II Akti, sprejeti v skladu s Pogodbo ES/Pogodbo Euratom, katerih objava ni obvezna

6.5.2008

Uradni list Evropske unije

L 119/1

Samo izvirna besedila UN/ECE so pravno veljavna v skladu z mednarodnim javnim pravom. Status in datum začetka veljavnosti tega pravilnika je treba preveriti v najnovejši različici dokumenta UN/ECE TRANS/WP.29/343/Rev.X, ki je dostopen na: http://www.unece.org/trans/main/wp29/wp29wgs/wp29gen/wp29fdocstts.html.

Pravilnik št. 83 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotni predpisi o homologaciji v zvezi z emisijami okolju škodljivih snovi glede zahtev za gorivo

Revizija 3

Dodatek 6 spremembam 05 – Datum veljavnosti: 2. februar 2007

VSEBINA

PRAVILNIK

Področje uporabe

Opredelitve pojmov

Vloga za podelitev homologacije

Homologacija

Specifikacije in preskusi

Spremembe tipa vozila

Razširitev homologacije

Skladnost proizvodnje

Kazni za neskladnost proizvodnje

10.

Dokončna prekinitev proizvodnje

11.

Prehodne določbe

12.

Imena in naslovi tehničnih služb, ki opravljajo homologacijske preskuse, ter upravnih organov

Dodatek 1 –

Postopek za preverjanje skladnosti zahtev proizvodnje, če je standardno odstopanje pri proizvodnji, ki ga navede proizvajalec, zadovoljivo

Dodatek 2 –

Postopek za preverjanje skladnosti zahtev proizvodnje, če standardno odstopanje pri proizvodnji, ki ga navede proizvajalec, ni zadovoljivo ali ni na voljo

Dodatek 3 –

Preverjanje skladnosti v prometu

Dodatek 4 –

Statistični postopek za preskušanje skladnosti v prometu

PRILOGE

Priloga 1 –

ZNAČILNOSTI MOTORJA IN VOZILA

Priloga 2 –

SPOROČILO

Dodatek –

Informacije v zvezi z OBD

Priloga 3 –

NAMESTITEV HOMOLOGACIJSKIH OZNAK

Priloga 4 –

PRESKUS TIPA I (preverjanje emisij izpušnih plinov po hladnem zagonu)

Uvod

Vozni cikel na dinamometru

Vozilo in gorivo

Preskusna oprema

Priprava preskusa

Postopek za preskus na preskusni napravi

Postopek za vzorčenje in analizo

Ugotavljanje količine sproščenih plinastih onesnaževal in delcev, ki onesnažujejo

Dodatek 1 –

Razčlenitev voznega cikla, uporabljenega pri preskusu tipa I

Vozni cikel

Osnovni mestni cikel (prvi del)

Izvenmestni cikel (drugi del)

Dodatek 2 –

Dinamometer

Opredelitev dinamometra s stalno krivuljo obremenitve

Metoda kalibriranja dinamometra

Nastavitev dinamometra

Dodatek 3 –

Vozni upor – Metoda merjenja na cesti – Simulacija na dinamometru

Cilj metod

Opredelitev ceste

Atmosferski pogoji

Priprava vozila

Metode

Dodatek 4 –

Preverjanje nemehanskih vztrajnosti

Cilj

Princip

Specifikacija

Postopek preverjanja

Dodatek 5 –

Opredelitev sistemov za vzorčenje plinov

Uvod

Merila, povezana z napravo za spremenljivo redčenje za merjenje emisij izpušnih plinov

Opis naprav

Dodatek 6 –

Metoda kalibriranja opreme

Določitev kalibracijske krivulje

Preverjanje odzivnosti FID za ogljikovodike

Preskus učinkovitosti pretvornika NOx

Kalibracija sistema CVS

Dodatek 7 –

Preverjanje celotnega sistema

Dodatek 8 –

Izračun mase emisij onesnaževal

Splošne določbe

Posebne določbe za vozila z motorjem na kompresijski vžig

Priloga 5 –

PRESKUS TIPA II (preskušanje emisij ogljikovega monoksida pri prostem teku)

Priloga 6 –

PRESKUS TIPA III (preverjanje emisij plinov iz bloka motorja)

Priloga 7 –

PRESKUS TIPA IV (določanje emisij izhlapevanja iz vozil z motorjem na prisilni vžig)

Dodatek 1 –

Pogostnost in načini kalibracije

Dodatek 2 –

Profil dnevnih temperatur okolja za preskus dnevnih emisij

Priloga 8 –

PRESKUS TIPA VI (preverjanje povprečnih emisij izpušnih plinov ogljikovega monoksida in ogljikovodikov po hladnem zagonu pri nizki temperaturi okolja)

Priloga 9 –

PRESKUS TIPA V (opis preskusa vzdržljivosti za preverjanje trajnosti naprav za uravnavanje onesnaževanja)

Priloga 10 –

SPECIFIKACIJE REFERENČNIH GORIV

Tehnični podatki o referenčnem gorivu, ki se uporablja za preskušanje vozil z motorjem na prisilni vžig

Tehnični podatki o referenčnem gorivu, ki se uporablja za preskušanje vozil z motorjem na kompresijski vžig

Tehnični podatki o referenčnem gorivu, ki se uporablja za preskušanje vozil z motorjem na prisilni vžig pri nizki temperaturi okolja

Priloga 10a –

SPECIFIKACIJE PLINASTIH REFERENČNIH GORIV

Priloga 11 –

VGRAJENI SISTEMI ZA DIAGNOSTIKO NA VOZILU (OBD) ZA MOTORNA VOZILA

Dodatek 1 –

Funkcionalni vidiki sistemov OBD

Dodatek 2 –

Osnovne značilnosti družine vozil

Priloga 12 –

PODELITEV HOMOLOGACIJE ECE ZA VOZILA, KI ZA GORIVO UPORABLJAJO UTEKOČINJENI NAFTNI PLIN (LPG) ALI ZEMELJSKI PLIN (NG)

Priloga 13 –

POSTOPEK PRESKUSA EMISIJ ZA VOZILA S SISTEMOM Z REDNO REGENERACIJO

Priloga 14 –

POSTOPEK PRESKUSA EMISIJ ZA ELEKTRIČNA HIBRIDNA VOZILA

Dodatek 1 –

Profil stanja polnjenja (SOC) naprave za shranjevanje električne energije/moči za preskus tipa I za električna hibridna vozila z zunanjim napajanjem

1. PODROČJE UPORABE

Ta pravilnik se uporablja za vozila kategorij M in N (1), kot je navedeno v razpredelnici A, v zvezi s preskusi, predvidenimi za ta vozila v razpredelnici B.

Razpredelnica A.

Uporaba

Kategorija vozila (1)	Najvišja masa	Vozila z motorjem na prisilni vžig, vključno s hibridnimi vozili			Vozila z motorjem na kompresijski vžig, vključno s hibridnimi vozili
Kategorija vozila (1)	Najvišja masa	Bencin	ZP (1)	UNP (2)	Dizelsko gorivo
M1	≤ 3,5 t	R83	R83	R83	R83
M1	> 3,5 t	R83	—	—	—
M2	—	R83	—	—	R49 ali R83 (3)
M3	—	R83	—	—	—
N1	—	R83	R49 ali R83	R49 ali R83	R49 ali R83
N2	—	R83	—	—	R49 ali R83 (3)
N3	—	R83	—	—	—

Razpredelnica B.

Zahteve

Zahteve	Vozila z motorjem na prisilni vžig, vključno s hibridnimi vozili (1)			Vozila z motorjem na kompresijski vžig kategorij M1 in N1, vključno s hibridnimi vozili (1)
Zahteve	Vozilo, ki za gorivo uporablja bencin	Bivalentno vozilo	Monovalentno vozilo	Vozila, ki za gorivo uporabljajo dizel
Plinasta onesnaževala	Da (najvišja masa ≤ 3,5 t)	Da (preskus z obema vrstama goriva) (najvišja masa ≤ 3,5 t)	Da (najvišja masa ≤ 3,5 t)	Da (najvišja masa ≤ 3,5 t)
Delci	—	—	—	Da (najvišja masa ≤ 3,5 t)
Emisije vozila pri prostem teku	Da	Da (preskus z obema vrstama goriva)	Da	—
Emisije plinov iz bloka motorja	Da	Da (preskus samo z bencinom)	Da	—
Emisije izhlapevanja	Da (najvišja masa ≤ 3,5 t)	Da (preskus samo z bencinom) (najvišja masa ≤ 3,5 t)	—	—
Vzdržljivost	Da (najvišja masa ≤ 3,5 t)	Da (preskus samo z bencinom) (najvišja masa ≤ 3,5 t)	Da (najvišja masa ≤ 3,5 t)	Da (najvišja masa ≤ 3,5 t)
Emisije pri nizki temperaturi	Da (najvišja masa ≤ 3,5 t)	Da (preskus samo z bencinom) (najvišja masa ≤ 3,5 t)	—	—
Skladnost med uporabo	Da (najvišja masa ≤ 3,5 t)	Da (najvišja masa ≤ 3,5 t)	Da (najvišja masa ≤ 3,5 t)	Da (najvišja masa ≤ 3,5 t)
Diagnostika na vozilu	Da (najvišja masa ≤ 3,5 t)	Da (najvišja masa ≤ 3,5 t)	Da (najvišja masa ≤ 3,5 t)	Da (najvišja masa ≤ 3,5 t)

1.1.1 emisije izpušnih plinov pri običajni in nizki temperaturi okolja, emisije izhlapevanja, emisije plinov iz bloka motorja, trajnost izpušnih naprav za uravnavanje onesnaževanja in vgrajenih sistemov za diagnostiko na vozilu (OBD) pri motornih vozilih z motorjem na prisilni vžig, ki imajo najmanj 4 kolesa;

1.1.2 emisije izpušnih plinov, trajnost naprav za preprečevanje onesnaževanja in vgrajenih sistemov za diagnostiko na vozilu (OBD) pri vozilih kategorije M1 in N1 z motorjem na kompresijski vžig, ki imajo najmanj 4 kolesa in katerih največja masa ne presega 3 500 kg;

1.1.3 emisije izpušnih plinov pri normalni in nizki temperaturi okolja, emisije izhlapevanja, emisije plinov iz bloka motorja, trajnost naprav za uravnavanje onesnaževanja in vgrajenih sistemov za diagnostiko na vozilu (OBD) pri električnih hibridnih vozilih z motorjem na prisilni vžig, ki imajo najmanj 4 kolesa;

1.1.4 emisije izpušnih plinov, trajnost naprav za preprečevanje onesnaževanja in vgrajenih sistemov za diagnostiko na vozilu (OBD) pri električnih hibridnih vozilih kategorije M1 in N1 z motorjem na kompresijski vžig, ki imajo najmanj 4 kolesa in katerih največja masa ne presega 3 500 kg.

1.1.5 Ne uporablja se za:

—	vozila z največjo maso manj kot 400 kg in vozila, ki so načrtovana za hitrost manj kot 50 km/h;

—	vozila, katerih masa neobremenjenega vozila ni večja od 400 kg, če so namenjena za prevoz potnikov, ali 550 kg, če so namenjena za prevoz blaga, in katerih največja moč motorja ne presega 15 kW.

1.1.6 Na zahtevo proizvajalca se homologacija v skladu s tem pravilnikom lahko razširi z že homologiranih vozil M1 ali N1 z motorjem na kompresijski vžig na vozila M2 in N2, katerih referenčna masa ne presega 2 840 kg in ki izpolnjujejo pogoje iz odstavka 7. (razširitev homologacije).

1.1.7 Za vozila kategorije N1 z motorjem na kompresijski vžig ali motorjem na prislini vžig, ki za gorivo uporabljajo NG ali LPG, se ta pravilnik ne uporablja pod pogojem, da so bili homologirani v skladu s Pravilnikom št. 49, kot je bil nazadnje spremenjen.

1.2 Ta pravilnik se ne uporablja za vozila z motorjem na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo NG ali LPG, ki se uporablja za vožnjo motornih vozil kategorije M1 z največjo maso, ki presega 3 500 kg, M2, M3, N2, N3, za katera se uporablja Pravilnik št. 49.

2. OPREDELITVE POJMOV

V tem pravilniku:

„tip vozila“ pomeni kategorijo vozil na motorni pogon, ki se ne razlikujejo v naslednjih bistvenih lastnostih:

2.1.1 enakovredni vztrajnosti, določeni glede na referenčno maso, kot je določeno v odstavku 5.1 Priloge 4, in

2.1.2 značilnostih motorja in vozila, kot so določene v Prilogi 1;

„referenčna masa“ pomeni „maso neobremenjenega vozila“, ki ji je za preskuse v skladu s prilogama 4 in 8 prišteta enotna vrednost 100 kg;

2.2.1 „masa neobremenjenega vozila“ pomeni maso vozila, pripravljenega za vožnjo, brez voznika, potnikov ali tovora, vendar z 90-odstotno napolnjeno posodo za gorivo in običajnim kompletom orodij in nadomestnim kolesom v vozilu, kadar je primerno;

2.3 „največja masa“ pomeni največjo tehnično dovoljeno maso, ki jo navaja proizvajalec vozila (ta masa je lahko večja od največje mase, ki jo odobrijo državni organi);

2.4 „plinasta onesnaževala“ pomeni emisije izpušnih plinov ogljikovega monoksida, dušikovih oksidov, izraženih z ekvivalentom dušikovega dioksida (NO2), in ogljikovodikov v naslednjih razmerjih:

—	C1H1,85 pri bencinu,

—	C1H1,86 pri dizelskem gorivu,

—	C1H2,525 pri LPG,

—	C1H4 pri NG;

2.5 „delci, ki onesnažujejo“ pomeni sestavine izpušnih plinov, ki se s filtri, opisanimi v Prilogi 4, odstranijo iz razredčenih izpušnih plinov pri temperaturi največ 325 K (52 °C);

2.6 „emisije izpušnih plinov“ pomeni:

—	pri motorjih na prisilni vžig emisije plinastih onesnaževal;

—	pri motorjih na kompresijski vžig emisije plinastih onesnaževal in delcev, ki onesnažujejo;

„emisije izhlapevanja“ pomeni hlape ogljikovodikov, ki izhajajo iz sistema za dovajanje goriva motornega vozila, razen tistih iz emisij izpušnih plinov;

2.7.1 „izgube zaradi dihanja posode za gorivo“ pomeni emisije ogljikovodikov, ki jih povzročajo spremembe temperature v posodi za gorivo (izraženo v razmerju C1H2,33);

2.7.2 „izgube segretega vozila“ pomeni emisije ogljikovodikov iz sistema za dovajanje goriva pri mirujočem vozilu po opravljeni vožnji (izraženo v razmerju C1 H2,20);

2.8 „blok motorja“ pomeni prostore v motorju ali zunaj njega, ki so povezani s posodo za olje z notranjimi ali zunanjimi kanali, skozi katere lahko uhajajo plini in hlapi;

2.9 „naprava za hladni zagon“ pomeni napravo, ki začasno obogati zmes zraka in goriva v motorju ter s tem pripomore k zagonu motorja;

2.10 „pripomoček za zagon“ pomeni napravo, ki pomaga zagnati motor brez obogatitve zmesi zraka in goriva v motorju, npr. z žarilno svečko, spremembo krmiljenja vbrizgavanja itd.;

„delovna prostornina motorja“ pomeni:

2.11.1 pri motorjih s premočrtnim gibanjem batov nazivno gibno prostornino motorja;

2.11.2 pri motorjih z vrtljivimi bati (Wanklovi motorji) dvakratno nazivno prostornino zgorevalne komore na bat;

2.12 „naprave za uravnavanje onesnaževanja“ pomeni tiste sestavne dele vozila, ki nadzirajo in/ali omejujejo emisije izpušnih plinov in izhlapevanja;

2.13 „OBD“ pomeni vgrajeni sistem za diagnostiko na vozilu, namenjen uravnavanju emisij, ki omogoča prepoznavanje morebitne napake v delovanju z uporabo kod okvar, shranjenih v računalniškem spominu;

2.14 „preskus v prometu“ pomeni preskus in oceno skladnosti, opravljeno v skladu z odstavkom 8.2.1 tega pravilnika;

2.15 „pravilno vzdrževano in uporabljano“ za preskusno vozilo pomeni, da tako vozilo izpolnjuje merila za izbrano vozilo iz odstavka 2. Dodatka 3 k temu pravilniku;

„odklopna naprava“ pomeni vsak del, ki zaznava temperaturo, hitrost vozila, vrtilno hitrost motorja, prestavo v menjalniku, podtlak v sesalni cevi ali kateri koli drug parameter zaradi sproženja, spreminjanja, odložitve ali prekinitve delovanja katerega koli dela sistema za uravnavanje emisij, ki zmanjšuje učinkovitost sistema za uravnavanje emisij pod pogoji, pričakovanimi pri običajnem delovanju vozila in njegovi običajni uporabi. Takšen del ne šteje za odklopno napravo, če:

2.16.1 je potreba po napravi upravičena zaradi zaščite motorja pred okvarami ali poškodbami in varnega delovanja vozila ali

2.16.2 naprava ne deluje po zagonu motorja ali

2.16.3 so pogoji pretežno vključeni v preskusne postopke tipa I ali VI;

2.17 „družina vozil“ pomeni skupino tipov vozil, ki jih za namen Priloge 12 opredeljuje matično vozilo;

2.18 „gorivo za pogon motorja“ pomeni vrsto goriva, ki se za motor običajno uporablja:

—

bencin,

—	LPG (utekočinjeni naftni plin),

—	NG (zemeljski plin),

—	bencin ali LPG,

—	bencin ali NG,

—	dizelsko gorivo;

„homologacija vozila“ pomeni homologacijo tipa vozila glede na naslednje pogoje (2):

2.19.1 omejevanje emisij izpušnih plinov vozila, emisij izhlapevanja, emisij plinov iz bloka motorja, trajnosti naprav za uravnavanje onesnaževanja, emisij snovi, ki onesnažujejo po zagonu hladnega motorja, in vgrajenega sistema za diagnostiko vozil, ki za gorivo uporabljajo neosvinčeni bencin ali lahko uporabljajo neosvinčeni bencin in LPG ali NG (homologacija B);

2.19.2 omejevanje emisij plinastih onesnaževal in delcev, ki onesnažujejo, trajnosti naprav za uravnavanje onesnaževanja in vgrajenega sistema za diagnostiko vozil, ki za gorivo uporabljajo dizelsko gorivo (homologacija C);

2.19.3 omejevanje emisij plinastih onesnaževal iz motorja, emisij plinov iz bloka motorja, trajnosti naprav za uravnavanje onesnaževanja, emisij po hladnem zagonu in vgrajenega sistema za diagnostiko vozil, ki za gorivo uporabljajo LPG ali NG (homologacija D);

2.20 „sistem z redno regeneracijo“ pomeni napravo za preprečevanje onesnaževanja (npr. katalizator, lovilnik delcev), pri kateri je po manj kot 4 000 km običajnega delovanja vozila potreben postopek redne regeneracije. Med cikli, v katerih se izvede regeneracija, se emisijski standardi lahko presežejo. Če regeneracija naprave za preprečevanje onesnaževanja nastopi vsaj enkrat med preskusom tipa I, potem ko je bila izvedena vsaj enkrat med ciklom priprave vozila, velja za sistem s stalno regeneracijo, za katerega ni potreben posebni preskusni postopek. Priloga 13 se ne uporablja za sisteme s stalno regeneracijo.

Na zahtevo proizvajalca se preskusni postopek, določen za sisteme z redno regeneracijo, ne uporablja za regeneracijsko napravo, če proizvajalec homologacijskemu organu predloži podatke, da emisije med obdobji regeneracije ostanejo pod standardi iz odstavka 5.3.1.4, ki se uporablja za zadevno kategorijo vozil po dogovoru s tehnično službo.

2.21 Hibridna vozila

2.21.1 Splošna opredelitev hibridnih vozil:

„hibridno vozilo“ pomeni vozilo, ki za pogon uporablja vsaj dva različna pretvornika energije in je opremljeno z dvema različnima sistemoma za shranjevanje energije (v vozilu).

2.21.2 Opredelitev električnih hibridnih vozil:

„električno hibridno vozilo“ pomeni vozilo, ki za mehanski pogon uporablja energijo iz obeh naslednjih virov shranjene energije/moči v vozilu:

—	običajno gorivo,

—	naprava za shranjevanje električne energije/moči (npr.: akumulator, kondenzator, vztrajnik/dinamo itd.).

2.22 „monovalentno vozilo“ pomeni vozilo, načrtovano za stalni pogon z LPG ali NG, ki lahko vsebuje tudi zasilni bencinski sistem, namenjen zagonu motorja, če posoda za bencin vsebuje največ 15 litrov bencina;

2.23 „bivalentno vozilo“ pomeni vozilo, ki ga lahko izmenoma poganja bencin in izmenoma LPG ali NG.

3. VLOGA ZA PODELITEV HOMOLOGACIJE

Vlogo za podelitev homologacije tipa vozila glede na emisije izpušnih plinov, emisije plinov iz bloka motorja, emisije izhlapevanja in trajnosti naprav za uravnavanje onesnaževanja ter vgrajenega sistema za diagnostiko na vozilu (OBD) predloži proizvajalec vozila ali njegov pooblaščeni zastopnik.

Če vloga zadeva vgrajeni sistem za diagnostiko na vozilu (OBD), se ji priložijo dodatne informacije, zahtevane v odstavku 4.2.11.2.7 Priloge 1, in:

izjava proizvajalca:

3.1.1.1.1 za vozila z motorjem na prisilni vžig o odstotku neuspelih vžigov glede na skupno število vžigov, zaradi katerega emisije presežejo omejitve iz odstavka 3.3.2 Priloge 11, če je ta odstotek neuspelih vžigov prisoten od začetka preskusa tipa I, kot je opisan v odstavku 5.3.1 Priloge 4;

3.1.1.1.2 za vozila z motorjem na prisilni vžig o odstotku neuspelih vžigov glede na skupno število vžigov, ki lahko povzroči pregretje katalizatorja ali katalitorjev izpušnih plinov, pred nastankom trajne okvare;

3.1.1.2 natančni pisni podatki o značilnostih delovanja sistema OBD, vključno s seznamom vseh ustreznih delov sistemov za uravnavanje emisij, tj. senzorjev, sprožilnih mehanizmov in sestavnih delov, ki jih nadzoruje sistem OBD;

3.1.1.3 opis indikatorja za javljanje napak (MI) v sistemu OBD, ki voznika opozarja na napake pri delovanju;

izvodi drugih homologacij z ustreznimi podatki za razširitev homologacij;

3.1.1.4 po potrebi ostali podrobni podatki o družini vozil iz Dodatka 2 Priloge 11.

3.1.2 Za preskuse iz odstavka 3. Priloge 11 se vzorec tipa vozila ali družine vozil, opremljenih s sistemom OBD, ki ga je treba homologirati, predloži tehnični službi, ki izvaja homologacijske preskuse. Če tehnična služba ugotovi, da predloženo vozilo ne ustreza povsem tipu ali družini vozil, opisanih v Dodatku 2 Priloge 11, se predloži drugo in po potrebi dodatno vozilo za preskus v skladu z odstavkom 3. Priloge 11.

Vzorec opisnega lista o emisijah izpušnih plinov, emisijah izhlapevanja, trajnosti in vgrajenem sistemu za diagnostiko na vozilu (OBD) je v Prilogi 1. Informacije iz odstavka 4.2.11.2.7.6 Priloge 1 je treba vključiti v Dodatek 1 „INFORMACIJE V ZVEZI Z OBD“ sporočila o homologaciji iz Priloge 2.

3.2.1 Po potrebi se predložijo izvodi drugih homologacij z ustreznimi podatki, ki omogočajo razširitve homologacij in določanje faktorjev poslabšanja.

3.3 Za preskuse, opisane v odstavku 5. tega pravilnika, se vzorec tipa vozila, ki ga je treba homologirati, predloži tehnični službi, ki izvaja homologacijske preskuse.

4. HOMOLOGACIJA

4.1 Če tip vozila, predložen v homologacijo po tej spremembi, izpolnjuje zahteve iz odstavka 5. spodaj, se homologacija tega tipa vozila podeli.

4.2 Številka homologacije se določi za vsak homologiran tip.

Prvi dve števki navajata spremembe, v skladu s katerimi je bila homologacija podeljena. Ista pogodbenica ne dodeli iste številke drugemu tipu vozila.

Obvestilo o podelitvi, razširitvi ali zavrnitvi homologacije tipa vozila v skladu s tem pravilnikom se predloži pogodbenicam Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik, v obliki, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 2 k temu pravilniku.

4.3.1 V primeru sprememb tega besedila, na primer ob določitvi novih mejnih vrednosti, je treba pogodbenice Sporazuma obvestiti, kateri tipi vozila, ki jim je že bila podeljena homologacija, so skladni z novimi določbami.

Na vsakem vozilu, ki je v skladu s tipom vozila, homologiranim po tem pravilniku, je na vidnem in zlahka dostopnem mestu, opredeljenem na homologacijskem certifikatu, nameščena mednarodna homologacijska oznaka, sestavljena iz:

4.4.1 kroga, ki obkroža črko „E“, sledi ji številčna oznaka države, ki je podelila homologacijo (3);

4.4.2 številke tega pravilnika, ki ji sledi črka „R“, pomišljaja in številke homologacije na desni strani kroga iz odstavka 4.4.1.

4.4.3 Homologacijska oznaka za črko „R“ vsebuje dodaten znak, ki označuje mejne vrednosti emisij, za katere je bila podeljena homologacija. Pri homologacijah, ki potrjujejo skladnost z mejnimi vrednostmi iz preskusa tipa I, opisanega v vrstici A tabele v odstavku 5.3.1.4.1 tega pravilnika, črki „R“ sledi rimska številka „I“. Pri homologacijah, ki potrjujejo skladnost z mejnimi vrednostmi iz preskusa tipa I, opisanega v vrstici B tabele v odstavku 5.3.1.4.1 tega pravilnika, črki „R“ sledi rimska številka „II“.

4.5 Če je vozilo v skladu s homologiranim tipom vozila po enem ali več drugih pravilnikih, ki so priloženi Sporazumu, v državi, ki je homologacijo podelila v skladu s tem pravilnikom, ni treba ponoviti simbola iz odstavka 4.4.1; v tem primeru se v stolpce na desni strani simbola iz odstavka 4.4.1 vstavijo številka Pravilnika, številke homologacije in dodatni simboli vseh pravilnikov, v skladu s katerimi je bila podeljena homologacija v državi, ki je podelila homologacijo v skladu s tem pravilnikom.

4.6 Homologacijska oznaka je jasno čitljiva in neizbrisna.

4.7 Homologacijska oznaka se namesti v bližino napisne ploščice vozila ali nanjo.

4.8 V Prilogi 3 k temu pravilniku so primeri namestitve homologacijske oznake.

5. SPECIFIKACIJE IN PRESKUSI

Opomba: Poleg zahtev tega odstavka lahko proizvajalci vozil, katerih svetovna letna proizvodnja je manjša od 10 000 enot, pridobijo homologacijo na podlagi ustreznih tehničnih zahtev, ki so navedene v: California Code of Regulations (Barclay's Publishing), poglavje 13, odstavki 1960.1 (f) (2) ali (g) (1) in (g) (2), 1960.1 (p) za modele vozil od leta 1996, ter 1968.1, 1976 in 1975 za modele lahkih tovornih vozil od leta 1995.

5.1 Splošno

5.1.1 Sestavni deli, ki lahko vplivajo na emisijo onesnaženja, so zasnovani, izdelani in sestavljeni tako, da lahko vozilo ob običajni uporabi kljub tresljajem, ki jim je lahko izpostavljeno, izpolnjuje določbe iz tega pravilnika.

Tehnični ukrepi, ki jih sprejme proizvajalec, zagotavljajo, da so izpušni plini in emisije izhlapevanja učinkovito omejeni v skladu z določbami tega pravilnika vso običajno življenjsko dobo vozila in pri običajnih pogojih uporabe. To vključuje varnost tistih cevi ter njihovih spojev in priključkov, uporabljenih v sistemih za uravnavanje emisij, ki morajo biti izdelani tako, da so skladni s prvotnim namenom konstrukcije. Za emisije izpušnih plinov velja, da so te določbe izpolnjene, če so skladni z določbami iz odstavkov 5.3.1.4 in 8.2.3.1. Za emisije izhlapevanja velja, da so ti pogoji izpolnjeni, če so skladni z določbami iz odstavkov 5.3.1.4 in 8.2.3.1.

5.1.2.1 Uporaba odklopne naprave je prepovedana.

Odprtine nalivnega grla na posodah za bencin

5.1.3.1 V skladu z odstavkom 5.1.3.2 je odprtina nalivnega grla na posodi za bencin zasnovana tako, da preprečuje polnjenje posode s pištolo točilnega avtomata, ki ima zunanji premer 23,6 mm ali več.

Odstavek 5.1.3.1 se ne uporablja za vozila, za katera sta izpolnjena naslednja pogoja:

5.1.3.2.1 vozilo je zasnovano in izdelano tako, da nobena naprava, ki je namenjena uravnavanju emisije plinastih onesnaževal, ni pod škodljivim vplivom osvinčenega bencina, in

5.1.3.2.2 vozilo je vidno, čitljivo in neizbrisno označeno s simbolom za neosvinčeni bencin, določenem po standardu ISO 2575:1982, na mestu, ki ga oseba, ki polni posodo za bencin, takoj vidi. Dodatne oznake so dovoljene.

Zagotovi se preprečevanje prevelikih emisij izhlapevanja in razlitja goriva zaradi manjkajočega pokrova na posodi za gorivo.

To se lahko doseže z enim od naslednjih ukrepov:

5.1.4.1 s pokrovom posode za gorivo, ki se samodejno odpira in zapira ter ni odstranljiv,

5.1.4.2 s konstrukcijo, ki preprečuje prevelike emisije izhlapevanja v primeru manjkajočega pokrova posode za gorivo,

5.1.4.3 z drugimi ukrepi, ki imajo enak učinek. Primeri lahko med drugim vključujejo privezan pokrov posode za gorivo, priklenjen pokrov ali pokrov, ki se odklepa s ključem za vžig vozila. V tem primeru se ključ lahko odstrani iz pokrova posode le, ko je pokrov zaklenjen.

Določbe za varnost elektronskega sistema

5.1.5.1 Vsa vozila z računalniškim uravnavanjem emisij so zaščitena pred spremembami, ki jih ni odobril proizvajalec. Proizvajalec odobri spremembe, če so te potrebne zaradi diagnoze, servisiranja, pregleda, dodatnega opremljanja ali popravila vozila. Vse računalniške kode, ki jih je mogoče ponovno programirati, ali delovni parametri so zaščiteni pred nedovoljenim spreminjanjem in dosegajo vsaj tako raven zaščite, ki ustreza določbam standarda ISO DIS 15031–7 iz oktobra 1998 (SAE J2186 iz oktobra 1996), če zamenjava podatkov o varnosti poteka ob uporabi protokolov in diagnostičnih konektorjev iz odstavka 6.5 Dodatka 1 Priloge 11. Vsi odstranljivi kalibracijski spominski čipi so zaliti, zaprti v ohišju ali zaščiteni z elektronskimi algoritmi in jih ni mogoče menjati brez uporabe posebnih orodij in postopkov.

5.1.5.2 Delovnih parametrov računalniško kodiranega motorja ni mogoče spreminjati brez uporabe posebnih orodij in postopkov (npr. spajkane ali zalite računalniške komponente ali zaprta (ali spajkana) računalniška ohišja).

5.1.5.3 Če so na motorje na kompresijski vžig vgrajene mehanske črpalke za vbrizg goriva, proizvajalci sprejmejo ustrezne postopke, da nastavitve največje količine dotoka goriva ni mogoče nedovoljeno spreminjati, ko je vozilo v prometu.

5.1.5.4 Proizvajalci lahko pri homologacijskem organu zaprosijo za oprostitev ene od teh zahtev za tista vozila, ki zaščite verjetno ne potrebujejo. Merila, ki jih homologacijski organ ocenjuje pri odločanju o oprostitvi, med drugim vključujejo zdajšnjo razpoložljivost delovnih čipov, največjo zmogljivost vozila in predvideni prodajni obseg vozila.

5.1.5.5 Proizvajalci, ki uporabljajo programljive sisteme računalniških kod (npr. električno zbrisljiv in programljiv bralni pomnilnik, EEPROM), preprečijo nedovoljeno ponovno programiranje. Proizvajalci vključijo izboljšane strategije za zaščito pred nedovoljenim spreminjanjem in funkcije za zaščito pred zapisovanjem, ki zahtevajo elektronski dostop do računalnika, ki je na drugem mestu in ga vzdržuje proizvajalec. Organ bo odobril metode, ki zagotavljajo ustrezno stopnjo zaščite pred nedovoljenim spreminjanjem.

5.1.6 Vozilo je mogoče tehnično pregledati, da se ugotovi njegovo delovanje glede na podatke, zbrane v skladu z odstavkom 5.3.7 tega pravilnika. Če ta pregled zahteva poseben postopek, se ta podrobno opiše v priročniku za vzdrževanje (ali enakovrednem mediju). Ta posebni postopek ne zahteva uporabe posebne opreme, ki se razlikuje od serijske opreme vozila.

5.2 Preskusni postopek

V tabeli 1 so prikazane različne možnosti homologacije vozila.

5.2.1 Na vozilih z motorjem na prisilni vžig in električnih hibridnih vozilih z motorjem na prisilni vžig se izvedejo naslednji preskusi:

tip I (preverjanje povprečnih emisij izpušnih plinov po hladnem zagonu),

tip II (emisije ogljikovega monoksida v prostem teku),

tip III (emisije plinov iz bloka motorja),

tip IV (emisije izhlapevanja),

tip V (trajnost naprav za preprečevanje onesnaževanja),

tip VI (preverjanje povprečnih emisij ogljikovega monoksida in ogljikovodika iz izpušnih plinov po hladnem zagonu pri nizki temperaturi okolja),

preskus OBD.

5.2.2 Na vozilih z motorjem na prisilni vžig in električnih hibridnih vozilih z motorjem na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo LPG ali NG (monovalentna ali bivalentna vozila), se izvedejo naslednji preskusi (v skladu s tabelo 1):

tip I (preverjanje povprečnih emisij izpušnih plinov po hladnem zagonu),

tip II (emisije ogljikovega monoksida v prostem teku),

tip III (emisija plinov iz bloka motorja),

tip IV (emisije izhlapevanja), kjer je primerno,

tip V (trajnost naprav za preprečevanje onesnaževanja),

tip VI (preverjanje povprečnih emisij ogljikovega monoksida in ogljikovodika iz izpušnih plinov po hladnem zagonu pri nizki temperaturi okolja), kjer je primerno,

preskus OBD, kjer je primerno.

5.2.3 Na vozilih z motorjem na kompresijski vžig in električnih hibridnih vozilih z motorjem na kompresijski vžig se izvedejo naslednji preskusi:

tip I (preverjanje povprečnih emisij izpušnih plinov po hladnem zagonu),

tip V (trajnost naprav za uravnavanje onesnaževanja)

in, kjer je primerno, preskus OBD.

Tabela 1

Različni postopki za homologacijo in razširitve

Homologacijski preskus	Vozila z motorjem na prisilni vžig kategorij M in N			Vozila z motorjem na kompresijski vžig kategorij M1 in N1
Homologacijski preskus	vozilo, ki za gorivo uporablja bencin	bivalentno vozilo	monovalentno vozilo	Vozila z motorjem na kompresijski vžig kategorij M1 in N1
Tip I	da (največja masa ≤ 3,5 t)	da (preskus z obema vrstama goriva) (največja masa ≤ 3,5 t)	da (največja masa ≤ 3,5 t)	da (največja masa ≤ 3,5 t)
Tip II	da	da (preskus z obema vrstama goriva)	da	—
Tip III	da	da (preskus le z bencinom)	da	—
Tip IV	da (največja masa ≤ 3,5 t)	da (preskus le z bencinom) (največja masa ≤ 3,5 t)	—	—
Tip V	da (največja masa ≤ 3,5 t)	da (preskus le z bencinom) (največja masa ≤ 3,5 t)	da (največja masa ≤ 3,5 t)	da (največja masa ≤ 3,5 t)
Tip VI	da (največja masa ≤ 3,5 t)	da (največja masa ≤ 3,5 t) (preskus le z bencinom)	—	—
Razširitev	odstavek 7.	odstavek 7.	odstavek 7.	odstavek 7.; M2 in N2 z referenčno maso ≤ 2 840 kg
Vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu	da, v skladu z odstavkom 11.1.5.1.1 ali 11.1.5.3	da, v skladu z odstavkom 11.1.5.1.2 ali 11.1.5.3	da, v skladu z odstavkom 11.1.5.1.2 ali 11.1.5.3	da, v skladu z odstavkom 11.1.5.2.1, 11.1.5.2.2, 11.1.5.2.3 ali 11.1.5.3

5.3 Opis preskusov

Preskus tipa I (simuliranje povprečnih emisij izpušnih plinov po hladnem zagonu).

5.3.1.1 Slika 1 prikazuje postopke za preskus tipa I. Ta preskus se izvede na vseh vozilih iz odstavka 1., katerih največja masa ne presega 3,5 tone.

Vozilo se postavi na dinamometer, opremljen z napravo za simulacijo obremenitve in vztrajnosti.

Brez prekinitve se izvede preskus, ki traja 19 minut in 40 sekund ter je sestavljen iz dveh delov, dela ena in dela dva. Med koncem dela ena in začetkom dela dva se lahko s soglasjem proizvajalca uvede prekinitev, med katero se ne vzorči in ki traja 20 sekund, da se omogoči prilagoditev preskusne opreme.

5.3.1.2.1.1 Pri vozilih, ki za gorivo uporabljajo LPG ali NG, se s preskusom tipa I ugotavljajo spremembe v sestavi LPG ali NG iz Priloge 12. Pri vozilih, ki za gorivo uporabljajo bencin ali LPG ali NG, se preskušata obe vrsti goriva, pri čemer se s preskusi na LPG ali NG ugotavljajo spremembe v sestavi LPG ali NG iz Priloge 12.

5.3.1.2.1.2 Ne glede na zahtevo iz odstavka 5.3.1.2.1.1 se vozila, ki lahko za gorivo uporabljajo bencin ali plinasto gorivo, vendar imajo bencinski sistem vgrajen le za uporabo v sili ali le za zagon motorja in lahko posoda za bencin vsebuje največ 15 litrov bencina, za preskus tipa I štejejo kot vozila, ki jih lahko poganja le plinasto gorivo.

5.3.1.2.2 Del ena preskusa sestavljajo štirje osnovni mestni cikli. Vsak osnovni mestni cikel vključuje petnajst faz (prosti tek, pospeševanje, enakomerno hitrost, zmanjševanje hitrosti itd.).

5.3.1.2.3 Del dva preskusa sestavlja en izvenmestni cikel. Izvenmestni cikel vključuje trinajst faz (prosti tek, pospeševanje, enakomerno hitrost, zmanjševanje hitrosti itd.).

5.3.1.2.4 Med preskusom se izpušni plini razredčijo in v eni ali več vrečah se zbere sorazmeren vzorec. Izpušni plini iz preskušanega vozila se razredčijo, vzorčijo in analizirajo po spodaj opisanem postopku ter izmeri se celotna prostornina razredčenih izpušnih plinov. Zabeležijo se emisije ogljikovega monoksida, ogljikovodikov in dušikovega oksida ter tudi emisije delcev, ki onesnažujejo, iz vozil z motorjem na kompresijski vžig.

5.3.1.3 Preskus se izvede s postopkom, opisanim v Prilogi 4. Za zbiranje in analiziranje plinov ter za odstranjevanje in tehtanje delcev se uporabijo predpisane metode.

V skladu z zahtevami iz odstavka 5.3.1.5 se preskus trikrat ponovi. Rezultati se pomnožijo z ustreznimi faktorji poslabšanja iz odstavka 5.3.6 in, v primeru sistemov z redno regeneracijo iz odstavka 2.20, jih je treba pomnožiti tudi s faktorji Ki iz Priloge 13. Končne mase plinastih emisij in, pri vozilih z motorjem na kompresijski vžig, mase delcev, dobljene z vsakim preskusom, so manjše od mejnih vrednosti iz tabele spodaj:

Mejne vrednosti

			Referenčna masa (RW) (kg)	Masa ogljikovega monoksida (CO)		Masa ogljikovodikov (HC)		Masa dušikovih oksidov (NOx)		Skupna masa ogljikovodikov in dušikovih oksidov (HC + NOx)		Masa delcev (4) (PM)
			Referenčna masa (RW) (kg)	L1 (g/km)		L2 (g/km)		L3 (g/km)		L2 + L3 (g/km)		L4 (g/km)
Kategorija		Razred		Bencin	Dizelsko gorivo	Bencin	Dizelsko gorivo	Bencin	Dizelsko gorivo	Bencin	Dizelsko gorivo	Dizelsko gorivo
A(2000)	M (5)	—	vse	2,3	0,64	0,20	—	0,15	0,50	—	0,56	0,05
	N1 (6)	I	RW ≤ 1 305	2,3	0,64	0,20	—	0,15	0,50	—	0,56	0,05
		II	1 305 < RW ≤ 1 760	4,17	0,80	0,25	—	0,18	0,65	—	0,72	0,07
		III	1 760 < RW	5,22	0,95	0,29	—	0,21	0,78	—	0,86	0,10
B(2005)	M (5)	—	vse	1,0	0,50	0,10	—	0,08	0,25	—	0,30	0,025
	N1 (6)	I	RW ≤ 1 305	1,0	0,50	0,10	—	0,08	0,25	—	0,30	0,025
		II	1 305 < RW ≤ 1 760	1,81	0,63	0,13	—	0,10	0,33	—	0,39	0,04
		III	1 760 < RW	2,27	0,74	0,16	—	0,11	0,39	—	0,46	0,06

5.3.1.4.1 Ne glede na zahteve iz odstavka 5.3.1.4 lahko za vsako onesnaževalo ali kombinacijo onesnaževal ena od treh dobljenih končnih mas preseže predpisano mejo za največ 10 odstotkov, če je povprečna aritmetična sredina treh rezultatov pod predpisano mejo. Če predpisane meje preseže več kot eno onesnaževalo, ni pomembno, ali se to zgodi pri istem preskusu ali pri različnih preskusih.

5.3.1.4.2 Če se preskusi izvajajo s plinastim gorivom, je končna masa plinastih emisij manjša od mejnih vrednosti za vozila z bencinskim motorjem v tabeli zgoraj.

Število preskusov iz odstavka 5.3.1.4 se pri spodaj določenih pogojih zmanjša, pri čemer je V1 rezultat prvega preskusa in V2 rezultat drugega preskusa za vsako onesnaževalo ali skupne emisije dveh onesnaževal, za katera veljajo omejitve.

5.3.1.5.1 Le en preskus se izvede, če je dobljeni rezultat za vsako onesnaževalo ali skupno emisijo dveh onesnaževal, za katera veljajo omejitve, manjši ali enak 0,70 L (npr. V1 ≤ 0,70 L).

5.3.1.5.2 Če zahteva iz odstavka 5.3.1.5.1 ni izpolnjena, se izvedeta le dva preskusa, če so za vsako onesnaževalo ali skupno emisijo dveh onesnaževal, za katera veljajo omejitve, izpolnjene naslednje zahteve:

V1 ≤ 0,85 L in V1 + V2 ≤ 1,70 L in V2 ≤ L.

Preskus tipa II (preskus emisij ogljikovega monoksida pri prostem teku)

Ta preskus se izvede na vseh vozilih z motorjem na prisilni vžig, katerih največja masa presega 3,5 tone.

5.3.2.1.1 Na vozilih, ki lahko za gorivo uporabljajo bencin ali LPG ali NG, se izvede preskus tipa II z obema vrstama goriva.

5.3.2.1.2 Ne glede na zahtevo iz odstavka 5.3.2.1.1 se vozila, ki za gorivo lahko uporabljajo bencin ali plinasto gorivo, vendar imajo bencinski sistem vgrajen le za uporabo v sili ali le za zagon motorja in lahko posoda za bencin vsebuje največ 15 litrov bencina, za preskus tipa II štejejo kot vozila, ki jih lahko poganja le plinasto gorivo.

5.3.2.2 Pri preskusu v skladu s Prilogo 5 vsebnost ogljikovega monoksida glede na prostornino izpušnih plinov, ki se sproščajo pri prostem teku motorja, ne presega 3,5 odstotka pri nastavitvi, ki jo je določil proizvajalec, in ne presega 4,5 odstotka v razponu prilagoditev, določenih v tej prilogi.

Preskus tipa III (preverjanje emisij plinov iz bloka motorja)

Ta preskus se izvede na vseh vozilih iz odstavka 1., razen na tistih z motorjem na kompresijski vžig.

5.3.3.1.1 Na vozilih, ki lahko za gorivo uporabljajo bencin ali LPG ali NG, se izvede preskus tipa III le z bencinom.

5.3.3.1.2 Ne glede na zahtevo iz odstavka 5.3.3.1.1 se vozila, ki za gorivo lahko uporabljajo bencin ali plinasto gorivo, vendar imajo bencinski sistem vgrajen le za uporabo v sili ali le za zagon motorja in lahko posoda za bencin vsebuje največ 15 litrov bencina, za preskus tipa III štejejo kot vozila, ki jih lahko poganja le plinasto gorivo.

Pri preskušanju v skladu s Prilogo 6 iz prezračevalnega sistema bloka motorja ne uhajajo v ozračje nobeni plini iz bloka motorja.

Slika 1

Diagram poteka preskusa tipa I za homologacijo

(glej odstavek 5.3.1)

en preskus

podeljena

dva preskusa

podeljena

ali

trije preskusi

podeljena

ali

podeljena

zavmjena

Preskus tipa IV (ugotavljanje emisij izhlapevanja)

Ta preskus se izvede na vseh vozilih iz odstavka 1., razen na vozilih z motorjem na kompresijski vžig, vozilih, ki za gorivo uporabljajo LPG ali NG, in tistih vozilih, ki imajo največjo maso večjo od 3 500 kg.

5.3.4.1.1 Na vozilih, ki lahko za gorivo uporabljajo bencin ali LPG ali NG, je treba izvesti preskus tipa IV le z bencinom.

5.3.4.2 Pri preskušanju v skladu s Prilogo 7 so emisije izhlapevanja manjše od 2 g/preskus.

Preskus tipa VI (preverjanje povprečnih emisij ogljikovega monoksida in ogljikovodika iz izpušnih plinov po hladnem zagonu pri nizki temperaturi okolja).

Ta preskus se izvede na vseh vozilih M1 in N1 razreda I z motorjem na prisilni vžig, razen na vozilih za prevoz več kot šest potnikov in vozilih, katerih največja masa presega 2 500 kg.

5.3.5.1.1 Vozilo se postavi na dinamometer, opremljen z napravo za simulacijo obremenitve in vztrajnosti.

5.3.5.1.2 Preskus sestavljajo štirje osnovni cikli mestne vožnje iz dela ena preskusa tipa I. Del ena preskusa je opisan v Dodatku 1 Priloge 4 in prikazan s slikami 1/1, 1/2 in 1/3 Dodatka. Preskus pri nizki temperaturi okolja, ki traja 780 sekund, se izvede brez prekinitve in se začne z zagonom motorja.

5.3.5.1.3 Preskus pri nizki temperaturi okolja se izvede pri preskusni temperaturi okolja 266 K (–7 °C). Pred začetkom preskusa se preskusna vozila kondicionirajo na enoten način, da so rezultati preskusa lahko ponovljivi. Kondicioniranje in drugi preskusni postopki se izvedejo, kot je opisano v Prilogi 8.

5.3.5.1.4 Med preskusom se izpušni plini razredčijo in zbere se sorazmeren vzorec. Izpušni plini iz preskušanega vozila se razredčijo, vzorčijo in analizirajo po postopku, opisanem v Prilogi 8, in izmeri se celotna prostornina razredčenih izpušnih plinov. V razredčenih izpušnih plinih se analizira ogljikov monoksid in ogljikovodiki.

V skladu z zahtevami iz odstavkov 5.3.5.2.2 in 5.3.5.3 se preskus izvede trikrat. Končna masa emisije ogljikovega monoksida in ogljikovodika je manjša od mejnih vrednosti iz tabele spodaj:

Preskusna temperatura

Ogljikov monoksid L1

(g/km)

Ogljikovodiki L2

(g/km)

266 K (–7 °C)

5.3.5.2.1 Ne glede na zahteve iz odstavka 5.3.5.2 lahko za vsako onesnaževalo le eden od treh dobljenih rezultatov preseže predpisano mejo za največ 10 odstotkov, če je povprečna aritmetična sredina treh rezultatov pod predpisano mejo. Če predpisane meje preseže več kot eno onesnaževalo, ni pomembno, ali se to zgodi pri istem preskusu ali pri različnih preskusih.

5.3.5.2.2 Število preskusov iz odstavka 5.3.5.2 se lahko na zahtevo proizvajalca poveča na 10, če je povprečna aritmetična sredina prvih treh rezultatov nižja od 110 odstotkov mejne vrednosti. V tem primeru se po preskušanju zahteva le, da je aritmetična sredina vseh 10 rezultatov manjša od mejne vrednosti.

Število preskusov iz odstavka 5.3.5.2 se lahko zmanjša v skladu z odstavkoma 5.3.5.3.1 in 5.3.5.3.2.

5.3.5.3.1 Le en preskus se izvede, če je dobljeni rezultat za vsako onesnaževalo iz prvega preskusa manjši ali enak 0,70 L.

5.3.5.3.2 Če zahteva iz odstavka 5.3.5.3.1 ni izpolnjena, se izvedeta le dva preskusa, če je rezultat prvega preskusa za vsako onesnaževalo manjši ali enak 0,85 L in je vsota prvih dveh rezultatov manjša ali enaka 1,70 L ter rezultat drugega preskusa manjši ali enak L.

(V1 ≤ 0,85 L in V1 + V2 ≤ 1,70 L in V2 ≤ L).

Preskus tipa V (trajnost naprav za preprečevanje onesnaževanja)

Ta preskus se izvede na vseh vozilih iz odstavka 1., za katera se uporablja preskus iz odstavka 5.3.1. Preskus pomeni preskus staranja pri 80 000 kilometrih, prevoženih na preskusni stezi, cesti ali dinamometru v skladu s programom iz Priloge 9.

5.3.6.1.1 Na vozilih, ki lahko za gorivo uporabljajo bencin ali LPG ali NG, je treba izvesti preskus tipa V le z bencinom. V tem primeru se faktor poslabšanja, odkrit pri neosvinčenem bencinu, uporabi tudi za LPG ali NG.

5.3.6.2 Ne glede na zahtevo iz odstavka 5.3.6.1 lahko proizvajalec namesto preskušanja v skladu z odstavkom 5.3.6.1 uporabi faktorje poslabšanja iz naslednje tabele.

		Faktorje poslabšanja
	Onesnaževalo	CO	HC	NO×	HC + NO× (7)	Delci
Kategorija motorja	Motor na prisilni vžig	1,2	1,2	1,2	—	—
Kategorija motorja	Motor na kompresijski vžig	1,1	—	1	1	1,2

Na zahtevo proizvajalca lahko tehnična služba izvede preskus tipa I pred končanim preskusom tipa V z uporabo faktorjev poslabšanja iz tabele zgoraj. Po koncu preskusa tipa V lahko tehnična služba spremeni rezultate homologacije, zapisane v Prilogi 2, z zamenjavo faktorjev poslabšanja v tabeli zgoraj s tistimi, izmerjenimi pri preskusu tipa V.

5.3.6.3 Faktorji poslabšanja se določijo s postopkom iz odstavka 5.3.6.1 ali z uporabo vrednosti iz tabele v odstavku 5.3.6.2. Faktorji se uporabljajo za ugotavljanje skladnosti z zahtevami iz odstavkov 5.3.1.4 in 8.2.3.1.

Podatki o emisijah, potrebni za tehnični pregled

5.3.7.1 Ta zahteva velja za vsa vozila z motorjem na prisilni vžig, ki želijo pridobiti homologacijo v skladu s to spremembo.

5.3.7.2 Pri preskušanju v skladu s Prilogo 5 (preskus tipa II) v običajnem prostem teku:

(a)	se zapisuje vsebnost ogljikovega monoksida glede na prostornino sproščenih izpušnih plinov,

(b)	se zapisuje število vrtljajev motorja med preskusom, vključno z morebitnimi dovoljenimi odstopanji.

5.3.7.3 Pri preskušanju pri velikem številu vrtljajev motorja v prostem teku (tj. > 2 000 min.–1)

(a)	se zapisuje vsebnost ogljikovega monoksida glede na prostornino sproščenih izpušnih plinov,

(b)	se zapisuje vrednost lambda (*),

(c)	se zapisuje število vrtljajev motorja med preskusom, vključno z morebitnimi dovoljenimi odstopanji.

(*)

Vrednost lambda se izračuna s poenostavljeno Brettschneiderjevo enačbo:

kjer je:

[ ]

koncentracija v volumenskem odstotku

pretvorbeni faktor iz meritve NDIR v meritev FID (ki ga zagotovi proizvajalec merilne opreme)

Hcv

atomsko razmerje med vodikom in ogljikom

—	pri bencinu

1,73

—

pri LPG

2,53

—

pri NG

4,0

Ocv

atomsko razmerje med kisikom in ogljikom

—	pri bencinu

0,02

—

pri LPG

0,0

—

pri NG

0,0

5.3.7.4 Med preskusom se meri in zapiše temperatura motornega olja.

5.3.7.5 Tabela točke 17 Priloge 2 se dopolni.

5.3.7.6 Proizvajalec potrdi točnost vrednosti lambda, zapisane med homologacijo v odstavku 5.3.7.3 kot reprezentativne za tipična serijsko proizvedena vozila v 24 mesecih od datuma podelitve homologacije s strani pristojnega organa. Ocena se pripravi na podlagi pregledov in študij serijsko proizvedenih vozil.

5.3.8 Preskus OBD

Ta preskus se izvaja na vseh vozilih iz odstavka 1. Upošteva se preskusni postopek, opisan v odstavku 3. Priloge 11.

6. SPREMEMBE TIPA VOZILA

Vsaka sprememba tipa vozila se sporoči upravnemu organu, ki je tip vozila homologiral. Organ lahko potem:

6.1.1 meni, da opravljene spremembe verjetno ne bodo imele nobenega znatnega škodljivega vpliva in da vozilo v vsakem primeru še vedno izpolnjuje zahteve; ali

6.1.2 od tehnične službe, ki izvaja preskuse, zahteva dodatno poročilo o preskusu.

6.2 Potrditev ali zavrnitev homologacije, ki opredeljuje spremembe, se po postopku iz odstavka 4.3 zgoraj sporoči pogodbenicam Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik.

6.3 Pristojni organ, ki izda razširitev homologacije, dodeli serijsko številko razširitve in o tem obvesti druge pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, s sporočilom v obliki, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 2 k temu pravilniku.

7. RAZŠIRITEV HOMOLOGACIJE

Pri spremembah homologacije v skladu s tem pravilnikom se uporabljajo naslednje posebne določbe, če je primerno.

Razširitve v zvezi z emisijo izpušnih plinov (preskusi tipa I, tipa II in tipa VI).

Tipi vozil z različnimi referenčnimi masami

7.1.1.1 Homologacija, podeljena tipu vozil, se lahko razširi le na tipe vozil, katerih referenčna masa zahteva uporabo naslednjih dveh višjih kategorij enakovredne vztrajnosti ali katere koli nižje kategorije enakovredne vztrajnosti.

7.1.1.2 Če pri vozilih kategorije N1 in vozilih kategorije M iz opombe 2 odstavka 5.3.1.4 referenčna masa tipa vozila, za katerega je zaprošena razširitev homologacije, zahteva uporabo nižje enakovredne vztrajnosti, kot je bila uporabljena pri že homologiranem tipu vozila, se razširitev homologacije podeli, če so mase onesnaževal, dobljene pri že homologiranem vozilu, znotraj mejnih vrednosti, predpisanih za vozilo, za katero je zaprošena razširitev homologacije.

Tipi vozil z različnimi skupnimi prestavnimi razmerji

Homologacija, podeljena tipu vozila, se lahko pod naslednjimi pogoji razširi na tipe vozila, ki se razlikujejo od homologiranega tipa le po prenosnih razmerjih:

7.1.2.1 Za vsako prenosno razmerje, uporabljeno v preskusu tipa I in tipa VI, je treba določiti delež,

pri čemer je pri številu vrtljajev motorja 1 000 min.–1 V1 število vrtljajev homologiranega tipa vozila in V2 število vrtljajev tipa vozila, za katerega se zaproša za razširitev homologacije.

7.1.2.2 Če je za vsako prestavno razmerje E ≤ 8 odstotkov, se razširitev podeli brez ponavljanja preskusov tipa I in tipa VI.

7.1.2.3 Če je pri najmanj enem prestavnem razmerju E > 8 odstotkov in pri vsakem prestavnem razmerju E ±13 odstotkov, se preskus tipa I in tipa VI ponovi, vendar se lahko izvede v laboratoriju, ki ga izbere proizvajalec in odobri tehnična služba. Poročilo o preskusih se pošlje tehnični službi, ki izvaja homologacijske preskuse.

7.1.3 Tipi vozil z različnimi referenčnimi masami in različnimi skupnimi prenosnimi razmerji

Homologacija, podeljena tipu vozila, se lahko razširi na tipe vozila, ki se razlikujejo od homologiranega tipa le po referenčni masi in skupnih prenosnih razmerjih, če so izpolnjeni vsi pogoji iz odstavkov 7.1.1 in 7.1.2.

Opomba: Če je bil tip vozila homologiran v skladu z odstavki 7.1.1 do 7.1.3, se taka homologacija ne more razširiti na druge tipe vozila.

Emisije izhlapevanja (preskus tipa IV)

Homologacija, podeljena tipu vozila, opremljenim s sistemom za uravnavanje emisij izhlapevanja, se lahko razširi pod naslednjimi pogoji:

7.2.1.1 Osnovno načelo odmerjanja goriva/zraka (npr. enotočkovno vbrizgavanje, uplinjač) je enako.

7.2.1.2 Oblika posode za gorivo ter material posode za gorivo in cevi za tekoče gorivo sta enaka. Najslabša možna družina glede na presek in približno dolžino cevi se preskusi. Tehnična služba, ki izvaja homologacijske preskuse, odloči, ali so neenaki ločevalniki hlapov/tekočine sprejemljivi. Prostornina posode za gorivo je v razponu ±10 odstotkov. Nastavitev razbremenilnega ventila posode za gorivo je enaka.

7.2.1.3 Način shranjevanja hlapov goriva je enak, tj. oblika in prostornina lovilnika, medij za shranjevanje, čistilnik za zrak (če je uporabljen za uravnavanje emisij izhlapevanja) itd.

