(1)

V dopisu z dne 13. julija 2006 so nizozemski organi priglasili shemo „skupinski paket obresti“groepsrentebox, ki predvideva nižjo obdavčitev in odbitnost obresti, prejetih ali izplačanih v okviru razmerij v skupini. Priglasitev so nizozemske oblasti izvedle zgolj zaradi pravne varnosti, saj menijo, da je ta shema splošen ukrep. Dodatne informacije so bile podane v dopisih z dne 5. septembra 2006 in 9. novembra 2006.

(2)

V dopisu z dne 7. februarja 2007 je Komisija obvestila Nizozemsko, da se je odločila sprožiti postopek iz člena 88(2) Pogodbe ES v zvezi z delom programa pomoči, povezanim z nižjo obdavčitvijo in odbitnostjo obresti znotraj skupine (ukrep A).

(3)

V istem dopisu je Komisija Nizozemsko obvestila tudi, da meni, da nižja obdavčitev za kratkoročne vloge, katerih namen je prevzem najmanj 5 % družbe (ukrep B), ne predstavlja državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(4)

Odločitev Komisije, da sproži postopek, je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije (2). Komisija je pozvala zainteresirane stranke, da predložijo svoje pripombe.

(5)

Nizozemski organi so svoje pripombe glede uvodne odločbe predstavili v dopisu z dne 7. maja 2007.

(6)

Komisija je prejela pripombe zainteresiranih strank. Pripombe je posredovala nizozemskim organom, ki jim je bila dana možnost, da se odzovejo; njihove pripombe je prejela v dopisu z dne 29. junija 2007.

(7)

Komisija je dodatne informacije od nizozemskih organov prejela v dopisih z dne 8. novembra 2007 in 29. januarja 2008.

(8)

7. oktobra 2008 so nizozemski organi posredovali pravno mnenje Leigh Hancher, profesorice evropskega prava na Univerzi v Tilburgu, o vprašanju, ali priglašeni ukrep vključuje državno pomoč.

(9)

V dopisu z dne 18. decembra 2008 so nizozemski organi obvestili Komisijo, da so se odločili za spremembo davčne sheme.

(10)

Po trditvah nizozemskih organov je cilj ukrepa zmanjšati razliko v davčni obravnavi med dvema instrumentoma financiranja znotraj skupine, tj. lastniškim kapitalom in dolgom.

(11)

V trenutnih razmerah je tako, da kadar družba, ki je del skupine, vloži kapital v drugo družbo, ki je del iste skupine, kot nadomestilo prejme dividende, ki so oproščene davka na podlagi predpisov, ki izvzemajo poslovne deleže, medtem ko so takrat, kadar posodi denar družbi, ki je del iste skupine, prejete obresti obdavčene po standardni stopnji davka od dobička pravnih oseb (25,5 %). Na ravni družbe, ki sredstva prejme, dividende, ki se plačajo na kapitalski vložek, niso odbitne, medtem ko se od obresti, ki se plačajo na posojilo, odbije standardna stopnja davka od dobička pravnih oseb.

(12)

Nizozemska poudarja, da izbiri organizacijske strukture pravno samostojnih organizacij običajno botrujejo razlogi v zvezi s pravom družb ali ekonomski razlogi. Razlike v civilnem pravu med lastniškim kapitalom in dolgom (obveznosti, pogoji odplačevanja, jamstva, glasovalne pravice itd.) so za financiranje znotraj skupine po večini nepomembne, medtem ko so davčne posledice bistveno drugačne. Znotraj skupin so izbrani taki pogoji financiranja, da se doseže najnižja davčna obremenitev v okviru veljavnega davčnega sistema. Zaradi tega na odločitev o zagotovitvi tujega ali lastniškega kapitala znotraj skupin vplivajo predvsem davčni vidiki.

(13)

V pravnem mnenju prof. Hancher poudarja, da so vpliv razlike v davčni obravnavi dolga in lastniškega kapitala na ravni družb ter možne rešitve škodljivih posledic, ki bi jih to lahko imelo, visoko na programu politike v mnogih državah OECD. Po besedah prof. Hancher se v nizozemski davčni literaturi vedno znova pojavljajo zahteve po temeljni reformi nizozemskega davka od dobička pravnih oseb ter nevtralni obravnavi dolžniškega in lastniškega financiranja znotraj skupin družb.

(14)

Nizozemski organi poudarjajo, da razlike v davčni obravnavi ustvarjajo oblike arbitraže med tema dvema načinoma financiranja znotraj skupine, ki z ekonomskega vidika niso zaželene. Znotraj skupine je izbira med dodatnim lastniškim financiranjem ali (dodatnim) dolžniškim financiranjem poljubna, davčne posledice obeh vrst financiranja pa so različne. To lahko privede do arbitraže, ki izkrivi nevtralnost davčnega sistema. Z ukrepom se zato poskuša preprečiti arbitražo med dolžniškim in lastniškim financiranjem ter povečati nevtralnost nizozemskega davčnega sistema.

(15)

Uvedba skupinskega paketa obresti bo pomagala zagotoviti, da bo način financiranja, uporabljen v okviru skupine, odvisen zlasti od ekonomskih vidikov. S tem je davčna obravnava obresti znotraj skupine veliko skladnejša z davčno obravnavo dividend znotraj skupine, kar prispeva k večji nevtralnosti med dolžniškim in lastniškim financiranjem znotraj skupine.

(16)

Problem arbitraže ne nastopi v primeru financiranja zunaj okvira skupine. Tukaj so različne posledice, ki nastopijo v civilnem pravu, resnično pomembne, tako da do te oblike arbitraže ne prihaja. Glede na inherentne razlike med razmerami v skupinah in zunaj njih davčna nevtralnost za transakcije financiranja zunaj skupin ni pogoj. Iz tega razloga je ukrep omejen na posojila v skupini.

(17)

Nizozemski organi poudarjajo tudi, da v zadnjem času nizozemska podjetja odbijajo vse bolj pretirane zneske obresti. Podjetja vse bolj izkoriščajo različno davčno obravnavo posojil in lastniškega kapitala v skupini na račun državne blagajne.

(18)

Namen ukrepa je odgovoriti na to zmanjševanje davčnih prihodkov s spodbujanjem družb k uporabi lastniškega kapitala namesto posojil ter omejiti odbitek obresti na Nizozemskem. Shema tako dopolnjuje nizozemske predpise v zvezi s tanko kapitalizacijo, ki imajo podoben cilj, saj odvrača od prekomernega financiranja s tujim kapitalom in preprečuje umetno zmanjšanje davčne osnove na Nizozemskem.

(19)

Po mnenju nizozemskih organov priglašena shema predstavlja ukrep povsem tehnične narave.

(20)

Pravna podlaga ukrepa je člen 12c Zakona o davku od dobička pravnih oseb iz leta 1969 (Wet op de vennootschapsbelasting 1969). Ta določba je bila vpeljana z začetkom veljavnosti od 1. januarja 2007, vendar je bil njen začetek veljavnosti odložen, dokler Komisija ne zavzame stališča do združljivosti s pravili o državni pomoči.

(21)

Na Nizozemskem se davek od dobička pravnih oseb praviloma uporablja za prihodke družb po stopnji 25,5 %. Ukrep skupinskega paketa obresti predvideva različno davčno obravnavo za določene obresti znotraj skupine. Za obresti, plačane in prejete v okviru financiranja znotraj skupine, ne bo veljala standardna stopnja davka od dobička pravnih oseb 25,5 % (3). Pozitivna razlika med obrestmi, prejetimi in plačanimi v okviru transakcij financiranja znotraj skupine, bo v „skupinskem paketu obresti“ obdavčena po stopnji 5 %, namesto 25,5 %, kolikor znaša standardna stopnja davka od dobička pravnih oseb. Če je razlika med prejetimi in plačanimi obrestmi negativna, bo odbitna, toda po znižani stopnji 5 %, namesto po standardni stopnji 25,5 %.

