(1)

Komisija je s sklepom z dne 18. avgusta 2010 (2) odobrila pomoč za reševanje v korist družbe SeaFrance S.A. (v nadaljnjem besedilu: družba SeaFrance), ki jo je Francija nato tudi izvršila. Ta pomoč je vključevala posojilo v višini največ [40–70] milijonov EUR, ki ga je družba SNCF dodelila družbi SeaFrance.

(2)

Francoski organi so 18. februarja 2011 priglasili pomoč za prestrukturiranje za družbo SeaFrance v višini 223 milijonov EUR, ki so ji priložili načrt za prestrukturiranje. Komisija je z dopisom z dne 29. marca 2011 zahtevala dodatne informacije, ki so jih francoski organi predložili 4. maja 2011.

(3)

Družba P&O Ferries (v nadaljnjem besedilu: družba P&O), konkurentka družbe SeaFrance, je 6. aprila 2011 pri Komisiji vložila pritožbo zoper pomoč za prestrukturiranje.

(4)

Komisija je z dopisom z dne 22. junija 2011 Francosko republiko obvestila o odločitvi, da začne postopek (v nadaljnjem besedilu: odločitev o začetku postopka) iz člena 108(2) PDEU.

(5)

Komisija je pozvala zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe glede zadevnih pomoči (3). Prejete pripombe so podrobno opisane v oddelku V.

(6)

Francoski organi so svoje pripombe predložili 14. julija 2011 v odgovor na odločitev o začetku postopka, 22. julija 2011 po vložitvi pritožbe družbe P&O in 19. avgusta 2011 v odgovor na pripombe tretjih zainteresiranih strani na odločitev o začetku postopka.

(7)

Francoski organi so 12. septembra 2011 predložili spremenjen načrt za prestrukturiranje.

(8)

Francoski organi so 3. oktobra 2011 znova spremenili načrt za prestrukturiranje (v nadaljnjem besedilu: spremenjeni načrt za prestrukturiranje).

(9)

Komisija in francoski organi so se sestali […]. V celotnem postopku je bilo izmenjanih tudi veliko telefonskih klicev (4) in dopisov po e-pošti. Francoski organi so 18. oktobra 2011 na Komisijo naslovili dopis, v katerem so povzeli trditve iz predhodnih dopisov.

(10)

Tribunal de Commerce de Paris se mora v postopku prisilne uprave za družbo SeaFrance, ki se je začel 30. junija 2010, 25. oktobra 2011 dokončno izreči o likvidaciji družbe SeaFrance oziroma njenem nadaljnjem poslovanju (5).

(11)

Poleg tega so lahko tretje strani stečajnemu upravitelju vse od začetka postopka prisilne uprave predložile ponudbe za ohranitev poslovanja s popolno ali delno prodajo podjetja. Na podlagi podatkov, ki so na voljo Komisiji, so bile predložene tri ponudbe za prevzem: prvo sta skupaj predložili francoska skupina Louis Dreyfus Armateurs in danska družba DFDS A/S (v nadaljnjem besedilu: družba DFDS) (v nadaljnjem besedilu skupaj: povezani družbi DFDS-LDA), drugo je predložilo sindikalno združenje Confédération française démocratique du travail (v nadaljnjem besedilu: sindikalno združenje CFDT), tretjo pa je predložila družba z neomejeno odgovornostjo Being Bang Immaterial (v nadaljnjem besedilu: družba Being Bang).

(12)

Povezani družbi DFDS-LDA sta predložili delno ponudbo za prevzem sredstev in zaposlenih družbe SeaFrance za simbolično plačilo v višini 3 EUR (6). Informativni izvod ponudbe sta predložili tudi Komisiji. Zadevni družbi bi v skladu s to ponudbo obdržali le 460 zaposlenih (torej 200 manj, kot je bilo predlagano v spremenjenem načrtu za prestrukturiranje) in tovorno ladjo Nord Pas-de-Calais (poleg dveh kombiniranih ro-ro trajektov Berlioz in Rodin), ne bi pa obdržali trajekta Molière (medtem ko je v spremenjenem načrtu za prestrukturiranje predvidena prodaja tovorne ladje Nord Pas-de-Calais, ni pa predvidena opustitev trajekta Molière, temveč, nasprotno, je za to ladjo predviden predčasni ponovni odkup).

(13)

Iz tiska je bilo mogoče izvedeti, da je sindikalno združenje CFDT 24. avgusta 2011 pri Tribunal de Commerce de Paris predložilo ponudbo za prevzem podjetja. To sindikalno združenje bi želelo obdržati vseh 1 100 trenutno zaposlenih delavcev. Za to namerava za simbolični 1 EUR ponovno odkupiti vse ladje družbe SeaFrance, ne namerava pa prevzeti obveznosti podjetja. Sindikalno združenje CFDT namerava od bank pridobiti hipotekarni kredit v višini najmanj 50 milijonov EUR in za dodatni kredit v višini 80 milijonov EUR zaprositi še ozemeljske skupnosti, da bi se tako lahko spopadlo z morebitno novo krizo.

(14)

Iz tiska je bilo prav tako mogoče izvedeti, da je ponudbo za prevzem družbe SeaFrance predložila tudi družba Being Bang, vendar Komisija ni seznanjena s podrobnimi pogoji iz te ponudbe. Družba Being Bang je Komisiji informativno predložila ponudbo za prevzem družbe SeaFrance. Komisija je ta dokument prejela po poteku roka, v katerem so lahko zainteresirane strani predložile svoje pripombe, to je 15 dni po objavi odločitve o začetku postopka. Zato ga v skladu s sodno prakso ni predložila francoskim organom niti ga v tem sklepu ne bo upoštevala (7).

(15)

Francija ni Komisiji predložila nobene od ponudb iz uvodnih izjav 11 do 14, zato niso predmet tega sklepa.

(16)

Ta sklep se nanaša le na povečanje kapitala, ki ga je Francija priglasila v zvezi z družbo SeaFrance, na dve posojili v višini 99,8 milijona EUR oziroma [40–70] milijonov EUR, ki naj bi bili dodeljeni družbi SeaFrance, in na pomoč za reševanje, ki jo je Komisija odobrila 18. avgusta 2010.

(17)

Ta sklep ne vključuje niti podaljšanja sporazuma o denarnih sredstvih, ki ga je družba SNCF odobrila družbi SeaFrance (SA.31331 – 2011/NN), niti financiranja, ki ga je družba SNCF dodelila družbi SeaFrance za uveljavitev opcije za ladjo SeaFrance Berlioz (SA.31252 – 2010/NN). Komisija je 22. junija 2011 začela postopek na podlagi člena 108(2) PDEU tudi v zvezi z navedenima ukrepoma.

(18)

Ta sklep se zaradi nujnosti, povezane s postopkom prisilne uprave – Tribunal de Commerce de Paris se mora izreči 25. oktobra 2011 –, nanaša le na pomoč za prestrukturiranje, ki v skladu s spremenjenim načrtom za prestrukturiranje vključuje dokapitalizacijo, dve posojili in pomoč za reševanje, odobreno za omejeno obdobje. Postopek preiskave v zvezi s sporazumom o denarnih sredstvih (SA.31331 – 2011/NN) in financiranjem ladje Berlioz (SA.31252 – 2010/NN) ostaja torej odprt.

(19)

Družba SeaFrance je delniška družba po francoskem pravu v 100-odstotni lasti družbe SNCF Participations S.A., prav tako delniške družbe po francoskem pravu, ki upravlja deleže skupine SNCF, pri čemer je ta skupina v 100-odstotni lasti osebe javnega prava industrijske in komercialne narave „Société nationale des chemins de fer français“ (v nadaljnjem besedilu: SNCF).

(20)

Družba SeaFrance ponuja storitve pomorskega prometa (tovornega in potniškega). Deluje le na relaciji Calais–Dover. Njeni tržni deleži na tej relaciji so bili:

(21)

Ob priglasitvi prvotnega načrta za prestrukturiranje februarja 2011 so floto družbe SeaFrance sestavljale naslednje ladje:

(22)

Decembra 2009 je bilo v družbi SeaFrance redno zaposlenih 1 550 ljudi.

(23)

Družba SeaFrance opravlja dejavnost tovornega (prevoz tovornjakov) in potniškega (pešci do konca leta 2008, avtomobili, bivalne prikolice, motorna kolesa in avtobusi) prometa ter ponuja tudi druge storitve, kot so prodaja na krovu (8) in menjalniške storitve.

(24)

Po načrtu za prestrukturiranje, kot je bil prvotno priglašen februarja 2011 (v nadaljnjem besedilu: prvotni načrt za prestrukturiranje), naj bi pomoč za prestrukturiranje obsegala povečanje kapitala družbe SeaFrance za znesek v višini 223 milijonov EUR, za katero jamči družba SNCF Participations SA, ki je edina delničarka družbe.

(25)

Prvotni načrt za prestrukturiranje je zajemal zlasti:

(26)

Z načrtom so bili predvideni tudi povečanje prizadevanj za zagotovitev storilnosti pri prodaji na krovu glede na število potnikov, sprememba gostinske ponudbe, preoblikovanje ponudbe „Croisière Bleu marine“, sprememba upravljanja garažnega prostora, opustitev prevoza posameznih pešcev (v veljavi od konca leta 2008) in ukinitev poti z eno samo destinacijo. Poleg tega je bilo prestrukturiranje dopolnjeno z zmanjšanjem zunanjih stroškov: vzpostavljen je bil direktorat za nakupe, da bi tako racionalizirali postopke nakupov in izboljšali notranji nadzor (začetek izvajanja projekta računalniško podprtega upravljanja vzdrževanja, centraliziran nadzor nad zalogami na kopnem in ladji, sistematično konkuriranje evropskih ladjedelnic pri dodeljevanju naročil za tehnične postanke ladij in zmanjšanje stroškov za oglaševanje).

(27)

Po načrtu za prestrukturiranje, predloženem 12. septembra 2011, naj bi povečanje kapitala družbe SeaFrance, za katero bi jamčila družba SNCF, znašalo le še 166,3 milijona EUR.

(28)

Zadevno povečanje naj bi dopolnili dve posojili v višini 99,8 milijona EUR oziroma [40–70] milijonov EUR, pri čemer bi se s prvim financiralo prestrukturiranje družbe SeaFrance v pravem pomenu besede, z drugim pa bi nadomestili obstoječe najeto posojilo za ladjo Molière, da bi tako predčasno uveljavili opcijo odkupa zadevne ladje (že na začetku leta […] namesto konec leta […]). Družba SeaFrance bi s predčasno uveljavitvijo zadevne opcije že konec leta […] pridobila polno lastništvo nad ladjo, katere vrednost se ocenjuje na […] milijonov EUR.

(29)

Ti posojili naj bi bili dodeljeni z obrestno mero 6,05 % za 12 let in s stalnimi vračili kapitala.

(30)

Francoski organi so 6,05-odstotno obrestno mero utemeljili, kot je navedeno v nadaljevanju:

(31)

Poleg ukrepov, ki so bili napovedani že v prvotnem načrtu za prestrukturiranje, in dveh zgoraj navedenih posojil so bili v načrtu za prestrukturiranje, predloženem 12. septembra 2011, predlagani še drugi ukrepi, in sicer:

(32)

V spremenjenem načrtu za prestrukturiranje je določeno, da bo prestrukturiranje trajalo pet let, to je od leta 2011 do leta 2015, medtem ko naj bi po prvotnem načrtu za prestrukturiranje to obdobje trajalo do leta 2019.

(33)

Na podlagi spremenjenega načrta za prestrukturiranje naj bi družba SNCF posojili dodelila pod naslednjimi pogoji:

Preostali ukrepi, ki so bili predlagani v načrtu za prestrukturiranje, predloženem 12. septembra 2011 (glej uvodno izjavo 31 tega sklepa), so bili povzeti tudi v novem načrtu za prestrukturiranje.

(34)

Predvidoma bodo za izvedbo spremenjenega načrta za prestrukturiranje potrebne naslednje oblike financiranja:

(35)

Predvidene potrebe po financiranju za izvedbo spremenjenega načrta za prestrukturiranje skupaj znašajo […] milijonov EUR (brez izkupička od prodaje):

(36)

Komisija je menila, da je priglašeni ukrep pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, zato je začela podrobno preiskavo zaradi dvomov o možnostih za obnovo dolgoročne sposobnosti preživetja podjetja v okviru načrta za prestrukturiranje in ob upoštevanju lastnega prispevka. Komisija se je spraševala tudi o zadostnosti predlaganih ukrepov z vidika omejitve izkrivljanja konkurence, ki bi ga lahko povzročila pomoč.

(37)

Družba P&O je 29. julija 2011 predložila pripombe na odločitev o začetku postopka, s katerimi je dopolnila svojo pritožbo.

(38)

Pritožba in pripombe te družbe so vsebovale trditve, navedene v nadaljevanju.

(39)

V skladu z navedbami družbe P&O naj bi se tržni delež družbe SeaFrance na zadevnem trgu (20) z 21 % leta 2006 zmanjšal na 17 % leta 2010, stopnja zasedenosti podjetja pa naj bi se s 63 % leta 2008 zmanjšala na 56 % oziroma 58 % leta 2009 oziroma 2010, to je na raven, ki ne zagotavlja sposobnosti preživetja.

(40)

Družba P&O trdi, da izguba družbe SeaFrance že več let precej presega dobiček te družbe (120 milijonov EUR neto izgube v zadevnem obdobju), kar pomeni, da zadevna družba delničarjem/vlagateljem še zelo dolgo ne bi mogla povrniti naložb.

(41)

Ker ima družba SeaFrance večinoma trajekte tipa „ro-pax“ (kombinirane ladje, ki omogočajo hkraten prevoz potnikov in tovora) in je potniška dejavnost zelo sezonska, se ta družba nikakor ne bi smela odpovedati strankam, ki opravljajo dejavnost tovornega prometa, saj je le tako mogoče zagotoviti zanesljive in nepretrgane storitve vse leto.

(42)

Vendar naj bi po trditvah družbe P&O, kar zadeva dejavnost tovornega prometa, poslovna vrednost, ugled in tržni delež družbe SeaFrance bistveno nazadovali, in sicer zlasti zaradi pogostih prekinitev opravljanja storitev (stavke itd.), seznanjenosti trga s težavami družbe SeaFrance in razpreme tovorne ladje Nord Pas-de-Calais (po trditvah družbe P&O naj bi bilo vzdrževanje ladje v razpremi drago, razprema ladij Cézanne in Renoir v pristanišču v Dunkerqu pa naj bi po trditvah iste družbe stala vsaj 1,09 milijona EUR ali celo 2,4 milijonov EUR).

(43)

Družba P&O je predložila številčne podatke v podporo trditvi, da je mogoče na zadevnem trgu ugotoviti dolgoročno strukturno presežno zmogljivost. V zvezi s tem je v točki 8 Sporočila Komisije – Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (21) (v nadaljnjem besedilu: smernice) določeno, da „ne bi bilo upravičeno, če bi umetno obdržali pri življenju podjetje v sektorju z dolgoročno strukturno presežno zmogljivostjo ali v primeru, da lahko podjetje preživi le s pomočjo ponavljajočih se državnih posegov“.

(44)

Razlogi za težave družbe SeaFrance naj bi bili:

(45)

Nazadnje družba P&O še meni, da je pomenljivo tudi to, da se za družbo SeaFrance še ni našel kupec, čeprav je naprodaj že tri leta.

(46)

Družba P&O pri pojasnjevanju težav, kar zadeva obnovo dolgoročne sposobnosti preživetja družbe SeaFrance, v bistvu povzema trditve, ki jih je že navedla, in sicer zlasti v zvezi s tržnimi deleži te družbe, njeno stopnjo zasedenosti in dejstvom, da je to podjetje v težavah.

(47)

Edini vsebinski ukrep, ki ga je predlagala družba SeaFrance v prvotnem načrtu za prestrukturiranje, naj bi bilo zmanjšanje števila zaposlenih, vendar naj bi bile plače še naprej previsoke (razmerje med stroški za plače in prometom v višini 26 % v primerjavi s 15 % pri družbi P&O). Tudi če bi zadevno število zmanjšali za nadaljnjih 200 zaposlenih, bi to razmerje znašalo približno 22 %.

(48)

Razprema ladij Manet, Cézanne in Renoir naj ne bi v ničemer pripomogla k izboljšanju rezultatov (zmanjšanju izgub) v letih 2008, 2009 in 2010, prav tako pa naj ne bi položaja družbe SeaFrance bistveno izboljšala niti predvidena razprema ladje Nord Pas-de-Calais, zlasti zaradi stroškov vzdrževanja ladje v razpremi (1,8 milijona EUR na leto).

(49)

Zatrjevano zmanjšanje števila prevozov družbe SeaFrance naj bi bilo zavajajoče, saj naj bi bilo zmanjšanje le 10-odstotno in naj bi izhajalo iz spremembe flote (ladji Cézanne in Renoir naj bi nadomestila večja ladja Molière). Zaradi razpreme tovorne ladje Nord Pas-de-Calais naj bi se zmogljivosti zmanjšale le še za dodatnih 7 %.

(50)

Predlogi za izboljšanje prodaje na krovu, restavracij, opravljanja storitev s podizvajalci in nadzora nad stroški za oglaševanje naj bi bili le del običajnega poslovodenja po zgledu vseh konkurentk družbe SeaFrance.

(51)

Nobeden od predlaganih ukrepov naj ne bi bil ustrezen z vidika treh novih dejavnikov na trgu (recesija, cena goriva in konkurenca predora Eurotunnel) in nihanja deviznih tečajev.

(52)

Družba P&O navaja, da družba SeaFrance na podlagi načrta za prestrukturiranje napoveduje izjemno povečanje svojih stopenj zasedenosti (z 58 % na 80 %), in sicer na podlagi hitrega povečanja povpraševanja in/ali velikega povečanja tržnega deleža.

(53)

Vendar naj se napovedi družbe SeaFrance ne bi v ničemer ujemale niti z napovedmi družbe P&O niti z razvojem tržnega deleža družbe SeaFrance, ki se je z 21 % leta 2006 zmanjšal na 17 % leta 2010. Kakovost ponudbe strankam v tovornem prometu naj bi se poslabšala zaradi razpreme tovorne ladje Nord Pas-de-Calais, del teh strank pa bi se lahko v obdobjih največjega povpraševanja, ko družba SeaFrance ne bi imela dovolj zmogljivosti, preusmeril na predor Eurotunnel.

(54)

Dejstvo, da bodo ukrepi pomoči začeli učinkovati šele leta 2016, dolgoročno sposobnost preživetja pa bodo začeli zagotavljati šele leta 2019, naj se ne bi skladalo s točko 35 smernic, v kateri je določeno, da „mora biti [trajanje načrta za prestrukturiranje] čim krajše“ in „mora obnoviti dolgoročno sposobnost preživetja podjetja v smiselnem časovnem okviru“. Z umikom tovorne ladje Nord Pas-de-Calais in ukinitvijo dodatnih delovnih mest naj se položaj družbe SeaFrance ne bi bistveno izboljšal, saj naj bi ta prihranila 6 milijonov EUR za stroške plač in 7 milijonov EUR za stroške v zvezi z ladjami (to je skupaj 13 milijonov EUR). Družba P&O kljub temu meni, da bi družba SeaFrance izgubila 50 000 tovornih enot, kar pomeni od 5 do 6 milijonov EUR prihodkov iz tovornega prometa, razprema tovorne ladje Nord Pas-de-Calais pa naj bi jo stala 1,8 milijona EUR na leto, če ne bi našla prevzemnika zanjo.

(55)

Izravnalni ukrepi morajo biti sprejeti poleg ukrepov za obnovo sposobnosti preživetja in morajo biti torej ločeni od njih. Vendar pa naj bi bili po trditvah francoskih organov in navedbah iz odločitve o začetku postopka vsi domnevno izravnalni ukrepi potrebni za obnovo sposobnosti preživetja podjetja. Zato družba P&O meni, da ni bil predlagan noben izravnalni ukrep.

