ISSN 1977-0804
doi:10.3000/19770804.L_2012.353.slv
Uradni list
Evropske unije
L 353
Slovenska izdaja
Zakonodaja
Letnik 55
21. december 2012
|
ISSN 1977-0804 doi:10.3000/19770804.L_2012.353.slv |
||
|
Uradni list Evropske unije |
L 353 |
|
|
|
||
|
Slovenska izdaja |
Zakonodaja |
Letnik 55 |
|
|
|
|
|
(1) Besedilo velja za EGP |
|
SL |
Akti z rahlo natisnjenimi naslovi so tisti, ki se nanašajo na dnevno upravljanje kmetijskih zadev in so splošno veljavni za omejeno obdobje. Naslovi vseh drugih aktov so v mastnem tisku in pred njimi stoji zvezdica. |
II Nezakonodajni akti
UREDBE
|
21.12.2012 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
L 353/1 |
UREDBA KOMISIJE (EU) št. 1229/2012
z dne 10. decembra 2012
o spremembi prilog IV in XII k Direktivi 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (Okvirna direktiva)
(Besedilo velja za EGP)
EVROPSKA KOMISIJA JE –
ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,
ob upoštevanju Direktive 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (Okvirna direktiva) (1), ter zlasti člena 39(2) in (3) Direktive,
ob upoštevanju naslednjega:
|
(1) |
Direktiva 2007/46/ES vzpostavlja usklajen okvir, ki vsebuje upravne predpise in splošne tehnične zahteve za vsa nova vozila. Zlasti vključuje regulativne akte, ki določajo tehnične zahteve, ki jih morajo izpolnjevati vozila za podelitev ES-homologacije. |
|
(2) |
Del 1 Priloge IV k Direktivi 2007/46/ES vsebuje seznam regulativnih aktov za ES-homologacijo vozil, izdelanih v neomejenih serijah. Direktiva 2007/46/ES je bila večkrat spremenjena, navedeni seznam pa ustrezno posodobljen. |
|
(3) |
Uredba (ES) št. 661/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o zahtevah za homologacijo za splošno varnost motornih vozil, njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (2), predvideva razveljavitev več direktiv. Razveljavljene direktive so nadomestili pravilniki Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) in uredbe Komisije. Navedene spremembe bi bilo treba vključiti v Prilogo IV k Direktivi 2007/46/ES. |
|
(4) |
Nujna je prilagoditev zahtev za ES-homologacijo majhnih serij, da se proizvajalcem majhnih serij vozil zagotovi dostop do notranjega trga. V ta namen je treba sprejeti poenostavljene ukrepe za zmanjšanje stroškov, ki jih zahteva postopek homologacije, ter zagotovitev visoke ravni varnosti v cestnem prometu in varstva okolja. |
|
(5) |
Ker imajo vozila kategorije N1 podobne konstrukcijske lastnosti kot vozila kategorije M1, je prav tako primerno določiti usklajene tehnične zahteve za vozila kategorije N1, da se takim vozilom, izdelanim v majhnih serijah, omogoči dostop do notranjega trga. |
|
(6) |
Bistveno je, da se zahteve, določene v Dodatku 1 k Prilogi IV k Direktivi 2007/46/ES uporabljajo za vsa nova vozila. Vendar bi bilo treba proizvajalcem dati na voljo dovolj časa, da svoja vozila prilagodijo novim zahtevam. |
|
(7) |
Oddelka 1 in 2 dela A Priloge XII k Direktivi 2007/46/ES vključujeta količinske omejitve za ES-homologacijo majhnih serij. Pri razširitvi ES-homologacije majhnih serij na vozila kategorije N1 je primerno, da se za vozila navedene kategorije uvede količinska omejitev. Prav tako bi bilo treba glede na namen ES-homologacije, tj. omogočanje lažjega dostopa do notranjega trga, število vozil kategorije N1, pri katerih v skladu s členom 23 Direktive 2007/46/ES pride v poštev nacionalna homologacija, omejiti na potrebni minimum. Zato bi bilo treba določiti tudi količino navedenih vozil. |
|
(8) |
Prilogi IV in XII k Direktivi 2007/46/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti. |
|
(9) |
Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Tehničnega odbora za motorna vozila – |
SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:
Člen 1
Prilogi IV in XII k Direktivi 2007/46/ES se spremenita v skladu s Prilogo k tej uredbi.
Člen 2
ES-homologacija majhnih serij, podeljena pred 1. novembrom 2012, preneha veljati 31. oktobra 2016. Nacionalni organi obravnavajo potrdila o skladnosti za vozila kot neveljavna za namene člena 26(1) Direktive 2007/46/ES, razen če so bile zadevne homologacije posodobljene v skladu z zahtevami iz Dodatka 1 k Prilogi IV k Direktivi 2007/46/ES.
Člen 3
Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Točka (1)(b) Priloge pa se uporablja v skladu z datumi, določenimi v Prilogi.
Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.
V Bruslju, 10. decembra 2012
Za Komisijo
Predsednik
José Manuel BARROSO
PRILOGA
Direktiva 2007/46/ES se spremeni:
|
1. |
Priloga IV se spremeni:
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
2. |
Del A Priloge XII se spremeni:
|
(1) Za vozila z referenčno maso, ki ne presega 2 610 kg. Na zahtevo proizvajalca se lahko uporabi tudi za vozila z referenčno maso, ki ne presega 2 840 kg.
(2) Pri vozilih, opremljenih s sistemi na utekočinjeni ali stisnjeni zemeljski plin, se zahteva homologacija vozila v skladu s Pravilnikom UN/ECE št. 67 ali Pravilnikom UN/ECE št. 110.
(3) Člen 12 Uredbe (ES) št. 661/2009 predpisuje vgradnjo sistema elektronskega nadzora stabilnosti (‚ESC‘). Zato je treba za ES-homologacijo novih tipov vozil ter registracijo, prodajo in začetek uporabe novih vozil upoštevati zahteve iz Priloge 21 k Pravilniku UN/ECE št. 13. Namesto datumov iz Pravilnika UN/ECE št. 13 se uporabljajo datumi za izvedbo iz člena 13 Uredbe (ES) št. 661/2009.
(4) Člen 12 Uredbe (ES) št. 661/2009 predpisuje vgradnjo sistema elektronskega nadzora stabilnosti. Zato je treba za ES-homologacijo novih tipov vozil ter registracijo, prodajo in začetek uporabe novih vozil upoštevati zahteve iz dela A Priloge 9 k Pravilniku UN/ECE št. 13-H. Namesto datumov iz Pravilnika UN/ECE št. 13-H se uporabljajo datumi za izvedbo iz člena 13 Uredbe (ES) št. 661/2009.
|
(4A) |
Če je zaščitna naprava nameščena, mora izpolnjevati zahteve iz Pravilnika UN/ECE št. 18. |
|
(4B) |
Ta uredba se uporablja za sedeže, ki ne spadajo v področje uporabe Pravilnika UN/ECE št. 80. |
(5) Vozila te kategorije morajo biti opremljena z ustrezno napravo za odleditev in sušenje vetrobranskega stekla.
(6) Vozila te kategorije morajo biti opremljena z ustrezno napravo za pranje in brisanje vetrobranskega stekla.
(7) Pri vozilih, ki so opremljena z električnim prenosom moči, se zahteva homologacija vozila v skladu s Pravilnikom UN/ECE št. 85.
(8) Za vozila z referenčno maso, ki presega 2 610 kg, in ki niso izkoristila možnosti iz opombe (1).
(9) Za vozila z referenčno maso, večjo od 2 610 kg, ki niso homologirana (na zahtevo proizvajalca in če njihova referenčna masa ne presega 2 840 kg) v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2007.
Za druge možnosti glej člen 2 Uredbe (ES) št. 595/2009.
|
(9A) |
Uporablja se le, kadar imajo taka vozila vgrajeno opremo iz Pravilnika UN/ECE št. 64. Uporaba sistema za nadzor tlaka v pnevmatikah za vozila kategorije M1 je obvezna v skladu s členom 9(2) Uredbe (ES) št. 661/2009. |
(10) Uporablja se le za vozila, opremljena z napravami za spenjanje vozil.
(11) Uporablja se za vozila, katerih največja tehnično dovoljena masa obremenjenega vozila ne presega 2,5 tone.
(12) Uporablja se le za vozila, pri katerih ‚referenčna točka sedeža (točka ‚R‘)‘ najnižjega sedeža ni več kot 700 mm nad podlago.
(13) Uporablja se le, če proizvajalec vloži vlogo za homologacijo vozila, namenjenega za prevoz nevarnega blaga.
(14) Uporablja se le za vozila kategorije N1, razreda I, kot je opisano v prvi razpredelnici v točki 5.3.1.4 Priloge I k Direktivi 70/220/EGS.
(15) Na zahtevo proizvajalca se homologacija lahko podeli v okviru te postavke kot alternativa za pridobitev homologacije po postavkah 3A, 3B, 4A, 5A, 6A, 6B, 7A, 8A, 9A, 9B, 10A, 12A, 13A, 13B, 14A, 15A, 15B, 16A, 17A, 17B, 18A, 19A, 20A, 21A, 22A, 22B, 22C, 23A, 24A, 25A, 25B, 25C, 25D, 25E, 25F, 26A, 27A, 28A, 29A, 30A, 31A, 32A, 33A, 34A, 35A, 36A, 37A, 38A, 42A, 43A, 44A, 45A, 46A, 46B, 46C, 46D, 46E, 47A, 48A, 49A, 50A, 50B, 51A, 52A, 52B, 53A, 54A, 56A, 57A in 64 do 70.“
(16) Pojasnila v zvezi z delom I Priloge IV veljajo tudi za preglednico 1.
(17) Pojasnila v zvezi z delom I Priloge IV se uporabljajo tudi za preglednico 2. Črke v preglednici 2 in preglednici 1 imajo enak pomen.
|
21.12.2012 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
L 353/31 |
UREDBA KOMISIJE (EU) št. 1230/2012
z dne 12. decembra 2012
o izvajanju Uredbe (ES) št. 661/2009 Evropskega parlamenta in Sveta glede zahtev za homologacijo za mase in mere motornih vozil in njihovih priklopnikov ter o spremembi Direktive 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta
(Besedilo velja za EGP)
EVROPSKA KOMISIJA JE –
ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,
ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 661/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o zahtevah za homologacijo za splošno varnost motornih vozil, njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (1), in zlasti člena 14(1)(a) Uredbe,
ob upoštevanju Direktive 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (Okvirna direktiva) (2), ter zlasti člena 39(2), (3) in (5) Direktive,
ob upoštevanju naslednjega:
|
(1) |
Uredba (ES) št. 661/2009 je posamična uredba za namene postopka homologacije iz Direktive 2007/46/ES. |
|
(2) |
Uredba (ES) št. 661/2009 razveljavlja Direktivo Sveta 92/21/EGS z dne 31. marca 1992 o masah in merah motornih vozil kategorije M1 (3) ter Direktivo evropskega parlamenta in Sveta 97/27/ES z dne 22. julija 1997 o masah in merah določenih kategorij motornih in priklopnih vozil ter o spremembah Direktive 70/156/EGS (4). Zahteve glede mas in mer motornih in priklopnih vozil iz navedenih direktiv bi bilo treba prenesti v to uredbo ter jih po potrebi spremeniti zaradi prilagoditve znanstvenemu in tehnološkemu razvoju. |
|
(3) |
Uredba (ES) št. 661/2009 določa temeljne določbe o zahtevah za homologacijo motornih vozil in njihovih priklopnikov glede na njihove mase in mere. Zato bi bilo treba določiti tudi posebne postopke, preskuse in zahteve za takšno homologacijo. |
|
(4) |
Direktiva Sveta 96/53/ES z dne 25. julija 1996 o določitvi največjih dovoljenih mer določenih cestnih vozil v Skupnosti v notranjem in mednarodnem prometu in največjih dovoljenih tež v mednarodnem prometu (5) opredeljuje določene največje dovoljene mere tako v notranjem kot v mednarodnem prometu v državah članicah. Zato je pomembno, da se zaradi pospeševanja in zagotavljanja prostega pretoka blaga pri izdelavi vozil upoštevajo mere, ki so v Uniji že usklajene. |
|
(5) |
Direktiva 97/27/ES je državam članicam omogočila, da podelijo ES-homologacijo za vozila z zunanjimi merami, ki se niso ujemale z največjimi dovoljenimi merami iz navedene Direktive. Dr.žavam članicam je tudi omogočila, da zavrnejo registracijo vozil, ki jim je bila ES-homologacija že podeljena, če zunanje mere vozil niso izpolnjevale zahtev nacionalne zakonodaje. Pomembno je ohraniti možnost, da se pod določenimi pogoji dovoli homologacija vozil, ki presegajo dovoljene omejitve, če se to izkaže kot koristno za cestni promet in za okolje v državah članicah, kjer je cestna infrastruktura temu prilagojena. Zato bi bilo treba zagotoviti možnost odobritve takih vozil v okviru homologacije za majhne serije ali posamičnih odobritev pod pogojem, da je količina vozil, ki so lahko upravičena do odstopanja v skladu s členom 23 Direktive 2007/46/ES glede največjih dovoljenih mer, omejena na toliko, kot je potrebno za namene te uredbe. Prilogo XII k Direktivi 2007/46/ES bi bilo zato treba spremeniti, da se vključijo take količinske omejitve. |
|
(6) |
Direktiva 96/53/ES določa največje dovoljene mase, ki se uporabljajo samo v mednarodnem prometu. Vendar navedena direktiva državam članicam dovoljuje, da za nacionalni promet še naprej uporabljajo nacionalno zakonodajo. Zato kaže, da uskladitev največje tehnično dovoljene mase obremenjenega vozila in največje tehnično dovoljene mase na osi ali skupino osi za uporabo v prometu v državah članicah ni mogoča v kratkem roku. Kljub temu je zaradi obstoja neusklajenih pravil o gradnji cestne infrastrukture primerno, da se od držav članic zahteva določitev največjih dovoljenih mas vozil pri registraciji/med uporabo, ki so dovoljene za nacionalni ali za mednarodni promet na podlagi Direktive 96/53/ES in da določijo postopek za tako določitev. |
|
(7) |
Glede na izkušnje, pridobljene pri izvajanju zakonodaje Unije o masah in merah vozil, je treba predvideti jasno opredeljene koncepte. Nekateri od teh konceptov so že opredeljeni v direktivah 97/27/ES in 92/21/EGS. Zaradi usklajenosti je primerno te opredelitve prevzeti in jih po potrebi prilagoditi z vidika tehničnega in znanstvenega razvoja. |
|
(8) |
Ker je v tej uredbi že vključena opredelitev dejanske mase posameznega vozila, je zaradi preprečevanja zmede pri izpolnjevanju certifikata o skladnosti treba Prilogo IX k Direktivi 2007/46/ES ustrezno spremeniti. |
|
(9) |
Ker Bela knjiga „Načrt za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu“ (6) poudarja, da je treba izboljšati aerodinamičnost cestnih vozil, raziskave pa so pokazale, da je z vgradnjo aerodinamičnih naprav v vozila mogoče znatno zmanjšati porabo goriva motornih vozil in s tem zmanjšati emisije CO2, je pomembno, da se omogoči vgradnja takih aerodinamičnih naprav v vozila. Ker so aerodinamične naprave dodatki, ki zaradi svoje zasnove štrlijo preko skrajnih zunanjih zadnjih ali bočnih točk vozil, jih je treba vključiti v seznam naprav ali opreme, ki se ne upošteva pri določitvi zunanjih mer. Ker uporaba takih naprav ne sme zmanjšati varnosti v cestnem prometu in njihova vgradnja ne sme omejevati možnosti intermodalnega prevoza, je nujno treba omejiti koliko lahko štrlijo preko zadnjega in bočnega dela. Zato bi bilo treba v tej uredbi določiti potrebne tehnične zahteve. |
|
(10) |
Razpoložljiva programska oprema omogoča uporabo virtualnih preskusnih metod, ki temeljijo na računalniško podprtih tehnikah. Ker te tehnike omogočajo bolj stroškovno učinkovito in manj obremenjujoče preskušanje, je primerno predvideti možnost uporabe teh tehnik pri preverjanju, ali je vozilo zmožno manevriranja v popolni krožni poti 360° in pri merjenju največjega obrata proti zadnjemu delu, ko vozilo manevrira znotraj poti. Zato je treba to uredbo dodati na seznam regulativnih aktov iz Priloge XVI k Direktivi 2007/46/ES. |
|
(11) |
Da se zagotovi pravilno delovanje sistema homologacije, je primerno posodobiti priloge k Direktivi 2007/46/ES. |
|
(12) |
Priloge I, III, IX, XII in XVI k Direktivi 2007/46/ES je zato treba ustrezno spremeniti. Ker so določbe Priloge XII dovolj podrobne in za prenos niso potrebni nadaljnji ukrepi držav članic, jo je primerno nadomestiti z uredbo v skladu s členom 39(8) Direktive 2007/46/ES. |
|
(13) |
Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Tehničnega odbora za motorna vozila – |
SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:
Člen 1
Vsebina in področje uporabe
1. Ta uredba določa zahteve za ES-homologacijo motornih vozil in njihovih priklopnikov glede na njihove mase in mere.
2. Ta uredba se uporablja za nedodelana, dokončana in dodelana vozila kategorij M, N in O.
Člen 2
Opredelitve pojmov
V tej uredbi se poleg opredelitev pojmov iz Direktive 2007/46/ES in Uredbe (ES) št. 661/2009 uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
|
1. |
„tip vozila“ pomeni sklop vozil, kot je opredeljen v delu B Priloge II k Direktivi 2007/46/ES; |
|
2. |
„standardna oprema“ pomeni osnovno konfiguracijo vozila, ki je opremljeno z vsemi elementi, zahtevanimi na podlagi regulativnih aktov iz Priloge IV in Priloge XI k Direktivi 2007/46/ES, vključno z vsemi elementi, ki so v vozilo vgrajeni brez nadaljnjih specifikacij o konfiguraciji ali ravni opreme; |
|
3. |
„dodatna oprema“ pomeni vse elemente, ki niso vključeni v standardno opremo in jih lahko stranka naroči, v vozilo pa se vgradijo na odgovornost proizvajalca; |
|
4. |
„masa v stanju, pripravljenem za vožnjo“ pomeni
|
|
5. |
„masa dodatne opreme“ pomeni maso opreme, ki se lahko vgradi v vozilo poleg standardne opreme v skladu s specifikacijami proizvajalca; |
|
6. |
„dejanska masa vozila“ pomeni maso v stanju, pripravljenem za vožnjo, ki se ji prišteje masa dodatne opreme, vgrajene v posamezno vozilo; |
|
7. |
„največja tehnično dovoljena masa obremenjenega vozila“ (M) pomeni največjo maso, določeno za vozilo na podlagi njegovih konstrukcijskih lastnosti in konstrukcijske učinkovitosti; tehnično dovoljena masa obremenjenega priklopnika ali polpriklopnika vključuje statično maso, ki se prek vlečne sklopke prenese na vlečno vozilo; |
|
8. |
„največja tehnično dovoljena masa skupine vozil“ (MC) pomeni največjo maso, določeno za motorno vozilo in enega ali več priklopnikov skupaj na podlagi njegovih konstrukcijskih lastnosti in konstrukcijske učinkovitosti ali največjo maso, določeno za vlečno enoto in polpriklopnik skupaj; |
|
9. |
„največja tehnično dovoljena masa vlečenega vozila“ (TM) pomeni največjo maso enega ali več priklopnikov, ki jih vlečno vozilo lahko vleče in ustreza skupni obremenitvi, ki se prenese na tla prek koles osi ali skupine osi na priklopniku, ki je spet z vlečnim vozilom; |
|
10. |
„os“ pomeni skupno vrtilno os dveh ali več koles, ki imajo motorni pogon ali se vrtijo prosto in ki so v enem ali več segmentih nameščene v isti ravnini pravokotno na vzdolžno središčnico vozila; |
|
11. |
„skupina osi“ pomeni več osi z osno razdaljo, omejeno na eno od osnih razdalj, ki se v Prilogi I k Direktivi 96/53/ES imenuje razdalja „d“ in ki zaradi posebne zasnove vzmetenja vzajemno delujejo; |
|
12. |
„posamična os“ pomeni os, ki se ne more šteti za del skupine osi; |
|
13. |
„največja tehnično dovoljena masa na os“ (m) pomeni maso, ki ustreza največji dovoljeni navpični statični obremenitvi, ki se prenese na tla prek koles osi na podlagi konstrukcijskih lastnosti osi in vozila in njune konstrukcijske učinkovitosti; |
|
14. |
„največja tehnično dovoljena masa na skupino osi“ (μ) pomeni maso, ki ustreza največji dovoljeni navpični statični obremenitvi, ki se prenese na tla prek koles skupine osi na podlagi konstrukcijskih lastnosti skupine osi in vozila in njune konstrukcijske učinkovitosti; |
|
15. |
„naprava za spenjanje“ pomeni mehansko napravo, vključno s sestavnimi deli, kakor so opredeljeni v točkah 2.1 do 2.6 Pravilnika št. 55 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotne določbe za homologacijo sestavnih delov mehanskih sistemov za spenjanje med seboj povezanih cestnih vozil (7) in napravo za kratko spenjanje vozil, kot je opredeljena v točki 2.1.1 Pravilnika št. 102 Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotni predpisi o homologaciji: I. naprav za kratko spenjanje vozil II. vozil glede na vgradnjo homologiranega tipa naprave za kratko spenjanje vozil (8); |
|
16. |
„točka spenjanja“ pomeni središče vpetja naprave za spenjanje, nameščene na vlečeno vozilo v okviru naprave za spenjanje, nameščene na vlečno vozilo; |
|
17. |
„masa naprave za spenjanje“ pomeni maso naprave za spenjanje same in maso delov, ki so potrebni za pritrditev naprave za spenjanje na vozilo; |
|
18. |
„največja tehnično dovoljena masa v točki spenjanja“ pomeni:
|
|
19. |
„masa potnikov“ pomeni ocenjeno maso, odvisno od kategorije vozila, pomnoženo s številom sedežnih mest, vključno z morebitnimi sedežnimi mesti za člane posadke in številom stoječih potnikov, vendar ne vključuje voznika; |
|
20. |
„masa voznika“ pomeni maso na referenčni točki vozniškega sedeža, ocenjeno na 75 kg; |
|
21. |
„koristna nosilnost“ pomeni razliko med največjo tehnično dovoljeno maso obremenjenega vozila in maso vozila, pripravljenega za vožnjo, povečano za maso potnikov in maso dodatne opreme; |
|
22. |
„dolžina“ pomeni mero, opredeljeno v točkah 6.1.1, 6.1.2 in 6.1.3 standarda ISO 612:1978; ta opredelitev se uporablja tudi za zgibna vozila, sestavljena iz dveh ali več delov; |
|
23. |
„širina“ pomeni mero, opredeljeno v točki 6.2 standarda ISO 612:1978; |
|
24. |
„višina“ pomeni mero, opredeljeno v točki 6.3 standarda ISO 612:1978; |
|
25. |
„medosna razdalja“ pomeni:
|
|
26. |
„osna razdalja“ pomeni pri vozilih z več kot dvema osema razdaljo med dvema zaporednima osema iz točke 6.4 standarda ISO 612:1978; če je vozilo opremljeno samo z dvema osema ali pri polpriklopniku, priklopniku z vrtljivim ojesom ali priklopniku s togim ojesom ima osna razdalja iz točke 6.4.2 standarda ISO 612:1978 pomen „medosne razdalje“, opredeljene v točki 25; |
|
27. |
„kolotek“ pomeni mero iz točke 6.5 standarda ISO 612:1978; |
|
28. |
„oddaljenost centra sedla“ pomeni razdaljo iz točke 6.19.2 standarda ISO 612: 1978 ob upoštevanju opombe iz točke 6.19 standarda; |
|
29. |
„sprednji pritrditveni polmer polpriklopnika“ pomeni vodoravno razdaljo med osjo kraljevega čepa in poljubno točko na prednjem delu polpriklopnika; |
|
30. |
„sprednji previs“ pomeni vodoravno razdaljo med navpično ravnino, ki poteka skozi prvo os ali os kraljevega čepa pri polpriklopnikih in skrajno sprednjo točko vozila; |
|
31. |
„zadnji previs“ pomeni vodoravno razdaljo med navpično ravnino, ki poteka skozi zadnjo os in skrajno zadnjo točko vozila; če je vozilo opremljeno z napravo za spenjanje, ki je ni mogoče odstraniti, je skrajna zadnja točka vozila točka spenjanja; |
|
32. |
„dolžina nakladalne površine“ pomeni razdaljo od skrajne sprednje notranje točke do skrajne zadnje notranje točke prostora za tovor, izmerjeno vodoravno v vzdolžni ravnini vozila; |
|
33. |
„obrat proti zadnjemu delu“ pomeni razliko med dejansko najbolj oddaljeno točko, ki jo doseže zadnji del vozila, ko manevrira v pogojih, določenih v oddelku 7 dela B ali oddelku 6 dela C Priloge I k tej uredbi; |
|
34. |
„naprava za dvig osi“ pomeni mehanizem, vgrajen v vozilo in namenjen dvigovanju osi od tal in spuščanju osi na tla; |
|
35. |
„dvižna os“ pomeni os, ki jo je mogoče z napravo za dvig osi dvigniti iz običajnega položaja in jo ponovno spustiti; |
|
36. |
„obremenljiva os“ pomeni os, katere obremenitev je mogoče spreminjati brez dviganja osi z napravo za dvig osi; |
|
37. |
„zračno vzmetenje“ pomeni sistem vzmetenja, pri katerem vsaj 75 % vzmetnega učinka izvira iz zračne vzmeti; |
|
38. |
„razred avtobusa“ pomeni sklop vozil, kot je opredeljen v točkah 2.1.1 in 2.1.2 Pravilnika št. 107 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – enotne določbe o homologaciji vozil kategorije M2 ali M3 glede na splošno konstrukcijo (9); |
|
39. |
„zgibno vozilo“ pomeni vozilo kategorije M2 ali M3, kot je opredeljeno v točki 2.1.3 Pravilnika UN/ECE št. 107; |
|
40. |
„nedeljiv tovor“ pomeni tovor, ki ga pri prevozu po cesti ni mogoče razdeliti na dva ali več tovorov brez prevelikih stroškov ali tveganj poškodb in ki ga zaradi njegove mase ali mer ni mogoče prevažati z vozilom, katerega mase in mere so skladne z omejitvami največjih mas in mer, veljavnimi v določeni državi članici. |
Člen 3
Obveznosti proizvajalcev
1. Proizvajalec za vsako izvedenko tipa vozila ne glede na stopnjo dodelave vozila določi naslednje mase:
|
(a) |
največjo tehnično dovoljeno maso obremenjenega vozila; |
|
(b) |
največjo tehnično dovoljeno maso skupine vozil; |
|
(c) |
največjo tehnično dovoljeno maso vlečenega vozila; |
|
(d) |
največjo tehnično dovoljeno maso na os ali največjo tehnično dovoljeno maso na skupino osi; |
|
(e) |
največje tehnično dovoljene mase na točkah spenjanja ob upoštevanju tehničnih lastnosti naprav za spenjanje, ki so vgrajene v vozilo ali se lahko v vozilo vgradijo. |
2. Pri določanju mas iz odstavka 1 proizvajalec upošteva najboljše inženirske prakse in najboljše razpoložljivo tehnično znanje, da se čim bolj zmanjša tveganje mehanskih okvar, zlasti okvar, ki nastanejo zaradi utrujenosti materiala in da se preprečijo poškodbe cestne infrastrukture.
