21.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 340/1

(1)

Z dopisom z dne 5. aprila 2000 je Komisija prejela pritožbo danske komercialne radijske in televizijske postaje SBS Broadcasting SA/TVDanmark (v nadaljnjem besedilu: „SBS/TVDanmark“) v zvezi z državnim financiranjem danske javne radijske in televizijske postaje TV2/Danmark (v nadaljnjem besedilu: „TV2 (3)“). Dne 3. maja 2000 je potekal sestanek s pritožnikom. V dopisih z dne 28. februarja 2001, 3. maja 2001 in 11. decembra 2001 je pritožnik predložil dodatne informacije.

(2)

Komisija je z dopisom z dne 5. junija 2002 zahtevala informacije od danskih oblasti, ki so odgovorile z dopisom z dne 10. julija 2002. Z danskimi oblastmi sta potekala dva sestanka, in sicer 25. oktobra 2002 in 19. novembra 2002. V dopisih z dne 19. novembra 2002 in 3. decembra 2002 so bile predložene dodatne informacije.

(3)

Komisija je z dopisom z dne 24. januarja 2003 (4) obvestila Dansko o svoji odločitvi, da v zvezi z državnim financiranjem danske javne radijske in televizijske postaje TV2 sproži postopek, določen v členu 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

(4)

Sklep Komisije o začetku postopka je bil objavljen v Uradnem listu Evropskih skupnosti dne 14. marca 2003 (5). Komisija je pozvala zainteresirane stranke, naj predložijo svoje pripombe v zvezi z ukrepi.

(5)

Komisija je v dopisu z dne 24. marca 2003 prejela pripombe danskih oblasti. Komisija je prejela tudi pripombe različnih zainteresiranih strank. TVDanmark je predložila svoje pripombe v dopisu z dne 14. aprila 2003. Združenje komercialnih televizij v Evropi (ACT) je poslalo svoje pripombe v dopisu z dne 14. aprila 2003. Komercialni televizijski postaji Antena 3 TV in Gestevisión Telecinco sta predložili svoje pripombe dne 16. aprila 2003. Komercialna radijska in televizijska postaja TV3 je predložila svoje pripombe v dopisu z dne 14. aprila 2003. Komisija je posredovala te pripombe Danski, ki se je nanje odzvala z dopisom z dne 12. septembra 2003.

(6)

Komisija je prejela dodatne informacije od pritožnika v dopisih z dne 15. decembra 2003 in 6. januarja 2004. Pritožnik in službe Komisije so se sestali dne 17. decembra 2003, da bi razjasnili informacije, ki jih je pritožnik predložil v dopisu z dne 15. decembra 2003. Komisija je informacije posredovala danski vladi, ki je odgovorila z dopisom z dne 15. marca 2004. Danske oblasti in službe Komisije so se sestale 9. februarja 2004.

(7)

Komisija je 19. maja 2004 sprejela odločbo o javnem financiranju, dodeljenem TV2 v obdobju od leta 1995 do leta 2002 preko naročnin in drugih ukrepov (6). V odločbi je bilo sklenjeno, da je pomoč združljiva s skupnim trgom, razen zneska v višini 628,2 milijona DKK (približno 84,3 milijona EUR), ki ga je bilo treba vrniti z obrestmi („odločba o izterjavi“).

(8)

TV2 in danske oblasti ter zasebni radijski in televizijski postaji Viasat in SBS/TVDanmark so nato pri Sodišču Evropskih skupnosti vložile tožbo proti odločbi Komisije o izterjavi.

(9)

Danske oblasti so izvedle odločbo Komisije o izterjavi. TV2 je dejansko povrnila 1 050 milijonov DKK (7).

(10)

Vračilo je povzročilo finančno krizo v TV2. Posledično je Danska leta 2004 priglasila dokapitalizacijo v korist TV2.

(11)

Komisija je z odločbo z dne 6. oktobra 2004 (8) odobrila odločitev danske vlade za dokapitalizacijo TV2 s povečanjem njenega kapitala za 440 milijonov DKK in pretvorbo državnega posojila v višini 394 milijonov DKK v kapital („ukrepi za dokapitalizacijo“). SBS in Viasat sta vložili tožbo proti tej odločbi.

(12)

22. oktobra 2008 (9) je Sodišče prve stopnje (zdaj Splošno sodišče) med potrjevanjem mandata za javno radijsko in televizijsko oddajanje TV2 razglasilo odločbo Komisije o izterjavi („sodba“) za nično. Pritožba ni bila vložena.

(13)

Komisija mora po sodbi Sodišča sprejeti nov sklep, saj je ponovno uvedla formalni postopek preiskave v zvezi z obdobjem 1995–2002.

(14)

Poleg tega je Sodišče v zadevi o dokapitalizaciji izdalo sklep (10) („sklep“), v katerem je navedlo, da ni bilo potrebe po sprejetju sklepa. V odstavku 35 obrazložitve je Sodišče ugotovilo, da obstaja tesna povezava med odločbo o izterjavi in odločbo o dokapitalizaciji. Sodišče je menilo, da je razglasitev ničnosti odločbe o izterjavi spremenila odločbo o dokapitalizaciji brez kakršne koli utemeljitve in pomena. V njej je navedeno, da je „[k]ljub temu, da so posebne okoliščine pričujoče zadeve Komisijo spodbudile, da je sprejela dve odločbi, […] očitno, da ti odločbi predstavljata dva vidika istega pravnega vprašanja glede ukrepov Kraljevine Danske za TV2 in posledično TV2 A/S  (11) v zvezi z opredelitvijo, ali gre za državno pomoč v smislu člena 87(1) ES, in, če je tako, v zvezi z določitvijo njune združljivosti s skupnim trgom.“ Razglasitev ničnosti odločbe o izterjavi je zato zahtevala „nov pregled vseh ukrepov, ki jih je Kraljevina Danska izvedla za TV2.“ Zoper sklep ni bila vložena pritožba.

(15)

Komisija mora v skladu s sklepom Sodišča v svoji oceni v tem sklepu upoštevati ukrepe, ki so jih leta 2004 izvedle danske oblasti zaradi vračila, naloženega z razveljavljeno odločbo o izterjavi.

(16)

Iz uvodnih izjav 13, 14 in 15 sledi, da ta sklep obsega samo ukrepe, ki jih je država izvedla v korist TV2 za obdobje 1995–2000, vendar bo Komisija v skladu s sklepom Sodišča v svoji oceni v tem sklepu upoštevala tudi ukrepe za dokapitalizacijo, izvedene leta 2004, ki so bili rezultat vračila, naloženega z razveljavljeno odločbo o izterjavi.

(17)

Komisija je v dopisu z dne 20. marca 2009 pozvala danske oblasti, naj predložijo svojo analizo posledic sodbe v tej zadevi.

(18)

Danske oblasti so po več podaljšanjih roka 26. junija 2009 poslale svoje ugotovitve. V prilogi k dopisu so danske oblasti predložile tudi pripombe TV2.

(19)

Z danskimi oblastmi oziroma TV2 so potekali številni sestanki, med drugim tudi 25. avgusta 2009, 7. februarja 2011 in 4. marca 2011.

(20)

Komisija je poslala dodatne zahteve za informacije, med drugim 22. septembra 2010, 28. oktobra 2010, 19. novembra 2010 in 14. januarja 2011, na katere so danske oblasti odzvale 17. novembra 2010, 30. novembra 2010, 3. februarja 2011, 24. februarja 2011 in 7. marca 2011. Danske oblasti so predložile različne podatke tudi marca in aprila 2011.

(21)

Komisija je prejela tudi pripombe tretjih strani, zlasti SBS/TVDanmark dne 7. februarja 2011.

(22)

Komisija je 4. avgusta 2008 sprejela odločbo, v kateri ni vložila nobenega ugovora glede dodelitve pomoči za reševanje TV2 v obliki kredita za 1 000 milijonov DKK (12). Konkurentka TV2, tj. MTG/Viasat, je vložila pritožbo zoper odločbo. Splošno sodišče je ustavilo postopek, dokler Komisija ne sprejme odločitve v zadevi o prestrukturiranju (13).

(23)

Danska je 4. februarja 2009 v skladu s členom 108(3) PDEU obvestila Komisijo o načrtu prestrukturiranja v zvezi s TV2 Danmark A/S (v nadaljnjem besedilu „zadeva o prestrukturiranju“). Komisija je v dopisu z dne 2. julija 2009 Dansko obvestila, da je začela postopek v skladu z zadevo o prestrukturiranju (14).

(24)

Preiskava, ki jo je Komisija izvajala v zadevi o prestrukturiranju, je potekala vzporedno z oceno te zadeve, sklep Komisije v zadevi o prestrukturiranju pa bo sprejet vzporedno in hkrati s tem sklepom.

(25)

V letih 1995–2002 sta na Danskem delovali dve javni radijski in televizijski postaji, in sicer Danmark Radio („DR“) in TV2. DR se je skoraj v celoti financirala iz naročnin. TV2 se je delno financirala iz naročnin, vendar tudi iz prihodkov iz oglaševanja.

(26)

TV2 je bila ustanovljena leta 1986 (15) kot neodvisna avtonomna ustanova, ki se financira iz državnih posojil. Postaja je začela z nacionalnim oddajanjem 1. oktobra 1988. Oddajala je zemeljski televizijski program TV2, leta 2000 pa je začela oddajati satelitski televizijski program TV2 Zulu. Konec leta 2002 je iz javnega programa TV2 Zulu nastal komercialni plačniški televizijski program. Poleg tega je vlada odobrila osem postaj za regionalne postaje TV2. TV2 je morala objavljati oddaje z regionalnih postaj TV2 na svojem nacionalnem zemeljskem televizijskem programu.

(27)

Med letoma 1995 in 2002 sta poleg javnih radijskih in televizijskih postaj na danskem trgu radijskih in televizijskih dejavnosti po vsej državi delovali še dve komercialni radijski in televizijski postaji, TVDanmark in TV3/3+. Komercialni radijski in televizijski postaji sta konkurirali TV2 na trgu televizijskega oglaševanja po vsej državi. TVDanmark je del SBS Broadcasting S.A. in je na Danskem oddajala dva programa. Od leta 1997 je TVDanmark2 oddajala prek mreže 10 lokalnih komercialnih televizijskih postaj, od leta 2000 pa je oddajala britanski licenčni satelitski program, TVDanmark1. Satelitska programa TV3 in 3 + sta začela oddajati leta 1992. Oba sta del skupine Modern Times Group (MTG).

(28)

Predpisi, ki urejajo pristojnosti javnih radijskih in televizijskih postaj v preiskovanem obdobju 1995–2002, so določeni v poznejših različicah Zakona o radijskem in televizijskem oddajanju (v nadaljnjem besedilu „Zakon o oddajanju“) (16).

(29)

Namen TV2 je ponujati in distribuirati nacionalne in regionalne televizijske programe. Distribucija lahko poteka s pomočjo radijske opreme, vključno s sateliti ali kabelskimi sistemi. Minister za kulturo izda uredbe, ki urejajo obveznosti.

(30)

TV2 ima obveznost izvajanja javnih storitev. V okviru Zakona o oddajanju (iz leta 1994, tj. različice, ki je veljala v zadevnem obdobju) (17) je TV2 neodvisna ustanova, katere cilj je ponujati in distribuirati nacionalne in regionalne televizijske programe prek neodvisnih programskih dejavnosti. Obseg ponujenih programov mora biti primarno osredotočen na kakovost, spremenljivost in raznolikost. Pri načrtovanju programov za regionalne postaje TV2 je treba dati prednost regionalnemu pomenu.

(31)

Kot je navedeno v sodbi (18) Sodišča, se je natančna opredelitev namena javnih storitev s časom spreminjala, vendar so vse opredelitve na različnih točkah med obdobjem preiskave zahtevale „kakovost, spremenljivost in raznolikost“, ki so bistvene kakovostne zahteve glede javnih storitev, zaupane postaji TV2.

(32)

Dodatno opredelitev namena javnih storitev je mogoče najti v statutih za TV2. Ti, na primer, določajo obveznosti oddajanja TV2, kar zadeva umetnost in kulturo, dansko filmsko produkcijo, programe za otroke, mladino in etnične skupine. TV2 je dolžna predvajati tudi nujna obvestila za javnost.

(33)

Javne storitve TV2 se financirajo iz deleža TV2 pri naročninah, iz prihodka od oglaševanja in iz drugih virov. V skladu s pogoji Zakona o oddajanju, ki je veljal leta 1994 (19), se vse dejavnosti TV2 financirajo iz sredstev, prenesenih iz sklada TV2 ob upoštevanju okvirnih proračunov, ki jih je določil minister za kulturo, iz prihodka od prodaje programov ter prek drugih prispevkov, subvencij itd. Treba je poudariti, da je TV2 za leti 1995 in 1996 prejela delež prihodka iz naročnin in prihodka iz oglaševanja iz posebnega sklada (sklad TV2) (20).

(34)

Določbe glede oddajanja komercialnih televizijskih postaj, ki presegajo eno lokalno območje, so določene v poglavju 5 Zakona o oddajanju. Poglavje 6 obravnava lokalne radijske in televizijske storitve. Glavna zahteva je pridobitev licence za oddajanje. Programske zahteve za imetnike licenc so določene v odredbah št. 874 o evropski vsebini in št. 1349 o lokalnih radijih in televizijah (21). V skladu s tema odredbama morajo omrežne postaje, ki pridobijo lokalno televizijsko licenco za oddajanje, vsaj eno uro dnevno prenašati lokalne programe in pripraviti bistveni del svojega programa v danskem jeziku ali za dansko občinstvo. Ker TV3, 3 + in prvi program TVDanmark oddajajo po britanski licenci, veljajo ta pravila samo za TVDanmark2.

(35)

Med letoma 1995 in 2002 je TV2 izvajala številne komercialne dejavnosti, odkar ji je bila 1. januarja 1997 (22) v ta namen dodeljena ločena pravna podlaga, ki ji je med drugim omogočila uporabo tehnične opreme, ustanavljanje novih podjetij ali kapitalske naložbe v obstoječa podjetja. Med letoma 1995 in 2002 je to vključevalo dejavnosti, kot so oglaševanje, prodaja programov, oddajanje drogov v najem, trgovina, spletne dejavnosti, preprodaja športnih pravic itd.

(36)

Od januarja 2001 je bila TV2 dolžna voditi ločeno računovodstvo za izvajanje svojih javnih storitev in za „izvajanje drugih storitev“, če slednje presegajo 5 % prometa in 3 milijone DKK letno. Uporabljati je bilo treba izračun polnih obratovalnih stroškov, cene za nejavne storitve/proizvode je bilo treba določiti na podlagi tržne vrednosti, prenosi kapitala med izvajalci javnih storitev in drugih storitev pa so morali potekati v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu in niso smeli vključevati naročnin (23).

(37)

TV2 je med letoma 1995 in 2002 prejemala prihodek od naročnin.

(38)

Minister za kulturo določa višino naročnin, ki jih morajo plačati lastniki radijskih sprejemnikov in televizorjev, hkrati za eno ali več let (24). Televizijske naročnine pobira DR, prihodek pa se nato porazdeli med DR in TV2, kot to določi minister za kulturo v okviru sporazuma z danskim parlamentom o sredstvih javnega obveščanja.

(39)

Minister za kulturo določi predpise o začetku in prenehanju obveznosti plačevanja naročnine, o plačilnih rokih in izterjavi, o stroških opominov itd. Neplačane zamudne obresti se zaračunavajo v skladu z zakonom o obrestih. Hypotekenbank (danska hipotekarna banka) lahko pobere neporavnane pristojbine in dajatve. Neplačani zneski se lahko, na primer, vzamejo od plače zadevne osebe v skladu s pravili o pobiranju osebnih davkov, kakor je določeno v Zakonu o obdavčevanju pri viru.

(40)

TV2 je bila do leta 1997 financirana (prihodek je dobivala iz oglaševanja in naročnin) iz sklada T2. TV2 je od leta 1997 prejemala svoj delež prihodka iz naročnine neposredno od DR.

(41)

TV2 je leta 1995 in leta 1996 prihodke iz oglaševanja prejemala iz sklada TV2 (25).

(42)

TV2 je prejela tudi 58 milijonov DKK iz radijskega sklada za večjo zavezanost danski filmski produkciji.

(43)

Poleg tega je TV2 iz sklada TV2, ko je bil ta leta 1997 ukinjen, prejela 167 milijonov DKK za naložbe v digitalizacijo svojih produkcijskih sistemov in 50 milijonov DKK za pokritje svojih stroškov poslovanja.