(56)

Družba P&O meni, da umika ladje Manet leta 2008 ter umika ladij Cézanne in Renoir ni mogoče šteti za prispevek, ker so bile zadevne ladje umaknjene precej pred priglasitvijo prestrukturiranja in je vrednost teh ladij v primerjavi s celotnim zneskom državnih pomoči, ki po navedbah družbe P&O znaša 400 milijonov EUR, malenkostna. Francoski organi naj ne bi predlagali, naj se kot lastni prispevek šteje prodaja tovorne ladje Nord Pas-de-Calais, pa tudi sicer naj bi bila njena vrednost, ki se ocenjuje na 12 milijonov EUR, v primerjavi s celotnim zneskom državnih pomoči zanemarljiva.

(57)

Družba P&O kot lastni prispevek predlaga prodajo in povratni zakup („sale and lease-back“) ladij družbe SeaFrance.

(58)

Družba P&O predlaga, naj se za prestrukturiranje družbe SeaFrance poleg sprememb za odpravo predstavljenih pomanjkljivosti in težav postavijo naslednji pogoji:

(59)

Družba P&O je Komisiji nazadnje še predlagala, naj ne odobri pomoči za prestrukturiranje.

(60)

Skupina Eurotunnel S.A. (v nadaljnjem besedilu: skupina Eurotunnel) je 29. julija 2011 Komisiji predložila pripombe v zvezi z odločitvijo o začetku postopka.

(61)

Skupina Eurotunnel dvomi o izvedljivosti povečanja stopenj zasedenosti, ki jih napoveduje družba SeaFrance. Ta skupina namreč meni, da ima Rokavski preliv že več let presežne zmogljivosti. Zmogljivosti predora pod njim se uporabljajo le 57-odstotno, upravitelji trajektov pa so se opremili z zelo zmogljivimi ladjami in tako povečali že tako preveliko ponudbo. Skupina Eurotunnel poleg tega meni, da z zmanjšanjem flote družbe SeaFrance s šestih na štiri ladje še ni mogoče zagotoviti ponovnega uravnoteženja trga prevozov čez Rokavski preliv. Dalje, družba SeaFrance je januarja in februarja 2011 uporabljala le dve ladji, pa se njen skupni promet ni zmanjšal. Torej je 80-odstotna stopnja zasedenosti v obdobju 2011–2019 nerealistična. Po ocenah skupine Eurotunnel bi se moral promet družbe SeaFrance povečati za 25 %. Zadevna skupina družbo SeaFrance torej obtožuje, da že dolgo vzdržuje cenovno vojno, pri čemer se opira na članke iz tiska („[…] da bi ta promet pridobili nazaj, smo morali spustiti cene“ (22)).

(62)

Skupina Eurotunnel nazadnje še meni, da stopnje zasedenosti ladij „ro-pax“ ni mogoče primerjati s stopnjo zasedenosti železniških vlakov, ki vozijo skozi predor pod Rokavskim prelivom, saj ti niso kombinirani in omogočajo sprotno prilagajanje povpraševanju glede prometa.

(63)

Kar zadeva dodatek za gorivo, skupina Eurotunnel trdi, da družba SeaFrance svojim strankam obračunava le del tega dodatka, to je 8,11 EUR na prevoz (v primerjavi z 11,62 EUR pri družbi P&O in 14,73 EUR pri družbi DFDS). Tako naj bi bila družba SeaFrance od začetka leta 2011 ob prihodek v višini 1,2 milijona EUR.

(64)

Kar zadeva ukinitev skoraj 50 % delovnih mest, skupina Eurotunnel meni, da je treba zadevno zmanjšanje zaposlenih relativizirati, saj se bo lahko del uslužbencev ponovno zaposlil v skupini SNCF in bo zato vpliv na neto bilanco zaposlitvenega trga zadevne regije majhen.

(65)

Zadevna skupina nazadnje še meni, da načrt za prestrukturiranje ni zadosten niti ne pomeni preudarne naložbe.

(66)

Družba DFDS je Komisiji predložila pripombe z dopisom z dne 29. julija 2011.

(67)

Družba DFDS še naprej dvomi, da je družba SeaFrance zmožna obnoviti svojo dolgoročno sposobnost ekonomskega preživetja, in sicer zaradi nezadostnih ukrepov za prestrukturiranje glede na trenutni finančni položaj. Ta družba se boji učinkov zadevnih novih ukrepov pomoči na konkurenco na obravnavanem trgu.

(68)

Družba DFDS je 23. septembra 2011 Komisiji po e-pošti poslala pripombe glede načrta za prestrukturiranje družbe SeaFrance.

(69)

Komisija je ta dokument prejela po poteku roka, v katerem so lahko zainteresirane strani predložile svoje pripombe, to je petnajst dni po objavi odločitve o začetku postopka. Poleg tega ne vsebuje nobenega novega elementa. Komisija ga torej v skladu s sodno prakso ni predložila francoskim organom niti ga ne bo upoštevala v tem sklepu (23).

(70)

Skupina CLdN je Komisiji predložila pripombe 29. julija 2011.

(71)

Skupina CLdN je prevozna družba s sedežem v Luxembourgu, ki se ukvarja zlasti s tovornim prometom s tovornimi ladjami („roll-on/roll-off“ ali „ro-ro“) ali kombiniranimi ro-ro trajekti („ro-pax“) v Rokavskem prelivu in Severnem morju, in sicer med Belgijo in Nizozemsko na eni strani ter Združenim kraljestvom, Irsko, Švedsko in Dansko na drugi strani.

(72)

Ta skupina meni, da je konkurentka družbe SeaFrance in da bo močno občutila negativne posledice ukrepov, ki jih bo družba SNCF sprejela v korist svoje hčerinske družbe SeaFrance, in sicer zaradi geografske bližine linij, ki jih uporablja skupina CLdN, to je Ipswich–Rotterdam in Purfleet–Zeebrugge.

(73)

Skupina CLdN namreč meni, da zadevni ukrepi zelo verjetno ne bodo imeli protikonkurenčnih posledic le za tovorni promet na liniji Calais–Dover, temveč tudi na sosednjih linijah med Združenim kraljestvom in Belgijo. Po njenem mnenju negativni učinki zadevnih ukrepov niso dovolj izravnani z izravnalnimi ukrepi in lastnim prispevkom, predlaganimi v načrtu za prestrukturiranje. Nasprotno, s temi ukrepi naj bi na trgu le ohranjali podjetje v težavah, ki ni zmožno znižati svojih osnovnih stroškov, in mu omogočili povečanje zmogljivosti na trgu z že tako presežno zmogljivostjo.

(74)

Po mnenju skupine CLdN bodo zadevni ukrepi zmanjšali sposobnost preživetja obstoječih konkurentk, saj bodo na trgu ohranjene prevozne zmogljivosti, ki bi morale v normalnih okoliščinah izginiti. Nerealistično naj bi bilo pričakovati, da bo družba SeaFrance lahko dosegla 80-odstotno stopnjo zasedenosti, razen če bo pomoči uporabila za agresivno zniževanje cen in prevzem tržnih deležev konkurentk. Vendar naj taka strategija za družbo SeaFrance ne bi bila srednje- ali dolgoročno ekonomsko vzdržna ter naj bi škodovala njenim neposrednim konkurentkam, to je družbi P&O in skupini Eurotunnel, ki delujeta na isti liniji Calais–Dover, konec koncev pa tudi skupini CLdN.

(75)

Skupina CLdN nazadnje še poudarja, da zmanjšanje števila zaposlenih, predvideno v načrtu za prestrukturiranje, ne zadostuje (družbi SeaFrance naj namreč ne bi omogočilo, da bi se približala razmerju med stroški za zaposlene in prometom, ki ga dosegajo konkurenčne družbe) ter da bodo stroški odpuščanja manjši kot pri klasičnem prestrukturiranju, ker se bodo številni uslužbenci družbe SeaFrance lahko ponovno zaposlili v družbi SNCF.

(76)

Zato skupina CLdN želi, da bi Evropska komisija sprejela negativno odločitev.

(77)

Družba SNCF je 29. julija 2011 Komisiji predložila pripombe, ki se ujemajo s pripombami francoskih organov (glej oddelek VI).

(78)

Komisiji je 30. julija 2011 predložil pripombe gospodarski subjekt, ki je želel ostati anonimen.

(79)

Zadevni gospodarski subjekt najprej opozarja na glavne značilnosti trga prometa čez Rokavski preliv ter na podlagi tega navaja, da so vse večja konkurenca med ladjarji in predorom Eurotunnel, inflacija cene goriva in nihanje deviznega tečaja britanskega funta povzročili težave družbe SeaFrance, da pa je zaradi teh dejavnikov ogrožena tudi dolgoročna sposobnost preživetja družb P&O in DFDS.

(80)

Po mnenju zadevnega gospodarskega subjekta so težave družbe SeaFrance zlasti strukturne (previsok količnik zaposlovanja in pretoga organizacija), da pa je mogoče z dokapitalizacijo skupaj s prestrukturiranjem te družbe in vzdrževanjem flote na ravni štirih ladij zagotoviti dolgoročno sposobnost preživetja družbe.

(81)

Po njegovem mnenju bo zaradi propada družbe SeaFrance nastal duopol skupine Eurotunnel in družbe P&O. Vendar veliko cestnih prevoznikov sodeluje z vsaj dvema ladjarjema, da si tako zagotovijo prožne urnike in donosnost tovornjakov.

(82)

Zadevni gospodarski subjekt meni, da zmogljivosti preostalih dveh ladjarjev ob propadu družbe SeaFrance ne bi zadostovale za zagotovitev prometa prek te ožine. Po njegovem mnenju naj bi predor Eurotunnel že skoraj dosegal največjo zmogljivost, zato bi lahko prevzel le majhen del prometa, ki ga zagotavlja družba SeaFrance. „Presežna zmogljivost, ki jo danes opažamo v Rokavskem prelivu, je […] zelo relativna in ne bi smela biti večja težava“, saj kakršna koli težava pri katerem od ladjarjev ali v pristaniščih takoj povzroči zastoje v pristaniščih v Calaisu, Dovru in Dunkerquu.

(83)

Poleg tega naj ena sama tovorna ladja v Rokavskem prelivu, ki jo upravlja družba P&O, ne bi zagotavljala potrebne prevozne zmogljivosti in naj bi povzročila izkrivljanje trga v korist družbe P&O, ki naj bi tako pridobila monopol nad prevozom nevarnih izdelkov.

(84)

Zadevni operater meni, da je za znižanje cen kriva družba P&O, ter hkrati verjame, da je družba SeaFrance zaradi kakovostnega upravljanja družbe (kakovost sodelovanja s svojimi zastopniki), sodobne flote, ki lahko deluje še vsaj deset let, in velike motiviranosti zaposlenih sposobna preživeti.

(85)

Pet cestnoprometnih podjetij in predstavniških združenj (LKW Walter Internationale Transportorganisation AG, Youngs Transportation & Logistics Ltd, Laser Transport International Limited, Carna Transport Ltd in Road Haulage association international group) je Komisiji predložilo svoje pripombe z dopisi z dne 26., 27. in 28. julija 2011.

(86)

Teh pet družb in združenj izraža zaskrbljenost zaradi morebitnega propada družbe SeaFrance. Po njihovem mnenju bi propad družbe SeaFrance po eni strani povzročil oligopol na trgu prometa čez Rokavski preliv, zato bi se poslabšala kakovost storitev in povišala cena, po drugi strani pa bi to pomenilo tveganje, kar zadeva zmogljivost gospodarskih subjektov, ki bi ostali na trgu, saj ni gotovo, ali bi lahko prepeljali ves tovor, zlasti če bi imel kateri od njih težave pri poslovanju.

(87)

Če bi se morala družba SeaFrance odpovedati tovorni ladji Nord Pas-de Calais, se še bojijo, da bi lahko družba P&O prevzela monopol nad prevozom nevarnih izdelkov, ki ga ni mogoče opraviti skozi predor ali s kombiniranim trajektom.

(88)

Številni organizatorji potovanj in potovalne agencije so izrazili zaskrbljenost nad morebitnim propadom družbe SeaFrance (glej seznam v preglednici v tej uvodni izjavi):

(89)

Po njihovem mnenju bi propad družbe SeaFrance po eni strani povzročil izoblikovanje oligopola na trgu prometa čez Rokavski preliv, zato bi se poslabšala kakovost storitev in povišala cena, po drugi strani pa bi to pomenilo tveganje, kar zadeva zmogljivost gospodarskih subjektov, ki bi ostali na trgu, saj ni gotovo, ali bi lahko prepeljali vse potnike, zlasti če bi imel kateri od teh subjektov težave pri poslovanju.

(90)

Gospodarska in industrijska zbornica regije Côte d’Opale (v nadaljnjem besedilu: zbornica CCI) je Komisiji predložila svoje pripombe z dopisom z dne 29. julija 2011. Zbornica CCI pojasnjuje, da je javna ustanova, katere namen je prispevati h gospodarskemu razvoju, privlačnosti in podpori podjetjem v regiji Nord Pas-de-Calais. Je hkrati tudi koncesionarka pristanišča v Calaisu in ga kot taka uporablja.

(91)

Zbornica CCI najprej opozarja na osrednji prispevek družbe SeaFrance k razvoju pristanišča v Calaisu. Ta družba je konec leta 2008 zaposlovala 1 600 oseb, od katerih jih je večina prebivala v regiji Nord Pas-de-Calais. Prispeva tudi k prihodkom, ki jih prejema pristanišče v Calaisu za storitve, ki jih opravlja za ladje in blago. Družba SeaFrance je bila leta 2008 tudi najpomembnejši kupec nepristaniških izdelkov/storitev, in sicer v višini 130 milijonov EUR dobav, storitev, potrošnega materiala, popravil in vzdrževalnih del na leto, od tega približno 36 % v regiji Nord Pas-de-Calais. Zbornica CCI dodaja, da ima pristanišče v Calaisu vodilno vlogo pri ekonomskem razvoju departmaja Pas-de-Calais.

(92)

Po mnenju zbornice CCI bi propad družbe SeaFrance pomembno vplival na razvoj pristanišča v Calaisu, in sicer zaradi zmanjšanja števila zaposlitev ter neposrednih in posrednih prihodkov, ki jih ustvari ta družba. Regija Nord Pas-de-Calais je potrdila tudi izvedbo projekta „Port 2015“, ki predvideva razširitev pristanišča, izgradnjo novega bazena in izboljšanje obstoječih struktur. Ta projekt temelji na predvidenih dejavnostih, ki bi jih lahko propad družbe SeaFrance resno prizadel.

(93)

Zbornica CCI se poleg tega boji izoblikovanja duopola Eurotunnel – P&O, ki bi negativno vplival na cene in storitve, če bi družba SeaFrance propadla.

(94)

Zbornica CCI na podlagi navedenega meni, da je ob upoštevanju trenutnega konkurenčnega okvira treba ohraniti delovanje družbe SeaFrance, in sicer še toliko bolj glede na predvideno povečanje zlasti tovornega prometa.

(95)

Sindikat Syndicat Maritime Nord (v nadaljnjem besedilu: sindikat SMN), ki je del sindikalnega združenja CFDT, je Komisiji predložil svoje pripombe z dopisom z dne 29. julija 2011.

(96)

Sindikat SMN najprej poudarja, da družba SNCF, ki je edina delničarka družbe SeaFrance, te družbe od ustanovitve leta 1996 ni nikoli dokapitalizirala. Torej je morala družba SeaFrance obnovo flote financirati iz lastniškega kapitala, kar je močno vplivalo na denarna sredstva podjetja.

(97)

Sindikat SMN opozarja še na obstoječe razlike med britansko in francosko socialno zakonodajo (večja delovna obveznost v Združenem kraljestvu, ki je manj številne ekipe v Franciji ne izpolnijo v celoti). Sindikat SMN glede na razmerje med stroški za zaposlene in prometom poudarja, da družba SeaFrance ne teži k politiki nizkih cen in da to izravnava s kakovostjo ponujenih storitev. V zvezi s tem še opozarja, da družba SeaFrance glede na svoje tržne deleže, ki so na področju tovornega in potniškega prometa daleč za vodilnimi družbami na zadevnem trgu, le malo vpliva na ravni cen.

(98)

Sindikat SMN meni, da se negativni vplivi znižanja vrednosti britanskega funta še naprej izničujejo, ker se stroški – še zlasti tehnični –, če je le mogoče, izražajo v britanskih funtih.

(99)

Po mnenju sindikata SMN je družba SeaFrance od leta 2009 že močno zmanjšala število prevozov in prevoznih zmogljivosti (30-odstotno zmanjšanje pogostosti in 25-odstotno zmanjšanje količine), s štirimi ladjami, ki jih trenutno upravlja, pa je dosegla najmanjšo velikost, ki ji še omogoča dovolj pogoste prevoze za ohranjanje verodostojnosti.

(100)

Zadevni sindikat nazadnje še opozarja, da zaposleni pri družbi SeaFrance ne bi razumeli, zakaj Komisija ne upošteva posledic zaporedoma izvedenih prestrukturiranj delovnih pogojev in zaposlovanja pri družbi SeaFrance ter na zaposlitvenem trgu v Calaisu, ki je eden najbolj prizadetih v Franciji.

(101)

Kar zadeva težave družbe SeaFrance, francoski organi navajajo, da podatki, ki jih je predložila družba P&O, vsebujejo precej napak, saj naj bi nakopičena izguba družbe SeaFrance med letoma 1996 in 2010 – v nasprotju s poslovnimi izidi te družbe, kot jih je predstavila družba P&O, ki vsebujejo napake za leta 2002, 2004, 2005 in 2006 (glej uvodno izjavo 40 tega sklepa) – znašala 151,4 milijona EUR in ne 169 milijonov EUR. Francoski organi so predložili spodnjo preglednico, v kateri so popravili napake iz preglednice, ki jo je v pritožbi sestavila družba P&O:

(102)

Francoski organi izpodbijajo navedbe družbe P&O v zvezi z razlogi za težave družbe SeaFrance, ki naj bi se navezovale na to, da so poslovna vrednost, ugled in tržni delež družbe SeaFrance, kar zadeva tovorni promet, bistveno nazadovali, zlasti zaradi pogostih prekinitev opravljanja storitev in seznanjenosti trga s težavami družbe SeaFrance (glej uvodno izjavo 42 tega sklepa). V zvezi s tem se sklicujejo na pripombe strank družbe SeaFrance, ki izpostavljajo kakovost storitev te družbe in napredek, ki ga je dosegla v zadnjih letih pri izboljšanju kakovosti opravljenih storitev (glej uvodne izjave 85 do 89 tega sklepa).

(103)

Francoski organi v odgovor na trditev konkurentk družbe SeaFrance, da je v zadevnem podjetju preveč zaposlenih, navajajo, da je družba SeaFrance močno zmanjšala število zaposlenih, saj je ukinila skoraj 725 delovnih mest, ter da naj bi ji ta korenit ukrep omogočil, da bo leta 2013 ponovno dosegla razmerje med stroški za zaposlene in prometom v višini 26 %. To razmerje naj bi ostalo nekoliko višje od razmerja, ki ga dosegata skupini Eurotunnel in Irish Ferries. Vendar se bodo dejavnosti družbe SeaFrance (z vidika njihovega izvajanja) precej razlikovale od dejavnosti upraviteljice predora pod Rokavskim prelivom, ki je leta 2010 dosegla razmerje 22,5 %, prav tako pa ni mogoče pričakovati niti, da bo družba SeaFrance, katere ladje plujejo pod francosko zastavo, dosegla tako nizko razmerje kot skupina Irish Ferries, katere ladje plujejo pod ciprsko zastavo. Francoski organi menijo, da razmerje med stroški za zaposlene in prometom v višini 26 % – ob upoštevanju precejšnjih prizadevanj družbe SeaFrance za zmanjšanje števila delovnih mest – zadostuje in da bo zadevna družba tako lahko ostala konkurenčna. Glede tega pojasnjujejo, da družba SeaFrance izplačuje plače v skladu s francosko socialno zakonodajo, s katero je predpisano večje varstvo kot v državah, v katerih imajo sedež njene konkurentke – zlasti v Združenem kraljestvu –, kar velja predvsem za minimalno plačo.

(104)

Flota družbe SeaFrance, kot je opredeljena v načrtu za prestrukturiranje, naj ne bi bila neprilagojena. Ravno nasprotno – razen ladje Molière, ki jo je bilo treba predelati, da je zdaj primerna za pomorski promet v Severnem morju –, naj bi bila zgrajena posebej za linijo Calais–Dover. Kar zadeva trditev družbe P&O, da uprava družbe SeaFrance ni dovolj neodvisna od države in socialnih organov, da bi lahko učinkovito upravljala podjetje, francoski organi menijo, da zadevna trditev ne temelji na nobenem dokazu prima facie.