3. Pri določanju mas iz odstavka 1 proizvajalec upošteva največjo hitrost glede na konstrukcijo vozila.
Če proizvajalec vozilo opremi z napravo za omejevanje hitrosti, je največja hitrost glede na konstrukcijo dejanska hitrost, ki jo naprava za omejevanje hitrosti dovoljuje.
4. Pri določanju mas iz odstavka 1 proizvajalec ne naloži omejitev pri uporabi vozila, razen omejitev glede zmogljivosti pnevmatik, ki se lahko prilagodi hitrosti glede na konstrukcijo, kot je dovoljeno v skladu s Pravilnikom št. 54 Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotni predpisi o homologaciji pnevmatik za gospodarska vozila in njihove priklopnike (10) in oddelkom 5 Priloge II k Uredbi Komisije (EU) št. 458/2011 (11).
5. Za nedodelana vozila, vključno z vozili s šasijo s kabino, za katera je potrebna nadaljnja stopnja dodelave, proizvajalec proizvajalcem na naslednji stopnji zagotovi vse ustrezne podatke, da so zahteve te uredbe še naprej izpolnjene.
Za namene prvega pododstavka proizvajalec podrobno opredeli lego težišča mase, ki ustreza vsoti obremenitve.
6. Nedodelana vozila kategorij M2, M3, N2 in N3 brez nadgradnje so zasnovana tako, da proizvajalcem na naslednji stopnji omogočijo izpolnjevanje zahtev oddelkov 7 in 8 dela B in oddelkov 6 in 7 dela C Priloge I.
Člen 4
Določbe za ES-homologacijo tipa vozila glede na njegove mase in mere
1. Proizvajalec ali njegov zastopnik homologacijskemu organu predloži vlogo za ES-homologacijo tipa vozila glede na njegove mase in mere.
2. Vloga se sestavi v skladu z vzorcem opisnega lista iz dela A Priloge V.
3. Za izračune porazdelitve mas proizvajalec homologacijskemu organu za vsako tehnično konfiguracijo v okviru tipa vozila, opredeljeno z nizi vrednosti ustreznih točk v Prilogi V, priskrbi podatke, potrebne za ugotovitev naslednjih mas:
|
(a) |
največje tehnično dovoljene mase obremenjenega vozila; |
|
(b) |
največje tehnično dovoljene mase na os ali na skupino osi; |
|
(c) |
največje tehnično dovoljene mase vlečenega vozila; |
|
(d) |
največje tehnično dovoljene mase v točkah spenjanja; |
|
(e) |
največje tehnično dovoljene mase skupine vozil. |
Podatke se v dogovoru z homologacijskim organom priskrbi v tabelarični ali drugi primerni obliki.
4. Če dodatna oprema znatno vpliva na mase in mere vozila, proizvajalec tehnični službi predloži mesto, maso in geometrični položaj težišča za osi dodatne opreme, ki se lahko vgradi v vozilo.
5. Z odstopanjem od odstavka 4, če je dodatna oprema sestavljena iz več delov, nameščenih v različnih delih vozila, proizvajalec lahko tehnični službi predloži samo porazdelitev mase dodatne opreme na osi.
6. Za skupine osi proizvajalec navede porazdelitev celotne obremenitve na skupino osi med posamezne osi te skupine.
Po potrebi proizvajalec navede formule porazdelitve ali izdela ustrezne diagrame porazdelitve.
7. Če homologacijski organ ali tehnična služba ocenita, da je to potrebno, lahko zahtevata, da proizvajalec v pregled predloži vzorčno vozilo tipa, ki je v postopku homologacije.
8. Proizvajalec vozila lahko homologacijskemu organu predloži vlogo za priznanje, da je vzmetenje enakovredno zračnemu vzmetenju.
Homologacijski organ prizna, da je vzmetenje enakovredno zračnemu vzmetenju, če so izpolnjene zahteve iz Priloge III.
Če tehnična služba prizna enakovrednost vzmetenja, izda poročilo o preskusu. Homologacijski organ poročilo o preskusu in tehnični opis vzmetenja priloži k certifikatu o ES-homologaciji.
9. Če so izpolnjene zahteve iz prilog I do IV k tej uredbi, homologacijski organ podeli homologacijo v skladu s sistemom številčnega označevanja iz Priloge VII k Direktivi 2007/46/ES.
Država članica ne dodeli iste številke drugemu tipu vozila.
10. Za namene odstavka 9 homologacijski organ izda certifikat o ES-homologaciji, sestavljen v skladu z vzorcem iz dela B Priloge V.
11. Dovoljena odstopanja iz Dodatka 2 k Prilogi I se uporabljajo za namene člena 12(2) Direktive 2007/46/ES.
Člen 5
Največje dovoljene mase pri registraciji/med uporabo
1. Za namene registracije in začetka uporabe vozil, homologiranih po tej uredbi, nacionalni organi za vsako varianto in izvedenko tipa vozila določijo naslednje mase, ki so dovoljene za nacionalni ali za mednarodni promet na podlagi Direktive 96/53/ES:
|
(a) |
največjo dovoljeno maso obremenjenega vozila pri registraciji/med uporabo; |
|
(b) |
največjo dovoljeno maso na os oziroma osi pri registraciji/med uporabo,; |
|
(c) |
največjo dovoljeno maso na skupino osi pri registraciji/med uporabo; |
|
(d) |
največjo dovoljeno maso vlečenega vozila pri registraciji/med uporabo; |
|
(e) |
največjo dovoljeno maso skupine vozil pri registraciji/med uporabo. |
Nacionalni organi določijo postopek za določitev največjih dovoljenih mas pri registraciji/med uporabo iz prvega pododstavka. Imenujejo organ, pristojen za določanje navedenih mas in podrobno navedejo, katere podatke je treba predložiti navedenemu pristojnemu organu.
2. Največje dovoljene mase pri registraciji/med uporabo, določene v skladu s postopkom iz odstavka 1, ne smejo presegati največjih mas iz člena 3(1).
3. Pristojni organ se s proizvajalcem posvetuje glede porazdelitve mase na osi ali skupino osi, da se zagotovi pravilno delovanje sistemov vozila, zlasti zavornega in krmilnega sistema.
4. Nacionalni organi pri določanju največjih dovoljenih mas pri registraciji/med uporabo zagotovijo, da so zahteve regulativnih aktov, navedenih v Prilogi IV in Prilogi XI k Direktivi 2007/46/ES še naprej izpolnjene.
5. Kadar nacionalni organi ugotovijo, da zahteve enega od regulativnih aktov, navedenih v Prilogi IV in Prilogi XI k Direktivi 2007/46/ES, razen te uredbe, niso več izpolnjene, zahtevajo nove preskuse in da homologacijski organ, ki je podelil prvotno homologacijo na podlagi zadevnega regulativnega akta, podeli novo homologacijo oziroma razširitev homologacije.
Člen 6
Odstopanja
1. Brez poseganja v člen 4(3) Direktive 96/53/ES se ES-homologacija lahko podeli za vozila z merami, ki presegajo zahteve te uredbe, namenjena za prevoz nedeljivega tovora. V takem primeru je v certifikatu o homologaciji in v certifikatu o skladnosti jasno navedeno, da je vozilo namenjeno samo za prevoz nedeljivega tovora.
2. Države članice lahko podelijo homologacije po členih 23 in 24 Direktive 2007/46/ES za vozila, ki presegajo največje dovoljene mere, določene v točki 1.1 delov B, C in D Priloge I k tej uredbi.
Za homologacije po členu 23 Direktive 2007/46/ES veljajo količinske omejitve, določene v oddelku 3 dela A Priloge XII k navedeni direktivi.
Člen 7
Prehodne določbe
1. Nacionalni organi dovolijo prodajo in začetek uporabe vozil, homologiranih pred datumom iz člena 13(2) Uredbe (ES) št. 661/2009, ter še naprej podeljujejo razširitve homologacij, ki so bile podeljene pod pogoji iz Direktive 92/21/EGS in Direktive 97/27/ES.
2. Z odstopanjem od odstavka 1 ES-homologacije, podeljene na podlagi člena 7 Direktive 97/27/ES, prenehajo veljati na dan iz člena 19(1) Uredbe (ES) št. 661/2009.
Na zahtevo proizvajalca pa države članice v skladu s členom 27 Direktive 2007/46/ES lahko registrirajo in dovolijo začetek uporabe vozil zaključka serije, katerih ES-homologacija ni več veljavna.
3. Od 10. januarja 2014 proizvajalci izdajo certifikate o skladnosti, ki so v skladu s to uredbo.
Do 9. januarja 2014 v vnosu 52 certifikata o skladnosti navedejo dejansko maso vozila, če ni navedena v drugem vnosu certifikata o skladnosti.
Člen 8
Spremembe Direktive 2007/46/ES
Priloge I, III, IX in XVI k Direktivi 2007/46/ES se spremenijo v skladu s Prilogo VI k tej uredbi.
Priloga XII k Direktivi 2007/46/ES se nadomesti s Prilogo VII k tej uredbi.
Člen 9
Začetek veljavnosti
Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Veljala bo za nove tipe vozil, za katere bo homologacija podeljena od 1. novembra 2012.
Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.
V Bruslju, 12. decembra 2012
Za Komisijo
Predsednik
José Manuel BARROSO
(1) UL L 200, 31.7.2009, str. 1.
(2) UL L 263, 9.10.2007, str. 1.
(3) UL L 129, 14.5.1992, str. 1.
(4) UL L 233, 25.8.1997, str. 1.
(5) UL L 235, 17.9.1996, str. 59.
(6) (COM(2011) 144).
(7) UL L 227, 28.8.2010, str. 1.
(8) UL L 351, 20.12.2008, str. 44.
(9) UL L 255, 29.9.2010, str. 1.
SEZNAM PRILOG
|
Priloga I |
|
||||||||||||||||||
|
Priloga II |
Sposobnost terenskih vozil za premagovanje vzpona |
||||||||||||||||||
|
Priloga III |
Pogoji enakovrednosti vzmetenja z zračnim vzmetenjem |
||||||||||||||||||
|
Priloga IV |
Tehnične zahteve za vgradnjo dvižnih osi ali obremenljivih osi v vozilo |
||||||||||||||||||
|
Priloga V |
|
||||||||||||||||||
|
Priloga VI |
Spremembe Prilog I, III, IX in XVI k Direktivi 2007/46/ES |
||||||||||||||||||
|
Priloga VII |
Priloga XII k Direktivi 2007/46/ES |
PRILOGA I
TEHNIČNE ZAHTEVE
DEL A
Vozila kategorij M1 in N1
1. Največje dovoljene mere
|
1.1 |
Mere ne presegajo naslednjih vrednosti:
|
|
1.2 |
Za merjenje dolžine, širine in višine ima vozilo maso v stanju, pripravljenem za vožnjo, stoji na vodoravni in ravni površini, pnevmatike pa so napolnjene do tlaka, ki ga priporoča proizvajalec. |
|
1.3 |
Pri določanju dolžine, širine in višine se ne upoštevajo le naprave in oprema iz Dodatka 1 te priloge. |
2. Porazdelitev mase
2.1 Seštevek največjih tehnično dovoljenih mas na osi ni manjši od največje tehnično dovoljene mase obremenjenega vozila.
2.2 Največja tehnično dovoljena masa obremenjenega vozila ni manjša od mase vozila, pripravljenega za vožnjo, ki se ji prišteje masa potnikov, masa dodatne opreme in masa naprave za spenjanje, če ni vključena v maso vozila, pripravljenega za vožnjo.
2.3 Če je vozilo obremenjeno do največje tehnično dovoljene mase, masa na nobeno os ne presega največje tehnično dovoljene mase za zadevno os.
2.4 Če je vozilo obremenjeno do največje tehnično dovoljenje mase, masa na prednjo os v nobenem primeru ni manjša od 30 % največje tehnično dovoljene mase obremenjenega vozila.
2.4.1 Če je vozilo obremenjeno do največje tehnično dovoljenje mase, povečane za največjo tehnično dovoljeno maso v točki spenjanja, masa na prednjo os v nobenem primeru ni manjša od 20 % največje tehnično dovoljene mase obremenjenega vozila.
2.5 Če je vozilo opremljeno z demontažnimi sedeži, mora biti pri postopku preverjanja vgrajeno največje število sedežnih mest.
2.6 Za preverjanje zahtev, določenih v točkah 2.2, 2.3 in 2.4:
|
(a) |
se sedeži nastavijo, kakor je predpisano v točki 2.6.1; |
|
(b) |
mase potnikov, koristna nosilnost in masa dodatne opreme so porazdeljene, kakor je predpisano v točkah 2.6.2 do 2.6.4.2.3. |
2.6.1 Nastavitev sedežev
2.6.1.1 Če so sedeži nastavljivi, se pomaknejo v skrajno zadnjo lego.
2.6.1.2 Če je sedež mogoče nastaviti tudi drugače (navpično, z naklonom, na naslonu sedeža itd.), se izbere lega nastavitve, kot jo je določil proizvajalec.
2.6.1.3 Pri vzmetnih sedežih je treba sedež blokirati v legi, kakršno je določil proizvajalec.
2.6.2 Porazdelitev mase potnikov
2.6.2.1 Vsak potnik predstavlja maso 75 kg.
2.6.2.2 Masa vsakega potnika je na referenčni točki sedeža (t. j. „točka R“ sedeža)
2.6.2.3 Pri vozilih za posebne namene se zahteva točke 2.6.2.2 uporablja smiselno (na primer pri reševalnem vozilu masa poškodovane osebe, ki leži na nosilih).
2.6.3 Porazdelitev mase dodatne opreme
2.6.3.1 Masa dodatne opreme je porazdeljena v skladu s specifikacijami proizvajalca.
2.6.4 Porazdelitev koristne nosilnosti
2.6.4.1 Vozila M1
|
2.6.4.1.1 |
Pri vozilih M1 je koristna nosilnost porazdeljena v skladu s specifikacijami proizvajalca v dogovoru s tehnično službo. |
|
2.6.4.1.2 |
Pri bivalnih vozilih najmanjša koristna nosilnost (PM) izpolnjuje naslednjo zahtevo:
Pri čemer je:
|
2.6.4.2 Vozila N1
|
2.6.4.2.1 |
Pri vozilih z nadgradnjo je koristna nosilnost enakomerno porazdeljena po površini za nakladanje; |
|
2.6.4.2.2 |
pri vozilih brez nadgradnje (npr. šasija s kabino) proizvajalec navede skrajne dovoljene položaje težišča koristne nosilnosti, povečane za maso opreme, namenjene namestitvi blaga (npr. nadgradnja, posoda za gorivo itd.) (na primer: od 0,50 m do 1,30 m pred prvo zadnjo osjo); |
|
2.6.4.2.3 |
pri vozilih, v katera bo vgrajena sedlasta sklopka, proizvajalec navede najmanjšo in največjo oddaljenost centra sedla. |
2.7 Dodatne zahteve za vozila, ki lahko vlečejo priklopnik
2.7.1 Uporabljajo se zahteve iz točk 2.2, 2.3 in 2.4 ob upoštevanju mase naprave za spenjanje in največje tehnično dovoljene mase v točki spenjanja.
2.7.2 Brez poseganja v zahteve točke 2.4 največja tehnično dovoljena masa na zadnje osi ne sme biti presežena za več kot 15 %.
2.7.2.1 Kadar je največja tehnično dovoljena masa na zadnje osi presežena za manj kot 15 %, se uporabljajo zahteve točke 5.2 Priloge II k Uredbi Komisije (EU) št. 458/2011 (1).
2.7.2.2 V državah članicah, kjer zakonodaja o cestnem prometu to dovoljuje, proizvajalec lahko v ustrezni dokumentaciji, na primer v priročniku za lastnika ali navodilih za vzdrževanje, navede, da je največja tehnično dovoljena masa obremenjenega vozila lahko presežena za največ 10 % oziroma za 100 kg, glede na to, katera vrednost je manjša.
Ta toleranca velja samo v primeru vleke priklopnega vozila v pogojih, navedenih v točki 2.7.2.1, če je delovna hitrost omejena na 100 km/h ali manj.
3. Masa vlečenega vozila in masa na napravo za spenjanje
3.1 Za največjo tehnično dovoljeno maso vlečenega vozila se uporabljajo naslednje zahteve:
3.1.1 Priklopno vozilo z delovno zavoro
|
3.1.1.1 |
Največja tehnično dovoljena masa vlečenega vozila je najmanjša od naslednjih vrednosti:
|
|
3.1.1.2 |
Največja tehnično dovoljena masa vlečenega vozila v nobenem primeru ne sme presegati 3 500 kg. |
3.1.2 Priklopno vozilo brez delovne zavore
|
3.1.2.1 |
Dovoljena masa vlečenega vozila je najmanjša od naslednjih vrednosti:
|
|
3.1.2.2 |
Največja tehnično dovoljena masa vlečenega vozila v nobenem primeru ne sme presegati 750 kg. |
3.2 Največja tehnično dovoljena masa v točki spenjanja ni manj kot 4 % največje dovoljene mase vlečenega vozila in ne manj kot 25 kg.
3.3 Proizvajalec v priročniku za lastnika podrobno opredeli največjo tehnično dovoljeno maso v točki spenjanja, točke vgradnje naprave za spenjanje na vlečno vozilo in največji dovoljeni zadnji previs točke spenjanja.
3.4 Največje tehnično dovoljene mase vlečenega vozila se ne opredeli s sklicevanjem na število potnikov.
4. Masa skupine vozil
Največja tehnično dovoljena masa skupine vozil ne sme presegati vsote največje tehnično dovoljenje mase obremenjenega vozila in največje tehnično dovoljene mase vlečenega vozila.
5. Možnost speljevanja v klanec
|
5.1 |
Vlečno vozilo mora biti sposobno speljati skupino vozil petkrat v petih minutah v klanec z najmanj 12-odstotnim naklonom. |
|
5.2 |
Pri opravljanju preskusa, opisanega v točki 5.1, je obremenitev vlečnega vozila in priklopnega vozila enaka največji tehnično dovoljeni masi skupine vozil. |
DEL B
Vozila kategorij M2 in M3
1. Največje dovoljene mere
|
1.1 |
Mere ne presegajo naslednjih vrednosti:
|
|
1.2 |
Za merjenje dolžine, širine in višine ima vozilo maso v stanju, pripravljenem za vožnjo, stoji na vodoravni in ravni površini, pnevmatike pa so napolnjene do tlaka, ki ga priporoča proizvajalec. |
|
1.3 |
Pri določanju dolžine, širine in višine se ne upoštevajo le naprave in oprema iz Dodatka 1 te priloge. |
2. Porazdelitev mase za vozila, opremljena z nadgradnjo
2.1 Postopek izračuna
Oznake:
|
„M“ |
največja tehnično dovoljena masa obremenjenega vozila, |
|
„TM“ |
največja tehnično dovoljena masa vlečenega vozila, |
|
„MC“ |
največja tehnično dovoljena masa skupine vozil, |
|
„mi“ |
največja tehnično dovoljena masa na posamično os, označena z „i“, pri čemer ima „i“ vrednost od 1 do vrednosti skupnega števila osi vozila, |
|
„mc“ |
največja tehnično dovoljena masa v točki spenjanja, |
|
„μj“ |
največja tehnično dovoljena masa na skupino osi, označena z „j“, pri čemer ima „j“ vrednost od 1 do vrednosti skupnega števila skupin osi. |
2.1.1 Opraviti je treba ustrezne izračune za zagotovitev, da so za vsako tehnično konfiguracijo za tip izpolnjene zahteve v nadaljevanju.
2.1.2 Pri vozilih, opremljenih z obremenljivimi osmi, se izračuni v nadaljevanju opravijo ob obremenitvi vzmetenja osi kot pri običajnem stanju delovanja.
2.2 Splošne zahteve
2.2.1 Seštevek največjih tehnično dovoljenih mas na posamično os in največjih tehnično dovoljenih mas na skupino osi ne sme biti manjši od največje tehnično dovoljene mase obremenjenega vozila.
2.2.2 Masa vozila, pripravljenega za vožnjo, ki se ji prištejejo masa dodatne opreme, masa potnikov, masi „WP“ in „B“ iz točke 2.2.3, masa naprave za spenjanje, če ni vključena v masi vozila, pripravljenega za vožnjo in največja tehnično dovoljena masa v točki spenjanja ne presega največje tehnično dovoljene mase obremenjenega vozila.
2.2.3 Porazdelitev obremenitve
2.2.3.1 Oznake:
|
„P“ |
število sedežnih mest, ki ne vključuje voznika in člana (članov) posadke, |
|
„Q“ |
masa enega potnika v kg, |
|
„Qc“ |
masa enega člana posadke v kg, |
|
„S1“ |
površina v m2 za stoječe potnike, |
|
„SP“ |
število stoječih potnikov po podatkih proizvajalca, |
|
„Ssp“ |
Ocenjen prostor za enega stoječega potnika v m2, |
|
„WP“ |
število prostorov za invalidske vozičke, pomnoženo z 250 kg, ki ustreza masi invalidskega vozička in uporabnika, |
|
„V“ |
celotna prostornina prtljažnega prostora v m3, vključno s prostori za prtljago, prtljažniki in prtljažniki za smuči, |
|
„B“ |
največja dovoljena masa prtljage v kg po podatkih proizvajalca, vključno z morebitno največjo dovoljeno maso („B“), ki se lahko prevaža v prtljažniku za smuči. |
2.2.3.2 Masa Q in Qc sedečih potnikov je na referenčnih točkah sedeža (t. j. „točka R“ sedeža).
2.2.3.3 Masa, ki ustreza številu stoječih potnikov SP mase Q je enakomerno porazdeljena po površini, ki je na voljo za stoječe potnike S1.
2.2.3.4 Kjer je to primerno, je masa WP enakomerno porazdeljena po vsakem prostoru za invalidski voziček.
2.2.3.5 Masa, enaka B (kg), je enakomerno porazdeljena v prostorih za prtljago.
2.2.3.6 Masa, enaka B (kg), je v težišču prtljažnika za smuči.
2.2.3.7 Največja tehnično dovoljena masa v točki spenjanja je v točki spenjanja, katere zadnji previs navede proizvajalec vozila.
2.2.3.8 Vrednosti Q in vrednosti Ssp
|
Razred vozila |
Q (kg) |
Ssp (m2) |
|
Razreda I in A |
68 |
0,125 m2 |
|
Razred II |
71 |
0,15 m2 |
|
Razreda III in B |
71 |
Ni relevantno |
Masa vsakega člana posadke je 75 kg.
2.2.3.9 Število stoječih potnikov ne presega vrednosti S1/Ssp, pri čemer je Ssp ocenjeni prostor, namenjen za enega stoječega potnika in predpisan v preglednici v točki 2.2.3.8.
2.2.3.10 Vrednost največje dovoljene masa prtljage je vsaj: 
2.2.4 Izračuni
2.2.4.1 Zahteve točke 2.2.2 se preverijo v vseh konfiguracijah notranje opreme.
2.2.4.2 V pogojih iz točke 2.2.3 masa na nobeno posamezno os ali skupino osi ne presega največje tehnično dovoljene mase na navedeno os ali skupino osi.
