30.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 112/1

(1)

Komisija se je na podlagi pritožbe pri francoskih organih pozanimala o ukrepih, ki so predmet te odločbe, in sicer v dopisih z dne 19. julija 1999, 16. decembra 1999, 24. avgusta 2000 in 9. decembra 2000. Francija je Komisiji odgovorila v dopisih z dne 19. avgusta 1999, 24. februarja 2000 in 25. januarja 2001. Komisija se je s francoskimi organi srečala 26. januarja 2000, z delegacijo Medstrokovnega odbora za naravna sladka vina (Comité interprofessionnel des vins doux naturels, CIVDN) pa 31. marca 2000.

(2)

Ker so se zadevni ukrepi izvajali brez predhodne odobritve Komisije, so bili vpisani na seznam neprijavljenih pomoči, in sicer pod številko NN 139/2002.

(3)

Komisija je v dopisu z dne 21. januarja 2003 Francijo obvestila o svoji odločitvi, da v zvezi s to pomočjo sproži postopek iz člena 88(2) Pogodbe.

(4)

Odločitev Komisije, da sproži postopek, je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (2). Komisija je druge države članice in zainteresirane tretje stranke pozvala k predložitvi pripomb o zadevnih pomočeh.

(5)

Francoski organi so svoje pripombe poslali v dopisih z dne 16. in 18. junija 2003. Komisija je prejela pritožnikove pripombe, ki so bile francoskim organom poslane v dopisu z dne 6. avgusta 2004. Francoski organi so odgovorili v dopisu z dne 10. septembra 2004.

(6)

Odbor CIVDN se je leta 1996 odločil za uvedbo ukrepa preusmeritve vinogradniških površin, katerega namen je bil s krčenjem in ponovno zasaditvijo kakovostnih sort vinske trte zamenjati del proizvodnje naravnih sladkih vin območja departmaja Pyrénées-Orientales, da bi odpravili strukturne težave pri tej proizvodnji, ki so se odražale v rednem sesuvanju trgov. Cilj pomoči je bil financirati kvalitativno izboljšanje trsnega izbora v tej regiji. Prenehala je najpozneje 1. avgusta 2000.

(7)

Za uspešno izvedbo tega načrta preusmeritve (poznanega pod imenom „načrt Rivesaltes“) so imeli proizvajalci iz te regije dostop do dveh vrst pomoči:

(8)

CIVDN z registriranimi označbami porekla (AOC) je s Sklepom 96-1 z dne 5. julija 1996 uvedel medpanožni prispevek za financiranje načrta preusmeritve „Rivesaltes“ in „Grand Roussillon“.

(9)

Prispevek, ki je znašal 50 francoskih frankov (FRF) (3) na hektoliter, proizveden na območju departmaja Pyrénées-Orientales, kjer se proizvajajo zadevna naravna sladka vina, je bil namenjen financiranju izplačila premije („premija za praho“) za vsako zemljišče, na katerem bi se, potem ko so se leta 1995 na njem pridelovala vina „Rivesaltes“ in „Grand Roussillon“, od letine 1996 do vključno z letino 2000 pridelovala namizna ali lokalna vina. Prihodek od pobiranja prispevka se je namenil v poseben sklad.

(10)

Premija za praho se je dejansko dodelila proizvajalcem, ki so se obvezali, da v petih letih ne bodo zahtevali priznanja registrirane označbe porekla (AOC) „Rivesaltes“ ali „Grand Roussillon“. Namen te premije je bil tudi nadomestiti izgubo prihodka, povezano z vplivom na ceno, ki je bil posledica dejstva, da se ti dve poimenovanji nista več uporabljali. Premija ni vključevala zaustavitve ali zmanjšanja proizvodnje, ampak je bila izključno odškodnina za uporabo proizvodnje brez registrirane označbe porekla. Njen cilj je bil torej hitro zmanjšati možnosti za prodajo vin pod registrirano označbo porekla.

(11)

Premija za praho je znašala 5 000 FRF letno na hektar „v prahi“. Vsako zemljišče, za katero je bila dodeljena pomoč, od leta svoje preusmeritve dalje ni bilo več upravičeno do premije.

(12)

Komisija ni prejela podatkov o skupnem znesku pomoči, izplačanih v okviru tega ukrepa. Predloženi niso bili niti podatki o znesku prejemkov iz uvedenega medpanožnega prispevka niti podatki o številu hektarov, za katere je veljal ukrep.

(13)

Po navedbah francoskih organov se je načrt za preusmeritev vinograda z registrirano označbo porekla Rivesaltes, sprejet leta 1996, nanašal na 3 250 hektarov: 1 250 hektarov za proizvodnjo vina „Muscat de Rivesaltes“; 1 000 hektarov za proizvodnjo vin „Côtes du Roussillon“ in „Côtes du Roussillon Villages“ (sorte Syrah, Mourvèdre, Roussanne, Marsanne in Vermentino) ter 1 000 hektarov za proizvodnjo lokalnih sortnih vin (sorte Chardonnay, Cabernet, Merlot …).

(14)

Francoski organi so bili v podporo temu načrtu pripravljeni nameniti finančno pomoč v višini 111 milijonov FRF, porazdeljenih takole: 85 milijonov FRF prek nacionalnega medpanožnega urada za vina (Office national interprofessionnel des vins) in 26 milijonov FRF prek lokalnih skupnosti (Languedoc-Roussillon in generalni svet departmaja Pyrénées-Orientales).

(15)

V okviru te podpore je bila predvidena pomoč v višini 25 000 FRF/ha za preusmeritev v registrirano označbo porekla „Muscat de Rivesaltes“ in pomoč v višini 40 000 FRF/ha za preusmeritev v registrirano označbo porekla „Côtes du Roussillon Villages“ ter v lokalna vina.

(16)

Po navedbah francoskih organov je bilo mogoče dejanske stroške preusmeritve v regiji oceniti na 110 000 FRF/ha. Francoski organi so potrdili, da so bili načrti preusmeritve v veliki meri uresničeni (2 350 ha od predvidenih 3 250 ha).

(17)

Skupni strošek izvedene preusmeritve je po navedbah francoskih organov znašal 258,5 milijona FRF (39,4 milijona EUR). Javni organi so prispevali 75,25 milijona FRF (11,01 milijona EUR) od prvotno predvidenih 111 milijonov FRF (16,9 milijona EUR). Po podatkih, ki so jih predložili francoski organi, naj bi v okviru celotnega financiranja javni organi prispevali 29,11 % za pokritje stroškov dejansko izvedene preusmeritve.

(18)

Francoski organi so opozorili, da Statističnemu uradu Evropskih skupnosti v skladu s členom 9 Uredbe Sveta (EGS) št. 822/87 z dne 16. marca 1987 o skupni ureditvi trga za vino (4) vsako leto pošljejo seznam vinorodnih površin, razvrščenih po departmajih in vrsti pridelanega grozdja (vinsko grozdje za proizvodnjo kakovostnih vin na določenih pridelovalnih območjih, vinske trte za namizno grozdje), ter seznam izkrčitev in ponovnih zasaditev vinogradov, predložen na podlagi enake metode razvrstitve po departmajih in vrsti pridelanega grozdja. Francoski organi so priložili kopijo tabel, poslanih za vinsko leto 1997/1998.

(19)

CIVDN je s Sklepom 97-3 z dne 29. decembra 1997 od 1. januarja 1998 dalje uvedel medpanožni prispevek za financiranje oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanja za naslednje registrirane označbe porekla: „Rivesaltes“, „Grand Roussillon“, „Muscat de Rivesaltes“ in „Banyuls“.

(20)

Določeni so bili naslednji zneski brez davka na hektoliter: „Banyuls“ in „Banyuls Grand Cru“, 25 FRF/hl; „Grand Roussillon“, 30 FRF/hl; „Muscat de Rivesaltes“, 50 FRF/hl; „Rivesaltes“, 30 FRF/hl.

(21)

Ti prispevki so bili namenjeni za: „Rivesaltes“, 25 FRF/hl za oglaševanje in promocijo ter 5 FRF/hl za delovanje; „Grand Roussillon“, 45 FRF/hl za oglaševanje in promocijo ter 5 FRF/hl za delovanje; „Banyuls“, 20 FRF/hl za oglaševanje in promocijo ter 5 FRF/hl za delovanje.

(22)

CIVDN je s Sklepom 98-1 z dne 10. julija 1998 od 1. septembra 1998 dalje uvedel medpanožni prispevek za financiranje oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanja za naslednje registrirane označbe porekla: „Rivesaltes“, „Grand Roussillon“ in „Maury“.

(23)

Določeni so bili naslednji zneski prispevka brez davka na hektoliter: „Grand Roussillon“, 25 FRF/hl; „Maury“, 5 FRF/hl; „Rivesaltes“, 35 FRF/hl.

(24)

Ti prispevki so bili namenjeni za: „Rivesaltes“, 30 FRF/hl za oglaševanje in promocijo ter 5 FRF/hl za delovanje; „Grand Roussillon“, 20 FRF/hl za oglaševanje in promocijo ter 5 FRF/hl za delovanje; „Maury“, 5 FRF/hl za delovanje.

(25)

Oba predhodna prispevka sta bila odpravljena s Sklepom 99-1 z dne 17. decembra 1999, s katerim je CIVDN uvedel medpanožni prispevek za financiranje oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanja za naslednje registrirane označbe porekla: „Banyuls“, „Banyuls Grand Cru“, „Muscat de Rivesaltes“, „Rivesaltes“, „Grand Roussillon“ in „Maury“.

(26)

Določeni so bili naslednji zneski brez davka na hektoliter: „Grand Roussillon“, 25 FRF/hl; „Rivesaltes“, 35 FRF/hl; „Banyuls“ in „Banyuls Grand Cru“, 25 FRF/hl; „Muscat de Rivesaltes“, 55 FRF/hl; „Maury“, 0 FRF/hl.

(27)

Ti prispevki so se namenili za: „Rivesaltes“, 30 FRF/hl za promocijo in oglaševanje ter 5 FRF/hl za delovanje; „Grand Roussillon“, 20 FRF/hl za promocijo in oglaševanje ter 5 FRF/hl za delovanje; „Muscat de Rivesaltes“, 50 FRF/hl za promocijo in oglaševanje ter 5 FRF/hl za delovanje; „Banyuls“ in „Banyuls Grand Cru“, 20 FRF/hl za promocijo in oglaševanje ter 5 FRF/hl za delovanje.

(28)

Ta prispevek se je z manjšimi odstopanji podaljšal s Sklepom 00-1. Komisija ob sprožitvi postopka preiskave ni imela na voljo podatkov o trajanju te sheme ali njenem morebitnem podaljšanju.

(29)

Komisija je najprej v zvezi z naravo prispevkov v obravnavanem primeru navedla, da jih je odobrila neposredno francoska vlada, in sicer v skladu s postopkom, določenim v Zakonu št. 200 z dne 2. aprila 1943 o ustanovitvi medstrokovnega odbora za naravna sladka vina in desertna vina z registriranimi označbami. Odobritev vlade je tako predhodni pogoj za sprejetje takih prispevkov. Zakon št. 200 zlasti določa, da prispevki postanejo obvezni za vse akterje iz zadevnih poklicev, čim prejmejo potrditev vlade ali kot v obravnavanem primeru njenega komisarja. Iz navedenega izhaja, da je za polni učinek tovrstnih prispevkov nujno potreben akt javnega organa. Zato je Komisija v fazi postopka preiskave menila, da gre v obravnavanem primeru za davkom podobne dajatve, torej za javna sredstva.

(30)

Kar zadeva „premijo za praho“, določeno v francoskem instrumentu pomoči, takih premij ni določala skupna ureditev trga niti konkretneje Uredba Sveta (EGS) št. 456/80 z dne 18. februarja 1980 o dodelitvi premij za začasno in dokončno opustitev vinogradništva na nekaterih vinorodnih površinah ter premij za odpoved ponovni zasaditvi (5). Ta uredba je določala izključno premijo za začasno ali dokončno opustitev proizvodnje, izplačljivo, kadar se je pridelovalec odločil prispevati k zmanjšanju obsega vinogradniških površin v Skupnosti, in sicer zlasti s krčenjem vinogradov. Ker ni prišlo do nikakršnega zmanjšanja obsega in ker se s premijo ni financiral noben ukrep opustitve, se je v fazi sprožitve postopka preiskave štelo, da ukrep ne spada na področje uporabe nekdanje skupne ureditve trga za vino, določene v Uredbi (EGS) št. 822/87.

(31)

Cilj pomoči naj bi bil finančno podpreti proizvajalce, ki naj bi se kot podjetniki svobodno odločali za povsem poslovni ukrep, katerega stroški se zdijo kot izdatki, povezani z izvajanjem gospodarske dejavnosti. V skladu z ustaljeno prakso Komisije in sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti (6) pomoči za tekoče poslovanje spadajo med pomoči, katerih namen je, da se podjetje razbremeni stroškov, ki bi jih običajno moralo nositi v okviru tekočega poslovanja ali običajnih dejavnosti. Ta ugotovitev je povzeta v točki 3.5 Smernic Skupnosti o državni pomoči v kmetijskem sektorju (7) (v nadaljnjem besedilu „kmetijske smernice“), v skladu s katero je lahko taka pomoč že zaradi svoje narave v navzkrižju z mehanizmi skupne ureditve trga.

(32)

Komisija je v zvezi s tem ugotovila, da se je pomoč dodelila letno na hektar in je torej tesno povezana s količino proizvedenega vina. Komisija je opozorila, da v nobenem primeru ne more odobriti pomoči, ki bi bila nezdružljiva z določbami o skupni ureditvi trga ali bi ovirala dobro delovanje zadevne skupne ureditve trga. V fazi sprožitve postopka preiskave je menila, da „premija za praho“ pomeni pomoč za tekoče poslovanje, ki bi bila lahko v navzkrižju z mehanizmi skupne ureditve trga za vino ter bi bila zato lahko nezdružljiva z veljavnimi tržnimi predpisi in pravili o konkurenci.

(33)

Člen 14 Uredbe (EGS) št. 822/87 je v zvezi s stroški preusmeritve določal, da bo po 1. septembru 1988 prepovedana vsaka državna pomoč za zasaditev vinogradov, razen pomoči, ki ustreza merilom, na podlagi katerih bo zlasti mogoče doseči cilj zmanjšanja proizvedene količine ali kvalitativnega izboljšanja brez povečanja proizvodnje. Zato naj bi bile dovoljene samo izboljševalne sorte vinske trte, ki na zadevnem območju nimajo visoke produktivnosti.

(34)

Uredba Komisije (EGS) št. 2741/89 z dne 11. septembra 1989 o merilih, ki jih je treba uporabiti v okviru člena 14 Uredbe Sveta (EGS) št. 822/87, kar zadeva državno pomoč za zasaditev vinogradniških površin (8), določa merila, na podlagi katerih se preučijo načrti državnih pomoči za zasaditev vinogradniških površin, ki so dopustni na podlagi členov 87, 88 in 89 Pogodbe. Člen 2 Uredbe (EGS) št. 2741/89 določa, da je treba v načrtih državnih pomoči zadovoljivo dokazati upoštevanje cilja zmanjšanja proizvedene količine ali kvalitativnega izboljšanja brez povečanja proizvodnje.

(35)

Člen 5 Uredbe (EGS) št. 2741/89 je določal, da znesek pomoči, dodeljene na hektar zasajenega vinograda, ne sme preseči 30 % dejanskih stroškov krčenja in zasaditve. Kot navajajo francoski organi, iz dejstva, da naj bi skupni strošek izvedene preusmeritve znašal 258 500 000 FRF in da naj bi javni organi prispevali 75 250 000 FRF, sklepajo, da naj bi javni organi v okviru celotnega financiranja prispevali 29,11 % za stroške dejansko izvedene preusmeritve. Vendar je člen 5 Uredbe (EGS) št. 2741/89 določal, da je pomemben element za izračun stroškov preusmeritve dejansko dodeljena pomoč na hektar zasajenega vinograda. V fazi postopka preiskave se je zdelo, da tako pojmovanje izključuje skupne izračune na ravni izvajanja preusmeritve kot celote in zato tudi izračune, ki temeljijo na povprečni vrednosti skupnih stroškov na hektar. Poleg tega so francoski organi to povprečje izračunali glede na ločene ukrepe preusmeritve.

(36)

Komisija je v fazi postopka preiskave menila, da bi bilo treba ob upoštevanju stroškov na hektar, ki so jih navedli francoski organi (110 000 FRF/ha), dodeljeno pomoč v obravnavanem primeru omejiti na 33 000 FRF/ha in 30 % dejanskih stroškov proizvajalcev na individualni ravni. Iz navedenega izhaja, da bi lahko vsaka prekoračitev te zgornje meje ali vsaka prekoračitev 30 % dejanskih stroškov na individualni ravni pomenila pomoč, ki je nezdružljiva z veljavnimi pravili.

(37)

Komisija je v skladu s pooblastili, ki jih ima na podlagi člena 10 Uredbe (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (9), od francoskih organov zahtevala, naj ji pošljejo vse potrebne informacije v zvezi z obema izvedenima preusmeritvama. Te so morale zlasti obsegati: podatke o številu vinogradnikov, ki so prejeli državno pomoč za zasaditev vinogradniških površin; zadevno površino, razčlenjeno po tipu tal; delež te površine, na kateri je bilo pred zasaditvijo izvedeno krčenje; delež te površine, priznan kot primeren za pridelavo kakovostnih vin na določenih pridelovalnih območjih; namembnost zasajenih površin (vinsko grozdje, namizno grozdje, grozdje za sušenje, trsnica ali matični nasad itd.); uporabljene sorte; dokazilo o predhodnem dovoljenju francoskih organov za uporabo navedenih sort; razvoj pridelovalne zmogljivosti; vse primerne informacije v zvezi z višino pomoči.

(38)

V zvezi s pomočmi za promocijo in oglaševanje, uvedenimi za nekatere registrirane označbe porekla, so francoski organi opozorili, da je bila ureditev v zvezi z davku podobno dajatvijo, namenjeno financiranju odbora CIVDN, redno priglašena ter jo je Komisija že preučila in odobrila. Komisija je namreč nazadnje v okviru državne pomoči št. N 184/97 (10) („Pomoči in davku podobna dajatev v korist odbora CIVDN“) in za obdobje do konca leta 2002 odobrila državno pomoč, financirano z davku podobno dajatvijo, ki je bila med drugim namenjena pokritju oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanja v korist CIVDN. Vendar iz prejetih informacij izhaja, da v obravnavanem primeru CIVDN prispevek pobira poleg davku podobne dajatve, namenjene komunikacijskim in promocijskim ukrepom, ki jo je Komisija že odobrila. Zato je Komisija v fazi postopka preiskave menila, da predhodna odobritev ne pomeni tihe odobritve vseh sprememb ali drugih ukrepov, dodanih predhodno odobreni pomoči.

