PRILOGA I

IZVAJANJE DENARNE POLITIKE V EUROOBMOČJU

Splošna dokumentacija o instrumentih in postopkih denarne politike Eurosistema

KAZALO

UVOD

POGLAVJE 1 –   PREGLED OKVIRA DENARNE POLITIKE

1.1	Evropski sistem centralnih bank

1.2	Cilji Eurosistema

1.3	Instrumenti denarne politike Eurosistema

1.3.1

Operacije odprtega trga

1.3.2

Odprte ponudbe

1.3.3

Obvezne rezerve

1.4	Nasprotne stranke

1.5	Finančno premoženje za zavarovanje terjatev

1.6	Spremembe okvira denarne politike

POGLAVJE 2 –   PRIMERNE NASPROTNE STRANKE

2.1	Splošna merila primernosti

2.2	Izbira nasprotnih strank za hitre avkcije in dvostranske operacije

2.3	Sankcije v primeru neizpolnjevanja obveznosti nasprotne stranke

2.4	Ukrepi zaradi razlogov skrbnega in varnega poslovanja ali neizpolnitve obveznosti

2.4.1

Ukrepi zaradi razlogov skrbnega in varnega poslovanja

2.4.2

Ukrepi zaradi neizpolnitve obveznosti

2.4.3

Sorazmerna in nediskriminatorna uporaba diskrecijskih ukrepov

POGLAVJE 3 –   OPERACIJE ODPRTEGA TRGA

3.1	Povratne transakcije

3.1.1

Splošen opis

3.1.2

Operacije glavnega refinanciranja

3.1.3

Operacije dolgoročnejšega refinanciranja

3.1.4

Povratne operacije finega uravnavanja

3.1.5

Povratne strukturne operacije

3.2	Dokončne transakcije

3.2.1

Vrsta instrumenta

3.2.2

Pravna narava

3.2.3

Določitev cene

3.2.4

Druge operativne značilnosti

3.3	Izdaja dolžniških certifikatov ECB

3.3.1

Vrsta instrumenta

3.3.2

Pravna narava

3.3.3

Izračun obresti

3.3.4

Druge operativne značilnosti

3.4	Valutne zamenjave

3.4.1

Vrsta instrumenta

3.4.2

Pravna narava

3.4.3

Valute in devizni tečaji

3.4.4

Druge operativne značilnosti

3.5	Zbiranje vezanih depozitov

3.5.1

Vrsta instrumenta

3.5.2

Pravna narava

3.5.3

Izračun obresti

3.5.4

Druge operativne značilnosti

POGLAVJE 4 –   ODPRTE PONUDBE

4.1	Odprta ponudba mejnega posojila

4.1.1

Vrsta instrumenta

4.1.2

Pravna narava

4.1.3

Pogoji dostopa

4.1.4

Zapadlost in izračun obresti

4.1.5

Ukinitev odprte ponudbe mejnega posojila

4.2	Odprta ponudba mejnega depozita

4.2.1

Vrsta instrumenta

4.2.2

Pravna narava

4.2.3

Pogoji dostopa

4.2.4

Zapadlost in izračun obresti

4.2.5

Ukinitev odprte ponudbe mejnega depozita

POGLAVJE 5 –   POSTOPKI

5.1	Avkcijski postopki

5.1.1

Splošen opis

5.1.2

Koledar avkcij

5.1.3

Najava avkcij

5.1.4

Priprava in predložitev protiponudb s strani nasprotnih strank

5.1.5

Postopki za dodelitev na avkcijah

5.1.6

Objava rezultatov avkcije

5.2	Postopki za dvostranske operacije

5.2.1

Splošen opis

5.2.2

Neposredni stik z nasprotnimi strankami

5.2.3

Operacije, izvedene prek borz vrednostnih papirjev in tržnih posrednikov

5.2.4

Najava dvostranskih operacij

5.2.5

Delovni dnevi

5.3	Postopki poravnave

5.3.1

Splošen opis

5.3.2

Poravnava operacij odprtega trga

5.3.3

Postopki ob koncu dneva

POGLAVJE 6 –   PRIMERNO FINANČNO PREMOŽENJE

6.1	Splošen opis

6.2	Opredelitev primernosti finančnega premoženje za zavarovanje terjatev

6.2.1

Merila primernosti za tržno finančno premoženje

6.2.2

Merila primernosti za netržno finančno premoženje

6.2.3

Dodatne zahteve glede uporabe primernega finančnega premoženja

6.3	Bonitetni okvir Eurosistema

6.3.1

Obseg in posamezni elementi

6.3.2

Določitev visokih bonitetnih standardov za tržno finančno premoženje

6.3.3

Določitev visokih bonitetnih standardov za netržno finančno premoženje

6.3.4

Merila sprejemljivosti za bonitetne sisteme

6.3.5

Spremljanje zanesljivosti bonitetnih sistemov

6.4	Ukrepi za obvladovanje tveganj

6.4.1

Splošna načela

6.4.2

Ukrepi za obvladovanje tveganj pri tržnem finančnem premoženju

6.4.3

Ukrepi za obvladovanje tveganj pri netržnem finančnem premoženju

6.5	Načela vrednotenja finančnega premoženja za zavarovanje terjatev

6.5.1

Tržno finančno premoženje

6.5.2

Netržno finančno premoženje

6.6	Uporaba primernega finančnega premoženja za čezmejno zavarovanje terjatev

6.6.1

Korespondenčni centralnobančni model

6.6.2

Povezave med sistemi poravnave vrednostnih papirjev

6.7	Sprejetje zavarovanja v valutah, ki niso euro, ob nepredvidljivih dogodkih

POGLAVJE 7 –   OBVEZNE REZERVE

7.1	Splošen opis

7.2	Institucije, ki so obvezniki obveznih rezerv

7.3	Določitev obveznih rezerv

7.3.1

Osnova za obvezne rezerve in stopnje obveznih rezerv

7.3.2

Izračun obveznih rezerv

7.4	Izpolnjevanje obveznih rezerv

7.4.1

Obdobje izpolnjevanja

7.4.2

Rezervna imetja

7.4.3

Obrestovanje rezervnih imetij

7.5	Pošiljanje poročil, potrditev in preverjanje osnove za obvezne rezerve

7.6	Neizpolnjevanje obveznih rezerv

DODATEK 1 –

Primeri operacij in postopkov denarne politike

DODATEK 2 –

Glosar

DODATEK 3 –

Izbor nasprotnih strank za posege na deviznem trgu in valutne zamenjave za namene denarne politike

DODATEK 4 –

Okvir Evropske centralne banke za poročanje denarne in bančne statistike

DODATEK 5 –

Spletne strani Eurosistema

DODATEK 6 –

Postopki in sankcije, ki se uporabljajo ob neizpolnjevanju obveznosti nasprotne stranke

DODATEK 7 –

Ustanovitev veljavnega zavarovanja na bančnih posojilih

KRATICE

BPRČ	bruto poravnava v realnem času
CCBM	korespondenčni centralnobančni model
CDD	centralna depotna družba
ECB	Evropska centralna banka
EGP	Evropski gospodarski prostor
ESCB	Evropski sistem centralnih bank
ESR 95	Evropski sistem računov 1995
EU	Evropska unija
KNPVP	kolektivni naložbeni podjem za vlaganje v prenosljive vrednostne papirje
MCDD	mednarodna centralna depotna družba
MFI	denarna finančna institucija
NCB	nacionalna centralna banka
SPVP	sistem poravnave vrednostnih papirjev
TARGET	transevropski sistem bruto poravnave v realnem času, kot je opredeljen v Smernici ECB/2005/16
TARGET2	transevropski sistem bruto poravnave v realnem času, kot je opredeljen v Smernici ECB/2007/2

Uvod

V tem dokumentu je predstavljen operativni okvir, ki ga je Eurosistem izbral za enotno denarno politiko v euroobmočju. Ta dokument, ki je del pravnega okvira Eurosistema za instrumente in postopke denarne politike, naj bi se uporabljal kot „splošna dokumentacija“ o instrumentih in postopkih denarne politike Eurosistema, zlasti s ciljem zagotoviti nasprotnim strankam informacije, ki jih potrebujejo v zvezi z okvirom denarne politike Eurosistema.

Splošna dokumentacija sama po sebi niti ne podeljuje pravic niti ne nalaga obveznosti nasprotnim strankam. Pravno razmerje med Eurosistemom in njegovimi nasprotnimi strankami se vzpostavi na podlagi ustreznih pogodbenih dogovorov ali predpisov.

Dokument je razdeljen na sedem poglavij. Poglavje 1 ponuja pregled operativnega okvira denarne politike Eurosistema. V poglavju 2 so opredeljena merila primernosti za nasprotne stranke, ki sodelujejo v operacijah denarne politike Eurosistema. Poglavje 3 opisuje operacije odprtega trga, medtem ko poglavje 4 predstavlja odprte ponudbe, ki so na voljo nasprotnim strankam. Poglavje 5 določa postopke, ki se uporabljajo pri izvrševanju operacij denarne politike. V poglavju 6 so opredeljena merila primernosti za finančno premoženje za zavarovanje terjatev v operacijah denarne politike. Poglavje 7 predstavlja sistem obveznih rezerv Eurosistema.

Dodatki vsebujejo primere operacij denarne politike, glosar, merila za izbor nasprotnih strank pri posegih Eurosistema na deviznem trgu, predstavitev okvira poročanja za potrebe denarne in bančne statistike Evropske centralne banke, seznam naslovov spletnih strani Eurosistema, opis postopkov in sankcij, ki se uporabijo v primeru, ko nasprotna stranka ne izpolni svojih obveznosti, ter dodatne pravne zahteve za ustanovitev veljavnega zavarovanja na bančnih posojilih, ko se ta uporabijo za zavarovanje pri operacijah Eurosistema.

POGLAVJE 1

PREGLED OKVIRA DENARNE POLITIKE

1.1   Evropski sistem centralnih bank

Evropski sistem centralnih bank (ESCB) sestavljajo Evropska centralna banka (ECB) in centralne banke držav članic EU (1). Dejavnosti ESCB se izvajajo v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije ter Statutom Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (v nadaljnjem besedilu: Statut ESCB). ESCB vodijo organi odločanja ECB. Svet ECB je tako odgovoren za oblikovanje denarne politike, Izvršilni odbor pa je pooblaščen za izvajanje denarne politike v skladu z odločitvami in smernicami, ki jih sprejme Svet ECB. Kolikor je možno in ustrezno ter s ciljem zagotoviti operativno učinkovitost, ECB izvaja operacije, ki so sestavni del nalog Eurosistema, preko NCB (2). NCB lahko med članicami Eurosistema izmenjujejo posamezne informacije, kot so na primer operativni podatki v zvezi z nasprotnimi strankami, ki sodelujejo v operacijah Eurosistema, če je to potrebno za izvajanje denarne politike (3). Operacije denarne politike Eurosistema se izvajajo pod enakimi pogoji v vseh državah članicah (4).

1.2   Cilji Eurosistema

Poglavitni cilj Eurosistema je ohranjanje stabilnosti cen, kakor je opredeljeno v členu 127(1) Pogodbe. Če to ni v nasprotju z njegovim poglavitnim ciljem stabilnosti cen, mora Eurosistem podpirati splošne ekonomske politike v Uniji. Pri uresničevanju svojih ciljev mora Eurosistem ravnati po načelu odprtega tržnega gospodarstva s svobodno konkurenco, pri čemer daje prednost učinkovitemu razporejanju virov.

1.3   Instrumenti denarne politike Eurosistema

Eurosistem ima za doseganje svojih ciljev na voljo vrsto instrumentov denarne politike; Eurosistem izvaja operacije odprtega trga, nudi odprte ponudbe in od kreditnih institucij zahteva, da imajo obvezne rezerve na računih pri Eurosistemu.

1.3.1   Operacije odprtega trga

Operacije odprtega trga imajo pomembno vlogo v denarni politiki Eurosistema, ko gre za uravnavanje obrestnih mer, uravnavanje likvidnosti na trgu in signaliziranje naravnanosti denarne politike. Eurosistem ima za izvajanje operacij odprtega trga na voljo pet vrst instrumentov. Najpomembnejši instrument so povratne transakcije (izvajajo se na podlagi pogodb o začasni prodaji ali zavarovanih posojil). Eurosistem lahko uporabi tudi dokončne transakcije, izdajo dolžniških certifikatov ECB, valutne zamenjave in zbiranje vezanih depozitov. Operacije odprtega trga se izvajajo na pobudo ECB, ki tudi odloča o instrumentu, ki se bo uporabil, in pogojih za njegovo izvršitev. Lahko se izvajajo v obliki standardnih avkcij, hitrih avkcij ali dvostranskih postopkov (5). Glede na cilje, rednost in postopke se lahko operacije odprtega trga Eurosistema razdelijo na naslednje štiri kategorije (glej tudi tabelo 1):

(a)

operacije glavnega refinanciranja so redne povratne transakcije za povečevanje likvidnosti, organizirane tedensko in z običajno zapadlostjo enega tedna. Te operacije izvajajo NCB v obliki standardnih avkcij. Operacije glavnega refinanciranja igrajo osrednjo vlogo pri uresničevanju ciljev operacij odprtega trga Eurosistema;

(b)

operacije dolgoročnejšega refinanciranja so povratne transakcije za povečevanje likvidnosti, organizirane mesečno in z običajno zapadlostjo treh mesecev. Te operacije imajo za cilj zagotoviti nasprotnim strankam dodatno dolgoročnejše refinanciranje, izvajajo pa jih NCB v obliki standardnih avkcij. S temi operacijami Eurosistem trgu praviloma ne želi signalizirati svojih namer in zato običajno le sprejema ponujene mere;

(c)

operacije finega uravnavanja se izvajajo občasno s ciljem uravnavanja likvidnosti na trgu in uravnavanja obrestnih mer, zlasti z namenom izravnati učinke, ki jih imajo nepričakovana nihanja likvidnosti na trgu na obrestne mere. Operacije finega uravnavanja se lahko izvajajo na zadnji dan obdobja izpolnjevanja obveznih rezerv z namenom uravnavati morebitno likvidnostno neravnovesje, nastalo po dodelitvi v zadnji operaciji glavnega refinanciranja. Operacije finega uravnavanja se v prvi vrsti izvajajo kot povratne transakcije, lahko pa so tudi v obliki valutnih zamenjav ali zbiranja vezanih depozitov. Instrumenti in postopki, ki se uporabljajo pri izvajanju operacij finega uravnavanja, se prilagodijo glede na vrsto transakcije in posebne cilje, ki se jih želi doseči s temi operacijami. Operacije finega uravnavanja običajno izvajajo NCB s hitrimi avkcijami ali prek dvostranskih postopkov. Svet ECB lahko odloči, da lahko v izrednih okoliščinah dvostranske operacije finega uravnavanja izvaja sama ECB;

(d)

poleg tega lahko Eurosistem izvaja strukturne operacije z izdajanjem dolžniških certifikatov ECB, povratnimi transakcijami in dokončnimi transakcijami. Te operacije se izvajajo, kadar želi ECB prilagoditi strukturno pozicijo Eurosistema do finančnega sektorja (redno ali občasno). Strukturne operacije v obliki povratnih transakcij in izdajanja dolžniških instrumentov izvajajo NCB prek standardnih avkcij. Strukturne operacije v obliki dokončnih transakcij običajno izvajajo NCB prek dvostranskih postopkov. Svet ECB lahko odloči, da lahko v izrednih okoliščinah strukturne operacije izvaja sama ECB.

1.3.2   Odprte ponudbe

Namen odprtih ponudb je povečevati oziroma umikati likvidnost čez noč, signalizirati splošno naravnanost denarne politike in določiti mejo nihanja obrestnih mer na trgu čez noč. Primerne nasprotne stranke imajo na lastno pobudo na voljo dve odprti ponudbi, pod pogojem, da izpolnjujejo določene operativne pogoje dostopa (glej tudi tabelo 1):

(a)

nasprotne stranke lahko uporabijo mejno posojilo za pridobitev likvidnosti čez noč od NCB na podlagi primernega finančnega premoženja. V normalnih okoliščinah ni omejitev zneska posojila ali drugih omejitev dostopa nasprotnih strank do posojila, razen zahteve po predložitvi zadostnega finančnega premoženja za zavarovanje terjatev. Obrestna mera za mejno posojilo praviloma predstavlja zgornjo mejo obrestne mere na trgu čez noč;

(b)	nasprotne stranke lahko uporabijo mejni depozit za deponiranje čez noč pri NCB. V normalnih okoliščinah ni omejitev višine depozitov ali drugih omejitev dostopa nasprotnih strank do te odprte ponudbe. Obrestna mera za mejni depozit praviloma predstavlja spodnjo mejo obrestne mere na trgu čez noč.

Odprte ponudbe decentralizirano upravljajo NCB.

1.3.3   Obvezne rezerve

Sistem obveznih rezerv Eurosistema se uporablja za kreditne institucije v euroobmočju, in sicer predvsem za stabilizacijo obrestnih mer denarnega trga in ustvarjanje (ali povečanje) strukturnega likvidnostnega primanjkljaja. Rezerve, ki jih je dolžna zagotoviti vsaka institucija, se določijo glede na postavke njene bilance stanja. Z namenom slediti cilju stabilizacije obrestnih mer sistem obveznih rezerv Eurosistema omogoča institucijam uporabo metode povprečenja. Izpolnjevanje obveznih rezerv se določi na podlagi povprečnih dnevnih stanj rezervnih imetij institucije v obdobju izpolnjevanja. Imetja zahtevanih rezerv institucij se obrestujejo po obrestni meri za operacije glavnega refinanciranja Eurosistema.

Tabela 1

Operacije denarne politike Eurosistema

Operacije denarne politike	Vrste transakcij		Zapadlost	Pogostost	Postopek
	Povečanje likvidnosti	Umikanje likvidnosti
Operacije odprtega trga
Operacije glavnega refinanciranja	Povratne transakcije	—	En teden	Tedensko	Standardne avkcije
Operacije dolgoročnejšega refinanciranja	Povratne transakcije	—	Tri mesece	Mesečno	Standardne avkcije
Operacije finega uravnavanja	Povratne transakcije Valutne zamenjave	Povratne transakcije Zbiranje vezanih depozitov Valutne zamenjave Nestandardizirano	Občasno	Hitre avkcije	Dvostranski postopki Strukturne operacije
Povratne transakcije	Izdaja dolžniških certifikatov ECB	Standardizirano/nestandardizirano	Redno in občasno	Standardne	avkcije
	Dokončni nakupi	Dokončne prodaje	—	Občasno	Dvostranski postopki
Odprte ponudbe
Mejno posojilo	Povratne transakcije	—	Čez noč	Dostop po prostem preudarku nasprotnih strank
Mejni depozit	—	Depoziti	Čez noč	Dostop po prostem preudarku nasprotnih strank

1.4   Nasprotne stranke

Okvir denarne politike Eurosistema je oblikovan tako, da zagotavlja sodelovanje širokega kroga nasprotnih strank. Institucije, ki so obvezniki za obvezne rezerve v skladu s členom 19.1 Statuta ESCB, lahko dostopajo do odprtih ponudb in sodelujejo v operacijah odprtega trga v obliki standardnih avkcij in dokončnih transakcij. Eurosistem lahko izbere omejeno število nasprotnih strank za sodelovanje v operacijah finega uravnavanja. Pri operacijah valutnih zamenjav, ki se izvajajo za namene denarne politike, se uporabljajo aktivni udeleženci na deviznem trgu. Krog nasprotnih strank za te operacije je omejen na institucije, izbrane za posege Eurosistema na deviznem trgu, ki so ustanovljene v euroobmočju.

Šteje se, da so nasprotne stranke seznanjene z vsemi obveznostmi, ki jim jih nalaga zakonodaja o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ter jih tudi izpolnjujejo.

1.5   Finančno premoženje za zavarovanje terjatev

Na podlagi člena 18.1 Statuta ESCB se morajo vsi kreditni posli Eurosistema (tj. operacije denarne politike za povečevanje likvidnosti in posojilo čez dan) sklepati na podlagi ustreznega zavarovanja. Eurosistem sprejema širok nabor finančnega premoženja za zavarovanje svojih operacij. Eurosistem je razvil enoten okvir primernega zavarovanja, ki je skupen za vse kreditne posle Eurosistema (imenuje se tudi „enotna lista“). Enotni okvir je 1. januarja 2007 nadomestil sistem z dvema listama, ki je veljal od začetka tretje faze ekonomske in monetarne unije. Enotni okvir zajema tržno in netržno finančno premoženje, ki izpolnjuje poenotena merila primernosti, ki veljajo za celotno euroobmočje in jih je določil Eurosistem. Med tržnim in netržnim finančnim premoženjem ni razlik glede kvalitete finančnega premoženja in njegove primernosti za različne vrste operacij denarne politike Eurosistema, razen dejstva, da se netržno finančno premoženje ne uporablja za dokončne transakcije v Eurosistemu. Vse primerno finančno premoženje se lahko uporablja prek meje s pomočjo korespondenčnega centralnobančnega modela (CCBM) ter v primeru tržnega premoženja tudi prek primernih povezav med sistemi poravnave vrednostnih papirjev (SPVP) v Uniji.

1.6   Spremembe okvira denarne politike

Svet ECB lahko kadar koli spremeni instrumente, pogoje, merila in postopke za izvajanje operacij denarne politike Eurosistema.

POGLAVJE 2

PRIMERNE NASPROTNE STRANKE

2.1   Splošna merila primernosti

Nasprotne stranke v operacijah denarne politike Eurosistema morajo izpolnjevati določena merila primernosti (6). Ta merila so določena s ciljem, da se širokemu krogu institucij omogoči dostop do operacij denarne politike Eurosistema, krepi enako obravnavo institucij v celotnem euroobmočju in zagotovi, da nasprotne stranke izpolnjujejo določene operativne zahteve in zahteve glede skrbnega in varnega poslovanja:

(a)

samo institucije, ki so obvezniki v sistemu obveznih rezerv Eurosistema v skladu s členom 19.1 Statuta ESCB, so primerne nasprotne stranke. Institucije, ki so izvzete iz obveznosti v okviru sistema obveznih rezerv Eurosistema (glej oddelek 7.2), niso primerne nasprotne stranke za odprte ponudbe in operacije odprtega trga Eurosistema;

(b)

nasprotne stranke morajo biti finančno trdne. Biti morajo predmet najmanj ene oblike nadzora s strani nacionalnih organov, ki je usklajen z zahtevami Unije/EGP (7). Glede na njihovo specifično institucionalno naravo po pravu Unije se kot nasprotne stranke lahko sprejmejo finančno trdne institucije v smislu člena 123(2) Pogodbe, ki so predmet nadzora, po standardu primerljivega nadzoru s strani pristojnih nacionalnih organov. Kot nasprotne stranke se lahko sprejmejo tudi finančno trdne institucije, ki so predmet neusklajenega nadzora s strani pristojnih nacionalnih organov, po standardu primerljivega nadzoru, ki je usklajen z zahtevami Unije/EGP, npr. v euroobmočju ustanovljene podružnice institucij, ki imajo sedež zunaj EGP;

(c)	za zagotovitev učinkovitega izvajanja operacij denarne politike Eurosistema morajo nasprotne stranke izpolnjevati vsa operativna merila, določena v upoštevnih pogodbenih dogovorih ali predpisih, ki jih uporablja posamezna NCB (ali ECB).

Ta splošna merila primernosti so poenotena za celotno euroobmočje. Institucije, ki izpolnjujejo splošna merila primernosti, lahko:

(a)	dostopajo do odprtih ponudb Eurosistema in

(b)	sodelujejo v operacijah odprtega trga Eurosistema v obliki standardnih avkcij.

Institucija lahko dostopa do odprtih ponudb in operacij odprtega trga Eurosistema v obliki standardnih avkcij samo prek NCB države članice, v kateri je ustanovljena. Če ima institucija poslovne enote (sedež ali podružnice) v več kakor eni državi članici, ima vsaka poslovna enota dostop do teh operacij prek NCB države članice, v kateri je ustanovljena, kar pa ne posega v dejstvo, da lahko protiponudbe ene institucije predloži samo ena poslovna enota (bodisi sedež bodisi izbrana podružnica) v vsaki državi članici.

2.2   Izbira nasprotnih strank za hitre avkcije in dvostranske operacije

Pri dokončnih transakcijah ni vnaprejšnjih omejitev glede kroga nasprotnih strank.

Pri valutnih zamenjavah, ki se izvajajo za namene denarne politike, morajo biti nasprotne stranke sposobne učinkovito opravljati devizne operacije velikega obsega v vseh tržnih pogojih. Krog nasprotnih strank za valutne zamenjave je enak krogu nasprotnih strank, ki so ustanovljene v euroobmočju in izbrane za posege Eurosistema na deviznem trgu. Merila in postopki, ki se uporabljajo pri izbiri nasprotnih strank za posege na deviznem trgu, so predstavljeni v dodatku 3.

Pri drugih operacijah, ki se izvajajo v obliki hitrih avkcij in dvostranskih postopkov (povratne transakcije finega uravnavanja in zbiranje vezanih depozitov), vsaka NCB izbere krog nasprotnih strank izmed institucij, ustanovljenih v njeni državi članici, ki izpolnjujejo splošna merila primernosti za nasprotne stranke. Pri tem je glavno merilo izbire aktivnost na denarnem trgu. Druga merila, ki se lahko upoštevajo, so na primer učinkovitost njihovega oddelka za trgovanje in potencial za sodelovanje pri avkcijah.

Pri hitrih avkcijah in dvostranskih operacijah NCB sklepajo posle z nasprotnimi strankami, ki so vključene v krog njihovih nasprotnih strank za fino uravnavanje. Hitre avkcije in dvostranske operacije se lahko izvajajo tudi s širšim krogom nasprotnih strank.

Svet ECB lahko odloči, da lahko v izrednih okoliščinah dvostranske operacije finega uravnavanja izvaja sama ECB. V primerih, ko bi dvostranske operacije izvajala ECB, bi izbrala nasprotne stranke po sistemu kroženja izmed tistih nasprotnih strank v euroobmočju, ki so primerne za sodelovanje pri hitrih avkcijah in dvostranskih operacijah, s čimer bi se jim zagotovil enakopraven dostop.

2.3   Sankcije v primeru neizpolnjevanja obveznosti nasprotne stranke

ECB naloži institucijam, ki ne izpolnjujejo obveznosti iz uredb in sklepov ECB v zvezi z uporabo obveznih rezerv, sankcije v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2532/98 z dne 23. novembra 1998 o pooblastilih Evropske centralne banke za nalaganje sankcij (8), Uredbo Evropske centralne banke (ES) št. 2157/1999 z dne 23. septembra 1999 o pooblastilih Evropske centralne banke za nalaganje sankcij (ECB/1999/4) (9), Uredbo Sveta (ES) št. 2531/98 z dne 23. novembra 1998 o uporabi obveznih rezerv Evropske centralne banke (10) in Uredbo Evropske centralne banke (ES) št. 1745/2003 z dne 12. septembra 2003 o uporabi obveznih rezerv (ECB/2003/9) (11). V zgoraj navedenih uredbah so določeni ustrezne sankcije in postopkovna pravila za njihovo izvajanje. Poleg tega lahko Eurosistem v primeru hudih kršitev zahtev za obvezne rezerve nasprotne stranke začasno izključi iz sodelovanja pri operacijah odprtega trga.

V skladu z določbami pogodbenih dogovorov ali predpisov, ki jih uporablja zadevna NCB (ali ECB), lahko Eurosistem nasprotnim strankam naloži in tudi bo naložil denarne kazni ali jih začasno izključil iz sodelovanja pri operacijah odprtega trga, če ne bodo izpolnile svojih obveznosti po pogodbenih dogovorih ali predpisih, ki jih uporablja zadevna NCB (ali ECB), kakor je navedeno spodaj.

To velja za primere kršitev (a) avkcijskih pravil, če nasprotna stranka ne prenese zadostnega finančnega premoženja za zavarovanje terjatev ali denarnih sredstev (12) za poravnavo (na dan poravnave) zneska likvidnosti, ki ji je bil dodeljen v operaciji povečevanja likvidnosti, ali pa za ta znesek do zapadlosti operacije ne zagotovi dodatnega zavarovanja v ustreznih pozivih h kritju oziroma če ne prenese zadostnih denarnih sredstev za poravnavo zneska, ki ji je bil dodeljen v operaciji umikanja likvidnosti; in (b) pravil za dvostranske transakcije, če nasprotna stranka ne prenese zadostnega primernega finančnega premoženja za zavarovanje terjatev ali zadostnih denarnih sredstev za poravnavo zneska, dogovorjenega v dvostranskih operacijah, ali pa za še nezapadlo dvostransko transakcijo kadar koli pred zapadlostjo ne zagotovi dodatnega zavarovanja v ustreznih pozivih h kritju.

To velja tudi za primere, ko nasprotna stranka ne spoštuje: (a) pravil za uporabo finančnega premoženja za zavarovanje terjatev (če nasprotna stranka uporablja finančno premoženje, ki je neprimerno ali je postalo neprimerno ali ki ga nasprotna stranka ne sme uporabljati, na primer zaradi tesnih povezav med izdajateljem/garantom in nasprotno stranko ali zato ker sta to isti osebi); in (b) pravil za postopke ob koncu dneva ter pogojev dostopa do mejnega posojila (če nasprotna stranka, ki ima ob koncu dneva negativno stanje na poravnalnem računu, ne izpolnjuje pogojev dostopa do mejnega posojila).

Poleg tega se lahko ukrep začasne izključitve nasprotne stranke, ki ne izpolni obveznosti, uporabi tudi za podružnice iste institucije, ki so ustanovljene v drugih državah članicah. Izjemoma se lahko nasprotno stranko za določeno obdobje izključi iz sodelovanja pri vseh prihodnjih operacijah denarne politike, kadar je to potrebno zaradi resnosti primera neizpolnjevanja obveznosti, na primer zaradi njegove pogostosti ali trajanja.

Denarne kazni, ki jih naložijo NCB v primeru neizpolnjevanja obveznosti, ki se nanaša na kršitve pravil v zvezi z avkcijami, dvostranskimi transakcijami, finančnim premoženjem za zavarovanje terjatev, postopki ob koncu dneva ali pogoji dostopa do mejnega posojila, se izračunajo po vnaprej določeni kazenski obrestni meri (kakor je navedeno v dodatku 6).