2.2.4.3 Pri vozilih, opremljenih s spremenljivo razporeditvijo sedežev, površino, ki je na voljo stoječim potnikom (S1), in opremljenih za prevoz invalidskih vozičkov, se izpolnjevanje zahtev iz točk 2.2.2 in 2.2.4.2 preveri za vsakega od naslednjih pogojev:
|
(a) |
zasedejo se vsi razpoložljivi sedeži, nato preostala površina za stoječe potnike (do zasedenosti stojišč, kot jo določi proizvajalec, če je dosežena) in, če še ostane prostor, prostori za invalidske vozičke; |
|
(b) |
zasedejo se vsa razpoložljiva stojišča (do zasedenosti stojišč, kot jo določi proizvajalec), nato preostali sedeži za sedeče potnike in, če še ostane prostor, prostori za invalidske vozičke; |
|
(c) |
zasedejo se vsi razpoložljivi prostori za invalidske vozičke, nato preostala površina za stoječe potnike (do zasedenosti stojišč, kot jo določi proizvajalec, če je dosežena) in potem preostali razpoložljivi sedeži. |
2.2.5 Če je vozilo obremenjeno tako, kot je opisano v točki 2.2.2, masa, ki ustreza obremenitvi na prednji krmiljeni osi (oseh) nikakor ne sme biti manjša od 20 % največje tehnično dovoljene masa obremenjenega vozila „M“.
2.2.6 Če je za vozilo potrebna homologacija za več kot en razred, se pri vsakem razredu uporabijo zahteve oddelka 2.
3. Vlečna zmogljivost
|
3.1 |
Največja tehnično dovoljena masa skupine vozil ne sme presegati vsote največje tehnično dovoljenje mase obremenjenega vozila in največje tehnično dovoljene mase vlečenega vozila.
|
|
3.2 |
Največja tehnično dovoljena masa vlečenega vozila ne presega 3 500 kg. |
4. Največja tehnično dovoljena masa v točki spenjanja
|
4.1 |
Največja tehnično dovoljena masa v točki spenjanja je enaka najmanj 4 % največje tehnično dovoljene mase vlečenega vozila oziroma 25 kg, kar je višje. |
|
4.2 |
Proizvajalec v priročniku za lastnika podrobno opredeli pogoje za vgradnjo naprave za spenjanje na motorno vozilo. |
|
4.2.1 |
Kjer je to primerno, pogoji iz točke 4.2 vključujejo največjo tehnično dovoljeno maso v točki spenjanja vlečnega vozila, največjo dovoljeno maso naprave za spenjanje, točke vgradnje naprave za spenjanje in največji dovoljeni zadnji previs naprave za spenjanje. |
5. Sposobnost speljevanja v klanec
|
5.1 |
Vozila za vleko priklopnih vozil morajo biti sposobna speljati petkrat v petih minutah v klanec z najmanj 12-odstotnim naklonom. |
|
5.2 |
Pri opravljanju preskusa, opisanega v točki 5.1, je obremenitev vlečnega vozila in priklopnega vozila enaka največji tehnično dovoljeni masi skupine vozil. |
6. Moč motorja
|
6.1 |
Motor mora imeti izhodno moč vsaj 5 kW/t največje tehnično dovoljene mase skupine vozil ali največje tehnično dovoljene mase obremenjenega samega vozila (brez priklopnega vozila), če vozilo ni namenjeno vleki priklopnega vozila. |
|
6.2 |
Moč motorja se meri v skladu z Direktivo Sveta 80/1269/EGS (2) ali s Pravilnikom UN/ECE št. 85 (3). |
7. Manevrske sposobnosti
|
7.1 |
Vozilo je zmožno manevrirati na obe strani, in sicer napraviti popolno krožno pot 360°, kot je prikazano na sliki 1 v Dodatku 3 k tej prilogi, tako da nobena zunanja točka na vozilu ne sega čez zunanji oziroma notranji obod teh krogov. |
|
7.1.1 |
Preskus se opravi z neobremenjenih vozilom (t. j. z maso v stanju, pripravljenem za vožnjo) in z vozilom, obremenjenim do največje tehnično dovoljene mase. |
|
7.1.2 |
Za namene točke 7.1 se deli, ki lahko štrlijo prek širine vozila iz Dodatka 1 k tej prilogi, ne upoštevajo. |
|
7.2 |
Za vozila, opremljena z obremenljivimi osmi, se zahteva točke 7.1 uporablja tudi med uporabo obremenljivih osi. |
|
7.3 |
Zahteve oddelka 7.1 se preverijo kot sledi:
|
8. Obrat proti zadnjemu delu
8.1 Vozilo z enim delom
8.1.1 Vozilo se preskusi v skladu z laboratorijsko preskusno metodo, opisano v točki 8.1.2.
8.1.2 Laboratorijska preskusna metoda
Pri vozilu, ki miruje, se navpična ravnina, ki se dotika strani vozila, obrnjene proti zunanjemu robu kroga, določi s črto, označeno na tleh.
Vozilo se iz ravne črte premakne v območje kroga, opisano na sliki 1 s sprednjimi kolesi obrnjenimi tako, da sprednja zunanja točka sledi obrisu zunanjega kroga (glej sliko 2a v Dodatku 3 k tej prilogi).
8.1.3 Masa vozila je v stanju, pripravljenem za vožnjo.
8.1.4 Največji obrat proti zadnjemu delu ne presega 0,60 m.
8.2 Vozila s dvema ali več deli
8.2.1 Zahteve iz točke 8.1 se smiselno uporabljajo za vozila z dvema ali več deli.
V takem primeru sta dva ali več togih delov poravnana z ravnino, kakor je prikazano na sliki 2b v Dodatku 3 k tej prilogi.
DEL C
Vozila kategorij N2 in N3
1. Največje dovoljene mere
|
1.1 |
Mere ne presegajo naslednjih vrednosti:
|
|
1.2 |
Za merjenje dolžine, širine in višine ima vozilo maso v stanju, pripravljenem za vožnjo, stoji na vodoravni in ravni površini, pnevmatike pa so napolnjene do tlaka, ki ga priporoča proizvajalec. |
|
1.3 |
Pri določanju dolžine, širine in višine se ne upoštevajo le naprave in oprema iz Dodatka 1 te priloge. |
2. Porazdelitev mase za vozila, opremljena z nadgradnjo
2.1. Postopek izračuna
Oznake:
|
„M“ |
največja tehnično dovoljena masa obremenjenega vozila, |
|
„TM“ |
največja tehnično dovoljena masa vlečenega vozila, |
|
„MC“ |
največja tehnično dovoljena masa skupine vozil, |
|
„mi“ |
največja tehnično dovoljena masa na posamično os, označena z „i“, pri čemer ima „i“ vrednost od 1 do vrednosti skupnega števila osi vozila, |
|
„mc“ |
največja tehnično dovoljena masa v točki spenjanja, |
|
„μj“ |
največja tehnično dovoljena masa na skupino osi, označena z „j“, pri čemer ima „j“ vrednost od 1 do vrednosti skupnega števila skupin osi. |
|
2.1.1 |
Opraviti je treba ustrezne izračune za zagotovitev, da so za vsako tehnično konfiguracijo za tip izpolnjene zahteve iz točk 2.2 in 2.3. |
|
2.1.2 |
Pri vozilih, opremljenih z obremenljivimi osmi, se izračuni, ki jih zahtevata točki 2.2 in 2.3, opravijo ob obesitvi obremenljivih osi kot pri običajnem stanju vožnje. |
|
2.1.3 |
Pri vozilih, opremljenih z dvižnimi osmi, se izračuni, ki jih zahtevata točki 2.2 in 2.3, opravijo ob spuščenih oseh. |
2.2 Splošne zahteve
|
2.2.1 |
Seštevek največjih tehnično dovoljenih mas na posamično os in največjih tehnično dovoljenih mas na skupine osi ne sme biti manjši od tehnično dovoljene mase obremenjenega vozila.
|
|
2.2.2 |
Za vsako skupino osi, označeno z „j“, vsota največjih tehnično dovoljenih mas na njene osi ne sme biti manjša od največje tehnično dovoljene mase na skupino osi.
Razen tega nobena od mas mi ne sme biti manjša od dela μj, ki deluje na os „i“, kot je določeno s porazdelitvijo mase za to skupino osi. |
2.3 Posebne zahteve
|
2.3.1 |
Masa vozila, pripravljenega za vožnjo, ki se ji prištejejo masa dodatne opreme, masa potnikov, masa naprave za spenjanje, če ni vključena v masi vozila, pripravljenega za vožnjo in največja tehnično dovoljena masa v točki spenjanja ne presega največje tehnično dovoljene mase obremenjenega vozila. |
|
2.3.2 |
Če je vozilo obremenjeno do največje tehnično dovoljenje mase, masa, porazdeljena na osi „i“, ne presega mase mi na tej osi in masa na skupino osi „j“ ne presega mase μj. |
|
2.3.3 |
Zahteve točke 2.3.2 morajo biti izpolnjene v naslednjih konfiguracijah obremenitve:
|
|
2.3.4 |
Če je vozilo obremenjeno do največje tehnično dovoljenje mase, ki se ji prištejejo masa naprave za spenjanje, če ni vključena v masi vozila, pripravljenega za vožnjo in največja dovoljena masa v točki spenjanja tako, da je dosežena največja dovoljena masa na zadnji skupini osi (μ) ali največja dovoljena masa na zadnji osi (m), masa na prednji krmiljeni osi (oseh) ne sme biti manjša od 20 % največje tehnično dovoljene mase obremenjenega vozila. |
|
2.3.5 |
Pri vozilih za posebne namene kategorij N2 in N3 tehnična služba preveri izpolnjevanje zahtev oddelka 2 v dogovoru s proizvajalcem in pri tem upošteva posebno zasnovo vozila (na primer avto-dvigala). |
3. Vlečna zmogljivost
|
3.1 |
Največja tehnično dovoljena masa skupine vozil ne sme presegati vsote največje tehnično dovoljenje mase obremenjenega vozila in največje tehnično dovoljene mase vlečenega vozila.
|
4. Sposobnost speljevanja v klanec in sposobnost premagovanja vzpona
|
4.1 |
Vozila za vleko priklopnih vozil, obremenjena do največje tehnično dovoljene mase skupine vozil, morajo biti sposobna speljati petkrat v petih minutah v klanec z najmanj 12-odstotnim naklonom. |
|
4.2 |
Pri terenskih vozilih se sposobnost premagovanja vzpona preskusi s tehničnimi zahtevami iz Priloge II. |
|
4.2.1 |
Uporabljajo se tudi zahteve iz oddelka 5 Dodatka 1 Priloge II k Direktivi 2007/46/ES. |
5. Moč motorja
|
5.1 |
Vozila morajo imeti izhodno moč motorja vsaj 5 kW/t največje tehnično dovoljene mase skupine vozil. |
|
5.1.1 |
Izhodna moč motorja cestnih vlačilcev ali sedlastih vlačilcev, namenjenih za prevoz nedeljivega tovora, mora biti vsaj 2 kW/t največje tehnično dovoljene mase skupine vozil. |
|
5.2 |
Moč motorja se meri v skladu z Direktivo 80/1269/EGS ali s Pravilnikom UN/ECE št. 85. |
6. Manevrske sposobnosti
|
6.1 |
Vozilo je zmožno manevrirati na obe strani, in sicer napraviti popolno krožno pot 360°, kot je prikazano na sliki 1 v Dodatku 3 k tej prilogi, tako da nobena zunanja točka na vozilu ne sega čez zunanji oziroma notranji obod teh krogov. |
|
6.1.1 |
Preskus se opravi z neobremenjenih vozilom (t. j. z maso v stanju, pripravljenem za vožnjo) in z vozilom, obremenjenim do največje tehnično dovoljene mase. |
|
6.1.2 |
Za namene točke 6.1 se deli, ki lahko štrlijo prek širine vozila iz Dodatka 1 k tej prilogi, ne upoštevajo. |
|
6.2 |
Pri vozilih z napravo za dvig osi se zahteva točke 6.1 uporablja tudi za dvižne osi v dvignjenem položaju in ko se uporabljajo obremenljive osi. |
|
6.3 |
Zahteve točke 6.1 se preverijo kot sledi:
|
7. Največji obrat proti zadnjemu delu
7.1 Vozilo se preskusi v skladu s preskusno metodo ustaljenega stanja, opisano v točki 7.1.1.
7.1.1 Preskusna metoda ustaljenega stanja
|
7.1.1.2 |
Vozilo miruje in kolesa ima zasukana tako, da pri gibanju vozila njegova prednja zunanja točka potuje po krogu s polmerom 12,50 m.
Navpična ravnina, ki se dotika strani vozila, obrnjene proti zunanjemu robu kroga, se določi s črto, označeno na tleh. Vozilo se premakne naprej tako, da sprednja zunanja točka sledi obrisu zunanjega kroga s polmerom 12,50 m. |
7.2. Največji obrat proti zadnjemu delu ne presega: (glej sliko 3 v Dodatku 3 k tej prilogi)
|
(a) |
0,80 m; |
|
(b) |
1,00 m, če ima vozilo napravo za dvig osi in je os dvignjena od tal; |
|
(c) |
1,00 m, če je zadnja os krmiljena os. |
DEL D
Vozila kategorije O
1. Največje dovoljene mere
|
1.1 |
Mere ne presegajo naslednjih vrednosti:
|
|
1.2 |
Za merjenje dolžine, širine in višine ima vozilo maso v stanju, pripravljenem za vožnjo, stoji na vodoravni in ravni površini, pnevmatike pa so napolnjene do tlaka, ki ga priporoča proizvajalec. |
|
1.3 |
Dolžina, višina in sprednji pritrditveni polmer se izmerijo, če je nakladalna površina ali referenčna površina iz točke 1.2.1 drugega pododstavka Priloge 7 k Pravilniku UN/ECE št. 55 vodoravna.
Nastavljivi vrtljivi ojesi so vodoravni in poravnani s središčnico vozila. Nastavljeni so na svojo najbolj podolgovato vodoravno lego. |
|
1.4 |
Pri določanju mer iz točke 1.1 se ne upoštevajo le naprave in oprema iz Dodatka 1 k tej prilogi. |
2. Porazdelitev mase za vozila, opremljena z nadgradnjo
2.1 Postopek izračuna
Oznake:
|
„M“ |
največja tehnično dovoljena masa obremenjenega vozila, |
|
„m0“ |
največja tehnično dovoljena masa v sprednji točki spenjanja, |
|
„mi“ |
največja tehnično dovoljena masa na os, označena z „i“, pri čemer ima „i“ vrednost od 1 do vrednosti skupnega števila osi vozila, |
|
„mc“ |
največja tehnično dovoljena masa v zadnji točki spenjanja, |
|
„μj“ |
največja tehnično dovoljena masa na skupino osi, označena z „j“, pri čemer ima „j“ vrednost od 1 do vrednosti skupnega števila skupin osi. |
2.1.1 Opraviti je treba ustrezne izračune za zagotovitev, da so za vsako tehnično konfiguracijo za tip izpolnjene zahteve iz točk 2.2 in 2.3.
2.1.2 Pri vozilih, opremljenih z obremenljivimi osmi, se izračuni, ki jih zahtevata točki 2.2 in 2.3, opravijo ob obesitvi obremenljivih osi kot pri običajnem stanju vožnje.
2.1.3 Pri vozilih, opremljenih z dvižnimi osmi, se izračuni, ki jih zahtevata točki 2.2 in 2.3, opravijo ob spuščenih oseh.
2.2 Splošne zahteve
2.2.1 Seštevek največjih tehnično dovoljenih mas v sprednji točki spenjanja, največje tehnično dovoljene mase na posamične osi ali skupino osi in največje tehnično dovoljene mase v zadnji točki spenjanja ne sme biti manjši od tehnično dovoljene mase obremenjenega vozila.
2.2.2 Za vsako skupino osi, označeno z „j“, vsota mas mi na njene osi ne sme biti manjša od mase μj.
Razen tega nobena od mas mi ne sme biti manjša od dela μj, ki deluje na os „i“, kot je določeno s porazdelitvijo mase za to skupino osi.
2.3 Posebne zahteve
2.3.1 Masa vozila, pripravljenega za vožnjo, ki se ji prištejejo masa dodatne opreme, največja tehnično dovoljena masa v točkah spenjanja ne presega največje tehnično dovoljene mase obremenjenega vozila.
2.3.2 Če je vozilo obremenjeno do največje tehnično dovoljenje mase, masa, porazdeljena na posamično os „i“, ne presega mase mi na tej osi, mase μj na skupino osi ali največje tehnično dovoljene mase v točki spenjanja m0.
2.3.3 Zahteve točke 2.3.2 morajo biti izpolnjene v naslednjih konfiguracijah obremenitve:
2.3.3.1 Enakomerna porazdelitev koristne nosilnosti
Vozilo ima maso v stanju, pripravljenem za vožnjo, ki se ji prištejeta masa dodatne opreme in koristna nosilnost, ki je enakomerno porazdeljena po prostoru za tovor.
2.3.3.2 Neenakomerna porazdelitev koristne nosilnosti
Vozilo ima maso v stanju, pripravljenem za vožnjo, ki se ji prištejeta masa dodatne opreme in koristna nosilnost, nameščena v skladu s specifikacijami proizvajalca.
V ta namen proizvajalec navede skrajne dovoljene položaje težišča koristne nosilnosti in/ali nadgradnje in/ali opreme ali notranje vgrajene opreme (na primer: od 0,50 m do 1,30 m pred prvo zadnjo osjo).
2.3.3.3 Kombinacija enakomerne in neenakomerne porazdelitve:
Zahteve točk 2.3.3.1 in 2.3.3.2 morajo biti izpolnjene hkrati.
2.3.3.4 Če je vozilo opremljeno z ravnim prostorom za tovor, morajo biti zahteve iz točke 2.3.3.1 vedno izpolnjene.
2.3.4 Posebne zahteve za bivalne prikolice
2.3.4.1 Najmanjša koristna nosilnost (PM) izpolnjuje naslednjo zahtevo:
Pri čemer je:
|
„n“ |
največje število ležišč in |
|
„L“ |
skupna dolžina nadgradnje, kakor je opredeljena v točki 6.1.2 standarda ISO 7237:1981. |
3. Zahteve glede manevrskih sposobnosti
|
3.1 |
Priklopna vozila in polpriklopniki morajo biti zasnovani tako, da so speti z vlečnim vozilom zmožni manevriranja na obe strani, in sicer napraviti popolno krožno pot 360° v kolobarju, omejenem z dvema koncentričnima krogoma, od katerih ima zunanji polmer 12,50 m, notranji pa 5,30 m, pri tem pa nobena zunanja točka vlečnega vozila ne sme segati čez obod zunanjega kroga in nobena zunanja točka priklopnega vozila ali polpriklopnika ne sme segati v notranji krog. |
|
3.2 |
Šteje se, da je polpriklopnik skladen z zahtevami točke 3.1, če njegova referenčna medosna razdalja „RWB“ izpolnjuje naslednjo zahtevo:
pri čemer je: „RWB“ razdalja med osjo kraljevega čepa in srednjico nekrmiljenih osi „W“ širina polpriklopnika |
|
3.3 |
Če ima ena ali več nekrmiljenih skupin osi napravo za dvig osi, se kot referenčna medosna razdalja upošteva večja od izmerjenih vrednosti pri spuščeni ali dvignjeni osi. |
(1) UL L 124, 13.5.2011, str. 11.
Dodatek 1
Seznam naprav in opreme, ki jih ni treba upoštevati pri določitvi zunanjih mer
|
1. |
Ob upoštevanju dodatnih omejitev iz naslednjih preglednic naprav in opreme, navedenih v preglednicah I, II in III, ni treba upoštevati pri določitvi zunanjih mer, če so izpolnjene naslednje zahteve:
|
|
2. |
Zahtevi iz točk (a) in (b) odstavka 1 se ne uporabljata za naprave za posredno gledanje. |
Preglednica I
Dolžina vozila
|
Postavka |
Kategorije vozil |
||||||||||
|
|
M1 |
M2 |
M3 |
N1 |
N2 |
N3 |
O1 |
O2 |
O3 |
O4 |
|
|
1. |
Naprave za posredno gledanje, kakor so opredeljene v točki 2.1 Pravilnika UN/ECE št. 46 (1) |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
|
2. |
Naprave za brisanje in pranje |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
|
|
|
|
|
3. |
Zunanji senčniki |
— |
— |
— |
— |
x |
x |
— |
— |
— |
— |
|
4. |
Prednji zaščitni sistem, homologiran v skladu z Uredbo (ES) št. 78/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (2) |
x |
|
|
x |
|
|
|
|
|
|
|
5. |
Dostopne stopnice in ročaji |
— |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
|
6. |
Naprava za spenjanje (če je odstranljiva) |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
— |
— |
— |
— |
|
7. |
Dodatna naprava za spenjanje na zadnjem delu priklopnega vozila (če je odstranljiva) |
— |
— |
— |
— |
— |
— |
x |
x |
x |
x |
|
8. |
Nosilec za kolesa (če je odstranljiv ali zložljiv) |
x |
|
|
x |
— |
— |
— |
— |
— |
— |
|
9. |
Dvižne ploščadi, rampe za dostop ali podobna oprema (v legi, ko se ne uporabljajo ne štrlijo več kot 300 mm), če ne povečujejo nosilnosti vozila |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
|
10. |
Pripomočki za gledanje in odkrivanje, vključno z radarji |
— |
x |
x |
— |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
|
11. |
Prožni odbojniki in podobna oprema |
— |
— |
— |
— |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
|
12. |
Naprave za nameščanje carinskih oznak in njihova zaščita |
— |
— |
— |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
|
13. |
Naprave za pritrjevanje ponjav in njihova zaščita |
— |
— |
— |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
|
14. |
Vzdolžni prisloni za snemljive nadgradnje |
— |
— |
— |
— |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
|
15. |
Tokovni odjemniki vozil, ki jih poganja elektrika |
— |
— |
x |
— |
— |
— |
— |
— |
— |
— |
|
16. |
Sprednje in zadnje označevalne tablice |
— |
x |
x |
— |
x |
x |
x |
x |
x |
X |
|
17. |
Neobvezne svetilke, kakor so opredeljene v oddelku 2 Pravilnika UN/ECE št. 48 (3) |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
|
18. |
Zložljive naprave in oprema, namenjena zmanjševanju aerodinamičnega upora, če zadaj ne segajo več kot 500 mm preko zunanje dolžine vozila in ne povečujejo dolžine nakladalne površine Te naprave morajo biti zasnovane tako, da ko vozilo miruje, je te naprave mogoče zložiti tako, da največja dovoljena dolžina ni presežena in da ne zmanjšajo zmožnosti vozila za uporabo v intermodalnem prevozu. |
— |
x |
x |
— |
x |
x |
— |
— |
x |
x |
Preglednica II
Širina vozila
|
Postavka |
Kategorije vozil |
||||||||||||
|
|
M1 |
M2 |
M3 |
N1 |
N2 |
N3 |
O1 |
O2 |
O3 |
O4 |
|||
|
1. |
Naprave za posredno gledanje, kakor so opredeljene v točki 2.1 Pravilnika UN/ECE št. 46 |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
||
|
2. |
Izbočen del sten pnevmatik na mestu stika s cestiščem |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
||
|
3. |
Kontrolne naprave za odpoved pnevmatik |
— |
— |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
||
|
4. |
Kazalniki tlaka v pnevmatikah |
— |
— |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
||
|
5. |
Bočne svetilke |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
||
|
6. |
Svetlobna oprema |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
||
|
|
|
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
||
|
|
|
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
||
|
|
|
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
||
|
|
|
— |
— |
— |
— |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
||
|
|
|
— |
x |
x |
— |
— |
— |
— |
— |
— |
— |
||
|
7. |
Rampe za dostop, dvižne ploščadi in podobna oprema (v legi, ko se ne uporabljajo in če ne segajo dlje kot 10 mm od strani vozila in če so sprednji in zadnji vogali ramp zaobljeni s polmerom najmanj 5 mm; robovi morajo biti zaobljeni s polmerom najmanj 2,5 mm |
— |
x |
x |
— |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
||
|
8. |
Zložljive stranske usmerjevalne naprave, namenjene za uporabo na vodenih sistemih avtobusov, če niso zložene |
— |
— |
x |
— |
— |
— |
— |
— |
— |
— |
||
|
9. |
Zložljive stopnice, ko se uporabljajo in vozilo miruje |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
||
|
10. |
Pripomočki za gledanje in odkrivanje, vključno z radarji |
— |
x |
x |
|
x |
x |
x |
x |
x |
x |
||
|
11. |
Naprave in oprema, posebej zasnovane za zmanjševanje aerodinamičnega upora, če ne segajo na vsaki strani več kot 50 mm preko širine vozila in ne povečujejo nosilnosti vozila Te naprave morajo biti zasnovane tako, da ko vozilo miruje, je te naprave mogoče zložiti tako, da največja dovoljena širina ni presežena in da ne zmanjšajo zmožnosti vozila za uporabo v intermodalnem prevozu. Med uporabo teh naprav in opreme širina vozila ne presega 2 650 mm. |
— |
— |
— |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
||
|
12. |
Naprave za nameščanje carinskih oznak in njihova zaščita |
— |
— |
— |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
||
|
13. |
Naprave za pritrjevanje ponjav in njihova zaščita, ki v primeru, da so od tal oddaljene do 2,0 m, ne štrlijo več kot 20 mm in ne več kot 50 mm, če so od tal oddaljene več kot 2,0 m. Robovi so zaokroženi s polmerom najmanj 2,5 mm |
— |
— |
— |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
||
|
14. |
Štrleči gibki deli sistema za preprečevanje škropljenja iz Uredbe Komisije (EU) št. 109/2011 (4) |
— |
— |
— |
— |
x |
x |
— |
— |
x |
x |
||
|
15. |
Gibki blatniki, ki niso zajeti v vnosu 14 |
— |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
||
|
16. |
Snežne verige |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
||
|
17. |
Varnostna ograja na vozilih za prevoz vozil Samo za vozila, zasnovana in izdelana za prevoz najmanj dveh drugih vozil in ki imajo varnostno ograjo več kot 2,0 m in ne več kot 3,70 m od tal in ne sega več kot 50 mm čez zunanjo stran vozila. Širina vozila ne presega 2 650 mm. |
— |
— |
— |
— |
x |
x |
— |
— |
x |
x |
||
Preglednica III
Višina vozila
|
|
M1 |
M2 |
M3 |
N1 |
N2 |
N3 |
O1 |
O2 |
O3 |
O4 |
|
|
1. |
Radijska antena ali antena radijske navigacije. |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
x |
|
2. |
Pantografi ali tokovni odjemniki v dvignjenem položaju |
— |
— |
x |
— |
— |
— |
— |
— |
— |
— |
(1) UL L 177, 10.7.2010, str. 211.
