(1)

Direktiva Sveta 2006/112/ES (3) določa, da je davek na dodano vrednost (DDV) dolžan plačati vsak davčni zavezanec, ki opravlja transakcije, ki vključujejo obdavčljive dobave blaga in storitev. Pri čezmejnih transakcijah in v nekaterih visoko tveganih domačih sektorjih, kot sta gradbeništvo ali odpadki, pa je predviden prenos obveznosti plačila DDV na osebo, kateri je dobava opravljena.

(2)

Glede na resnost goljufij na področju DDV bi bilo treba državam članicam omogočiti začasno uporabo mehanizma, s katerim bi obveznost plačila DDV prenesle na osebo, na katero so prenesene pravice do emisije toplogrednih plinov, kakor so opredeljeni v členu 3 Direktive 2003/87/ES (4), ter druge enote, ki se lahko uporabljajo zaradi skladnosti z navedeno direktivo.

(3)

Uvedba takega mehanizma, ki bi se uporabljal za te storitve, ki so glede na nedavne izkušnje še zlasti dovzetne za goljufije, in se ne bi uporabljal na splošno, ne bi smela negativno vplivati na temeljna načela sistema DDV, kot so porazdeljena plačila DDV.

(4)

Države članice bi morale pripraviti poročilo o oceni uporabe mehanizma, da se omogoči ocena njegove učinkovitosti.

(5)

Da bi se pregledno ocenilo, kakšen je učinek uporabe mehanizma na goljufiva dejanja, bi morala poročila držav članic o oceni temeljiti na vnaprej določenih merilih, ki bi jih določile države članice. Pri vsaki takšni oceni bi bilo treba jasno oceniti raven goljufije pred uporabo mehanizma in po njej ter vse posledične spremembe v trendih goljufivih dejanj, med drugim tudi pri opravljanju drugih storitev. V poročilu bi morali biti ocenjeni tudi stroški, ki jih za davčne zavezance pomeni upoštevanje predpisov.

(6)

Vsaka država članica, ki je zaznala spremembe v trendih goljufivih dejanj na svojem ozemlju v zvezi s storitvami iz te direktive, bi morala s tem v zvezi pripraviti poročilo.

(7)

Da bi lahko tak mehanizem uporabljale vse države članice, je treba Direktivo 2006/112/ES ustrezno spremeniti.

(8)

Ker cilja te direktive, in sicer obravnavati goljufije v zvezi z DDV s sprejetjem začasnega ukrepa, ki odstopa od veljavnih pravil Unije, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ga lažje doseže Unija, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(9)

Direktivo 2006/112/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 1501/95 z dne 29. junija 1995 o določitvi nekaterih podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (EGS) št. 1766/92 glede odobritev izvoznih nadomestil za žita in ukrepih, ki jih je treba sprejeti v primeru motenj na trgu z žiti (2) je bila večkrat (3) bistveno spremenjena. Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno uredbo kodificirati.

(2)

Določiti se morajo izvozna nadomestila, korekcijski zneski in izvozne takse za nekatere proizvode, ki so predmet skupne ureditve kmetijskih trgov kot poseben ukrep v primeru motenj na trgu in v skladu z nekaterimi merili, ki omogočajo, da se pokrije razliko med kotacijami in cenami za te proizvode v Uniji ter tistimi na svetovnem trgu.

(3)

Glede na neskladje v cenah, ki jih ponujajo različne izvozne države za žita na svetovnem trgu, bi bilo treba upoštevati zlasti različne notranje špediterske stroške in določiti nadomestilo ob upoštevanju razlike med reprezentativnimi cenami v Uniji in najbolj ugodnimi kotacijami ter cenami, ki se uporabljajo na svetovnem trgu.

(4)

Zato, da se omogoči izvoz moke, drobljenca, zdroba in slada, je pri določanju nadomestila treba upoštevati na eni strani cene osnovnih žit, količine, potrebne za proizvodnjo zadevnih proizvodov, ter vrednost stranskih proizvodov in na drugi strani možnosti ter pogoje za prodajo proizvodov na svetovnem trgu.

