23.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 48/1

(1)

Potrebnih je več vsebinskih sprememb Direktive 2000/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. junija 2000 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (3). Zaradi jasnosti in racionalizacije je zaželeno, da se zadevne določbe prenovijo.

(2)

Gospodarski subjekti večino blaga in storitev na notranjem trgu dobavljajo drugim gospodarskim subjektom in javnim organom na podlagi odloga plačila, pri čemer dobavitelj svoji stranki da čas, da plača račun po dogovoru med stranema, kot je določeno v dobaviteljevem računu ali v skladu z zakonom.

(3)

Veliko plačil v trgovinskih poslih med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi se opravi pozneje, kot je dogovorjeno v pogodbi ali določeno v splošnih trgovinskih pogojih. Kljub dostavi blaga ali opravljenim storitvam je veliko zadevnih računov plačanih po roku. Takšne zamude pri plačilih negativno vplivajo na likvidnost in zapletajo finančno upravljanje podjetij. Prav tako vplivajo na njihovo konkurenčnost in dobičkonosnost, ko upnik zaradi zamud pri plačilih potrebuje zunanje financiranje. Tveganje zaradi takšnih negativnih učinkov se močno poveča v obdobjih gospodarskega upada, ko je dostop do financiranja težji.

(4)

Vlaganje sodnih zahtevkov, povezanih z zamudami pri plačilih, je že olajšano z Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (4), Uredbo (ES) št. 805/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (5), Uredbo (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (6) ter Uredbo (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (7). Vendar je za odvračanje od zamud pri plačilih v trgovinskih poslih treba določiti dopolnilne določbe.

(5)

Podjetjem bi moralo biti omogočeno trgovati na celotnem notranjem trgu v razmerah, ki zagotavljajo, da čezmejno poslovanje ne pomeni večjega tveganja kot domači promet. Če bi za domače in čezmejno poslovanje veljala bistveno drugačna pravila, bi prišlo do izkrivljanja konkurence.

(6)

Komisija je v Sporočilu z dne 25. junija 2008 z naslovom „‚Najprej pomisli na male‛ – ‚Akt za mala podjetja‛ za Evropo“ poudarila, da bi bilo malim in srednje velikim podjetjem (MSP) treba olajšati dostop do financiranja in da bi bilo treba razviti pravno in poslovno okolje, ki spodbuja pravočasno plačevanje v trgovinskih poslih. Omeniti bi bilo treba, da imajo javni organi glede tega posebno odgovornost. Merila za opredelitev MSP so navedena v Priporočilu Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednje velikih podjetij (8).

(7)

Eden od prednostnih ukrepov Sporočila Komisije z dne 26. novembra 2008 z naslovom „Evropski načrt za oživitev gospodarstva“ je zmanjšanje administrativnega bremena in spodbujanje podjetništva, med drugim z zagotavljanjem, da se računi za dobavo in storitve, vključno z računi MSP, zaradi zmanjšanja likvidnostnih omejitev načeloma plačajo v enem mesecu.

(8)

Področje uporabe te direktive bi moralo biti omejeno na plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli. Ta direktiva ne bi smela urejati poslovanja s potrošniki, obresti v zvezi z drugimi plačili, na primer plačili glede na zakonodajo o čekih in menicah ali plačili kot nadomestili za škodo, vključno s plačili zavarovalnic. Državam članicam bi moralo biti tudi omogočeno, da izključijo dolgove, ki so predmet postopkov zaradi insolventnosti, vključno s postopki za prestrukturiranje dolga.

(9)

Ta direktiva bi morala urejati vse trgovinske posle, ne glede na to, ali potekajo med zasebnimi ali javnimi podjetji ali med podjetji in javnimi organi glede na to, da javni organi upravljajo z znatnim obsegom plačil podjetjem. Zato bi morala urejati tudi vse trgovinske posle med glavnimi izvajalci in njihovimi dobavitelji in podizvajalci.

