EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju naslednjega:

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju naslednjega:

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju naslednjega:

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju naslednjega:

SPREJELA NASLEDNJI SKLEP:

NADZORNI ORGAN EFTE (1) JE –

ob upoštevanju naslednjega:

I.   DEJSTVA

1.   Postopek

Z dopisom norveškega Ministrstva za državno upravo in reforme Evropski uniji z dne 9. marca 2007 in v njem posredovanim dopisom Ministrstva za finance z dne 8. marca 2007, ki ju je Nadzorni organ prejel in evidentiral dne 9. marca 2007 (dogodek št. 412984), so norveški organi priglasili načrtovano spremembo davka na CO2 za mineralne izdelke v skladu s členom 1(3) dela I Protokola 3 k Sporazumu o Nadzornem organu in Sodišču. Norveški organi nameravajo davek na CO2 spremeniti na način, da se obdavčita zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin („LPG“), za katera se davek na CO2 trenutno ne zaračunava.

Po več izmenjavah dopisov (7) je Nadzorni organ z dopisom z dne 23. novembra 2007 obvestil norveške organe, da se je odločil sprožiti postopek v skladu s členom 1(2) dela I Protokola 3 glede te določbe.

Odločba Nadzornega organa št. 597/07/COL o sprožitvi postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije in priloženem Dopolnilu EGP (8). Nadzorni organ je pozval zainteresirane stranke, naj o tem predložijo svoje pripombe.

Nadzorni organ je prejel pripombe dveh zainteresiranih strank: 11. julija 2008 od norveškega združenja za bioenergijo Norsk Bioenergiforening (dogodek št.: 485500) in 16. julija 2008 od organizacije za vire z ničnimi emisijami Norges Naturvernforbund ter organizacije Natur og Ungdom (dogodek št.: 486001).

Norveški organi so 20. decembra 2007 (dogodek št.: 458478) in 13. marca 2008 (dogodek št.: 512262) prav tako predložili dodatne pripombe in se nato tudi vključili v neformalne pogovore z Nadzornim organom.

2.   Opis predlaganega ukrepa

2.1   Pregled

Država Norveška uvaja davek na emisije CO2, ki se zaračuna za uporabo posameznih mineralnih izdelkov. Trenutno se davki na CO2 na Norveškem zaračunavajo samo za uporabo mineralnega olja in bencina. Predlagano je, da se ta davek razširi na uporabo zemeljskega plina in utekočinjenega naftnega plina, vendar samo za namene ogrevanja zgradb.

Davek na CO2 se zaračunava za uporabo izdelkov iz poglavja o norveških davkih. Davek se zaračunava tako za uvožene kot za domače izdelke. Davek na CO2 je vključen v poglavje o proračunu v zvezi z okoljskimi dajatvami, ki se zaračunavajo za mineralne izdelke, pod naslovom „ Om miljøavgifter på mineralske produkter mv. “ Razdelek A tega poglavja obravnava davek na CO2 za emisije CO2 pri mineralnih izdelkih (avgift på mineralske produkter). Oddelek A1 določa davek, ki se zaračunava za mineralno olje in bencin. Oddelek se glasi (9):

„ Fra 1. januar 2007 skal det i henhold til lov 19 mai 1933 nr. 11 om særavgifter betales CO2-avgift til statskassen på følgendende mineralske produkter etter følgende satser: …

a)	Mineralolje: kr. 0,47 per liter. […]

b)	Bensin: kr 0,80 per liter“;

slovenski prevod:

„Od 1. januarja 2007 se v skladu z Aktom št. 11 z dne 19. maja 1933 v zvezi s posebnimi nalogami davek na CO2 plačuje v državno blagajno za naslednje mineralne izdelke v naslednjih vrednostih …

(a)	mineralno olje: 0,47 NOK na liter. […]

(b)	bencin: 0,80 NOK na liter.“.

Oddelek A2 vsebuje oprostitve davka glede na uporabo izdelka. Oddelek A2.1 vsebuje splošne oprostitve za različne dejavnosti, zlasti za uporabo mineralnega olja kot surovine v proizvodnem procesu (točka 1.c oddelka A2). Oddelka A2.2 in A2.3 vsebujeta nadaljnje oprostitve v zvezi z uporabo mineralnega olja oz. bencina.

