PRILOGA

V Prilogi I k Uredbi Sveta (ES) št. 881/2002 se pod naslov „Fizične osebe“ dodajo naslednji vnosi:

(a)

„Abdul Rahim Ba'aysir (tudi (a) Abdul Rahim Bashir, (b) 'Abd Al-Rahim Ba'asyir, (c) 'Abd Al-Rahim Bashir, (d) Abdurrahim Ba'asyir, (e) Abdurrahim Bashir, (f) Abdul Rachim Ba'asyir, (g) Abdul Rachim Bashir, (h) Abdul Rochim Ba'asyir, (i) Abdul Rochim Bashir, (j) Abdurochim Ba'asyir, (k) Abdurochim Bashir, (l) Abdurrochim Ba'asyir, (m) Abdurrochim Bashir, (n) Abdurrahman Ba'asyir, (o) Abdurrahman Bashir). Naslov: Indonezija. Datum rojstva: (a) 16.11.1977, (b) 16.11.1974. Kraj rojstva: (a) Solo, Indonezija; (b) Sukoharjo, osrednja Java, Indonezija. Državljanstvo: indonezijsko. Druge informacije: (a) višji vodja Jemaah Islamiyah; (b) očetovo ime je Abu Bakar Ba'asyir. Datum uvrstitve na seznam iz člena 2a(4)(b): 19.7.2011.“

(b)

„Umar Patek (tudi (a) Omar Patek, (b) Pa'tek, (c) Pak Taek, (d) Umar Kecil, (e) Al Abu Syekh Al Zacky, (f) Umangis Mike. Naslov: (a) Indonezija, (b) Filipini. Datum rojstva: 1970. Kraj rojstva: osrednja Java, Indonezija. Državljanstvo: indonezijsko. Druge informacije: vodilni član Jemaah Islamiyah. Datum uvrstitve na seznam iz člena 2a(4)(b): 19.7.2011.“

PRILOGA

Uredba (EU) št. 142/2011 se spremeni:

(1)	v Prilogi II se točka 1(a) v poglavju I nadomesti z naslednjim: „(a) lisice (Vulpes vulpes in Alopex lagopus);“

(2)

poglavje IV Priloge IV se spremeni: (a) točka 1 oddelka 1 se nadomesti z naslednjim: „1. Snovi, ki nastanejo pri predelavi snovi kategorij 1 in 2, se trajno označijo v skladu z zahtevami za označevanje nekaterih pridobljenih proizvodov iz poglavja V Priloge VIII. Vendar takšno označevanje ni obvezno za naslednje snovi iz oddelka 2: (a) biodizel, proizveden v skladu s točko D; (b) hidrolizirane snovi iz točke H; (c) mešanice prašičjega in perutninskega gnoja z živim apnom, proizvedene v skladu s točko I; (d) obnovljiva goriva, proizvedena iz topljenih maščob, ki so pridobljena iz snovi kategorije 2, v skladu s točko J.“ (b) v oddelku 2 se dodajo naslednje točke: „H.   Hidroliza z naknadnim odstranjevanjem 1.   Zadevne države članice Postopek hidrolize z naknadnim odstranjevanjem se lahko uporablja v Španiji, na Irskem, v Latviji, na Portugalskem in v Združenem kraljestvu. Pristojni organ mora zagotoviti, da se snovi po hidrolizi zberejo in odstranijo v sami navedeni državi članici. 2.   Vhodne snovi V tem postopku se lahko uporabijo samo naslednje snovi: (a) snovi kategorije 2 iz člena 9(f)(i), (ii) in (iii) Uredbe (ES) št. 1069/2009, ki so prašičjega izvora; (b) snovi kategorije 3 iz člena 10(h) navedene uredbe, ki so prašičjega izvora. Vendar se ne smejo uporabiti trupi ali deli trupov živali, ki so umrle zaradi epizootske bolezni ali v okviru programa za njeno izkoreninjenje. 3.   Metodologija Hidroliza z naknadnim odstranjevanjem je začasno shranjevanje na kraju samem. Izvede se v skladu z naslednjimi standardi: (a) živalski stranski proizvodi se potem, ko se zberejo na gospodarstvu, na katerem je pristojni organ na podlagi gostote živali na gospodarstvu, verjetne stopnje smrtnosti in morebitnih tveganj za javno zdravje in zdravje živali odobril uporabo metode predelave, naložijo v zabojnik, ki je izdelan v skladu s točko (b) (‚zabojnik‘) in ki se postavi na določeno mesto v skladu s točkama (c) in (d) (‚določeno mesto‘); (b) zabojnik mora: (i) imeti pripravo za zapiranje; (ii) biti vodotesen, neprepusten in hermetično zaprt; (iii) biti premazan tako, da preprečuje rjavenje; (iv) imeti pripomoček za nadzor emisij v skladu s točko (e); (c) zabojnik se mora postaviti na določeno mesto, ki je fizično ločeno od gospodarstva. Navedeno mesto mora imeti določene dostopne poti za premik snovi in vozil za zbiranje; (d) zabojnik in mesto morata biti izdelana in pripravljena v skladu z zakonodajo Unije za varovanje okolja, da se preprečijo slabe vonjave ter tveganja za tla in podtalnico; (e) zabojnik mora biti povezan s cevjo za plinaste emisije, ki mora biti opremljena z ustreznimi filtri za preprečevanje prenosa bolezni, ki se lahko prenesejo na ljudi in živali; (f) zabojnik mora biti med postopkom hidrolize najmanj tri mesece zaprt tako, da neodobreno odpiranje ni mogoče; (g) upravljavec mora vzpostaviti postopke za preprečevanje prenosa bolezni, ki se lahko prenesejo na ljudi in živali, med premiki, ki jih izvaja osebje; (h) upravljavec mora: (i) sprejeti preventivne ukrepe proti pticam, glodavcem, mrčesu in drugim škodljivcem; (ii) vzpostaviti dokumentirani program zatiranja škodljivcev; (i) upravljavec mora voditi evidenco o: (i) kakršnem koli odlaganju snovi v zabojnik; (ii) kakršnem koli zbiranju hidrolizirane snovi iz zabojnika; (j) upravljavec mora redno prazniti zabojnik, da preveri: (i) odsotnost rje; (ii) morebitno uhajanje tekočih snovi v tla in ga prepreči; (k) po hidrolizi se morajo snovi zbrati, uporabiti in odstraniti v skladu s členom 13(a), (b), (c) ali členom 13(e)(i) Uredbe (ES) št. 1069/2009; (l) postopek se opravi na serijski način; (m) prepovedano je kakršno koli drugačno ravnanje s hidroliziranimi snovmi ali njihova uporaba, vključno z njihovim nanašanjem na tla. I.   Tretiranje prašičjega in perutninskega gnoja z apnom 1.   Vhodne snovi V tem postopku se lahko uporabi gnoj prašičjega ali perutninskega izvora, kot je določen v členu 9(a) Uredbe (ES) št. 1069/2009. 2.   Metoda predelave (a) Vsebnost suhe snovi v gnoju je treba določiti z uporabo metode CEN EN 12880:2000 (1)‚ Opredelitev blata. Določanje suhega ostanka in vsebnosti vode.‘ V tem postopku mora biti vsebnost suhe snovi med 15 in 70 %. (b) Količino apna, ki se mora dodati, je treba določiti tako, da je dosežena ena od kombinacij časa in temperature iz točke (f). (c) Velikost delcev živalskih stranskih proizvodov, ki se predelajo, ne sme biti večja od 12 mm. Delce gnoja je treba po potrebi zmanjšati, tako da dosežejo največjo dovoljeno velikost delcev. (d) Gnoj mora biti pomešan z živim apnom (CaO), ki je zmerno do visoko reaktivno v manj kot šestih minutah, da se doseže dvig temperature za 40 °C, ki je eno od meril v testu reaktivnosti 5.10 iz metode CEN EN 459-2:2002 (2). Mešanje je treba izvesti z dvema mešalnikoma, ki delujeta en za drugim in imata po dva vijaka. Oba mešalnika morata: (i) imeti vijaka premera 0,55 m in dolžine 3,5 m; (ii) delovati z močjo 30 kW in hitrostjo vrtenja vijaka 156 obr/min; (iii) imeti zmogljivost obdelave 10 ton na uro. Povprečen čas mešanja mora biti približno dve minuti. (e) Mešanico je treba mešati vsaj šest ur, dokler končna mešanica ne doseže najmanj dveh ton. (f) Na nadzornih točkah, ki jih je treba vzpostaviti v končni mešanici, se opravljajo trajne meritve vrednosti pH, ki mora doseči najmanj vrednost 12 v enem od naslednjih časovnih obdobij, v katerih mora biti dosežena tudi ustrezna temperatura: (i) 60 °C za 60 minut ali (ii) 70 °C za 30 minut. (g) Postopek se opravi na serijski način. (h) Vzpostavljen mora biti trajen pisni postopek na podlagi načel HACCP. (i) Upravljavci morajo pristojnemu organu s postopkom validacije v skladu z naslednjimi zahtevami dokazati, da je postopek, pri katerem se uporablja mešalna naprava, ki se razlikuje od mešalne naprave iz točke (d), ali pri katerem se uporablja dolomit (CaOMgO) namesto živega apna, vsaj toliko učinkovit kot postopek iz točk (a) do (h): Navedeni postopek validacije mora: — dokazati, da se pri uporabi mešalne naprave, ki se razlikuje od tiste iz točke (d), ali dolomita, kakor je primerno, lahko proizvede mešanica gnoja, pri katere se dosežejo vrednosti pH, časa in temperature iz točke (f); — temeljiti na spremljanju časa in temperature na dnu, v sredini in na vrhu končne mešanice z reprezentativnim številom nadzornih točk (vsaj štiri nadzorne točke v območju dna, ki je največ 10 cm od dna in največ 10 cm od vrha, ena nadzorna točka na sredini med dnom in vrhom končne mešanice, štiri nadzorne točke v skrajnem območju na vrhu končne mešanice, ki je največ 10 cm pod površino in največ 10 cm pod vrhom končne mešanice); — biti izvedena v dveh najmanj 30-dnevnih obdobjih, od katerih mora eno biti v hladnem obdobju leta, in na geografski lokaciji, kjer se bo mešalna naprava uporabljala. J.   Večstopenjski postopek katalize za proizvodnjo obnovljivih goriv 1.   Vhodne snovi (a) V tem postopku se lahko uporabijo naslednje snovi: (i) topljene maščobe, pridobljene iz snovi kategorije 2, ki so bile predelane z metodo predelave 1 (sterilizacija pod pritiskom); (ii) ribje olje ali topljene maščobe, pridobljene iz snovi kategorije 3, ki so bile predelane s: — katero koli od metod predelave 1 do 5 ali z metodo predelave 7 ali — katero koli od metod predelave 1 do 7 v primeru snovi, pridobljenih iz ribjega olja; (iii) ribje olje ali topljene maščobe, ki so bile proizvedene v skladu z oddelkom VIII (ribje olje) ali oddelkom XII (topljene maščobe) Priloge III k Uredbi (ES) št. 853/2004. (b) Uporaba topljenih maščob, pridobljenih iz snovi kategorije 1, je v tem postopku prepovedana. 2.   Metoda predelave (a) Topljene maščobe morajo biti pred predelavo obdelane z: (i) beljenjem centrifugiranih snovi preko glinenega filterja; (ii) odstranitvijo preostalih netopnih nečistoč s filtracijo. (b) Z obdelanimi snovi se opravi večstopenjski postopek katalize, ki zajema hidrodeoksigenacijo, ki ji sledi izomerizacija. Snovi morajo biti izpostavljene tlaku najmanj 20 barov pri temperaturi najmanj 250 °C najmanj 20 minut. (c) V oddelku 3 se točka 2 spremeni: (i) druga alinea točke (b)(iii) se nadomesti z naslednjim: „— pridobljenega iz snovi kategorije 3, razen iz snovi iz člena 10(p) Uredbe (ES) št. 1069/2009, uporabijo za krmo;“ (ii) Dodajo se naslednje točke: „(c) večstopenjskim postopkom katalize za proizvodnjo obnovljivih goriv: (i) bencin in druga goriva, ki nastanejo med postopkom, se lahko uporabijo kot gorivo brez omejitev iz te uredbe (končna točka); (ii) glina, uporabljena pri beljenju, in blato iz postopka obdelave pred predelavo iz točke J(2)(a) oddelka 2 se lahko: — odstranijo s sežiganjem ali sosežiganjem, — pretvorijo v bioplin, — kompostirajo ali uporabijo za proizvodnjo pridobljenih proizvodov iz člena 36(a)(i) Uredbe (ES) št. 1069/2009; (d) mešanica prašičjega in perutninskega gnoja, obdelana z apnom, se lahko nanaša na tla kot predelan gnoj.“

(3)

V oddelku 3 poglavja III Priloge V se doda naslednja točka 3: „3. Ko se živalski stranski proizvodi pretvorijo v bioplin ali kompostirajo skupaj s snovmi, ki niso živalskega izvora, lahko pristojni organ odobri, da upravljavci odvzamejo reprezentativne vzorce po pasterizaciji iz točke 1(a) oddelka 1 poglavja I ali po kompostiranju iz točke 1 oddelka 2, kakor je ustrezno, in pred mešanjem s snovmi, ki niso živalskega izvora, da se spremlja učinkovitost pretvorbe ali kompostiranja živalskih stranskih proizvodov, kakor je ustrezno.“

(4)