(10)

Dejstvo, da ta direktiva velja za svobodne poklice, države članice ne bi smelo zavezati k temu, da jih obravnavajo kot podjetja ali trgovce za namene, ki so izven področja uporabe te direktive.

(11)

Dostava blaga in izvajanje storitev za plačilo, za katera se uporablja ta direktiva, bi morala vključevati tudi projektiranje in izvedbo javnih del ter visokih in nizkih gradenj.

(12)

Zamude pri plačilih predstavljajo kršenje pogodbe, kar je postalo finančno ugodno za dolžnike v večini držav članic zaradi nizkih ali neobstoječih obrestnih mer, ki se zaračunajo za zamude pri plačilih, in/ali dolgotrajnih postopkov pravnega varstva. Potreben je odločen premik h kulturi takojšnjega plačevanja, pri čemer bi bilo treba izključitev pravice do zaračunavanja obresti vedno obravnavati kot skrajno nepošten pogodbeni pogoj ali poslovno prakso, da bi preobrnili ta trend in odvračali od zamud pri plačilih. Tak premik bi moral zajemati tudi uvedbo posebnih določb o plačilnih rokih in nadomestilih upnikom za nastale stroške ter med drugim domnevo, da je izključitev pravice do nadomestila za stroške izterjave skrajno nepoštena.

(13)

Zato bi bilo treba sprejeti določbe, ki pogodbene plačilne roke pri medpodjetniškem poslovanju praviloma omejujejo na 60 koledarskih dni. Vendar lahko obstajajo okoliščine, v katerih podjetja zahtevajo daljše plačilne roke, na primer, ko podjetja želijo svojim strankam odobriti komercialni kredit. Zato bi morale imeti stranke še naprej možnost, da se izrecno dogovorijo o plačilnih rokih, ki so daljši od 60 koledarskih dni, pod pogojem, da takšno podaljšanje ni skrajno nepošteno do upnika.

(14)

Zaradi doslednosti zakonodaje Unije bi bilo treba za namene te direktive uporabiti opredelitev pojma „naročniki“ iz Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (9) in Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (10).

(15)

Zakonske obresti za zamude pri plačilih bi bilo treba izračunati dnevno kot navadne obresti v skladu z Uredbo (EGS, Euratom) št. 1182/71 Sveta z dne 3. junija 1971 o določitvi pravil glede rokov, datumov in iztekov rokov (11).

(16)

Ta direktiva ne bi smela upnika zavezovati, da zahteva obresti za zamudo pri plačilu. V primeru zamude pri plačilu bi morala ta direktiva upniku omogočati, da zaračuna zamudne obresti brez kakršnega koli predhodnega obvestila o neizpolnitvi obveznosti ali drugega podobnega obvestila, v katerem dolžnika opozori na njegovo obveznost plačila.

(17)

Za namene upravičenja do zamudnih obresti bi bilo treba šteti, da je plačilo dolžnika v zamudi, če upnik, ki je izpolnil svoje pogodbene in zakonske obveznosti, ne prejme dolgovanega zneska do datuma zapadlosti.

(18)

Računi pomenijo zahteve za plačilo in so pomembni dokumenti v verigi poslov za dobavo blaga in izvajanje storitev, med drugim za določitev plačilnih rokov. Države članice bi morale za namene te direktive spodbujati sisteme, ki zagotavljajo pravno varnost kar zadeva točen datum, na katerega dolžniki prejmejo račune, vključno s področjem izdajanja e-računov, kjer bi bila lahko pri prejemanju računov ustvarjena elektronska dokazila, kar deloma urejajo določbe o izdajanju računov, vsebovane v Direktivi Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (12).

