(1)

Z dopisom, ki ga je Komisija evidentirala 1. oktobra 2003, je Slovenija predložila program reševanja nasedlih investicij v podjetjih proizvodnje električne energije v Republiki Sloveniji v skladu z začasnim postopkom iz pododstavka 1(c) odstavka 3 Priloge IV k Pogodbi o pristopu Češke republike, Estonije, Cipra, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovenije in Slovaške k Evropski uniji. Ta priglasitev je bila evidentirana pod številko primera državne pomoči SI 7/03.

(2)

Med izmenjavo dopisov, ki je sledila, sta dve elektrarni, navedeni v opisu ozadja priglašenega ukrepa, domnevno prejemali pomoč iz druge sheme državne podpore. To drugo shemo državne pomoči (v nadaljnjem besedilu „shema“) je Komisija evidentirala 6. decembra 2004 pod številko primera državne pomoči NN 80/04.

(3)

Na podlagi dostopnih podatkov je Komisija dvomila o združljivosti nekaterih delov sheme s skupnim trgom. Zato je 2. februarja 2005 sprejela odločitev, s katero je sprožila formalni postopek preiskave v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES (v nadaljnjem besedilu „odločitev o sprožitvi postopka“), in pozvala Slovenijo, da predloži svoje pripombe. Odločitev o sprožitvi postopka je bila objavljena 15. marca 2005 v Uradnem listu Evropske unije (2). Vse zainteresirane stranke so bile pozvane, da predložijo svoje pripombe v enem mesecu od dneva objave odločitve.

(4)

Slovenija je z dopisom z dne 11. marca 2005, evidentiranim dne 14. marca 2005, predložila svoje pripombe glede dvomov, izraženih v odločitvi o sprožitvi postopka. Komisija je 25. aprila 2005, 11. julija 2005, 23. novembra 2005 in 22. junija 2006 Sloveniji poslala dodatna vprašanja, na katera je Slovenija odgovorila z dopisi z dne 14. junija 2005, ki ga je Komisija evidentirala istega dne, 20. septembra 2005, ki ga je Komisija evidentirala istega dne, 31. januarja 2006, ki ga je Komisija evidentirala istega dne, in 7. julija 2006, ki ga je Komisija evidentirala 14. julija 2006.

(5)

Komisija ni prejela nikakršnih pripomb drugih zainteresiranih strank.

(6)

Tehnični sestanek med Komisijo in slovenskimi organi je potekal 25. oktobra 2006 in na podlagi sestanka je Slovenija Komisiji zagotovila dodatne podatke z dopisom z dne 23. novembra 2006, ki ga je Komisija evidentirala 24. novembra 2006.

(7)

Shema je bila vzpostavljena leta 2001 z namenom podpore proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov ter sočasne proizvodnje toplote in električne energije v Sloveniji ter z namenom zagotovitve zanesljive dobave energije iz domačih virov.

(8)

Za prejemanje pomoči iz sheme mora Ministrstvo za okolje, prostor in energijo proizvajalcu električne energije dodeliti status „kvalificiranega proizvajalca“ (3).

(9)

Status kvalificiranega proizvajalca se lahko dodeli trem vrstam proizvajalcev električne energije:

(10)

Leta 2003 so kvalificirani proizvajalci imeli približno 11,2 % delež na trgu proizvodnje električne energije v Sloveniji. Brez elektrarne Trbovlje in elektrarne s sočasno proizvodnjo toplote in električne energije v Ljubljani ta delež pade na približno 2,7 %.

(11)

Kvalificirani proizvajalci imajo pravico, da upravljavec omrežja, na katerega so priključeni, od njih odkupi celotno proizvodnjo po ceni, ki jo vsako leto določi in prilagodi država. Ta cena je višja od tržne cene. Kvalificirani proizvajalci se lahko tudi odločijo svojo električno energijo prodati neposredno na trgu, pri čemer so v tem primeru upravičeni do državne premije, ki je enaka razliki med prihodki, ki bi jih prejeli, če bi se odločili, da svojo električno energijo prodajo upravljavcu omrežja, in prihodki, ki so jih prejeli od trga.

(12)

Upravljavci omrežja izgube, ki nastanejo zaradi obveznega odkupa, pokrijejo s plačili iz sklada, ustanovljenega na podlagi zakona. Z denarjem iz sklada se poplačajo tudi premije kvalificiranim proizvajalcem, ki se odločijo svojo električno energijo prodati na trgu. Sklad se napaja iz prilivov od davku podobne dajatve za porabo električne energije, ki jih morajo plačevati vsi porabniki električne energije v Sloveniji.

(13)

Po analizi dostopnih podatkov je Komisija prišla do predhodne ugotovitve, da podpora pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES, saj izpolnjuje vsa štiri kumulativna merila iz ustrezne opredelitve.

(14)

Komisija je dvomila tudi, da bi bila lahko shema združljiva s skupnim trgom.

(15)

Komisija je najprej analizirala pomoč z vidika Smernic skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja (4) (v nadaljnjem besedilu „okoljske smernice“). Ta analiza je vzbudila dvome glede združljivosti pomoči z okoljskimi smernicami, zlasti kar zadeva opredelitev proizvajalcev, ki uporabljajo obnovljive vire energije ter učinkovito sočasno proizvodnjo toplote in električne energije, in kar zadeva raven pomoči v primerjavi z dejanskimi presežnimi stroški proizvajalcev.

(16)

Potem je analizirala pomoč ob upoštevanju Sporočila Komisije o metodologiji za analiziranje državne pomoči, povezane z nasedlimi stroški (5) (v nadaljnjem besedilu „metodologija“). Ta analiza je privedla do dvomov glede združljivosti sheme z metodologijo. Komisija zlasti ni mogla ugotoviti, ali je bila pomoč izračunana dovolj natančno, da bi se zagotovil izračun po posameznih elektrarnah, ki je po tej metodologiji potreben.

(17)

Nato je analizirala pomoč kot nadomestilo za stroške, povezane s storitvami splošnega gospodarskega pomena. Ta analiza je vzbudila dvome glede združljivosti pomoči, saj Komisija za večino upravičencev ni mogla dovolj natančno opredeliti storitev splošnega gospodarskega pomena, ki naj bi jim bila zaupana, za edinega upravičenca, za katerega bi bila lahko ta storitev natančno opredeljena, pa ni mogla presoditi sorazmernost nadomestila.

(18)

Komisija je prav tako dvomila, da je pomoč, ki se financira z davku podobno dajatvijo, ki jo morajo plačevati porabniki električne energije, združljiva s členoma 25 in 90 Pogodbe ES.

(19)

Komisija po objavi odločitve o sprožitvi postopka ni prejela nikakršnih pripomb drugih zainteresiranih strank.

(20)

Slovenija je z dopisom z dne 11. marca 2005, evidentiranim dne 14. marca 2005, predložila svoje pripombe glede dvomov, izraženih v odločitvi o sprožitvi postopka. Te pripombe so se nanašale le na problem opredelitve državne pomoči in pojem davku podobne dajatve.

(21)

Slovenija je poudarila, da slovenske distribucijske družbe niso v 100 % državni lasti. Slovenija navaja, da je lastništvo upravljavcev dejansko razdeljeno med državo (približno 80 %) ter zasebne naložbene sklade in druge (približno 20 %). Poleg tega slovenska zakonodaja v shemi obveznega odkupa ne razlikuje med upravljavci v državni lasti in upravljavci v zasebni lasti. Energetski zakon (6) ne uvaja pogoja, po katerem bi moral biti upravljavec subjekt v državni lasti, in omogoča, da je subjekt v zasebni ali državni lasti.

(22)

Po mnenju Slovenije dejstvo, da je določen subjekt v shemi obveznega odkupa v lasti države, ne pomeni, da gre zgolj zaradi tega za državno pomoč. Pri tem se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča z dne 13. marca 2001 v zadevi C-379/98.

(23)

Nadalje Slovenija navaja, da je sistem odkupa električne energije od kvalificiranih proizvajalcev, kot ga ureja slovenska zakonodaja, zelo podobna drugim shemam, ki jih je Komisija že obravnavala, npr. v zadevah NN 27/2000 in NN 68/2000 (7), pri katerih je Komisija ugotovila, da ne predstavljata državne pomoči. Slovenija navaja, da je Komisija v odločitvi o obeh primerih ugotovila, da se obveznost nanaša na številne zasebne in na nekatere javne upravljavce omrežij, zato se zadevna zakona oziroma primera ne moreta obravnavati, kot da vključujeta državna sredstva.

(24)

Glede na navedene pomisleke in ob upoštevanju veljavnega sistema Slovenija meni, da zgolj vprašanje lastništva vpletenih subjektov samo po sebi ne more spreminjati narave sredstev, če ta po svoji naravi ne prihajajo iz državnih virov.

(25)

Nadalje Slovenija navaja, da sredstva v obliki obveznih prispevkov, ki jih pridobi javno podjetje, ne predstavljajo državne pomoči, če podjetje nima pravice z njimi prosto razpolagati. Pri obveznem odkupu je vir financiranja sheme cena za uporabo omrežij, ki jo plačujejo vsi porabniki električne energije in katere del se zbira pri upravljavcih omrežij na ločenih računih za v naprej predviden namen.

(26)

Slovenija je poudarila, da se shema obveznega odkupa financira iz dela cene za uporabo omrežij, ki jo plačujejo vsi porabniki električne energije pod enakimi in v naprej znanimi pogoji. Sestavne dele cene za uporabo omrežij določata Agencija za energijo (regulator energetskega trga) in vlada. Pokrivanje razlike v ceni poteka tako, da upravljavci omrežij odkupijo električno energijo po fiksni ceni in jo prodajo po tržni ceni. Če imajo ob tem izgubo, jo pokrijejo iz dela cene za uporabo omrežij. Upravljavci, ki jim je naložen odkup, torej ne dobijo sredstev od države temveč iz dela cene za uporabo omrežij.

(27)

Upravljavci morajo ta sredstva voditi na posebnem računu. Sredstva so tudi vir plačila dodatne premije, če kvalificirani proizvajalci del svoje električne energije prodajo samostojno ali preko posrednika.

(28)

Slovenija je trdila tudi, da shema ne vključuje nikakršnega državnega ali kakršnega koli drugega sklada, preko katerega se prelivajo sredstva. Sredstev za financiranje sheme se torej ne da obravnavati, kot da izhajajo iz davku podobne dajatve, saj ne izhajajo iz državnega proračuna in se ne morejo pripisati državi.

(29)

Slovenija je v nadaljnji korespondenci s Komisijo predložila dodatne podatke in zaveze glede sheme.

(30)

Slovenija je zagotovila nove podatke s podrobnostmi o okoljevarstvenih ciljih sheme. Prvič, shema je bila vzpostavljena kot prispevek k splošnima ciljema okoljske politike:

(31)

Navedena cilja vključujeta cilje za soproizvodnjo in obnovljive vire, ki oba spadata v shemo odkupa električne energije. Ta cilja se skladata s cilji, določenimi za Slovenijo med drugim z Direktivo 2001/77/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2001 o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije na notranjem trgu z električno energijo (8). Direktiva 2001/77/ES določa okvirne cilje za posamezne države članice. Ciljni delež porabe električne energije iz obnovljivih virov za Slovenijo znaša 32,6 % do leta 2010.

(32)

Skupno število elektrarn, od katerih se električna energija odkupuje v skladu s shemo, je 434, od teh jih je 430 priključenih na distribucijsko omrežje, 4 pa so priključene na prenosno omrežje. Več kot 90 % elektrarn, priključenih na distribucijsko omrežje, je hidroelektrarn, preostale pa so elektrarne na biomaso, sončne elektrarne in elektrarne za sočasno proizvodnjo toplote in električne energije.

(33)

Shema velja od Uredbe o pravilih za določitev cen in za odkup električne energije od kvalificiranih proizvajalcev električne energije (9) ki je začela veljati 4. aprila 2002.

(34)

Pogodbe o odkupu električne energije, ki trenutno veljajo za kvalificirane elektrarne in upravljavce omrežij ali sistemov, so bile sklenjene za obdobje desetih let.

(35)

Slovenija je pojasnila, da so v skladu s členom 4 Energetskega zakona iz leta 1999 obnovljivi viri energije opredeljeni tako, kot jih določa Direktiva 2001/77/ES.

(36)

Glavni cilj sheme je zagotoviti primerne gospodarske razmere za razvoj in izvajanje novih projektov kvalificiranih elektrarn. Za določitev odkupnih cen po posameznih vrstah kvalificiranih elektrarn, ki bi zagotovile vsaj minimalni donos, potreben za nove naložbe, je bila uporabljena analiza stroškov posameznih kvalificiranih elektrarn (glede na primarni vir energije in velikost). Višina pomoči ali premije se določi kot razlika med enotno letno odkupno ceno in povprečno tržno ceno električne energije. Če se tržna cena zviša, se premije ustrezno znižajo.

(37)

V spodnji razpredelnici so navedeni proizvodni stroški kvalificiranih proizvajalcev glede na kategorijo tehnologije in velikosti v primerjavi s premijo, ki jo nudi shema. Razpredelnica je zasnovana na domnevni povprečni tržni ceni 8 SIT/kWh. Ta znesek lahko služi le kot vodilo, saj se premije ustrezno znižajo, če se tržne cene zvišajo.

(38)

V vseh primerih so proizvodni stroški višji od povprečne tržne cene in od zagotovljene enotne odkupne cene v skladu s shemo kvalificiranih proizvajalcev.

Razpredelnica 1

Primerjava proizvodnih stroškov kvalificiranih elektrarn z odkupno ceno v skladu s shemo

(39)

Kot je prikazano v spodnji razpredelnici, iz analize stroškov in ekonomskega izračuna po kategorijah enot kvalificiranih elektrarn sledi, da neto sedanja vrednost (NSV) odkupnih cen, uporabljena v skladu s shemo, ne presega NSV vseh naložbenih stroškov v kateri koli kvalificirani elektrarni.

Razpredelnica 2

Primerjava NSV odkupnih cen z naložbenimi stroški posameznih kvalificiranih elektrarn

(40)

Premije za posamezne kvalificirane elektrarne vključujejo tudi donos kapitala, ki ga predpisuje slovenska zakonodaja – ta znaša najmanj diskontno stopnjo 8 % na naložbe javnih skladov. Ker se odkupne cene in premije niso usklajevale, je trenutni donos za vse kvalificirane elektrarne, ki uporabljajo obnovljive energije, nižji od 8 %, kot je razvidno iz spodnje razpredelnice. Sončnim elektrarnam premija ne dovoljuje nikakršnega donosa kapitala (negativni donos), zlasti v primeru majhnih in srednje velikih elektrarn.

Razpredelnica 3

Donos kapitala za posamezne kvalificirane elektrarne

(41)

Slovenija pojasnjuje, da so nove enote za sočasno proizvodnjo toplote in električne energije večinoma opremljene s plinskimi turbinami, ki med delovanjem dosegajo električno učinkovitost med 37 % in 40 % ter skupno učinkovitost nad 80 %. Nove manjše turbine dosegajo električno učinkovitost nad 30 % in prav tako skupno učinkovitost nad 80 %. Ker je povprečna električna učinkovitost običajnih toplotnih elektrarn v Sloveniji približno 31 %, to kaže na velike prihranke primarne energije (med 15 % in 25 %), ustvarjene s proizvodnjo električne energije v enotah za soproizvodnjo in koristno porabo toplote.

(42)

Učinkovitost delovanja kvalificiranih elektrarn za sočasno proizvodnjo toplote in električne energije je določena tako, da izpolnjuje merila učinkovitosti iz Direktive 2004/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o spodbujanju soproizvodnje, ki temelji na rabi koristne toplote, na notranjem trgu z energijo in o spremembi Direktive 92/42/EGS (10)

(43)

Slovenija je dokazala, da so proizvodni stroški električne energije v kvalificiranih elektrarnah za sočasno proizvodnjo toplote in električne energije v vseh primerih višji od odkupne cene sheme, da je NSV premij nižja od naložbenih stroškov in da znaša donos naložb manj kot 4,20 % (glej zadnje tri vrstice vseh zgornjih razpredelnic). V izračunih so všteti dobički iz porabe toplote.

(44)

Slovenija je uvedla storitev splošnega gospodarskega pomena na področju zanesljivosti oskrbe z električno energijo. V skladu s členom 11(4) Direktive 2003/54/ES ta storitev splošnega gospodarskega pomena temelji na proizvodnji električne energije z uporabo domačih virov fosilnega goriva. V ta namen se letno za proizvodnjo električne energije porabi 600 000 ton slovenskega rjavega premoga. Rjavi premog je edini vir fosilnega goriva, ki je na voljo v Sloveniji. Ker je rjavi premog najučinkovitejše porabljen v eni od enot elektrarne Trbovlje (TET 2, ki se nahaja blizu rudnika rjavega premoga), je za izpolnitev te zaveze zadolžena ta elektrarna. Bilo je določeno, da se lahko ta količina električne energije odkupi v sistemu zagotovljenega odkupa.

(45)

Ustrezna električna energija se odkupi po ceni, ki jo vsako leto določijo organi, in glede na proizvodne stroške električne energije v elektrarni Trbovlje. V odkupno ceno ni vključen noben delež dobička.

(46)

Slovenija je pripravila naslednjo razpredelnico, v kateri je naveden predviden znesek podpore za podjetje v prejšnjih letih:

Razpredelnica 4

Predviden znesek podpore

(47)

Uporaba domačega rjavega premoga je načeloma mogoča tudi v elektrarni Šoštanj, ki obsega pet enot, od katerih sta dve novejši in opremljeni s čistilnimi napravami dimnih plinov, tri pa so starejše in nimajo čistilnih naprav. V teh enotah se sežiga premog iz bližnjega premogovnika, v določenih razmerah pa bi se tam lahko sežigal tudi rjavi premog. Novejši enoti sta polno obremenjeni s sežiganjem lignita iz bližnjega premogovnika. Zmogljivost tega premogovnika zadošča okvirno za ti dve enoti. Sežiganje rjavega premoga bi bilo možno le v treh starejših enotah, ki niso polno obremenjene in imajo še nekaj obratovalne rezerve. Vendar so s to možnostjo povezane naslednje težave:

Iz navedenih dejstev izhaja, da sežiganje rjavega premoga v enotah v Šoštanju z gospodarskega stališča ni upravičeno.

(48)

Edina druga možnost za sežiganje rjavega premoga je v Termoelektrarni toplarni v Ljubljani (TE-TOL), ki je uporabljala rjavi premog kot glavni vir energije do leta 2000. Ker enote v TE-TOL nimajo vgrajenih čistilnih naprav dimnih plinov, se v njih ne da več sežigati slovenskega rjavega premoga, saj vsebuje od 2,2 % do 2,5 % žvepla. Iz tega razloga je TE-TOL prenehala sežigati domači rjavi premog in danes sežiga izključno uvožen indonezijski premog, ki vsebuje bistveno nižji delež žvepla (manj kot 0,5 %), za katerega elektrarna ne potrebuje desulfurizacijskih čistilnih naprav dimnih plinov. Namestitev čistilnih naprav dimnih plinov v enote TE-TOL ne bi bilo gospodarno.

(49)

Slovenija se je zavezala zagotoviti, da se državna podpora za zanesljivost oskrbe dodeli največ 15 % skupne primarne energije, potrebne za proizvodnjo energije, ki se porabi v Sloveniji v vsakem koledarskem letu.

(50)

Shema obveznega odkupa zagotavlja le pokrivanje dela stroškov amortizacije kvalificiranih proizvajalcev.

(51)

Pravilnik o dodeljevanju sredstev za spodbujanje izrabe obnovljivih virov energije, učinkovite rabe energije in kogeneracije (11) je dovolil naložbeno pomoč za elektrarne, ki uporabljajo obnovljive vire ter elektrarne za sočasno proizvodnjo toplote in električne energije. Toda naložbena pomoč za te elektrarne je bila ukinjena v novem Pravilniku o dodeljevanju sredstev za spodbujanje učinkovite rabe energije in izrabe obnovljivih virov energije (12). Določene so bile izjeme za elektrarne, ki niso priključene na javno omrežje in ne dobivajo pomoči iz sheme, ter za elektrarne z zmogljivostjo do 10 MW, ki uporabljajo obnovljive vire energije in novo ali zastarelo tehnologijo, pri čemer, zaradi visoke cene stroškov proizvodnje električne energije, odkupna cena električne energije ni dovolj visoka za zagotovitev donosnosti naložbe. Vrsta tehnologije, ki je upravičena do dodelitve subvencij, se določa s periodičnimi javnimi razpisi.

(52)

Za preprečevanje odvečne kumulacije člen 14 Uredbe o pravilih za določitev cen in za odkup električne energije od kvalificiranih proizvajalcev električne energije določa, da se kvalificiranim proizvajalcem, ki dobijo kakršno koli subvencijo za izgradnjo elektrarne, zagotovljena odkupna cena sorazmerno zniža.

(53)

V skladu s tem členom mora kvalificirani proizvajalec električne energije ob podpisu pogodbe o odkupu električne energije z upravljavcem omrežja, na katerega je priključen, prijaviti višino subvencije, ki jo je morebiti prejel za izgradnjo elektrarne. Prijavljeni znesek se uporabi kot osnova za izračun odbitkov od zagotovljene odkupne cene. Na podlagi omenjenih določb se za vsakih 10 % zneska prejete državne subvencije glede na višino naložbe v elektrarno zagotovljena odkupna cena za elektrarno (odvisno od vrste elektrarne in nazivne moči) zniža za 5 %.

(54)

V določilih Uredbe je uporabljena predpostavka, da celotna zagotovljena cena za električno energijo kvalificiranih proizvajalcev zajema fiksne stroške in variabilne stroške. Predpostavljeno je povprečno razmerje med fiksnimi in variabilnimi stroški 50 % : 50 %.

(55)

Slovenija se je zavezala, da bo podrobneje določila pravilo odbitkov in ga s tem natančneje prilagodila razmerju med fiksnimi in variabilnimi stroški glede na tehnologijo.

(56)

Slovenija se je zavezala, da bo pripravila spremembe uredb o električni energiji iz obnovljivih virov energije in sočasne proizvodnje toplote in električne energije ter tako spremenila trenutni sistem financiranja sheme. Da se shema podpore uskladi s členoma 25 in 90 Pogodbe ES, se bodo uvedle naslednje spremembe:

(57)

Za proizvodnjo električne energije veljajo določbe več direktiv Skupnosti, ki vključujejo zlasti Direktivo 2003/54/ES, Direktivo 2001/77/ES in Direktivo 2004/8/ES.

(58)

Člen 3(2) Direktive 2003/54/ES določa: „Ob popolnem upoštevanju ustreznih določb Pogodbe, zlasti člena 86, lahko države članice v splošnem gospodarskem interesu naložijo podjetjem, ki delujejo v elektroenergetskem sektorju, obveznosti javnih storitev, ki se lahko nanašajo na varnost, skupaj z zanesljivostjo oskrbe, na rednost, kakovost in ceno oskrbe in na varovanje okolja, skupaj z učinkovito rabo energije in varstvom podnebja.“

(59)

V členu 11(4) Direktive 2003/54/ES je zapisano: „Država članica lahko zaradi zanesljivosti oskrbe odredi, da se pri razporejanju proizvodnih naprav daje prednost tistim, ki uporabljajo kot gorivo domače vire primarne energije do obsega, ki v posameznem koledarskem letu ne presega 15 % skupne primarne energije, potrebne za proizvodnjo električne energije, porabljene v zadevni državi članici.“

(60)

Direktiva 2001/77/ES določa nacionalne okvirne cilje za porabo električne energije iz obnovljivih virov energije. Njen člen 3 določa:

(61)

Priloga k Direktivi 2001/77/ES, kakor je bila spremenjena z Aktom o pristopu, za Slovenijo določa nacionalni okvirni cilj 33,6 %.

(62)

Da bi ukrep pomenil državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES, mora dajati specifično konkurenčno prednost, prizadeti ali groziti, da bo prizadel konkurenco in trgovino med državami članicami, ter vključevati državna sredstva.

(63)

Jasno je, da je shema specifična, saj so njen cilj le določene elektrarne. Očitno je tudi, da daje prednost le tem elektrarnam, saj je ves namen sistema omogočati tem elektrarnam, da svojo električno energijo prodajajo po ceni, ki je višja od tržne cene.

(64)

Električna energija se izmenjuje med državami članicami. Direktiva 2003/54/ES zaključuje oblikovanje notranjega trga z električno energijo, ki ga je začela Direktiva 96/92/ES. Slovensko omrežje je povezano zlasti z avstrijskim in italijanskim. Slovenija s svojimi sosedami izmenjuje električno energijo. Slovenija je na primer v letu 2004 uvozila 6 314 GWh električne energije in izvozila 7 094 GWh (13). Ukrep torej vpliva na trgovino med državami članicami.

(65)

Komisija opaža tudi, da Slovenija ne dvomi v izpolnjevanje nobenega od zgornjih meril.

(66)

Komisija se v zvezi s četrtim merilom, prisotnostjo državnih sredstev, ne strinja z argumenti Slovenije, da je sistem enak tistemu, ki ga je v sodbi v primeru PreussenElektra obravnavalo Sodišče.

(67)

Sistema se med seboj razlikujeta v mehanizmih financiranja. V primeru PreussenElektra, so nabavno tarifo neposredno financirala zasebna podjetja za dobavo električne energije, ki so morala električno energijo od proizvajalcev električne energije iz obnovljivih virov kupiti po ceni, ki je bila višja od tržne cene. V obravnavanem primeru pa se stroški, ki so posledica nabavne tarife, financirajo z davku podobno dajatvijo.

(68)

V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da se shema financira s prilivi iz dajatve, ki jih nalaga država. Prilivi iz dajatve se nato zbirajo na računu, ki ga upravljajo javni organi, kar se razlikuje od primera PreussenElektra. Javni organi razporejajo sredstva na računu glede na shemo distribucije, ki jo določa zakon.

(69)

Ustaljena praksa Komisije je, da prilive iz takšnih dajatev šteje kot državna sredstva (14). Ta praksa sledi sodni praksi, pri kateri prilivi iz dajatev, ki jih nalaga država in se zbirajo v skladih, ki jih določi država, ter so namenjeni dajanju prednosti določenim družbam, veljajo za državna sredstva. (Glej npr. sodbo Sodišča v zadevah C-173/73 (15) in C-78/79 (16).)

(70)

V sodbi v zadevi Pearle (17), je Sodišče odločilo, da prilivi iz davku podobne dajatve, ki jih odbor pod javnim nadzorom nalaga svojim članom, ne veljajo za državna sredstva. Dajatve je določilo združenje zaposlenih v sektorju optike in jih naložilo vsem članom tega sektorja. Dajatve so se porabljale za financiranje oglaševalskih akcij v dobro sektorja, tj. plačnikov samih.

(71)

Sodišče je odločilo, da ukrep ni pomenil državne pomoči, ker se odločitev, da se dajatev vzpostavi, ni mogla pripisati državi in ker prilivi iz dajatve niso bili državna sredstva.

(72)

V nasprotju s sistemom, ki ga je obravnavalo Sodišče, je odgovornost države v zadevi, ki je predmet te odločbe, zelo jasna, saj je država dajatve z zakonom ustvarila sama.

(73)

Komisija v zvezi z izvorom sredstev ugotavlja, da je drugačen kot pri izvoru sredstev iz zgoraj omenjene sodbe, saj se denar ne zbira s prispevki podjetij, ki imajo korist od ukrepa, temveč od vseh kupcev, ki odkupujejo električno energijo, ne glede na to, ali so upravičenci sheme ali njihovi konkurenti. Združenje podjetij, ki je bilo obravnavano v sodbi, takšnega mehanizma ne bi moglo vzpostaviti. To odkriva samo fiskalno naravo sheme, ki se jo da ustvariti samo z vplivom države.

(74)

Komisija meni, da ta razlika zadošča za sklepno ugotovitev o obstoju državne pomoči v tej zadevi.

(75)

Shema pomoči je bila vzpostavljena pred pristopom Slovenije k Evropski uniji. Glavna pravna podlaga za shemo je Energetski zakon iz leta 1999. Opredelitev kvalificiranih proizvajalcev, ki so upravičenci sheme, je bila določena leta 2001 z Uredbo o pogojih za pridobitev statusa kvalificiranega proizvajalca električne energije (18).

(76)

Finančna izpostavljenost države zaradi sheme v času pristopa ni bila določena. Shema nima omejenega ali vnaprej določenega števila upravičencev. Vsaka elektrarna, ki izpolnjuje tehnične zahteve, določene v zgoraj omenjeni uredbi, lahko prejme pomoč. To vključuje zlasti katero koli novo kvalificirano elektrarno, priključeno na omrežje po pristopu Slovenije. Izpostavljenost države celo za vsako posamezno pomoč, odobreno v skladu s shemo, ne more biti znana vnaprej, saj je odvisna od razlike med državno fiksno odkupno ceno za elektrarno in povprečno tržno ceno, ki se nepredvidljivo dviga in spušča. Slovenija je poudarila, da je lahko dejanska obremenitev države v zvezi s shemo znana šele naknadno ob koncu vsakega leta uporabe sheme.

(77)

Glede na navedeno Komisija meni, da se shema še vedno uporablja po pristopu Slovenije k Evropski uniji.

(78)

Komisija opozarja, da je bila zgornja ugotovitev izražena že v odločitvi o sprožitvi postopka in da je Slovenija v svojih pripombah ni spodbijala.

(79)

Akt o pristopu Češke republike, Estonije, Cipra, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovenije in Slovaške k Evropski uniji (v nadaljnjem besedilu „Akt o pristopu“) navaja kategorije pomoči, ki se ob pristopu štejejo kot obstoječa pomoč v smislu člena 88(1) Pogodbe ES:

Vsa pomoč, ki se še vedno uporablja po datumu pristopa in ki ne izpolnjuje zgoraj določenih meril, bo veljala za novo pomoč ob pristopu za namene uporabe člena 88(3) Pogodbe ES.

(80)

Shema ne spada v nobeno od zgoraj navedenih treh kategorij. Zato jo je treba obravnavati kot novo pomoč ob pristopu za namene uporabe člena 88(3) Pogodbe ES. Ta pomoč ni bila priglašena Komisiji, torej pomeni nezakonito pomoč v smislu člena 1(f) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (19).

(81)

Komisija ugotavlja, da je shema sestavljena iz treh delov, saj zagotavlja pomoč trem različnim skupinam upravičencev. V primeru prvih dveh skupin, tj. proizvajalcev zelene električne energije in učinkovitih elektrarn za soproizvodnjo, je cilj Slovenije varstvo okolja. Pomoč, ki se zagotavlja tretji skupini upravičencev, tj. elektrarni Trbovlje, je namenjena za ohranjanje določene ravni zanesljivosti oskrbe z električno energijo.

(82)

Ob upoštevanju različnih ciljev ukrepov se bo presoja izvedla ločeno za vsak del sheme.

(83)

Komisija je presodila skladnost mehanizma podpore elektrarnam proizvajalcev zelene električne energije z vidika okoljskih smernic, zlasti točke 58 in naslednjih točk smernic, ter ugotavlja naslednje.

(84)

Komisija ugotavlja, da je opredelitev obnovljivih virov energije v shemi skladna z opredelitvijo v Direktivi 2001/77/ES. Shema je torej skladna s pododstavkom 8 točke 6 okoljskih smernic in lahko se uporabijo točka 58 in naslednje točke.

(85)

Kot je določeno v pododstavku 1 točke 59 okoljskih smernic, lahko države članice nadomestijo razliko med proizvodnimi stroški obnovljive energije in tržno ceno oblike zadevne energije. Takšno nadomestilo se lahko nanaša le na dodatne proizvodne stroške za okolju prijazno proizvodnjo električne energije v primerjavi s proizvodnjo energije na podlagi običajnih virov energije. Vsaka morebitna podpora pa lahko zajema le amortizacijo obrata in, če lahko države članice prikažejo, da je to nujno, primeren donos kapitala.

(86)

Slovenija je nadomestilo izračunala v obliki fiksnih tarif (tarif na dovajanje toka) za energijo, za katero je bila odobrena podpora, kot je opisano zgoraj. Zakon opisuje objektivne metode za izračun višin pomoči. Glede na zgoraj navedene podatke podpora ne bo presegla amortizacije skupaj s primernim donosom kapitala. Pomoč bo odobrena samo za obdobje 10 let, saj je takšen čas veljavnosti pogodb, podpisanih med upravljavci omrežij in proizvajalci zelene električne energije. To obdobje je krajše od običajne petnajstletne amortizacijske dobe takšnih elektrarn. Komisija potrjuje, da je v vseh primerih cena proizvodnih stroškov kvalificirane elektrarne višja od povprečne tržne cene ter od zagotovljene odkupne cene. Razlika med tržno ceno in proizvodnimi stroški zelene električne energije je torej za vse elektrarne višja od premije.

(87)

Nadalje pododstavek 2 točke 59 okoljskih smernic določa, da je treba pri določitvi višine pomoči za tekoče poslovanje upoštevati vso morebitno naložbeno pomoč, odobreno zadevnemu podjetju v zvezi z novo elektrarno. Slovenija je po odločitvi o sprožitvi postopka obvestila Komisijo, da je le omejeno število proizvajalcev obnovljive električne energije poleg zadevne pomoči za tekoče poslovanje prejelo tudi naložbeno pomoč. Slovenija je izvajala zakonodajo, ki upravičence do naložbene pomoči obvezuje, da morajo prijaviti višino odobrene pomoči, preden svojo električno energijo po fiksnih cenah dovedejo v omrežje.

(88)

Če je bila odobrena naložbena pomoč, se cena za dovajanje toka zniža. Odbitek je sorazmeren s polovico odobrene naložbene pomoči. Čeprav bi lahko ta fiksni sorazmerni delež teoretično povzročil prekomerno nadomestilo za tehnologije z nizkimi operativnimi stroški, je Slovenija dokazala, da v praksi v izjemno redkih primerih, pri katerih se je v preteklosti s shemo pomoči naložbena pomoč kumulirala, ni prišlo do nikakršnega prekomernega nadomestila. Razlog je dejstvo, da Slovenija zaenkrat nima elektrarn na obnovljive vire z nizkimi operativnimi stroški, kot so vetrne elektrarne.

(89)

Slovenija se je zavezala, da bo za prihodnje uporabljanje sheme po potrebi prilagodila sorazmerni delež odbitka tako, da v skladu s pododstavkom 2 točke 59 okoljskih smernic v nobenem primeru ne bo prišlo do prekomernega nadomestila.

(90)

Komisija torej ugotavlja, da je Slovenija ponazorila, da podpora, odobrena v skladu z ukrepom, ne bo presegla dodatnih proizvodnih stroškov obnovljivih virov energije, ki jih podpira ukrep. Ukrep je torej združljiv s točko 58 in naslednjimi točkami okoljskih smernic.

(91)

Komisija je presodila skladnost mehanizma podpore za učinkovite elektrarne za soproizvodnjo z okoljskimi smernicami, zlasti s točko 66 in točko 67 smernic, ter ugotavlja naslednje:

(92)

Prvič, Komisija ugotavlja, da v skladu s točko 66 okoljskih smernic učinkovitost delovanja enot za sočasno proizvodnjo toplote in električne energije, ki so upravičene do premij iz sheme, presega referenčne vrednosti, določene v Direktivi 2004/8/ES. Slovenija bo posodobila referenčne vrednosti v skladu z Direktivo. Elektrarne za sočasno proizvodnjo toplote in električne energije, zajete v shemi, torej izpolnjujejo pogoje za upravičenost, kot jih določa točka 31 okoljskih smernic.

(93)

Kot je razvidno iz podatkov, ki jih je predložila Slovenija, so povprečni stroški proizvodnje električne energije v elektrarnah za sočasno proizvodnjo toplote in električne energije v vseh primerih višji od zagotovljene odkupne cene (20). V izračunih so všteti tudi dohodki iz proizvodnje in prodaje toplote. Komisija torej meni, da je višina pomoči izračunana v skladu s točko 66 okoljskih smernic.

(94)

Slovenija je Komisijo obvestila, da se pomoč elektrarnam za sočasno proizvodnjo toplote in električne energije odobri v skladu z istimi pravili kot za proizvajalce zelene električne energije. Ker je bilo dokazano, da so ta pravila skladna z okoljskimi smernicami, Komisija posledično ugotavlja, da je del sheme, ki zagotavlja pomoč elektrarnam za sočasno proizvodnjo toplote in električne energije, združljiv s točko 66 okoljskih smernic.

(95)

Komisija ugotavlja, da je nalaganje dajatve na doma proizvedeno ter na uvoženo zeleno električno energijo v korist domači zeleni električni energiji v preteklosti morebiti privedlo do diskriminacije uvožene zelene električne energije. Toda Slovenija se je zavezala, da bo uvedla možnost povračil dajatve na uvoženo zeleno električno energijo. Komisija ugotavlja, da bo povračilo temeljilo večinoma na sistemu Skupnosti potrdil o poreklu. Z dodatnimi zahtevami bo država članica zaščitila sistem pred umetnim povečanjem prijav. Komisija je pri presoji sorazmernosti meril upoštevala tveganje umetnih prijav in majhnost slovenskega trga, na katerem bi lahko take umetne prijave pomembno vplivale na podporni sistem. Komisija torej ugotavlja, da se je Slovenija zavezala vzpostaviti primeren instrument za preprečitev diskriminacij, do katerih je morebiti lahko prišlo v preteklosti.

(96)

Komisija ugotavlja, da se je Slovenija zavezala k izvajanju novega mehanizma financiranja, ki bo temeljil na priključnini, neodvisni od dejanske porabe doma proizvedene ali uvožene zelene električne energije. Ta novi mehanizem ne bo diskriminiral proti uvoženi zeleni električni energiji.

(97)

Glede na zgoraj navedeno, pomoč proizvajalcem zelene električne energije in pomoč elektrarnam za sočasno proizvodnjo toplote in električne energije izpolnjuje merila okoljskih smernic. Ker to zadostuje, da se razglasi za združljivo s skupnim trgom, Komisija meni, da ni nujno proučiti, ali bi bila pomoč lahko razglašena za združljivo tudi v zvezi z drugimi določbami, čeprav je Komisija te določbe predvidela v odločitvi o sprožitvi postopka.

(98)

Slovenija meni, da je podpora elektrarni Trbovlje nadomestilo za stroške storitve splošnega gospodarskega pomena na področju zanesljivosti oskrbe z električno energijo.

(99)

Nadomestila za stroške storitve splošnega gospodarskega pomena so lahko upravičena do izjeme od načela prepovedi državne pomoči. V nekaterih primerih takšna nadomestila celo niso državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES. V svoji sodbi z dne 24. julija 2003 v zadevi C-280/00 (21) (v nadaljnjem besedilu „sodba Altmark“) je Sodišče določilo štiri merila, ki morajo biti izpolnjena, da državna podpora, dodeljena kot nadomestilo za stroške storitve splošnega gospodarskega pomena, ni državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(100)

Komisija je analizirala podporo elektrarni Trbovlje z vidika teh štirih meril.

(101)

Prvo merilo: „upravičeno podjetje mora dejansko opravljati obveznosti javnih storitev in te obveznosti morajo biti jasno opredeljene“.

(102)

Komisija ugotavlja, da je v slovenskih zakonih elektrarni Trbovlje zaupana zanesljivost oskrbe z električno energijo z neposrednim sklicevanjem na Direktivo 2003/54/ES, zlasti na njena zgoraj navedena člena 3(2) in 11(4).

(103)

Komisija je že v več odločbah ugotovila, da se člen 11(4) Direktive 2003/54/ES, v zvezi s členom 3(2) iste direktive, lahko razume kot osnova za obveznosti javnih storitev na področju zanesljivosti oskrbe (22). Člen omenja najvišjo mejo 15 % skupne primarne energije, potrebne za proizvodnjo električne energije, ki se porabi v zadevni državi članici. Slovenija se je zavezala omejiti obseg podpore elektrarni Trbovlje tako, da se bo ta meja upoštevala, in bo pri tem upoštevala celo podporo, odobreno v isti namen zunaj sheme, obravnavane v tej odločbi. Obveznost je tudi časovno omejena na leto 2009.

(104)

Komisija torej meni, da je prvo merilo izpolnjeno.

(105)

Drugo merilo: „parametri, na podlagi katerih je izračunano nadomestilo, morajo biti določeni vnaprej na objektiven in pregleden način“.

(106)

V tukaj obravnavanem primeru se podpora pojavi v obliki fiksne odkupne cene. Vlada vsako leto objavi sklep, s katerim določi količino električne energije, ki je zajeta v obveznem odkupu, in odkupno ceno za to električno energijo. Cena je določena na podlagi transparentne metodologije s seznamom upravičenih stroškov, ki zajemajo le proizvodne stroške elektrarne.

(107)

Komisija torej meni, da je drugo merilo izpolnjeno.

(108)

Tretje merilo: „nadomestilo ne sme preseči zneska, ki je potreben za kritje vseh stroškov ali dela stroškov, ki nastanejo pri izvajanju obveznosti javnih storitev, z upoštevanjem ustreznih prihodkov ter primerne koristi zaradi izvajanja teh obveznosti“.

(109)

Odkupna cena je določena tako, da ne zajema ničesar drugega kot proizvodnjo predvidene količine električne energije. Ne vsebuje nobenega deleža dobička.

(110)

Komisija torej meni, da je tretje merilo izpolnjeno.

(111)

Četrto merilo: „kadar podjetje, ki bi bilo pooblaščeno za izvajanje obveznosti javnih storitev, v posameznem primeru ni izbrano v okviru postopka za javna naročila, ki omogoča izbiro ponudnika, zmožnega opravljanja teh storitev z najnižjimi stroški za Skupnost, je treba ob upoštevanju ustreznih prihodkov in ustreznega dobička za izvajanje teh obveznosti določiti stopnjo potrebnega nadomestila na podlagi analize stroškov, ki bi jih pri izvajanju teh obveznosti imelo običajno podjetje, ki je dobro vodeno in ima zagotovljena ustrezna prevozna sredstva za izpolnjevanje potrebnih zahtev po javnih storitvah“.

(112)

Elektrarna Trbovlje ni bila izbrana v okviru postopka za javna naročila. Toda Komisija ugotavlja, da je Slovenija dokazala, da je v zadevnem primeru izbira elektrarne Trbovlje omogočila zagotavljanje storitve splošnega gospodarskega pomena z najnižjimi stroški za skupnost, v skladu s posebnimi dejanskimi in pravnimi ovirami, ki prevladujejo v tem primeru. V obravnavanem primeru obveznost javnih storitev vključuje zagotavljanje nacionalne zanesljivosti oskrbe do leta 2009 z uporabo domačih virov primarne energije do obsega, ki v posameznem koledarskem letu ne presega 15 % skupne primarne energije, potrebne za proizvodnjo električne energije, porabljene v Sloveniji.

(113)

V vsakem primeru bi lahko v sedanjih okoliščinah glede na svoje trenutno stanje obveznost javnih storitev izpolnili le dve elektrarni v Sloveniji. To sta elektrarna Šoštanj in elektrarna Trbovlje.

(114)

Če bi jih želeli uporabljati tudi v preostalih elektrarnah, bi jih bilo treba opremiti z dragimi čistilnimi napravami dimnih plinov, zaradi česar bi ta možnost postala negospodarna. Enoti elektrarne Šoštanj, ki lahko uporabljata domače gorivo, sta že polno obremenjeni z uporabo domačega lignita. Povečanje njune največje zmogljivosti za sežiganje domačega goriva ne bi bilo gospodarno, saj bi to zahtevalo razširitev elektrarn ali posodobitev nekaterih njunih enot s čistilnimi napravami dimnih plinov. Slovenski organi so proizvodnjo teh dveh enot upoštevali pri izračunu 15 % meje, navedene v točki 112. Zato je merila za obveznosti javnih storitev v tem primeru izpolnjevala le elektrarna Trbovlje. Podpora elektrarni Trbovlje zajema le tisti delež od 15 %, ki ga ne more zajeti elektrarna Šoštanj.

(115)

Slovenija je torej na najbolj gospodaren in učinkovit način dosegla obveznost javnih storitev, ki zajema proizvodnjo električne energije iz domačega goriva. Ob upoštevanju dejstva, da nadomestila za obveznost javnih storitev ne vključujejo nobenega deleža dobička, Komisija sklepa, da je obveznost javnih storitev izpolnjena z najmanjšimi stroški za skupnost. Z javnim razpisom ne bi dosegli cenejše rešitve. Vsekakor bi kratkoročno (do leta 2009) posodobitev obstoječih elektrarn ali gradnja novih, ki bi bile bolj učinkovite (ob predvidevanju, da je to možno), zahtevali visoke naložbene stroške in kateri koli ponudnik bi zahteval nadomestilo, ki bi vsebovalo vsaj primeren dobiček z donosom na vloženi kapital. To bi torej posledično povečalo znesek nadomestila, ki bi ga bilo treba odobriti upravljavcu, kateremu bi bila zaupana obveznost storitev splošnega gospodarskega pomena.

(116)

Nadalje Komisija opozarja, da ni nikakršnih znakov, da elektrarna Trbovlje ne bi delovala kot dobro vodeno običajno podjetje ali bi delovala posebej neučinkovito. Komisija opozarja, da je podjetje v času gospodarske tranzicije v Sloveniji že prestrukturiralo svoje dejavnosti, zlasti z zaprtjem starejših in manj učinkovitih enot, ki so bile zastarele, ter z zmanjšanjem števila zaposlenih. Opazila je tudi, da povračilo za obveznost javnih storitev v nobenem primeru ne zajema nikakršnih dobičkov.

(117)

Nazadnje Komisija opozarja, da elektrarna Trbovlje novega kroga sistema trgovanja z emisijami za obdobje 2008–2012 ne bo mogla izkoristiti za ustvarjanje dodatnega prihodka ali dobičkov, ki bi izhajali iz njene posebne obveznosti javnih storitev primerljivih, s tem kaj bi kakršno koli drugo primerljivo podjetje lahko realiziralo. Vsekakor država elektrarni Trbovlje nalaga obveznost javnih storitev za proizvodnjo električne energije. Za razliko od elektrarn, ki svojo električno energijo prosto prodajajo na trgu, torej elektrarna Trbovlje ne bo mogla prenehati s proizvodnjo električne energije in na trgu CO2 prodati potrebnih pravic, ki jih je prejela zastonj brez tega, da bi morala kupiti enako števila pravic, da bi izpolnila svojo obveznost odstopa. To je brez vpliva na to da elektrarna izboljša učinkovitost v skladu s spodbujevalno strukturo ustvarjeno s sistemom trgovanja z emisijami, in da zaradi tega sprošča rezervne pravice katere bi lahko prodala pri čemer bi spoštovala njeno obveznost javnih storitev proizvodnje določene količine energije.

(118)

Zgornje sklepanje temelji na predpostavki, da je lignit trenutno najbolj gospodaren vir domačega goriva za proizvodnjo električne energije v Sloveniji. Komisija meni, da to velja v tem trenutku in za bližnjo prihodnost.

(119)

Toda Komisija prav tako opaža, da že sedaj stroški proizvodnje za nekatere tehnologije proizvodnje električne energije z uporabo obnovljivih virov domačega goriva niso dosti višji od stroškov proizvodnje za lignit. To velja za velike elektrarne na biomaso, za katere po navedbah Slovenije stroški proizvodnje znašajo povprečno 18,18 SIT/MWh, kar je malce več kot 10 % nad stroški elektrarne Trbovlje.

(120)

Komisija torej opozarja, da sklepanje v tej odločbi temelji na posebnem dejanskem ozadju trenutnega stanja in zlasti z vidika dejstva, da se bo obveznost, naložena elektrarni Trbovlje, končala leta 2009. Dolgoročno, ko se bodo stroški obnovljivih virov znižali, njihova skupna zmogljivost pa zvišala, bodo okoliščine verjetno drugačne.

(121)

Nadalje Komisija upošteva, da je bila natanko ta obveznost javnih storitev zaupana na podlagi akta Skupnosti – Direktive 2003/54/ES. Možno je, da posebna narava te obveznosti javnih storitev, zagotavljanja nacionalne zanesljivosti oskrbe, po definiciji omejuje obseg tako, da se ponudnik, ki mu je obveznost zaupana, nahaja znotraj države.

(122)

Komisija torej meni, da metoda, ki jo je Slovenija uporabila za fiksiranje nadomestila, odobrenega elektrarni Trbovlje, zagotavlja, da bo storitev splošnega gospodarskega pomena zagotovljena z najnižjimi stroški za skupnost do leta 2009. Ob posebnih pravnih in dejanskih okoliščinah v tem primeru se zdi, da nadomestilo ne presega zneska, ki bi ga za njeno izvajanje zahtevalo običajno dobro vodeno podjetje. Zato Komisija meni, da je četrto merilo izpolnjeno, ob upoštevanju dejstva, da se obveznost javnih storitev konča ob koncu leta 2009. Ta časovna omejitev bo Sloveniji omogočila razmislek, ali bo od leta 2010 naprej prešla na „čiste tehnologije izrabe premoga“ za uporabo lignita ali se preusmerila na uporabo biomase ali drugih manj onesnažujočih goriv, v skladu z energetsko politiko EU (23).

(123)

Glede na navedeno Komisija ugotavlja, da podpora elektrarni Trbovlje v posebnih zgornjih okoliščinah izpolnjuje štiri merila sodbe Altmark in ne pomeni pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES –

(1)

Z dopisom z dne 7. februarja 2006 (evidentiranim 10. februarja 2006) je Portugalska uradno obvestila Komisijo o svojem namenu, da bo ladjedelnici Estaleiros Navais de Viana do Castelo SA („ENVC“) dodelila pomoč za tekoče poslovanje. Komisija je z dopisom z dne 13. marca 2006 zahtevala dodatna pojasnila, ki jih je Portugalska posredovala z elektronsko pošto z dne 28. aprila 2006.

(2)

Komisija je z dopisom z dne 23. junija 2006 obvestila Portugalsko o svoji odločitvi, da bo v zvezi s pomočjo sprožila postopek na podlagi člena 88(2) Pogodbe ES.

(3)

Z dopisom z dne 25. julija 2006 (evidentiranim 26. julija 2006) so portugalski organi predložili svoje pripombe v okviru zgoraj navedenega postopka.

(4)

Odločitev Komisije o sprožitvi postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije (2). Komisija je pozvala vse zainteresirane stranke, naj predložijo svoje pripombe. Tretje stranke niso predložile nobenih pripomb.

(5)

Pomoč je namenjena portugalski ladjedelnici Estaleiros Navais de Viana do Castelo SA („ENVC“), ki trenutno zaposluje približno 1 000 delavcev.

(6)

Ladjedelnica ENVC je 14. novembra 2003 s francoskim ladjarjem, družbo Fouquet Sacops SA, podpisala sporazum o dobavi tankerja za prevoz kemikalij in nafte (trup št. 227) za pogodbeno ceno v višini 22 900 000 EUR. Plovilo je bilo dobavljeno 26. aprila 2005.

(7)

Portugalska predlaga, naj se ladjedelnici ENVC dodeli pomoč za to pogodbo v obliki nepovratnih sredstev v višini 1 461 702 EUR na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1177/2002 o začasnem obrambnem mehanizmu za ladjedelništvo (3), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 502/2004 (4) („Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu“). Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu je začela veljati 3. julija 2002 in prenehala veljati 31. marca 2005, tako da ni bila več veljavna v času, ko je Portugalska priglasila pomoč.

(8)

Portugalska trdi, da je zadevna pogodba še vedno upravičena do pomoči na podlagi Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu iz naslednjih razlogov.

(9)

Člen 4 Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu navaja, da „se Uredba uporablja za dokončne pogodbe, podpisane od začetka veljavnosti te uredbe do izteka veljavnosti Uredbe … “. Portugalska v zvezi s tem trdi, da je bila zadevna pogodba podpisana 14. novembra 2003, tj. v času veljavnosti Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu, in je zato še vedno upravičena do pomoči.

(10)

Portugalska nadalje trdi, da je bila zadevna pogodba predmet nižjih cenovnih ponudb korejskih ladjedelnic in zato izpolnjuje pogoje iz člena 2 Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu, ter da je pomoč tako upravičena, saj preprečuje nelojalno konkurenco korejskih ladjedelnic.

(11)

Komisija je v svoji odločitvi o sprožitvi formalnega postopka preiskave v zadevnem primeru navedla, da ima pomisleke o združljivosti pomoči s skupnim trgom na podlagi Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu iz naslednjih razlogov.

(12)

Prvič, Komisija je imela pomisleke o spodbujevalnem učinku pomoči. Komisija je v zvezi s tem ugotovila, da Portugalska ni predložila dokazov, da so v času, ko je ladjedelnica ENVC podpisala pogodbo, obstajala javna zagotovila, da bo ladjedelnica prejela pomoč. Nasprotno, Portugalska ni imela vzpostavljene sheme začasnega obrambnega mehanizma. Poleg tega je bila glede na razpoložljive informacije odločitev portugalskih organov, da dodelijo pomoč ladjedelnici ENVC (ki je odvisna od odobritve Komisije), sprejeta šele 28. decembra 2005, tj. dolgo po tem, ko je bila pogodba podpisana in ladja dobavljena. Tako se je zdelo, da podpisa pogodbe s strani ladjedelnice ENVC ni sprožila državna pomoč, saj pomoč v času zaključka projekta ni bila na razpolago.

(13)

Drugič, Komisija je izrazila dvom o pravni podlagi za odobritev pomoči. Komisija je opozorila, da je Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu prenehala veljati 31. marca 2005 in tako ni več veljala, ko je Portugalska priglasila pomoč. Čeprav se je Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu uporabljala za pogodbe, podpisane med obdobjem njene uporabe, je bilo dvomljivo, da bi Komisija lahko še vedno ocenila priglašen ukrep na podlagi instrumenta, ki ni več del zakonodaje EU.

(14)

Komisija je poleg tega opozorila, da je Koreja oporekala skladnosti Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu s pravili STO. Odbor STO je 22. aprila 2005 izdal poročilo, v katerem je sklenil, da so Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu in več nacionalnih shem začasnega obrambnega mehanizma, ki so obstajale v času, ko je Koreja sprožila spor pri STO, kršile člen 23.1 Sporazuma o pravilih in postopkih poravnavanja sporov (Understanding on Rules and Procedures governing the Settlement of Disputes – DSU) (5). Organ STO za poravnavo sporov (OPS) je 20. junija 2005 sprejel poročilo odbora, vključno z njegovim priporočilom, naj Skupnost zagotovi skladnost Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu in nacionalnih shem začasnega obrambnega mehanizma s svojimi obveznostmi na podlagi sporazumov STO (6). Skupnost je 20. julija 2005 obvestila OPS, da je že zagotovila skladnost s sklepom in priporočili OPS, saj je Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu prenehala veljati 31. marca 2005 in države članice ne morejo več dodeljevati pomoči za tekoče poslovanje na podlagi te uredbe.

(15)

Če bi odobrili predlagano pomoč, bi bilo enako, kot da bi še naprej uporabljali Uredbo o začasnem obrambnem mehanizmu in kršili obveznost Skupnosti, da zagotovi skladnost s sklepom OPS. Komisija zato v tej fazi ni menila, da bi pomoč lahko bila skladna z mednarodnimi obveznostmi Skupnosti.

(16)

Tretjič, Komisija je v zvezi z intenzivnostjo pomoči ugotovila, da je znesek pomoči presegal 6 % pogodbene vrednosti in je bil tako v nasprotju z največjo dovoljeno intenzivnostjo pomoči iz člena 2(3) Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu.

(17)

Portugalska je navedla, da znesek pomoči, na katerega se je sklicevala Komisija v svoji odločitvi o sprožitvi formalnega postopka preiskave (1 401 702 EUR) (7), ni ustrezal priglašenemu znesku pomoči (1 461 702 EUR).

(18)

Portugalska je v zvezi z intenzivnostjo pomoči navedla, da je v skladu z Uredbo o začasnem obrambnem mehanizmu največja intenzivnost pomoči znašala 6 % pogodbene vrednosti pred pomočjo (v nasprotju s 6 % pogodbene vrednosti, navedenimi v odločitvi Komisije o sprožitvi formalnega postopka preiskave (8) in da je bila na tej podlagi intenzivnost pomoči v skladu z Uredbo o začasnem obrambnem mehanizmu.

(19)

Širše povedano, Portugalska je navedla, da je bil cilj Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu preprečiti nelojalno konkurenco iz Koreje in da so za vse ladjedelnice v EU veljali enaki pogoji za pridobitev pomoči na podlagi te uredbe. Po mnenju Portugalske zato pomoč ni vplivala na trgovino na skupnem trgu in je bilo iz tega razloga dvomljivo, da je šlo za državno pomoč na podlagi člena 87(1) Pogodbe ES.

(20)

Portugalska je v zvezi s spodbujevalnim učinkom predložila nove dokaze, ki kažejo, da je ladjedelnica zahtevala pomoč 25. septembra 2003, tj. pred podpisom pogodbe. V tej zvezi je Portugalska predložila izvod dopisa, ki so ga portugalski organi poslali ladjedelnici 26. septembra 2003 in v katerem so potrdili prejem zahtevka za pomoč ter ladjedelnico opozorili, da je pomoč odvisna od odobritve Komisije. Portugalska meni, da ta dopis kaže na pripravljenost portugalskih organov dodeliti pomoč, če so izpolnjeni vsi pravni pogoji.

(21)

Portugalska je nadalje trdila, da je na podlagi predhodne prakse obstajal dogovor, da bo Portugalska podprla zahtevke za pomoč ladjedelniške industrije, če bo za to obstajala pravna podlaga (v tem primeru Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu). Dejstvo, da je Portugalska uradno odobrila pomoč šele decembra 2005, je bilo posledica notranjih upravnih zamud. To vseeno ne vpliva na dejstvo, da je ladjedelnica pričakovala prejem pomoči na podlagi zgornjih premislekov (glej uvodno izjavo 20) in splošne politike portugalskih organov v tej zvezi. Ladjedelnica je imela dokaze, da so korejske ladjedelnice ponudile nižje cene v zvezi s pogodbo, in pogodbo je sprejela ob predpostavki, da bo prejela pomoč od portugalskih organov.

(22)

V zvezi s pravno podlago za odobritev pomoči je Portugalska v priglasitvi ponovila svoje pripombe, da je bila Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu ustrezna podlaga za odobritev pomoči, saj je bila pogodba podpisana v času veljavnosti Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu in dejansko preden je OPS obsodil Uredbo o začasnem obrambnem mehanizmu. Portugalska je navedla, da se razmere tako niso nič razlikovale od razmer, v katerih so druge države članice dodelile ukrepe pomoči (na podlagi shem začasnega obrambnega mehanizma) za pogodbe, podpisane v času veljavnosti Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu. Upravičenost pogodb do pomoči je bila odvisna od trenutka, v katerem so bile podpisane pogodbe, in ne od trenutka, ko je bila pomoč priglašena ali dodeljena. Portugalska je prav tako navedla, da se od nobene upravičene ladjedelnice ni zahtevala povrnitev pomoči po poročilu Odbora STO. Neodobritev pomoči ladjedelnici ENVC bi bila zato v nasprotju s splošnim načelom enakega obravnavanja.

(23)

V skladu s členom 87(1) Pogodbe ES je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.

(24)

Komisija meni, da predlagan ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES: ukrep ima obliko nepovratnih sredstev, ki se financirajo z državnimi sredstvi; tudi če bi se Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu uporabljala v vseh državah članicah, kot to trdi Portugalska, je ukrep selektiven, saj je omejen samo na ladjedelnico ENVC; ta selektivna nepovratna sredstva lahko povzročijo izkrivljanje konkurence, saj ladjedelnici ENVC zagotavljajo prednost pred konkurenti, ki ne prejmejo pomoči. Nenazadnje je ladjedelništvo gospodarska dejavnost, ki vključuje obsežno trgovino med državami članicami. Ukrep kot tak vpliva na trgovino med državami članicami.

(25)

Komisija tako potrjuje, da priglašeni ukrep pomoči spada na področje uporabe člena 87(1) Pogodbe ES.

(26)

Po pripombah, ki jih je predložila Portugalska, Komisija potrjuje, da priglašen znesek pomoči znaša 1 461 702 EUR. Na podlagi člena 2(3) Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu je največja dovoljena intenzivnost pomoči 6 % pogodbene vrednosti pred pomočjo (9). Komisija ugotavlja, da je priglašena pomoč skladna z največjo intenzivnostjo pomoči, ki jo dovoljuje Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu.

(27)

Državno pomoč je načeloma mogoče šteti za združljivo s skupnim trgom samo, če upravičeno podjetje pripravi do tega, da deluje na način, ki pomaga doseči cilje, predvidene v ustreznem odstopanju (10).

(28)

Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da je bil cilj Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu „ladjedelnicam Skupnosti učinkovito omogočiti premagati nelojalno korejsko konkurenco“ (glej uvodno izjavo 6). Tako bi bilo mogoče dovoliti neposredno pomoč v višini 6 % pogodbene vrednosti, če bi obstajala konkurenca za isto pogodbo s strani neke ladjedelnice v Koreji, ki bi ponujala nižjo ceno (člen 2).

(29)

Iz novih dokazov, ki jih je predložila Portugalska, je razvidno, da je bila pomoč zahtevana pred podpisom pogodbe. Poleg tega je Portugalska predložila izvod dopisa, ki so ga pristojni portugalski organi (Generalni direktorat za industrijo) poslali ladjedelnici ENVC dne 26. septembra 2003, v katerem so potrdili prejem zahtevka za pomoč in zahtevali dokazila o skladnosti s členom 2(1) Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu (tj. dokazila o obstoju konkurence v zvezi s pogodbo s strani korejske ladjedelnice, ki je ponujala nižjo ceno – ladjedelnica je ta dokazila predložila naknadno) ter ladjedelnico opozorili, da je dodelitev pomoči odvisna od predhodne priglasitve pomoči Komisiji in odobritve pomoči s strani Komisije. Komisija meni, da so zgoraj navedena dejstva kazala, da so bili portugalski organi pripravljeni dodeliti pomoč, če bi bili izpolnjeni vsi pogoji. Ker se je zdelo, da so bili v tem primeru izpolnjeni vsi pogoji upravičenosti, je ladjedelnica na podlagi teh dejstev verjetno pričakovala, da bo prejela pomoč (11). To je odpravilo pomisleke Komisije o spodbujevalnem učinku pomoči.

(30)

Komisija je v odločitvi o sprožitvi formalnega postopka preiskave ugotovila, da je Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu prenehala veljati 31. marca 2005 in da se ni več uporabljala v času, ko je Portugalska priglasila pomoč. Čeprav se je Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu uporabljala za pogodbe, podpisane v obdobju njene uporabe, je bilo dvomljivo, da bi Komisija lahko še vedno ocenjevala priglašen ukrep na podlagi instrumenta, ki ni več del zakonodaje EU.

(31)

Pripombe, ki jih je predložila Portugalska po odločitvi o sprožitvi formalnega postopka preiskave, niso odpravile pomislekov Komisije v zvezi s tem vprašanjem.

(32)

Komisija v zvezi s priglašeno pomočjo ugotavlja, da je njena praksa utemeljiti oceno na zakonodaji, ki velja v času ocene (12), razen če je v sami veljavni zakonodaji določeno drugače. Portugalska je interno odobrila pomoč (ki je predmet odobritve Komisije) in jo priglasila Komisiji dolgo po tem, ko je Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu prenehala veljati.

(33)

Portugalska v zvezi s tem trdi, da se Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu uporablja za zadevno pogodbo na podlagi člena 4 Uredbe, ki navaja, da „se Uredba uporablja za dokončne pogodbe, podpisane od začetka veljavnosti te uredbe do izteka veljavnosti Uredbe …“. Portugalska trdi, da je bila pogodba podpisana 14. novembra 2003, tj. v času, ko je še veljala Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu, in zato ostaja upravičena do pomoči.

(34)

Komisija pa meni, da člen 4, kot je naveden zgoraj, ne opredeljuje časovne uporabe Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu. Časovna uporaba te uredbe je opredeljena v členu 5 (13), v katerem je navedeno, da „preneha veljati 31. marca 2005“.

(35)

Člen 4 pa nasprotno določa dodatne pogoje za združljivost pomoči. To potrjuje tudi drugi del člena 4, ki določa, da se Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu ne uporablja za „končne pogodbe, podpisane preden Skupnost v Uradnem listu Evropskih skupnosti objavi, da je proti Koreji začela postopek reševanja spora (…), in za končne pogodbe, podpisane en mesec ali več potem, ko Komisija v Uradnem listu Evropskih skupnosti objavi, da so postopki reševanja spora rešeni ali prekinjeni“.

(36)

Iz zgoraj navedenega je razvidno, da naj bi se Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu uporabljala samo v času nerešenega spora s Korejo (14) in v vsakem primeru najpozneje do 31. marca 2005.

(37)

To razlago podpira sam cilj Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu: oblikovana je bila kot „izjemen in začasen ukrep, da se pomaga ladjedelnicam Skupnosti v segmentih, ki so utrpeli škodljive učinke v obliki materialne škode in resno škodo, ki jih je povzročila nelojalna korejska konkurenca, (naj se odobri) za omejene tržne segmente in samo za kratko obdobje …“ (15) (uvodna izjava 3).

(38)

Dejstvo, da Svet ni obnovil te uredbe po prenehanju njene veljavnosti je jasen znak, da ni nameraval ohraniti pooblastila Komisije za dodeljevanje odobritev pomoči na podlagi Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu. To je v skladu z dejstvom, da je Skupnost obvestila OPS, da države članice ne smejo več dodeljevati pomoči za tekoče poslovanje na podlagi zadevne uredbe.

(39)

Komisija v tem okviru ugotavlja, da je treba na razlago Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu gledati tudi z vidika mednarodnih obveznosti Skupnosti. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti je treba zakonodajo Skupnosti čim bolj razlagati na način, ki je skladen z mednarodnim pravom, vključno z obveznostmi ES do STO (16).

(40)

Poročilo Odbora in sklep OPS, s katerim je bilo sprejeto to poročilo, sta obsodila Uredbo o začasnem obrambnem mehanizmu kot tako, ker je kršila pravila STO, in od Skupnosti zahtevala, naj preneha uporabljati Uredbo o začasnem obrambnem mehanizmu. Obveznost Skupnosti, da izvaja sklep OPS, pokriva tudi prihodnje odločitve o dodelitvi nove pomoči pri uporabi Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu (17). Ko je Skupnost OPS obvestila, da je že zagotovila skladnost s sklepom in priporočili OPS, saj je Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu prenehala veljati 31. marca 2005 in države članice ne smejo več dodeljevati pomoči za tekoče poslovanje na podlagi te uredbe, zavezala, da ne bo več odobrila nove pomoči na podlagi te uredbe. V skladu s tem bi odobritev zadevne pomoči povzročila kršitev mednarodnih obveznosti Skupnosti.

(41)

Nenazadnje je treba opozoriti, da Portugalska ni predložila svoje priglasitve v razumnem roku. Portugalska je priglasila ukrep šele 7. januarja 2006, tj. približno 27 mesecev po tem, ko je ladjedelnica vložila zahtevek za pomoč, 10 mesecev po tem, ko je prenehala veljati Uredba o začasnem obrambnem mehanizmu, in 6 mesecev po tem, ko je Skupnost obvestila OPS, da države članice ne smejo več dodeljevati pomoč za tekoče poslovanje na podlagi Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu. Zaradi izjemne in začasne narave uredbe ter obveznosti ES do STO, s katerimi je bila Portugalska seznanjena, Portugalska ni mogla pričakovati, da se bo mehanizem uporabljal tudi po datumu njegovega izteka.

(42)

Komisija nadalje ugotavlja, da tudi če je ladjedelnica ENVC pričakovala, da bo prejela pomoč, je to ne upravičuje do prejema pomoči, ki ni bila odvisna samo od odobritve Portugalske, temveč tudi od priglasitve pomoči Komisiji in odobritve Komisije.

(43)

Podobno in v nasprotju s trditvijo Portugalske v tej zadevi ne obstaja nikakršen dvom glede načela enakega obravnavanja. Ladjedelnice v državah članicah, ki so imele vzpostavljeno shemo začasnega obrambnega mehanizma, so bile upravičene do prejema pomoči na podlagi shem, ki jih je Komisija odobrila pred 30. marcem 2005, vendar pa Komisija od tega datuma ni sprejela nobenih nadaljnjih odločitev glede odobritve nove pomoči na podlagi Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu. Komisija poleg tega ugotavlja, da v skladu s sklepom OPS obveznost, da se preneha dodeljevati nova pomoč na podlagi Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu, velja za pomoč na podlagi odobrenih shem in ad hoc pomoč, ter tako ne razlikuje med pomočjo ladjedelnicam na podlagi sheme ali, kot v tem primeru, ad hoc pomočjo izven sheme (glej odstavek 14 zgoraj: sklep OPS je priporočil, naj Skupnost poleg Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu uskladi tudi nacionalne sheme začasnega obrambnega mehanizma s svojimi obveznostmi na podlagi sporazumov STO).

(44)

Komisija na podlagi zgoraj navedenega ugotavlja, da priglašene pomoči ni mogoče odobriti na podlagi Uredbe o začasnem obrambnem mehanizmu. Ker se ne uporablja nobena klavzula o izvzetju na podlagi člena 87(2) ali (3) Pogodbe ES, je pomoč nezdružljiva s skupnim trgom –

(1)

Z dopisom z dne 5. aprila 2005 (poslanim prek stalnega predstavništva), evidentiranim pri Komisiji 7. aprila, so portugalski organi Komisijo obvestili o svoji nameri, da podjetju Djebel – S.G.P.S., S. A. (v nadaljevanju: „Djebel“) dodelijo državno pomoč in tako pomagajo podjetju pri financiranju naložbe v Braziliji. Na zahtevo Komisije je Portugalska predložila dodatne informacije v dopisih z dne 25. julija, 26. septembra in 23. decembra 2005 (poslanimi prek stalnega predstavništva), evidentiranimi pri Komisiji 27. julija in 28. septembra 2005 ter 3. januarja 2006.

(2)

Z dopisom z dne 22. februarja 2006 je Komisija sporočila Portugalski, da se je odločila sprožiti postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES glede pomoči.

(3)

Z dopisom z dne 31. marca 2006 (evidentiranim 4. aprila) so portugalski organi predstavili svoje pripombe v okviru zgoraj navedenega postopka.

(4)

Odločitev Komisije o sprožitvi postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske Unije (2). Komisija je pozvala vse zainteresirane stranke, da predložijo svoje pripombe. Nobena tretja stranka ni predložila pripomb.

(5)

Djebel je podjetje s sedežem na Madeiri na Portugalskem.

(6)

Podjetje je del skupine Pestana, ki je glavna hotelska veriga na Portugalskem, in ni opredeljeno kot malo ali srednje veliko podjetje. Ne ustreza Priporočilu Komisije z dne 3. aprila 1996 o opredelitvi malih in srednje velikih podjetij (3) ali merilom za samostojnost, določenim v členu 3 Priloge k Priporočilu z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednje velikih podjetij (4). Zato je to veliko podjetje.

(7)

Podjetje Djebel upravlja matično podjetje v Braziliji, ki vlaga v hotele in turistične dejavnosti ter jih upravlja.

(8)

Skupina Pestana je poleg hotela, ki je zajet v tej priglasitvi, pred letom 1999 že prevzela hotel v Mozambiku in še štiri hotele v Braziliji.

(9)

Bistvo projekta je, da bi podjetje Djebel pridobilo deleže v kapitalu brazilskega podjetja RASH – Administração de Hotéis de Turismo, Lda, katerega edino premoženje je hotel Rio Atlântico v Riu de Janeiru v Braziliji.

(10)

Kapital podjetja RASH so pridobili oktobra 1999 in hotel je v času pridobitve že polno obratoval.

(11)

Stroški pridobitve delnic podjetja RASH so znašali 14 720 474 EUR.

(12)

Portugalska namerava dodeliti ugodno posojilo v višini 3 680 119 EUR, kar je 25 % upravičenih stroškov zgoraj navedenega projekta. Znesek pomoči je 574 466 EUR, pri čemer je intenzivnost neto pomoči 3,90 %.

(13)

Država bi podjetju Djebel dodelila dodatni znesek za kritje stroškov, povezanih s študijami, tehnično pomočjo, finančnimi garancijami in pravno pomočjo po členih Uredbe o de minimis pomoči (5).

(14)

Ta shema pomoči je bila priglašena v okviru portugalske sheme pomoči N 667/1999, ki jo je Komisija odobrila 8. avgusta 2000 (6). Namen navedene sheme pomoči, ki je potekala od 2000 do 2006, je bil spodbujanje sodobnih in konkurenčnih podjetniških strategij. Po tej shemi je treba Komisiji posamezno priglasiti vsak projekt neposrednih naložb velikih podjetij v tujini.

(15)

Podjetje Djebel je podjetju F. Turismo – Capital de Risco, SA („FCR“), ki je sklad tveganega kapitala v lasti javnih in zasebnih podjetij, 24. maja 1999 dalo predlog v zvezi z njegovim sodelovanjem pri načrtovanem projektu. Po navedbah portugalskih organov posredovanja tega sklada ne vsebujejo elementov državne pomoči v smislu člena 87 Pogodbe ES.

(16)

Uradni zahtevek za pomoč po shemi državne pomoči N 667/1999 je bil predložen dne 31. januarja 2001. Portugalska je pojasnila, da je dokument, predložen podjetju FCR leta 1999, prvotni zahtevek za pomoč, in da je bil projekt kasneje izveden ob domnevi, da bi bil upravičen do pomoči po ustrezni portugalski zakonodaji. Zaradi notranjih zamud so portugalski organi pomoč priglasili šele aprila 2005.

(17)

Komisija je v svoji odločitvi o sprožitvi postopka v zvezi s to zadevo navedla, da bo preučila ukrep z vidika odstopanja po členu 87(3)(c) Pogodbe ES, da bi lahko odločila, ali se pomoč lahko šteje za spodbudo za razvoj določene gospodarske dejavnosti, ne da bi to škodljivo vplivalo na pogoje trgovanja v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(18)

Komisija je tudi navedla, da bo preučila ukrep na podlagi meril, ki se navadno uporabljajo za ocenjevanje pomoči velikim podjetjem za projekte neposrednih tujih naložb (7). V teh primerih Komisija navadno pretehta koristi ukrepa v smislu njegovega prispevka k mednarodni konkurenčnosti zadevne gospodarske panoge v EU glede na možne negativne učinke v Skupnosti, kot so tveganja premestitve in vsak škodljiv vpliv na zaposlovanje.

(19)

Komisija upošteva tudi potrebo po pomoči glede na tveganja, povezana s projektom v zadevni državi, in glede na pomanjkljivosti podjetja, kot so tiste, s katerimi se srečujejo mala in srednje velika podjetja. Dodatno merilo je povezano z možnim pozitivnim regionalnim vplivom. Nazadnje Komisija izključuje vsako pomoč za dejavnosti, povezane z izvozom.

(20)

V zvezi s tem je Komisijo zanimalo, kako bo projekt vplival na turizem na Portugalskem (in s tem tudi na Evropsko unijo), in ali bo vplival na pogoje trgovanja v Evropski uniji v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi, ali ne.

(21)

Komisija je tudi izrazila dvom, ali je pomoč potrebna in/ali prijavitelju sploh daje kakšno spodbudo, da izvede naložbo, saj je bil projekt zaključen, preden je podjetje Djebel uradno zaprosilo za državno pomoč. Zaprosila je Portugalsko, da predloži pripombe in zagotovi vse informacije, ki bi lahko bile v pomoč pri oceni zadeve.

(22)

Portugalski organi so menili, da je bila potreba po pomoči upravičena z dejstvom, da je bil prevzem podjetja RASH s strani skupine Pestana prvi projekt neposredne tuje naložbe v Braziliji. Dejavnost te skupine je bila skoraj povsem osredotočena na portugalski trg. Portugalska je navedla, da je izziv mednarodne širitve v Brazilijo, ki je država z visokim tveganjem, a tudi z velikimi razvojnimi možnostmi ter tesnimi zgodovinskimi in kulturnimi povezavami s Portugalsko, postal odločilno vprašanje za razvoj skupine Pestana.

(23)

Portugalska je Komisijo opozorila, da je bil zahtevek za pomoč sestavljen 24. maja 1999 in predložen podjetju F. Turismo – Capital de Risco SA, ki upravlja sklad tveganega kapitala FCR F. Turismo. Priglašeni zahtevek je pomenil drugo stopnjo pri oceni projekta. Zato ga je treba oceniti z vidika okoliščin, ki so prevladovale takrat, torej maja 1999.

(24)

Po mnenju portugalskih organov glede na te okoliščine kaže dejstvo, da je bila naložba izpeljana brez pomoči, na to, da je bil pobudnik prepričan, da bo dobil državno pomoč in da mora izkoristiti to poslovno priložnost. Portugalski organi so trdili, da upravičenec ne sme biti kaznovan, ker mu je predložitev zahtevka vzela več časa kot izvedba naložbe. Sklicevali so se tudi na ovire in izjemna tveganja dejanja, kot sta na primer velika nestabilnost brazilskega reala in dejstvo, da je bila to prva naložba podjetja v Braziliji.

(25)

Portugalska je menila, da je ta naložba v Braziliji prispevala k večji konkurenčnosti skupine Pestana in povečala njen ugled v svetovnem turizmu, zlasti zaradi večje prepoznavnosti blagovne znamke „Pestana Hotels and Resorts“, kar prinaša tudi večjo prepoznavnost Portugalske kot turistične destinacije.

(26)

Poleg tega pa izkušnje skupine v Mozambiku še zdaleč niso primerljive z izkušnjami internacionalizacije v Braziliji, saj se značilnosti obeh trgov razlikujejo. Medtem ko je mozambiški trg kljub svojim velikim zmožnostim še vedno samo na začetni stopnji razvoja, je brazilski trg odprt, z visoko stopnjo konkurenčnosti in daleč bolj izzivalnimi možnostmi kot mozambiški. Z vidika trenutnega procesa internacionalizacije skupine Pestana njena izkušnja v Mozambiku ni zmanjšala visokega tveganja in zaskrbljenosti, povezane s tem dejanjem.

(27)

Nazadnje so portugalski organi zatrdili, da bi imela državna pomoč omejen učinek na pogoje trgovanja v Evropski uniji, zlasti ker:

Portugalska je sklenila, da ni bilo nobene možnosti, da bi lahko zadevna naložba, ki je vključevala nakup samo enega hotela, bistveno vplivala na pogoje trgovanja v Evropski uniji, in da ni bilo niti najmanjše možnosti, da bi lahko bil takšen vpliv v nasprotju s skupnimi interesi.

(28)

Nobena tretja stranka ni predložila pripomb

(29)

Po členu 87(1) Pogodbe ES je „vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, če prizadene trgovino med državami članicami“.

(30)

Komisija je v svoji odločitvi z dne 22. februarja 2006 sklenila, da spada pomoč v okvir člena 87(1) Pogodbe ES zaradi naslednjih razlogov:

(31)

Komisija meni, da argumenti, ki jih je navedla Portugalska (glej odstavek 27), ne zadoščajo za spreminjanje teh sklepov zaradi naslednjih razlogov:

(32)

Komisija je navedla, da bo ocenila združljivost pomoči s Pogodbo ES glede na odstopanje po členu 87(3)(c) Pogodbe, ki dovoljuje pomoč „za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti“, kjer taka pomoč nima škodljivega učinka na pogoje trgovanja v takem obsegu, da bi bil v nasprotju s skupnimi interesi. Komisija je tudi navedla, da bo upoštevala nekatera merila, ki jih je uporabila v prejšnjih primerih pomoči večjim podjetjem za projekte domačih neposrednih naložb v tujini (glej odstavek 18), da bi našla ravnotežje med koristmi ukrepa v smislu prispevanja k mednarodni konkurenčnosti zadevne gospodarske panoge v EU (to pomeni, ali je pomoč potrebna glede na tveganja, povezana s projektom v državi vlaganja) in njenimi možnimi negativnimi učinki na trgu EU (9).

(33)

V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da se glede spodbujevalnega učinka pomoči zdi, da obstajajo nekateri znaki, ki kažejo, da pomoč ni izpolnila tega merila. Poleg tega je imela pomisleke glede vpliva ukrepa na skupni trg. To je med drugim vključevalo potrebo po pomoči glede na tveganja, povezana s projektom v zadevni državi, in glede na pomanjkljivosti podjetja (podobne tistim, s katerimi se srečujejo mala in srednje velika podjetja).

(34)

Splošno načelo zakonodaje o državni pomoči je, da mora biti dokazano, da upravičenec s prejemom pomoči uvede dodatno dejavnost, ki brez pomoči ne bi bila uvedena, da se lahko pomoč šteje za združljivo s skupnim trgom. Drugače bi pomoč preprosto povzročila izkrivljanje, ne da bi imela kakršen koli pozitivni nasprotni učinek.

(35)

Komisija je že v odločitvi o sprožitvi postopka podvomila, da potrebuje podjetje Djebel pomoč za izvedbo te naložbe.

(36)

Komisija je v svoji odločitvi z dne 22. februarja 2006 poudarila, da priglašeni projekt ni bil prvi projekt internacionalizacije skupine Pestana, katere del je tudi podjetje Djebel. Skupina je že bila dejavna v Mozambiku in zato je obstajal dvom, da je pomoč za prvi poskus internacionalizacije skupine Pestana v Braziliji sploh potrebna (10).

(37)

Poleg tega je podjetje Djebel v lasti glavne hotelske verige na Portugalskem. Od leta 1999 je podjetje razširilo svojo dejavnost v Braziliji, kjer ima trenutno devet hotelov in je med desetimi največjimi hotelskimi verigami. Kot se zdi, to kaže, da bi naložbo nadaljevali tudi brez možnosti za pridobitev pomoči. Še več, pomoč, dodeljena zdaj za naložbo, izvedeno pred več kot sedmimi leti, verjetno ne bo več imela nobene praktične povezave z naložbo.

(38)

Da bi pomoč imela spodbujevalni učinek, je treba tudi dokazati, da je bil zahtevek za pomoč predložen pred začetkom naložbe.

(39)

Komisija poudarja, da je bila naložba izvedena oktobra 1999, več kot eno leto, preden je upravičenec uradno zaprosil za pomoč po shemi državne pomoči N 667/1999 (dne 31. januarja 2001), in tako ni izpolnila merila „spodbujevalnega učinka“, ki ga navadno zahtevajo pravila Skupnosti o državni regionalni pomoči (11).

(40)

Portugalski organi so trdili, da je predlog podjetju FCR za udeležbo pri naložbi, poslan dne 24. maja 1999 (pred naložbo), zadosten dokaz, da je to merilo izpolnjeno. Komisija ni mnenja, da bi lahko tak predlog za udeležbo podjetja tveganega kapitala pri naložbi samega po sebi šteli za zahtevek za državno pomoč, ki bi lahko utemeljil njen spodbujevalni učinek.

(41)

Komisija tudi poudarja, da je podjetje naložbo izvedlo približno pet let in pol pred tem, preden so ji jo portugalski organi priglasili.

(42)

Skladno s tem Komisija sklepa, da Portugalska ni dokazala, da je bila predlagana pomoč potrebna kot nadomestilo za vsa posebna tveganja, povezana s projektom. Tako meni, da pomoč ni bila nujna za to, da skupina Pestana izvede naložbo v Braziliji in sproži to naložbo. Po njenem mnenju pomoč nima nobenega spodbujevalnega učinka.

(43)

Komisija je v prejšnjih zadevah tudi vztrajala, da lahko pomoč za tuje neposredne naložbe okrepi celotni finančni in strateški položaj upravičenca ter tako vpliva na njegov relativni položaj glede na konkurente na trgu EU (12).

(44)

Komisija poudarja, da je skupina Pestana povečala svojo komercialno dejavnost v hotelskem sektorju na podlagi zadevne naložbe, ki ni bila njena prva naložba v tujini. Glede na podatke, ki so jih zagotovili portugalski organi, je naložba v Braziliji, čeprav ni izkoristila pomoči, pomagala okrepiti konkurenčnost skupine Pestana in njeno prepoznavnost na svetovnem turističnem trgu, zlasti z izpostavljanjem blagovne znamke „Pestana Hotels and Resorts“.

(45)

Nazadnje Komisija ugotavlja, da tudi če bi imela naložba podjetja Djebel pozitiven učinek na Portugalskem, se to načeloma ne more pripisati pomoči, ker, kot je zgoraj opisano, ta v tem primeru nima spodbujevalnega učinka, saj je bil projekt zaključen, preden je podjetje Djebel pomoč zahtevalo, in ta ni bila nujna za izvedbo naložbe.

(46)

Pri ocenjevanju združljivosti pomoči Komisija natančno prouči ravnotežje med njenimi pozitivnimi in negativnimi učinki ter odloči, ali njeni koristni učinki za Skupnost prevladajo nad njenimi negativnimi učinki na konkurenco in trgovino na trgu Skupnosti. Na podlagi zgoraj navedenega Komisija nima razloga za domnevo, da bi dodelitev pomoči podjetju Djebel v zvezi z njegovo naložbo v Braziliji pomagala izboljšati konkurenčnost evropske industrijske panoge ali imela pozitiven učinek na zadevne regije EU. Nasprotno pa bi lahko pomoč okrepila položaj upravičenca v škodo njegovih konkurentov, ki ne prejemajo državne pomoči na trgu, za katerega je značilna intenzivna konkurenca. Zato Komisija meni, da pomoč ne bi imela pozitivnih učinkov za Skupnost, ki bi lahko prevladali nad njenimi negativnimi učinki na konkurenco.

(47)

Komisija sklepa, da Portugalska ni dokazala, da podjetje Djebel brez pomoči ne bi izvedel zadevnega projekta. Učinek pomoči bi tako bil preprosto izkrivljanje konkurence na skupnem trgu, ne da bi se prispevalo k temu, da bi upravičenec uvedel dodatno dejavnost. Na tej podlagi ne more veljati, da pomoč prispeva k pospeševanju razvoja gospodarske dejavnosti v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe ES, in je zato nezdružljiva s skupnim trgom.

(48)

Na podlagi zgoraj navedenega se Komisiji ne zdi potrebno, da bi ocenila druge vidike, ki vzbujajo dvome glede združljivosti pomoči, izražene v Odločbi z dne 22. februarja 2006 –

(1)

Portugalska je z dopisom z dne 27. decembra 2005 (ki ga je Komisija prejela 4. januarja 2006) Komisiji priglasila svojo namero, da podjetju Autoeuropa – Automóveis Lda („Autoeuropa“) dodeli pomoč v višini 3 552 423 EUR za projekt usposabljanja, ki ga je želelo izvesti podjetje. Komisija je z dopisom z dne 31. januarja 2006 zahtevala dodatne informacije, ki jih je Portugalska posredovala z dopisom z dne 9. marca 2006 (ki ga je Komisija prejela 23. marca 2006).

(2)

Z dopisom z dne 16. maja 2006 je Komisija obvestila Portugalsko, da se je v zvezi s pomočjo odločila sprožiti postopek iz člena 88(2) Pogodbe ES. V skladu s tem postopkom so portugalski organi v dopisu z dne 31. avgusta 2006 predstavili svoje pripombe.

(3)

Odločitev Komisije, da sproži postopek, je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije (2). Komisija je zainteresirane stranke pozvala, naj predložijo svoje pripombe.

(4)

Komisija je prejela pripombe zainteresiranih strank. Posredovala jih je Portugalski, ki je imela možnost nanje odgovoriti. Portugalska je svoje pripombe sporočila v dopisu z dne 13. novembra 2006. Komisija je z dopisom z dne 2. februarja 2007 od Portugalske zahtevala dodatne informacije.

(5)

Z dopisom z dne 4. maja 2007 je Portugalska obvestila Komisijo, da je Autoeuropa spremenila projekt usposabljanja, zato se priglašena pomoč ne bo izvajala in je priglasitev brezpredmetna.

(6)

Komisija ugotavlja, da lahko v skladu s členom 8 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 (3) zadevna država članica pravočasno umakne priglasitev, preden Komisija sprejme odločbo o pomoči. Člen 8(2) določa, da mora v primerih, ko je Komisija sprožila formalni postopek preiskave, Komisija postopek zaključiti.

(7)

Ker je Portugalska umaknila svojo priglasitev, se je Komisija odločila, da zaključi formalni postopek preiskave na podlagi člena 88(2) Pogodbe ES v zvezi z zadevno pomočjo –