Norveška vlada je v predlogu proračuna za leto 2007 predlagala spremembo ustreznega poglavja proračuna, kar je Parlament sprejel. Predlog je bil vključen v zakonodajni predlogi St.prp. št. 1 (2006–2007), II A in B pa se glasita:

„A Fra 1 juli 2007 gjøres følgende endringer: § 1 første ledd nye bokstaver c og d skal lyde: c) Naturgass: kr. 0,47 pr. standardkubikkmeter d) LPG: kr. 0,60 pr. kg.

B §2 første ledd ny nr. 4 skal lyde: 4. Gass til annen bruk en oppvarming mv. i boliger og næringsbygg.“

slovenski prevod:

„A Od 1. julija 2007 veljajo naslednje spremembe: V prvem odstavku oddelka 1 se novi točki (c) in (d) glasita: (c) plin: 0,47 NOK na standardni kubični meter (d) utekočinjeni naftni plin: 0,60 NOK na kilogram

B V prvem odstavku oddelka 2 se nova točka 4 glasi: 4. Plin, ki se uporablja za druge namene, kot je ogrevanje hiš in poslovnih zgradb.“

Z dodanima novima odstavkoma (c) in (d) v oddelku 1 (razdelka A) se obseg davka na CO2 razširi, tako da se obdavčita tudi zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin. Nova določba iz razdelka B uvaja oprostitev za zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin, ki se uporabljata za druge namene, kot je ogrevanje hiš in poslovnih zgradb.

Norveški organi navajajo, da je namen spremembe davka spodbuditi večjo uporabo zelenih alternativ zemeljskega plina in utekočinjenega naftnega plina pri ogrevanju zgradb. Po njihovih trditvah je bil davek na CO2 za zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin sprejet kot splošni davek samo iz tehničnih razlogov, saj je v nasprotju s posebnim davkom za navedeni namen obseg nadzora organov večji, če je uveden splošni davek. Norveški organi trdijo, da se morajo vsi proizvajalci obdavčljivega blaga registrirati pri organih kot davčni zavezanci in voditi evidenco prodaje samo, če je ukrep sprejet kot splošni davek. Po navedbah norveških organov se v primeru, če bi bil sprejet bolj omejen davek na ogrevanje zgradb, trgovcem, ki prodajajo zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin za druge namene, kot je ogrevanje zgradb, ne bi bilo treba registrirati in voditi evidenc.

2.2   Cilj davka

Cilj davka na CO2 je zmanjšanje emisij ogljika – po navedbah norveških organov je namen: „oceniti okoljsko škodo, nastalo zaradi uporabe obdavčenih izdelkov, in spodbuditi uporabo izdelkov, ki so za okolje manj škodljivi. Uporaba davka zagotavlja učinkovitejšo uporabo virov in tako prinaša koristi za okolje. Davek je širok in splošen.“

Cilj razširitve davka na CO2 na zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin je podrobneje opisan v predlogu proračuna za leto 2007, ki se sklicuje na t. i. „izjavo Soria Moria“  (10):

2.3   Nacionalna pravna podlaga za ukrep pomoči

Norveški parlament (Stortinget) je sprejel razširitev davka na CO2, tako da vključuje tudi zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin. Predlog vlade je bil predložen v dokumentu St.prp. št. 1 (2006–2007) Skatte-, avgifts- og tollvedtak, parlament pa ga je sprejel 28. novembra 2006.

Poleg parlamentarne odločbe je predvidena sprememba Uredbe o trošarinah (Forskrift om endring av Forskrift om særavgifter). Nov oddelek 3-6-5 Uredbe določa oprostitev davka na CO2 za zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin, ki se uporabljata za druge namene, kot je ogrevanje zgradb. Oddelek 3-6-5(1) določa, da sta zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin, ki se uporabljata za druge namene, kot je ogrevanje zgradb, poslovnih zgradb in drugih stanovanj, oproščena davka. Oprostitev ne zajema kakršnega koli neposrednega ali posrednega ogrevanja (11). Plin, ki se uporablja v enotah, manjših od 20 kg, je oproščen davka iz oddelka 3-6-5(2) Uredbe.