(19)

Upnikom je treba zagotoviti pošteno nadomestilo za stroške izterjave, ki jih imajo zaradi zamud pri plačilih, da se odvrne od teh zamud. Stroški izterjave bi morali vključevati izterjavo upravnih stroškov in nadomestilo za notranje stroške, ki so nastali zaradi zamude pri plačilu, za katere bi bilo treba v tej direktivi določiti fiksen minimalen znesek, ki se lahko izterja z obrestmi za zamudo pri plačilu. Nadomestilo v obliki fiksnega zneska bi moralo biti namenjeno omejevanju upravnih in notranjih stroškov, povezanih z izterjavo. Nadomestilo stroškov izterjave bi bilo treba določiti brez poseganja v nacionalne določbe, glede na katere lahko nacionalno sodišče dodeli upniku odškodnino za kakršno koli dodatno škodo v zvezi z dolžnikovo zamudo pri plačilu.

(20)

Upniki bi morali imeti poleg pravice do plačila fiksnega zneska za povračilo notranjih stroškov izterjave tudi pravico do povračila drugih stroškov izterjave, ki jih imajo kot posledica dolžnikove zamude pri plačilu. Takšni stroški bi morali zlasti vključevati stroške, ki jih imajo upniki zaradi najema odvetnika ali agencije za izterjavo dolgov.

(21)

Ta direktiva ne bi smela posegati v pravico držav članic, da določijo fiksne zneske nadomestila za stroške izterjave, ki so višji in zato ugodnejši za upnika, ali da te zneske povečajo, da bi med drugim dohajale inflacijo.

(22)

Ta direktiva ne bi smela preprečevati plačil po obrokih ali plačil z zamikom. Vendar bi moral biti vsak obrok ali plačilo opravljen v skladu z dogovorjenimi pogoji in predmet pravil glede zamud pri plačilih iz te direktive.

(23)

Praviloma imajo javni organi varnejše, predvidljivejše in bolj stalne prilive prihodkov kot podjetja. Poleg tega lahko mnogi javni organi pridobijo financiranje ob ugodnejših pogojih kot podjetja. Hkrati so javni organi manj odvisni od stabilnih poslovnih odnosov za dosego svojih ciljev kot podjetja. Dolgi plačilni roki in zamude pri plačilih javnih organov za blago in storitve vodijo do neupravičenih stroškov za podjetja. Zato je primerno uvesti posebna pravila za trgovinske posle dobavljanja blaga ali izvajanja storitev za javne organe s strani podjetij, zlasti glede plačilnih rokov, ki običajno ne bi smeli biti daljši od 30 koledarskih dni, razen če je v pogodbi izrecno dogovorjeno drugače in če je to objektivno utemeljeno glede na posebno naravo ali značilnosti pogodbe, v nobenem primeru pa ne bi smeli biti daljši od 60 koledarskih dni.

(24)

Vendar bi bilo treba upoštevati poseben položaj javnih organov, ki opravljajo gospodarske dejavnosti industrijske ali tržne narave s ponujanjem blaga ali storitev na trgu kot javna podjetja. V ta namen bi se moralo državam članicam pod določenimi pogoji omogočiti, da podaljšajo zakonski plačilni rok do največ 60 koledarskih dni.

(25)

V zvezi z zamudami pri plačilih je posebej zaskrbljujoč položaj zdravstvenih storitev v številnih državah članicah. Zdravstveni sistemi kot temeljni del evropske socialne infrastrukture morajo posamezne potrebe pogosto usklajevati z razpoložljivimi finančnimi sredstvi, saj se evropsko prebivalstvo stara, pričakovanja rastejo, medicina pa napreduje. Vsi sistemi se soočajo z izzivom izpostavljanja zdravstvenega varstva kot prioritete na način, ki bi zagotavljal ravnovesje med potrebami posameznih bolnikov in razpoložljivimi finančnimi sredstvi. Države članice bi morale zato imeti možnost, da osebam javnega prava, ki zagotavljajo zdravstveno varstvo, dajo več prožnosti pri izpolnjevanju njihovih obveznosti. V ta namen bi morale države članice imeti možnost, da pod določenimi pogoji zakonski plačilni rok podaljšajo do največ 60 koledarskih dni. Države članice bi si kljub temu morale po svojih najboljših močeh prizadevati zagotoviti, da se plačila v zdravstvenem sektorju opravijo v zakonskih plačilnih rokih.

(26)

Da izpolnjevanje cilja te direktive ne bi bilo ogroženo, bi morale države članice zagotoviti, da pri trgovinskih poslih postopek sprejemanja ali preverjanja praviloma ne presega obdobja največ 30 koledarskih dni. Kljub temu bi bilo treba omogočiti, da postopek preverjanja presega 30 dni, na primer pri posebej zapletenih pogodbah, če je to izrecno dogovorjeno v pogodbi in kakršni koli razpisni dokumentaciji ter ni skrajno nepošteno do upnika.

(27)

Institucije Unije so, kar zadeva njihovo financiranje in poslovne odnose, v položaju, ki ga lahko primerjamo s položajem javnih organov v državah članicah. Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (13) določa, da morajo institucije Unije potrditev, odobritev in plačilo odhodkov izvesti v rokih, določenih v izvedbenih pravilih navedene uredbe. Ta izvedbena pravila so določena v Uredbi Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (14), in posebej določajo okoliščine, v katerih so upniki, ki prejmejo plačilo z zamudo, upravičeni do zamudnih obresti. V okviru pregleda teh uredb bi bilo treba zagotoviti, da so najdaljši plačilni roki za institucije Unije usklajeni z zakonskimi roki, ki v skladu s to direktivo veljajo za javne organe.

(28)

Ta direktiva bi morala prepovedati zlorabo pogodbene svobode v škodo upnika. Posledično pogodbeni pogoj ali praksa glede datuma ali roka plačila, obrestne mere za zamudo pri plačilu ali nadomestila stroškov izterjave, ki ni utemeljen s pogoji, ki veljajo za dolžnika, ali ne služi predvsem temu, da si dolžnik pridobi dodatno likvidnost na račun upnika, lahko šteje za tako zlorabo. Zaradi tega in v skladu z akademskim osnutkom skupnega referenčnega okvira bi se moral vsak pogodbeni pogoj ali praksa, ki močno odstopa od dobre trgovske prakse in je v nasprotju z dobro vero in pravičnim ravnanjem, šteti za nepoštenega do upnika. Zlasti bi bilo treba popolno izključitev pravice do zaračunavanja obresti vedno obravnavati kot skrajno nepošteno, za izključitev pravice do nadomestila za stroške izterjave pa domnevati, da je skrajno nepoštena. Ta direktiva ne bi smela vplivati na nacionalne določbe v zvezi z načinom sklepanja pogodb ali z veljavnostjo pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do dolžnika.

(29)

V okviru okrepljenih prizadevanj za preprečevanje zlorab pogodbene svobode v škodo upnikov bi moralo biti organizacijam, ki podjetja uradno zastopajo, in organizacijam, ki imajo pravni interes zastopati podjetja, omogočeno, da vložijo tožbo pri nacionalnih sodiščih ali upravnih organih, da bi preprečili nadaljnjo uporabo pogodbenih pogojev ali praks, ki so skrajno nepošteni do upnika.

(30)

Da bi prispevale k uresničitvi cilja te direktive, bi morale države članice spodbujati širitev dobrih praks, vključno s spodbujanjem objavljanja seznama hitrih plačnikov.

(31)

Zaželeno je, da se upnikom zagotovi tak položaj, da lahko na nediskriminatorni osnovi uveljavljajo določbo o pridržku lastninske pravice v celotni Uniji, če je klavzula o pridržku lastninske pravice veljavna glede na veljavne nacionalne določbe, ki jih določa mednarodno zasebno pravo.

(32)

Ta direktiva samo opredeljuje izraz „izvršilni naslov“, ne bi pa smela urejati različnih postopkov prisilne izvršbe takega naslova ali pogojev, pod katerimi se prisilna izvršba takega naslova lahko ustavi ali zadrži.

(33)

Posledice zamud pri plačilih so lahko odvračilne samo, če hkrati obstajajo postopki pravnega varstva, ki so hitri in učinkoviti za upnika. V skladu z načelom nediskriminacije iz člena 18 Pogodbe o delovanju Evropske unije bi morali taki postopki biti na voljo vsem upnikom s sedežem v Uniji.