V poglavju II Priloge VII se točke 1, 2 in 3 nadomestijo z naslednjim: „1. Da lahko EFSA oceni varnost predlaganih alternativnih metod, morajo vloge vsebovati vse potrebne informacije in zlasti naslednje: — seznam kategorij živalskih stranskih proizvodov, ki se nameravajo predelati po metodi, — opis celotnega postopka, — biološke nevarnosti za zdravje ljudi in živali ter — stopnjo zmanjšanja tveganja, ki se lahko doseže s postopkom. 2. Vloga iz odstavka 1 poleg tega: (a) vključuje zahtevane informacije iz členov 8, 9 in 10 Uredbe (ES) št. 1069/2009, vključno s fizikalnim stanjem navedenih snovi in po potrebi kakršnimi koli postopki obdelave navedenih snovi pred predelavo in navedbo vseh snovi, razen živalskih stranskih proizvodov, ki se bodo uporabile v postopku; (b) vsebuje protokol HACCP in diagram, ki jasno prikazuje posamezne korake postopka, opredeljuje ključne parametre za inaktivacijo relevantnih patogenov, kot so temperatura, tlak, čas izpostavljenosti, prilagoditev vrednosti pH in velikost delcev ter mu je priložen tehnični varnostni list opreme, ki se uporablja pri postopku; (c) opredeljuje in označuje biološke nevarnosti za zdravje ljudi in živali, ki jih predstavljajo kategorije živalskih stranskih proizvodov, ki bodo predelane po metodi; (d) kaže, da so najbolj trdovratne biološke nevarnosti, povezane s kategorijo snovi, ki se predela, zmanjšane v vseh proizvodih, ki nastanejo pri postopku, vključno z odpadnimi vodami, najmanj do stopnje, ki se doseže s standardi predelave iz te uredbe za isto kategorijo živalskih stranskih proizvodov. Stopnja zmanjšanja tveganja mora biti določena z validiranimi neposrednimi meritvami, razen če so modeli ali primerjave z drugimi postopki sprejemljive. 3. Validirane neposredne meritve iz odstavka 2(d) pomenijo: (a) merjenje zmanjšanja sposobnosti preživetja/kužnosti: endogenih indikatorskih organizmov med postopkom, v katerem je indikator: — stalno prisoten v surovini v velikem številu, — nič manj odporen proti smrtonosnim vidikom postopka obdelave, hkrati pa ni občutno bolj odporen od patogenov, ki jih nadzoruje, — razmeroma preprosto je določiti njegovo število ter ga ugotoviti in potrditi; ali (b) uporabo dobro opredeljenega preskusnega organizma ali virusa, ki je v primernem preskusnem telesu vnesen v vhodno snov. Če je vključenih več postopkov obdelave, je treba opraviti oceno o stopnji doseženega zmanjšanja individualnega titra ali če zgodnji koraki v postopku lahko vplivajo na učinkovitost naslednjih korakov; (c) poročanje celotnih rezultatov z: (i) natančnim opisom uporabljene metodologije; (ii) opisom narave vzorca, ki je bil analiziran; (iii) prikazom, da je število analiziranih vzorcev reprezentativno; (iv) utemeljitvijo števila opravljenih preskusov in izbire točk merjenja; (v) navedbo občutljivosti in specifičnosti uporabljenih metod odkrivanja; (vi) posredovanjem podatkov o ponovljivosti in statistični razpršenosti rezultatov meritev, opravljenih med poskusi; (vii) utemeljitvijo pomena prionskih nadomestkov, če so bili uporabljeni; (viii) prikazom z modeli ali primerjavami z drugimi uporabljenimi postopki v primeru odsotnosti neposrednih meritev, da so dejavniki, ki povzročajo zmanjšanje tveganja, dobro znani in da je model zmanjšanja tveganja dobro vzpostavljen; (ix) predložitvijo podatkov neposrednih meritev vseh dejavnikov v celotnem postopku, ki povzročajo zmanjšanje tveganja, da se ti dejavniki homogeno uporabljajo po celotni tretirani seriji. 4. Načrt HACCP iz odstavka 2(b) mora temeljiti na ključnih parametrih, ki se uporabljajo za zmanjšanje tveganja, zlasti na: — temperaturi, — tlaku, — času in — mikrobioloških kriterijih. Na podlagi rezultatov preskusne validacije in/ali predloženega modela je treba določiti kritične meje v načrtu HACCP. Če je mogoče uspešno delovanje postopka prikazati le s sklicem na tehnične parametre, ki so specifični za opremo, uporabljeno v postopku, mora načrt HACCP vključevati tudi tehnične meje, ki morajo biti upoštevane, zlasti glede porabe energije, števila obratov črpalke ali odmerkov kemikalij. Predložiti je treba informacije o ključnih in tehničnih parametrih, ki jih je treba spremljati in beležiti trajno ali po določenih časovnih obdobjih, ter o metodah, ki se uporabljajo za merjenje in spremljanje. Upoštevati je treba spremenljivost parametrov pri značilnih proizvodnih pogojih. Načrt HACCP mora odražati običajne in neobičajne/izredne proizvodne pogoje, vključno s prekinitvijo postopka, ter mora navajati morebitne popravljalne ukrepe, ki jih je treba uporabiti v primeru neobičajnih/izrednih proizvodnih pogojev. 5. Vloge vsebujejo tudi zadostne informacije o: (a) tveganjih zaradi medsebojno odvisnih postopkov, zlasti oceni možnih posrednih učinkov, ki lahko: (i) vplivajo na stopnjo zmanjšanja tveganja v zadevnem postopku; (ii) nastanejo zaradi prevoza ali shranjevanja kakršnih koli proizvodov, ki nastanejo pri postopku, ali zaradi varnega odstranjevanja takšnih proizvodov, vključno z odpadnimi vodami; (b) tveganjih zaradi nameravane končne uporabe proizvodov, zlasti: (i) nameravane končne uporabe kakršnih koli proizvodov, ki nastanejo pri postopku; (ii) oceno verjetnih tveganj za zdravje ljudi in živali ter možnih vplivov na okolje na podlagi ocene zmanjšanja tveganja v skladu s točko 2(d). 6. Vlogam se priložijo dokazne listine, zlasti: (a) diagram s prikazom delovanja postopka; (b) dokaze iz točke 2(d) ter druge dokaze v podporo informacijam, predloženim v okviru vloge iz točke 2. 7. V vlogi se navede kontaktni naslov zainteresirane strani, ki vsebuje ime in celoten naslov, telefonsko številko in/ali številko telefaksa in/ali elektronski naslov osebe, ki deluje po pooblastilu ali v imenu zainteresirane strani.“

(5)

Priloga VIII se spremeni: (a) Točka 2(b)(xvii) poglavja II se nadomesti z naslednjim: „(xvii) v primeru razstavnih predmetov: ‚razstavni predmet – ni namenjeno prehrani ljudi‘ namesto besedila na nalepki iz točke (a); (xviii) v primeru ribjega olja za proizvodnjo zdravil iz poglavja XIII Priloge XIII: ‚ribje olje za proizvodnjo zdravil‘ namesto besedila na nalepki iz točke (a); (xix) v primeru gnoja, ki je bil tretiran z apnom v skladu s točko I oddelka 2 poglavja IV Priloge IV: ‚mešanica gnoja in apna‘.“ (b) V poglavju V se točka 3(d)(ii) nadomesti z naslednjim: „(ii) namenjeni za raziskovanje in druge posebne namene iz člena 17 Uredbe (ES) št. 1069/2009, ki jih je odobril pristojni organ; (e) obnovljiva goriva, proizvedena iz topljenih maščob, ki so pridobljena iz snovi kategorije 2, v skladu s točko J oddelka 2 poglavja IV Priloge IV.“

(6)

V oddelku 2 poglavja I Priloge XI se uvodna izjava nadomesti z naslednjim: „Za dajanje na trg predelanega gnoja, pridobljenih proizvodov iz predelanega gnoja in gvana netopirjev veljajo naslednji pogoji. Poleg tega je v primeru gvana netopirjev potrebno soglasje namembne države članice iz člena 48(1) Uredbe (ES) št. 1069/2009:“

(7)

V Prilogi XIII se doda naslednje poglavje XIII: „POGLAVJE XIII Posebne zahteve za ribje olje za proizvodnjo zdravil Končna točka za ribje olje za proizvodnjo zdravil Ribje olje, pridobljeno iz snovi iz točke A.2 oddelka 3 poglavja II Priloge X in ki je bilo razkisano z raztopino NaOH pri temperaturi 80 °C ali več ter nato prečiščeno z destilacijo pri temperaturi 200 °C ali več, se lahko da na trg za proizvodnjo zdravil brez omejitev v skladu s to uredbo.“

(8)

Priloga XIV se spremeni: (a) Poglavje I se spremeni: (i) oddelek 1 se spremeni: — v uvodnem odstavku se točka (e) nadomesti z naslednjim: „(e) na vstopni točki v Unijo, kjer se opravijo veterinarski pregledi, se predložijo skupaj z dokumentom, ki ustreza vzorcu, navedenem v stolpcu ‚Spričevala/vzorčni dokumenti‘ v preglednici 1; (f) prihajati morajo iz obrata, ki ga je pristojni organ tretje države registriral ali odobril, kakor je primerno, in ki je na seznamu takih obratov iz člena 30.“ — v vrstici št. 1 preglednice 1 se opis proizvoda v drugem stolpcu nadomesti z naslednjim: „Predelane živalske beljakovine, vključno z mešanicami in proizvodi, razen hrane za hišne živali, ki vsebuje take beljakovine, in krmne mešanice, ki vsebujejo take beljakovine, kakor so opredeljene v členu 3(2)(h) Uredbe (ES) št. 767/2009.“ (ii) v oddelku 2 se naslov nadomesti z naslednjim besedilom: „Uvoz predelanih živalskih beljakovin, vključno z mešanicami in proizvodi, razen hrane za hišne živali, ki vsebuje take beljakovine, in razen krmnih mešanic, kakor so opredeljene v členu 3(2)(h) Uredbe (ES) št. 767/2009.“ (b) Poglavje II se spremeni: (i) oddelek 1 se spremeni: — v uvodnem odstavku se točki (d) in (e) nadomestita z naslednjim: „(d) prihajati morajo iz obrata, ki ga je pristojni organ tretje države registriral ali odobril, kakor je primerno, in ki je na seznamu takih obratov iz člena 30; in (e) med prevozom do vstopne točke v Unijo, kjer se opravijo veterinarski pregledi, jih mora spremljati veterinarsko spričevalo, navedeno v stolpcu ‚Spričevala/vzorčni dokumenti‘ v preglednici 1; ali (f) na vstopni točki v Unijo, kjer se opravijo veterinarski pregledi, se predložijo skupaj z dokumentom, ki ustreza vzorcu, navedenem v stolpcu ‚Spričevala/vzorčni dokumenti‘ v preglednici 2.“ — v preglednici 2 se vrstica št. 17 nadomesti z naslednjim: „17 Topljene maščobe za nekatere namene zunaj krmne verige za rejne živali (a) V primeru snovi, namenjenih za proizvodnjo biodizla: snovi kategorij 1, 2 in 3 iz členov 8, 9 in 10; (b) V primeru snovi, namenjenih za proizvodnjo obnovljivih goriv, iz točke J oddelka 2 poglavja IV Priloge IV: snovi kategorij 2 in 3 iz členov 9 in 10; (c) v primeru snovi, namenjenih za proizvodnjo organskih gnojil in sredstev za izboljšanje tal: snovi kategorije 2 iz točk (c) in (d) člena 9 ter točk (f)(i) člena 9 ter snovi kategorije 3 iz člena 10, razen točk (c) in (p); (d) v primeru snovi, namenjenih za druge namene: snovi kategorije 1 iz točk (b), (c) in (d) člena 8, snovi kategorije 2 iz točk (c) in (d) člena 9 ter točke (f)(i) člena 9 ter snovi kategorije 3 iz člena 10, razen točk (c) in (p). Topljene maščobe morajo izpolnjevati zahteve iz oddelka 9. Tretje države, navedene v delu 1 Priloge II k Uredbi (EU) št. 206/2010, in, v primeru snovi iz rib, tretje države, navedene v Prilogi II k Odločbi 2006/766/ES. Poglavje 10(B) Priloge XV.“ (ii) v oddelku 9 se točka (a)(iii) nadomesti z naslednjim: „(iii) v primeru snovi, namenjenih za proizvodnjo obnovljivih goriv iz točke J oddelka 2 poglavja IV Priloge IV te uredbe, snovi kategorije 2 iz člena 9 Uredbe (ES) št. 1069/2009 in snovi kategorije 3 iz člena 10 navedene uredbe; (iv) v primeru drugih snovi kategorije 1 iz točk (b), (c) in (d) člena 8 Uredbe (ES) št. 1069/2009, snovi kategorije 2 iz točk (c), (d) in točke (f)(i) člena 9 Uredbe (ES) št. 1069/2009 ali snovi kategorije 3, razen snovi iz točk (c) in (p) člena 10 navedene Uredbe;“

(9)	V Prilogi XV se poglavje 10(B) nadomesti z naslednjim: „POGLAVJE 10(B) Veterinarsko spričevalo Za topljene maščobe, ki niso namenjene za prehrano ljudi, za uporabo za nekatere namene zunaj krmne verige, namenjene odpremi v Evropsko unijo ali tranzitu skozi njo (2)

(10)

V poglavju III Priloge XVI se doda naslednji oddelek 11: „Oddelek 11 Uradni nadzor v zvezi s hidrolizo z naknadnim odstranjevanjem Pristojni organ izvaja nadzor na kraju, kjer se opravlja hidroliza z naknadnim odstranjevanjem v skladu s točko H oddelka 2 poglavja IV Priloge IV. Takšen nadzor za namen usklajevanja količin poslanih in odstranjenih hidroliziranih snovi vključuje preglede naslednjih dokumentov: (a) o količini snovi, ki so hidrolizirane na kraju; (b) v obratih, kjer se hidrolizirane snovi odstranjujejo. Nadzor se izvaja redno na podlagi ocene tveganja. V prvih dvanajstih mesecih delovanja se vsakič, ko se hidrolizirane snovi zbirajo iz zabojnika, opravi nadzorni pregled kraja, kjer se nahaja zabojnik. Po prvih dvanajstih mesecih delovanja se nadzorni pregled takšnega kraja opravi vsakič, ko se zabojnik izprazni, in preveri, ali ni sledi rje ali uhajanja snovi iz zabojnika v skladu s točko H(j) oddelka 2 poglavja IV Priloge IV.“

---

(1)  BS EN 12880:2000, Opredelitev blata. Določanje suhega ostanka in vsebnosti vode. Evropski odbor za standardizacijo.