2.4   Prejemnik

Norveški organi navajajo, da se 94 % zemeljskega plina in utekočinjenega naftnega plina porabi za druge namene, kot je ogrevanje zgradb. Samo majhen odstotek domače porabe (na Norveškem) je povezan z ogrevanjem zgradb, saj se zemeljski plin v glavnem uporablja za industrijske namene, pri čemer prevladuje proizvodni sektor. Po podatkih norveškega statističnega urada je približno 80 % neto domače porabe plina povezanih s proizvodnjo, rudarstvom in kamnolomi. Poleg tega norveški organi navajajo, da polovico plina v proizvodnem sektorju porabi industrijski obrat metanola podjetja StatoilHydro v kompleksu Tjeldbergodden. Drug velik potrošnik je Hydro, ki plin uporablja v proizvodnji aluminija.

2.5   Proračun in trajanje

Norveški organi Nadzornega organa niso obvestili o trajanju ali proračunu za oprostitev davka.

2.6   Razlogi za začetek postopka

Nadzorni organ je izrazil dvome o tem, da je oprostitev predstavljala splošnen ukrep, kot so to trdili norveški organi. Nadzorni organ je izrazil zaskrbljenost, da je ukrep (vsaj posredno) koristil nekaterim gospodarskim sektorjem na škodo drugih. Na podlagi tega, da je oprostitev veljala samo za nekatera podjetja ali proizvodnjo nekaterega blaga, je bilo podano mnenje, da so bila podjetja oproščena dajatev, ki bi jih običajno morala plačati, in sicer na način, ki izkrivlja konkurenco in škodi trgovini znotraj EGP.

Ob predpostavki, da je šlo pri oprostitvi za državno pomoč v skladu s členom 61(1) Sporazuma EGP, je Nadzorni organ izrazil dvom, da bi bila lahko popolna oprostitev davka skladna s členom 61(2) ali (3) Sporazuma.

3.   Pripombe tretjih strank

Nadzorni organ je od tretjih strank prejel dve pripombi.

Norveško združenje za bioenergijo (12) se je strinjalo s predhodnimi ugotovitvami Nadzornega organa, izraženimi v odločbi o začetku formalne preiskave, da gre pri ukrepu dejansko za državno pomoč v skladu s členom 61(1), ob tem pa izrecno navedlo, da je ukrep selektiven in v neskladju z naravo ter splošno shemo davčnega sistema. Poleg tega združenje na splošno meni, da norveški davčni sistem za CO2 kot celota vsebuje nelogičnosti, in navaja neskladja pri sektorjih in virih energije, ki so obdavčeni (sprašuje se npr., zakaj sta transportni sektor in predelovalna industrija pravzaprav oproščena davka), ter pri posameznih stopnjah obdavčitve.

Nadzorni organ je prejel tudi dopis, h kateremu so bile priložene skupne pripombe treh okoljevarstvenih organizacij, organizacije Friends of the Earth Norveška (Norges Naturvernforbund  (13)), organizacije Narava in mladost (Natur og Ungdom  (14)) in organizacije za vire z ničnimi emisijami (15). Te organizacije navajajo, da bi se moral davek na CO2 zaračunavati za vse emisije CO2, in trdijo, da morata biti obdavčena tudi prometni sektor in predelovalna industrija. Prav tako predlagajo drugačne stopnje obdavčitve, kot so določene v zakonodaji.

4.   Pripombe norveških organov

Norveški organi so v dveh dopisih, ki so ju poslali Nadzornemu organu po začetku formalne preiskave, ponovno navedli svoja stališča, prvič, da je ukrep v praksi (če ne formalno) poseben davek za ogrevanje zgradb, v nasprotju s splošnim davkom za zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin, katerega so oproščene nekatere uporabe, in drugič, da ukrep ni selektiven, saj se davek za ogrevanje zgradb zaračunava vsem sektorjem in podjetjem, ki uporabljajo plin.

II.   OCENA

1.   Obstoj državne pomoči

Državna pomoč v skladu s členom 61(1) Sporazuma EGP

Člen 61(1) Sporazuma EGP se glasi:

1.1   Obstoj državnih sredstev

Ukrep pomoči mora odobriti država oz. se pomoč dodeli iz državnih sredstev. Odobritev oprostitve davka vključuje izgubo davčnih prihodkov, kar je enakovredno odobritvi državnih sredstev (glej točko 3(3) Smernic Nadzornega organa o državni pomoči v zvezi z obdavčitvijo ustvarjenega dohodka).