(44)

TV2 je bila oproščena tudi plačila davka od dobička pravnih oseb na podlagi Zakona o gospodarskih družbah. Posledična ugodnost, ki jo ima TV2 od te oprostitve v preiskovanem obdobju, znaša 159,4 milijona DKK. Danska država je januarja 2001 uvedla mehanizem za nevtralizacijo učinka, ki ga ima oprostitev od plačila davka na komercialne dejavnosti TV2. TV2 je morala prenesti 30 % letnega presežka iz svojih nejavnih storitvenih dejavnosti na svoje javne storitvene dejavnosti. Ta stopnja ustreza običajni stopnji za davek od dobička pravnih oseb, ki ga je Danska uvedla leta 2000.

(45)

Stroške ustanovitve in primanjkljaj iz poslovanja TV2 v začetnem obdobju njenega delovanja so financirala državna posojila. V skladu z začetnimi sporazumi o posojilu bi morala TV2 plačevati obresti na glavnico in poplačati celotni znesek posojil. Vendar je bila TV2 v celotnem preiskovanem obdobju oproščena plačevanja obresti in je imela moratorij na odplačevanje dolgov. Ugodnost, ki je izhajala iz brezobrestnih in nepovratnih posojil za ustanovitev podjetja in za poslovanje je za preiskovano obdobje znašala 341,8 milijona DKK.

(46)

Do konca leta 1996 je država izdala poroštva za posojila, ki jih je najel sklad TV2, da bi financiral poslovanje TV2. Znesek zajamčenih posojil se je prenesel na TV2, ko je bil sklad ukinjen. Ugodnost TV2, ki izhaja iz tega poroštva, znaša 9,8 milijona DKK.

(47)

Danska je imela v preiskovanem obdobju dostop do treh zemeljskih oddajnih frekvenc s pokritjem celotne države, ki so bile rezervirane za javne radijske in televizijske postaje. Ena frekvenca je bila rezervirana za TV2, druga za DR in tretja za digitalno televizijo.

(48)

TV2 je plačevala pristojbino za uporabo rezervirane oddajne frekvence s pokritjem celotne države Nacionalni agenciji za informacijsko tehnologijo in telekomunikacije, tj. državnemu organu Ministrstva za raziskave, tehnologijo in razvoj (26). Višina pristojbine je bila določena v danskem Finančnem zakonu. TV2 je v preiskovanem obdobju letno plačevala od 2 do 4 milijone DKK za pristojbine za frekvence.

(49)

Danska ima tudi frekvence, ki imajo samo regionalno pokritje. Vlada je leta 1997 uvedla možnost združevanja regionalnih frekvenc, da bi se doseglo širše pokritje (omrežje). Med letoma 1998 in 2001 so morale vse lokalne komercialne televizijske postaje z licenco za oddajanje v omrežni konfiguraciji plačevati državi letno pristojbino (27). Za regionalne storitve TV2 ni bilo treba plačevati pristojbine, ker so oddajale v „oknih“ na nacionalni frekvenci TV2. Komercialna televizijska postaja TVDanmark je bila edini operater, ki je plačeval to pristojbino za svoj drugi program. TVDanmark je skupno plačala pristojbine v višini 85 milijonov DKK.

(50)

Lastniki občinskih antenskih inštalacij so prek svojih inštalacij dolžni prenašati javne programe TV2 (obveznost prenašanja).

(51)

Prvič, Komisija je po svoji odločitvi o začetku formalnega postopka preiskave prejela različne pripombe zainteresiranih strani. Najpomembnejše točke so povzete v nadaljevanju.

(52)

TVDanmark je ugotovila, da je oddajna frekvenca, ki pokriva vso državo in jo dodeli država, predstavljala državno pomoč, saj se država odreče prihodku iz teh skromnih sredstev. Konkurenti so imeli pokritje največ 77 %. TVDanmark je ugotovila, da je dejstvo, da se je omrežna pristojbina zaračunavala samo TVDanmark2 in ne lokalnim postajam TV2, čeprav so z ekonomskega in komercialnega vidika v enakem položaju, predstavljalo državno pomoč lokalnim postajam TV2. Po mnenju ACT, Antena 3 TV in Telecinco je načelo ES o nevtralnosti glede sredstev za oddajanje zahtevalo, da se pristojbina obračunava vsem vrstam omrežij.

(53)

Kar zadeva oprostitev od plačila davka od dobička pravnih oseb, so ACT, Antena 3 TV in Telecinco ugotovili, da se obveznost TV2 do prenosa 30 % dobička, povezanega s komercialnimi dejavnostmi, na dejavnosti njenih javnih storitev ni mogla šteti kot enakovredna plačevanju davka od dobička pravnih oseb državi, ker je to izkrivljalo konkurenco na trgu radijskih in televizijskih dejavnosti.

(54)

Glede opredelitve mandata javnih radijskih in televizijskih postaj TV2 je več tretjih strani menilo, da ni bila legitimna. Trdile so, da so bili pogoji v zvezi s prenosom nalog in pogoji glede sorazmernosti izpolnjeni. TVDanmark je ugotovila, da bi morala Komisija v svojem izračunu prekomernega nadomestila upoštevati koristi, ki jih je imela TV2 zaradi oprostitve plačila davka od dobička pravnih oseb, brezobrestnih in nepovratnih posojil za ustanovitev podjetja, državnega poroštva za posojila za poslovanje ter brezplačne uporabe oddajne frekvence. TVDanmark je izjavila, da so bila tržna nihanja v prihodku od televizijskega oglaševanja na splošno omejena in niso upravičevala povečanja kapitala TV2.

(55)

Kar zadeva oglaševalski trg, je TVDanmark izjavila, da cenovna praksa TV2 komercialnim operaterjem ni dopuščala povračila neodvisnih stroškov. TVDanmark je morala za svoje TRP določiti približno 30–40 % nižjo ceno kot TV2, da bi jo sprejeli na trgu (TRP in GRP postaje TV2 so vredne več, ker je njihova pokritost boljša) (28). Zaradi edinstvenega položaja TV2 v smislu kritja in programskega proračuna bi oglaševalec vedno namenil določen del svojega proračuna TV2, da bi dosegel maksimalni učinek v smislu števila stikov, dosega in/ali pogostosti v okviru danega proračuna. TVDanmark je navedla številke, ki kažejo, da so njene dejavnosti v obdobju od 1997 do 2002 prinašale izgubo, domnevno zato, ker je nelojalna konkurenca TV2 preprečevala TVDanmark, da bi ustvarila zadosten prihodek. TVDanmark je predložila tudi analizo določanja cen za televizijsko oglaševanje na danskem trgu, ki jo je pripravilo podjetje Copenhagen Economisc. Analiza je primerjala povprečne in mejne cene na trgu ter prišla do sklepa, da se je konkurenca pojavljala samo pri preostalem povpraševanju, zaradi česar bi morala kakršna koli primerjava temeljiti na mejnih cenah. Poleg tega je TVDanmark predložila informacije o primerjavi cen oglaševanja TV2 s cenami drugih sredstev javnega obveščanja ter s cenami v drugih državah.

(56)

TV3 je navedla, da je morala dajati zelo visoke popuste za svoj oglaševalski prostor, da bi jo sprejeli na trgu, ker je TV2 ponujala izjemne mejne popuste za preostali del proračuna oglaševalcev za televizijsko oglaševanje, če so namenili tudi ta preostali znesek za TV2.

(57)

Drugič, Komisija je po svoji odločitvi o začetku formalnega postopka preiskave prejela tudi pripombe danskih oblasti. Najpomembnejše točke so povzete v nadaljevanju.

(58)

Danske oblasti so menile, da se oddajne frekvence za TV2 niso mogle obravnavati kot prednost, ker so imele tudi lokalne televizijske postaje zase rezervirane oddajne frekvence. Zato TV2 ni bila deležna posebne obravnave. TV2 je plačala pristojbino za uporabo frekvence kot vse druge postaje.

(59)

Glede oprostitve plačevanja davka od dobička pravnih oseb so danske oblasti pripomnile, da je bil dobiček iz komercialnih dejavnosti precej omejen in da je izbrana metoda za nevtralizacijo učinka oprostitve TV2 od plačevanja davka od dobička pravnih oseb na komercialne dejavnosti onemogočala, da bi imela kakršno koli finančno korist od oprostitve.

(60)

Glede vprašanja o sorazmernosti so danske oblasti navedle, da se je prenos 167 milijonov DKK iz sklada TV2 dodelil za digitalizacijo oddajnega omrežja. Zato ga ni mogoče obravnavati kot prosti kapital.

(61)

Danske oblasti so tudi navedle, da je presežek za obdobje 1995–2002 odražal razumno stopnjo povračila v zvezi s prometom TV2. Poleg tega je bil kot varovalo potreben kapital v primeru nenadnega padca prihodka iz oglaševanja in TV2 po zakonu ni smela najemati posojil, ki presegajo 4 % letnega prometa. Po mnenju danskih oblasti je država delovala tudi v skladu z „načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu“, saj lastniški kapital TV2 ni presegal kapitala, ki bi ga vložil običajen vlagatelj v tržnem gospodarstvu. Tak kapital ni bil v nasprotju s Pogodbo, če se ni uporabljal za navzkrižno subvencioniranje komercialnih dejavnosti TV2.

(62)

Kar zadeva ravnanje TV2 na oglaševalskem trgu, so danske oblasti izpostavile, da je TV2 dosledno določala svoje cene tako, da bi kar najbolj povečala svoj prihodek. Cene so bile določene izključno glede na ponudbo in povpraševanje. Določale so se letno na podlagi izračunov oglaševalskega oddelka TV2 o komercialnem deležu gledalcev (starostna skupina 21–50 let), programskega načrta, gospodarskih gibanj in konkurenčnih razmer na trgu. Stroški poslovanja TV2 se niso upoštevali kot dejavnik za izračun in prav tako ne znesek prihodka iz naročnin. TV2 je imela najvišje cene na danskem trgu, zato nedvomno ni zniževala cen, kar bi povzročilo večjo potrebo po državnem financiranju.

(63)

Danske oblasti so predložile poročilo, ki so ga pripravili pri RBB Economics, o konkurenci na danskem trgu za televizijsko oglaševanje. V poročilu je bilo ugotovljeno, da so bile povprečne neto cene, ki jih je zaračunavala TV2, dejansko višje od cen, ki so jih zaračunavali njeni konkurenti, in da so razlike v cenah oglaševanja, ki sta jih zaračunavali TV2 in TVDanmark, pojasnjene z razlikami v njuni relativni moči v smislu programov in sposobnosti pridobivanja gledalcev.

(64)

Tretjič, Komisija je po sodbi Sodišča danske oblasti pozvala, naj izvedejo svojo analizo njenih posledic za zadevni primer.

(65)

Danske oblasti so poslale svoje ugotovitve in predložile tudi pripombe TV2. Najpomembnejše točke so povzete v nadaljevanju.

(66)

Danske oblasti in TV2 so v zvezi s prihodkom iz oglaševanja za leti 1995 in 1996 trdile, da danska država ni imela nadzora nad zneski in se zato ne bi smel obravnavati kot državna sredstva. Danske oblasti niso potrdile podatkov, na katere se je sklicevala Komisija, ampak so pojasnile, da je bilo treba pri izračunu prihodka iz oglaševanja upoštevati dejstvo, da se je del denarja iz sklada TV2 porabil za financiranje regij TV2 in da se je ta del lahko financiral samo iz naročnin. Vendar pa so danske oblasti priznale, da bi se moral prihodek iz oglaševanja v vsakem primeru upoštevati za izračun neto stroškov mandata radijskih in televizijskih postaj ter da je predstavljal dohodek, ustvarjen iz dejavnosti javnih storitev.

(67)

Danske oblasti in TV2 so tudi izpostavile sodbo Sodišča kot dokaz, da so bili izpolnjeni pogoji iz sodbe Altmark z dne 24. julija 2003 (29). Opozorili so, da so bile v zadevi TV2, tako kot v zadevi BUPA (30), upoštevane okoliščine, ki so obstajale že pred datumom sodbe Altmark. Zatrdili so, da je bilo treba pri uporabi meril iz zadeve Altmark upoštevati smisel in namen meril, s čimer so se upoštevala dejstva posebne zadeve. Po njihovem mnenju je iz sodbe sledilo, da je bila edina zahteva, ki jo je Sodišče naložilo danski državi, ta, da naj „načeloma“ ravna v skladu s pogoji iz zadeve Altmark.

(68)

Danske oblasti in TV2 so zlasti menile, da je bil postopek za določanje naročnine, vsaj načeloma, pregleden in skladen z zahtevami drugega merila iz zadeve Altmark, in po njihovem mnenju je to zadostovalo v smislu sodbe Sodišča. Menile so, da je bilo izpolnjeno tudi tretje merilo, v kolikor je bilo TV2 dovoljeno, da obdrži razumen dobiček. V zvezi s četrtim merilom iz zadeve Altmark so izpostavile obsežna preverjanja, ki so se uporabljala za TV2, ter trdile, da sta zadeva BUPA in sodba Sodišča podprli njihovo trditev, da bi bilo treba v tem primeru zahteve nekoliko ublažiti ali izpolniti samo njihov bistveni del. S sklicevanjem na zadevo Chronopost (31) so tudi poudarile, da TV2 v praksi ni bilo mogoče primerjati s tipičnim dobro vodenim podjetjem. Poleg tega so danske oblasti ponovile svoje stališče, da bi moralo biti nadomestilo odobreno v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(69)

Danske oblasti in TV2 so nadalje trdile, da bi bilo treba državno pomoč razglasiti za združljivo. Pojasnili so proces, ki je privedel do povečanja kapitala v TV2, in izpostavile različne razloge, zakaj je TV2 ta kapital potrebovala za izpolnitev mandata za javno radijsko in televizijsko oddajanje.

(70)

Tudi nekatere tretje strani so po sodbi Sodišča predložile pripombe. V bistvu so trdile, da se pogoji iz zadeve Altmark ne bi smeli šteti za izpolnjene, zlasti zato, ker gospodarska poročila, na katera se je sklicevalo Sodišče, niso zadovoljivo dokazala, da sta bili drugo in četrto merilo izpolnjeni. Izjavile so tudi, da bi morala Komisija vztrajati pri svojem sklepu v razveljavljeni odločbi o izterjavi, tj. da pomoč ni bila združljiva.

(71)

Člen 107(1) PDEU določa: „Razen če Pogodbi ne določata drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.“

(72)

Komisija mora oceniti, ali zgoraj opisani ukrepi predstavljajo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(73)

Komisija mora oceniti, ali zadevni ukrepi vključujejo državna sredstva.

(74)

Komisija v zvezi z naročnino upošteva ugotovitve Sodišča iz njegove sodbe (32). Med drugim danske oblasti določijo znesek; obveznost plačila naročnine ne izhaja iz pogodbenega razmerja med postajo TV2 in njenimi naročniki, ampak zgolj iz dejstva, da imajo naročniki televizijski ali radijski sprejemnik; plačilo se po potrebi krije na podlagi pravil za pobiranje davkov; ter, nazadnje, danske oblasti določijo delež naročnin, ki se nakaže postaji TV2. Sodišče je sklenilo, da s prihodki iz naročnine razpolagajo in jih nadzirajo danske oblasti ter so zato državna sredstva.

(75)

Sodišče je v zvezi s prihodkom iz oglaševanja za leti 1995 in 1996 v svoji sodbi poudarilo, da sta naročnina in prihodek iz oglaševanja po svoji naravi različna (33).

(76)

Sodišče je v svoji sodbi menilo (34), da Komisija ni navedla zadostnih razlogov, zakaj bi bilo treba prihodek iz oglaševanja obravnavati kot državna sredstva.

(77)

Komisija mora glede na odločitev v zadevi PreussenElektra (35) dokazati, ali se lahko prihodek iz oglaševanja za leti 1995 in 1996 opredeli kor državna sredstva. V ta namen mora oceniti, ali je bil ta prihodek pod nadzorom danske države.

(78)

Komisija v zvezi s tem upošteva naslednje dejavnike, ki so pomembni za odločanje o tem, ali je prihodek iz oglaševanja leta 1995 in leta 1996 predstavljal državna sredstva.

(79)

TV2 je leta 1995 in leta 1996 prejela prihodek iz oglaševanja iz sklada TV2, ta pa je prejel prihodek iz oglaševanja od TV2 Reklame A/S.

(80)

TV2 Reklame je bil ločen državni medij, neodvisen od TV2. Podjetje je bilo ustanovljeno zato, da je delovalo kot zastopnik za prodajo oglasov na TV2 na komercialni podlagi (36). TV2 Reklame je imel pogodbeno razmerje s svojimi oglaševalskimi strankami.

(81)

Prenos prihodka iz TV2 Reklame v sklad TV2 ni bil obvezen. Vendar pa se je za prenos odločila danska država (37). Minister za kulturo je določil, kateri del dobička TV2 Reklame naj bi se prenesel v sklad TV2. Odločitev je bila sprejeta za eno ali več let hkrati z odobritvijo danskega parlamenta (finančnega odbora). Minister za kulturo bi lahko odločil, da je treba neprenesen dobiček porabiti za vrnitev državnega poroštva, ki je bilo prej izdano za TV2 Reklame ali za kulturne namene.