(2) UL L 35, 4.2.2009, str. 1.
Dodatek 2
Dovoljena odstopanja za homologacijo in skladnost proizvodnje
1. Mere
|
1.1 |
Merjenje skupne dolžine, širine in višine se opravlja v skladu s točko 1.2 delov A do D te priloge. |
|
1.2 |
Pod pogojem, da omejitve, določene v točki 1.1 dela A do D te priloge niso presežene, se dejanske mere lahko od mer, ki jih navede proizvajalec, razlikujejo za največ 3 %. |
2. Masa v stanju, pripravljenem za vožnjo in dejanska masa vozila
|
2.1 |
Masa v stanju, pripravljenem za vožnjo, se preveri z dejansko maso tako, da se vozilo stehta in odšteje masa vgrajene dodatne opreme. Za take namene merilna tehtnica izpolnjuje zahteve Direktive 2009/23/ES Evropskega parlamenta in Sveta (1). |
|
2.2 |
Masa v stanju, pripravljenem za vožnjo, določena na podlagi zahtev točke 2.1, lahko od nazivne vrednosti, navedene v točki 2.6(b) Priloge I ali v delu I oddelka A ali B Priloge III k Direktivi 2007/46/ES ali v ustreznem vnosu certifikata o skladnosti odstopa za največ:
|
Dodatek 3
Podatki o zahtevah glede manevrskih sposobnosti
Slika 1
Krog manevrskih sposobnosti
Slika 2
Laboratorijska preskusna metoda za vozila M2 in M3
|
|
|
Slika 3
Metoda ustaljenega stanja za vozila N2 in N3
PRILOGA II
SPOSOBNOST TERENSKIH VOZIL ZA PREMAGOVANJE VZPONA
1. Splošno
1.1 Ta priloga določa tehnične zahteve za preverjanje sposobnosti za premagovanje vzpona, da se vozilo lahko uvrsti v kategorijo terenskih vozil v skladu z oddelkom 4 dela A Priloge II k Direktivi 2007/46/ES.
1.2 Tehnična služba preveri, ali se dokončano ali dodelano vozilo ali sedlasti vlačilec lahko šteje za terensko vozilo glede na zahteve, predpisane v Prilogi II k Direktivi 2007/46/ES.
1.3 Pri nedodelanih vozilih se to preverjanje opravi le na zahtevo proizvajalca.
2. Preskusni pogoji
2.1 Stanje vozila
|
2.1.1 |
Vozilo se namesti v pogoje, ki jih priporoča proizvajalec in ima opremo iz Priloge I k Direktivi 2007/46/ES. |
|
2.1.2 |
Zavore, sklopka (ali enakovredno), motor in menjalnik se nastavijo tako, kot priporoča proizvajalec za uporabo zunaj običajnih cest. |
|
2.1.3 |
Vozilo ima pnevmatike, priporočene za terensko vožnjo. Globina profila na tekalni plošči je najmanj 90 % globine profila na tekalni plošči nove pnevmatike. Tlak v pnevmatikah se nastavi na vrednost, ki jo priporoča proizvajalec. |
|
2.1.4 |
Vozilo se obremeni na največjo tehnično dovoljeno maso, obremenitev pa je porazdeljena sorazmerno s porazdelitvijo največje mase na osi, kot jo določi proizvajalec.
Na primer 7,5-tonsko vozilo z največjo maso na prednji osi 4 tone in največjo maso na zadnji osi 6 ton se preskusi z maso 3 ton (40 %) na prednji osi in z maso 4,5 ton (60 %) na zadnji osi. |
2.2 Pogoji preskusne steze
|
2.2.1 |
Površina preskusne steze je suha, asfaltna ali betonska. |
|
2.2.2 |
Naklon je neprekinjeno 25-odstoten z dovoljenim odstopanjem + 3 % (θ = 14 stopinj). |
|
2.2.3 |
V dogovoru s proizvajalcem se preskus lahko opravi tudi na več kot 25-odstotnem vzponu. Preskus se opravi z največjimi masami, ki so zmanjšane glede na preskusne pogoje.
Te pogoje je treba sporočiti. |
|
2.2.4 |
Površina steze ima dober koeficient oprijema.
Indeks torne sposobnosti (SRI) površine se meri v skladu s standardom CEN/TS 13036-2: 2010 Značilnosti cestnih in letaliških površin - Preskusne metode - 2. del: Ocena torne sposobnosti cestne vozne površine z uporabo dinamičnih merilnih sistemov. Povprečno vrednost SRI je treba sporočiti. |
3. Preskusni postopek
3.1 Vozilo se najprej postavi na vodoravno površino.
3.2 Nastavi se način vleke za terensko vožnjo. Vključene prestave omogočajo stalno hitrost.
3.3 Uporabljata se oddelka 4 in 5 Dodatka 1 Priloge II k Direktivi 2007/46/ES.
PRILOGA III
POGOJI ENAKOVREDNOSTI VZMETENJA Z ZRAČNIM VZMETENJEM
1. Ta priloga določa tehnične pogoje, ki se nanašajo na enakovrednost vzmetenja z zračnim vzmetenjem za pogonske osi vozila.
2. Da je vzmetenje enakovredno zračnemu vzmetenju, mora izpolnjevati naslednje zahteve:
|
2.1 |
med prostim prehodnim nizkofrekvenčnim navpičnim nihanjem vzmetene mase nad pogonsko osjo ali skupino osi morata biti izmerjena frekvenca in dušenje pri polno obremenjeni vzmeti v mejah, določenih v točkah 2.3 do 2.6; |
|
2.2 |
vsaka os mora biti opremljena s hidravličnimi amortizerji. Na skupini osi morajo biti amortizerji postavljeni tako, da čim bolj zmanjšajo nihanje skupine osi; |
|
2.3 |
povprečna stopnja dušenja (Dm) mora presegati 20 % kritičnega dušenja vzmetenja v običajnih pogojih s pravilno nameščenimi in delujočimi hidravličnimi amortizerji; |
|
2.4 |
če so vsi hidravlični amortizerji odstranjeni ali izključeni, stopnja dušenja vzmetenja Dr ne sme presegati 50 % povprečne stopnje dušenja (Dm); |
|
2.5 |
frekvenca vzmetene mase nad pogonsko osjo ali skupino osi pri prostem prehodnem navpičnem nihanju ne sme biti večja od 2,0 Hz. |
|
2.6 |
Preskusni postopki za merjenje frekvence in dušenja so predpisani v točki 3. |
3. Preskusni postopek
3.1 Frekvenca in dušenje
|
3.1.1 |
Prosto nihanje vzmetene mase se dobi z naslednjo enačbo
pri čemer je:
|
|
3.1.2 |
Frekvenca nihanja vzmetene mase „F“ v Hz se dobi z naslednjo enačbo:
|
|
3.1.3 |
Dušenje je kritično pri C = Co
pri čemer je:
Razmerje med dušenjem in kritičnim dušenjem je C/Co. |
|
3.1.4 |
Med prostim prehodnim nihanjem vzmetene mase navpično gibanje mase sledi dušeni sinusni krivulji (slika 2). Frekvenca se lahko določi z merjenjem časa nihajnih ciklov, dokler jih je mogoče opazovati. Dušenje se lahko določi z merjenjem višine zaporednih najvišjih točk nihajev v isti smeri. |
|
3.1.5 |
Če sta amplitudi prvega in drugega vrha v ciklu nihanja A1 in A2, se stopnjo dušenja D dobi z naslednjo enačbo:
„ln“ pomeni naravni logaritem razmerja amplitud. |
3.2 Preskusni postopek
Da se s preskusom lahko določijo stopnja dušenja Dm, stopnja dušenja Dr brez hidravličnih amortizerjev in frekvenca vzmetenja F, je treba obremenjeno vozilo:
|
(a) |
zapeljati z nizko hitrostjo (5 km/h ± 1 km/h) čez 80 mm visoko stopnico, prikazano na sliki 1. Prehodno nihanje, iz analize katerega se ugotovi frekvenca in dušenje, se pojavi, ko so kolesa pogonske osi že prek stopnice; |
|
(b) |
povleči navzdol za šasijo tako, da je obremenitev na pogonsko os 1,5-kratna vrednost njene največje statične vrednosti. Nato se obremenitev hipoma popusti in nihanje, ki pri tem nastane, se analizira; |
|
(c) |
povleči navzgor za šasijo tako, da je vzmetena masa dvignjena za 80 mm nad pogonsko os. Dvignjeno vozilo se hipoma popusti in nihanje, ki pri tem nastane, se analizira; |
|
(d) |
izpostaviti drugim ustreznim postopkom, za katere je proizvajalec dokazal tehnični službi, da so enakovredni. |
3.3 Preskusna oprema vozila in pogoji obremenitve
|
3.3.1 |
Vozilo mora biti opremljeno z napravo za beleženje navpične komponente nihanja med pogonsko osjo in šasijo, točno nad pogonsko osjo. Iz poteka krivulje se lahko izmeri časovni interval med prvim in drugim vrhom stiskanja vzmetenja in s tem določi dušenje.
Pri dvojnih pogonskih oseh morata biti napravi za beleženje navpične komponente nihanja pritrjeni med obe pogonski osi in šasijo, vsaka točno nad vsako osjo. |
|
3.3.2 |
Pnevmatike so napolnjene do ustreznega tlaka, ki ga priporoča proizvajalec. |
|
3.3.3 |
Preskus za preverjanje enakovrednosti vzmetenj se opravlja pri največji tehnično dovoljeni masi na os ali skupino osi; ob dokazani enakovrednosti se predpostavi, da velja tudi za vse manjše mase. |
Slika 1
Stopnica za preskušanje vzmetenja
Slika 2
Prehodno dušeno nihanje
PRILOGA IV
TEHNIČNE ZAHTEVE ZA VGRADNJO DVIŽNIH OSI ALI OBREMENLJIVIH OSI V VOZILO
|
1. |
Če je vozilo opremljeno z eno ali več dvižnimi osmi ali obremenljivimi osmi, je treba zagotoviti, da v normalnih voznih pogojih niso presežene največje dovoljene mase na posamično os ali skupine osi pri registraciji/med uporabo. Zato se mora dvižna os ali obremenljiva os spustiti na tla ali se obremeniti samodejno vsakič, ko osna obremenitev na najbližje osi v skupini osi ali osna obremenitev na prednji osi vozila doseže vrednost največjih dovoljenih osnih obremenitev pri registraciji/med uporabo.
Ko je dvižna os v dvignjenem položaju, je treba zagotoviti, da je masa na krmiljene osi še naprej zadostna za varno vožnjo vozila v vseh okoliščinah. V ta namen proizvajalec vozila za nedodelana vozila navede najmanjšo maso na krmiljenih oseh. |
|
2. |
Vsaka naprava za dvig osi in sistemi za njeno upravljanje so zasnovani in vgrajeni tako, da so zaščiteni pred neprimerno rabo ali nepooblaščenimi posegi. |
|
3. |
Zahteve za speljevanje vozil na spolzki podlagi in za izboljšanje manevrskih sposobnosti vozil |
|
3.1 |
Kot izjema od zahtev iz točke 1 in zaradi lažjega speljevanja motornega vozila ali skupine vozil na spolzki podlagi ter povečanja oprijema pnevmatik na taki podlagi in izboljšanja manevrskih sposobnosti lahko naprava za dvig osi tudi aktivira dvižne osi ali obremenljive osi motornega vozila ali polpriklopnika, da se poveča ali zmanjša masa na pogonsko os motornega vozila, po naslednjih pogojih:
|
PRILOGA V
DEL A
OPISNI LIST
VZOREC, KI SE UPORABLJA
Opisni list št. … o ES-homologaciji motornega vozila in njegovega priklopnika glede na mase in mere vozila.
Naslednji podatki se predložijo v trojniku in morajo vsebovati kazalo. Morebitne risbe morajo biti dovolj podrobne in predložene v ustreznem merilu v formatu A4 ali zložene v tem formatu. Morebitne fotografije morajo biti dovolj podrobne.
0. SPLOŠNO
0.1 Znamka (tovarniško ime proizvajalca): …
0.2 Tip: …
0.2.1 Trgovsko ime (po potrebi): …
0.4 Kategorija vozila (c): …
0.5 Ime družbe in naslov proizvajalca: …
0.8 Imena in naslovi proizvodnih tovarn: …
0.9 Ime in naslov zastopnika proizvajalca (če obstaja): …
1. SPLOŠNI KONSTRUKCIJSKI PODATKI O VOZILU
1.1 Fotografije in/ali risbe vzorčnega vozila: …
1.2 Merska risba celotnega vozila: …
1.3 Število osi in koles: …
1.3.1 Število in lega osi z dvojnimi kolesi: …
1.3.2 Število in lega krmiljenih osi: …
1.3.3 Pogonske osi (število, lega, povezava): …
1.4 Šasija (če obstaja) (pregledna risba celotne šasije): …
1.7 Vozniška kabina (trambus ali klasična izvedba z motorjem pod prednjim pokrovom) (e): …
1.9 Opredeliti, ali je vlečno vozilo namenjeno za vleko polpriklopnikov ali drugih priklopnih vozil in ali je priklopno vozilo polpriklopnik, priklopnik z vrtljivim ojesom, priklopnik s centralno osjo ali priklopnik s togim ojesom: …
1.10 Opredeliti, ali je vozilo posebej namenjeno za prevoz blaga pri določeni temperaturi: …
(v kg in mm) (navesti risbo, kjer je primerno)
2.1 Medosne razdalje (polno obremenjeno vozilo) (1):
2.1.1 Dvoosno vozilo: …
2.1.2 Vozila s tremi ali več osmi
2.1.2.1 Osna razdalja med zaporednimi osmi, ki poteka od prednje do zadnje osi: …
2.1.2.2 Celotna osna razdalja: …
2.2 Sedlo
2.2.1 Za polpriklopnike
2.2.1.1 Razdalja med osjo kraljevega čepa in zadnjim delom polpriklopnika: …
2.2.1.2 Največja razdalja med osjo kraljevega čepa in poljubno točko na prednjem delu polpriklopnika: …
2.2.1.3 Referenčna medosna razdalja polpriklopnika (kot je določeno v točki 3.2 dela D Priloge I k Uredbi (EU) št. 1230/2012): …
2.2.2 Za vlačilce polpriklopnikov
2.2.2.1 Oddaljenost centra sedla (največja in najmanjša; pri nedodelanem vozilu navesti dovoljene vrednosti) (2): …
2.3 Koloteki in širine osi
2.3.1 Kolotek vsake krmiljene osi (3): …
2.3.2 Kolotek vseh drugih osi (3): …
2.4 Mere vozila (skupne)
2.4.1 Za šasijo brez nadgradnje
2.4.1.1 Dolžina (4): …
2.4.1.1.1 Največja dovoljena dolžina: …
2.4.1.1.2 Najmanjša dovoljena dolžina: …
2.4.1.1.3 Pri priklopnih vozilih največja dovoljena dolžina vrtljivega ojesa (5): …
2.4.1.2 Širina (6): …
2.4.1.2.1 Največja dovoljena širina: …
2.4.1.2.2 Najmanjša dovoljena širina: …
2.4.1.3 Višina (7) (pri vzmetenju z nastavljivo višino navesti normalni delovni položaj): …
2.4.1.4 Sprednji previs (8): …
2.4.1.4.1 Pristopni kot (9) (4): … stopinj.
2.4.1.5 Zadnji previs (10): …
2.4.1.5.1 Pristopni kot zadaj (11) (4): … stopinj.
2.4.1.5.2 Najmanjši in največji dovoljeni previs v točki spenjanja (12): …
2.4.1.6 Oddaljenost od tal (kot je opredeljeno v točkah 3.1.1 in 3.2.1 Dodatka 1 Priloge II k Direktivi 2007/46/ES)
2.4.1.6.1 Med osmi: …
2.4.1.6.2 Pod prednjimi osmi: …
2.4.1.6.3 Pod zadnjimi osmi: …
2.4.1.8 Lega težišča nadgradnje in/ali notranje opreme in/ali opreme in/ali koristne nosilnosti (najmanjša in največja): …
2.4.2 Za šasijo z nadgradnjo
2.4.2.1 Dolžina (4): …
2.4.2.1.1 Dolžina nakladalne površine: …
2.4.2.2 Širina (6): …
2.4.2.2.1 Debelina sten (pri vozilih za prevoz blaga pri določeni temperaturi): …
2.4.2.3 Višina (7) (pri vzmetenju z nastavljivo višino navesti normalni delovni položaj): …
2.4.2.4 Sprednji previs (8): …
2.4.2.4.1 Pristopni kot (9) (4): … stopinj.
2.4.2.5 Zadnji previs (10): …
2.4.2.5.1 Pristopni kot zadaj (11) (4): … stopinj.
2.4.2.5.2 Najmanjši in največji dovoljeni previs v točki spenjanja (12): …
2.4.2.6 Oddaljenost od tal (kot je opredeljeno v točkah 3.1.1 in 3.2.1 Dodatka 1 Priloge II k Direktivi 2007/46/ES) (4)
2.4.2.6.1 Med osmi: …
2.4.2.6.2 Pod prednjimi osmi: …
2.4.2.6.3 Pod zadnjimi osmi: …
2.4.2.8 Lega težišča koristne nosilnosti (pri neenakomerni obremenitvi): …
2.4.3 Za nadgradnjo, homologirano brez šasije (vozila kategorij M2 in M3)
2.4.3.1 Dolžina (4): …
2.4.3.2 Širina (6): …
2.4.3.3 Višina (7) na predvidenih tipih šasije (pri vzmetenju z nastavljivo višino navesti normalni delovni položaj): …
2.5 Najmanjša masa na krmiljenih oseh za nedodelana vozila: …
2.6 Masa v stanju, pripravljenem za vožnjo (h)
(a) največja in najmanjša za vsako varianto: …
2.6.1 Porazdelitev te mase na osi in za polpriklopnik, priklopnik s centralno osjo ali priklopnik s togim ojesom masa v točki spenjanja: …
(a) največja in najmanjša za vsako varianto: …
2.6.2 Masa dodatne opreme (glej opredelitev št. 5 člena 2 Uredbe (EU) št. 1230/2012): …
2.8 Največja tehnično dovoljena masa obremenjenega vozila (i): …
2.8.1 Porazdelitev te mase na osi in za polpriklopnik, priklopnik s centralno osjo ali priklopnik s togim ojesom obremenitev v točki spenjanja: …
2.9 Največja tehnično dovoljena masa na vsako os:…
2.10 Največja tehnično dovoljena masa na vsako skupino osi:…
2.11 Največja tehnično dovoljena masa vlečenega vozila
za:
2.11.1 Priklopnik z vrtljivim ojesom: …
2.11.2 Polpriklopnik: …
2.11.3 Priklopnik s centralno osjo: …
2.11.4 Priklopnik s togim ojesom: …
2.11.4.1 Največje dovoljeno razmerje med previsom vlečne sklopke (j) in medosno razdaljo: …
2.11.4.2 Največja vrednost V: … kN.
2.11.5 Največja tehnično dovoljena masa skupine vozil: …
2.11.6 Največja masa nezaviranega priklopnega vozila: …
2.12 Največja tehnično dovoljena masa v točki spenjanja:
2.12.1 Vlečnega vozila: …
2.12.2 Polpriklopnika, priklopnika s centralno osjo ali priklopnika s togim ojesom: …
2.12.3 Največja dovoljena masa naprave za spenjanje (če je ne dobavi proizvajalec): …
2.16 Pri registraciji/med uporabo predvidene dovoljene mase (neobvezno)
2.16.1 Največja dovoljena masa obremenjenega vozila pri registraciji/med uporabo (5): …
2.16.2 Največja dovoljena masa na vsako os pri registraciji/med uporabo in za polpriklopnik ali priklopnik s centralno osjo, predvidena obremenitev v točki spenjanja po podatkih proizvajalca, če je nižja od največje tehnično dovoljene mase v točki spenjanja (5): …
2.16.3 Največja dovoljena masa na vsako skupino osi pri registraciji/med uporabo (5): …
2.16.4 Največja dovoljena masa vlečenega vozila pri registraciji/med uporabo (5): …
2.16.5 Največja dovoljena maso skupine vozil pri registraciji/med uporabo (5): …
3. POGONSKI MOTOR (k)
3.1 Proizvajalec motorja:…
3.2 Motor z notranjim zgorevanjem
3.2.1.8 Nazivna moč (n): … kW pri … min–1 (po navedbi proizvajalca)…
|
Opomba: |
V tej uredbi se je dovoljeno sklicevati na motor, ki prikazuje najnižjo moč. |
3.3 Elektromotor
3.3.1.1 Največja urna moč: … kW
3.4 Motor ali kombinacija motorja
3.4.1 Hibridno električno vozilo: da/ne (1)
3.4.5.4 Največja moč: … kW
4. PRENOS MOČI (p)
4.1 Risba prenosa moči (4): …
5. OSI
5.1 Opis vsake osi: …
5.2 Znamka: …
5.3 Vrsta: …
5.4 Lega dvižnih osi: …
5.5 Lega obremenljivih osì: …
6. OBESITEV KOLES
6.1 Risba obesitve koles: …
6.2 Tip in izvedba obesitve vsake osi ali skupine osi ali kolesa:
6.2.3 Zračno vzmetenje pogonskih osi: da/ne (1)
6.2.3.1 Zračnemu vzmetenju enakovredna obesitev pogonske osi: da/ne (1)
6.2.3.2 Frekvenca in dušenje nihanja vzmetene mase: …
6.2.4 Zračno vzmetenje nepogonskih osi: da/ne (1)
6.2.4.1 Zračnemu vzmetenju enakovredna obesitev nepogonske osi: da/ne (1)
6.2.4.2 Frekvenca in dušenje nihanja vzmetene mase: …
6.3 Porazdelitev mase na osi, ki so del skupine osi (po potrebi je treba priskrbeti ustrezne diagrame): …
6.6 Pnevmatike in platišča
6.6.1 Kombinacije pnevmatik in platišč (r):
|
(a) |
za pnevmatike navesti
|
6.6.1.1 Osi
6.6.1.1.1 Os 1: …
6.6.1.1.2 Os 2: …
itd.
9. NADGRADNJA
9.1 Vrsta nadgradnje z uporabo kod, opredeljenih v delu C Priloge II: …
9.10.3 Sedeži
9.10.3.1 Število sedežnih mest (s): …
9.10.3.1.1 Lega in namestitev: …
9.10.3.5 Koordinate ali risba točke R (t)
9.10.3.5.1 Vozniški sedež: …
9.10.3.5.2 Vsa druga sedežna mesta: …
9.25 Naprave, namenjene zmanjševanju aerodinamičnega upora
9.25.1 Risba in opis naprave
11. POVEZAVE MED VLEČNIMI IN PRIKLOPNIMI VOZILI TER POLPRIKLOPNIKI
11.1 Razred in tip naprav za spenjanje, ki so že ali ki bodo vgrajene: …
11.2 Vrednosti D, U, S in V vgrajenih naprav za spenjanje ali najmanjše vrednosti D, U, S in V naprav za spenjanje, ki bodo vgrajene: … daN
13. POSEBNE DOLOČBE ZA AVTOBUSE
13.1 Razred vozila: razred I/razred II/razred III/razred A/razred B (1)
13.2 Površina za potnike (m2)
13.2.1 Skupaj (S0): …
13.2.2 Zgornji nivo (S0a) (1): …
13.2.3 Spodnji nivo (S0b) (1): …
13.2.4 Za stoječe potnike (S1): …
13.3 Število potnikov (sedečih in stoječih)
13.3.1 Skupaj (N): …
13.3.2 Zgornji nivo (Na) (1): …
13.3.3 Spodnji nivo (Nb) (1): …
13.4 Število sedečih potnikov
13.4.1 Skupaj (A): …
13.4.2 Zgornji nivo (Aa) (1): …
13.4.3 Spodnji nivo (Ab) (1): …
13.4.4 Število prostorov za invalidske vozičke za vozila kategorij M2 in M3: …
13.7 Prostornina prostora za prtljago (m3): …
13.12 Risbe z merami, ki prikazujejo notranjo opremo glede sedežnih mest, površine za stoječe potnike, uporabnike invalidskih vozičkov, prostora za prtljago, vključno z morebitnimi prtljažniki in prtljažniki za smuči
Pojasnila
|
(b) |
Če oznake za identifikacijo tipa vsebujejo znake, ki niso bistveni za opis vozila, sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot, vsebovanih v tem opisnem listu, je treba te znake nadomestiti s simbolom ‚?‘ (npr. ABC??123??). |
|
(g3) |
|
|
(g14) |
|
|
(l) |
Vrednost mora biti zaokrožena na najbližjo desetinko milimetra. |
|
(o) |
Določeno na podlagi zahtev Direktive Sveta 80/1268/EGS (4). |
DEL B
Certifikat o ES-homologaciji
VZOREC
Format: A4 (210 × 297 mm)
CERTIFIKAT O ES-HOMOLOGACIJI
Sporočilo o:
|
tipa vozila glede na njegove mase in mere |
||
|
|||
|
|||
|
|
v skladu z Uredbo (EU) št. …/…,
Številka ES-homologacije:
Razlog za razširitev:
ODDELEK I
0.1 Znamka (tovarniško ime proizvajalca):
0.2 Tip:
0.2.1 Trgovsko ime (po potrebi):
0.4 Kategorija vozila (2):
0.5 Ime družbe in naslov proizvajalca:
0.8 Imena in naslovi proizvodnih tovarn:
0.9 Ime in naslov zastopnika proizvajalca (če obstaja):
ODDELEK II
1. Dodatni podatki (po potrebi): glej Dopolnilo
2. Tehnična služba, odgovorna za opravljanje preskusov:
3. Datum poročila o preskusu:
4. Številka poročila o preskusu:
5. Morebitne pripombe:
6. Kraj:
7. Datum:
8. Podpis:
|
Priloženi dokumenti |
: |
|
(c) Klasifikacija v skladu z opredelitvami iz dela A Priloge II.
