28.8.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

L 227/1

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

Priloga 1

Priloga 2

Priloga 3

Priloga 4

Priloga 5

Priloga 6

Priloga 7

1.1

Ta pravilnik vsebuje zahteve, ki jih morajo izpolnjevati mehanske naprave in sestavni deli za spenjanje, da se lahko štejejo za mednarodno združljive.

1.2

Ta pravilnik velja za naprave in sestavne dele, ki so namenjeni za:

1.3

Ta pravilnik se uporablja za:

2.1

„mehanske naprave in sestavni deli za spenjanje“ pomenijo vse tiste elemente okvirja, nosilnih delov nadgradnje in šasije motornega vozila in priklopnika, s katerimi sta povezana in oblikujeta skupino vozil ali zgibno vozilo. Vključeni so tudi vsi fiksni ali snemljivi deli za pritrditev ali upravljanje mehanske naprave za spenjanje.

2.2

Postopek spenjanja je samodejen, če vzvratni pomik vlečnega vozila k priklopniku brez kakršnih koli zunanjih posegov zadostuje za popoln vprijem naprave za spenjanje, za samodejno zavarovanje spoja in prikaz pravilnega vprijema blokirnih naprav.

Pri kavljastih vlečnih sklopkah je postopek spenjanja samodejen, če se naprava za blokiranje sklopke odpre in zapre brez kakršnih koli zunanjih posegov, ko se vlečno uho vstavi v kavljasto sklopko.

2.3

Standardne mehanske naprave in sestavni deli za spenjanje so skladni s standardnimi merami in značilnostmi, navedenimi v tem pravilniku. So medsebojno zamenljive v okviru svojih razredov, neodvisno od proizvajalca.

2.4

Nestandardne naprave in sestavni deli za spenjanje niso v celoti skladni s standardnimi merami in značilnostmi, navedenimi v tem pravilniku, vendar jih je mogoče povezati s standardnimi napravami in sestavnimi deli za spenjanje ustreznih razredov.

2.5

Razne nestandardne mehanske naprave in sestavni deli za spenjanje niso skladni s standardnimi merami in značilnostmi, navedenimi v tem pravilniku, in jih ni mogoče povezati s standardnimi napravami in sestavnimi deli za spenjanje. Sem sodijo na primer naprave, ki ne spadajo v nobenega od razredov A do L in T, navedenih v odstavku 2.6, kot so naprave za posebne in težke tovore ter razne naprave, skladne z obstoječimi nacionalnimi standardi.

2.6

Mehanske naprave in sestavni deli za vlečenje so razvrščeni glede na tip:

2.7

Krmilni klini so naprave ali sestavni deli, vgrajeni na polpriklopnikih, ki v povezavi s sedlom upravljajo prisilno krmiljenje polpriklopnika.

2.8

Sistemi za daljinsko upravljanje so naprave ali sestavni deli, ki omogočajo upravljanje naprave za spenjanje z bočne strani vozila ali vozniške kabine.

2.9

Daljinski kazalniki so naprave in sestavni deli, ki v vozniški kabini kažejo, da je bilo spenjanje opravljeno in da so naprave za blokiranje vprijele.

2.10

Izraz „tip naprave ali sestavnega dela za spenjanje“ pomeni naprave ali sestavne dele, ki se med seboj ne razlikujejo po naslednjih bistvenih značilnostih:

2.11

Značilne vrednosti D, Dc, S, V in U so opredeljene ali določene kot:

2.11.1

Vrednost D ali Dc je teoretična referenčna vrednost za vodoravne sile med vlečnim in priklopnim vozilom ter se uporablja kot podlaga za vodoravne obremenitve pri dinamičnih preskusih. Pri mehanskih napravah in sestavnih delih, neprimernih za prenos navpičnih obremenitev, je vrednost: Pri mehanskih napravah in sestavnih delih za spenjanje za priklopnike s centralno osjo, kakor so opredeljeni v 2.13, je vrednost: Pri sedlih razreda G, kraljevih čepih razreda H in montažnih ploščah razreda J, kakor so opredeljene v odstavku 2.6, je vrednost: pri čemer je:   T največja tehnično dovoljena masa vlečnega vozila v tonah. Po potrebi vključuje navpično obremenitev, ki jo povzroča priklopnik s centralno osjo.   R največja tehnično dovoljena masa v tonah priklopnika z ojesom, ki se lahko prosto giblje v navpični smeri, ali polpriklopnika (2).   C masa v tonah, ki deluje na podlago z osjo ali osmi priklopnika s centralno osjo, kakor je opredeljen v odstavku 2.13, ko je ta pripet na vlečno vozilo in natovorjen do največje tehnično dovoljene mase (2). Za priklopnike s centralno osjo kategorij O1 in O2 (3) je največja tehnična dovoljena masa tista, ki jo navede proizvajalec vlečnega vozila.   g težnostni pospešek (privzeta vrednost 9,81 m/s2).   U opredeljen v odstavku 2.11.2.   S opredeljen v odstavku 2.11.3.

2.11.4

Vrednost V je teoretična referenčna vrednost velikosti navpične sile, ki jo na vlečni sklopki povzroča priklopnik s centralno osjo z največjo tehnično dovoljeno maso večjo od 3,5 ton. Vrednost V se uporablja kot podlaga za navpične sile pri dinamičnih preskusih. (glej opombo spodaj) pri čemer je:   a enakovreden navpični pospešek na vlečni sklopki, ki je odvisen od tipa sistema vzmetenja zadnje osi vlečnega vozila.   Za pnevmatsko vzmetenje koles (ali sisteme vzmetenja z enakovrednimi dušilnimi značilnostmi): a = 1,8 m/s2   Za druge tipe vzmetenja koles: a = 2,4 m/s2   X je dolžina prostora za tovor na priklopniku v metrih (glej sliko 1).   L je razdalja med središčem ušesa na ojesu in središčem sklopa osi v metrih (glej sliko 1). Opomba: (Če je rezultat manjši od 1,0, se uporabi vrednost 1,0): Slika 1 Mere priklopnika s centralno osjo

2.12

Simboli in opredelitve v Prilogi 6 k temu pravilniku:

Av= največja dovoljena osna masa na krmiljeni osi v tonah

C= masa priklopnika s centralno osjo v tonah – glej odstavek 2.11.1 tega pravilnika

D= vrednost D v kN – glej odstavek 2.11.1 tega pravilnika

Dc= vrednost Dc za priklopnike s centralno osjo v kN – glej odstavek 2.11.1 tega pravilnika

R= masa vlečenega vozila v tonah – glej odstavek 2.11.1 tega pravilnika

T= masa vlečnega vozila v tonah – glej odstavek 2.11.1 tega pravilnika

Fa= statična dvižna sila v kN

Fh= vodoravna komponenta preskusne sile v vzdolžni osi vozila v kN

Fs= navpična komponenta preskusne sile v kN

S= statična navpična obremenitev v kg

U= navpična obremenitev sedla v tonah

V= vrednost V v kN – glej odstavek 2.11.4 tega pravilnika

a= faktor enakovrednega navpičnega pospeška v priklopni točki priklopnikov s centralno osjo, odvisen od tipa obesitve koles na zadnji(h) osi(eh) vlečnega vozila – glej odstavek 2.11.4 tega pravilnika

e= vzdolžna razdalja med priklopno točko pri snemljivih vlečnih kroglah in navpično ravnino skozi pritrdilne točke (glej slike 20c do 20f) v mm

f= navpična razdalja med priklopno točko pri snemljivih vlečnih kroglah in vodoravno ravnino skozi pritrdilne točke (glej slike 20c do 20f) v mm

g= težnostni pospešek, privzeta vrednost 9,81 m/s2

L= teoretična dolžina vlečnega ojesa od središča vlečnega ušesa do središča sklopa osi v metrih

X= dolžina prostora za tovor priklopnika s centralno osjo v metrih

Indeksi:

O= največja preskusna sila

U= najmanjša preskusna sila

a= statična sila

h= vodoraven

p= nihajoč

res= rezultanta

s= navpičen

w= izmenična sila

2.13

„Priklopnik s centralno osjo“ pomeni priklopno vozilo, opremljeno z ojesom, ki se ne more gibati v navpični smeri glede na priklopnik, in pri katerem je(so) os(i) pri enakomerni obremenitvi blizu težišča vozila. Navpična obremenitev vlečne sklopke vlečnega vozila ne sme presegati 10 % največje mase priklopnika ali 1 000 kg (pri čemer se uporabi manjša od obeh vrednosti).

Največja masa priklopnika s centralno osjo pomeni skupno maso, ki deluje na podlago z osjo(mi) priklopnika, ko je ta pripet na vlečno vozilo in natovorjen do največje tehnično dovoljene mase (4).

2.14

„Oblikovni mehanski vprijem“ pomeni, da oblika in geometrija naprave in njenih sestavnih delov zagotavljata, da se pod vplivom katerih koli sil ali delov sil, ki jim je naprava izpostavljena med normalno uporabo ali preskušanjem, naprava ne odpre ali razklene.

2.15

„Tip vozila“ pomeni vozila, ki se ne razlikujejo po takih bistvenih značilnostih, kot so struktura, mere, oblika in materiali na predelih, na katera je mehanska naprava ali sestavni del za spenjanje pritrjen. To velja tako za vlečno kot tudi priklopno vozilo.

3.1

Vlogo za homologacijo vloži imetnik blagovne znamke ali oznake ali njegov ustrezno pooblaščeni zastopnik.

3.2

Pri vsakem tipu mehanske naprave ali sestavnega dela za spenjanje so vlogi priloženi naslednji podatki, na primer z obrazcem sporočila iz Priloge 1:

4.1

Vsak vzorec je po merah in trdnostnih lastnostih skladen z zahtevami iz Prilog 5 in 6. Po opravljenih preskusih, opredeljenih v Prilogi 6, ni nobenih razpok, lomov ali čezmernih trajnih deformacij, ki bi lahko škodljivo vplivale na zadovoljivo delovanje naprave ali sestavnega dela.

4.2

Vsi deli mehanske naprave ali sestavnega dela za spenjanje, katerih odpoved bi povzročila ločitev vlečnega in priklopnega vozila, so jekleni. Uporabijo se lahko drugi materiali, če proizvajalec dokaže njihovo enakovrednost homologacijskemu organu ali tehnični službi pogodbene stranke, ki uporablja ta pravilnik.

4.3

Mehanske naprave ali sestavni deli za spenjanje so varne za uporabo, spenjanje in odpenjanje pa lahko opravi ena sama oseba brez uporabe orodja. Z izjemo vlečnih sklopk razreda T se za spenjanje priklopnih vozil z največjo tehnično dovoljeno maso, večjo od 3,5 ton, dovolijo le naprave, ki omogočajo samodejno spenjanje.

4.4

Mehanske naprave ali sestavni deli za spenjanje so konstruirane in izdelane tako, da ob normalni uporabi in pravilnem vzdrževanju ter zamenjavi obrabnih delov še naprej delujejo zadovoljivo in pri tem obdržijo vse značilnosti, ki jih predpisuje ta pravilnik.

4.5

Vse mehanske naprave ali sestavni deli za spenjanje so konstruirane tako, da imajo oblikovni mehanski vprijem in da so v zaprti legi najmanj enkrat zavarovane z dodatnim oblikovnim mehanskim vprijemom, če v Prilogi 5 niso navedene še dodatne zahteve. Celovitost naprave lahko zagotovita tudi dve ali več posebnih pritrditev, ki pa so konstruirana tako, da ima vsaka oblikovni mehanski vprijem, in se preskusijo posamezno glede na zahteve iz Priloge 6. Oblikovni mehanski vprijem je opredeljen v odstavku 2.14.

Vzmetne sile se lahko uporabijo samo za zapiranje naprave in preprečevanje, da bi učinki tresljajev povzročili premik naprave v lego, v kateri bi se lahko odprla ali razklenila.

Odpoved ali opustitev ene od vzmeti ne omogoča odprtja ali razklenitve celotne naprave.

4.6

Vsem napravam ali sestavnim delom so priložena navodila za vgradnjo in uporabo z zadostnimi podatki, da jo lahko usposobljena oseba pravilno vgradi v vozilo in upravlja – glej tudi Prilogo 7. Navodila so vsaj v jeziku države, v kateri bo naprava naprodaj. Navodila za vgradnjo se lahko pri napravah in sestavnih delih za prvo vgradnjo pri proizvajalcu vozila ali nadgraditelju opustijo, vendar je proizvajalec vozila ali nadgraditelj dolžan upravljavcu vozila zagotoviti potrebna navodila za pravilno upravljanje naprave ali sestavnega dela.

4.7

Pri napravah in sestavnih delih razreda A ali po potrebi razreda S, ki so za uporabo s priklopnimi vozili, katerih največja dovoljena masa ne presega 3,5 ton, in jih izdelujejo proizvajalci, ki niso povezani s proizvajalci vozil, ter so namenjeni za naknadno vgradnjo, v vseh primerih preveri višino in druge značilnosti vgradnje homologacijski organ ali tehnična služba v skladu z odstavkom 1 Priloge 7.

4.8

Pri težkih in drugih raznih nestandardnih napravah ali sestavnih delih za spenjanje iz razredov S in T se uporabijo ustrezne zahteve za najbližjo standardno ali nestandardno napravo ali sestavni del iz Prilog 5, 6 in 7.

5.1

Kadar proizvajalec vozila vloži vlogo za homologacijo vozila, opremljenega z mehansko napravo ali sestavnim delom za spenjanje, ali nameni vozilo za vleko kakršne koli vrste priklopnika, na zahtevo dobrovernega prosilca za morebitno homologacijo mehanske naprave ali sestavnega dela za spenjanje ali na zahtevo homologacijskega organa ali tehnične službe pogodbene stranke navedenemu prosilcu ali organu ali tehnični službi takoj da na voljo podatke, kot zahteva odstavek 5.3 spodaj, in omogoči proizvajalcu naprave ali sestavnega dela za spenjanje, da pravilno skonstruira in izdela mehansko napravo ali sestavni del za spenjanje za to vozilo. Na zahtevo dobrovernega prosilca za morebitno homologacijo mehanske naprave ali sestavnega dela za spenjanje se vsi podatki iz odstavka 5.3 spodaj, s katerim razpolaga homologacijski organ, posredujejo navedenemu prosilcu.

5.2

Vlogo za homologacijo tipa vozila glede pritrditve mehanske naprave ali sestavnega dela za spenjanje predloži proizvajalec vozila ali njegov ustrezno pooblaščeni zastopnik.

5.3

Priložijo se ji naslednji podatki, ki homologacijskemu organu omogočijo, da izpolni obrazec sporočila iz Priloge 2:

6.1

Mehanska naprava ali sestavni del za spenjanje, pritrjen na vozilu, se homologira skladno z zahtevami iz odstavkov 3 in 4 in Prilog 5 in 6 k temu pravilniku.

6.2

Vgradnja mehanske naprave ali sestavnega dela izpolnjuje zahteve iz Priloge 7 k temu pravilniku.

6.3

Za uporabo naprave ali sestavnega dela za spenjanje se zagotovijo navodila za uporabo, ki vsebujejo vsa posebna navodila za uporabo, ki se razlikujejo od običajnih navodil za ta tip naprave ali sestavnega dela, in navodila za spenjanje in odpenjanje pod drugačnimi pogoji, na primer pri različnih kotih med vlečnim in vlečenim vozilom. Vsakemu vozilu se priložijo navedena navodila za uporabo, ki so vsaj v jeziku države, v kateri bo naprava naprodaj.

7.1

Tipi mehanskih naprav in delov za spenjanje, predloženi za homologacijo, so opremljeni z blagovno znamko ali oznako proizvajalca, dobavitelja ali prosilca.

7.2

Na voljo je dovolj velik prostor za namestitev homologacijske oznake iz odstavka 8.5, prikazane v Prilogi 3. Ta prostor prikazujejo risbe iz odstavka 3.2.2.

7.3

Na mehansko napravo ali sestavni del za spenjanje se ob homologacijski oznaki iz odstavkov 7.2 in 8.5 označi razred vlečne sklopke, kakor je opredeljen v odstavku 2.6, in ustreznih značilnih vrednosti, kakor so opredeljene v odstavku 2.11 in prikazane v Prilogi 4. Položaj teh oznak prikazujejo risbe iz odstavka 3.2.2.

Značilnih vrednosti ni treba označiti v primerih, ko so te vrednosti opredeljene v razvrstitvi v tem pravilniku, na primer razredi A 50-1 do A 50-5.

7.4

Kadar se mehanska naprava ali sestavni del za spenjanje homologira za druge značilne vrednosti znotraj istega razreda vlečne sklopke ali naprave, se naprava ali sestavni del označi z največ dvema drugima vrednostma.

7.5

Če je uporaba mehanske naprave ali sestavnega dela za spenjanje kakor koli omejena, na primer, če se naprava ne sme uporabljati s krmilnimi klini, se ta omejitev označi na napravi ali sestavnem delu.

7.6

Vse oznake so trajne in čitljive, ko je naprava ali sestavni del vgrajena v vozilu.

8.1

Če vzorci tipa mehanske naprave ali sestavnega dela za spenjanje izpolnjujejo zahteve tega pravilnika, se homologacija podeli ob upoštevanju zadovoljivega izpolnjevanja zahtev iz odstavka 10.

8.2

Vsakemu homologiranemu tipu se dodeli homologacijska številka. Prvi dve števki pomenita serijo sprememb, ki vključuje zadnje večje tehnične spremembe Pravilnika v času izdaje homologacije. Ista pogodbena stranka ne sme dodeliti iste številke drugemu tipu naprave ali sestavnega dela iz tega pravilnika.

8.3

Obvestilo o homologaciji ali razširitvi, zavrnitvi ali preklicu homologacije ali popolnem prenehanju proizvodnje tipa mehanske naprave ali sestavnega dela za spenjanje, homologirane skladno s tem pravilnikom, se predloži pogodbenicam Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, z obrazcem sporočila, ki je skladen z vzorcem iz Priloge 1 ali Priloge 2 k temu pravilniku.

8.4

Poleg oznake, predpisane v odstavku 7.1, je na vsaki mehanski napravi ali sestavnemu delu za spenjanje, homologirani na podlagi tega pravilnika, na prostoru iz odstavka 7.2 nameščena homologacijska oznaka, kakor je opisana v odstavku 8.5.

8.5

Homologacijska oznaka je mednarodna in vsebuje:

9.1

O vsaki spremembi tipa mehanske naprave ali sestavnega dela za spenjanje ali vozila iz odstavka 2.10 se obvesti homologacijski organ ali tehnična služba, ki podeli homologacijo. Homologacijski organ ali tehnična služba lahko nato:

9.2

Potrditev ali zavrnitev homologacije s podrobno navedbo spremembe se pogodbenim strankam, ki uporabljajo ta pravilnik, predloži po postopku, predpisanem v odstavku 8.3.

9.3

Homologacijski organ ali tehnična služba, ki izda razširitev homologacije, tej razširitvi dodeli serijsko številko in po postopku, predpisanem v odstavku 8.3, obvesti pogodbene stranke, ki uporabljajo ta pravilnik.

10.1

Imetnik homologacije mora zagotoviti, da se rezultati preskusov o skladnosti proizvodnje zapisujejo in da so priloženi dokumenti na voljo za obdobje, dogovorjeno s homologacijskim organom ali tehnično službo. To obdobje ne sme biti daljše od 10 let po popolnem prenehanju proizvodnje.

10.2

Homologacijski organ ali tehnična služba, ki podeli homologacijo, lahko kadar koli preveri metode nadzora skladnosti, ki se uporabljajo v vsakem proizvodnem obratu. Ta preverjanja se običajno opravljajo enkrat na dve leti.

11.1

Homologacija, podeljena za tip mehanske naprave ali sestavnega dela za spenjanje skladno s tem pravilnikom, se lahko prekliče, če niso upoštevane zahteve ali če naprava ali sestavni del s homologacijsko oznako ni v skladu s homologiranim tipom.

11.2

Če pogodbena stranka Sporazuma, ki uporablja ta pravilnik, prekliče homologacijo, ki jo je podelila, o tem nemudoma obvesti druge pogodbene stranke, ki uporabljajo ta pravilnik, z obrazcem sporočila, ki je skladen z vzorcem iz Priloge 1 ali Priloge 2 k temu pravilniku.

14.1

Pogodbene stranke Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, sekretariatu Združenih narodov predložijo imena in naslove tehničnih služb, odgovornih za opravljanje homologacijskih preskusov, ter upravnih organov, ki podelijo homologacijo in katerim se pošljejo obrazci, ki potrjujejo homologacijo ali razširitev ali zavrnitev ali preklic homologacije ali popolno prenehanje proizvodnje, izdani v drugih državah.

28.8.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

L 227/62

(1)

Z dopisom z dne 4. decembra 2003 je bila Komisija obveščena, da je bilo v italijanskih medijih objavljenih več člankov, v katerih je bilo navedeno, da namerava italijanska vlada uvesti ugodnejše cene električne energije za izbrana podjetja na Sardiniji.

(2)

Cene so bile uvedene s členom 1 odloka predsednika vlade z dne 6. februarja 2004. Odlok je imel dva različna vpliva: (a) uvedel je ugodnejše cene električne energije za družbe Portovesme s.r.l. (2), ILA (3) in Euroallumina (4); ter (b) podaljšal veljavno ugodnejšo ceno za družbo Alcoa Transformazioni (proizvajalec primarnega aluminija, v nadaljnjem besedilu: Alcoa).

(3)

Z dopisoma z dne 22. januarja 2004 in 19 marca 2004 je Komisija pozvala Italijo, naj predloži dodatne informacije o zadevnih ukrepih. Italijanski organi so odgovorili z dopisoma z dne 6. februarja 2004 in 9. junija 2004. Italija je predložila dodatna pojasnila z dopisom z dne 20. septembra 2004.

(4)

Z dopisom z dne 16. novembra 2004 je Komisija sporočila Italiji, da bo sprožila postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES glede ukrepa pomoči.

(5)

Odločitev Komisije, da sproži postopek, je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (5). Komisija je pozvala zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe v zvezi z ukrepi.

(6)

Italija je predložila svoje pripombe z dopisoma z dne 4. februarja 2005 in 11. februarja 2005.

(7)

Komisija je prav tako prejela pripombe od drugih zainteresiranih strani. Komisija je z dopisom z dne 22. marca 2005 o zadevnih pripombah obvestila Italijo, ki je imela možnost, da nanje odgovori. Pripombe Italije je prejela z dopisom z dne 20. septembra 2005.

(8)

Komisija je z dopisom z dne 23. decembra 2005 pozvala Italijo, naj predloži dodatna pojasnila, kar so italijanski organi storili z dopisom z dne 3. marca 2006. Komisija je zahtevala dodatna pojasnila z dopisom z dne 22. avgusta 2006. Italija je odgovorila z dopisom z dne 28. septembra 2006.

(9)

Zadeva se je 29. oktobra 2008 razdelila na del A, ki zajema ukrep v zvezi z družbo Alcoa, ter del B, v katerem so obravnavane družbe Portovesme, ILA in Euroallumina. Ta sklep zadeva le družbo Alcoa (del A).

(10)

Komisija je bila med obravnavo podobne zadeve v zvezi z državno pomočjo (6) seznanjena z drugim podaljšanjem veljavnosti sheme ugodnejše cene električne energije za družbo Alcoa. Podaljšanje veljavnosti je bilo odobreno na podlagi člena 11(11) zakonskega odloka št. 35 z dne 14. marca 2005, spremenjenega v zakon št. 80/2005 z dne 14. maja 2005 z naslovom „Nujne določbe v skladu z akcijskim načrtom za gospodarski, socialni in ozemeljski razvoj“. Upravičenci so bili družba Alcoa in tri družbe naslednice družbe Terni (7).

(11)

Z dopisom z dne 23. decembra 2005 je Komisija pozvala Italijo, naj predloži informacije, kar Italija storila z dopisom z dne 24. februarja 2006. Italija je z dopisoma z dne 2. marca 2006 in 27. aprila 2006 predložila dodatna pojasnila.

(12)

Z dopisom z dne 19. julija 2006 je Komisija sporočila Italiji, da bo sprožila postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES (C 36/06) glede obeh shem.

(13)

Odločitev Komisije, da sproži postopek, je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (8). Komisija je pozvala zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe o zadevnih ukrepih.

(14)

Italija je predložila svoje pripombe z dopisom z dne 25. oktobra 2006. Dodatna pojasnila je predložila z dopisoma z dne 9. novembra 2006 in 7. decembra 2006.

(15)

Komisija je prav tako prejela pripombe od drugih zainteresiranih strani in jih predložila Italiji ter ji dala možnost odgovora. Italija je odgovorila z dopisom z dne 22. decembra 2006.

(16)

Z dopisom z dne 20. februarja 2007 je Komisija pozvala Italijo, naj predloži dodatna pojasnila o shemi cene. Italija je ta pojasnila predložila z dopisoma z dne 10. in 14. maja 2007.

(17)

Zadeva se je 18. septembra 2007 razdelila na del A, v katerem so obravnavane tri družbe naslednice družbe Terni, in del B, ki obravnava družbo Alcoa. Komisija je 20. novembra 2007 sprejela končno negativno odločbo v zvezi z družbami Terni, s katero je odredila vračilo pomoči (9).

(18)

Medtem je Komisija z dopisom z dne 19. januarja 2007 začela preučevati zamisel o prehodnih ukrepih v zvezi s shemo cen za družbo Alcoa na Sardiniji, ki je povezana z uvedbo virtualnega programa o sprostitvi zmogljivosti (v nadaljnjem besedilu: virtualna elektrarna). Italijanski organi so odgovorili z dopisoma z dne 16. aprila 2007 in 5. novembra 2007. Italijanski organi in osebje Komisije so se sestali 13. marca 2008, pri čemer je bila Italija pozvana, naj sprejme končno stališče do 12. maja 2008. Italija je z dopisom z dne 29. maja 2008 zaprosila za podaljšanje roka za sprejetje takega stališča ter nato predložila dodatna pojasnila z dopisoma z dne 12. junija 2008 in 7. julija 2008.

(19)

Italija je zahtevala srečanje s Komisijo, da bi se preučile možnosti za virtualno elektrarno. Srečanje je poteklo 9. decembra 2008. Italija je z dopisoma z dne 19. decembra 2008 in 19. maja 2009 predložila dodatna pojasnila.

(20)

Naslednje srečanje je potekalo 26. maja 2009. Italija je z dopisoma z dne 10. julija 2009 in 18. avgusta 2009 predložila dodatna pojasnila.

(21)

Proizvajalec aluminija Alcoa je od leta 1996 upravičen do ugodnejše cene električne energije za talilnici primarnega aluminija na Sardiniji (Portovesme) in v Benečiji (Fusina). Cena je bila na začetku uvedena za obdobje 10 let (ki naj bi se končalo 31. decembra 2005) v okviru privatizacije. Zadevna cena je bila odobrena v skladu s pravili o državni pomoči z odločbo Komisije, v kateri je bilo določeno, da cena ne pomeni državne pomoči. Vendar se je narava cene sčasoma spremenila, pri čemer je Italija veljavnost cene dvakrat podaljšala, in sicer leta 2004 in ponovno leta 2005.

(22)

Sporna cena se subvencionira z gotovinskim plačilom iz izravnalnega sklada (Cassa Conguaglio per il Settore Elettrico, tj. javni organ) (10), s čimer se zniža cena, ki sta jo pogodbeno določila družba Alcoa in njen dobavitelj električne energije ENEL. Zahtevana sredstva se zberejo z drugimi dajatvami, ki jih morajo plačati vsi odjemalci električne energije na podlagi sestavnega dela A4 na računu za električno energijo.

(23)

Shema ugodnejših cen, do katere je upravičena družba Alcoa, je določena v zadevnih zakonodajnih določbah (2.2.1) in podrobnih predpisih, ki jih je določil organ za električno energijo in plin (Autorità per l’Energia Elettrica et il Gas; v nadaljnjem besedilu: AEEG) (2.2.2.1). Izravnalni sklad je izvajalska agencija za shemo (2.2.2.2). Komisija mora zato pri analizi sheme cen za družbo Alcoa upoštevati zakonodajne določbe in italijanski regulativni okvir.

(24)

Zadevne zakonodajne določbe so člen 1 odloka predsednika vlade z dne 6. februarja 2004 (11) (v nadaljnjem besedilu: odlok iz leta 2004), kakor je bil izveden z ustreznimi uredbenimi določbami in členom 11(11) zakonskega odloka št. 35 z dne 14. marca 2005, spremenjenega v zakon št. 80/2005 z naslovom „Nujne določbe v skladu z akcijskim načrtom za gospodarski, socialni in ozemeljski razvoj“ (v nadaljnjem besedilu: zakon št. 80/2005), kakor je bil izveden z ustreznimi uredbenimi določbami (12).

(25)

Italija je ustanovila organ AEEG leta 1995 (13). AEEG opravlja zelo različne regulativne naloge in ima obsežna pooblastila. Zlasti določa in spreminja cene električne energije ter načine zbiranja sredstev za kritje splošnih sistemskih dajatev (14). AEEG pri izvajanju teh nalog upošteva politične smernice vlade v zvezi z zagotavljanjem storitev v splošnem državnem interesu (15).

(26)

AEEG je v preteklosti v okviru svojih pooblastil sprejel veliko odločb (delibere), ki določajo natančne načine za upravljanje shem ugodnejših cen v Italiji.

(27)

Dodatne dajatve in druge prispevke v sektorju električne energije upravlja izravnalni sklad, tj. javni organ, ki je bil ustanovljen z zakonskim odlokom št. 98 z dne 26. januarja 1948. Izravnalni sklad deluje v skladu z navodili organa AEEG. Zlasti obravnava finančne tokove, ki so povezani z ugodnejšimi cenami električne energije (pobiranje dajatev in izplačilo končnim upravičencem).

(28)

Za oceno cene za družbo Alcoa, ki se obravnava v tem sklepu, je treba ponovno pregledati okoliščine, v katerih je bila ta cena uvedena, in poznejše spremembe teh okoliščin.

(29)

Na začetku devetdesetih let 20. stoletja se je italijanski proizvajalec aluminija Alumix kot del likvidacije konglomerata EFIM (16) v državni lasti prestrukturiral, privatiziral in bil prodan družbi Alcoa. Družba Alumix je upravljala dve talilnici primarnega aluminija, eno v kraju Portovesme na Sardiniji in drugo v kraju Fusina v Benečiji.

(30)

Družba Alcoa je pri nakupu družbe Alumix postavila pogoj, da družba ENEL, tj. dobavitelj električne energije v državni lasti, zagotovi ugodnejšo ceno za dobavo električne energije obema talilnicama.

(31)

Ugodnejša cena za družbo Alcoa je bila uvedena z ministrskim odlokom z dne 19. decembra 1995 (v nadaljnjem besedilu: odlok iz leta 1995). Ta odlok je določal, da je družba Alcoa upravičena do ugodnejšega obravnavanja iz odločbe medresorskega odbora za cene 13/1992 do konca leta 2005 (17). Po tem datumu naj bi se družba Alcoa obravnavala tako kot drugi odjemalci električne energije.

(32)

Nižja cena se je preverila na podlagi pravil o državni pomoči v zadevi C 38/1992. Komisija je v odločbi z dne 4. decembra 1996 (18) (v nadaljnjem besedilu: odločba Alumix) odločila, da ugodnejše cene ne pomenijo državne pomoči na podlagi ugotovitev, povzetih v nadaljevanju.

(33)

Država je na podlagi obravnavanega dogovora določila ceno za družbo Alcoa, pri čemer je družba ENEL, ki je bila takrat edina dobaviteljica električne energije v Italiji, dobavljala električno energijo družbi Alcoa po določeni ceni. Cene za obe talilnici so bile določene za 10 let. Cena za Sardinijo je bila leta 1996 določena na 36,3 ITL/kWh in naj bi se do leta 2005 postopno povečala na 39,6 ITL/kWh. Cena za Benečijo naj bi leta 2005 dosegla 39,9 ITL/kWh. Te cene v eurih znašajo med 18 EUR in 20 EUR/MWh.

(34)

ENEL je bil takrat organ v državni lasti (19) z monopolom nad dobavo električne energije. Zato je Komisija preverila, ali je ENEL pri uporabi cene za družbo Alcoa deloval kot razumen udeleženec na trgu.

(35)

Komisija je ocenila razmere na področju oskrbe z električno energijo v obeh zadevnih regijah v desetletnem obdobju, zajetem v ugodnejšo cenovno obravnavo. Ugotovila je, da je za trg z električno energijo na Sardiniji in v Benečiji značilna presežna proizvodnja električne energije, ki se bo verjetno ohranila v naslednjih desetih letih. Prav tako je ugotovila, da proizvajalci ne morejo izvažati električne energije iz teh regij zaradi neustreznega medsebojnega povezovanja s celinsko Italijo v primeru Sardinije in zaradi premajhnega povpraševanja v sosednjih regijah v primeru Benečije (20).

(36)

Komisija je menila, da je imel v teh okoliščinah velik industrijski odjemalec, kot je Alcoa, veliko pogajalsko moč pri družbi ENEL, ker bi zaprtje obeh talilnic, ki sta bili eni od najboljših odjemalcev družbe ENEL v Italiji, pomenilo še dodatno presežno zmogljivost in poslabšanje strukture stroškov za družbo ENEL. Zato je bila dobava električne energije po znatno nižji ceni za talilnici v krajih Portovesme in Fusina v gospodarskem interesu družbe ENEL.

(37)

Komisija je menila, da bi bil razumen dobavitelj električne energije pripravljen prodajati po ceni, ki bi zajemala povprečne mejne stroške proizvodnje, izračunane na podlagi dejanske mešanice goriva, ki jo uporabljajo elektrarne v zadevnih regijah, skupaj z majhnim prispevkom k fiksnim stroškom. Izkazalo se je, da je cena za družbo Alcoa izpolnjevala ta merila. Komisija je v zvezi s skromnimi letnimi povečanji cene za družbo Alcoa za naslednjih deset let menila, da so ta povečanja upravičena zaradi napovedi, da naj bi se mejni stroški proizvodnje družbe ENEL v prihodnosti znižali zaradi izboljšanja mešanice goriv in proizvodnih tehnologij.

(38)

Komisija je zato sklenila, da je družba ENEL pri odobritvi cene ravnala kot razumen udeleženec na trgu, in razglasila, da zadevni ukrep ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(39)

Italijanski elektroenergetski sistem se je v obdobju tik po sprejetju odločbe Alumix prestrukturiral glede na postopno liberalizacijo trga z električno energijo v EU (21).

(40)

Standardna cena za električno energijo (22) se je leta 1997 prestrukturirala in razdelila na sestavne dele cene (23). Cena za družbo Alcoa se je prvič spremenila. Cena Alumix, ki je bila pred reformo skupni znesek, se je razdelila na sestavne dele cene, da bi se prilagodila novi strukturi standardne cene. Sestavni deli cene, ki so se uporabljali za družbo Alcoa, so se znižali tako, da je bila končna cena popolnoma enaka ceni iz odločbe Alumix. V tej fazi je ENEL kot edini dobavitelj električne energije v Italiji še vedno odobril ceno neposredno: družbi Alcoa je zaračunal ceno Alumix, pri čemer ni prejel nobenega ločenega nadomestila za svojo dobavo družbi.

(41)

Leta 1999, ko je Italija prenesla prvo direktivo EU o liberalizaciji (24), se je monopol družbe ENEL nad oskrbo z električno energijo v Italiji končal, pri čemer se je družba razdelila na več družb.

(42)

Italija se je leta 2000 odločila, da bo vključila ceno Alumix med „splošne dajatve elektroenergetskega sistema“ (25). Zaradi tega novega statusa se je prvič znatno spremenil finančni mehanizem cene Alumix. Čeprav je družba ENEL v preteklosti prodajala električno energijo neposredno družbi Alcoa po ugodnejši ceni, je na podlagi novega mehanizma (26) družba ENEL prejela celotno običajno ceno, zaračunano velikim industrijskim odjemalcem, pri čemer so drugi odjemalci električne energije zagotovili potrebna sredstva za zagotavljanje, da je družba Alcoa še naprej plačevala ceno Alumix. V praksi se je družbi Alcoa nominalno zaračunala polna cena, pri čemer pa je družba dobila neposredni popust na računu. Družba ENEL je financirala ta popust z ohranitvijo prihodkov od novo uvedenih drugih dajatev na podlagi sestavnega dela A4 cene za električno energijo, ki so jo plačevali vsi odjemalci (27). Družba Alcoa je leta 2002 sklenila dvostransko pogodbo z družbo ENEL po nominalni ceni, ki je približno ustrezala standardni ceni, ki jo je zaračunavalo to javno podjetje za dobavo električne energije visoke napetosti.

(43)

Druga bistvena sprememba se je zgodila leta 2004, ko je AEEG sprejel odločbo št. 148/04, s katero se je upravno poslovodenje cen v celoti preneslo na izravnalni sklad. Na podlagi tega sistema družba ENEL ni več ohranila prihodkov od sestavnega dela A4, ampak jih je v celoti prenesla na izravnalni sklad, ki je opravil izračune in povrnil stroške družbi Alcoa. Družba Alcoa je v praksi z uporabo tega mehanizma plačala ceno, ki je bila pogodbeno dogovorjena z družbo ENEL, in iz izravnalnega sklada naknadno prejela kompenzacijski prispevek, na podlagi katerega je lahko dejansko še naprej plačevala ceno Alumix. Ta nov upravni dogovor je za družbo Alcoa začel veljati septembra 2004 in se uporablja še danes (28).

(44)

Italijanska vlada je do sprejetja odloka iz leta 2004 podaljšala ugodnejšo ceno električne energije, ki je bila uvedena z odlokom z dne 19. decembra 1995, do 30. junija 2007, in sicer za „dobavo električne energije za proizvodnjo aluminija, svinca, srebra in cinka, vendar le za obrate, ki so bili ob začetku veljavnosti tega odloka že ustanovljeni in se nahajajo na otoških območjih ter nimajo dovolj povezav z nacionalnimi elektroenergetskimi in plinovodnimi omrežji ali teh povezav sploh nimajo“ (29).

(45)

Odlok iz leta 2004 je bil v praksi namenjen (a) podaljšanju veljavne cene za družbo Alcoa do junija 2007 in (b) podaljšanju enake obravnave za tri druge družbe na Sardiniji: Portovesme, ILA in Euroallumina.

(46)

Podaljšanje veljavnosti cene za družbo Alcoa, ki ga določa odlok iz leta 2004, se je na regulativni ravni izvajalo z odločbo AEEG št. 148/04, s katero so bile prav tako uvedene spremembe finančnega mehanizma iz uvodne izjave 43.

(47)

To prvo podaljšanje veljavnosti je bilo predmet formalnega postopka preiskave v zvezi z odlokom iz leta 2004, sproženim v zadevi C 38/2004 (30). Italija (31) je navedla, da se odlok iz leta 2004 ni izvajal za družbo Alcoa, ki je bila še naprej upravičena do cene na prvotni pravni podlagi, torej na podlagi odloka iz leta 1995.

(48)

Italijanski organi so s členom 11(11) zakona št. 80/2005 podaljšali veljavnost ugodnejše cene za družbo Alcoa do leta 2010 v skladu z veljavnimi cenovnimi pogoji z dne 31. decembra 2004 (32). Podaljšanje veljavnosti cene naj bi v skladu z zakonom št. 80/2005 začelo veljati 1. januarja 2005. Vendar se je datum na podlagi navodil nacionalnih organov z odločbo AEEG 286/05 pozneje spremenil na 1. januar 2006.

(49)

Za določitev cene, ki jo je moralo plačevati podjetje Alcoa po letu 2005, se je z zakonom št. 80/2005 uvedel mehanizem za indeksacijo, na podlagi katerega naj bi se od 1. januarja 2006 ugodnejša cena (to je cena iz odločbe Alumix za leto 2005) povečala za 4 % na leto ali za povprečen odstotek povečanja izmenjave električne energije med Amsterdamom in Frankfurtom (33).

(50)

Vendar je AEEG po posvetovanju z upravičenci zagotovil drugačno razlago posodobljenega mehanizma. Odločba AEEG št. 217/05 določa, da naj bi bilo letno povečanje cene usklajeno s povprečnimi veleprodajnimi cenami, pri čemer se te cene ne bi mogle povečati za več kot 4 %. Zaradi tega posodobljenega mehanizma so se dejansko ugodnejše cene na letni ravni povečale manj, kot je bilo prvotno določeno v zakonodaji.

(51)

Drugo podaljšanje je bilo predmet formalnega postopka preiskave, sproženega v zadevi C 36/06. Potem ko je Komisija sprožila formalni postopek preiskave v zvezi s členom 11(12) zakona št. 80/2005, je AEEG z odločbo št. 190/06 v skladu z zakonom št. 80/2005 pogojil plačila z določbo, da družba Alcoa zagotovi bančno garancijo ali garancijo matične družbe za kritje tveganja vračila pomoči.

(52)

Plačila družbi Alcoa iz izravnalnega sklada v obdobju od januarja 2006 do januarja 2009 so navedena v preglednici spodaj. Podatki za leto 2009 so nepopolni, ker vključujejo le plačila iz januarja 2009, čeprav je družba Alcoa v naslednjih mesecih še naprej prejemala plačila.

(53)

Odločitev Komisije, da sproži formalni postopek preiskave, je temeljila na naslednjih utemeljitvah:

(54)

Komisija je cene, uvedene z odlokom iz leta 2004, opredelila kot pomoč za tekoče poslovanje in ocenila, ali bi se lahko taka pomoč odobrila na podlagi smernic o regionalni pomoči (34), glede na to, da je bila Sardinija leta 2004 območje, ki je prejemalo pomoč v skladu s členom 87(3)(a) Pogodbe ES. Komisija je izrazila pomisleke o možnosti odobritve pomoči na tej podlagi, ker se zdi, da taka ad hoc pomoč, odobrena omejenemu številu podjetij, ne spodbuja regionalnega razvoja.

(55)

Komisija je v zvezi s posebnim primerom družbe Alcoa izpostavila, da se zdi, da se je nova cena razlikovala od cene Alumix, ker je ceno Alumix odobrila družba ENEL, tj. monopolni dobavitelj električne energije v Italiji, medtem ko je nova cena vključevala posamično posredovanje države, da bi se nadomestila razlika med tržno ceno, dogovorjeno s proizvajalcem električne energije, in ugodnejšo ceno, določeno leta 1996.

(56)

Poleg tega je Komisijo zanimalo, ali bi se lahko zaradi ukrepa znižala raven obdavčitve za družbo. Pravna podlaga za tako znižanje bi morala temeljiti na Direktivi Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (35).

(57)

Odločitev o sprožitvi formalnega postopka preiskave iz leta 2006 se je osredotočala na ceno za družbo Alcoa (36). Komisija je ugotovila, da so bili regulativni okvir in tržni pogoji ob sprejetju odločbe Alumix zelo drugačni od okvira in pogojev v obdobju, zajetem v odločitvi o sprožitvi postopka. Zlasti je bil trg z električno energijo zdaj liberaliziran, pri čemer se je upravljanje sheme preneslo na izravnalni sklad. Zato je Komisija menila, da je treba ponovno preveriti, ali cena za družbo Alcoa pomeni državno pomoč.

(58)

Komisija je menila, da je cena pomenila državno pomoč z utemeljitvijo, da (a) je znižanje cene za električno energijo pomenilo gospodarsko prednost; (b) odločitev o odobritvi cene so sprejeli italijanski organi in se je financirala s prenosom državnih sredstev v obliki drugih dajatev; (c) ukrep je ogrozil konkurenco; in (d) ukrep je vplival na trgovino znotraj Skupnosti, glede na to, da se je z aluminijem veliko trgovalo na svetovnih trgih. Komisija je obravnavala ukrep kot pomoč za tekoče poslovanje.

(59)

Komisija je prav tako navedla, da prejšnja ugotovitev, da cena Alumix ni državna pomoč, ne pomeni, da se nov ukrep šteje za obstoječo pomoč. Odločitev Komisije o odobritvi cene Alumix, ki je temeljila na gospodarski oceni okoliščin v zadevnem obdobju, je bila časovno omejena in ne bi mogla zajemati podaljšanja veljavnosti cene iz zakona št. 80/2005.

(60)

V zvezi z združljivostjo je Komisija ocenila, ali bi se lahko ugodnejša cena odobrila na podlagi smernic o nacionalni regionalni pomoči.

(61)

Kar zadeva obrat v Benečiji, je Komisija ugotovila, da sedež obrata ni v regiji, ki je upravičena do pomoči v skladu s členom 87(3)(a) Pogodbe ES, zato obrat ni upravičen do regionalne pomoči.

(62)

Sardinija je bila območje, ki je prejemalo pomoč v skladu s členom 87(3)(a) do konca leta 2006. Vendar je Komisija izrazila pomisleke v zvezi z možnostjo odobritve ukrepa na podlagi smernic o nacionalni regionalni pomoči (37) za zadevno obdobje.

(63)

Komisija je kljub vztrajanju Italije pri tem, da so visoke cene električne energije na Sardiniji pomenile oviro za razvoj otoka, ugotovila, da Italija ni dokazala obstoja znatno višjih cen na Sardiniji na povprečni ravni ali zlasti za energetsko intenzivna podjetja (Italija ni predložila podatkov o dvostranskih pogodbah med energetsko intenzivnimi podjetji in njihovimi dobavitelji, ker je trdila, da ti podatki niso javno dostopni). Poleg tega Italija ni pojasnila, zakaj so bile višje cene regionalna ovira ali kako je ta cena prispevala k regionalnemu razvoju. Komisija je izpostavila, da se v zadevi C 34/02 (38) ni strinjala, da je treba pomanjkanje energetskih povezav na Sardiniji obravnavati kot oviro za razvoj malih in srednje velikih podjetij v regiji (ter sprejela negativno odločitev). Zato je Komisija izrazila pomisleke v zvezi z nujnostjo pomoči.

(64)

Poleg tega je Komisija dvomila, da je taka ad hoc pomoč sorazmerna z regionalnimi ovirami, pri čemer je treba upoštevati tudi metodo za izračun ugodnejše cene, ki ni bila povezana s cenami drugod po Italiji.

(65)

Komisija je ugotovila, da se pomoč dejansko ni postopno zmanjševala, glede na to, da naj bi se cene povečale za največ 4 %.

(66)

Kar zadeva obdobje, zajeto v smernice o državni regionalni pomoči za 2007–2013 (39), je Komisija ugotovila, da Sardinija ne bi bila več upravičena do regionalne pomoči v skladu s členom 87(3)(a) Pogodbe ES in zlasti do pomoči za tekoče poslovanje. Čeprav bi se lahko v skladu s smernicami odobrilo dveletno prehodno obdobje za linearno postopno opuščanje obstoječih shem pomoči za tekoče poslovanje, je Komisija menila, da ni primerno dovoliti uvedbe nove pomoči za tekoče poslovanje za nekaj mesecev z načrtovanim postopnim opuščanjem ob upoštevanju izraženih pomislekov in izkrivljenosti pomoči.

(67)

Na koncu je Komisija izrazila pomisleke v zvezi z možnostjo odobritve ugodnejše cene za družbo Alcoa v obliki regionalne pomoči ali na podlagi katerih koli drugih razlogov, ki jih Italija v nobenem primeru ni opredelila.

(68)

Družba Alcoa je izpodbijala odločitev o sprožitvi postopka iz leta 2006 pri Sodišču prve stopnje. Sodišče je 25. marca 2009 sprejelo odločbo (v nadaljnjem besedilu: odločba Sodišča), s katero je potrdilo odločitev in v celoti zavrnilo trditve družbe Alcoa (40).

(69)

Na poziv Komisije v zvezi s predložitvijo pripomb glede dveh odločitev o sprožitvi podrobnih preiskav so se odzvale družba Alcoa in zainteresirane tretje osebe. V nadaljevanju so povzete le pripombe v zvezi s ceno za družbo Alcoa.

(70)

Po mnenju družbe Alcoa je bila cena namenjena odpravi nedelovanja trga, in sicer nezmožnosti nedavno liberaliziranega trga z električno energijo, da zagotovi konkurenčne cene zaradi velike tržne moči prvotnih nosilcev dejavnosti. To nedelovanje trga naj bi bilo zlasti očitno na Sardiniji. V takih okoliščinah bi bilo treba sprejeti regulativne ukrepe, vključno z ukrepom v obliki dogovorov o ceni, ki bi spremljal prehod z monopolnega položaja k pravi konkurenci.

(71)

Družba Alcoa v svoji pravni analizi vztraja, da cena ne pomeni pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES, ker se okoliščine, na podlagi katerih je bilo z odločbo Alumix iz leta 1996 določeno, da pomoči ni bilo, še niso spremenile. Cena zlasti ne zagotavlja prednosti, njena metoda financiranja ne vključuje prenosa državnih sredstev in, ob upoštevanju značilnosti trgovine s primarnim aluminijem, cena ne vpliva na trgovino znotraj Skupnosti in ne izkrivlja konkurence.

(72)

Poleg tega družba Alcoa navaja, da bi bila cena za Sardinijo združljiva s pravili o regionalni pomoči, tudi če bi se ukrep opredelil kot državna pomoč.

(73)

Družba Alcoa meni, da je zadevna cena namenjena odpravi nedelovanja trga, da ne pomeni državne pomoči, da bi v vsakem primeru pomenila obstoječo in ne novo pomoč ter da je njeno vračilo v nasprotju z načelom upravičenih pričakovanj.

(74)

Družba Alcoa je predložila izčrpne osnovne podatke o proizvodnji aluminija in trgovini z aluminijem. Taljenje aluminija je energetsko najintenzivnejši proizvodni proces (pri katerem poraba znaša 15 kWh na kilogram proizvedenega aluminija). Skupna svetovna proizvodnja primarnega aluminija leta 2006 je bila približno 33,7 milijona ton, pri čemer je bilo le 4,5 milijona ton proizvedenega v EGP. EU-25 in EGP so pomembni neto uvozniki primarnega aluminija. Leta 2006 je EU-25 uvozila 4,7 milijona ton, pri čemer naj bi se uvoz leta 2010 povečal na 5,5 milijona ton. V industriji aluminija v EU je bilo leta 2006 neposredno zaposlenih 106 000 (41) ljudi, posredno pa še dodatnih 300 000 ljudi. Ko je družba Alcoa predložila svoje pripombe, je v EU-25 s polno zmogljivostjo delovalo skupaj 22 talilnic primarnega aluminija (31 v EGP).

(75)

Primarni aluminij je bazični proizvod, pri čemer njegovo svetovno referenčno ceno določa Londonska borza kovin. Italijanski talilnici v krajih Fusina in Portovesme proizvedeta približno 200 000 ton. Po mnenju družbe Alcoa ta omejena proizvodnja ne more vplivati na cene primarnega aluminija.

(76)

Električna energija je glavni strošek pri proizvodnji primarnega aluminija. Družba Alcoa meni, da lahko talilnice delujejo le, če se lahko sklenejo dolgoročni dogovori o oskrbi s proizvajalci električne energije. Voljni prodajalci lahko še vedno zagotavljajo sklepanje dolgoročnih sporazumov, ki temeljijo na stroških, kot je na primer sporazum družbe Alcoa na Islandiji (42). Vendar morajo talilnice brez pogodbenih dogovorov, ki temeljijo na stroških, po mnenju družbe Alcoa zaustaviti proizvodnjo. Zato so se od leta 2003 zaprle tri talilnice v EU-25, napovedanih pa je še več zaprtij. Družba Alcoa ugotavlja, da bi morala takoj zapreti italijanska obrata v kraju Fusina v Benečiji in v kraju Portovesme na Sardiniji, če se veljavnost cene ne bi podaljšala.

(77)

Družba Alcoa izpostavlja, da vlade več držav članic spodbujajo sklepanje dolgoročnih pogodb o oskrbi, ki temeljijo na stroških, in sicer med energetsko intenzivnimi industrijskimi odjemalci in proizvajalci električne energije, ob upoštevanju dejstva, da trgi z električno energijo ne delujejo pravilno. Obravnava se, da so te rešitve potrebne kot začasni ukrepi za zagotavljanje poštenega oblikovanja cen in preprečevanje zapiranja družb. Družba Alcoa je predložila kratek opis ukrepov, ki so jih sprejele Finska (naložbe konzorcijev v nov jedrski reaktor s pravico odjema po ceni, vezani na proizvodne stroške), Nemčija (35–50-odstotni popust pri stroških prenosa, skupaj z znižanjem dajatev v zvezi z obnovljivo energijo za velike industrijske odjemalce), Španija (regulirane cene), Francija (naložbe konzorcijev velikih odjemalcev v nove jedrske elektrarne, regulirane cene „za vrnitev“), Švedska (konzorciji za naložbe v nove jedrske elektrarne) in Belgija (nakupni konzorcij).

(78)

Družba Alcoa izpostavlja, da je Komisija v raziskavi energetskega sektorja (43) sama ugotovila, da trgi z električno energijo v Evropi ne delujejo pravilno. Alcoa je navedla tudi več pobud, ki jih je sprejela ali napovedala Komisija na energetskem sektorju, kot je delo Skupine na visoki ravni za konkurenčnost, energijo in okolje (44).

(79)

Alcoa meni, da cena ni državna pomoč, ker (a) se okoliščine niso bistveno spremenile, na podlagi česar bi Komisija ugotovila, da cena Alumix ni pomenila prednosti; zlasti je cena, ki jo plačuje družba Alcoa, še vedno skladna z določbami Komisije iz odločbe Alumix; (b) ukrep ne izkrivlja konkurence in ne vpliva na trgovino znotraj Unije; ter (c) v skladu z zadevno sodno prakso sodišč Skupnosti ukrep ne vključuje prenosa državnih sredstev.

(80)

Alcoa navaja, da je pri oceni obstoja prednosti ključno vprašanje, ali je cena, ki jo plačuje Alcoa, nižja od običajne tržne cene. Alcoa trdi, da je posebna cena enaka ceni, ki bi jo moralo plačati podjetje v normalnih tržnih pogojih, to je na popolnoma konkurenčnem trgu. Komisija je v zadevi Alumix sklenila, da bi na popolnoma konkurenčnem trgu zasebni dobavitelj električne energije prodajal energijo svojim najboljšim odjemalcem po mejnih stroških skupaj z majhnim prispevkom k fiksnim stroškom, in da bi lahko država določila cene na podlagi enakega merila. Alcoa meni, da je treba v tem primeru preveriti, ali so bile cene, ki jih je plačevala družba Alcoa, višje ali nižje od mejnih stroškov njenega dobavitelja električne energije (skupaj s prispevkom k delu fiksnih stroškov). Alcoa je predložila izračune, da bi dokazala svoje navedbe.

(81)

Alcoa uporablja za Sardinijo in Benečijo najnižje kartelne cene IPEX (20,2 EUR leta 2005 in 21,0 EUR/MWh leta 2006) kot približek za mejne stroške proizvajalcev, ker noben dobavitelj ne bi prodajal energije na trgih za promptne nakupe po cenah, nižjih od mejnih stroškov, zato morajo biti najnižje promptne cene višje od mejnih proizvodnih stroškov. Zanesljivost najnižjih cen, navedenih zgoraj, se lahko po mnenju družbe potrdi s primerjavo teh cen s standardnimi mejnimi stroški za elektrarne na premog, ki jih Alcoa ocenjuje na 20 EUR/MWh.

(82)

To pomeni, da po mnenju družbe Alcoa metodologije iz uvodnih izjav 80 in 81 za Benečijo in Sardinijo potrjujejo, da so cene, ki jih je plačevala Alcoa, v skladu z merili iz odločbe Alumix.

(83)

Alcoa meni, da Komisija uporablja povprečne cene IPEX kot merilo za ocenjevanje obstoja prednosti, s čimer se ne strinja. Alcoa trdi, da povprečna cena IPEX ni reprezentativna cena, ki jo plačujejo veliki industrijski odjemalci, kot je Alcoa, ki porablja električno energijo 24 ur na dan in ki namesto nakupa električne energije na trgu za promptne nakupe sklepa dolgoročne dvostranske dobavne pogodbe.

(84)

Poleg tega Alcoa navaja, da ima ENEL prevladujoč položaj pri dobavi električne energije skoraj povsod po Italiji. Zlasti na Sardiniji je ENEL zaščiten pred konkurenco nesardinskih dobaviteljev zaradi omejene zmogljivosti povezovalnih daljnovodov med Sardinijo in celinsko Italijo. Zato za zdaj trg za promptne nakupe in trg za dolgoročne dobavne sporazume v Italiji nista resnično konkurenčna. Cene, ki jih zaračunava ENEL družbi Alcoa, zato niso cene, ki bi se običajno zaračunavale na popolnoma konkurenčnem trgu na Sardiniji ali v Benečiji.

(85)

Alcoa trdi, da so cene, ki jih družba plačuje v Italiji, še vedno v celoti v skladu z merili, ki jih je določila Komisija v odločbi Alumix, in da so natančno take, kot bi bile, če bi trg ustrezno deloval. Zato Alcoa ni imela prednosti, ki je ne bi mogla pridobiti na popolnoma konkurenčnem trgu.

(86)

Alcoa trdi, da cena ne vpliva na trgovino znotraj Unije in da ne more izkrivljati konkurence. Ceno primarnega aluminija določa Londonska borza kovin, pri čemer odstopanja pri lokalnih proizvodnih stroških ne pomenijo drugačnih cen. Obseg proizvodnje primarnega aluminija v Italiji je po mnenju družbe Alcoa tako majhen, da ne more vplivati na svetovne cene.

(87)

Povpraševanje po primarnem aluminiju v EU-25 se stalno povečuje (obseg povpraševanja se je od leta 1996 do leta 2005 povečal za 42 %). Vendar se evropska proizvodnja temu ni prilagajala. Proizvodnja v EU-25 je leta 1996 pokrila 50 % povpraševanja v EU-25, leta 2004 pa le še 41 %. Zato je proizvodnja v EU vedno bolj nezadostna, pri čemer uvozniki iz držav nečlanic EU vedno pogosteje zadostijo povpraševanju.

(88)

Če industrije aluminija v Italiji ne bi bilo, po mnenju družbe Alcoa noben nov italijanski udeleženec na trgu ali udeleženec iz EU ne bi mogel nadomestiti zmanjšanja zmogljivosti v Italiji, ker obrati EU že zdaj delujejo s polno zmogljivostjo in noben obstoječi proizvajalec ali nov udeleženec na trgu ne bi bil pripravljen povečati zmogljivosti, glede na to, da so dolgoročne napovedi zvezi z razpoložljivostjo dostopnih cen energije v prihodnosti negotove.

(89)

Poleg tega Alcoa trdi, da interesi drugih evropskih proizvajalcev niso ogroženi zaradi ohranitve italijanskih cenovnih shem, ker zagotavljajo ceno električne energije, ki je le nekoliko nižja od tehtanega povprečja, ki ga plačujejo proizvajalci aluminija v EU-25.

(90)

Primerjava povprečnih cen za talilnice

(91)

Alcoa se pri utemeljitvi svoje trditve, da zadevni ukrep ni financiran iz državnih sredstev, sklicuje na sodno prakso v zadevah PreussenElektra  (45) in Pearle  (46). Alcoa trdi, da se sredstva za financiranje cene prenesejo od zasebnih subjektov (odjemalcev električne energije) k zasebnemu subjektu (Alcoa): vloga države je omejena na sprejetje zakona, ki določa plačilo zahtevanih zneskov, pri čemer je mogoče s sredstvi razpolagati le, če se izvaja predpisana shema. Po mnenju družbe Alcoa zlasti izravnalni sklad ne more nadzirati sredstev in je le računovodski posrednik.

(92)

Poleg tega družba Alcoa navaja, da bi šlo za „obstoječo“ in ne „novo“ pomoč, tudi če bi se obravnavalo, da je cena pomenila državno pomoč.

(93)

Alcoa navaja, da je bila odločba Alumix časovno neomejena in da se njena veljavnost ni končala 31 decembra 2005. Alcoa meni, da je trditev Komisije, da se je s „spremembo okoliščin“ končala veljavnost odločbe Alumix, brez osnove, ker liberalizacija trga in vloga izravnalnega sklada nista vključevali nobenih znatnih sprememb v zvezi s prednostjo (ali neobstojem prednosti) zaradi ureditve Alumix. Alcoa je po reformah še naprej plačevala enako neto ceno, pri čemer ta cena ni pomenila prednosti za kupca take energije, kot je bilo priznano v odločbi Alumix. Zato reforme niso pomenile „spremembe okoliščin“, zaradi katerih odločba Alumix ne bi bila več veljavna. Kar zadeva vlogo izravnalnega sklada, Alcoa meni, da je bila sprememba le upravna in da ni vplivala na vsebino mehanizma.

(94)

Po mnenju družbe Alcoa bi bilo podjetje tudi v primeru spremembe okoliščin še vedno upravičeno do obravnave pomoči kot „obstoječa pomoč“ na podlagi prvega stavka člena 1(b)(v) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 (47) (ukrepi, ki so postali pomoč zaradi razvoja skupnega trga). Družba Alcoa navaja, da to potrjuje sodna praksa v zadevi belgijskih centrov za usklajevanje  (48). Sodišče je v tej zadevi razsodilo, da lahko Komisija po ugotovitvi, da neka shema pomoči ne pomeni državne pomoči, ponovno oceni svoje stališče le, če pri tem upošteva pravila o obstoječi pomoči, pri čemer ima lahko ponovna presoja vpliv le v prihodnosti.

(95)

Po mnenju družbe Alcoa ni pomembno, da so se energetski trgi liberalizirali, potem ko je Komisija sprejela odločbo Alumix, ker liberalizacija ni vplivala na razloge za ugotovitev, da ni šlo za pomoč (dejstvo, da so cene zajemale mejne stroške), in ne bi mogla spremeniti narave ukrepa. Zato se Komisija pri opredelitvi ukrepa kot „nova pomoč“ ne more sklicevati na drugi stavek člena 1(b)(v) Uredbe (ES) št. 659/1999 (49). Poleg tega Alcoa trdi, da se Komisija na podlagi sodbe v zadevi Alzetta  (50) ne bi mogla sklicevati na drugi stavek člena 1(b)(v) Uredbe (ES) št. 659/1999, tudi če bi se obravnavalo, da je liberalizacija imela vpliv.

(96)

Poleg tega se je trg z električno energijo liberaliziral pred sprejetjem Uredbe (ES) št. 659/1999. Zato se Uredba ne more uporabljati za ukrepe v sektorju električne energije, tudi če ti ukrepi postanejo ukrepi pomoči zaradi liberalizacije, pri čemer namesto tega take ukrepe urejata prvi stavek člena 1(b)(v) Uredbe (ES) št. 659/1999 (obstoječa pomoč) in sodna praksa Sodišča v zadevi Alzetta.

(97)

Alcoa poleg tega trdi, da bi bila družba, tudi če se sedanja shema ne bi obravnavala kot obstoječa pomoč, v vsakem primeru upravičena do uveljavljanja upravičenih pričakovanj, glede na znatne naložbe družbe Alcoa v oba obrata ob predpostavki, da cena ne pomeni pomoči, in glede na predhodne primere v praksi sprejemanja odločitev Komisije, ki kažejo na določen manevrski prostor pri obravnavi pomoči kot obstoječa pomoč, zlasti odločba Komisije o davčnih oprostitvah pri ustanovitvi podjetij v tujini (51).

(98)

Alcoa trdi, da je, kar zadeva obrat na Sardiniji, izpodbijani ukrep v vsakem primeru v skladu z zahtevami v zvezi z upravičenostjo do regionalne pomoči.

(99)

Alcoa opisuje regionalne ovire na Sardiniji in težave energetsko intenzivnih industrij, ki so nastale zaradi pomanjkanja medsebojnega povezovanja v smislu oskrbe z energijo ter duopola družb ENEL/ENDESA, ki izkrivlja običajen konkurenčni proces in ohranja visoke cene tudi za velike odjemalce. Z ugodnejšo ceno naj bi se ta ovira odpravila.

(100)

Alcoa izpostavlja, da bi z zaprtjem talilnic delo neposredno izgubilo 2 500 ljudi. Vendar bi to posredno vplivalo še na več tisoč ljudi, ker ima družba Alcoa položaj enega od ključnih delodajalcev v regiji. Vpliv bi bil v primeru nenadnega zaprtja še večji kot v primeru postopnega opuščanja dejavnosti.

(101)

Alcoa trdi, da cena izpolnjuje merilo sorazmernosti, ker je omejena na nujne ukrepe pri odpravi nedelovanja trga (neobstoj konkurenčnega trga na Sardiniji), in je v skladu s tehtanim povprečjem cen električne energije, ki jih plačujejo druge talilnice v EU-25.

(102)

Po mnenju družbe Alcoa ni dokazano, da se cena postopno ne zmanjšuje. Postopno zmanjševanje bi se moralo oceniti glede na mejne stroške dobaviteljev, pri čemer bi morala Komisija dokazati povečanje takih stroškov, s čimer bi dokazala, da se cena postopno ne zmanjšuje. Kar zadeva povečanje cene za največ 4 %, kar je Komisija izpodbijala, ker ne zagotavlja postopnega zmanjševanja, Alcoa trdi, da je običajno treba ceno določiti za določeno obdobje. Poleg tega mora zgornja meja izražati običajen razvoj in ne sme upoštevati izrednih dogodkov, kot je izjemna podražitev cen nafte. Alcoa prav tako ugotavlja, da Komisija ni sprejela postopnega zmanjševanja, kadar se je ugodnost pridobila za štiri do pet let in se nato postopno zmanjšala (52).

(103)

Po mnenju družbe Alcoa je cena prehodna, ker naj bi se ohranila do odprave težav v zvezi z medsebojnim povezovanjem s celino (predvidoma leta 2010). Poleg tega je trditev Komisije, da je veljavnost ukrepa daljša od petih let, brez osnove, ker do zdaj cena ni pomenila pomoči.

(104)

Na koncu Alcoa trdi, da se smernice iz leta 2007 o državni regionalni pomoči za 2007–2013 (53) vsebinsko ne uporabljajo, ker je bila cena odobrena pred letom 2007 in jo je zato treba oceniti v skladu s smernicami o državni regionalni pomoči iz leta 1998 (54), kot je določeno v prehodnih določbah smernic iz leta 2007.

(105)

Konkurenčni ponudnik družbe Portovesme s.r.l. (55) je predložil analizo cene Alumix, na podlagi katere je bilo ugotovljeno, da vse ugodnejše cene, ki jih je uvedla Italija na Sardiniji na podlagi odloka iz leta 2004, pomenijo nezakonito državno pomoč, ki je ni mogoče odobriti kot regionalno pomoč za tekoče poslovanje in jo je treba razglasiti za nezdružljivo.

(106)

Dve združenji proizvajalcev aluminija trdita, da so cene potrebne zaradi preprečitve selitve industrije zunaj EU, dokler se ne bodo našle dolgoročne rešitve.

(107)

Konkurenčni ponudnik družbe Portovesme s.r.l. iz uvodne izjave 105 je pozval Komisijo, naj pri oceni te zadeve upošteva tudi njegov prispevek v zadevi št. C 13/2006 (56). Poleg tega družba ponovno ugotavlja, da je treba cene razglasiti za nezdružljive.

(108)

Italija je pozvala Komisijo, naj to predložitev obravnava kot nepomembno, ker zadeva C 13/06 ne obravnava iste teme: ukrepi, obravnavani v zadevi C 13/06, pomenijo novo pomoč, medtem ko pomeni cena za družbo Alcoa podaljšanje veljavnosti obstoječega ukrepa. Poleg tega zadevna tretja oseba ni proizvajalka aluminija in je ukrep za družbo Alcoa ne zadeva.

(109)

Komisija ne more sprejeti zahteve Italije. Dejstvo, da je zgodovinska podlaga cene za družbo Alcoa drugačna od zgodovinskih podlag drugih cen, ne pomeni, da so pripombe nepomembne, ker obravnavajo zadevna vprašanja, na primer, ali cene električne energije za Sardinijo pomenijo državno pomoč, kakšen je njihov prispevek k regionalnemu razvoju in kakšen je njihov vpliv na konkurenco. Poleg tega v okviru preiskave v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES ni treba, da ukrep, v zvezi s katerim so predložene pripombe, neposredno in posamezno vpliva na tretjo osebo.

(110)

Italija izpostavlja, da trg z električno energijo v EU še ni popolnoma konkurenčen, kar je priznala tudi Unija. Podjetja, zlasti energetsko intenzivna podjetja, ne morejo dobiti električne energije pod primerljivimi pogoji v različnih državah članicah.

(111)

Italija ima kljub liberalizaciji sektorja strukturne pomanjkljivosti (kot je nezadostno medsebojno povezovanje), zaradi katerih so cene energije visoke, in koncentrirano tržno strukturo, zaradi česar upravičeni odjemalci težko izberejo svojega dobavitelja električne energije. Težave so zlasti velike na Sardiniji, kjer sta le dva dobavitelja. Zato Italija trdi, da je treba sistem posebnih cen, pri katerem se upoštevajo značilnosti povpraševanja, obravnavati kot upravičen regulativni ukrep, ki spodbuja mehanizme, ki bi bili na voljo na popolnoma konkurenčnem trgu. S tem ukrepom naj bi se ponovno vzpostavili enaki konkurenčni pogoji za energetsko intenzivna podjetja, ki delujejo v različnih državah članicah.

(112)

Italija trdi, da je Komisija v zvezi z družbo Alcoa razglasila, da prvotna cena Alumix iz odloka iz leta 1995 ne pomeni državne pomoči, ker je objektivno povezana z vzorci porabe talilnic ter upošteva značilnosti oskrbe z energijo in povpraševanja v zadevnih regijah.

(113)

Italija meni, da odlok iz leta 1994 temelji na dejstvih, na podlagi katerih je Komisija ugotovila, da ne gre za državno pomoč, pri čemer se je upoštevala tudi takratna kriza v sektorju kovin na Sardiniji. Po njenem mnenju je razlika med starim in novim sistemom povezana le s strukturo cen. Italija trdi, da so bile te spremembe potrebne po vzpostavitvi notranjega trga z električno energijo in za zagotavljanje nevtralnosti cen.

(114)

Italija zlasti trdi, da cena za družbo Alcoa ni zajeta v prepoved iz člena 87(1) Pogodbe ES, ker ne vključuje prenosa državnih sredstev ter ne more izkrivljati konkurence in vplivati na trgovino znotraj Skupnosti. Italija je zaradi dejstva, da dogovor o ceni ne pomeni državne pomoči, menila, da ji ni treba priglasiti odloka iz leta 2004. Italija trdi, da po sprožitvi temeljite preiskave v nobenem primeru ni več uporabljala odloka iz leta 2004 v zvezi z družbo Alcoa.

(115)

Kar zadeva uporabo državnih sredstev, Italija meni, da je sistem cen v celoti primerljiv z ureditvijo, za katero je Sodišče v zadevi PreussenElektra razglasilo, da ne vključuje državnih sredstev. Izravnalni sklad kot tehnični računovodski organ sistema ne more prosto razpolagati s finančnimi sredstvi, s katerimi upravlja. Dejstvo, da AEEG in ministrstvo za finance izvajata ukrep nadzora nad dejavnostmi izravnalnega sklada, ne pomeni, da lahko država prosto razpolaga s temi sredstvi.

(116)

Kar zadeva vpliv na trgovino znotraj Unije, se Italija strinja z mnenjem družbe Alcoa (glej uvodne izjave 86 do 90).

(117)

Italija meni, da je mogoče ceno za Sardinijo v vsakem primeru obravnavati kot regionalno pomoč, ki je združljiva s skupnim trgom, glede na naslednje ugotovitve. Nepopolnost trga z električno energijo na Sardiniji je regionalna ovira, ki naj bi se ublažila z zadevno ceno. Cena pozitivno vpliva na zaposlovanje ter ohranjanje socialne in ekonomske strukture na otoku. Sorazmerna je s pomanjkljivostmi upravičenca ter je kratkoročna in prehodna.

(118)

Italija je menila, da v skladu s pravili o državni pomoči podaljšanja veljavnosti cene iz člena 11(11) zakona št. 80/2005 ni treba priglasiti, ker zadevni ukrep še vedno ne pomeni državne pomoči. Italija meni, da se podaljšanje veljavnosti ukrepa, ki ni državna pomoč, razlikuje od podaljšanja ukrepa pomoči, ker se lahko podaljšanje ukrepa pomoči obravnava kot nova pomoč.

(119)

Italija se strinja z družbo Alcoa, da je bila odločba Alumix časovno neomejena. Italija navaja, da je bilo to narejeno namerno in ugotavlja, da je Komisija sama priznala, da bi morala biti cena dolgoročni ukrep. Italija je to trditev utemeljila s sklicevanjem na odstavek iz odločbe Alumix, v katerem Komisija določa, da „se s prestrukturiranjem in ponovno vzpostavitvijo sposobnosti preživetja dejavnosti družbe Alumix zagotavlja dolgoročen in ne kratkoročen razvoj zadevnih območij“.

(120)

Italija trdi, da cena ne pomeni prednosti na podlagi ugotovitev, ki jih je oblikovala družba Alcoa in ki so opisane v uvodnih izjavah 80 do 85, ne vpliva na trgovino (glej uvodne izjave 86 do 90) in ne vključuje prenosa državnih sredstev (glej uvodno izjavo 115).

(121)

Italija se sklicuje na presežno zmogljivost proizvodnje električne energije na Sardiniji in poudarja, da bi imela družba Alcoa v takih okoliščinah običajno veliko pogajalsko moč in bi dosegla konkurenčno ceno, ki bi bila le malo višja od mejnih proizvodnih stroškov proizvajalca. Dejstvo, da to na Sardiniji ni mogoče, je po mnenju Italije posledica ravnanja prevladujočega nosilca dejavnosti, ki lahko določi ceno na Sardiniji in nima poslovnega interesa za prodajo po nižji ceni, ker se zaveda, da družba Alcoa ne more kupiti električne energije nikjer drugje. Poleg tega je lahko v duopolnem položaju v interesu obeh nosilcev dejavnosti (ENEL in ENDESA, zdaj E.ON (57), da zaračunavata ceno, ki je višja od ekonomsko optimalne cene, da bi preprečila „slab zgled“ za ostalo Italijo. Italija glede na veliko tržno moč nekdanjega monopola družbe ENEL (58) ugotavlja, da ni bistvene razlike med ceno, odobreno družbi Alcoa v monopolnih okoliščinah (ki jo je odobrila Komisija v odločbi Alumix), in ceno, ki se uporablja v sedanjih, zelo nepopolnih tržnih pogojih.

(122)

Italija prav tako spodbija sklicevanje na povprečne cene IPEX, pri čemer so njeni razlogi enaki kot v uvodni izjavi 83 zgoraj.

(123)

Italija poleg tega meni, da se gospodarski temelji odločbe Alumix z leti niso spremenili. Zato pri podaljšanju veljavnosti cene ni bilo sprememb in se to ne more šteti kot nova pomoč. Italija tudi meni, da je opredelitev ukrepa kot nezakonita pomoč nepravilna.

(124)

Italija trdi, da mora Komisija v svoji oceni upoštevati sklepe prvega poročila skupine na visoki ravni za konkurenčnost, energijo in okolje, ki je opozorila na dva nova dejavnika, zaradi katerih je bila proizvodnja aluminija v zadnjih letih omejena, to sta globalizacija referenčnega trga aluminija in vzpostavitev notranjega energetskega trga.

(125)

Zlasti vprašanje visokih stroškov električne energije za proizvodnjo aluminija na Sardiniji in v Benečiji, navedeno v odločbi Alumix, ni bilo rešeno od leta 1996. Trajnost teh vprašanj upravičuje podaljšanje veljavnosti cene, ki je bilo v vsakem primeru mišljeno kot dolgoročen ukrep za spodbujanje industrijskega razvoja. Italija poudarja, da se druge okoliščine, ki jih je Komisija upoštevala v odločbi Alumix, prav tako niso spremenile, zlasti posamezni vzorci porabe talilnic aluminija in nezadostna stopnja liberalizacije trga z električno energijo.

(126)

Italija trdi, da je treba do popolne liberalizacije trga podaljšati veljavnost ugodnejših cen električne energije in vseh podobnih instrumentov, ki so jih uvedle druge države članice zaradi zaščite in krepitve konkurenčnosti evropske industrije.

(127)

Po mnenju Italije je edina dolgoročna rešitev za znižanje stroškov električne energije izgradnja ustrezne infrastrukture na področju proizvodnje električne energije in medsebojno povezovanje, s čimer se bo trg dejansko odprl novim udeležencem na trgu. Italija poudarja pomen plinovoda GALSI, prek katerega bo alžirski zemeljski plin dostopen Evropi prek Sardinije, in morskega kabelskega sistema SAPEI, s čimer se bo okrepila medsebojna povezanost s celinsko Italijo. Ta infrastruktura je zdaj v fazi gradnje. Italija zato meni, da morajo cene ostati nespremenjene, dokler gradnja ne bo končana.

(128)

Italija prav tako poudarja, da se ta zadeva ne more primerjati z zadevo C 34/02, navedeno v odločitvi o sprožitvi postopka iz leta 2006, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da je Komisija že ugotovila, da pomanjkanje zmogljivosti elektroenergetskih povezav ni pomenilo regionalne ovire za Sardinijo. Po mnenju Italije naveden primer zadeva pomoč za mala in srednje velika podjetja, ki niso veliki porabniki energije in bi jih zato pomanjkanje ustrezne energetske infrastrukture in pomanjkljivosti trga z električno energijo na Sardiniji manj prizadelo kot podjetja, kot je Alcoa.

(129)

Italija prav tako poudarja, da se Skupina na visoki ravni zaveda potrebe po ohranitvi energetsko intenzivne industrije na ozemlju EU, kot sta železarska industrija in barvna metalurgija (59), ker si prizadeva izboljšati njeno konkurenčnost in zlasti spodbuja dostop do električne energije po konkurenčnih cenah.

(130)

Italija natančno opisuje ukrepe, ki so jih za zmanjšanje stroškov električne energije energetsko intenzivne industrije in preprečitev njihove selitve zunaj EU sprejele druge države članice, zlasti Nemčija, Španija, Francija, Finska in Grčija. Italija opozarja, da imajo lahko taki ukrepi, ki so lahko različnih oblik, enake gospodarske učinke, kot jo ima italijanska ugodnejša cena, in poudarja, da bi bila zaželena uskladitev takih ukrepov s strani EU, da bi se vzpostavili enaki konkurenčni pogoji za evropsko industrijo in njene konkurenčne ponudnike v tretjih državah. Kljub temu se kratkoročno ukrepi, ki jih je sprejela Italija, ne smejo obravnavati kot pomoč in se morajo oceniti z uporabo enakega merila, na podlagi katerega so se ocenili ukrepi, ki so jih uvedle druge države članice.

(131)

Kot predhoden ukrep Komisija meni, da je treba pojasniti časovni okvir in vsebinsko področje uporabe preiskave, kot je določeno v odločitvah o sprožitvi postopka.

(132)

To pojasnilo je potrebno zaradi dejstva, da se je ob začetku veljavnosti odloka iz leta 2004, tj. aprila 2004, ugodnejša cena za družbo Alcoa krila z odobritvijo državne pomoči (odločba Alumix) do decembra 2005 (60).

(133)

Glede na časovno prekrivanje med shemo Alumix in določbami, izpodbijanimi leta 2004, je treba pojasniti, ali se je z odločitvijo o sprožitvi postopka iz leta 2004 izpodbijalo podaljšanje obdobja veljavnosti cene za družbo Alcoa po koncu prvotnega obdobja veljavnosti sheme Alumix (od 1. januarja 2006) in ali se je izpodbijala samo shema Alumix v obdobju od aprila 2004 do decembra 2005 zaradi sprememb mehanizma financiranja.

(134)

S pozornim branjem same odločitve je mogoče ugotoviti, da v korist zadevnim upravičencem (Portovesme s.r.l., ILA s.p.a., Euroallumina s.p.a. in Alcoa) na splošno izpodbija novo shemo cen, uvedeno z odlokom iz leta 2004, ter se ne more razlagati kot odločitev, ki izpodbija samo shemo Alumix. Ta sklep je utemeljen z naslednjimi ugotovitvami.

(135)

Prvič, ocena ukrepa, ki se izpodbija, je globalna in ne razlikuje med upravičenci. Zlasti poseben pravni položaj družbe Alcoa kot upravičenke do odobrene cene Alumix ni niti opisan niti podrobno ocenjen.

(136)

Drugič, ugotovitve Komisije o veliki razliki med sistemom Alumix in novo shemo cen (61) kažejo le, da ugotovitev Alumix ni mogoče ekstrapolirati na novo shemo cen, če se upošteva različen mehanizem financiranja.

(137)

Tretjič, če bi bil namen odločitve o sprožitvi postopka iz leta 2004 izpodbijati prvotno shemo Alumix, bi bila v odločitvi navedena pravna podlaga, na podlagi katere se je odobrila prvotna cena (odlok iz leta 1995), in bi se zagotovilo pojasnilo, zakaj se je s prvotnim dogovorom o ceni, kot je bil spremenjen z novim ureditvenim okvirom, skrajšala veljavnost ugotovitev Komisije v shemi Alumix pred datumom izteka veljavnosti sheme.

(138)

Zato Komisija meni, da je v zvezi z družbo Alcoa odločitev o sprožitvi postopka iz leta 2004 izpodbijala podaljšanje sheme Alumix po njenem izteku veljavnosti 31. decembra 2005. Časovni okvir preiskave iz leta 2004 je tako omejen na obdobje od 1. januarja 2006.

(139)

Vendar je na ta datum zakon št. 80/2005, ki je začel veljati 1. januarja 2006 (glej uvodni izjavi 48 in 142), dejansko nadomestil odlok iz leta 2004. Zato odlok iz leta 2004 vsebinsko ni pomemben za to preiskavo.

(140)

Besedilo iz odločitve o sprožitvi postopka iz leta 2006 ne zahteva nobene razlage: nedvoumno se sklicuje na podaljšanje veljavnosti cene do leta 2010, kot je določeno v zakonu št. 80/2005 (62), in ne na shemo Alumix kot tako.

(141)

Kar zadeva časovni okvir preiskave iz leta 2006, Komisija ugotavlja, da v tem primeru ni prekrivanja med shemo Alumix, ki se je iztekla decembra 2005, in izpodbijanim podaljšanjem veljavnosti cene, ki je začelo veljati 1. januarja 2006 (glej uvodno izjavo 48). To potrjuje točka 132 sodbe Sodišča.

(142)

Ker se je 1. januarja 2006 odlok iz leta 2004 nadomestil z zakonom št. 80/2005, odlok iz leta 2004 ni neposredno pomemben za preiskavo. Preiskava se zato osredotoča na en vsebinski ukrep: podaljšanje veljavnosti cene za družbo Alcoa od 1. januarja 2006 do 31. decembra 2010 v skladu z zakonom št. 80/2005, ki se razlaga skupaj z zadevnimi uredbenimi določbami, ki jih je sprejel organ AEEG. Vendar če bi Italija ob upoštevanju, da gre le za eno ceno za družbo Alcoa ne glede na pravno podlago, po kateri je bila cena odobrena, obravnavala, da bi se lahko sklicevalo na odlok iz leta 2004 za obdobje od januarja 2006 do junija 2007, bi se morale tudi ugotovitve te odločbe šteti kot veljavne za ukrep, ki je bil uveden z odlokom iz leta 2004 (63).

(143)

Ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: ukrep (a) pomeni gospodarsko prednost za upravičenca; (b) odobri ga država ali je odobren iz državnih sredstev; (c) je selektiven ter (d) vpliva na trgovino v Skupnosti in lahko izkrivlja konkurenco znotraj EU.

(144)

Italija in družba Alcoa trdita, da cena ne pomeni državne pomoči.

(145)

Komisija najprej ugotavlja, da v skladu z dogovorom o ceni, določenem v členu 11(11) zakona št. 80/2005, država sodeluje pri ohranitvi cene električne energije, ki je bistveno nižja od cene, ki bi jo družba Alcoa lahko dosegla (in jo je dosegla) pod dejanskimi tržnimi pogoji. Če bi lahko družba Alcoa to ceno dosegla neposredno pri enem od dobaviteljev električne energije v zadevnih regijah, poseganje države ne bi bilo potrebno. Niti Italija niti družba Alcoa ne izpodbijata trditve, da so v zadevnih regijah dejanske tržne cene višje od cene, ki jo je družba Alcoa dejansko plačala zaradi vračil iz izravnalnega sklada.

(146)

Kar zadeva metodo, ki jo predlaga družba Alcoa za oceno obstoja prednosti (ali je posebna cena nižja od cene, ki prevladuje na popolnoma konkurenčnem trgu), je treba najprej poudariti, da je bilo tako razmišljanje v sodbi Sodišča že zavrnjeno (točka 71 sodbe). Sodišča Unije in Komisija v svojih ocenah obstoja prednosti ne upoštevajo pogojev, ki bi prevladovali na hipotetičnem, bolje delujočem trgu. Pogoji, ki prevladujejo na dejanskih zadevnih trgih, se dosledno obravnavajo kot referenčni okvir, kot se je izkazalo na primer v zadevi nizozemskih pridelovalcev v rastlinjakih (64), v kateri je Komisija za oceno obstoja prednosti pri nekaterih cenah plina uporabila preskus nosilcev dejavnosti v tržnem gospodarstvu.

(147)

Poleg tega trditev družbe Alcoa pomeni, da bi lahko država članica v primeru neustreznega delovanja trga upravičeno določila cene, ki spodbujajo pogoje učinkovite konkurence. Obrazložitev je, da cene, ki jih na tak način določi država, ne zagotavljajo nobene prednosti, če se kot referenčni okvir upošteva popolnoma konkurenčen trg. Tako razmišljanje je v nasprotju z ustaljenim načelom sodne prakse Unije, v skladu s katero „dejstvo, da si država članica z enostranskimi ukrepi prizadeva približati pogoje konkurence v nekem gospodarskem sektorju pogojem konkurence, ki veljajo v drugih državah članicah, zadevnim ukrepom ne more odvzeti značaja državne pomoči“ (65). Komisija meni, da se navedeno načelo enakovredno uporablja za okoliščine, v katerih si država članica prizadeva približati pogoje konkurence pogojem, ki prevladujejo na popolnoma konkurenčnem trgu.

(148)

Če bi se poleg tega predlog družbe Alcoa upošteval, subvencije, ki jih države članice dodelijo za zapolnitev vrzeli med ceno, prosto dogovorjeno med dvema udeležencema na trgu, in teoretično ceno, za katero bi se lahko sklenil dogovor pod pogoji popolne konkurence, ne bi pomenile državne pomoči. S tem bi se onemogočil glavni namen nadzora državne pomoči.

(149)

Družba Alcoa kljub temu trdi, da je to metoda, ki jo je Komisija oblikovala v zadevi Alumix.

(150)

Komisija opozarja, da je metoda, ki se je upoštevala v zadevi Alumix, obravnavala poseben položaj. V zadevi Alumix je ceno odobrila družba ENEL, ki je takrat imela monopol na trgu z električno energijo, ki še ni bil liberaliziran, in je bila v celoti v državni lasti (66). V takih okoliščinah je Komisija morala preveriti, ali je družba ENEL prodajala po umetno nizki ceni ali pa je ravnala kot razumna nosilka dejavnosti v tržnem gospodarstvu. Ob upoštevanju monopola družbe ENEL nad proizvodnjo električne energije in oskrbo z električno energijo ni bilo nobene konkurenčne tržne cene, na katero bi se lahko Komisija sklicevala pri oceni obstoja prednosti. Zato je Komisija pripravila metodo za opredelitev najnižje teoretične tržne cene, po kateri bi bil razumen dobavitelj pripravljen prodajati svojemu „najboljšemu odjemalcu“ (največji porabnik z nizko porabo) v določenih okoliščinah trga na Sardiniji in v Benečiji: razumen dobavitelj bi si prizadeval za kritje vsaj mejnih proizvodnih stroškov in dela fiksnih stroškov.

(151)

Vendar se ta metoda ne more uporabljati splošno in zunaj njenega prvotnega okvira v okoliščinah, v katerih cene ne določa več monopol v državni lasti, ampak se o njej prosto dogovarja na trgu, pri čemer cene za družbo Alcoa ni mogoče več obravnavati kot običajno poslovno transakcijo, ampak gre za jasno subvencionirano ceno. Glede na razvoj iz uvodnih izjav 39 do 43 shema ne pomeni več cene v ožjem smislu, ker ni več cena, ki jo kot dobaviteljica družbe Alcoa zaračunava družba ENEL, ali neto cena, ki jo financira družba ENEL, ampak gre za „končno ceno“, ki izhaja iz vračila iz izravnalnega sklada in cene, plačane dobaviteljici družbe Alcoa. Zato analiza, oblikovana v odločbi Alumix, v kateri se je preučilo ravnanje družbe ENEL, očitno nima nikakršnega pomena, kot je bilo to potrjeno v sodbi Sodišča, zlasti v točki 132 te sodbe.

(152)

Ker merila Alumix niso bistvena pri ugotavljanju, ali daje sedanji dogovor o ceni prednost družbi Alcoa, izračuni Italije in družbe Alcoa, ki kažejo na to, da cena še vedno izpolnjuje merila Alumix, ker krije mejne proizvodne stroške družbe ENEL, prav tako niso bistveni.

(153)

Komisija v vsakem primeru meni, da izračuni, ki sta jih predložili Italija in družba Alcoa, ne prikazujejo točne cene, ki bi jo družba Alcoa „običajno“ plačala na popolnoma konkurenčnem trgu tudi ob predpostavki, da bi se lahko mejni proizvodni stroški proizvajalca upoštevali kot ustrezno merilo, kar se zanika.

(154)

Zlasti najnižja cena IPEX, ki jo družba Alcoa navaja kot reprezentativno za ceno, ki bi jo sama „običajno“ plačala na popolnem trgu (20 EUR), ustreza mejnim proizvodnim stroškom elektrarn z osnovno obremenitvijo (najcenejše elektrarne). Vendar se električna energija iz elektrarn z osnovno obremenitvijo prodaja po nizki ceni le v času manjše porabe (67). V času večje porabe se vsa proizvedena električna energija (vključno z energijo elektrarn z osnovno obremenitvijo) prodaja po bistveno višji ceni, ker jo bo določila mejna elektrarna, ki je srednje velika ali največja elektrarna (68). Družba Alcoa porablja električno energijo 24 ur na dan, ne le v času manjše porabe. Zato bi morala biti reprezentativna cena, ki bi verodostojno izražala popolno konkurenco, časovno tehtano povprečje. To povprečje mora vključevati nekatere elemente nizkih cen za obdobja osnovne obremenitve, vendar tudi elemente visokih cen za obdobje večje porabe.

(155)

Na Sardiniji, kjer plin ni na voljo, elektrarne na premog določajo cene za 80 % leta, naftne elektrarne pa določajo cene za preostalih 20 % leta. Tudi z uporabo zelo previdnih ocen mejnih stroškov družbe Alcoa za premog (20 EUR/MWh) in nafto (60 EUR/MWh) bi bilo časovno tehtano povprečje v regiji 28 EUR/MWh, kar je več, kot trenutno plačuje družba Alcoa, tj. 26 EUR/MWh. Zato Komisija meni, da je vsaj za Sardinijo cena za družbo Alcoa nižja od mejnih proizvodnih stroškov proizvajalcev električne energije in da v nobenem primeru ni v skladu z merili Alumix ob predpostavki, da so ta merila ustrezna, kar se zanika.

(156)

Družba Alcoa in Italija trdita, da Komisija ni imela prav, ko je predlagala uporabo povprečnih cen IPEX kot približek za tržno ceno, ki bi jo veliki industrijski odjemalci običajno plačali v zadevnih regijah (glej uvodno izjavo 83). To je vseeno zavajanje v zvezi z razlago odločitve o sprožitvi postopka iz leta 2006. V navedeni odločitvi je bila primerjava med povprečnimi cenami IPEX namenjena le utemeljitvi pomislekov v zvezi s trditvijo, da so cene električne energije na Sardiniji bistveno višje od cen v drugih italijanskih regijah. Komisija meni, da bi bile lahko razlike v povprečnih cenah IPEX med regijami reprezentativne za razlike v dvostranskih cenah.

(157)

Nasprotno Komisija ni nikoli predlagala, da bi bile lahko cene IPEX približek tržne cene, ki bi jo lahko dosegla družba Alcoa. V zadevnem primeru uporaba približka ni nujna. Glede na informacije, ki so na voljo, je družba Alcoa sklenila pogodbo z družbo ENEL po nominalni ceni, ki je približno ustrezala standardni ceni, ki jo je družba ENEL zaračunavala odjemalcem električne energije visoke napetosti. Ta pogodba je merilo, na podlagi katerega se ocenjuje in količinsko opredeljuje prednost družbe.

(158)

S ceno se torej ublažijo dajatve, ki izvirajo iz pogodbe in bi se morale običajno vključiti v proračun družbe, zato ukrep v skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni gospodarsko prednost za družbo Alcoa (69). Komisija meni, da se prednost izravna s kompenzacijskimi prispevki, ki se plačajo iz izravnalnega sklada in krijejo razliko med pogodbeno ceno in ugodnejšo ceno. Ta sklepna ugotovitev velja za dve talilnici družbe Alcoa na Sardiniji in v Benečiji.

(159)

Ker so se ugodnejše cene električne energije v Italiji dodelile izključno družbi Alcoa in nekaterim drugim družbam na Sardiniji, je zagotovljena prednost selektivna.

(160)

V skladu z ustaljeno sodno prakso se lahko prednost opredeli kot državna pomoč v skladu s členom 87(1) Pogodbe ES le, če je odobrena neposredno ali posredno iz državnih sredstev (70) in je zanjo odgovorna država (71).

(161)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 43, se izpodbijana cena financira iz drugih dajatev, ki jih izravnalni sklad pobere na podlagi sestavnega dela A4 cene za električno energijo. Ta dajatev je obvezna, saj je določena z odločbo organa AEEG, s katero se izvaja nacionalna zakonodaja. Izravnalni sklad je z zakonom določen javni organ, ki svoje funkcije izvaja na podlagi natančnih navodil, ki so določena v odločbah organa AEEG.

(162)

Prav tako v skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni donos dajatve, ki je obvezna v skladu z nacionalno zakonodajo in se plačuje z zakonom določenemu javnemu organu, državna sredstva v smislu člena 87(1) Pogodbe, kadar je namenjena financiranju ukrepa, ki izpolnjuje druga merila tega člena (72).

(163)

Italija in družba Alcoa se pri utemeljitvi trditve, da se zadevni ukrep ne financira iz državnih sredstev, sklicuje na sodbi v zadevah PreussenElektra  (73) in Pearle  (74). Obe stranki trdita, da so potrebna sredstva za financiranje cene zasebni subjekti (odjemalci električne energije) prenesli na zasebni subjekt (družba Alcoa), pri čemer je vloga države omejena na sprejetje zakona, ki določa plačilo zahtevanih zneskov, pri čemer je mogoče s sredstvi razpolagati le z izvajanjem predpisane sheme. Zlasti po mnenju Italije in družbe Alcoa izravnalni sklad ne more nadzirati sredstev in je le računovodski posrednik.

(164)

V zadevi Preussen-Elektra je Sodišče ocenilo, da obveznost nakupa električne energije iz obnovljivih virov po minimalnih cenah, višjih od dejanske tržne vrednosti te vrste električne energije, ki velja za zasebna podjetja za oskrbo z električno energijo, ni bila državna pomoč, saj ukrep ni vseboval neposrednega ali posrednega prenosa državnih sredstev. Po mnenju Italije in družbe Alcoa je ta zadeva primerljiva z zadevo PreussenElektra, saj so se sredstva prav tako prenesla od zasebnih subjektov (odjemalci električne energije) k zasebnemu subjektu (družba Alcoa), pri čemer država ne nadzira zadevnih sredstev.

(165)

Komisija opozarja, da so v zadevi PreussenElektra potrebna sredstva za financiranje ukrepa proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov energije neposredno zagotovili dobavitelji električne energije, pri čemer ni sodeloval noben javni organ. V okviru tega sistema organi držav članic ne morejo nikoli razpolagati z zneski, ki jih je treba prenesti. V zadevnem primeru se denarna sredstva kljub temu prenesejo prek javnega organa, tj. izravnalnega sklada, preden se izplačajo končnemu upravičencu. Zato sodna praksa PreussenElektra obravnava različne dejanske okoliščine in za to zadevo ni pomembna.

(166)

Sodba v zadevi Pearle zagotavlja smernice, ki so bolj neposredno pomembne za to zadevo. Vendar se razlaga Komisije razlikuje od razlage, ki sta jo predložili Italija in družba Alcoa. V zadevi Pearle je Sodišče ugotovilo, da se v nekaterih določenih pogojih sredstva dajatve, ki se prenesejo prek javnega organa, ne štejejo za državna sredstva. V zadevi Pearle so se ukrepi v celoti in na lastno pobudo financirali iz gospodarskega sektorja. Denarna sredstva so se zbrala na podlagi drugih dajatev prek javnega organa, ki nikoli ne more razpolagati s sredstvi. Poleg tega so obstajali dopisi med subjekti, ki so plačali dajatev, in subjekti, ki so bili upravičeni do ugodnosti na podlagi ukrepa.

(167)

Italija in družba Alcoa menita, da je ključno merilo v zadevi Pearle to, ali ima država pravico do razpolaganja s sredstvi kako drugače kot z izvajanjem predpisane sheme. Nasprotujeta trditvi, da izravnalni sklad nima nobene diskrecijske pravice pri črpanju sredstev, ki so namenjena financiranju cen in niso nikoli del „obsega javnih financ“. Zato po mnenju Italije in družbe Alcoa država ne more prosto razpolagati s sredstvi, ki niso državna sredstva.

(168)

Najprej je treba poudariti, da v zadevi Pearle„ključno merilo“ ne obstaja, medtem ko je mogoče nekatera merila v tej zadevi subjektivno obravnavati kot bolj osrednja od drugih. Pogoji, navedeni v sodbi, so kumulativni. Sodišče prve stopnje je enako razlago navedlo v zadevi Earl Salvat  (75), v kateri je preučilo izpodbijane druge dajatve v tej zadevi glede na vsako posamezno merilo iz zadeve Pearle.

(169)

Komisija je pred preučitvijo vloge izravnalnega sklada ugotavljala, ali je izpolnjeno katero od drugih meril iz zadeve Pearle. Jasno je, da je bila cena za družbo Alcoa za razliko od zadeve Pearle določena na pobudo države in ne na pobudo gospodarskega sektorja. Poleg tega so upravičenci ukrepa v zadevi Pearle tudi edini prispevali sredstva, zato poseganje javnega organa ni pomenilo prednosti, ki bi dodatno obremenila državo. V zadevnem primeru upravičenec, tj. družba Alcoa, ne nosi finančnega bremena dajatve, ki ga nosijo izključno odjemalci električne energije. Zato se ni mogoče veljavno sklicevati na sodno prakso Pearle ne glede na to, ali je trditev družbe Alcoa in Italije o vlogi izravnalnega sklada le kot računovodskega posrednika ustrezna.

(170)

V zvezi z izravnalnim skladom Komisija opozarja, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso „ne sme razlikovati med zadevami, v katerih pomoč neposredno dodeli država, in zadevami, v katerih pomoč dodeli javni ali zasebni organ, ki ga imenuje ali ustanovi država“ (76). Zato javni ali zasebni status izravnalnega sklada ni odločilen za namene uporabe pravil o državni pomoči. Dejstvo, da je izravnalni sklad javni organ, samodejno ne pomeni veljavnosti člena 87 Pogodbe ES (77); podobno tudi poseganje zasebnega organa samo po sebi ne bi izključevalo uporabe navedenega člena (78).

(171)

Analiza se kljub temu ne more omejiti na pristojnosti izravnalnega sklada kot javnega organa. Namesto tega je treba ugotoviti, ali lahko država na splošno neposredno ali posredno prek drugega organa, ki ga imenuje, nadzoruje sredstva, ki so namenjena financiranju cene. Enak preskus bi se moral uporabiti, če bi bil izravnalni sklad zasebni organ.

(172)

Nedavna sodba Sodišča v zadevi Essent  (79) navaja v zvezi s tem dokončne smernice. V zadevi Essent je Nizozemska z zakonom uvedla dodatno dajatev za cene električne energije. Dodatno dajatev so odjemalci električne energije plačevali upravljavcem omrežij, ki so v zameno denarna sredstva prenesli na imenovano družbo SEP. Ta ni imela diskrecijske pravice pri upravljanju sredstev in je delovala pod natančnim nadzorom organov. Sodišče je ugotovilo, da so prihodki zaradi dodatne dajatve državna sredstva, ker je bila dodatna dajatev za ceno električne energije uvedena z nacionalnim zakonom in je zato pomenila dajatev, družba SEP pa je bila upravičena do uporabe prihodkov iz dajatev le za namene, ki jih določa zakon, tako da so denarna sredstva ostala pod javnim nadzorom in so bila tako na voljo nacionalnim organom. Sodišče je menilo, da to zadostuje za opredelitev takih denarnih sredstev kot državna sredstva.