(105)

Francoski organi izpodbijajo trditve družbe P&O ter skupin Eurotunnel in CLdN v zvezi s strukturno presežno zmogljivostjo trga. Po njihovem mnenju je treba ugotovljeno strukturno presežno zmogljivost večinoma pripisati konjunkturnim razlogom (zlasti gospodarski krizi, ki je povzročila upad tovornega prometa in povišanje tečaja britanskega funta). Nekateri gospodarski subjekti naj bi na podlagi napovedi o rasti izpred krize povečali zmogljivosti, vendar naj nato pričakovane rasti ne bi bilo zaradi gospodarske recesije. Francoski organi se sklicujejo na tržne analize, ki jih je opravila državna družba Dover Harbour Board v letih 2005 (24) in 2008 (25) ter kažejo na dolgoročno povečanje količine tovora.

(106)

Francija meni, da zaskrbljenost, ki so jo izrazile nekatere stranke družbe SeaFrance v zvezi z izoblikovanjem monopola družbe P&O, kar zadeva prevoz nevarnih izdelkov na liniji Calais–Dover (glej uvodni izjavi 83 in 87 tega sklepa), ni utemeljena. Ker namreč z nobenim nacionalnim ali mednarodnim predpisom ni prepovedan prevoz nevarnih snovi s trajekti, bi lahko družba SeaFrance tak promet predvidela med prevozi z malo potniki, na primer med nekaterimi nočnimi prevozi.

(107)

Kar zadeva združljivost ukrepov, priglašenih v okviru načrta za prestrukturiranje, so francoski organi v odgovor na dvome Komisije v zvezi z obnovo dolgoročne sposobnosti preživetja, ki se pričakuje od tega načrta, ter v zvezi s preprečevanjem morebitnega prevelikega izkrivljanja konkurence in lastnim prispevkom družbe SeaFrance k načrtu za prestrukturiranje predložili spodaj navedene odgovore.

(108)

Francoski organi menijo, da bodo pričakovane stopnje zasedenosti v prihodnjih letih višje od stopenj, ugotovljenih v preteklosti, kar utemeljujejo s tem, da je bil leta 2006 vzpostavljen nov informacijski sistem, ki omogoča optimizacijo in racionalizacijo zasedenosti zadevnih ladij. V zvezi s tem navajajo, da je ta sistem omogočil zlasti opredelitev slabo donosnih prevozov, ki so bili umaknjeni iz ponudbe družbe SeaFrance. Francoski organi poleg tega poudarjajo, da je bila dejavnost družbe SeaFrance v obdobju med letoma 2000 in 2007, ki ga je upoštevala Komisija, organizirana kot redna linija ne glede na intenzivnost povpraševanja.

(109)

Francoski organi tudi dejstvo, da je stopnja zasedenosti pri družbi SeaFrance nižja od stopnje zasedenosti pri njenih konkurentkah, utemeljujejo z načinom delovanja teh družb. Tako navajajo, da je imela družba P&O precej ladij in da je zagotavljala tudi izmenične prevoze, zaradi katerih se je njena stopnja zasedenosti znižala. Kar zadeva družbo DFDS, naj zaradi specializiranosti njenih ladij optimizacija zasedenosti na podlagi posamične donosnosti ne bi bila mogoča. Poleg tega naj bi bila ta družba zaradi dolgih prevozov prisiljena izoblikovati ponudbo, opredeljeno na podlagi izmenjevanja daljših obdobij. In še nazadnje, zaradi velike zmogljivosti njenih ladij naj bi se samodejno zmanjševale njene povprečne stopnje zasedenosti, saj naj bi bilo povpraševanje za nekatere od njenih prevozov majhno.

(110)

Francoski organi so se poleg tega odzvali tudi na pomisleke Komisije in pripombe tretjih strani, kar zadeva dejstvo, da je treba pri oceni verodostojnosti načrta za prestrukturiranje upoštevati nekatera tveganja (cena goriva, depreciacija britanskega funta). V zvezi s tem najprej poudarjajo, da bo družba SeaFrance nadaljevala politiko finančnega kritja s posli zamenjave, takoj ko se bo v zvezi z njo končal postopek prisilne uprave. Nato še pojasnjujejo, da družba uporablja faktor „Bunker Ajustement Factor“, ki vključuje približno 40 % dodatnih stroškov, povezanih s povišanjem cene goriva nad 285 EUR na tono po letu 2015, in da bo ta faktor dopolnjen z novim dodatkom, s katerim bo upoštevana obveznost uporabe goriva z manj kot 0,1-odstotno vsebnostjo žvepla.

(111)

Kar zadeva depreciacijo britanskega funta, francoski organi najprej pojasnjujejo, da se bo politika kritja dela mesečnih neporabljenih sredstev v britanskih funtih v obliki terminske prodaje na podlagi določenega menjalnega tečaja, ki je bila prekinjena zaradi postopka prisilne uprave, ob koncu tega postopka nadaljevala. […]

(112)

Kar zadeva druge ukrepe, navedene v uvodni izjavi 96 odločitve o začetku postopka, francoski organi pojasnjujejo, da njihovi učinki v načrtu te zadeve niso bili upoštevani, ker jih je težko številčno opredeliti. Vendar naj bi bilo mogoče s temi ukrepi doseči prihranke.

(113)

Nazadnje francoski organi še opozarjajo, da naj bi razmerje med stroški za zaposlene in prometom prešlo z [20–25] % leta 2012 na [20–25] % leta 2019. Tako bi se približali razmerjem konkurentk družbe SeaFrance.

(114)

Kar zadeva preprečevanje morebitnega prevelikega izkrivljanja konkurence, želijo francoski organi potrditi, da sta bili dve ladji, to je Renoir in Cézanne, prodani 7. julija 2011 za ceno [0–10] milijonov USD ([0–10] milijonov EUR).

(115)

Francoski organi navajajo, da so prvi del lastnega prispevka družbe SeaFrance k načrtu za prestrukturiranje prihodki od prodaje ladij Renoir in Cézanne ter pričakovani prihodki od prodaje ladje Nord Pas-de-Calais.

(116)

Francoski organi poleg tega menijo, da v posojili, opisani v uvodnih izjavah 28 do 33 tega sklepa, ni všteta nobena državna pomoč in da je treba posojilo v višini 99,8 milijona EUR obravnavati kot lastni prispevek. Po njihovem mnenju se mora Komisija pri oceni, ali gre za pomoč, opreti izključno na sporočilo o referenčnih obrestnih merah. Glede tega opozarjajo, da je Komisija uporabila to sporočilo v odločitvi o začetku postopka v zvezi s posojilom, ki ga je družbi ČSA – Czech Airlines dodelil javni organ Osinek (26), in v sklepu v zvezi s posojili, ki jih je madžarska razvojna banka dodelila madžarskemu proizvajalcu gnojil Péti Nitrogénmüvek (27). Po njihovem mnenju iz razlogov, opisanih v uvodnih izjavah 28 do 33 tega sklepa, posojili iz te zadeve nista pomoč.

(117)

V skladu s členom 107(1) PDEU „je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(118)

Da se ukrep opredeli kot državna pomoč, morajo biti izpolnjeni vsi navedeni pogoji: 1) z zadevnim ukrepom se daje prednost, 2) ta prednost je dodeljena iz državnih sredstev, 3) ta prednost je selektivna in 4) zadevni ukrep izkrivlja konkurenco ali bi lahko izkrivljal konkurenco in lahko prizadene trgovino med državami članicami (28).

(119)

V tem sklepu se obravnavajo trije ukrepi pomoči, in sicer dokapitalizacija in posojili, opisani v uvodnih izjavah 28 do 33 tega sklepa.

(120)

Francoski organi v priglasitvi tudi sami menijo, da je povečanje kapitala družbe SeaFrance državna pomoč. Francoski organi s priglasitvijo priznavajo, da je mogoče ukrep dokapitalizacije pripisati državi in da je z njim podeljena selektivna prednost le družbi SeaFrance.

(121)

Kar zadeva obstoj prednosti, Komisija iz razlogov, pojasnjenih v oddelku 7.2.1, meni, da je družba SeaFrance podjetje v težavah. Ker je ta družba v zelo slabem položaju in v zvezi z njo poteka postopek prisilne uprave, ne bi mogla izvesti načrta za prestrukturiranje in si zagotoviti potrebnih denarnih sredstev. V takih okoliščinah zasebni gospodarski subjekt ne bi vložil kapitala. Francoski organi poleg tega niso niti poskusili dokazati, da se pričakovana donosnost ujema z donosnostjo, ki bi jo zahteval zasebni vlagatelj. Torej je z ukrepom zagotovljena selektivna prednost, saj je do njega upravičena le družba SeaFrance. Dodeljen je iz javnih sredstev, saj je družba SNCF javno podjetje. Zato ga je mogoče pripisati državi.

(122)

Kar zadeva učinek na konkurenco in vpliv na trgovino v Uniji, je treba opozoriti, da lahko na podlagi ustaljene sodne prakse vsaka pomoč, ki jo prejme podjetje od javnih organov, če deluje v sektorju, v katerem konkurirajo proizvajalci iz različnih držav članic, vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja konkurenco, ker njegova ohranitev na trgu konkurenčnim podjetjem iz drugih držav članic preprečuje, da bi povečala svoj tržni delež (29).

(123)

V zvezi s tem je dejstvo, da je ekonomski sektor liberaliziran na ravni Unije, dokaz, da lahko pomoč dejansko ali potencialno vpliva na konkurenco in trgovino med državami članicami (30).

(124)

V tem okviru je treba opozoriti, da je bil z Uredbo Sveta (EGS) št. 4055/86 z dne 22. decembra 1986 o uporabi načela svobode opravljanja storitev v pomorskem prometu med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami (31) pomorski promet med državami članicami 1. januarja 1993 popolnoma liberaliziran.

(125)

Kot je bilo že ugotovljeno, v obravnavanem primeru obstajata „modalna“ konkurenca s preostalimi gospodarskimi subjekti v liberaliziranem pomorskem sektorju in „intermodalna“ konkurenca, zlasti s prevozniki v železniškem prometu (32).

(126)

Komisija na podlagi tega meni, da bi lahko ukrep dokapitalizacije okrepil položaj zadevnega podjetja v trgovini med državami članicami Unije v primerjavi s konkurenčnimi podjetji. Ukrep bi torej prizadel trgovino med državami članicami in bi lahko povzročil tudi izkrivljanje konkurence.

(127)

Komisija na podlagi navedenega meni, da je zadevni ukrep državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(128)

Francija meni, da sta bili posojili, opisani v uvodnih izjavah 28 do 33 tega sklepa, dodeljeni pod tržnimi pogoji in da se z njima upošteva načelo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu (glej uvodno izjavo 116 tega sklepa).

(129)

Komisija se s tako analizo ne strinja. V obravnavanem primeru je namreč družba SNCF družbi SeaFrance že dodelila pomoči, zlasti pomoč za reševanje, in ji namerava dodeliti še eno v obliki dokapitalizacije. Posojili imata enak namen kot druge pomoči, to je reševanje in prestrukturiranje družbe SeaFrance. Dodeljeni bosta v času, ko je družba SeaFrance podjetje v težavah, in hkrati s pomočmi za prestrukturiranje. To je samo po sebi umevno za posojilo v višini 99,7 milijona EUR, katerega namen je – podobno kot pri dokapitalizaciji – družbi SeaFrance omogočiti, da zadovolji potrebe po tekočem kapitalu. Vendar pa enako velja tudi za posojilo v višini [40–70] milijonov EUR, katerega namen je refinanciranje in poplačilo lizinga za ladjo Molière pred predvidenim rokom. Financiranje obratovalnih sredstev, v tem primeru ladje, je namreč tesno povezano z običajnimi dejavnostmi družbe SeaFrance. Družba SeaFrance želi namreč z refinanciranjem in vnaprejšnjim poplačilom lizinga zmanjšati svoje obratovalne stroške, kar spada pod prestrukturiranje podjetja. Zato je treba tudi posojilo v višini [40–70] milijonov EUR obravnavati kot del prestrukturiranja družbe SeaFrance.

(130)

Splošno sodišče je v sodbi v zadevi BP Chemicals pojasnilo, da v takih okoliščinah posojil z vidika državnih pomoči ni mogoče preučiti posamično, ampak jih je treba obravnavati v povezavi z drugimi ukrepi (33).

(131)

Iz sodne prakse Splošnega sodišča izhaja, da le zato, ker je javno podjetje svoji hčerinski družbi že pomagalo s „kapitalskimi injekcijami“, ki jih je mogoče opredeliti kot „pomoči“, še ni mogoče a priori izključiti možnosti, da je mogoče nadaljnji ukrep opredeliti kot transakcijo, s katero je izpolnjeno merilo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Vendar je Splošno sodišče še menilo, da mora Komisija v okoliščinah, v katerih je isti vlagatelj v dveh letih zagotovil tri „finančne injekcije“, pri čemer prvi dve v nobenem pogledu nista bili donosni, preveriti, ali je mogoče tretjo razumno ločiti od prvih dveh in jo z vidika merila zasebnega vlagatelja obravnavati kot samostojno naložbo.

(132)

Po mnenju Splošnega sodišča je treba med elementi, ki jih je treba upoštevati pri presoji, ali je mogoče nadaljnji ukrep razumno ločiti od prvih dveh in ga z vidika merila zasebnega vlagatelja obravnavati kot samostojno naložbo, upoštevati zlasti časovni razpored zadevnih „injekcij“, njihov namen in položaj hčerinskega podjetja v obdobju, ko so bile sprejete odločitve o posameznih „injekcijah“.

(133)

Francija ne izpodbija dejstva, da je dokapitalizacija pomoč, saj nima nobene možnosti, da bi si z njo zagotovila donosnost, ki bi jo pričakoval zasebni vlagatelj. To je razvidno tudi iz preglednice iz uvodne izjave 35 tega sklepa, v kateri so navedene potrebe po financiranju za obdobje 2011–2017. Podjetje namreč v tem obdobju ne bi moglo izplačevati dividend. Ob upoštevanju velikih stroškov, nastalih pri plačilu obresti in glavnice posojil, opisanih v uvodnih izjavah 28 do 33 tega sklepa, in majhnega dobička, predvidenega v načrtu za prestrukturiranje, bi se tak položaj zelo verjetno nadaljeval še po letu 2017, in sicer do popolnega poplačila posojil leta 2023. Zasebni vlagatelj v klasični industriji, kot je pomorski promet, ne bi sprejel dejstva, da naložba v višini 166,3 milijona EUR še 12 let zanj sploh ne bo donosna. Ker imata posojili enak namen kot dokapitalizacija, to je financiranje stroškov prestrukturiranja, ter se ekonomski položaj podjetja ni spremenil (je v težavah) in sta bili posojili dodeljeni hkrati z dokapitalizacijo, ju ni mogoče razumno ločiti od pomoči za reševanje in dokapitalizacije.

(134)

Donosnost vseh zadevnih ukrepov – to je pomoči za reševanje, dokapitalizacije in zadevnih dveh posojil – je manjša od donosnosti, ki bi jo zahteval zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu. Kot je bilo že pojasnjeno, družba SNCF namreč ne more pričakovati, da bo dokapitalizacija pred letom 2023 zanjo kakor koli donosna. Tudi če bi donosnost vsakega od posojil posebej izpolnjevala tržne pogoje – kar pa ne drži –, še ne bi bilo mogoče trditi, da se ukrepi kot celota skladajo z načelom zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Zato so spodnja pojasnila navedena le zaradi popolnosti.

(135)

Francoski organi se v podporo trditvi, da zadevni posojili nista pomoč, sklicujejo na sporočilo o referenčnih obrestnih merah. Po njihovem mnenju mora obrestna mera ob upoštevanju bonitetne ocene podjetja (CCC) in ponujenega (običajnega) zavarovanja znašati 8,55 %, kar se ujema z enoletno obrestno mero EURIBOR, povečano za 650 bazičnih točk. Francoski organi menijo, da gre za konservativno uporabo sporočila o referenčnih obrestnih merah.

(136)

Tudi če bi bilo treba zadevni posojili presojati ločeno – kar pa ne drži –, francoski organi niso dokazali, da sta bili dodeljeni s tržno obrestno mero.

(137)

Komisija v zvezi s tem najprej poudarja – kot je navedeno tudi v prvem odstavku sporočila o referenčnih obrestnih merah –, da se „[r]eferenčne obrestne mere in diskontne stopnje […] uporabljajo kot približek za tržno stopnjo in za izračun ekvivalenta dotacije pomoči, zlasti kadar je slednja izplačana v več obrokih, ter za izračun elementa pomoči, ki izhaja iz shem subvencioniranja obresti. Prav tako se uporabljajo za preverjanje skladnosti s pravilom de minimis in uredbami o skupinskih izjemah.“ (34) Torej sporočilo o referenčnih obrestnih merah pri uporabi načela zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu za Komisijo ni zavezujoče, in sicer še zlasti ne, če so na voljo konkretni tržni podatki, ki se očitno razlikujejo od podatkov, pridobljenih po metodi iz zadevnega sporočila.

(138)

Ker je v obravnavanem primeru pomoč in posojili podelil isti subjekt, se mora Komisija, da bi se prepričala, ali se predlagano obrestovanje resnično ujema s tržnim obrestovanjem, opreti na akterje zunaj družbe SNCF. Komisija je francoske organe večkrat pozvala, naj ji predložijo primer ponudbe neodvisne finančne ustanove. Taka ponudba ni bila nikoli predložena.

(139)

Komisija je poleg tega opravila še tržno raziskavo. Po njenih ocenah bi morale obrestne mere posojil za zagotovitev običajnega zavarovanja – da bi bile združljive s trgom – znašati približno 14 % (valutna zamenjava („swap“) v petih letih v višini 2,825 % (35) + povprečje poslov kreditnih zamenjav (36) pod bonitetno oceno B– (torej CCC) v višini 11,18 % + premija 0,2 %). To se ujema s podatki, ugotovljenimi aprila, maja in junija 2011. Poleg tega niso francoski organi kljub večkratnim pozivom Komisije (37) nikoli predložili kotacije ali obrestnih mer, ki bi jih predlagala zasebna banka.

(140)

Komisija je poleg tega francoske organe večkrat (38) pozvala, naj preučijo možnost zunanjega financiranja ali naj predložijo kotacijo ali predlagane obrestne mere, ki jih je ponudila komercialna banka. Nobenemu od teh predlogov ni bilo formalno zadoščeno.

(141)

Nazadnje ni mogoče sprejeti niti trditev francoskih organov iz uvodne izjave 116 tega sklepa, da je Komisija v dveh nedavnih postopkih uporabila sporočilo o referenčnih obrestnih merah. Problematika iz teh dveh postopkov, od katerih eden še poteka, je bila namreč drugačna. Kar zadeva družbo Péti Nitrogénmüvek, so bili vsi preučevani ukrepi državne pomoči. Kar zadeva družbo Osinek, Komisija še ni sprejela dokončne odločitve, ob dodelitvi posojila pa ni bil priglašen noben ukrep pomoči.

(142)

Komisija meni, da je družba SeaFrance pridobila prednost tudi s posojiloma, katerih namen je financirati lastni prispevek in predčasno uveljavitev opcije odkupa ladje Molière. Iz razlogov, navedenih v uvodnih izjavah 122 do 126 tega sklepa, so izpolnjeni tudi preostali pogoji za obstoj pomoči (selektivna prednost, dodeljena iz javnih sredstev, učinek na konkurenco in vpliv na trgovino med državami članicami). Ta posojila so torej državne pomoči.

(143)

Iz razlogov, navedenih v uvodnih izjavah 30 do 47 sklepa Komisije z dne 18. avgusta 2010, je posojilo, ki ga je družba SNCF dodelila družbi SeaFrance kot pomoč za reševanje, pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(144)

Komisija meni, da je treba glede na namen zadevnih treh ukrepov pomoči za prestrukturiranje in trditve, ki so jih francoski organi navedli v priglasitvah, o združljivosti z notranjim trgom teh ukrepov pomoči presojati na podlagi člena 107(3)(c) PDEU in ob upoštevanju smernic.

