treba pojasniti, da bi bilo tako ločevanje treba zagotoviti vse do ravni vodstvenega organa UAIS in da osebe, ki opravljajo funkcijo obvladovanja tveganj, ne bi smele opravljati nobenih nalog, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov, ali da ne bi smele biti nadzorovane s strani osebe, ki je odgovorna za funkcije, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov.

(54)

Bistveno je opredeliti zaščitne ukrepe, ki jih mora UAIS uporabiti v vsakem primeru, da se zagotovi neodvisno opravljanje funkcije obvladovanja tveganj in zlasti, da osebam, ki opravljajo funkcijo obvladovanja tveganj, niso zaupane naloge, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov, da bi morale te osebe odločitve sprejemati na podlagi podatkov, ki jih lahko ustrezno ocenijo, in da je postopek odločanja mogoče pregledati.

(55)

Čeprav Direktiva 2011/61/EU AIS ne nalaga nobenih omejitev glede naložb, tveganj vsakega AIS ni mogoče učinkovito obvladovati, če UAIS vnaprej ne določi omejitev tveganja. Te bi morale biti v skladu s profilom tveganja AIS, v skladu z Direktivo 2011/61/EU pa jih je treba razkriti vlagateljem.

(56)

Zaradi doslednosti so zahteve glede ugotavljanja, merjenja in spremljanja tveganja podobne določbam Direktive 2010/34/EU. UAIS bi morali ustrezno obravnavati morebitno občutljivost svojih tehnik in modelov za merjenje tveganj, in sicer z izvajanjem testov izjemnih situacij, testov preteklih dogodkov in analize scenarijev. Kadar testi izjemnih situacij in analize scenarijev pokažejo posebno občutljivost v določenih okoliščinah, bi morali UAIS takoj ukrepati in sprejeti korektivne ukrepe.

(57)

Direktiva 2011/61/EU od Komisije zahteva, da opredeli sisteme in postopke upravljanja likvidnosti, ki omogočajo, da UAIS spremlja likvidnostno tveganje AIS, razen kadar je AIS zaprtega tipa brez finančnega vzvoda, in zagotovi, da profil likvidnosti naložb AIS izpolnjuje osnovne obveznosti. Zato je pomembno za vse UAIS določiti temeljne zahteve, katerih uporabo bi bilo treba prilagoditi velikosti, strukturi in vrsti AIS, ki ga upravlja zadevni UAIS.

(58)

UAIS bi morali biti svojim pristojnim organom sposobni dokazati, da so uvedli ustrezne in učinkovite politike ter postopke upravljanja likvidnosti. To zahteva ustrezno upoštevanje vrste AIS, vključno z vrsto osnovnih sredstev in obsegom likvidnostnega tveganja, ki mu je AIS izpostavljen, obsegom in kompleksnostjo AIS ali kompleksnostjo postopka likvidacije ali prodaje sredstev.

(59)

Sistemi in postopki za upravljanje likvidnosti lahko UAIS omogočajo uporabo instrumentov in ureditev, ki so potrebni za upravljanje nelikvidnih sredstev in z njimi povezanih težav vrednotenja, da bi se lahko odzvali na zahteve po odkupu. Takšni instrumenti in ureditve lahko vključujejo, če to dovoljuje nacionalna zakonodaja, omejitve odkupov (gates), delne odkupe, začasne izposoje, odpovedne roke in skupine likvidnih sredstev, „stranske žepe“ in druge mehanizme, kadar so nekatera sredstva AIS predmet podobnih ureditev med AIS in njegovimi vlagatelji in bi se zato morale šteti kot „posebne ureditve“, saj vplivajo na posebne pravice vlagateljev v AIS o odkupu. Začasna ukinitev AIS se ne bi smela obravnavati kot posebna ureditev, saj to velja za vsa sredstva AIS in vse vlagatelje AIS. Uporaba instrumentov in posebnih ureditev za upravljanje likvidnosti bi morala biti odvisna od dejanskih okoliščin in bi se morala razlikovati glede na naravo, obseg in naložbeno strategijo AIS.

(60)

Zahteve za spremljanje upravljanja likvidnosti osnovnih kolektivnih naložbenih podjemov, v katere vlagajo AIS, skupaj z zahtevami glede vzpostavitve instrumentov in ureditev za upravljanje likvidnostnega tveganja in opredelitve, upravljanja in spremljanja nasprotij interesov med vlagatelji, ne bi smela veljati za UAIS, ki upravljajo AIS zaprtega tipa, ne glede na to, ali se šteje, da uporabljajo finančni vzvod. Oprostitev teh zahtev glede upravljanja likvidnosti, povezanih z odkupom, bi morala odražati razlike v splošnih pogojih odkupa za vlagatelje v AIS zaprtega tipa v primerjavi s tistimi, ki vlagajo v AIS odprtega tipa.

(61)

Uporaba minimalnih omejitev glede likvidnosti ali nelikvidnosti AIS bi lahko zagotovila učinkovito orodje za spremljanje nekaterih vrst UAIS. Preseganje omejitve samo po sebi ne bi zahtevalo ukrepanja UAIS, saj je to odvisno od dejstev in okoliščin ter dovoljenih odstopanj, ki jih določi UAIS. Omejitve bi se tako lahko uporabile v povezavi s spremljanjem povprečnega dnevnega odkupa v odvisnosti od likvidnosti sredstev, in sicer po dnevih v istem obdobju. To bi bilo mogoče uporabiti tudi za spremljanje namena vlagateljev, da podprejo testiranje izjemnih situacij. Navedene omejitve bi lahko sprožile nadaljnje spremljanje ali ukrepanje, odvisno od okoliščin.

(62)

Testi izjemnih situacij bi morali, kadar je primerno, simulirati zmanjšano likvidnost sredstev in nenavadne zahteve za odkup. Trenutne in pričakovane prihodnje vpise in odkupe bi bilo treba upoštevati skupaj z vplivom predvidene uspešnosti AIS glede na podobne sklade v taki dejavnosti. UAIS bi moral v simuliranem izjemnem scenariju analizirati obdobje, potrebno za izpolnitev zahtev za odkup. UAIS bi moral teste izjemnih situacij izvesti tudi na tržnih dejavnikih, kot je gibanje deviznega tečaja, ki bi lahko bistveno vplivali na kreditni profil UAIS ali AIS in tudi na zahteve glede zavarovanja. UAIS bi moral utemeljiti vrednotenje občutljivosti v izjemnih pogojih v svojem pristopu k testiranju izjemnih situacij ali analizi scenarijev.

(63)

Kako pogosto bi se morali izvajati testi izjemnih situacij, bi moralo biti odvisno od vrste AIS, naložbene strategije, likvidnostnega profila, vrste vlagateljev in politike odkupa AIS. Vendar pa se pričakuje, da se navedeni testi izvajajo najmanj enkrat na leto. Kadar testi izjemnih situacij kažejo na znatno večje likvidnostno tveganje od pričakovanega, bi UAIS moral delovati v najboljšem interesu vseh vlagateljev v AIS ob upoštevanju likvidnostnega profila sredstev AIS, stopnje zahtev za odkup in, kjer je primerno, ustreznosti politik in postopkov za upravljanje likvidnosti.

(64)

Direktiva 2011/61/EU od Komisije zahteva, da določi, kako je treba uskladiti naložbeno strategijo, likvidnostni profil in politiko odkupa. Usklajenost teh treh elementov je zagotovljena, če vlagatelji lahko odkupijo svoje naložbe v skladu s politiko odkupov AIS, ki bi morala zajemati pogoje za odkup v običajnih in izjemnih okoliščinah, in v skladu s pošteno obravnavo vlagateljev.