(82)

V praksi se je leta 1995 in leta 1996 v sklad TV2 prenesel celoten znesek dobička TV2 Reklame.

(83)

Sklad TV2 je bil ustanovljen z namenom, da TV2 zagotavlja dohodek iz naročnin in prihodek iz oglaševanja. Sklad TV2 je pripadal skupini TV2. Upravljal ga je upravni odbor TV2.

(84)

Vsakoletni prenos denarja iz sklada TV2 na postajo TV2 ni bil obvezen. Vendar pa se je za prenos na TV2 odločila danska država. Po zakonu je bilo treba iz sklada TV2 prenesti sredstva na TV2 v skladu z okvirnimi proračuni, ki jih je določil minister za kulturo (38).

(85)

V praksi TV2 leta 1995 in leta 1996 ni prejela celotnega prihodka iz oglaševanja iz sklada TV2.

(86)

Poleg tega se v računovodskih izkazih sklada TV2 ni razlikovalo med prihodkom iz oglaševanja in sredstvi iz naročnin. Prihodek, ki se ni prenesel na TV2, se je akumuliral v skladu TV2. Na TV2 se je prenesel takrat, ko je bil sklad TV2 ukinjen.

(87)

Po mnenju TV2 in danskih oblasti je prihodek iz oglaševanja pripadal TV2 in TV2 je bila do njega pravno upravičena. Sklicevali so se na dopis ministra za pravosodje z dne 22. novembra 2003, v katerem je bilo navedeno, da se lahko sredstva iz sklada TV2 porabijo samo za kritje dejavnosti TV2. Po mnenju TV2 in danskih oblasti je zato obstajala pravna obveznost, da se prihodek iz oglaševanja iz sklada TV2 sčasoma prenese na postajo TV2. Vendar, kot je nakazano zgoraj, po zakonu ni bilo nobene obveznosti, da se celoten prihodek iz oglaševanja prenese na TV2, posebno odločitev o tem, ali naj se denar prenese na TV2 in če bi se, kolikšen bi bil znesek, pa bi moral sprejeti minister.

(88)

V zvezi s TV2 je treba dodati, da postaja ni imela nobenega pogodbenega razmerja z oglaševalci in nobenega vpliva na oglaševalske dejavnosti (39). Danska vlada je potrdila, da je bil pričakovani prihodek iz oglaševanja za prihodnje leto določen neodvisno od TV2.

(89)

Komisija na podlagi zgoraj navedenih informacij meni, da je imel minister nadzor nad sredstvi v TV2 Reklame in skladu TV2. Zlasti je bilo ugotovljeno, da (i) je bila danska država tista, ki je odločila, ali se bo del ali celoten prihodek iz oglaševanja prenesel v sklad TV2 in na postajo TV2; (ii) TV2 leta 1995 in leta 1996 ni prejela celotnega prihodka iz oglaševanja; ter da (iii) se je prihodek iz oglaševanja, ki ni bil prenesen, akumuliral v skladu TV2, kjer se je v praksi združil z naročninami.

(90)

Komisija iz teh razlogov meni, da prihodek iz oglaševanja za leti 1995 in 1996, ki se je prenesel na TV2 prek TV2 Reklame in sklada TV2, v tem posebnem primeru predstavlja državna sredstva.

(91)

Vendar tudi če prihodki iz oglaševanja ne bi bili opredeljeni kot državna sredstva (kar pa so bili), to ne bi spremenilo zneska državne pomoči, ki bi se lahko štel za združljivega. V skladu s stalno prakso Komisije in Sporočilom o oddajanju (40) je treba pri izračunu neto stroškov javne storitve upoštevati dohodek, ki izhaja iz dejavnosti javnih storitev, kar pomeni, da tak prihodek, tudi če se ne šteje za državna sredstva, zmanjšuje potrebo po javnem financiranju. Tako menijo tudi danske oblasti (41).

(92)

Ad hoc prenos sredstev na TV2 iz radijskega sklada je vključeval prihodek iz naročnin, ki ga je TV2 dobila na razpolago po odločitvi države. Enako velja za ad hoc prenos iz sklada TV2, ko je bil ukinjen, čeprav je to daleč od dejstva, da je danska država izvajala nadzor nad skladom TV2, kot je navedeno zgoraj, in so bila zato sredstva iz sklada TV2 dana na razpolago TV2 z odločitvijo države. Ker so ta sredstva ostala pod javnim nadzorom, jih je treba obravnavati kot državna sredstva. Ker se prihodek iz oglaševanja obravnava kot državna sredstva in ker je o prenosu na TV2 v času ukinitve v vsakem primeru odločala država, danske oblasti trdijo, da je pavšalni znesek, prenesen na TV2 ob ukinitvi sklada TV2, izhajal izključno iz prihodka iz oglaševanja, vendar to ne spremeni tega sklepa.

(93)

Komisija v zvezi z drugimi državnimi ukrepi meni, da oprostitev od plačila davka od dobička pravnih oseb predstavlja porabo javnih sredstev, saj je odrekanje davčnim prihodkom enakovredno porabi državnih sredstev v obliki davčnih izdatkov (42).

(94)

Brezobrestna in nepovratna posojila, dodeljena TV2, neposredno zagotovi država in so dodeljena iz državnega proračuna. Danska država se z odrekanjem obrestim in povračilom teh posojil odreka prihodku in zato ta sredstva predstavljajo državna sredstva. Poleg tega je danska država tista, ki jamči za posojila za poslovanje. Ugodnost državnega poroštva je ta, da tveganje, povezano s poroštvom, nosi država. Državni prevzem tveganja se običajno plača z ustrezno premijo. Kadar se država odreče taki premiji, je to ugodnost za TV2 in odliv državnih sredstev (43).

(95)

Poleg tega je država rezervirala oddajno frekvenco s pokritjem celotne države za TV2, za katero TV2 plačuje pristojbino državnemu organu. Letna pristojbina, ki jo je plačala TV2, se je v preiskovanem obdobju gibala med 2 in 4 milijoni DKK.

(96)

Zaradi pomanjkanja primerjalne osnove za pristojbino, ki se je plačala za frekvenco s pokritjem celotne države, se pristojbina lahko primerja samo s pristojbino, ki se je plačala za dovoljenje za dostop do večjega deleža prebivalstva prek omrežne konfiguracije. Pristojbina za frekvenco, ki jo je plačala TV2 za pokritje celotne države, je bistveno nižja od omrežne pristojbine, ki se je zaračunala TVDanmark in se je gibala med 5 milijoni DKK leta 1997 in 30 milijoni DKK leta 2001, in to kljub temu, da znaša stopnja prodora omrežja regionalnih frekvenc TVDanmark samo 77 %. TV2 je torej lahko dosegla večji delež danskih prebivalcev po nižji ceni.

(97)

Komisija zato meni, da pristojbina za frekvenco ne odraža tržnih pogojev in da se je s tem, ko se ne zahteva tržna cena za to premoženje, država odrekla prihodku, ki bi bil v interesu državnega proračuna.

(98)

Ker pa TV2 ne oddaja prek konfiguracije lokalnih frekvenc, da bi ustvarila nacionalno omrežje, ni dolžna plačevati pristojbine za omrežje. Ker država ni bila upravičena do pobiranja te pristojbine od TV2, se ni odrekla prihodku in zato državna sredstva v to niso vključena.

(99)

Komisija prav tako ne more odkriti nobenih državnih sredstev v pravni določbi, ki bi obvezovala lastnike antenskih inštalacij, da prenašajo javne programe prek teh inštalacij (obveznost prenašanja), ker se država ne odreka dohodku in aktivno ne prenaša denarja na te operaterje. Čeprav ima TV2 ugodnosti iz pravila o dostopu, pa nima finančnih koristi od državnih sredstev (44).

(100)

Vse zgoraj navedene ukrepe je mogoče pripisati danski državi, ker so, kot je opisano zgoraj, na tak ali drugačen način vključevali odločitev danske države.

(101)

Komisija meni, da so prihodki iz naročnin, prenosi iz sklada TV2 (vključno s prihodkom iz oglaševanja za leto 1995 in leto 1996) in radijskega sklada, oprostitev od plačevanja davka od dobička pravnih oseb, brezobrestna in nepovratna posojila ter državno poroštvo za posojila za poslovanje skupaj z dostopom do frekvence s pokritjem celotne države pod ugodnejšimi pogoji dajali TV2 gospodarsko in finančno prednost, ker so jo razbremenjevali stroškov poslovanja, ki bi običajno bremenili njen proračun. Poleg tega konkurenti TV2 niso prejeli enakih sredstev.

(102)

Vendar državni ukrepi, ki so nadomestilo za neto dodatne stroške storitve, ki je splošnega gospodarskega interesa, niso državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, če so izpolnjeni štirje pogoji, ki jih je Sodišče Evropskih skupnosti določilo v zadevi Altmark (45):

(103)

Kot bo podrobneje opisano v oddelku tega sklepa, ki obravnava združljivost ukrepov (uvodna izjava 160 in naslednje tega sklepa), iz sodbe Sodišča sledi, da je prvi pogoj iz sodbe Altmark izpolnjen.

(104)

Komisija mora v zvezi z drugim merilom iz sodbe Altmark, po katerem je treba parametre, ki se uporabljajo za izračun nadomestila, določiti vnaprej na objektiven in pregleden način, oceniti pravne in gospodarske pogoje, v okviru katerih je bil v preiskovanem obdobju določen prihodek iz naročnin, do katerega je upravičena TV2. Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da je bil postopek naslednji.

(105)

Glede na točki 29 in 30 dopisa danskih oblasti z dne 24. marca 2003 je Zakon o radijskem in televizijskem oddajanju, ki se je uporabljal v preiskovanem obdobju (46), določal način, na katerega naj bi se financirala postaja TV2 kot celota (sredstva iz naročnin, prihodek iz oglaševanja in drugi viri dohodka), in ministru za kulturo dodelil odgovornost za določanje deleža naročnine TV2 in DR ter tako zneska nadomestila, ki bi se dodelil TV2. Opozoriti je treba, da je TV2 za leti 1995 in 1996 svoj delež naročnine prejela iz sklada TV2.

(106)

V skladu z uveljavljeno prakso je višino nadomestila določil minister po posvetovanju s finančnim odborom danskega parlamenta v okviru sporazuma o sredstvih javnega obveščanja, ki je bil sklenjen z večino političnih strank v parlamentu. V zadevnem času so obstajali trije sporazumi o sredstvih javnega obveščanja: sporazum o sredstvih javnega obveščanja za obdobje 1994–1997, sklenjen dne 16. septembra 1993, sporazum o sredstvih javnega obveščanja za obdobje 1997–2000, sklenjen dne 10. maja 1996, in sporazum o sredstvih javnega obveščanja za obdobje 2001–2004, sklenjen dne 28. marca 2000.

(107)

Tako je bil prihodek iz naročnin določen za razmeroma dolgo obdobje. V preiskovanem obdobju nadomestilo, dodeljeno TV2, ni bilo predmet nobenega naknadnega pregleda, niti takrat, ko je prihodek TV2 upadal. Na primer, kljub temu, da je dohodek TV2 iz oglaševanja leta 1999 drastično upadel, nadomestilo ni bilo prilagojeno, da bi odražalo to dejstvo.

(108)

Po mnenju danskih oblasti je bilo nadomestilo določeno prek cenovnega in plačnega indeksiranja proračuna in računov TV2 ter z ekonomskimi analizami.

(109)

KPMG, tj. revizijsko podjetje, je leta 1995 in leta 1999 izvedlo poglobljene ekonomske analize. Pri poročilu iz leta 1999 je podjetju KPMG pomagala skupina za spremljanje, ki so jo sestavljali predstavniki vodilnih udeležencev na trgu, vključno s konkurenti TV2. Posebna pozornost je bila namenjena informacijam o morebitnem dohodku iz virov razen naročnine, kot je prihodek iz oglaševanja.

(110)

Danske oblasti so v točkah 164 in 165 svojega dopisa z dne 24. marca 2003 navedle, da so bile svetovalne študije podjetja KPMG, katerih namen je bil predvideti verjetno gibanje prometa iz oglaševanja na danskem oglaševalskem trgu in vire dohodka TV2 ter opredeliti negotovosti, povezane s temi izračuni, pripravljene zato, da se danski vladi in parlamentu zagotovi boljša podlaga za določanje in dodeljevanje prihodka iz naročnin v pogajanjih o medijski politiki.

(111)

Danske oblasti so navedle, da so bili dokumenti, ki so se uporabljali za določanje nadomestila, javno dostopni. Sporazumi o sredstvih javnega obveščanja so bili objavljeni v sporočilih za javnost in uradnem zapisniku parlamentarnih postopkov (Folketingstidende). Zakonodaja, s katero naj bi se izvajali sporazumi o sredstvih javnega obveščanja, je bila objavljena v danskem uradnem listu (Lovtidende). Objavljeni so bili tudi računovodski izkazi TV2, skupaj z zgoraj navedenimi ekonomskimi analizami.

(112)

Komisija mora na podlagi sodbe Sodišča oceniti, ali se lahko glede na zgoraj opisani postopek sklene, da je drugo merilo iz sodbe Altmark izpolnjeno.

(113)

Po eni strani Komisija upošteva, da je Sodišče v svoji sodbi (47) navedlo, da „[…] ni mogoče izključiti, da bi zgoraj navedena podrobna pravila o določitvi zneska naročnine, ki pripade postaji TV2, lahko bila objektivna in pregledna podrobna pravila, če bi vključevala med drugim intervencijo danskega parlamenta, če bi se opirala na ekonomske analize, ki bi jih pripravila revizorska družba ob pomoči stalne skupine strokovnjakov, v kateri bi sodelovali konkurenti postaje TV2, in če bi bile te analize objavljene, tako kot letni obračuni postaje TV2. Ni torej mogoče izključiti, da bi natančna analiza teh podrobnih pravil morda pripeljala do sklepa, da je Kraljevina Danska, celo preden je Sodišče določilo pogoje Altmark, v bistvu zagotovila upoštevanje drugega od teh pogojev.“ Sodišče je tudi trdilo, da „je bil znesek naročnin, ki pripade postaji TV2 […], izračunan pravzaprav ob domnevi, da se ohranijo ti drugi državni ukrepi v prid tej RTV-postaji“ (48) (npr. oprostitev od plačevanja davka itd.).

(114)

Komisija meni, da je vključenost danskega parlamenta v postopek določanja naročnine zagotovila določeno stopnjo preglednosti in objektivnosti. Poleg tega so bili sporazumi o sredstvih javnega obveščanja, ki določajo znesek sredstev iz naročnin, ki se dodeli TV2, določeni za več let vnaprej, zato nadomestilo postaje TV2 v preiskovanem obdobju ni bilo nikoli prilagojeno.

(115)

Vendar so ekonomska poročila, ki jih je pripravilo podjetje KPMG, podala samo izračune zneska prihodka iz oglaševanja za TV2 (tj. dohodkovni vidik). Glede stroškov v zvezi z izračunom nadomestila ni bilo nobenih podatkov in Komisija meni, da so sporazumi o sredstvih javnega obveščanja temeljili izključno na indeksaciji stroškov TV2 iz prejšnjih let. Danske oblasti so navedle, da je bilo nadomestilo določeno na podlagi cenovnega in plačnega indeksiranja proračuna in računov TV2 ter na podlagi ekonomskih analiz, ki so ocenjevale samo dohodkovni vidik in niso obravnavale obdobja, ki ga obsega sporazum o sredstvih javnega obveščanja, sklenjen 16. septembra 1993.

(116)

Poleg tega ni bilo nobene navedbe parametrov, ki bi se uporabili za izračun nadomestila. Znesek nadomestila je bil določen vnaprej, vendar drugo merilo sodbe Altmark zahteva, da morajo bili sami parametri, ki se uporabljajo za izračun nadomestila, predhodno določeni na objektiven in pregleden način.

(117)

Komisija glede na navedeno meni, da drugo merilo sodbe Altmark ni izpolnjeno. Merila sodbe Altmark so v vsakem primeru kumulativna in Komisija ugotavlja, da četrto merilo ni izpolnjeno (glej spodaj).

(118)

Četrto merilo sodbe Altmark zahteva, da „mora biti ponudnik javne storitve izbran glede na postopek oddaje javnega naročila ali se mora raven potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno s produkcijskimi sredstvi, zato da lahko zadosti potrebam javne službe, imelo pri izpolnjevanju teh obveznosti ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička zaradi izpolnjevanja teh obveznosti.“

(119)

V obravnavani zadevi ponudnik javne storitve TV2 ni bil izbran po postopku oddaje javnega naročila. Komisija mora zato oceniti, ali je bila raven nadomestila določena na podlagi stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno s produkcijskimi sredstvi, imelo pri izpolnjevanju obveznosti javne službe.

(120)

Ekonomski in pravni pogoji, po katerih je bilo določeno nadomestilo TV2, so opisani zgoraj. V smislu sodbe Sodišča in ob upoštevanju njegove ugotovitve, da je postopek, ki ga je Kraljevina Danska uporabila za določitev zneska prihodka iz naročnin, ki je pripadel TV2 med letoma 1995 in 2002, med drugim vključeval ekonomske analize, ki so bile pripravljene s pomočjo konkurentov TV2, mora Komisija pri ocenjevanju, ali so se stroški TV2 primerjali s stroški povprečnega dobro vodenega operaterja, zlasti upoštevati poročila podjetja KPMG iz leta 1995 in leta 1999.

(121)

Poročila podjetja KPMG upoštevajo različne scenarije o tem, kako bi se lahko oglaševalski trg razvijal v ustreznih obdobjih naročnine. Poročila ne vsebujejo informacij o TV2 kot taki (npr. o njenem finančnem stanju ali njenih stroških poslovanja); ponazarjajo način, na katerega bi se lahko prihodek iz oglaševanja razvijal in kolikšen del splošnega oglaševalskega trga bi lahko zagotavljal prihodek za TV2. Z oceno načina, na katerega bi se promet iz oglaševanja na danskem oglaševalskem trgu najverjetneje razvijal, in opredelitvijo negotovosti, povezanih s temi ocenami, so bila poročila del postopka, ki so ga danske oblasti uporabile za določitev naročnine, ki bi bila odobrena za TV2.

(122)

Poročila podjetja KPMG ne ocenjujejo nobenih stroškov TV2 ali stroškov drugih operaterjev, s čimer se omejujejo na upoštevanje razvoja oglaševalskega trga in delež prihodka postaje TV2 iz oglaševanja. Opozoriti je treba tudi na to, da poročila ne vključujejo prvih let preiskovanega obdobja, ki ga obsega sporazum o sredstvih javnega obveščanja iz leta 1993.

(123)

Do določene mere so pri sestavi teh poročil sodelovali tudi konkurenti. V poročilu iz leta 1995 je navedeno, da je bilo vključenih „več zainteresiranih strank“, vendar ni jasno, kdo so bile te stranke. V poročilu iz leta 1999 je omenjena stalna skupina strokovnjakov, ki je dejansko vključevala konkurente TV2. Vendar dejstvo, da so bila ta ekonomska poročila do neke mere sestavljena s pomočjo konkurentov TV2, samo po sebi ne dokazuje, da je bila izvedena analiza konkurentovih stroškov.

(124)

Povedano drugače, poročila ne vključujejo nobene analize stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno s produkcijskimi sredstvi, imelo pri izpolnjevanju obveznosti javne službe, ampak so namesto tega obravnavala bolj splošno vprašanje obetov za oglaševalski trg in znesek bodočega prihodka postaje TV2 iz oglaševanja. Dodati je treba tudi, da so cene na oglaševalskem trgu določene z različnimi dejavniki, kot so deleži gledalcev, in ne le na podlagi stroškov.

(125)

Danske oblasti in TV2 so predstavile tudi pravne in dejanske argumente v zvezi s četrtim pogojem sodbe Altmark.

(126)

Prvič, Danska je citirala zadevo BUPA, pri čemer je zatrjevala, da četrti pogoj iz sodbe Altmark ni nujno veljal ali vsaj, da bi morala Komisija v smislu sodbe Sodišča samo oceniti, ali je bil načeloma izpolnjen. Komisija zavzema stališče, da so bile razmere v zadevi BUPA dokaj posebne v tem, da zadevna shema, ki se je nanašala na zagotavljanje zdravstvenih storitev, ni bila povezana s stroški, ampak je za razliko od drugih sektorjev javnih storitev temeljila na profilih tveganja konkurentov. Zato takrat ni bilo možnosti, da bi operater izboljšal učinkovitost s svojimi stroški. Vendar je za javne radijske in televizijske postaje nadomestilo mogoče izračunati na podlagi stroškov in prihodka.

(127)

Drugič, Danska je s sklicevanjem na zadevo Chronopost (49) trdila, da ponudnika javne storitve, kot je TV2, ni mogoče primerjati z zasebnim operaterjem. Vendar Komisija zavzema stališče, da je za razliko od vprašanja, obravnavanega v zadevi Chronopost, ki se je nanašalo na dodelitev stroškov v smislu ocene združljivosti, bistvo četrtega merila sodbe Altmark natančno to, da je treba stroške zagotovljene javne storitve, če ni razpisa, primerjati s stroški povprečnega, dobro vodenega podjetja, ki je ustrezno opremljeno s produkcijskimi sredstvi.

(128)

Poleg tega je Danska trdila, da je državni urad za revizijo (Rigsrevision) izvedel finančne in upravne revizije računovodskih izkazov TV2 kot del svojih rutinskih presoj TV2 ter da so bili izvedeni rutinski pregledi, vključno s pregledi učinkovitosti. Vendar Komisija ni mnenja, da je dejstvo, da so bili računovodski izkazi TV2 predloženi v pregled ministru za kulturo, zadosten dokaz, da so bili stroški TV2 stroški povprečnega, dobro vodenega podjetja. Poleg tega je dvomljivo, ali so lahko naknadne kontrole ustrezne za izpolnitev četrtega merila, če pred določitvijo nadomestila ni bila izvedena nobena analiza stroškov.

(129)

Danske oblasti so izpostavile zlasti poročilo danskega državnega urada za revizijo iz leta 2000, v katerem se je sprememba produktivnosti TV2 do določene mere primerjala s spremembo produktivnosti DR in nekaterih tujih javnih radijskih in televizijskih postaj (British Broadcasting Corporation (BBC), Sveriges Television „SVT“ in Norsk Riksringkastning „NRK“). Državni urad za revizijo je v poročilu ugotovil, da sta tako DR kot TV2 med letoma 1990 in 1999 izboljšali produktivnost. DR je svoje urne stroške za prva oddajanja zmanjšala bolj kot TV2, vendar so bili leta 1999 ti stroški še vedno za 53 % višji od stroškov TV2. Skupni urni stroški oddajanja DR so bili leta 1999 za približno 29 % višji od stroškov TV2. Državni urad za revizijo je tudi ugotovil, da so bile izboljšave produktivnosti DR in TV2 večje od ali enake povečanju produktivnosti ostalih treh javnih radijskih in televizijskih postaj.

(130)

Vendar to poročilo ni zadosten dokaz, da je bil četrti pogoj izpolnjen.

(131)

Poročilo je bilo dejansko pripravljeno po sporazumih o sredstvih javnega obveščanja, ki so določili znesek nadomestila, in zato ni pokazalo, da je bilo nadomestilo določeno na podlagi stroškov, ki bi jih imelo povprečno podjetje pri izpolnjevanju obveznosti javne službe.

(132)

Poleg tega se je v poročilu izvedla primerjava z drugimi javnimi radijskimi in televizijskimi postajami in se zato niso obravnavali stroški „povprečne“ postaje. Na primer, v poročilu ni bilo dokazano, da so bili stroški DR, ki ji ni dovoljeno, da dohodek ustvari z oglaševanjem, in katere raven nadomestila je bila določena v okviru istega sporazuma o sredstvih javnega obveščanja kot za TV2, stroški povprečnega podjetja. Zato za namene četrtega merila sodbe Altmark ni mogoče sprejeti sklepa na podlagi primerjave s stroški DR.

(133)

V zvezi s primerjavo s tujimi javnimi radijskimi in televizijskimi postajami se je v poročilu primerjal samo razvoj produktivnosti TV2 z eno od drugih javnih radijskih in televizijskih postaj, vendar ni bilo nobenih navedb o stopnji učinkovitosti kot taki in zato tudi o samih stroških. Zlasti bi lahko bilo manjše povečanje produktivnosti odvisno od več dejavnikov, na primer od tega, da je bila učinkovitost večja na začetku obdobja ali da postaja ni mogla podaljšati svojega časa oddajanja. Na primer, v odstavku 51 poročila je navedeno, da „so se stroški BBC in SVT v zadevnem obdobju povečali skoraj identično, in sicer je bilo povečanje realnih stroškov okoli 50-odstotno, medtem ko so se realni stroški NRK povečali za okoli 60 %. Kot je navedeno zgoraj, so se realni stroški DR povečali za 23 %, realni stroški TV2 pa za 63 %. Ker se čas oddajanja SVT in BBC, kot je že bilo navedeno, ni podaljšal v enaki meri kot čas drugih postaj, je to povečanje stroškov pomenilo, da SVT in BBC svoje produktivnosti nista izboljšali na enak način kot druge tri javne radijske in televizijske postaje.“

(134)

Komisija tudi ugotavlja, da je v odstavku 50 navedeno, da „zato, ker državni urad za revizijo ni bolj podrobno preveril računovodskih izkazov tujih javnih radijskih in televizijskih postaj, lahko obstajajo razlike med dejavnostmi teh postaj in med metodami izračunavanja, ki so se uporabljale za posamezne računovodske postavke. To pomeni, da ni nujno, da se uporabljeni stroški in iz njih izpeljani stroški na enoto nanašajo na identične dejavnosti ter da so bili izračunani glede na identična računovodska načela. Zato ravni stroškov na enoto same po sebi niso ustrezne za primerjavo. Ker je namen vključevanja tujih postaj primerjava ‚razvoja‘ produktivnosti, ne pa raven produktivnosti kot taka, je državni urad za revizijo zavzel stališče, da lahko podatki, ki se nanašajo na tuje televizijske postaje, služijo kot kazalnik razvoja.“ Odstavek 53 poročila tudi poudarja, da „državni urad za revizijo ni podrobno proučil vzrokov zgoraj navedenih dogodkov, ker je razvoj navedenih stroškov na enoto, kot je navedeno zgoraj, odvisen od vsebine programov, ki jih ponujajo postaje, in ker analiza na kateri koli stopnji predpostavlja, da je kakovost ostala nespremenjena. Ker to predstavlja neposredno težavo na ravni izvajanja primerjav med zadevnimi javnimi radijskimi in televizijskimi postajami, je treba ugotovitve analize razlagati z določeno mero previdnosti. V zvezi s tem je ministrstvo za kulturo navedlo, da se strinja z opisanim razvojem stroškov na enoto ter da je treba primerjavo stroškov DR, TV2 in tujih javnih radijskih in televizijskih postaj na enoto razlagati z določeno mero previdnosti.“

(135)

Komisija zaradi zgoraj navedenih razlogov zavzema stališče, da poročilo ne kaže, da so stroški TV2 stroški, ki bi jih imelo povprečno, dobro vodeno podjetje pri izvajanju obveznosti javne službe.

(136)

Komisija glede na navedeno v zaključku meni, da četrto merilo iz sodbe Altmark ni izpolnjeno, in ker so ta merila kumulativna, nadomestilo, dodeljeno TV2, ne izpolnjuje pogojev, ki jih je določilo Sodišče v sodbi Altmark. Kot bo navedeno v nadaljevanju, Komisija v vsakem primeru meni, da se nadomestilo lahko obravnava kot združljivo z notranjim trgom.

(137)

Komisija mora tudi oceniti, ali bi lahko zadevni ukrepi izpolnjevali „načelo vlagatelja v tržnem gospodarstvu“. Danske oblasti in TV2 so trdile, da ukrepov ni mogoče označiti kot državno pomoč, ker so pogoji načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu izpolnjeni. Zlasti so menile, da je bilo v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu popolnoma upravičeno, da se presežek pusti v TV2 z namenom, da se poveča kapital.

(138)

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da vprašanje, ali so bili ukrepi v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu upravičeni, ni enako vprašanju, ali bi se lahko obravnavali kot potrebni za izpolnitev nalog javne službe (glej oceno skladnosti spodaj), saj dejstvo, da je morala imeti TV2 določeno raven rezerv in kapitala za izvajanje nalog javne službe, ne pomeni, da bi zasebni vlagatelj vložil denar v podjetje in ne bi zahteval povračila.

(139)

Zato mora Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso določiti, ali se v podobnih okoliščinah lahko pričakuje, da bo zasebni vlagatelj, po velikosti primerljiv z organi, ki upravljajo javni sektor, pripravljen prispevati kapital v enakem obsegu (50). Čeprav ni nujno, da je ravnanje zasebnega vlagatelja, ki se primerja z ravnanjem javnega vlagatelja, enako ravnanju običajnega vlagatelja, ki vloži kapital zaradi njegove donosnosti v sorazmerno kratkem času, pa mora biti enako vsaj ravnanju zasebnega holdinga ali skupine zasebnih podjetij, ki sledijo strukturni politiki in jih vodijo dolgoročne perspektive donosnosti.

(140)

Poleg tega je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo vlagatelja v tržnem gospodarstvu uporabiti takrat, ko se sprejme odločitev, in ne naknadno (51).

(141)

Ker je Danska v tej zadevi edina zainteresirana stranka za TV2, je tako edini upnik, ki mu v primeru stečaja pripada povračilo. Zato bi lahko danska država z vidika vlagatelja poskušala doseči donos iz svoje naložbe, in sicer tako, da bi zahtevala nadomestilo v obliki obresti na posojilo ali v obliki donosa na vloženi kapital.

(142)

Komisija ugotavlja, da je Danska v zadevnem obdobju odstopila od zahtevka za obresti na posojila in dovolila moratorij na povračila. Poleg tega danska država ni zahtevala nobenega nadomestila za kapital, ki se je ustvarjal v TV2. Zato Danska ni zahtevala običajnega vračila svoje naložbe, kot bi običajno storil kateri koli upnik ali lastnik podjetja.

(143)

Poleg tega danske oblasti niso navedle nobenih utemeljenih razlogov, ki bi upravičili, zakaj bi bilo iz strateškega vidika smiselno reinvestirati presežek v TV2, namesto da bi zahtevale nadomestilo v obliki obresti ali dividend. Vlagatelj bi tako odločitev običajno sprejel samo, če bi menil, da bi reinvesticija povečala vrednost njegove začetne naložbe.

(144)

V zadevnem primeru pa ni bilo dokazano, da je obstajal poslovni načrt ali jasna celovita poslovna strategija, ki bi dokazovala njegov obstoj. Prav tako ni nič kazalo na to, da bi TV2 načrtovala razširitev svoje dejavnosti, da bi se ustvarila taka dodana vrednost. Glede na navedeno Komisija ne uporablja formalističnih utemeljitev, da bi zavrnila utemeljitev danskih oblasti glede načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu, ampak želi le oceniti, ali bi se vlagatelj v tržnem gospodarstvu odločil pustiti sredstva v TV2 na podlagi informacij, ki so mu bile na voljo takrat, ko je sprejel odločitev. Vendar Komisija ob upoštevanju informacij, ki so bile na voljo takrat, ko so bila sredstva prepuščena TV2 (52), in brez upoštevanja kakršnih koli premislekov glede nalog TV2 kot javne službe, ki jih zasebni vlagatelj ne bi upošteval, meni, da ni bilo nobenega poslovnega načrta in nobenega investicijskega projekta ali kakršnega koli drugega elementa, na podlagi katerega bi razumen zasebni vlagatelj menil, da bi reinvesticija povečala vrednost njegove začetne naložbe, in bi se zato odločil, da denar pusti v TV2, namesto da bi zahteval neko vrsto nadomestila.

(145)

Poleg tega so danske oblasti uporabile povračilo na promet kot merilo za dokaz, da so z reinvesticijo denarja v TV2 ravnale kot zasebni vlagatelj. Vendar je v tem primeru treba poudariti, da danska vlada že deluje kot financer TV2 s tem, da ji zagotavlja znatna sredstva za kritje dela njenih stroškov poslovanja. Višina teh sredstev neposredno vpliva na rezultate, ki jih je sposobna doseči TV2. V praksi se lahko to razmerje izboljša že s samim povečanjem državnega financiranja. Ker pa presežek financiranja običajno pripelje do neučinkovitosti, kar pomeni večje črpanje državnih sredstev, še zdaleč ni zanesljivo, da bo večje financiranje pripeljalo do ustreznega izboljšanja rezultatov.

(146)

Zato za danske oblasti ne more veljati, da so ravnale kot vlagatelj v tržnem gospodarstvu. Vendar Komisija meni, da se lahko nadomestilo obravnava kot združljivo, kot bo podrobno razloženo v nadaljevanju. Kot je bilo že navedeno, se vprašanje načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu razlikuje od vprašanja, ali je bilo upravičeno, da je danska država TV2 dovolila, da obdrži presežek, s katerim bi povečala kapital, potreben za njene naloge javne službe.

(147)

Komisija v zaključku meni, da je imela TV2 v preiskovanem obdobju koristi od ukrepov. TV2 na trgu televizijskega oddajanja konkurira drugim postajam, ki niso bile deležne enakih ugodnosti. Zato je treba ukrepe v smislu člena 107(1) PDEU obravnavati kot selektivne in kot ukrepe, ki izkrivljajo konkurenco.

(148)

Državne ukrepe ureja določba člena 107(1) PDEU, če vplivajo na trgovino med državami članicami. To velja za vse primere, ko so zadevne dejavnosti predmet trgovine Skupnosti.

(149)

Sodišče Evropskih skupnosti je pripravilo široko razlago tega pojma. Na podlagi ustaljene sodne prakse je treba takrat, kadar pomoč krepi položaj podjetja v primerjavi z drugimi podjetji, ki konkurirajo v trgovini Skupnosti, ta podjetja obravnavati kot podjetja, na katera vpliva navedena pomoč (53). Dejstvo, da se zadevno podjetje ne ukvarja z izvozom, ne izključuje možnosti vplivanja na trgovino. Kadar država članica dodeli podjetju pomoč, se lahko njegove domače dejavnosti zaradi pomoči podprejo ali celo povečajo, s tem pa se za druga podjetja zmanjšajo možnosti, da bi se uveljavila na trgu. Pomoč prejemniku posledično omogoča, da obdrži delež na trgu, ki bi ga lahko sicer prevzeli konkurenti v drugih državah članicah (54).

(150)

Komisija je v odstavku 18 Sporočila o oddajanju, pri čemer se je sklicevala na sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti, navedla, da se „[z]a državno financiranje javnih radijskih in televizijskih postaj […] na splošno lahko šteje, da vpliva na trgovino med državami članicami. To je jasno predvsem za nakup in prodajo programskih pravic, kar se pogosto dogaja na mednarodni ravni. Tudi oglaševanje, v primeru javnih radijskih in televizijskih postaj, ki imajo dovoljenje za prodajo oglaševalskega prostora, učinkuje prek meja, predvsem pri homogenih jezikovnih področjih prek nacionalnih meja. Poleg tega lahko lastniška struktura radijskih in televizijskih postaj posega v več kakor eno državo članico.“

(151)

V tem primeru Komisija ugotavlja, da je TV2 dejavna na mednarodnem trgu in si izmenjuje televizijske programe (55). TV2 neposredno konkurira komercialnim radijskim in televizijskim postajam, ki so dejavne na mednarodnem trgu za radijske in televizijske dejavnosti ter imajo mednarodno lastniško strukturo. TV2 je s finančnimi sredstvi, ki jih je dobila na razpolago, dobila tudi konkurenčno prednost za nakup televizijskih pravic in za naložbe v programe, ki bi se lahko naknadno prodali. Poleg tega so ukrepi pomoči postavili TV2 v ugoden položaj v primerjavi z njenimi konkurenti v Evropski uniji, saj so zmanjšali njihove možnosti uveljavitve na Danskem.

(152)

Komisija zato sklepa, da ukrepi, dodeljeni TV2, vplivajo na trgovino med državami članicami v smislu člena 107(1) PDEU.

(153)

Ker so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 107(1) PDEU, Komisija sklepa, da so zgoraj opisani ukrepi, dodeljeni TV2, državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(154)

Ker je TV2 začela oddajati leta 1989, so bili vsi ukrepi za TV2 sprejeti po pristopu Danske k Evropski Uniji. Zato ukrepi, vključno s prihodki iz naročnin, predstavljajo novo državno pomoč (in ne obstoječe pomoči v smislu člena 108(1) PDEU).

(155)

Komisija meni, da se člen 107(2) ter členi 107(3)(a), 107(3)(b), 107(3)(c) in 107(3)(d) PDEU očitno ne uporabljajo, tako danske oblasti kot TV2 pa v zvezi s tem niso predložile nobenih utemeljitev.

(156)

Komisija bo zato ocenila, ali bi se lahko uporabljal člen 106(2) PDEU.

(157)

V členu 106(2) PDEU je navedeno: „Podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, oziroma podjetja, ki imajo značaj dohodkovnega monopola, ravnajo po pravilih iz Pogodb, zlasti po pravilih o konkurenci, kolikor uporaba takšnih pravil pravno ali dejansko ne ovira izvajanja posebnih nalog, ki so jim dodeljene. Razvoj trgovine ne sme biti prizadet v takšnem obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi Unije.“

(158)

Da se lahko za ukrep uporabi taka izjema, morajo biti izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(159)

Sporočilo o oddajanju (56) iz leta 2001 določa načela in metode, ki jih namerava Komisija uporabiti, da bi zagotovila skladnost z zgoraj naštetimi pogoji.

(160)

Po Zakonu o oddajanju (različica iz leta 1994) (57) je TV2 neodvisna ustanova, katere cilj je ponujati in posredovati nacionalne in regionalne televizijske programe prek neodvisnih programskih dejavnosti. Obseg ponujenih programov mora biti primarno osredotočen na kakovost, spremenljivost in raznolikost. Pri načrtovanju programov za regionalne postaje TV2 je treba dati prednost regionalnemu pomenu. Namen javnih storitev je podrobneje opredeljen v statutih TV2, v katerih je navedeno, da mora TV2 danskemu prebivalstvu nuditi programe, ki vključujejo novice, informacije, zabavo, umetnost in kulturo (58).

(161)

Komisija je seznanjena s tem, da je Sodišče v svoji sodbi (59) razpravljalo o javni storitvi, ki jo je TV2 po zakonu dolžna nuditi.

(162)

Prvič, Sodišče je opozorilo, da imajo države članice široko diskrecijsko pravico pri opredelitvi tega, kaj štejejo za storitve splošnega gospodarskega interesa. Zato lahko Komisija opredelitev, ki so jo države članice določile za te storitve, izpodbija samo v primeru očitne napake (60).

(163)

Kot je navedeno v odstavku 33 Zakona o oddajanju, morajo države članice poleg tega opredeliti naloge javne službe za javno postajo.

(164)

Natančneje, v zvezi s SSGP na področju radiotelevizije je Sodišče v okviru svoje sodne prakse priznalo, da lahko države članice zakonito določijo SSGP za oddajanje splošnih programov (61).

(165)

Ko so države članice v amsterdamskem protokolu (62) navedle, da je „sistem javne radiotelevizije v državah članicah neposredno povezan z demokratičnimi, socialnimi in kulturnimi potrebami vsake družbe in potrebo po ohranitvi medijske pluralnosti“, so se neposredno sklicevale na sisteme storitev javne radiotelevizije, ki so jih uvedle, in na organizacije, ki so zadolžene za oddajanje splošnih televizijskih programov v korist celotnega prebivalstva teh držav.

(166)

Sodišče je v svoji sodbi odločilo, da pristojnosti držav članic glede široke kvalitativne opredelitve radiotelevizijske SSGP, tako da pokriva oddajanje širokega izbora programov, ni mogoče izpodbijati, prav tako pa ni mogoče izpodbijati možnosti držav članic, da za financiranje SSGP uporabijo prihodek iz oglaševanja (63).

(167)

Možnosti držav članic, da široko opredelijo radiotelevizijske SSGP, tako da vključujejo oddajanje splošnih programov, ni mogoče izpodbijati z dejstvom, da se javna RTV-postaja ukvarja tudi z gospodarskimi dejavnostmi, zlasti s prodajo oglasnega prostora. Vprašanja opredelitve nalog javne službe dejansko ne gre zamenjati z vprašanjem mehanizma financiranja, izbranega za zagotavljanje te storitve (64).

(168)

Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da Komisiji ni treba primerjati programa TV2 s programi komercialnih postaj. Če bi opredelitev namena javne storitve postala odvisna od obsega programa, ki ga ponujajo komercialne postaje, prek primerjalne analize programov, bi bile države članice prikrajšane za pravico do opredelitve javne storitve. V končni analizi bi bila opredelitev odvisna od komercialnih operaterjev in njihovih odločitev glede tega, ali naj oddajajo določene programe ali ne.

(169)

Sodišče (65) je tudi potrdilo, da obveznosti, naložene komercialnim postajam, niso primerljive z obveznostmi javne službe, ki so naložene TV2. Namen slednjih obveznosti je celotnemu danskemu prebivalstvu zagotoviti izbor programov, ki bo pester in ki bo izpolnjeval zahteve glede kakovosti, vsestranskosti in raznolikosti. Te obveznosti javne službe določajo vse radijske in televizijske dejavnosti TV2, in sicer bolj zavezujoče kot minimalne obveznosti, ki so z dansko zakonodajo določene za dodelitev licence za oddajanje.

(170)

Zato je Sodišče sklenilo (66), da „je kvalitativna opredelitev, ki so jo uporabili danski organi, nedvomno široka, saj RTV-postaji prepušča prosto sestavo sporeda. Zato je ni mogoče označiti za nenatančno, kot to navajajo tožeče stranke. Nasprotno, pooblastilo postaje TV2 je popolnoma jasno in natančno: celotnemu danskemu prebivalstvu zagotoviti pester izbor televizijskih programov, ki bodo kakovostni, vsestranski in raznoliki.“

(171)

Komisija glede na navedeno in na poseben značaj radijskega in televizijskega sektorja meni, da je „široka“ opredelitev, ki dani radijski in televizijski postaji nalaga nalogo, da ponuja vsestranski in raznolik program v skladu s svojim mandatom, zakonita po členu 106(2) PDEU z vidika razlagalnih določb Protokola. Taka opredelitev je skladna s ciljem izpolnjevanja demokratičnih, družbenih in kulturnih potreb določene družbe in zagotavljanja pluralizma medijev, skupaj s kulturno in jezikovno raznolikostjo.

(172)

Zato Komisija na podlagi navedenega meni, da se lahko opredelitev javne storitve, ki jo je predložila TV2, sprejme.

(173)

Treba je dodati, da je TV2 v preiskovanem obdobju upravljala spletno stran kot del svojega mandata javne radiotelevizije. Spletna stran obvešča uporabnike o televizijskih programih javne televizijske postaje TV2. Komisija se strinja, da spletna stran TV2, ki je omejena na obveščanje uporabnikov o javnih televizijskih programih TV2, spada v mandat javne radiotelevizije TV2. Zato izkoriščanje te strani ne vsebuje očitne napake. Poleg tega je TV2 upravljala komercialno spletno stran z igrami itd. Zato je treba komercialno spletno storitev TV2 obravnavati kot izključno komercialno dejavnost, saj ponuja interaktivne proizvode po individualnem povpraševanju, kot so igrice ali „klepetalnice“, ki se ne razlikujejo od podobnih komercialnih proizvodov. Zato slednje dejavnosti ne spadajo v obseg javnih storitev TV2.

(174)

Da bi se lahko uporabila izjema na podlagi člena 106(2) PDEU, se mora mandat javne radiotelevizije izdati TV2 z uradnim pravnim aktom. Komisija ugotavlja, da so TV2 z Zakonom o oddajanju (67) uradno dodeljene naloge za javno televizijsko oddajanje. Komisija tudi upošteva sodbo Sodišča, v kateri je to navedlo, da „naj bi [bilo] očitno, da ima postaja TV2 take naloge [javne službe]“ (68).

(175)

Ker pa pravna opredelitev ne pojasni dovolj, kakšne druge vrste storitev so dovoljene kot javne storitve, je nujno, da se za vsako dodatno dejavnost, ki jo želi TV uvesti kot javno storitev, predhodno izda uradni mandat. Komisija opaža, da TV2 v preiskovanem obdobju ni ponujala drugih storitev, razen svojega mandata za javno radijsko in televizijsko oddajanje. Spletna stran, ki ponuja druge storitve, kot so igrice, se je izvajala kot komercialna dejavnost, medtem ko se spletna stran, ki je samo obveščala uporabnike o javnih televizijskih programih TV2, lahko obravnava kot del mandata za javno radijsko in televizijsko oddajanje, ker je ni mogoče ločiti od storitve radijskega in televizijskega oddajanja. Komisija zato sklepa, da je bil mandat za javno radijsko in televizijsko oddajanje v preiskovanem obdobju TV2 legitimen.

(176)

Kakor pa je določeno v točkah 41–43 Sporočila o oddajanju iz leta 2001, ne le da se mandat za javno radijsko in televizijsko oddajanje uradno izda radijski in televizijski postaji, temveč se mora tudi izvajati tako, kakor je določeno v listini o pooblastitvi. Ker Komisija ne more presoditi, ali so izpolnjeni standardi kakovosti, je zaželeno, da bi obstajal ustrezen nadzorni organ, pri čemer mora država članica izbrati mehanizem, ki bi zagotovil učinkovit nadzor, da je ta organ neodvisen od pooblaščenega podjetja.

(177)

V tem smislu Komisija izjavlja, da je generalni revizor leta 2000 izvedel posebno preiskavo o vsebini in značaju obveznosti iz izvajanja javnih storitev TV2 in tudi o njihovem izpolnjevanju v praksi. Ta preiskava ni odkrila pomanjkanja skladnosti s strani TV2, kar zadeva njene obveznosti iz javnih storitev. Poleg tega je obstajal med letoma 2001 in 2002 Svet za javne storitve, katerega naloga je bila zagotoviti skladnost TV2 z njenimi obveznostmi iz izvajanja javnih storitev, čeprav ta organ v svojem kratkem obstoju nikoli ni objavil nobenih poročil v zvezi s tem. Komisija tudi nima nobenih namigov o tem, da TV2 ne bi izpolnjevala svojih obveznosti ali da bi bilo njeno izvajanje tako, da se storitev ne bi mogla več obravnavati kot SSGP na podlagi člena 106(2) PDEU.

(178)

Kar zadeva finančni nadzor javnih radijskih in televizijskih storitev, Komisija ugotavlja, da je generalni revizor pregledal računovodske izkaze TV2 v celotnem preiskovanem obdobju. Revizije so vključevale finančne in upravne revizije, čeprav generalni revizor ni bil pooblaščen, da bi preprečil prekomerna nadomestila stroškov javnih storitev TV2.

(179)

Vendar je Komisija pooblaščena za izvedbo ocene glede prekomernega nadomestila. Komisija ugotavlja, da se je na Danskem izvajala Direktiva o preglednosti. Od danskih oblasti je prejela tudi podatke, ki ji omogočajo, da oceni, ali je državno financiranje sorazmerno ali ne.

(180)

Glede na sodbo Sodišča in Sporočilo o oddajanju iz leta 2001 je ocena sorazmernosti, ki jo mora izvesti Komisija, dvojna.

(181)

Komisija mora najprej izračunati neto stroške mandata za javno radijsko in televizijsko oddajanje, poverjenega TV2, in preveriti, ali so se ti stroški prekomerno nadomestili v primerjavi s potrebami TV2, da bi izpolnila svoje naloge javne službe.

(182)

Komisija mora nato analizirati ravnanje TV2 na oglaševalskem trgu. Sporočilo o oddajanju iz leta 2001 poudarja, da bi izvajalca storitve javne radiotelevizije pokrivanje nižjega prihodka z državno pomočjo lahko zavedlo k znižanju cen za oglaševanje ali druge komercialne dejavnosti na trgu, ki niso javne storitve, da bi s tem zmanjšal prihodek konkurentov. Komisija zato meni, da kadar izvajalec javnih storitev radiotelevizije zniža cene dejavnosti, ki niso javne storitve, pod mejo, potrebno za povračilo neodvisnih stroškov, ki bi jih moral v podobnem položaju običajno nadomestiti uspešen komercialni operater, to kaže na obstoj prekomernega nadomestila obveznosti iz izvajanja javnih storitev.

(183)

V skladu z Direktivo o preglednosti (69) morajo države članice voditi ločene račune za dejavnosti javnih storitev in dejavnosti nejavnih storitev. Stroški in prihodek se pravilno dodelijo na podlagi jasno opredeljenih, objektivnih načel izračuna obratovalnih stroškov.

(184)

Komisija meni, da ločevanje računov v sektorju radijskega in televizijskega oddajanja ne more biti preprosto ali celo mogoče na stroškovni strani, saj si različne dejavnosti delijo iste vložke. Države članice lahko v tem sektorju menijo, da so vsi programi radijske in televizijske postaje v sklopu pooblastila za izvajanje javnih storitev, medtem ko hkrati dopuščajo, da se izkoriščajo komercialno (70).

(185)

Komisija mora v tem sklepu najprej določiti stroške SSGP, ki jo je izpolnila TV2.

(186)

Ker TV2 izvaja tudi komercialne dejavnosti, mora voditi ločene račune za svoje različne dejavnosti. TV2 mora od leta 2001 po zakonu voditi ločene račune za svoje dejavnosti javnih storitev in za komercialne dejavnosti.

(187)

Komisija mora pri izračunavanju neto stroškov odšteti od bruto stroškov dejavnosti javnih storitev celoten neto presežek iz komercialnega izkoriščanja dejavnosti javne storitve. Danske oblasti so predložile zneske v skladu z metodo, predstavljeno v odstavku 56 Sporočila o oddajanju, ki prikazujejo izvajanje komercialnih dejavnosti in dejavnosti javnih storitev TV2. Zneski kažejo, da si je večina komercialnih dejavnosti TV2 delila iste vložke kakor dejavnosti javnih storitev. Zato ni bilo mogoče izpeljati bistvene dodelitve stroškov teh komercialnih dejavnosti. V takem primeru Komisija odšteje neto prihodke od komercialnih dejavnosti, da bi izračunala neto stroške dejavnosti javnih storitev. Komercialne spletne dejavnosti so edine dejavnosti, ki se lahko ločijo od mandata za javno radijsko in televizijsko oddajanje. Izgube, ki jih je imela TV2 iz svojih komercialnih spletnih dejavnosti od njihovega začetka leta 1997, znašajo […] (71) milijonov DKK.

(188)

Nato je Komisija odštela prihodke, nastale iz dejavnosti javnih storitev (prihodek iz oglaševanja in drugi komercialni prihodki), od bruto stroškov dejavnosti javnih storitev, da bi dobila neto stroške javnih storitev. Državno financiranje v gotovini se je nato odštelo od neto stroškov javne storitve. Izračun je prikazan v spodnji preglednici.

(189)

Opozoriti je treba, da danske oblasti in TV2 kljub številnim pozivom Komisije, naj zagotovijo natančen znesek prihodka iz oglaševanja za leti 1995 in 1996, niso mogle zagotoviti jasnih, nedvoumnih številk.

(190)

Danske oblasti so v svojem odgovoru z dne 26. junija 2009 navedle, da niso mogle potrditi zneska prihodka iz oglaševanja, ki ga je TV2 prejela iz sklada TV2 in naj bi leta 1995 znašal 400,1 milijona DKK, leta 1996 pa 337,7 milijona DKK.

(191)

TV2 je v svojem odgovoru navedla, da je leta 1995 in leta 1996 (i) sklad TV2 prihodek iz oglaševanja prejel od TV2 Reklame (824 milijonov DKK in 904,5 milijona DKK), naročnine pa od države (330,3 milijona DKK in 356,3 milijona DKK), ter (ii) da je v istih letih sklad TV2 prenesel 730,4 milijona DKK in 694 milijonov DKK na TV2, 269,6 milijona DKK in 275 milijonov DKK pa na regije TV2. Namen zneskov, prenesenih v sklad TV2, je bil pokriti potrebe TV2 in njenih regionalnih postaj po financiranju.

(192)

Danske oblasti so v svojih odgovorih z dne 26. junija 2009, 17. novembra 2010 in 30. novembra 2010 potrdile utemeljitev TV2, da so bile regionalne postaje TV2 brez kakršnega koli drugega komercialnega dohodka dejansko v celoti financirane z naročninami ter da bi lahko vsi zneski, ki so bili letno preneseni na regionalne postaje TV2, izvirali samo iz prihodka iz naročnin, prenesenega v sklad TV2. To nakazuje, da se lahko prihodek iz naročnin, ki je bil prenesen na TV2, obravnava kot enakovreden maksimalnemu znesku prihodka iz naročnin, ki je bil prenesen v sklad TV2 v vseh zadevnih letih, pri čemer se odštejejo vsi zneski, ki so bili preneseni na regionalne postaje TV2. Danske oblasti in TV2 trdijo, da to pomeni, da je bila večina financiranja, prenesenega iz sklada TV2 na postajo TV2 v letih 1995 in 1996, sestavljena iz neto prihodkov iz oglaševanja. Po mnenju danskih oblasti bi taka obrazložitev pomenila, da je TV2 leta 1995 prejela 60,7 milijona DKK iz naročnin (neto po odbitku transferjev regijam) in 669,7 milijona DKK (neto) prihodka iz oglaševanja, leta 1996 pa 81,3 milijona DKK iz naročnin in 612,7 milijona DKK prihodka iz oglaševanja.

(193)

TV2 in danske oblasti s svojo obrazložitvijo zneska prihodka iz oglaševanja za leti 1995 in 1996 Komisije niso prepričale. Komisija zlasti ugotavlja, da sklad TV2 ni vodil ločenih računov za prihodek iz oglaševanja in naročnine, zato so bili vsi ti prihodki med seboj pomešani. Komisija obžaluje, da danske oblasti niso zagotovile jasnih in nedvoumnih zneskov prihodka iz oglaševanja za leti 1995 in 1996. Vendar v tem posebnem primeru meni, da tega vprašanja ni potrebno nadalje raziskovati, saj ne predstavlja večje težave, ker Komisija, kot je bilo že navedeno, meni, da prihodek iz oglaševanja za leti 1995 in 1996 predstavlja državna sredstva, ki jih je treba v vsakem primeru odšteti od bruto stroškov dejavnosti javnih storitev. Zato je v spodnji preglednici prihodek iz oglaševanja, ki je bil prenesen iz sklada TV2 za leti 1995 in 1996, prikazan v istem stolpcu kot naročnine.

(194)

Prav tako je treba opozoriti, da je Komisija za leta 1997–2002 vključila naročnine, ki so bile na regije TV2 prenesene prek TV2. Komisija meni, da bi morali biti ti zneski vključeni v izračune kot prihodki in izdatki, ker jih je prejela TV2 in so se nato prenesli na regije, kar v praksi pomeni, da ne vplivajo na spodnje izračune Komisije.

(195)

Kapitalska injekcija, prenesena na TV2 za digitalizacijo, je prikazana v letu 1997 kot dohodek. Ustrezna znižanja so se upoštevala kot stroški, ko so se izvedle naložbe. Stroški digitalizacije so stroški javnih storitev. Da se isti stroški ne bi upoštevali dvakrat, se je amortizacija, ki ustreza izvedenim naložbam, odštela od bruto stroškov javnih storitev. Komisija kljub kritikam TV2 v zvezi s tem meni, da je v skladu z njeno stalno prakso pri izračunavanju državnega nadomestila treba upoštevati prihodke od države ali iz javnega sklada v letu, v katerem se dodelijo, in ne v letu, v katerem se porabijo.

Preglednica 1

Stroški javnih storitev in ukrepi nadomestil za obdobje 1995–2002 na podlagi računovodskih izkazov

(196)

Kot je razvidno iz zgornje preglednice, financiranje presega stroške za 628,2 milijona DKK (84,4 milijona EUR).

(197)

Komisija upošteva dejstvo, da je TVDanmark mnenja, da bi bilo treba pri oceni prekomernega nadomestila upoštevati tudi druge ukrepe, od katerih je imela koristi TV2, kot so oprostitev od plačevanja obresti in davka ter dostop do oddajne frekvence s pokritjem celotne države pod ugodnejšimi pogoji. Te ugodnosti so povzete v spodnji preglednici:

Preglednica 2

Izračun ugodnosti iz oprostitve od plačevanja davkov od dobička pravnih oseb, obresti in oddajne frekvence

(198)

Komisija se strinja, da je treba v tej preiskavi te ukrepe upoštevati. Za izračun prekomernega nadomestila pa jih ni primerno vključiti v izračun v preglednici 1. V skladu s položajem Komisije v primeru RAI (73) se te dodatne ugodnosti lahko obravnavajo kot izravnalni stroški, ki bi jih bilo sicer treba financirati. Ko se torej računa sorazmernost državnega financiranja stroškov mandata za javno radijsko in televizijsko oddajanje, ne bi smeli vključiti teh dodatnih ugodnosti, ker bi plačilo zadevnih stroškov sorazmerno povečalo začetne stroške mandata, danega TV2. Za neto rezultat to ne bi predstavljalo razlike. Vendar je treba zagotoviti, da se te ugodnosti uporabijo samo za mandat za javno radijsko in televizijsko oddajanje in se ne dodeljujejo komercialnim dejavnostim. Ta točka je obravnavana v spodnjih uvodnih izjavah 235–237.

(199)

Danske oblasti in TV2 so navedle številne utemeljitve, da bi upravičile preplačani znesek financiranja, izračunan v uvodni izjavi 196. Zlasti mora Komisija v smislu sodbe Sodišča oceniti, ali je bil preplačani znesek financiranja dejansko potreben za TV2, da bi bila sposobna izvesti svoj mandat za javno radijsko in televizijsko oddajanje.

(200)

V zvezi s tem je treba najprej opomniti, da je amsterdamski protokol (74) poudaril posebnosti sektorja radijskega in televizijskega oddajanja v primerjavi s SSGP, ker je „sistem javne radiotelevizije v državah članicah neposredno povezan z demokratičnimi, socialnimi in kulturnimi potrebami vsake družbe in potrebo po ohranitvi medijske pluralnosti“. Te posebne značilnosti je treba upoštevati pri oceni združljivosti, ki jo je izvedla Komisija, v tem sklepu.

(201)

Poleg tega je Komisija v prejšnjih sklepih sprejela, da je določena kapitalska osnova upravičena za zagotavljanje javne storitve, ki jo izvajajo radiotelevizijske postaje. Na primer, v zadevi o avstrijski radijski in televizijski postaji (75) je Komisija navedla, da „v okviru člena 86(2) ES, kot je razloženo v amsterdamskem protokolu, države članice lahko javnim radijskim in televizijskim postajam na splošno zagotovijo toliko javnega financiranja, kot je potrebnega za zaščito izvajanja javne storitve. To ne zadeva samo tekočih stroškov izvajanja SSGP, ampak tudi lastniški kapital.“

(202)

Kot je Sodišče navedlo v svoji sodbi (76), „Komisija ne more svoje odločitve o naložitvi vračila vseh zneskov, za katere Kraljevina Danska trdi, da so potrebni za sestavo rezerve, ki je nujna za javno službo, utemeljiti z domnevno nezadostnim nadzorom, ker je bil vesten preizkus vseh pravnih in ekonomskih okoliščin, ki so bile odločilne pri sestavi te rezerve v obdobju, ki je predmet preiskave, popolnoma mogoč glede na podatke, ki jih ima Komisija, in da se, če ne bi bilo takega preizkusa, ne bi bilo mogoče veljavno izreči o vprašanju, ali je bila ta rezerva v celoti ali celo samo delno dejansko potrebna za javno službo.“

(203)

Sodišče je dodalo (77), da s povsem formalnimi zahtevami, kot je zahteva po posebni in pregledni rezervi, ni mogoče utemeljiti naloženega vračila ter da dejstvo, da postaji TV2 v praksi ni bilo treba poseči v svoje rezerve, ne omogoča sklepa, da bi bilo treba te rezerve šteti za nesorazmerne glede na potrebe po financiranju pri zagotavljanju javne storitve (78).

(204)

Komisija mora zato oceniti vse dejavnike, ki so jih danske oblasti upoštevale pri določanju nadomestila, ki je bilo v letih 1995–2002 dodeljeno TV2, in sprejetju odločitve, da ustvarijo rezerve. Komisija bi se v zvezi s tem sklicevala na prejšnjo oceno postopka, ki se je uporabljal za določanje naročnin v uvodni izjavi 105.

(205)

V zvezi s premisleki, ki so danske oblasti privedle do tega, da so ustvarile rezervo za izpolnjevaje mandata TV2 za radijsko in televizijsko oddajanje, je treba upoštevati naslednje dejavnike, ki so jih navedle danske oblasti.

(206)

Ko je bila leta 1988 ustanovljena TV2, ni bil vložen nikakršen kapital. Njene dejavnosti so bile financirane izključno iz posojila za ustanovitev podjetja v višini 510,8 milijona DKK, kar je TV2 omogočilo, da je kupila produkcijsko opremo, objekte itd. Zato je bila TV2 nezadostno kapitalizirana, ker je bila kapitalizirana z izredno visokimi posojili in izredno nizkim kapitalom. Posledično se je TV2 kmalu soočila s finančnimi težavami.

(207)

Naloga generalnega revizorja, tj. neodvisne ustanove v okviru danskega parlamenta, je izvajanje finančnih in upravnih revizij. Leta 1995 je sklenil, da je mogoče bistven del finančnih težav TV2 pripisati temu, da je bila postaja ustanovljena brez kapitalske naložbe (79). Glavno priporočilo generalnega revizorja je bilo, naj država vloži okoli 530 milijonov DKK kapitala v TV2 s preoblikovanjem posojil za ustanovitev podjetja. To bi dalo TV2 okoli 350 milijonov DKK kapitala in približno 50-odstotno stopnjo solventnosti. Priporočena, približno 50-odstotna stopnja solventnosti je enakovredna stopnji zasebnih podjetij, kot sta TV2 Norge (Norveška) in TV4 (Švedska).

(208)

Po tem poročilu so državni revizorji – člani danskega parlamenta, pristojni za kritično revizijo, med drugim, računov državnih podjetij – ministrstvo za finance zaprosili za mnenje o vprašanju, ali naj TV2 poveča kapital. Ministrstvo za finance je avgusta 1995 v svojem odgovoru na predlog državnega urada za revizijo, da se TV2 zagotovi kapitalska injekcija, navedlo, da „mora imeti podjetje tako pri ustanavljanju novih podjetij kot pri preoblikovanju obstoječih državnih podjetij potrebno kapitalsko osnovo. Hkrati pa država ne sme vložiti preveč kapitala, prvič zato, ker bi to kazalo na nepotreben izdatek za državo, in drugič, ker bi lahko dalo podjetju nepravično konkurenčno prednost. Podjetje ne sme biti niti preveč niti premalo kapitalizirano.“ Na podlagi tega je danska država menila, da je treba kapital TV2 povečati. Vendar je bila sprejeta odločitev, da država celotnega kapitala ne bo prispevala naenkrat. TV2 bi zato sama povečala potreben kapital s tekočimi presežki.

(209)

Zahteva za kapitalsko osnovo je bila vključena v statutih TV2 leta 1997. Od takrat je bilo v statutih TV2 jasno določeno, da mora od leta 2001 naprej prosti kapital TV2 znašati vsaj 200 milijonov DKK in da se mora porabiti za izravnavo poslovne izgube postaje (80). V odredbi z dne 18. avgusta 1997 je določeno, da mora do konca leta 2000 za namene financiranja kakršne koli možne poslovne izgube prosti kapital, tj. kapital, od katerega so odštete rezerve in druga vezana sredstva, za nacionalne dejavnosti znašati vsaj 200 milijonov DKK. Prosti kapital naj bi se povečeval zato, da bi do konca leta 1998 skupno znašal vsaj 50 milijonov DKK, do konca leta 1999 pa vsaj 100 milijonov DKK. Glede na najnovejše račune naj bi od leta 2001 prosti kapital v katerem koli trenutku znašal vsaj 200 milijonov DKK. Če bi se pričakoval padec kapitala pod te zneske, bi bilo treba zadevo predložiti ministru za kulturo. Minister za kulturo lahko v posebnih primerih, po posvetovanju z generalnim revizorjem, odobri nižji znesek kapitala, v zvezi s katerim lahko določi posebne pogoje.

(210)

Odredba iz leta 1997, ki jo je izdal minister in določa minimalni prosti kapital, je bila objavljena v danskem uradnem listu (Lovtidende). Poleg tega je bilo od leta 1998 naprej povečanje kapitala v skladu z zahtevami iz statutov posebej navedeno v objavljenih letnih računovodskih izkazih TV2.

(211)

Po mnenju danskih oblasti bi se pričakovalo, da bi bila TV2 v primeru, če ne izpolni zahteve glede minimalnega kapitala v višini 200 milijonov DKK v okviru svojih statutov, dana pod državno upravo.

(212)

Komisija meni, da je ključna težava določiti, ali in v kakšnem obsegu je bila kapitalska osnova, pridobljena z nadomestilom, dejansko potrebna za izvedbo mandata TV2 za javno radijsko in televizijsko oddajanje.

(213)

Komisija glede na zgornji opis postopka in razlogov, ki so privedli do povečanja rezerv TV2 v obliki kapitalske osnove, ter glede na sodbo Sodišča meni, da je bilo povečanje rezerve dejansko potrebno, da je TV2 izpolnila svoj mandat za javno radijsko in televizijsko oddajanje.

(214)

Vendar Komisija dvomi, da je bil celoten znesek rezerv resnično upravičen in potreben, tj. da je bil celoten znesek kapitalske osnove, ki se je nabral do konca leta 2002, resnično potreben za izvedbo mandata TV2 za javno radijsko in televizijsko oddajanje.

(215)

Po mnenju Komisije je obseg kapitalske osnove, ki bi se lahko obravnaval kot sorazmeren in potreben za zagotovitev izvajanja javne storitve, odvisen od dejstev in pravnega okvira vsakega posameznega primera.

(216)

Zneski, ki so na voljo Komisiji v zvezi s kapitalsko osnovo TV2, so prikazani v spodnji preglednici:

(217)

TV2 je imela 31. decembra 2002 550,5 milijona DKK povečanega kapitala, vključno z 72 milijoni DKK rezerviranega kapitala (digitalizacija), kar ustreza 34-odstotni stopnji solventnosti. Znesek kapitala v gotovini je ob koncu leta 2002 znašal 478,5 milijona DKK.

(218)

Prvič, Komisija ugotavlja, da del kapitala ni bil prosti kapital. Glede na letne računovodske izkaze TV2 za leto 1997 (82) je odbor za medije odločil, da naj TV2 digitalizira svojo produkcijsko opremo pred koncem leta 2000. Za digitalizacijo TV2 in regionalnih postaj je bilo rezerviranih 300 milijonov DKK. Leta 1997 je bilo v ta namen na TV2 prenesenih 167 milijonov DKK. Zato Komisija meni, da je bil ta znesek nujen za potrebe javnih storitev TV2. Dejstvo, da so bila sredstva, ki niso bila vložena v digitalizacijo do 1. januarja 2003 (saldo v višini 72 milijonov DKK), na koncu sproščena, ne spremeni tega sklepa, ker so bili zneski v preiskovanem obdobju jasno vneseni v računovodske izkaze TV2 kot rezervirani kapital, ki se lahko porabi samo za namene digitalizacije, in, kot je Sodišče navedlo v svoji sodbi, dejstvo, da postaji TV2 v praksi ni bilo treba poseči v svoje rezerve, ne omogoča sklepa, da bi bilo treba to rezervo šteti za nesorazmerno glede na potrebe zagotavljanja javne storitve (83).

(219)

Treba je tudi opozoriti, da je bil 31. decembra 1994 (na začetku obdobja, ki ga krije ta sklep) kapital TV2 negativen (skoraj minus 156 milijonov DKK) ter da je imela TV2 leta 1995 in leta 1996 negativno stopnjo solventnosti in negativen kapital, kar pojasnjuje, zakaj je bil skupni kapital ob koncu leta 2002 nižji od prejetega nadomestila. Prosti kapital TV2 se je nad zahtevano minimalno mejno vrednost v višini 200 milijonov DKK povečal šele konec leta 2000.

(220)

Da bi dokazale, da je bila raven kapitala v TV2 upravičena, so danske oblasti predložile mnenje z dne 18. novembra 2002, ki ga je pripravilo podjetje PricewaterhouseCoopers. V tem mnenju je bilo navedeno, da je bila stopnja solventnosti TV2 ob koncu preiskovanega obdobja nižja od stopnje drugih skandinavskih postaj, primerljivih s TV2 glede na velikost, dejavnosti, strukturo in trge, na katerih so delovale. Na primer, stopnja solventnosti TV2 je bila nižja od stopnje TV2 Norge (36 %) in bistveno nižja od stopnje TV4 (Švedska), ki je bila 65 %, skoraj dvakrat večja od stopnje TV2. Glede na mnenje je bila stopnja solventnosti TV2 nižja od stopenj drugih postaj in je zato ni mogoče obravnavati kot čezmerno. V mnenju je bilo tudi poudarjeno, da ni bilo razloga za prepričanje, da kapitalska struktura teh primerljivih postaj ni bila optimizirana. Podjetje PricewaterhouseCoopers je tudi nakazalo, da bi bila manj kot 30-odstotna stopnja solventnosti sčasoma nenavadna, podjetja pa bi postala bolj dovzetna za nihanja dohodka.

(221)

Primerjavo z drugimi operaterji je treba previdno razlagati, ker ne izvajajo enakih nalog javnih storitev kot TV2, se ne financirajo na enak način in nimajo enakega pravnega statusa. Vendar mnenje vsebuje nekatere primere in se lahko upošteva poleg drugih elementov.

(222)

Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da so danske oblasti predložile informacije, ki kažejo, da so v zadnjem delu preiskovanega obdobja načrtovali preoblikovanje TV2 v javno delniško družbo in njeno privatizacijo. Kot del postopka preoblikovanja je bila izvedena tudi analiza, kako bi se lahko postopno odpravilo financiranje iz naročnin, saj so danske oblasti po privatizaciji TV2 nameravale odpraviti financiranje prek naročnin.

(223)

V ta namen je danska vlada junija 2002 z večino v parlamentu sklenila sporazum o temeljiti liberalizaciji danske politike medijev. TV2 naj bi se v skladu s sporazumom čim prej preoblikovala z namenom privatizacije. Izvedena je bila analiza finančne podlage za preoblikovanje TV2 v delniško družbo. Minister za kulturo je poleti 2002 imenoval usmerjevalno skupino s predstavnikoma z ministrstva za kulturo in finančnega ministrstva ter generalnim državnim pravobranilcem (Kammeradvokat), da bi pojasnili gospodarsko podlago za privatizacijo TV2 in preoblikovanje postaje v delniško družbo. Usmerjevalna skupina je za podporo svojega dela vključila revizijsko podjetje in finančnega svetovalca, da bi, na primer, izračunali stopnjo kapitala, ki ga je potrebovala TV2. Revizijsko podjetje je sklenilo, da bi bilo treba kapital TV2 določiti na 640 milijonov DKK.

(224)

Finančni odbor danskega parlamenta je odobril preoblikovanje TV2 v delniško družbo in določitev njenega kapitala. Preoblikovanje TV2 v delniško družbo se je izvedlo z retroaktivnim učinkom od 1. januarja 2003. Po spremembi pravnega statusa TV2 in preoblikovanju postaje v podjetje so bili odpravljeni številni ukrepi v korist TV2, kot so brezobrestna in nepovratna posojila ter oprostitev od plačevanja davka. Privatizacija je bila leta 2005 odložena, vendar TV2 po letu 2004 ni več prejemala naročnin.

(225)

Komisija glede na navedeno meni, da je eden od dejavnikov, ki ga mora upoštevati pri ocenjevanju združljivosti rezerv, dejstvo, da so danske oblasti v zadnjem delu preiskovanega obdobja že načrtovale spremembo pravnega statusa TV2, kar kaže na potrebo po kapitalski osnovi.

(226)

Praksa Komisije pri sprejemanju odločitev je načelno odobravanje shem za preoblikovanje državnih podjetij, ki tekmujejo s komercialnimi podjetji, v obliko delniške družbe, ker bi to lahko zmanjšalo izkrivljanja konkurence s tem, da se državne ugodnosti nadomestijo z omejenim zneskom kapitala in da se ustvari jasno razlikovanje med vlogo države kot javnim organom in njeno vlogo kot podjetnikom, ki išče povračilo svoje naložbe.

(227)

Komisija meni, da bi bilo treba poleg drugih dejavnikov, ki se upoštevajo, raven rezerv TV2 obravnavati v smislu nihanja prihodka iz oglaševalskega trga.

(228)

TV2 je bila dejansko dovzetna za nihanja prihodka, ki so neizogiben vidik oglaševalskega trga. Na primer, prihodek TV2 iz oglaševanja se je v enem letu (1998–1999) znižal za okoli 104 milijone DKK. Po mnenju danskih oblasti je edini način, da bi TV2 lahko obvladovala taka znižanja zneskov, ta, da bi imela zelo visok znesek prostega kapitala, saj je bil prihodek iz naročnin določen za več let vnaprej. Čeprav je bila TV2 manj odvisna od prihodka iz oglaševanja kot TV2 Norge in TV4, ki ne prejemata naročnin, je bilo financiranje prek oglaševanja kljub temu pomemben vir financiranja za dejavnosti TV2 v zadevnem obdobju.

(229)

Komisija v zvezi s tem upošteva, da je Sodišče v svoji sodbi (84) jasno poudarilo, da „[d]ejstvo, da postaji TV2 leta 1999 ni bilo treba poseči v svoje rezerve, ne omogoča sklepa, da bi jih bilo treba šteti za nesorazmerne glede na svoje potrebe za opravljanje javne službe. Za samo rezervo, vzpostavljeno za preprečitev tveganja, je namreč značilno, da ni nujno, da se jo uporabi.“

(230)

Komisija se strinja z danskimi oblastmi, da mora pri ocenjevanju potreb TV2 upoštevati dejstvo, da se TV2 sooča z znatnimi nihanji v likvidnosti tako v obdobju enega leta kot od enega do drugega leta, saj se večji športni dogodki, kot so olimpijske igre, odvijajo samo v večletnih intervalih, programske pravice pa se praviloma ponujajo v okviru večletnih pogodb. Na primer, iz letnega poročila za leto 1995 (85) je razvidno, da se je presežek iz leta 1995 prenesel v leto 1996 za pokritje pričakovanega primanjkljaja za zadevno leto, v katerem so bili izdatki še posebej visoki zaradi olimpijskih iger in evropskega nogometnega prvenstva.

(231)

Poleg tega je treba še poudariti, da je bila TV2 v preiskovanem obdobju onemogočena uporaba običajnega financiranja s posojili. Investicijski krediti so bili dovoljeni za do 4-odstotni prihodek na podlagi najnovejših računovodskih izkazov. TV2 je bilo prepovedano najemanje posojil, jamstev ali obveznosti iz finančnega najema v kakršni koli drugi obliki, razen splošnega kredita za tekoče poslovanje. Omejene možnosti TV2 za financiranje s posojili so pomenile, da so morale biti njene likvidnostne potrebe načeloma krite z likvidnostjo iz dejavnosti.

(232)

Raven kapitala je prikazana v objavljenih računovodskih izkazih. Generalni revizor je v obravnavanem obdobju pregledal računovodske izkaze TV2. Revizije so vključevale finančne jn upravne revizije, čeprav generalni revizor ni bil pooblaščen, da bi preprečil prekomerna nadomestila stroškov javnih storitev TV2. Kot je navedlo Sodišče v svoji sodbi (86), dejstvo, da ta revizorski organ ni imel nobenih pooblastil za preprečitev prevelikega nadomestila, ne omogoča sklepa, da danske oblasti niso izvedle preverjanj. Nasprotno, danske oblasti so navedle, da če bi državni urad za revizijo sklenil, da je kapitalska osnova prevelika, bi to lahko, na primer, privedlo do tega, da bi se v naslednjem sporazumu o sredstvih javnega obveščanja sredstva iz naročnine, ki se plačujejo TV2, zmanjšala.

(233)

Komisija glede na vse navedene premisleke, vzete kot celoto, v zvezi s prvim delom ocene sorazmernosti meni, da je bil v tem posebnem primeru ob upoštevanju amsterdamskega protokola in sodbe Sodišča znesek akumuliranega kapitala ob koncu leta 2002 (tj. 550 milijonov DKK) potreben za to, da je TV2 izpolnila mandat za radijsko in televizijsko oddajanje. Zato je znesek v višini 628 milijonov DKK, prejet v ta namen, izpolnil merilo sorazmernosti in nujnosti v skladu s členom 106(2) PDEU.

(234)

Čeprav ta sklep ne ocenjuje možne državne pomoči, dodeljene TV2 leta 2003 in leta 2004, razen ukrepov za dokapitalizacijo, komisija tudi ugotavlja, da so danske oblasti predložile informacije, v katerih je navedeno dejstvo, da je leta 2004 kapital TV2 znašal 640 milijonov DKK. Znesek v višini 96 milijonov DKK je bil naložen v komercialne dejavnosti in ni mogoče določiti, ali je bilo to financirano prek kapitala ali zunanjih sredstev. Če se predpostavlja, da je bil uporabljen kapital, bi to pomenilo, da je bilo za TV2 na voljo 544 milijonov DKK za izvajanje dejavnosti javnega radijskega in televizijskega oddajanja.

(235)

Glede na navedbe iz uvodne izjave 198 je treba upoštevati, da TV2 izvaja tudi številne komercialne dejavnosti. Te so v primerjavi z vsemi dejavnostmi TV2 bolj postranske Stroški teh komercialnih dejavnosti so se dodelili na podlagi metode, predstavljene v Sporočilu o oddajanju (87) iz leta 2001, v okviru katere je treba v nasprotju s pristopom, ki je na splošno sprejet v drugih oskrbovalnih sektorjih, stroške, ki jih je mogoče v celoti pripisati dejavnostim javne službe, medtem ko jih koristijo tudi komercialne dejavnosti, razdeliti med ta dva sklopa dejavnosti in se lahko v celoti dodelijo tem dejavnostim javne službe. V Sporočilu o oddajanju iz leta 2001 je bilo upoštevano, da je obstajalo tveganje, da bi bila stroga razčlenitev takih stroškov med tema dvema sklopoma dejavnosti samovoljna in nesmiselna. Kar zadeva prednost, ki jo ima TV2 zaradi svojega dostopa do oddajne frekvence, Komisija ugotavlja, da je to neločljivo povezano z mandatom za radijsko in televizijsko oddajanje. Komisija tudi ugotavlja, da se lahko v skladu s Sporočilom o oddajanju stroški financiranja (ugodnosti iz obresti) v celoti pripišejo dejavnostim javnih storitev.

(236)

Za nevtralizacijo učinka oprostitve od plačevanja davka, ki je veljala za dejavnosti javnih storitev, se 30 % dobičkov iz komercialnih dejavnosti prenese na dejavnosti javnih storitev. To se je izvajalo šele od leta 2001. Zato Komisija priznava, da je morda obstajalo izkrivljanje na trgu radijskega in televizijskega oddajanja v tem, da TV2 pri določanju svojih komercialnih cen ni bilo treba upoštevati davka od dobička pravnih oseb. V prihodnje pa ta prednost ne bi smela več obstajati glede na to, da delež transferja ustreza dejanski stopnji obdavčitve zaradi tega mehanizma „nevtralizacije“. Za preteklost to ne predstavlja težav za izračun višine prekomernega nadomestila, saj se je celotni prihodek teh komercialnih dejavnosti uporabil za zmanjšanje neto stroškov dejavnosti javnih storitev.

(237)

TV2 je izvajala komercialne spletne dejavnosti, ki so prinašale izgubo. Ker te dejavnosti ne spadajo v mandat za javno radijsko in televizijsko oddajanje, državno financiranje ni mogoče. Poleg tega ni presežka iz komercialnih dejavnosti za kritje spletnih izgub, ker ni drugih dejavnosti, ki so potekale na „neodvisni“ podlagi.

(238)

V odstavku 58 Sporočila o oddajanju je navedeno, da bi „izvajalce storitev javne radiotelevizije pokrivanje nižjih prihodkov z državno pomočjo lahko zavedlo k znižanju cen za oglaševanje ali za druge dejavnosti, ki niso javne storitve, da bi s tem zmanjšali prihodke konkurentov […]. Kadar koli izvajalec javnih storitev radiotelevizije zniža cene komercialnih dejavnosti pod mejo, ki je potrebna za povračilo neodvisnih stroškov, ki bi jih moral v podobnem položaju običajno nadomestiti uspešen komercialni operater, bi takšna praksa kazala na obstoj prekomernega nadomestila obveznosti iz izvajanja javnih storitev […].“

(239)

TVDanmark je predložila informacije, ki kažejo, da ne more pokriti neodvisnih stroškov svojih televizijskih dejavnosti po oglaševalskih cenah, ki jih zaračunava TV2. TVDanmark je primerjala svoje stroške z oglaševalskimi cenami TRP za skupino 21–50, ki jih je zaračunavala TV2.

(240)

Da bi bila ta primerjava veljavna, mora Komisija najprej ugotoviti, ali se za TVDanmark lahko šteje, da je v podobnem položaju kot TV2, in ali je TVDanmark uspešen operater ali ne.

(241)

Prvič, Komisija mora oceniti, ali je TVDanmark v podobnem položaju kot TV2. Komisija je navedla naslednje. V preiskovanem obdobju se je delež gledalcev TV2 gibal okoli 35 %, medtem ko je ta vrednost pri TVDanmark znašala približno 15 %. Poleg tega so se tržni deleži na oglaševalskem trgu močno razlikovali. Tržni delež TV2 se je gibal okoli 60 %, medtem ko je znašal tržni delež TVDanmark približno 8 %. Promet iz oglaševanja TV2 je bil približno petkrat večji kot pri TVDanmark. TV2 je tudi edina postaja, ki doseže 100 % prebivalstva, TVDanmark2 ima dostop do 77 % prebivalstva, TVDanmark1 pa celo manj. Komisija glede na zgornje navedbe meni, da se TVDanmark ne more neposredno primerjati s TV2.

(242)

Drugič, Komisija mora določiti, ali je TVDanmark uspešen operater na trgu ali ne. Uspešen operater se lahko določi z analizo običajno uporabljenih računovodskih razmerij in s primerjavo rezultatov operaterja s povprečnimi rezultati, doseženimi v neki državi članici. Analiza bi morala upoštevati tudi različne velikosti podjetij in njihovo individualno stroškovno strukturo. Kot pa je navedeno že zgoraj, se za operaterje na danskem trgu ne more reči, da so v podobnem položaju, ki bi omogočil neposredno primerjavo razmerij uspešnosti. Zato je Komisija mnenja, da analiza takih razmerij v tem primeru ni primerna.

(243)

Namesto tega je Komisija analizirala podatke o finančni uspešnosti TVDanmark in SBS Broadcasting. Na podlagi svoje analize Komisija ne more z gotovostjo ugotoviti, ali nastale izgube izhajajo iz velikih začetnih stroškov, potrebnih za zagon dejavnosti, ki jih TVDanmark še ni zmogla nadomestiti, ali pa TVDanmark dejansko ne posluje uspešno. Kljub več zahtevam Komisija ni mogla pridobiti podatkov o finančnem uspehu tretje radijske in televizijske postaje, TV3, da bi lahko izvedla primerjavo s tretjim operaterjem na trgu. Zato Komisija ne more z gotovostjo priti do sklepa, ali so izgube TVDanmark posledica oblikovanja cen pri TV2 ali jih povzročajo drugi dejavniki pod vplivom same TVDanmark.

(244)

Ker ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je TVDanmark uspešen operater ali ne, in ker neposredna primerjava obeh operaterjev ni mogoča, Komisija meni, da zgornja ocena v tem primeru ni dokončna.

(245)

Komisija se je zato odločila, da izvede podrobnejšo analizo cenovne politike TV2 in razpoložljivih podatkov o oglaševalskem trgu, da bi lahko ocenila, ali je TV2 ravnala tako, da bi kar najbolj povečala svoje prihodke iz oglaševanja v preiskovanem obdobju ali ne.

(246)

Prvič, Komisija je primerjala cene obeh operaterjev in analizirala cenovno politiko TV2. Analiza je bila osredotočena na leta 1998–2002, tj, na obdobje, za katero pritožnik izjavlja, da se TV2 začela prodajati „pod ceno“ na oglaševalskem trgu. Drugič, analizirala je stroške oglaševanja na Danskem v okviru EU in predvsem v primerjavi z drugimi skandinavskimi državami. Nazadnje je naredila primerjavo sorodnih cen po vseh skandinavskih državah in vseh sredstvih javnega obveščanja.

(247)

Komisija ugotavlja, da so ravnanje TV2 na oglaševalskem trgu raziskovali danski organi za konkurenco. Danski svet za konkurenčnost je 21. decembra 2005 navedel, da je TV2 kršila člen 102 PDEU in ustrezno nacionalno zakonodajo s tem, da je na oglaševalskem trgu uvedla popuste za stalne stranke. To odločbo je razveljavilo pritožbeno sodišče za konkurenco 1. novembra 2006, vendar je bila nato potrjena v pritožbi na Vzhodno sodišče višje stopnje 22. junija 2009. Sklep sodišča je bil predložen vrhovnemu sodišču, ki je 18. marca 2011 potrdilo sklep sodišča višje stopnje. To je sledilo sklepu Sveta za konkurenčnost z dne 29. novembra 2000, v katerem je ta ugotovil, da so popusti TV2 za leto 2000 predstavljali zlorabo prevladujočega položaja. Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da je preiskava, ki so jo izvedli danski organi za konkurenco, obsegala obdobje 2000–2005, tj. samo zadnja leta obdobja, ki ga krije ta sklep. Zlasti ni nujno, da popust stalnim strankam kaže na obstoj navzkrižnega subvencioniranja v smislu Sporočila o oddajanju iz leta 2001 („Kadar koli izvajalec javnih storitev radiotelevizije zniža cene komercialnih dejavnosti pod mejo, ki je potrebna za povračilo neodvisnih stroškov, ki bi jih moral v podobnem položaju običajno nadomestiti uspešen komercialni operater, bi takšna praksa kazala na obstoj prekomernega nadomestila obveznosti iz izvajanja javnih storitev“). Dejansko je TV2, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, povprečno zaračunavala bistveno višje cene kot njeni konkurenti. Poleg tega popusti stalnim strankam kažejo na to, da so stranke za TV2 namenile večji del svojih letnih proračunov za oglaševanje, kot bi ga v drugih okoliščinah. Zato navedba kaže, da je TV2 svoj prihodek iz oglaševanja povečala s sistemom popustov, kar bi pravzaprav zmanjšalo potrebo po financiranju iz naročnin. Komisije v nobenem primeru ne obvezujejo odločitve danskih organov za konkurenco.

(248)

Delež in sestava gledalcev, vsebina programov, predpisi o oglaševalskem času in tudi mehanizem financiranja postaj so dejavniki, ki vplivajo na značaj konkurence na oglaševalskem trgu. Torej se spreminjajo tudi cene med različnimi izvajalci radijskih in televizijskih storitev. Postaje prodajajo tudi paleto diferenciranih „proizvodov“, katerih cene se razlikujejo (88).

(249)

Cene, ki jih zaračunavajo postaje, vključujejo tudi znatne popuste. Zato ni bistveno primerjati navedenih cen v televizijskem oglaševanju. Večji del televizijskega oglaševanja (približno 90 % vsega oglaševanja po celotni državi) poteka na podlagi letnih sporazumov, na podlagi katerih televizijski kanali dajejo letne popuste. Poleg tega obstaja še vrsta drugih popustov (za nove oglaševalce, za manj privlačen oglaševalski prostor, dodatni količinski popusti itn.). Pogajanja in sklenitev teh sporazumov so delo tako imenovanih agencij za medije.

(250)

Da bi bila mogoča primerjava med različnimi postajami, je treba določiti povprečje različnih cen, ki se zaračunavajo. Spodnja preglednica prikazuje povprečne cene za TRP ciljne skupine 21–50. Povprečne cene so bile pridobljene tako, da se je promet zadevnih postaj iz nacionalnega prostora delil z doseženim številom TRP ciljne skupine 21–50 (89):

(251)

Iz zgornjih podatkov je razvidno, da so bile cene TVDanmark za TRP skupine 21–50 za okoli 30–40 % nižje od cen TV2. Kot je navedla Komisija v svojem sklepu o državni pomoči za France 2 in France 3, obstaja pozitivno razmerje med povprečnim številom stikov in povprečno neto ceno na stik na trgu televizijskega oglaševanja (91). Zato se razlika v cenah med radijskimi in televizijskimi postajami lahko razloži z relativno močjo postaj v smislu njihove zmožnosti pritegnitve gledalcev. V takih primerih je bistveno ugotoviti, ali dejanske razlike v cenah odražajo pogoje na trgu ali ne.

(252)

V nasprotju s primerom v Franciji se opažanja v tem primeru lahko analizirajo samo za dva operaterja. Naklon črte linearne regresije bi se tako izračunal na podlagi cen teh dveh operaterjev in bi bil z vidika statistike le malo pomemben. Zato ne bi bilo mogoče sklepati o tem, ali je naklon te črte „ustrezen“ ali ne.

(253)

Da bi preverili, ali je za dejanske razlike v cenah med obema operaterjema mogoče trditi, da odražajo pogoje na trgu, ali ne, se je uporabil korekcijski faktor, da bi poskušali nevtralizirati superiorni položaj TV2 na trgu. Vplivni faktor se je določil na podlagi izračunov agencij za medije in odraža razliko v pokritju, ki se lahko doseže v želeni ciljni skupini z nakupom 100 TRP ciljne skupine 21–50 od TVDanmark in TV2. TVDanmark ima v povprečju nekoliko manj kot 70 % dosega TV2 (z nakupom 100 TRP ciljne skupine 21–50). Če se uporabi ta vplivni faktor, se cene približajo, čeprav so cene TV2 še vedno nekoliko višje od cen TVDanmark. Zato se zdi, da razlika v cenah odraža pogoje na trgu. Vendar je pri takih sklepih potrebna previdnost, saj je treba upoštevati, da tak korekcijski faktor nikakor ne more upoštevati vseh razlik med postajami.

(254)

Komisija tudi navaja, da pritožnik trdi, da konkurenca na trgu televizijskega oglaševanja ne poteka niti po navedenih cenah niti po povprečnih cenah GRP ali TRP, kot je predstavljeno zgoraj. TVDanmark trdi, da operaterji namesto tega konkurirajo po tako imenovanih mejnih cenah. Te naj bi se pojavile zaradi superiornega položaja TV2 na trgu. Da bi oglaševalci dosegli cilje svojih kampanj, morajo kupiti določeno kvoto točk gledanosti ekskluzivno od TV2. Za te tako imenovane inframejne enote ni bilo konkurence, zato je TV2 lahko ustvarjala presežni dobiček iz teh enot. Zato so operaterji konkurirali pri preostalih točkah gledanosti, torej po mejnih cenah. TVDanmark trdi, da so bile te cene celo nižje od povprečnih cen, predstavljenih v zgornjih preglednicah.

(255)

Če odmislimo vprašanje o tem, ali je ta trditev pravilna ali ne, Komisija meni, da bi bilo tako ravnanje mogoče zaradi močnega položaja TV2 na trgu. Pričujoča preiskava pa mora ugotoviti, ali je TV2 s svojim ravnanjem na oglaševalskem trgu poskušala kar najbolj povečati svoje prihodke. V zvezi s tem ni mogoče izključiti možnosti, da je TV2 ohranila svoje cene nizke, da bi obdržala velik tržni delež, vendar to ne pomeni, da ni poskušala kar najbolj povečati svojih prihodkov.

(256)

Navedbe kažejo, da so bile cene TV2 v preiskovanem obdobju višje od cen TVDanmark. Prav tako je očitno, da je dejanska raven cen kljub povečanju navedenih cen v tem obdobju padala. TV2 je znatno povečala svoje popuste.

(257)

Vendar na podlagi analize cen ni mogoče ugotoviti, ali je trend cen dejansko prispeval k zmanjšanju skupnega prihodka iz oglaševanja ali ne, pri čemer se je povečala potreba po državnem financiranju. Da bi Komisija obravnavala to vprašanje, je analizirala oblikovanje cen pri TV2 in učinek, ki ga je to imelo na skupno raven prihodkov iz oglaševanja.

(258)

Kot je pojasnjeno v naslednjih uvodnih izjavah, je TV2 v preiskovanem obdobju večkrat zvišala in znižala cene (z dodelitvami večjih popustov). Spodnja preglednica vsebuje pregled nad gibanjem skupne ravni dohodka TV2 iz oglaševanja (v milijonih DKK) v obdobju 1998–2002, tj. v obdobju, za katero pritožnik trdi, da je TV2 zniževala cene na danskem trgu:

(259)

Leta 1997 je TV2 sprejela strateško odločitev, da ne bo povečala izkoriščenosti svojih zmogljivosti, ampak bo namesto tega leta 1998 zvišala svoje cene. Drugo zvišanje cen se je izvedlo leta 1999. Danske oblasti trdijo, da je postala konkurenca do leta 1999 tako intenzivna, da je imela TV2 škodo zaradi zvišanja cen, zato so prihodki TV2 iz oglaševanja od prejšnjega leta padli za približno 10 %.

(260)

Leta 2000 je TV2 pričakovala, da se bo konkurenca močno okrepila, zato ni zvišala svojih cen. Dejanske cene so se res znižale zaradi novega sistema popustov, ki ga je uvedla TV2. Tako je TV2 od leta poprej povečala izkoriščenost svojih zmogljivosti za 33 %. Toda cenovni ukrepi so pripeljali do 8,4-odstotnega povečanja prometa TV2 iz oglaševanja po celotni državi. Leta 2001 je TV2 spet zvišala svoje cene. Kljub zvišanim cenam so se njeni prihodki iz oglaševanja in izkoriščenost njenih zmogljivosti zmanjšali na raven iz leta 1999. Leta 2002 je TV2 znova znižala cene in imela nekoliko nižji celotni promet. Vendar se je promet na celotnem oglaševalskem trgu zmanjšal še bolj.

(261)

Na podlagi zgoraj navedenega je mogoče sklepati, da je uporaba obsežnih popustov povzročila znižanje dejanske ravni cen. TV2 je lahko izravnala to znižanje cen s povečanjem izkoriščenosti svojih zmogljivosti. Ker konkurenti niso imeli na razpolago enake rezerve zmogljivosti, niso imeli enakih možnosti. Da bi bili uspešni na trgu, so morali slediti TV2. V letih, ko je TV2 zvišala cene, je doživela upad svojega skupnega prometa iz oglaševanja. Ko pa je TV2 znižala svoje cene, je lahko povečala svoj skupni promet. Komisija zato sklepa, da so znižanja cen, ki jih je uvedla TV2, dejansko pripeljala do višjega skupnega prometa. Posledično oblikovanje cen pri TV2 ne kaže, da podjetje ni poskušalo kar najbolj povečati svojih prihodkov.

(262)

Primerjava cen med danskimi operaterji in analiza oblikovanja cen TV2 ne kažeta, ali je bila raven cen na danskem trgu za televizijsko oglaševanje prenizka ali ne. Taka nizka raven cen bi lahko izhajala iz dejstva, da je TV2 izkoristila svoj superiorni položaj, da je spravila skupno stopnjo izdatkov za televizijsko oglaševanje pod običajno konkurenčno raven.

(263)

Komisija je z namenom, da bi obravnavala to vprašanje, analizirala gospodarske podatke, dobljene na oglaševalskem trgu v vseh državah EU, in jih primerjala z Dansko. Ker je danski oglaševalski trg najbolj primerljiv z drugimi nordijskimi državami, je Komisija opravila tudi primerjavo podatkov med Dansko in drugimi nordijskimi državami (Finsko, Švedsko in Norveško) (92). Ključne analizirane številke za izdatke za televizijsko oglaševanje so bile: (1) izdatki za televizijsko oglaševanje kot odstotek skupnih izdatkov za oglaševanje; (2) izdatki za televizijsko oglaševanje na osebo; (3) izdatki za televizijsko oglaševanje kot del BDP. Spodnja preglednica je pregled teh ključnih številk:

Ključne številke za izdatke za televizijsko oglaševanje na Danskem, v EU in drugih nordijskih državah

(264)

Zgornja preglednica kaže, da je bil delež televizijskega oglaševanja iz skupnih izdatkov za oglaševanje na Danskem manjši (27 %) v primerjavi s povprečjem EU (37 %). Vendar podatki kažejo, da obstaja splošna delitev med severno in južno Evropo (93). V državah članicah na jugu so izdatki za televizijsko oglaševanje bistveno večji kot v državah članicah na severu (94). Enak vzorec je mogoče opaziti za izdatke za televizijsko oglaševanje kot delež BDP (95). Tudi izdatki za televizijsko oglaševanje na osebo kažejo veliko razliko med državami članicami (96). Glede na podatke nordijskih držav je danski vzorec izdatkov v skladu z vzorcem drugih nordijskih držav.

(265)

Ob upoštevanju navedenega Komisija sklepa, da ni jasnih in nedvoumnih dokazov o tem, da bi bil danski trg za televizijsko oglaševanje sistematično in stalno v krizi zaradi oblikovanja cen pri TV2.

(266)

Pritožnik je predložil tudi primerjalne podatke o povezanih cenah (izražene v CPM (97) onkraj meja za eno vrsto sredstev javnega obveščanja in po vseh vrstah sredstev javnega obveščanja v neki državi. Podatki, ki jih je predložil pritožnik, primerjajo stroške, s katerimi oglas doseže 1 000 posameznikov bodisi z uporabo tiskanih medijev ali televizije na Danskem, Norveškem in Švedskem (98).

(267)

Podatki kažejo, da je televizijsko oglaševanje na Danskem cenejše kot na Švedskem in Norveškem (99), obratno pa velja za tiskane medije (100).

(268)

Vendar pa Komisija ne more preveriti zanesljivosti predloženih podatkov in ti podatki niso javno objavljeni. Glede na dejstvo, da so podatki razmeroma omejeni in ne upoštevajo morebitnih kulturnih razlik, Komisija ne more sprejeti tehtnih sklepov o ravni povezanih cen za različne medije v skandinavskih državah.

(269)

Komisija zato sklepa, da je imela TV2 v preiskovanem obdobju najvišje cene za oglaševanje na danskem trgu, ker je imela možnost postaviti 15–40 % višjo ceno za svoj proizvod kot njeni konkurenti, odvisno od dostopa do zadevne ciljne skupine. V primerjavi s Švedsko in Norveško so cene na Danskem približno 20 % nižje.

(270)

Glede na zgornje analize Komisija sklepa, da z vidika državne pomoči ni jasnih dokazov o tem, da TV2 ni poskušala kar najbolj povečati svojih prihodkov iz oglaševanja ali da bi njeno ravnanje na oglaševalskem trgu pripeljalo do večje potrebe po državnem financiranju.