(145)

Da lahko podjetje prejme pomoč za prestrukturiranje, ga mora biti mogoče opredeliti kot podjetje v težavah v smislu oddelka 2.1 smernic.

(146)

Komisija v zvezi s tem meni, da je družba SeaFrance podjetje v težavah v smislu točke 10(a) smernic, saj je bila izgubljena več kot polovica njenega osnovnega kapitala, ki se je z 81,7 milijona EUR leta 2007 zmanjšal na 57,7 milijona EUR leta 2008 in na –0,69 milijona EUR leta 2009 (kar pomeni več kot 100-odstotno zmanjšanje v višini 82,4 milijona EUR med letoma 2007 in 2009), ter je bila v preteklih dvanajstih mesecih izgubljena več kot četrtina tega kapitala, ki se je s 57,7 milijona EUR leta 2008 zmanjšal na –0,69 milijona EUR leta 2009.

(147)

Poleg tega je mogoče družbo SeaFrance obravnavati kot podjetje v težavah tudi na podlagi točke 10(c) smernic, ker izpolnjuje merila za uvedbo kolektivnih postopkov insolventnosti. Kot je namreč navedeno v uvodni izjavi 10 tega sklepa, je bil v zvezi s to družbo 30. junija 2010 pri Tribunal de Commerce de Paris uveden postopek prisilne uprave.

(148)

Izpolnjeni so tudi pogoji iz točke 13 smernic, saj je družba SeaFrance sicer res del družbe SNCF, vendar je vzrok njenih težav v podjetju samem in te niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini.

(149)

Komisija je v odločitvi o začetku formalnega postopka preiskave menila, da je lastni prispevek družbe SeaFrance k prizadevanjem za prestrukturiranje z vidika določb smernic negotov in nezadosten.

(150)

Francoski organi v spremenjenem načrtu za prestrukturiranje predlagajo lastni prispevek družbe SeaFrance v višini [80–130] milijonov EUR, ki bi vključeval naslednje ukrepe:

(151)

Na podlagi točke 43 smernic morata biti „[k]oličina in intenzivnost pomoči […] omejeni na najnižjo vsoto stroškov, potrebnih za prestrukturiranje, ob upoštevanju obstoječih finančnih virov podjetja, njegovih delničarjev ali poslovne skupine, v katero podjetje spada. Pri takšni oceni se upošteva kakršna koli predhodno dodeljena pomoč za reševanje. Upravičenci do pomoči bodo morali prispevati pomemben delež k načrtu za prestrukturiranje iz lastnih virov, tudi [s] prodajo sredstev[,] ki niso bistvenega pomena za preživetje podjetja, ali iz zunanjega financiranja pri tržnih pogojih. Takšen prispevek kaže, da trgi verjamejo, da lahko podjetje znova postane sposobno preživeti. Takšen prispevek mora biti realen, [to je] dejanski, izključevati mora vse pričakovane prihodnje dobičke, kot je denarni tok, in mora biti čim višji.“ (39)

(152)

V točki 7 je še pojasnjeno, da „je primerno ponovno še jasneje poudariti načelo, da mora biti [precejšen prispevek upravičenca za prestrukturiranje] realen in v njem ne sme biti všteta nobena pomoč. Prispevek upravičenca ima dvojni namen: po eni strani pokaže zaupanje trgov (lastnikov, upnikov) v to, da lahko podjetje v primernem časovnem obdobju obnovi sposobnost preživetja. Po drugi strani pa zagotavlja, da se pomoč za prestrukturiranje omeji na najnižjo vsoto, ki je potrebna za obnovo sposobnosti preživetja, in se hkrati omeji[…] izkrivljanja konkurence […]“ (40)

(153)

Tudi v sodni praksi Unije je bilo poudarjeno, da se mora z lastnim prispevkom pokazati zaupanje trgov v to, da lahko podjetje obnovi sposobnost preživetja (41).

(154)

Francoski organi so Komisijo obvestili, da sta bili dve ladji (Renoir in Cézanne) prodani 7. julija 2011 za 3,1 milijona EUR.

(155)

S predvideno prodajo tovorne ladje Nord-Pas-de-Calais naj bi se prispevek družbe SeaFrance iz prodaje ladij povečal na [10–20] milijonov EUR. Francoski organi so se ob priglasitvi prvotnega načrta za prestrukturiranje zavezali, da bo družba SeaFrance prodala ladji Renoir in Cézanne. Zadevni ladji sta bili prodani julija 2011. Na podlagi prakse odločanja Komisije je mogoče prihodnjo prodajo sredstev sprejeti kot lastni prispevek, če država članica predloži realistično oceno njihove tržne vrednosti (42). V obravnavanem primeru so francoski organi predložili dve oceni tovorne ladje Nord-Pas-de-Calais, ki sta ju pripravila neodvisna izvedenca, pri čemer je bila tržna vrednost ladje obakrat ocenjena na približno [0–10] milijonov EUR. Komisija je pripomnila, da je eden od navedenih izvedencev aprila 2011 ladji Renoir in Cézanne ocenil na [0–10 000 000] USD. Zadevni ladji sta bili julija 2011 prodani za [0–10 000 000] USD. Komisija zato najprej meni, da je mogoče oceno tržne vrednosti šteti za realistično, predvideno prodajo tovorne ladje Nord-Pas-de-Calais pa je mogoče sprejeti kot lastni prispevek.

(156)

Francoski organi so uvodoma pojasnili, da posojilo v višini [40–70] milijonov EUR za financiranje uveljavitve opcije odkupa za ladjo Molière ni dodaten lastni prispevek. S tem se namreč nadomesti že obstoječi zunajbilančni prispevek na podlagi lizinške pogodbe v zvezi z ladjo Molière. Torej se to posojilo pri izračunu skupnega lastnega prispevka ni upoštevalo. Ker pa to financiranje nadomešča že obstoječe financiranje, se mora Komisija kljub temu prepričati, da so z njim izpolnjena tudi merila glede združljivosti lastnega prispevka, še zlasti merilo v zvezi z neobstojem pomoči.

(157)

Ker je družba SNCF posojila dodelila v skladu s točko 43 smernic, se mora Komisija prepričati, da ta financiranja niso všteta v nobeno pomoč in „da trgi verjamejo, da lahko podjetje znova postane sposobno preživeti“. To ne drži, in sicer iz treh razlogov, ki tudi vsak zase zadostujejo za potrditev tega sklepa.

(158)

Prvič, kot Komisija navaja v uvodnih izjavah od 130 do 143 tega sklepa v oddelku 7.1.2, posojili nista bili dodeljeni pod tržnimi pogoji.

(159)

Po ocenah Komisije bi morale obrestne mere posojil za zagotovitev običajnega zavarovanja – da bi bile združljive s trgom – znašati približno 14 % (zamenjava obrestnih mer v petih letih v višini 2,825 % (43) + povprečje poslov kreditnih zamenjav (44) pod bonitetno oceno B– (torej CCC) v višini 11,18 % + premija 0,2 %). To se ujema s podatki, ugotovljenimi aprila, maja in junija 2011. Poleg tega niso francoski organi kljub večkratnim pozivom Komisije (45) nikoli predložili kotacije ali obrestnih mer, ki bi jih predlagala zasebna banka.

(160)

Drugič, kot je razvidno iz uvodnih izjav 129 do 142 tega sklepa v oddelku 7.1.2., sta tudi sami zadevni posojili državna pomoč. Torej ju ni mogoče upoštevati kot lastni prispevek, ki v skladu z naslovom pred točko 43 smernic ne sme biti vključen v nobeno pomoč.

(161)

Tretjič, na podlagi točk 7 in 43 smernic je namen realnega prispevka vsekakor zlasti pokazati, da trgi verjamejo, da lahko podjetje znova postane sposobno preživeti (46). Vendar se v obravnavanem primeru v eni sami pravni osebi prekrivata organ, ki dodeljuje pomoč, in matična družba (družba SNCF), zadevni ukrepi pa so bili sprejeti hkrati. V takih okoliščinah tega namena ni mogoče doseči brez realnega prispevka, pridobljenega od vlagatelja ali upnika zunaj družbe SNCF. Ravnanje organa, ki dodeljuje pomoč, namreč z ničimer ne kaže na to, da trgi verjamejo, da lahko podjetje znova postane sposobno preživeti.

(162)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 142 tega sklepa, Komisija meni, da ni mogoče upoštevati sklepov v zvezi s pomočjo, ki jo je javni organ Osinek dodelil družbi ČSA – Czech Airlines, oziroma posojili, ki jih je madžarska razvojna banka dodelila madžarskemu proizvajalcu gnojil Péti Nitrogénmüvek (glej uvodno izjavo 116 tega sklepa), na katere se je Francija sklicevala v svojih pripombah, ker v prvi zadevi Komisija še ni sprejela dokončne odločitve, v drugi pa ne gre za prestrukturiranje.

(163)

Poleg tega – kot je bilo že navedeno in neodvisno od vprašanja morebitnega elementa pomoči v posojilih – je treba z lastnim prispevkom pokazati, da trgi verjamejo, da lahko podjetje znova postane sposobno preživeti.

(164)

V obravnavanem primeru s financiranjem družbe SNCF tega ni mogoče dokazati. Družba SNCF namreč hkrati dodeljuje pomoč in zagotavlja lastni prispevek. Francoski organi niso predložili nobenega znamenja, ki bi kazalo na to, da bi se bil preudaren in neodvisen vlagatelj pripravljen resnično zavezati k temu, da bo zagotovil lastni prispevek in posojilo za uveljavitev opcije pod enakimi pogoji, kot jih predlaga družba SNCF.

(165)

Lastni prispevek družbe SeaFrance, ki izpolnjuje pogoje iz točke 43 smernic – v katerega torej ni všteta nobena pomoč in ki kaže, da trgi verjamejo, da lahko podjetje znova postane sposobno preživeti –, zato znaša le [10–20] milijonov EUR, to je manj kot [< 10] % stroškov prestrukturiranja. Torej ni dosežen najmanjši 50-odstotni delež, določen v točki 44 smernic. Komisija zato meni, da lastni prispevek družbe SeaFrance k prizadevanjem za prestrukturiranje z vidika določb smernic še zdaleč ne zadostuje.

(166)

Komisija hkrati ugotavlja, da se Francija ni sklicevala na določbo o izjemnih okoliščinah iz točke 44 smernic niti ni predložila nobenega dokaza o obstoju takih izjemnih okoliščin.

(167)

Zato Komisija meni, da s smernicami določena zahteva po „realnem prispevku, v katerega ni všteta nobena pomoč“, ni izpolnjena.

(168)

Ker lastni prispevek družbe SeaFrance k prizadevanjem za prestrukturiranje z vidika določb smernic še zdaleč ne zadostuje, Komisija meni, da ni treba presojati o pogoju v zvezi z obnovo dolgoročne sposobnosti preživetja.

(169)

Komisija je v odločitvi o začetku postopka navedla, da izravnalni ukrepi, ki jih predlagajo francoski organi, ne zadostujejo. Francoski organi so v pripombah v odgovor na odločitev o začetku postopka priznali (47), da izravnalnih ukrepov praktično ni (48). Pri tem so navedli, da bo ta težava odpravljena s spremenjenim načrtom za prestrukturiranje.

(170)

V načrtu za prestrukturiranje, predloženem 12. septembra 2011, so bili res predlagani dodatni izravnalni ukrepi, še zlasti prihodnja prodaja tovorne ladje Nord Pas-de-Calais. Francoski organi navajajo tudi že izvedeno prodajo ladij Renoir in Cézanne, zmanjšanje števila prevozov (5 830 prevozov manj, kar pomeni 37,6-odstotno zmanjšanje v primerjavi s ponudbo prevozov iz leta 2007) in zmanjšanje tržnih deležev družbe SeaFrance ([10–15] % na trgu prevozov avtomobilov v obdobju 2012–2019 v primerjavi s [15–20] % leta 2008).

(171)

Ker lastni prispevek družbe SeaFrance k prizadevanjem za prestrukturiranje z vidika določb smernic še zdaleč ne zadostuje, Komisija meni, da ni treba preučiti predlaganih izravnalnih ukrepov.

(172)

Potem ko je Francija 18. februarja 2011 v skladu s točko 26 smernic priglasila načrt za prestrukturiranje, je bil šestmesečni rok, v katerem je treba posojilo povrniti, podaljšan, dokler Komisija ne sprejme odločitve o načrtu za prestrukturiranje. Ker Komisija meni, da z ukrepi, priglašenimi kot pomoč za prestrukturiranje, niso izpolnjeni pogoji v zvezi z združljivostjo, določeni v smernicah, je treba izpeljati posledice zadevne nezdružljivosti. Posojila torej ni mogoče več podaljšati na obdobje po datumu sprejetja tega sklepa in ga je treba takoj vrniti.

(173)

Treba je vrniti znesek v višini glavnice posojila za reševanje, povečan za zapadle pogodbene obresti, ki še niso bile plačane na datum uradnega obvestila o tem sklepu, kar se od datuma uradnega obvestila o tem sklepu poveča še za obresti, izračunane v skladu s poglavjem V Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (49).

(174)

Povečanje kapitala za 166,3 milijona EUR, posojilo v višini 99,7 milijona EUR in posojilo v višini [40–70] milijonov EUR, ki jih namerava družba SNCF dodeliti družbi SeaFrance, so pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Te pomoči niso združljive z notranjim trgom, zato jih ni mogoče izvršiti.

(175)

Posojilo, ki ga je Francija prek družbe SNCF dodelila družbi SeaFrance kot pomoč za reševanje in je bilo dovoljeno s sklepom Komisije z dne 18. avgusta 2010, je treba takoj vrniti skupaj z zapadlimi pogodbenimi obrestmi, ki še niso bile plačane na datum uradnega obvestila o tem sklepu –

(1)

Komisija je 23. maja 2001 odobrila pomoč za prestrukturiranje za družbo SCS Sernam (komanditna družba), ki je decembra 2001 postala družba Sernam SA (v nadaljnjem besedilu: odločba Sernam 1 (3)).

(2)

Komisija je 20. oktobra 2004 sprejela dokončno odločbo, v kateri je potrdila, da je pomoč, odobrena z odločbo Sernam 1, v višini 503 milijone EUR združljiva z notranjim trgom, vendar pod nekaterimi pogoji (v nadaljnjem besedilu: odločba Sernam 2 (4)). V tej odločbi je bil ugotovljen tudi obstoj dodatne pomoči v višini 41 milijonov EUR, ki ni združljiva z notranjim trgom in jo mora Francija izterjati.

(3)

Z dopisom z dne 24. junija 2005 se je prva tretja stran (v nadaljnjem besedilu: prva pritožnica) pritožila zaradi neustrezne uporabe odločbe Sernam 2. (5)

(4)

Prva pritožnica je 22. februarja 2006 vložila še tožbo zaradi opustitve ukrepanja zoper Komisijo, ker se ta v času, ko je vložila pritožbo, nanjo ni odzvala.

(5)

Druga zainteresirana stran, družba Mory Group (v nadaljnjem besedilu: druga pritožnica), je 10. aprila 2006 prav tako vložila pritožbo pri Komisiji. (6)

(6)

Obe pritožnici sta v bistvu menili, da je bila odločba Sernam 2 zlorabljena, zato sta Komisijo pozvali, naj začne nov formalni postopek preiskave v zvezi s tem, kako Francija izvaja odločbo Sernam 2.

(7)

Komisija je z dopisom z dne 16. julija 2008 Francijo obvestila, da bo začela postopek na podlagi člena 108(2) PDEU v zvezi s tem, kako ta država uporablja odločbo Sernam 2 (v nadaljnjem besedilu: odločitev o začetku postopka). Komisija je podvomila zlasti o tem, ali so pravila, za katera je Francija trdila, da jih je izbrala za izvajanje odločbe Sernam 2, združljiva s to odločbo, in opozorila na možnost, da ta pravila vsebujejo nove državne pomoči.

(8)

Odločitev Komisije o začetku postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije. (7) Trditve obeh pritožnic so povzete v uvodni izjavi 16 te odločitve. Komisija je v isti odločitvi zainteresirane strani pozvala, naj predložijo pripombe k načinu, kako Francija uporablja odločbo Sernam 2.

(9)

Francoski organi so 8. oktobra 2008 predložili pripombe k odločitvi o začetku postopka.

(10)

Komisija je prejela pripombe zainteresiranih strani o tej zadevi. Prva pritožnica je predložila pripombe 13. novembra 2008. Skupina Société nationale des chemins de fer (v nadaljnjem besedilu: skupina SNCF) je predložila pripombe 6. februarja 2009. Naložbeni sklad Butler Capital Partners (v nadaljnjem besedilu: sklad BCP) je predložil pripombe 9. februarja 2009. Komisija je prejete pripombe predložila Franciji 25. marca 2009, da bi jih ta lahko komentirala; 7. maja 2009 je od francoskih organov prejela komentarje na pripombe prve pritožnice.

(11)

Druga pritožnica je Komisijo 15. marca 2011 pisno opomnila, naj izvede „preiskovalne ukrepe“, s katerimi bo preverila pogoje uporabe odločbe Sernam 2. Komisija je na opomin odgovorila 18. maja 2011 z navedbo preiskovalnih ukrepov, ki jih je sprejela od sprejetja odločitve o začetku postopka.

(12)

Komisija je 25. novembra 2009 in 29. novembra 2011 na francoske organe naslovila zahtevi za informacije. Odgovora je prejela 15. januarja 2010 oziroma 25. januarja 2012.

(13)

Družba Mory Group je 3. januarja 2007 francoskim organom predlagala, naj izdajo dve odločbi o vračilu dolga do države: (1) eno zoper družbo Sernam SA v zvezi s pomočjo v višini 41 milijonov EUR, ki je bila z odločbo Sernam 2 razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom in je Francija po mnenju zadevne družbe ni dejansko izterjala, ter (2) drugo zoper (nenavedenega) prejemnika pomoči za prestrukturiranje družbe Sernam SA, ki naj bi jih Francija podelila za izvedbo transakcije prenosa sredstev družbe Sernam SA (v zvezi s podrobnostmi te transakcije glej oddelek 2.4 tega sklepa).

(14)

Minister za gospodarstvo, finance in industrijo je pisno zavrnil predloge druge pritožnice. Zaradi te odločitve je družba Mory Group pri Tribunal administratif de Paris vložila tožbo zaradi prekoračitve pooblastil. Po podatkih, s katerimi razpolaga Komisija, se ta spor še obravnava.

(15)

Poleg tega je bil 31. januarja 2012 v zvezi z družbo Sernam Xpress uveden postopek prisilne uprave. Ta družba je med transakcijo prenosa sredstev družbe Sernam SA (za podrobnosti o tej transakciji glej oddelek 2.4) prejela sredstva in nefinančne obveznosti družbe Sernam SA. Tribunal de commerce de Nanterre je odredilo šestmesečno obdobje opazovanja in kot datum nove obravnave določilo 27. marec 2012.

(16)

Podjetje Sernam od leta 1970, ko ga je skupina SNCF ustanovila kot notranjo službo, opravlja poštne dejavnosti ter dejavnosti hitrega prevoza paketov in palet. (8)

(17)

Vse dejavnosti podjetja Sernam so bile 1. februarja 2000 dodeljene podružnici, ob čemer je bila ustanovljena družba SCS Sernam (komanditna družba). Družba SCS Sernam je bila 21. decembra 2001 preoblikovana v delniško družbo (Sernam SA). Družba Sernam SA je leta 2005 vključevala 10 operativnih podružnic in eno družbo za cestne storitve, to je družbo Sernam Transport Route.

(18)

Družba Sernam Xpress je ob prenosu dejavnosti z družbe Sernam SA na družbo Financière Sernam 17. oktobra 2005 prejela sredstva in nefinančne obveznosti družbe Sernam SA (za podrobnosti o tej transakciji glej oddelek 2.4). Družba Sernam Xpress je bila takrat v 100-odstotni lasti družbe Financière Sernam.

(19)

V letu 2006 je sklad BCP dosegel 51,8-odstotni delež v kapitalu družbe Sernam Xpress. Hkrati je družba Sernam Xpress kupila družbo Coulonge, prevozno podjetje s sedežem v Limogesu.

(20)

V letu 2011 je bilo družbama Financière Sernam in Sernam Xpress naloženo, da morata pred koncem poslovnega leta dopolniti svoj lastniški kapital. Ker sklad BCP ni zagotovil potrebnega kapitala, sta bili izvedeni dve transakciji.