(65)

Direktiva 2011/61/EU zahteva medsektorsko usklajenost in odpravo neskladnosti med interesi originatorjev, ki posojila preoblikujejo v trgovalne vrednostne papirje, in UAIS, ki vlagajo v te vrednostne papirje ali druge finančne instrumente v imenu AIS. Za doseganje tega cilja so bile upoštevane ustrezne določbe Direktive 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (7), ki določajo kvantitativne in kvalitativne zahteve, ki jih morajo izpolnjevati vlagatelji, izpostavljeni kreditnemu tveganju listinjenja, originatorji in sponzorji. Ker ta uredba in ustrezne določbe Direktive 2006/48/ES zasledujejo isti cilj usklajevanja interesov originatorja ali sponzorja ter interesov vlagateljev, je pomembno, da se terminologija v obeh aktih uporablja usklajeno, zato se uporablja opredelitev pojmov iz Direktive 2006/48/ES. Glede na to, da je Odbor evropskih bančnih nadzornikov, predhodnik Evropskega bančnega organa, predložil natančne smernice za razlaganje ustreznih določb Direktive 2006/48/ES (8), doseganje medsektorske usklajenosti zahteva, da je treba veljavne določbe o uskladitvi interesov originatorjev, sponzorjev in UAIS razlagati na podlagi teh smernic.

(66)

Pomembno je, da transakcije, ki posojila preoblikujejo v trgovalne vrednostne papirje, niso strukturirane tako, da bi omogočale izogibanje uporabi zahtev glede naložb v pozicije listinjenja. Zato se sklicevanja na naložbo v trgovalne vrednostne papirje ali drug finančni instrument, ki temelji na preoblikovanju posojil, ne bi smelo razlagati strogo kot zakonsko veljavnega in zavezujočega prenosa lastninske pravice v zvezi s takimi instrumenti, temveč kot naložbo v pomembnem gospodarskem smislu, pri čemer bi bilo treba kriti katero koli drugo obliko sintetičnih naložb in bi morala biti predmet posebnih zahtev. Da bi se izognili nesporazumom in uskladili jezik z jezikom, ki se uporablja v bančni zakonodaji, bi se namesto izraza „naložbe v trgovalne vrednostne papirje ali druge finančne instrumente, ki temeljijo na preoblikovanih posojilih“ moral uporabljati izraz „predvidena izpostavljenost kreditnemu tveganju listinjenja“.

(67)

Zahteve, ki jih morajo izpolnjevati institucije, ki v postopku listinjenja delujejo kot originatorji, sponzorji ali prvotni posojilodajalci, so jim naložene neposredno z Direktivo 2006/48/ES. Zato je pomembno, da se določijo ustrezne dolžnosti UAIS, da prevzamejo izpostavljenost listinjenju. Zato bi UAIS moral prevzeti izpostavljenost listinjenju le, če originator, sponzor ali prvotni posojilodajalec UAIS izrecno razkrije zadržanje znatnega gospodarskega deleža v osnovnem sredstvu, kar je poznano kot zahteva za zadržanje. Poleg tega bi moral UAIS zagotoviti, da so izpolnjene različne kvalitativne zahteve, ki jih sponzorju in originatorju nalaga Direktiva 2006/48/ES. Poleg tega bi UAIS sam moral izpolnjevati kvalitativne zahteve za obsežno in temeljito razumevanje naložb v pozicije listinjenja ter njene osnovne izpostavljenosti. Za doseganje tega bi UAIS morali svoje naložbene odločitve sprejemati šele po izvedbi temeljitega skrbnega pregleda, pri čemer bi morali imeti ustrezne informacije in znanje o zadevnem listinjenju.

(68)

Obstajajo okoliščine, v katerih subjekti ustrezajo opredelitvi originatorja ali sponzorja ali izpolnjujejo vlogo prvotnega posojilodajalca. Vendar pa si lahko drug subjekt, ki ne ustreza opredelitvi sponzorja ali originatorja ter ne izpolnjuje vloge prvotnega posojilodajalca, njegovi interesi pa so najbolj optimalno usklajeni z interesi vlagateljev, prizadeva za izpolnjevanje zahteve za zadržanje. Od takega subjekta se zaradi pravne varnosti ne zahteva, da izpolnjuje zahtevo za zadržanje, če to zahtevo izpolni originator, sponzor ali prvotni posojilodajalec.

(69)

UAIS bi moral v primeru kršitve zahteve za zadržanje ali kvalitativnih zahtev sprejeti nekatere korektivne ukrepe, kot so varovanje pred tveganjem, prodaja ali zmanjšanje izpostavljenosti ali pozivanje stranke, ki krši zahtevo za zadržanje, da ponovno vzpostavi skladnost z zahtevami. Takšni korektivni ukrepi bi morali biti vedno v interesu vlagateljev in ne bi smeli vključevati nobenih neposrednih obveznosti za takojšnjo prodajo sredstev po tem, ko je kršitev odkrita, s čimer bi se preprečilo „hitro prodajo“. UAIS bi moral kršitev upoštevati pri sprejemanju odločitve o drugi naložbi v novo transakcijo, v katero je vključena stranka, ki krši zahtevo.

(70)

Za izpolnjevanje zahtev Direktive 2011/61/EU o določanju notranjih postopkov in organizacijskih ureditev, ki bi jih moral uporabljati vsak UAIS, bi morali UAIS vzpostaviti dobro dokumentirano organizacijsko strukturo, ki jasno dodeljuje odgovornosti, določa nadzorne mehanizme in zagotavlja dober pretok informacij med vsemi vključenimi stranmi. UAIS bi morali vzpostaviti tudi sisteme za varstvo informacij in zagotavljati neprekinjeno poslovanje. UAIS bi morali pri vzpostavitvi teh postopkov in struktur upoštevati načelo sorazmernosti, ki omogoča usklajevanje postopkov, mehanizmov in organizacijske strukture z naravo, obsegom in kompleksnostjo poslovanja UAIS ter naravo in obsegom dejavnosti, ki se izvajajo v okviru njihovega poslovanja.

(71)

Razkritja vlagateljem so bistvenega pomena za njihovo zaščito, zato bi UAIS morali izvajati ustrezne politike in postopke za zagotovitev, da so pogoji odkupa, ki veljajo za določen AIS, vlagateljem razkriti dovolj podrobno in z zadostnim poudarkom, in sicer preden izvedejo naložbo in v primeru pomembnih sprememb. To bi lahko vključevalo razkritje odpovednih rokov v zvezi z odkupi, podrobnosti o obdobjih vezanosti (lock-up period), navedbe okoliščin, v katerih se običajni mehanizmi odkupa morda ne uporabljajo ali so lahko začasno ukinjeni, ter podrobnosti o vseh ukrepih, ki jih vodstveni organ lahko obravnava, kot so omejitve odkupov in stranski žepi, saj vplivajo na posebne odkupne pravice vlagateljev v posamezne AIS.

(72)

Za zagotovitev ustreznega izvajanja zadevnih dejavnosti bi UAIS morali uporabljati zlasti ustrezne elektronske sisteme, da bi izpolnili zahteve po evidentiranju v zvezi s transakcijami v portfelju ali naročili vpisa in odkupa, ter vzpostaviti, izvajati in ohranjati računovodske politike in postopke, s katerimi bi zagotovili, da se izračun čiste vrednosti sredstev izvaja v skladu z Direktivo 2011/61/EU in to uredbo.

(73)

Za zagotovitev skladnosti z zahtevami, ki jih upraviteljem KNPVP nalaga Direktiva 2009/65/ES, bi bilo treba vodstvenemu organu, višjemu vodstvu ali, če je relevantno, nadzorni funkciji UAIS dodeliti podobne vrste nalog z ustreznimi odgovornostmi. Vendar pa bi te odgovornosti morale biti v skladu z vlogo in odgovornostmi vodstvenega organa, višjega vodstva in nadzorne funkcije, in sicer na podlagi veljavne nacionalne zakonodaje. Višje vodstvo lahko vključuje nekatere ali vse člane vodstvenega organa.

(74)

UAIS mora ne glede na velikost in kompleksnost svojega poslovanja vedno izpolnjevati zahtevo glede vzpostavitve funkcije trajnega in učinkovitega zagotavljanja skladnosti. Podrobnosti o tehnični organizaciji in organizaciji osebja funkcije zagotavljanja skladnosti pa bi bilo treba uskladiti z naravo, obsegom in kompleksnostjo poslovanja UAIS ter naravo in obsegom njegovih storitev in dejavnosti. UAIS ne bi bilo treba ustanoviti neodvisne enote za zagotavljanje skladnosti, če bi bila taka zahteva nesorazmerna glede na velikost UAIS ali naravo, obseg in kompleksnost njegovega poslovanja.

(75)

Standardi vrednotenja se razlikujejo glede na jurisdikcijo in razrede sredstev. Ta uredba bi morala dopolnjevati skupna splošna pravila in vzpostaviti merila za UAIS pri razvoju ter izvajanju ustreznih in skladnih politik in postopkov za pravilno in neodvisno vrednotenje sredstev AIS. Politike in postopki bi morali zajemati obveznosti, vloge in odgovornosti, ki zadevajo vse strani, ki sodelujejo pri vrednotenju, vključno z zunanjimi cenilci.

(76)

Vrednost sredstev se lahko določi na različne načine, na primer z uporabo opazovanih cen na delujočem trgu ali z oceno na podlagi drugih metodologij vrednotenja v skladu z nacionalno zakonodajo, pravili upravljanja AIS ali akti o ustanovitvi AIS. Ker se vrednost posameznih sredstev in obveznosti lahko določi z različnimi metodologijami in ugotovi na podlagi različnih virov, bi UAIS moral določiti in opisati metodologijo vrednotenja, ki jo uporablja.

(77)

Kadar se za vrednotenje sredstev uporablja model, bi postopki in politike vrednotenja morale zajemati njegove glavne značilnosti. Pred uporabo bi morala notranja ali zunanja oseba, ki ni sodelovala v postopku oblikovanja modela, model preveriti v postopku potrjevanja. Ta oseba bi morala biti usposobljena za izvajanje takšnega postopka potrjevanja modela za vrednotenje sredstev, kar pomeni, da ima ustrezno znanje in izkušnje na področju vrednotenja sredstev z uporabo takšnih modelov. Ta oseba je lahko revizor.

(78)

Ker AIS delujejo v dinamičnem okolju, kjer se naložbene strategije s časom spreminjajo, bi morali biti politike in postopki vrednotenja pregledani najmanj enkrat na leto in v vsakem primeru preden AIS sprejmejo novo naložbeno strategijo ali začnejo poslovati z novo vrsto sredstev. Kakršne koli spremembe politik in postopkov vrednotenja, vključno z metodologijami vrednotenja, bi morale slediti vnaprej določenemu postopku.

(79)

UAIS mora zagotoviti, da so bila posamezna sredstva AIS ustrezno ovrednotena, in sicer v skladu s politikami in postopki vrednotenja. Za nekatera sredstva, zlasti kompleksne in nelikvidne finančne instrumente, obstaja večje tveganje neustreznega vrednotenja. UAIS bi moral pri ukrepanju na tem področju vzpostaviti zadosten nadzor za zagotovitev, da je vrednost sredstev AIS podprta z ustrezno ravnjo objektivnosti.

(80)

Izračun čiste vrednosti sredstev na enoto ali delež temelji na nacionalni zakonodaji in/ali pravilih upravljanja ali aktih o ustanovitvi sklada. Ta uredba zajema samo postopek za izračun in ne metodologije izračuna. UAIS lahko sam opravi izračun čiste vrednosti sredstev na enoto ali delež kot del administrativnih nalog, ki jih opravlja za AIS. Druga možnost je, da se imenuje tretja oseba, ki opravlja administrativne naloge, vključno z izračunom čiste vrednosti sredstev. Tretja oseba, ki opravi izračun čiste vrednosti sredstev za AIS, ne sme šteti kot zunanji cenilec za namene Direktive 2011/61/EU, če ne izvaja vrednotenja posameznih sredstev, vključno s tistimi, ki zahtevajo subjektivno presojo, temveč v postopek vrednotenja vključuje vrednosti, ki jih dobi od UAIS, virov cen ali zunanjega cenilca.

(81)

Nekateri postopki vrednotenja, kot je vrednotenje finančnih instrumentov, se lahko izvajajo vsakodnevno, obstajajo pa tudi postopki vrednotenja, ki jih ni mogoče izvajati tako pogosto, kot prihaja do izdaj, vpisov, odkupov in umikov, na primer vrednotenje nepremičnin. Pogostost vrednotenja sredstev, ki jih ima sklad odprtega tipa, bi morala upoštevati razlike v postopku vrednotenja glede na vrste sredstev, ki jih ima AIS.

(82)

Stroge zahteve in omejitve, ki jih je treba upoštevati, ko UAIS namerava prenesti nalogo izvajanja funkcij, so določene v Direktivi 2011/61/EU. UAIS še naprej ostaja v celoti in vedno odgovoren za ustrezno izvajanje prenesenih nalog in njihovo skladnost z Direktivo 2011/61/EU ter njenimi izvedbenimi ukrepi. UAIS bi zato moral zagotoviti, da pooblaščenec izvaja in uporablja standarde kakovosti, ki bi jih uporabljal sam UAIS. Tudi če je potrebno zagotoviti, da se prenesene naloge izvajajo v skladu z dosledno visokimi merili, mora UAIS imeti možnost, da prenos prekine, in ureditev prenosa bi zato morala zagotavljati prilagodljive pravice UAIS glede prekinitve. Omejitve in zahteve glede prenosa bi morale veljati za naloge upravljanja iz Priloge I k Direktivi 2011/61/EU, medtem ko se podporne naloge, kot so administrativne in tehnične naloge, ki podpirajo naloge upravljanja, kot je logistična podpora v obliki čiščenja, priprave in dostave hrane ter zagotavljanja osnovnih storitev ali izdelkov, ne bi smele šteti kot prenos nalog UAIS. Drugi primeri tehničnih ali administrativnih nalog so nakup standardne serijske programske opreme in zanašanje na ponudnike programske opreme za namensko operativno pomoč v zvezi s serijskimi sistemi ali zagotavljanje podpore na področju človeških virov, kot je zaposlovanje začasnih uslužbencev ali obdelava plačil.

(83)

Za zagotavljanje visoke stopnje zaščite vlagateljev, poleg povečanja učinkovitosti opravljanja dejavnosti UAIS, bi moral celoten prenos temeljiti na objektivnih razlogih. Pristojni organi bi morali pri ocenjevanju teh razlogov upoštevati strukturo prenosa in njegov vpliv na strukturo UAIS ter povezanost prenesenih dejavnosti z dejavnostmi, ki ostajajo pri UAIS.

(84)

Za oceno tega, ali ima oseba, ki učinkovito izvaja dejavnosti pooblaščenca, zadosten ugled, bi bilo treba njeno izvajanje dejavnosti preveriti in ugotoviti, ali je storila kakšno kaznivo dejanje v zvezi s finančnimi dejavnostmi. Kakršne koli druge informacije, ki zadevajo osebne lastnosti in bi lahko negativno vplivale na izvajanje dejavnosti osebe, na primer, dvomi o njeni iskrenosti in integriteti, bi bilo treba upoštevati pri oceni zahteve o zadostnem ugledu.

(85)

Investicijske družbe, ki so v skladu z Direktivo 2009/65/ES prejele dovoljenje, se ne štejejo kot družbe, ki imajo dovoljenje ali so registrirane za upravljanje sredstev in so predmet nadzora, ker v skladu z navedeno direktivo ne smejo izvajati drugih dejavnosti, kot je upravljanje skupnega portfelja. Prav tako se AIS, ki se upravlja notranje, ne bi smel šteti kot taka družba, ker ne sme izvajati dejavnosti, razen notranjega upravljanja AIS.

(86)

Kadar prenos zadeva upravljanje portfelja ali obvladovanje tveganja, ki sta poleg zahtev iz člena 20(1)(c) Direktive 2011/61/EU glavni dejavnosti UAIS in zato zelo pomembni za zaščito vlagateljev in ugotavljanje sistemskih tveganj, bi pristojni organ matične države članice UAIS in nadzorni organ družbe iz tretje države morala skleniti dogovor o sodelovanju, ki temelji na pisnem dogovoru. Dogovor bi bilo treba skleniti pred prenosom. Podrobnosti tega dogovora bi morale upoštevati mednarodne standarde.

(87)

Pisni dogovori bi morali na pristojne organe prenesti pravico, da opravljajo preglede na kraju samem, tudi če od nadzornega organa družbe iz tretje države, na katerega so bile naloge prenesene, zahtevajo, da izvede preglede na kraju samem, in kadar od nadzornega organa tretje države zahtevajo dovoljenje, da sami opravijo preglede, ali spremljajo osebje nadzornega organa tretje države, da bi mu pomagali pri izvajanju pregledov na kraju samem.