1.2   Dajanje prednosti nekaterim podjetjem ali proizvodnji nekaterega blaga

Prvič, ukrep pomoči mora upravičencem nuditi ugodnosti oprostitve dajatev, ki običajno bremenijo njihov proračun. Obdavčitev je taka dajatev in oprostitev plačila take dajatve upravičencem nudi ugodnost.

Drugič, ukrep pomoči mora biti selektiven, tako da daje prednost „nekaterim podjetjem ali proizvodnji nekaterega blaga“.

Pri okoljskih dajatvah ne gre za državno pomoč v skladu s členom 61(1) Sporazuma EGP, kolikor so to splošni ukrepi, ki ne dajejo prednosti nekaterim podjetjem ali industrijskim sektorjem. Vendar pa oprostitve splošnega davka sodijo v področje uporabe člena 61(1), če so namenjene nekaterim podjetjem ali sektorjem, razen če so te oprostitve upravičene z naravo ali splošno shemo davčnega sistema.

Norveški organi menijo, da je omejitev davka za ogrevanje zgradb splošen ukrep, ki je na voljo vsem podjetjem in sektorjem. Vsi sektorji in podjetja, ki uporabljajo zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin za ogrevanje zgradb, morajo za to uporabo plačati davek, medtem ko sektorji in podjetja, ki (prav tako) uporabljajo zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin v proizvodnem procesu ali za katere koli druge namene, kot je ogrevanje zgradb, niso davčni zavezanci za plin, ki se uporablja za te druge namene. Proizvajalec, ki uporablja zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin tudi za ogrevanje npr. upravnih zgradb, bi plačal davek za to uporabo enako kot katero koli drugo podjetje, medtem ko proizvajalec ne bi plačal nobenega davka za zemeljski plin ali utekočinjeni naftni plin, ki se uporabljata v proizvodnem procesu.

Kot je navedeno zgoraj, so tudi norveški organi predložili svoje mnenje, da priglašeni ukrep ne pomeni oprostitve davka na CO2 za plin za nekatere sektorje, temveč uvedbo omejenega davka na uporabo plina za ogrevanje zgradb, kar pomeni, da je davek (za ogrevanje zgradb) prej obremenitev za tiste, ki se jim davek zaračunava, kot pa oprostitev in ugodnost za mnoge, ki uporabljajo plin za namene, za katere se davek ne zaračunava. Norveški organi poudarjajo, da se 94 % plina, ki se porabi na Norveškem, porabi za druge namene, kot je ogrevanje zgradb, kar z drugimi besedami pomeni, da bo obdavčenih samo 6 % porabljenega plina.

Vendar pa Nadzorni organ navaja, da sta bila na podlagi norveškega zakona zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin kot nova izdelka uvedena v oddelek 1 poglavja o proračunu, ki določa davek na CO2 za mineralne izdelke, prav tako pa je bila v oddelek poglavja proračuna, ki obravnava oprostitve davka, vključena oprostitev davka za druge uporabe kot je ogrevanje. Nadzorni organ je seznanjen tudi s sodbo Sodišča Efte v norveškem primeru oprostitve davka na električno energijo (16), v katerem je Kraljevina Norveška menila, da so bile kljub zakonskim določbam, ki so se pri oprostitvi davka na električno energijo nanašale na nekatere sektorje (rudarstvo in proizvodnjo), dejansko oproščene samo nekatere uporabe električne energije. Sodišče Efte je navedlo ustaljeno sodno prakso, po kateri je odločilen učinek in ne oblika pomoči ter (v odstavku 79 sodbe) sklenilo tudi naslednje:

