12.11.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

L 295/1

(1)

Zemeljski plin (v nadaljnjem besedilu: plin) je bistveni element oskrbe z energijo v Evropski uniji, saj predstavlja četrtino primarne oskrbe z energijo in se v glavnem uporablja pri proizvodnji elektrike, ogrevanju, kot surovina v industriji in gorivo v prometu.

(2)

Poraba plina se je v Evropi v zadnjih desetih letih hitro povečevala. Ob zmanjšani domači proizvodnji se je uvoz plina povečeval še hitreje, s čimer se je povečala odvisnost od uvoza in ustvarila se je potreba po obravnavi vidika zanesljivosti oskrbe s plinom. Poleg tega so se nekatere države članice znašle na „plinskem otoku“ zaradi pomanjkanja infrastrukturnih povezav s preostalo Unijo.

(3)

Glede na pomembnost plina v mešanici energetskih virov Unije, je cilj te uredbe odjemalcem plina dokazati, da so sprejeti vsi potrebni ukrepi za zagotovitev njihove stalne oskrbe, zlasti v primeru težkih podnebnih razmer in v primeru motenj v oskrbi. Priznava se, da bi bilo treba te cilje doseči s stroškovno najučinkovitejšimi ukrepi, da se ne bi vplivalo na relativno konkurenčnost tega goriva v primerjavi z drugimi gorivi.

(4)

Z Direktivo Sveta 2004/67/ES (3) je bil na ravni Skupnosti prvič vzpostavljen pravni okvir za zagotovitev zanesljivosti oskrbe s plinom in prispeva k pravilnemu delovanju notranjega trga s plinom, in sicer v primeru motenj v oskrbi. Z direktivo je bila vzpostavljena koordinacijska skupina za plin, ki je bila koristna pri izmenjavi informacij in določanju skupnih ukrepov držav članic, Komisije, plinskega sektorja in odjemalcev. Mreža korespondentov za varnost oskrbe z energijo, ki jo je potrdil Evropski svet decembra 2006, je izboljšala zmogljivosti za zbiranje informacij in je zagotovila zgodnja opozorila glede možnih nevarnosti za zanesljivost oskrbe z energijo. Nova zakonodaja o notranjem trgu z energijo, ki sta jo sprejela Evropski parlament in Svet julija 2009, predstavlja pomemben korak k dokončnemu oblikovanju notranjega trga z energijo, njen nedvoumni cilj pa je povečati zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji.

(5)

Vendar pa veljavni ukrepi glede zanesljivosti oskrbe s plinom, ki so bili sprejeti na ravni Unije, državam članicam puščajo visoko raven diskrecije pri izbiri ukrepov. Kadar je zanesljivost oskrbe države članice ogrožena, obstaja jasno tveganje, da ukrepi, ki jih država članica razvije enostransko, lahko ogrozijo pravilno delovanje notranjega trga s plinom ter oskrbo odjemalcev s plinom. Nedavne izkušnje so pokazale, da takšno tveganje dejansko obstaja. Da bi omogočili delovanje notranjega trga s plinom tudi v primeru zmanjšanja dobav, je potrebno zagotoviti solidarnost in usklajenost kot odgovor na krizo v oskrbi, tako pri preventivnih ukrepih kot pri odzivu na konkretne motnje v oskrbi.

(6)

Nekatere regije Unije se oskrbujejo s plinom z nizko kalorično vrednostjo. Glede na njegove značilnosti se plina z nizko kalorično vrednostjo ne da uporabljati v napravah, izdelanih za plin z visoko kalorično vrednostjo. Uporaba plina z visoko kalorično vrednostjo v napravah, izdelanih za plin z nizko kalorično vrednostjo, pa je mogoča, če se ga pretvori v plin z nizko kalorično vrednostjo, na primer z dodatkom dušika. Posebnosti plina z nizko kalorično vrednostjo bi bilo treba preučiti na nacionalni in regionalni ravni ter bi ga bilo treba upoštevati v oceni tveganj, preventivnih načrtov ukrepov in načrtih za izredne razmere na nacionalni in regionalni ravni.

(7)

Raznovrstnost plinovodov in virov oskrbe Unije je bistvena za izboljšanje zanesljivosti oskrbe Unije kot celote in vsake države članice posebej. Zanesljivost oskrbe bo v prihodnosti odvisna od tega, v kakšno smer se bo razvilo razmerje med gorivi, od razvoja proizvodnje v Uniji in tretjih državah, ki oskrbujejo Unijo, od naložb v skladiščne zmogljivosti ter od zagotavljanja raznovrstnosti plinovodov in virov oskrbe znotraj in zunaj Unije, vključno z zmogljivostmi za utekočinjen zemeljski plin (v nadaljnjem besedilu: UZP). Pri tem bi bilo treba posebno pozornost posvetiti prednostnim infrastrukturnim ukrepom, opisanim v sporočilu Komisije z dne 13. novembra 2008 z naslovom: „Drugi strateški pregled energetske politike – Akcijski načrt EU za varnost preskrbe in solidarnost pri preskrbi z energijo“, npr. južnemu plinskemu koridorju (Nabucco in povezovalni plinovod Turčija–Grčija–Italija), raznoliki in zadostni oskrbi Evrope z UZP, učinkoviti povezavi baltske regije, sredozemskemu energetskemu obroču ter ustreznim plinskim in elektroenergetskim povezavam sever–jug v srednji in jugovzhodni Evropi.

(8)

Da bi zmanjšale vpliv morebitne krize zaradi motenj v oskrbi s plinom, bi morale države članice omogočiti raznovrstnost virov energije ter poti in virov oskrbe s plinom.

(9)

Velika motnja v oskrbi Unije s plinom lahko vpliva na vse države članice, Unijo v celoti in pogodbenice Pogodbe o ustanovitvi Energetske skupnosti (4), podpisane v Atenah 25. oktobra 2005. Pripelje lahko celo do velike gospodarske škode v celotnem gospodarstvu Unije. Motnja v oskrbi s plinom ima lahko tudi resne socialne posledice, zlasti za ranljive skupine odjemalcev.

(10)

Nekateri odjemalci, med drugim gospodinjstva in odjemalci, ki nudijo osnovne socialne storitve, kot so zdravstvo, nega otrok, izobraževanje in druge storitve socialnega varstva in dobrobiti, kakor tudi storitve, ki so nepogrešljive za delovanje države članice, so posebej ranljivi in utegnejo potrebovati zaščito. Široka opredelitev teh zaščitenih odjemalcev ne bi smela biti v nasprotju z evropskimi mehanizmi solidarnosti.

(11)

Poročilo o izvajanju evropske varnostne strategije, ki jo je odobril Evropski svet decembra 2008, izpostavlja vse večjo odvisnost od energije iz uvoza, kar je veliko dodatno tveganje za zanesljivost oskrbe Unije z energijo, in poudarja, da je zanesljivost oskrbe z energijo nov izziv za varnostno politiko. Notranji trg s plinom je osnovni element povečanja zanesljivosti oskrbe z energijo v Uniji in zmanjšanja škodljivih učinkov motenj v oskrbi, ki so jim izpostavljene posamezne države članice.

(12)

Za dobro delujoč notranji trg s plinom je nujno, da ukrepi za zaščito zanesljivosti oskrbe s plinom ne izkrivljajo po nepotrebnem konkurence ali učinkovitega delovanja notranjega trga s plinom.

(13)

Okvara največje plinske infrastrukture, tako imenovano načelo N–1, je realna možnost. Če okvaro take infrastrukture vzamemo za referenco pri tem, kaj bi morale biti države članice sposobne nadomestiti, je to dobra začetna točka za analizo zanesljivosti oskrbe s plinom vsake države članice.

(14)

Primerna in raznolika plinska infrastruktura v državi članici in celotni Uniji, vključno zlasti z novo plinsko infrastrukturo, ki bo povezala izolirane sisteme, ki tvorijo plinske otoke, s sosednjimi državami članicami, je bistvenega pomena pri odpravi prekinitev v oskrbi. Skupna minimalna merila glede zanesljivosti oskrbe s plinom bi morala, ob upoštevanju nacionalnih ali regionalnih posebnosti, zagotoviti enakovredne pogoje za zanesljivost oskrbe s plinom in bi morala oblikovati pomembne spodbude za izgradnjo potrebne infrastrukture in izboljšanje pripravljenosti v primeru krize. Ukrepi na strani povpraševanja, kot je zamenjava vrste goriva, imajo lahko pomembno vlogo pri zagotavljanju zanesljivosti oskrbe z energijo, če jih je v primeru motnje v oskrbi mogoče začeti hitro izvajati in znatno zmanjšati povpraševanje. Treba bi bilo dodatno spodbujati učinkovito uporabo energije, zlasti kadar so potrebni ukrepi na strani povpraševanja. Treba bi bilo ustrezno upoštevati okoljski vpliv predlaganih ukrepov na strani oskrbe in povpraševanja ter v čim večji meri dati prednost ukrepom z najmanjšim vplivom na okolje, pri tem pa upoštevati vidike zanesljivosti oskrbe.

(15)

Močno bi bilo treba spodbujati naložbe v nove plinske infrastrukture, ki pa bi jih bilo treba izvesti šele po opravljeni ustrezni presoji vpliva na okolje v skladu z ustreznimi pravnimi akti Unije. Takšna nova infrastruktura bi morala povečati zanesljivost oskrbe s plinom in hkrati zagotoviti pravilno delovanje notranjega trga s plinom. Načeloma bi morala vlagati podjetja, naložbe pa bi morale temeljiti na ekonomskih spodbudah. Ustrezno bi bilo treba upoštevati potrebo, da se olajša vključitev plina iz obnovljivih virov energije v infrastrukturo plinskega omrežja. Kadar je narava naložbe v infrastrukturo čezmejna, bi se morali Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev (v nadaljnjem besedilu: agencija), ustanovljena z Uredbo (ES) št. 713/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (5), in Evropske mreže operaterjev prenosnih sistemov za plin (v nadaljnjem besedilu: ENTSO za plin), ustanovljeno z Uredbo (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o pogojih za dostop do prenosnih omrežij zemeljskega plina (6), intenzivno vključiti v področja iz njunih pristojnosti, da bi se bolje upoštevali čezmejni dejavniki. Treba je opozoriti, da agencija lahko v skladu z Uredbo (ES) št. 713/2009 izdaja mnenja in priporočila o čezmejnih vprašanjih s svojega področja pristojnosti in dejavnosti. Agencija in ENTSO za plin imata skupaj z drugimi udeleženci na trgu pomembno vlogo pri oblikovanju in izvajanju desetletnega razvojnega načrta omrežja za celotno Unijo, ki med drugim vključuje napoved glede zadostnosti evropske ponudbe, pri čezmejnih povezavah pa bi morala med drugim graditi na sprejemljivih potrebah različnih uporabnikov omrežja.

(16)

Pristojni organi držav članic bi morali zagotoviti testiranje trga plina kot enega od potrebnih korakov v postopku, ki vodi do usklajenosti z infrastrukturnim standardom.

(17)

Pri izvajanju nalog iz te uredbe bi morali pristojni organi po potrebi in brez poseganja v njihove pristojnosti tesno sodelovati z drugimi zadevnimi nacionalnimi organi, zlasti z nacionalnimi regulativnimi organi, v skladu z Direktivo 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom (7).

(18)

Kjer so potrebne nove čezmejne medsebojne povezave oziroma je treba obstoječe razširiti, bi bilo treba že na začetni stopnji vzpostaviti tesno sodelovanje med zadevnimi državami članicami, pristojnimi organi, in nacionalnimi regulativnimi organi, kadar to niso pristojni organi.

(19)

Državam članicam so na voljo različna sredstva Unije za financiranje potrebnih naložb v proizvodnjo, infrastrukturo in ukrepe energetske učinkovitosti na regionalni in lokalni ravni, zlasti posojila in jamstva Evropske investicijske banke ali sredstva regionalnih, strukturnih ali kohezijskih skladov. Evropska investicijska banka in zunanji instrumenti Unije, kot so Evropski instrument sosedstva in partnerstva, Instrument za predpristopno pomoč in Pobuda za obrambne zmogljivosti, lahko prav tako financirajo ukrepe v tretjih državah, namenjene izboljšanju zanesljivosti oskrbe s plinom.

(20)

Ta uredba bi morala podjetjem plinskega gospodarstva in odjemalcem omogočiti, da se lahko ob soočanju z motnjami kar najdlje zanesejo na tržne mehanizme. Prav tako bi morala določiti mehanizme za izredne razmere, ki naj se uporabijo, ko se trgi sami niso več sposobni učinkovito soočiti z motnjami v oskrbi s plinom. Tudi v izrednih razmerah bi morali imeti tržni mehanizmi prednost pri blaženju učinkov motenj v oskrbi.

(21)

Po začetku veljavnosti zakonodaje o notranjem energetskem trgu, ki je bila sprejeta julija 2009, se bodo v sektorju plina uporabljale nove določbe, ki bodo jasno opredelile vloge in odgovornosti držav članic, nacionalnih regulativnih organov, operaterjev prenosnih sistemov in agencije ter izboljšale transparentnost trga z namenom izboljšati delovanje trga, zanesljivost oskrbe in varstvo odjemalcev.

(22)

Dokončno oblikovanje notranjega trga s plinom in učinkovita konkurenca znotraj tega trga Uniji zagotavljata najvišjo stopnjo zanesljivosti oskrbe za vse države članice, pod pogojem, da v primeru motenj v oskrbi, ki prizadenejo del Unije, trg ne glede na vzrok motnje v polnosti deluje. Zato je potreben celovit in učinkovit skupni pristop k zanesljivosti oskrbe, zlasti preglednost, solidarnost in nediskriminacijske politike, ki so v skladu z delovanjem notranjega trga, pri čemer se je treba izogibati tržnim motnjam in oviram pri odzivih trga na motnje.

(23)

Zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom je skupna odgovornost podjetij plinskega gospodarstva, držav članic, zlasti prek njihovih pristojnih organov, – in Komisije v okviru njihovih področij dejavnosti in pristojnosti. Kadar je primerno, bi morali tudi nacionalni regulativni organi, kadar to niso pristojni organi, sodelovati pri zagotavljanju zanesljivosti oskrbe s plinom v okviru svojih področij dejavnosti in pristojnosti v skladu z Direktivo 2009/73/ES. Poleg tega imajo lahko pomembno vlogo pri zanesljivosti oskrbe s plinom tudi odjemalci, ki zemeljski plin uporabljajo za proizvodnjo energije ali v industrijske namene, ker se na krizo lahko odzovejo z ukrepi na strani povpraševanja, na primer s prekinljivimi pogodbami in zamenjavo vrste goriva, kar neposredno vpliva na ravnotežje med oskrbo in povpraševanjem.

(24)

Natančna opredelitev vlog in odgovornosti podjetij plinskega gospodarstva in pristojnih organov je zato bistvenega pomena pri ohranjanju dobro delujočega notranjega trga s plinom, zlasti v primeru motenj v oskrbi in v kriznih situacijah. Takšne vloge in odgovornosti bi bilo treba določiti tako, da bi zagotovili spoštovanje tristopenjskega pristopa, in sicer bi najprej vključili ustrezna podjetja plinskega gospodarstva in industrijo, nato države članice na nacionalni ali regionalni ravni in nazadnje Unijo. V primeru krize pri oskrbi bi bilo treba akterjem na trgu dati dovolj priložnosti, da se na razmere odzovejo s tržnimi ukrepi. Kadar odziv akterjev na trgu ne zadostuje, bi morali države članice in njihovi pristojni organi sprejeti ukrepe, da odpravijo ali ublažijo učinke krize pri oskrbi. Samo kadar ti ukrepi ne zadostujejo, bi se morali sprejeti ukrepi na regionalni ravni ali ravni Unije, da se odpravijo ali ublažijo posledice krize pri oskrbi. V čim večji meri bi bilo treba iskati regionalne rešitve.

(25)

V duhu solidarnosti se bo za izvajanje te uredbe vzpostavilo regionalno sodelovanje, v katerega bodo vključeni javni organi in podjetja plinskega gospodarstva, da bi se optimizirale koristi usklajevanja ukrepov za zmanjšanje ugotovljenih tveganj in bi se izvajali stroškovno najučinkovitejši ukrepi za zadevne strani.

(26)

Treba bi bilo vzpostaviti dovolj usklajene standarde za zagotavljanje oskrbe, ki zajemajo vsaj situacijo, do kakršne je prišlo januarja 2009, ob upoštevanju razlik med državami članicami, pri tem pa upoštevati obveznosti javnih služb in ukrepov za varstvo odjemalcev iz člena 3 Direktive 2009/73/ES. Takšni standardi za zagotavljanje oskrbe bi morali biti ustaljeni, da zagotovijo potrebno pravno varnost, morali bi biti jasno opredeljeni in ne bi smeli povzročiti nerazumnih in nesorazmernih obremenitev podjetij plinskega gospodarstva, vključno z novimi podjetji in malimi podjetji, ali končnih uporabnikov. Ti standardi bi morali podjetjem plinskega gospodarstva v Uniji zagotavljati tudi enakost dostopa do nacionalnih odjemalcev. Ukrepi, potrebni za zagotavljanje skladnosti s standardom oskrbe lahko zajemajo dodatne skladiščne zmogljivosti in količine, skladiščno kapaciteto plinovoda, pogodbe o oskrbi, prekinljive pogodbe ali druge ukrepe s podobnim učinkom ter tehnične ukrepe, potrebne za zagotavljanje varne oskrbe s plinom.

(27)

Za dobro delujoč trg s plinom je bistvenega pomena, da podjetja plinskega gospodarstva pravočasno izvedejo naložbe v domačo proizvodnjo in infrastrukture, kot so medsebojne povezave, zlasti tiste za zagotavljanje dostopa do plinskega omrežja Unije, oprema, ki omogoča dvosmerni tok plina po plinovodih, ter skladiščenje in obrati za UZP za ponovno uplinjanje, pri čemer je treba upoštevati možne motnje v oskrbi, do kakršne je prišlo januarja 2009. Pri oblikovanju napovedi finančnih potreb v zvezi z instrumenti Unije na področju plinske infrastrukture bi morala Komisija po potrebi prednost nameniti infrastrukturnim projektom, ki podpirajo povezovanje notranjega trga s plinom in zanesljivost oskrbe s plinom.

(28)

Operaterjev prenosnih sistemov se ne bi smelo omejevati pri raziskovanju možnosti, kjer bi z investiranjem omogočili vzpostavitev fizičnih zmogljivosti za prenos plina v obe smeri (v nadaljnjem besedilu: dvosmerna zmogljivost) v čezmejnih medsebojnih povezavah s tretjimi državami, ki bi pomagale izboljšati zanesljivost oskrbe, zlasti v primeru tretjih držav, ki zagotavljajo tranzitne tokove med dvema državama članicama.

(29)

Pomembno je ohraniti oskrbo s plinom, zlasti kar zadeva gospodinjstva in omejeno število dodatnih odjemalcev, zlasti odjemalcev, ki opravljajo osnovne socialne storitve, ki jih lahko opredelijo zadevne države članice, kadar jih trg ne more več oskrbovati s plinom. Bistveno je, da se ukrepi, ki jih je treba v primeru krize izvajati, določijo vnaprej ter da se upoštevajo varnostne zahteve tudi tam, kjer so zaščiteni odjemalci priključeni na isto distribucijsko omrežje kot drugi odjemalci. Ti ukrepi lahko vključujejo sorazmerna zmanjšanja glede na prvotno rezervirane zmogljivosti v primeru, da se zmožnost dostopa do infrastrukture zmanjša zaradi tehničnih razlogov.

(30)

Praviloma bi se morali pristojni organi držati svojega načrta za izredne razmere. V utemeljenih izjemnih okoliščinah pa lahko sprejmejo tudi ukrepe, ki odstopajo od tistih iz teh načrtov.

(31)

Na voljo je veliko instrumentov za izpolnitev zahtev o zanesljivosti oskrbe. Te instrumente bi bilo treba, kakor je primerno, uporabiti na nacionalni in regionalni ravni ter na ravni Unije, da se zagotovijo usklajeni in stroškovno učinkoviti rezultati.

(32)

Vidike zanesljivosti oskrbe pri dolgoročnem načrtovanju naložb v zadostne čezmejne zmogljivosti in drugo infrastrukturo, s čimer se zagotovi, da je sistem dolgoročno zmožen zagotavljati zanesljivo oskrbo z energijo in pokriti razumne potrebe, obravnava Direktiva 2009/73/ES. Za izpolnitev standardov zanesljivosti oskrbe bo morda potrebno prehodno obdobje za izvedbo potrebnih naložb. Desetletni razvojni načrt omrežja Unije, ki ga je oblikoval ENTSO za plin in ga nadzoruje agencija, je temeljno orodje za določanje naložb, ki so na ravni Unije med drugim potrebne za izvajanje zahtev glede infrastrukture iz te uredbe.

(33)

ENTSO za plin in agencija bi morala biti kot člana koordinacijske skupine za plin v celoti vključena, na svojih področjih odgovornosti, v postopek sodelovanja in posvetovanj na ravni Unije.

(34)

Koordinacijska skupina za plin je glavni organ, s katerim se Komisija posvetuje o oblikovanju preventivnih načrtov ukrepov in načrtov za izredne razmere. Treba je opozoriti, da sta ENTSO za plin in agencija člana koordinacijske skupine za plin in se bo v takih primerih posvetovalo z njima.

(35)

Da se zagotovi najvišja stopnja pripravljenosti v primeru motenj v oskrbi, bi morali pristojni organi po posvetovanju s podjetji plinskega gospodarstva oblikovati načrte za izredne razmere. Takšni načrti ne bi smeli biti medsebojno v neskladju na nacionalni ali regionalni ravni ali na ravni Unije. Njihova vsebina bi morala upoštevati najboljše prakse že obstoječih načrtov ter bi morala jasno določiti vloge in odgovornosti vseh zadevnih podjetij plinskega gospodarstva in zadevnih pristojnih organov. Kjer je možno in potrebno, bi bilo treba na regionalni ravni oblikovati skupne načrte za izredne razmere.

(36)

Da se okrepi solidarnost med državami članicami v primeru izrednih razmer na ravni Unije in zlasti v podporo državam članicam z manj ugodnimi geografskimi in geološkimi pogoji, bi morale države članice razviti ukrepe za izvajanje solidarnosti. Podjetja plinskega gospodarstva bi morala pripraviti ukrepe, kot so trgovinski sporazumi, ki lahko vključujejo povečan izvoz plina ali povečano sprostitev zalog. Pomembno je spodbuditi sklepanje dogovorov med podjetji plinskega gospodarstva. Ukrepi iz načrta za izredne razmere bi morali, kadar je primerno, vključevati mehanizme, ki zagotavljajo pošteno in uravnoteženo kompenzacijo za podjetja plinskega gospodarstva. Solidarnostni ukrepi so lahko primerni zlasti med državami članicami, za katere Komisija priporoča vzpostavitev skupnih preventivnih načrtov ukrepov ali načrtov za izredne razmere na regionalni ravni.