(21)

Prvič, družba Sernam Xpress je leta 2011 prenesla znamko Sernam na svojo operativno podružnico Sernam Services (vrednost tega prenosa se ocenjuje na 15 milijonov EUR).

(22)

Drugič, družba Sernam Xpress je bila 30. junija 2011 razpuščena, družba Financière Sernam pa je kot edina družbenica prevzela njeno premoženje (tako imenovani „prenos vsega premoženja“).

(23)

Tako skupino Sernam danes sestavljajo družba Financière Sernam ter podružnici nekdanje družbe Sernam Xpress, to je že navedena družba Sernam Services in družba Aster. Družba Aster je nekdanja družba Sernam Transport Route. Družba Sernam Xpress jo je decembra 2005 prodala, kupcu pa je podelila poroštvo na promet. Družba Sernam Xpress je marca 2008 ponovno odkupila to družbo, ki se je medtem preimenovala v družbo Aster. Ob odkupu je na njen tekoči račun položila 5 milijonov EUR. Ta znesek na tekočem računu je bil na julijskem sestanku sveta prepuščen družbi Aster. Družba Financière Sernam, ki je medtem prevzela družbo Sernam Xpress (glej uvodno izjavo 22), je decembra 2011 dokapitalizirala družbo Aster tako, da ji je prepustila 5 599 998 EUR sredstev, položenih na tekoči račun.

(24)

Ker se je finančni položaj skupine Sernam še naprej slabšal, je bil 31. januarja 2011 v zvezi z družbama Financière Sernam in Sernam Services začet postopek prisilne uprave. V zvezi s podružnico Aster je bil 3. februarja 2011 začet postopek likvidacije z začasnim nadaljevanjem poslovanja. Tribunal de commerce de Nanterre je odredilo šestmesečno obdobje opazovanja in kot datum nove obravnave določilo 27. marec 2012.

(25)

Komisija je v odločbi Sernam 1 odobrila pomoč v višini 503 milijone EUR za prestrukturiranje družbe SCS Sernam. Ta pomoč je bila odobrena zlasti na podlagi zaveze Francije, da bo podjetje prodala. Družba Géodis SA (9), občepravna družba za prevoz in logistiko, ki kotira na drugem trgu pariške borze, bi morala namreč prevzeti družbo SCS Sernam v vrednosti 60 % njenega kapitala. Družba Géodis SA bi tako morala postati popolnoma in neomejeno odgovorna za dolgove družbe SCS Sernam (10) in pokriti dodatne stroške prestrukturiranja v vrednosti 67 milijonov EUR. Po drugi strani se je družba SCS Sernam zavezala, da bo v obdobju od leta 1999 do 2004 zmanjšala število obratovalnih lokacij s 107 na 72, zmanjšala promet za 18 %, zmanjšala število zaposlenih ter izvedla prestrukturiranje z zgoraj navedenim proračunom ter v določenem času, to je pred začetkom leta 2004.

(26)

Komisija je v odločbi Sernam 2 ugotovila, da je bila pomoč v višini 503 milijone EUR, ki je bila odobrena na podlagi odločbe Sernam 1, izplačana pod drugačnimi pogoji, kot so bili določeni v odločbi Sernam 1, in sicer zlasti zato, ker je družba Géodis prevzela le 15 % deležev družbe SCS Sernam (namesto predvidenih 60 %). Poleg tega družba Géodis ni prispevala 67 milijonov EUR iz lastnih sredstev za kritje stroškov prestrukturiranja.

(27)

Komisija je ob upoštevanju navedenega postavila pogoje za odobritev pomoči za prestrukturiranje v višini 503 milijone EUR, ki je bila izplačana družbi Sernam SA. Člen 3 odločbe Sernam 2, v katerem so navedeni ti pogoji, določa:

(28)

Komisija je v odločbi Sernam 2 še navedla, da so francoski organi družbi Sernam izplačali še dodatno pomoč v višini 41 milijonov EUR. Menila je, da ta pomoč ni združljiva z notranjim trgom, zato je Franciji naložila njeno izterjavo.

(29)

Francija trdi, da je ob izvajanju odločbe Sernam 2 upoštevala pogoj iz člena 3(2). Pojasnila je, da je skupina SNCF v obvestilu za javnost (11) vse zainteresirane strani pozvala, naj se obrnejo na banko ABN Amro. Spis naj bi bil v preučitev predložen 34 skupinam podjetij, finančnim skupinam ali konzorcijem. Povabila za sodelovanje v prvem krogu, ki jih je stranem, ki so se zanimale za spis, poslala banka ABN Amro, vsebujejo poziv k predložitvi ponudb za prevzem vseh sredstev (ker je dopis v angleščini, je uporabljen izraz „assets“) družbe Sernam SA.

(30)

Francoski organi so navedli, da zaradi gospodarskega položaja družbe Sernam ni bilo mogoče dobiti predlogov, osnovanih na pozitivni oceni njene vrednosti. Vse ponudbe, predložene v tem postopku, naj bi vsebovale zelo negativno vrednost:

(31)

Ker ni bila predložena nobena zavezujoča ponudba, je upravna ekipa družbe Sernam SA predložila prevzemno ponudbo prek še neustanovljene družbe, ki je bila najprej poimenovana Bidco, nato pa preimenovana v Financière Sernam.

(32)

Ta ponudba je bila skupini SNCF predložena 30. junija 2005 in jo je generalna uprava zadevne skupine načeloma sprejela istega dne. Vendar je bilo za formalno sklenitev memoranduma o soglasju med zadevnimi stranmi potrebnih še nekaj formalnosti. Memorandum o soglasju med skupino SNCF, družbama Sernam SA in Sernam Xpress (ena od desetih podružnic v 100-odstotni lasti družbe Sernam SA, ki je bila ustanovljena leta 2002) ter vodilnimi uslužbenci prihodnje družbe Financière Sernam je bil podpisan 21. julija 2005 (v nadaljnjem besedilu: memorandum o soglasju z dne 21. julija 2005). Družba Financière Sernam je bila v poslovni register vpisana 14. oktobra 2005. Različne transakcije prenosa dejavnosti družbe Sernam na družbo Financière Sernam, ki so podrobno opisane v naslednjih uvodnih izjavah, so bile izvedene 17. oktobra 2005.

(33)

Francoski organi so navedli, da je bil prenos dejavnosti družbe Sernam SA na družbo Financière Sernam izveden v štirih fazah:

(34)

Družba Sernam SA je bila sodno likvidirana 15. decembra 2005. Znesek v višini 41 milijonov EUR, ki ga je bilo treba vrniti skupini SNCF na podlagi odločbe Sernam 2, je bil v zadevni likvidaciji zabeležen na strani obveznosti. (13)

(35)

Navedene transakcije so prikazane v spodnji preglednici:

Sernam SA

Ostali so dolgovi do skupine SNCF v višini 38,5 milijona EUR. Nalog za vračilo 41 milijonov EUR je bil ob likvidaciji zabeležen na strani obveznosti.

SNCF

Dokapitalizacija v višini 2 milijonov EUR

Dokapitalizacija v višini 57 milijonov EUR

Sredstva

57 milijonov EUR

Nefinančne obveznosti

2 milijona EUR: cena, ki jo je družba Financière Sernam plačala skupini SNCF in družbi Sernam SA za nakup družbe Sernam Xpress

Sernam Xpress

Financière Sernam

(v 100-odstotni lasti nekdanjih uslužbencev družbe Sernam SA)

(36)

Memorandumu o soglasju z dne 21. julija 2005 je poleg dokapitalizacij družbe Sernam SA v višini 57 milijonov EUR in družbe Sernam Xpress v višini 2 milijona EUR, ki ju je izvedla skupina SNCF, vključeval še poroštva, ki jih je skupina SNCF podelila družbi Financière Sernam (podroben opis v uvodnih izjavah od 72 do 85 odločitve o začetku postopka), in razveljavitveno klavzulo v primeru negativne odločitve Komisije v petih letih po sklenitvi memoranduma o soglasju (podroben opis v uvodni izjavi 117 odločitve o začetku postopka).

(37)

Komisija je želela na podlagi odločitve z dne 16. julija 2008 preveriti, ali držijo trditve Francije, da je upoštevala člen 3(2) odločbe Sernam 2, in ali je bilo mogoče s postopkom izterjave nezdružljive pomoči v višini 41 milijonov EUR, ki ga je izbrala Francija – to je z evidentiranjem državne terjatve v stečajnem postopku v zvezi z družbo Sernam SA –, res odpraviti izkrivljanje konkurence, nastalo zaradi zadevne pomoči. Poleg tega je želela Komisija še preveriti, ali s transakcijo prenosa sredstev družbe Sernam SA niso bile podeljene nove državne pomoči, nezdružljive z notranjim trgom.

(38)

Prva pritožnica najprej meni, da niso bili izpolnjeni pogoji, ki so bili v odločbi Sernam 2 postavljeni za prodajo sredstev družbe Sernam SA.

(39)

Najprej, skrajni rok za prodajo, postavljen z odločbo Sernam 2, to je 30. junij 2005, naj se ne bi upošteval, saj naj bi bile transakcije prenosa odobrene šele 17. oktobra 2005, prodaja delnic pa naj bi bila izvedena še istega dne.

(40)

Dalje, prva pritožnica v zvezi s ceno prenosa meni, da je bila določena le na podlagi ponudbe družbe Financière Sernam. Ta ponudba naj bi bila že kot taka nezakonita, saj naj bi vsebovala nove pomoči, zlasti dokapitalizacijo družbe Sernam SA. Prva pritožnica nazadnje še poudarja, da družba Sernam Xpress – kot je pokazala Komisija v odločitvi o začetku postopka – ni bila neodvisna od družbe Sernam SA.

(41)

Poleg tega naj bi bile transakcije prenosa dejansko odkup deležev („share deal“), to je ohranjanje subjekta prejemnika na trgu s preprosto spremembo njegovega lastnika.

(42)

Prva pritožnica opozarja še na kršitev pogoja o organizaciji prodaje v preglednem in odprtem postopku. Meni, da bi bila javno posvetovanje in poziv k predložitvi ponudb bolj kot v zvezi s prodajo družbe Sernam SA potrebna pri prodaji družbe Sernam Xpress po dvojni dokapitalizaciji družb Sernam SA in Sernam Xpress.

(43)

Drugič, prva pritožnica opozarja na manipulacije ob oceni prenesenih sredstev in obveznosti ter na prenizko vrednotenje prodanega gospodarskega subjekta.

(44)

Tretjič, prva pritožnica navaja niz ukrepov, za katere meni, da vključujejo nove pomoči, in sicer dokapitalizacijo v višini 57 milijonov EUR, nevračilo 41 milijonov EUR nezakonite pomoči in opustitev finančnih terjatev skupine SNCF do družbe Sernam SA. Vsi ti ukrepi naj bi bili pomoči, nezdružljive z notranjim trgom.

(45)

Četrtič, prva pritožnica poudarja, da bi bilo družbo Sernam SA bolje likvidirati kot prodati. Podobno kot Komisija tudi sama dvomi o upoštevanju nekaterih stroškov pri izračunu v zvezi z likvidacijo ter meni, da ni nikjer izkazano, da bi bili dejanski stroški prestrukturiranja družbe Sernam nižji od stroškov likvidacije.

(46)

Prva pritožnica zato meni, da francoski organi niso izpolnili obveznosti izterjave pomoči v višini 41 milijonov EUR, ki je bila razglašena za nezdružljivo, ampak so poleg tega podelili še nove pomoči v višini vsaj 95 milijonov EUR, h katerim je treba prišteti še več pomoči v obliki poroštev.

(47)

Druga pritožnica ni predložila pripomb k odločitvi o začetku postopka.

(48)

Skupina SNCF meni, da je izpolnila pogoj iz člena 3(2) odločbe Sernam 2. V zvezi s tem trdi, da je sredstva družbe Sernam prodala po tržni ceni v enem svežnju pred 30. junijem 2005, in sicer družbi, ki z njo ni bila pravno povezana, ter v preglednem in odprtem postopku.

(49)

Po trditvah skupine SNCF naj bi bile transakcije prenosa nerazdružljive in sočasne. Komisija naj jih torej ne bi mogla umetno razdružiti.

(50)

Pri tem meni, da se v primeru negativne cene upošteva načelo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, če so stroški prodaje nižji od stroškov likvidacije, ki bi jih nosila država delničarka, to trditev pa je podprla tudi s podrobnimi pripombami.

(51)

Nazadnje še poudarja, da je bila obveznost v zvezi z vračilom pomoči v višini 41 milijonov EUR v postopku likvidacije družbe Sernam SA zabeležena na strani obveznosti.

(52)

Prvič, sklad BCP najprej pojasnjuje svoj poseg v kapital družbe Sernam Xpress.

(53)

Drugič, sklad BCP pojasnjuje namen odkupa družbe Coulonge.

(54)

Tretjič, sklad BCP izpodbija trditev, da je imela družba Sernam Xpress po dokapitalizacijah v višini 57 milijonov in 2 milijona EUR presežna denarna sredstva. Sklad BCP naj bi bil primoran prispevati še kapitalsko injekcijo v višini 6 milijonov EUR, da je bila ob upoštevanju izgub, ki jih je bilo treba financirati, zagotovljena še sprejemljiva najnižja raven denarnih sredstev.

(55)

Četrtič, sklad BCP izpodbija trditev, da so bile koristi pomoči v višini 41 milijonov EUR prenesene na družbo Sernam Xpress. To bi bilo po njegovem mnenju mogoče le, če bi bilo dokazano, da dejavnosti družbe Sernam SA niso bile prenesene po tržni ceni. Vendar sklad BCP meni, da je bil prenos izveden v odprtem, preglednem in nediskriminacijskem postopku. V zvezi s tem še opozarja, da je bilo v postopku prenosa predloženo izvedensko mnenje.

(56)

Nazadnje, sklad BCP v zvezi s posledicami prevzema nadzora nad družbo Sernam še analizira povečanje kapitala kot prodajo, pri čemer meni, da iz sodb v zadevah Banks (14) in SMI (15) izhaja, da vračilo hipotetične pomoči ne bi smelo bremeniti družbe Financière Sernam ali njene podružnice Sernam Xpress.

(57)

Francoski organi menijo, da je bila ponudba za prevzem, ki je bila za kupca pravno zavezujoča, predložena 30. junija 2005, skupina SNCF pa jo je sprejela še istega dne, zato je postal sporazum po francoskem pogodbenem pravu nepreklicen.

(58)

Francoski organi menijo, da z odločbo Sernam 2 ni prepovedana prodaja po negativni ceni in da je lahko v skladu s sodno prakso taka cena tudi tržna cena.

(59)

Sredstva naj bi bila prodana po negativni ceni 57 milijonov EUR, kar naj bi se ujemalo z zneskom, s katerim je skupina SNCF dokapitalizirala družbo Sernam SA. Ta cena naj bi bila boljša od prvotno predloženih okvirnih ponudb in naj bi bila edina zavezujoča ponudba, ki jo je skupina SNCF prejela na trgu. To naj bi potrjevalo več neodvisnih izvedenskih mnenj (ki so jih pripravile banka ABN Amro, investicijska banka Oddo Corporate Finance skupaj s pravniško družbo Paul Hastings in komisija Commission des Participations et Transferts).

(60)

Francoski organi menijo, da je predhodna dokapitalizacija, ki jo je izvedla skupina SNCF, le izvedbeno pravilo. Komisija naj zato tržne vrednosti sredstev družbe Sernam ne bi mogla izpodbijati na podlagi te dokapitalizacije, saj naj bi bila že z obstojem tržne cene izključena vsaka možnost, da se celotna negativna cena opredeli kot pomoč.

(61)

Francoski organi v odgovor na analizo Komisije, po kateri naj bi se prenos sredstev družbe Sernam SA na družbo Financière Sernam delil na dve zaporedni transakciji – to je na (1) prenos sredstev v svežnju znotraj skupine, in sicer z družbe Sernam SA na družbo Sernam Xpress (ki je bila v tej fazi 100-odstotna podružnica družbe Sernam SA), ter nato še na (2) prodajo družbe Sernam Xpress družbi Financière Sernam, ki naj ne bi bila prodaja sredstev, temveč odkup deležev –, navajajo, da je taka razčlemba umetna in neutemeljena.

(62)

Prvič, transakcije prenosa naj bi bile dejansko „transakcija prenosa in prodaje“, izvedena z dokapitalizacijo, kar naj bi bila nerazdružljiva transakcija, izvedena iz dveh razlogov: (1) francosko pravo naj ne bi dovoljevalo prodaje sredstev po negativni ceni in (2) zagotoviti naj bi bilo treba, da prevzemnik ni pravno povezan s skupino SNCF.

(63)

Sredstva družbe Sernam SA naj bi imela glede na trajno deficitni gospodarski položaj (nakopičena izguba v štirih poslovnih letih pred prodajo je znašala 309,2 milijona EUR) negativno skupno vrednost.

(64)

Da bi upoštevali prepoved prodaje po negativni ceni v francoskem pravu in zagotovili ekonomsko nevtralnost prodajne transakcije, naj bi se po ustaljeni praksi v primeru negativne vrednosti sredstev, ki se prodajajo, določilo, (1) da je cena, ki jo plača kupec, simbolična in (2) da se vzpostavi mehanizem za izplačilo odškodnine kupcu (prodajalec ali sodeluje pri povečanju kapitala pred prodajo ali pa opusti svoje terjatve do prodane družbe).

(65)

Da bi se poleg tega izognili možnosti, da bi upniki družbe Sernam SA izpodbijali veljavnost transakcije ali uveljavljali svojo pravico do ugovora, je bilo treba sredstvom v svežnju pripojiti obveznosti, potrebne za nadaljevanje dejavnosti družbe Sernam. Samo s prodajo sredstev ne bi bilo mogoče prevzeti teh obveznosti.

(66)

Torej je bilo treba izvesti delni prenos sredstev, za katera se uporablja sistem razdružitev iz členov od L.236-16 do L.236-21 francoskega trgovinskega zakonika. V zvezi s tem francoski organi pojasnjujejo, da je treba prenos izenačiti s prodajo, saj vključuje tudi prenos lastništva, ker je bil poplačan z vrednostnimi papirji, ki jih je izdala družba, prejemnica prenosa.

(67)

Ker člen 3(2) odločbe Sernam 2 določa, da kupec ne sme biti pravno povezan s skupino SNCF, ni bilo mogoče izvesti prenosa sredstev v svežnju neposredno na družbo Financière Sernam, saj bi v tem primeru družba Sernam SA zaradi zadevnega prenosa samodejno postala delničarka družbe Financière Sernam. Tako naj bi bilo mogoče pojasniti delni prenos sredstev na družbo Sernam Xpress in nato prodajo te družbe družbi Financière Sernam.

(68)

Francoski organi menijo, da delni prenos sredstev na družbo Sernam Xpress nikakor ni prenos znotraj skupine, saj je družba Sernam Xpress navidezna družba (tako rekoč „prazna lupina“), ki je bila uporabljena za to, da so bila sredstva družbe Sernam SA shranjena v svežnju, in sicer samo zaradi zagotovitve njihove hkratne prodaje kupcu (družbi Financière Sernam) in ne zaradi nadaljevanja dejavnosti matične družbe. Ta sredstva naj bi bila za izvedbo zadevne transakcije shranjena in na podlagi njihove tržne vrednosti prenesena na družbo Sernam Xpress. Vsekakor naj bi prenos sredstev povzročil tudi prenos lastništva, za kar naj bi družba Sernam Xpress izdala delež z nominalno vrednostjo 100 EUR. Francoski organi menijo, da ta delnica predstavlja ceno dejanske vrednosti prenesenih sredstev in obveznosti po dokapitalizaciji v višini 57 milijonov EUR.