(22)

Znesek, ki se lahko obdavči ali odbije po znižani stopnji, je za davčne namene omejen na odstotek od neto sredstev davkoplačevalca (fiscale vermogen). Ta omejitev ima cilj preprečiti, da bi podkapitalizirana podjetja zlorabljala ukrep, in zagotavlja, da se znižana stopnja uporablja le takrat, kadar je bil donos posojil v skupini financiran z lastniškim kapitalom.

(23)

Ukrep paketa obresti ima še nekaj drugih določb proti zlorabi. Konkretno, obresti, ki se formalno dolgujejo tretji osebi (banki), dejansko pa se plačajo organizaciji skupine, se štejejo za plačane obresti znotraj skupine. To velja, na primer, pri vzajemni kompoziciji (4). Obresti, ki se dolgujejo tretji osebi (banki), se štejejo tudi za obresti znotraj skupine z omejeno odbitnostjo, če so sredstva, pridobljena s pomočjo posojila, vložena v kapital v odvisni družbi, da se tako v slednji ustvarjajo nizko obdavčene obresti znotraj skupine.

(24)

V svoji prvi priglasitvi so nizozemski organi navedli, da bo shema najmanj tri leta neobvezna. Če se za shemo odloči ena družba, ki je del skupine, bo veljala za vse ostale družbe skupine, locirane na Nizozemskem. Družbe, ki izpolnjujejo pogoje, kakor so opredeljene v prvotni shemi paketa obresti, so tiste, ki so del iste skupine, kot je natančno opredeljena v sami shemi, za kar je potrebno, da ima ena družba v lasti več kot 50 % druge družbe. Z drugimi besedami, skupino morata sestavljati najmanj dve družbi, matična družba, ki obvladuje več kot 50-odstotni delež odvisne družbe. Vsaka družba mora plačevati davek od dobička pravnih oseb na Nizozemskem. To pomeni, da shema velja za vsako družbo s sedežem na Nizozemskem oziroma vsako družbo s sedežem zunaj Nizozemske in s stalno poslovno enoto na Nizozemskem.

(25)

Med postopkom so nizozemski organi dali jasno vedeti, da nameravajo shemo uvesti kot obveznost. To je bilo potrjeno v dopisu z dne 18. decembra 2008. Skupinski paket obresti naj bi zdaj veljal za vse subjekte, ki so zavezani plačevanju davka od dobička pravnih oseb na Nizozemskem, v zvezi z obrestmi, plačanimi družbam skupine, in obrestmi, prejetimi od družb skupine.

(26)

V tem dopisu so nizozemski organi poleg tega obvestili Komisijo o dveh dodatnih spremembah sheme. Prva sprememba zadeva širšo opredelitev pojma skupine za namen sheme paketa obresti. Opredelitev povezanih subjektov je spremenjena tako, da zajema vse dogovore, v katerih ima en subjekt, neposredno ali posredno, dejanski nadzor nad financiranjem drugega subjekta ali v katerih ima tretji posameznik ali subjekt dejanski nadzor nad financiranjem obeh subjektov, vključenih v dogovor o posojilu (5). Druga sprememba vnaša določbo, ki bi olajšala okrepitev (druge) družbe po nizozemskem civilnem pravu, tako da bi nastala skupina lahko imela korist od sheme skupinskega paketa obresti. Zlasti pa bi bil odpravljen trenutni obvezni minimalni kapital v višini 18 000 EUR za družbo z omejeno odgovornostjo (besloten vennootschap – BV).

(27)

Sodeč po prvi priglasitvi naj bi letni proračun priglašenega ukrepa znašal 475 milijonov EUR. Pozneje so nizozemski organi navedli, da bo obvezen paket obresti s proračunskega vidika nevtralen.

(28)

V svoji uvodni odločbi z dne 7. februarja 2007 je Komisija izrazila dvom o splošni naravi ukrepa. Poudarila je, da bi nižjo obdavčitev, ki jo predvideva shema, izkoristile le tiste družbe, ki so del skupine (pravna selektivnost), in posumila, da bi od sheme imele korist multinacionalne skupine, saj bi jim zagotavljala selektivno ekonomsko prednost (dejanska selektivnost).

(29)

Komisija je navedla, da bi bil v povsem nacionalnem kontekstu ukrep z davčnega vidika verjetno nevtralen. V kontekstu čezmejnih transakcij pa bi bila nizozemska družba, ki posodi denar podružnici s sedežem v tujini, predmet nižje obdavčitve po stopnji 5 %, medtem ko za podružnico v tujini ne bi veljali nizozemski predpisi, ki omejujejo odbitnost plačanih obresti. Shema bi zagotavljala dejansko selektivno prednost, saj bi bile le multinacionalne skupine družb, ki se ukvarjajo s čezmejnimi transakcijami obresti znotraj skupine v davčnih jurisdikcijah s stopnjo davka od dobička pravnih oseb, višjo od 5 %, motivirane za uporabo sheme.

(30)

Kolikor je bilo mišljeno, da ukrep predstavlja izjemo od uporabe davčnega sistema, je Komisija tudi podvomila, če narava ali splošna shema davčnega sistema to upravičuje.

(31)

Komisija je poleg tega menila, da ni mogoče izključiti, da utegnejo biti glavni koristniki te sheme nekdanji koristniki mednarodne sheme financiranja, za katero se je štelo, da predstavlja nezdružljivo državno pomoč (6).

(32)

Komisija je zato zavzela stališče, da bi se za shemo paketa obresti lahko štelo, da predstavlja pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES, in da ne velja nobena od izjem iz člena 87(2) in (3).

(33)

Pripombe Nizozemske glede uvodne odločbe je Komisija prejela 7. maja 2007 in so bile dopolnjene z dodatnimi opombami leta 2007 in 2008, vključno s pravnim mnenjem, ki ga je podala prof. Hancherjeva.

(34)

Nizozemski organi trdijo, da je pristop, ki ga je v svoji odločbi uporabila Komisija, napačen v treh točkah. Prvič, Komisija združi ločeni merili „prednosti“ in „selektivnosti“ v eno merilo, tj. „selektivna prednost“. To ni skladno z običajno prakso Komisije ali s sodno prakso, ki predpisujeta, da je treba obe uporabljati ločeno.

(35)

Drugič, Komisija ne oceni komponent skupinskega paketa obresti ločeno. Morebitno komponento pomoči v znižani stopnji za prejete obresti znotraj skupine in morebitno komponento pomoči v znižani stopnji za plačane obresti znotraj skupine je treba oceniti ločeno.

(36)

Tretjič, Komisija nima prav, ko gleda na neto učinek na plačnika in prejemnika skupaj, in zaključi, da je neto učinek verjetno nevtralen za nacionalne skupine, kadar imata tako plačnik kot prejemnik sedež na Nizozemskem, medtem ko neto korist za multinacionalne skupine nastopi takrat, kadar je plačnik družba tuje skupine, prejemnik pa družba domače skupine. Po trditvah nizozemskih organov tovrstna enačba nima nobene podlage v nizozemskem davčnem pravu. Nizozemske družbe, ki so del skupine, so za davčne namene konsolidirane le v primeru lastništva 95 % delnic ali več.

(37)

Ob tem so nizozemski organi mnenja, da skupinskega paketa obresti ni mogoče šteti za odmik od standardnega načina obdavčitve. Gre za popravek, v katerem je v davčni sistem dodan analitični element. To ima za posledico nov standardni način obdavčitve, zaradi česar ni podeljena nobena prednost.