Poleg tega je Nadzorni organ seznanjen z načelom, ki ga je Sodišče Evropskih skupnosti ponovno potrdilo v svoji nedavni sodbi v zadevi British Aggregates  (17). Sodišče je (z razveljavitvijo sodbe Sodišča prve stopnje v zvezi s tem) potrdilo, da pri ocenjevanju možnosti uporabe člena 87(1) Pogodbe ES ni mogoče upoštevati namena ali cilja določenega ukrepa in da je edino merilo pri ocenjevanju selektivnosti obseg, v kakršnem ukrep predstavlja prednost za nekatera podjetja v primerjavi z drugimi podjetji, ki so v primerljivem pravnem in dejanskem položaju. Generalni pravobranilec Mengozzi se je v svojem mnenju o tej zadevi (18) prav tako spraševal o poudarku, ki ga je Sodišče prve stopnje dalo formalnemu vidiku zadevnega ukrepa, in navedel naslednje: „Z vidika vpliva na konkurenco … pa ni velike razlike med, po eni strani, naložitvijo splošnega davka z oprostitvijo v korist določenih upravičencev in, po drugi strani, naložitvijo dajatve določenim davkoplačevalcem ob izključitvi drugih, ki so v primerljivem položaju.“  (19).

Pri ocenjevanju, ali je ukrep selektiven ali pomeni splošni ukrep, kot menijo norveški organi, mora Nadzorni organ določiti referenčni sistem, tj. primerjati položaj podjetij, ki uživajo ugodnost oprostitve, s položajem vseh drugih podjetij, ki so v enakem pravnem in dejanskem položaju ter ne uživajo ugodnosti (20). Zato Nadzorni organ določi referenčni sistem in vse sektorje ter podjetja, ki se jim zaračunava davek na CO2, kar pomeni tiste, ki uporabljajo ali proizvajajo mineralno olje, bencin, utekočinjeni naftni plin ali zemeljski plin.

Glede na to, da velja oprostitev samo za uporabo utekočinjenega naftnega plina in zemeljskega plina (in nadalje samo za nekatere uporabe utekočinjenega naftnega plina in zemeljskega plina), Nadzorni organ meni, da je ukrep selektiven, saj daje prednost samo nekaterim podjetjem in proizvodnji nekaterega blaga. Nadzorni organ s tem v zvezi tudi navaja, da je Sodišče v svoji odločitvi v zadevi Adria Wien Pipeline GmbH  (21) menilo, da je bila oprostitev davka na energijo (ki velja samo za podjetja, ki se ukvarjajo predvsem s proizvodnjo blaga) selektivna, ter dodaja, da „niti veliko število upravičenih podjetij niti raznolikost in velikost sektorjev, v katera ta podjetja spadajo, niso razlogi za sklepanje, da pobuda države predstavlja splošen ukrep gospodarske politike“.

Na podlagi tega, da je ukrep selektiven, mora Nadzorni organ zato oceniti, ali je ta selektivnost upravičena z naravo ali splošno shemo davčnega sistema. V ta namen mora Nadzorni organ najprej oceniti cilj zadevnega davka in nato odločiti, ali je oprostitev skladna s to logiko. Cilj davka na CO2 je zmanjšanje emisij ogljika. V tem primeru vse mineralne izdelke (mineralno olje, bencin, zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin) obravnava ista pravna določba, ki uvaja obdavčitev za okoljske namene. Nadzornemu organu ni jasno, kako bi lahko bila okoljska logika ocenjevanja učinkov emisij ogljika usklajena znotraj sistema, ki iz obdavčitve izključuje sektorje, ki uporabljajo zemeljski plin ali utekočinjeni naftni plin, če bi ti sektorji lahko zmanjšali emisije CO2 z manjšo porabo plina ali preusmeritvijo na okolju prijaznejše izdelke. Država EGP, ki je uvedla tako diferenciacijo, mora dokazati, da je ta upravičena z naravo ali splošno shemo zadevnega davčnega sistema (22). Norveški organi niso navedli, da oprostitev spada v naravo ali splošno shemo davka, in ker ni bila navedena nobena taka utemeljitev (ali ni razvidna), Nadzorni organ sklepa, da ukrep ni upravičen z naravo ali splošno shemo davčnega sistema za CO2.

Nadzorni organ zato ugotavlja, da je zadevni ukrep selektiven, saj daje prednost nekaterim podjetjem ali proizvodnji nekaterega blaga, in ne more biti upravičen glede na naravo ali splošno shemo davčnega sistema.

1.3   Izkrivljanje konkurence in negativen vpliv na trgovino med pogodbenicami

Ukrep pomoči mora pomeniti grožnjo za izkrivljanje konkurence in škoditi trgovini med pogodbenicami.