(69)

Francoski organi so v odgovor na odločitev o začetku postopka svojim pripombam priložili mnenje profesorja prava Nicolasa Molfessisa, ki je navedel, da „[p]o francoskem pravu […] skupina SNCF ni mogla neposredno v svežnju prenesti sredstev družbe Sernam na družbo Financière Sernam, zato je morala ta skupina v skladu z veljavnimi pravnimi določbami zaradi izpolnitve pogojev, ki jih je postavila Komisija, izvesti transakcijo prenosa in prodaje:

Shemo, ki jo je vzpostavila družba Sernam, je treba izenačiti s prodajo sredstev v svežnju:

(70)

Francoski organi menijo, da so bila sredstva družbe Sernam SA prodana v svežnju družbi brez pravne povezave s skupino SNCF, in sicer po negativni ceni, ki se je ujemala s tržno ceno, ter po pogajanjih, izpeljanih v odprtem, preglednem, brezpogojnem in nediskriminacijskem postopku za zagotovitev konkurence v skladu s členom 3(2) odločbe Sernam 2.

(71)

Za francoske organe je trditev, da se spis, ki je bil predložen morebitnim kupcem sredstev družbe Sernam SA, ni nanašal na prodajo družbe Sernam Xpress, temveč na prodajo sredstev družbe Sernam SA, vsebinsko napačna. Poleg tega naj zahteva po odprtem, preglednem in nediskriminacijskem pozivu k predložitvi ponudb ne bi pomenila, da je treba po dokapitalizaciji izvesti nov poziv k predložitvi ponudb, saj je zadevna dokapitalizacija le neposredna posledica navedenega poziva in predlagane negativne cene.

(72)

Francoski organi menijo, da so skupina SNCF in francoski organi na podlagi odločbe Sernam 2, v kateri je bila izrecno predvidena možnost prodaje sredstev družbe Sernam v svežnju, upravičeno domnevali, da je tako ravnanje dovoljeno. Z začetkom postopka preverjanja državnih pomoči naj bi bilo torej kršeno načelo legitimnih pričakovanj francoskih organov v zvezi z odločbo Sernam 2, in sicer še toliko bolj, ker naj bi ti v stikih s Komisijo ravnali popolnoma pregledno, saj naj bi ji predložili vsa potrebna pojasnila o podrobnih pogojih zadevne prodaje.

(73)

Kar zadeva domnevne manipulacije ob oceni vrednosti, francoski organi najprej zavračajo trditev o 22-milijonskem odbitku, ki naj bi bil izveden ob oceni vrednosti sredstev. Pri transakciji delnega prenosa sredstev, po katerem se izvede prodaja, naj se namreč v skladu z upoštevnimi računovodskimi predpisi ne bi zahtevalo vrednotenje na podlagi neto računovodske vrednosti, kot trdi prva pritožnica, ampak na podlagi dejanskih vrednosti prenesenih sredstev in obveznosti. Te vrednosti naj bi se ocenjevale glede na tržno ceno ali na podlagi neodvisnih izvedenskih mnenj. Veljavna računovodska pravila naj bi bila uporabljena tudi pri vrednotenju različnih davčnih odbitkov. Kar zadeva oceno portfelja blagovnih znamk, naj bi ta temeljila na oceni, ki jo je dala Evropska komisija 23. maja 2001 ob izvedbi prenosa s skupine SNCF na družbo SCS Sernam.

(74)

Kar zadeva vrednotenje obveznosti, francoski organi menijo, da so bile prenesene le obveznosti, potrebne za nadaljevanje dejavnosti družbe, upravičene do prenosa. Poleg tega naj bi bilo vrednotenje slabega imena („badwill“) vključeno le v računovodski vpis negativne tržne vrednosti v višini 57 milijonov EUR.

(75)

Francoski organi trdijo, da v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati razlike med odkupom deležev („share deal“) in odkupom sredstev („asset deal“), na kateri temeljijo utemeljitve, ki jih je Komisija navedla v zadevah SMI (16) in CDA (17).

(76)

Francoski organi iz razlogov, opisanih v uvodnih izjavah od 61 do 70, menijo, da transakcije prenosa dejavnosti družbe Sernam SA na družbo Financière Sernam niso prenos znotraj skupine, ki bi mu sledil odkup deležev, temveč prodaja sredstev tretji osebi.

(77)

Podredno še trdijo, da bi bilo treba – če bi bila pomoč prenesena – v tržni ceni družbe Sernam Xpress nujno upoštevati obstoj dolga v višini 41 milijonov EUR. Po tej predpostavki bi negativna cena znašala 98 milijonov EUR (57 + 41). Vendar naj bi negativna cena, ki jo je družba Financière Sernam „plačala“ – dejansko prejela –, znašala le 57 milijonov EUR. Tako naj bi prodajalec prihranil 41 milijonov EUR, vendar naj bi zato on ohranil gospodarsko korist pomoči. V tem okviru se sklicujejo na sodbo v zadevi Banks. (18)

(78)

Po trditvah francoskih organov je Sodišče prve stopnje v sodbi CDA menilo, da samo na podlagi dejstva, da je družba CDA nadaljevala dejavnost podjetij, ki so prejela pomoč, še ni mogoče dokazati obstoja želje po izognitvi učinkom naloga za vračilo. (19)

(79)

Sodišče prve stopnje naj bi pojasnilo, da ni obstajala želja po izognitvi učinkom naloga za vračilo, ker naj bi družba CDA za dele sredstev družbe LCA plačala tržno ceno. (20)

(80)

Francoski organi menijo, da s transakcijo, s katero je družba Sernam Xpress pridobila lastništvo nad sredstvi in delom obveznosti družbe Sernam SA po tržni ceni, na družbo Sernam Xpress ni bila prenesena dejanska korist, nastala s podelitvijo pomoči v višini 41 milijonov EUR. Poleg tega naj Komisija ne bi mogla trditi, da je družba Sernam SA po odkupu njenih sredstev ostala kot prazna lupina, od katere ni mogoče pridobiti vračila nezakonitih pomoči. Tako trditev, ki je bila navedena že v sodbi CDA, naj bi Sodišče prve stopnje zavrnilo. (21)

(81)

Francoski organi poudarjajo, da je Komisija izrecno predvidela možnost prodaje sredstev družbe Sernam SA v svežnju. Dejstva, da je skupina SNCF sredstva družbe Sernam prodala neki družbi v svežnju in po tržni ceni, in sicer v preglednem in odprtem postopku, naj torej nikakor ne bi bilo mogoče obravnavati kot izogibanja takemu postopku.

(82)

To naj bi še toliko bolj držalo, ker je tudi Komisija menila, da je tako izogibanje izključeno, če se prodaja sredstev družbe prejemnice „v svežnju“ – poleg tega, da se izvrši po tržni ceni – izvede v okviru brezpogojnega postopka, odprtega vsem konkurentom te družbe (22).

(83)

Kar zadeva trditev Komisije (23), da zadevna transakcija ni omogočila le postavitve sredstev „na varno“, kot je to dovoljeno s sodbo CDA, temveč tudi izoblikovanje strukture, v okviru katere je bilo mogoče financirati nove naložbe, na primer odkup družbe Coulonge, naj bi zadostovala ugotovitev, da je bil nakup družbe Coulonge Services, ki ga je izvedla družba Sernam Xpress, izveden hkrati s prevzemom nadzora družbe BCP nad družbo Sernam Xpress, in da se je lahko družba Sernam Xpress pri zadevnem nakupu oprla na ta prevzem, s katerim ji je bil zagotovljen dotok svežega kapitala.

(84)

Zato naj bi bilo v nasprotju z dvomi Komisije upoštevano tudi „tretje merilo“ iz sodbe CDA, kot so ga opredelili francoski organi.

(85)

Kar zadeva obstoj novih pomoči v memorandumu o soglasju z dne 21. julija 2005 (dokapitalizacija družbe Sernam SA v višini 57 milijonov EUR, ki jo je izvedla skupina SNCF, dokapitalizacija družbe Sernam Xpress v višini 2 milijona EUR, ki jo je izvedla skupina SNCF, poroštva skupine SNCF za družbo Financière Sernam in razveljavitvena klavzula), francoski organi menijo, da prodaja ne vsebuje elementov pomoči, če se izvede po tržni ceni ob koncu odprtega in preglednega poziva k predložitvi ponudb ter so njeni stroški nižji od stroškov likvidacije.

(86)

Poleg tega naj bi se negativna cena družbe Financière Sernam ujemala z ocenami neodvisnih izvedencev.

(87)

Francoski organi še pojasnjujejo, da je bila razveljavitvena klavzula v memorandum o soglasju z dne 21. julija 2005 vključena na zahtevo družbe Financière Sernam le za njeno zaščito pred tveganjem, da bi Komisija sprejela negativno odločitev. Francoski organi menijo, da prodaja brez take klavzule ne bi bila mogoča, in trdijo, da je Komisija v predhodni zadevi ni izpodbijala. (24)

(88)

Komisija uvodoma opozarja, da je bil ta postopek začet na podlagi člena 16 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (25), ker je imela indice, da Francija zlorablja pomoč, pogojno odobreno z odločbo Sernam 2, in sicer po zlorabi pomoči, ki je bila prav tako pogojno odobrena z odločbo Sernam 1.

(89)

Komisija meni, da je treba povzeti razloge, iz katerih se je odločila za naložitev pogojev iz člena 3 odločbe Sernam 2: (26)

„[…] Komisija ob upoštevanju zgoraj ugotovljene [zlorabe] pomoči in podaljšanja trajanja načrta prestrukturiranja ocenjuje, da mora Sernam priskrbeti posebno nadomestilo s trajnim umikom iz [segmentov] trga[…] [z bistveno] presežno zmogljivostjo, da se odobritev enega dela zadevne pomoči lahko upraviči.

Podelitev državnih pomoči na trgih s presežno strukturno zmogljivostjo in celo v [zatonu] bi dejansko podjetju, ki [bi] moralo zaustaviti svoje dejavnosti zaradi svojih razglašenih težav, posledično [neposredno] omogočila umetno zasedbo zelo iskanih tržnih deležev v škodo konkurenčnih in finančno sposobnih podjetij. [Zato] se je treba izogniti nezaželenim učinkom, da bi pomoč z iskanega trga pregnala finančno sposobna podjetja v korist tistih, ki se izkazujejo kot nesposobna preživeti s svojimi lastnimi sredstvi.

V tem smislu Komisija ocenjuje, da mora Sernam trajno odpraviti svoje dejavnosti [v segmentih] trga s presežno zmogljivostjo, v tem primeru [v segmentu] trga zbirnega pošiljanja/tradicionalne pošte, prevažane po cesti.

Čeprav je Sernam že začel takšen umik, Komisija ocenjuje, da ni zadosten in se mora trajno nadaljevati. Zaradi tega meni, da je potrebno določiti pogoje, ki (i) bodo Sernamu omogočili nadaljevati njegovo razvijanje v smislu inovativne usmeritve k [segmentu] trga, ki ga je treba razviti (ki torej nima presežne zmogljivosti)[,] in (ii) bodo [v segmentih] trga s presežno zmogljivostjo, v zastoju ali v [zatonu] omogočili nadomestiti storitve Sernama s storitvami drugih operaterjev (kar bo [sprostilo] tržn[e] deleže[] Sernama [v] teh [segmentih]).

[…]

Komisija prav tako ponavlja, da se morajo v primeru prodaje celote Sernama (sredstva in obveznosti), ki jo načrtujejo francoski organi, pogoji pogodbe (prevzem cestnih dejavnosti Sernama s strani drugih podjetij in preusmeritev dejavnosti Sernama k železniškemu tovoru) v vsakem primeru uporabiti. Če bi po drugi strani Sernam moral prodati svoja sredstva ‚v svežnju‘, Komisija ponavlja, da se ta dva zgoraj omenjena pogoja v zvezi s prestrukturiranjem družbe ne bosta uporabila ob predvidevanju, da Sernam ne bo več deloval pod svojo trenutno pravno obliko in bo sprostil svoje tržne deleže v korist neodvisnega kupca (ki bo lahko de facto nadaljeval svoje aktivnosti […] s sredstvi Sernama).“

(90)

V odločbi Sernam 2 sta torej predvidena dva scenarija prodaje družbe Sernam SA: prodaja te družbe v celoti (njenih sredstev in obveznosti) in le prodaja sredstev. V prvem primeru za družbo, ki kupi sredstva in obveznosti, veljajo pogoji iz člena 3(1) odločbe Sernam 2, v drugem primeru pa se ti pogoji ne uporabljajo.

(91)

Poleg tega je treba opozoriti še na širši okvir, v katerem je Komisija sprejela odločbi Sernam 1 in Sernam 2. Družba Sernam SA, ki je nenehno poslovala s primanjkljajem, je od matične družbe, to je skupine SNCF, prejemala državne pomoči za tekoče poslovanje, ki so bile potrebne za preživetje podjetja.

(92)

Treba je bilo končati umetno zagotavljanje preživetja družbe, ki je neupravičeno zasedala tržne deleže, čeprav ni bila konkurenčna. Iz tega izhaja, da je bilo treba po eni strani končati postopek, v katerem je država redno „oživljala“ družbo Sernam, po drugi strani pa je bilo treba odpraviti izkrivljanja konkurence, nastala zaradi zadevnih „oživljanj“, ali v zvezi s tem sprejeti izravnalne ukrepe. Zato je bilo treba izterjati 41 milijonov EUR nezdružljivih nezakonitih pomoči, ki so bile podeljene družbi Sernam med letoma 2001 in 2004, ter določiti izravnalne ukrepe, s katerimi bi se sprostili tržni deleži, v zameno za 503 milijone EUR pomoči za prestrukturiranje.

(93)

Vendar Komisija že na samem začetku ugotavlja, da je način, na kakršnega je Francija nameravala izvesti odločbo iz leta 2004, popolnoma v nasprotju s tako postavljenimi cilji. Francoski organi so namreč pod krinko izvajanja te odločbe še naprej podeljevali pomoči za tekoče poslovanje ter so si hkrati prizadevali za gospodarsko kontinuiteto podjetja, pri čemer niso sprostili tržnih deležev, temveč so si, nasprotno, prizadevali za okrepitev konkurenčnega položaja zadevnega podjetja.

(94)

V tej fazi je treba metodično preučiti sredstva, s katerimi so želeli francoski organi uresničiti svoje cilje.

(95)

Francoski organi potrjujejo, da pogoji iz člena 3(1) odločbe Sernam 2 niso bili izpolnjeni. Zato lahko Komisija preveri le, ali je Francija izpolnila pogoje iz člena 3(2) odločbe Sernam 2. Naj še enkrat navedemo vsebino tega odstavka:

„V primeru, da Sernam svoja sredstva proda v svežnju do 30. junija 2005 po tržni ceni ter družbi, ki nima pravne povezave s SNCF, s pomočjo preglednega in odprtega postopka, se pogoji iz odstavka 1 ne uporabljajo.“

(96)

Kot bo pokazano v nadaljevanju, Francija ni izpolnila teh pogojev.

(97)

Iz pripomb francoskih organov in prve pritožnice izhaja, da je uprava skupine SNCF 30. junija 2005 le načeloma sprejela zavezujočo ponudbo družbe Financière Sernam. Vendar je bil memorandum o soglasju, ki je zavezujoč za vse strani, podpisan šele 21. julija 2005, transakcije prenosa pa so bile izvedene šele 17. oktobra 2005.

(98)

Komisija zato meni, da prenos dejavnosti družbe Sernam SA na družbo Financière Sernam ni bil izveden najpozneje 30. junija 2005, kot je bilo določeno s pogojem iz odločbe Sernam 2. Že na podlagi tega bi lahko sklepali, da je Francija zlorabila pomoč, pogojno odobreno z odločbo Sernam 2.

(99)

Kupoprodajna pogodba v pravnih redih držav članic Unije temelji na načelih, razvitih v rimskem pravu (emptio venditio). Prodaja je prenos lastništva nad dobrino v zameno za plačilo določene cene. Kot poudarja francoska vlada v zvezi s francoskim pravom, mora biti ta cena pozitivna.

(100)

Transakcija, v kateri oseba, ki želi prenesti lastništvo nad eno ali več dobrinami, osebi, ki zadevne dobrine prevzame, ponudi denar, ni prodaja, temveč jo je treba opredeliti kot drugačno vrsto pogodbe.

(101)

V obravnavanem primeru je skupina SNCF z dokapitalizacijo družbe Sernam SA v višini 57 milijonov EUR in družbe Sernam Xpress v višini 2 milijona EUR plačala 59 milijonov EUR ter družbi Financière Sernam podelila še različna poroštva. Družba Financière Sernam je s plačilom 2 milijonov EUR skupini SNCF in družbi Sernam SA izničila dokapitalizacijo družbe Sernam Xpress, ne pa tudi drugih elementov transakcije. Zato pogodbe, ki sta jo sklenili skupina SNCF in družba Financière Sernam, ni mogoče opredeliti kot kupoprodajno pogodbo. Tega francoski organi niti ne izpodbijajo, saj pojasnjujejo, da različne transakcije prenosa dejavnosti družbe Sernam SA na družbo Financière Sernam niso prodaja, ker po francoskem pravu ne morejo izvesti prodaje s takim rezultatom.

(102)

Komisija zato meni, da pogodba, ki sta jo sklenili skupina SNCF in družba Financière Sernam, ni prodaja. Ker ni bilo prodaje, se ni upošteval niti člen 3(2) odločbe Sernam 2. Zato je Francija zlorabila pomoč, pogojno odobreno z odločbo Sernam 2.

(103)

Čeprav bi predpostavili, da je bil prenos dejavnosti družbe Sernam SA na družbo Financière Sernam prodaja, bi morala na podlagi člena 3(2) odločbe Sernam 2 ta prodaja zadevati le sredstva in se ne bi smela nanašati na družbo Sernam SA v celoti (na njena sredstva in obveznosti). To izhaja iz uvodne izjave 217 odločbe Sernam 2, navedene v uvodni izjavi 89 tega sklepa.

(104)

Kot je bilo navedeno v oddelku 2.4, je skupina SNCF prenesla dejavnosti družbe Sernam SA na družbo Financière Sernam tako, da je družba Sernam SA uporabila svojo 100-odstotno podružnico Sernam Xpress, na katero je prenesla svoja sredstva in obveznosti (razen nekaterih dolgov do matične družbe, to je skupine SNCF). Pred prenosom je skupina SNCF dokapitalizirala družbo Sernam SA s 57 milijoni EUR, ta sveži kapital pa je bil vključen v prenesena sredstva. Po prenosu je skupina SNCF z 2 milijonoma EUR dokapitalizirala še družbo Sernam Xpress. Nato so bile delnice družbe Sernam Xpress za enak znesek (2 milijona EUR) prodane družbi Financière Sernam.

(105)

Kot je bilo navedeno v oddelku 2.7.1.3, francoski organi to transakcijo utemeljujejo z zahtevama, postavljenima s francoskim pravom in odločbo Sernam 2.

(106)

V zvezi s tem trdijo, da je končni izid transakcije enak, kot če bi bila sredstva prodana. Torej bi jo bilo treba izenačiti s prodajo sredstev družbe Sernam SA v svežnju v smislu člena 3(2) odločbe Sernam 2.

(107)

Komisija iz dveh razlogov meni drugače.

(108)

Transakcija, ki jo je izvedla skupina SNCF, je družbi Financière Sernam omogočila nakup delnic družbe Sernam Xpress, torej izvedbo prodaje delnic („share deal“).

(109)

Sprva je skupina SNCF sicer res izvedla transakcijo, ki se po francoskem pravu po trditvah francoskih organov opredeljuje kot „delni prenos sredstev“ (dejansko sredstev in obveznosti). Vendar te transakcije niti ločeno ni mogoče opredeliti kot „prodajo sredstev tretji osebi“. Izvedena je bila po negativni ceni 57 milijonov EUR in torej ni prodaja (glej oddelek 3.2.2). Poleg tega ne vključuje le sredstev, temveč zadeva tudi vse obveznosti razen nekaterih dolgov družbe Sernam SA do matične družbe, to je skupine SNCF. Torej je šlo za prenos družbe Sernam SA v celoti (njenih sredstev in obveznosti) in ne le za prodajo sredstev (glej tudi oddelek 3.2.3.2).

(110)

Nazadnje, navedeno je bilo preneseno na 100-odstotno podružnico, to je družbo Sernam Xpress, ki je bila ustanovljena kot ad hoc gospodarski subjekt za prejem sredstev in obveznosti družbe Sernam SA samo zato, da je bilo mogoče nato ta gospodarski subjekt prodati družbi Financière Sernam. Torej zadevni prenos ni bil izveden v korist tretjega podjetja, neodvisnega od skupine SNCF.

