10.9.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 235/1

(1)

Nemčija je ukrepe priglasila 21. oktobra 2009.

(2)

S sklepom z dne 4. novembra 2009 (2) (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku postopka) je Komisija sprejela predhodni sklep, da ukrepi za dokapitalizacijo hranilnice Sparkasse KölnBonn (v nadaljnjem besedilu: hranilnica) pomenijo državno pomoč, in izrazila dvome o tem, da so ukrepi za hranilnico Sparkasse KölnBonn lahko združljivi z notranjim trgom v skladu s členom 107(3) PDEU. Poleg tega je Komisija od nemških organov zahtevala predložitev načrta za prestrukturiranje.

(3)

Sklep o začetku postopka je bil 6. januarja 2010 objavljen v Uradnem listu Evropske unije, pri čemer so bile zainteresirane strani pozvane, naj predložijo svoje pripombe.

(4)

Nemčija je 11. februarja 2010 predložila načrt za prestrukturiranje, o katerem se je od decembra 2009 do septembra 2010 razpravljalo na več sestankih in telekonferencah.

(5)

Nemčija je dodatne informacije v zvezi z načrtom za prestrukturiranje in njegove posodobitve predložila 15. januarja, 10., 12. in 24. februarja, 10. in 26. marca, 21. in 28. maja, 8. in 11. junija, 23. julija ter 10. in 23. avgusta 2010. Končna različica načrta za prestrukturiranje je bila predložena 1. septembra 2010.

(6)

Sparkasse KölnBonn je nemška hranilnica. V svoji sedanji obliki je bila ustanovljena leta 2005 kot posledica združitve družb Stadtsparkasse Köln in Sparkasse Bonn, katerih lastnika („Träger“, tj. pristojni javni ustanovi, v nadaljnjem besedilu: lastnik) sta bili mesti Köln oziroma Bonn. Mesto Köln ima v novi banki posredno 70-odstotni delež, mesto Bonn pa 30-odstotni delež. Od te združitve naprej vlogo lastnika hranilnice Sparkasse KölnBonn izvaja združenje Zweckverband Sparkasse KölnBonn (v nadaljnjem besedilu: združenje Zweckverband). Združenje Zweckverband, ki je ustanovljeno v skladu z javnim pravom, je združenje s posebnim namenom. Edina udeleženca v združenju Zweckverband sta mesto Köln (70 %) in mesto Bonn (30 %).

(7)

Konec leta 2008 je bila hranilnica Sparkasse KölnBonn z bilančno vsoto 31 milijard EUR druga največja hranilnica v Nemčiji. Takrat je imela oceno kreditnega tveganja Aa2 agencije Moody. Ocena je bila 15. marca 2010 spremenjena v A1.

(8)

Hranilnica Sparkasse KölnBonn opravlja bančne storitve za občane (Privatkundengeschäft) in podjetja (Firmenkundengeschäft). Hranilnica je regionalno dejavna na projektnih finančnih in kapitalskih trgih (Kapitalmarktgeschäft) ter tudi na področju drugih finančnih dejavnosti, kot je upravljanje premoženja.

(9)

Hranilnica posluje le v regiji Köln-Bonn, kjer je bil leta 2008 njen tržni delež pri depozitih občanov približno [30–35] (3) %, pri posojilih občanom približno [20–25] % in pri posojilih podjetjem [15–20] % (4).

(10)

Kapital hranilnice Sparkasse KölnBonn je bil povečan za skupaj 650 milijonov EUR, in sicer

(11)

Decembra 2008 je družba Rheinische Sparkassen-Förderungsgesellschaft (v nadaljnjem besedilu: družba Förderungsgesellschaft) vpisala nominalne užitniške pravice v hranilnici Sparkasse KölnBonn v vrednosti 300 milijonov EUR, in sicer v dveh tranšah po 150 milijonov EUR.

(12)

Družba Förderungsgesellschaft je podružnica združenja Rheinischer Sparkassen- und Giroverband (Združenje porenskih hranilnic, v nadaljnjem besedilu: RSGV) in je v celoti v njegovi lasti. RSGV je združenje javnega prava (Körperschaft des öffentlichen Rechts), ki povezuje vse hranilnice in njihove javne lastnike s sedežem v Porenju ter zastopa hranilnice (Sparkassen) in njihove (javne) lastnike. Cilj družbe Förderungsgesellschaft je v skladu z njenim statutom spodbujanje hranilnic, ki so članice združenja RSGV. Družba Förderungsgesellschaft lahko prispeva h kapitalu hranilnic le z namenom razvoja dodatnih dejavnosti odobritve posojil in tej družbi se lahko odobrijo posojila.

(13)

Kupon za užitniške pravice znaša 8 %. Pravice veljajo do 31. decembra 2013. V skladu s predpisi so užitniške pravice kapital drugega reda.

(14)

Užitniške pravice so v letnih izgubah udeležene sorazmerno s celotnim lastniškim kapitalom, ki absorbira izgube. […] prenos plačil na užitniške pravice je povezan z njimi, tj. izpadla plačila za užitniške pravice morajo biti poplačana v [2–6] letih po zapadlosti. Enako velja za plačila za dopolnitev nominalne vrednosti užitniških pravic, če je ta izčrpana zaradi pokritja izgub.

(15)

Za financiranje pravic je družba Förderungsgesellschaft vpisala dve posojili s […]. Ti posojili imata stalno obrestno mero [4–5] % v celotnem času veljavnosti užitniških pravic. Za posojilo […] jamči RSGV, ki od družbe Förderungsgesellschaft prejme nadomestilo za jamstvo v višini [1,8–2,5] %.

(16)

Hranilnica Sparkasse KölnBonn in združenje Zweckverband sta 2. januarja 2009 in 27. februarja 2009 sklenili pogodbi o tihi udeležbi, s katerima sta ustanovili „Stille Gesellschaft“ v vrednosti 350 milijonov EUR, izplačanih v dveh tranšah, in sicer 300 milijonov EUR 2. januarja 2009 in 50 milijonov EUR 1. aprila 2009. Tiha udeležba je instrument, s katerim vlagatelj ne dobi nobenih glasovalnih pravic, prejme pa nadomestilo. Instrument je stalen in velja za temeljni kapital prvega reda. Tiho udeležbo ima združenje Zweckverband.

(17)

Za financiranje tihe udeležbe je združenje Zweckverband najelo posojilo 300 milijonov EUR za prvo tranšo. 50 % posojila je zagotovil […], preostalih 50 % pa […]. Nadomestilo za posojilo, ki ga plača združenje Zweckverband, je 12-mesečni EURIBOR, povišan za [0,7–1,1] %. Druga tranša v vrednosti 50 milijonov EUR je bila refinancirana s posojilom […], ki se vrača po obrestni meri EURIBOR, povišani za [0,7–1,1] %. Medtem ko mesti Köln in Bonn ne dajeta posebnih jamstev, sta zakonsko odgovorni za vse odgovornosti združenja Zweckverband v skladu z zakonom o ustanovitvi združenja Zweckverband.

(18)

Nadomestilo, ki ga je hranilnica Sparkasse KölnBonn plačala za tiho udeležbo, je 12-mesečni EURIBOR, povišan za 7,25 %. To nadomestilo je bilo določeno v skladu z nepristranskim mnenjem (Fairness Opinion) banke Deutsche Bank. Plačilo nadomestila je odvisno od bilančnega dobička in izpade, če hranilnica Sparkasse KölnBonn v posameznem letu nima dobička. Plačilo je izključeno, če je na dan zapadlosti delež kapitala manjši od 9 % in če bi plačilo povzročilo izgubo v zadevnem obračunskem letu ali njeno povečanje. V primeru odloga plačila ni obveznosti prenosa, po kateri bi se izpadli znesek plačal pozneje. Poleg tega se s tiho udeležbo absorbirajo bilančne izgube sorazmerno s celotnim kapitalom, ki absorbira izgubo.

(19)

V skladu z načrtom za prestrukturiranje se bo hranilnica Sparkasse KölnBonn osredotočila na svoj zakonsko določeni poslovni model regionalne hranilnice. Osredotočila se bo na opravljanje značilnih majhnih bančnih poslov za svoje tradicionalne segmente strank, tj. zasebne stranke in MSP, ter se umaknila iz drugih dejavnosti, kot je trgovanje za lastni račun ali vlaganje v strukturirane produkte, ter odsvojila podružnice, ki niso povezane z njeno glavno dejavnostjo. Poleg tega bo hranilnica znatno zmanjšala svoje upravne stroške.

(20)

Hranilnica Sparkasse KölnBonn se bo osredotočila na storitve za stranke iz regije Köln-Bonn, in sicer na storitve za zasebne stranke, zasebno bančništvo, MSP ter druga podjetja in ustanove. Hranilnica se bo osredotočila na podjetja, katerih letni promet je manjši od 250 milijonov EUR.

(21)

Hranilnica Sparkasse KölnBonn bo zmanjšala svoje največje kreditne izpostavljenosti z omejitvijo kreditnih linij, zahtevanjem dodatnih zavarovanj ali prenosom tveganj na druge kreditne ustanove. V segmentu podjetij je hranilnica Sparkasse KölnBonn že dosegla zmanjšanje za 551,5 milijona EUR, pri čemer bo izpostavljenost še dodatno zmanjšala za [900–1 100] milijonov EUR do konca leta 2013 v primerjavi s prvotno ravnjo 2,8 milijarde EUR leta 2008. Poleg tega se bo kreditna izpostavljenost v znesku [800–900] milijonov EUR, odobrenem ustanovam, ki niso povezane z regijo Köln-Bonn, do konca leta 2013 zmanjšala z uporabo enakih instrumentov (glej točko 4 Priloge I).

(22)

Hranilnica Sparkasse KölnBonn je že zmanjšala svoj portfelj trgovanja za lastni račun s prvotnih 550 milijonov EUR na sedanjih [20–23] milijonov EUR, pri čemer ga bo dodatno zmanjšala do vrednosti 0. Hranilnica bo v prihodnosti prenehala opravljati vse svoje dejavnosti trgovanja za lastni račun in razmišlja o opustitvi svojega statusa ustanove iz trgovalne knjige, kar pomeni, da bodo vse preostale omejene dejavnosti trgovanja povezane z bančno knjigo. Kakovostno bodo omejene na nekatere produkte in upoštevati bodo morale količinsko omejitev dnevne izpostavljenosti (tržno tveganje < [3–5] milijonov EUR, glej točko 2 Priloge I).

(23)

Eden od glavnih virov izgub hranilnice Sparkasse KölnBonn leta 2008 so bile njene naložbe v t. i. portfelje ABS in strateške alokacije naložb (SAA). V času naložbe v portfelj ABS je hranilnica Sparkasse KölnBonn pridobila geografsko raznovrstna (5) in predvsem z oceno AAA ocenjena sredstva, vključno z RMBS (6), CDO (7), CMBS (8), ABS (9) in CLO (10). Ob koncu leta 2007 je portfelj ABS v poslovnih knjigah hranilnice Sparkasse KölnBonn znašal 1,05 milijarde EUR. SAA je naložba v posebne sklade, prek katerih je hranilnica Sparkasse KölnBonn vzdrževala raznovrsten portfelj, ki je bil med drugim sestavljen iz mednarodnih lastniških vrednostnih papirjev, sklada REIT (11) in obveznic, vključno z obveznicami z visokim donosom in obveznicami trgov v vzponu. Ob koncu leta 2007 je ta portfelj v poslovnih knjigah hranilnice Sparkasse KölnBonn znašal 2,2 milijarde EUR. Čeprav je bil cilj hranilnice Sparkasse KölnBonn široka diverzifikacija portfeljev ABS in SAA, je nanju zelo vplivala finančna kriza. Portfelja sta znatno prispevala k odpisu 249 milijonov EUR (12), ki ga je hranilnica Sparkasse KölnBonn morala priznati v svojem investicijskem portfelju leta 2008, poleg 108 milijonov EUR, zabeleženih že leta 2007.

(24)

Hranilnica Sparkasse KölnBonn je v svojem načrtu za prestrukturiranje naložbe ABS in SAA označila kot neskladne s profilom tveganja in svojo strateško preusmeritvijo v tradicionalno hranilnico. Zato se je odločila, da do leta 2014 te obveznosti v celoti prodal ali izčrpa. Hranilnica Sparkasse KölnBonn je marca 2008 svoje naložbe SAA zmanjšala za polovico, da bi omejila svojo izpostavljenost iz naslova lastniških finančnih instrumentov. Dodatne odsvojitve so bile izvedene leta 2009, kar je povzročilo zmanjšanje portfelja SAA na 468 milijonov EUR do 30. septembra 2009. Vpliv preostale izpostavljenosti ABS (nominalno 970 milijonov EUR 30. septembra 2009) na poslovne knjige hranilnice Sparkasse KölnBonn se bo leta 2010 absorbiral z oblikovanjem rezervacij in varovanjem pred tveganjem. Nazadnje bo v obdobju [2012–2014] prodan celoten preostali portfelj.

(25)

Hranilnica Sparkasse KölnBonn je začela izvajati celovit program zniževanja stroškov, vključno z zmanjševanjem števila zaposlenih, optimizacijo notranjih postopkov in zaprtjem 22 od 131 obstoječih izpostav do sredine leta 2011. Tako se bodo njeni upravni stroški do leta 2014 postopno zmanjšali za [5–8] % (13).

(26)

Nemčija se zavezuje, da bo hranilnica spoštovala omejitve v zvezi z izplačili kuponov (točka 7 Priloge I) in oglaševanjem (točka 9 Priloge I) ter prepoved pridobivanja (točka 8 Priloge I) in prepoved prevladujočega vplivanja na cene, ki določa, da hranilnica Sparkasse KölnBonn do konca leta 2014 ne bo ponujala boljših stopenj za depozite in hipoteke kot najboljši od njenih desetih največjih konkurentov (za depozite v smislu tržnih deležev konkurentov, dejavnih na zadevnem trgu v regiji Köln-Bonn, in za hipoteke v smislu tržnega deleža v novi proizvodnji v Nemčiji, glej točko 5 Priloge I).

(27)

Hranilnica Sparkasse KölnBonn načrtuje zmanjšanje deleža podružnic za eno tretjino. Iz portfelja podružnic, ki je v finančnih poročilih hranilnice 31. decembra 2008 znašal 635 milijonov EUR, je bilo do konca leta 2009 prodanih ali likvidiranih [20–40] milijonov EUR, pri čemer je treba odsvojiti dodatnih [180–250] milijonov EUR. Hranilnica Sparkasse KölnBonn želi z izvajanjem tega ukrepa uresničiti dva cilja, odvisno od vrste podružnice. Prvi cilj odsvojitve podružnic (14), ki niso povezane z njeno glavno dejavnostjo ter so dejavne v regionalnih razvojnih projektih ali pri komunalnih in socialnih stanovanjih, je zmanjšanje izpostavljenosti tveganju in ranljivosti hranilnice Sparkasse KölnBonn. Drugi cilj prodaje deležev v subjektih, ki so le posredno povezani z dejavnostmi hranilnice Sparkasse KölnBonn, je ustvarjanje dobička za financiranje prestrukturiranja hranilnice Sparkasse KölnBonn. Celoten seznam podružnic za odsvojitev je naveden v točkah 10 in 13 Priloge I.

(28)

Primeri odsvojitev v drugi skupini so deleži v družbah, kot so RW Holding AG, S ProFinanz Versicherungsmakler GmbH, Schufa Holding AG in neue leben Pensionsverwaltung AG. Te prodaje so že zaključene, pri čemer je bil prihodek od njih skupaj približno [25–35] milijonov EUR.

(29)

Za nekatere podružnice, ki predstavljajo približno [70–100] milijonov EUR, hranilnica Sparkasse KölnBonn pričakuje malo zanimanja zasebnih tretjih kupcev. Razlog za majhno zanimanje je povezan predvsem z značajem teh subjektov, ki so majhni ter vključeni v projekte socialnih stanovanj in regionalnega razvoja v sodelovanju z mestom Köln, ali z njihovo lastniško strukturo, v kateri ima mesto Köln že večinski delež. Zato hranilnica že proučuje možnost prodaje teh dejavnosti [mestu Köln ali družbi, povezani z mestom Köln]. Prenos bi bil izveden po tržni vrednosti, ki bi jo ocenil neodvisen strokovnjak. Sredstva v lasti podružnic, ki bi se prodala mestu Köln, so predvsem povezana z nepremičninskimi dejavnostmi.

(30)

Zaradi izvajanja ukrepov za prestrukturiranje bo hranilnica svoja tveganju prilagojena sredstva zmanjšala za [2–5] milijard EUR na [15–20] milijard EUR (tj. za [15–20] %) (brez upoštevanja prihodnje rasti v glavni dejavnosti v obdobju prestrukturiranja). Ob upoštevanju rasti v glavni dejavnosti se bodo tveganju prilagojena sredstva do leta 2014 zmanjšala za [10–15] %. […] hranilnice Sparkasse KölnBonn se bo zmanjšal za [4–6] milijard EUR na [20–30] milijard EUR (tj. za [15–20] %) (brez upoštevanja prihodnje rasti v glavni dejavnosti v obdobju prestrukturiranja). Ob upoštevanju rasti v glavni dejavnosti se bodo zaradi ukrepov za prestrukturiranje skupna sredstva zmanjšala za 5 %.

(31)

Nemčija je predložila osnovni in izjemni scenarij, s katerima je prikazala sposobnost hranilnice Sparkasse KölnBonn, da ponovno vzpostavi dolgoročno uspešno poslovanje.

(32)

V osnovnem scenariju predložene finančne napovedi temeljijo na predpostavkah, skladnih z napovedmi za Nemčijo, ki so jih objavili priznani ekonomski inštituti. Predvideva se, da bo rast BDP v celotnem obdobju prestrukturiranja ostala na enako zmerni ravni. Za stopnjo brezposelnosti se pričakuje, da se bo do leta 2011 še naprej povečevala, potem pa počasi zmanjševala. Poleg tega se pričakuje, da se bo sedanje neugodno okolje z nizkimi obrestnimi merami leta 2010 izboljšalo in potem ostalo nespremenjeno do konca obdobja prestrukturiranja.

(33)

Kot je prikazano v preglednici 1, se v osnovnem scenariju pričakuje, da bo hranilnica Sparkasse KölnBonn leta 2010 ponovno dosegla donosnost in do leta 2014 stalno izboljševala svoje rezultate. Leta 2014 bo hranilnica dosegla [9–10]-odstotno donosnost kapitala. V prikazu 1 so predstavljeni glavni kazalniki finančne uspešnosti hranilnice Sparkasse KölnBonn za obdobje 2008–2014.

Preglednica 1

Dobiček pred obdavčitvijo za hranilnico Sparkasse KölnBonn v obdobju 2010–2014 po osnovnem scenariju

Prikaz 1

Glavni kazalniki finančne uspešnosti za hranilnico Sparkasse KölnBonn za obdobje 2008–2014 – osnovni scenarij

(34)

Makroekonomske predpostavke v izjemnem scenariju predvidevajo nadaljevanje krize do leta 2011 in počasno okrevanje leta 2012. Izjemni scenarij v primerjavi z osnovnim predvideva dve leti več z nizkimi obrestnimi merami.

(35)

Po izjemnem scenariju se pričakuje, da bo hranilnica Sparkasse KölnBonn ponovno dosegla donosnost leta 2012 in do leta 2014 stalno izboljševala svoje rezultate. Leta 2014 bo hranilnica dosegla [10–12,5]-odstotno donosnost kapitala. Po izjemnem scenariju bodo kapitalski deleži za hranilnico Sparkasse KölnBonn in celotno konsolidirano skupino ostali precej večji od predpisanih minimalnih zahtev v celotnem obdobju prestrukturiranja. V preglednici 2 in prikazu 2 so predstavljeni glavni kazalniki finančne uspešnosti hranilnice Sparkasse KölnBonn za obdobje 2008–2014 po izjemnem scenariju.

Preglednica 2

Dobiček pred obdavčitvijo za hranilnico Sparkasse KölnBonn v obdobju 2010–2014 po izjemnem scenariju

Prikaz 2

Glavni kazalniki finančne uspešnosti za hranilnico Sparkasse KölnBonn za obdobje 2008–2014 – izjemni scenarij

(36)

Ker je sedanja nizka raven kratkoročnih obrestnih mer glavna omejitev pri zaslužku hranilnice, je bila izvedena dodatna analiza občutljivosti za obrestne mere (scenarij 1: premik obrestne krivulje za 100 bazičnih točk navzgor, scenarij 2: premik obrestne krivulje za 50 bazičnih točk navzdol). Z analizo je bilo potrjeno, da bi naraščajoče obrestne mere izboljšale donosnost hranilnice Sparkasse KölnBonn, medtem ko bi padajoče obrestne mere njeno donosnost zmanjšale, tj. linearno zniževanje kratkoročnih obrestnih mer za 50 bazičnih točk bi povzročilo zmanjšanje dobičkov za [20–25] milijonov EUR na leto. Na splošno analiza občutljivosti, ki jo je predložila Nemčija, kaže, da je ranljivost hranilnice Sparkasse KölnBonn za velike šoke na področju obrestnih mer omejena.

(37)

Nemčija je predložila informacije, ki kažejo, da se je o politično usmerjenih naložbah, ki so prispevale k težavam hranilnice Sparkasse KölnBonn, odločalo v obdobju 1997–2004, kar je pred združitvijo družbe Stadtsparkasse Köln z družbo Sparkasse Bonn leta 2005, s katero je bila ustanovljena hranilnica Sparkasse KölnBonn v sedanji obliki. Poleg tega se je o teh naložbah odločalo v skladu z drugim pravnim okvirom, ki ga je predvsem določal zakon zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija (19) o hranilnicah. Od takrat so se glede upravljanja hranilnice Sparkasse KölnBonn uvajale izboljšave.

(38)

Zaradi spremembe v strukturi javne ustanove, pristojne za hranilnico (Träger), po združitvi leta 2005 se pomembne odločitve v združenju Zweckverband sprejemajo s kvalificirano večino glasov delničarjev, ki je najmanj 85 %, pri čemer je to stopnja, ki presega udeležbo le enega od mest.

(39)

Število in velikost organov ustanove sta se zmanjšala, kar je vključevalo znatno zmanjšanje nadzornih svetov in upravnih odborov (20). Odbor za udeležbo, ki so ga sestavljali trije člani upravnega odbora in je bil v nekdanji družbi Stadtsparkasse Köln pristojen za predhodne odločitve o naložbah v podružnice, je bil razpuščen. Upravni odbor je prevzel odgovornost za naložbeno politiko v zvezi z vključevanjem lastniškega kapitala, ki ga je treba oceniti v skladu z gospodarskimi merili. Poleg tega mora nadzorni svet odobriti vsako novo naložbo, v katero vstopi hranilnica Sparkasse KölnBonn.

(40)

Na podlagi sprememb zakona o hranilnicah je morala hranilnica ustanoviti odbora za tveganje in računovodenje ter jima dati pomembne nadzorne pristojnosti. Zakon tudi zahteva, da so člani nadzornega sveta ustrezno usposobljeni za ocenjevanje in nadzor delovanja hranilnice. Upravni odbor je izključno in v celoti odgovoren za upravljanje hranilnice, pri čemer ga navodila nadzornega sveta ali delničarjev ne zavezujejo.

(41)

Poleg že izvedenih izboljšav v strukturi upravljanja družbe bo hranilnica Sparkasse KölnBonn še dodatno okrepila svoje upravljanje s povečanjem števila neodvisnih (21) članov nadzornega sveta s (sedanjih) dveh na štiri od skupno 18 članov. Število članov odbora za računovodenje se bo 1. januarja 2011 z devet zmanjšalo na sedem, število članov odbora za tveganje pa z devet na šest članov. Odbor za udeležbo bo razpuščen do konca leta 2011, odbor za strategijo pa do konca leta 2010. Prvi ne bo več pomemben, ko bo hranilnica Sparkasse KölnBonn odsvojila večji del podružnic. Naloge drugega bo opravljal upravni odbor. Poleg tega bo postopek odločanja o pridobivanju družb spremenjen, pri čemer bo vključeval soglasno odločanje v upravnem odboru in določal, da bodo morale naložbe, ki presegajo [2–5] milijonov EUR, že imeti pozitivno oceno neodvisnega strokovnjaka v okviru primerne skrbnosti ali vrednotenja poslovanja.

(42)

Hranilnica Sparkasse KölnBonn je imetnica hibridnega kapitala pri tretjih vlagateljih (zasebne užitniške pravice) v znesku 224 milijonov EUR. Na podlagi informacij, ki jih je predložila Nemčija, se Genussrechte in zasebne pravice uvrščajo pari passu. Tiha udeležba je podrejena obema vrstama pravic. Kot je prikazano v preglednici 3, od leta 2008 ni bilo izvedenih nobenih izplačil kuponov za hibridne instrumente. V letih 2008 in 2009 so bile Genussrechte udeležene pri izgubah v znesku 57,4 milijona EUR. Tiha udeležba in zasebne pravice so bile udeležene v izgubah leta 2009. Od leta 2010 se bodo hibridni instrumenti dopolnjevali in leta 2011 se bodo začela nadomeščati odpovedana kumulativna izplačila kuponov, kar bo zaključeno do leta 2012. Leta 2013 bodo vsi hibridni instrumenti dopolnjeni, vsa odpovedana kumulativna izplačila kuponov bodo nadomeščena in za vsak instrument bo izplačan celoten kupon. Ker so izplačila kuponov povezana s pozitivnim poslovnim izidom ali bilančno vsoto, hranilnica Sparkasse KölnBonn nima diskrecijske pravice do začasne ustavitve izplačila kuponov, če deluje donosno in je bilo vsako izčrpanje kapitala ponovno nadomeščeno.

Preglednica 3

Izplačilo dobička hranilnice Sparkasse KölnBonn v obdobju 2009–2014 (osnovni scenarij)

(43)

Nemčija se je zavezala, da hranilnica ne bo nadaljevala z izplačili kuponov za hibridni kapital v lasti zasebnih vlagateljev, razen z izplačili, h katerim je pogodbeno zavezana (glej točko 7 Priloge I).