(38)

Nizozemski organi zanikajo tudi kakršno koli prednost iz katerega koli drugega razloga. Neto razlika, ki jo skupinski paket obresti povzroči za multinacionalne skupine v primerjavi z nacionalnimi skupinami, je lahko v korist multinacionalk, lahko pa je tudi v njihovo škodo. Multinacionalka z nizozemsko podružnico ima lahko korist ali škodo, odvisno od svojega objektivnega položaja kot dolžnik ali upnik in davčnih stopenj, ki se uporabljajo v drugih državah članicah in na Nizozemskem.

(39)

Če prednost res obstaja, pa je Nizozemska mnenja, da morebitna neto korist za multinacionalne skupine ni posledica nižje nizozemske stopnje za prejete obresti znotraj skupine, temveč posledica neomejenega odbitja za obresti znotraj skupine, plačane v tujini. Te prednosti ni mogoče pripisati nizozemski državi in se ne financira s sredstvi nizozemske države.

(40)

Morda koristnejši neto učinek za multinacionalne skupine v primerjavi z nacionalnimi skupinami ni posledica selektivnega področja uporabe nizozemskega skupinskega paketa obresti, temveč posledica neskladja, ki pa je posledica različnih predpisov o odbitnosti obresti v skupini v okviru EU. Nizozemska lahko svobodno poveča ali zmanjša to razliko s spremembo svojega davčnega sistema, če so spremembe splošno veljavne za vse nizozemske davkoplačevalce, ki so v luči cilja, ki se uresničuje z zadevno spremembo, v primerljivem pravnem in dejanskem položaju.

(41)

Po trditvah nizozemskih organov bo skupni učinek davčnih sprememb na multinacionalne skupine, ki se ukvarjajo s čezmejnimi transakcijami, vedno drugačen od učinka na domače skupine, ki izvajajo le domače transakcije. Za potrebe državne pomoči je to pomembno le, če so razlike posledica ukrepa države članice same, npr. kadar nižja davčna stopnja obstaja le za prihodke od obresti v tujih skupinah. Ni pa to pomembno v primeru splošnega ukrepa, ki velja za prihodke od obresti v vseh skupinah, domačih in tujih, kar privede do čezmejnih razlik.

(42)

Že sam soobstoj neusklajenih davčnih sistemov lahko privede do razmer, v katerih se neto davčni vplivi čezmejnih transakcij razlikujejo od neto učinka povsem domačih transakcij. Ta učinek je lahko tako škodljiv (ekonomska dvojna obdavčitev) kot koristen (ekonomska neobdavčitev).

(43)

V Pogodbi ES člena 94 in 95 nudita podlago za direktive ali uredbe, ki usklajujejo obstoječe ureditve, če je to potrebno za vzpostavitev ali pravilno delovanje skupnega trga. Ob tem člen 96 ponuja Komisiji možnost za ukrepanje, če razlika med zakonodajo, ki velja v različnih državah članicah, resno izkrivlja pogoje konkurence na skupnem trgu.

(44)

V nadaljnji drugi alternativi so nizozemski organi mnenja, da ni nobene selektivnosti. Z oceno selektivnosti preko primerjave kombinacije tujega dolžnika in domačega upnika ter kombinacije domačega dolžnika in domačega upnika se Komisija odloča za nepravi referenčni okvir. Pri ocenjevanju selektivnosti nizozemske davčne ureditve referenčni okvir ne more segati prek vseh nizozemskih davkoplačevalcev. V ustaljeni praksi Komisije referenčni okvir ne more zajemati družb, ki niso zavezane plačevanju davka na Nizozemskem.

(45)

Nizozemski organi poudarjajo, da davčna shema ni omejena na določena podjetja ali na določene dejavnosti ali funkcije ali na posamezne regije. V shemi ni nobenega razlikovanja med rezidenčnimi in nerezidenčnimi skupinami družb. Za uvrstitev v paket obresti se ne uporabljajo nobeni pragovi izpolnjevanja pogojev, povezani s posameznimi dejavnostmi ali funkcijami.

(46)

Poleg tega so v luči cilja skupinskega paketa obresti le tista podjetja, ki so del skupine, v primerljivem pravnem in dejanskem položaju. Le ta podjetja bi imela problem arbitraže, opisan v razdelku II.1.

(47)

Nizozemska poudarja, da je namen odločitev o financiranju znotraj skupin minimizirati davčno obremenitev v okviru veljavnega davčnega sistema. Tržno razlikovanje med lastniškim in dolžniškim financiranjem (pogoji odplačevanja, obveznost, jamstvo) v nasprotju z davčnim razlikovanje je po večini nepomembno. Zunaj skupin so tržne razlike med lastniškim in dolžniškim financiranjem resnično zelo pomembne in utegnejo prevladati nad davčnimi motivi.

(48)

Nizozemski organi vztrajajo, da so ukrepi, omejeni na skupine, davčni ukrepi povsem tehnične narave, ki ne predstavljajo državne pomoči: v odločbi o francoski določbi o obdavčevanju, pravijo, se je Komisija strinjala, da je ukrep, ki razveljavlja splošno pravilo, da so plačila obresti odbitni odhodki v posojilih med družbami, splošni ukrep, za dodatno izjemo od tega pravila v korist centralnih zakladništev družb, ki so jih v Franciji ustanovile multinacionalne družbe, pa je menila, da je selektivna prednost (7).

(49)

Nizozemski organi vztrajajo, da bi razširitev področja uporabe skupinskega paketa obresti dejansko vodila v selektivnost. Če bi bilo treba po znižani stopnji obdavčiti tudi obresti, prejete od tretjih oseb, bi to pomenilo prednost za finančne institucije.

(50)

Trdijo tudi, da je predpostavka, da specifični davčni predpisi za obresti sami po sebi vključujejo selektivnost, napačna. Financiranja znotraj skupine organizacij ni mogoče označiti za gospodarsko dejavnost, temveč preprosto za ekonomsko realnost. Tokovi plačil obresti kot taki niso posebna gospodarska dejavnost ali panoga, temveč služijo le za financiranje gospodarske dejavnosti ali panoge. Dolžniško financiranje je samo po sebi samostojna dejavnost le v primeru finančnih institucij, katerih poslovanje obsega financiranje tretjih oseb. Poleg tega je v zvezi s prihodkom od obresti iz naslova kratkoročnih vlog, katerih namen je prevzem najmanj 5 % družbe (ukrep B), Komisija v uvodni odločbi sama menila, da nižja davčna stopnja za take obresti sama po sebi ne povzroča selektivnosti, saj se šteje za splošni ukrep.

(51)

Ob tem nizozemski organi utemeljujejo, da ni nobene konceptualne razlike med dividendami in obrestmi. Oboje predstavlja nadomestilo za uporabo oziroma dodelitev sredstev, bodisi lastniškega kapitala ali dolga. V obeh primerih prejemnik ta sredstva uporablja za financiranje poslovnih dejavnostih. Vsi davčni sistemi vsebujejo pravila, po katerih so plačane dividende in obresti odbitne ali delno odbitne ali neodbitne, in pravila, po katerih so dividende in obresti obdavčljive, delno obdavčljive ali oproščene davka. Ne obstaja noben mednarodni davčni standard, ki bi določal, kako naj se ti elementi obravnavajo za davčne namene.

(52)

V nadaljnji alternativi omejeno obdavčevanje onemogoča notranje neskladje z nizozemskim sistemom in ga kot takega upravičujeta narava in namen sistema. Omejeno obdavčevanje obresti, prejetih znotraj skupine, upravičuje omejeno odbitje plačil obresti znotraj skupine. To podjetjem, organiziranim kot skupina, omogoča, da se izognejo škodi zaradi omejenega odbitja in polne obdavčitve, medtem ko podjetja, organizirana kot en sam subjekt, nimajo nobenih notranjih plačil obresti in zato nimajo nobene take škode.

(53)

Temeljno načelo nizozemskega davčnega prava je, da se prihodki in odhodki obravnavajo simetrično. Po notranji logiki nizozemskega davčnega sistema so prihodki in odhodki dve plati iste medalje. V izogib dvojnemu obdavčevanju je omejeno obdavčevanje logična posledica omejenega odbitja.

(54)

Cilj predlaganega ukrepa je zagotoviti uporabo načela nevtralnosti v nizozemskem davčnem sistemu z odpravo arbitraže med dolžniškim in lastniškim financiranjem znotraj skupin. Ukrep zmanjšuje razliko med dvema vrstama financiranja znotraj skupine in s tem povečuje nevtralnost davčnega sistema. Omejitev na obresti v skupini torej temelji na ekonomskih razlogih ter je nujna in funkcionalna za učinkovitost davčnega sistema.

(55)

Nizozemski organi poudarjajo, da bo krog podjetij, ki bodo izkoristila skupinski paket obresti, veliko širši kot 87 podjetij, ki so izkoristila nekdanjo mednarodno shemo financiranja. Nadalje utemeljujejo, da omejitvenih pogojev te sheme, kot je pogoj dveh celin ali pogoj štirih držav, v skupinskem paketu obresti ni. Paket obresti je izključno davčni ukrep, ki uravnava davčni pritisk na kapital kot proizvodni dejavnik. Poleg tega se uporablja za katero koli dohodno ali odhodno posojilo v skupini in je popolnoma ločen od poslovanja, ki se izvaja v zadevni družbi. Zaradi vsega naštetega je področje uporabe ukrepa povsem nemogoče primerjati s področjem uporabe sheme mednarodnega financiranja.

(56)

Obvezna narava ukrepa za vse davkoplačevalce, ki plačujejo ali prejemajo obresti od odvisnih družb, poudarja cilj paketa obresti: povečati nevtralnost davčnega sistema ter s tem zmanjšati arbitražo in povečati prihodke od nizozemskega davka na dobiček pravnih oseb. Razen tega odpravlja element, ki bi lahko povzročil selektivno prednost kot posledico paketa obresti.

(57)

Obvezen paket obresti ne le nagrajuje ohranitev kapitala na Nizozemskem, temveč hkrati predstavlja zaviralni učinek – podobno kot pravila tanke kapitalizacije – za dotok dolžniškega financiranja na Nizozemsko. Nizozemska pravila tanke kapitalizacije, s tem ko omejujejo odbitnost obresti znotraj skupine, ne spodbujajo presežnega financiranja s tujim kapitalom znotraj skupin, medtem ko skupinski paket obresti nudi znižano stopnjo za prejete obresti znotraj skupine, če so financirane z lastniškim kapitalom. Skupinski paket obresti krepi nizozemsko davčno osnovo s spodbujanjem boljšega razmerja med lastniškim in tujim kapitalom ter prispeva k preprečevanju odtoka lastniškega kapitala in s tem davčne osnove z Nizozemske.

(58)

Paket obresti je izključno tehnični ukrep, ki spreminja sistemsko obravnavo obresti znotraj skupine s povečanjem davčne obremenitve za nekatere davkoplačevalce in zmanjšanjem davčne obremenitve za druge davkoplačevalce, in sicer na podlagi horizontalnih in objektivnih dejstev in okoliščin. Potem ko je možnost izstopa odpravljena, paket obresti ne podeljuje nobene ekonomske prednosti, saj zgolj prestavi davčno obremenitev med davkoplačevalci po povsem horizontalnih in objektivnih merilih.

(59)

Nizozemski organi poudarjajo, da lahko dejanska selektivnost nastopi le, če obstaja nevarnost, da bi bil kljub splošni naravi ukrepa učinek v praksi tak, da bi bil vedno v korist določljive skupine. Tovrstna selektivnost bi utegnila nastopiti, če bi bil ukrep izbiren, ne pa, če se ukrep napravi za obveznega. Davkoplačevalci, ki imajo eno leto škodo, imajo lahko v naslednjem letu korist, in obratno. Shema torej ne koristi homogeni kategoriji davkoplačevalcev.

(60)

Nizozemski organi so tudi mnenja, da je nova opredelitev skupine, ki temelji na dejanskem nadzoru, bolje usklajena z namenom sheme. Če ima ena družba učinkovit nadzor nad financiranjem druge družbe, slednja ne more več svobodno izbirati med financiranjem z notranjim ali zunanjim dolgom kot tudi ne med financiranjem z dolgom ali lastniškim kapitalom. Glavno poslovodstvo skupine se odloči, kako naj se znotraj skupine razporedi od zunaj pritegnjena sredstva – zunanji dolg ali zunanji lastniški kapital – bodisi z notranjim dolgom ali z notranjim lastniškim kapitalom. Dejstvo, da so davčne posledice obeh instrumentov financiranja znotraj skupine različne, predstavlja spodbudo za izbiro konkretnega instrumenta zgolj zaradi njegovih davčnih vplivov.

(61)

In končno, sprememba zakona o družbah z omejeno odgovornostjo bo v prihodnje davkoplačevalcu olajšala reorganizacijo svoje pravne strukture v obliki skupine, saj bodo administrativno breme in kapitalske zahteve odpravljeni oziroma občutno omiljeni.

(62)

Komisija je prejela pripombe nizozemske združenja industrije VNO-NCW (8) ter iz Belgije in Madžarske. Pripombe še ene stranke je prejela po skrajnem roku in jih zato ni mogla upoštevati v postopku. Pripombe zadevne tretje osebe ne bi v nobenem primeru vplivale na oceno in ugotovitve v tej odločbi.

(63)

VNO-NCW meni, da sporna shema ne more biti nezdružljiva državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES iz naslednjih razlogov.

(64)

Prvič, VNO-NCW meni, da je skupinski paket obresti splošni, davčno nevtralni in tehnični ukrep, ker je cilj sheme zmanjšati davčno arbitražo med lastniškim in dolžniškim financiranjem znotraj skupine družb. Glede na nevtralnost ukrepa shema ne zagotavlja ugodne obravnave določenih družb ali proizvodnje določenega blaga v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(65)

Drugič, davčna ugodnost za multinacionalno skupino družb je posledica neskladij med davčnimi obravnavami obresti znotraj skupine v posameznih državah članicah in je ni mogoče pripisati Nizozemski. Davčna ugodnost nastane, ker je obresti mogoče odbiti v drugi državi članici po davčni stopnji, ki je višja od tiste, ki velja za paket obresti, medtem ko je stopnja, ki se uporablja v domačih razmerah, stopnja skupinskega paketa obresti, toda to je neposredna posledica neskladij med zakoni držav članic o davčni obravnavi obresti znotraj skupine. Če Komisija želi odpraviti odstopanja, ki utegnejo biti posledica skupinskega paketa obresti, VNO-NCW predlaga uporabo člena 94 oziroma 96 Pogodbe ES.

(66)

Tretjič, VNO-NCW meni, da v luči cilja sporne sheme, to je zmanjšati davčno arbitražo med lastniškim kapitalom in dolgom, družbe, ki so del skupine, niso v enakem pravnem in dejanskem položaju kot družbe, ki niso del skupin. Razlika v davčni obravnavi lastniškega kapitala in dolga povzroča odstopanja zlasti znotraj skupin, saj matična družba izvaja določen nadzor nad svojimi odvisnimi družbami, tako da lahko v večji meri opredeli njihove možnosti financiranja, izbiro, ki je pogosto v veliki meri odvisna od davčnih vidikov. V poslih s tretjimi osebami je možnost financiranja pogosto v veliki meri odvisna od drugih dejavnikov in ne od davčnih vidikov. Zaradi tega ni mogoče reči, da je sporna shema selektivna v smislu člena 87(1) Pogodbe ES. Poleg tega je VNO-NCW mnenja, da če že golo dejstvo, da je davčna olajšava v večji ali manjši meri omejena na družbe skupine, navede k sklepu, da je to ukrep državne pomoči, bodo sistemi davka od dobička pravnih oseb v državah članicah v številnih pogledih v navzkrižju s členom 87(1) Pogodbe ES.

(67)

Madžarski organi menijo, da shema ni ukrep pomoči, in podajajo dva argumenta. Prvič, dejstvo, da je shema omejena na skupine, še ne pomeni, da je selektivna. V (mednarodnih) davčnih zadevah so pravila za skupine družb običajna praksa in neizogibna. Številna pravila, katerih področje uporabe je omejeno na skupine, sta predlagala OECD (transferne cene) in Komisija (npr. Direktiva o obrestih in licenčninah). Drugič, Madžarska opozarja, da je neposredno obdavčenje stvar držav članic. Določanje davčnih stopenj za določene obdavčljive dogodke je v njihovi notranji pristojnosti. In končno, Madžarska si težko predstavlja, kako je lahko Nizozemska odgovorna za višji odbitek kot posledico višjih davčnih stopenj v drugih državah v situaciji, ko neposredno obdavčenje ni bilo usklajeno. Prednost, ki jo opisuje Komisija, je nedvoumno posledica neskladja med davčnimi sistemi.

(68)

Belgijski organi prav tako podpirajo stališče, da shema ni državna pomoč, in podajajo argumente, podobne argumentom drugih zainteresiranih strank glede odsotnosti selektivnosti. Belgija poudarja, da je logično, da podjetje, ki ni del skupine, po definiciji ne more izvajati financiranja znotraj skupine. Belgijski organi poleg tega utemeljujejo, da pravila o državni pomoči ne veljavo v razmerah, v katerih obstajajo neskladja med nacionalnimi davčnimi sistemi zaradi odsotnosti usklajevanja na ravni EU. Zaradi tega je shema obresti v skupini splošni ukrep, ki ni zajet v pravilih o državni pomoči, in pri vodenju zadeve Komisija neustrezno uporablja svoje pristojnosti.

(69)

Nizozemski organi ugotavljajo, da pripombe vseh treh strani potrjujejo njeno stališče. Madžarska in Belgija poudarjata, da Komisija s svojim prizadevanjem, da bi odpravila motnje, ki so posledica neskladij med davčnimi sistemi, ki niso bili usklajeni, zlorablja svoje pristojnosti na področju državne pomoči. To krepi nizozemsko stališče, da skupinski paket obresti ne predstavlja ukrepa pomoči, ki bi bil prepovedan s členom 87 Pogodbe ES.

(70)

Nizozemska poudarja, da se popolnoma strinja z analizo, ki so jo pripravili v VNO-NCW. Poseben pomen pripisuje izčrpnemu argumentu v zvezi z institucionalnim okvirom, ki nedvoumno razloži različne motnje na enotnem trgu, ki jih lahko povzročijo nacionalni ukrepi držav članic, in instrumente, ki so po potrebi na voljo za odpravo takih motenj v skladu s Pogodbo ES.

(71)

In končno, nizozemski organi podpirajo stališče združenja, da je treba za namen ugotovitve, ali selektivnost res obstaja, najprej ugotoviti, ali so določena podjetja ali proizvodnja določenega blaga favorizirani v primerjavi z drugimi, ki so pravno in dejansko primerljivi v luči cilja zadevnega ukrepa. Omejitev na posojila v skupini ne vodi v selektivnost, ker je cilj skupinskega paketa obresti preprečiti arbitražo med financiranjem iz kapitala in financiranjem iz posojil v skupinah. Pri financiranju med družbami, ki niso povezane v skupino, arbitraža ne igra prav nobene vloge. Omejitev na posojila v skupini je zato logična v luči cilja sheme, tako da ustrezni referenčni okvir sestavljajo vse družbe, ki so del skupine.

(72)

Da bi ugotovila, ali obravnavani ukrep predstavlja pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES, mora Komisija oceniti, ali ukrep favorizira določena podjetja ali proizvodnjo določenega blaga z zagotavljanjem prednosti ekonomske narave, ali taka prednost izkrivlja ali preti, da bo izkrivila konkurenco, ali se prednost zagotavlja z državnimi sredstvi in ali prednost vpliva na trgovino med državami članicami.

(73)

Da bi se ukrep štel za državno pomoč, mora biti specifičen ali selektiven, tako da favorizira le določena podjetja ali proizvodnjo določnega blaga.

(74)

Nizozemski organi utemeljujejo, da sporni ukrep ni omejen na določene sektorje, določene vrste družb ali določene dele nizozemskega ozemlja. Ne obstajajo tudi nobene dodatne omejitve v zvezi z realizacijo, velikostjo, številom zaposlenih, članstvom v multinacionalni skupini ali naravo dejavnosti, ki jih je upravičencem dovoljeno opravljati.

(75)

Skladno z veljavno sodno prakso je za ugotovitev, ali je ukrep selektiven, primerno, da se preveri, ali v kontekstu konkretnega pravnega sistema ta ukrep predstavlja prednost za določena podjetja v primerjavi z drugimi, ki so v primerljivem pravnem in dejanskem položaju (9). Zato je mogoče, da ureditev obdavčenja ne predstavlja državne pomoči, četudi v vseh pogledih ne ustreza splošnemu sistemu obdavčitve dobička pravnih oseb v državi članici. Sodišče je poleg tega že velikokrat odločilo, da člen 87(1) Pogodbe ES ne razlikuje glede na vzroke ali namene ukrepov državne pomoči, temveč jih opredeljuje glede na njihove učinke (10). Konkretno, davčni ukrepi, ki ne predstavljajo prilagoditve splošnega sistema za izpolnitev posebnih značilnosti določenih podjetij, temveč so bili predlagani kot sredstvo za izboljšanje njihove konkurenčnosti, so zajeti v členu 87(1) Pogodbe ES (11).

(76)

Koncept državne pomoči pa se ne uporablja za ukrepe državne podpore, ki razlikujejo med podjetji, v katerih to razlikovanje izvira iz narave ali splošne strukture sistema, katerega del so. Kot je obrazloženo v obvestilu Komisije o uporabi pravil o državni pomoči za ukrepe, ki zadevajo neposredno obdavčitev ustvarjenega dohodka (12) („obvestilo o obdavčitvi“), je „nekatere pogoje mogoče razložiti z objektivnimi razlikami med davkoplačevalci“.

(77)

Prvič, treba je pojasniti, na kateri ravni (na ravni skupine ali na ravni podjetij) naj se napravi ocena. V uvodni odločbi je Komisija navedla svoje predhodno stališče, da je to oceno treba napraviti na ravni skupine, z utemeljitvijo, da bi „tam, kjer so se družbe izključno domače skupine odločile za skupinski paket obresti, ugodnost znižane obdavčitve obresti, ki jih prejme nizozemska družba za financiranje, izničil nižja odbitnost obresti, ki jih plača družba, financirana s strani Nizozemske“ (13).

(78)

Nizozemski organi menijo, da ker je ukrep simetričen in bi zgolj prestavil davčno obremenitev med davkoplačevalci, bodo nekatere družbe imele prednost, medtem ko bodo druge imele škodo, odvisno od njihovega objektivnega položaja kot dolžnik oziroma upnik. Zato skupinski paket obresti ne vključuje pomoči.

(79)

Kot so nizozemski organi poudarili v svojem dopisu z dne 18. decembra 2008: kadar ima ena družba učinkovit nadzor nad financiranjem druge družbe, slednja ne more več svobodno odločati o svojem financiranju ali izbirati med financiranjem z dolgom ali lastniškim kapitalom. Glavno poslovodstvo skupine določi, kako naj se znotraj skupine razporedi od zunaj pritegnjena sredstva, bodisi z notranjim dolgom bodisi z notranjim lastniškim kapitalom.

