1.   Ta uredba se uporablja za potnike:

2.   Ta uredba se ne uporablja za potnike:

3.   Države članice lahko, za obdobje dveh let od 18. decembra 2012, izvzamejo iz uporabe te uredbe morske ladje, lažje kot 300 bruto ton, v domačem prometu, pod pogojem, da so pravice potnikov, ki jih zagotavlja ta uredba, ustrezno zagotovljene v nacionalni zakonodaji.

4.   Države članice lahko izvzamejo iz uporabe te uredbe potniške storitve, zajete v obveznostih javnih služb, pogodbah za opravljanje javnih služb ali integriranih storitvah, pod pogojem, da so pravice potnikov iz te uredbe primerljivo zagotovljene v nacionalni zakonodaji.

5.   Brez poseganja v Direktivo 2006/87/ES in Direktivo 2009/45/ES nobena od določb te uredbe ne predstavlja tehničnih zahtev, ki bi določale obveznosti za prevoznike, upravljavce terminalov ali drugih subjektov za prilagoditev ali nadomestitev ladij, infrastrukture, pristanišč ali pristaniških terminalov.

1.   Prevozniki potniku izdajo vozovnico, razen če v okviru nacionalne zakonodaje dajejo pravico do prevoza drugi dokumenti. Vozovnica se lahko izda v elektronski obliki.

2.   Brez poseganja v socialne tarife so pogodbeni pogoji in tarife, ki jih uporabljajo prevozniki ali prodajalci vozovnic, splošni javnosti ponujeni brez kakršne koli neposredne ali posredne diskriminacije na podlagi narodnosti končne stranke ali sedeža prevoznika ali prodajalca vozovnice v Uniji.

1.   Tudi če se obveznosti iz te uredbe prenesejo na dejanskega prevoznika, prodajalca vozovnic ali na drugo osebo, je prevoznik, potovalni agent, organizator potovanja ali upravljavec terminala, ki je te obveznosti prenesel, še vedno odgovoren za dejanja oziroma opustitev dejanj tega izvajalca, ki deluje v okviru svoje zaposlitve.

2.   Poleg odstavka 1 za izvajalca, na katerega je prevoznik, potovalni agent, organizator potovanja ali upravljavec terminala prenesel izvajanje obveznosti, veljajo določbe te uredbe, vključno z določbami o odgovornosti in ugovori, v zvezi s preneseno obveznostjo.

1.   Prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj ne zavrnejo sprejema rezervacije, izdaje ali drugačne zagotovitve vozovnice ali vkrcanja oseb zaradi invalidnosti ali zmanjšane mobilnosti kot take.

2.   Invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo se rezervacije in vozovnice ponudijo brez dodatnih stroškov in pod enakimi pogoji kakor drugim potnikom.

1.   Z odstopanjem od člena 7(1) lahko prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj invalidni osebi ali osebi z zmanjšano mobilnostjo zavrnejo sprejetje rezervacije, izdajo ali drugačno zagotovitev vozovnice ali vkrcanje:

2.   Prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj, ki zavrnejo sprejetje rezervacije ali izdajo ali drugačno zagotovitev vozovnice iz razlogov, navedenih v odstavku 1, si prizadevajo, kolikor je to razumno mogoče, da zadevni osebi predlagajo sprejemljivo drugo možnost prevoza s potniško storitvijo ali križarjenjem, ki ga opravlja zadevni prevoznik.

3.   Če se invalidni osebi ali osebi z zmanjšano mobilnostjo, ki ima rezervacijo ali vozovnico in je izpolnila zahteve iz člena 11(2), vseeno zavrne vkrcanje na podlagi te uredbe, imata ta oseba in oseba iz odstavka 4 tega člena, ki jo spremlja, možnost izbire med pravico do povračila stroškov in preusmeritve potovanja, kot je določeno v Prilogi I. Pravica do možnosti povratnega potovanja ali preusmeritve potovanja je pogojena z izpolnitvijo vseh varnostnih zahtev.

4.   Če je to nujno potrebno in pod enakimi pogoji, kot so določeni v odstavku 1, lahko prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanja zahtevajo, da invalidno osebo ali osebo z zmanjšano mobilnostjo spremlja druga oseba, ki lahko invalidni osebi ali osebi z zmanjšano mobilnostjo zagotovi potrebno pomoč. Kar zadeva potniške storitve, je prevoz takšne spremljevalne osebe brezplačen.

5.   Kadar prevozniki, potovalni agenti ali organizatorji potovanja delujejo na podlagi odstavka 1 ali 4, invalidno osebo ali osebo z zmanjšano mobilnostjo takoj obvestijo o posebnih razlogih za to odstopanje. O teh razlogih bo invalidna oseba ali oseba z zmanjšano mobilnostjo na njeno zahtevo uradno pisno obveščena najpozneje pet delovnih dni po predložitvi te zahteve. V primeru zavrnitve v skladu z odstavkom 1(a) se navedejo veljavne varnostne zahteve.

1.   Prevozniki, pristaniške oblasti in upravljavci terminalov, po potrebi prek njihovih organizacij, v sodelovanju z organizacijami, ki predstavljajo invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo, uvedejo ali imajo vzpostavljene nediskriminatorne pogoje dostopa, ki se uporabljajo za prevoz invalidnih oseb in oseb z zmanjšano mobilnostjo ter njihovih spremljevalcev. O pogojih za dostop se na zahtevo obvestijo nacionalni izvršilni organi.

2.   Prevozniki, pristaniške oblasti in upravljavci terminalov v fizični obliki ali na internetu in na zahtevo v dostopnih formatih javno objavijo pogoje dostopa iz odstavka 1 v jezikih, v katerih se običajno objavljajo informacije za vse potnike. Posebno pozornost namenijo potrebam invalidnih oseb in oseb z zmanjšano mobilnostjo.

3.   Organizatorji potovanja objavijo pravila o dostopu iz odstavka 1, ki veljajo za potovanja, vključena v potovalne pakete, počitniške pakete in izlete, ki jih organizirajo, prodajajo ali dajejo v prodajo.

4.   Prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj zagotovijo, da so vse zadevne informacije o pogojih prevoza, vključno z rezervacijami in informacijami prek spleta, informacije o potovanju in pogojih dostopa na voljo v ustrezni in dostopni obliki za invalidne osebe in osebe z zmanjšano mobilnostjo. Osebe, ki potrebujejo pomoč, prejmejo potrdilo o taki pomoči prek katerega koli razpoložljivega sredstva, tudi po elektronski poti ali prek storitve kratkih sporočil (SMS).

1.   Prevozniki in upravljavci terminalov invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo v okviru svojih pristojnosti zagotavljajo pomoč, kakor je določeno v členu 10, pod naslednjimi pogoji:

2.   Poleg odstavka 1 invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo ob rezervaciji ali predhodnem nakupu vozovnice prevoznika obvestijo o posebnih potrebah glede namestitve, sedišča ali zahtevanih storitev ali potrebe po zagotovitvi medicinskih pripomočkov, če so jim ob tem času te potrebe znane.

3.   Obvestilo, predloženo v skladu z odstavkoma 1(a) in 2, se lahko vedno predloži potovalnemu agentu ali organizatorju potovanja, pri katerem je bila vozovnica kupljena. Kadar vozovnica omogoča več potovanj, zadostuje eno obvestilo, pod pogojem, da so zagotovljene ustrezne informacije o času naslednjih potovanj. Potnik prejme potrdilo o tem, da je bilo obvestilo o potrebni pomoči prejeto v skladu z odstavkoma 1(a) in 2.

4.   Če ni bilo poslano nobeno obvestilo v skladu z odstavkoma 1(a) in 2, prevozniki in upravljavci terminalov vseeno sprejmejo vse razumne ukrepe za zagotovitev pomoči, ki invalidni osebi ali osebi z zmanjšano mobilnostjo omogoča vkrcanje, izkrcanje in potovanje z ladjo.

5.   Če invalidno osebo ali osebo z zmanjšano mobilnostjo spremlja priznan pes pomočnik, je pes nameščen skupaj s to osebo, pod pogojem da je prevoznik, potovalni agent ali organizator potovanja o tem obveščen v skladu z veljavnimi nacionalnimi pravili o prevozu priznanih psov pomočnikov na potniških ladjah, če takšna pravila obstajajo.

1.   Prevozniki, upravljavci terminalov, potovalni agenti in organizatorji potovanj sprejmejo vse ukrepe, potrebne za zahteve za obvestila in za sprejemanje obvestil, podanih v skladu s členom 11(1)(a) in 11(2). Ta obveznost velja na vseh njihovih prodajnih točkah, vključno s prodajo po telefonu in prek interneta.

2.   Če potovalni agenti ali organizatorji potovanj prejmejo obvestilo iz odstavka 1, te informacije v običajnem delovnem času nemudoma posredujejo prevozniku ali upravljavcu terminala.

3.   Prevozniki in upravljavci terminalov določijo mesto znotraj ali zunaj pristaniških terminalov, na katerem lahko invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo prijavijo svoj prihod in zaprosijo za pomoč. To mesto je jasno označeno in v dostopnih oblikah nudi osnovne informacije o pristaniškem terminalu in zagotavljanju pomoči.

1.   Upravljavci terminalov in prevozniki, ki upravljajo pristaniške terminale ali opravljajo potniške storitve s skupnim prometom več kot 100 000 komercialnih potnikov v prejšnjem koledarskem letu, v okviru svojih pristojnosti po potrebi in prek njihovih organizacij določijo standarde kakovosti za pomoč iz prilog II in III ter sredstva, potrebna za njihovo izpolnjevanje, v sodelovanju z organizacijami, ki zastopajo invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo.

2.   Pri določanju standardov kakovosti je treba v celoti upoštevati mednarodno priznane usmeritve in kodekse ravnanja v zvezi s poenostavitvijo prevoza invalidov ali oseb z zmanjšano mobilnostjo, zlasti priporočilo IMO o zasnovi in obratovanju potniških ladij, tako da ustrezajo potrebam starejših in invalidov.

3.   Upravljavci terminalov in prevozniki javno objavijo standarde kakovosti iz odstavka 1 v fizični obliki ali v dostopnih oblikah na internetu, in sicer v jezikih, v katerih se običajno objavljajo informacije za vse potnike.

1.   Prevozniki in upravljavci terminalov odgovarjajo za škodo, nastalo zaradi izgube ali poškodovanja pripomočkov za osebe z zmanjšano mobilnostjo ali drugih posebnih pripomočkov, ki jih uporabljajo invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo, če je do nesreče, ki je povzročila škodo, prišlo namenoma ali zaradi malomarnosti prevoznika ali upravljavca terminala. Za škodo, ki je nastala zaradi ladijske nesreče, se domneva, da je nastala namenoma ali zaradi malomarnosti prevoznika.

2.   Nadomestilo iz odstavka 1 ustreza nadomestni vrednosti zadevnih pripomočkov ali, kjer je to ustrezno, stroškom popravila.

3.   Odstavka 1 in 2 se ne uporabljata, če se uporablja člen 4 Uredbe (ES) št. 392/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o odgovornosti prevoznikov potnikov po morju v primeru nesreč (10).

4.   Poleg tega si je po najboljših močeh treba prizadevati za hitro zagotovitev začasnih ustreznih nadomestnih pripomočkov.

1.   V primeru odpovedi ali zamude pri odhodu potniške storitve ali križarjenja prevoznik ali, če je ustrezno, upravljavec terminala potnike, katerih potovanje se začne na potniškem terminalu, ali, če je mogoče, potnike, katerih potovanje se začne v pristanišču, o tem obvesti čim prej in v vsakem primeru najpozneje 30 minut po načrtovanem odhodu, ter o pričakovanem času odhoda in pričakovanem času prihoda pa takoj, ko ima navedene informacije na voljo.

2.   Če potniki zaradi odpovedi ali zamude zamudijo povezano prevozno storitev, si prevoznik in, če je ustrezno, upravljavec terminala primerno prizadeva, da zadevne potnike obvesti o nadomestnih povezavah.