(e) „Trambus izvedba“, kot je opredeljena v točki 2.7. Priloge I k Direktivi Sveta 74/297/EGS (1).
(1) UL L 165, 20.6.1974, str. 16.
(f) Kjer obstaja izvedenka z navadno kabino in izvedenka s spalno kabino, morata biti podana oba sklopa podatkov o masah in merah.
(g) Standard ISO 612: 1978 – Cestna vozila – Mere motornih in vlečenih vozil – Pogoji in opredelitve.
(7) Navesti dodatno opremo, ki vpliva na mere vozila.
|
(g1) |
|
|
(g2) |
|
|
(g4) |
|
|
(g5) |
|
|
(g6) |
|
|
(g7) |
|
|
(g8) |
|
|
(g9) |
|
|
(g10) |
|
(4) Samo za opredelitev terenskih vozil.
|
(g11) |
|
|
(g12) |
|
|
(g13) |
|
(h) Masa voznika je ocenjena na 75 kg.
Sistemi, ki vsebujejo tekočino (razen tistih za odpadno vodo), so napolnjeni na 100 % zmogljivosti, ki jo navaja proizvajalec.
Podatkov iz točke 2.6(a) in točke 2.6.1(a) ni treba priskrbeti za vozila kategorij N2, N3, M2, M3, O3 in O4.
(i) Za priklopnike ali polpriklopnike in za vozila, povezana s priklopnikom ali polpriklopnikom, ki na napravo za spenjanje ali na sedlo delujejo z znatno navpično silo, mora biti ta sila, deljena z standardnim gravitacijskim pospeškom, vključena v največjo tehnično dovoljeno maso.
(j) „Previs vlečne sklopke“ je vodoravna razdalja med vlečno sklopko za priklopno vozilo s centralno osjo in središčnico zadnje(-ih) osi.
(5) Opredeliti tako, da je jasna dejanska vrednost za vsako tehnično sestavo tipa vozila.
(k) Pri vozilih, ki lahko delujejo bodisi na bencin, dizelsko gorivo itd. ali tudi v kombinaciji z drugim gorivom, je treba podatke ponoviti.
V primeru nekonvencionalnih motorjev in sistemov proizvajalec zagotovi podatke, ki ustrezajo tukaj navedenim.
(n) Določeno na podlagi zahtev Direktive Sveta 80/1269/EGS (2).
(2) UL L 375, 31.12.1980, str. 46.
(1) Neustrezno črtati (so primeri, kjer ni treba ničesar črtati, če pride v poštev več kot en vnos).
(p) Zahtevane podrobnosti morajo biti podane za vsako od predvidenih variant.
(r) Za pnevmatike razreda Z, namenjene za vgradnjo na vozila, katerih največja hitrost presega 300 km/h, navesti enakovredne podatke.
(s) Število sedežnih mest, ki ga je treba navesti, velja za premikajoče se vozilo. V primeru modularne razporeditve se lahko določi območje.
(t) „Točka R“ ali „referenčna točka sedeža“ pomeni točko, ki jo določi proizvajalec vozila za vsako sedežno mesto glede na tridimenzionalni referenčni sistem, opisan v Prilogi III k Direktivi 77/649/EGS (3).
Dopolnilo
k certifikatu o ES-homologaciji št.
Opombe
|
1. |
Vozilo je bilo homologirano v skladu s členom 6(1) te uredbe (t. j. zunanje mere vozila presegajo največje mere, navedene v delih A, B, C ali D Priloge I): … da/ne (1) |
|
2. |
Vozilo je opremljeno z zračnim vzmetenjem: … da/ne (1) |
|
3. |
Vozilo je opremljeno z vzmetenjem, ki je priznano kot enakovredno zračnemu vzmetenju: … da/ne (1) |
|
4. |
Vozilo izpolnjuje zahteve za terensko vozilo: … da/ne (1) |
Legenda:
|
(2) |
Kot je določena v oddelku A Priloge II. |
(1) Neustrezno črtati.
PRILOGA VI
Spremembe Prilog I, III, IX in XVI k Direktivi 2007/46/ES
Direktiva 2007/46/ES se spremeni:
|
1. |
Priloga I se spremeni:
|
|
2. |
del I Priloge III se spremeni:
|
|
3. |
Priloga IX se spremeni:
|
|
4. |
Priloga XVI se spremeni:
|
PRILOGA VII
„PRILOGA XII
OMEJITVE ŠTEVILA VOZIL ZA MAJHNE SERIJE IN ZA ZAKLJUČEK SERIJE
A. OMEJITVE ŠTEVILA VOZIL ZA MAJHNE SERIJE
|
1. |
Število enot posameznega tipa vozil, ki se registrira, proda ali začne uporabljati v Evropski uniji v enem letu v skladu s členom 22, ne sme presegati spodaj navedenih števil za zadevno kategorijo vozil:
|
|
2. |
Število enot posameznega tipa vozil, ki se registrira, proda ali začne uporabljati v posamezni državi članici v enem letu v skladu s členom 23, določi zadevna država članica, vendar ne presega spodaj navedenih števil za zadevno kategorijo vozil:
|
|
3. |
Število enot posameznega tipa vozil, ki se registrira, proda ali začne uporabljati v posamezni državi članici v enem letu za namene člena 6(2) Uredbe (EU) št. 1230/2012, določi vsaka država članica, vendar ne presega spodaj navedenih števil za zadevno kategorijo vozil:
|
B. OMEJITVE ZA ZAKLJUČEK SERIJE
Največje število dokončanih in dodelanih vozil, ki se začnejo uporabljati v vsaki državi članici po postopku „zaključek serije“, omeji država članica na enega od naslednjih načinov:
|
1. |
Največje število vozil enega ali več tipov ne sme presegati 10 % pri kategoriji M1 oziroma 30 % pri vseh drugih kategorijah vozil vseh zadevnih tipov, danih v uporabo v tej državi članici v preteklem letu. Če 10 % oziroma 30 % znaša manj kot 100 vozil, lahko država članica dovoli začetek uporabe za največ 100 vozil. |
|
2. |
Vozila katerega koli tipa je treba omejiti na tista, za katera je bil izdan veljaven certifikat o skladnosti na dan izdelave ali po njem in ki je bil veljaven vsaj tri mesece po datumu izdaje, vendar je pozneje postal neveljaven zaradi začetka veljavnosti nekega regulativnega akta.“ |
DIREKTIVE
|
21.12.2012 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
L 353/80 |
DIREKTIVA KOMISIJE 2012/46/EU
z dne 6. decembra 2012
o spremembi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 97/68/ES o približevanju zakonodaje držav članic o ukrepih proti plinastim in trdnim onesnaževalom iz motorjev z notranjim zgorevanjem, namenjenih za vgradnjo v necestno mobilno mehanizacijo
(Besedilo velja za EGP)
EVROPSKA KOMISIJA JE –
ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,
ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 97/68/ES z dne 16. decembra 1997 o približevanju zakonodaje držav članic o ukrepih proti plinastim in trdnim onesnaževalom iz motorjev z notranjim zgorevanjem, namenjenih za vgradnjo v necestno mobilno mehanizacijo (1), in zlasti člena 14 Direktive,
ob upoštevanju naslednjega:
|
(1) |
Z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2004/26/ES z dne 21. aprila 2004 o spremembi Direktive 97/68/ES o približevanju zakonodaje držav članic o ukrepih proti plinastim in trdnim onesnaževalom iz motorjev z notranjim zgorevanjem, namenjenih za vgradnjo v premične stroje in naprave (2), so bile zaradi povečanja varstva okolja in ohranjanja zdravja ljudi v Direktivi 97/68/ES uvedene nove stopnje emisij IIIA, IIIB in IV. Ustrezno so bile spremenjene preskusne metode, in sicer najprej z Direktivo 2004/26/ES in pozneje z Direktivo Komisije 2010/26/EU z dne 31. marca 2010 o spremembi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 97/68/ES o približevanju zakonodaje držav članic o ukrepih proti plinastim in trdnim onesnaževalom iz motorjev z notranjim zgorevanjem, namenjenih za vgradnjo v necestno mobilno mehanizacijo (3). |
|
(2) |
Mejne vrednosti stopnje IV bodo obvezne za homologacije, izdane od 1. januarja 2013 za motorje kategorije Q in od 1. oktobra 2013 za motorje kategorije R. Na podlagi izkušenj, pridobljenih s težkimi motorji Euro V in VI v skladu z Uredbo (ES) št. 595/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o homologaciji motornih vozil in motorjev glede na emisije iz težkih vozil (Euro VI) in o dostopu do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil ter o spremembi Uredbe (ES) št. 715/2007 in Direktive 2007/46/ES ter o razveljavitvi direktiv 80/1269/EGS, 2005/55/ES in 2005/78/ES (4), so bile v preskusnih zahtevah za motorje stopnje IV ugotovljene nekatere vrzeli. Da se ob upoštevanju tehničnega napredka omogoči homologacija motorjev kategorij Q in R stopnje IV in da se poveča usklajenost na svetovni ravni, je treba revidirati in dopolniti nekatere določbe Direktive 97/68/ES. To je potrebno tudi zaradi zmanjšanja različnih razlag rezultatov preskusov in omejitve napak pri oceni emisij motorjev. |
|
(3) |
Direktiva 2010/26/EU je uvedla določbe o uravnavanju NOx, da se zagotovi pravilno delovanje kompleksnih sistemov naknadne obdelave, potrebnih za izpolnjevanje novih mejnih vrednosti emisij za motorje stopenj IIIB in IV. Zlasti zato, da se upravljavcem prepreči izogibanje skladnosti z mejnimi vrednostmi emisij, je na podlagi ustreznih določb Uredbe (ES) št. 595/2009 za težka vozila (Euro VI) določbe o uravnavanju NOx primerno dopolniti z uvedbo sistema za opozarjanje upravljavca in dvofaznega sistema za prisilo, ki znatno zmanjšuje učinkovitost opreme in tako zagotavlja skladnost. |
|
(4) |
Zaradi uvedbe elektronsko krmiljenih motorjev je preskusne postopke treba prilagoditi, da se zagotovi, da preskusi motorjev bolje odražajo pogoje dejanske uporabe, in da se dodatno prepreči neizpolnjevanje zahtev glede emisij [„cycle beating“ ali pojav dejansko večjih emisij kot v preskusnih ciklih]. Zato je treba med homologacijo skladnost dokazati na delovnem območju preskušenega motorja, ki je bilo izbrano na podlagi standarda ISO 8178. Navesti je treba tudi pogoje delovanja motorja, v katerih so preskusi izvedeni, spremeniti metode za izračun specifičnih emisij, da ustrezajo tistim, ki se zahtevajo za težka vozila (Euro VI) in jih uskladiti s predpisi velikih trgovinskih partnerjev Unije. |
|
(5) |
Direktiva 97/68/ES zahteva, da proizvajalec navede emisije motorja v posebnih kontrolnih okoljskih pogojih, ki se nanašajo na nadmorsko višino, tlak in temperaturo. Zaradi upoštevanja dejanske uporabe motorjev je primerno, da se merila glede temperature/tlaka in nadmorske višine razširijo z natančnejšo uskladitvijo določb z zahtevami za motorje za težka vozila Euro VI. |
|
(6) |
Spremeniti je treba tudi zahteve glede trajnosti, da se zagotovi učinkovitost zmanjšanja emisij med delovanjem motorja. Zaradi tehnoloških sprememb, povezanih z motorji stopnje IV in njihovimi sistemi naknadne obdelave, določbe o trajnosti iz Direktive 97/68/ES za navedene motorje niso primerne, zato je treba v Direktivo 97/68/ES vključiti določbe, ki temeljijo na določbah Uredbe (ES) št. 595/2009 o težkih motorjih Euro VI. |
|
(7) |
Na ravni Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo je bil sprejet globalno usklajen preskusni postopek za motorje stopnje IV (Pravilnik UN/ECE št. 96, spremembe 03). Primerno je določiti, da se navedeni postopek uporablja tudi za preskušanje navedenih motorjev v Uniji. |
|
(8) |
Direktiva 97/68/ES določa, da so homologacije, izdane na podlagi posebne zakonodaje Unije ali UN/ECE, enakovredne homologacijam, izdanim na podlagi navedene direktive. Sklicevanja na pravne akte, ki se štejejo za enakovredne, je treba prilagoditi sedaj veljavnim različicam. V zvezi z motorji za težka vozila Euro VI je treba navesti, da je enakovrednost dosežena le, če so izpolnjene nekatere dodatne zahteve glede prisile. |
|
(9) |
Poročanje o emisijah ogljikovega dioksida (CO2) je dodatni pokazatelj učinkovitosti motorja. Poročanje o emisijah CO2 v preskusnih ciklih motorja je del določb Uredbe (ES) št. 595/2009 za težka vozila (Euro VI in Agencija za varstvo okolja (EPA) 40 CFR Standardi za emisije toplogrednih plinov). Zato je primerno take določbe vključiti tudi v Direktivo 97/68/ES. |
|
(10) |
Direktiva 97/68/ES ne vsebuje posebnih zahtev za emisije iz bloka motorja, ki so sekundarne emisije motorja. Da ne bi prišlo do težav pri razlagi, je treba pojasniti, kako se emisije iz bloka motorja upoštevajo pri presoji o uspešnosti preskusa emisij. Navedene določbe je treba uskladiti z določbami za motorje težkih vozil Euro VI in Stopnjo 4 Združenih držav (EPA 40 CFR del 1039). |
|
(11) |
Direktiva 97/68/ES določa, da so motorji razvrščeni v različne razpone moči motorja zaradi izhodne moči in s tem zahtev glede mejnih vrednosti emisij. Pri novih elektronsko krmiljenih motorjih je najvišja moč motorja lahko drugačna od nazivne moči motorja. Da se zagotovi izpolnjevanje zahtev glede emisij, je kot moč motorja treba upoštevati največjo moč motorja. |
|
(12) |
Opisne liste v Direktivi 97/68/ES je treba posodobiti glede na tehnični napredek in uvedene spremembe. Novi opisni listi bi morali omogočati popolno poročanje. |
|
(13) |
Direktivo 97/68/ES je zato treba ustrezno spremeniti. |
|
(14) |
V skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih z dne 28. septembra 2011 so se države članice zavezale, da bodo uradnemu obvestilu o ukrepih za prenos v upravičenih primerih priložile enega ali več dokumentov, v katerih bo pojasnjeno razmerje med sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. |
|
(15) |
Ukrepi, predvideni v tej direktivi, so skladni z mnenjem Tehničnega odbora za motorna vozila, pristojnega v skladu s členom 15 Direktive 97/68/ES – |
SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:
Člen 1
Spremembe Direktive 97/68/ES
Direktiva 97/68/ES se spremeni:
|
1. |
Priloga I se spremeni v skladu s Prilogo I k tej direktivi; |
|
2. |
Priloga II se spremeni v skladu s Prilogo II k tej direktivi; |
|
3. |
Priloga III se spremeni v skladu s Prilogo III k tej direktivi; |
|
4. |
Priloga VI se spremeni v skladu s Prilogo IV k tej direktivi; |
|
5. |
Priloga VII se spremeni v skladu s Prilogo V k tej direktivi; |
|
6. |
Priloga XI se nadomesti z besedilom iz Priloge VI k tej direktivi; |
|
7. |
Priloga XII se nadomesti z besedilom iz Priloge VII k tej direktivi. |
Člen 2
Prenos
1. Države članice najpozneje do 21. decembra 2013 sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev z Direktivo. Komisiji takoj sporočijo besedilo navedenih predpisov.
Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.
2. Države članice sporočijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.
Člen 3
Začetek veljavnosti
Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Člen 4
Naslovniki
Ta direktiva je naslovljena na države članice.
V Bruslju, 6. decembra 2012
Za Komisijo
Predsednik
José Manuel BARROSO
(1) UL L 59, 27.2.1998, str. 1.
(2) UL L 146, 30.4.2004, str. 1.
PRILOGA I
Priloga I k Direktivi 97/68/ES se spremeni:
|
1. |
dodata se naslednja oddelka 3.2.3 in 3.2.4:
|
|
2. |
oddelek 8.3.2.2 se nadomesti z naslednjim:
|
|
3. |
v oddelku 8.3.2.3 se točka (b) nadomesti z naslednjim:
|
|
4. |
naslov oddelka 8.4 se nadomesti z naslednjim: „Zahteve za nadzorne ukrepe za NOx za motorje stopnje IIIB“; |
|
5. |
dodajo se naslednji oddelki 8.5, 8.6 in 8.7: „8.5 Zahteve za nadzorne ukrepe za NOx za motorje stopnje IV 8.5.1 Proizvajalec zagotovi izčrpne podatke o funkcionalnih lastnostih delovanja nadzornih ukrepov za NOx z dokumenti iz oddelka 2 Dodatka 1 k Prilogi II in iz oddelka 2 Dodatka 3 k Prilogi II. 8.5.2 Strategija za uravnavanje emisij motorja mora delovati pod vsemi okoljskimi pogoji, do katerih lahko pride na ozemlju Unije, zlasti pri nizkih temperaturah okolja. Ta zahteva ni omejena na pogoje, v katerih je treba uporabljati osnovno strategijo za uravnavanje emisij, kot so navedeni v oddelku 8.3.2.2. 8.5.3 Proizvajalec mora dokazati, da emisije amoniaka med necestnim ciklom prehodnega stanja (NRTC) ali necestnim enakomernim ciklom (NRSC) v okviru homologacijskega postopka ob uporabi reagenta ne presegajo srednje vrednosti 10 ppm. 8.5.4 Če so v premični stroj vgrajene ali z njim povezane posode z reagentom, je treba vključiti sredstvo za odvzem vzorca reagenta v posodah. Mesto odvzema mora biti lahko dostopno brez uporabe posebnih orodij ali naprav. 8.5.5 V skladu s členom 4(3) je homologacija pogojena z naslednjim:
8.6 Kontrolno območje za stopnjo IV V skladu z odstavkom 4.1.2.7 te priloge za motorje stopnje IV emisije, vzorčene v kontrolnem območju, opredeljenem v Dodatku 2 k Prilogi I, ne smejo presegati mejnih vrednosti emisij iz preglednice 4.1.2.6 te priloge za več kot 100 %. 8.6.1 Zahteve za dokazovanje Tehnična služba v kontrolnem območju za preskušanje naključno izbere do tri točke obremenitve in vrtilne frekvence. Tehnična služba določi tudi naključni vrstni red preskusnih točk. Preskus se izvede v skladu z glavnimi zahtevami za NRSC, vendar je vsako preskusno točko treba ovrednotiti ločeno. Pri vsaki preskusni točki morajo biti upoštevane mejne vrednosti iz oddelka 8.6. 8.6.2 Zahteve za preskus Preskus se izvede nemudoma po preskusnih ciklih diskretnega načina, kakor je opisano v Prilogi III. Če pa se proizvajalec na podlagi točke 1.2.1 Priloge III odloči za uporabo postopka iz Priloge 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03, se preskus izvede takole:
8.7 Preverjanje emisij plinov iz bloka motorja za motorje stopnje IV 8.7.1 Emisije iz bloka motorja se ne smejo sproščati neposredno v okolje, pri čemer to ne velja za izjeme iz odstavka 8.7.3. 8.7.2 Motorji lahko med celotnim delovanjem sproščajo emisije iz bloka motorja v izpušno cev pred katero koli napravo za naknadno obdelavo izpušnih plinov. 8.7.3 Motorji, opremljeni s turbopuhali, črpalkami, puhali ali nadtlačnim polnjenjem za uvajanje zraka, lahko sproščajo emisije iz bloka motorja v okolje. V tem primeru se emisije iz bloka motorja dodajo emisijam izpušnih plinov (fizično ali matematično) med preskušanjem vseh emisij v skladu z odstavkom 8.7.3.1 tega oddelka. 8.7.3.1 Emisije plinov iz bloka motorja Emisije iz bloka motorja se ne smejo sproščati neposredno v okolje, z naslednjimi izjemami: motorji, opremljeni s turbopuhali, črpalkami, puhali ali nadtlačnim polnjenjem za uvajanje zraka, lahko sproščajo emisije iz bloka motorja v okolje, če se emisije dodajo emisijam izpušnih plinov (fizično ali matematično) med preskušanjem vseh emisij. Proizvajalci, ki uveljavljajo to izjemo, morajo motorje vgraditi tako, da se lahko vse emisije iz bloka motorja preusmerijo v sistem vzorčenja emisij. V tem odstavku se emisije plinov iz bloka motorja, ki so preusmerjene v izpuh v smeri proti toku od naknadne obdelave izpušnih plinov med celotnim delovanjem, ne štejejo za izpuščene neposredno v okolje. Odprte emisije plinov iz bloka motorja se preusmerijo v sistem izpušnih plinov za merjenje emisij, in sicer na naslednji način:
|
|
6. |
doda se naslednji oddelek 9: „9. IZBIRA KATEGORIJE MOČI MOTORJA
|
|
7. |
dodata se dodatka 1 in 2: „Dodatek 1 Zahteve za zagotovitev pravilnega delovanja ukrepov za uravnavanje emisij NOx 1. Uvod Ta priloga določa zahteve za pravilno delovanje ukrepov za uravnavanje emisij NOx. Vključuje zahteve za motorje, ki se za zmanjšanje emisij opirajo na uporabo reagenta. 1.1 Opredelitve in kratice ‚Diagnostični sistem za uravnavanje emisij NOx (NCD)‘ pomeni sistem v motorju, ki lahko:
‚Napaka uravnavanja emisij NOx (NCM)‘ pomeni poskus nedovoljenega poseganja v sistem motorja za uravnavanje emisij NOx ali napako, ki vpliva na ta sistem, ki je lahko posledica nedovoljenega poseganja, za katero je po tej direktivi ob zaznavi potrebno aktiviranje sistema za opozarjanje ali za prisilo. ‚Diagnostična koda težave (DTC)‘ pomeni numerični ali alfanumerični identifikator, ki opredeljuje ali označuje napako uravnavanja emisij NOx. ‚Potrjena in aktivna DTC‘ pomeni DTC, ki se shrani, ko sistem NCD ugotovi, da je prišlo do napake. ‚Diagnostično orodje‘ pomeni zunanjo preskusno opremo, ki se uporablja za zunanjo komunikacijo s sistemom NCD. ‚Družina motorjev NCD‘ pomeni proizvajalčevo razvrstitev sistemov motorjev, ki imajo skupne metode spremljanja/diagnosticiranja napak uravnavanja emisij NOx. 2. Splošne zahteve Sistem motorja mora biti opremljen z diagnostičnim sistemom za uravnavanje emisij NOx (NCD), ki lahko ugotovi napake pri uravnavanju emisij NOx, obravnavane v tej prilogi. Vsak sistem motorja, ki je zajet v tem oddelku, mora biti načrtovan, izdelan in vgrajen tako, da lahko izpolnjuje te zahteve med celotno običajno življenjsko dobo motorja v običajnih pogojih uporabe. Pri doseganju tega cilja sme pri motorjih, ki so bili v uporabi dlje, kot je njihova življenjska doba, opredeljena v oddelku 3.1 Dodatka 5 k Prilogi III te direktive, priti do poslabšanja delovanja in občutljivosti diagnostičnega sistema za uravnavanje emisij NOx (NCD), torej so mejne vrednosti iz te priloge lahko prekoračene, preden se aktivira sistem za opozarjanje in/ali sistem za prisilo. 2.1 Zahtevane informacije 2.1.1 Če sistem za uravnavanje emisij zahteva uporabo reagenta, mora proizvajalec v oddelku 2.2.1.13 Dodatka 1 in v oddelku 2.2.1.13 Dodatka 3 k Prilogi II navesti lastnosti in vrsto tega reagenta, podatke o koncentraciji, če je reagent v raztopini, obratovalno temperaturo in sklicevanje na mednarodne standarde o sestavi in kakovosti. 2.1.2 Ob homologaciji se homologacijskemu organu predložijo podrobne pisne informacije, ki v celoti opisujejo delovne značilnosti sistema za opozarjanje upravljavca iz odstavka 4 in sistema za prisilo upravljavca iz odstavka 5. 2.1.3 Proizvajalec predloži dokumentacijo o vgradnji, ki, če jo uporabi proizvajalec originalne opreme, zagotovi, da bo motor, vključno s sistemom za uravnavanje emisij, ki je del homologiranega tipa motorja, po vgradnji v stroj v povezavi s potrebnimi deli stroja, pri delovanju izpolnjeval zahteve iz te priloge. Ta dokumentacija mora vsebovati podrobne tehnične zahteve in določbe sistema motorja (programske opreme, strojne opreme in komunikacije), potrebne za pravilno vgradnjo sistema motorja v stroj. 2.2 Obratovalni pogoji 2.2.1 Diagnostični sistem za uravnavanje emisij NOx mora delovati v naslednjih pogojih:
Ta oddelek se ne uporablja pri spremljanju ravni reagenta v posodi za shranjevanje, kadar so pri spremljanju izpolnjeni vsi pogoji, pri katerih je merjenje tehnično izvedljivo (na primer v vseh pogojih, v katerih tekoči reagent ni zamrznjen). 2.3 Zaščita pred zamrznitvijo reagenta 2.3.1 Dovoljena je uporaba ogrevane ali neogrevane posode z reagentom in sistema za doziranje reagenta. Ogrevan sistem mora izpolnjevati zahteve iz odstavka 2.3.2. Neogrevan sistem mora izpolnjevati zahteve iz odstavka 2.3.3. 2.3.1.1 Uporaba neogrevane posode z reagentom in sistema za doziranje reagenta mora biti navedena v pisnih navodilih za lastnika stroja. 2.3.2 Posoda z reagentom in sistem za doziranje reagenta 2.3.2.1 Če reagent zamrzne, mora biti na voljo za uporabo v največ 70 minutah od zagona motorja pri temperaturi okolja 266 K (–7 °C). 2.3.2.2 Merila zasnove ogrevanega sistema Ogrevani sistem mora biti zasnovan tako, da med preskušanjem po opredeljenem postopku izpolnjuje zahteve za učinkovitost iz tega oddelka.
2.3.2.3 Ocenjevanje meril zasnove se lahko izvede v mrzli komori preskusne naprave, pri čemer se uporabi cel motor ali deli, reprezentativni za dele, ki bodo vgrajeni na stroj, ali s terenskimi preskusi. 2.3.3 Aktiviranje sistema za opozarjanje in prisilo upravljavca za neogrevane sisteme 2.3.3.1 Sistem za opozarjanje upravljavca iz odstavka 4 se aktivira, če se reagent ne dozira pri temperaturi okolja ≤ 266 K (–7 °C). 2.3.3.2 Sistem za visoko stopnjo prisile iz odstavka 5.4 se aktivira, če se reagent ne dozira pri temperaturi okolja ≤ 266 K (–7 °C) v obdobju največ 70 minut po zagonu motorja. 2.4 Diagnostične zahteve 2.4.1 Diagnostični sistem za uravnavanje emisij NOx (NCD) mora biti sposoben zaznati napake v uravnavanju emisij NOx (NCM) iz te priloge s pomočjo diagnostičnih kod težav (DTC), shranjenih v pomnilniku računalnika, in na zahtevo te informacije sporočiti zunanji napravi. 2.4.2 Zahteve za zapisovanje diagnostičnih kod težav (DTC) 2.4.2.1 Sistem NCD beleži DTC za vsako posamezno napako uravnavanja emisij NOx (NCM). 2.4.2.2 Sistem NCD mora v 60 minutah delovanja motorja ugotoviti, ali je prisotna zaznavna napaka. V tem primeru se mora shraniti ‚potrjena in aktivna‘ DTC ter aktivirati se mora opozorilni sistem v skladu z odstavkom 4. 2.4.2.3 Kadar sistem za pravilno zaznavo in potrditev NCM potrebuje več kot 60 minut delovanja (npr. sistemi, ki uporabljajo statistične modele, ali v zvezi s porabo tekočine v stroju), lahko homologacijski organ dovoli daljše obdobje spremljanja, če proizvajalec utemelji potrebo po daljšem obdobju (npr. s tehničnimi razlogi, eksperimentalnimi rezultati, internimi izkušnjami ipd.). 2.4.3 Zahteve za izbris diagnostičnih kod težav (DTC)
2.4.4 Sistem NCD ne sme biti programiran ali zasnovan tako, da se delno ali v celoti deaktivira glede na starost stroja v dejanski življenjski dobi motorja, niti ne sme vsebovati nobenega algoritma ali strategije za postopno zmanjševanje učinkovitosti sistema NCD. 2.4.5 Vse računalniške kode, ki jih je mogoče reprogramirati, ali obratovalni parametri sistema NCD morajo biti zaščiteni pred nedovoljenimi posegi. 2.4.6 Družina motorjev NCD Proizvajalec je odgovoren za določitev sestave družine motorjev NCD. Razvrstitev sistemov motorjev v skupine znotraj družine motorjev NCD mora temeljiti na dobri inženirski presoji in jo mora odobriti homologacijski organ. Motorji, ki ne spadajo v isto družino motorjev, lahko še vedno spadajo v isto družino motorjev NCD. 2.4.6.1 Parametri, ki opredeljujejo družino motorjev NCD Za družino motorjev NCD so značilni osnovni konstrukcijski parametri, ki so skupni sistemom motorjev v družini. Šteje se, da sistemi motorjev spadajo v isto družino motorjev NCD, če imajo podobne naslednje osnovne parametre:
Te podobnosti mora proizvajalec dokazati z ustrezno tehnično analizo ali drugimi ustreznimi postopki, ki jih mora odobriti homologacijski organ. Proizvajalec lahko zahteva, da homologacijski organ odobri manjše razlike v metodah spremljanja/diagnosticiranja sistema NCD zaradi različne konfiguracije sistema motorja, kadar proizvajalec te metode šteje za podobne in se razlikujejo le toliko, da se ujemajo s specifičnimi lastnostmi zadevnih sestavnih delov (na primer velikost, pretok izpušnih plinov itd.) ali pa njihove podobnosti temeljijo na dobri inženirski presoji. 3. Zahteve za vzdrževanje
4. Sistem za opozarjanje upravljavca
5. Sistem za prisilo upravljavca 5.1 Stroj mora imeti vgrajen sistem za prisilo upravljavca, ki temelji na enem od naslednjih načel:
5.2 Po predhodni odobritvi homologacijskega organa se v stroj lahko vgradi sredstvo, ki onemogoči prisilo upravljavca v izrednih razmerah, ki jih razglasi nacionalna ali regionalna vlada, službe za ukrepanje ob izrednih dogodkih ali oborožene sile. 5.3 Sistem za nizko stopnjo prisile
Slika 1 Shema zmanjšanja navora pri nizki stopnji prisile 
5.4 Sistem za visoko stopnjo prisile
5.5 Zaradi varnostnih razlogov in da se omogoči diagnostika samookrevanja, je dovoljena uporaba funkcije odprave prisile za sprostitev polne moči motorja, če je
5.6 Sistem za prisilo upravljavca se mora deaktivirati, ko prenehajo obstajati pogoji za njegovo aktiviranje. Sistem za prisilo upravljavca se ne sme samodejno deaktivirati, če razlogi za njegovo aktiviranje niso odpravljeni. 5.7 Podrobnosti o postopkih aktiviranja in deaktiviranja sistema za prisilo upravljavca so navedene v oddelku 11. 5.8 Proizvajalec mora v okviru vloge za homologacijo v skladu s to direktivo prikazati delovanje sistema za prisilo upravljavca, kot je določeno v oddelku 11. 6. Razpoložljivost reagenta 6.1 Prikazovalnik ravni reagenta Stroj mora imeti prikazovalnik, ki upravljavca jasno obvešča o ravni reagenta v posodi za shranjevanje reagenta. Najmanjša sprejemljiva raven zmogljivosti prikazovalnika količine reagenta je neprekinjeno prikazovanje ravni reagenta, ko je sistem za opozarjanje upravljavca iz odstavka 4 aktiviran. Prikazovalnik količine reagenta je lahko analogni ali digitalni in lahko prikazuje raven reagenta kot delež polne prostornine posode, količino preostalega reagenta ali oceno preostalih ur delovanja. 6.2 Aktiviranje sistema za opozarjanje upravljavca
6.3 Aktiviranje sistema za prisilo upravljavca
7. Spremljanje kakovosti reagenta 7.1 Motor ali stroj mora vključevati sredstva, s katerimi prepozna, ali je v stroju prisoten neustrezen reagent.
7.2 Aktiviranje sistema za opozarjanje upravljavca Kadar sistem za spremljanje potrdi, da je kakovost reagenta neustrezna, se mora aktivirati sistem za opozarjanje upravljavca iz odstavka 4. Če opozorilni sistem vključuje sistem za prikazovanje sporočil, se mora prikazati sporočilo, ki navaja vzrok za opozorila (na primer: ‚zaznana neustrezna sečnina‘, ‚zaznan neustrezen AdBlue‘ ali ‚zaznan neustrezen reagent‘). 7.3 Aktiviranje sistema za prisilo upravljavca
8. Doziranje reagenta 8.1 Motor mora vključevati sredstvo za prepoznavanje prekinitve doziranja. 8.2 Števec doziranja reagenta
8.3 Aktiviranje sistema za opozarjanje upravljavca Sistem za opozarjanje upravljavca iz odstavka 4 se mora aktivirati v primeru prekinitve doziranja, pri kateri se vklopi števec doziranja v skladu z odstavkom 8.2.1. Če opozorilni sistem vključuje sistem za prikazovanje sporočil, se mora prikazati sporočilo, ki navaja vzrok za opozorilo (npr. ‚napaka pri doziranju sečnine‘, ‚napaka pri doziranju AdBlue‘ ali ‚napaka pri doziranju reagenta‘). 8.4 Aktiviranje sistema za prisilo upravljavca
9. Spremljanje napak, ki so lahko posledica nedovoljenega poseganja 9.1 Poleg ravni reagenta v posodi z reagentom, kakovosti reagenta in prekinitve doziranja reagenta je treba spremljati naslednje napake, ker so lahko posledica nedovoljenega poseganja:
9.2 Zahteve za spremljanje 9.2.1 Diagnostični sistem za uravnavanje emisij NOx (NCD) je treba nadzirati glede električnih okvar in odstranitve ali deaktiviranja katerega koli senzorja, ki preprečuje diagnosticiranje drugih napak iz odstavkov 6 do 8 (spremljanje sestavnih delov). Senzorji, ki vplivajo na diagnostično zmogljivost, so na primer senzorji za neposredno merjenje koncentracije NOx, senzorji za merjenje kakovosti sečnine, okoljski senzorji in senzorji, ki se uporabljajo za spremljanje doziranja reagenta, ravni reagenta ali njegove porabe. 9.2.2 Števec ventilov EGR
9.2.3 Števec oziroma števci sistema NCD
9.3 Aktiviranje sistema za opozarjanje upravljavca Sistem za opozarjanje upravljavca iz odstavka 4 se mora aktivirati v primeru napake iz odstavka 9.1 ter opozoriti, da je potrebno nujno popravilo. Če opozorilni sistem vključuje sistem za prikazovanje sporočil, se mora prikazati sporočilo, ki navaja vzrok opozorila (na primer „odklopljen ventil za doziranje reagenta“ ali ‚kritična napaka v zvezi z emisijami‘). 9.4 Aktiviranje sistema za prisilo upravljavca 9.4.1 Sistem za nizko stopnjo prisile iz odstavka 5.3 se mora aktivirati, če se napaka iz odstavka 9.1 ne odpravi v 36 urah delovanja motorja po aktiviranju sistema za opozarjanje upravljavca iz odstavka 9.3. 9.4.2 Sistem za visoko stopnjo prisile iz odstavka 5.4 se mora aktivirati, če se napaka iz odstavka 9.1 ne odpravi v 100 urah delovanja motorja po aktiviranju sistema za opozarjanje upravljavca iz odstavka 9.3. 9.4.3 Število ur pred aktiviranjem sistemov za prisilo se mora zmanjšati v primeru ponavljajočega se pojavljanja napak v skladu z mehanizmom iz oddelka 11. 9.5 Proizvajalec lahko namesto zahtev iz odstavka 9.2 uporabi senzor za NOx, nameščen v izpušnem plinu. V tem primeru
10. Zahteve za dokazovanje 10.1 Splošno Skladnost z zahtevami iz te priloge je treba dokazati med preskušanjem za pridobitev homologacije z naslednjimi prikazi v skladu s preglednico 1 in tem oddelkom:
Preglednica 1 Prikaz vsebine postopka dokazovanja v skladu z določbami iz oddelkov 10.3 in 10.4 tega dodatka
10.2 Družine motorjev ali družine motorjev NCD Skladnost družine motorjev ali družine motorjev NCD z zahtevami iz tega oddelka 10 se lahko dokaže s preskušanjem enega od članov obravnavane družine, če proizvajalec homologacijskemu organu dokaže, da so sistemi spremljanja, potrebni za izpolnjevanje zahtev iz te priloge, znotraj družine podobni. 10.2.1 Dokazovanje, da so sistemi spremljanja za druge člane družine NCD podobni, se lahko izvede s predložitvijo elementov, kot so algoritmi, funkcionalne analize ipd., homologacijskemu organu. 10.2.2 Preskusni motor izbere proizvajalec v dogovoru s homologacijskim organom, pri čemer ni nujno, da je to osnovni motor obravnavane družine. 10.2.3 Če motorji iz družine motorjev spadajo v družino motorjev NCD, ki je bila že homologirana v skladu z odstavkom 10.2.1 (slika 3), se šteje, da je skladnost te družine motorjev dokazana brez nadaljnjega preskušanja, če proizvajalec dokaže homologacijskemu organu, da so sistemi spremljanja, potrebni za izpolnjevanje zahtev iz te priloge, v zadevni družini motorjev in družini motorjev NCD podobni. Slika 3 Predhodno dokazana skladnost družine motorjev NCD 
10.3 Prikaz aktiviranja opozorilnega sistema 10.3.1 Skladnost aktiviranja opozorilnega sistema je treba dokazati z dvema preskusoma: pomanjkanja reagenta in eno kategorijo napak iz oddelkov 7 do 9 te priloge. 10.3.2 Izbira napak, ki se preskušajo 10.3.2.1 Pri prikazu aktiviranja opozorilnega sistema zaradi neustrezne kakovosti reagenta se izbere reagent, katerega aktivna sestavina je razredčena najmanj toliko, kot je sporočil proizvajalec v skladu z zahtevami iz oddelka 7 te priloge. 10.3.2.2 Za prikaz aktiviranja opozorilnega sistema zaradi napak, ki so lahko posledica nedovoljenega poseganja v skladu z oddelkom 9 te priloge, je treba pri izbiri upoštevati naslednji zahtevi:
10.3.3 Prikaz 10.3.3.1 Za namene tega prikaza je treba opraviti ločen preskus za vsako napako iz oddelka 10.3.1. 10.3.3.2 Med preskušanjem je lahko prisotna le napaka, ki se preskuša. 10.3.3.3 Pred začetkom preskušanja je treba izbrisati vse diagnostične kode težave. 10.3.3.4 Na zahtevo proizvajalca, in če se s tem strinja homologacijski organ, se napake, ki se preskušajo, lahko simulirajo. 10.3.3.5 Zaznavanje napak, razen pomanjkanja reagenta Napake, razen pomanjkanja reagenta, se morajo po njihovi povzročitvi ali simuliranju zaznavati takole:
10.3.3.6 Zaznavanje v primeru pomanjkanja reagenta Za namene prikaza aktiviranja opozorilnega sistema v primeru pomanjkanja reagenta mora sistem motorja delovati enega ali več preskusnih ciklov NCD po presoji proizvajalca.
10.3.3.7 Preskusni cikel NCD
10.3.4 Prikaz aktiviranja opozorilnega sistema se šteje za izvedenega, če se je na koncu posameznega demonstracijskega preskusa, izvedenega v skladu z oddelkom 10.3.3, opozorilni sistem ustrezno aktiviral. 10.4 Prikaz aktiviranja sistema za prisilo 10.4.1 Prikaz aktiviranja sistema za prisilo se mora izvesti s preskusi na napravi za preskušanje motorja. 10.4.1.1 Vsi dodatni sestavni deli ali podsistemi, ki niso fizično vgrajeni v sistem motorja, kot so senzorji temperature okolja, senzorji ravni ter sistemi za opozarjanje in obveščanje upravljavca, ki so potrebni za izvajanje prikazov, morajo biti povezani s sistemom motorja v ta namen ali morajo biti simulirani v skladu z zahtevami homologacijskega organa. 10.4.1.2 Če se tako odloči proizvajalec in se s tem strinja homologacijski organ, se lahko demonstracijski preskusi izvajajo na celotnem stroju ali strojih bodisi z namestitvijo stroja na ustrezno preskusno napravo bodisi z vožnjo po preskusni stezi v nadzorovanih pogojih. 10.4.2 Z zaporedjem preskusov se prikaže aktiviranje sistema za prisilo v primeru pomanjkanja reagenta in v primeru ene od napak iz oddelkov 7, 8 ali 9 te priloge. 10.4.3 Za namene tega prikaza:
10.4.4 Proizvajalec mora poleg tega prikazati delovanje sistema za prisilo v skladu s pogoji za napake iz oddelkov 7, 8 ali 9 te priloge, ki niso bili izbrani za demonstracijske preskuse iz oddelkov 10.4.1 do 10.4.3. Ti dodatni prikazi se lahko izvedejo s predložitvijo tehnične študije homologacijskemu organu z uporabo dokazov, kot so algoritmi, funkcionalne analize in rezultati predhodnih preskusov. 10.4.4.1 S temi dodatnimi prikazi je treba zlasti dokazati, da aktiviranje ustreznega mehanizma za zmanjšanje navora v ECU motorja ustreza zahtevam homologacijskega organa. 10.4.5 Demonstracijski preskus sistema za nizko stopnjo prisile 10.4.5.1 Ta prikaz se začne, ko se aktivira opozorilni sistem ali ustrezen sistem ‚Neprekinjenega‘ opozarjanja zaradi odkritja napake, ki jo določi homologacijski organ. 10.4.5.2 Kadar se preverja odziv sistema na pomanjkanje reagenta v posodi, mora sistem motorja delovati, dokler razpoložljivost reagenta ne doseže vrednosti 2,5 % nominalne polne prostornine ali vrednosti, ki jo določi proizvajalec v skladu z oddelkom 6.3.1 te priloge in pri kateri naj bi se aktiviral sistem za nizko stopnjo prisile.
10.4.5.3 Kadar se preverja odziv sistema na drugo napako, razen pomanjkanja reagenta v posodi, mora sistem motorja delovati ustrezno število ur iz preglednice 3 tega dodatka ali, če se tako odloči proizvajalec, dokler ustrezen števec ne doseže vrednosti, pri kateri se aktivira sistem za nizko stopnjo prisile. 10.4.5.4 Prikaz aktiviranja sistema za nizko stopnjo prisile se šteje za izvedenega, če na koncu posameznega demonstracijskega preskusa, izvedenega v skladu z oddelkoma 10.4.5.2 in 10.4.5.3, proizvajalec dokaže homologacijskemu organu, da se je z ECU motorja aktiviral mehanizem za zmanjšanje navora. 10.4.6 Demonstracijski preskus sistema za visoko stopnjo prisile 10.4.6.1 Ta prikaz se začne pri pogoju, pri katerem se sistem za nizko stopnjo prisile predhodno aktivira, in se lahko izvede kot nadaljevanje preskusov za prikaz aktiviranja sistema za nizko stopnjo prisile. 10.4.6.2 Ko se preveri odziv sistema v primeru pomanjkanja reagenta v posodi, mora sistem motorja delovati, dokler posoda z reagentom ni prazna ali dokler se ne doseže raven pod 2,5 % nominalne polne prostornine posode, ki jo je proizvajalec določil za aktiviranje sistema za visoko stopnjo prisile.
10.4.6.3 Kadar se preverja odziv sistema na drugo napako, razen pomanjkanja reagenta v posodi, mora sistem motorja delovati ustrezno število ur iz preglednice 3 tega dodatka ali, če se tako odloči proizvajalec, dokler ustrezen števec ne doseže vrednosti, pri kateri se aktivira sistem za visoko stopnjo prisile. 10.4.6.4 Prikaz aktiviranja sistema za visoko stopnjo prisile se šteje za izvedenega, če na koncu posameznega demonstracijskega preskusa, izvedenega v skladu z odstavkoma 10.4.6.2 in 10.4.6.3, proizvajalec dokaže homologacijskemu organu, da se je aktiviral mehanizem visoke stopnje prisile iz te priloge. 10.4.7 Če se tako odloči proizvajalec in se s tem strinja homologacijski organ, se lahko namesto tega prikaz mehanizma prisile izvede na celotnem stroju v skladu z zahtevami iz oddelka 5.4, pri čemer se stroj namesti na ustrezno preskusno napravo ali se vozi po preskusni stezi v nadzorovanih pogojih. 10.4.7.1 Stroj mora delovati, dokler števec za izbrano napako ne zabeleži ustreznega števila ur delovanja iz preglednice 3 tega dodatka ali po potrebi dokler posoda z reagentom ni prazna ali dokler ne doseže ravni pod 2,5 % nominalne polne prostornine posode, ki jo določi proizvajalec za aktiviranje sistema za visoko stopnjo prisile. 11. Opis mehanizmov aktiviranja in deaktiviranja sistemov za opozarjanje in prisilo upravljavca 11.1 Za dopolnitev zahtev iz te priloge v zvezi z mehanizmi aktiviranja in deaktiviranja sistemov za opozarjanje in prisilo ta oddelek 11 določa tehnične zahteve za te mehanizme aktiviranja in deaktiviranja. 11.2 Mehanizmi aktiviranja in deaktiviranja opozorilnega sistema 11.2.1 Sistem za opozarjanje upravljavca se mora aktivirati, kadar ima diagnostična koda težave (DTC), povezana z NCM, ki upravičuje njegovo aktiviranje, status iz preglednice 2 tega dodatka. Preglednica 2 Aktiviranje sistema za opozarjanje upravljavca
11.2.2 Sistem za opozarjanje upravljavca se mora deaktivirati, ko diagnostični sistem ugotovi, da napaka, pomembna za zadevno opozorilo, ni več prisotna, ali kadar diagnostično orodje izbriše podatke, vključno z DTC za napake, ki upravičujejo njegovo aktiviranje. 11.2.2.1 Zahteve za izbris ‚podatkov o uravnavanju emisij NOx‘ 11.2.2.1.1 Izbris/ponastavitev ‚podatkov o uravnavanju emisij NOx‘ z diagnostičnim orodjem Na zahtevo diagnostičnega orodja se morajo naslednji podatki izbrisati iz računalniškega pomnilnika ali ponastaviti na vrednost, določeno v tem dodatku (glej preglednico 3). Preglednica 3 Izbris/ponastavitev ,podatkov o uravnavanju emisij „NOx“ z diagnostičnim orodjem
11.2.2.1.2 Podatki o uravnavanju emisij NOx se ne smejo izbrisati z odklopom akumulatorjev stroja. 11.2.2.1.3 Brisanje ‚podatkov o uravnavanju emisij NOx ‘ je mogoče le, če je ,‚motor ustavljen‘. 11.2.2.1.4 Ko so ‚podatki o uravnavanju emisij NOx ‘, vključno z DTC, zbrisani, se noben prikaz števca, povezan s temi napakami in določen v tej prilogi, ne sme zbrisati, ampak se mora ponastaviti na vrednost, določeno v ustreznem oddelku te priloge. 11.3 Mehanizem aktiviranja in deaktiviranja sistema za prisilo upravljavca 11.3.1 Sistem za prisilo upravljavca se mora aktivirati, kadar je opozorilni sistem aktiviran in števec za zadevno vrsto NCM, ki upravičuje njegovo aktiviranje, doseže vrednost iz preglednice 4 tega dodatka. 11.3.2 Sistem za prisilo upravljavca se mora deaktivirati, če sistem ne zaznava več napake, ki upravičuje njegovo aktiviranje, ali če so bili podatki, vključno z DTC, v zvezi z NCM, ki upravičujejo njegovo aktiviranje, izbrisani z diagnostičnim orodjem ali orodjem za vzdrževanje. 11.3.3 Sistemi za opozarjanje in prisilo se takoj aktivirajo ali deaktivirajo, če je to primerno v skladu z določbami iz oddelka 6 te priloge po oceni količine reagenta v posodi z reagentom. V tem primeru mehanizmi aktiviranja ali deaktiviranja ne smejo biti odvisni od statusa katere koli s tem povezane DTC. 11.4 Mehanizem števca 11.4.1 Splošno 11.4.1.1 Za izpolnjevanje zahtev iz te priloge mora imeti sistem vsaj 4 števce za beleženje števila ur, ko motor deluje, medtem ko sistem zazna kaj od naslednjega:
11.4.1.1.1 Proizvajalec lahko uporabi enega ali več števcev za razvrstitev napak, navedenih v oddelku 11.4.1.1. 11.4.1.2 Ti števci morajo šteti do najvišje vrednosti v dvozložnem števcu z enourno ločljivostjo in to vrednost ohraniti, razen če so izpolnjeni pogoji, ki omogočajo ponastavitev števca na nič. 11.4.1.3 Proizvajalec lahko uporabi enega ali več števcev za sistem NCD. En števec lahko sešteva število ur dveh ali več različnih napak za to vrsto števcev, pri čemer nobena od njih ni dosegla časa, ki ga kaže števec. 11.4.1.3.1 Če se proizvajalec odloči, da bo uporabil več števcev za sistem NCD, mora biti sistem sposoben vsaki napaki, ki je v skladu s to prilogo pomembna za to vrsto števcev, dodeliti poseben števec za sistem spremljanja. 11.4.2 Načelo mehanizma števca 11.4.2.1 Vsak števec deluje na naslednji način:
11.5 Prikaz aktiviranja in deaktiviranja ter mehanizmov števca 11.5.1 V tem odstavku so prikazani aktiviranje in deaktiviranje ter mehanizmi števca za nekatere značilne primere. Podatki in opisi iz odstavkov 11.5.2, 11.5.3 in 11.5.4 so navedeni le za namene ponazoritve v tej prilogi in se ne smejo navajati kot primeri zahtev iz te direktive ali kot dokončne izjave o vključenih postopkih. Ure števca na slikah 6 in 7 se nanašajo na najvišje vrednosti visoke stopnje prisile v preglednici 4. Dejstvo, da bo opozorilni sistem aktiviran tudi, kadar je aktiviran sistem za prisilo, zaradi poenostavitve na primer ni bilo navedeno v zadevnih ponazoritvah. Slika 4 Ponovno aktiviranje in ponastavitev števca na nič po koncu obdobja, v katerem je bila njegova vrednost ustavljena 
11.5.2 Slika 5 prikazuje delovanje mehanizmov aktiviranja in deaktiviranja pri spremljanju razpoložljivosti reagenta v petih primerih:
Slika 5 Razpoložljivost reagenta 
11.5.3 Slika 6 prikazuje tri primere neustrezne kakovosti reagenta:
Slika 6 Polnjenje z reagentom slabe kakovosti 
11.5.4 Slika 7 prikazuje tri primere okvar sistema za doziranje sečnine. Ta slika prikazuje tudi postopek, ki se uporablja pri spremljanju okvar iz oddelka 9 te priloge.