(44)

Dodaten vir težav za hranilnico Sparkasse KölnBonn je bila njena udeležba v banki WestLB. Hranilnica Sparkasse KölnBonn je v preteklosti ustvarila za […] milijonov EUR izgub, ker je kot članica regionalnega združenja hranilnic prispevala k rezervnemu skladu, ki ga je združenje hranilnic ustanovilo kot varnostno mrežo za svoje člane in banke Landesbanks. Leta 2008 je moral sklad intervenirati v okviru reševanja banke WestLB. Preostala izpostavljenost tveganju je povezana s posrednim deležem hranilnice Sparkasse KölnBonn v banki WestLB in ostalo posredno odgovornostjo za slabo poslovanje banke WestLB prek RSGV.

(45)

Čeprav hranilnica Sparkasse KölnBonn ni neposredno vlagala v banko WestLB, je izpostavljena deležu v njej, ki ga ima RSGV, v katerem ima hranilnica Sparkasse KölnBonn približno 19-odstotni neposredni delež. Na podlagi informacij, ki jih je predložila Nemčija, je tveganje, da bo kakršna koli oslabitev knjigovodske vrednosti RSGV za banko WestLB vplivala na hranilnico Sparkasse KölnBonn, zelo omejeno. Banko WestLB je namreč nedavno ovrednotila neodvisna stranka, njena knjigovodska vrednost v finančnih poročilih RSGV pa je bila ustrezno zmanjšana 31. decembra 2009 s predhodnega stroška […] milijard EUR na […] milijonov EUR na dan 31. decembra 2009. Tako posredni delež hranilnice Sparkasse KölnBonn v banki WestLB zdaj znaša približno […] milijonov EUR. Ker je hranilnica Sparkasse KölnBonn banki WestLB izpostavljena le s svojim deležem v RSGV, je za hranilnico Sparkasse KölnBonn pomembna le dejanska vrednost slednjega. Na to ne vpliva le vrednost banke WestLB, ampak tudi druge podružnice in naložbe, ki jih ima RSGV. Vrednotenje drugih podružnic RSGV, opravljeno konec leta 2009, je razkrilo znatne tihe rezerve, ki bi zadostovale celo za pokritje odpisa banke WestLB na vrednost 0 v morebitnem primeru najslabšega možnega poteka dogodkov.

(46)

Obveznost hranilnice Sparkasse KölnBonn, da prispeva […], ustanovljenem za kritje morebitnih izgub nedavno ustanovljene slabe banke WestLB, znaša […] milijonov EUR v 25 letih. Vendar ta obveznost ne bo vplivala na sposobnost hranilnice, da izpolnjuje predpisane zahteve v prihodnosti, ker se bodo prispevki […] financirali le iz prihodnjih dobičkov.

(47)

Nemčija se je zavezala, da bo hranilnica Sparkasse KölnBonn odplačala del kapitala prej, kot je to določeno v pogojih instrumentov (glej točko 27 Priloge I). Odplačilo se bo začelo izvajati leta 2011 in bo vključevalo dva koraka.

(48)

Prvi korak je prodaja tranše […] v vrednosti 150 milijonov EUR združenju Zweckverband. Družba Förderungsgesellschaft zaradi transakcije in zlasti ravni nakupne cene ne bo v boljšem položaju, kot bi bila, če bi obdržala instrument (22). Združenje Zweckverband bo nato preoblikovalo Genussrechte, ki se zdaj priznavajo kot kapital drugega reda, v kapitalske instrumente prvega reda. Novi instrument bi bil podrejen, ne bi se odkupil vsaj 30 let in imel bi nekumulativna izplačila kuponov. S tem korakom bi se delež kapitala prvega reda hranilnice Sparkasse KölnBonn povečal za [0,8–1,0] %.

(49)

Povečanje deleža kapitala prvega reda omogoča drugi korak, in sicer, da hranilnica Sparkasse KölnBonn leta 2011 ponovno odkupi preostalo tranšo Genussrechte, ki je v lasti družbe Förderungsgesellschaft, z nominalno vrednostjo 150 milijonov EUR. Z obema korakoma skupaj se bo delež kapitala drugega reda zmanjšal za [0,5–1,0] %. Poleg tega bo RSGV ali drug član sektorja hranilnic po tržni ceni kupil deleže hranilnice Sparkasse KölnBonn v […] (23) in […], povezanih s hranilnico. Prodaja posrednega deleža v teh dveh subjektih bi povzročila dodatno zmanjšanje skupnih sredstev hranilnice za [0,2–0,5] %. Prodaja teh dveh subjektov je tesno povezana z odplačilom druge tranše Genussrechte, ker bo RSGV ti podjetji kupil s prihodkom od prodaje Genussrechte.

(50)

Komisija opozarja, da je 4. novembra 2009 v tej zadevi začela uradni postopek preiskave v zvezi z ukrepom dokapitalizacije, in sicer glede njegove združljivosti z notranjim trgom v skladu s členom 107(3) PDEU (24) kot pomoč za prestrukturiranje.

(51)

Poleg tega je Komisija izrazila dvome o tem, da je bila kakor koli omogočena primerna porazdelitev bremena in da je bilo izkrivljanje konkurence omejeno, kot to zahtevajo pravila o državni pomoči (odstavek 50 sklepa o začetku postopka).

(52)

Nazadnje Komisija zaradi nejasnosti, ali so bile razlog za težave hranilnice Sparkasse KölnBonn odločitve o naložbah, ki so bile sprejete veliko pred krizo, ali sama kriza, ni ugotovila, ali ukrepi dokapitalizacije spadajo v člen 107(3)(b) PDEU ali člen 107(3)(c) PDEU. Komisija je sklenila, da bo nadaljevala preiskavo dejstev, na podlagi katere bo opredelila ustrezno pravno podlago, ki jo je treba uporabiti, in da bo svoje stališče izrazila v poznejši fazi postopka.

(53)

Komisija ugotavlja, da zainteresirane tretje strani glede sklepa o začetku postopka v zvezi z ukrepom dokapitalizacije niso predložile nobenih pripomb.

(54)

Nemčija je navedla, da je pregledala sklep Komisije z dne 4. novembra 2009, v katerem se je Komisija odločila, da začne postopek iz člena 108(2) PDEU. Komisijo je obvestila, da podpira njeno stališče, da ukrepi dokapitalizacije, ki so bili hranilnici Sparkasse KölnBonn konec leta 2008 in na začetku leta 2009 zagotovljeni v obliki tihe udeležbe in užitniških pravic, niso pomenili državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Nemčija je menila, da so ukrepi skladni z načelom vlagatelja pod tržnimi pogoji v skladu z utemeljitvijo, ki je bila predložena pred sklepom o začetku postopka (glej odstavke 24–28 sklepa o začetku postopka).

(55)

Nemčija se ni strinjala z oceno Komisije, da je bil trg hibridnih instrumentov v času, ko so se izvajali ukrepi dokapitalizacije, tj. konec leta 2008/začetek leta 2009, povsem izčrpan (25). Natančneje, ni se strinjala s sklepom Komisije, da takrat noben vlagatelj ali lastnik pod tržnimi pogoji ne bi sodeloval v taki naložbi, tudi ne po višji ceni (glej odstavek 38 sklepa o začetku postopka). Trdila je, da razvoj trga ni vplival na hranilnico Sparkasse KölnBonn, ki je lahko izdala podrejeni dolg v zadnjih štirih mesecih leta 2008 (skupno [10–15] milijonov EUR) in v prvem četrtletju leta 2009 (skupno [35–40] milijonov EUR) v tranšah do več sto tisoč eurov.

(56)

Poleg tega je Nemčija izpodbijala navedbe o tem, da je dokapitalizacija hranilnice Sparkasse KölnBonn s strani družbe Förderungsgesellschaft vključevala državna sredstva.

(57)

Vendar je Nemčija izrazila prepričanje, da bi bili ukrepi združljivi z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(b) PDEU, če bi Komisija potrdila svojo predhodno oceno v zvezi s tem, da dokapitalizacija hranilnice Sparkasse KölnBonn pomeni državno pomoč.

(58)

Nemčija je trdila, da je načrt za prestrukturiranje izpolnjeval vse pogoje iz sporočila Komisije z dne 23. julija 2009 o ponovni vzpostavitvi uspešnega poslovanja in oceni ukrepov prestrukturiranja v finančnem sektorju v sedanji krizi na podlagi pravil o državni pomoči (26) (v nadaljnjem besedilu: Sporočilo o prestrukturiranju).

(59)

Po mnenju Nemčije načrt za prestrukturiranje omogoča, da se ponovno vzpostavi dolgoročno uspešno poslovanje hranilnice, da hranilnica zagotovi zadosten lasten prispevek k stroškom prestrukturiranja ter da je izkrivljanje konkurence omejeno s pomembnimi strukturnimi ukrepi in ukrepi glede ravnanja.

(60)

Zaveze, ki jih je sprejela Nemčija, so opredeljene v prilogah I do III ter so sestavni del tega sklepa. Da se zagotovi izvajanje zavez, bo imenovan fiduciar za spremljanje. Postopek imenovanja in pristojnosti fiduciarja za spremljanje so določeni v Prilogi II. Poleg tega se je Nemčija zavezala časovnemu okviru za odsvojitve (glej točki 10 in 13 Priloge I). Če ta časovni načrt za odsvojitve ne bo upoštevan, bo imenovan fiduciar za odsvojitve, ki bo svoje naloge izvajal v skladu s pogoji iz Priloge III.

(61)

Komisija mora oceniti, ali zadevni ukrepi pomenijo državno pomoč. Člen 107(1) PDEU določa, da je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.

(62)

V sklepu o začetku postopka (oddelek 5.1) je Komisija sprejela predhodni sklep, da ukrepi dokapitalizacije hranilnice Sparkasse KölnBonn pomenijo državno pomoč. Komisija se ne strinja z utemeljitvijo Nemčije, v skladu s katero ukrepi niso pomenili pomoči, ker so bili pogoji obeh instrumentov skladni s tem, kar bi sprejel vlagatelj pod tržnimi pogoji. Čeprav je bilo nadomestilo za oba instrumenta skladno z obrestmi, ki so se plačevale za primerljive instrumente do začetka leta 2008, je bilo v primeru hranilnice Sparkasse KölnBonn premajhno glede na veliko tveganje zaradi pomanjkanja donosnosti hranilnice. V času dokapitalizacije je bil trg hibridnih instrumentov popolnoma izčrpan. Zato v okviru te zadeve in zlasti glede na položaj trga Komisija ni mogla sprejeti utemeljitve, da bi vlagatelj pod tržnimi pogoji takrat izvedel naložbo, sploh pa ne pod enakimi pogoji.

(63)

Preiskava ni razkrila nobenih informacij, ki bi spremenile to oceno. Izdaja podrejenih dolgov s strani hranilnice Sparkasse KölnBonn ob koncu leta 2008 in v prvem četrtletju leta 2009 ni zanesljiv dokaz, da so bili trgi hibridnih instrumentov dejavni, in sicer zaradi zelo omejene količine vključenih posameznih tranš. Tranše hibridnih instrumentov, ki so vredne več sto tisoč eurov, pomenijo precej drugačno raven tveganja v primerjavi z instrumenti, ki imajo nominalno vrednost 150 milijonov EUR, in jih zato zasebni trgi veliko lažje absorbirajo. Zato Komisija zagovarja svoje stališče, da noben vlagatelj pod tržnimi pogoji ne bi kupil izdaje hibridnih instrumentov primerljive velikosti in značilnosti, kot so bili takrat ukrepi dokapitalizacije za hranilnico Sparkasse KölnBonn.

(64)

V zvezi z naravo sredstev, uporabljenih za dokapitalizacijo hranilnice Sparkasse KölnBonn s strani družbe Förderungsgesellschaft, Komisija opozarja, da je v svoji praksi že opredelila, da so sredstva, ki jih je zagotovil RSGV, sredstva, ki jih neposredno ali posredno nadzirajo javni organi (27). Komisija meni, da to velja tudi za družbo Förderungsgesellschaft, ki je podružnica RSGV in v celoti v njegovi lasti. Zato so ta sredstva državna sredstva v smislu člena 107(1) PDEU.

(65)

Glede na navedeno Komisija potrjuje začasni sklep, sprejet v sklepu o začetku postopka, da ukrepi dokapitalizacije v korist hranilnice Sparkasse KölnBonn pomenijo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(66)

Poleg tega Komisija ugotavlja, da so bili ukrepi v zvezi s pomočjo za reševanje preoblikovani v pomoč za prestrukturiranje, ki še naprej pomeni prednost za hranilnico. Ukrepi so hranilnici omogočili, da je prejela finančna sredstva v razmerah, ko ni bila sposobna zbirati kapitala na trgu, zlasti v času finančne in gospodarske krize. To hranilnici zagotavlja gospodarsko prednost ter krepi njen položaj v primerjavi s konkurenti v Nemčiji in drugih državah članicah, ki nimajo ugodnosti iz iste podpore. Zato je treba te ukrepe obravnavati kot ukrepe, ki lahko izkrivljajo konkurenco in prizadenejo trgovino med državami članicami.

(67)

Element pomoči v kapitalskih vložkih znaša 650 milijonov EUR in predstavlja 3,3 % glede na tveganju prilagojena sredstva hranilnice (konec leta 2008).

(68)

V svojem sklepu o začetku postopka z dne 4. novembra 2009 Komisija ni navedla, katera bi bila ustrezna pravna podlaga za analizo ukrepov dokapitalizacije. Na podlagi takrat razpoložljivih informacij je bilo mogoče sklepati, da so bile odločitve o vlaganju v regionalne razvojne projekte, sprejete veliko pred finančno krizo, največji vir težav hranilnice Sparkasse KölnBonn. Ker je kriza verjetno le poglobila obstoječe težave hranilnice, uporaba člena 107(3)(c) PDEU ni bila izključena. Na drugi strani sta bila čas uveljavitve ukrepov dokapitalizacije na vrhuncu finančne krize in praksa Komisije v zvezi z bančništvom v finančni krizi podlaga za domnevo uporabe člena 107(3)(b) PDEU.

(69)

Čeprav so se prejšnji sklepi sklicevali na smernice o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (28) (v nadaljnjem besedilu: Smernice za prestrukturiranje), je Komisija v točki 49 Sporočila o prestrukturiranju pojasnila, da bo vsa pomoč, ki bo Komisiji priglašena pred 31. decembrom 2010, ocenjena kot pomoč za prestrukturiranje bank v skladu s Sporočilom o prestrukturiranju in ne v skladu s Smernicami za prestrukturiranje.

(70)

Glede na trajajočo občutljivost bančnega sektorja v Nemčiji Komisija ugotavlja, da bi morebitno popolno prenehanje poslovanja ene od največjih hranilnic v Nemčiji zaradi […] imelo sistemske posledice in bi zato ogrozilo finančno stabilnost Nemčije.

(71)

Zato je člen 107(3)(b) PDEU ustrezna pravna podlaga za oceno, ali je pomoč, ki jo je prejela hranilnica Sparkasse KölnBonn, združljiva z notranjim trgom kot pomoč za prestrukturiranje, da se ohrani finančna stabilnost.

(72)

V skladu s Sporočilom o prestrukturiranju mora načrt za prestrukturiranje najprej prikazati, da je postopek prestrukturiranja, v katerega je vključena upravičenka do državne pomoči, primeren za ponovno vzpostavitev dolgoročno uspešnega poslovanja. Poleg tega mora biti znesek pomoči omejen na najmanjši potreben znesek, upravičenka in njeni delničarji pa morajo z lastnimi sredstvi prispevati k prestrukturiranju največ, kar zmorejo. Uvesti je treba tudi ukrepe za omejevanje izkrivljanja konkurence, ki ga je povzročilo umetno podpiranje tržne moči upravičenke, in zagotavljanje konkurenčnega bančnega sektorja. Nazadnje je treba obravnavati spremljanje in postopkovna vprašanja.

(73)

V skladu s točkami 9 do 11 Sporočila o prestrukturiranju je Nemčija predložila celovit in podroben načrt za prestrukturiranje, ki zagotavlja popolne informacije o poslovnem modelu. Načrt opredeljuje tudi vzroke za težave, s katerimi se srečuje hranilnica.

(74)

V zvezi s poslovnim modelom se namerava hranilnica Sparkasse KölnBonn preusmeriti v tradicionalne poslovne dejavnosti regionalne hranilnice. Zagotavljala bo celo vrsto produktov v zvezi z majhnimi bančnimi posli za svoje ključne segmente strank v regiji Köln-Bonn: občane, MSP ter manjša podjetja in ustanove iz regije. Tako se bo hranilnica Sparkasse KölnBonn osredotočila na svoje zakonsko določene dejavnosti in izkoristila svojo glavno usposobljenost, medtem ko se bo umaknila s tistih področij, iz katerih izhajajo njene finančne težave. Hranilnica Sparkasse KölnBonn bo zlasti prenehala s trgovanjem za lastni račun, odsvojila vse podružnice, ki niso povezane z njeno glavno dejavnostjo, ter se umaknila iz naložb v portfeljih SAA in ABS. Komisija meni, da bo novi poslovni model hranilnice dolgoročno poslovno uspešen in vzdržen.

(75)

Težave hranilnice Sparkasse KölnBonn so predvsem povezane z naslednjimi tremi dejavnostmi: (i) regionalnimi razvojnimi projekti, (ii) naložbami v portfelje ABS in SAA ter (iii) vlaganjem hranilnice v banko WestLB.

(76)

Hranilnica Sparkasse KölnBonn je že leta 2008 začela s prodajo ali likvidacijo podružnic, ki niso povezane z njeno glavno dejavnostjo, ampak z regionalnim razvojem. Popolno prenehanje teh dejavnosti je nujen in primeren ukrep za odpravo pomislekov Komisije, ker se bodo z odsvojitvami dokončno preprečile vse prihodnje izgube ali izpostavljenost tveganju zaradi podružnic. Poleg tega se bodo z ukrepom sprostili kapital in zmogljivosti upravljanja, ki se lahko prerazporedijo na področje glavne dejavnosti hranilnice. Z odsvojitvami se bo zmanjšala tudi bilančna vsota hranilnice za približno [180–230] milijonov EUR ([0–2] %) (29).

(77)

Ker dejavnosti podružnic, ki naj bi se prodale mestu Köln, vključujejo predvsem razvoj nepremičninskega področja in nepremičninske storitve, Komisija meni, da uporaba Sporočila Komisije o obravnavanju oslabljenih sredstev v bančnem sektorju Skupnosti (30) (Sporočilo o oslabljenih sredstvih) v tem primeru ni nujna ali primerna. Knjigovodske vrednosti teh podružnic so bile znatno odpisane v preteklih letih, da bi se dosegla skladnost z njihovimi tržnimi vrednostmi. Zato se velike dodatne izgube hranilnice zaradi prodaje podružnic ne pričakujejo. Poleg tega zaveza Nemčije, da bo hranilnica prodajo izvajala po tržni vrednosti, ki jo bo določil neodvisni strokovnjak, zagotavlja, da v transakcije ni vključena dodatna državna pomoč.

(78)

Drugi vzrok za težave hranilnice so bili portfelji ABS in SAA. Te naložbe so že bile znatno zmanjšane. Hranilnica Sparkasse KölnBonn se bo iz teh portfeljev povsem umaknila do konca leta 2014. Ker so te naložbe zunaj področja delovanja novega poslovnega modela hranilnice, je umik iz teh portfeljev nujni korak pri izvajanju strategije hranilnice Sparkasse KölnBonn. Sedanje knjigovodske vrednosti preostalih sredstev v portfeljih ABS in SAA so na splošno skladne z njihovo tržno vrednostjo. Zato je preostala izpostavljenost tveganju, ki izvira iz teh portfeljev, omejena in ne vpliva na uspešno poslovanje hranilnice.

(79)

Nazadnje, preostala izpostavljenost hranilnice banki WestLB, ki je bila v preteklosti razlog za izgube hranilnice Sparkasse KölnBonn v višini […] milijonov EUR, je omejena in nadomeščena z rezervami iz investicijskega portfelja RSGV. Poleg tega bo prispevek hranilnice […] izhajal le iz prihodnjih čistih dobičkov. Zato obveznost hranilnice Sparkasse KölnBonn, da prispeva […], ne bo ogrozila njenega dolgoročnega uspešnega poslovanja. Komisija kot pozitivno obravnava tudi dejstvo, da so prispevki hranilnice mogoči šele, ko bo kapital države povrnjen v skladu s pogoji dokapitalizacije.

(80)

Komisija ugotavlja, da je hranilnica že in bo še dodatno obravnavala pomanjkljivosti pri upravljanju družbe. Sprememba v delničarski strukturi in glasovanje s kvalificirano večino, ki sta bila uvedena ob združitvi družbe Stadtsparkasse Köln z družbo Sparkasse Bonn leta 2005, zagotavljata, da politični interesi lastnikov ne prevladajo nad gospodarskimi interesi hranilnice. Poleg tega se je zaradi sprememb v strukturi in velikosti organov hranilnice Sparkasse KölnBonn ter v postopku odločanja povečala odgovornost najvišjega vodstva. Preglednost in učinkovitost postopka odločanja se bosta povečali, tako da bo manj deljenih odgovornosti, večji pa bo delež kadrov, ki niso politično usmerjeni in so [zunanji …] strokovnjaki v organih hranilnice. Ti ukrepi skupaj s spremembo v delničarski strukturi obravnavajo vzroke za težave hranilnice Sparkasse KölnBonn, ker zmanjšujejo tveganje, kateremu je hranilnica Sparkasse KölnBonn izpostavljena v politično usmerjenih projektih, ki so v nasprotju z njenimi gospodarskimi interesi. Poleg tega se zdi, da je neodvisnost uprave hranilnice zadostno utemeljena v veljavni zakonodaji. Dejstvo, da je hranilnica Sparkasse KölnBonn predložila dokaze, da od leta 2004 ni sodelovala v novih politično usmerjenih projektih, kaže na učinkovitost izvedenih ukrepov. Na splošno je novi kodeks o upravljanju družbe v skladu s tem, kar je bilo doseženo v primerljivih zadevah (31). Zato se izvedene in zavezujoče spremembe glede upravljanja hranilnice Sparkasse KölnBonn lahko štejejo za primerne in zadostne, da bodo prispevale k ponovni vzpostavitvi dolgoročno uspešnega poslovanja hranilnice.

(81)

Komisija meni, da načrt za prestrukturiranje hranilnice Sparkasse KölnBonn izpolnjuje zahteve iz točk 9 in 12–15 Sporočila o prestrukturiranju, in sicer glede tega, da mora biti v načrtu za prestrukturiranje prikazano, kako bo hranilnica čim prej vzpostavila dolgoročno uspešno poslovanje brez državne pomoči. Hranilnica mora biti zlasti sposobna ustvariti ustrezno donosnost kapitala ter ob tem pokriti vse stroške svojega običajnega poslovanja in izpolniti vse zadevne predpisane zahteve.

(82)

Hranilnica Sparkasse KölnBonn je najprej predložila finančne napovedi za obdobje 2008–2014, pri čemer je navedla podatke o prihodkih, stroških, oslabitvah, dobičkih in kapitalskem položaju hranilnice. Komisija meni, da napovedi iz osnovnega scenarija temeljijo na razumnih temeljnih makroekonomskih predpostavkah. Hranilnica pričakuje, da bo dobiček ponovno ustvarila leta 2010 in svoje letne rezultate stalno izboljševala v celotnem obdobju prestrukturiranja. Donosnost kapitala bo leta 2014 dosegla [9–10]-odstotno raven, kar naj bi bila ustrezna stopnja nadomestila za banko za poslovanje z občani v običajnih tržnih pogojih. Poleg tega bo hranilnica Sparkasse KölnBonn po letu 2013 v celoti povrnila ukrepe pomoči. Deleži kapitala hranilnice ostajajo precej večji od predpisanih minimalnih zahtev, pri čemer se bo delež kapitala prvega reda s 6,1 % leta 2009 povečal na [8–9] % leta 2014.

(83)

Hranilnica Sparkasse KölnBonn je tudi dokazala, da lahko vzdrži izjemni scenarij. Predpostavke izjemnega scenarija so bile ocenjene kot razumne. Glede na izjemni scenarij bo hranilnica Sparkasse KölnBonn presegla svoje predpisane kapitalske zahteve, zato se lahko obravnava, da ta izpolnjuje zahteve iz odstavka 13 Sporočila o prestrukturiranju. Poleg tega analiza občutljivosti kaže, da je hranilnica sposobna vzdržati veliko spremembo obrestnih mer v prihodnosti.

(84)

Hranilnica Sparkasse KölnBonn je predstavila strategijo delnega predčasnega vračila. Delno odplačilo državnega kapitala naj bi bilo mogoče brez izčrpanja kapitalske osnove ustanove, saj naj bi kapitalski delež prvega reda hranilnice Sparkasse KölnBonn leta 2010 dosegel [6–7] %, potem pa naj bi se v skladu z osnovnim scenarijem ta raven presegla in tudi v skladu z izjemnim scenarijem iz načrta za prestrukturiranje ostala precej nad predpisanimi minimalnimi zahtevami. Delno predčasno vračilo ne vključuje dodatne pomoči hranilnici Sparkasse KölnBonn ali drugim subjektom, ki so del transakcije. Ker je z zasnovo nakupne cene, ki jo je treba plačati za prvo tranšo Genussrechte v višini 150 milijonov EUR, natančno simuliran denarni tok, ki bi ga družba Förderungsgesellschaft prejela, če bi instrument obdržala, družba Förderungsgesellschaft ne bi bila v boljšem položaju. Poleg tega transakcija poteka med dvema javnima subjektoma. Ker se instrument, ki ga je treba preoblikovati v kapital prvega reda, že šteje za pomoč, hranilnica Sparkasse KölnBonn pa bo združenju Zweckverband po preoblikovanju plačala enako nadomestilo, Komisija meni, da v preoblikovanje ni vključena dodatna pomoč. Ko bo hranilnica Sparkasse KölnBonn ponovno odkupila drugo tranšo v višini 150 milijonov EUR, se bo s tem prav tako natančno simuliral denarni tok, ki bi ga prejela družba Förderungsgesellschaft, če bi instrument obdržala.

(85)

Komisija zato meni, da načrt za prestrukturiranje, ki ga je predložila hranilnica Sparkasse KölnBonn, izpolnjuje zahteve iz Sporočila o prestrukturiranju v zvezi z vzpostavitvijo dolgoročno uspešnega poslovanja in odpravlja dvome, izražene v sklepu o začetku postopka.

(86)

Kot je navedeno v Sporočilu o prestrukturiranju, morajo banke in njihove zainteresirane strani k prestrukturiranju prispevati čim več, da se pomoč omeji na najmanjšo potrebno pomoč. To pomeni, da banke za financiranje prestrukturiranja uporabljajo lastna sredstva, na primer s prodajo sredstev, medtem ko morajo zainteresirane strani absorbirati izgube banke, če je to mogoče. Z ukrepi, h katerim se je zavezala hranilnica Sparkasse KölnBonn, se zagotavlja, da se uporabljajo lastna sredstva in da k prestrukturiranju prispevajo zasebni vlagatelji, ki so imetniki hibridnega kapitala hranilnice.

(87)

Načrt za prestrukturiranje ne vsebuje nobenih elementov, ki bi kazali na to, da pomoč presega sredstva, potrebna za kritje stroškov, ki nastanejo zaradi vzpostavitve uspešnega poslovanja. Prejeta pomoč mora zagotoviti, da bo imela hranilnica Sparkasse KölnBonn razumne kapitalske rezerve v primeru osnovnega scenarija in da bo lahko izpolnjevala predpisane kapitalske zahteve v primeru izjemnega scenarija.

(88)

V zvezi s prispevkom k stroškom prestrukturiranja prek notranjih virov hranilnice Sparkasse KölnBonn Komisija ugotavlja, da hranilnica izvaja ukrepe za zniževanje stroškov. S temi ukrepi se bodo do konca obdobja prestrukturiranja letni stroški znižali za [25–35] milijonov EUR, kar je približno [5–8] % skupnih stroškov leta 2009.

(89)

Poleg tega se bodo z odsvojitvami donosnih podružnic, ki niso povezane z glavno dejavnostjo hranilnice, ustvarili prihodki, ki se lahko uporabijo za financiranje stroškov prestrukturiranja.

(90)

Hranilnica nima diskrecijske pravice do začasne ustavitve ali odložitve izplačila kuponov za hibridne instrumente, če ima v zadevnem letu dobiček. Kljub temu tudi imetniki hibridnih instrumentov v največjem možnem obsegu krijejo izgube, ki jih je imela hranilnica Sparkasse KölnBonn, saj sta bila izplačilo kuponov in glavnica hibridnega kapitala ustavljena ali vključena v absorpcijo izgub hranilnice Sparkasse KölnBonn. Komisija tako meni, da je največja možna porazdelitev bremena med zasebne vlagatelje v hibridne instrumente zagotovljena, zato so zahteve iz Sporočila o prestrukturiranju v zvezi s prispevkom k stroškom prestrukturiranja s strani zasebnih vlagateljev izpolnjene.

(91)

V točki 24 Sporočila o prestrukturiranju je navedeno, da je ustrezno nadomestilo državnega kapitala tudi način za doseganje porazdelitve bremena. Komisija v zvezi s tem meni, da je stopnja nadomestila, določena v okviru ukrepov dokapitalizacije, ustrezna v povezavi z drugimi navedenimi ukrepi za porazdelitev bremena. Po dopolnitvi nominalnega kapitala instrumentov bo lahko hranilnica z načrtovanimi dobički povrnila državni kapital in plačala začasno zaustavljene kupone v skladu s pogoji dokapitalizacije, in sicer od leta 2011 za Genussrechte in od leta 2013 za tiho udeležbo. Opozoriti je treba, da so obresti na Genussrechte v lasti države kumulativne za obdobje [2–6] let, kapital, ki se izčrpa zaradi absorpcije izgube, pa je treba dopolniti v primeru obeh instrumentov dokapitalizacije. Zato bo država glede na finančne napovedi iz osnovnega scenarija naknadno izterjala neplačane obresti na Genussrechte in izčrpano glavnico obeh instrumentov.

(92)

Glede na navedeno Komisija meni, da načrt za prestrukturiranje, ki ga je predložila Nemčija, zagotavlja zadosten lastni prispevek za prestrukturiranje in zato odpravlja dvome, izražene v sklepu o začetku postopka.

(93)

V skladu s Sporočilom o prestrukturiranju je treba v načrtu za prestrukturiranje predlagati ukrepe, ki omejujejo izkrivljanje konkurence in zagotavljajo konkurenčen bančni sektor. Poleg tega morajo ukrepi obravnavati vprašanja moralnega tveganja in zagotoviti, da se državna pomoč ne uporablja za financiranje protikonkurenčnega ravnanja.

(94)

Vprašanje moralnega tveganja je v svežnju ukrepov zadostno obravnavano. Hranilnica Sparkasse KölnBonn je zavezana k izvajanju celovite prodaje deležev v donosnih družbah, ki niso povezane z njeno glavno dejavnostjo. To vključuje deleže v […], […], RW Holding AG, S ProFinanz Versicherungsmakler GmbH, Schufa Holding AG in neue leben Pensionsverwaltung AG, ki so pomembni […] hranilnice Sparkasse KölnBonn.

(95)

Nemški organi so predložili natančen časovni okvir za načrtovane odsvojitve in se zavezali k imenovanju fiduciarja za spremljanje, da se zagotovi pravočasno izvajanje zavez. Če predvideni časovni načrt ne bo upoštevan, bo imenovan fiduciar za odsvojitve.

(96)

Prestrukturiranje hranilnice vključuje zmanjšanje prisotnosti hranilnice Sparkasse KölnBonn v nekaterih segmentih strank. Ti ukrepi bodo omogočili, da dostop do nekaterih strank, in sicer velikih podjetij in ustanov, pridobijo konkurenti. Ker to zadeva predvsem velike subjekte, ki imajo na splošno dostop do kapitalskih trgov, Komisija meni, da je tveganje negativnega vpliva tega ukrepa na realno gospodarstvo zanemarljivo.

(97)

Poleg tega bo hranilnica Sparkasse KölnBonn zaradi izvajanja ukrepov za prestrukturiranje svoja skupna sredstva zmanjšala za [15–20] % na ravni tveganju prilagojenih sredstev ([15–20] % na ravni skupnih sredstev) brez upoštevanja prihodnje rasti in za [10–15] % ob upoštevanju prihodnje rasti (5 % na ravni skupnih sredstev). Zmanjšanje bo temeljilo predvsem na umiku iz naložb SAA in ABS, prenehanju trgovanja za lastni račun ([6–8] % na ravni tveganju prilagojenih sredstev, [6–8] % na ravni skupnih sredstev) ter zmanjšanju velike kreditne izpostavljenosti in kreditnih linij ustanov (tveganju prilagojena sredstva: [5–7] %, skupna sredstva: [5–7] %).

(98)

Glede na znesek pomoči v tem primeru (3,3 % tveganju prilagojenih sredstev) se lahko ti ukrepi obravnavajo kot zadostni in sorazmerni v smislu zmanjšanja obsega in števila področij dejavnosti hranilnice. Hranilnica Sparkasse KölnBonn je dejavna le v regiji Köln-Bonn, kjer ima pomemben tržni položaj (od [18–23] % do [30–35] %, odvisno od produkta), vendar njen položaj ni prevladujoč. Poleg tega hranilnica v segmentih svoje glavne dejavnosti nima prevladujočega vpliva na cene. Zato se zdi, da dodatni ukrepi, katerih cilj je nadaljnje zmanjšanje tržnega deleža hranilnice Sparkasse KölnBonn na njenem osnovnem trgu majhnih bančnih poslov, zanjo niso ustrezni. Komisija tako ugotavlja, da glavna dejavnost ni bila vzrok za težave hranilnice. Poleg tega je Nemčija predložila zadostne dokaze, ki kažejo, da bi bili takšni ukrepi zapleteni, njihova izvedba pa nesorazmerno draga, s čimer bi negativno vplivali na temeljno sposobnost pridobivanja zaslužka hranilnice, ter bi ogrožali dolgoročno uspešnost poslovanja hranilnice Sparkasse KölnBonn. Takšni ukrepi bi negativno vplivali tudi na glavne segmente strank hranilnice Sparkasse KölnBonn, tj. MSP in zasebne stranke, ki pa niso bili vzrok za težave hranilnice. Nazadnje, ob upoštevanju omejenih nadomestnih virov financiranja za te skupine strank in glede na prakso Komisije, katere cilj je nadaljevanje zagotavljanja posojil realnemu gospodarstvu, Komisija meni, da bi dodatno omejevanje obsega dejavnosti hranilnice Sparkasse KölnBonn vplivalo na njeno osnovno dejavnost ter zato škodovalo hranilnici in trgom, na katerih deluje.

(99)

Komisija navaja tudi zaveze glede ravnanja, ki sta jih predložili hranilnica Sparkasse KölnBonn in Nemčija. Te zaveze vključujejo prepoved prevladujočega vpliva na cene in prepoved oglaševanja državne podpore, s čimer se hranilnici Sparkasse KölnBonn preprečuje, da bi pomoč uporabljala za financiranje protikonkurenčnega ravnanja na trgu. V skladu s točko 40 Sporočila o prestrukturiranju se s prepovedjo prevzema tudi zagotavlja, da se državna pomoč ne bo uporabila za prevzem konkurenčnih dejavnosti.

(100)

Komisija na podlagi navedenega meni, da sta obseg in narava ukrepov, ki jih predlaga hranilnica Sparkasse KölnBonn, zadostna in ustrezna za obravnavanje kakršnega koli izkrivljanja konkurence. Načrt za prestrukturiranje hranilnice Sparkasse KölnBonn zato izpolnjuje zahteve iz Sporočila o prestrukturiranju v zvezi z uspešnim poslovanjem, porazdelitvijo bremena in ukrepi za odpravo izkrivljanja konkurence ter tako odpravlja dvome, izražene v sklepu o začetku postopka.

(101)

V skladu z oddelkom 5 Sporočila o prestrukturiranju se zahtevajo redna poročila, na podlagi katerih lahko Komisija preveri, ali se načrt za prestrukturiranje ustrezno izvaja. Nemčija bo imenovala fiduciarja za spremljanje, ki bo predložil polletna poročila o spremljanju. Prvo poročilo je treba predložiti februarja 2011. Komisija zato meni, da je ustrezno spremljanje izvajanja načrta za prestrukturiranje zagotovljeno.

(102)

Komisija meni, da je načrt za prestrukturiranje iz poglavja 4 tega sklepa združljiv s členom 107(3)(b) PDEU.

(103)

Komisija ugotavlja, da ukrepi za prestrukturiranje hranilnici Sparkasse KölnBonn lahko omogočijo vzpostavitev dolgoročno uspešnega poslovanja, so zadostni v smislu porazdelitve bremena ter ustrezni in sorazmerni za odpravo učinkov zadevnih ukrepov pomoči, ki izkrivljajo trg. Komisija zato meni, da predloženi načrt za prestrukturiranje izpolnjuje merila iz Sporočila o prestrukturiranju, in tako se lahko ukrepi za prestrukturiranje obravnavajo kot združljivi z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(b) PDEU. Ukrepi za kapitalske vložke se zato lahko odobrijo v skladu z načrtom za prestrukturiranje –

10.9.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 235/26

(1)

Komisija je z dopisoma z dne 5. avgusta 2009 in 30. septembra 2009 zaprosila Nemčijo za informacije o členu 8c zakona o davku na dohodek pravnih oseb (Körperschaftsteuergesetz, v nadaljevanju: KStG). Nemške oblasti so na ta zahtevka odgovorile z dopisoma z dne 20. avgusta 2009 in 5. novembra 2009. Na podlagi sklepa z dne 24. februarja 2010 je Komisija sprožila formalni postopek preiskave v zvezi s pomočjo na podlagi člena 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

(2)

Odločitev Komisije o sprožitvi formalnega postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (3). Komisija je pozvala vse zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe.

(3)

Nemške oblasti so odgovorile z dopisom z dne 9. aprila 2010.

(4)

V Bruslju sta bila organizirana dva sestanka z nemškimi oblastmi, in sicer 9. aprila 2010 in 3. junija 2010. Nemčija je predložila dodatna pojasnila 2. julija 2010. Komisija ni prejela nobenih pripomb zainteresiranih strani.

(5)

Obdavčitev pravnih oseb v Nemčiji večinoma temelji na zakonu o davku na dohodek (Einkommensteuergesetz, v nadaljevanju: EStG) in KStG. Člen 10d(2) EStG omogoča, da se izgube, nastale v davčnem letu, prenesejo naprej; to pomeni, da se lahko obdavčljivi dohodek v skladu z načelom plačilne sposobnosti v prihodnjih davčnih letih zmanjša in se pri davčni osnovi upoštevajo izgube v višini do največ 1 milijona EUR na leto. V skladu s členom 8(1) KStG možnost prenosa izgub velja tudi za subjekte, ki so zavezani plačevanju davka od dobička pravnih oseb.

(6)

Možnost prenosa izgub je privedla do slamnatih podjetij (Mantelgesellschaften), ki so že zdavnaj prenehala opravljati kakršno koli gospodarsko dejavnost, vendar so ohranila izgube, ki so se prenašale naprej.

(7)

Da bi preprečile poslovanje slamnatih podjetij, so nemške zakonodajne oblasti leta 1997 omejile možnost prenosa izgub z uvedbo predpisa o slamnatem trgovanju (Mantelkaufregelung) v členu 8(4) KStG. Predpis je omejil prenos izgub na tiste gospodarske družbe, ki so bile pravno in ekonomsko enake družbi, ki je zabeležila izgube. Predpis ne vsebuje opredelitve pojma „ekonomsko enak“, navaja pa en negativen in dva pozitivna primera:

(8)

Zadnja dva primera sta bila običajno imenovana „Sanierungsklausel“ (določba, ki dovoljuje prestrukturiranje podjetij v težavah).

(9)

Člen 8(4) KStG je bil 1. januarja 2008 razveljavljen z zakonom o reformi obdavčitve podjetij iz leta 2008 (Unternehmensteuerreformgesetz).

(10)

S tem zakonom je bila uvedena nova različica člena 8c(1) KStG, ki predpisuje precej strožje omejitve za prenos izgub v primeru sprememb poslovnega deleža gospodarske družbe kot člen 8(4) KStG. Novo pravilo določa:

(11)

Novo pravilo prvotno ni določalo izjem za podjetja, ki so v postopku prestrukturiranja in v katerih se hkrati izvajajo občutne spremembe glede lastništva.

(12)

V skladu z obrazložitvenim memorandumom, ki ga je sprejel nemški parlament z zakonom o reformi obdavčitve podjetij iz leta 2008, je bil namen nadomestitve člena 8(4) KStG z novim členom 8c(1) KStG poenostaviti pravila (v obrazložitvenem memorandumu je navedeno, da je praktična uporaba člena 8(4) KStG sprožila veliko težkih pravnih vprašanj) in izboljšati ciljno usmerjanje na zlorabe (4). Zakonodajne oblasti so se zavedale, da sprememba pomeni, da v primeru prestrukturiranja podjetja v težavah, ki pomeni spremembo lastništva, prenos izgub ne bo več mogoč. Vendar je to veljalo za sprejemljivo, saj je bilo davčnim organom omogočeno, da v takšnem primeru odpišejo davčne dolgove na podlagi lastniškega kapitala celo brez eksplicitne zakonske določbe (5).

(13)

Junija 2009 je bil v člen 8c KStG vstavljen odstavek 1a, ki določa, da je prenos izgub še vedno mogoč, če se prevzem podjetja v težavah izvede z namenom prestrukturiranja. Na tej spremembi je bil osnovan del zakona o razbremenitvi državljanov – sklad za zdravstveno zavarovanje (Bürgerentlastungsgesetz Krankenversicherung) (6). Nova določba je prav tako imenovana Sanierungsklausel ali nova Sanierungsklausel, da se loči od svoje predhodne določbe iz člena 8(4) KStG. Določa izjemo pri omejitvi prenosa davčnih izgub, ki je začela veljati 1. januarja 2008 s sprejetjem člena 8c(1) KStG.

(14)

Člen 8c(1a) KStG določa, da lahko gospodarska družba prenese izgube kljub spremembi svojega poslovnega deleža, zajetega v členu 8c(1) KStG, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(15)

Člen 8c(1a) KStG je začel veljati 10. julija 2009 in se uporablja z veljavnostjo za nazaj od 1. januarja 2008.

(16)

Člen 8c(1a) KStG je bil najprej uveden samo za določen čas, in sicer do 31. decembra 2009. Nato pa je nemški parlament 22. decembra 2009, kot del zakona za pospeševanje gospodarske rasti iz leta 2009 (Wachstumsbeschleunigungsgesetz) (9), sprejel določbo, ki je izbrisala zadevno samoderogacijsko klavzulo iz KStG.

(17)

Upoštevati je treba, da je izgube, prenesene naprej, mogoče pokriti samo z dobičkom družbe, v kateri poteka prestrukturiranje. Prevzemna družba ne more kriti izgub z lastnim dobičkom.

(18)

To velja tudi, če prevzemna družba konsolidira svoje davčne obveznosti na skupinski ravni, saj prvi stavek točke 1 člena 15,KStG prepoveduje prenos izgube, če je nadzorovana hčerinska družba (Organgesellschaft) del integrirane skupine (Organschaft) (10).

(19)

Vendar v skladu z nemško zakonodajo o obdavčenju pravnih oseb takšne izgube ne zapadejo, temveč se le „zamrznejo“ na ravni subjekta in jih je mogoče uporabiti šele, ko podjetje ni več konsolidirano. Prenos takšnih „zamrznjenih“ izgub ni časovno omejen.

(20)

Prevzemna družba ima posredne koristi od člena 8c(1a) KStG, saj se po uspešno zaključenem postopku prestrukturiranja davčna obremenitev prestrukturirane družbe zmanjša. Poleg tega lahko prevzemna družba seveda vključi del ali vse svoje dejavnosti v prevzeto družbo in tako uporabi prenesene izgube.

(21)

Novo pravilo iz člena 8c(1a) KStG se od prejšnjega pravila iz razveljavljenega člena 8(4) KStG razlikuje v enem pomembnem vidiku, ki je ključnega pomena pri ocenjevanju za namene državne pomoči.

(22)

Družba v skladu s členom 8c(1) KStG izgubi pravico do prenosa izgub, če se prenese več kot polovica delnic, razen če velja Sanierungsklausel. Splošno pravilo je, da ob znatnih spremembah lastništva pravica do prenosa zapade. Obstoječa Sanierungsklausel je torej izjema od splošnega pravila.

(23)

V skladu s prejšnjim členom 8(4) KStG je kot splošno pravilo veljalo, da so se v primeru znatnih sprememb lastništva izgube še naprej prenašale, pod pogojem, da je bila družba ekonomsko enaka. Namen te izjeme je bilo preprečiti zlorabe, na primer v obliki poslovanja znotraj slamnatih podjetij.

(24)

Komisija je z dopisom z dne 24. februarja 2010 obvestila Nemčijo, da se je v zvezi s tem ukrepom odločila sprožiti postopek, določen v členu 108(2) PDEU.

(25)

V odločitvi o sprožitvi postopka je Komisija zavzela stališče, da člen 8c(1a) KStG razlikuje med finančno zdravimi družbami, ki ustvarjajo izgube, in družbami, ki so (potencialno) plačilno nesposobne ali prekomerno zadolžene, pri čemer koristi samo slednjim. Zdelo se je torej, da člen 8c(1a) KStG odstopa od referenčnega sistema, po katerem nobena od obeh vrst družb ne bi bila upravičena do prenosa izgub. Zato je Komisija predhodno sklenila, da je ukrep selektiven in pomeni državno pomoč, ker se je zdelo, da so izpolnjeni predpogoji iz člena 107(1) PDEU. Nazadnje je Komisija izrazila dvome o skladnosti ukrepa s členom 107(3)(b) PDEU, kot ga razlaga začasni ovir (11), in s členom 107(3)(c), kot ga razlagajo smernice za reševanje in prestrukturiranje (12) ter smernice o regionalni pomoči (13).

(26)

Odločitev Komisije o sprožitvi postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (14). Komisija je pozvala vse zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe.

(27)

Po sprožitvi formalnega postopka preiskave je nemško zvezno ministrstvo za finance naročilo davčnim organom, zadolženim za pobiranje davkov, naj prenehajo uporabljati člen 8c(1a) KStG, dokler Komisija ne sprejme končne odločitve v zvezi s tem primerom, in naj obvestijo zadevne subjekte, da bodo morali v primeru negativne končne odločitve Komisije sredstva državne pomoči vrniti (15).

(28)

Nemčija meni, da člen 8c(1a) KStG ne pomeni državne pomoči iz treh razlogov:

(29)

Nemčija nadalje dokazuje, da nova Sanierungsklausel iz člena 8c(1a) KStG pravzaprav ustreza stari Sanierungsklausel iz člena 8(4) KStG, ki je Komisija ni nikoli kritizirala (glej točko 4.4), in da so številne druge države članice uporabljale podobna davčna pravila (glej točko 4.5).

(30)

Ta argument so nemške oblasti prvič predstavile v svojem dopisu z dne 2. julija 2010. Nemčija trdi, da je mogoče načelo zasebnega upnika uporabiti tudi v zvezi z davčnimi dolgovi ali davkom podobnimi dolgovi (16). Odnos Nemčije do njenih davkoplačevalcev naj bi bil primerljiv z odnosom med zasebnim upnikom in dolžnikom, ki ju povezuje dolgoročna pogodba, na primer najemna pogodba ali pogodba o zaposlitvi. Po mnenju nemških oblasti bi se zasebni upnik, ki je vključen v dolgoročno pogodbo, odrekel delu prihodnjih zahtevkov, če bi s tem omogočil, da bi dolžnika prevzelo drugo podjetje, in tako zagotovil nadaljevanje dolgoročne pogodbe.

(31)

Nemčija meni, da je člen 8c(1a) KStG splošen ukrep, saj ga lahko uporabljajo vsa podjetja, ne glede na regijo, sektor in velikost. Nemčija poudarja, da se lahko vsako podjetje znajde v finančnih težavah, ki jih ne more samo obvladati, in tako postane kandidat za uporabo pravila.

(32)

Nemške oblasti ugotavljajo, da je Komisija v svojem obvestilu o podjetniški obdavčitvi iz leta 1998 zavzela stališče, da davčni ukrepi, ki so izključno tehnične narave, na primer pravila o prenosu izgub, niso selektivni, „če se brez razlik uporabljajo za vsa podjetja in za proizvodnjo vsega blaga“, in da „dejstvo, da imajo nekatera podjetja ali nekateri sektorji večje ugodnosti kot druga zaradi teh davčnih ukrepov, ne pomeni nujno, da so zajeti v pravila o konkurenci, ki urejajo državno pomoč. (17)“

(33)

Nemčija meni, da so bile te ugotovitve posebej pomembne pri davčnih spodbudah za raziskave in razvoj, pa tudi za varstvo okolja, usposabljanje in zaposlovanje. Po mnenju nemških oblasti davčna pravila, ki podpirajo podjetja, ki se še posebej trudijo na teh področjih, niso selektivna, ker veljajo za vsa podjetja, četudi de facto bolj koristijo podjetjem, ki delujejo v določenih sektorjih. Po mnenju Nemčije bi morali enaki argumenti veljati tudi za davčna pravila, ki podpirajo podjetja v težavah, prevzetih z namenom prestrukturiranja.

(34)

Nemčija trdi, da sta se Sodišče in Splošno sodišče strinjali, da lahko ukrep, ki koristi izključno podjetjem v težavah, načeloma predstavlja splošen ukrep, ki ni selektiven. V zvezi s tem Nemčija najprej navaja primer DMT, v katerem je Sodišče v zvezi z belgijskimi plačilnimi olajšavami za podjetja v težavah navedlo, da (18):

„Francoska vlada trdi, da plačilne olajšave v primerjavi s prispevki za socialno varnost ne predstavljajo državne pomoči, če se v popolnoma enakih okoliščinah odobrijo vsakemu podjetju, ki je v finančnih težavah. Zdi se, da to velja za režim, vzpostavljen z belgijsko zakonodajo. Vendar Komisija trdi, da ima belgijski urad za socialno varnost ONSS diskrecijsko pravico za odobritev plačilnih olajšav.

Iz besedila člena 92(1) Pogodbe je razvidno, da splošni ukrepi, ki ne podpirajo samo določenih podjetij ali proizvodnje samo določenega blaga, niso predmet te določbe. Nasprotno pa v primeru, ko ima organ, pristojen za odobritev finančne pomoči, toliko svobode, da lahko izbira upravičence ali pogoje za dodelitev finančne pomoči, takšna pomoč ne more veljati za splošno (v zvezi s tem glej zadevo C-241/94 Francija proti Komisiji [1996] Recueil I-4551, točki 23 in 24).

Nacionalno sodišče je tisto, ki mora v glavnem postopku odločiti, ali je pravica ONSS za odobritev plačilnih olajšav diskrecijska ali ne, in če ni, določiti, ali so plačilne olajšave, ki jih odobri ONSS, splošne narave ali dajejo prednost določenim podjetjem.“

(35)

Poleg tega Nemčija navaja primer HAMSA, v katerem so španske oblasti zagovarjale stališče, da ukrep ni selektiven, ker velja za vsa podjetja v težavah. O tej točki je Splošno sodišče odločilo, da (19):

„V tem primeru utemeljitve, na katero se sklicujeta kandidat in Kraljevina Španija, da je španski zakon z dne 26. julija 1922, ki se nanaša na odlog plačil, splošen postopek, ki velja za vsa podjetja v težavah, ni mogoče sprejeti. Čeprav je res, da se zakon ne more selektivno uporabljati v prid določenih kategorij podjetij ali sektorjev dejavnosti, je treba upoštevati, da odpisi dolgov, ki jih kritizira Komisija, ne izhajajo samodejno iz uporabe zakona, temveč iz prostih preudarkov zadevnih javnih organov. Poleg tega na osnovi ustaljene sodne prakse velja, da ko ima organ, pristojen za odobritev finančne pomoči, toliko svobode, da lahko izbira upravičence ali pogoje za dodelitev finančne pomoči, takšna pomoč ne more veljati za splošno (sodba z dne 29. junija 1999 v zadevi C-256/97, DM Transport (Recueil I-3913, točka 27)).“

(36)

Nemške oblasti trdijo, da člen 8c(1a) KStG, za razliko od ukrepov v primerih DMT in HAMSA, ne predvideva diskrecijskih odločitev javnih organov, temveč da njegova uporaba samodejno izhaja iz zakona. Zato je mogoče uporabiti argument a contrario in trditi, da člen 8c(1a) KStG ni selektiven.

(37)

Poleg tega je Nemčija mnenja, da člen 8c(1a) KStG tvori del zbirke pravil nemškega zakona o plačilni nesposobnosti. Upravičenost podjetja temelji predvsem na pojmih plačilne nesposobnosti, nevarnosti plačilne nesposobnosti in prekomernega zadolževanja, ki so opredeljeni v uredbi o plačilni nesposobnosti in ki so podlaga za sprožitev stečajnih postopkov.

(38)

Glede vprašanja selektivnosti Nemčija ugotavlja, da s stališča Komisije vsakršno znižanje davkov predstavlja državno pomoč, četudi se uporablja na splošno, in da takšno stališče ni v skladu s PDEU.

(39)

Nemčija trdi, da izjemo, ki jo določa člen 8c(1a) KStG, upravičujeta narava in celotna struktura nemškega sistema obdavčenja pravnih oseb. Trdi, da obstaja objektivna razlika med podjetji v težavah, v katerih je potrebno prestrukturiranje, in drugimi podjetji ter da ta objektivna razlika upravičuje različno obravnavanje podjetij v težavah, ki so prevzeta z namenom prestrukturiranja. Nemške oblasti utemeljujejo svoj argument s tremi premisleki.

(40)

Prvič, medtem ko lahko finančno trdna podjetja izbirajo, ali bodo poiskala finančno pomoč na trgih kapitala ali našla podjetje, ki jih bo prevzelo, imajo podjetja v težavah na voljo samo drugo možnost, saj se jim ne bo uspelo zadolžiti na trgu kapitala ali pridobiti posojila. Podjetja v težavah bodo zato sistematično izgubila pravico do prenosa svojih izgub, medtem ko lahko stabilna podjetja vedno izbirajo med posojilom in iskanjem kupca.

(41)

Drugič, ratio legis člena 8c(1) KStG, tj. preprečevanje poslovanja v slamnatih podjetjih z nakopičenimi izgubami, ne zahteva izključitve prenosa izgub v primerih, kadar je namen prevzema prestrukturiranje in ne le optimizacija davkov. Brez omejitve člena 8c(1a) KStG na prevzeme podjetij v finančnih težavah z vidika prestrukturiranja, tj. če bi bili vključeni tudi drugi prevzemi, načelo ratio legis ne bi več veljalo.

(42)

Tretjič, namen člena 8c(1) KStG je zagotoviti, da prodajna cena deležev v podjetjih temelji izključno na ekonomski vrednosti podjetja in da nanjo ne vpliva vrednost nakopičenih izgub za optimizacijo davkov. V primeru prevzema podjetja v težavah zaradi prestrukturiranja pa morebitna vrednost nakopičenih izgub nima posebnega pomena. Nemčija ta argument utemeljuje s pojasnilom, da računovodje v računovodskih izkazih poslovnih skupin ne pripisujejo nikakršne vrednosti potencialnim prenesenim izgubam podjetja v težavah.

(43)

Zaradi vseh treh razlogov skupaj Nemčija meni, da člen 8c(1a) KStG, četudi bi bil prima facie selektiven, v vsakem primeru upravičujeta narava in celotna struktura nemškega sistema obdavčenja pravnih oseb.

(44)

Nemčija ugotavlja, da je člen 8c KStG, ki je začel veljati 1. januarja 2008, nadomestil podobno pravilo, ki je bilo istega dne razveljavljeno, namreč člen 8(4) KStG. Obe pravili si prizadevata doseči enak cilj, tj. preprečiti poslovanje v slamnatih podjetjih z nakopičenimi izgubami.

(45)

Nemčija ugotavlja, da Komisija ni nikoli izrazila zaskrbljenosti v zvezi s členom 8(4) KStG in da se torej zdi, da to pravilo ni predstavljalo državne pomoči.

(46)

Nemčiji se zato zdi mnenje Komisije v zvezi s to zadevo protislovno.

(47)

Nemčija je opozorila, da imajo številne druge države članice pravila, ki so primerljiva s členom 8c(1a) KStG. Med temi državami so Avstrija, Belgija, Finska, Italija, Luksemburg in Nizozemska. Ugotavlja, da Komisija v zvezi s pravili glede državne pomoči proti tem državam članicam ni ukrepala, čeprav so podobnosti med sistemi zelo velike.

(48)

V zvezi z odstavkom 34 odločitve o sprožitvi postopka, v katerem je opisano, kako je Komisija ukrepala glede francoskega sistema, Nemčija poudarja, da se nemški sistem razlikuje od francoskega, ki je omejen na določene gospodarske sektorje in predvideva popolno oprostitev davka od dobička pravnih oseb.

(49)

Člen 107(1) PDEU določa, da je vsaka pomoč, ki jo v kateri koli obliki dodeli država članica iz državnih sredstev in ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga in ki škodi trgovini med državami članicami, nezdružljiva z notranjim trgom.

(50)

Ukrep je treba financirati iz državnih sredstev, uporabo državnih sredstev pa mora biti mogoče pripisati državi. Izguba davčnega prihodka je enakovredna porabi državnih sredstev v obliki davčnih izdatkov. S tem ko Nemčija dovoljuje podjetjem, da si znižujejo svojo davčno obremenitev s prenosom izgub, izgublja prihodek, ki pomeni državno pomoč. Nemčija je obvestila Komisijo, da bi lahko izvajanje ukrepa privedlo do vsakoletnega primanjkljaja davčnih prihodkov v višini 900 milijonov EUR. Ker ukrep pomeni izgubo državnih sredstev, je torej dodeljen iz državnih sredstev. Pomoč se dodeli po zakonu, zato jo je mogoče pripisati državi.

(51)

Poleg tega mora ukrep prenesti selektivno prednost na upravičenca. V skladu z ustaljeno sodno prakso pojem pomoči ne zajema le pozitivnih posledic, temveč tudi ukrepe, ki v različnih oblikah ublažijo stroške, ki so običajno vključeni v proračun podjetja (20).

(52)

V skladu s členom 8c(1) KStG določene spremembe v lastniški strukturi podjetja pomenijo delno ali popolno izgubo možnosti za prenos preteklih izgub za davčne namene.

(53)

Člen 8c(1a) KStG določa izjemo od tega pravila, če se sprememba lastništva nanaša na podjetje v težavah in se izvede za namen prestrukturiranja.

(54)

Člen 8c(1a) KStG bi torej lahko priznaval selektivno prednost podjetjem, ki izpolnjujejo te pogoje, saj jim omogoča, da za izračun obdavčljivega dohodka pokrijejo pretekle izgube s prihodnjimi dobički.

(55)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 28, Nemčija trdi, da člen 8c(1a) KStG ne pomeni takšne selektivne prednosti iz treh razlogov:

(56)

Nemčija poudarja tudi podobnosti med členom 8c(1a) KStG in njegovim predhodnikom, členom 8(4) KStG (glej točko 5.2.4), ter dejstvo, da imajo druge države članice podobna pravila (glej točko 5.2.5).

(57)

Nemčija trdi, da je člen 8c(1a) KStG skladen z načelom zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu, ker ustreza vedenju zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu, ki je v dolgoročnem pogodbenem razmerju z dolžnikom.

(58)

Komisija zavrača to trditev kot neutemeljeno iz več razlogov. V skladu s sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča se načelo zasebnega upnika uporablja le, če ima država vlogo gospodarskega subjekta, ne pa tudi v primeru, ko uveljavlja svoje pravice kot javni organ (21). V tem primeru država v vlogi javnega organa izvaja davčni monopol.

(59)

Komisija meni, da sodna praksa, ki jo navaja Nemčija, te ocene ne spremeni. Člen 8c(1a) KStG se nanaša na ugotavljanje davčnega dolga, medtem ko so se dejstva, ki so privedla do odločitev Sodišča v zadevah Španija proti Komisiji  (22) in DMT  (23), nanašala na primere, ko je imela uprava možnost, da opusti obstoječe davčne dolgove. V tem primeru torej načela zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu ni mogoče uporabiti.

(60)

Drugič, tudi če bi ga bilo mogoče uporabiti, čemur Komisija oporeka, Komisija ugotavlja, da se davčna ugodnost odobri samodejno, brez predhodne ocene skupnih izgub (ki določajo največjo količino za prihodnja znižanja davkov), možnosti upravičenca za ponovno doseganje rentabilnost ali strateške pomembnosti dolžnika. Zasebni upnik v tržnem gospodarstvu v svojih splošnih pogojih poslovanja ne bi omogočil takšne samodejne opustitve prihodnjih dolgov, če mu ne bi bili vnaprej znani možna količina opustitve, finančne možnosti dolžnika in njegova strateška pomembnost.

(61)

Tretjič, Komisija ugotavlja, da člen 8c(1a) KStG v nasprotju z dolgoročnim pogodbenim razmerjem ne obravnava opustitve obstoječih dolgov, temveč zmanjšanje morebitnih prihodnjih dolgov, ki bi se lahko pojavilo, ko se finančno stanje dolžnika ponovno stabilizira. Z drugimi besedami, če država dovoli prenos dolgov, ni neporavnanih dolgov.

(62)

Četrtič, Komisija ugotavlja, da v primeru plačilne nesposobnosti podjetje dolžnika običajno prevzame drugo podjetje. Ker ima država monopol nad davki, lahko pobere davke od drugega podjetja. Tako torej dolžnika, ki zapusti trg, nadomesti drug dolžnik. V nasprotju z načelom zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu načelo zvestobe obstoječih strank ne vpliva na odločitev države.

(63)

Komisija ugotavlja, da v tem primeru načela zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu ni mogoče uporabiti, ker je država uveljavljala svoje pristojnosti kot javni organ in ni delovala kot gospodarski subjekt. Tudi če bi bilo načelo zasebnih upnikov v tržnem gospodarstvu v tem primeru mogoče uporabiti, je Komisija ugotovila, da zasebni upnik v dolgoročnem pogodbenem razmerju, če bi bil v enakem položaju kot država, ne bi sprejel ukrepa, podobnega členu 8c(1a) KStG.

(64)

V skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti glede selektivnosti davčnega ukrepa člen 107(1) PDEU zahteva oceno, ali nacionalni ukrep po določenem zakonskem sistemu daje prednost „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“ v primerjavi z drugimi podjetji ali proizvodnjo blaga, ki so z vidika cilja, za katerega si sistem prizadeva, v primerljivem stvarnem in pravnem položaju (24).

(65)

Zato mora Komisija pri ocenjevanju selektivnosti davčnega ukrepa najprej določiti splošna ali „običajna“ pravila, ki veljajo na področju obdavčitve znotraj obstoječega davčnega sistema („referenčni sistem“). Nato mora določiti, ali ukrep odstopa od pravil referenčnega sistema, in sicer s primerjavo gospodarskih subjektov, ki so z vidika cilja, ki si ga prizadeva doseči davčni sistem države članice, v primerljivem stvarnem in pravnem položaju.

(66)

Komisija meni, da je referenčni sistem nemški sistem plačevanja davka od dobička pravnih oseb v sedanji obliki in zlasti pravila o prenosu davčnih izgub za podjetja, v katerih se lahko spremeni lastništvo in so navedena v členu 8c(1) KStG. Kot je opisano zgoraj v uvodni izjavi 10, po tem pravilu neizrabljene izgube v celoti zapadejo, če se več kot 50 % lastniških pravic prenese na prevzemnika; če se v obdobju petih let prenese več kot 25 %, vendar manj kot 50 % lastniških pravic, izgube zapadejo sorazmerno. Komisija torej zaključuje, da je zapadlost izgub splošno pravilo, tj. referenčni sistem, v primeru spremembe lastništva podjetja.

(67)

Komisija ugotavlja, da je člen 8c(1) KStG že uporabila kot referenčni sistem v eni od prejšnjih zadev (25). V tej zadevi je Komisija za nezdružljivo z notranjim trgom razglasila izjemo iz člena 8c(1) KStG, ki podjetjem, ki jih prevzamejo družbe za tvegani kapital, dovolijo prenos izgub kljub spremembi lastništva. Argumenti, ki so se izoblikovali v tem sklepu, prav tako veljajo za to zadevo.

(68)

Z oddaljevanjem od referenčnega scenarija člen 8c(1a) KStG omogoča družbam, ki so ali bi lahko bile v času prevzema plačilno nesposobne ali prekomerno zadolžene, da za namen prestrukturiranja prenesejo izgube, če izpolnjujejo določene pogoje (glej uvodno izjavo 14)).

(69)

Nemčija trdi, da je cilj člena 8c(1a) KStG odpraviti davčno oviro za prestrukturiranje podjetij v težavah. Z vidika cilja davčnega sistema so samo podjetja v težavah v primerljivem stvarnem in pravnem položaju. Ker člen 8c(1a) KStG velja za vsa podjetja v težavah, ni selektiven.

(70)

Nemčija meni, da sodbi v zadevah DMT  (26) in HAMSA  (27) podpirata to stališče. Nemčija trdi, da sta Sodišče in Splošno sodišče odločili, da so ukrepi v teh zadevah selektivni, ker so zahtevali diskrecijske odločitve javnih organov. Iz teh sodb nasprotno sledi, da ukrep, ki velja za vsa podjetja v težavah in ki ne dopušča diskrecije javnih organov, ni selektiven.

(71)

Komisija je najprej poudarila, da je treba cilj davčnega sistema izoblikovati na ravni referenčnega sistema in ne na ravni izjeme (28). Cilj sistema plačevanja davka od dobička pravnih oseb je ustvariti prihodke za proračun. Pojavi se vprašanje, ali se ta cilj upošteva pri podjetjih, ki neupravičeno zmanjšujejo svojo davčno osnovo s prenosi izgub iz slamnatih podjetij. Namen člena 8c(1) KStG je preprečevanje prenosa izgub družbam, ki spremenijo lastništvo. To je razvidno iz obrazložitvenega memoranduma k zakonu, ki je uvedel člen 8c(1) KStG in razveljavil člen 8(4) KStG (29). Tako so torej vsa podjetja, ki spremenijo lastništvo, z vidika cilja davčnega sistema v primerljivem stvarnem in pravnem položaju.

(72)

Komisija poudarja, da so samo podjetja v težavah upravičena do izjeme, ki jo omogoča člen 8c(1a) KStG. Vendar lahko podjetja, ki v času prevzema niso oz. niso v nevarnosti, da bi bila plačilno nesposobna ali prekomerno zadolžena, prav tako ustvarjajo izgubo, ampak niso upravičena do prenosa izgub.

(73)

Zato Komisija zaključi, da člen 8c(1a) KStG razlikuje med podjetji, ki ustvarjajo izgubo, vendar so sicer stabilna, in podjetji, ki so ali bi lahko bila plačilno nesposobna ali prekomerno zadolžena, in sicer v prid slednjim. Člen 8c(1a) KStG tako razlikuje med podjetji, ki so z vidika cilja davčnega sistema v primerljivem stvarnem in pravnem položaju.

(74)

Drugič, Komisija poudarja, da sodna praksa Sodišča in Splošnega sodišča v nasprotju z nemškim stališčem ukrepa, ki velja za vsa podjetja v težavah in ne dopušča diskrecije javnih organov, po definiciji ni nikoli obravnavala kot neselektivnega.

(75)

Glede zadeve DMT je treba upoštevati, da Sodišče v odgovor na pripombo francoske vlade, ki ustreza stališču Nemčije v tej zadevi, v točki 28 zaključuje, da četudi nacionalne oblasti niso imele diskrecije, je bilo še vedno nacionalno sodišče tisto, ki bi moralo odločiti, ali je zadevni nacionalni ukrep splošen ali selektiven. Zato Sodišče posredno priznava, da je nacionalni ukrep, ki je dostopen vsem podjetjem v težavah in ne dopušča diskrecije javnih organov, še vedno lahko selektiven.

(76)

V zvezi z zadevo HAMSA Komisija ugotavlja, da se obiter dictum v točki 157 nanaša na splošno špansko zakonodajo o plačilni nesposobnosti. Vendar pri zadevnem ukrepu v zadevi HAMSA ni šlo za ukrep na podlagi zakona o plačilni nesposobnosti, temveč za opustitev dolga, ki so jo španske oblasti odobrile prostovoljno, brez vsakršne pravne obveznosti, znesek dolga pa je bil veliko višji kot pri opustitvah dolgov, ki so jih odobrili zasebni upniki. Zadeva torej ni pomembna za oceno zadevnega ukrepa.

(77)

Generalni pravobranilec Fennelly skladno s svojim mnenjem v zadevi Ecotrade potrjuje, da so pravila, ki veljajo za vsa podjetja v težavah, lahko selektivna in pomenijo državno pomoč (30).

(78)

V nasprotju s stališčem Nemčije je torej analiza zadevnega ukrepa, ki jo je izvedla Komisija, skladna s sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča.

(79)

Komisija je torej mnenja, da je člen 8c (1a) KStG prima facie selektiven.

(80)

V skladu s sodno prakso Sodišča ukrep, ki je upravičen z naravo ali splošno shemo sistema, katerega del je, ne izpolnjuje tega pogoja selektivnosti, čeprav daje prednost prejemniku (31).

(81)

Ko torej Komisija, kot v zadevnem primeru, sklene, da se zdi zadevni ukrep prima facie selektiven, mora oceniti, ali je razlikovanje upravičeno z naravo ali splošno shemo davčnega sistema, katerega del je.

(82)

Komisija ugotavlja, da mora za takšno upravičenost v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča poskrbeti država članica (32).

(83)

Sodišče je nadalje pojasnilo, da je treba razlikovati med cilji posamezne davčne ureditve, ki so zanjo postranskega pomena, in mehanizmi, vključenimi v davčni sistem, ki so potrebni za doseganje teh ciljev. Samo drugi mehanizmi izpolnjujejo pogoje za upravičenost ukrepa zaradi narave ali splošne sheme davčnega sistema, katerega del je.

(84)

Komisija meni, da je v tem primeru treba razlikovati med ciljem iz člena 8c(1) KStG in ciljem iz člena 8c(1a) KStG.

(85)

Kot priznava Nemčija v svojih stališčih, je cilj člena 8c(1) KStG preprečiti zlorabo prenosa izgub, ki ga dovoljuje nemški davčni sistem v obliki nakupov slamnatih podjetij.

(86)

V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da ima člen 8c(1) KStG veliko širši obseg kot njegov predhodnik, člen 8(4) KStG. Medtem ko je slednji izključeval prenos izgub samo v primeru, ko sta bila izpolnjena dva kumulativna pogoja, namreč prevzem s strani druge gospodarske družbe in nova gospodarska dejavnost, nova določba ne vključuje drugega pogoja. Prevzem s strani druge gospodarske družbe torej zadostuje za zapadlost pravice do prenosa izgub. Zakonodajalec se je zavedal te razlike v obsegu, saj je bil izrecni namen spremembe zakonodaje financirati znižanje stopnje davka od dobička pravnih oseb s 25 na 15 % (33).

(87)

Nasprotno pa člen 8c(1a) KStG ni namenjen preprečevanju zlorab. To je razvidno iz obrazložitvenega memoranduma z uvedbo nove Sanierungsklausel, ki jo je objavil nemški parlament. V obrazložitvenem memorandum je navedeno, da je bil člen §8c(1a) KStG uveden z namenom obvladovanja globalne finančne in gospodarske krize (34). Med krizo so bile omejitve v zvezi s prenosom izgub zaznane kot posebna ovira pri prestrukturiranju podjetij.

(88)

Komisija ugotavlja, da Nemčija v svojih pripombah k odločitvi o sprožitvi postopka poudarja dejstvo, da člen 8c(1a) KStG ni ukrep, namenjen preprečevanju zlorab, temveč je bil uveden za podporo podjetjem, ki so se v času finančne in gospodarske krize znašla v težavah.

(89)

Komisija zaključuje, da je cilj, ki ga želi doseči ta poseben davčni ukrep, postranskega pomena za davčni sistem. Skladno s sodno prakso Sodišča se ne gre zanašati na to, da bi prizadevanje za dosego takšnega postranskega cilja upravičilo ukrep z naravo in celotno strukturo davčnega sistema (35). Analizirati ga je mogoče le z oceno združljivosti.

(90)

Trije argumenti, ki jih je predložila Nemčija, te ocene ne morejo spremeniti.

(91)

Glede argumenta Nemčije, da podjetje v težavah nima druge možnosti, kot da pridobi finančna sredstva od vlagatelja, medtem ko stabilno podjetje, ki začasno ustvarja izgubo, lahko izbira med pridobitvijo finančnih sredstev na trgu kapitala in prevzemom s strani vlagatelja s poznejšim refinanciranjem, Komisija meni, da z vidika cilja davčnega sistema ni pomembno, kako podjetje financira svoje poslovanje. Sistem obdavčenja pravnih oseb temelji na obdavčenju dobička in objavi izgub. Kot je bilo mogoče opaziti med finančno in gospodarsko krizo, so o izgubah občasno poročala tudi finančno stabilna podjetja. Toda ob uporabi Sanierungsklausel ta finančno stabilna podjetja niso upravičena do prenosa izgub in so zato v primeru spremembe lastništva in naknadnega refinanciranja s strani novih delničarjev v primerjavi z nestabilnimi podjetji, ki ustvarjajo izgubo, v slabšem položaju. Poleg tega Komisija ugotavlja, da so imela stabilna podjetja, ki so občasno beležila izgubo, med finančno in gospodarsko krizo velike težave pri dostopanju do trgov kapitala. Tako so celo dejanske predpostavke, na katerih je osnovan prvi argument, nepravilne. Na osnovi tega Komisija zavrača prvi argument Nemčije.

(92)

V zvezi z drugim argumentom Nemčije, da je izjemo iz člena 8c(1a) KStG od splošne prepovedi prenosa izgub v primeru spremembe lastništva, določene v členu 8c(1) KStG, upravičeval ratio legis člena 8c(1) KStG, ker ni bilo nevarnosti zlorab v primeru prestrukturiranja podjetja v težavah, Komisija ugotavlja, da ta argument ne upravičuje omejitve iz člena 8c(1a) KStG za podjetja v težavah. Komisija poudarja, da v primeru prevzema finančno stabilnih podjetij prav tako ni nevarnosti zlorabe. Nevarnost zlorabe obstaja samo v zvezi s slamnatimi podjetji. Kot je navedeno zgoraj, ratio legis člena 8c(1) KStG ni le preprečevanje zlorab. Njegov cilj je tudi povečati davčno osnovo nemškega sistema obdavčenja pravnih oseb in izravnati zmanjšanje stopnje davka od dobička pravnih oseb s 25 % na 15 %. To pojasnjuje, zakaj člen 8c(1) KStG vključuje tudi številne prevzeme deležev, pri katerih ni nevarnosti zlorabe. Komisija torej zavrača argument Nemčije, da izjema, predstavljena v členu 8c(1a) KStG, ustreza ratio legis člena 8c(1) KStG.

(93)

V zvezi s tretjim argumentom Nemčije, da izgubam podjetij v težavah revizorji običajno ne pripisujejo nobene vrednosti, ko računajo časovno razmejene davčne obveznosti za konsolidirane računovodske izkaze, in zato možnost prenosa ne vpliva na prodajno ceno podjetja v težavah, Komisija ugotavlja, da je to osnovano na računovodskih merilih in torej z davčnega vidika nepomembno. Drugič, Komisija ugotavlja, da je ta argument v nasprotju z izjavo Nemčije, da nezmožnost prenosa izgub predstavlja oviro pri prestrukturiranju. To velja le, če prevzemno podjetje možnosti prenosa izgub pripisuje določeno denarno vrednost. Zato Komisija zavrača tudi tretji argument Nemčije.

(94)

Poleg tega Nemčija trdi, da ostale države članice prav tako zagotavljajo davčne olajšave za prestrukturiranje podjetij; ena takšnih je francoska shema pomoči za prevzem podjetij v težavah. Komisija ne more sprejeti argumenta Nemčije, ki temelji na primerjavi. Prvič, če želi država članica upravičiti ukrep, se lahko sklicuje le na načela lastnega davčnega sistema kot referenčnega sistema, po katerem se oceni, ali pravila državne pomoči podjetju zagotavljajo prednost ali ne.. Dejstvo, da utegnejo v drugih državah članicah obstajati primerljivi davčni ukrepi, ni pomembno, saj bi bili lahko morebitni takšni ukrepi zajeti v določbah Pogodbe. Drugič, pogoji, ki veljajo za ukrepe v francoski shemi, se razlikujejo od člena 8c(1a) KStG. Francoska shema predvideva davčno oprostitev za novo nastala podjetja, ki prevzamejo podjetje v težavah. Ko je Komisija leta 2004 razglasila shemo za nezdružljivo s skupnim trgom (36), ga je Francija spremenila, tako da je ustrezal pravilom o državni pomoči. Zagotovljene koristi so zdaj deloma de minimis. Drugi del pomoči ustreza merilom regionalne pomoči ali pomoči za mala in srednje velika podjetja (37).

(95)

Zato Komisija na podlagi zgoraj navedenega sklene, da zadevni ukrep ne izhaja neposredno iz osnovnih načel davčnega sistema ter ni upravičen z naravo in splošno shemo davčnega sistema.

(96)

Nemčija trdi, da je člen 8c(1a) KStG v bistvu enak staremu členu 8(4) KStG in da Komisija ni nikoli obravnavala člena 8(4) KStG kot državno pomoč.

(97)

Komisija poudarja, da Nemčija ni nikoli priglasila člena 8(4) KStG. Komisija zato še ni presodila, ali vsebuje državno pomoč.

(98)

Ta postopek se nanaša samo na člen 8c(1a) KStG, ker je bil začetek formalnega postopka preiskave omejen na to določbo. Nemčija se pri utemeljevanju člena 8c(1a) KStG ne more sklicevati na argument, da Komisija ni nikoli formalno oporekala členu 8(4) KStG, ker ga nemške oblasti nikoli niso priglasile.

(99)

Če bi se izkazalo, da je ta odločba podjetjem zagotavljala selektivno prednost, si Komisija pridržuje pravico, da analizira člen 8(4) KStG v skladu s pravili o državni pomoči.

(100)

Dejstvo, da druge države članice uporabljajo podobne ali enake davčne sheme, ki jih niso priglasile Komisiji, ne vpliva na analizo vprašanja, ali zadevni ukrep pomeni državno pomoč.

(101)

Komisija bo informacije, ki jih je posredovala Nemčija, analizirala v skladu s členom 10 postopkovne uredbe (38).

(102)

Zato Komisija sklene, da člen 8c(1a) KStG zagotavlja selektivno prednost podjetjem, za katera velja.

(103)

Ukrep mora biti takšen, da vpliva na trgovino znotraj Unije in izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco. Člen 8c(1a) KStG se ne osredotoča na posamezne sektorje; to pomeni, da imajo lahko od njega korist vsi sektorji. Skoraj vsi sektorji nemškega gospodarstva so dejavni na trgih, ki so odprti za konkurenco in trgovino znotraj Unije. Zato je ukrep takšen, da vpliva na trgovino znotraj Unije in izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco.

(104)

Komisija na podlagi informacij, ki jih je predložila Nemčija, ugotavlja, da so vsa podjetja, ki so upravičena do ukrepa, po nemškem zakonu o plačilni nesposobnosti upravičena do postopkov zaradi plačilne nesposobnosti (glej uvodno izjavo 14 in opombo 7). Tako so torej vsi potencialni upravičenci ukrepa podjetja v težavah v smislu člena 10(c) Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (v nadaljevanju: smernice za reševanje in prestrukturiranje). Posledično v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis noben od upravičencev ni upravičen do pomoči de minimis  (39), saj člen 1(h) te Uredbe s svojega področja uporabe izključuje podjetja v težavah.

(105)

Ker so torej izpolnjene vse zahteve, določene v členu 107(1) PDEU, Komisija meni, da v smislu tega člena shema prenosa davčnih izgub v primeru prestrukturiranja podjetij v težavah pomeni državno pomoč.

(106)

Komisija lahko razglasi državno pomoč za združljivo z notranjim trgom v skladu s členom 107(3) PDEU. V skladu s sodno prakso Sodišča breme dokazovanja združljivosti ukrepa nosi država članica (40). V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da Nemčija, kljub temu da jo je Komisija k temu izrecno pozvala v odločitvi o sprožitvi postopka, Komisiji ni predložila nobenih informacij o zadevi. Že zgolj iz tega razloga Komisija ne more razglasiti državne pomoči za združljivo z notranjim trgom.

(107)

Vendar je Komisija kljub temu preučila, ali bi lahko državni ukrep razglasila za združljivega z notranjim trgom. Komisija ima pri primerih pomoči iz člena 107(3) PDEU široko diskrecijo (41). Z uporabo te diskrecije je izdala smernice in obvestila, ki v skladu s členom 107(3) PDEU določajo merila, po katerih se lahko določene vrste pomoči razglasijo za združljive z notranjim trgom. V skladu z ustaljeno sodno prakso Komisijo zavezujejo smernice in obvestila, ki jih izda na področju nadziranja državne pomoči, v kolikor ne odstopajo od predpisov Pogodbe in jih države članice priznavajo (42).

(108)

Zato je treba najprej oceniti, ali priglašena pomoč sodi na področje uporabe ene ali več smernic ali obvestil in jo je mogoče razglasiti za združljivo z notranjim trgom, ker izpolnjuje pogoje za združljivost, določene v navedenih smernicah in obvestilih.

(109)

Ker je bil člen 8c(1a) KStG uveden z namenom obvladovanja težav, ki jih je povzročila finančna in gospodarska kriza, je Komisija preučila, ali bi ga bilo mogoče razglasiti za združljivega po členu 107(3)(b) PDEU, kot ga razlaga začasni okvir.

(110)

Ob upoštevanju trenutne finančne in gospodarske krize ter njenega vpliva na celotno gospodarstvo držav članic Komisija meni, da so nekatere kategorije državne pomoči za določen čas upravičene za odpravljanje krize in se po členu 107(3)(b) PDEU razglasijo za združljive z notranjim trgom. V začasnem okviru so določeni pogoji, pod katerimi bo Komisija razglasila takšne sheme pomoči za združljive.

(111)

Vendar člen 8c(1a) KStG ne spada med ukrepe, določene v začasnem okviru, ker se nanaša na davčne olajšave podjetij v težavah. Začasni okvir pa ne vključuje državne pomoči v obliki davčnih olajšav.

(112)

Zato Komisija meni, da člen 8c(1a) KStG ne izpolnjuje pogojev, da bi ga razglasila za združljivega po členu 107(3)(b) TFEU, kot ga razlaga začasni okvir.

(113)

Vendar pa Komisija opominja, da se omejen znesek pomoči za določene upravičence lahko razglasi za združljivega z notranjim trgom v skladu s točko 4.2 začasnega okvira, če izpolnjuje vse pogoje nemške sheme pomoči, ki ga je Komisija odobrila na tej pravni podlagi. Da bi bil upravičenec upravičen do tovrstne pomoči, mora predvsem dokazati, da 1. julija 2008 ni bil podjetje v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje (za velika podjetja) ali v smislu člena 1(7) Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (Uredba o splošni skupinski izjemi za državno pomoč – GBER) (44) (za mala in srednje velika podjetja), in da bruto ekvivalent dotacije ne presega 500 000 EUR. Poleg tega mora izpolnjevati vse pogoje iz točke 4.2.2 začasnega okvira in sklepa, s katerim je odobrena nemška shema pomoči.

(114)

Ker se člen 8c(1a) KStG nanaša na davčne ugodnosti za podjetja v težavah, je Komisija preučila njegovo združljivost v skladu s smernicami za reševanje in prestrukturiranje. Skladno s temi smernicami so do pomoči upravičena samo podjetja v težavah. Medtem ko se lahko plačilno nesposobno ali prekomerno zadolženo podjetje v smislu smernic šteje za podjetje v težavah, odstavek 13 smernic za reševanje in prestrukturiranje določa, da podjetje, ki pripada večji poslovni skupini ali ki ga prevzame večja poslovna skupina, običajno ni upravičeno do pomoči za reševanje ali prestrukturiranje. Ena od zahtev člena 8c(1a) KStG je sprememba poslovnega deleža. Po takšni spremembi utegne ciljno podjetje pripadati skupini. V takšnem primeru skupina običajno pomaga ciljnemu podjetju, ki nato po smernicah za pomoč in prestrukturiranje ni upravičeno do pomoči.

(115)

Poleg tega niti podjetja, ki so po smernicah za reševanje in prestrukturiranje upravičena do pomoči, ne izpolnjujejo drugih pogojev smernic.

(116)

Po odstavku 25(a) smernic za reševanje in prestrukturiranje je lahko pomoč za reševanje samo v obliki posojil in jamstev za posojila. Zato zadevna davčna ugodnost ne more biti obravnavana kot pomoč za reševanje.

(117)

V primeru pomoči za prestrukturiranje se v skladu s smernicami za reševanje in prestrukturiranje zahteva predložitev realističnega načrta prestrukturiranja za obnovitev sposobnosti preživetja podjetja. Pomoč mora biti omejena na nujno potrebno pomoč. To pomeni, da mora upravičenec prispevati za stroške prestrukturiranja. In končno, da ne bi prihajalo do neprimernih izkrivljanj konkurence, so v smernicah za reševanje in prestrukturiranje določeni izravnalni ukrepi.

(118)

Člen 8c(1a) KStG ne izpolnjuje vseh teh pogojev. Medtem ko je v obrazložitvenem memorandumu navedeno, da mora ciljno podjetje predložiti načrt prestrukturiranja s pozitivnimi poslovnimi napovedmi, ni navedeno, da bo načrt izpolnjeval zahteve smernic za reševanje in prestrukturiranje niti da je obseg pomoči omejen na nujno potrebno pomoč. Obseg pomoči je odvisen od izgub, ki jih je podjetje ustvarilo v preteklosti. Poleg tega člen 8c(1a) KStG ne predvideva prispevka upravičenca ali izravnalnih ukrepov.

(119)

Pomoč za reševanje in prestrukturiranje, odobrena velikim podjetjem, mora biti priglašena ločeno. Ni je mogoče odobriti kot del sheme. Člen 8c(1a) KStG ne razlikuje med velikimi podjetji ter malimi in srednje velikimi podjetji.

(120)

Celo pri malih in srednje velikih podjetjih, kadar je pomoč za reševanje in prestrukturiranje načeloma lahko v obliki sheme, Komisija opozarja, da določene zahteve za takšno shemo, določene v odstavku 82 smernic za reševanje in prestrukturiranje, niso izpolnjene iz istih razlogov, kot so navedeni v uvodni izjavi 117.

(121)

Zato Komisija meni, da člen 8c(1a) KStG kot pomoč za prestrukturiranje ni združljiv z notranjim trgom.

(122)

Člen 8c(1a) KStG je treba preučiti tudi z vidika smernic o regionalni pomoči.

(123)

Potencialni upravičenci morajo biti iz nemške regije, upravičene do regionalne pomoči. Po členu 8c(1a) KStG to ni nujno zavezujoč pogoj, ker določba velja za podjetja, ki se nahajajo kjer koli v Nemčiji.

(124)

Poleg tega smernice o regionalni pomoči iz svojega področja uporabe izključujejo podjetja v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje (glej odstavek 9). Tako torej na podlagi smernic o regionalni pomoči ne more biti razglašena za združljivo niti pomoč za podjetja v regijah, ki so do nje upravičena.

(125)

Zato Komisija meni, da ukrep kot regionalna pomoč ni združljiv z notranjim trgom.

(126)

Končno je treba člen 8c(1a) KStG preučiti tudi z vidika smernic o okoljski pomoči.

(127)

Poglavitni cilj smernic o okoljski pomoči je zagotoviti, da ukrepi državne pomoči privedejo do višje ravni varstva okolja, kot bi bila dosežena brez pomoči, in da v smislu izkrivljanja konkurence pozitivni učinki pomoči prevladajo nad negativnimi, ob upoštevanju načela „plača povzročitelj obremenitve“ (v nadaljevanju PPO), določenem v členu 191 PDEU.

(128)

Člen 8c(1a) KStG tega cilja ne uresničuje. Obrazložitveni memorandum ne navaja ciljev v smislu smernic o okoljski pomoči.

(129)

Kot je navedeno v odstavku 20 smernic za reševanje in prestrukturiranje, podjetja v težavah, katerega obstoj je v nevarnosti, ni mogoče obravnavati kot ustrezno sredstvo za promocijo drugih ciljev javne politike, dokler ni zagotovljeno njegovo preživetje. Ker so vsi potencialni upravičenci člena 8c(1a) KStG podjetja v težavah v smislu odstavka 10(c) smernic za reševanje in prestrukturiranje, Komisija meni, da se člen 8c(1a) KStG ne more šteti za okoljsko pomoč.

(130)

Komisija ugotavlja, da priglašeni ukrep sodi tako v začasni okvir kot tudi v smernice za reševanje in prestrukturiranje. Zato jo iz razlogov, navedenih v uvodni izjavi 109 in naslednjih, pri izvajanju presoje po členu 107(3)(b) in (c) PDEU zavezujeta ti dve besedili.

(131)

Vendar pa lahko Komisija, če so ji predloženi prepričljivi argumenti za takšno ravnanje, presojo ponovi, če pri tem ravna v okviru omejitev, ki jih določa PDEU, in splošnih pravnih načel, zlasti načela enakega obravnavanja, kot ga razlaga sodna praksa Sodišča (48). Ob upoštevanju tega lahko skladno s sodno prakso Sodišča Komisija razglasi državno pomoč za združljivo z notranjim trgom, če je pomoč namenjena odpravljanju resne motnje v gospodarstvu države članice (člen 107(3)(b) PDEU) ali doseganju cilja skupnega interesa (člen 107(3)(c) PDEU) (49), je potrebna za dosego tega cilja (50) in ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(132)

V tem primeru Nemčija ni predložila nobenih argumentov o tem, da je pomoč združljiva z notranjim trgom neposredno po členu 107(3)(b) ali (c) TFEU.

(133)

Komisija ugotavlja, da je zaradi strukture ukrepa pomoči znesek pomoči odvisen od izgub, ki jih je upravičenec beležil v preteklosti. Zato ni nobene povezave med zneskom pomoči, ki jo prejme podjetje, in ciljem, ki si ga prizadeva doseči shema pomoči, tj. odstranitev ovir za prestrukturiranje in zagotavljanje podpore podjetjem v težavah med gospodarsko in finančno krizo. Zato Komisija sklepa, da shema pomoči ni omejena na to, kar je nujno potrebno za dosego cilja. Posledica tega je, da izkrivlja konkurenco na notranjem trgu v obsegu, ki je v nasprotju s skupnimi interesi.

(134)

Zato Komisija ugotavlja, da ukrepa ni mogoče razglasiti za združljivega neposredno na podlagi člena 107(3)(b) ali (c) PDEU.

(135)

Ker shema pomoči ni bila priglašena, predstavlja nezakonito pomoč.

(136)

Na podlagi uveljavljene prakse odločanja Komisije morajo po členu 107 Pogodbe upravičenci pomoč vrniti. To prakso potrjuje člen 14 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (51): „Če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč.“

(137)

Glede na to, da je zadevni ukrep nezakonita in nezdružljiva pomoč, jo je treba vrniti in s tem povrniti položaj, kakršen je bil na trgu pred odobritvijo pomoči. Vračilo se torej začne z datumom, ko je bila upravičencu dodeljena ugodnost, tj. ko je bila pomoč dana na razpolago upravičencu, do datuma dejanskega vračila pa se zaračunavajo obresti.

(138)

Komisija meni, da mora letni datum za plačilo davka na dohodek pravnih oseb veljati za datum, relevanten za določitev dneva, ko je bila pomoč dana na voljo upravičencu.

(139)

Nemčija mora sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenci vrnejo pomoč. Da Nemčija ugotovi, v koliko primerih je treba pomoč vrniti, mora sestaviti seznam podjetij, ki so bila upravičena do zadevnega ukrepa od 1. januarja 2008. V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da je Nemčija prenehala izvajati ukrep 30. aprila 2010. Nemško zvezno ministrstvo za finance je naročilo davčnim organom, zadolženim za pobiranje davkov, naj prenehajo uporabljati Sanierungsklausel, dokler Komisija ne sprejme končne odločitve v zvezi s tem primerom (52).

(140)

Državna pomoč, ki jo je treba vrniti, se izračuna na podlagi davčnih poročil zadevnih podjetij, tj. upravičencev iz člena 8c(1a) KStG. Znesek pomoči se izračuna kot razlika med davkom, ki bi ga bilo treba plačati brez uporabe člena 8c(1a) KStG, in davkom, ki je bil dejansko plačan v skladu z uporabo člena 8c(1a) KStG.

(141)

To ne vpliva na možnost, da se v primerih, kadar skupni znesek tako dodeljene pomoči ne presega bruto ekvivalenta dotacije 500 000 EUR in kadar so izpolnjeni vsi drugi pogoji, določeni v točki 4.2.2 začasnega okvira in sklepa Komisije, s katerim je na tej pravni podlagi odobrena nemška shema pomoči, zlasti glede tega, da podjetje 1. julija 2008 ni bilo v težavah, pomoč lahko šteje za združljivo na podlagi člena 107(3)(b) PDEU, kot ga razlagata začasni okvir in odobrena nemška shema pomoči. Kadar skupni znesek presega 500 000 EUR, je treba presežek vrniti.

(142)

Komisija opozarja Nemčijo na dejstvo, da se pomoč ne more šteti za združljivo v skladu s pravili de minimis  (53) ali shemo pomoči, izvzeto na podlagi GBER (54), ali katero koli shemo pomoči, odobreno na podlagi smernic o regionalni pomoči ali smernic o raziskavah, razvoju in inovativnosti (55), ker vsa ta besedila izključujejo odobritev državne pomoči podjetjem v težavah (56). Za vse ostale odobrene sheme pomoči mora Nemčija preveriti, ali sklep, s katerim se potrdi shema pomoči, iz obsega uporabe izključuje podjetja v težavah. Če jih ne, se lahko pomoč v skladu s temi shemami šteje za združljivo, če Nemčija dokaže, da so bili v času odobritve pomoči izpolnjeni vsi pogoji ustreznih shem.

(143)

Na podlagi navedenega Komisija ugotavlja, da shema za prenos davčnih izgub (člen 8c(1a) KStG, „Sanierungsklausel“) pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, ki se je nezakonito izvajala s kršitvijo člena 108(3) PDEU. Shema ni združljiva z notranjim trgom.

(144)

Komisija meni, da mora Nemčija sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenci vrnejo pomoč ukrepa Sanierungsklausel –

(a)

seznam upravičencev, ki so prejeli pomoč na podlagi sheme iz člena 1, in skupni znesek pomoči, ki jo je prejel vsak upravičenec na podlagi te sheme;

(b)

skupni znesek (glavnico in obresti), ki ga mora vrniti vsak upravičenec;

(c)

podroben opis že sprejetih ali načrtovanih ukrepov za uskladitev s tem sklepom;

(d)

dokumente, ki dokazujejo, da je bilo upravičencem naročeno, da vrnejo pomoč.

10.9.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 235/42

(1)

Avstrija je 27. junija 2008 predhodno priglasila načrtovane spremembe zakona o električni energiji iz obnovljivih virov (v nadaljnjem besedilu: zakon), ki je bil po mnenju Komisije leta 2006 v takratni obliki združljiv z notranjim trgom (2). Avstrija je 4. septembra 2008 priglasila novo različico zakona. Navedena različica je predmet tega sklepa.

(2)

Komisija je z dopisom z dne 28. oktobra 2008 zahtevala dodatne informacije. Potem ko je bilo poslano opozorilo, je Avstrija z dopisom z dne 22. decembra 2008 predložila dodatne informacije. Po srečanju z avstrijskimi predstavniki 11. februarja 2009 je Komisija z dopisom z dne 19. februarja 2009 zahtevala nadaljnje informacije. Avstrija je te informacije predložila v dopisu z dne 17. marca 2009. Z dopisom z dne 8. maja 2009 je Komisija zahtevala še dodatne informacije, ki jih je Avstrija predložila z dopisoma z dne 9. in 19. junija 2009.

(3)

Komisija je 9. julija 2008 od avstrijske delavske zbornice (Bundesarbeitskammer) prejela pritožbo v zvezi z ukrepom iz zakona v korist energetsko intenzivnih dejavnosti.

(4)

Komisija je 22. julija 2009 sprejela dvojno odločitev: odobrila je ukrepe v korist proizvajalcev električne energije iz obnovljivih virov, za katere je menila, da so v skladu s Smernicami Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: smernice o pomoči za varstvo okolja/Smernice) (3), vendar se je odločila, da začne formalno preiskavo v zvezi z mehanizmom oprostitve za energetsko intenzivne dejavnosti (4).

(5)

Komisija je z dopisom z dne 23. julija 2009 Avstrijo obvestila o tej odločitvi in jo pozvala, naj predloži vse informacije, potrebne za oceno ukrepa.

(6)

Komisija je svojo odločitev objavila v Uradnem listu Evropske unije  (5) in zainteresirane strani pozvala, naj predložijo svoje pripombe.

(7)

Avstrija je z dopisom z dne 19. avgusta 2009 prosila za podaljšanje roka za odgovor, ki ga je Komisija odobrila z dopisom z dne 9. septembra 2009. Avstrija je svoje pripombe predložila 8. oktobra 2009.

(8)

Medtem je avstrijska delavska zbornica z dopisom z dne 7. oktobra 2009 predložila ugotovitve o ukrepu v korist energetsko intenzivnih dejavnosti. Komisija je Avstrijo pozvala, naj predloži pripombe glede teh ugotovitev. Avstrija je pripombe predložila 23. decembra 2009, 23. aprila 2010 pa je zagotovila dodatne informacije.

(9)

Komisija je z dopisoma z dne 21. junija 2010 in 19. julija 2010 od Avstrije zahtevala dodatne informacije, ki so bile predložene 13. septembra 2010. Na zahtevo Avstrije so se 9. julija 2010 sestali predstavniki Komisije in Avstrije.

(10)

Avstrija je v dopisu z dne 24. novembra 2010 poudarila pomen zakona o električni energiji iz obnovljivih virov za državo in pozvala, naj se odločitev v zadevi sprejme do začetka decembra 2010. Komisija je na navedeni dopis odgovorila 7. decembra 2010. Dodatno srečanje z avstrijskimi predstavniki je potekalo 9. decembra 2010.

(11)

Avstrija je z dopisom z dne 30. decembra 2010 opozorila na utemeljitve, ki jih je v podporo ukrepu predložila med postopkom, in Komisijo pozvala, naj odobri mehanizem oprostitve za energetsko intenzivne dejavnosti. Komisija je na navedeni dopis odgovorila 25. januarja 2011.

(12)

Komisija je v odločitvi o začetku postopka z dne 22. julija 2009 odobrila spremenjeni zakon, razen oddelka 22c, ki vzpostavlja mehanizem oprostitve za energetsko intenzivne dejavnosti. Zato bo opis omejen na ta mehanizem.

(13)

Oddelek 3 zakona določa, da mora Avstrija enemu ali več podjetjem podeliti koncesijo za izvajanje nalog centra za obračun in poravnavo električne energije iz obnovljivih virov (Ökostromabwicklungstelle, v nadaljnjem besedilu: center za obračun in poravnavo). Zlasti morajo koncesionarji električno energijo iz obnovljivih virov od proizvajalcev kupovati po fiksni ceni in to energijo po fiksni ceni prodajati dobaviteljem električne energije. Dobavitelji električne energije morajo določen odstotek svoje celotne dobave kupiti od centra za obračun in poravnavo: zahtevani odstotek ustreza povprečnemu deležu električne energije iz obnovljivih virov v celotnem naboru virov električne energije v Avstriji.

(14)

Avstrija je do zdaj podelila le eno koncesijo na ravni države, in sicer le enemu centru za obračun in poravnavo, tj. Abwicklungsstelle für Ökostrom AG (v nadaljnjem besedilu: družba OeMAG). Družba OeMAG je običajna delniška družba, ki je ne ureja javno, ampak zasebno pravo, pri čemer jo revidira zapriseženi revizor. Njeno delovanje spremljata avstrijsko zvezno ministrstvo za gospodarske zadeve in delo ter avstrijski energetski regulator, tj. družba E-Control GmbH. Bistvene sestavne dele izvajanja ukrepa v korist energetsko intenzivnih dejavnosti (kot so ureditev za dodelitev električne energije trgovcem z električno energijo, cena, ki jo morajo plačati trgovci, ali prispevek končnih odjemalcev) organi vnaprej določijo z zakonom ali odredbo. Kakršen koli spor med vpletenimi podjetji je treba reševati na rednih sodiščih in ne z upravnimi postopki.

(15)

Družba OeMAG je delniška družba, katere lastniki so upravljavci prenosnega omrežja, banke in industrijska podjetja: 24,4-odstotni delež ima družba Verbund-APG, ostalo pa družbe VKW Netz AG, TIWAG Netz AG, CISMO GmbH, Oesterreichische Kontrollbank AG, Investkredit Bank AG in Smart Technologies, pri čemer ima vsaka 12,6-odstotni delež. Družba Verbund-APG je podružnica družbe Verbund AG (Österreichische Elektrizitätswirtschafts-Aktiengesellschaft, Verbundgesellschaft) in je v celoti v njeni lasti; 51-odstotni delež v družbi Verbund AG ima Republika Avstrija. Družba VKW Netz AG je v lasti družbe Illwerke AG, pri čemer ima 95,5 % delnic slednje v lasti zvezna dežela Vorarlberg. Družba TIWAG-Netz AG je v lasti družbe TIWAG AG, katere lastnica je v celoti zvezna dežela Tirolska. Družba CISMO GmbH je v lasti družbe Oesterreichische Kontrollbank AG, upravljavcev prenosnega omrežja ter podjetij za električno energijo in plin. Družba Oesterreichische Kontrollbank AG je v lasti avstrijskih bank. Družba Investkredit Bank AG je v večinski lasti bank Volksbanken. Družba Smart Technologies je v lasti družbe Siemens. Tako imajo v družbi OeMAG delničarji pod javnim nadzorom v lasti 49,6 % delnic in delničarji pod zasebnim nadzorom 50,4 % delnic. Komisija nima dokazov, da lahko delničarji pod javnim nadzorom izvajajo nadzor ali vsaj skupni nadzor nad družbo OeMAG.

(16)

Oddelek 22c(1) zakona vzpostavlja mehanizem, na podlagi katerega lahko energetsko intenzivne dejavnosti svojega dobavitelja električne energije prosijo, naj jim ne dobavlja električne energije iz obnovljivih virov. Da so do tega upravičene, morajo energetsko intenzivne dejavnosti dokazati, da izpolnjujejo naslednja pogoja:

Oprostitev se odobri na podlagi vloge energetskemu regulatorju, tj. družbi E-Control.

(17)

Če je oprostitev odobrena, je dobaviteljem električne energije zakonsko prepovedano, da tem velikim odjemalcem električne energije zaračunavajo dodatne stroške električne energije iz obnovljivih virov.

(18)

Oddelek 22c(5) zakona določa, da morajo pogodbe med distributerji električne energije in velikimi odjemalci električne energije določati, da distributer odjemalcu ne dobavlja električne energije iz obnovljivih virov in nanj ne prenese dodatnih stroškov električne energije iz obnovljivih virov. Vsako pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s tem, je nično in neveljavno (6).

(19)

Če je energetsko intenzivna dejavnost oproščena obveznosti nakupa, mora družbi OeMAG plačati nadomestilo, enakovredno 0,5 % njene neto vrednosti proizvodnje v predhodnem koledarskem letu (oddelek 22c(2) zakona).

(20)

V priglasitvi je Avstrija trdila, da je treba mehanizem oprostitve oceniti neodvisno od splošne sheme pomoči za proizvajalce električne energije iz obnovljivih virov, ker zadeva le „zasebne poslovne odnose“ med energetsko intenzivnimi dejavnostmi in distributerji. Avstrija je trdila, da oprostitev ne pomeni državne pomoči in da je v vsakem primeru, tudi če pomeni državno pomoč, združljiva z notranjim trgom po analogiji s poglavjem 4 smernic o pomoči za varstvo okolja.

(21)

V zvezi z vprašanjem obstoja državne pomoči je Komisija v odločitvi o začetku postopka ugotovila, da oprostitve od mehanizma financiranja ni mogoče oceniti ločeno od samega mehanizma financiranja. Komisija je menila, da je izjema ali oprostitev vedno neločljivo povezana z ustreznim predpisom, tako da je oprostitev sestavni del splošne sheme in jo je zato treba oceniti v skladu z zakonodajo o državni pomoči. Poleg tega je zakonodaja distributerjem z velikim deležem oproščenih odjemalcev dovoljevala, da vložijo vlogo za oprostitev od zagotovljene odkupne cene; tako bi lahko imela družba OeMAG zaradi sheme tudi neposredno izgubo, kar je še podprlo sklep, da je bila vključena državna pomoč (7).

(22)

Komisija je izrazila dvome o združljivosti mehanizma oprostitve s pravili glede državnih pomoči. Zato se je odločila, da začne formalno preiskavo v zvezi z mehanizmom.

(23)

Med čakanjem na končno odločitev Komisije je Avstrija odobrila ugodnosti, ki jih zagotavlja mehanizem oprostitve (8), na podlagi določbe Začasnega okvira, ki omogoča zagotovitev pomoči v višini do 500 000 EUR v obdobju od 1. januarja 2008 do 31. decembra 2010 (9). Komisija je to ureditev odobrila kot del ukrepa o državni pomoči št. N 47a/2009 Omejene ravni združljive pomoči v skladu z Začasnim okvirom („Österreichregelung Kleinbeihilfen“) (10). Ta shema se lahko uporablja za podjetja, ki 1. julija 2008 niso bila v težavah, v vseh sektorjih gospodarstva, razen v ribištvu in primarni proizvodnji kmetijskih proizvodov. V okviru tega ukrepa je imelo ugodnosti več kot 2 000 podjetij.

(24)

Tako kot v fazah pred in med priglasitvijo Avstrija še vedno meni, da ukrep v korist energetsko intenzivnih dejavnosti ne pomeni državne pomoči, ker ne vključuje uporabe državnih sredstev in ni selektiven.

(25)

Tudi če bi mehanizem oprostitve pomenil državno pomoč, Avstrija meni, da se lahko v vsakem primeru razglasi za združljivega z notranjim trgom po analogiji s poglavjem 4 smernic o pomoči za varstvo okolja, členom 25 Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) (11) in členom 17 Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (direktiva o davku na energijo) (12).

(26)

V zvezi z državnimi sredstvi Avstrija meni, da je zakon analogen z nemškim zakonom o obnovljivi energiji (Erneuerbare-Energien-Gesetz), ki po mnenju Avstrije ne vključuje uporabe državnih sredstev. Avstrija se v zvezi s tem sklicuje na odločitev Sodišča v zadevi PreussenElektra  (13).

(27)

Po mnenju Avstrije imata mehanizma oprostitve iz avstrijskega zakona o električni energiji iz obnovljivih virov in nemškega zakona o obnovljivi energiji naslednje skupne značilnosti:

(28)

Komisija je v odstavkih 42–48 odločitve o začetku postopka podrobno pojasnila, zakaj in v čem je ukrep, ki se ocenjuje, primerljiv z ukrepom, ki ga je obravnavalo Sodišče v zadevi Essent  (14). Avstrija te ugotovitve izpodbija z naslednjimi utemeljitvami:

(29)

Avstrija trdi, da oprostitev za energetsko intenzivne dejavnosti ne pomeni državne pomoči, ker ni selektivna.

(30)

Energetsko intenzivne dejavnosti so le delno oproščene financiranja podpore, ki se zagotavlja proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov. Družbi OeMAG morajo neposredno plačati nadomestilo v višini 0,5 % svoje neto vrednosti proizvodnje, s čimer še naprej prispevajo k financiranju podpore za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov.

(31)

Z navajanjem sodbe v zadevi Adria-Wien Pipeline  (19) Avstrija trdi, da ukrep pravno ni omejen na nekatere sektorje gospodarstva in dejansko ni selektiven. Vendar je v vsakem primeru upravičen na podlagi utemeljitve sistema, tudi če gre za selektivnost prima facie.

(32)

Pravna selektivnost: zakon o električni energiji iz obnovljivih virov ukrepa ne omejuje na nekatere sektorje gospodarstva ali podjetja določene velikosti ter tudi ne vključuje nobenih drugih selektivnih meril. V podporo temu argumentu Avstrija zatrjuje, da sodna praksa ne kaže, da je preskus selektivnosti za državno pomoč izpolnjen zgolj z določitvijo praga za neto vrednost proizvodnje. Poleg tega Avstrija poudarja, da ukrep ni omejen na posamezne sektorje gospodarstva ali podjetja določene velikosti in da zanj ne veljajo nobena druga selektivna merila: v okviru veljavne začasne ureditve ukrep vpliva na 19 različnih sektorjev in približno 2 300 podjetij. Ukrep torej ni pravno selektiven.

(33)

Dejanska selektivnost: po mnenju Avstrije veliko število sektorjev in podjetij, na katere vpliva mehanizem oprostitve, ter dejstvo, da ukrep ni omejen na nekatere sektorje ali podjetja določene velikosti in da zanj ne veljajo nobena druga selektivna merila, kažeta, da je ukrep dejansko splošni ukrep. Avstrija zatrjuje, da je tudi to stališče utemeljeno z zadevo Adria-Wien Pipeline. V zadevi Adria-Wien Pipeline je moralo Sodišče preučiti delno vračilo davka na energijo, ki je bilo odobreno podjetjem, če je davek presegal 0,35 % njihove neto vrednosti proizvodnje. Sodišče je razsodilo, da „nacionalni ukrepi, ki zagotavljajo vračilo davka na energijo za zemeljski plin in električno energijo ne pomenijo državne pomoči v smislu člena 92 Pogodbe ES [zdaj člen 107 PDEU] […], če se uporabljajo za vsa podjetja na nacionalnem ozemlju, ne glede na njihovo dejavnost“ (20).

(34)

Upravičenost na podlagi utemeljitve sistema: v zvezi s strukturo refinanciranja in mehanizma oprostitve Avstrija meni, da je oblika diferenciacije dajatev podobna temu, kar se uporablja v drugih sistemih financiranja iz davkov in pristojbin. Diferenciacija upošteva zmožnost podjetij za plačevanje dodatnih dajatev; je v skladu z utemeljitvijo sistema in zato ne pomeni državne pomoči. Avstrija meni, da je bilo takšno tudi stališče Komisije v dveh predhodnih sklepih o državni pomoči (21).

(35)

Poleg tega Avstrija poudarja, da mehanizem oprostitve ne zmanjšuje okoljskih koristi, ki jih zagotavlja zakon, ker obseg pomoči, ki je na voljo za podporo proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov, ni zmanjšan. Zmanjšanje okoljskih dajatev za nekatere dejavnosti je edini način za vzpostavitev trajnostnega mehanizma financiranja za električno energijo iz obnovljivih virov, ki je potreben za zagotovitev podpore za obnovljive vire energije.

(36)

V zvezi z vprašanjem združljivosti Avstrija zatrjuje, da se lahko poglavje 4 smernic o pomoči za varstvo okolja po analogiji uporablja za mehanizem oprostitve.

(37)

Poglavje 4 Smernic (točke 151–159) določa zahteve za državno pomoč, odobreno v obliki znižanj ali oprostitev okoljskih davkov. Določa dve vrsti ocene. Prvič, če je pomoč v obliki znižanj ali oprostitev okoljskega davka, ki je bil usklajen v okviru zakonodaje Skupnosti, je ukrep združljiv, če upravičenci plačujejo vsaj najnižjo davčno stopnjo Skupnosti, ki jo določa direktiva o davku na energijo (22). Če ukrep določa znižanja ali oprostitve usklajenih okoljskih davkov, ki presegajo te najnižje davčne stopnje, ali znižanja ali oprostitve okoljskih davkov, ki niso bile usklajene, mora država članica predložiti podrobne informacije o nujnosti in sorazmernosti ukrepa.

(38)

Avstrija predlaga, da se poglavje 4 Smernic v zvezi s pomočjo v obliki znižanj ali oprostitev okoljskih davkov po analogiji uporabi v tem primeru. Po mnenju Avstrije se lahko ukrep oceni zlasti po analogiji z določbami o usklajenih okoljskih davkih. Na tej pravni podlagi se lahko mehanizem oprostitve šteje kot združljiv, če zadevna podjetja plačajo najnižjo davčno stopnjo, ki jo določa direktiva o davku na energijo, tj. 0,50 EUR na MWh, kar dejansko drži. To pomeni, da se lahko dodatna pomoč iz sistema zagotovljene odkupne cene v obliki delne oprostitve prispevanja k njenemu financiranju šteje kot združljiva, ker prispevek, ki ga je še vedno treba plačati za financiranje podpore za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov, še naprej deluje kot dodatek k najnižjemu davku na električno energijo.

(39)

Avstrija meni, da mehanizem oprostitve vsaj posredno zagotavlja višjo raven varstva okolja. Po njenem mnenju je mehanizem oprostitve potreben, da se omogoči splošno povečanje zneska, ki ga odjemalci električne energije plačajo za električno energijo iz obnovljivih virov.

(40)

Avstrija ta argument podpira s primerjavo besedila točke 152 smernic o pomoči za varstvo okolja in člena 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah (23). Po primerjavi besedila Uredbe o splošnih skupinskih izjemah v več jezikovnih različicah Avstrija ugotavlja, da je področje uporabe člena 25 Uredbe širše od področja uporabe točke 152 Smernic: znižanje okoljskih davkov iz točke 152 Smernic se nanaša na davke na energijo, ki so bili v celoti usklajeni, medtem ko je na podlagi člena 25 Uredbe jasno, da so znižanja okoljskih davkov, kot so znižanja dajatev na električno energijo v skladu z direktivo o davku na energijo, izvzeta, če so izpolnjeni pogoji iz direktive o davku na energijo. Mehanizem oprostitve za energetsko intenzivne dejavnosti dejansko vsebuje zahteve za znižanje davkov iz direktive o davku na energijo. Utemeljitev, ocene in pristop direktive o davku na energijo ter določbe, ki se nanjo sklicujejo, kot je člen 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, se posledično uporabljajo za predlagani mehanizem oprostitve. Mehanizem oprostitve in sistem določanja stroškov za porabo električne energije izpolnjujeta pogoje iz direktive o davku na energijo ter sta zato upravičena v skladu s členom 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah ali združljiva z notranjim trgom po analogiji z navedenim členom (24).

(41)

Avstrija se pri tem sklicuje na Skupni dokument o reviziji smernic Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja in direktive o davku na energijo z dne 7. julija 2006 (25). V skupnem dokumentu je pojasnjeno, da države članice za smiselno diferenciacijo potrebujejo prilagodljivost. Narava in logika okoljskih davkov in dajatev sta takšni, da omogočata izjeme ali različne stopnje. Zato so države članice menile, da je treba smernice o pomoči za varstvo okolja in Uredbo o splošnih skupinskih izjemah razlagati širše.

(42)

Nazadnje, Avstrija navaja podroben argument za prikaz, da so podobni sistemi na voljo v drugih državah članicah, in poudarja, da je zakon o električni energiji iz obnovljivih virov zelo primerljiv z nemškim zakonom o obnovljivi energiji. Ker energetsko intenzivne dejavnosti v Avstriji konkurirajo podjetjem v drugih državah članicah (npr. Nemčiji) in zunaj EU, je mehanizem oprostitve bistven za zagotovitev, da niso v slabšem položaju glede na mednarodno konkurenco.

(43)

Avstrijska delavska zbornica je predložila pripombe v zvezi z začetkom formalne preiskave. Organizacija, ki je imela 3,2 milijona članov, je menila, da sistem financiranja iz zakona o električni energiji iz obnovljivih virov vključuje državno pomoč. Ni se strinjala s stališčem Avstrije, da je mehanizem oprostitve za energetsko intenzivne odjemalce združljiv z zakonodajo o državni pomoči. Mehanizem je dodatno obremenil mala in srednja podjetja (MSP) ter gospodinjstva, ki so morala kriti dodatne stroške obnovljive energije, čeprav niso glavni odjemalci. To bi povzročilo izkrivljanje konkurence na račun MSP.

(44)

Delavska zbornica se je sklicevala na odločitev Komisije z dne 4. julija 2006, v kateri je Komisija ugotovila, da zagotovljene odkupne cene pomenijo državno pomoč (26). Ker se pravni okvir, ki ureja zagotovljene odkupne cene, od takrat ni spremenil, je zbornica trdila, da sistem podpore iz zakona o električni energiji iz obnovljivih virov iz leta 2008 še naprej vključuje državno pomoč. Zbornica se je spraševala, kako lahko Avstrija zdaj podpira drugačno stališče kot takrat, ko je priglasila prejšnjo različico zakona.

(45)

Zbornica se ni strinjala z Avstrijo, da je treba oprostitev velikih odjemalcev od obveznosti nakupa, kot to določa zakon, obravnavati enako kot omejitev davkov na energijo. Avstrija si zdaj z navajanjem prejšnje odločitve Komisije, s katero je bila odobrena omejitev davkov na energijo, prizadeva tudi za odobritev mehanizma oprostitve za velike odjemalce električne energije; to ni sprejemljivo. Zbornica je menila, da analogija ni zakonita.

(46)

Omejitev davkov na energijo je državna pomoč, ki je odobrena prek davčnega sistema in katere namen je vsaj posredno izboljšanje varstva okolja, medtem ko oprostitev od obveznosti nakupa za energetsko intenzivne dejavnosti nima nobenega okoljskega cilja in ne more biti vključena v skladu s smernicami o pomoči za varstvo okolja.

(47)

Ker je zakon posebej določil oprostitev velikih odjemalcev od takšne obveznosti nakupa, določbe ni mogoče obravnavati kot znižanje ali oprostitev okoljskih davkov v smislu poglavja 4 Smernic.

(48)

Tudi če bi se poglavje 4 lahko uporabljalo po analogiji, mehanizem oprostitve z njim ne bi bil združljiv zaradi naslednjih razlogov. Ukrep ni omejen na obdobje 10 let. V sedanjih tržnih pogojih je cenovna elastičnost zadostna za zagotovitev, da bi se lahko vsako povečanje stroškov proizvodnje za zadevne industrije (kot sta papir in jeklo) preneslo na odjemalce; to pomeni, da mehanizem oprostitve ne izpolnjuje pogoja iz točke 158(c) Smernic.

(49)

Oprostitev ni bila sorazmerna, ker se od energetsko intenzivnih odjemalcev ne zahteva, da uporabljajo električno energijo iz obnovljivih virov, zaradi česar bi bil premik cen obnovljive energije proti ravni tržnih cen zapoznel. MSP in gospodinjstva morajo sama kriti dodatne stroške proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov, čeprav uporabljajo le majhne količine energije. Mehanizem oprostitve zato tudi ne izpolnjuje pogoja iz točke 159(a) Smernic.

(50)

Prav tako ni sklenjenih nobenih sporazumov v skladu s točko 159(c) Smernic, s katerimi bi se veliki odjemalci energije zavezali k doseganju ciljev zakona. Nazadnje, mehanizem oprostitve za velike odjemalce ne prispeva k energetski učinkovitosti ali okolju prijazni uporabi energije, ampak ravno nasprotno te odjemalce izvzema iz vsake udeležbe pri doseganju okoljskih ciljev po vsej EU.

(51)

Oddelek 22 zakona je zato operativni ukrep pomoči sui generis, ki ne ustvarja nobene okoljske koristi in ne spada v okvir smernic o pomoči za varstvo okolja. Ker ta pomoč ni časovno omejena in zanjo ni predvideno, da bi se sčasoma zmanjšala, ter ker izkrivlja konkurenco predvsem na račun MSP, ne sme biti odobrena.

(52)

Komisija je priglašeni ukrep preučila glede na člen 107 in naslednje člene PDEU ter člen 61 in naslednje člene Sporazuma EGP (27).

(53)

Komisija najprej poudarja, da priglašena zakonodaja vsebuje dva ločena ukrepa, ki sta bila obravnavana v okviru zakonodaje o državni pomoči v odločitvi o začetku postopka Komisije z dne 22. julija 2009 (28). Zakon določa pomoč v obliki zagotovljenih odkupnih cen v korist proizvajalcev električne energije iz obnovljivih virov. Vsebuje tudi določbo, v skladu s katero so lahko energetsko intenzivne dejavnosti – pod nekaterimi pogoji – delno oproščene obveznosti plačila zagotovljene odkupne cene. V svoji odločitvi z dne 22. julija 2009 je Komisija potrdila, da so zagotovljene odkupne cene v korist proizvajalcev električne energije iz obnovljivih virov pomenile državno pomoč, ki je združljiva z notranjim trgom, vendar je izrazila dvome o tem, ali je mehanizem oprostitve združljiv s pravili glede državnih pomoči, in je zato začela formalno preiskavo v zvezi s tem vidikom zakona. Komisija je v odločitvi z dne 22. julija 2009 odobrila podporo za proizvajalce električne energije iz obnovljivih virov kot združljivo državno pomoč, vendar ni predstavila končnega stališča o vprašanju, ali oprostitev energetsko intenzivnih dejavnosti podjetij od obveznosti nakupa pomeni državno pomoč in, če je temu tako, ali je ta mehanizem oprostitve združljiv s predpisi o državni pomoči. Ta vprašanja so bila obravnavana v formalni preiskavi, na kateri temelji ta sklep. Kot je pojasnjeno spodaj, pa je ugotovitev iz odločitve z dne 22. julija 2009, da so sredstva, ki jih proizvajalci električne energije iz obnovljivih virov prejemajo prek družbe OeMAG, državna sredstva, pomembna za ugotovitev obstoja državnih sredstev v mehanizmu, ki energetsko intenzivne dejavnosti oprošča prispevanja k tem sredstvom.

(54)

Ukrep pomeni državno pomoč iz člena 107(1) PDEU, če: pomeni prednost za prejemnike; ga financira država ali se financira iz državnih sredstev; daje prednost izbranim podjetjem ali gospodarskim dejavnostim; lahko prizadene trgovino med državami članicami in izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco na notranjem trgu.

(55)

Če morebitna prednost izhaja iz oprostitve ali delne oprostitve od regulativne dajatve, je potreben odgovor le na eno vprašanje, in sicer, ali je državni ukrep v okviru posamezne zakonsko predpisane sheme takšen, da v smislu člena 107(1) PDEU daje prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga v primerjavi z drugimi podjetji, ki so v pravnem in dejanskem položaju, primerljivem glede na cilj zadevnega ukrepa (29).

(56)

V tem primeru je cilj zadevnega ukrepa povečati prihodek od uporabnikov električne energije, da se financira proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov. Energetsko intenzivne dejavnosti so v enakem dejanskem in pravnem položaju kot vsi drugi uporabniki električne energije, ker vsi uporabljajo električno energijo in jo kupujejo od dobaviteljev električne energije, ki pa imajo obveznost nakupa določene količine električne energije iz obnovljivih virov po ceni, ki jo določa zakonodaja („transferna cena“ (Verrechnungspreis)). Brez mehanizma oprostitve bi morale energetsko intenzivne dejavnosti svojim dobaviteljem električne energije plačevati dodatne stroške električne energije iz obnovljivih virov, kot je prikazano na njihovem računu za električno energijo. Tako dobavitelji električne energije prenesejo dodatne stroške, ki nastanejo zaradi njihove obveznosti nakupa električne energije iz obnovljivih virov od centra za obračun in poravnavo. Drugi uporabniki električne energije, ki so v enakem dejanskem in pravnem položaju, ker vsi kupujejo električno energijo, nimajo te možnosti. Zato mehanizem oprostitve daje prednost energetsko intenzivnim dejavnostim v primerjavi z vsemi drugimi odjemalci električne energije.

(57)

Na podlagi oprostitve, ki jo je odobrila družba E-Control, energetsko intenzivne dejavnosti lahko zaprosijo, da se jim ne dobavlja električna energija iz obnovljivih virov, medtem ko za dobavitelje električne energije velja zakonska prepoved, da na oproščena podjetja prenesejo kakršne koli stroške, ki nastanejo zaradi njihove obveznosti, da kupujejo električno energijo iz obnovljivih virov od centra za obračun in poravnavo. Namesto tega energetsko intenzivne dejavnosti centru plačajo nadomestilo v višini 0,5 % svoje neto vrednosti proizvodnje.

(58)

Zato mehanizem oprostitve učinkuje tako, da omejuje prispevek energetsko intenzivnih panog prihodkom centra na določeni ravni. Tako so te delno zakonsko oproščene dajatev, ki bi jih morale plačevati pri običajnih tržnih pogojih. Zato mehanizem oprostitve pomeni prednost za podjetja, ki so do njega upravičena.

(59)

Po mnenju Avstrije lahko pomoč znaša do skupno 44 milijonov EUR na leto (30). Tako ukrep pomeni prednost za takšne energetsko intenzivne dejavnosti.

(60)

V zvezi s tem Avstrija navaja dvojno utemeljitev. Prvič, sredstva pod nadzorom družbe OeMAG ne pomenijo državnih sredstev. Drugič, tudi če sredstva pod nadzorom družbe OeMAG pomenijo državna sredstva, se z zmanjšanjem prihodkov OeMAG zaradi mehanizma oprostitve državna sredstva ne zmanjšajo, ker država na ravni pod družbo OeMAG (tj. na ravni energetsko intenzivnih odjemalcev in distributerjev električne energije) ni vključena.

(61)

Komisija ugotavlja, da mehanizem oprostitve za energetsko intenzivne dejavnosti zmanjšuje prihodke centra za obračun in poravnavo, tj. družbe OeMAG, ker dobavitelji električne energije niso zavezani k nakupu električne energije iz obnovljivih virov za tiste energetsko intenzivne dejavnosti, ki jim je bila odobrena oprostitev, in da je neposredno plačilo energetsko intenzivnih dejavnosti družbi OeMAG nižje od plačila, ki bi ga družba OeMAG prejela, če energetsko intenzivnim dejavnostim ne bi bila odobrena oprostitev.

(62)

V skladu s tem mora Komisija določiti, ali sredstva, ki so na podlagi zakona o električni energiji iz obnovljivih virov pod nadzorom centra za obračun in poravnavo, tj. družbe OeMAG, pomenijo državno pomoč. V tem primeru se zaradi ukrepa, ki se ocenjuje, zmanjšajo državni prihodki, kar pomeni, da se financira iz državnih sredstev.

(63)

V zadevi Essent  (32) je država podjetje SEP, ki je v lasti več nizozemskih družb za proizvodnjo električne energije, pooblastila za obveznost javnih služb, in sicer pobiranje prihodkov od doplačila, uvedenega za uporabnike električnega omrežja. Zakonodaja podjetju SEP dovoljuje uporabo prihodkov od doplačila le za namen, ki ga določa zakonodaja, to je za kritje nasedlih stroškov elektroenergetskih podjetij, ki so nastali v okviru liberalizacije trga električne energije.

(64)

Sodišče je ugotovilo, da doplačilo, ki ga pobira podjetje SEP, pomeni državno pomoč, ker so izpolnjeni naslednji pogoji:

(65)

V sodbi je jasno navedeno, da se obravnavani ukrep razlikuje od ukrepa, obravnavanega v zadevi PreussenElektra, ker v navedenem primeru „država podjetij ni pooblastila za upravljanje državnih sredstev, ampak so imela podjetja obveznost nakupa z lastnimi finančnimi sredstvi“ (33). Komisija je v svoji odločitvi o začetku postopka z dne 22. julija 2009 ugotovila, da je družbo OeMAG ustanovila Republika Avstrija, ki ji je tudi izdala dovoljenje, pri čemer je bila družbi v dokumentih o ustanovitvi dodeljena naloga upravljanja sredstev, potrebnih za podporo električne energije iz obnovljivih virov. Komisija je ugotovila, da dejstvo, da je družba OeMAG zasebna, ni zadosten dokaz, da ukrep ni vključeval državne pomoči. Priglašeni ukrep zlasti ni bil primerljiv s shemo iz zadeve PreussenElektra. Zadeva PreussenElektra se je nanašala na odnose med zasebnimi podjetji brez sodelovanja kakršnega koli posredniškega telesa, medtem ko je bila družbi OeMAG v skladu z zakonom o električni energiji iz obnovljivih virov v Avstriji dodeljena naloga zbiranja in razporejanja sredstev za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov.

(66)

Sodišče je prav tako razlikovalo med zadevo Essent ter zadevama Pearle in PreussenElektra: v zadevi Pearle se sredstva, ki jih je pobirala poklicna organizacija, niso uporabila za politiko, ki so jo določili javni organi, ampak za zasebno oglaševalsko akcijo; v zadevi PreussenElektra pa so zasebna elektroenergetska podjetja, ki so morala kupovati električno energijo iz obnovljivih virov po fiksni ceni, uporabljala lastna sredstva in ne prihodka od dajatve, ki so jo pobirala v imenu države (točke 72–74).

(67)

Zato mora Komisija v tem primeru oceniti, ali je družbo OeMAG tako kot podjetje SEP za pobiranje in upravljanje dajatve imenovala država oziroma ali družba tako kot podjetja v zadevi PreussenElektra  (34) uporablja lastna sredstva.

(68)

Prisotnost dajatve: Komisija mora najprej ugotoviti, ali denar, ki ga pobira družba OeMAG, pomeni dajatev. Oddelka 10 in 19 zakona o električni energiji iz obnovljivih virov določata, da morajo dobavitelji električne energije kupiti določeno količino električne energije iz obnovljivih virov po ceni, ki je višja od tržne cene, tj. po „transferni ceni“(Verrechnungspreis). Oddelek 22b zakona navaja, da je treba transferno ceno vsako leto določiti z odločbo zveznega ministra za gospodarske zadeve in delo, ter določa privzete vrednosti. Razlika med tržno ceno električne energije in transferno ceno, ki se določi z aktom javnega organa, pomeni dajatev za električno energijo. V tem primeru se dajatev ne plačuje drugim subjektom na trgu, ki izvajajo običajne poslovne dejavnosti, tako kot je bilo v zadevi PreussenElektra, zaradi česar je Sodišče sklenilo, da državna sredstva niso vključena. Tu se dajatev plača organu, ki ima posebno nalogo zbiranja in razporejanja teh sredstev izključno v namene javnega interesa.

(69)

Imenovanje zasebnega organa za pobiranje in upravljanje dajatve: zakon določa, da dajatve ne obračunava država, ampak pravni subjekt, ki ima koncesijo za opravljanje nalog centra za obračun in poravnavo. Koncesijo za opravljanje nalog centra za obračun in poravnavo za celotno Avstrijo ima zdaj družba OeMAG. Koncesija nalaga družbi OeMAG obveznost javnih služb, in sicer pobiranje dajatve v obliki transferne cene od vseh dobaviteljev električne energije.

(70)

Dobavitelji električne energije lahko na splošno prenesejo to dajatev na odjemalce električne energije, pri čemer se lahko z gospodarskega vidika domneva, da bodo običajno to tudi storili. Vendar jim zakon prepoveduje prenos dajatve na tiste energetsko intenzivne dejavnosti, ki so bile v skladu z oddelkom 22c zakona oproščene obveznosti nakupa električne energije iz obnovljivih virov.

(71)

Komisija je ugotovila, da je država družbo OeMAG pooblastila za gospodarsko službo v splošnem interesu, in sicer pobiranje in upravljanje dajatve.

(72)

Nadzor sredstev in uporaba za namen, kot ga določa zakonodaja: oddelek 23 zakona določa, da mora družba OeMAG prihodek od transferne cene hraniti na namenskem bančnem računu. Sredstva, zbrana na tem računu, se lahko uporabijo le za nakup električne energije iz obnovljivih virov. Družba OeMAG mora zveznemu ministrstvu za gospodarske zadeve in delo ali avstrijskemu računskemu sodišču odobriti, da kadar koli dostopa do vseh dokumentov v zvezi z računom. Ne glede na lastniško strukturo družbe OeMAG oddelek 15 zakona tudi določa, da mora računsko sodišče izvesti naknadne revizije družbe OeMAG.

(73)

Komisija je ugotovila, da mora družba OeMAG uporabiti sredstva za namen, kot ga določa zakonodaja, in da država strogo nadzira uporabo teh sredstev.

(74)

Komisija je na podlagi zadev Essent in Steinike ugotovila, da sredstva, ki jih zbira in upravlja družba OeMAG, pomenijo državna sredstva.

(75)

Avstrija je predložila več utemeljitev svojega stališča, da je položaj družbe OeMAG bolj podoben tistemu iz zadeve PreussenElektra kot tistemu iz zadeve Essent. V naslednjih uvodnih izjavah bo prikazano, da te utemeljitve ne vzdržijo preskusa.

(76)

Komisija najprej ugotavlja, da Avstrija primerja zakon o električni energiji iz obnovljivih virov z nemškim zakonom o obnovljivi energiji, kakršen je bil prej in kakršen je zdaj, pri čemer navaja sodbo Sodišča v zadevi PreussenElektra  (35). Vendar ta primerjava ni ustrezna za vprašanje, obravnavano v tem primeru. Komisija v tem sklepu preučuje le predlagani ukrep in ne bo poskušala oceniti nemške ali katere koli druge podobne zakonodaje, ker je treba vsako zadevo obravnavati ločeno. Vendar je treba v zvezi s predloženimi utemeljitvami ugotoviti, da se avstrijska zakonodaja bistveno razlikuje od nemškega zakona, ki se je upošteval v zadevi PreussenElektra. V zadevi PreussenElektra je Sodišče ugotovilo, da bi lahko uporabo državnih sredstev vključevale le ugodnosti, ki jih je neposredno odobrila država ali zasebni organ, ki ga imenuje ali ustanovi država. Sodišče je potem ugotovilo, da obveznost nakupa, ki velja za zasebna podjetja za dobavo električne energije, ni povzročala nobenega neposrednega ali posrednega prenosa državnih sredstev. Zato tu priglašena shema ni enaka shemi, obravnavani v zadevi PreussenElektra. Kot je navedeno v odločitvi o začetku postopka z dne 22. julija 2009, Komisija meni, da avstrijska shema vključuje uporabo sredstev, ki jih je mogoče pripisati državi. Avstrijska shema se od nemške razlikuje zlasti v tem, da predvideva posredniško telo, kot je družba OeMAG, ki ga imenuje država, pri čemer država spremlja in pregleduje zbiranje in porazdelitev sredstev, s katerimi upravlja navedeno telo. Komisija tudi ugotavlja, da lahko avstrijska shema omogoča neposredna plačila države družbi OeMAG.

(77)

V zvezi z veljavnim nemškim zakonom o obnovljivi energiji je treba ugotoviti, da navedeni ukrep ni predmet tega sklepa. Komisija ga še ni ocenila, zato ne more začeti podrobne obravnave domnevne analogije med avstrijskim zakonom o električni energiji iz obnovljivih virov in veljavnim nemškim zakonom o obnovljivi energiji.

(78)

Avstrija poleg tega trdi, da je družba OeMAG zasebno podjetje in ne organ, ki ga ureja javno pravo, kot v primeru gospodarskih družb, ki so bile obravnavane v sodbah v zadevah Air France in Salvat Père. Avstrijski organi lahko družbo OeMAG nadzirajo le tako, da naknadno preverjajo njene račune in ji odvzamejo koncesijo.

(79)

Komisija v zvezi s tem izpostavlja, da je iz sodbe v zadevi Essent razvidno, da v primeru, ko država imenuje organ za zbiranje in upravljanje prihodka od dajatve, ni potrebno razlikovanje na podlagi tega, ali gre za javni ali zasebni organ. Sodišče v svojih ugotovitvah ni navedlo, ali je bilo podjetje SEP v javni ali zasebni lasti, kar pomeni, da to dejstvo za sodbo Sodišča ni bilo pomembno. To je v skladu s točko 106 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Mengozzija v zadevi Essent in sodbo Sodišča v zadevi Steinike  (36).

(80)

Zato dejstvo, da je družba OeMAG podjetje pod zasebnim nadzorom, ne izključuje prisotnosti državnih sredstev. Ključno vprašanje je, ali je družbo država imenovala za pobiranje in upravljanje dajatve.

(81)

Avstrija nadalje trdi, da državni proračun ne pokriva nobenih izgub, ki bi jih morda imela družba OeMAG, in da je vloga javnih organov omejena na določanje cen za nakup in prodajo električne energije iz obnovljivih virov. V tem primeru torej ni obremenitve državnega proračuna, kot je prikazana v zadevah Sloman Neptun in Pearle.

(82)

Komisija ugotavlja, da je bilo v zadevi Essent dokazano, da denar, ki je na voljo zasebnemu subjektu, ki ga je država imenovala za pobiranje in upravljanje dajatve, pomeni državna sredstva. V skladu s tem je zmanjšanje ravni dajatve, ki jo plačujejo nekatera podjetja, za katera velja dajatev, zadostno, da pomeni obremenitev države.

(83)

V zvezi z utemeljitvijo Avstrije, da družba E-Control nima diskrecijske pravice pri oprostitvi obveznosti nakupa za energetsko intenzivne dejavnosti, Komisija izpostavlja, kot je generalni pravobranilec Mengozzi pojasnil v točki 109 svojih sklepnih predlogov v zadevi Essent, da dejstvo, da organ, imenovan za pobiranje in upravljanje dajatve, nima diskrecijske pravice, ne vpliva na vprašanje, ali ta sredstva pomenijo državna sredstva.

(84)

Zadnja utemeljitev Avstrije je, da na celoten znesek denarja, ki ga dobavitelji električne energije plačajo družbi OeMAG, mehanizem oprostitve ne vpliva, ampak ta spremeni le porazdelitev celotnega zneska med različne kategorije končnih odjemalcev električne energije. Komisija ugotavlja, da dejstvo, da je izgubo državnih prihodkov mogoče izravnati s povečanjem državnih prihodkov iz drugih virov, ne vpliva na vprašanje, ali se uporabljajo državna sredstva. Ključno je, da ima podjetje prednost in da se zaradi te prednosti zmanjšajo prihodki države od navedenega podjetja. Jasno je, da bo morala država na koncu poiskati druge vire prihodka, da bo nadomestila izpad sredstev.

(85)

Komisija ugotavlja, da se dejstva v tem primeru skladajo z dejstvi, obravnavanimi v zadevah Essent in Steinike: vsi pogoji za prisotnost državnih sredstev, določeni v zadevah Essent in Steinike, so izpolnjeni. Ukrep, ki se ocenjuje, se torej financira iz državnih sredstev.

(86)

Uporabo sredstev pod nadzorom družbe OeMAG ureja zakonodaja, in sicer zakon o električni energiji iz obnovljivih virov. Zato je uporabo sredstev mogoče pripisati državi.

(87)

Iz tega izhaja, da mehanizem oprostitve povzroča izgubo državnih sredstev, zato ga je mogoče pripisati državi.

(88)

Komisija izpostavlja, da čeprav se ukrep v teoriji morda zdi nevtralen z vidika podjetij in gospodarskih sektorjev, je v praksi lahko selektiven.

(89)

Avstrija trdi, da mehanizem oprostitve ne pomeni državne pomoči, ker ni selektiven, ampak splošen ukrep, dostopen vsem podjetjem in sektorjem. Avstrija navaja, da prag 0,5 % iz priglašene sheme ne uvaja nobene omejitve v smislu posameznih industrij, velikosti podjetja ali drugih selektivnih meril (37). Poleg tega je Avstrija ugotovila, da ukrep dejansko vpliva na 2 300 podjetij v 19 različnih sektorjih. Po njenem mnenju to dokazuje, da je ukrep dejansko dostopen vsem podjetjem in sektorjem gospodarstva.

(90)

Ukrep je selektiven, če daje prednost le nekaterim podjetjem ali proizvodnji nekaterega blaga. Ukrep ni selektiven, če se uporablja za vsa podjetja na nacionalnem ozemlju, ne glede na njihovo dejavnost.

(91)

Komisija ugotavlja, da dejstvo, da velja le prag 0,5 %, ni dovolj za opredelitev priglašene sheme kot splošnega ukrepa. Nasprotno, Komisija ugotavlja, da zaradi tega praga priglašenega ukrepa ne morejo uporabiti vsa podjetja na nacionalnem ozemlju.

(92)

Avstrija je navedla, da je priglašeni ukrep namenjen le podjetjem, katerih stroški se zaradi njihovega prispevka električni energiji iz obnovljivih virov povečajo za več kot 0,5 % njihove neto vrednosti proizvodnje. Komisija ugotavlja, da so ti pogoji zelo podobni zahtevam opredelitve pojma „energetsko intenzivna dejavnost“ iz člena 17(1)(a) direktive o davku na energijo (38). Avstrija trdi, da prag 0,5 % ni dovolj za opredelitev priglašenega ukrepa kot selektivnega. Avstrija meni, da sodba Sodišča v zadevi Adria-Wien Pipeline podpira to ugotovitev. V navedeni sodbi je moralo Sodišče preučiti delno vračilo davka na energijo, ki je bilo podjetjem odobreno, če je davek presegal 0,35 % njihove neto vrednosti proizvodnje. Sodišče je odločilo, da „nacionalni ukrepi, ki zagotavljajo vračilo davka na energijo za zemeljski plin in električno energijo ne pomenijo državne pomoči v smislu člena 92 Pogodbe ES [zdaj člen 107 PDEU] […], če se uporabljajo za vsa podjetja na nacionalnem ozemlju, ne glede na njihovo dejavnost“ (39).

(93)

Vendar Komisija meni, da navedena sodba ne izključuje ugotovitve o selektivnosti v zvezi s pragom 0,5 % v zadevnem primeru. Sodba je bila predhodna odločba, sprejeta na predlog avstrijskega sodišča, v kateri se je obravnavala obstoječa shema vračil davka na energijo. Avstrijsko sodišče je predložilo dve vprašanji. Prvič, želelo je vedeti, ali dejstvo, da je bilo v skladu z obstoječo shemo vračilo davka odobreno le podjetjem, ki se ukvarjajo s proizvodnjo blaga, pomeni, da je bilo vračilo selektivno. Drugič, zastavilo je hipotetično vprašanje, kako bi Sodišče ocenilo vračilo davka, ki ni omejeno na podjetja, ki se ukvarjajo predvsem s proizvodnjo blaga, ampak se uporablja za vsa podjetja, ne glede na njihovo dejavnost.

(94)

V zvezi s prvim vprašanjem je Sodišče ugotovilo, da je ukrep zaradi omejitve vračila davka na proizvajalce selektiven. V zvezi s hipotetičnim značajem drugega vprašanja, kako bi ocenilo vračilo davka, dostopno vsem sektorjem gospodarstva, je Sodišče odgovorilo na splošnejši način. Navedlo je, da je ukrep selektiven, če daje prednost nekaterim podjetjem ali proizvodnji nekaterega blaga, in ni selektiven, če brez razlikovanja zagotavlja ugodnosti vsem podjetjem na nacionalnem ozemlju (40). Sodišče je odločilo, da nacionalni ukrepi ne pomenijo državne pomoči „če se uporabljajo za vsa podjetja na nacionalnem ozemlju, ne glede na njihovo dejavnost“ (41). Sodišče ni navedlo, ali je treba ukrep, za katerega velja prag 0,35 %, obravnavati kot ukrep, ki se uporablja za vsa podjetja. Generalni pravobranilec Jacobs je to navedel v svojih sklepnih predlogih v poznejši zadevi pred Sodiščem: „Sodišče v sodbi Adria-Wien […] ni[…] presojal[o] učinka praga 0,35 %“ (42). Sodišču ni bilo treba odločati, ali je mehanizem oprostitve kot tak (tj. brez omejevanja na podjetja, ki se ukvarjajo predvsem s proizvodnjo blaga) dejansko selektiven. Zato Sodišče ni izključilo možnosti, da je prag 0,35 % lahko selektiven, če v praksi ukrep zaradi njega ni dostopen vsem podjetjem na nacionalnem ozemlju.

(95)

Komisija dejansko meni, da je Sodišče na nek način izrazilo, da je tak prag lahko selektiven, tudi če je ukrep dostopen več različnim sektorjem. V svojem odgovoru na drugo vprašanje je Sodišče zlasti navedlo, da „niti veliko število upravičenih podjetij niti raznolikost in velikost sektorjev, ki jim ta podjetja pripadajo, niso zadosten razlog za ugotovitev, da državna pobuda pomeni splošen ukrep gospodarske politike“ (43). V skladu s sodno prakso je mogoče veliko ukrepov, ki niso sektorski, obravnavati kot selektivne, če dejansko niso dostopni vsem podjetjem na nacionalnem ozemlju (44). Iz tega izhaja, da je tudi ukrepe, ki so dostopni vsem sektorjem, mogoče obravnavati kot selektivne, če dejansko niso dostopni vsem podjetjem na zadevnem ozemlju.

(96)

Ta vidik je izražen tudi v odločbi Komisije o povrnitvi energetskih dajatev v Avstriji (45). Po pravkar obravnavani sodbi Sodišča je Avstrija razširila ukrep, tako da vključuje podjetja iz vseh sektorjev. Vendar je Komisija pri svoji oceni spremenjene sheme ugotovila, da je ukrep še vedno selektiven, ker so ugodnosti kljub temu, da je vračilo uradno dostopno vsem podjetjem, v praksi na voljo le podjetjem z visoko porabo energije glede na njihovo neto vrednost proizvodnje (46). Komisija je ugotovila, da vračilo davka pomeni nezakonito (tj. nepriglašeno) državno pomoč in je nezdružljivo z notranjim trgom (47).

(97)

Zaradi navedene odločbe Komisije je avstrijsko upravno sodišče na Sodišče vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe (48). Vprašanja, ki jih je predložilo avstrijsko sodišče, so zadevala obseg učinkov nezakonitosti vračila davka, zato Sodišče ni ponovno obravnavalo vprašanja selektivnosti. Vendar pa je vprašanje obravnaval generalni pravobranilec. V svojih sklepnih predlogih je navedel, da bi, „[k]ot poudarja Komisija, […] omejitev povračila na storitvena podjetja (poleg proizvodnih podjetij), ki niso izvzeta iz praga 0,35 %, dejansko razširila krog upravičencev do pomoči. Ne bi pa odpravila učinkov pomoči kot takih, ker bi se ohranilo selektivno merilo“ (49). Prav tako je bil mnenja, da je „[o]brazložitev Komisije v odločbi iz leta 2004 […] glede selektivnosti praga 0,35 % spremenjene sheme prepričljiva“ (50).

(98)

Komisija ugotavlja, da je obravnavani prag 0,5 % v tem primeru merilo za izbor, ki omejuje ugodnosti priglašenega ukrepa za energetsko intenzivna podjetja in izvzema podjetja, ki niso energetsko intenzivna. Ne glede na število sektorjev, ki izpolnjujejo pogoje, prag onemogoča, da bi vsa podjetja na nacionalnem ozemlju koristila ugodnosti priglašenega ukrepa. Zaradi praga je priglašeni ukrep torej selektiven.

(99)

Komisija prav tako ugotavlja, da morajo biti podjetja za vključitev v mehanizem oprostitve, ki se v tem primeru ocenjuje, upravičena do vračila davka na energijo v skladu z avstrijskim zakonom o vračilu davka na energijo, ki je bil obravnavan v odločbi Komisije o povrnitvi energetskih dajatev v Avstriji. Obrazložitev Komisije iz navedene odločbe se torej smiselno uporablja v tem primeru.

(100)

V zvezi z drugim sklopom utemeljitev Avstrije Komisija ugotavlja, da je priglašeni ukrep selektiven tudi zato, ker se v praksi osredotoča zlasti na omejeno število podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo določenega energetsko intenzivnega blaga. V skladu s sodno prakso Sodišča se ukrep ne sme analizirati glede na njegove vzroke ali cilje, ampak glede na njegove učinke (51). To pomeni, da se ukrep lahko obravnava kot selektiven, če v praksi ni dostopen vsem podjetjem na nacionalnem ozemlju, čeprav je uradno dostopen vsem sektorjem in podjetjem. Sodišče je razsodilo, da „niti veliko število podjetij, ki koristijo ugodnosti, niti raznolikost in pomembnost industrijskih sektorjev, katerim ta podjetja pripadajo, ne utemeljujejo ugotovitve, da shema pomeni splošen ukrep gospodarske politike“ (52).

(101)

Komisija je pri svoji preiskavi ugotovila, da se je priglašena shema osredotočala predvsem na zelo majhno število podjetij, pri čemer se je večina teh podjetij ukvarjala s proizvodnjo blaga. Avstrija je 9. septembra 2010 predložila podatke, zbrane na podlagi sheme, kot se je trenutno uporabljala, tj. z intenzivnostmi pomoči pod pragi priglasitve. Glede na te podatke je od približno 300 000 podjetij v Avstriji za ugodnosti iz sheme zaprosilo le okrog 2 000 podjetij, kar je manj kot 1 % vseh avstrijskih podjetij. V okviru uporabe sheme je bilo približno 66 % ugodnosti namenjenih podjetjem, ki so se ukvarjala s „proizvodnjo blaga“ (53). Če bi Avstrija povečala intenzivnosti pomoči nad prage de minimis, v skladu s katerimi začasno deluje shema, bi bil ukrep po mnenju Komisije najverjetneje še bolj osredotočen na podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo blaga. To dokazuje dejstvo, da bi glede na podatke, ki jih je predložila Avstrija, intenzivnosti pomoči, večje od tistih iz različice sheme, ki se trenutno uporablja, veljale le za dvanajst podjetij in da le dve od teh podjetij delujeta v prometnem sektorju, medtem ko se jih deset ukvarja s proizvodnjo blaga (54).

(102)

Komisija ugotavlja, da priglašena shema večini sektorjev avstrijskega gospodarstva ne bo koristila ali pa bodo te koristi majhne, medtem ko bo koristila zlasti podjetjem, ki so dejavna v eni od panog proizvodnje blaga. Ne glede na število sektorjev, v katerih bodo podjetja morda koristila ugodnosti ukrepa, se ukrep osredotoča zlasti na podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo blaga, in ga je zato treba obravnavati kot dejansko selektivnega.

(103)

Komisija je sklenila, da je priglašeni mehanizem oprostitve selektiven, ker določa prag 0,5 %, ki omejuje ukrep na energetsko intenzivna podjetja, in ker se ta podjetja ukvarjajo zlasti s proizvodnjo blaga.

(104)

Komisija ugotavlja, da tudi ukrep selektivnega značaja ne izpolnjuje pogoja selektivnosti, če je upravičen z naravo ali splošno shemo sistema, kateremu pripada (55). Sodišče je vedno razsodilo, da mora to dokazati država članica (56).

(105)

Po mnenju Sodišča „je treba razlikovati med cilji, določenimi posebnemu davčnemu sistemu, ki so zunaj njega, in mehanizmi, ki so lastni samemu davčnemu sistemu in so potrebni za uresničitev teh ciljev“. Le zadnje je mogoče upravičiti z naravo ali splošno shemo davčnega sistema, ki mu ukrep pripada (57). Vse zunanje cilje je treba obravnavati na stopnji, ko se ocenjuje združljivost pomoči (58).

(106)

Avstrija meni, da je namen diferenciacije dajatev, ki jo uvaja oddelek 22c zakona, omogočiti plačevanje dodatnih dajatev glede na različne zmožnosti podjetij. Avstrija tudi meni, da mehanizem oprostitve ne zmanjšuje okoljskih koristi, ki jih zagotavlja zakon, ker obseg pomoči, ki je na voljo za podporo proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov, ni zmanjšan. Avstrija trdi, da je zmanjšanje okoljskih dajatev za nekatere dejavnosti edini način za vzpostavitev trajnostnega mehanizma financiranja za električno energijo iz obnovljivih virov, ki je potreben za zagotovitev podpore za obnovljive vire energije.

(107)

Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da je bistveni cilj sistema, ki temelji na transferni ceni, povečati prihodke za poseben namen spodbujanja obnovljivih virov energije. Vendar je cilj mehanizma oprostitve izboljšati konkurenčnost energetsko intenzivnih dejavnosti z zmanjšanjem njihove cene električne energije, s čimer bi se povečala sprejemljivost sistema, ki temelji na transferni ceni. Ta cilj ne izhaja iz utemeljitve in splošne sheme sistema.

(108)

Sodišče je razsodilo, da doseganje takega zunanjega cilja ne more upravičevati ukrepa s sklicevanjem na naravo ali splošno shemo davčnega sistema (59). Analizira se lahko le, ko se ocenjuje združljivost pomoči (60).

(109)

V podporo svojemu stališču, da je mehanizem oprostitve upravičen z utemeljitvijo in splošno shemo sistema, navaja Avstrija dva sklepa o državni pomoči, vendar so bile razmere v te primerih drugačne. Cilj ukrepa državne pomoči št. N 271/06 o danskem davku na presežno toploto ni bil izboljšati konkurenčnost, ampak uvesti enakopravno davčno obravnavo vseh energentov. Ukrep državne pomoči št. N 860/06 o oprostitvi davka na energijo za postopke z dvojno uporabo v Nemčiji je temeljil na načelu, da je treba energente obdavčiti samo takrat, kadar se uporabljajo za ogrevanje ali kot gorivo.

(110)

Iz tega izhaja, da priglašena oprostitev za energetsko intenzivne industrije ni upravičena z naravo ali splošno shemo sistema, kateremu pripada.

(111)

Komisija ugotavlja, da priglašeni ukrep izpolnjuje pogoj selektivnosti, ker je dejansko selektiven ter ni upravičen z naravo in splošno shemo sistema.

(112)

Upravičenci ukrepa, ki po mnenju Komisije pomeni pomoč za tekoče poslovanje, se večinoma ukvarjajo s proizvodnjo energetsko intenzivnega blaga, kot so izdelki iz kovine ali papirja (61). To so industrije, na področju katerih poteka trgovina med državami članicami, podjetjem v eni državi članici pa konkurirajo podjetja iz drugih držav članic. Zato lahko zadevni ukrep izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino na notranjem trgu.

(113)

Komisija ugotavlja, da pomeni mehanizem oprostitve državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, ker zmanjšuje državna sredstva in tako zagotavlja selektivno prednost energetsko intenzivnim dejavnostim. Zato lahko ukrep vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja konkurenco na notranjem trgu.

(114)

Avstrija se je zavezala, da pomoči ne bo začela izvajati, dokler je ne odobri Evropska komisija. Avstrija je ukrep priglasila, preden ga je začela izvajati, s čimer je izpolnila svojo obveznost iz člena 108(3) PDEU (62).

(115)

V skladu s členom 107(3) PDEU lahko Komisija državno pomoč razglasi za združljivo z notranjim trgom. Na podlagi ustaljene sodne prakse mora združljivost ukrepa dokazati država članica (63).

(116)

V primerih pomoči iz člena 107(3) PDEU ima Komisija široko diskrecijsko pravico (64). V okviru izvajanja svoje diskrecijske pravice je izdala smernice in obvestila o določitvi meril za razglasitev nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom v skladu s členom 107(3) PDEU. Sodišče je vedno razsodilo, da mora Komisija upoštevati smernice in obvestila, ki jih izda na področju nadzora državne pomoči, kadar ti ne odstopajo od pravil iz Pogodbe in jih države članice sprejemajo (65).

(117)

Zato je treba najprej preučiti, ali priglašena pomoč spada na področje uporabe enega ali več sklopov smernic ali obvestil in ali jo je mogoče razglasiti za združljivo z notranjim trgom, ker izpolnjuje zahteve glede združljivosti, ki so v njih določene.

(118)

Avstrija trdi, da priglašeni ukrep spada na področje uporabe smernic o pomoči za varstvo okolja (66) ali pa se smernice o pomoči za varstvo okolja smiselno uporabljajo. Poleg tega trdi tudi, da pomoč spada na področje uporabe Uredbe o splošnih skupinskih izjemah (67).

(119)

Vendar obstajajo jasno opredeljene okoliščine, v katerih se lahko dodeli pomoč za tekoče poslovanje. Pod posebnimi pogoji se lahko v skladu s poglavjem 4 smernic o pomoči za varstvo okolja (68) ali členom 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah (69) dodeli zlasti pomoč za tekoče poslovanje v obliki znižanja davkov. Pod nekaterimi pogoji se lahko pomoč oceni tudi neposredno na podlagi člena 107(3)(c) PDEU.

(120)

Področje uporabe smernic o pomoči za varstvo okolja je opredeljeno na naslednji način (70):

(121)

V skladu z opredelitvijo iz točke 70(1) Smernic „varstvo okolja“ pomeni „vse ukrepe, namenjene odpravi ali preprečevanju škode, ki jo fizičnemu okolju ali naravnim virom povzročajo lastne dejavnosti upravičenca, zmanjšanju tveganja take škode ali spodbujanju učinkovitejše uporabe naravnih virov, vključno z ukrepi za varčevanje z energijo in uporabo energije iz obnovljivih virov […]“. V točki 151 je navedeno, da ukrep spada na področje uporabe Smernic, če vsaj posredno prispeva k povečanju stopnje varstva okolja.

(122)

Avstrija meni, da mehanizem oprostitve posredno prispeva k varstvu okolja iz dveh razlogov: je nujen za zagotovitev politične podpore zvišanju transferne cene, kar je potrebno za financiranje nadaljnjega povečanja proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov; in zvišuje ceno za uporabo električne energije, s čimer spodbuja večjo energetsko učinkovitost.

(123)

Kar zadeva prvi razlog, Komisija ugotavlja, da ni nujne povezave med transferno ceno in povečanjem stopnje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov. Na podlagi Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (v nadaljnjem besedilu: direktiva o energiji iz obnovljivih virov) (71) mora Avstrija povečati proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov. Vendar se lahko sama odloči, kako bo to financirala. Lahko bi na primer uporabila davčne prihodke. Tako mehanizem oprostitve za povečanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov ni nujno potreben.

(124)

Kar zadeva drugi razlog, Komisija ugotavlja, da je učinek mehanizma oprostitve omejevanje. Zato se povprečna cena električne energije, ki jo plačujejo energetsko intenzivne dejavnosti, za vsako dodatno kilovatno uro, ki jo porabijo nad pragom, zniža. Mehanizem oprostitve torej ne spodbuja energetske učinkovitosti, ampak jo dejansko zmanjšuje.

(125)

Komisija ugotavlja, da mehanizem oprostitve ne spada na področje uporabe smernic o pomoči za varstvo okolja.

(126)

Tudi če bi ukrep spadal na področje uporabe Smernic, vendar ne spada, Komisija ugotavlja, da ga na podlagi tega ne bi bilo mogoče razglasiti za združljivega, ker zahteve iz poglavja 4 Smernic iz naslednjih razlogov niso izpolnjene.

(127)

Za namene ocene združljivosti poglavje 4 Smernic razlikuje med usklajenimi in neusklajenimi okoljskimi davki. Parafiskalna dajatev, ki jo predstavlja transferna cena, ni okoljski davek, ki je bil usklajen na ravni Unije. V direktivi o energiji iz obnovljivih virov so določeni obvezni cilji za energijo iz obnovljivih virov, vendar države članice same odločajo, kako bodo te cilje dosegle.

(128)

Zato bi bilo treba mehanizem oprostitve oceniti v skladu s pravili za neusklajene okoljske davke iz poglavja 4 Smernic (72).

(129)

V skladu z navedenimi določbami mora država članica predložiti informacije o zadevnih sektorjih ali kategorijah upravičencev, za katere veljajo oprostitve ali znižanja, stanju glavnih upravičencev v vsakem zadevnem sektorju in o tem, kako lahko obdavčenje prispeva k varstvu okolja. Oproščeni sektorji morajo biti primerno opisani, predložiti pa je treba tudi seznam največjih upravičencev za vsak sektor (zlasti ob upoštevanju prometa, tržnih deležev in velikosti davčne osnove) (73). Komisija mora na podlagi teh informacij oceniti, ali so znižanja ali oprostitve okoljskih davkov nujne in sorazmerne. Kar zadeva nujnost, mora izbira upravičencev temeljiti na objektivnih in preglednih merilih, pri čemer mora okoljski davek brez znižanja povzročiti znatno zvišanje proizvodnih stroškov, ki jih ni mogoče prenesti na odjemalce, ne da bi se zaradi tega znatno zmanjšala prodaja (74). Kar zadeva sorazmernost, mora država članica dokazati, da vsak posamezen upravičenec plača delež stopnje nacionalnega davka, ki na splošno ustreza njegovi okoljski učinkovitosti, ali vsaj 20 % nacionalnega davka, razen če je mogoče nižjo stopnjo upravičiti, ter da so znižanja ali oprostitve odvisne od sklenitve sporazumov, namenjenih doseganju okoljskih ciljev (75).

(130)

Vendar Avstrija kljub večkratnim pozivom Komisije teh informacij ni predložila (76). Zato Komisija ni mogla oceniti, ali je pomoč nujna in sorazmerna oziroma kako bi lahko prispevala k varstvu okolja.

(131)

Ker priglašeni mehanizem oprostitve niti posredno ne prispeva k varstvu okolja, je Komisija preučila, ali bi ga bilo mogoče odobriti po analogiji s poglavjem 4 smernic o pomoči za varstvo okolja.

(132)

Avstrija meni, da je mehanizem oprostitve mogoče oceniti po analogiji s pravili o znižanjih za usklajene davke na energijo iz točk 152 in 153 smernic o pomoči za varstvo okolja. V poglavju 4 Smernic sta določeni dve vrsti ocene znižanj okoljskih davkov, zaradi česar bi lahko bile ugotovitve različne. Prvič, določena so pravila za znižanje davkov na energijo, usklajenih na podlagi direktive o davku na energijo, kar je mogoče razglasiti za združljivo brez nadaljnje analize, če so upoštevane najnižje davčne stopnje iz direktive o davku na energijo. Drugič, določena so posebna pravila za oceno znižanj okoljskih davkov, ki niso bili usklajeni, in znižanj usklajenih davkov na energijo, ki so pod najnižjimi davčnimi stopnjami iz direktive o davku na energijo. Država članica mora v obeh primerih med drugim predložiti podrobne informacije o nujnosti in sorazmernosti ukrepa. Avstrija trdi, da bi Komisija lahko odobrila mehanizem oprostitve za parafiskalne dajatve na podlagi tega, da upravičenci plačujejo vsaj najnižje stopnje avstrijskih davkov na energijo.

(133)

Komisija ugotavlja, da med njenimi lastnimi sklepi ali sodbami evropskih sodišč ni precedensov, pri katerih bi se pravila za oceno usklajenih davkov na energijo v skladu s poglavjem 4 smernic o pomoči za varstvo okolja po analogiji uporabljala za parafiskalne dajatve.

(134)

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije se lahko pravilo prava Unije uporablja po analogiji le, če sta izpolnjena naslednja pogoja. Prvič, pravila, ki se uporabljajo za primer, morajo biti zelo podobna pravilom, ki naj bi se uporabljala po analogiji. Drugič, pravila, ki se uporabljajo za primer, morajo vsebovati opustitev, ki je nezdružljiva s splošnim načelom prava EU in jo je mogoče odpraviti z analogijo (77). Ob upoštevanju teh pogojev Komisija ugotavlja, da je analogijo v pravu EU mogoče uporabiti le v izjemnih okoliščinah.

(135)

Prvič, pravila, ki se uporabljajo za primer, morajo biti zelo podobna pravilom, ki naj bi se uporabljala po analogiji. Ker so v poglavju 4 smernic o pomoči za varstvo okolja obravnavana znižanja ali oprostitve okoljskih davkov, morajo biti pravila o priglašenih dajatvah na podlagi zakona o električni energiji iz obnovljivih virov podobna pravilom, ki se uporabljajo za okoljske davke.

Vendar Komisija ugotavlja, da pravni položaj v zvezi z okoljskimi davki na podlagi prava EU ni primerljiv s pravnim položajem v zvezi s parafiskalnimi dajatvami na podlagi prava EU. Medtem ko pravo EU ne vsebuje posebnih pravil v zvezi s parafiskalnimi dajatvami, posebna pravila o davkih na energijo obstajajo. Ta vključujejo zlasti najnižje davčne stopnje, določene z direktivo o davku na energijo, in izjeme od teh minimalnih stopenj pod pogoji iz poglavja 4 smernic o pomoči za varstvo okolja in člena 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah. V zvezi s parafiskalnimi dajatvami ni pravil o oprostitvah ali znižanjih ali pravil o najnižjih stopnjah.

(136)

Komisija ugotavlja, da parafiskalnih dajatev, določenih v okviru avstrijske sheme, ne urejajo pravila, podobna pravilom, ki se uporabljajo za okoljske davke na podlagi prava EU.

(137)

Drugič, pravila, ki se uporabljajo za primer, morajo vsebovati opustitev, ki je nezdružljiva s splošnim načelom prava EU in jo je mogoče odpraviti z analogijo.

(138)

Vendar je ukrepe, ki ne spadajo na področje uporabe smernic o pomoči za varstvo okolja, kljub temu mogoče oceniti na podlagi člena 107(3)(c) PDEU. Zato po mnenju Komisije v Smernicah ni opustitve, na podlagi katere bi lahko bila utemeljena ocena priglašenih ukrepov po analogiji. Ta ugotovitev je enaka ne glede na to, ali naj bi se uporabila analogija z usklajenimi ali neusklajenimi davki.

(139)

Poleg tega neobstoja pravil o oprostitvah parafiskalnih dajatev v nobenem primeru ne bi bilo mogoče odpraviti z analogijo s pravili o znižanjih davkov na energijo na podlagi prava EU. Če bi se pravila o znižanjih usklajenih davkov na energijo uporabljala po analogiji za neusklajene parafiskalne dajatve, bi lahko podjetja s plačevanjem takšnih parafiskalnih dajatev izpolnjevala najnižje davčne stopnje iz direktive o davku na energijo. Zato takšen pristop ni v skladu z načeli direktive o davku na energijo. Komisija meni, da so bile najnižje stopnje v direktivi o davku na energijo določene izključno za uporabo v okviru sistema usklajenih davkov na energijo. Niso bile določene, da bi se uporabljale kot merilo zunaj usklajenih davkov. Jasno je, da cilj najnižjih stopenj ni določiti splošno obremenitev energetsko intenzivnih dejavnosti zaradi okoljskih ureditvenih ukrepov, kot so zlasti ukrepi, ki izhajajo iz mehanizmov financiranja za zagotovljene odkupne cene. Poleg tega takšen pristop ne bi upošteval dejstva, da je politika državne pomoči prizanesljiva do oprostitev davkov nad usklajeno najnižjo stopnjo, ker so enaki konkurenčni pogoji vsaj v določenem obsegu zagotovljeni s skladnostjo z najnižjimi stopnjami, ki veljajo v vseh državah članicah. Ta trditev ne velja za obremenitve, ki izhajajo iz neusklajenih sistemov zagotovljenih odkupnih cen, pri katerih lahko kakršno koli odstopanje od običajnih prispevkov izkrivlja konkurenco.

(140)

Iz tega izhaja, da neobstoj pravil o znižanju parafiskalnih dajatev ne pomeni opustitve, ki je nezdružljiva s splošnim načelom prava EU in bi jo bilo mogoče odpraviti z analogijo z obstoječimi pravili o znižanjih usklajenih davkov na energijo.

(141)

Tudi če bi se navedena pravila lahko uporabljala po analogiji, se mehanizem oprostitve iz razlogov, navedenih v uvodnih izjavah 129–133, v nobenem primeru ne bi mogel šteti za združljivega.

(142)

Komisija ugotavlja, da analogija med priglašenim mehanizmom oprostitve in pravili za oceno znižanj usklajenih davkov na energijo na podlagi poglavja 4 smernic o pomoči za varstvo okolja ni mogoča, zato na podlagi takšne analogije mehanizma oprostitve ne more odobriti.

(143)

Komisija je preučila tudi, ali bi mehanizem oprostitve lahko odobrila na podlagi analogije s členom 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

(144)

Avstrija meni, da bi bilo kljub razlikam med besedilom poglavja 4 smernic o pomoči za varstvo okolja in besedilom člena 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah ukrep mogoče odobriti po analogiji s členom 25 Uredbe. Avstrija poudarja, da je v točki 152 smernic o pomoči za varstvo okolja določeno naslednje:

„Da bi bili znižanja in oprostitve usklajenih dajatev, zlasti tistih, ki so usklajene prek Direktive 2003/96/ES, odobreni v skladu s členom 87 Pogodbe ES, morajo biti združljivi z ustrezno veljavno zakonodajo Skupnosti ter izpolnjevati omejitve in pogoje, določene v Pogodbi“,

(145)

medtem ko je v členu 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah določeno naslednje:

„Sheme okoljske pomoči v obliki znižanj ali izvzetij iz okoljskih davkov, ki izpolnjujejo pogoje iz Direktive 2003/96/ES, so združljive s skupnim trgom v smislu člena 87(3) Pogodbe ter so izvzete iz obveznosti priglasitve po členu 88(3) Pogodbe, če so izpolnjeni pogoji iz odstavkov 2 in 3 tega člena“ (78).

(146)

Avstrija ugotavlja, da je področje uporabe člena 25 Uredbe lahko širše od področja uporabe točke 152 Smernic. Medtem ko se lahko točka 152 Smernic uporablja le za davke, usklajene na podlagi direktive o davku na energijo, Avstrija trdi, da člen 25 Uredbe določa le, da mora mehanizem oprostitve upoštevati najnižje davčne stopnje iz direktive o davku na energijo, tudi če ne gre za usklajeni davek na energijo. Zato bi se člen 25 Uredbe lahko uporabljal za znižanja neusklajenih okoljskih davkov, ki se lahko štejejo za združljiva, če splošni davčni sistem upošteva najnižje stopnje davkov na energijo. Avstrija priznava, da prispevki, ki se plačujejo na podlagi zakona o električni energiji iz obnovljivih virov, niso davki (79), vendar navaja, da bi bilo priglašeni mehanizem oprostitve mogoče oceniti in odobriti po analogiji z določbo o okoljskih davkih iz člena 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

(147)

Vendar po mnenju Komisije analogija s členom 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah ni mogoča. Prvič, pravila, ki se uporabljajo za primer, niso podobna pravilom, ki naj bi se uporabljala po analogiji. Iz besedila člena 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah je jasno razvidno, da se člen uporablja le za okoljske davke, ki so usklajeni na podlagi direktive o davku na energijo. Razvrstitev med davke na energijo je torej „pogoj“ za uporabo člena 25 Uredbe. To razlago podpira tudi dejstvo, da iz utemeljitve sistema Uredbe o splošnih skupinskih izjemah izhaja, da njeno področje uporabe ne more biti širše od področja uporabe smernic o pomoči za varstvo okolja, na katere se nanaša. Zato je jasno, da člen 25 Uredbe velja le za davke na energijo, ki so usklajeni na podlagi direktive o davku na energijo. Kot je pojasnjeno zgoraj, prispevki, ki se plačujejo na podlagi zakona o električni energiji iz obnovljivih virov, niso okoljski davki, zato se pravila iz direktive o davku na energijo za njih ne uporabljajo. Iz tega izhaja, da pravila o davkih na energijo niso podobna pravilom o avstrijskih zagotovljenih odkupnih cenah. Drugič, pravila, ki se uporabljajo za primer, ne vsebujejo opustitve, ki je nezdružljiva s splošnim načelom prava EU in bi jo bilo mogoče odpraviti z analogijo. Znižanja davkov ali podobni ukrepi, ki niso zajeti z Uredbo o splošnih skupinskih izjemah, niso samodejno nezdružljivi s pravom EU: za njih velja le splošna obveznost priglasitve v skladu s členom 108 PDEU. Nato jih je mogoče oceniti in razglasiti za združljive na podlagi smernic o pomoči za varstvo okolja ali, če se Smernice ne uporabljajo, neposredno na podlagi člena 107(3)(c) PDEU. Iz tega izhaja, da pravila, ki se uporabljajo za oceno avstrijske sheme pomoči, ne vsebujejo opustitve, ki je nezdružljiva s pravom EU.

(148)

Komisija ugotavlja, da analogija med prispevki, ki se plačujejo na podlagi zakona o električni energiji iz obnovljivih virov, in usklajenimi davki na energijo iz člena 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah ni mogoča, zato na podlagi takšne analogije mehanizma oprostitve ne more odobriti.

(149)

Komisija ugotavlja, da Avstrija ni trdila, da je mehanizem oprostitve mogoče razglasiti za združljivega neposredno na podlagi člena 107(3)(c) PDEU. Razloge za združljivost mora predložiti država članica (80), ki mora tudi dokazati, da so pogoji za takšno združljivost izpolnjeni, pri čemer se Avstrija samo zaradi tega ne more sklicevati na združljivost na podlagi teh razlogov.

(150)

Komisija je kljub temu preučila, ali bi na tej pravni podlagi mehanizem oprostitve lahko razglasila za združljivega.

(151)

V členu 107(3)(c) PDEU je določeno, da se „pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi“, lahko šteje za združljivo z notranjim trgom. Na podlagi sodne prakse Komisija lahko razglasi državno pomoč za združljivo z notranjim trgom, če pomoč prispeva k doseganju cilja skupnega interesa (81), če je potrebna za doseganje tega cilja (82) in če ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(152)

Zato se v skladu z ustaljeno prakso Komisije ukrepi lahko razglasijo za združljive neposredno na podlagi člena 107(3)(c) PDEU, če so nujni in sorazmerni ter če pozitivni učinki za skupni cilj odtehtajo negativne učinke na konkurenco in trgovino (83). Komisiji se zdi ustrezno, da v zvezi s tem postavi naslednja vprašanja:

(153)

Avstrija navaja, da je glavni cilj ukrepa varstvo okolja. Vendar mehanizem oprostitve ne prispeva k varstvu okolja, kot je prikazano v uvodnih izjavah 126–129.

(154)

Poleg tega naj bi se okoljski učinek ukrepa dosegel s splošnim zvišanjem zagotovljenih odkupnih cen, kar po mnenju Avstrije ne bi bilo mogoče brez zagotavljanja nadaljnje konkurenčnosti energetsko intenzivnih dejavnosti prek priglašenega mehanizma oprostitve. Cilj mehanizma oprostitve je izboljšati konkurenčnost energetsko intenzivnih dejavnosti v Avstriji glede na njihove konkurente v drugih državah članicah, kar avstrijski organi dejansko potrjujejo v svojih navedbah. Komisija ni v svojih sklepih nikoli potrdila, da takšna pomoč prispeva k cilju skupnega interesa.

(155)

Edina izjema pri tej praksi je poglavje 4 smernic o pomoči za varstvo okolja. Vendar Komisija tudi v primerih, v katerih odobri znižanje okoljskega davka, še vedno zahteva plačilo najnižje davčne stopnje. To pomeni, da se kljub temu skupni prispevek k celotnim davčnim prihodkom s strani podjetja, za katerega velja znižanje davkov, z vsako enoto onesnaženja poveča. V tem primeru so razmere drugačne. Prispevek je omejen na 0,5 % neto vrednosti proizvodnje. Za dodatne enote onesnaženja parafiskalna dajatev več ne velja. Tako se prispevek na enoto onesnaženja zmanjša za vsako dodatno enoto. Zato sistem ne spodbuja učinkovite rabe virov, ampak uporabo dodatnih virov.

(156)

Komisija zato meni, da pomoč ne prispeva k cilju skupnega interesa.

(157)

V skladu s sodno prakso „pomoč za tekoče poslovanje, tj. pomoč, ki je namenjena zmanjšanju stroškov, ki bi jih podjetje običajno imelo v okviru tekočega poslovanja oziroma običajnih dejavnosti, načeloma ne spada na področje uporabe člena 92(3) [zdaj člen 107(3) PDEU]“ (84). Sodišča navajajo naslednje: „Glede na ustrezno sodno prakso takšna pomoč načeloma izkrivlja konkurenco v sektorjih, v katerih je dodeljena, pri čemer zaradi svoje narave ne more izpolniti nobenega cilja, določenega z zgoraj navedenimi določbami o odstopanjih“ (85). V tem primeru Komisija ugotavlja, da mehanizem oprostitve pomeni pomoč za tekoče poslovanje, ker zmanjšuje del stroškov oskrbe z električno energijo, ki bi jih upravičenci običajno imeli v okviru tekočega poslovanja.

(158)

Tudi če bi bilo izboljšanje konkurenčnosti cilj skupnega interesa, Komisija meni, da pomoč za tekoče poslovanje v nobenem primeru ne bi bil ustrezen instrument politike za doseganje navedenega cilja.

(159)

Kar zadeva okoljske davke, je Komisija odobrila omejeno izjemo od tega načela, vendar ob upoštevanju posebnega cilja. Znižanja in oprostitve okoljskih davkov v zvezi z nekaterimi sektorji ali kategorijami podjetij so na podlagi poglavja 4 smernic o pomoči za varstvo okolja dovoljeni, če je zaradi njih mogoče sprejeti višje davke za druga podjetja, s čimer se na splošno poveča internalizacija stroškov, in ustvariti dodatne spodbude za izboljšanje varstva okolja. V tem primeru je Komisija zavzela stališče, da bi bila ta vrsta pomoči lahko potrebna za posredno obravnavanje negativnih zunanjih učinkov z omogočanjem uvedbe ali ohranitve razmeroma visoke stopnje nacionalnih okoljskih davkov.

(160)

Vendar Komisija ugotavlja, da prispevki k podpori električne energije iz obnovljivih virov, za katere naj bi za upravičence na podlagi priglašene sheme veljala oprostitev, ne pomenijo okoljskega davka v smislu točke 70(14) in točke 151 Smernic. Davki so dajatve, ki se plačujejo v splošni državni proračun. Prispevki, za katere naj bi za upravičence na podlagi priglašene sheme veljala oprostitev, se ne plačujejo v splošni državni proračun. Uporabljajo se izključno za financiranje prispevkov družbi OeMAG, ki prek zagotovljenih odkupnih cen podpira proizvajalce električne energije iz obnovljivih virov. Zato ti prispevki ne pomenijo okoljskega davka.

(161)

Komisija meni, da je treba morebitne izjeme od splošnega pravila nezdružljivosti pomoči za tekoče poslovanje iz smernic o pomoči za varstvo okolja razlagati ozko. Ker gre torej za izjemo, mora biti poglavje 4 Smernic omejeno na okoljske davke.

(162)

Poleg tega bi bila, kot je pojasnjeno zgoraj, uporaba poglavja 4 Smernic za parafiskalne dajatve v nasprotju s cilji navedenih pravil in direktive o davku na energijo v zvezi z usklajenimi davki na energijo. Posledica takšnega pristopa bi lahko bila tudi splošna uporaba teh določb za parafiskalne dajatve na področju varstva okolja (npr. parafiskalne dajatve za odpadke ali podobno). Takšna široka uporaba presega področje uporabe in cilje poglavja 4 Smernic.

(163)

Zato Komisija meni, da pomoč za tekoče poslovanje v obliki znižanj parafiskalnih dajatev ni ustrezen instrument za povečanje varstva okolja. Komisija ni še nikoli uporabila pogojev iz poglavja 4 smernic o pomoči za varstvo okolja za druge vrste dajatev in parafiskalne dajatve.

(164)

Komisija ugotavlja, da je obseg okoljskega davka, tudi če se uporablja le znižana stopnja, neposredno sorazmeren s stopnjo onesnaženja, ki ga povzroča zadevno podjetje. Vendar je v tem primeru prispevek omejen na določeno stopnjo. Poraba, ki presega to stopnjo, ni več obdavčena. S tem mehanizmom oprostitve parafiskalna dajatev ne spodbuja ravnanja, ki temelji na energetski učinkovitosti.

(165)

Če bi se štelo, da je pomoč za tekoče poslovanje v obliki znižanj parafiskalnih dajatev ustrezen instrument politike, bi bilo treba zadevno pomoč za tekoče poslovanje preskusiti glede nujnosti in sorazmernosti na enak način kot znižanja neusklajenih okoljskih davkov na podlagi poglavja 4 smernic o pomoči za varstvo okolja (86), ker ocena neusklajenih okoljskih davkov iz poglavja 4 odraža splošna načela podrobne gospodarske analize v skladu s členom 107(3)(c) PDEU.

(166)

V skladu z navedenimi določbami mora država članica predložiti informacije o zadevnih sektorjih ali kategorijah upravičencev, za katere veljajo oprostitve ali znižanja, stanju glavnih upravičencev v vsakem zadevnem sektorju in o tem, kako lahko obdavčenje prispeva k varstvu okolja. Oproščeni sektorji morajo biti primerno opisani, predložiti pa je treba tudi seznam največjih upravičencev za vsak sektor (zlasti ob upoštevanju prometa, tržnih deležev in velikosti davčne osnove) (87). Komisija mora na podlagi teh informacij oceniti, ali so znižanja ali oprostitve okoljskih davkov nujne in sorazmerne. Kar zadeva nujnost, mora izbira upravičencev temeljiti na objektivnih in preglednih merilih, pri čemer mora okoljski davek brez znižanja povzročiti znatno zvišanje proizvodnih stroškov, ki jih ni mogoče prenesti na odjemalce, ne da bi se zaradi tega znatno zmanjšala prodaja (88). Kar zadeva sorazmernost, mora država članica dokazati, da vsak posamezen upravičenec plača delež stopnje nacionalnega davka, ki na splošno ustreza njegovi okoljski učinkovitosti, ali vsaj 20 % nacionalnega davka, razen če je mogoče nižjo stopnjo upravičiti, ali da so znižanja ali oprostitve odvisne od sklenitve sporazumov, namenjenih doseganju okoljskih ciljev (89).

(167)

Vendar Avstrija kljub večkratnim pozivom Komisije teh informacij ni predložila (90). Zato Komisija ni mogla oceniti, ali je pomoč nujna in sorazmerna oziroma kako bi lahko prispevala k varstvu okolja.

(168)

Nazadnje, Avstrija ni dokazala, da bi imel mehanizem oprostitve spodbujevalni učinek.

(169)

Glede na sodno prakso lahko pomoč za tekoče poslovanje izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino (91). V tem primeru je učinek izkrivljanja še večji, ker tista podjetja, ki so upravičena do mehanizma oprostitve, že prejemajo pomoč za tekoče poslovanje v obliki znižane stopnje davkov na energijo. Če bi se jim odobrila še ena oblika pomoči za tekoče poslovanje, ki poleg tega ne bi bila časovno omejena, bi to izkrivljalo konkurenco in vplivalo na trgovino v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(170)

Komisija ugotavlja, da mehanizma oprostitve ni mogoče razglasiti za združljivega v skladu s členom 107(3)(c) PDEU.

(171)

Ob upoštevanju zgoraj navedenih premislekov je Komisija ocenila shemo pomoči za proizvajalce električne energije iz obnovljivih virov in mehanizem oprostitve za energetsko intenzivne dejavnosti. Komisija je v odločitvi o začetku postopka z dne 22. julija 2009 ugotovila, da je shema pomoči za proizvajalce električne energije iz obnovljivih virov pomenila državno pomoč, vendar je bila združljiva z notranjim trgom. S to odločitvijo se je začela formalna preiskava mehanizma oprostitve; Komisija zdaj ugotavlja, da tudi ta ukrep pomeni državno pomoč iz člena 107(1) PDEU. Vendar Komisija meni, da je mehanizem oprostitve prava pomoč za tekoče poslovanje in ni upravičen do nobenih odstopanj od splošne prepovedi državne pomoči, ki jih dopušča PDEU.