3.   Prevoznik ali, če je ustrezno, upravljavec terminala zagotovi, da invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo prejmejo potrebne informacije iz odstavkov 1 in 2 v dostopnih oblikah.

1.   Kadar prevoznik utemeljeno pričakuje, da bo potniška storitev ali križarjenje odpovedano ali da se bo začelo z več kot 90-minutno zamudo glede na načrtovano uro odhoda, dobijo potniki, katerih potovanje se začne na pristaniškem terminalu, brezplačne prigrizke, obroke ali osvežilne napitke, primerne čakalnemu času, pod pogojem, da so na voljo ali jih je mogoče dobaviti brez prevelikih težav.

2.   V primeru odpovedi ali zamude pri odhodu, zaradi katere je potrebna nastanitev za eno ali več noči ali dodatna nastanitev poleg tiste, ki so jo potniki načrtovali, prevoznik potnikom, katerih potovanje se začne na pristaniškem terminalu, poleg prigrizkov, obrokov ali osvežilnega napitka iz odstavka 1 ponudi primerno brezplačno nastanitev na ladji ali na kopnem in prevoz med pristaniškim terminalom in krajem nastanitve ter nazaj, kjer in kadar je to fizično mogoče. Prevoznik lahko omeji skupne stroške nastanitve na kopnem, ki ne vključujejo prevoza do pristaniškega terminala oziroma kraja nastanitve in nazaj, na 80 EUR na noč za največ tri noči.

3.   Prevoznik pri uporabi odstavkov 1 in 2 posebno pozornost nameni potrebam invalidnih oseb in oseb z zmanjšano mobilnostjo in morebitnim spremljevalcem.

1.   Kadar prevoznik utemeljeno pričakuje, da bo potniška storitev odpovedana ali da bo imel odhod s pristaniškega terminala več kot 90-minutno zamudo, se potniku takoj ponudi izbira med:

2.   Kadar je potniška storitev odpovedana ali ima odhod iz pristanišča več kot 90-minutno zamudo, imajo potniki pravico do takšne preusmeritve potovanja ali povračila cene vozovnice od prevoznika.

3.   Izplačilo povračila iz odstavkov 1(b) in 2 se opravi v sedmih dneh v gotovini, z elektronskim bančnim nakazilom, bančnim nalogom ali bančnim čekom za celotno vrednost vozovnice po ceni, po kateri je bila kupljena, za neopravljeni del ali dele potovanja in za že opravljeni del ali dele potovanja, če potovanje ne služi več nobenemu namenu v zvezi s prvotnim potovalnim načrtom potnika. S soglasjem potnika se lahko povračilo izplača tudi v obliki bonov in/ali drugih storitev v višini cene, po kateri je bila vozovnica kupljena, če so pogoji prilagodljivi, zlasti glede trajanja veljavnosti in namembnega kraja.

1.   Ne da bi izgubili pravico do prevoza, lahko potniki od prevoznika zahtevajo nadomestilo v primeru zamude ob prihodu v namembni kraj, kot je določen v prevozni pogodbi. Najnižje nadomestilo znaša 25 % cene vozovnice za zamudo vsaj:

Če zamuda presega dvakratni čas iz točk (a) do (d), nadomestilo znaša 50 % cene vozovnice.

2.   Potniki, ki imajo večkratno vozovnico ali sezonsko vozovnico, lahko zahtevajo primerno nadomestilo v skladu z ureditvijo nadomestil prevoznikov, če je med veljavnostjo vozovnice večkrat prišlo do zamude ob prihodu. V tej ureditvi so navedena merila za določanje zamude ob prihodu in izračun nadomestila.

3.   Nadomestilo se izračuna na podlagi cene, ki jo potnik dejansko plača za storitev z zamudo.

4.   Pri povratnem potovanju se nadomestilo za zamudo ob prihodu pri potovanju v namembni kraj in vrnitvi izračuna na podlagi polovične cene, plačane za koriščenje te potniške storitve.

5.   Nadomestilo se izplača v enem mesecu po vložitvi zahtevka za nadomestilo. Nadomestilo se lahko izplača v obliki bonov in/ali drugih storitev, če so pogoji prilagodljivi, zlasti glede trajanja veljavnosti in namembnega kraja. Nadomestilo se na zahtevo potnika izplača v denarni protivrednosti.

6.   Nadomestilo cene vozovnice se ne zniža za stroške finančnih transakcij, kot so pristojbine, telefonski stroški ali poštnina. Prevozniki lahko določijo najnižji znesek, pod katerim se nadomestilo ne izplača. Ta najnižji znesek ne presega 6 EUR.

1.   Členi 17, 18 in 19 se ne uporabljajo za potnike, ki imajo vozovnico z odprtimi datumi potovanja, pod pogojem, da čas odhoda ni določen, razen za potnike, ki imajo večkratno vozovnico ali sezonsko vozovnico.

2.   Člena 17 in 19 se ne uporabljata, če je potnik obveščen o odpovedi ali zamudi pred nakupom vozovnice, ali če je za odpoved ali zamudo kriv potnik sam.

3.   Člen 17(2) se ne uporablja, kadar prevoznik dokaže, da so vzrok za odpoved ali zamudo vremenske razmere, ki predstavljajo tveganje za varno obratovanje ladje.

4.   Člen 19 se ne uporablja, kadar prevoznik dokaže, da so vzrok za odpoved ali zamudo vremenske razmere, ki predstavljajo tveganje za varno obratovanje ladje, ali izredne razmere, ki preprečujejo izvajanje potniških storitev, katerim se ni bilo mogoče izogniti kljub sprejetju vseh ustreznih ukrepov.

1.   Prevozniki, upravljavci terminalov in, kadar je to primerno, pristaniške oblasti v okviru svojih pristojnosti zagotovijo, da so informacije o pravicah potnikov iz te uredbe javno na voljo na ladjah in v pristaniških terminalih ter, če je mogoče, v pristaniščih. Informacije se, kolikor je to mogoče, zagotovijo v dostopnih oblikah in v istih jezikih, v katerih so informacije na splošno na voljo vsem potnikom. Pri zagotavljanju navedenih informacij se posebna pozornost nameni potrebam invalidnih oseb in oseb z zmanjšano mobilnostjo.

2.   Za izpolnitev obveznosti iz odstavka 1 glede obveščanja lahko prevozniki, upravljavci terminalov in, kadar je to primerno, pristaniške oblasti uporabijo povzetek določb te uredbe, ki ga pripravi Komisija v vseh uradnih jezikih institucij Evropske unije in jim ga da na voljo.

3.   Prevozniki, upravljavci terminalov in, kadar je to primerno, pristaniške oblasti potnike na ladjah, v pristaniških terminalih in, če je mogoče, v pristaniščih ustrezno obvestijo o kontaktnih podatkih izvršilnega organa, ki ga je zadevna država članica določila v skladu s členom 25(1).

1.   Prevozniki in upravljavci terminalov uvedejo ali imajo vzpostavljen dostopen mehanizem za obravnavo pritožb v zvezi s pravicami in obveznostmi, na katere se nanaša ta uredba.

2.   Če želi potnik, zajet v tej uredbi, pri prevozniku ali upravljavcu terminala vložiti pritožbo, jo poda v dveh mesecih od dne, ko je bila storitev opravljena ali bi morala biti opravljena. Prevoznik ali upravljavec terminala v roku enega meseca od prejema pritožbe potnika obvesti, da je bila njegova pritožba utemeljena, zavrnjena ali se še vedno obravnava. Čas za predložitev končnega odgovora ni daljši od dveh mesecev od prejema pritožbe.

1.   Vsaka država članica določi nov ali obstoječ organ ali organe, pristojne za izvrševanje te uredbe glede potniških storitev in križarjenj iz pristanišč na njenem ozemlju in potniških storitev iz tretjih držav v ta pristanišča. Vsak organ sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti s to uredbo.

Vsak organ je glede svoje organizacije, odločitev o financiranju, pravne strukture in sprejemanja odločitev neodvisen od poslovnih interesov.

2.   Države članice obvestijo Komisijo glede organa ali organov, določenih v skladu s tem členom.

3.   Vsak potnik lahko zoper domnevno kršitev te uredbe v skladu z nacionalno zakonodajo poda pritožbo pri pristojnem organu, določenem na podlagi odstavka 1, ali vsakem drugem pristojnem organu, ki ga je določila država članica. Pristojni organ potnikom v razumnem roku poda utemeljen odgovor na njihovo pritožbo.

Država članica lahko odloči, da:

4.   Države članice, ki so se odločile, da izvzamejo nekatere storitve v skladu s členom 2(4), zagotovijo, da obstaja primerljiv mehanizem za uveljavljanje pravic potnikov.

1.   Ta direktiva se uporablja za industrijske dejavnosti, ki povzročajo onesnaževanje okolja, iz poglavij II do VI.

2.   Ta direktiva se ne uporablja za raziskovalne dejavnosti, razvojne dejavnosti ali preizkušanje novih proizvodov in postopkov.

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da noben obrat ali kurilna naprava, sežigalnica odpadkov ali naprava za sosežig odpadkov ne obratuje brez dovoljenja.

Z odstopanjem od prvega pododstavka lahko države članice določijo postopek za registracijo obratov, ki jih zajema samo poglavje V.

Postopek za registracijo je določen v zavezujočem aktu in vključuje vsaj obvestilo upravljavca pristojnemu organu, da namerava upravljati obrat.

2.   Države članice lahko določijo, da dovoljenje zajema dva ali več obratov ali delov obratov, ki jih upravlja isti upravljavec na istem kraju.

Če dovoljenje zajema dva ali več obratov, mora vsebovati pogoje za zagotovitev, da vsak obrat izpolnjuje zahteve te direktive.

3.   Države članice lahko določijo, da dovoljenje zajema več delov obrata, ki jih upravljajo različni upravljavci. V takšnih primerih so v dovoljenju opredeljene obveznosti vsakega upravljavca.

1.   Brez poseganja v druge zahteve nacionalnega prava ali prava Unije pristojni organ izda dovoljenje, če obrat izpolnjuje zahteve te direktive.

2.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so pogoji v dovoljenju in postopki za njegovo izdajo popolnoma usklajeni, kadar je vključen več kot eden pristojen organ ali upravljavec ali je izdano več kot eno dovoljenje, tako da se zagotovi učinkovit celostni pristop vseh organov, pristojnih za ta postopek.

3.   Za namene izdajanja dovoljenj se v primeru novega obrata ali znatne spremembe, kadar se uporablja člen 4 Direktive 85/337/EGS, proučijo in uporabijo vsi ustrezni podatki ali ugotovitve, pridobljeni na podlagi členov 5, 6, 7 in 9 navedene direktive.

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so pogoji iz dovoljenja izpolnjeni.

2.   V primeru kršitve pogojev iz dovoljenja države članice zagotovijo, da:

Kadar kršitev pogojev iz dovoljenja povzroča neposredno nevarnost za zdravje ljudi ali grozi, da povzroči neposreden znatni škodljivi vpliv na okolje, in dokler skladnost ni ponovno vzpostavljena v skladu s točkama (b) in (c) prvega pododstavka, se dejavnost obrata, kurilne naprave, sežigalnice odpadkov, naprave za sosežig odpadkov ali njihovega zadevnega dela prekine.

1.   Kadar so emisije toplogrednih plinov iz obrata določene v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES v zvezi s katero koli dejavnostjo, ki se izvaja v tem obratu, dovoljenje ne vključuje mejne vrednosti emisij za neposredne emisije tega plina, če to ni potrebno za zagotovitev, da se ne povzroči znatno lokalno onesnaženje.

2.   Za dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES se države članice lahko odločijo, da ne bodo naložile zahtev glede energetske učinkovitosti za kurilne naprave ali druge naprave, ki izpuščajo ogljikov dioksid na lokaciji.