Zaradi znižanja stopenj obdavčitve, po katerih podjetja plačujejo davek, se v primerjavi z njihovimi konkurenti krepi njihov finančni položaj. Shema pomoči velja za vse sektorje, potencialni upravičenci pa delujejo na številnih trgih, kjer poteka trgovina znotraj EGP. Dva upravičenca sta npr. podjetji Hydro in StatoilHydro, ki poslujeta mednarodno. Zato mora za oprostitev davka veljati, da vpliva na trgovino med pogodbenicami in bi lahko izkrivljala konkurenco (23).

2.   Postopkovne zahteve

V skladu s členom 1(3) dela I Protokola 3 je „treba Nadzorni organ Efte o kakršnih koli načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči obvestiti dovolj zgodaj, da lahko predloži svoje pripombe […]. Zadevna država članica ne sme izvajati svojih predlaganih ukrepov, dokler v tem postopku ni sprejeta dokončna odločitev.“

Z dopisom z dne 9. marca 2007 norveškega ministrstva za državno upravo in reforme so norveški organi priglasili oprostitev davka na CO2 za plin in tako izpolnili obveznost priglasitve. Norveški organi so tudi potrdili, da davek in oprostitve davka še niso uvedene.

Nadzorni organ lahko zato sklene, da so norveški organi izpolnili svoje obveznosti v skladu s členom 1(3) dela I Protokola 3 k Sporazumu o Nadzornem organu in Sodišču.

3.   Združljivost pomoči

Podporni ukrepi iz člena 61(1) Sporazuma EGP so na splošno nezdružljivi z delovanjem Sporazuma EGP, razen če izpolnjujejo pogoje za odstopanje iz člena 61(2) ali (3) Sporazuma EGP. Člen 61(3)(c) Sporazuma EGP določa, da se državna pomoč lahko šteje za združljivo z delovanjem Sporazuma EGP, kadar spodbuja razvoj posameznih gospodarskih dejavnosti ali posameznih gospodarskih območij in ne škoduje trgovinskim pogojem v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

Od odločitve o začetku formalne preiskave glede ukrepa je Nadzorni organ sprejel nove smernice o državni pomoči za varstvo okolja (24) v skladu s členom 61(3)(c). V skladu z odstavkom 204 Smernic bo Nadzorni organ nove smernice uporabljal v zvezi z vsemi priglašenimi ukrepi pomoči, glede katerih bo moral odločati po sprejetju smernic, čeprav so bili projekti priglašeni pred njihovo objavo.

V skladu s Smernicami o državni pomoči za varstvo okolja se pomoč v obliki znižanj ali oprostitev okoljskih dajatev lahko šteje za združljivo z delovanjem Sporazuma EGP pod pogojem, da znižanja ali oprostitve dajatev: (i) vsaj posredno prispevajo k povečanju stopnje varstva okolja; (ii) ne škodujejo zastavljenemu splošnemu cilju in (iii) so, pri dajatvah, ki so bile usklajene znotraj Evropske skupnosti, zlasti tistih, usklajenih z Direktivo 2003/96/ES o obdavčitvi energentov in električne energije („Direktiva o obdavčitvi energije“) (25), združljiva z načeli ustrezne zakonodaje Skupnosti in v skladu z omejitvami in pogoji, ki so v njej določeni (26).

(i)	Ali znižanje/oprostitev dajatev prispeva k izboljšanju varstva okolja? in

(ii)	Ali znižanje/oprostitev dajatev škoduje splošnemu cilju dajatev?

Medtem ko ni čisto jasno, kako bi lahko znižanje davka na energijo prispevalo k izboljšanju varstva okolja ali bilo v skladu s splošnim ciljem davka, Smernice o državni pomoči za varstvo okolja navajajo, da lahko možnost odstopanja od okoljskih dajatev za določene sektorje ali skupine podjetij nacionalnim organom omogoči, da na splošno ohranijo višjo stopnjo okoljske dajatve. Zato lahko to v večji meri prispeva k internalizaciji stroškov zaradi okoljske škode in da dodatne spodbude za izboljševanje varstva okolja (27).