2.4   Ukrepi zaradi razlogov skrbnega in varnega poslovanja ali neizpolnitve obveznosti

2.4.1   Ukrepi zaradi razlogov skrbnega in varnega poslovanja

Eurosistem lahko zaradi razlogov skrbnega in varnega poslovanja sprejme naslednje ukrepe:

(a)	v skladu s pogodbenimi dogovori ali predpisi, ki jih uporablja zadevna NCB ali ECB, lahko Eurosistem pri posamezni nasprotni stranki začasno ali trajno izključi ali omeji dostop do instrumentov denarne politike;

(b)	Eurosistem lahko finančno premoženje, ki ga za zavarovanje pri kreditnih poslih Eurosistema predložijo posamezne nasprotne stranke, zavrne, omeji njegovo uporabo ali zanj uporabi dodatne odbitke.

2.4.2   Ukrepi zaradi neizpolnitve obveznosti

Eurosistem lahko pri nasprotnih strankah, ki ne izpolnijo svojih obveznosti po katerem koli pogodbenem dogovoru ali predpisu, ki jih uporabljajo NCB, začasno ali trajno izključi ali omeji dostop do operacij denarne politike.

2.4.3   Sorazmerna in nediskriminatorna uporaba diskrecijskih ukrepov

Eurosistem vse diskrecijske ukrepe, ki so potrebni za zagotavljanje skrbnega upravljanja s tveganji, uporabi in odmeri na sorazmereren in nediskriminatoren način. Vsak diskrecijski ukrep zoper posamezno nasprotno stranko mora biti ustrezno utemeljen.

POGLAVJE 3

OPERACIJE ODPRTEGA TRGA

Operacije odprtega trga imajo pomembno vlogo v denarni politiki Eurosistema. Uporabljajo se za uravnavanje obrestnih mer, uravnavanje likvidnosti na trgu in signaliziranje naravnanosti denarne politike. Glede na njihove cilje, rednost in postopke se lahko operacije odprtega trga Eurosistema razdelijo na štiri kategorije: operacije glavnega refinanciranja, operacije dolgoročnejšega refinanciranja, operacije finega uravnavanja in strukturne operacije. Z vidika uporabljenih instrumentov so povratne transakcije glavni instrument operacij odprtega trga Eurosistema in se lahko uporabijo za vse štiri kategorije operacij, medtem ko se lahko dolžniški certifikati ECB uporabijo za strukturne operacije umikanja likvidnosti. Strukturne operacije se lahko izvajajo tudi z dokončnimi transakcijami, tj. nakupi in prodajami. Poleg tega ima Eurosistem na razpolago dva druga instrumenta za izvajanje operacij finega uravnavanja: valutne zamenjave in zbiranje vezanih depozitov. V nadaljevanju so podrobno predstavljene značilnosti posameznih vrst instrumentov za operacije odprtega trga, ki jih uporablja Eurosistem.

3.1   Povratne transakcije

3.1.1   Splošen opis

3.1.1.1   Vrsta instrumenta

Povratne transakcije so operacije, pri katerih Eurosistem kupuje ali prodaja primerno finančno premoženje na podlagi pogodb o začasni prodaji ali izvaja kreditne posle, zavarovane s primernim finančnim premoženjem. Povratne transakcije se uporabljajo za operacije glavnega refinanciranja in operacije dolgoročnejšega refinanciranja. Poleg tega lahko Eurosistem povratne transakcije uporablja za strukturne operacije in operacije finega uravnavanja.

3.1.1.2   Pravna narava

NCB lahko izvajajo povratne transakcije bodisi v obliki pogodb o začasni prodaji (tj. imetništvo nad finančnim premoženjem se prenese na upnika, istočasno pa se stranki dogovorita, da bo imetništvo nad finančnim premoženjem enkrat v prihodnosti preneseno nazaj na dolžnika) ali z zavarovanimi posojili (tj. upnik dobi izvršljivo zavarovanje nad finančnim premoženjem, vendar ob predpostavki izpolnitve dolžnikove obveznosti imetništvo nad finančnim premoženjem obdrži dolžnik). Ostale določbe za povratne transakcije v obliki pogodb o začasni prodaji so določene v pogodbenih dogovorih, ki jih uporablja posamezna NCB (ali ECB). Pri dogovorih o povratnih transakcijah v obliki zavarovanih posojil je treba upoštevati posebne postopke in formalnosti, ki so v posameznih pravnih sistemih potrebni za ustanovitev in poznejše unovčenje osnovnega zavarovanja (npr. zastava, odstop terjatve ali zavarovanje (charge)).

3.1.1.3   Izračun obresti

Razlika med prodajno ceno in ceno povratnega odkupa pri pogodbi o začasni prodaji je enaka obrestim na izposojeni ali posojeni denarni znesek za obdobje do zapadlosti operacije, tj. cena povratnega odkupa vključuje obresti, ki jih je treba plačati. Obrestna mera povratne transakcije v obliki zavarovanega posojila se določi z uporabo določene obrestne mere na znesek posojila za obdobje do zapadlosti operacije. Obrestna mera, ki velja za povratne operacije odprtega trga Eurosistema, je linearna obrestna mera, pri čemer se za štetje dni uporablja konvencija „dejansko število dni/360 dni v letu“.

3.1.2   Operacije glavnega refinanciranja

Operacije glavnega refinanciranja so najpomembnejše operacije odprtega trga, ki jih izvaja Eurosistem, in imajo osrednjo vlogo pri uresničevanju ciljev uravnavanja obrestnih mer, uravnavanja likvidnosti na trgu in signaliziranja naravnanosti denarne politike.

Operativne značilnosti operacij glavnega refinanciranja so naslednje:

(a)	so povratne operacije povečevanja likvidnosti;

(b)	izvajajo se redno vsak teden (13);

(c)	običajno imajo rok zapadlosti en teden (14);

(d)	decentralizirano jih izvajajo NCB;

(e)	izvajajo se v obliki standardnih avkcij (kakor je določeno v oddelku 5.1);

(f)	vse nasprotne stranke, ki izpolnjujejo splošna merila primernosti (kakor je določeno v oddelku 2.1), lahko predložijo protiponudbe pri operacijah glavnega refinanciranja; in

(g)	tržno in netržno finančno premoženje (kakor je določeno v poglavju 6) je primerno finančno premoženje za zavarovanje terjatev pri operacijah glavnega refinanciranja.

3.1.3   Operacije dolgoročnejšega refinanciranja

Eurosistem izvaja tudi redne operacije refinanciranja, običajno s trimesečno zapadlostjo, namenjene zagotavljanju dodatnega dolgoročnejšega refinanciranja finančnemu sektorju. S temi operacijami Eurosistem trgu praviloma ne želi signalizirati svojih namer in zato običajno le sprejema ponujene mere. Zato se operacije dolgoročnejšega refinanciranja običajno izvajajo v obliki avkcij z variabilno mero, ECB pa občasno objavi obseg refinanciranja, ki bo dodeljen v prihodnjih avkcijah. V izrednih okoliščinah lahko Eurosistem operacije dolgoročnejšega refinanciranja izvede tudi v obliki avkcije s fiksno mero.

Operativne značilnosti operacij dolgoročnejšega refinanciranja so naslednje:

(a)	so povratne operacije povečevanja likvidnosti;

(b)	izvajajo se redno vsak mesec (15);

(c)	običajno imajo rok zapadlosti tri mesece (16);

(d)	decentralizirano jih izvajajo NCB;

(e)	izvajajo se v obliki standardnih avkcij (kakor je določeno v oddelku 5.1);

(f)	vse nasprotne stranke, ki izpolnjujejo splošna merila primernosti (kakor je določeno v oddelku 2.1), lahko predložijo protiponudbe pri operacijah dolgoročnejšega refinanciranja; in

(g)	tržno in netržno finančno premoženje (kakor je določeno v poglavju 6) je primerno za finančno premoženje za zavarovanje terjatev pri operacijah dolgoročnejšega refinanciranja.

3.1.4   Povratne operacije finega uravnavanja

Eurosistem lahko izvaja operacije finega uravnavanja v obliki povratnih transakcij odprtega trga. Cilj operacij finega uravnavanja je uravnavati likvidnost na trgu in uravnavati obrestne mere, zlasti z namenom izravnati učinke, ki jih imajo na obrestne mere nepričakovana nihanja likvidnosti na trgu. Operacije finega uravnavanja se lahko izvajajo na zadnji dan obdobja izpolnjevanja obveznih rezerv z namenom uravnavati morebitno likvidnostno neravnovesje, nastalo po dodelitvi na zadnji operaciji glavnega refinanciranja. Zaradi morebitne potrebe po hitrem ukrepanju v primeru nepričakovanih gibanj na trgu je zaželeno ohraniti visoko stopnjo fleksibilnosti pri izbiri postopkov in operativnih značilnostih teh operacij.

Operativne značilnosti povratnih operacij finega uravnavanja so naslednje:

(a)	lahko so v obliki operacije povečevanja likvidnosti ali umikanja likvidnosti;

(b)	njihova pogostost ni standardizirana;

(c)	njihova zapadlost ni standardizirana;

(d)	povratne transakcije finega uravnavanja za povečevanje likvidnosti se običajno izvajajo v obliki hitrih avkcij, čeprav možnost uporabe dvostranskih postopkov ni izključena (glej poglavje 5);

(e)	povratne transakcije finega uravnavanja za umikanje likvidnosti se praviloma izvajajo v obliki dvostranskih postopkov (kakor je določeno v oddelku 5.2);

(f)	običajno jih decentralizirano izvajajo NCB (Svet ECB lahko odloči, da lahko v izrednih okoliščinah dvostranske povratne operacije finega uravnavanja izvaja ECB);

(g)	Eurosistem lahko v skladu z merili, določenimi v oddelku 2.2, izbere omejeno število nasprotnih strank za sodelovanje pri povratnih operacijah finega uravnavanja; in

(h)	tržno in netržno finančno premoženje (kakor je določeno v poglavju 6) je primerno za finančno premoženje za zavarovanje terjatev pri povratnih operacijah finega uravnavanja.

3.1.5   Povratne strukturne operacije

Eurosistem lahko izvaja strukturne operacije v obliki povratnih transakcij odprtega trga z namenom, da prilagodi strukturno pozicijo Eurosistema do finančnega sektorja.

Operativne značilnosti teh operacij so naslednje:

(a)	so operacije povečevanja likvidnosti;

(b)	pogostost operacij je lahko redna ali občasna;

(c)	zapadlost operacij ni vnaprej standardizirana;

(d)	izvajajo se v obliki standardnih avkcij (kakor je določeno v oddelku 5.1);

(e)	decentralizirano jih izvajajo NCB;

(f)	vse nasprotne stranke, ki izpolnjujejo splošna merila primernosti (kakor je določeno v oddelku 2.1), lahko predložijo protiponudbe pri povratnih strukturnih operacijah; in

(g)	tržno in netržno finančno premoženje (kakor je določeno v poglavju 6) je primerno za finančno premoženje za zavarovanje terjatev pri povratnih strukturnih operacijah.

3.2   Dokončne transakcije

3.2.1   Vrsta instrumenta

Dokončne transakcije odprtega trga so operacije, pri katerih Eurosistem na trgu dokončno kupuje ali prodaja primerno finančno premoženje. Te operacije se izvajajo samo za strukturne namene.

3.2.2   Pravna narava

Dokončna transakcija vključuje popoln prenos imetništva s prodajalca na kupca, ne da bi bil pri tem predviden poznejši prenos imetništva nazaj na prodajalca. Te transakcije se izvajajo v skladu s tržnimi običaji, ki veljajo za dolžniški instrument, uporabljen v transakciji.

3.2.3   Določitev cene

Pri izračunu cen Eurosistem deluje v skladu s tržnimi običaji, ki se najbolj pogosto uporabljajo za dolžniške instrumente, uporabljene v transakciji.

3.2.4   Druge operativne značilnosti

Operativne značilnosti dokončnih transakcij Eurosistema so naslednje:

(a)	lahko so v obliki operacije povečevanja likvidnosti (dokončni nakup) ali umikanja likvidnosti (dokončna prodaja);

(b)	njihova pogostost ni standardizirana;

(c)	izvajajo se v obliki dvostranskih postopkov (kakor je določeno v oddelku 5.2);

(d)	običajno jih decentralizirano izvajajo NCB (Svet ECB lahko odloči, da lahko v izrednih okoliščinah dokončne transakcije izvaja ECB);

(e)	pri dokončnih transakcijah ni vnaprejšnjih omejitev glede kroga nasprotnih strank; in

(f)	pri dokončnih transakcijah se kot finančno premoženje za zavarovanje terjatev uporablja samo tržno finančno premoženje (kakor je določeno v poglavju 6).

3.3   Izdaja dolžniških certifikatov ECB

3.3.1   Vrsta instrumenta

ECB lahko izda dolžniške certifikate s ciljem prilagajanja strukturne pozicije Eurosistema do finančnega sektorja, da bi se ustvaril (ali povečal) likvidnostni primanjkljaj na trgu.

3.3.2   Pravna narava

Dolžniški certifikati ECB predstavljajo dolg ECB do imetnika certifikata. Izdajo in hranijo se v nematerializirani obliki pri registrih vrednostnih papirjev v euroobmočju. ECB ne postavlja nikakršnih omejitev glede prenosljivosti certifikatov. Ostale določbe v zvezi z dolžniškimi certifikati ECB bodo vsebovali pogoji za takšne certifikate.

3.3.3   Izračun obresti

Dolžniški certifikati ECB se izdajo z diskontom, tj. izdajo se v znesku, ki je manjši od nominalnega zneska, ob zapadlosti pa se izplačajo v nominalnem znesku. Razlika med diskontiranim zneskom ob izdaji in odkupnim zneskom je enaka obračunanim obrestim na diskontirani znesek ob izdaji po dogovorjeni obrestni meri za obdobje do zapadlosti certifikata. Uporabljena obrestna mera je linearna obrestna mera, pri čemer se za štetje dni uporablja konvencija „dejansko število dni/360 dni v letu“. Izračun diskontiranega zneska ob izdaji je prikazan v okvirju 1.

OKVIR 1

Izdaja dolžniških certifikatov ECB

Diskontirani znesek ob izdaji je:

kjer velja:

N	=	nominalni znesek dolžniškega certifikata ECB
rI	=	obrestna mera (v %)
D	=	rok zapadlosti dolžniškega certifikata ECB (v dnevih)
PT	=	diskontirani znesek ob izdaji dolžniškega certifikata ECB

3.3.4   Druge operativne značilnosti

Operativne značilnosti dolžniških certifikatov ECB so naslednje:

(a)	certifikati se izdajo za umik likvidnosti s trga;

(b)	certifikati se lahko izdajajo redno ali občasno;

(c)	certifikati imajo zapadlost, krajšo od 12 mesecev;

(d)	certifikati se izdajo na podlagi standardnih avkcij (kakor je določeno v oddelku 5.1);

(e)	avkcije in poravnave certifikatov decentralizirano opravljajo NCB; in

(f)	vse nasprotne stranke, ki izpolnjujejo splošna merila primernosti (kakor je določeno v oddelku 2.1), lahko predložijo protiponudbe za vpis dolžniških certifikatov ECB.

3.4   Valutne zamenjave

3.4.1   Vrsta instrumenta

Valutne zamenjave, ki se izvajajo za namene denarne politike, sestavljata istočasna promptna in terminska transakcija eura za tujo valuto. Uporabljajo se za namene finega uravnavanja, zlasti s ciljem uravnavanja likvidnosti na trgu in uravnavanja obrestnih mer.

3.4.2   Pravna narava

Valutne zamenjave, ki se izvajajo za namene denarne politike, so operacije, pri katerih Eurosistem promptno kupuje (ali prodaja) euro za tujo valuto in istočasno terminsko prodaja (ali kupuje) euro za tujo valuto na določen datum povratnega odkupa. Ostale določbe za valutne zamenjave so določene v pogodbenih dogovorih, ki jih uporablja posamezna NCB (ali ECB).

3.4.3   Valute in devizni tečaji

Eurosistem praviloma sklepa posle samo v valutah, s katerimi se veliko trguje, in v skladu z običajno tržno prakso. V vsaki operaciji valutne zamenjave se Eurosistem in nasprotne stranke dogovorijo o swap točkah za transakcijo. Swap točke so razlika med deviznim tečajem terminskega posla in deviznim tečajem promptnega posla. Swap točke za euro do tuje valute je treba kotirati v skladu s splošnimi tržnimi običaji. Določitev tečajev pri valutnih zamenjavah je predstavljena v okvirju 2.

3.4.4   Druge operativne značilnosti

Operativne značilnosti valutnih zamenjav so naslednje:

(a)	lahko so v obliki operacije povečevanja likvidnosti ali umikanja likvidnosti;

(b)	njihova pogostost ni standardizirana;

(c)	njihova zapadlost ni standardizirana;

(d)	izvajajo se na podlagi hitrih avkcij ali dvostranskih postopkov (glej poglavje 5);

(e)	običajno jih decentralizirano izvajajo NCB (Svet ECB lahko odloči, da lahko v izrednih okoliščinah valutne zamenjave v obliki dvostranskih postopkov izvaja ECB); in

(f)	Eurosistem lahko v skladu z merili, določenimi v oddelku 2.2 in dodatku 3, izbere omejeno število nasprotnih strank za sodelovanje pri valutnih zamenjavah.

OKVIR 2

Valutne zamenjave

S	=	promptni (na datum sklenitve valutne zamenjave) devizni tečaj med eurom (EUR) in tujo valuto ABC
FM	=	terminski devizni tečaj med eurom in tujo valuto ABC na datum povratnega odkupa pri valutni zamenjavi (M)
ΔΜ	=	swap točke med eurom in tujo valuto ABC na datum povratnega odkupa pri valutni zamenjavi (M) Δ M = F M – S
N(.)	=	promptni znesek valute; N(.)M je terminski znesek valute:   N (ABC) = N (EUR) × S ali   N (ABC) M = N (EUR) M × F M ali

3.5   Zbiranje vezanih depozitov

3.5.1   Vrsta instrumenta

Eurosistem lahko povabi nasprotne stranke, da vežejo obrestovane vezane depozite pri NCB v državi članici, v kateri so ustanovljene. Zbiranje vezanih depozitov je predvideno samo za fino uravnavanje z namenom umikanja likvidnosti na trgu.

3.5.2   Pravna narava

Depoziti nasprotnih strank so vezani za določen rok in s fiksno obrestno mero. NCB ne dajejo zavarovanja v zameno za depozite.

3.5.3   Izračun obresti

Obrestna mera, ki velja za depozite, je linearna obrestna mera, pri čemer se za štetje dni uporablja konvencija „dejansko število dni/360 dni v letu“. Obresti se izplačajo ob zapadlosti depozita.

3.5.4   Druge operativne značilnosti

Operativne značilnosti zbiranja vezanih depozitov so naslednje:

(a)	depoziti se zbirajo z namenom umikanja likvidnosti;

(b)	pogostost zbiranja depozitov ni standardizirana;

(c)	zapadlost depozitov ni standardizirana;

(d)	zbiranje depozitov se običajno izvaja na podlagi hitrih avkcij, čeprav možnost uporabe dvostranskih postopkov ni izključena (glej poglavje 5);

(e)	zbiranje depozitov običajno decentralizirano izvajajo NCB (Svet ECB lahko odloči, da lahko v izrednih okoliščinah zbiranje vezanih depozitov v obliki dvostranskih postopkov (17) izvaja ECB); in

(f)	Eurosistem lahko v skladu z merili, določenimi v oddelku 2.2, izbere omejeno število nasprotnih strank za zbiranje vezanih depozitov.

POGLAVJE 4

ODPRTE PONUDBE

4.1   Odprta ponudba mejnega posojila

4.1.1   Vrsta instrumenta

Nasprotne stranke lahko uporabijo mejno posojilo, da pridobijo likvidnost čez noč od NCB po vnaprej določeni obrestni meri na podlagi primernega finančnega premoženja za zavarovanje terjatev (kakor je določeno v poglavju 6). Namen instrumenta je zadovoljiti začasne likvidnostne potrebe nasprotnih strank. V normalnih okoliščinah predstavlja obrestna mera za mejno posojilo zgornjo mejo obrestne mere na trgu čez noč. Pogoji za to odprto ponudbo so enaki v celotnem euroobmočju.

4.1.2   Pravna narava

NCB lahko zagotavljajo likvidnost v okviru mejnega posojila bodisi v obliki pogodb o začasni prodaji čez noč (tj. imetništvo nad finančnim premoženjem se prenese na upnika, istočasno pa stranki skleneta povratno transakcijo prenosa finančnega premoženja nazaj na dolžnika z naslednjim delovnim dnem) ali z zavarovanimi posojili čez noč (tj. upnik dobi izvršljivo zavarovanje nad finančnim premoženjem, vendar ob predpostavki, da bo dolžnik izpolnil svojo obveznost, imetništvo nad finančnim premoženjem obdrži dolžnik). Ostale določbe za pogodbe o začasni prodaji so določene v pogodbenih dogovorih, ki jih uporablja posamezna NCB. Pri dogovorih o zagotavljanju likvidnosti v obliki zavarovanih posojil je treba upoštevati posebne postopke in formalnosti, ki so v posameznih pravnih sistemih potrebni za ustanovitev in poznejše unovčenje osnovnega zavarovanja (npr. zastave, odstopa terjatve ali zavarovanja (charge)).

4.1.3   Pogoji dostopa

Do mejnega posojila imajo dostop institucije, ki izpolnjujejo splošna merila primernosti za nasprotne stranke, določena v oddelku 2.1. Dostop do odprte ponudbe mejnega posojila je mogoč prek NCB v državi članici, v kateri je institucija ustanovljena. Dostop do mejnega posojila je mogoč samo ob dnevih, ko je sistem TARGET2 (18) odprt za poslovanje (19). Ob dnevih, ko določen SPVP ni odprt za poslovanje, je dostop do mejnega posojila dovoljen na podlagi primernega finančnega premoženja za zavarovanje terjatev, ki je bilo že vnaprej deponirano pri NCB.

Dolžniška pozicija nasprotne stranke na poravnalnem računu pri NCB ob koncu vsakega delovnega dneva se avtomatično šteje kot zahtevek za dostop do mejnega posojila. Postopki dostopa do mejnega posojila ob koncu dneva so določeni v oddelku 5.3.3.

Nasprotna stranka lahko črpa mejno posojilo tudi tako, da pošlje zahtevek NCB države članice, v kateri je ustanovljena. Da bi NCB lahko obravnavala zahtevek v sistemu TARGET2 še isti dan, mora zahtevek prejeti najkasneje 15 minut po času zaprtja sistema TARGET2 (20), (21). Praviloma je čas zaprtja sistema TARGET2 ob 18.00 po času ECB (srednjeevropski čas). Rok za zahtevek za črpanje mejnega posojila se na zadnji delovni dan Eurosistema v obdobju izpolnjevanja obveznih rezerv podaljša za dodatnih 15 minut. V zahtevku je treba navesti znesek posojila, če pa finančno premoženje za zavarovanje terjatev za transakcijo ni bilo vnaprej deponirano pri NCB, je treba tudi zagotoviti finančno premoženje za zavarovanje terjatev za transakcijo.

Razen zahteve po predložitvi zadostnega primernega finančnega premoženja za zavarovanje terjatve ni omejitve glede denarnega zneska, ki se lahko odobri v okviru mejnega posojila.

4.1.4   Zapadlost in izračun obresti

Zapadlost posojila, odobrenega na podlagi odprte ponudbe mejnega posojila, je čez noč. Za nasprotne stranke, ki so neposredno udeležene v sistemu TARGET2, se posojilo odplača naslednji dan, ko so (i) sistem TARGET2; in (ii) zadevni SPVP operativni, in sicer v trenutku, ko se ti sistemi odprejo za poslovanje.

Obrestno mero objavi Eurosistem vnaprej, izračuna pa se kot linearna obrestna mera, pri čemer se za štetje dni uporablja konvencija „dejansko število dni/360 dni v letu“. ECB lahko kadar koli spremeni obrestno mero z veljavnostjo ne prej kot naslednji delovni dan Eurosistema (22), (23). Obresti za posojilo se plačajo skupaj z odplačilom posojila.

4.1.5   Ukinitev odprte ponudbe mejnega posojila

Dostop do mejnega posojila se odobri samo v skladu s cilji in splošnimi usmeritvami denarne politike ECB. ECB lahko kadar koli prilagodi pogoje instrumenta ali ga ukine.

4.2   Odprta ponudba mejnega depozita

4.2.1   Vrsta instrumenta

Nasprotne stranke lahko uporabijo mejni depozit za vezavo depozita čez noč pri NCB. Depoziti se obrestujejo po vnaprej določeni obrestni meri. V normalnih okoliščinah obrestna mera za mejni depozit predstavlja spodnjo mejo obrestne mere na trgu čez noč. Pogoji za mejni depozit so enaki v celotnem euroobmočju (24).

4.2.2   Pravna narava

Depoziti čez noč, sprejeti od nasprotnih strank, se obrestujejo po fiksni obrestni meri. V zameno za depozite se nasprotnim strankam ne daje zavarovanja.

4.2.3   Pogoji dostopa  (25)

Do mejnega depozita imajo dostop institucije, ki izpolnjujejo splošna merila primernosti za nasprotne stranke, določena v oddelku 2.1. Dostop do mejnega depozita je mogoč prek NCB v državi članici, v kateri je institucija ustanovljena. Dostop do mejnega depozita je mogoč samo na dneve, ko je odprt sistem TARGET2 (26).

Da se nasprotni stranki odobri vezava mejnega depozita, mora poslati zahtevek NCB države članice, v kateri je ustanovljena. Da bi NCB lahko obravnavala zahtevek v sistemu TARGET2 še isti dan, mora zahtevek prejeti najkasneje 15 minut po času zaprtja sistema TARGET2, ki je praviloma ob 18.00 po času ECB (srednjeevropski čas) (27), (28). Rok za zahtevek za vezavo mejnega depozita se na zadnji delovni dan Eurosistema v obdobju izpolnjevanja obveznih rezerv podaljša za dodatnih 15 minut. V zahtevku je treba navesti znesek depozita za polog v okviru odprte ponudbe.

Znesek, ki ga nasprotna stranka lahko deponira v okviru odprte ponudbe mejnega depozita, ni omejen.

4.2.4   Zapadlost in izračun obresti

Zapadlost depozita v okviru odprte ponudbe mejnega depozita je čez noč. Za nasprotne stranke, ki so neposredno udeležene v sistemu TARGET2, zapadejo depoziti v okviru odprte ponudbe naslednji dan, ko je sistem TARGET2 operativen, in sicer v trenutku, ko se ta sistem odpre za poslovanje.

Obrestno mero objavi Eurosistem vnaprej, izračuna pa se kot linearna obrestna mera, pri čemer se za štetje dni uporablja konvencija „dejansko število dni/360 dni v letu“. ECB lahko kadar koli spremeni obrestno mero z veljavnostjo ne prej kot naslednji delovni dan Eurosistema (29). Obresti na depozite se plačajo ob zapadlosti depozita.

4.2.5   Ukinitev odprte ponudbe mejnega depozita

Dostop do mejnega depozita se odobri samo v skladu s cilji in splošnimi usmeritvami denarne politike ECB. ECB lahko kadar koli prilagodi pogoje instrumenta ali ga ukine.

POGLAVJE 5

POSTOPKI

5.1   Avkcijski postopki

5.1.1   Splošen opis

Operacije odprtega trga Eurosistema se običajno izvajajo v obliki avkcij. Avkcijski postopki Eurosistema se izvajajo v šestih operativnih korakih, kakor so navedeni v okvirju 3.

Eurosistem razlikuje med dvema različnima avkcijskima postopkoma: standardne avkcije in hitre avkcije. Postopki za standardne in hitre avkcije so enaki, razen rokov izvedbe in kroga nasprotnih strank.

5.1.1.1   Standardne avkcije

Pri standardnih avkcijah lahko poteče največ 24 ur od najave avkcije do pošiljanja obvestil uspešnim ponudnikom (pri čemer je čas med rokom za predložitev protiponudb in objavo dodelitve približno dve uri). Slika 1 prikazuje običajen časovni okvir za operativne korake standardnih avkcij. ECB se lahko odloči, da pri posameznih operacijah prilagodi časovni okvir, če meni, da je to primerno.

Operacije glavnega refinanciranja, operacije dolgoročnejšega refinanciranja in strukturne operacije (razen dokončnih transakcij) se vedno izvajajo v obliki standardnih avkcij. Na standardnih avkcijah lahko sodelujejo nasprotne stranke, ki izpolnjujejo splošna merila primernosti iz oddelka 2.1.

5.1.1.2   Hitre avkcije

Hitre avkcije se običajno izvedejo v roku 90 minut po najavi avkcije, obvestila uspešnim ponudnikom pa se pošljejo takoj po objavi rezultatov. Običajni časovni okvir za izvajanje operativnih korakov v hitrih avkcijah je prikazan na sliki 2. ECB se lahko odloči, da pri posameznih operacijah prilagodi časovni okvir, če meni, da je to primerno. Hitre avkcije se uporabljajo izključno pri izvajanju operacij finega uravnavanja. Eurosistem lahko v skladu z merili in postopki iz oddelka 2.2 izbere omejeno število nasprotnih strank za sodelovanje pri hitrih avkcijah.

5.1.1.3   Avkcije s fiksno mero in avkcije z variabilno mero

Eurosistem ima možnost izvajati bodisi avkcije s fiksno mero (licitira se količina) bodisi avkcije z variabilno mero (licitira se obrestna mera). Pri avkciji s fiksno mero ECB vnaprej določi obrestno mero, sodelujoče nasprotne stranke pa v protiponudbah navedejo denarni znesek posla, ki ga želijo skleniti po fiksni obrestni meri (30). Pri avkciji z variabilno mero nasprotne stranke v protiponudbah navedejo denarne zneske in obrestne mere, po katerih želijo skleniti posle z NCB (31).

OKVIR 3

Operativni koraki avkcijskih postopkov

Korak 1   Najava avkcije

a.	ECB jo najavi prek javnih elektronskih medijev in spletne strani ECB

b.	NCB jo najavijo prek nacionalnih elektronskih medijev in neposredno posameznim nasprotnim strankam (po potrebi)

Korak 2   Priprava in predložitev protiponudb s strani nasprotnih strank

Korak 3   Zbiranje protiponudb s strani Eurosistema

Korak 4   Dodelitev in objava rezultatov avkcije

a.	odločitev ECB o dodelitvi

b.	objava rezultatov dodelitve prek javnih elektronskih medijev in spletne strani ECB

Korak 5   Pošiljanje obvestil uspešnim ponudnikom

Korak 6   Poravnava transakcij (glej oddelek 5.3)

5.1.2   Koledar avkcij

5.1.2.1   Operacije glavnega in dolgoročnejšega refinanciranja

Operacije glavnega in dolgoročnejšega refinanciranja se izvajajo v skladu z okvirnim koledarjem, ki ga objavi Eurosistem (32). Koledar se objavi najmanj tri mesece pred začetkom leta, za katerega velja. Običajni trgovalni dnevi za operacije glavnega in dolgoročnejšega refinanciranja so navedeni v tabeli 2. ECB si prizadeva zagotoviti, da v operacijah glavnega in dolgoročnejšega refinanciranja lahko sodelujejo nasprotne stranke v vseh državah članicah. ECB zato pri pripravi koledarja za te operacije upošteva praznike v posameznih državah članicah in ustrezno prilagodi običajni razpored.

5.1.2.2   Strukturne operacije

Strukturne operacije, ki se izvajajo v obliki standardnih avkcij, se ne izvajajo po vnaprej določenem koledarju. Običajno se izvajajo in poravnavajo samo ob dnevih, ki so delovni dnevi NCB (33) v vseh državah članicah.

5.1.2.3   Operacije finega uravnavanja

Operacije finega uravnavanja se ne izvajajo po vnaprej določenem koledarju. ECB se lahko odloči, da izvede operacije finega uravnavanja na kateri koli delovni dan Eurosistema. V teh operacijah sodelujejo samo NCB držav članic, v katerih so trgovalni dan, dan poravnave in dan izplačila delovni dnevi NCB.

Slika 1

Običajni časovni okvir za izvajanje operativnih korakov v standardnih avkcijah

(naveden je čas, ki ga uporablja ECB (srednjeevropski čas))

Slika 2

Običajni časovni okvir za izvajanje operativnih korakov v hitrih avkcijah

Tabela 2

Običajni trgovalni dnevi za operacije glavnega in dolgoročnejšega refinanciranja

Vrsta operacije	Običajni trgovalni dan (T)
Operacije glavnega refinanciranja	vsak torek
Operacije dolgoročnejšega refinanciranja	zadnja sreda vsakega koledarskega meseca (34)

5.1.3   Najava avkcij

Standardne avkcije Eurosistema se javno najavijo prek elektronskih medijev in spletne strani ECB. Poleg tega lahko NCB o avkciji neposredno obvestijo nasprotne stranke, ki nimajo dostopa do elektronskih medijev. Javna najava avkcije običajno vsebuje naslednje podatke:

(a)	referenčna številka avkcije;

(b)	datum avkcije;

(c)	vrsta operacije (povečevanje ali umikanje likvidnosti in vrsta instrumenta denarne politike, ki se bo uporabil);

(d)	zapadlost operacije;

(e)	vrsta avkcije (avkcija s fiksno mero ali avkcija z variabilno mero);

(f)	metoda dodelitve (avkcija nizozemskega tipa ali avkcija ameriškega tipa, kakor je opredeljeno v oddelku 5.1.5);

(g)	predvideni obseg operacije (običajno samo pri operacijah dolgoročnejšega refinanciranja);

(h)	fiksna obrestna mera/cena/swap točke (pri avkcijah s fiksno mero);

(i)	najnižja/najvišja izklicna obrestna mera/cena/swap točke (če je predvideno);

(j)	datum začetka in datum zapadlosti operacije (če je predvideno) ali datum valutacije in datum zapadlosti instrumenta (pri izdaji dolžniških certifikatov ECB);

(k)	valute, uporabljene v operaciji, in osnovna valuta (pri valutnih zamenjavah);

(l)	referenčni promptni devizni tečaj, ki se uporablja za izračun protiponudbe (pri valutnih zamenjavah);

(m)	zgornja meja protiponudbe (če je predvideno);

(n)	najnižji posamezni znesek dodelitve (če je predvideno);

(o)	najnižja stopnja dodelitve (če je predvideno);

(p)	rok za predložitev protiponudb;

(q)	nominalna vrednost certifikatov (pri izdaji dolžniških certifikatov ECB); in

(r)	koda ISIN izdaje (pri izdaji dolžniških certifikatov ECB).

Zaradi izboljšanja preglednosti operacij finega uravnavanja Eurosistem hitre avkcije običajno javno najavi vnaprej. V izrednih okoliščinah se ECB lahko odloči, da hitrih avkcij ne bo javno najavila vnaprej. Najava hitrih avkcij poteka po enakih postopkih kakor za standardne avkcije. Pri hitri avkciji, ki ni javno najavljena vnaprej, NCB neposredno stopijo v stik z izbranimi nasprotnimi strankami. Pri hitri avkciji, ki je javno najavljena, pa imajo NCB možnost, da neposredno stopijo v stik z izbranimi nasprotnimi strankami.

5.1.4   Priprava in predložitev protiponudb s strani nasprotnih strank

Protiponudbe nasprotnih strank morajo biti pripravljene v skladu z vzorcem, ki ga za zadevno operacijo določijo NCB. Protiponudbe je treba predložiti NCB države članice, v kateri ima institucija poslovno enoto (sedež ali podružnico). Protiponudbe ene institucije lahko predloži samo ena poslovna enota (bodisi sedež ali izbrana podružnica) v vsaki državi članici.

Pri avkcijah s fiksno mero morajo nasprotne stranke v svojih protiponudbah navesti denarni znesek, v višini katerega so pripravljene skleniti posel z NCB (35).

Pri avkcijah z variabilno mero lahko nasprotne stranke predložijo do deset protiponudb z različnimi obrestnimi merami/cenami/swap točkami. V izrednih okoliščinah lahko Eurosistem omeji število protiponudb, ki se lahko predložijo pri avkcijah z variabilno mero. Nasprotne stranke morajo v vsaki protiponudbi navesti denarni znesek, v višini katerega so pripravljene skleniti posel z NCB, in ustrezno obrestno mero (36), (37). Licitirane obrestne mere morajo biti izražene kot mnogokratnik 0,01 odstotne točke. Pri operacijah valutnih zamenjav z variabilno mero je treba swap točke kotirati v skladu s splošnimi tržnimi običaji, protiponudbe pa morajo biti izražene kot mnogokratnik 0,01 swap točke.

Pri operacijah glavnega refinanciranja znaša najnižji znesek protiponudbe 1 000 000 EUR. Protiponudbe, ki ta znesek presegajo, morajo biti izražene kot mnogokratnik 100 000 EUR. Isti najnižji znesek protiponudbe in mnogokratnik veljata tudi za operacije finega uravnavanja in strukturne operacije. Najnižji znesek protiponudbe se uporablja pri vsaki posamezni licitirani višini obrestne mere/cene/swap točk.

Pri operacijah dolgoročnejšega refinanciranja vsaka NCB določi najnižji znesek protiponudbe v razponu od 10 000 EUR do 1 000 000 EUR. Protiponudbe, ki presegajo najnižji določeni znesek protiponudbe, morajo biti izražene kot mnogokratnik 10 000 EUR. Najnižji znesek protiponudbe se uporablja pri vsaki posamezni licitirani višini obrestne mere.

ECB lahko določi zgornjo mejo protiponudbe, da bi preprečila nesorazmerno visoke protiponudbe. Vsaka tovrstna omejitev zgornje meje protiponudbe se vedno navede v javni najavi avkcije.

Od nasprotnih strank se pričakuje, da imajo za kritje zneska, ki jim je bil dodeljen, vedno na razpolago zadostno količino primernega finančnega premoženja za zavarovanje terjatev (38). Pogodbeni dogovori ali predpisi, ki jih uporablja zadevna NCB, dovoljujejo naložiti kazen, če nasprotna stranka ne prenese zadostne količine finančnega premoženja za zavarovanje terjatev ali denarnih sredstev za poravnavo zneska, ki ji je bil dodeljen na avkciji.

Nasprotne stranke lahko umaknejo protiponudbe do roka za oddajo protiponudb. Protiponudbe, predložene po roku, določenem v najavi avkcije, so neveljavne. O upoštevanju skrajnega roka presojajo NCB. NCB zavržejo vse protiponudbe nasprotne stranke, če skupni znesek protiponudb presega zgornjo mejo protiponudb, ki jo določi ECB. NCB prav tako zavržejo vsako protiponudbo, ki je pod spodnjim zneskom protiponudbe ali ki je pod najnižjo ali nad najvišjo izklicno obrestno mero/ceno/swap točkami. Poleg tega lahko NCB zavržejo protiponudbe, ki niso popolne ali niso pripravljene v skladu z vzorcem. Če se protiponudba zavrže, zadevna NCB o svoji odločitvi obvesti nasprotno stranko pred dodelitvijo.

5.1.5   Postopki za dodelitev na avkcijah

5.1.5.1   Avkcije s fiksno mero

Pri dodelitvi na avkciji s fiksno mero se protiponudbe, ki so jih predložile nasprotne stranke, seštejejo. Če skupni znesek protiponudb presega skupni znesek likvidnosti za dodelitev, se predložene protiponudbe sprejmejo sorazmerno glede na razmerje med zneskom za dodelitev in skupnim zneskom protiponudb (glej okvir 4). Znesek, dodeljen vsaki nasprotni stranki, se zaokroži na najbližji euro. ECB se lahko odloči, da vsakemu ponudniku na avkciji s fiksno mero dodeli najnižji znesek/stopnjo dodelitve.

OKVIR 4

Dodelitev na avkcijah s fiksno mero

Odstotek dodelitve je:

Znesek dodelitve i-ti nasprotni stranki je:

alli = all%×(ai )

kjer je:

A	=	skupni dodeljeni znesek
n	=	skupno število nasprotnih strank
ai	=	ponujeni znesek i-te nasprotne stranke
all%	=	odstotek dodelitve
alli	=	skupni znesek, dodeljen i-ti nasprotni stranki

5.1.5.2   Avkcije z variabilno mero v eurih

Pri dodelitvi na avkcijah z variabilno mero v eurih, na katerih Eurosistem povečuje likvidnost, se protiponudbe razvrstijo po padajočem vrstnem redu glede na licitirano obrestno mero. Najprej se sprejmejo protiponudbe z najvišjimi obrestnimi merami, nato pa se sprejemajo protiponudbe z vedno nižjimi obrestnimi merami, dokler se ne izčrpa celotni znesek za dodelitev. Če pri najnižji sprejeti obrestni meri (tj. pri mejni obrestni meri) skupni znesek protiponudb presega preostali znesek za dodelitev, se preostali znesek razdeli med protiponudbe sorazmerno glede na razmerje med preostalim zneskom za dodelitev in skupnim zneskom protiponudb pri mejni obrestni meri (glej okvir 5). Znesek, dodeljen vsaki nasprotni stranki, se zaokroži na najbližji euro.

Pri dodelitvi na avkcijah z variabilno mero, na katerih Eurosistem umika likvidnost (takšne avkcije se lahko uporabljajo za izdajo dolžniških certifikatov ECB in zbiranje vezanih depozitov), se protiponudbe razvrstijo po naraščajočem vrstnem redu licitiranih obrestnih mer (ali padajočem vrstnem redu licitiranih cen). Najprej se sprejmejo protiponudbe z najnižjimi obrestnimi merami (najvišjimi cenami), nato pa se sprejemajo protiponudbe z vedno višjimi obrestnimi merami (nižjimi cenami), dokler se ne izčrpa celoten znesek likvidnosti, ki jo želi Eurosistem z operacijo umakniti. Če pri najvišji sprejeti obrestni meri (najnižji ceni) (tj. pri mejni obrestni meri/ceni) skupni znesek protiponudb presega preostali znesek za dodelitev, se preostali znesek razdeli med protiponudbe sorazmerno glede na razmerje med preostalim zneskom za dodelitev in skupnim zneskom protiponudb pri mejni obrestni meri/ceni (glej okvir 5). Pri izdaji dolžniških certifikatov ECB se znesek, dodeljen vsaki nasprotni stranki, zaokroži na najbližji mnogokratnik nominalne vrednosti dolžniških certifikatov ECB. Pri drugih operacijah umikanja likvidnosti se znesek, dodeljen vsaki nasprotni stranki, zaokroži na najbližji euro.

ECB se lahko odloči, da vsakemu uspešnemu ponudniku na avkciji z variabilno mero dodeli najnižji znesek dodelitve.

OKVIR 5

Dodelitev na avkcijah z variabilno mero v eurih

(primer se nanaša na avkcije, kjer se licitira obrestna mera)

Odstotek dodelitve pri mejni obrestni meri je:

Znesek dodelitve i-ti nasprotni stranki pri mejni obrestni meri je:

all (rm ) i = all%(rm ) × a(rm)i

Skupni znesek, dodeljen i-ti nasprotni stranki, je:

kjer je:

A	=	skupni dodeljeni znesek
r s	=	s-ta obrestna mera, ki jo licitirajo nasprotne stranke
n	=	skupno število nasprotnih strank
a(r s ) i	=	znesek, ki ga pri s-ti obrestni meri (rs) licitira i-ta nasprotna stranka
a(r s )	=	skupni znesek protiponudb pri s-ti obrestni meri (r s )
r m	=	mejna obrestna mera:   r 1 ≥ rs ≥ rm pri avkciji za povečevanje likvidnosti   rm ≥ rs ≥ r 1 pri avkciji za umikanje likvidnosti
r m–1	=	obrestna mera pred mejno obrestno mero (zadnja obrestna mera, pri kateri se protiponudbe v celoti sprejmejo):   rm–1 > rm pri avkciji za povečevanje likvidnosti   rm > r m–1 pri avkciji za umikanje likvidnosti
all%(r m )	=	odstotek dodelitve pri mejni obrestni meri
all (rs)i	=	dodelitev i-ti nasprotni stranki pri s-ti obrestni meri
all i	=	skupni znesek, dodeljen i-ti nasprotni stranki

5.1.5.3   Avkcije valutnih zamenjav z variabilno mero

Pri dodelitvi na avkcijah valutnih zamenjav z variabilno mero, na katerih Eurosistem povečuje likvidnost, se protiponudbe razvrstijo po naraščajočem vrstnem redu glede na kotirane swap točke (39). Najprej se sprejmejo protiponudbe z najnižjimi kotacijami swap točk, nato pa se sprejemajo protiponudbe z vedno višjimi kotacijami swap točk, dokler se ne izčrpa celotni znesek za dodelitev v osnovni valuti. Če pri najvišji sprejeti kotaciji swap točk (tj. pri mejni kotaciji swap točk) skupni znesek protiponudb presega preostali znesek za dodelitev, se preostali znesek razdeli med protiponudbe sorazmerno glede na razmerje med preostalim zneskom za dodelitev in skupnim zneskom protiponudb pri mejni kotaciji swap točk (glej okvir 6). Znesek, dodeljen vsaki nasprotni stranki, se zaokroži na najbližji euro.

Pri dodelitvi na avkcijah valutnih zamenjav z variabilno mero, na katerih Eurosistem umika likvidnost, se protiponudbe razvrstijo po padajočem vrstnem redu licitiranih kotacij swap točk. Najprej se sprejmejo protiponudbe z najvišjimi kotacijami swap točk, nato pa se sprejemajo naslednje nižje kotacije swap točk, dokler se ne izčrpa celotni znesek v osnovni valuti, namenjen za umik. Če pri najnižji sprejeti kotaciji swap točk (tj. pri mejni kotaciji swap točk) skupni znesek protiponudb presega preostali znesek za dodelitev, se preostali znesek razdeli med protiponudbe sorazmerno glede na razmerje med preostalim zneskom za dodelitev in skupnim zneskom protiponudb pri mejni kotaciji swap točk (glej okvir 6). Znesek, dodeljen vsaki nasprotni stranki, se zaokroži na najbližji euro.

5.1.5.4   Vrsta avkcije

Pri avkcijah z variabilno mero lahko Eurosistem uporabi postopek za avkcije z enotno mero ali avkcije z različnimi merami. Pri avkciji z enotno mero (avkcija nizozemskega tipa) je dodelitvena obrestna mera/cena/swap točke, ki se uporablja za vse sprejete protiponudbe, enaka mejni obrestni meri/ceni/swap točkam (tj. tisti, pri kateri se izčrpa skupni znesek za dodelitev). Pri avkciji z različnimi merami (avkcija ameriškega tipa) je dodelitvena obrestna mera/cena/swap točke enaka obrestnim meram/cenam/swap točkam, ponujenim za vsako posamezno protiponudbo.

OKVIR 6

Dodelitev na avkcijah valutnih zamenjav z variabilno mero

Odstotek dodelitve pri mejni kotaciji swap točk je:

Znesek dodelitve i-ti nasprotni stranki pri mejni kotaciji swap točk je:

all (Δ m ) i = all% (Δ m ) × a(Δm)i

Skupni znesek, dodeljen i-ti nasprotni stranki, je:

kjer je:

A	=	skupni dodeljeni znesek
Δ s	=	s-ta kotacija swap točk, ki jo licitirajo nasprotne stranke
n	=	skupno število nasprotnih strank
a(Δs) i	=	znesek pri s-ti kotaciji swap točk (Δ s ), ki ga licitira i-ta nasprotna stranka
a(Δs)	=	skupni znesek protiponudb pri s-ti kotaciji swap točk (Δs)
Δ m	=	mejna kotacija swap točk:   Δ m ≥ Δ s ≥ Δ1 pri valutni zamenjavi za povečevanje likvidnosti   Δ1 ≥ Δ s ≥ Δ m pri valutni zamenjavi za umikanje likvidnosti
Δ m–1	=	kotacija swap točk pred mejno kotacijo swap točk (zadnja kotacija swap točk, pri kateri se protiponudbe v celoti sprejmejo):   Δ m > Δ m–1 pri valutni zamenjavi za povečevanje likvidnosti   Δ m–1 > Δ m pri valutni zamenjavi za umikanje likvidnosti
all%(Δ m )	=	odstotek dodelitve pri mejni kotaciji swap točk
all (Δ s ) i	=	dodelitev i-ti nasprotni stranki pri s-ti kotaciji swap točke
alli	=	skupni znesek, dodeljen i-ti nasprotni stranki

5.1.6   Objava rezultatov avkcije

Rezultati standardnih in hitrih avkcij se javno objavijo prek elektronskih medijev in spletne strani ECB. Poleg tega lahko NCB o rezultatih dodelitve neposredno obvestijo nasprotne stranke, ki nimajo dostopa do elektronskih medijev. Javno sporočilo o rezultatih avkcije običajno vsebuje naslednje podatke:

(a)	referenčna številka avkcije;

(b)	datum avkcije;

(c)	vrsta operacije;

(d)	zapadlost operacije;

(e)	skupni znesek protiponudb s strani nasprotnih strank Eurosistema;

(f)	število ponudnikov;

(g)	valute, uporabljene v operaciji (pri valutnih zamenjavah);

(h)	skupni dodeljeni znesek;

(i)	odstotek dodelitve (pri avkcijah s fiksno mero);

(j)	promptni devizni tečaj (pri valutnih zamenjavah);

(k)	sprejeta mejna obrestna mera/cena/swap točke in odstotek dodelitve pri mejni obrestni meri/ceni/swap točkah (pri avkcijah z variabilno mero);

(l)	najnižja izklicna obrestna mera/cena/swap točke, najvišja izklicna obrestna mera/cena/swap točke in tehtana povprečna obrestna mera dodelitve (pri avkcijah z različnimi obrestnimi merami);

(m)	datum začetka in datum zapadlosti operacije (če je predvideno) ali datum valutacije in datum zapadlosti instrumenta (pri izdaji dolžniških certifikatov ECB);

(n)	najnižji posamezni znesek dodelitve (če je predvideno);

(o)	najnižja stopnja dodelitve (če je predvideno);

(p)	nominalna vrednost certifikatov (pri izdaji dolžniških certifikatov ECB); in

(q)	koda ISIN izdaje (pri izdaji dolžniških certifikatov ECB).

NCB obvestijo uspešne ponudnike o rezultatih dodelitve neposredno.

5.2   Postopki za dvostranske operacije

5.2.1   Splošen opis

NCB lahko izvajajo operacije na podlagi dvostranskih postopkov. Ti postopki se lahko uporabljajo za operacije finega uravnavanja na odprtem trgu in strukturne dokončne operacije (40). V širšem smislu so opredeljeni kot kateri koli postopki, v katerih Eurosistem izvede transakcijo z eno ali nekaj nasprotnimi strankami brez uporabe avkcijskega postopka. Tu lahko razlikujemo med dvema različnima vrstama dvostranskih postopkov: operacije, pri katerih Eurosistem neposredno stopi v stik z nasprotnimi strankami, in operacije, ki se izvajajo prek borz vrednostnih papirjev in tržnih posrednikov.

5.2.2   Neposredni stik z nasprotnimi strankami

Pri tem postopku NCB neposredno stopijo v stik z eno ali nekaj domačimi nasprotnimi strankami, izbranimi v skladu z merili iz oddelka 2.2. V skladu z natančnimi navodili ECB se NCB odločijo, ali bodo sklenile posel z nasprotnimi strankami. Transakcije se poravnajo prek NCB.

Če bi Svet ECB odločil, da lahko v izrednih okoliščinah dvostranske operacije izvaja tudi sama ECB (ali ena ali nekaj NCB, ki bi delovale kot operativna enota ECB), bi se postopki za tovrstne operacije ustrezno prilagodili. V tem primeru bi ECB (oziroma ena ali več NCB v vlogi operativne enote ECB) neposredno stopila v stik z eno ali nekaj nasprotnimi strankami v euroobmočju, izbranimi v skladu z merili iz oddelka 2.2. ECB (oziroma ena ali več NCB v vlogi operativne enote ECB) bi se odločila, ali bo sklenila posel z nasprotnimi strankami. Transakcije bi se kljub temu poravnale decentralizirano prek NCB.

Dvostranske operacije prek neposrednega stika z nasprotnimi strankami se lahko uporabijo za povratne transakcije, dokončne transakcije, valutne zamenjave in zbiranje vezanih depozitov.

5.2.3   Operacije, izvedene prek borz vrednostnih papirjev in tržnih posrednikov

NCB lahko izvajajo dokončne transakcije prek borz vrednostnih papirjev in tržnih posrednikov. Pri teh operacijah krog nasprotnih strank ni vnaprej omejen, postopki pa so prilagojeni tržnim običajem, ki veljajo za dolžniške instrumente, za katere se sklepajo posli.

5.2.4   Najava dvostranskih operacij

Dvostranske operacije se običajno javno ne najavijo vnaprej. Poleg tega se lahko ECB odloči, da rezultatov dvostranskih operacij ne bo javno objavila.

5.2.5   Delovni dnevi

ECB se lahko odloči, da bo dvostranske operacije finega uravnavanja izvedla na kateri koli delovni dan Eurosistema. V teh operacijah sodelujejo samo NCB držav članic, v katerih so trgovalni dan, dan poravnave in dan izplačila delovni dnevi NCB.

Dokončne dvostranske operacije za strukturne namene se običajno izvajajo in poravnavajo samo na dneve, ki so delovni dnevi NCB v vseh državah članicah.

5.3   Postopki poravnave

5.3.1   Splošen opis

Denarne transakcije, povezane z uporabo odprtih ponudb Eurosistema ali sodelovanjem pri operacijah odprtega trga, se poravnajo prek računov nasprotnih strank pri NCB ali preko računov poravnalnih bank udeleženk v sistemu TARGET2. Denarne transakcije se poravnajo šele po (ali ob) dokončnem prenosu finančnega premoženja za zavarovanje terjatev pri operaciji. To pomeni, da je treba primerno finančno premoženje za zavarovanje terjatev bodisi vnaprej deponirati na skrbniškem računu pri NCB bodisi poravnati po načelu dostave proti plačilu znotraj dneva pri ustrezni NCB. Prenos finančnega premoženja za zavarovanje terjatev se izvrši prek računov za poravnavo poslov z vrednostnimi papirji nasprotnih strank pri SPVP, ki izpolnjujejo minimalne standarde ECB (41). Nasprotne stranke brez skrbniškega računa pri NCB ali brez računa za poravnavo poslov z vrednostnimi papirji pri SPVP, ki izpolnjuje minimalne standarde ECB, lahko transakcije s finančnim premoženjem za zavarovanje terjatev poravnajo prek računa za poravnavo poslov z vrednostnimi papirji ali skrbniškega računa korespondenčne kreditne institucije.

Ostale določbe v zvezi s postopki poravnave so opredeljene v pogodbenih dogovorih, ki jih uporabljajo NCB (ali ECB) za posamezne instrumente denarne politike. Postopki poravnave v posameznih NCB se lahko zaradi različnih nacionalnih zakonodaj in operativnih praks med seboj nekoliko razlikujejo.

Tabela 3

Običajni datumi poravnave za operacije odprtega trga Eurosistema  (42)

Instrument denarne politike	Datum poravnave za operacije v obliki standardnih avkcij	Datum poravnave za operacije v obliki hitrih avkcij ali dvostranskih postopkov
Povratne transakcije	T + 1 (43)	T
Dokončne transakcije	—	V skladu s tržnimi običaji za finančno premoženje za zavarovanje terjatev
Izdaja dolžniških certifikatov ECB	T + 2	—
Valutne zamenjave	—	T, T + 1 ali T + 2
Zbiranje vezanih depozitov	—	T

5.3.2   Poravnava operacij odprtega trga

Operacije odprtega trga v obliki standardnih avkcij (tj. operacije glavnega refinanciranja, operacije dolgoročnejšega refinanciranja in strukturne operacije) se običajno poravnajo na prvi dan po trgovalnem dnevu, ko so odprti sistem TARGET2 in vsi ustrezni SPVP. Pri izdaji dolžniških certifikatov ECB pa se poravnava izvede na drugi dan po trgovalnem dnevu, ko so odprti sistem TARGET2 in vsi ustrezni SPVP. Eurosistem si načeloma prizadeva poravnati transakcije v zvezi s svojimi operacijami odprtega trga istočasno v vseh državah članicah z vsemi nasprotnimi strankami, ki so zagotovile zadostno finančno premoženje za zavarovanje terjatev. Vendar se lahko zaradi operativnih omejitev in tehničnih značilnosti SPVP časovna razporeditev na dan poravnave operacij odprtega trga znotraj euroobmočja med seboj razlikuje. Čas poravnave operacij glavnega in dolgoročnejšega refinanciranja običajno sovpada s časom izplačila prejšnje operacije z ustrezno zapadlostjo.

Eurosistem si prizadeva operacije odprtega trga na podlagi hitrih avkcij in dvostranskih postopkov poravnati na trgovalni dan. Vendar lahko Eurosistem zaradi operativnih razlogov občasno določi druge datume poravnave za te operacije, zlasti za dokončne transakcije in valutne zamenjave (glej tabelo 3).

5.3.3   Postopki ob koncu dneva

Postopki ob koncu dneva so opredeljeni v dokumentaciji v zvezi s sistemom TARGET2. Praviloma je čas zaprtja sistema TARGET2 ob 18.00 po času ECB (srednjeevropski čas). Po času zaprtja se nadaljnji plačilni nalogi za obdelavo v sistemu TARGET2 ne sprejemajo, čeprav so preostali plačilni nalogi, ki so bili sprejeti pred časom zaprtja, še vedno v obdelavi. Nasprotne stranke morajo zahtevke za dostop do odprte ponudbe mejnega posojila ali mejnega depozita predložiti ustrezni NCB najkasneje 15 minut po času zaprtja sistema TARGET2. Rok za zahtevek za dostop do odprtih ponudb Eurosistema se na zadnji delovni dan Eurosistema v obdobju izpolnjevanja obveznih rezerv podaljša za dodatnih 15 minut.

Negativna stanja na poravnalnih računih primernih nasprotnih strank v sistemu TARGET2, ki ostanejo po zaključku kontrolnih postopkov ob koncu dneva, se avtomatično štejejo kot zahtevek za dostop do mejnega posojila (glej oddelek 4.1).

POGLAVJE 6

PRIMERNO FINANČNO PREMOŽENJE

6.1   Splošen opis

Člen 18.1 Statuta ESCB dovoljuje, da ECB in NCB sklepajo posle na finančnih trgih z dokončnimi nakupi in prodajami ali na podlagi pogodb o začasni prodaji, in zahteva, da se vsi kreditni posli Eurosistema sklepajo na podlagi ustreznega zavarovanja. Zato vse operacije Eurosistema za povečevanje likvidnosti temeljijo na finančnem premoženju za zavarovanje terjatev, ki ga zagotovijo nasprotne stranke bodisi v obliki prenosa imetništva nad finančnim premoženjem (v primeru dokončnih poslov ali pogodb o začasni prodaji) bodisi v obliki zastave premoženja, odstopa terjatve ali zavarovanja (charge) (v primeru zavarovanih posojil) (44).

Za zaščito Eurosistema pred izgubami v njegovih operacijah denarne politike in za zagotovitev enake obravnave nasprotnih strank, kakor tudi za povečanje operativne učinkovitosti in preglednosti, mora finančno premoženje za zavarovanje terjatev izpolnjevati določena merila, da bi bilo primerno za operacije denarne politike Eurosistema. Eurosistem je razvil enoten okvir primernega finančnega premoženja, ki je skupen za vse kreditne posle Eurosistema. Enoten okvir (imenovan tudi „enotna lista“) je začel veljati 1. januarja 2007 in je nadomestil sistem z dvema listama, ki je veljal od začetka tretje faze ekonomske in monetarne unije.

Enotni okvir obsega dve vrsti finančnega premoženja, in sicer tržno finančno premoženje in netržno finančno premoženje. Med njima ni razlik glede kvalitete finančnega premoženja in njegove primernosti za različne vrste operacij denarne politike Eurosistema, razen tega, da se netržno finančno premoženje v Eurosistemu ne uporablja za dokončne transakcije. Finančno premoženje, ki je primerno za operacije denarne politike Eurosistema, se lahko uporablja tudi kot finančno premoženje za zavarovanje terjatev pri posojilu čez dan.

Merila primernosti za obe vrsti finančnega premoženja so poenotena za celotno euroobmočje in določena v oddelku 6.2 (45). Da bi zagotovili, da obe vrsti finančnega premoženja izpolnjujeta enake bonitetne standarde, je Eurosistem vzpostavil bonitetni okvir Eurosistema, ki temelji na različnih bonitetnih virih. Postopki in pravila, s katerimi Eurosistem določa in nadzira zahtevane „visoke bonitetne standarde“ za vse primerno zavarovanje, so opisani v oddelku 6.3. Ukrepi za obvladovanje tveganj in načela vrednotenja, ki veljajo za finančno premoženje za zavarovanje terjatev, so določeni v oddelkih 6.4 in 6.5. Nasprotne stranke Eurosistema lahko uporabijo primerno finančno premoženje tudi preko meje (glej oddelek 6.6).

6.2   Opredelitev primernosti finančnega premoženja za zavarovanje terjatev

ECB oblikuje, vodi in objavlja listo primernega tržnega finančnega premoženja (46). Eurosistem daje pojasnila nasprotnim strankam glede primernosti zavarovanja za Eurosistem samo, če je bilo izdano tržno finančno premoženje ali obstoječe netržno finančno premoženje predloženo Eurosistemu v zavarovanje. Pojasnil pred izdajo tako ni mogoče dobiti.

6.2.1   Merila primernosti za tržno finančno premoženje

Dolžniški certifikati, ki jih izda ECB, ter vsi dolžniški certifikati, ki so jih izdale NCB pred uvedbo eura v njihovi državi članici, so primerni.

Pri določanju primernosti drugega tržnega finančnega premoženja se uporabljajo naslednja merila primernosti (glej tudi tabelo 4):

6.2.1.1   Vrsta finančnega premoženja

Biti mora dolžniški instrument, ki ima:

(a)	fiksen, brezpogojen znesek glavnice (47); in

(b)

kupon, ki ne more povzročiti negativnega denarnega toka. Poleg tega mora biti kupon eden od naslednjih: (i) brezkuponski; (ii) kupon s fiksno mero; ali (iii) kupon z variabilno mero, vezano na referenčno obrestno mero. Kupon je lahko vezan na spremembo bonitete samega izdajatelja. Poleg tega so primerne tudi obveznice, ki so indeksirane na inflacijo.

Te značilnosti morajo biti ohranjene do dokončnega odplačila obveznosti. Dolžniški instrumenti ne smejo dati pravice do glavnice in/ali obresti, ki so podrejene pravicam imetnikov drugih dolžniških instrumentov istega izdajatelja.

Zahteva (a) ne velja za listinjene vrednostne papirje, razen za obveznice, ki jih izdajo kreditne institucije v skladu z merili, določenimi v členu 52 direktive KNPVP (48) („krite bančne obveznice“). Eurosistem ocenjuje primernost listinjenih vrednostnih papirjev, razen kritih bančnih obveznic, po naslednjih merilih.

Finančno premoženje, ki ustvarja denarni tok in s katerim so zavarovani listinjeni vrednostni papirji, mora izpolnjevati naslednje zahteve:

(a)	pridobitev takšnega finančnega premoženja mora urejati pravo države članice EU;

(b)

subjekt s posebnim namenom pri listinjenju ga mora pridobiti od originatorja ali posrednika na način, ki ga Eurosistem šteje za „pravo prodajo“, izvršljivo proti tretjim osebam, ter mora biti zunaj dosega originatorja in njegovih upnikov ali posrednika in njegovih upnikov, tudi v primeru originatorjeve ali posrednikove insolventnosti;

(c)	ustvari in izdajatelju ga proda originator ali, če je predvideno, posrednik, ki imata sedež v EGP;

(d)

ne sme vsebovati, v celoti ali delno, dejansko ali potencialno, tranš drugih listinjenih vrednostnih papirjev (49). Poleg tega ne sme vsebovati, v celoti ali delno, dejansko ali potencialno, kreditnih zapisov, poslov zamenjav ali drugih izvedenih instrumentov (50), (51), ali sintetičnih vrednostnih papirjev;

(e)

če gre za bančna posojila, morajo imeti dolžniki in upniki sedež (če so fizične osebe, pa morajo biti rezidenti) v EGP, kjer se mora tudi nahajati zadevno zavarovanje, če pride v poštev. Pravo, ki ureja ta bančna posojila, mora biti pravo države EGP. Če gre za obveznice, morajo njihovi izdajatelji imeti sedež v EGP, izdane morajo biti v državi EGP po pravu države EGP in zadevno zavarovanje se mora nahajati v EGP (52).

Za primere, ko imajo originatorji ali, če je predvideno, posredniki sedež v euroobmočju ali v Združenem kraljestvu, je Eurosistem preveril, da v teh pravnih sistemih ni strogih določb o razveljavitvi prodaje premoženja. Če ima originator ali, če je predvideno, posrednik sedež v drugi državi EGP, se lahko listinjeni vrednostni papirji štejejo za primerne samo, če se Eurosistem prepriča, da bi bile njegove pravice ustrezno zavarovane pred določbami o razveljavitvi prodaje premoženja po pravu zadevne države EGP, ki jih Eurosistem šteje za pomembne. V ta namen je treba, preden se listinjeni vrednostni papirji lahko štejejo za primerne, predložiti neodvisno pravno oceno v obliki, sprejemljivi za Eurosistem, ki vsebuje upoštevna pravila o razveljavitvi prodaje premoženja v tej državi (53). Eurosistem lahko za potrebe odločanja o tem, ali so njegove pravice ustrezno zavarovane pred pravili o razveljavitvi prodaje premoženja, zahteva druge dokumente, vključno s potrdilom o solventnosti v obdobju izpodbojnosti, ki ga zagotovi prevzemnik. Pravila o razveljavitvi prodaje premoženja, ki jih Eurosistem šteje za stroga in zato nesprejemljiva, vključujejo pravila, po katerih lahko upravitelj v postopku zaradi insolventnosti doseže razveljavitev prodaje finančnega premoženja za zavarovanje terjatev zgolj zato, ker je bila izvedena znotraj določenega obdobja (obdobja izpodbojnosti) pred razglasitvijo insolventnosti prodajalca (originatorja/posrednika), in primere, ko lahko prevzemnik prepreči takšno razveljavitev samo, če lahko dokaže, da v času prodaje ni vedel za insolventnost prodajalca (originatorja/posrednika).

Finančno premoženje je primerno, če znotraj strukturirane izdaje tranša (ali podtranša) ni podrejena drugim tranšam iste izdaje. Tranša (ali podtranša) šteje kot nepodrejena drugim tranšam (ali podtranšam) iste izdaje, če – v skladu z vrstnim redom poplačila, ki se uporabi po dostavi obvestila o izvršbi, kakor je določen v prospektu – nobena druga tranša (ali podtranša) nima prednosti pred to tranšo ali podtranšo glede prejema plačila (glavnice in obresti), s čimer takšna tranša (ali podtranša) zadnja utrpi škodo med različnimi tranšami ali podtranšami znotraj strukturirane izdaje. Pri strukturiranih izdajah, kjer prospekt predvideva dostavo obvestila o predčasni izpolnitvi in obvestila o izvršbi, je treba zagotoviti nepodrejenost tranše (ali podtranše) pri vrstnem redu poplačila tako v zvezi z obvestilom o predčasni izpolnitvi kot tudi v zvezi z obvestilom o izvršbi.

Eurosistem si pridržuje pravico, da od posameznih tretjih oseb (kot so izdajatelj, originator ali organizator) zahteva kakršno koli pojasnilo in/ali pravno potrditev, za katero šteje, da je potrebna za oceno primernosti listinjenih vrednostnih papirjev.

6.2.1.2   Bonitetni standardi

Dolžniški instrument mora izpolnjevati visoke bonitetne standarde, ki so opredeljeni v pravilih bonitetnega okvira Eurosistema za tržno finančno premoženje, kakor je opisano v oddelku 6.3.2.

6.2.1.3   Kraj izdaje

Dolžniški instrument mora biti deponiran/registriran (izdan) v EGP pri centralni banki ali pri centralni depotni družbi (CDD), ki izpolnjuje minimalne standarde, določene s strani ECB (54). Če tržni dolžniški instrument izda nefinančna družba (55), katere bonitete ni ocenila sprejeta zunanja bonitetna institucija, mora biti kraj izdaje euroobmočje.

6.2.1.4   Postopki poravnave

Dolžniški instrument mora biti prenosljiv v nematerializirani obliki. Hraniti in poravnati se mora v euroobmočju prek računa, odprtega pri Eurosistemu ali pri SPVP, ki izpolnjuje standarde, določene s strani ECB, tako da obliko in vsebino ter unovčenje ureja pravo države članice.

Če CDD, kjer se finančno premoženje izda, in SPVP, kjer se poravnava, nista ista ustanova, morata biti obe ustanovi med seboj povezani na način, ki ga odobri ECB (56).

6.2.1.5   Sprejemljivi trgi

Dolžniški instrument mora biti sprejet v trgovanje na reguliranem trgu, kot je določeno v Direktivi 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS (57), ali pa se mora z njim trgovati na nereguliranih trgih, ki jih določi ECB (58). Ocena nereguliranih trgov, ki jo pripravlja Eurosistem, temelji na treh načelih – varnost, transparentnost in dostopnost (59).

6.2.1.6   Vrsta izdajatelja/garanta

Dolžniški instrument lahko izdajo ali zanj jamčijo centralne banke držav članic EU, osebe javnega sektorja, osebe zasebnega sektorja ali mednarodne oziroma nadnacionalne institucije.

6.2.1.7   Kraj ustanovitve izdajatelja/garanta

Izdajatelj mora biti ustanovljen v EGP ali eni od držav skupine G-10 zunaj EGP (60)  (61). V slednjem primeru se dolžniški instrumenti štejejo za primerne samo, če se Eurosistem prepriča, da bodo njegove pravice ustrezno zaščitene v okviru zakonodaj zadevne države skupine G-10 zunaj EGP na način, ki ga določa Eurosistem. V ta namen bo treba, preden se finančno premoženje šteje za primerno, Eurosistemu predložiti pravno oceno, ki je po obliki in vsebini sprejemljiva za Eurosistem. V primeru listinjenega vrednostnega papirja mora biti izdajatelj ustanovljen v EGP.

Garant mora biti ustanovljen v EGP, razen če za izpolnjevanje visokih bonitetnih standardov za tržno finančno premoženje jamstvo ni potrebno, kakor je določeno v oddelku 6.3.2.

Mednarodne ali nadnacionalne institucije so primerni izdajatelji/garanti ne glede na kraj njihove ustanovitve. Če tržni dolžniški instrument izda nefinančna družba, katere bonitete ni ocenila zunanja bonitetna institucija, mora biti izdajatelj/garant ustanovljen v euroobmočju.

6.2.1.8   Valuta denominacije

Dolžniški instrument mora biti denominiran v eurih (62).

6.2.2   Merila primernosti za netržno finančno premoženje

V enotnem okviru primernega finančnega premoženja so za zavarovanje primerne tri vrste netržnega finančnega premoženja: vezani depoziti primernih nasprotnih strank, bančna posojila in netržni hipotekarni dolžniški instrumenti (63).

6.2.2.1   Bančna posojila

Da bi bilo primerno, mora bančno posojilo (64) izpolnjevati naslednja merila primernosti (glej tudi tabelo 4):

(a)

vrsta finančnega premoženja: biti mora bančno posojilo, ki je dolžniška obveznost dolžnika do nasprotne stranke Eurosistema. Bančna posojila s postopnim odplačevanjem glavnice (tj. kjer se glavnica in obresti odplačujejo po vnaprej določenem načrtu) so ravno tako primerna. Neizkoriščene kreditne linije (npr. neizkoriščen del revolving posojila), prekoračitve stanja na tekočem računu in akreditivi (ki dovoljujejo uporabo kredita, vendar sami po sebi niso bančna posojila) niso primerni. Delež institucije v sindikatu pri sindiciranem posojilu se šteje kot primerno bančno posojilo. Pri bančnih posojilih pravica do glavnice oziroma obresti ne sme biti podrejena pravicam imetnikov drugih bančnih posojil (ali drugih tranš ali podtranš v istem sindiciranem posojilu) ali dolžniških instrumentov istega izdajatelja;

(b)

bančno posojilo mora imeti (i) fiksen, brezpogojen znesek glavnice ter (ii) obrestno mero, ki ne more povzročiti negativnega denarnega toka. Poleg tega mora biti obrestna mera ena od naslednjih: (i) kot pri brezkuponskih instrumentih; (ii) fiksna ali (iii) spremenljiva obrestna mera, vezana na referenčno obrestno mero. Poleg tega so primerna tudi bančna posojila z obrestno mero, vezano na stopnjo inflacije. Te značilnosti morajo biti ohranjene do dokončnega odplačila obveznosti;

(c)

vrsta dolžnika/garanta: primerni dolžniki in garanti so nefinančne družbe (65), osebe javnega sektorja ter mednarodne in nadnacionalne institucije. Vsak dolžnik je individualno in ločeno odgovoren za celotno poplačilo zadevnega bančnega posojila (sodolžniki, ki so skupno odgovorni za posamezno bančno posojilo, so izključeni);

(d)

kraj ustanovitve dolžnika in garanta: dolžnik mora biti ustanovljen v euroobmočju. Tudi garant mora biti ustanovljen v euroobmočju, razen če za izpolnjevanje visokih bonitetnih standardov za netržno finančno premoženje jamstvo ni potrebno, kakor je opisano v oddelku 6.3.3. Ta zahteva ne velja za mednarodne in nadnacionalne institucije;

(e)	bonitetni standardi: kvaliteta bančnega posojila se oceni prek kreditne sposobnosti dolžnika ali garanta. Bančna posojila morajo izpolnjevati visoke bonitetne standarde, ki so opredeljeni v pravilih bonitetnega okvira Eurosistema za netržno finančno premoženje, kakor je opisano v oddelku 6.3.3;

(f)

najmanjši znesek: ko nasprotna stranka predloži bančno posojilo v zavarovanje (mobilizacija), mora znesek posojila dosegati najnižji prag. Vsaka NCB lahko za domača bančna posojila uporablja tak najmanjši znesek, kot ga določi sama. Za čezmejno uporabo posojil v tem obdobju velja enotni najnižji prag v višini 500 000 EUR. Predvideno je, da se v teku leta 2013, kakor hitro bo to praktično mogoče, uvede enotni najnižji prag v višini 500 000 EUR za vsa bančna posojila v celotnem euroobmočju;

(g)	postopki upravljanja: bančna posojila je treba upravljati v skladu s postopki Eurosistema, kakor so določeni v ustrezni nacionalni dokumentaciji;

(h)

pravo: posojilno pogodbo ter pogodbo med nasprotno stranko in NCB o mobilizaciji bančnega posojila v zavarovanje („pogodba o mobilizaciji“) mora urejati pravo države članice. Poleg tega skupno število različnih pravnih sistemov, ki se uporabljajo za (i) nasprotno stranko, (ii) upnika; (iii) dolžnika, (iv) garanta (če je predvideno), (v) posojilno pogodbo in (vi) pogodbo o mobilizaciji, ne sme biti večje od dva;

(i)	valuta denominacije: bančna posojila morajo biti denominirana v eurih (66).

6.2.2.2   Netržni hipotekarni dolžniški instrumenti

Za te instrumente veljajo naslednja merila primernosti (glej tudi tabelo 4):

(a)

vrsta finančnega premoženja: biti mora dolžniški instrument (zadolžnica ali menica), ki je zavarovan s skladom stanovanjskih hipotek in ni v celoti listinjen. Treba je zagotoviti možnost zamenjave finančnega premoženja v skladu hipotek, hkrati pa mora biti vzpostavljen mehanizem, ki Eurosistemu omogoča, da ima prednost pred drugimi upniki, razen pred tistimi, ki so zaradi javnega interesa izvzeti (67);

(b)	netržni hipotekarni dolžniški instrumenti morajo imeti (i) fiksen, brezpogojen znesek glavnice ter (ii) obrestno mero, ki ne more povzročiti negativnega denarnega toka;

(c)	bonitetni standardi: netržni hipotekarni dolžniški instrumenti morajo izpolnjevati visoke bonitetne standarde, ki so ocenjeni s pomočjo tistega dela bonitetnega okvira Eurosistema, ki velja za netržne hipotekarne dolžniške instrumente, kakor je opisano v oddelku 6.3.3;

(d)	vrsta izdajatelja: primerni izdajatelji so kreditne institucije, ki so primerne nasprotne stranke;

(e)	kraj ustanovitve izdajatelja: izdajatelj mora biti ustanovljen v euroobmočju;

(f)	postopki upravljanja: netržne hipotekarne dolžniške instrumente je treba upravljati v skladu s postopki Eurosistema, kakor so določeni v ustrezni nacionalni dokumentaciji;

(g)	valuta denominacije: netržni hipotekarni dolžniški instrumenti morajo biti denominirani v eurih (68).

6.2.3   Dodatne zahteve glede uporabe primernega finančnega premoženja

6.2.3.1   Dodatne pravne zahteve za bančna posojila

Da bi zagotovili ustanovitev veljavnega zavarovanja na bančnih posojilih ter hitro unovčenje bančnega posojila v primeru dogodka neplačila nasprotne stranke, je treba izpolniti dodatne pravne zahteve. Te zahteve se nanašajo na:

(a)	preveritev, da bančno posojilo obstaja;

(b)	obvestitev dolžnika o mobilizaciji bančnega posojila oziroma o vpisu takšne mobilizacije;

(c)	odsotnost omejitev, povezanih z bančno tajnostjo in zaupnostjo;

(d)	odsotnost omejitev glede mobilizacije bančnega posojila;

(e)	odsotnost omejitev glede unovčenja bančnega posojila.

Te pravne zahteve so vsebinsko opisane v dodatku 7. Dodatne podrobnosti o posebnih značilnostih nacionalnih pravnih sistemov so predstavljene v ustrezni nacionalni dokumentaciji.

6.2.3.2   Pravila glede uporabe primernega finančnega premoženja

Tržno finančno premoženje se lahko uporabi za vse operacije denarne politike, ki temeljijo na finančnem premoženju za zavarovanje terjatev, tj. povratne in dokončne transakcije odprtega trga in mejno posojilo. Netržno finančno premoženje se lahko uporabi kot finančno premoženje za zavarovanje terjatev pri povratnih transakcijah odprtega trga ter pri mejnem posojilu. Ne uporablja se pri dokončnih transakcijah Eurosistema. Vse tržno in netržno finančno premoženje se lahko uporabi tudi kot finančno premoženje za zavarovanje terjatev pri posojilu čez dan.

Ne glede na to, ali tržno in netržno finančno premoženje izpolnjuje merila primernosti, nasprotna stranka ne sme v zavarovanje predložiti finančnega premoženja, ki ga je izdala in zanj jamči sama oziroma katera koli druga oseba, s katero je nasprotna stranka v tesni povezavi (69).

„Tesne povezave“ pomenijo stanje, ko je nasprotna stranka povezana z izdajateljem/dolžnikom/garantom primernega finančnega premoženja zaradi naslednjega dejstva:

(a)	nasprotna stranka ima neposredno ali posredno prek enega ali več drugih podjetij v lasti 20 % ali več kapitala izdajatelja/dolžnika/garanta;

(b)	izdajatelj/dolžnik/garant ima neposredno ali posredno prek enega ali več drugih podjetij v lasti 20 % ali več kapitala nasprotne stranke; ali

(c)	tretja oseba ima v lasti več kot 20 % kapitala nasprotne stranke in več kot 20 % kapitala izdajatelja/dolžnika/garanta, in sicer bodisi neposredno ali posredno prek enega ali več podjetij.

Za potrebe izvajanja denarne politike, zlasti za spremljanje izpolnjevanja pravil glede uporabe primernega finančnega premoženja v zvezi s tesnimi povezavami, si Eurosistem interno izmenjuje informacije o kapitalskih deležih, ki jih za te potrebe zagotavljajo nadzorni organi. Za te informacije veljajo enaki standardi zaupnosti, kakor jih uporabljajo nadzorni organi.

Zgornje določbe o tesnih povezavah ne veljajo za: (a) tesne povezave med nasprotno stranko in osebo javnega prava iz EGP, ki je upravičena do odmerjanja davkov, ali kadar jamstvo za dolžniški instrument zagotavlja oseba javnega prava iz EGP, ki je upravičena do odmerjanja davkov; (b) krite bančne obveznice, ki so izdane v skladu z merili, določenimi v členu 52(4) direktive KNPVP; in (c) primere, kjer dolžniške instrumente ščitijo posebna pravna varovala, primerljiva s tistimi pod točko (b), kakor je to v primeru (i) netržnih hipotekarnih dolžniških instrumentov, ki niso vrednostni papirji, ali (ii) strukturiranih kritih bančnih obveznic – tj. določenih kritih bančnih obveznic, ki jih Evropska komisija ni razglasila za skladne z direktivo KNPVP –, pri katerih kritni sklad predstavljajo stanovanjska posojila ali posojila, zavarovana s hipoteko na poslovni nepremičnini, ki izpolnjujejo vsa merila za listinjene vrednostne papirje, kakor so določena v oddelkih 6.2 in 6.3, in naslednja dodatna merila:

Za strukturirane krite bančne obveznice, pri katerih kritni sklad predstavljajo stanovanjska posojila:

(a)

vsa stanovanjska posojila, ki predstavljajo zavarovanje za strukturirane krite bančne obveznice, morajo biti denominirana v eurih; izdajatelj (ter dolžnik in garant, če sta pravni osebi) mora(-jo) imeti sedež v državi članici, kritno premoženje se mora nahajati v državi članici in pravo, ki ureja posojilo, mora biti pravo države članice;

(b)

stanovanjska posojila so primerna za kritni sklad strukturiranih kritih bančnih obveznic, če je zanje zagotovljeno primerno jamstvo ali so zavarovana s hipoteko. Primerno jamstvo mora biti izplačljivo v 24 mesecih po neplačilu dolžnika posojila. Primerno jamstvo za potrebe takšnih posojil z jamstvom se lahko zagotovi v različnih pogodbenih oblikah, vključno z zavarovalnimi pogodbami, pod pogojem, da zavarovanje da oseba javnega sektorja ali finančna institucija pod javnim nadzorom. Garant za potrebe takšnih posojil z jamstvom ne sme imeti tesnih povezav z izdajateljem kritih bančnih obveznic in mora imeti oceno sprejete zunanje bonitetne institucije najmanj [A+/A1/AH] ves čas trajanja transakcije;

(c)	visokokvalitetno nadomestno zavarovanje se sprejme do največ 10 % kritnega sklada. Ta omejitev se lahko preseže samo po temeljiti preučitvi s strani zadevne NCB;

(d)

delež posojila glede na vrednost nepremičnine lahko pri vsakem posameznem primernem posojilu, ki se lahko financira z izdajo strukturiranih kritih bančnih obveznic, znaša največ 80 %. Izračun deleža posojila glede na vrednost nepremičnine mora temeljiti na konservativni oceni tržne vrednosti nepremičnine;

(e)	najmanjše obvezno presežno zavarovanje znaša 8 %;

(f)	najvišji znesek posojila pri stanovanjskih posojilih je 1 milijon EUR;

(g)	samostojna bonitetna ocena kritnega sklada mora ustrezati verjetnosti neplačila v obdobju enega leta na ravni 10 bazičnih točk v skladu s pragom „enojni A” (glej oddelek 6.3.1);

(h)	za izdajatelja in subjekte, ki so udeleženi v transakciji v zvezi s strukturiranimi kritimi bančnimi obveznicami ali so pomembni zanjo, se zahteva dolgoročni spodnji prag „enojni A” (ocena „A-“, ki jo dodeli Fitch ali Standard & Poor’s, „A3“, ki jo dodeli Moody’s, ali „AL“, ki jo dodeli DBRS).

Za strukturirane krite bančne obveznice, pri katerih kritni sklad predstavljajo posojila, zavarovana s hipoteko na poslovni nepremičnini:

(a)

vsa posojila, ki so zavarovana s hipoteko na poslovni nepremičnini in predstavljajo kritni sklad strukturiranih kritih bančnih obveznic, morajo biti denominirana v eurih; izdajatelj (ter dolžnik in garant, če sta pravni osebi) mora(-jo) imeti sedež v državi članici, kritno premoženje se mora nahajati v državi članici in pravo, ki ureja posojilo, mora biti pravo države članice;

(b)	visokokvalitetno nadomestno zavarovanje se sprejme do največ 10 % kritnega sklada. Ta omejitev se lahko preseže samo po temeljiti preučitvi s strani zadevne NCB;

(c)	delež posojila glede na vrednost nepremičnine lahko pri vsakem posameznem primernem posojilu, ki se lahko financira z izdajo strukturiranih kritih obveznic, znaša največ 60 %. Izračun deleža posojila glede na vrednost nepremičnine mora temeljiti na konservativni oceni tržne vrednosti nepremičnine;

(d)	najmanjše obvezno presežno zavarovanje znaša 10 %;

(e)	delež posameznega dolžnika v kritnem skladu po seštetju vseh posameznih neodplačanih zneskov posojil tega dolžnika ne sme presegati 5 % celotnega kritnega sklada;

(f)	samostojna bonitetna ocena kritnega sklada mora ustrezati stopnji kreditne kvalitete 1 v skladu z lestvico bonitetnih ocen Eurosistema (glej oddelek 6.3.1);

(g)	za izdajatelja in subjekte, ki so udeleženi v transakciji v zvezi s strukturiranimi kritimi bančnimi obveznicami ali so pomembni zanjo, se zahteva stopnja kreditne kvalitete 2;

(h)

vsa posojila, ki predstavljajo kritni sklad, je treba prevrednotiti najmanj enkrat letno. Padci cen nepremičnin se morajo pri prevrednotenju odraziti v celoti. V primeru rasti cen se uporabi odbitek v višini 15 %. Posojila, ki ne izpolnjujejo zahteve glede najvišjega dovoljenega deleža posojila glede na vrednost nepremičnine, je treba nadomestiti z novimi posojili ali pa v zvezi z njimi zagotoviti presežno zavarovanje, kar mora odobriti zadevna NCB. Osnovna metoda vrednotenja, ki se uporabi, je tržna vrednost, tj. ocenjena cena, ki bi bila dosežena, če bi se premoženje ob razumnem prizadevanju prodalo na trgu. Ta ocena mora temeljiti na najbolj konservativnih predpostavkah. Lahko se uporabijo tudi statistične metode, vendar samo kot podrejena metoda vrednotenja;

(i)	ves čas je treba vzdrževati likvidnostno rezervo v obliki denarne vloge v eurih, položene pri primerni nasprotni stranki, ki krije vsa plačila obresti v zvezi s kritimi bančnimi obveznicami za obdobje naslednjih šest mesecev;

(j)

pri kritih bančnih obveznicah z zagotovljenim izplačilom glavnice na datum zapadlosti, če pade kratkoročna bonitetna ocena dolžnika posojila, danega v kritni sklad, pod stopnjo kreditne kvalitete 2 v devetih mesecih pred tem, ko zapade taka krita bančna obveznica, mora tak dolžnik deponirati znesek denarja v eurih, ki zadostuje za kritje zadevnega dela izplačila glavnice krite bančne obveznice in povezanih stroškov, ki bi jih moral v zvezi s krito bančno obveznico v likvidnostno rezervo vplačati izdajatelj;

(k)

v primeru likvidnostnih težav se lahko prvotni datum zapadlosti prestavi za največ 12 mesecev, da se uravnotežijo neujemanja zapadlosti med postopno odplačljivimi posojili v kritnem skladu in enkratnim izplačilom krite bančne obveznice. Vendar pa po prvotnem datumu zapadlosti krite bančne obveznice postanejo neprimerne za lastno uporabo.

Poleg tega morajo nasprotne stranke v primeru strukturiranih kritih bančnih obveznic, pri katerih kritni sklad predstavljajo stanovanjska posojila ali posojila, zavarovana s hipoteko na poslovni nepremičnini, predložiti pravno potrditev ugledne pravne pisarne, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)	izdajatelj kritih bančnih obveznic je kreditna institucija s sedežem v državi članici EU in ni subjekt s posebnim namenom, tudi če za te krite bančne obveznice jamči kreditna institucija s sedežem v državi članici EU;

(b)	izdajatelj/izdaja kritih bančnih obveznic je v skladu s pravom države članice, kjer ima izdajatelj sedež ali kjer so bile krite bančne obveznice izdane, predmet posebnega javnega nadzora, namenjenega zaščiti imetnikov kritih bančnih obveznic;

(c)	v primeru insolventnosti izdajatelja imajo imetniki kritih bančnih obveznic prednostno pravico do vračila glavnice in izplačila obresti iz naslova primernega (kritnega) finančnega premoženja;

(d)	denarni zneski, zbrani z izdajo kritih bančnih obveznic, morajo biti naloženi (po pravilih vlaganja, določenih v dokumentaciji o kritih bančnih obveznicah) v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo, ki ureja krite bančne obveznice, ali drugo zakonodajo, ki velja za zadevno finančno premoženje.

Poleg tega nasprotna stranka v zavarovanje ne sme predložiti nobenega listinjenega vrednostnega papirja, pri katerem ta nasprotna stranka (ali katera koli tretja oseba, s katero ima tesne povezave) listinjenemu vrednostnemu papirju zagotavlja valutno zaščito s tem, da je sklenila transakcijo valutne zaščite z izdajateljem, ali zagotavlja likvidnostno podporo za 20 % ali več neodplačanega zneska listinjenega vrednostnega papirja.

Vse primerno tržno in netržno finančno premoženje mora biti uporabno v čezmejnih transakcijah na celotnem euroobmočju. Zato morajo imeti vse nasprotne stranke Eurosistema možnost uporabiti primerno finančno premoženje prek povezav s svojimi domačimi SPVP, ko gre za tržno finančno premoženje, ali prek drugih primernih ureditev za prejemanje posojil od NCB države članice, v kateri je nasprotna stranka ustanovljena (glej oddelek 6.6).

Tabela 4

Primerno finančno premoženje za operacije denarne politike Eurosistema

Merila primernosti	Tržno finančno premoženje (70)	Netržno finančno premoženje (71)
Vrsta finančnega premoženja	Dolžniški certifikati ECB Drugi tržni dolžniški instrumenti (72)	Bančna posojila	Netržni hipotekarni dolžniški instrumenti
Bonitetni standardi	Finančno premoženje mora izpolnjevati visoke bonitetne standarde. Izpolnjevanje visokih bonitetnih standardov se oceni s pomočjo pravil bonitetnega okvira Eurosistema za tržno finančno premoženje (72)	Dolžnik/garant mora izpolnjevati visoke bonitetne standarde. Boniteta se oceni s pomočjo pravil bonitetnega okvira Eurosistema za bančna posojila	Finančno premoženje mora izpolnjevati visoke bonitetne standarde. Visoki bonitetni standardi so ocenjeni s pomočjo pravil bonitetnega okvira Eurosistema za netržne hipotekarne dolžniške instrumente.
Kraj izdaje	EGP (72)	Se ne uporablja	Se ne uporablja
Postopki poravnave/upravljanja	Kraj poravnave: euroobmočje Instrumenti morajo biti centralno registrirani v nematerializirani obliki pri NCB ali SPVP, ki izpolnjuje minimalne standarde ECB	Postopki Eurosistema	Postopki Eurosistema
Vrsta izdajatelja/ dolžnika/ garanta	NCB Javni sektor Zasebni sektor Mednarodne in nadnacionalne institucije	Javni sektor Nefinančne družbe Mednarodne in nadnacionalne institucije	Kreditne institucije
Kraj ustanovitve izdajatelja, dolžnika in garanta	Izdajatelj (72): EGP ali države skupine G10 zunaj EGP Dolžnik: EGP Garant (72): EGP	Euroobmočje	Euroobmočje
Sprejemljivi trgi	Regulirani trgi Neregulirani trgi, ki jih sprejema ECB	Se ne uporablja	Se ne uporablja
Valuta	Euro	Euro	Euro
Najmanjši znesek	Se ne uporablja	Najmanjši dovoljeni znesek v času predložitve bančnega posojila — domača uporaba: po izbiri NCB, — čezmejna uporaba: enoten najmanjši dovoljeni znesek 500 000 EUR Kakor hitro bo to praktično mogoče v teku leta 2013: uvedba enotnega najmanjšega dovoljenega zneska 500 000 EUR v celotnem euroobmočju	Se ne uporablja
Pravo	Pri listinjenih vrednostnih papirjih mora pridobitev kritnega premoženja urejati pravo države članice EU. Pravo, ki ureja bančna posojila, s katerimi so terjatve zavarovane, mora biti pravo države EGP	Pravo, ki ureja posojilno pogodbo in mobilizacijo: pravo države članice Skupno število različnih pravnih sistemov, ki se uporabljajo za (a) nasprotno stranko; (b) upnika; (c) dolžnika; (d) garanta (če je predvideno); (e) posojilno pogodbo; in (f) pogodbo o mobilizaciji, ne sme biti večje od dva	Se ne uporablja
Čezmejna uporaba	Da	Da	Da

6.3   Bonitetni okvir Eurosistema

6.3.1   Obseg in posamezni elementi

V bonitetnem okviru Eurosistema so opredeljeni postopki, pravila in načini izvedbe, ki zagotavljajo, da vse primerno finančno premoženje izpolnjuje zahteve Eurosistema glede visokih bonitetnih standardov.

Pri določitvi visokih bonitetnih standardov Eurosistem znotraj splošnega okvira razlikuje med tržnim in netržnim finančnim premoženjem (glej oddelka 6.3.2 in 6.3.3), da bi upošteval različno pravno naravo tega premoženja in izboljšal operativno učinkovitost.

Pri ocenjevanju bonitetnega standarda primernega finančnega premoženja Eurosistem upošteva bonitetne ocene, ki temeljijo na bonitetnem sistemu enega od štirih virov, in sicer zunanje bonitetne institucije, interni bonitetni sistemi NCB, interni bonitetni sistemi nasprotnih strank ter bonitetna orodja zunanjih ponudnikov. Poleg tega Eurosistem pri ocenjevanju bonitetnega standarda upošteva tudi institucionalna merila in posebnosti, ki imetniku instrumenta zagotavljajo podobno zaščito, kot so npr. jamstva.

Ko gre za zunanje bonitetne institucije, mora ocena temeljiti na javni bonitetni oceni. Eurosistem si pridržuje pravico, da lahko zahteva kakršna koli pojasnila, ki jih šteje za potrebna. Pri listinjenih vrednostnih papirjih morajo biti bonitetne ocene pojasnjene v javno dostopnem bonitetnem poročilu, in sicer v obliki podrobnega poročila pred prodajo ali poročila o novi izdaji, ki mora med drugim vsebovati celovito analizo strukturnih in pravnih vidikov, podrobno oceno sklada finančnega premoženja, analizo udeležencev v transakciji ter analizo vseh drugih relevantnih posebnosti transakcije. Poleg tega morajo zunanje bonitetne institucije za listinjene vrednostne papirje objavljati redna nadzorna poročila. Objavljanje teh poročil bi moralo biti usklajeno s pogostostjo in časovnim razporedom kuponskih plačil. Ta poročila morajo vsebovati vsaj najnovejše ključne podatke o transakciji (npr. sestavo sklada finančnega premoženja, udeležence v transakciji, kapitalsko strukturo) ter podatke o poslovanju.

Za določitev minimalnih zahtev glede visokih bonitetnih standardov („prag kreditne kvalitete“) Eurosistem uporablja referenčno vrednost, ki je enaka bonitetni oceni stopnje kreditne kvalitete 3 na usklajeni lestvici bonitetnih ocen Eurosistema (73). Eurosistem obravnava verjetnost neplačila za obdobje enega leta v višini 0,40 % kot enakovredno bonitetni oceni stopnje kreditne kvalitete 3, kar se redno preverja. Bonitetni okvir Eurosistema upošteva opredelitev dogodka neplačila iz Direktive o kapitalskih zahtevah (74). Eurosistem za vsako sprejeto zunanjo bonitetno institucijo objavlja najnižjo bonitetno oceno, ki dosega prag kreditne kvalitete, in jo redno preverja, vendar ne prevzema nobene odgovornosti za svojo oceno zunanje bonitetne institucije. V zvezi s listinjenimi vrednostnimi papirji Eurosistem za določitev minimalnih zahtev glede visokih bonitetnih standardov uporablja referenčno vrednost, ki je enaka bonitetni oceni „trojni A” (75) ob izdaji. Listinjen vrednostni papir mora ves čas obstoja dosegati Eurosistemov spodnji prag stopnje kreditne kvalitete 2 na usklajeni lestvici bonitetnih ocen Eurosistema („enojni A”) (76). V zvezi z netržnimi hipotekarnimi dolžniškimi instrumenti Eurosistem za določitev minimalnih zahtev glede visokih bonitetnih standardov uporablja referenčno vrednost, ki je enaka bonitetni oceni stopnje kreditne kvalitete 2 na usklajeni lestvici bonitetnih ocen Eurosistema („enojni A”). Eurosistem obravnava verjetnost neplačila za obdobje enega leta v višini 0,10 % kot enakovredno bonitetni oceni stopnje kreditne kvalitete 2, kar se redno preverja.

Eurosistem si pridržuje pravico, da na podlagi informacij, ki so zanj relevantne, ugotovi, ali izdaja, izdajatelj, dolžnik ali garant izpolnjujejo njegove zahteve glede visokih bonitetnih standardov, na podlagi tega pa lahko finančno premoženje tudi zavrne, omeji njegovo uporabo ali uveljavi dodaten odbitek, če je to potrebno za zagotovitev zadostne zaščite Eurosistema pred tveganjem v skladu s členom 18.1 Statuta ESCB. Takšne ukrepe je mogoče uporabiti tudi pri določenih nasprotnih strankah, zlasti če se zdi kreditna kvaliteta nasprotne stranke tesno povezana s kreditno kvaliteto finančnega premoženja, ki ga je v zavarovanje predložila ta nasprotna stranka. Če taka zavrnitev temelji na informacijah, pridobljenih v okviru nadzora skrbnega in varnega poslovanja, se morajo informacije, ki so jih posredovale nasprotne stranke ali nadzorniki, uporabljati zgolj v obsegu, ki je ustrezen in potreben za izvajanje nalog Eurosistema pri vodenju denarne politike.

Finančno premoženje je lahko izključeno z liste primernega finančnega premoženja, če so ga izdali ali zanj jamčijo subjekti, za katere velja zamrznitev sredstev in/ali drugi ukrepi za omejitev uporabe njihovih sredstev, ki jih je naložila Unija v skladu s členom 75 Pogodbe ali država članica EU, ali pa je v zvezi s temi subjekti Svet ECB izdal sklep o začasni ali trajni izključitvi njihovega dostopa do operacij odprtega trga ali odprtih ponudb Eurosistema.

6.3.2   Določitev visokih bonitetnih standardov za tržno finančno premoženje

Visoki bonitetni standardi za tržno finančno premoženje so določeni na podlagi naslednjih meril:

(a)

bonitetna ocena zunanje bonitetne institucije: vsaj ena bonitetna ocena sprejete zunanje bonitetne institucije (kot je opisano v oddelku 6.3.4) za izdajo (ali, če te ocene ni, za izdajatelja) mora dosegati Eurosistemov prag kreditne kvalitete (77), (78). ECB objavlja prag kreditne kvalitete za vsako sprejeto zunanjo bonitetno institucijo, kot je navedeno v oddelku 6.3.1 (79);

(b)

bonitetna ocena zunanje bonitetne institucije za listinjene vrednostne papirje: za listinjene vrednostne papirje, izdane 1. marca 2010 ali po tem datumu, Eurosistem zahteva vsaj dve bonitetni oceni katerih koli sprejetih zunanjih bonitetnih institucij za izdajo. Za ugotavljanje primernosti teh vrednostnih papirjev se uporablja „pravilo druge najboljše ocene“, ki pomeni, da mora poleg najboljše tudi druga najboljša razpoložljiva bonitetna ocena zunanje bonitetne institucije dosegati prag kreditne kvalitete za listinjene vrednostne papirje. Na osnovi tega pravila Eurosistem za primernost vrednostnega papirja zahteva za obe bonitetni oceni raven „AAA“/„Aaa“ ob izdaji, raven „enojni A“ pa ves čas obstoja vrednostnega papirja. Od 1. marca 2011 morajo imeti za ohranitev primernosti vsi listinjeni vrednostni papirji, ne glede na datum njihove izdaje, vsaj dve bonitetni oceni katerih koli sprejetih zunanjih bonitetnih institucij za izdajo, izpolnjeno pa mora biti tudi pravilo druge najboljše ocene. V primeru listinjenih vrednostnih papirjev, ki so bili izdani pred 1. marcem 2010 in imajo samo eno bonitetno oceno, je treba pridobiti drugo oceno pred 1. marcem 2011. Za listinjene vrednostne papirje, ki so bili izdani pred 1. marcem 2009, morata obe bonitetni oceni dosegati raven „enojni A“ ves čas obstoja vrednostnega papirja. Za listinjene vrednostne papirje, ki so bili izdani med 1. marcem 2009 in 28. februarjem 2010, mora prva bonitetna ocena dosegati raven „AAA“/„Aaa“ ob izdaji in raven „enojni A“ ves čas obstoja vrednostnega papirja, druga bonitetna ocena pa mora dosegati raven „enojni A“ ob izdaji (80) in tudi ves čas obstoja vrednostnega papirja. Naknadne zamenljive izdaje listinjenih vrednostnih papirjev se obravnavajo kot nove izdaje listinjenih vrednostnih papirjev. Vsi listinjeni vrednostni papirji, izdani pod isto kodo ISIN, morajo izpolnjevati merila primernosti, ki veljajo na datum zadnje naknadne zamenljive izdaje. V primeru naknadnih zamenljivih izdaj listinjenih vrednostnih papirjev, ki ne izpolnjujejo meril primernosti, ki veljajo na datum zadnje naknadne zamenljive izdaje, se šteje, da so neprimerni vsi listinjeni vrednostni papirji, izdani pod isto kodo ISIN. To pravilo ne velja za naknadne zamenljive izdaje listinjenih vrednostnih papirjev, ki so bili na listi primernega finančnega premoženja Eurosistema na 10. oktober 2010, če je bila zadnja naknadna zamenljiva izdaja izvedena pred tem datumom. Naknadne nezamenljive izdaje vrednostnih papirjev se obravnavajo kot novi listinjeni vrednostni papirji;

(c)

jamstva: če (sprejemljiva) bonitetna ocena zunanje bonitetne institucije za izdajatelja ni na voljo, je mogoče visoke bonitetne standarde določiti na podlagi jamstev, ki jih dajo finančno trdni garanti. Finančna trdnost garanta se oceni na podlagi bonitetnih ocen zunanje bonitetne institucije, ki dosegajo Eurosistemov prag kreditne kvalitete. Jamstvo mora izpolnjevati naslednje zahteve: (i) jamstvo se šteje za sprejemljivo, če garant brezpogojno in nepreklicno jamči za obveznosti izdajatelja v povezavi s plačilom glavnice, obresti in vseh drugih zneskov, ki se morajo na podlagi dolžniških instrumentov plačati njihovim imetnikom, dokler niso v celoti poravnani; (ii) jamstvo se mora plačati na prvi poziv (neodvisno od osnovne dolžniške obveznosti). Jamstva, ki jih zagotavljajo osebe javnega prava, ki so upravičene do odmerjanja davkov, morajo biti plačljiva bodisi na prvi poziv bodisi morajo kako drugače zagotavljati takojšnje in pravočasno izplačilo po neplačilu obveznosti. Obveznosti garanta iz jamstva se morajo obravnavati vsaj enako in sorazmerno (pari passu) z vsemi drugimi nezavarovanimi obveznostmi garanta; (iii) jamstvo mora urejati pravo države članice EU, mora biti pravno veljavno ter zavezujoče za garanta in izvršljivo zoper njega; (iv) pravno potrditev v zvezi s pravno veljavnostjo, zavezujočim učinkom in izvršljivostjo jamstva je treba predložiti v takšni obliki in vsebini, ki je sprejemljiva za Eurosistem, preden se finančno premoženje, na katerega se jamstvo nanaša, lahko obravnava kot primerno. Če je garant ustanovljen v pravnem sistemu, ki ni tisti, ki ureja jamstvo, mora pravna potrditev potrditi tudi, da je jamstvo veljavno in izvršljivo po pravu, ki ureja ustanovitev garanta. Pravno potrditev je treba predložiti v pregled NCB, ki poroča določeno finančno premoženje, ki ga krije jamstvo, za vključitev na listo primernega finančnega premoženja (81). Pravna potrditev ni potrebna za jamstva, izdana za dolžniške instrumente, ki že imajo bonitetno oceno izdaje, ali za jamstva, ki jih izdajo osebe javnega prava, ki so upravičene do odmerjanja davkov. Zahteva po izvršljivosti mora upoštevati vse zakone s področja insolventnosti ali stečajnega postopka, temeljna načela enakosti in druge podobne zakone in načela, ki veljajo za garanta in v splošnem vplivajo na pravice, ki jih imajo upniki do garanta. Če bonitetna ocena zunanje bonitetne institucije za izdajo, izdajatelja ali garanta ni na voljo, se visoki bonitetni standardi določijo na naslednji način. (a) izdajatelji ali garanti iz javnega sektorja v euroobmočju: če tržno finančno premoženje izda ali zanj jamči institucionalna enota regionalne ravni države, lokalni organi ali oseba javnega sektorja, ustanovljena v euroobmočju, kakor je določeno v Direktivi o kapitalskih zahtevah, velja naslednji postopek: (i) Izdajatelj ali garant se razporedi v enega od treh razredov v skladu z Direktivo o kapitalskih zahtevah (82), kot je prikazano v tabeli 5. (ii) Implicitna bonitetna ocena za izdajatelje ali garante, ki spadajo v razred 1 ali 2, se izpelje iz bonitetne ocene zunanje bonitetne institucije za institucionalne enote centralne ravni tiste države, v kateri je izdajatelj ali garant ustanovljen. Implicitna bonitetna ocena mora dosegati Eurosistemov prag kreditne kvaliteta. Za izdajatelje/garante, ki spadajo v razred 3, se implicitna bonitetna ocena ne izpelje. (b) Izdajatelji ali garanti iz sektorja nefinančnih družb v euroobmočju: Če za tržno finančno premoženje, ki so ga izdale ali zanj jamčijo nefinančne družbe (83), ustanovljene v euroobmočju, visokih bonitetnih standardov ni mogoče ugotoviti na podlagi bonitetne ocene zunanje bonitetne institucije za izdajo, izdajatelja ali garanta, se uporabijo pravila bonitetnega okvira Eurosistema za bančna posojila, nasprotne stranke pa lahko uporabijo tudi lasten interni bonitetni sistem, interni bonitetni sistem NCB ali bonitetna orodja zunanjih ponudnikov. Tržni dolžniški instrumenti, ki so jih izdale nefinančne družbe in so brez bonitetne ocene, niso vključeni na javno listo primernega tržnega finančnega premoženja. Tabela 5 Implicitna bonitetna ocena za izdajatelja, dolžnika ali garanta, ki je institucionalna enota regionalne ravni države, lokalni organ ali oseba javnega sektorja brez bonitetne ocene zunanje bonitetne institucije   Razporeditev izdajateljev, dolžnikov ali garantov po Direktivi o kapitalskih zahtevah Izpeljava implicitne bonitetne ocene znotraj bonitetnega okvira Eurosistema za izdajatelja, dolžnika ali garanta, ki spada v ustrezen razred Razred 1 Institucionalne enote regionalne ravni države, lokalni organi in osebe javnega sektorja, ki jih pristojni nadzorni organ obravnava na enak način kot institucionalne enote centralne ravni države za namene kapitalskih zahtev Dodeljena je bonitetna ocena zunanje bonitetne institucije za institucionalne enote centralne ravni države, kjer je oseba ustanovljena Razred 2 Institucionalne enote regionalne ravni države, lokalni organi in osebe javnega sektorja, ki jih pristojni nadzorni organ obravnava na enak način kot (kreditne) institucije za namene kapitalskih zahtev Dodeljena je bonitetna ocena, ki je eno stopnjo kreditne kvalitete (84) nižja od bonitetne ocene zunanje bonitetne institucije za institucionalne enote centralno ravni države, kjer je oseba ustanovljena Razred 3 Druge osebe javnega sektorja Obravnavajo se kot izdajatelji ali dolžniki zasebnega sektorja

6.3.3   Določitev visokih bonitetnih standardov za netržno finančno premoženje

6.3.3.1   Bančna posojila

Za določitev zahtevanih visokih bonitetnih standardov, ki jih morajo izpolnjevati dolžniki ali garanti bančnih posojil, morajo nasprotne stranke izmed virov, ki so na voljo in jih Eurosistem sprejme, izbrati en glavni bonitetni vir. Nasprotna stranka iz razpoložljivega bonitetnega vira izbere en sistem, razen v primeru zunanjih bonitetnih institucij, kjer se lahko uporabijo vsi sprejeti sistemi zunanjih bonitetnih institucij.

Nasprotne stranke se morajo izbranega vira držati najmanj eno leto, da bi preprečili prehajanje med bonitetnimi ocenami (tj. iskanje najboljše bonitetne ocene, ki med vsemi razpoložljivimi viri ali sistemi zagotavlja primernost za vsakega dolžnika posebej). Nasprotne stranke, ki bi po enem letu želele zamenjati bonitetni vir, morajo ustrezni NCB predložiti utemeljeno zahtevo.

Ob predložitvi utemeljene zahteve lahko nasprotne stranke uporabijo več kot en sistem ali vir. Glavni izbrani bonitetni vir naj bi pokrival največje število dolžnikov, ki jih predloži nasprotna stranka. Uporaba več kot enega bonitetnega vira ali sistema naj bi bila utemeljena z zadostnim poslovnim razlogom. Načeloma je lahko tak razlog pomanjkljivo zajetje glavnega bonitetnega vira ali sistema.

Nasprotne stranke morajo NCB takoj obvestiti o kakršnem koli kreditnem dogodku, ki jim je poznan, vključno z zamudo pri plačilu s strani predloženega dolžnika, ter po potrebi umakniti ali zamenjati finančno premoženje. Poleg tega so nasprotne stranke odgovorne, da zagotovijo uporabo najnovejših bonitetnih ocen dolžnikov (85) ali garantov predloženega finančnega premoženja, ki so na voljo pri izbranem bonitetnem sistemu ali viru.

Bonitetna ocena dolžnikov/garantov: visoki bonitetni standardi dolžnikov ali garantov bančnih posojil se določijo v skladu s pravili, ki razlikujejo med dolžniki/garanti javnega sektorja in tistimi iz sektorja nefinančnih družb:

(a)

dolžniki ali garanti javnega sektorja: naslednja pravila se uporabljajo v zaporednem vrstnem redu: (i) bonitetna ocena, izdelana s pomočjo sistema ali vira, ki ga je izbrala nasprotna stranka, obstaja in s to oceno se ugotavlja, ali dolžnik ali garant javnega sektorja dosega prag kreditne kvalitete; (ii) če bonitetna ocena iz (i) ni na voljo, se uporabi bonitetna ocena zunanje bonitetne institucije za dolžnika ali garanta; (86) (iii) če niti bonitetna ocena iz (i) niti bonitetna ocena iz (ii) nista na voljo, velja enak postopek kot pri tržnem finančnem premoženju: — dolžnik ali garant se razporedi v enega od treh razredov v skladu z Direktivo o kapitalskih zahtevah (87), kot je prikazano v tabeli 5; — implicitna bonitetna ocena za dolžnike ali garante, ki spadajo v razred 1 ali 2, se izpelje iz bonitetne ocene zunanje bonitetne institucije za institucionalne enote centralne ravni države, kjer je dolžnik ali garant ustanovljen. Implicitna bonitetna ocena mora dosegati Eurosistemov prag kreditne kvalitete. Če bonitetna ocena, izdelana s pomočjo sistema ali vira, ki ga je izbrala nasprotna stranka (ali jo je v primeru (ii) za dolžnika ali garanta javnega sektorja izdelala zunanja bonitetna institucija), obstaja, vendar ne dosega praga kreditne kvalitete, dolžnik ali garant ni primeren;

(b)

dolžniki ali garanti iz sektorja nefinančnih družb: če vir, ki ga je izbrala nasprotna stranka, izdela bonitetno oceno, ki je enaka pragu kreditne kvalitete ali ga presega, je dolžnik ali garant primeren (88), (89). Če bonitetna ocena, izdelana s pomočjo sistema ali vira, ki ga je izbrala nasprotna stranka, obstaja, vendar ne dosega praga kreditne kvalitete, dolžnik ali garant ni primeren. Če ni na voljo nobene bonitetne ocene, s katero bi lahko ugotovili bonitetni standard, dolžnik ali garant ni primeren.

Jamstva: jamstvo mora izpolnjevati naslednje zahteve:

(a)

jamstvo se obravnava kot sprejemljivo, če garant brezpogojno in nepreklicno jamči za obveznosti dolžnika v povezavi s plačilom glavnice, obresti in vseh drugih zneskov, ki se morajo na podlagi bančnega posojila plačati njihovim imetnikom, dokler niso v celoti poravnane. V zvezi s tem ni nujno, da se jamstvo, ki velja za sprejemljivo, nanaša na prav določeno bančno posojilo, ampak lahko velja le za dolžnika pod pogojem, da zajema tudi zadevno bančno posojilo;

(b)

jamstvo se mora plačati na prvi poziv (neodvisno od osnovnega bančnega posojila). Jamstva, ki jih zagotavljajo osebe javnega prava, ki so upravičene do odmerjanja davkov, morajo biti plačljiva na prvi poziv ali kako drugače zagotavljati takojšnje in pravočasno izplačilo po neplačilu obveznosti. Obveznosti garanta iz jamstva se morajo obravnavati vsaj enako in sorazmerno (pari passu) z vsemi drugimi nezavarovanimi obveznostmi garanta;

(c)	jamstvo mora urejati pravo države članice EU, mora biti pravno veljavno ter zavezujoče za garanta in izvršljivo zoper njega;

(d)

pravno potrditev v zvezi s pravno veljavnostjo, zavezujočim učinkom in izvršljivostjo jamstva je treba predložiti v takšni obliki in vsebini, ki je sprejemljiva za Eurosistem, preden se finančno premoženje, na katerega se jamstvo nanaša, lahko obravnava kot primerno. Pravna potrditev mora tudi navesti, da jamstvo ni osebno in izvršljivo samo s strani upnika bančnega posojila. Če je garant ustanovljen v pravnem sistemu, ki ni tisti, ki ureja jamstvo, mora pravna potrditev potrditi tudi to, da je jamstvo veljavno in izvršljivo na podlagi zakonodaje, ki ureja ustanovitev garanta. Pravno potrditev je treba predložiti v pregled NCB v pravnem sistemu zakonodaje, ki ureja bančno posojilo. Pravna potrditev ni potrebna za jamstva, ki jih izdajo osebe javnega prava, ki so upravičene do odmerjanja davkov. Zahteva po izvršljivosti mora upoštevati vse zakone s področja insolventnosti ali stečajnega postopka, splošna načela enakosti in druge podobne zakone in načela, ki veljajo za garanta in na splošno vplivajo na pravice, ki jih ima upnik do garanta.

6.3.3.2   Netržni hipotekarni dolžniški instrumenti

Visoki bonitetni standardi za netržne hipotekarne dolžniške instrumente morajo biti skladni s stopnjo kreditne kvalitete 2 na usklajeni lestvici bonitetnih ocen Eurosistema (90). Bonitetni okvir za te dolžniške instrumente, ki upošteva posebnosti posameznega pravnega sistema, bodo v ustreznih nacionalnih dokumentih opredelile NCB.

6.3.4   Merila sprejemljivosti za bonitetne sisteme

Bonitetni okvir Eurosistema temelji na bonitetnih ocenah iz štirih virov. Znotraj vsakega vira lahko obstaja niz bonitetnih sistemov.

Sprejete zunanje bonitetne institucije, interni bonitetni sistemi NCB in bonitetna orodja zunanjih ponudnikov ter njihovi ponudniki so navedeni na spletnih straneh ECB na naslovu www.ecb.europa.eu (91).

6.3.4.1   Zunanje bonitetne institucije

Ta vir obsega tiste institucije, katerih bonitetne ocene lahko kreditne institucije uporabijo pri dodeljevanju uteži tveganja izpostavljenostim v skladu z Direktivo o kapitalskih zahtevah (92). Za namene bonitetnega okvira Eurosistema so splošna merila sprejemljivosti, ki veljajo za zunanje bonitetne institucije, naslednja:

(a)	zunanjo bonitetno institucijo mora formalno priznati ustrezen nadzorni organ Unije v tistih državah euroobmočja, kjer se bo institucija uporabljala, v skladu z Direktivo o kapitalskih zahtevah;

(b)

zunanja bonitetna institucija mora izpolnjevati operativna merila in zagotoviti ustrezno pokritost, da bi zagotovili učinkovito izvajanje bonitetnega okvira Eurosistema. Bonitetne ocene se uporabljajo zlasti pod pogojem, da ima Eurosistem na voljo informacije o teh ocenah kakor tudi informacije, potrebne za primerjavo in vzporeditev ocen s stopnjami kreditne kvalitete bonitetnega okvira Eurosistema in pragom kreditne kvalitete ter za spremljanje zanesljivosti (glej oddelek 6.3.5).

Eurosistem si pridržuje pravico, da odloči, ali bo pri svojih operacijah posojanja sprejel zunanjo bonitetno institucijo, pri čemer med drugim upošteva tudi spremljanje zanesljivosti.

6.3.4.2   Interni bonitetni sistem NCB

Ta vir trenutno obsega štiri bonitetne sisteme, ki jih upravljajo centralne banke Deutsche Bundesbank, Banco de España, Banque de France in Oesterreichische Nationalbank. NCB, ki bi želele razviti svoj interni bonitetni sistem, morajo skozi postopek potrditve, ki ga opravi Eurosistem. Eurosistem nadzira interne bonitetne sisteme NCB prek spremljanja zanesljivosti (glej oddelek 6.3.5).

Poleg tega mora nasprotna stranka takoj obvestiti interni bonitetni sistem NCB o kakršnem koli kreditnem dogodku, ki je poznan le njej, vključno z zamudo pri plačilu s strani predloženega dolžnika.

V državah, kjer nasprotne stranke mobilizirajo netržne hipotekarne dolžniške instrumente, zadevna NCB vzpostavi bonitetni okvir za to vrsto finančnega premoženja v skladu z bonitetnim okvirom Eurosistema. Takšen okvir je predmet letnega spremljanja zanesljivosti.

6.3.4.3   Interni bonitetni sistemi

Nasprotna stranka, ki namerava za oceno kreditne kvalitete dolžnika, izdajatelja ali garanta primernega dolžniškega instrumenta uporabiti interni bonitetni sistem, mora pridobiti dovoljenje svoje domače NCB. Za to mora vložiti prošnjo skupaj z naslednjimi dokumenti (93):

(a)

kopijo sklepa ustreznega bančnega nadzornega organa v Uniji, ki dovoljuje nasprotni stranki, da za namene kapitalskih zahtev na konsolidirani ali nekonsolidirani osnovi uporabi svoj interni bonitetni sistem, skupaj z vsemi posebnimi pogoji uporabe. Ta kopija ni potrebna, če ustrezni nadzorni organ predloži te informacije neposredno zadevni NCB;

(b)	informacije o pristopu, ki ga nasprotna stranka uporablja pri dodelitvi stopnje verjetnosti neplačila dolžniku, ter podatke o bonitetnih ocenah in enoletnih verjetnostih neplačila, ki se uporabljajo pri določanju primernih bonitetnih ocen;

(c)	kopijo informacij po tretjem stebru (tržna disciplina), ki jih mora nasprotna stranka redno objavljati v skladu z zahtevami glede tržne discipline znotraj tretjega stebra v okviru kapitalskega sporazuma Basel II in Direktive o kapitalskih zahtevah;

(d)	ime in naslov pristojnega bančnega nadzornika ter zunanjega revizorja.

Prošnjo mora podpisati glavni izvršni direktor, finančni direktor ali vodilni uslužbenec nasprotne stranke na podobno visokem položaju oziroma pooblaščeni podpisnik v imenu enega od njih.

Zgornje določbe veljajo za vse nasprotne stranke ne glede na njihov status (matično podjetje, hčerinsko podjetje ali podružnica) in ne glede na to, ali interni bonitetni sistem potrdi nadzornik v isti državi (ko gre za matično oziroma tudi hčerinsko podjetje) ali nadzornik v državi matičnega podjetja (ko gre za podružnico oziroma tudi hčerinsko podjetje).

Vsaka podružnica ali hčerinsko podjetje nasprotne stranke lahko uporablja interni bonitetni sistem matičnega podjetja, če je Eurosistem sprejel uporabo tega bonitetnega sistema za namene bonitetnega okvira Eurosistema.

Nasprotne stranke, ki uporabljajo interni bonitetni sistem, kot je opisano zgoraj, so tudi predmet postopka Eurosistema za spremljanje zanesljivosti (glej oddelek 6.3.5). Poleg zahtevanih informacij v okviru tega postopka mora nasprotna stranka vsako leto (oziroma takrat, ko to zahteva zadevna NCB) sporočiti tudi naslednje informacije, razen če ustrezni nadzorni organ predloži te informacije neposredno zadevni NCB:

(a)	kopijo najnovejše ocene internega bonitetnega sistema nasprotne stranke, ki jo je izdelal nadzornik nasprotne stranke, prevedene v delovni jezik domače NCB;

(b)	kakršno koli spremembo v internem bonitetnem sistemu nasprotne stranke, ki jo je priporočil ali zahteval nadzornik, skupaj z rokom, do katerega je treba spremembo izvesti;

(c)	letno dopolnjene informacije po tretjem stebru (tržna disciplina), ki jih mora nasprotna stranka redno objavljati v skladu z zahtevami tretjega stebra v okviru kapitalskega sporazuma Basel II in Direktive o kapitalskih zahtevah;

(d)	informacije o pristojnem bančnem nadzorniku ter zunanjem revizorju.

Zgoraj navedene letne informacije mora podpisati glavni izvršni direktor, finančni direktor ali vodilni uslužbenec nasprotne stranke na podobno visokem položaju oziroma pooblaščeni podpisnik v imenu enega od njih. Eurosistem pošlje kopijo tega pisma ustreznemu nadzorniku in, kjer je to primerno, zunanjemu revizorju nasprotne stranke.

6.3.4.4   Bonitetna orodja zunanjih ponudnikov

Ta vir vključuje subjekte, ki ocenjujejo boniteto dolžnikov predvsem s sistematično in mehanično uporabo kvantitativnih modelov, pri čemer poleg drugih informacij uporabljajo revidirane računovodske izkaze, njihove bonitetne ocene pa niso namenjene za razkritje splošni javnosti. Ponudnik bonitetnih orodij, ki želi sodelovati v bonitetnem okviru Eurosistema, mora predložiti zahtevo NCB v državi, kjer ima sedež, na obrazcu, ki ga predpiše Eurosistem, in priložiti dodatno dokumentacijo, kakor je določeno na obrazcu. Nasprotne stranke, ki želijo za potrebe bonitetnega okvira Eurosistema uporabiti določenega ponudnika bonitetnih orodij, ki ga Eurosistem ni sprejel, morajo predložiti zahtevo NCB v državi članici, kjer imajo sedež, na obrazcu, ki ga predpiše Eurosistem, in priložiti dodatno dokumentacijo, kakor je določeno na obrazcu. Eurosistem odloči, ali bo sprejel ponudnika bonitetnih orodij, na podlagi ocene skladnosti z merili sprejemljivosti, ki jih je določil Eurosistem (94).

Poleg tega mora nasprotna stranka obvestiti ponudnika bonitetnega orodja o kakršnem koli kreditnem dogodku, ki je poznan le njej, vključno z zamudo pri plačilu s strani predloženega dolžnika.

Ponudnik bonitetnih orodij, ki sodeluje v bonitetnem okviru Eurosistema, mora s sporazumom sprejeti, da bo predmet postopka Eurosistema za spremljanje zanesljivosti sistema (95) (glej oddelek 6.3.5). Ponudnik bonitetnih orodij mora vzpostaviti in vzdrževati potrebno infrastrukturo za spremljanje tako imenovanega statičnega nabora. Izgradnja in ocena statičnega nabora morata biti v skladu s splošnimi zahtevami spremljanja zanesljivosti znotraj bonitetnega okvira Eurosistema. Ponudnik bonitetnih orodij mora obvestiti Eurosistem o rezultatih spremljanja zanesljivosti, takoj ko ga je opravil. Ponudniki bonitetnih orodij tako pripravijo poročilo o zanesljivosti bonitetnih orodij glede statičnega nabora. Ponudniki morajo pet let hraniti interno evidenco o statičnem naboru in podrobnostih o neplačilu.

6.3.5   Spremljanje zanesljivosti bonitetnih sistemov

Spremljanje zanesljivosti bonitetnega okvira Eurosistema obsega letno ex post primerjavo med dejansko stopnjo neplačila vseh primernih dolžnikov (statični nabor) in Eurosistemovim pragom kreditne kvalitete, ki ga določa referenčna vrednost verjetnosti neplačila. Cilj je zagotoviti, da so rezultati bonitetnega ocenjevanja med različnimi sistemi in viri primerljivi. Spremljanje poteka eno leto po datumu, ko je bil statični nabor določen.

Prvi element v postopku je, da ponudnik bonitetnega sistema letno sestavi statična nabora primernih dolžnikov, tj. nabora, ki obsegata vse dolžnike iz podjetniškega in javnega sektorja, ki glede na dodeljeno bonitetno oceno izpolnjujejo enega od naslednjih pogojev:

Statični nabor	Pogoj
Statični nabor za stopnji kreditne kvalitete 1 in 2	PD(i,t) (96) ≤ 0,10 %
Statični nabor za stopnjo kreditne kvalitete 3	0,10 % < PD(i,t) ≤ 0,40 %

Vsi dolžniki, ki na začetku obdobja t izpolnjujejo enega od teh pogojev, so del ustreznega statičnega nabora v času t. Na koncu 12-mesečnega obdobja se izračuna realizirana stopnja neplačila za vsak statični nabor dolžnikov v času t. Ponudnik bonitetnega sistema mora Eurosistemu vsako leto predložiti število primernih dolžnikov, ki so v času t del posameznega statičnega nabora, in število tistih dolžnikov v statičnem naboru (t), pri katerih je v naslednjih 12 mesecih prišlo do neplačila.

Dejanska stopnja neplačila statičnega nabora v bonitetnem sistemu, ki je zabeležena v enoletnem obdobju, služi kot izhodišče za spremljanje zanesljivosti bonitetnega okvira Eurosistema, ki obsega letno obvezno ocenjevanje in večletno ocenjevanje. Če se dejanska stopnja neplačila statičnega nabora v enoletnem ali večletnem obdobju znatno razlikuje od praga kreditne kvalitete, Eurosistem svetuje ponudniku bonitetnega sistema, da analizira razloge za to razliko. To lahko nato privede do popravka praga kreditne kvalitete, ki se uporablja za zadevni sistem.

Eurosistem se lahko odloči, da začasno ali trajno izključi bonitetni sistem, če pri zanesljivosti v več letih ni dosegel nikakršnega napredka. Poleg tega se v primeru kršitve pravil, ki urejajo bonitetni okvir Eurosistema, bonitetni sistem izključi iz bonitetnega okvira Eurosistema.

6.4   Ukrepi za obvladovanje tveganj

6.4.1   Splošna načela

Ukrepi za obvladovanje tveganj se uporabljajo za finančno premoženje za zavarovanje terjatev pri kreditnih poslih Eurosistema z namenom, da bi Eurosistem zaščitili pred tveganjem finančne izgube v primeru unovčenja finančnega premoženja za zavarovanje terjatev zaradi neplačila nasprotne stranke. Ukrepi za obvladovanje tveganj, ki jih ima Eurosistem na razpolago, so opisani v okvirju 7.

Eurosistem uporablja posebne ukrepe za obvladovanje tveganj glede na vrsto finančnega premoženja za zavarovanje terjatev, ki ga nudi nasprotna stranka. ECB določi ustrezne ukrepe za obvladovanje tveganj tako za tržno kot netržno primerno finančno premoženje. Ukrepi za obvladovanje tveganj so okvirno usklajeni v celotnem euroobmočju (97) in morajo povsod v euroobmočju zagotoviti dosledne, pregledne in nediskriminatorne pogoje za katero koli vrsto primernega finančnega premoženja.

Eurosistem si pridržuje pravico, da uporabi dodatne ukrepe za obvladovanje tveganj, če je to potrebno za zagotovitev zadostne zaščite Eurosistema pred tveganjem v skladu s členom 18.1 Statuta ESCB. Takšne ukrepe, ki morajo biti uporabljeni dosledno, pregledno in nediskriminatorno, je mogoče uporabiti tudi na ravni posameznih nasprotnih strank, če je to potrebno za zagotovitev takšne zaščite.

OKVIR 7

Ukrepi za obvladovanje tveganj

Eurosistem uporablja naslednje ukrepe za obvladovanje tveganj:

(a)   Odbitki pri vrednotenju

Eurosistem pri vrednotenju finančnega premoženja za zavarovanje terjatev uporablja „odbitke pri vrednotenju“. To pomeni, da se vrednost finančnega premoženja za zavarovanje terjatev izračuna kot tržna vrednost finančnega premoženja, zmanjšana za določen odstotek (odbitek).

(b)   Gibljivo kritje (dnevno vrednotenje po tržnih cenah)

Eurosistem zahteva, da finančno premoženje, ki se uporablja za zavarovanje terjatev pri povratnih transakcijah za povečevanje likvidnosti, skozi čas ohranja svojo tržno vrednost po odbitku. Če redno merjena vrednost finančnega premoženja za zavarovanje terjatev pade pod določeno raven, NCB zahtevajo od nasprotnih strank, da zagotovijo dodatno finančno premoženje ali denarna sredstva (tj. sprožijo poziv h kritju). Podobno, če po opravljenem prevrednotenju vrednost finančnega premoženja za zavarovanje terjatev preseže določeno raven, lahko nasprotne stranke umaknejo presežno finančno premoženje ali denarna sredstva. (Izračuni, ki se nanašajo na izvedbo pozivov h kritju, so predstavljeni v okvirju 8.)

(c)   Omejitve v zvezi z uporabo nezavarovanih dolžniških instrumentov

Eurosistem uporablja omejitve v zvezi z uporabo nezavarovanih dolžniških instrumentov, ki so opisane v oddelku 6.4.2.

Eurosistem lahko kadar koli uporabi tudi naslednje ukrepe za obvladovanje tveganj, če je to potrebno za zagotovitev zadostne zaščite Eurosistema pred tveganjem v skladu s členom 18.1 Statuta ESCB:

(d)   Začetno kritje

Eurosistem lahko uporabi začetno kritje pri povratnih transakcijah za povečevanje likvidnosti. To pomeni, da bi morale nasprotne stranke priskrbeti finančno premoženje za zavarovanje terjatev v vrednosti, ki je najmanj enaka likvidnosti, ki jo zagotovi Eurosistem, povečani za vrednost začetnega kritja.

(e)   Omejitve v zvezi z izdajatelji/dolžniki ali garanti

Eurosistem lahko poleg omejitev, ki veljajo za nezavarovane dolžniške instrumente, uporabi dodatne omejitve glede izpostavljenosti do izdajateljev/dolžnikov ali garantov. Takšne omejitve je mogoče uporabiti tudi pri določenih nasprotnih strankah, zlasti če se zdi kreditna kvaliteta nasprotne stranke tesno povezana s kreditno kvaliteto finančnega premoženja, ki ga je v zavarovanje predložila ta nasprotna stranka.

(f)   Uporaba dodatnih odbitkov

Eurosistem lahko uporabi dodatne odbitke, če je to potrebno za zagotovitev zadostne zaščite Eurosistema pred tveganjem v skladu s členom 18.1 Statuta ESCB.

(g)   Dodatna jamstva

Eurosistem lahko pogojuje sprejetje določenega finančnega premoženja z dodatnimi jamstvi s strani finančno trdnih subjektov.

(h)   Izločitev

Eurosistem lahko določeno finančno premoženje izloči iz uporabe pri svojih operacijah denarne politike. Takšna izločitev se lahko uporabi tudi pri določenih nasprotnih strankah, zlasti če se zdi kreditna kvaliteta nasprotne stranke tesno povezana s kreditno kvaliteto finančnega premoženja, ki ga je kot zavarovanje predložila ta nasprotna stranka.

6.4.2   Ukrepi za obvladovanje tveganj pri tržnem finančnem premoženju

Okvir za obvladovanje tveganj v zvezi s primernim tržnim finančnim premoženjem zajema naslednje glavne elemente:

(a)	primerno tržno finančno premoženje se na podlagi klasifikacije izdajatelja in vrste finančnega premoženja uvrsti v eno izmed petih likvidnostnih kategorij. Uvrstitev je opisana v tabeli 6;

(b)

za posamezne dolžniške instrumente se uporabljajo posebni odbitki pri vrednotenju. Odbitki se uporabljajo tako, da se odšteje določen odstotek od tržne vrednosti finančnega premoženja za zavarovanje terjatev. Višina odbitka pri vrednotenju, ki se uporablja pri dolžniških instrumentih v kategorijah od I do IV, je odvisna od preostale zapadlosti in strukture kupona dolžniškega instrumenta, kot je za primerne tržne dolžniške instrumente s fiksnim kuponom in brez kupona opisano v tabeli 7 (98);

(c)

Eurosistem omeji uporabo nezavarovanih dolžniških instrumentov, ki jih izda kreditna institucija ali kateri koli drug subjekt, s katerim je kreditna institucija v tesni povezavi, kakor je opredeljeno v oddelku 6.2.3. Takšno finančno premoženje lahko nasprotna stranka uporabi za zavarovanje samo v takšnem obsegu, da vrednost, ki jo takšnemu zavarovanju pripiše Eurosistem, po uporabi odbitkov ne preseže 5 % skupne vrednosti zavarovanja, ki ga predloži ta nasprotna stranka, po upoštevanju odbitkov. Ta omejitev se ne uporablja za finančno premoženje, če zanj jamči oseba javnega prava, ki je upravičena do odmerjanja davkov, ali če vrednost finančnega premoženja po odbitkih ne presega 50 milijonov EUR. V primeru združitve dveh ali več izdajateljev takšnega finančnega premoženja ali vzpostavitve tesne povezave med temi izdajatelji se v kontekstu te omejitve ti izdajatelji obravnavajo kot ena skupina izdajateljev samo eno leto po datumu združitve ali vzpostavitve tesne povezave;

(d)	za posamezne dolžniške instrumente v kategoriji V se uporablja enoten odbitek pri vrednotenju v višini 16 % ne glede na zapadlost ali strukturo kupona;

(e)

za posamezne listinjene vrednostne papirje, krite bančne obveznice („jumbo“ krite bančne obveznice, navadne krite bančne obveznice in druge krite bančne obveznice) in nezavarovane dolžniške instrumente kreditnih institucij, ki so teoretično vrednoteni v skladu z oddelkom 6.5, se uporablja dodaten odbitek pri vrednotenju. Ta odbitek se neposredno uporablja na ravni teoretičnega vrednotenja posameznega dolžniškega instrumenta v obliki zmanjšanja vrednosti za 5 %; Tabela 6 Likvidnostne kategorije za tržno finančno premoženje  (99) Kategorija I Kategorija II Kategorija III Kategorija IV Kategorija V Dolžniški instrumenti institucionalnih enot centralne ravni države Dolžniški instrumenti institucionalnih enot lokalne in regionalne ravni države Navadne krite bančne obveznice Dolžniški instrumenti kreditnih institucij (nezavarovani) Listinjeni vrednostni papirji Dolžniški instrumenti, ki jih izdajo NCB (100) „Jumbo“ krite bančne obveznice (101) Dolžniški instrumenti, ki jih izdajo nefinančne družbe in drugi izdajatelji (102) Dolžniški instrumenti, ki jih izdajo finančne družbe, ki niso kreditne institucije (nezavarovani)   Agencijski dolžniški instrumenti (102) Druge krite bančne obveznice (103)     Nadnacionalni dolžniški instrumenti

(f)	odbitki pri vrednotenju, ki se uporabljajo za vse tržne dolžniške instrumente z obratno spremenljivim kuponom v kategorijah od I do IV, so enaki in so opisani v tabeli 8;

(g)

odbitek pri vrednotenju, ki se uporablja pri tržnih dolžniških instrumentih v likvidnostnih kategorijah od I do IV z variabilnim kuponom (104), je enak odbitku, ki se uporablja pri instrumentih s fiksnim kuponom z zapadlostjo od nič do enega leta v likvidnostni kategoriji in kategoriji kreditne kvalitete, kamor je instrument uvrščen;

(h)

ukrepi za obvladovanje tveganj, ki se uporabljajo pri tržnih dolžniških instrumentih z več kot eno vrsto kuponskih plačil v kategorijah od I do IV, so odvisni zgolj od kuponskih plačil v preostalem času do zapadlosti instrumenta. Odbitek pri vrednotenju, ki se uporabi pri takšnem instrumentu, je enak najvišjemu možnemu odbitku za dolžniške instrumente z enako preostalo zapadlostjo, pri čemer se upoštevajo vse vrste kuponskih plačil v preostalem času do zapadlosti instrumenta;

(i)	pri operacijah za umikanje likvidnosti se odbitki pri vrednotenju ne uporabljajo;

(j)

odvisno od pravnega sistema in nacionalnih operativnih sistemov dovoljujejo NCB uporabo sklada finančnega premoženja za zavarovanje terjatev in/ali zahtevajo označevanje finančnega premoženja, ki se uporablja v vsaki posamezni transakciji. V sistemu s skladom finančnega premoženja nasprotna stranka zbere zadostno finančno premoženje za zavarovanje terjatev, ki ga da na razpolago centralni banki za kritje odobrenih posojil, kar pomeni, da posamezno finančno premoženje ni povezano s točno določenimi kreditnimi posli. Nasprotno je v sistemu označevanja finančnega premoženja za zavarovanje terjatev vsak kreditni posel povezan z določenim finančnim premoženjem;

(k)

finančno premoženje se vrednoti dnevno. NCB dnevno izračunavajo zahtevano vrednost finančnega premoženja za zavarovanje terjatev, upoštevajoč spremembe v stanju odobrenega posojila, načela vrednotenja, ki so opisana v oddelku 6.5, in zahtevane odbitke pri vrednotenju; Tabela 7 Stopnje odbitkov pri vrednotenju, ki se uporabljajo za primerno tržno finančno premoženje Kreditna kvaliteta Preostala zapadlost (leta) Likvidnostne kategorije Kategorija I Kategorija II (105) Kategorija III (105) Kategorija IV (105) Kategorija V (105) fiksen kupon brez-kuponski fiksen kupon brez-kuponski fiksen kupon brez-kuponski fiksen kupon brez-kuponski Stopnji 1 in 2 (AAA do A-) (106) 0-1 0,5 0,5 1,0 1,0 1,5 1,5 6,5 6,5 16 1-3 1,5 1,5 2,5 2,5 3,0 3,0 8,5 9,0 3-5 2,5 3,0 3,5 4,0 5,0 5,5 11,0 11,5 5-7 3,0 3,5 4,5 5,0 6,5 7,5 12,5 13,5 7-10 4,0 4,5 5,5 6,5 8,5 9,5 14,0 15,5 > 10 5,5 8,5 7,5 12,0 11,0 16,5 17,0 22,5 Stopnja 3 (BBB + do BBB-) (106) 0-1 5,5 5,5 6,0 6,0 8,0 8,0 15,0 15,0 Ni primerno 1-3 6,5 6,5 10,5 11,5 18,0 19,5 27,5 29,5 3-5 7,5 8,0 15,5 17,0 25,5 28,0 36,5 39,5 5-7 8,0 8,5 18,0 20,5 28,0 31,5 38,5 43,0 7-10 9,0 9,5 19,5 22,5 29,0 33,5 39,0 44,5 > 10 10,5 13,5 20,0 29,0 29,5 38,0 39,5 46,0 Tabela 8 Stopnje odbitkov pri vrednotenju, ki se uporabljajo za primerne tržne dolžniške instrumente z obratno spremenljivim kuponom v kategorijah od I do IV Kreditna kvaliteta Preostala zapadlost (leta) Kupon z obratno spremenljivim kuponom Stopnji 1 in 2 (AAA do A-) 0-1 7,5 1-3 11,5 3-5 16,0 5-7 19,5 7-10 22,5 > 10 28,0 Stopnja 3 (BBB + do BBB-) 0-1 21,0 1-3 46,5 3-5 63,5 5-7 68,0 7-10 69,0 > 10 69,5

(l)

če po vrednotenju finančno premoženje za zavarovanje terjatev ne ustreza zahtevani višini, ki je izračunana na ta dan, se izvedejo simetrični pozivi h kritju. Da bi se zmanjšala pogostost pozivov h kritju, lahko NCB uporabljajo prag poziva. Če se uporablja prag poziva, znaša 0,5 % zneska posojene likvidnosti. Odvisno od pravnega sistema lahko NCB zahtevajo, da se poziv h kritju izvede bodisi v obliki zagotovitve dodatnega finančnega premoženja bodisi v obliki denarnega plačila. To pomeni, da so nasprotne stranke v primeru, da tržna vrednost finančnega premoženja za zavarovanje terjatev pade pod spodnji prag poziva, dolžne zagotoviti dodatno finančno premoženje (ali denarna sredstva). Podobno, če bi tržna vrednost finančnega premoženja za zavarovanje terjatev po opravljenem prevrednotenju presegla zgornji prag poziva, bi NCB nasprotni stranki vrnila presežno finančno premoženje (ali denarna sredstva) (glej okvir 8);

(m)	v sistemih s skladom finančnega premoženja lahko nasprotne stranke dnevno menjavajo finančno premoženje za zavarovanje terjatev;

(n)	v sistemih označevanja finančnega premoženja za zavarovanje terjatev lahko NCB dovolijo zamenjavo finančnega premoženja za zavarovanje terjatev;

(o)

ECB se lahko kadar koli odloči, da umakne posamezni dolžniški instrument z objavljene liste primernega tržnega finančnega premoženja (107). OKVIR 8 Izračun pozivov h kritju Skupni znesek primernega finančnega premoženja J (za j = 1 do J; vrednost Cj,t v času t), ki ga mora zagotoviti nasprotna stranka za niz operacij povečevanja likvidnosti I (za i = 1 do I; znesek Li,t v času t) se določi s pomočjo naslednjega izračuna: (1) kjer hj predstavlja odbitek pri vrednotenju, ki se uporablja za primerno finančno premoženje j. Naj bo τ časovno obdobje med dvema zaporednima vrednotenjema. Osnova za poziv h kritju v času t + τ je enaka: (2) Odvisno od operativnih značilnosti sistemov za upravljanje z zavarovanjem, ki jih imajo NCB, lahko NCB pri izračunu osnove za poziv h kritju upoštevajo tudi natečene obresti od posojene likvidnosti. Pozivi h kritju se sprožijo samo, če osnova za poziv h kritju preseže določen prag poziva. Naj k = 0,5 % označuje prag poziva. V sistemu označevanja finančnega premoženja za zavarovanje terjatev (I = l) se poziv h kritju izvrši, ko:   Mt + τ > k · L i,t + τ (nasprotna stranka plača poziv h kritju nacionalni centralni banki); ali   M t + τ < – k · L i,t + τ (NCB plača poziv h kritju nasprotni stranki). V sistemu s skladom finančnega premoženja mora nasprotna stranka v sklad prispevati več finančnega premoženja, če: Znesek posojila čez dan (IDC), ki je na razpolago nasprotni stranki pri uporabi sistema s skladom finančnega premoženja za zavarovanje terjatev, se lahko izrazi kot: (če je pozitivno) V sistemu s skladom finančnega premoženja in sistemu označevanja finančnega premoženja za zavarovanje terjatev pozivi h kritju zagotavljajo, da se ponovno vzpostavi razmerje, izraženo pod (1) zgoraj.

6.4.3   Ukrepi za obvladovanje tveganj pri netržnem finančnem premoženju

6.4.3.1   Bančna posojila

Okvir za obvladovanje tveganj v zvezi s primernimi bančnimi posojili zajema naslednje glavne elemente:

(a)

za posamezna bančna posojila se uporabljajo posebni odbitki pri vrednotenju. Višina odbitka je odvisna od preostale zapadlosti, vrste plačila obresti (fiksna ali variabilna obrestna mera), kategorije kreditne kvalitete in metode vrednotenja, ki jo uporablja NCB (glej oddelek 6.5), kakor je opisano v tabeli 9 (108);

(b)

pri bančnih posojilih z variabilno obrestno mero se uporablja takšen odbitek, kakor se uporablja pri razredu bančnih posojil s fiksno obrestno mero z zapadlostjo od nič do enega leta, ki imajo enako kreditno kvaliteto in za katere velja enaka metoda vrednotenja (vrednotenje po teoretični ceni, ki jo določi NCB, ali glede na neodplačano vrednost posojila, ki jo določi NCB). Plačilo obresti se šteje kot plačilo po variabilni obrestni meri, če je obrestna mera vezana na referenčno obrestno mero in obdobje ponovnega določanja obrestne mere za to plačilo ni daljše od enega leta. Plačilo obresti, pri katerem obdobje ponovnega določanja presega eno leto, se šteje za plačilo s fiksno obrestno mero, pri čemer je ustrezna zapadlost, ki se uporablja za določanje odbitka, enaka preostali zapadlosti bančnega posojila;

(c)

ukrepi za obvladovanje tveganj, ki se uporabljajo pri bančnih posojilih z več kot eno vrsto plačila obresti, so odvisni samo od plačila obresti v času do zapadlosti bančnega posojila. Če se v času do zapadlosti bančnega posojila uporablja več kot ena vrsta plačila obresti, se preostalo plačilo obresti obravnava kot plačilo po fiksni obrestni meri, pri čemer je ustrezna zapadlost, ki se uporablja za določanje odbitka, enaka preostali zapadlosti bančnega posojila;

(d)

NCB pri izvajanju pozivov h kritju uporabljajo enak prag poziva (kjer je to primerno) za tržno in netržno finančno premoženje. Tabela 9 Stopnje odbitkov pri vrednotenju, ki se uporabljajo za bančna posojila s fiksno obrestno mero Kreditna kvaliteta Preostala zapadlost (leta) Metoda vrednotenja Plačilo po fiksni obrestni meri in vrednotenje po teoretični ceni, ki jo določi NCB Plačilo po fiksni obrestni meri in vrednotenje glede na neodplačano vrednost posojila, ki jo določi NCB Stopnji 1 in 2 (AAA do A-) 0-1 8,0 10,0 1-3 11,5 17,5 3-5 15,0 24,0 5-7 17,0 29,0 7-10 18,5 34,5 > 10 20,5 44,5 Stopnja 3 (BBB + do BBB-) 0-1 15,5 17,5 1-3 28,0 34,0 3-5 37,0 46,0 5-7 39,0 51,0 7-10 39,5 55,5 > 10 40,5 64,5

6.4.3.2   Netržni hipotekarni dolžniški instrumenti

Za netržne hipotekarne dolžniške instrumente se uporablja odbitek pri vrednotenju v višini 24 %.

6.4.3.3   Vezani depoziti

Za vezane depozite se odbitek pri vrednotenju ne uporablja.

6.5   Načela vrednotenja finančnega premoženja za zavarovanje terjatev

Eurosistem pri določanju vrednosti finančnega premoženja za zavarovanje terjatev, ki se uporablja pri povratnih transakcijah, uporablja naslednja načela.

6.5.1   Tržno finančno premoženje

(a)	Eurosistem za vsako primerno tržno finančno premoženje določi najbolj reprezentativen vir cene, ki se bo uporabil pri izračunu tržne vrednosti.

(b)

Vrednost tržnega finančnega premoženja se izračuna na podlagi najbolj reprezentativne cene na delovni dan pred datumom vrednotenja. Če kotira več kot ena cena, se uporabi najnižja cena (običajno je to ponudbena cena). Če za določeno finančno premoženje na delovni dan pred datumom vrednotenja reprezentativna cena ni na voljo, se uporabi zadnja cena trgovanja. Če je dobljena referenčna cena starejša kot pet dni oziroma se vsaj pet dni ni spremenila, Eurosistem določi teoretično ceno.

(c)	Tržna ali teoretična vrednost dolžniškega instrumenta se izračuna vključno z natečenimi obrestmi.

(d)

Odvisno od razlik med nacionalnimi pravnimi sistemi in razlik pri operativnih postopkih lahko NCB različno obravnavajo izplačila (npr. kuponska izplačila) v zvezi s finančnim premoženjem, ki se prejmejo v času trajanja povratne transakcije. Če se izplačilo prenese na nasprotno stranko, NCB zagotovijo, da so zadevne operacije še naprej popolnoma krite z zadostnim zneskom finančnega premoženja za zavarovanje terjatev, preden pride do takšnega prenosa izplačila. NCB imajo cilj zagotoviti, da je gospodarski učinek obravnave prilivov enak kot v primeru, da se priliv na dan plačila prenese na nasprotno stranko (109).

6.5.2   Netržno finančno premoženje

Netržnemu finančnemu premoženju se pripiše vrednost, ki ustreza bodisi teoretični ceni bodisi neodplačani vrednosti posojila.

Če se NCB odloči za vrednotenje po neodplačani vrednosti posojila, se lahko pri netržnem finančnem premoženju uporabi višji odbitek pri vrednotenju (glej oddelek 6.4.3).

6.6   Uporaba primernega finančnega premoženja za čezmejno zavarovanje terjatev

Nasprotne stranke Eurosistema lahko uporabijo primerno finančno premoženje za čezmejno zavarovanje terjatev, tj. lahko dobijo denarna sredstva od NCB države članice, v kateri so ustanovljene, z uporabo finančnega premoženja, ki se nahaja v drugi državi članici. Finančno premoženje za zavarovanje terjatev mora biti čezmejno uporabljivo na celotnem euroobmočju in za vse vrste operacij, v katerih Eurosistem povečuje likvidnost na podlagi primernega finančnega premoženja.

NCB (in ECB) so razvile mehanizem, ki omogoča, da se vse primerno finančno premoženje, izdano ali deponirano v euroobmočju, lahko čezmejno uporabi. Ta mehanizem je korespondenčni centralnobančni model (CCBM), v katerem NCB za finančno premoženje, ki so ga sprejele v svoj lokalni register ali poravnalni sistem, delujejo kot skrbniki („korespondenti“) druga za drugo (in za ECB). Posebne rešitve se lahko uporabljajo za netržno finančno premoženje, tj. bančna posojila in netržne hipotekarne dolžniške instrumente, ki ga ni mogoče prenesti prek SPVP (110). CCBM se lahko uporabi za zavarovanje terjatev vseh vrst kreditnih poslov Eurosistema. Poleg CCBM se za čezmejni prenos tržnega finančnega premoženja lahko uporabljajo tudi primerne povezave med SPVP (111).

6.6.1   Korespondenčni centralnobančni model

Korespondenčni centralnobančni model je prikazan na sliki 3 spodaj.

Slika 3

Korespondenčni centralnobančni model

Vse NCB imajo druga pri drugi odprte račune vrednostnih papirjev za namen uporabe primernega finančnega premoženja za čezmejno zavarovanje terjatev. Natančen postopek za CCBM je odvisen od tega, ali je primerno finančno premoženje označeno za vsako posamezno transakcijo ali pa se uporablja v skladu finančnega premoženja za zavarovanje terjatev (112).

(a)

Če je v uporabi sistem označevanja finančnega premoženja za zavarovanje terjatev, nasprotna stranka takoj, ko NCB države članice, v kateri je ustanovljena (tj. „domača NCB“), sprejme njeno protiponudbo za posojilo, izda nalog (prek lastnega skrbnika, če je to potrebno) sistemu poravnave vrednostnih papirjev v državi, v kateri se nahaja tržno finančno premoženje, da ga prenese na centralno banko te države za račun domače NCB. Ko korespondenčna centralna banka obvesti domačo NCB o tem, da je prejela zavarovanje, domača NCB nakaže denarna sredstva nasprotni stranki. NCB ne nakažejo denarnih sredstev, dokler niso prepričane o tem, da je korespondenčna centralna banka prejela tržno finančno premoženje nasprotne stranke. Če je to potrebno zaradi izpolnitve roka za poravnavo, lahko nasprotne stranke vnaprej deponirajo finančno premoženje pri korespondenčnih centralnih bankah za račun njihove domače NCB z uporabo postopkov CCBM.

(b)

V sistemu s skladom finančnega premoženja lahko nasprotna stranka v vsakem trenutku zagotovi korespondenčni centralni banki tržno finančno premoženje za račun domače NCB. Ko korespondenčna centralna banka obvesti domačo NCB, da je prejela tržno finančno premoženje, bo domača NCB dodala to tržno finančno premoženje v sklad finančnega premoženja nasprotne stranke.

Posebni postopki za čezmejno uporabo so bil razviti za netržno finančno premoženje, tj. za bančna posojila in netržne hipotekarne dolžniške instrumente (113). Ko se za zavarovanje terjatev čez mejo uporabljajo bančna posojila, zanje velja različica CCBM, ki temelji na prenosu lastništva, odstopu terjatve ali zastavi v korist domače NCB oziroma na zavarovanju (charge) v korist korespondenčne centralne banke, ki deluje kot agent za domačo NCB. Nadaljnja ad hoc različica, ki temelji na zavarovanju (charge) v korist korespondenčne centralne banke, ki deluje kot agent za domačo NCB, je bila razvita za čezmejno uporabo netržnih hipotekarnih dolžniških instrumentov.

CCBM je nasprotnim strankam (za tržno in netržno finančno premoženje) na voljo od 9.00 do 16.00 ure po času ECB (srednjeevropski čas) na vsak delovni dan Eurosistema. Nasprotna stranka, ki želi uporabiti CCBM, mora to sporočiti NCB, od katere želi dobiti posojilo, tj. svoji domači NCB, pred 16.00 uro po času ECB (srednjeevropski čas). Poleg tega mora nasprotna stranka zagotoviti, da se finančno premoženje za zavarovanje terjatev pri operacijah denarne politike dostavi na račun korespondenčne centralne banke najkasneje do 16.45 ure po času ECB (srednjeevropski čas). Sporočila ali dostave, ki ne bodo prispela pravočasno, se bodo upoštevale šele za posojilo, odobreno na naslednji delovni dan. Če nasprotne stranke predvidijo potrebo po uporabi CCBM proti koncu dneva, morajo, kjer je to možno, dostaviti finančno premoženje vnaprej (tj. vnaprej deponirati finančno premoženje). V izjemnih okoliščinah ali kadar se to zahteva za namene denarne politike, se ECB lahko odloči, da odloži čas zaprtja modela CCBM do časa zaprtja sistema TARGET2.

6.6.2   Povezave med sistemi poravnave vrednostnih papirjev

Poleg modela CCBM se lahko za prenos tržnega finančnega premoženja prek meje uporabljajo primerne povezave med SPVP v Uniji.

Neposredna ali posredna (relayed) povezava med dvema SPVP dovoljuje udeleženki enega SPVP, da ima vrednostne papirje, izdane v drugem SPVP, ne da bi bila udeleženka tega drugega SPVP (114). Preden se lahko te povezave uporabijo za prenos zavarovanja pri kreditnih poslih Eurosistema, jih je treba oceniti in odobriti v skladu s standardi za uporabo SPVP v Uniji (115), (116).

S stališča Eurosistema CCBM in povezave med SPVP v Uniji enako omogočajo nasprotnim strankam, da uporabijo finančno premoženje za čezmejno zavarovanje terjatev, tj. oboje omogoča nasprotnim strankam, da uporabijo finančno premoženje za pridobitev posojila od njihove domače NCB, tudi če je bilo to finančno premoženje izdano v SPVP druge države. CCBM in povezave med SPVP to funkcijo opravljajo na različna načina. V CCBM čezmejno razmerje predstavlja razmerje med NCB. Druga za drugo delujejo kot skrbnik. Pri uporabi povezav pa čezmejno razmerje predstavlja razmerje med SPVP. Le-ti eden pri drugem odprejo zbirni račun. Finančno premoženje, deponirano pri korespondenčni centralni banki, se lahko uporablja samo za zavarovanje terjatev pri kreditnih poslih Eurosistema. Finančno premoženje, ki je dostopno prek povezave, se lahko uporablja za kreditne posle Eurosistema kot tudi za kateri koli drugi namen, ki ga izbere nasprotna stranka. Ob uporabi povezav med SPVP imajo nasprotne stranke finančno premoženje na svojih lastnih računih pri svojem domačem SPVP in nimajo potrebe po skrbniku.

Slika 4

Povezave med sistemi poravnave vrednostnih papirjev

6.7   Sprejetje zavarovanja v valutah, ki niso euro, ob nepredvidljivih dogodkih

V določenih okoliščinah lahko Svet ECB odloči, da bo kot primerno zavarovanje sprejel tudi nekatere tržne dolžniške instrumente, ki jih je v svoji valuti izdala enota centralne ravni države ene ali več držav skupine G-10 zunaj euroobmočja. Ob sprejetju takšne odločitve bodo pojasnjena veljavna merila za izbor in mobilizacijo tujega finančnega premoženja, vključno z viri in načeli vrednotenja, ukrepi za obvladovanje tveganj in postopki poravnave pa bodo tudi sporočeni nasprotnim strankam.

Ne glede na določbe iz oddelka 6.2.1 se lahko takšno finančno premoženje deponira/registrira (izda), hrani in poravna zunaj EGP in, kot že omenjeno zgoraj, je lahko denominirano v valutah, ki niso euro. Če nasprotna stranka uporabi takšno finančno premoženje, mora le-to biti v njeni lasti.

Nasprotne stranke, ki so podružnice kreditnih institucij s sedežem zunaj EGP ali Švice, takšnega finančnega premoženja ne morejo uporabiti za zavarovanje.

POGLAVJE 7

OBVEZNE REZERVE  (117)

7.1   Splošen opis

ECB od kreditnih institucij zahteva, da imajo obvezne rezerve na računih pri NCB v sklopu sistema obveznih rezerv Eurosistema. Pravni okvir za ta sistem je opredeljen v členu 19 Statuta ESCB, Uredbi (ES) št. 2531/98 in Uredbi ECB/2003/9. Uporaba Uredbe ECB/2003/9 zagotavlja, da so pogoji sistema obveznih rezerv Eurosistema enotni v celotnem euroobmočju.

Znesek obveznih rezerv, ki jih mora imeti vsaka institucija, se določi glede na njeno osnovo za obvezne rezerve. Sistem obveznih rezerv Eurosistema omogoča nasprotnim strankam uporabo določbe o povprečenju, kar pomeni, da se obvezne rezerve izpolnjujejo na podlagi povprečnih stanj ob koncu koledarskega dneva na računih rezerv nasprotnih strank v obdobju izpolnjevanja. Rezervna imetja institucij se obrestujejo po obrestni meri operacij glavnega refinanciranja Eurosistema.

Sistem obveznih rezerv Eurosistema je poglavitno namenjen izvajanju naslednjih denarnih funkcij:

(a)   stabiliziranje obrestnih mer denarnega trga

Določba sistema obveznih rezerv Eurosistema o povprečenju ima za cilj prispevati k stabilizaciji obrestnih mer denarnega trga s tem, da daje institucijam spodbude za izravnavo učinkov začasnih nihanj likvidnosti;

(b)   ustvarjanje ali povečanje strukturnega likvidnostnega primanjkljaja

Sistem obveznih rezerv Eurosistema prispeva k nastanku ali povečanju strukturnega likvidnostnega primanjkljaja. To lahko izboljša sposobnost Eurosistema, da deluje kot učinkovit ponudnik likvidnosti.

Pri uporabi obveznih rezerv je ECB zavezana, da ravna v skladu s cilji Eurosistema, kakor so opredeljeni v členu 127 Pogodbe in členu 2 Statuta ESCB, kar med drugim pomeni, da ne spodbuja znatne nezaželene delokacije ali zmanjševanja obsega finančnega posredništva.

7.2   Institucije, ki so obvezniki obveznih rezerv

Na podlagi člena 19.1 Statuta ESCB ECB od kreditnih institucij, ustanovljenih v državah članicah, zahteva, da imajo obvezne rezerve. To pomeni, da velja sistem obveznih rezerv Eurosistema tudi za v euroobmočju ustanovljene podružnice kreditnih institucij, ki nimajo sedeža v euroobmočju. Za zunaj euroobmočja ustanovljene podružnice kreditnih institucij, ki imajo sedež v euroobmočju, pa ta sistem ne velja.

Institucije bodo avtomatično izvzete iz sistema obveznih rezerv od začetka obdobja izpolnjevanja, v katerem jim je bilo odvzeto dovoljenje za poslovanje oziroma so to dovoljenje vrnile ali v katerem je pravosodni ali drug pristojni organ države članice sklenil sprožiti postopek prenehanja zadevne institucije. V skladu z Uredbo (ES) št. 2531/98 in Uredbo ECB/2003/9 lahko ECB iz sistema obveznih rezerv Eurosistema izvzame tudi druge institucije na nediskriminatorni osnovi, če zanje veljajo ukrepi reorganizacije, zamrznitev sredstev in/ali drugi ukrepi za omejitev uporabe njihovih sredstev, ki jih je naložila Unija v skladu s členom 75 Pogodbe ali država članica, ali je v zvezi z njimi Svet ECB izdal sklep o začasni ali trajni izključitvi njihovega dostopa do operacij odprtega trga ali odprtih ponudb Eurosistema, ali če cilji sistema obveznih rezerv Eurosistema ne bi bili doseženi z vključitvijo teh institucij v sistem obveznih rezerv. Če sklep o tovrstnih izjemah temelji na namenu sistema obveznih rezerv Eurosistema, ECB upošteva eno ali več naslednjih meril:

(a)	institucija ima dovoljenje zgolj za opravljanje funkcij s posebnim namenom;

(b)	institucija ima prepoved izvajanja aktivnih bančnih funkcij v konkurenci z drugimi kreditnimi institucijami; in/ali

(c)	institucija je zakonsko obvezana, da uporablja vse svoje vloge za namene, povezane z regionalno in/ali mednarodno razvojno pomočjo.

ECB oblikuje in vodi seznam institucij, za katere velja sistem obveznih rezerv Eurosistema. ECB javno objavlja tudi seznam vseh institucij, ki so izvzete iz tega sistema zaradi drugih razlogov in ne zaradi ukrepov reorganizacije ali zamrznitve sredstev oziroma drugih ukrepov za omejitev uporabe njihovih sredstev, ki jih je naložila Unija v skladu s členom 75 Pogodbe ali država članica, ali je v zvezi z njimi Svet ECB izdal sklep o začasni ali trajni izključitvi njihovega dostopa do operacij odprtega trga ali odprtih ponudb Eurosistema (118). Nasprotne stranke se lahko zanesejo na te sezname pri odločanju, ali njihove obveznosti predstavljajo terjatve druge institucije, ki je ravno tako obveznik za obvezne rezerve. Seznami, dostopni javnosti po zaključku poslovanja na zadnji delovni dan Eurosistema v vsakem koledarskem mesecu, so veljavni za izračun osnove za obvezne rezerve za obdobje izpolnjevanja, ki se začne v koledarskem mesecu dva meseca pozneje. Na primer, seznam, objavljen ob koncu februarja, bi veljal za izračun osnove za obvezne rezerve za obdobje izpolnjevanja, ki se začne v aprilu.

7.3   Določitev obveznih rezerv

7.3.1   Osnova za obvezne rezerve in stopnje obveznih rezerv

Osnova za obvezne rezerve posamezne institucije se določi glede na postavke njene bilance stanja. Podatki bilance stanja se poročajo NCB v splošnem okviru denarne in bančne statistike ECB (glej oddelek 7.5) (119). Za institucije, za katere veljajo polne zahteve poročanja, se podatki bilance stanja, ki se nanašajo na konec danega koledarskega meseca, uporabijo za določitev osnove za obvezne rezerve za obdobje izpolnjevanja, ki se začne v koledarskem mesecu dva meseca pozneje. Na primer, osnova za obvezne rezerve, izračunana iz bilance stanja ob koncu februarja, bi se uporabila za izračun obveznih rezerv, ki jih morajo nasprotne stranke izpolniti v obdobju izpolnjevanja, ki se začne v aprilu.

Okvir poročanja za denarno in bančno statistiko ECB predvideva možnost, da se majhne institucije delno razbremenijo bremena poročanja. Institucije, za katere velja ta določba, morajo četrtletno poročati samo omejen nabor podatkov iz bilance stanja (po stanju ob koncu četrtletja) in s skrajnim rokom za pošiljanje poročil, ki je daljši od skrajnega roka, postavljenega za večje institucije. Za te institucije se uporabijo podatki bilance stanja, ki se predložijo v poročilih za določeno četrtletje, da se z zamikom dveh mesecev določi osnova za obvezne rezerve za naslednja tri obdobja izpolnjevanja. Na primer, bilanca stanja ob koncu prvega četrtletja – marca – bi veljala za izračun osnove za obvezne rezerve za obdobja izpolnjevanja, ki se začnejo v juniju, juliju in avgustu.

V skladu z Uredbo (ES) št. 2531/98 ima ECB pravico vključiti obveznosti iz naslova sprejemanja denarnih sredstev skupaj z obveznostmi iz naslova zunajbilančnih postavk v osnovo za obvezne rezerve institucij. V sistemu obveznih rezerv Eurosistema sta v osnovo za obvezne rezerve dejansko vključeni le kategoriji obveznosti „vloge“ in „izdani dolžniški vrednostni papirji“ (glej okvir 9).

Obveznosti do drugih institucij, uvrščenih na seznam institucij, ki so obvezniki obveznih rezerv Eurosistema, in obveznosti do ECB in sodelujočih NCB niso vključene v osnovo za obvezne rezerve. V tem pogledu mora biti za kategorijo obveznosti „izdani dolžniški vrednostni papirji“ izdajatelj sposoben dokazati dejanski znesek teh instrumentov, ki jih imajo druge institucije, ki so obvezniki obveznih rezerv Eurosistema, zato da bi jih imel pravico odšteti od osnove za obvezne rezerve. Če takega dokazila ni mogoče predložiti, lahko izdajatelji za to postavko bilance stanja uporabijo standardizirani odbitek v fiksnem odstotku (120).

Stopnje obveznih rezerv določi ECB in so lahko največ enake zgornji meji, ki je določena v Uredbi (ES) št. 2531/98. ECB uporablja enotno, od nič različno stopnjo za večino postavk, ki so zajete v osnovi za obvezne rezerve. Ta stopnja obveznih rezerv je določena v Uredbi ECB/2003/9. ECB je določila stopnjo obveznih rezerv, enako nič, za naslednje kategorije obveznosti: „vezane vloge nad dve leti“, „vloge na odpoklic z odpovednim rokom nad dve leti“, „repo posli“ in „dolžniški vrednostni papirji z originalno zapadlostjo nad dve leti“ (glej okvir 9). ECB lahko kadar koli spremeni stopnje obveznih rezerv. Spremembe v stopnjah obveznih rezerv objavi ECB pred prvim obdobjem izpolnjevanja, za katerega sprememba velja.

7.3.2   Izračun obveznih rezerv

Obvezne rezerve se za vsako posamezno institucijo izračunajo tako, da se zneski ustreznih obveznosti pomnožijo s stopnjo obveznih rezerv za odgovarjajoče kategorije obveznosti.

Vsaka institucija odšteje olajšavo v znesku 100 000 EUR od svojih obveznih rezerv v vsaki državi članici, v kateri ima poslovno enoto. Odobritev tovrstne olajšave ne posega v pravne obveznosti institucij, ki so obvezniki sistema obveznih rezerv Eurosistema (121).

Znesek obveznih rezerv se za vsako obdobje izpolnjevanja zaokroži na najbližji euro.

OKVIR 9

Osnova za obvezne rezerve in stopnje obveznih rezerv

A.    Obveznosti, ki so vključene v osnovo za obvezne rezerve in za katere se uporablja pozitivna stopnja obveznih rezerv

Vloge (122)

—	Vloge čez noč

—	Vezane vloge do vključno dve leti

—	Vloge na odpoklic z odpovednim rokom do vključno dve leti

Izdani dolžniški vrednostni papirji

—	Dolžniški vrednostni papirji z originalno zapadlostjo do vključno dveh let

B.    Obveznosti, ki so vključene v osnovo za obvezne rezerve in za katere se uporablja stopnja obveznih rezerv, enaka nič

Vloge (122)

—	Vezane vloge nad dve leti;

—	Vloge na odpoklic z odpovednim rokom nad dve leti;

—	Repo posli

Izdani dolžniški vrednostni papirji

—	Dolžniški vrednostni papirji z originalno zapadlostjo nad dve leti

C.    Obveznosti, ki so izključene iz osnove za obvezne rezerve

—	Obveznosti do drugih institucij, ki so obvezniki v sistemu obveznih rezerv Eurosistema

—	Obveznosti do ECB in sodelujočih NCB

7.4   Izpolnjevanje obveznih rezerv

7.4.1   Obdobje izpolnjevanja

ECB objavi koledar obdobij izpolnjevanja vsaj tri mesece pred začetkom vsakega leta (123). Obdobje izpolnjevanja se začne na dan poravnave prve operacije glavnega refinanciranja po seji Sveta ECB, za katero je na dnevnem redu predvidena mesečna ocena naravnanosti denarne politike. V posebnih primerih se lahko objavljeni koledar spremeni, kar je med drugim odvisno od sprememb v urniku sej Sveta ECB.

7.4.2   Rezervna imetja

Vsaka institucija mora imeti svoje obvezne rezerve na enem ali več računih rezerv pri NCB v državi članici, v kateri ima sedež. Za institucije z več kot eno poslovno enoto v državi članici je sedež institucije odgovoren za izpolnjevanje skupnih obveznih rezerv vseh domačih poslovnih enot te institucije (124). Institucija s poslovnimi enotami v več kot eni državi članici mora izpolnjevati obvezne rezerve pri NCB v vsaki državi članici, v kateri ima poslovno enoto, ustrezno svoji osnovi za obvezne rezerve v posamezni državi članici.

Poravnalni računi institucij pri NCB se lahko uporabijo kot računi rezerv. Rezervna imetja na poravnalnih računih se lahko uporabijo za namene poravnave čez dan. Dnevna rezervna imetja institucije se izračunajo kot stanje ob koncu dneva na njenem računu rezerv.

Institucija lahko zaprosi NCB v državi članici, v kateri je institucija rezident, za dovoljenje, da izpolnjuje vse svoje obvezne rezerve posredno prek posrednika. Možnost izpolnjevanja obveznih rezerv prek posrednika je po pravilu omejena na institucije, ki so organizirane tako, da del funkcij (npr. dejavnosti zakladnice) običajno izvaja posrednik (npr. mreže hranilnic in hranilno-kreditnih služb lahko centralizirajo svoja rezervna imetja). Izpolnjevanje obveznih rezerv prek posrednika je opredeljeno z določbami iz Uredbe ECB/2003/9.

7.4.3   Obrestovanje rezervnih imetij

Rezervna imetja se za čas obdobja izpolnjevanja obrestujejo po povprečni obrestni meri ECB (ponderirani glede na število koledarskih dni) za operacije glavnega refinanciranja, izračunani s pomočjo formule, opredeljene v okvirju 10. Rezervna imetja, ki presegajo znesek zahtevanih obveznih rezerv, se ne obrestujejo. Obresti se plačujejo na drugi delovni dan NCB po koncu obdobja izpolnjevanja, za katerega so bile obresti obračunane.

OKVIR 10

Izračun obresti na rezervna imetja

Rezervna imetja se obrestujejo po naslednji formuli:

kjer je:

R t	=	obresti na rezervna imetja za obdobje izpolnjevanja t.
H t	=	povprečna dnevna rezervna imetja v obdobju izpolnjevanja t.
n t	=	število koledarskih dni v obdobju izpolnjevanja t.
r t	=	obrestna mera za rezervna imejta za obdobje izpolnjevanja t. Uporablja se standardno zaokroževanje obrestne mere na dve decimalki.
i	=	i-ti koledarski dan obdobja izpolnjevanja t.
MR i	=	mejna obrestna mera za zadnjo operacijo glavnega refinanciranja, poravnano na koledarski dan i ali pred njim.

7.5   Pošiljanje poročil, potrditev in preverjanje osnove za obvezne rezerve

Postavke, ki se štejejo v osnovo za obvezne rezerve, izračunajo institucije, ki so obvezniki obveznih rezerv, in jih poročajo nacionalnim centralnim bankam znotraj splošnega okvira denarne in bančne statistike ECB (glej dodatek 4). Člen 5 Uredbe ECB/2003/9 opredeljuje postopke za sporočanje in potrditev osnove za obvezne rezerve in zneska obveznih rezerv institucije.

Postopek za sporočanje in potrditev obveznih rezerv institucije je takšen, kot je opisan v nadaljevanju. Ustrezna NCB ali institucija prevzame pobudo za izračun obveznih rezerv institucije za ustrezno obdobje izpolnjevanja. Stranka, ki opravi izračun, obvesti drugo stranko o izračunanih obveznih rezervah najpozneje tri delovne dni NCB pred začetkom obdobja izpolnjevanja. Ustrezna NCB lahko določi zgodnejši datum od roka za sporočanje obveznih rezerv. Določi lahko tudi dodatne roke, v katerih lahko institucija sporoči popravke osnove za obvezne rezerve in sporočenih obveznih rezerv. Obveščena stranka potrdi izračunane obvezne rezerve najpozneje na delovni dan NCB pred začetkom obdobja izpolnjevanja. Če se obveščena stranka ne odzove na obvestilo do konca zadnjega delovnega dne NCB pred začetkom obdobja izpolnjevanja, velja, da je znesek obveznih rezerv institucije za ustrezno obdobje izpolnjevanja potrjen. Ko so obvezne rezerve institucije potrjene, se za ustrezno obdobje izpolnjevanja ne morejo več popraviti.

Za institucije, ki lahko delujejo kot posredniki za posredno izpolnjevanje obveznih rezerv drugih institucij, so posebni pogoji poročanja opredeljeni v Uredbi ECB/2003/9. Izpolnjevanje obveznih rezerv prek posrednika ne spremeni obveznosti statističnega poročanja institucij, ki izpolnjujejo obvezne rezerve prek posrednika.

ECB in NCB imajo pravico, da znotraj okvira Uredbe (ES) št. 2531/98 preverijo točnost in kakovost zbranih podatkov.

7.6   Neizpolnjevanje obveznih rezerv

Obveznih rezerve niso izpolnjene, če je povprečje stanj konec koledarskega dneva na računih rezerv institucije v obdobju izpolnjevanja manjše od njenih obveznih rezerv za to obdobje izpolnjevanja.

Če institucija ne izpolni vseh ali dela obveznih rezerv, lahko ECB v skladu z Uredbo (ES) št. 2531/98 naloži katero koli od naslednjih sankcij:

(a)	plačilo v višini do 5 odstotnih točk nad mejno obrestno mero od zneska premalo izpolnjenih obveznih rezerv zadevne institucije;

(b)	plačilo v višini dvakratnika mejne obrestne mere od zneska premalo izpolnjenih obveznih rezerv zadevne institucije;

(c)	zahtevek, da zadevna institucija veže brezobrestno vlogo pri ECB ali NCB v višini največ trikratnega zneska premalo izpolnjenih obveznih rezerv, ki jih institucija ni zagotovila. Zapadlost depozita ne sme biti daljša od obdobja neizpolnjevanja obveznih rezerv.

Če institucija ne izpolni drugih obveznosti iz uredb in sklepov ECB, povezanih s sistemom obveznih rezerv Eurosistema (npr. če zadevni podatki niso poslani pravočasno ali niso točni), ima ECB pooblastilo, da naloži sankcije v skladu z Uredbo (ES) št. 2532/98 in Uredbo ECB/1999/4. Izvršilni odbor ECB lahko opredeli in objavi merila, v skladu s katerimi bo izvajal sankcije iz člena 7 Uredbe (ES) št. 2531/98 (125).

Poleg tega lahko v primeru hude kršitve zahtev po obveznih rezervah Eurosistem začasno izključi nasprotne stranke iz sodelovanja v operacijah odprtega trga.

---

(1)  Opozoriti je treba, da centralne banke držav članic EU, katerih valuta ni euro, obdržijo svoja pooblastila na področju denarne politike v skladu z nacionalnim pravom in zato niso vključene v izvajanje enotne denarne politike.

(2)  V celotnem dokumentu se izraz „NCB“ nanaša na nacionalne centralne banke držav članic, katerih valuta je euro.

(3)  Za te informacije velja zahteva po varovanju poslovne skrivnosti iz člena 37 Statuta ESCB.

(4)  V celotnem dokumentu se izraz „država članica“ nanaša na državo članico, katere valuta je euro.

(5)  Različni postopki za izvajanje operacij odprtega trga Eurosistema, tj. standardne avkcije, hitre avkcije in dvostranski postopki, so opredeljeni v poglavju 5. Pri standardnih avkcijah poteče največ 24 ur med najavo avkcije in pošiljanjem obvestil uspešnim ponudnikom. Standardnih avkcij se lahko udeležijo vse nasprotne stranke, ki izpolnjujejo splošna merila primernosti iz oddelka 2.1. Hitre avkcije se običajno izvedejo v časovnem okviru 90 minut. Eurosistem lahko za sodelovanje pri hitrih avkcijah izbere omejeno število nasprotnih strank. Izraz „dvostranski postopki“ se nanaša na kateri koli primer, ko Eurosistem izvede transakcijo z eno ali nekaj nasprotnimi strankami, ne da bi pri tem uporabil avkcijske postopke. Dvostranski postopki vključujejo operacije, ki se izvedejo prek borz vrednostnih papirjev ali prek tržnih posrednikov.

(6)  Pri dokončnih transakcijah ni vnaprejšnjih omejitev glede kroga nasprotnih strank.

(7)  Usklajen nadzor kreditnih institucij temelji na Direktivi 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (UL L 177, 30.6.2006, str. 1).

(8)  UL L 318, 27.11.1998, str. 4.

(9)  UL L 264, 12.10.1999, str. 21.

(10)  UL L 318, 27.11.1998, str. 1.

(11)  UL L 250, 2.10.2003, str. 10.

(12)  V zvezi s pozivi h kritju, kjer pride v poštev.

(13)  Operacije glavnega in dolgoročnejšega refinanciranja se izvajajo v skladu z vnaprej objavljenim koledarjem avkcij Eurosistema (glej tudi oddelek 5.1.2), ki je objavljen na spletni strani ECB na naslovu www.ecb.europa.eu, kakor tudi na spletnih straneh Eurosistema (glej dodatek 5).

(14)  Zapadlost operacij glavnega in dolgoročnejšega refinanciranja se lahko občasno spreminja med drugim glede na praznike v državah članicah.

(15)  Operacije glavnega in dolgoročnejšega refinanciranja se izvajajo v skladu z vnaprej objavljenim koledarjem avkcij Eurosistema (glej tudi oddelek 5.1.2), ki je objavljen na spletni strani ECB na naslovu www.ecb.europa.eu, kakor tudi na spletnih straneh Eurosistema (glej dodatek 5).

(16)  Zapadlost operacij glavnega in dolgoročnejšega refinanciranja se lahko občasno spreminja med drugim glede na praznike v državah članicah.

(17)  Vezane vloge se vodijo na računih pri NCB; to bi veljalo tudi v primeru, ko bi te operacije centralizirano izvajala ECB.

(18)  Decentralizirano tehnično infrastrukturo sistema TARGET je 19. maja 2008 nadomestil sistem TARGET2. Sistem TARGET2 sestavljajo enotna skupna platforma (prek katere se predložijo in obdelajo vsi plačilni nalogi ter prek katere se vsa plačila prejmejo na enak tehnični način) in, dokler to pride v poštev, lastni sistemi domačih računov NCB.

(19)  Poleg tega je dostop do mejnega posojila dovoljen samo nasprotnim strankam, ki imajo dostop do računa pri NCB, kjer se transakcija lahko poravna, na primer na enotni skupni platformi sistema TARGET2.

(20)  V nekaterih državah članicah nacionalne centralne banke ali katere od njihovih podružnic na določene delovne dneve Eurosistema ne izvajajo operacij denarne politike zaradi nacionalnih ali regionalnih praznikov. V teh primerih je zadevna nacionalna centralna banka odgovorna za vnaprejšnje obveščanje nasprotnih strank o ureditvi dostopa do mejnega posojila na zadevni praznični dan.

(21)  Dnevi, ko je sistem TARGET2 zaprt, so objavljeni na spletni strani ECB na naslovu www.ecb.europa.eu, kakor tudi na spletnih straneh Eurosistema (glej dodatek 5).

(22)  V celotnem dokumentu se izraz „delovni dan Eurosistema“ nanaša na kateri koli dan, ko sta ECB in najmanj ena nacionalna centralna banka odprti za izvajanje operacij denarne politike Eurosistema.

(23)  Svet ECB običajno odloča o spremembah obrestnih mer, ko ocenjuje naravnanost denarne politike na prvi seji v mesecu. Običajno začnejo te odločitve veljati šele na začetku naslednjega obdobja izpolnjevanja obveznih rezerv.

(24)  Zaradi različnih struktur računov v nacionalnih centralnih bankah lahko med državami euroobmočja obstajajo operativne razlike.

(25)  Zaradi obstoja različnih struktur računov v nacionalnih centralnih bankah lahko ECB dovoli nacionalnim centralnim bankam uporabljati pogoje dostopa, ki se nekoliko razlikujejo od tistih, ki so navedeni tukaj. Nacionalne centralne banke posredujejo informacije o morebitnih odstopanjih od pogojev dostopa, opisanih v tem dokumentu.

(26)  Poleg tega je dostop do mejnega depozita dovoljen samo nasprotnim strankam, ki imajo dostop do računa pri NCB, kjer se transakcija lahko poravna, na primer na enotni skupni platformi sistema TARGET2.

(27)  Poleg tega je dostop do mejnega depozita dovoljen samo nasprotnim strankam, ki imajo dostop do računa pri NCB, kjer se transakcija lahko poravna, na primer na enotni skupni platformi sistema TARGET2.

(28)  V celotnem dokumentu se izraz „delovni dan Eurosistema“ nanaša na kateri koli dan, ko sta ECB in najmanj ena nacionalna centralna banka odprti za izvajanje operacij denarne politike Eurosistema.

(29)  Svet ECB običajno odloča o spremembah obrestnih mer, ko ocenjuje naravnanost denarne politike na prvi seji v mesecu. Običajno začnejo te odločitve veljati šele na začetku naslednjega obdobja izpolnjevanja obveznih rezerv.

(30)  Pri avkcijah valutnih zamenjav s fiksno mero ECB za posamezno operacijo določi swap točke, nasprotne stranke pa licitirajo znesek osnovne valute, ki ga želijo prodati (in ponovno kupiti) ali kupiti (in ponovno prodati) po navedeni meri.

(31)  Pri avkcijah valutnih zamenjav z variabilno mero nasprotne stranke v protiponudbah navedejo znesek osnovne valute in kotacijo swap točk, po katerih želijo skleniti posel.

(32)  Koledar avkcij Eurosistema je objavljen na spletni strani ECB na naslovu www.ecb.europa.eu, kakor tudi na spletnih straneh Eurosistema (glej dodatek 5).

(33)  V celotnem dokumentu se izraz „delovni dan NCB“ nanaša na kateri koli dan, ko je NCB določene države članice odprta za izvajanje operacij denarne politike Eurosistema. V nekaterih državah članicah so lahko podružnice NCB zaprte na delovni dan NCB zaradi lokalnih ali regionalnih praznikov. V teh primerih je zadevna NCB odgovorna, da vnaprej obvesti nasprotne stranke o postopkih za transakcije, ki vključujejo te podružnice.

(34)  Zaradi božičnih praznikov se decembrska operacija prestavi na zgodnejši termin, običajno za en teden, tj. na predhodno sredo v tem mesecu.

(35)  Pri valutnih zamenjavah s fiksno mero se mora navesti znesek v osnovni valuti, v višini katerega je nasprotna stranka pripravljena skleniti posel z Eurosistemom.

(36)  V zvezi z izdajo dolžniških certifikatov ECB lahko ECB odloči, da morajo protiponudbe vsebovati licitirano ceno in ne obrestne mere. V takšnih primerih se morajo cene navesti kot odstotek nominalnega zneska.

(37)  Pri valutnih zamenjavah z variabilno mero je treba navesti znesek v osnovni valuti, v višini katerega je nasprotna stranka pripravljena skleniti posel z Eurosistemom, ter ustrezne swap točke.

(38)  Ali da imajo vedno na razpolago denarna sredstva za poravnavo v primeru operacij umikanja likvidnosti.

(39)  Kotacije swap točk se razvrstijo po naraščajočem vrstnem redu, ob upoštevanju predznaka kotacije, ki je odvisen od predznaka obrestne razlike med tujo valuto in eurom. Če je za dano ročnost valutne zamenjave obrestna mera za tujo valuto višja od ustrezne obrestne mere za euro, je kotacija swap točke pozitivna (tj. euro kotira s premijo glede na tujo valuto). Če je, nasprotno, obrestna mera za tujo valuto nižja od ustrezne obrestne mere za euro, je kotacija swap točke negativna (tj. euro kotira z diskontom glede na tujo valuto).

(40)  Svet ECB lahko odloči, da lahko v izrednih okoliščinah te operacije izvaja tudi sama ECB.

(41)  Opis standardov za uporabo primernih SPVP v euroobmočju in posodobljen seznam primernih povezav med temi sistemi je na spletni strani ECB na naslovu www.ecb. europa.eu.

(42)  T se nanaša na trgovalni dan. Datum poravnave je na delovni dan Eurosistema.

(43)  Če običajni datum poravnave za operacije glavnega ali dolgoročnejšega refinanciranja sovpada s praznikom, lahko ECB določi drug datum poravnave, z možnostjo poravnave na trgovalni dan. Datumi poravnave za operacije glavnega ali dolgoročnejšega refinanciranja se določijo vnaprej v koledarju avkcij Eurosistema (glej oddelek 5.1.2).

(44)  Tudi dokončne in povratne operacije odprtega trga za umikanje likvidnosti temeljijo na finančnem premoženju za zavarovanje terjatev. Za finančno premoženje za zavarovanje terjatev, uporabljeno v povratnih operacijah odprtega trga za umikanje likvidnosti, so merila primernosti enaka tistim, ki veljajo za finančno premoženje za zavarovanje terjatev, ki se uporablja v povratnih operacijah odprtega trga za povečevanje likvidnosti. Pri operacijah za umikanje likvidnosti pa se odbitki pri vrednotenju ne uporabljajo.

(45)  V vmesnem obdobju do 2013 je za določeno vrsto netržnega finančnega premoženja, bančna posojila, po euroobmočju dopustno odstopanje omejenega števila meril primernosti in operativnih meril (glej oddelek 6.2.2).

(46)  Lista je objavljena na spletni strani ECB na naslovu www.ecb.europa.eu in se dnevno posodablja. Tržno finančno premoženje, ki ga izdajo nefinančne družbe, ki nimajo bonitetne ocene katere od zunanjih bonitetnih institucij glede izdaje, izdajatelja ali garanta, ni vključeno na javno listo primernega tržnega finančnega premoženja. Status primernosti za te dolžniške instrumente je odvisen od bonitetne ocene bonitetnega vira, ki ga izbere posamezna nasprotna stranka v skladu s pravili bonitetnega okvira Eurosistema, ki veljajo za bančna posojila, kakor je opisano v oddelku 6.3.3.1.

(47)  Obveznice, ki vključujejo opcijo ali drugo podobno pravico, niso primerne.

(48)  Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (UL L 302, 17.11.2009, str. 32).

(49)  Ta zahteva ne izključuje listinjenih vrednostnih papirjev, pri katerih sta v strukturo izdaje vključena dva subjekta s posebnim namenom in je v zvezi s tema subjektoma izpolnjena zahteva po „pravi prodaji“, tako da so dolžniški instrumenti, ki jih izda drugi subjekt s posebnim namenom, neposredno ali posredno podprti z izvirnim skladom finančnega premoženja, in da se vsi denarni tokovi iz finančnega premoženja, ki ustvarja denarni tok, prenesejo s prvega na drugi subjekt s posebnim namenom.

(50)  Ta omejitev ne zajema zamenjav, ki se uporabljajo pri transakcijah z listinjenimi vrednostnimi papirji izključno za zavarovanje pred tveganji (hedging).

(51)  Listinjeni vrednostni papirji, ki so na listi primernega tržnega finančnega premoženja na dan 10. oktobra 2010, so izvzeti iz te zahteve in ostanejo primerni do 9. oktobra 2011.

(52)  Listinjeni vrednostni papirji, ki so na listi primernega tržnega finančnega premoženja na dan 10. oktobra 2010, so izvzeti iz te zahteve in ostanejo primerni do 9. oktobra 2011.

(53)  Listinjeni vrednostni papirji, ki so na listi primernega tržnega finančnega premoženja na dan 10. oktobra 2010, so izvzeti iz te zahteve in ostanejo primerni do 9. oktobra 2011.

(54)  Pogoj za primernost mednarodnih dolžniških vrednostnih papirjev v obliki zbirnih prinosniških listin (global bearer form), izdanih 1. januarja 2007 ali po tem datumu prek mednarodne centralne depotne družbe (MCDD) Euroclear Bank (Belgija) in Clearstream Banking Luxembourg, je, da so izdani v obliki novih zbirnih listin (new global notes) in deponirani pri skupnem shranjevalcu (common safekeeper), ki je MCDD ali, kjer je to primerno, CDD, ki izpolnjuje minimalne standarde, določene s strani ECB. Mednarodni dolžniški vrednostni papirji v obliki zbirnih prinosniških listin, ki so bili izdani v obliki klasičnih zbirnih listin (classical global notes) pred 1. januarjem 2007, in zamenljivi vrednostni papirji, ki so bili izdani pod isto kodo ISIN na ta datum ali po njem, ostanejo primerni do zapadlosti. Pogoj za primernost mednarodnih dolžniških vrednostnih papirjev, izdanih v obliki zbirnih imenskih listin (global registered form) prek MCDD Euroclear Bank (Belgija) in Clearstream Banking Luxembourg po 30. septembru 2010, je, da so izdani v skladu z novo strukturo hrambe mednarnodnih dolžniških vrednostnih papirjev. Mednarodni dolžniški vrednostni papirji v obliki zbirnih imenskih listin, izdani na ta datum ali pred njim, ostanejo primerni do zapadlosti. Mednarnodni dolžniški vrednostni papirji v obliki posamičnih listin (individual notes) ne bodo več primerni, če bodo izdani po 30. septembru 2010. Mednarodni dolžniški vrednostni papirji v obliki posamičnih listin, izdani na ta datum ali pred njim, ostanejo primerni do zapadlosti.

(55)  Nefinančne družbe so opredeljene v Evropskem sistemu računov 1995 (ESR 95).

(56)  Opis standardov za uporabo primernih SPVP v euroobmočju in posodobljen seznam primernih povezav med temi sistemi je na spletni strani ECB na naslovu www.ecb.europa.eu.

(57)  UL L 145, 30.4.2004, str. 1.

(58)  Seznam sprejemljivih nereguliranih trgov je objavljen na spletni strani ECB na naslovu www.ecb.europa.eu in posodobljen vsaj enkrat na leto.

(59)  Eurosistem opredeljuje „varnost“, „transparentnost“ in „dostopnost“ izključno z vidika izvajanja funkcije Eurosistema za upravljanje zavarovanja. Cilj izbirnega procesa ni ocenjevati temeljne kakovosti različnih trgov. Načela so naslednja. Varnost pomeni gotovost v zvezi s transakcijami, predvsem gotovost glede veljavnosti in izvršljivosti transakcij. Transparentnost pomeni nemoten dostop do podatkov o pravilih poslovanja in delovanja trga, finančnih značilnostih premoženja, mehanizmu oblikovanja cen ter o ustreznih cenah in količinah (kotacije, obrestne mere, obseg trgovanja, neporavnani znesek itd.). Dostopnost se nanaša na zmožnost Eurosistema, da sodeluje na trgu in da ima dostop do njega; trg je dostopen za namene upravljanja zavarovanj, če njegova pravila poslovanja in delovanja omogočajo Eurosistemu, da pride do informacij in opravlja potrebne transakcije iz tega naslova.

(60)  Države skupine G-10 zunaj EGP so trenutno ZDA, Kanada, Japonska in Švica.

(61)  Tržno finančno premoženje, izdano pred 1. januarjem 2007 s strani subjekta, ki ni ustanovljen v EGP ali v eni od držav skupine G10 zunaj EGP, za katero pa jamči subjekt, ustanovljen v EGP, ostane primerno do 31. decembra 2011 pod pogojem, da izpolnjuje ostala merila primernosti in zahteve, ki veljajo za jamstva, določene v oddelku 6.3.2, ter postane neprimerno po tem datumu.

(62)  Dejansko izraženo v eurih ali v nacionalnih denominacijah eura.

(63)  Za bančna posojila velja med 2007 in 2013 prehodna ureditev, ki vsaki NCB omogoča, da določi spodnji prag zneska bančnega posojila, primernega za zavarovanje, razen za čezmejno uporabo, in odloči, ali bo uporabljala nadomestilo za opravljene posle. V teku leta 2013 bo veljala popolnoma enotna ureditev.

(64)  Schuldscheindarlehen in nizozemske vpisane zasebne terjatve do države ali drugih primernih dolžnikov, ki imajo državno jamstvo (npr. stanovanjske zadruge), se štejejo, da so enakovredne bančnim posojilom.

(65)  Kakor so opredeljene v ESR 95.

(66)  Dejansko izraženo v eurih ali v nacionalnih denominacijah eura.

(67)  V tej vrsti finančnega premoženja so trenutno le irske hipotekarne zadolžnice.

(68)  Dejansko izraženo v eurih ali v nacionalnih denominacijah eura.

(69)  Če nasprotna stranka uporablja finančno premoženje, ki ga zaradi tesne povezave z izdajateljem/dolžnikom/garantom ali zato, ker je to ista oseba, ne sme ali ne sme več uporabljati za zavarovanje neodplačanega posojila, je dolžna nemudoma obvestiti o tem zadevno nacionalno centralno banko. To finančno premoženje se vrednoti po vrednosti nič ob naslednjem datumu vrednotenja in lahko se sproži poziv h kritju (glej tudi dodatek 6). Poleg tega mora nasprotna stranka čim prej umakniti to finančno premoženje.

(70)  Podrobnosti so opisane v oddelku 6.2.1.

(71)  Podrobnosti so opisane v oddelku 6.2.2.

(72)  Bonitetni standard za tržne dolžniške instrumente brez bonitetne ocene, ki jih izdajo ali zanje jamčijo nefinančne družbe, se določi na podlagi bonitetnega vira, ki ga izbere posamezna nasprotna stranka v skladu s pravili bonitetnega okvira Eurosistema, ki veljajo za bančna posojila, kakor je opisano v oddelku 6.3.3. V primeru teh tržnih dolžniških instrumentov sta bili spremenjeni naslednji merili primernosti za tržno finančno premoženje: kraj ustanovitve izdajatelja/garanta: euroobmočje; kraj izdaje: euroobmočje.

(73)  Usklajena lestvica bonitetnih ocen Eurosistema je objavljena na spletni strani ECB na naslovu www.ecb.europa.eu. Bonitetna ocena stopnje kreditne kvalitete 3 pomeni dolgoročno bonitetno oceno najmanj „BBB-“, ki jo dodeli Fitch ali Standard & Poor’s, „Baa3“, ki jo dodeli Moody’s, ali „BBB“, ki jo dodeli DBRS.

(74)  Direktiva o kapitalskih zahtevah obsega Direktivo 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (UL L 177, 30.6.2006, str. 1) in Direktivo 2006/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o kapitalski ustreznosti investicijskih podjetij in kreditnih institucij (UL L 177, 30.6.2006, str. 201).

(75)  „Trojni A“ pomeni dolgoročno bonitetno oceno najmanj „AAA“, ki jo dodeli Fitch, Standard & Poor’s ali DBRS, ali „Aaa“, ki jo dodeli Moody’s, če to ni na voljo, pa kratkoročno bonitetno oceno najmanj „F1+“, ki jo dodeli Fitch, „A-1+“, ki jo dodeli Standard & Poor’s, ali „R-1H“, ki jo dodeli DBRS.

(76)  „Enojni A“ pomeni dolgoročno bonitetno oceno najmanj „A-“, ki jo dodeli Fitch ali Standard & Poor’s, „A3“, ki jo dodeli Moody’s, ali „AL“, ki jo dodeli DBRS.

(77)  Če za istega izdajatelja/dolžnika ali garanta obstaja več bonitetnih ocen zunanjih bonitetnih institucij ali so si te ocene nasprotujoče, velja pravilo najboljše ocene (tj. uporabi se najboljša razpoložljiva ocena zunanje bonitetne institucije).

(78)  Visoki bonitetni standardi za krite bančne obveznice, izdane po 1. januarju 2008, se ocenjujejo na podlagi zgoraj navedenega sklopa meril. Za krite bančne obveznice, izdane pred 1. januarjem 2008, se šteje, da izpolnjujejo visoke bonitetne standarde, če v celoti izpolnjujejo merila iz člena 52(4) Direktive KNPVP.

(79)  Te informacije so objavljene na spletni strani ECB na naslovu www.ecb.europa.eu.

(80)  V zvezi z drugo oceno zunanje bonitetne institucije pomeni bonitetna ocena ob izdaji bonitetno oceno takrat, ko jo je zunanja bonitetna agencija prvič izdala ali objavila.

(81)  NCB, ki poroča določeno finančno premoženje, je običajno NCB države, v kateri bo finančno premoženje sprejeto v trgovanje/se bo z njim trgovalo na sprejemljivem trgu. Če je finančno premoženje sprejeto v trgovanje/se z njim trguje na več trgih, je treba vsa dodatna vprašanja nasloviti na naslov za pomoč ECB glede primernega finančnega premoženja (Eligible-Assets.Hotline@ecb.europa.eu).

(82)  Seznami subjektov, ki spadajo v omenjene tri razrede, ter merila za razporeditev izdajateljev, dolžnikov ali garantov v enega od treh razredov, naj bi bili skupaj s povezavami na spletne strani nacionalnih nadzornih organov na voljo na spletni strani Evropskega bančnega organa na naslovu www.eba.europa.eu.

(83)  Nefinančne družbe so opredeljene v Evropskem sistemu računov 1995 (ESR 95).

(84)  Informacije o stopnjah kreditne kvalitete so objavljene na spletni strani ECB na naslovu www.ecb.europa.eu.

(85)  V primeru tržnega finančnega premoženja, ki ga izdajo nefinančne družbe, vendar nima bonitetne ocene ene izmed sprejetih zunanjih bonitetnih institucij, ta zahteva velja za bonitetno oceno izdajatelja.

(86)  Če za istega izdajatelja/dolžnika ali garanta obstaja več bonitetnih ocen zunanjih bonitetnih institucij ali so si te ocene nasprotujoče, velja pravilo najboljše ocene (tj. uporabi se najboljša razpoložljiva ocena zunanje bonitetne institucije).

(87)  Seznami subjektov, ki spadajo v omenjene tri razrede, ter merila za razporeditev izdajateljev, dolžnikov ali garantov v enega od treh razredov, naj bi bili skupaj s povezavami na spletne strani nacionalnih nadzornih organov na voljo na spletni strani Evropskega bančnega organa na naslovu http://www.eba.europa.eu.

(88)  Če je nasprotna stranka kot vir bonitetne ocene izbrala zunanjo bonitetno institucijo, lahko uporabi pravilo najboljše ocene: če za istega izdajatelja/dolžnika ali garanta obstaja več bonitetnih ocen zunanjih bonitetnih institucij ali so si te ocene nasprotujoče, se uporabi najboljša razpoložljiva ocena zunanje bonitetne institucije.

(89)  Pri določenih bonitetnih sistemih se lahko prag kreditne kvalitete po opravljenem spremljanju zanesljivosti prilagodi (glej oddelek 6.3.5).

(90)  Kakor je opredeljena v usklajeni lestvici bonitetnih ocen Eurosistema, ki je objavljena na spletni strani ECB na naslovu www.ecb.europa.eu.

(91)  Eurosistem objavlja te informacije samo v povezavi s kreditnimi posli Eurosistema in ne prevzema nobene odgovornosti za svojo oceno sprejetih bonitetnih sistemov.

(92)  Zunanje bonitetne institucije se na finančnih trgih običajno imenujejo bonitetne agencije.

(93)  Če je potrebno, je treba navedene dokumente prevesti v delovni jezik domače NCB.

(94)  Merila sprejemljivosti so navedena na spletni strani ECB na naslovu www.ecb.europa.eu.

(95)  Nasprotna stranka mora takoj obvestiti ponudnika bonitetnih orodij o kakršnem koli kreditnem dogodku, ki bi nakazoval poslabšanje kreditne kvalitete.

(96)  PD(i,t) označuje verjetnost neplačila, ki jo bonitetni sistem dodeli dolžniku i v času t.

(97)  Zaradi operativnih razlik med državami članicami lahko obstajajo določene razlike glede ukrepov za obvladovanje tveganj. V zvezi s postopki, s katerimi nasprotne stranke nacionalnim centralnim bankam dostavijo finančno premoženje za zavarovanje terjatev (v obliki sklada finančnega premoženja, zastavljenega pri nacionalni centralni banki, ali na podlagi pogodb o začasni prodaji, ki temeljijo na sistemu označevanja finančnega premoženja za zavarovanje terjatev za vsako transakcijo), lahko pride do manjših razlik pri časovnem razporedu vrednotenja in drugih operativnih značilnostih okvira za obvladovanje tveganj. Poleg tega lahko pri netržnem finančnem premoženju pride do razlik v natančnosti načinov vrednotenja, ki se kažejo v skupni ravni odbitkov (glej oddelek 6.4.3).

(98)  Stopnja odbitkov pri vrednotenju, ki se uporablja pri dolžniških instrumentih s fiksnim kuponom, velja tudi za dolžniške instrumente, katerih kupon je vezan na spremembo v boniteti samega izdajatelja, ali za obveznice, indeksirane na inflacijo.

(99)  Likvidnostno kategorijo na splošno določa klasifikacija izdajatelja. Vendar so ne glede na klasifikacijo izdajatelja vsi listinjeni vrednostni papirji vključeni v kategorijo V in vsi dolžniški instrumenti v obliki „jumbo“ kritih bančnih obveznic v kategorijo II, medtem ko so navadne krite bančne obveznice, druge krite bančne obveznice in drugi dolžniški instrumenti, ki jih izdajo kreditne institucije, vključeni v kategoriji III in IV.

(100)  Dolžniški certifikati, ki jih izda ECB, in dolžniški instrumenti, ki so jih NCB izdale pred uvedbo eura v njihovi državi članici, so uvrščeni v likvidnostno kategorijo I.

(101)  Med „jumbo“ krite bančne obveznice se uvrščajo samo instrumenti z obsegom izdaje vsaj 1 milijardo EUR, za katere vsaj trije vzdrževalci trga redno nudijo nakupne in prodajne kotacije.

(102)  V likvidnostno kategorijo II se uvršča samo tržno finančno premoženje, ki so ga izdali izdajatelji, ki jih je ECB klasificirala kot agencije. Tržno finančno premoženje, ki so ga izdale druge agencije, je vključeno v likvidnostno kategorijo III ali IV, odvisno od izdajatelja in vrste finančnega premoženja.

(103)  Krite bančne obveznice, ki niso skladne z direktivo KNPVP, vključno s strukturiranimi kritimi bančnimi obveznicami in kritimi bančnimi obveznicami več izdajateljev, so vključene v likvidnostno kategorijo III.

(104)  Plačilo kupona šteje za plačilo po variabilni meri, če je kupon vezan na referenčno obrestno mero, in če obdobje ponovnega določanja kupona ni daljše od enega leta. Plačilo kupona, pri katerem obdobje ponovnega določanja presega eno leto, šteje za plačilo s fiksnim kuponom, pri čemer je ustrezna zapadlost, ki se uporablja za določanje odbitka, enaka preostali zapadlosti dolžniškega instrumenta.

(105)  Za posamezne listinjene vrednostne papirje, krite bančne obveznice („jumbo“ krite bančne obveznice, navadne krite bančne obveznice in druge krite bančne obveznice) in nekrite bančne obveznice, ki so teoretično vrednoteni v skladu z oddelkom 6.5, se uporablja dodaten odbitek pri vrednotenju. Ta odbitek se neposredno uporablja na ravni teoretičnega vrednotenja posameznega dolžniškega instrumenta v obliki zmanjšanja vrednosti za 5 %.

(106)  Bonitetne ocene, kakor so opredeljene v usklajeni lestvici bonitetnih ocen Eurosistema, ki je objavljena na spletni strani ECB na naslovu www.ecb.europa.eu.

(107)  Če se dolžniški instrument v času umika z liste primernega tržnega finančnega premoženja uporablja v kreditnih poslih Eurosistema, ga je treba odstraniti takoj, ko je to mogoče.

(108)  Odbitki pri vrednotenju, ki se uporabljajo pri bančnih posojilih s plačilom obresti po fiksni obrestni meri, se uporabljajo tudi pri bančnih posojilih, kjer je plačilo obresti vezano na stopnjo inflacije.

(109)  NCB lahko določijo, da dolžniških instrumentov s prilivom (npr. kuponskim plačilom), ki nastane v obdobju do datuma zapadlosti operacije denarne politike, ne sprejmejo kot finančno premoženje za zavarovanje terjatev pri povratnih transakcijah (glej oddelek 6.2.3).

(110)  Podrobnosti so navedene v brošuri z naslovom „Korespondenčni centralnobančni model (CCBM). Postopki za nasprotne stranke v Eurosistemu“, ki je na voljo na spletni strani ECB na naslovu www.europa.eu.

(111)  Primerno finančno premoženje se lahko uporablja prek računa centralne banke pri SPVP, ki je v drugi državi kot zadevna centralna banka, če Eurosistem odobri uporabo takega računa. Od leta 1999 dalje sme centralna banka De Nederlandsche Bank uporabljati svoj račun pri Euroclear Belgium, ko gre za poravnavo zavarovalnih transakcij z evroobveznicami, ki so izdane v tej MCDD. Od avgusta 2000 dalje sme centralna banka Central Bank of Ireland odpreti tak račun v sistemu Euroclear. Ta račun se lahko uporablja za vse primerno finančno premoženje, ki se vodi v sistemu Euroclear, tj. vključno s primernim finančnim premoženjem, ki je preneseno na Euroclear prek primernih povezav.

(112)  Podrobnosti so navedene v brošuri z naslovom „Korespondenčni centralnobančni model (CCBM). Postopki za nasprotne stranke v Eurosistemu“, ki je na voljo na spletni strani ECB na naslovu www.europa.eu.

(113)  Podrobnosti so navedene v brošuri z naslovom „Korespondenčni centralnobančni model (CCBM). Postopki za nasprotne stranke v Eurosistemu“, ki je na voljo na spletni strani ECB na naslovu www.europa.eu.

(114)  Povezava med dvema SPVP obsega sklop postopkov in ureditev za čezmejni prenos vrednostnih papirjev s prenosom med računi nematerializiranih vrednostnih papirjev. Povezava je v obliki zbirnega računa, ki ga odpre en SPVP (sistem investitor) v drugem SPVP (sistem izdajatelj). Neposredna povezava pomeni, da med dvema SPVP ni nobenega posrednika. Poleg tega se lahko uporabi za čezmejni prenos vrednostnih papirjev v korist Eurosistema tudi posredna (relayed) povezava med SPVP. Posredna povezava je pogodbena in tehnična ureditev, ki omogoča dvema SPVP brez neposredne medsebojne povezave, da izmenjata transakcije in prenose vrednostnih papirjev prek tretjega SPVP, ki deluje kot posrednik.

(115)  Posodobljen seznam primernih povezav se nahaja na spletni strani ECB na naslovu www.ecb.europa.eu.

(116)  Glej publikacijo z naslovom Standards for the use of EU securities settlement systems in ESCB credit operations, Evropski monetarni inštitut, januar 1998, na spletni strani ECB na naslovu www.ecb.europa.eu.

(117)  Vsebina tega poglavja je le informativna.

(118)  Seznami so dostopni javnosti na spletni strani ECB na naslovu www.ecb.europa.eu.

(119)  Poročevalski okvir za denarno in bančno statistiko ECB je predstavljen v dodatku 4.

(120)  Glej Uredbo ECB/2003/9. Nadaljnje informacije v zvezi z odstotkom standardiziranega odbitka so na spletni strani ECB na naslovu www.ecb.europa.eu in na spletnih straneh Eurosistema (glej dodatek 5).

(121)  Za institucije, ki jim je dovoljeno poročati statistične podatke kot skupini na agregirani osnovi v skladu z določbami okvira za poročanje za denarno in bančno statistiko ECB (glej dodatek 4), bo priznana samo ena tovrstna olajšava skupini kot celoti, razen če institucije zagotovijo dovolj podrobne podatke o osnovi za obvezne rezerve in rezervnih imetjih, da omogočijo Eurosistemu, da preveri njihovo točnost in kakovost ter določi znesek obveznih rezerv vsake posamezne institucije v skupini.

(122)  Uredba (ES) št. 25/2009 Evropske centralne banke z dne 19. decembra 2008 o bilanci stanja sektorja denarnih finančnih institucij (ECB/2008/32) (UL L 15, 20.1.2009, str. 14) izrecno zahteva poročanje o obveznostih iz naslova vlog po nominalni vrednosti. Nominalna vrednost pomeni znesek glavnice, za katero je dolžnik pogodbeno obvezan, da jo vrne upniku. Ta sprememba je bila potrebna zaradi Direktive Sveta 86/635/EGS z dne 8. decembra 1986 o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih bank in drugih finančnih institucij (UL L 372, 31.12.1986, str. 1), ki je bila spremenjena tako, da omogoča vrednotenje nekaterih finančnih instrumentov po pošteni vrednosti.

(123)  Koledar se normalno objavi v sporočilu za javnost ECB, ki se nahaja na spletni strani ECB na naslovu www.europa.eu. Poleg tega se koledar objavi v Uradnem listu in na spletnih straneh Eurosistema (glej dodatek 5).

(124)  Če institucija nima sedeža v državi članici, v kateri je ustanovljena, mora določiti glavno podružnico, ki je potem odgovorna za izpolnitev skupnih obveznih rezerv vseh poslovnih enot institucije v zadevni državi članici.

(125)  Taka merila so bila objavljena v obvestilu z naslovom Notice of the European Central Bank on the imposition of sanctions for breaches of the obligation to hold minimum reserves (UL C 39, 11.2.2000, str. 3).