3.   Kadar je potrebno, pristojni organi ustrezno spremenijo dovoljenje.

4.   Odstavki 1 do 3 se ne uporabljajo za naprave, ki so v skladu s členom 27 Direktive 2003/87/ES začasno izključeni iz sistema trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Uniji.

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da vloga za dovoljenje vključuje opis:

Vloga za dovoljenje vsebuje tudi poljuden povzetek vsebin, navedenih v prvem pododstavku.

2.   Če podatki v skladu z zahtevami iz Direktive 85/337/EGS ali varnostno poročilo v skladu z Direktivo 96/82/ES ali drugi podatki, zbrani na podlagi druge zakonodaje, izpolnjujejo katero koli od zahtev iz odstavka 1, se jih lahko vključi v vlogo ali se jih tej vlogi priloži.

1.   Komisija organizira izmenjavo informacij med državami članicami, zadevnimi panogami, nevladnimi organizacijami, ki spodbujajo varstvo okolja, in Komisijo, da se pripravijo, pregledajo in po potrebi posodobijo referenčni dokumenti BAT.

2.   Pri izmenjavi informacij se zlasti obravnava naslednje:

3.   Komisija vzpostavi in redno sklicuje forum, v katerega so vključeni predstavniki držav članic, zadevnih industrijskih panog in nevladnih organizacij, ki spodbujajo varstvo okolja.

Komisija pridobi mnenje foruma glede praktične ureditve za izmenjavo informacij, zlasti pa glede:

Navodila iz točk (c) in (d) drugega pododstavka morajo upoštevati mnenje foruma in se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom iz člena 75(2).

4.   Komisija pridobi mnenje foruma glede predlagane vsebine referenčnih dokumentov BAT, ga javno objavi in to mnenje upošteva pri postopkih iz odstavka 5.

5.   Odločitve glede zaključkov o BAT se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom iz člena 75(2).

6.   Po sprejetju odločitve skladno z odstavkom 5 Komisija brez odlašanja omogoči dostop javnosti do referenčnega dokumenta BAT ter zagotovi, da so zaključki o BAT na voljo v vseh uradnih jezikih Unije.

7.   Do sprejetja zadevne odločitve v skladu z odstavkom 5 se zaključki o najboljših razpoložljivih tehnologijah iz referenčnih dokumentov BAT, ki jih Komisija sprejme pred datumom iz člena 83, uporabljajo kot zaključki o BAT za namene tega poglavja, razen za člen 15(3) in (4).

1.   Države članice zagotovijo, da dovoljenje vsebuje vse ukrepe, potrebne za skladnost z zahtevami za izdajo dovoljenj iz členov 11 in 18.

Ti ukrepi vključujejo najmanj naslednje:

2.   Za namene točke (a) odstavka 1 se mejne vrednosti emisij lahko dopolnijo ali nadomestijo z enakovrednimi parametri ali tehničnimi ukrepi, ki zagotavljajo enakovredno stopnjo varstva okolja.

3.   Zaključki o BAT so referenca za določanje pogojev v dovoljenju.

4.   Brez poseganja v člen 18 lahko pristojni organ določi pogoje v dovoljenju, ki so strožji od pogojev, dosegljivih z uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij, kot so opisane v zaključkih o BAT. Države članice lahko vzpostavijo pravila, po katerih lahko pristojni organ določi take strožje pogoje.

5.   Če pristojni organ določi pogoje v dovoljenju na podlagi najboljše razpoložljive tehnologije, ki ni opisana v nobenih ustreznih zaključkih o BAT, zagotovi da:

Če zaključki o BAT iz prvega pododstavka ne vsebujejo ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami, pristojni organ zagotovi, da tehnologija iz prvega pododstavka zagotavlja raven varstva okolja, ki je enaka najboljši razpoložljivi tehnologiji, opisani v zaključkih o BAT.

6.   Če dejavnost ali vrsta obratovalnega postopka, ki se izvaja v obratu, ni zajeta v zaključkih o BAT ali če navedeni zaključki ne obravnavajo vseh možnih vplivov dejavnosti ali postopka na okolje, pristojni organ po predhodnem posvetovanju z upravljavcem določi pogoje v dovoljenju na podlagi najboljših razpoložljivih tehnologij, ki jih je določil za zadevne dejavnosti ali postopke, ob upoštevanju meril iz Priloge III.

7.   Za obrate iz točke 6.6 Priloge I se odstavki 1 do 6 tega člena uporabljajo brez poseganja v zakonodajo, ki zadeva dobro počutje živali.

1.   Mejna vrednost emisij za onesnaževala velja na mestu izpusta emisije iz obrata; pri njenem določanju se razredčenje pred tem mestom ne upošteva.

Če je zagotovljeno enako varstvo okolja kot celote in če to ne vodi k večjemu onesnaženju okolja, se lahko pri določanju mejne vrednosti emisij za zadevni obrat pri posrednih izpustih onesnaževal v vodo upošteva učinek čistilne naprave.

2.   Brez vpliva na člen 18 temeljijo mejne vrednosti emisij, enakovredni parametri in tehnični ukrepi iz člena 14(1) in (2) na najboljših razpoložljivih tehnologijah, brez predpisovanja uporabe katerekoli metode ali določenega tehnološkega postopka.

3.   Pristojni organ določi mejne vrednosti emisij, ki zagotavljajo, da emisije pri običajnih pogojih obratovanja ne presegajo ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami, kot je določeno v odločitvah glede zaključkov o BAT iz člena 13(5), in sicer:

Pri uporabi točke (b) pristojni organ vsaj enkrat letno oceni rezultate spremljanja emisij kot zagotovilo, da emisije pri običajnih pogojih obratovanja niso presegle ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami.

4.   Z odstopanjem od ostavka 3 in brez poseganja v člen 18 lahko pristojni organ v posebnih primerih določi manj stroge mejne vrednosti emisij. Tako odstopanje je dopustno le, če se pri oceni izkaže, da bi doseganje ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami, kot so opisane v zaključkih o BAT, povzročilo nesorazmerno višje stroške v primerjavi s koristmi za okolje zaradi:

Pristojni organ v prilogi k pogojem iz dovoljenja zabeleži razloge za uporabo prvega pododstavka, vključno z rezultatom ocene, in utemelji postavljene pogoje.

Mejne vrednosti emisij, določene v skladu s prvim pododstavkom, kjer je primerno, ne presegajo mejnih vrednosti emisij iz prilog te direktive.

Pristojni organ v vsakem primeru zagotovi, da se ne povzroči znatno onesnaženje in da se doseže visoka raven varstva okolja na splošno.

Komisija lahko, kadar je potrebno, na podlagi informacij, posredovanih s strani držav članic skladno s členom 72(1), zlasti v zvezi z uporabo tega odstavka, z navodili določi in dodatno pojasni merila, ki se upoštevajo za uporabo tega odstavka.

Pristojni organ ponovno oceni uporabo prvega pododstavka ob vsakem ponovnem preverjanju pogojev v dovoljenju v skladu s členom 21.

5.   Pristojni organ lahko odobri začasna odstopanja od zahtev iz odstavkov 2 in 3 tega člena in točk (a) in (b) člena 11 za preizkušanje in uporabo nastajajočih tehnologij za skupno največ devet mesecev, pod pogojem da se po tem določenem obdobju tehnologija preneha uporabljati ali da dejavnost doseže najmanj raven emisij, ki je povezana z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami.

1.   Zahteve za spremljanje iz točke (c) člena 14(1), kjer je primerno, temeljijo na zaključkih o spremljanju, kot so opisani v zaključkih o BAT.

2.   Pogostost rednega spremljanja iz točke (e) člena 14(1) določi pristojni organ v dovoljenju za vsak posamezni obrat ali v splošnih zavezujočih predpisih.

Redno spremljanje se brez poseganja v prvi pododstavek izvaja najmanj enkrat na pet let za podtalnico in deset let za tla, razen če to spremljanje temelji na sistematičnem ocenjevanju tveganj za onesnaženje.

1.   Pri sprejemanju splošnih zavezujočih predpisov države članice zagotovijo celostni pristop in visoko stopnjo varstva okolja, enakovredno tisti, ki jo je mogoče doseči s posameznimi pogoji v dovoljenju.

2.   Splošni zavezujoči predpisi temeljijo na najboljših razpoložljivih tehnologijah in ne predpisujejo uporabe kakršne koli tehnologije ali določenega tehnološkega postopka, da se zagotovi skladnost s členoma 14 in 15.

3.   Države članice zagotovijo, da se splošni zavezujoči predpisi posodabljajo, tako da upoštevajo razvoj na področju najboljših razpoložljivih tehnologij in da se zagotovi skladnost s členom 21.

4.   Splošni zavezujoči predpisi, sprejeti v skladu z odstavki 1 do 3, se sklicujejo na to direktivo ali pa se takšen sklic navede ob njihovi uradni objavi.

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da upravljavec obvesti pristojni organ o vsaki načrtovani spremembi v vrsti ali delovanju obrata ali razširitvi obrata, ki bi lahko vplivala na okolje. Če je primerno, pristojni organ posodobi dovoljenje.

2.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da upravljavec ne izvede nobene načrtovane znatne spremembe brez dovoljenja, izdanega v skladu s to direktivo.

Vloga za dovoljenje in odločitev pristojnega organa zajemata tiste dele obrata in podrobnosti iz člena 12, na katere bi znatna sprememba lahko vplivala.

3.   Vsaka sprememba v vrsti ali delovanju obrata ali razširitev obrata se šteje za znatno spremembo, če se z njo samo po sebi dosega pragove zmogljivosti iz Priloge I.

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da pristojni organ v rednih časovnih presledkih skladno z odstavki 2 do 5 ponovno preveri in za zagotovitev skladnosti s to direktivo po potrebi posodobi pogoje v dovoljenju.

2.   Na zahtevo pristojnega organa upravljavec predloži vse potrebne informacije za ponovno preverjanje pogojev v dovoljenju, zlasti rezultate spremljanja emisij ter druge podatke, ki omogočajo primerjavo delovanja obrata z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami, opisanimi v zaključkih o BAT in ravnmi emisij, povezanimi z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami.

Pri ponovnem preverjanju pogojev v dovoljenju pristojni organ uporabi katero koli informacijo, ki izhaja iz spremljanja in inšpekcijskih pregledov.

3.   V štirih letih po objavi odločitev glede zaključkov o BAT v skladu s členom 13(5), v zvezi z osrednjo dejavnostjo obrata pristojni organ zagotovi, da:

Pri ponovnem preverjanju se upoštevajo vsi novi ali posodobljeni zaključki o BAT, ki se uporabljajo za obrat in so bili sprejeti v skladu s členom 13(5) po tem, ko je bilo dovoljenje izdano ali nazadnje ponovno preverjeno.

4.   Če obrat ni zajet v nobenega od zaključkov o BAT, je treba pogoje v dovoljenju ponovno preveriti in po potrebi posodobiti, kadar razvoj najboljših razpoložljivih tehnologij omogoča znatno zmanjšanje emisij.

5.   Pogoje v dovoljenju je treba ponovno preveriti in po potrebi posodobiti vsaj v naslednjih primerih:

1.   Brez poseganja v Direktivo 2000/60/ES, Direktivo 2004/35/ES, Direktivo 2006/118/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem in poslabšanjem (31) in ustreznim pravom Unije o varstvu tal, pristojni organ ob dokončnem prenehanju dejavnosti določi pogoje v dovoljenju, da se zagotovi skladnost z odstavkoma 3 in 4 tega člena.

2.   Če dejavnost vključuje uporabo, proizvodnjo ali izpust zadevnih nevarnih snovi ter ob upoštevanju možnosti onesnaženja tal in podtalnice na območju obrata, upravljavec pripravi izhodiščno poročilo in ga predloži pristojnemu organu, preden začne z obratovanjem obrata ali preden je dovoljenje za obrat posodobljeno prvič po 7. januarju 2013.

Izhodiščno poročilo vsebuje informacije, ki so potrebne za določitev stanja onesnaženja tal in podtalnice, s čimer se izvede količinska primerjava s stanjem po dokončnem prenehanju dejavnosti iz odstavka 3.

Izhodiščno poročilo vsebuje vsaj naslednje informacije:

Če informacije, zbrane v skladu z drugim nacionalnim pravom ali pravom Unije, izpolnjujejo zahteve tega odstavka, se lahko vključijo v posredovano izhodiščno poročilo ali se temu poročilu priložijo.

Komisija pripravi navodila glede vsebine izhodiščnega poročila.

3.   Ob dokončnem prenehanju dejavnosti upravljavec oceni stanje onesnaženja tal in podtalnice z zadevnimi nevarnimi snovmi, ki so se uporabljale ali nastajale v obratu ali jih je ta izpuščal. Če je obrat v primerjavi s stanjem, določenim v izhodiščnem poročilu iz odstavka 2, povzročil znatno onesnaženje tal ali podtalnice z zadevnimi nevarnimi snovmi, upravljavec sprejme potrebne ukrepe za reševanje problema tega onesnaženja, da bi se lokacija povrnila v navedeno stanje. V ta namen se lahko upošteva tehnična izvedljivost takšnih ukrepov.

Brez poseganja v prvi pododstavek, ob dokončnem prenehanju dejavnosti in v primeru, da onesnaženje tal in podtalnice na lokaciji predstavlja znatno tveganje za zdravje ljudi in okolje – pri čemer je onesnaženje posledica izvajanja dovoljenih dejavnosti s strani upravljavca, preden je dovoljenje za obrat posodobljeno prvič po 7. januarju 2013 – in ob upoštevanju pogojev, veljavnih za lokacijo obrata in določenih v skladu s točko (d) člena 12(1), upravljavec sprejme potrebne ukrepe za odstranitev, nadzor, obvladovanje ali zmanjševanje zadevnih nevarnih snovi, tako da lokacija, ob upoštevanju njene sedanje ali odobrene prihodnje rabe, ne predstavlja več takšnega tveganja.

4.   Če se od upravljavca ne zahteva, da pripravi izhodiščno poročilo iz odstavka 2, upravljavec ob dokončnem prenehanju dejavnosti sprejme potrebne ukrepe za odstranitev, nadzor, obvladovanje ali zmanjševanje zadevnih nevarnih snovi, tako da lokacija ob upoštevanju njene sedanje ali odobrene prihodnje rabe ne predstavlja nobenega pomembnega tveganja za zdravje ljudi ali okolje zaradi onesnaženja tal in podtalnice kot posledice dovoljenih dejavnosti in ob upoštevanju pogojev, veljavnih za lokacijo obrata, in določenih v skladu s točko (d) člena 12(1).

1.   Države članice vzpostavijo sistem okoljskih inšpekcijskih pregledov obratov in tako začnejo preučitve vseh pomembnih vplivov zadevnih obratov na okolje.

Države članice zagotovijo, da upravljavec nudi pristojnim organom vso potrebno pomoč, da jim omogoči izvajanje kakršnih koli obiskov na kraju samem, vzorčenje in zbiranje informacij, ki jih potrebujejo za izvajanje svojih nalog za namene te direktive.

2.   Države članice zagotovijo, da so vsi obrati zajeti v okoljskem inšpekcijskem načrtu na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni in da se ta načrt redno pregleduje in po potrebi posodablja.

3.   Okoljski inšpekcijski načrt vključuje:

4.   Pristojni organ na podlagi inšpekcijskih načrtov redno pripravlja programe za redne okoljske inšpekcijske preglede, ki vključujejo pogostost obiskov na kraju samem za različne vrste obratov.

Časovni razmik med dvema obiskoma na kraju samem temelji na sistematičnem ocenjevanju okoljskih tveganj dovoljenju zadevnih obratov in ne sme presegati enega leta za najnevarnejše obrate in treh let za najmanj nevarne obrate.

Če inšpekcijski pregled pokaže na veliko neskladnost s pogoji iz dovoljenja, se v roku šest mesecev po tem inšpekcijskem pregledu izvede dodaten obisk na kraju samem.

Sistematično ocenjevanje okoljskih tveganj temelji vsaj na naslednjih merilih:

Komisija lahko sprejme navodila glede meril za ocenjevanje okoljskih tveganj.

5.   Izredni okoljski inšpekcijski pregledi se izvajajo z namenom preiskave resnih okoljskih pritožb, resnih okoljskih nesreč, izrednih dogodkov in primerov neskladnosti, takoj ko je mogoče in, kjer je primerno, pred izdajo, ponovnim preverjanjem ali posodobitvijo dovoljenja.

6.   Pristojni organ po vsakem obisku na kraju samem pripravi poročilo, ki opisuje pomembne ugotovitve glede skladnosti obrata s pogoji dovoljenja in zaključke glede tega, ali je potrebno nadaljnje ukrepanje.

O poročilu se uradno obvesti zadevnega upravljavca v dveh mesecih od obiska na kraju samem. Pristojni organ v treh mesecih po obisku na kraju samem v skladu z določbami Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju (33) omogoči javni dostop do končnega poročila.

Brez poseganja v člen 8(2) pristojni organ zagotovi, da upravljavec v razumnem roku izvede vse potrebne ukrepe, opredeljene v poročilu.

1.   Države članice zagotovijo, da dobi prizadeta javnost zgodnje in učinkovite možnosti sodelovanja v naslednjih postopkih:

Postopek, določen v Prilogi IV, se uporablja za takšno sodelovanje.

2.   Ko je odločitev o izdaji, ponovnemu preverjanju ali posodobitvi dovoljenja sprejeta, pristojni organ da javnosti na razpolago, vključno preko spleta, če gre za točke (a), (b) in (f), naslednje podatke:

3.   Pristojni organ da javnosti tudi na voljo, vključno preko spleta, vsaj glede točke (a):

4.   Odstavki 1, 2 in 3 tega člena se uporabljajo ob upoštevanju omejitev iz člena 4(1) in (2) Direktive 2003/4/ES.

1.   Države članice v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo članom zadevne javnosti zagotovijo dostop do revizije postopka pred sodiščem ali pa pred drugim neodvisnim in nepristranskim organom, vzpostavljenim z zakonom, da izpodbijajo materialno in postopkovno zakonitost odločitev, dejanj ali opustitev ob upoštevanju člena 24, ko je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

2.   Države članice določijo, na kateri stopnji se lahko izpodbijajo odločitve, dejanja ali opustitve.

3.   Države članice skladno s ciljem omogočiti zadevni javnosti dostop do sodišč določijo, kaj predstavlja zadosten interes in kršitev pravice.

S tem ciljem se interes katere koli nevladne organizacije, ki spodbuja varstvo okolja in ki izpolnjuje zahteve v okviru nacionalnega prava, šteje za zadosten za namen točke (a) odstavka 1.

Za take organizacije se šteje, da imajo pravice, ki so lahko kršene za namen točke (b) odstavka 1.

4.   Odstavki 1, 2 in 3 ne izključujejo možnosti postopka predhodne revizije upravnega organa in ne vplivajo na zahtevo izčrpanja upravnih revizijskih postopkov pred prizivom k sodnim revizijskim postopkom, kjer taka zahteva obstaja po nacionalnem pravu.

Vsak tak postopek mora biti pošten, nepristranski, pravočasen in ne tako drag, da bi onemogočal njegovo uporabo.

5.   Države članice zagotovijo, da so javnosti dostopni praktični podatki o dostopu do upravnih in sodnih revizijskih postopkov.

1.   Če se država članica zaveda, da obratovanje naprave verjetno povzroča znatne negativne vplive na okolje druge države članice ali, če tako zahteva država članica, ki bo verjetno znatno prizadeta, država članica, na katere ozemlju je bila vložena vloga za dovoljenje v skladu s členom 4 ali členom 20(2), posreduje drugi državi članici vse podatke, ki jih je treba poslati ali dati na razpolago v skladu s Prilogo IV, istočasno, kot jih da na razpolago javnosti.

Taki podatki služijo za osnovo za kakršna koli potrebna posvetovanja v okviru dvostranskih odnosov med dvema državama članicama na osnovi vzajemnosti in enakovrednosti.

2.   Države članice v okviru svojih dvostranskih odnosov zagotovijo, da so v primerih iz odstavka 1 vloge primeren čas dostopne tudi javnosti države članice, ki bi lahko bila prizadeta, tako da bo ta imela pravico dati pripombe, preden pristojni organ sprejme odločitev.

3.   Rezultate kakršnih koli posvetovanj v skladu z odstavkoma 1 in 2 je treba upoštevati, ko pristojni organ sprejme odločitev o vlogi.

4.   Pristojni organ obvesti državo članico, s katero se je posvetoval v skladu z odstavkom 1, o odločitvi v zvezi z vlogo, in ji posreduje podatke iz člena 24(2). Država članica sprejme potrebne ukrepe, da na svojem ozemlju zagotovi zadevni javnosti dostopnost podatkov v primerni obliki.

1.   Države članice po potrebi spodbujajo razvoj in uporabo nastajajočih tehnologij, zlasti nastajajočih tehnologij, ki so opredeljene v referenčnih dokumentih BAT.

2.   Komisija pripravi navodila kot pomoč državam članicam pri spodbujanju razvoja in uporabe nastajajočih tehnologij iz odstavka 1.

1.   Kadar se odpadni plini dveh ali več ločenih kurilnih naprav izpuščajo skozi skupen odvodnik, se šteje, da je kombinacija takih naprav ena kurilna naprava, njihove zmogljivosti pa se seštevajo za namen izračuna skupne nazivne vhodne toplotne moči.

2.   Kadar se dve ali več ločenih kurilnih naprav, ki so prvič pridobile dovoljenje 1. julija 1987 ali po tem datumu ali katerih upravljavci so predložili popolno vlogo za dovoljenje na ali po tem datumu namesti tako, da bi se ob upoštevanju tehničnih in ekonomskih dejavnikov njihovi odpadni plini po presoji pristojnega organa lahko izpuščali skozi skupen odvodnik, se šteje, da je kombinacija takih naprav ena kurilna naprava, njihove zmogljivosti pa se seštevajo za namen izračuna skupne nazivne vhodne toplotne moči.

3.   Pri izračunu skupne nazivne vhodne toplotne moči kombinacije kurilnih naprav iz odstavkov 1 in 2 se ne upoštevajo posamezne kurilne naprave z nazivno vhodno toplotno močjo manj kot 15 MW.

1.   Odpadni plini iz kurilnih naprav se morajo nadzorovano izpuščati skozi odvodnik, ki vsebuje eno ali več odvodnih cevi in katerega višina se izračuna tako, da se varujeta zdravje ljudi in okolje.

2.   Vsa dovoljenja za naprave, ki vsebujejo kurilne naprave, ki so pridobile dovoljenje pred 7. januarjem 2013 ali katerih upravljavci so predložili popolno vlogo za dovoljenje pred tem datumom, vključujejo, pod pogojem, da so takšne naprave pričele delovati najpozneje 7. januarja 2014, pogoje, ki zagotavljajo, da emisije v zrak iz teh naprav ne presegajo mejnih vrednosti emisij iz dela 1 Priloge V.

Vsa dovoljenja za obrate, ki vsebujejo kurilne naprave, ki jim je odobrena izjema iz člena 4(4) Direktive 2001/80/ES in obratujejo po 1. januarju 2016, vključujejo pogoje, ki zagotavljajo, da emisije v zrak iz teh naprav ne presegajo mejnih vrednosti emisij iz dela 2 Priloge V.

3.   Vsa dovoljenja za naprave, ki vsebujejo kurilne naprave, ki niso zajete v odstavku 2, vključujejo pogoje, ki zagotavljajo, da emisije v zrak iz teh naprav ne presegajo mejnih vrednosti emisij iz dela 2 Priloge V.

4.   Mejne vrednosti emisij iz delov 1 in 2 Priloge V ter najnižje stopnje razžveplanja iz dela 5 Priloge V veljajo za emisije vsakega skupnega odvodnika glede na skupno nazivno vhodno toplotno moč celotne kurilne naprave. Kadar Priloga V določa, da lahko mejne vrednosti emisij veljajo za del kurilne naprave z omejenim številom obratovalnih ur, te mejne vrednosti veljajo za emisije iz tega dela naprave, določijo pa se glede na vhodno toplotno moč celotne kurilne naprave.

5.   Pristojni organ lahko za največ šest mesecev odobri odstopanje od obveznosti izpolnjevanja zahtev glede doseganja mejnih vrednosti emisij iz odstavkov 2 in 3 za žveplov dioksid za kurilno napravo, ki v ta namen navadno uporablja gorivo z nizko vsebnostjo žvepla, kadar upravljavec ne more dosegati teh mejnih vrednosti zaradi motenj v dobavi goriva z nizko vsebnostjo žvepla, ki so posledica hudega pomanjkanja.

Države članice Komisijo nemudoma obvestijo o vsakem odstopanju, odobrenem v skladu s prvim pododstavkom.

6.   Pristojni organ lahko odobri odstopanje od obveznosti izpolnjevanja zahtev glede doseganja mejnih vrednosti emisij iz odstavkov 2 in 3, kadar kurilna naprava, ki uporablja samo plinasto gorivo, zaradi nenadnih motenj v oskrbi s plinom izjemoma zaradi nenadne prekinitve v dobavi plina uporablja druge vrste goriva in bi zato morala biti opremljena z napravo za čiščenje odpadnih plinov. Obdobje, za katero se takšno odstopanje odobri, ne sme biti daljše od 10 dni, razen če obstaja nujna potreba po neprekinjeni oskrbi z energijo.

Upravljavec takoj obvesti pristojni organ o vsakem posameznem primeru iz prvega pododstavka.

Države članice nemudoma obvestijo Komisijo o vsakem odstopanju, odobrenem v skladu s prvim pododstavkom.

7.   Kadar se zmogljivost kurilne naprave poveča, se mejne vrednosti emisij iz dela 2 Priloge V, uporabljajo za razširjen del naprave, ki ga zadeva sprememba, ter določijo glede na skupno vhodno toplotno moč celotne kurilne naprave. Pri spremembi naprave, ki bi utegnila imeti posledice za okolje in zadeva del naprave z nazivno vhodno toplotno močjo 50 MW ali več, mejne vrednosti emisij iz dela 2 Priloge V veljajo za tisti del naprave, ki se je spremenil glede na vhodno toplotno moč celotne kurilne naprave.

8.   Mejne vrednosti emisij iz delov 1 in 2 Priloge V se ne uporabljajo za naslednje kurilne naprave:

9.   Komisija za spodaj naštete kurilne naprave na podlagi najboljših razpoložljivih tehnologij ponovno preuči potrebo po vzpostavitvi mejnih vrednosti emisij za vso Unijo in potrebo po spremembi mejnih vrednosti emisij iz Priloge V:

Komisija rezultate te preučitve do 31. decembra 2013 sporoči Evropskemu parlamentu in Svetu ter jim po potrebi priloži zakonodajni predlog:

1.   Za kurilne naprave na domače trdno gorivo, ki zaradi lastnosti tega goriva ne morejo izpolnjevati zahtev glede doseganja mejnih vrednosti emisij za žveplov dioksid iz člena 30(2) in (3), lahko države članice namesto tega uporabijo najnižje stopnje razžveplanja iz dela 5 Priloge V skladno z pravili iz dela 6 navedene priloge in ob predhodni odobritvi organa, pristojnega za tehnično poročilo iz točke (a) člena 72(4).

2.   Za kurilne naprave na domačo trdno gorivo, v ki sosežigajo odpadke in ki ne morejo izpolnjevati zahtev glede doseganja mejnih vrednosti emisij za žveplov dioksid Cproces iz točk 3.1 in 3.2 iz dela 4 Priloge VI zaradi lastnosti domačega trdnega goriva, lahko države članice namesto tega uporabijo najnižje stopnje razžveplanja iz dela 5 Priloge V skladno s pravili iz dela 6 navedene priloge. Če države članice upoštevajo ta odstavek, morajo biti Codpadki iz točke 1 dela 4 Priloge VI enaki 0 mg/Nm3.

3.   Komisija do 31. decembra 2019 pregleda, ali je mogoče uporabiti najnižje stopnje razžveplanja iz dela 5 Priloge V, zlasti ob upoštevanju najboljših razpoložljivih tehnologij in koristi, ki izhajajo iz zmanjšanja emisij žveplovega dioksida.

1.   Države članice lahko v obdobju od 1. januarja 2016 do 30. junija 2020 izdelajo in izvajajo prehodni nacionalni načrt, v katerega bodo zajete kurilne naprave, ki so pridobile prvo dovoljenje pred 27. novembrom 2002 ali katerih upravljavci so predložili popolno vlogo za dovoljenje pred tem datumom, pod pogojem, da je naprava začela delovati pred 27. novembrom 2003. Za vsako od kurilnih naprav iz načrta bodo v njem zajete emisije enega ali več naslednjih onesnaževal: dušikovi oksidi, žveplov dioksid n prah. Za plinske turbine so v načrtu zajete samo emisije dušikovih oksidov.

Prehodni nacionalni načrt ne zajema naslednjih kurilnih naprav:

2.   Kurilnim napravam, zajetim v načrtu, ni treba upoštevati mejnih vrednosti emisij iz člena 30(2) za onesnaževala, za katere velja načrt, niti jim ni treba upoštevati stopenj razžveplanja iz člena 31, če je to ustrezno.

Mejne vrednosti emisij za žveplov dioksid, dušikove okside in prah, ki so določene v dovoljenju za kurilno napravo, veljavnem 31. decembra 2015, in so zlasti skladne z zahtevami iz direktiv 2001/80/ES in 2008/1/ES, se vsaj ohranijo.

Kurilne naprave s skupno nazivno vhodno toplotno močjo več kot 500 MW, ki uporabljajo trdna goriva in ki jim je bilo prvo dovoljenje izdano po 1. juliju 1987, morajo izpolnjevati zahteve glede doseganja mejnih vrednosti emisij za dušikovih oksidov iz dela 1 Priloge V.

3.   V prehodnem nacionalnem načrtu je za vsako od onesnaževal, ki so v njem zajeta, na podlagi skupne nazivne vhodne toplotne moči vsake naprave na dan 31. decembra 2010, njenih dejanskih letnih obratovalnih ur in uporabe goriva, izražene kot povprečje v obdobju zadnjih deset let obratovanja do vključno leta 2010 določena zgornja meja, ki pomeni najvišjo vrednost skupnih letnih emisij za vse naprave, ki so zajete v načrtu.

Zgornja meja za leto 2016 se izračuna na podlagi zadevnih mejnih vrednosti emisij iz prilog III do VII Direktive 2001/80/ES ali, če je to ustrezno, na podlagi stopenj razžveplanja iz Priloge III Direktive 2001/80/ES. Za plinske turbine se uporabijo mejne vrednosti emisij za dušikove okside, ki so za te naprave določene v delu B Priloge VI Direktive 2001/80/ES. Zgornja meja za leti 2019 in 2020 se izračuna na podlagi ustreznih mejnih vrednosti emisij iz dela 1 Priloge V k tej direktivi ali ustreznih stopenj razžveplanja iz dela 5 Priloge V k tej direktivi, če je to ustrezno. Pri določitvi zgornjih meja za leti 2017 in 2018 mora biti zagotovljeno linearno zmanjšanje zgornjih meja med leti 2016 in 2019.

Kadar je naprava, zajeta v predhodnem nacionalnem načrtu, zaprta ali ne spada več v področje uporabe poglavja III, to ne sme voditi v povečanje skupnih letnih emisij iz preostalih naprav, zajetih v tem načrtu.

4.   Prehodni nacionalni načrt vključuje tudi določbe o spremljanju in poročanju, ki upoštevajo izvedbena pravila, določena v skladu s točko (b) člena 41, ter ukrepe, predvidene za vsako napravo, da se zagotovi pravočasna uskladitev z mejnimi vrednostmi emisij, ki bodo začele veljati 1. julija 2020.

5.   Države članice Komisiji najpozneje 1. januarja 2013 pošljejo svoje prehodne nacionalne načrte.

Komisija oceni načrt in kadar v roku dvanajstih mesecev po njegovem prejetju ne podala nobenega ugovora, zadevna država članica šteje, da je njen načrt sprejet.

Če Komisija meni, da načrt ni v skladu z izvedbenimi pravili, določenimi v skladu s točko (b) člena 41, zadevne države članice obvesti, da njihov načrt ni sprejemljiv. V zvezi z oceno nove različice načrta, ki ga država članica posreduje Komisiji, je obdobje iz prejšnjega pododstavka določeno na šest mesecev.

6.   Države članice obvestijo Komisijo o kakršnih koli naknadnih spremembah načrta.

1.   V obdobju od 1. januarja 2016 do 31. decembra 2023 se lahko kurilnim napravam odobri izvzetje od obveznosti upoštevanja mejnih vrednosti emisij iz člena 30(2) in stopenj razžveplanja iz člena 31, če je to primerno, ter se jih lahko vključi v prehodni nacionalni program iz člena 32, v kolikor so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.   Vsaka država članica najkasneje 1. januarja 2016 Komisiji pošlje seznam vseh kurilnih naprav, za katere se uporablja odstavek 1, vključno z njihovo nazivno vhodno toplotno močjo, uporabljenimi vrstami goriva in veljavnimi mejnimi vrednostmi emisij za žveplov oksid, dušikove okside in prah. V zvezi z napravami, za katere velja odstavek 1, države članice vsako leto Komisiji pošljejo evidenco števila obratovalnih ur od 1. januarja 2016.

3.   Pri kurilnih napravah, ki so na dan 6. januarja 2011 del majhnega izdvojenega sistema in na ta dan prispevajo vsaj 35 % električne energije tega sistema ter zaradi tehničnih lastnosti ne ustrezajo mejnim vrednostim emisij iz člena 30(2), je število obratovalnih ur iz točke (a) odstavka 1 tega člena 18 000, z začetkom 1. januarja 2020 in koncem najpozneje 31. decembra 2023, datum iz točke (b) odstavka 1 in odstavka 2 tega člena pa je 1. januar 2020.

4.   Pri kurilnih napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 1 500 MW, ki so začele obratovati pred 31. decembrom 1986 in ki uporabljajo domače trdno gorivo z neto kurilno vrednostjo v višini manj kot 5 800 kJ/kg, vsebnostjo vlage, večjo od 45 % po teži, skupno vsebnostjo vlage in pepela, večjo od 60 % po teži, in vsebnostjo kalcijevega oksida v pepelu, večjo od 10 %, je število obratovalnih ur iz točke (a) odstavka 1 32 000.

1.   Do 31. decembra 2019 se kurilnim napravam, ki so na dan 6. januarja 2011 del majhnega izdvojenega omrežja lahko odobri izvzetje od obveznosti upoštevanja mejnih vrednosti emisij iz člena 30(2) in stopenj razžveplanja iz člena 31, če je to ustrezno. Do 31. decembra 2019 se mejne vrednosti emisij, ki so določene v dovoljenjih za te kurilne naprave in so zlasti skladne z zahtevami iz direktiv 2001/80/ES in 2008/1/ES, vsaj ohranijo.

2.   Kurilne naprave s skupno nazivno vhodno toplotno močjo več kot 500 MW, ki uporabljajo trdna goriva in ki jim je bilo prvo dovoljenje izdano po 1. juliju 1987, morajo izpolnjevati zahteve glede doseganja mejnih vrednosti emisij za dušikovih oksidov iz dela 1 Priloge V.

3.   Če imajo države članice na svojem ozemlju kurilne naprave, ki jih zajema to poglavje in ki so del majhnega izdvojenega omrežja, Komisiji pred 7. januarjem 2013 posredujejo seznam teh kurilnih naprav, skupno letno energetsko porabo majhnega izdvojenega omrežja in količino energije, pridobljene iz povezav z drugimi sistemi.

1.   Do 31. decembra 2022 se kurilno napravo lahko izvzame iz obveznosti upoštevanja mejnih vrednosti emisij iz člena 30(2) in stopenj razžveplanja iz člena 31, v kolikor so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.   Vsaka država članica najkasneje 1. januarja 2016 Komisiji pošlje seznam vseh kurilnih naprav, za katere se uporablja odstavek 1, vključno z njihovo nazivno vhodno toplotno močjo, uporabljenimi vrstami goriva in veljavnimi mejnimi vrednostmi emisij za žveplov oksid, dušikove okside in prah. Države članice obenem za vsako kurilno napravo, za katero velja odstavek 1, v obdobju iz tega odstavka letno obveščajo Komisijo o deležu proizvodnje koristne toplote, ki jo je vsaka naprava kot tekoče povprečje v obdobju petih let dobavila v obliki pare ali vroče vode v javno omrežje za daljinsko ogrevanje.

1.   Države članice zagotovijo, da so upravljavci vseh kurilnih naprav z nominalno proizvodnjo elektrike 300 megavatov ali več, za katere je bilo prvotno gradbeno dovoljenje ali, če takega postopka ni bilo, prvotno obratovalno dovoljenje odobreno po začetku veljavnosti Direktive 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida (34), ocenili, ali so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.   Če so pogoji iz odstavka 1 izpolnjeni, pristojni organ zagotovi, da se na območju shranjevanja na lokaciji naprave nameni primeren prostor za opremo, potrebno za zajemanje in stiskanje ogljikovega dioksida. Pristojni organ se na podlagi ocene iz odstavka 1 in drugih razpoložljivih informacij odloči, ali so pogoji izpolnjeni, zlasti glede varstva okolja in zdravja ljudi.

1.   Države članice zagotovijo, da so v dovoljenjih navedeni postopki za primer okvare ali izpada naprave za čiščenje odpadnih plinov.

2.   V primeru izpada pristojni organ zahteva, da upravljavec zmanjša ali ustavi obratovanje, če v 24 urah ne more vzpostaviti normalnega obratovanja, ali da za obratovanje naprave uporabi goriva, ki malo onesnažujejo.

Upravljavec mora o tem obvestiti pristojni organ v 48 urah po okvari ali izpadu naprave za čiščenje odpadnih plinov.

Skupni čas obratovanja brez čiščenja odpadnih plinov ne sme presegati 120 ur v katerem koli 12 mesečnem obdobju.

Pristojni organ lahko odobri odstopanja glede časovnih omejitev iz prvega in tretjega pododstavka v enem od naslednjih primerov:

1.   Države članice skladno z delom 3 Priloge V zagotovijo, da se izvaja spremljanje snovi, ki onesnažujejo zrak.

2.   Namestitev in delovanje opreme za avtomatizirano spremljanje je treba nadzorovati in vsako leto opraviti nadzorni preskus, kot določa del 3 Priloge V.

3.   Pristojni organ določi, kje so vzorčevalna ali merilna mesta, ki bodo uporabljena pri spremljanju emisij.

4.   Vsi rezultati spremljanja se zapišejo, obdelajo in predstavijo na način, ki pristojnemu organu omogoči preverjanje skladnosti s pogoji obratovanja in mejnimi vrednostmi emisij, ki so vključene v dovoljenje.

1.   Pristojni organ za kurilne naprave s kombiniranim gorivom, v katerih se hkrati uporabljata dve ali več vrst goriva, določi mejne vrednosti emisij v skladu z naslednjimi koraki:

2.   V primeru kurilnih naprav s kombiniranim gorivom zajetih s členom 30(2), ki kot edino gorivo ali skupaj z drugimi gorivi za lastne potrebe uporabljajo ostanke destilacij in pretvorb surove nafte, se lahko namesto mejnih vrednosti emisij, določenih v skladu z odstavkom 1, uporabijo naslednje mejne vrednosti:

3.   V primeru kurilnih naprav s kombiniranim gorivom zajetih s členom 30(2), ki kot edino gorivo ali skupaj z drugimi gorivi za lastne potrebe uporabljajo ostanke destilacij in pretvorb surove nafte, se lahko namesto mejnih vrednosti emisij, določenih v skladu z odstavkoma 1 ali 2 tega člena, uporabijo povprečne mejne vrednosti emisij za žveplov dioksid iz dela 7 Priloge V.

1.   To poglavje se uporablja za sežigalnice odpadkov in naprave za sosežig odpadkov, ki sežigajo ali sosežigajo trdne ali tekoče odpadke.

To poglavje se ne uporablja za naprave za uplinjanje ali pirolizo, če so plini, ki nastanejo pri toplotni obdelavi odpadkov, očiščeni do take mere, da pred njihovim sežigom niso več odpadki in da ne povzročijo višjih emisij od tistih, nastalih pri sežigu zemeljskega plina.

Za namene tega poglavja vključujejo sežigalnice odpadkov in naprave za sosežig odpadkov vse linije za sežiganje ali linije za sosežiganje, sprejem odpadkov, skladiščenje, naprave za predobdelavo na kraju samem, sisteme za oskrbo z odpadki, gorivom in zrakom, kotle, naprave za čiščenje odpadnih plinov, naprave za obdelavo ali skladiščenje ostankov in odpadne vode na kraju samem, odvodnike, naprave in sisteme za nadziranje postopkov sežiganja ali sosežiganja, zapisovanje in spremljanje pogojev sežiganja ali sosežiganja.

Če se za toplotno obdelavo odpadkov uporabijo postopki, različni od oksidacije, kot so piroliza, uplinjanje ali obdelava v plazmi, sežigalnica odpadkov ali naprava za sosežig odpadkov vključuje tako postopek toplotne obdelave kot tudi naknadni postopek sežiga.

Če sosežiganje odpadkov poteka tako, da glavni namen naprave ni proizvodnja energije ali izdelkov, ampak toplotna obdelava odpadkov, se naprava šteje za sežigalnico odpadkov.

2.   To poglavje se ne uporablja za naslednje naprave:

1.   Dovoljenje vključuje:

2.   Poleg zahtev iz odstavka 1 dovoljenje, izdano za sežigalnico odpadkov ali napravo za sosežig odpadkov, ki sežiga nevarne odpadke, vključuje naslednje:

3.   Države članice lahko določijo vrste odpadkov, ki se vključijo v dovoljenje in ki se lahko sosežigajo v določenih vrstah naprav za sosežig odpadkov.

4.   Pristojni organ v rednih časovnih presledkih ponovno preuči in posodobi pogoje v dovoljenju, kadar je potrebno.

1.   Odpadni plini iz sežigalnic odpadkov in naprav za sosežig odpadkov se morajo izpuščati nadzorovano skozi odvodnik z višino, ki se izračuna tako, da se varujeta zdravje ljudi in okolje.

2.   Emisije v zrak iz sežigalnic odpadkov in naprav za sosežig odpadkov ne presegajo mejnih vrednosti emisij iz delov 3 in 4 Priloge VI ali emisij, določenih v skladu z delom 4 navedene priloge.

Če v napravi za sosežig odpadkov več kot 40 % toplote nastane iz nevarnih odpadkov ali če se v napravi sosežigajo neobdelani mešani komunalni odpadki, se uporabljajo mejne vrednosti emisij iz dela 3 Priloge VI.

3.   Odvajanje odpadne vode, nastale pri čiščenju odpadnih plinov, v vodno okolje se omeji, kolikor je to izvedljivo, koncentracije onesnaževal pa ne presegajo mejnih vrednostmi emisij iz dela 5 Priloge VI.

4.   Mejne vrednosti emisij se uporabljajo na točki, kjer se odpadne vode, ki so nastale pri čiščenju odpadnih plinov, odvajajo iz sežigalnice odpadkov ali naprave za sosežig odpadkov.

Kadar se odpadne vode, ki so nastale pri čiščenju odpadnih plinov, čistijo zunaj sežigalnice odpadkov ali naprave za sosežig odpadkov v čistilni napravi, namenjeni le čiščenju te vrste odpadne vode, je treba uporabljati mejne vrednosti emisij iz dela 5 Priloge VI na točki, kjer se odpadne vode odvajajo iz čistilne naprave. Če se odpadne vode, ki so nastale pri čiščenju odpadnih plinov, čistijo skupaj z odpadno vodo iz drugih virov, na kraju samem ali drugje, upravljavec na podlagi meritev iz točke 2 dela 6 Priloge VI izračuna ustrezne masne bilance, da določi vrednosti emisij na končnem iztoku, ki se lahko pripišejo odpadni vodi, nastali pri čiščenju odpadnih plinov.

Odpadne vode se nikakor ne smejo redčiti, zato da bi ustrezale mejnim vrednostim emisij iz dela 5 Priloge VI.

5.   Lokacija za sežigalnice odpadkov ali naprave za sosežig odpadkov, skupaj s pripadajočo površino za skladiščenje odpadkov, se projektira in upravlja tako, da se preprečita nedovoljeno in nenamerno izpuščanje katere koli snovi, ki onesnažuje okolje, v tla, površinsko vodo in podtalnico.

Predvidi se skladiščni prostor za onesnaženo padavinsko vodo, ki odteka z zemljišča sežigalnice odpadkov ali naprave za sosežig odpadkov, ali onesnažene vode zaradi razlitja ali gašenja požarov. Skladiščni prostor mora biti primeren, da omogoča preskušanje in čiščenje take vode pred odvajanjem, kadar je to potrebno.

6.   Brez poseganja v točko (c) člena 50(4) sežigalnica odpadkov ali naprava za sosežig odpadkov ali posamezne peči, ki so del sežigalnice odpadkov ali naprave za sosežig odpadkov v nobenih okoliščinah ne smejo nadaljevati s sežiganjem odpadkov več kot štiri ure neprekinjeno, kadar so mejne vrednosti emisij presežene.

Skupni čas obratovanja v teh pogojih v enem letu ne sme presegati 60 ur.

Obdobje iz drugega pododstavka velja za tiste peči, ki so povezane z eno samo napravo za čiščenje odpadnih plinov.

1.   Države članice zagotovijo, da se spremljanje emisij izvaja v skladu z deloma 6 in 7 Priloge VI.

2.   Namestitev in delovanje avtomatiziranih merilnih sistemov je treba nadzorovati in vsako leto opraviti nadzorne preskuse iz točke 1 dela 6 Priloge VI.

3.   Pristojni organ določi vzorčevalna ali merilna mesta za spremljanje emisij.

4.   Vsi rezultati spremljanja se zapišejo, obdelajo in predstavijo na način, ki pristojnemu organu omogoči preverjanje skladnosti s pogoji obratovanja in mejnimi vrednostmi emisij, ki so vključene v dovoljenje.

5.   Takoj, ko so v Uniji na voljo ustrezne merilne metode, Komisija z delegiranimi akti v skladu s členom 76 in pod pogoji iz členov 77 in 78 določi datum, od katerega se opravljajo neprekinjene meritve emisij v zrak za težke kovine, dioksine in furane.

1.   Sežigalnice odpadkov obratujejo tako, da se doseže stopnja sežiga, pri kateri je delež skupnega organskega ogljika v žlindri in pepelu manj kot 3 % ali je žarilna izguba manj kot 5 % suhe teže materiala. Če je potrebno, se uporabijo metode predobdelave odpadkov.

2.   Sežigalnice odpadkov se projektirajo, opremijo, zgradijo in upravljajo tako, da se po zadnjem dovodu zraka za sežig plin, ki nastane pri sežigu odpadkov, na nadzorovan in homogen način ter tudi v najbolj neugodnih pogojih za vsaj dve sekundi segreje na temperaturo vsaj 850 °C.

Naprave za sosežig odpadkov se projektirajo, opremijo, zgradijo in upravljajo tako, da se plin, ki nastane pri sosežigu odpadkov, na nadzorovan in homogen način ter tudi v najbolj neugodnih pogojih za vsaj dve sekundi segreje na temperaturo vsaj 850 °C.

Če se sežigajo ali sosežigajo nevarni odpadki, ki vsebujejo več kot 1 % halogeniranih organskih snovi, izraženih kot klor, je za skladnost s prvim in drugim pododstavkom potrebna temperatura vsaj 1 100 °C.

Pri sežigalnicah odpadkov se temperature iz prvega in tretjega pododstavka merijo blizu notranje stene sežigalne komore. Pristojni organ lahko odobri meritve na drugi reprezentativni točki sežigalne komore.

3.   Vsaka sežigalna komora sežigalnice odpadkov mora biti opremljena z vsaj enim pomožnim gorilnikom. Ta gorilnik se samodejno vklopi, kadar po zadnjem dovodu zraka za sežig temperatura zgorevalnih plinov pade pod temperature iz odstavka 2. Gorilnik se uporabi tudi ob zagonu in ustavitvi naprave, da se zagotovi, da se te temperature vzdržujejo ves čas teh postopkov in dokler so nesežgani odpadki v sežigalni komori.

Pomožni gorilnik se ne sme polniti z gorivi, ki lahko povzročijo višje emisije od tistih, nastalih pri sežigu plinskega olja, kot je opredeljeno v točki (2) člena 2 Direktive Sveta 1999/32/ES z dne 26. aprila 1999 o zmanjšanju deleža žvepla v nekaterih vrstah tekočega goriva (36), utekočinjenega plina ali zemeljskega plina.

4.   Sežigalnice odpadkov in naprave za sosežig odpadkov v naslednjih primerih uporabljajo samodejni sistem za preprečevanje doziranja odpadkov:

5.   Vsa toplota, pridobljena v sežigalnicah odpadkov ali napravah za sosežig odpadkov, se zajame, kolikor je le izvedljivo.

6.   Infektivni bolnišnični odpadki se naložijo neposredno v peč, ne da bi se prej mešali z drugimi vrstami odpadkov in brez neposrednega rokovanja z njimi.

7.   Države članice zagotovijo, da sežigalnico odpadkov ali napravo za sosežig odpadkov upravlja in nadzoruje fizična oseba, ki je za to usposobljena.

1.   Pristojni organ lahko za nekatere vrste odpadkov ali za nekatere toplotne postopke odobri pogoje, ki se razlikujejo od pogojev iz člena 50(1), (2) in (3) in glede temperature iz odstavka 4 navedenega člena in so določeni v dovoljenju, pod pogojem, da so izpolnjene druge zahteve tega poglavja. Države članice lahko določijo pravila, ki urejajo te odobritve.

2.   Pri sežigalnicah odpadkov taka sprememba pogojev obratovanja ne sme povzročiti več ostankov ali ostankov z večjo vsebnostjo organskih onesnaževal, kot bi jih lahko pričakovali pri pogojih iz člena 50(1), (2) in (3).

3.   Emisije skupnega organskega ogljika in ogljikovega monoksida iz naprav za sosežig odpadkov, ki imajo dovoljenje za spremembo pogojev obratovanja v skladu z odstavkom 1, morajo izpolnjevati tudi določbe za mejne vrednosti emisij iz dela 3 Priloge VI.

Emisije skupnega organskega ogljika iz kotlov za lubje v celulozni in papirni industriji, ki sosežigajo odpadke na kraju proizvodnje, ki so obratovali in imeli dovoljenje pred 28. decembrom 2002 ter imajo dovoljenje za spremembo pogojev obratovanja v skladu z odstavkom 1, morajo izpolnjevati tudi določbe za mejne vrednosti emisij iz dela 3 Priloge VI.

4.   Države članice sporočijo Komisiji vse pogoje obratovanja, odobrene v skladu z odstavki 1, 2 in 3, in rezultate opravljenih preverjanj kot del podatkov, zagotovljenih skladno z zahtevami za poročanje iz člena 72.

1.   Upravljavec sežigalnice odpadkov ali naprave za sosežig odpadkov sprejme vse potrebne previdnostne ukrepe v zvezi z dostavo in sprejemom odpadkov, da prepreči ali omeji, kolikor je to izvedljivo, onesnaževanje zraka, tal, površinske vode in podzemne vode, kakor tudi druge negativne učinke na okolje, vonjave in hrup, ter neposredna tveganja za zdravje ljudi.

2.   Upravljavec določi maso vsake vrste odpadkov, po možnosti v skladu z Evropskim seznamom odpadkov, vzpostavljenim z Odločbo 2000/532/ES, preden sprejme odpadke v sežigalnico odpadkov ali napravo za sosežig odpadkov.

3.   Preden upravljavec sprejme nevarne odpadke v sežigalnico odpadkov ali napravo za sosežig odpadkov, mora zbrati razpoložljive podatke o odpadkih, da lahko preveri skladnost z zahtevami v dovoljenju, določenimi v členu 45(2).

Ti podatki zajemajo naslednje:

4.   Pred sprejemom nevarnih odpadkov v sežigalnico odpadkov ali napravo za sosežig odpadkov upravljavec izvede vsaj naslednje postopke:

Vzorci iz točke (b) se hranijo vsaj še en mesec po sežigu ali sosežigu zadevnih odpadkov.

5.   Pristojni organ lahko odobri izjeme od odstavkov 2, 3 in 4 za sežigalnice odpadkov ali naprave za sosežig odpadkov, ki so del obrata iz poglavja II in v katerih se sežigajo ali sosežigajo samo odpadki, ki nastanejo v tem obratu.

1.   Količina in škodljivost ostankov morata biti čim manjši. Če je to primerno, se ostanki reciklirajo neposredno v napravi ali zunaj nje.

2.   Prevoz in vmesno skladiščenje suhih ostankov v obliki prahu se opravita tako, da se prepreči širjenje teh ostankov v okolje.

3.   Pred določanjem poti za odstranitev ali reciklažo ostankov se opravijo ustrezni preskusi, da se ugotovijo fizikalne in kemijske lastnosti ter onesnaževalni potencial različnih ostankov Ti preskusi se nanašajo na celotno topno frakcijo in topno frakcijo težkih kovin.

1.   Za vloge za nova dovoljenja za sežigalnice odpadkov in naprave za sosežig odpadkov se mora za primerno dolgo časovno obdobje omogočiti vpogled javnosti na enem ali več mestih, tako da javnost lahko poda svoje mnenje o vlogah, preden pristojni organ sprejme odločitev. Ta odločitev, ki vključuje vsaj kopijo dovoljenja, ter vse nadaljnje posodobitve morajo biti prav tako dostopne javnosti.

2.   Pri sežigalnicah odpadkov ali napravah za sosežig odpadkov z nazivno zmogljivostjo dve toni ali več na uro, poročilo iz člena 72 vključuje informacije o delovanju in spremljanju naprave, opis poteka procesa sežiga ali sosežiga, navaja pa tudi količino emisij v zrak in vodo glede na mejne vrednosti emisij. Te informacije so dostopne javnosti.

3.   Pristojni organ sestavi seznam sežigalnic odpadkov ali naprav za sosežig odpadkov z nazivno zmogljivostjo manj kot dve toni na uro in ga da na voljo javnosti.

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo, da vsak obrat izpolnjuje eno izmed naslednjih zahtev:

Države članice v skladu s členom 72(1) poročajo Komisiji o napredku pri doseganju enakovrednega zmanjšanja emisij iz točke (b).

2.   Z odstopanjem od točke (a) odstavka 1, če upravljavec dokaže pristojnemu organu, da mejna vrednost emisij za nezajete emisije za posamezen obrat ni tehnično in ekonomsko izvedljivo, lahko pristojni organ dovoli, da emisije presegajo to mejno vrednost emisij, pod pogojem, da se ne pričakuje večje tveganje za zdravje ljudi ali okolje in da upravljavec pristojnemu organu dokaže, da se uporabljajo najboljše razpoložljive tehnologije.

3.   Z odstopanjem od odstavka 1 lahko pristojni organ za površinsko zaščito iz točke 8 tabele iz dela 2 Priloge VII, ki se ne more izvesti v zaprtih pogojih, dovoli, da emisije iz obratov niso skladne z zahtevami iz navedenega odstavka, če upravljavec pristojnemu organu dokaže, da taka skladnost ni tehnično in ekonomsko izvedljiva ter da se uporabljajo najboljše razpoložljive tehnologije.

4.   Države članice poročajo Komisiji o odstopanjih iz odstavkov 2 in 3 tega člena v skladu s členom 72(2).

5.   Emisije hlapnih organskih spojin, za katere so predpisani stavki o nevarnosti H340, H350, H350i, H360D ali H360F ali morajo biti označene s temi stavki, ali emisije halogeniranih hlapnih organskih spojin, za katere je predpisan stavek o nevarnosti H341 ali H351 ali morajo biti označene s tem stavkom, se nadzirajo v zaprtih pogojih, kolikor je to tehnično in ekonomsko izvedljivo, da se zavaruje zdravje ljudi in okolje, ter ne presegajo ustreznih mejnih vrednosti emisij iz dela 4 Priloge VII.

6.   Obrati, v katerih se izvajata dve ali več dejavnosti, pri čemer vsaka presega pragove iz dela 2 Priloge VII:

7.   Sprejmejo se vsi ustrezni varnostni ukrepi, da se čim bolj zmanjšajo emisije hlapnih organskih spojin med zagonom in ustavitvijo.

1.   Sprememba največjega masnega vnosa organskih topil v obstoječi obrat, izraženega kot dnevno povprečje, kadar obrat deluje ob projektiranem obsegu proizvodnje v drugačnih pogojih, kot so tisti ob zagonu, ustavitvi in vzdrževanju naprav, velja za znatno, če se zaradi nje emisije hlapnih organskih spojin povečajo za več kot:

2.   Kadar se obstoječi obrat znatno spremeni, ali kadar je obrat po znatni spremembi prvič vključen v področje uporabe te direktive, se del obrata, ki se znatno spremeni, obravnava kot nov obrat ali kot obstoječ obrat, pod pogojem, da skupne emisije celega obrata ne presegajo emisij, ki bi nastale, če bi se znatno spremenjeni del obravnaval kot nov obrat.

3.   V primeru znatne spremembe pristojni organ preveri usklajenost obrata z zahtevami te direktive.

1.   Odločba pristojnega organa, ki vključuje vsaj kopijo dovoljenja, ter vse nadaljnje posodobitve, so dostopni javnosti.

Splošni obvezujoči predpisi, ki se uporabljajo za obrate, ter seznam obratov, za katere sta potrebna dovoljenje in registracija, so dostopni javnosti.

2.   Rezultati spremljanja emisij, ki jih zahteva člen 60 ter jih hrani pristojni organ, so dostopni javnosti.

3.   Odstavka 1 in 2 tega člena se uporabljata ob upoštevanju omejitev iz člena 4(1) in (2) Direktive 2003/4/ES.

1.   Emisije kapljic kisline iz obratov se preprečijo.

2.   Emisije iz obratov v zrak ne presegajo mejnih vrednosti emisij iz dela 2 Priloge VIII.

1.   Države članice zagotovijo spremljanje emisij v vodo, da se pristojnemu organu omogoči, da lahko preveri skladnost s pogoji iz dovoljenja in členom 68.

2.   Države članice zagotovijo spremljanje emisij v zrak, da se pristojnemu organu omogoči, da lahko preveri skladnost s pogoji iz dovoljenja in členom 69. Tako spremljanje obsega vsaj spremljanje emisij, kot je določeno v delu 3 Priloge VIII.

3.   Spremljanje se izvaja v skladu s standardi CEN ali, če standardi CEN niso na voljo, standardi ISO, nacionalnimi ali drugimi mednarodnimi standardi, ki zagotovijo z znanstvenega vidika enako kakovostne podatke.

1.   Države članice zagotovijo, da so Komisiji na voljo informacije o izvajanju te direktive, reprezentativni podatki o emisijah in drugih oblikah onesnaženja, o mejnih vrednostih emisij, o uporabi najboljših razpoložljivih tehnologij v skladu s členoma 14 in 15, zlasti o odobritvah odstopanj v skladu s členom 15(4), ter o doseženem napredku glede razvoja in uporabe nastajajočih tehnologij v skladu s členom 27. Države članice omogočijo dostop do teh informacij v elektronski obliki.

2.   Vrsta, oblika in pogostost informacij, ki se dajo na voljo v skladu z odstavkom 1 se določijo v skladu z regulativnim postopkom iz člena 75(2). To vključuje določitev posebnih dejavnosti in onesnaževal, za katere so dani na voljo podatki iz odstavka 1.

3.   Države članice od 1. januarja 2016 pripravijo letni popis emisij žveplovega dioksida, dušikovih oksidov in prahu ter vnosa energije za vse kurilne naprave zajete s poglavjem III te direktive.

Ob upoštevanju agregacijskih pravil iz člena 29 pristojni organ pridobi za vsako kurilno napravo naslednje podatke:

Letni podatki za posamezne naprave, zajeti v teh popisih, se na zahtevo dajo na voljo Komisiji.

Komisiji je vsake tri leta v roku 12 mesecev od izteka triletnega obravnavanega obdobja na voljo povzetek popisov. V tem popisu so ločeno prikazani podatki za kurilne naprave v rafinerijah.

Komisija v roku 24 mesecev od izteka obravnavanega triletnega obdobja da na voljo državam članicam in javnosti povzetek primerjave in ocene navedenih popisov v skladu z Direktivo 2003/4/ES.

4.   Države članice od 1. januarja 2016 letno pošiljajo Komisiji naslednje podatke:

1.   Do 7. januarja 2016 in zatem vsaka tri leta Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o preučitvi izvajanja te direktive na podlagi informacij iz člena 72.

To poročilo vključuje oceno potrebe po ukrepanju na ravni Unije z določitvijo ali posodobitvijo minimalnih zahtev za vso Unijo glede mejnih vrednosti emisij in glede pravil o spremljanju in skladnosti za dejavnosti v okviru zaključkov o BAT, sprejetih v predhodnem triletnem obdobju, na podlagi naslednjih meril:

V oceni mora biti upoštevano mnenje foruma iz člena 13(4).

Poglavje III in Priloga V te direktive predstavljata za velike kurilne naprave minimalne zahteve za vso Unijo.

Poročilo spremlja zakonodajni predlog, kadar je to primerno. Kadar se v oceni iz drugega pododstavka ugotovi taka potreba, zakonodajni predlog vključuje določbe za določitev ali posodobitev minimalnih zahtev za vso Unijo glede mejnih vrednosti emisij in glede pravil o spremljanju in skladnosti za zadevne dejavnosti.

2.   Komisija do 31. decembra 2012 ponovno preuči potrebo po nadzoru emisij, ki nastanejo pri:

Komisija o rezultatih te preučitve poroča Evropskemu parlamentu in Svetu ter po potrebi priloži zakonodajni predlog.

3.   Komisija do 31. decembra 2011 poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o določitvi v Prilogi I:

Komisija o rezultatih te preučitve poroča Evropskemu parlamentu in Svetu ter po potrebi priloži zakonodajni predlog.

1.   Komisiji pomaga odbor.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 5 in 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Obdobje iz člena 5(6) Sklepa 1999/468/ES je tri mesece.

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz členov 48(5) in 74 se prenese na Komisijo za obdobje petih let z začetkom 6. januarja 2011. Komisija pripravi poročilo o pooblastilu najpozneje šest mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet pooblastilo prekliče v skladu s členom 77.

2.   Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

3.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je prenešeno na Komisijo pod pogoji, določenimi v členih 77 in 78.

1.   Pooblastilo iz členov 48(5) in 74 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet.

2.   Institucija, ki je začela notranji postopek o morebitnem preklicu prenosa pooblastila, si prizadeva o tem obvestiti drugo institucijo in Komisijo v razumnem roku pred sprejetjem končne odločitve ter pri tem navede pooblastilo, ki bi se lahko preklicalo, in možne razloge za preklic.

3.   Z odločitvijo o preklicu pooblastil preneha veljati pooblastilo, navedeno v tej odločitvi. Odločitev začne veljati nemudoma ali na dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov. Odločitev se objavi v Uradnem listu Evropske unije.

1.   Evropski parlament ali Svet lahko nasprotuje delegiranemu aktu v dveh mesecih od datuma uradnega obvestila.

Na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta se navedeni rok podaljša za dva meseca.

2.   Če do izteka roka iz odstavka 1 niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu, se akt objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati na dan, ki je v njem določen.

Delegirani akt se lahko objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati pred iztekom navedenega roka, če sta Evropski parlament in Svet obvestila Komisijo o nameri, da delegiranemu aktu ne bosta nasprotovala.

3.   Če Evropski parlament ali Svet nasprotuje delegiranemu aktu v roku iz odstavka 1, akt ne začne veljati. Institucija, ki nasprotuje, navede razloge za nasprotovanje delegiranemu aktu.

1.   Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členom 2, točkami (8), (11) do (15), (18) do (23), (26) do (30), (34) do (38) in (41) člena 3, členom 4(2) in (3), členom 7, členoma 8 in 10, točkama (e) in (h) člena 11, točkama (e) in (h) člena 12(1), členom 13(7), točko (ii) točke (c) člena 14(1), točkami (d), (e), (f) in (h) člena 14(1), členom 14(2) do (7), členom 15(2) do (5), členi 16, 17 in 19, členom 21(2) do (5), členi 22, 23, 24, 27, 28 in 29, členom 30(1), (2), (3), (4), (7) in (8), členi 31, 32, 33, 34, 35, 36, 38 in 39, členom 40(2) in (3), členoma 42 in 43, členom 45(1), členom 58, členom 59(5), členom 63, členom 65(3), členi 69, 70, 71, 72 in 79, ter s prvim pododstavkom in točkami 1.1, 1.4, 2.5(b), 3.1, 4, 5, 6.1(c), 6.4(b), 6.10 in 6.11 Priloge I, Prilogo II, točko 12 Priloge III, Prilogo V, točko (b) dela 1, točkami 2.2, 2.4, 3.1 in 3.2 dela 4, točkama 2.5 in 2.6 dela 6 in točko 1.1(d) dela 8 Priloge VI, točko 2 dela 4, točko 1 dela 5, točko 3 dela 7 Priloge VII, točkama 1 in 2(c) dela 1, točkama 2 in 3 dela 2 in delom 3 Priloge VIII do 7. januarja 2013.

Države članice te predpise uporabljajo od navedenega enakega datuma.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.   Države članice Komisiji sporočijo besedila temeljnih določb predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

1.   Direktive 78/176/EGS, 82/883/EGS, 92/112/EGS, 1999/13/ES, 2000/76/ES in 2008/1/ES, kakor so bile spremenjene z akti, navedenimi v delu A Priloge IX, se razveljavijo z učinkom od 7. januarja 2014, brez poseganja v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo in začetka uporabe direktiv iz dela B Priloge IX.

2.   Direktiva 2001/80/ES, kakor je bila spremenjena z akti, navedenimi v delu A Priloge IX, se razveljavi z učinkom od 1. januarja 2016, brez poseganja v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo in začetka uporabe direktiv iz dela B Priloge IX.

3.   Sklicevanja na razveljavljene direktive se štejejo za sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge X.

1.   V zvezi z obrati, ki izvajajo dejavnosti iz točke 1.1. Priloge I za dejavnosti s skupno nazivno vhodno toplotno močjo več kot 50 MW, točki 1.2 in 1.3, točka 1.4(a), točke 2.1 do 2.6, točke 3.1 do 3.5, točke 4.1 do 4.6 za dejavnosti proizvodnje s kemično predelavo, točki 5.1 in 5.2 za dejavnosti, ki spadajo pod Direktivo 2008/1/ES, točka 5.3(a)(i) in (ii), točka 5.4, točka 6.1(a) in (b), točki 6.2 in 6.3, točka 6.4(a), točka 6.4(b) za dejavnosti, ki spadajo pod Direktivo 2008/1/ES, točka 6.4(c) in točke 6.5 do 6.9, ki obratujejo in imajo dovoljenje pred 7. januarjem 2013 ali katerih upravljavci so predložili popolno vlogo za pridobitev dovoljenja pred navedenim datumom, če ti obrati začnejo obratovati najkasneje do 7. januarja 2014, države članice izvajajo zakone in druge predpise, sprejete v skladu s členom 80(1) od 7. januarja 2014, razen poglavja III in Priloge V.

2.   V zvezi z obrati, ki izvajajo dejavnosti iz Priloge I, točka 1.1. za dejavnosti s skupno nazivno vhodno toplotno močjo 50 MW, točka 1.4(b), točke 4.1. do 4.6 za dejavnosti biološke proizvodnje, točki 5.1 in 5.2, za dejavnosti, ki ne spadajo pod Direktivo 2008/1/ES, točke 5.3(a)(iii) do (v), točka 5.3 (b), točki 5.5 in 5.6, točka 6.1(c), točka 6.4(b) za dejavnosti, ki ne spadajo pod Direktivo 2008/1/ES in točki 6.10 in 6.11, ki obratujejo pred 7. januarjem 2013, države članice izvajajo zakone in druge predpise, sprejete v skladu s to direktivo od 7. julija 2015, razen poglavij III in IV ter prilog V in VI.

3.   V zvezi s kurilnimi napravami iz člena 30(2) države članice od 1. januarja 2016 izvajajo zakone in druge predpise, sprejete v skladu s členom 80(1), da bi spoštovale poglavje III in Prilogo V.

4.   V zvezi s kurilnimi napravami iz člena 30(3) države članice od 7. januarja 2013 ne uporabljajo več določb Direktive 2001/80/ES.

5.   V zvezi s kurilnimi napravami, v katerih se sosežigajo odpadki, se točka 3.1 dela 4 Priloge VI uporablja do:

6.   Točka 3.2 dela 4 Priloge VI se v zvezi s kurilnimi napravami, v katerih se sosežigajo odpadki, uporablja od:

7.   Člen 58 se uporablja od 1. junija 2015. Do tega datuma, se snovi ali zmesi, za katere so predpisani stavki o nevarnosti H340, H350, H350i, H360D ali H360F ali stavki R45, R46, R49, R60 ali R61 ali morajo biti označeni s temi stavki zaradi deleža hlapnih organskih spojin in ki so v skladu z Uredbo (ES) št. 1272/2008 uvrščeni med kancerogene ali mutagene snovi ali za razmnoževanje strupene snovi, v najkrajšem možnem času nadomestijo z manj škodljivimi snovmi ali zmesmi, kolikor je to mogoče.

8.   Člen 59(5) se uporablja od 1. junija 2015. Do tega datuma se emisije bodisi hlapnih organskih spojin, za katere so predpisani stavki o nevarnosti H340, H350, H350i, H360D ali H360F oziroma stavki R45, R46, R49, R60 ali R61 ali morajo biti označeni s temi stavki, bodisi halogeniranih hlapnih organskih spojin, za katere so predpisani stavki o nevarnosti H341 ali H351 oziroma stavki R40 ali R68 ali morajo biti označeni s temi stavki, se nadzirajo v zaprtih pogojih, kolikor je to tehnično in ekonomsko izvedljivo, da se zavaruje zdravje ljudi in okolje, ter ne presegajo ustreznih mejnih vrednosti emisij iz dela 4 Priloge VII.

9.   Točka 2 dela 4 Priloge VII se uporablja od 1. junija 2015. Do tega datuma se pri emisijah halogeniranih hlapnih organskih spojin, za katere je predpisan stavek o nevarnosti H341 ali H351 oziroma stavek R40 ali R68 ali morajo biti označene s temi stavki, se upošteva mejna vrednost emisij 20 mg/Nm3, kadar je masni pretok vsote spojin, zaradi katerih je potreben stavek o nevarnosti H341 ali H 351 oziroma oznaka R40 ali R68, večji ali enak 100 g/h. Mejna vrednost emisij se nanaša na vsoto mas posameznih spojin.