(34)

Da bi se pripomoglo k skladnosti z določbami te direktive, bi morale države članice spodbujati uporabo mediacije ali drugih načinov alternativnega reševanja sporov. Okvir za sisteme mediacije na ravni Unije že določa Direktiva 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (15), zlasti za čezmejne spore, ne da bi preprečevala njegovo uporabo za notranje sisteme mediacije. Države članice bi morale tudi spodbujati zainteresirane strani, da pripravijo prostovoljne kodekse ravnanja, ki bi prispevali zlasti k izvajanju te direktive.

(35)

Zagotoviti je treba, da se postopki izterjave nespornih terjatev v zvezi z zamudami pri plačilih pri trgovinskih poslih zaključijo v kratkem času, vključno z uporabo hitrega postopka in ne glede na znesek dolga.

(36)

Ker cilja te direktive, in sicer boja proti zamudam pri plačilih na notranjem trgu, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj zaradi obsega in učinka lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(37)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki pomenijo vsebinsko spremembo v primerjavi z Direktivo 2000/35/ES. Obveznost prenosa določb, ki so nespremenjene, izhaja iz navedene direktive.

(38)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno zakonodajo in začetka uporabe Direktive 2000/35/ES.

(39)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (16) se države članice poziva, da za lastne potrebe in v interesu Unije pripravijo tabele, ki naj kar najbolj nazorno prikazujejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos, ter da te tabele objavijo –

1.

„trgovinski posli“ pomeni posle med podjetji ali med podjetji in javnimi organi, ki vodijo k dostavi blaga ali izvajanju storitev za plačilo;

2.

„javni organ“ pomeni katerega koli naročnika, opredeljenega v točki (a) člena 2(1) Direktive 2004/17/ES in člena 1(9) Direktive 2004/18/ES, ne glede na predmet ali vrednost naročila;

3.

„podjetje“ pomeni katero koli organizacijo, razen javnega organa, ki deluje v okviru svoje neodvisne gospodarske ali strokovne dejavnosti, tudi če to dejavnost izvaja ena sama oseba;

4.

„zamuda pri plačilu“ pomeni neplačilo v pogodbenem ali zakonskem plačilnem roku in če so izpolnjeni pogoji iz člena 3(1) ali člena 4(1);

5.

„obresti za zamudo pri plačilu“ pomeni zakonske obresti za zamudo pri plačilu ali obresti po stopnji, o kateri se podjetja med seboj dogovorijo, ob upoštevanju člena 7;

6.

„zakonske obresti za zamudo pri plačilu“ pomeni navadne obresti za zamudo pri plačilu po stopnji, ki je enaka vsoti referenčne stopnje in vsaj osmih odstotnih točk;

7.

„referenčna stopnja“ pomeni eno od naslednjega:

8.

„dolgovani znesek“ pomeni glavni znesek, ki bi moral biti plačan v pogodbenem ali zakonskem plačilnem roku, vključno z veljavnimi davki, dajatvami, prelevmani ali taksami, navedenimi v računu ali drugi ustrezni zahtevi za plačilo;

9.

„pridržek lastninske pravice“ pomeni pogodbeni dogovor, v skladu s katerim si prodajalec pridrži lastninsko pravico na zadevnem blagu, dokler cena ni v celoti plačana;

10.

„izvršilni naslov“ pomeni katero koli odločbo, sodbo ali plačilni nalog, ki jo ali ga izda sodišče ali drugi pristojni organ, vključno s tistimi, ki so začasno izvršljivi, ne glede na to, ali gre za takojšnje plačilo ali plačilo po obrokih, in ki upniku omogoča, da svojo terjatev do dolžnika izterja s pomočjo prisilne izvršbe.

(a)

upnik je izpolnil svoje pogodbene in zakonite obveznosti; in

(b)

upnik dolgovanega zneska ni prejel pravočasno, razen če dolžnik ni odgovoren za zamudo.