(80)

Vendar pa Komisija opozarja, da se ukrep nanaša na konkretno dejavnost (financiranje povezanih družb) in ne na konsolidacijo na ravni skupine. Morebitna znižana davčna stopnja se bo uporabljala individualno za družbe na podlagi salda njihovih paketov obresti. Četudi je mogoče pričakovati, da se bodo odločitve o financiranju sprejemale v korist skupine kot celote, analiza na ravni skupine nima nobene podlage v nizozemskem davčnem pravu, kot so poudarjali nizozemski organi. Po nizozemskem pravu davčna konsolidacija nastopi le v primeru lastništva 95 % delnic ali več. Z drugimi besedami, nizozemski davek od dobička pravnih oseb se obračunava posameznim subjektom in ne skupinam. V tem pogledu ime, ki je bilo dano „skupinskemu paketu obresti“, ne odraža primerno dejstva, da se uporablja za posamezne subjekte, ki se ukvarjajo s konkretnimi dejavnostmi financiranja. Ukrep ne zadeva razlike med stroški in prihodki, konsolidirane na ravni skupine.

(81)

Zato je Komisija mnenja, da je treba oceno sheme napraviti na ravni posameznih družb. Shemo, kot so jo spremenili nizozemski organi, je mogoče opisati kot znižano stopnjo za določeno vrsto prihodka (ali stroška) v obliki obresti na posojilo, kadar se med povezanimi družbami izvede transakcija (14).

(82)

Poleg tega Komisija meni, da simetričnost ukrepa in njegovega nevtralnega učinka na ravni skupine ne zadostuje za izključitev možnosti prednosti za posamezne družbe. Podobno tudi obdavčitve obresti enega subjekta v skupini po nižji stopnji ni mogoče upravičiti z obdavčitvijo druge družbe – prek nižje odbitnosti obresti – po višji stopnji (15).

(83)

Komisija meni, da bi za obdavčitev posebnih vrst prihodka utegnilo biti pomembno ugotoviti, ali shema zajema široke kategorije transakcij na nediskriminatoren način. Vsaka diskriminacija, ki je ni mogoče upravičiti z objektivnimi razlikami med davkoplačevalci, lahko vodi v izkrivljanje konkurence.

(84)

V tem pogledu velja omeniti, da so za mnoge davčne sisteme značilni analitični elementi, ki dopolnjujejo sintetično naravo davčnega sistema. To še posebej velja tam, kjer se za posebne vrste prihodka, kot so obresti ali dividende, uporablja diferencirana davčna obravnava.

(85)

Ob tem je treba ugotoviti, ali so lahko transakcije posojil med povezanimi družbami objektivno upravičene do znižane davčne stopnje. Nizozemski organi in VNO-NCW so utemeljevali, da le v skupinah lahko obstaja arbitraža med financiranjem s kapitalskim vložkom in posojilom. V nasprotju z družbami, ki niso del skupine („samostojne družbe“), se družbe skupine soočajo z arbitražo med lastniškim in tujim kapitalom znotraj svoje skupine. Na tako arbitražo večinoma vplivajo davčni in ne ekonomski vidiki.

(86)

Komisija je mnenja, da bo sporni ukrep vplival na zmanjšanje te arbitraže (v domačih razmerah), saj se bo razlika med obdavčitvijo obresti znotraj skupine in obdavčitvijo dividend znotraj skupine zmanjšala ter tako povečala tehnično nevtralnost davčnega sistema.

(87)

Za ponazoritev te točke je nujno razlikovati med tremi različnimi vrstami situacije (glej sliko 1 spodaj), ki vključujejo povezane družbe in samostojne družbe (vključno s finančnimi institucijami v svojih razmerjih z neodvisnimi tretjimi osebami). Predpostavimo, da je A-B-C skupina podjetij, v kateri A nadzira financiranje B-ja in C-ja; X je subjekt, ki ni del skupine („samostojna družba“), Y pa kreditna institucija, ki zagotavlja posojila neodvisnim strankam.

Slika 1

(88)

V prvi situaciji gre za finančne transakcije med povezanimi družbami. Matična družba A zagotavlja likvidnost svojima odvisnima družbama B in C s posojilom oziroma z lastniškim kapitalom. Posledica teh finančnih transakcij bo plačilo (s strani B-ja in C-ja) obresti oziroma dividend.

(89)

Izbira med lastniškim financiranjem in financiranjem s posojili se izvede na ravni matične družbe A v korist skupine povezanih družb kot celote. Posledično bo, kadar matična družba A financira eno od svojih odvisnih družb (oziroma podružnic), resnično arbitraža med posojilom in lastniškim kapitalom na podlagi več meril. Medtem ko bo potreba po likvidnosti na dolgi rok ali naložba običajno zahtevala kapitalski vložek, bodo kratkoročne finančne potrebe zahtevale zgolj zagotovitev (kratkoročnega) posojila. Vendar pa davčni vidiki lahko vplivajo na te ekonomske vidike.

(90)

Z zmanjšanjem razlike v davčni obravnavi prihodkov iz posojil znotraj skupine (obresti) in prihodkov iz kapitala znotraj skupine (dividende) bo imel ukrep za učinek zmanjšanje davčne arbitraže med obema vrstama transakcije v domačih razmerah. Druga vrsta transakcije je transakcija posojila med finančno institucijo (banko Y) in eno od družb, ki je del skupine (družbo B). Taka situacija načeloma nastopi takrat, kadar finančnih potreb ni mogoče zadovoljiti z zagotovitvijo likvidnosti znotraj skupine. V taki situaciji ni nobene arbitraže za Y, saj kapitalski vložek v B ni alternativa za Y, ki le izvaja svojo dejavnost odobravanja kredita tretjim osebam. Prav tako ni nobene arbitraže med posojilom in lastniškim kapitalom na ravni B-ja (ali na ravni skupine).

(91)

Finančne institucije (ki odobravajo posojila neodvisnim strankam) se lahko ločijo od družb skupine (ki zagotavljajo likvidnost svojim podružnicam) še iz enega razloga. V primeru finančnih institucij se prihodki iz takih transakcij posojil ustvarjajo z redno dejavnostjo institucij in lahko predstavljajo velik del njihovih prihodkov. V primeru družb skupine se taki prihodki reciklirajo iz transakcij z neodvisnimi akterji na trgi in spremenijo v prihodke znotraj skupine, ne da bi se pri tem ustvarili kakršni koli prihodki na ravni skupine. Obresti, ki jih plača družba B banki, bodo predstavljale dodatne stroške ne le za družbo B, temveč tudi za skupino v celoti, medtem ko v prvi situaciji obresti, ki jih plača družba B (ali C) matični družbi, ne bodo predstavljale dodatnih stroškov ali prihodkov za skupino.

(92)

V tem pogledu velja omeniti, da se finančne institucije niso ne pritoževale ne predložile nobenih pripomb po objavi uvodne odločbe v Uradnem listu Evropske unije o področju uporabe sheme paketa obresti.

(93)

Če situacijo preučimo z vidika dolžnika (B nasproti Y), je družbo mogoče laže primerjati s samostojno družbo, na primer družbo X, kadar se dogovori za posojilo z banko Y.

(94)

V tretji situaciji gre za transakcijo posojila med finančno institucijo (banko Y) in samostojno družbo (X). Tako kot v prejšnji situaciji tudi v tej Y ni soočen z arbitražo, saj kapitalski vložek v B ni alternativa za Y.

(95)

Čeprav je v določenih okoliščinah finančne potrebe družbe X mogoče zadovoljiti z zagotovitvijo posojila ali kapitalskega vložka s strani posameznih delničarjev, ta situacija ni primerljiva s prvo, saj potencialni zagotovitelji likvidnosti (fizične osebe) niso predmet obdavčitve dobička pravnih oseb. Poleg tega bi bila vključitev takih transakcij z zasebnimi vlagatelji v področje uporabe ukrepa (z zmanjšanjem odbitnosti obresti, ki jih plača družba X svojim delničarjem, in s hkratnim znižanjem obdavčitve takih obresti na ravni posameznega delničarja) izjemno zahtevna, saj posamično obdavčenje ne sledi isti logiki kot obdavčitev dobička pravnih oseb (16).

(96)

Če je, z vidika dolžnika, finančne potrebe družbe X mogoče zadovoljiti le tako, da se zateče k najemu posojila pri finančni instituciji, bo posledična transakcija z Y podobna transakciji posojila med družbo B in Y.

(97)

Ker se samostojne družbe, ki niso kreditne ali finančne institucije, načeloma ne ukvarjajo z redno dejavnostjo odobravanja posojil neodvisnim strankam, niso diskriminirane, kar zadeva transakcije posojil, v primerjavi s povezanimi družbami, ki odobravajo posojila odvisnim družbam.

(98)

In končno, Nizozemska je spremenila opredelitev „skupine“ za namen ukrepa paketa obresti. Nizozemski organi utemeljujejo, da je ta sprememba posledica dodelave njenega pristopa k izogibanju davčne arbitraže.

(99)

V novem predlogu bodo subjekti povezani, s čimer bodo upravičeni do vnosa obresti v paket obresti, kadar ima en subjekt neposredno ali posredno učinkovit nadzor nad financiranjem drugega subjekta. Komisija meni, da je ta sprememba pomembna, saj če ima ena družba učinkovit nadzor nad financiranjem druge družbe, slednja ne more več svobodno izbirati med financiranjem z notranjim ali zunanjim dolgom kot tudi ne med financiranjem z dolgom ali lastniškim kapitalom. Arbitražo izvede glavno poslovodstvo v korist skupine kot celote.

(100)

Razmerje med A in B zadeva dodeljevanje sredstev znotraj skupine povezanih družb, medtem ko razmerje med Y in B (ali X in Y) zadeva zlasti poslovno financiranje.

(101)

Komisija je zato mnenja, da je pojem neposrednega ali posrednega učinkovitega nadzora nad financiranjem drugega subjekta (ali učinkovitega nadzora s strani tretjega subjekta) obeh subjektov, vključenih v transakcijo posojila, pomembna določitev narave pomoči ukrepa, ob upoštevanju cilja zmanjšanja spodbud za arbitražo med financiranjem s kapitalskim vložkom in posojilom ter ob zagotovitvi davčne nevtralnosti v tej zvezi.

(102)

Kar zadeva vprašanje, ali je z zadevnim ukrepom podeljena kakršna koli prednost, je jasno, da je treba razlikovati med različnimi situacijami na ravni posameznih družb. Prvič, vsak davkoplačevalec na Nizozemskem, vključen v transakcijo dolžniškega financiranja z nepovezanimi družbami, je obravnavan na popolnoma enak način in obdavčen po isti stopnji (25 %). To vključuje družbe, ki so del skupine. Drugič, ko družba pridobi posojilo od povezane družbe, je dejansko deležna manj ugodne davčne obravnave kot družba, ki je v posojilnem razmerju z nepovezano družbo (odbitek v višini vsega 5 %). Tretjič – in to je edina situacija, v kateri je lahko kaj davčne ugodnosti – družba, ki zagotovi posojilo povezani družbi, bo obdavčena ob sledečih plačilih obresti po stopnji, ki je nižja od tiste, ki se naloži ob transakciji z nepovezano družbo.

(103)

Z vidika posledic ukrepa pa prednosti, podeljeni družbi, ki zagotavlja posojilo povezani družbi, ni mogoče šteti za diskriminatorno, saj posojila povezani družbi ni mogoče primerjati s posojilom nepovezani družbi. Kar zadeva dolžniško financiranje, povezane družbe niso v pravnem in dejanskem položaju, primerljivem s položajem nepovezanih družb. Razlog je ta, da povezane družbe v nasprotju z nepovezanimi družbami ne izvajajo izključno komercialnega posla, kadar skušajo znotraj skupine pridobiti lastniško financiranje ali financiranje s posojili. Matična in odvisna družba imata enake interese, kar pa ne drži pri komercialnem poslu s tretjim financerjem, kjer vsaka stranka skuša maksimirati svoj dobiček na račun druge. Pri zagotavljanju posojila družbi B ni konkurenčnega pritiska družbe Y na družbo A, in to preprosto zato, ker družba A nadzira vsako odločitev družbe B v zvezi s financiranjem.

(104)

Zahteva, da se izvaja nadzor nad drugo družbo, je torej merilo, ki velja splošno za vse družbe, ne glede na velikost, sektor ali katero koli drugo razliko. Drugačna davčna stopnja za dolžniško financiranje med povezanimi družbami zgolj odraža objektivne razlike in ne vpliva na davčno nevtralnost.

(105)

Medtem ko za države članice pri oblikovanju davčnih predpisov veljajo pravila o prostem pretoku blaga, storitev in kapitala in svobodi ustanavljanja, prepoved diskriminacije zaradi državljanstva ter pravila o državni pomoči, mora Komisija priznati, da pravo Skupnosti pušča državam članicam na področju obdavčevanja precej manevrskega prostora. Kot je poudarjeno v odstavku 13 obvestila o obdavčitvi, pravila o državni pomoči ne omejujejo pristojnosti držav članic za izbiro take ekonomske politike, kot menijo, da je zanje najprimernejša, in zlasti za tako razporeditev davčne obremenitve po različnih proizvodnih dejavnikih, kot se jim zdi primerna.

(106)

V tem kontekstu utegne biti omejitev obstoječe arbitraže med dolžniškim in lastniškim financiranjem znotraj skupine (kot tudi preprečitev kakršne koli zlorabe odbitja obresti znotraj skupine) legitimen interes držav članic. Natančneje, Komisija opaža, da lahko arbitraža med lastniškim kapitalom in dolgom privede do situacij, v katerih matična družba svojo družbo prisili, da vzame posojilo znotraj skupine namesto lastniškega kapitala, s čimer si poveča finančni vzvod, da bi tako minimizirala svoj davek od dobička pravnih oseb. Vendar pa z ekonomskega vidika financiranje visokega dolga s tujim kapitalom ali obveznost plačila obresti, namesto koriščenja dolgoročnejšega financiranja v obliki kapitala, morda nista vedno zaželena. Poleg tega se zdi, da je Nizozemska izgubila davčne prihodke zaradi arbitraže med dolgom in lastniškim kapitalom.

(107)

Ukrep je na voljo vsaki družbi, ki je zavezana plačevanju davka od dobička pravnih oseb in prejema ali plačuje obresti v okviru razmerij v skupini, in ne vključuje nobenega diskriminacijskega elementa, kot je omejitev glede države, v kateri se bo izvedla transakcija.

(108)

Dejstvo, da naj bi bila uvedena shema obvezna, zagotavlja, da bo veljala za vse družbe skupine (s transakcijami posojil znotraj skupine) brez vsake možnosti izstopa in brez vsake diferencirane obravnave med družbami skupine. Poleg tega nova opredelitev družb skupine za namen ukrepa, ki temelji na nadzoru (namesto na minimalnem vložku), z razširitvijo področja uporabe ukrepa zmanjšuje potencialne elemente pravne selektivnosti.

(109)

V tej zvezi Komisija omenja, da po objavi uvodne odločbe ni prejela nobenih pritožb ali pripomb predstavnikov nizozemskih delodajalcev, v katerih bi se ti pritoževali, da mala in srednja podjetja ne bi mogla izkoriščati ukrepa.