(37)

V okviru te uredbe ima Komisija pomembno vlogo v primeru izrednih razmer tako na ravni Unije kot regionalni ravni.

(38)

Evropska solidarnost bi morala biti po potrebi izražena tudi s pomočjo civilne zaščite, ki jo zagotovijo Unija in njene države članice. Takšno pomoč bi bilo treba spodbujati in usklajevati z mehanizmom Skupnosti na področju civilne zaščite, vzpostavljenim z Odločbo Sveta 2007/779/ES, Euratom (8).

(39)

Ta uredba ne vpliva na suverene pravice držav članic nad njihovimi energetskimi viri.

(40)

Direktiva Sveta 2008/114/ES z dne 8. decembra 2008 o ugotavljanju in določanju evropske kritične infrastrukture ter o oceni potrebe za izboljšanje njene zaščite (9) določa postopek, katerega cilj je v Uniji okrepiti varnost določenih kritičnih evropskih infrastruktur, vključno z nekaterimi plinskimi infrastrukturami. Direktiva 2008/114/ES skupaj s to uredbo prispeva k oblikovanju celovitega pristopa k zanesljivosti oskrbe z energijo v Uniji.

(41)

Načrte za izredne razmere bi bilo treba redno posodabljati in jih objaviti. Pregledati bi jih morali strokovnjaki in treba bi jih bilo testirati.

(42)

Koordinacijska skupina za plin bi morala Komisiji svetovati glede lažjega usklajevanja ukrepov za zanesljivost oskrbe v primeru izrednih razmer na ravni Unije. Nadzorovati bi morala tudi zadostnost in primernost ukrepov, ki jih je treba sprejeti v skladu s to uredbo.

(43)

Cilj te uredbe je omogočiti podjetjem plinskega gospodarstva in pristojnim organom držav članic, da ob motnjah v oskrbi kar najdlje zagotavljajo učinkovito delovanje notranjega trga s plinom, dokler pristojni organi ne sprejmejo ukrepov za rešitev situacije, v kateri trg ne more več zagotoviti potrebne dobave plina. Takšni izredni ukrepi bi morali biti v celoti skladni s pravom Unije in o njih bi bilo treba obvestiti Komisijo.

(44)

Ker je oskrba s plinom iz tretjih držav bistvena za zanesljivost oskrbe Unije s plinom, bi morala Komisija usklajevati ukrepe, vezane na tretje države, ter z državami dobaviteljicami in tranzitnimi državami najti ureditev za obvladovanje krizne situacije in zagotoviti stabilen dotok plina v Unijo. Komisija bi morala imeti možnost, da v spremljanje pretoka plina v Unijo v krizni situaciji po posvetovanju z vpletenimi tretjimi državami članicami vključi skupino za spremljanje in da, če krizo povzročijo težave v tretji državi, prevzame vlogo posredovanja in spodbujanja.

(45)

Pomembno je, da pogoji oskrbe iz tretjih držav ne izkrivljajo konkurence in so v skladu s pravili notranjega trga.

(46)

Kadar so na razpolago zanesljive informacije o razmerah zunaj Unije, ki ogrožajo zanesljivost oskrbe ene ali več držav članic in se morda sproži mehanizem zgodnjega opozarjanja med Unijo in tretjo državo, bi morala Komisija nemudoma obvestiti koordinacijsko skupino za plin, Unija pa bi morala sprejeti ustrezne ukrepe za odpravo razmer.

(47)

Februarja 2009 je Svet sklenil, da bi bilo treba povečati transparentnost in zanesljivost, in sicer s smiselno izmenjavo informacij med Komisijo in državami članicami o odnosih s tretjimi državami na področju energije, vključno z dolgoročno ureditvijo oskrbe, pri čemer pa je treba zaščititi poslovno občutljive informacije.

(48)

Pravila iz Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti pravila o konkurenci, se uporabljajo za storitve splošnega gospodarskega interesa, če njihova uporaba ne ovira izvajanja takih storitev, vendar pa imajo države članice široko diskrecijo pri določanju, izvrševanju in organizaciji obveznosti javnih služb.

(49)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotavljanja zanesljivosti oskrbe s plinom v Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj zaradi obsega ali učinkov ukrepov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(50)

Direktivo 2004/67/ES bi bilo treba razveljaviti –

1.

„zaščiteni odjemalci“ pomeni vse gospodinjske odjemalce, priključene na distribucijsko omrežje za plin, poleg tega pa lahko, kadar tako odloči zadevna država članica, vključujejo tudi:

Države članice čim prej in najpozneje 3. decembra 2011 obvestijo Komisijo, ali nameravajo v svojo opredelitev zaščitenih odjemalcev vključiti točko (a) in/ali (b);

2.

„pristojni organ“ pomeni nacionalni vladni organ ali nacionalni regulativni organ, ki ga imenuje vsaka država članica kot odgovornega za zagotavljanje izvajanja ukrepov iz te uredbe. To ne posega v možnost držav članic, da pristojnemu organu dovolijo, da posebne naloge iz te uredbe prenese na druge organe. Takšne prenesene naloge se izvajajo pod nadzorom pristojnega organa in se podrobno določijo v načrtih iz člena 4.

(a)

preventivni načrt ukrepov, ki vsebuje ukrepe za odpravljanje ali zmanjšanje ugotovljenih tveganj v skladu z oceno tveganja, izvedeno na podlagi člena 9; in

(b)

načrt za izredne razmere, ki vsebuje ukrepe za odpravo ali zmanjšanje učinka motenj v oskrbi s plinom v skladu s členom 10.

(a)

Komisija načrte oceni v skladu s točko (b). Zato se o njih posvetuje s koordinacijsko skupino za plin in njeno mnenje ustrezno upošteva. Komisija koordinacijski skupini za plin poroča o svoji oceni načrtov; in

(b)

kadar Komisija na podlagi teh posvetovanj:

(a)

rezultate ocene tveganja, kot določa člen 9;

(b)

ukrepe, količine, zmogljivosti in časovni okvir, potrebne za izpolnitev infrastrukturnega standarda in standarda oskrbe, kot so določeni v členih 6 in 8, vključno, kadar je uporabno, do katere mere lahko ukrepi na strani povpraševanja zadostno in pravočasno nadomestijo motnje v oskrbi iz člena 6(2), določitev posamezne največje plinske infrastrukture skupnega interesa, kadar se uporabi člen 6(3), in vsak povečan standard oskrbe iz člena 8(2);

(c)

obveznosti, ki jih imajo podjetja plinskega gospodarstva in drugi ustrezni organi, vključno za varno delovanje plinskega sistema;

(d)

druge preventivne ukrepe, kot so na primer tisti, ki se nanašajo na potrebo po okrepitvi medsebojne povezave med sosednjimi državami članicami, in možnost, če je primerno, raznovrstnosti plinskih poti in virov oskrbe za obvladovanje ugotovljenih tveganj, z namenom zagotavljanja oskrbe s plinom vsem odjemalcem v čim večji meri;

(e)

mehanizme za sodelovanje z drugimi državami članicami pri pripravi in izvajanju skupnih preventivnih načrtov ukrepov in skupnih načrtov za izredne razmere iz člena 4(3), kjer je to uporabno;

(f)

informacije o obstoječih in prihodnjih medsebojnih povezavah, vključno s tistimi, ki omogočajo dostop do plinskega omrežja Unije, čezmejnih pretokih, čezmejnem dostopu do skladišč in fizični zmogljivosti za prenos plina v obe smeri (v nadaljnjem besedilu: dvosmerna zmogljivost), zlasti v izrednih razmerah;

(g)

podatke o vseh obveznostih javnih služb, povezanih z zanesljivostjo oskrbe s plinom.

(a)

v primerih povezave s proizvodnimi obrati, obrati za UZP in distribucijskimi omrežji; ali

(b)

če je odobreno izvzetje v skladu s členom 7.

(a)

za Luksemburg: ima vsaj dva povezovalna plinovoda z drugimi državami članicami, vsaj dva različna dobavna vira in nobenih skladišč za plin ali obrata za UZP na svojem ozemlju;

(b)

za Slovenijo: ima vsaj dva povezovalna plinovoda z drugimi državami članicami, vsaj dva različna dobavna vira in nobenih skladišč za plin ali obrata za UZP na svojem ozemlju;

(c)

za Švedsko: na svojem ozemlju nima tranzita plina v druge države članice, je njena letna bruto poraba plina manj kot 2 Mtoe in je manj kot 5 % njene skupne porabe primarne energije iz plina.

(a)

predlog za dvosmerno zmogljivost v zvezi s povratnim tokom (v nadaljnjem besedilu: zmogljivost povratnega toka); ali

(b)

zahtevo za izvzetje iz obveznosti omogočanja dvosmerne zmogljivosti.

(a)

odobri izvzetje, če zmogljivost povratnega toka ne bi bistveno okrepila zanesljivosti oskrbe nobene države članice ali regije ali če bi naložbeni stroški bistveno presegali možne koristi za zanesljivost oskrbe; ali

(b)

sprejme predlog za zmogljivost povratnega toka; ali

(c)

od operaterja prenosnega sistema zahteva, naj svoj predlog spremeni.

(a)

izrednih temperatur v sedemdnevnem obdobju največje konice, ki se statistično pojavlja enkrat v 20 letih;

(b)

vsaj 30-dnevnega obdobja izjemno velikega povpraševanja po plinu, ki se statistično pojavlja enkrat v 20 letih; in

(c)

vsaj 30-dnevnega obdobja v primeru prekinitev na posamezni največji infrastrukturi s plinom pri povprečnih zimskih razmerah.

(a)

biti skladna s členom 3(6);

(b)

ne smeta neupravičeno izkrivljati konkurence ali ovirati delovanja notranjega trga s plinom;

(c)

ne smeta negativno vplivati na zmožnost drugih držav članic, da svoje zaščitene odjemalce oskrbujejo v skladu s tem členom v primeru izrednih razmer na nacionalni ravni ali v Uniji ali na regionalni ravni; in

(d)

biti ob izrednih razmerah na ravni Unije ali regije skladna z merili iz člena 11(5).

(a)

z uporabo standardov, navedenih v členih 6 in 8, s prikazom izračuna formule N–1, uporabljenih predpostavk, vključno s tistimi za izračun formule N–1 na regionalni ravni, ter potrebnimi podatki za ta izračun;

(b)

ob upoštevanju vseh ustreznih nacionalnih in regionalnih okoliščin, zlasti velikosti trga, konfiguracije omrežja, dejanskih tokov, vključno s tokovi iz zadevne države članice, možnosti fizičnega toka plina v obe smeri, vključno z morebitno potrebo po okrepitvi prenosnega sistema, obstoječe proizvodnje in skladiščenja ter vloge plina v mešanici energetskih virov, zlasti pri daljinskem ogrevanju, proizvodnji elektrike in dejavnostih industrijskih sektorjev, in dejavnikov varnosti in kakovosti plina;

(c)

z izvajanjem različnih scenarijev izjemno velikega povpraševanja po plinu in prekinitev oskrbe, kot so na primer izpad delovanja glavnih prenosnih infrastruktur, skladišč ali terminalov za UZP ter prekinitev oskrbe s strani dobaviteljev iz tretjih držav, ob upoštevanju preteklih dogodkov, verjetnosti, letnega časa, njihove pogostosti in trajanja ter, kadar je primerno, geopolitičnih tveganj ter ob opredelitvi verjetnih posledic teh scenarijev;

(d)

s prepoznavanjem medsebojnega vpliva in povezanosti tveganj z drugimi državami članicami, vključno med drugim pri medsebojnih povezavah, čezmejnih dobavah, čezmejnem dostopu do skladišč in dvosmerne zmogljivosti;

(e)

ob upoštevanju največje zmogljivosti medsebojne povezave na vsaki vstopni in izstopni točki na meji.

(a)

temeljijo na stopnjah krize iz odstavka 3;

(b)

določajo vlogo in odgovornost podjetij plinskega gospodarstva in industrijskih odjemalcev plina, vključno z zadevnimi proizvajalci elektrike, ob upoštevanju različne stopnje njihove prizadetosti v primeru prekinitev pri oskrbi s plinom, njihovo sodelovanje s pristojnimi organi ter, kadar je primerno, z nacionalnimi regulativnimi organi na vsaki od stopenj krize, opredeljenih v odstavku 3;

(c)

določajo vlogo in odgovornosti pristojnih organov in drugih organov, ki so jim bile dodeljene naloge iz člena 2(2) na vsaki od stopenj krize, opredeljenih v odstavku 3 tega člena;

(d)

zagotovijo, da imajo podjetja plinskega gospodarstva ter industrijski odjemalci plina dovolj priložnosti, da se odzovejo na vsaki stopnji krize;

(e)

po potrebi opredelijo ukrepe in dejavnosti, ki jih je treba sprejeti za zmanjšanje morebitnega vpliva prekinitve v oskrbi s plinom na daljinsko ogrevanje in na oskrbo z električno energijo, pridobljeno iz plina;

(f)

podrobno določajo postopke in ukrepe, ki jih je treba izpeljati pri posamezni stopnji krize, vključno z ustreznimi shemami informacijskih tokov;

(g)

določajo kriznega upravitelja ali skupino in njuno vlogo;

(h)

ugotavljajo pričakovani prispevek tržnih ukrepov, zlasti tistih iz Priloge II za obvladovanje razmer na stopnji pripravljenosti in ublažitev razmer na stopnji izrednih razmer;

(i)

ugotavljajo pričakovani prispevek netržnih ukrepov, zlasti tistih iz Priloge III, ki so predvideni za stopnjo izrednih razmer oziroma jih je treba na tej stopnji izvesti, in ocenjujejo, v kolikšni meri je treba za obvladovanje krize uporabiti te netržne ukrepe, ocenjujejo njihove učinke in določajo postopke za njihovo izvajanje, ob upoštevanju dejstva, da se netržni ukrepi uporabijo samo, če tržni mehanizmi sami ne morejo več zagotoviti dobave, zlasti zaščitenim odjemalcem;

(j)

opisujejo mehanizme za sodelovanje z drugimi državami članicami na vsaki stopnji krize;

(k)

podrobno določajo obveznosti poročanja za podjetja plinskega gospodarstva na stopnji pripravljenosti in stopnji izrednih razmer;

(l)

določijo seznam predhodno določenih ukrepov za zagotovitev plina v primeru izrednih razmer, vključno s trgovskimi sporazumi med strankami, udeleženimi v takšnih ukrepih, in po potrebi mehanizme kompenzacij za podjetja plinskega gospodarstva ob upoštevanju zaupnosti občutljivih podatkov. Takšni ukrepi lahko obsegajo čezmejne sporazume med državami članicami in/ali podjetji plinskega gospodarstva.

(a)

stopnja zgodnjega opozarjanja (zgodnje opozarjanje): kadar so na voljo konkretne, resne in zanesljive informacije, da bi se lahko zgodilo, da pride do znatnega poslabšanja stanja oskrbe in obstaja verjetnost, da bo to vodilo do stopnje pripravljenosti ali izrednih razmer; stopnjo zgodnjega opozarjanja lahko sproži mehanizem za zgodnje opozarjanje;

(b)

stopnja pripravljenosti (pripravljenost): kadar pride do prekinitev v oskrbi ali do izjemno visokega povpraševanja po plinu, kar privede do znatnega poslabšanja razmer v zvezi z oskrbo, vendar trg še lahko obvlada te prekinitve ali povpraševanje brez uporabe netržnih ukrepov;

(c)

stopnja izrednih razmer (izredne razmere): v primeru izjemno visokega povpraševanja po plinu, večjih prekinitev v oskrbi ali drugega znatnega poslabšanja stanja oskrbe in so bili izvedeni vsi ustrezni tržni ukrepi, vendar oskrba s plinom ne more zadostiti preostalemu povpraševanju po plinu, in je zato treba dodatno uvesti netržne ukrepe, zlasti da bi se zagotovila oskrba zaščitenih odjemalcev s plinom v skladu s členom 8.

(a)

se ne sprejmejo ukrepi, ki bi kadar koli neupravičeno omejili pretok plina na notranjem trgu;

(b)

se ne sprejmejo ukrepi, ki bi lahko resno ogrozili oskrbo s plinom v drugi državi članici; in

(c)

se ohrani možnost čezmejnega dostopa do infrastrukture v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2009, kolikor je to tehnično in varnostno izvedljivo, v skladu z načrtom za izredne razmere.

(a)

zagotovi izmenjavo informacij;

(b)

zagotovi doslednost in učinkovitost ukrepov na ravni držav članic in regionalni ravni glede na raven Unije;

(c)

usklajuje ukrepe v zvezi s tretjimi državami.

(a)

se ne uvedejo ukrepi, ki bi kadar koli neupravičeno omejili tok plina znotraj notranjega trga, predvsem pa tok plina do prizadetih trgov;

(b)

se ne sprejmejo ukrepi, ki bi lahko resno ogrozili oskrbo s plinom v drugi državi članici; ter

(c)

se ohrani možnost čezmejnega dostopa do infrastrukture v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2009, kolikor je to tehnično in varnostno izvedljivo, v skladu z načrtom za izredne razmere.

(a)

zanesljivosti oskrbe s plinom, vselej, še posebej pa v primeru izrednih razmer;

(b)

vseh informacij, ki so pomembne za zanesljivost oskrbe s plinom na nacionalni in regionalni ravni ter na ravni Unije;

(c)

najboljših praks in možnih smernic za vse udeležene strani;

(d)

ravni zanesljivosti oskrbe, referenčnih meril in metodologij ocenjevanja;

(e)

scenarijev ukrepanja na nacionalni in regionalni ravni ter na ravni Unije in preizkusov pripravljenosti;

(f)

ocene preventivnih načrtov ukrepov in načrtov za izredne razmere ter izvajanja ukrepov iz teh načrtov;

(g)

usklajevanja ukrepov za reševanje izrednih razmer znotraj Unije, s tretjimi državami ki so pogodbenice Pogodbe o ustanovitvi Energetske skupnosti ter z drugimi tretjimi državami;

(h)

pomoči, ki jo potrebujejo najbolj prizadete države.

(a)

dnevne napovedi povpraševanja in ponudbe plina za naslednje tri dni;

(b)

dnevni pretok plina na vseh čezmejnih vstopnih in izstopnih točkah ter na vseh točkah, ki omrežje povezujejo s proizvodnim obratom, skladiščem ali terminalom za UZP v mcm/d;

(c)

obdobje, izraženo v dnevih, ko se predvideva, da je mogoče zagotoviti oskrbo s plinom zaščitenim odjemalcem.

(a)

informacije iz odstavka 2;

(b)

informacije o ukrepih, ki jih pristojni organ namerava izvesti in jih je že izvedel za ublažitev izrednih razmer, in informacije o njihovi učinkovitosti;

(c)

zahteve po dodatnih ukrepih, ki naj jih izvedejo drugi pristojni organi;

(d)

ukrepe, ki so bili izvedeni na zahtevo drugih pristojnih organov.

(a)

najpozneje do 3. decembra 2011 države članice Komisiji posredujejo obstoječe medvladne sporazume, sklenjene s tretjimi državami, ki vplivajo na razvoj plinske infrastrukture in oskrbe s plinom. Kadar se sklenejo novi medvladni sporazumi s tretjimi državami, ki imajo tak vpliv, države članice Komisijo obvestijo;

(b)

Podjetja plinskega gospodarstva za obstoječe pogodbe ter za nove pogodbe in v primeru sprememb obstoječih pogodb najpozneje do 3. decembra 2011 obvestijo zadevne pristojne organe o naslednjih podrobnostih pogodb, ki trajajo več kot eno leto, sklenjenih z dobavitelji iz tretjih držav:

(a)

pripravi sklepne ugotovitve o možnih načinih za izboljšanje zanesljivosti oskrbe na ravni Unije, oceni možnost izvedbe ocene tveganja in oblikovanja preventivnih načrtov ukrepov in načrtov za izredne razmere na ravni Unije ter Evropski parlament in Svet obvesti o izvajanju te uredbe, med drugim vključno z napredkom, doseženim na področju medsebojne povezanosti trga; ter

(b)

poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o splošni skladnosti nacionalnih preventivnih načrtov ukrepov in načrtov za izredne razmere ter o njihovem prispevku k solidarnosti in pripravljenosti z vidika Unije.

(a)

za točko (1) drugega odstavka člena 2, člena 3(2), člena 9(1) in točk (a) in (b) člena 13(6): 12 mesecev;

(b)

za člen 4(2) in člen 8(1): 18 mesecev;

(c)

za člen 4(5): 24 mesecev;

(d)

za člen 6(5): 36 mesecev;

(e)

za člen 6(1): 48 mesecev

12.11.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

L 295/23

(1)

Gozdovi zagotavljajo številne okoljske, gospodarske in družbene koristi, vključno z lesnimi in nelesnimi gozdnimi proizvodi in okoljskimi storitvami, pomembnimi za človeštvo, kot so ohranjanje biotske raznovrstnosti in ekosistemskih funkcij ter varovanje podnebnega sistema.

(2)

Zaradi vedno večjega povpraševanja po lesu in lesnih proizvodih po svetu ter institucionalnih in upravnih pomanjkljivosti v gozdarskem sektorju v številnih državah, ki pridobivajo les, nezakonita sečnja in z njo povezano trgovanje zbujata vse večjo skrb.

(3)

Nezakonita sečnja je zelo razširjen in zaskrbljujoč mednarodni problem. Za gozdove pomeni veliko grožnjo, saj povečuje njihovo krčenje in degradacijo, to pa povzroča približno 20 % svetovnih emisij CO2, ogroža biotsko raznovrstnost in trajnostno upravljanje gozdov ter razvoj, pa tudi gospodarsko preživetje subjektov, ki ravnajo v skladu z veljavno zakonodajo. Prav tako prispeva k dezertifikaciji in eroziji prsti ter lahko zaostri ekstremne vremenske pojave in poplave. Poleg tega ima tudi družbene, politične in gospodarske posledice, ki pogosto izpodkopavajo napredovanje na poti k dobremu upravljanju in ogroža preživetje lokalnih skupnosti, ki so odvisne od gozda, in je lahko povezana z oboroženimi spopadi. Pričakuje se, da boj proti problemu nezakonite sečnje v okviru te uredbe na stroškovno učinkovit način prispeva k prizadevanjem Unije za blažitev podnebnih sprememb, razumeti pa bi ga bilo treba kot dopolnitev ukrepov in zavez Unije v povezavi z Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja.

(4)

Sklep št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu (3) kot prednostna ukrepa določa preučitev možnosti za dejavne ukrepe za preprečevanje nezakonite sečnje lesa in boj proti njej ter nadaljevanje dejavne udeležbe Unije in držav članic pri izvajanju svetovnih ter regionalnih resolucij in sporazumov o vprašanjih, povezanih z gozdovi.

(5)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 21. maja 2003 z naslovom „Izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (FLEGT): Predlog akcijskega načrta EU“ predlagala sveženj ukrepov za podporo mednarodnim prizadevanjem za rešitev problema nezakonite sečnje in z njo povezanega trgovanja v okviru splošnih prizadevanj Unije za uresničitev trajnostnega gospodarjenja z gozdovi.

(6)

Evropski parlament in Svet se zavedata, da bi morala Unija prispevati k svetovnim prizadevanjem za reševanje problema nezakonite sečnje, in sta pozdravila navedeno sporočilo.

(7)

V skladu z namenom navedenega sporočila, tj. zagotoviti, da v Unijo vstopijo samo lesni proizvodi, ki so bili proizvedeni v skladu z nacionalno zakonodajo države proizvajalke lesa, se Unija pogaja o prostovoljnih sporazumih o partnerstvu (v nadaljnjem besedilu: prostovoljni sporazumi o partnerstvu FLEGT) z državami proizvajalkami lesa (v nadaljnjem besedilu: države partnerice), ki pogodbenicam nalagajo zakonsko zavezujoče obveznosti glede izvajanja sheme izdajanja dovoljenj in ureditve trgovanja z lesom in lesnimi proizvodi, ki so zajeti v teh prostovoljnih sporazumih o partnerstvu FLEGT.

(8)

Zaradi razsežnosti in nujnosti problema bi bilo treba dejavno podpirati preprečevanje nezakonite sečnje in z njo povezanega trgovanja, dopolniti in okrepiti pobudo za prostovoljne sporazume o partnerstvu FLEGT in izboljšati usklajenost med politikami za ohranjanje gozdov in doseganje visoke ravni varovanja okolja, vključno s preprečevanjem podnebnih sprememb in izgube biotske raznovrstnosti.

(9)

Priznati bi bilo treba prizadevanja držav, ki so sklenile prostovoljne sporazume o partnerstvu FLEGT z Unijo, in načela, vključena vanje, zlasti v zvezi z opredelitvijo zakonitega pridobivanja lesa, ter nadalje spodbujati države, naj sprejmejo prostovoljne sporazume o partnerstvu FLEGT. Upoštevati bi bilo treba tudi, da se na podlagi sheme za izdajanje dovoljenj FLEGT v Unijo izvažajo samo les, pridobljen v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo, in lesni proizvodi, pridobljeni iz takega lesa. V ta namen bi bilo treba šteti, da je les, ki je sestavni del lesnih proizvodov, navedenih v prilogah II in III k Uredbi Sveta (ES) št. 2173/2005 z dne 20. decembra 2005 o vzpostavitvi sheme izdajanja dovoljenj FLEGT za uvoz lesa v Evropsko skupnost (4), ki izvirajo iz držav partneric, navedenih v Prilogi I k navedeni uredbi, pridobljen zakonito, če so ti proizvodi v skladu z navedeno uredbo ter vsemi izvedbenimi določbami.

(10)

Upoštevati bi bilo tudi treba, da Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES) od pogodbenic CITES zahteva, da dovoljenje CITES za izvoz izdajo samo za vrste, navedene na seznamu CITES, ki so bile odvzete v skladu z nacionalno zakonodajo države izvoznice. V ta namen bi bilo treba šteti, da je bil les iz vrst, navedenih v prilogah A, B ali C k Uredbi Sveta (ES) št. 338/97 z dne 9. decembra 1996 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi (5), pridobljen zakonito, če je v skladu z navedeno uredbo ter vsemi izvedbenimi določbami.

(11)

Ob upoštevanju, da bi bilo treba spodbujati uporabo recikliranega lesa in lesnih proizvodov in da bi vključitev teh proizvodov v področje uporabe te uredbe pomenila nesorazmerno obremenitev za gospodarske subjekte, bi bilo treba iz področja uporabe te uredbe izključiti uporabljen les in lesne proizvode, ki so na koncu svojega življenjskega cikla in bi bili sicer v nasprotnem primeru odstranjeni kot odpadki.

(12)

Dajanje nezakonito pridobljenega lesa ali lesnih proizvodov iz takega lesa prvič na notranji trg bi bilo treba prepovedati v obliki enega od ukrepov te uredbe. Glede na kompleksnost vprašanja nezakonite sečnje, njenih temeljnih vzrokov ter njenih učinkov, bi bilo treba sprejeti posebne ukrepe, usmerjene na ravnanje gospodarskih subjektov.

(13)

V okviru akcijskega načrta v zvezi s FLEGT lahko Komisija in po potrebi države članice podpirajo in izvajajo študije in raziskave o obsegu in vrstah nezakonite sečnje v različnih državah ter takšne informacije javno objavljajo, prav tako pa podpirajo praktično usmerjanje gospodarskih subjektov pri izvajanju zakonodaje v državah, ki pridobivajo les.

(14)

Ker ni ustrezne mednarodno sprejete opredelitve, bi se morala kot podlaga za opredelitev nezakonite sečnje uporabljati zakonodaja države, v kateri je bil les pridobljen, vključno z ureditvami ter akti za izvajanje ustreznih mednarodnih konvencij, katerih pogodbenica je ta država.

(15)

Mnogi lesni proizvodi so obdelani v številnih postopkih, preden in potem ko so prvič dani na notranji trg. Da bi se izognili nepotrebnim upravnim obremenitvam, bi moral sistem potrebne skrbnosti veljati le za tiste gospodarske subjekte, ki les in lesne proizvode dajo prvič na notranji trg, medtem ko bi bilo treba od trgovca v dobavni verigi zahtevati, da zagotovi osnovne informacije o svojem dobavitelju in kupcu, da bi omogočili sledljivost lesa in lesnih proizvodov.

(16)

Na podlagi sistemskega pristopa bi morali gospodarski subjekti, ki les in lesne proizvode iz takega lesa dajo prvič na notranji trg, sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da se na notranji trg ne daje nezakonito pridobljen les in lesni proizvodi, pridobljeni iz takega lesa. Gospodarski subjekti bi si morali v ta namen z uporabo sistema ukrepov in postopkov z vso potrebno skrbnostjo prizadevati za zmanjšanje tveganja dajanja na notranji trg nezakonito pridobljenega lesa in lesnih proizvodov, pridobljenih iz tega lesa.

(17)

Sistem potrebne skrbnosti zajema tri elemente, ki so neločljivo povezani z obvladovanjem tveganja: dostop do informacij, oceno tveganja in zmanjšanje ugotovljenega tveganja. Sistem potrebne skrbnosti bi moral omogočiti dostop do informacij o virih in dobaviteljih lesa in lesnih proizvodov, ki se prvič dajejo na notranji trg, ter do ustreznih informacij, kot so skladnost z veljavno zakonodajo, država poseka, vrsta in količina ter po potrebi lokalno področje in dovoljenje za posek. Gospodarski subjekti bi morali na podlagi teh informacij oceniti tveganje. Ugotovljeno tveganje bi morali gospodarski subjekti zmanjšati na način, ki je sorazmeren s tem tveganjem, da bi preprečili dajanje na notranji trg nezakonito pridobljenega lesa in lesnih proizvodov, pridobljenih iz tega lesa.

(18)

Da bi preprečili nepotrebno upravno obremenitev, bi bilo treba določiti, da gospodarskim subjektom, ki že uporabljajo sisteme ali postopke, ki so v skladu z zahtevami te uredbe, ni treba vzpostaviti novih sistemov.

(19)

Zaradi prepoznavanja dobre prakse v gozdarskem sektorju se lahko pri ocenjevanju tveganja uporablja certificiranje ali druge preverjene sheme tretjih strani, ki vključujejo preverjanje usklajenosti z veljavno zakonodajo.

(20)

Gozdarski sektor je zelo pomemben za gospodarstvo Unije. Organizacije gospodarskih subjektov so v tem sektorju pomembni akterji, saj zastopajo interese subjektov v velikem obsegu in sodelujejo z različnimi zainteresiranimi stranmi. Te organizacije imajo tudi strokovno znanje in zmogljivosti, da lahko preučujejo zadevno zakonodajo ter svojim članom olajšajo njeno izpolnjevanje, vendar ne bi smele teh zmožnosti uporabiti za prevlado na trgu. Za lažje izvajanje te uredbe in za spodbujanje razvoja dobre prakse bi bilo treba ustrezno priznati organizacije, ki so oblikovale sisteme potrebne skrbnosti v skladu z zahtevami te uredbe. Priznanje nadzornih organizacij ali njihov preklic bi morala potekati pošteno in pregledno. Seznam takšnih priznanih organizacij bi moral biti objavljen, da bi gospodarskim subjektom omogočili, da jih uporabijo.

(21)

Pristojni organi bi morali redno opravljati preglede nadzornih organizacij, da bi preverili, ali dejansko izpolnjujejo obveznosti, določene v tej uredbi. Poleg tega bi si pristojni organi morali prizadevati za opravljanje pregledov, kadar posedujejo zadevne informacije, vključno z utemeljenimi pomisleki tretjih strani.

(22)

Pristojni organi bi morali nadzorovati dejansko izpolnjevanje obveznosti, ki jih za gospodarske subjekte predpisuje ta uredba. V ta namen bi morali pristojni organi po potrebi v skladu z načrtom izvajati uradne preglede, ki lahko vključujejo preglede prostorov gospodarskih subjektov in revizije na kraju samem, in bi jim moralo biti omogočeno, da od gospodarskih subjektov zahtevajo sprejetje sanacijskih ukrepov, kadar je to potrebno. Poleg tega bi si pristojni organi morali prizadevati za opravljanje pregledov, kadar posedujejo zadevne informacije, vključno z utemeljenimi pomisleki tretjih strani.

(23)

Pristojni organi bi morali hraniti podatke o pregledih, ustrezne informacije pa bi morale biti na voljo v skladu z Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju (6).

(24)

Ob upoštevanju mednarodnega značaja nezakonite sečnje in s tem povezanega trgovanja bi morali pristojni organi sodelovati med seboj ter z upravnimi organi tretjih držav in Komisijo.

(25)

Da bi izboljšali zmožnost gospodarskih subjektov, ki dajejo na notranji trg les in lesne proizvode, izpolnjevati zahteve iz te uredbe, ob upoštevanju položaja majhnih in srednje velikih podjetij, lahko države članice, ki bi jim po potrebi pomagala Komisija, gospodarskim subjektom zagotovijo tehnično in drugo pomoč ter spodbujajo izmenjavo informacij. Takšna pomoč gospodarskih subjektov ne bi smela odvezovati od njihove obveznosti do potrebne skrbnosti.

(26)

Trgovci in nadzorne organizacije ne bi smeli sprejeti ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev te uredbe.

(27)

Države članice bi morale zagotoviti, da se kršenje te uredbe, vključno z gospodarskimi subjekti, trgovci in nadzornimi organizacijami, kaznuje z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kaznimi. Z nacionalnimi predpisi je lahko določeno, da po uporabi učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni za kršitve prepovedi dajanja nezakonito pridobljenega lesa ali lesnih proizvodov iz takega lesa na notranji trg, tega lesa in lesnih proizvodov ne bi bilo treba nujno uničiti, pač pa bi se jih lahko namesto tega uporabljalo ali z njimi razpolagalo za namene v javnem interesu.

(28)

Komisijo bi bilo treba pooblastiti, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejme delegirane akte v zvezi s postopki za priznanje nadzornih organizacij ali njihovo zavrnitev, nadaljnjimi ustreznimi merili ocenjevanja tveganja, ki bi lahko bila potrebna za dopolnitev tistih, ki so že določena s to uredbo, ter seznami lesa in lesnih proizvodov, za katere se uporablja ta uredba. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov.

(29)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejetje podrobnih pravil v zvezi s pogostostjo in vrsto pregledov nadzornih organizacij, ki jih opravijo pristojni organi, ter v zvezi s sistemi potrebne skrbnosti razen glede nadaljnjih ustreznih meril za ocenjevanje tveganja. V skladu s členom 291 PDEU je treba pravila in splošna načela v zvezi z mehanizmi, s katerimi države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije, določiti vnaprej z uredbo, sprejeto po rednem zakonodajnem postopku. Do sprejetja te nove uredbe se še naprej uporablja Sklep Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7), razen regulativnega postopka s pregledom, ki se ne uporablja.

(30)

Gospodarskim subjektom in pristojnim organom bi bilo potrebno omogočiti zadosti časa, da bi se lahko pripravili na izpolnjevanje zahtev iz te uredbe.

(31)

Ker cilja te uredbe, in sicer boja proti nezakoniti sečnji in z njo povezanemu trgovanju, države članice same ne morejo zadovoljivo doseči, in ga je zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega okvirov, potrebnih za dosego navedenega cilja –

(a)

„les in lesni proizvodi“ pomeni les in lesne proizvode, določene v Prilogi, z izjemo lesnih proizvodov ali delov takšnih proizvodov, proizvedenih iz lesa ali lesnih proizvodov, ki so na koncu svojega življenjskega cikla in bi bili sicer v nasprotnem primeru odstranjeni kot odpadki, kakor je opredeljeno v členu 3(1) Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih (8);

(b)

„dajanje na trg“ pomeni vsako prvo dobavo lesa in lesnih proizvodov za distribucijo ali uporabo na notranjem trgu v okviru gospodarske dejavnosti, bodisi odplačno ali neodplačno. To vključuje tudi dobavo na osnovi komuniciranja na daljavo, kakor je opredeljeno v Direktivi 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo (9). Dobava na notranji trg lesnih proizvodov, pridobljenih iz lesa ali lesnih proizvodov, ki so že bili dani na notranji trg, ne pomeni „dajanja na trg“;

(c)

„gospodarski subjekt“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki daje na trg les ali lesne proizvode;

(d)

„trgovec“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki v okviru gospodarske dejavnosti na notranjem trgu prodaja ali kupuje les ali lesne proizvode, ki so že bili dani na notranji trg;

(e)

„država pridobivanja“ pomeni državo ali ozemlje, na katerem je bil les ali les, iz katerega so izdelani lesni proizvodi, pridobljen;

(f)

„zakonito pridobljeno“ pomeni pridobljeno v skladu z veljavno zakonodajo države pridobivanja;

(g)

„nezakonito pridobljeno“ pomeni pridobljeno v nasprotju z veljavno zakonodajo države pridobivanja;

(h)

„veljavna zakonodaja“ pomeni veljavno zakonodajo države pridobivanja, vključuje pa naslednje:

(a)

gospodarske subjekte ali trgovce, ki so dobavili les in lesne proizvode; in

(b)

po potrebi, trgovce, ki so jim dobavili les in lesne proizvode.

(a)

ukrepi in postopki, ki omogočajo dostop do naslednjih informacij o dobavi lesa in lesnih proizvodov, danih na trg s strani gospodarskega subjekta:

(b)

postopki ocenjevanja tveganja gospodarskemu subjektu omogočijo, da analizira in oceni tveganje nezakonito pridobljenega lesa ali lesnih proizvodov, pridobljenih iz takega lesa, ki se dajejo na trg.

Pri takšnih postopkih se upoštevajo informacije iz točke (a) ter ustrezna merila ocenjevanja tveganja, vključno z:

(c)

razen kadar je bilo med postopki ocenjevanja tveganja, kakor je navedeno v točki (b), ugotovljeno, da je tveganje zanemarljivo, postopki za zmanjševanje tveganja pomenijo sveženj ukrepov in postopkov, ki so zadostni in sorazmerni za učinkovito zmanjšanje tveganja in lahko vključujejo zahtevo po dodatnih informacijah ali dokumentih ter/ali zahtevo po preverjanju, ki ga opravi tretja stran.

(a)

vzdržuje in redno ocenjuje sistem potrebne skrbnosti, določen v členu 6, ter gospodarskim subjektom dodeli pravico do njegove uporabe;

(b)

preverja pravilno uporabo svojega sistema potrebne skrbnosti s strani gospodarskih subjektov;

(c)

sprejme ustrezne ukrepe, če gospodarski subjekt njenega sistema potrebne skrbnosti ne uporablja pravilno, vključno z obvestilom pristojnim organom v primeru znatne ali ponavljajoče se kršitve s strani gospodarskega subjekta.

(a)

je pravna oseba s sedežem v Uniji;

(b)

ima ustrezno strokovno znanje in je zmožna opravljati dejavnosti iz odstavka 1; ter

(c)

zagotovi, da ni navzkrižja interesov pri izvajanju njenih dejavnosti.

(a)

pregled sistema potrebne skrbnosti, vključno s postopki za ocenjevanje in zmanjševanje tveganja;

(b)

pregled dokumentacije in evidenc, ki kažejo ustrezno delovanje sistema potrebne skrbnosti in postopkov;

(c)

naključne preglede, vključno z revizijami na kraju samem.

(a)

zaseg lesa in lesnih proizvodov;

(b)

prepoved trženja lesa in lesnih proizvodov.

(a)

denarne kazni v sorazmerju z okoljsko škodo, vrednostjo zadevnega lesa ali zadevnih lesnih proizvodov ter davčnimi izgubami in gospodarsko škodo, ki jo je povzročila kršitev; raven kazni se izračuna tako, da se zagotovi, da se odgovornim osebam s temi kaznimi učinkovito odvzamejo gospodarske koristi, ki so si jih pridobili s hudimi kršitvami, in sicer brez poseganja v njihovo legitimno pravico do opravljanja poklica, in raven denarne kazni se v primeru ponavljajočih se hudih kršitev postopno zvišuje;

(b)

zaseg zadevnega lesa in zadevnih lesnih proizvodov;

(c)

takojšen začasni odvzem dovoljenja za trgovanje.

12.11.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

L 295/35

(1)

Zagotoviti bi bilo treba visoko splošno raven varnosti v civilnem letalstvu v Evropi in storiti vse, da se zmanjša število nesreč in incidentov in se tako okrepi zaupanje javnosti v letalski promet.

(2)

S hitrimi preiskavami nesreč in incidentov v zvezi z varnostjo v civilnem letalstvu se izboljšuje varnost v letalstvu, kar pomaga preprečevati nastanek nesreč in incidentov.

(3)

Poročanje, analiza in posredovanje izsledkov o incidentih zaradi varnosti so bistvenega pomena za povečanje varnosti v letalstvu. Zato bi morala Komisija do 31. decembra 2011 predložiti predlog o reviziji Direktive 2003/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2003 o poročanju o dogodkih v civilnem letalstvu (4).

(4)

Edini cilj preiskav v zvezi z varnostjo bi moral biti preprečevanje ponovnih nesreč in incidentov in ne ugotavljanje krivde ali odgovornosti.

(5)

Upoštevati bi bilo treba Konvencijo o mednarodnem civilnem letalstvu, podpisano v Čikagu 7. decembra 1944 („Čikaška konvencija“), ki določa izvajanje ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnega delovanja zrakoplovov. Upoštevati je treba zlasti Prilogo 13 k Čikaški konvenciji in njene naknadne spremembe, ki določajo priporočene mednarodne smernice in priporočila za preiskavo letalskih nesreč in incidentov, ter pomen izrazov država registracije, država upravljavca, država načrtovanja, država proizvodnje in država dogodka iz te priloge.

(6)

V skladu z mednarodnimi standardi in priporočenimi praksami iz Priloge 13 k Čikaški konvenciji je za izvajanje preiskav nesreč in resnih incidentov odgovorna država, v kateri se je nesreča ali resen incident zgodil, ali država registracije, kadar ni mogoče natančno določiti, ali je kraj nesreče ali resnega incidenta na ozemlju katere koli države. Država lahko nalogo izvajanja prenese na drugo državo ali zahteva njeno pomoč. Preiskave v zvezi z varnostjo v Uniji bi bilo treba izvajati na podoben način.

(7)

Izkušnje, pridobljene pri izvajanju Direktive Sveta 94/56/ES z dne 21. novembra 1994 o določitvi temeljnih načel za vodenje preiskav nesreč in incidentov v civilnem letalstvu (5) bi bilo treba uporabiti, da se izboljša učinkovitost sistemov za preiskave in preprečevanje nesreč in incidentov v civilnem letalstvu v Uniji.

(8)

Upoštevati bi bilo treba spremembe, ki so se v institucionalnem in ureditvenem okviru za varnost civilnega letalstva v Uniji zgodile po sprejetju Direktive 94/56/ES, še zlasti pa po ustanovitvi Evropske agencije za varnost v letalstvu („EASA“). Ker se varnost v letalstvu vse bolj ureja na ravni Unije, bi bilo treba upoštevati tudi razsežnost varnostnih priporočil v celotni Uniji.

(9)

EASA v imenu držav članic opravlja funkcije in naloge države načrtovanja, proizvodnje in registracije, kadar se te nanašajo na odobritve načrtov, kot določa Čikaška konvencija in njene priloge. Zaradi tega in v skladu s Prilogo 13 k Čikaški konvenciji bi morala biti EASA povabljena k sodelovanju pri preiskavah v zvezi z varnostjo, da lahko v okviru svojih pristojnosti prispeva k učinkovitosti slednjih in zagotovi varnost projektiranja zrakoplovov, brez poseganja v neodvisnost preiskav. Podobno bi bilo treba k sodelovanju v preiskavah v zvezi z varnostjo povabiti tudi nacionalne organe za civilno letalstvo.

(10)

Zaradi njihove odgovornosti za varnost bi morale osebe, ki jih imenujejo EASA in nacionalni organi za civilno letalstvo, imeti dostop do podatkov, ki so pomembni za določitev učinkovitosti varnostnih zahtev.

(11)

Za zagotovitev boljšega preprečevanja letalskih nesreč in incidentov bi morala EASA v sodelovanju s pristojnimi organi držav članic sodelovati tudi pri izmenjavi in analizi informacij v okviru sistemov poročanja o dogodkih v skladu z Direktivo 2003/42/ES, pri čemer se izogne vsakršnemu navzkrižju interesov. Te informacije bi bilo treba ustrezno zaščititi pred nepooblaščeno rabo ali razkritjem.

(12)

Zagotovo bi bilo za preiskave v zvezi z varnostjo koristno sodelovanje EASA in pristojnih organov držav članic pri izmenjavi in analizi informacij v skladu z Direktivo 2003/42/ES z omogočanjem spletnega dostopa do pomembnih informacij, povezanih z varnostjo, iz osrednje zbirke informacij o dogodkih v civilnem letalstvu.

(13)

Obseg preiskav v zvezi z varnostjo bi moral temeljiti na izkušnjah, ki jih je pri takih preiskavah mogoče nabrati in jih uporabiti za izboljšanje varnosti v letalstvu, še zlasti pa je treba upoštevati stroškovno učinkovito uporabo sredstev za preiskave v Uniji.

(14)

Preiskave nesreč in incidentov bi moral izvajati neodvisen organ za preiskave v zvezi z varnostjo ali pa bi morale potekati pod njegovim nadzorom, da se prepreči morebitno navzkrižje interesov in vsako možno zunanje vmešavanje v ugotavljanje vzrokov preiskovanih dogodkov.

(15)

Organi za preiskave v zvezi z varnostjo imajo osrednjo vlogo v preiskovalnem postopku v zvezi z varnostjo. Njihovo delo je izredno pomembno za določitev vzrokov nesreče ali resnega incidenta. Zato je pomembno, da lahko svoje preiskave izvajajo popolnoma neodvisno in tudi, da imajo finančne in človeške vire, potrebne za uspešno in učinkovito izvajanje preiskav.

(16)

Okrepiti bi bilo treba zmogljivost organov držav članic za preiskave v zvezi z varnostjo, ti pa morajo med seboj sodelovati, da bi se izboljšala učinkovitost preiskav ter preprečevanje nesreč in incidentov v civilnem letalstvu v Uniji.

(17)

Usklajevalno vlogo organov za preiskave v zvezi z varnostjo bi bilo treba pripoznati in okrepiti v evropskem okviru, da bi se zagotovila resnična dodana vrednost na področju varnosti v letalstvu, na podlagi že obstoječega sodelovanja med temi organi in preiskovalnimi službami držav članic, ki bi jih bilo treba uporabiti na najučinkovitejši način. To pripoznavanje in okrepitev bi se lahko dosegla z ustanovitvijo evropskega omrežja organov za preiskave v zvezi z varnostjo civilnega letalstva („omrežje“) z jasno opredeljeno vlogo in nalogami.

(18)

Omrežje bi moralo svoje dejavnosti usklajevanja opravljati pregledno in neodvisno, Unija pa bi ga morala aktivno podpirati.

(19)

Cilje te uredbe je mogoče bolje uresničiti s sodelovanjem s tretjimi državami, ki bi se lahko udeleževale dejavnosti omrežja kot opazovalke.

(20)

Ker je bistveno zagotoviti jasne pravice za preiskave v zvezi z varnostjo, bi morale države članice v skladu z veljavno zakonodajo o pooblastilih organov, pristojnih za sodne preiskave, in po potrebi v tesnem sodelovanju s temi organi zagotoviti, da lahko organi za preiskave v zvezi z varnostjo opravljajo svoje naloge pod najboljšimi možnimi pogoji v interesu varnosti v letalstvu. Organom za preiskave v zvezi z varnostjo bi bilo treba zato nemudoma dovoliti neomejen dostop do kraja nesreče in jim dati na razpolago vse elemente, potrebne za izpolnitev zahtev preiskave v zvezi z varnostjo, brez ogrožanja ciljev sodne preiskave.

(21)

Učinkovita preiskava v zvezi z varnostjo je mogoča le, če so se ustrezno ohranili pomembni dokazi.

(22)

Sistem varnosti v civilnem letalstvu temelji na povratnih informacijah in izkušnjah iz nesreč in incidentov, pri katerih je treba strogo uporabljati pravila o zaupnosti, da se zagotovi dostopnost dragocenih virov informacij tudi v prihodnje. V tem smislu bi bilo treba občutljive informacije o varnosti ustrezno zaščititi.

(23)

Nesreča sproži veliko različnih javnih interesov, kot sta preprečevanje nesreč v prihodnje in dobro delovanje sodstva. Ti interesi presegajo posamezne interese vpletenih strani in posamezen dogodek. Potrebno je pravo ravnovesje med vsemi interesi, da se zavaruje prevladujoči javni interes.

(24)

Sistem civilnega letalstva bi moral spodbujati tudi okolje, ki ni kaznovalno, kar bi olajšalo spontano poročanje o dogodkih in tako pospešilo uvajanje načela kulture pravičnosti.

(25)

Informacije, ki jih je neka oseba dala med preiskavo v zvezi z varnostjo, ne bi smele biti uporabljene proti tej osebi, pri tem pa se v celoti spoštujejo ustavna načela in nacionalno pravo.

(26)

Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da omejijo primere, v katerih se sprejme odločitev o razkritju informacij, pridobljenih med preiskavo v zvezi z varnostjo, ne da bi to vplivalo na nemoteno delovanje sodnega sistema.

(27)

Za preprečevanje nesreč in incidentov je pomembno, da se v čim krajšem času sporočijo pomembne informacije, vključno zlasti s poročili in varnostnimi priporočili, ki izhajajo iz preiskav v zvezi z varnostjo.

(28)

Da bi se zagotovilo primerno preprečevanje nesreč in incidentov v civilnem letalstvu, bi morali pristojni organi vedno upoštevati varnostna priporočila, ki nastanejo na podlagi preiskav nesreč in resnih incidentov ali drugih virov, kot so varnostne študije, in po potrebi ravnati v skladu z njimi.

(29)

Napredek na področju raziskav pri določanju položaja zrakoplovov v realnem času in dostopu do informacij v zapisovalnikih poletov na daljavo, ne da bi ti morali biti tudi fizično dosegljivi, bi bilo treba spodbujati, da bi izboljšali sredstva, ki so na voljo preiskovalcem za ugotavljanje vzrokov za nesrečo, in izboljšali možnosti za preprečevanje ponovnih nesreč. Tak napredek bi predstavljal pomemben korak naprej na področju varnosti v letalstvu.

(30)

Izkušnje kažejo, da je zanesljive sezname oseb na letalu včasih težko pridobiti na hiter način in tudi, da je pomembno določiti rok v katerem je mogoče od letalskih družb zahtevati take sezname. Poleg tega je podatke s takih seznamov treba zaščititi pred nepooblaščeno rabo ali razkritjem. Podobno je treba zagotoviti informacije o nevarnem blagu na krovu zrakoplova, ki je bil udeležen v nesreči, da se kar najbolj zmanjšajo tveganja za preiskovalce za varnost na kraju dogodka.

(31)

Po letalski nesreči je težko hitro določiti ustrezno kontaktno osebo, ki jo je treba obvestiti o prisotnosti potnika na letalu. Potnikom bi bilo zato treba dati možnost, da navedejo kontaktno osebo.

(32)

Žrtvam letalskih nesreč in njihovim sorodnikom bi bilo treba primerno določiti pomoč.

(33)

Način, kako države članice in letalske družbe obravnavajo nesrečo in njene posledice, je ključnega pomena. Zato bi morale imeti države članice načrt nujnih ukrepov, ki bi zajemal zlasti hitro posredovanje na letališču ter pomoč žrtvam nesreč v civilnem letalstvu in njihovim sorodnikom. Tudi letalske družbe bi morale imeti načrt za pomoč žrtvam nesreč v civilnem letalstvu in njihovim sorodnikom. Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti podpori žrtvam, njihovim sorodnikom in združenjem ter komunikaciji z njimi.

(34)

Pri uporabi te uredbe bi bilo treba v celoti upoštevati pravila o dostopu do podatkov, obdelavi podatkov in varstvu posameznikov, določena v ustreznih pravnih aktih Unije.

(35)

Kazni bi morale omogočiti zlasti kaznovanje vsake osebe, ki v nasprotju s to uredbo razkrije informacije, ki jih ščiti ta uredba; ovira delovanje organa za preiskave v zvezi z varnostjo tako, da preiskovalcem preprečuje izvajanje njihovih dolžnosti ali odklanja zagotavljanje koristnih posnetkov, pomembnih informacij in dokumentov, jih skriva, spreminja ali uničuje; ali kljub temu, da ve za nesrečo ali resen incident, o tem ne obvesti pristojnih organov.

(36)

Ker cilja te uredbe, in sicer določitve skupnih predpisov na področju varnosti v civilnem letalstvu, države članice ne morejo zadovoljivo doseči same in ker se ta cilj zaradi vseevropske razsežnosti in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja.

(37)

Zato bi bilo treba Direktivo 94/56/ES razveljaviti.

(38)

Ministrska izjava o gibraltarskem letališču, dogovorjena na prvem ministrskem srečanju Foruma za dialog o Gibraltarju 18. septembra 2006 v Córdobi, bo nadomestila skupno izjavo o gibraltarskem letališču, podano 2. decembra 1987 v Londonu, njeno dosledno upoštevanje pa velja kot upoštevanje izjave iz leta 1987 –

1.

„nesreča“ je dogodek, povezan z delovanjem zrakoplova, ki se v primeru zrakoplova s posadko zgodi v času od vkrcanja katere koli osebe v zrakoplov, ki namerava leteti, do izkrcanja vseh teh oseb, ali ki se v primeru zrakoplova brez posadke zgodi v času od trenutka, ko je zrakoplov pripravljen za vožnjo z namenom leteti, do trenutka, ko se ob koncu leta ustavi in je njegov primarni pogonski sistem izključen, pri čemer:

2.

„pooblaščeni predstavnik“ je oseba, ki jo država na podlagi njenih kvalifikacij imenuje za namen sodelovanja v preiskavi v zvezi z varnostjo, ki jo vodi druga država. Pooblaščeni predstavnik, ki ga imenuje država članica, prihaja iz organa za preiskave v zvezi z varnostjo;

3.

„svetovalec“ je oseba, ki jo država na podlagi njenih kvalifikacij imenuje z namenom, da pooblaščenemu predstavniku pomaga v preiskavi v zvezi z varnostjo;

4.

„vzroki“ so dejanja, opustitve, dogodki, okoliščine ali njihova kombinacija, ki so privedli do nesreče ali incidenta; prepoznavanje vzrokov ne pomeni ugotavljanja krivde ali določanja upravne, civilne ali kazenske odgovornosti;

5.

„smrtna poškodba“ je poškodba, ki jo utrpi oseba v nesreči in katere posledica je njena smrt v 30 dneh od datuma nesreče;

6.

„zapisovalnik poletov“ je vsaka vrsta zapisovalnika, ki je nameščen v zrakoplovu zaradi lažje preiskave nesreč/incidentov;

7.

„incident“ je dogodek, povezan z delovanjem zrakoplova, ki je ali bi lahko oviral njegovo delovanje in ni nesreča;

8.

„mednarodni standardi in priporočene prakse“ so mednarodni standardi in priporočene prakse za preiskave letalskih nesreč in incidentov, sprejete v skladu s členom 37 Čikaške konvencije;

9.

„glavni preiskovalec“ je oseba, ki je na podlagi svojih kvalifikacij odgovorna za organizacijo, izvajanje in nadzor preiskave v zvezi z varnostjo;

10.

„upravljavec“ je vsaka fizična ali pravna oseba, ki upravlja ali namerava upravljati enega ali več zrakoplovov;

11.

„udeležene osebe“ so lastnik, član posadke ali upravljavec zrakoplova, ki so udeleženi v nesreči ali resnem incidentu; vsaka oseba, ki sodeluje pri vzdrževanju, načrtovanju ali proizvodnji tega zrakoplova ali pri usposabljanju njegove posadke; druge osebe, ki so udeležene pri zagotavljanju varnosti zračnega prometa, informacij o letih ali letaliških storitev in so opravile storitve za zrakoplov; osebje nacionalnih organov za civilno letalstvo; ali osebje EASA;

12.

„predhodno poročilo“ je sporočilo za hitro posredovanje podatkov, pridobljenih v začetnih fazah preiskave;

13.

„sorodniki“ so ožji družinski člani in/ali bližnji sorodniki in/ali druge osebe, ki so tesno povezane z žrtvijo nesreče, kot je opredeljeno v nacionalnem pravu žrtve;

14.

„preiskava v zvezi z varnostjo“ je postopek, ki ga izvede organ za preiskave v zvezi z varnostjo z namenom preprečevanja nesreče ali incidenta in ki vključuje zbiranje in analizo informacij, oblikovanje sklepnih ugotovitev, vključno z določitvijo vzroka(-ov) in/ali prispevajočih dejavnikov, ter ko je primerno, izdelavo varnostnih priporočil;

15.

„varnostno priporočilo“ je predlog, ki ga za preprečevanje nesreč in incidentov pripravi organ za preiskave v zvezi z varnostjo na podlagi informacij, pridobljenih v preiskavi v zvezi z varnostjo, ali iz drugih virov, kot so varnostne študije;

16.

„resni incident“ je incident, katerega okoliščine kažejo, da se je skoraj zgodila nesreča, in je povezan z delovanjem zrakoplova, ki se v primeru zrakoplova s posadko zgodi v času od vkrcanja katere koli osebe v zrakoplov, ki namerava leteti, do izkrcanja vseh teh oseb, ali ki se v primeru zrakoplova brez posadke zgodi v času od trenutka, ko je zrakoplov pripravljen za vožnjo z namenom leteti, do trenutka, ko se ob koncu leta ustavi in je njegov primarni pogonski sistem izključen. Seznam primerov resnih incidentov je v Prilogi;

17.

„huda poškodba“ je poškodba, ki jo oseba utrpi v nesreči in ima za posledico:

(a)

ki so se zgodili na ozemljih držav članic, za katera se uporabljata Pogodbi, v skladu z mednarodnimi obveznostmi držav članic;

(b)

v katerih so udeleženi zrakoplovi, ki so registrirani v državi članici ali jih upravlja podjetje s sedežem v državi članici in so se zgodili zunaj ozemelj držav članic, za katera se uporabljata Pogodbi, če takih preiskav ne izvaja druga država;

(c)

pri katerih sme država članica po mednarodnih standardih in priporočenih praksah imenovati pooblaščenega predstavnika, da v njih sodeluje kot država registracije, država upravljavca, država načrtovanja, država proizvodnje ali država, ki na zaprosilo države, ki izvaja preiskavo, zagotavlja informacije, objekte ali strokovnjake;

(d)

pri katerih sme država članica, ki ima zaradi smrtnih žrtev ali hudih poškodb svojih državljanov poseben interes, z dovoljenjem države, ki izvaja preiskavo, imenovati strokovnjaka.

(a)

ima vodja organa za preiskave v zvezi z varnostjo oziroma v primeru multimodalnega organa, vodja letalskega oddelka, izkušnje in strokovno znanje na področju varnosti civilnega letalstva, da svoje naloge opravlja v skladu s to uredbo in nacionalno zakonodajo;

(b)

preiskovalci pridobijo položaj, ki jim daje potrebna jamstva neodvisnosti;

(c)

ima organ za preiskave v zvezi z varnostjo vsaj enega razpoložljivega preiskovalca, ki je v primeru večje letalske nesreče sposoben opravljati funkcijo glavnega preiskovalca;

(d)

se organu za preiskave v zvezi z varnostjo dodeli proračun, ki mu omogoča izpolnjevanje njegovih nalog;

(e)

organ za preiskave v zvezi z varnostjo ima bodisi neposredno bodisi na podlagi sodelovanja iz člena 6 ali ureditev z drugimi nacionalnimi organi ali subjekti na voljo usposobljeno osebje in ustrezne objekte, vključno s pisarnami in hangarji, v katerih je mogoče hraniti in preiskovati zrakoplove, njihovo vsebino in razbitine.

(a)

pripravo predlogov in svetovanje institucijam Unije o vseh vidikih oblikovanja ter izvajanja politik Unije in predpisov o preiskavah v zvezi z varnostjo ter o preprečevanju nesreč in incidentov;

(b)

spodbujanje izmenjave podatkov, koristnih za izboljšanje varnosti v letalstvu, in dejavno spodbujanje organiziranega sodelovanja med organi za preiskave v zvezi z varnostjo, Komisijo, EASA in nacionalnimi organi za civilno letalstvo;

(c)

usklajevanje in organizacijo, kjer je to primerno, medsebojnih pregledov in ustreznih dejavnosti na področju izobraževanja in usposabljanja preiskovalcev;

(d)

spodbujanje dobrih praks na področju preiskav v zvezi z varnostjo z namenom oblikovanja skupne metodologije Unije za preiskave v zvezi z varnostjo in pripravo seznama teh praks;

(e)

krepitev preiskovalnih zmogljivosti organov za preiskave v zvezi z varnostjo, zlasti z razvojem in upravljanjem okvira za skupno uporabo sredstev;

(f)

zagotavljanje ustrezne pomoči na zahtevo organov za preiskave v zvezi z varnostjo za namen uporabe člena 6, zlasti, vendar ne zgolj, seznam preiskovalcev, opreme in zmogljivosti v drugih državah članicah, ki jih je mogoče uporabiti za pomoč organu za preiskave v zvezi z varnostjo, ki izvaja določeno preiskavo;

(g)

dostop do informacij v podatkovnih bazah iz člena 18, in analizo varnostnih priporočil v teh bazah, da bi opredelilo pomembna varnostna priporočila, ki so pomembna za celotno Unijo.

(a)

kot svetovalec glavnemu preiskovalcu v vseh preiskavah v zvezi z varnostjo v skladu s členom 5(1) in (2), ki se izvajajo na ozemlju države članice ali na kraju iz člena 5(2), pod nadzorom in po presoji glavnega preiskovalca;

(b)

kot svetovalec, imenovan v skladu s to uredbo, za pomoč pooblaščenemu(-im) predstavniku(-om) držav članic v vseh preiskavah v zvezi z varnostjo, ki se izvajajo v tretji državi in v katerih je organ za preiskave v zvezi z varnostjo pozvan, da določi pooblaščenega predstavnika v skladu z mednarodnimi standardi in priporočenimi praksami za preiskave letalskih nesreč in incidentov pod nadzorom pooblaščenega predstavnika.

(a)

obiskati kraj nesreče in pregledati razbitine;

(b)

predlagati področja za izpraševanje in pridobiti informacije;

(c)

prejeti kopije vseh zadevnih dokumentov in pridobiti pomembne informacije o dejstvih;

(d)

sodelovati pri izpisovanjih podatkov s posnetih nosilcev zapisa, razen z zapisovalnikov zvoka ali slik v pilotski kabini;

(e)

sodelovati pri preiskovalnih dejavnostih zunaj kraja nesreče, kot so pregledi sestavnih delov, preizkusi in simulacije, neuradni sestanki o tehničnih zadevah in sestanki o poteku preiskav, razen kadar so v zvezi z določanjem vzrokov ali oblikovanjem varnostnih priporočil.

(a)

do takojšnjega neomejenega dostopa do kraja nesreče ali incidenta kot tudi do zrakoplova, njegove vsebine ali njegovih razbitin;

(b)

do zagotovitve takojšnega popisa dokazov in nadzorovano odstranitev razbitin ali sestavnih delov za pregled ali analizo;

(c)

do takojšnega dostopa do zapisovalnikov poletov in nadzora nad njimi, njihovo vsebino in vsemi drugimi zadevnimi zapisi;

(d)

zahtevati celovito obdukcijo teles smrtno ponesrečenih oseb in prispevati k tej obdukciji ter dobiti takojšen dostop do rezultatov takšnih preiskav ali preskusov odvzetih vzorcev;

(e)

zahtevati zdravstvene preglede oseb, vključenih v delovanje zrakoplova, ali zahtevati preskuse vzorcev, ki se vzamejo od teh oseb, in pridobiti takojšnji dostop do rezultatov teh preiskav ali preskusov;

(f)

pozvati in zaslišati priče ter od njih zahtevati, naj zagotovijo informacije ali dokaze, ki so pomembni za preiskavo v zvezi z varnostjo;

(g)

do prostega dostopa do vseh zadevnih informacij ali evidenc lastnika, imetnika certifikata za načrt tipa zrakoplova, organizacije, pristojne za vzdrževanje, organizacije za usposabljanje, operaterja ali proizvajalca zrakoplova, organov, pristojnih za civilno letalstvo, EASA, ter navigacijskih služb ali obratovalcev letališča.

(a)

dostop do kraja nesreče;

(b)

zavarovanje dokazov in dostop do njih;

(c)

začetno in tekoče poročanje o poteku posameznega postopka;

(d)

izmenjava informacij;

(e)

primerna uporaba varnostnih informacij;

(f)

reševanje sporov.

(a)

vse izjave oseb, ki jih je organ za preiskave v zvezi z varnostjo zabeležil v času preiskave v zvezi z varnostjo;

(b)

evidence, ki razkrivajo identiteto oseb, ki so pričale v okviru preiskave v zvezi z varnostjo;

(c)

informacije, ki jih zbere organ za preiskave v zvezi z varnostjo in so posebej občutljive ali zasebne narave, vključno z informacijami o zdravju posameznikov;

(d)

gradivo, ki je nastalo tekom preiskave, kot so zapiski, osnutki, mnenja preiskovalcev, mnenja, izražena ob analizi informacij, vključno z informacijami iz zapisovalnikov poletov;

(e)

informacije in dokazi, ki jih zagotovijo preiskovalci iz drugih držav članic ali tretjih držav v skladu z mednarodnimi standardi in priporočenimi praksami, kadar tako zahteva njihov organ za preiskave v zvezi z varnostjo;

(f)

osnutki predhodnih ali končnih poročil ali vmesnih izjav;

(g)

zvočni ali slikovni zapisi iz pilotske kabine in njihovi prepisi ter zvočni zapisi v enotah kontrol letenja, pri čemer se prav tako zagotovi, da se informacije, ki za preiskavo v zvezi z varnostjo niso pomembne, zlasti informacije zasebne narave, ustrezno zaščitijo, brez poseganja v odstavek 3.

(a)

vsa komunikacija med osebami, ki so bile vpletene v delovanje zrakoplova;

(b)

pisni ali elektronski zapisi in prepisi zapisov enot kontrole letenja, med drugim tudi poročila in rezultati za notranjo uporabo;

(c)

spremna pisma pri posredovanju varnostnih priporočil od organa za preiskave v zvezi z varnostjo do naslovnika, kadar tako zahteva organ za preiskave v zvezi z varnostjo, ki je izdal priporočilo;

(d)

poročila o dogodkih na podlagi Direktive 2003/42/ES.

(a)

organom za preiskave v zvezi z varnostjo in organom za civilno letalstvo zadevnih držav ter ICAO, v skladu z mednarodnimi standardi in priporočenimi praksami;

(b)

naslovnikom varnostnih priporočil iz poročila;

(c)

Komisiji in EASA, razen kadar je poročilo javno dostopno po elektronski poti; v tem primeru organ za preiskave v zvezi z varnostjo zgolj posreduje ustrezno uradno obvestilo.

(a)

preverjenega seznama vseh oseb na zrakoplovu na podlagi najboljših razpoložljivih informacij kakor hitro je mogoče in najpozneje v dveh urah po uradnem obvestilu, da se je zrakoplovu zgodila nesreča; in

(b)

seznama nevarnega blaga na zrakoplovu takoj po uradnem obvestilu, da se je zrakoplovu zgodila nesreča.

(a)

obiskati prizorišče nesreče;

(b)

dostopa do dejanskih informacij, za katere organ, ki vodi preiskavo v zvezi z varnostjo, da soglasje k javnemu razkritju, in do informacij o poteku preiskave;

(c)

prejeti izvod končnega poročila.

12.11.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

L 295/51

(1)

Sporazum o gospodarskem partnerstvu med državami CARIFORUMA na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani (1) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) je bil podpisan 15. oktobra 2008 in se začasno uporablja od 29. decembra 2008.

(2)

Člen 63 Sporazuma določa, da naj bi bila pogajanja o seznamu obveznosti na področju storitev in naložb za Zvezo Bahami končana najkasneje šest mesecev po podpisu Sporazuma.

(3)

Ta pogajanja so se uspešno zaključila 25. januarja 2010.

(4)

Rezultati teh pogajanj bi morali biti navedeni v Sklepu Skupnega sveta CARIFORUM-EU, ustanovljenega s Sporazumom.

(5)

Unija bi zato morala zavzeti stališče v Skupnem svetu CARIFORUM-EU, kot je določeno v osnutku sklepa, priloženega temu sklepu –