(a)

za prvo polovico zadevnega leta stopnja, ki velja 1. januarja navedenega leta;

(b)

za drugo polovico zadevnega leta stopnja, ki velja 1. julija navedenega leta.

(a)

da je upnik upravičen do obresti za zamudo pri plačilu od dneva, ki sledi datumu plačila ali koncu plačilnega roka, določenega v pogodbi;

(b)

kadar datum plačila ali plačilni rok v pogodbi ni določen, da je upnik upravičen do obresti za zamudo pri plačilu po preteku katerega koli od naslednjih rokov:

(a)

upnik je izpolnil svoje pogodbene in zakonske obveznosti, in

(b)

upnik dolgovanega zneska ni prejel pravočasno, razen če dolžnik ni odgovoren za zamudo.

(a)

za prvo polovico zadevnega leta stopnja, ki velja 1. januarja navedenega leta;

(b)

za drugo polovico zadevnega leta stopnja, ki velja 1. julija navedenega leta.

(a)

plačilni rok ni daljši od katerega koli od naslednjih rokov:

(b)

datum prejema računa ni predmet pogodbenega dogovora med dolžnikom in upnikom.

(a)

kateri koli javni organ, ki opravlja gospodarske dejavnosti industrijske ali tržne narave s ponujanjem blaga ali storitev na trgu, in za katerega kot javno podjetje veljajo zahteve po preglednosti iz Direktive Komisije 2006/111/ES z dne 16. novembra 2006 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij (17);

(b)

osebe javnega prava, ki zagotavljajo zdravstveno varstvo in ki so za ta namen uradno priznane.

(a)

kakršnim koli velikim odstopanjem od dobre poslovne prakse, kar je v nasprotju z dobro vero in poštenim ravnanjem;

(b)

naravo proizvoda ali storitve, ter

(c)

vprašanjem, ali ima dolžnik kakršen koli objektiven razlog za odstopanje od zakonske obrestne mere za zamudo pri plačilu, plačilnega roka iz člena 3(5), točke (a) člena 4(3), člena 4(4) in člena 4(6) ali od fiksnega zneska iz člena 6(1).

(a)

roki za vročitev listin;

(b)

kakršne koli zamude, ki jih povzroči upnik, kot je čas popravka zahtev.

23.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 48/11

(1)

Ribolovna kvota za skušo v conah VIIIc, IX in X ter v vodah EU cone CECAF 34.1.1 je bila Španiji za leto 2010 dodeljena z Uredbo Sveta (EU) št. 53/2010 (2), za leto 2011 pa z Uredbo Sveta (EU) št. 57/2011 (3).

(2)

Ribolovna kvota za skušo za leto 2010 je bila zmanjšana, potem ko je Španija v skladu s členom 20(5) Uredbe Sveta (ES), št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (4) izmenjala ribolovne možnosti s Francijo in Portugalsko.

(3)

Komisija je ob navzkrižnem pregledu podatkov Španije o ribolovu na skušo za leto 2010, ki so bili zabeleženi in o katerih se je poročalo na različnih stopnjah vrednostne verige, od ulova do prve prodaje, odkrila nedoslednosti. Te nedoslednosti so ponovno potrdili številne revizije, misije za preverjanje in inšpekcijski pregledi, ki so bili opravljeni v Španiji v skladu z Uredbo (ES) št. 1224/2009. Na podlagi dokazov, ki so bili zbrani v okviru teh preiskav, lahko Komisija ugotovi, da je ta država članica v letu 2010 presegla svojo kvoto za skušo za 19 621 ton.

(4)

Ko Komisija ugotovi, da je država članica presegla ribolovne kvote, ki so ji bile dodeljene, v skladu s členom 105(1) Uredbe (ES) št. 1224/2009 izvede odbitke od prihodnjih ribolovnih kvot navedene države članice.

(5)

Člen 105(2) Uredbe (ES) št. 1224/2009 določa, da se odbitki od ribolovnih kvot izvedejo v naslednjem letu ali letih z uporabo določenega množilnega količnika iz navedenega odstavka.

(6)

Odbitki za prelov v letu 2010 so višji od kvote, ki je bila Španiji za zadevni stalež dodeljena za leto 2011.

(7)

Zadevni stalež skuše je trenutno znotraj varnih bioloških meja in glede na znanstveno mnenje se to v bližnji prihodnosti verjetno ne bo spremenilo. Takojšen in popoln odbitek od španske kvote za skušo za leto 2011 bi povzročil popolno zaprtje tega ribolova v letu 2011. V posebnih okoliščinah tega primera bi popolno zaprtje verjetno pomenilo resno tveganje nesorazmernih družbenogospodarskih posledic tako za zadevni ribiški sektor kot tudi za z njim povezano predelovalno industrijo. Glede na to in ob upoštevanju ciljev skupne ribiške politike velja v tem konkretnem primeru za primerno, da se potrebni odbitki za povračilo prelovljenih količin izvedejo v obdobju petih let, od leta 2011 do leta 2015, ter da se morebitne preostale količine po potrebi odbijejo od dodeljenih kvot za skušo v letih, ki bodo neposredno sledila temu obdobju –

23.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 48/14

23.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 48/16

(1)

Uredba Komisije (EU) št. 691/2010 z dne 29. julija 2010 o določitvi načrta izvedbe za navigacijske službe zračnega prometa in funkcije omrežja ter o spremembi Uredbe (ES) št. 2096/2005 o skupnih zahtevah za izvajanje navigacijskih služb zračnega prometa (2) določa, da Komisija sprejme vseevropske cilje uspešnosti.

(2)

Komisija je dne 27. maja 2010 izvedla posvetovanje o pristopu in postopkih za vzpostavitev vseevropskih ciljev uspešnosti, ki je povezalo vse zainteresirane strani, navedene v členu 10(3) Uredbe (ES) št. 549/2004.

(3)

Komisija je organ za oceno uspešnosti imenovala dne 29. julija 2010 v skladu s členom 3 Uredbe Komisije (EU) št. 691/2010, da bi ji pomagal pri izvajanju načrta izvedbe.

(4)

Organ za oceno uspešnosti je v sodelovanju z EASA pripravil predloge za vseevropske cilje uspešnosti, ki so bili 2. avgusta 2010 predloženi v posvetovanje zainteresiranim stranem v skladu s členom 9(1) Uredbe (EU) št. 691/2010.

(5)

Skladnost s prevladujočimi varnostnimi cilji predlogov organa za oceno uspešnosti za vseevropske cilje uspešnosti za okolje, zmogljivost in stroškovno učinkovitost je bila preverjena pri EASA.

(6)

Organ za oceno uspešnosti je 27. septembra 2010 Komisiji predložil svoja priporočila za vseevropske cilje uspešnosti za obdobje 2012–2014 v poročilu, ki vsako priporočilo podpre z opisom predpostavk in razmišljanjem, uporabljenim za določitev ciljev ter v prilogah vsebuje posvetovalni dokument, ki povzema postopke posvetovanja kot tudi dokument z odgovori na pripombe, opisujoč kako so bile pripombe upoštevane pri pripravi priporočil Komisiji.

(7)

Vseevropski cilji uspešnosti temeljijo na podatkih, dostopnih Komisiji in organu za oceno uspešnosti do 24. novembra 2010. V skladu z napovedmi, ki so jih države članice predložile Komisiji in Eurocontrolu v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 1794/2006 (3), bi bila v letu 2014 povprečna vseevropsko določena cena enote za preletne navigacijske službe zračnega prometa 55,91 EUR (izraženo v realni vrednosti v EUR v letu 2009), z vmesnima letnima vrednostma 58,38 EUR v letu 2012 in 56,95 EUR v letu 2013. Ti zneski upoštevajo najnovejše načrtovane stroške agencije Eurocontrol, vključujoč enkratno zmanjšanje v višini 0,69 EUR na enoto preletne storitve za države članice EU v letu 2011. Ob upoštevanju poročila organa za oceno uspešnosti in izboljšave učinkovitosti, ki jih je mogoče pričakovati od postopnega in usklajenega izvajanja vseh delov drugega paketa o enotnem evropskem nebu, Komisija meni, da je vseevropske cilje stroškovne učinkovitosti mogoče določiti na ravni, ki je nižja kot zadnja uskladitev načrtov držav članic.

(8)

Osrednji načrt za upravljanje zračnega prometa v Evropi, ki se lahko posodablja in sestavlja skupno dogovorjeni načrt, ki pokriva tako razvoj kot izvajanje SESAR, je Svet potrdil 30. marca 2009 (4). Vsebuje politično vizijo in poglavitni cilj Komisije za enotno evropsko nebo in njegov tehnološki steber za ključna področja uspešnosti glede varnosti, okolja, zmogljivosti in stroškovne učinkovitosti; vzpostavitev vseevropskih ciljev uspešnosti mora biti videna kot del postopka, ki stremi k doseganju teh ciljev.

(9)

V prvem referenčnem obdobju za načrt izvedbe mora Komisija, ki ji svetuje EASA, oceniti in potrditi ključne kazalnike uspešnosti varnosti z namenom zagotoviti, da je varnostno tveganje ustrezno opredeljeno, zmanjšano in upravljano. Države članice morajo spremljati in objavljati ključne kazalnike uspešnosti in lahko določajo ustrezne cilje.

(10)

V skladu z uvodno izjavo 18, s členoma 10 in 13, s točko 1.2 Priloge II in točko 1 Priloge III Uredbe (EU) št. 691/2010 ni nujno potrebno, da so nacionalni cilji uspešnosti ali cilji uspešnosti funkcionalnega bloka zračnega prostora enaki vseevropskim ciljem uspešnosti; morajo pa biti skladni s temi vseevropskimi cilji uspešnosti. Nacionalni načrti izvedbe ali načrti izvedbe funkcionalnega bloka zračnega prostora morajo to skladnost odražati.

(11)

Ocena nacionalnih načrtov izvedbe ali načrtov izvedbe funkcionalnega bloka zračnega prostora s strani Komisije mora biti celostna, na uravnotežen način upoštevati razmerje vsakega cilja v odnosu do drugih, upoštevajoč upravičene kompromise med različnimi področji uspešnosti z ozirom na prevladujoče varnostne cilje. Upoštevati mora lokalne razmere, še zlasti za države z nizkimi cenami enot ali v „evropskem mehanizmu podpore“, kot so že izvedeni ukrepi za omejevanje stroškov, načrtovani stroški za posebne programe, da bi pridobili izboljšave uspešnosti na določenih področjih uspešnosti in posebnosti, vključujoč tako dosežke kot tudi neuspehe. V skladu s členom 13(1) Uredbe (EU) št. 691/2010 mora ustrezno upoštevati razvoj razmer, do katerega je lahko prišlo med datumom sprejetja vseevropskih ciljev in datumom ocene. Ocena mora upoštevati tudi že dosežen napredek držav članic od sprejetja Uredbe (ES) št. 1070/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (5) na različnih ključnih področjih uspešnosti in še zlasti na področju stroškovne učinkovitosti.

(12)

V skladu z določbami Uredbe (ES) št. 1794/2006 je državam članicam dovoljeno prenesti dobičke ali izgube, ki so jih ustvarile do vključno leta 2011.

(13)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Odbora za enotno evropsko nebo –

1.

Predviden promet na vseevropski ravni, izražen v enotah preletnih storitev: 108 776 000 v letu 2012, 111 605 000 v letu 2013 in 114 610 000 v letu 2014.

2.

Ustrezni določeni stroški, predvideni na vseevropski ravni (izraženo v realni vrednosti v EUR v letu 2009): 6 296 000 000 v letu 2012, 6 234 000 000 v letu 2013 in 6 179 000 000 v letu 2014.

23.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 48/19