(2)  CEN EN 459-2:2002 metoda CEN/TC 51 – Cement in gradbeno apno. Evropski odbor za standardizacijo.“

PRILOGA

Pavšalne uvozne vrednosti za določitev vhodne cene za nekatere vrste sadja in zelenjave

(EUR/100 kg)
Oznaka KN	Oznaka tretjih držav (1)	Pavšalna uvozna vrednost
0702 00 00	AR	23,8
	ZA	27,3
	ZZ	25,6
0707 00 05	TR	100,6
	ZZ	100,6
0709 90 70	TR	111,7
	ZZ	111,7
0805 50 10	AR	64,9
	CL	79,0
	TR	60,0
	UY	68,2
	ZA	79,9
	ZZ	70,4
0806 10 10	CL	54,3
	EG	155,4
	MA	137,5
	TN	223,5
	TR	175,1
	ZA	69,4
	ZZ	135,9
0808 10 80	AR	93,7
	BR	83,5
	CL	87,3
	CN	77,5
	NZ	110,7
	US	131,3
	ZA	92,9
	ZZ	96,7
0808 20 50	AR	74,9
	CL	109,2
	CN	75,8
	NZ	148,5
	ZA	109,1
	ZZ	103,5
0809 10 00	IL	240,3
	TR	174,5
	XS	83,4
	ZZ	166,1
0809 20 95	CL	267,8
	TR	282,9
	ZZ	275,4
0809 30	TR	174,8
	ZZ	174,8
0809 40 05	BA	51,5
	IL	148,6
	XS	57,7
	ZA	70,8
	ZZ	82,2

---

(1)  Nomenklatura držav, določena v Uredbi Komisije (ES) št. 1833/2006 (UL L 354, 14.12.2006, str. 19). Oznaka „ZZ“ predstavlja „druga porekla“.

PRILOGA

Spremenjene reprezentativne cene in dodatne uvozne dajatve za beli in surovi sladkor ter proizvode z oznako KN 1702 90 95, ki se uporabljajo od 30. julija 2011

(EUR)
Oznaka KN	Reprezentativna cena na 100 kg neto zadevnega proizvoda	Dodatna uvozna dajatev na 100 kg neto zadevnega proizvoda
1701 11 10 (1)	49,99	0,00
1701 11 90 (1)	49,99	0,00
1701 12 10 (1)	49,99	0,00
1701 12 90 (1)	49,99	0,00
1701 91 00 (2)	56,48	0,53
1701 99 10 (2)	56,48	0,00
1701 99 90 (2)	56,48	0,00
1702 90 95 (3)	0,56	0,19

---

(1)  Določitev za standardno kakovost, kot je določena v točki III Priloge IV k Uredbi (ES) št. 1234/2007.

(2)  Določitev za standardno kakovost, kot je določena v točki II Priloge IV k Uredbi (ES) št. 1234/2007.

(3)  Določitev na 1 % vsebnosti saharoze.

PRILOGA I

Uvozne dajatve za proizvode iz člena 136(1) Uredbe (ES) št. 1234/2007, ki se uporabljajo od 1. avgusta 2011

Oznaka KN	Poimenovanje	Uvozna dajatev (1) (EUR/t)
1001 10 00	PŠENICA trda, visoke kakovosti	0,00
	srednje kakovosti	0,00
	nizke kakovosti	0,00
1001 90 91	PŠENICA navadna, semenska	0,00
ex 1001 90 99	PŠENICA navadna, visoke kakovosti, razen semenske	0,00
1002 00 00	RŽ	0,00
1005 10 90	KORUZA semenska, razen hibridne	0,00
1005 90 00	KORUZA razen semenske (2)	0,00
1007 00 90	SIREK v zrnju, razen hibridnega, za setev	0,00

---

(1)  Za blago, ki pride v Unijo prek Atlantskega oceana ali Sueškega prekopa, je prevoznik z uporabo člena 2(4) Uredbe (EU) št. 642/2010 upravičen do znižanja dajatev za:

—	3 EUR/t, če je pristanišče razkladanja v Sredozemskem ali Črnem morju,

—	2 EUR/t, če je pristanišče razkladanja na Danskem, Irskem, v Estoniji, Latviji, Litvi, Poljski, na Finskem, Švedskem, v Združenem kraljestvu ali na atlantski obali Iberskega polotoka.

(2)  Uvoznik je upravičen do pavšalnega znižanja 24 EUR/t, če so izpolnjeni pogoji iz člena 3 Uredbe (EU) št. 642/2010.

PRILOGA II

Podatki za izračun dajatev iz Priloge I

15.7.2011-28.7.2011

1.

Povprečja za referenčno obdobje iz člena 2(2) Uredbe (EU) št. 642/2010: (EUR/t)   Navadna pšenica (1) Koruza Trda pšenica, visoke kakovosti Trda pšenica srednje kakovosti (2) Trda pšenica, nizke kakovosti (3) Borza Minnéapolis Chicago — — — Kotacija 228,97 190,16 — — — Cena FOB ZDA — — 386,59 376,59 356,59 Premija za Zaliv — 21,69 — — — Premija za Velika jezera 57,12 — — — —

2.	Povprečja za referenčno obdobje iz člena 2(2) Uredbe (EU) št. 642/2010: Prevoz/stroški Mehiški zaliv–Rotterdam: 18,33 EUR/t Prevoz/stroški Velika jezera–Rotterdam: 49,88 EUR/t

---

(1)  Vključena premija 14 EUR/t (člen 5(3) Uredbe (EU) št. 642/2010).

(2)  Znižanje za 10 EUR/t (člen 5(3) Uredbe (EU) št. 642/2010).

(3)  Znižanje za 30 EUR/t (člen 5(3) Uredbe (EU) št. 642/2010).

PRILOGA

Poglavje 2 Priloge II k Direktivi 96/73/ES se spremeni:

1.

Zbirna razpredelnica se nadomesti z naslednjim: „2.   ZBIRNA RAZPREDELNICA Metoda Področje uporabe (1) Reagent Topna komponenta Netopna komponenta 1. acetat nekatera druga vlakna aceton 2. nekatera proteinska vlakna nekatera druga vlakna hipoklorit 3. viskoza, bakro ali nekatere vrste modalnih vlaken nekatera druga vlakna mravljična kislina in cinkov klorid 4. poliamid ali najlon nekatera druga vlakna mravljična kislina, 80 % m/m 5. acetat nekatera druga vlakna benzil alkohol 6. triacetat ali polilaktid nekatera druga vlakna etilen klorid 7. nekatera celulozna vlakna nekatera druga vlakna žveplova kislina, 75 % m/m 8. akril, nekatera modakrilna vlakna ali nekatera klorovlakna nekatera druga vlakna dimetilformamid 9. nekatera klorovlakna nekatera druga vlakna ogljikov disulfid/aceton v razmerju 55,5/44,5 v/v 10. acetat nekatera druga vlakna ledocetna kislina 11. svila, poliamid ali najlon nekatera druga vlakna žveplova kislina, 75 % m/m 12. juta nekatera vlakna živalskega izvora metoda z določanjem vsebnosti dušika 13. polipropilen nekatera druga vlakna ksilen 14. nekatera vlakna nekatera druga vlakna metoda z uporabo koncentrirane žveplove kisline 15. klorovlakna, nekatera modakrilna vlakna, nekateri elastani, acetati, triacetati nekatera druga vlakna cikloheksanon 16. melamin nekatera druga vlakna vroča mravljična kislina 90 % m/m

2.

Točka 1.2 metode št. 1 se nadomesti z naslednjim: „2. volno (1), živalskimi dlakami (2 in 3), svilo (4), bombažem (5), lanom (7), pravo konopljo (8), juto (9), abako (10), alfo (11), kokosom (12), žuko ali brnistro (13), ramijo (14), sisalom (15), bakro (21), modalom (22), proteinskimi vlakni (23), viskozo (25), akrilom (26), poliamidom ali najlonom (30), poliestrom (35), polipropilenom (37), elastomultiestrom (46), elastolefinom (47), melaminom (48) in polipropilen/poliamidnimi dvokomponentnimi vlakni (49). Ta metoda nikakor ni uporabna za acetatna vlakna, ki so bila površinsko dezacetilirana.“

3.

Točka 1.2 metode št. 2 se nadomesti z naslednjim: „2. bombažem (5), bakro (21), viskozo (25), akrilom (26), klorovlakni (27), poliamidom ali najlonom (30), poliestrom (35), polipropilenom (37), elastanom (43), steklenimi vlakni (44), elastomultiestrom (46), elastolefinom (47), melaminom (48) in polipropilen/poliamidnimi dvokomponentnimi vlakni (49). Če so prisotna različna proteinska vlakna, se z analizo po tej metodi določi njihova skupna količina, ne pa količina posameznih vrst vlaken.“

4.

Metoda št. 3 se spremeni: (a) naslov se nadomesti z naslednjim: „VISKOZA, BAKRO ALI NEKATERA MODALNA VLAKNA IN NEKATERA DRUGA VLAKNA (Metoda z uporabo mravljične kisline in cinkovega klorida)“ (b) točka 1.2 se nadomesti z naslednjim: „2. bombažem (5), polipropilenom (37), elastolefinom (47) in melaminom (48). Če se ugotovi prisotnost modalnega vlakna, je treba izvesti predhodni preskus z namenom, da se ugotovi, ali je to vlakno topno v reagentu. Ta metoda se ne uporablja za mešanice z bombažem, ki je bil v tehnološki predelavi opazno kemično poškodovan, prav tako se ne uporablja v primerih, ko se zaradi prisotnosti sredstev za vrhunsko plemenitenje, ki jih ni mogoče v celoti odstraniti, viskozna ali bakrova vlakna postala netopna.“ (c) točka 5 se nadomesti z naslednjim: „5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV Rezultate se preračuna, kakor je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ je 1,00, razen za bombaž, za katerega se uporablja vrednost „d“ = 1,02, in za melamin, za katerega se uporablja vrednost „d“ = 1,01.“

5.

Metoda št. 5 se spremeni: (a) naslov se nadomesti z naslednjim: „ACETATNA IN NEKATERA DRUGA VLAKNA (Metoda z uporabo benzilalkohola)“ (b) Točka 1.2 se nadomesti z naslednjim: „2. triacetatom (24), polipropilenom (37), elastolefinom (47), melaminom (48) in polipropilen/poliamidnimi dvokomponentnimi vlakni (49)“.

6.

Metoda št. 6 se spremeni: (a) naslov se nadomesti z naslednjim: „TRIACETAT ALI POLILAKTID IN NEKATERA DRUGA VLAKNA (Metoda z uporabo metilenklorida)“ (b) Točka 1.2 se nadomesti z naslednjim: „2. volno (1), živalskimi dlakami (2 in 3), svilo (4), bombažem (5), bakro (21), modalom (22), viskozo (25), akrilom (26), poliamidom ali najlonom (30), poliestrom (35), polipropilenom (37), steklenimi vlakni (44), elastomultiestrom (46), elastolefinom (47), melaminom (48) in polipropilen/poliamidnimi dvokomponentnimi vlakni (49). Opomba Triacetatna vlakna, ki so bila delno hidrolizirana s posebno obdelavo, niso več popolno topna v reagentu. V tem primeru ta metoda ni uporabna.“

7.

Metoda št. 7 se spremeni: (a) naslov se nadomesti z naslednjim: „NEKATERA CELULOZNA VLAKNA IN NEKATERA DRUGA VLAKNA (Metoda z uporabo žveplove kisline koncentracije 75 % m/m)“ (b) Točka 1.2 se nadomesti z naslednjim: „2. poliestrom (35), polipropilenom (37), elastomultiestrom (46), elastolefinom (47) in polipropilen/poliamidnimi dvokomponentnimi vlakni (49).“ (c) točka 5 se nadomesti z naslednjim: „5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV Rezultati se izračunajo, kakor je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ je 1,00, razen za polipropilen/poliamidna dvokomponentna vlakna, kjer je vrednost „d“ 1,01.“

8.

Točka 1.2 metode št. 8 se nadomesti z naslednjim: „2. volno (1), živalskimi dlakami (2 in 3), svilo (4), bombažem (5), bakro (21), modalom (22), viskozo (25), poliamidom ali najlonom (30), poliestrom (35), polipropilenom (37), elastomultiestrom (46), elastolefinom (47), melaminom (48) in polipropilen/poliamidnimi dvokomponentnimi vlakni (49). Metoda je uporabna tudi za akrilna vlakna in nekatera modakrilna vlakna, ki so barvana s kovinsko kompleksnimi barvili, vendar ne za vlakna, barvana s kromirnimi barvili.“

9.

Točka 1.2 metode št. 9 se nadomesti z naslednjim: „2. volno (1), živalskimi dlakami (2 in 3), svilo (4), bombažem (5), bakro (21), modalom (22), viskozo (25), akrilom (26), poliamidom ali najlonom (30), poliestrom (35), polipropilenom (37), steklenimi vlakni (44), elastomultiestrom (46), melaminom (48) in polipropilen/poliamidnimi dvokomponentnimi vlakni (49). Kadar vsebnost volne ali svile v mešanici presega 25 %, se uporabi metoda št. 2. Kadar vsebnost poliamida ali najlona v mešanici presega 25 %, se uporabi metoda št. 4.“

10.

Metoda št. 10 se spremeni: (a) naslov se nadomesti z naslednjim: „ACETATNA IN NEKATERA DRUGA VLAKNA (Metoda z uporabo ledocetne kisline)“ (b) Točka 1.2 se nadomesti z naslednjim: „2. določenimi klorovlakni (27), in sicer polivinilkloridnimi vlakni, bodisi kloriranimi ali nekloriranimi, polipropilenom (37), elastolefinom (47), melaminom (48) in polipropilen/poliamidnimi dvokomponentnimi vlakni (49).“

11.

