(1)

Romunija je z dopisom z dne 1. aprila 2008 Komisijo obvestila o ad hoc individualni pomoči za usposabljanje v znesku 57 milijonov EUR za avtomobilskega proizvajalca Ford Romania SA s sedežem v Craiovi.

(2)

Komisija je z dopisom z dne 10. septembra 2008 Romunijo obvestila, da se je v zvezi s priglašeno pomočjo odločila za sprožitev postopka iz člena 88(2) Pogodbe ES (zdaj člen 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (2), pri čemer je zainteresirane stranke pozvala, naj predložijo svoje pripombe (3).

(3)

Romunija je svoje pripombe predložila v dopisu z dne 7. novembra 2008. Komisija se je 18. in 19. novembra 2008 v prostorih tovarne v Craiovi sestala z romunskimi organi in predstavniki družbe Ford.

(4)

Komisija je z dopisom z dne 26. novembra 2008 odobrila prošnjo upravičenca za podaljšanje roka za predložitev pripomb. Družba Ford je svoje pripombe predložila v dopisu z dne 18. decembra 2008. Te pripombe so se Romuniji posredovale z dopisom z dne 9. marca 2009.

(5)

Komisija je z dopisoma z dne 6. marca 2009 in 23. junija 2009 zaprosila za dodatne informacije. Romunski organi so odgovorili 2. aprila 2009 in 22. julija 2009.

(6)

Komisija ni prejela pripomb drugih zainteresiranih tretjih strank.

(7)

Upravičenec do pomoči je družba Ford Romania SA, ki je del družbe Ford Motor Company in je 12. septembra 2007 od romunske agencije za privatizacijo AVAS kupila tovarno in podjetje za proizvodnjo avtomobilov, ki sta ju v Craiovi prej upravljali družbi SC Automobile Craiova SA in SC Daewoo Automobile SA (v nadaljnjem besedilu: družba Ford Craiova).

(8)

Komisija je v Odločbi z dne 27. februarja 2008 ugotovila, da je privatizacijski sporazum vključeval nezdružljivo pomoč, in zahtevala vračilo 27 milijonov EUR (4). Ta znesek je bil skupaj z obrestmi vrnjen 27. junija 2008.

(9)

Družba Ford je tovarno avtomobilov v Craiovi kupila, da bi v letu 2009 začela proizvajati dva nova tipa vozil (B-MAV, ki je majhen večnamenski model, in ISV, lahko vozilo, primerno za prevoz blaga in/ali potnikov), v letu 2011 pa novo generacijo motorjev z majhnimi izpusti CO2. Ta projekt bo vključeval vzpostavitev dveh novih proizvodnih linij, pri čemer je ocenjena skupna vrednost naložb 675 milijonov EUR. Družba Ford se je v privatizacijskem sporazumu zavezala, da bo ohranila sedanjih 3 900 delavcev in ustvarila nova delovna mesta, da bi se skupno število delavcev do konca leta 2012 povečalo na 9 000.

(10)

Tovarna v Craiovi je v prikrajšani regiji, ki je upravičena do pomoči na podlagi člena 107(3)(a) Pogodbe o delovanju Evropske unije. Komisija je z Odločbo z dne 30. aprila 2008 odobrila 143 milijonov EUR regionalne pomoči za družbo Ford Craiova, kar ustreza najvišji dovoljeni intenzivnosti pomoči za večji naložbeni projekt tega obsega v regiji, ki je upravičena do osnovne največje intenzivnosti pomoči v višini 50 % upravičenih naložbenih stroškov (5).

(11)

Priglašena pomoč je namenjena celovitemu petletnemu programu usposabljanja, ki ga namerava zagotoviti družba Ford za sedanje število zaposlenih (3 900) in prihodnje delavce v tovarni avtomobilov v Craiovi, tj. za skupno do 9 000 delavcev. Ocenjeni stroški za program usposabljanja so 185,5 milijona EUR (6), pri čemer bo 128,5 milijona EUR prispevala družba Ford, 57 milijonov EUR pa bo zagotovila Romunija v obliki pomoči za usposabljanje.

(12)

Struktura programa usposabljanja ima dve razsežnosti.

(13)

Vertikalna razsežnost programa vključuje več ravni. Prva raven zajema usposabljanje, ki je zahtevano v zakonodaji EU/romunski zakonodaji in/ali je potrebno za učinkovito upravljanje tovarne, kar je mogoče opredeliti kot „usposabljanje za namene družbe“. Ta raven usposabljanja ni upravičena do pomoči. Njene ocenjene stroške v višini približno 29,7 milijona EUR v celoti krije družba Ford. Dodatne ravni vključujejo: usposabljanje, ki bi se brez pomoči zagotavljalo le delno (tj. do 40 % celotne vsebine programa), usposabljanje, ki se brez pomoči ne bi zagotavljalo, in usposabljanje, povezano z izborom kategorij delavcev.

(14)

V okviru horizontalne razsežnosti program ponuja 269 usposabljanj, razdeljenih na štiri glavne teme/sklope usposabljanja:

(15)

Stroške dela programa usposabljanja za namene družbe Ford bo ta družba v celoti krila, ocenjeni pa so na 29,73 milijona EUR (13). Za dodatno usposabljanje, ki se šteje za upravičeno do pomoči, sta v spodnji preglednici (v milijonih EUR) navedena razdelitev upravičenih stroškov med sklope programa usposabljanja in prispevek družbe Ford.

Zgoraj navedene vrednosti skupne pomoči in prispevka družbe Ford so nominalne. Romunija in družba Ford poudarjata, da se je družba odločila za omejitev skupnega zneska pomoči na 57 milijonov EUR. Razliko med skupno pomočjo, do katere bi bil upravičen program, in zahtevanim zneskom 57 milijonov EUR krije družba z lastnim prispevkom, ki se torej poveča na 98,8 milijona EUR.

(16)

V okviru dela programa usposabljanja za namene družbe, ki ni upravičen do pomoči, se skupno zagotovi približno 200 000 dni usposabljanja v petih letih, v okviru upravičenega dela programa pa se skupno zagotovi približno 800 000 dni usposabljanja v petih letih. Skladno s tem naj bi se vsak od 9 000 delavcev skupno udeležil povprečno 111 dni usposabljanja v petih letih. Romunija in družba Ford sta zagotovili tudi dokaze, da bo večina vodij usposabljanja, vključenih v program (do 90 %), najetih iz zunanjih specializiranih izobraževalnih središč, pri čemer bo pomemben del usposabljanja potekal v prostorih zunaj tovarne (v zvezi s tem glej tudi uvodno izjavo 18 spodaj, kjer so navedeni upravičeni potni stroški za udeležence in vodje usposabljanj).

(17)

Stroški programa usposabljanja so bili ocenjeni na podlagi podobnih stroškov, ki jih je imela družba Ford pri usposabljanju v tovarni v Dagenhamu (Združeno kraljestvo), pri čemer so bili ti stroški prilagojeni, da bi se upoštevale njihove ravni v Romuniji na podlagi prvotnih napovedi (podatki za leto 2008, prilagojeni glede na predvidene stopnje inflacije za prihodnja leta). Skladno s tem so bili ti stroški ocenjeni na dan usposabljanja in na udeleženca usposabljanja (in ne vključujejo plač udeležencev usposabljanj):

(18)

Priglašeni upravičeni stroški za ta program (ki vključuje skupaj 9 000 delavcev in bo potekal v štirih letih) so navedeni spodaj (nominalna vrednost, v milijonih EUR):

(19)

Pomoč vključuje neposredno donacijo družbi Ford Craiova v višini 57 milijonov EUR za obdobje petih let. Namen pomoči je podpreti projekt usposabljanja, katerega skupni stroški so ocenjeni na 185,5 milijona EUR (nominalna vrednost), pri čemer je 155,8 milijona EUR upravičenih do pomoči za usposabljanje. Večina upravičenih izdatkov je povezanih s splošnim usposabljanjem, in sicer 153,93 milijona EUR, le 1,88 milijona EUR upravičenih stroškov pa je povezanih s posebnim usposabljanjem. Romunija je za ta projekt uporabila intenzivnost pomoči v višini 50 % za ukrepe splošnega usposabljanja in 25 % za ukrepe posebnega usposabljanja. V skladu s tem je projekt upravičen do 76,96 milijona EUR pomoči za splošno usposabljanje in 0,47 milijona EUR pomoči za posebno usposabljanje, kar je skupaj 77,44 milijona EUR pomoči. Vendar se je upravičenec odločil za omejitev državne pomoči na 57 milijonov EUR (glej tudi uvodno izjavo 15 zgoraj).

(20)

Romunija trdi, da bi bilo nerealno predhodno predvideti točne stroške usposabljanj za program, katerega načrtovano trajanje je pet let, zato je treba upravičencu do pomoči omogočiti nekaj prilagodljivosti, da pomoč prerazdeli med različne upravičene stroške, če bi se dejansko nastali stroški razlikovali od ocenjenih standardnih stroškov. Ta prilagodljivost mora upravičencu omogočiti, da program usposabljanj sproti izboljšuje v največji možni meri, vendar hkrati upošteva obseg usposabljanja ter skupno količino in intenzivnost pomoči.

(21)

Romunija je v dopisu iz julija 2009 še predlagala, naj se pomoč upravičencu izplača vnaprej v časovnih presledkih, določenih v sporazumu z njim (na primer vsake tri mesece) in na podlagi standardnih priglašenih stroškov. Stroške, dejansko nastale v posameznem proračunskem letu, morajo nato pregledati notranji revizorji upravičenca, pri čemer se izplačila pomoči letno prilagodijo glede na veljavne zgornje meje intenzivnosti. Predpise in pogoje za izplačilo pomoči je treba določiti v posebnem romunskem zakonodajnem dokumentu.

(22)

Komisija je v odločitvi o sprožitvi formalne preiskave z dne 10. septembra 2008 navedla pomisleke glede naslednjih vidikov: upravičenosti pomoči, spodbujevalnega učinka/nujnosti pomoči, kumulacije regionalne pomoči in pomoči za usposabljanje ter skladnosti s tako imenovanim „načelom Deggendorf“ (vsi vidiki so obravnavani spodaj).

(23)

Komisija se je zlasti spraševala: (i) ali bi družba Ford morda morala del usposabljanja, ki se šteje za upravičenega do pomoči, zagotoviti v vsakem primeru, vsaj za obstoječe delavce, da bi lahko tovarna obratovala na podlagi najnovejše proizvodne tehnologije, in (ii) ali so deli usposabljanja iz sklopa Varnost za družbo morda dejansko obvezni na podlagi varnostnih predpisov EU in/ali romunskih varnostnih predpisov. V tem primeru pomoč ne bi bila združljiva z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(c) Pogodbe o delovanju Evropske unije, saj bi subvencionirala usposabljanje, ki bi se izvajalo v vsakem primeru, in tako ne bi „pospeševala razvoja določenih gospodarskih dejavnosti“.

(24)

Komisija se je spraševala, ali so bili deli usposabljanja, predlaganega za prihodnje delavce, upravičeni, ker je imela družba Ford možnost zaposlovanja kvalificiranih novih delavcev.

(25)

V odločitvi o sprožitvi postopka je bilo postavljeno vprašanje, ali bi deli predlaganega usposabljanja morda dejansko odpravili nematerialne regionalne omejitve, ki se kažejo v obliki pomanjkanja znanj zaposlenih delavcev, kar pa je že odpravila regionalna naložbena pomoč, ki je bila družbi dodeljena leta 2008 (14).

(26)

Nove pomoči glede na uveljavljeno sodno prakso (15) ni mogoče izplačati, dokler ni v celoti izterjana v preteklosti dodeljena nezdružljiva pomoč. Romunski organi do datuma začetka formalne preiskave niso dokazali, da je bila pomoč, povezana s privatizacijo tovarne v Craiovi, ki jo je Komisija 27. februarja 2008 (16) razglasila za nezdružljivo s Pogodbo ES (zdaj Pogodbo o delovanju Evropske unije), v celoti vrnjena.

(27)

Romunija je po začetku postopka preiskave predložila pripombe v zvezi s: (i) pravno podlago za oceno združljivosti pomoči s Pogodbo, (ii) spodbujevalnim učinkom pomoči in (iii) skladnostjo s tako imenovanim načelom Deggendorf.

(28)

Romunija trdi, da je treba v skladu z načelom pravne varnosti pomoč ocenjevati na podlagi meril, ki so veljala ob priglasitvi (april 2008). Takrat se je še vedno uporabljala Uredba Komisije (ES) št. 68/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči za usposabljanje (17), 9. avgusta 2008 pa je bila objavljena Uredba o splošnih skupinskih izjemah (18) (v nadaljnjem besedilu: Uredba o izjemah), ki je začela veljati dvajseti dan po objavi.

(29)

Romunija meni, da se merila za ocenjevanje iz Uredbe o izjemah delno razlikujejo od meril iz Uredbe (ES) št. 68/2001. Poudarja še, da je za namene priglasitve upoštevala največjo intenzivnost pomoči v višini 50 % za splošno pomoč in 25 % za posebno pomoč na podlagi Uredbe (ES) št. 68/2001, v Uredbi o izjemah pa je višina dovoljene intenzivnosti 60 % za splošno usposabljanje in 25 % za posebno usposabljanje.

(30)

Romunija meni še, da se je Komisija že v odločbah Ford Genk (19) in GM Antwerp (20) odločila za strog pristop k ocenjevanju pomoči za usposabljanje na podlagi merila spodbujevalnega učinka, kar ni skladno s splošnim pristopom Komisije k pomoči za usposabljanje ter cilji iz programa lizbonske strategije.

(31)

Nujnost. Romunija v bistvu trdi, da bi družba brez pomoči zagotavljala manj ambiciozen program usposabljanja, saj bi svojim delavcem ponudila le usposabljanje, ki je nujno za obratovanje tovarne (kar pomeni približno 17 % predlaganega programa katerega stroške bo v celoti krila družba), in veliko manj dodatnega usposabljanja.

(32)

Trdi, da bi lahko družba Ford tovarno Craiova upravljala brez zagotavljanja dodatnega usposabljanja, ki se šteje za upravičeno do pomoči, ker imajo sedanji zaposleni izkušnje s proizvodnjo avtomobilov, nova tehnologija, ki naj bi se uporabljala v tovarni, pa omogoča postopek „učenja skozi prakso“, ki je bil preskušen v drugih tovarnah družbe Ford, kjer se tako dodatno usposabljanje dejansko ni zagotovilo.

(33)

Romunija natančno pojasnjuje tudi razlikovanje med programi, ki so nujni za obratovanje tovarne (in jih bo v celoti financirala družba), in dodatnimi programi („ki so koristni, vendar ne nujni“) za vsak sklop usposabljanj.

(34)

Varnost: večina programov, zagotovljenih v okviru štirih predlaganih podtem (osnovno usposabljanje za varnost na delovnem mestu, varna uporaba strojev in osebne zaščitne opreme, varnost pešcev ter ugotavljanje in preprečevanje nevarnosti in tveganj), se obravnava kot nujna za zagotovitev kulture varnosti na delovnem mestu. Del teh programov bo izveden za izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz varnostnih predpisov EU in romunskih varnostnih predpisov, drugi del pa je namenjen izpolnjevanju notranjih varnostnih standardov v tovarni družbe Ford. Kar zadeva te standarde, Romunija pojasnjuje, da družba Ford uporablja notranje varnostne standarde, ki presegajo najmanjše zahteve iz zakonodaje. V vsakem primeru se programi na področju varnosti, ki jih zahteva zakonodaja, in tisti, ki so povezani z notranjo varnostno politiko družbe, ne štejejo za upravičene do pomoči. Njihove stroške bo v celoti krila družba. Dodatno usposabljanje na področju varnosti, za katero se zahteva pomoč v višini 3,2 milijona EUR, je sestavljeno iz individualnega poučevanja za dodatno ozaveščanje in spremembe vedenjskih vzorcev ter individualnega usposabljanja izbranih delavcev „vzornikov“. Te vrste poglobljenega usposabljanja so koristne za delavce, vendar za družbo niso nujne.

(35)

Temeljna znanja: ta sklop usposabljanj je namenjen podpori osebnega razvoja posameznikov in je zelo malo povezan z dejanskim opravljanjem poklica. Pomemben del usposabljanja, zagotovljenega v tem sklopu, zadeva splošna znanja na področju IT, učenje angleškega jezika, izboljšanje pismenosti in računskih spretnosti itd. Usposabljanje za izboljšanje pismenosti in računskih spretnosti je na primer namenjeno odpravljanju ugotovljenih pomanjkljivosti pri odraslih, ki delajo v industrijskih sektorjih po vsem svetu, ne glede na njihovo raven izobrazbe. Tako usposabljanje ni nujno za opravljanje poklica, ker tehnologija, ki se uporablja v tovarni, temelji na sistemih „Visual Factory“, ki zagotavljajo poenostavljena vizualna navodila za delo. Z usposabljanjem za izboljšanje pismenosti in računskih spretnosti naj bi bili delavci sposobni bolje oblikovati zamisli/koncepte in jih preprosto izraziti ter količinsko razlagati spremembe v okolju. Ta sklop vključuje tudi usposabljanje za zagotovitev osnovnih vodstvenih sposobnosti za delavce na vseh ravneh. Romunija trdi, da so take sposobnosti in znanja koristna za vse kategorije delavcev ne glede na njihovo raven izobrazbe. Tako usposabljanje najbolj koristi samim delavcem, izboljša kakovost njihovega življenja ter ustvarja pozitivne vplive v regiji in celotni družbi.

(36)

Ključne poslovne spretnosti: splošni cilj tega sklopa usposabljanj je zagotavljanje splošnega naprednega poslovnega in funkcionalnega strokovnega znanja. Tri področja usposabljanja zagotavljajo poslovna znanja za namene družbe (posebni sistemi IT v družbi Ford, poslovni procesi v družbi Ford, notranji nadzorni postopki v družbi Ford), pri čemer njihove stroške v celoti krije družba. Z dodatnim usposabljanjem se zagotavljajo znanja, ki so večinoma prenosljiva na druga podjetja ali industrije in zadevajo splošne teme, kot so znanje projektnega vodenja, človeški viri, nakupi, finance, program Six Sigma (metodologija za zmanjševanje števila napak pri ponovljenih postopkih, ki se uporablja v več industrijah) in individualno usposabljanje „vzornikov“, ki nedvomno koristi tudi družbi, ker izboljša delovno okolje z zmanjševanjem hierarhije, vendar koristi predvsem samim udeležencem usposabljanj in izboljšuje njihovo konkurenčnost na trgu delovne sile. Za ta sklop usposabljanj se zahteva pomoč v višini do 4,33 milijona EUR.

(37)

Industrijske spretnosti: tudi ta sklop vključuje usposabljanje, ki presega, kar je potrebno za opravljanje poklica. Programe, ki so nujni za izvajanje običajnih proizvodnih nalog, kot so začetek izvajanja, vzdrževanje ter viličarji, robotika in avtomatski stroji, bo v celoti financirala družba. Dodatno usposabljanje se bo zagotavljalo na dveh splošnih področjih: razširitev obsega spretnosti pri elektrotehničnih/mehaničnih poklicih (kar izboljša zaposljivost delavcev, vendar ni nujno za opravljanje poklica) ter razširjeno (temeljito) vzdrževanje, avtomatski stroji in robotika. Delavci se v obeh primerih naučijo uporabljati drugačne visokotehnološke stroje, ki jih uporabljajo na svojem trenutnem delovnem mestu. Ta sklop usposabljanj je razglašen za upravičenega do pomoči v znesku do 18,9 milijona EUR.

(38)

Poleg tega Romunija meni, da je treba spodbujevalni učinek predlagane pomoči ocenjevati za program usposabljanj kot celoto in ne ločeno za vsako od tem usposabljanja ali posamezne programe. Ločeno ocenjevanje tem in/ali programov usposabljanja brez upoštevanja njihovega splošnega konteksta lahko povzroči izkrivljene rezultate. Pri takem posameznem ocenjevanju se ne bi upoštevala dodana vrednost programa usposabljanja kot celote, ki ni le preprosta vsota koristi usposabljanj na posameznih področjih.

(39)

Upravičenost. Kar zadeva upravičenost usposabljanja, ki naj bi se zagotavljalo novo zaposlenim delavcem, Romunija razlikuje med vprašanjem (nesporne) možnosti družbe, da zaposli kvalificirane nove delavce, in vprašanjem, ali je v njihovem primeru dodatno usposabljanje upravičeno. Dodatno usposabljanje zagotavlja splošna znanja, ki niso nujna za opravljanje poklica, zato je upravičeno in koristno za vse kategorije delavcev ne glede na njihovo preteklo izobrazbo.

(40)

Nematerialne regionalne omejitve. Kar zadeva vprašanje, ali predlagana pomoč za usposabljanje odpravlja nematerialne regionalne omejitve, ki se kažejo v obliki pomanjkanja znanj, kar pa je že odpravila regionalna pomoč, Romunija trdi, da se cilji regionalne pomoči za naložbe in pomoči za usposabljanje razlikujejo (in torej obravnavajo različne težave) ter vključujejo različne upravičene stroške. Cilj regionalne pomoči za naložbe je podpreti naložbe v prikrajšanih regijah EU, namen pomoči za usposabljanje pa je povečati naložbe v usposabljanje, ki so v celotni EU premajhne. Poleg tega je „razdelitev“ koristi pri regionalni pomoči obratno sorazmerna z delitvijo koristi pri pomoči za usposabljanje: prva koristi zlasti vlagateljem, druga pa zlasti delavcem.

(41)

Romunija poudarja še, da „nematerialne“ regionalne omejitve, ki izhajajo iz pomanjkanja lokalnih znanj, niso eno od meril za določitev prikrajšanih regij v EU – ta merila vključujejo ravni BDP na prebivalca, stopnje brezposelnosti, gostoto prebivalstva itd. Poleg tega je Komisija v preteklosti pomoč za usposabljanje med drugim odobrila na podlagi trditve, da lahko prispeva k odpravljanju slabega konkurenčnega položaja zaradi slabih kvalifikacij lokalne delovne sile (Webasto (21), Vauxhall Motors (22).

(42)

Poleg tega bi utemeljitev, skladno s katero projekti, za katere je bila dodeljena regionalna pomoč za naložbe, ne bi smeli prejemati pomoči za usposabljanje, implicitno škodila prikrajšanim regijam v Uniji, saj bi jim onemogočila zagotavljanje pomoči za projekte usposabljanja.

(43)

Romunija je predložila dokumentacijo z dokazi, da je družba Ford Motor Company 27. junija 2008 vrnila nezdružljivo pomoč za privatizacijo v višini 27 milijonov EUR (23) in pripadajoče obresti. Zato Romunija meni, da je priglašena pomoč skladna s tako imenovanim načelom Deggendorf.

(44)

Družba Ford je 18. decembra 2008 predložila pripombe, s katerimi je podprla dejstva in trditve Romunije ter dodala nadaljnje argumente v zvezi s spodbujevalnim učinkom predlagane pomoči.

(45)

Družba Ford poudarja, da se precejšen del tega celovitega programa usposabljanja financira iz njenih sredstev, in sicer do 128,5 milijona EUR od ocenjenih skupnih stroškov za celotni projekt v višini 185,5 milijona EUR. Poleg tega usposabljanje, ki je zakonsko zahtevano in/ali nujno za obratovanje tovarne, ni bilo razglašeno kot upravičeno do pomoči in ga bo v celoti financirala družba. Del programa usposabljanja za namene družbe in katerega stroški so ocenjeni na približno 29,7 milijona EUR, se je za sedanje šteilo zaposlenih začel zagotavljati že leta 2009.

(46)

V zvezi z učinki izkrivljanja, ki jih lahko povzroči pomoč, družba Ford poudarja, da program večinoma vključuje splošno usposabljanje, katerega glavni upravičenci so delavci in od katerega ima družba le posredno korist. Zato naj bi bili učinki izkrivljanja, ki jih lahko povzroči pomoč za usposabljanje, le postranski in posredni. Družba Ford meni, da ugotovitve glede učinka pomoči z vidika „strukture zadevnih trgov“ ter „značilnosti sektorja in industrije“ zato niso upoštevne v zvezi s splošnim usposabljanjem, saj se predvidena proizvodnja in tehnične zmogljivosti ne bodo spremenile. V nasprotju s tem se lahko zaradi posebnega usposabljanja neposredno izboljša produktivnost družbe, kar vpliva na njen položaj na trgu. Vendar je posebno usposabljanje le manjši del predlaganega dodatnega usposabljanja.

(47)

Kar zadeva vprašanje, ali bi se deli usposabljanja, ki so bili razglašeni za upravičene do pomoči, morda zagotavljali v vsakem primeru za izpolnjevanje notranjih varnostnih standardov družbe, družba Ford poudarja, da bi taka utemeljitev vodila k normativnemu izkrivljanju v smislu „tekmovanja za zniževanje standardov“: če so do pomoči za usposabljanje upravičene le družbe z nizkimi notranjimi varnostnimi standardi, druge družbe morebiti ne bodo imele spodbude za izboljšanje svojih notranjih varnostnih standardov. Zato se družba Ford sprašuje, ali naj se predlagana pomoč za usposabljanje, ki se v vsakem primeru dodeli upravičencu, določi glede na notranje standarde družbe ali glede na objektivna merila, ki veljajo za vse družbe v zadevnem sektorju. Poleg tega bo družba Ford s tem naložbenim projektom do leta 2012 postala največji industrijski delodajalec v Romuniji. Tovrstne naložbe imajo v gospodarstvu funkcijo „vzornika“, zato romunska vlada podpira načrte družbe Ford, da bi bila tovarna v Craiovi merilo uspešnosti za druge delodajalce in nove vlagatelje.

(48)

Družba Ford še poudarja, da dodatno usposabljanje, razglašeno za upravičeno do pomoči, na splošno ni nujno za obratovanje tovarne zaradi sistema „vitke proizvodnje“, ki se zdaj uporablja v skupini Ford. Proizvajalci avtomobilov so sčasoma prešli od „masovne proizvodnje“ k „vitki proizvodnji“, kar je razvoj, ki vključuje predvsem vedenjsko spremembo v smislu krepitve moči na vseh ravneh notranje organizacije. Neupravičeni del programa usposabljanja bi zadostoval za uvedbo te vedenjske spremembe.

(49)

Družba Ford podpira trditve, s katerimi Romunija nasprotuje zamisli o morebitnem prekrivanju med regionalno pomočjo za naložbe in pomočjo za usposabljanje, kar zadeva nematerialne regionalne omejitve, ki se kažejo v obliki nižjih kvalifikacij, ter meni, da je treba pri ocenjevanju, ali ima predlagani ukrep pomoči za usposabljanje pozitivne zunanje vplive, upoštevati raven znanj in izobrazbe v regiji.

(50)

Družba Ford navaja primerjavo med programom usposabljanja, ki ga je zagotovila v svoji tovarni v Saint Petersburgu, in predlaganim programom za tovarno v Craiovi. Namen te primerjave je dokazati, da je mogoče tovarno Ford učinkovito upravljati tudi z manj ambicioznim programom usposabljanja, kot je predlagani program za tovarno v Craiovi, ter da ima posledično ta pomoč za dodatno usposabljanje, zagotovljeno v tovarni v Craiovi, spodbujevalni učinek.

(51)

Družba Ford meni, da je primerjava med projektoma usposabljanja ustrezna zaradi naslednjih razlogov:

(52)

Struktura programa usposabljanja, ki se je zagotavljala v tovarni v Saint Petersburgu, je bila podobna strukturi predlaganega programa za tovarno v Craiovi. Vendar je družba Ford v tovarni v Saint Petersburgu zagotovila le najmanjšo potrebno usposabljanje, pri čemer je bilo osebje na vodstvenih položajih deležno več usposabljanja kot fizični delavci. Proizvodnja se je začela leta 2002, pri čemer so bile na voljo le najmanjše ravni usposabljanja, potrebne za izpolnitev kakovostnih in varnostnih zahtev družbe Ford.

(53)

Družba Ford je izdelala simulacijo programa usposabljanja iz Saint Petersburga, če bi se ta uporabil za 9 000 delavcev v tovarni v Craiovi. Ugotovila je, da bi program usposabljanja, kot je bil uporabljen v Saint Petersburgu, skupno zagotovil le približno 26 % obsega usposabljanja, ki se predlaga za tovarno v Craiovi. Natančneje, tak program bi za usposabljanje, kot se predlaga za tovarno v Craiovi, v smislu obsega zagotovil le 57 % na področju varnosti, 2 % na področju temeljnih znanj, 30 % na področju poslovnih spretnosti in 47 % na področju industrijskih spretnosti.

(54)

Ukrep, ki ga je priglasila Romunija v korist družbe Ford Craiova, izpolnjuje kumulativne pogoje za obstoj državne pomoči v smislu člena 107(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije. Ukrep je sestavljen iz neposredne donacije, ki jo financira romunska država iz javnih sredstev. Ukrep je tudi selektiven, saj vključuje ad hoc individualno finančno pomoč enemu upravičencu, tj. družbi Ford Craiova. Upravičencu bo ukrep koristil, saj krije del stroškov predlaganega programa usposabljanja. Ukrep izkrivlja konkurenco z dajanjem prednosti upravičeni družbi glede na konkurente, ki ne prejemajo pomoči za podobne namene. Končno, pojavlja se vpliv na trgovino med državami članicami, saj upravičenec in njegovi konkurenti proizvode prodajajo predvsem na trgih EU, vendar tudi na trgih EGP in drugod po svetu.

(55)

Romunija poziva k odobritvi pomoči na podlagi pravil, ki so se uporabljala ob priglasitvi (aprila 2008). Natančneje, Romunija trdi: (i) da je treba združljivost predlagane pomoči s Pogodbo oceniti na podlagi meril iz Uredbe (ES) št. 68/2001 (24), ki se je uporabljala ob priglasitvi, (ii) da Komisija ne bi smela za nazaj uporabljati Uredbe o splošnih skupinskih izjemah (ki je bila objavljena 9. avgusta 2008 in je začela veljati dvajset dni po tem) (25) ter na splošno, (iii) da pretirano stroga uporaba merila spodbujevalnega učinka na podlagi odločb v zadevah Ford Genk (26) in GM Antwerp (27) ni skladna s splošnim pristopom Komisije k pomoči za usposabljanje.

(56)

Sodišče Evropske unije je v sodbi v zadevi Freistaat Sachsen proti Komisiji (28) pojasnilo vprašanja v zvezi s časovno omejeno uporabo pravil o državni pomoči za ocenjevanje združljivosti priglašenih ukrepov pomoči. Sodišče je razsodilo, da mora Komisija za oceno združljivosti uporabiti pravila, načela in merila, ki so bila veljavna ob izdaji sklepa in so bolje prilagojena konkurenčnim okoliščinam (29). Sodišče v tem smislu dodaja, da „[…] priglasitev načrtovane pomoči ali sheme pomoči, ki jo opravi država članica, ne ustvari dokončnega pravnega položaja, ki bi privedel do tega, da bi se Komisija izrekla o [njeni] združljivosti s skupnim trgom, tako da bi uporabila predpise, ki veljajo na datum te priglasitve. Nasprotno, naloga Komisije je uporabiti predpise, ki veljajo ob njeni odločitvi, saj je treba zakonitost sklepa, ki jo je sprejela v zvezi s tem, presojati samo glede na njih“ (30).

(57)

Sodišče navaja še, da mora Komisija, kadar se ocena združljivosti opravlja na podlagi novih pravil, zainteresiranim strankam omogočiti, da predložijo pripombe o združljivosti pomoči z navedenimi pravili. Vendar ta postopkovna obveznost ne velja, če nova pravila ne vsebujejo vsebinskih sprememb glede na prejšnja pravila (31).

(58)

Iz zgoraj navedenega izhaja, da mora Komisija oceniti združljivost pomoči s Pogodbo o delovanju Evropske unije na podlagi pravil in meril, ki so veljala, ko je Komisija sprejela odločbo. Individualno pomoč za usposabljanje, ki ne izpolnjuje pogojev za izjemo, je treba oceniti neposredno na podlagi člena 107(3)(c) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v katerem je navedeno, da je mogoče „pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi,“ šteti za združljivo s Pogodbo o delovanju Evropske unije. Uredbo (ES) št. 68/2001 o pomoči za usposabljanje (32) je zamenjala Uredba o splošnih skupinskih izjemah (33) dvajset dni po njeni objavi 9. avgusta 2009. Skladno z uvodnima izjavama 29 in 32 ter členom 6(1)(g) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah mora Komisija individualno pomoč za usposabljanje, ki presega 2 milijona EUR na projekt, ne glede na to, ali je dodeljena ad hoc ali v okviru sheme, oceniti individualno na podlagi meril iz veljavnih instrumentov Unije. V ta namen mora Komisija uporabiti Sporočilo (34) o določitvi meril za oceno pomoči za usposabljanje, za katero velja posamična priglasitev (v nadaljnjem besedilu: Sporočilo o pomoči za usposabljanje iz leta 2009), ki je bilo objavljeno 11. avgusta 2009 in je začelo veljati dvajseti dan po objavi.

(59)

Nazadnje, v skladu z načeli iz zadeve Freistaat Sachsen mora Komisija združljivost priglašene pomoči na podlagi člena 107(3)(c) Pogodbe o delovanju Evropske unije torej oceniti na podlagi Uredbe o izjemah in merila o individualni oceni iz Sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009.

(60)

Komisija meni, da ocenjevanje priglašene pomoči na podlagi pravil in meril iz Uredbe o izjemah ter Sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009 ni v nasprotju s postopkovnimi pravicami zainteresiranih strank (glej uvodno izjavo 57 zgoraj). Komisija mora skladno s sodbo v zadevi Freistaat Sachsen zainteresiranim strankam zagotoviti možnost, da predložijo pripombe o uporabi novih pravil za priglašeno pomoč, če se nova pravila vsebinsko razlikujejo od prejšnjih pravil.

(61)

V zvezi s tem Komisija poudarja, da je v odločitvi o sprožitvi formalne preiskave iz septembra 2008 navedla, da se bo pomoč ocenjevala glede na Uredbo o splošnih skupinskih izjemah. Tako je bila zainteresiranim strankam dana možnost, da predložijo pripombe o oceni priglašene pomoči glede na Uredbo o splošnih skupinskih izjemah. Romunija je v pripombah iz novembra 2008 dejansko navedla trditve proti uporabi Uredbe o splošnih skupinskih izjemah v tej zadevi. Romunija je zlasti trdila, da se merila za ocenjevanje iz Uredbe o izjemah delno razlikujejo od meril iz Uredbe št. 68/2001, ki so se uporabljala prej, zlasti kar zadeva največjo intenzivnost pomoči, dovoljeno za splošno usposabljanje, ki se je s 50 % upravičenih stroškov na podlagi Uredbe (ES) št. 68/2001 povečala na 60 % upravičenih stroškov na podlagi Uredbe o izjemah (35).

(62)

Komisija še meni, da se s sporočilom o pomoči za usposabljanje iz leta 2009 ne uvajajo vsebinske spremembe glede ocenjevanja pomoči take vrste, kot je predvidena v sodbi v zadevi Freistaat Sachsen (36). V sporočilu o pomoči za usposabljanje iz leta 2009 so kodificirana in potrjena dolgo veljavna načela in merila za nadzor državne pomoči v EU, kot so tržne pomanjkljivosti/pozitivni zunanji vzroki, razlikovanje med splošnim in posebnim usposabljanjem, primernost pomoči kot instrumenta politike, merilo spodbujevalnega učinka, načelo sorazmernosti in analiza učinka izkrivljanja, ki ga lahko povzroči pomoč.

(63)

Zdi se, da sta Romunija in upravičenec zaskrbljena zlasti zaradi domnevno prestroge razlage in uporabe tako imenovanega merila spodbujevalnega učinka za oceno pomoči za usposabljanje. Vendar Komisija meni, da navedbe merila spodbujevalnega učinka v sporočilu o pomoči za usposabljanje iz leta 2009 ni mogoče razumeti kot vsebinsko spremembo pravil za ocenjevanje. Zadevi Ford Genk (37) in GM Antwerp (38), ki ju Romunija navaja kot primera pretirano ozke razlage merila spodbujevalnega učinka, sta bili dejansko sprejeti pred priglasitvijo. Merilo spodbujevalnega učinka v Uredbi (ES) št. 68/2001 ni bilo izrecno navedeno, čeprav je njegov obstoj neločljivo povezan z oceno združljivosti katerega koli ukrepa pomoči na podlagi člena 107(3)(c) Pogodbe o delovanju Evropske unije in je implicitno vključen v utemeljitev glede morebitne vloge pomoči pri odpravljanju tržnih pomanjkljivosti v uvodnih izjavah 10 in 11 te uredbe. Že v zgodnejšem okviru pomoči za usposabljanje iz leta 1998 (39) je bilo merilo spodbujevalnega učinka potrjeno kot eden od glavnih temeljev za oceno združljivosti te vrste pomoči (40). Poleg tega sta Romunija in upravičenec med preiskavo zagotovila natančna pojasnila o spodbujevalnem učinku predlagane pomoči v zvezi z njeno nujnostjo in primernostjo, razlikovanju med splošnimi in posebnimi deli predlaganega „upravičenega“ usposabljanja ter (domnevno omejenem) potencialu pomoči za izkrivljanje konkurence.

(64)

Glede na te ugotovitve Komisija ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za ocenjevanje pomoči na podlagi meril iz sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009 in Uredbe o izjemah, pri čemer so zaščitene postopkovne pravice zainteresiranih strank. Komisija še ugotavlja, da med formalno preiskavo ni prejela pripomb drugih tretjih strank (konkurentov upravičenca itd.).

(65)

V sporočilu o pomoči za usposabljanje iz leta 2009 so določena merila za ocenjevanje združljivosti s Pogodbo o delovanju Evropske unije, kar zadeva pomoč za usposabljanje, ki presega 2 milijona EUR in bo dodeljena posameznim družbam ad hoc ali na podlagi sheme. Ocena združljivosti takih ukrepov vključuje primerjavo pozitivnih vplivov predlagane pomoči in negativnih posledic, da se oceni, ali prvi prevladajo nad drugimi.

(66)

Pozitivni vplivi predlagane pomoči se bodo ocenjevali glede na: (i) možnost, da predlagana pomoč odpravi posebne tržne pomanjkljivosti in ustvari pozitivne zunanje vplive (upravičenost), (ii) primernost pomoči kot instrumenta politike, (iii) spodbujevalni učinek in nujnost pomoči ter (iv) dejstvo, ali se znesek pomoči ohranja na ravni najmanjšega potrebnega zneska za doseganje cilja te pomoči (sorazmernost). Negativni vplivi pomoči se bodo ocenjevali v smislu njenega potenciala za izkrivljanje konkurence in trgovine v Uniji glede na značilnosti pomoči in ustreznega(-ih) trga(-ov).

(67)

Skladno s točkami od 5 do 11 Sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009 se bo pomoč štela za upravičeno, če država članica dokaže, da prispeva k povečanju naložb v usposabljanje, saj je premalo naložb na tem področju tržna pomanjkljivost, ugotovljena po vsej EU. Družbe pogosto niso naklonjene naložbam v usposabljanje svojih delavcev, razen če imajo očitne in takojšnje koristi od usposabljanja ali je usposabljanje v vsakem primeru nujno za učinkovito vodenje družbe. Vendar lahko usposabljanje ustvari koristi za gospodarstvo in celotno družbo, zlasti če so znanja, ki jih pridobijo delavci, prenosljiva na druga delovna mesta ali pozitivno vplivajo na družbo. Podjetja bodo načeloma manj naklonjena naložbam v usposabljanje, kadar takojšnje koristi tega usposabljanja za družbo ne presegajo njegovih pozitivnih vplivov. Pomoč je torej upravičena, ker lahko odpravi posebne tržne pomanjkljivosti, kot so premajhne naložbe v usposabljanje, kar je povezano s pozitivnimi zunanjimi vplivi usposabljanja.

(68)

Za ugotovitev, ali je pomoč upravičena, ker lahko poveča naložbe v usposabljanje, bo Komisija najprej analizirala značilnosti predlaganega usposabljanja, tj. ali je usposabljanje splošno ali posebno v smislu člena 38 Uredbe o izjemah ali pa morda vključuje kombinacijo obeh značilnosti. Razlikovanje med splošnim in posebnim usposabljanjem je pomembno, ker naj bi splošno usposabljanje ustvarilo več pozitivnih zunanjih vplivov kot posebno usposabljanje, ki koristi predvsem družbi. Zato se pomoč za splošno usposabljanje obravnava kot bolj upravičena v smislu spodbujanja družb k tej vrsti naložb kot pa pomoč za posebno usposabljanje.

(69)

V členu 38(1) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah je posebno usposabljanje opredeljeno kot „usposabljanje, ki ga delojemalec neposredno in v pretežni meri uporablja na svojem trenutnem ali prihodnjem delovnem mestu v podjetju ter ki mu daje znanja, ki niso ali pa so zgolj v omejenem obsegu prenosljiva na druga podjetja ali delovna področja“. Splošno usposabljanje je v členu 38(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah opredeljeno kot „usposabljanje, ki ga delojemalec ne uporablja samo ali v pretežni meri na svojem trenutnem ali prihodnjem delovnem mestu v podjetju, temveč delojemalcu daje znanja, ki so v veliki meri prenosljiva na druga podjetja ali delovna področja“. Čeprav obe vrsti usposabljanja do neke mere koristita družbi, ki bo imela v vsakem primeru koristi, povezane z bolje kvalificirano delovno silo, osnovno razlikovanje med splošnim in posebnim usposabljanjem zadeva „prenosljivost“ znanj, pridobljenih med usposabljanjem.

(70)

V členu 38(2)(a) in (b) Uredbe o izjemah ter točki 9.2 Sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009 so za ponazoritev navedeni dejavniki, ki jih je mogoče razumeti kot dokaze, da je usposabljanje splošno. Ti vključujejo: (i) usposabljanje skupaj organizira več različnih družb ali če je projekt usposabljanja odprt za delavce iz različnih družb, (ii) usposabljanje je potrjeno, se zaključi s priznano diplomo ali so ga preverili javni organi, (iii) usposabljanje je zagotavljeno za kategorije delavcev, za katere je značilna visoka stopnja fluktuacije v podjetju in zadevnem sektorju, (iv) usposabljanje je lahko za delavce koristno zunaj njihovega trenutnega delovnega mesta (prihodnje zaposlitve v drugem podjetju, družbeno življenje, blaginja itd.).

(71)

Komisija najprej ugotavlja, da sta Romunija in družba Ford prepričljivo dokazali četrti kazalnik iz točke 9.2 sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009, tj. da bo dodatno, „do pomoči upravičeno“ usposabljanje, ki se bo zagotovilo, delavcem koristilo tudi zunaj njihovih trenutnih delovnih mest. Romunija in družba Ford sta zlasti dokazali, da predvideno dodatno usposabljanje zagotavlja pridobivanje prenosljivih znanj, ki so za delavce koristna zunaj njihovega delovnega mesta, prispevajo k njihovi blaginji, izboljšajo kakovost njihovega življenja in njihovo zaposljivost v drugih podjetjih/sektorjih, poleg tega pa ustvarjajo tudi pozitivne vplive na gospodarstvo in celotno družbo, zlasti na ravni prikrajšane regije, ki prejema pomoč na podlagi člena 107(3)(a) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

(72)

Zato je Romunija predlagala pomoč za projekt usposabljanja, pri katerem je večina priglašenih upravičenih stroškov povezana s splošnim usposabljanjem. Od skupnih stroškov v višini 185,5 milijona EUR, namenjenih za celotni projekt usposabljanja, je 113,7 milijona EUR razglašenih za upravičene stroške za splošno usposabljanje (brez nadomestil plač), pri čemer se le 1,5 milijona EUR šteje za upravičene stroške za posebno usposabljanje (brez nadomestil plač) (glej uvodno izjavo 15 zgoraj). Natančneje, dodatno „posebno“ usposabljanje, ki se bo zagotavljalo v okviru sklopov varnost, ključne poslovne spretnosti in industrijske spretnosti, je skoraj izključno splošno, dodatno usposabljanje, zagotovljeno v okviru sklopa temeljna znanja, pa je izključno splošno (glej uvodne izjave 14 ter od 34 do 37 zgoraj).

(73)

Komisija meni, da sta Romunija in družba Ford zadovoljivo utemeljili razlikovanje med splošnimi in posebnimi deli predlaganega programa usposabljanja. Romunija in družba Ford sta zlasti dokazali, da delavci z dodatnim „upravičenim“ splošnim usposabljanjem, ki se bo izvajalo v okviru vsakega od štirih glavnih sklopov usposabljanja, pridobivajo znanja, ki bodo zanje koristna tudi zunaj njihovih trenutnih delovnih mest v tovarni v Craiovi, tj. znanja, ki so „prenosljiva“ v smislu Sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009 in Uredbe o izjemah. Romunija dokazuje, da je dodatno usposabljanje, ki se bo zagotavljalo v okviru sklopa temeljna znanja, namenjeno krepitvi osebnega razvoja posameznikov in je zelo malo povezano z dejanskim opravljanjem poklica (glej uvodno izjavo 35 zgoraj). Z usposabljanjem, ki se zagotavlja v okviru tega sklopa, se pridobijo splošna znanja (na primer splošno znanje na področju IT, učenje angleškega jezika, izboljšanje pismenosti in računskih spretnosti), ki je koristno za vse kategorije delavcev ne glede na njihovo preteklo izobrazbo. Z usposabljanjem za izboljšanje pismenosti in računskih spretnosti, ki je prilagojeno posamezniku, bodo na primer delavci z različnimi preteklimi izobrazbami sposobni bolje izraziti in pojasniti koncepte in zamisli ter količinsko razlagati spremembe v okolju. Ta sklop vključuje tudi posameznikom prilagojeno usposabljanje za vodstvene položaje za delavce iz vseh kategorij. Taka znanja večinoma koristijo delavcem, izboljšajo kakovost njihovega življenja in ustvarjajo pozitivne zunanje vplive na gospodarstvo in celotno družbo. Ti pozitivni vplivi bodo zlasti očitni na ravni regije, kjer je tovarna v Craiovi, ki je prikrajšana regija Unije, ki prejema pomoč na podlagi člena 107(3)(a) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

(74)

Dodatno splošno usposabljanje, ki se bo zagotavljalo v okviru sklopa ključne poslovne spretnosti, bo zagotovilo splošna znanja, ki so večinoma prenosljiva na druga podjetja ali industrijske sektorje ter zadevajo široke teme, kot so znanje projektnega vodenja, človeški viri, nakupi, finance, program Six Sigma (zmanjševanje števila napak pri ponovljenih postopkih, metodologija, ki se uporablja v različnih industrijskih sektorjih) (glej uvodno izjavo 36 zgoraj). Taka splošna znanja lahko povečajo konkurenčnost delavcev na trgu delovne sile. Podobno bo tudi dodatno splošno usposabljanje, ki se bo zagotavljalo v okviru sklopa industrijske spretnosti, vključevalo dve široki področji: izboljšanje znanj za elektrotehnične/mehanične poklice, kar izboljšuje zaposljivost delavcev, ter razširjeno (temeljito) usposabljanje na področju vzdrževanja, avtomatskih strojev in robotike. Delavci se v obeh primerih naučijo ravnanja z drugačnimi vrstami strojev, kot jih uporabljajo na svojem delovnem mestu, zato so pridobljena znanja prenosljiva.

(75)

V primeru sklopa usposabljanje na področju varnosti (glej uvodno izjavo 34 zgoraj) dodatno upravičeno usposabljanje, ki se bo zagotavljalo ter je delno sestavljeno iz splošnega usposabljanja in delno iz posebnega usposabljanja, vključuje individualno poučevanje za ozaveščanje na področju varnosti in z varnostjo povezane spremembe vedenja. Ker se pri splošnem delu dodatnega usposabljanja na področju varnosti zagotavljajo znanja, ki so za delavce koristna zunaj opravljanja njihovih dejanskih poklicnih nalog, tj. tudi na drugačnem delovnem mestu in celo v njihovem zasebnem življenju, je mogoče tako usposabljanje obravnavati, kot da ustvarja take pozitivne zunanje vplive, ki so povezani s splošnim usposabljanjem.

(76)

Zato Komisija ugotavlja, da sta Romunija in družba Ford zadovoljivo dokazali, da morajo biti znanja, pridobljena z dodatnim splošnim usposabljanjem, za delavce koristna tudi zunaj njihovega trenutnega delovnega mesta, tj. morda na prihodnjih delovnih mestih, v njihovem družbenem življenju ali za njihovo blaginjo, v smislu točke 9.2(d) sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009. To ugotovitev podpirajo dokazi, ki sta jih predložili družba Ford in Romunija (glej uvodno izjavo 16 zgoraj), da bo večina vodij usposabljanja, vključenih v program (do 90 %), najetih iz zunanjih specializiranih izobraževalnih središč ter da se bo znaten delež usposabljanj zagotavljal zunaj prostorov tovarne (v zvezi s tem glej tudi upravičene potne stroške vodij in udeležencev usposabljanj v uvodni izjavi 18 tega sklepa).