Slika 7 Okvara sistema za doziranje reagenta 
12. Dokazovanje najmanjše sprejemljive koncentracije reagenta CDmin
„Dodatek 2 Zahteve za kontrolno območje za motorje stopnje IV 1. Kontrolno območje motorja Kontrolno območje (glej sliko 1) je opredeljeno takole: razpon vrtilne frekvence: vrtilna frekvenca A do visoke vrtilne frekvence; pri čemer je: vrtilna frekvenca A = nizka vrtilna frekvenca + 15 % (visoka vrtilna frekvenca – nizka vrtilna frekvenca). Uporabita se visoka vrtilna frekvenca in nizka vrtilna frekvenca, kot sta opredeljeni v Prilogi III, ali, če se proizvajalec na podlagi oddelka 1.2.1 Priloge III odloči za uporabo postopka iz Priloge 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03, opredelitvi iz odstavkov 2.1.33 in 2.1.37 Pravilnika UN/ECE št. 96, spremembe 03. Če je izmerjena vrtilna frekvenca motorja A znotraj ± 3 % vrtilne frekvence motorja, kot jo je navedel proizvajalec, se uporabi navedena vrtilna frekvenca. Če katera koli vrtilna frekvenca motorja prekorači dovoljeno odstopanje, se uporabijo izmerjene vrtilne frekvence motorja. 2. Naslednji pogoji delovanja motorja so izključeni iz preskušanja:
Proizvajalec lahko zahteva, da tehnična služba med certificiranjem/homologacijo izključi pogoje delovanja iz kontrolnega območja, opredeljenega v oddelkih 1 in 2 tega dodatka. Po pridobitvi pozitivnega mnenja homologacijskega organa lahko tehnična služba to izključitev sprejme, če lahko proizvajalec dokaže, da motor ne more delovati pod takimi pogoji v kateri koli kombinaciji strojev. Slika 1 Kontrolno območje 
|
PRILOGA II
Priloga II k Direktivi 97/68/ES se spremeni:
|
1. |
Dodatek 1 se spremeni:
|
|
2. |
Dodatek 2 se spremeni:
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
(*1) Neustrezno črtati.
(*2) Če se ne uporablja, označiti z ‚n.a.‘ “;“
(*3) Za popolne podatke glej Dodatek 1.
(*4) Za popolne podatke glej Dodatek 3.“
PRILOGA III
Priloga III k Direktivi 97/68/ES se spremeni:
|
1. |
oddelek 1.2 se nadomesti z naslednjim: „1.2 Izbira preskusnega postopka Preskus se izvede na motorju, ki je nameščen na preskusno napravo in priključen na dinamometer. 1.2.1 Preskusni postopki za stopnje I, II, IIIA, IIIB in IV Preskus se izvede v skladu s postopkom v tej prilogi ali pa, če se proizvajalec tako odloči, se uporabi preskusni postopek iz Priloge 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03. Poleg tega se uporabljajo naslednje zahteve:
|
|
2. |
Dodatek 5 se nadomesti z naslednjim: „Dodatek 5 Zahteve glede trajnosti 1. PREVERJANJE TRAJNOSTI MOTORJEV NA KOMPRESIJSKI VŽIG STOPNJE IIIA IN IIIB Ta dodatek velja samo za motorje na kompresijski vžig stopenj IIIA in IIIB. 1.1 Proizvajalci določijo vrednost faktorja poslabšanja (FP) za vsako s predpisi urejeno onesnaževalo za vse družine motorjev stopenj IIIA in IIIB. Taki faktorji poslabšanja se uporabljajo za homologacijo in preskušanje med proizvodnjo. 1.1.1 Preskus za določitev faktorjev poslabšanja (FP) se opravi, kot sledi:
1.2 Podatki o faktorjih poslabšanja in prošnje za homologacijo 1.2.1 Aditivni faktorji poslabšanja se navedejo posebej za vsako onesnaževalo v vlogi za homologacijo za družino motorjev, za motorje na kompresijski vžig, ki ne uporabljajo naprav za naknadno obdelavo izpušnih plinov. 1.2.2 Multiplikativni faktorji poslabšanja se v vlogi za homologacijo za družino motorjev določijo za vsako onesnaževalo, za motorje na kompresijski vžig, ki uporabljajo naprave za naknadno obdelavo izpušnih plinov. 1.2.3 Proizvajalec homologacijskemu organu na zahtevo posreduje podatke, ki potrjujejo vrednosti faktorjev poslabšanja. Ti podatki običajno zajemajo rezultate preskusov emisij, časovni potek programa kopičenja uporabe, postopke vzdrževanja skupaj s podatki, ki podpirajo inženirsko presojo tehnološke enakovrednosti, če je to potrebno. 2. PREVERJANJE TRAJNOSTI MOTORJEV NA KOMPRESIJSKI VŽIG STOPNJE IV 2.1 Splošno 2.1.1 Ta dodatek velja samo za motorje na kompresijski vžig stopnje IV. Na zahtevo proizvajalca se lahko namesto zahtev iz oddelka 1 tega dodatka uporablja tudi za motorje na kompresijski vžig stopenj IIIA in IIIB. 2.1.2 V tem oddelku 2 so navedeni postopki za izbiro motorjev, ki se preskusijo po programu kopičenja uporabe za ugotavljanje faktorjev poslabšanja za homologacijo motorjev stopnje IV in presojanje skladnosti proizvodnje. Faktorji poslabšanja se uporabijo v skladu z odstavkom 2.4.7 za emisije, izmerjene v skladu s Prilogo III k tej direktivi. 2.1.3 Preskusi kopičenja uporabe ali preskusi emisij, opravljeni zaradi določitve slabšanja, se ne smejo opraviti v prisotnosti homologacijskega organa. 2.1.4 V tem oddelku 2 so navedena tudi z emisijami povezana in z emisijami nepovezana navodila za vzdrževanje, ki jih je treba ali se lahko uporabljajo za motorje, na katerih se izvaja program kopičenja uporabe. Takšno vzdrževanje mora biti v skladu s posegi vzdrževanja, ki se izvajajo na motorjih v prometu, in se sporoči lastnikom novih motorjev. 2.1.5 Na zahtevo proizvajalca homologacijski organ lahko dovoli uporabo faktorjev poslabšanja, ki so bili določeni s pomočjo nadomestnih postopkov in ne postopkov iz oddelkov 2.4.1 do 2.4.5. V tem primeru mora proizvajalec homologacijskemu organu dokazati, da uporabljeni nadomestni postopki niso nič manj strogi kot postopki iz oddelkov 2.4.1 do 2.4.5. 2.2 Opredelitev pojmov Uporabljajo se za oddelek 2 Dodatka 5. 2.2.1 ‚Cikel staranja‘ pomeni delovanje stroja ali motorja (hitrost, obremenitev, moč) v obdobju kopičenja uporabe; 2.2.2 ‚kritični sestavni deli, povezani z emisijami‘ pomenijo naslednje sestavne dele, ki so predvsem namenjeni uravnavanju emisij: vsi sistemi za naknadno obdelavo izpušnih plinov, elektronska krmilna enota motorja ter povezani senzorji in stikala ter sistem za vračanje izpušnih plinov, vključno z vsemi povezanimi filtri, hladilniki, nadzornimi ventili in cevmi; 2.2.3 ‚kritično vzdrževanje, povezano z emisijami‘ pomeni vzdrževanje, ki se izvaja na kritičnih sestavnih delih, povezanih z emisijami; 2.2.4 ‚vzdrževanje, povezano z emisijami‘ pomeni vzdrževanje, ki znatno vpliva na emisije ali bo verjetno vplivalo na poslabšanje emisij iz vozila ali motorja pri običajni uporabi; 2.2.5 ‚družina motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov‘ pomeni proizvajalčevo razvrstitev motorjev, ki so skladni z opredelitvijo pojma družine motorjev, vendar so še naprej razvrščeni v družino družin motorjev, ki uporabljajo podobne sisteme za naknadno obdelavo izpušnih plinov; 2.2.6 ‚vzdrževanje, nepovezano z emisijami‘ pomeni vzdrževanje, ki znatno ne vpliva na emisije in nima trajnega učinka na poslabšanje emisij iz stroja ali motorja pri običajni uporabi, ko je poseg vzdrževanja opravljen; 2.2.7 ‚program kopičenja uporabe‘ pomeni cikel staranja in obdobje kopičenja uporabe za določanje faktorjev poslabšanja za družino motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov. 2.3 Izbira motorjev za ugotavljanje faktorjev poslabšanja časa trajnosti emisij 2.3.1 Motorji za preskus emisij, da se ugotovijo faktorji poslabšanja časa trajnosti emisij, se izberejo iz družine motorjev, ki je opredeljena v oddelku 6 Priloge I k tej direktivi. 2.3.2 Motorje iz drugih družin motorjev je mogoče vključiti v družine na podlagi tipa sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov, ki ga motor uporablja. Da je mogoče motorje z različnimi nastavitvami valjev, vendar z enakimi tehničnimi specifikacijami in enako namestitvijo sistemov za naknadno obdelavo izpušnih plinov uvrstiti v isto družino motorjev s sistemom za naknadno obdelavo motorja, mora proizvajalec homologacijskemu organu predložiti podatke, ki dokazujejo, da je zmanjšanje emisij teh sistemov motorjev podobno. 2.3.3 Proizvajalec motorja izbere en motor, ki predstavlja družino motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov, kot je določeno v skladu z odstavkom 2.3.2, za preskušanje po programu kopičenja uporabe iz odstavka 2.4.2 in to sporoči homologacijskemu organu pred začetkom kakršnih koli preskusov. 2.3.3.1 Če homologacijski organ odloči, da najslabšo raven emisij družine motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov bolje predstavlja kak drug motor, potem motor za preskus skupaj izbereta homologacijski organ in proizvajalec motorja. 2.4 Ugotavljanje faktorjev poslabšanja časa trajnosti emisij 2.4.1 Splošno Faktorji poslabšanja se za družino motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov določijo z izbranimi motorji na podlagi programa kopičenja uporabe, ki vključuje redno preskušanje za plinaste emisije in emisije delcev v preskusih NRSC in NRTC. 2.4.2 Program kopičenja uporabe Če proizvajalec tako odloči, se programi kopičenja uporabe lahko izvajajo tako, da se s strojem, opremljenim z izbranim motorjem, izvede program ‚kopičenja uporabe‘ ali program ‚kopičenja uporabe z dinamometrom‘. 2.4.2.1 Kopičenje uporabe in kopičenje uporabe z dinamometrom
2.4.2.2 Če homologacijski organ odloči, da je treba med točkami, ki jih je izbral proizvajalec, izvesti dodatne meritve, o tem obvesti proizvajalca. Proizvajalec pripravi revidiran program kopičenja uporabe, s katerim se mora strinjati homologacijski organ. 2.4.3 Preskušanje motorja 2.4.3.1 Stabilizacija sistema motorja
2.4.3.2 Preskus kopičenja uporabe
2.4.4 Poročanje 2.4.4.1 Rezultati vseh preskusov emisij (NRTC in NRSC po vročem zagonu), ki se izvedejo med programom kopičenja uporabe, morajo biti na razpolago homologacijskemu organu. Če se kateri koli preskus razveljavi, mora proizvajalec predložiti pojasnilo, zakaj ga je razveljavil. V tem primeru se v roku 100 ur kopičenja uporabe izvede dodatna serija preskusov emisij. 2.4.4.2 Proizvajalec beleži podatke v zvezi z vsemi preskusi emisij in posegi vzdrževanja, ki jih je izvedel na motorju med programom kopičenja uporabe. Te podatke predloži homologacijskemu organu skupaj z rezultati preskusov emisij, ki jih izvede v programu kopičenja uporabe. 2.4.5 Določitev faktorjev poslabšanja 2.4.5.1 Za vsako onesnaževalo, izmerjeno v ciklih NRTC in NRSC po vročem zagonu na vsaki preskusni točki, se v programu kopičenja uporabe na podlagi vseh rezultatov preskusov izvede ‚najboljša‘ analiza linearne regresije. Rezultati vsakega preskusa za vsako onesnaževalo se izrazijo na enako število decimalnih mest, kot je mejna vrednost za zadevno onesnaževalo, ki se uporablja za družino motorjev, plus eno dodatno decimalno mesto. Če se v skladu z oddelkom 2.4.2.1.4 ali oddelkom 2.4.2.1.5 na vsaki preskusni točki izvede le en preskusni cikel (NRTC ali NRSC po vročem zagonu), se regresijska analiza opravi le na podlagi rezultatov preskusov preskusnega cikla, izvedenega na vsaki preskusni točki. Na zahtevo proizvajalca in s predhodno odobritvijo homologacijskega organa se lahko dovoli nelinearna regresija. 2.4.5.2 Vrednosti emisij za vsako onesnaževalo na začetku programa kopičenja uporabe in na koncu časa trajnosti emisij, ki veljajo za motor v preskušanju, se izračunajo po regresijski enačbi. Če je program kopičenja uporabe krajši od časa trajnosti emisij, se vrednosti emisij na koncu časa trajnosti emisij izračunajo z ekstrapolacijo regresijske enačbe, kot je določeno v oddelku 2.4.5.1. Če se vrednosti emisij uporabljajo za družine motorjev v isti družini motorjev s sistemom za naknadno obdelavo, vendar z različnimi časi trajnosti emisij, se vrednosti emisij na koncu časa trajnosti emisij za vsak čas trajnosti emisij preračunajo z ekstrapolacijo ali interpolacijo regresijske enačbe, kot je določeno v oddelku 2.4.5.1. 2.4.5.3 Faktor poslabšanja (FP) za vsako onesnaževalo se določi kot razmerje med uporabljenimi vrednostmi emisij na koncu časa trajnosti emisij in vrednostmi emisij na začetku programa kopičenja uporabe (multiplikativni faktor poslabšanja). Na zahtevo proizvajalca in s predhodno odobritvijo homologacijskega organa se lahko za vsako onesnaževalo uporabi aditivni faktor poslabšanja. Aditivni faktor poslabšanja je opredeljen kot razlika med izračunanimi vrednostmi emisij na koncu časa trajnosti emisij in vrednostmi emisij na začetku programa kopičenja uporabe. Primer določitve faktorjev poslabšanja z uporabo linearne regresije je prikazan na sliki 1 za emisije NOx. Mešanje multiplikativnih in aditivnih faktorjev poslabšanja znotraj enega sklopa onesnaževal ni dovoljeno. Če je rezultat izračuna pri multiplikativnem faktorju poslabšanja manj kot 1,00, je faktor poslabšanja 1,0, če je rezultat izračuna pri aditivnem faktorju poslabšanja manj kot 0,00, pa je faktor poslabšanja 0,00. Če je bilo v skladu z oddelkom 2.4.2.1.4 dogovorjeno, da se na vsaki preskusni točki izvede le en preskusni cikel (NRTC ali NRSC po vročem zagonu) ter drugi preskusni cikel (NRTC ali NRSC po vročem zagonu) le na začetku in na koncu programa kopičenja uporabe, se lahko faktor poslabšanja, izračunan za preskusni cikel, ki je bil izveden na vsaki preskusni točki, uporabi tudi za drugi preskusni cikel. Slika 1 Primer določitve faktorjev poslabšanja 
2.4.6 Določeni faktorji poslabšanja 2.4.6.1 Namesto uporabe programa kopičenja uporabe za določitev faktorjev poslabšanja se lahko proizvajalci motorjev odločijo za uporabo naslednjih določenih multiplikativnih faktorjev poslabšanja:
Določeni aditivni faktorji poslabšanja niso navedeni. Določenih multiplikativnih faktorjev poslabšanja ni dovoljeno spreminjati v aditivne faktorje poslabšanja. Če se uporabljajo določeni faktorji poslabšanja, mora proizvajalec homologacijskemu organu predložiti trdne dokaze, da se lahko razumno pričakuje, da imajo sestavni deli uravnavanja emisij trajnost emisij, povezano z navedenimi faktorji poslabšanja. Ti dokazi lahko temeljijo na analizi konstrukcije ali preskusov ali kombinaciji obeh. 2.4.7 Uporaba faktorjev poslabšanja 2.4.7.1 Motorji morajo izpolnjevati zadevne mejne vrednosti emisij za vsako onesnaževalo, ki se uporablja za družino motorjev, po uporabi faktorjev poslabšanja pri rezultatu preskusa, izmerjenega v skladu s Prilogo III (specifične utežene emisije posameznega cikla za delce in vsak posamezni plin). Glede na vrsto faktorja poslabšanja (FP) se uporabljajo naslednje določbe:
Če se proizvajalec na podlagi oddelka 1.2.1 te priloge odloči za uporabo postopka iz Priloge 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03, specifične utežene emisije posameznega cikla lahko vključujejo prilagoditev za nepogosto regeneracijo (kjer je primerno). 2.4.7.2 Za multiplikativni faktor poslabšanja NOx + HC se določijo ločeni faktorji poslabšanja za HC in za NOx in se ločeno uporabijo pri izračunavanju stopenj emisij iz rezultata preskusa emisij, preden se dobljene poslabšane vrednosti NOx in HC kombinirajo in uporabijo pri ugotavljanju skladnosti z mejno vednostjo emisij. 2.4.7.3 Proizvajalec se lahko odloči, da prenese faktorje poslabšanja, določene za družino motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov, na sistem motorja, ki ne spada v isto kategorijo družine motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov. V takih primerih mora proizvajalec homologacijskemu organu dokazati, da imata sistem motorja, za katerega je bila družina motorjev glede na sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov prvotno preskušena, in sistem motorja, na katerega se faktorji poslabšanja prenašajo, podobne tehnične specifikacije in zahteve v zvezi z namestitvijo na stroj ter da so emisije takšnega motorja ali sistema motorja podobne. Če se faktorji poslabšanja prenašajo na sistem motorja z drugačnim časom trajnosti emisij, se faktorji poslabšanja za zadevni čas trajnosti emisij preračunajo z ekstrapolacijo ali interpolacijo regresijske enačbe, kot je določeno v oddelku 2.4.5.1. 2.4.7.4 Faktorji poslabšanja za vsako onesnaževalo na ustreznih preskusnih ciklih se zabeležijo v dokument o rezultatih, določen v Dodatku 1 k Prilogi VII. 2.4.8 Preverjanje skladnosti proizvodnje 2.4.8.1 Skladnost proizvodnje za spoštovanje emisij se preverja na podlagi oddelka 5 Priloge I. 2.4.8.2 Med izvajanjem homologacijskega preskusa lahko proizvajalec po želji hkrati izmeri emisije onesnaževal pred sistemi za naknadno obdelavo. Pri tem lahko proizvajalec razvije neformalen faktor poslabšanja, ki je ločen za motor in za sistem za naknadno obdelavo, ki ga lahko uporabi kot pomoč za dokončanje revidiranja proizvodne linije. 2.4.8.3 Za namene homologacije se v dokument o rezultatih, določen v Dodatku 1 k Prilogi VII, zabeležijo samo faktorji poslabšanja, določeni v skladu z odstavkom 2.4.5 ali 2.4.6. 2.5 Vzdrževanje Za namene programa kopičenja uporabe je treba vzdrževanje izvajati v skladu z navodili proizvajalca za servisiranje in vzdrževanje. 2.5.1 Načrtovani posegi vzdrževanja, povezani z emisijami 2.5.1.1 Načrtovane posege vzdrževanja med delovanjem motorja, povezane z emisijami, za izvajanje programa kopičenja uporabe je treba izvajati v enakih intervalih, kot je navedeno v proizvajalčevih navodilih za vzdrževanje, namenjenih lastnikom stroja ali motorja. Ta razpored vzdrževanja je mogoče med programom kopičenja uporabe po potrebi posodobiti, pod pogojem, da se iz razporeda vzdrževanja ne izbriše noben del vzdrževanja, potem ko je ta del vzdrževanja že bil izveden na preskusnem motorju. 2.5.1.2 Proizvajalec motorja za program kopičenja uporabe navede prilagoditev, čiščenje in vzdrževanje (če je to potrebno) ter predvideno zamenjavo naslednjih postavk:
2.5.1.3 Kritični načrtovani posegi vzdrževanja, povezani z emisijami, se izvedejo le, če se opravijo med uporabo in če se zahteva po takem vzdrževanju sporoči lastniku stroja. 2.5.2 Spremembe načrtovanih posegov vzdrževanja 2.5.2.1 Proizvajalec mora homologacijskemu organu predložiti zahtevo za odobritev kakršnih koli novih načrtovanih posegov vzdrževanja, ki jih želi izvesti med programom kopičenja uporabe, in nato o tem obvestiti lastnike strojev ali motorjev. V zahtevku mora predložiti podatke, ki potrjujejo potrebo po novem načrtovanem posegu vzdrževanja in intervalu posega vzdrževanja. 2.5.3 Načrtovani posegi vzdrževanja, ki niso povezani z emisijami 2.5.3.1 Razumne in tehnično nujne načrtovane posege vzdrževanja, ki niso povezani z emisijami (npr. zamenjava olja, zamenjava oljnega filtra, zamenjava filtra za gorivo, zamenjava zračnega filtra, vzdrževanje sistema hlajenja, prilagoditev prostega teka, regulator, navor motorja, jermen ventila, jermen injektorja, prilagoditev napetosti kakšnega pogonskega jermena itd.), je na motorjih ali strojih, izbranih za program kopičenja uporabe, mogoče opraviti v najmanj pogostih intervalih, ki jih proizvajalec priporoči lastniku (npr. ne v intervalih, ki so priporočeni za pomembno vzdrževanje). 2.5.4 Popravilo 2.5.4.1 Popravila sestavnih delov motorja, izbranega za preskušanje v programu kopičenja uporabe, se izvajajo le, če pride do prenehanja delovanja sestavnega dela ali napake v sistemu motorja. Popravilo motorja, sistema za uravnavanje emisij ali sistema za gorivo ni dovoljeno, razen v obsegu, dovoljenem v odstavku 2.5.4.2. 2.5.4.2 Če med programom kopičenja uporabe sam motor, sistem za uravnavanje emisij ali sistem za gorivo neha delovati, se kopičenje uporabe razveljavi, na novem sistemu motorja pa se začne izvajati novo kopičenje uporabe, razen če se okvarjeni sestavni deli nadomestijo z ustreznimi sestavnimi deli, ki imajo podobno število ur kopičenja uporabe. 3. ČASI TRAJNOSTI EMISIJ ZA MOTORJE STOPNJE IIIA, IIIB IN IV 3.1 Proizvajalci uporabijo čase trajanja emisij iz preglednice 1 tega oddelka. Preglednica 1 Časi trajnosti emisij za motorje na kompresijski vžig stopnje IIIA, IIIB in IV (v urah).
|
|
3. |
dodata se dodatka 6 in 7: „Dodatek 6 Določanje emisij CO2 za motorje stopnje I, II, IIIA, IIIB in IV 1. Uvod 1.1 Ta priloga določa določbe in preskusne postopke za poročanje o emisijah CO2 za vse stopnje od I do IV. Če se proizvajalec na podlagi oddelka 1.2.1 te priloge odloči za uporabo postopka iz Priloge 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03, se uporablja Dodatek 7 k tej prilogi. 2. Splošne zahteve 2.1 Emisije CO2 se določijo na podlagi ustreznih preskusnih ciklov iz oddelka 1.1 Priloge III v skladu z oddelkom 3 (NRSC) oziroma oddelkom 4 (vroči zagon NRTC) Priloge III. Emisije CO2 za stopnjo IIIB se določijo na podlagi preskusnih ciklov vročega zagona NRTC. 2.2 Rezultati preskusa se sporočijo kot povprečne vrednosti cikla, specifične za zavoro, izražene z enoto g/kWh. 2.3 Če se proizvajalec odloči, da NRSC deluje kot cikel z rampami, se uporabljajo bodisi sklicevanja na NRTC, predpisana v tem dodatku, bodisi zahteve Dodatka 7 k Prilogi III. 3. Določanje emisij CO2 3.1 Merjenje nerazredčenih izpušnih plinov Ta oddelek se uporablja, če se CO2 meri v nerazredčenih izpušnih plinih. 3.1.1 Merjenje CO2 v nerazredčenih izpušnih plinih, ki jih oddaja motor, predložen v preskušanje, se meri z nedisperznim infrardečim absorpcijskim analizatorjem (NDIR) v skladu z oddelkom 1.4.3.2 (NRSC) oziroma oddelkom 2.3.3.2 (NRTC) Dodatka 1 k Prilogi III. Sistem merjenja mora izpolnjevati zahteve za linearnost iz oddelka 1.5 Dodatka 2 k Prilogi III. Sistem merjenja mora izpolnjevati zahteve oddelka 1.4.1 (NRSC) oziroma oddelka 2.3.1 (NRTC) Dodatka 1 k Prilogi III. 3.1.2 Ovrednotenje podatkov Ustrezne podatke je treba zabeležiti in shraniti v skladu z oddelkom 3.7.4 (NRSC) oziroma oddelkom 4.5.7.2 (NRTC) Priloge III. 3.1.3 Izračun povprečne vrednosti emisij v ciklu Če se merjenje izvaja na suhi osnovi, se uporabi korekcija iz suhega v vlažno stanje v skladu z oddelkom 1.3.2 (NRSC) oziroma oddelkom 2.1.2.2 (NRTC) Dodatka 3 k Prilogi III. Za NRSC se masa CO2 (g/h) izračuna za vsako posamezno fazo v skladu z oddelkom 1.3.4 Dodatka 3 k Prilogi III. Pretok izpušnih plinov se določi v skladu z oddelki 1.2.1 do 1.2.5 Dodatka 1 k Prilogi III. Za NRTC se masa CO2 (g/h) izračuna v skladu z oddelkom 2.1.2.1 Dodatka 3 k Prilogi III. Pretok izpušnih plinov se določi v skladu z oddelkom 2.2.3 Dodatka 1 k Prilogi III. 3.2 Merjenje razredčenih izpušnih plinov Ta oddelek se uporablja, če se CO2 meri v nerazredčenih izpušnih plinih. 3.2.1 Merjenje CO2 v nerazredčenih izpušnih plinih, ki jih oddaja motor, predložen v preskušanje, se meri z nedisperznim infrardečim absorpcijskim analizatorjem (NDIR) v skladu z oddelkom 1.4.3.2 (NRSC) oziroma oddelkom 2.3.3.2 (NRTC) Dodatka 1 k Prilogi III. Redčenje izpušnih plinov se izvede s filtriranim okoliškim zrakom, sintetičnim zrakom ali dušikom. Pretočna zmogljivost sistema s celotnim tokom mora biti dovolj velika, da se v celoti odpravi kondenzacija vode v sistemih redčenja in vzorčenja. Sistem merjenja mora izpolnjevati zahteve za linearnost iz oddelka 1.5 Dodatka 2 k Prilogi III. Sistem merjenja mora izpolnjevati zahteve oddelka 1.4.1 (NRSC) oziroma oddelka 2.3.1 (NRTC) Dodatka 1 k Prilogi III. 3.2.2 Ovrednotenje podatkov Ustrezne podatke je treba zabeležiti in shraniti v skladu z oddelkom 3.7.4 (NRSC) oziroma oddelkom 4.5.7.2 (NRTC) Priloge III. 3.2.3 Izračun povprečne vrednosti emisij v ciklu Če se merjenje izvaja na suhi osnovi, se uporabi korekcija iz suhega v vlažno stanje v skladu z oddelkom 1.3.2 (NRSC) oziroma oddelkom 2.1.2.2 (NRTC) Dodatka 3 k Prilogi III. Za NRSC se masa CO2 (g/h) izračuna za vsako posamezno fazo v skladu z oddelkom 1.3.4 Dodatka 3 k Prilogi III. Pretoki razredčenih izpušnih plinov se določijo v skladu z oddelkom 1.2.6 Dodatka 1 k Prilogi III. Za NRTC se masa CO2 (g/h) izračuna v skladu z oddelkom 2.2.3 Dodatka 3 k Prilogi III. Pretok razredčenih izpušnih plinov se določi v skladu z oddelkom 2.2.1 Dodatka 3 k Prilogi III. Korekcija ozadja se uporabi v skladu z oddelkom 2.2.3.1.1 Dodatka 3 k Prilogi III. 3.3 Izračun emisij, specifičnih za zavoro 3.3.1 NRSC Emisije e CO2, specifične za zavoro (g/kWh), se izračunajo na naslednji način:
pri čemer je
ter
3.3.2 NRTC Delo cikla, ki je potrebno za izračun emisij CO2, specifičnih za zavoro, se določi v skladu z oddelkom 4.6.2 Priloge III. Emisije e CO2, specifične za zavoro (g/kWh), se izračunajo na naslednji način:
pri čemer je
„Dodatek 7 Druge možnosti določanja emisij CO2 1. Uvod Če se proizvajalec na podlagi oddelka 1.2.1 te priloge odloči za uporabo postopka iz Priloge 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03, se uporabljajo določbe in preskusni postopki za poročanje o emisijah CO2 iz tega dodatka. 2. Splošne zahteve 2.1 Emisije CO2 se določijo na podlagi preskusnega cikla vročega zagona NRTC v skladu z oddelkom 7.8.3 Priloge 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03. 2.2 Rezultati preskusa se sporočijo kot povprečne vrednosti cikla, specifične za zavoro, izražene z enoto g/kWh. 3. Določanje emisij CO2 3.1 Merjenje nerazredčenih izpušnih plinov Ta oddelek se uporablja, če se CO2 meri v nerazredčenih izpušnih plinih. 3.1.1 Merjenje CO2 v nerazredčenih izpušnih plinih, ki jih oddaja motor, predložen v preskušanje, se meri z nedisperznim infrardečim absorpcijskim analizatorjem (NDIR) v skladu z oddelkom 9.4.6 Priloge 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03. Sistem merjenja mora izpolnjevati zahteve za linearnost iz oddelka 8.1.4 Priloge 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03. Sistem merjenja mora izpolnjevati zahteve iz oddelka 8.1.9 Priloge 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03. 3.1.2 Ovrednotenje podatkov Ustrezne podatke je treba zabeležiti in shraniti v skladu z oddelkom 7.8.3.2 Priloge 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03. 3.1.3 Izračun povprečne vrednosti emisij v ciklu Če se merjenje izvaja na suhi osnovi, se korekcija iz suhega v vlažno stanje v skladu z oddelkom A.8.2.2 Dodatka 8 ali oddelkom A.7.3.2 Dodatka 7 k Prilogi 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03 pred izvedbo morebitnih nadaljnjih izračunov uporabi za trenutne vrednosti koncentracij. Masa CO2 (g/preskus) se izračuna tako, da se pomnožijo časovno usklajene trenutne koncentracije CO2 in pretoki izpušnih plinov in integrirajo skozi ves cikel v skladu z enim od naslednjega:
3.2 Merjenje razredčenih izpušnih plinov Ta oddelek se uporablja, če se CO2 meri v nerazredčenih izpušnih plinih. 3.2.1 Merjenje CO2 v nerazredčenih izpušnih plinih, ki jih oddaja motor, predložen v preskušanje, se meri z nedisperznim infrardečim absorpcijskim analizatorjem (NDIR) v skladu z oddelkom 9.4.6 Priloge 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03. Redčenje izpušnih plinov se izvede s filtriranim okoliškim zrakom, sintetičnim zrakom ali dušikom. Pretočna zmogljivost sistema s celotnim tokom mora biti dovolj velika, da se v celoti odpravi kondenzacija vode v sistemih redčenja in vzorčenja. Sistem merjenja mora izpolnjevati zahteve za linearnost iz oddelka 8.1.4 Priloge 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03. Sistem merjenja mora izpolnjevati zahteve iz oddelka 8.1.9 Priloge 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03. 3.2.2 Ovrednotenje podatkov Ustrezne podatke je treba zabeležiti in shraniti v skladu z oddelkom 7.8.3.2 Priloge 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03. 3.2.3 Izračun povprečne vrednosti emisij v ciklu Če se merjenje izvaja na suhi osnovi, se korekcija iz suhega v vlažno stanje v skladu z oddelkom A.8.3.2 Dodatka 8 ali oddelkom A.7.4.2 Dodatka 7 k Prilogi 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03 pred izvedbo morebitnih nadaljnjih izračunov uporabi za trenutne vrednosti koncentracij. Masa CO2 (g/preskus) se določi tako, da se koncentracije CO2 pomnožijo s pretoki razredčenih izpušnih plinov v skladu z enim od naslednjega:
Korekcija ozadja se uporabi v skladu z oddelkom A.8.3.2.4 Dodatka 8 ali oddelkom A.7.4.1 Dodatka 8 Priloge 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03. 3.3 Izračun emisij, specifičnih za zavoro Delo cikla, ki je potrebno za izračun emisij CO2, specifičnih za zavoro, se določi v skladu z oddelkom 7.8.3.4 Priloge 4B k Pravilniku UN/ECE št. 96, spremembe 03. Emisije eCO2, specifične za zavoro (g/kWh), se izračunajo na naslednji način:
pri čemer je
|
PRILOGA IV
Prilogi VI k Direktivi 97/68/ES se doda naslednji oddelek 1.a:
|
„1.a |
Ta priloga se uporablja takole:
|
PRILOGA V
V Prilogi VII k Direktivi 97/68/ES se Dodatek 1 nadomesti z naslednjim:
„Dodatek 1
Poročilo o preskusu za motorje na kompresijski vžig – Rezultati preskusa (1)
Podatki o preskusnem motorju
Tip motorja:. …
Identifikacijska številka motorja:. …
1. Podatki o izvedbi preskusa:. …
1.1 Referenčno gorivo, uporabljeno za preskus
1.1.1 Cetansko število:. …
1.1.2 Vsebnost žvepla:. …
1.1.3 Gostota:. …
1.2 Mazivo
1.2.1 Znamke:. …
1.2.2 Tipi:. …
(navesti odstotek olja v mešanici, če gre za mešanico maziva in goriva)
1.3 Oprema, ki jo poganja motor (če se uporablja)
1.3.1 Naštevanje in identifikacijske podrobnosti: …
1.3.2 Odjem moči pri navedeni vrtilni frekvenci motorja (kakor jo določi proizvajalec):
|
|
Moč PAE (v kW), ki se absorbira pri različnih vrtilnih frekvencah motorja (2), (3)), ob upoštevanju Dodatka 3 k tej prilogi |
||
|
Oprema |
Vmesna vrtilna frekvenca (če se uporablja) |
Vrtilna frekvenca pri največji moči (če je različna od nazivne) |
Nazivna vrtilna frekvenca (4) |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Skupaj: |
|
|
|
1.4 Zmogljivost motorja
1.4.1 Vrtilna frekvenca motorja:
Prosti tek: . … min–1
Vmesna: … min–1
Največja moč: … min–1
Nazivna (5): … min–1
1.4.2 Moč motorja (6)
|
|
Nastavitev moči (v kW) pri različnih vrtilnih frekvencah motorja |
||
|
Stanje |
Vmesna vrtilna frekvenca (če se uporablja) |
Vrtilna frekvenca pri največji moči (če je različna od nazivne) |
Nazivna vrtilna frekvenca (7) |
|
Največja moč, izmerjena pri določeni preskusni vrtilni frekvenci (PM) (kW) (a) |
|
|
|
|
Skupna moč, ki jo absorbira dodatna oprema, katero poganja motor iz odstavka 1.3.2 tega dodatka ob upoštevanju Dodatka 3 (kW) (b) |
|
|
|
|
Izhodna moč motorja, kakor je določena v oddelku 2.4 Priloge I (kW) (c) |
|
|
|
|
|
|
|
|
2. Podatki o izvedbi preskusa NRSC:
2.1 Nastavitev dinamometra (v kW)
|
|
Nastavitve dinamometra (kW) pri različnih vrtilnih frekvencah motorja |
||||
|
Odstotek obremenitve |
Vmesna vrtilna frekvenca (če se uporablja) |
63 % (če se uporablja) |
80 % (če se uporablja) |
91 % (če se uporablja) |
Nazivna vrtilna frekvenca (8) |
|
10 (če se uporablja) |
|
|
|
|
|
|
25 (če se uporablja) |
|
|
|
|
|
|
50 |
|
|
|
|
|
|
75 (če se uporablja) |
|
|
|
|
|
|
100 |
|
|
|
|
|
2.2 Rezultati emisij motorja/osnovnega motorja (9)
Faktor poslabšanja (FP): izračunan/določen (9)
Vrednosti za FP in rezultate emisij je treba navesti v naslednji preglednici (9):
|
Preskus NRSC |
||||||
|
FP mult./ad.3 |
CO |
HC |
NOx |
HC + NOx |
PM |
|
|
|
|
|
|
|
||
|
Emisije |
CO (g/k/Wh) |
HC (g/kWh) |
NOx (g/kWh) |
HC + NOx (g/kWh) |
PM (g/kWh) |
CO2 (g/kWh) |
|
Rezultat preskusa |
|
|
|
|
|
|
|
Končni rezultat preskusa s faktorjem poslabšanja |
|
|
|
|
|
|
|
Dodatne preskusne točke kontrolnega območja (če se uporablja) |
||||||
|
Emisije na preskusni točki |
Vrtilna frekvenca motorja |
Obremenitev (%) |
CO (g/kWh) |
HC (g/kWh) |
NOx (g/kWh) |
PM (g/kWh) |
|
Rezultat preskusa 1 |
|
|
|
|
|
|
|
Rezultat preskusa 2 |
|
|
|
|
|
|
|
Rezultat preskusa 3 |
|
|
|
|
|
|
2.3 Sistem vzorčenja, uporabljen za preskus NRSC:
2.3.1 Plinaste emisije (10):. …
2.3.2 PM (10):. …
2.3.2.1 Metoda (11): z enojnim filtrom/z več filtri
3. Podatki o izvedbi preskusa NRTC (če se uporablja):
3.1 Rezultati emisij motorja/osnovnega motorja (11)
Faktor poslabšanja (FP): izračunan/določen (12)
Vrednosti za FP in rezultate emisij je treba navesti v naslednji preglednici (12):
Podatki, povezani z regeneracijo, se lahko poročajo za motorje stopnje IV.
|
Preskus NRTC |
||||||
|
FP mult./ad. (12) |
CO |
HC |
NOx |
HC + NOx |
PM |
|
|
|
|
|
|
|
||
|
Emisije |
CO (g/kWh) |
HC (g/kWh) |
NOx (g/kWh) |
HC + NOx (g/kWh) |
PM (g/kWh) |
|
|
Hladni zagon |
|
|
|
|
|
|
|
Emisije |
CO (g/kWh) |
HC (g/kWh) |
NOx (g/kWh) |
HC + NOx (g/kWh) |
PM (g/kWh) |
CO2 (g/kWh) |
|
Vroči zagon brez regeneracije |
|
|
|
|
|
|
|
Vroči zagon z regeneracijo (12) |
|
|
|
|
|
|
|
kr,u (mult./ad.) (12) kr,d (mult./ad.) (12) |
|
|
|
|
|
|
|
Uteženi rezultat preskusa |
|
|
|
|
|
|
|
Končni rezultat preskusa s faktorjem poslabšanja |
|
|
|
|
|
|
Delo cikla za vroči zagon brez regeneracije kWh
3.2 Sistem vzorčenja, uporabljen za preskus NRTC:
Plinaste emisije (13):. …
PM (13):. …
Metoda (14): z enojnim filtrom/z več filtri
(1) V primeru več osnovnih motorjev navesti za vsakega posebej.
(2) Neustrezno črtati.
(3) Ne sme presegati 10 % moči, izmerjene med preskusom.
(4) Vstaviti vrednosti pri vrtilni frekvenci motorja, ki ustreza 100 % normirani vrtilni frekvenci, če preskus NRSC uporablja to vrtilno frekvenco.
(5) Vstaviti vrtilno frekvenco motorja, ki ustreza 100 % normirani vrtilni frekvenci, če preskus NRSC uporablja to vrtilno frekvenco.
(6) Nekorigirana moč, izmerjena v skladu z oddelkom 2.4 Priloge I.
(7) Nadomestiti z vrednostmi pri vrtilni frekvenci motorja, ki ustreza 100 % normirani vrtilni frekvenci, če preskus NRSC uporablja to vrtilno frekvenco.
(8) Nadomestiti z vrednostmi pri vrtilni frekvenci motorja, ki ustreza 100 % normirani vrtilni frekvenci, če preskus NRSC uporablja to vrtilno frekvenco.
(9) Neustrezno črtati.
(10) Navedite vrednosti uporabljenega sistema, kot je opredeljeno v oddelku 1 Priloge VI ali oddelku 9 Priloge 4B k ECE R96, spremembe 03, kakor je ustrezno.
(11) Neustrezno črtati.
(12) Neustrezno črtati.
(13) Navedite vrednosti uporabljenega sistema, kot je opredeljeno v oddelku 1 Priloge VI ali oddelku 9 Priloge 4B k ECE R96, spremembe 03, kakor je ustrezno.
(14) Neustrezno črtati.“
PRILOGA VI
„PRILOGA XI
PODATKI O HOMOLOGIRANIH MOTORJIH
1. Motorji na prisilni vžig
Žig upravnega organa
|
Sporočena homologacija motorja |
1 |
2 |
3 |
4 |
|
|
Številka homologacije |
|
|
|
|
|
|
Datum podelitve homologacije |
|
|
|
|
|
|
Ime proizvajalca |
|
|
|
|
|
|
Tip/družina motorja: |
|
|
|
|
|
|
Opis motorja |
Splošni podatki (1) |
|
|
|
|
|
Hladilno sredstvo (1) |
|
|
|
|
|
|
Število valjev |
|
|
|
|
|
|
Gibna prostornina (cm3) |
|
|
|
|
|
|
Tip sistema za naknadno obdelavo (2) |
|
|
|
|
|
|
Nazivna vrtilna frekvenca (min–1) |
|
|
|
|
|
|
Nazivna izhodna moč (kW) |
|
|
|
|
|
|
Emisije (g/kWh) |
CO |
|
|
|
|
|
HC |
|
|
|
|
|
|
NOx |
|
|
|
|
|
|
PM |
|
|
|
|
|
2. Motorji na kompresijski vžig (3) (4)
Žig upravnega organa
2.1 Splošni podatki o motorju
|
Sporočena homologacija motorja |
1 |
2 |
3 |
4 |
|
|
Številka homologacije |
|
|
|
|
|
|
Datum podelitve homologacije |
|
|
|
|
|
|
Ime proizvajalca |
|
|
|
|
|
|
Tip/družina motorja: |
|
|
|
|
|
|
Opis motorja |
Splošni podatki (5) |
|
|
|
|
|
Hladilno sredstvo (6) |
|
|
|
|
|
|
Število valjev |
|
|
|
|
|
|
Gibna prostornina (cm3) |
|
|
|
|
|
|
Tip sistema za naknadno obdelavo (7) |
|
|
|
|
|
|
Nazivna vrtilna frekvenca (min–1) |
|
|
|
|
|
|
Vrtilna frekvenca pri največji moči (min–1) |
|
|
|
|
|
|
Nazivna izhodna moč (kW) |
|
|
|
|
|
|
Največja izhodna moč (kW) |
|
|
|
|
|
2.2 Končni rezultat emisij
|
Sporočena homologacija motorja |
1 |
2 |
3 |
4 |
|
|
Končni rezultat preskusa NRSC s faktorjem poslabšanja (g/kWh) |
CO |
|
|
|
|
|
HC |
|
|
|
|
|
|
NOx |
|
|
|
|
|
|
HC + NOx |
|
|
|
|
|
|
PM |
|
|
|
|
|
|
NRSC CO2 (g/kWh) |
|
|
|
|
|
|
Končni rezultat preskusa NRTC s faktorjem poslabšanja (g/kWh) |
CO |
|
|
|
|
|
HC |
|
|
|
|
|
|
NOx |
|
|
|
|
|
|
HC + NOx |
|
|
|
|
|
|
PM |
|
|
|
|
|
|
CO2 (g/kWh) cikla NRTC po vročem zagonu |
|
|
|
|
|
|
Delo cikla pri vročem zagonu NRTC (kWh) |
|
|
|
|
|
2.3 Faktorji poslabšanja NRSC in rezultati preskusa emisij
|
Sporočena homologacija motorja |
1 |
2 |
3 |
4 |
|
|
FP mult./ad. (8) |
CO |
|
|
|
|
|
HC |
|
|
|
|
|
|
NOx |
|
|
|
|
|
|
HC + NOx |
|
|
|
|
|
|
PM |
|
|
|
|
|
|
Rezultat preskusa NRSC brez faktorja poslabšanja (g/kWh) |
CO |
|
|
|
|
|
HC |
|
|
|
|
|
|
NOx |
|
|
|
|
|
|
HC + NOx |
|
|
|
|
|
|
PM |
|
|
|
|
|
2.4 Faktorji poslabšanja NRTC in rezultati preskusa emisij
|
Sporočena homologacija motorja |
1 |
2 |
3 |
4 |
|
|
FP mult./ad. (9) |
CO |
|
|
|
|
|
HC |
|
|
|
|
|
|
NOx |
|
|
|
|
|
|
HC + NOx |
|
|
|
|
|
|
PM |
|
|
|
|
|
|
Rezultat preskusa hladnega zagona NRTC brez faktorja poslabšanja (g/kWh) |
CO |
|
|
|
|
|
HC |
|
|
|
|
|
|
NOx |
|
|
|
|
|
|
HC + NOx |
|
|
|
|
|
|
PM |
|
|
|
|
|
|
Rezultat preskusa vročega zagona NRTC brez faktorja poslabšanja (g/kWh) |
CO |
|
|
|
|
|
HC |
|
|
|
|
|
|
NOx |
|
|
|
|
|
|
HC + NOx |
|
|
|
|
|
|
PM |
|
|
|
|
|
2.5 Rezultati preskusa vročega zagona NRTC
Podatki, povezani z regeneracijo, se lahko poročajo za motorje stopnje IV.
|
Sporočena homologacija motorja |
1 |
2 |
3 |
4 |
|
|
Vroči zagon NRTC brez regeneracije (g/kWh) |
CO |
|
|
|
|
|
HC |
|
|
|
|
|
|
NOx |
|
|
|
|
|
|
HC + NOx |
|
|
|
|
|
|
PM |
|
|
|
|
|
|
Vroči zagon NRTC z regeneracijo (g/kWh) |
CO |
|
|
|
|
|
HC |
|
|
|
|
|
|
NOx |
|
|
|
|
|
|
HC + NOx |
|
|
|
|
|
|
PM“ |
|
|
|
|
|
(1) Tekočina ali zrak.
(2) Okrajšati: CAT = katalizator, PT = lovilnik delcev, SCR = selektivna katalitična redukcija.
(3) Izpolnite vse točke, ki se uporabljajo za tip/družino motorja.
(4) V primeru družine motorjev vstaviti podatke o osnovnem motorju.
(5) Okrajšati: DI = neposredni vbrizg, PC = pred/vrtinčna komora, NA = sesalni motor, TC = tlačno polnjen motor, TCA = tlačno polnjen motor z vmesnim hlajenjem, EGR = vračanje izpušnih plinov. Primeri: PC NA, DI TCA EGR.
(6) Tekočina ali zrak.
(7) Okrajšati: DOC = dizelski oksidacijski katalizator, PT = lovilnik delcev, SCR = selektivna katalitična redukcija.
(8) Neustrezno črtati.
(9) Neustrezno črtati.
PRILOGA VII
„PRILOGA XII
PRIZNAVANJE NADOMESTNIH HOMOLOGACIJ
|
1. |
Kot enakovredne homologaciji po tej direktivi se za motorje kategorij A, B in C, določene v členu 9(2), priznajo naslednje homologacije in pripadajoče homologacijske oznake, če so uporabljene:
|
|
2. |
Za motorje kategorij D, E, F in G (stopnja II), ki so določene v členu 9(3), se naslednje homologacije in pripadajoče homologacijske oznake, če so uporabljene, priznajo kot enakovredne homologaciji po tej direktivi:
|
|
3. |
Za motorje kategorij H, I, J in K (stopnja IIIA), ki so opredeljene v členu 9(3a) in členu 9(3b), se naslednje homologacije in pripadajoče homologacijske oznake, če so uporabljene, priznajo kot enakovredne homologaciji po tej direktivi:
|
|
4. |
Za motorje kategorij L, M, N in P (stopnja IIIB), ki so določene v členu 9(3c), se naslednje homologacije in pripadajoče homologacijske oznake, če so uporabljene, priznajo kot enakovredne homologaciji po tej direktivi:
|
|
5. |
Za motorje kategorij Q in R (stopnja IV), ki so določene v členu 9(3d), se naslednje homologacije in pripadajoče homologacijske oznake, če so uporabljene, priznajo kot enakovredne homologaciji po tej direktivi:
|