Metoda št. 11 se spremeni: (a) naslov se nadomesti z naslednjim: „SVILA ALI POLIAMID IN NEKATERA DRUGA VLAKNA (Metoda z uporabo žveplove kisline koncentracije 75 % m/m)“ (b) Točka 1 se nadomesti z naslednjim: „1.   PODROČJE UPORABE Ta metoda je po odstranitvi nevlaknate snovi uporabna za dvokomponentne mešanice: 1. svile (4) ali poliamida ali najlona (30) z 2. volno (1), živalskimi dlakami (2 in 3), polipropilenom (37), elastolefinom (47), melaminom (48) in polipropilen/poliamidnimi dvokomponentnimi vlakni (49).“ (c) točka 2 se nadomesti z naslednjim: „2.   NAČIN Svila oziroma poliamid ali najlon odtopimo iz mešanice znane suhe mase z žveplovo kislino koncentracije 75 % m/m. Preostanek se zbere, izpere, posuši in stehta; maso ostanka, po potrebi korigirano, izrazimo kot odstotek suhe mase mešanice. Odstotek suhih svilenih vlaken oziroma suhih poliamidnih ali najlonskih vlaken izračunamo iz razlike.“ (d) točka 4 se nadomesti z naslednjim: „4.   PRESKUSNI POSTOPEK Izvede se postopek, opisan v splošnih navodilih, in nadaljujte, kot sledi:   Primerku, vstavljenemu v erlenmajerico s prostornino najmanj 200 ml, se prilije 100 ml žveplove kisline koncentracije 75 % na gram testnega preskušanca. Erlenmajerica se nato zamaši, dobro pretrese in pusti stati 30 minut pri sobni temperaturi. Po 30 minutah se jo ponovno pretrese in pusti stati nadaljnjih 30 minut. Preden se preostanek iz erlenmajerice prenese v predhodno stehtan filtrirni lonček, se erlenmajerica z vsebino še zadnjič dobro pretrese. Vsa preostala vlakna se iz erlenmajerice izperejo z žveplovo kislino koncentracije 75 %. Ostanek v lončku se izpere s 50 ml razredčene žveplove kisline, nato s 50 ml vode in nazadnje s 50 ml razredčene raztopine amoniaka. Pri vsakem izpiranju naj bodo vlakna v stiku s tekočino približno 10 minut, nato se tekočina odsesa. Preostanek vlaken se nazadnje izpere še z vodo, pri čemer naj bodo vlakna v stiku z vodo približno 30 minut. Na koncu se tekočina presesa iz filtrirnega lončka, filtrirni lonček pa z vsebino posuši, ohladi in stehta.   V primeru dvokomponentnih mešanic poliamidnih vlaken s polipropilen/poliamidnimi dvokomponentnimi vlakni po filtriranju vlaken se skozi stehtani filtrirni lonček in pred izvedbo opisanega postopka izpiranja ostanek v filtrirnem lončku izpere dvakrat, vsakič s 50 ml žveplove kisline v koncentraciji 75 %.“ (e) Točki 5 in 6 se nadomestita z naslednjim: „5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV Rezultati se preračunajo, kot je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ je 1,00, razen za volno, za katero je „d“ = 0,985, za polipropilen/poliamidna dvokomponentna vlakna, za katera je „d“ = 1,005, in za melamin, za katera je „d“ = 1,01. 6.   TOČNOST V homogenih mešanicah vlaken znaša interval zaupanja ± 1 za dobljene rezultate pri 95-odstotnem statističnem zaupanju, razen za dvokomponentne mešanice poliamidnih vlaken in polipropilen/poliamidnih dvokomponentnih vlaken, za katere znaša interval zaupanja ± 2.“

12.

Metoda št. 14 se spremeni: (a) naslov se nadomesti z naslednjim: „NEKATERA VLAKNA IN NEKATERA DRUGA VLAKNA (Metoda z uporabo koncentrirane žveplove kisline)“ (b) Točka 1.2 se nadomesti z naslednjim: „2. klorovlakni (27) na osnovi homopolimerov vinilklorida, bodisi naknadno klorirana ali neklorirana, polipropilenom (37), elastolefinom (47), melaminom (48) in polipropilen/poliamidnimi dvokomponentnimi vlakni (49). Zadevna modakrilna vlakna so tista, ki dajo bistro raztopino, ko jih potopimo v koncentrirano žveplovo kislino (relativne gostote 1,84 pri temperaturi 20 °C). Ta metoda se lahko uporablja namesto metod št. 8 in št. 9.“ (c) točka 2 se nadomesti z naslednjim: „2.   NAČIN Vse sestavine, razen klorovlaken, polipropilena, elastolefina, melamina ali polipropilen/poliamidnih dvokomponentnih vlaken (tj. vlakna, našteta v odstavku 1.1), se iz mešanice znane suhe mase odtopijo s koncentrirano žveplovo kislino (relativna gostota pri temperaturi 20 °C je 1,84). Preostanek, ki ga sestavljajo klorovlakna, polipropilen, elastolefin, melamin ali polipropilen/poliamidna dvokomponentna vlakna, se zbere, izpere, posuši in stehta; masa preostanka, po potrebi korigirana, se izrazi kot odstotek suhe mase mešanice. Odstotek druge komponente se izračuna iz razlike.“ (d) Točka 5 se nadomesti z naslednjim: „5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV Rezultati se preračunajo, kot je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ je 1,00, razen za melamin in polipropilen/poliamidna dvokomponentna vlakna, kjer je vrednost „d“ 1,01.“

13.	Metoda št. 16 se spremeni: (a) naslov se nadomesti z naslednjim: „MELAMINSKA IN NEKATERA DRUGA VLAKNA (Metoda z uporabo vroče mravljične kisline)“ (b) Točka 1.2 se nadomesti z naslednjim: „2. bombažem (5), aramidom (31) in polipropilenom (37)“.

---

(1)  Podroben seznam vlaken pod vsako metodo.“

PRILOGA

NATURA 2000

STANDARDNI OBRAZEC

Direktiva Sveta 2009/147/ES o ohranjanju prosto živečih ptic in Direktiva Sveta 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst

STANDARDNI OBRAZEC

Za posebna območja varstva (POV), predlagana območja, pomembna za Skupnost (pOPS), območja, pomembna za Skupnost (OPS), in posebna ohranitvena območja (POO)

1.   OPREDELITEV OBMOČJA

2.   LOKACIJA OBMOČJA

3.   EKOLOŠKE INFORMACIJE

4.   OPIS OBMOČJA

5.   VARSTVENI STATUS OBMOČJA (NEOBVEZNO)

6.   UPRAVLJANJE OBMOČJA

7.   KARTA OBMOČJA

STANDARDNI OBRAZEC

POJASNILA

KAZALO

UVOD

1.	OPREDELITEV OBMOČJA

1.1	Tip območja

1.2	Oznaka območja

1.3	Ime območja

1.4	Datum prve izpolnitve obrazca

1.5	Datum dopolnitve

1.6

Izpolnil

1.7	Datumi opredelitve in razglasitve/razvrstitve območja

2.	LOKACIJA OBMOČJA

2.1	Lokacija središča območja

2.2	Površina območja

2.3	Odstotni delež morskega območja znotraj posameznega območja

2.4	Dolžina območja (neobvezno)

2.5	Oznaka in ime upravne regije

2.6	Biogeografska(-e) regija(-e)

3.	EKOLOŠKE INFORMACIJE

3.1	Habitatni tipi na območju in ocena območja glede na te habitatne tipe

3.2	Vrste iz člena 4 Direktive 2009/147/ES in vrste iz Priloge II k Direktivi 92/43/EGS ter ocena območja glede na te vrste

3.3	Druge pomembne rastlinske in živalske vrste (neobvezno)

4.	OPIS OBMOČJA

4.1	Splošni značaj območja

4.2	Kakovost in pomen

4.3	Nevarnosti, obremenitve in dejavnosti z učinkom na območje

4.4	Lastništvo (neobvezno)

4.5	Dokumentacija (neobvezno)

5.	VARSTVENI STATUS OBMOČJA (NEOBVEZNO)

5.1	Varstveni status na nacionalni in regionalni ravni

5.2	Povezava opisanega območja z drugimi območji (sosednja območja in območja, ki spadajo pod druge tipe razglasitve)

5.3	Razglasitev območja

6.	UPRAVLJANJE OBMOČJA

6.1	Organ, pristojen za upravljanje območja

6.2	Načrt za upravljanje

6.3	Ohranitveni ukrepi (neobvezno)

7.	KARTA OBMOČJA

Dodatek

Seznam okrajšav:

ES	Evropske skupnosti
EGS	Evropska gospodarska skupnost
GIS	geografski informacijski sistem
INSPIRE	infrastruktura za prostorske informacije v Evropi
pOPS	predlagano območje, pomembno za Skupnost
OPS	območje, pomembno za Skupnost
POO	posebno ohranitveno območje
SO	standardni obrazec
POV	posebno območje varstva

UVOD

NATURA 2000 je ekološko omrežje za ohranjanje prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst ter naravnih habitatov, pomembnih za Skupnost, v Uniji. Zajema območja, razvrščena v skladu z direktivo o pticah, prvič sprejeto leta 1979 (Direktiva 2009/147/ES), in direktivo o habitatih, sprejeto leta 1992 (Direktiva 92/43/EGS).

Za uspeh Nature 2000 je bistvena raven informacij o habitatih in vrstah, pomembnih za Skupnost. Zato je potrebna strukturirana in primerljiva oblika podatkov in informacij.

Pravna podlaga za zagotavljanje podatkov za izvedbo te faze Nature 2000 je navedena v členu 4(1) direktive o habitatih, ki določa, da „informacije vključujejo karto območja, njegovo ime, lokacijo, obseg in podatke, zbrane pri uporabi meril iz Priloge III (faza 1) in se predložijo v obliki, ki jo določi Komisija, skladno s postopkom iz člena 21“. V skladu s členom 4(3) direktive o pticah morajo države članice Komisiji predložiti „vse ustrezne informacije, tako da lahko sprejme primerne pobude za usklajevanje, potrebno za zagotovitev, da območja, predvidena v odstavkih 1 in 2 [člena 4], tvorijo jasno celoto, ki izpolnjuje varstvene zahteve teh vrst na geografskem območju morja in kopnega, kjer se uporablja ta direktiva“.

Namen in uporaba standardnega obrazca

Glavni cilji standardnega obrazca (SO) NATURA 2000 in z njim povezane podatkovne baze so:

1.

zagotoviti potrebne informacije, da se Komisiji v sodelovanju z državami članicami omogoči usklajevanje ukrepov za oblikovanje in vzdrževanje usklajenega omrežja NATURA 2000 in za vrednotenje njegove učinkovitosti pri ohranjanju habitatov iz Priloge I in habitatov vrst iz Priloge II k Direktivi 92/43/EGS ter habitatov vrst ptic iz Priloge I in drugih vrst ptic selivk, ki so vključene v Direktivo 2009/147/ES;

2.	posodobiti sezname Unije z OPS/POO v skladu z direktivo o habitatih;

3.	zagotoviti informacije, ki bodo Komisiji pri drugih postopkih odločanja pomagale zagotoviti, da se omrežje NATURA 2000 v celoti upošteva na drugih področjih njenega delovanja in sektorjih dejavnosti, zlasti pri regionalni, kmetijski in energetski politiki ter v prometu in turizmu;

4.	pomagati Komisiji in ustreznim odborom pri izbiri dejavnosti, ki se financirajo v okviru LIFE + in drugih finančnih instrumentov, če je verjetno, da bodo podatki, bistveni za ohranjanje območij, olajšali postopek odločanja;

5.	zagotoviti usklajeno in uporabno obliko za izmenjavo in posredovanje informacij o območjih Natura 2000 v skladu z določbami uredbe INSPIRE ter drugo zakonodajo in sporazumi Komisije o dostopu do informacij (npr. Aarhuška konvencija);

6.	uporaba v raziskavah, pri načrtovanju in za druge namene v podporo politike ohranjanja;

7.	zagotoviti zanesljiv vir referenc in informacij za oceno posebnih težav v primeru morebitnih kršitev prava Unije.

Ker se standardni obrazci uporabljajo za dokumentacijo omrežja NATURA 2000 na ravni Unije, so za vse te namene pomemben vir informacij. Da se dokumentacija lahko uporablja v različne namene, se torej mora ustrezno posodabljati. Zato se državam članicam zelo priporoča redno posodabljanje na podlagi najboljših razpoložljivih informacij. Vir novih informacij, ki jih je treba upoštevati pri posodobitvi standardnih obrazcev, so lahko na primer rezultati spremljanja v skladu s členom 11, načrti za upravljanje, ocene učinka itd. Vendar direktiva o habitatih izrecno ne zahteva podrobnega spremljanja posameznega območja, ki je ločeno od spremljanja v skladu s členom 11 navedene direktive.

Čeprav imajo lahko nekatere spremembe standardnega obrazca, ki jih uvedejo države članice, pravne posledice (npr. spremembe seznamov Unije na podlagi sklepa Komisije), spremenjeni podatki v standardnih obrazcih sami po sebi nimajo nujno pravnih učinkov. Izginotje vrste z območja se na primer ne bo vedno obravnavalo kot posledica neustreznega upravljanja in torej ne bo samodejno povzročilo pravnega spora. Prav tako informacije v standardnem obrazcu o nevarnostih in obremenitvah z negativnimi učinki na območje ne pomenijo nujno, da država članica ne izpolnjuje svojih obveznosti, saj je treba pri vseh teh informacijah upoštevati okoliščine.

Revidiran standardni obrazec

Prvi „standardni obrazec“ (SO) je bil sprejet leta 1997 (Odločba 97/266/ES). Leta 2008 so države članice in Komisija izrazile potrebo po izboljšanju, poenostavitvi in posodobitvi podatkovnega toka na podlagi obeh direktiv, zaradi česar se je začela revizija standardnega obrazca. Postopek se je izvajal v tesnem sodelovanju z državami članicami v okviru tehnične delovne skupine (strokovna skupina za poročanje).

Namen revizije standardnega obrazca je bil izboljšati razpoložljivost in kakovost podatkov, ki so implicitno pomembni za omrežje NATURA 2000. Tako so bili odstranjeni nekateri deli starega obrazca, ki niso bili več potrebni, pri čemer se zlasti upošteva večja razpoložljivost digitalnih prostorskih podatkov v infrastrukturah za prostorske informacije. Poleg tega so bile odpravljene nekatere pomembne vrzeli (npr. informacije o odstotnem deležu morskega območja znotraj posameznega območja) in uvedene potrebne izboljšave strukturiranja ekoloških informacij.

Poleg tega sta revizijo spodbudila hiter razvoj informacijske tehnologije za upravljanje podatkov (npr. samodejna preverjanja kakovosti ali natančno sledenje spremembam med vnosi podatkov) ter večanje razpoložljivosti digitalnih geografskih informacij in orodij za analizo. Papirne karte ali obrazci tako niso več potrebni, saj je treba podatke predložiti le v elektronski obliki.

Ta dokument vsebuje informacije o različnih podatkovnih poljih standardnega obrazca in potrebnih geografskih informacijah ter pojasnjuje, kako je treba obrazec izpolniti.

