(1)

Direktiva 2008/9/ES (3) o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost (DDV), opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici, se uporablja za zahtevke za vračilo predložene po 31. decembru 2009.

(2)

Da bi države članice lahko uporabljale Direktivo 2008/9/ES morajo razviti elektronski portal, preko katerega davčni zavezanci, ki imajo sedež v državi članici, predložijo zahtevke za vračilo DDV, ki je zaračunan v državi članici, kjer nimajo sedeža. Ti elektronski portali bi morali delovati s 1. januarjem 2010.

(3)

Številne resne zamude in določeni tehnični problemi so vplivali na razvoj in delovanje elektronskih portalov v omejenem številu držav članic in s tem preprečili pravočasno predložitev nekaterih zahtevkov za vračilo. V skladu z Direktivo 2008/9/ES je treba zahtevek državi članici sedeža predložiti najpozneje do 30. septembra koledarskega leta, ki sledi letu zadnjega obdobja vračila. Zaradi tega roka in pomanjkljivega delovanja nekaterih elektronskih portalov obstaja tveganje, da nekateri davčni zavezanci ne bi imeli priložnosti za uveljavitev svoje pravice do odbitka DDV na stroške, ki so nastali leta 2009. Zato je treba za zahtevke, ki se nanašajo na obdobja vračila v letu 2009, izjemoma podaljšati rok na 31. marec 2011.

(4)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (4) se države članice spodbuja, da za lastne potrebe in v interesu Unije pripravijo in objavijo preglednice primerjave med to direktivo in ukrepi sprejetimi za njen prenos.

(5)

Da bi se zagotovilo, da davčnim zavezancem za zahtevke, ki se nanašajo na obdobja vračila leta 2009, ne bo treba upoštevati roka 30. septembra 2010, bi se morala ta direktiva uporabljati od 1. oktobra 2010.

(6)

Zato je treba Direktivo 2008/9/ES ustrezno spremeniti –

(1)

Da bi države članice uskladile svojo vizumsko politiko z določbami Uredbe (ES) št. 539/2001 z dne 15. marca 2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve (1), so nekatere države članice pred svojim pristopom k Uniji odpravile vizumsko obveznost za državljane Federativne republike Brazilije (Brazilija), ker je Brazilija na seznamu tretjih držav, katerih državljani so oproščeni vizumske obveznosti.

(2)

Iz ustavnih razlogov Brazilija ne more enostransko odpraviti vizumske obveznosti za države članice; skleniti je treba sporazum o odpravi vizumske obveznosti, ki ga ratificira brazilski parlament.

(3)

Brazilija je dvostranske sporazume o odpravi vizumske obveznosti z večino držav članic sklenila, preden so te pristopile k Uniji ali preden je bila oblikovana skupna vizumska politika. Vendar Brazilija ni sklenila dvostranskega sporazuma o odpravi vizumske obveznosti s štirimi državami članicami, zato se za državljane teh držav članic še vedno zahteva vizum za kratkoročno bivanje.

(4)

Iz narave skupne vizumske politike in izključne zunanje pristojnostiUnije na tem področju sledi, da je za pogajanja o sporazumu o odpravi vizumske obveznosti in njegovo sklenitev pristojna samo Unija in ne posamezne države članice.

(5)

Ker Brazilija ne uporablja načela vzajemne obravnave za nekatere države članice, je Svet s svojim sklepom z dne 18. aprila 2008 Komisijo pooblastil za pogajanja o sporazumu med Unijo in Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje, da se zagotovi popolna vzajemnost na področju odprave vizumske obveznosti.

(6)

Pogajanja o Sporazumu so se začela 2. julija 2008 in sklenila 1. oktobra 2009.

(7)

Ob upoštevanju njegove poznejše sklenitve bi bilo treba Sporazum med Evropsko unijo in Federativno republiko Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike navadnih potnih listov, parafiran v Bruslju 28. aprila 2010, podpisati.

(8)

Ta sklep predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda pri katerem Združeno kraljestvo ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES z dne 29. maja 2000 o prošnji Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska za sodelovanje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda (2); Združeno kraljestvo torej ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanj ni zavezujoč in se v njem ne uporablja.

(9)

Ta sklep predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda pri katerem Irska ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES z dne 28. februarja 2002 o prošnji Irske, da sodeluje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda (3). Irska torej ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja –

(1)

Reprezentativne cene in dodatne uvozne dajatve za beli in surovi sladkor ter nekatere sirupe za tržno leto 2010/11 so bile določene z Uredbo Komisije (EU) št. 867/2010 (3). Navedene cene in dolžnosti so bile nazadnje spremenjene z Uredbo Komisije (EU) št. 933/2010 (4).

(2)

Glede na podatke, ki so trenutno na voljo Komisiji, je treba navedene cene in dajatve spremeniti v skladu s pravili in postopki iz Uredbe (ES) št. 951/2006 –

(1)

Revizijo računovodskih izkazov Evropske centralne banke (ECB) in nacionalnih centralnih bank Eurosistema morajo opravljati neodvisni zunanji revizorji, ki jih priporoči Svet ECB in odobri Svet Evropske unije.

(2)

Mandat sedanjih zunanjih revizorjev Banca d’Italia je potekel po reviziji za poslovno leto 2009. Zato je treba imenovati zunanje revizorje od poslovnega leta 2010.

(3)

Banca d’Italia je za svojega zunanjega revizorja za poslovna leta od 2010 do 2015 izbrala družbo PricewaterhouseCoopers SpA.

(4)

Svet ECB je priporočil, da bi se družba PricewaterhouseCoopers SpA imenovala za zunanjega revizorja Banca d’Italia za poslovna leta od 2010 do 2015.

(5)

Primerno je upoštevati priporočilo Sveta ECB in ustrezno spremeniti Sklep 1999/70/ES (2) –

(1)

Uredba (EU) št. 407/2010 predvideva možnost finančne pomoči Unije državam članicam, ki so zaradi izjemnih okoliščin, nad katerimi nimajo nikakršnega nadzora, v hudih gospodarskih ali finančnih težavah ali jim takšne težave resno grozijo, v obliki posojil ali kreditnih linij, ki se odobrijo s sklepom Sveta Evropske unije.

(2)

V skladu s členom 8 Uredbe (EU) št. 407/2010 bo Komisija oblikovala potrebno ureditev za upravljanje posojil skupaj z Evropsko centralno banko (ECB). Država članica prejemnica bo prenesla plačila glavnice in zapadlih obresti za posojilo na račun pri ECB 14 delovnih dni sistema TARGET2 pred ustreznim rokom za plačilo.

(3)

ECB meni, da je za izpolnjevanje njenih predvidenih nalog v skladu z Uredbo (EU) št. 407/2010 primerno, da na zahtevo odpre posebne račune za Komisijo in nacionalne centralne banke držav članic prejemnic –