Vendar pa je Nadzorni organ zaskrbljen, da popolna oprostitev davka na energijo ne bi izpolnila ustreznih meril, kljub temu, da bi lahko omogočila višje stopnje obdavčitve pri zaračunavanju davka na druge vire energije. Zato Nadzorni organ meni, da so odgovori na ta vprašanja do neke mere odvisni od tega, ali se upoštevajo načela iz Direktive o davku na energijo (28).

(iii)

Ali davek ustreza davku, ki je usklajen z Direktivo o obdavčitvi energije, in če ustreza, ali se upoštevajo načela iz Direktive?

Kot je navedeno v odstavku 10 Smernic Nadzornega organa o državni pomoči za varstvo okolja, čeprav Direktiva o obdavčitvi energije ni bila vključena v Sporazum EGP, bo Nadzorni organ z namenom, da se zagotovijo enotna uporaba določb o državni pomoči in enaki pogoji konkurence po vsem Evropskem gospodarskem prostoru, pri ocenjevanju združljivosti okoljske pomoči z delovanjem Sporazuma EGP na splošno uporabljal iste referenčne točke, kot so tiste v Smernicah Skupnosti (29).

V skladu z odstavkom 153 Smernic (Nadzornega organa) o državni pomoči za varstvo okolja se pomoč v obliki znižanj dajatev ali oprostitev okoljskih dajatev, ki so bile usklajene znotraj Skupnosti, šteje za združljivo z delovanjem Sporazuma EGP za obdobje desetih let, pod pogojem, da upravičenci plačujejo vsaj najnižjo davčno stopnjo Skupnosti, ki jo določa veljavna zadevna direktiva. Davek na CO2 je davek na uporabo proizvodov, kar pomeni, da je vsaj delno predmet usklajevanja Skupnosti z Direktivo o obdavčitvi energije. V skladu s členom 17(1) Direktive o obdavčitvi energije se lahko davki za porabo energije v določenih okoliščinah znižajo na najnižje stopnje, določene v Direktivi. Najnižji stopnji sta trenutno 41 EUR na 1 000 kg za utekočinjeni naftni plin in 0,3 EUR na gigajoule za zemeljski plin (industrijska/komercialna uporaba).

V tem primeru se ne plačuje davek za uporabo zemeljskega plina in utekočinjenega naftnega plina za druge namene, kot je ogrevanje zgradb, in se zato najnižje stopnje obdavčitve energije Skupnosti ne upoštevajo (30). Člen 17(2) je edina določba v Direktivi o obdavčitvi energije, ki omogoča znižanje na stopnjo nič. Ta člen se uporablja samo za oprostitve davka, odobrene za energetsko intenzivne dejavnosti (31) (za katere veljajo pogoji iz člena 17(4)). Priglašena oprostitev ni omejena na take uporabnike.

Zato Nadzorni organ meni, da oprostitev davka ni v skladu z referenčnimi točkami za oprostitve davka iz Direktive o obdavčitvi energije in se zato ne more šteti za združljivo s Sporazumom EGP v skladu z odstavkom 153 Smernic o državni pomoči za varstvo okolja.

V skladu z odstavkom 154 Smernic o državni pomoči za varstvo okolja se pomoč v obliki znižanj ali oprostitev okoljskih dajatev, razen tistih, ki so navedene v odstavku 153 (za ta primer so pomembne oprostitve, ki so pod najnižjo davčno stopnjo Skupnosti in, kolikor je potrebno, dajatve, ki jih zakonodaja Skupnosti ne pokriva), lahko šteje kot združljiva z delovanjem Sporazuma EGP, spet za obdobje desetih let, pod pogojem, da so izpolnjeni pogoji iz odstavkov 155 do 159 Smernic. Ti zahtevajo nadaljnjo analizo nujnosti in sorazmernosti pomoči.

V skladu z odstavkom 158 Smernic o državni pomoči za varstvo okolja bi Nadzorni organ štel pomoč za nujno, če bi bili izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji: (1) izbira upravičencev mora temeljiti na objektivnih in preglednih merilih, pomoč pa mora biti načeloma dodeljena na enak način za vse konkurente v istem sektorju/upoštevnem trgu, če so v podobnem dejanskem položaju; (2) okoljska dajatev brez znižanja mora privesti do precejšnjega povišanja proizvodnih stroškov in, če je tako; (3) zvišanja ni mogoče prenesti na kupce, ne da bi to povzročilo pomembno znižanje prodaje. Glede na navedeno stališče norveških organov, da je bil namen razširitve davka za vključitev zemeljskega plina in utekočinjenega naftnega plina uvedba davka za ogrevanje, ki bi spodbujal okolju prijaznejše alternative, Nadzorni organ dvomi, da so bili upravičenci (tj. tista podjetja, ki uporabljajo zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin za druge namene, kot je ogrevanje) resnično izbrani na podlagi objektivnih in preglednih meril. Vsekakor Nadzorni organ ni prejel nobenih informacij v zvezi s tem, v kakšnem obsegu davek na CO2 pripomore k znatnemu povišanju stroškov, ki ga ni mogoče prenesti na kupce, in zato dvomi, da je pomoč nujna. Nadzorni organ tako nima nobenega dokaza (npr. projekcij verjetnega zmanjšanja prometa ali tržnih deležev), da bi lahko sklepal, da je oprostitev nujna, saj se zvišanja davka ne da prenesti na kupce, ne da bi to povzročilo znatno zmanjšanje prodaje.

Glede sorazmernosti pomoči bi moral vsak upravičenec (v skladu z odstavkom 159 Smernic o državni pomoči za varstvo okolja) izpolnjevati eno od naslednjih meril: (1) plačati mora delež nacionalnega davka, ki na splošno ustreza okoljski učinkovitosti vsakega posameznega upravičenca v primerjavi z učinkovitostjo glede na najučinkovitejšo tehniko v EGP (upravičenci so upravičeni največ do znižanja, ki ustreza povečanju proizvodnih stroškov iz davka z uporabo najučinkovitejše tehnike in ki ga ni mogoče prenesti na potrošnike); (2) plačati mora vsaj 20 % nacionalnega davka, razen če je lahko nižja stopnja upravičena, ali (3) skleniti mora sporazum z državo Efte, s katerim se zaveže, da bo dosegel okoljevarstvene cilje, ki imajo enak učinek, kot bi bil dosežen v skladu z odstavkom 1 ali 2 ali če bi se uporabile najnižje stopnje Skupnosti. V tem primeru Nadzorni organ nima nobenih informacij v zvezi z najučinkovitejšo tehniko, čeprav je jasno, da davčni ukrep tega ne zahteva, pogoj, ki določa plačilo 20 % nacionalnega davka pa glede na to, da bi to vsekakor predstavljalo precej večji znesek od najnižjih stopenj v Direktivi o davku na energijo, ni pomemben, poleg tega pa Nadzorni organ nima nobenih informacij v zvezi z obstojem kakršnih koli sporazumov z norveškimi organi, s katerimi bi lahko dosegli enake okoljevarstvene cilje. Zato Nadzorni organ meni, da oprostitev ni sorazmerna.

4.   Sklep

Nadzorni organ zato odloči, da nujnost oz. sorazmernost oprostitve ni bila dokazana ter da oprostitev ni združljiva s Smernicami Nadzornega organa o državni pomoči za varstvo okolja.

Vendar Nadzorni organ ne izključuje, da bi se v določenih okoliščinah bolj omejene oprostitve davka lahko štele za združljive s Sporazumom EGP. Oprostitve, omejene npr. na podjetja, ki nosijo neto stroške zaradi udeležbe v norveški shemi za trgovanje z emisijami, in omejene v takem obsegu, da pokrijejo te stroške, bi v nekaterih okoliščinah lahko veljale za nujne in sorazmerne (32).

Poleg tega bi se oprostitve v skladu z Direktivo o obdavčitvi energije, omejene na deset let, pri katerih upravičenci plačujejo davek vsaj po najnižji davčni stopnji Skupnosti, lahko uvedle v skladu s členom 25 Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) (33), ki je bil vključen v Sporazum EGP.

Vendar pa predlogi norveških organov ne vsebujejo takih omejitev in zato Nadzorni organ ni nadalje ocenjeval teh možnosti. Nadzorni organ zato sklene, da ukrep ni združljiv s Sporazumom EGP –

SPREJEL NASLEDNJO ODLOČBO: