12.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/1

(1)

Po členu 18(1) in členu 26(1) Uredbe (ES) št. 104/2000 bi bilo treba določiti priporočeno ceno in proizvodno ceno za Skupnost za vsako ribolovno leto, da se določi raven cene za intervencije na trgu za nekatere ribiške proizvode.

(2)

Člen 18(1) Uredbe (ES) št. 104/2000 določa, da se priporočena cena določi za vsak proizvod in skupino proizvodov s seznama v Prilogah I in II k navedeni uredbi.

(3)

Na podlagi trenutno dosegljivih podatkov o cenah zadevnih proizvodov in meril iz člena 18(2) Uredbe (ES) št. 104/2000 bi bilo treba priporočene cene za ribolovno leto 2010 zvišati, ohraniti ali znižati glede na posamezne vrste.

(4)

Člen 26(1) Uredbe (ES) št. 104/2000 določa, da se proizvodna cena za Skupnost določi za proizvode s seznama v Prilogi III k navedeni uredbi. Primerno je določiti proizvodno ceno za Skupnost za enega od teh proizvodov in s pretvorbenimi faktorji iz Uredbe Komisije (ES) št. 802/2006 z dne 30. maja 2006 o določitvi pretvorbenih faktorjev za ribe rodov Thunnus in Euthynnus (2) izračunati proizvodno ceno za Skupnost za druge proizvode.

(5)

Na podlagi meril, opredeljenih v prvi in drugi alinei člena 18(2) in v členu 26(1) Uredbe (ES) št. 104/2000, bi bilo treba proizvodno ceno za Skupnost za ribolovno leto 2010 prilagoditi.

(6)

Zaradi nujnosti zadeve, je potrebno, da se zagotovi izjema od obdobja šestih tednov iz odstavka 1(3) Protokola o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji –

12.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/6

(1)

Komisija je z dopisoma z dne 28. septembra 2000 in 17. oktobra 2000 na podlagi informacij, ki so ji bile na voljo, od italijanskih organov zahtevala pojasnila v zvezi z delno oprostitvijo plačila trošarin za plinsko olje, ki se uporablja v kmetijstvu, v smislu zakonskega odloka št. 268 z dne 30. septembra 2000, ki uvaja nujne ukrepe na področju davkov na dohodek fizičnih oseb in trošarin.

(2)

Italijanski organi so Komisiji poslali zahtevana pojasnila z dopisoma z dne 31. oktobra 2000 in 3. novembra 2000.

(3)

Komisija je po pregledu teh pojasnil z dopisom z dne 20. novembra 2000 od italijanskih organov zahtevala dodatne podatke o oprostitvi plačila trošarine.

(4)

Ker službe Komisije v roku štirih tednov, ki je bil določen v zgoraj navedenem dopisu, niso prejele odgovora, so z dopisom z dne 26. aprila 2001 italijanskim organom poslale opomin s pojasnilom, da bodo, če se italijanski organi ne odzovejo, Komisiji predlagale, naj sprejme odredbo o predložitvi podatkov v smislu člena 10(3) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (1) (ki je postal člen 88).

(5)

Stalno predstavništvo Italije pri Evropski uniji je z dopisom z dne 10. maja 2001 Komisiji poslalo dopolnjene podatke, ki so se zahtevali od italijanskih organov v dopisu z dne 26. aprila 2001.

(6)

Službe Komisije so z dopisom z dne 2. avgusta 2001 na podlagi zgoraj navedenih podatkov napovedale odprtje svežnja dokumentacije o nepriglašeni državni pomoči s številko NN 70/01 ter od italijanskih organov zahtevale nadaljnje podatke.

(7)

Ker v predpisanem roku niso prejele odgovora, so službe Komisije z dopisom z dne 1. julija 2003 italijanskim organom poslale nov opomin, v katerem so jih ponovno obvestile, da bodo, če jim v predpisanem roku štirih tednov ne bodo poslali odgovora, Komisiji predlagale, naj sprejme odredbo o predložitvi podatkov v smislu člena 10(3) Uredbe (ES) št. 659/1999. Predvideni rok za odgovor se je iztekel v začetku avgusta 2003.

(8)

Ker Komisija ob izteku zgoraj navedenega roka ni prejela odgovora, je z odločbo z dne 10. oktobra 2003 (2) od Italije zahtevala, naj ji pošlje vse podatke, ki so bili zahtevani v dopisu z dne 2. avgusta 2001, in pojasnila, da bo, če ne bo prejela odgovora italijanskih organov, začela postopek na podlagi člena 88(2) Pogodbe.

(9)

Ker ni prejela odgovora na odredbo o predložitvi podatkov, je Komisija v dopisu z dne 19. februarja 2004 italijanske organe obvestila o odločitvi o začetku postopka iz člena 88(2) Pogodbe v smislu določb člena 5(5) zakonskega odloka št. 268 z dne 30. septembra 2000 (sveženj C 6/04).

(10)

Odločba Komisije o začetku postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (3). Komisija je pozvala vse zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe glede zadevne sheme pomoči.

(11)

Komisija je od zainteresiranih tretjih strani prejela pripombe o shemah pomoči, te pa je posredovala Italiji z dopisom z dne 27. aprila 2004 in ji ponudila možnost, da poda svoje mnenje o njih.

(12)

Italija o teh pripombah ni podala svojega mnenja, temveč je po odobritvi zahtevanega podaljšanja roka za odgovor ob začetku postopka iz člena 88(2) Pogodbe odgovor v zvezi s tem postopkom poslala z dopisom z dne 21. junija 2004, ki je bil pri Komisiji evidentiran 25. junija 2004.

(13)

Komisija je, potem ko je poslala dopis z dne 19. februarja 2004, v katerem je napovedala začetek postopka iz člena 88(2) Pogodbe v smislu določb člena 5(5) zakonskega odloka št. 268 z dne 30. septembra 2000, prejela podatke, po katerih naj bi bili pridelovalci v rastlinjakih dejansko upravičeni do popolne oprostitve plačila trošarin za plinsko olje, ki se uporablja za ogrevanje rastlinjakov. Komisija je nato s telefaksom z dne 10. junija 2004 od italijanskih organov zahtevala podatke o tej dodatni oprostitvi.

(14)

Stalno predstavništvo Italije pri Evropski uniji je v dopisu z dne 28. julija 2004, ki je bil evidentiran 3. avgusta 2004, Komisiji poslalo odgovor italijanskih organov na navedeni dopis z dne 10. junija 2004. Iz tega odgovora je razvidno, da je bila dodatna oprostitev uvedena na podlagi več predpisov: s členom 24(3) zakona št. 388 z dne 23. decembra 2000, členom 13(3) zakona št. 448 z dne 21. decembra 2001, členom 19(4) zakona št. 289 z dne 27. decembra 2002 in členom 2(4) zakona št. 350 z dne 24. decembra 2003.

(15)

Službe Komisije so se na podlagi teh podatkov odločile za uvedbo novega svežnja za nepriglašene pomoči s številko NN 71/04, da bi preučile združljivost omenjene dodatne oprostitve s skupnim trgom, italijanske organe pa so o tem obvestile z dopisom z dne 4. novembra 2004.

(16)

Komisija je z dopisom z dne 24. januarja 2005 italijansko vlado obvestila o odločitvi o začetku postopka iz člena 88(2) Pogodbe ES glede navedene dodatne oprostitve, ki je bila uvedena s členom 24(3) zakona št. 388 z dne 23. decembra 2000, členom 13(3) zakona št. 448 z dne 21. decembra 2001, členom 19(4) zakona št. 289 z dne 27. decembra 2002 in členom 2(4) zakona št. 350 z dne 24. decembra 2003 (sveženj C 5/05).

(17)

Odločba Komisije o začetku postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (4). Komisija je pozvala vse zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe glede zadevne sheme pomoči.

(18)

Komisija ni prejela zadevnih pripomb od zainteresiranih tretjih strani.

(19)

Stalno predstavništvo Italije pri Evropski uniji je z dopisom z dne 21. februarja 2005, ki je bil evidentiran 22. februarja 2005, Komisiji poslalo odgovor italijanskih organov v zvezi z začetkom postopka iz člena 88(2) Pogodbe glede omenjene dodatne oprostitve.

(20)

Službe Komisije so z dopisom z dne 27. septembra 2007 od italijanskih organov zahtevale dodatne podatke o zadevni pomoči in odgovore v zvezi z začetkom postopka iz člena 88(2) Pogodbe. Italijanske organe so še zlasti zaprosile, naj dodatno utemeljijo, kako se pomoči skladajo z italijanskim davčnim sistemom, in naj preučijo, ali teh pomoči ne bi bilo mogoče upravičiti v smislu pravil Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja, ki se lahko uporabljajo pri dodelitvi pomoči (5). Italijanski organi so imeli en mesec časa za odgovor na zahtevo po dopolnitvi podatkov.

(21)

Ker italijanski organi v predvidenem roku niso poslali odgovora, so jim službe Komisije s telefaksom z dne 15. oktobra 2008 poslale opomin, v katerem so pojasnile, da bodo, če ne bodo prejele odgovora v dodatnem roku enega meseca, Komisiji predlagale, naj sprejme odredbo o predložitvi podatkov v smislu člena 10(3) Uredbe (ES) št. 659/1999.

(22)

Ker Komisija v zahtevanem roku ni prejela odgovora, je z dopisom z dne 5. decembra 2008 (6) Italiji poslala zgoraj navedeno odredbo.

(23)

Stalno predstavništvo Italije pri Evropski uniji je po elektronski pošti z dne 5. februarja 2009, ki je bila evidentirana 9. februarja 2009, Komisiji poslalo odgovor italijanskih organov na navedeno odredbo.

(24)

Italijanski organi so po sestanku s službami Komisije z dne 21. aprila 2009 omenjenim službam 19. maja 2009 poslali nov dopis prek Stalnega predstavništva Italije pri Evropski uniji.

(25)

Člen 5(5) zakonskega odloka št. 268 z dne 30. septembra 2000 določa, da se v obdobju od 3. oktobra do 31. decembra 2000 za plinsko olje, ki se uporablja za ogrevanje rastlinjakov, uporabljajo trošarine v višini 5 % davčne stopnje, določene za plinsko olje, ki se uporablja kot gorivo.

(26)

Člen 6(1) istega zakonskega odloka določa, da v istem obdobju stopnje trošarin za plinsko olje v kmetijstvu ustrezajo 22-odstotnemu deležu stopnje, ki se uporablja za plinsko olje kot gorivo, trošarine za bencin pa znašajo 49 % od običajne stopnje.

(27)

Člen 24(3) zakonskega odloka št. 388 z dne 23. decembra 2000, člen 13(3) zakona št. 448 z dne 21. decembra 2001, člen 19(4) zakona št. 289 z dne 27. decembra 2002 in člen 2(4) zakona št. 350 z dne 24. decembra 2003 določajo popolno oprostitev plačila trošarin za plinsko olje, ki se uporablja za ogrevanje rastlinjakov v Italiji. Ta oprostitev velja za naslednja obdobja: od 1. januarja do 30. junija 2001, vse leto 2002, vse leto 2003 in vse leto 2004.

(28)

Komisija je začela postopek iz člena 88(2) Pogodbe v zvezi z določbami iz člena 5(5) zakonskega odloka št. 268 z dne 30. septembra 2000, ker je dvomila o združljivosti oprostitve plačila trošarin za dodatnih 17 odstotnih točk, odobrene pridelovalcem, ki so za ogrevanje rastlinjakov uporabljali plinsko olje, v primerjavi z drugimi delavci v kmetijstvu, s skupnim trgom. Ti dvomi izhajajo iz dejstva, da italijanski organi kljub sprejetju odredbe o predložitvi podatkov niso predložili dokazil o dopustnosti oprostitev na podlagi pravil o konkurenci (niso poslali niti odgovora na odredbo). Dvome je še dodatno podkrepilo sporno dovoljenje oprostitev plačila trošarin v smislu določb Direktive Sveta 92/81/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uskladitvi trošarinskih struktur za mineralna olja (7) in direktive, ki jo je razveljavila, oziroma Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (8).

(29)

Italijanski organi so v dopisu z dne 21. junija 2004 navedli, da oprostitve plačila trošarine ni bilo mogoče obravnavati kot državno pomoč, ampak v okviru člena 8(2)(f) in člena 15(3) direktiv 92/81/EGS oziroma 2003/96/ES. Po njihovem mnenju pridelki v rastlinjakih spadajo na področje „pridelkov v kmetijstvu in vrtnarstvu“, za katere predpisi Skupnosti državam članicam dovoljujejo uporabo delnih ali popolnih oprostitev plačila trošarin, zato oprostitev plačila trošarin za pridelke v rastlinjakih ne povzroča nikakršne diskriminacije zaradi diferenciacije oprostitev v kmetijstvu in vrtnarstvu, ker imajo vsi proizvajalci popolno svobodo izbire med pridelovanjem na prostem ali v rastlinjakih.

(30)

Po mnenju italijanskih organov je sporna shema izrazito davčne narave in bi jo bilo treba ocenjevati s tega vidika, da bi omogočili celovitejšo analizo, ki bi zajela vse države Unije, in tako preprečili, da bi preučevanje posameznega primera kake države zunaj tega okvira povzročilo spremembo načela enakih konkurenčnih pogojev med državami članicami. Zato so se italijanski organi sklicevali na politični dogovor, ki sta ga sprejela Svet in Komisija na zasedanju Sveta ECOFIN dne 19. marca 2003, na podlagi katerega odstopanja od splošne davčne sheme ali diferenciacija v okviru te, ki jih upravičujejo narava ali splošne značilnosti davčne sheme, ne vključujejo državnih pomoči.

(31)

Italijanski organi so v sklepu dodali, da na podlagi ocen in razpoložljivih podatkov predvidena shema „ni škodljiva za pravilno delovanje notranjega trga in ne povzroča izkrivljanja konkurence“ (navedeno v uvodni izjavi 24 Direktive 2003/96/ES).

(32)

Komisija je v dopisu z dne 19. aprila 2004, ki je bil evidentiran 21. aprila 2004, prejela pripombe ene od tretjih strani po začetku postopka iz člena 88(2) Pogodbe.

(33)

Tretja stran v dopisu opisuje ranljivost trga, na katerem posluje, in težave v zvezi z zvišanjem cene goriv, ki se lahko uporabljajo za ogrevanje rastlinjakov. Če bi se Komisija izrekla proti zadevni oprostitvi, bi morala po mnenju tretje strani mnoga podjetja ustaviti ali zmanjšati porabo goriva za ogrevanje rastlinjakov, s posledičnim zmanjšanjem kakovosti njihovih proizvodov. Poleg tega so po besedah tretje strani cene goriv za ogrevanje, ki jih uporabljajo v Belgiji in na Nizozemskem (metan in kurilno olje), od 20 % do 40 % nižje od cene plinskega olja za kmetijstvo v Italiji, zato zadevna oprostitev ne bi povzročala nikakršnega izkrivljanja konkurence. Končno je tudi po besedah tretje strani vse več podjetij na tem področju, ki za ogrevanje rastlinjakov uporabljajo metan.

(34)

Komisija je drugi postopek iz člena 88(2) Pogodbe začela, ko je prejela podatke, ki kažejo, da je bila oprostitev plačila trošarine, do katere so bili upravičeni pridelovalci v rastlinjakih, v resnici znatno višja od tiste, ki je bila ugotovljena pri prvem postopku. Dvomi, izraženi v okviru prvega postopka, ki jih je bilo med drugim mogoče pripisati dejstvu, da italijanski organi niso odgovorili na odredbo o predložitvi podatkov, so bili podkrepljeni z odzivom teh organov na prvi začetek postopka. V bistvu so dvomi, ki jih je Komisija izrazila v zvezi z začetkom drugega postopka, temeljili na naslednjih trditvah:

(35)

Italijanski organi so v dopisu z dne 21. februarja 2005 zlasti trdili, da se je drugi postopek nanašal na vsebinsko enaka vprašanja kot prvi in da so bile še vedno veljavne pripombe, ki so jih navedli v odgovoru na prvi postopek. Poleg tega so odgovor dopolnili z naslednjimi trditvami:

(36)

V dopisu z dne 5. februarja 2009 so italijanski organi znova odprli vprašanje združljivosti pomoči z določbami Direktive 92/81/EGS, ki po njihovem mnenju vprašanja združljivosti oprostitev ali nižje stopnje trošarin s predpisi o konkurenci ne opredeljuje dovolj jasno.

(37)

Da bi pojasnili svoj položaj, se sklicujejo na člen 8 Direktive, ki določa, da „brez poseganja v druge določbe Skupnosti lahko države članice uporabijo popolno ali delno oprostitev ali nižjo trošarinsko stopnjo za mineralna olja in druge izdelke, ki so uporabljeni […] pod davčnim nadzorom […] izključno pri kmetijskih in hortikulturnih delih ter v gozdarstvu...“.

(38)

Italijanski organi menijo, da izraz „brez poseganja“, ki se uporablja v tem členu, ne predpisuje obveznega upoštevanja evropskih predpisov o konkurenci, kot to določa člen 26 Direktive 2003/96/ES. Trdijo še, da zakonodajalec Skupnosti ne bi imel razloga za bolj nedvoumno formulacijo v členu 26 Direktive 2003/96/ES, če bi ti direktivi predvidevali enako obveznost. Sklep italijanskih organov je torej, da bi lahko države članice ob upoštevanju določb člena 8 Direktive 92/81/EGS zakonito uporabljale oprostitev ali nižje stopnje trošarin v vrtnarstvu.

(39)

Italijanski organi še poudarjajo, da uporaba Direktive 92/81/EGS in torej tudi Direktive 2003/96/ES dejansko povzroča izkrivljanje konkurence na trgu, saj predvidene oprostitve in nižje stopnje trošarin postavljajo v boljši položaj države članice, ki imajo več gospodarskih virov in torej lahko enako uporabljajo nižje trošarinske stopnje v celotnem kmetijskem sektorju. Zaradi omejenih virov se je Italija odločila ukrepati izključno v korist pridelovalcev v rastlinjakih, saj so bili ukrepi oprostitve ali znižanja trošarin sprejeti zaradi krize, ki jo je povzročila rast cen proizvodov za ogrevanje. Italijanski organi v zvezi s tem pripominjajo, da poseganje v izbiro prioritet, ki jo opravi neka država članica, ni v pristojnosti Komisije.

(40)

Italijanski organi glede možne uporabe Smernic Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja (glej uvodno oizjavo 20 te obrazložitve) trdijo, da so odobrene nižje trošarinske stopnje v skladu z določbami teh smernic in bi zato zanje lahko veljala tu predvidena odstopanja, saj menijo, da gre za veljavne davke v smislu točke 51.2 Smernic. Ta točka določa, da se, ko gre za veljavne davke, pomoč za opravljanje dejavnosti, povezana z znižanjem ali oprostitvijo, lahko odobri, če sta hkrati izpolnjena dva pogoja:

(41)

Po mnenju italijanskih organov se trošarine za goriva, ki se uporabljajo v kmetijstvu, zlasti za plin za ogrevanje, lahko obravnavajo kot okoljski davki (ekološki davki) in imajo pozitiven vpliv na okolje, saj proizvajalce spodbujajo k zmanjšanju porabe goriv.

(42)

Italijanski organi se zlasti glede točke 51.2(b) Smernic, na podlagi katere so bila sprejeta odstopanja za podjetja, ko je bil sprejet davek, sklicujejo na Odločbo Komisije C(2005) 4436 z dne 7. decembra 2005. V skladu s to odločbo „zadevne trošarine od začetka morebiti niso imele izrecnega okoljskega namena in o oprostitvah se je odločalo […] mnogo pred začetkom uporabe smernic za okoljsko pomoč iz leta 2001. Zato se lahko šteje, da je bilo o oprostitvah odločeno v času sprejetja trošarine. Posledično se lahko v skladu s točko 51.2 Smernic določbe iz točke 51.1 uporabljajo za oprostitve, ki se presojajo v tej odločbi“. Italijanski organi dodajajo, da je bilo znižanje trošarin sprejeto po spremembi gospodarskih razmer (zlasti zaradi eksponentnega zvišanja cene nafte), te so pridelovalce v rastlinjakih postavile v posebej občutljiv konkurenčen položaj v primerjavi s pridelovalci na prostem in zaradi teh so oblasti v drugih državah sprejele ukrepe za pomoč pridelovalcem v rastlinjakih in v ribištvu. Omenjeni organi navajajo, da se je cena plinskega olja za ogrevanje v upoštevanem obdobju gibala, kakor sledi: +37 % v obdobju 1999–2000, +26 % v obdobju 1999–2001 in +26 % v obdobju 1999–2002. Struktura cen pa je bila naslednja (v EUR/liter kot letno povprečje):

(43)

Italijanski organi po drugi strani poudarjajo, da uporaba točke 51 Smernic podjetjem v vsakem primeru nalaga plačilo dela davka. Ukrep, ki ga je sprejela Italija, je po njihovem mnenju lahko združljiv, če upravičenci plačajo najnižji znesek, ki je določen na ravni Skupnosti (ta najnižji znesek je bil po besedah istih organov 13 EUR/1 000 kg v obdobju 2000–2003 in pozneje 21 EUR/1 000 kg).

(44)

Končno, kar zadeva celoten znesek odobrenih pomoči, italijanski organi navajajo, da številke v različnih finančnih zakonih temeljijo na predvideni porabi goriv za ogrevanje in jih je treba upoštevati kot izpad prihodkov, ne pa kot zagotavljanje finančnih virov. Po njihovem mnenju je težko količinsko določiti prednost, ki jo je doslej pridobil vsak pridelovalec, saj je vodenje sistema davkov zaupano deželam, pokrajinam ali celo občinam. Številke bodo poslane takoj, ko bodo na voljo.

(45)

V tem dopisu italijanski organi poudarjajo zlasti, da so trošarine veljavni davki in so zato zanje mogoča odstopanja na podlagi določb Smernic o državni pomoči za varstvo okolja iz razlogov, ki so bili navedeni že v uvodni izjavi 42.

(46)

Tej trditvi sledi posodobljena različica tabele iz uvodne izjave 42 (stolpec z davki je razdeljen med trošarine in DDV). Na podlagi nove tabele je bila v upoštevanem obdobju struktura cen naslednja (tokrat so podatki izraženi v EUR/1 000 l):

(47)

Italijanski organi poudarjajo, da med letoma 1999 in 2004 prodajne cene plinskega olja za ogrevanje niso nehale rasti, če se izključi manjše znižanje med letoma 2000 in 2001. Zato se ponovijo trditve, ki so bile predstavljene že v uvodnih izjavah 42 in 43.

(48)

Kar zadeva upravičenost ukrepa ob upoštevanju italijanskega davčnega sistema, italijanski organi pojasnjujejo, da so v Italiji količine goriva, ki so oproščene plačila, porazdeljene na podlagi površin, kakovosti pridelkov in opremljenosti s kmetijskimi stroji, ki se dejansko uporabljajo. Zato lahko menimo, da je oprostitev izračunana glede na vrsto dejavnosti, ki se opravlja, in, če gre za pridelke v rastlinjakih, sorazmerno, kajti ta vrsta pridelkov je popolnoma odvisna od plinskega olja in so zanjo značilni čisto drugačni pogoji pridelovanja od tistih na prostem. Poleg tega oprostitev ne velja le za en pridelek, ker se uporablja za vse pridelke v rastlinjakih, poleg tega pridelovanje v rastlinjakih lahko štejemo za razširjeno prakso v celotnem kmetijskem sektorju.

(49)

V bolj splošnem smislu uporabe člena 87(1) Pogodbe italijanski organi menijo, da ni pogojev iz navedenega odstavka, saj oprostitve niso selektivne ne izkrivljajo konkurenco.

(50)

Glede selektivnosti se sklicujejo na sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi T-233/04 (9). V presoji (točka 86) je Sodišče določilo: „Za namene uporabe člena 87 ES je brez pomena, da se položaj domnevnega upravičenca ukrepa izboljša ali poslabša v primerjavi s položajem, ki ga je imel po prej veljavnem pravu, ali nasprotno, se ne spremeni s potekom časa. Treba je zgolj določiti, ali, v okviru danega pravnega reda, državni ukrep lahko daje prednost ‚posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga‘ v smislu člena 87(1) ES glede na ostala podjetja, ki so v primerljivem dejanskem in pravnem položaju glede cilja zadevnega ukrepa“

(51)

Oprostitev za plinsko olje, ki se uporablja v zavarovanem okolju, v katerem poteka pridelava kmetijskih pridelkov, po mnenju italijanskih organov ne ustvarja razlik med podjetji, ki so v primerljivem dejanskem in pravnem položaju, niti med pridelki, saj so vsa podjetja neodvisno od pridelanega blaga upravičena do oprostitve, če se za pridelovanje v rastlinjakih oskrbujejo s plinskim oljem.

(52)

Kar zadeva možnost izkrivljanja konkurence, se italijanski organi sklicujejo na Odločbo Komisije C(2008) 1105, ki v uvodni izjavi 43 določa: „Popolne in delne oprostitve na podlagi člena 8(2) Direktive 92/81/EGS poskušajo doseči iste cilje kot ukrepi iz Direktive 2003/96/ES, le v manjšem obsegu, tako da smiselno lahko sklepamo, da ne bi smele neopravičeno izkrivljati konkurence.“

(53)

Italijanski organi dodajajo še, da Komisija v točki 32 iste odločbe meni, da tovrstni ukrepi, ki so povezani z gorivi za uporabo v primarni kmetijski proizvodnji, ne nezakonito izkrivljajo konkurence zaradi majhnih razsežnosti kmetijskih podjetij v Evropski uniji (čez 60 % podjetij ima manj kot 5 hektarov obdelanih kmetijskih površin). Na podlagi te ugotovitve poudarjajo, da bi zadevne oprostitve na podlagi navedenega merila velikosti težko izkrivljale konkurenco, saj ima približno 80 % italijanskih kmetijskih podjetij manj kot 5 ha obdelane kmetijske površine.

(54)

Druga trditev italijanskih organov je, da je količina plinskega olja, ki se lahko nameni ogrevanju 1 m3 rastlinjaka, le 2 litra. Poleg tega je na podlagi študije Enama (državnega zavoda za kmetijsko mehanizacijo) o porabi plinskega olja v 14 od 20 italijanskih dežel delež plinskega olja, ki se uporablja v rastlinjakih (167 436 001 litrov), pomenil le 11,77 % porabe plinskega olja v kmetijstvu v letu 2002 in 10,67 % v letu 2003.

(55)

Po predložitvi teh pojasnil v podporo svoji trditvi, da zadevne oprostitve niso oblika državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES, italijanski organi potrjujejo enakovredno naravo oprostitev in vztrajajo, da bi bili do njih lahko upravičeni vsi kmetijski pridelovalci, če bi se ukvarjali s pridelavo v rastlinjakih. Poudarjajo še, da načela nediskriminacije ni mogoče uporabljati za nazaj zaradi legitimnih pričakovanj in pravne varnosti.

(56)

Ta odločba se nanaša na razliko med oprostitvami od plačila trošarin za plinsko olje, ki se uporablja za ogrevanje rastlinjakov na eni strani, in oprostitvami od plačila trošarin za plinsko olje, ki se uporablja kot pogonsko gorivo na drugi strani.

(57)

Ob upoštevanju utemeljitev, ki so jih italijanski organi predložili v odgovorih na obvestila o začetku postopka, je treba preučiti zlasti, ali shemo sestavljajo oblike državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(58)

V skladu s členom 87(1) Pogodbe je pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, če prizadene trgovino med državami članicami.

(59)

Obravnavana shema ustreza tej definiciji, ne le, ker se financira iz državnih sredstev (s tem, ko država odobri oprostitve od plačila trošarin, se odpove določenim sredstvom, ki bi jih sicer lahko izterjala), temveč tudi, ker daje prednost posameznim podjetjem (podjetjem v kmetijstvu in v okviru tega podjetjem, ki se ukvarjajo s pridelavo v rastlinjakih) in lahko prizadene trgovino ter izkrivlja konkurenco zaradi položaja Italije pri pridelavi v rastlinjakih (v letih 2000 in 2003 je bila na primer Italija na drugem mestu med državami pridelovalkami v Uniji glede na površino rastlinjakov, namenjeno pridelavi svežih vrtnin; v letih 2000 in 2001 je bila Italija prva pridelovalka vrtnin v Uniji in končno, v obdobju, na katerega se nanašajo postopki, ki še niso končani, je bila Italija druga evropska država glede na površino, namenjeno pridelavi v rastlinjakih).

(60)

Italijanski organi so med preučevanjem dokumentacije navedli več trditev v zagovor svojemu stališču, na podlagi katerega shema ne vsebuje oblik državne pomoči:

(61)

Treba je zlasti poudariti, da noben politični dogovor ne more spremeniti koncepta pomoči, ki je objektivno opredeljen v Pogodbi.

(62)

Kar zadeva utemeljitev, na podlagi katere naj bi bile oprostitve upravičene zaradi narave ali splošnih značilnosti davčnega sistema, Komisija meni, da posebne oprostitve plačila trošarin, omejene na določene pridelke (v danem primeru so bili pridelki v rastlinjakih upravičeni do večjih oprostitev v primerjavi s pridelki na prostem), ne morejo biti upravičene zaradi narave in logike davčnega sistema, ko pravo Skupnosti od držav članic načeloma zahteva, da morajo nalagati trošarinske stopnje (10). Enaka utemeljitev velja, kadar pravo Skupnosti ne predpisuje odobritve takih oprostitev. Utemeljitev, na podlagi katere oprostitve veljajo za vse pridelke v rastlinjakih, v danem primeru ni primerna, saj so bile celotne kmetijske panoge upravičene do nižjih oprostitev od tistih, ki so bile odobrene pridelovalcem v rastlinjakih, in če se oproščene količine goriva razdelijo na podlagi dejavnosti, je logika davčnega sistema po trditvah italijanskih organov narekovala, da bi morala biti oprostitev enaka za vse dejavnosti, ki temeljijo na uporabi plinskega olja.

(63)

Vprašanje selektivnosti je bilo obravnavano že v uvodni izjavi 58 te obrazložitve. Kar zadeva sklicevanje na sodbo v zadevi T 233-04 ter ob upoštevanju uvodnih izjav 25 in 26 Komisija ugotavlja, da so, če so pridelovalci, ki uporabljajo plinsko olje v kmetijstvu, res bili oproščeni plačila davka, lahko pridelovalci v rastlinjakih vendarle uživali precej večje oprostitve. Vsi pridelovalci so bili dejansko v enakem položaju, ker so pri pridelavi uporabljali plinsko olje in so bili zato enako zajeti v cilju ukrepa (zmanjšanje vplivov rasti cen naftnih proizvodov) ne glede na svoj pravni status. Dejstvo, da so v enakem položaju nekateri uživali večje oprostitve od drugih, dokazuje, da shema vsebuje element selektivnosti.

(64)

Komisija zavrača trditve italijanskih organov, kar zadeva utemeljitev, da shema ni škodljiva za pravilno delovanje trga in ne povzroča izkrivljanja konkurence. Dejansko:

(65)

Italijanski organi so v odgovoru na začetek prvega postopka trdili še, da omenjene pomoči niso državne pomoči, temveč jih je treba obravnavati na podlagi določb direktiv 92/81/EGS in 2003/96/ES. To so ugotovili na podlagi trditve, da je državna pomoč izključena iz preprostega razloga, ker neka evropska direktiva predvideva možnost, da se odobri oprostitev davkov. Ta trditev je bila poudarjena v odgovoru na odredbo o predložitvi podatkov, ki jim je bila poslana.

(66)

Komisija se ne more strinjati s to trditvijo. V Direktivi 92/81/EGS je v šesti uvodni izjavi res pojasnjeno, da je državam članicam primerno dovoliti, da (...) lahko po svoji izbiri uporabijo druge oprostitve […], če to ne povzroči izkrivljanja konkurence. Člen 8(2) iste direktive poleg tega določa, da lahko države članice uporabijo popolne ali delne oprostitve „brez poseganja v druge določbe Skupnosti“. Ob sklicevanju na tveganje glede izkrivljanja konkurence Direktiva 92/81/EGS ne izključuje možnosti, da so oprostitve lahko državne pomoči. Omeniti je treba, da so pristojnosti v zvezi z državnimi pomočmi Komisiji dodeljene neposredno po Pogodbi in da te pristojnosti ne morejo biti omejene z direktivo, katere namen je uskladitev davkov na evropski ravni.

(67)

Poleg tega je v 15. in 24. uvodni izjavi Direktive 2003/96/ES navedeno, da morajo biti ukrepi za uporabo diferenciranih nacionalnih davčnih stopenj v skladu s predpisi notranjega trga in konkurence, da ne pride do izkrivljanja konkurence. Obvezno uporabo pravil o konkurenci potrjuje tudi člen 26 iste direktive, ki opozarja, da zadevni ukrepi lahko pomenijo državno pomoč in jih je v teh primerih treba sporočiti Komisiji na podlagi člena 88(3) Pogodbe ES. Zgoraj navedeni člen izrecno določa, da informacije, ki se sporočijo Komisiji na podlagi te direktive, držav članic ne razbremenjujejo obveznosti uradnega obveščanja iz člena 88(3) Pogodbe.

(68)

Nenazadnje italijanski organi trdijo (glej uvodno izjavo 39 te obrazložitve), da uporaba oprostitev izkrivlja konkurenco, kar je značilen element državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe.

(69)

Z upoštevanjem vseh teh ugotovitev Komisija ugotavlja, da oprostitve plačila trošarin, ki se uporabljajo v okviru obravnavane sheme, pomenijo državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe.

(70)

Kljub temu so v primerih, navedenih v členu 87(2) in (3) Pogodbe, nekateri ukrepi izjemoma združljivi s skupnim trgom.

(71)

Odstopanja, navedena v členu 87(2) Pogodbe o socialni pomoči, dodeljeni posameznim potrošnikom, pomoči za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali izjemni dogodki, in pomoči, dodeljeni gospodarstvu nekaterih območij Zvezne republike Nemčije, se ne uporabljajo v danem primeru, ne glede na upravičence sheme.

(72)

Komisija meni, da se odstopanja, predvidena v členu 87(3)(a) Pogodbe glede razvoja nekaterih območij, ne uporabljajo za obravnavano shemo, ker ta ne vsebuje pomoči za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven izjemno nizka ali je podzaposlenost velika.

(73)

Kar zadeva odstopanje od člena 87(3)(b) Pogodbe, zadostuje ugotovitev, da obravnavana davčna shema ni pomemben projekt skupnega evropskega interesa in ni namenjena za odpravljanje resne motnje v italijanskem gospodarstvu. Poleg tega pomoč ni namenjena niti za pospeševanje kulture in ohranjanje kulturne dediščine v smislu odstopanja na podlagi člena 87(3)(d) Pogodbe.

(74)

Posledično je edino odstopanje, na katero se je mogoče sklicevati, tisto iz člena 87(3)(c) Pogodbe, na podlagi katerega se za združljivo s skupnim trgom lahko šteje pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(75)

Glede na to, da pomoči iz obravnavane sheme niso priglašene, je treba njihovo združljivost s skupnim trgom analizirati ob upoštevanju pravil o državni pomoči, ki so veljala v času njene odobritve, kot je navedeno v Sporočilu Komisije o določitvi pravil, ki se uporabljajo za oceno nezakonite državne pomoči (12).

(76)

Če drži, da so na podlagi uvodne izjave 172 novih Smernic Skupnosti o državni pomoči v kmetijskem in gozdarskem sektorju 2007–2013 (13), v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe, s skupnim trgom združljive nekatere nezakonite državne pomoči, odobrene od začetka veljavnosti Direktive 2003/96/ES, to velja le, če izpolnjujejo vse ustrezne določbe te direktive in če se v kmetijstvu ni uporabljala diferencirana obdavčitev. Enako velja za nezakonite državne pomoči, odobrene na podlagi Direktive 92/81/EGS.

(77)

V skladu s členom 1(1) Direktive 92/81/EGS „države članice uvedejo usklajeno trošarino od mineralnih olj v skladu s to direktivo“. V drugem odstavku istega člena je navedeno, da države članice določijo svoje stopnje v skladu z Direktivo Sveta 92/82/EGS z dne 19. oktobra 1992 o približevanju trošarinskih stopenj za mineralna olja (14).

(78)

V členu 5(2) Direktive 92/82/EGS je določena trošarina za plinsko olje 18 ekujev na 1 000 litrov, če se plinsko olje uporablja za statične delovne stroje, za opremo in stroje v gradbeništvu, za nizke gradnje in za javna dela ali za vozila, ki niso namenjena uporabi na javnih cestah ali ki nimajo dovoljenja za pretežno uporabo na javnih cestah.

(79)

V členu 2(2) Direktive 92/81/EGS je navedeno, da so „mineralna olja, razen tistih, za katera je višina trošarine določena v Direktivi 92/82/EGS o trošarinah, zavezana plačilu trošarine, če so namenjena uporabi, dana v prodajo ali uporabljena kot gorivo za ogrevanje ali pogonsko gorivo. Trošarinska stopnja se določi glede na uporabo, po stopnji enakovrednega goriva za ogrevanje ali za pogonsko gorivo“ (znesek 13 eurov, ki so ga navedli italijanski organi v skladu z zgoraj navedeno uvodno izjavo 43, je trošarina po stopnji enakovrednega goriva za ogrevanje ali za pogonsko gorivo oziroma z drugimi besedami trošarina za težko kurilno olje, ki na podlagi člena 6 iste direktive znaša 13 eurov za 1 000 kg).

(80)

Vendar člen 8(2) Direktive 92/81/EGS navaja, da „brez poseganja v druge določbe Skupnosti lahko države članice uporabijo popolne ali delne oprostitve ali nižje trošarinske stopnje za mineralna olja, ki se porabijo pod davčnim nadzorom […] izključno pri kmetijskih in hortikulturnih delih ter v gozdarstvu in notranjem ribištvu“.

(81)

V skladu z Direktivo 2003/96/ES, ki se uporablja od 1. januarja 2004 (15), je določena najnižja trošarinska stopnja za plinsko olje za ogrevanje 21 EUR za 1 000 l (člen 9 v kombinaciji s tabelo C Priloge I k tej direktivi). Poleg tega ta direktiva v členu 15(3) vsebuje določbo, ki je enaka tisti iz člena 8(2) Direktive 92/81/EGS, v skladu s katerim „države članice lahko uporabijo nižjo raven obdavčitve, vključno s stopnjo nič, za energente in električno energijo, ki se uporabljajo pri kmetijskih, vrtnarskih ali ribogojniških dejavnostih ter v gozdarstvu“.

(82)

V skladu z zgoraj navedenima direktivama je tako bilo mogoče odobriti popolne oprostitve plačila trošarine. Vendar obravnavana shema pomoči ne more biti razglašena za združljivo s skupnim trgom ob upoštevanju točke 172 Smernic Skupnosti o državni pomoči v kmetijskem in gozdarskem sektorju 2007–2013 (16), saj uvaja diferencirano oprostitev plačila trošarin, ki daje prednost nekaterim kmetijskim podjetjem.

(83)

V celotnem obdobje, ki je predmet obravnave obeh postopkov v zvezi z oprostitvami plačila trošarin (od 3. oktobra 2000 do 31. decembra 2004 – glej uvodni izjavi 25 in 27) so se za državne pomoči uporabljala pravila iz kmetijskih smernic za pomoči v kmetijskem sektorju (17) (v nadaljevanju „kmetijske smernice za leto 2000“).

(84)

Komisija ugotavlja, da pomoči, če upoštevamo njihovo naravo (popolne oprostitve plačila trošarin), pomenijo enostranske državne pomoči, ki so namenjene le izboljšanju finančnega položaja pridelovalcev, ne da bi kakor koli prispevale k razvoju sektorja. Ta ugotovitev je podkrepljena z dejstvom, da italijanski organi v predloženih dodatnih podatkih pojasnjujejo, da je dodelitev pomoči posledica rasti cen naftnih proizvodov (glej uvodno izjavo 39 te obrazložitve).

(85)

V skladu s točko 3.5 kmetijskih smernic za leto 2000 ta oblika pomoči spada med pomoči za tekoče poslovanje, ki niso združljive s skupnim trgom.

(86)

V kmetijskih smernicah za leto 2000 pa je v točki 5.5 dovoljena izjema od določb zgoraj navedene točke 3.5 za pomoči za tekoče poslovanje, namenjene varstvu okolja.

(87)

Zlasti točka 5.5.4 kmetijskih smernic za leto 2000 se nanaša na poseben primer delne ali popolne oprostitve okoljskih dajatev. Komisija je v tej točki smernic, potem ko je izrazila določene zadržke, zatrdila, da se tovrstna pomoč lahko dovoli, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(88)

V obravnavanem primeru Komisija ugotavlja, da pomoči niso upadajoče, ker je na podlagi raznih členov finančnih zakonov, ki so predvideli oprostitve plačila trošarine, oprostitev delna do 31. decembra 2000 in nato popolna za vsako od obdobij iz točke 27 te obrazložitve. Poleg tega pomoči niso bile začasne, saj so bile oprostitve, z izjemo drugega polletja leta 2001, dejansko stalne v celotnem upoštevanem obdobju. Italijanski organi so se seveda sklicevali na obstoj konkurenčno občutljivih razmer (glej uvodno izjavo 42 te obrazložitve), toda niso predložili podatkov, ki bi dokazovali izgubo konkurenčnosti. Končno je malo verjetno, da bi shema oprostitev, ki po definiciji znižuje ceno goriva za ogrevanje, upravičence lahko spodbudila k manjši porabi zadevnih proizvodnih sredstev (naj gre za rastlinjake ali širše, za goriva za ogrevanje, če jih štejemo za proizvodna sredstva).

(89)

Obravnavane državne pomoči torej ni mogoče upravičiti izključno na podlagi določb kmetijskih smernic iz leta 2000, ki omogočajo, da se preproste pomoči za tekoče poslovanje lahko štejejo za združljive s skupnim trgom.

(90)

Ob upoštevanju vsega navedenega kmetijske smernice iz leta 2000 v točki 5.6.2 predvidevajo tudi možnost, da se opravi pregled pomoči od primera do primera, ob upoštevanju načel, izraženih v Smernicah skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja.

(91)

Ob upoštevanju obdobja, na katero se nanašata postopka, so pravila o državni pomoči, ki jih je treba upoštevati pri analizi združljivosti obravnavane pomoči, naslednja:

(92)

V skladu z določbami Smernic iz leta 1994 (točka 3.4) lahko Komisija načeloma dovoli odstopanja od prepovedi pomoči za tekoče poslovanje, če ni edini cilj teh pomoči nadomestilo dodatnih stroškov glede na tradicionalno pridelavo, pod pogojem, da so začasne in pretežno upadajoče ter pomenijo spodbudo za zmanjšanje onesnaženja ali hitro uvedbo najučinkovitejših načinov uporabe virov.

(93)

V isti točki 3.4 je navedeno, da je po potrebi mogoč dogovor o začasni oprostitvi plačila novih okoljskih davkov za nadomestitev izgube konkurenčnosti, zlasti na mednarodni ravni. Upoštevati je treba tudi nadomestilo, ki ga morajo zadevna podjetja prispevati zaradi zmanjšanja onesnaženosti. Ta določba se uporablja tudi za davčne oprostitve na podlagi prava Skupnosti.

(94)

Poleg dejstva, da pomoči niso ne začasne ne upadajoče in ne vsebujejo nikakršne spodbude, kot je pokazala analiza, opravljena na podlagi točke 5.5.4 kmetijskih Smernic iz leta 2000, Komisija ugotavlja, da v podatkih, ki so ji na voljo, ni ničesar, kar bi dokazovalo, da so pomoči strogo omejene na nadomestitev previsoke cene pridelave glede na tradicionalno pridelavo. Pomoči torej ne izpolnjujejo pogojev iz uvodne izjave 92 te obrazložitve, na podlagi katerih bi jih lahko šteli za združljive s skupnim trgom.

(95)

Poleg tega v obravnavanem primeru niso pomembni pogoji iz uvodne izjave 93 te obrazložitve, saj se pomoči ne nanašajo na nove davke (trošarine so obstajale pred obdobjem, na katero se nanašata postopka: na primer člen 24(3) zakona št. 388 z dne 23. decembra 2000, ki uvaja popolno oprostitev trošarin za obdobje od 1. januarja do 30. junija 2001, se sklicuje na zakon št. 662 iz leta 1996, ki je že obravnaval trošarine in je navajal zakonski odlok št. 504/1995, v katerem je enotno besedilo zakonskih določb v zvezi z davki na proizvodnjo in na potrošnjo). Komisija v zvezi s tem opozarja, da italijanski organi niso oporekali naravi „prej veljavnih davkov“ za obravnavane prispevke. Poleg tega niso nikoli trdili, da so bili omenjeni davki uvedeni nedavno (glej uvodni izjavi 40 in 45 te obrazložitve).

(96)

Teh pomoči torej ni mogoče razglasiti za združljive s skupnim trgom na podlagi določb Smernic iz leta 1994.

(97)

Smernice iz leta 2001 uvajajo razliko med novimi (točka 51.1) in prej veljavnimi davki (točki 51.2 in 52).

(98)

Komisija ugotavlja, da je treba trošarine, ki so predmet oprostitev, v obdobju obravnave šteti kot prej veljavne davke, ker se je, poleg ugotovitev iz uvodne izjave 95, o oprostitvah odločalo leto za letom v različnih finančnih zakonih, in ne v katerem koli zakonu s samodejnimi oprostitvami v katerem koli trenutku upoštevanega obdobja. Poleg tega italijanski organi kot je Komisija opozorila v uvodni izjavi 95 te obrazložitve, niso oporekali naravi „prej veljavnih davkov“ za obravnavane davke in niso nikoli trdili, da so bili ti uveljavljeni nedavno.

(99)

V točki 51.2 Smernic iz leta 2001, kot je navedeno v uvodni izjavi 40 te obrazložitve, je predvidena možnost, da se prej veljavnim davkom doda pogoje za odobritev, ki se lahko uporabljajo za nove davke, navedene v točki 51.1, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(100)

Komisija lahko priznava, da lahko davek, kot je trošarina za plinsko olje za ogrevanje, katerega učinek je zvišanje cene plinskega olja, uporabnike prisili k manjši porabi plinskega olja, kar ima ugodne posledice v smislu varstva okolja. Vendar so bile te oprostitve določene leto za letom, celo s prekinitvijo med 1. julijem in 31. decembrom 2001 (glej uvodno izjavo 27 te obrazložitve) in italijanski organi niso niti dokazali niti kadar koli trdili, da so bila ta odstopanja sprejeta, ko je bil sprejet davek. Nasprotno, poudarjali so, da so bila odstopanja sprejeta zaradi preprečevanja učinkov čisto konjunkturnega pojava, to je rast cen pogonskih goriv in goriv za ogrevanje.

(101)

Utemeljitve italijanskih organov, da bi Komisija morala svojo analizo opraviti, kot če bi bile oprostitve sprejete, ko je bil sprejet davek, ni mogoče sprejeti. Organi se res sklicujejo na Odločbo Komisije C(2005) 4436 (glej uvodno izjavo 42 te obrazložitve). Komisija je v tej odločbi (glej zlasti člen 74 te odločbe) svoje ugotovitve izpeljala iz dejstva, da so bile oprostitve že sprejete, preden so začele veljati Smernice o državni pomoči za varstvo okolja iz leta 2001. Vendar je v obravnavanem primeru treba ugotoviti, da so bile prve oprostitve sprejete oktobra 2000, oziroma tik preden so začele veljati zgoraj navedene smernice. Poudariti je treba, da italijanski organi niso nikoli uveljavili prej odobrenih oprostitev.

(102)

Po drugi strani, v zvezi z drugim od pogojev iz druge alinee točke 51.2 Smernic iz leta 2001, italijanski organi niso nikoli predložili dokazil o znatni spremembi gospodarskih pogojev, ki bi podjetja lahko spravili v posebej težek konkurenčni položaj (glej uvodno izjavo 88 te obrazložitve), niti dokaza, da znesek oprostitve ni presegel zvišanja bremen v zvezi s spremembo gospodarskih pogojev. Zlasti kar zadeva vprašanje konkurenčnega položaja, podatki v tabelah v uvodnih izjavah 42 in 46 te obrazložitve ne nudijo nobenih primerjalnih podatkov in tako ne dopuščajo, da bi opazili kakršno koli poslabšanje konkurenčnega položaja italijanskih podjetij za pridelavo v rastlinjakih. V zvezi s tem je treba poudariti še, da je rast cen naftnih derivatov prizadela vso Evropo, in ne le Italije.

(103)

Ker ni bil izpolnjen eden od dveh pogojev iz uvodne izjave 99 te obrazložitve, določb iz točke 51.2 ni mogoče uporabljati in posledično niti tistih iz točke 51.1 Smernic iz leta 2001.

(104)

Drugič, tudi če bi lahko uporabili določbe iz točke 51.2, obravnavane oprostitve ne bi bile dopustne v okviru točke 51.1, ki dejansko določa:

„Če iz okoljskih razlogov država članica sprejme nov davek v sektorju dejavnosti ali na izdelke, za katere v Skupnosti ni bila opravljena harmonizacija davkov, ali če je davek, ki ga predvideva država članica, višji od tistega, ki ga predpisuje zakonodaja Skupnosti, Komisija meni, da so za 10-letno obdobje določene izjeme, ki ne upadajo, lahko upravičene v dveh primerih:

(105)

Trošarine, ki so se uporabljale v zadevnem primeru, so bile (brez upoštevanja oprostitev ali znižanj) res višje od harmoniziranega davka (glej uvodni izjavi 43 in 46), vendar ni dokaza, da so bili sklenjeni sporazumi, kot so predvideni v točki 51.1(a) med državo članico in upravičenci do pomoči, ali da so ti podobne sporazume podpisali samodejno (Komisiji ni bil priglašen noben sporazum). Italijanski organi so po drugi strani poudarili, da so bile sporne oprostitve odobrene zaradi reševanja zahtevnih gospodarskih razmer, in niso nikoli navedli, da bi se na drugi strani od upravičencev zahtevala kakršna koli korist za okolje.

(106)

Nadomestnih rešitev sklepanju sporazumov, ki sta predvideni v zgoraj navedeni točki 51.1(b), ni mogoče uporabljati v obravnavanem primeru, ker so bili v delu upoštevanega obdobja po začetku uporabe Smernic iz leta 2001 pridelovalci v rastlinjakih upravičeni do popolne oprostitve plačila trošarin in torej niso plačali višjega zneska od najnižje vrednosti Skupnosti (20), da bi podjetja spodbujali k izboljšanju varstva okolja, kot je predvideno v teh smernicah v primeru, ko znižanje zadeva davek Skupnosti.

(107)

Vendar je v točki 52 Smernic iz leta 2001 navedeno, da se pogoji iz točke 51.1 za nove davke uporabljajo po analogiji, če se obstoječi davek znatno poveča in če država članica meni, da so za nekatera podjetja potrebna odstopanja. Treba je torej preučiti zlasti, ali so se trošarine znatno povečale.

(108)

Iz tabele, ki je podana v točki 46 te obrazložitve, je razvidno, da se trošarine niso znatno zvišale, saj so se gibale, kot sledi: –5,4 % v obdobju 1999–2000, –6,98 % v obdobju 1999–2001, +1,9 % v obdobju 1999–2002 in +1,3 % v obdobju 1999–2003. Od enega do drugega leta so se trošarine gibale, kot sledi: –5,4 % v obdobju 1999–2000, –1,6 % v obdobju 2000–2001, +9,5 % v obdobju 2001–2002 in –0,5 % v obdobju 2002–2003. Očitno je torej, da se trošarine niso nehale zniževati, razen med letoma 2001 in 2002. Zabeležene rasti v tem obdobju pa vendarle ni mogoče šteti za znatno, ker v resnici ni imela skoraj nobenega vpliva na gibanje prodajnih cen plinskega olja za ogrevanje (na podlagi podatkov iz tabele se je prodajna cena plinskega olja za ogrevanje v teh dveh letih zvišala le za 2,2 %). V tem primeru torej ni mogoče uporabljati določb iz točke 52 Smernic iz leta 2001.

(109)

Končno je v točki 53 Smernic iz leta 2001 navedeno, da „če zmanjšanje zadeva davek, ki je harmoniziran na ravni Skupnosti, in če je domači davek nižji ali enak najmanjšemu davku Skupnosti, […] morajo odobrene izjeme izpolnjevati pogoje iz točk 45 in 46 ter morajo biti zajete v izrecno odobritev odstopanja od najnižje vrednosti Skupnosti“.

(110)

V točki 45 Smernic iz leta 2001 je navedeno, da je trajanje vsake takšne pomoči omejeno na pet let, če je pomoč ‚upadajoča‘, in da intenzivnost pomoči lahko znaša do 100 % dodatnih stroškov (21) v prvem letu, vendar mora linearno padati do nič do konca petega leta.

(111)

V točki 46 Smernic iz leta 2001 je navedeno, da je v primeru ‚neupadajoče‘ pomoči njeno trajanje omejeno na pet let, intenzivnost pa ne sme preseči 50 % dodatnih stroškov.

(112)

Komisija je že ugotovila, da v obravnavanem primeru pomoči niso bile „upadajoče“ (glej uvodno izjavo 88 te obrazložitve). Zaradi tega bi se zanje lahko uporabljale le določbe iz točke 46 Smernic. Toda podatki, ki so jih predložili italijanski organi, Komisiji nikakor ne omogočajo, da bi ugotovila, da intenzivnost pomoči ni presegla 50 % dodatnih stroškov, ki so nastali zaradi trošarin, v primerjavi s tržnimi cenami pridelkov iz rastlinjakov.

(113)

Teh pomoči torej ni mogoče šteti za upravičene na podlagi določb točke 46 Smernic iz leta 2001 in posledično niti na podlagi določb točke 53 istih Smernic.

(114)

Ugotovitve iz točk 94–112 dokazujejo, da obravnavanih pomoči ni mogoče razglasiti za združljive s skupnim trgom na podlagi določb Smernic iz leta 2001.

(115)

Kar zadeva druge trditve italijanskih organov v raznih fazah obravnave svežnja, Komisija ugotavlja, da ni podatkov, ki bi pomagali pojasniti dvome, izražene v točki 34(b) te obrazložitve. Trditev iz uvodne izjave 43 te obrazložitve, da je ukrep na ravni Italije lahko združljiv s skupnim trgom, če upravičenci plačajo najnižji znesek, ki je določen na ravni Skupnosti, se ne upošteva, ker so bili pridelovalci v rastlinjakih upravičeni do popolne oprostitve trošarin v skoraj celotnem obravnavanem obdobju in torej niso plačevali davkov.

(116)

Trditve tretje strani, ki je poslala pripombe po začetku prvega postopka, same po sebi ne podprejo združljivosti pomoči s skupnim trgom. Kar pa zadeva negotovost položaja, v katerem bi se znašla podjetja, ki so prejemala pomoč, v primeru razglasitve nezdružljivosti in vračila pomoči, naj spomnimo, da je vračilo nezdružljive pomoči potrebno za vzpostavitev položaja pred dodelitvijo pomoči, torej položaja brez izkrivljanja konkurence pred dodelitvijo pomoči. Dejstvo, da nekatera podjetja niso več donosna, je le posledica konkurence v normalnih tržnih razmerah. Po drugi strani ni nobenega dokaza, da zmanjšanje porabe plinskega olja nujno pomeni znižanje kakovosti pridelkov (tako zmanjšanje bi kvečjemu lahko malo podaljšalo čas zorenja in rasti). Končno, sklicevanje na razmere v drugih državah, da bi dokazali, da ni izkrivljanja konkurence, ni primerno. V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da oprostitev omogoča izboljšanje konkurenčnosti italijanskih pridelovalcev v rastlinjakih v primerjavi s konkurenčnostjo v drugih državah in da mora biti torej preizkusni kamen postavljen v razmere, ki so veljale v Italiji brez oprostitev.

(117)

Komisija ugotavlja, da je Italija nezakonito dodeljevala zadevne pomoči v nasprotju s členom 88(3) Pogodbe. Zgoraj navedena analiza dokazuje, da pomoči ni mogoče razglasiti za združljive, ker ne izpolnjujejo zahtev iz kmetijskih smernic iz leta 2000 in 2007 ter iz okoljskih smernic iz leta 1994 in 2001. Poleg tega je analiza dokazala, da le obstoj direktiv ne more upravičiti uporabe ukrepov, ki lahko povzročijo izkrivljanje konkurence, italijanski organi pa niso ovrgli vseh dvomov, ki jih je izrazila Komisija ob začetku postopka na podlagi člena 88(2) Pogodbe.

(118)

Če se v primeru nezakonitih pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija v smislu člena 14(1) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 sprejme odločitev, da mora država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč (v danem primeru pridelovalci v rastlinjakih). Italija mora torej sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenci vrnejo neustrezno izplačano pomoč, katere znesek ustreza razliki med odobreno popolno oprostitvijo plačila trošarin in znižano trošarinsko stopnjo, ki je bila odobrena drugim pridelovalcem v kmetijskem sektorju. V smislu točke 42 Obvestila Komisije „Za učinkovito izvajanje odločb Komisije, ki od držav članic zahtevajo dosego vračila nezakonite in nezdružljive državne pomoči“ (22) ima Italija na voljo štiri mesece za izvedbo te odločbe od dne, ko je začela veljati. Pomoč, ki jo je treba vrniti, mora vključevati obresti, izračunane v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 794/2004 (23) o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999.

(119)

Na podlagi vsega navedenega se posamezne pomoči, odobrene v okviru obravnavane sheme, ki so ob izplačilu izpolnjevale pogoje, predvidene v uredbi Komisije, sprejeti v skladu s členom 2 Uredbe Sveta (ES) št. 994/98 (24) (uredba de minimis), ne štejejo med državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe.

(120)

Ob odobritvi obravnavanih pomoči še niso veljale določbe Skupnosti o pomočeh de minimis v kmetijstvu.

(121)

Prve določbe Skupnosti, ki so bile sprejete na tem področju, so določbe Uredbe Komisije (ES) št. 1860/2004 z dne 6. oktobra 2004 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za pomoči de minimis v kmetijstvu in ribištvu (25).

(122)

Pomoč, ki v skladu z Uredbo (ES) št. 1860/2004 ne presega zgornje meje 3 000 EUR na upravičenca v katerem koli obdobju treh let (v ta znesek je vključena pomoč de minimis, odobrena podjetju), ne vpliva na trgovino med državami članicami, ne izkrivlja konkurence in ne pomeni nevarnosti izkrivljanja konkurence, zato ne spada med prepovedi iz člena 87(1) Pogodbe ES.

(123)

Na podlagi člena 5 Uredbe (ES) št. 1860/2004 velja enako za pomoč, ki je bila odobrena pred začetkom veljavnosti te uredbe, če izpolnjuje vse pogoje iz členov 1 in 3.

(124)

1. januarja 2008 je Uredbo (ES) št. 1860/2004 nadomestila Uredba Komisije (ES) št. 1535/2007 z dne 20. decembra 2007 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomočeh de minimis v sektorju kmetijske proizvodnje (26), ki je znesek pomoči de minimis povečala na 7 500 EUR na upravičenca za obdobje treh davčnih let, ne glede na obliko pomoči ali njen namen, zgornjo mejo za državo članico pa na 0,75 % letne vrednosti proizvodnje.

(125)

Člen 6(1) te uredbe določa, da se ta uredba „uporablja za pomoči, dodeljene pred 1. januarjem 2008 podjetjem v sektorju kmetijske proizvodnje pod pogojem, da navedene pomoči izpolnjujejo vse pogoje iz členov od 1 do 4, razen zahteve o izrecnem sklicu na to uredbo iz prvega pododstavka člena 4(1)“.

(126)

V tem okviru Komisija med državne pomoči ne šteje davčnih oprostitev, ki ne presegajo zgornje meje 3 000 EUR pod pogojem, da so bile ob odobritvi v skladu z določbami Uredbe (ES) št. 1860/2004, niti davčnih oprostitev, ki ne presegajo zgornje meje 7 500 EUR pod pogojem, da so bile ob odobritvi v skladu z določbami Uredbe (ES) št. 1535/2007 –

(a)

seznam upravičencev, ki so prejeli pomoči v okviru sheme iz člena 1, in skupni znesek prejetih pomoči za vsakega posameznika v skladu s to shemo;

(b)

skupni znesek (glavnice in obresti), ki ga je treba izterjati od vsakega upravičenca;

(c)

podroben opis že sprejetih ali predvidenih ukrepov za uskladitev s to odločbo;

(d)

dokumente, ki potrjujejo, da je bila odredba o vračilu pomoči poslana prejemnikom.

12.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/21

(1)

Francija je z dopisom z dne 29. junija 2006 Komisiji priglasila reformo financiranja pokojninskega sistema RATP. Dodatne informacije je Komisiji poslala v dopisih z dne 29. septembra 2006, 15. decembra 2006 in 4. aprila 2007.

(2)

Komisija je v dopisu z dne 10. oktobra 2007 obvestila Francijo o svoji odločitvi, da sproži postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES v zvezi s priglašenim ukrepom (v nadaljnjem besedilu: odločba o sprožitvi postopka).

(3)

Odločba Komisije o sprožitvi postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije15. januarja 2008 (2).

(4)

Francoski organi so pripombe predložili 22. januarja 2008.

(5)

Komisija je 19. februarja 2008 prejela pripombe ene zainteresirane strani. Te pripombe je posredovala Franciji in ji dala priložnost, da jih komentira, njene komentarje pa je prejela v dopisu z dne 3. aprila 2008.

(6)

Francoski organi so 23. aprila 2008 obvestili Komisijo, da je francoska vlada jeseni 2007 začela reformo posebnih pokojninskih sistemov za javna podjetja in zlasti pokojninski sistem za uslužbence RATP.

(7)

Komisija je 6. januarja 2009 poslala zahtevo za dodatne informacije, ki so jih francoski organi poslali v dopisu z dne 3. marca 2009.

(8)

Régie Autonome des Transports Parisiens (v nadaljnjem besedilu: RATP) je francosko javno podjetje, ki je v 100-odstotni lasti države. Ustanovljeno je bilo z zakonom št. 48-506 z dne 21. marca 1948 o prestrukturiranju in usklajevanju prevoza potnikov v pariški regiji (3), njegova dejavnost pa je „upravljanje omrežij in prog javnega potniškega prevoza, ki mu je bilo dodeljeno“ (4).

(9)

S tem zakonom so bile dejavnosti RATP omejene na javni prevoz v pariški regiji. RATP v skladu s členom 7 zakona št. 48-506 z dne 21. marca 1948 skrbi za „upravljanje omrežij javnega prevoza v mestu Pariz in departmaju Seine ter prog v departmajih Seine-et-Oise in Seine-et-Marne, ki so bile prej s koncesijo ali v zakup dodeljene družbi Compagnie du chemin de fer métropolitain ali družbi Société des transports en commun de la région parisienne“. Ta položaj je bil znova potrjen z zgoraj omenjenim sklepom št. 59-151 z dne 7. januarja 1959.

(10)

Vendar ima RATP možnost, da prek hčerinskih družb ponuja storitve zunaj regije Ile-de-France (5). Hčerinske družbe RATP, ustanovljene kot delniške družbe, so zdaj združene v tri velike skupine, ki zaposlujejo približno 2 050 ljudi, od katerih jih je 170 napotila matična služba:

(11)

Skupina RATP zaposluje skupaj približno 46 050 oseb, od katerih jih je 44 000 zaposlenih v RATP kot uslužbenci, za katere veljajo kadrovski predpisi, drugi, to je 2 050 oseb, pa delajo v hčerinskih družbah RATP.

(12)

Delovni pogoji za uslužbence, za katere veljajo kadrovski predpisi, so zakonsko določeni v kadrovskih predpisih RATP (6). Delovni pogoji za 2 050 oseb, zaposlenih v hčerinskih družbah RATP, pa so, nasprotno, določeni v kolektivnih pogodbah in zato zanje ne veljajo kadrovski predpisi RATP.

(13)

Trg javnega prevoza v regiji Ile-de-France zdaj ni odprt za konkurenco. Dovoljenja za upravljanje prog javnega prevoza so bila podeljena po postopku iz odloka št. 59-157 z dne 7. januarja 1959 o organizaciji prevoza potnikov v regiji Ile-de-France (7), s katerim je bil trg javnega prevoza v tej regiji razdeljen med RATP in številne male zasebne gospodarske subjekte, ki so takrat delovali v tej regiji.

(14)

Storitve javnega prevoza v regiji Ile-de-France poleg RATP izvaja še približno sto podjetij. Ta podjetja so SNCF in zasebni gospodarski subjekti, združeni v združenju OPTILE (približno 95 podjetij, med katerimi so trije večji avtobusni prevozniki: Veolia Transport, Keolis in Transdev).

(15)

Uredba (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza ter o razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 1191/69 in št. 1107/70 (v nadaljnjem besedilu: Uredba (ES) št. 1370/2007) (8) predvideva postopno odpiranje trga javnega prevoza. V skladu s členom 12 bo začela veljati 3. decembra 2009.

(16)

Pokojninski sistem RATP je določen v členu 31 zgoraj navedenega zakona št. 48-506 z dne 21. marca 1948, dopolnjenega z odlokom št. 59-1091 z dne 23. septembra 1959 o kadrovskih predpisih RATP (9).

(17)

Pokojninski sistem za uslužbence RATP je poseben sistem v smislu členov L.711-1 in R.711-1 zakonika o socialni varnosti, ki vsebuje posebne ugodnosti v primerjavi s sistemi splošnega prava. Gre za zakonski sistem, to pomeni, da ga je država določila po upravni poti. Poleg tega so spremembe parametrov, prispevkov in dajatev predmet predpisov.

(18)

Glavne posebnosti posebnega pokojninskega sistema za uslužbence RATP v primerjavi s sistemi splošnega prava so se do 15. januarja 2008 nanašale na načine izračuna pravice do pokojnine in izplačila pokojnin.

(19)

Pokojninski sistemi splošnega prava v zvezi s tem določajo, da se znesek pokojnine izračuna na podlagi povprečne plače med celotno delovno dobo ali delom te dobe. Odvisen je tudi od zavarovalne dobe ali starosti, saj se popust ali premija uporabljata, kadar vrednosti, določene glede na ti merili, nista doseženi ali preseženi. Tako se v splošnem sistemu pokojnina izračuna na podlagi povprečne plače (skupaj z bonusi) v 25 najboljših letih delovne dobe (v okviru zgornje letne plače), stopnja, uporabljena za to plačo, je 50 % (polna stopnja), če ima zavarovanec najmanj 40 let zavarovalne dobe.

(20)

V pokojninskem sistemu RATP pa je bilo, nasprotno, določeno, da imajo zaposleni, za katere veljajo kadrovski predpisi, za vsako zavarovalno leto pravico do 2 % osnovne plače brez bonusov, ki so jo prejemali zadnjih šest mesecev dejavnosti v okviru 37,5 leta. Zato je uslužbenec RATP po 37,5 leta dela prejel pokojnino v višini 75 % svoje zadnje plače brez bonusov oziroma skoraj 64,5 % zadnje plače skupaj z bonusi.

(21)

Temeljna načela reforme, izvedene z zakonom z dne 21. avgusta 2003 (10) za skoraj vse francoske osnovne pokojninske sisteme, so bila razširjena na posebni pokojninski sistem RATP z odloki št. 2008-48 z dne 15. januarja 2008 (11), št. 2008-637 z dne 30. junija 2008 (12) in št. 2008-1514 z dne 30. decembra 2008 (13). Eden od ciljev te reforme je uskladitev posebnih sistemov s splošnimi predpisi o osnovnih sistemih za zaposlene v zasebnem sektorju in državne uslužbence. Kar zadeva posebni sistem RATP, se doba plačevanja prispevkov, potrebna posebej za pridobitev polne pokojnine, povečuje postopno, tako da bo dosegla 40 let leta 2012, nato pa se bo 1. julija vsako leto povečevala za eno četrtletje, dokler ne bo dosegla dobe, zahtevane v splošnem sistemu in sistemu za javne uslužbence (doba 41 let, ki se bo uporabljala leta 2012 za splošni sistem in sistem za javne uslužbence, bi morala biti v posebnem sistemu dosežena leta 2016).

(22)

Pokojninski sistem za uslužbence RATP je dokladni pokojninski sistem, v katerem se prispevki, ki jih za starostno zavarovanje plačujejo zaposleni uslužbenci, takoj porabijo za izplačilo pokojnin upokojencem (14).

(23)

RATP je bil do 31. decembra 2005 pravno zavezan plačevati pokojninske obveznosti posebnega sistema. V skladu s členom 20 zgoraj navedenega zakona iz leta 1948 je moral zagotavljati finančno ravnovesje svojega posebnega pokojninskega sistema.

(24)

Upravljanje tega posebnega pokojninskega sistema je zagotavljala služba za pokojnine RATP, ki je bila del pravne osebe RATP. Ta služba je prejemala prispevke zaposlenih uslužbencev RATP, RATP samega in delodajalca ter izplačevala pokojnine upravičencem do sistema. Stopnje prispevkov za pokojnino (stopnja prispevkov delavca je bila 7,85 %, stopnja prispevkov delodajalca pa 15,34 %) so bile nižje od stopenj prispevkov splošnega prava (stopnja prispevkov delavca je bila 12 %, stopnja prispevkov delodajalca pa 18 %).

(25)

Pokojninski sistem RATP je dolgo ustvarjal strukturni primanjkljaj zaradi demografskega neravnovesja med zaposlenimi in upokojenci ter posebnih ugodnosti tega sistema v primerjavi s splošnim sistemom in do 31. decembra 2005 zaradi standardiziranega določanja stopenj pokojninskih prispevkov. Te zaporedne primanjkljaje pokojninskega sistema RATP je pokrivala država v skladu s členom 2 sklepa z dne 7. januarja 1959 in zgoraj navedenega odloka z dne 7. januarja 1959.

(26)

Francija je 29. junija 2006 priglasila reformo financiranja pokojninskega sistema RATP. Po mnenju francoskih organov je ta reforma del razvoja institucionalnega okvira mestnega prevoza v regiji Ile-de-France, ki se izvaja zadnjih deset let, in priprav na odprtje mestnega prevoza za konkurenco.

(27)

Priglašena reforma se izvaja v dveh fazah.

(28)

S členom 1 odloka št. 2005-1635 z dne 26. decembra 2005 (15) je bil 1. januarja 2006 ustanovljen pokojninski sklad za uslužbence RATP (v nadaljnjem besedilu: CRP-RATP).

(29)

CRP-RATP ima status organa socialne varnosti zasebnega prava in je pravna oseba, ki je pravno in finančno neodvisna od RATP. V skladu s členom L.711-1 zakonika o socialni varnosti ima CRP-RATP vse pristojnosti, opredeljene v členu L.111-1 tega zakonika, v katerem je posebej določeno, da organizacija socialne varnosti temelji na načelu nacionalne solidarnosti. Za ta sklad veljajo pravila zakonika o socialni varnosti, ki se uporablja za vse neodvisne pokojninske sklade. Sklad je pod nadzorom pristojnih organov države, ki jih zastopajo vladni komisarji.

(30)

CRP-RATP je ob ustanovitvi namesto RATP postal edini pravni zavezanec za izplačila pokojnin zaposlenim, za katere veljajo kadrovski predpisi.

(31)

CRP-RATP zato od 1. januarja 2006 prejema od RATP odvezujoči prispevek, ki ustreza prispevkom, ki jih zaposleni zavarovanci plačujejo v posebni sistem, in prispevkom, ki jih RATP plačuje kot delodajalec. Višina teh prispevkov je bila s tem datumom zvišana na raven, ki velja za sisteme splošnega prava (16). CRP-RATP poleg teh pokojninskih prispevkov prejema nakazilo od države za izravnavo svojih računov. S tem izravnalnim prispevkom se financirajo demografski primanjkljaj posebnega sistema in pokojninske dajatve v okviru tega sistema. Država je v letih 2006 in 2007 nakazala izravnalne subvencije v višini 390,11 in 414 milijonov EUR.

(32)

Člen 18 zgoraj navedenega odloka št. 2005-1635 z dne 26. decembra 2005 predvideva možnost, da CRP-RATP del pokojninskih dajatev iz posebnega sistema za uslužbence RATP finančno nasloni na sisteme splošnega prava (CNAV (17) in ARGIC (18)/ARRCO (19)) (20), kar pomeni, da tehnično izvede prenos pokojninskih transakcij CRP-RATP na sisteme splošnega prava (v nadaljnjem besedilu: sprejemni sistemi).

(33)

Namen naslonitve dela pokojninskih dajatev iz posebnega sistema RATP na sisteme splošnega prava je začetek delovanja mehanizma medgeneracijske in medpanožne solidarnosti na precej širši demografski podlagi in, v širšem obsegu, zagotavljati trajnost financiranja obveznih pokojninskih sistemov, ki se financirajo po načelu doklade.

(34)

Naslonitev posebnega pokojninskega sistema ali katerega koli drugega pokojninskega sistema na sisteme splošnega prava se lahko v skladu s členom L.222-6 zakonika o socialni varnosti izvede za del dajatev, ki se izplačujejo iz posebnih sistemov, enakovreden dajatvam za starostno zavarovanje, ki se izplačujejo zaposlenim iz splošnega sistema.

(35)

V dokladnem pokojninskem sistemu se prevzem dajatev iz preteklosti, pridobljenih v drugem sistemu (in torej po drugih merilih), v sprejemni sistem izvede tako, da se te pridobljene dajatve izračunajo na podlagi pravil sprejemnega sistema, kot če bi upravičenci (upokojenci, zaposleni in črtani) vso delovno dobo prispevali v sprejemni sistem.

(36)

Francoski organi so v tem primeru izračunali osnovne dajatve, to je tiste, ki ustrezajo pokojninskim dajatvam, izračunanim z vidika pravil sprejemnih sistemov, in ki bi jih ti sistemi prevzeli (21). Samo te tako opredeljene osnovne dajatve se lahko prevzamejo v sprejemnih sistemih.

(37)

Člen L.222-6 zakonika o socialni varnosti med drugim določa, da je treba pri naslonitvi posebnega sistema upoštevati načelo stroge finančne nevtralnosti transakcije za zavarovance v sprejemnem sistemu socialne varnosti. Povedano drugače, finančna naslonitev posebnega pokojninskega sistema na sisteme splošnega prava v nobenem primeru ne more poslabšati finančnega položaja sprejemnih sistemov.

(38)

V tej fazi se opravi tehtanje, zato da se določi, kolikšen delež teh preteklih pokojninskih dajatev je dejansko potrjen ob naslonitvi, da bi se strogo upoštevalo zgoraj navedeno načelo finančne nevtralnosti. Konceptualno se pri tehtanju primerjata razmerji pokojninskih obveznosti naslonjene skupine in pokojninskih obveznosti sprejemnega sistema (22). Sprejemni sistem torej določa, kolikšen delež prevzetih obnovljenih dajatev iz preteklosti zagotavlja enakost teh razmerij obveznosti: po tej stopnji potrditve sprejemni sistem „brezplačno“ prevzame pokojninske dajatve.

(39)

Če je stopnja potrditve obnovljenih pridobljenih dajatev s strani sprejemnega sistema nižja od 100 %, lahko ta sistem naslonjenemu sistemu predlaga potrditev 100 % teh dajatev s plačilom prispevka za ohranitev dajatev (ali „doplačilom“).

(40)

Cilj metode izračuna doplačil je, da se ne spremeni predhodni načrtovani položaj sprejemnega sistema. Če je tehtanje načrtovano, je znesek doplačila enak neto sedanji vrednosti letnih vstopnih dajatev. Letna vstopna dajatev je dajatev, ki za dodatne dajatve (to je za dajatve, ki presegajo brezplačno prevzete dajatve), ki jih prevzame sprejemni sistem, letno izenačuje razmerja obveznosti med vključenim in sprejemnim sistemom.

(41)

Če je finančni položaj sprejemnega sistema strukturno pomanjkljiv, metoda izračuna zahteva, da se to tendenčno neravnovesje ne poslabša, ne pa da se zmanjša, s tem da se od prenesene skupine zahteva načrtovano tehnično ravnovesje.

(42)

Ker je bila demografska struktura RATP slabša od demografske strukture povprečnega francoskega podjetja, vključenega v pokojninske sisteme splošnega prava, v tem primeru popolna naslonitev osnovnih dajatev iz posebnega pokojninskega sistema za uslužbence RATP na sisteme splošnega prava zahteva, da se sprejemnim sistemom plačujejo doplačila, tj. izjemni, pavšalni in odvezujoči prispevki.

(43)

Francoski organi so podrobno predstaviti metode izračuna teh doplačil. Doplačila se izračunajo glede na vrednosti parametrov, veljavnih ob izvedbi. Ti parametri so:

(44)

Francoski organi v tej fazi menijo, da bo treba plačati naslednja doplačila:

(45)

Francoska vlada predvideva, da bo morala namesto CRP-RATP prevzeti plačevanje teh doplačil v sisteme splošnega prava, da bi zagotovila finančno nevtralnost naslonitve posebnega sistema RATP na te sprejemne sisteme.

(46)

Kar zadeva osnovne dajatve, pridobljene po izvedbi naslonitve, je določeno, da RATP in njegovi uslužbenci plačujejo pokojninske prispevke splošnega prava v zameno za posredovanje splošnega sistema in dopolnilnih sistemov.

(47)

Komisija je v odločbi o sprožitvi postopka izrazila dvom o združljivosti priglašene reforme s skupnim trgom. Navedla je, da je bil namen postopka ugotoviti, ali je priglašena reforma pomoč za RATP.

(48)

Komisija je podvomila o tesni povezavi med ustanovitvijo CRP-RATP in naslonitvijo na sisteme splošnega prava ter menila, da je treba preveriti, ali naslonitev osnovnih dajatev ni državna pomoč za RATP.

(49)

Komisija je nato izrazila dvom o predlogu, da državno financiranje posebnih dajatev iz pokojninskega sistema RATP ni državna pomoč in da je po potrebi združljivo s skupnim trgom.

(50)

Komisija je nazadnje izrazila dvom o tem, ali je priglašena reforma potrebna in ali je sorazmerna s skupnim interesom. Kar zadeva nujnost priglašene reforme, se je Komisija vprašala o resničnem in dejanskem odprtju trga javnega prevoza v pariški regiji ter o odpravi elementov, ki so značilni za pravni in dejanski položaj RATP in bi lahko ovirali učinkovito konkurenco. Komisija je izrazila dvom tudi o sorazmernosti priglašene reforme, predvsem ker bo zadevala tudi posebne pokojninske obveznosti zaposlenih, ki se bodo zaposlili po njeni izvedbi.

(51)

Vendar je Komisija v odločbi z dne 10. oktobra 2007 ugotovila, da je državno financiranje primanjkljaja v pokojninskem sistemu RATP za obdobje 1995–2005 veljavna državna pomoč v smislu člena 1(b)(iii) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (24) (glej uvodno izjavo 15 te odločbe).

(52)

Komisija je poleg tega sklepala, da člen 87 Pogodbe ES ne velja za CRP-RATP, ker ta ni podjetje (uvodna izjava 67 navedene odločbe).

(53)

Komisija je nazadnje menila, da jamstvo Francije upravičencem posebnega sistema neposredno koristi zaposlenim v RATP, ne pa samemu RATP, in ga zato ni mogoče opredeliti kot gospodarsko prednost za podjetje (uvodna izjava 70 navedene odločbe).

(54)

Francoski organi so v dopisu z dne 22. januarja 2008 opozorili, da z njihovega stališča priglašena reforma pomeni pomoč osebi, in ne podjetju RATP, in da zato ne more biti državna pomoč za RATP. Poleg tega, čeprav naj bi bil dejanski upravičenec priglašene reforme RATP, francoski organi menijo, da ta reforma ne more vplivati na trgovino med državami članicami niti izkrivljati konkurence, ker RATP deluje samo na enem trgu, in sicer trgu mestnega javnega prevoza v regiji Ile-de-France, ki še ni odprt za konkurenco, in ker reforma ne vpliva na dejavnosti hčerinskih družb družbe RATP ali na trge, na katerih te družbe delujejo.

(55)

Francoski organi menijo, da naslonitev CRP-RATP na splošni sistem ne vsebuje elementov državne pomoči za RATP, ker ne daje prednosti RATP.

(56)

Najprej, francoski organi menijo, kot je že Komisija ugotovila v točki 69 odločbe o sprožitvi postopka, da „druga faza reforme, to je plačevanje doplačil in prenos financiranja osnovnih dajatev s CRP-RATP na CNAV in AGIRC/ARRCO, ne vpliva več na gospodarski položaj RATP“.

(57)

Poleg tega francoski organi menijo, da obveznosti RATP, ki ustrezajo osnovnim dajatvam, niso stroški, ki bi morali običajno bremeniti njegov proračun v smislu sodne prakse Skupnosti. Po njihovem mnenju so finančna sredstva francoskih podjetij namreč običajno obremenjena z odvezujočimi prispevki, ki se plačujejo v pokojninske sklade splošnega prava, ne pa z obveznostjo izplačila pokojnin zaposlenim in upokojencem, kot je bilo v primeru RATP, ki je imel do priglašene reforme svojo službo za pokojnine. Zato, ker naslonitev CRP-RATP na splošni sistem in državno plačevanje doplačil v splošni sistem spremlja plačilo odvezujočega prispevka v višini splošne dajatve, le-ta ne povzročita, da bi se RATP izognil stroškom, ki bi običajno bremenili finančna sredstva podjetja.

(58)

Nazadnje, francoski organi menijo, da bi bilo neobičajno, če bi moralo podjetje nositi stroške doplačil v zameno za naslonitev CRP-RATP na splošni sistem, ker je posebni sistem določila vlada, ko je leta 1948 ustanovila RATP.

(59)

Prvič, francoski organi menijo, da sodne prakse, po kateri so stroški, ki izhajajo iz kolektivne pogodbe, po naravi stroški, ki običajno bremenijo proračun podjetja, ne glede na to, ali je podjetje to pogodbo sprejelo prostovoljno ali pa je bila njena uporaba razširjena na to podjetje z zakoni ali drugimi predpisi (25), ni mogoče uporabiti v obravnavanem primeru, ker pokojninski sistem za uslužbence RATP ne izhaja iz kolektivne pogodbe.

(60)

Drugič, francoski organi menijo, da obstoj posebnih dajatev nikakor ni prednost za RATP. Dejstvo, da RATP še naprej zaposluje uslužbence, za katere veljajo kadrovski predpisi in ki so upravičeni do posebnih dajatev, naj ne bi dokazovalo, da je obstoj posebnih dajatev gospodarska prednost za RATP.

(61)

Tretjič, francoski organi trdijo, da je javno financiranje posebnih dajatev strogo nadomestilo neobičajnih stroškov, ki bremenijo RATP. Francoski organi menijo, da ugotovitev, da financiranje posebnih pokojninskih dajatev ni državna pomoč, izhaja iz načel, določenih v sodni praksi Skupnosti od začetka Skupnosti, v kateri sta sodbi Combus  (26) in Enirisorse  (27) le najnovejša primera.

(62)

Če bi Komisija menila, da priglašena reforma vsebuje elemente državne pomoči, francoski organi menijo, da bi bila ta reforma v vsakem primeru združljiva s skupnim trgom.

(63)

Francoski organi vztrajajo pri stališču, da je priglašena reforma skladna s teorijo nasedlih stroškov in konkurenčno usmerjena.

(64)

Francoski organi poleg tega menijo, da je novo financiranje pokojninskih dajatev od leta 2006 potrebno in sorazmerno za dosego konkurenčnega delovanja trga.

(65)

Francoski organi menijo, da je priglašena reforma potrebna, ker je predhodni pogoj za odprtje sektorja mestnega prevoza v regiji Ile-de-France za konkurenco, kot je določeno v Uredbi (ES) št. 1370/2007. Po eni strani bo omogočila preprečevanje izkrivljanja konkurence med javnimi in zasebnimi gospodarskimi subjekti, po drugi strani pa dokončno odpravo ovire za vstop, ki jo pomeni način financiranja pokojnin RATP.

(66)

Francoski organi so v zvezi s sorazmernostjo priglašene reforme v dopisu z dne 23. aprila 2008 Komisijo obvestili o reformi posebnega pokojninskega sistema RATP, ki jo je začela francoska vlada in s katero se posebni pokojninski sistem RATP usklajuje s pravili, ki obstajajo v splošnem pravu.

(67)

Sindikat SUD pri RATP je v dopisu z dne 13. februarja 2008 izrazil nestrinjanje s projektom, ki so ga priglasili francoski organi, ker je njegov edini cilj preoblikovati RATP v veliko mednarodno skupino, ki jo zanima samo dobiček. Ta sindikat je v tem dopisu Komisijo opozoril, da po njegovem mnenju uslužbenci RATP nimajo statusa zaposlenih oseb po zasebnem pravu, za katere velja delovni zakonik.

(68)

Sindikat SUD pri RATP sicer trdi, da bi reformo pokojninskega sistema RATP morala pripraviti mešana paritetna komisija, ker je predmet kolektivnih pogajanj med socialnimi partnerji.

(69)

Kar zadeva pravno ureditev, ki velja za uslužbence RATP, francoski organi v dopisu z dne 3. aprila 2008 opozarjajo, da se morajo določbe delovnega zakonika uporabljati za uslužbence RATP, za katere veljajo kadrovski predpisi, razen če je v delovnem zakoniku ali sodni praksi izrecno izključeno, da se te določbe uporabljajo za te uslužbence. Po mnenju Francije obstoj takih izjem ne pomeni, da naj bi bili uslužbenci RATP v delovnem razmerju javnega prava.

(70)

Francija poleg tega trdi, da odlok št. 60-1362 z dne 19. decembra 1960, ki mešani paritetni komisiji RATP podeljuje pristojnost na področju kadrovskih predpisov, ne omenja pokojninskega sistema. Po mnenju francoskih organov pokojninski sistem RATP ni rezultat kolektivnih pogajanj, temveč ga je država naložila RATP po upravni poti.

(71)

Ta odločba se nanaša na združljivost novega sistema financiranja pokojnin s pravili Skupnosti o državni pomoči.

(72)

Odločba o sprožitvi postopka z dne 10. oktobra 2007 in zlasti komentarji francoskih organov so Komisiji omogočili, da je natančneje določila podrobna pravila za izvajanje priglašene reforme in posledično opredelila tri ukrepe, ki lahko vsebujejo elemente državne pomoči.

(73)

Prvič, CRP-RATP je 1. januarja 2006 namesto RATP postal edini pravni zavezanec za izplačila pokojnin zaposlenim, za katere veljajo kadrovski predpisi.

(74)

Drugič, država od 1. januarja 2006 CRP-RATP nakazuje subvencije za izravnavo računov. Te javne subvencije pokrivajo demografski primanjkljaj in dodatne stroške posebnega sistema RATP.

(75)

Tretjič, priglašena reforma predvideva možnost, da CRP-RATP osnovne pokojninske dajatve iz posebnega sistema nasloni na sisteme splošnega prava. Država bo namesto CRP-RATP prevzela plačilo doplačil, namenjenih za upoštevanje načela finančne nevtralnosti naslonitve.

(76)

Komisija ugotavlja, da je CRP-RATP 1. januarja 2006 namesto RATP postal edini pravni zavezanec za izplačilo pokojnin zaposlenim, za katere veljajo kadrovski predpisi. Komisija ugotavlja, da je hkrati prispevek, ki ga RATP plačuje CRP-RATP za pokojnine, postal odvezujoč.

(77)

Komisija ugotavlja, da so RATP v sistemu, ki je veljal pred 1. januarjem 2006, pravno zavezovale pokojninske obveznosti posebnega sistema. Zato je sistem financiranja posebnega sistema za uslužbence RATP odstopal od splošnega prava: RATP je zagotavljal finančno ravnovesje zadevnega sistema, ker prispevek delodajalca, ki ga je RATP plačeval v posebni sistem, ni bil odvezujoč.

(78)

Komisija zato sklepa, da je bil glavni učinek določb, predvidenih s priglašeno reformo, ta, da bo prispevek delodajalca, ki ga RATP plačuje za pokojnine svojih uslužbencev, postal odvezujoč, s čimer bo RATP oproščen obveznosti zagotavljanja ravnovesja posebnega sistema. Povedano drugače, s priglašeno reformo je bila odgovornost za finančno ravnovesje zadevnega posebnega sistema RATP prenesena na CRP-RATP in in fine na državo.

(79)

Komisija poleg tega ugotavlja, da bi se v primeru, da reforma ne bi bila priglašena, obveznost finančnega ravnovesja posebnega sistema, ki je bila naložena RATP, kazala z vpisom obveznosti do države, ki bi bila oblikovana z rezervacijami v računih ob prehodu na standarde IFRS (International Financial Reporting Standard, mednarodni standardi računovodskega poročanja), ki se za RATP uporabljajo od 30. junija 2007 (28).

(80)

Komisija želi v tej fazi poudariti, da je vprašanje, ki se je pojavilo z ustanovitvijo CRP-RATP, enako vprašanju, ki se postavlja v okviru reforme financiranja pokojnin državnih uslužbencev, zaposlenih pri La Poste (29). Komisija bo zato v tej zadevi preverila, ali zadevni ukrep vsebuje elemente državne pomoči, pri čemer bo uporabila enak pristop kot v zgoraj navedeni odločbi.

(81)

V členu 87(1) Pogodbe je določeno, da, „Razen če ta Pogodba ne določa drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(82)

Da bi bil nacionalni ukrep opredeljen kot državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe, morajo biti izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji, in sicer: 1. zadevni ukrep daje selektivno gospodarsko prednost; 2. ta prednost se financira iz državnih sredstev; 3. ta prednost izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco in, nazadnje, 4) ta prednost prizadene trgovino med državami članicami.

(83)

Treba je navesti razloge, zaradi katerih se lahko sklepa, da zadevni ukrep izpolnjuje te kumulativne pogoje in je zato državna pomoč za RATP v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(84)

Da bi presodili, ali zadevni ukrep vsebuje elemente državne pomoči, je treba ugotoviti, ali ta ukrep daje gospodarsko prednost RATP, s tem ko mu omogoča, da se izogne stroškom, ki bi običajno morali bremeniti finančna sredstva podjetja, in tako prepreči običajne učinke tržnih sil (30).

(85)

V teh okoliščinah iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so običajni izdatki običajni stroški vsakodnevnega upravljanja ali tekočih dejavnosti podjetja (31). Sodišče je še razsodilo, da je pomoč ublažitev stroškov, ki običajno bremenijo proračun podjetij, ob upoštevanju narave in sistematike zadevnih stroškov, medtem ko je posebni strošek nasprotno dodatni strošek glede na običajne stroške (32).

(86)

Komisija glede na sodno prakso Sodišča in v skladu s svojo prakso odločanja (33) meni, da opredelitev stroška kot „običajnega“ ali „posebnega“ zahteva, da se določi referenčni ali primerjalni okvir, da se opredelijo podjetja, ki bi bila v primerljivem pravnem ali dejanskem položaju glede na cilj, ki se poskuša doseči z zadevnim ukrepom.

(87)

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se mora za uporabo člena 87(1) Pogodbe samo ugotoviti, ali državni ukrep v danem pravnem sistemu daje prednost „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“ v smislu člena 87(1) Pogodbe v primerjavi z drugimi podjetji v primerljivem dejanskem ali pravnem položaju glede na cilj, ki se poskuša doseči z zadevnim ukrepom.

(88)

Sodišče natančneje navaja, da se referenčni sistem izbere po dvostopenjskem pristopu: prvič, opredeli se sistem stroškov, ki ga zadeva obravnavani ukrep, in, drugič, opredeli se splošni sistem, ki se uporablja za zadevni sistem stroškov.

(89)

Če je mogoče določiti zunanji primerjalni okvir, v primerjavi s katerim je mogoče opredeliti obstoj „neobičajnih“ stroškov, zadevni ukrep ni državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES. V nasprotnem primeru je zadevni ukrep državna pomoč v smislu te določbe.

(90)

Komisija, ki je v tej zadevi uporabila to metodologijo, meni, da sistem stroškov, ki je predmet zadevnega ukrepa, sestavljajo prispevki za socialno varnost, ki jih nosi delodajalec v okviru obveznega starostnega zavarovanja svojih zaposlenih.

(91)

Komisija na teoretični ravni razlikuje med dvema možnima referenčnima okviroma:

(92)

Komisija v zvezi s prvim primerjalnim okvirom, to je pokojninskimi sistemi splošnega prava, ugotavlja, da RATP od 1. januarja 2006 plačuje prispevek za socialno varnost, ki je enak prispevkom, ki jih podjetja plačujejo v pokojninske sklade, ki upravljajo sisteme splošnega prava. Komisija vseeno ugotavlja, da so 1. januarja 2006 dajatve, ki so bile upravičencem RATP izplačane iz posebnega sistema, ki ga upravlja CRP-RATP, višje od dajatev, ki jih prejemajo zaposleni, ki so vključeni v sisteme splošnega prava.

(93)

Komisija poleg tega ugotavlja, da so zavarovanci sistemov splošnega prava zaposleni po pogodbi zasebnega prava, medtem ko za zaposlene v RATP veljajo kadrovski predpisi. V zvezi s tem je treba opozoriti, da kadrovski predpisi RATP z več vidikov odstopajo od splošnega prava (glej opombo 6 v tej odločbi).

(94)

Komisija ob upoštevanju zgornjih premislekov in svoje prakse odločanja (34) meni, da se določb, ki veljajo za sisteme splošnega prava na področju obveznega starostnega zavarovanja, ne more uporabljati kot primerjalni okvir v analizi, ki jo opravlja za ugotovitev obstoja gospodarske prednosti v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(95)

Kar zadeva drugi mogoči primerjalni okvir, in sicer javne ustanove, Komisija ni mogla opredeliti vseh gospodarskih subjektov, ki sestavljajo enotno skupino, ki bi jo lahko uporabila kot primerjalni okvir. RATP ima namreč v Franciji z več kot samo enega vidika zelo poseben pravni in dejanski položaj (35).

(96)

Skratka, Komisija meni, da ni nobenega zunanjega primerjalnega okvira, ki bi omogočil opredelitev „običajnega“ prispevka, ki ga plačujejo podjetja v pravnem in dejanskem položaju, ki je primerljiv s položajem RATP glede na cilj, ki se poskuša doseči z zadevnim ukrepom.

(97)

Sodba Enirisorse  (36), ki jo navaja Francija, ne spreminja sklepnih ugotovitev Komisije o obstoju prednosti za RATP. Sodišče se namreč pri končni odločitvi v tej sodbi opira na primerjavo spornega ukrepa z „običajnim položajem“, ki ga je Sodišče lahko opredelilo, vendar ta v tej zadevi ne obstaja na podoben način.

(98)

Ker ni ustreznega zunanjega primerjalnega okvira, Komisija meni, da je za ugotovitev obstoja prednosti v smislu člena 87(1) Pogodbe referenčni okvir za presojo obstoja prednosti položaj RATP pred odobritvijo ukrepa.

(99)

Kot je navedeno zgoraj, so RATP v sistemu, ki je veljal pred 1. januarjem 2006, pravno zavezovale pokojninske obveznosti posebnega sistema. Zato je RATP zagotavljal finančno ravnovesje zadevnega sistema, ker prispevek delodajalca, ki ga je RATP plačeval v posebni sistem, ni bil odvezujoč.

(100)

Komisija je ugotovila, da je glavni učinek določb, predvidenih s priglašeno reformo, da bo prispevek delodajalca, ki ga RATP plačuje za pokojnine svojih uslužbencev, postal odvezujoč.

(101)

Komisija zato sklepa, da zadevni ukrepi RATP razbremenjujejo stroškov, ki bi jih moral nositi na podlagi zgoraj navedenega zakona iz leta 1948.

(102)

Pri analizi, ali so stroški za pokojnine za RATP običajni ali ne, Komisija meni, da so obveznosti, ki jih mora podjetje prevzeti na podlagi delovne zakonodaje ali kolektivnih pogodb, sklenjenih s sindikati, o nadomestilih za odpoved in/ali predčasno upokojitev, del običajnih stroškov, ki jih mora podjetje financirati iz lastnih sredstev (37).

(103)

Komisija po analogiji meni, da so stroški, ki jih mora RATP plačevati na podlagi zakona iz leta 1948, običajni stroški. Ker zadevni ukrep omogoča izogibanje plačilu stroškov, ki bi običajno morali bremeniti finančna sredstva RATP, Komisija meni, da ta ukrep daje gospodarskemu subjektu gospodarsko prednost v smislu člena 87(1) Pogodbe. Ta prednost je selektivna, ker zadeva samo enega upravičenca.

(104)

Komisija je poleg tega ugotovila, da bi se obveznost finančnega ravnovesja posebnega sistema, ki je bila naložena RATP, če ne bi bilo priglašene reforme, kazala z vpisom obveznosti do države, ki bi bile oblikovane z rezervacijami v računih ob prehodu na standarde IFRS (International Financial Reporting Standard, mednarodni standardi računovodskega poročanja), ki se za RATP uporabljajo od 30. junija 2007.

(105)

Ta element potrjuje, da ustanovitev CRP-RATP razbremenjuje RATP stroškov, ki bi jih običajno moral nositi.

(106)

Francoski organi podrobno navajajo sodbo Combus  (38), v kateri je Sodišče prve stopnje za „neobičajne“ stroške štelo stroške, ki nastanejo zaradi izjemnega statusa zaposlenih v podjetju, ki je po reformi v položaju splošnega prava, torej v enakem položaju kot njegovi konkurenti, kar zadeva vodenje zaposlenih. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bil „namen zadevnega ukrepa […] nadomestiti privilegiran in drag status uslužbencev, zaposlenih v družbi Combus, s statusom pogodbenega uslužbenca, primerljivim s statusom zaposlenih v drugih podjetjih, ki opravljajo avtobusne prevoze in so konkurenti družbe Combus. Torej je bil namen razbremeniti družbo Combus strukturno slabšega položaja v primerjavi z njenimi zasebnimi konkurenti. Vendar je edini cilj člena 87(1) ES prepovedati prednosti, ki dajejo prednost posameznim podjetjem, saj pojem pomoči zajema samo ukrepe, ki zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in jih je treba šteti za gospodarsko prednost, ki je upravičeno podjetje ne bi pridobilo v normalnih tržnih razmerah. […] Poleg tega naj bi država Danska, namesto da bi 100 milijonov DKK izplačala neposredno uslužbencem, zaposlenim v družbi Combus, lahko dosegla isti rezultat, če bi te uslužbence prerazporedila znotraj javne uprave brez izplačila posebnega dodatka, kar bi družbi Combus omogočilo, da takoj zaposli pogodbene uslužbence, za katere velja status zasebnega prava.“

(107)

Na splošno je treba najprej opozoriti, da Sodišče ni potrdilo sodne prakse Combus. Nekateri deli sodne prakse Sodišča izpodbijajo trditev, da naj bi izravnava strukturno slabšega položaja izključevala opredelitev pomoči. Sodišče je tako stalno navajalo, da je treba obstoj pomoči presojati z vidika učinkov in ne razlogov za državne ukrepe ali njihovih ciljev (39). Sodišče je še trdilo, da pojem pomoči zajema prednosti, ki so jih odobrili javni organi in ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja (40). Sodišče je še jasno navedlo, da stroški, povezani s plačami zaposlenih, po definiciji bremenijo podjetja, ne glede na vprašanje, ali ti stroški izhajajo iz zakonskih obveznosti ali kolektivnih pogodb (41). Sodišče je v tem okviru menilo, da državni ukrepi, zato ker je njihov namen izravnati dodatne stroške, ne morejo biti izvzeti iz opredelitve pomoči (42). Francoski organi v tem okviru navajajo uporabo načela, ki ga je Sodišče prve stopnje določilo v sodbi Combus, in trdijo, da priglašena reforma RATP samo razbremenjuje „neobičajnih“ stroškov.

(108)

Komisija v zvezi s tem dodaja, da se zadeva Combus zaradi pomembnih vsebinskih elementov razlikuje od te zadeve:

(109)

Komisija meni, da so dejanske razlike med zadevo Combus in tem primerom zadostne, da upravičijo različen razmislek o obeh zadevah.

(110)

Komisija meni, da preučeni ukrep pomeni državna sredstva za RATP, ker končne odgovornosti za uravnovešenje posebnega pokojninskega sistema za uslužbence RATP ne nosi več RATP, ampak država. Država namreč od izvedbe reforme zagotavlja finančno ravnovesje CRP-RATP z nakazilom izravnalnih subvencij organu socialne varnosti, ki bi jih moral nakazovati RATP, če ne bi bilo reforme.

(111)

Komisija zato sklepa, da zadevni ukrep pomeni državna sredstva v smislu člena 87(1) Pogodbe.

(112)

Kot je bilo navedeno zgoraj, je RATP, upravičenec zadevnega ukrepa, matična družba skupine podjetij, tj. skupine RATP, ki deluje v sektorjih prevoza in povezanih storitev. Vsi ti subjekti so dejavni na trgih Skupnosti v navedenih sektorjih.

(113)

V tem okviru je treba opozoriti, da pomoči, katerih cilj je odpravljati stroške, ki bi jih podjetje običajno moralo kriti pri tekočem upravljanju ali običajnih dejavnostih, načeloma izkrivljajo konkurenčne pogoje (43). Dejansko je bilo ugotovljeno, da lahko vsaka dodelitev pomoči podjetju, ki svoje dejavnosti izvaja na trgu Skupnosti, povzroči izkrivljanje konkurence in vpliva na trgovino med državami članicami (44). Poleg tega je Sodišče navedlo, da nikakor ni izključeno, da javna subvencija, ki se dodeli podjetju, ki opravlja le lokalne in regionalne prevozne storitve, in ne prevoznih storitev zunaj države, kjer je ustanovljeno, lahko vseeno vpliva na trgovino med državami članicami v smislu člena 87(1) Pogodbe ES. Kadar država članica dodeli javno subvencijo podjetju, lahko obseg opravljanja prevoznih storitev tega podjetja iz tega razloga ostane enak ali se poveča, zaradi česar imajo podjetja, ki so ustanovljena v drugih državah članicah, manj možnosti za opravljanje prevoznih storitev na trgu te države članice (45).

(114)

Skupina RATP je v obravnavanem primeru v privilegiranem položaju v primerjavi z nacionalnimi konkurenti (46) in konkurenti iz drugih držav članic, ki ne morejo biti upravičeni do zadevnega ukrepa.

(115)

V zvezi s tem je treba omeniti, da je v Uredbi (ES) št. 1370/2007 določeno postopno odprtje zadevnih trgov za konkurenco ter da odprtje zadevnega sektorja za konkurenco pomeni, da državna pomoč podjetju v tem sektorju lahko vpliva na trgovino znotraj Skupnost in izkrivlja konkurenco na zadevnem trgu.

(116)

Komisija zato meni, da zadevni ukrep vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja konkurenco med gospodarskimi subjekti.

(117)

Država članica mora v skladu s členom 88(3) Pogodbe ES poročati o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči. Zadevna država članica ne sme izvajati svojih predlaganih ukrepov, dokler v tem postopku ni sprejeta dokončna odločitev.

(118)

Francoski organi so v obravnavanem primeru z dopisom z dne 29. junija 2006 priglasili reformo financiranja sistema pokojninskega zavarovanja RATP. Francoski organi v tem dopisu navajajo, da ta ukrep ne pomeni državne pomoči, ki bi jo bilo treba v skladu s členom 88(3) Pogodbe ES predhodno priglasiti Komisiji.

(119)

Vendar Komisija ugotavlja, da je Francija izvajala zadevno državno pomoč od 1. januarja 2006, torej preden je Komisija sprejela dokončno odločitev. Komisija na tej podlagi ugotavlja, da je Francija ravnala nezakonito, ko je izvedla zadevno pomoč v nasprotju s členom 88(3) Pogodbe ES.

(120)

Ker je zadevni ukrep državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES, je treba njegovo morebitno združljivost preučiti z vidika odstopanj, predvidenih v Pogodbi.

(121)

Komisija v zvezi s tem meni, da je najprimernejša pravna podlaga člen 87(3)(c) Pogodbe ES, po katerem se pomoč za pospeševanje razvoja nekaterih gospodarskih dejavnosti lahko razglasi za združljivo s skupnim trgom, kadar ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(122)

Komisija ob upoštevanju narave in učinkov reforme meni, da je treba združljivost zadevne pomoči presoditi z vidika vzpostavljenih enakih pogojev („level playing field“) glede obveznih socialnih prispevkov med RATP in njegovimi potencialnimi in prihodnjimi konkurenti na trgu javnega mestnega prevoza v regiji Ile-de-France.

(123)

Za analizo učinkov pomoči in oceno intenzivnosti izkrivljanja konkurence mora Komisija najprej preučiti višino prispevkov, ki jih plačuje RATP v primerjavi s konkurenti v reformiranem sistemu. Komisija bo nato ugotovila, kaj bi se zgodilo, če RATP ne bi prejemal zadevne pomoči. Nazadnje bo preučila pozitivne in tudi negativne učinke pomoči, preden bo pripravila splošni pregled združljivosti.

(124)

Komisija najprej ugotavlja, da se je financiranje posebnega pokojninskega sistema RATP pred 1. januarjem 2006 od financiranja pokojninskih sistemov splošnega prava razlikovalo z dveh vidikov: neodvezujoča narava prispevkov in stopnja prispevkov delodajalca.

(125)

Komisija meni, da je zadevna pomoč rešitev za prvi dejavnik razlike med posebnim sistemom RATP in sistemi splošnega prava. RATP pred 1. januarjem 2006 namreč ni plačeval odvezujočega prispevka, ampak je moral v skladu z zakonom zagotavljati ravnovesje pokojninskega sistema za svoje uslužbence. Posledica priglašene reforme je bila uvedba plačevanja odvezujočega prispevka, ki je značilen za prispevke, ki jih delodajalec splošnega prava plačuje v sklad, ki upravlja dokladni pokojninski sistem. Komisija v zvezi z drugim dejavnikom razlike ugotavlja, da je bila posledica priglašene reforme izenačenje višine prispevkov za obvezno starostno zavarovanje med RATP in podjetji, za katere velja splošno pravo pokojninskih dajatev.

(126)

Če ne bi bilo priglašene reforme, bi moral RATP za poslovna leta po letu 2006 oblikovati rezervacije za pokojninske obveznosti do svojih uslužbencev, za katere veljajo kadrovski predpisi. To oblikovanje rezervacij bi bilo neposredna posledica tega, da prispevki delodajalca za pokojnine uslužbencev RATP ne bi bili odvezujoči.

(127)

Poleg tega prispevki RATP za starostno zavarovanje za zagotavljanje finančnega ravnovesja pokojninskega sistema ne bi bili usklajeni z ravnjo, ki jo plačujejo njegovi potencialni konkurenti.

(128)

Če ne bi bilo priglašene reforme, bi moral RATP torej nositi dodatne letne stroške v višini več sto milijonov eurov v primerjavi z reformiranim sistemom.

(129)

RATP bi se zato znašel v slabšem položaju zaradi svojih pokojninskih obveznosti v razmerah liberaliziranega trga, kar bi zelo vplivalo na njegove dejavnosti.

(130)

Iz zgornjega izhaja, da ima ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1370/2007, ki določa postopno odprtje trga mestnega javnega prevoza, pokojninski sistem, ki velja za RATP na podlagi zakona iz leta 1948, posebne značilnosti, ki, obravnavane vsaka posebej, izkrivljajo konkurenco v škodo RATP in skupine, kateri pripada. Ključni učinek zadevne pomoči je uskladitev prispevkov RATP s prispevki, ki jih plačujejo njegovi konkurenti in konkurenti skupine RATP, s čimer bi se odpravilo posebno izkrivljanje konkurence, ki vpliva na RATP in skupino RATP.

(131)

Reforma poleg tega omogoča RATP, da postopno ravna kot zasebni vlagatelj, ki se spopada z običajnimi poslovnimi ovirami. To je eden od ciljev te reforme.

(132)

Komisija še meni, da je zadevni ukrep prilagojen cilju v interesu Skupnosti, ki ga poskuša doseči. Z nobenim drugim instrumentom se ne bi bilo mogoče lotiti vprašanja učinkoviteje. Nadomestila za javne storitve bi seveda bilo mogoče odobriti, vendar tak pristop ne bi bil niti prilagojen niti dolgoročno zdržen zaradi strukturne narave problema.

(133)

Komisija glede sorazmernosti ukrepov meni, da je odobrena pomoč omejena na strogi minimum. RATP od 1. januarja 2006 plačuje enake stroške za pokojnine kot podjetje, katerega zaposleni so vključeni v sisteme splošnega prava.

(134)

Nazadnje, Komisija meni, da zadevna pomoč omogoča zagotavljanje trajnosti pokojninskega sistema, katerega financiranje je postalo zastarelo. Komisija sicer meni, da je začeta reforma pokojninskih dajatev, ki se izplačujejo iz posebnega sistema (47), zato odločilen dodatni element. Komisija v zvezi s tem meni, da ti ukrepi zato spadajo v širši okvir reforme pokojninskih sistemov držav članic, ki jo skupaj želita Svet in Komisija (48).

(135)

Komisija v statični analizi po eni strani meni, da je izkrivljanje konkurence zaradi zadevnega ukrepa na trgu mestnega javnega prevoza v regiji Ile-de-France po naravi hitro zelo omejeno, če je ob upoštevanju preteklosti RATP in njegovih dejavnosti očitno, da se pokojninske obveznosti, ki so predmet reforme, nanašajo na dejavnosti, ki so se nekoč opravljale na neliberaliziranem trgu, na katerem je bila konkurenca do zdaj zelo šibka. Po drugi strani pa Komisija v zvezi s trgi, na katerih skupina RATP deluje prek hčerinskih družb podjetja RATP, meni, da ima zadevni ukrep samo zelo obroben učinek. Zadevni ukrep namreč samo posredno vpliva na te trge, ker priglašena reforma razen stroge pravne, računovodske in finančne ločitve ne zadeva uslužbencev teh hčerinskih družb.

(136)

Komisija v dinamični analizi, ki je nedvomno primernejša z vidika Uredbe (ES) št. 1370/2007, meni, da je tveganje, da RATP ohrani prevladujoč položaj, majhno, čeprav zadevni ukrep teoretično to lahko omogoči. Ta ugotovitev izhaja iz tega, da ukrep samo usklajuje prispevke, ki jih plačuje RATP, s prispevki, ki jih plačujejo njegovi konkurenti, in da pokojninski sistem RATP po reformi posebnega pokojninskega sistema, izvedeni leta 2008, ni več posebno privlačen za podjetje.

(137)

Komisija na podlagi zgornjih ugotovitev sklepa, da se bodo negativni učinki pomoči, odobrene RATP, ublažili. Priglašena reforma je omejena na to, kar je nujno potrebno za vzpostavitev enakih pogojev glede prispevkov za obvezno starostno zavarovanje, odpravlja izkrivljanje konkurence, ki bi spravilo RATP v slabši položaj, in posledično ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(138)

Iz tega sledi, da je ta državna pomoč združljiva s skupnim trgom, če se bo v celoti izvedla reforma posebnega pokojninskega sistema RATP, katere namen je uskladiti ta sistem s pravili splošnega prava, ki veljajo za osnovne sisteme zaposlenih v zasebnem sektorju in državne uslužbence.

(139)

Komisija meni, da rešitev v Odločbi 2005/145/ES v zadevi EDF ne izpodbija zgornje ugotovitve (49).

(140)

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Komisija v tej odločbi odobrila državne pomoči, s katerimi so bila podjetja v sektorju oproščena posebnih pokojninskih obveznosti, ki so presegale obveznosti iz splošnega pokojninskega sistema in so bile določene med monopolom. V tem primeru je Komisija menila, da delna oprostitev bremena, ki je bilo posledica mehanizma financiranja posebnih pokojninskih pravic, pridobljenih pred reformo, pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe, ki jo je bilo mogoče razglasiti za združljivo s skupnim trgom. Komisija je v analizi združljivosti menila, da se položaj EDF po svoji naravi ni bistveno razlikoval od „nasedlih stroškov“ na področju energije. Šlo je namreč za pomoči, katerih namen je bil olajšati prehod na konkurenčen energetski sektor. Komisija je menila, da bi bilo primerno pomoč za EDF izenačiti z izravnavo za nasedle stroške (50), ter napovedala, da bo ta pristop uporabila pri analizi podobnih primerov.

(141)

Komisija ob upoštevanju zgornjih ugotovitev meni, da v obravnavani zadevi državna pomoč razbremenjuje RATP pokojninskih obveznosti, ki so presegale obveznosti na podlagi splošnega pokojninskega sistema in so bile določene pred liberalizacijo trga. Komisija hkrati dodaja, da reforma posebnih pokojninskih sistemov, ki jo RATP izvaja od začetka leta 2008, usklajuje posebni sistem za uslužbence RATP s pravili splošnega prava, ki veljajo za osnovne sisteme za zaposlene v zasebnem sektorju in državne uslužbence.

(142)

Komisija nazadnje meni, da je zadevni ukrep državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe. Ta državna pomoč je nezakonita, vendar združljiva s skupnim trgom v skladu s členom 87(3)(c) Pogodbe.

(143)

Kot je bilo navedeno zgoraj, je v priglašeni reformi določeno, da država od 1. januarja 2006 nakazuje CRP-RATP subvencije za uravnovešenje računov tega sklada.

(144)

Poleg tega je v priglašeni reformi predvidena možnost, da CRP-RATP nasloni pokojninske dajatve iz posebnega sistema na sisteme splošnega prava. Da bi se upoštevalo splošno načelo finančne nevtralnosti, ta naslonitev predvideva plačevanje doplačil v sprejemne sisteme, to je doplačil, ki jih bo država prevzela namesto CRP-RATP.

(145)

Treba je ugotoviti, ali so ti ukrepi državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe.

(146)

V zvezi s tem je treba spomniti, da se člen 87 Pogodbe uporablja samo za podjetja v smislu konkurenčnega prava Skupnosti. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča področje socialne varnosti, kadar temelji na solidarnosti, ni gospodarska dejavnost v smislu Pogodbe (glej točko 67 odločbe o sprožitvi postopka z dne 10. oktobra 2007) (51).

(147)

Komisija glede na to sodno prakso meni, da niti CRP-RATP niti pokojninski skladi, ki sprejemajo zaposlene in upokojene uslužbence RATP, to je CNAV in AGIRC-ARRCO, niso podjetja v smislu konkurenčnega prava Skupnosti, in sicer iz naslednjih razlogov.

(148)

Komisija v tej zadevi najprej ugotavlja, da so uslužbenci RATP predmet obveznega socialnega varstva, ki vključuje neodvisen sistem starostnega zavarovanja s socialnim ciljem. Njegov namen je namreč vsem osebam, ki spadajo v ta sistem, zagotoviti starostno zavarovanje ne glede na njihovo premoženje ali zdravstveno stanje ob sklenitvi zavarovanja.

(149)

Komisija poleg tega meni, da ta sistem upošteva načelo solidarnosti, saj se s prispevki, ki jih plačujejo zaposleni delavci, financirajo pokojnine upokojenih delavcev.

(150)

Komisija ugotavlja, da je upravljanje zadevnega sistema z zakonom dodeljeno CRP-RATP, katerega dejavnost nadzira država. Zato država pokriva prihodek od prispevkov, ki jih plačujejo uslužbenci RATP in RATP, ter zagotavlja obračun in izplačilo pokojnin. Komisija opozarja, da ima CRP-RATP v skladu s členom L.711-1 zakonika o socialni varnosti vse pristojnosti, opredeljene v členu L.111-1 tega zakonika, v katerem je posebej določeno, da organizacija socialne varnosti temelji na načelu nacionalne solidarnosti.

(151)

Komisija nazadnje ugotavlja, da CRP-RATP pri izvajanju svoje naloge upošteva zakon in nima nobene možnosti vplivati na znesek prispevkov, uporabo sredstev ali določitev višine dajatev. Izplačane dajatve so zakonsko določene dajatve, ki so neodvisne od zneska prispevkov.

(152)

Ker CRP-RATP ni podjetje v smislu konkurenčnega prava Skupnosti, Komisija meni, da državno nakazovanje izravnalnih subvencij CRP-RATP in državno financiranje doplačil namesto CRP-RATP nista državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES –

—

prenehanje delovnega razmerja, ki določa pravila, ki se uporabijo v primeru odstopa, odpusta ali odstranitve z delovnega mesta,

—

dopusti (letni dopusti, posebni družinski dopusti …),

—

pravila za napredovanje.

12.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/36

12.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/38

(1)

Reprezentativne cene in dodatne uvozne dajatve za beli in surovi sladkor ter nekatere sirupe za tržno leto 2009/10 so bile določene z Uredbo Komisije (ES) št. 877/2009 (3). Navedene cene in dolžnosti so bile nazadnje spremenjene z Uredbo Komisije (ES) št. 1160/2009 (4).

(2)

Glede na podatke, ki so trenutno na voljo Komisiji, je treba navedene cene in dajatve spremeniti v skladu s pravili in postopki iz Uredbe (ES) št. 951/2006 –

12.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/40

(1)

Svet je v skladu s členom 6 Skupnega ukrepa 2008/851/SZVP za sprejemanje sklepov o imenovanju poveljnika sil Evropske unije pooblastil Politični in varnostni odbor (PVO).

(2)

PVO je 22. julija 2009 sprejel Sklep Atalanta/6/2009 (2) o imenovanju kapitana Petra BINDTA za poveljnika sil EU v vojaški operaciji Evropske unije kot prispevku k odvračanju, preprečevanju in zatiranju piratstva in oboroženih ropov pred somalsko obalo.

(3)

Poveljnik operacije EU je priporočil imenovanje kontraadmirala Giovannija GUMIERA za novega poveljnika sil EU v vojaški operaciji Evropske unije kot prispevku k odvračanju, preprečevanju in zatiranju piratstva in oboroženih ropov pred somalsko obalo.

(4)

Vojaški odbor EU je podprl to priporočilo.

(5)

V skladu s členom 5 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri pripravi in izvajanju sklepov in ukrepov Evropske unije, ki zadevajo obrambo –