(5)

Sistem korekcijskih zneskov, predviden v členu 164(4) Uredbe (ES) št. 1234/2007 zahteva, da se korekcijski zneski lahko opredelijo različno glede na destinacijo proizvodov za izvoz.

(6)

Za učinkovito upravljanje sredstev Unije in zaradi upoštevanja izvoznih možnosti glede teh proizvodov, bi bilo treba predvideti določitev izvoznih nadomestil in taks za proizvode, določene v točkah (a), (b) in (c) dela I Priloge I k Uredbi (ES) št. 1234/2007 z javnim razpisom, ki zajema določeno količino.

(7)

Da se zagotovi enaka obravnava za vse zainteresirane strani znotraj Unije, se mora organizirati javni razpis v skladu z enotnimi načeli. V ta namen bi bilo treba objaviti odločitve o začetku razpisa skupaj z objavo razpisa v Uradnem listu Evropske unije.

(8)

Ponudbe morajo vsebovati podatke, ki so potrebni za njihovo ocenitev in jim morajo biti priložene nekatere formalne obveznosti.

(9)

Treba bi bilo določiti maksimalno izvozno nadomestilo ali minimalne izvozne takse. Postopek zagotavlja, da se dodelijo vse zadevne količine.

(10)

Pride lahko do razmer na trgu, pri katerih ekonomski vidik predvidenega izvoza pripelje do tega, da namesto določitve izvoznega nadomestila ali takse ni nadaljnjega ukrepanja v zvezi s prejetimi ponudbami.

(11)

Varščina za ponudbo naj bi zagotovila, da se izvožene količine tudi tako izvozijo na podlagi dovoljenja skladno z razpisom. Ta obveznost se lahko izpolni samo, če se obdržijo predložene ponudbe. Varščina se mora ustrezno zadržati, če se ponudbe umaknejo.

(12)

Določiti bi se morala podrobna pravila, da se zagotovi obveščenost ponudnikov o rezultatih javnega razpisa in da se izdajo potrebna dovoljenja za izvoz dodeljenih količin.

(13)

Zaradi določitve izvoznih nadomestil za proizvode, določene v točkah (a), (b) in (c) dela I Priloge I k Uredbi (ES) št. 1234/2007, in zaradi izognitve potrebi po uvedbi pregledov za ugotavljanje najmanjših sprememb količin osnovnega materiala in brez opaznega vpliva na kakovost proizvoda, bi bilo treba sprejeti standardno metodo presoje. Analiza vsebnosti pepela v izdelanih proizvodih se je izkazala kot najbolj uspešen tehnični način presoje količine uporabljenih osnovnih žit. Analizo bi bilo treba izvajati po istem postopku v celotni Uniji.

(14)

Dodeljevanje izvoznih nadomestil za žita, uvožena iz tretjih držav in ponovno izvožena v tretje države, ni utemeljeno. Zato bi bilo treba nadomestila odobriti samo za proizvode Unije.

(15)

Uredba Komisije (ES) št. 612/2009 z dne 7. julija 2009 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (4), zahteva, da je v primeru različnih nadomestil glede na destinacijo izplačilo nadomestila pogojeno zlasti s predložitvijo dokazila, da se je proizvod v svojem nespremenjenem stanju uvozil v tretjo državo ali v eno izmed tretjih držav, za katero je nadomestilo predvideno. Na področju žit je edino nadomestilo, ki je nižje od tistega, ki se uporablja za izvoz v vse tretje države, tisto nadomestilo, ki se določi za izvoz v Švico ali Lihtenštajn. Zato, da se izogne oviranje večine izvoza Unije z zahtevo o dokazilu prispetja na predvideno destinacijo, je treba najti druge načine, ki bodo zagotavljali, da se proizvodi, za katere se je izplačalo nadomestilo, ki se uporablja za vse tretje države, niso izvozili v zgoraj navedene države. V ta namen bi bilo treba opustiti potrebo po predložitvi dokazila o prispetju v vseh primerih, kjer gre za izvoz žit po morju. Šteje se, da so certifikati, ki jih izdajo pristojni organi držav članic in ki navajajo, da so proizvodi zapustili carinsko območje Unije na krovu plovila, ki je primerno za prevoz po morju, zadostna garancija.

(16)

V skladu s členom 162 Uredbe (ES) št. 1234/2007 so proizvodi, navedeni v tem členu, ki se izvažajo kot predelano blago ali brez nadaljnje predelave, lahko upravičeni do izvoznih nadomestil, če izpolnjujejo posebne pogoje, določene v členu 167 navedene uredbe. Poleg tega člen 167(7) Uredbe (ES) št. 1234/2007 daje Komisiji možnost, da določi nadaljnje pogoje za dodelitev izvoznih nadomestil za en proizvod ali več proizvodov. Ti pogoji so določeni v uredbah Sveta o skupni ureditvi trga v sektorjih, navedenih v členu 162(1) Uredbe (ES) št. 1234/2007. Ker se navedene uredbe razveljavijo, bi bilo treba vzpostaviti horizontalne določbe.

(17)

Horizontalne določbe že obstajajo v Uredbi (ES) št. 612/2009. Zato je primerno prilagoditi to uredbo tako, da bi bili z njo določeni pogoji, navedeni v členu 167(7) Uredbe (ES) št. 1234/2007, in te pogoje črtati v tej uredbi.

(18)

Člen 187 Uredbe (ES) št. 1234/2007 določa, da se lahko sprejmejo potrebni ukrepi, ko kotacije ali cene na svetovnem trgu za enega ali več proizvodov iz dela I Priloge I k navedeni uredbi dosežejo raven, ki povzroča motnje pri razpoložljivosti oskrbe na trgu Unije ali jo ogroža zaradi morebitnih motenj, in kadar obstaja verjetnost, da se bo to stanje nadaljevalo ali poslabšalo. Zato se izvozne takse lahko poberejo, izdaja izvoznih dovoljenj pa v celoti ali deloma odloži.

(19)

Zaradi nekomercialne narave ukrepov Unije in ukrepov posameznih držav za pomoč v hrani, predvidenih po mednarodnih sporazumih ali drugih dopolnilnih programih, kot tudi drugih ukrepov Unije za brezplačno dobavo, je izvoz, opravljen v ta namen, izvzet iz uporabe izvoznih taks, ki veljajo za komercialni izvoz v primeru motenj na trgu z žiti.

(20)

Zaradi razmer, predvidenih v členu 187 Uredbe (ES) št. 1234/2007, ki se lahko pojavijo v sorazmerno kratkem roku, mora Komisija imeti možnost kadarkoli odložiti izdajo izvoznih dovoljenj.

(21)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so skladni z mnenjem Upravljalnega odbora za skupno ureditev kmetijskih trgov –

(a)

cene, zaračunane na reprezentativnih trgih Unije, trendi cen in kotacije, zabeležene na trgih tretjih držav;

(b)

stroške trženja in najnižje stroške transporta od reprezentativnih trgov Unije do pristanišča ali drugega kraja izvoza, in stroške pošiljanja na svetovni trg;

(c)

v primeru predelanih proizvodov, količino žit, potrebno za njihovo izdelavo;

(d)

možnosti in pogoji za prodajo zadevnih proizvodov na svetovnem trgu;

(e)

skrb za preprečevanje motnje na trgu Unije;

(f)

ekonomski vidik nameravanih izvozov;

(g)

količinske in proračunske omejitve, ki izhajajo iz sporazumov, sklenjenih v skladu s členom 218 Pogodbe.

(a)

kadar ponudbe niso sprejete;

(b)

ko je izbrani ponudnik priskrbel dokazilo, da je položil varščino iz člena 12 Uredbe Komisije (ES) št. 1342/2003 (5).

(a)

lahko se uporabi izvozna taksa. Lahko se določi korekcijski znesek. Take takse in korekcijski zneski se lahko razlikujejo glede na destinacijo;

(b)

izdaja izvoznih dovoljenj se lahko povsem ali delno odloži;

(c)

še nerešeni zahtevki za izdajo izvoznih dovoljenj se lahko delno ali v celoti zavrnejo.

(1)

Reprezentativne cene in dodatne uvozne dajatve za beli in surovi sladkor ter nekatere sirupe za tržno leto 2009/10 so bile določene z Uredbo Komisije (ES) št. 877/2009 (3). Navedene cene in dolžnosti so bile nazadnje spremenjene z Uredbo Komisije (EU) št. 224/2010 (4).

(2)

Glede na podatke, ki so trenutno na voljo Komisiji, je treba navedene cene in dajatve spremeniti v skladu s pravili in postopki iz Uredbe (ES) št. 951/2006 –

(1)

Direktiva Sveta 91/226/EGS z dne 27. marca 1991 o približevanju zakonodaje držav članic o sistemih za preprečevanje škropljenja izpod koles nekaterih kategorij motornih in priklopnih vozil (2) je ena od posamičnih direktiv v okviru postopka ES-homologacije, ki je bil uveden z Direktivo 2007/46/ES. Določbe Direktive 2007/46/ES, ki se nanašajo na sisteme, sestavne dele in samostojne tehnične enote za vozila, se zato uporabljajo za Direktivo 91/226/EGS.

(2)

Zaradi obvezne uporabe postopka ES-homologacije za vse kategorije vozil iz Direktive 2007/46/ES je treba določiti usklajene zahteve v zvezi s sistemi za preprečevanje škropljenja izpod koles za vse kategorije vozil iz Direktive 91/226/EGS. Poleg tega je treba pojasniti, da te zahteve niso obvezne za terenska vozila. Nazadnje je treba Direktivo 91/226/EGS in posledično tudi Prilogo IV k Direktivi 2007/46/ES glede na pridobljene izkušnje prilagoditi tehničnemu napredku.

(3)

Zato je treba direktivi 91/226/EGS in 2007/46/ES ustrezno spremeniti.

(4)

Ukrepi, predvideni s to direktivo, so v skladu z mnenjem Tehničnega odbora za motorna vozila –

1.

seznam prilog ter priloge I, II in III se spremenijo v skladu s Prilogo I k tej direktivi;

2.

neoštevilčena priloga z naslovom „Slike“ se nadomesti z besedilom iz Priloge II k tej direktivi.

(1)

Pobuda i2010, ki predstavlja strateški okvir za evropsko informacijsko družbo (2), spodbuja odprto in konkurenčno digitalno gospodarstvo v Evropski uniji ter poudarja pomembnost informacijskih in komunikacijskih tehnologij kot gonilnih sil za vključevanje in kakovost življenja. Razvoj dodatnih komunikacijskih sredstev bi lahko pozitivno vplival na delovno produktivnost in rast trga mobilne telefonije.

(2)

Naprave za radiokomunikacijsko povezovanje na morju se uporabljajo na tovornih in potniških ladjah, ki plujejo v teritorialnih morjih držav članic Evropske unije in mednarodnih vodah, ter pogosto obratujejo na vseevropski ali meddržavni ravni. Sistemi, ki zagotavljajo mobilne komunikacije na plovilih (storitve MCV), naj bi dopolnili obstoječe mobilne storitve pri obratovanju v delih teritorialnih morij držav članic Evropske unije, opredeljenih v Konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, ki jih kopenska mobilna omrežja, za katere velja Odločba Komisije 2009/766/ES z dne 16. oktobra 2009 o usklajevanju frekvenčnih pasov 900 MHz in 1 800 MHz za prizemne sisteme, ki lahko zagotavljajo vseevropske elektronske komunikacijske storitve v Skupnosti (3), ne pokrivajo. Usklajen pristop bi pri urejanju takih storitev MCV podprl cilje enotnega trga in lahko izboljšal razpoložljivost storitev GSM v Evropski uniji.

(3)

Usklajeni predpisi o uporabi radiofrekvenčnega spektra v Evropski uniji naj bi poenostavili uvedbo in uporabo storitev MCV v Evropski uniji ter tako preprečili škodljivo motenje kopenskih mobilnih omrežij in povezovanje s sistemi, ki zagotavljajo MCV, kadar je mogoča povezava s kopenskimi mobilnimi omrežji.

(4)

V skladu s členom 4(2) Odločbe št. 676/2002/ES je Evropska komisija pooblastila (4) Evropsko konferenco poštnih in telekomunikacijskih uprav (v nadaljnjem besedilu: CEPT), da opredeli tehnične in obratovalne pogoje, s katerimi bo preprečila, da bi sistemi GSM, ki se uporabljajo na plovilih v frekvenčnih pasovih 900 MHz in 1 800 MHz v teritorialnih morjih držav članic, povzročali škodljivo motenje za obratovanje obstoječih kopenskih mobilnih omrežij, tudi v delih teh teritorialnih morij, v katerih ta omrežja zagotavljajo storitve, ter da zagotovi, da se kopenski mobilni terminali s takim sistemom ne povežejo, kadar se ta uporablja v teritorialnih morjih, ter da se mobilni terminali lahko povežejo s kopenskimi omrežji. Ta sklep temelji na tehničnih študijah, ki jih je na podlagi pooblastila Evropske komisije opravil CEPT in predstavil v poročilu CEPT 28 (5).

(5)

Sistem, preučen v poročilu CEPT, ki zagotavlja storitve MCV, je sestavljen iz ene ali več pikoceličnih baznih postaj (baznih postaj na plovilu) na plovilih, ki zagotavljajo dostop do jedrnega omrežja GSM prek vmesne povezave, npr. satelita, ki uporablja druge dele spektra, kot sta frekvenčna pasova 900 MHz in 1 800 MHz. Bazne postaje na plovilih takega sistema omogočajo gostovanje mobilnih terminalov GSM, ki jih imajo potniki in člani posadke, tako, da zagotavljajo povezljivost v frekvenčnem pasu GSM-900 in/ali GSM-1 800, kadar se plovilo nahaja v mednarodnih vodah ali delih teritorialnih morij, ki jih kopenski mobilni sistemi ne pokrivajo ali jih ne pokrivajo zadostno.

(6)

CEPT je v ugotovitvah poročila navedel, da naj se sistemi, ki zagotavljajo storitve MCV, ne uporabljajo v oddaljenosti manj kot dve navtični milji (NM) od temeljne črte obalne države. Poročilo vsebuje vrsto tehničnih in obratovalnih pogojev za uporabo takih sistemov v teritorialnih morjih v oddaljenosti med dvema in dvanajstimi NM od temeljne črte.

(7)

Oprema za MCV iz tega sklepa spada v področje uporabe Direktive 1999/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 1999 o radijski opremi in telekomunikacijski terminalski opremi ter medsebojnem priznavanju skladnosti te opreme (6). Doseganje skladnosti z usklajenimi standardi za GSM-900 in/ali GSM-1 800 iz navedene direktive pomeni posledično predpostavko doseganja skladnosti z njenimi zahtevami, kar omogoča dajanje take opreme na trg.

(8)

Čeprav je Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI) določil usklajene standarde, ki vsebujejo tehnične zahteve, kar omogoča dajanje opreme GSM, ki je v skladu s temi zahtevami, na trg, in medtem ko se taka oprema GSM lahko uporablja pri sistemih, ki zagotavljajo storitve MCV, je kljub temu treba določiti posebne obratovalne vrednosti, ki jih morajo sistemi, ki zagotavljajo storitve MCV, izpolnjevati pri obratovanju v teritorialnih morjih, da se prepreči škodljivo motenje kopenskih omrežij.

(9)

V ta namen priloga k temu sklepu vsebuje vse tehnične in obratovalne zahteve iz poročila CEPT. Te zahteve, ki so v območju prilagodljivih parametrov, določenih s standardi GSM, naj bi omogočale soobstoj sistemov, ki zagotavljajo storitve MCV, kopenskih omrežij GSM/UMTS v pasovih 900 in 1 800 MHz ter kratkosežnih aeronavtičnih radionavigacijskih sistemov (sistemi RSBN), ki obratujejo v pasu 862 - 960 MHz. Te zahteve vsebujejo tehnike za ublažitev motenj, ki temeljijo na posebnih obratovalnih sistemskih parametrih GSM, lahko pa se uporabljajo tudi druga sredstva in druge tehnike za ublažitev motenj, pod pogojem, da zagotavljajo enakovredno zaščito.

(10)

Ta sklep ne zavezuje držav članic, ki nimajo teritorialnih morij. To velja ne glede na odobritev storitev MCV, ki ne spadajo v področje uporabe tega sklepa, vendar pa lahko to zahteva, da države članice glede plovil njihove nacionalnosti ukrepajo v skladu z zakonodajo EU.

(11)

Države članice si morajo prizadevati, da bosta celotna frekvenčna pasova 900 MHz in 1 800 MHz čim prej na voljo za sisteme, ki v njihovih teritorialnih morjih na podlagi nemotenja in nezaščite zagotavljajo storitve MCV, da se npr. prepreči diskriminacija med imetniki pravic v teh frekvenčnih pasovih. Če nacionalne okoliščine preprečujejo razpoložljivost celotnih frekvenčnih pasov, lahko države članice dajo na voljo manjši del spektra, vendar pa morajo pri tem zagotoviti najmanj 2 MHz spektra v smeri navzgornje povezave in 2 MHz spektra v smeri navzdolnje povezave, ker se tak del spektra šteje za minimalni spekter, potreben za obratovanje storitev MCV.

(12)

Da bi se lahko pogoji iz tega sklepa še naprej uporabljali in ker v okolju radiofrekvenčnega spektra prihaja do hitrih sprememb, bi morale nacionalne uprave, kjer je le mogoče, spremljati radiofrekvenčni spekter, ki ga uporablja oprema za storitve MCV, zato da se ta sklep lahko aktivno revidira. Pri taki reviziji je treba upoštevati tehnološki napredek in preveriti, ali so začetne predpostavke glede izvajanja storitev MCV še vedno ustrezne.

(13)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Odbora za radiofrekvenčni spekter –

1.

„mobilne komunikacije na plovilih (storitve MCV)“ so elektronske komunikacije, opredeljene v členu 2(c) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES (7), ki jih podjetje zagotavlja z namenom, da bi osebam na plovilu omogočilo komunikacijo prek javnih komunikacijskih omrežij z uporabo sistema GSM, ne da se bi pri tem vzpostavila neposredna povezava s kopenskimi mobilnimi omrežji;

2.

„pas 900 MHz“ je pas 880 - 915 MHz v navzgornji povezavi (terminal oddaja, bazna postaja sprejema) in pas 925 - 960 MHz v navzdolnji povezavi (bazna postaja oddaja, terminal sprejema);

3.

„pas 1 800 MHz“ je pas 1 710 - 1 785 MHz v navzgornji povezavi (terminal oddaja, bazna postaja sprejema) in pas 1 805 - 1 880 MHz v navzdolnji povezavi (bazna postaja oddaja, terminal sprejema);

4.

„sistem GSM“ je elektronsko komunikacijsko omrežje, ki izpolnjuje standarde GSM, kot jih je objavil Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI), zlasti EN 301 502 in EN 301 511;

5.

„na podlagi nemotenja in nezaščite“ pomeni, da se drugim radiokomunikacijskim storitvam ne sme povzročati škodljivega motenja in da ni mogoče zahtevati, da se te naprave zaščitijo pred škodljivim motenjem, ki jih povzročajo druge radiokomunikacijske storitve;

6.

„teritorialno morje“ se razume kot teritorialno morje po Konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu;

7.

oddajno-sprejemna bazna postaja na plovilu (bazna postaja na plovilu) je mobilna pikocelica na plovilu, ki v pasu 900 MHz in/ali 1 800 MHz podpira storitve GSM.

(1)

Pobuda i2010, ki predstavlja strateški okvir za evropsko informacijsko družbo, spodbuja odprto in konkurenčno digitalno gospodarstvo v Evropski uniji ter poudarja pomembnost IKT kot gonilnih sil za vključevanje in kakovost življenja ter koristi, ki jih prinaša hiter dostop do informacij in komunikacijskih virov na vseh področjih vsakdanjega življenja.

(2)

Mobilne komunikacije na plovilih (v nadaljnjem besedilu: storitve MCV) se uporabljajo na tovornih in potniških plovilih, ki plujejo v teritorialnih morjih držav članic Evropske unije in mednarodnih vodah, ter pogosto obratujejo na vseevropski ali meddržavni ravni. Sistemi, ki zagotavljajo storitve MCV (v nadaljnjem besedilu: sistemi MCV), naj bi dopolnili obstoječe mobilne storitve pri obratovanju v delih teritorialnih morij držav članic EU, opredeljenih v Konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, ki jih kopenska mobilna omrežja ne pokrivajo.

(3)

Sistem MCV (v nadaljnjem besedilu: namenski sistem MCV) je običajno sestavljen iz ene ali več pikoceličnih baznih postaj (bazna postaja na plovilu), ki zagotavljajo dostop do jedrnega omrežja GSM prek vmesne povezave, npr. satelita. Bazne postaje na plovilih takega sistema omogočajo gostovanje mobilnih terminalov GSM, ki jih imajo potniki in člani posadke.

(4)

Storitve MCV, ki trenutno delujejo komercialno, uporabljajo samo standard GSM, in sicer samo v pasovih 880–915 MHz in 1 710–1 785 MHz za navzgornjo povezavo (terminal oddaja, bazna postaja sprejema) ter 925–960 MHz in 1 805–1 880 MHz za navzdolnjo povezavo (bazna postaja oddaja, terminal sprejema). Vendar bi se lahko v prihodnosti razširile na druge prizemne javne mobilne komunikacijske sisteme, ki delujejo v skladu z drugimi standardi in v drugih frekvenčnih pasovih.

(5)

Delovanje namenskih sistemov MCV je treba ločevati od širokega pokrivanja, ki ga v teritorialnih morjih zagotavljajo kopenska mobilna elektronska komunikacijska omrežja, v tem, da slednje temelji na pravicah operaterjev do vzpostavitve in obratovanja s kopenskimi mobilnimi omrežji.

(6)

Usklajen pristop k ureditvi storitev MCV bi pripomogel k lažjemu zagotavljanju teh storitev po vsej Evropski uniji in s tem prispeval k izpolnjevanju ciljev enotnega trga EU. Poleg tega bi potrošnikom in poslovnim uporabnikom pomagal zagotoviti neprekinjano mobilno povezljivost ter povečal potencial inovativnih pomorskih komunikacijskih storitev.

(7)

Pri odobritvi uporabe spektra za zagotavljanje storitev MCV morajo države članice upoštevati Direktivo 2002/21/ES ter Direktivo 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) (2). Države članice zlasti v skladu s členoma 9(1) in 9(2) Direktive 2002/21/ES poskrbijo za učinkovito upravljanje radijskih frekvenc za elektronske komunikacijske storitve na svojem ozemlju ter pospešujejo usklajevanje uporabe radijskih frekvenc v Skupnosti skladno s potrebo po zagotovitvi njihove dejanske in učinkovite uporabe.

(8)

V skladu z Direktivo 2002/21/ES morajo nacionalni regulativni organi prispevati k razvoju enotnega trga med drugim tako, da odpravijo preostale ovire pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij, pripadajočih naprav in storitev ter elektronskih komunikacijskih storitev na evropski ravni in da spodbujajo graditev in razvoj vseevropskih omrežij, medobratovalnost vseevropskih storitev ter povezljivost med koncema. Prav tako morajo pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij, elektronskih komunikacijskih storitev in pripadajočih naprav ter storitev podpirati konkurenco, med drugim tako, da spodbujajo učinkovito uporabo radijskih frekvenc in številskih virov ter zagotovijo njihovo učinkovito upravljanje.

(9)

V skladu z Direktivo 2002/20/ES se mora za odobritev zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev uporabljati najmanj zahteven sistem izdajanja odobritev, da bi se pospešil razvoj novih elektronskih komunikacijskih storitev ter vseevropskih komunikacijskih omrežij in storitev, ponudnikom storitev in potrošnikom pa omogočilo, da izkoristijo ekonomijo obsega na enotnem trgu.

(10)

V skladu s členom 3(2) Direktive 2002/20/ES lahko velja za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali elektronskih komunikacijskih storitev samo splošna odobritev, ne da bi to posegalo v posebne obveznosti iz člena 6(2) ali v pravice uporabe iz člena 5.

(11)

Na podlagi člena 5(1) Direktive 2002/20/ES naj države članice, če je le mogoče, ne bi pogojevale uporabe radijskih frekvenc z individualnimi pravicami uporabe, zlasti kadar je tveganje škodljivega motenja zanemarljivo, temveč vključijo pogoje za uporabo takih radijskih frekvenc v splošno odobritev.

(12)

Če so tehnični pogoji iz Sklepa Komisije 2010/166/EU (3) izpolnjeni, bo tveganje škodljivega motenja, ki ga povzroča obratovanje storitev MCV, zanemarljivo, zato bi morale države članice za uporabo radijskega spektra za zagotavljanje storitev MCV načeloma podeliti splošne odobritve.

(13)

Trenutno nekatere države članice uporabo spektra za zagotavljanje storitev MCV pogojujejo z individualnimi pravicami. Ta pristop k odobritvi je treba ponovno preučiti, med drugim tudi zaradi vseh izkušenj glede zagotavljanja storitev MCV v teritorialnih morjih držav članic.

(14)

V skladu s členom 1 Direktive 2009/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o spremembi Direktive Sveta 87/372/EGS o frekvenčnih pasovih, ki jih je treba zadržati za usklajeno uvajanje javnih vseevropskih celičnih digitalnih kopenskih mobilnih komunikacij v Skupnosti (4) bi morale države članice preveriti, ali bi se lahko z obstoječo dodelitvijo pasu 900 MHz konkurenčnim mobilnim operaterjem na njihovem ozemlju izkrivljala konkurenca na zadevnih mobilnih trgih ter takšno izkrivljanje v skladu s členom 14 Direktive 2002/20/ES odpraviti. Države članice bi morale, kjer je to primerno, razmisliti o tem, da bi to priložnost izrabile za to, da bi veljavne izključne pravice uporabe, ki so dodeljene operaterjem kopenskih mobilnih omrežij, spremenile tako, da te ne bi izključevale zagotavljanja storitev MCV na zadevnih frekvencah.

(15)

Države članice bi si morale medsebojno in s Komisijo izmenjavati informacije, da se razrešijo morebitna vprašanja glede škodljivega motenja, ki ga povzročajo storitve MCV. Komisija mora obvestiti Odbor za komunikacije in Odbor za radiofrekvenčni spekter, v kolikor bi njuna udeležba lahko olajšala razrešitev tovrstnih vprašanj.

(16)

V skladu z Direktivo 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (5) naj bi države članice zagotovile, da so končnim uporabnikom in potrošnikom na voljo transparentne in najnovejše informacije o veljavnih cenah in tarifah ter o standardnih določilih in pogojih za dostop do javno dostopnih telefonskih storitev in njihovo uporabo. Ta direktiva od držav članic tudi zahteva, da zagotovijo, da imajo potrošniki pri naročanju na storitve, s katerimi se zagotovi priključitev na javno telefonsko omrežje in/ali dostop do tega omrežja, pravico do sklenitve pogodbe s podjetjem ali podjetji, ki take storitve zagotavljajo, v pogodbi pa morajo biti med drugim opredeljeni podrobni podatki o cenah in tarifah ter sredstva, s katerimi se lahko pridobivajo najnovejše informacije o vseh veljavnih tarifah in pristojbinah za vzdrževanje.

(17)

Obratovanje sistemov MCV ne sme posegati v mednarodne sporazume na področju pomorske varnosti in/ali javne varnosti.

(18)

Ureditvene in tehnične elemente skupnega pristopa k odobritvi uporabe spektra za zagotavljanje storitev MCV v Evropski uniji je treba stalno spremljati, da se zagotovi, da so še naprej primerni za doseganje njihovega splošnega namena, tj. preprečiti škodljivo motenje, v kolikor pa tega namena ne bi dosegali, se bodo preučili popravni ukrepi.

(19)

Ukrepi iz tega priporočila so v skladu z mnenjem Odbora za komunikacije –