(77)

Vendar Komisija hkrati ugotavlja, da merila preostalih kazalnikov „prenosljivosti“, ki so za ponazoritev navedeni v členu 38(2)(a) in (b) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah ter točki 9.2(a), (b) in (c) Sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009, v tej zadevi niso izpolnjena. Natančneje, projekt usposabljanja organizira ena družba in ni odprt za udeležbo delavcev iz drugih družb. Romunija in družba Ford nista predložili informacij o tem, ali bo usposabljanje preverjeno. Ker bodo večino usposabljanja verjetno izvajali vodje usposabljanja iz zasebnih družb, ni verjetno, da bodo udeleženci usposabljanj lahko prejeli diplome/certifikate, ki jih priznavajo ali odobrijo javni organi. Zainteresirane stranke niso predložile informacij o stopnji mobilnosti delavcev v druga podjetja in/ali sektorje. Zato Komisija meni, da je treba prenosljivost pridobljenih znanj povečati z izdajanjem potrdil o udeležbi za udeležence usposabljanj. Čeprav ta pogoj sam po sebi ne zadostuje za izpolnitev merila iz točke 9.2(b) Sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009, bi v fazi izvajanja vseeno okrepil skladnost z zahtevo o prenosljivosti. To vprašanje je obravnavano v členu 2(5) tega sklepa. Komisija meni, da je četrti kazalnik iz točke 9.2(d) Sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009 utemeljen. Glede na vse zgornje ugotovitve Komisija meni, da je zahteva o prenosljivosti v zvezi s predlaganim dodatnim splošnim usposabljanjem izpolnjena.

(78)

Komisija se je v odločitvi o sprožitvi preiskave spraševala, ali so deli dodatnega „upravičenega“ usposabljanja dejansko nujni za prihodnje delavce, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je imel upravičenec možnost zaposlovanja osebja z višjimi izobrazbenimi kvalifikacijami. Ta dvom je bil odpravljen s prej navedenimi ugotovitvami v zvezi s prenosljivostjo predlaganega dodatnega splošnega usposabljanja, ki se bo zagotovilo, in njegovega potenciala za ustvarjanje pozitivnih vplivov v regiji, ki prejema pomoč, ter na gospodarstvo in celotno družbo.

(79)

Glede na zgornje ugotovitve se merilo upravičenosti šteje za izpolnjeno.

(80)

Komisija mora na podlagi točk 10 in 11 Sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009 presoditi, ali je državna pomoč najprimernejši instrument politike za spodbujanje take vrste usposabljanja, kot se predlaga. Zato mora Komisija upoštevati nadomestne možnosti za pomoč, ki jo predlaga Romunija, kot je podpora za usposabljanje prek regionalnega izobraževalnega sistema ali pomoč posameznim delavcem za udeležbo pri usposabljanju v drugačnih okoliščinah, tj. zunaj družbe.

(81)

Romunija je navedla, da bo projekt usposabljanja skoraj izključno temeljil na zunanjih vodjih usposabljanja, ki bodo s pomočjo specializirane družbe najeti iz regionalnih ali tujih specializiranih zasebnih podjetij. Komisija meni, da nadomestne možnosti za zagotavljanje (vsaj dela) predvidenega usposabljanja prek lokalnih javnih izobraževalnih ustanov niso bile zadovoljivo raziskane. Ne glede na to Komisija sprejema trditev Romunije, da celovit program usposabljanja, kot je predlagan za tovarno v Craiovi, zagotavlja dodano vrednost na podlagi sinergije, ki se bo ustvarila med različnimi vrstami ponujenega usposabljanja in presega preprosto vsoto vrednosti posameznih programov usposabljanj na posameznih področjih.

(82)

Zato se ugotavlja, da je izpolnjeno tudi merilo primernosti.

(83)

Predlagana pomoč se na podlagi točke 12 Sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009 šteje, kot da ima spodbujevalni učinek, če se izkaže, da vodi k spremembi vedenja upravičenca, da ta zagotovi več usposabljanja in/ali boljše usposabljanje kot v odsotnosti pomoči. Skladnost z merilom spodbujevalnega učinka je temeljni pogoj za odobritev pomoči (uvodna izjava 28 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah).

(84)

Spodbujevalni učinek pomoči se ugotovi z analizo nasprotnih dejstev, tj. s primerjavo ravni usposabljanja, ki je zagotovljeno na podlagi pomoči in brez pomoči (točka 13 Smernic o pomoči za usposabljanje iz leta 2009).

(85)

Družba Ford je za ponazoritev spodbujevalnega učinka predlagane pomoči predstavila primerjavo med programom usposabljanja, ki ga je zagotovila za svoje delavce v tovarni avtomobilov v Saint Petersburgu, in tistim, predlaganim za tovarno v Craiovi. Družba za program usposabljanja v Saint Petersburgu ni prejela pomoči. Struktura zagotovljenega programa usposabljanja je bila podobna strukturi projekta usposabljanja, predlaganega za tovarno v Craiovi, čeprav sta se obseg programa in stopnja vsebinske poglobljenosti razlikovali. Družba je v Saint Petersburgu zagotavljala le najmanjšo stopnjo usposabljanja, potrebno za izpolnitev varnostnih zahtev in ravni za kakovost proizvodnje v družbi Ford. Družba Ford trdi, da je bilo v programu v Saint Petersburgu v primerjavi s predlaganim usposabljanjem za tovarno v Craiovi zagotovljeno le 57 % vsebin na področju varnosti, 2 % na področju temeljnih znanj, 30 % na področju poslovnih spretnosti in 47 % na področju industrijskih spretnosti.

(86)

Komisija meni, da primerjava med programoma usposabljanj v Saint Petersburgu in Craiovi ni v celoti prepričljiva. Izhodiščne okoliščine in značilnosti proizvodnje v obeh tovarnah niso primerljive. Družba Ford je v Saint Petersburgu prevzela tovarno, v kateri so se prej proizvajali veliki motorji za gradnjo ladij in obrambno industrijo, v tovarni v Craiovi pa so se prej proizvajala vozila. Družbi Ford v Saint Petersburgu ni bilo treba ohraniti nekdanjih zaposlenih. Zato je lahko zaposlila mlajše in bolj kvalificirane, čeprav manj izkušene delavce. Proizvodnja v tovarni v Saint Petersburgu je manjša kot proizvodnja, načrtovana za tovarno v Craiovi. Družba Ford v Saint Petersburgu proizvaja le vozila (v tovarni se od leta 2002 proizvajata modela Ford Focus II in Ford Mondeo), v tovarni v Craiovi pa se bodo proizvajali vozila (večnamenska modela B-MAV in ISC) in motorji. V prvi tovarni v primerjavi z zadnjo ni stiskalnice. Zato se potrebe družbe po usposabljanju za učinkovito obratovanje tovarne in izpolnjevanje (verjetno različnih) regulativnih ter notranjih varnostnih in kakovostnih standardov razlikujejo.

(87)

Komisija vseeno meni, da je primerjava s tovarno v Saint Petersburgu vsekakor dokaz, da je mogoče tovarno avtomobilov Ford voditi učinkovito ter izpolniti notranje kakovostne in varnostne standarde družbe s precej manj usposabljanja, kot se predlaga za tovarno v Craiovi. Ta ugotovitev podpira trditev Romunije, da bi se družba brez pomoči omejila na to, da bi v tovarni v Craiovi zagotovila le nekoliko več usposabljanja, ki je potrebno za obratovanje tovarne (tj. usposabljanje za namene družbe, za katerega je upravičenec namenil 29,7 milijona EUR lastnih sredstev). Družba Ford dejansko navaja, da bi brez pomoči zagotavljala samo usposabljanje za namene družbe (tj. usposabljanje, ki je potrebno za uporabo nove tehnologije v tovarni ter izpolnitev notranjih varnostnih in kakovostnih standardov, ki ni bilo razglašeno za upravičeno do pomoči in katerega stroške bo v celoti krila sama), in le do 40 % vsebine nekaterih dodatnih programov usposabljanja (kot so navedeni v dokumentaciji, predloženi v zvezi s projektom usposabljanja). Poleg tega je družba Ford predložila podrobne ocene stroškov usposabljanja, proračunov, udeležencev, vsebine in časovnega razporeda za predlagani program usposabljanja v tovarni v Craiovi ter zadostne enakovredne informacije o programu usposabljanja, ki je bil zagotovljen v tovarni v Saint Petersburgu, pri čemer mora njihove elemente Komisija preveriti na podlagi točke 15(a) sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009. Družba je predložila tudi podrobne dokaze, na podlagi katerih je mogoče razlikovati med programi, ki so obvezni na podlagi veljavnih predpisov EU in/ali romunskih predpisov – v smislu točke 15(b) sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009. Stroški za dodatni „upravičeni“ del programa usposabljanja so upravičeni v primerjavi s stroški za del programa usposabljanja za namene družbe (torej neupravičen) in se je začel izvajati že poleti 2009. Zato se šteje, da je izpolnjeno tudi merilo iz točke 15(c) sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009.

(88)

Komisija se je v odločitvi o sprožitvi postopka spraševala, ali so deli programa usposabljanja, priglašeni kot upravičeni do pomoči, morda nujni za uporabo nove tehnologije, uvedene v tovarni v Craiovi. V tem primeru bi bil učinek pomoči le kritje stroškov poslovanja družbe, tj. stroškov, ki bi jih morala družba v vsakem primeru kriti, pri čemer pomoč ne bi imela spodbujevalnega učinka. Tak položaj bi bil primerljiv s položaji, ugotovljenimi v zadevah Ford Genk (41), GM Antwerp (42) in DHL Leipzig (43), ko je Komisija ugotovila, da pomoč ni združljiva z notranjim trgom za tiste dele programa usposabljanja, ki so povezani na primer s prestrukturiranjem, uvajanjem novih proizvodov ali ki so obvezni na podlagi varnostnih predpisov. Komisija je ugotovila, da pomoč v primerih, ko je namenjena financiranju običajnega poslovanja, katerega stroške morajo družbe v vsakem primeru kriti same, nima pravega spodbujevalnega učinka, ampak le subvencionira stroške poslovanja upravičenca, tako da krije stroške, ki bi jih moral plačati sam.

(89)

Romunija in družba Ford poudarjata, da je bilo usposabljanje, ki je nujno za uporabo nove tehnologije, jasno ločeno od dodatnega splošnega usposabljanja, ki ni nujno za opravljanje nalog na delovnem mestu. Družba v okviru sklopa ključne poslovne spretnosti v celoti financira programe usposabljanja za namene družbe, ki se zagotavljajo na področjih posebni sistemi IT v družbi Ford, poslovni procesi v družbi Ford in notranji nadzorni postopki v družbi Ford. Podobno bo družba tudi v okviru sklopa industrijske spretnosti v celoti financirala programe, ki so nujni za opravljanje nalog na delovnem mestu, kot so: začetek izvajanja, vzdrževanje ter viličarji, robotika in avtomatski stroji. Za opravljanje delovnih nalog ali celo razumevanje bolj specializiranih delov programa usposabljanja ni nujno niti dodatno splošno usposabljanje, ki se zagotavlja v okviru sklopa temeljna znanja, ker nova tehnologija v tovarni temelji na vizualnih navodilih, ki jim je mogoče preprosto slediti in jih izenačiti z „učenjem skozi prakso“. Komisija sprejema te trditve, ki so v skladu z ugotovitvijo, da se z večino predlaganega dodatnega „upravičenega“ usposabljanja zagotavljajo splošna in prenosljiva znanja, ki niso neposredno povezana z uspešnostjo na delovnem mestu. V tem smislu Komisija še ugotavlja, da je odnos med dodatnim usposabljanjem, ki se bo zagotavljalo, in poslovnimi dejavnostmi upravičenca (tj. proizvodnja vozil in motorjev) manj tesen v primeru programov, ki se zagotavljajo v okviru sklopov varnost, temeljna znanja in ključne poslovne spretnosti (glej tudi uvodni izjavi 35 in 36 zgoraj), kot pri sklopu industrijske spretnosti (glej tudi uvodno izjavo 37 zgoraj). Vendar zgornje ugotovitve glede nujnosti usposabljanja, zagotovljenega v okviru tega sklopa, za upravičenca odpravljajo te pomisleke in omogočajo ugotovitev, da odnos med usposabljanjem na področju industrijskih spretnosti in dejavnostjo prejemnika pomoči ne kaže na odsotnost spodbujevalnega učinka v smislu točke 15(d) sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009. To ugotovitev potrjuje, da sta Romunija in družba Ford zagotovili dokaze, ki kažejo, da se bo pomemben del usposabljanja zagotavljal zunaj prostorov tovarne in ga bodo opravljali zunanje vodje usposabljanja, najeti pri specializiranih zunanjih izobraževalnih središčih (glej uvodni izjavi 16 in 76 zgoraj). To je dodaten dokaz, da je odnos med zagotovljenim usposabljanjem in dejavnostmi upravičenca manj tesen v smislu točke 15(d) sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009.

(90)

Komisija hkrati ugotavlja, da Romunija in upravičenec nista predložila dokazov za utemeljitev, da upravičenec med upravičene stroške ne bo vključil stroškov, ki bi se upravičencu lahko sčasoma povrnili zaradi koristi znanj, ki jih delavci pridobijo med usposabljanjem – kot je določeno v zadnjem odstavku točke 16 (in povezani opombi št. 1) smernic o pomoči za usposabljanje iz leta 2009. Komisija vseeno priznava, da je lahko take vplive zapleteno količinsko opredeliti in naknadno dokazati v posebnih okoliščinah programa usposabljanja, predlaganega v tem primeru, pri katerem je velik delež predlaganega dodatnega usposabljanja splošen, kar upravičencu načeloma koristi le posredno, pri čemer same lastnosti in vsebina predlaganega usposabljanja izključujejo predpostavko, da bi ga bilo mogoče opravljati v okviru sedanjih nalog ali poklicev delavcev. Vendar Komisija meni, da je treba od upravičenca zahtevati, da se zaveže, da bo stroške izključil iz upravičenih stroškov, priglašenih med izvajanjem programa – v zvezi s tem glej člen 2(6) tega sklepa.

(91)

Komisija se je v odločitvi o sprožitvi postopka spraševala še, ali so deli usposabljanja na področju varnosti, razglašeni za upravičene do pomoči, za družbo morda dejansko obvezni, ker je to zahtevano v varnostnih predpisih EU in/ali romunskih varnostnih predpisih ali ker izhajajo iz notranjih varnostnih standardov družbe. Romunija in družba Ford sta predložili dokumentacijo, ki dokazuje, da se bo usposabljanje na področju varnosti, zahtevano v predpisih, v celoti zagotavljalo na stroške družbe v okviru dela programa usposabljanja za namene družbe, ki ni upravičeno do pomoči. Družba Ford še trdi, da se spodbujevalnega učinka pomoči ne sme ocenjevati glede na notranje standarde družbe – v tem primeru notranje varnostne standarde –, ker bi imel tak pristop učinek izkrivljanja, saj bi družbam narekoval znižanje (ali ohranjanje nizkih) notranjih standardov za doseganje upravičenosti do pomoči. Komisija ugotavlja, da je bil tudi odgovor na to vprašanje zadovoljiv.

(92)

Komisija na podlagi točke 16 Smernic o pomoči za usposabljanje iz leta 2009 preveri, ali je znesek pomoči omejen na najmanjši znesek, potreben za doseganje cilja pomoči. V ta namen Komisija preveri, ali so priglašeni upravičeni stroški izračunani skladno z določbami člena 39(4) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah in omejeni na stroške usposabljanja, ki se brez pomoči ne bi izvajalo, ter da se upošteva najvišja intenzivnost pomoči iz člena 39(2) Uredbe o izjemah.

(93)

Kategorije upravičenih stroškov, ki jih je Romunija priglasila za dodatni „upravičeni“ del programa usposabljanja (glej uvodno izjavo 18 zgoraj), izpolnjujejo pogoje iz člena 39(4) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah in torej pogoje iz točke 16 Sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009. Natančneje, Romunija in upravičenec sta predložila ločene ocene stroškov za (neupravičene) dele programa usposabljanja za namene družbe ter „upravičene“ splošne in posebne dele, pri čemer se v zadnjem primeru razlikuje med naslednjimi kategorijami: stroški za osebje vodij usposabljanja, potni stroški vodij in udeležencev usposabljanj (vključno z nastanitvijo), amortizacija orodij in opreme, ki se uporabljajo izključno za projekt usposabljanja, usmerjanje in svetovanje v zvezi s projektom usposabljanja ter nadomestila plač vodij usposabljanja, ki so omejena na predvidene ure/dneve usposabljanja. Poleg tega sta Romunija in družba Ford predložili podrobna pojasnila v zvezi z domnevnimi in predvidenimi stroški, na katerih temeljijo zahtevki glede na kategorije upravičenih izdatkov za splošne in posebne dele dodatnega usposabljanja. Komisija še ugotavlja, da so bila predložena natančna pojasnila v zvezi s približnim številom delavcem, ki jim je namenjen vsak posamezni program usposabljanja (pri čemer se razlikuje med sedanjimi in prihodnjimi delavci ter so navedene ločene ocene za zaporedna leta izvajanja programa), in s tem povezanim ocenjenim številom dni/ur usposabljanja po programih usposabljanja, sklopih usposabljanja in letih izvajanja programa. Romunija še dokazuje, da je bila za ta projekt uporabljena največja intenzivnost pomoči v višini 50 % za splošno usposabljanje in 25 % za posebno usposabljanje. Tako je bila največja intenzivnost pomoči, uporabljena za upravičeno splošno usposabljanje, nižja od tiste, ki jo dovoljuje člen 39(2)(a) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah. Poleg tega Romunija dokazuje, da je upravičenec znesek pomoči dejansko omejil na 57 milijonov EUR, čeprav bi bil tudi na podlagi uporabe bolj omejevalne največje intenzivnosti pomoči iz Uredbe (ES) št. 68/2001 za ocenjene upravičene stroške projekt upravičen do 76,96 milijona EUR za pomoč za splošno usposabljanje in 0,47 milijona EUR za pomoč za posebno usposabljanje.

(94)

Komisija se je v odločitvi o sprožitvi preiskave spraševala, ali predlagana pomoč za usposabljanje (ali vsaj njeni deli) morda dejansko odpravlja nematerialne regionalne omejitve, ki se kažejo v obliki pomanjkanja znanj, kar pa je odpravila že regionalna pomoč v višini 143 milijonov EUR, ki jo je Komisija odobrila aprila 2008 za naložbe v tovarno Ford Craiova (44).

(95)

To vprašanje je povezano z vprašanjem skladnosti s kumulacijskimi pravili iz člena 7 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah. Pomoč za usposabljanje se v skladu z odstavkom 3 tega člena ne sme kumulirati s katero koli drugo pomočjo v zvezi z istimi – delno ali popolnoma prekrivajočimi – upravičenimi stroški, če bi se zaradi take kumulacije presegla zgornja meja intenzivnosti pomoči, ki se uporablja na podlagi člena 39 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

(96)

Romunija je dokazala, da priglašena pomoč za usposabljanje in prej dodeljena regionalna pomoč ne vključujeta prekrivajočih se upravičenih stroškov. Regionalna pomoč, ki je bila odobrena aprila 2008, se je nanašala na upravičene stroške za začetne naložbe (stroje, tovarno, poslopja) na podlagi točke 4.2 Smernic o regionalni pomoči iz leta 2006 (45). V tej zadevi priglašeni upravičeni stroški vključujejo popolnoma različne kategorije izdatkov: stroški za osebje vodje usposabljanja, potni stroški vodij in udeležencev usposabljanj, gradivo in potrebščine, amortizacija gradiva in orodij, uporabljenih pri usposabljanju, usmerjanje in svetovanje, nadomestila plač za udeležence usposabljanj, ki so izključno povezana s časom, porabljenim za usposabljanje. Komisija ugotavlja, da je Romunija utemeljila razlikovanje med upravičenimi stroški, ki jih krije dodeljena regionalna pomoč, in pomočjo za usposabljanje, predlagano za tovarno v Craiovi.

(97)

Poleg tega se postavlja vprašanje, ali je pomoč za usposabljanje kot taka upravičena, saj bi odpravljala nematerialne regionalne omejitve, kar je odpravila že regionalna pomoč. Romunija v odgovor na to vprašanje poudarja, da imajo ukrepi regionalne pomoči in pomoči za usposabljanje različne cilje ter krijejo različne upravičene stroške. Cilj regionalne pomoči je spodbujanje naložb v prikrajšanih regijah Unije, pomoč za usposabljanje pa je namenjena povečanju naložb v usposabljanje. Regionalna pomoč koristi predvsem upravičenemu podjetju, pomoč za usposabljanje, zlasti ko je povezana s splošnim usposabljanjem, pa koristi predvsem delavcem in šele nato podjetju. Romunija še poudarja, da pravila EU o državni pomoči ne prepovedujejo kumulacije regionalne pomoči in pomoči za usposabljanje za isto podjetje. Poleg tega Romunija upravičeno poudarja, da, če podjetja, ki so prejela regionalno pomoč, ne bi imela pravice do pomoči za usposabljanje, bi bile najbolj prikrajšane regije v Uniji dejansko v slabšem položaju, ker bi jim bila odvzeta možnost zagotavljanja pomoči za usposabljanje.

(98)

Komisija na podlagi ugotovitev iz odstavka 94 ugotavlja, da je glede na predložene informacije mogoče skleniti, da so izpolnjeni pogoji glede sorazmernosti iz člena 39(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah (kjer je določena veljavna intenzivnost pomoči), člena 39(4) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah (kjer so določene kategorije upravičenih stroškov, ki jih je mogoče upoštevati pri izračunu) in točke 16 Sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009. Zlasti kar zadeva stroške za honorarje vodij usposabljanja, so bili upoštevani le stroški, povezani s časom, porabljenim za usposabljanje, skladno s pogoji iz člena 39(4)(f) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

(99)

Vendar Komisija vseeno ugotavlja, da dokaze v zvezi s sorazmernostjo glede zagotavljanja omejitve pomoči na najmanjši potreben znesek, ki so bili predloženi v tej zadevi, skoraj izključno sestavljajo ocene prihodnjih stroškov in napovedi prihodnjega delovanja. Tako je na primer v zvezi s skupnim številom delavcev, ki bodo vključeni v predlagani program usposabljanja, kar vključuje ocene celotne delovne sile v številu 9 000 delavcev do leta 2012. Podobno sklepanje se uporablja za ocene upravičenih stroškov po kategorijah izdatkov v skladu s členom 39(4) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah. Komisija priznava, da je mogoče za tako širok projekt usposabljanja, kot je zadevni projekt, ki je namenjen 9 000 delavcem in vključuje več kot 269 programov, ki se bodo izvajali v petih letih, dopustiti, da so upravičeni stroški, ki se štejejo za nujne, lahko le ocene na podlagi podobnih stroškov, nastalih v preteklosti (v zvezi s projekti usposabljanj, ki so potekali na drugih lokacijah družbe), in ob upoštevanju realnih napovedi stroškov za Romunijo (glej uvodno izjavo 20 zgoraj). Vendar ni mogoče vnaprej izključiti možnosti, da bi bili dejansko nastali stroški lahko nižji od predvidenih. Zato je treba vključiti dodatne zaščitne klavzule za zagotovitev skladnosti z načelom sorazmernosti med izvajanjem projekta. To vprašanje obravnavajo pogoji iz člena 2 Sklepa.

(100)

Komisija mora na podlagi točke 17 Sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009 poglobljeno oceniti morebitne učinke izkrivljanja, ki jih lahko povzroči pomoč v tistih primerih, ko lahko predlagana pomoč znatno spremeni vedenje upravičenca, kar lahko izkrivlja konkurenco. Učinek izkrivljanja, ki ga lahko povzroči pomoč, se razlikuje glede na značilnosti pomoči in zadevnega(-ih) trga(-ov).

(101)

Komisija ugotavlja, da je predlagana pomoč skoraj izključno povezana s splošnim usposabljanjem, ki naj bi glede na svojo naravo koristilo predvsem delavcem in šele nato upravičencu (čeprav bo imel ta koristi, ker ima na voljo bolje kvalificirano delovno silo). Zato je mogoče trditi, da pomoč nima pomembnejšega učinka v smislu kakovosti, količine proizvodnje ali cen, tj. učinka, ki bi upravičencu dajal prednost v škodo njegovih konkurentov. Poleg tega mora tudi skladnost z načelom sorazmernosti omejevati učinke izkrivljanja, ki jih lahko povzroči pomoč.

(102)

Vendar so skladno s točko 18 Sporočila o pomoči za usposabljanje iz leta 2009 selektivnost pomoči, obseg pomoči in trajanje programa, ki prejema pomoč, kazalniki verjetnosti in obsega izkrivljanja konkurence. Predlagana pomoč je selektivna (vključuje ad hoc individualno pomoč za večje podjetje), znesek pomoči je neobičajno visok (57 milijonov EUR), program usposabljanja, ki prejema pomoč, pa traja pet let (kar poleg tega sovpada z obdobjem, v katerem se bosta začela dva nova proizvodna projekta).

(103)

Komisija je zlasti zaskrbljena zaradi učinka neobičajno visokega skupnega predlaganega zneska pomoči, tj. 57 milijonov EUR. Tak znesek pomoči bi imel, zlasti če bi se takoj in v celoti izplačal upravičencu, podobne učinke izkrivljanja kot takojšnja denarna dotacija. Upravičenec bi lahko v teh okoliščinah vsaj v začetnih fazah izvajanja programa ta znesek uporabil tudi za druge operativne namene poleg kritja stroškov tekočega programa usposabljanja.

(104)

Drugi pomislek je morebitna finančna prednost, ki bi jo lahko imel upravičenec zaradi dejstva, da bi se pomoč za usposabljanje delno uporabila za nadomestila plač za delavce glede na čas, porabljen za dodatni „upravičeni“ del usposabljanja. Glede na informacije, ki sta jih predložili Romunija in družba Ford, bi predlagani projekt usposabljanja skupno zajemal povprečno 111 dni usposabljanja na delavca (tj. povprečno 22,2 dneva usposabljanja na leto), kar vključuje (neupravičeni) del programa usposabljanja za namene družbe in dodatni „upravičeni“ del programa.

(105)

Komisija mora za oceno učinka izkrivljanja, ki ga lahko ima predlagana pomoč, upoštevati tudi značilnosti sektorja in strukturo trga(-ov), ki ga (jih) zadeva projekt usposabljanja, ki prejema pomoč. Komisija za preučitev teh vidikov izhaja iz ustrezne analize upoštevnega proizvodnega trga, upoštevnega geografskega trga in tržnega deleža, ki jo je Komisija izvedla leta 2008 za oceno regionalne pomoči za družbo Ford Craiova (46), pri čemer se ugotovitve iz te analize primerjajo z nedavnimi podatki svetovalne družbe (47) o prodaji avtomobilov in razlagajo na podlagi nedavnih informacij o stopnjah izkoriščenosti zmogljivosti v industriji.

(106)

Upravičenec do pomoči za usposabljanje je večja družba v sektorju za proizvodnjo motornih vozil. Družba Ford bo v tovarni v Craiovi proizvajala dva nova tipa vozil: B-MAV, majhno večnamensko vozilo, zgrajeno na platformi, ki jo je družba Ford opredelila kot del segmenta B osebnih vozil, in ISV, majhno večnamensko vozilo, ki se lahko uporablja za potnike in gospodarski prevoz, zgrajeno na platformi, ki jo je družba Ford opredelila kot del segmenta C osebnih vozil. Tovarna v Craiovi bo od leta 2011 proizvajala tudi novo linijo motorjev z majhnimi izpusti CO2, ki bodo skoraj izključno vgrajeni v vozila Ford.

(107)

Komisija je v Odločbi o regionalni pomoči iz aprila 2008 ugotovila, da če so motorji vmesni proizvodi, ki bodo vgrajeni v vozila Ford, upoštevni proizvodni in geografski trgi za motorje sovpadajo s tistimi za končne proizvode (vozila). Kar zadeva upoštevne proizvodne in geografske trge za vozila B-MAV in IVS, je Komisija zaradi obstoja različnih sistemov za opredelitev upoštevnih segmentov vozil upoštevala različne nadomestne opredelitve proizvodnega trga. Vozila, proizvedena v tovarni v Craiovi, se bodo prodajala predvsem na trgih EU in EGP, vendar družba sčasoma načrtuje tudi izvoz na druge svetovne trge. Komisija je ocenila ustrezne tržne deleže v obdobju 2007–2012 na ravni EGP in svetovni ravni, pri čemer je ugotovila, da je bil najvišji možni ustrezni tržni delež, ki ga je dosegla družba Ford, 16,8 % na ravni EGP v letu 2007, pri čemer naj bi se ta delež do leta 2013 postopno nekoliko zmanjšal. Družbe, ki proizvajajo vozila z zelo podobnimi značilnostmi, kot jih imajo vozila B-MAV in IVS, so Renault in Opel oziroma Renault, Citroen, Fiat ter Volkswagen.

(108)

Za celotni evropski avtomobilski sektor je značilna prevelika zmogljivost proizvodnje; v letu 2007, ki se je obravnavalo kot dobro leto za prodajo avtomobilov v Evropi, so proizvajalci na trg na primer dali štiri milijone avtomobilov več, kot jih je trg lahko sprejel (48). ACEA (Evropsko združenje proizvajalcev avtomobilov) poroča, da se je število registracij novih lahkih gospodarskih vozil z maso do 3,5 tone med julijem 2008 in julijem 2009 v Evropi zmanjšalo za 31,4 % (49).

(109)

Komisija meni, da značilnosti sektorja (zlasti prevelike zmogljivosti) in ustreznih trgov (močna konkurenca med nekaj velikimi proizvajalci) jasno kažejo, da lahko pomoč izkrivlja konkurenco. Vendar je treba te ugotovitve obravnavati glede na potrebo po spodbujanju prihodnjih naložb, potrebnih za zagotovitev dolgoročne vzdržnosti celotnega evropskega sektorja motornih vozil. Komisija je v Sporočilu o odzivu na krizo v evropski avtomobilski industriji (50) opredelila vrsto ukrepov pomoči za podporo industriji v okoliščinah sedanje krize, vključno s pomočjo za usposabljanje. Poleg tega je treba opozoriti, da je pomoč v absolutnem smislu sicer obsežna, vendar pomeni le približno tretjino celotnih finančnih obveznosti za usposabljanje delavcev v tovarni v Craiovi. Zato ti pomisleki sami po sebi niso zadostna utemeljitev za zavrnitev pomoči. Kljub temu kažejo, da je treba določiti nekatere pogoje za izplačilo pomoči za zagotovitev, da se družbi Ford ne omogoči pretirana kratkoročna likvidnost. To vprašanje je obravnavano v pogojih v zvezi z izvajanjem programa iz člena 2 sklepnega dela Sklepa.

(110)

Komisija je ugotovila, da so bili zadovoljivo dokazani pozitivni vplivi predlagane pomoči v smislu (i) spodbujanja upravičenca k zagotavljanju dodatnega splošnega usposabljanja, ki lahko ustvari pozitivne vplive na gospodarstvo in družbo, zlasti na ravni regije, ki prejema pomoč na podlagi člena 107(3)(a) Pogodbe o delovanju Evropske unije, (ii) primernosti pomoči kot instrumenta politike in (iii) njenega spodbujevalnega učinka. Komisija ima nekatere pomisleke glede sorazmernosti predlagane pomoči na podlagi ocen prihodnjih stroškov in napovedi prihodnjih ukrepov, vendar vseeno ugotavlja, da so predhodni dokazi o sorazmernosti, predloženi v tej zadevi, sprejemljivi. Kar zadeva negativne vplive pomoči, povezane z njenim potencialom za izkrivljanje konkurence, je Komisija zlasti zaskrbljena glede vpliva tako obsežne posamične pomoči, pri čemer med drugim upošteva značilnosti sektorja in upoštevnih trgov. Vendar Komisija meni, da je mogoče te pomisleke glede sorazmernosti in učinkov izkrivljanja odpraviti z izpolnitvijo nekaterih pogojev v zvezi z izvajanjem programa, ki prejema pomoč, za zagotovitev, da se pomoč izplača le v periodičnih obrokih za nazaj, ko družba Ford predloži dokazila o dejanskih nastalih stroških. Zato Komisija ugotavlja, da pozitivni vplivi predlagane pomoči presegajo morebitne negativne vplive, ki jih ta lahko povzroči. To splošno pozitivno ravnovesje upravičuje odobritev pomoči kot združljive s Pogodbo o delovanju Evropske unije na podlagi člena 107(3)(c).

(111)

To vprašanje je bilo obravnavano v uvodnih izjavah 96 in 97 tega sklepa. Komisija je ugotovila, da predlagana pomoč izpolnjuje zahteve glede kumulacije pomoči iz člena 7 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

(112)

Glede na dokumentacijo, ki jo je predložila Romunija kot dokaz, da je družba Ford 27. junija 2008 vrnila nezdružljivo pomoč za privatizacijo v višini 27 milijonov EUR in pripadajoče obresti, Komisija ugotavlja, da predlagana pomoč izpolnjuje tako imenovano načelo Deggendorf.

(113)

Komisija ugotavlja, da je ukrep pomoči za usposabljanje, ki ga je Romunija priglasila v korist podjetja Ford Romania SA s sedežem v Craiovi in ga sestavlja pomoč v višini 57 milijonov EUR za petletni program usposabljanja, ki zajema skupaj do 9 000 delavcev v tovarni v Craiovi, združljiv z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(c) Pogodbe o delovanju v Evropske unije.

(114)

Glede na pomisleke glede sorazmernosti in učinkov izkrivljanja, ki jih lahko povzroči pomoč, iz uvodnih izjav 99, 109 in 110 tega sklepa, Komisija po potrebi in utemeljeno dovoljuje sprejetje pozitivne odločitve na podlagi pogojev iz člena 7(4) postopkovne uredbe (51). Cilj teh pogojev je zagotovitev sorazmernosti med izvajanjem projekta (z zagotovitvijo, da je znesek pomoči strogo omejen na kritje upravičenih stroškov, ki so dejansko nastali), omejevanje morebitnega učinka izkrivljanja zaradi takojšnega izplačila celotnega zneska pomoči in okrepitev prenosljivosti znanj, ki jih delavci pridobijo med usposabljanjem.

(115)

Kot je Romunija predlagala v dopisu z dne 9. julija 2009 (52), je treba pravila in pogoje za izplačilo pomoči določiti v posebnem romunskem zakonodajnem dokumentu.

(116)

Na podlagi teh ugotovitev je Komisija –

(1)

Z dopisom z dne 29. avgusta 2005, ki je bil evidentiran 1. septembra 2005, je Nemčija Komisijo obvestila o nameravani odobritvi pomoči v obliki dodatka za MSP podjetju EverQ GmbH (v nadaljnjem besedilu: Sovello (2). Z dopisi z dne 28. oktobra 2005, 24. januarja 2006 in 4. aprila 2006, od katerih je bil vsak evidentiran istega dne, je Nemčija Komisiji posredovala dodatne informacije.

(2)

Pod dokumentarno številko C(2006) 2092 konč. je Komisija 7. junija 2006 družbi Sovello odobrila dodatek za MSP (državna pomoč N 426/05 (3).

(3)

Med preiskavo drugega priglašenega ukrepa pomoči v prid družbi Sovello (državna pomoč C 21/08 (4) – ex N 864/06) se je Komisija oprla na domnevo, da je Odločba o državni pomoči št. N 426/05 temeljila na nepopolnih oziroma nepravilnih podatkih, predloženih ob priglasitvi.

(4)

Z dopisom z dne 17. marca 2008 je Komisija v skladu s členom 9 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (5) Nemčiji dala možnost, da sprejme stališče glede nameravanega začetka formalnega postopka preiskave pred morebitnim preklicem Odločbe Komisije z dne 7. junija 2006. Nemčija je svoje stališče posredovala z dopisoma z dne 15. aprila 2008, ki sta bila evidentirana 15. oziroma 16. aprila 2008.

(5)

Z dopisom z dne 17. junija 2008 (C(2008) 2669 konč.) je Komisija Nemčijo obvestila o svoji odločitvi, da bo v zvezi z dodatkom za MSP, ki je bil odobren družbi Sovello, začela postopek v skladu s členom 108(2) PDEU.

(6)

Odločitev Komisije, da sproži postopek, je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije (6). Komisija je vse zainteresirane stranke pozvala, naj predložijo svoje pripombe.

(7)

Nemčija je svoje pripombe predložila z dopisom z dne 10. septembra 2008, evidentiranim istega dne. Nemčija je nadaljnje opombe posredovala z dopisi z dne 20. marca, 13. maja in 16. novembra 2009, od katerih je bil vsak evidentiran istega dne. Srečanji med predstavniki služb Komisije in predstavniki Nemčije sta potekali 2. aprila in 13. oktobra 2009.

(8)

Komisija ni prejela pripomb tretjih strank.

(9)

V okviru projekta (subvencioniranega z regionalno pomočjo na podlagi odobrenih shem pomoči, vključno s priglašenim dodatkom za MSP) naj bi bil zgrajen obrat z močjo 30 MWp (Sovello 1) za izdelavo solarnih modulov (ProdCom-Code 32.10.52.37) na podlagi tehnologije „string ribbon“ (7). Pri novem obratu je šlo za prvi proizvodni obrat družbe Sovello. Gradnja obrata se je začela decembra 2004. Obrat naj bi dosegel nominalno proizvodno zmogljivost 30 megavat pikov (8), obratovati pa naj bi začel do 31. decembra 2007. Sovello 1 je dejansko začel obratovati že aprila 2006.

(10)

Upravičenec do priglašene pomoči je družba Sovello. Decembra 2004 sta podjetji Q-Cells SE (9) (v nadaljnjem besedilu: Q-Cells; s 24,9-odstotnim deležem) in Evergreen Solar Inc. iz ZDA (v nadaljnjem besedilu: Evergreen; s 75,1-odstotnim deležem) ustanovili skupno podjetje Sovello. To je razvidno iz prve okvirne pogodbe o skupnem podjetju, ki sta jo 14. januarja 2005 sklenili podjetji Evergreen in Q-Cells (10) (v nadaljnjem besedilu: SSP1). V skladu s SSP1 je podjetje Q-Cells pred podpisom okvirne pogodbe o skupnem podjetju kupilo družbo Topas 107 V. V. GmbH, navidezno podjetje, ki se je na pobudo podjetja Q-Cells pozneje preimenovalo v Sovello (takrat še EverQ). Navidezno podjetje se je 11. februarja 2005 preimenovalo v EverQ.

(11)

Podjetje Evergreen izdeluje solarne module in je imetnik patenta „string ribbon“. Podjetje Q-Cells med največjimi proizvajalci sončnih celic na svetu. V skupnem podjetju Sovello naj bi se najprej preizkušala ekonomičnost proizvodnje solarnih modulov, ki temelji na tehnologiji string ribbon podjetja Evergreen in znanju podjetja Q-Cells pri proizvodnji sončnih celic ter njegovih izkušnjah na nemškem trgu, pozneje pa omogočila industrijska proizvodnja modulov s tehnologijo string ribbon.

(12)

Novembra 2005 je podjetje Renewable Energy Corporation ASA (Norveška, v nadaljnjem besedilu: REC) na podlagi pogodbe o dobavi silicija podjetju Sovello kupilo 15-odstotni delež v skupnem podjetju, delež podjetij Evergreen in Q-Cells pa se je zmanjšal na 64 oziroma 21 odstotkov. To je razvidno iz druge okvirne pogodbe o skupnem podjetju, sklenjene med podjetji Evergreen, Q-Cells in REC dne 25. novembra 2005 (v nadaljnjem besedilu: SSP2). Podjetje REC je eden izmed največjih proizvajalcev silicijevih materialov za fotovoltaično industrijo na svetu.

(13)

Ob priglasitvi sta imeli podjetji Q-Cells in REC skupnega delničarja, družbo s tveganim kapitalom Good Energies Investment BV (v nadaljnjem besedilu: Good Energies). Ta družba je bila lastnca 16-odstotnega deleža družbe Q-Cells in 39-odstotnega deleža družbe REC (stanje na dan 7. marca 2006). Nemčija je navedla, da med podjetji Q-Cells, REC in Evergreen razen deležev v podjetju Sovello ni bilo drugih povezav.

(14)

Od 19. decembra 2006 ima vsak izmed poslovnih partnerjev Evergreen, Q-Cells in REC 33,3-odstotni delež v podjetju Sovello (spremembe SSP2 z dne 29. septembra 2006).

(15)

Podjetje Q-Cells je 5. februarja 2007 razglasilo, da namerava kupiti 17,9-odstotni delež v podjetju REC. Istega dne je podjetje Good Energies v sporočilu za javnost napovedalo odsvojitev svojih deležev v podjetjih REC, Q-Cells in Orkla ASA (26. februarja 2007).

(16)

Naslednji pregled pojasnjuje takratno strukturo delničarjev v podjetju Sovello (stanje v tretjem četrtletju leta 2009):

(17)

Razvoj podjetja Sovello ponazarjajo različni dokumeti in sklepi družbenikov. Dokument z naslovom „Project ‚Sovello‘: Heads of Agreement“ (v nadaljnjem besedilu: Heads of Agreement) sta predsednika upravnih odborov podjetij Evergreen in Q-Cells podpisala pred sklenitvijo SSP1. V navedeni pogodbi so pojasnjene značilnosti morebitnega pravnega posla med podjetjema z namenom ustanovitve in vodenja skupnega podjetja za razvoj in izdelavo ter prodajo solarnih izdelkov na podlagi tehnologije string ribbon. V navedeni pogodbi je še omenjeno, da sta bila partnerja seznanjena s tem, da mora biti delež podjetja Q-Cells v podjetju Sovello manjši od 25 odstotkov, da se v Nemčiji lahko uveljavlja pravica do določenih državnih subvencij. Poleg tega naj bi bilo s pogodbo zagotovljeno sodelovanje obeh partnerjev pri pomembnih poslovnih odločitvah, pogodba pa vsebuje določila, iz katerih je mogoče sklepati o odločilnem pomenu podjetja Q-Cells za delovanje skupnega podjetja.

(18)

Tudi v skladu s statutom podjetja Sovello podjetju Q-Cells pripada ključna pravica do soodločanja (člana nadzornega sveta sta dva predstavnika, ki ju imenuje podjetje Evergreen, in en predstavnik, ki ga imenuje podjetje Q-Cells, vendar je pri različnih strateških odločitvah nujno soglasje vsaj enega člana nadzornega sveta posameznega partnerja).

(19)

V SSP1 je določen 75,1-odstotni delež podjetja Evergreen in 24,9-odstotni delež podjetja Q-Cells v podjetju Sovello. V SSP1 je predvidena tudi možnost, da podjetje Q-Cells svoj delež poveča na 50 odstotkov, če to ne bi povzročilo zmanjšanja investicijske podpore. Poleg tega imata partnerja v skladu s SSP1 tudi možnost sklenitve nadaljnjih dogovorov (na področju storitev, tehnologije in trženja). V praksi je module, ki jih je izdelalo podjetje Sovello (do začetka 2009), prodajalo podjetje Evergreen pod imenom blagovne znamke Evergeen.

(20)

V SSP2 je določena struktura družbenikov: Evergreen 64 odstotkov, Q-Cells 21 odstotkov in REC 15 odstotkov. V SSP2 je potrjeno, da ima podjetje Q-Cells možnost izenačitve velikosti svojega deleža z deležem podjetja Evergreen, možnost povečanja deleža podjetja REC na 21 oziroma 33,3 odstotka pa je odvisna od nadaljnjih pogodb o dobavi silicija.

(21)

Tabela I prikazuje časovni potek razvoja podjetja Sovello ter pomembne dokumente in poslovne odločitve.

Tabela I

Razvoj Sovella

(22)

Stroški naložbe za ta načrt obsegajo (nominalno) skupaj 65 699 302 EUR, pri čemer je mogoča regionalna pomoč v višini 60 873 300 EUR. V Tabeli II so prikazani skupni stroški naložbe za priglašeni projekt.

Tabela II

Razčlenitev stroškov projekta (nominalni zneski)

(23)

Projekt je bil poleg priglašene pomoči financiran z lastnimi sredstvi in bančnimi posojili. Tabela III prikazuje financiranje priglašenega projekta.

Tabela III

Financiranje projekta (nominalni zneski)

(24)

Mesto naložbe je v mestu Thalheim v okrožju Bitterfeld nemške regije Saška-Anhalt, ki je prejemnica pomoči v skladu s členom 107(3)(a) PDEU in za katero je v skladu z Leitlinien für staatliche Beihilfen mit regionaler Zielsetzung (smernice o državni regionalni pomoči) (11) (v nadaljnjem besedilu: smernice o regionalni pomoči za leto 1998) in s karto regionalnih pomoči v Nemčiji, ki je veljala do konca 2006, (12) veljala največja intenzivnost pomoči 35 odstotkov, izražena v bruto ekvivalentu dotacije (BED).

(25)

Pri zadevni pomoči gre za dodatek za MSP v višini 15 odstotnih točk, priglašen pod številko N 426/05 v skladu z odločbo o odobritvi glede na člen 4(3)(b) Uredbe Komisije (ES) št. 70/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči za majhna in srednje velika podjetja (13) (v nadaljnjem besedilu: Uredba o skupinski izjemi za MSP), ki naj bi bil poleg regionalne pomoči na podlagi veljavnih regionalnih shem pomoči „Gemeinschaftsaufgabe – Verbesserung der regionalen Wirtschaftsstruktur“ (naloga Skupnosti – izboljšanje regionalne gospodarske strukture) (državna pomoč N 642/2002 (14), v nadaljnjem besedilu: naloga Skupnosti) in „Investitionszulagengesetz 2005“ (zakon o dodatkih za naložbe) (državna pomoč N 142a/2004 (15), v nadaljnjem besedilu: InvZulG) odobren podjetju Sovello. Dodatek za MSP ustreza znesku pomoči 9 130 995 EUR.

(26)

Glede na smernice o regionalni pomoči za 1998 je za MSP dopusten dodatek k regionalni pomoči za naložbe. (16) Podjetju Sovello je bil poleg regionalne pomoči, ki je bila odobrena v skladu z nemškimi predpisi GA, odobren dodatek za MSP.

(27)

Preizkus statusa MSP določenega podjetja poteka na podlagi Priporočila Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003o opredelitvi mikro, majhnih in srednje velikih podjetij (17) (v nadaljnjem besedilu: Priporočilo MSP). Pri tem se preveri predvsem, ali zadevno podjetje presega določene mejne vrednosti (število zaposlenih, prihodki, bilančna vsota). Pri preverjanju se v polnem obsegu upoštevajo ustrezni podatki povezanih podjetij (ki imajo prevladujoč vpliv, saj imajo večinski delež ali pa večino glasovalnih pravic), podatki partnerskih podjetij (ki imajo vsaj 25-odstotni delež ali vsaj 25 odstotkov glasovalnih pravic) pa se, nasprotno, upoštevajo glede na delež.

(28)

Komisija je v svoji odločbi št. N 426/05 (glej točko 2 zgoraj) pri izračunu upoštevala ustrezne podatke podjetij Sovello in Evergreen, ne pa tudi podatkov podjetij Q-Cells in REC, ki sta imeli v času priglasitve in do sprejetja odločbe o odobritvi s strani Komisije manj kot 25-odstotni delež ali manj kot 25 odstotkov glasovalnih pravic. Na podlagi tega je Komisija sklenila, da je imelo podjetje Sovello status MSP, in je zato odobrila priglašeno pomoč.

(29)

Novi podatki, ki jih je Komisija odkrila v okviru presoje druge priglašene pomoči za podjetje Sovello, se nanašajo na SSP1 med podjetjema Evergreen in Q-Cells o ustanovitvi podjetja Sovello, ki ga med predhodnim preizkusom pomoči št. N 426/05 Komisija ni prejela. Ti podatki so vzbudili pomisleke, da sta partnerja skupnega podjetja delež podjetja Q-Cells namerno ohranjala pod 25 odstotki (trenutno 24,9 odstotka) za pridobitev velike pomoči (vključno z dodatkom za MSP), čeprav je podjetje Q-Cells v poslovodstvu zastopal eden od treh direktorjev, ki je moral soodločati pri pomembnih odločitvah. Na podlagi tega je Komisija v skladu s členom 9 Uredbe (ES) št. 659/1999 Nemčijo pozvala, naj jo pred morebitnim preklicem odločbe z dne 7. junija 2006 (glej točko 2 zgoraj) obvesti o svojem stališču glede nameravanega začetka formalnega postopka preiskave.

(30)

Z dopisom z dne 15. aprila 2008 je Nemčija posredovala statut podjetja Sovello, Heads of agreement in overjene kopije SSP1 in SSP2 ter spremenjenega SSP2. V tem dopisu je Nemčija zastopala stališče, da so bila v primeru Sovello formalna merila za mejne vrednosti, ki so določena v Priporočilu MSP, ob priglasitvi izpolnjena in da v Priporočilu MSP niso določena druga merila, ki bi bila jasno opredeljena in uporabna v praksi. Po mnenju Nemčije bi morala biti ta formalna merila merodajna pri preizkusu statusa MSP določenega podjetja, da bi se zagotovili pravna varnost in predvidljivost politike nadzora državne pomoči s strani Komisije. Če bi Komisija menila, da ta merila ne ustrezajo več, ne bi smela spreminjati pristopa v posameznih primerih, ampak bi morala pretehtati možnost spremembe veljavnih predpisov.

(31)

Nemčija še pripominja, da podatki v času priglasitve niso bili namerno zamolčani ali zadržani, in da so bili razlogi za prvotno delitev deležev (75,1 odstotka za Evergreen in 24,9 odstotka za Q-Cells) gospodarski. Nemčija še poudarja, da podjetju Sovello z udeležbo podjetja Q-Cells v prvotnem skupnem podjetju niso bile prihranjene običajne težave, ki so značilne za novoustanovljeno MSP.

(32)

Komisija pa je menila, da je podjetje Sovello sicer izpolnjevalo formalna merila za MSP, vendar ima dokaze, da je bilo tako le zaradi tega, ker se je z namenom pridobitve dodatka za MSP delež podjetja Q-Cells namerno ohranjal pod 25 odstotki, in da je bil dejanski vpliv tega podjetja na podjetje Sovello večji. Zato je Komisija ugotovila, da mora zaradi neupoštevanja definicije MSP upoštevati možnost manipulacije strukture družbe upravičenke.

(33)

Zaradi novih podatkov je Komisija podvomila, ali je bilo podjetje Sovello dejansko MSP v smislu Priporočila MSP. Če to ni bilo, priglašeni in odobreni dodatek za MSP ni združljiv s PDEU.

(34)

Da bi Komisija lahko svojo prvotno odločbo z dne 7. junija 2006, ki mogoče temelji na nepopolnih/nepravilnih podatkih, po potrebi preklicala in izdala nov sklep, je v skladu s členom 9 Uredbe (ES) št. 659/1999 začela formalni postopek preiskave. V navedenem členu je določeno: „Komisija lahko razveljavi odločbo, […], potem ko je zadevni državi članici omogočila, da predloži svoje pripombe, če je odločba temeljila na napačnih podatkih, ki so bili pridobljeni med postopkom in so bili odločilen dejavnik pri sprejetju te odločbe. Preden Komisija prekliče odločbo in sprejme novo, sproži formalni postopek preiskave na podlagi člena 4(4). […]“.

(35)

Komisija ni prejela pripomb zainteresiranih strank.

(36)

Po mnenju Nemčije na podlagi domnevno novih podatkov ni razlogov za preklic Odločbe št. N 426/05. Nemčija navaja, da podatki, ki jih je Komisija prejela v zvezi s priglasitvijo v zadevi št. N 426/2005, niso bili niti nepopolni niti nepravilni, tako da naj člen 9 Uredbe (ES) št. 659/1999 ne bi bil uporaben. Nemčija trdi, da naj bi bila Komisija obveščena o tem, da je bilo podjetje Sovello kot skupno podjetje družb Evergreen in Q-Cells novoustanovljeno tehnološko podjetje na področju solarne tehnologije, ki ni preseglo mejnih vrednosti definicije MSP in se je spopadalo s težavami, ki so značilne za MSP. Nemčija dodaja, da niti SSP1 niti Heads of Agreement nista vsebovala novih podatkov, ki bi opravičevali preklic Odločbe št. N 426/05.

(37)

Nemčija navaja, da je na željo Komisije (dopis z dne 30. decembra 2005, D/57570) kot prilogo k sporočilu Komisije „Vzorec izjave o podatkih, ki so nujni za uvrstitev kot MSP“ (18) (v nadaljnjem besedilu: Sporočilo Komisije o vzorcu izjave) v postopku priglasitve poslala vzorec izjave za Sovello in v njem navedla, da naj bi bilo Evergreen podjetje, ki je povezano s podjetjem Sovello, podjetji Sovello in Q-Cells pa naj bi bili medsebojno neodvisni. Nemčija naj bi posredovala tudi zapriseženo izjavo podjetja Q-Cells, glede na katero naj to podjetje ne bi bilo niti partnersko podjetje družbe Sovello niti z njo povezano.

(38)

Nemčija trdi, da nemški upravni organi in Sovello niti na podlagi Uredbe o skupinski izjemi za MSP, niti na podlagi Sporočila Komisije o vzorcu izjave, niti na podlagi zahtevka Komisije za dodatne informacije niso mogli sklepati, da bi bilo treba pogodbo o skupnem podjetju poslati v postopku priglasitve. Zato Nemčija meni, da so bili podatki, ki jih je poslala v tistem času, popolni.

(39)

Nemčija navaja, da naj bi definicija MSP v prejšnjem Priporočilu MSP iz leta 1996 (19) vsebovala mejne vrednosti in pa tako imenovano merilo neodvisnosti, v aktualni definiciji MSP pa naj bi bila navedena le razlika med samostojnim, partnerskim in povezanim podjetjem. Nemčija trdi, da naj bi bila veljavna Uredba o skupinski izjemi za MSP, v povezavi z definicijo MSP, za Komisijo zavezujoča in se je nikakor ne bi smelo omejevati z dodatnimi nenapisanimi merili. Niti Sodišče niti Splošno sodišče naj v svojih sodbah v primerih na podlagi nove definicije MSP ne bi smeli uporabiti takih meril.

(40)

Nemčija izpodbija, da naj bi merila neodvisnosti, ki jih je Sodišče v sodbi v zadevi Italijanska republika proti Evropski komisiji (C 91/01) (20) (v nadaljnjem besedilu: primer Solar Tech) uporabilo na podlagi prejšnjega Priporočila MSP, veljala tudi v primerih, ki naj bi se jih preizkušalo na podlagi nove opredelitve MSP. Nemčija meni, da presoja na podlagi takih nenapisanih meril ni združljiva s ciljem predelave definicije MSP, ki naj bi bil glede na Uvodno izjavo (8) Uredbe o skupinski izjemi za MSP „[…] izogniti se odstopanjem v razlagi, ki bi lahko vodila k izkrivljanju konkurence, olajšati usklajevanje ukrepov Skupnosti in držav članic na področju malih in srednje velikih podjetij in povečati preglednost postopkovnih vprašanj ter pravno varnost […]“.

(41)

Nemčija trdi, da bi morala Komisija zaradi pravne varnosti in enakega obravnavanja morebitne spremembe (uvedba novih dodatnih meril) definicije MSP najprej objaviti, preden jih uporabi v posameznih primerih. Poleg tega bi moral evropski zakonodajalec, če bi želel uporabiti merilo „težav, značilnih za MSP“, tega tudi vključiti v novo definicijo MSP. Ali se podjetje spopada s težavami, ki so značilne za MSP, se lahko preizkusi le na podlagi formalnih meril za MSP. Nemčija še navaja, da naj bi bila določitev praga 25 odstotkov za partnerska podjetja nepotrebna, če ta prag v praksi ne velja kot merilo.

(42)

Nemčija poudarja, da naj bi se z novo definicijo MSP prizadevalo za enotno spodbujanje MSP ter njihov upravni in sodni nadzor na podlagi jasnejših in enoumnih definicij. Iz tega Nemčija sklepa, da nova definicija MSP ne dopušča manevrskega prostora za prosto presojo in nenapisane zahteve.

(43)

Nemčija še trdi, da niti struktura družbenikov niti gospodarski položaj podjetij, na katera se sklicuje v zadevah Solar Tech in Pollmeier Malchow GmbH & Co. KG proti Komisiji (21) (sodbe na podlagi prejšnjega Priporočila MSP iz leta 1996), nista primerljiva s strukturo in položajem podjetja Sovello.

(44)

V primeru Solar Tech je bil koncern Permasteelisa (veliko podjetje) lastnik le 24-odstotnega deleža družbe upravičenke, 46-odstotni delež je bil v lasti ustanovitelja in večinskega družbenika tega podjetja, ki je bil hkrati tudi vodja podjetja Solar Tech, direktor koncerna in član upravnega odbora pa sta imela vsak po 15 odstotkov kapitala. Glede na navedeno finančno strukturo, mogoč vpliv družbenikov družbe Permasteelisa ter gospodarske in strukturne povezave z družbo Permasteelisa je Komisija sklenila, da se podjetje Solar Tech ni spopadalo s težavami, značilnimi za MSP, in posledično ni izpolnilo merila neodvisnosti. Nemčija pripominja, da sta bila oba družbenika skupnega podjetja Sovello v nasprotju s tem medsebojno neodvisna in da manjšinski družbenik Q-Cells ni imel večjega vpliva na podjetje Sovello kot družbenik s 24,9-odstotnim deležem (glej odstavek 5.3).

(45)

V primeru Pollmeier je bila družba Pollmeier, upravičenka do pomoči, prek obvodne družbe v stoodstotni lasti fizične osebe. Vsa druga podjetja, ki jih je nadzorovala ta fizična oseba, so delovala v istem ali vzporednem gospodarskem sektorju. Komisija je izhajala iz tega, da so bila podjetja v lasti te fizične osebe gospodarska enota, zato je združila vse finančne podatke in vsa števila zaposlenih, kar je povzročilo prekoračitev mejnih vrednosti za MSP. Nemčija pripominja, da sta bila oba družbenika v času ustanovitve podjetja Sovello medsebojno nedvisna in sta zasledovala različne gospodarske cilje (raziskave in razvoj na področju solarne tehnologije v primeru podjetja Evergreen in proizvodnja sončnih celic v primeru podjetja Q-Cells). Težav podjetja Sovello, ki so značilne za MSP, tako ni mogoče pripisati pripadnosti skupini velikih podjetij.

(46)

Nemčija trdi, da je Komisija prekoračila svoja pooblastila v odločbi o začetku postopka z dne 17. junija 2008 (glej točko 5) in je očitno izhajala iz tega, da je treba upravičenca do pomoči in njegova partnerska podjetja samodejno obravnavati kot gospodarsko enoto ter je zato treba finančne podatke in število zaposlenih vseh partnerjev skupnega podjetja vedno združiti.

(47)

Nemčija razlaga, da si Komisija s tem pridržuje pravico izvzema celotne kategorije podjetij (namreč skupnih podjetij) iz uporabe zavezujoče definicije MSP in uporabo posebnih meril MSP za to kategorijo podjetij. Nemčija izpodbija, da je to pooblastilo razvidno iz sodne prakse sodišč Evropske unije na podlagi Priporočila MSP iz leta 1996 ali iz dosedanje prakse Komisije.

(48)

Nemčija poudarja, da se je podjetje Sovello ob priglasitvi zaradi omejenega števila zaposlenih in omejenih finančnih sredstev, kar zadeva financiranje naložbenega projekta, trženje proizvodnje ter organizacijo poslovanja in delovanja, spopadalo s težavami, ki so značilne za MSP. Nemčija sicer priznava učinke sinergije sodelovanja s podjetjema Evergreen in Q-Cells, izpodbija pa, da bi to lahko ublažilo težave podjetja Sovello, značilne za MSP.

(49)

Nemčija trdi, da si podjetje Sovello brez javne pomoči ne bi moglo zagotoviti zunanjega financiranja za svoj naložbeni projekt v Thalheimu. Delež zunanjih vlaganj v projekt podjetja Sovello (8 milijonov EUR oziroma 13 odstotkov vseh naložb) naj bi bil značilen za MSP. Po trditvah Nemčije naj bi bilo le […] od […] bank pripravljenih financirati projekt in ena izmed njiju bi dala na razpolago le […] EUR obratnega kapitala in premostitvena sredstva v višini do 50 odstotkov javne pomoči. To naj bi bilo značilno za MSP, ne pa tudi za velika podjetja.

(50)

Nemčija navaja, da je bila posojilna pogodba o zunanjem financiranju podpisana šele […] novembra 2005. Zaradi […] bonitetne ocene podjetja Sovello in […] finančne udeležbe družbenikov (ter […] finančnega položaja podjetja Sovello) naj se ne bi bilo mogoče dogovoriti za ugodne kreditne pogoje. Podjetje Sovello je le stežka ponudilo zadostna zavarovanja za pridobitev posojila (saj še ni bilo lastnik zemljišča, stroji in naprave še niso bili dobavljeni, zgradba je bila še v gradnji, zaloge pa še niso bile na voljo). Tudi družbeniki niso mogli […] zavarovanj.

(51)

Nemčija poudarja, da so družbeniki lahko prispevali le zelo omejena lastna sredstva. Do leta 2006 naj bi le podjetje Evergreen poleg svoje kapitalske udeležbe in kapitalskih rezerv dalo na razpolago finančna sredstva. Podjetje Q-Cells ni […] dati na voljo takih finančnih sredstev, saj so bila njegova […] finančna sredstva […] vezana v okviru lastnih naložbenih projektov.

(52)

Nemčija trdi, da naj naložbeni projekt brez državne pomoči, vključno z dodatkom za MSP, ne bi bil uresničljiv.

(53)

Nemčija navaja, da je bilo podjetje Sovello izpostavljeno velikim komercialnim tveganjem, saj je moralo najprej dokazati, da je s tehnologijo string ribbon mogoče izdelati tržno zanimive izdelke. Dejstvo, da je podjetje Sovello sklenilo pogodbo o odjemu s podjetjem Evergreen, tega tveganja dejansko ni zmanjšalo, saj je bilo podjetje Evergreen prav tako MSP in ni poznalo nemškega trga. Drugi družbenik, podjetje Q-Cells, ni imel izkušenj s prodajo solarnih modulov, saj je izdeloval izključno sončne celice. Poleg tega je bilo tudi to podjetje MSP (22) in se je moralo osredotočati na trženje svoje proizvodnje.

(54)

Nemčija trdi, da so bili stroški, ki jih je imelo podjetje Sovello na področju organizacije poslovanja in delovanja višji kot tovrstni stroški velikih podjetij. Podjetje Sovello je moralo na primer […].

(55)

Nemčija izpodbija, da je bila možnost vpliva podjetja Q-Cells na podjetje Sovello ob priglasitvi večja, kot naj bi jo navadno imel družbenik s 24,9-odstotnim deležem. Nasprotno naj tak delež ne bi bil neobičajen pri primerljivih projektih novoustanovljenih podjetij v panogah na področju visoke tehnologije.

(56)

Nemčija navaja, da je bilo podjetje Evergreen pobudnik za začetek projekta. V več kot desetih letih je podjetje Evergreen v razvoj tehnologije string ribbon vložilo več kot […] milijonov USD, ne da bi doseglo njeno ekonomičnost. Vrednost delnic Evergreen je padla s približno 20 USD v letu 2000 na približno 2 USD v letih 2003 in 2004. Podjetje je moralo obdržati največji možen nadzor nad naložbenim projektom, da bi v primeru uspeha svojim delničarjem zagotovilo najvišji možen donos, vendar brez finančne udeležbe poslovnega partnerja ni moglo priskrbeti dovolj kapitala. Podjetje Q-Cells je bilo ustrezen kandidat, saj je imelo poleg finančnih sredstev tudi izkušnje z gradnjo obratov v fotovoltaičnem sektorju in je lahko prispevalo znanje na področju tehnologije sončnih celic. Nemčija še navaja, da se je podjetje Evergreen iz teh razlogov pri izbiri partnerja za skupno podjetje odločilo za podjetje Q-Cells, in ne za podjetje […], ki je bilo močnejši finančni partner, vendar je želelo imeti tudi večji vpliv.

(57)

Ob sklenitvi SSP1 s podjetjem Evergreen je podjetje Q-Cells že vlagalo v večji projekt proizvodnje konvencionalnih sončnih celic. Zato je lahko le omejeno vlagalo v druge projekte. Po trditvah Nemčije je podjetje Q-Cells v partnerstvu s podjetjem Sovello želelo pridobiti znanje na področju novih tehnologij za proizvodnjo sončnih rezin, celic in modulov ter na drugi strani uporabiti svoje izkušnje na področju razvoja obratov za proizvodnjo sončnih celic.

(58)

Zaradi tega se je podjetje Q-Cells strinjalo z manjšinskim, 24,9-odstotnim deležem. Nemčija navaja, da je bilo to tudi ozadje primerljive manjšinske udeležbe podjetja Q-Cells (21,19 odstotka) v podjetju CSG Solar AG, (23) ki proizvaja solarne module na podlagi tehnologije tankega filma. Velikost deleža naj ne bi temeljila le na morebitnem finančnem, ampak tudi tehnološkem vložku.

(59)

Nemčija poudarja, da so deleži osnovnega kapitala družbenikov Sovella v celoti prikazovali dejanske namene in dejanski vpliv obeh partnerjev v skupnem podjetju ter da so bile glasovalne pravice ustrezno porazdeljene. To naj bi dejansko vodilo k temu, da je lahko podjetje Evergreen, v nasprotju s podjetjem Q-Cells, samo odločalo o pomembnih poslovnih vprašanjih.

(60)

Nemčija navaja, da je bilo morebitno povečanje deleža podjetja Q-Cells v prihodnosti sicer dogovorjeno, ampak izvedljivo le pod določenimi pogoji in le, če bi bila zagotovljena ustrezna denarna sredstva. Eden izmed pogojev iz SSP1 je bil, da tako povečanje ne sme ogroziti pomoči za Sovello. Nemčija opozarja, da je bil ukrep pomoči odločilen za izvedbo naložbenega projekta v Nemčiji, in ne v ZDA, in da to ni pomenilo kršitve pravil o državnih pomočeh. Nemčija dodaja, da podjetje Q-Cells ni imelo nikakršnega vpliva na to odločitev in da partnerja v skupnem podjetju nista niti kršila pravil o državnih pomočeh niti jih obšla, ko sta si prizadevala zagotoviti finančna sredstva za Sovello.

(61)

Nemčija meni, da je treba razlikovati med vplivom, ki se je izvajal v določenem času, in možnim vplivom v prihodnosti, ki je posledica morebitnega povečanja deleža podjetja Q-Cells. Nemčija poudarja, da nikakor ni bilo gotovo, ali se bo delež sploh povečal, in da sta bila oba partnerja seznanjena s tem, da povečanje ne bo izvedeno v bližnji prihodnosti in vsekakor ne pred uveljavitvijo nove tehnologije. Povečanje deleža do 50 odstotkov, kot je to določeno v SSP1, dejansko nikoli ni bilo izvedeno. Nasprotno pa se je delež podjetja Q-Cells na podlagi druge pogodbe (SSP2) z dne 22. novembra 2005 zmanjšal na 21 odstotkov. Nemčija meni, da naj bi bilo iz tega jasno razvidno, da ni šlo za „avtomatizem“, ki bi opravičeval tak sklep, da naj bi bilo že na začetku dogovorjeno, da bo delež podjetja Q-Cells v podjetju Sovello večji od 24,9 odstotka.

(62)

Nemčija še trdi, da naj bi bilo dejstvo, da je imelo podjetje Q-Cells predstavnike na vodilnih mestih v Sovellu, le prehodna ureditev (od decembra 2004 do aprila 2005), ki ni ogrožala možnosti vpliva podjetja Evergreen, ki je imelo od ustanovitve skupnega podjetja prav tako vodilno vlogo. Poleg tega naj bi imelo podjetje Evergreen na podlagi svoje večine v nadzornem svetu pravico do imenovanja in odpoklica vodilnih kadrov.

(63)

Nemčija izpodbija, da naj bi določilo iz Heads of Agreement, na podlagi katerega mora biti delež podjetja Q-Cells v Sovellu manjši od 25 odstotkov, da se tako zagotovi upravičenost do določenih ukrepov pomoči v Nemčiji, povzročilo, da so bile možnosti vpliva podjetja Q-Cells večje, kot naj bi mu glede na njegov 24,9-odstotni delež pripadale. Nasprotno pa Nemčija pojasnjuje, da je določilo vsebovalo le to, kar je pozneje vseboval tudi SSP1, namreč prizadevanje obeh partnerjev proti kršitvi pogojev za državno pomoč. Nemčija opozarja na še eno določilo iz Heads of Agreement, v skladu s katerim bi si podjetje Sovello lastilo večinski del proizvodne zmogljivosti podjetja Evergreen, to pa bi v doglednem času posledično postalo lastnik večinskega deleža njegovega kapitala. Nemčija tako ugotavlja, da je bila pogodba Heads of Agreement izključno delovna podlaga obeh partnerjev, ki ni bila zavezujoča.

(64)

Nemčija izpodbija, da je imelo podjetje Q-Cells večji vpliv, kot je določen s 24,9-odstotnim deležem, ki naj bi bil razviden iz pogodb s podjetjem Sovello. Vse pogodbe naj bi bile sklenjene pod tržnimi pogoji, med podjetjema Q-Cells in Sovello pa naj ne bilo nadaljnjih gospodarskih, finančnih, organizacijskih ali drugih povezav.

(65)

Nemčija tako trdi, da naj spremembe deležev po ustanovitvi podjetja Sovello ne bi temeljile na prvotnem SSP1, ampak naj bi bile povezane z vstopom podjetja REC v skupno podjetje, saj je to v zameno za 15-odstotni delež v skupnem podjetju zagotovilo dobavo velikih količin silicija za Sovello (kot je določeno v SSP2). Po vstopu podjetja REC se je delež podjetja Evergreen zmanjšal za 11,1 odstotka, delež podjetja Q-Cells pa za 3,9 odstotka. Po mnenju Nemčije to dokazuje, da je podjetje Q-Cells želelo ostati manjšinski družbenik. Šele pozneje, ko je podjetje REC zagotovilo dobavo še večjih količin silicija, in po tem, ko je bil tehnološki uspeh projekta Sovello1 zagotovljen, se je delež vsakega od družbenikov spremenil v 33,3 odstotka (sprememba SSP2 z dne 29. septembra 2006, veljavna od 19. decembra 2006).

(66)

Nemčija poudarja, da naj take pravice do odločanja, kot jih je imelo v skupnem podjetju podjetje Q-Cells, za mlada tehnološka skupna podjetja ne bi bile neobičajne in naj bi ustrezale tistim, ki jih imajo vlagatelji v skupnih podjetjih z manjšinskimi deleži. Vpliv podjetja Q-Cells ni večji od vpliva manjšinskega družbenika. Podjetje je poleg 24,9-odstotnega deleža kapitala prispevalo tudi znanje na področju proizvodnje sončnih celic in s tem pridobilo določeno pravico do odločanja v zvezi s pogodbami o sodelovanju družb v skupnem podjetju. Nemčija trdi, da je bila ta pravica do vpliva na določene poslovne odločitve nujna za zaščito podjetja Q-Cells, saj v nasprotnem primeru ne bi bilo mogoče izključiti, da bi podjetje Evergreen svoj vpliv na vodenje podjetja Sovello prednostno izrabilo v svojo korist. Običajno naj bi bilo še, da se manjšinskim družbenikom omogoči imenovanje člana nadzornega sveta.

(67)

Nemčija je trditev, da 24,9-odstotni delež podjetja Q-Cells ni bil določen z namenom pridobitve dodatka za MSP, podprla tudi z napotilom na nemško pravo družb. Prvič, vpliv podjetja Q-Cells naj bi bil skladen s predpisi o varstvu manjšinskih družbenikov. V zvezi s tem se Nemčija sklicuje na člene 50, 61 in 66 Deutsches Gesetz über die Gesellschaften mit beschränkter Haftung (nemški zakon o družbah z omejeno odgovornostjo). Na podlagi navedenih členov so družbenikom družbe z omejeno odgovornostjo, ki imajo 10-odstotni delež, pripadale določene manjšinske pravice, npr. sklic zbora družbenikov in sprejemanje sklepov ter zaprtje družbe. Nemčija trdi, da vpliv podjetja Q-Cells ne presega vpliva, ki ga ima glede na nemško pravo družb manjšinski družbenik z vsaj 10-odstotnim deležem osnovnega kapitala. Nemčija kot razlog za daljnosežno pravico do soodločanja podjetja Q-Cells navaja še dejstvo, da to z le 24,9-odstotnim deležem ni preseglo z zakonom določene manjšine, ki mora biti več kot 25 odstotkov, da lahko prepreči sprejetje sklepov. Zato naj bi se zaradi pomanjkanja z zakonom določene zaščite podjetju Q-Cells s pogodbami priznalo ustrezno pravico do soodločanja.

(68)

Nemčija izpodbija pravna dejstva, na podlagi katerih je Komisija začela postopek, in trdi, da naj bi ob priglasitvi poslala popolne in pravilne podatke in zato ni uporaben člen 9 Uredbe (ES) št. 659/1999. Nemčija še trdi, da Komisija lahko preizkus statusa MSP določenega podjetja opravi le na podlagi formalnih meril (število zaposlenih in finančne mejne vrednosti) definicije MSP in da pri ugotavljanju, ali se to podjetje srečuje s težavami, značilnimi za MSP, ne bi smela upoštevati tudi „nenapisanih meril“. Nemčija izpodbija, da je z odobritvijo dodatka za MSP podjetju Sovello kršila pravila o državnih pomočeh, in trdi, da so domneve Komisije o morebitni manipulaciji neutemeljene.

(69)

Po mnenju Nemčije je podjetje Sovello ob priglasitvi izpolnjevalo merila definicije MSP: Podjetje Q-Cells je imelo v Sovellu le manjšinski 24,9-odstotni delež in v smislu definicije MSP ni bilo niti partnersko niti s podjetjem Sovello povezano podjetje. Zato se pri izračunu mejnih vrednosti MSP podatkov podjetja Q-Cells ne sme upoštevati. Nemčija izpodbija, da je bil vpliv podjetja Q-Cells ob priglasitvi na Sovello večji, kot bi ga imel vlagatelj s 24,9-odstotnim deležem v podjetju Sovello. Poleg tega Nemčija zagovarja, da se je podjetje Sovello vsekakor srečevalo s težavami, značilnimi za MSP, in da naložbenega projekta brez državne pomoči, vključno z dodatkom za MSP, ne bi bilo mogoče izvesti.

(70)

Komisija je 7. junija 2006 podjetju Sovello (poleg odobrene regionalne pomoči) odobrila dodatek za MSP v višini 15 odstotkov BED. Pozneje je Komisija odkrila, da je ta prva odločba mogoče temeljila na nepravilnih podatkih, ki jih je prejela ob prvotni priglasitvi; ker so bili ti podatki v tistih okoliščinah odločilni za izid preiskave, se je Komisija 17. junija 2008 odločila, da bo v zvezi z zadevno pomočjo začela postopek v skladu s členom 108(2) PDEU, da bi preklicala Odločbo št. N 426/05 in izdala nov sklep. (Od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 se novo izdani pravni akti Komisije v nemški različici ne smejo več imenovati „Entscheidung“ (odločba), ampak „Beschluss“ (sklep).)

(71)

Nemčija je dodatek za MSP za podjetje Sovello priglasila z dopisom z dne 29. avgusta 2005, ki je bil evidentiran 1. septembra 2005.

(72)

Podjetju Sovello je bil 21. aprila 2005 odobren dodatek za MSP (s pridržkom odobritve Komisije), in to poleg regionalne pomoči, ki je bila odobrena v skladu z nemškimi predpisi GA. Ti predpisi vsebujejo izrecno določilo, (24) v skladu s katerim mora Nemčija vse dodatke za MSP, ki presegajo prag za obveznost priglasitve individualnih pomoči, ki je določen v Uredbi o skupinski izjemi za MSP, priglasiti individualno. V skladu z Uredbo o skupinski izjemi za MSP, ki je veljala ob priglasitvi, so pomoči za naložbe v prid MSP z intenzivnostjo 7,5 odstotka neto ekvivalenta dotacije (NED) za srednje velika podjetja in 15 odstotkov NED za mala podjetja dovoljena v celotni Evropski uniji. Če ima upravičenec sedež v regiji prejemnici pomoči, je v skladu z Uredbo o skupinski izjemi za MSP mogoča tudi pomoč do višine zneska, ki ga dovoljujejo smernice o regionalni pomoči za leto 1998, k temu pa še dodatek za MSP. Uredba o skupinski izjemi za MSP pa ne dopušča določenih projektov, ki so upravičeni do izplačila državne pomoči za stroške v znesku več kot 25 milijonov EUR, oziroma projektov, za katere se odobri pomoč v znesku več kot 15 milijonov EUR bruto. Te pomoči se mora priglasiti individualno.

(73)

Pri preizkusu, ali je določeno podjetje MSP, Komisija upošteva Priporočilo MSP.

(74)

V členu 9 Uredbe (ES) št. 659/1999 je določeno: „Komisija lahko razveljavi odločbo, […], potem ko je zadevni državi članici omogočila, da predloži svoje pripombe, če je odločba temeljila na napačnih podatkih, ki so bili pridobljeni med postopkom in so bili odločilen dejavnik pri sprejetju te odločbe. Preden Komisija prekliče odločbo in sprejme novo, sproži formalni postopek preiskave na podlagi člena 4(4). […]“

(75)

Nemčija izpodbija, da je kadar koli med predhodno preiskavo posredovala nepravilne oziroma nepopolne podatke, ker a) je predložila vse podatke, ki jih je Komisija zahtevala v svojem sporočilu o vzorcu izjave, in ker se b) v nobenem od upoštevnih preizkusov in določil, ki jih je Komisija predvidela v svojem priporočilu, ne zahteva predložitev dodatnih podatkov o strukturi skupnega podjetja oziroma statuta podjetja.

(76)

V skladu s Sporočilom Komisije o vzorcu izjave uporaba vzorcev izjav ni zavezujoča, ampak je le podlaga, vendar pa izjave ne vplivajo na preizkuse in preiskave v skladu z zakonodajo držav članic in zakonodajo Evropske unije. Med predhodno preiskavo je Komisija Nemčijo pozvala, naj ali predloži zapriseženo izjavo podjetja Q-Cells, iz katere je razvidno, da ta družbenik ni izpolnjeval nobenega od meril iz člena 3(3), točke od (a) do (d), Priloge k Priporočilu MSP (25), ali, če to ne bi bilo mogoče, posreduje kopijo statuta podjetja Sovello. Nemčija je 28. oktobra 2005 posredovala tako zapriseženo izjavo podjetja Q-Cells. Ker se je struktura družbenikov podjetja Sovello med predhodno preiskavo priglašene pomoči s priključitvijo tretjega partnerja v skupnem podjetju (REC) spremenila, je Nemčija (4. aprila 2006) posredovala še zapriseženo izjavo novega družbenika. Odločba št. N 426/05 je bila sprejeta po končani predhodni preiskavi na podlagi podatkov, ki jih je posredovala Nemčija.

(77)

Komisija je morala preizkusiti, ali je bil upravičenec MSP. Če v času predhodne preiskave obstajajo dokumenti, v katerih je izrecno zapisano, da je bila struktura družbenikov določenega skupnega podjetja zasnovana tako, da so bila merila definicije MSP izpolnjena, ali je iz njih razviden jasen namen o spremembi strukture podjetja, takoj ko je odobritev dodatka za MSP zagotovljena, ni mogoče trditi, da naj ti podatki ne bi bili vsaj upoštevni za preizkus statusa MSP zadevnega skupnega podjetja oziroma odločilni pri odločanju.

(78)

Ker Komisija teh dokumentov (Heads of Agreement, SSP1 in SSP2) ni prejela, je bila njena predstava o dejanskem stanju v tistem času pomanjkljiva, tako da je njena pozitivna odločba o dodatku za MSP za podjetje Sovello temeljila na nepopolnih in s tem nepravilnih podatkih.

(79)

Po mnenju Komisije je morala Nemčija poslati vse podatke, ki so bili v tistem času razpoložljivi in pomembni za sprejetje Odločbe št. N 426/05. Na podlagi tega je Komisija ugotovila, da so bili podatki, ki jih je poslala Nemčija, nepopolni in s tem nepravilni. Posledično velja člen 9 Uredbe (ES) št. 659/1999, v katerem je predviden objektiven postopek, v skladu s katerim lahko Komisija napačne odločbe prekliče.

(80)

V skladu z nemško zakonodajo je bila Nemčija zavezana preveriti, ali je bila definicija MSP izigrana. V nemških predpisih, (26) na podlagi katerih je bil odobren dodatek za MSP, je status MSP, tudi če so izpolnjena formalna merila definicije MSP, v primerih, ko imajo dejanski nadzor velika podjetja in pri gospodarskih enotah, ki z gospodarskega vidika niso MSP, izrecno izključen.

(81)

Nemčija trdi, da bi morala biti pri preizkusu statusa MSP določenega podjetja upoštevna formalna merila, da bi bili od Komisije zagotovljeni pravna varnost in predvidljivost politike nadzora državne pomoči, saj v Priporočilu MSP razen formalnih meril za mejne vrednosti niso jasno določena nobena druga merila. Nemčija še trdi, da naj bi bila uporaba vseh dodatnih meril mogoča samo v okviru spremembe definicije MSP, ne pa tudi v posameznih primerih.

(82)

Pri definiciji partnerskega podjetja v Priporočilu Komisije dejansko ni predvideno nobeno drugo merilo kot mejna vrednost 25 odstotkov kapitala oziroma glasovalnih pravic. Priporočilo tudi ne vsebuje posebne prepovedi izigravanja. Pri nadzoru pomoči pa ima Komisija na voljo določen manevrski prostor, da se tako lahko zaščiti skupni trg proti neupravičenemu izkrivljanju konkurence.

(83)

Komisija priznava, da sta pri uporabi pravil o državnih pomočeh nujni pravna varnost in preglednost. Zato bi se morali preizkusi, pri katerih ne veljajo samo formalna merila, nujno omejiti na redke primere, v katerih gre brez dvoma za izigravanje.

(84)

Vsekakor pa Komisija poleg definicije MSP ne uporablja nobenih „dodatnih meril“, ampak samo presega le formalno analizo, kar mora biti mogoče, če naj Komisija razsoja na podlagi člena 6 Uredbe o skupni izjemi za MSP. Tako Komisija zagotavlja, da se dodatki za MSP odobravajo le dejanskim MSP, ki imajo zaradi svoje velikosti dejansko težave, in ne podjetjem, ki imajo s pomočjo skupnih in/ali partnerskih podjetij dostop do finančnih sredstev in finančne podpore, ki konkurenčnim podjetjem enake velikosti niso na voljo. Ker je s tem zagotovljeno, da so upoštevna le dejanska MSP, mora veljati način za izključitev pravnih subjektov, s pomočjo katerih se lahko obide definicija MSP. Ta pristop je v skladu s sodno prakso v primerih Solar Tech in Pollmeier (glej opombi 20 in 21 zgoraj), v katerih so sodišča Evropske unije odločila, da Komisija ne more odobriti dodatka za MSP, če gre za izigravanje. Tako je v definiciji MSP izrecno predvideno, da ta ne velja, če obstaja tako tveganje in se merila upoštevajo le formalno.

(85)

Trditev Nemčije, da se dejansko stanje v primeru Sovello razlikuje od dejanskega stanja v primerih Solar Tech in Pollmeier in da naj bi sodna praksa temeljila na Priporočilu MSP iz leta 1996 in naj je zato ne bi bilo mogoče uporabiti v sedanji definiciji MSP, ni utemeljena. Najpomembnejša merila iz Priporočila MSP iz leta 1996 za partnerska podjetja (25-odstotni delež kapitala oziroma glasovalnih pravic ali več) so bila ponovno prevzeta v Priporočilu MSP 2003/361/ES in le natančneje določena. Ker pa še vedno obstaja nevarnost, da se še tako izčrpna in natančna merila obidejo, mora biti vsekakor mogoče preprečiti poskuse izigravanja veljavne definicije MSP. V tem smislu so sodišča potrdila tudi splošno načelo, ki nasprotuje vsakemu izigravanju.

(86)

Iz dokumentov podjetja (Heads of Agreement, statut podjetja Sovello z dne 13. januarja 2005 in SSP1) je jasno razvidno, da je bila prvotna struktura podjetja sestavljena z namenom pridobitve dodatka za MSP. Točka 5 pogodbe Heads of Agreement v zvezi s tem jasno določa:

„The Parties understand that, in order to qualify for maximum grants, it is in the interest of JVCo that Q restricts its equity portion of JVCo until such time that either E or JVCo are no longer categorised as ‚small or medium enterprises‘ under the rules for investment grants etc., or that this restriction becomes null and void. As such, Q’s ownership of JVCo must be less than 25 % in order to qualify for certain German government subsidies.“ (Da bi pridobili čim večjo pravico do pomoči, je po mnenju strank v interesu JVCo, da je delež Q v JVCo tako dolgo omejen, dokler se ali E ali JVCo v skladu s pravili o dodatkih za naložbe ipd. ne uvrščata več k „malim ali srednje velikim podjetjem“ ali dokler velja ta omejitev. V zvezi s tem mora biti delež Q v JVCo manjši od 25 odstotkov, da se v Nemčiji lahko uveljavlja pravica do določenih državnih pomoči.) (27) (poudarek Komisije)

(87)

Ta jasen namen potrjuje člen 2.5(c) SSP1:

„The Parties shall use reasonable best efforts to obtain the Government Investment Grant Approval as soon as reasonably practicable following the Closing Date, including, but not limited to, making changes to the overall structure of the joint venture, this Agreement, the shareholdings in VentureCo, the Articles of Association and the Concurrent Agreements in order to ensure that the maximum amount of Government Investment Grants available for small and medium size enterprises will be secured by VentureCo; and to obtain the funds necessary to fund to VentureCo the amounts specified in Section 2.4 (b) and 2.4 (c) when due.“ (Stranke vložijo vse primerne napore, da bi v čim krajšem času po koncu roka prejele odobritev državnih dodatkov za naložbe; to vključuje tudi, vendar ne samo spremembo celotne strukture skupnega podjetja, te pogodbe, deležev v skupnem podjetju, statuta in drugih pomembnih pogodb, da bi skupnemu podjetju zagotovile pravico do najvišjega mogočega zneska državnih dodatkov za naložbe za mala in srednje velika podjetja; in da bi skupno podjetje po zapadlosti v skladu z oddelkom 2.4., točki (b) in (c), prejelo sredstva, ki so potrebna za njegovo financiranje.) (poudarek Komisije)

(88)

Več elementov kaže na to, da sta podjetji Evergreen in Q-Cells že od začetka obema partnerjema nameravali dodeliti enake pravice, takoj ko bi bila zagotovljena odobritev dodatka za MSP:

(89)

Po mnenju Komisije določila statuta, pogodbe Heads of Agreement in SSP1 podjetju Q-Cells dajejo možnost vpliva na poslovne odločitve podjetja Sovello, ki je večja od možnosti, ki jo ima v skladu s tradicionalnim pravom družb manjšinski družbenik s 24,9-odstotnim deležem (v skupnem podjetju to vsekakor ni nujno neobičajno). V pogodbi Heads of Agreement je predvideno:

„The Governance of JVCo will generally be structured and balanced to take into account each Party’s relative economic interest in JVCo and the fact that E needs initially to have a higher degree of control of JVCo as a result of the materiality of the operations of JVCo relative to E’s operations on a consolidated basis. At the same time, the JVCo governance structure will include provisions that ensure that both E and Q have a shared voice in major actions of JVCo.“(Vodstvo JVCo je na splošno sestavljeno in razdeljeno tako, da se upoštevajo vsi gospodarski interesi partnerjev v JVCo in dejstvo, da mora biti E zaradi odločilnega pomena poslovne dejavnosti JVCo za poslovno dejavnost E na konsolidirani podlagi najprej omogočen večji nadzor nad JVCo. Hkrati je struktura vodstva JVCo pogojena s tem, da morata imeti E in Q možnost sodelovanja pri pomembnih poslovnih odločitvah.) (poudarek Komisije)

(90)

V Heads of Agreement je še navedeno, da partnerji sporazumno določijo, da se morata z določenimi pomembnimi poslovnimi odločitvami strinjati obe stranki.

(91)

Prvoten statut podjetja Sovello predvideva:

(92)

Ker ima torej podjetje Q-Cells pomembna pooblastila odločanja, je trditev Nemčije, da naj bi podjetje Evergreen, da bi zaščitilo svoje interese, potrebovalo več kot 75-odstotni delež (in da naj bi bil 24,9-odstotni delež podjetja Q-Cells posledica drugih prizadevanj in ne izigravanja), neutemeljena. Komisija opaža, da si je podjetje Evergreen najprej dejansko prizadevalo za večinski delež v podjetju Sovello (glej točko 5 pogodbe Heads of Agreement: „E will be required to own a majority interest in the equity of JVCo in the near term“ [E mora v bližnji prihodnosti postati lastnik večinskega deleža osnovnega kapitala JVCo], taka večina pa bi bila odstotkovno lahko tudi drugačna (med 51 in 75 odstotkov).

(93)

Da je imelo podjetje Q-Cells možnost vpliva na strateške odločitve, je potrjeno tudi v letnem poročilu podjetja Evergreen za leto 2004, v katerem je navedeno:

„the strategic partnership is highly dependent on Q-Cells’s expertise “ (strateško partnerstvo je močno odvisno od znanja podjetja Q-Cells) (poudarek Komisije)

in

„although initially a minority shareholder in the strategic partnership, Q-Cells will have the ability to influence the strategic direction of the strategic partnership and other material decisions of the strategic partnership; as a result, we may be unable to take certain actions that we believe would be in our best interests, which, given the expected materiality of the strategic partnership to our combined operations, could significantly harm our business; further, we may be liable to third parties for the material decisions and actions of Q-Cells in the strategic partnership, which actions may harm the strategic partnership and our business.“ (Čeprav je bilo podjetje Q-Cells na začetku manjšinski družbenik v strateškem partnerstvu, bo imelo možnost vpliva na strateško načrtovanje in druge ključne odločitve strateškega partnerstva; zaradi tega v nekaterih primerih določenih odločitev, ki so po našem mnenju v našem interesu, ne bomo mogli sprejeti, kar bi glede na predvideni pomen strateškega partnerstva lahko močno škodilo dejavnosti, ki je skupna vsem našim poslovnim dejavnostim; tretjim strankam bi lahko bili odgovorni tudi za ključne odločitve in ukrepe podjetja Q-Cells v strateškem partnerstvu, ukrepi podjetja Q-Cells pa lahko škodijo strateškemu partnerstvu in naši poslovni dejavnosti.) (poudarek Komisije)

(94)

Naslednji izvlečki iz pogodbe Heads of Agreement kažejo, da je bila vloga podjetja Q-Cells v podjetju Sovello odločilna za delovanje skupnega podjetja:

(95)

V SSP1 je naveden še celoten seznam storitev, ki se jih (prek obeh partnerjev, podjetjij Q-Cells in Evergreen) lahko izvede za podjetje Sovello: Splošno svetovanje pri vodenju, podpora pri prošnjah za državni dodatek za naložbe, podpora pri prošnjah za odobritev v Nemčiji, podpora pri izbiri in zaposlitvi nemškega vodilnega kadra, podpora pri davčnih vprašanjih, podpora pri vprašanjih, povezanih s strukturo poslovanja in obratovanja, svetovanje in podpora pri pridobivanju kapitala, posredovanje dobaviteljev partnerjev, svetovanje v povezavi s prenosom tehnologij partnerjev, tehnološka podpora, podpora pri nakupu lokalne infrastrukture ter pridobivanju človeških virov in zaposlitvi delavcev (člen 9.9 SSP1). Sicer drži, da je v teh dokumentih določeno, da se te storitve izvajajo po tržnih cenah ali metodi stroški plus, vendar vse to kaže na ozko povezavo med podjetjema Sovello in Q-Cells.

(96)

V izjavi za javnost partnerjev z dne 24. januarja 2005 je navedeno, da „bo načrtovani obrat predvidoma zgrajen na zemljišču v bližini obstoječih tovarn za proizvodnjo sončnih celic podjetja Q-Cells in bo zato mogoča znatna sinergija z dejavnostjo tega podjetja“.

(97)

Poleg tega je podjetje Q-Cells kupilo slamnato podjetje, da bi ustanovilo podjetje Sovello, vodilna kadra te družbe pa sta bila predsednik upravnega odbora in finančni direktor podjetja Q-Cells, pri čemer je bil poslovodja podjetja Q-Cells pooblaščen za podpisovanje.

(98)

Podjetje Q-Cells je imenovalo vodilnega moža v podjetju Sovello in ne glede na trditev Nemčije, da je bilo to stanje le prehodno in da je tudi podjetje Evergreen imenovalo vodilnega moža, tudi to kaže na zelo tesno sodelovanje med podjetjema Q-Cells in Sovello vsaj v začetku delovanja skupnega podjetja.

(99)

Nemčija je trdila, da naj bi se podjetje Evergreen na podlagi več kot 75-odstotnega deleža pogajalo z drugimi možnimi partnerji v skupnem podjetju, vendar v zvezi s tem ni predložila ustreznih pisnih dokazov. Nemčija je v nekaterih dopisih sicer predlagala, da bi predložila zaprisežene izjave zastopnikov podjetij Q-Cells in Evergreen o razlogih za 24,9-odstotni delež, vendar tega na koncu ni storila.

(100)

Iz teh razlogov se Komisija ne more strinjati s trditvijo, da je 24,9-odstotni delež podjetja Q-Cells nujna posledica uporabe nemškega prava družb, in ne namena pridobitve dodatka za MSP.

(101)

Trditev Nemčije, da naj možnost podjetja Q-Cells, da svoj delež poveča na 50 odstotkov, ki je določena v SSP1, ne bi bila odvisna le od tega, da se ohrani možnost prejetja državne pomoči, ampak tudi od odločitve obeh partnerjev o gradnji obrata na podlagi gospodarske uspešnosti obrata Sovello1, Komisije ni prepričala, saj člen 3(6)(c) SSP1 določa:

„Dodatna finančna sredstva. Če bo VentureCo glede na povečanje zmogljivosti ali iz katerega drugega razloga v podjetjih E in Q pisno zaprosilo za dodatna finančna sredstva (‚dodatna finančna sredstva‘), ki bi presegala ‚Aggregate Equity Funding‘ (financiranje celotnega lastniškega kapitala) in ‚Alternative Funding‘ (drugo financiranje) in če bodo družbeniki ob upoštevanju določil družbene pogodbe odobrili ustrezno povečanje kapitala (‚zahtevek za dodatna finančna sredstva‘), velja:

(102)

Po skrbnem pregledu različnih dokumentov podjetja je Komisija ugotovila, da sta bili formalna lastniška struktura in struktura odločanja podjetja Sovello, vključno s 24,9-odstotnim deležem podjetja Q-Cells in njegovega občutnega vpliva na sprejemanje odločitev v podjetju Sovello, ob prvotni priglasitvi dejansko načrtno in z razlogom določeni tako, da je podjetje Sovello lahko pridobilo dodatek za MSP, oba strateška partnerja pa sta že od vsega začetka merila na ustanovitev enakovrednega partnerstva po pridobitvi dodatka za MSP.

(103)

Nemčija še trdi, da delež podjetja Q-Cells temelji na nemškem pravu družb. Natančneje, Nemčija trdi, da je bil uspešen razvoj skupnega podjetja Sovello za gospodarsko uspešnost podjetja Evergreen tako pomemben, da je to želelo obdržati večinski delež pravic do odločanja in vpliva na podjetje Sovello in se zaradi tega v prvi stopnji razvoja podjetja Sovello ni strinjalo z največ 75 odstotki deleža osnovnega kapitala in glasovalnih pravic. Ta trditev se lahko razlaga le tako, da podjetje Evergreen podjetju Q-Cells ni želelo prepustiti vsaj 25-odstotnega deleža in 25 odstotkov glasovalnih pravic.

(104)

Da bi lahko sledila tej trditvi in preizkusila njeno verodostojnost, je Komisija preučila določila nemškega zakona o družbah z omejeno odgovornostjo in s tem veljavnega nacionalnega prava, ker je bilo podjetje Sovello AG takrat označeno kot EverQ GmbH in je spadalo pod zakon o družbah z omejeno odgovornostjo.

(105)

V nemškem zakonu o družbah z omejeno odgovornostjo so predvsem v členih 50, 61, 66 in 53 utemeljene določene zakonske manjšinske pravice. Členi 50, 61 in 66 se nanašajo na pravice družbenikov z več kot 10-odstotnimi glasovalnimi pravicami in zato za to presojo niso pomembni, saj ima podjetje Q-Cells tak delež. Le v členu 53 je določena manjšinska pravica, ki podjetju Q-Cells zaradi njegovega 24,9-odstotnega deleža po zakonu ne pripada. V skladu s členom 53 zakona o družbah z omejeno odgovornostjo lahko manjšinski družbeniki z več kot 25-odstotnim deležem glasovalnih pravic preprečijo spremembo družbene pogodbe družbe z omejeno odgovornostjo. Posledično je podjetju Evergreen, ki je večinski družbenik z več kot 75-odstotnim deležem glasovalnih pravic, v skladu z zakonom pripadala pravica do vseh pomembnih poslovnih odločitev, vključno s spremembo družbene pogodbe. Če določila o pravicah do odločanja v statutu in SSP za podjetje Q-Cells ne bi predvidevala dodatnih pravic do odločanja, bi bila trditev Nemčije, da je podjetje Evergreen potrebovalo več kot 75-odstotni delež, utemeljena, 24,9-odstotni delež podjetja Q-Cells pa bi se lahko upravičil kot posledica stroge uporabe z zakonom določenih pravic, tako da ne bi bilo treba izhajati iz tega, da kaže na umetno določeno strukturo podjetja z namenom izigravanja definicije MSP.

(106)

Glede na nemško pravo družb in ne glede na upoštevanje zakonskih določil vsekakor velja pogodbena svoboda, statut podjetja pa v nekaterih primerih vsebuje varstvene določbe, ki presegajo zakonske varstvene določbe.

(107)

Pri podjetju Sovello gre prav za to, saj sta partnerja v statutu določila, da je pri vseh pomembnih odločitvah in še posebej pri spremembah statuta nujno soglasje obeh partnerjev. Če je bilo, kot v tej zadevi, dogovorjeno soglasje, prej navedeno pravilo ne velja, saj to pravic manjšinskega družbenika ne bi omejevalo, ampak le ščitilo. Po drugi strani pa bi se lahko partnerja seveda sama odločila, da to klavzulo vključita tudi v statut, če bi podjetju Q-Cells dodelila drugačen, ne 24,9-odstotni delež. Zato trditev v zvezi s pravico veta manjšinskih družbenikov v tej zadevi ni pomembna. Trditve Nemčije so zato protislovne; da ima večinski družbenik z večinskim, več kot 75-odstotnim deležem zakonsko določene pravice, je nepomembno, če so te zaradi odločilne večinske pravice do odločanja pogodbeno omejene. Na podlagi navedenih ugotovitev Komisija ugotavlja, da glede na nemško pravo družb ni razloga za določitev 24,9-odstotnega deleža. Dejstvo, da se je delež podjetja Q-Cells po vstopu podjetja REC v skupno podjetje prehodno zmanjšal, pri čemer se je to zmanjšanje po tem, ko je Komisija odobrila dodatek za MSP, ohranilo le nadaljnje tri mesece, ne spremeni ugotovitev te preiskave.

(108)

Nemčija je poudarila, da je bil novembra 2005 (z vstopom podjetja REC prek nakupa 15 odstotkov delnic) in tako pred sprejetjem Odločbe št. N 426/05 o dodatku za MSP, prvič, SSP1 razveljavljen in zamenjan s SSP2 ter, drugič, delež podjetja Q-Cells zmanjšan na 21 odstotkov.

(109)

Na splošno Komisija določen primer presoja na podlagi dejstev ob priglasitvi, če država članica priglasitve izrecno ne spremeni. Če podjetje že ob priglasitvi nima statusa MSP (tudi če se formalno upoštevajo mejne vrednosti za MSP), in glede na morebitno izigranje definicije MSP pa se Komisija posebej osredotoči na poznejše spremembe, o katerih je bila obveščena po prvotni priglasitvi. V tej zadevi spremembe strukture družbenikov, o katerih je bila Komisija obveščena po prvotni priglasitvi, pravne presoje ne spremenijo. Poznejše spremembe strukture podjetja (pred Odločbo št. N 426/05 o dodatku za MSP) ne vplivajo na domnevni namen umetne ohranitve deleža podjetja Q-Cells pod 25 odstotki, SSP2 pa še naprej določa velik vpliv podjetja Q-Cells v skupnem podjetju Sovello.

(110)

Dejstvo, da je bil vpliv podjetja Q-Cells v prvotnem skupnem podjetju večji, kot mu je pripadal glede na njegov 24,9-odstotni delež, potrjuje tudi SSP2, ki predvideva, da trije partnerji podjetju Sovello, če bi to moralo vrniti del dodatka, zagotovijo posojilo v višini vrnjenega zneska, pri čemer podjetje REC zagotovi delež posojila, ki je sorazmeren z njegovim deležem v podjetju, preostanek zneska posojila pa se enakomerno razdeli med podjetji Evergreen in Q-Cells.

(111)

Ureditev, ki je veljala po priključitvi podjetja REC, je določena v SSP2. SSP2 določa, da lahko podjetje Q-Cells v okviru pridobivanja dodatnih finančnih sredstev, naj bo to zaradi povečanja zmogljivosti ali iz katerega drugega razloga, svoj delež poveča do velikosti deleža podjetja Evergreen (člen 3.5(c)). S pridržkom sklenitve druge pogodbe o dobavi silicija z veljavnostjo do […] lahko podjetje REC prek prevzema šestih odstotkov deleža podjetja Evergreen svoj delež poveča na 21 odstotkov (člen 3.4). V primeru pridobivanja dodatnih finančnih sredstev in sklenitvi nadaljnje pogodbe o dobavi silicija lahko podjetje REC svoj delež v podjetju Sovello poveča na 33,3 odstotka (člen 3.5(d)) in s tem do velikosti deležev podjetij Evergreen in Q-Cells. Interna odločitev o povečanju proizvodne zmogljivosti je bila sprejeta konec junija 2006. Komisija je približno tri mesece po prvotni odobritvi dodatka za MSP odobrila enakomerno razdelitev deležev med tri partnerje, ko sta podjetji Q-Cells in REC svoja deleža povečali vsak na 33,3 odstotka (sprememba SSP2).

(112)

Določila o imenovanju direktorjev in postopek odločanja v nadzornem svetu v glavnem ostajajo: V skladu s SSP1 imata podjetji Q-Cells in REC pravico imenovanja enega direktorja (oziroma dveh, če sta njuna deleža večja od 30 odstotkov), za odločanje pa je potrebna večina direktorjev, pri čemer je nujno soglasje vsaj dveh od treh lastniških podjetij. Tudi to presega pooblastila za odločanje, ki jih lahko manjšinski družbenik pričakuje v običajnih poslovnih razmerah (čeprav je v nekaterih primerih to v skupnem podjetju manj neobičajno).

(113)

Poleg tega je podjetje Q-Cells pripeljalo podjetje REC v skupno podjetje. Podjetje Q-Cells je bilo s podjetjem REC in njegovimi hčerinskimi družbami ScanModule AB, Glava, Švedska (v nadaljnjem besedilu: ScanModule), ScanCell AS, Narvik, Norveška (v nadaljnjem besedilu: ScanCell), in ScanWafer ASA, Høvik, Glomfjord, Porsgrunn, Norveška, v tesnem odjemnem in dobavnem razmerju. Podjetje REC je podjetju Q-Cells dobavljalo silicij in je bilo glavni dobavitelj podjetja Q-Cells, ki je občuten delež svoje proizvodnje sončnih celic prodalo podjetju ScanModule. Celice, ki jih je izdelalo podjetje ScanCell, je prodajalo podjetje Q-Cells. Poleg tega sta podjetji Q-Cells in REC leta 2004 sklenili ustni dogovor o prodajnih in tržnih podpornih storitvah podjetja Q-Cells na Norveškem. Obstajajo tudi jasne povezave prek člana nadzornega sveta podjetja Q-Cells in podjetja REC Brenninkmeijerja in je opravljal funkcijo generalnega direktorja podjetja Good Energies, ki je bilo lastnik 16-odstotnega deleža podjetja Q-Cells in 39-odstotnega deleža podjetja REC (glej oddelek 2.2). V podjetju CSG Solar je bila določena podobna struktura; podjetji Q-Cells in REC sta bili manjšinska družbenika, predsednik upravnega odbora podjetja Q-Cells in Brenninkmeijer pa sta bila člana nadzornega sveta.

(114)

Ob upoštevanju navedenih razlogov Komisija meni, da sta bili formalna lastniška struktura in struktura odločanja v podjetju Sovello tako ob priglasitvi kot ob sprejetju Odločbe št. N 426/05 načrtno tako določeni, da je podjetje Sovello lahko pridobilo dodatek za MSP (s tem, ko se je delež podjetja Q-Cells načrtno ohranjal pod 25 odstotki), oba strateška partnerja oziroma pozneje vsi trije strateški partnerji (podjetje REC je zagotavljalo dobavo silicija) pa so si hkrati prizadevali za enakovredno partnerstvo takoj po pridobitvi dodatka za MSP. V praksi je Komisija deleže treh partnerjev tri mesece po odobritvi dodatka za MSP s spremembo SSP2 med seboj izenačila (vsak partner je imel 33,3-odstotni delež).

(115)

V skladu s Prilogo k Priporočilu MSP gre pri malih in srednje velikih podjetjih za podjetja:

(116)

Izračun teh mejnih vrednosti je odvisen od strukture zadevnega podjetja (samostojno podjetje ali partnersko/povezano podjetje v smislu člena 3 Priloge k Priporočilu MSP). V skladu s členom 4 Priloge k Priporočilu MSP se podatki, ki so pridobljeni v okviru preizkusa statusa MSP, ki se uporabijo za določanje števila zaposlenih in finančnih mejnih vrednosti upravičenca do pomoči, nanašajo na zadnje računsko obdobje in se izračunajo na letni osnovi. Glede na člen 6 Priloge k Priporočilu MSP se morajo podatki povezanih/partnerskih podjetij upoštevati pri izračunu mejnih vrednosti za MSP (v primeru povezanih podjetij v celoti in glede na delež v primeru partnerskih podjetij, tj. najmanj 25 odstotkov).

(117)

Iz vseh navedenih razlogov Komisija meni, da bi morala podjetje Q-Cells v predhodni odločbi obravnavati kot partnersko podjetje podjetja Sovello (tj. kot da je podjetje Q-Cells lastnik 25-odstotnega deleža v podjetju Sovello), če bi prejela vse pomembne podatke. Na podlagi tega je Komisija za podjetje Sovello ponovno naredila izračun mejnih vrednosti za MSP, ki so določene v Priporočilu MSP.

(118)

Na podlagi večinskega deleža je bilo podjetje Evergreen podjetje, povezano s podjetjem Sovello. Zato je treba pri izračunu mejnih vrednosti za MSP v celoti upoštevati tudi njegove podatke. Podatki podjetja Evergreen se nanašajo na leto 2004 (215 zaposlenih, letni prihodek 18,9 milijona EUR, letna bilančna vsota je bila 36,5 milijona EUR). V istem letu podjetje Sovello ni imelo niti zaposlenih niti prihodka, bilančna vsota pa je bila 0,025 milijona EUR. Konec leta 2004 je imelo podjetje Q-Cells 350 zaposlenih, letni prihodek 128,7 milijona EUR, letna bilančna vsota pa je bila 105,6 milijona EUR.

(119)

Komisija je za podjetje Sovello naredila nov izračun mejnih vrednosti za MSP, tako da je število zaposlenih, prihodek in bilančno vsoto podjetja Sovello (po podatkih, predloženih ob priglasitvi) ter podatke podjetja Evergreen (povezano podjetje, po podatkih, predloženih ob priglasitvi leta 2004) upoštevala v celoti, podatke podjetja Q-Cells pa v 25 odstotkih. Na podlagi tega izračuna so vse mejne vrednosti MSP presežene, tako da se podjetju Sovello status MSP ne prizna in posledično ni upravičeno do dodatka za MSP.

(120)

Nemčija trdi, da je Komisija očitno izhajala iz tega, da se skupno podjetje skupaj z njegovimi partnerji obravnava kot eno gospodarsko enoto, in je zato v primeru skupnih podjetij določila in uporabila posebna merila MSP. Komisija na to odgovarja, da presoja v tej zadevi kaže na neutemeljenost te trditve. V skladu s členom 6 Priporočila MSP je Komisija podatke podjetja Q-Cells pri izračunu upoštevala le delno (25 odstotkov), saj je izhajala iz tega, da se je delež podjetja Q-Cells umetno ohranjal pod to mejno vrednostjo.

(121)

Ker so mejne vrednosti za MSP presežene, ni potrebna nadaljnja preiskava, ali se podjetje Sovello dejansko srečuje s težavami, značilnimi za MSP, in ali je bila zaradi tega nujna odobritev dodatka za MSP. Nemčija je kljub temu navedla različne težave, „značilne za MSP“, s katerimi naj bi se spopadalo podjetje Sovello (glej oddelek 5.2). V zvezi z omejenim dostopom do finančnih sredstev in izjavo Nemčije, da naj naložbeni projekt brez dodatka za MSP ne bi bil izvedljiv, Komisija pripominja, da je bila v SSP1 predvidena možnost „Alternative Funding“ [drugo financiranje], če državna pomoč ne bi bila odobrena. V SSP2 je bilo predvideno vračilo zneska izplačanega dodatka za MSP s strani treh partnerjev v skupnem podjetju (v obliki posojila podjetju Sovello, glej točko 110). Komisija zato ne verjame, da ta naložba brez dodatka za MSP ne bi bila izvedljiva. Komercialno tveganje se po mnenju Komisije ublaži s tem, da se je podjetje Sovello lahko oprlo na izkušnje svojih treh partnerjev, podjetij Evergreen (prodaja in distribucija), Q-Cells (prisotnost na nemškem trgu) in REC (dejavnost na trgu solarnih modulov prek hčerinskih družb) (glej točko 113). Komisija zavrača trditev Nemčije, da je imelo podjetje Sovello višje obratovalne stroške in stroške poslovanja kot velika podjetja, saj je imelo, kot je to razloženo v točkah (94) in (95), močno podporo podjetja Q-Cells, njegovo oskrbo s silicijem pa je zagotavljalo podjetje REC (leta 2005 je v solarni industriji preskrba s silicijem pomenila zelo ozko grlo).

(122)

Po mnenju Komisije njena presoja na podlagi novih podatkov kaže na to, da je imelo podjetje Sovello prek svojih partnerjev v skupnem podjetju, ki so delovali v isti panogi, omogočen dostop do finančnih sredstev in pomoči, ki konkurenčnim podjetjem enake velikosti, ki jih ne podpirajo povezana ali partnerska podjetja, niso bili na voljo. Komisija zato kljub trditvam Nemčije ugotavlja, da odobritev dodatka za MSP podjetju Sovello za zagotovitev financiranja naložbenega projekta ni bila nujna.

(123)

Na podlagi tega Komisija meni, da podjetju Sovello ne bi smel biti odobren 15-odstotni dodatek za MSP in da odobritev dodatka za MSP ni združljiva s skupnim trgom.

(124)

V skladu s členom 14(1) Uredbe (ES) št. 659/1999 mora Komisija načeloma odrediti zahtevo za vračilo nezdružljive pomoči upravičenca –

(1)

Italija je 18. novembra 2005 sprejela odlok, na podlagi katerega je bila predvidena dodelitev jamstva za pomoč za reševanje podjetju Ixfin s.p.a. (v nadaljnjem besedilu: Ixfin ali podjetje). Komisija je po priglasitvi italijanskih organov z dne 23. februarja 2006 najprej evidentirala zadevo pod številko N 127/06. Po ugotovitvi, da je bila pomoč dodeljena že od decembra 2005, kar je v nasprotju s klavzulo o zamrznitvi, je bila zadeva evidentirana pod številko NN 13/06.

(2)

Z dopisom z dne 5. aprila 2006 je Komisija pozvala Italijo, naj predloži dodatne informacije, kar je Italija storila z dopisom, evidentiranim 29. maja 2006. Srečanje z italijanskimi organi je potekalo 9. junija 2006. Na tem srečanju je Italija Komisiji sporočila, da bo predložila načrt prestrukturiranja.

(3)

Italija je z dopisom, evidentiranim 13. junija 2006, Komisiji sporočila, da se italijanski organi začasno strinjajo s prošnjo podjetja Ixfin za povečanje zneska pomoči na 17,3 milijona EUR, vendar mora Komisija pred tem izdati pozitivno mnenje. Z dopisom z dne 19. junija 2006 je Komisija pozvala Italijo, naj predloži dodatne informacije, kar je Italija storila z dopisom, evidentiranim 26. junija 2006.

(4)

Komisija je 5. julija 2006 poslala Italiji opozorilo, da še ni predložila napovedanega načrta prestrukturiranja.

(5)

Z dopisom, evidentiranim 9. avgusta 2006, je Italija predložila dodatne informacije, ki potrjujejo, da je sodišče v Neaplju (v nadaljnjem besedilu: sodišče) 5. julija 2006 uvedlo stečajni postopek zoper podjetje. Komisija je z dopisom z dne 29. novembra 2006 pozvala Italijo, naj predloži dodatne informacije, Italija pa je del zahtevanih informacij predložila z dopisom z dne 7. decembra 2006. Komisija je 22. decembra 2006 poslala opozorilo, v katerem je Italijo pozvala, naj predloži manjkajoče informacije, in natančneje opredelila, katere informacije potrebuje. Komisijo je zlasti zanimalo, ali je predvideno, da bo podjetje morda po koncu postopkov zaradi nesolventnosti likvidirano, vključno s prenehanjem opravljanja vseh poslovnih dejavnosti, oziroma ali obstaja kakršna koli možnost za nadaljevanje opravljanja poslovnih dejavnosti podjetja v kateri koli obliki, na primer zaradi prodaje delujočega podjetja.

(6)

Z dopisom z dne 14. marca 2007 je Italija potrdila prenehanje opravljanja vseh dejavnosti. Vendar je Italija v istem dopisu pojasnila, da zaenkrat zaradi težav z zbiranjem ustreznih informacij ni mogoče navesti, ali se bo morda opravljanje poslovnih dejavnosti podjetja nadaljevalo. Komisija je 14. junija 2007 pozvala Italijo, naj jo obvešča o vseh nadaljnjih ukrepih v zvezi s postopki zaradi nesolventnosti, hkrati pa je opredelila, katere informacije bodo obravnavane kot bistvene.

(7)

Komisija je oktobra 2007 iz medijev izvedela, da bo morda podjetje Ixfin prejelo pomoč za prestrukturiranje.

(8)

Komisija je 11. decembra 2007 sprejela odločitev o sprožitvi formalnega postopka preiskave (2) (v nadaljnjem besedilu: odločitev o sprožitvi postopka) in izdala zahtevek za informacije, s katerim je italijanskim organom zastavila več vprašanj, na katera naj bi ti organi odgovorili v enem mesecu, ter pozvala tretje osebe, da predložijo svoje pripombe. Italija je 7. januarja 2008 pozvala Komisijo, naj podaljša rok za predložitev pripomb v zvezi z odločitvijo o sprožitvi postopka. Istega dne je bilo odobreno podaljšanje roka do 12. februarja 2008. Italija je po elektronski pošti z dne 15. januarja 2008, 12. marca 2008 in 25. marca 2008 poslala le delne informacije.

(9)

Komisija je 25. marca 2008 od posebnega upravitelja, imenovanega za izvajanje postopkov zaradi nesolventnosti (v nadaljnjem besedilu: upravitelj), prejela pripombe tretjih oseb, ki so bile predložene Italiji 18. aprila 2008 skupaj z zahtevkom za informacije. Italija se je 24. aprila 2008 odzvala na ta zahtevek in pojasnila pripombe tretjih oseb.

(10)

Komisija je 20. oktobra 2008 pozvala Italijo, naj predloži dodatne informacije, kar je Italija storila z dopisom z dne 30. oktobra 2008. Italijanski organi so o zahtevi Komisije obvestili upravitelja. Upravitelj je predložil dodatne informacije 18. novembra 2008.

(11)

Ixfin je veliko podjetje s sedežem v kraju Marcianise (Caserta) v deželi Kampanja.

(12)

Ixfin je italijansko podjetje, dejavno na področju pogodbene proizvodnje, pri čemer proizvaja in sestavlja diske in druge elektronske izdelke, ter na področju klicnih centrov in logistike.

(13)

Do leta 1999 je bilo hčerinsko podjetje skupine Olivetti, njegovi izdelki pa so se prodajali pod znamko Olivetti. Leta 1999 se je skupina Olivetti odločila za odprodajo vseh svojih proizvodnih dejavnosti, zato je bilo podjetje Ixfin prodano podjetju Finmek s.p.a.

(14)

Od leta 2003 je podjetje Ixfin pod nadzorom podjetja Maxfin s.r.l., ki ga nadzoruje podjetje Pufin s.r.l. Podjetje Pufin s.r.l., ki je dejavno na področju poslovnih storitev (trgovskih, upravnih, logističnih), je matično podjetje skupine Pufin, ki je v lasti družine Pugliese.

(15)

Ixfin neposredno in posredno nadzoruje štiri druga podjetja, in sicer Nicofin s.r.l. (99 %), Uni.com Partecipazioni s.r.l. (100 %), Uni.com s.p.a. (100 %) in Uni.com Ricerche s.r.l. (100 %).

(16)

Podjetje Ixfin ima težave med drugim zaradi dejstva, da je podjetje delovalo zlasti kot podizvajalec za tretje osebe, zaradi česar je bilo odvisno od njihovih naročil. V zadnjem desetletju je trg elektronike v splošni krizi, ki so jo podjetja v tem segmentu trga odpravila z večjo učinkovitostjo na podlagi ekonomije obsega ali selitvijo proizvodnje v države z nizkimi stroški dela.

(17)

Podjetje Ixfin je bilo takoj potem, ko so se v njem začele pojavljati resne težave, marca 2004 prodano vlagatelju, ki je bil pripravljen zagotoviti potrebna sredstva za ponovno oživitev dejavnosti podjetja. Vendar se načrt vlagatelja ni izvajal, zaradi česar je imelo podjetje od septembra 2004 težave s plačilno sposobnostjo. Decembra 2004 je bilo podjetje z dodatno izgubo 20 milijonov EUR spet prodano skupini Pufin. Posel je bil opravljen za simbolno ceno. Decembra 2004 je podjetje prenehalo z izvajanjem svojih dejavnosti.

(18)

Finančni položaj podjetja Ixfin ob odobritvi pomoči je predstavljen v preglednici.

Preglednica 1

(19)

Ministrstvo za gospodarski razvoj (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) je 18. novembra 2005 izdalo odlok, na podlagi katerega je predvidelo dodelitev jamstva za pomoč za reševanje podjetju Ixfin s.p.a. Financiranje naj bi izviralo iz sredstev, zagotovljenih na podlagi zakonskega odloka št. 35 z dne 14. marca 2005 (3) (decreto competitività), ki je bil pozneje spremenjen s členom 11 zakona št. 80 z dne 14. maja 2005 (4) in pojasnjena z odločbo št. 101 Medresorskega odbora za gospodarsko načrtovanje (Comitato Interministeriale per la Programmazione Economica) z dne 29. junija 2005, ki določa, da se lahko vsaka taka pomoč zagotovi le v obliki jamstva in le za reševanje podjetja v težavah.

(20)

Jamstvo je bilo zagotovljeno za pokritje posojila pri banki BancApulia (v nadaljnjem besedilu: banka) v znesku 15 milijonov EUR po trimesečni obrestni meri euribor z dodatkom 1,25 odstotne točke, kar pomeni, da je bila prvotna obrestna mera 3,591 %. Posojilo je bilo zagotovljeno za šest mesecev od 30. decembra 2005.

(21)

Pomoč se je porabila predvsem za plačilo dela dolgov podjetja. Italija je trdila, da so bila ta plačila nujna, ker so nekateri upniki že sprožili sodne postopke za uveljavitev svojih terjatev.

(22)

Italijanski organi so poleg tega obvestili Komisijo o prošnji podjetja Ixfin, da se znesek, ki ga pokriva jamstvo, poveča na 17,3 milijona EUR.

(23)

Zoper podjetje je bil 5. julija 2006 uradno uveden stečajni postopek, ko so se začeli tudi postopki likvidacije (v nadaljnjem besedilu: procedura fallimentare ali fallimento) (5).

(24)

Marca 2007 je ministrstvo, katerega terjatev je bila evidentirana v stečajnem postopku, pri zadevnem sodišču zahtevalo, da se postopki fallimento spremenijo v izredni upravni postopek, tj. postopek, ki ga vodi sodišče in ki lahko, potem ko je končan, omogoči nadaljnje delovanje zadevnega podjetja (v nadaljnjem besedilu: amministrazione straordinaria) (6), tj. ukrep, uveden z zakonskim odlokom št. 270 z dne 8. julija 1999 (v nadaljnjem besedilu: zakonski odlok št. 270/1999).

(25)

Poleg tega je Komisija pred sprožitvijo formalnega postopka preiskave iz medijev izvedela, da bi se lahko v zvezi s podjetjem sprejel postopek amministrazione straordinaria zaradi sporazuma za obnovitev industrije na območju Caserte (Protocollo d’intesa per la reindustrializzazione della Provincia di Caserta, v nadaljnjem besedilu: Protocollo). Ta sporazum, ki so ga podpisali italijanski organi, sindikati in organizacija delodajalcev Confindustria, je na podlagi različnih ukrepov omogočil naložbo med 40 milijoni EUR in 60 milijoni EUR. Na podlagi informacij, ki jih je imela Komisija takrat na voljo, se je zdelo, da je bil cilj tega sporazuma obnovitev proizvodnje in ohranitev delovnih mest v industrijskih krajih province Caserta.

(26)

Komisija je v svoji odločitvi o sprožitvi postopka na podlagi informacij, ki so bile takrat na voljo, dvomila, da je pomoč za reševanje združljiva s Smernicami Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (7) (v nadaljnjem besedilu: smernice).

(27)

Komisija je pozvala Italijo, da predloži dodatne informacije, s katerimi bi dokazala upravičenost podjetja Ixfin do pomoči, in bilance stanja podjetij Pufin in Maxfin, s čimer bi dokazala, da so bile težave prevelike, da bi jih lahko odpravila skupina sama.

(28)

Kar zadeva združljivost pomoči za reševanje s smernicami, je Komisijo zanimalo, ali je bila izpolnjena točka 25(d) smernic. Za izpolnitev tega pogoja mora biti znesek pomoči za reševanje omejen na najmanjši znesek, ki je potreben za delovanje podjetja v obdobju, za katerega se odobri pomoč. V zvezi s tem je Komisija Italijo pozvala, da predloži več informacij o primernosti zneska pomoči za reševanje ter med drugim potrdi, da je bilo jamstvo omejeno na posojilo v znesku 15 milijonov EUR in da se ne bo povečalo na 17,3 milijona EUR, kot je zahtevalo podjetje.

(29)

Poleg tega je Komisija poudarila, da cilj pomoči za reševanje ne more biti zlasti ohranjanje plačilne sposobnosti, ampak da mora biti pomoč uporabljena za prestrukturiranje. Kljub temu je Komisija menila, da je bil namen pomoči za reševanje le reprogramiranje vračila dolga in tako rešiti podjetje pred plačilno nesposobnostjo. Komisija je Italijo med drugim pozvala, naj predloži dokaze, da je podjetje Ixfin v tem obdobju poskušalo pripraviti načrt prestrukturiranja.

(30)

Komisijo je prav tako zanimalo, ali je pomoč skladna s točko 25(c) smernic, ki določa, da morajo države članice najpozneje šest mesecev po prvem izvajanju ukrepa pomoči za reševanje predložiti načrt za prestrukturiranje ali načrt za likvidacijo ali dokazilo, da je jamstvo prenehalo veljati.

(31)

Komisija je poleg tega dvomila, da je bilo izpolnjeno načelo enkratnosti pomoči iz točke 72 smernic in točk, ki ji sledijo.

(32)

Poleg tega je Komisija v odločitvi o sprožitvi postopka dvomila, da je podjetje Ixfin dodatno pomoč izkoristilo za izboljšanje rezultata stečajnih postopkov (glej uvodno izjavo 25 te odločbe). Komisija je ugotovila, da taka pomoč, čeprav je bila dodeljena v skladu z zakonom št. 181 iz leta 1989 (ali poznejšimi akti o podaljšanju tega zakona), ne bi bila združljiva z odločbo Komisije v zadevi N 214/03, ker naj bi odobritev temeljila na izključitvi podjetij v težavah v skladu s členom 9. Vendar je jasno, da je podjetje Ixfin podjetje v težavah na podlagi točke 10(c) smernic, ker je v stečajnem postopku. Zato je Komisija ugotovila, da se lahko vsaka taka pomoč šteje za združljivo kot pomoč za prestrukturiranje, če izpolnjuje pogoje iz točk 31–51 smernic.

(33)

Vendar Komisija ni prejela nobene priglasitve pomoči za prestrukturiranje in ni bila obveščena o nobenem načrtu prestrukturiranja, na podlagi česar bi lahko pomoč izpolnjevala osnovne pogoje za odobritev kot pomoč za prestrukturiranje iz smernic. Komisija je zlasti resno dvomila, da bi se lahko z načrtom prestrukturiranja, če bi obstajal, ponovno vzpostavila operativna in finančna donosnost podjetja.

(34)

Zapisnik sestanka z dne 9. januarja 2008 v zvezi s podjetjem Ixfin, ki je potekal na ministrstvu, je bil predložen Komisiji 15. januarja 2008. Iz tega zapisnika je bilo razvidno, da se je ministrstvo odločilo za vložitev pritožbe zoper odločbo sodišča, da ne odobri postopka amministrazione straordinaria za podjetje Ixfin.

(35)

Italijanski organi so 12. marca 2008 prek elektronske pošte obvestili Komisijo, da so imeli težave s pridobivanjem zahtevanih informacij in so zaprosili Komisijo za začasno rešitev. Italijanski organi so 25. marca 2008 potrdili, da domnevna pomoč za prestrukturiranje v znesku 40 milijonov EUR ni bila dodeljena podjetju Ixfin.

(36)

Komisija je v dopisu z dne 27. marca 2008 prejela pripombe upravitelja podjetja Ixfin.

(37)

Upravitelj je v zvezi s plačilno nesposobnostjo podjetja Ixfin pojasnil, da takrat postopki fallimento v zvezi s podjetjem Ixfin še niso bili končani. Vendar so dejansko obstajale postopkovne in vsebinske zahteve, da bi se postopki fallimento spremenili v postopke amministrazione straordinaria. Sodišče je v svojem sklepu z dne 4. januarja 2008 odredilo, da pogoji za ponovno vzpostavitev gospodarskega ravnotežja niso bili izpolnjeni, zato postopkov fallimento ne morejo nadomestiti postopki amministrazione straordinaria. Ministrstvo je izpodbijalo ta sklep na Pritožbenem sodišču v Neaplju (v nadaljnjem besedilu: pritožbeno sodišče).

(38)

Poleg tega je upravitelj pojasnil, da se je gospodarska dejavnost podjetja končala, ker je podjetje še vedno vključeno v postopek fallimento.

(39)

Upravitelj je v zvezi s sporazumom Protocollo pojasnil, da ga je urad predsednika vlade sprejel 20. junija 2007. Skupina za usklajevanje, ki naj bi pripravila natančnejši program naložb, se je sestala 25. oktobra 2007. Vendar se program naložb, kot je jasno iz pripomb upravitelja, zlasti iz odločbe sodišča, dejansko pozneje ni upošteval, ampak je ostal le abstrakten dokument, ki ne vsebuje nobenih navedb o projektih, ki jih je treba podpreti, ali sredstvih, ki jih je treba uporabiti. Upravitelj je poleg tega izpostavil, da razen pomoči za reševanje niso bila dodeljena nobena druga javna sredstva za rešitev in/ali prestrukturiranje podjetja Ixfin.

(40)

Upravitelj je poleg tega navedel, da je podjetje Ixfin 23. junija 2006 predložilo osnutek načrta prestrukturiranja podjetju Sviluppo Italia s.p.a., ki ni bil izpolnjen ob upoštevanju stečaja podjetja. Upravitelj je Komisiji poslal izvod osnutka načrta prestrukturiranja, ki ga je sestavil svetovalec.

(41)

V zvezi s primernostjo zneska pomoči za reševanje je upravitelj poslal Komisiji zahtevka za pomoč za reševanje, ki ju je podjetje Ixfin poslalo podjetju Sviluppo Italia s.p.a. 30. septembra 2005 in 11. novembra 2005.

(42)

Ker je Komisija zahtevala bilance stanja podjetij Pufin in Maxfin za leta 2004, 2005 in 2006, je upravitelj predložil izvode teh bilanc.

(43)

Upravitelj je v zvezi z unovčitvijo državnega jamstva navedel, da je Banka 3. julija 2006 pozvala ministrstvo, naj povrne zagotovljeno posojilo.

(44)

Italijanski organi so navedli svoje pripombe o ugotovitvah tretjih oseb. Med drugim so navedli, da lahko zdaj lažje odgovorijo na navedbe iz odločitve o sprožitvi formalnega postopka preiskave.

(45)

Italijanski organi so v zvezi z državnim jamstvom za posojilo pri banki v znesku 15 milijonov EUR pojasnili naslednje točke.

(46)

Italijanski organi so najprej potrdili, da je bilo jamstvo omejeno na posojilo v znesku 15 milijonov EUR in se zato ni povečalo na 17,3 milijona EUR. Poleg tega so poudarili, da se je znesek pomoči za reševanje izračunal na podlagi formule iz priloge k smernicam.

(47)

Poleg tega je ministrstvo z dopisoma z dne 21. aprila 2008 in 30. oktobra 2008 obvestilo Komisijo, da je banka 3. julija 2006 unovčila jamstvo za posojilo v znesku 15 milijonov EUR skupaj s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 15 154 457,72 EUR. Italijanski organi so prav tako predložili dopis z dne 20. septembra 2006, na podlagi katerega je ministrstvo za gospodarstvo in finance 27. septembra 2006 izvršilo plačilo banki. S tem plačilom je ministrstvo pridobilo pravice upnika za ta znesek v zvezi s podjetjem Ixfin.

(48)

Italijanski organi so prav tako predložili izvod dopisa z dne 30. novembra 2006, s katerim je ministrstvo pozvalo pristojne organe (urad javnega tožilca v Neaplju), naj predložijo zadevni zahtevek, ki bi se priložil k seznamu dolžnikov, v skladu s členom 93 zakonskega odloka št. 270/1999.

(49)

Kar zadeva postopke fallimento v zvezi s podjetjem Ixfin, so italijanski organi navedli, da je podjetje na podlagi uvedbe stečajnega postopka 5. julija 2006 še vedno vključeno v postopke fallimento, in potrdili informacije, ki jih je predložil upravitelj v zvezi s tem. Poleg tega so italijanski organi potrdili, da postopek pritožbe zoper odločbo sodišča še ni končan.

(50)

Kar zadeva sporazum Protocollo, so italijanski organi predložili njegov izvod in navedli, da ne določa nobene pomoči za podjetje Ixfin.

(51)

Poleg tega so italijanski organi poslali Komisiji izvod osnutka obvestila o načrtu prestrukturiranja, ki po njihovem mnenju nato ni bil poslan Komisiji, ker je sodišče uradno razglasilo podjetje Ixfin za plačilno nesposobno.

(52)

Italijanski organi so predložili tudi izvod sporazuma o posojilu med banko in podjetjem Ixfin, iz katerega je razvidno, da je bilo posojilo odobreno 30. decembra 2005 z obrestno mero 3,591 % (glej uvodno izjavo 20 te odločbe) in ne s 3,752 %, kot je navedeno v točki 15 odločitve o sprožitvi postopka na podlagi informacij, ki so bile prvotno na voljo.

(53)

Pritožbeno sodišče je s svojim sklepom z dne 4. junija 2008, objavljenim 15. julija 2008, potrdilo odločbo sodišča in s tem ugotovitev, da ni vsebinskih pogojev za nadomestitev postopkov fallimento s postopki amministrazione straordinaria. Ministrstvo je vložilo pritožbo zoper odločbo pri vrhovnem kasacijskem sodišču, ki še ni izdalo končne odločbe v zvezi s to zadevo.

(54)

Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da lahko nacionalni organi v skladu s točkami 66 do 68 obvestila Komisije „Za učinkovito izvajanje odločb Komisije, ki od držav članic zahtevajo dosego vračila nezakonite in nezdružljive državne pomoči“ (8), podprejo nadaljevanje gospodarske dejavnosti upravičenca, če to omogoča takojšnje in učinkovito vračilo pomoči.

(55)

Člen 87(1) Pogodbe ES določa, da je vsaka pomoč, ki jo odobri država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, če vpliva na trgovino med državami članicami.

(56)

Italija je odobrila jamstvo za podjetje Ixfin iz svojih lastnih sredstev, ker podjetje Ixfin za to ni plačalo nobene premije. Tako je lahko podjetje Ixfin dobilo posojilo, ki ga kot podjetje z resnimi finančnimi težavami ne bi moglo pridobiti brez državnega jamstva. Zato je podjetje Ixfin z zagotovitvijo jamstva za posojilo dobilo selektivno prednost iz državnih sredstev.

(57)

Pomoč za reševanje in prestrukturiranje se obravnava kot ena od najbolj izkrivljajočih vrst državne pomoči, ker omogoča ohranitev podjetja, ki brez državne intervencije ne bi obstajalo na trgu. Podjetje Ixfin je bilo dejavno na področju proizvodnje in distribucije elektronskih komponent za avtomobilski in telekomunikacijski sektor. S temi izdelki se trguje v EU, pri čemer je zadevni trg nadnacionalen, kar je izpostavljeno v odločbi italijanskega organa za konkurenco (9). Poleg tega je podjetje Ixfin ob prejetju pomoči načrtovalo ponovni zagon proizvodne dejavnosti. Tako je lahko podjetje zaradi prednosti, ki jo je pridobilo na podlagi jamstva, sprejelo ukrepe za rešitev podjetja in sčasoma v določenem obdobju nadaljevalo z gospodarsko dejavnostjo. Zato Komisija ugotavlja, da zadevna pomoč izkrivlja ali verjetno izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino med državami članicami z dajanjem prednosti nekaterim podjetjem.

(58)

Poleg tega določa točka 3(2)(a) Obvestila o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državno pomoč v obliki poroštev (10) (v nadaljnjem besedilu: obvestilo) več pogojev, ki zagotavljajo, da javno jamstvo ne vključuje nobenega elementa državne pomoči: upravičenec ne sme biti v finančnih težavah, jamstvo ne sme zajemati več kot 80 % neodplačanega posojila in plačati je treba tržno oblikovano ceno. V zadevnem primeru zajema jamstvo celotno posojilo, plačana ni bila nobena premija in, kot je razvidno iz oddelka VIII.2.1, je upravičenec podjetje v težavah.

(59)

Ukrep zato pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(60)

Odstopanja iz člena 87(2) Pogodbe ES se v zadevnem primeru ne uporabljajo. Kar zadeva odstopanja po členu 87(3) Pogodbe ES, se lahko uporabi le odstopanje iz člena 87(3)(c) Pogodbe ES, ki dovoljuje, da se državna pomoč dodeli za spodbujanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi, ker je prvotni cilj pomoči znova vzpostaviti dolgoročno sposobnost preživetja podjetja. Pomoč se lahko šteje za združljivo s skupnim trgom na podlagi člena 87(3)(c) Pogodbe ES le, če so upoštevani pogoji iz smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah.

(61)

Komisija v skladu s točko 9 smernic meni, da je podjetje v težavah, kadar ni zmožno z lastnimi sredstvi ali s sredstvi, ki jih lahko pridobi od svojih lastnikov/delničarjev ali upnikov, preprečiti izgube, ki bi brez zunanjega posredovanja državnih organov kratkoročno ali srednjeročno skoraj gotovo ogrozile obstoj družbe. Točka 11 smernic navaja, da so običajni znaki podjetja v težavah vedno večje izgube, upadanje prometa, kopičenje zalog, presežki prostih zmogljivosti, padanje denarnih tokov, vedno večji dolgovi, vedno večji stroški obresti ali zmanjševanje čiste vrednosti sredstev. V preglednici 1 je prikazano, da so se dolgovi povečevali, da so se denarni tokovi zmanjšali in da se je promet zmanjšal s 104 milijonov EUR na 3 milijone EUR zgolj v 17 mesecih.

(62)

V skladu s točko 10(c) smernic se obravnava, da je podjetje v težavah, kadar po domači zakonodaji izpolnjuje merila za uvedbo kolektivnih postopkov insolventnosti. V zadevnem primeru so se znaki plačilne nesposobnosti, in sicer nezmožnost podjetja, da pravočasno izpolni svoje obveznosti, pojavili že septembra 2004. Poleg tega je Italija trdila, da je odobrila pomoč za reševanje pred priglasitvijo zaradi nujnih likvidnostnih potreb podjetja. Nazadnje je pristojno sodišče 5. julija 2006 uvedlo stečajni postopek zoper podjetje Ixfin.

(63)

Na podlagi navedenega Komisija meni, da je Ixfin podjetje v težavah v smislu točk 10 in 11 smernic.

(64)

Vendar je treba opozoriti, da v skladu s točko 13 smernic podjetje, ki pripada skupini, običajno ni upravičeno do pomoči za prestrukturiranje, razen če je mogoče dokazati, da je razlog za težave v podjetju samem in te niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini ter da so težave prevelike, da bi jih lahko odpravila skupina sama.

(65)

Ixfin je del skupine Pufin. Najprej je treba opozoriti, da Ixfin dolguje 3,7 milijona EUR svojemu matičnemu podjetju Maxfin. Poleg tega so po sprožitvi formalnega postopka preiskave italijanski organi Komisiji predložili bilance stanja podjetja Maxfin z dopisi z dne 30. aprila 2005, 30. aprila 2006 in 30. junija 2006 ter bilance stanja podjetja Pufin z dopisi z dne 30. junija 2004, 30. junija 2005 in 30. junija 2006. Finančni rezultati podjetja Pufin in podjetja Maxfin od leta 2003 do leta 2005 so navedeni v preglednici 2. V preglednici 2 je prikazano, da podjetji Maxfin in Pufin zaradi svojega finančnega položaja nista mogli dodeliti zahtevanih sredstev podjetju Ixfin v obsegu, primerljivem pomoči za reševanje, ki jo je dodelila Italija. Poleg tega hčerinske družbe podjetja Ixfin nimajo dovolj finančnih sredstev, da bi lahko sprostile sredstva, potrebna za rešitev podjetja Ixfin. Zato se lahko ugotovi, da podjetje Pufin, podjetje Maxfin in hčerinske družbe podjetja Ixfin niso mogli financirati rešitve podjetja Ixfin ter da so bile tako težave podjetja Ixfin prevelike, da bi jih lahko odpravila skupina sama.

Preglednica 2

(66)

Da bi odpravili pomisleke Komisije, da je razlog za težave v podjetju samem in da te niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini, so italijanski organi najprej predložili informacije, ki kažejo, da so težave podjetja nastale zaradi več dejavnikov: zmanjšanje naročil predvsem najpomembnejših strank in povečanje dolga zlasti potem, ko je podjetje od marca do decembra 2004 upravljal vlagatelj (kot je navedeno v uvodni izjavi 17 te odločbe). Poleg tega so italijanski organi poudarili, da matična družba po ponovnem odkupu podjetja Ixfin ni izvršila nobenega posla, ki bi pomenil samovoljno prerazporejanje stroškov v skupini.

(67)

Zato Komisija na podlagi informacij, ki jih ima na voljo, meni, da podjetje Ixfin izpolnjuje pogoje iz točke 13 smernic.

(68)

Da bi bila pomoč za reševanje združljiva s skupnim trgom, mora izpolnjevati pogoje iz točke 25 smernic.

(69)

V skladu s točko 25(a) smernic mora pomoč za reševanje vključevati likvidnostno pomoč v obliki jamstev za posojilo ali v obliki posojil; v obeh primerih mora biti posojilo zagotovljeno po obrestni meri, ki je vsaj primerljiva z obrestno mero, ki jo plačujejo zdrava podjetja.

(70)

V zadevnem primeru pomoč za reševanje vključuje likvidnostno pomoč (glej uvodno izjavo 20 te odločbe). Kar zadeva obrestno mero, mora Komisija proučiti svojo prvotno ugotovitev, da naj bi obrestna mera ustrezala meri, ki se običajno uporabi za zdrava podjetja. Ker je obrestna mera, ki se je dejansko uporabila za zajamčeno posojilo, znašala 3,591 %, Komisija v primerjavi z referenčno mero Komisije za Italijo, ki znaša 4,08 %, ugotavlja, da ta obrestna mera ni primerljiva z obrestno mero, ki se običajno uporabi za zdrava podjetja. Zato Komisija meni, da pomoč za reševanje, ki je bila dodeljena podjetju Ixfin, ne izpolnjuje meril iz točke 25(a) smernic.

(71)

Kar zadeva pogoje iz točke 25(b) smernic, Komisija meni, da v zadevnem primeru ti pogoji niso bili izpolnjeni, ker je cilj pomoči za reševanje ublažitev resnih socialnih težav, pri čemer nima neupravičenih škodljivih učinkov prelivanja na druge države članice.

(72)

V skladu s točko 25(d) smernic mora biti pomoč za reševanje omejena na znesek, ki je potreben za delovanje podjetja v obdobju, za katerega je odobrena pomoč; potrebni znesek mora temeljiti na likvidnostih potrebah podjetja, ki izvirajo iz dolgov. Komisija ugotavlja, da znaša znesek pomoči, čeprav je v skladu s formulo iz priloge k smernicam za opredelitev likvidnostnih potreb podjetja, več kot 10 milijonov EUR in da italijanski organi niso zagotovili dovolj dokazov za pojasnitev, zakaj ta znesek ustreza znesku, ki ga je izrecno zahtevalo podjetje Ixfin za preprečitev zadolževanja. Zato Komisija meni, da ni dovolj dokazov, da je znesek prejete pomoči najmanjši znesek, ki je potreben za delovanje podjetja v obdobju reševanja iz točke 25(d) smernic.

(73)

V skladu s točko 25(e) smernic mora biti pomoč dodeljena v skladu z načelom enkratnosti pomoči, kot je določeno v točki 72 smernic in točkah, ki ji sledijo. Italijanski organi so navedli, da je bilo upoštevano načelo enkratnosti pomoči, tj. da podjetje v zadnjih desetih letih ni dobilo nobene pomoči za reševanje ali prestrukturiranje. Zato Komisija na podlagi informacij, ki jih ima na voljo, meni, da je bilo izpolnjeno merilo iz točke 25(e) smernic.

(74)

V zadevnem primeru se je obdobje šestih mesecev, v katerem se lahko v skladu s točko 25(c) dodeli pomoč za reševanje, začelo 30. decembra 2005 in končalo 30. junija 2006. V skladu z zadnjim stavkom točke 25(a) smernic je treba vsako posojilo odplačati, vsako jamstvo pa mora prenehati veljati v obdobju največ šest mesecev po izplačilu prvega obroka podjetju. Poleg tega je v zadnjem delu točke 25(c) določeno, da mora pomoči država v primeru nepriglašene članica najpozneje šest mesecev po prvem izvajanju ukrepa pomoči za reševanje predložiti načrt za prestrukturiranje ali likvidacijo ali dokazilo, da je bilo posojilo v celoti povrnjeno, in/ali da je jamstvo prenehalo veljati. V skladu s točko 26 smernic obstaja izjema od šestmesečnega pravila, če država članica v šestih mesecih predloži načrt za prestrukturiranje ali likvidacijo. Komisija v zadevnem obdobju ni prejela nobenega načrta za prestrukturiranje ali likvidacijo. Poleg tega je bilo jamstvo unovčeno 3. julija 2006 in podjetje Ixfin sploh ni povrnilo posojila. Zato je treba upoštevati, da pomoč za reševanje za podjetje Ixfin ni združljiva s skupnim trgom.

(75)

Komisija pomoči za reševanje ne more obravnavati kot ukrep prestrukturiranja. Komisiji ni bil predložen noben načrt prestrukturiranja. Poleg tega pomoč za reševanje ne izpolnjuje zahtev iz točke 31 smernic in točk, ki ji sledijo in določajo pogoje združljivosti ukrepov prestrukturiranja s skupnim trgom. Komisija zato nima nobenih dokazov, ki bi ji omogočili, da šteje pomoč za reševanje za združljivo kot ukrep prestrukturiranja.

(76)

Kar zadeva domnevno odobritev pomoči za prestrukturiranje, so bili na podlagi informacij, ki so bile predložene Komisiji med formalnim postopkom preiskave, odpravljeni vsi dvomi, da je bila podjetju Ixfin dodeljena pomoč za prestrukturiranje (glej uvodno izjavo 32 te odločbe). Zato je postalo ocenjevanje združljivosti pomoči s skupnim trgom nepomembno, ker obstoj pomoči za prestrukturiranje ni bil potrjen.

(77)

Komisija končuje formalni postopek preiskave, ki ga je sprožila z odločitvijo z dne 11. decembra 2007 o nezakonito dodeljeni pomoči za reševanje in domnevnem ukrepu pomoči za prestrukturiranje.

(78)

Komisija ugotavlja, da je državna pomoč v obliki jamstva za posojilo v znesku 15 milijonov EUR, ki jo je Italija v nasprotju s členom 88(3) Pogodbe ES dodelila podjetju Ixfin s.p.a., nezdružljiva s skupnim trgom. Italija mora nezdružljivo pomoč od podjetja izterjati.

(79)

Komisija se pri določitvi zneska pomoči sklicuje na odstavek 4.1(a) obvestila, ki navaja, da „bo tržni porok, če obstaja, podjetjem v težavah v trenutku dodelitve poroštva zaračunal visoko premijo zaradi pričakovane stopnje tveganja neplačila. Če postane verjetnost, da posojilojemalec ne bo mogel odplačati posojila, zelo visoka, mogoče te tržne stopnje ni, v izjemnih okoliščinah pa je lahko element pomoči poroštva celo enak znesku, ki ga dejansko krije navedeno poroštvo“.

(80)

Komisija glede na resne finančne težave podjetja Ixfin ob dodelitvi jamstva meni, da je obstajalo zelo malo možnosti, da bi lahko podjetje pridobilo bančno posojilo na trgu brez posredovanja države; zato Komisija ugotavlja, da znesek pomoči ustreza skupnemu znesku posojila.

(81)

Formalni postopek preiskave v zvezi z domnevno pomočjo za prestrukturiranje je končan, ker med zadevnim postopkom ni bila potrjena dodelitev pomoči za prestrukturiranje podjetju Ixfin –