7.2.1.4 Prostornina goriva v uplinjaču je v razponu ±10 mililitrov.

7.2.1.5 Način čiščenja nakopičenih hlapov je enak (npr. pretok zraka, začetna ali očiščena prostornina v voznem ciklu).

7.2.1.6 Način zapiranja in zračenja sistema za odmerjanje goriva je enak.

7.2.2 Nadaljnje opombe:

(i)	različne velikosti motorja so dovoljene;

(ii)	različne moči motorja so dovoljene;

(iii)

samodejni in ročni menjalniki, prenos moči na dve kolesi in štiri kolesa so dovoljeni;

(iv)	različne oblike karoserije so dovoljene;

(v)	različne velikosti koles in pnevmatik so dovoljene;

Trajnost naprav za preprečevanje onesnaževanja (preskus tipa V)

Homologacija, podeljena tipu vozila, se lahko razširi na različne tipe vozila, če je kombinacija sistema za uravnavanje motorja/onesnaževanja enaka tisti pri že homologiranem vozilu. V ta namen se pri tistih tipih vozil, pri katerih so spodaj opisani parametri enaki ali znotraj predpisanih mejnih vrednosti, šteje, da imajo enako kombinacijo sistema za uravnavanje motorja/onesnaževanja.

7.3.1.1 Motor:

—	število valjev,

—	delovna prostornina motorja (±15 odstotkov),

—	konfiguracija ohišja motorja,

—	število ventilov,

—	sistem za dovajanje goriva,

—	vrsta hladilnega sistema,

—	postopek zgorevanja,

—	razmik sredin valjev.

7.3.1.2 Sistem za uravnavanje emisij:

—

Katalizator:

—	število katalizatorjev in elementov,

—	velikost in oblika katalizatorjev (prostornina monolita ±10 odstotkov),

—	vrsta katalitičnega procesa (oksidacijski, tristezni …),

—	obremenitev plemenitih kovin (enaka ali večja),

—	razmerje plemenitih kovin (±15 odstotkov),

—	substrat (zgradba in material),

—	gostota celic,

—	tip okrova katalizatorja/katalizatorjev,

—	lokacija katalizatorjev (položaj in mere v izpušnem sistemu, ki ne povzroča temperaturne spremembe, večje od 50 K, pri dovodu v katalizator). Ta temperaturna sprememba se preverja pri stabiliziranih pogojih pri hitrosti 120 km/h in pri nastavitvi obremenitve za preskus tipa I.

—

Vbrizgavanje zraka:

—	z ali brez

—	tip (pulziranje zraka, zračne črpalke …).

—

Vračanje izpušnih plinov v valj (EGR):

—	z ali brez.

7.3.1.3 Kategorija vztrajnosti: dve naslednji višji kategoriji vztrajnosti in katera koli nižja kategorija vztrajnosti.

7.3.1.4 Preskus trajnosti se lahko izvede pri vozilu, obliki karoserije, menjalniku (samodejnemu ali ročnemu) in velikosti koles ali pnevmatik, ki so različne od tistih pri tipu vozila, za katerega se želi pridobiti homologacija.

Vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu

7.4.1 Homologacija, podeljena tipu vozila glede na sistem OBD, se lahko razširi na različne tipe vozil, ki spadajo v isto družino vozil OBD, kot je opisano v Dodatku 2 Priloge 11. Sistem za uravnavanje emisij iz motorja je enak tistemu pri vozilu, ki je že bil homologiran, in je v skladu z opisom družine motorjev OBD iz Dodatka 2 Priloge 11 ne glede na naslednje značilnosti vozila:

opremo motorja,

pnevmatike,

enakovredno vztrajnost,

hladilni sistem,

celotno prestavno razmerje,

tip prenosa moči,

tip karoserije.

8. SKLADNOST PROIZVODNJE

8.1 Vsako vozilo, ki ima v skladu s tem pravilnikom nameščeno homologacijsko oznako, je glede na sestavne dele, ki vplivajo na emisijo plinastih onesnaževal in delcev, ki onesnažujejo, iz motorja, emisije plinov iz bloka motorja ter emisije izhlapevanja, v skladu s homologiranim tipom vozila. Skladnost proizvodnih postopkov je v skladu s tistimi iz Dodatka 2 Sporazuma iz leta 1958 (E/ECE/324-E/ECE/TRANS/505/Rev.2) v naslednjih zahtevah:

Na splošno se skladnost proizvodnje glede na omejevanje emisij iz vozila (preskusi tipov I, II, III in IV) preverja na podlagi opisa iz sporočila in njegovih prilog.

Skladnost vozil v prometu

Glede na homologacije, podeljene za emisije, so ti ukrepi primerni tudi za potrjevanje funkcionalnosti naprav za uravnavanje emisij med običajno uporabno življenjsko dobo vozil pri običajnih pogojih uporabe (skladnost primerno vzdrževanih in uporabljanih vozil v prometu). Za namen tega pravilnika se ti ukrepi preverjajo za obdobje do 5 let starosti ali do 80 000 km, kar se zgodi prej, in od 1. januarja 2005 za obdobje do pet let starosti ali 100 000 km, kar se zgodi prej.

Upravni organ opravi revizijo skladnosti vozil v prometu na podlagi ustreznih podatkov, ki jih ima proizvajalec, po postopkih, podobnim tistim iz Dodatka 2 Sporazuma iz leta 1958 (E/ECE/324-E/ECE/TRANS/505/Rev.2).

Sliki 4/1 in 4/2 Dodatka 4 prikazujeta postopek za preverjanje skladnosti vozil v prometu.

8.2.1.1 Parametri, ki opredeljujejo družine vozil v prometu

Družina v prometu se lahko opredeli po osnovnih parametrih konstrukcije, ki morajo biti skupni vozilom v družini. Skladno s tem se lahko za tiste tipe vozil, ki imajo skupne, ali v mejah navedenih dovoljenih odstopanj, najmanj spodaj opisane parametre, šteje, da spadajo v isto družino v prometu:

—	postopek zgorevanja (2-taktni, 4-taktni, rotacijski),

—	število valjev,

—	konfiguracija valjev v bloku (vrstni motor, V-motor, radialni motor, motor z nasprotno ležečimi valji, drugo); naklon ali smer valjev ni merilo,

—	način dovoda goriva v motor (tj. posredno ali neposredno vbrizgavanje),

—	vrsta hladilnega sistema (z zrakom, vodo, oljem),

—	način dovoda zraka (sesalni motor, tlačno polnjeni motor),

—	gorivo, za katerega je motor zasnovan (bencin, dizelsko gorivo, NG, LPG itd.), bivalentna vozila so lahko razvrščena v skupino vozil z eno vrsto goriva, če je ena vrsta goriva skupna,

—	vrsta katalizatorja (tristezni pretvornik ali drugo),

—	vrsta lovilnika delcev (z ali brez),

—	vračanje izpušnih plinov v valj (z ali brez),

—	prostornina valja motorja največjega motorja v družini minus 30 odstotkov.

Upravni organ opravi revizijo skladnosti vozil v prometu na podlagi podatkov, ki jih predloži proizvajalec. Ti podatki morajo med drugim vključevati:

8.2.1.2.1 ime in naslov proizvajalca;

8.2.1.2.2 ime, naslov, telefonsko številko in številko faksa ter elektronski naslov pooblaščenega predstavnika za področja, ki jih vključujejo podatki proizvajalca;

8.2.1.2.3 ime/imena modela vozil, ki so vključena v podatke proizvajalca;

8.2.1.2.4 kjer je primerno, seznam tipov vozila, ki jih vključujejo podatki proizvajalca, tj. skupina družin v prometu v skladu z odstavkom 8.2.1.1;

8.2.1.2.5 kode identifikacijske številke vozila (VIN), ki se uporabljajo za te tipe vozil znotraj družine v prometu (številka VIN);

8.2.1.2.6 številke homologacij, ki se uporabljajo za te tipe vozil znotraj družine v prometu, vključno s številkami vseh razširitev ter večjih sprememb/preklicev (predelav), kjer je primerno;

8.2.1.2.7 podrobnosti o razširitvah, večjih spremembah/preklicih homologacij za vozila, ki jih vključujejo podatki proizvajalca (če to zahteva upravni organ);

8.2.1.2.8 obdobje, za katero veljajo podatki proizvajalca;

8.2.1.2.9 obdobje proizvodnje vozil, vključeno v podatke proizvajalca (npr. vozila, izdelana v koledarskem letu 2001);

postopek proizvajalca za preverjanje skladnosti v prometu, vključno:

8.2.1.2.10.1 z načinom določanja položaja vozil;

8.2.1.2.10.2 z merili za izbiro in zavrnitev vozil;

8.2.1.2.10.3 s tipi preskusov in preskusnimi postopki, uporabljenimi v programu;

8.2.1.2.10.4 z merili proizvajalca za sprejem/zavrnitev skupine družin v prometu;

8.2.1.2.10.5 z geografskim območjem/geografskimi območji, na katerem/katerih je proizvajalec zbral podatke;

8.2.1.2.10.6 z velikostjo vzorca in uporabljenim načrtom vzorčenja;

rezultate postopka proizvajalca za preverjanje skladnosti v prometu, vključno:

8.2.1.2.11.1 z identifikacijo vozil, vključenih v program (preskušanih ali ne).

—	Identifikacija vključuje: ime modela,

—	identifikacijsko številko vozila (VIN),

—	registrska številka vozila,

—	datum izdelave,

—	regija uporabe (če je znana),

—	nameščene pnevmatike;

8.2.1.2.11.2 z razlogom/razlogi za izločitev vozila iz vzorca;

8.2.1.2.11.3 s podatki o vzdrževanju vsakega vozila v vzorcu (vključno s kakršnimi koli predelavami);

8.2.1.2.11.4 s podatki o popravilih vsakega vozila iz vzorca (če so znani);

8.2.1.2.11.5 s podatki o preskusu, ki vključujejo:

—	datum preskusa,

—	kraj preskusa,

—	število prevoženih kilometrov na števcu,

—	specifikacije preskusnega goriva (npr. preskusno referenčno gorivo ali gorivo na trgu),

—	preskusne pogoje (temperaturo, vlažnost, vztrajnostno maso dinamometra),

—	nastavitve dinamometra (npr. nastavitev moči),

—	rezultate preskusa (za najmanj tri različna vozila iz vsake družine).

8.2.1.2.12 zapisi prikazov sistema OBD.

8.2.2 Podatki, ki jih zbere proizvajalec, morajo biti dovolj izčrpni, da je mogoče oceniti delovanje vozila v prometu za običajne pogoje uporabe iz odstavka 8.2, in morajo ustrezno prikazati geografsko širjenje proizvajalca.

Za namen tega pravilnika proizvajalec ni obvezan opraviti revizije skladnosti vozil v prometu za tip vozila, če lahko homologacijskemu organu zadovoljivo dokaže, da je letna prodaja tega tipa vozila po vsem svetu manjša od 10 000 vozil.

Za vozila, namenjena prodaji v Evropski uniji, proizvajalec ni obvezan opraviti revizije skladnosti vozil v prometu za tip vozila, če lahko homologacijskemu organu zadovoljivo dokaže, da je letna prodaja tega tipa vozila v Evropski uniji manjša od 5 000 vozil.

Če je treba izvesti preskus tipa I in ima homologacija vozila eno ali več razširitev, se preskusi izvedejo na vozilu, opisanem v prvotni opisni dokumentaciji, ali na vozilu, opisanem v opisni dokumentaciji v zvezi z ustrezno razširitvijo.

Preverjanje skladnosti vozila pri preskusu tipa I.

Ko organ izbere vozilo, proizvajalec ne opravi nobenih prilagoditev izbranih vozil.

Pri električnih hibridnih vozilih se preskusi izvajajo pod pogoji iz Priloge 14:

—	Pri vozilih z zunanjim napajanjem se merjenja emisij onesnaževal izvajajo na vozilih, kondicioniranih v skladu s pogojem B preskusa tipa I za hibridna vozila z zunanjim napajanjem.

—	Pri vozilih brez zunanjega napajanja se merjenja emisij onesnaževal izvajajo pod enakimi pogoji kot pri preskusu tipa I za vozila brez zunanjega napajanja.

Iz serije se naključno izberejo tri vozila in se preskusijo, kot je opisano v odstavku 5.3.1. Faktorji poslabšanja se uporabijo na enak način. Mejne vrednosti so navedene v odstavku 5.3.1.4.

8.2.3.1.1.1 V primeru sistemov z redno regeneracijo, opredeljenih v odstavku 2.20, se rezultati pomnožijo s faktorji Ki, dobljenimi s postopkom iz Priloge 13 med podelitvijo homologacije.

Na zahtevo proizvajalca se preskušanje lahko izvaja takoj po koncu regeneracije.

8.2.3.1.2 Če se organ strinja s standardnim odstopanjem proizvodnje, ki ga navede proizvajalec v skladu z odstavkom 8.2.1 zgoraj, se preskusi izvajajo v skladu z Dodatkom 1.

Če se organ ne strinja s standardnim odstopanjem proizvodnje, ki ga navede proizvajalec v skladu z odstavkom 8.2.1 zgoraj, se preskusi izvajajo v skladu z Dodatkom 2.

8.2.3.1.3 Proizvodnja serije velja za skladno ali neskladno na podlagi preskusa vzorca vozil, ko se sprejme odločitev o sprejemu za vsa onesnaževala ali odločitev o zavrnitvi za eno onesnaževalo v skladu s preskusnimi merili iz ustreznega Dodatka.

Če se za eno onesnaževalo sprejme odločitev o sprejemu, se ta odločitev ne spremeni z dodatnimi preskusi, izvedenimi z namenom sprejetja odločitve za druga onesnaževala.

Če se ne sprejme odločitev o sprejemu za vsa onesnaževala in se ne sprejme odločitev o zavrnitvi za eno onesnaževalo, se preskus izvede na drugem vozilu (glej sliko 2 spodaj).

Slika 2

Preskus treh vozil

Izračun statistike preskusa

Ali je glede na ustrezen dotatek statistika preskusa skladna z merili za zavrnitev serije za najmanj eno onesnaževalo?

Serija zavrnjena

Ali je glede na ustrezen dotatek statistika preskusa skladna z merili za sprejem serije za najmanj eno onesnaževalo?

Odločitev o sprejemu se sprejme za eno ali več onesnaževal.

Serija sprejeta

Odločitev o sprejemu se sprejme za vsa onesnaževal.

Preskus dodatnega vozila

Ne glede na zahteve iz odstavka 3.1.1 Priloge 4 se preskusi izvajajo na vozilih, ki prihajajo neposredno iz proizvodne linije.

8.2.3.2.1 Vseeno se lahko na zahtevo proizvajalca preskusi izvajajo na vozilih, ki so prevozila:

—	največ 3 000 km pri vozilih z motorjem na prisilni vžig,

—	največ 15 000 km pri vozilih z motorjem na kompresijski vžig.

V obeh primerih postopek utekanja opravi proizvajalec, ki se zaveže, da na teh vozilih ne bo izvedel nobenih prilagoditev.

8.2.3.2.2 Če proizvajalec zahteva preskušanje utečenih vozil („x“ km, kjer je x ≤ 3 000 km za vozila z motorjem na prisilni vžig in x ≤ 15 000 km za vozila z motorjem na kompresijski vžig), je postopek naslednji:

(a)	emisije onesnaževal (tip I) se merijo na prvem preskušanem vozilu pri 0 km in pri „x“ km;

(b)	koeficient naraščanja emisij med 0 km in „x“ km se za vsako onesnaževalo izračuna: emisije „x“ km/emisije 0 km ta koeficient je lahko manj kot 1;

(c)

druga vozila se ne utekajo, ampak se njihove emisije pri 0 km pomnožijo s koeficientom naraščanja emisij.

V tem primeru se uporabijo naslednje vrednosti:

(i)	vrednosti pri „x“ km za prvo vozilo,

(ii)	vrednosti pri 0 km, pomnožene s koeficientom naraščanja emisij, za druga vozila.

8.2.3.2.3 Vsi ti preskusi se lahko izvedejo s komercialnim gorivom. Na zahtevo proizvajalca se vseeno lahko uporabijo referenčna goriva iz Priloge 10.

(i)	Če je treba izvesti preskus tipa III, se izvede na vseh vozilih, izbranih za preskus skladnosti proizvodnje tipa I. Ravnati je treba v skladu s pogoji iz odstavka 5.3.3.2. Pri električnih hibridnih vozilih se preskusi izvajajo pod pogoji iz odstavka 5. Priloge 14.

(ii)	Če je treba izvesti preskus tipa IV, se ta izvede v skladu z odstavkom 7. Priloge 7.

8.2.4 Pri preskušanju v skladu s Prilogo 7 so povprečne emisije izhlapevanja za vsa serijsko proizvedena vozila homologiranega tipa manjše od mejne vrednosti iz odstavka 5.3.4.2.

8.2.5 Pri rednem končnem preskušanju proizvodnje lahko imetnik homologacije skladnost dokaže z vzorčenjem vozil, ki izpolnjujejo zahteve iz odstavka 7. Priloge 7.

Vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu (OBD)

Če je treba preveriti delovanje sistema OBD, se to naredi v skladu z naslednjim:

8.2.6.1 Če homologacijski organ ugotovi, da je kakovost proizvodnje nezadovoljiva, se iz serije naključno izbere vozilo in se na njem izvede preskuse, opisane v Dodatku 1 Priloge 11.

Pri električnih hibridnih vozilih se preskusi izvajajo pod pogoji iz odstavka 9. Priloge 14.

8.2.6.2 Proizvodnja se šteje za skladno, če to vozilo izpolnjuje zahteve preskusov, opisanih v Dodatku 1 Priloge 11.

8.2.6.3 Če iz serije vzeto vozilo ne izpolnjuje zahtev iz odstavka 8.2.6.1, se iz serije naključno vzame dodaten vzorec štirih vozil in se preskusijo v skladu z Dodatkom 1 Priloge 11. Preskusi se lahko izvajajo na vozilih, ki so bili utečeni največ 15 000 km.

8.2.6.4 Proizvodnja se šteje za skladno, če najmanj 3 vozila izpolnjujejo zahteve preskusov, opisanih v Dodatku 1 Priloge 11.

Na podlagi revizije iz odstavka 8.2.1 mora upravni organ:

—	odločiti, da je skladnost tipa vozila v prometu ali vozila družine v prometu zadovoljiva, in ne nadalje ukrepati,

—	odločiti, da so podatki, ki jih zagotovi proizvajalec, nezadostni za odločitev, in od proizvajalca zahtevati dodatne podatke ali podatke o preskusu ali

—	odločiti, da je skladnost tipa vozila v prometu ali tipa/tipov vozila, ki je/so del družine v prometu, nezadovoljiva, in nadalje preskušati takšen tip/takšne tipe vozila v skladu z Dodatkom 3.

Če je bilo proizvajalcu dovoljeno, da ne izvaja revizije za določen tip vozila v skladu z odstavkom 8.2.2, lahko upravni organ nadalje preskuša takšne tipe vozil v skladu z Dodatkom 3.

8.2.7.1 Če so preskusi tipa I potrebni za preverjanje skladnosti naprav za uravnavanje emisij z zahtevami o njihovem delovanju v prometu, se takšni preskusi izvajajo s preskusnim postopkom, ki izpolnjuje statistična merila iz Dodatka 4.

8.2.7.2 Homologacijski organ v sodelovanju s proizvajalcem izbere vzorec vozil z zadostnim številom prevoženih kilometrov, za katera je ustrezno zagotovljeno, da so bila uporabljena pri običajnih pogojih. Pri izbiri vozil v vzorcu se posvetuje s proizvajalcem in se mu omogoči prisotnost pri potrditvenih pregledih vozil.

Proizvajalec je pooblaščen, da pod nadzorom homologacijskega organa opravi preglede, tudi porušitvene narave, na vozilih, katerih ravni emisij presegajo mejne vrednosti, da se ugotovijo morebitni vzroki za poslabšanje, ki ga ni mogoče pripisati proizvajalcu samemu (npr. uporaba osvinčenega bencina pred datumom preskusa). Če rezultati pregledov potrdijo takšne vzroke, se takšni rezultati preskusov izključijo iz preverjanja skladnosti.

8.2.7.3.1 Rezultati preskusov se izključijo tudi iz preverjanja skladnosti vozil v vzorcu:

(i)	za katera je bil izdan certifikat o homologaciji, ki prikazuje skladnost z mejnimi vrednostmi emisij kategorije A iz odstavka 5.3.1.4 sprememb 05 Pravilnika, če je bilo pri teh vozilih redno uporabljeno gorivo, pri katerem raven žvepla presega 150 mg/kg (bencin) ali 350 mg/kg (dizelsko gorivo), ali

(ii)	za katera je bil izdan certifikat o homologaciji, ki prikazuje skladnost z mejnimi vrednostmi emisij kategorije B iz odstavka 5.3.1.4 sprememb 05 Pravilnika, če je bilo pri teh vozilih redno uporabljen bencin ali dizelsko gorivo, pri katerem raven žvepla presega 50 mg/kg.

8.2.7.4 Če homologacijski organ ni zadovoljen z rezultati preskusov v skladu z merili iz Dodatka 4, se popravni ukrepi iz Dodatka 2 Sporazuma iz leta 1958 (E/ECE/324-E/ECE/TRANS/505/Rev.2) razširijo na vozila v prometu, ki pripadajo istemu tipu vozil in bodo verjetno imela enake pomanjkljivosti v skladu z odstavkom 6. Dodatka 3.

Homologacijski organ potrdi načrt popravnih ukrepov, ki ga prikaže proizvajalec. Proizvajalec je odgovoren za izvajanje potrjenega načrta popravnih ukrepov.

Homologacijski organ v 30 dneh o svoji odločitvi obvesti vse pogodbenice Sporazuma. Pogodbenice Sporazuma lahko zahtevajo, da se isti načrt popravnih ukrepov uporabi za vsa vozila istega tipa, registrirana na njihovem ozemlju.

8.2.7.5 Če pogodbenica Sporazuma ugotovi, da tip vozila ni skladen z veljavnimi zahtevami iz Dodatka 3, o tem takoj obvesti pogodbenico Sporazuma, ki je podelila prvotno homologacijo v skladu z zahtevami Sporazuma.

Pristojni organ pogodbenice Sporazuma, ki je podelila prvotno homologacijo, nato ob upoštevanju določb Sporazuma obvesti proizvajalca, da tip vozila ne izpolnjuje zahtev iz teh določb in da se od proizvajalca pričakujejo nekateri ukrepi. Proizvajalec v dveh mesecih po tem obvestilu predloži organu načrt ukrepov za odpravo pomanjkljivosti, katerih bistvo mora biti skladno z zahtevami odstavkov 6.1 do 6.8 Dodatka 3. Pristojni organ, ki je podelil prvotno homologacijo, se v dveh mesecih posvetuje s proizvajalcem, da zagotovi dogovor o načrtu ukrepov in njegovem izvajanju. Če pristojni organ, ki je podelil prvotno homologacijo, ugotovi, da dogovora ni mogoče doseči, se začnejo ustrezni postopki v skladu s Sporazumom.

9. KAZNI ZA NESKLADNOST PROIZVODNJE

9.1 Homologacija, podeljena v zvezi s tipom vozila v skladu s to spremembo, se lahko prekliče, če niso izpolnjene zahteve iz odstavka 8.1 zgoraj ali če vozilo ali vozila ne opravi/opravijo uspešno preskusov iz odstavka 8.2 zgoraj.

9.2 Če pogodbenica Sporazuma, ki uporablja ta pravilnik, prekliče homologacijo, ki jo je prej podelila, o tem takoj obvesti druge pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, s sporočilom v obliki, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 2 k temu pravilniku.

10. DOKONČNA PREKINITEV PROIZVODNJE

Če imetnik homologacije dokončno preneha proizvajati tip vozila, za katerega je bila podeljena homologacija v skladu s tem pravilnikom, o tem obvesti organ, ki je podelil homologacijo. Ko ta organ prejme ustrezno sporočilo, o tem obvesti druge pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, z izvodi sporočila v obliki, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 2 k temu pravilniku.

11. PREHODNE DOLOČBE

11.1 Splošno

11.1.1 Od uradnega datuma veljavnosti sprememb 05 nobena pogodbenica, ki uporablja ta pravilnik, ne zavrne podelitve homologacij v skladu s tem pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 05.

11.1.2 Homologacije novega tipa

11.1.2.1 V skladu z določbami iz odstavkov 11.1.4, 11.1.5 in 11.1.6 pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, podelijo homologacije le, če tip vozila, ki je v postopku homologacije, izpolnjuje zahteve iz tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 05.

Pri vozilih kategorije M ali vozilih kategorije N1 te zahteve veljajo od datuma veljavnosti sprememb 05

Vozila so v skladu z omejitvami za preskus tipa I, ki so podrobno opisane v vrstici A ali vrstici B tabele iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika.

11.1.2.2 V skladu z določbami iz odstavkov 11.1.4, 11.1.5, 11.1.6 in 11.1.7 pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, podelijo homologacije le, če tip vozila, ki je v postopku homologacije, izpolnjuje zahteve iz tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 05.

Pri vozilih kategorije M, ki imajo največjo maso manjšo ali enako 2 500 kg, ali vozilih kategorije N1 (razred I) te zahteve veljajo od 1. januarja 2005.

Pri vozilih kategorije M, ki imajo največjo maso večjo od 2 500 kg, ali vozilih kategorije N1 (razred II ali III) te zahteve veljajo od 1. januarja 2006.

Vozila so v skladu z omejitvami za preskus tipa I, ki so podrobno opisane v vrstici B tabele iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika.

11.1.3 Omejitev veljavnosti obstoječih homologacij

11.1.3.1 V skladu z določbami iz odstavkov 11.1.4, 11.1.5 in 11.1.6 homologacije, podeljene v skladu s tem pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 04, nehajo veljati od datuma veljavnosti sprememb 05 za vozila kategorije M, ki imajo največjo maso manjšo ali enako 2 500 kg, ali vozila kategorije N1 (razred I) in 1. januarja 2002 za vozila kategorije M, ki imajo največjo maso večjo od 2 500 kg, ali vozila kategorije N1 (razred II ali III), razen če pogodbenica, ki je podelila homologacijo, obvesti druge pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, da homologirani tip vozila izpolnjuje zahteve iz tega pravilnika v skladu z odstavkom 11.1.2.1 zgoraj.

11.1.3.2 V skladu z določbami iz odstavkov 11.1.4, 11.1.5, 11.1.6 in 11.1.7 homologacije, podeljene v skladu s tem pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 05, in mejnimi vrednostmi iz vrstice A tabele iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika nehajo veljati 1. januarja 2006 za vozila kategorije M, ki imajo največjo maso manjšo ali enako 2 500 kg, ali vozila kategorije N1 (razred I) in 1. januarja 2007 za vozila kategorije M, ki imajo največjo maso večjo od 2 500 kg, ali vozila kategorije N1 (razred II ali III), razen če pogodbenica, ki je podelila homologacijo, obvesti druge pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, da homologirani tip vozila izpolnjuje zahteve iz tega pravilnika v skladu z odstavkom 11.1.2.2 zgoraj.

11.1.4 Posebne določbe

11.1.4.1 Do 1. januarja 2003 se vozila kategorije M1 z motorjem na kompresijski vžig in z največjo maso nad 2 000 kg, ki so:

(i)	namenjena prevozu več kot šestih potnikov (vključno z voznikom), ali

(ii)	terenska vozila, kot so opredeljena v Prilogi 7 h Konsolidirani resoluciji o proizvodnji vozil (R.E.3) (8),

za namene odstavkov 11.1.3.1 in 11.1.3.2 štejejo za vozila kategorije N1.

11.1.4.2 Za vozila z motorjem na kompresijski vžig z neposrednim vbrizgavanjem, ki so namenjena za prevoz več kot šestih potnikov (vključno z voznikom), so homologacije, podeljene v skladu z določbo iz odstavka 5.3.1.4.1 tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 04, veljavne do 1. januarja 2002.

11.1.4.3 Homologacija in določbe za preverjanje skladnosti proizvodnje iz tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 04, se uporabljajo do datumov iz odstavkov 11.1.2.1 in 11.1.3.1.

11.1.4.4 Od 1. januarja 2002 se preskus tipa VI iz Priloge 8 uporablja za nove tipe vozil kategorije M1 in kategorije N1 razreda 1, ki so opremljeni z motorjem na prisilni vžig. Ta zahteva ne velja za vozila za prevoz več kot šestih potnikov (vključno z voznikom) ali vozila, katerih največja masa presega 2 500 kg.

11.1.5 Vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu (OBD)

Vozila z motorjem na prisilni vžig

11.1.5.1.1 V vozila kategorij M1 in N1, ki za gorivo uporabljajo bencin, se vgradijo sistemi za diagnostiko na vozilu, kot je določeno v odstavku 3.1 Priloge 11 k temu pravilniku, do datumov iz odstavka 11.1.2.

11.1.5.1.2 Vozila kategorije M1, razen vozil, katerih največja masa presega 2 500 kg, in kategorije N1 razreda I, ki stalno ali občasno delujejo na LPG ali NG, imajo od 1. oktobra 2004 vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu pri novih tipih in od 1. julija 2005 pri vseh tipih.

Vozila kategorije M1, katerih največja masa presega 2 500 kg, in kategorije N1 razredov II in III, ki stalno ali občasno delujejo na LPG ali NG, imajo od 1. januarja 2006 vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu pri novih tipih in od 1. januarja 2007 pri vseh tipih.

Vozila z motorjem na kompresijski vžig

11.1.5.2.1 Vozila kategorije M1, razen vozil za prevoz več kot šestih potnikov (vključno z voznikom) ali vozil, katerih največja masa presega 2 500 kg, imajo od 1. oktobra 2004 vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu pri novih tipih in od 1. julija 2005 pri vseh tipih.

11.1.5.2.2 Vozila kategorije M1, ki niso vključena v odstavek 11.1.5.2.1, razen vozil, katerih največja masa presega 2 500 kg, in vozil kategorije N1 razreda I imajo od 1. januarja 2005 vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu pri novih tipih in od 1. januarja 2006 pri vseh tipih.

11.1.5.2.3 Vozila kategorije N1, razreda II in III, in vozila kategorije M1, katerih največja masa presega 2 500 kg, imajo od 1. januarja 2006 vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu pri novih tipih in od 1. januarja 2007 pri vseh vozilih.

11.1.5.2.4 Če so v vozila z motorjem na kompresijski vžig, ki so dana v promet pred datumi iz odstavkov zgoraj, vgrajeni sistemi za diagnostiko na vozilu, se uporabljajo določbe iz odstavkov 6.5.3 do 6.5.3.6 Dodatka 1 Priloge 11.

Električna hibridna vozila izpolnjujejo naslednje zahteve za vgrajene sisteme za diagnostiko na vozilu:

11.1.5.3.1 električna hibridna vozila z motorjem na prisilni vžig, električna hibridna vozila kategorije M1 z motorjem na kompresijski vžig in katerih največja masa ne presega 2 500 kg ter električna hibridna vozila kategorije N1 (razred I) z motorjem na kompresijski vžig od 1. januarja 2005 pri novih tipih in od 1. januarja 2006 pri vseh tipih;

11.1.5.3.2 električna hibridna vozila kategorije N1 (razreda II in III) z motorjem na kompresijski vžig in električna hibridna vozila kategorije M1 z motorjem na kompresijski vžig in katerih največja masa presega 2 500 kg od 1. januarja 2006 pri novih tipih in od 1. januarja 2007 pri vseh tipih;

11.1.5.4 V vozila drugih kategorij ali v vozila kategorij M1 in N1, ki zgoraj niso vključena, se lahko vgradi sistem za diagnostiko na vozilu. V tem primeru so skladna z določbami OBD iz odstavkov 6.5.3 do 6.5.3.6 Dodatka 1 Priloge 11.

11.1.6 Homologacije v skladu s Pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 04

11.1.6.1 Z izjemo zahtev iz odstavkov 11.1.2 in 11.1.3 Pogodbenice lahko še naprej homologirajo vozila in priznavajo veljavnost obstoječih homologacij, ki so skladne z:

(i)	zahtevami iz odstavka 5.3.1.4.1 sprememb 04 tega pravilnika, če so vozila namenjena za izvoz v države ali prvo uporabo v državah, kjer uporaba neosvinčenega bencina ni širše omogočena, in

(ii)	zahtevami iz odstavka 5.3.1.4.2 sprememb 04 tega pravilnika, če so vozila namenjena za izvoz v države ali prvo uporabo v državah, kjer neosvinčeni bencin z največjo ravnjo žvepla 50 mg/kg ali manj ni širše dostopen, in

(iii)

zahtevami iz odstavka 5.3.1.4.3 sprememb 04 tega pravilnika, če so vozila namenjena za izvoz v države ali prvo uporabo v državah, kjer dizelsko gorivo z največjo ravnjo žvepla 350 mg/kg ali manj ni širše dostopno.

11.1.6.2 Z odstopanjem od obveznosti pogodbenic do tega pravilnika homologacije, podeljene v skladu s tem pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 04, v Evropski skupnosti nehajo veljati od:

(i)	1. januarja 2001 za vozila kategorije M, ki imajo največjo maso manjšo ali enako 2 500 kg, ali vozila kategorije N1 (razred I) in

(ii)	1. januarja 2002 za vozila kategorije M, ki imajo največjo maso večjo od 2 500 kg, ali vozila kategorije N1 (razred II ali III),

razen če pogodbenica, ki je podelila homologacijo, obvesti druge pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, da homologiran tip vozila izpolnjuje zahteve iz tega pravilnika v skladu z odstavkom 11.1.2.1 zgoraj.

11.1.7 Homologacije v skladu s Pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 05

11.1.7.1 Z izjemo zahtev iz odstavkov 11.1.2.2 in 11.1.3.2 Pogodbenice lahko še naprej homologirajo vozila in priznavajo veljavnost homologacij, podeljenih vozilom v skladu z zahtevami iz odstavka 5.3.1.4 (v zvezi z emisijami kategorije A) sprememb 05 tega pravilnika, če so vozila namenjena za izvoz v države ali prvo uporabo v državah, kjer neosvinčeni bencin ali dizelsko gorivo z največjo ravnjo žvepla 50 mg/kg ali manj ni širše dostopno.

11.1.7.2 Z odstopanjem od obveznosti pogodbenic do tega pravilnika homologacije, podeljene v skladu z mejnimi vrednostmi emisij kategorije A iz odstavka 5.3.1.4 sprememb 05 tega pravilnika, v Evropski skupnosti nehajo veljati od:

(i)	1. januarja 2006 za vozila kategorije M, ki imajo največjo maso manjšo ali enako 2 500 kg, ali vozila kategorije N1 (razred I) in

(ii)	1. januarja 2007 za vozila kategorije M, ki imajo največjo maso večjo od 2 500 kg, ali vozila kategorije N1 (razred II ali III),

12. IMENA IN NASLOVI TEHNIČNIH SLUŽB, KI IZVAJAJO HOMOLOGACIJSKE PRESKUSE, TER UPRAVNIH ORGANOV

Pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, sekretariatu Združenih narodov sporočijo imena in naslove tehničnih služb, ki izvajajo homologacijske preskuse, ter upravnih organov, ki podelijo homologacijo in ki se jim pošljejo certifikati, izdani v drugih državah, ki potrjujejo podelitev, razširitev ali zavrnitev ali preklic homologacije.

(1) Kot je določeno v Prilogi 7 h Konsolidirani resoluciji o proizvodnji vozil (R.E.3) (dokument TRANS/WP.29/78/Rev.1/Amend.2, kot je bil nazadnje spremenjen z Amend.4).

(1) Zemeljski plin.

(2) Utekočinjen naftni plin.

(3) Pravilnik št. 83 se uporablja samo za vozila z referenčno maso ≤ 2 840 kg kot razširitev homologacije, dodeljene motorju, ki se uporablja v vozilih kategorij M1 ali N1.

„R49 ali R83“ pomeni, da lahko proizvajalci pridobijo homologacijo v skladu s tem pravilnikom ali Pravilnikom št. 49.

(2) Homologacija A preklicana. Spremembe 05 tega pravilnika prepovedujejo uporabo osvinčenega bencina.

(3) 1 za Nemčijo, 2 za Francijo, 3 za Italijo, 4 za Nizozemsko, 5 za Švedsko, 6 za Belgijo, 7 za Madžarsko, 8 za Češko, 9 za Španijo, 10 za Srbijo in Črno goro, 11 za Združeno kraljestvo, 12 za Avstrijo, 13 za Luksemburg, 14 za Švico, 15 (prosto), 16 za Norveško, 17 za Finsko, 18 za Dansko, 19 za Romunijo, 20 za Poljsko, 21 za Portugalsko, 22 za Rusko federacijo, 23 za Grčijo, 24 za Irsko, 25 za Hrvaško, 26 za Slovenijo, 27 za Slovaško, 28 za Belorusijo, 29 za Estonijo, 30 (prosto), 31 za Bosno in Hercegovino, 32 za Latvijo, 33 (prosto), 34 za Bolgarijo, 35 (prosto), 36 za Litvo, 37 za Turčijo, 38 (prosto), 39 za Azerbajdžan, 40 za Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, 41 (prosto), 42 za Evropsko skupnost (homologacije dodelijo države članice z uporabo svojih oznak ECE), 43 za Japonsko, 44 (prosto), 45 za Avstralijo, 46 za Ukrajino, 47 za Južno Afriko, 48 za Novo Zelandijo, 49 za Ciper, 50 za Malto in 51 za Republiko Korejo. Naslednje številčne oznake se dodelijo drugim državam v kronološkem zaporedju, po katerem ratificirajo ali pristopijo k Sporazumu o sprejetju enotnih tehničnih predpisov za cestna vozila, opremo in dele, ki se lahko vgradijo v cestna vozila in/ali uporabijo na njih, in o pogojih za vzajemno priznanje homologacij, podeljenih na podlagi teh predpisov, in generalni sekretar Združenih narodov tako podeljene številčne oznake sporoči pogodbenicam Sporazuma.

(4) Za motorje na kompresijski vžig.

(5) Razen vozil, katerih največja masa presega 2 500 kg.

(6) In tista vozila kategorije M, ki so določena v opombi (2).

(7) Za vozila z motorjem na kompresijski vžig.

(8) Dokument TRANS/WP.29/78/Rev.1/Amend.2.

Dodatek 1

Postopek za preverjanje zahtev o skladnosti proizvodnje, če je standardno odstopanje pri proizvodnji, ki ga navede proizvajalec, zadovoljivo

1. Ta dodatek opisuje postopek, ki ga je treba uporabiti pri preverjanju skladnosti proizvodnje za preskus tipa I, če je proizvajalčevo standardno odstopanje pri proizvodnji zadovoljivo.

2. Pri najmanjši velikosti vzorca 3 je postopek vzorčenja določen tako, da je verjetnost, da bo serija uspešno opravila preskus pri 40 % pomanjkljive proizvodnje, 0,95 (tveganje proizvajalca = 5 %) in verjetnost, da bo serija sprejeta pri 65 % pomanjkljive proizvodnje, 0,1 (tveganje potrošnika = 10 %).

3. Za vsako onesnaževalo iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika se uporablja naslednji postopek (glej sliko 2 tega pravilnika). Pri tem je:

L	=	naravni logaritem mejne vrednosti za onesnaževalo,
xi	=	naravni logaritem meritve na i-tem vozilu vzorca,
s	=	ocena standardnega odstopanja pri proizvodnji (ko se določi naravni logaritem meritev),
n	=	tekoča številka vzorca.

4. Za vzorec se izračuna statistična preskusna vrednost, ki izraža vsoto standardnih odstopanj od mejne vrednosti in je opredeljena kot:

Potem:

5.1 če je statistična preskusna vrednost večja od vrednosti za odločitev o sprejemu za velikost vzorca iz tabele (1/1 spodaj), se onesnaževalo sprejme,

5.2 če je statistična preskusna vrednost manjša od vrednosti za odločitev o zavrnitvi za velikost vzorca iz tabele (1/1 spodaj), se onesnaževalo zavrne; v nasprotnem primeru se preskusi dodatno vozilo, izračuni pa se ponovno uporabijo za vzorec, povečan za eno vzorčno enoto.

Tabela 1/1

Skupno število preskušanih vozil (zdajšnja velikost vzorca)	Prag sprejemljivosti	Prag zavrnitve
3	3,327	–4,724
4	3,261	–4,790
5	3,195	–4,856
6	3,129	–4,922
7	3,063	–4,988
8	2,997	–5,054
9	2,931	–5,120
10	2,865	–5,185
11	2,799	–5,251
12	2,733	–5,317
13	2,667	–5,383
14	2,601	–5,449
15	2,535	–5,515
16	2,469	–5,581
17	2,403	–5,647
18	2,337	–5,713
19	2,271	–5,779
20	2,205	–5,845
21	2,139	–5,911
22	2,073	–5,977
23	2,007	–6,043
24	1,941	–6,109
25	1,875	–6,175
26	1,809	–6,241
27	1,743	–6,307
28	1,677	–6,373
29	1,611	–6,439
30	1,545	–6,505
31	1,479	–6,571
32	–2,112	–2,112

Dodatek 2

Postopek za preverjanje zahtev o skladnosti proizvodnje, če standardno odstopanje, ki ga navede proizvajalec, ni zadovoljivo ali ni na voljo

1. V tem dodatku je opisan postopek za preverjanje zahtev preskusa tipa I glede skladnosti proizvodnje, ko dokazila proizvajalca o standardnem odstopanju pri proizvodnji niso zadovoljiva ali niso na voljo.

3. Meritve onesnaževal iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika se štejejo za logaritemsko normalno porazdeljene in se najprej pretvorijo na podlagi svojih naravnih logaritmov. Oznaki m0 in m označujeta najmanjšo in največjo velikost vzorca (m0 = 3, m = 32), n pa označuje tekočo številko vzorca.

4. Če so naravni logaritmi meritev v serijah x1, x2 …, xi in če je L naravni logaritem mejne vrednosti onesnaževala, potem velja:

d1 = x1 – L

5. Tabela 1/2 prikazuje vrednosti za odločitev o sprejemu (An) in zavrnitvi motorja (Bn) glede na tekočo številko vzorca. Statistična preskusna vrednost je količnik

in se uporablja pri določanju, ali se serija sprejme ali zavrne:

Za mo ≤ n ≤ m

(i)	serija je sprejeta, če je

(ii)	serija je zavrnjena, če je

(iii)

opravi se še ena meritev, če je

6. Opombe

Naslednje rekurzivne enačbe se uporabljajo za izračun zaporednih statističnih preskusnih vrednosti:

(n = 2, 3 …;

; V1 = 0)

Tabela 1/2

Najmanjša velikost vzorca = 3

Velikost vzorca (n)	Prag sprejemljivosti (An)	Prag zavrnitve (Bn)
3	–0,80381	16,64743
4	–0,76339	7,68627
5	–0,72982	4,67136
6	–0,69962	3,25573
7	–0,67129	2,45431
8	–0,64406	1,94369
9	–0,61750	1,59105
10	–0,59135	1,33295
11	–0,56542	1,13566
12	–0,53960	0,97970
13	–0,51379	0,85307
14	–0,48791	0,74801
15	–0,46191	0,65928
16	–0,43573	0,58321
17	–0,40933	0,51718
18	–0,38266	0,45922
19	–0,35570	0,40788
20	–0,32840	0,36203
21	–0,30072	0,32078
22	–0,27263	0,28343
23	–0,24410	0,24943
24	–0,21509	0,21831
25	–0,18557	0,18970
26	–0,15550	0,16328
27	–0,12483	0,13880
28	–0,09354	0,11603
29	–0,06159	0,09480
30	–0,02892	0,07493
31	–0,00449	0,05629
32	–0,03876	0,03876

Dodatek 3

Preverjanje skladnosti vozil v prometu

1. UVOD

Ta dodatek določa merila iz odstavka 8.2.7 tega pravilnika v zvezi z izbiro vozil za preskušanje in postopki za preverjanje skladnosti vozil v prometu.

2. MERILA ZA IZBOR

Merila za sprejem izbranega vozila so določena v odstavkih 2.1 do 2.8 tega dodatka. Podatki se zbirajo s pregledom vozila in pogovorom z lastnikom/voznikom.

2.1 Vozilo spada v tip vozila, ki je homologiran po tem pravilniku in ima certifikat o skladnosti v skladu s Sporazumom iz leta 1958. Registrira in uporablja se v državah pogodbenicah.

2.2 Vozilo je bilo v prometu vsaj 15 000 km ali 6 mesecev, kar se zgodi pozneje, in največ 80 000 km ali 5 let, kar se zgodi prej.

2.3 Na voljo je evidenca o vzdrževanju, ki pokaže, da je bilo vozilo primerno vzdrževano, npr. servisirano v skladu s priporočili proizvajalca.

2.4 Na vozilu ni nobenih znakov zlorabe (npr. dirkanje, čezmerno natovarjanje, uporaba napačnih goriv ali druge zlorabe) ali drugih dejavnikov (npr. prirejanje), ki lahko vplivajo na nastajanje emisij. Pri vozilih, opremljenih s sistemom OBD, se upoštevajo kode okvar in podatki o prevoženih kilometrih, shranjeni v računalniku. Vozilo ni izbrano za preskušanje, če je iz podatkov v računalniku razvidno, da je vozilo delovalo tudi potem, ko je računalnik shranil kodo okvare in popravilo ni bilo izvedeno v sorazmerno kratkem času.

2.5 Na vozilu niso bila opravljena večja popravila ali večja nepooblaščena popravila motorja.

2.6 Vsebnost svinca in žvepla v vzorcu goriva iz posode za gorivo vozila ustreza veljavnim standardom in na vozilu ni sledov uporabe napačnih goriv. Pregledi se lahko opravijo v izpušni cevi itd.

2.7 Na vozilu ni nobenih znakov kakršnih koli težav, ki lahko ogrožajo varnost osebja v laboratoriju.

2.8 Vsi sestavni deli sistema za preprečevanje onesnaževanja na vozilu so skladni z veljavno homologacijo.

3. UGOTAVLJANJE NAPAK IN VZDRŽEVANJE

Ugotavljanje napak in potrebno redno vzdrževanje se na vozilih, sprejetih za preskušanje, opravita pred merjenjem emisij izpušnih plinov v skladu s postopkom iz odstavkov 3.1 do 3.7 spodaj.

3.1 Opravijo se naslednji pregledi: pregled neoporečnosti zračnega filtra, vseh pogonskih jermenov, vseh nivojev tekočin, pokrova hladilnika, vseh vakuumskih cevi in električne napeljave, povezane s sistemom za preprečevanje onesnaževanja; pregled vžiga, odmerjanja goriva in sestavnih delov naprave za preprečevanje onesnaževanja zaradi morebitnih napak v nastavitvah in/ali prirejanja. Vsa odstopanja se zapišejo.

3.2 Preveri se pravilno delovanje sistema OBD. Vse prijave napak v spominu OBD se zabeležijo in opravijo se potrebna popravila. Če indikator napak OBD ugotovi napako v ciklu predkondicioniranja, se lahko okvara identificira in odpravi. Preskus se lahko ponovi in uporabijo se rezultati popravljenega vozila.

3.3 Pregleda se sistem vžiga in pomanjkljivi sestavni deli se zamenjajo, na primer vžigalne svečke, kabli itd.

3.4 Preveri se kompresija. Če rezultat ni zadovoljiv, se vozilo zavrne.

3.5 Parametri motorja se preverijo po specifikacijah proizvajalca in se po potrebi nastavijo.

3.6 Če vozilu manjka manj kot 800 km do naslednjega rednega servisa, se servis opravi po navodilih proizvajalca. Ne glede na zapis prevoženih kilometrov na števcu se lahko na zahtevo proizvajalca zamenjata olje in zračni filter.

3.7 Ob sprejemu vozila se gorivo nadomesti s primernim referenčnim gorivom za preskušanje emisij, razen če proizvajalec soglaša z uporabo goriva, ki je na trgu.

Če so vozila opremljena s sistemi z redno regeneracijo iz odstavka 2.20, se ugotovi, da se vozilo ne približuje obdobju regeneracije. (Proizvajalcu mora biti dana možnost, da to potrdi).

3.8.1 Če je tako, je treba vozilo voziti do konca regeneracije. Če se regeneracija začne med merjenjem emisij, je treba izvesti dodatni preskus za zagotovitev, da je regeneracija končana. Potem se opravi celovit nov preskus, pri čemer se ne upoštevajo rezultati prvega in drugega preskusa.

3.8.2 Kot nadomestno možnost za zahteve iz odstavka 3.8.1, lahko proizvajalec, če se vozilo približuje regeneraciji, zahteva, da se uporabi poseben cikel kondicioniranja za zagotovitev te regeneracije (npr. to lahko vključuje visokohitrostno vožnjo, vožnjo pri večji obremenitvi).

Proizvajalec lahko zahteva, da se preskušanje izvede takoj po regeneraciji ali po ciklu kondicioniranja, ki ga določi proizvajalec, in običajnem preskusnem predkondicioniranju.

4. PRESKUŠANJE VOZIL V PROMETU

4.1 Če se meni, da je pregled vozil potreben, se preskusi emisij v skladu s Prilogo 4 tega pravilnika opravijo na predkondicioniranih vozilih, izbranih v skladu z zahtevami iz odstavkov 2. in 3. tega dodatka.

4.2 Na vozilih, opremljenih s sistemom OBD, se lahko preverja pravilno delovanje indikatorja napak v prometu itd. glede na ravni emisij (npr. omejitve za prijavo napak iz Priloge 11 tega pravilnika) za homologirane specifikacije.

4.3 Sistem OBD se lahko preverja, na primer, če so ravni emisij nad veljavnimi mejnimi vrednostmi in ni prijav napak, če se indikator napak sistematično napačno vključuje in so ugotovljeni pomanjkljivi ali okvarjeni sestavni deli sistema OBD.

4.4 Če sestavni del ali sistem deluje na način, ki ni zajet v podrobnem opisu v certifikatu o homologaciji in/ali v opisni dokumentaciji za te tipe vozila, in to odstopanje ni bilo dovoljeno v skladu s Sporazumom iz leta 1958 ter OBD ne javlja napak, se sestavni del ali sistem ne zamenja pred preskušanjem emisij, razen če je ugotovljeno, da je bil sestavni del ali sistem prirejen ali zlorabljen tako, da OBD napak ne zaznava več.

5. VREDNOTENJE REZULTATOV

5.1 Rezultati preskusov se predložijo v postopek vrednotenja v skladu z Dodatkom 4.

5.2 Rezultati preskusov se ne množijo s faktorji poslabšanja.

5.3 V primeru sistemov z redno regeneracijo iz odstavka 2.20 se rezultati pomnožijo s faktorji Ki, dobljenimi med podelitvijo homologacije.

6. NAČRT POPRAVNIH UKREPOV

6.1 Če se za več kot eno vozilo ugotovi, da njegova emisija izstopa, in

—	izpolnjuje pogoje iz odstavka 3.2.3 Dodatka 4 in kadar se upravni organ in proizvajalec strinjata, da je emisija čezmerna iz istega vzroka, ali

—	izpolnjuje pogoje iz odstavka 3.2.4 Dodatka 4, pri čemer je upravni organ ugotovil, da je emisija čezmerna iz istega vzroka, mora upravni organ od proizvajalca zahtevati

da predloži načrt popravnih ukrepov za odpravo neskladnosti.

6.2 Načrt popravnih ukrepov se vloži pri homologacijskem organu najpozneje v 60 delovnih dneh od datuma uradnega obvestila iz odstavka 6.1 zgoraj. Homologacijski organ v 30 delovnih dneh potrdi ali zavrne načrt popravnih ukrepov. Vseeno, če proizvajalec lahko zadovoljivo dokaže pristojnemu homologacijskemu organu, da potrebuje več časa za preučitev neskladnosti zaradi priprave načrta popravnih ukrepov, se mu podaljšanje odobri.

6.3 Popravni ukrepi veljajo za vsa vozila, ki bi lahko imela enake pomanjkljivosti. Oceni se potreba po spremembi dokumentov o homologaciji.

6.4 Proizvajalec zagotovi izvod vseh sporočil, povezanih z načrtom popravnih ukrepov, in vodi evidenco pozivov kupcem k vrnitvi izdelkov s serijsko napako ter homologacijskemu organu dostavlja redna poročila o stanju.

Načrt popravnih ukrepov vključuje zahteve iz odstavkov 6.5.1 do 6.5.11. Proizvajalec dodeli enotno identifikacijsko ime ali številko za načrt popravnih ukrepov.

6.5.1 Opis vseh tipov vozil, vključenih v načrt popravnih ukrepov.

6.5.2 Opis posebnih modifikacij, prikrojitev, popravil, popravkov, prilagoditev ali drugih sprememb, potrebnih za zagotovitev skladnosti vozil, vključno s kratkim povzetkom podatkov in tehničnih študij, ki podpirajo proizvajalčevo odločitev o posebnih ukrepih, potrebnih za odpravo neskladnosti.

6.5.3 Opis postopka, po katerem proizvajalec obvešča lastnike vozil.

6.5.4 Opis pravilnega vzdrževanja ali uporabe, če obstaja, ki jo proizvajalec postavlja kot pogoj za upravičenost do popravila v skladu z načrtom popravnih ukrepov, ter razlago proizvajalčevih razlogov za postavljanje takih pogojev. Pogojev za vzdrževanje ali uporabo se ne sme postaviti, če ni mogoče dokazati, da so povezani z neskladnostjo in s popravnimi ukrepi.

6.5.5 Opis postopka, po katerem se morajo ravnati lastniki vozil, da dosežejo popravek neskladnosti. To vključuje datum, po katerem se lahko sprejmejo popravni ukrepi, oceno časa, v katerem lahko delavnica opravi popravila, in informacijo, kje se lahko opravijo. Popravila se opravijo primerno v razumnem času po dostavi vozila.

6.5.6 Izvod podatkov, ki so bili poslani lastniku vozila.

6.5.7 Kratek opis sistema, ki ga uporablja proizvajalec za zagotovitev primerne preskrbe s sestavnimi deli ali sistemi za izvajanje popravnega ukrepa. Navede se, kdaj bo mogoča primerna oskrba s sestavnimi deli ali sistemi za začetek akcije.

6.5.8 Izvod vseh navodil, ki se pošljejo osebam, ki bodo izvajale popravila.

6.5.9 Opis učinka predlaganih popravnih ukrepov na emisije, porabo goriva, obnašanje vozila pri vožnji in varnost vsakega tipa vozila, zajetega v načrt popravnih ukrepov, s podatki, tehničnimi študijami itd., ki so podlaga za te ugotovitve.

6.5.10 Vse druge informacije, poročila ali podatki, ki jih lahko homologacijski organ upravičeno določi kot potrebne za oceno načrta popravnih ukrepov.

6.5.11 Če načrt popravnih ukrepov vključuje pozivanje kupcev k vrnitvi izdelkov v popravilo, se homologacijskemu organu predloži opis načina, kako se bo evidentiralo popravilo. Če se uporablja nalepka, se predloži vzorec.

6.6 Od proizvajalca je mogoče zahtevati, da opravlja razumno načrtovane in potrebne preskuse na sestavnih delih in vozilih, za katera je predlagana sprememba, popravilo ali modifikacija, da prikaže učinkovitost spremembe, popravila ali modifikacije.

6.7 Proizvajalec mora voditi evidenco o vsakem vozilu, vrnjenem v popravilo in popravljenem, ter o delavnici, ki je popravilo opravila. Homologacijski organ ima na zahtevo dostop do evidence v obdobju 5 let od začetka izvajanja načrta popravnih ukrepov.

6.8 Popravilo in/ali modifikacija ali dodajanje novega dela opreme se zapiše v potrdilo, ki ga predloži proizvajalec lastniku vozila.

Dodatek 4

Statistični postopek za preskušanje skladnosti vozil v prometu

1. Ta dodatek opisuje postopek za preverjanje zahtev za skladnost vozil v prometu za preskus tipa I.

2. Uporabljata se različna postopka:

(i)	Eden zadeva vozila v vzorcu, ki so zaradi okvare, povezane z emisijo, povzročila odstopanja v rezultatih (odstavek 3. spodaj).

(ii)	Drugi zadeva celoten vzorec (odstavek 4. spodaj).

3. POSTOPEK, KADAR SO V VZORCU VOZILA, KATERIH EMISIJE MOČNO IZSTOPAJO (1)

3.1 Z najmanjšim vzorcem treh in največjim vzorcem, kot ga določa postopek iz odstavka 4., se vozilo naključno vzame iz vzorca in se izmerijo emisije s predpisi urejenih onesnaževal, da se ugotovi, če njegove emisije izstopajo.

Za vozilo velja, da njegove emisije močno izstopajo, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 3.2.1 ali 3.2.2.

3.2.1 Če je bilo vozilo homologirano v skladu z mejnimi vrednostmi iz vrstice A tabele iz odstavka 5.3.1.4, emisije vozila močno izstopajo, če je veljavna mejna vrednost za vsako s predpisi urejeno onesnaževalo presežena za faktor 1,2.

3.2.2 Če je vozilo homologirano v skladu z mejnimi vrednostmi iz vrstice B tabele iz odstavka 5.3.1.4, emisije vozila močno izstopajo, če je veljavna mejna vrednost za vsako s predpisi urejeno onesnaževalo presežena za faktor 1,5.

V posebnem primeru vozila z izmerjeno emisijo za vsako s predpisi urejeno onesnaževalo znotraj „vmesnega območja“ (2).

3.2.3.1 Če vozilo izpolnjuje pogoje iz tega odstavka, mora biti vzrok čezmerne emisije ugotovljen in iz vzorca se naključno vzame drugo vozilo.

Če več kot eno vozilo izpolnjuje pogoje iz tega odstavka, morata upravni organ in proizvajalec ugotoviti, ali ima čezmerna emisija iz obeh vozil isti vzrok ali ne.

3.2.3.2.1 Če se upravni organ in proizvajalec strinjata, da je emisija čezmerna iz istega vzroka, se vzorec zavrne in uporabi se načrt popravnih ukrepov iz odstavka 6. Dodatka 3.

3.2.3.2.2 Če se upravni organ in proizvajalec ne strinjata o vzroku čezmerne emisije iz posameznega vozila ali o tem, ali so vzroki za več kot eno vozilo isti, se iz vzorca naključno vzame drugo vozilo, razen če je že dosežena največja velikost vzorca.

3.2.3.3 Če se odkrije le eno vozilo, ki izpolnjuje pogoje iz tega odstavka, ali če se odkrije več kot eno vozilo ter se upravni organ in proizvajalec strinjata o različnih vzrokih, se iz vzorca naključno vzame drugo vozilo, razen če je že dosežena največja velikost vzorca.

3.2.3.4 Če je dosežena največja velikost vzorca in se odkrije le eno vozilo, ki izpolnjuje zahteve iz tega odstavka, kjer je emisija čezmerna iz istega vzroka, se vzorec sprejme glede na zahteve iz odstavka 3. tega dodatka.

3.2.3.5 Če je bil začetni vzorec kadar koli izrabljen, se mu doda drugo vozilo in to vozilo se preskusi.

3.2.3.6 Kadar se dodatno vozilo vzame iz vzorca, se za povečani vzorec uporabi statistični postopek iz odstavka 4. tega dodatka.

V posebnem primeru vozila z izmerjeno emisijo za vsako s predpisi urejeno onesnaževalo znotraj „območja zavrnitve“ (3).

3.2.4.1 Če vozilo izpolnjuje pogoje iz tega odstavka, upravni organ določi vzrok čezmerne emisije in potem se iz vzorca naključno vzame še eno vozilo.

3.2.4.2 Če več kot eno vozilo izpolnjuje pogoje iz tega odstavka in upravni organ ugotovi, da je emisija čezmerna iz istega vzroka, se proizvajalca obvesti o zavrniti vzorca in razlogih za to odločitev ter se uporabi načrt popravnih ukrepov iz odstavka 6. Dodatka 3.

3.2.4.3 Če se odkrije le eno vozilo, ki izpolnjuje pogoje iz tega odstavka, ali če se odkrije več kot eno vozilo in je upravni organ ugotovil različne vzroke, se iz vzorca naključno vzame drugo vozilo, razen če je že dosežena največja velikost vzorca.

3.2.4.4 Če je dosežena največja velikost vzorca in se odkrije le eno vozilo, ki izpolnjuje zahteve iz tega odstavka, kjer je emisija čezmerna iz istega vzroka, se vzorec sprejme glede na zahteve iz odstavka 3. tega dodatka.

3.2.4.5 Če je bil začetni vzorec kadar koli izrabljen, se mu doda drugo vozilo in to vozilo se preskusi.

3.2.4.6 Kadar se drugo vozilo vzame iz vzorca, se za povečani vzorec uporabi statistični postopek iz odstavka 4. tega dodatka.

3.2.5 Če se pri nekem vozilu ne ugotovijo emisije, ki močno izstopajo, se iz vzorca naključno vzame drugo vozilo.

3.3 Če se najde vozilo, katerega emisija močno izstopa, je treba določiti vzroke za čezmerne emisije.

3.4 Če se najde več vozil, katerih emisije izstopajo zaradi istega vzroka, se vzorec zavrne.

Če se najde eno samo vozilo, katerega emisija izstopa ali če je več takih vozil, vendar njihove emisije izstopajo zaradi različnih vzrokov, se vzorcu doda še eno vozilo, razen če je že bila dosežena največja velikost vzorca.

3.5.1 Če se v povečanem vzorcu najde več vozil, katerih emisija izstopa iz istega vzroka, se vzorec zavrne.

3.5.2 Če se v največjem možnem vzorcu najde največ po eno vozilo, katerega emisija izstopa iz istega vzroka, se vzorec sprejme glede na zahteve točke 3 tega dodatka.

3.6 Če se vzorec poveča zaradi zahtev iz 3.5, se za povečani vzorec uporabi statistični postopek iz točke 4.

4. POSTOPKI, KADAR SE VOZILA, KATERIH EMISIJE IZSTOPAJO, V VZORCU NE OBRAVNAVAJO POSEBEJ

4.1 Pri najmanjši velikosti vzorca tri je postopek vzorčenja določen tako, da je verjetnost, da bo serija uspešno opravila preskus pri 40 % pomanjkljive proizvodnje, 0,95 (tveganje proizvajalca = 5 %) in verjetnost, da bo serija sprejeta pri 75 % pomanjkljive proizvodnje, 0,15 (tveganje potrošnika = 15 %).

4.2 Za vsako onesnaževalo iz tabele iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika se uporablja naslednji postopek (glej sliko 4/2 spodaj).

kjer je:

L	=	mejna vrednost za onesnaževalo,
xi	=	izmerjena vrednost i-tega vozila v vzorcu,
n	=	tekoča številka vzorca.

4.3 Preskusna statistika, ki opredeli število neskladnih vozil, tj. xi > L, se izračuna za vzorec.

4.4 Potem velja:

(i)	če preskusna statistika ne preseže mejne vrednosti za odločitev o sprejemu za velikost vzorca iz naslednje tabele, se za onesnaževalo sprejme odločitev o sprejemu,

(ii)	če je preskusna statistika enaka ali preseže mejno vrednost za odločitev o zavrnitvi za velikost vzorca iz naslednje tabele, se za onesnaževalo sprejme odločitev o zavrnitvi,

(iii)

v nasprotnem primeru se preskuša dodatno vozilo in postopek se uporabi za vzorec z dodatno enoto.

V naslednji tabeli so izračunane mejne vrednosti za odločitev o sprejemu in zavrnitvi v skladu z mednarodnim standardom ISO 8422:1991.

Šteje se, da je vzorec uspešno opravil preskus, če je izpolnil obe zahtevi iz odstavkov 3. in 4. tega dodatka.

Tabela 4/1

Tabela načrta vzorčenja po lastnostih za sprejem/zavrnitev

Skupna velikost vzorca (n)	Vrednost za odločitev o sprejemu	Vrednost za odločitev o zavrnitvi
3	0	—
4	1	—
5	1	5
6	2	6
7	2	6
8	3	7
9	4	8
10	4	8
11	5	9
12	5	9
13	6	10
14	6	11
15	7	11
16	8	12
17	8	12
18	9	13
19	9	13
20	11	12

Slika 4/1

Preverjanje skladnosti v prometu revizijski postopek

ZAČETEK

Proizvajalec vozila in upravni organ dopolnita homologacijo vozila za nov tip vozila. Upravni organ (TAA) podeli homologacijo za določen tip.

Proizvodnja in prodaja homologiranega tipa vozila.

Proizvajalec vozila razvije svoj postopek za preverjanje skladnosti v prometu

Proizvajalec vozila izvaja svoj postopek za preverjanje skladnosti v prometu (tip vozila ali družina)

Interno poročilo o skladnosti v prometu za homologiran tip vozila ali družino.

Proizvajalec vozila sestavi poročilo o internem postopku (vključno z vsemi podatki, zahtevanimi v odstavku 8.2.1)

Proizvajalec vloži poročilo za morebitne potrebe v prihodnje

Ali TAA (1) odloči, da revidira proizvajalčeve podatke o skladnosti za ta tip vozil ali družino?

TAA (1) pregleda proizvajalčevo poročilo o skladnosti v prometu

Proizvajalec TAA (1) predloži poročilo o skladnosti vozil v prometu za revizijo

Proizvajalec predloži ali pridobi dodatne podatke ali podatke o preskusu.

Ali se TAA (1) strinja, da proizvajalčevo poročilo o skladnosti vozil v prometu potrjuje sprejemljivost tipa vozila ali družine?

Ali TAA (1) odloči, da so podatki nezadostni za sprejem odločitev?

Proizvajalec sestavi novo poročilo o skladnosti vozil v prometu.

Postopek je končan.

Nadaljnjega ukrepanja ni.

TAA (1) prične uradni program nadzorovanja skladnosti vozil v prometu na sumljivem tipu vozila (kot je opisano v Dodatku 3.)

Nadaljujte s sliko 4/2

(1) V tem primeru TAA pomeni upravni organ, ki je podelil homologacijo za določen tip.

Slika 4/2

Presku šanje skladnosti v prometu – izbira in preskus vozil

Preskus najmanj 3 vozil

Provečanje vzorca za 1

(en preskus)

Izstopanje emisij?

Povečanje vzorca za 1

(dva preskusa)

Uporabite statistike preskusa

Več kot 1?

Zavrnjen?

Vzorec zavrnjen

Isti vzrok?

NE ali NEGOTOVO

Sprejet?

Vzorec sprejet (*)

Največja velikost vzorca?

(*) Če izpolnjuje oba preskusa.

(1) Na podlagi dejanskih podatkov o vozilih v prometu, ki jih je treba predložiti pred 31. decembrom 2003, se lahko zahteve iz tega odstavka ponovno pregledajo in obravnava se, (a) ali je treba opredelitev vozila, katerega emisije močno izstopajo, popraviti glede na vozila, homologirana v skladu z mejnimi vrednostmi iz vrstice B tabele iz odstavka 5.3.1.4, (b) ali je treba postopek za določitev vozil, katerih emisije močno izstopajo, spremeniti in (c) ali je treba postopke za preskušanje skladnosti vozil v prometu v primernem času nadomestiti z novim statističnim postopkom. Če je primerno, se predlagajo potrebni predlogi sprememb.

(2) Za vsako vozilo je „vmesno območje“ določeno tako: Vozilo izpolnjuje pogoje iz odstavka 3.2.1 ali odstavka 3.2.2, razen tega je izmerjena vrednost za enako s predpisi urejeno onesnaževalo manjša od vrednosti, dobljene z množenjem mejne vrednosti za isto s predpisi urejeno onesnaževalo iz vrstice A tabele iz odstavka 5.3.1.4, s faktorjem 2,5.

(3) Za vsako vozilo je „območje zavrnitve“ določeno tako: Izmerjena vrednost za vsako s predpisi urejeno onesnaževalo je večja od vrednosti, dobljene z množenjem mejne vrednosti za isto s predpisi urejeno onesnaževalo iz vrstice A tabele iz odstavka 5.3.1.4, s faktorjem 2,5.

PRILOGA 1

Lastnosti motorja in vozila ter podatki v zvezi z izvajanjem preskusov

Naslednje informacije, če je potrebno, se predložijo v treh izvodih.

Če so priložene risbe, so v ustreznem merilu in dovolj podrobne; prikazane so v formatu A4 ali zložene na ta format. Če posamezne funkcije upravljajo mikroprocesorji, se predložijo ustrezne informacije o njihovem delovanju.

1. SPLOŠNO

1.1 Znamka (naziv podjetja): …

1.2 Tip in trgovska oznaka (navesti morebitne različice): …

Podatki za identifikacijo tipa, če je oznaka na vozilu: …

1.3.1 Mesto te oznake: …

1.4 Kategorija vozila: …

1.5 Ime in naslov proizvajalca: …

1.6 Ime in naslov pooblaščenega zastopnika proizvajalca, kjer je primerno: …

2. SPLOŠNE KONSTRUKCIJSKE LASTNOSTI VOZILA

2.1 Fotografije in/ali risbe vzorčnega vozila: …

2.2 Pogonske osi (število, lega, povezava): …

MASE (kilogrami) (navesti povezavo z risbo, kjer je to primerno) …

3.1 Masa vozila s karoserijo v stanju, pripravljenem za vožnjo, ali masa podvozja s kabino, če proizvajalec ne opremi vozila s karoserijo (vključno s hladilnim sredstvom, olji, gorivom, orodjem, nadomestnim kolesom in voznikom): …

3.2 Največja tehnično dovoljena masa, kot jo je navedel proizvajalec: …

4. OPIS PRETVORNIKOV ENERGIJE

Proizvajalec motorja: …

4.1.1 Oznaka motorja proizvajalca (kot je označena na motorju ali drugi načini identifikacije): …

Motor z notranjim zgorevanjem

Posebni podatki o motorju: …

4.2.1.1 Način delovanja: prisilni vžig/kompresijski vžig, štiritaktni/dvotaktni (1)

Število, razporeditev in zaporedje vžiga valjev: …

4.2.1.2.1 Premer valja (2): … mm

4.2.1.2.2 Gib (2): … mm

4.2.1.3 Delovna prostornina motorja (3): … cm3

4.2.1.4 Kompresijsko razmerje (4): …

4.2.1.5 Risbe izgorevalne komore in čela bata: …

4.2.1.6 Običajen prosti tek motorja (4): …

4.2.1.7 Prosti tek z velikim številom vrtljajev motorja (4): …

4.2.1.8 Vsebnost ogljikovega monoksida v izpušnih plinih glede na prostornino, če je motor v prostem teku (v skladu s specifikacijami proizvajalca) (4) odstotek …

4.2.1.9 Največja izhodna moč (4):. … kW pri … min–1

4.2.2 Gorivo: dizelsko gorivo/bencin/LPG/NG (1)

4.2.3 Raziskovalno oktansko število (RON): …

Napajanje z gorivom …

Z uplinjačem/uplinjači: da/ne (1)

4.2.4.1.1 Znamka/znamke: …

4.2.4.1.2 Tip/tipi: …

4.2.4.1.3 Število: …

Prilagoditve (4): …

4.2.4.1.4.1 Šobe: …

4.2.4.1.4.2 Venturijeve cevi: …

4.2.4.1.4.3 Nivo v komori s plovcem: …

4.2.4.1.4.4 Masa plovca: …

4.2.4.1.4.5 Igla plovca: …

Sistem za zagon hladnega motorja: ročno/samodejno (1)

4.2.4.1.5.1 Način delovanja: …

4.2.4.1.5.2 Delovno območje/nastavitve (1) (4): …

Z vbrizgavanjem goriva (le za motorje na kompresijskim vžig): da/ne (1)

4.2.4.2.1 Opis sistema: …

4.2.4.2.2 Način delovanja: neposredno vbrizgavanje/predkomora/vrtinčna komora (1)

Tlačilka za vbrizgavanje goriva …

4.2.4.2.3.1 Znamka/znamke: …

4.2.4.2.3.2 Tip/tipi: …

4.2.4.2.3.3 Največja dobava goriva (1) (4): … mm3 na gib ali cikel pri številu vrtljajev tlačilk (1) (4): … min–1 ali karakteristika: …

4.2.4.2.3.4 Krmiljenje začetka vbrizgavanja (4): …

4.2.4.2.3.5 Krivulja predvbrizga (4): …

4.2.4.2.3.6 Postopek kalibracije: preskusna naprava/motor (1) …

Regulator …

4.2.4.2.4.1 Tip: …

Število vrtljajev, pri katerih regulator zapre dovod goriva …

4.2.4.2.4.2.1 Število vrtljajev, pri katerih regulator zapre dovod goriva, pri obremenitvi: … min–1

4.2.4.2.4.2.2 Število vrtljajev, pri katerih regulator zapre dovod goriva brez obremenitve: … min–1

4.2.4.2.4.3 Število vrtljajev v prostem teku: … min–1

4.2.4.2.5 Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe: …

4.2.4.2.5.1 Znamka/znamke: …

4.2.4.2.5.2 Tip/tipi: …

4.2.4.2.5.3 Tlak odpiranja (4): … kPa

ali karakteristika: …

Sistem za zagon hladnega motorja …

4.2.4.2.6.1 Znamka/znamke: …

4.2.4.2.6.2 Tip/tipi: …

4.2.4.2.6.3 Opis: …

Pomožna naprava za pomoč pri zagonu …

4.2.4.2.7.1 Znamka/znamke: …

4.2.4.2.7.2 Tip/tipi: …

4.2.4.2.7.3 Opis: …

Z vbrizgavanjem goriva (samo za motorje s prisilnim vžigom): da/ne (1)

4.2.4.3.1 Opis sistema: …

4.2.4.3.2 Način delovanja: polnilni zbiralnik (enotočkovno/večtočkovno)/neposredno vbrizgavanje/drugo (navedite)

Krmilna enota – tip (ali št.):	podatki, ki jih je treba predložiti v primeru neprekinjenosti vbrizgavanja; v primeru drugih sistemov, enakovredni podatki
Regulator goriva – tip:
Senzor pretoka zraka – tip:
Naprava za distribucijo goriva – tip:
Regulator tlaka – tip:
Mikrostikalo – tip:
Nastavitveni vijak v prostem teku –tip:
Ohišje lopute za zrak – tip:
Temperaturni senzor za vodo – tip:
Temperaturni senzor za zrak – tip:
Temperaturno stikalo za zrak – tip:

Zaščita pred elektromagnetnim motenjem.

Opis in/ali risba (1): …

4.2.4.3.3 Znamka/znamke: …

4.2.4.3.4 Tip/tipi: …

4.2.4.3.5 Vbrizgalne šobe: Tlak odpiranja (1) (4): … kPa

ali karakteristika: …

4.2.4.3.6 Krmiljenje začetka vbrizgavanja: …

Sistem za zagon hladnega motorja: …

4.2.4.3.7.1 Način delovanja/načini delovanja: …

4.2.4.3.7.2 Delovno območje/nastavitve (1) (4): …

Napajalna črpalka za gorivo

4.2.4.4.1 Tlak (1) (4): … kPa

ali karakteristika: …

Vžig …

4.2.5.1 Znamka/znamke: …

4.2.5.2 Tip/tipi: …

4.2.5.3 Način delovanja: …

4.2.5.4 Krivulja predvžiga (4): …

4.2.5.5 Statični predvžig (4): … stopinj pred zgornjo mrtvo točko …

4.2.5.6 Razmik kontaktov prekinjevalnika (4): …

4.2.5.7 Kot zaprtja (4): …

Vžigalne svečke …

4.2.5.8.1 Znamka: …

4.2.5.8.2 Tip: …

4.2.5.8.3 Nastavitev razmika med elektrodami vžigalnih svečk: … mm

Vžigalna tuljava …

4.2.5.9.1 Znamka: …

4.2.5.9.2 Tip: …

Vžigalni kondenzator

4.2.5.10.1 Znamka: …

4.2.5.10.2 Tip: …

4.2.6 Hladilni sistem: tekočinski/zračni (1)

Sesalni sistem: …

Tlačni polnilnik: da/ne (1)

4.2.7.1.1 Znamka/znamke: …

4.2.7.1.2 Tip/tipi: …

4.2.7.1.3 Opis sistema (najvišji polnilni tlak: … kPa, krmilni obtočni kanal) …

4.2.7.2 Hladilnik polnilnega zraka: da/ne (1)

Opis in risbe sesalnih cevi in njihovih sestavnih delov (posoda za vsesani zrak, grelne naprave, dodatni dovodi zraka itd.): …

4.2.7.3.1 Opis polnilnega zbiralnika (risbe in/ali fotografije): …

Zračni filter, risbe: …, ali

4.2.7.3.2.1 Znamka/znamke: …

4.2.7.3.2.2 Tip/tipi: …

Dušilec zvoka, risbe: …, ali

4.2.7.3.3.1 Znamka/znamke: …

4.2.7.3.3.2 Tip/tipi: …

Izpušni sistem …

4.2.8.1 Opis in risbe izpušnega sistema: …

Krmilni časi ventilov ali enakovredni podatki:

4.2.9.1 Največji gib ventilov, koti odpiranja in zapiranja ali natančni podatki o časih odpiranja in zapiranja glede na mrtve točke batov pri nadomestnih sistemih dovoda goriva: …

4.2.9.2 Referenca in/ali območja nastavitev (1) (4): …

Uporabljeno mazivo …

4.2.10.1 Znamka: …

4.2.10.2 Tip: …

Ukrepi proti onesnaževanju zraka: …

4.2.11.1 Naprava za recikliranje plinov iz bloka motorja (opis in risbe): …

Dodatne naprave za uravnavanje onesnaževanja (če obstajajo in če niso opisane drugje: …

Katalizator izpušnih plinov: da/ne (1)

4.2.11.2.1.1 Število katalizatorjev in elementov: …

4.2.11.2.1.2 Mere in oblika katalizatorja/katalizatorjev (prostornina…): …

4.2.11.2.1.3 Vrsta katalitičnega delovanja: …

4.2.11.2.1.4 Skupna količina plemenite kovine: …

4.2.11.2.1.5 Relativna koncentracija: …

4.2.11.2.1.6 Substrat (zgradba in material): …

4.2.11.2.1.7 Gostota celic: …

4.2.11.2.1.8 Tip ohišja katalizatorja/katalizatorjev: …

4.2.11.2.1.9 Lega katalizatorja/katalizatorjev (mesto in referenčne razdalje v izpušnem sistemu): …

Sistemi regeneracije/metoda sistemov za naknadno obdelavo izpušnih plinov, opis:

4.2.11.2.1.10.1 Število voznih ciklov tipa I ali enakovredni cikli preskusa motorja na preskusni napravi med dvema cikloma, v katerih nastanejo regeneracijske faze pod pogoji, enakovrednimi preskusu tipa I (razdalja „D“ na sliki 1 v Prilogi 13: …

4.2.11.2.1.10.2 Opis metode, uporabljene za določitev števila ciklov med dvema cikloma, v katerih nastanejo regeneracijske faze: …

4.2.11.2.1.10.3 Parametri za določitev stopnje obremenitve, zahtevani pred pojavom regeneracije (tj. temperatura, tlak itd.): …

4.2.11.2.1.10.4 Opis metode, ki se uporablja za obremenitev sistema v preskusnem postopku, opisanem v odstavku 3.1 Priloge 13: …

Lambda sonda: tip …

4.2.11.2.1.11.1 Mesto lambde sonde: …

4.2.11.2.1.11.2 Območje delovanja lambde sonde (4): …

Vbrizgavanje zraka: da/ne (1)

4.2.11.2.2.1 Tip (pulziranje zraka, zračna črpalka…): …

Vračanje izpušnih plinov v valj: da/ne (1)

4.2.11.2.3.1 Lastnosti (pretok…): …

4.2.11.2.4 Sistem za uravnavanje emisij izhlapevanja.

Popoln podroben opis naprav in njihove nastavitve: …

Risba sistema za uravnavanje emisij izhlapevanja: …

Risba posode za aktivno oglje: …

Risba posode za gorivo s podatki o prostornini in materialu: …

Lovilnik delcev: da/ne (1)

4.2.11.2.5.1 Mere in oblika lovilnika delcev (prostornina): …

4.2.11.2.5.2 Tip lovilnika delcev in konstrukcija: …

4.2.11.2.5.3 Mesto lovilnika delcev (referenčna razdalja v izpušnem sistemu): …

Sistem regeneracije/metoda. Opis in risba: …

4.2.11.2.5.4.1 Število voznih ciklov tipa I ali enakovredni cikel preskusa motorja na preskusni napravi med dvema cikloma, v katerih nastanejo regeneracijske faze pod pogoji, enakovrednimi preskusu tipa I (razdalja „D“ na sliki 1 v Prilogi 13): …

4.2.11.2.5.4.2 Opis metode, uporabljene za določitev števila ciklov med dvema cikloma, v katerih nastanejo regeneracijske faze: …

4.2.11.2.5.4.3 Parametri za določitev stopnje obremenitve, zahtevani pred pojavom regeneracije (tj. temperatura, tlak itd.): …

4.2.11.2.5.4.4 Opis metode, ki se uporablja za obremenitev sistema v preskusnem postopku, opisanem v odstavku 3.1 Priloge 13: …

4.2.11.2.6 Drugi sistemi (opis in način delovanja) …

Vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu (OBD)

4.2.11.2.7.1 Pisni opis in/ali risba indikatorja napak (MI): …

4.2.11.2.7.2 Seznam in namen vseh sestavnih delov, ki jih spremlja sistem OBD: …

Pisni opis (splošni način delovanja) za: …

Motorje na prisilni vžig

4.2.11.2.7.3.1.1 Spremljanje katalizatorja: …

4.2.11.2.7.3.1.2 Odkrivanje neuspelih vžigov: …

4.2.11.2.7.3.1.3 Spremljanje lambde sonde: …

4.2.11.2.7.3.1.4 Drugi sestavni deli, ki jih spremlja sistem OBD: …

Motorje na kompresijski vžig

4.2.11.2.7.3.2.1 Spremljanje katalizatorja: …

4.2.11.2.7.3.2.2 Spremljanje lovilnika delcev: …

4.2.11.2.7.3.2.3 Spremljanje elektronskega sistema za dovajanje goriva: …

4.2.11.2.7.3.2.4 Drugi sestavni deli, ki jih spremlja sistem OBD: …

4.2.11.2.7.4 Merila za vključitev MI (stalno število voznih ciklov ali statistična metoda): …

4.2.11.2.7.5 Seznam vseh izhodnih kod in obrazcev, ki jih uporablja OBD (z ustreznimi pojasnili): …

Proizvajalec vozila mora predložiti naslednje dodatne podatke, da omogoči izdelavo nadomestnih ali nadomestnih delov, združljivih z OBD, diagnostičnih orodij in preskusne opreme, razen če so ti podatki zajeti v pravicah intelektualne lastnine ali predstavljajo posebno znanje in izkušnje proizvajalca ali dobavitelja/dobaviteljev originalne opreme.

4.2.11.2.7.6.1 Opis tipa in števila ciklov predkondicioniranja, ki so bili izvedeni za izvirno homologacijo vozila.

4.2.11.2.7.6.2 Opis tipa demonstracijskega cikla OBD, ki je bil izveden za izvirno homologacijo vozila za sestavni del, ki ga spremlja sistem OBD.

4.2.11.2.7.6.3 Izčrpen dokument, ki opisuje vse zaznane sestavne dele s strategijo za odkrivanje okvar in vključitev MI (stalno število voznih ciklov ali statistična metoda), vključno s seznamom ustreznih sekundarnih zaznanih parametrov za vsak sestavni del, ki ga spremlja sistem OBD. Seznam vseh izhodnih kod in obrazcev, ki jih uporablja OBD (z ustreznimi pojasnili), povezanih s posameznimi sestavnimi deli prenosa moči, ki so povezani z emisijami, in s posameznimi sestavnimi deli, ki niso povezani z emisijami, kjer se spremljanje sestavnih delov uporablja za določitev vključitve MI. Zlasti je treba podrobno obrazložiti podatke, navedene v modulu $ 05 Test ID $ 21 do FRF, in podatke, navedene v modulu $ 06. V primeru tipov vozila, ki uporabljajo komunikacijsko povezavo v skladu s standardom ISO 15765–4 „Cestna vozila – Diagnoza na omrežju CAN – Del 4: Zahteve za sisteme, povezane z emisijami“, je treba podrobno obrazložiti, podatke, navedene v modulu $ 06 Test ID $ 00 do FRF za vsak nadzorovani ID sistema OBD.

4.2.11.2.7.6.4 Podatki, zahtevani s tem odstavkom, se na primer lahko določijo z izpolnitvijo naslednje tabele, ki se priloži tej prilogi:

Sestavni del	Koda okvare	Strategija spremljanja	Merila za odkrivanje okvar	Merila za vključitev MI	Sekundarni parametri	Predkondicioniranje	Demonstracijski preskus
katalizator	P0420	signali lambde sonde 1 in lambde sonde 2	razlika med signali senzorja 1 in senzorja 2	tretji cikel	število vrtljajev motorja, obremenitev motorja, način A/H, temperatura katalizatorja	dva cikla tipa I	tip I

Sistem za dovajanje LPG: da/ne (1)

4.2.12.1 Številka homologacije: …

Elektronska enota za upravljanje motorja s pogonom na LPG.

4.2.12.2.1 Znamka/znamke: …

4.2.12.2.2 Tip/tipi: …

4.2.12.2.3 Možnosti prilagoditev v zvezi z emisijami: …

Dodatna dokumentacija: …

4.2.12.3.1 Opis varovanja katalizatorja pri preklopu z bencina na LPG ali obratno: …

4.2.12.3.2 Načrt sistema (električne povezave, vakuumske povezave, kompenzacijske cevi itd.): …

4.2.12.3.3 Risba simbola: …

Sistem za dovajanje NG: da/ne (1)

4.2.13.1 Številka homologacije: …

Elektronska enota za upravljanje motorja s pogonom na NG

4.2.13.2.1 Znamka/znamke: …

4.2.13.2.2 Tip/tipi: …

4.2.13.2.3 Možnosti prilagoditev v zvezi z emisijami: …

Dodatna dokumentacija: …

4.2.13.3.1 Opis varovanja katalizatorja pri preklopu z bencina na NG ali obratno: …

4.2.13.3.2 Načrt sistema (električne povezave, vakuumske povezave, kompenzacijske cevi itd.): …

4.2.13.3.3 Risba simbola: …

Električno hibridno vozilo: da/ne (1)

4.3.1 Kategorija električnega hibridnega vozila Z zunanjim napajanjem/brez zunanjega napajanja (1)

Stikalo za način delovanja: z/brez (1)

Izbirni načini

4.3.2.1.1 Le električni: da/ne (1)

4.3.2.1.2 Le poraba goriva: da/ne (1)

4.3.2.1.3 Hibridni načini: da/ne (1)

(če da, kratek opis) …

Opis naprave za shranjevanje energije: (akumulator, kondenzator, vztrajnik/dinamo …) …

4.3.3.1 Znamka: …

4.3.3.2 Tip: …

4.3.3.3 Identifikacijska številka: …

4.3.3.4 Vrsta elektrokemične sklopke: …

4.3.3.5 Energija: (za akumulator: napetost in zmogljivost Ah v 2 urah, za kondenzator: J, …) …

4.3.3.6 Napajalnik: na vozilu/zunanji/brez (1)

Električni stroji (opišite vsak tip električnega stroja posebej)

4.3.4.1 Znamka: …

4.3.4.2 Tip: …

Prvotna uporaba: pogonski motor/dinamo …

4.3.4.3.1 Kadar se uporablja kot pogonski motor: enomotorni/večmotorni (številka): …

4.3.4.4 Največja moč: … kW

Način delovanja: …

4.3.4.5.1 enosmerni tok/izmenični tok/število faz: …

4.3.4.5.2 ločeno vzbujalno/serije/zmes (1)

4.3.4.5.3 sinhrono/asinhrono (1)

Krmilna enota …

4.3.5.1 Znamka: …

4.3.5.2 Tip: …

4.3.5.3 Identifikacijska številka: …

Krmilnik moči …

4.3.6.1 Znamka: …

4.3.6.2 Tip: …

4.3.6.3 Identifikacijska številka: …

4.3.7 Razdalja vozil na električni pogon … km (v skladu s Prilogo k 7 Pravilniku št. 101): …

4.3.8 Priporočila proizvajalca za predkondicioniranje: …

5. PRENOS MOČI

Sklopka (tip): …

5.1.1 Največji prenos navora: …

Menjalnik: …

5.2.1 Tip: …

5.2.2 Lega glede na motor: …

5.2.3 Način upravljanja: …

5.3 Prestavna razmerja …

Indeks	Prestavna razmerja menjalnika	Prestavna razmerja gonila koles	Skupna razmerja
Najvišja vrednost za brezstopenjski menjalnik (*1)
1
2
3
4, 5, druga
Najnižja vrednost za brezstopenjski menjalnik (*1)
Vzvratna vožnja

Hibridno električno vozilo …

5.4.1 Risba načrta hibridnega pogonskega sistema (kombinacija motor/menjalnik): …

5.4.2 Opis splošnega načina delovanja hibridnega pogonskega sistema: …

6. OBESITEV KOLES

Pnevmatike in kolesa …

Kombinacija/kombinacije pnevmatika/kolo (za pnevmatike navesti mere, najmanjši indeks nosilnosti, simbol za najnižji hitrostni razred; za kolesa navesti velikost/velikosti platišča ter premer, širino in globino naleganja): …

Osi …

6.1.1.1.1 Os 1: …

6.1.1.1.2 Os 2: …

6.1.1.1.3 Os 3: …

6.1.1.1.4 Os 4: … itd.

Zgornja in spodnja meja kotalnega oboda: …

Osi …

6.1.2.1.1 Os 1: …

6.1.2.1.2 Os 2: …

6.1.2.1.3 Os 3: …

6.1.2.1.4 Os 4: … itd.

6.1.3 Tlak/tlaki v pnevmatikah, ki ga/jih priporoča proizvajalec: … kPa

7. KAROSERIJA

7.1 Število sedežev: …

(1) Neustrezno prečrtati.

(2) Ta vrednost se zaokroži na najbližjo desetinko milimetra.

(3) Ta vrednost se izračuna s π = 3,1416 in zaokroži na najbližji cm3.

(4) Navesti dovoljeno odstopanje.

(*1) CVT – brezstopenjski menjalnik

PRILOGA 2

SPOROČILO

Besedilo slike

Besedilo slike

Besedilo slike

Dodatek 1

Informacije v zvezi z OBD

Kot je omenjeno v točki 4.2.11.2.7.6 opisnega lista v Prilogi 1 k temu pravilniku, podatke v tem dodatku predloži proizvajalec vozila, da omogoči izdelavo nadomestnih ali nadomestnih delov, združljivih z OBD, diagnostičnih orodij in preskusne opreme. Teh podatkov proizvajalcu vozila ni treba predložiti, če so zajeti v pravicah intelektualne lastnine ali predstavljajo posebno znanje in izkušnje proizvajalca ali dobavitelja/dobaviteljev originalne opreme.

Na zahtevo bo ta dodatek na nediskriminacijski podlagi na voljo vsakemu zainteresiranemu proizvajalcu sestavnih delov, diagnostičnega orodja ali preskusne opreme.

1.	Opis tipa in števila ciklov predkondicioniranja, ki so bili izvedeni za izvirno homologacijo vozila.

2.	Opis tipa demonstracijskega cikla OBD, ki je bil izveden za izvirno homologacijo vozila za sestavni del, ki ga spremlja sistem OBD.

Izčrpen dokument, ki opisuje vse zaznane sestavne dele s strategijo za odkrivanje okvar in vključitev MI (stalno število voznih ciklov ali statistična metoda), vključno s seznamom ustreznih sekundarnih zaznanih parametrov za vsak sestavni del, ki ga spremlja sistem OBD. Seznam vseh izhodnih kod in obrazcev, ki jih uporablja OBD (z ustreznimi pojasnili), povezanih s posameznimi sestavnimi deli prenosa moči, ki so povezani z emisijami, in s posameznimi sestavnimi deli, ki niso povezani z emisijami, kjer se spremljanje sestavnih delov uporablja za določitev vključitve MI. Zlasti je treba podrobno obrazložiti podatke, navedene v modulu $ 05 Test ID $ 21 do FRF, in podatke, navedene v modulu $ 06. V primeru tipov vozila, ki uporabljajo komunikacijsko povezavo v skladu s standardom ISO 15765–4 „Cestna vozila – Diagnoza na omrežju CAN – Del 4: Zahteve za sisteme, povezane z emisijami“, je treba podrobno obrazložiti podatke, navedene v modulu $ 06 Test ID $ 00 do FRF za vsak nadzorovani ID sistema OBD.

Ti podatki se lahko opredelijo v obliki tabele:

Sestavni del	Koda okvare	Strategija spremljanja	Merila za odkrivanje okvar	Merila za vključitev MI	Sekundarni parametri	Predkondicioniranje	Demonstracijski preskus
katalizator	P0420	signali lambde sonde 1 in lambde sonde 2	razlika med signali senzorja 1 in senzorja 2	tretji cikel	število vrtljajev motorja, obremenitev motorja, način A/H, temperatura katalizatorja	dva cikla tipa I	tip I

PRILOGA 3

NAMESTITEV HOMOLOGACIJSKE OZNAKE

Homologacija B (vrstica A) (1) – Vozila, homologirana na podlagi ravni emisij plinastih onesnaževal, predpisanih za napajanje motorja z bencinom (neosvinčenim) ali z neosvinčenim bencinom in LPG ali NG.

a = 8 mm min.

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo v skladu z odstavkom 4. tega pravilnika, pomeni, da je bil zadevni tip vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 83 pod številko homologacije 052439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 83 z vključenimi spremembami 05 in ustreza omejitvam za preskus tipa I iz vrstice A (2000) tabele v odstavku 5.3.1.4 tega pravilnika.

Homologacija B (vrstica B) (1) – Vozila, homologirana na podlagi ravni emisij plinastih onesnaževal, predpisanih za napajanje motorja z bencinom (neosvinčenim) ali z neosvinčenim bencinom ali LPG ali NG.

a = 8 mm min.

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozio v skladu z odstavkom 4. tega pravilnika, pomeni, da je bil zadevni tip vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 83 pod številko homologacije 052439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 83 z vključenimi spremembami 05 in ustreza omejitvam za preskus tipa I iz vrstice B (2005) tabele v odstavku 5.3.1.4 tega pravilnika.

Homologacija C (vrstica A) (1) – Vozila, homologirana na podlagi ravni emisij plinastih onesnaževal, predpisanih za napajanje motorja z dizelskim gorivom.

a = 8 mm min.

Homologacija C (vrstica B) (1) – Vozila, homologirana glede na raven plinskih onesnaževal, potrebnih za napajanje motorja z dizelskim gorivom.

a = 8 mm min.

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo v skladu z odstavkom 4. tega pravilnika, pomeni, da je bil zadevni tip vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 83 pod številko homologacije 052439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 83 z vključenimi spremembami 05 in ustreza omejitvam za preskus tipa I iz vrstice B (2005) tabele v odstavku 5.3.1.4 tega pravilnika.

Homologacija D (vrstica A) (1) – Vozila, homologirana na podlagi ravni plinastih onesnaževal, predpisanih za napajanje motorja z LPG ali NG.

a = 8 mm min.

Homologacija D (vrstica B) (1) – Vozila, homologirana na podlagi ravni emisij plinastih onesnaževal, predpisanih za napajanje motorja z LPG ali NG.

a = 8 mm min.

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo v skladu z odstavkom 4. tega pravilnika, pomeni, da je bil zadevni tip vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 83 pod številko homologacije 052439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 83 z vključenimi spremembami 05 in ustreza omejitvam za preskus tipa I iz vrstice B (2005) tabele v odstavku 5.3.1.4 tega pravilnika.

(1) Glej odstavek 2.19 in odstavek 5.3.1.4 tega pravilnika.

PRILOGA 4

PRESKUS TIPA I

(Preverjanje emisij izpušnih plinov po hladnem zagonu)

1. UVOD

Ta priloga opisuje postopek za preskus tipa I iz odstavka 5.3.1 tega pravilnika. Če je uporabljeno referenčno gorivo LPG ali NG, dodatno veljajo določbe iz Priloge 12.

Če je vozilo opremljeno s sistemom z redno regeneracijo iz odstavka 2.20, veljajo določbe iz Priloge 13.

2. VOZNI CIKEL NA DINAMOMETRU

2.1 Opis cikla

Vozni cikel na dinamometru je določen v Dodatku 1 te priloge.

2.2 Splošni pogoji za izvedbo cikla

Po potrebi je treba opraviti predhodne preskusne cikle, da se določi najboljši način uporabe pedala za plin in zavore ter ugotovi cikel, približno enak teoretičnemu ciklu, znotraj predpisanih mejnih vrednosti.

2.3 Uporaba menjalnika

2.3.1 Če je največja hitrost, ki se lahko doseže v prvi prestavi, manjša od 15 km/h, se za mestni cikel (del ena) uporabljajo druga, tretja in četrta prestava, za izvenmestni cikel (del dve) pa druga, tretja, četrta in peta prestava. Druga, tretja in četrta prestava se lahko uporabijo tudi za mestni cikel (del ena), druga, tretja, četrta in peta prestava pa za izvenmestni cikel (del dve), če je v navodilih proizvajalca priporočen zagon v drugi prestavi na ravni podlagi ali če je prva prestava rezervirana za terensko vožnjo, počasno vožnjo ali vleko.

Vozila, ki ne dosežejo vrednosti pospeška in največje hitrosti, predpisanih za vozni cikel, vozijo s popolnoma pritisnjenim pedalom za plin, dokler ne dosežejo vrednosti območja predpisane vozne krivulje. Odstopanja od voznega cikla se zapišejo v poročilo o preskusu.

2.3.2 Vozila s polavtomatskim menjalnikom se preskušajo ob uporabi prestav, ki se ponavadi uporabljajo pri vožnji, menjalni vzvodi pa se uporabljajo po navodilih proizvajalca.

2.3.3 Vozila z avtomatskim menjalnikom se preskušajo z vklopljeno najvišjo prestavo („pogon“). Pedal za plin se uporablja tako, da se ob uporabi prestav v običajnem zaporedju ustvari čim bolj enakomeren pospešek. Razen tega se točke prestavljanja iz Dodatka 1 te priloge ne uporabljajo; pospeševanje se nadaljuje celoten čas, predstavljen s premico, ki povezuje konec vsakega časa prostega teka z začetkom naslednjega časa enakomerne hitrosti. Upoštevajo se dovoljena odstopanja iz odstavka 2.4 spodaj.

2.3.4 Vozila, opremljena s hitro prestavo, ki jo voznik lahko vklopi, se preskušajo z izklopljeno hitro prestavo pri mestnem ciklu (del ena) in z vklopljeno hitro prestavo pri izvenmestnem ciklu (del dve).

2.3.5 Na zahtevo proizvajalca je pri tipu vozila, kjer je število vrtljajev motorja v prostem teku večje kot število vrtljajev motorja med delovnimi stopnjami 5, 12 in 24 osnovnega mestnega cikla (del ena), se sklopka med predhodno delovno stopnjo lahko izklopi.

2.4 Dovoljena odstopanja

2.4.1 Med pospeševanjem, enakomerno hitrostjo in zmanjševanjem hitrosti z zaviranjem je med navedeno in teoretično hitrostjo dovoljeno odstopanje ±2 km/h. Če se hitrost vozila zmanjšuje hitreje brez uporabe zavor, veljajo le določbe iz odstavka 6.5.3 spodaj. Večja odstopanja hitrosti od predpisanih so sprejemljiva pri prehodu iz ene faze v drugo, če nikoli ne trajajo več kot 0,5 s.

2.4.2 Dovoljena odstopanja časa so ±1,0 s. Zgornja odstopanja veljajo enako na začetku in na koncu časa prestavljanja (1) za mestni cikel (del ena) ter za delovne stopnje št. 3, 5 in 7 pri izvenmestnem ciklu (del dve).

2.4.3 Dovoljena odstopanja pri hitrosti in času se združujejo, kakor je navedeno v Dodatku 1 te priloge.

3. VOZILO IN GORIVO

3.1 Preskusno vozilo

3.1.1 Vozilo je predloženo v dobrem mehanskem stanju. Utečeno je z vsaj 3 000 prevoženimi kilometri pred preskusom.

3.1.2 Na izpušni napravi ni nobenih prepustnih točk, ki lahko zmanjšajo količino zbranih plinov, enaka količini plinov, ki izhajajo iz motorja.

3.1.3 Tesnjenje sesalnega sistema se lahko preveri za zagotovitev, da mešanje goriva z zrakom ni pod vplivom nehotenega sesanja zraka.

3.1.4 Nastavitve motorja in naprav za upravljanje z vozilom so takšne, kot jih je predpisal proizvajalec. Ta zahteva se uporablja tudi za nastavitve za prosti tek (število vrtljajev in vsebnost ogljikovega monoksida v izpušnih plinih), za napravo za hladni zagon in za sistem za čiščenje izpušnih plinov.

3.1.5 Preskušano vozilo ali drugo enakovredno vozilo se po potrebi opremi z napravo, ki omogoča merjenje karakterističnih parametrov, potrebnih za nastavitev dinamometra v skladu z odstavkom 4.1.1 te priloge.

3.1.6 Tehnična služba, ki izvaja preskuse, lahko preveri, ali je delovanje vozila skladno z navedbami proizvajalca, ali se lahko uporablja za običajno vožnjo, zlasti pa, ali je sposobno za zagon v hladnem in segretem stanju.

3.2 Gorivo

Med preskušanjem vozila glede na mejne vrednosti emisij iz vrstice A tabele iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika mora biti ustrezno referenčno gorivo v skladu s specifikacijami iz odstavka 1. Priloge 10 ali v primeru plinastega referenčnega goriva s specifikacijami iz odstavka 1.1.1 ali 1.2 Priloge 10a.

Med preskušanjem vozila glede na mejne vrednosti emisij iz vrstice B tabele iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika, mora biti ustrezno referenčno gorivo v skladu s specifikacijami iz odstavka 2. Priloge 10 ali v primeru plinastega referenčnega goriva s specifikacijami iz odstavka 1.1.2 ali 1.2 Priloge 10a.

3.2.1 Vozila, ki za gorivo uporabljajo bencin ali LPG ali NG, se preskušajo v skladu s Prilogo 12 z ustreznim referenčnim gorivom/ustreznimi referenčnimi gorivi iz Priloge 10a.

4. PRESKUSNA OPREMA

4.1 Dinamometer

4.1.1 Dinamometer je zmožen simulirati cestno obremenitev vozila v skladu z eno od naslednjih klasifikacij:

dinamometer s stalno krivuljo obremenitve, tj. dinamometer, katerega fizične značilnosti omogočajo stalno obliko krivulje obremenitve,

dinamometer z nastavljivo krivuljo obremenitve, tj. dinamometer z vsaj dvema parametroma cestne obremenitve, ki ju je mogoče prilagoditi za oblikovanje krivulje obremenitve.

4.1.2 Nastavitev dinamometra se s časom ne spreminja. Dinamometer ne povzroča nobenih tresljajev, ki bi jih vozilo zaznavalo in bi lahko ovirali njegovo normalno delovanje.

4.1.3 Opremljen je z napravami za simuliranje vztrajnosti in obremenitve. Pri dinamometru z dvema valjema so ti simulatorji priključeni na sprednji valj.

Točnost

4.1.4.1 Dinamometer omogoča merjenje in odčitavanje prikazanih obremenitev s točnostjo ±5 %.

4.1.4.2 Pri dinamometru s stalno krivuljo obremenitve je točnost nastavitve obremenitve ±5 % pri 80 km/h. Pri dinamometru z nastavljivo krivuljo obremenitve je točnost obremenitve z dinamometrom glede na realno vožnjo vozila na cesti ±5 % pri 120, 100, 80, 60 in 40 km/h ter ±10 % pri 20 km/h. Pri nižjih vrednostih je absorpcija dinamometra pozitivna.

4.1.4.3 Skupna vztrajnost vrtljivih delov (po potrebi vključno s simulirano vztrajnostjo) je znana in je znotraj območja ±20 kg razreda vztrajnosti za preskus.

4.1.4.4 Hitrost vozila se meri s številom vrtljajev valja (sprednjega valja pri dinamometrih z dvema valjema). Pri hitrostih, večjih od 10 km/h, se meri s točnostjo ±1 km/h.

4.1.4.5 Razdalja, ki jo je vozilo dejansko prevozilo, se izmeri s krožnim gibanjem valja (sprednjega valja pri dinamometrih z dvema valjema).

Nastavitev obremenitve in vztrajnosti

4.1.5.1 Dinamometer s stalno krivuljo obremenitve: simulator obremenitve se nastavi tako, da porabi moč, ki se prenaša na pogonska kolesa vozila pri enakomerni hitrosti 80 km/h, in zapiše se moč, ki se porabi pri 50 km/h. Postopki za ugotavljanje in nastavitev te obremenitve so opisani v Dodatku 3 te priloge.

4.1.5.2 Dinamometer z nastavljivo krivuljo obremenitve: simulator obremenitve se nastavi tako, da porabi moč, ki se prenaša na pogonska kolesa vozila pri enakomernih hitrostih 120, 100, 80, 60 in 40 ter 20 km/h. Postopki za ugotavljanje in nastavitev te obremenitve so opisani v Dodatku 3 te priloge.

4.1.5.3 Vztrajnost

Za dinamometre z električnim simuliranjem vztrajnosti je treba dokazati, da so enakovredni mehanskim vztrajnostnim sistemom. Postopki za ugotavljanje te enakovrednosti so opisani v Dodatku 4 te priloge.

4.2 Sistem za vzorčenje izpušnih plinov

4.2.1 S sistemom za vzorčenje izpušnih plinov je mogoče izmeriti dejanske količine onesnaževal v izpušnih plinih. Pri tem se uporablja sistem za vzorčenje pri stalni prostornini (CVS). Ta sistem zahteva, da se izpuh iz motorja stalno redči z zrakom iz okolice pod nadzorovanimi pogoji. Pri konceptu merjenja mase emisij z napravo za vzorčenje pri stalni prostornini sta izpolnjena dva pogoja: izmeri se skupna prostornina zmesi izpuha in zraka za razredčitev ter se za analizo zbere stalno sorazmeren vzorec prostornine. Količine onesnaževal se določijo iz vzorčnih koncentracij, popravljenih za vsebnost onesnaževal v zraku iz okolice, in seštetega pretoka med preskusom.

Raven emisij delcev, ki onesnažujejo, se določi tako, da se med celotnim preskusom iz sorazmernega delnega toka s primernimi filtri izločajo delci in da se gravimetrijsko določi njihova količina v skladu z odstavkom 4.3.1.1.

4.2.2 Pretok skozi sistem mora biti zadosten, da se odpravi kondenzacija vode pri vseh pogojih, ki lahko nastanejo med preskusom, kakor je določeno v Dodatku 5 te priloge.

4.2.3 V Dodatku 5 so navedeni primeri treh vrst sistemov za vzorčenje pri stalni prostornini, ki ustrezajo zahtevam iz te priloge.

4.2.4 Zmes izpušnih plinov in zraka je homogena v točki S2 sonde za vzorčenje.

4.2.5 Sonda zajame pravi vzorec razredčenih izpušnih plinov.

4.2.6 Sistem nima razpok, skozi katere bi uhajali plini. Konstrukcija in materiali so takšni, da sistem ne vpliva na koncentracijo onesnaževal v razredčenem izpušnem plinu. Če kateri koli sestavni del (izmenjevalnik toplote, puhalo itd.) spremeni koncentracijo katerega koli plinastega onesnaževala v razredčenem plinu, se to plinasto onesnaževalo vzorči pred tem sestavnim delom, če težave ni mogoče drugače odpraviti.

4.2.7 Če ima izpušni sistem preskušanega vozila izpušno cev, sestavljeno iz več cevi, morajo biti povezovalne cevi čim bližje vozilu, ne da bi pri tem neugodno vplivale na njegovo delovanje.

4.2.8 Spremembe statičnega tlaka v izpušni cevi/izpušnih ceveh vozila ne odstopajo za več kot ±1,25kPa od sprememb statičnega tlaka, izmerjenih med voznim ciklom na dinamometru, brez povezave z izpušnimi cevmi. Sistemi za vzorčenje, ki lahko vzdržujejo statični tlak do ±0,25 kPa, se uporabljajo, če proizvajalec v pisni zahtevi pristojnemu organu, ki podeljuje homologacijo, utemelji potrebo po manjših dovoljenih odstopanjih. Protitlak se meri čim bližje končnemu delu izpušne cevi ali v podaljšku z enakim premerom.

4.2.9 Različni ventili, ki se uporabljajo za usmerjanje izpušnih plinov, se lahko hitro prilagajajo in odzivajo.

4.2.10 Vzorci plina se zbirajo v primerno velikih vrečah za zbiranje vzorcev. Te vreče so izdelane iz materialov, ki 20 minut po odvzemu ne spremenijo plinastega onesnaževala za več kot ±2 %.

4.3 Oprema za analizo

Določbe

4.3.1.1 Plinasta onesnaževala se analizirajo z naslednjimi instrumenti:

Analiza ogljikovega monoksida (CO) in ogljikovega dioksida (CO2):

Analizatorji ogljikovega monoksida in ogljikovega dioksida so nerazpršilni infrardeči (NDIR) absorpcijski analizatorji.

Analiza ogljikovodikov (HC) – motorji na prisilni vžig:

Analizator ogljikovodikov je analizator s plamensko ionizacijo (FID), kalibriran s propanom, izraženim z ekvivalentom ogljikovih atomov (C1).

Analiza ogljikovodikov (HC) – motorji na kompresijski vžig:

Analizator ogljikovodikov je analizator s plamensko ionizacijo z detektorjem, ventili, cevmi itd., segret na 463 K (190 °C) ± 10 K (HFID). Kalibriran je s propanom, izraženim z ekvivalentom ogljikovih atomov (C1).

Analiza dušikovega oksida (NOx):

Analizator dušikovega oksida je kemiluminescenten (CLA) ali nerazpršilnega tipa z resonančno absorpcijo v ultravijoličnem območju (NDUVR), oba imata konverter NOx – NO.

Delci – gravimetrijsko določanje izločenih delcev:

Ti delci se vedno zbirajo z dvema serijsko vgrajenima filtroma v toku vzorčenih plinov. Količina delcev, ki jih izloči vsak par filtrov, je:

→

kjer je:

Vep	:	pretok skozi filtre;
Vmix	:	pretok skozi tunel;
M	:	masa delcev (g/km);
Mlimit	:	mejna vrednost mase delcev (veljavna mejna masa, g/km);
m	:	masa delcev, izločenih s filtri (g);
d	:	dejanska razdalja, ki ustreza voznemu ciklu (km)

Razmerje med delci in vzorcem (Vep/Vmix) se uskladi tako, da je M = Mlimit, 1 ≤ m ≤ 5 mg (pri uporabi filtrov s premerom 47 mm).

Površina filtrov je izdelana iz materiala, ki je hidrofoben in inerten do sestavin izpušnih plinov (filtri iz steklenega vlakna, površinsko obdelanega s fluorogljikom, ali iz enakovrednega materiala).

4.3.1.2 Točnost

Analizatorji imajo merilno območje, ki je združljivo s točnostjo, potrebno za merjenje koncentracije onesnaževal v vzorcu izpušnih plinov.

Napaka pri merjenju ne presega ±2 % (lastna napaka analizatorja) ne glede na dejansko vrednost plinov za kalibriranje.

Pri koncentracijah pod 100 ppm napaka pri merjenju ne presega ±2 ppm.

Vzorec okoliškega zraka se izmeri z istim analizatorjem z ustreznim merilnim območjem.

Tehtnica z mikrogramsko skalo, ki se uporablja za določanje teže vseh filtrov, ima točnost 5 μg (standardno odstopanje) in možnost odčitavanja 1 μg.

4.3.1.3 Ledena past

Pred analizatorji se ne uporabi nobena naprava za sušenje plinov, razen če je bilo dokazano, da ne vpliva na vsebnost onesnaževala v toku plina.

4.3.2 Posebne zahteve za motorje na kompresijski vžig

Uporablja se ogrevana napeljava za vzorčenje za neprekinjeno analizo ogljikovodikov (HC) z analizatorjem s plamensko ionizacijo (HFID), vključno z aparatom za zapisovanje (R). Povprečna koncentracija izmerjenih ogljikovodikov se določi z integracijo. Med celotnim preskusom je temperatura v napeljavi za vzorčenje 463 K (190 °C) ±10 K. Ogrevana napeljava za vzorčenje je opremljena z ogrevanim filtrom (FH) z 99-odstotno učinkovitostjo za delce ≥ 0,3 μm, da se iz kontinuiranega pretoka plinov za analizo izločijo trdni delci.

Odzivni čas sistema za vzorčenje (od sonde do vstopa v analizator) ne sme biti daljši od štirih sekund.

HFID se uporablja s sistemom za stalni pretok (prek izmenjevalnika toplote), da se zagotovi reprezentativen vzorec, razen če se izravnajo nihanja pretoka CFV ali CFO.

Naprava za izločanje delcev je sestavljena iz cevi za razredčitev, sonde za vzorčenje, filtrov, črpalke za delni pretok, regulatorja pretoka in merilne naprave. Delni pretok za izločanje delcev poteka skozi dva serijsko vgrajena filtra. Trdna onesnaževala se iz pretoka preskušanih izpušnih plinov vzorčijo v delu za razredčitev tako, da se dobi reprezentativen vzorec iz homogene mešanice zraka in izpušnih plinov ter da v točki vzorčenja temperatura mešanice zraka in izpušnih plinov ni višja od 325 K (52 °C). Temperatura pretoka izpušnih plinov v merilniku pretoka ne sme nihati za več kot ±3 K, količina pretoka pa ne za več kot ±5 %. Če se zaradi prevelike obremenitve filtra količina pretoka nesprejemljivo spremeni, se preskus prekine. Pri ponovljenem preskusu se zmanjša količina pretoka in/ali uporabi večji filter. Filtri se vzamejo iz komore največ eno uro pred začetkom preskusa.

Filtri za delce se kondicionirajo (glede na temperaturo in vlažnost) v odprti posodi, zaščiteni pred prahom, najmanj 8 ali največ 56 ur pred preskusom v klimatizirani komori. Po tem kondicioniranju se čisti filtri stehtajo in shranijo do uporabe. Če se v eni uri po odvzemu iz komore za tehtanje filtri ne uporabijo, se ponovno stehtajo.

Enourna omejitev se lahko nadomesti z osemurno omejitvijo, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev ali oba:

—	kondicioniran filter se vstavi in hrani v zatesnjeni posodi za filter, ali

—	kondicioniran filter se vstavi v zatesnjeno posodo za filter, ki se takoj vstavi v napeljavo za vzorčenje, v kateri ni pretoka.

4.3.3 Kalibracija

Vsak analizator se kalibrira tolikokrat, kot je potrebno, vsekakor pa v mesecu pred preskusom za homologacijo in najmanj enkrat na vsakih šest mesecev za preverjanje skladnosti pri proizvodnji.

V Dodatku 6 te priloge je opisana metoda kalibracije za analizatorje iz odstavka 4.3.1 zgoraj.

4.4 Merjenje prostornine

4.4.1 Metoda merjenja skupne prostornine razredčenih izpušnih plinov v napravi za vzorčenje pri stalni prostornini omogoča točnost merjenja ±2 %.

4.4.2 Kalibracija naprave za vzorčenje pri stalni prostornini

Naprava za merjenje prostornine po sistemu za vzorčenje pri stalni prostornini se kalibrira tako, da je zagotovljena predpisana točnost, in tako pogosto, da se ta točnost ohranja.

V Dodatku 6 te priloge je primer postopka kalibracije, s katerim se doseže potrebna točnost. Pri tem postopku se uporablja dinamična merilna naprava pretoka, ki je primerna za povečan pretoka, značilen za napravo za vzorčenje pri stalni prostornini. Naprava ima certificirano točnost in ustreza odobrenemu nacionalnemu ali mednarodnemu standardu.

4.5 Plini

4.5.1 Čisti plini

Za kalibracijo in delovanje so po potrebi na voljo naslednji čisti plini:

prečiščeni dušik:

(čistost: ±1 ppm C, ±1 ppm CO, ± 400 ppm CO2, ±0,1 ppm NO);

prečiščeni sintetični zrak:

(čistost: ±1 ppm C, ±1 ppm CO, ± 400 ppm CO2, ±0,1 ppm NO); vsebnost kisika od 18 do 21 vol. %;

prečiščeni kisik: (čistost > 99,5 vol. % O2);

prečiščeni vodik (in mešanica, ki vsebuje helij):

(čistost ±1 ppm C, ± 400 ppm CO2).

ogljikov monoksid: (s čistostjo najmanj 99,5 %)

propan: (s čistostjo najmanj 99,5 %).

4.5.2 Kalibrirni plini

Na voljo so mešanice plinov z naslednjimi kemijskimi sestavami:

C8 H8 in prečiščeni sintetični zrak (glej odstavek 4.5.1 te priloge);

CO in prečiščeni dušik;

CO2 in prečiščeni dušik;

NO in prečiščeni dušik. (Količina NO2 v tem kalibrirnem plinu ne presega 5-odstotnega deleža NO.)

Dejanska koncentracija kalibrirnega plina je do ±2 % navedene vrednosti.

Koncentracije iz Dodatka 6 te priloge se lahko pridobijo tudi z uporabo delilnika plinov, z redčenjem s prečiščenim N2 ali prečiščenim sintetičnim zrakom. Točnost mešalne naprave je takšna, da se koncentracije razredčenih kalibrirnih plinov lahko določijo s točnostjo do ±2 %.

4.6 Dodatna oprema

4.6.1 Temperature

Temperature iz Dodatka 8 se merijo s točnostjo do ±1,5 K.

4.6.2 Tlak

Atmosferski tlak se meri s točnostjo do ±0,1 kPa.

4.6.3 Absolutna vlažnost

Absolutna vlažnost (H) se meri s točnostjo do ±5 %.

4.7 Sistem za vzorčenje izpušnih plinov se preverja z metodo iz odstavka 3. Dodatka 7 te priloge. Največje dovoljeno odstopanje med dovedeno in izmerjeno količino plina je 5 %.

5. PRIPRAVA NA PRESKUS

5.1 Nastavitev simulatorjev vztrajnosti translatornim vztrajnostim vozila

Uporabi se simulator vztrajnosti, ki omogoča, da je skupna vztrajnost vrtečih se mas, ki jo je treba dobiti, sorazmerna z referenčno maso v naslednjem razponu:

Referenčna masa vozila RW (kg)	Enakovredna vztrajnost I (kg)
RW ≤ 480	455
480 < RW ≤ 540	510
540 < RW ≤ 595	570
595 < RW ≤ 650	625
650 < RW ≤ 710	680
710 < RW ≤ 765	740
765 < RW ≤ 850	800
850 < RW ≤ 965	910
965 < RW ≤ 1 080	1 020
1 080 < RW ≤ 1 190	1 130
1 190 < RW ≤ 1 305	1 250
1 305 < RW ≤ 1 420	1 360
1 420 < RW ≤ 1 530	1 470
1 530 < RW ≤ 1 640	1 590
1 640 < RW ≤ 1 760	1 700
1 760 < RW ≤ 1 870	1 810
1 870 < RW ≤ 1 980	1 930
1 980 < RW ≤ 2 100	2 040
2 100 < RW ≤ 2 210	2 150
2 210 < RW ≤ 2 380	2 270
2 380 < RW ≤ 2 610	2 270
2 610 < RW	2 270

Če na dinamometru ni ustrezne enakovredne vztrajnosti, se uporabi vrednost, ki je neposredno nad referenčno maso vozila.

5.2 Nastavitev dinamometra

Obremenitev se nastavi po metodah iz odstavka 4.1.5 zgoraj.

Uporabljena metoda in dobljene vrednosti (enakovredna vztrajnost – karakteristični parameter nastavitve) se zapišejo v poročilo o preskusu.

5.3 Kondicioniranje vozila

Pri vozilih z motorjem na kompresijski vžig se za merjenje delcev uporabi cikel dela dve, opisan v Dodatku 1 te priloge, največ 36 ali najmanj šest ur pred preskusom. Prevozijo se trije zaporedni cikli. Nastavitev dinamometra je določena v odstavkih 5.1 in 5.2 zgoraj.

Na zahtevo proizvajalca se vozila z motorjem na prisilni vžig lahko predkondicionirajo z enim delom ena in dvema deloma dve voznega cikla.

Po tem predkondicioniranju, ki je značilno za motorje na kompresijski vžig, in pred preskusom se vozila z motorjem na kompresijski vžig in vozila z motorjem na prisilni vžig hrani v prostoru s sorazmerno stalno temperaturo med 293 in 303 K (20 in 30 °C). To kondicioniranje se izvaja vsaj šest ur in se nadaljuje, dokler se temperatura motornega olja in hladilne tekočine, če se uporablja, ne razlikuje za več kakor ±2 K od temperature v prostoru.

5.3.1.1 Na zahtevo proizvajalca se preskus izvaja najpozneje 30 ur po vožnji vozila pri njegovi običajni temperaturi.

5.3.1.2 Vozila z motorjem na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo LPG ali NG, ali vozila, opremljena tako, da lahko za gorivo uporabljajo ali bencin ali LPG ali NG, se med preskusoma s prvim plinastim referenčnim gorivom in drugim plinastim referenčnim gorivom predkondicionirajo za preskus z drugim referenčnim gorivom. To predkondicioniranje pred preskusom z drugim referenčnim gorivom se opravi tako, da se izvede cikel predkondicioniranja, ki ga sestavljata en del ena (mestni del) in dva dela dva (izvenmestni del) preskusnega cikla, opisanega v Dodatku 1 te priloge. Na zahtevo proizvajalca in s privolitvijo tehnične službe se to predkondicioniranje lahko razširi. Nastavitev dinamometra je določena v odstavkih 5.1 in 5.2 te priloge.

5.3.2 Tlaki v pnevmatikah so enaki tistim, ki jih navede proizvajalec, in se uporabljajo med predhodnim preskusom na cesti za nastavitev zavor. Pri dinamometrih z dvema valjema se tlak v pnevmatikah lahko poveča do 50 % nad proizvajalčevimi priporočenimi nastavitvami. Dejansko uporabljeni tlak se zapiše v poročilo o preskusu.

6. POSTOPEK ZA PRESKUSE NA PRESKUSNI NAPRAVI

6.1 Posebni pogoji za izvajanje cikla

6.1.1 Med preskusom mora biti temperatura v preskusnem prostoru med 293 in 303 K (20 °C in 30 °C). Absolutna vlažnost (H) zraka v preskusnem prostoru ali vsesanega zraka motorja izpolnjuje naslednji pogoj:

5,5 ≤ H ≤ 12,2

(g H2O/kg suhega zraka)

6.1.2 Med preskusom vozilo stoji približno vodoravno, da se gorivo normalno porazdeli.

6.1.3 Na vozilo je usmerjen tok zraka s spremenljivo hitrostjo. Puhalo se nastavi tako, da je v področju delovanja od 10 km/h do vsaj 50 km/h linearna hitrost zraka pri izstopu iz puhala v območju ±5 km/h glede na hitrost valjev. Izstopna odprtina puhala ima naslednje značilnosti:

—	Površina: najmanj 0,2 m2;

—	oddaljenost spodnjega roba od tal: približno 20 cm;

—	oddaljenost od prednjega dela vozila: približno 30 cm.

Druga možnost je, da je hitrost puhala stalno določena s hitrostjo izstopnega zraka najmanj 6 m/s (21,6 km/h).

Na zahtevo proizvajalca se lahko za posebna vozila (npr. dostavna vozila, terenska vozila) višina ventilatorja za hlajenje spremeni.

6.1.4 Med preskusom se hitrost zapisuje glede na čas ali se zapiše iz sistema za zbiranje podatkov, da se lahko oceni pravilnost opravljenih ciklov.

6.2 Zagon motorja

6.2.1 Motor se zažene z uporabo naprav, predvidenih v ta namen, po navodilih proizvajalca, navedenih v priročniku za uporabo vozil serijske proizvodnje za voznike.

6.2.2 Prvi cikel se začne ob začetku postopka za zagon motorja.

6.2.3 Če se kot gorivo uporablja LPG ali NG, se dovoli, da se motor zažene z bencinom, nato pa se preklopi na LPG ali NG po vnaprej določenem obdobju, ki ga voznik ne more spreminjati.

6.3 Prosti tek

6.3.1 Ročni ali polavtomatski menjalnik, glej tabeli 1.2 in 1.3 v Dodatku 1 te priloge.

6.3.2 Avtomatski menjalnik

Med preskusom se po začetni vključitvi ustrezne prestave menjalna ročice ne premika, razen v primeru iz odstavka 6.4.3 spodaj ali če je z menjalno ročico mogoče vklopiti hitro prestavo, če obstaja.

6.4 Pospeševanje

6.4.1 Pospeševanje se izvaja tako, da je stopnja pospeševanja med delovno stopnjo čim bolj enakomerna.

6.4.2 Če pospeševanja ni mogoče izvesti v predpisanem času, se potreben dodatni čas, če je to mogoče, odšteje od časa, predvidenega za menjavo prestave, sicer pa od časa enakomerne hitrosti, ki mu sledi.

6.4.3 Avtomatski menjalniki

Če pospeševanja ni mogoče izvesti v predpisanem času, se prestavna ročica premika skladno z zahtevami za ročne menjalnike.

6.5 Pojemanje hitrosti

6.5.1 Vsa pojemanja hitrosti pri osnovnem mestnem ciklu (del ena) se dosežejo s popolnim umikom noge s pedala za plin, pri čemer ostane sklopka vklopljena. Sklopka se izklopi brez uporabe prestavne ročice pri višji hitrosti od: 10 km/h ali hitrosti, ki ustreza številu vrtljajev motorja v prostem teku.

Vsa pojemanja hitrosti pri izvenmestnem ciklu (del dve) se dosežejo s popolnim umikom noge s pedala za plin, pri čemer ostane sklopka vklopljena. Pri hitrosti 50 km/h se za zadnje pojemanje hitrosti sklopka izklopi brez uporabe prestavne ročice.

6.5.2 Če je čas pojemanja hitrosti daljši od predpisanega za ustrezno fazo, se za ohranjanje predvidenega časovnega poteka preskusa uporabijo zavore vozila.

6.5.3 Če je čas pojemanja hitrosti krajši od predpisanega za ustrezno fazo, se čas teoretičnega cikla vzpostavi tako, da se čas enakomerne hitrosti ali prostega teka zlije z naslednjo delovno stopnjo.

6.5.4 Ob koncu pojemanja hitrosti (ustavitev vozila na valjih) pri osnovnem mestnem ciklu (del ena) se menjalnik prestavi v prosti tek in vklopi sklopka.

6.6 Enakomerne hitrosti

6.6.1 Pri prehodu s pospeševanja na naslednjo enakomerno hitrost se je treba izogibati „stalnemu pritiskanju in spuščanju pedala za plin“ ali zapiranju lopute za plin.

6.6.2 Obdobja enakomerne hitrosti se dosežejo z držanjem pedala za plin v stalni legi.

7. POSTOPEK ZA VZORČENJE IN ANALIZO

7.1 Vzorčenje

Vzorčenje se začne (BS) pred začetkom ali ob začetku postopka zagona motorja in se konča ob zaključku zadnjega prostega teka v izvenmestnem ciklu (del dve, konec vzorčenja (ES)) ali pri preskusu tipa VI ob zaključku zadnjega prostega teka zadnjega osnovnega mestnega cikla (del ena).

7.2 Analiza

7.2.1 Izpušni plini v zbiralni vreči se analizirajo čim prej in v vsakem primeru najpozneje 20 minut po koncu preskusnega cikla. Uporabljene filtre z delci je treba najpozneje eno uro po končanem preskusu izpušnih plinov prinesti v komoro, kjer se kondicionirajo 2 do 36 ur in nato stehtajo.

7.2.2 Pred vsako analizo vzorca je treba merilno območje analizatorja, uporabljenega za vsako onesnaževalo, z ustreznim ničelnim plinom nastaviti na ničlo.

7.2.3 Analizatorji se nato nastavijo na kalibracijske krivulje z uporabo kalibrirnih plinov, ki imajo nazivne koncentracije od 70 do 100 % celotnega razpona.

7.2.4 Nato se ponovno preverijo ničelne vrednosti na analizatorjih. Če odčitana vrednost za več kot 2 % obsega skale odstopa od razpona iz odstavka 7.2.2 zgoraj, se postopek ponovi.

7.2.5 Nato se vzorci analizirajo.

7.2.6 Po analizi se z istimi plini ponovno preverijo ničelne točke in točke za določitev merilnega območja. Če to ponovno preverjanje vrednosti ne odstopa za več kot ±2 % od tistih iz odstavka 7.2.3 zgoraj, se analiza šteje za sprejemljivo.

7.2.7 Na vseh točkah v tem odstavku so stopnje pretoka in tlaki različnih plinov enaki uporabljenim pri kalibraciji analizatorjev.

7.2.8 Veljavna vrednost, ki kaže vsebnost plinov v vsakem od izmerjenih onesnaževal, je tista, ki se na merilni napravi odčita po stabilizaciji. Mase emisij ogljikovodikov pri motorjih na kompresijski vžig se izračunajo iz integrirane vrednosti, odčitane na HFID, po potrebi popravljene zaradi spreminjanja pretoka, kakor je prikazano v Dodatku 5 te priloge.

8. UGOTAVLJANJE KOLIČINE EMISIJ PLINASTIH ONESNAŽEVAL IN DELCEV, KI ONESNAŽUJEJO

8.1 Upoštevana prostornina

Prostornina, ki se upošteva, se popravi tako, da ustreza pogojem pri 101,33 kPa in 273,2 K.

8.2 Skupna masa emisij plinastih onesnaževal in delcev, ki onesnažujejo

Masa M vsakega onesnaževala, ki se sprošča iz vozila med preskusom, se določi z zmnožkom prostorninske koncentracije in prostornine zadevnega plina ob upoštevanju naslednjih gostot pod zgoraj navedenimi referenčnimi pogoji:

za ogljikov monoksid (CO):

d = 1,25 g/l

za ogljikovodike:

—	za bencin (CH1,85)

d = 0,619 g/l

—	za dizel (CH1,86)

d = 0,619 g/l

—	za LPG (CH2,525)

d = 0,649 g/l

—	ali NG (CH4)

d = 0,714 g/l

za dušikove okside (NOx):

d = 2,05 g/l

Masa m delcev, ki onesnažujejo, v emisiji vozila med preskusom se določi s tehtanjem mase delcev, izločenih na dveh filtrih, in sicer m1 na prvem filtru ter m2 na drugem filtru:

—	če je 0,95 (m1 + m2) ≤ m1,

m = m1,

—	če je 0,95 (m1 + m2) > m1,

m = m1 + m2,

—	če je m2 > m1,

se preskus ne upošteva.

V Dodatku 8 te priloge so s primeri navedene metode izračuna za določanje mase emisij plinastih onesnaževal in delcev, ki onesnažujejo.

(1) Upoštevati je treba, da dovoljeno odstopanje dveh sekund zajema čas, potreben za menjavo prestave, in če je potrebno, določen čas, da se vzpostavi ponovna skladnost s ciklom.

Dodatek 1

Razčlenitev voznega cikla, ki se uporablja za preskus Tipa I

1. VOZNI CIKEL

Vozni cikel, ki ga sestavljata del ena (mestni cikel) in del dva (izvenmestni cikel), je prikazan na sliki 1/1.

2. OSNOVNI MESTNI CIKEL (del ena)

(Glej sliko 1/2 in tabelo 1.2)

2.1 Razčlenitev po fazah:

	Čas (s)	Odstotek
Prosti tek	60	30,8	35,4
Prosti tek, vozilo v premikanju, sklopka vklopljena v eni kombinaciji	9	4,6
Menjava prestave	8	4,1
Pospeševanje	36	18,5
Obdobja enakomerne hitrosti:	57	29,2
Pojemanje hitrosti	25	12,8
	195	100

2.2 Razčlenitev po uporabi prestav

	Čas (s)	Odstotek
Prosti tek	60	30,8	35,4
Prosti tek, vozilo v premikanju, sklopka vklopljena v eni kombinaciji	9	4,6
Menjava prestave	8	4,1
Prva prestava	24	12,3
Druga prestava	53	27,2
Tretja prestava	41	21
	195	100

Splošne informacije:

Povprečna hitrost med preskusom:	19 km/h
Dejanski čas vožnje:	195 s
Teoretično prevožena razdalja na cikel:	1 013 km
Enakovredna razdalja za štiri cikle:	4 052 km

Slika 1/1

Vozni cikel preskusa tipa I

Hitrost (km/h)

Del ena

Del dva

Osnovni mestni cikel

Čas (s)

BS: Začetek vzorčenja, zagon motorja

ES: Konec vzorčenja

Tabela 1.2

Osnovni mestni vozni cikel na dinamometru (prvi del)

No. Delovna stopnja št.	Delovanje	Faza	Pospeševanje (m/s2)	Hitrost (km/h)	Trajanje		Skupni čas (s)	Prestava, ki se uporabi pri ročnem menjalniku
No. Delovna stopnja št.	Delovanje	Faza	Pospeševanje (m/s2)	Hitrost (km/h)	Delovanje (s)	Faza (s)	Skupni čas (s)	Prestava, ki se uporabi pri ročnem menjalniku
1	Prosti tek	1			11	11	11	6 s PM + 5 s K1 (*1)
2	Pospeševanje	2	1,04	0–15	4	4	15	1
3	Enakomerna hitrost	3		15	9	8	23	1
4	Pojemanje hitrosti	4	–0,69	15–10	2	5	25	1
5	Pojemanje hitrosti, izklopljena sklopka		–0,92	10–0	3		28	K1 (*1)
6	Prosti tek	5			21	21	49	16 s PM + 5 s K1 (*1)
7	Pospeševanje	6	0,83	0–15	5	12	54	1
8	Menjava prestave				2		56
9	Pospeševanje		0,94	15–32	5		61	2
10	Enakomerna hitrost	7		32	24	24	85	2
11	Pojemanje hitrosti,	8	–0,75	32–10	8	11	93	2
12	Pojemanje hitrosti izklopljena sklopka		–0,92	10–0	3		96	K 2 (*1)
13	Prosti tek	9	0–15	0–15	21		117	16 s PM + 5 s K1 (*1)
14	Pospeševanje	10			5	26	122	1
15	Menjava prestave				2		124
16	Pospeševanje		0,62	15–35	9		133	2
17	Menjava prestave				2		135
18	Pospeševanje		0,52	35–50	8		143	3
19	Enakomerna hitrost	11		50	12	12	155	3
20	Pojemanje hitrosti	12	–0,52	50–35	8	8	163	3
21	Enakomerna hitrost	13		35	13	13	176	3
22	Menjava prestave	14			2	12	178
23	Pojemanje hitrosti		–0,99	35–10	7		185	2
24	Pojemanje hitrosti izklopljena sklopka		–0,92	10–0	3		188	K2 (*1)
25	Prosti tek	15			7	7	195	7 s PM (*1)

Slika 1/2

Osnovni mestni cikel preskusa tipa I

LEGENDA

pri hitrosti (± 2 km/h in času (± 1,0 sekunde) sta gecmetrijako povezani za vaako točko, kakor je prikazano na sliki

teoretični grafični prikaz cikla

K = izklopljena sklopka

1 = prva prestava

PM = v prostem teku

K1 K2 = izklopljena sklopka prva ali druga prestava

2 = druga prestava

R = prosti tek

3 = tretja prestava

= menjava prestav dovoljeni odstopanji

KONEC CIKLA: 195 sekund

sekunde

zaporedni čas

zaporedne številke

delni čas faze

3. IZVENMESTNI CIKEL (del dva)

(Glej sliko 1/3 in tabelo 1.3)

3.1 Razčlenitev po fazah:

	Čas (s)	Odstotek
Prosti tek:	20	5,0
Prosti tek, vozilo v premikanju, sklopka vklopljena v eni kombinaciji:	20	5,0
Menjanje prestav:	6	1,5
Pospeševanja:	103	25,8
Obdobja enakomerne hitrosti:	209	52,2
Pojemanje hitrosti:	42	10,5
	400	100

3.2 Razčlenitev po uporabi prestav:

	Čas (s)	Odstotek
Prosti tek:	20	5,0
Prosti tek, vozilo v premikanju, sklopka vklopljena v eni kombinaciji:	20	5,0
Menjanje prestav:	6	1,5
Prva prestava:	5	1,3
Druga prestava:	9	2,2
Tretja prestava:	8	2
Četrta prestava:	99	24,8
Peta prestava:	233	58,2
	400	100

Splošne informacije

Povprečna hitrost med preskusom:	62,6 km/h
Dejanski čas vožnje:	400 s
Teoretično prevožena razdalja na cikel:	6,955 km
Največja hitrost:	120 km/h
Največji pospešek:	0,833 m/s2
Največje pojemanje hitrosti:	–1,389 m/s2

Tabela 1.3

Izvenmestni cikel (del dva) preskusa tipa I

Delovna stopnja št.	Delovanje	Faza	Pospeševanje (m/s2)	Hitrost (km/h)	Trajanje		Skupni čas (s)	Uporabljena prestava pri ročnem menjalniku
Delovna stopnja št.	Delovanje	Faza	Pospeševanje (m/s2)	Hitrost (km/h)	Delovanje	Faza (s)	Skupni čas (s)	Uporabljena prestava pri ročnem menjalniku
1	Prosti tek	1			20	20	20	K1 (1)
2	Pospeševanje	12	0,83	0	5	41	25	1
3	Menjava prestave				2		27	—
4	Pospeševanje		0,62	15–35	9		36	2
5	Menjava prestave				2		38	—
6	Pospeševanje		0,52	35–30	8		46	3
7	Menjava prestave				2		48	—
8	Pospeševanje		0,43	50–70	13		61	4
9	Enakomerna hitrost	3		70	50	50	111	5
10	Pojemanje hitrosti	4	–0,69	70–50	8	8	119	4 s.5 + 4 s.4
11	Enakomerna hitrost	5		50	69	69	188	4
12	Pospeševanje	6	0,43	50–70	13	13	201	4
13	Enakomerna hitrost	7		70	50	50	251	5
14	Pospeševanje	8	0,24	70–100	35	35	286	5
15	Enakomerna hitrost (2):	9		100	30	30	316	5 (2)
16	Pospeševanje (2)	10	0,28	100–120	20	20	336	5 (2)
17	Enakomerna hitrost (2):	11		120	10	20	346	5 (2)
18	Pojemanje hitrosti (2)	12	–0,69	120–80	16	34	362	5 (2)
19	Pojemanje hitrosti (2)	12	–1,04	80–50	8		370	5 (2)
20	Pojemanje hitrosti izklopljena sklopka		1,39	50–0	10		380	K5 (1)
21	Prosti tek	13			20	20	400	PM (1)

Slika 1/3

Izvenmestni cikel (del dva) preskusa tipa I

Hitrost (km:h)

delovna stopnja št.

čas (s)

(*1) PM = menjalnik v prostem teku, vklopljena sklopka.

K1, K2 = prva ali druga prestava vklopljena, izklopljena sklopka.

(1) PM = menjalnik v prostem teku, vklopljena sklopka.

K1 K5 = prva ali peta prestava vklopljena, izklopljena sklopka

(2) Dodatne prestave se lahko uporabijo po priporočilih proizvajalca, če ima vozilo menjalnik z več kot petimi prestavami.

Dodatek 2

Dinamometer

1. OPREDELITEV DINAMOMETRA S STALNO KRIVULJO OBREMENITVE

1.1 Uvod

Če na dinamometru med hitrostjo 10 km/h in 120 km/h ni mogoče posnemati skupnega voznega upora na cesti, je treba uporabiti dinamometer s spodaj navedenimi značilnostmi.

1.2 Opredelitev pojma

1.2.1 Dinamometer lahko ima enega ali dva valja. Sprednji valj posredno ali neposredno poganja vztrajnostne mase in napravo za absorpcijo moči.

1.2.2 Vlečna sila, ki se absorbira zaradi premagovanja notranjega trenja zavore in dinamometra med 0 do 120 km/h hitrosti, je:

F = (a + b.V2) ± 0,1 F80 (tako da vrednost ni negativna)

kjer je:

F	=	skupna vlečna sila, ki jo absorbira dinamometer (N)
a	=	vrednost, ki ustreza uporu pri obračanju (N)
b	=	vrednost, ki ustreza koeficientu zračnega upora (N/(km/h)2)
V	=	hitrost (km/h)
F80	=	vlečna sila pri 80 km/h (N)

2. METODA KALIBRIRANJA DINAMOMETRA

2.1 Uvod

Ta dodatek opisuje postopek, ki ga je treba uporabljati za določanje vlečne sile, ki jo absorbira naprava za absorpcijo moči dinamometra. Absorbirana vlečna sila zajema silo, ki se absorbira za premagovanje trenja, in silo, ki jo absorbira zavora.

Dinamometer se požene tako, da doseže hitrost zunaj razpona preskusnih hitrosti. Naprava, uporabljena za zagon dinamometra, se nato odklopi: vrtilna hitrost gnanega valja se zniža.

Kinetično energijo valjev porabijo naprava za absorbiranje moči in torni učinki. Ta način ne upošteva sprememb pri notranjih tornih učinkih valja, ki jih povzročajo valji, obremenjeni z vozili ali brez njih. Torni učinki zadnjega valja se ne upoštevajo, če valj ni obremenjen.

Kalibracija merilnika vlečne sile v odvisnosti od vlečne sile, absorbirane pri hitrosti 80 km/h.

Uporablja se naslednji postopek (glej tudi sliko 2/1):

2.2.1 Če vrtilna hitrost gnanega valja še ni bila izmerjena, se izmeri. Uporabi se lahko peto kolo, števec vrtljajev ali drug način.

2.2.2 Vozilo se postavi na dinamometer ali se uporabi kakšen drug način zagona dinamometra.

Uporabi se vztrajnik ali kateri koli drug sistem simuliranja vztrajnosti za tisti razred vztrajnosti, ki se bo uporabljal.

Slika 2/1

Diagram prikazuje moč, ki jo absorbira dinamometer

VLEČNA SILA (N)

HITROST (km/h)

 = F = a + b · V2

• = (a + b · V2) – 0,1 · F80

Δ = (a + b · V2) + 0,1 · F80

2.2.4 Dinamometer se nastavi na hitrost 80 km/h.

2.2.5 Zapiše se prikazana vlečna sila Fi (N)

2.2.6 Dinamometer se nastavi na hitrost 90 km/h.

2.2.7 Odklopi se naprava, uporabljena za zagon dinamometra.

2.2.8 Zapiše se čas, potreben za zmanjšanje hitrosti dinamometra s 85 km/h na 75 km/h.

2.2.9 Naprava za absorpcijo moči se nastavi na drugačno stopnjo.

2.2.10 Zahteve iz odstavkov 2.2.4 do 2.2.9 se ponovijo tolikokrat, da je zajet ves razpon uporabljenih vlečnih sil.

2.2.11 Izračuna se absorbirana vlečna sila, in sicer po naslednji enačbi:

kjer je:

F	=	absorbirana vlečna sila (N)
Mi	=	enakovredna vztrajnost v kg (brez vztrajnostnih učinkov prostega zadnjega valja)
ΔV	=	odstopanje hitrosti v m/s (10 km/h = 2,775 m/s),
t	=	čas, ki ga potrebuje valj za zmanjšanje hitrosti s 85 km/h na 75 km/h.

1. Slika 2/2 kaže prikazano vlečno silo pri hitrosti 80 km/h v odvisnosti od absorbirane vlečne sile pri hitrosti 80 km/h.

Slika 2/2

Prikazana vlečna sila pri hitrosti 80 km/h v odvisnosti od absorbirane vlečne sile pri hitrosti 80 km/h

prikazana vlečna sila (N)

absorbirana vlečna sila (N)

2.2.13 Zahteve iz odstavkov 2.2.3 do 2.2.12 zgoraj se ponovijo za vse uporabljene vztrajnostne razrede.

2.3 Kalibracija merilnika vlečne sile v odvisnosti od absorbirane vlečne sile pri drugih hitrostih. Postopki iz odstavka 2.2 zgoraj se za izbrane hitrosti ponovijo tolikokrat, kot je potrebno.

Preverjanje krivulje absorpcije vlečne sile dinamometra iz referenčne nastavitve pri hitrosti 80 km/h

2.4.1 Vozilo se postavi na dinamometer ali se uporabi kakšen drug način zagona dinamometra.

2.4.2 Dinamometer se prilagodi absorbirani vlečni sili (F) pri 80 km/h.

2.4.3 Zapiše se absorbirana vlečna sila pri hitrostih 120, 100, 80, 60, 40 in 20 km/h.

2.4.4 Nariše se krivulja F(V) in preveri, ali ustreza zahtevam iz odstavka 1.2.2 tega dodatka.

2.4.5 Postopki iz odstavkov 2.4.1 do 2.4.4 zgoraj se ponovijo za druge vrednosti moči F pri 80 km/h in za druge vrednosti vztrajnosti.

2.5 Za kalibracijo sile ali navora se uporabi enak postopek.

3. NASTAVITEV DINAMOMETRA

3.1 Metoda nastavitve

3.1.1 Uvod

To ni najprimernejša metoda in se sme uporabljati le pri dinamometrih s stalno obliko krivulje obremenitve za ugotavljanje nastavitve obremenitve pri 80 km/h in se ne more uporabiti za vozila z motorjem na kompresijski vžig.

3.1.2 Preskusna instrumentacija

Podtlak (ali absolutni tlak) v polnilnem zbiralniku vozila se meri s točnostjo ±0,25 kPa. Omogočeno je stalno zapisovanje tega odčitka ali zapisovanje v intervalih, ki niso daljši od ene sekunde. Hitrost se zapisuje brez prekinitve s točnostjo ±0,4 km/h.

Preskus na cesti

3.1.3.1 Zagotovi se, da so izpolnjene zahteve iz odstavka 4. Dodatka 3 te priloge.

3.1.3.2 Vozilo se vozi z enakomerno hitrostjo 80 km/h, pri čemer se zapisujeta hitrost in podtlak (ali absolutni tlak) v skladu z zahtevami iz odstavka 3.1.2 zgoraj.

3.1.3.3 Postopek iz odstavka 3.1.3.2 zgoraj se ponovi trikrat v vsako smer. Vseh šest voženj je treba končati v štirih urah.

Merila za zmanjšanje in sprejem podatkov

3.1.4.1 Preverijo se rezultati, dobljeni v skladu z odstavkoma 3.1.3.2 in 3.1.3.3 zgoraj. (hitrost ne sme biti manjša od 79,5 km/h ali večja od 80,5 km/h več kot eno sekundo). Za vsako vožnjo se odčita raven podtlaka v presledkih ene sekunde ter izračunajo se povprečni podtlak in standardna odstopanja (s). Izračun je sestavljen iz najmanj 10 odčitkov podtlaka.

3.1.4.2 Standardno odstopanje ne sme presegati 10 odstotkov povprečja (

) za vsako vožnjo.

3.1.4.3 Izračuna se povprečna vrednost za šest voženj (tri vožnje v vsako smer).

Nastavitev dinamometra

3.1.5.1 Priprava

Izvedejo se delovne stopnje iz odstavkov 5.1.2.2.1 do 5.1.2.2.4 Dodatka 3 te priloge.

3.1.5.2 Nastavitev obremenitve

Po ogrevanju se vozilo vozi z enakomerno hitrostjo 80 km/h in obremenitev dinamometra se prilagodi tako, da prikaže odčitek podtlaka (

), dobljenega v skladu z odstavkom 3.1.4.3 zgoraj. Odstopanje od tega odčitka ni večje od 0,25 kPa. Za ta postopek se uporabijo isti instrumenti, kot so bili uporabljeni med preskusom na cesti.

3.2 Nadomestna metoda

S soglasjem proizvajalca se lahko uporabi naslednja metoda.

3.2.1 Zavora se nastavi tako, da absorbira vlečno silo, ki deluje na pogonska kolesa pri stalni hitrosti 80 km/h v skladu z naslednjo tabelo:

Referencna masa vozila	Enakovredna vztrajnost	Moc in vlecna sila, ki ju absorbira dinamoneter pri hitrosti 80 km/h		Koeficienti
Rm (kg)	kg	kW	N	a	b
Rm (kg)	kg	kW	N	N	N/(km/h)
Rm ≤ 480	455	3,8	171	3,8	0,0261
480 < Rm ≤ 540	510	4,1	185	4,2	0,0282
540 < Rm ≤ 595	570	4,3	194	4,4	0,0296
595 < Rm ≤ 650	625	4,5	203	4,6	0,0309
650 < Rm ≤ 710	680	4,7	212	4,8	0,0323
710 < Rm ≤ 765	740	4,9	221	5,0	0,0337
765 < Rm ≤ 850	800	5,1	230	5,2	0,0351
850 < Rm ≤ 965	910	5,6	252	5,7	0,0385
965 < Rm ≤ 1 080	1 020	6,0	270	6,1	0,0412
1 080 < Rm ≤ 1 190	1 130	6,3	284	6,4	0,0433
1 190 < Rm ≤ 1 305	1 250	6,7	302	6,8	0,0460
1 305 < Rm ≤ 1 420	1 360	7,0	315	7,1	0,0481
1 420 < Rm ≤ 1 530	1 470	7,3	329	7,4	0,0502
1 530 < Rm ≤ 1 640	1 590	7,5	338	7,6	0,0515
1 640 < Rm ≤ 1 760	1 700	7,8	351	7,9	0,0536
1 760 < Rm ≤ 1 870	1 810	8,1	365	8,2	0,0557
1 870 < Rm ≤ 1 980	1 930	8,4	378	8,5	0,0577
1 980 < Rm ≤ 2 100	2 040	8,6	387	8,7	0,0591
2 100 < Rm ≤ 2 210	2 150	8,8	396	8,9	0,0605
2 210 < Rm ≤ 2 380	2 270	9,0	405	9,1	0,0619
2 380 < Rm ≤ 2 610	2 270	9,4	423	9,5	0,0646
2 610 < Rm	2 270	9,8	441	9,9	0,0674

3.2.2 Pri vozilih, razen pri osebnih vozilih, katerih referenčna masa presega 1 700 kg, ali pri vozilih s stalnim pogonom na vsa kolesa se vrednosti moči iz tabele v odstavku 3.2.1 zgoraj pomnožijo s faktorjem 1,3.

Dodatek 3

Vozni upor – metoda merjenja na cesti – simulacija na dinamometru

1. CILJ METOD

Cilj spodaj opredeljenih metod sta merjenje voznega upora pri ustaljenih hitrostih na cesti in simuliranje tega upora na dinamometru v skladu s pogoji iz odstavka 4.1.5 Priloge 4.

2. OPREDELITEV CESTE

Cesta je ravna in dovolj dolga, da omogoča izvajanje spodaj navedenih meritev. Nagib je enakomeren z največjim dovoljenim odstopanjem ±0,1 odstotka in ne presega 1,5 odstotka.

3. ATMOSFERSKI POGOJI

3.1 Veter

Preskušanje se opravlja le pri hitrostih vetra, ki so v povprečju manjše od 3 m/s, pri čemer je največja hitrost manjša od 5 m/s. Razen tega je vektorska komponenta hitrosti vetra čez preskusno cesto manjša od 2 m/s. Hitrost vetra se meri 0,7 m nad površino ceste.

3.2 Vlažnost

Cesta je suha.

3.3 Tlak – temperatura

Gostota zraka med preskusom ne odstopa od referenčnih pogojev za več kot ±7,5 odstotka, P = 100 kPa in T = 293,2 K.

4. PRIPRAVA VOZILA (1)

4.1 Izbira preskusnega vozila

Če se meritve ne opravljajo na vseh različicah nekega tipa vozila, se pri izbiri preskusnega vozila uporabijo naslednja merila.

4.1.1 Karoserija

Če so na voljo različne vrste karoserije, se preskus izvaja na najmanj aerodinamični karoseriji. Proizvajalec posreduje podatke, potrebne za izbiro.

4.1.2 Pnevmatike

Izbere se najširša pnevmatika. Če so na voljo več kot tri velikosti pnevmatik, se izbere druga najširša pnevmatika.

4.1.3 Preskusna masa

Preskusna masa je referenčna masa vozila z največjim razponom vztrajnosti.

4.1.4 Motor

Preskusno vozilo ima največji izmenjevalnik/največje izmenjevalnike toplote.

4.1.5 Prenos moči

Preskus se izvaja z vsako od naslednjih vrst prenosa moči:

—	pogon na sprednja kolesa

—	pogon na zadnja kolesa

—	stalni pogon na vsa 4 kolesa

—	občasni pogon na vsa 4 kolesa

—	samodejni menjalnik

—	ročni menjalnik

4.2 Utekanje

Vozilo je v običajnem stanju, pripravljenem za vožnjo, in ima običajne nastavitve, potem ko je bilo utečeno najmanj 3 000 km. Pnevmatike so utečene hkrati z vozilom ali imajo 90- do 50-odstotno globino profila novih pnevmatik.

4.3 Preverjanja

V skladu s specifikacijami proizvajalca za zadevno uporabo se pregledajo:

kolesa, platišča, pnevmatike (znamka, vrsta, tlak),

geometrija sprednje osi,

nastavitev zavor (odstranitev nepotrebnega upora),

mazanje sprednjih in zadnjih osi,

prilagoditev vzmetenja in višina vozila itd.

4.4 Priprava na preskus

4.4.1 Vozilo je obremenjeno do referenčne teže. Višina vozila je enaka višini, dobljeni, če je težišče obremenitve na sredini med točkama „R“ sprednjih zunanjih sedežev in na ravni črti, ki gre skozi ti točki.

4.4.2 Pri preskusih na cesti so okna vozila zaprta. Vsi pokrovi sistemov za klimatizacijo zraka, žarometov itd. so zaprti.

4.4.3 Vozilo je čisto.

4.4.4 Neposredno pred preskusom se vozilo ustrezno segreje na običajno delovno temperaturo.

5. METODE

5.1 Metoda spreminjanja energije med zmanjševanjem hitrosti

Na cesti

5.1.1.1 Preskusna oprema in napaka pri merjenju

Čas se meri tako, da so napake pri merjenju manjše od ±0,1 s.

Hitrost se meri tako, da so napake pri merjenju manjše od ±2 odstotka.

Preskusni postopek

5.1.1.2.1 Vozilo se pospeši do hitrosti, ki je za 10 km/h večja od izbrane preskusne hitrosti V.

5.1.1.2.2 Menjalnik se prestavi v položaj „prosti tek“

5.1.1.2.3 Izmeri se čas (t1), ki ga vozilo potrebuje, da se hitrost zmanjša od

V2 = V + ΔV km/h do V1 = V – ΔV km/h

5.1.1.2.4 Isti preskus se opravi v nasprotni smeri: t2

5.1.1.2.5 Izračuna se povprečna vrednost T iz dvakratnika t1 B t2.

5.1.1.2.6 Preskusi se večkrat ponovijo, da statistična točnost (p) povprečja

ni večja kot 2 odstotka (p ≤ 2 odstotka)

Statistična točnost (p) je opredeljena kot:

kjer je:

t	=	koeficient iz spodnje tabele,
n	=	število preskusov,
s	=	standardno odstopanje,

3,2

2,8

2,6

2,5

2,4

2,3

2,2

1,6

1,25

1,06

0,94

0,85

0,77

0,73

0,66

0,64

0,61

0,59

0,57

5.1.1.2.7 Moč se izračuna z enačbo:

kjer je:

P izražen v kW,

V	=	preskusna hitrost v m/s,
ΔV	=	odstopanje hitrosti od hitrosti V v m/s
M	=	referenčna masa v kg
T	=	čas v sekundah (s)

5.1.1.2.8 Moč (P), določena na preskusni stezi, se popravi glede na referenčne pogoje okolja:

kjer je:

RR	=	kotalni upor pri hitrosti V
RAERO	=	aerodinamični upor pri hitrosti V
RT	=	skupni upor pri vožnji = RR + RAERO
KR	=	temperaturni korekcijski faktor za kotalni upor, ki se šteje kot enak: 8,64 × 10–3/°C ali korekcijski faktor proizvajalca, ki ga je odobril organ
t	=	temperatura okolja pri preskusu na cesti v °C,
t0	=	referenčna temperatura okolja = 20 °C
P	=	gostota zraka pri preskusnih pogojih
P0	=	gostota zraka pri referenčnih pogojih (20 °C, 100 kPa)

Na podlagi podatkov, ki so običajno na voljo v podjetju, proizvajalec vozila določi razmerji RR/RT in RAERO/RT.

Če te vrednosti niso na voljo, se lahko s soglasjem proizvajalca in zadevne tehnične službe uporabijo vrednosti za razmerje kotalnega upora proti skupnemu uporu, ki se izračunajo po naslednji enačbi:

kjer je:

masa vozila v kg,

in za vsako hitrost sta koeficienta a in b prikazana v naslednji tabeli:

V (km/h)	a	b
20	7,24 × 10–5	0,82
40	1,59 × 10–4	0,54
60	1,96 × 10–4	0,33
80	1,85 × 10–4	0,23
100	1,63 × 10–4	0,18
120	1,57 × 10–4	0,14

Na dinamometru

5.1.2.1 Merilna oprema in točnost

Oprema je enaka tisti, ki se uporablja na cesti.

Preskusni postopek

5.1.2.2.1 Vozilo se namesti na preskusni dinamometer.

5.1.2.2.2 Tlak v (hladnih) pnevmatikah pogonskih koles se naravna, kakor to zahteva dinamometer.

5.1.2.2.3 Naravna se enakovredna vztrajnost dinamometra.

5.1.2.2.4 Pri vozilu in dinamometru se na primeren način doseže delovna temperatura.

5.1.2.2.5 Izvajajo se delovne stopnje, iz odstavka 5.1.1.2 zgoraj (razen odstavkov 5.1.1.2.4 in 5.1.1.2.5), pri čemer se v enačbi iz odstavka 5.1.1.2.7 M zamenja z I.

5.1.2.2.6 Zavora se nastavi tako, da se dobi popravljena moč (odstavek 5.1.1.2.8) ob upoštevanju razlike med maso vozila (M) na preskusni stezi in enakovredno vztrajnostjo (I), ki jo je treba uporabiti pri preskusu. To se lahko določi, če se izračuna srednji popravljeni čas zmanjševanja hitrosti na cesti s hitrosti V2 na V1 in z nastavitvijo enakega časa na dinamometru po naslednji enačbi:

K = vrednost iz odstavka 5.1.1.2.8 zgoraj.

5.1.2.2.7 Določi se moč Pa, ki jo absorbira dinamometer, da se lahko za isto vozilo ponovno nastavi enaka moč (odstavek 5.1.1.2.8) v različnih dneh.

5.2 Metoda merjenja navora pri stalni hitrosti

Na cesti

5.2.1.1 Merilna oprema in napake pri merjenju

Merjenje navora se izvaja s primerno merilno napravo s točnostjo ±2 odstotka.

Hitrost se meri s točnostjo ±2 odstotka.

Preskusni postopek

5.2.1.2.1 Vozilo se vozi pri izbrani ustaljeni hitrosti V.

5.2.1.2.2 Najmanj 20 sekund se zapisujeta navor C(t) in hitrost. Točnost sistema za zapisovanje podatkov je najmanj ±1 Nm za navor in ±0,2 km/h za hitrost.

5.2.1.2.3 Razlike v navoru Ct in hitrosti glede na čas ne presegajo 5 odstotkov za vsako sekundo časa merjenja.

5.2.1.2.4 Navor Ct1 je povprečni navor, dobljen z naslednjo enačbo:

5.2.1.2.5 Preskus se opravi trikrat v vsako smer. Iz teh šestih meritev pri referenčni hitrosti se določi povprečni navor. Če povprečna hitrost za več kot 1 km/h odstopa od referenčne hitrosti, se za izračun povprečnega navora uporabi linearna regresija.

5.2.1.2.6 Izračuna se povprečje navorov Ct1 in Ct2, tj. Ct.

5.2.1.2.7 Povprečni navor CT, določen na preskusni stezi, se popravi v skladu z referenčnimi pogoji okolja:

CTPopravljeni = K.CTizmerjeni

kjer ima K vrednost iz odstavka 5.1.1.2.8 tega dodatka.

Na dinamometru

5.2.2.1 Merilna oprema in napake pri merjenju

Oprema je enaka tisti, ki se uporablja na cesti.

Preskusni postopek

5.2.2.2.1 Izvedejo se delovne stopnje iz odstavkov 5.1.2.2.1 do 5.1.2.2.4 zgoraj.

5.2.2.2.2 Izvedejo se delovne stopnje iz odstavkov 5.2.1.2.1 do 5.2.1.2.4 zgoraj.

5.2.2.2.3 Naprava za absorbiranje moči se nastavi tako, da se dobi popravljeni navor za celotno preskusno stezo iz odstavka 5.2.1.2.7 zgoraj.

5.2.2.2.4 Opravijo se enake delovne stopnje kot v odstavku 5.1.2.2.7 za iste namene.

(1) Glede električnih hibridnih vozil in dokler se ne uvedejo enotne tehnične določbe, se proizvajalec strinja s tehnično službo v zvezi s statusom vozila pri izvajanju preskusa iz tega dodatka.

Dodatek 4

Preverjanje nemehanskih vztrajnosti

1. CILJ

V tem dodatku je opisana metoda, s katero se lahko preveri, ali je simulirana skupna vztrajnost dinamometra zadovoljivo izvedena v delovnih stopnjah voznega cikla.

Proizvajalec dinamometra navede metodo za preverjanje specifikacij glede na odstavek 3 spodaj.

2. NAČIN

2.1 Sestavljanje delovnih enačb

Ker je dinamometer izpostavljen spreminjanju vrtilne hitrosti valja/valjev, je silo na površini valja/valjev mogoče izraziti z enačbo:

F = I · γ = IM · γ + F1

kjer je:

F	=	sila na površini valja/valjev,
I	=	skupna vztrajnost dinamometra (enakovredna vztrajnost vozila: glej tabelo iz odstavka 5.1),
IM	=	vztrajnost mehanskih mas dinamometra,
γ	=	tangencialni pospešek na površini valja,
F1	=	sila vztrajnosti.

Opomba: Razlaga enačbe za dinamometre z mehanskim simuliranjem vztrajnosti je priložena.

Tako se skupna vztrajnost izrazi:

I = Im+ F1 / γ

kjer je:

Im	:	se lahko izračuna ali izmeri z običajnimi metodami,
F1	:	se lahko izmeri na dinamometru,
γ	:	se lahko izračuna iz obodne hitrosti valjev.

Skupna vztrajnost (I) se določi med preskusom pospeševanja ali pojemanja hitrosti pri vrednostih, ki so višje ali enake tistim, dobljenim v voznem ciklu.

2.2 Specifikacija za izračun skupne vztrajnosti

Metodi preskusa in izračuna omogočata določitev skupne vztrajnosti I s sorazmerno napako pri merjenju (ΔI/I), manjšo od ±2 odstotka.

3. SPECIFIKACIJA

Masa simulirane skupne vztrajnosti I ostane enaka teoretični vrednosti enakovredne vztrajnosti (glej odstavek 5.1 Priloge 4) znotraj naslednjih omejitev:

3.1.1 ±5 odstotkov teoretične vrednosti za vsako trenutno vrednost;

3.1.2 ±2 odstotka teoretične vrednosti za povprečno vrednost, izračunano za vsako zaporedje cikla.

3.2 Omejitev iz odstavka 3.1.1 zgoraj se za eno sekundo dvigne na ±50 odstotkov ob zagonu in pri vozilih z ročnim menjalnikom za dve sekundi med menjavanjem prestav.

4. POSTOPEK PREVERJANJA

4.1 Preverjanje se izvede med vsakim preskusom skozi celoten cikel iz odstavka 2.1 Priloge 4.

4.2 Vseeno, če so zahteve iz odstavka 3. zgoraj izpolnjene s trenutnimi pospeški, ki so vsaj trikrat večji ali manjši od vrednosti, dobljenih v zaporedjih teoretičnega cikla, zgoraj opisano preverjanje ni potrebno.

Dodatek 5

Opredelitev sistemov za vzorčenje plinov

1. UVOD

1.1 Na voljo je več vrst naprav za vzorčenje, ki ustrezajo zahtevam iz odstavka 4.2 Priloge 4.

Naprave, opisane v odstavkih 3.1 in 3.2 se štejejo za sprejemljive, če izpolnjujejo glavna merila, povezana z načinom spremenljivega redčenja.

1.2 V svojih sporočilih laboratorij navede sistem vzorčenja, uporabljen pri izvedbi preskusa.

2. MERILA, POVEZANA S SISTEMOM ZA SPREMENLJIVO REDČENJE ZA MERJENJE EMISIJ IZPUŠNIH PLINOV

2.1 Področje uporabe

V tem poglavju so določene delovne značilnosti sistema za vzorčenje izpušnih plinov, ki se uporabljajo za merjenje dejanske mase emisij izpuha iz vozila v skladu z določbami tega pravilnika.

Pri načinu vzorčenja s spremenljivim redčenjem za merjenje mase emisij morajo biti izpolnjeni trije pogoji:

2.1.1 izpušni plini vozila se stalno redčijo z zrakom iz okolice pod določenimi pogoji;

2.1.2 skupna prostornina zmesi izpušnih plinov in zraka za redčenje se natančno izmeri;

2.1.3 za analizo se zbere stalno sorazmeren vzorec razredčenih izpušnih plinov in zraka za redčenje.

Masa plinastih emisij se določi iz sorazmernih vzorčnih koncentracij in skupne prostornine, izmerjene med preskusom. Vzorčne koncentracije se popravijo tako, da se upošteva vsebnost onesnaževal v zraku iz okolice.

Razen tega se emisije delcev pri vozilih z motorjem na kompresijski vžig grafično prikažejo.

2.2 Tehnični povzetek

Slika 5/1 prikazuje shemo sistema za vzorčenje.

2.2.1 Izpušni plini iz vozila se redčijo z zadostno količino zraka iz okolice, da se prepreči kondenzacija vode v sistemu za vzorčenje in merjenje.

2.2.2 Sistem za vzorčenje izpušnih plinov je zasnovan tako, da omogoča merjenje povprečnih prostorninskih koncentracij CO2, CO, HC in NOx in razen tega pri vozilih z motorjem na kompresijski vžig koncentracij emisij delcev, ki so v izpušnih plinih in se sproščajo med preskusnim ciklom vozila.

2.2.3 Zmes zraka in izpušnih plinov je homogena na točki, kjer je sonda za vzorčenje (glej odstavek 2.3.1.2 spodaj).

2.2.4 Sonda izvleče reprezentativen vzorec razredčenih plinov.

2.2.5 Sistem omogoči, da se izmeri skupna prostornina razredčenih izpušnih plinov.

2.2.6 Sistem za vzorčenje je neprepusten za plin. Zasnova sistema za vzorčenje s spremenljivim redčenjem in materiali, uporabljeni v njem, ne vplivajo na koncentracijo onesnaževala v razredčenih izpušnih plinih. Če kateri koli sestavni del sistema (izmenjevalnik toplote, ciklonski ločevalnik, puhalo itd.) spremeni koncentracijo katerega koli onesnaževala v razredčenih izpušnih plinih in če te napake ni mogoče odpraviti, se vzorčenje tega onesnaževala izvede pred tem sestavnim delom.

2.2.7 Če ima preskušano vozilo izpušni sistem z več odprtinami, so povezovalne cevi povezane z razdelilnikom, nameščenim čim bližje vozilu.

Vzorci plina so zbrani v vrečah za zbiranje vzorcev z ustrezno prostornino, tako da ne ovirajo pretoka plina med vzorčenjem. Vreče so narejene iz materialov, ki ne vplivajo na koncentracijo plinastih onesnaževal (glej odstavek 2.3.4.4 spodaj).

Slika 5/1

Diagram sistema za spremenljivo redčenje za merjenje emisij izpušnih plinov

Zak

Zračni filter (neobvezno)

Vreča za zbiranje vzorcev zraka okolice (odvzemanje vzorca med preskusom)

Merjenje tlaka in temprature zmesi

Filter

Merilnik pretoka

Vreča za zbiranje vzorcev razredčenega izpušnega plina (odvzemanje vzorca med preskusom)

Merilnik pretoka

Filter

Ventil za uravnavanje pretoka

Črpalka

Ventil za uravnavanje pretoka

Črpalka

V zrak

Izpušni plini vozila

Mešalna komora

Kondicioniranje zmesi (če je potrebno)

Sesalna naprava/Naprava za merjenje prostornine

Mesto predhodnega ogrevanja vzorca za motorje na dizelsko gorivo

2.2.9 Sistem za spremenljivo redčenje je zasnovan tako, da je vzorčenje izpušnih plinov mogoče brez opaznega spreminjanja protitlaka v odprtini izpušne cevi (glej odstavek 2.3.1.1 spodaj).

2.3 Posebne zahteve

Naprava za zbiranje in redčenje izpušnih plinov

2.3.1.1 Povezovalna cev med izpušnimi odprtinami vozila in mešalno komoro je čim krajša; v nobenem primeru ne sme:

(i)

povzročati, da se statični tlak v izpušnih odprtinah preskušanega vozila razlikuje za več kot ±0,75 kPa pri 50 km/h ali več kot ±1,25 kPa med celotnim trajanjem preskusa od statičnih tlakov, zapisanih v času, ko ni nič priključeno na izpušne odprtine vozila. Tlak se izmeri v izpušni odprtini ali podaljšku z enakim premerom, in sicer čim bližje koncu izpušne cevi.

(ii)	spremeniti narave izpušnega plina.

2.3.1.2 Uporabi se mešalna komora, v kateri se mešajo izpušni plini iz vozila in zrak za redčenje, tako da v odprtini komore nastane homogena zmes.

Homogenost zmesi v katerem koli preseku na mestu sonde za vzorčenje se ne razlikuje za več kot 2 odstotka od povprečja vrednosti, dobljenih na vsaj petih točkah, ki so v enakih razmikih na premeru toka plinov. Da se zmanjšajo učinki na pogoje v izpušni odprtini in omeji padec tlaka v napravi za pripravo zraka za redčenje, če ta obstaja, se tlak v mešalni komori od atmosferskega tlaka ne razlikuje za več kot ±0,25 kPa.

2.3.2 Sesalna naprava/naprava za merjenje prostornine

Ta naprava lahko ima razpon stalnih hitrosti, s katerim zagotavlja zadosten pretok, da se prepreči vsaka kondenzacija vode. Ta rezultat se ponavadi dobi tako, da se koncentracija CO2 v vreči z vzorcem razredčenih izpušnih plinov ohranja pod 3. odstotki glede na prostornino.

Merjenje prostornine

2.3.3.1 Točnost kalibracije naprave za merjenje prostornine ostane v mejah ±2 odstotkov v vseh pogojih delovanja. Če naprava ne more nadomestiti sprememb v temperaturi zmesi izpušnih plinov in zraka za redčenje na merilni točki, se uporabi izmenjevalnik toplote, ki temperaturo ohranja v mejah ±6 K od določene delovne temperature.

Po potrebi se lahko za zaščito naprave za merjenje prostornine uporabi ciklonski ločevalnik.

2.3.3.2 Neposredno pred napravo za merjenje prostornine je nameščen temperaturni senzor. Ta temperaturni senzor ima natančnost in točnost v mejah ±1 K, njegov odzivni čas pa je 0,1 s pri 62 odstotkih dane temperaturne spremembe (vrednost, izmerjena v silikonskem olju).

2.3.3.3 Meritve tlaka imajo med preskusom natančnost in točnost v mejah ±0,4 kPa.

2.3.3.4 Merjenje razlike med tlakom in atmosferskim tlakom se opravi pred napravo za merjenje prostornine in, po potrebi, za njo.

Vzorčenje plina

Razredčeni izpušni plini

2.3.4.1.1 Razredčeni izpušni plini se vzorčijo pred sesalno napravo, vendar za napravami za pripravo zraka (če so uporabljene).

2.3.4.1.2 Količina pretoka ne odstopa od povprečja za več kot ±2 odstotka.

2.3.4.1.3 Hitrost vzorčenja ne pade pod 5 litrov na minuto in ne presega 0,2 odstotka količine pretoka razredčenih izpušnih plinov.

Zrak za redčenje

2.3.4.2.1 Zrak za redčenje se vzorči pri stalni količini pretoka ob odprtini za dovajanje zraka iz okolice (za filtrom, če je nameščen).

2.3.4.2.2 Zrak ni onesnažen z izpušnimi plini iz mešalnega območja.

2.3.4.2.3 Hitrost vzorčenja pri zraku za redčenje je primerljiva s hitrostjo, uporabljeno pri razredčenih izpušnih plinih.

Postopki vzorčenja

2.3.4.3.1 Materiali, uporabljeni pri postopkih vzorčenja, ne spreminjajo koncentracije onesnaževala.

2.3.4.3.2 Za odstranjevanje trdnih delcev iz vzorca se lahko uporabijo filtri.

2.3.4.3.3 Za prenos vzorca v vrečo/vreče za zbiranje vzorcev so potrebne črpalke.

2.3.4.3.4 Za doseganje količin pretoka, potrebnih za vzorčenje, so potrebni ventili za uravnavanje pretoka in merilniki pretoka.

2.3.4.3.5 Med tripotnimi ventili in vrečami za zbiranje vzorcev se lahko uporabijo neprepustni priključki, ki se hitro pritrdijo, tako da se priključki samodejno zatesnijo na strani vreče. Za prenos vzorcev v analizator se lahko uporabijo tudi drugi sistemi (na primer, tripotni zapiralni ventili).

2.3.4.3.6 Različni ventili za usmerjanje plinov za vzorčenje so hitro prilagodljivi in odzivni.

2.3.4.4 Shranjevanje vzorca

Vzorci plina se zbirajo v vrečah za zbiranje vzorcev z ustrezno prostornino, da se ne zmanjšajo hitrosti vzorčenja. Vreče so narejene iz materiala, ki po 20 minutah hrambe ne spremeni koncentracije sintetičnih plinastih onesnaževal za več kot 2 odstotka.

2.4 Dodatna vzorčna enota za preskušanje vozil z motorjem na kompresijski vžig

2.4.1 Mesta vzorčenja ogljikovodika in delcev so, za razliko od vzorčenja plina pri vozilih z motorjem na prisilni vžig, v tunelu za redčenje.

2.4.2 Da se zmanjša toplotna izguba pri izpušnih plinih med izpušno odprtino in vstopom v tunel za redčenje, cev ni daljša od 3,6 m ali 6,1 m, če je toplotno izolirana. Notranji premer cevi ni večji od 105 mm.

2.4.3 V tunelu za redčenje, ki je sestavljen iz ravne cevi iz električno prevodnega materiala za zagotovitev, da je razredčeni izpušni plin homogen na mestih vzorčenja in da so vzorci sestavljeni iz reprezentativnih plinov in delcev, veljajo predvsem pogoji vrtinčastega toka (Reynoldsovo število ≥ 4 000). Premer tunela za redčenje je najmanj 200 mm in sistem je ozemljen.

2.4.4 Sistem za vzorčenje delcev je sestavljen iz sonde za vzorčenje v tunelu za redčenje in dveh serijsko vgrajenih filtrov. Hitroodzivni ventili so nameščeni pred in za filtroma v smeri toka.

Konfiguracija sonde za vzorčenje je taka, kakor je določeno na sliki 5/2.

2.4.5 Sonda za vzorčenje delcev izpolnjuje naslednje pogoje:

Nameščena je ob središčni črti tunela, približno v dolžini desetih premerov tunela za dovodom plina in ima notranji premer vsaj 12 mm.

Razdalja od konice sonde do držala za filter je najmanj pet premerov sond in ni večja od 1 020 mm.

2.4.6 Naprava za merjenje pretoka vzorčenih plinov je sestavljena iz črpalk, regulatorjev pretoka plina in naprav za merjenje pretoka.

2.4.7 Sistem za vzorčenje ogljikovodikov je sestavljen iz segrete sonde za vzorčenje, napeljave, filtra in črpalke. Sonda za vzorčenje se namesti na isti razdalji od odprtine za dovod izpušnega plina kot sonda za vzorčenje delcev, tako da nobena ne ovira vzorčenja druge sonde. Najmanjši notranji premer sonde je 4 mm.

2.4.8 Sistem za ogrevanje ohranja temperaturo vseh ogrevanih delov 463 K (190 °C) ±10 K.

Če nihanj v količini pretoka ni mogoče nadomestiti, se uporabita izmenjevalnik toplote in naprava za uravnavanje temperature iz odstavka 2.3.3.1, da se zagotovi stalna količina pretoka v sistemu in skladno s tem sorazmerna hitrost vzorčenja.

Slika 5/2

Konfiguracija sonde za vzorčenje delcev

Prerez

Pretok

(*) najmanjši notranji premer

Debelina sten: 1 mm – Material: nerjavno jeklo

3. OPIS NAPRAV

3.1 Naprava za spremenljivo redčenje s črpalko s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev (PDP-CVS) (Slika 5/3)

3.1.1 Črpalka s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev – naprava za vzorčenje pri stalni prostornini (PDP-CVS) izpolnjuje zahteve iz te priloge z merjenjem pretoka plina skozi črpalko pri stalni temperaturi in tlaku. Skupna prostornina se meri s štetjem vrtljajev kalibrirane črpalke s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev. Sorazmeren vzorec se doseže z vzorčenjem s črpalko, merilnikom pretoka in ventilom za uravnavanje pretoka pri stalni količini pretoka.

3.1.2 Slika 5/3 prikazuje shemo takega sistema za vzorčenje. Ker lahko več različnih konfiguracij da natančne rezultate, absolutna skladnost z risbo ni nujna. Za pridobivanje dodatnih podatkov in za usklajevanje funkcij posameznih delov sistema se lahko uporabijo dodatni sestavni deli, kot so instrumenti, ventili, elektromagneti in stikala.

Opremo za vzorčenje sestavljajo:

3.1.3.1 Filter (D) za zrak za redčenje, ki ga je po potrebi mogoče predhodno ogreti. Ta filter je sestavljen iz aktivnega oglja, stisnjenega med dve plasti papirja, in se uporablja za zmanjšanje ali stabilizacijo koncentracij ogljikovodikov v emisijah iz okolice v zraku za redčenje.

3.1.3.2 Mešalna komora (M), v kateri so homogeno zmešani izpušni plini in zrak;

3.1.3.3 Izmenjevalnik toplote (H) z dovolj visoko zmogljivostjo, da temperatura zmesi zraka in izpušnih plinov, merjena na točki neposredno pred črpalko s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev v smeri toka, v celotnem preskusu ne odstopa od načrtovane delovne temperature za več kot 6 K. Ta naprava ne vpliva na koncentracije onesnaževal v razredčenih plinih, odvzetih za analizo;

3.1.3.4 Sistem za uravnavanje temperature (TC), ki se uporablja za segrevanje izmenjevalnika toplote pred preskusom in za uravnavanje njegove temperature med preskusom, tako da so odstopanja od načrtovane delovne temperature omejena na 6 K.

Črpalka s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev (PDP), ki zagotavlja stalno prostornino pretoka zmesi zraka in izpušnih plinov; pretočnost črpalke je dovolj velika, da se pri vseh delovnih pogojih, ki se lahko pojavijo med preskusom, prepreči kondenzacija vode v sistemu; to se lahko na splošno zagotovi z uporabo črpalke s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev s pretočnostjo, ki je:

3.1.3.5.1 dvakrat večja od največjega pretoka izpušnih plinov, ki jih povzroči pospeševanje med voznim ciklom, ali

3.1.3.5.2 dovolj velika, da se zagotovi, da je koncentracija CO2 v vreči z razredčenim izpušnim plinom manjša od 3 odstotkov glede na prostornino za bencin in dizelsko gorivo, manjša od 2,2 odstotka glede na prostornino za LPG in manjša od 1,5 odstotka glede na prostornino za NG.

3.1.3.6 Temperaturni senzor (T1) (točnost in natančnost ±1,0 K), ki je nameščen neposredno pred merilnikom prostornine in se uporablja za zaznavanje razlike med tlakom zmesi plinov in tlakom zraka v okolici;

3.1.3.7 Manometer (G1) (točnost in natančnost ±0,4 kPa), ki je nameščen neposredno pred črpalko s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev in se uporablja za merjenje razlike med tlakom zmesi plinov in tlakom zraka v okolici;

3.1.3.8 Drugi manometer (G2) (točnost in natančnost ±0,4 kPa), nameščen tako, da se lahko meri razlika med tlakom v vstopni odprtini črpalke in tlakom v izstopni odprtini črpalke;

3.1.3.9 Dve sondi za vzorčenje (S1 in S2) za jemanje stalnih vzorcev zraka za redčenje in razredčene zmesi izpušnih plinov in zraka.

3.1.3.10 Filter (F) za odstranjevanje trdnih delcev iz pretokov plinov, zbranih za analizo;

3.1.3.11 Črpalke (P) za zbiranje stalnega pretoka zraka za redčenje ter zmesi razredčenih izpušnih plinov in zraka med preskusom;

3.1.3.12 Regulatorji pretoka (N), ki zagotavljajo stalen pretok vzorcev plina, odvzetih med preskusom iz sond za vzorčenje S1 in S2, in pretok vzorcev plina, so takšni, da ob zaključku vsakega preskusa količina vzorcev zadostuje za analizo (približno 10 litrov na minuto);

3.1.3.13 Merilniki pretoka (FL) za prilagajanje in spremljanje stalnega pretoka vzorcev plina med preskusom;

3.1.3.14 Hitroodzivni ventili (V) za usmerjanje stalnega pretoka vzorcev plina v vreče za zbiranje vzorcev ali v zunanje šobe za zrak;

3.1.3.15 Neprepustni za pline, hitrospojni elementi (Q) med hitroodzivnimi ventili in vrečami za zbiranje vzorcev; spoji se zapirajo samodejno na tisti strani, kjer je vreča za vzorce; lahko se uporabijo tudi drugi načini prenosa vzorcev v analizator (na primer tripotne pipe);

3.1.3.16 Vreče (B) za zbiranje vzorcev razredčenega izpušnega plina in zraka za redčenje med preskusom; imajo dovolj veliko prostornino, da ne ovirajo pretoka vzorcev; material, iz katerega so vreče narejene, ne vpliva na meritve in na kemijsko sestavo vzorcev plina (na primer: laminirani polietilenski/poliamidni filmi ali fluorirani poliogljikovodiki);

3.1.3.17 Digitalni števec (C) za zapisovanje števila vrtljajev črpalke s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev med preskusom.

3.1.4 Dodatna oprema, potrebna pri preskušanju vozil z motorjem na kompresijski vžig

Za izpolnjevanje zahtev iz odstavkov 4.3.1.1 in 4.3.2 Priloge 4 se pri preskušanju vozil z motorjem na kompresijski vžig uporabijo dodatni sestavni deli znotraj črtkanih črt na sliki 5/3:

Fh	:	je ogrevani filter,
S3	:	je mesto vzorčenja ogljikovodikov,
Vh	:	je ogrevan večsmerni ventil,
Q	:	je hitri spoj, ki v HFID omogoča analizo vzorca zraka iz okolice BA,
HFID	:	je ogrevani analizator s plamensko ionizacijo,
R in I	:	sta pripravi za integriranje in zapisovanje trenutnih koncentracij ogljikovodika,
Lh	:	je ogrevana cev za vzorčenje.

Vsi ogrevani sestavni deli se vzdržujejo na temperaturi 463 K (190 °C) ±10 K.

Sistem za vzorčenje delcev:

S4	:	sonda za vzorčenje v tunelu za redčenje,
Fp	:	filter, ki je sestavljen iz dveh serijsko vgrajenih filtrov; preklopna enota za dodatne vzporedno vgrajene pare filtrov,

cev za vzorčenje,

črpalke, regulatorji pretoka, naprave za merjenje pretoka.

3.2 Naprava za redčenje z venturijevo cevjo s kritičnim pretokom (CFV-CVS) (slika 5/4)

Uporaba venturijeve cevi s kritičnim pretokom skupaj s postopkom za vzorčenje CVS temelji na načelih pretočne mehanike za kritični tok. Količina pretoka spremenljive zmesi zraka za redčenje in izpušnih plinov se vzdržuje pri zvočni hitrosti, ki je neposredno sorazmerna s kvadratnim korenom temperature plina. Pretok se med preskusom stalno spremlja, izračunava in integrira.

Uporaba dodatne venturijeve cevi s kritičnim pretokom pri vzorčenju zagotavlja sorazmernost odvzetih vzorcev plina. Ker sta tlak in temperatura na obeh vstopnih odprtinah venturijeve cevi enaka, je prostornina pretoka plina, odvzetega za vzorčenje, sorazmerna s skupno prostornino nastale razredčene zmesi izpušnih plinov in so tako izpolnjene zahteve iz te priloge.

Slika 5/3

Naprava za vzorčenje pri stalni prostornini s črpalko s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev (PDP-CSV)

Za izpuh

Zrak okolja

Za izpuh

Ničelni plin

kalibrirni plin

Zahteva se le pri preskušanju dizelskega goriva.

Slika 5/4

Naprava za vzorčenje pri stalni prostornini z venturijevo cevjo s kritičnim pretokom (sistem CFV-CVS)

Za izpuh

Zrak okolja

Za izpuh

Ničelni plin

HC = kalibrirni plin

Zahteva se le pri preskušanju dizelskega goriva.

3.2.2 Slika 5/4 prikazuje shemo takega sistema za vzorčenje. Ker lahko več različnih konfiguracij da natančne rezultate, absolutna skladnost z risbo ni nujna. Za pridobivanje dodatnih podatkov in za usklajevanje funkcij posameznih delov sistema se lahko uporabijo dodatni sestavni deli, kot so instrumenti, ventil, elektromagneti in stikala.

Opremo za zbiranje sestavljajo:

3.2.3.1 Filter (D) za zrak za redčenje, ki ga je po potrebi mogoče prej ogreti: ta filter je sestavljen iz aktivnega oglja, stisnjenega med dve plasti papirja, in se uporablja za zmanjšanje ali stabilizacijo koncentracij ogljikovodikov iz emisij ozadja v zraku za redčenje.

3.2.3.2 Mešalna komora (M), v kateri so homogeno zmešani izpušni plini in zrak;

3.2.3.3 Ciklonski ločevalnik (CS) za izločanje delcev;

3.2.3.4 Dve sondi za vzorčenje (S1 in S2) za vzorčenje zraka za redčenje in razredčenih izpušnih plinov;

3.2.3.5 Venturijeva cev s kritičnim pretokom za vzorčenje (SV) sorazmernih vzorcev razredčenega izpušnega plina na sondi za vzorčenje S2;

3.2.3.6 Filter (F) za izločanje trdnih delcev iz pretokov plinov, usmerjenih v analizo;

3.2.3.7 Črpalka (P) za zbiranje dela pretoka zraka in razredčenih izpušnih plinov v vrečah med preskusom;

3.2.3.8 Regulator pretoka (N), ki zagotavlja enakomeren pretok vzorcev plina, odvzetih med preskusom iz sonde za vzorčenje S1; pretok vzorcev plina je takšen, da ob zaključku preskusa količina vzorcev zadostuje za analizo (približno 10 litrov na minuto);

3.2.3.9 Blažilnik (PS) v cevi za vzorčenje;

3.2.3.10 Merilnik pretoka (FL) za prilagajanje in spremljanje pretoka vzorcev plina med preskusi;

3.2.3.11 Hitroodzivni elektromagnetni ventili (V) za usmerjanje stalnega pretoka vzorcev plina v vreče za zbiranje vzorcev ali v šobe za zrak;

3.2.3.12 Neprepustni za pline, hitrospojni elementi (Q) med hitroodzivnimi ventili in vrečami za zbiranje vzorcev; spoji se zapirajo samodejno na tisti strani, kjer je vreča za zbiranje vzorcev. Lahko se uporabijo tudi drugi načini prenosa vzorcev v analizator (na primer tripotne pipe).

3.2.3.13 Vreče (B) za zbiranje vzorcev razredčenega izpušnega plina in zraka za redčenje med preskusom; imajo dovolj veliko prostornino, da ne ovirajo pretoka vzorcev; material, iz katerega so vreče narejene, ne vpliva na meritve in na kemijsko sestavo vzorcev plina (na primer: laminirani polietilenski/poliamidni filmi ali fluorirani poliogljikovodiki);

3.2.3.14 Manometer (G), katerega točnost in natančnost sta v mejah ±0,4 kPa.

3.2.3.15 Temperaturni senzor (T), ki je natančen in točen v mejah ±1 K in ima odzivni čas 0,1 s pri 62 odstotkih temperaturne spremembe (kakor je izmerjena v silikonskem olju);

3.2.3.16 Merilna cev venturijeve cevi s kritičnim pretokom (MV) za merjenje prostornine pretoka razredčenih izpušnih plinov;

3.2.3.17 Puhalo (BL) z zmogljivostjo, ki zadošča za celotno prostornino razredčenih izpušnih plinov;

Zmogljivost sistema CFV-CVS je taka, da pri nobenem od pogojev delovanja, ki se lahko pojavijo med preskusom, ne nastane kondenzacija vode. To se na splošno zagotovi z uporabo puhala z zmogljivostjo, ki je:

3.2.3.18.1 dvakrat večja od največjega pretoka izpušnih plinov, ki nastanejo pri pospeševanju med voznim ciklom; ali

3.2.3.18.2 dovolj velika, da se v vreči z razredčenim izpušnim plinom zagotovi koncentracija CO2, manjša od 3 odstotkov glede na prostornino.

3.2.4 Dodatna oprema, potrebna pri preskušanju vozil z motorjem na kompresijski vžig

Za izpolnjevanje zahtev iz odstavkov 4.3.1.1 in 4.3.2 Priloge 4 se pri preskušanju vozil z motorjem na kompresijski vžig uporabijo dodatni sestavni deli znotraj črtkanih črt na sliki 5/4.

Fh	:	je ogrevani filter,
S3	:	je točka vzorčenja ogljikovodika,
Vh	:	je ogrevan večsmerni ventil,
Q	:	je hitri spoj, ki v HFID omogoča analizo vzorca zraka iz okolice BA,
HFID	:	je ogrevani analizator s plamensko ionizacijo,
R in I	:	sta pripravi za integriranje in zapisovanje trenutnih koncentracij ogljikovodika,
Lh	:	je ogrevana cev za vzorčenje.

Vsi ogrevani deli se vzdržujejo na temperaturi 463 K (190 °C) ±10 K.

Če ni mogoče izravnati spreminjajočega se pretoka, potem sta potrebna izmenjevalnik toplote (H) in sistem za uravnavanje toplote (Tc), opisana v odstavku 3.1.3 tega dodatka, da se zagotovi stalen pretok skozi merilno cev venturijeve cevi s kritičnim pretokom (Mv) in s tem sorazmeren pretok skozi sistem za vzorčenje delcev S3.

S4	:	sonda za vzorčenje v tunelu za redčenje,
Fp	:	filter, ki je sestavljen iz dveh serijsko vgrajenih filtrov; preklopna enota za dodatne vzporedno vgrajene pare filtrov,

cev za vzorčenje,

črpalke, regulatorji pretoka, naprave za merjenje pretoka.

Dodatek 6

Metoda kalibriranja opreme

1. DOLOČITEV KALIBRACIJSKE KRIVULJE

1.1 Vsak od običajno uporabljanih delovnih območij se kalibrira po naslednjem postopku v skladu z zahtevami iz odstavka 4.3.3 Priloge 4:

1.2 Kalibracijska krivulja analizatorja se določi z najmanj petimi čim enakomerneje razporejenimi kalibracijskimi točkami. Nazivna koncentracija kalibrirnega plina z najvišjo koncentracijo ni nižja od 80 odstotkov celotnega obsega.

1.3 Kalibracijska krivulja se izračuna z metodo najmanjših kvadratov. Če je dobljena stopnja polinoma večja od 3, je število kalibracijskih točk najmanj enako tej stopnji polinoma plus 2.

1.4 Kalibracijska krivulja se od nazivne vrednosti vsakega kalibrirnega plina ne razlikuje za več kot ±2 odstotka.

1.5 Potek kalibracijske krivulje

S potekom kalibracijske krivulje in s kalibracijskimi točkami je mogoče preveriti, ali je bila kalibracija izvedena pravilno. Navedejo se različni značilni parametri analizatorja, zlasti:

—

skala,

—	občutljivost,

—	ničelna točka,

—	datum izvedbe kalibracije.

1.6 Če je tehnični službi mogoče zadovoljivo dokazati, da je nadomestna tehnologija (npr. računalnik, elektronsko nadzirano stikalo za obseg itd.) lahko enako točna, se lahko uporabijo tudi takšni postopki.

Preverjanje kalibracije

1.7.1 Vsa ponavadi uporabljana delovna območja se pred analizo preverijo v skladu z:

1.7.2 Kalibracija se preveri z ničelnim in kalibrirnim plinom, katerih nazivna vrednost je med 80–90 odstotki vrednosti, predvidene za analizo.

1.7.3 Če se vrednost za upoštevani točki ne razlikuje od teoretične vrednosti za več kot ±5 odstotkov celotne skale, se lahko spremenijo prilagoditveni parametri. Če ni tako, se določi nova kalibracijska krivulja v skladu z odstavkom 1. tega dodatka.

1.7.4 Po preskušanju se ničelni plin in isti kalibrirni plin uporabita za ponovno preverjanje. Analiza se šteje za sprejemljivo, če je razlika med rezultatoma merjenja manjša od 2 odstotkov.

2. PREVERJANJE ODZIVNOSTI FID ZA OGLJIKOVODIKE

2.1 Optimiziranje odziva detektorja

FID je nastavljen v skladu z navodili proizvajalca instrumenta. Za optimizacijo odziva v najobičajnejšem delovnem območju je treba uporabiti propan v zraku.

2.2 Kalibracija analizatorja HC

Analizator je treba kalibrirati z uporabo propana v zraku in prečiščenega sintetičnega zraka. Glej odstavek 4.5.2 Priloge 4 (kalibrirni plini)

Določi se kalibracijska krivulja, kakor je opisano v odstavkih 1.1 do 1.5 tega dodatka.

2.3 Faktorji odzivnosti različnih ogljikovodikov in priporočene omejitve

Faktor odzivnosti (Rf) za določeno vrsto ogljikovodika je razmerje med odčitkom FID C1 in koncentracijo plinov v valju, izraženo v ppm C1.

Koncentracija preskusnega plina je na ravni, ki povzroči odziv približno 80 odstopanja odklona celotne lestvice v delovnem območju. Koncentracija je znana s točnostjo ±2 odstotka glede na gravimetrijsko standardno vrednost, izraženo s prostornino. Razen tega se jeklenka s plinom 24 ur predkondicionira pri temperaturi med 293 K in 303 K (20 in 30 °C).

Faktorje odzivnosti je treba določiti ob prvi uporabi analizatorja in po prekinitvah obratovanja zaradi večjih servisnih posegov. Preskusni plini, ki se uporabljajo, in priporočeni faktorji odzivnosti so:

Metan in prečiščeni zrak:	1,00 < Rf < 1,15
ali 1,00 < Rf < 1,05	za vozila, ki za goriva uporabljajo NG
Propilen in prečiščeni zrak:	0,90 < Rf < 1,00
Toulen in prečiščeni zrak:	0,90 < Rf < 1,00

Nanaša se na faktor odzivnosti (Rf) 1,00 za propan in prečiščeni zrak.

2.4 Preskus moteče občutljivosti za kisik in priporočene omejitve

Faktor odzivnosti se določi, kakor je določeno v odstavku 2.3 zgoraj. Preskusni plin, ki se uporabi, in priporočeno območje faktorja odzivnosti je:

Propan in dušik: 0,95 < Rf < 1,05

3. PRESKUS UČINKOVITOSTI PRETVORNIKA NOx

Učinkovitost pretvornika, uporabljenega za pretvorbo NO2 v NO, se preskusi na naslednji način:

z uporabo preskusne namestitve, prikazane na sliki 6/1, in postopka, opisanega spodaj, se lahko učinkovitost pretvornikov izmeri z ozonatorjem.

3.1 Analizator se po navodilih proizvajalca kalibrira v najobičajnejšem delovnem območju z ničelnim in kalibrirnim plinom (katerega vsebnost NO je približno 80 % delovnega območja in koncentracija NO2 v mešanici plinov je manjša kot 5 % koncentracije NO). Analizator NOx je v načinu NO, tako da kalibrirni plin ne gre skozi pretvornik. Prikazana koncentracija se zapiše.

3.2 Z uporabo T-kosa se pretoku kalibrirnega plina stalno dodaja kisik ali sintetični zrak, dokler ni prikazana koncentracija približno 10 % nižja od prikazane kalibracijske koncentracije iz odstavka 3.1 zgoraj. Prikazana koncentracija (C) se zapiše. Ozonator je med celotnim postopkom izklopljen.

3.3 Ozonator se zdaj vključi za proizvodnjo zadostne količine ozona za znižanje koncentracije NO na približno 20 % (najmanj 10 %) kalibracijske koncentracije iz odstavka 3.1 zgoraj. Prikazana koncentracija (d) se zapiše.

3.4 Analizator NOx se potem preklopi v način NOx, kar pomeni, da gre zmes plinov (sestavljena iz NO, NO2, O2 in N2) skozi pretvornik. Prikazana koncentracija (a) se zapiše.

3.5 Ozonator se nato izklopi. Mešanica plinov iz odstavka 3.2 zgoraj teče skozi pretvornik v detektor. Prikazana koncentracija (b) se zapiše.

Po izklopu ozonatorja se prekine tudi pretok kisika ali sintetičnega zraka. Odčitek NO2 na analizatorju ne sme za več kot 5 odstotkov presegati vrednosti iz odstavka 3.1 zgoraj.

Slika 6/1

Diagram naprav za preskušanje učinkovitosti pretvornika NOx

Elektromagnetni ventil za uravnavanje pretoka

O2 ali dovajanje zraka

Ventil zauravnavanje pretoka

Merilnik pretoka

VARIAC

~AC

Ozonator

dovajanje NO/NO2

Povezovalnik do vstopa v analizator

3.7 Učinkovitost pretvornika NOx se izračuna:

3.8 Učinkovitost pretvornika ni nižja od 95 odstotkov.

3.9 Učinkovitost katalizatorja se preskuša najmanj enkrat na teden.

4. KALIBRACIJA SISTEMA CVS

Sistem CVS se kalibrira s točnim merilnikom pretoka in regulatorjem pretoka. Pretok skozi sistem se izmeri pri različnih vrednostih tlaka, krmilni parametri sistema pa se izmerijo in povežejo s pretoki.

4.1.1 Uporabijo se lahko različne vrste merilnikov pretoka, npr. kalibrirana venturijeva cev, laminarni merilnik pretoka ali kalibrirani turbinski plinomer, če so to dinamični merilni sistemi in lahko izpolnjujejo zahteve iz odstavkov 4.4.1 in 4.4.2 Priloge 4.

4.1.2 V naslednjih odstavkih so navedene podrobnosti o načinih kalibracije enot PDP in CFV z uporabo laminarnega merilnika pretoka, ki zagotavlja zahtevano točnost, skupaj s statističnim preskusom veljavnosti kalibracije.

4.2 Kalibracija črpalke s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev (PDP)

4.2.1 V naslednjem postopku kalibracije so opisani oprema, preskusna konfiguracija in različni parametri, ki se merijo pri ugotavljanju količine pretoka črpalke CVS. Vsi parametri, povezani s črpalko, se merijo hkrati s parametri, povezanimi z merilnikom pretoka, ki je zaporedno povezan s črpalko. Izračunana količina pretoka (v m3/min. v vstopni odprtini črpalke, absolutni tlak in temperatura) se lahko nato grafično prikaže proti korelacijski funkciji, ki je vrednost določene kombinacije parametrov črpalke Nato se določi linearna enačba, ki povezuje pretok črpalke in korelacijsko funkcijo. Če ima CVS večhitrostni pogon, se kalibracija opravi za vsakega od uporabljenih razponov.

Ta postopek kalibracije temelji na merjenju absolutnih vrednosti parametrov črpalke in merilnika pretoka, ki na vsaki točki povezujejo količino pretoka. Za zagotavljanje točnosti in integritete kalibracijske krivulje so izpolnjeni trije pogoji:

4.2.2.1 Tlaki črpalk se merijo na merilnih priključkih na črpalki in ne na zunanjih ceveh v vstopni in izstopni odprtini črpalke. Merilni priključki, nameščeni na zgornji in spodnji srednji točki prednje pogonske plošče črpalke, so izpostavljeni dejanskim tlakom črpalke in zato kažejo razlike v absolutnem tlaku.

4.2.2.2 Med kalibracijo se ohranja stabilnost temperature. Laminarni merilnik pretoka je občutljiv na nihanja temperature v vstopni odprtini, ki lahko povzročijo razpršitev vrednosti. Postopne temperaturne spremembe po ±1 K so sprejemljive, če se dogajajo v časovnem obdobju nekaj minut;

4.2.2.3 Nobena povezava med merilnikom pretoka in črpalko CVS ne pušča.

Med preskusom emisij izpušnih plinov lahko uporabnik z merjenjem istih parametrov črpalk izračuna količino pretoka iz kalibracijske enačbe.

4.2.3.1 Slika 6/2 v tem dodatku prikazuje eno od mogočih preskusnih nastavitev. Razlike so dovoljene, če organ, ki podeljuje homologacijo, potrdi, da je njihova točnost primerljiva. Ob uporabi nastavitve s slike 5/3 v dodatku 5 so naslednji podatki znotraj zahtevane natančnosti:

zračni tlak (popravljen) (Pb)	±0,03 kPa
temperatura okolja (T)	±0,2 K
temperatura zraka pri LFE (ETI)	±0,15 K
podtlak nad LFE (ETI)	±0,01 kPa
padec tlaka skozi matrico LFE (EDP)	±0,0015 kPa
temperatura zraka pri vstopni odprtini črpalke CVS (PTI)	±0,2 K
temperatura zraka pri izstopni odprtini črpalke CVS (PTO)	±0,2 K
podtlak pri vstopni odprtini črpalke CVS (PPI)	±0,22 kPa
tlačna glava pri izstopni odprtini črpalke CVS (PPO)	±0,22 kPa
vrtljaji črpalke med preskusom (n)	±1 l/min
porabljeni čas za obdobje (najmanj 250 s) (t)	±0,1 s

4.2.3.2 Po priključitvi sistema, kakor je prikazano na sliki 6/2 tega dodatka, se pred kalibracijo nastavi regulirni ventil v odprt položaj, črpalka CVS pa se požene za dvajset minut.

Regulirni ventil se delno pripre, da se v vstopni odprtini črpalke doseže podtlak (približno 1 kPa), ki omogoča najmanj šest merilnih točk za skupno kalibracijo Sistem se tri minute stabilizira, nato se meritve ponovijo.

Slika 6/2

Konfiguracija kalibracije PDP-CVS

Filter

Variable-flow restrictor

Ventil za uravnavanje valovanja (blašilnik)

Thermometer

Število vrtljajev porabljeni čas

Manometer

Analiza podatkov

4.2.4.1 Količina pretoka zraka (Qs) na vsaki preskusni točki se s podatki iz merilnika pretoka izračuna v standardni enoti m3/min po postopku, ki ga je predpisal proizvajalec.

4.2.4.2 Količina pretoka zraka se nato pretvori v pretok črpalke (V0) v m3/vrtljaj pri absolutni temperaturi in tlaku v vstopni odprtini črpalke.

kjer je:

V0	=	količina pretoka črpalke pri Tp in Pp, navedena v m3/vrt,
Qs	=	pretok zraka pri 101,33 kPa in 273,2 K, naveden v m3/min,
Tp	=	temperatura v vstopni odprtini črpalke (K),
Pp	=	absolutni tlak v vstopni odprtini črpalke(kPa),
n	=	število vrtljajev črpalke v min–1.

Da se nadomesti medsebojno vplivanje sprememb tlaka pri določenem številu vrtljajev črpalke v črpalki in stopnje izgube črpalke, se korelacijska funkcija (X0) med številom vrtljajev črpalke (n), razlika v tlaku v vstopni in izstopni odprtini črpalke ter absolutni tlak pri izstopu črpalke izračunajo na naslednji način:

kjer je:

x0	=	korelacijska funkcija,
ΔPP	=	razlika tlaka od vstopne do izstopne odprtine črpalke (kPa)
Pe	=	absolutni tlak v izstopni odprtini (PPO + Pb) (kPa).

Z linearno metodo najmanjših kvadratov se določajo kalibracijske enačbe s formulami:

V0 = D0 – M (x0)

n = A–B (ΔPp)

D0, M, A in B so konstante naklona in odseka, ki določajo lego črt.

4.2.4.3 Sistem CVS z več hitrostmi se kalibrira za vsako uporabljeno hitrost. Kalibracijske krivulje, določene za razpone, so približno vzporedne, vrednosti odseka (D0) pa se večajo z zmanjšanjem obsega pretoka črpalke.

Ob natančni kalibraciji izračunane vrednosti iz enačbe od izmerjene vrednosti V0 odstopajo za največ 0,5 odstotka. Vrednosti M se med črpalkami razlikujejo. Kalibracija se izvede ob zagonu črpalke in po večjih vzdrževalnih delih.

4.3 Kalibracija venturijeve cevi s kritičnim pretokom (CFV)

4.3.1 Kalibracija CFV temelji na enačbi pretoka za venturijevo cev s kritičnim pretokom:

kjer je:

Qs	=	pretok,
Kv	=	kalibracijski koeficient,
P	=	absolutni tlak (kPa),
T	=	absolutna temperatura (K).

Pretok plina je funkcija tlaka in temperature v vstopni odprtini.

S spodaj opisanim postopkom kalibracije se ugotavlja vrednost kalibracijskega koeficienta pri izmerjenih vrednostih tlaka, temperature in pretoka zraka.

4.3.2 Elektronski deli CFV se kalibrirajo po postopku, ki ga priporoča proizvajalec.

4.3.3 Opraviti je treba meritve za kalibracijo pretoka venturijeve cevi s kritičnim pretokom in naslednji podatki so znotraj zahtevane točnosti:

zračni tlak (popravljen) (Pb)	±0,03 kPa,
temperatura zraka pri LFE, merilnik pretoka (ETI)	±0,15 K,
podtlak nad LFE (ETI)	±0,01 kPa,
padec tlaka skozi matrico LFE (EDP)	±0,0015 kPa,
pretok zraka (Qs)	±0,5 odstotka,
podtlak pri vstopni odprtini CFV (PPI)	±0,02 kPa,
temperatura pri vstopni odprtini venturijeve cevi (Tv)	±0,2 K.

4.3.4 Oprema je nameščena, kakor je prikazano na sliki 3 tega dodatka, in preveri se puščanje. Vsako puščanje med napravo za merjenje pretoka in venturijevo cevjo s kritičnim pretokom močno vpliva na točnost kalibracije.

4.3.5 Regulirni ventil pretoka se nastavi na odprt položaj, puhalo je zagnano in sistem stabiliziran. Zapišejo se podatki vseh instrumentov.

4.3.6 Nastavitev regulirnega ventila pretoka se spreminja in naredi se vsaj osem odčitkov v območju kritičnega pretoka venturijeve cevi.

Podatki, zapisani med kalibracijo, se uporabljajo v naslednjih izračunih. Količina pretoka zraka (Qs) na vsaki merilni točki se s podatki iz merilnika pretoka izračuna po postopku, ki ga je določil proizvajalec.

Na vsaki merilni točki se izračunajo vrednosti za kalibracijski koeficient:

kjer je:

Qs	=	količina pretoka v m3/min pri 273,2 K in 101,33 kPa,
Tv	=	temperatura na vstopni odprtini venturijeve cevi (K),
Pv	=	absolutni tlak na vstopni odprtini venturijeve cevi (kPa).

Kv se nariše kot funkcija tlaka na vstopni odprtini venturijeve cevi. Pri zvočni hitrosti ima Kv sorazmerno stalno vrednost. Z nižanjem tlaka (podtlak se viša) postane venturijeva cev prosta in Kv se zmanjša. Spremembe Kv, ki pri tem nastanejo, niso dovoljene.

Izračunata se povprečni Kv in standardno odstopanje za najmanj osem točk v kritičnem območju.

Če je standardno odstopanje večje od 0,3 odstotka povprečnega Kv, se izvede popravni ukrep.

Slika 6/3

Konfiguracija kalibracije CFV-CVS

Filter

Regulirni ventil pretoka

Ventil za uravnavanje valov

Manometer

Termometer

Merilnik podtlaka

Dodatek 7

Preverjanje celotnega sistema

1. Za izpolnitev zahtev iz odstavka 4.7 Priloge 4 se skupna točnost sistema za vzorčenje CVS in analitičnega sistema določi tako, da se v delujoč sistem kot pri normalnem preskusu uvede znana masa plinastega onesnaževala, nato pa se analizira in masa onesnaževala se izračuna po enačbah v Dodatku 8 Priloge 4, razen da se gostota propana računa kot 1,967 g/l pri standardnih pogojih. Naslednja načina dajeta zadovoljivo točnost.

Merjene stalnega pretoka čistega plina (CO ali C3H8) z napravo z zaslonko s kritičnim pretokom

2.1 Znana količina čistega plina (CO ali C3H8) se skozi kalibrirano zaslonko s kritičnim pretokom spusti v sistem CVS. Pri dovolj velikem tlaku v vstopni odprtini je količina pretoka (q), ki se prilagaja z zaslonko s kritičnim pretokom, neodvisna od tlaka na izstopu iz zaslonke (kritični pretok). Če odstopanja presegajo več kot 5 odstotkov, se poišče in odpravi vzrok napake. Sistem CVS naj 5 do 10 minut deluje kot pri preskusu emisij izpušnih plinov. Plin, zbran v vreči za zbiranje vzorcev, se analizira z običajno opremo, rezultati pa se primerjajo s koncentracijo vzorcev plina, ki je bila znana vnaprej.

Merjene omejene količine čistega plina (CO ali C3H8) z gravimetrijsko tehniko

3.1 Za preverjanje sistema CVS se lahko uporabi naslednji gravimetrijski postopek.

Teža majhnega valja, napolnjenega z ogljikovim monoksidom ali s propanom, se ugotovi s točnostjo ±0,01 g. Sistem CVS naj 5 do 10 minut deluje kot pri preskusu emisij izpušnih plinov, medtem ko se v sistem vbrizga CO ali propan. Količina uporabljenega čistega plina se ugotovi z merjenjem razlike mas. Plin, zbran v vreči, se nato analizira z opremo, ki se ponavadi uporablja za analizo izpušnih plinov. Rezultati se nato primerjajo z vnaprej izračunanimi vrednostmi koncentracije.

Dodatek 8

Izračun mase emisij onesnaževal

1. SPLOŠNE DOLOČBE

1.1 Mase emisij plinastih onesnaževal se izračunajo po naslednji enačbi:

(1)

kjer je:

Mi	=	masa emisije onesnaževala snovi i v gramih na kilometer;
Vmix	=	prostornina razredčenega izpušnega plina, izražena v litrih na preskus in popravljena glede na standardne pogoje (273,2 K in 101,33 kPa),
Qi	=	gostota onesnaževala i v gramih na liter pri normalni temperaturi in tlaku (273,2 K in 101,33 kPa),
kh	=	korekcijski faktor za vlažnost, ki se uporablja pri izračunavanju mase emisije dušikovih oksidov. Za HC in CO ni korekcijske vlažnosti,
Ci	=	koncentracija škodljive snovi i v razredčenih izpušnih plinih, izražena v ppm in popravljena za količino onesnaževala i, ki jo vsebuje zrak za redčenje,
d	=	razdalja, ki ustreza voznemu ciklu v kilometrih.

1.2 Ugotavljanje prostornine

1.2.1 Izračun prostornine, kadar se uporablja naprava za spremenljivo redčenje z regulatorjem za zagotavljanje stalnega pretoka z zaslonko ali venturijevo cevjo.

Parametri, ki kažejo volumenski pretok, se stalno zapisujejo in izračuna se skupna prostornina med celotnim trajanjem preskusa.

1.2.2 Izračun prostornine pri uporabi črpalke s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev.

Prostornina razredčenega izpušnega plina, merjenega pri sistemih s črpalko s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev, se izračuna z naslednjo enačbo:

V = Vo · N

kjer je:

V	=	prostornina razredčenega plina, izražena v litrih, na preskus (pred popravkom),
Vo	=	prostornina plina, ki ga je pri preskusnih pogojih prenesla črpalka s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev, v litrih na vrtljaj,
N	=	število vrtljajev na preskus.

1.2.3 Popravek prostornine razredčenih izpušnih plinov glede na standardne pogoje

Prostornina razredčenih izpušnih plinov se popravi z naslednjo enačbo:

(2)

pri čemer je:

(3)

kjer je:

PB	=	zračni tlak v preskusnem prostoru v kPa,
P1	=	podtlak na vstopni odprtini črpalke s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev v kPa glede na zračni tlak okolice,
Tp	=	povprečna temperatura razredčenih izpušnih plinov na vstopu v črpalko s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev med preskusom (K).

1.3 Izračun popravljene koncentracije onesnaževal v vreči za zbiranje vzorcev

(4)

kjer je:

Ci	=	koncentracija onesnaževala i v razredčenem izpušnem plinu, izražena v ppm in popravljena s količino i v zraku za redčenje,
Ce	=	koncentracija onesnaževala i v razredčenem izpušnem plinu, izražena v ppm,
Cd	=	izmerjena koncentracija onesnaževala i v zraku, uporabljenem za redčenje, izražena v ppm,
DF	=	faktor redčenja.

Faktor redčenja se izračuna:

DF =

za bencin in dizelska goriva

(5a)

DF =

za LPG

(5b)

DF =

za NG

(5c)

V teh enačbah:

CCO2	=	koncentracija CO2 v razredčenem izpušnem plinu v vreči za zbiranje vzorcev, izražena v odstotkih prostornine,
CHC	=	koncentracija HC v razredčenem izpušnem plinu v vreči za zbiranje vzorcev, izražena v ppm ekvivalenta ogljika,
CCO	=	koncentracija CO v razredčenem izpušnem plinu v vreči za zbiranje vzorcev, izražena v ppm.

1.4 Ugotavljanje korekcijskega faktorja no za vlažnost

Za odpravljanje vpliva vlažnosti na rezultate dušikovih oksidov se uporabljajo naslednji izračuni:

(6)

pri čemer je:

kjer je:

H	=	absolutna vlažnost, izražena v gramih vode na kilogram suhega zraka,
Ra	=	relativna vlažnost zraka okolice, izražena v odstotkih,
Pd	=	tlak nasičene pare pri temperaturi okolja, izražen v kPa,
PB	=	atmosferski tlak v prostoru, izražen v kPa.

1.5 Primer

Podatki

1.5.1.1 Okoljski pogoji

temperatura okolja: 23 °C = 297,2 K,

zračni tlak: PB = 101,33 kPa,

relativna vlažnost: Ra = 60 odstotkov,

tlak nasičene pare: Pd = 2,81 kPa H2O pri 23 °C.

1.5.1.2 Prostornina, izmerjena in zmanjšana glede na standardne pogoje (odstavek 1.)

V = 51,961 m3

1.5.1.3 Odčitki analizatorja:

	Vzorec razredčenih izpušnih plinov	Vzorec zraka za redčenje
HC (1)	92 ppm	3,0 ppm
CO	470 ppm	0 ppm
NOx	70 ppm	0 ppm
CO2	1,6 glede na prostornino	0,03 glede na prostornino

Izračuni

1.5.2.1 Korekcijski faktor vlažnosti (kH) (glej enačbo (6))

H =10,5092

kh = 0,9934

1.5.2.2 Faktor redčenja (DF) (glej enačbo (5))

DF = 8,091

1.5.2.3 Izračun popravljenih koncentracij onesnaževal v vreči za zbiranje vzorcev:

HC, masa emisij (glej enačbi (4) in (1))

Ci = 89,371

QHC = 0,619 pri bencinu ali dizelskem gorivu

QHC = 0,649 v primeru LPG

QHC = 0,714 v primeru NG

g/km

CO, masa emisij (glej enačbo (1))

QCO = 1,25

g/km

NOx, masa emisij (glej enačbo (1))

QNOx = 2,05

g/km

2. POSEBNE DOLOČBE ZA VOZILA Z MOTORJEM NA KOMPRESIJSKI VŽIG

2.1 Določanje HC pri motorjih na kompresijski vžig.

Za izračun mase emisij HC iz motorjev na kompresijski vžig se povprečna koncentracija HC izračuna:

(7)

kjer je:

integral zapisa ogretega FID med preskusom (t2 – t1),

koncentracija HC, merjena v razredčenem izpušnem plinu, izražena v ppm Ci, je

nadomeščena z CHC v vseh ustreznih enačbah.

2.2 Ugotavljanje delcev

Emisija delcev Mp (g/km) se izračuna z naslednjo enačbo:

kjer so izpušni plini izpuščeni zunaj tunela;

kjer se izpušni plini vrnejo v tunel.

kjer je:

Vmix	=	prostornina razredčenega izpušnega plina (glej odstavek 1.1) pri standardnih pogojih,
Vep	=	Prostornina izpušnega plina, ki se pretaka skozi filter za delce pri standardnih pogojih,
Pe	=	masa delcev, izločena s filtri,
d	=	razdalja, ki ustreza voznemu ciklu v km,
Mp	=	emisija delcev v g/km.

(1) v ppm ekvivalenta ogljika

PRILOGA 5

Preskus Tipa II

(preskus emisije ogljikovega monoksida v prostem teku)

1. UVOD

Ta priloga opisuje postopek za preskus tipa II iz odstavka 5.3.2 tega pravilnika.

2. POGOJI MERJENJA

2.1 Gorivo je referenčno gorivo, katerega specifikacije so v Prilogah 10 in 10a k temu pravilniku.

Med preskusom je temperatura okolja med 293 in 303 K (20 in 30 °C). Motor se ogreva, dokler temperaturi hladilne tekočine in maziva ter tlak maziva ne dosežejo srednje vrednosti.

2.2.1 Vozila, ki za gorivo uporabljajo bencin ali LPG ali NG, se preskušajo z referenčnim gorivom/referenčnimi gorivi, uporabljenim(-i) za preskus tipa I.

2.3 Pri vozilih z ročnim ali polsamodejnim menjalnikom je prestavna ročica med preskusom v položaju za prosti tek, sklopka pa vklopljena.

2.4 Pri vozilih s samodejnim menjalnikom je prestavna ročica med preskusom v položaju za „prosti tek“ ali „parkiranje“.

Sestavni deli za nastavitev števila vrtljajev v prostem teku

Opredelitev pojma

V tem pravilniku „sestavni deli za nastavitev števila vrtljajev v prostem teku“ pomeni vzvode za spreminjanje pogojev prostega teka motorja, ki jih lahko mehanik preprosto upravlja z orodji iz odstavka 2.5.1.1 spodaj. Zlasti naprave za kalibriranje pretoka goriva in zraka se ne štejejo za nastavitvene sestavne dele, če je za njihovo nastavitev treba odstraniti pritrjena varovala, kar lahko ponavadi opravijo le ustrezno usposobljeni mehaniki.

2.5.1.1 Orodja, ki se lahko uporabljajo za nastavitve sestavnih delov za nastavitev števila vrtljajev v prostem teku: izvijači (navadni ali križni), francoski ključi (krožni, odprti ali prilagodljivi), klešče, imbus ključi.

Določanje merilnih točk

2.5.2.1 Najprej se opravi meritev pri nastavitvi, kakor jo je določil proizvajalec.

2.5.2.2 Za vsak sestavni del za nastavitev s stalnim spreminjanjem se določi zadostno število značilnih položajev.

2.5.2.3 Merjenje vsebnosti ogljikovega monoksida v izpušnih plinih se opravi za vse mogoče položaje sestavnih delov za nastavitev, pri sestavnih delih za nastavitev s stalnim spreminjanjem pa se uporabijo le položaji iz odstavka 2.5.2.2 zgoraj.

Preskus tipa II se šteje za uspešen, če je bil izpolnjen eden ali oba od naslednjih dveh pogojev:

2.5.2.4.1 nobena vrednost, izmerjena v skladu z odstavkom 2.5.2.3 zgoraj, ne presega mejnih vrednosti;

2.5.2.4.2 največja vsebnost, dobljena s stalnim spreminjanjem enega od sestavnih delov za nastavitev, medtem ko se nastavitve drugih sestavnih delov ne spreminjajo, ne presega mejne vrednosti, pri čemer je ta pogoj izpolnjen za različne kombinacije sestavnih delov za nastavitev, razen tistih, ki so se stalno spreminjali.

Mogoči položaji sestavnih delov za nastavitev so omejeni:

2.5.2.5.1 po eni strani z večjo od naslednjih dveh vrednosti: najmanjše število vrtljajev v prostem teku, ki ga lahko doseže motor; število vrtljajev, ki ga priporoča proizvajalec, minus 100 vrtljajev na minuto;

2.5.2.5.2 po drugi strani z najmanjšo od naslednjih treh vrednosti:

največje število vrtljajev v prostem teku, ki ga lahko doseže motor z vklopom sestavnih delov za prosti tek;

število vrtljajev, ki ga priporoča proizvajalec, plus 250 vrtljajev na minuto;

število vrtljajev samodejnih sklopk.

2.5.2.6 Razen tega nastavitve, ki niso združljive s pravilnim delovanjem motorja, niso sprejete kot merilne nastavitve. Zlasti kadar je motor opremljen z več uplinjači, so vsi uplinjači nastavljeni enako.

3. VZORČENJE PLINOV

3.1 Sonda za vzorčenje se namesti v izpušno cev v globino najmanj 300 mm v cev, ki povezuje izpuh vozila z vrečo za zbiranje vzorcev, in čim bližje izpuhu.

3.2 Koncentracija CO (CCO) in CO2 (CCO2) se ugotovi iz odčitkov ali zapisov na merilnih instrumentih z uporabo ustreznih kalibracijskih krivulj.

3.3 Popravljena koncentracija ogljikovega monoksida za štiritaktne motorje je:

(per cent vol.)

3.4 Koncentracije CCO (glej odstavek 3.2), izmerjene po enačbah iz odstavka 3.3, ni treba popravljati, če je za štiritaktne motorje skupna vsota izmerjenih koncentracij (CCO + CCO2) najmanj:

—	pri bencinu

15 odstotkov

—

pri LPG

13,5 odstotka

—

pri NG

11,5 odstotka

PRILOGA 6

Presks tipa III

(preverjanje emisij plinov iz bloka motorja)

1. UVOD

Ta priloga opisuje postopek za preskus tipa III iz odstavka 5.3.3 tega pravilnika.

2. SPLOŠNE DOLOČBE

2.1 Preskus tipa III se opravi na vozilu z motorjem na prisilni vžig, na katerem je že bil opravljen preskus tipa I ali tipa II.

2.2 Preskušani motorji zajemajo motorje, ki ne puščajo, razen zasnovanih tako, da lahko že najmanjše puščanje povzroči nesprejemljive napake v delovanju (kot so flat-twin motorji).

3. PRESKUSNI POGOJI

3.1 Prosti tek se uravnava po priporočilih proizvajalca.

3.2 Merjenje se izvaja pri naslednjih treh sklopih pogojev delovanja motorja:

Število pogoja	Hitrost vozila (km/h)
1	Prosti tek
2	50 ± 2 (v tretji prestavi ali „vožnja“)
3	50 ± 2 (v tretji prestavi ali „vožnja“)

Število pogoja	Moč, ki jo absorbirajo zavore
1	Nič
2	Tista, ki ustreza nastavitvi za preskus tipa I pri 50 km/h
3	Tista, ki ustreza pogojem št. 2, pomnoženim s faktorjem 1,7

4. PRESKUSNA METODA

4.1 Za pogoje delovanja iz odstavka 3.2 zgoraj se preveri zanesljivo delovanje prezračevalnega sistema v bloku motorja.

5. METODA PREVERJANJA PREZRAČEVALNEGA SISTEMA V BLOKU MOTORJA

5.1 Odprtine motorja ostanejo v prvotnem stanju.

5.2 Tlak v bloku motorja se meri na ustreznem mestu. Meri se pri odprtini za preverjanje ravni olja z manometrom s poševno cevjo.

5.3 Vozilo se šteje za sprejemljivo, če tlak, izmerjen v bloku motorja, med merjenjem pri nobenem od merilnih pogojev iz odstavka 3.2 zgoraj ne presega atmosferskega tlaka.

5.4 Za preskus z metodo, opisano zgoraj, se tlak v polnilnem zbiralniku meri z odstopanjem ±1 kPa.

5.5 Hitrost vozila, kakor je prikazana na dinamometru, se meri z odstopanjem ±2 km/h.

5.6 Tlak v bloku motorja se meri z odstopanjem ±0,01 kPa.

5.7 Če tlak, izmerjen v bloku motorja, pri enem od merilnih pogojev iz odstavka 3.2 zgoraj presega atmosferski tlak, se na zahtevo proizvajalca izvede dodaten preskus iz odstavka 6. spodaj.

6. DODATNA PRESKUSNA METODA

6.1 Odprtine motorja ostanejo v prvotnem stanju.

6.2 Na odprtino za preverjanje ravni olja se pritrdi prožna vreča, neprepustna za pline iz bloka motorja, s prostornino približno pet litrov. Vreča je pred vsakim merjenjem prazna.

6.3 Vreča je pred vsakim merjenjem zaprta. Za vsakega od merilnih pogojev iz odstavka 3.2 zgoraj se za pet minut odpre na blok motorja.

6.4 Vozilo se šteje za sprejemljivo, če pri nobenem od pogojev iz odstavka 3.2 zgoraj ni vidnega napihovanja vreče.

Opomba

6.5.1 Če preskusov zaradi konstrukcije motorja ni mogoče opraviti po postopku, iz odstavkov 6.1 do 6.4 zgoraj, se merjenja opravijo po tem spremenjenem postopku:

6.5.2 pred preskusom se zaprejo vse odprtine, razen tistih, potrebnih za zajemanje plinov;

6.5.3 vreča se namesti na primeren odjemni priključek, ki ne povzroča nobene dodatne izgube tlaka in ki je na reciklažnem vodu naprave neposredno na odprtini za priključitev na motor.

Preskus tipa III

glej podrobnosti (i)

odjemni priključek

(a) neposredno recikliranje pri rahlem vakuumu

blok motorja

vreča

(b) posredno recikliranje pri rahlem vakuumu

ispuh

ventil za uravnavanje

(i) povezava z vrečo na odjemnem priključku

ventil za uravnavanje

glej podrobnosti (i)

(d) kračenje bloka motorja z ventilom za uravnavanje (vreča mora biti pritrjena na šobo za zrak)

PRILOGA 7

Preskus tipa IV

(določanje emisij izhlapevanja iz vozil z motorjem na prisilni vžig)

1. UVOD

Ta priloga opisuje postopek preskusa tipa IV v skladu z odstavkom 5.3.4 tega pravilnika.

Ta postopek opisuje način za določanje izgube ogljikovodikov z izhlapevanjem iz sistemov za dovajanje goriva na vozilih z motorjem na prisilni vžig.

2. OPIS PRESKUSA

Preskus emisij izhlapevanja (slika 7/1 spodaj) je namenjen določanju emisij izhlapevanja ogljikovodikov, ki so posledica dnevnega nihanja temperature, ustavljanja segretega vozila med parkiranjem in mestne vožnje. Preskus sestavljajo naslednje faze:

2.1 priprava preskusa, ki vključuje mestni (del ena) in izvenmestni (del dve) vozni cikel,

2.2 določanje izgub po zaustavitvi segretega vozila,

2.3 določanje dnevnih izgub,

Mase emisij ogljikovodikov iz faze po zaustavitvi segretega vozila in faze dnevne izgube se seštejejo, da se doseže skupni rezultat za preskus.

3. VOZILO IN GORIVO

3.1 Vozilo

3.1.1 Vozilo je v dobrem tehničnem stanju in je imelo pred preskusom najmanj 3 000 prevoženih kilometrov. Sistem za uravnavanje emisij izhlapevanja je priključen in je v tem času pravilno deloval; posoda/posode z aktivnim ogljem je bila/so bile normalno uporabljane, tako da ni bila/niso bile izpostavljene premočnemu splakovanju ali premočni obremenitvi.

3.2 Gorivo

3.2.1 Uporablja se primerno referenčno gorivo iz Priloge 10 tega pravilnika.

4. PRESKUSNA OPREMA ZA PRESKUS EMISIJ IZHLAPEVANJA

4.1 Dinamometer

Dinamometer izpolnjuje zahteve iz Priloge 4.

4.2 Prostor za merjenje emisij izhlapevanja

Prostor za merjenje emisij izhlapevanja je neprepustna pravokotna merilna komora, v kateri je prostor za preskušano vozilo. Dostop k vozilu je mogoč z vseh strani, in ko se prostor zapre, je neprepusten v skladu z Dodatkom 1 te priloge. Notranja površina prostora je nepropustna in ne reagira z ogljikovodiki. Klimatizacijski sistem lahko uravnava temperaturo zraka v prostoru, da se ta spreminja glede na zahteve, predpisane v preskusu za čas in temperaturo, s povprečnim dovoljenim odstopanjem ±1 K v celotnem trajanju preskusa.

Sistem uravnavanja je naravnan tako, da zagotavlja enakomeren temperaturni vzorec z minimalnimi odstopanji, nihanji ali nestabilnostjo glede želenega dolgoročnega profila temperature okolja. Temperatura notranje površine ni nižja od 278 K (5 °C) niti višja od 328 K (55 °C) ob katerem koli času med trajanjem preskusa dnevnih emisij. Struktura stene zagotavlja dobro razpršitev toplote. Temperatura notranje površine ni nižja od 293 K (20 °C) niti višja od 325 K (52 °C) med merjenjem emisij izhlapevanja po zaustavitvi segretega vozila.

Zaradi prilagoditve prostorninskim spremembam, ki nastanejo zaradi temperaturnih sprememb v prostoru, se lahko uporabi prostor s spremenljivo ali stalno prostornino.

4.2.1 Prostor s spremenljivo prostornino

Prostor s spremenljivo prostornino se širi in krči glede na temperaturne spremembe mase zraka v prostoru. Možna načina prilagajanja spremembam notranje prostornine sta: premične stene ali meh, pri katerem se nepropustne vreče v prostoru širijo in krčijo glede na spremembe tlaka z izmenjavanjem zraka zunaj prostora. Sistemi prilagajanja prostornine v določenem temperaturnem razponu v nobenem primeru ne vplivajo na prostor, kakor je določen v Dodatku 1 te priloge.

Vsi načini prilagajanja prostornine omejijo razliko med tlakom v prostoru in zračnim tlakom na največ ±5 kPa.

Prostor je narejen tako, da se lahko določi stalna prostornina. Prostor s spremenljivo prostornino prenaša spremembe do +7 % svoje „nazivne prostornine“ (glej odstavek 2.1.1 Dodatka 1 te priloge), pri čemer se upoštevajo nihanja temperature in zračnega tlaka med preskušanjem.

4.2.2 Prostor s stalno prostornino

Prostor s stalno prostornino je omejen s trdnimi stenami, ki ohranjajo stalno prostornino, in izpolnjuje spodaj navedene zahteve.

4.2.2.1 Prostor je opremljen z odvodom zraka, ki zrak med preskusom nenehno počasi in enakomerno odvaja iz prostora. Ravnotežje v prostoru lahko vzpostavi dovod zraka, ki nadomesti izhodni zrak. Dohodni zrak se filtrira z aktivnim ogljem, da zagotavlja sorazmerno stalno raven ogljikovodika. Načini prilagajanja prostornine ohranjajo razliko med tlakom v prostoru in zračnim tlakom med 0 in –5 kPa.

Oprema omogoča merjenje mase ogljikovodika v dovodu in odvodu zraka na 0,01 grama natančno. Sistem vreč za vzorce se lahko uporablja za zbiranje sorazmernih vzorcev zraka, ki se odvaja iz prostora, in zraka, ki se dovaja v prostor. Dohodni in odhodni zrak se lahko nenehno analizirata tudi z uporabo priključnega analizatorja FID in meritve zračnega toka so povezane, da je zagotovljeno neprekinjeno zapisovanje mase odstranjenega ogljikovodika.

Slika 7/1

Določanje emisij izhlapevanja

Čas utekanja 3 000 km (brez odvečnega splakovanja/obremenitve)

Preverjeno staranje posode/posod z aktivnim ogljem

Čiščenje vozila s paro (če je potrebno)

Začetek

Praznjenje posod za gorivo in ponovno polnjenje

Največ 1 uro

Temperatura goriva 283 do 287 K (10°–14 °C) 40 % ±2 % nazivne zmogljivosti posode

Temperatura okolja: 293 K do 303 K (20 °C–30 °C)

Obremenitev posode z aktivnim ogljem do preboja (bencin)

Obremenitev posode z aktivnim ogljem do preboja (butan)

Obremenjevanje posode z butanom/dušikom do 2-gramskega preboja

Ponavljajoče dnevno zviševanje temperature do 2-gramskega preboja

Tstart = 293 K (20 °C)

T = 15 K

največ 1 uro

Praznjenje posod za gorivo in ponovna polnjenje

Temperatura goriva 291 K ± 8 K (18 °C ± 8 °C) 40 % ± 2 % nazivne zmogljivosti posode

Temperatura okolja 293 K do 303 K (20 °C–30 °C)

Pripravljalna vožnja

Tip 1: 1 del ena 1 + 2 dela dve

Tstart = 293 K do 303 K (20 °C–30 °C)

največ 5 min

12 do 36 ur

Odstavitev vozila

Temperatura okolja: 293 K do 303 K (20 °C– 30 °C)

Preskus tipa I

Tip 1: 1 del ena 1 + 1 del dve

Tstart = 293 °K do 303 °K (20 °C – 30 °C)

največ 2 min

pripravljalna vožnja za sistem uravnavanja emisij izhlapevanja

Tip 1:1 del ena

največ 7 min

in največ 2 minuti od zaustavitve motorja

Preskus emisij izhlapevanja po zaustavitvi segretega vozila

Tmin = 296 K (23 °C)

Tmax = 304 K (31 °C)

60 min ± 0,5 min

6 do 36 ur

Odstavitev vozila

T = 293 K ± 2 K (20 °C ± 2 °C) zadnjih 6 ur

Preskus dihanja posode za gorivo

Tstart = 293 K (20 °C)

Tmin = 308 K; ΔT =15 K

24 ur, št. dnevnih = 1

Konec

Opombe:

1.	Uravnavanje družin emisij izhlapevanja – pojasnjene podrobnosti.

2.	Emisije izpušnih plinov se lahko izmerijo med preskusno vožnjo tipa I, vendar te niso uporabljene za zakonodajne namene. Zakonodajni preskus emisij izpušnih plinov ostane ločen.

4.3 Analizni sistemi

Analizator ogljikovodikov

4.3.1.1 Ozračje v komori spremlja detektor ogljikovodika tipa FID (plamensko-ionizacijski detektor). Vzorčni plin se črpa iz sredine stranske stene ali stropa komore, vsak morebitni obhodni tok zraka pa se vrača v prostor, če je mogoče na mesto, nižje od ventilatorja za mešanje zraka.

4.3.1.2 Analizator ogljikovodikov ima odzivni čas manj kot 1,5 sekunde za 90 % končnega odčitka. Njegova stabilnost mora biti boljša od 2 % celotnega razpona pri nič in pri 80 % ± 20 % celotnega razpona v petnajstminutnem obdobju za vse razpone delovanja.

4.3.1.3 Ponovljivost analizatorja, izražena kot eno standardno odstopanje, je boljša od ±1 % celotnega odstopanja pri nič in pri 80 % ± 20 % celotnega razpona na vseh uporabljenih razponih.

4.3.1.4 Delovni razponi analizatorja se izberejo tako, da je točnost pri merjenju, kalibriranju in nadzoru uhajanja čim večja.

Sistem zapisovanja podatkov analizatorja ogljikovodika

4.3.2.1 Analizator ogljikovodika je opremljen z napravo za zapisovanje izhodnih električnih signalov z zapisovalnikom na trak ali drugim sistemom za obdelavo podatkov, ki zapisuje podatke vsaj enkrat na minuto. Delovne značilnosti zapisovalnega sistema so vsaj enakovredne signalu, ki se zapisuje, in zagotavljajo stalen zapis rezultatov. Zapis prikazuje začetek in konec merjenja izhlapevanja po zaustavitvi segretega vozila ali preskusa dnevnih emisij (vključno z začetkom in koncem vzorčenja in časom, ki je potekel med začetkom in koncem vsakega preskusa).

4.4 Segrevanje posode za gorivo (uporablja se le pri obremenitvi posode z aktivnim ogljem z bencinom)

4.4.1 Gorivo v posodi/posodah za gorivo se segreva z virom toplote, ki ga je mogoče nadzirati; primerna je na primer grelna plošča z močjo 2 000 W. Grelni sistem greje stene posode za gorivo enakomerno pod gladino goriva, da se gorivo ne bi neenakomerno pregrelo. Hlapi nad gorivom v posodi se ne segrevajo.

4.4.2 Naprava za segrevanje posode za gorivo omogoča gretje goriva v posodi enakomerno za 14 K od 289 K (16 °C) v 60 minutah tako, da je senzor temperature postavljen kakor v odstavku 5.1.1 spodaj. Grelni sistem nadzira temperaturo goriva do ±1,5 K zahtevane temperature med segrevanjem posode.

4.5 Zapisovanje temperature

4.5.1 Temperatura v komori se zapisuje na dveh točkah s senzorjema temperature, ki sta povezana tako, da prikažeta srednjo vrednost. Merilne točke segajo v prostor približno 0,1 m od navpične središčne črte vsake stranske stene na višini 0,9 ±0,2 m.

4.5.2 Temperatura posode za gorivo se zapisuje s senzorjem v posodi kakor v odstavku 5.1.1 spodaj pri uporabi postopka obremenitve posode aktivnim ogljem z bencinom (odstavek 5.1.5 spodaj).

4.5.3 Temperatura se med merjenjem emisij izhlapevanja nenehno zapisuje ali vnaša v sistem obdelave podatkov vsaj enkrat na minuto.

4.5.4 Točnost sistema zapisovanja temperature je do ±1,0 K, temperatura pa je določljiva v mejah ±0,4 °K.

4.5.5 Sistem zapisovanja ali obdelave podatkov lahko določi čas na ±15 sekund.

4.6 Zapisovanje tlaka

4.6.1 Razliko Δp med zračnim tlakom v preskusnem območju in tlakom v prostoru se med trajanjem meritev emisij izhlapevanja zapisuje ali vnaša v sistem za obdelavo podatkov vsaj enkrat na minuto.

4.6.2 Točnost sistema za zapisovanje tlaka je do ±2 kPa, tlak pa je določljiv v mejah ±0,2 kPa.

4.6.3 Sistem zapisovanja ali obdelave podatkov lahko določi čas na ±15 sekund.

4.7 Ventilatorji

4.7.1 Z uporabo enega ali več ventilatorjev ali puhal pri odprtih vratih komore je mogoče zmanjšati koncentracijo ogljikovodika v komori na vrednost ogljikovodika v okolju.

4.7.2 Komora ima enega ali več ventilatorjev ali puhal z zmogljivostjo 0,1 do 0,5 m3/min., ki temeljito mešajo ozračje v prostoru. Med meritvami je mogoče doseči enakomerno temperaturo in koncentracijo ogljikovodikov v komori. Vozilo v prostoru ni izpostavljeno neposrednemu toku zraka iz ventilatorjev ali puhal.

4.8 Plini

4.8.1 Za kalibracijo in delovanje so na voljo naslednji čisti plini:

prečiščeni sintetični zrak (čistost < 1 ppm C1 ekvivalenta, ≤1 ppm CO, ≤400 ppm CO2, ≤0,1 ppm NO); vsebnost kisika med 18 % in 21 % volumenskega deleža,

plinsko gorivo za analizator ogljikovodikov: (40 ± 2 % vodika, ostanek helij z manj kot 1 ppm C1 ekvivalenta ogljikovodika, manj kot 400 ppm CO2),

propan (C3H8)	:	s čistostjo najmanj 99,5 %,
butan (C4H10)	:	s čistostjo najmanj 98 %,
dušik (N2)	:	s čistostjo najmanj 98 %.

4.8.2 Plini za kalibracijo vsebujejo mešanice propana (C3H8) in prečiščenega sintetičnega zraka. Dejanske koncentracije plina za kalibracijo so 2 % navedenih števil. Točnost razredčenih plinov, dobljenih pri uporabi delilnika plina, je ±2 % dejanske vrednosti. Koncentracije iz Dodatka 1 se lahko dosežejo tudi z uporabo delilnika plina, tako da je plin za redčenje sintetični zrak.

4.9 Dodatna oprema

4.9.1 Absolutna vlažnost v preskusnem prostoru se meri v razponu ±5 odstotkov.

5. PRESKUSNI POSTOPEK

5.1 Priprava preskusa

5.1.1 Pred preskusom se vozilo mehansko pripravi:

(a)	izpušni sistem vozila ne kaže znakov puščanja,

(b)	vozilo se lahko pred preskusom očisti s paro,

(c)	če je posoda z aktivnim ogljem obremenjena z bencinom (odstavek 5.1.5 spodaj), je posoda za gorivo vozila opremljena s senzorjem za temperaturo, ki omogoča merjenje temperature na srednji točki goriva v posodi za gorivo, napolnjeni do 40 % prostornine,

(d)	v sistem za dovajanje goriva se lahko namesti dodatna oprema, ki omogoča popolno izpraznitev posode za gorivo. Zaradi tega ni treba spreminjati ohišja posode.

(e)	proizvajalec lahko predlaga postopek preskusa, ki upošteva izgubo ogljikovodikov z izhlapevanjem, izhajajočim le iz sistema za dovajanje goriva.

5.1.2 Vozilo se prepelje v preskusni prostor, kjer je temperatura okolja med 293 K in 303 K (20 °C in 30 °C).

Preveriti je treba staranje posod/posode z aktivnim ogljem. To se lahko stori z dokazovanjem, da se uporabila pri najmanj 3 000 prevoženih km. Če to ni mogoče, se uporabi naslednji postopek. Če ima sistem več posod, se vsaka posoda posebej preveri.

5.1.3.1 Posoda z aktivnim ogljem se odstrani iz vozila. Pri tem je potrebna posebna pozornost, da se ne poškodujejo sestavni deli in celoten sistem za gorivo.

5.1.3.2 Preveri se masa posode z aktivnim ogljem.

5.1.3.3 Posoda z aktivnim ogljem se poveže s posodo za gorivo, po možnosti z zunanjo, ki je napolnjena z referenčnim gorivom do 40 odstotkov svoje prostornine.

5.1.3.4 Temperatura goriva v posodi za gorivo je med 283 K in 287 K (10 °C in 14 °C).

5.1.3.5 (Zunanja) posoda za gorivo se segreje z 288 K na 318 K (s 15 °C na 45 °C) tako, da temperatura vsakih 9 minut naraste za 1 °C.

5.1.3.6 Če pride pri posodi z aktivnim ogljem do preboja, preden temperatura doseže 318 °K (45 °C), se vir toplote izključi. Nato se posoda z aktivnim ogljem stehta. Če do preboja ne pride med segrevanjem na 318 °K (45 °C), se ponovi postopek iz odstavka 5.1.3.3 zgoraj, dokler ne pride do preboja.

5.1.3.7 Preboj se lahko preverja, kakor je opisano v odstavkih 5.1.5 in 5.1.6 te priloge ali z uporabo drugega načina za vzorčenje in analizo, ki omogoča zaznavanje emisije ogljikovodikov iz posode z aktivnim ogljem pri preboju.

5.1.3.8 Posodo z aktivnim ogljem se splakne s 25 ± 5 litri zraka na minuto z zrakom iz laboratorija za emisije, dokler ni doseženih 300 izmenjav prostornine.

5.1.3.9 Preveri se masa posode z aktivnim ogljem.

5.1.3.10 Koraki v postopku iz odstavkov 5.1.3.4 do 5.1.3.9 se devetkrat ponovijo. Preskus je mogoče zaključiti prej, po najmanj treh ciklih staranja, če se je masa posode z aktivnim ogljem po zadnjem ciklu ustalila.

5.1.3.11 Posoda z aktivnim ogljem se ponovno priklopi in vozilo se povrne v običajne pogoje delovanja.

Za predkondicioniranje posode z aktivnim ogljem se uporabi eden od načinov iz odstavkov 5.1.5 in 5.1.6 Pri vozilih z več posodami se vsako posodo posebej predkondicionira.

5.1.4.1 Za določanje preboja se merijo emisije iz posode z aktivnim ogljem.

Preboj je tukaj opredeljen kot trenutek, ko skupna količina ogljikovodikov, ki pridejo iz posode z aktivnim ogljem, doseže 2 grama.

5.1.4.2 Preboj je mogoče preverjati s prostorom za merjenje emisij izhlapevanja, kakor je opisano v odstavkih 5.1.5 in 5.1.6. Določiti ga je mogoče tudi z dodatno posodo z aktivnim ogljem, priključeno na izhodu iz originalne posode na vozilu. Dodatna posoda se pred obremenitvijo dobro splakne s suhim zrakom.

5.1.4.3 Merilna komora se nekaj minut tik pred preskusom splakuje, dokler ni dosežena stabilna koncentracija ogljikovodikov v okolju. Ventilator/ventilatorji za mešanje zraka v komori je/so v tem času vklopljen/vklopljeni.

Neposredno pred preskusom se analizator ogljikovodikov nastavi na ničlo in nastavi se njegovo merilno območje.

Obremenjevanje posode z aktivnim ogljem s ponavljajočim se zviševanjem temperature do preboja

5.1.5.1 Posodo/posode za gorivo se izprazni/izpraznijo z uporabo za to predvidene izpustne pipe/predvidenih izpustnih pip. To se naredi tako, da pri tem ni premočnega splakovanja ali premočne obremenitve naprav za uravnavanje izhlapevanja, nameščenih na vozilo. Ponavadi zadostuje odstranitev pokrova posode za gorivo.

5.1.5.2 Posoda/posode za gorivo se ponovno napolni/napolnijo s preskusnim gorivom pri temperaturi med 283 K in 287 K (10 °C do 14 °C) do 40 % ± 2 % običajne prostornine posode. Ob tem se pokrov/pokrovi posode za gorivo ponovno pritrdi/pritrdijo.

5.1.5.3 V eni uri od ponovnega polnjenja se vozilo z ugasnjenim motorjem zapre v prostor za merjenje emisij izhlapevanja. Senzor temperature posode za gorivo se poveže s sistemom za zapisovanje temperature. Vir toplote je pravilno nameščen glede na posodo/posode in povezan z regulatorjem temperature. Vir toplote je naveden v odstavku 4.4 zgoraj. Na vozilih, ki imajo več kot eno posodo za gorivo, se vse posode ogrevajo na enak način, kakor je opisano spodaj. Temperature posod so enake do ±1,5 °K.

5.1.5.4 Gorivo je lahko umetno ogreto na začetno dnevno temperaturo 293 K (20 °C) ± 1 °K.

5.1.5.5 Ko temperatura goriva doseže vsaj 292 K (19 °C), je treba takoj ugasniti puhalo za splakovanje prostora, zapreti in zatesniti vrata prostora ter začeti meriti koncentracijo ogljikovodikov v prostoru.

5.1.5.6 Ko temperatura goriva v posodi doseže 293 °K (20 °C), se začne premočrtno ogrevanje za 15 K (15 °C). Gorivo se segreva tako, da temperatura goriva med segrevanjem ustreza funkciji spodaj z odstopanjem ±1,5 °K. Zapisujeta se čas ogrevanja in naraščanje temperature.

Tr = To + 0,2333 · t

kjer je:

Tr	=	zahtevana temperatura (K);
To	=	začetna temperatura (K);
t	=	čas od začetka gretja posode za gorivo v minutah.

5.1.5.7 Takoj ko pride do preboja ali ko temperatura doseže 308 K (35 °C), kar se zgodi prej, se vir toplote izključi, vrata prostora odtesnijo in odprejo, pokrov posode za gorivo pa odstrani. Če do preboja še ni prišlo, ko je temperatura goriva že dosegla 308 K (35 °C), se vir toplote odstrani iz vozila, vozilo se odstrani iz prostora za merjenje emisij izhlapevanja, celoten postopek iz odstavka 5.1.7 spodaj pa se ponovi, dokler ne nastane preboj.

Obremenjevanje posode z aktivnim ogljem z butanom do preboja

5.1.6.1 Če se za določanje preboja uporablja prostor (glej odstavek 5.1.4.2 zgoraj), se vozilo postavi v prostor za emisije izhlapevanja z izključenim motorjem.

5.1.6.2 Posoda z aktivnim ogljem se pripravi za postopek obremenjevanja. Posoda se pri tem ne sme odstraniti iz vozila, razen kadar je dostop do nje tako otežen, da je obremenjevanje izvedljivo le z odstranitvijo posode iz vozila. Pri tem je potrebna posebna pozornost, da se ne poškodujejo sestavni deli in celoten sistem za dovajanje goriva.

5.1.6.3 Posoda z aktivnim ogljem se napolni z mešanico 50 % volumenskega deleža butana in 50 % volumenskega deleža dušika s tako hitrostjo, da priteče v posodo 40 gramov butana na uro.

5.1.6.4 Takoj ko pride do preboja posode, se izključi dovod plina.

5.1.6.5 Posoda z aktivnim ogljem se nato zopet vgradi, vozilo pa se povrne v običajno delovno stanje.

Praznjenje posod za gorivo in ponovno polnjenje

5.1.7.1 Posodo/posode za gorivo se izprazni/izpraznijo z uporabo izpustne pipe. To se naredi tako, da pri tem ni premočnega splakovanja ali premočne obremenitve naprav za uravnavanje izhlapevanja, nameščenih na vozilo. Ponavadi zadostuje odstranitev pokrova posode za gorivo.

5.1.7.2 Posoda/posode za gorivo se ponovno napolni/napolnijo s preskusnim gorivom pri temperaturi med 291 ± 8 K (18 ± 8 °C) do 40 % ±2 % običajne prostornine posode. Ob tem se pokrov/pokrovi posode za gorivo ponovno pritrdijo.

5.2 Pripravljalna vožnja

5.2.1 V eni uri od zaključka polnjenja posode v skladu z odstavkom 5.1.5 ali 5.1.6 se vozilo postavi na dinamometer in opravita se en del ena in dva dela dve voznih ciklov preskusa tipa I, kakor je določeno v Prilogi 4. Emisije izpušnih plinov se pri tem ne vzorčijo.

5.3 Odstavitev vozila

5.3.1 V petih minutah od zaključka postopka predkondicioniranja iz odstavka 5.2.1 zgoraj se pokrov motorja popolnoma zapre in vozilo odpelje z dinamometra ter parkira v prostoru za odstavitev. Vozilo stoji tu najmanj 12 ur in največ 36 ur. Ob preteku tega časa dosežeta temperaturi olja v motorju in hladilne tekočine temperaturo okolja z odstopanjem ±3 K.

5.4 Preskus na dinamometru

5.4.1 Po preteku časa odstavitve vozilo opravi celotno preskusno vožnjo tipa I iz Priloge 4 (mestni in izvenmestni preskus s hladnim zagonom). Nato se motor ugasne. Pri tem je mogoče vzorčiti emisije izpušnih plinov, vendar se rezultati ne uporabijo za namen homologacije emisij izpušnih plinov.

5.4.2 V dveh minutah od zaključka preskusne vožnje tipa I iz odstavka 5.4.1 zgoraj vozilo opravi dodatno pripravljalno vožnjo, ki jo sestavlja en mestni preskusni vozni cikel (vroč zagon) preskusa tipa I. Nato se motor ponovno ugasne. Pri tem ciklu ni treba vzorčiti emisij izpušnih plinov.

5.5 Preskus emisij izhlapevanja iz segretega vozila po zaustavitvi

5.5.1 Pred zaključkom poteka preskusa se merilna komora nekaj minut splakuje, dokler ni dosežena ustaljena koncentracija ogljikovodikov v okolju. Ob tem se vključi/vključijo tudi ventilator/ventilatorji za mešanje zraka v prostoru.

5.5.2 Neposredno pred preskusom se analizator ogljikovodikov nastavi na ničlo in nastavi se njegovo merilno območje.

5.5.3 Ob zaključku voznega cikla se pokrov motorja popolnoma zapre in prekinejo se vse povezave med vozilom in preskusno napravo. Vozilo se odpelje v merilno komoro, pri tem pa se čim manj pritiska na pedal za plin. Preden je kateri koli del vozila v merilni komori, se motor ugasne. Čas, ko je bil motor ugasnjen, se zapiše v sistem zapisovanja podatkov o meritvah emisij izhlapevanja in začne se zapisovanje temperature. Pri tem se odprejo okna vozila in prtljažni prostori, če niso že odprti.

5.5.4 Vozilo se z ugasnjenim motorjem potisne ali drugače premakne v merilno komoro.

5.5.5 Vrata prostora se neprepustno zaprejo in zatesnijo v dveh minutah od trenutka, ko je bil motor ugasnjen, in v sedmih minutah od zaključka pripravljalne vožnje.

5.5.6 Začetek 60 ± 0,5-minutnega merjenja emisij izhlapevanja iz segretega vozila po zaustavitvi se začne, ko je komora zatesnjena. Izmerijo se koncentracija ogljikovodika, temperatura in zračni tlak, ki pomenijo začetne odčitke CHCi, Pi in Ti za preskus emisij izhlapevanja iz segretega vozila po zaustavitvi. Te vrednosti se uporabijo za izračun emisij izhlapevanja, odstavek 6. spodaj. Temperatura okolja T v prostoru med 60-minutno zaustavitvijo segretega vozila ni nižja od 296 K in ni višja od kot 304 °K.

5.5.7 Neposredno pred iztekom 60 ± 0,5-minutnega preskusnega obdobja se analizator ogljikovodikov nastavi na ničlo in nastavi se njegovo merilno območje.

5.5.8 Ob izteku 60 ± 0,5-minutnega preskusnega obdobja se izmeri koncentracija ogljikovodikov v komori. Izmerita se tudi temperatura in zračni tlak. To so končni odčitki CHCf, Pf in Tf za preskus emisij izhlapevanja iz segretega vozila po zaustavitvi, ki se uporabljajo v izračunu iz odstavka 6. spodaj.

5.6 Odstavitev vozila

5.6.1 Preskusno vozilo se brez uporabe motorja potisne ali drugače premakne v prostor za odstavitev vozila, kjer stoji najmanj 6 ur in največ 36 ur od konca preskusa emisij izhlapevanja iz segretega vozila po zaustavitvi do začetka preskusa dnevnih emisij. Vsaj 6 ur tega časa je vozilo ustavljeno pri 293 K ± 2 K (20 °C ± 2 °C).

5.7 Preskus dnevnih emisij

5.7.1 Preskusno vozilo se izpostavi ciklu dnevnega nihanja temperature okolja v skladu s profilom iz Dodatka 2 te priloge z največjim odstopanjem do ±2 K. Povprečno odstopanje temperature od tega profila, izračunano z uporabo absolutne vrednosti vseh izmerjenih odstopanj, ne presega ±1 K. Temperatura okolja se meri vsaj vsako minuto. Temperaturni cikel se začne, ko je čas Tstart = 0, kakor je opisano v odstavku 5.7.6 spodaj.

5.7.2 Merilna komora se nekaj minut tik pred preskusom splakuje, dokler ni dosežena stabilna koncentracija ogljikovodikov v okolju. Ventilator/ventilatorji za mešanje zraka v komori je/so v tem času vklopljen/vklopljeni.

5.7.3 Preskusno vozilo se prestavi v merilno komoro z ugasnjenim motorjem ter odprtimi okni in prtljažnim prostorom. Ventilator/ventilatorji za mešanje zraka se namesti/namestijo tako, da vzdržuje/vzdržujejo minimalno hitrost kroženja zraka 8 m/h pod posodo za gorivo.

5.7.4 Neposredno pred preskusom se analizator ogljikovodikov nastavi na ničlo in nastavi se njegovo merilno območje.

5.7.5 Vrata prostora so nepropustno zaprta.

5.7.6 V desetih minutah od zaprtja in zatesnitve vrat se izmerijo koncentracija ogljikovodika, temperatura in zračni tlak. To so začetni odčitki CHCi, Pi in Ti za preskus zaradi dihanja posode za gorivo. V tem trenutku je čas Tstart = 0.

5.7.7 Neposredno pred koncem preskusa se analizator ogljikovodikov nastavi na ničlo in nastavi se merilno območje.

5.7.8 Vzorčenje emisij se zaključi 24 ur ± 6 minut po začetku prvega vzorčenja, kakor je opisano v odstavku 5.7.6 zgoraj. Zapisuje se čas. Izmerijo se koncentracija ogljikovodika, temperatura in zračni tlak, ki pomenijo končne odčitke CHCf, Pf in Tf za preskus zaradi dihanja posode za gorivo, ki se uporabijo v izračunu iz odstavka 6. S tem je zaključen postopek preskusa emisij izhlapevanja.

6. IZRAČUN

6.1 Preskusi emisij izhlapevanja iz odstavka 5. omogočajo izračun emisij ogljikovodikov iz dnevne faze in faze zaustavitve segretega vozila. Izgube pri izhlapevanju iz obeh faz se izračunajo z uporabo začetne in končne koncentracije ogljikovodika, temperature in tlaka v prostoru, skupaj z neto prostornino prostora.

Uporabi se naslednja enačba:

kjer je:

MHC	=	masa ogljikovodikov v gramih.
MHC,zunaj	=	masa ogljikovodikov, ki izhajajo iz prostora, za prostore s stalno prostornino za preskušanje emisij zaradi dihanja posode za gorivo (v gramih).
MHC,i	=	masa ogljikovodikov, ki prihajajo v prostor, za prostore s stalno prostornino za preskušanje emisij zaradi dihanja posode za gorivo (v gramih).
CHC	=	izmerjena koncentracija ogljikovodikov v prostoru (ppm prostornina v ekvivalentu C1).
V	=	neto prostornina prostora v kubičnih metrih, popravljena za prostornino vozila z odprtimi okni in odprtim prtljažnim prostorom. Če prostornina vozila ni določena, se odšteje prostornina 1,42 m3.
T	=	temperatura okolja v komori, v°K,
P	=	zračni tlak v kPA,
H/C	=	razmerje vodika in ogljika,
k	=	1,2 . (12 + H/C);

kjer je:

i	=	je začetni odčitek,
f	=	je končni odčitek,
H/C	=	se upošteva 2,33 za izgube preskusa zaradi dihanja posode za gorivo,
H/C	=	se upošteva 2,20 pri izgubah po zaustavitvi segretega vozila.

6.2 Skupni rezultati preskusa

Za skupno maso emisij ogljikovodikov na vozilo se šteje:

Mskupaj = MDI + MHS

kjer je:

Mskupaj	=	skupna masa emisij iz vozila (v gramih),
MDI	=	masa emisije ogljikovodikov zaradi dihanja posode za gorivo (v gramih),
MHS	=	masa emisije ogljikovodikov po zaustavitvi segretega vozila (v gramih).

7. SKLADNOST PROIZVODNJE

7.1 Pri rednem končnem preskušanju proizvodnje lahko imetnik homologacije skladnost dokaže z vzorčenjem vozil, ki izpolnjujejo naslednje zahteve:

7.2 Preskus puščanja

7.2.1 Šobe za izpuh zraka v ozračje iz sistemov za uravnavanje emisij se izolirajo.

7.2.2 Tlak s 370 ± 10 mm H2O se uporablja za sistem za dovajanje goriva.

7.2.3 Tlak se lahko pred izolacijo sistema za dovajanje goriva od vira tlaka stabilizira.

7.2.4 Po izolaciji sistema za dovajanje goriva tlak ne pade za več kot 50 mm H2O v petih minutah.

7.3 Preskus zračenja

7.3.1 Šobe za izpust zraka v ozračje iz sistema za uravnavanje emisij se izolirajo.

7.3.2 Tlak 370 ± 10 mm H2O se uporablja za sistem za dovajanje goriva.

7.3.3 Tlak se lahko pred izolacijo sistema za dovajanje goriva od vira tlaka stabilizira.

7.3.4 Odprtine šob za izpust zraka v ozračje iz sistemov za uravnavanje emisij se ponovno postavijo v stanje delovanja.

7.3.5 Tlak sistema za dovajanje goriva pade pod 100 mm H20 v najmanj 30 sekundah, vendar v največ dveh minutah.

7.3.6 Na zahtevo proizvajalca se lahko delovna zmogljivost zračenja dokaže z enakovrednim nadomestnim postopkom. Proizvajalec mora med postopkom homologacije tehnični službi prikazati ta posebni postopek.

7.4 Preskus splakovanja

7.4.1 Oprema, ki lahko odkriva stopnjo zračnega toka 1,0 litra na minuto, se pritrdi na dovod splakovanja tlačna posoda, ki je dovolj velika, da je njen vpliv na sistem za splakovanje zanemarljiv, pa se s preklopnim ventilom poveže z dovodom splakovanja, ali kako drugače.

7.4.2 Proizvajalec lahko uporabi merilnik pretoka po lastni izbiri, če ga pristojni organ oceni kot sprejemljivega.

7.4.3 Vozilo deluje tako, da se odkrije vsaka posebnost sistema za splakovanje, ki lahko omejuje postopek splakovanja, in se ugotovijo okoliščine.

Med delovanjem motorja v mejah iz odstavka 7.4.3 zgoraj se pretok zraka določi z enim od naslednjih načinov:

7.4.4.1 Vključi se naprava iz odstavka 7.4.1 zgoraj. Opazuje se padec tlaka z atmosferske stopnje na stopnjo, ki kaže, da je pretok zraka v sistem za uravnavanje emisij izhlapevanja 1,0 litra na minuto; ali

7.4.4.2 če se uporabi nadomestna naprava za merjenje pretoka, se zazna odčitek najmanj 1,0 litra na minuto.

7.4.4.3 Na zahtevo proizvajalca se lahko uporabi nadomesten postopek splakovanja, če je bil ta postopek med postopkom homologacije prikazan tehnični službi in če ga je tehnična služba odobrila.

Pristojni organ, ki je podelil homologacijo, lahko kadar koli preveri metode preverjanja skladnosti za vsako proizvodno enoto.

7.5.1 Inšpektor vzame iz serije dovolj velik vzorec.

7.5.2 Inšpektor lahko ta vozila preskusi na podlagi odstavka 8.2.5 tega pravilnika.

7.6 Če zahteve iz odstavka 7.5 zgoraj niso izpolnjene, pristojni organ zagotovi vse potrebne ukrepe za čim hitrejšo ponovno vzpostavitev skladnosti proizvodnje.

Dodatek 1

Kalibracija opreme za preskušanje emisij izhlapevanja

1. POGOSTNOST IN NAČINI KALIBRACIJE

1.1 Vsa oprema se kalibrira pred prvo uporabo in nato po potrebi, v vsakem primeru pa v mesecu pred preskusom za homologacijo. Načini kalibracije, ki se uporabljajo, so opisani v tem dodatku.

1.2 Običajno se uporabljajo temperature, ki so navedene najprej. Lahko pa se uporabljajo tudi temperature v oglatih oklepajih.

2. KALIBRACIJA MERILNEGA PROSTORA

2.1 Začetno določanje notranje prostornine prostora

2.1.1 Pred prvo uporabo se notranja prostornina komore določi:

Pazljivo se izmerijo notranje dimenzije komore, pri čemer se upoštevajo vse nepravilnosti, kot so oporniki. S temi meritvami se določi notranja prostornina komore.

V prostorih s spremenljivo prostornino se prostornina ustali, ko je temperatura okolja 303 K (30 °C) [(302 °K (29 °C)]. Ta nazivna prostornina je ponovljiva z odstopanjem ±0,5 % navedene vrednosti.

2.1.2 Neto notranja prostornina se določi tako, da se odšteje 1,42 m3 notranje prostornine komore. Namesto vrednosti 1,42 m3 se lahko uporabi tudi prostornina preskusnega vozila z odprtim prtljažnikom in okni.

2.1.3 Tesnost komore se preveri v skladu z odstavkom 2.3 spodaj. Če masa propana ne ustreza vbrizgani masi do ±2 %, se zahteva popravni ukrep.

2.2 Določanje emisij ozadja v komori

S tem postopkom se zagotavlja, da v komori ni nobenih materialov, ki oddajajo večje količine ogljikovodikov. Pregled se opravi ob začetku uporabe prostora, potem ko so bila v prostoru izvedena vsa dela, ki lahko vplivajo na emisije ozadja v prostoru, in se ponavlja vsaj enkrat na leto.

2.2.1 Prostori s spremenljivo prostornino se lahko uporabljajo s stalno ali spremenljivo prostornino, kakor je opisano v odstavku 2.1.1 zgoraj, temperatura okolja pa je v spodaj navedenem času štirih ur 308 K ± 2 K (35°± 2 C) [309 K ± 2 K (36 ± 2 °C)].

2.2.2 V prostorih s stalno prostornino sta med potekom dela dovod in odvod zraka zaprta. Temperature okolja se v spodaj navedenem času štirih ur vzdržujejo pri 308 K ± 2 K (35 ± 2 °C) [309 K ± 2 K (36 ± 2 °C).

2.2.3 Prostor se lahko zapre in ventilator za mešanje zraka lahko deluje do 12 ur pred začetkom štiriurnega vzorčenja ozadja.

2.2.4 Analizator se (če je potrebno) kalibrira, nato se nastavi na ničlo in določi merilno območje.

2.2.5 Prostor se splakuje, dokler se ne doseže ustaljena koncentracija ogljikovodikov, nato pa se vklopi ventilator za mešanje zraka, če še ni vklopljen.

2.2.6 Nato se komora zapre in izmerijo se koncentracija ogljikovodika ozadja v komori, temperatura in zračni tlak. To so začetni odčitki CHCi, Pi in Ti, ki se uporabijo za izračun emisij ozadja v prostoru.

2.2.7 Prostor tako ostane nemoten z vklopljenim ventilatorjem za mešanje zraka štiri ure.

2.2.8 Po preteku tega časa se z istim analizatorjem izmeri koncentracija ogljikovodikov v komori. Izmerita se tudi temperatura in zračni tlak. To so končni odčitki CHCf, Pf in Tf.

2.2.9 Sprememba mase ogljikovodikov v prostoru se izračuna med trajanjem preskusa v skladu z odstavkom 2.4 spodaj in ne presega 0,05 g.

2.3 Kalibracija in preskus zadrževanja ogljikovodikov v komori

Kalibracija in preskus zadrževanja ogljikovodikov v komori zagotavljata preverjanje izračuna prostornine iz odstavka 2.1 zgoraj in izmerita morebitna uhajanja. Stopnja uhajanja iz prostora se določi pri njegovi prvi uporabi, po vsakem posegu v prostor, ki lahko vpliva na integriteto prostora, in nato vsaj enkrat na mesec. Če med šestimi zaporednimi mesečnimi pregledi niso potrebna popravila, se lahko stopnja uhajanja iz prostora nato določa četrtletno, dokler niso potrebna popravila.

2.3.1 Prostor se prezračuje, dokler se ne doseže ustaljena koncentracija ogljikovodikov. Če ventilator za mešanje zraka še ni vklopljen, se vklopi. Analizator ogljikovodikov se nastavi na ničlo, po potrebi kalibrira in nastavi se merilno območje.

2.3.2 Pri prostorih s spremenljivo prostornino se prostornina nastavi na nazivno prostornino. V prostorih s stalno prostornino sta dovod in odvod zraka zaprta.

2.3.3 Vklopi se sistem za uravnavanje temperature okolja (če še ni vklopljen) in nastavi na začetno temperaturo 308 K (35 °C) [309 K (36 °C)].

2.3.4 Ko se temperatura v prostoru ustali na 308 K ± 2 K (35° ± 2 °C) [309 K ± 2 K (36 °C ± 2 °C)], se prostor zapre in izmerijo se koncentracija, temperatura in zračni tlak ozadja v prostoru. To so začetni odčitki CHCi, Pi in Ti, ki se uporabijo za kalibracijo prostora.

2.3.5 V prostor se vbrizgajo približno 4 grami propana. Masa propana se izmeri s točnostjo in natančnostjo ±2 % izmerjene vrednosti.

2.3.6 Vsebina v komori se meša pet minut, nato se izmerijo koncentracija ogljikovodikov, temperatura in zračni tlak. To so odčitki CHCf, Pf in Tf za kalibracijo prostora in hkrati začetni odčitki CHCi, Pi in Ti za preverjanje zadrževanja.

2.3.7 Na podlagi odčitkov v skladu z odstavkoma 2.3.4 in 2.3.6 zgoraj ter enačbe iz odstavka 2.4 spodaj se izračuna masa propana v prostoru. Ta v mejah ±2 % ustreza izmerjeni masi propana iz odstavka 2.3.5 zgoraj.

2.3.8 Pri prostorih s spremenljivo prostornino se prostornina sprosti z nazivne vrednosti. V prostorih s stalno prostornino sta dovod in odvod zraka odprta.

2.3.9 V petnajstih minutah od zaprtja prostora se začne postopek spreminjanja temperature okolja s 308 K (35 °C) na 293 K (20 °C) in nazaj na 308 K (35 °C) [308,6 °K (35,6 °C) do 295,2 K (22,2 °C) in nazaj na 308,6 K (35,6 °C)] v 24 urah glede na profil [nadomestni profil] iz Dodatka 2 te priloge. (Dovoljena so odstopanja od vrednosti, kakor je navedeno v odstavku 5.7.1 Priloge 7.)

2.3.10 Ob izteku 24-urnega postopka se izmerijo in zapišejo končna koncentracija ogljikovodikov, temperatura in zračni tlak. To so končni odčitki CHCf, Pf in Tf za preverjanje zadrževanja ogljikovodikov.

2.3.11 Po enačbi iz odstavka 2.4 spodaj se nato masa ogljikovodikov izračuna iz odčitkov iz odstavkov 2.3.10 in 2.3.6 zgoraj. Masa se od mase ogljikovodikov iz odstavka 2.3.7 zgoraj ne razlikuje za več kot 3 %.

2.4 Izračuni

Izračun spremembe neto mase ogljikovodikov v prostoru se uporablja za določanje ogljikovodikov ozadja v komori in stopnje uhajanja. Začetni in končni odčitki koncentracije ogljikovodikov, temperature in zračnega tlaka se uporabijo v naslednji enačbi za izračun spremembe mase.

kjer je:

MHC	=	masa ogljikovodikov v gramih,
MHC,zunaj	=	masa ogljikovodikov, ki izhajajo iz prostora, za prostore s stalno prostornino za preskušanje emisij zaradi dihanja posode za gorivo (v gramih),
MHC,i	=	masa ogljikovodikov, ki prihajajo v prostor, ko se prostor s stalno prostornino uporablja za preskušanje emisij zaradi dihanja posode za gorivo (v gramih)
CHC	=	koncentracija ogljikovodikov v prostoru (ppm ogljik (Opomba: ppm ogljika = ppm propana × 3)),
V	=	prostornina prostora v kubičnih metrih,
T	=	temperatura okolja v prostoru, (K),
P	=	zračni tlak, (kPa),
K	=	17,6;

kjer je:

i je začetni odčitek,

f je končni odčitek.

3. PREVERJANJE ANALIZATORJA OGLJIKOVODIKOV FID

3.1 Optimizacija odziva detektorja

FID je nastavljen v skladu z navodili proizvajalca instrumenta. Za optimizacijo odziva v najobičajnejšem delovnem območju je treba uporabiti propan v zraku.

3.2 Kalibracija analizatorja HC

Analizator je treba kalibrirati z uporabo propana v zraku in prečiščenega sintetičnega zraka. Glej odstavek 4.5.2 Priloge 4 (Kalibrirni plini).

Določi se kalibracijska krivulja, kakor je opisano v odstavkih 4.1 do 4.5 tega dodatka.

3.3 Preskus moteče občutljivosti na kisik in priporočene omejitve

Faktor odzivnosti (Rf) za določeno vrsto ogljikovodika je razmerje med odčitkom FID C1 in koncentracijo plinov v valju, izraženo v ppm C1. Koncentracija preskusnega plina je na ravni, ki povzroči približno 80 odstotkov odklona celotne lestvice v delovnem območju. Koncentracija je znana s točnostjo ±2 odstotka glede na gravimetrijsko standardno vrednost, izraženo kot prostornina. Razen tega se jeklenko s plinom 24 ur predkondicionira pri temperaturi med 293 K in 303 K (20 in 30 C).

Faktorje odzivnosti je treba določiti ob prvi uporabi analizatorja in po prekinitvah obratovanja zaradi večjih servisnih posegov. Referenčni plin, ki se uporabi, je propan z uravnoteženim prečiščenim zrakom, ki je vzet za faktor odzivnosti 1,00.

Preskusni plin, ki se uporablja za motečo občutljivost za kisik, in priporočeno območje faktorjev odzivnosti sta navedena spodaj:

Propan in dušik: 0,95 ≤ Rf ≤ 1,05.

4. KALIBRACIJA ANALIZATORJA OGLJIKOVODIKOV

Vsa običajno uporabljana območja delovanja se kalibrirajo po naslednjem postopku:

4.1 Kalibracijska krivulja se določi z najmanj petimi kalibracijskimi točkami, čim bolj enakomerno razporejenimi po območju delovanja. Nazivna koncentracija kalibrirnega plina z najvišjo koncentracijo je vsaj 80 odstotkov obsega skale.

4.2 Kalibracijska krivulja se izračuna po metodi najmanjših kvadratov. Če je dobljena stopnja polinoma večja od 3, je število kalibracijskih točk najmanj število stopnje polinoma plus 2.

4.3 Kalibracijska krivulja se od nazivne vrednosti vsakega kalibrirnega plina ne razlikuje za več kot 2 odstotka.

4.4 Z uporabo koeficientov polinoma iz odstavka 3.2 zgoraj se sestavi tabela enoznačnega odbiranja iz prave koncentracije v korakih, manjših od 1 odstotka obsega skale. To se izvede za vsako kalibrirano merilno območje analizatorja. Tabela vključuje tudi druge pomembne podatke, kot so:

(a)	datum kalibracije, potenciometrični ničelni odčitki in odčitki za določitev merilnega območja (kjer se uporabljajo),

(b)	nazivna skala,

(c)	referenčni podatki za vsak uporabljeni kalibrirni plin,

(d)	dejanska in navedena vrednost vsakega uporabljenega kalibrirnega plina skupaj z odstotkovnimi razlikami,

(e)	gorivo in tip FID,

(f)	zračni tlak FID.

4.5 Če je tehnični službi mogoče zadovoljivo dokazati, da nadomestna tehnologija (npr. računalnik, elektronsko krmiljenje preklopa merilnega območja) zagotavlja enako točnost, je dovoljena uporaba teh možnosti.

Dodatek 2

Dnevni profil poteka temperature okolja za kalibracijo prostora in preskus emisij zaradi dihanja posode za gorivo			Nadomestni dnevni profil poteka temperature okolja za kalibracijo prostora v skladu z odstavkom 1.2 in odstavkom 2.3.9 Dodatka 1 Priloge 7.
Čas (ure)		Temperatura (°Ci)	Čas (ure)	Temperatura (°Ci)
Kalibracija	Preskus	Temperatura (°Ci)	Čas (ure)	Temperatura (°Ci)
13	0/24	20,0	0	35,6
14	1	20,2	1	35,3
15	2	20,5	2	34,5
16	3	21,2	3	33,2
17	4	23,1	4	31,4
18	5	25,1	5	29,7
19	6	27,2	6	28,2
20	7	29,8	7	27,2
21	8	31,8	8	26,1
22	9	33,3	9	25,1
23	10	34,4	10	24,3
24/0	11	35,0	11	23,7
1	12	34,7	12	23,3
2	13	33,8	13	22,9
3	14	32,0	14	22,6
4	15	30,0	15	22,2
5	16	28,4	16	22,5
6	17	26,9	17	24,2
7	18	25,2	18	26,8
8	19	24,0	19	29,6
9	20	23,0	20	31,9
10	21	22,0	21	33,9
11	22	20,8	22	35,1
12	23	20,2	23	35,4
			24	35,6

PRILOGA 8

Preskus tipa VI

(preverjanje povprečnih emisij izpušnih plinov ogljikovega monoksida in ogljikovodikov po hladnem zagonu pri nizki temperaturi okolja)

1. UVOD

Ta priloga se uporablja le za vozila z motorjem na prisilni vžig. Opisuje potrebno opremo in postopek za preskus tipa VI iz odstavka 5.3.5 tega pravilnika za preverjanje emisij ogljikovega monoksida in ogljikovodikov pri nizkih temperaturah okolja. Teme, obravnavane v tem pravilniku, vključujejo:

(i)	zahteve za opremo;

(ii)	preskusne pogoje;

(iii)

preskusne postopke in potrebne podatke.

2. PRESKUSNA OPREMA

2.1 Povzetek

2.1.1 To poglavje obravnava opremo, potrebno za preskuse emisij izpušnih plinov vozil z motorjem na prisilni vžig pri nizki temperaturi okolja. Potrebna oprema in specifikacije so enake zahtevam za preskus tipa I iz Priloge 4 z dodatki, če niso predpisane posebne zahteve za preskus tipa VI. Odstavki 2.2 do 2.6 opisujejo odstopanja, ki veljajo za preskušanje tipa VI pri nizki temperaturi okolja.

2.2 Dinamometer

2.2.1 Uporabljajo se zahteve iz odstavka 4.1 Priloge 4. Dinamometer se nastavi tako, da simulira delovanje vozila na cesti pri 266 K (–7 °C). Takšna nastavitev lahko temelji na določenem profilu sil za običajno obremenitev vozila pri vožnji po cesti pri 266 K (–7 °C). Vozni upor, določen v skladu z Dodatkom 3 Priloge 4, se lahko nastavi tako, da se za 10 % skrajša čas zmanjševanja hitrosti. Tehnična služba lahko dovoli uporabo drugih načinov določanja voznega upora.

2.2.2 Za kalibracijo dinamometra se uporabljajo določbe iz Dodatka 2 Priloge 4.

2.3 Sistem za vzorčenje

2.3.1 Uporabljajo se določbe iz odstavka 4.2 Priloge 4 in Dodatka 5 Priloge 4. Odstavek 2.3.2 Dodatka 5 se spremeni:

„Konfiguracija napeljave cevi, količina pretoka CVS ter temperatura in specifična vlažnost zraka za redčenje (ki se lahko razlikuje od vira zraka za zgorevanje v motorju) se uravnava tako, da se dejansko odpravi kondenzacija vode v sistemu (pri večini vozil zadostuje pretok 0,142 do 0,165 m3/s).“

2.4 Oprema za analizo

2.4.1 Uporabljajo se določbe iz odstavka 4.3 Priloge 4, vendar le za preskušanje ogljikovega monoksida, ogljikovega dioksida in ogljikovodikov.

2.4.2 Za kalibracijo opreme za analizo se uporabljajo določbe iz Dodatka 6 Priloge 4.

2.5 Plini

2.5.1 Uporabljajo se določbe iz odstavka 4.5 Priloge 4, kjer je to ustrezno.

2.6 Dodatna oprema

2.6.1 Za opremo, ki se uporablja za merjenje prostornine, temperature, tlaka in vlažnosti, veljajo določbe iz odstavkov 4.4 in 4.6 Priloge 4.

3. ZAPOREDJE PRESKUSOV IN GORIVO

3.1 Splošne zahteve

3.1.1 Zaporedje preskusov na sliki 8/1 prikazuje postopke, ki se opravijo na preskusnem vozilu za preskus tipa VI. Temperatura okolja med preskušanjem vozila je povprečno:

266 K (–7 °C) ± 3 K

in ni nižja od 260 K (–13 °C) ali višja od 272 K (–1 °C).

Temperatura ne pade pod 263 K (–10 °C) ali preseže 269 K (–4 °C) za več kot tri minute skupaj.

3.1.2 Temperatura preskusnega prostora, ki se spremlja med preskušanjem, se meri na izhodu ventilatorja za hlajenje (odstavek 5.2.1 te priloge). Zapisana temperatura okolja je aritmetična sredina temperature preskusnega prostora, izmerjena v stalnih največ enominutnih presledkih.

3.2 Preskusni postopek

Del ena mestnega voznega cikla v skladu s sliko 1/1 v Dodatku 1 Priloge 4 sestavljajo štirje osnovni mestni vozni cikli, ki skupaj sestavljajo celotni vozni cikel dela ena.

3.2.1 Zagon motorja, začetek vzorčenja in delovanje prvega voznega cikla so skladni s tabelo 1.2 in sliko 1/1 v Prilogi 4.

3.3 Priprava preskusa

Za preskusno vozilo veljajo določbe iz odstavka 3.1 Priloge 4. Za določanje enakovredne vztrajnostne mase na dinamometru se uporabljajo določbe iz odstavka 5.1 Priloge 4.

Slika 8/1

Postopek preskusa pri nizki temperaturi okolja

ZAČETEK

Če je potrebno, praznjenje posod za gorivo in ponovno polnejenje.

predkondicioniranje oddelek 4

dve možnosti

Prisilno hlajenje 4.3.3.

Odstavitev hladnega vozila v prostoru 4.3.2.

12 do 36 ur

Najmanj enourna odstavitev hladnega vozila

Preskus emisij izpušnih plinov pri nizki temperaturi 266 K ± 3 K Oddelek 5.3

KONEC

3.4 Preskusno gorivo

3.4.1 Preskusno gorivo mora biti skladno s specifikacijami iz odstavka 3. Priloge 10.

4. PREDKONDICIONIRANJE VOZILA

4.1 Povzetek

4.1.1 Za zagotovitev ponovljivosti preskusov emisij se preskusna vozila kondicionirajo na enak način. Kondicioniranje sestavlja pripravljalna vožnja na dinamometru, ki ji sledi čas odstavitve vozila pred preskušanjem emisij v skladu z odstavkom 4.3.

4.2 Predkondicioniranje

4.2.1 Posoda/posode za gorivo se napolni/napolnijo s predpisanim preskusnim gorivom. Če gorivo, ki je že v posodi/posodah za gorivo, ne ustreza specifikacijam iz odstavka 3.4.1 zgoraj, se to gorivo iztoči pred polnjenjem s preskusnim gorivom. Temperatura preskusnega goriva je nižja ali enaka 289 K (+16 °C). Pri teh postopkih ni premočnega splakovanja niti premočnega obremenjevanja sistema za uravnavanje emisij izhlapevanja.

4.2.2 Vozilo se prestavi v preskusni prostor in postavi na dinamometer.

4.2.3 Predkondicioniranje sestavlja vozni cikel v skladu z delom ena in delom dve na sliki 1/1 v Dodatku 1 Priloge 4. Na zahtevo proizvajalca se vozila z motorjem na prisilni vžig lahko predkondicionirajo z enim voznim ciklom dela ena in dvema voznima cikloma dela dve.

4.2.4 Med predkondicioniranjem ostane temperatura v preskusnem prostoru sorazmerno stalna in ne višja od 303 K (30 °C).

4.2.5 Tlak v pnevmatikah pogonskih koles je nastavljen v skladu z določbami iz odstavka 5.3.2 Priloge 4.

4.2.6 Največ deset minut po zaključku predkondicioniranja se motor ugasne.

4.2.7 V izjemnih primerih se lahko na prošnjo proizvajalca in po odobritvi tehnične službe dovoli dodatno predkondicioniranje. Tehnična služba se lahko tudi odloči za opravljanje dodatnega predkondicioniranja. Dodatno predkondicioniranje sestavlja en ali več programov vožnje iz dela ena voznega cikla, kakor je opisano v Dodatku 1 Priloge 4. Obseg takšnega dodatnega predkondicioniranja se zapiše v poročilo o preskusu.

4.3 Načini odstavitve vozila

4.3.1 Za stabiliziranje vozila pred preskusom emisij se uporabi eden od naslednjih dveh načinov, ki ga izbere proizvajalec.

4.3.2 Standardni način

Vozilo miruje najmanj 12 in največ 36 ur pred preskusom emisij izpušnih plinov pri nizki temperaturi okolja. Temperatura okolja (suh termometer) se v tem času vzdržuje tako, da je povprečno na vsako uro v tem obdobju

266 K (–7 °C) ± 3 K in ni nižja od 260 K (–13 °C) niti višja od 272 K (–1 °C). Razen tega temperatura ne pade pod 263 K (–10 °C) niti ni višja od 269 K (–4 °C) za več kot tri minute skupaj.

Postopek s prisilnim hlajenjem

Vozilo miruje največ 36 ur pred preskusom emisij izpušnih plinov pri nizki temperaturi okolja.

4.3.3.1 Vozilo v tem času ne miruje pri temperaturah okolja, ki presegajo 303 K (30 °C).

4.3.3.2 Ohlajanje vozila na preskusno temperaturo se lahko opravi s prisilnim hlajenjem vozila. Če je hlajenje pospešeno z ventilatorji, so ti postavljeni navpično, tako da se najbolj ohlajata prenosnik moči in motor ter ne predvsem oljno korito. Ventilatorji niso nameščeni pod vozilo.

4.3.3.3 Temperaturo okolja je treba strogo nadzirati šele potem, ko je vozilo ohlajeno na 266 K (–7 °C) ± 2 K, kar se ugotovi z reprezentativno temperaturo olja.

Reprezentativna temperatura olja je temperatura olja, izmerjena v bližini sredine oljnega korita, ne na površini in ne na dnu oljnega korita. Če se temperatura meri na dveh ali več različnih mestih v olju, vsa mesta izpolnjujejo temperaturne zahteve.

4.3.3.4 Po ohladitvi na 266 K (–7 °C) ± 2 K se vozilo odstavi najmanj eno uro pred preskusom emisij izpušnih plinov pri nizki temperaturi okolja. Temperatura okolja (suh termometer) je v tem času povprečno 266 K (–7 °C) ± 3 K in ni nižja od 260 K (–13 °C) niti višja od 272 K (–1 °C).

Razen tega temperatura ne pade pod 263 K (–10 °C) ali preseže 269 K (–4 °C) za več kot tri minute skupaj.

4.3.4 Če je preskusno vozilo stabilizirano pri 266 K (–7 °C) v ločenem prostoru in se prepelje v preskusni prostor skozi topel prostor, se vozilo destabilizira v preskusnem prostoru vsaj šestkrat toliko časa, kolikor je bilo vozilo izpostavljeno višjim temperaturam. Temperatura okolja (suh termometer) je v tem času povprečno 266 K (–7 °C) ± 3 K in ni nižja od 260 K (–13 °C) niti višja od 272 K (–1 °C).

Razen tega temperatura ne pade pod 263 K (–10 °C) ali preseže 269 K (–4 °C) za več kot tri minute skupaj.

5. POSTOPEK Z DINAMOMETROM

5.1 Povzetek

5.1.1 Vzorčenje emisij se opravi med preskusnim postopkom, ki ga sestavlja del ena cikla (slika 1/1 v Dodatku 1 Priloge 4). Celoten preskus pri nizki temperaturi okolja, ki traja skupaj 780 sekund, sestavljajo zagon motorja, takojšnje vzorčenje, delovanje med delom ena cikla in zaustavitev motorja. Emisije izpušnih plinov se razredčijo z zrakom iz okolja in za analizo se stalno jemlje enakomeren vzorec. V izpušnih plinih, ki se zbirajo v vreči, se analizira prisotnost ogljikovodikov, ogljikovega monoksida in ogljikovega dioksida. V vzporednem vzorcu zraka za redčenje se podobno analizira prisotnost ogljikovodikov, ogljikovega monoksida in ogljikovega dioksida.

5.2 Delovanje dinamometra

Ventilator za hlajenje

5.2.1.1 Ventilator za hlajenje se postavi tako, da je hladilni zrak primerno usmerjen v hladilnik (vodno hlajenje) ali na dovod zraka (zračno hlajenje) in na vozilo.

5.2.1.2 Pri vozilih, ki imajo motor spredaj, se ventilator postavi pred vozilo na oddaljenosti največ 300 mm. Pri vozilih, ki imajo motor zadaj, ali če zgornja postavitev ni praktična, se ventilator za hlajenje postavi tako, da vozilo ohlaja dovolj zraka.

5.2.1.3 Hitrost ventilatorja se izbere tako, da je v območju delovanja od 10 km/h do najmanj 50 km/h linearna hitrost zraka ob izstopu iz puhala v mejah v ±5 km/h ustrezne hitrosti valja. Izstopna odprtina puhala ima naslednje značilnosti:

(i)	površina: vsaj 0,2 m2,

(ii)	višina spodnjega roba od tal: približno 20 cm.

Kot druga možnost je lahko linearna hitrost izstopnega zraka iz puhala najmanj 6 m/s (21,6 km/h). Na zahtevo proizvajalca se za posebna vozila (npr. dostavna vozila, terenska vozila) lahko višina ventilatorja za hlajenje spremeni.

5.2.1.4 Za hitrost vozila se šteje hitrost, izmerjena na valju/valjih dinamometra (odstavek 4.1.4.4 Priloge 4).

5.2.3 Po potrebi se lahko izvedejo predhodni preskusni cikli, da se določi najboljši način upravljanja pedala za plin in zavore, da se doseže cikel, ki se teoretičnemu ciklu približuje v okviru predpisanih meja, ali da se omogoči prilagoditev sistema za vzorčenje. Takšna vožnja se opravi pred točko „START“ v skladu s sliko 8/1.

5.2.4 Vlažnost zraka je dovolj nizka, da se na valju/valjih dinamometra prepreči kondenzacija.

5.2.5 Dinamometer se temeljito ogreje po priporočilih proizvajalca dinamometra in uporabljajo se postopki ali kontrolne metode, ki zagotavljajo enakomerno raven preostalega trenja.

5.2.6 Čas med ogrevanjem dinamometra in začetkom preskusa emisij ni daljši od 10 minut, če ležaji dinamometra niso neodvisno ogrevani. Če so ležaji dinamometra neodvisno ogrevani, se preskus emisij začne najpozneje 20 minut po ogrevanju dinamometra.

5.2.7 Če je treba moč dinamometra nastaviti ročno, se nastavi največ eno uro pred začetkom preskusa emisij izpušnih plinov. Za nastavitev se ne sme uporabiti preskusno vozilo. Dinamometer s samodejnim regulatorjem prednastavljivih moči se lahko nastavi kadar koli pred začetkom preskusa emisij.

5.2.8 Preden se vožnja za preskus emisij lahko začne, je temperatura v preskusnem prostoru 266 K (–7 °C) ± 2 K, izmerjena v zračnem toku iz ventilatorja za hlajenje z največjo oddaljenostjo 1,5 m od vozila.

5.2.9 Med delovanjem vozila so naprave za ogrevanje in odleditev stekla izključene.

5.2.10 Zapisuje se skupna prevožena pot ali vrtljaji valja dinamometra.

5.2.11 Vozilo na štirikolesni pogon se preskusi s pogonom na dve kolesi. Skupna moč za vožnjo po cesti glede na nastavitev dinamometra se določi z vožnjo z vozilom na njegov osnovni način.

5.3 Izvajanje preskusa

5.3.1 Določbe iz odstavkov 6.2 do 6.6, razen 6.2.2, Priloge 4 se uporabljajo za zagon motorja, izvajanje preskusa in vzorčenje emisij. Vzorčenje se začne pred postopkom za zagon motorja ali ob začetku tega postopka in konča ob zaključku zadnjega prostega teka v zadnjem osnovnem ciklu dela ena (mestni vozni cikel) po 780 sekundah.

Prvi vozni cikel se začne takoj po zagonu motorja z obdobjem prostega teka, ki traja 11 sekund.

5.3.2 Za analizo vzorcev emisij se uporabljajo določbe iz odstavka 7.2 Priloge 4. Med analizo vzorcev izpušnih plinov je tehnična služba pozorna, da se vodna para ne kondenzira v vrečah za zbiranje vzorcev izpušnih plinov.

5.3.3 Za izračun mase emisij se uporabljajo določbe iz odstavka 8. Priloge 4.

6. DRUGE ZAHTEVE

6.1 Iracionalna strategija za uravnavanje emisij

6.1.1 Vsaka iracionalna strategija za uravnavanje emisij, ki povzroči zmanjšanje učinkovitosti sistema za uravnavanje emisij pri običajnih pogojih delovanja pri vožnji pri nizki temperaturi, če ni zajeta v standardne preskuse emisij, se lahko obravnava kot odklopna naprava.

PRILOGA 9

Preskus tipa V

(opis preskusa vzdržljivosti za preverjanje trajnosti naprav za uravnavanje onesnaževanja)

1. UVOD

Ta priloga opisuje preskus za preverjanje trajnosti naprav za uravnavanje onesnaževanja emisij, s katerimi so opremljena vozila z motorjem na prisilni vžig ali kompresijski vžig med preskusom staranja pri 80 000 km.

2. PRESKUSNO VOZILO

2.1 Vozilo je v dobrem tehničnem stanju; motor in naprave za preprečevanje onesnaževanja so novi. Vozilo je lahko enako vozilu, namenjenemu preskusu tipa I; ta preskus tipa I se mora opraviti potem, ko je vozilo prevozilo najmanj 3 000 km cikla staranja iz odstavka 5.1 spodaj.

3. GORIVO

Preskus trajnosti se opravi s primernim gorivom, ki je razpoložljivo na tržišču.

4. VZDRŽEVANJE VOZILA IN PRILAGODITVE

Vzdrževanje, prilagoditve in uporaba preskusnih vzvodov za upravljanje z vozilom so takšni, kot jih je priporočil proizvajalec.

5. DELOVANJE VOZILA NA PRESKUSNI STEZI, CESTI ALI DINAMOMETRU

5.1 Vozni cikel

Med delovanjem na preskusni stezi, cesti ali na napravi za preskušanje z valji se prevozi razdalja po spodaj opisanem programu vožnje (slika 9/1):

5.1.1 program preskusa trajnosti sestavlja 11 ciklov, od katerih vsak zajema 6 kilometrov,

5.1.2 med prvimi devetimi cikli se vozilo na sredini cikla štirikrat ustavi, z motorjem v prostem teku vsakič po 15 sekund,

5.1.3 običajno pospeševanje in pojemanje hitrosti,

5.1.4 pet pojemanj hitrosti na sredini vsakega cikla, ki se znižajo s hitrosti cikla na 32 km/h, hitrost vozila se nato ponovno počasi povečuje, dokler se ne doseže hitrost cikla,

5.1.5 deseti cikel se izvede pri enakomerni hitrosti 89 km/h,

enajsti cikel se začne z največjim pospeševanjem iz točke zaustavitve do 113 km/h. Na polovici poti se običajno uporabijo zavore, dokler se vozilo ne ustavi. Temu sledita 15-sekundno obdobje prostega teka in drugi največji pospešek.

Program se nato ponovno začne.

Največja hitrost vsakega cikla je navedena v naslednji tabeli.

Tabela 9.1.

Največja hitrost vsakega cikla

Cikel	Hitrost cikla v km/h
1	64
2	48
3	64
4	64
5	56
6	48
7	56
8	72
9	56
10	89
11	113

Slika 9/1

Program vožnje

Ustaviti in nato pospešiti do udarne hitrosti

Zmanjševati hitrost do 32 km/h in nato pospešiti do udarne hitrosti

0 in 6 kilometrov

Začetek/konec

Zmanjševati hitrost do 32 km/h in nato pospešiti do udarne hitrosti

Ustaviti in nato pospešiti do udarne hitrosti

Zmanjševati hitrost do 32 km/h in nato pospešiti do udarne hitrosti.

Ustaviti in nato pospešiti do udarne hitrosti

Zmanjševati hitrost do 32 km/h in nato pospešiti do udarne hitrosti

Ustaviti in nato pospešiti do udarne hitrosti

5.2 Na zahtevo proizvajalca se lahko uporabi nadomesten program preskusa na cesti. Takšne nadomestne programe preskusov odobri tehnična služba pred preskusom in imajo pretežno enako povprečno hitrost, porazdelitev hitrosti, število postankov na kilometre in število pospeškov na kilometre kot program vožnje, ki se uporablja na preskusni stezi ali napravi za preskušanje z valji, kakor je opredeljeno v odstavku 5.1 in na sliki 9/1.

5.3 Preskus trajnosti ali spremenjeni preskus trajnosti, če tako odloči proizvajalec, se izvaja, dokler vozilo ne opravi najmanj 80 000 km.

5.4 Preskusna oprema

Dinamometer

5.4.1.1 Če se preskus trajnosti opravi na dinamometru, ta omogoči izvajanje cikla iz odstavka 5.1. Zlasti je opremljen s sistemi za simuliranje vztrajnosti in voznega upora.

5.4.1.2 Zavora se nastavi tako, da absorbira moč, ki se prenaša na pogonska kolesa vozila pri enakomerni hitrosti 80 km/h. Načini, ki se uporabljajo za določitev te moči in nastavitev zavore, so enaki tistim iz Dodatka 3 Priloge 4.

5.4.1.3 Sistem hlajenja vozila mora omogočiti delovanje vozila pri temperaturah, podobnih tistim, doseženim na cesti (olje, voda, izpušni sistem itd.).

5.4.1.4 Za nekatere druge prilagoditve in značilnosti naprav za preskušanje velja, da so enake, če je potrebno, tistim iz Priloge 4 k temu pravilniku (npr. vztrajnost, ki je lahko mehanska ali elektronska).

5.4.1.5 Vozilo se lahko premesti, kjer je potrebno, na drugačno napravo, da se lahko opravijo preskusi merjenja emisij.

5.4.2 Delovanje na preskusni stezi ali cesti

Ko je preskus trajnosti na preskusni stezi ali cesti končan, je referenčna masa vozila najmanj enaka masi, ki jo vozilo ohrani pri preskusih, opravljenih na dinamometru.

6. MERJENJE EMISIJ ONESNAŽEVAL

Ob začetku preskusa (0 km) in na vsakih 10 000 km (± 400 km) ali pogosteje se v rednih presledkih do opravljenih 80 000 km merijo emisije izpušnih plinov v skladu s preskusom tipa I iz odstavka 5.3.1 tega pravilnika. Mejne vrednosti morajo ustrezati vrednostim iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika.

Če so vozila opremljena s sistemi z redno regeneracijo iz odstavka 2.20 tega pravilnika, se preveri, ali se vozilo približuje obdobju regeneracije. Če je tako, je treba vozilo voziti do konca regeneracije. Če se regeneracija začne med merjenjem emisij, se izvede nov preskus (vključno s predkondicioniranjem) in prvi rezultat se ne upošteva.

Vsi rezultati emisij izpušnih plinov se grafično prikažejo kot funkcija vozne razdalje na sistemu, zaokrožene na najbližji kilometer, in najustreznejša ravna črta, ki jo je mogoče potegniti po metodi najmanjšega kota, se zariše skozi vse te podatkovne točke. Ta izračun ne upošteva rezultatov preskusa pri 0 km.

Podatki so sprejemljivi za uporabo pri izračunu faktorja poslabšanja, le če so interpolirane točke pri 6 400 km in 80 000 km na tej črti v zgoraj omenjenih mejah.

Podatki so sprejemljivi tudi, če najustreznejša ravna črta prečka uporabljeno mejno vrednost z negativnim naklonom (interpolirana točka pri 6 400 km je višje od interpolirane točke pri 80 000 km), vendar pa je dejanska podatkovna točka pri 80 000 km pod mejno vrednostjo.

Multiplikativni faktor poslabšanja emisij izpušnih plinov se izračuna za vsako onesnaževalo:

kjer je:

Mi1	=	masa emisije onesnaževala i v g/km, interpolirana do 6 400 km,
Mi2	=	masa emisije onesnaževala i v g/km, interpolirana do 80 000 km.

Te interpolirane vrednosti se izračunajo na najmanj štiri decimalke natančno na desni strani decimalne vejice pred deljenjem ene z drugo za določitev faktorja poslabšanja. Rezultat se zaokroži na tri decimalke.

Če je faktor poslabšanja manj kot ena, se šteje, da je enak ena.

PRILOGA 10

1. SPECIFIKACIJE REFERENČNIH GORIV ZA PRESKUŠANJE VOZIL DO MEJNIH VREDNOSTI EMISIJ IZ VRSTICE A TABELE IZ ODSTAVKA 5.3.1.4 – PRESKUS TIPA I

1.1 Tehnični podatki o referenčnem gorivu, ki se uporablja za preskušanje vozil z motorjem na prisilni vžig

Vrsta: neosvinčeni bencin

Parameter

Enota

Mejne vrednosti (1)

Preskusna metoda

najmanj

največ

Raziskovalno oktansko število

95,0

—

EN 25164

Motorsko oktansko število

85,0

—

EN 25163

Gostota pri 15 °C

kg/m3

748

762

ISO 3675

Parni tlak po Reidu

kPa

56,0

60,0

EN 12

Destilacija:

—	začetno vrelišče

°C

EN-ISO 3405

—	uparjeno pri 100 °C

% vol

49,0

57,0

EN-ISO 3405

—	uparjeno pri 150 °C

% vol

81,0

87,0

EN-ISO 3405

—	končno vrelišče

°C

190

215

EN-ISO 3405

Ostanek

% vol

—

EN-ISO 3405

Analiza ogljikovodika:

—	nenasičeni ogljikovodiki

% vol

—

ASTM D 1319

—

aromati

% vol

28,0

40,0

ASTM D 1319

—

benzen

% vol

—

1,0

pr. EN 12177

—	nasičene spojine

% vol

—

ravnotežje

ASTM D 1319

Razmerje ogljik/vodik

zapisana vrednost

Indukcijsko obdobje (2)

najmanj

480

—

EN-ISO 7536

Vsebnost kisika

% m/m

—

2,3

EN 1601

Obstoječe lepilo

mg/ml

—

0,04

EN-ISO 6246

Vsebnost žvepla (3)

mg/kg

—

100

pr. EN ISO/DIS 14596

Korozija bakra razreda I

—

EN-ISO 2160

Vsebnost svinca

mg/l

—

EN 237

Vsebnost fosforja

mg/l

—

1,3

ASTM D 3231

1.2 Tehnični podatki o referenčnem gorivu, ki se uporablja za preskušanje vozil z dizelskim motorjem

Vrsta: dizelsko gorivo

Parameter

Enota

Mejne vrednosti (4)

Preskusna metoda

najmanj

največ

Cetansko število (5)

52,0

54,0

EN-ISO 5165

Gostota pri 15 °C

kg/m3

833

837

EN-ISO 3675

Destilacija:

—	Točka 50 %

°C

245

—

EN-ISO 3405

—	Točka 95 %

°C

345

350

EN-ISO 3405

—	Končno vrelišče

°C

—

370

EN-ISO 3405

Plamenišče

°C

—

EN 22719

CFPP

°C

—

–5

EN 116

Viskoznost pri 40 °C

mm2/s

2,5

3,5

EN-ISO 3104

Policiklični aromatski ogljikovodiki

% m/m

6,0

IP 391

Vsebnost žvepla (6)

mg/kg

—

300

Pr. EN-ISO/DIS 14596

Korozija bakra

—

EN-ISO 2160

Ostanki ogljika po Conradsonu (10 odstotkov DR)

% m/m

—

0,2

EN-ISO 10370

Vsebnost pepela

% m/m

—

0,01

EN-ISO 6245

Vsebnost vode

% m/m

—

0,02

EN-ISO 12937

Nevtralizacijsko število (močna kislina)

mg KOH/g

—

0,02

ASTM D 97495

Stabilnost oksidacije (7)

mg/ml

—

0,025

EN-ISO 12205

Nova in boljša metoda za policiklične aromate v razvoju

% m/m

—

EN 12916

2. SPECIFIKACIJE REFERENČNIH GORIV ZA PRESKUŠANJE VOZIL DO MEJNIH VREDNOSTI EMISIJ IZ VRSTICE B TABELE IZ ODSTAVKA 5.3.1.4 – PRESKUS TIPA I

2.1 Tehnični podatki o referenčnem gorivu, ki se uporablja za preskušanje vozil z motorjem na prisilni vžig

Vrsta: neosvinčeni bencin

Parameter

Enota

Mejne vrednosti (8)

Preskusna metoda

najmanj

največ

Raziskovalno oktansko število

95,0

—

EN 25164

Motorsko oktansko število

85,0

—

EN 25163

Gostota pri 15 °C

kg/m3

740

754

ISO 3675

Parni tlak po Reidu

kPa

56,0

60,0

PrEN ISO 13016-1 (DVPE)

Destilacija:

—	uparjeno pri 70 °C

% vol

24,0

40,0

EN-ISO 3405

—	uparjeno pri 100 °C

% vol

50,0

58,0

EN-ISO 3405

—	uparjeno pri 150 °C

% vol

83,0

89,0

EN-ISO 3405

—	končno vrelišče

°C

190

210

EN-ISO 3405

Ostanek

% vol

—

2,0

EN-ISO 3405

Analiza ogljikovodika:

—	Nenasičeni ogljikovodiki

% vol

—

10,0

ASTM D 1319

—

Aromati

% vol

29,0

35,0

ASTM D 1319

—	Nasičene spojine

% vol

zapisana vrednost

ASTM D 1319

—

Benzen

% vol

—

1,0

pr. EN 12177

Razmerje ogljik/vodik

zapisana vrednost

Indukcijsko obdobje (9)

minute

480

—

EN-ISO 7536

Vsebnost kisika

% m/m

—

1,0

EN 1601

Obstoječe lepilo

mg/ml

—

0,04

EN-ISO 6246

Vsebnost žvepla (10)

mg/kg

—

ASTM D 5453

Korozija bakra

—

razred I

EN-ISO 2160

Vsebnost svinca

mg/l

—

EN 237

Vsebnost fosforja

mg/l

—

1,3

ASTM D 3231

2.2 Tehnični podatki o referenčnem gorivu, ki se uporablja za preskušanje vozil z dizelskim motorjem

Vrsta: dizelsko gorivo

Parameter

Enota

Mejne vrednosti (11)

Preskusna metoda

najmanj

največ

Cetansko število (12)

52,0

54,0

EN-ISO 5165

Gostota pri 15 °C

kg/m3

833

837

EN-ISO 3675

Destilacija:

—	Točka 50 %

°C

245

—

EN-ISO 3405

—	Točka 95 %

°C

345

350

EN-ISO 3405

—	Končno vrelišče

°C

—

370

EN-ISO 3405

Plamenišče

°C

—

EN 22719

CFPP

°C

—

–5

EN 116

Viskoznost pri 40 °C

mm2/s

2,3

3,3

EN-ISO 3104

Policiklični aromatski ogljikovodiki

% m/m

3,0

6,0

IP 391

Vsebnost žvepla (13)

mg/kg

—

ASTM D 5453

Korozija bakra

—

razred I

EN-ISO 2160

Ostanki ogljika po Conradsonu (10 % DR)

% m/m

—

0,2

EN-ISO 10370

Vsebnost pepela

% m/m

—

0,01

EN-ISO 6245

Vsebnost vode

% m/m

—

0,02

EN-ISO 12937

Nevtralizacijsko število (močna kislina)

mg KOH/g

—

0,02

ASTM D 974

Stabilnost oksidacije (14)

mg/ml

—

0,025

EN-ISO 12205

Lubrikativnost (premer pregledovalnika obrabe HFRR pri 60 °C)

μm

—

400

CEC F-06-A-96

FAME

prepovedano

3. SPECIFIKACIJE REFERENČNEGA GORIVA, KI SE UPORABLJA ZA PRESKUŠANJE VOZIL Z MOTORJEM NA PRISILNI VŽIG PRI NIZKIH TEMPERATURAH OKOLJA – PRESKUS TIPA VI

Vrsta: neosvinčeni bencin

Parameter

Enota

Mejne vrednosti (15)

Preskusna metoda

najmanj

največ

Raziskovalno oktansko število

95,0

—

EN 25164

Motorsko oktansko število

85,0

—

EN 25163

Gostota pri 15 °C

kg/m3

740

754

ISO 3675

Parni tlak po Reidu

kPa

56,0

95,0

prEN ISO 13016-1 (DVPE)

Destilacija:

—	uparjeno pri 70 °C

% vol

24,0

40,0

EN-ISO 3405

—	uparjeno pri 100 °C

% vol

50,0

58,0

EN-ISO 3405

—	uparjeno pri 150 °C

% vol

83,0

89,0

EN-ISO 3405

—	končno vrelišče

°C

190

210

EN-ISO 3405

Ostanek

% vol

—

2,0

EN-ISO 3405

Analiza ogljikovodika:

—	Nenasičeni ogljikovodiki

% vol

—

10,0

ASTM D 1319

—

Aromati

% vol

29,0

35,0

ASTM D 1319

—	Nasičene spojine

% vol

Zapisana vrednost

ASTM D 1319

—

Benzen

% vol

—

1,0

pr. EN 12177

Razmerje ogljik/vodik

Zapisana vrednost

Indukcijsko obdobje (16)

minute

480

—

EN-ISO 7536

Vsebnost kisika

% m/m

—

1,0

EN 1601

Obstoječe lepilo

mg/ml

—

0,04

EN-ISO 6246

Vsebnost žvepla (17)

mg/kg

—

ASTM D 5453

Korozija bakra

—

Razred I

EN-ISO 2160

Vsebnost svinca

mg/l

—

EN 237

Vsebnost fosforja

mg/l

—

1,3

ASTM D 3231

(1) Vrednosti, navedene v specifikacijah, so „prave vrednosti“. Pri ugotavljanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ISO 4259 „Naftni izdelki – Določanje in uporaba natančnih podatkov v zvezi s preskusnimi metodami“, pri določanju najmanjše vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad nič; pri določanju največje in najmanjše vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = možnost ponovljivosti). Ne glede na ta ukrep, potreben iz tehničnih razlogov, mora proizvajalec goriv skušati doseči ničelno vrednost, kadar je določena največja vrednost 2R, in povprečno vrednost, kadar sta navedeni največja in najmanjša mejna vrednost. Če je treba razjasniti vprašanja, ali gorivo ustreza zahtevam specifikacij, se uporabijo določbe standarda ISO 4259.

(2) Gorivo lahko vsebuje antioksidante in deaktivatorje kovin, ki se običajno uporabljajo za stabiliziranje rafinerijskih bencinskih tokov, ne smejo pa se dodajati detergenti/disperzijska sredstva in topilna olja.

(3) Zapiše se dejanska vsebnost žvepla v gorivu za preskus tipa I.

(4) Vrednosti, navedene v specifikacijah, so „prave vrednosti“. Pri ugotavljanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ISO 4259 „Naftni izdelki – Določanje in uporaba natančnih podatkov v zvezi s preskusnimi metodami“, pri določanju najmanjše vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad nič; pri določanju največje in najmanjše vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = možnost ponovljivosti)

Ne glede na ta ukrep, potreben iz tehničnih razlogov, mora proizvajalec goriv skušati doseči ničelno vrednost, kadar je določena največja vrednost 2R, in povprečno vrednost, kadar sta navedeni največja in najmanjša mejna vrednost. Če je treba razjasniti vprašanja, ali gorivo ustreza zahtevam specifikacij, se uporabijo določbe standarda ISO 4259.

(5) Območje cetanskega števila ni v skladu z zahtevami, da je najmanjše območje 4R. Vseeno se pri morebitnem sporu med dobaviteljem in uporabnikom goriva pri reševanju spora lahko uporabijo določbe standarda ISO 4259, če se namesto ene meritve izvede raje dovolj ponovnih meritev, da se doseže predpisana natančnost.

(6) Zapiše se dejanska vsebnost žvepla v gorivu za preskus tipa I.

(7) Čeprav je stabilnost oksidacije nadzorovana, je verjetno, da bo rok uporabnosti omejen. V zvezi s pogoji skladiščenja in življenjsko dobo se je treba posvetovati z dobaviteljem.

(8) Vrednosti, navedene v specifikacijah, so „prave vrednosti“. Pri ugotavljanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ISO 4259 „Naftni izdelki – Določanje in uporaba natančnih podatkov v zvezi s preskusnimi metodami“, pri določanju najmanjše vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad nič; pri določanju največje in najmanjše vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = možnost ponovljivosti).

(9) Gorivo lahko vsebuje antioksidante in deaktivatorje kovin, ki se običajno uporabljajo za stabiliziranje rafinerijskih bencinskih tokov, ne smejo pa se dodajati detergenti/disperzijska sredstva in topilna olja.

(10) Zapiše se dejanska vsebnost žvepla v gorivu za preskus tipa I.

(11) Vrednosti, navedene v specifikacijah, so „prave vrednosti“. Pri ugotavljanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ISO 4259 „Naftni izdelki – Določanje in uporaba natančnih podatkov v zvezi s preskusnimi metodami“, pri določanju najmanjše vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad nič; pri določanju največje in najmanjše vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = možnost ponovljivosti).

(12) Območje cetanskega števila ni v skladu z zahtevami, da je najmanjše območje 4R. Vseeno se pri morebitnem sporu med dobaviteljem in uporabnikom goriva pri reševanju spora lahko uporabijo določbe standarda ISO 4259, če se namesto ene meritve izvede raje dovolj ponovnih meritev, da se doseže predpisana natančnost.

(13) Zapiše se dejanska vsebnost žvepla v gorivu za preskus tipa I.

(14) Čeprav je stabilnost oksidacije nadzorovana, je verjetno, da bo rok uporabnosti omejen. V zvezi s pogoji skladiščenja in življenjsko dobo se je treba posvetovati z dobaviteljem.

(15) Vrednosti, navedene v specifikacijah, so „prave vrednosti“. Pri ugotavljanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ISO 4259 „Naftni izdelki – Določanje in uporaba natančnih podatkov v zvezi s preskusnimi metodami“, pri določanju najmanjše vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad nič; pri določanju največje in najmanjše vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = možnost ponovljivosti).

(16) Gorivo lahko vsebuje antioksidante in deaktivatorje kovin, ki se običajno uporabljajo za stabiliziranje rafinerijskih bencinskih tokov, ne smejo pa se dodajati detergenti/disperzijska sredstva in topilna olja.

(17) Zapiše se dejanska vsebnost žvepla v gorivu za preskus tipa I.

PRILOGA 10a

1. SPECIFIKACIJE PLINASTIH REFERENČNIH GORIV

1.1 Tehnični podatki o referenčnih gorivih LPG

1.1.1 Tehnični podatki o referenčnih gorivih LPG za preskušanje vozil do mejnih vrednosti emisij iz vrstice A tabele iz odstavka 5.3.1.4 – Preskus tipa I

Parameter	Enota	Gorivo A	Gorivo B	Preskusna metoda
Sestava:				ISO 7941
Vsebnost C3	% vol	30 ±2	85 ±2
Vsebnost C4	% vol	ravnotežje	ravnotežje
< C3, >C4	% vol	največ 2	največ 2
Nenasičeni ogljikovodiki	% vol	največ 12	največ 15
Ostanki uparjanja	mg/kg	največ 50	največ 50	ISO 13757
Voda pri 0 °C		prosto	prosto	vizualni pregled
Skupna vsebnost žvepla	mg/kg	največ 50	največ 50	EN 24260
Vodikov sulfid		nič	nič	ISO 8819
Korozija bakrenega traku	ocena	razred 1	razred 1	ISO 6251 (1)
Vonj		značilen	značilen
Motorsko oktansko število		najmanj 89	najmanj 89	EN 589 Priloga B

1.1.2 Tehnični podatki o referenčnih gorivih LPG za preskušanje vozil do mejnih vrednosti emisij iz vrstice B tabele iz odstavka 5.3.1.4 priloge I – Preskus tipa I

Parameter	Enota	Gorivo A	Gorivo B	Preskusna metoda
Sestava:				ISO 7941
Vsebnost C3	% vol	30 ±2	85 ±2
Vsebnost C4	% vol	ravnotežje	ravnotežje
< C3, >C4	% vol	največ 2	največ 2
Nenasičeni ogljikovodiki	% vol	največ 12	največ 15
Ostanki uparjanja	mg/kg	največ 50	največ 50	ISO 13757
Voda pri 0 °C		prosto	prosto	vizualni pregled
Skupna vsebnost žvepla	mg/kg	največ 10	največ 10	EN 24260
Vodikov sulfid		nič	nič	ISO 8819
Korozija bakrenega traku	Ocena	razred 1	razred 1	ISO 6251 (2)
Vonj		značilen	značilen
Motorsko oktansko število		najmanj 89	najmanj 89	EN 589 Priloga B

1.2 Tehnični podatki o referenčnih gorivih NG

Značilnosti	Enote	Osnova	Mejne vrednosti		Preskusna metoda
Značilnosti	Enote	Osnova	najmanj	največ	Preskusna metoda
Referenčno gorivo G20
Sestava:
Metan	%-mol	100	99	100	ISO 6974
Ravnotežje (3)	%-mol	—	—	1	ISO 6974
N2	%-mol				ISO 6974
Vsebnost žvepla	mg/m3 (4)	—	—	10	ISO 6326–5
Wobbejev indeks (neto)	MJ/m3 (5)	48,2	47,2	49,2
Referenčno gorivo G25
Sestava:
Metan	%-mol	86	84	88	ISO 6974
Ravnotežje (3)	%-mol	—	—	1	ISO 6974
N2	%-mol	14	12	16	ISO 6974
Vsebnost žvepla	mg/m3 (4)	—	—	10	ISO 6326–5
Wobbejev indeks (neto)	MJ/m3 (5)	39,4	38,2	40,6

(1) S to metodo ni mogoče natančno določiti prisotnosti korozivnih snovi, če so v vzorcu antikorozijska sredstva ali druge kemikalije, ki zmanjšujejo korozivnost vzorca na bakrenem traku. Zato je dodajanje takšnih zmesi zaradi vplivanja na preskusno metodo prepovedano.

(2) S to metodo ni mogoče natančno določiti prisotnosti korozivnih snovi, če so v vzorcu antikorozijska sredstva ali druge kemikalije, ki zmanjšujejo korozivnost vzorca na bakrenem traku. Zato je dodajanje takšnih zmesi zaradi vplivanje na preskusno metodo prepovedano.

(3) Nečistoče (ki se razlikujejo od N2) +C2 +C2+

(4) Vrednost se določi pri 293,2 K (20 °C) in 101,3 kPa.

(5) Vrednost se določi pri 273,2 K (0 °C) in 101,3 kPa.

PRILOGA 11

VGrajeni sistemi za diagnostiko na vozilu (OBD) za motorna vozila

1. UVOD

Ta priloga se uporablja za funkcionalne vidike vgrajenih sistemov za diagnostiko na vozilu (OBD) za uravnavanje emisij iz motornih vozil.

2. OPREDELITVE POJMOV

V tej prilogi:

2.1 „OBD“ pomeni vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu, namenjen uravnavanju emisij, ki omogoča prepoznavanje morebitne napake v delovanju z uporabo kod okvar, shranjenih v računalniškem spominu.

2.2 „Tip vozila“ pomeni kategorijo vozil na motorni pogon, ki se ne razlikujejo v bistvenih značilnostih motorja in sistema OBD.

2.3 „Družina vozil“ pomeni skupine vozil, kakor jih je določil proizvajalec, za katere se pričakuje, da imajo zaradi medsebojne podobnosti v konstrukciji tudi podobne emisije izpušnih plinov in značilnosti sistemov OBD. Vsako vozilo iz te družine izpolnjuje zahteve iz Dodatka 2 te priloge k tej prilogi.

2.4 „Sistem za uravnavanje emisij“ pomeni elektronsko enoto za upravljanje motorja in druge sestavne dele v sistemu uravnavanja izpušnih plinov ali emisij izhlapevanja, ki vnašajo informacije v to enoto ali jih sprejemajo iz nje.

2.5 „Indikator napak (MI)“ pomeni vidni ali zvočni indikator, ki razločno opozori voznika ob napaki na katerem koli sestavnem delu v zvezi z emisijami, povezanimi s sistemom OBD, ali na sistemu OBD.

2.6 „Napaka“ pomeni okvaro z emisijami povezanega dela ali sistema, zaradi katere emisije presežejo mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2 ali če sistem OBD ne more izpolniti osnovnih zahtev spremljanja iz te priloge.

2.7 „Sekundarni zrak“ pomeni zrak, ki prihaja v izpušni sistem s črpalko ali sesalnim ventilom ali kako drugače, namenjen pospeševanju oksidacije HC in CO v toku izpušnih plinov.

2.8 „Neuspeli vžig v motorju“ pomeni odsotnost zgorevanja v posameznem valju motorja na prisilni vžig zaradi odsotnosti iskre, premajhnega odmerka goriva, prešibke kompresije ali iz katerih drugih razlogov. Za namene spremljanja sistema OBD pomeni to tisti odstotek neuspelih vžigov glede na skupno število vžigov (kakor ga navede proizvajalec), zaradi katerega emisije presegajo omejitve iz odstavka 3.3.2 ali tisti odstotek, ki lahko povzroči pregrevanje katalizatorja ali katalizatorjev izpušnih plinov in s tem trajno okvaro.

2.9 „Preskus tipa I“ pomeni vozni cikel (dela ena in dve), ki se uporablja za homologacijo glede na emisije, kakor je natančno opisano v Dodatku 1 Priloge 4.

2.10 „Vozni cikel“ je sestavljen iz zagona motorja, vožnje, pri kateri se odkrijejo morebitne napake, in zaustavitve motorja.

2.11 „Ogrevalni cikel“ pomeni dovolj dolgo delovanje vozila, da temperatura hladilne tekočine naraste za vsaj 22 K od zagona motorja in doseže najmanj 343 K (70 °C).

2.12 „Uravnavanje goriva“ pomeni samodejne prilagoditve osnovni nastavitvi dovoda goriva na podlagi povratnih informacij. Kratkoročno uravnavanje goriva zadeva dinamične ali takojšnje prilagoditve. Dolgoročno uravnavanje goriva pomeni veliko bolj postopno prilagoditev nastavitve dovoda goriva kot kratkoročno uravnavanje goriva. Dolgoročna uravnavanja nadomestijo razlike med vozili in postopne spremembe, ki se pojavijo sčasoma.

2.13 „Izračunana vrednost obremenitve“ pomeni navedbo trenutnega toka zraka, deljenega z največjim tokom zraka, pri čemer je največji tok zraka popravljen za nadmorsko višino, če je znana. Ta opredelitev zagotavlja število brez merske enote, univerzalno za vse motorje in serviserju prikaže delež zmogljivosti motorja, ki se uporablja (pri široko odprti loputi v uplinjaču je vrednost 100 %).

CLV =	trenutni tok	·	atmosferski tlak (na morski gladini)
	največji tok (na morski gladini)		zračni tlak

2.14 „Stalni privzeti način emisij“ pomeni primer, ko se naprava za upravljanje motorja stalno preklaplja na nastavitev, ki ne zahteva vnosa informacij iz okvarjenega sestavnega dela ali sistema, kjer bi takšen okvarjen del ali sistem povzročil povečanje emisij iz vozila nad mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2 te priloge.

2.15 „Enota za odjem moči“ pomeni enoto za zagotovitev potrebne moči za pogon pomožne opreme, vgrajene v vozilo, ki jo poganja motor.

2.16 „Dostop“ pomeni razpoložljivost vseh podatkov OBD v zvezi z emisijami, vključno s kodami okvar, potrebnimi za pregled, ugotavljanje napak, servisiranje ali popravilo delov vozila, povezanih z emisijami, prek serijskega vmesnika za standardno diagnostično povezavo (v skladu z odstavkom 6.5.3.5 Dodatka 1 te priloge).

„Neomejen“ pomeni:

2.17.1 dostop, neodvisen od pristopne kode, ki jo je mogoče dobiti le pri proizvajalcu, ali podobne naprave, ali

2.17.2 dostop, ki omogoča oceno danih podatkov brez uporabe posebnega dekodirnega sistema, razen če so podatki standardizirani.

2.18 „Standardiziran“ pomeni, da so vsi podatki, vključno z vsemi uporabljenimi kodami okvar, zapisani le v skladu z industrijskimi standardi, katerih oblika in dovoljene možnosti so jasno določene in zagotavljajo največjo stopnjo usklajenosti v industriji motornih vozil ter je njihova uporaba izrecno dovoljena v tem pravilniku.

2.19 „Informacije za popravilo“ pomeni vse informacije, potrebne za diagnozo, servisiranje, pregled, redno spremljanje ali popravilo vozila, ki jih proizvajalec zagotovi svojim pooblaščenim trgovcem/servisnim delavnicam. Po potrebi ta navodila vključujejo servisne priročnike, tehnična navodila, napotke za diagnozo (npr. najmanjše in največje teoretične vrednosti za merjenje), sheme električne povezave, identifikacijsko številko za kalibracijo programske opreme, navodila za posamezne in posebne primere, informacije o orodju in opremi, pojasnila o zapisovanju podatkov in dvosmernem spremljanju ter podatke o preskusu. Proizvajalec ni dolžan zagotoviti informacij, ki so varovane s pravicami do intelektualne lastnine ali predstavljajo posebno znanje in izkušnje proizvajalcev in/ali dobaviteljev originalne opreme; v tem primeru se potrebna tehnična informacija ne sme nedopustno zadržati.

2.20 „Pomanjkljivost“ pomeni pri vozilih s sistemom OBD, da imata največ dva posamična sestavna dela ali sistema, ki ju spremlja sistem OBD, začasne ali trajne delovne značilnosti, ki škodljivo vplivajo na sicer učinkovito spremljanje OBD teh sestavnih delov ali sistemov ali ne izpolnjujejo vseh drugih specificiranih zahtev za sistem OBD. Vozila je mogoče homologirati, registrirati in prodajati s temi pomanjkljivostmi glede na zahteve iz odstavka 4. te priloge.

3. ZAHTEVE IN PRESKUSI

Vsa vozila imajo sistem OBD, ki je zasnovan, izdelan in nameščen v vozilo tako, da lahko v celotni življenjski dobi vozila odkriva vrste poslabšanj ali napak. Pri doseganju tega cilja homologacijski organ dopušča, da se lahko pri vozilih, ki so prevozila večje razdalje od navedenih za trajnost tipa V iz odstavka 3.3.1, poslabša delovanje sistema OBD tako, da so mejne vrednosti emisij iz odstavka 3.3.2 lahko presežene, preden sistem OBD vozniku javi okvaro.

3.1.1 Dostop do sistema OBD, potrebnega za pregled, diagnozo, servisiranje ali popravilo vozila, je neomejen in standardiziran. Vse kode okvar, ki se navezujejo na emisije, so v skladu z odstavkom 6.5.3.4 Dodatka 1 te priloge.

3.1.2 Najpozneje tri mesece potem, ko je proizvajalec kateremu koli svojemu pooblaščenemu trgovcu ali mehanični delavnici predložil informacije za popravilo, da proizvajalec na voljo te podatke (skupaj z vsemi poznejšimi spremembami in dopolnitvami) po primerni nediskriminatorni ceni in o tem ustrezno obvesti homologacijski organ.

V primeru neizpolnjevanja teh določb homologacijski organ ukrepa v skladu s postopki, določenimi za homologacijo in preglede vozil v prometu, da zagotovi razpoložljivost informacij za popravilo.

Sistem OBD je zasnovan, izdelan in nameščen v vozilo tako, da ustreza zahtevam iz te priloge pri pogojih običajne uporabe.

Začasen izklop sistema OBD

3.2.1.1 Proizvajalec lahko izklopi sistem OBD, če sistem zaradi pomanjkanja goriva ne more več ustrezno opravljati spremljanja. Do izklopa ne pride, če je raven goriva v posodi za gorivo večja od 20 odstotkov nazivne prostornine posode.

3.2.1.2 Proizvajalec lahko izklopi sistem OBD pri zagonu motorja, ko je temperatura v okolju pod 266 K (–7 °C) ali na nadmorski višini nad 2 500 metrov, če predloži podatke in/ali tehnično oceno, ki ustrezno prikaže, da bi bilo spremljanje pri takšnih pogojih nezanesljivo. Proizvajalec lahko zahteva izklop sistema OBD pri zagonu motorja tudi pri drugih temperaturah v okolju, če organu s podatki in/ali tehnično oceno dokaže, da pri takšnih pogojih sistem ne bi prikazal pravilnih podatkov. Indikatorja napak (MI) ni treba osvetliti, če so vrednosti OBD presežene med regeneracijo, pod pogojem, da ni okvar.

3.2.1.3 V vozilih, v katera je mogoče vgraditi enote za odjem moči, je izklop prizadetega sistema spremljanja dovoljen, če do izklopa pride le med delovanjem enote za odjem moči.

Neuspeli vžig v motorju pri vozilih z motorjem na prisilni vžig

3.2.2.1 Proizvajalci lahko sprejmejo merila z višjim odstotkom neuspelih vžigov od tistih, ki so bili navedeni organu, pri določenem številu vrtljajev motorja in pogojih obremenitve, če lahko organu dokažejo, da zaznavanje nižjih stopenj neuspelih vžigov ne bi bilo zanesljivo.

3.2.2.2 Če proizvajalec lahko homologacijskemu organu dokaže, da ugotavljanje višjih odstotkov neuspelih vžigov še vedno ni izvedljivo ali da neuspelih vžigov ni mogoče ločevati od drugih vplivov (npr. poškodovano cestišče, menjanje prestave po zagonu motorja itd.), se lahko sistem za spremljanje neuspelih vžigov izključi, dokler obstajajo take okoliščine.

3.3 Opis preskusov

3.3.1 Preskusi se opravijo na vozilu, uporabljenem za preskus trajnosti tipa V iz Priloge 9, pri čemer se uporabi preskusni postopek iz Dodatka 1 te priloge. Preskusi se izvedejo ob zaključku preskusa trajnosti tipa V.

Če se ni izvedel preskus trajnostni tipa V ali na zahtevo proizvajalca, se za demonstracijski preskus OBD lahko uporabi primerno staro in vzorčno vozilo.

3.3.2 Sistem OBD pokaže okvaro sestavnega dela ali sistema, ki je povezan z emisijami, če ta okvara povzroči emisije, ki presegajo spodaj navedene mejne vrednosti:

		Referenčna masa (RM) (kg)	Masa ogljikovega monoksida (CO) L1 (g/km)		Masa skupnih ogljikovodikov (THC) L2 (g/km)		Masa dušikovih oksidov (NOx) L3 (g/km)		Masa delcev (1) (PM) L4 (g/km)
Kategorija	Razred		Bencin	Dizelsko gorivo	Bencin	Dizelsko gorivo	Bencin	Dizelsko gorivo	Dizelsko gorivo
M (2)	—	vsa	3,20	3,20	0,40	0,40	0,60	1,20	0,18
N (3)	I	RM ≤ 1 305	3,20	3,20	0,40	0,40	0,60	1,20	0,18
	II	1 305 < RM ≤ 1 760	5,80	4,00	0,50	0,50	0,70	1,60	0,23
	III	1 760 < RM	7,30	4,80	0,60	0,60	0,80	1,90	0,28

Zahteve po spremljanju vozila z motorjem na prisilni vžig

Za izpolnitev zahtev iz odstavka 3.3.2 sistem OBD spremlja najmanj:

3.3.3.1 zmanjšanje učinkovitosti katalizatorja le v zvezi z emisijami HC. Proizvajalci lahko nadzorujejo le prvi katalizator ali skupino katalizatorjev v smeri toka izpušnih plinov. Za vsak spremljani katalizator ali skupino katalizatorjev se šteje, da ne deluje, če so emisije večje od vrednosti HC iz tabele v odstavku 3.3.2;

3.3.3.2 prisotnost neuspelih vžigov na področju delovanja motorja, omejenem na:

(a)	največje število vrtljajev 4 500 min–1 ali za 1 000 min–1 večje od največjega števila vrtljajev, doseženega med ciklom preskusa tipa I, kar je manjše;

(b)	krivuljo pozitivnega navora (tj. obremenitev motorja, ko je menjalnik v prostem teku);

(c)	krivuljo, ki združuje naslednje točke delovanja motorja: krivuljo pozitivnega navora pri 3 000 min–1 in točko na krivulji največjega števila vrtljajev, določene pod (a) zgoraj, če je podtlak v cevnem razdelilniku pri 13,33 kPa nižji od tistega na krivulji pozitivnega navora;

3.3.3.3 poslabšanje delovanja lambde sonde

3.3.3.4 če uporablja izbrano gorivo, druge sestavne dele ali sisteme za uravnavanje emisij ali z emisijami povezane sestavne dele ali sisteme za prenos moči, povezane z računalnikom, katerih okvara lahko povzroči, da emisije iz izpušne cevi presežejo mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2;

3.3.3.5 če spremljanje ni urejeno drugače, se vsi drugi sestavni deli za prenos moči, ki so povezani z emisijami in priključeni na glavni računalnik, skupaj z ustreznimi senzorji, ki omogočajo izvajanje spremljanja, spremljajo glede na neprekinjenost tokokroga;

3.3.3.6 elektronsko uravnavanje emisij izhlapevanja se spremlja vsaj glede na neprekinjenost tokokroga.

Zahteve po spremljanju vozila z motorjem na kompresijski vžig

Za izpolnitev zahtev iz odstavka 3.3.2 sistem OBD spremlja:

3.3.4.1 zmanjšanje učinkovitosti katalizatorja, če je vgrajen;

3.3.4.2 delovanje in neoporečnost lovilnika delcev, če je vgrajen;

3.3.4.3 elektronski sprožilni mehanizem/elektronski sprožilni mehanizmi za količino goriva in čas vbrizga, ki je/so del sistema za vbrizgavanje goriva, se spremlja/spremljajo zaradi morebitne prekinjenosti tokokroga in popolne odpovedi delovanja;

3.3.4.4 druge sestavne dele ali sisteme za uravnavanje emisij ali z emisijami povezane sestavne dele ali sisteme za prenos moči, povezane z računalnikom, katerih okvare lahko povzročijo, da emisije izpušnih plinov presežejo mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2. Taki sistemi ali sestavni deli so sistemi ali sestavni deli za spremljanje in nadzor pretoka zračne mase, prostorninskega pretoka zraka (in temperature), tlaka polnilnega zraka in tlaka na vstopu v cevni razdelilnik (ter ustrezni senzorji, ki omogočajo to delovanje).

3.3.4.5 Če spremljanje ni urejeno drugače, se vsi drugi elementi prenosa moči, ki so povezani z emisijami in priključeni na računalnik, nadzirajo glede na neprekinjenost tokokroga.

3.3.5 Proizvajalci lahko homologacijskemu organu dokažejo, da posamezni sestavni deli ali sistemi ne potrebujejo spremljanja, če ob njihovi popolni odpovedi ali odstranitvi emisije ne presežejo mejnih vrednosti iz odstavka 3.3.2.

3.4 Ob vsakem zagonu motorja se začne zaporedje diagnostičnih pregledov in se zaključi vsaj enkrat, če so izpolnjeni pravilni preskusni pogoji. Preskusni pogoji se izberejo tako, da se vsi pojavijo med običajno vožnjo, kakor je prikazano v preskusu tipa I.

3.5 Vključitev indikatorja napak (MI)

3.5.1 V sistem OBD je vgrajen indikator napak, ki ga voznik zlahka opazi. MI se ne uporablja za nobene druge namene, razen za opozarjanje voznika na zagon v sili ali zasilne postopke. MI je viden pri vsaki sprejemljivi vidljivosti. Ko se vključi, se prikaže simbol v skladu s standardom ISO 2575 (4). Vozilo ni opremljeno z več kot enim splošnim MI za težave, povezane z emisijami. Ločene opozorilne naprave za posebne namene (npr. zavorni sistem, pripenjanje varnostnega pasu, tlak olja itd.) so dovoljene. Uporaba rdeče barve za MI je prepovedana.

3.5.2 Za strategije, ki zahtevajo več kot dva cikla predkondicioniranja za vključitev MI, mora proizvajalec priskrbeti podatke in/ali tehnično oceno, ki primerno prikaže, da je sistem spremljanja enako učinkovit in pravočasen pri odkrivanju poslabšanja sestavnih delov. Nesprejemljive so strategije, ki v povprečju zahtevajo več kot deset voznih ciklov za vključitev MI. MI se mora vklopiti tudi, kadar regulator motorja zaradi preseženih mejnih vrednosti emisij iz odstavka 3.3.2, začne delovati v stalnem privzetem načinu emisij ali če sistem OBD ne more izpolniti osnovnih zahtev spremljanja iz odstavkov 3.3.3 ali 3.3.4 te priloge. MI mora delovati tako, da se vključi poseben opozorilni znak, npr. utripajoča lučka, vedno, ko pride do neuspelega vžiga v motorju, ki lahko povzroči poškodbo katalizatorja, kakor je določil proizvajalec. MI se mora vključiti tudi, ko je ključ v ključavnici za vžig pred zagonom ali ob zagonu motorja, in se izključiti po zagonu motorja, če prej ni bila odkrita napaka.

Sistem OBD zapisuje kodo okvare/kode okvar, ki prikazujejo stanje sistema za uravnavanje emisij. Za označevanje pravilno delujočih sistemov za uravnavanje emisij in tistih sistemov za uravnavanje emisij, ki jih je mogoče v celoti oceniti le ob nadaljnjem delovanju vozila, se uporabljajo ločene kode stanja. Če je MI sprožen zaradi poslabšanja ali napak ali delovanja v stalnem privzetem načinu emisij, se shrani koda okvare, ki označuje vrsto napake. Koda okvare se mora shraniti tudi v primerih iz odstavkov 3.3.3.5 in 3.3.4.5 te priloge.

3.6.1 Razdaljo, ki jo je vozilo prevozilo, odkar se je MI vključil, je mogoče kadar koli ugotoviti prek serijskega vhoda na standardnem veznem konektorju (5).

3.6.2 Pri vozilih z motorjem na prisilni vžig ni treba posebej navajati, v katerem valju je prišlo do neuspelega vžiga, če je shranjena koda okvare, ki je različna za odpoved enega ali več cilindrov.

3.7 Izklapljanje MI

3.7.1 Če ni več neuspelih vžigov v obsegu, ki lahko poškoduje katalizator (po navedbi proizvajalca), ali če motor deluje po spremembi vrtljajev in pogojev obremenitve, pri katerih obseg neuspelih vžigov ne bo povzročil okvare katalizatorja, se lahko MI preklopi v prejšnje stanje sproženja med prvim voznim ciklom, ko je bil ugotovljen obseg neuspelih vžigov, in se pri naslednjih voznih ciklih lahko preklopi v običajni način delovanja. Če se MI preklopi v prejšnje stanje delovanja, se lahko brišejo ustrezne kode okvar in shranjeni zamrznjeni niz o pogojih delovanja motorja ob prvem pojavu napake.

3.7.2 Pri vseh drugih napakah se lahko MI izklopi po treh zaporednih voznih ciklih, med katerimi sistem spremljanja, ki vključi MI, ne zazna več okvare in če še ni bila odkrita nobena druga napaka, ki bi samostojno vključila MI.

3.8 Izbris kode okvare

3.8.1 Sistem OBD lahko zbriše kodo okvare in prevoženo razdaljo ter zamrznjeni niz podatkov, če ista napaka ni bila ponovno zapisana po vsaj 40 ciklih ogrevanja motorja.

3.9 Bivalentna vozila na plinsko gorivo

Na splošno se za vozila na plinasto gorivo z dvogorivnim motorjem za vsako vrsto goriva (bencinsko gorivo in zemeljski plin/tekoči naftni plin) tako kot za vozila z enogorivnim motorjem uporabljajo zahteve OBD. V ta namen se uporabi ena od naslednjih dveh možnosti iz odstavkov 3.9.1. ali 3.9.2. ali njuna poljubna kombinacija.

En sistem OBD za obe vrsti goriva.

3.9.1.1 Naslednji postopki se izvedejo za vsako diagnostiko v posameznem sistemu OBD za delovanje v vozilih na bencinsko gorivo in zemeljski plin/tekoči naftni plin, bodisi neodvisno od trenutno uporabljenega goriva ali pa posebej za posamezno gorivo:

(a)	aktiviranje indikatorja napak (MI) (glej odstavek 3.5 te priloge),

(b)	shranjevanje kode okvar (glej odstavek 3.6 te priloge),

(c)	izklop indikatorja napak (MI) (glej odstavek 3.7 te priloge),

(d)	izbris kode okvar (glej odstavek 3,8 te priloge).

. Za sestavne dele ali sisteme, ki jih je treba spremljati, se lahko uporabi bodisi ločena diagnostika za vsako vrsto goriva bodisi skupna diagnostika.

3.9.1.2 Sistem OBD je lahko vgrajen v enega ali več računalnikov.

Dva ločena sistema OBD, eden za vsako vrsto goriva.

3.9.2.1 Naslednji postopki se izvedejo neodvisno drug od drugega, kadar vozilo deluje na bencinsko gorivo ali zemeljski plin/tekoči naftni plin:

(a)	aktiviranja indikatorja napak (MI) (glej odstavek 3.5 te priloge),

(b)	shranjevanja kode okvar (glej odstavek 3.6 te priloge),

(c)	izklopa indikatorja napak (MI) (glej odstavek 3.7 te priloge),

(d)	izbris kode okvar (glej odstavek 3,8 te priloge).

3.9.2.2 Ločen sistem OBD je lahko vgrajen v enega ali več računalnikov.

Posebne zahteve glede prenosa diagnostičnih signalov pri vozilih na plinasto gorivo z dvogorivnim motorjem.

3.9.3.1 Na zahtevo iz diagnostičnega pregledovalnika se diagnostični signali prenesejo na enega ali več izvornih naslovov. Uporaba izvornih naslovov je opisana v standardu ISO DIS 15031–5 „Cestna vozila – Povezava med vozili in zunanjo preskuševalno opremo za diagnostiko, povezano z emisijami – Del 5: Diagnostične storitve, povezane z emisijami“ z dne 1. novembra 2001.

3.9.3.2 Določiti je mogoče specifične informacije za posamezno gorivo:

(a)	z uporabo izvornih naslovov in/ali

(b)	z uporabo stikala za izbiro goriva in/ali

(c)	z uporabo kod okvar za posamezno gorivo.

3.9.4 Kar zadeva kodo stanja (kot je opisano v odstavku 3.6 te priloge), je treba uporabiti eno od naslednjih dveh možnosti:

(a)	koda stanja je specifična za posamezno gorivo, tj. uporaba dveh kod stanja, eno za vsako gorivo vrsta goriva;

(b)	koda stanja navaja v celoti ocenjene sisteme za nadzor emisij za obe vrsti goriva (bencinsko gorivo in zemeljski plin/tekoči naftni plin), kadar so sistemi za nadzor emisij v celoti ocenjeni za eno vrsto goriva.

4. ZAHTEVE ZA HOMOLOGACIJO VGRAJENIH SISTEMOV ZA DIAGNOSTIKO NA VOZILU

4.1 Proizvajalec lahko od homologacijskega organa zahteva, da se sistem OBD sprejme za homologacijo, čeprav ima ta sistem eno ali več pomanjkljivosti, tako da posebne zahteve iz te priloge niso v celoti izpolnjene.

Pri obravnavanju tega zahtevka homologacijski organ ugotovi, ali je izpolnjevanje zahtev iz te priloge tehnično nemogoče ali nerazumno.

Homologacijski organ upošteva navedbe proizvajalca, ki med drugim vsebujejo tudi podatke o tehnični izvedljivosti, času zagona proizvodnje in proizvodnih ciklih, ki vključujejo fazo uvajanja ali fazo opustitve proizvodnje motorjev ali konstrukcijo vozila, ter programirane izboljšave računalnikov, stopnjo pričakovane učinkovitosti sistema OBD glede izpolnjevanja zahtev iz tega pravilnika in to, ali si je proizvajalec dovolj prizadeval za izpolnjevanje zahtev iz tega pravilnika.

4.2.1 Homologacijski organ ne bo ugodil pomanjkljivemu zahtevku, ki sploh ne vključuje zahtevanega diagnostičnega spremljanja.

4.2.2 Homologacijski organ ne bo ugodil pomanjkljivemu zahtevku, ki ne upošteva mejnih vrednosti za sistem OBD iz odstavka 3.3.2.

4.3 Pri določanju pomanjkljivosti se najprej ugotavljajo pomanjkljivosti v zvezi z odstavki 3.3.3.1, 3.3.3.2 in 3.3.3.3 te priloge za motorje na prisilni vžig ter odstavki 3.3.4.1, 3.3.4.2 in 3.3.4.3 te priloge za motorje na kompresijski vžig.

4.4 Pred podelitvijo homologacije ali ob podelitvi homologacije niso dopustne pomanjkljivosti glede na zahteve iz odstavka 6.5, razen odstavka 6.5.3.4 Dodatka 1 te priloge.

4.5 Obdobje, v katerem so pomanjkljivosti dopustne

4.5.1 Pomanjkljivost je dopustna še dve leti od datuma podelitve homologacije za tip vozila, razen če je mogoče ustrezno dokazati, da so za odpravo pomanjkljivosti potrebne večje spremembe računalniške opreme vozila ter več kakor dveletni časovni zamik. V tem primeru je pomanjkljivost dopustna za obdobje do treh let.

4.5.2 Proizvajalec lahko od upravnega organa zahteva sprejetje pomanjkljivosti s povratnim učinkom, če se pomanjkljivost odkrije, ko je bila homologacija že podeljena. V tem primeru je pomanjkljivost dovoljena v obdobju dveh let po datumu obvestila upravnemu organu, razen če je mogoče ustrezno dokazati, da so za odpravo pomanjkljivosti potrebne večje spremembe računalniške opreme vozila ter več kakor dveletni časovni zamik. V tem primeru je pomanjkljivost dopustna za obdobje do treh let.

4.6 Homologacijski organ obvesti vse ostale pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, o odločitvi o ugoditvi zahtevi za sprejetje pomanjkljivosti.

5. DOSTOP DO PODATKOV OBD

5.1 Vsem zahtevkom za homologacijo ali spremembo homologacije so priloženi ustrezni podatki v zvezi s sistemom OBD. Ti podatki omogočijo proizvajalcem nadomestnih delov ali naknadno vgradljivih sestavnih delov, da izdelujejo dele, ki so združljivi s sistemom OBD zaradi zagotavljanja neoporečnega delovanja sistema OBD in zavarovanja uporabnika vozila pred napakami. Podobno ti ustrezni podatki omogočijo proizvajalcem diagnostičnih orodij in preskusne opreme izdelavo orodij in opreme, ki zagotavljajo učinkovito in točno diagnozo sistemov vozila za uravnavanje emisij.

Na zahtevo izdelajo upravni organi Dodatek 1 Priloge 2, v katerem so navedeni ustrezni podatki o sistemu OBD, ki so na voljo vsem zainteresiranim proizvajalcem sestavnih delov, diagnostičnih orodij ali preskusne opreme pod enakimi pogoji.

5.2.1 Če proizvajalec sestavnih delov, diagnostičnih orodij ali preskusne opreme zahteva od upravnega organa podatke o sistemu OBD, ki mu je bila podeljena homologacija v skladu s prejšnjo različico Pravilnika,

—	upravni organ v 30 dneh zahteva od proizvajalca zadevnega vozila, da omogoči dostop podatkov, zahtevanih v odstavku 4.2.11.2.7.6 Priloge 1. Zahteva iz drugega dela odstavka 4.2.11.2.7.6 se ne uporablja;

—	proizvajalec predloži te podatke upravnemu organu v dveh mesecih od zahteve;

—	upravni organ posreduje te podatke upravnim organom pogodbenic, upravni organ pa, ki je podelil prvotno homologacijo, priloži te podatke Prilogi 1 homologacijske dokumentacije.

Ta zahteva ne razveljavi homologacije, ki je že bila podeljena v skladu s Pravilnikom št. 83 in ne prepreči razširitev takšnih homologacij v skladu s Pravilnikom, na podlagi katerega so bile homologacije prvotno podeljene.

5.2.2 Podatki se lahko zahtevajo le za nadomestne ali servisne dele, za katere je potrebna homologacija UNECE, ali za sestavne dele, ki so del sistema, za katerega je potrebna homologacija UNECE.

5.2.3 V zahtevi za podatke mora biti opredeljena natančna specifikacija modela vozila, za katerega se zahtevajo podatki. V zahtevi je treba potrditi, da se podatki zahtevajo za razvoj nadomestnih delov ali naknadno vgradljivih delov, sestavnih delov, diagnostičnih orodij ali preskusne opreme.

(1) Za motorje na kompresijski vžig.

(2) Razen vozil, katerih največja masa presega 2 500 kg.

(3) Tista vozila kategorije M, ki so določena v opombi (2).

(4) Mednarodni standard ISO 2575–1982 (E) z naslovom „Cestna vozila: Simboli za kontrolne indikatorje in opozorilne naprave“, simbol številka 4.36.

(5) Ta zahteva se uporablja samo od 1. januarja 2003 za nove tipe vozil z elektronskim vnosom podatkov o hitrosti za upravljanje motorja. To velja za vsa vozila, prvič registrirana po 1. januarju 2005.

Dodatek 1

Funkcionalni vidiki vgrajenih sistemov za diagnostiko na vozilu (OBD)

1. UVOD

Ta dodatek opisuje postopek preskusa po odstavku 3. Priloge 11. Postopek opisuje metodo za preverjanje delovanja vgrajenih sistemov za diagnostiko na vozilu (OBD) s simuliranjem napak v ustreznih sistemih za upravljanje motorja ali v sistemu za uravnavanje emisij. Določa tudi postopke za določanje trajnosti sistemov OBD.

Proizvajalec zagotovi pokvarjene sestavne dele in/ali električne naprave, ki se uporabljajo za simuliranje okvar. Pri merjenju med ciklom preskusa tipa I emisije iz vozil zaradi takšnih pokvarjenih sestavnih delov ali naprav ne smejo presegati mejnih vrednosti iz odstavka 3.3.2 za več kot 20 odstotkov.

Med preskušanjem vozila z vgrajenim pokvarjenim sestavnim delom ali napravo se sistem OBD homologira, če se je MI vključil. Sistem OBD se homologira tudi, če se MI vključi pod mejnimi vrednostmi za OBD.

2. OPIS PRESKUSA

Preskušanje sistemov OBD sestavljajo naslednje faze:

2.1.1 simulacija napake sestavnega dela za upravljanje motorja ali sistema za uravnavanje emisij,

2.1.2 predkondicioniranje vozila s simulirano napako med predkondicioniranjem, kakor je določeno v odstavku 6.2.1 ali odstavku 6.2.2.

2.1.3 vožnja vozila s simulirano napako skozi cikel preskusa tipa I in merjenje emisij iz vozila,

2.1.4 ugotavljanje, ali se sistem OBD odziva na simulirano napako in jo vozniku prikaže na primeren način.

2.2 Na zahtevo proizvajalca se lahko napaka na enem ali več sestavnih delih simulira elektronsko glede na zahtevke iz odstavka 6. spodaj.

2.3 Proizvajalci lahko zahtevajo, da se spremljanje opravi zunaj cikla preskusa tipa I, če je mogoče organu dokazati, da bi spremljanje v pogojih med ciklom preskusa tipa I omejilo možnosti spremljanja, ko je vozilo v prometu.

3. PRESKUSNO VOZILO IN GORIVO

3.1 Vozilo

Preskusno vozilo izpolnjuje zahteve iz odstavka 3.1 Priloge 4.

3.2 Gorivo

Za preskušanje se mora uporabiti ustrezno referenčno gorivo, kakor je določeno v Prilogi 10 za bencin in dizelsko gorivo ter v Prilogi 10a za LPG in NG. Vrsto goriva za vsako vrsto napake, ki se preskusi (opisano v odstavku 6.3 tega dodatka), lahko izbere upravni organ med referenčnimi gorivi iz Priloge 10a v primeru preskušanja monovalentnih vozil na plinsko gorivo in izmed referenčnih goriv iz Priloge 10 in Priloge 10a v primeru preskušanja bivalentnih vozil na plinsko gorivo. Izbrana vrsta goriva se ne sme spremeniti med nobeno fazo preskušanja (opisano v odstavkih 2.1 do 2.3 tega dodatka). Če se kot gorivo uporablja LPG ali NG, je dovoljeno, da se motor zažene z bencinom, nato pa se preklopi na LPG ali NG po vnaprej določenem obdobju, ki se samodejno nadzira in ni pod nadzorom voznika.

4. PRESKUSNA TEMPERATURA IN TLAK

4.1 Preskusna temperatura in tlak ustrezata zahtevam za preskus tipa I iz Priloge 4.

5. PRESKUSNA OPREMA

5.1 Dinamometer

Dinamometer izpolnjuje zahteve iz Priloge 4.

6. PRESKUSNI POSTOPEK ZA OBD

6.1 Vozni cikel na dinamometru izpolnjuje zahteve iz Priloge 4.

6.2 Predkondicioniranje vozila

6.2.1 Glede na tip motorja in po nastavitvi enega od tipov okvar iz odstavka 6.3 poteka predkondicioniranje vozila tako, da vozilo odpelje vsaj dva zaporedna preskusa tipa I (dela ena in dve). Za vozila z motorjem na kompresijski vžig je dovoljeno dodatno predkondicioniranje z dvema cikloma dela dve.

6.2.2 Na zahtevo proizvajalca se lahko uporabijo drugačni načini predkondicioniranja.

6.3 Vrste napak, ki se preskušajo

Vozila z motorjem na prisilni vžig:

6.3.1.1 Zamenjava katalizatorja z dotrajanim ali pokvarjenim katalizatorjem ali elektronska simulacija takšne okvare.

6.3.1.2 Pogoji neuspelih vžigov v motorju glede na pogoje za spremljanje neuspelih vžigov iz odstavka 3.3.3.2 Priloge 11.

6.3.1.3 Zamenjava lambde sonde z dotrajano ali pokvarjeno lambdo sondo ali elektronska simulacija takšne okvare.

6.3.1.4 Prekinitev električne povezave z vsemi drugimi sestavnimi deli, povezanimi z emisijami, ki so povezani z računalnikom za upravljanje sistema za prenos moči (če deluje na izbrano vrsto goriva).

6.3.1.5 Prekinitev električne povezave z napravo elektronsko uravnavanje emisij izhlapevanja (če je vgrajena in deluje na izbrano vrsto goriva). Za to posebno vrsto napake ni treba izvajati preskusa tipa I.

Vozila z motorjem na kompresijski vžig:

6.3.2.1 Zamenjava katalizatorja, če je vgrajen, z dotrajanim ali pokvarjenim katalizatorjem ali elektronska simulacija takšne okvare.

6.3.2.2 Popolna odstranitev lovilnika delcev, če je vgrajen, ali vgradnja dotrajanega lovilnika, če so senzorji sestavni del lovilnika.

6.3.2.3 Prekinitev električne povezave z elektronskim sprožilnim mehanizmom za količino goriva in časa vbrizga v sistemu za dovajanje goriva.

6.3.2.4 Prekinitev električne povezave z vsemi drugimi sestavnimi deli, povezanimi z emisijami, ki so povezani z računalnikom za upravljanje sistema za prenos moči.

6.3.2.5 Pri izpolnjevanju zahtev iz odstavkov 6.3.2.3 in 6.3.2.4 ter s soglasjem homologacijskega organa sprejme proizvajalec ustrezne ukrepe v dokazilo, da bo sistem OBD ob prekinitvi električne povezave prikazal napako.

6.4 Preskus sistema OBD

Vozila z motorjem na prisilni vžig:

6.4.1.1 Po predkondicioniranju po odstavku 6.2 preskusno vozilo opravi preskus tipa I (dela ena in dve).

MI se vklopi pred zaključkom tega preskusa pri vseh pogojih iz odstavkov 6.4.1.2 do 6.4.1.5. Tehnična služba lahko te pogoje nadomesti z drugimi v skladu z odstavkom 6.4.1.6. Vendar skupno število simuliranih okvar za namen homologacije ni večje od štiri (4).

V primeru preskusa vozila z dvogorivnim motorjem se uporabita obe vrsti goriva pri največ štirih (4) simuliranih okvarah po presoji organov za homologacijo.

6.4.1.2 Zamenjava katalizatorja z dotrajanim ali pokvarjenim katalizatorjem ali elektronska simulacija dotrajanega ali pokvarjenega katalizatorja, ki povzroči emisije, večje od mejnih vrednosti HC iz odstavka 3.3.2 Priloge 11.

6.4.1.3 Sprožitev neuspelih vžigov glede na pogoje za spremljanje neuspelih vžigov iz odstavka 3.3.3.2 Priloge 11, ki povzročijo emisije, večje od katere koli mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2 Priloge 11.

6.4.1.4 Zamenjava lambde sonde z dotrajano ali okvarjeno lambdo sondo ali elektronska simulacija dotrajane ali okvarjene lambde sonde, ki povzroči emisije, večje od katere koli mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2 Priloge 11.

6.4.1.5 Prekinitev električne povezave z napravo za elektronsko uravnavanje emisij izhlapevanja (če je vgrajena in deluje na izbrano vrsto goriva).

6.4.1.6 Prekinitev električne povezave z vsemi drugimi z računalnikom povezanimi sestavnimi deli sistema za prenos moči, povezanimi z emisijami, ki povzročijo emisije, večje od katere koli mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2 te priloge (če deluje na izbrano vrsto goriva).

Vozila z motorjem na kompresijski vžig:

6.4.2.1 Po predkondicioniranju v glede na 6.2 preskusno vozilo opravi preskus tipa I (dela ena in dve).

MI se vklopi pred zaključkom preskusa pri vsakem od pogojev iz odstavkov 6.4.2.2 do 6.4.2.5. Tehnična služba lahko te pogoje nadomesti z drugimi v skladu z odstavkom 6.4.2.5. Vendar skupno število simuliranih okvar za namen homologacije ni večje od štiri.

6.4.2.2 Zamenjava katalizatorja, če je vgrajen, z dotrajanim ali okvarjenim katalizatorjem ali elektronska simulacija dotrajanega ali okvarjenega katalizatorja, ki povzroči emisije, večje od mejnih vrednosti iz odstavka 3.3.2 Priloge 11.

6.4.2.3 Popolna odstranitev lovilnika delcev, če je vgrajen, ali zamenjava lovilnika delcev z okvarjenim lovilnikom delcev, ki ustreza pogojem iz odstavka 6.3.2.2 zgoraj in povzroči emisije, večje od mejnih vrednosti iz odstavka 3.3.2 Priloge 11.

6.4.2.4 Z upoštevanjem odstavka 6.3.2.5 prekinitev povezave z elektronskim sprožilnim mehanizmom za količino goriva in čas vbrizga v sistemu za dovajanje goriva, ki povzroči emisije, večje od katere koli mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2 Priloge 11.

6.4.2.5 Z upoštevanjem odstavka 6.3.2.5 prekinitev povezave z vsemi drugimi z računalnikom povezanimi sestavnimi deli sistema za prenos moči, povezanimi z emisijami, ki povzročijo emisije, večje od katere koli mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2 Priloge 11.

6.5 Diagnostični signali

6.5.1.1 Ob ugotovitvi prve napake na sestavnem delu ali sistemu se „zamrznjeni niz“ stanja motorja v tistem trenutku shrani v spomin računalnika. Če pride do nadaljnje napake na sistemu za dovajanje goriva ali do neuspelih vžigov, se vsak predhodni zamrznjeni niz stanja motorja zamenja s stanjem sistema za dovajanje goriva ali stanji neuspelih vžigov (kar se zgodi prej). Shranjena stanja motorja vključujejo med drugim izračunano vrednost obremenitve, število vrtljajev motorja, vrednosti za uravnavanje goriva (če je mogoče), tlak goriva (če je mogoče), hitrost vozila (če je mogoče), temperaturo hladilne tekočine, tlak na vstopu v cevni razdelilnik (če je mogoče), regulirano ali neregulirano delovanje (če je mogoče) in kodo okvare, zaradi katere se podatki shranjujejo. Proizvajalec izbere za hranjenje zamrznjenih nizov najprimernejše pogoje, ki olajšajo učinkovito popravilo vozila. Potreben je le en niz podatkov. Proizvajalci lahko shranjujejo dodatne nize, če se vsaj zahtevani niz lahko bere s splošnim pregledovalnikom, ki izpolnjuje specifikacije iz odstavkov 6.5.3.2 in 6.5.3.3. Če se koda okvare, zaradi katere je bilo stanje zapisano, zbriše v skladu z odstavkom 3.7 Priloge 11, se lahko zbriše tudi shranjeno stanje motorja.

6.5.1.2 Če je mogoče, se razen zahtevanih podatkov iz zamrznjenih nizov na zahtevo prek serijskega vhoda na standardnem veznem konektorju za prenos podatkov na zahtevo posredujejo tudi naslednji signali, če so informacije na voljo računalniku v vozilu ali se lahko določijo s podatki, ki jih ima računalnik v vozilu: diagnostične kode težav, temperatura hladilne tekočine motorja, status sistema za nadzor goriva (regulirano ali neregulirano delovanje, drugo), uravnavanje goriva, nastavitev predvžiga, temperatura vsesanega zraka, tlak zraka v cevnem razdelilniku, količina pretoka zraka, število vrtljajev motorja, izhodna vrednost senzorja za položaj lopute za zrak, stanje sekundarnega zraka (v zgornjem ali spodnjem toku ali brez sekundarnega zraka), izračunana vrednost obremenitve, hitrost vozila in tlak goriva.

Signali so v standardnih enotah, ki temeljijo na specifikacijah iz odstavka 6.5.3. Dejanski signali so jasno opredeljeni, ločeno od privzetih vrednosti ali signalov, ki javljajo zasilne postopke.

6.5.1.3 Za vse sisteme uravnavanja emisij, za katere se opravijo posebni preskusi na vozilu (katalizator, lambda sonda itd.) – razen zaznavanja neuspelih vžigov, spremljanja sistema za dovajanje goriva in celovitega spremljanja sestavnih delov –, so rezultati najnovejših opravljenih preskusov na vozilu in mejne vrednosti, s katerimi se sistem primerja, dostopni prek serijskega vhoda na standardnem veznem konektorju za prenos podatkov po specifikacijah iz odstavka 6.5.3. Za vse zgoraj izvzete spremljane sestavne dele in sisteme je prek veznega konektorja za prenos podatkov dostopen podatek, ali je vozilo z zadnjimi preskusnimi rezultati opravilo preskus.

6.5.1.4 Zahteve OBD, za katere ima vozilo certifikat (tj. Priloga 11 ali nadomestne zahteve iz odstavka 5.), in večji sistemi za uravnavanje emisij, ki jih spremlja sistem OBD v skladu z odstavkom 6.5.3.3, so dostopni prek serijskega vhoda na standardnem veznem konektorju za prenos podatkov po specifikacijah iz odstavka 6.5.3 tega dodatka.

6.5.1.5 Od 1. januarja 2003 je za nove tipe vozil in od 1. januarja 2005 za vse tipe vozil, ki se začnejo uporabljati, mogoče ugotoviti identifikacijsko številko kalibracije programske opreme prek serijskega vhoda na standardnem veznem konektorju za prenos podatkov. Identifikacijska številka kalibracije programske opreme mora biti pripravljena v normiranem formatu.

6.5.2 Ni potrebno, da diagnostični sistem za uravnavanje emisij ocenjuje sestavne dele med okvaro, če bi tako ocenjevanje ogrozilo varnost ali povzročilo okvaro na sestavnem delu.

Diagnostični sistem za uravnavanje emisij mora zagotoviti standarden in neomejen dostop ter biti skladen z naslednjimi standardi ISO in/ali specifikacijami SAE.

6.5.3.1 Za prenos komunikacije med sistemom na vozilu in stacionarno napravo se uporablja eden od naslednjih standardov z opisanimi omejitvami:

ISO 9141-2: 1994 (spremenjeno 1996) „Cestna vozila – Diagnostični sistemi – Del 2: zahteve CARB za izmenjavo digitalnih informacij“;

SAE J1850: Marec 1998 „Vmesnik za podatkovno komunikacijo razreda B“. Sporočila, povezana z emisijami, morajo uporabljati preverjanje s ciklično redundanco in trizložno glavo in ne smejo uporabljati medzložnega ločevanja ali nadzornih vsot.

ISO 14230 – Del 4 „Cestna vozila – Geselni protokol 2000 za diagnostične sisteme – Del 4: Zahteve za sisteme, povezane z emisijami“;

ISO DIS 15765-4 „Cestna vozila – Diagnoza na omrežju CAN – Del 4: Zahteve za sisteme, povezane z emisijami“, izdaja 1. novembra 2001.

6.5.3.2 Preskusna oprema in diagnostično orodje, potrebno za komunikacijo s sistemom OBD, morajo ustrezati funkcijskemu opisu iz standarda ISO DIS 15031-4 „Cestna vozila – Komunikacija med vozilom in zunanjo preskusno opremo za diagnostike, povezane z emisijami – Del 4: Zunanja preskusna oprema“, izdaja 1. novembra 2001.

6.5.3.3 Osnovni diagnostični podatki (kakor so določeni v odstavku 6.5.1) in dvosmerne nadzorne informacije se morajo zagotoviti z uporabo formata in enot iz standarda ISO DIS 15031-5 „Cestna vozila – Komunikacija med vozili in zunanjo preskusno opremo za diagnostike, povezane z emisijami – Del 5: Diagnostične storitve, povezane z emisijami“, izdaja 1. novembra 2001, in morajo biti dostopne ob uporabi diagnostičnih orodij, ki izpolnjujejo zahteve ISO DIS 15031-4.

Proizvajalec vozila predloži nacionalnemu organu za standardizacijo podrobnosti vseh diagnostičnih podatkov v zvezi z emisijami, npr. PID, ID nadzora OBD, preskusni ID, ki niso določeni v standardu ISO DIS 15031-5, vendar so povezani s tem pravilnikom.

6.5.3.4 Ko se zazna okvara, jo mora proizvajalec opredeliti z uporabo primerne kode okvare, ki je v skladu s tistimi iz oddelka 6.3 standarda ISO DIS 15031-6 „Cestna vozila – Komunikacija med vozilom in zunanjo preskusno opremo za diagnostike, povezane z emisijami – Del 6: Opredelitve diagnostičnih kod težav“ v zvezi s „sistemom diagnostičnih kod težav, ki so povezane z emisijami“. Če taka opredelitev ni mogoča, lahko proizvajalec uporabi diagnostične kode težav glede na oddelka 5.3 in 5.6 standarda ISO DIS 15031-6. Kode okvar morajo biti v celoti dostopne s standardno diagnostično opremo, ki ustreza določbam iz odstavka 6.5.3.2 te priloge.

6.5.3.5 Vmesnik za povezavo med vozilom in diagnostično preskusno napravo mora biti standardiziran in mora ustrezati vsem zahtevam standarda ISO DIS 15031-3 „Cestna vozila – Komunikacija med vozilom in zunanjo preskusno opremo za diagnostike, povezane z emisijami – Del 3: Diagnostični konektor in povezani električni tokokrogi: zahteve in uporaba“, izdaja 1. novembra 2001. Položaj namestitve mora biti dogovorjen z upravnim organom in hitro dostopen servisnemu osebju, vendar zaščiten pred prirejanjem neusposobljenega osebja.

6.5.3.6 Proizvajalec poskrbi tudi za dostop do tehničnih specifikacij za popravilo ali vzdrževanje motornih vozil, če je primerno, tudi proti plačilu, razen če so takšne informacije varovane s pravico do intelektualne lastnine ali so pomembno strokovno znanje, opredeljeno v ustrezni obliki; v takem primeru se potrebne tehnične informacije ne zadržijo na neprimeren način.

Pravico dostopa do takih informacij imajo osebe, ki se poklicno ukvarjajo s servisiranjem ali popravilom, pomočjo na cesti, nadzorom ali preskušanjem vozil ali s prodajo nadomestnih delov ali delov za naknadno vgradnjo, diagnostičnih naprav in preskusne opreme.

Dodatek 2

Osnovne značilnosti družine vozil

1. PARAMETRI ZA OPREDELITEV DRUŽINE OBD

Družina OBD se lahko opredeli po osnovnih parametrih konstrukcije, skupnih vozilom v družini. V nekaterih primerih je mogoče medsebojno učinkovanje parametrov. Ti učinki se upoštevajo tudi zaradi zagotovitve, da so v določeno družino OBD vključena le vozila s podobnimi značilnostmi emisij izpušnih plinov.

2. V ta namen se za tiste tipe vozil, katerih spodaj opisani parametri so enaki, šteje, da imajo enako kombinacijo uravnavanja emisij motorja/sistema OBD.

Motor:

(a)	postopek zgorevanja (tj. na prisilni vžig, na kompresijski vžig, dvotaktni, štiritaktni),

(b)	način dovajanja goriva v motor (tj. uplinjač ali vbrizgavanje goriva).

(c)	vrsta goriva (tj. bencinsko gorivo, dizelsko gorivo, zemeljski plin, tekoči naftni plin, vozila na bencinsko gorivo/zemeljski plin z dvogorivnim motorjem, vozila na bencinsko gorivo/tekoči naftni plin z dvogorivnim motorjem).

Sistem uravnavanja emisij:

(a)	tip katalizatorja (tj. oksidacijski, tristezni, ogrevani, drugo),

(b)	tip lovilnika delcev,

(c)	vpihavanje dodatnega zraka (tj. z vpihavanjem ali brez njega),

(d)	vračanje izpušnih plinov v valj (tj. z ali brez),

Deli in delovanje OBD:

načini funkcionalnega spremljanja OBD, prijava napak in opozarjanje voznika na napake.

PRILOGA 12

Podelitev homologacije ece za vozila, ki za gorivo uporabljajo utekočinjeni naftni plin (LPG) ali zemeljski plin (NG)

1. UVOD

Ta priloga opisuje posebne zahteve, ki veljajo za homologacijo vozila, ki deluje na utekočinjeni naftni plin (LPG) ali zemeljski plin (NG) ali na neosvinčeni bencin ali LPG ali NG, v zvezi s preskušanjem z LPG ali NG.

Na trgu se pojavlja veliko različnih sestav LPG in NG, zaradi česar je treba stopnje dovajanja pri sistemih za dovajanje goriva prilagajati tem sestavam. Za prikaz te sposobnosti je treba na vozilu opraviti preskus tipa I z dvema skrajnima vrstama referenčnega goriva in prikazati samoprilagodljivost sistema za dovajanje goriva. Če je bila samoprilagodljivost sistema za dovajanje goriva dokazana na vozilu, se lahko takšno vozilo šteje za matično vozilo družine. Če so vozila, ki izpolnjujejo zahteve za člane te družine, opremljena z enakim sistemom za dovajanje goriva, se lahko preskušajo le z enim gorivom.

2. OPREDELITVE POJMOV

V tej prilogi:

2.1 „matično vozilo“ pomeni vozilo, ki je izbrano za vozilo, na katerem se dokazuje samoprilagodljivost sistema za dovajanje goriva in na katerega se sklicujejo člani družine. V eni družini je lahko več kot eno matično vozilo.

Član družine

2.2.1 „član družine“ pomeni vozilo, ki ima z matičnim vozilom/matičnimi vozili enake naslednje bistvene značilnosti:

(a)	proizvaja ga isti proizvajalec;

(b)	za vozilo veljajo iste omejitve glede emisij;

(c)

če ima sistem za dovajanje plina osrednjo merilno-dozirno enoto za celoten motor:

ima potrjeno izhodno moč med 0,7- in 1,15-kratno močjo matičnega vozila,

če je na sistemu za dovajanje plina ločena merilno-dozirna enota za vsak valj:

ima potrjeno izhodno moč za vsak valj med 0,7- in 1,15-kratno močjo matičnega vozila;

(d)	če je opremljeno s katalizatorjem, ima isti tip pretvornika, tj. tristezni, oksidacijski, redukcijski;

(e)	ima sistem za dovajanje plina (vključno z regulatorjem tlaka) istega proizvajalca in istega tipa: sesanje, vbrizgavanje tekočega naftnega plina v plinastem stanju (enotočkovno, večtočkovno), vbrizgavanje v tekočem stanju (enotočkovno, večtočkovno);

(f)	Ta sistem za dovajanje plina uravnava elektronska kontrolna enota (ECU) istega tipa in z enakimi tehničnimi specifikacijami, ki ima enaka načela programske opreme ter enake načine uravnavanja.

2.2.2 V zvezi z zahtevo (c): če predstavitev pokaže, da sta lahko dve vozili, ki za gorivo uporabljata plin, člana iste družine, vendar imata različno potrjeno izhodno moč P1 ali P2 (P1 < P2), in sta obe preskušeni, kot bi bili matični vozili, se družinska vez šteje za veljavno za vsako vozilo, ki ima potrjeno izhodno moč med 0,7 P1 in 1,15 P2.

3. PODELITEV HOMOLOGACIJE

Homologacija se podeli, če so izpolnjene naslednje zahteve:

3.1 Homologacija emisij izpušnih plinov matičnega vozila

Matično vozilo mora pokazati sposobnost prilagoditve vsaki sestavi goriva, ki se lahko pojavi na trgu. Pri LPG obstajajo različice v sestavi C3/C4. Pri zemeljskem plinu sta navadno dve vrsti goriva, visokokalorično gorivo (H-plin) in nizkokalorično gorivo (L-plin), vendar imata zelo širok razpon; zelo se razlikujeta v indeksu Wobbe. Te razlike se kažejo v referenčnih gorivih.

Matično vozilo/matična vozila se s preskusom tipa I preskusi z dvema skrajnima referenčnima gorivoma iz Priloge 10a.

3.1.1.1 Če se prehod z enega goriva na drugega v praksi opravi s stikalom, se to stikalo ne sme uporabljati med preskušanjem za pridobitev homologacije. V tem primeru se na zahtevo proizvajalca in po dogovoru s tehnično službo lahko podaljša cikel predkondicioniranja iz odstavka 5.3.1 Priloge 4.

3.1.2 Šteje se, da vozilo/vozila ustreza/ustrezajo predpisom, če izpolnjuje/izpolnjujejo omejitve emisij z obema referenčnima gorivoma.

3.1.3 Razmerje rezultatov emisij „r“ je treba določiti za vsako onesnaževalo, kot je prikazano spodaj:

Vrsta/vrste goriva	Referenčna goriva	Izračun „r“
LPG in bencin (homologacija B)	gorivo A
ali le LPG (homologacija D)	gorivo B
NG in bencin (homologacija B)	gorivo G 20
ali le NG (homologacija D)	gorivo G 25

3.2 Homologacija emisij izpušnih plinov člana družine:

Član družine opravi preskus tipa I z enim referenčnim gorivom. To referenčno gorivo je lahko eno ali drugo referenčno gorivo. Šteje se, da je vozilo skladno, če izpolnjuje naslednje zahteve:

3.2.1 Vozilo je skladno z opredelitvijo člana družine iz odstavka 2.2 zgoraj.

3.2.2 Če je preskusno gorivo referenčno gorivo A za LPG ali G20 za NG, se rezultat emisij pomnoži z ustreznim faktorjem „r“, če r > 1; če r < 1, popravek ni potreben.

Če je preskusno gorivo referenčno gorivo B za LPG ali G25 za NG, se rezultat emisij deli z ustreznim faktorjem „r“, če r < 1; če r > 1, popravek ni potreben.

3.2.3 Vozilo je skladno z omejitvami glede emisij, ki veljajo za izmerjene in izračunane emisije v ustrezni kategoriji.

3.2.4 Če se preskusi ponovijo na istem motorju, se najprej izračunajo povprečni rezultati za referenčno gorivo G20, ali A, in za referenčno gorivo G25, ali B; faktor „r“ se potem izračuna iz teh povprečnih rezultatov.

4. SPLOŠNI POGOJI

4.1 Preskusi skladnosti proizvodnje se lahko izvajajo s komercialnim gorivom, katerega razmerje C3/C4 je med razmerji referenčnih goriv pri LPG ali katerega indeks Wobbe je med indeksi skrajnih referenčnih goriv pri NG. V tem primeru je treba narediti analizo goriva.

PRILOGA 13

Postopek preskusa emisij za vozila s sistemom z redno regeneracijo

1. UVOD

Ta priloga določa posebne določbe v zvezi s homologacijo vozil s sistemom z redno regeneracijo iz odstavka 2.20 tega pravilnika.

2. PODROČJE UPORABE IN RAZŠIRITEV HOMOLOGACIJE

2.1 Skupine družin vozil s sistemom z redno regeneracijo

Postopek se uporablja za vozila s sistemom z redno regeneracijo iz odstavka 2.20 tega pravilnika. Za namen te priloge se lahko ustanovijo skupine družin vozil. Skladno s tem se za tiste tipe vozil s sistemom z redno regeneracijo, ki imajo enake spodaj opisane parametre, ali v mejah navedenih dovoljenih odstopanj, šteje, da spadajo v isto družino glede na meritve, določene za opredeljene sisteme z redno regeneracijo.

2.1.1 Enaki parametri so:

Motor:

(a)	postopek zgorevanja;

Sistem z redno regeneracijo (tj. katalizator, lovilnik delcev):

(a)	konstrukcija (tj. vrsta prostora, vrsta plemenite kovine, vrsta substrata, gostota celic);

(b)	tip in način delovanja;

(c)	sistem odmerjanja in dodajanja;

(d)	prostornina ±10 odstotkov;

(e)	lokacija (temperatura ±50 °C pri 120 km/h ali 5-odstotna razlika od največje temperature/tlaka).

2.2 Tipi vozil z različnimi referenčnimi masami

Faktorji Ki iz postopkov iz te priloge za homologacijo tipa vozila s sistemom z redno regeneracijo iz odstavka 2.20 tega pravilnika se lahko razširijo na druga vozila v skupini družin z referenčno maso naslednjih dveh višjih razredov enakovredne vztrajnosti ali katere koli nižje enakovredne vztrajnosti.

3. PRESKUSNI POSTOPEK

Vozilo je lahko opremljeno s stikalom, ki lahko prepreči ali omogoči postopek regeneracije, če to delovanje ne vpliva na prvotno kalibracijo motorja. To stikalo je dovoljeno le za preprečevanje regeneracije med polnjenjem regeneracijskega sistema in med cikli predkondicioniranja. Vseeno se ne sme uporabljati med merjenjem emisij v fazi regeneracije; preskus emisij se raje izvaja z nespremenjeno kontrolno enoto proizvajalca originalne opreme (OEM).

3.1 Merjenje emisij izpušnih plinov med dvema cikloma, v katerih se začnejo regeneracijske faze

3.1.1 Povprečne emisije med fazami regeneracije in med polnjenjem regeneracijske naprave se določijo z aritmetično sredino več približno enako oddaljenih (če sta več kot 2) voznih ciklov tipa I ali enakovrednih ciklov preskusa motorja na preskusni napravi. Druga možnost je, da proizvajalec zagotovi podatke, ki kažejo, da emisije med fazami regeneracije ostanejo konstantne (±15 odstotkov). V tem primeru se lahko uporabijo emisije, izmerjene med rednim preskusom tipa I. V vseh drugih primerih je treba merjenje emisij za najmanj dva vozna cikla tipa I ali enakovrednih ciklov preskusa motorja na preskusni napravi zaključiti: eno takoj po regeneraciji (pred novim polnjenjem) in eno čim bližje fazi regeneracije. Vsa merjenja in izračuni emisij se izvajajo v skladu z odstavki 5., 6., 7. in 8. Priloge 4.

3.1.2 Postopek polnjenja in določitev Ki se opravi med voznim ciklom tipa I na dinamometru ali preskusni napravi za motor, ki uporablja enakovredni preskusni cikel. Ti cikli lahko potekajo neprekinjeno (tj. med cikli ni treba izklopiti motorja). Po katerem koli zaključenem ciklu se vozilo lahko odstrani z dinamometra in preskus se lahko nadaljuje pozneje.

3.1.3 Število ciklov (D) med dvema cikloma, v katerih se začne faza regeneracije, število ciklov, med katerimi so opravljena merjenja emisij (n), in vsako merjenje emisij (M’sij) se sporočijo v točkah 4.2.11.2.1.10.1 do 4.2.11.2.1.10.4 ali 4.2.11.2.5.4.1 do 4.2.11.2.5.4.4 Priloge 1, kot je primerno.

3.2 Merjenje emisij med regeneracijo

3.2.1 Priprava vozila za preskus emisij med fazo regeneracije, če se priprava zahteva, se lahko zaključi s pripravljalnimi cikli iz odstavka 5.3 Priloge 4 ali enakovrednimi cikli preskusa motorja na preskusni napravi, odvisno od izbranega postopka polnjenja iz odstavka 3.1.2 zgoraj.

3.2.2 Preskusni pogoji in pogoji za vozilo za preskus tipa I iz Priloge 4 veljajo, preden se izvede prvi veljavni preskus emisij.

Regeneracija ne sme začeti med pripravo vozila. To se lahko zagotovi na enega od naslednjih načinov:

3.2.3.1 Za cikle predkondicioniranja se lahko vgradi „navidezni“ sistem z regeneracijo ali delni sistem.

3.2.3.2 Na kateri koli drug način, za katerega se dogovorita proizvajalec in homologacijski organ.

3.2.4 Preskus emisij izpušnih plinov po hladnem zagonu, vključno s postopkom regeneracije, se izvaja v skladu z voznim ciklom tipa I ali enakovrednim ciklom preskusa motorja na preskusni napravi. Če se preskusi emisij med dvema cikloma, v katerih se začne faza regeneracije, izvajajo na preskusni napravi za motor, se tudi preskus emisij, vključno s fazo regeneracije, izvaja na preskusni napravi za motor.

3.2.5 Če postopek regeneracije zahteva več kot en vozni cikel, se brez izklopa motorja takoj prevozi/prevozijo naknaden/naknadni preskusni cikel/cikli, dokler ni opravljena celotna regeneracija (vsak cikel je zaključen). Čas za pripravo novega preskusa mora biti čim krajši (npr. menjava filtra za delce). V tem času mora biti motor izklopljen.

3.2.6 Vrednosti emisij med regeneracijo (Mri) se izračunajo v skladu z odstavkom 8. Priloge 4. Število voznih ciklov (d), izmerjeno za celotno regeneracijo, se zapiše.

3.3 Izračun skupnih emisij izpušnih plinov

n ≥ 2;

kjer za vsako obravnavano onesnaževalo (i):

M’sij	=	masa emisije onesnaževala (i) v g/km skozi en vozni cikel tipa I (ali enakovreden cikel preskusa motorja na preskusni napravi) brez regeneracije
M’rij	=	masa emisije onesnaževala (i) v g/km skozi en vozni cikel tipa I (ali enakovreden cikel preskusa motorja na preskusni napravi) med regeneracijo (če n > 1, se prvi preskus tipa I opravi hladen, naknadni cikli pa topli)
Msi	=	povprečna masa emisije onesnaževala (i) v g/km brez regeneracije
Mri	=	povprečna masa emisije onesnaževala (i) v g/km med regeneracijo
Mpi	=	povprečna masa emisije onesnaževala (i) v g/km
n	=	število preskusnih točk, na katerih se opravijo merjenja emisij (vozni cikli tipa I ali enakovredni cikli preskusa motorja na preskusni napravi) med dvema cikloma, v katerih se začnejo regeneracijske faze, ≥ 2
d	=	število voznih ciklov, potrebnih za regeneracijo
D	=	število voznih ciklov med dvema cikloma, v katerih se začne regeneracijska faza

Za vzorčno ponazoritev parametrov merjenja glej sliko 8/1.

Slika 8/1:

Parametri, izmerjeni med preskusom emisij med cikli, v katerih se začne regeneracija, in med temi cikli (shematični primer, emisije med „D“ se lahko povečujejo ali zmanjšujejo)

emisija [g/km]

število ciklov

3.4 Izračun faktorja regeneracije K za vsako obravnavano onesnaževalo (i)

Ki = Mpi / Msi

Rezultati Msi, Mpi in Ki se zapišejo v poročilo o preskusu, ki ga predloži tehnična služba.

Ki se lahko določi po koncu posameznega zaporedja.

PRILOGA 14

Postopek preskusa emisij za električna hibridna vozila

1. UVOD

1.1 Ta priloga določa posebne določbe v zvezi s homologacijo električnih hibridnih vozil iz odstavka 2.21.2 tega pravilnika.

1.2 Po splošnem načelu se na električnih hibridnih vozilih preskusi tipov I, II, III, IV, V, VI in OBD opravijo v skladu s Prilogami 4, 5, 6, 7, 9, 8 in 11, razen če so spremenjene s to prilogo.

1.3 Na vozilih z zunanjim napajanjem (iz odstavka 2.) se le preskus tipa I opravi v skladu s pogojem A in B. Rezultati preskusa pri obeh pogojih A in B ter izmerjene vrednosti se sporočijo v obliki sporočila.

1.4 Rezultati preskusa emisij so skladni z omejitvami pri vseh določenih preskusnih pogojih tega pravilnika.

2. KATEGORIJE ELEKTRIČNIH HIBRIDNIH VOZIL

Napajanje vozila

z zunanjim napajanjem (1)

(OVC)

brez zunanjega napajanja (2)

(NOVC)

Stikalo za način delovanja

brez

3. METODE ZA PRESKUS TIPA I

3.1 Električna hibridna vozila z napajanjem od zunaj (OVC) brez stikala za način delovanja

3.1.1 Izvedeta se dva preskusa pod naslednjimi pogoji:

Pogoj A:	preskus se izvede s popolnoma napolnjeno napravo za shranjevanje električne energije/moči.
Pogoj B:	preskus se izvede v stanju najmanjšega napajanja naprave za shranjevanje električne energije/moči (največje praznjenje zmogljivosti).

Profil stanja napajanja (SOC) naprave za shranjevanje električne energije/moči med različnimi fazami preskusa tipa I je naveden v Dodatku 1.

Pogoj A

3.1.2.1 Postopek se začne s praznjenjem naprave za shranjevanje električne energije/moči na vozilu med vožnjo (na preskusni stezi, dinamometru itd.):

—	pri enakomerni hitrosti 50 km/h, dokler se ne zažene motor električnega hibridnega vozila, ki uporablja gorivo,

—

ali če vozilo ne more doseči enakomerne hitrosti 50 km/h brez zagona motorja, ki uporablja gorivo, se hitrost zmanjšuje, dokler vozilo lahko pelje z manjšo enakomerno hitrostjo, pri čemer se motor, ki uporablja gorivo, določen čas/določeno razdaljo ne zažene (natančne podatke navedeta tehnična služba in proizvajalec),

—	ali s priporočilom proizvajalca.

Motor, ki uporablja gorivo, se ustavi v 10 sekundah od samodejnega vklopa.

Kondicioniranje vozila

3.1.2.2.1 Za vozila z motorjem na kompresijski vžig se uporablja cikel dela dve iz Dodatka 1 Priloge 4. Prevozijo se trije zaporedni cikli v skladu z odstavkom 3.1.2.5.3 spodaj.

3.1.2.2.2 Vozila z motorjem na prisilni vžig se predkondicionirajo z enim delom ena in dvema deloma dve voznega cikla v skladu z odstavkom 3.1.2.5.3 spodaj.

3.1.2.3 Po tem predkondicioniranju in pred preskušanjem se vozilo hrani v prostoru, kjer je temperatura sorazmerno stalna med 293 in 303 K (20 °C in 30 °C). To kondicioniranje se izvaja vsaj šest ur in se nadaljuje, dokler se temperatura motornega olja in hladilnega sredstva, če se uporablja, ne razlikuje za več kot ±2 K od temperature v prostoru in je naprava za shranjevanje električne energije/moči popolnoma napolnjena zaradi napajanja iz odstavka 3.1.2.4 spodaj.

3.1.2.4 Med odstavitvijo vozila se naprava za shranjevanje električne energije/moči napaja:

(a)	z napajalnikom v vozilu, če je vgrajen, ali

(b)	z zunanjim napajalnikom, ki ga priporoča proizvajalec, z običajnim postopkom napajanja čez noč.

Ta postopek izključuje vse vrste posebnega napajanja, ki bi se lahko sprožilo samodejno ali ročno, kot na primer izravnalno napajanje ali vzdrževalno napajanje.

Proizvajalec izjavi, da med preskusom ni bilo postopka posebnega napajanja.

Preskusni postopek

3.1.2.5.1 Vozilo se zažene tako, kot ga običajno zažene voznik. Prvi cikel se začne ob začetku postopka za zagon vozila.

3.1.2.5.2 Vzorčenje se začne (BS) pred začetkom ali ob začetku postopka za zagon vozila in konča ob zaključku zadnjega prostega teka v izvenmestnem ciklu (del dve, konec vzorčenja (ES)).

3.1.2.5.3 Vozilo se vozi v skladu s Prilogo 4 ali, v primeru posebnega načina menjanja prestav, v skladu z navodili proizvajalca, ki so navedena v priročniku za uporabo vozil serijske proizvodnje za voznika in določena s tehničnim instrumentom za menjanje prestav (informacije za voznika). Za ta vozila se ne uporabljajo točke menjanja prestav iz Dodatka 1 Priloge 4. Za vzorec vozne krivulje se uporablja opis v skladu z odstavkom 2.3.3 Priloge 4.

3.1.2.5.4 Izpušni plini se analizirajo v skladu s Prilogo 4.

3.1.2.6 Rezultati preskusa se primerjajo z omejitvami iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika in izračuna se povprečna emisija vsakega onesnaževala za pogoj A (M1i).

Pogoj B

Kondicioniranje vozila

3.1.3.1.1 Za vozila z motorjem na kompresijski vžig se uporablja cikel dela dve iz Dodatka 1 Priloge 4. Prevozijo se trije zaporedni cikli v skladu z odstavkom 3.1.3.4.3 spodaj.

3.1.3.1.2 Vozila z motorjem na prisilni vžig se predkondicionirajo z enim delom ena in dvema deloma dve voznega cikla v skladu z odstavkom 3.1.3.4.3 spodaj.

3.1.3.2 Naprava za shranjevanje električne energije/moči na vozilu se prazni med vožnjo (na preskusni stezi, dinamometru itd.):

—	pri enakomerni hitrosti 50 km/h, dokler se ne zažene motor električnega hibridnega vozila, ki uporablja gorivo,

—

—	ali s priporočilom proizvajalca.

Motor, ki uporablja gorivo, se ustavi v 10 sekundah od samodejnega vklopa.

3.1.3.3 Po tem predkondicioniranju in pred preskušanjem se vozilo hrani v prostoru, kjer je temperatura sorazmerno stalna med 293 in 303 K (20 °C in 30 °C). To kondicioniranje se izvaja vsaj šest ur in se nadaljuje, dokler se temperatura motornega olja in hladilnega sredstva ne razlikuje za več kot ±2 K od temperature v prostoru.

Preskusni postopek

3.1.3.4.1 Vozilo se zažene tako, kot ga običajno zažene voznik. Prvi cikel se začne ob začetku postopka za zagon vozila.

3.1.3.4.2 Vzorčenje se začne (BS) pred začetkom ali ob začetku postopka za zagon vozila in konča ob zaključku zadnjega prostega teka v izvenmestnem ciklu (del dve, konec vzorčenja (ES)).

3.1.3.4.3 Vozilo se vozi v skladu s Prilogo 4 ali, v primeru posebnega načina menjanja prestav, v skladu z navodili proizvajalca, ki so navedena v priročniku za uporabo vozil serijske proizvodnje za voznika in določena s tehničnim instrumentom za menjanje prestav (informacije za voznika). Za ta vozila se ne uporabljajo točke menjanja prestav iz Dodatka 1 Priloge 4. Za vzorec vozne krivulje se uporablja opis v skladu z odstavkom 2.3.3 Priloge 4.

3.1.3.4.4 Izpušni plini se analizirajo v skladu s Prilogo 4.

3.1.3.5 Rezultati preskusa se primerjajo z omejitvami iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika in izračuna se povprečna emisija vsakega onesnaževala za pogoj B (M2i).

Rezultati preskusa

3.1.4.1 Za sporočilo se izmerjene vrednosti izračunajo, kot je prikazano spodaj:

Mi = (De × M1i + Dav × M2i) / (De + Dav)

Kjer:

Mi	=	masa emisije onesnaževala i v gramih na kilometer
M1i	=	povprečna masa emisije onesnaževala i v gramih na kilometer s popolnoma napolnjeno napravo za shranjevanje električne energije/moči, izračunana v odstavku 3.1.2.6
M2i	=	povprečna masa emisije onesnaževala i v gramih na kilometer z napravo za shranjevanje električne energije/moči v stanju najmanjšega napajanja (največje praznjenje zmogljivosti), izračunana v odstavku 3.1.2.6
De	=	električni razpon vozila v skladu s postopkom iz Priloge 7 k Pravilniku št. 101, v katerem mora proizvajalec zagotoviti sredstva za izvajanje merjenja pri vozilu, ki deluje le na električni pogon
Dav	=	25 km (povprečna razdalja med dvema ponovnima napajanjema akumulatorja)

3.2 Električna hibridna vozila z napajanjem od zunaj (OVC) s stikalom za način delovanja

Izvedeta se dva preskusa pod naslednjimi pogoji:

Pogoj A:

preskus se izvede s popolnoma napolnjeno napravo za shranjevanje električne energije/moči.

Pogoj B:

preskus se izvede v stanju najmanjšega napajanja naprave za shranjevanje električne energije/moči (največje praznjenje zmogljivosti).

3.2.1.3 Stikalo za način delovanja se namesti v skladu s tabelo spodaj:

Hibridni načini

Stanje napajanja akumulatorja

—	le električni

—

hibridni

—	le poraba goriva

—

hibridni

—	le električni

—	le poraba goriva

—

hibridni

—	hibridni način n (3)

…

—	hibridni način m (3)

stikalo na položaju

Pogoj A

Popolnoma napolnjen

hibridni

hibridni način z največjo porabo elektrike (4)

Pogoj B

Najmanjše stanje napajanja

hibridni

poraba goriva

način z največjo porabo goriva (5)

Pogoj A

3.2.2.1 Če je le električni razpon vozila večji od enega celotnega cikla, se lahko na zahtevo proizvajalca preskus tipa I izvaja pri le električnem načinu. V tem primeru se lahko predkondicioniranje motorja iz odstavka 3.2.2.3.1 ali 3.2.2.3.2 izpusti.

3.2.2.2 Postopek se začne s praznjenjem naprave za shranjevanje električne energije/moči na vozilu med vožnjo s stikalom na položaju za le električni način (na preskusni stezi, dinamometru itd.) pri enakomerni hitrosti 70 odstotkov ±5 odstotkov največje tridesetminutne hitrosti vozila (določeno v skladu s Pravilnikom št. 101).

Praznjenje se ustavi:

—	ko vozilo ne more voziti s 65 odstotki največje tridesetminutne hitrosti ali

—	ko je voznik s standardnimi instrumenti na vozilu opozorjen, da ustavi vozilo, ali

—	ko je prevožena razdalja 100 km.

—	Če vozilo ni opremljeno z le električnim načinom, se naprava za shranjevanje električne energije/moči prazni med vožnjo (na preskusni stezi, dinamometru itd.):

—	pri enakomerni hitrosti 50 km/h, dokler se ne zažene motor električnega hibridnega vozila, ki uporablja gorivo, ali

—

če vozilo ne more doseči enakomerne hitrosti 50 km/h brez zagona motorja, ki uporablja gorivo, se hitrost zmanjšuje, dokler vozilo lahko pelje z manjšo enakomerno hitrostjo, pri čemer se motor, ki uporablja gorivo, določen čas/določeno razdaljo ne zažene (natančne podatke navedeta tehnična služba in proizvajalec) ali

—	s priporočilom proizvajalca.

Motor, ki uporablja gorivo, se ustavi v 10 sekundah od samodejnega vklopa.

Kondicioniranje vozila

3.2.2.3.1 Za vozila z motorjem na kompresijski vžig se uporablja cikel dela dve iz Dodatka 1 Priloge 4. Prevozijo se trije zaporedni cikli v skladu z odstavkom 3.2.2.6.3 spodaj.

3.2.2.3.2 Vozila z motorjem na prisilni vžig se predkondicionirajo z enim delom ena in dvema deloma dve voznega cikla v skladu z odstavkom 3.2.2.6.3 spodaj.

3.2.2.4 Po tem predkondicioniranju in pred preskušanjem se vozilo hrani v prostoru, kjer je temperatura sorazmerno stalna med 293 in 303 K (20 °C in 30 °C). To kondicioniranje se izvaja vsaj šest ur in se nadaljuje, dokler se temperatura motornega olja in hladilnega sredstva, če se uporablja, ne razlikuje za več kot ±2 K od temperature v prostoru in je naprava za shranjevanje električne energije/moči popolnoma napolnjena zaradi napajanja iz odstavka 3.2.2.5.

3.2.2.5 Med odstavitvijo vozila se naprava za shranjevanje električne energije/moči napaja:

(a)	z napajalnikom v vozilu, če je vgrajen, ali

(b)	z zunanjim napajalnikom, ki ga priporoča proizvajalec, z običajnim postopkom napajanja čez noč.

Ta postopek izključuje vse vrste posebnega napajanja, ki bi se lahko sprožilo samodejno ali ročno, kot na primer izravnalno napajanje ali vzdrževalno napajanje.

Proizvajalec izjavi, da med preskusom ni bilo postopka posebnega napajanja.

Preskusni postopek

3.2.2.6.1 Vozilo se zažene tako, kot ga običajno zažene voznik. Prvi cikel se začne ob začetku postopka za zagon vozila.

3.2.2.6.2 Vzorčenje se začne (BS) pred začetkom ali ob začetku postopka za zagon vozila in konča ob zaključku zadnjega prostega teka v izvenmestnem ciklu (del dve, konec vzorčenja (ES)).

3.2.2.6.3 Vozilo se vozi v skladu s Prilogo 4 ali, v primeru posebnega načina menjanja prestav, v skladu z navodili proizvajalca, ki so navedena v priročniku za uporabo vozil serijske proizvodnje za voznika in določena s tehničnim instrumentom za menjanje prestav (informacije za voznika). Za ta vozila se ne uporabljajo točke menjanja prestav iz Dodatka 1 Priloge 4. Za vzorec vozne krivulje se uporablja opis v skladu z odstavkom 2.3.3 Priloge 4.

3.2.2.6.4 Izpušni plini se analizirajo v skladu s Prilogo 4.

3.2.2.7 Rezultati preskusa se primerjajo z omejitvami iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika in izračuna se povprečna emisija vsakega onesnaževala za pogoj A (M1i).

Pogoj B

Kondicioniranje vozila

3.2.3.1.1 Za vozila z motorjem na kompresijski vžig se uporablja cikel dela dve iz Dodatka 1 Priloge 4. Prevozijo se trije zaporedni cikli v skladu z odstavkom 3.2.3.4.3 spodaj.

3.2.3.1.2 Vozila z motorjem na prisilni vžig se predkondicionirajo z enim delom ena in dvema deloma dve voznega cikla v skladu z odstavkom 3.2.3.4.3 spodaj.

3.2.3.2 Naprava za shranjevanje električne energije/moči na vozilu se prazni v skladu z odstavkom 3.2.2.2.

3.2.3.3 Po tem predkondicioniranju in pred preskušanjem se vozilo hrani v prostoru, kjer je temperatura sorazmerno stalna med 293 in 303 K (20 °C in 30 °C). To kondicioniranje se izvaja vsaj šest ur in se nadaljuje, dokler se temperatura motornega olja in hladilnega sredstva ne razlikuje za več kot ±2 K od temperature v prostoru.

Preskusni postopek

3.2.3.4.1 Vozilo se zažene tako, kot ga običajno zažene voznik. Prvi cikel se začne ob začetku postopka za zagon vozila.

3.2.3.4.2 Vzorčenje se začne (BS) pred začetkom ali ob začetku postopka za zagon vozila in konča ob zaključku zadnjega prostega teka v izvenmestnem ciklu (del dve, konec vzorčenja (ES)).

3.2.3.4.3 Vozilo se vozi v skladu s Prilogo 4 ali, v primeru posebnega načina menjanja prestav, v skladu z navodili proizvajalca, ki so navedena v priročniku za uporabo vozil serijske proizvodnje za voznika in določena s tehničnim instrumentom za menjanje prestav (informacije za voznika). Za ta vozila se ne uporabljajo točke menjanja prestav iz Dodatka 1 Priloge 4. Za vzorec vozne krivulje se uporablja opis v skladu z odstavkom 2.3.3 Priloge 4.

3.2.3.4.4 Izpušni plini se analizirajo v skladu s Prilogo 4.

3.2.3.5 Rezultati preskusa se primerjajo z omejitvami iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika in izračuna se povprečna emisija vsakega onesnaževala za pogoj B (M2i).

Rezultati preskusa

3.2.4.1 Za sporočilo se izmerjene vrednosti izračunajo, kot je prikazano spodaj:

Mi = (De × M1i + Dav × M2i) / (De + Dav)

Kjer:

Mi	=	masa emisije onesnaževala i v gramih na kilometer
M1i	=	povprečna masa emisije onesnaževala i v gramih na kilometer s popolnoma napolnjeno napravo za shranjevanje električne energije/moči, izračunana v odstavku 3.2.2.7.
M2i	=	povprečna masa emisije onesnaževala i v gramih na kilometer z napravo za shranjevanje električne energije/moči v stanju najmanjšega napajanja (največje praznjenje zmogljivosti), izračunana v odstavku 3.2.3.5.
De	=	električni razpon vozila s stikalom na položaju za le električni način v skladu s postopkom iz Priloge 7 k Pravilniku št. 101. Če ni položaja za le električno porabo, mora proizvajalec zagotoviti sredstva za izvajanje merjenja na vozilu, ko deluje na le električni način.
Dav	=	25 km (povprečna razdalja med dvema ponovnima napajanjema akumulatorja)

3.3 Električna hibridna vozila brez napajanja od zunaj (NOTOVC) brez stikala za način delovanja

3.3.1 Ta vozila se preskušajo v skladu s Prilogo 4.

3.3.2 Za predkondicioniranje se izvedeta najmanj dva zaporedna celotna vozna cikla (en del ena in del dve) brez odstavitve.

3.3.3 Vozilo se vozi v skladu s Prilogo 4 ali, v primeru posebnega načina menjanja prestav, v skladu z navodili proizvajalca, ki so navedena v priročniku za uporabo vozil serijske proizvodnje za voznika in določena s tehničnim instrumentom za menjanje prestav (informacije za voznika). Za ta vozila se ne uporabljajo točke menjanja prestav iz Dodatka 1 Priloge 4. Za vzorec vozne krivulje se uporablja opis v skladu z odstavkom 2.3.3 Priloge 4.

3.4 Električna hibridna vozila brez napajanja od zunaj (NOTOVC) s stikalom za način delovanja

3.4.1 Ta vozila se predkondicionirajo in preskušajo v hibridnem načinu v skladu s Prilogo 4. Če je na voljo več različnih hibridnih načinov, se preskus izvaja v načinu, ki se samodejno nastavi, ko obrnemo kontaktni ključ (običajni način). Na podlagi podatkov, ki jih zagotovi proizvajalec, tehnična služba poskrbi, da se mejne vrednosti upoštevajo v vseh hibridnih načinih.

3.4.2 Za predkondicioniranje se izvedeta najmanj dva zaporedna celotna vozna cikla (en del ena in del dve) brez odstavitve.

3.4.3 Vozilo se vozi v skladu s Prilogo 4 ali, v primeru posebnega načina menjanja prestav, v skladu z navodili proizvajalca, ki so navedena v priročniku za uporabo vozil serijske proizvodnje za voznika in določena s tehničnim instrumentom za menjanje prestav (informacije za voznika). Za ta vozila se ne uporabljajo točke menjanja prestav iz Dodatka 1 Priloge 4. Za vzorec vozne krivulje se uporablja opis v skladu z odstavkom 2.3.3 Priloge 4.

4. METODE ZA PRESKUS TIPA II

4.1 Vozila se preskusijo v skladu s Prilogo 5 z delovanjem motorja, ki uporablja gorivo. Proizvajalec zagotovi način, ki omogoča izvedbo tega preskusa.

Če je potrebno, se uporabi posebni postopek iz odstavka 5.1.6 Pravilnika.

5. METODE ZA PRESKUS TIPA III

5.1 Vozila se preskusijo v skladu s Prilogo 6 z delovanjem motorja, ki uporablja gorivo. Proizvajalec zagotovi način, ki omogoča izvedbo tega preskusa.

5.2 Preskusi se izvajajo le za pogoja 1 in 2 iz odstavka 3.2 Priloge 6. Če iz kakršnih koli razlogov preskusov ni mogoče izvajati za pogoj 2, je kot drugo možnost treba izvesti drug pogoj enakomerne hitrosti (z delovanjem motorja, ki uporablja gorivo, pri obremenitvi).

6. METODE ZA PRESKUS TIPA IV

6.1 Vozila se preskušajo v skladu s Prilogo 7.

Pred začetkom preskusnega postopka (odstavek 5.1 Priloge 7) se vozila predkondicionirajo na naslednji način:

Za vozila z zunanjim napajanjem (OVC):

6.2.1.1 Vozila z zunanjim napajanjem brez stikala za način delovanja: Postopek se začne s praznjenjem naprave za shranjevanje električne energije/moči na vozilu med vožnjo (na preskusni stezi, dinamometru itd.):

—	pri enakomerni hitrosti 50 km/h, dokler se ne zažene motor električnega hibridnega vozila, ki uporablja gorivo, ali

—

—	s priporočilom proizvajalca.

Motor, ki uporablja gorivo, se ustavi v 10 sekundah od samodejnega vklopa.

6.2.1.2 Vozila z zunanjim napajanjem s stikalom za način delovanja: Postopek se začne s praznjenjem naprave za shranjevanje električne energije/moči na vozilu med vožnjo s stikalom na položaju za le električni način (na preskusni stezi, dinamometru itd.) pri enakomerni hitrosti 70 odstotkov ±5 odstotkov največje tridesetminutne hitrosti vozila.

Praznjenje se ustavi:

—	ko vozilo ne more voziti s 65 odstotki največje tridesetminutne hitrosti ali

—	ko je voznik s standardnimi instrumenti na vozilu opozorjen, da ustavi vozilo, ali

—	ko je prevožena razdalja 100 km.

Če vozilo ni opremljeno z le električnim načinom, se naprava za shranjevanje električne energije/moči prazni med vožnjo (na preskusni stezi, dinamometru itd.):

—	pri enakomerni hitrosti 50 km/h, dokler se ne zažene motor električnega hibridnega vozila, ki uporablja gorivo, ali

—

—	s priporočilom proizvajalca.

Motor se ustavi v 10 sekundah od samodejnega vklopa.

Za vozila brez zunanjega napajanja (NOVC):

6.2.2.1 Vozila brez zunanjega napajanja brez stikala za način delovanja: postopek se začne s predkondicioniranjem najmanj dveh zaporednih celotnih voznih ciklov (en del ena in del dve) brez odstavitve.

6.2.2.2 Vozila brez zunanjega napajanja s stikalom za način delovanja: postopek se začne s predkondicioniranjem najmanj dveh zaporednih celotnih voznih ciklov (en del ena in del dve) brez odstavitve, ki se izvaja na vozilu, ki deluje na hibridni način. Če je na voljo več različnih hibridnih načinov, se preskus izvaja v načinu, ki se samodejno nastavi, ko obrnemo kontaktni ključ (običajni način).

Predkondicijska vožnja in preskus dinamometra se izvedeta v skladu z odstavkoma 5.2 in 5.4 Priloge 7:

6.3.1 Za vozila z zunanjim napajanjem (OVC): pod enakimi pogoji, kot so določeni za pogoj B preskusa tipa I (odstavka 3.1.3 in 3.2.3).

6.3.2 Za vozila brez zunanjega napajanja (NOVC): pod enakimi pogoji kot pri preskusu tipa I.

7. METODE ZA PRESKUS TIPA V

7.1 Vozila se preskušajo v skladu s Prilogo 9.

7.2 Za vozila z zunanjim napajanjem (OVC):

Naprava za shranjevanje električne energije/moči se sme napajati dvakrat na dan s polnjenjem med vožnjo.

Pri vozilih z zunanjim napajanjem s stikalom za način delovanja, se mora polnjenje med vožnjo izvajati v načinu, ki se samodejno nastavi, ko obrnemo kontaktni ključ (običajni način).

Med polnjenjem med vožnjo je preklop v drug hibridni način dovoljen, če je to potrebno za nadaljevanje polnjenja med vožnjo po soglasju tehnične službe.

Merjenja emisij onesnaževal se izvajajo pod enakimi pogoji, kot so določeni za pogoj B preskusa tipa I (odstavka 3.1.3 in 3.2.3).

7.3 Za vozila brez zunanjega napajanja (NOVC):

Pri vozilih brez zunanjega napajanja s stikalom za način delovanja, se polnjenje med vožnjo izvaja v načinu, ki se samodejno nastavi, ko obrnemo kontaktni ključ (običajni način).

Merjenja emisij onesnaževal se izvajajo pod enakimi pogoji kot pri preskusu tipa I.

8. METODE ZA PRESKUS TIPA VI

8.1 Vozila se preskušajo v skladu s Prilogo 8.

8.2 Pri vozilih z zunanjim napajanjem se merjenja emisij onesnaževal izvajajo pod enakimi pogoji, kot so določeni za pogoj B preskusa tipa I (odstavka 3.1.3 in 3.2.3).

8.3 Pri vozilih brez zunanjega napajanja se merjenja emisij onesnaževal izvajajo pod enakimi pogoji kot pri preskusu tipa I.

9. PRESKUSNE METODE ZA VGRAJEN SISTEM ZA DIAGNOSTIKO NA VOZILU (OBD)

9.1 Vozila se preskušajo v skladu s Prilogo 11.

9.2 Pri vozilih z zunanjim napajanjem se merjenja emisij onesnaževal izvajajo pod enakimi pogoji, kot so določeni za pogoj B preskusa tipa I (odstavka 3.1.3 in 3.2.3).

9.3 Pri vozilih brez zunanjega napajanja se merjenja emisij onesnaževal izvajajo pod enakimi pogoji kot pri preskusu tipa I.

(1) imenovan tudi „z napajanjem od zunaj“

(2) imenovan tudi „brez napajanja od zunaj“

(3) Na primer: športni, gospodarni, mestni, izvenmestni položaj …

(4) Hibridni način z največjo porabo elektrike: Hibridni način, za katerega se lahko dokaže, da porabi največ elektrike od vseh izbirnih hibridnih načinov, ko se preskuša v skladu s pogojem A iz odstavka 4. Priloge 10 k Pravilniku št. 101, se ugotovi na podlagi podatkov, ki jih predloži proizvajalec, in po dogovoru s tehnično službo.

(5) Način z največjo porabo goriva: Hibridni način, za katerega se lahko dokaže, da porabi največ goriva od vseh izbirnih hibridnih načinov, ko se preskuša v skladu s pogojem B iz odstavka 4. Priloge 10 k Pravilniku št. 101, se ugotovi na podlagi podatkov, ki jih predloži proizvajalec, in po dogovoru s tehnično službo.

Priloge 1

Profil stanja napajanja (SOC) naprave za shranjevanje električne energije/moči za preskus tipa I za električna hibridna vozila z zunanjim napajanjem

Pogoj A preskusa tipa I

SOC

minimalno

Pogoj A:

1.	začetno stanje napajanja naprave za shranjevanje električne energije/moči

2.	praznjenje v skladu z odstavkom 3.1.2.1 ali 3.2.2.1.

3.	kondicioniranje vozila v skladu z odstavkom 3.1.2.2 ali 3.2.2.2.

4.	napajanje med odstavitvijo v skladu z odstavkoma 3.1.2.3 in 3.1.2.4, ali odstavkoma 3.2.2.3 in 3.2.2.4.

5.	preskus v skladu z odstavkom 3.1.2.5 ali 3.2.2.5.

Pogoj B preskusa tipa I

SOC

minimalno

Pogoj B:

1.	začetno stanje napajanja

2.	kondicioniranje vozila v skladu z odstavkom 3.1.3.1 ali 3.2.3.1.

3.	praznjenje v skladu z odstavkom 3.1.3.2 ali 3.2.3.2.

4.	odstavitev v skladu z odstavkom 3.1.3.3 or 3.2.3.3.

5.	preskus v skladu z odstavkom 3.1.3.4 or 3.2.3.4.

		ISSN 1725-5155
Uradni list Evropske unije		L 119

Slovenska izdaja	Zakonodaja	Letnik 51 6. maj 2008

Vsebina		II Akti, sprejeti v skladu s Pogodbo ES/Pogodbo Euratom, katerih objava ni obvezna	Stran
		AKTI, KI JIH SPREJMEJO ORGANI, USTANOVLJENI Z MEDNARODNIMI SPORAZUMI
	*	Pravilnik št. 83 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotni predpisi o homologaciji v zvezi z emisijami okolju škodljivih snovi glede zahtev za gorivo	1