Referenčni portal omrežja NATURA 2000

Vendar se bodo nekateri elementi sčasoma spremenili ali pa bodo nanje vplivale spremembe zaradi tehničnega razvoja. Ti elementi bodo na voljo na „referenčnem portalu omrežja NATURA 2000“, kjer se bodo posodabljali in jih bodo posamezniki lahko preverili. Ti elementi vključujejo referenčne dokumente (npr. označevanje vrst), gradivo za tehnično podporo (npr. podatkovni model, aplikacije) in smernice za zagotovitev usklajene uporabe standardnega obrazca v vseh državah članicah ter za določitev tehničnih in upravnih postopkov za predložitev podatkov Komisiji. Referenčni portal je pomemben del dokumentacije standardnega obrazca, zato mora kakršno koli prilagoditev ali spremembo navedenih dokumentov na portalu, s katerimi upravljata GD za okolje in Odbor za habitate (za razlikovanje glej Prilogo), predhodno odobriti Odbor za habitate (1). Referenčni portal je na voljo na spletni strani Komisije, GD za okolje. Referenčni dokumenti na tem portalu so navedeni v Prilogi.

Standardni obrazec Natura 2000 in z njim povezana podatkovna baza

Standardni obrazec je treba izpolniti za vsako predlagano, razglašeno ali razvrščeno območje. V nekaterih primerih lahko obstajajo povezave med dvema ali več območji Natura 2000. Slika 1 prikazuje tri pomembne možne povezave med območjema Natura 2000. Če se območji prekrivata (vendar nista enaki) ali če eno območje leži znotraj drugega, je treba izpolniti dva ločena obrazca.

Vsa polja standardnega obrazca so obvezna, razen če je izrecno navedeno drugače.

1.   OPREDELITEV OBMOČJA

1.1   Tip območja

Ta enočrkovna oznaka označuje, ali območje spada med območja iz direktive o habitatih (pOPS, OPS ali POO), razvrščena posebna območja varstva (POV) ali med obe vrsti območij. Kadar se OPS in POV prekrivata, vendar nista enaki, se obravnavata ločeno.

Slika 1:

Možne povezave med območji

	A	Razglašeno POV Izpolniti je treba en obrazec za POV.
	B	pOPS, OPS ali POO Izpolniti je treba en obrazec za pOPS/OPS/POO.
	C	pOPS/OPS/POO je enako kot razglašeno POV Izpolniti je treba en obrazec za pOPS/OPS/POO in en obrazec za POV.
		Kadar se OPS in POV prekrivata, vendar nista enaki, se obravnavata ločeno. Za vsako območje je treba izpolniti en obrazec.

1.2   Oznaka območja

Vsako območje se prepozna po edinstveni oznaki, ki ima devet znakov in je sestavljena iz dveh delov:

1.	Prva dva znaka predstavljata kodo države. Uporablja se predpis EU o uporabi dvočrkovne kode države ISO 3166 (glej referenčni portal) (2).

2.	Sledi preostalih sedem znakov, ki oblikujejo edinstveno alfanumerično oznako za posamezno območje, pri čemer se upošteva logičen in skladen sistem, ki ga določi pristojni nacionalni organ. Ker se oznake uporabljajo za identifikacijo območij, se ne smejo spreminjati.

1.3   Ime območja

Imena območij se zapišejo v lokalnem jeziku. Tako se izognemo težkemu prevajanju, povezovanje podatkov na državni ali lokalni ravni pa je enostavno. Pri drugačnem zapisu črk (npr. grščina in cirilica) se imena prečrkujejo v latinico. Imena območij se ne smejo zapisati z velikimi tiskanimi črkami (npr. „Gave de Pau“ in ne „GAVE DE PAU“).

1.4   Datum prve izpolnitve obrazca

Vnesite datum, za katerega želite, da se obravnava kot „datum prvega zbiranja“ podatkov, evidentiranih v standardnem obrazcu. Podatkovno polje tvori leto (štiri števke), ki mu sledi mesec v številčni obliki (dve števki).

Primer: 199305: podatki so bili prvič zbrani maja 1993.

Če se območje poveča, „datuma prve izpolnitve obrazca“ ne spreminjajte, saj se uporablja le za prvo predložitev podatkov o območju. Namesto tega v polje „datum dopolnitve“ (glej točko 1.5) vnesite datum povečanja.

1.5   Datum dopolnitve

Navedite datum zadnje spremembe informacij, sporočenih za območje, pri čemer uporabite enako obliko kot v primeru datuma iz točke 1.4. Pri registraciji novega območja ne izpolnjujte polja „dopolnitev“. Če so bile informacije večkrat dopolnjene, je v tem polju naveden datum njihove zadnje spremembe.

1.6   Izpolnil

Navedite uradne kontaktne podatke organizacije (npr. pristojnega upravnega organa), ki je zbrala evidentirane informacije. To mora biti kontaktna točka za tehnična vprašanja; lahko je „funkcija“ znotraj organizacije (npr. položaj znotraj enote).

1.7   Datumi navedbe in razglasitve/razvrstitve območja

Vključijo se lahko trije obvezni datumi: datum razvrstitve območja kot POV, datum, ko je območje predlagano za OPS, in datum nacionalne razglasitve območja za POO. V podpoljih se navedeta leto in mesec za te datume. Kadar se območje po razglasitvi poveča, je treba ohraniti leto prve uvrstitve na seznam in navesti zadnjo celotno površino območja.

Navedba datuma „potrditve kot OPS“ je za države članice neobvezna, datum potrditve/sprejetja zadevnega seznama Unije pa dokumentira GD za okolje.

V ustreznem polju za prosto besedilo navedite nacionalni pravni vir razglasitve območja kot POO/POV. V neobveznem polju za prosto besedilo „Obrazložitev“ se lahko navede dodatna obrazložitev npr. v zvezi z datumi razvrstitve ali razglasitve območij, ki so sestavljena iz prvotno ločenih POV in/ali OPS.

2.   LOKACIJA OBMOČJA

2.1   Lokacija središča območja

Geografske koordinate (zemljepisna dolžina in širina) središča območja je treba vnesti v decimalnih stopinjah. Vrednosti zemljepisne dolžine zahodno od izhodiščnega greenwiškega poldnevnika imajo negativno vrednost, vzhodno od njega pa pozitivno vrednost (to se lahko potrdi z znakom „+“ ali pa se vrednost obravnava kot pozitivna, če znaka ni).

Kadar je območje sestavljeno iz več različnih podobmočij, je treba vnesti koordinate najpomembnejšega podobmočja (iz praktičnih razlogov se predlaga podobmočje, ki je največje). Navedene koordinate se morajo nahajati znotraj območja. Previdnost je potrebna pri samodejnem določanju koordinat središča. V primeru spodaj je območje sestavljeno iz več poligonov. Na prvi sliki (a) je prikazana samodejna določitev koordinat, pri čemer je treba opozoriti, da je koordinata največjega poligona zunaj njega; na drugi sliki (b) je določena le koordinata za največje podobmočje, vendar se nahaja zunaj njega; na tretji sliki (c) je določena koordinata za največje podobmočje in se nahaja znotraj poligona. Pravilen je le zadnji primer, tj. primer (c) (3).

Pretvorba iz stopinj, minut in sekund (DMS) je enostavna. Vrednost DMS se v decimalne stopinje pretvori po enačbi „D + M/60 + S/3600“, npr. zemljepisna dolžina 9° 15′ 30″ zahodno in zemljepisna širina 54° 36′ 30″ postaneta zemljepisna dolžina –9,2583 in zemljepisna širina 54,6083.

2.2   Površina območja

Navedite najbolj natančno razpoložljivo celotno površino območja v hektarjih, pri čemer lahko uporabite decimalna mesta. Če površine območja ni mogoče določiti, v polju 2.4 (dolžina območja) navedite dolžino območja, polje za površino območja pa pustite prazno.

Jame: države članice se poziva, naj navedejo projicirane površine jam, kadar je to mogoče, v nasprotnem primeru pa izpolnijo polje 2.4.

Kadar se površina območja sčasoma spremeni, se navede zadnja celotna površina.

2.3   Odstotni delež morskega območja znotraj posameznega območja

Navesti je treba odstotni delež morskega območja znotraj posameznega območja. Opredelitev obale, ki se uporablja za določitev morskih meja, mora biti skladna z mednarodno (npr. Konvencija ZN o pomorskem pravu – UNCLOS) ali nacionalno zakonodajo. Vsaka država članica predloži Komisiji opis upoštevane meje, ki se nato da na voljo na referenčnem portalu (npr. „območje pod mejo oseke spomladi“).

Kadar natančni podatki niso na voljo, uporabite oceno. Kadar se odstotni delež morskega območja znotraj posameznega območja sčasoma spremeni, se navede zadnji odstotni delež.

2.4   Dolžina območja (neobvezno)

To polje se izpolni, če je dolžina pomembna (npr. klifi). Dolžina območja se navede v kilometrih.

Če v polju 2.2 ni navedena površina območja, je treba tu navesti ocenjeno dolžino območja.

Kadar se dolžina območja sčasoma spremeni, se navede zadnja celotna dolžina.

2.5   Oznaka in ime upravne regije

Eurostat je za prikaz statističnih podatkov izdelal standarden hierarhični sistem označevanja regij Unije. Ta sistem označevanja je treba uporabljati pri vseh regionalnih aplikacijah označevanja v Komisiji (glej Uredbo (ES) št. 1059/2003 Evropskega parlamenta in Sveta (4)). Celoten opis sistema je na voljo na domači strani Eurostata.

Za vsako območje se navedejo oznake ravni 2 NUTS, pri čemer je ena oznaka obvezna. Kadar je območje razdeljeno med dve ali več regij, se v podatkovno bazo vnese toliko oznak, kot je zadevnih regij. Za navzkrižno preverjanje je potrebno tudi ime regije. Kadar območje ni vključeno v regijo NUTS, navedite oznako NUTS za „posebno regijo“ (npr. pravilna oznaka za posebno regijo v Belgiji na ravni 2 je „BEZZ“, nepravilna pa „BE0“). Oznake so na voljo na referenčnem portalu.

2.6   Biogeografska(-e) regija(-e)

Glede na karto biogeografskih regij (glej referenčni portal) navedite, v kateri(-h) zadevni(-h) biogeografski(-h) regiji(-ah) se območje nahaja, tako da označite ustrezno rubriko. Enako velja za morska območja.

Če se območje nahaja v več kot eni regiji, je treba navesti odstotek njegove površine v posamezni regiji (neobvezno).

Dodatne informacije o morskih regijah: morske regije se v standardnem obrazcu navedejo zaradi praktičnih/tehničnih razlogov in zadevajo države članice, v katerih kopenska biogeografska regija meji na dve morski regiji. Drugih razlogov za navajanje ni. Nazadnje določene meje biogeografskih regij in morskih regij ter oznake je mogoče prenesti z referenčnega portala.

3.   EKOLOŠKE INFORMACIJE

Za območja, ki so na podlagi direktive o pticah razvrščena kot POV, države članice predložijo:

—	vse pomembne informacije o vrstah iz člena 4 direktive o pticah, tj. vrstah iz Priloge I in redno pojavljajočih se selitvenih vrstah, ki niso vključene v Prilogo I (oddelek 3.2) (obvezno),

—

informacije o habitatih iz Priloge I k direktivi o habitatih (oddelek 3.1) ter rastlinskih in živalskih vrstah iz Priloge II (oddelek 3.2) za celotno območje ali njegov del, če je na podlagi Direktive 92/43/EGS območje priznano tudi kot območje, pomembno za Skupnost, ali pa je hkrati razglašeno za pOPS/OPS/POO (neobvezno),

—	zaželene so druge bistvene informacije o pomembnih rastlinskih in živalskih vrstah (oddelek 3.3) (neobvezno),

—

kadar je območje razvrščeno kot POV in v celoti ali delno ni priznano kot območje, pomembno za Skupnost, na podlagi Direktive 92/43/EGS, vendar so nekatere informacije o naravnih habitatih ali o živalskih in rastlinskih vrstah pomembne za ohranitev vrst ptic, zaradi katerih je bilo območje razvrščeno kot POV, so te informacije zaželene (neobvezno).

Za območja, razvrščena na podlagi direktive o habitatih (pOPS/OPS/POO), države članice predložijo:

—	vse pomembne informacije o habitatnih tipih iz Priloge I (oddelek 3.1) ter o živalskih in rastlinskih vrstah iz Priloge II (oddelek 3.2) (obvezno),

—	vse pomembne informacije o vrstah ptic iz Priloge I in selitvenih vrstah v skladu z Direktivo 2009/147/EGS (oddelek 3.2) za celotno območje ali tisti njegov del, ki je hkrati razvrščen kot POV (neobvezno),

—	zaželene so druge bistvene informacije o pomembnih živalskih in rastlinskih vrstah (oddelek 3.3) (neobvezno).

3.1   Habitatni tipi na območju in ocena območja glede na te habitatne tipe

(i)   Oznake in površina habitatnih tipov iz Priloge I na območju

Oznaka: Navedite štirimestno oznako habitatnih tipov iz Priloge I k Direktivi 92/43/EGS. Uporabljati je treba le oznake iz trenutno veljavne Priloge I k direktivi o habitatih in ne tudi oznak za podtipe iz prejšnjih različic priročnika z razlagami.

Prednostne oblike (PF): Pozor: Če so na območju prisotne prednostne oblike habitatov 6210, 7130 in 9430 (glede na njihov značaj so ti habitatni tipi lahko prednostni ali neprednostni), to označite z „x“ v stolpcu „PF“ (glej primer spodaj). Zaradi tehničnih razlogov se „*“, ki se v Prilogi I uporablja kot del oznake, v tem dodatnem stolpcu nadomesti z „x“. (Če so na območju prisotne prednostne in neprednostne oblike, je treba podatke vnesti za vsako obliko posebej.)

Odsotnost (NP) (neobvezno): Kadar habitatni tip iz Priloge I, zaradi katerega je bilo območje prvotno razglašeno (tj. ki je bil prej prisoten), na območju ni več prisoten, se zelo priporoča, da se to v stolpcu „NP“ označi z „x“ (namesto črtanja informacij za ta habitatni tip v standardnem obrazcu).

Površina: Navesti je treba površino v hektarjih za vse habitate iz Priloge I na določenem območju (glej sliko 2). Vnesejo se lahko decimalne vrednosti.

V nekaterih primerih se lahko habitati iz Priloge I prekrivajo (npr. peščena obrežja znotraj rečnega ustja). V takem primeru navedite območje vsakega habitata (npr. navedite območje rečnega ustja in velikost peščenih obrežij), pri čemer je lahko skupna površina habitatov iz Priloge I večja od površine celotnega območja. Če to ni mogoče, površino manjšega habitata odštejte od površine večjega.

Opomba: kadar je treba navesti, da se obravnava morebitna vključitev habitata na območje, v polje „velikost“ vnesite „–1“.

Jame: Za jame (8310, 8330) lahko navedete število jam, če ocena površine ni na voljo.

Kakovost podatkov: V polju za kakovost podatkov navedite kakovost meritev. Če je mogoče, uporabite oznake: G = „dobro“ (npr. na podlagi raziskav); M = „srednje“ (npr. na podlagi delnih podatkov z nekaj ekstrapolacijami); P = „slabo“ (npr. groba ocena).

(ii)   Merila za ocenjevanje območja glede na zadevni habitatni tip iz Priloge I (skladno z oddelkom A Priloge III)

—   ZASTOPANOST: = A(a) iz Priloge III: stopnja zastopanosti habitatnega tipa na območju.

Merilo A(a) iz Priloge III se nanaša na priročnik z razlagami habitatnih tipov iz Priloge I, ker so v njem ti opisani ter so navedene značilne vrste in drugi pomembni elementi. S stopnjo zastopanosti merimo, „kako značilen“ je habitatni tip. Če je potrebno, je treba pri tej oceni upoštevati tudi zastopanost zadevnega habitatnega tipa na obravnavanem območju glede na skupino habitatnih tipov ali posamezno kombinacijo različnih habitatnih tipov.

Če za primerjavo ni na voljo terenskih, tj. količinskih, podatkov ali če meritev merila ni izvedljiva, se za vrednotenje habitatnega tipa lahko uporabi „najboljša strokovna presoja“.

Uporabiti je treba naslednje stopnje vrednotenja:

A:

izjemna zastopanost,

B:

dobra zastopanost,

C:

pomembna zastopanost.

Poleg tega je treba v četrti kategoriji navesti vse primere, v katerih je prisotnost habitatnega tipa na obravnavanem območju nepomembna:

D:

nepomembna prisotnost.

Kadar so prisotne le oblike habitata iz Priloge I, ki imajo majhno ohranitveno vrednost, navedite „D“ (nepomembna prisotnost). Zelo degradirano gozdno območje, na katerem ni veliko običajnih vrst, bi se na primer rangiralo kot „D“.

Če je zastopanost zadevnega habitatnega tipa na območju rangirana kot „D: nepomembna“, navedbe za druga merila vrednotenja za ta habitatni tip na obravnavanem območju niso potrebne. V teh primerih se merila „relativna površina“, „stanje ohranjenosti“ in „skupna ocena“ ne označujejo.

—   RELATIVNA POVRŠINA: = A(b) iz Priloge III: površina naravnega habitatnega tipa na območju v razmerju do celotne površine tega naravnega habitatnega tipa na ozemlju države.

Teoretično je za oceno merila A(b) treba izmeriti površino habitatnega tipa na območju ter celotno površino tega habitatnega tipa na ozemlju države. Čeprav je to izvedljivo, je izvedba teh meritev, zlasti meritev referenčne površine na ozemlju države, lahko zelo težavna.

To merilo je treba izraziti kot odstotek „o“. Če sta meritvi na voljo ali ju je mogoče pridobiti (torej se odstotek lahko izračuna) ali če rezultat temelji na oceni na podlagi najboljše presoje (kar je verjetneje), se mora „o“ vrednotiti po razrednih intervalih, tako da se uporabi naslednji progresivni model.

A	:	100 ≥ o > 15 %
B	:	15 ≥ o > 2 %
C	:	2 ≥ o > 0 %

—   STOPNJA OHRANJENOSTI: = A(c) iz Priloge III: stopnja ohranjenosti strukture in funkcij zadevnega naravnega habitatnega tipa in možnosti za obnovitev.

To merilo sestavljajo tri podmerila:

(i)	stopnja ohranjenosti strukture;

(ii)	stopnja ohranjenosti funkcij;

(iii)

možnost za obnovitev.

Čeprav bi se navedena podmerila lahko vrednotila ločeno, jih je treba zaradi zahtev pri izbiri območij, predlaganih na državnih seznamih, združevati, ker kompleksno in neodvisno vplivajo na proces.

(i)   Stopnja ohranjenosti strukture

To podmerilo se nanaša na priročnik z razlagami habitatov iz Priloge I, ker so v njem ti opisani ter so navedene značilne vrste in drugi pomembni elementi.

S primerjanjem strukture zadevnega habitatnega tipa na območju s podatki iz priročnika z razlagami (in drugimi ustreznimi znanstvenimi informacijami) ter celo z istim habitatnim tipom na drugih območjih bi moralo biti na podlagi „najboljše strokovne presoje“ mogoče uporabiti naslednje stopnje vrednotenja:

I	:	izjemna struktura,
II	:	dobro ohranjena struktura,
III	:	povprečna ali delno degradirana struktura.

Če se določi podrazred „izjemna struktura“, se mora merilo A(c) v celoti rangirati kot „A: izjemna ohranjenost“, neodvisno od kategorizacije drugih dveh podmeril.

Če struktura zadevnega habitatnega tipa na obravnavanem območju ni izjemna, je treba ovrednotiti še preostali dve podmerili.

(ii)   Stopnja ohranjenosti funkcij

Včasih je težko določiti in izmeriti funkcije posameznega habitatnega tipa na določenem območju in njihovo ohranjenost ter to storiti neodvisno od drugih habitatnih tipov. Zato je koristno, da se „ohranjenost funkcij“ jasneje razloži kot možnost (sposobnost in verjetnost) zadevnega habitatnega tipa na obravnavanem območju, da v prihodnosti ohrani svojo strukturo, upoštevajoč na eni strani možne neugodne vplive in na drugi strani mogoče in še smiselno prizadevanje za njegovo ohranitev.

I	:	izjemne možnosti
II	:	dobre možnosti
III	:	povprečne ali neugodne možnosti

Če se podrazred „I: izjemne možnosti“ ali „II: dobre možnosti“ združi s podrazredom „II: dobro ohranjena struktura“ prvega podmerila, je treba merilo A(c) v celoti rangirati kot „A: izjemna ohranjenost“ ali „B: dobra ohranjenost“, neodvisno od kategorizacije tretjega podmerila, ki se več ne upošteva.

Če se podrazred „III: povprečne ali neugodne možnosti“ združi s podrazredom „III: povprečna ali deloma degradirana struktura“ prvega podmerila, je treba merilo A(c) v celoti rangirati kot „C: povprečna ali zmanjšana ohranjenost“, neodvisno od kategorizacije tretjega podmerila, ki se več ne upošteva.

(iii)   Možnosti za obnovitev

To podmerilo se uporablja za vrednotenje možnega obsega obnovitve zadevnega habitatnega tipa na obravnavanem območju.

Najprej je treba ovrednotiti izvedljivost obnovitve z znanstvenega vidika: ali trenutno znanje zagotavlja odgovor na vprašanji, kot sta „kaj in kako narediti?“. Potrebno je popolno poznavanje strukture in funkcij habitatnega tipa ter konkretnih načrtov za upravljanje in predpisov, potrebnih za njegovo obnovitev, kar pomeni, da je treba ustaliti ali povečati odstotek površine, ki jo pokriva ta habitatni tip, ponovno vzpostaviti določeno strukturo in funkcije, ki so potrebne za njegovo dolgotrajno vzdrževanje, ter vzdrževati ali obnoviti ugodno stanje ohranjenosti njegovih tipičnih vrst.

Drugo vprašanje, ki ga je mogoče zastaviti, je, ali je obnovitev z vidika ohranjanja narave stroškovno izvedljiva. Ta ocena mora upoštevati stopnjo ogroženosti habitatnega tipa in njegovo redkost.

Na podlagi „najboljše strokovne presoje“ je treba uporabiti stopnje vrednotenja:

I	:	lahka obnovitev,
II	:	obnovitev je mogoča ob povprečnem prizadevanju,
III	:	obnovitev je težavna ali nemogoča.

Sinteza: nanaša se na celotno kategorizacijo treh podmeril.

A: izjemna ohranjenost

B: dobra ohranjenost

C: povprečna ali zmanjšana ohranjenost

—   SKUPNA OCENA = A(d) iz Priloge III: skupna ocena vrednosti območja za ohranitev zadevnega naravnega habitatnega tipa.

To merilo se nanaša na skupno oceno vrednosti območja za ohranitev zadevnega habitatnega tipa. To merilo je treba uporabiti za celovito ocenjevanje prejšnjih meril, ob upoštevanju različnega pomena, ki ga lahko imajo za obravnavani habitat. Pri vrednotenju najpomembnejših elementov se lahko upoštevajo tudi drugi vidiki, da se pripravi skupna ocena njihovega pozitivnega ali negativnega vpliva na ohranjanje habitatnega tipa. „Najpomembnejši“ elementi se lahko razlikujejo od enega habitatnega tipa do drugega; vključujejo lahko človekove dejavnosti na območju ali v sosednjih predelih, ki bodo verjetno vplivale na stanje ohranjenosti habitatnega tipa, lastništvo zemljišč, obstoječ pravni položaj območja, ekološke odnose med različnimi habitatnimi tipi in vrstami, itd.

Za ocenjevanje te skupne vrednosti se lahko uporabi „najboljša strokovna presoja“, stopnje vrednotenja za njen prikaz pa bi morale biti naslednje:

A:

izjemna vrednost,

B:

dobra vrednost,

C:

pomembna vrednost.

Opozoriti je treba, da se standardni obrazec uporablja za oceno ohranjenosti habitata ali vrste na posameznem območju, ocena za namene člena 17 pa zadeva stanje v celotni biogeografski regiji v državi članici. Izraz „stanje ohranjenosti“ je v členu 1(e) in 1(i) direktive o habitatih opredeljen tako, da opisuje splošno stanje habitatnega tipa ali vrste v biogeografski regiji. To stanje ohranjenosti se zdaj redno ocenjuje v okviru šestletnih poročil o napredku v skladu s členom 17 direktive o habitatih. Ocena območij v skladu z merili iz Priloge III direktive o habitatih vključuje oceno „stopnje ohranjenosti“ habitatnega tipa ali vrste na posameznem območju.

Slika 2:

Primer podatkov o habitatnih tipih na območju in ocena območja glede na te habitatne tipe (3.1)

Habitatni tipi iz Priloge I						Ocena območja
Oznaka	PF	NP	Površina [ha]	Jame	Kakovost podatkov	A|B|C|D	A|B|C
						Zastopanost	Relativna površina	Ohranjenost	Skupno
7130	x		2 212,70		G	B	B	B	B
8310			0	3	P	C	C	C	C
3150			921		G	A	C	B	C
1110			1 700		P	C	A	A	B

Slika 3:

Primer podatkov o vrstah iz člena 4 direktive o pticah ali iz Priloge II k direktivi o habitatih in ocena območja glede na te vrste (3.2)

Vrste

Populacija na območju

Ocena območja

Skupina

Oznaka

Ime

S

NP

Tip

Velikost

Enota

Kat.

Kakovost podatkov

A|B|C|D

A|B|C

min.

maks.

C|R|V|P

G|M|P|DD

Populacija

Ohranjenost

Izoliranost

Skupno

B

A038

Cygnus cygnus

w

800

1 000

I

M

B

B

C

B

B

A038

Cygnus cygnus

c

1 500

1 500

I

P

A

B

A

B

P

1903

Liparis loeselii

p

20

30

I

G

C

A

C

A

I

1014

Vertigo angustior

p

R

DD

C

B

B

B

3.2   Vrste iz člena 4 Direktive 2009/147/ES in vrste iz Priloge II k Direktivi 92/43/EGS ter ocena območja glede na te vrste

(i)   Oznaka, ime in podatki o populaciji vrste

Kjer je ustrezno, za območja navedite skupine, oznake in znanstvena imena vseh vrst ptic, na katere se nanaša člen 4(1) in (2) Direktive 2009/147/ES, ter vseh živalskih in rastlinskih vrst iz Priloge II k Direktivi 92/43/EGS, ki se pojavljajo na območju, ter podatke o njihovi populaciji na območju (glej spodaj).

Skupina: A = dvoživke, B = ptice, F = ribe, I = nevretenčarji, M = sesalci, P = rastline, R = plazilci.

Oznaka: Štirimestne zaporedne oznake za posamezne vrste so navedene na referenčnem portalu.

Občutljivost (S): V tem polju navedite, ali bi javen dostop do informacij za določeno vrsto, ki se na primer nezakonito lovi ali nabira, lahko škodil njeni ohranjenosti, ker bi tak javen dostop do informacij na standardnem obrazcu dejansko povečal to grožnjo. V takšnem primeru v tem polju navedite „da“. Če je vrsta označena kot občutljiva, Komisija na lastno pobudo njene prisotnosti na območju ne bo razkrila javnosti (na primer z objavo te informacije v javno dostopni podatkovni bazi ali na internetni strani). Če so informacije o prisotnosti te vrste na določenem območju javnosti že na voljo, npr. informacije na spletu, označitev vrste kot občutljive ni utemeljena.

Odsotnost (NP) (neobvezno): Kadar vrsta, zaradi katere je bilo območje prvotno razglašeno (ki je bila npr. prej prisotna na območju), na območju ni več prisotna, se zelo priporoča, da se to v stolpcu „NP“ označi z „x“ (namesto črtanja informacij za to vrsto v standardnem obrazcu). Vrste, ki od začetka veljavnosti Direktive niso bile prisotne na območju, in vrste, ki so se na območju pojavljale le v preteklosti, se ne navajajo.

Opomba: šteje se, da vrste niso več prisotne na območju, če jih npr. na območju v zelo dolgem časovnem obdobju niso opazili. Časovno obdobje se bo razlikovalo glede na vrste; če vrste, ki jo je lahko opaziti, ne opazimo v obdobju nekaj let, to verjetno pomeni njeno izginotje, če v obdobju več let ne opazimo vrste, ki jo je težje opaziti, kot je mah ali nekateri insekti, pa to ne pomeni nujno njene odsotnosti, če se habitat ni spremenil.

Tip: Uporabite naslednje kategorije:

stalna prisotnost (p)	:	na območju so prisotne celo leto (neselitvene vrste ali rastline, stalne populacije selitvenih vrst);
razmnoževanje (r)	:	na območju imajo mladiče (npr. vzreja, gnezdenje);
koncentracija (c)	:	na območju počivajo ali prenočijo ali se ustavijo med selitvijo ali za goljenje zunaj območja vzreje in brez prezimovanja;
prezimovanje (w)	:	na območju prezimujejo.

Če je nestalna populacija na območju prisotna v več kot enem letnem času, je to treba za te „tipe populacije“ ločeno označiti (glej primer na sliki 3). Ker se veliko živalskih vrst, zlasti vrst ptic, seli, je območje lahko pomembno za različna obdobja življenjskega cikla vrst.

Če ni mogoče vnesti podatkov za različne letne čase, vnesite podatke za najpomembnejšega (prezimovanje ali koncentracija).

Velikost: Vnesite znane podatke o številčnosti populacije, če so na voljo. Če je velikost populacije znana, v obeh poljih (min. in maks.) navedite enako vrednost. Kadar je velikost populacije ustrezneje navesti v razponu, vnesite ocenjeni vrednosti za spodnjo mejo (min.) in zgornjo mejo (maks.) tega razpona. Če velikost populacije v razponu ni znana, vendar so na voljo informacije o njeni najmanjši ali največji velikosti, navedite oceno manjkajoče vrednosti razpona. Opozoriti je treba, da morajo biti najmanjše (min.) in največje (maks.) vrednosti povprečje, izračunano na podlagi več let, in ne skrajne vrednosti.

Kadar velikosti populacije ni mogoče niti grobo oceniti, vnesite tip populacije (npr. stalna prisotnost) in v polje „kakovost podatkov“ vnesite vrednost „DD“ (pomanjkljivi podatki). V tem primeru je lahko polje za velikost populacije prazno, namesto tega pa se lahko izpolni polje za kategorije številčnosti (pogosta (C), redka (R), zelo redka (V) ali prisotna (P)). Značaj populacije na območju se lahko dodatno opiše v besedilnem polju „Kakovost in pomen“ (4.2), v katerem se lahko določi vrsta populacije (npr. gosta, razpršena ali izolirana). Kategorije številčnosti se lahko uporabijo poleg velikosti populacije.

Opomba: kadar je treba navesti, da se obravnava morebitna vključitev vrste na območje, v polje „velikost“ vnesite „–1“.

Enota: V ustrezno polje vnesite vrednost za enoto populacije. Kadar je mogoče, se priporočajo enote posameznih osebkov (= i) ali parov (= p). Če to ni mogoče, uporabite čim natančnejše enote v skladu s standardiziranim seznamom enot in oznak populacije na podlagi poročanja iz členov 12 in 17 (glej referenčni portal).

Kategorija številčnosti (kat.): Glej obrazložitev pri „velikosti“ – C = pogosta, R = redka, V = zelo redka, P = prisotna – to polje je treba izpolniti, če so podatki pomanjkljivi (DD) in velikosti populacije ni mogoče oceniti, ali pa se izpolni poleg količinske ocene velikosti populacije

Kakovost podatkov: Kakovost podatkov označite z naslednjimi oznakami: G = „dobro“ (npr. na podlagi raziskav); M = „srednje“ (npr. na podlagi delnih podatkov z nekaj ekstrapolacijami); P = „slabo“ (npr. groba ocena); DD = „pomanjkljivi podatki“(ta oznaka se priporoča, če ni mogoča niti ocena velikosti populacije).

(ii)   Merila za ocenjevanje območja za posamezno vrsto iz člena 4 Direktive 2009/147/ES in vrsto iz Priloge II k Direktivi 92/43/EGS (v skladu z oddelkom B Priloge III)

—   POPULACIJA: = B(a) iz Priloge III: velikost in gostota populacije vrste na območju v razmerju do populacij na ozemlju države.

To merilo je namenjeno vrednotenju relativne velikosti in gostote populacije na območju glede na velikost in gostoto populacije na ravni države.

Ta zadnji vidik je na splošno zelo težko ovrednotiti. Optimalna mera bi bil odstotek, ki se izračuna iz razmerja med populacijo na območju in populacijo na ozemlju države. Kot je predlagano za merilo A(b), je treba uporabiti oceno ali razredni interval v skladu z naslednjim progresivnim modelom:

A	:	100 % ≥ p > 15 %,
B	:	15 % ≥ p > 2 %,
C	:	2 % ≥ p > 0 %.

Poleg tega je treba v četrti kategoriji navesti vse primere, v katerih je prisotnost populacije zadevne vrste na obravnavanem območju nepomembna.

D:

nepomembna populacija.

Kadar je vrsta na območju redko opažena (se na območju na primer samo ustavi), se ta ne šteje za pomembno populacijo in jo je treba označiti z „D“.

Če je zastopanost zadevne populacije na območju rangirana kot „D: nepomembna“, navedbe za druga merila vrednotenja za ta habitatni tip na obravnavanem območju niso potrebne. V teh primerih se merila „ohranjenost“, „izoliranost“ in „skupna ocena“ ne označujejo.

—   STOPNJA OHRANJENOSTI: = B(b) iz Priloge III: stopnja ohranjenosti elementov habitata, ki so pomembni za zadevno vrsto in možnosti za obnovitev.

To merilo sestavljata dve podmerili:

(i)	stopnja ohranjenosti elementov habitata, ki so pomembni za vrsto;

(ii)	možnosti za obnovitev.

(i)   Stopnja ohranjenosti elementov habitata, ki so pomembni za vrsto

Merilo (i) zahteva skupno vrednotenje elementov habitata glede na biološke zahteve določene vrste. Za živalske in rastlinske vrste so med najprimernejšimi tisti elementi, ki se nanašajo na populacijsko dinamiko. Oceniti je treba strukturo habitata in nekatere abiotske elemente.

Za rangiranje tega merila je treba uporabiti „najboljšo strokovno presojo“:

I.	:	elementi v izjemnem stanju,
II.	:	dobro ohranjeni elementi,
III.	:	elementi v povprečnem stanju ali delno degradirani elementi.

Če se določi podrazred „I: elementi v izjemnem stanju“ ali „II: dobro ohranjeni elementi“, se merilo B(b) v celoti rangira kot „A: izjemna ohranjenost“ ali „B: dobra ohranjenost“, neodvisno od kategorizacije drugih podmeril.

(ii)   Možnosti za obnovitev

Pri tem podmerilu, ki ga je treba upoštevati le, če so elementi v povprečnem stanju ali delno degradirani, je treba uporabiti pristop, analogen pristopu iz merila A(c)(iii), tako da se doda ovrednotenje samoohranitvene sposobnosti obravnavane populacije. Rezultat bi moral biti naslednji sistem kategorizacije:

I	:	lahka obnovitev;
II	:	obnovitev je mogoča ob povprečnem prizadevanju,
III	:	obnovitev je težavna ali nemogoča.

Sinteza se nanaša na klasifikacijo dveh podmeril.

A: izjemna ohranjenost

B: dobra ohranjenost

C: povprečna ali zmanjšana ohranjenost

—   IZOLIRANOST: = B(c) iz Priloge III: stopnja izoliranosti populacije vrste na območju v razmerju do naravnega območja razširjenosti vrste.

To merilo se lahko razlaga kot približna mera prispevka določene populacije h genski raznolikosti vrste na eni strani in ranljivosti te populacije na drugi. Če poenostavimo, bi se lahko reklo, da bolj ko je populacija izolirana (glede na svoje naravno območje razširjenosti), večji je njen prispevek h genski raznolikosti vrste. Zato se mora izraz „izoliranost“ upoštevati v širšem smislu, tako da se enakovredno uporablja tako za endemite, podvrste/varietete/rase kot za podpopulacije meta populacije. V tem smislu je treba uporabiti naslednje stopnje vrednotenja:

A:

populacija (skoraj) izolirana,

B:

populacija ni izolirana, vendar je na obrobju območja razširjenosti,

C:

populacija ni izolirana znotraj razširjenega območja razširjenosti.

—   SKUPNO = B(d) iz Priloge III: skupna ocena vrednosti območja za ohranitev zadevne vrste.

To merilo se nanaša na skupno oceno vrednosti območja za ohranitev zadevne vrste. Lahko se uporabi za povzemanje predhodnih meril in tudi za ocenjevanje drugih elementov območja, za katere se šteje, da so pomembni za določeno vrsto. Ti elementi se lahko razlikujejo od ene vrste do druge ter lahko vključujejo človekove dejavnosti na območju ali bližnjih predelih, ki lahko vplivajo na stanje ohranjenosti vrste, upravljanje zemljišč, zakonsko varovanje območja, ekološke odnose med različnimi habitatnimi tipi in vrstami, itd.

Za to skupno vrednotenje se lahko uporabi „najboljša strokovna presoja“ in naslednje stopnje vrednotenja:

A:

izjemna vrednost,

B:

dobra vrednost,

C:

pomembna vrednost.

Opozoriti je treba, da se standardni obrazec uporablja za oceno ohranjenosti habitata ali vrste na posameznem območju, ocena za namene člena 17 pa zadeva stanje v celotni biogeografski regiji v državi članici. Izraz „stanje ohranjenosti“ je v členu 1(e) in (i) direktive o habitatih opredeljen tako, da opisuje splošno stanje habitatnega tipa ali vrste v biogeografski regiji. To stanje ohranjenosti se zdaj redno ocenjuje v okviru šestletnih poročil o napredku v skladu s členom 17 direktive o habitatih. Ocena območij v skladu z merili iz Priloge III direktive o habitatih vključuje oceno „stopnje ohranjenosti“ habitatnega tipa ali vrste na posameznem območju.

3.3   Druge pomembne rastlinske in živalske vrste (neobvezno)

Skladno z naslednjim postopkom se lahko naknadno vnesejo vse druge pomembne rastlinske in živalske vrste, če so pomembne za ohranitev in upravljanje območja:

—	Skupina: Vnesite oznako zadevne skupine vrste (A = dvoživke, B = ptice, F = ribe, Fu = glive, I = nevretenčarji, L = lišaji, M = sesalci, P = rastline, R = plazilci);

—	Ime in oznaka: Navedite znanstveno ime vrste; za vrste ptic iz Prilog IV in V je treba poleg znanstvenega imena navesti oznako, ki je določena na referenčnem portalu.

—

Občutljivost (S): V tem polju navedite, ali bi javen dostop do informacij za določeno vrsto, ki se na primer nezakonito lovi ali nabira, lahko škodil njeni ohranjenosti, ker bi tak javen dostop do informacij na standardnem obrazcu dejansko povečal to grožnjo. V takšnem primeru v tem polju navedite „da“. Če je vrsta označena kot občutljiva, Komisija na lastno pobudo njene prisotnosti na območju ne bo razkrila javnosti (na primer z objavo te informacije v javno dostopni podatkovni bazi ali na internetni strani). Če so informacije o prisotnosti te vrste na določenem območju javnosti že na voljo, npr. v publikacijah ali informacijah v spletu, označitev vrste kot občutljive ni utemeljena.

—

Odsotnost (NP) (neobvezno): Kadar vrsta, ki je bila prej na območju prisotna, na območju ni več prisotna, se to lahko prikaže z navedbo „x“ v polju „NP“ (namesto črtanja informacij za to vrsto v standardnem obrazcu). Opomba: šteje se, da vrste niso več prisotne na območju, če jih npr. na območju v zelo dolgem časovnem obdobju niso opazili. Časovno obdobje se bo razlikovalo glede na vrste; če vrste, ki jo je lahko opaziti, ne opazimo v obdobju nekaj let, to verjetno pomeni njeno izginotje, če v obdobju več let ne opazimo vrste, ki jo je težje opaziti, kot je mah ali nekateri insekti, pa to ne pomeni nujno njene odsotnosti, če se habitat ni spremenil.

—

Velikost: Navedite informacije o velikosti populacije. Kadar natančno število ni znano, navedite velikost populacije v razponu, če je mogoče; vnesite vrednosti za spodnjo mejo (min.) in zgornjo mejo (maks.) tega razpona. Če velikost populacije v razponu ni znana, vendar so na voljo informacije o njeni najmanjši ali največji velikosti, navedite oceno manjkajoče vrednosti razpona. V ustrezno polje vnesite vrednost za enoto populacije. Kadar je mogoče, morajo biti enote pari (= p) ali posamezni osebki (= i). Če to ni mogoče, uporabite standardiziran seznam enot in oznak populacije na podlagi poročanja iz člena 17 (glej referenčni portal). Po potrebi se lahko poleg enot, uporabljenih pri poročanju iz člena 17, vnesejo druge enote.

—	Kategorija: Kadar količinski podatki ne obstajajo, navedite, ali je vrsta pogosta (C), redka (R) ali zelo redka (V). Če niso na voljo nobeni podatki o populaciji, navedite, da je prisotna (P) (glej na primer sliko 4).

Z uporabo naslednjih kategorij označite utemeljitev za uvrstitev posamezne vrste na seznam:

—	IV Vrste iz Priloge IV (direktiva o habitatih)

—	V Vrste iz Priloge V (direktiva o habitatih)

—	A. Državni rdeči seznam

—	B. Endemit

—	C. Mednarodne konvencije (skupaj z Bernsko in Bonsko konvencijo ter konvencijo o biološki raznovrstnosti)

—	D. Drugi razlogi

Označiti je mogoče več kategorij. Dodatne podrobnosti o utemeljitvi uvrstitve posamezne vrste na seznam, zlasti v primeru kategorije D, se lahko navedejo v oddelku 4.2, ki je besedilno polje za opis kakovosti in pomena območja.

Za vrste ptic iz Prilog IV in V je treba navesti oznake (glej referenčni portal). Pri vrstah se območje ne ocenjuje.

Slika 4:

Primer podatkov o drugih vrstah (3.3)

Vrste

Populacija na območju

Utemeljitev

Skupina

Oznaka

Ime

S

NP

Velikost

Enota

Kat.

Vrste Priloga

Druge kategorije

min.

maks.

C|R|V|

IV

V

A

B

C

D

P

Acer heldreichii

51

100

I

x

P

Accipter nisus

2

4

I

x

M

Eptesicus serotinus

150

200

I

x

x

I

Ectemnius massiliensis

R

x

R

Elaphe longissima

C

x

x

P

Campanula morettiana

C

x

x

4.   OPIS OBMOČJA

4.1   Splošni značaj območja

To polje bi moralo zagotoviti celotno „sliko“ območja. Povzemite splošne značilnosti območja, tako da z uporabo najboljše strokovne presoje najprej razdelite območja v osnovne habitatne razrede, da se oceni odstotek njihove površine (ti habitatni razredi se navedejo skupaj z oznakami na referenčnem portalu). Celotna površina habitatnih razredov bi morala biti 100 % in bi morala ustrezati skupni površini območja. Pričakuje se, da zaradi različnih virov informacije v skladu s tem oddelkom ne bodo vedno skladne z informacijami v skladu z oddelkom 3.1 (habitatni tipi iz Priloge I).

„Druge značilnosti območja“: Pomembne osnovne geološke, geomorfološke in krajinske elemente je treba opisati v polju za prosto besedilo 4.1 Če je to potrebno, navedite prevladujoče tipe vegetacije. Omenite tudi druge habitate, ki niso navedeni v Prilogi I, ali ciljne vrste, ki niso navedene v Prilogi, so pa pomembne za ohranitev območja. Če je za ohranitev območja potrebna podrobna razčlenitev informacij o habitatnih razredih (npr. ali gre za dehese ali vinograde), jo je treba navesti v tem polju za prosto besedilo. V okviru tega splošnega besedila je treba navesti tudi informacije o majhnih linearnih in mozaičnih gozdnih območjih (npr. žive meje, gozdiči, drevoredi).

4.2   Kakovost in pomen

Glede na ohranitvene cilje direktiv navedite kakovost in pomen območja.

Navesti je treba mokrišča mednarodnega pomena, na katerih redno živi več kot 20 000 vodnih ptic.

Če se vrsta na seznam iz oddelka 3.3 uvrsti na podlagi utemeljitve D, opišite podlago za njeno uvrstitev.

4.3   Nevarnosti, obremenitve in dejavnosti z učinkom na območje

Učinki se nanašajo na vse človekove dejavnosti in naravne procese, ki bi lahko pozitivno ali negativno vplivali na ohranjanje in upravljanje območja. Znano je, da je lahko učinek za en habitat ali vrsto na območju negativen, za drugo pa pozitiven. Kljub temu je namen tega polja zbiranje informacije o največjih nevarnostih, obremenitvah in dejavnostih za območje na splošno in ne poročanje o vsem. Upoštevajte tudi nevarnosti, obremenitve in dejavnosti v okolici območja, če vplivajo na njegovo celovitost. To bo med drugim odvisno od dejavnikov, kot so lokalna tipografija, velikost in narava območja ter vrsta človekovih dejavnosti. Informacije morajo odražati najnovejše razmere. Razume se, da se lahko nevarnosti, obremenitve in dejavnosti z negativnim učinkom preprečijo z ukrepi upravljanja. Zato je treba informacije o njih brati in razumeti skupaj z npr. načrti za upravljanje za območje.

Veljaven referenčni seznam nevarnosti, obremenitev in dejavnosti je na voljo na referenčnem portalu. Ob upoštevanju najpomembnejših nevarnosti, obremenitev in dejavnosti z učinkom na območje kot tako vnesite ustrezno oznako kategorij ravni 3. Če kategorije ravni 3 niso ustrezne, lahko uporabite raven 2. Seznam oznak je enak kot seznam za poročanje o učinkih in dejavnostih v skladu s členom 17 direktive o habitatih.

Relativno pomembnost nevarnosti, obremenitve ali dejavnosti je treba uvrstiti med tri kategorije:

H:	Velika pomembnost/učinek:	velik neposreden ali takojšen vpliv in/ali delovanje na velik del območja
M:	Srednja pomembnost/učinek:	srednji neposreden ali takojšen vpliv, predvsem posreden vpliv in/ali delovanje na srednje velik del območja/samo regionalno
L:	Majhna pomembnost/učinek:	majhen neposreden ali takojšen vpliv, posreden vpliv in/ali delovanje na majhen del območja/samo lokalno

Vneseni podatki za najvišjo kategorijo so omejeni na največ 5 negativnih in 5 pozitivnih učinkov. Najmanjše obvezno število vnesenih podatkov za vsako preglednico je en učinek. Če ni učinkov, o katerih bi bilo treba poročati, vnesite „x“. Znotraj kategorij (H ali M ali L) ni podkategorij. Za učinke in dejavnosti srednje ali majhne pomembnosti so vneseni podatki omejeni na 20 vnosov. Kljub temu se priporoča osredotočenje na najpomembnejše učinke in dejavnosti za območje.

Kvalifikator onesnaževanja (neobvezno)

Ker ima lahko onesnaževanje zelo različne učinke glede na vključene snovi in zelo različne vire, na primer vnos dušika ali fosfata v vodne ekosisteme ali vnos dušika iz ozračja v kopenske oligotrofne habitate, se lahko uporabi dodatni kvalifikator za posebne vrste onesnaževal.

Uporabijo se lahko naslednji kvalifikatorji:

N : vnos dušika P : vnos fosforja/fosfata A : vnos kisline/zakisljevanje

T : strupene anorganske kemikalije O : strupene organske kemikalije X : mešana onesnaževala

Notranji/zunanji kvalifikator

Navedite, ali se nevarnost, obremenitev ali dejavnost pojavlja/deluje znotraj ali zunaj območja ali oboje.

4.4   Lastništvo (neobvezno)

Okvirno opišite lastniške razmere na območju z uporabo zadevnih lastniških razredov. Navedite tudi oceno deleža površine območja v posameznem lastniškem razredu. Uporabite lastniške razrede, ki so analogni tistim, ki se uporabljajo v svetovni podatkovni bazi za zaščitena območja.

Javno:

—	nacionalno/zvezno: zemljišče pripada vsem državljanom, je v lasti nacionalne/zvezne vlade

—	državno/pokrajinsko: zemljišče pripada vsem državljanom, je v lasti države/deželne vlade

—	lokalno/občinsko: zemljišče pripada vsem državljanom, je v lasti lokalne/občinske uprave

Skupno lastništvo ali solastništvo: skupno lastništvo/solastništvo dveh ali več subjektov (npr. javnega in zasebnega)

Zasebno: zemljišče ni v javni lasti, npr. nevladna organizacija, posamezniki, družbe

4.5   Dokumentacija (neobvezno)

Za vsako območje se navedejo bistvene publikacije in/ali znanstveni podatki, ki so na voljo. Informacije je treba vpisati skladno z dogovorom o standardnem navajanju znanstvenih virov. Če je to koristno, je treba navesti tudi neobjavljene dokumente ali prispevke, ki se nanašajo na informacije, zapisane v obrazcu. Pri povezavah do spletnih virov upoštevajte, da se na splošno URL-ji pogosto spreminjajo, zato ne vnašajte nestabilnih URL-jev. V tem polju lahko navedete tudi druge pomembne informacije v zvezi z dokumentacijo za območje.

5.   VARSTVENI STATUS OBMOČJA (NEOBVEZNO)

5.1   Varstveni status na nacionalni in regionalni ravni

Evropska agencija za okolje za vsako državo članico vodi zaporedni seznam bistvenih tipov razglasitve območij varstva narave, ki so zakonsko zavarovana, skupaj z njihovo opredelitvijo na državni/regionalni ravni, pri čemer so ti seznami na voljo na referenčnem portalu. Na treh seznamih varstvenih tipov so zajete naslednje tri kategorije:

A.	tipi razglasitve, katerih namen je varstvo živalstva, rastlinstva, habitatov in krajin (zadnje le, če je pomembno za živalstvo in rastlinstvo ter varstvo habitatov);

B.	predpisi v okviru sektorskih (zlasti gozdarskih), zakonskih in upravnih aktov, ki zagotavljajo zadostno varstvo, pomembno za ohranjanje živalstva, rastlinstva in habitatov;

C.	posamični pravni akti, ki zagotavljajo trajno varstvo živalstva, rastlinstva ali habitatov.

Varstveni tipi se razvrščajo po strogosti varstva, od najstrožjih do najmanj strogih predpisov.

Če območje nima varstvenega statusa, ga je treba označiti z državno oznako za „brez varstvenega statusa“.

Za vsako območje se vnesejo oznake ustreznih tipov razglasitve, skupaj z odstotnim deležem površine vsakega tipa razglasitve na območju. Informacije, shranjene v tem polju, so na ravni različnih tipov razglasitve. Če je na primer na evidentiranem območju vključenih nekaj naravnih rezervatov istega tipa, se navede odstotek celotne površine, ki jo pokrivajo ti rezervati.

Povezava posameznih razglašenih predelov z območjem se evidentira ločeno (glej 5.2).

5.2   Povezava opisanega območja z drugimi območji (sosednja območja in območja, ki spadajo pod druge tipe razglasitve)

Ta del obrazca za evidentiranje je namenjen navedbi sosednjih območij ali območij drugih tipov razglasitve, ki se prekrivajo ali ležijo drug ob drugem. Medsebojne povezave med različnimi tipi se ugotavljajo tudi z njihovim navzkrižnim sklicevanjem. Za možne povezave med tipi se uporabijo naslednje oznake:

—	območji sovpadata (uporabite oznako =),

—	opisano območje v celoti vključuje drugo območje (uporabite oznako +),

—	drugo območje v celoti vključuje opisano območje (uporabite oznako –),

—	dve območji se delno prekrivata (uporabite oznako *).

Poleg teh oznak je treba navesti tudi odstotek opisanega območja, ki se prekriva z drugim območjem.

—	Sosednja območja se označijo z „/“.

V obrazcu so predvideni tudi možni tipi razglasitve na mednarodni ravni: območje iz Ramsarske konvencije, biogenetski rezervati, območje Evropske diplome, območje iz Barcelonske konvencije, biosferni rezervati, območje svetovne dediščine, območje OSPAR, območje HELCOM, območje iz Bukareške konvencije, zaščiteno morsko območje ali drugo.

Navedite tipe državne razglasitve z imenom območja ter vrsto povezave (glej zgoraj) in odstotkom prekritosti opisanega območja.

5.3   Razglasitev območja

V besedilnem polju opišite vse vidike razglasitve območja, ki niso v zadostni meri vključeni v oznakah, uporabljenih v poljih z oznakami o razglasitvi območja iz oddelka 5.1 ali 5.2.

6.   UPRAVLJANJE OBMOČJA

6.1   Organ, pristojen za upravljanje območja

Navedite informacije o organu(-ih), pristojnemu(-ih) za upravljanje območja.

Navedite organ in/ali posameznika, pristojnega za upravljanje območja, skupaj z imenom, naslovom, številko telefona/faksa in elektronskim naslovom.

Navedete lahko vse podatke za več kot en organ.

6.2   Načrt za upravljanje

Navedite, ali je na voljo posamezen veljaven načrt za upravljanje za območje oziroma ali je takšen načrt v pripravi. Čeprav se priznava, da se v skladu z Direktivo načrti za upravljanje ne zahtevajo, so te informacije še posebej pomembne za razumevanje instrumentov, s katerimi države članice upravljajo svoje omrežje, in za iskanje posameznih informacij, če je to potrebno.

Če je na voljo veljaven načrt za upravljanje, navedite njegovo ime in povezavo do ustreznih spletnih virov (npr. povezavo do spletne strani nacionalnega informacijskega sistema). Upoštevajte, da se na splošno URL-ji pogosto spreminjajo, zato ne vnašajte nestabilnih URL-jev.

6.3   Ohranitveni ukrepi (neobvezno)

Informacije o ohranitvenih ukrepih, ki so bili sprejeti ali so potrebni za območje, se lahko predložijo v besedilu za prosto besedilo.

7.   KARTA OBMOČJA

Predpogoj za to revidirano različico standardnega obrazca je razpoložljivost georeferenciranih digitalnih mej območja. Pomembne informacije v npr. statistične namene bodo pridobljene iz kombinacije z drugimi digitalnimi prostorskimi podatki (podatki GIS). Zato je bistveno, da se predložijo georeferencirane digitalne meje območij.

Meje območij bodo vzete z objavljenih topografskih kart ali sklopov podatkov v merilu 1:50 000 ali natančneje. Prostorska kartografska natančnost ne sme biti manj kot 1,0 mm pri merilu 1:50 000, kar je dejansko enakovredno 50 m na tleh. Podatki GIS morajo vključevati metapodatke v skladu z zadnjo odobreno različico uredbe o metapodatkih INSPIRE.

Identifikacijska številka INSPIRE: ta identifikacijska številka je enolični zunanji identifikator objekta za zaščiteno območje, ki ga objavi pristojni organ. Ta identifikator zunanjim aplikacijam omogoča sklicevanje na prostorski objekt. Identifikacijska številka INSPIRE je obvezna od začetka veljavnosti ustrezne izvedbene uredbe INSPIRE.

Format PDF: država članica lahko poleg elektronskih mej predloži elektronsko karto v skladu s standardom ISO 19005-1: Upravljanje dokumentov – oblika elektronskih dokumentov za trajno ohranjanje. Identifikator območij (oznaka območja) in datum nastanka karte morata biti v dokument obliki pdf vključena na tak način, da je mogoče dokument elektronsko poiskati z oznako območja in datumom nastanka (neobvezno).

Sklic(-i) (neobvezno): tukaj vnesite nacionalne sklice na izvirno karto, uporabljeno za digitalizacijo elektronskih mej. Sklici so lahko npr. uradne identifikacijske številke in imena topografskih kart.

---

(1)  Izjema so manjši popravki na spletni strani, kot so tipkarske napake in prilagoditve najnovejšim tehničnim standardom.

(2)  Izjema: namesto GB se uporablja UK, da se ohranijo obstoječe oznake območij.

(3)  Večina programske opreme za GIS vključuje funkcijo samodejnega izračuna koordinate središča znotraj največjega podobmočja.

(4)  UL L 154, 21.6.2003, str. 1.