(111)

Nato so bile delnice družbe Sernam Xpress prodane družbi Financière Sernam, kar prav tako ni bila prodaja sredstev tretji osebi, temveč prenos delnic ali „share deal“ (in torej prenos podjetja v celoti).

(112)

Torej nobena od transakcij, ki jih je izvedla skupina SNCF, ni prodaja sredstev družbe Sernam SA v svežnju družbi brez pravne povezave s skupino SNCF, zato pogoji iz člena 3(2) odločbe Sernam 2 niso bili izpolnjeni.

(113)

V uvodni izjavi 217 odločbe Sernam 2, navedeni v uvodni izjavi 89 tega sklepa, je jasno opredeljena razlika med prodajo sredstev na eni strani in prodajo družbe Sernam SA v celoti (njenih sredstev in obveznosti) na drugi strani. Iz te uvodne izjave jasno izhaja, da bi morali francoski organi, če naj bi prodali družbo Sernam SA v celoti (njena sredstva in obveznosti), kot so to nameravali storiti ob sprejetju odločbe Sernam 2, upoštevati člen 3(1) odločbe Sernam 2.

(114)

Rezultat različnih transakcij prenosa je bil, da je družba Financière Sernam ob sprejetju odločbe Sernam 2 z nakupom družbe Sernam Xpress pridobila vsa sredstva in obveznosti družbe Sernam SA razen spodaj navedenega: po eni strani so bila sredstva povečana z dokapitalizacijama v višini 57 milijonov EUR v korist družbe Sernam SA oziroma v višini 2 milijona EUR v korist družbe Sernam Xpress (glej tudi oddelek 3.2.4 tega sklepa), po drugi strani pa so bile obveznosti zmanjšane za znesek delničarskega posojila, ki ga je družba Sernam SA pridobila od skupine SNCF, za obveznosti v zvezi z odpovedjo pogodbe IBM – GPS ter za znesek v višini 41 milijonov EUR, ki se ujema z obveznostjo vračila nezdružljive pomoči.

(115)

Vendar s temi obrobnimi prilagoditvami ni mogoče prikriti dejstva, da je bila velika večina sredstev in obveznosti družbe Sernam SA prenesena najprej na družbo Sernam Xpress in nato na družbo Financière Sernam.

(116)

Prenos dejavnosti torej ni prodaja sredstev, temveč – z nekaj izjemami – prenos družbe Sernam SA v celoti (njenih sredstev in obveznosti). Zato in tudi iz tega razloga pogoji iz člena 3(2) odločbe Sernam 2 niso bili izpolnjeni.

(117)

Komisija na strani sredstev ugotavlja še, da so bila ta z dokapitalizacijama družb Sernam SA in Sernam Xpress povečana za 59 milijonov EUR ter da to povečanje na gospodarski ravni – ob upoštevanju 2 milijonov EUR, ki jih je plačala družba Financière Sernam – znaša 57 milijonov EUR. Tako povečanje sredstev na podlagi člena 3(2) odločbe Sernam 2 ni dovoljeno.

(118)

Francoski organi so najprej pripravili pregleden in odprt postopek. Vendar skupina SNCF ob koncu tega postopka ni prejela nobene zavezujoče ponudbe.

(119)

Po neuspehu preglednega in odprtega postopka je bila pogodba v zvezi z različnimi transakcijami prenosa dejavnosti družbe Sernam SA sklenjena z družbo Financière Sernam. Ker slednja kot taka ni samostojno sodelovala v preglednem in odprtem postopku, prenos dejavnosti nazadnje ni bil izveden v takem postopku.

(120)

To je tudi razlog, zakaj niso bili izpolnjeni pogoji iz člena 3(2) odločbe Sernam 2.

(121)

V uvodni izjavi 217 odločbe Sernam 2 je namen prodaje sredstev pojasnjen tako:

„ Sernam […] bo sprostil svoje tržne deleže v korist neodvisnega kupca (ki bo lahko de facto nadaljeval svoje aktivnosti […] s sredstvi Sernama). “

(122)

Namen prodaje je bil torej sprostiti tržne deleže in sredstva družbe Sernam SA ter tretji osebi omogočiti uporabo teh sredstev. Tako naj bi s prodajo sredstev prenehala gospodarska dejavnost družbe Sernam SA.

(123)

Vendar je v obravnavanem primeru družbo Sernam SA v celoti kupilo njeno vodstvo, zbrano v prihodnji družbi Financière Sernam. Gospodarska kontinuiteta je popolna, hkrati pa je bila družba razbremenjena velikega dela dolga in je ob tem prejela še 59 milijonov EUR svežega kapitala, pri čemer 57 milijonov EUR tega zneska z gospodarskega vidika še vedno bremeni skupino SNCF. Torej z izvedeno transakcijo – poleg tega, da z njo niso izpolnjeni pogoji iz člena 3(2) odločbe Sernam 2 – ni mogoče doseči niti ciljev, postavljenih s to odločbo. Nasprotno, z njo se je zadevni gospodarski subjekt še okrepil, kar bi lahko povzročilo še hujše izkrivljanje konkurence, ki ga je želela Komisija omiliti z ukrepi, naloženimi z odločbo.

(124)

Trditve Francije, da je mogoče transakcije kot celoto izenačiti s prodajo sredstev v svežnju, ni mogoče sprejeti. Za prodajo sredstev v svežnju je namreč že po naravi najprej značilno, da ne temelji na prodaji delnic. Zato Komisija ne more sprejeti trditve, da se več različnih pravnih dejanj (delni prenos sredstev in obveznosti ter nato odkup deležev) ujema z nekim določenim pravnim dejanjem (prodajo sredstev), saj je eno od dejansko izvedenih pravnih dejanj nasprotje želenega pravnega dejanja.

(125)

Prav tako ni mogoče sprejeti niti trditve, da po francoskem pravu ni mogoča neposredna prodaja sredstev družbe Sernam SA družbi Financière Sernam. Prvič, treba je opozoriti, da sta bili z odločbo Sernam 2 Franciji dani na voljo dve alternativni sredstvi za izvedbo te odločbe. Čeprav bi se izkazalo, da prodaja sredstev ni mogoča, bi lahko francoski organi odločbo Sernam 2 kljub temu izvedli z uporabo možnosti iz člena 3(1) te odločbe (omejitev dejavnosti družbe Sernam SA le na prevoz pošte po železnici in zagotavljanje cestnega prevoza s podizvajalci). Drugič, če bi zunanji upniki dejansko nasprotovali prodaji po negativni ceni, bi lahko bil v zvezi z družbo Sernam SA kljub temu izpeljan kolektivni postopek, v katerem bi lahko bila prodana sredstva.

(126)

Nazadnje, če so francoski organi pri izvajanju odločbe Sernam 2 naleteli na težave, bi se morali v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) v zvezi s tem obrniti na Komisijo, da bi v soglasju z njo našli rešitev, ki bi vključevala drugačno shemo. Francoski organi so sicer 24. novembra 2004 obiskali Komisijo, 21. decembra 2004 pa so ji poslali še uradni dopis, s katerim so jo obvestili o odločitvi za prodajo sredstev v svežnju, ne da bi ob tem opisali bistvene elemente zadevne prodaje, vendar je treba hkrati poudariti, da Francija Komisije ni nikoli uradno obvestila o spremembi načrta prestrukturiranja, pogojno odobrenega z odločbo Sernam 2. V oddelku 3.2.3 Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (28) je potrjeno, da lahko država članica načrt prestrukturiranja spremeni le, če o tem predhodno uradno obvesti Komisijo in ta zadevno spremembo odobri.

(127)

Komisija ni nikoli soglašala s prenosom dejavnosti družbe Sernam SA na družbo Financière Sernam, ki ga je izvedla Francija.

(128)

Komisija ob upoštevanju navedenega meni, da člen 3 odločbe Sernam 2 ni bil upoštevan. Zato je bila pomoč za prestrukturiranje v višini 503 milijone EUR, ki je bila pogojno odobrena z odločbo Sernam 2, zlorabljena.

(129)

Ker je prejemnik pomoč v višini 503 milijone EUR uporabil v nasprotju z odločbo Sernam 2, ta na podlagi navedene odločbe ni združljiva z notranjim trgom.

(130)

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora država članica navesti razloge za združljivost pomoči. Ker Francija ni navedla nobenega razloga za združljivost, Komisija meni, da pomoč v višini 503 milijone EUR ni združljiva z notranjim trgom, zato jo je treba izterjati skupaj z obrestmi od datuma, ko je bila dana na voljo.

(131)

Navedeni znesek morajo vrniti družba Financière Sernam in njene podružnice, zlasti družbi Sernam Services in Aster, ki danes nadaljujejo gospodarsko dejavnost, za katero je bila podeljena pomoč ter sta jo včasih opravljali družbi Sernam SA (danes likvidirana) in Sernam Xpress (katere premoženje je prevzela družba Financière Sernam v postopku prenosa vsega premoženja). Najprej je treba namreč šteti, da je družba Sernam Xpress po transakciji v okviru skupine prevzela vse elemente sredstev in del obveznosti družbe Sernam SA. Družba Sernam Xpress je tako nadaljevala gospodarsko dejavnost družbe Sernam SA (glej tudi podroben opis v oddelku 3.3). Dalje, družba Financière Sernam je zaradi prenosa vsega premoženja pravna naslednica družbe Sernam Xpress. Nazadnje, družba Financière Sernam in njene podružnice, zlasti družbi Sernam Services in Aster, nadaljujejo dejavnost družb Sernam SA in Sernam Xpress ter imajo tako še naprej korist od pomoči v višini 503 milijone EUR, ki je bila prvotno podeljena družbi Sernam SA.

(132)

Državna pomoč v višini 41 milijonov EUR, ki jo je morala Francija izterjati od prejemnika na podlagi odločbe Sernam 2, je bila v postopku likvidacije družbe Sernam SA knjižena na strani obveznosti.

(133)

Francoski organi menijo, da iz člena 4 odločbe Sernam 2 izhaja, da je bila zaradi prenosa dejavnosti družbe Sernam SA na družbo Financière Sernam v postopku, ki ga opredeljujejo kot preglednega in odprtega, obveznost vračila omejena le na družbo Sernam SA.

(134)

Člen 4 odločbe Sernam 2 določa:

„Vsaka delna ali celotna prodaja Sernama mora biti izvedena po tržni ceni ter s pomočjo preglednega postopka[,] odprtega za vse njegove [konkurente]. Pod temi pogoji bo za vračilo pomoči v višini 41 [milijonov] EUR odgovorna družba Sernam, če bo [ta] še naprej obstajala.“

(135)

S členom 4 je uvedeno razlikovanje glede na to, ali gospodarska dejavnost družbe Sernam preneha ali ne. Če ta dejavnost ne bi več obstajala, pomoči ne bi bilo treba izterjati od oseb, ki bi sredstva kupile po tržni ceni v okviru preglednega in odprtega postopka.

(136)

Komisija poleg tega ugotavlja, da sta Sodišče in Splošno sodišče v svoji sodni praksi kot odločilna opredelila prav ta dejavnika.

(137)

V sodbi SMI (29) sta postavljeni dve ločeni domnevi v primeru prodaje dejavnosti, za katere je bila dodeljena pomoč, in sicer prodaja deležev družbe, po kateri podjetje, ki so mu bile podeljene pomoči, ohrani pravno osebnost (odkup deležev ali „share deal“), in prodaja vseh ali dela sredstev podjetja drugemu podjetju, po kateri gospodarske dejavnosti, za katero je bila podeljena pomoč, ne izvaja več ista pravna oseba (odkup sredstev ali „asset deal“).

(138)

Sodišče je v zvezi z odkupom deležev odločilo: (30)

„[Č]e je podjetje, ki je prejelo nezakonito državno pomoč, kupljeno po tržni ceni, torej po najvišji ceni, ki jo je bil za to družbo v položaju, v katerem se je znašla zlasti po tem, ko je bila deležna državnih pomoči, v običajnih konkurenčnih pogojih pripravljen plačati zasebni vlagatelj, je element pomoči ocenjen na podlagi tržne cene in je bil vključen v nakupno ceno. V takih okoliščinah kupca ni mogoče obravnavati, kot da je dobil prednost glede na druge subjekte na trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2001 v zadevi Banks, C-390/98, Recueil, str. I-6117, točka 77).

V obravnavanem primeru je podjetje, ki so mu bile podeljene nezakonite državne pomoči, ohranilo svojo pravno osebnost in še naprej za svoj račun izvaja dejavnosti, subvencionirane z državnimi pomočmi. Zato običajno to podjetje ohrani konkurenčno prednost, povezano z zadevnimi pomočmi, in mu je treba naložiti vračilo zneska v višini teh pomoči […]“

(139)

Sodišče je v zvezi z odkupom sredstev nadaljevalo: (31)

„Gotovo je mogoče, da se v primeru ustanovitve odcepljenih družb, nastalih zaradi nadaljevanja dela dejavnosti podjetja, ki je prejelo pomoč, če je [šlo] takšno podjetje v stečaj, od teh družb ravno tako lahko po potrebi zahteva povrnitev zadevne pomoči, če se ugotovi, da imajo dejansko še naprej korist zaradi konkurenčne prednosti, povezane s prejetjem pomoči. To bi namreč zlasti lahko veljalo, če odcepljene družbe kupijo sredstva družbe v postopku likvidacije, ne da bi za to plačale ceno v skladu s tržnimi pogoji, ali če se ugotovi, da je bil učinek ustanovitve takih družb izogibanje obveznosti vračila zadevnih pomoči.“

(140)

Enako razlikovanje zasledimo v sodbi v zadevi Seleco. (32) Sodišče v tej sodbi potrjuje, da sme Komisija zahtevati, da se izterjava ne omeji na prvotno podjetje, ampak da se razširi na podjetje, ki zagotavlja njegov nadaljnji obstoj s proizvodnimi sredstvi, prenesenimi nanj, kadar nekateri elementi prenosa omogočajo, da se ugotovi gospodarska kontinuiteta med obema stranema. Sodišče je hkrati menilo, da se lahko pri ugotavljanju gospodarske kontinuitete upoštevajo naslednji dejavniki: predmet prenosa (sredstva in obveznosti, kontinuiteta delovne sile, sredstva v paketu), cena prenosa, identiteta delničarjev ali lastnikov prevzemnega podjetja in prvotnega podjetja, čas izvedbe prenosa (po začetku preiskave, začetku postopka ali dokončnem sklepu) in nazadnje ekonomski razlogi za transakcijo. (33)

(141)

Zdi se primerno poudariti tudi, da je bila prodaja sredstev v zadevah SMI in Seleco izvedena v kolektivnem postopku in pod nadzorom sodišča. Nanašala se je le na del sredstev podjetij v kolektivnem postopku. Poleg tega po mnenju Sodišča ni bilo dokazano, da prodaja v teh zadevah ni bila izvedena pod tržnimi pogoji.

(142)

Sodišče prve stopnje je v sodbi CDA (34) analiziralo odkup sredstev in pri tem zlasti preverilo, ali je obravnavani primer vseboval indice na željo po izogibanju nalogu za vračilo tako, da je zadevna družba prodala del sredstev. Sodišče prve stopnje je menilo, da Komisija v obravnavanem primeru ni dokazala take želje in da družba CDA ni imela še naprej dejanske koristi zaradi konkurenčne prednosti, povezane s prejetjem pomoči. To ugotovitev je utemeljilo z dvema dejanskima elementoma, in sicer: prodaja je bila omejena le na del sredstev, ki so bila prodana v svežnju, s tem (s prodajo v svežnju) pa je bilo mogoče dobiti večji znesek kot v primeru ločene prodaje posameznih elementov zadevnih sredstev.

(143)

Da bi opredelili, ali je treba izterjavo razširiti na družbo Financière Sernam ter njeni podružnici Sernam Services in Aster, je treba torej preučiti prenos dejavnosti družbe Sernam SA na družbo Financière Sernam ob upoštevanju meril, ki sta jih razvili Sodišče in Sodišče prve stopnje.

(144)

Najprej, kar zadeva prenos vseh sredstev in obveznosti razen treh finančnih obveznosti (delničarskega posojila, ki ga je družba Sernam SA pridobila od skupine SNCF, obveznosti v zvezi z odpovedjo pogodbe IBM – GPS in obveznosti vračila nezdružljive pomoči v višini 41 milijonov EUR) z družbe Sernam SA na družbo Sernam Xpress, Komisija ugotavlja, da se ta nanaša na podjetje v celoti (glej oddelek 3.2.3). Torej družbi Sernam SA in Sernam Xpress povezuje gospodarska kontinuiteta. V tem je razlika med obravnavanim primerom in dejstvi, na podlagi katerih so bile izrečene sodbe SMI, Seleco in CDA, saj je bil v teh zadevah prodan le del sredstev. Poleg tega je bil prenos izveden v okviru skupine. Izveden je bil po sprejetju dokončne odločbe Komisije, s katero je bilo naloženo vračilo pomoči, edini gospodarski razlog zanj pa je bil omogočiti nadaljevanje dejavnosti družbe Sernam brez upoštevanja pogojev iz člena 3 odločbe Sernam 2. Torej so izpolnjena vsa merila za to, da se dokaže gospodarska kontinuiteta v smislu zadevne odločbe in sodbe Seleco.

(145)

Komisija poleg tega ugotavlja, da prenos na družbo Sernam Xpress ni bil izveden pod tržnimi pogoji. Ta prenos je bil izveden po negativni ceni in o njem ni bilo odločeno v preglednem in odprtem postopku (glej oddelek 3.2.5). K negativni ceni v višini 57 milijonov EUR, ki je bila zasnovana kot pomoč za tekoče poslovanje, s katero naj bi pokrili izgube družbe Sernam Xpress v letih od 2005 do 2008, (35) je treba dodati še opustitev terjatve v višini 38,5 milijona EUR, ki jo je imela skupina SNCF do družbe Sernam SA (glej uvodno izjavo 27). Komisija nazadnje še ugotavlja, da so obveznosti, ki jih še naprej nosi družba Sernam SA, dolgovi do tretjih oseb, in ne do skupine SNCF. Skupina SNCF je s kapitalsko injekcijo v višini 57 milijonov EUR družbi Sernam Xpress vsaj za obdobje med letoma 2005 in 2008 omogočila poplačilo teh terjatev v celoti. Če bi, nasprotno, skupina SNCF prodala le sredstva po pozitivni ceni, bi bili dolgovi družbe Sernam SA do tretjih oseb poplačani le do višine prihodkov iz prodaje. To še dodatno potrjuje, da za pogodbeno ravnovesje med skupino SNCF in družbo Financière Sernam ne veljajo tržni pogoji.

(146)

Treba je še ugotoviti, da je negativna cena v višini 57 milijonov EUR višja od najboljše ponudbe, prejete v neuspešnem razpisnem postopku, to je negativne cene v višini 56,4 milijona EUR (ponudba iz drugega kroga (ponudnik 5)).

(147)

S prenosom je bilo družbi Sernam Xpress omogočeno, da se je izognila nalogu za vračilo 41 milijonov EUR, ki je bil izdan za družbo Sernam SA, hkrati pa je lahko nadaljevala dejavnosti družbe Sernam SA, ne da bi morala vrniti zadevno pomoč in izpolniti pogoje iz člena 3 odločbe Sernam 2.

(148)

Komisija je na podlagi navedenega menila, da ima družba Sernam Xpress zaradi prenosa dejavnosti družbe Sernam SA na družbo Sernam Xpress dejansko še naprej korist zaradi konkurenčne prednosti, povezane s prejetjem pomoči. Navedeni družbi namreč povezuje gospodarska kontinuiteta, prenos pa je treba izenačiti z izogibanjem nalogu za vračilo, ki je bil izdan za družbo Sernam SA.

(149)

Kot je bilo pojasnjeno v sodbah SMI in Seleco, dejstvo, da delničar proda delnice družbe prejemnice nezakonite pomoči tretji osebi, ne vpliva na obveznost, da družba prejemnica zadevno pomoč vrne. Zato družba Sernam Xpress zaradi prodaje deležev te družbe družbi Financière Sernam ni bila razrešena obveznosti vračila pomoči v višini 41 milijonov EUR.

(150)

Po združitvi družb Sernam Xpress in Financière Sernam je bila obveznost vračila prenesena na družbo Financière Sernam. Poleg tega zadevna družba in njene podružnice, zlasti družbi Sernam Services in Aster, nadaljujejo dejavnost družb Sernam SA in Sernam Xpress ter imajo tako še naprej korist od pomoči v višini 41 milijonov EUR, ki je bila prvotno podeljena družbi Sernam SA.

(151)

Poleg tega je treba iz razlogov, navedenih v točki 3.4 spodaj, zavrniti tudi trditve francoskih organov v zvezi z uporabo načela zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(152)

V memorandumu o soglasju z dne 21. julija 2005 je določenih nekaj ukrepov, ki bi lahko bili nove pomoči (glej uvodno izjavo 36 zgoraj). Komisija mora preveriti, ali so ti ukrepi nove pomoči in – če to drži – ali je mogoče te pomoči obravnavati kot združljive z notranjim trgom.

(153)

Francoski organi trdijo, da se vsi ti ukrepi skladajo z načelom zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Skupina SNCF naj bi dejavnosti družbe Sernam SA prenesla na družbo, ki je v postopku preglednega in odprtega poziva k predložitvi ponudb predložila najboljšo ponudbo, ta ponudba pa naj bi bila za državo delničarko kljub negativni ceni cenejša od likvidacije družbe Sernam.

(154)

Komisija meni, da se pri izterjavi pomoči ne uporablja načelo zasebnega vlagatelja. Država pri izterjavi pomoči izpolnjuje obveznosti, ki so ji naložene po pravu Unije, in ne kot država delničarka.

(155)

Komisija poleg tega ugotavlja, da je na podlagi člena 3(2) odločbe Sernam 2 prodaja sredstev izenačena z izravnalnimi ukrepi, naloženimi na podlagi člena 3(1). Iz točke 40 Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (36) izhaja, da opustitve deficitne dejavnosti ni mogoče šteti za izravnalni ukrep. Negativna cena, za katero sta se dogovorili skupina SNCF in družba Financière Sernam, kaže na to, da gre za opustitev deficitne dejavnosti, ki je ni mogoče šteti za izravnalni ukrep. V obravnavanem primeru se negativna cena ujema s pomočjo, ki je bila podjetju podeljena za tekoče poslovanje, in torej z njo že po naravi ni mogoče ublažiti izkrivljanj konkurence.

(156)

Dalje, če bi sprejeli stališče Francije, bi to pomenilo, da se lahko ta država izogne obveznosti izterjave pomoči v višini 41 milijonov EUR – ki je bila z odločbo Sernam 2 razglašena za nezdružljivo – od družbe Sernam SA in katere koli družbe, ki nadaljuje njeno gospodarsko dejavnost, ter izterjavi zlorabljene pomoči v višini 503 milijone EUR. To bi bilo v popolnem nasprotju s sodno prakso Sodišča, po kateri se državi članici naloži takojšnja izterjava pomoči z vsemi razpoložljivimi pravnimi sredstvi, vključno z zaplembo sredstev podjetja in po potrebi uvedbo njegove likvidacije, če zadevnega zneska ne more vrniti. (37)

(157)

Sprejetje stališča, ki ga zagovarja Francija, bi privedlo tudi do diskriminacije med zasebnimi in javnimi podjetji. Medtem ko bi država od zasebnega podjetja izterjala dolgovane zneske, po potrebi tudi z njegovo likvidacijo, bi se lahko javno podjetje temu izognilo že samo zato, ker bi ga bilo za državo ceneje prodati po negativni ceni, kot od njega izterjati nezakonite in nezdružljive pomoči, ki jih je prejelo.

(158)

Zato Komisija meni, da se Francija za utemeljitev izvzetja ukrepov, določenih z memorandumom o soglasju z dne 21. julija 2005, iz pojma državne pomoči ne more sklicevati na načelo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(159)

Torej je treba ugotoviti, ali je bila z zadevnimi ukrepi podeljena prednost družbi Sernam Xpress ali družbi Financière Sernam. Ker sta se zadevni podjetji pozneje združili, ni treba razlikovati med prednostmi, podeljenimi enemu ali drugemu od njiju. Preostala tri merila za obstoj pomoči so izpolnjena, in sicer: ukrepi so se financirali iz sredstev javnega podjetja, to je skupine SNCF, skupina SNCF je organ javnega prava (oseba javnega prava industrijske in komercialne narave, EPIC) pod strogim državnim nadzorom, podeljeno prednost pa je zato mogoče pripisati državi. Ker družbi Sernam Xpress in Financière Sernam delujeta v sektorju cestnega prometa, ki je odprt za konkurenco v Uniji, bi lahko prednost povzročila izkrivljanje konkurence in vplivala na trgovino med državami članicami.

(160)

Družba Sernam SA je z dokapitalizacijo v višini 57 milijonov EUR, ki jo je izvedla skupina SNCF, pridobila precejšnjo finančno prednost, ki je njeni konkurenti nimajo. Ta prednost je bila nato s preostalimi sredstvi in obveznostmi prenesena na družbo Sernam Xpress.

(161)

Družba Sernam Xpress je z dokapitalizacijo v višini 2 milijona EUR, ki jo je izvedla skupina SNCF, pridobila precejšnjo finančno prednost, ki je njeni konkurenti nimajo. Vendar Komisija ugotavlja, da je skupina SNCF od družbe Financière Sernam prejela plačilo v višini 2 milijona EUR, s čimer je bila dokapitalizacija v enakem znesku izničena in zato z njo ni bila podeljena prednost.

(162)

Kot je bilo pojasnjeno v uvodni izjavi 33, prenos dejavnosti družbe Sernam SA na družbo Financière Sernam ne vključuje dveh terjatev skupine SNCF do družbe Sernam SA v višini 38,5 milijona EUR. Skupina SNCF je z opustitvijo teh terjatev družbama Sernam Xpress in Financière Sernam podelila prednost, ki se ujema z njihovim zneskom.

(163)

Skupina SNCF je ob prenosu dejavnosti družbe Sernam SA na družbo Financière Sernam podelila spodaj navedena poroštva:

(164)

Očitno je, da je bila s prvima poroštvoma družbama Sernam Xpress in Financière Sernam podeljena prednost. Če namreč zadevnih poroštev ne bi bilo, bi morali ti družbi sami nositi s tem povezane stroške.

(165)

Kar zadeva poroštva v zvezi s hitrim blokvlakom, Komisija meni, da se je z njimi močno zmanjšalo tveganje družb Sernam Xpress in Financière Sernam. Torej je bila z njimi podeljena prednost.

(166)

Francija trdi, da je poroštvo, podeljeno železničarjem, dejansko koristilo skupini SNCF. Ta naj bi namreč na družbo Sernam SA začasno napotila nekaj železničarjev. Ti železničarji, ki jih je plačevala družba Sernam SA, bi se lahko že z vložitvijo prošnje znova zaposlili v skupini SNCF. Skupina SNCF je zato ob upoštevanju bojazni, ki bi jih lahko povzročila privatizacija, podaljšala obdobje, v katerem so lahko zadevni železničarji uveljavljali to pravico, da bi tako preprečila njihovo množično vračanje, ki bi ji povzročilo višje stroške.

(167)

Komisija meni, da bi ti železničarji brez navedenega poroštva ob prenosu dejavnosti zelo verjetno zaprosili za vnovično zaposlitev pri skupini SNCF. Družba Sernam Xpress bi jih morala nadomestiti z novimi zaposlenimi, za katere bi veljali kadrovski predpisi zasebnega sektorja. Komisija meni, da bi bila v obravnavanem primeru plača teh novih zaposlenih nižja od plače že zaposlenih železničarjev, s čimer bi se izravnali dodatni stroški, ki bi nastali za družbo Sernam Xpress zaradi pomanjkanja izkušenj novih delavcev ali težav pri iskanju velikega števila novih zaposlenih v zelo kratkem času.

(168)

Kar zadeva podaljšanje poroštva za prerazporeditev za tri leta, Francija meni, da je to individualna pravica, ki jo je skupina SNCF podelila nekaterim zaposlenim. V ta dogovor naj ne bi bila vključena niti družba Financière Sernam niti družba Sernam Xpress.

(169)

Komisija se s to analizo ne strinja. S takim poroštvom je namreč za zadevne delavce postalo privlačneje, da v tem obdobju ostanejo zaposleni pri družbi Sernam Xpress, ne da bi morala ta družba zato nositi kakršen koli dodaten strošek.

(170)

Komisija na podlagi navedenega meni, da je bila s poroštvi, ki jih je skupina SNCF podelila z memorandumom o soglasju z dne 21. julija 2005 – razen poroštva za železničarje – družbama Sernam Xpress in Financière Sernam podeljena prednost.

(171)

Medtem ko je mogoče preprosto določiti vrednost prvih treh poroštev (1 milijon EUR, 3 milijoni EUR oziroma 3 milijoni EUR), to v zvezi s poroštvom za prerazporeditev zaposlenih ni mogoče. Francija bi morala ugotoviti, za koliko bi morali družbi Sernam Xpress in Financière Sernam povišati plačo zaposlenim, če za uresničitev istega cilja ne bi bilo podeljeno zadevno poroštvo.

(172)

Komisija se je v uvodni izjavi 164 odločitve o začetku postopka še spraševala, ali se negativna cena, ki jo je „plačala“ družba Financière Sernam, ujema s tržno vrednostjo. Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da sta se družbi Sernam Xpress in Financière Sernam medtem združili in da morebitna pomoč družbi Financière Sernam s previsoko negativno ceno ne more biti višja od 57 milijonov EUR pomoči, ki jo je družba Sernam Xpress prejela kot novo pomoč. Zato se ni treba dodatno izrekati o vprašanju morebitne pomoči kupcu.

(173)

Ukrepi iz memoranduma o soglasju z dne 21. julija 2005, opisani v oddelku 3.4 tega sklepa, so nove pomoči družbama Sernam Xpress in Financière Sernam.

(174)

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora država članica navesti razloge za združljivost pomoči. Ker Francija ni navedla nobenega razloga za združljivost, Komisija meni, da zadevne pomoči niso združljive z notranjim trgom, zato jih je treba izterjati skupaj z obrestmi.

(175)

Navedeni znesek morajo vrniti družba Financière Sernam in njene podružnice, zlasti družbi Sernam Services in Aster, ki danes nadaljujejo gospodarsko dejavnost, za katero je bila podeljena pomoč in jo je včasih opravljala družba Sernam Xpress (danes združena z družbo Financière Sernam).

(176)

Memorandum o soglasju z dne 21. julija 2005 vsebuje razveljavitveno klavzulo v primeru negativne odločitve Evropske komisije v petih letih po njegovi sklenitvi. Tudi ta klavzula bi lahko bila nova pomoč. Vendar bi bilo mogoče – tudi če bi to držalo – težavo odpraviti tako, da klavzule ne bi uporabili. Ker ta dejansko ni bila uporabljena, je bil tak rezultat dosežen. Torej je ni treba dodatno analizirati.

(177)

Trditve francoskih organov, da so zaradi postopkov (na primer obiska pri Komisiji 24. novembra 2004 in dopisa z dne 21. decembra 2004), ki naj bi jih v dobri veri opravili pri Komisiji v skladu s svojo obveznostjo sodelovanja, nastala legitimna pričakovanja, kar zadeva združljivost prenosa dejavnosti družbe Sernam SA na družbo Financière Sernam z odločbo Sernam 2 in pravom Unije, ni mogoče sprejeti.

(178)

Francija je namreč s predloženimi informacijami Komisijo le obvestila o svoji odločitvi za prodajo sredstev v svežnju, ni pa opisala poglavitnih elementov transakcije prenosa sredstev družbe Sernam SA. V obvestilu Komisiji z dne 21. decembra 2004 je navedenih le nekaj elementov v zvezi z odprtostjo in preglednostjo organizacije postopka prodaje sredstev, s katerim naj bi se izvedla prodaja po tržni ceni pred 30. junijem 2005.

(179)

Komisija ni bila obveščena o nobenem od spodaj navedenih elementov:

(180)

Ker Komisija ni bila obveščena o teh elementih, ni mogla predvideti, kako bo Francija nazadnje izvedla odločbo Sernam 2. Nasprotno, zdi se, da obvestilo z dne 21. decembra 2004 napeljuje na to, da bo prodaja izvedena brez razlikovanja med obveznostmi in po pozitivni ceni, saj je v njem navedeno, da bodo „prihodki, ustvarjeni s prodajo – takoj, ko bo ta izvedena –, uporabljeni za vračilo obveznosti pravne osebe Sernam, med drugim tudi nezdružljive pomoči, in sicer v okviru običajnih nacionalnih postopkov“.

(181)

Čeprav se je glede na ponujene negativne cene za sredstva družbe Sernam SA možnost dokapitalizacije (element 3) pokazala šele ob prejemu ponudb, bi morala biti Francija ob sestavi obvestila z dne 21. decembra 2004 načeloma že seznanjena vsaj z načelom prodaje sredstev skupaj z delom obveznosti (element 2). Kakor koli že, francoski organi se ne morejo sklicevati na legitimna pričakovanja, ker 21. decembra 2004 ali pozneje Komisije niso na svojo pobudo obvestili o teh poglavitnih elementih.

(182)

Nazadnje, če so francoski organi pri izvajanju odločbe Sernam 2 naleteli na težave, bi se morali v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU v zvezi s tem obrniti na Komisijo, da bi v soglasju z njo našli rešitev, ki bi vključevala drugačno shemo. V oddelku 3.2.3 Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (40) je potrjeno, da lahko država članica na podlagi tega splošnega načela načrt prestrukturiranja spremeni le, če o tem predhodno uradno obvesti Komisijo in ta zadevno spremembo odobri.

(183)

Poleg tega Komisija nikoli ni izdala kakršnega koli soglasja za prenos dejavnosti družbe Sernam SA na družbo Financière Sernam, ki ga je izvedla Francija.

(184)

Zato Komisija meni, da se niti Francija niti prejemniki pomoči ne morejo sklicevati na kakršna koli legitimna pričakovanja.

(185)

Komisija meni, da pogoji iz odločbe Sernam 2 niso bili izpolnjeni. Zato so bili ukrepi pomoči, odobreni z odločbo Sernam 2, zlorabljeni v smislu člena 16 Uredbe (ES) št. 659/1999. Ker Francija ni navedla razlogov za združljivost teh pomoči, so te nezdružljive z notranjim trgom. Francija mora zato sprejeti vse ukrepe za izterjavo zadevnih pomoči skupaj z obrestmi.

(186)

Vrednost teh ukrepov pomoči je 503 milijone EUR. Zadevni znesek je sestavljen iz različnih pomoči za prestrukturiranje v višini 2 938 milijonov FRF, to je 448 milijonov EUR. Te pomoči so predstavljene v preglednici 3 odločbe z dne 30. aprila 2003, katere glavni elementi so povzeti v spodnji preglednici.

(187)

Do skupne vsote 503 milijonov EUR je treba dodati še 34 milijonov EUR pomoči, izplačanih v okviru pogodb o prevozu prtljage in tiska, in 21 milijonov EUR pomoči, izplačanih v okviru pogodb o dobavah.

(188)

Za več podrobnosti glej odločbo Sernam 1 z dne 23. maja 2001.

(189)

Francoski organi morajo za učinkovito in takojšnjo izterjavo pomoči navesti datum, kdaj so bile posamezne pomoči dane na voljo prejemniku. (41) Obresti, ki jih je treba izterjati, je treba izračunati od tega datuma, in sicer za vsakega od ukrepov na podlagi obrestnoobrestnega računa, kot je to določeno v poglavju V Uredbe (ES) št. 794/2004 (42).

(190)

Prav tako je treba – skupaj z obrestmi, izračunanimi po isti metodi – izterjati tudi pomoč v višini 41 milijonov EUR, ki je bila opredeljena kot nezdružljiva že z odločbo Sernam 2.

(191)

Nazadnje, državne pomoči, nezdružljive z notranjim trgom, so tudi dokapitalizacija v višini 57 milijonov EUR, opustitev terjatev skupine SNCF v višini 38,5 milijona EUR do družbe Sernam SA in poroštva, ki jih je skupina SNCF podelila ob prenosu dejavnosti družbe Sernam SA na družbo Financière Sernam, razen poroštva, podeljenega železničarjem. Zadevne nove pomoči je treba izterjati skupaj z obrestmi, izračunanimi po isti metodi. Komisija v zvezi z metodo izračuna zneskov, ki jih je treba izterjati, napotuje na uvodni izjavi 171 in 189 tega sklepa.

(192)

Francija lahko pri določanju višine pomoči, ki jo je treba izterjati, upošteva morebitne zneske, ki jih je skupina SNCF prejela ob likvidaciji družbe Sernam SA iz naslova vračila pomoči v višini 41 milijonov EUR skupaj z obrestmi in/ali delničarskega posojila skupaj z obrestmi.

(193)

Če bodo terjatve skupine SNCF v celoti poplačane, bo lahko Francija upoštevala morebitne zneske, vrnjene skupini SNCF po likvidaciji družbe Sernam SA, le v višini razlike med zneskom obeh evidentiranih ukrepov pomoči in skupnim zneskom terjatev, knjiženih na strani obveznosti družbe Sernam SA.

(194)

Navedene zneske – tudi pomoči, ki so bile prvotno podeljene družbama Sernam SA in Sernam Xpress – morajo vrniti družba Financière Sernam in njene podružnice, zlasti družbi Sernam Services in Aster, ki danes nadaljujejo gospodarsko dejavnost, za katero so bile podeljene pomoči in jo je včasih opravljala družba Sernam Xpress (danes združena z družbo Financière Sernam), pred tem pa družba Sernam SA.

(195)

Nobenega dvoma ni, da so družba Sernam Xpress ter njeni operativni podružnici Sernam Services in Aster nadaljevale gospodarsko dejavnost družbe Sernam SA, saj je Francija prav s tem namenom prenesla dejavnosti družbe Sernam SA na družbo Financière Sernam. Poleg tega iz elementov spisa izhaja, da so družbe Sernam Xpress, Sernam Services in Aster še naprej opravljale dejavnost, za katero je bila podeljena pomoč, in sicer po tekočem poslovnem načrtu družbe Sernam SA in z istimi zaposlenimi. Dalje, družba Financière Sernam je 30. junija 2011 kot edina družbenica razpustila družbo Sernam Xpress in prevzela njeno premoženje. Torej je družba Financière Sernam pravna in gospodarska naslednica družbe Sernam Xpress, saj prav ona (družba Financière Sernam) danes neposredno nadzira operativni podružnici Sernam Services in Aster. Poleg tega družba Financière Sernam in njene podružnice, zlasti družbi Sernam Services in Aster, nadaljujejo dejavnost družb Sernam SA in Sernam Xpress in imajo tako še naprej korist od pomoči. Hkrati so bila na družbo Sernam Services maja 2011 s prenosom znamke Sernam prenesena sredstva, katerih vrednost se ocenjuje na 15 milijonov EUR, ne da bi morala zadevna družba za to plačati ustrezno protivrednost. Kar zadeva družbo Aster, je bil po eni strani marca 2008 na njen tekoči račun položen znesek v višini 5 milijonov EUR, ki ji je bil julija 2008 tudi prepuščen, po drugi strani pa je bila decembra 2011 dokapitalizirana tako, da ji je bilo prepuščenih 5 599 998 EUR, položenih na njen tekoči račun. Zadevni podružnici sta torej prejeli pomoči, ki so bile prvotno podeljene družbama Sernam SA in Sernam Xpress, in sicer kot družbi, ki sta del skupine in ki nadaljujeta dejavnost, ter s prenosom nekaterih sredstev in ukrepi njune dokapitalizacije.

(196)

Treba je še dodati, da je tudi družba Sernam SA nastala s preoblikovanjem družbe Sernam SCS v delniško družbo, ki je bilo izvedeno konec leta 2001 (v zvezi s tem glej uvodno izjavo 11 odločbe Sernam 2). Torej je prvotna prejemnica dela zadevnih pomoči družba Sernam SCS.

(197)

Ker je bil v zvezi z družbo Financière Sernam in njeno podružnico Sernam Services 31. januarja 2012 uveden postopek prisilne uprave, v zvezi z družbo Aster, podružnico družbe Financière Sernam, pa je bil 3. februarja 2012 uveden postopek prisilne likvidacije, morajo francoski organi čim prej opredeliti znesek pomoči skupaj z obrestmi, ki ga je treba vrniti, da bo ta znesek mogoče knjižiti na strani obveznosti zadevnih podjetij –