(110)

V svoji uvodni odločbi je Komisija ločila med povsem nacionalno situacijo, v kateri so imele vse družbe, ki so del skupine, sedež na Nizozemskem, in čezmejno situacijo, v kateri je nizozemska družba posodila denar podružnici s sedežem v tujini. Komisija je povedala, da bi bil v povsem nacionalnem kontekstu ukrep z davčnega vidika verjetno nevtralen. V čezmejnih transakcijah pa bi bila nizozemska družba predmet nižje obdavčitve po stopnji 5 %, medtem ko za podružnico s sedežem v tujini ne bi veljali nizozemski predpisi, ki omejujejo odbitnost plačanih obresti. Komisija je zaključila, da bi shema lahko zagotavljala dejansko selektivno prednost, saj bi bila le multinacionalna skupina družb, ki se ukvarjajo s čezmejnimi transakcijami obresti znotraj skupine v davčnih jurisdikcijah z davkom na dobiček pravnih oseb, višjim od 5 %, motivirana za uporabo sheme.

(111)

Komisija meni, da njena končna ocena ne bi smela razlikovati med povsem nacionalnimi razmerami in čezmejnimi razmerami.

(112)

Prvič, posebne določbe sheme ostajajo enake tako v nacionalnih kot v čezmejnih razmerah. Shema ne vsebuje nobene določbe, ki bi razlikovala med domačimi in tujimi prihodki ali stroški.

(113)

Drugič, kot so pravilno poudarili nizozemski organi in zainteresirane stranke, vsaka prednost, pridobljena v čezmejnem kontekstu, je nad prednostjo, pridobljeno v nacionalnem kontekstu, posledica neomejenega odbitja za obresti znotraj skupine, plačane v tujini, in ne posledica nižje nizozemske stopnje za prejete obresti znotraj skupine.

(114)

Stopnje davka od dobička pravnih oseb v EU niso usklajene, in Nizozemska nima nadzora nad stopnjami, ki jih uporabljajo druge države. Če podjetja uspejo izkoristiti razliko v davčnih stopnjah, tj. odsotnost usklajevanja, Nizozemska za to ni odgovorna. Kot je potrdilo Sodišče (17), podjetja lahko svobodno izkoriščajo razlike v ravneh obdavčitve v državah članicah.

(115)

Komisija soglaša, da morebitne prednosti, ki je rezultat mednarodnega konteksta zaradi nizke davčne stopnje na Nizozemskem, ki se ne odraža v nizki odbitni stopnji na Nizozemskem, temveč ustreza normalni odbitni stopnji v tujini, ni mogoče pripisati Nizozemski (18).

(116)

Poudariti je treba tudi, da prednost, ki je posledica odbitka po normalni stopnji v tujini, ne bo financirana z nizozemskimi sredstvi in da bo odbitek po normalni stopnji v zadevni državi izviral zgolj iz uporabe normalnega davčnega sistema (in ne iz posebnega ukrepa, ki od njega odstopa).

(117)

Posledično Komisija meni, da so morebitne prednosti na ravni multinacionalne skupine, ki bi bile posledica čezmejne situacije, kot je opisana v uvodni odločbi, rezultat davčnih razlik med različnimi davčnimi jurisdikcijami in bi jih zato bilo treba izločiti iz dometa ocene državne pomoči.

(118)

V splošnem, in kar velja za vse davčne ukrepe, ni mogoče izključiti, da utegnejo imeti družbe, ki so del skupine in delujejo v posebnih sektorjih, večjo korist od ukrepa zaradi večje intenzivnosti finančnih transakcij v svojem sektorju. To velja zlasti za družbe v finančnem sektorju, katerih glavna dejavnost je posojanje in ki utegnejo zaradi ukrepa okrepiti posojanje povezanim družbam. Vendar pa je treba najprej opozoriti, da v izogib morebitni zlorabi ukrepa nizozemski ukrep vključuje določbo, ki omejuje znesek, ki se lahko obdavči ali odbije po znižani stopnji (glej razdelek II.3). Ta omejitev bo veljala zlasti za družbe v finančnem sektorju in s tem omejila vsako tveganje zlorabe. Ob tem obvestilo Komisije o obdavčitvi navaja, da „dejstvo, da imajo nekatera podjetja ali nekateri sektorji večje ugodnosti kot druga zaradi teh davčnih ukrepov, ne pomeni nujno, da so zajeti v pravila o konkurenci, ki urejajo državno pomoč“ (19).

(119)

V uvodni odločbi je Komisija menila, da ni mogoče izključiti, da utegnejo glavni koristniki te sheme biti nekdanji koristniki mednarodne sheme financiranja, za katero se je štelo, da predstavlja nezdružljivo državno pomoč.

(120)

Treba je opozoriti, da so morale družbe za uvrstitev v mednarodno shemo financiranja izpolnjevati naslednje pogoje, med drugim:

(121)

Glede na te zahteve in omejeno število upravičencev (87) je Komisija menila, da je mednarodna shema financiranja selektivni ukrep.

(122)

Kot so poudarili nizozemski organi, v ukrepu paketa obresti ni nobenih takih zahtev. Poleg tega bo telo podjetij, ki bodo imela korist od skupinskega paketa obresti, veliko obsežnejše od 87 podjetij, ki so uporabljala mednarodno shemo financiranja.

(123)

V tem pogledu ni mogoče trditi, da bodo imela velike (multinacionalne) družbe lažji dostop do sheme kot mala in srednja podjetja (MSP) in bodo tako od nje imela nesorazmerno korist. Sodeč po statističnih podatkih, ki so jih posredovali nizozemski organi in ki nedvoumno razlikujejo med malimi in srednjimi ter velikimi podjetji, ima 200 000 podjetij (od 335 000) eno ali več podružnic skupine in lahko tako prejemajo ali plačujejo obresti znotraj skupine. 50 000 izmed teh podjetij ima eno ali več družb, ki so del skupine, v tujini, od katerih je 47 000 (95 %) malih in srednjih podjetij. To jasno kaže, da ukrep ne bo diskriminiral malih in srednjih podjetij.

(124)

V odstavkih 83 do 123 je bilo dokazano, da ukrep podjetjem v podobnih razmerah ne podeljuje prednosti na diskriminatoren način in bi moral pravzaprav povečati davčno nevtralnost.

(125)

Ugotovljeno je bilo tudi, da dejanska prednost za multinacionalne družbe, ki je lahko posledica obstoja neskladij med davčnimi sistemi v čezmejni situaciji, ne sodi v področje uporabe pravil o državni pomoči, ker za taka neskladja ni odgovorna Nizozemska.

(126)

V vsakem primeru Komisija meni, da je ukrep resnično na voljo vsem podjetjem na Nizozemskem, saj ni nobenih pravnih ali ekonomskih ovir za ustanovitev skupine.

(127)

Zadnja sprememba, ki so jo vnesli nizozemski organi, bo olajšala ustanovitev družbe na Nizozemskem, saj za družbo z omejeno odgovornostjo odpravlja zakonsko zahtevo za kapital v višini 18 000 EUR. To bo vsaki družbi omogočilo, da zlahka ustanovi (drugo) družbo na Nizozemskem in takó skupino. Posledično bo ukrep paketa obresti dostopen vsaki posamezni družbi, ne da bi zahteval določeno ekonomsko moč ali večja kapitalska sredstva. Ko bo ustanovitev skupine postala izključno stvar organizacije, brez nesorazmernih stroškov, zahteva, da mora biti del skupine podjetij, ne bo več predstavljala ovire za nobeno podjetje, ki bi želelo imeti korist od skupinskega paketa obresti.

(128)

Komisija ugotavlja, da ukrep skupinskega paketa obresti, ki ga namerava uvesti Nizozemska, ne podeljuje selektivne prednosti, ki bi jo bilo mogoče pripisati Nizozemski, družbam s sedežem na Nizozemskem, ki so del skupine, ali tujim družbam, ki so del skupine s stalno poslovno enoto na Nizozemskem, in zato ne predstavlja državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe –