7.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/1

(1)

Uredba (ES) št. 1580/2007 v skladu z rezultati večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga oblikuje merila, po katerih Komisija določa pavšalne vrednosti za uvoz iz tretjih držav, za proizvode in obdobja, predpisana v Prilogi k Uredbi.

(2)

V skladu z zgornjimi merili je treba določiti pavšalne uvozne vrednosti v višini, podani v Prilogi k tej uredbi –

7.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/3

(1)

Uredba Komisije (EGS) št. 2622/71 z dne 9. decembra 1971 o podrobnih pravilih za uvoz rži iz Turčije (2) je bila večkrat (3) bistveno spremenjena. Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno uredbo kodificirati.

(2)

Z Uredbo (ES) št. 2008/97 je Svet sprejel predpise za izvajanje posebnega režima za uvoz rži iz Turčije, določenega v Dodatnem protokolu k Sporazumu o pridružitvi med Evropsko skupnostjo in Turčijo.

(3)

Navedeni posebni režim predvideva znižanje uvozne dajatve za uvoz rži iz Turčije pod določenimi pogoji. V ta namen je treba predložiti dokazilo, da je bila posebna izvozna dajatev, ki jo mora plačati izvoznik, dejansko plačana.

(4)

V skladu s členom 5 Uredbe (ES) št. 2008/97 bi bilo treba določiti postopek za dokazovanje plačila posebne izvozne dajatve.

(5)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za žito –

7.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/6

(1)

Člen 12 Uredbe Komisije (ES) št. 950/2006 z dne 28. junija 2006 o podrobnih pravilih za izvajanje uvoza in prečiščevanja proizvodov v sektorju sladkorja v okviru nekaterih tarifnih kvot in preferencialnih sporazumov za tržna leta 2006/2007, 2007/2008 in 2008/2009 (2) določa podrobna pravila za določanje obveznosti dobave po stopnji dajatve nič za proizvode z oznako KN 1701, izražene v enakovredni količini belega sladkorja, za uvoz iz držav podpisnic Protokola AKP in Sporazuma z Indijo.

(2)

Zaradi uporabe členov 3 in 7 Protokola AKP, členov 3 in 7 Sporazuma z Indijo in člena 12(3) ter členov 14 in 15 Uredbe (ES) št. 950/2006 mora Komisija na podlagi trenutno razpoložljivih informacij izračunati obveznosti dobave za vsako državo izvoznico za obdobje dobave 2008/2009.

(3)

Zato je treba začasno določiti obveznosti dobave za obdobje 2008/2009 v skladu s točko (a) člena 12(2) Uredbe (ES) št. 950/2006.

(4)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za sladkor –

7.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/8

(1)

V skladu s postopkom, predvidenim v členu 7(4) Uredbe (EGS) št. 2092/91, so določene države članice drugim državam članicam in Komisiji predložile podatke glede vključitve določenih proizvodov v Prilogo II k navedeni uredbi.

(2)

Komisija je priložnostno skupino strokovnjakov pozvala, naj v smislu načel, ki urejajo ekološko kmetovanje, zagotovijo priporočila za odobritev uporabe spinosada, kalijevega bikarbonata in bakrovega oktanoata ter razširitev uporabe etilena v ekološkem kmetovanju za dozorenje agrumov in preprečevanje vzklitja krompirja in čebule.

(3)

Skupina strokovnjakov je službam Komisije predložila poročilo z dne 22. in 23. januarja 2008 (2), v katerem je priporočila odobritev uporabe spinosada, kalijevega bikarbonata in bakrovega oktanoata pod določenimi pogoji ter razširitev uporabe etilena za dozorenje agrumov in preprečevanje vzklitja krompirja in čebule pod določenimi pogoji. Glede na poročilo te skupine strokovnjakov in spodaj navedenih dejavnikov Komisija meni, da je treba odobriti nekatere proizvode ter razširiti uporabo etilena v ekološkem kmetovanju.

(4)

Spinosad je nov insekticid mikrobiološkega izvora, ki je bistven za nadziranje nekaterih ključnih škodljivih organizmov in prispeva k trajnosti sistema pridelave v primeru napada drugih škodljivih organizmov. Vendar je treba pri njegovi uporabi zmanjšati tveganje za neciljne organizme.

(5)

V zvezi z vključitvijo spinosada je treba pojasniti, da so mikroorganizmi na splošno v ekološkem kmetijstvu dovoljeni za zatiranje škodljivih organizmov in nadziranje bolezni, medtem ko je treba proizvode, ki jih proizvajajo mikroorganizmi, navesti posamično.

(6)

Kalijev bikarbonat je bistven za obvladovanje različnih glivičnih bolezni pri celi vrsti pridelkov ter lahko prispeva k zmanjšanju uporabe bakra in žvepla proti nekaterim združenim škodljivim organizmom.

(7)

Bakrov oktanoat je nova oblika bakra, ki se lahko uporablja za iste namene kot druge bakrove spojine, ki so že vključene v del B Priloge II k Uredbi (EGS) št. 2092/91. Skupna količina bakra, uporabljenega v sezoni, je nižja, če se uporabi bakrov oktanoat.

(8)

Etilen je že vključen v del B Priloge II k Uredbi (EGS) št. 2092/91 kot snov s tradicionalno uporabo v ekološkem kmetijstvu. Zdelo se je ustrezno, da se pogoji za uporabo navedene snovi dopolnijo z navedbo dveh dodatnih uporab, ki sta bistveni: dozorenje agrumov, če je takšna obdelava del strategije za preprečitev škode, ki jo povzroči rastlinojeda muha, ter preprečevanje vzklitja krompirja in čebule.

(9)

Prilogo II k Uredbi (EGS) št. 2092/91 je zato treba ustrezno spremeniti.

(10)

Ukrepi, predvideni v tej uredbi, so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega v skladu členom 14 Uredbe (EGS) št. 2092/91 –

7.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/11

(1)

Direktiva 2001/95/ES proizvajalce obvezuje, da dajo na trg le varne proizvode.

(2)

Na podlagi Direktive 2001/95/ES se proizvod šteje za varnega, kar zadeva nevarnost in vrste nevarnosti zajete v ustreznih nacionalnih standardih, kadar je v skladu z neobvezujočimi nacionalnimi standardi, ki prevzemajo evropske.

(3)

V skladu z Direktivo 2001/95/ES morajo evropski organi za standarde pripraviti evropske standarde. Takšni standardi morajo zagotavljati, da proizvodi izpolnjujejo splošno varnostno zahtevo Direktive.

(4)

Vžigalniki so sami po sebi nevarni proizvodi, ker so vir plamena ali toplote in ker vsebujejo vnetljivo tekočino ali plin, ki sta pogosto pod pritiskom. Najočitnejše možne nevarnosti, povezane z napačno uporabo vžigalnikov, so požari, opekline in prenapolnjenost vžigalnikov, ki ob navzočnosti vira toplote lahko privede do eksplozije.

(5)

Vžigalniki niso namenjeni otrokom. Vseeno pa je napačna uporaba vžigalnikov pogosta zlasti pri otrocih in jo je treba pri presoji varnosti takšnih proizvodov upoštevati. To zlasti velja za vžigalnike za enkratno uporabo, ki se prodajajo v velikih količinah, pogosto po več skupaj, in jih potrošniki uporabljajo kot nizko-cenovne proizvode, ki se po uporabi odvržejo, ter za vžigalnike, ki so za otroke še posebej zanimivi, ker imajo obliko ali zabavne značilnosti, privlačne za otroke.

(6)

Napačna uporaba vžigalnikov pri majhnih otrocih lahko privede do požara, ki lahko povzroči znatno osebno in materialno škodo, vključno s smrtjo. Zato vžigalniki predstavljajo resno nevarnost, da jih bodo otroci napačno uporabili.

(7)

Komisija je leta 1998 Evropskemu odboru za standardizacijo (CEN) izdala mandat za standardizacijo št. M/266 v zvezi z varnostjo potrošnikov in otrok glede vžigalnikov, rezultat česar je bil evropski standard EN 13869:2002: Vžigalniki – varni za otroke – varnostne zahteve in preskusne metode.

(8)

Glede na to, da lahko zlasti zmožnost in verjetnost, da se bodo otroci igrali z vžigalniki in jih napačno uporabili, ogrožata zdravje in varnost potrošnikov, in da se lahko nevarnost učinkovito odpravi le s sprejetjem ustreznih ukrepov, ki se uporabljajo na ravni Skupnosti, je Komisija 11. maja 2006 v skladu z določbami iz člena 13 Direktive 2001/95/ES sprejela Odločbo 2006/502/ES (2) o zahtevi, da države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da se dajo na trg samo vžigalniki, ki so varni za otroke, in za prepoved dajanja neobičajnih vžigalnikov na trg.

(9)

Glede na to, da so odločbe, sprejete v skladu s členom 13 Direktive 2001/95/ES, začasni ukrepi, ki veljajo največ eno leto in se lahko podaljšajo največ za eno leto, je Komisija 12. aprila 2007 sprejela Odločbo 2007/231/ES (3) o podaljšanju veljavnosti Odločbe 2006/502/ES za eno leto.

(10)

Čeprav standard EN 13869 v Uradnem listu ni omenjen v skladu z določbami Direktive 2001/95/ES, Odločba Komisije 2006/502/ES ustvarja domnevo o skladnosti vžigalnikov, ki so v skladu z nacionalnimi standardi, ki prevzemajo standard EN 13869.

(11)

Glede na potrebo po uporabi ustreznih tehničnih rešitev za oceno varnostnih zahtev za otroke pri uporabi vžigalnikov so države članice in Komisija, v sodelovanju z evropskimi organizacijami za standardizacijo in po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi, ugotovile potrebo po reviziji standarda EN 13869.

(12)

Glavna ugotovljena težava sedanjega standarda je zanašanje na testiranja skupin otrok, katerih namen je bil preveriti, ali so vžigalniki dejansko varni za otroke. Medtem ko se je metoda testiranja skupine otrok izkazala za zanesljivo, bi bilo primerno opredeliti alternativne metode za določitev varnosti vžigalnikov za otroke, pod pogojem, da je vsaka alternativa vsaj tako učinkovita in zanesljiva. Poleg tega je obstoječo opredelitev vžigalnikov, ki so otrokom posebej privlačni (tako imenovani „neobičajni vžigalniki“), mogoče različno razlagati, kar lahko privede do neenake uporabe prepovedi za takšne vžigalnike. Nazadnje je treba obravnavati še številna druga vprašanja, da lahko standardi v celoti izpolnijo svojo vlogo zagotavljanja ustreznih tehničnih rešitev.

(13)

Posebne zahteve za varnost otrok pri uporabi vžigalnikov je treba oblikovati na podlagi določb člena 4 Direktive 2001/95/ES, da se od organov za standardizacijo zahteva revizija standarda EN 13869 v skladu s postopkom iz Direktive 98/34/ES (4) za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov in da se omogoči objava revidiranega standarda v Uradnem listu.

(14)

Ko je sklicevanje na revidiran standard objavljeno v Uradnem listu, se domneva, da vžigalniki, proizvedeni v skladu s standardom, izpolnjujejo splošno varnostno zahtevo iz Direktive 2001/95/ES o splošni varnosti proizvodov, kar zadeva posebne varnostne zahteve za otroke, zajete v standardu.

(15)

Ukrepi, predvideni s tem sklepom, so v skladu z mnenjem Odbora, ustanovljenega na podlagi Direktive 2001/95/ES –

„vžigalnik“ pomeni ročno napravo za proizvajanje plamena z gorivom in se običajno uporablja za namensko prižiganje zlasti cigaret, cigar in pip, lahko pa se predvidoma uporablja za prižiganje materialov, kot so papir, stenji, sveče in svetilke, izdelan s celotno zalogo goriva, ki se ga lahko ponovno napolni ali ne.

„vžigalnik, ki je varen za otroke“ pomeni vžigalnik, oblikovan in proizveden na takšen način, da ga, pod običajnimi ali razumno predvidljivimi pogoji uporabe, ne more uporabiti otrok, mlajši od 51 mesecev, ker je na primer za njegovo uporabo potrebna moč ali zaradi oblikovanja ali zaščite vžigalnega mehanizma ali zapletenosti ali zaporedja potrebnih operacij za sprožitev.

„vžigalnik, ki je privlačen za otroke“ pomeni vžigalnik, katerega oblika na kakršen koli način spominja na druge predmete, za katere je znano, da so privlačni ali namenjeni otrokom, mlajšim od 51 mesecev.

(a)

vžigalniki so varni za otroke, da se čim bolj zmanjšata zmožnost in verjetnost, da jih bodo uporabili otroci, mlajši od 51 mesecev,;

(b)

vžigalniki niso privlačni za otroke, mlajše od 51 mesecev.

(a)

imajo v skladu z Direktivo 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5) pisno garancijo proizvajalca za obdobje vsaj dveh let za vsak vžigalnik;

(b)

jih je praktično možno popraviti in varno ponovno napolniti v vsej življenjski dobi, predvsem pa morajo imeti popravljiv vžigalni mehanizem;

(c)

dele, ki niso potrošni, a obstaja verjetnost, da se po obdobju garancije ob nepretrgani uporabi obrabijo ali pokvarijo, lahko nadomestijo ali popravijo pooblaščene ali specializirane poprodajne službe s sedežem v Evropski uniji.

7.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/14

(1)

S Sklepom Komisije 2005/380/ES je bila kot organ za presojo, razpravljanje in nasvete Komisiji na področju upravljanja podjetij in prava družb ustanovljena skupina nevladnih strokovnjakov za upravljanje podjetij in pravo družb. Sklep 2005/380/ES se uporablja do 27. aprila 2008.

(2)

Nasveti strokovnjakov v skupini so bili koristni zlasti glede stalnih pobud Komisije na področju prava družb in upravljanja podjetij, posebno Statuta evropske družbe v zasebni lasti in poenostavitve prava družb, predvidenega z zakonodajnim in delovnim programom Komisije za leto 2008 (1) ter ocenjevanja uporabe veljavne zakonodaje na področju upravljanja družb in prava družb. Za zagotovitev kontinuitete in pomoči za uspešno izvedbo navedenih projektov se skupini mandat podaljša do junija 2009.

(3)

Pomembno je, da člani skupine zagotovijo objektivno strokovno mnenje.

(4)

Osebne podatke, ki se nanašajo na člane skupine, je treba obdelati v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (2).

(5)

Sklep 2005/380/ES je zato treba ustrezno spremeniti –

1.

členu 3 se doda naslednji odstavek:

„Člani morajo vsako leto podati pisno izjavo o delovanju v javnem interesu ter izjavo o morebitnem konfliktu interesov, ki bi lahko negativno vplival na njihovo neodvisnost.“

2.

členu 5 se doda naslednji odstavek:

„Imena članov so zbrana, obdelana in objavljena v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (3).

3.

Člen 9 se nadomesti z naslednjim:

„Ta sklep se uporablja do 30. junija 2009.“

7.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/15

(1)

Člen 157(1) Pogodbe daje Skupnosti in državam članicam nalogo, da zagotovijo pogoje, potrebne za konkurenčnost industrije Skupnosti. Zlasti člen 157(2) poziva države članice, da se med seboj posvetujejo v sodelovanju s Komisijo in po potrebi uskladijo svoje ukrepe. Komisija lahko da kakršno koli pobudo, namenjeno pospeševanju takšnega usklajevanja.

(2)

Komisija je v svojem sporočilu z naslovom „Vmesni pregled industrijske politike: prispevek k strategiji EU za rast in delovna mesta“ (1), izrazila namero o pobudi na področju konkurenčnosti živilske industrije Skupnosti.

(3)

Ustanoviti je torej treba skupino na visoki ravni, ki jo bodo sestavljali zlasti strokovnjaki s področja konkurenčnosti živilske industrije Skupnosti in s tem povezanimi vprašanji, kot so varnost hrane, zdravje in okolje, ter opredeliti naloge in sestavo skupine.

(4)

Skupina bo obravnavala vprašanja, ki določajo in bodo v prihodnosti določala konkurenčnost agroživilske industrije Skupnosti. Na podlagi zaključkov svojih razprav bo skupina oblikovala vrsto političnih priporočil za ta sektor z namenom prispevati k večji konkurenčnosti agroživilske industrije v skladu s politikami Skupnosti, zlasti s cilji na področju varnosti hrane in zdravja, kmetijske politike ter trajnostnega razvoja.

(5)

Skupino bodo sestavljali predstavniki Komisije, držav članic in ustreznih zainteresiranih strani, zlasti proizvajalcev agroživilske industrije, uporabnikov in potrošnikov, kot tudi predstavniki civilne družbe.

(6)

Za člane skupine bodo določena pravila o razkrivanju informacij, brez poseganja v Pravilnik Komisije o varnosti iz Priloge k Sklepu Komisije 2001/844/ES, ESPJ, Euratom (2).

(7)

Osebni podatki, ki se nanašajo na člane skupine, bodo obdelani v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (3) –

1.

obravnava vprašanj, ki določajo in bodo v prihodnosti določala konkurenčnost agroživilske industrije Skupnosti, in s tem povezanih izzivov;

2.

opredelitev dejavnikov, ki vplivajo na konkurenčnost in trajnost agroživilske industrije Skupnosti, vključno s prihodnjimi izzivi in razvojem;

3.

predložitev vrste priporočil za ta sektor oblikovalcem politik na ravni Skupnosti.

(a)

8 predstavnikov držav članic,

(b)

13 predstavnikov agroživilske industrije,

(c)

6 predstavnikov civilne družbe in strokovnih združenj.

(a)

kadar član odstopi;

(b)

kadar član ne more več učinkovito prispevati k razpravam skupine;

(c)

kadar član ne ravna v skladu s členom 287 Pogodbe.

7.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/17

(1)

Do izbruhov aviarne influence na Nizozemskem je prišlo leta 2003. Pojav navedene bolezni je pomenil resno nevarnost za živino v Skupnosti.

(2)

Da se prepreči širjenje bolezni in pripomore k njenemu čimprejšnjemu izkoreninjenju, mora Skupnost finančno prispevati za upravičene izdatke držav članic, nastale zaradi sprejetja nujnih ukrepov v zvezi z bojem proti tej bolezni v skladu z Odločbo 90/424/EGS.

(3)

Z Odločbo Komisije 2003/678/ES z dne 24. septembra 2003 o finančnem prispevku Skupnosti za upravičene izdatke zaradi izkoreninjenja aviarne influence na Nizozemskem leta 2003 (2) je bil Nizozemski odobren finančni prispevek Skupnosti za izdatke, nastale zaradi sprejetja nujnih ukrepov v zvezi z bojem proti aviarni influenci leta 2003.

(4)

V navedeni odločbi je bilo predvideno prvo plačilo v višini 40 000 000 EUR.

(5)

V skladu z navedeno odločbo se preostali znesek finančnega prispevka Skupnosti določi na podlagi vlog, ki jih je Nizozemska predložila 14. marca 2004, 26. julija 2005 in 2. novembra 2006.

(6)

Glede na navedeno je treba določiti celotni znesek finančnega prispevka Skupnosti za nastale upravičene izdatke, ki so povezani z izkoreninjenjem aviarne influence na Nizozemskem leta 2003.

(7)

Iz rezultatov inšpekcijskih pregledov, ki jih je v skladu z veterinarskimi pravili Skupnosti in pogoji za dodelitev finančnega prispevka Skupnosti opravila Komisija, je razvidno, da vsi navedeni izdatki niso upravičeni do finančnega prispevka Skupnosti.

(8)

Pripombe Komisije, metoda izračuna upravičenih izdatkov in končne ugotovitve so bili Nizozemski sporočeni v dopisih z dne 12. julija 2007, 26. oktobra 2007 in 5. decembra 2007.

(9)

Ukrepi, predvideni s to odločbo, so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

7.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/18

(1)

Odločba 90/424/EGS določa postopke, ki urejajo finančni prispevek Skupnosti za veterinarske ukrepe, zlasti glede politike informiranja o zdravju živali, dobrem počutju živali ter varnosti hrane, tehničnih in znanstvenih ukrepih ter nadzoru.

(2)

Člen 37a(1)(b) Odločbe 90/424/EGS določa, da se finančni prispevek Skupnosti lahko dodeli za uvajanje računalniške tehnologije v veterinarske postopke v zvezi z gostovanjem, upravljanjem in vzdrževanjem celovitih računalniških veterinarskih sistemov, če je primerno, vključno z vmesniki z nacionalnimi podatkovnimi zbirkami. Finančni prispevek Skupnosti je zato treba dodeliti za gostovanje, upravljanje in vzdrževanje celovitega računalniškega veterinarskega sistema TRACES (Trade Control and Expert System), uvedenega z Odločbo Komisije 2003/24/ES z dne 30. decembra 2002 o razvoju celovitega računalniškega veterinarskega sistema (2), da se zagotovijo dostopnost, varnost in posodabljanje sistema.

(3)

Člen 37(1) Odločbe 90/424/EGS določa, da se lahko finančna pomoč Skupnosti dodeli za uvedbo sistemov identifikacije živali in prijavljanja bolezni v okviru zakonodaje s področja veterinarskih pregledov, ki se zaradi vzpostavitve notranjega trga izvajajo v trgovini znotraj Skupnosti z živimi živalmi. Finančni prispevek Skupnosti je zato treba dodeliti za posodobitev sistema prijavljanja živalskih bolezni (ADNS), ki temelji na Odločbi Komisije 2005/176/ES z dne 1. marca 2005 o kodificirani obliki in kodah za prijavljanje živalskih bolezni v skladu z Direktivo Sveta 82/894/EGS (3), s potrebnimi tehničnimi izboljšavami.

(4)

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru Regij o novi strategiji za zdravstveno varstvo živali za Evropsko Unijo (2007–2013) „Bolje preprečiti kot zdraviti“ (4) („Sporočilo Komisije o novi strategiji za zdravstveno varstvo živali“) določa, da se Komisija zavezuje izboljšati komuniciranje s potrošniki in zainteresiranimi stranmi.

(5)

Člen 16 Odločbe 90/424/EGS določa, da mora Skupnost odobriti finančni prispevek za oblikovanje politike informiranja na področju zdravja živali, dobrega počutja živali ter varnosti proizvodov živalskega izvora. Finančni prispevek Skupnosti je zato treba dodeliti za izvedbo ukrepov za izboljšanje komunikacije s potrošniki in zainteresiranimi stranmi na področju zdravja in dobrega počutja živali v okviru Sporočila Komisije o novi strategiji za zdravstveno varstvo živali.

(6)

V skladu s členom 19 Odločbe 90/424/EGS lahko Skupnost sprejme ali državam članicam ali mednarodnim organizacijam pomaga pri sprejetju tehničnih in znanstvenih ukrepov, potrebnih za razvoj zakonodaje Skupnosti na področju veterine in za razvoj izobraževanja ali usposabljanja na področju veterine.

(7)

Postopno uvajanje elektronske identifikacije za prežvekovalce je eden od pričakovanih rezultatov strategije. Zato je potrebna študija, ki obravnava vprašanja stroškovnih koristi in stroškovne učinkovitosti v zvezi z elektronsko identifikacijo goveda, preden se na tem področju uvede nova zakonodaja. Za izboljšanje vloge referenčnih laboratorijev Skupnosti se zdi potrebna ocena njihovega delovanja in uspešnosti. Rezultati teh študij in ocen bodo po potrebi podlaga za zakonodajno revizijo na tem področju. Finančni prispevek Skupnosti je treba zato dodeliti za financiranje študij in ocen na področjih varnosti hrane, zdravja in dobrega počutja živali ter zootehnike. Treba je določiti najvišji znesek, ki ga je treba dodeliti za navedene ukrepe. V letu 2008 je treba na podlagi posebnih pogodb izvesti javne razpise za izvedbo študij in ocen na področjih varnosti hrane, zdravja in dobrega počutja živali ter zootehnike. V skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike (5) se veterinarski ukrepi financirajo iz Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada. Za finančni nadzor je treba uporabiti člene 9, 36 in 37 navedene uredbe.

(8)

Plačilo finančnega prispevka Skupnosti se izvede pod pogojem, da so se ukrepi dejansko že začeli izvajati in da pogodbeniki zagotovijo vse potrebne informacije.

(9)

Ukrepi, predvideni s tem sklepom, so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

(a)

1 000 000 EUR za gostovanje,

(b)

500 000 EUR za pridobitev potrebne logistične podpore v okviru pomoči uporabnikom,

(c)

300 000 EUR za zagotovitev podpore za vzdrževanje, potrebne za uskladitev sistema s pravnimi in tehničnimi spremembami,

(d)

200 000 EUR a potreben razvoj obdelave podatkov,

(e)

250 000 EUR za razvoj vmesnika med nacionalnimi podatkovnimi zbirkami za identifikacijo goveda.

(a)

2 500 000 EUR na področju zdravja živali,

(b)

150 000 EUR na področju dobrega počutja živali.

(a)

študija stroškovnih koristi pri elektronski identifikaciji goveda,

(b)

ocena referenčnih laboratorijev Skupnosti na področju zdravja živali in zootehnike.

7.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/20

(1)

Zunanje zagotavljanje kakovosti obvezne revizije je bistvenega pomena za visoko kakovost revizij. Prispeva k verodostojnosti objavljenih finančnih informacij in zagotavlja boljšo zaščito delničarjev, investitorjev, upnikov in drugih zainteresiranih strani. Vsak sistem zunanjega zagotavljanja kakovosti mora zato biti nepristranski in neodvisen od revizijske stroke.

(2)

Člena 29 in 43 Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze, spremembi Direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS ter razveljavitvi Direktive 84/253/EGS (1) določata visoko raven meril za sisteme zagotavljanja kakovosti za vse zakonite revizorje in revizijska podjetja. Vključujeta nekatere ideje iz Priporočila Komisije 2001/256/ES z dne 15. novembra 2000 o zagotavljanju kakovosti obvezne revizije v Evropski uniji: minimalne zahteve (2).

(3)

Vendar pa sta dele priporočila, ki so povezani z obvezno revizijo subjektov javnega interesa, prehitela nedavni mednarodni razvoj in nagnjenost k uvedbi sistemov zunanjega zagotavljanja kakovosti za takšne revizije, ki se upravljajo neodvisno od revizijske stroke, in kjer preglede zagotavljanja kakovosti opravljajo osebe, ki niso zaposlene kot revizorji.

(4)

Merila iz Direktive 2006/43/ES še vedno dovoljujejo precejšnje razlike v načinih trenutnega organiziranja sistemov zunanjega zagotavljanja kakovosti za zakonite revizorje in revizijska podjetja v državah članicah. Preprečiti je treba, da bi zainteresirane strani različno razumele kakovost revizij zakonitih revizorjev in revizijskih podjetij v državah članicah, zlasti v zvezi s členom 34 Direktive 2006/43/ES. Direktiva 2006/43/ES spodbuja tudi sisteme javnega nadzora držav članic, da poiščejo usklajen pristop k opravljanju pregledov zagotavljanja kakovosti.

(5)

Sodelovanje med državami članicami je prednostna naloga v zvezi z revizijami subjektov javnega interesa. Sistemom zagotavljanja kakovosti za zakonite revizorje in revizijska podjetja, ki izvajajo revizije v takšnih subjektih, je treba dati nadaljnje smernice. Zato je primerno pripraviti novo priporočilo, ki je skladnejše s trenutnim stanjem kot Priporočilo 2001/256/ES ter upošteva nove mednarodne trende in posebne potrebe držav članic. Vendar ni potrebno zagotoviti podrobnih navodil za sisteme zagotavljanja kakovosti za zakonite revizorje in revizijska podjetja, ki opravljajo revizije subjektov, ki niso subjekti javnega interesa.

(6)

Inšpekcije morajo prispevati k boljši kakovosti revizij zakonitega revizorja ali revizijskega podjetja, ki se pregleduje, ter morajo biti redne in preventivne narave. Namenjene morajo biti krepitvi in ohranjanju zaupanja v obvezne revizije ter s tem nenazadnje v finančne trge. Zato to priporočilo ne sme obravnavati začasnih preiskav zaradi morebitnih kršitev zakonov in predpisov.

(7)

Da bi izboljšali kakovost revizij v Skupnostih, morajo imeti neodvisni nadzorni organi pri inšpekcijah revizijskih podjetij aktivnejšo vlogo. Za neodvisnost sistema nadzora je treba zagotoviti smernice. Pojasniti je treba morebitno vlogo organov javnega nadzora, poklicnih združenj, drugih ustreznih organov in vlogo strokovnjakov v zvezi z izvajanjem inšpekcij. Prav tako so potrebna pojasnila v zvezi s financiranjem sistema zagotavljanja kakovosti.

(8)

Člen 43 Direktive 2006/43/ES zahteva, da se pregledi zagotavljanja kakovosti za zakonite revizorje in revizijska podjetja, ki izvajajo obvezne revizije subjektov javnega interesa, opravijo najmanj vsaka tri leta. Sistem javnega nadzora se lahko pri zaposlovanju zadostnega števila inšpektorjev za izvajanje pregledov na kraju samem pri vsaki inšpekciji sooča s težavami. Zato je treba omogočiti, da pri pregledih na kraju samem pod določenimi pogoji sodelujejo tudi strokovnjaki, ki niso inšpektorji.

(9)

Za zagotovitev, da zakoniti revizor ali zadevno revizijsko podjetje upošteva končno poročilo o inšpekciji ter jim slednje da zadostne smernice, da se v bodoče izognejo ugotovljenim težavam, je treba med inšpektorji in zakonitim revizorjem ali revizijskim podjetjem vzpostaviti učinkovito komunikacijo še pred sprejetjem končnega poročila in fazo nadaljnjega spremljanja.

(10)

Da bi izboljšali sledljivost sistema zagotavljanja kakovosti in primerljivost v Skupnosti, mora letno poročilo o skupnih rezultatih inšpekcij vključevati ključne podatke o uspešnosti, ki bi omogočili oceno uporabljenih sredstev ter učinkovitosti in uspešnosti sistema zagotavljanja kakovosti.

(11)

Komisija namerava oceniti stanje v letu 2011 glede na novi mednarodni razvoj, zlasti glede na vključitev ustreznih organov in strokovnjakov v izvajanje inšpekcij –

1.

To priporočilo daje smernice za izvajanje neodvisnih sistemov zagotavljanja kakovosti za zakonite revizorje in revizijska podjetja, ki izvajajo revizijo subjektov javnega interesa v skladu s členoma 29 in 43 Direktive 2006/43/ES.

2.

Če se je država članica odločila, da v skladu s členom 39 Direktive 2006/43/ES oprosti nekatere subjekte javnega interesa, morajo države članice takšne subjekte javnega interesa izključiti tudi iz obsega ukrepov, sprejetih ob upoštevanju tega priporočila.

3.

V tem priporočilu se uporabljajo opredelitve pojmov, določene v členu 2 Direktive 2006/43/ES. Za namene tega priporočila se uporabljajo tudi naslednje opredelitve:

4.

Organ javnega nadzora mora prevzeti končno odgovornost za sistem zunanjega zagotavljanja kakovosti za zakonite revizorje in revizijska podjetja, ki opravljajo revizije subjektov javnega interesa. Države članice nobenega združenja ali organa, povezanega z računovodsko ali revizijsko stroko, ne imenujejo za organ javnega nadzora.

5.

Zakoniti revizorji in revizijska podjetja, ki izvajajo revizije subjektov javnega interesa, so predmet inšpekcij, ki jih izvede organ javnega nadzora, ločeno ali skupaj z drugim ustreznim organom v skladu s točko 6.

6.

Treba je omogočiti, da se naloge v zvezi z izvajanjem inšpekcij dodelijo drugemu ustreznemu organu pod pogojem, da se zagotovi odgovornost takšnega organa do organa javnega nadzora ter da slednji obdrži vsaj naslednje odgovornosti:

7.

Organ javnega nadzora mora imeti pravico sodelovati pri inšpekcijah in dobiti dostop do inšpekcijskih datotek, revizijskih delovnih papirjev in drugih pomembnih dokumentov.

8.

Osebe ali organizacije, ki zastopajo ali so drugače povezane z računovodsko stroko, revizijsko stroko ali revizijskim podjetjem, ne smejo odobriti ali izglasovati veta za pravila glede financiranja za sistem zagotavljanja kakovosti, vključno s tistimi v zvezi z ravnijo financiranja in finančnim nadzorom. Raven financiranja mora organu javnega nadzora omogočiti, da ima na voljo dovolj osebja, ki mu pomaga pri izvajanju točk 6 in 7.

9.

Če sredstva za sistem zagotavljanja kakovosti zagotovijo zakoniti revizorji ali revizijska podjetja, v katerih se izvaja inšpekcija, sta njihovo plačilo ali drug prispevek obvezna ter morata biti pravočasno v celoti plačana.

10.

Organ javnega nadzora mora zagotoviti, da se vzpostavijo ustrezne politike in postopki, povezani z neodvisnostjo in nepristranskostjo osebja, vključno z inšpektorji, ter upravljanjem sistema nadzora.

11.

Oseba, ki je zakoniti revizor, ki izvaja revizije, ali je zaposlena oziroma drugače povezana z zakonitim revizorjem ali revizijskim podjetjem, ne sme delovati v vlogi inšpektorja.

12.

Oseba pri inšpekciji zakonitega revizorja ali revizijskega podjetja ne sme delovati v vlogi inšpektorja do preteka najmanj dveh let potem, ko ta oseba ni več partner ali zaposlena oseba tega revizorja ali revizijskega podjetja ali ni več z njima kako drugače povezana.

13.

Inšpektorji morajo izjaviti, da med njimi ter zakonitim revizorjem in revizijskim podjetjem, ki ga pregledujejo, ni navzkrižja interesov. Inšpektorje, ki dajo nepopolno ali napačno izjavo, je treba izključiti iz izvajanja inšpekcij in se jim naložijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni.

14.

Inšpektorji morajo prejeti nadomestilo v povezavi z inšpekcijami samo od organa javnega nadzora ali organa, kateremu je bilo dodeljeno izvajanje inšpekcij. Inšpektorji ne smejo prejeti nobenega nadomestila od zakonitega revizorja, revizijskega podjetja ali njihovih mrež, ki se pregledujejo.

15.

Če organ javnega nadzora meni, da je posebno strokovno znanje bistveno za ustrezno izvajanje inšpekcije, morajo inšpektorjem pomagati strokovnjaki. Takšni strokovnjaki morajo delovati pod neposrednim nadzorom inšpektorja in morajo upoštevati zahteve iz točk 10, 12 do 14.

16.

Če začasno v državi članici ni dovolj inšpektorjev za izvajanje inšpekcij na kraju samem, mora imeti organ javnega nadzora pravico odločiti, da preglede na kraju samem izvedejo strokovnjaki pod pogojem, da ti strokovnjaki izpolnjujejo zahteve iz točke (d) prvega pododstavka člena 29(1) Direktive 2006/43/ES, da v celoti odgovarjajo organu javnega nadzora ter da inšpektorji izvajajo preglede na mestu samem v istem zakonitem revizorju ali revizijskemu podjetju vsaj vsakih šest let.

17.

Inšpekcijski pregledi vključujejo:

18.

Pregledati je treba vsaj naslednje politike notranjega nadzora in postopke zakonitega revizorja ali revizijskega podjetja:

19.

Za namene preverjanja skladnosti je treba izbrati vsaj večji del revizijskih datotek na podlagi analize tveganja neustreznega opravljanja obvezne revizije.

20.

Ugotovitve inšpekcij in zaključki, na katerih temeljijo priporočila, vključno z ugotovitvami in zaključki, povezanimi s preglednim poročilom, je treba ustrezno posredovati zakonitemu revizorju ali revizijskemu podjetju, ki se pregleduje, ter jih skupaj z njima obravnavati pred končnim oblikovanjem poročila o inšpekcijskem pregledu. Zakonitemu revizorju ali revizijskemu podjetju, ki se pregleduje, je treba odobriti obdobje, ne daljše od 12 mesecev od izdaje poročila o inšpekcijskem pregledu, da ukrepa v zvezi s priporočilom o sistemu notranjega nadzora kakovosti revizijskega podjetja. Če zakonit revizor ali revizijsko podjetje na podlagi priporočil ni ustrezno ukrepalo, mora organ javnega nadzora razkriti najpomembnejše pomanjkljivosti, ki se bile odkrite v sistemu notranjega nadzora kakovosti.

21.

Sistem javnega nadzora mora imeti pravico sprejeti disciplinske ukrepe ali naložiti kazni za zakonite revizorje in revizijska podjetja v skladu s predpisanim zakonodajnim postopkom, kot je predvideno v zadevni državi članici.

22.

Organ javnega nadzora mora javnost vsaj pravočasno in na primeren način obvestiti o kakršnih koli sprejetih končnih disciplinskih ukrepih ali kaznih, naloženih zakonitim revizorjem in revizijskim podjetjem v zvezi z opravljanjem obvezne revizije. Identificirati mora zadevnega zakonitega revizorja ali revizijsko podjetje ter opisati glavne pomanjkljivosti, ki so sprožile takšne ukrepe ali kazni.

23.

V primerih, kjer je bilo med inšpekcijo ugotovljeno, da pregledno poročilo, ki ga je objavil zakoniti revizor ali revizijsko podjetje v skladu s členom 40 Direktive 2006/43/ES, vsebuje podatke, vključno s tistimi o učinkovitosti sistema notranjega obvladovanja kakovosti revizijskega podjetja, za katerega organ javnega nadzora meni, da je izredno zavajajoč, je treba zagotoviti, da se pregledno poročilo nemudoma ustrezno spremeni.

24.

Organi javnega nadzora morajo vsako leto poročati o skupnih rezultatih sistema zagotavljanja kakovosti. Poročilo mora vsebovati podatke o izdanih priporočilih, nadaljnjem spremljanju priporočil, sprejetih disciplinskih ukrepih in naloženih kaznih. Vsebovati mora tudi kvantitativne podatke in druge ključne podatke o uspešnosti glede finančnih sredstev in kadrovske strukture ter učinkovitosti in uspešnosti sistema zagotavljanja kakovosti.

25.

Komisija poziva države članice, naj jo obvestijo o ukrepih, sprejetih glede na to priporočilo do 6. maja 2009.

26.

To priporočilo je naslovljeno na države članice.

7.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/25

„(a)

zahtevki za izvozna dovoljenja, kot je navedeno v členu 1, vloženi od ponedeljka do srede istega tedna, z navedbo ali spadajo v področje uporabe člena 4 ali ne;“,

„(a)

zahtevki za izvozna dovoljenja, kot je navedeno v členu 1, vloženi od ponedeljka do petka istega tedna, z navedbo ali spadajo v področje uporabe člena 4 ali ne;“.