(1)

Priloga I k Uredbi (ES) št. 881/2002 navaja osebe, skupine in subjekte, ki jih zadeva zamrznitev sredstev in gospodarskih virov iz navedene uredbe.

(2)

Sankcijski odbor Varnostnega sveta Združenih narodov se je 18. junija 2009 odločil, da spremeni seznam fizičnih in pravnih oseb, skupin in subjektov, za katere bi morala veljati zamrznitev sredstev in gospodarskih virov, tako da se nanj doda ena fizična oseba na podlagi informacij v zvezi z njeno povezanostjo z Al-Kaido. Sankcijski odbor je predložil utemeljitev za to odločitev o vključitvi na seznam.

(3)

Prilogo I je treba ustrezno spremeniti.

(4)

Da bi se zagotovila učinkovitost ukrepov iz te uredbe, mora ta začeti veljati takoj.

(5)

Komisija bo razloge, na katerih temelji ta uredba, posredovala zadevni fizični osebi, ji dala možnost, da predloži svoje pripombe o teh razlogih, ter glede na pripombe in morebitne dodatne informacije pregledala to uredbo –

(1)

V skladu s točko (d) prvega odstavka člena 61 Uredbe (ES) št. 1234/2007 se lahko sladkor, katerega proizvodnja v tržnem letu presega kvoto iz člena 56 navedene uredbe, izvozi le v okviru količinske omejitve, ki jo določi Komisija.

(2)

Uredba Komisije (ES) št. 924/2008 z dne 19. septembra 2008 o določitvi količinske omejitve za izvoz izvenkvotnega sladkorja in izvenkvotne izoglukoze do konca tržnega leta 2008/2009 (3) določa zgoraj navedene omejitve.

(3)

Količine sladkorja iz zahtevkov za izvozna dovoljenja presegajo količinsko omejitev iz Uredbe (ES) št. 924/2008. Odstotek sprejetja je zato treba določiti za količine, ki se uporabljajo dne 22., 23., 24., 25. in 26. junija 2009. Vse zahtevke za izvozna dovoljenja za sladkor, ki so bili vloženi po 29. juniju 2009, je treba v skladu s tem zavrniti in začasno odložiti vlaganje zahtevkov za izvozna dovoljenja –

(1)

Uvozne dajatve v sektorju žit, ki se uporabljajo od 1. julija 2009, so bile določene z Uredbo Komisije (ES) št. 570/2009 (3).

(2)

Ker izračunano povprečje uvoznih dajatev za 5 EUR/t odstopa od določene dajatve, je potrebna prilagoditev uvoznih dajatev, določenih v Uredbi (ES) št. 570/2009.

(3)

Uredbo (ES) št. 570/2009 je zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Zahtevki za uvozna dovoljenja so bili pristojnim organom predloženi v obdobju od 22. do 26. junija 2009 v skladu z Uredbo (ES) št. 950/2006 in/ali Uredbo (ES) št. 508/2007 z dne 7. maja 2007 o odprtju tarifnih kvot za uvoz surovega trsnega sladkorja v Bolgarijo in Romunijo za dobavo rafinerijam v tržnih letih 2006/2007, 2007/2008 in 2008/2009 (3) za skupno količino, ki je enaka ali presega razpoložljivo količino z zaporednimi številkami 09.4331 a 09.4337 (2008–2009) a 09.4341 (julija–septembra 2009).

(2)

V teh okoliščinah mora Komisija določiti koeficient dodelitve, ki omogoča izdajo dovoljenj sorazmerno z razpoložljivo količino, in/ali države članice obvestiti, da je bila določena meja dosežena –

(1)

Člen 2(b) Pogodbe določa vzpostavitev enotnih varnostnih standardov za varovanje zdravja delavcev in prebivalstva.

(2)

Člen 30 Pogodbe določa, da se v Skupnosti določijo temeljni standardi za varovanje zdravja delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi, ki izvirajo iz ionizirajočih sevanj.

(3)

Direktiva Sveta 96/29/Euratom z dne 13. maja 1996 o določitvi temeljnih varnostnih standardov za varstvo zdravja delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi zaradi ionizirajočega sevanja (3) določa temeljne varnostne standarde. Določbe te direktive so bile dopolnjene z bolj specifično zakonodajo.

(4)

Kot to potrjuje sodna praksa (4) Sodišča Evropskih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) si Skupnost na področjih, ki jih zajema Konvencija o jedrski varnosti (5) deli pristojnosti z državami članicami.

(5)

Kot to potrjuje sodna praksa Sodišča določbe poglavja 3 Pogodbe glede zdravja in varnosti tvorijo smiselno celoto, ki Komisiji podeljuje precejšnje pristojnosti za zaščito prebivalstva in okolja pred nevarnostjo jedrskega onesnaženja.

(6)

Kot to potrjuje sodna praksa Sodišča naloge Skupnosti, ki ji jih nalaga člen 2(b) Pogodbe, in sicer da določi enotne varnostne standarde za varovanje zdravja prebivalstva in delavcev, ne pomeni, da države članice poleg opredeljenih standardov ne smejo sprejeti strožjih ukrepov za varovanje.

(7)

Z Odločbo Sveta 87/600/Euratom z dne 14. decembra 1987 o ureditvah Skupnosti za pospešeno izmenjavo informacij ob radiološkem izrednem dogodku (6) je bil določen okvir za obveščanje in zagotavljanje informacij, ki jih uporabljajo države članice za zaščito prebivalstva ob radiološkem izrednem dogodku. Direktiva Sveta 89/618/Euratom z dne 27. novembra 1989 o obveščanju prebivalstva o ukrepih zdravstvenega varstva, ki jih je treba sprejeti, in o pravilih ravnanja v primeru radiološkega izrednega dogodka (7) je državam članicam naložila obveznost, da v primeru radiološkega izrednega dogodka obvestijo prebivalstvo.

(8)

Nacionalna odgovornost držav članic za jedrsko varnost jedrskih objektov je temeljno načelo, na podlagi katerega je bila na mednarodni ravni pripravljena ureditev jedrske varnosti, kot jo potrjuje Konvencija o jedrski varnosti. Ta direktiva naj bi spodbujala omenjeno načelo nacionalne odgovornosti ter načelo primarne odgovornosti, ki jo ima imetnik dovoljenja za jedrsko varnost jedrskih objektov pod nadzorom pristojnega nacionalnega regulativnega organa, ter krepila vlogo in neodvisnost pristojnih regulativnih organov.

(9)

Vsaka država članica lahko določi lastno energetsko mešanico v skladu z ustreznimi nacionalnimi politikami.

(10)

Pri razvoju ustreznega nacionalnega okvira v skladu s to direktivo se bodo upoštevale nacionalne okoliščine.

(11)

Države članice so že uvedle ukrepe, ki jim omogočajo doseganje visoke ravni jedrske varnosti znotraj Skupnosti.

(12)

Ta direktiv obravnava predvsem jedrsko varnost jedrskih objektov, vendar je pomembno zagotoviti tudi varno ravnanje z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki, med drugim tudi v skladiščih in objektih za odstranjevanje.

(13)

Države članice bi morale po potrebi oceniti ustrezna temeljna varnostna načela, ki jih je določila Mednarodna agencija za atomsko varnost (8), ki bi morala sestavljati okvir praks, ki bi jih morale države članice upoštevati pri izvajanju te direktive.

(14)

Koristno je nadgraditi proces, v okviru katerega so nacionalni varnostni organi držav članic, ki imajo na svojem ozemlju jedrske elektrarne, sodelovali v Združenju zahodnoevropskih upravnih organov za jedrsko varnost (WENRA) ter opredelili številne varnostne referenčne ravni za jedrske reaktorje.

(15)

Na poziv Sveta k ustanovitvi skupine EU na visoki ravni, kot je zapisano v Sklepih Sveta z dne 8. maja 2007 o jedrski varnosti ter varnem ravnanju z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki, je bila s Sklepom Komisije 2007/530/Euratom z dne 17. julija 2007 o ustanovitvi evropske skupine na visoki ravni za jedrsko varnost in ravnanje z jedrskimi odpadki (9) ustanovljena skupina evropskih regulatorjev za jedrsko varnost (ENSREG), ki naj bi prispevala k uresničevanju ciljev Skupnosti na področju jedrske varnosti.

(16)

Smotrno je, da se za poročila o izvajanju te direktive, ki jih države članice pošljejo Komisiji, vzpostavi enotna struktura. Skupina ENSREG bi lahko glede na obsežne izkušnje svojih članov v tem smislu zagotovila dragocen prispevek ter tako olajšala posvetovanja in sodelovanje med nacionalnimi regulativnimi organi.

(17)

Skupina ENSREG je na peti seji dne 15. oktobra 2008 sprejela 10 načel, ki bi jih bilo treba uporabiti pri oblikovanju direktive o jedrski varnosti, kot je navedeno v njenem zapisniku z dne 20. novembra 2008.

(18)

Napredek v jedrski tehnologiji, izkušnje, pridobljene z obratovanjem in varnostnimi raziskavami, ter izboljšave regulativnih okvirov bi lahko prispevali k nadaljnjemu izboljšanju varnosti. Države članice bi morale pri razširjanju svojih jedrskih programov ali odločanju o prvi uporabi jedrske energije upoštevati te dejavnike v skladu z zavezo o vzdrževanju in izboljševanju varnosti.

(19)

Vzpostavitev močne varnostne kulture v jedrskem objektu je eno izmed temeljnih načel varnega upravljanja, potrebnih za zagotovitev varnega delovanja.

(20)

Vzdrževanje in nadaljnji razvoj znanja in usposobljenosti na področju jedrske varnosti bi morala med drugim temeljiti na procesu učenja iz preteklih izkušenj pri obratovanju ter po potrebi na dosežkih v metodologiji in znanosti.

(21)

V preteklosti so se samoocenjevanja v državah članicah izvajala v tesni povezavi z mednarodnimi strokovnimi pregledi pod pokroviteljstvom IAEA v okviru misij mednarodne skupine za pregled predpisov (International Regulatory Review Team) in integrirane regulativne revizijske službe (Integrated Regulatory Review Service). Ta samoocenjevanja in pregledi misij, ki so jih povabile države članice, so bili izvedeni na prostovoljni podlagi v duhu odprtosti in preglednosti. Namen samoocenjevanj in spremljajočih strokovnih pregledov pravne, organizacijske in regulativne infrastrukture bi moral biti krepitev in spodbujanje regulativnega okvira držav članic ob priznavanju njihovih pristojnosti za zagotavljanje jedrske varnosti jedrskih objektov na njihovem ozemlju. Samoocenjevanja, ki jim sledijo mednarodni strokovni pregledi, niso niti inšpekcije niti revizije, temveč mehanizem medsebojnega učenja, ki sprejema različne pristope k organizaciji in praksam pristojnega regulativnega organa in hkrati upošteva nacionalna regulativna, tehnična in politična vprašanja, ki prispevajo k zagotovitvi močne ureditve jedrske varnosti. Mednarodne strokovne preglede bi bilo treba razumeti kot priložnost za izmenjavo strokovnih izkušenj, pridobljenega znanja in dobrih praks v duhu odprtosti in sodelovanja na podlagi medsebojnih nasvetov namesto nadzora ali sodb. Ob priznavanju potrebe po prožnosti in ustreznosti glede na različne obstoječe sisteme v državah članicah, bi moralo biti državam članicam omogočeno, da same določijo segmente svojega sistema, za katere naj se izvede posamezen strokovni pregled, da bi se jedrska varnost tako nenehno izboljševala.

(22)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (10) se države članice spodbuja, da za svoje potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj kolikor nazorno je to mogoče prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo –

(1)

Uredbi Komisije (ES) št. 451/2000 (2) in (ES) št. 1490/2002 (3) določata podrobna pravila za izvajanje tretje faze delovnega programa iz člena 8(2) Direktive 91/414/EGS in seznam aktivnih snovi, ki jih je treba oceniti zaradi njihove možne vključitve v Prilogo I k Direktivi 91/414/EGS. Navedeni seznam vključuje klorsulfuron, ciromazin, dimetaklor, etofenproks, lufenuron, penkonazol, trialat in triflusulfuron.

(2)

Vplivi navedenih aktivnih snovi na zdravje ljudi in okolje so bili ocenjeni v skladu z določbami uredb (ES) št. 451/2000 in (ES) št. 1490/2002 za vrste uporab, ki jih je predlagal prijavitelj. Poleg tega navedeni uredbi določata države članice poročevalke, ki morajo Evropski agenciji za varnost hrane (EFSA) v skladu s členom 10(1) Uredbe (ES) št. 1490/2002 predložiti ustrezna poročila o oceni in priporočila. Država članica poročevalka za klorsulfuron in ciromazin je bila Grčija, vse ustrezne informacije pa so bile predložene 27. julija 2007 oziroma 31. avgusta 2007. Država članica poročevalka za dimetaklor in penkonazol je bila Nemčija, vse ustrezne informacije pa so bile predložene 2. maja 2007 oziroma 19. junija 2007. Država članica poročevalka za etofenproks je bila Italija, vse ustrezne informacije pa so bile predložene 15. julija 2005. Država članica poročevalka za lufenuron je bila Portugalska, vse ustrezne informacije pa so bile predložene 20. septembra 2006. Država članica poročevalka za trialat je bilo Združeno kraljestvo, vse ustrezne informacije pa so bile predložene 6. avgusta 2007. Država članica poročevalka za triflusulfuron je bila Francija, vse ustrezne informacije pa so bile predložene 26. julija 2007.

(3)

Poročila o oceni so pregledali strokovnjaki držav članic in EFSA ter jih predložili Komisiji v obliki znanstvenih poročil EFSA (4), in sicer 26. novembra 2008 za klorsulfuron, 17. septembra 2008 za ciromazin in dimetaklor, 19. decembra 2008 za etofenproks, 30. septembra 2008 za lufenuron in triflusulfuron, 25. septembra 2008 za penkonazol in 26. septembra 2008 za trialat. Ta poročila so države članice in Komisija pregledale v okviru Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali ter končne različice pripravile 26. februarja 2009 v obliki poročil Komisije o pregledu za klorsulfuron, ciromazin, dimetaklor, lufenuron, penkonazol, trialat in triflusulfuron ter 13. marca 2009 za etofenproks.

(4)

Različne preiskave so pokazale, da se za fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo klorsulfuron, ciromazin, dimetaklor, etofenproks, lufenuron, penkonazol, trialat in triflusulfuron, lahko pričakuje, da na splošno izpolnjujejo zahteve iz člena 5(1)(a) in (b) Direktive 91/414/EGS, zlasti v zvezi z uporabami, ki so bile proučene in podrobno navedene v poročilu Komisije o pregledu. Zato je primerno vključiti te aktivne snovi v Prilogo I, da se v vseh državah članicah v skladu z določbami navedene direktive lahko registrirajo fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo te aktivne snovi.

(5)

Brez poseganja v navedeni sklep je primerno pridobiti dodatne informacije o nekaterih posameznih točkah. Člen 6(1) Direktive 91/414/ES določa, da za vključitev posamezne snovi v Prilogo I lahko veljajo nekateri pogoji. Zato je treba za lufenuron, dimetaklor in klorsulfuron od prijaviteljev zahtevati predložitev dodatnih informacij o kemijski sestavi aktivnih snovi, kot so proizvedene. Nadalje je za ciromazin in penkonazol primerno od prijaviteljev zahtevati predložitev dodatnih informacije o stanju in obnašanju metabolitov NOA 435343 (za ciromazin) in U1 (za penkonazol) v tleh ter o tveganju za vodne organizme. Poleg tega je za trialat primerno od prijavitelja zahtevati predložitev dodatnih informacij o metabolizmu primarne rastline, stanju in obnašanju metabolita diizopropilamina v tleh, možnostih za biomagnifikacijo v vodni prehranski verigi, tveganju za sesalce, ki jedo ribe, in dolgoročnem tveganju za deževnike. Prav tako je primerno za etofenproks od prijavitelja zahtevati predložitev dodatnih informacij o tveganju za vodne organizme, vključno s tveganjem za živali, ki živijo v sedimentih, nadaljnjih študij o možnostih za endokrine motnje v vodnih organizmih (študija o celotnem življenjskem ciklu rib) in biomagnifikacijo. Nenazadnje je treba za dimetaklor, klorsulfuron in triflusulfuron od prijaviteljev zahtevati predložitev dodatnih informacij o toksikološkem pomenu metabolitov, če je snov razvrščena kot rakotvorna kategorije 3.

(6)

Pred vključitvijo aktivne snovi v Prilogo I je treba določiti primeren rok, v katerem se države članice in zainteresirane strani lahko pripravijo na izpolnjevanje novih zahtev, ki bodo posledica vključitve.

(7)

Brez poseganja v obveznosti iz Direktive 91/414/EGS, ki izhajajo iz vključitve aktivne snovi v Prilogo I, je državam članicam treba omogočiti, da v šestih mesecih po vključitvi snovi pregledajo obstoječe registracije fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo klorsulfuron, ciromazin, dimetaklor, etofenproks, lufenuron, penkonazol, trialat in triflusulfuron, da zagotovijo izpolnjevanje zahtev iz Direktive 91/414/EGS, zlasti iz člena 13 in ustreznih pogojev iz Priloge I. Države članice v skladu z določbami Direktive 91/414/EGS obstoječe registracije po potrebi spremenijo, nadomestijo ali prekličejo. Z odstopanjem od zgoraj navedenega roka je treba določiti daljše obdobje za predložitev in oceno celotne dokumentacije iz Priloge III vsakega fitofarmacevtskega sredstva za vsako nameravano uporabo v skladu z enotnimi načeli iz Direktive 91/414/EGS.

(8)

Izkušnje iz prejšnjih vključitev aktivnih snovi, ocenjenih na podlagi Uredbe Komisije (EGS) št. 3600/92 (5), v Prilogo I k Direktivi 91/414/EGS so pokazale, da lahko pride do težav pri razlagi dolžnosti imetnikov obstoječih registracij v zvezi z dostopom do podatkov. V izogib nadaljnjim težavam se zato zdi nujno razjasniti dolžnosti držav članic, zlasti dolžnost, da preverijo, ali ima imetnik registracije dostop do dokumentacije, ki izpolnjuje pogoje iz Priloge II k navedeni direktivi. Vendar pa ta razjasnitev državam članicam ali imetnikom registracij ne nalaga nikakršnih novih obveznosti v primerjavi z doslej sprejetimi direktivami o spremembah Priloge I.

(9)

Zato je primerno Direktivo 91/414/EGS ustrezno spremeniti.

(10)

Ukrepi, predvideni s to direktivo, so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

(1)

Evropska centralna banka (ECB) ima od 1. januarja 1999 izključno pravico, da odobri količino kovancev, ki jih izdajo države članice, ki so sprejele euro (v nadaljevanju: sodelujoče države članice).

(2)

Dne 26. maja 2009 je Oesterreichische Nationalbank prosila ECB, naj odobri povečanje količine eurokovancev, ki jih Avstrija lahko izda v letu 2009, za 160 milijonov EUR –

(1)

Svet je 12. junija 2007 sprejel Skupni ukrep 2007/406/SZVP o misiji Evropske unije za pomoč in svetovanje na področju reforme varnostnega sektorja v Demokratični republiki Kongo (EUSEC RD Congo) (1), ki je nadomestil misijo, vzpostavljeno s Skupnim ukrepom 2005/355/SZVP (2).

(2)

Svet je 26. junija 2008 sprejel Skupni ukrep 2008/491/SZVP (3) o spremembi in podaljšanju Skupnega ukrepa 2007/406/SZVP do 30. junija 2009.

(3)

Glede na posvetovanja z oblastmi Konga in drugimi zadevnimi stranmi bi bilo treba misijo še podaljšati, in sicer je Politični in varnostni odbor 12. maja 2009 priporočil, naj se misija podaljša za nadaljnje tri mesece.

(4)

Skupni ukrep 2007/406/SZVP bi bilo treba skladno s tem spremeniti –

1.

V členu 9(1) se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Referenčni finančni znesek za kritje odhodkov, povezanih z misijo, znaša 8 450 000 EUR za obdobje od 1. julija 2008 do 30. septembra 2009.“

2.

V členu 16 se drugi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Uporablja se do 30. septembra 2009.“