(88)

UAIS bi morali na podlagi obveznosti iz Direktive 2011/61/EU vedno ravnati v najboljšem interesu AIS ali vlagateljev v AIS, ki jih upravljajo. Zato bi bilo treba prenos dovoliti le, če ne ovira UAIS pri ravnanju in upravljanju AIS v najboljšem interesu vlagateljev.

(89)

Za vzdrževanje visoke ravni zaščite vlagateljev je pri vsakem prenosu treba upoštevati morebitna nasprotja interesov. Na podlagi različnih meril bi bilo treba določiti prage za ugotavljanje pogojev, ki bi povzročili pomembno nasprotje interesov. Ta merila bi bilo treba razumeti kot nepopolna, kar pomeni, da so nepomembna nasprotja interesov prav tako pomembna za namene Direktive 2011/61/EU. Zato bi se izvajanje nalog zagotavljanja skladnosti ali revizije moralo šteti kot v nasprotju z nalogami upravljanja portfelja, medtem ko bi se vzdrževanje trga ali zavarovanje moralo razumeti kot v nasprotju z upravljanjem portfelja ali obvladovanjem tveganja. Navedena obveznost ne posega v obveznost pooblaščenca, da funkcionalno in hierarhično ločuje naloge upravljanja portfelja in obvladovanja tveganja v skladu z določbami člena 15 Direktive 2011/61/EU.

(90)

Zahteve, ki veljajo za prenos nalog izvajanja funkcij v imenu UAIS, bi bilo treba uporabljati na podoben način, kadar pooblaščenec nadalje prenese katero koli nalogo, ki je bila prenesena nanj, ter tudi v primeru kakršnih koli nadaljnjih prenosov.

(91)

Za zagotovitev, da UAIS v vsakem primeru opravlja naloge upravljanja naložb, svojih nalog ne bi smel prenesti v obsegu, ki bi pomenil, da ni več upravitelj AIS in da dobi vlogo „poštnega predala“. UAIS bi moral vedno imeti zadostna sredstva za učinkovit nadzor prenesenih nalog. UAIS mora sam opravljati naloge upravljanja naložb, imeti ustrezno strokovno znanje in sredstva, ohraniti pristojnost za sprejemanje odločitev, ki so odgovornost višjega vodstva, in izvajati naloge višjega vodstva, ki bi lahko vključevale izvajanje splošne naložbene politike in strategije.

(92)

Ocena strukture prenosa je zapletena operacija, ki mora temeljiti na vrsti meril, da bi pristojni organi lahko oblikovali svoje mnenje. Ta kombinacija je nujna, da se upošteva raznolikost struktur skladov in strategij investiranja po vsej Uniji. ESMA lahko oblikuje smernice, s katerimi zagotovi skladnost ocen struktur prenosa v Uniji.

(93)

Komisija spremlja uporabo meril in njihov učinek na trge. Komisija po dveh letih pregleda položaj in, če se izkaže za potrebno, sprejme ustrezne ukrepe za nadaljnjo opredelitev pogojev, pod katerimi se šteje, da je UAIS prenesel svoje naloge v tolikšni meri, da se je njegova vloga zmanjšala na vlogo „poštnega predala“ in ne šteje več za upravitelja AIS.

(94)

Direktiva 2011/61/EU določa obsežen sklop zahtev glede depozitarja AIS, da se zagotovi visoka raven zaščite vlagateljev. Ustrezne dejanske pravice in obveznosti depozitarja, UAIS in/ali AIS ter tretjih oseb bi bilo zato treba jasno določiti. Pisna pogodba bi morala zajemati vse podatke, potrebne za ustrezno hrambo vseh sredstev AIS s strani depozitarja ali tretje osebe, na katere so prenesene naloge hrambe v skladu z Direktivo 2011/61/EU, in zato, da depozitar lahko ustrezno izpolnjuje svoje nadzorne naloge. Da bi lahko depozitar ocenil in spremljal tveganje hrambe, bi pogodba morala zagotavljati zadostne podrobnosti o kategorijah sredstev, v katere AIS lahko vlaga, in zajemati geografske regije, v katere AIS namerava vlagati. Pogodba bi morala vključevati tudi podatke o postopku stopnjevanja. Zato bi moral depozitar UAIS opozoriti na vsako pomembno tveganje, ugotovljeno v posebnem sistemu poravnave na trgu. V zvezi s prekinitvijo pogodbe bi moral odražati dejstvo, da je prekinitev pogodbe depozitarjevo zadnje sredstvo, če meni, da sredstva niso zadostno zaščitena. Preprečevati bi moral tudi moralno tveganje, pri čemer bi UAIS sprejemal odločitve o naložbah ne glede na tveganja hrambe na podlagi tega, da bi bil v večini primerov odgovoren depozitar. Z namenom ohranjanja visoke ravni zaščite vlagateljev bi se zahteva, ki določa podrobnosti glede spremljanja tretjih oseb, morala uporabljati v celotni verigi hrambe.

(95)

Za depozitarja s sedežem v tretji državi bi morala veljati javna pravila skrbnega in varnega poslovanja ter nadzora, ki ga izvaja pristojni organ, odgovoren za stalen nadzor, tekoče preiskave in nalaganje kazni. Kadar navedeni nadzor depozitarja vključuje več nadzornih organov, bi en nadzorni organ moral delovati kot kontaktna točka za namene Direktive 2011/61/EU in vse delegirane in izvedbene ukrepe, sprejete v skladu z njo.

(96)

Oceno zakonodaje tretje države v skladu z zadnjim pododstavkom člena 21(6) Direktive 2011/61/EU bi morala izvesti Evropska komisija, in sicer s primerjavo meril za izdajo dovoljenja in tekočih pogojev poslovanja, ki veljajo za depozitarja iz tretje države, z ustreznimi zahtevami, ki se uporabljajo v skladu z zakonodajo Unije za kreditne institucije in/ali za investicijska podjetja pri dostopu do dejavnosti depozitarja in izvajanju nalog depozitarja, da se ugotovi, ali imajo lokalna merila enak učinek kot merila, določena v zakonodaji Unije. Evropska komisija lahko depozitarja, ki je predmet nadzora skrbnega in varnega poslovanja in je dovoljenje pridobil v tretji državi na lokalni ravni kategorije, ki ni kreditna institucija ali investicijsko podjetje, oceni z namenom, da se ugotovi, ali imajo zadevne določbe zakonodaje tretje države enak učinek kot določbe iz zakonodaje Unije za kreditne institucije in/ali za investicijska podjetja.

(97)

Da ima depozitar jasen pregled nad vsemi pritoki in odtoki denarnih sredstev AIS na vseh stopnjah, bi UAIS moral zagotoviti, da depozitar nemudoma prejme točne informacije o vseh denarnih tokovih, vključno o tokovih katere koli tretje osebe, pri kateri ima AIS odprt denarni račun.

(98)

Za ustrezno spremljanje denarnih tokov AIS med obveznosti depozitarja spada zagotavljanje, da so na voljo učinkoviti postopki, s katerimi se denarni tokovi AIS lahko ustrezno spremljajo, in da so ti postopki redno pregledani. Depozitar bi moral upoštevati postopek usklajevanja, s čimer bi zagotovil, da je postopek za AIS ustrezen in da se izvaja ustrezno pogosto ob upoštevanju narave, obsega in kompleksnosti AIS. Tak postopek bi moral na primer primerjati vsak denarni tok iz izkazov bančnih računov z denarnimi tokovi, ki so zabeleženi v računih AIS. Kadar se usklajevanje izvaja vsakodnevno, kot velja za večino AIS odprtega tipa, bi tudi depozitar svoje usklajevanje moral izvajati vsakodnevno. Depozitar bi moral zlasti spremljati neskladja, ugotovljena pri postopku usklajevanja, ter sprejete korektivne ukrepe, da bi lahko nemudoma obvestil UAIS o kakršnih koli nepravilnostih, ki niso bile odpravljene, ter izvedel celoten pregled postopkov usklajevanja. Takšen pregled bi bilo treba opraviti vsaj enkrat na leto. Depozitar bi moral pravočasno opredeliti tudi znatne denarne tokove in zlasti tiste, ki bi bili lahko v neskladju z dejavnostmi AIS, kot so spremembe v pozicijah sredstev AIS ali vpisih in odkupih, redno pa bi moral prejemati izpiske denarnih računov in preverjati skladnost svojih evidenc pozicij denarnih sredstev z evidencami UAIS. Depozitar bi moral svoje evidence posodabljati v skladu s členom 21(8)(b) Direktive 2011/61/EU.

(99)

Depozitar mora zagotoviti, da so vsa plačila vlagateljev ali plačila v njihovem imenu po vpisu deležev ali enot AIS prejeta in knjižena na enem ali več denarnih računih v skladu z Direktivo 2011/61/EU. UAIS bi moral zato zagotoviti, da ima depozitar dostop do ustreznih informacij, ki jih potrebuje za ustrezno spremljanje prejema plačil vlagateljev. UAIS mora zagotoviti, da depozitar te informacije dobi takoj, ko tretja oseba prejme naročilo za plačilo ali izdajo deležev ali enot AIS. Informacije bi zato subjekt, ki je odgovoren za vpis in odkup deležev ali enot AIS, depozitarju moral posredovati ob koncu delovnega dneva, da se prepreči kakršna koli zloraba plačil vlagateljev.

(100)

Glede na vrsto sredstev, ki se hranijo, se sredstva lahko hranijo, kot na primer finančni instrumenti, ki se lahko registrirajo na računu finančnih instrumentov ali ki se v skladu z Direktivo 2011/61/EU lahko fizično dostavijo depozitarju, ali pa zanje velja preverjanje lastništva in vodenje njihove evidence. Depozitar bi moral hraniti vse finančne instrumente AIS ali UAIS, ki deluje v imenu AIS, ki se lahko registrirajo ali hranijo na računu, neposredno ali posredno, v imenu depozitarja ali tretje osebe, na katero so prenesene naloge hrambe, zlasti na ravni centralnega depozitarja vrednostnih papirjev. Poleg tega je treba hraniti navedene finančne instrumente, ki se le neposredno registrirajo pri izdajatelju ali njegovem zastopniku v imenu depozitarja ali tretje osebe, na katero so prenesene naloge hrambe. Navedeni finančni instrumenti, ki se v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo pri izdajatelju ali njegovem zastopniku registrirajo le v imenu AIS, kot tudi naložbe v družbe, ki ne kotirajo na borzi, s strani skladov zasebnega in tveganega kapitala, se ne bi smeli hraniti. Vsi finančni instrumenti, ki se lahko fizično dostavijo depozitarju, bi se morali hraniti. Če so izpolnjeni pogoji, pod katerimi se hranijo finančni instrumenti, se morajo finančni instrumenti, ki so tretji osebi zagotovljeni kot zavarovanje ali jih tretja oseba zagotovi v korist AIS, hraniti, in sicer s strani depozitarja ali tretje osebe, na katero so prenesene naloge hrambe, dokler so v lasti AIS ali UAIS, ki deluje v imenu AIS. Tudi finančni instrumenti, ki so v lasti AIS ali UAIS, ki deluje v imenu AIS, za katere je AIS ali UAIS, ki deluje v imenu AIS, dal svoje soglasje, da jih depozitar lahko ponovno uporabi, ostanejo v hrambi, dokler ni uporabljena pravica do ponovne uporabe.

(101)

Za finančne instrumente, ki se hranijo, veljajo pravila stalnega skrbnega in varnega ravnanja. Za zagotovitev, da je pri izvajanju pravil skrbnega ravnanja tveganje hrambe ustrezno ocenjeno, bi moral depozitar imeti informacije o tem, katere tretje osebe so v verigi hrambe, zagotoviti, da so v celotni verigi hrambe upoštevane obveznosti skrbnega ravnanja in ločevanja, zagotoviti ustrezen dostop do knjig in evidenc tretjih oseb, na katere so prenesene naloge hrambe, zagotoviti skladnost s temi zahtevami, dokumentirati vse dolžnosti in UAIS omogočiti dostop do teh dokumentov ter mu poročati.

(102)

Da se prepreči izogibanje izpolnjevanju zahtev Direktive 2011/61/EU, bi depozitar dolžnosti hrambe moral spoštovati pri osnovnih sredstvih finančnih struktur in/ali pravnih struktur, ki jih neposredno ali posredno nadzira AIS ali UAIS, ki deluje v imenu AIS. Ta določba glede vpogleda (look-through) se ne bi smela uporabljati za sredstva skladov ali centralno-napajalne strukture, če imajo depozitarja, ki ustrezno hrani sredstva sklada.

(103)

Depozitar bi moral vedno imeti celosten pregled nad vsemi sredstvi, ki niso finančni instrumenti, ki se hranijo. Pri navedenih sredstvih velja obveznost preverjanja lastništva in vodenja evidence iz Direktive 2011/61/EU. Takšna sredstva so opredmetena sredstva, ki se v skladu z Direktivo 2011/61/EU ne štejejo kot finančni instrumenti ali jih ni mogoče fizično dostaviti depozitarju, finančne pogodbe, kot so izvedeni finančni instrumenti, denarne vloge ali naložbe v zasebne družbe in deleži v partnerstvih.

(104)

Za doseganje zadostne stopnje gotovosti, da je AIS ali UAIS, ki deluje v imenu AIS, dejanski lastnik sredstev, bi moral depozitar zagotoviti, da prejme vse informacije, ki so potrebne za ugotavljanje tega, da je AIS ali UAIS, ki deluje v imenu AIS, dejanski lastnik sredstva. Navedena informacija je lahko kopija uradnega dokumenta, ki potrjuje, da je AIS ali UAIS, ki deluje v imenu AIS, lastnik sredstva, ali kakršen koli uraden in zanesljiv dokaz, ki se depozitarju zdi ustrezen. Če je potrebno, bi depozitar od AIS ali UAIS ali morda od tretje osebe moral zahtevati dodatna dokazila.

(105)

Depozitar bi moral voditi evidenco vseh sredstev, za katere je prepričan, da so v lasti AIS. Uvede lahko postopek za prejem informacij od tretjih oseb, pri čemer so postopki, ki zagotavljajo, da se sredstva ne bi mogla prenesti brez depozitarja ali tretje osebe, na katero so prenesene naloge hrambe in je bila o takih transakcijah obveščena, lahko mogoči v primeru AIS z redkimi transakcijami in/ali transakcijami, ki so predmet pogajanj pred poravnavo. Zahteva o dostopu do dokazov o vseh transakcijah tretje osebe bi bila lahko primerna za AIS, ki pogosteje trgujejo s portfeljem, kot so naložbe v izvedene finančne instrumente, ki kotirajo na borzi.

(106)

Za zagotovitev, da depozitar lahko izvaja svoje dolžnosti, je treba pojasniti naloge iz člena 21(9) Direktive 2011/61/EU in zlasti drugo stopnjo nadzora, ki ga mora izvajati depozitar. Take naloge depozitarju ne bi smele preprečevati, da po potrebi in po dogovoru z UAIS izvaja predhodna preverjanja. Za zagotovitev, da depozitar lahko izvaja svoje dolžnosti, bi moral uvesti svoj postopek stopnjevanja, ki bi mu pomagal v primeru ugotovljenih nepravilnosti. Navedeni postopek bi moral zagotoviti obveščanje pristojnih organov o kakršnih koli pomembnih kršitvah. Odgovornosti depozitarja glede nadzora tretjih oseb iz te uredbe ne posegajo v odgovornosti UAIS v skladu z Direktivo 2011/61/EU.

(107)

Depozitar bi moral preveriti skladnost števila izdanih enot ali deležev in prejetih zahtevkov za vpis. Za zagotovitev, da so plačila vlagateljev po vpisu prejeta, bi moral depozitar nadalje zagotoviti, da je med naročili vpisa in dejanskim vpisom izvedena uskladitev. Enako uskladitev bi bilo treba izvesti pri naročilih odkupa. Depozitar bi moral tudi preveriti, ali število enot ali deležev na računih AIS ustreza številu neporavnanih enot ali deležev v registru AIS. Depozitar bi moral ustrezno prilagoditi svoje postopke, pri čemer bi moral upoštevati pogostost vpisov in odkupov.

(108)

Depozitar bi moral sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se učinkovito izvajajo ustrezne politike in postopki vrednotenja sredstev AIS, in sicer z izvajanjem vzorčnih pregledov ali s primerjavo skladnosti spremembe izračuna čiste vrednosti sredstev v času z izračunom praga. Pri vzpostavitvi postopkov bi moral depozitar jasno razumeti metodologije vrednotenja, ki jih UAIS ali zunanji cenilec uporablja pri vrednotenju sredstev AIS. Pogostost teh pregledov bi morala biti skladna s pogostostjo vrednotenja sredstev AIS.

(109)

Depozitar bi na podlagi obveznosti nadzora iz Direktive 2011/61/EU moral vzpostaviti postopek naknadnega preverjanja skladnosti AIS z veljavno zakonodajo in predpisi ter lastnimi pravili upravljanja in akti o ustanovitvi. To zajema področja, kot je preverjanje, ali so naložbe AIS skladne z njegovimi naložbenimi strategijami, kot je opisano v pravilih in ponudbenih dokumentih AIS, ter zagotavljanje, da AIS ne krši svojih naložbenih omejitev, če obstajajo. Depozitar bi moral spremljati transakcije AIS in preiskati vse nenavadne transakcije. Če se kršijo omejitve iz veljavne nacionalne zakonodaje ali predpisov ali pravil upravljanja AIS in ustanovne listine, bi depozitar moral, na primer, od UAIS prejeti navodilo, da popravi transakcijo, ki je povzročila kršitev, na stroške UAIS. Ta uredba depozitarju ne preprečuje, da po potrebi in po dogovoru z UAIS izvaja predhodna preverjanja.

(110)

Depozitar bi moral zagotoviti, da je prihodek izračunan natančno v skladu z Direktivo 2011/61/EU. Za doseganje tega bi depozitar moral zagotoviti, da je porazdelitev dobička ustrezna, in kadar ugotovi napako, sprejme ustrezne ukrepe za odpravo le-te. Ko depozitar to zagotovi, bi moral preveriti celovitost in točnost porazdelitve dobička ter zlasti izplačila dividend.

(111)

Pri prenosu nalog hrambe, povezanih z drugimi sredstvi v skladu z Direktivo 2011/61/EU prenos verjetno v večini primerov zadeva administrativne naloge. Kadar depozitar prenese naloge vodenja evidenc, bi bilo treba zahtevati izvajanje in uporabo ustreznega ter dokumentiranega postopka za zagotovitev, da pooblaščenec izpolnjuje zahteve iz člena 21(11)(d) Direktive 2011/61/EU. Da bi zagotovili zadostno raven zaščite sredstev, je treba določiti nekatera načela, ki jih je treba uporabljati v zvezi s prenosom hrambe. Pri prenosu dolžnosti hrambe je pomembno določiti nekatera ključna načela, ki jih je treba v postopku prenosa učinkovito uporabljati. Navedena načela se ne bi smela šteti kot dokončna, in sicer glede določitve vseh podrobnosti strokovnega in skrbnega delovanja depozitarja ali vseh ukrepov, ki bi jih depozitar sam moral sprejeti v zvezi z navedenimi načeli. Obveznost stalnega spremljanja tretje osebe, na katero so bile prenesene naloge hrambe, bi morala zajemati preverjanje tega, ali tretja oseba pravilno izvaja vse prenesene naloge in izpolnjuje pogoje iz pogodbe o prenosu. Tretja oseba bi morala delovati pošteno, v dobri veri in v najboljšem interesu AIS in njegovih vlagateljev, v skladu z regulativnimi in nadzornimi zahtevami, in skrbno ter strokovno, kar se običajno pričakuje od zelo preudarne osebe navedenega finančnega poklica v primerljivih okoliščinah. Depozitar bi moral med drugim pregledati elemente, ki so bili ocenjeni med postopkom izbire in imenovanja, ter jih primerjati z dogajanjem na trgu. Oblika rednega pregleda bi morala odražati okoliščine, da bi depozitar lahko ustrezno ocenil tveganja, povezana z odločitvijo o prenosu hrambe sredstev na tretjo osebo. Pogostost pregleda bi bilo treba prilagoditi tako, da bi vedno ostala skladna s tržnimi pogoji in povezanimi tveganji. Depozitar bi moral, da bi se lahko učinkovito odzval na morebitno plačilno nesposobnost tretje osebe, sprejeti načrt ravnanja v nepredvidljivih razmerah, vključno z oblikovanjem alternativnih strategij in po potrebi morebitno izbiro alternativnih ponudnikov. Medtem ko takšni ukrepi lahko zmanjšajo tveganje hrambe, s katerim se sooča depozitar, ne vplivajo na obveznost vrnitve finančnega instrumenta ali plačila ustreznega zneska, če se izgubijo, kar je odvisno od tega, ali so izpolnjene zahteve iz člena 21(12) Direktive 2011/61/EU.

(112)

Depozitar bi pri prenosu hrambe moral zagotoviti, da so izpolnjene zahteve iz člena 21(11)(d)(iii) Direktive 2011/61/EU in da so sredstva strank depozitarja AIS ustrezno ločena. Ta obveznost bi morala zlasti zagotoviti, da se sredstva AIS ne izgubijo zaradi plačilne nesposobnosti tretje osebe, na katere so prenesene naloge hrambe. Da bi čim bolj zmanjšali navedeno tveganje v državah, kjer učinki ločevanja niso priznani v zakonodaji o plačilni nesposobnosti, bi depozitar moral sprejeti nadaljnje ukrepe. Depozitar bi to lahko razkril AIS in UAIS, ki deluje v imenu AIS, da bi se takšni vidiki tveganja hrambe ustrezno upoštevali pri naložbeni odločitvi, ali pa bi lahko sprejel takšne ukrepe, ki so mogoči v lokalnih jurisdikcijah, da postanejo sredstva kar se da neobčutljiva na plačilno nesposobnost v skladu z lokalno zakonodajo. Poleg tega bi depozitar lahko prepovedoval začasne primanjkljaje v portfelju stranke, uporabil rezerve ali uvedel ureditve, ki prepovedujejo uporabo debetnega salda ene stranke za izravnavo kreditnega salda druge stranke. Medtem ko takšni ukrepi lahko zmanjšajo tveganje hrambe, s katerim se depozitar sooča pri prenosu nalog hrambe, ne vplivajo na obveznost vrnitve finančnega instrumenta ali plačila ustreznega zneska, če se ti izgubijo, kar je odvisno od tega, ali so izpolnjene zahteve iz Direktive 2011/61/EU.

(113)

Odgovornost depozitarja iz drugega pododstavka člena 21(12) Direktive 2011/61/EU začne veljati v primeru izgube finančnega instrumenta, ki ga hrani depozitar sam ali tretja oseba, na katero je bila prenesena hramba, če depozitar ne dokaže, da je izguba nastala kot posledica zunanjega dogodka, ki ga razumno ni mogel nadzorovati, posledice pa so bile ne glede na vsa razumna prizadevanja neizogibne. Navedeno izgubo bi bilo treba razlikovati od izgube vlagateljev pri naložbah, ki izhajajo iz zmanjšanja vrednosti sredstev kot posledice naložbene odločitve.

(114)

Za potrditev tega je pomembno, da je izguba dokončna in ne obstaja možnost povrnitve finančnega sredstva. Zato se primeri, ko finančni instrument samo začasno ni na voljo ali je zamrznjen, ne bi smeli šteti kot izgube v smislu člena 21(12) Direktive 2011/61/EU. Obstajajo pa tri vrste razmer, kjer bi se izguba morala šteti kot dokončna: kadar finančni instrument ne obstaja več ali nikoli ni obstajal; kadar finančni instrument obstaja, vendar je AIS dokončno izgubil pravico do njegovega lastništva; in kadar ima AIS lastninsko pravico, vendar je pri finančnem instrumentu ne more več trajno prenesti ali omejiti.

(115)

Za finančni instrument se šteje, da ne obstaja več, ko se je izgubil po računovodski napaki, ki je ni mogoče popraviti, ali če nikoli ni obstajal, saj je bilo lastništvo AIS registrirano na podlagi ponarejenih dokumentov. Primeri, ko je izguba finančnih instrumentov posledica goljufivega ravnanja, bi se morali šteti kot izguba.

(116)

Izgube ni mogoče potrditi, če je bil finančni instrument nadomeščen ali pretvorjen v drug finančni instrument, na primer v primerih, ko se delnice razveljavijo in nadomestijo z izdajo novih delnic pri reorganizaciji družbe. Ne bi se smelo šteti, da je AIS dokončno izgubil pravico do lastništva finančnega instrumenta, če je AIS ali UAIS, ki deluje v imenu AIS, zakonito prenesel lastništvo na tretjo osebo. Če obstaja razlika med pravnim lastništvom in upravičenim lastništvom sredstev, bi opredelitev izgube morala zadevati izgubo pravice do upravičenega lastništva.

(117)

Samo v primeru zunanjega dogodka, ki ga depozitar razumno ni mogel nadzorovati, posledice pa so bile ne glede na vsa razumna prizadevanja neizogibne, bi bil depozitar lahko oproščen odgovornosti v skladu s členom 21(12) Direktive 2011/61/EU. Depozitar bi moral dokazati celotno izpolnjevanje teh pogojev, da bi bil oproščen odgovornosti.

(118)

Najprej bi bilo treba ugotoviti, ali je dogodek, ki je privedel do izgube, zunanji. Prenos ne bi smel vplivati na depozitarjevo odgovornost in tako bi se dogodek štel kot zunanji, če do njega ne pride zaradi kakršnega koli dejanja ali opustitve depozitarja ali tretje osebe, na katero je bila prenesena hramba finančnih instrumentov. Nato bi bilo treba oceniti, ali gre za dogodke, ki jih ni mogoče razumno nadzorovati, in sicer s preverjanjem, ali skrben depozitar ni mogel storiti ničesar, da bi dogodek preprečil. V tem okviru bi se naravni dogodki in dejanja javnih organov lahko šteli kot zunanji dogodki, ki jih ni mogoče razumno nadzorovati. Tako se v okviru plačilne nesposobnosti tretje osebe, na katero je bila prenesena hramba, zakonodaja države, kjer se instrumenti hranijo in ki ne priznava učinkov ustrezno izvedenega ločevanja, šteje kot zunanji dogodek, ki ga ni mogoče razumno nadzorovati. Nasprotno pa se izguba, ki jo povzroči neizpolnjevanje zahteve glede ločevanja iz člena 21(11)(d)(iii) Direktive 2011/61/EU, ali izguba sredstev, ki nastane zaradi motenj v dejavnosti tretje osebe v zvezi s plačilno nesposobnostjo, ne more šteti kot zunanji dogodek, ki ga ni mogoče razumno nadzorovati.

(119)

Depozitar pa bi moral tudi dokazati, da se ne glede na vsa razumna prizadevanja izgubi ni bilo mogoče izogniti. V tem okviru bi moral depozitar obvestiti AIS in glede na okoliščine ustrezno ukrepati. Na primer, kadar depozitar meni, da je edini ustrezen ukrep prodaja finančnih instrumentov, bi o tem moral obvestiti UAIS, ki mora depozitarju pisno naročiti, da finančne instrumente obdrži ali pa jih proda. O kakršnih koli navodilih depozitarju o tem, da sredstva obdrži, bi bilo treba nemudoma obvestiti vlagatelje AIS. UAIS ali AIS bi moral upoštevati priporočila depozitarja. Če je depozitar glede na okoliščine še vedno zaskrbljen glede tega, da običajna zaščita finančnega instrumenta kljub večkratnim opozorilom ni zadostna, bi moral sprejeti nadaljnje ukrepe, kot je prekinitev pogodbe, pri čemer mora AIS v skladu z nacionalno zakonodajo imeti dovolj časa, da poišče drugega depozitarja.

(120)

Za zagotovitev enake ravni zaščite vlagateljev bi morali enaki pomisleki veljati tudi za pooblaščenca, na katerega je depozitar pogodbeno prenesel svojo odgovornost. Pooblaščenec bi moral za razrešitev odgovornosti v skladu s členom 21(12) Direktive 2011/61/EU dokazati, da v celoti izpolnjuje enake pogoje.

(121)

Depozitar je lahko v določenih okoliščinah razrešen odgovornosti za izgubo finančnih instrumentov, ki jih hrani tretja oseba, na katero je bila prenesena hramba. Da se takšna razrešitev odgovornosti dovoli, mora obstajati objektiven razlog za sklenitev pogodbe o takšni razrešitvi, ki ga sprejemata tako depozitar kot tudi AIS ali UAIS, ki deluje v imenu AIS. Objektiven razlog bi moral biti določen za vsako razrešitev odgovornosti, ob upoštevanju dejanskih okoliščin, v katerih je bila hramba prenesena.

(122)

Pri določanju objektivnega razloga bi bilo treba najti pravilno ravnotežje za zagotovitev, da se je na pogodbeno razrešitev mogoče zanesti, če je to potrebno, in da so vzpostavljena zadostna varovala za preprečitev zlorabe pogodbene razrešitve odgovornosti depozitarja. Pogodbena razrešitev odgovornosti se v nobenih okoliščinah ne bi smela uporabljati kot izogibanje izpolnjevanju zahtev glede odgovornosti depozitarja iz Direktive 2011/61/EU. Depozitar bi moral dokazati, da je moral zaradi posebnih okoliščin hrambo prenesti na tretjo osebo. Sklenitev pogodbe o razrešitvi bi morala vedno upoštevati najboljše interese AIS ali njegovih vlagateljev, AIS ali UAIS, ki deluje v imenu AIS, pa bi moral izrecno navesti, da ravna v skladu s takšnim najboljšim interesom. Primeri scenarijev bi morali pokazati, kdaj bi se lahko štelo, da depozitar nima druge izbire, kot da prenese hrambo na tretje osebe.

(123)

Pomembno je, da pristojni organi prejmejo ustrezne in zadostne informacije, da lahko ustrezno ter dosledno nadzirajo dejavnosti UAIS in tveganja, ki so z njimi povezana. Ker pa lahko dejavnosti UAIS vplivajo tudi čezmejno in na finančne trge, bi pristojni organi morali natančno spremljati UAIS in AIS, da bi lahko v primeru kopičenja sistemskih tveganj ustrezno ukrepali. Večja preglednost in skladnost na podlagi določb o poročanju in razkrivanju ustreznih informacij, kot je določeno v izvedbenih ukrepih, bi morali omogočiti, da bi pristojni organi odkrili tveganja na finančnih trgih in se nanje odzvali.

(124)

Bistveno je, da vlagatelji dobijo vsaj potrebne minimalne informacije o posameznih UAIS in AIS ter njihovi strukturi, da bi lahko sprejeli pravilno naložbeno odločitev, prilagojeno njihovim potrebam in pripravljenosti za tveganje. Navedene informacije bi morale biti jasne, zanesljive, lahko razumljive in jasno predstavljene, pri čemer je koristnost informacij večja, če so primerljive med različnimi UAIS in AIS ter med obdobji. UAIS pred razkritjem informacij ne bi smel izvajati dejavnosti, kot je na primer prirejanje računovodskih izkazov, ki bi lahko škodljivo vplivale na objektivno razumevanje in praktično uporabnost takšnih informacij za vlagatelje.

(125)

Določiti je treba okvir, ki določa minimalne standarde glede zahtev za letno poročanje, vključno s ključnimi elementi in neizčrpnim seznamom postavk. Pomembne spremembe informacij, kakor je navedeno v členu 22(2)(d) Direktive 2011/61/EU, bi bilo treba razkriti v računovodskih izkazih letnega poročila. Poleg neizčrpnega seznama osnovnih postavk bi se lahko vključili tudi dodatne postavke, razdelki in vsote, če je predstavitev teh postavk pomembna za razumevanje celotnega finančnega položaja ali uspešnosti AIS. Postavke različne narave ali naloge bi se lahko združile pod pogojem, da takšne postavke posamično niso pomembne. Navedene postavke bi se lahko združile v „drugo kategorijo“, kot so „druga sredstva“ ali „druge obveznosti“. Če postavke dejansko ne veljajo za posamezen AIS, jih ni treba predstaviti. Ne glede na računovodske standarde, upoštevane v skladu z Direktivo 2011/61/EU, bi bilo vsa sredstva treba vrednotiti najmanj enkrat na leto. Bilanca stanja ali izkaz sredstev in obveznosti iz Direktive 2011/61/EU bi morala med drugim vključevati denarna sredstva in njihove ustreznike. Denarne ustreznike pa bi bilo treba obravnavati kot zelo likvidne naložbe za namene izračuna izpostavljenosti AIS.

(126)

Glede vsebine in oblike poročila o dejavnostih v proračunskem letu, ki mora biti v skladu z Direktivo 2011/61/EU del letnega poročila, bi moralo poročilo vsebovati pošten in uravnotežen pregled dejavnosti AIS z opisom glavnih tveganj in naložb ali ekonomskih negotovosti, s katerimi se sooča. Navedeno razkritje ne bi smelo povzročiti objave notranjih informacij AIS, kar bi škodovalo AIS in njegovim vlagateljem. Če pa bi objava posebnih notranjih informacij imela tak učinek, bi jih lahko združili tako, da bi se izognili negativnemu učinku in ne bi bilo treba zajeti na primer uspešnosti ali statistike posamezne portfeljske družbe ali naložbe, kar bi lahko povzročilo razkritje notranjih informacij AIS. Te informacije bi morale sestavljati del poročila o upravljanju, kakor so običajno predstavljene poleg računovodskih izkazov.

(127)

Glede vsebine in oblike razkrivanja prejemkov, kjer so informacije predstavljene na ravni UAIS, bi bilo treba zagotoviti nadaljnje informacije z razkritjem plačila ali razčlenitve celotnih prejemkov, ki zadevajo ustrezen AIS. To bi bilo mogoče doseči z razkritjem vseh podatkov o prejemkih UAIS, razčlenjenih na fiksne in variabilne elemente, izjavo, da ti podatki zadevajo celoten UAIS in ne AIS, številom AIS in skladov KNPVP, ki jih upravlja UAIS, ter celotnimi upravljanimi sredstvi takih AIS in KNPVP s pregledom politike prejemkov in navedbo tega, kje je na zahtevo vlagateljev na voljo celotna politika prejemkov. Nadaljnje podrobnosti se lahko zagotovijo z razkritjem vseh variabilnih prejemkov, ki jih AIS financira s plačilom stroškov poslovanja ali po potrebi spodbujevalne provizije. Poleg razkritja prejemkov bi UAIS morali zagotoviti tudi informacije o finančnih in nefinančnih merilih politik in praks prejemkov za relevantne kategorije osebja, kar bi vlagateljem omogočilo ocenjevanje obstoječih spodbud.

(128)

Kadar AIS izda enote, bi bilo treba izračunati prenose kakršnih koli sredstev v stranske žepe, in sicer ob času prenosa in na podlagi števila enot, dodeljenih pri prenosu sredstev, pomnoženih s ceno na enoto. Osnova vrednotenja bi morala biti v vseh okoliščinah jasno razkrita in vključevati datum, ko je bilo izvedeno vrednotenje.

(129)

UAIS bi morali pri upravljanju likvidnosti imeti pravico, da dogovore o izposoji sklenejo v imenu AIS, ki jih upravljajo. Navedeni dogovori so lahko kratkoročni ali trajnejši. V slednjem primeru je bolj verjetno, da bi bil tak dogovor poseben za namene upravljanja nelikvidnih sredstev.

(130)

V skladu z načelom razlikovanja in ob priznavanju različnih vrst AIS, bi se razkrivanje informacij UAIS vlagateljem moralo razlikovati glede na vrsto AIS in bi temeljilo na drugih dejavnikih, kot sta naložbena strategija in sestava portfelja.

(131)

Direktiva 2011/61/EU zahteva, da UAIS pristojnim organom matične države članice redno zagotavljajo določene informacije, in sicer za vsak AIS v EU, ki ga upravljajo, in vsak AIS, ki ga tržijo v Uniji. Zato je pomembno, da se nadalje določijo informacije, ki jih je treba predložiti, in pogostost poročanja, ki je odvisno od vrednosti upravljanih sredstev v portfelju AIS, ki jih upravlja navedeni UAIS. Zagotoviti bi bilo treba predloge poročanja na formalnih obrazcih, izpolniti pa bi jih moral UAIS, in sicer za AIS, ki jih upravlja. Kadar subjekt, ki ima dovoljenje za delovanje kot UAIS, trži AIS, ki jih upravljajo drugi UIAS, ne deluje kot upravitelj navedenih AIS, temveč kot posrednik, in sicer kot katero koli investicijsko podjetje iz Direktive 2004/39/ES. Zato temu subjektu ne bi bilo treba poročati o teh AIS, saj bi to povzročilo dvojno ali večkratno poročanje. Ta zahteva glede poročanja pa bi morala vseeno veljati za UAIS zunaj EU, ki upravljajo AIS, ki se tržijo v Uniji.

(132)

Prag iz te uredbe sproži samo zahteve glede poročanja iz člena 24(4) Direktive 2011/61/EU. AIS s stopnjo finančnega vzvoda, izračunano v skladu z metodo zavezujoče izpostavljenosti, ki znaša trikrat manj od njegove čiste vrednosti sredstev, se ne bi štel kot sklad, ki znatno uporablja finančni vzvod. Vendar pa pristojni organi lahko zahtevajo dodatne informacije, če je to potrebno za učinkovito spremljanje sistemskih tveganj. Določitev praga za poročanje tudi zagotavlja, da se informacije o nastanku sistemskega tveganja po vsej Uniji zbirajo usklajeno, obenem pa UAIS zagotavlja gotovost.

(133)

Nadzorne naloge pristojnega organa iz člena 25(3) Direktive 2011/61/EU se izvajajo v okviru novega nadzornega sistema, ki je del ocene tekočih nadzornih postopkov in sistemskega tveganja UAIS, ki jo izvajajo pristojni organi in evropski nadzorni organi, in sicer glede stabilnosti in celovitosti finančnega sistema. Pristojni organi bi morali ustrezno uporabljati prejete informacije in uvesti omejitve finančnega vzvoda, ki ga uporabljajo UAIS, ali druge omejitve pri upravljanju AIS v zvezi z upravljanimi AIS, kadar menijo, da je to potrebno za zagotovitev stabilnosti in celovitosti finančnega sistema. Ocena sistemskega tveganja se bo verjetno razlikovala glede na gospodarsko okolje, pri čemer pa ima vsak UAIS v zvezi z AIS, ki ga upravlja, potencial, da postane sistemsko pomemben. Zato je temeljna zahteva, da pristojni organi pridobijo vse informacije, ki so potrebne za ustrezno oceno teh primerov, da bi preprečili nastanek sistemskega tveganja. Pristojni organi bi morali nato natančno oceniti informacije in sprejeti ustrezne ukrepe.

(134)

Da bi lahko UAIS v EU upravljali in tržili AIS zunaj EU in UAIS zunaj EU upravljali in tržili AIS v Uniji, Direktiva 2011/61/EU zahteva sklenitev ustreznih sporazumov o sodelovanju z ustreznimi nadzornimi organi tretje države, kjer ima AIS zunaj EU in/ali UAIS zunaj EU sedež. Takšni sporazumi o sodelovanju bi morali zagotoviti vsaj učinkovito izmenjavo informacij, ki bi pristojnim organom Unije omogočala, da svoje dolžnosti opravljajo v skladu z Direktivo 2011/61/EU.

(135)

Sporazumi o sodelovanju bi morali pristojnim organom omogočiti, da pri subjektih tretjih držav opravljajo svoje nadzorne in izvršilne dolžnosti. Sporazumi o sodelovanju bi zato morali določiti jasen dejanski okvir za dostop do informacij, izvajanje pregledov na kraju samem in pomoč, ki jo morajo zagotoviti organi tretje države. Sporazumi o sodelovanju bi morali zagotoviti, da se prejete informacije lahko posredujejo drugim zadevnim pristojnim organom ter organu ESMA in Evropskemu odboru za sistemska tveganja.

(136)

Da se pristojnim organom, UAIS in depozitarjem omogoči dovolj časa za prilagoditev na nove zahteve iz te uredbe, da jih bodo lahko učinkovito uporabljali, bi bilo treba začetek uporabe te uredbe uskladiti z datumom prenosa Direktive 2011/61/EU –