(39)

Komisija je od francoskih organov zahtevala, naj ji pošljejo potrebne informacije o teh instrumentih pomoči, vključno z instrumenti, ki niso bili navedeni in priglašeni, a so trenutno lahko v veljavi, da bi na njihovi podlagi lahko preučila njihovo združljivost zlasti z negativnimi in pozitivnimi merili, ki se uporabljajo pri promociji in oglaševanju, ter najvišjim zneskom pomoči, ki se lahko odobri. Na podlagi teh informacij naj bi bilo mogoče tudi izmeriti posledice morebitnega kopičenja pomoči iz predhodno odobrene sheme in nepriglašenih shem, ki so predmet te odločbe.

(40)

Komisija je tudi ugotovila, da so bili mehanizmi davkom podobnih dajatev iz obravnavanega primera zelo podobni mehanizmom dajatve, ki jo je Komisija že odobrila. Poleg tega je iz besedil o uvedbi dajatev iz obravnavanega primera razvidno, da veljajo izključno za proizvodnjo vina v točno določeni regiji. Torej je bilo v fazi postopka preiskave mogoče sklepati, da davkom podobne dajatve, na katere se nanaša obravnavani primer, niso veljale ali obveljale za noben uvožen proizvod.

(41)

Pritožnik je predložil spodnje pripombe, pri čemer je zaprosil za zaupno obravnavo svoje identitete. Komisija po preučitvi navedenih razlogov meni, da je primerno, da se njegova želja upošteva.

(42)

Po pritožnikovih navedbah naj bi bili premija za praho in pomoč za preusmeritev le dva sestavna dela enotne sheme pomoči, katere namen je zmanjšati samo dajanje točno določene proizvodnje na trg. Pomoči, dodeljene v okviru prahe zemljišč, in pomoči, dodeljene v okviru preusmeritve, bi bilo treba združiti, da bi lahko presodili njihovo skladnost z zakonodajo Skupnosti.

(43)

Pritožnik meni, da se ni upoštevalo samostojno finančno upravljanje Načrta Rivesaltes, določeno v Sklepu CIVDN 96-1 z dne 5. julija 1996, ker naj bi se premija za praho financirala s sredstvi, ki niso izhajala izključno iz prihodkov od medpanožnega prispevka, uvedenega leta 1996. Tako naj bi se „premija za praho“ v več kot 11 milijonih FRF financirala z lastnimi sredstvi odbora CIVDN. Poleg tega naj bi se del sredstev, pridobljenih s prispevkom za promocijo in oglaševanje, porabil za financiranje načrta, zlasti premije za praho.

(44)

Po pritožnikovih navedbah naj bi generalni svet departmaja Pyrénées-Orientales na začetku poslovnega leta 2000 plačal CIVDN 2 milijona FRF, namenjenih financiranju premije za praho. Poleg tega naj bi se navedeni generalni svet v svoji reviji „L’accent Catalan“ iz marca 2003 pohvalil, da je vinogradnikom poleg pomoči, izplačanih v okviru premije za praho in preusmeritev, neposredno izplačal pomoč na hektar v znesku 761 EUR in nato v znesku 1 293 EUR v okviru načrta Rivesaltes. Ta pomoč naj ne bi bila priglašena Komisiji.

(45)

Glede pomoči za promocijo in oglaševanje pritožnik meni, da naj bi se prihodek od s tem povezanih davkom podobnih dajatev v korist CIVDN porabil za financiranje promocijskih kampanj za njihove proizvode, torej za proizvode nekaterih podjetij, in ne za financiranje promocijskih kampanj za različne kategorije registriranih označb porekla na splošno. Tako naj bi še danes ravnal medstrokovni odbor za vina iz Roussillona (CIVR), subjekt, ki je zamenjal CIVDN v likvidaciji. Te pomoči naj bi bile v nasprotju z določbami Skupnosti, ker nimajo cilja splošnega interesa.

(46)

Po pritožnikovih navedbah naj bi CIVDN v letih 2001 in 2002 od veletrgovcev še naprej zahteval plačilo davkom podobnih dajatev, medtem ko je organizacija, ki jo je nasledila, CIVR, začela zaračunavati tudi prispevke, kar naj bi bilo nezakonito z vidika nacionalnega prava.

(47)

Francoski organi so v dopisu z dne 16. junija 2003 predložili svoje pripombe glede odločitve Komisije, da v zvezi s priglašeno pomočjo sproži postopek iz člena 88(2) Pogodbe.

(48)

Uvodoma so francoski organi potrdili, da se zadevni instrumenti niso uporabljali po prvotno določenem obdobju, in sicer pet let po vinskem letu 1996/1997. V vsakem primeru je bila Komisija v dopisih z dne 14. decembra 2000 in 6. decembra 2001 obveščena o prenehanju delovanja CIVDN. CIVR, ki je zamenjal CIVDN, ni izvajal nobenega tovrstnega ukrepa.

(49)

Francoski organi pojasnjujejo, da cilj ukrepa ni bil zmanjšati obsega vinogradniških površin, ker so se upravičenci obvezali, da bodo pridelavo z zemljišč v prahi tržili kot namizno ali lokalno vino in ne pod registrirano označbo porekla. Vendar te premije ni mogoče primerjati, kot to počne Komisija, s preprosto pomočjo za tekoče poslovanje, ki bi pomenila neupravičeno razbremenitev denarnih bremen.

(50)

Cilj premije je bil namreč upravičencem zagotoviti odškodnino za njihovo obvezo, da pridelave z zemljišč v prahi ne bodo tržili pod registrirano označbo porekla. Za upravičence torej ni pomenila dodatnega vira dohodka, ampak preprosto odškodnino za izgubo dobička.

(51)

Tako naj bi bilo med izvajanjem ukrepa na hektarju vinograda z registrirano označbo porekla Rivesaltes na podlagi največjega dovoljenega pridelka 40 hl mogoče proizvesti 25 hl naravnega sladkega vina po 1 140 FRF/hl in 15 hl namiznega ali lokalnega vina po 350 FRF/hl, kar je ustvarilo promet v višini od 32 250 FRF do 33 000 FRF/ha. Potem ko je bilo zemljišče dano v praho, je bilo na hektarju vinograda mogoče proizvesti 50 hl namiznega ali lokalnega vina (departmajsko kmetijsko povprečje), kar je pomenilo promet v višini od 12 500 FRF do 17 500 FRF/ha.

(52)

Povprečna razlika po prahi (izguba dobička za proizvajalce) je torej znašala približno 15 000 FRF/ha, od katere je treba odšteti še strošek alkohola, ki se uporablja za pripravo naravnih sladkih vin, in sicer 2 000 FRF za 25 hl, kar prinese neto razliko v višini 13 000 FRF/ha.

(53)

Tudi če upoštevamo dejstvo, da se je po letu 1999 ta razlika zaradi padca cen pri proizvodnji naravnih sladkih vin (900 FRF/hl) znižala, je ta v vsakem primeru znašala 6 500 FRF/ha [26 000 FRF (promet/ha za registrirano označbo porekla) –17 500 FRF (promet/ha za namizna ali lokalna vina) –2 000 FRF (strošek alkohola za pripravo naravnih sladkih vin)].

(54)

V navedenih okoliščinah francoski organi menijo, da premija za praho nikakor ni mogla pomeniti pomoči za tekoče poslovanje, s katero bi upravičencem neupravičeno dodelili dodatne vire dohodka ali razbremenili njihova denarna sredstva za kritje izdatkov.

(55)

Poleg tega francoski organi poudarjajo, da premija za praho zaradi morebitnih motenj, ki jih je lahko povzročila na trgu, ni ogrozila mehanizmov ureditve skupnega trga za vino. Tako se v departmaju Pyrénées-Orientales za vinska leta od 1996/1997 do 1999/2000 nobena količina ni destilirala v okviru obvezne destilacije. Poleg tega količine, namenjene preventivni destilaciji za zadevna vinska leta, kažejo na normalno delovanje trga namiznih in lokalnih vin.

(56)

Francoski organi podredno poudarjajo solidarno naravo tega ukrepa, ki naj se ne bi financiral s sredstvi iz državnega proračuna, ampak z medpanožnim prispevkom, ki ga plačujejo sami proizvajalci.

(57)

Po navedbah francoskih organov je ta ukrep pomenil izredni dodatek k državni pomoči za prenovo vinograda, ki je bila uvedena na podlagi Uredbe (EGS) št. 2741/89.

(58)

Francoski organi poudarjajo, da je pomoč za izboljšanje trsnega izbora instrument, ki je bil prvič priglašen leta 1993 (pomoč št. N 769/93) in je bil predmet podatkovnega lista (FR/XXX/05.00/017) v zaporednih seznamih državnih pomoči. V zvezi z letnim poročilom francoski organi pojasnjujejo, da se pošiljanje, ki se zahteva v členu 8 Uredbe (EGS) št. 2741/89, lahko izvede „v okviru letnega sporočila, ki ga države članice pripravijo v skladu s členom 9 Uredbe (EGS) št. 822/87“. Tako člen 9 Uredbe (EGS) št. 822/87 določa, da „morajo države članice vsako leto pred 1. septembrom Komisiji poslati … obvestilo o gibanju obsega vinogradniških površin, ki obsega seznam vinorodnih površin na njihovem ozemlju“ in „pred 1. decembrom … poročilo o gibanju obsega vinogradniških površin“.

(59)

Francoski organi opozarjajo, da v skladu s členom 9 Uredbe (EGS) št. 822/87 Statističnemu uradu Evropskih skupnosti vsako leto pošljejo seznam vinorodnih površin, razvrščenih po departmajih in vrsti pridelanega grozdja (vinsko grozdje za pridelavo kakovostnih vin na določenih pridelovalnih območjih, vinske trte za namizno grozdje), ter seznam izkrčitev in ponovnih zasaditev vinogradov, predložen na podlagi enake metode razvrstitve po departmajih in vrsti pridelanega grozdja. Francoski organi so priložili kopijo tabel, poslanih za vinsko leto 1997/1998. V navedenih okoliščinah francoski organi menijo, da jim ni mogoče očitati, da so se izognili obveznostim, ki izhajajo iz Uredbe (EGS) št. 822/87.

(60)

Pri pripravi natančne in izčrpne bilance pomoči za preusmeritev po „načrtu Rivesaltes“ je po mnenju francoskih organov treba upoštevati dejstvo, da so bile površine za pridelavo vina Muscat de Rivesaltes izključene iz dodatka k pomoči za obnovo, določenega v tem načrtu. Upravičene so bile samo do pomoči za obnovo s stopnjami, ki so ustrezale nacionalni lestvici. Kljub temu znesek v višini 85 milijonov FRF, ki so ga francoski organi navedli v svojih prejšnjih obvestilih, vključuje 31 milijonov FRF državne pomoči za obnovo vinograda, ki ustreza površinam za pridelavo vina Muscat.

(61)

Končna bilanca pomoči za preusmeritev v okviru načrta Rivesaltes za površine za proizvodnjo lokalnih sortnih vin in vina Côtes du Roussillon Villages je naslednja:

(62)

V okviru načrta je bilo 875 proizvajalcem skupaj izplačanih 36,623 milijona FRF za obnovo vinograda na površini 1 238 ha.

(63)

Znesek 33 000 FRF/ha je presežen v 221 primerih, ki se nanašajo na površino velikosti 166 ha in ustrezajo znesku 0,883 milijona FRF.

(64)

Francoski organi so poslali seznam sort, uporabljenih pri preusmeritvah, in različne odloke o letni določitvi stopenj pomoči.

(65)

Francoski organi najprej pojasnijo, da se ti ukrepi niso izvajali po 31. decembru 2000.

(66)

Oglaševalske in promocijske dejavnosti, ki so se izvajale na podlagi prihodkov iz prostovoljnega obveznega prispevka, so bile enake vrste kot dejavnosti, financirane iz prihodkov od davku podobne dajatve, ki je bila priglašena in ki jo je Komisija odobrila (pomoči št. N 230/90 (11) in N 184/97).

(67)

S sredstvi, dobljenimi s pobiranjem prostovoljnega obveznega prispevka, je bilo torej mogoče podpreti ukrepe, ki so se izvajali na podlagi prihodkov od davku podobne dajatve. Zdelo se je namreč povsem nujno, da se okrepi promocija teh vin za razvoj njihovih trgov, ob upoštevanju razmer na trgu, ki so resno vplivale na lokalno vinogradniško gospodarstvo.

(68)

Glede tega francoski organi navajajo, da je dovoljeno do 100-odstotno financiranje pomoči za promocijo. V zvezi s pomočmi za oglaševanje so francoski organi opozorili, da je šlo za kampanje za proizvode z registrirano označbo porekla, ki so se financirale s pobiranjem davkom podobnih dajatev in prostovoljnimi prispevki.

(69)

V odgovor na zahtevo Komisije so francoski organi poslali primere uporabljenega promocijskega in oglaševalskega gradiva.

(70)

Francoski organi so v dopisu z dne 10. septembra 2004 odgovorili na pripombe, ki so jih predložile tretje stranke. Kot pojasnjujejo, zlasti namigujejo, da naj bi se pomoči oddaljile od svojega prvotnega cilja v izključno korist družbe, konkurenčne zainteresiranim tretjim strankam. Francoski organi so izrazili nasprotovanje takim navedbam, ki naj bi neposredno postavljale pod vprašaj poštenost različnih zadevnih uprav, in tako pozvali Komisijo, naj ne upošteva takih trditev.

(71)

Člen 87(1) Pogodbe določa, da je „razen če [navedena] pogodba ne določa drugače, vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(72)

Člen 76 Uredbe (EGS) št. 822/87, ki se je uporabljala ob dodelitvi pomoči, je določal, da so se členi 92, 93 in 94 Pogodbe (postali členi 87, 88 in 89), razen če navedena uredba ni določala drugače, uporabljali za proizvodnjo ter trženje proizvodov iz grozdja in vina.

(73)

Za pomoči se štejejo ukrepi v kateri koli obliki, ki lahko neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem ali jih je treba šteti za gospodarsko ugodnost, ki je upravičeno podjetje pod običajnimi tržnimi pogoji ne bi dobilo.

(74)

V zvezi z naravo prispevkov iz obravnavanega primera Komisija navaja, da je bilo za njihov polni učinek treba sprejeti akt javnega organa in da so se tako pridobljena sredstva uporabila kot instrument za izvajanje politike, ki jo je podprla država. Poleg tega ni dokazano, da bi bili upravičenci do pomoči vedno zavezanci za plačilo dajatev v obravnavanem primeru. Zaradi teh razlogov ne izpolnjujejo meril, ki jih je Sodišče predlagalo v svoji sodni praksi in na podlagi katerih se zanje ne bi uporabljal člen 87(1) Pogodbe (12). Zato Komisija meni, da gre v tem primeru za davkom podobne dajatve, torej za javna sredstva.

(75)

Poleg tega se v skladu s sodno prakso Sodišča za pomoči štejejo ukrepi, ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in so zato, ne da bi bili subvencije v pravem pomenu besede, iste narave in imajo enake učinke (13).

(76)

Obstoj ali naravo pomoči je treba dokazati na ravni morebitnih upravičencev načrta Rivesaltes ter medpanožnih prispevkov za promocijo, oglaševanje in delovanje nekaterih registriranih označb porekla ter njihovo financiranje. V obravnavanem primeru je dodeljena podpora dajala prednost nekaterim podjetjem v tem smislu, da je bila pomoč dodeljena samo proizvajalcem vin z registriranimi označbami porekla, ki so delovali v nekaterih točno določenih regijah.

(77)

Da bi ugotovili, ali pomoč spada na področje uporabe člena 87(1) Pogodbe, je treba nazadnje ugotoviti, ali bi lahko vplivala na trgovino med državami članicami.

(78)

Sodišče je ugotovilo, da se šteje, da ugodnost, ki jo dodeli država članica, vpliva na trgovino znotraj Skupnosti, kadar se zaradi nje okrepi položaj določene vrste podjetij v primerjavi z drugimi konkurenčnimi podjetji (14).

(79)

Obstoj trgovine med državami članicami v vinskem sektorju jasno dokazuje prav obstoj skupne ureditve trga v tem sektorju.

(80)

Spodnja tabela kot primer prikazuje obseg trgovine s proizvodi iz grozdja in vina med Francijo in drugimi državami članicami v zadnjih dveh letih navedenih preusmeritev v Franciji.

(81)

Dodeljene pomoči bi torej lahko vplivale na trgovino med državami članicami in izkrivljale ali grozile z izkrivljanjem konkurence, če dajejo prednost proizvodnji posameznih nacionalnih proizvodov iz grozdja in vina na račun proizvodnje drugih držav članic. Vinski sektor je namreč izredno odprt za konkurenco na ravni Skupnosti in zato zelo občutljiv za vsak ukrep v korist proizvodnje v eni ali drugi državi članici.

(82)

Ob upoštevanju zgornjih pojasnil Komisija meni, da ukrepi v korist podjetij, ki proizvajajo vina z registriranimi označbami porekla in delujejo v nekaterih točno določenih regijah, pomenijo ugodnost, financirano iz javnih sredstev, ki jim je dodeljena in do katere drugi subjekti niso upravičeni ter ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti nekaterim podjetjem in proizvodnji posameznega blaga, čim bi lahko vplivala na trgovino med državami članicami. Ukrep je torej pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe.

(83)

Vendar člen 87 Pogodbe pozna izjeme od splošnega načela nezdružljivosti državnih pomoči s skupnim trgom, čeprav se nekatere med njimi očitno ne uporabljajo v obravnavanem primeru, zlasti tiste iz odstavka 2 navedenega člena. Francoski organi se nanje niso sklicevali.

(84)

Odstopanja, določena v členu 87(3) Pogodbe, je treba med preučitvijo vsakega programa pomoči za regijo ali sektor ali vsakega posameznega primera uporabe splošnih shem pomoči razlagati ozko. Odobrijo se lahko samo, če bi Komisija lahko ugotovila, da je pomoč nujno potrebna za izpolnitev enega od zadevnih ciljev. Dodelitev pravice do teh odstopanj za pomoči, ki ne vključujejo take protistoritve, bi omogočila škodljive učinke na trgovino med državami članicami in izkrivljanje konkurence, kar nikakor ne bi bilo upravičeno z vidika interesa Skupnosti, ter hkrati neupravičene ugodnosti za gospodarske subjekte iz nekaterih držav članic.

(85)

Komisija meni, da zadevne pomoči niso pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven izjemno nizka ali kjer je podzaposlenost velika, v skladu s členom 87(3)(a) Pogodbe. Prav tako niso pomoč za pospeševanje izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega interesa ali odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice v skladu s členom 87(3)(b) Pogodbe. Pomoči tudi niso namenjene pospeševanju kulture ali ohranjanja kulturne dediščine v skladu s členom 87(3)(d) Pogodbe.

(86)

Člen 87(3)(c) Pogodbe določa, da se lahko kot združljiva s skupnim trgom šteje pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar taka pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi. Da je pomoč lahko upravičena do odstopanja iz navedene točke, mora prispevati k razvoju zadevnega sektorja.

(87)

Komisija ugotavlja, da francoski organi Komisiji niso priglasili instrumentov za dodelitev pomoči v obravnavanem primeru, kot se zahteva v členu 88(3) Pogodbe. V členu 1(f) Uredbe (ES) št. 659/1999 je nezakonita pomoč opredeljena kot nova pomoč, ki se izvaja v nasprotju s členom 88(3) Pogodbe. Obveznost priglasitve državnih pomoči je bila potrjena v členu 1(c) Uredbe (ES) št. 659/1999 (15).

(88)

Ker ukrepi, ki jih izvaja Francija, vsebujejo elemente državne pomoči, iz tega izhaja, da gre za nove pomoči, ki Komisiji niso bile priglašene, in so zato nezakonite v smislu Pogodbe.

(89)

V skladu s točko 23.3 kmetijskih smernic in sporočilom Komisije o določitvi pravil za ocenjevanje nezakonitih državnih pomoči (16) je treba vsako nezakonito pomoč v smislu člena 1(f) Uredbe št. 659/1999 oceniti v skladu s pravili in smernicami, ki veljajo ob dodelitvi pomoči.

(90)

Kmetijske smernice se uporabljajo od 1. januarja 2000 dalje. Zato je treba vsako pomoč, dodeljeno po tem datumu, presoditi z vidika navedenih smernic. Po drugi strani je treba vsako pomoč, dodeljeno pred tem datumom, po potrebi presoditi z vidika določb in prakse, ki so se uporabljale pred 1. januarjem 2000.

(91)

Točka 3.2 kmetijskih smernic določa, da čeprav se členi 87, 88 in 89 Pogodbe v celoti uporabljajo za sektorje, ki jih pokriva skupna ureditev trga, je njihova uporaba vseeno podrejena določbam iz zadevnih uredb. To pomeni, da uporaba določb iz členov 87, 88 in 89 s strani držav članic ne more imeti prednosti pred določbami uredbe o skupni ureditvi trga (17). Komisija mora tudi preučiti, ali pomoč ne bi ovirala dobrega delovanja zadevnih trgov in bi bila zato nezdružljiva s skupnim trgom.

(92)

Pomoči, določene v načrtu Rivesaltes, so bile dodeljene med 1. januarjem 1997 in 31. julijem 2000, torej še preden je 1. avgusta 2000 začela veljati Uredba Sveta (ES) št. 1493/1999 z dne 17. maja 1999 o skupni ureditvi trga za vino. Ker gre za ukrepe, ki spadajo na področje uporabe skupne ureditve trga za vino, jih je treba preučiti z vidika takrat veljavne zakonodaje, torej z vidika Uredbe (EGS) št. 822/87.

(93)

Kar zadeva pomoči za promocijo in oglaševanje, uvedene za nekatere registrirane označbe porekla, ki se po navedbah francoskih organov niso več uporabljale po 31. decembru 2000, je treba združljivost teh dodeljenih pomoči preveriti z vidika smernic o državni pomoči za oglaševanje proizvodov iz Priloge I k Pogodbi ES in nekaterih proizvodov, ki niso zajeti v Prilogi I (18), v kateri točka 70 določa, da je treba vsako nezakonito pomoč v smislu člena 1(f) Uredbe (ES) št. 659/1999 oceniti glede na pravila in smernice, veljavne ob dodelitvi pomoči.

(94)

Kar zadeva državne pomoči, financirane z davku podobno dajatvijo, mora ukrepe, financirane s temi pomočmi, in načine financiranja samih pomoči preučiti Komisija.

(95)

Premija za praho se je financirala z medpanožnim prispevkom za preusmeritev vinogradov, ki so ga za obveznega razglasili javni organi. Cilj premije je bil proizvajalcem dodeliti odškodnino za izgubo dohodka, ki so jo utrpeli, ker so se obvezali, da ne bodo več zahtevali priznanja registrirane označbe porekla „Rivesaltes“ ter bodo svojo proizvodnjo preusmerili na namizna in lokalna vina.

(96)

Vendar premije za praho, določene v francoskem instrumentu pomoči, niso bile določene v skupni ureditvi trga niti konkretneje v Uredbi Sveta (EGS) št. 456/80. Ta uredba je določala izključno premijo za začasno in trajno opustitev proizvodnje, ki se je izplačala, kadar se je proizvajalec odločil prispevati k zmanjšanju obsega vinogradniških površin v Skupnosti, in sicer zlasti s krčenjem vinogradov.

(97)

Komisija ugotavlja, da cilj francoskega ukrepa ni bil zmanjšati proizvodnjo vina, ampak izključno odpovedati se zahtevam za priznanje registrirane označbe porekla Rivesaltes. Ker torej ni prišlo do nikakršnega zmanjšanja obsega vinogradniških površin in ker se s premijo ni financirala nobena dejavnost opustitve, ukrep ne spada na področje uporabe nekdanje skupne ureditve trga za vino.

(98)

Čeprav se zdi uporaba Uredbe (EGS) št. 456/80 izključena, ker ni šlo za opustitev proizvodnje, je treba ukrep preučiti z vidika drugih horizontalnih določb na področju državnih pomoči. Člen 17 Uredbe (EGS) št. 456/80 je namreč natančno določal, da določbe te uredbe ne nasprotujejo dodelitvi pomoči, določenih z nacionalnimi predpisi in namenjenih izpolnitvi podobnih ciljev, kot si jih prizadeva doseči ta uredba, ob upoštevanju preučitve na podlagi členov 92, 93 in 94 Pogodbe (postali členi 87, 88 in 89).

(99)

Ukrep iz obravnavanega primera ni predvideval opustitve proizvodnje. Zato ga ni mogoče primerjati z ukrepom za izpolnitev podobnih ciljev, kot si jih prizadeva doseči Uredba (EGS) št. 456/80, to pomeni za zmanjšanje obsega vinogradniških površin.

(100)

Francoski organi so sami pojasnili, da cilj ukrepa ni bil zmanjšati obseg vinogradniških površin, ker so se upravičenci obvezali, da bodo pridelavo z zemljišč v prahi tržili kot namizno ali lokalno vino in ne kot registrirano označbo porekla.

(101)

Francoski organi pojasnjujejo, da je bil cilj premije upravičencem zagotoviti odškodnino za njihovo obvezo, da pridelave z zemljišč v prahi ne bodo tržili pod registrirano označbo porekla. Po navedbah teh organov tako upravičencem torej ni prinesla nikakršnega dodatnega prihodka, ampak samo odškodnino za izgubo dobička. Kljub temu te premije ni mogoče enačiti z navadno pomočjo za tekoče poslovanje, ki bi pomenila neupravičeno razbremenitev denarnih bremen.

(102)

Vendar Komisija v nasprotju s trditvami francoskih organov meni, da je bil cilj državne pomoči finančno podpreti proizvajalce, ki naj bi se kot podjetniki svobodno odločili za povsem poslovni ukrep, katerega stroški so pomenili izdatke, povezane z izvajanjem gospodarske dejavnosti. Odškodnina države za izgubo dobička, ki so jo gospodarski subjekti zavestno sprejeli, je državna pomoč za omilitev gospodarskih posledic takega ukrepa.

(103)

V skladu z ustaljeno prakso Komisije, ki se je uporabljala pred sprejetjem kmetijskih smernic 1. januarja 2000, in sodno prakso Sodišča (19) so pomoči za tekoče poslovanje tiste pomoči, katerih namen je, da se podjetje razbremeni stroškov, ki bi jih običajno moralo nositi v okviru tekočega poslovanja ali običajnih dejavnosti. Sodišče prve stopnje opozarja, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso, da pomoči za tekoče poslovanje v nobenem primeru ni mogoče razglasiti za združljive s skupnim trgom na podlagi člena 87(3)(c) Pogodbe, če bi že po svoji naravi lahko škodovale trgovinskim pogojem v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(104)

Ta ugotovitev je povzeta v točki 3.5 kmetijskih smernic, ki določa, da se enostranski ukrepi državne pomoči, ki so namenjeni izključno izboljšanju finančnega položaja proizvajalcev in ne prispevajo k razvoju sektorja, ter zlasti pomoči, ki se dodelijo le na podlagi cene, količine, proizvodne enote ali enote proizvodnih sredstev, štejejo za pomoč za tekoče poslovanje, ki je nezdružljiva s skupnim trgom. V navedeni točki 3.5 je dodano, da je lahko taka pomoč že po svoji naravi v navzkrižju z mehanizmi skupne ureditve trga.

(105)

Komisija navaja, da je bila pomoč dodeljena letno na hektar, in sicer na podlagi stalnosti proizvodnje, in je bila torej tesno povezana s količino proizvedenega vina.

(106)

Komisija tako meni, da je „premija za praho“ pomoč za tekoče poslovanje, ki bi bila lahko v navzkrižju z mehanizmi skupne ureditve trga za vino in je zato nezdružljiva z veljavnimi tržnimi predpisi in pravili o konkurenci.

(107)

Člen 14 Uredbe (EGS) št. 822/87 je določal, da bo po 1. septembru 1988 prepovedana vsaka državna pomoč za zasaditev vinogradov, razen pomoči, ki bodo ustrezale merilom, na podlagi katerih bo zlasti mogoče doseči cilj zmanjšanja proizvedene količine ali kvalitativnega izboljšanja brez povečanja proizvodnje.

(108)

Uredba (EGS) št. 2741/89 določa merila, na podlagi katerih se preučijo načrti državnih pomoči za zasaditev vinogradniških površin, ki so dopustni na podlagi členov 92, 93, in 94 Pogodbe (postali členi 87, 88 in 89).

(109)

Člen 2 navedene uredbe določa, da morajo načrti državnih pomoči zadovoljivo dokazati upoštevanje cilja iz druge alinee člena 14(2) Uredbe (EGS) št. 822/87 glede zmanjšanja proizvedene količine ali kvalitativnega izboljšanja brez povečanja proizvodnje.

(110)

Člen 3 navedene uredbe določa, da je treba za zasaditev uporabiti sorto, za katero se ne šteje, da ima visoko produktivnost na zadevnem območju, ter je priznana kot izboljševalna sorta in jo nacionalni organi izrecno dovoljujejo v okviru zadevnega načrta pomoči.

(111)

Francoski organi so opozorili, da v skladu s členom 9 Uredbe (EGS) št. 822/87 Statističnemu uradu Evropskih skupnosti vsako leto pošljejo seznam vinorodnih površin, razvrščenih po departmajih in vrsti pridelanega grozdja (vinsko grozdje za proizvodnjo kakovostnih vin na določenih pridelovalnih območjih, vinske trte za namizno grozdje), ter seznam izkrčitev in ponovnih zasaditev vinogradov, predložen na podlagi enake metode razvrstitve po departmajih in vrsti pridelanega grozdja. Francoski organi so priložili kopijo tabel, poslanih za vinsko leto 1997/1998.

(112)

Komisija je od francoskih organov dejansko prejela podatke o sortah, uporabljenih pri preusmeritvah, na podlagi katerih je lahko ugotovila upoštevanje pogojev, navedenih v uvodnih izjavah 107 do 110. Na podlagi teh podatkov je lahko Komisija že v preteklosti ugotovila, da te sorte ustrezajo značilnostim, zahtevanim v predpisih Skupnosti, ki so se uporabljali ob dodelitvi pomoči.

(113)

Člen 5 Uredbe (EGS) št. 2741/89 je določal, da znesek pomoči, dodeljene na hektar zasajenega vinograda, ne sme preseči 30 % dejanskih stroškov krčenja in zasaditve. Stroški, ki jih je bilo treba upoštevati pri dodelitvi pomoči, so se lahko za vsako regijo določili pavšalno, zlasti glede na geomorfološke značilnosti.

(114)

Po prvih informacijah, ki so jih predložili francoski organi, so v okviru celotnega financiranja javni organi prispevali 29,11 % za kritje stroškov dejansko uresničene preusmeritve. Tako francoski organi sklepajo, da skupni znesek pomoči ni presegel zgornje meje 30 %, določene v zakonodaji Skupnosti.

(115)

Člen 5 Uredbe (EGS) št. 2741/89 je določal, da je upoštevni element za izračun stroškov preusmeritve dejansko dodeljena pomoč na hektar zasajenega vinograda. Tako pojmovanje izključuje skupne izračune na ravni izvajanja preusmeritve kot celote in zato tudi izračune, ki temeljijo na povprečni vrednosti skupnih stroškov na hektar.

(116)

Komisija meni, da bi bilo treba ob upoštevanju stroškov na hektar, ki so jih navedli francoski organi (110 000 FRF/ha), dodeljeno pomoč v obravnavanem primeru omejiti na 33 000 FRF/ha in 30 % dejanskih stroškov proizvajalcev na individualni ravni.

(117)

Novi podatki, ki so jih posredovali francoski organi, pojasnjujejo, da je bilo v okviru načrta 875 proizvajalcem skupaj izplačanih 36,623 milijona FRF za obnovo vinograda na površini 1 238 ha. Znesek 33 000 FRF/ha naj bi bil presežen v 221 primerih, ki naj bi se nanašali na površino velikosti 166 ha, kar ustreza znesku 883 000 FRF.

(118)

Komisija ugotavlja, da vsaka prekoračitev 30 % dejanskih stroškov in/ali zgornje meje 33 000 FRF/ha v posameznih primerih pomeni državno pomoč, ki je nezdružljiva z veljavnimi predpisi.

(119)

Komisija je nazadnje v okviru državne pomoči št. N 184/97 in za obdobje do konca leta 2002 odobrila državno pomoč, financirano z davku podobno dajatvijo in med drugim namenjeno pokritju promocijskih in oglaševalskih dejavnosti ter delovanja v korist CIVDN. Prvotni instrument je Komisija odobrila leta 1990, in sicer v okviru državne pomoči št. N 230/90. Komisija je torej ugotovila, da so bile pomoči za skupno promocijo, katere namen je bil izboljšati in okrepiti zunanjo podobo znamke naravnih sladkih vin pri potrošnikih ter razviti prodajo, dodeljene v skladu z določbami okvira državnih pomoči za oglaševanje kmetijskih proizvodov in nekaterih proizvodov, ki niso zajeti v Prilogi II k Pogodbi EGS, ki se razen za ribiške proizvode (20) uporablja za tovrstne pomoči. Poleg tega je Komisija menila, da stroškov, povezanih z upravnimi izdatki CIVDN, kot takih ni treba šteti za pomoči.

(120)

Komisija meni, da odobritev v okviru državne pomoči št. N 184/97 ne pomeni tihe odobritve vseh sprememb ali vseh drugih ukrepov, dodanih predhodno odobreni pomoči.

(121)

Vendar so francoski organi potrdili, da so bile oglaševalske in promocijske dejavnosti, ki so se izvajale na podlagi prihodkov iz prostovoljnega obveznega prispevka, enake vrste kot dejavnosti, financirane iz prihodkov od davku podobne dajatve, ki je bila priglašena in ki jo je Komisija odobrila. Po navedbah francoskih organov je šlo torej izključno za povečanje skupnega proračuna ukrepa.

(122)

Komisija torej lahko iz dejstva, da naj bi se pri dodelitvi teh pomoči uporabljali enaki pogoji, in s sklicevanjem na svojo odločbo v okviru državne pomoči št. 184/97 sklepa, da so pomoči za promocijo in oglaševanje ter delovanje registriranih označb porekla, financirane z novimi prispevki, združljive z veljavnimi pravili o konkurenci.

(123)

Komisija je vzela na znanje pripombe tretjih strank, da naj bi financirane dejavnosti kršile pravila o konkurenci, ki veljajo za pomoči za oglaševanje kmetijskih proizvodov, ker naj bi se izplačevale posameznim podjetjem. Vendar je iz predloženih podpornih dokumentov prej razvidno, da gre pri navedenih dejavnostih za promocijske ukrepe, podobne ukrepom tehnične pomoči, do katerih so lahko upravičeni prav vinogradniki.

(124)

V skladu s sodno prakso Sodišča (21) je po mnenju Komisije normalno, da lahko financiranje državne pomoči z obveznimi dajatvami vpliva na pomoč, ker ima zaščitni učinek, ki presega pomoč v pravem pomenu besede. Zadevni prispevki so namreč obvezne dajatve. Ob upoštevanju iste sodne prakse Komisija meni, da pomoči ni mogoče financirati z davkom podobnimi dajatvami, ki bremenijo tudi proizvode, uvožene iz drugih držav članic.

(125)

Komisija je že ugotovila, zlasti v okviru državne pomoči št. N 184/97, da shema, ki so jo uvedli francoski organi, ne vpliva na uvožene proizvode.

(126)

Iz besedil o uvedbi davkom podobnih dajatev v obravnavanem primeru je razvidno, da se te nanašajo izključno na proizvodnjo naravnih sladkih vin z registrirano označbo porekla območja departmaja Pyrénées-Orientales. Premija za praho se je financirala z dajatvijo, ki je vplivala izključno na regionalno proizvodnjo vin, na katera se nanaša ukrep, torej brez vseh uvoženih proizvodov.

(127)

Mogoče je torej sklepati, da noben uvožen proizvod ni oziroma ni bil podvržen davkom podobnim dajatvam, o katerih je tu govor.

(128)

Državna pomoč, ki jo je Francija izvajala v obliki „premije za praho“, dodeljene francoskim vinogradnikom, ki so se obvezali, da od letine 1996 do vključno z letino 2000 ne bodo zahtevali priznanja registrirane označbe porekla „Rivesaltes“ ali „Grand Roussillon“, je nezdružljiva s skupnim trgom.

(129)

Državna pomoč, ki jo je Francija izvajala v obliki načrta preusmeritve vinograda z registrirano označbo porekla Rivesaltes od letine 1996 do vključno z letino 2000 in katere dodelitev je v posameznih primerih presegla 30 % dejanskih stroškov in/ali zgornje meje 5 030,82 EUR/ha (33 000 FRF/ha), je nezdružljiva s skupnim trgom.

(130)

Državna pomoč, ki jo je Francija izvajala med 1. januarjem 1998 in 31. decembrom 2000, in sicer v obliki oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanja za registrirane označbe porekla „Rivesaltes“, „Grand Roussillon“, „Muscat de Rivesaltes“ in „Banyuls“, je združljiva s skupnim trgom na podlagi člena 87(3)(c) Pogodbe.

(131)

Zadevni ukrepi Komisiji niso bili priglašeni v skladu s členom 88(3) Pogodbe, zato pomenijo nezakonite pomoči v smislu člena 1(f) Uredbe (ES) št. 659/1999.

(132)

Komisija obžaluje, da je Francija izvajala te ukrepe v nasprotju s členom 88(3) Pogodbe.

(133)

V zvezi s pomočmi, ki so se izvajale pred dokončno odločbo Komisije, je treba opozoriti, da zaradi obvezne narave postopkovnih pravil, določenih v členu 88(3) Pogodbe, katerih neposredni učinek je Sodišče priznalo v sodbah z dne 19. junija 1973 v zadevi 77/72, Carmine Capolongo proti Azienda Agricola Maya (22), 11. decembra 1973 v zadevi 120/73, Gebrueder Lorenz GmbH proti Nemčiji (23), in 22. marca 1977 v zadevi 78/76, Steinicke in Weinlig proti Nemčiji (24), ni mogoče naknadno odpraviti nezakonitosti obravnavane pomoči (sodba z dne 21. novembra 1991 v zadevi C-354/90, Fédération nationale du commerce extérieur des produits alimentaires in drugi proti Franciji) (25).

(134)

Sodišče je opozorilo, da so nacionalna sodišča, kadar se je ukrep pomoči, katerega način financiranja je njegov sestavni del, izvajal v nasprotju z obveznostjo priglasitve, načeloma dolžna odrediti povračilo dajatev ali prispevkov, posebej odmerjenih za financiranje te pomoči. Opozarja tudi, da so nacionalna sodišča dolžna varovati pravice strank v postopku, če nacionalni organi ne upoštevajo prepovedi izvajanja pomoči, določene v zadnjem stavku člena 88(3) Pogodbe in z neposrednim učinkom. Iz takega neupoštevanja, ki ga navedejo stranke v postopku, ki se nanj lahko sklicujejo, in ugotovijo nacionalna sodišča, morajo slednja v skladu s svojim nacionalnim pravom izpeljati vse posledice, tako glede veljavnosti aktov, ki dovoljujejo izvajanje zadevnih ukrepov pomoči, kot glede izterjave dodeljenih finančnih pomoči (26).

(135)

Člen 14(1) Uredbe (ES) št. 659/1999 v primeru nezdružljivosti nezakonitih pomoči s skupnim trgom določa, da Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč. To povračilo je potrebno za ponovno vzpostavitev prejšnjega stanja, tako da se odpravijo vse finančne ugodnosti, ki jih je bil upravičenec do nezakonito dodeljene pomoči deležen po datumu dodelitve te pomoči.

(136)

Člen 14(2) Uredbe (ES) št. 659/1999 določa, da pomoč, ki se vrne, vključuje obresti po primerni obrestni meri, ki jo določi Komisija. Obresti se plačajo od datuma, ko je bila nezakonita pomoč na razpolago upravičencu.

(137)

Pomoči je treba vrniti v skladu s postopki, določenimi v francoski zakonodaji. Zneski vključujejo obresti od datuma plačila pomoči do datuma njenega dejanskega vračila. Izračunajo se na podlagi referenčne obrestne mere Komisije, določene z metodo določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj (27).

(138)

Komisija nima podatkov o skupnem znesku pomoči, dodeljenih v okviru „premije za praho“, ker ne pozna zneskov prejemkov in števila hektarov, ki so bili deležni pomoči. Komisija je vzela na znanje pripombe tretjih strank, da naj bi bila „premija za praho“ predmet financiranja in dodatnih javnih pomoči, ki jih francoski organi niso prijavili, pri čemer je pojasnila, da te pripombe v ničemer ne spreminjajo njenih ugotovitev. Po podatkih, ki jih ima na voljo Komisija, je znesek javnih pomoči, namenjen financiranju „pomoči za preusmeritev“, znašal 11,01 milijona EUR.

(139)

Ta odločba ne vpliva na posledice, ki bi jih Komisija po potrebi določila v okviru financiranja skupne kmetijske politike iz Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS) –

30.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 112/14

(1)

V dopisu z dne 15. oktobra 2004, evidentiranim dne 25. oktobra, je bila Komisiji poslana pritožba v zvezi z domnevno nezakonito državno pomočjo za družbo Frucona Košice, a.s. Pritožnik je 3. februarja 2005 poslal dodatne informacije. Sestanek s pritožnikom je potekal 24. marca 2005.

(2)

Na podlagi informacij, ki jih je predložil pritožnik, je Komisija z dopisom z dne 6. decembra 2004 zaprosila Slovaško, naj jo obvesti o spornem ukrepu. Slovaška je odgovorila z dopisom z dne 4. januarja 2005, evidentiranim dne 17. oktobra, v katerem je Komisijo obvestila o morebitni nezakoniti državni pomoči, dodeljeni družbi Frucona Košice, a.s., in jo zaprosila, naj to pomoč odobri kot pomoč za reševanje družbe v finančnih težavah. Slovaška je poslala dodatne informacije z dopisom z dne 24. januarja 2005, evidentiranim dne 28. januarja. Komisija je zaprosila za dodatne informacije z dopisom z dne 9. februarja 2005, odgovor nanj pa je prejela z dopisom z dne 4. marca 2005, evidentiranim dne 10. marca. Sestanek s slovaškimi organi je potekal 12. maja 2005.

(3)

Komisija je z dopisom z dne 5. julija 2005 obvestila Slovaško, da bo v zvezi s pomočjo sprožila postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES.

(4)

Odločitev Komisije o sprožitvi postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (2). Komisija je pozvala zainteresirane stranke, naj predložijo svoje pripombe o ukrepu.

(5)

Slovaški organi so predložili svoje ugotovitve z dopisom z dne 10. oktobra 2005, evidentiranim dne 17. oktobra 2005. Komisija je prejela pripombe ene zainteresirane stranke (upravičenca) z dopisom z dne 24. oktobra 2005, evidentiranim dne 25. oktobra. Posredovala jih je Slovaški in ji dala možnost odgovora; Slovaška je svoje pripombe poslala z dopisom z dne 16. decembra 2005, evidentiranim dne 20. decembra. Sestanek z upravičencem, na katerem je imel možnost pojasniti svoje predložene pripombe, je potekal 28. marca 2006. Slovaška je poslala dodatne informacije z dopisom z dne 5. maja 2006, evidentiranim dne 8. maja.

(6)

Prejemnik finančne podpore je družba Frucona Košice a.s. (v nadaljnjem besedilu „upravičenec“), ki se je v času odločilnih dogodkov ukvarjala s proizvodnjo žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač, brezalkoholnih pijač, sadja in zelenjave v pločevinkah ter kisa. Upravičenec trenutno ne proizvaja več žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač. Vendar pa je dejaven na trgu na debelo za žgane pijače in pijače na osnovi žganih pijač. Družba ima sedež v regiji, ki je upravičena do regionalne pomoči v skladu s členom 87(3)(a) Pogodbe ES.

(7)

V času odločilnih dogodkov je upravičenec zaposloval približno 200 oseb. Upravičenec je v pripombah o odločitvi o sprožitvi formalne preiskave Komisiji predložil podatke o svojem prometu (vključno s trošarinami in DDV), ki so prikazani v naslednji preglednici.

Preglednica 1

Promet v različnih delih proizvodnje, vključno s trošarinami in DDV [SKK]

(8)

Ti podatki se bistveno razlikujejo od podatkov, ki jih je Komisija prejela od slovaških organov in so navedeni v odločitvi o sprožitvi formalne preiskave (5). Slovaški organi v svojem odgovoru na pripombe upravičenca po sprožitvi formalne preiskave niso izpodbijali točnosti zgoraj navedenih številk. Po mnenju slovaških organov upravičenec izpolnjuje merila za srednje podjetje.

(9)

Pri spornem ukrepu gre za odpis davčnega dolga, ki ga je opravil davčni urad Košice IV (v nadaljevanju „davčni urad“) v okviru tako imenovanega dogovora z upniki. Ta postopek ureja Zakon 328/91 o stečaju in dogovoru z upniki (v nadaljevanju „Zakon o stečaju“).

(10)

Dogovor z upniki (v nadaljevanju „dogovor“ ali „postopek dogovora“) je postopek pod nadzorom sodišča, ki je tako kot stečajni postopek namenjen poravnavi finančnega stanja zadolženih družb (6). V stečajnem postopku družba preneha obstajati in njeno premoženje se proda novemu lastniku ali pa se družba likvidira. Nasprotno pa v postopku dogovora zadolžena družba nadaljuje dejavnost brez spremembe lastništva.

(11)

Postopek dogovora sproži zadolžena družba. Cilj je doseči sporazum z upniki (v nadaljevanju „sporazum“), po katerem zadolžena družba izplača del svojih dolgov, preostanek pa se odpiše. Ta sporazum mora odobriti nadzorno sodišče.

(12)

Upniki, katerih terjatve so zavarovane na primer s hipoteko, nastopajo kot posamezni upniki. Za sprejetje predloga za dogovor morajo zanj glasovati vsi posamezni upniki, medtem ko pri drugih upnikih zadošča kvalificirana večina. Posamezni upniki glasujejo posamično in imajo pravico veta na predlog.

(13)

Posamezni upniki imajo privilegiran položaj tudi v stečajnem postopku. Izkupiček od prodaje zavarovanih sredstev v stečajnem postopku je namenjen izključno izplačilu terjatev posameznih upnikov. Če se s to prodajo ne morejo izplačati vse terjatve posameznih upnikov, se neporavnani zneski vključijo v drugo skupino k terjatvam drugih upnikov. V drugi skupini so upniki poplačani sorazmerno.

(14)

V skladu z Zakonom o stečaju mora družba, ki prosi za dogovor z upniki, predložiti nadzornemu sodišču seznam ukrepov za sanacijo in tekoče financiranje svojih dejavnosti po dogovoru.

(15)

V skladu z Zakonom 511/92 o upravljanju davkov in dajatev ter spremembah sistema lokalnih finančnih organov (v nadaljevanju „Zakon o davčni službi“) lahko družba zaprosi davčne organe za odlog plačila davkov. Na odloženi znesek se zaračunavajo obresti, odloženi dolg pa mora biti zavarovan.

(16)

Zakon o davčni službi ureja tudi postopek davčne izvršbe, katerega cilj je povrniti davčne terjatve države s prodajo nepremičnin, premičnin ali podjetja v celoti.

(17)

V obdobju od novembra 2002 do novembra 2003 je upravičenec izkoristil odlog obveznosti plačila trošarine na žgane pijače (7), ki ga omogoča Zakon o davčni službi. V celoti je odloženi davek znašal 477 015 759 SKK (12,6 milijona EUR). Davčni urad je pred odobritvijo odloga teh plačil zavaroval vse svoje terjatve s premoženjem upravičenca, kakor je določeno v Zakonu. Slovaški organi trdijo, da je bila vrednost teh jamstev na podlagi računov upravičenca 397 476 726 SKK (10,5 milijona EUR). Upravičenec pa trdi, da je vrednost jamstev po oceni izvedencev ob koncu leta 2003 znašala 193 940 000 SKK (5 milijonov EUR). Po mnenju upravičenca je to vrednost zavarovanih sredstev (premičnin, nepremičnin in terjatev), izražena v tako imenovanih izvedenskih cenah.

(18)

S 1. januarjem 2004 je spremenjeni Zakon o davčni službi omejil možnost prošnje za odlog davka na samo enkrat letno. Upravičenec je to priložnost izkoristil za trošarino za december 2003, zapadlo januarja 2004. Vendar pa ni mogel plačati ali odložiti plačila trošarine za januar 2004, zapadle 25. februarja 2004. Zaradi tega je upravičenec postal zadolžena družba v skladu z Zakonom o stečaju. Izgubil je tudi dovoljenje za proizvodnjo in predelavo žganih pijač.

(19)

Dne 8. marca 2004 je upravičenec na pristojnem okrožnem sodišču zaprosil za postopek dogovora. Okrožno sodišče je po ugotovitvi, da so izpolnjene vse potrebne zakonske zahteve, z odločbo z dne 29. aprila 2004 dovolilo začetek postopka dogovora. Na obravnavi dne 9. julija 2004 so upniki glasovali za dogovor, ki ga je predlagal upravičenec. Dogovor je bil potrjen 14. julija 2004 z odločbo nadzornega okrožnega sodišča.

(20)

Avgusta 2004 se je davčni urad pritožil zoper to pritrdilno odločitev sodišča. Vrhovno sodišče je z odločbo z dne 25. oktobra 2004 sklenilo, da pritožba ni dopustna, in razglasilo odločbo okrožnega sodišča, s katero je bil dogovor odobren, za veljavno in izvršljivo s 23. julijem 2004. Javni tožilec se je kasneje pritožil zoper odločbo okrožnega sodišča v nadaljnjem pritožbenem postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Ta postopek še vedno teče pred vrhovnim sodiščem.

(21)

Upniki, vključno z davčnim uradom, so z upravičencem sklenili naslednji dogovor: 35 % dolga naj bi upravičenec poplačal v roku enega meseca od začetka veljavnosti sporazuma, preostalim 65 % dolga pa naj bi se upniki odrekli. Vsi upniki so bili torej obravnavani pod enakimi pogoji. Dejanski zneski po posameznih upnikih so prikazani v naslednji preglednici.

Preglednica 2

Stanje dolgov upravičenca pred postopkom dogovora in po njem[SKK]

(22)

Terjatve davčnega urada, vključene v postopek dogovora, so znašale 640 793 831 SKK (16,86 milijona EUR) in so vsebovale neplačane trošarine za obdobje od maja 2003 do marca 2004, DDV za obdobje od januarja do aprila 2004 ter dodane penale in obresti. Terjatve, ki jih je davčni urad odpisal, so znašale 416 515 990 SKK (11 milijonov EUR). Davčnemu uradu je v skladu z dogovorom pripadlo 224 277 841 SKK (5,86 milijona EUR).

(23)

V postopku dogovora je davčni urad deloval kot posamezni upnik in je kot tak ločeno glasoval za dogovor. Davčni urad je imel privilegiran položaj zato, ker je bilo nekaj njegovih terjatev, ki so bile vključene v postopek dogovora, zavarovanih v zvezi z odlogom davčnega dolga upravičenca v letih 2002 in 2003 (glej odstavek 17). Vsi preostali upniki so glasovali za predlagani dogovor. Njihove terjatve so bile navadne poslovne terjatve in niso bile zavarovane na nikakršen način.

(24)

Upravičenec je v svojem predlogu za dogovor v skladu z zahtevami Zakona o stečaju navedel sanacijske ukrepe v zvezi s proizvodnjo, distribucijo in delovno silo (vključno s presežki).

(25)

Na področjih organizacije in delovne sile je upravičenec načrtoval naslednje ukrepe: ustanovitev splošne proizvodne skupine za vse proizvodne dejavnosti, reorganizacijo prevoznih zmogljivosti z izločitvijo vozil z najnižjo preostalo vrednostjo in reorganizacijo trgovinskih dejavnosti. Poleg teh ukrepov naj bi bilo v obdobju od marca do maja 2004 odpuščenih 50 presežnih delavcev. Nadaljnjih 50 delavcev naj bi v tem obdobju prejemalo 60 % plačilo.

(26)

Glede proizvodnega in tehničnega področja je upravičenec navedel, da bodo zadevni proizvodni obrati od aprila 2004 dani v najem, ker je družba izgubila dovoljenje za proizvodnjo žganih pijač. Upravičenec je načrtoval zmanjšanje ali opustitev proizvodnje nekaterih nedonosnih brezalkoholnih pijač in navedel, da bo pred vsakršno uvedbo novih izdelkov v tej kategoriji opravljena analiza njihove donosnosti.

(27)

Upravičenec navaja tudi naslednje ukrepe: prestrukturiranje stroškov, ki naj bi bilo posledica nižjih proizvodnih stroškov zaradi opustitve proizvodnje žganih pijač in odprave dela lastnih prevoznih sredstev družbe ter prodaje stare opreme za odpadni material.

(28)

Upravičenec je načrtoval tudi prodajo upravne zgradbe, trgovine in rekreacijskega objekta, navedel pa je tudi možnost prodaje ali oddajanja obrata za proizvodnjo kisa. Slovaški organi so v pripombah na odločitev o sprožitvi formalnega postopka preiskave potrdili, da prodaja upravne zgradbe, trgovine in rekreacijskega objekta ni bila opravljena.

(29)

Upravičenec je načrtoval intenzivno prodajo svojih zalog izdelkov, pripravljenih za prodajo (10).

(30)

V skladu s tem predlogom naj bi upravičenec financiral dogovor z lastnimi sredstvi (prodaja zalog) v višini [manj kot 150] milijonov SKK in z zunanjim financiranjem v obliki posojila poslovne banke v višini 100 milijonov SKK. Po informacijah, ki jih je upravičenec predložil v odgovoru na sprožitev formalne preiskave, je bil neporavnani dolg nazadnje poravnan s prihodki od izdaje novih delnic (21 milijonov SKK; 0,56 milijona EUR), s prihodki od prodaje zalog ([manj kot 150] milijonov SKK; [manj kot 3,9] milijona EUR) in posojilom dobavitelja družbe Old Herold s.r.o. ([70–130] milijonov SKK; [1,8–3,4] milijona EUR). Zapadlost računov družbe Old Herold s.r.o. je bila 40 dni, kar je bilo po mnenju upravičenca dolgo obdobje glede na njegovo negotovo finančno stanje. Upravičencu je podaljšana zapadlost omogočila zbrati potrebna denarna sredstva.

(31)

Slovaški organi so Komisijo po sprožitvi formalne preiskave obvestili, da je bil neporavnani dolg upravičenca v višini 224 277 841 SKK davčnemu uradu plačan 17. decembra 2004. Potrdili so, da so zadržali odpis dolga, sprejet v postopku dogovora, dokler teče postopek pred Evropsko komisijo.

(32)

Komisija je v svoji odločitvi za sprožitev formalne preiskave izrazila pomisleke, da sporni odpis ni vključeval državne pomoči. Predvsem je menila, da vedenje davčnega urada v postopku dogovora ni zadovoljilo preizkusa upnika v tržnem gospodarstvu. Zlasti je ugotovila, da je bil davčni urad v drugačnem pravnem položaju kot drugi upniki, ker so bile njegove terjatve zavarovane in bi lahko sprožil postopek davčne izvršbe. Podvomila je, da je bil postopek dogovora, v primerjavi s stečajnim postopkom ali postopkom davčne izvršbe, najboljša možna rešitev za državo.

(33)

Komisija je nato izrazila pomisleke glede združljivosti sporne pomoči s skupnim trgom. Najprej je izrazila pomisleke glede tega, da bi pomoč veljala za združljivo kot pomoč za reševanje, kot so trdili slovaški organi. Pomoč za reševanje je lahko samo podpora za likvidnost v obliki garancij za posojila ali posojil. Pri spornem ukrepu pa gre za odpis dolga, kar ustreza nevračljivi donaciji. Poleg tega ukrep ni bil odobren v pričakovanju, da bo upravičenec predstavil načrt za prestrukturiranje ali likvidacijo ali da bo povrnil pomoč v celoti v roku šestih mesecev od odobritve ukrepa za reševanje.

(34)

Komisija je nato proučila združljivost spornega ukrepa kot pomoči za prestrukturiranje in izrazila pomisleke glede izpolnjevanja dveh glavnih pogojev: obstoja načrta za prestrukturiranje, s katerim se zagotavlja vrnitev dolgoročne sposobnosti preživetja v ustreznem času, in omejitve na najnižjo potrebno pomoč.

(35)

Poleg dejstev, navedenih v delu II, je upravičenec predložil naslednje pripombe.

(36)

Upravičenec trdi, da je njegove finančne težave na začetku leta 2004 povzročila sprememba Zakona o davčni službi, s katero se je možnost zaprositve za odlog davkov omejila na enkrat letno. Za upravičenca, ki se je po lastnih trditvah v prejšnjih letih zanašal na to možnost, je bila to bistvena sprememba.

(37)

Glede vsebine same zadeve je upravičenec sprva trdil, da Komisija ni pristojna za preverjanje izpodbijanega ukrepa, ker je ukrep začel veljati pred datumom pristopa in se ni uporabljal po pristopu. Ukrep naj bi začel veljati pred pristopom, ker se je postopek dogovora začel 8. marca 2004, sodišče pa ga je po trditvah upravičenca odobrilo 29. aprila 2004, torej pred pristopom Slovaške republike k Evropski uniji. Poleg tega naj bi davčni organi potrdili svoje strinjanje s predlaganim dogovorom v pogajanjih pred začetkom postopka dogovora. Sestanek z Davčno upravo Slovaške republike je potekal decembra 2003, lokalni davčni urad pa je 3. februarja 2004 poslal upravičencu dopis, v katerem naj bi domnevno potrdil možnost postopka dogovora.

(38)

Upravičenec je poleg tega trdil, da izpodbijani ukrep, tudi če Komisija meni, da je pristojna za ukrepanje, ni bil državna pomoč, ker je bilo upoštevano načelo upnika v tržnem gospodarstvu.

(39)

Prvič, upravičenec trdi, da je primerjava postopka dogovora s postopkom davčne izvršbe zavajajoča, ker sprožitev prvega postopka izključuje ali prekine drugi postopek. Zato davčni urad ni izbral možnosti postopka davčne izvršbe. Poleg tega upravičenec navaja, da bi imel, če ne bi prostovoljno sprožil postopka dogovora, čez nekaj tednov ali mesecev pravno obveznost sprožitve stečajnega postopka ali postopka dogovora v skladu z zakonodajo o nesolventnosti.

(40)

Drugič, upravičenec trdi, da je odločitev države, da se izogne stečaju in namesto tega poišče rešitev v postopku dogovora, zadovoljila preizkus upnika v tržnem gospodarstvu. Kot dokazilo je predložil izjave dveh revizorjev in stečajnega upravitelja, da bi davčni urad prejel več in hitreje v postopku dogovora kot v postopku stečaja. Poleg tega je predložil dodatno gradivo in statistične podatke, ki kažejo, da stečajni postopek na Slovaškem traja povprečno od 3 do 7 let, iztržek od prodaje premoženja pa je precej omejen (11).

(41)

Analiza upravičenca temelji predvsem na poročilu revizijske družbe EKORDA z dne 7. julija 2004, ki naj bi ga davčni urad domnevno imel na voljo pred glasovanjem upnikov 9. julija 2004. Vendar pa ni bilo predloženo nobeno dokazilo, ki bi to dejansko potrjevalo.

(42)

Po poročilu revizijske družbe EKORDA naj bi prihodek od prodaje premoženja v primeru stečaja v najboljšem primeru znašal 204 milijone SKK (5,3 milijona EUR), po odbitku različnih pristojbin v višini 45 milijonov SKK pa samo 159 milijonov SKK (4,2 milijona EUR). Upravičenec je sam popravil znesek pristojbin, ki naj bi bile odbite (36 milijonov SKK), in izračunal znesek 168 milijonov SKK (4,4 milijona EUR). Čeprav bi davčni urad kot edini posamezni in daleč največji upnik prejel večino tega prihodka, bi to bilo še vedno manj od tega, kar je prejel po dogovoru.

(43)

Revizijska družba EKORDA je do tega rezultata prišla na podlagi knjigovodske vrednosti osnovnih sredstev, zalog, denarnih sredstev in kratkoročnih poslovnih terjatev po prilagoditvi dne 31. marca 2004, iz katere sta razvidni njihova neizterljivost in nizka vrednost. Nominalno vrednost sredstev upravičenca je prilagodila s tako imenovanim likvidacijskim faktorjem za vse sestavne dele sredstev v primeru prodaje v stečajnem postopku (45 % za osnovna sredstva, 20 % za zaloge in kratkoročne poslovne terjatve ter 100 % za denarna sredstva).

(44)

Revizijska družba EKORDA navaja prihodnji davčni prihodek iz dejavnosti upravičenca (12), gibanje na področju zaposlovanja v regiji in gibanje živilskopredelovalne industrije na Slovaškem kot zelo pomembne dejavnike pri odločitvi, da se ohrani dejavnost upravičenca.

(45)

Upravičenec navaja tudi dve drugi poročili. Revizorka Marta Kochová je ugotovila, da bi najvišji možni prihodek od prodaje premoženja, ki pa ni bilo ocenjeno, znašal 100 milijonov SKK (2,6 milijona EUR), po odbitku pristojbin v višini 22 milijonov SKK pa samo 78 milijonov SKK (2 milijona EUR). Dodatne informacije o tem poročilu niso bile predložene. Stečajna upraviteljica ga. Holovačová naj bi navedla, da je po njenem mnenju postopek dogovora na splošno bolj ugoden za upnike kot stečaj. Eden od dejavnikov je, da je upnik zainteresiran za nadaljevanje gospodarske dejavnosti dolžnika (prihodnji prihodki od trgovine ali od davkov).

(46)

Tretjič, upravičenec zatrjuje, da bi bilo treba upoštevati dolgoročne dejavnike, kot je prihodnji davčni prihodek. Zagovarja se, da se sodna praksa, ki izključuje socialno-politične dejavnike iz preizkusa upnika v tržnem gospodarstvu (13), ne uporablja, kadar javni organ upošteva izračun prihodnjega davčnega prihodka. Po trditvah upravičenca je položaj javnega organa v tem primeru primerljiv s položajem upnika v tržnem gospodarstvu, ki je dobavitelj, zainteresiran za preživetje svoje stranke. Upravičenec se nato sklicuje na sodno prakso v zvezi z načelom upnika v tržnem gospodarstvu.

(47)

Upravičenec ugotavlja, da je bil preizkus upnika v tržnem gospodarstvu uspešno opravljen in da sporni ukrep ni državna pomoč.

(48)

Če pa bi Komisija vseeno sprejela drugačno ugotovitev, upravičenec trdi, da je sporni ukrep združljiv kot pomoč za prestrukturiranje. Trdi, da je davčni urad preveril zmožnost njegovega poslovnega načrta za ponovno vzpostavitev dolgoročne sposobnosti preživetja, preden je privolil v dogovor. Dejstvo, da ni bilo formalnega načrta za prestrukturiranje, je po trditvah upravičenca nepomembno, kadar Komisija ocenjuje zadevo naknadno, saj lahko zdaj vidi, ali je upravičenec dejansko postal sposoben preživetja. Vendar pa upravičenec meni, da je pri predhodnem ocenjevanju potreben podroben načrt za prestrukturiranje. Nato na kratko opiše izvedene ukrepe za prestrukturiranje: povečanje lastnega kapitala, odpuščanje delavcev, prodaja zalog. Meni, da sta bila ustavitev proizvodnje žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač ter oddaja proizvodnih sredstev v najem družbi Old Herold s.r.o. dejansko ukrepa za prestrukturiranje. Čeprav je bil prvotni razlog za ustavitev proizvodnje izguba dovoljenja, upravičenec po dogovoru ni zaprosil za novo dovoljenje.

(49)

Po mnenju upravičenca je bila izpolnjena tudi zahteva glede njegovega bistvenega prispevka k prestrukturiranju.

(50)

Nazadnje upravičenec trdi, da bi bilo treba pri uporabi smernic za pomoč za prestrukturiranje upoštevati, da opravlja dejavnost v regiji, ki je prejemnica pomoči, in da je eden največjih regionalnih delodajalcev.

(51)

Slovaški organi so v odgovoru na sprožitev formalne preiskave navedli nekaj pripomb o dejanskih vprašanjih, omenjenih že v delu II.

(52)

Slovaški organi so potrdili, da davčni urad ob glasovanju o postopku dogovora ni upošteval vidika državne pomoči. Davčni urad dogovora ni obravnaval kot obliko državne pomoči in zato upravičencu ni bilo treba predložiti načrta za prestrukturiranje, ki se razlikuje od poslovnega načrta, predloženega sodišču v skladu z zakonodajo o nesolventnosti.

(53)

V odgovoru na pripombe upravičenca so slovaški organi predložili naslednje ugotovitve.

(54)

Slovaškim organom se v tej zadevi ne zdijo ustrezne pripombe upravičenca o povprečni dolžini stečajnega postopka in povprečnem iztržku od prodaje premoženja v stečajnem postopku. Po njihovih trditvah bi bil glede na majhno število upnikov in sredstva s pozitivno likvidacijsko vrednostjo, ki je bila višja od vsote, izplačane državi po dogovoru, stečajni postopek zaključen prej kot v povprečnem obdobju in izkupiček davčnega urada bi bil višji kot pri dogovoru. Slovaški davčni organi so 21. junija 2004 v družbi opravili pregled na kraju samem in ugotovili, da je imel 17. junija 2004 upravičenec denarna sredstva v višini 161,3 milijona SKK, terjatve v višini 62,8 milijona SKK, zaloge žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač v vrednosti 84 milijonov SKK in osnovna sredstva s knjigovodsko vrednostjo 200 milijonov SKK.

(55)

Slovaški organi menijo, da je bil postopek davčne izvršbe primerna druga možnost za davčni urad. Potrjujejo, da je imel davčni urad možnost sprožitve tega postopka pred postopkom dogovora, kar bi lahko storil tudi, če bi sodišče zavrnilo potrditev dogovora (ker davčni urad kot posamezni upnik ne bi glasoval zanj).

(56)

Slovaški organi se ne strinjajo s trditvijo upravičenca, da je njegove finančne težave povzročila sprememba Zakona o davčni službi. Po njihovem mnenju je finančne težave upravičenca povzročila finančna strategija uporabe posrednih davkov pri vodenju poslov. Upravičenec bi moral namesto tega od svojih strank preprosto izterjati davke in jih prenesti v državni proračun.

(57)

Slovaški organi se ne strinjajo, da je sestanek z Davčno upravo Slovaške republike decembra 2003 dokaz predhodnega strinjanja davčnega urada glede dogovora. Predložili so dopis z dne 6. julija 2004, ki ga je Davčna uprava Slovaške republike poslala podrejenemu davčnemu uradu in v katerem mu je dala navodila, naj ne sprejme dogovora, ki ga je predlagal upravičenec, ker za državo ni ugoden. Ta dopis se je nato skliceval na bolj splošen dopis z dne 15. januarja 2004, ki ga je podrejeni davčni upravi poslal minister za finance in v katerem ji je dal navodila, naj ne sprejema predlogov za dogovore z upniki, v okviru katerih bi davčni organi odpisali davčne terjatve. Poleg tega so slovaški organi dopis z dne 3. februarja 2004, na katerega se je skliceval upravičenec (glej odstavek 37), razlagali kot izrecno nestrinjanje z dogovorom glede 35 %.

(58)

Slovaški organi trdijo, da upravičenec ni plačal trošarin v predpisanem obdobju odloga (od januarja 2001 do marca 2004) in je že prej vedno odlagal svoje davčne obveznosti.

(59)

Po mnenju slovaških organov je zaradi velikih razlik med ocenami iz revizijskih poročil vprašljiva verodostojnost obeh poročil. Pomisleke imajo zlasti glede likvidacijskega faktorja, ki ga je za gibljiva sredstva določila revizijska družba EKORDA. Ta faktor bi moral biti višji od 20 %.

(60)

Nazadnje slovaški organi menijo, da upravičenec ni pripravil načrta za prestrukturiranje, ki bi omogočal preživetje, ukrepi, predlagani v okviru postopka dogovora, pa ne morejo šteti za ukrepe za prestrukturiranje.

(61)

Ker so se nekateri dogodki, ki so pomembni za to zadevo, zgodili pred pristopom Slovaške republike k Evropski uniji 1. maja 2004, mora Komisija najprej ugotoviti, ali je pristojna za odločanje v zvezi s spornim ukrepom.

(62)

Ukrepov, ki so začeli veljati pred pristopom in se po pristopu ne uporabljajo več, Komisija ne more obravnavati po tako imenovanem postopku vmesnega mehanizma, ki ga ureja točka 3 Priloge IV k Pogodbi o pristopu, ali po postopkih, določenih v členu 88 Pogodbe ES. Komisija nima obveznosti ali pooblastila za pregledovanje takšnih ukrepov v skladu s Pogodbo o pristopu niti s Pogodbo ES.

(63)

Vendar pa v skladu s Pogodbo ES v pristojnost Komisije nedvomno sodijo ukrepi, ki so začeli veljati po pristopu. Ustrezno merilo za ugotavljanje začetka veljavnosti posameznega ukrepa je pravno zavezujoči akt, s katerim se pristojni nacionalni organ zaveže, da bo odobril pomoč (14).

(64)

Upravičenec je v tej zadevi trdil, da je sporni ukrep začel veljati pred pristopom in se po pristopu ne uporablja (glej odstavek 37).

(65)

Komisija ne more sprejeti argumentov upravičenca. Predlog za začetek postopka dogovora ni dejanje organa, ki dodeljuje pomoč, temveč upravičenca. Odločba sodišča o sprožitvi postopka dogovora tudi ni dejanje organa, ki dodeljuje pomoč. Ta odločba je upravičencu in njegovim upnikom samo omogočila začetek pogajanj o dogovoru, nedvomno pa ni pomenila dodelitve pomoči. Nobenega dokaza ni o strinjanju davčne uprave s spornim ukrepom na sestanku decembra 2003. Prav nasprotno, slovaški organi so zanikali kakršen koli predhodni sporazum. V dopisu z dne 3. februarja 2004 je jasno zavrnjen predlog za poravnavo v višini 35 %.

(66)

Odločitev pristojnega organa, da odpiše del terjatev, je bila sprejeta 9. julija 2004, ko je davčni urad privolil v dogovor, ki ga je predlagal upravičenec.

(67)

Skladno s tem je rešeno vprašanje glede uporabe ukrepa po pristopu.

(68)

Komisija zato ugotavlja, da je pristojna za ocenjevanje spornega ukrepa v skladu s členom 88 Pogodbe ES.

(69)

Člen 87(1) Pogodbe ES določa, da je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga in prizadene trgovino med državami članicami, nezdružljiva s skupnim trgom.

(70)

Odpis dolga do javnega organa, kot je davčni urad, je oblika uporabe državnih sredstev. Ta ukrep je selektiven, ker koristi posameznemu podjetju.

(71)

Do dogodkov, ki so povzročili postopek zaradi nesolventnosti, je upravičenec deloval na trgu za proizvodnjo žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač, brezalkoholnih pijač ter sadja in zelenjave v pločevinkah. V letu 2003 je bil tretji največji proizvajalec žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač na Slovaškem. Odkar je marca 2004 izgubil dovoljenje za proizvodnjo žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač, je dejaven na trgu na debelo za žgane pijače in pijače na osnovi žganih pijač, ki jih proizvaja druga družba, Old Herold s.r.o., v najetih proizvodnih obratih upravičenca. V vseh segmentih, v katerih je bil upravičenec dejaven pred postopkom dogovora in v katerih je dejaven sedaj, poteka trgovina med državami članicami.

(72)

V odločitvi o sprožitvi formalnega postopka preiskave je Komisija izrazila pomisleke glede tega, ali je ta ukrep izkrivljal ali bi lahko izkrivljal konkurenco, tako da je upravičencu omogočil prednost, ki je drugače na trgu ne bi mogel pridobiti. Povedano drugače, Komisija je imela pomisleke v zvezi s tem, ali se je država do upravičenca vedla kot upnik v tržnem gospodarstvu.

(73)

Ugotovljeno je bilo, da je dogovor vključeval enake pogoje glede dolga za zasebne upnike in davčni urad. Upniki naj bi dobili izplačanih 35 % dolga v predpisanem obdobju, kar je upravičenec izpolnil. Preostalih 65 % je bilo odpisanih.

(74)

Vendar pa je bil davčni urad pred dogovorom pravno in ekonomsko v ugodnejšem položaju kot upniki. Zato je treba podrobno proučiti, ali je davčni urad uporabil vsa razpoložljiva sredstva, da bi dobil kar najvišje povračilo svojih terjatev, kot bi to storil upnik v tržnem gospodarstvu.

(75)

Da bi ugotovila, ali je preizkus upnika v tržnem gospodarstvu uspešno opravljen, mora Komisija ugotoviti, ali je imel davčni urad večje koristi, ker je sprejel pogoje dogovora, ki jih je predlagal upravičenec, kot bi jih imel pri možnem izidu stečajnega postopka ali postopka davčne izvršbe.

(76)

Skratka, Slovaška republika trdi, da je po njenem mnenju ta ukrep državna pomoč. Priznava, da se ob sklenitvi dogovora vprašanje državne pomoči preprosto ni obravnavalo. Upravičenec pa nasprotno trdi, da pri tem ukrepu ni bilo pomoči, in je predložil zgoraj navedene dokumente, predvsem poročili dveh revizorjev.

(77)

Na podlagi informacij, ki so jih predložili upravičenec in slovaški organi, je Komisija ugotovila naslednja dejstva o finančnem stanju upravičenca v zadevnem letu v ustreznem obsegu za uporabo preizkusa upnika v tržnem gospodarstvu. Zneskov za 31. marec 2004, ki jih je predložil upravičenec, in zneskov za 17. junij 2004, ki so jih predložili slovaški organi, Komisija ne more preveriti v računovodskem izkazu upravičenca. Vendar pa Komisija nima razlogov, da bi dvomila o teh podatkih.

Preglednica 3

Finančno stanje upravičenca v obdobju 2003–04 [v milijonih SKK]

(78)

Komisija bo najprej proučila dokazila, ki jih je predložil upravičenec v zvezi s svojim mnenjem, da bi imel davčni urad pri postopku stečaja manj koristi kot pri postopku dogovora. Ker slovaški organi in upravičenec niso predložili izračuna v zvezi s postopkom davčne izvršbe, bo Komisija proučila, kaj bi lahko davčni urad pridobil s tem postopkom. Nazadnje bo proučila posredne dokaze, ki so jih predložili slovaški organi in upravičenec.

(79)

Komisiji se poročilo revizijske družbe EKORDA ne zdi zanesljivo izhodišče za primerjavo predlaganega dogovora z možnim stečajnim postopkom. Tako mnenje imajo tudi slovaški organi.

(80)

Najprej Komisija ugotavlja, da je EKORDA v poročilu z dne 7. julija 2004 (le dva dni pred sestankom upnikov) za izračun uporabila stanje sredstev upravičenca dne 31. marca 2004. Iz preglednice 3 je razvidno, da se je obseg različnih sredstev po 31. marcu 2004 bistveno spremenil. Predvsem je bil prodan velik del zalog, zaradi česar so se povečala denarna sredstva. Te spremembe so zelo pomembne pri uporabi likvidacijskih faktorjev revizijske družbe EKORDA, ki se gibljejo od 20 % za zaloge in kratkoročne poslovne terjatve do 100 % za denarna sredstva. Ob predvidevanju, da so likvidacijski faktorji, ki jih je izračunala EKORDA, pravilni, in z uporabo metodologije, ki jo je uporabila EKORDA, naslednja preglednica prikazuje, kako bi se rezultat izračuna te revizijske družbe razlikoval, če bi temeljil na zneskih z dne 28. aprila 2004 in 17. junija 2004, torej vseeno še pred sestankom upnikov 9. julija 2004. Iz teh številk je tudi razvidno, da likvidacijski faktorji, ki jih je predlagala EKORDA, niso realni.

Preglednica 4

Primerjava verjetnega izkupička od prodaje sredstev upravičenca v stečajnem postopku [v milijonih SKK]

(81)

Treba je opozoriti, da je bila v poslovnem načrtu, ki ga je upravičenec predložil sodišču, za obdobje od marca do maja 2004 predvidena prodaja zalog v vrednosti [manj kot 150] milijonov SKK. EKORDA je torej morala vedeti, da se bodo sredstva upravičenca po 31. marcu 2004 precej spremenila, a tega ni upoštevala.

(82)

Če bi EKORDA upoštevala knjigovodsko vrednost sredstev upravičenca z dne 28. aprila 2004, bi ugotovila, da bi bil izkupiček pri stečaju višji (238 milijonov SKK; 6,3 milijona EUR) od zneska, ki ga je upravičenec predlagal pri dogovoru (225 SKK; 5,93 milijona EUR (26). Ta ugotovitev bi bila še bolj očitna, če bi bila analiza narejena junija 2004 (275 milijonov SKK; 7,2 milijona EUR), ko je bil še čas, da bi davčni urad uveljavil svojo pravico veta in zavrnil predlog, s čimer bi se zaključil postopek dogovora. Spet je treba opozoriti, da so ti rezultati pridobljeni z uporabo predpostavk in metodologije revizijske družbe EKORDA.

(83)

Vendar pa Komisija ne more sprejeti metodologije, ki jo je uporabila EKORDA, predpostavke v njeni analizi pa se ji ne zdijo verodostojne. To ugotovitev potrjujejo pomisleki slovaških organov, navedeni v odstavkih 55 in 60.

(84)

Prvič, EKORDA v svojem poročilu ne pojasni, kako je določila tri likvidacijske faktorje. Slovaški organi so navedli, da bi moral biti likvidacijski faktor za zaloge višji od 20 %.

(85)

Komisija ugotavlja, da je v letu 2004 upravičenec lahko dobil [manj kot 150] milijonov SKK od prodaje svojih zalog (glej odstavek 30). To je več kot [40–50] % knjigovodske vrednosti zalog, ki jo je EKORDA uporabila kot izhodišče za oceno. Iz tega je precej jasno, da je 20-odstotni likvidacijski faktor prenizek. Spremembe bilance stanja v letu 2004, kar zadeva zaloge, potrjujejo to ugotovitev. Poleg tega je upravičenec v poslovnem načrtu sam ocenil izkupiček od prodaje zalog v obdobju od marca do maja 2004 na [manj kot 110] milijonov SKK (glej odstavek 30). EKORDA ni upoštevala te ocene. Nazadnje je mogoče iz vrste dejavnosti upravičenca sklepati, da so bili v zalogah končni izdelki, ki jih ni težko prodati neposredno distributerjem ali potrošnikom, in ne polizdelki, ki bi jih bilo treba dodatno predelati.

(86)

Poleg tega je EKORDA uporabila dvojno prilagoditev v zvezi s kratkoročnimi poslovnimi terjatvami. Najprej je njihovo knjigovodsko vrednost prilagodila za 40 % (knjigovodska vrednost je bila 166 milijonov SKK, vrednost, ki jo je EKORDA uporabila pri izračunih, pa 98 milijonov SKK), nato pa je uporabila nizki 20-odstotni likvidacijski faktor. Ta metodologija je vprašljiva. Sprejemljiva je prilagoditev knjigovodske vrednosti terjatev, tako da izraža njihovo dejansko vrednost v določenem obdobju. Vendar pa EKORDA ne pojasni, zakaj bi izkupiček pri stečaju/likvidaciji znašal samo petino (20 milijonov SKK) zneska, za katerega je upravičenec sam menil, da bi ga lahko izterjal od svojih dolžnikov (98 milijonov SKK).

(87)

Poleg tega se zdi, da je 45-odstotni likvidacijski faktor za dolgoročna sredstva prenizek. Po trditvah upravičenca je bila vrednost njegovih sredstev, zastavljenih davčnemu uradu, 194 milijonov SKK (27). Ta vrednost je po trditvah upravičenca izražena v cenah, ki so jih izračunali neodvisni izvedenci približno ob koncu leta 2003 oziroma na začetku leta 2004. Po mnenju Komisije naj bi „izvedenska cena“ ponavadi izražala splošno ceno sredstev, po kateri bi se v tistem času sredstva lahko prodala. EKORDA ne pojasni, zakaj bi izkupiček od prodaje dolgoročnih sredstev pri stečaju znašal samo 45 % njihove knjigovodske vrednosti 205 milijonov SKK (28), medtem ko je upravičenec sam ta sredstva ocenil precej višje.

(88)

V zvezi z argumentom upravičenca, da bi bilo težko najti kupca, ker je bila večina zastavljenih strojev namenjena izključno proizvodnji žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač, brezalkoholnih pijač in proizvodov v pločevinkah, je imela Komisija naslednji dve pripombi. Prvič, ugotavlja se, da je bila „izvedenska cena“ zastavljenih nepremičnih 105 milijonov SKK, kar je samo po sebi več kot celotni izkupiček, ki ga je predvidela EKORDA (92 milijonov SKK). Drugič, dejanski razvoj dogodkov v družbi kaže, da se je za del teh proizvodnih sredstev, potem ko je upravičenec izgubil dovoljenje za proizvodnjo žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač, hitro našel uporabnik, in sicer družba Old Herold s.r.o. Zato se zdi, da so tekmeci takoj pokazali zanimanje za ta proizvodna sredstva.

(89)

Poleg tega na verodostojnost poročila revizijske družbe EKORDA vpliva tudi način izračuna različnih pristojbin, ki so vključene v stečajni postopek in bi jih bilo treba odšteti od celotnega izkupička prodaje sredstev. EKORDA je odbila 45 milijonov SKK pristojbin, upravičenec je v predloženih trditvah navedel znesek 36 milijonov SKK, revizorka ga. Kochová pa jih je ocenila na največ 22 milijonov SKK. Zaradi teh razlik je vprašljiva pravilnost predpostavk revizijske družbe EKORDA, kar zadeva raven pristojbin in torej tudi raven izkupička, ki bi bil lahko pridobljen v stečajnem postopku. Vendar pa se ugotavlja, da bi bil glede na stanje upravičenca dne 17. junija 2004, tudi če bi bila vrednost pristojbin 36 milijonov SKK, izkupiček pri stečaju višji kot pri predlaganem dogovoru.

(90)

Nazadnje Komisija ugotavlja, da slovaški organi ne podpirajo trditve upravičenca, da naj bi imel davčni urad na voljo poročilo revizijske družbe EKORDA pred sestankom upnikov 9. julija 2004.

(91)

Komisija ne more oceniti poročila gospe Kochové, ker nima izvoda tega poročila. Iz predloženih informacij ni jasno, kdaj in zakaj je bilo pripravljeno to poročilo ter na katerih predpostavkah in podatkih temelji. Vendar pa Komisija ugotavlja, da se ugotovitve te revizorke bistveno razlikujejo od ugotovitev revizijske družbe EKORDA. V poročilu stečajne upraviteljice gospe Holovačové je navedeno le, da je postopek dogovora na splošno bolj ugoden za upnike kot stečaj. Komisija teh dveh poročil ne more sprejeti kot dokaz za trditev upravičenca o uspešno opravljenem preizkusu upnika v tržnem gospodarstvu ali proti tej trditvi.

(92)

Na podlagi razpoložljivih dokazov Komisija torej ugotavlja, da bi bil pri prodaji sredstev v stečajnem postopku izkupiček upnikov upravičenca najverjetneje večji. Glede na to, da bi bil davčni urad izplačan v prvi skupini kot posamezni upnik in da bi poleg tega dobil večino izkupička, razdeljenega v drugi skupini (zaradi višine njegovih terjatev v primerjavi z drugimi upniki), Komisija ugotavlja, da bi skoraj ves izkupiček iz stečaja pripadel davčnemu uradu.

(93)

Davčni urad je imel za razliko od zasebnih upnikov pravico, da na lastno pobudo sproži davčno izvršbo s prodajo nepremičnin, strojev ali podjetja v celoti. Komisiji se zdi argument upravičenca, da postopek dogovora družbo ščiti pred postopkom davčne izvršbe, nepomemben. Kot so potrdili slovaški organi, je imel davčni urad dejansko možnost postopka davčne izvršbe, in sicer pred sprožitvijo postopka dogovora ali po vetu davčnega urada na predlagani dogovor. Zato je treba to možnost upoštevati pri preizkusu upnika v tržnem gospodarstvu. Upravičenec ne primerja predlaganega dogovora z možnim izidom davčne izvršbe.

(94)

Komisija se pri analizi opira na podatke, ki so jih predložili upravičenec in slovaški organi. Glede na to se ugotavlja, da so slovaški organi potrdili, da je zastava v korist davčnega urada znašala 397 milijonov SKK, kot je navedeno v odločitvi o sprožitvi formalnega postopka preiskave. Ta vrednost naj bi bila pridobljena iz računovodskih izkazov upravičenca. Upravičenec pa trdi, da je vrednost zastavljenih sredstev, izražena v „izvedenskih cenah“, 194 milijonov SKK (glej odstavek 17). Komisiji ni treba ugotavljati, kateri znesek je pravilen, lahko pa ugotovi naslednje.

(95)

Prvič, zastava je bila protivrednost odloženega davčnega dolga upravičenca v skladu z zahtevami Zakona o davčni službi. Če bi vrednost sredstev upravičenca dejansko znašala samo polovico zastave, kot je navedeno v izvedenskem mnenju, ki ga je predložil upravičenec, so bile garancije, ki jih je zahtevala država za te odloge, nezadostne. V teh okoliščinah torej odlogi plačila davkov v skupnem znesku 477 milijonov SKK, ki jih je davčni urad odobril v obdobju od novembra 2002 do novembra 2003, najverjetneje niso zadovoljili preizkusa upnika v tržnem gospodarstvu. Ker so ti odlogi plačila davkov začeli veljati pred datumom pristopa in se po pristopu niso uporabljali, Komisija ni pristojna za ocenjevanje združljivosti teh ukrepov s skupnim trgom. Za to zadevo Komisiji tudi ni treba ugotoviti, ali so bili ti ukrepi državna pomoč. Če pa so prejšnji odlogi že bili državna pomoč, se ni mogoče več sklicevati na načelo upnika v tržnem gospodarstvu, ko se odloženi dolgovi kasneje (delno) odpišejo.

(96)

Drugič, tudi če bi bili pri izračunu izkupička od postopka davčne izvršbe uporabljeni nižji zneski, ki jih je predložil upravičenec, bi upnik v tržnem gospodarstvu, če bi imel možnost, raje izbral ta postopek kot postopek dogovora.

(97)

Pri postopku davčne izvršbe lahko davčni organ neposredno proda sredstva upravičenca (terjatve in druga kratkoročna sredstva, premičnine ter nepremičnine). Ko je davčni urad glasoval za dogovor, je imel upravičenec zaloge v vrednosti 84 milijonov SKK, izvršljive terjatve v višini 63 milijonov SKK in denarna sredstva v višini 161 milijonov SKK (glej odstavek 54). Treba je opozoriti, da bi samo vrednost kratkoročnih sredstev (308 milijonov SKK; 8,1 milijona EUR) presegala izkupiček, pridobljen v okviru dogovora (225 milijonov SKK; 5,93 milijona EUR). Tudi če bi se terjatve v celoti odštele (29), bi samo vrednost kratkoročnih sredstev (245 milijonov SKK; 6,4 milijona EUR) še vedno presegala izkupiček, pridobljen v okviru dogovora. Poleg tega je imel upravičenec druga sredstva, katerih vrednost je bila vsaj 194 milijonov SKK.

(98)

Davčna izvršba tudi ne bi vključevala upravnih pristojbin kot pri stečajnem postopku. Ta postopek sproži in nadzoruje sam davčni organ, zato je mogoče domnevati, da bi bil hitro opravljen.

(99)

Komisija zato ugotavlja, da bi bil iztržek pri davčni izvršbi na sredstva upravičenca višji kot pri dogovoru.

(100)

Komisija opozarja zlasti na dopis direktorja davčne uprave podrejenemu direktorju zadevnega davčnega urada, ki so ga predložili slovaški organi (glej odstavek 57). Ta dopis jasno dokazuje, da je davčna uprava (ki je imela že prej neposredne stike z upravičencem) nasprotovala predlaganemu dogovoru in dala lokalnemu davčnemu uradu jasna navodila, naj glasuje proti dogovoru. V dopisu je bil naveden razlog, da predlagani dogovor za državo „ni ugoden“.

(101)

Slovaški organi so tudi prikazali, da je Ministrstvo za finance na začetku leta 2004 dalo davčnim uradom jasno navodilo, naj ne sprejemajo dogovorov, v katerih se predlaga odpis terjatev davčnih uradov (30). To navodilo je bilo dano v zvezi s spremembo Zakona o davčni službi s 1. januarja 2004, da bi se izboljšala disciplina pri pobiranju davkov.

(102)

Komisija poleg tega ugotavlja, da se je davčni urad sam pritožil proti temu dogovoru že 2. avgusta 2004, torej niti en mesec po sklenitvi dogovora.

(103)

Po trditvah upravičenca je davčni urad nakazal, da s strinja z dogovorom, še preden je upravičenec sprožil postopek. Komisija meni, da dokazi, ki jih je predložil upravičenec, kažejo prav nasprotno. Direktor davčnega urada v dopisu upravičencu z dne 3. februarja 2004 sporoča, da načeloma sicer ni proti uporabi postopka dogovora, se pa ne strinja s predlogom upravičenca glede dogovora, pri katerem bi bilo poplačanih 35 % dolga.

(104)

Komisija lahko na podlagi tega dokaza zgolj ugotovi, da so slovaški organi nasprotovali dogovoru, ki ga je predlagal upravičenec, in sicer so mu nasprotovali pred sprožitvijo postopka dogovora dne 8. marca 2004, pred glasovanjem upnikov dne 9. julija 2004, pa tudi potem ko je sodišče odobrilo dogovor.

(105)

Upravičenec je trdil, da je treba upoštevati dolgoročne učinke, kot so neprekinjeni davčni prihodki za državo (glej odstavek 46).

(106)

Najprej je treba poudariti, da se preizkus upnika v tržnem gospodarstvu pogoji razlikuje od preizkusa vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Vlagatelj v tržnem gospodarstvu pogoji se lahko odloči, ali bo vzpostavil odnos z zadevno družbo, pri tem pa ga bodo vodile dolgoročne strateške možnosti glede ustreznega donosa njegove naložbe (31); „upnik v tržnem gospodarstvu“, ki je že v poslovnem odnosu ali javnopravnem razmerju z nesolvento družbo, pa si bo prizadeval povrniti zneske, ki mu jih ta že dolguje (32), pod čim bolj ugodnimi pogoji, kar zadeva obseg povračila in časovni okvir. Motivi hipotetičnega upnika v tržnem gospodarstvu in vlagatelja v tržnem gospodarstvu se torej razlikujejo. Zato je sodna praksa opredelila različna preizkusa za oba položaja.

(107)

Drugič, kar zadeva analogijo z upnikom-dobaviteljem, je treba opozoriti, da se narava njegovih terjatev in narava terjatev države bistveno razlikujeta. Ker imajo odnosi med dobaviteljem in nesolventnim podjetjem izključno pogodbeno podlago, bi lahko dobavitelju izguba poslovnega partnerja resnično škodila. Če se nesolventna družba likvidira ali razproda, bi si moral dobavitelj poiskati novo stranko ali skleniti pogodbo z novim lastnikom. Tveganje je večje, če je zelo odvisen od nesolventnega podjetja. Tak upnik bo gotovo upošteval prihodnost. Nasprotno pa razmerje med državo in nesolventnim podjetjem temelji na javnem pravu in torej ni odvisno od volje strank. Vsak nov lastnik, ki prevzame sredstva likvidiranega podjetja, bi moral samodejno plačevati davke. Poleg tega država nikoli ni odvisna samo od enega davkoplačevalca. Nazadnje in najpomembneje, države pri pobiranju davkov ne vodi dobiček in se pri tem ne vede in ne razmišlja tržno. Gornja analogija torej ni ustrezno utemeljena.

(108)

Komisija ugotavlja, da se položaj države v tej zadevi ne more primerjati s položajem hipotetičnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu ali s položajem hipotetičnega odvisnega upnika v tržnem gospodarstvu. Izguba prihodnjih davkov se pri uporabi načela upnika v tržnem gospodarstvu zato ne more upoštevati.

(109)

Nazadnje je iz pregleda davkov, ki ga je predložil upravičenec, razvidno, da so bili davki, ki jih je upravičenec plačal od leta 1995, večinoma posredni davki (trošarine in DDV). Ker te davke plačujejo končni potrošniki, likvidacija upravičenca ne bi vplivala na njihovo pobiranje, vse dokler potrošniki kupujejo obdavčene proizvode (v tem primeru predvsem žgane pijače in pijače na osnovi žganih pijač) drugih proizvajalcev. Argument upravičenca v zvezi z veliko prihodnjo davčno izgubo zato ni verodostojen.

(110)

Glede na zgoraj navedene dokaze Komisija ugotavlja, da v tej zadevi preizkus upnika v tržnem gospodarstvu ni bil uspešno opravljen in da je država upravičencu dala prednost, ki je na trgu ne bi mogel dobiti.

(111)

Zato Komisija ugotavlja, da je sporni ukrep državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(112)

Državna pomoč, odobrena upravičencu, je enaka znesku dolga, ki ga je davčni urad odpisal v postopku dogovora, in sicer 416 515 990 SKK.

(113)

Glavni cilj ukrepa je pomagati družbi v težavah. V takih primerih se lahko uporabi izjema iz člena 87(3)(c) Pogodbe ES, ki dovoljuje državno pomoč za olajševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti, kadar takšna pomoč ne škoduje trgovinskim pogojem v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi, in kadar se izpolnijo ustrezni pogoji.

(114)

Glede na portfelj proizvodnje upravičenca je Komisija ocenila, ali v zadevnem primeru veljajo posebna pravila, ki se uporabljajo za kmetijstvo. Na podlagi informacij o prometu upravičenca, ki so jih predložili slovaški organi, je Komisija v odločitvi o sprožitvi formalne preiskave prišla do zaključka, da večina proizvodov upravičenca ne sodi v Prilogo I k Pogodbi ES in da se torej uporabljajo splošna pravila o državni pomoči.

(115)

Upravičenec je v svojih pripombah na odločitev o sprožitvi formalnega postopka preiskave izpodbijal podatke o prometu, ki so jih pred tem predložili slovaški organi (glej preglednico 1), ni pa izpodbijal odločitve Komisije, da svojo oceno utemelji na splošnih pravilih o državni pomoči. Komisije ni imela namena ugotavljati, ali so podatki, ki jih je predložil upravičenec, pravilni (33), je pa preverila, ali bi njena zgoraj navedena ugotovitev veljala tudi ob upoštevanju novih podatkov. Komisija ugotavlja, da upravičenec večino svojega prometa ustvari s proizvodi, ki ne sodijo v Prilogo I k Pogodbi ES. Uporabljajo se torej splošna pravila o državni pomoči in ne pravila, ki veljajo za določen sektor.

(116)

Pomoč za reševanje in prestrukturiranje družb v težavah trenutno urejajo smernice Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (34) („nove smernice“), ki so nadomestile prejšnje besedilo, sprejeto leta 1999 (35) („smernice iz leta 1999“).

(117)

Prehodne določbe novih smernic določajo, da se smernice uporabljajo pri ocenjevanju vseh pomoči za reševanje in prestrukturiranje, odobrenih brez dovoljenja Komisije (nezakonita pomoč), če je bil del ali celoten obseg pomoči odobren po 1. oktobru 2004, kar je datum objave novih smernic v Uradnem listu Evropske unije (točke 104). Če pa je bila pomoč nezakonito odobrena pred 1. oktobrom 2004, je treba pregled opraviti na podlagi smernic, ki so veljale, ko je bila pomoč odobrena (točke 104).

(118)

Komisija ugotavlja, da je davčni urad dogovor odobril 9. julija 2004, veljati pa je začel 23. julija 2004. To pomeni, da je bila pomoč nezakonito odobrena pred 1. oktobrom 2004. Zaradi tega veljajo za to pomoč smernice iz leta 1999, ki so se uporabljale, ko je bila odobrena.

(119)

Komisija ugotavlja, da je upravičenec srednje velika družba v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 70/2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči za majhna in srednje velika podjetja (36).

(120)

V skladu s točko 5(c) smernic iz leta 1999 za podjetje velja, da je v težavah, kadar v skladu z nacionalno zakonodajo izpolnjuje merila, po katerih je predmet postopkov za primer kolektivne plačilne nesposobnosti.

(121)

Upravičenec je bil stranka v postopku dogovora, ki se uporablja za plačilno nesposobne družbe, kakor je določeno v Zakonu o stečaju. Zaradi tega je upravičen do pomoči za reševanje in prestrukturiranje.

(122)

Slovaški organi so sporni ukrep najprej opisali kot pomoč za reševanje. Skladno s smernicami iz leta 1999 je Komisija izrazila pomisleke o združljivosti te pomoči kot pomoči za reševanje na podlagi razlogov, navedenih v delu III.

(123)

Slovaški organi in upravičenec niso imeli pripomb na te pomisleke. V zvezi s tem Komisiji niso bila predložena nobena nova dejstva.

(124)

Ker ti pomisleki niso bili odpravljeni, Komisija ugotavlja, da ta pomoč ni združljiva kot pomoč za reševanje v smislu smernic iz leta 1999.

(125)

Komisija je izrazila pomisleke o združljivosti te pomoči kot pomoči za prestrukturiranje v smislu smernic iz leta 1999 na podlagi razlogov, navedenih v delu III.

(126)

Komisija ugotavlja, da slovaški organi, ki nosijo dokazno breme glede združljivosti državne pomoči s skupnim trgom, niso predložili nobenih novih dejstev v podporo tej ugotovitvi. Komisija je ustrezno upoštevala pripombe, ki jih je predložil upravičenec.

(127)

V skladu s smernicami iz leta 1999 mora biti odobritev pomoči za prestrukturiranje povezana in pogojena z izvajanjem izvedljivega in celovitega načrta za prestrukturiranje, po katerem bi podjetje spet postalo dolgoročno sposobno preživetja. Država članica se zaveže načrtu, ki ga mora odobriti Komisija. Če podjetje ne izvaja načrta, se to obravnava kot zloraba pomoči.

(128)

Načrt za prestrukturiranje mora biti tak, da lahko upravičenec v primernem časovnem okviru znova doseže dolgoročno sposobnost preživetja na podlagi realnih predvidevanj glede pogojev delovanja v prihodnosti. V načrtu morajo biti opisane okoliščine, ki so povzročile težave upravičenca, in opredeljeni ustrezni ukrepi za reševanje teh težav. Dejavnosti na področju prestrukturiranja ne smejo biti omejene na finančno pomoč, namenjeno povračilu dolgov in izgub v preteklosti, ne da se odpravljajo tudi razlogi za težave.

(129)

Za družbe z območij, kjer prejemajo pomoč mala in srednja podjetja, smernice iz leta 1999 določajo, da so lahko zanje pogoji za odobritev pomoči manj strogi, kar zadeva izvajanje kompenzacijskih ukrepov in vsebino poročil o spremljanju. Vendar pa ti dejavniki ne izvzamejo teh družb iz obveznosti, da morajo pripraviti načrt za prestrukturiranje, držav članic pa ne iz obveznosti, da morajo odobritev pomoči za prestrukturiranje pogojevati z izvajanjem načrta za prestrukturiranje.

(130)

Po sprožitvi formalnega postopka preiskave so slovaški organi potrdili, da je poslovni načrt, ki ga je moral upravičenec pripraviti in je bil pogoj za pričetek postopka dogovora, preučilo samo pristojno sodišče, ne pa organ, ki je pomoč odobril, ter da sodišče in davčni urad nista spremljala izvajanja načrta.

(131)

V nasprotju s to potrditvijo je upravičenec trdil, da je davčni urad pred odobritvijo dogovora proučil zmožnost poslovnega načrta za ponovno vzpostavitev dolgoročne sposobnosti preživetja, vendar ni predložil nobenih dokazov, ki bi podprli to trditev.

(132)

Upravičenec je trdil tudi, da je dejstvo, da ni bilo formalnega načrta za prestrukturiranje, nepomembno, kadar Komisija ocenjuje pomoč naknadno, saj lahko zdaj presodi, ali je upravičenec dejansko postal sposoben preživetja. Po mnenju upravičenca se lahko formalni načrt za prestrukturiranje zahteva samo pri predhodnem ocenjevanju, kar je edina vrsta ocenjevanja, za katero se uporabljajo smernice iz leta 1999.

(133)

Ta argument ni pravilen. Smernice iz leta 1999 se uporabljajo za ocenjevanje združljivosti priglašene pomoči, pa tudi nezakonite pomoči. Ne glede na to, kdaj se opravlja ocenjevanje, velja pogoj, da je pomoč za prestrukturiranje odvisna od priprave načrta za prestrukturiranje, ki bi omogočal preživetje. Komisija mora oceno opraviti na podlagi informacij, ki so bile na voljo takrat, ko je bila pomoč odobrena.

(134)

Lahko se ugotovi, da davčni urad kot organ, ki je pomoč odobril, ni imel nobene priložnosti, da bi ovrednotil načrt prestrukturiranja in da bi odpis terjatev pogojil z izvajanjem načrta prestrukturiranja, ki bi bil ustrezno spremljan. Torej ni bil izpolnjen prvi formalni pogoj, ki se v celoti uporablja tudi za naknadno ocenjevanje.

(135)

V zvezi z vsebino poslovnega načrta slovaški organi niso predložili nobenih informacij, ki bi odpravile pomisleke Komisije glede tega, ali gre za dejanski načrt za prestrukturiranje, kakor ga zahtevajo smernice iz leta 1999.

(136)

Komisija lahko le potrdi svojo ugotovitev iz odločitve o sprožitvi formalne preiskave. Predloženi poslovni načrt je samo načrt za rešitev akutne težave upravičenca z vedno večjim dolgom državi. Načrt nikakor ne analizira okoliščin, ki so povzročile težave upravičenca, ali takratnega finančnega položaja ali finančnih možnosti družbe. Ker te analize ni bilo, upravičenec ni predlagal nobenih konkretnih ukrepov za reševanje posameznih razlogov, ki so povzročili te težave. Edini podrobno opisani ukrep je predlagano finančno prestrukturiranje z dogovorom z upniki.

(137)

V načrtu sploh ni omenjeno povečanje lastnega kapitala upravičenca, ki ga upravičenec navaja kot enega od ukrepov za prestrukturiranje. V dokumentaciji ni nobenega dokaza za to, da bi bilo treba povečanje kapitala, ki ga je opravila družba Hydree Slovakia, šteti za ukrep, ki bi zagotavljal, da upravičenec dolgoročno ne bo ponovil strategije financiranja proizvodnje z dolgovanim DDV in trošarinskim dolgom, kar je nazadnje povzročilo njegove težave. Slovaški organi so sami potrdili, da povečanje kapitala nikakor ne zmanjšuje tveganja, da se bodo finančne težave ponovile. Ti pomisleki so še toliko resnejši ob upoštevanju, da je povečanje kapitala znašalo 21 milijonov SKK, preoblikovani dolg pa je znašal 644 milijonov SKK.

(138)

Povečanje kapitala samo po sebi ni dokaz, da trg verjame v to, da si bo upravičenec povrnil dolgoročno sposobnost preživetja. Komisija ugotavlja, da upravičenec ni mogel pridobiti nobenega posojila zasebnih bank, čeprav si je za to dejavno prizadeval.

(139)

Komisija poleg tega ugotavlja, da je upravičenec očitno dal proizvodne obrate v najem tekmecu, družbi Old Herold s.r.o., zato, ker je izgubil svoje dovoljenje za proizvodnjo žganih pijač in proizvodov na osnovi žganih pijač, in ne zato, ker bi ta proizvodnja povzročala izgube in bi jo bilo treba zato prestrukturirati. Res je, da bi lahko upravičenec po zaključku dogovora sam zaprosil za novo dovoljenje, vendar tega ni storil. Vendar pa Komisija ugotavlja, da upravičenec še naprej prodaja proizvode, ki jih v njegovih proizvodnih obratih proizvaja Old Herold, in da to počne pod lastno blagovno znamko, prodajo pa namerava celo povečati, kakor je navedeno v letnem poročilu za obdobje od 29. aprila do 30. decembra 2004. Dajanje teh proizvodnih sredstev v najem zato ne more šteti za ukrep za prestrukturiranje, ker glede na vse razpoložljive dokaze tega dela proizvodnje ni bilo treba prestrukturirati.

(140)

Ostali ukrepi, predlagani v poslovnem načrtu, niso odpravili pomislekov Komisije. Ti ukrepi so samo dejavnosti pri normalnem poslovanju, ne pa ukrepi za racionalizacijo (prodaja stare opreme in vozil). Predlagana strukturna ukrepa (opustitev proizvodnje nedonosnih brezalkoholnih proizvodov in prodaja nekaterih nepremičnin) sta bila opisana zelo nejasno, brez natančno opredeljenih proizvodov ali časovnega okvira. Slovaški organi so potrdili, da do 10. oktobra 2005 nepremičnine, predvidene za prodajo (upravna stavba, trgovina in rekreacijski objekt), niso bile prodane, torej ta načrtovani ukrep ni bil uresničen, kakor je bilo napovedano.

(141)

Glede na to, da ni bilo formalnega načrta za prestrukturiranje, dejanske analize težav in ukrepov za odpravljanje teh težav, ter glede na tržne pogoje in možnosti Komisija sklepa, da poslovni načrt, ki ga je predložil upravičenec, ni resnični načrt prestrukturiranja, kakor ga zahtevajo smernice iz leta 1999 (37). Zato pomisleki Komisije o tem, da bo upravičenec znova dosegel dolgoročno sposobnost preživetja, niso bili odpravljeni.

(142)

Čeprav ugotovitev Komisije, da ima zaradi odsotnosti resničnega načrta za prestrukturiranje še vedno pomisleke glede dolgoročne sposobnosti preživetja, je sama po sebi dovolj za sklep, da pomoč ni združljiva s skupnim trgom, zato bo Komisija analizirala tudi drugo osrednje merilo smernic iz leta 1999, in sicer da mora biti pomoč omejena na najnižji potrebni znesek.

(143)

V skladu s točko 40 smernic iz leta 1999 morata biti obseg in intenzivnost pomoči omejena na najnižji znesek, ki je potreben, zato da se omogoči prestrukturiranje glede na obstoječe finančne vire upravičenca. Od upravičenca se pričakuje, da iz lastnih sredstev znatno prispeva k prestrukturiranju.

(144)

Stroški prestrukturiranja so bili 644 591 440 SKK (16,96 milijona EUR), kar je skupni znesek dolga, preoblikovanega z dogovorom. Upravičenec je plačal 35 % tega zneska, torej 225 607 028 SKK (5,93 milijona EUR).

(145)

Slovaški organi niso predložili nobene nadaljnje razlage, kar zadeva pomisleke, ki jih je imela Komisija v zvezi s tem. Upravičenec je pojasnil, kako je financiral plačilo dolga, preostalega po dogovoru (glej odstavek 30). Po trditvah upravičenca je njegov prispevek znašal [manj kot 300] milijonov SKK ([manj kot 7,9] milijonov EUR).

(146)

Prvič, Komisija ugotavlja, da so sredstva, ki so bila na voljo upravičencu, presegala količino dolga, ki je preostal po dogovoru. Iz tega sledi, da pomoč ni bila omejena na najnižji potrebni znesek.

(147)

Kar je pomembneje, Komisija meni, da posojilo, ki ga je zagotovila družba Old Harold, ne šteje za lasten prispevek upravičenca v smislu smernic iz leta 1999. Obveznosti so stalen vir financiranja dejavnosti podjetja. Gre za kratkoročna posojila, ki pa jih je treba vrniti. Družbam so za prestrukturiranje na voljo dodatni viri, samo če se dobavitelji strinjajo, da plačila zapadejo kasneje kot ponavadi; taki odlogi so znak, da trg verjame v možnost ponovne sposobnosti preživetja.

(148)

Upravičenec ni nikakor dokazal, da je bil odlog plačila, v katerega je privolila družba Old Harold, znatno daljši od običajne trgovske prakse med upravičencem in njegovimi dobavitelji. Zdi se, da je 40-dnevni rok zapadlosti običajna praksa, zlasti glede na to, da je bil upravičencu odobren po dogovoru. Takrat upravičenec torej ni bil več v finančnih težavah. Namen dogovora je bil prav to, da bi upravičencu pomagali iz finančnih težav.

(149)

Komisija zato ugotavlja, da to podaljšanje zapadlosti ne more šteti kot prispevek k prestrukturiranju iz zunanjih virov.

(150)

Brez tega odloga lastni prispevek upravičenca v smislu smernic iz leta 1999 znaša [manj kot 170] milijonov SKK ([manj kot 4,5] milijona EUR), kar je torej [manj kot 27] % stroškov za prestrukturiranje.

(151)

Za razliko od novih smernic smernice iz leta 1999 niso vsebovale nobenih pragov, ki bi določali, kdaj prispevek upravičenca šteje za znatnega.

(152)

Komisija ob upoštevanju prakse, ki jo je imela pri uporabi smernic iz leta 1999, in trendov svoje politike v zvezi s tem ob uvedbi pragov za smernice leta 2004 (38), meni, da je prispevek v višini [manj kot 27] % precej nizek. V skladu s smernicami iz leta 1999 bi bil tak prispevek lahko sprejet, samo če bi bili izpolnjeni vsi ostali pogoji za odobritev pomoči, in Komisija bi morala upoštevati merila, kot so na primer, ali je družba dejavna na območju, ki prejema pomoč, in koliko viri financiranja odražajo zaupanje trga, ne pa samega upravičenca in njegovih delničarjev, v dolgoročno sposobnost preživetja družbe, ali druge posebnosti primera.

(153)

Glede na zgornje navedbe se Komisija v zadevnem primeru ne more strinjati, da je prispevek upravičenca znaten. Ugotavlja, da njeni pomisleki glede tega, ali je bil lastni prispevek upravičenca znaten in ali je bila pomoč omejena na najnižji potrebni znesek, niso odpravljeni.

(154)

Komisija meni, da pomoč ni združljiva s skupnim trgom kot pomoč za reševanje ali prestrukturiranje. Poleg tega se za to zadevo ne uporablja nobeno drugo odstopanje iz Pogodbe ES.

(155)

Komisija meni, da je Slovaška republika nezakonito odobrila odpis davčnega dolga družbi Frucona Košice a.s., pri čemer je kršila člen 88(3) Pogodbe ES. Ta pomoč ni združljiva s skupnim trgom po nobenem odstopanju, določenem v Pogodbi ES.

(156)

Čeprav je davčni urad začasno ustavil izvajanje odpisa, dokler teče zadevni postopek pred Komisijo, Komisija ugotavlja, da je upravičenec dobil prednost, ko se je davčni urad odločil, da se bo odrekel delu svojih terjatev in tako upravičencu zagotovil pomoč. To se je zgodilo z začetkom veljavnosti sporazuma z upniki dne 23. julija 2004. Upravičenec je imel prednost pred konkurenti, ker davčni urad ni uveljavil svojih davčnih terjatev.

(157)

Da se ponovno vzpostavi predhodni položaj, je treba izterjati državno pomoč –

30.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 112/32

(1)

V skladu s členom 88(3) Pogodbe ES in Okvirom za državno pomoč ladjedelništvu (1) (v nadaljnjem besedilu „Okvir“) je Nemčija z dopisom z dne 19. oktobra 2005, evidentiranim istega dne, Komisijo obvestila o svojem namenu, da bo podjetju Detlef Hegemann Rolandwerft GmbH & Co. KG (v nadaljnjem besedilu „ladjedelnica Rolandwerft“) dodelila regionalno pomoč. Komisija je z dopisom z dne 16. novembra 2005 zahtevala dodatne informacije, ki jih je Nemčija posredovala z dopisom z dne 23. decembra 2005, evidentiranim istega dne. Z dopisom z dne 18. januarja 2006, evidentiranim istega dne, je Nemčija spremenila priglašeno pomoč.

(2)

Komisija je z dopisom z dne 22. februarja 2006 sporočila Nemčiji, da bo glede pomoči sprožila postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES. Odločitev Komisije, da sproži postopek, je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije. Komisija je Nemčijo in druge zainteresirane stranke pozvala, naj predložijo svoje pripombe. Združenje za ladjedelništvo in pomorsko tehnologijo (Der Verband für Schiffbau und Meerestechnik) je z dopisom z dne 28. junija 2006, evidentiranim istega dne, posredovalo svoje pripombe. Upravičenka je svoje pripombe posredovala z dopisom z dne 30. junija 2006, evidentiranim 7. julija 2006.

(3)

Pripombe so bile Nemčiji posredovane z dopisom z dne 17. julija 2006. Nemčija je Komisiji odgovorila z dopisom z dne 11. avgusta 2006, evidentiranim istega dne.

(4)

Nemčija je na sprožitev formalnega postopka preiskave odgovorila z dopisom z dne 6. aprila 2006, evidentiranim istega dne. Sledile se priloge, predložene z dopisom z dne 11. aprila 2006, evidentiranim 12. aprila 2006. Komisija je 17. avgusta 2006 zahtevala dodatne informacije, ki jih je Nemčija posredovala z dopisom z dne 14. septembra 2006, evidentiranim 15. septembra 2006. Nemčija je z dopisom z dne 20. novembra 2006, evidentiranim istega dne, Komisiji posredovala dodatne informacije. 22. novembra 2006 so se sestali predstavniki Nemčije in ladjedelnice. Po srečanju je Nemčija z dopisom z dne 24. novembra 2006, evidentiranim istega dne, Komisiji posredovala dodatne informacije.

(5)

Upravičenka do pomoči je ladjedelnica Rolandwerft. Nahaja se v spodnjesaškem kraju Berne v Nemčiji, in sicer v okrožju Wesermarsch, ki je v skladu s členom 87(3)(c) Pogodbe ES upravičeno do pomoči. Ladjedelnica se nahaja ob reki Weser, ki se izliva v Severno morje. Pripada skupini Hegemann in je veliko podjetje, ki po priporočilu Komisije o opredelitvi mikro, malih in srednjih podjetij (2) ne šteje za malo ali srednje podjetje.

(6)

Ladjedelnica gradi morske ladje. Njena glavna dejavnost je gradnja ladij feeder, ki po velikosti spadajo v najnižji razred kontejnerskih ladij. Poleg tega ladjedelnica gradi tudi posebne ladje, kot so ladje „RoRo/LoLo“ in ladje za prevoz avtomobilov. Leta 1999 se je ladjedelnica Rolandwerft odzvala na spremembe povpraševanja na trgu in začela graditi večje ladje z dolžino do […] (3) metrov, težo do […] ton in nosilnostjo do 850 TEU. Za gradnjo teh večjih ladij je bilo treba izvesti naložbeni program za prilagoditev ladjedelnice, ki je med drugim vključeval tudi razširitev ladijskega dvigala. Načrtovano je bilo tudi podaljšanje pomola za opremljanje ladij, ki pa ga je bilo treba iz gospodarskih razlogov preložiti. Med poslovna področja ladjedelnice Rolandwerft spada tudi popravilo ladij. Popravila se izvajajo tako na kopnem kot tudi v vodi.

(7)

Najprej se v hali 3 izdelajo manjši, na zunanji operativni površini pa večji sestavni elementi za ladjo. Predhodno narejeni deli ladje se preko zunanje operativne površine prestavijo v halo za izdelovanje ladij 1, kjer se iz njih sestavijo nove ladje. Dokončane nove ladje se prestavijo na ladijsko dvigalo, od koder se spustijo v vodo. Opremljanje ladje poteka na pomolu za opremljanje ladij, ki je primeren za ladje, dolge do 140 metrov. Sestavne dele za opremljanje ladij dvigujeta 50-tonsko dvigalo na pomolu in 8-tonsko tovorno dvigalo, ki se premikata po tirnici dvigala na pomolu.

(8)

Od začetka devetdesetih let ladjedelnica Rolandwerft vgrajuje opremo na dveh ladjah hkrati (razen v obdobjih manjšega povpraševanja). Na prvotnem pomolu sta bili lahko obe (takrat še krajši) ladji zasidrani neposredno ob pomolu. Ko je ladjedelnica Rolandwerft leta 1999 začela z gradnjo večjih ladij, je pomol postal prekratek. Iz finančnih razlogov ladjedelnica Rolandwerft pomola ni takoj podaljšala, ampak je za drugo ladjo našla prehodno rešitev in jo zasidrala vzporedno z ladjo, zasidrano neposredno ob pomolu (v nadaljnjem besedilu „vzporedni privez“). Za vsako ladjo, ki se je opremljala na vzporednem privezu, je morala ladjedelnica Rolandwerft približno […] krat za […] najeti dodatni tovornjak z dvigalom in […] krat za […] manjše plavajoče dvigalo.

(9)

Vendar se je izkazalo, da sta opremljanje in popravilo ladij na vzporednem privezu zamudna, draga in negospodarna. Poleg tega je bila možnost nesreč večja.

(10)

Cilj pomoči je spodbujanje naložb v pet različnih delov ladjedelnice, in sicer v hali 1 in 3, obrat na pomolu 1, varilne avtomate in izgradnjo dodatnega pomola. Večina naložb je že izvedenih. Zahtevek za pomoč je bil poslan pred začetkom naložbe.

(11)

Po podatkih, ki jih je predložila Nemčija, bodo naložbe v ladjedelnici Rolandwerft ustvarile 35 delovnih mest. Ladjedelnica Rolandwerft je prej del proizvodnih del oddajala jeklarskemu podjetju v […], ki je zanjo izdelovalo sestavne elemente za ladijske premce. Naložbe bodo ladjedelnici Rolandwerft omogočile, da bo izdelavo sestavnih elementov za ladijske premce ponovno vključila v lastni proizvodni proces.

(12)

Z naložbami v halo 1 naj bi se ta podaljšala za 55 metrov. Kakor je bilo sporočeno Komisiji, se mora trenutno večina del pri izdelavi ladje izvajati na prostem. Po izvedbi naložbenega projekta bi se lahko skoraj vsa dela izvajala v hali.

(13)

V hali 3 so obrati za izdelavo sestavnih elementov. Vrata hale so bila prvotno široka le 17,4 metra, medtem ko je širina ladij, ki jih ladjedelnica Rolandwerft običajno izdeluje, 22,2 metra. Zato sestavnih elementov ni bilo mogoče izdelati v položaju, potrebnem za montažo, ampak prečno, da so jih potem lahko odpeljali skozi vrata. Zato je bilo treba pozneje te elemente s tovornjakom z dvigalom obrniti za 90o, da so se lahko montirali na sosednje elemente. To je bilo zamudno in drago. Zaradi ozkih vrat hale je bila omejena tudi globina sestavnih elementov, zato je morala ladjedelnica Rolandwerft izdelati več delov, kot je bilo dejansko potrebno. Temu se je lahko izognila le tako, da je razširila vrata hale. Ta del projekta je bil izveden leta 2004.

(14)

Drugi del naložbenega projekta, ki je bil izveden leta 2004, je bilo podaljšanje hale v severozahodni smeri. V tem delu hale se manjši sestavni elementi varijo skupaj v večje. S podaljšanjem hale se zdaj lahko varilna dela izvajajo samo v hali, tj. neodvisno od vremenskih razmer. Tirnice za dvigala so bile podaljšane v novi del hale za izdelavo sestavnih elementov.

(15)

Posamezni sestavni elementi se izdelajo na podlogah ladijske kobilice, na katerih se tudi prevažajo. Po trditvah Nemčije stari sistem z uporabo podloge ladijske kobilice ne ustreza več potrebam ladjedelnice Rolandwerft, saj ta od naložb leta 1999 gradi večje ladje. Poleg tega morajo biti sestavni elementi, preden se zvarijo skupaj, točno naravnani. Pred naložbo so to opravljali s pomočjo tovornjaka z dvigalom, kar pa je bilo zamudno in drago. Zato je ladjedelnica leta 2004 kupila sodobne hidravlične podloge ladijske kobilice in s tem zelo poenostavila naravnavanje delov.

(16)

Naslednji naložbeni projekt, ki se ga je ladjedelnica lotila avgusta 2005, zadeva podaljšanje hale 3 v jugovzhodni smeri, njegov cilj pa je tudi to, da del ne bi bilo treba več opravljati na prostem.

(17)

Naložbeni projekt zajema tudi podaljšanje tirnice dvigala na prvotnem pomolu za 96 metrov. Ta pomol je dolg 200 metrov. Pred podaljšanjem je bilo mogoče z dvigalom opremljati le pol ladij. Za drugo polovico je morala ladjedelnica Rolandwerft uporabiti […] tovornjakov z dvigalom. Tirnica dvigala je zdaj tako podaljšana, da se lahko ladje po celi dolžini opremljajo z dvigala. Tudi ta naložba je bila izvedena leta 2004.

(18)

Naslednja naložba, izvedena leta 2004, je bil nakup sodobnih varilnih avtomatov, s katerimi se lahko varilna dela opravijo samodejno in hitreje.

(19)

Naložbeni program za leti 2005 in 2006 zajema gradnjo dodatnega pomola za opremljanje ladij; z njo naj bi se prvotni pomol podaljšal za približno 180 metrov. Za izgradnjo pomola za opremljanje ladij so med drugim potrebni naslednji ukrepi: izkop tal na robu rečne struge, zasutje zemljišča na kopnem ter povezava s cestnim omrežjem in mrežo poti. Poleg tega je treba podaljšati tirnico dvigala za nadaljnjih 150 metrov, kupiti in namestiti dodatno 35-tonsko dvigalo ter zagotoviti komunikacijske povezave. S tem povezana dela so se začela avgusta 2005.

(20)

Odločitev za gradnjo večjih ladij od leta 1999 je bila povod za te naložbene projekte. Ladjedelnica je že takrat izvedla naložbe v dodatno opremo ladijskega dvigala, da bi ustrezno prilagodila svoje obrate. Po navedbah upravičenke so bile naložbe v pomol preložene predvsem iz dveh razlogov. Prvič, razpoložljiva finančna sredstva so bila bolj nujno potrebna za ladjedelnico Peene-Werft, ki je prav tako del skupine Hegemann in v kateri je takrat potekalo obsežno prestrukturiranje. Zaradi upada trga, ki je trajal nekaj let, ni bilo dodatnih sredstev za zaključitev naložbenih ukrepov v ladjedelnici Rolandwerft. Drugič, te naložbe so se zato najlažje prestavile, ker sta bila opremljanje in popravilo vzporedno zasidranih ladij tehnično povsem mogoča (čeprav z gospodarskega vidika manj ugodna).

(21)

Prednost naložbenega projekta je tudi to, da bo novi pomol v prihodnosti ladjedelnici omogočal sodelovanje na razpisih za gradnjo in popravilo mornariških ladij. Zaradi tveganj, povezanih z delom na dveh vzporedno zasidranih ladjah istočasno, ladjedelnica Rolandwerft doslej ni mogla izvajati del, povezanih z gradnjo in popravilom ladij nemške mornarice. Zaradi tveganj nemška mornarica ni hotela oddajati naročil ladjedelnici Rolandwerft, čeprav spada med ladjedelnice, ki bi se načeloma lahko prijavile na te razpise.

(22)

Skupni stroški za projekt znašajo 13 milijonov EUR. Ti stroški se lahko razdelijo, kot je razvidno iz preglednice:

(23)

Nemčija namerava ladjedelnici Rolandwerft dodeliti državno pomoč v višini 1,56 milijona EUR. Upravičeni stroški so enaki skupnim stroškom za projekt, ki znašajo 13 milijonov EUR; temu ustrezno je intenzivnost pomoči 12 %. Pomoč se dodeli na podlagi odobrene sheme regionalnih pomoči (4). Zahtevek za pomoč je bil poslan pred začetkom naložbenega projekta.

(24)

Pomoč bo dodelila dežela Spodnja Saška preko banke NBank Hannover.

(25)

Komisija je sprožila formalni postopek preiskave, ker je imela pomisleke glede združljivosti pomoči z Okvirom. Komisija je imela pomisleke glede tega, ali lahko naložbe v novi pomol za opremljanje ladij pomenijo naložbe v obstoječe obrate.

(26)

Poleg tega je Komisija imela pomisleke, ali lahko naložbe ladjedelnice Rolandwerft povzročijo povečanje proizvodnih zmogljivosti ladjedelnice, ki bi bilo združljivo z Okvirom in skupnim trgom.

(27)

Komisija je prejela pripombe upravičenke, ladjedelnice Rolandwerft, ter Združenja za ladjedelništvo in pomorsko tehnologijo.

(28)

Po navedbah upravičenke se z naložbenim projektom zmogljivost ladjedelnice ne bo povečala. Upravičenka poudarja, da se z vsakim povečanjem produktivnosti poveča tudi zmogljivost zadevnih obstoječih obratov. To pa nujno ne pomeni, da se poveča tudi skupna zmogljivost ladjedelnice. V primeru ladjedelnice Rolandwerft se bo z naložbami povečala produktivnost, ne pa tudi skupna zmogljivost ladjedelnice. Namesto tega se bo povečanje produktivnosti odražalo v povečanju proizvodne dejavnosti znotraj ladjedelnice, ki se je prej izvajala zunaj. Obseg proizvodnje, izmerjen v CGT (bruto registrskih tonah), se zato ne bo povečal.

(29)

Upravičenka je predložila pregled ladij, ki jih je zgradila v zadnjih letih, in knjigo naročil. Leta 2004 je ladjedelnica Rolandwerft zgradila […] ladij, kar je približno […] CGT. Za leto 2006 načrtuje izgradnjo […] ladij z zmogljivostjo […] CTG. Predvideni letni obseg proizvodnje za leti 2007 in 2008 znaša […] CGT.

(30)

Upravičenka pojasnjuje, da je ladjedelnica v preteklosti včasih kupovala sestavne elemente ali celotne ladijske trupe od drugih podjetij. Obseg proizvodnje ladjedelnice Rolandwerft se z dokupom ladijskih trupov in sestavnih elementov od dobaviteljev ne more povečati, ker opremljanje ladij zahteva določen čas, obstoječi obrati pa ne omogočajo učinkovitega opremljanja večjega števila ladij. Zato je na primer v obstoječih halah za izdelovanje ladij mogoče izdelovati le eno ladjo hkrati. Za izdelavo vsake ladje v hali 1 je potrebnih […] tednov.

(31)

Upravičenka je predložila informacije o poteku gradnje ladij v ladjedelnici. Po njenih navedbah ladjedelnica že zdaj obratuje s polno zmogljivostjo in nobene možnosti ni, da bi po izvedbi naložbenega projekta izdelovala več ladij. Skupna zmogljivost ladjedelniških obratov je omejena na približno […] do […] CGT, kar bi bilo lahko doseženo že pred naložbenim projektom, in sicer z oddajo naročil za posamezna dela drugim podjetjem.

(32)

Upravičenka pojasnjuje, da bi ladjedelnica s pomočjo naložbenega projekta lahko sodelovala na razpisih za gradnjo, popravilo in predelavo mornariških ladij. Doslej ladjedelnica ni imela te možnosti, saj so se morala dela izvajati na vzporednih privezih. Obseg proizvodnje v CGT bi zato v primerjavi s sedanjo stopnjo upadel, saj mornariške ladje ne štejejo za trgovske ladje. Upravičenka svoje pripombe zaključuje s tem, da, čeprav se Komisija ne strinja z Nemčijo glede tega, da Okvir ne prepoveduje naložbene pomoči za projekte, povezane s povečanjem proizvodnje, to ni pomembno za ugotavljanje združljivosti pomoči ladjedelnici Rolandwerft s skupnim trgom, saj tu ne gre za povečanje zmogljivosti.

(33)

Upravičenka tudi pojasnjuje, da naložbe zadevajo izključno obstoječe obrate. Zlasti pri naložbah v podaljšanje pomola z namenom, da se za obe ladji omogoči vgradnja opreme neposredno iz obrata na pomolu, ne gre za postavitev novega obrata. Ladjedelnica ima že zdaj dva vzporedna priveza za opremljanje ladij. Upravičenka poudarja, da vzporedni privez pomeni večje tveganje in da mornarica prav zato ne oddaja naročil ladjedelnici Rolandwerft. Načrtovana naložba pomeni predelavo obstoječega pomola z namenom povečanja njegove produktivnosti. Upravičenka je predložila informacije o tem, koliko tednov letno se je vzporedni privez uporabljal in kako bi se uporabljal v prihodnosti.

(34)

Upravičenka tudi pojasnjuje, da se bo s podaljšanjem tirnice dvigala in namestitvijo dvigala skupaj s podaljšanjem pomola opustila uporaba neučinkovitih in dragih tovornjakov z dvigalom in plavajočih dvigal, ki se zdaj uporabljajo pri opremljanju ladij na vzporednem privezu. Z opremljanjem druge ladje neposredno s pomola, katerega bi naložbeni projekt omogočil, bi se povečala stroškovna učinkovitost in produktivnost.

(35)

Nemško Združenje za ladjedelništvo in pomorsko tehnologijo (Verband für Schiffbau und Meerestechnik; v nadaljnjem besedilu „Združenje“) meni, da Okvir ne more biti podlaga za pomisleke Komisije glede morebitnega povečanja zmogljivosti. Pomisleki tudi niso utemeljeni s trenutnim položajem na trgu, zlasti pa načrtovana pomoč ne povzroča izkrivljanja konkurence.

(36)

Združenje meni, da se je usmeritev politike Skupnosti na področju državnih pomoči za ladjedelništvo v zadnjih letih spremenila. Okvir ne navaja določb, ki bi prepovedovale dodelitev pomoči za naložbe za povečanje zmogljivosti. Združenje meni, da takšne določbe niso več smotrne. Združenje tudi poudarja, da so se sektorske ureditve v Okviru včasih čim bolj opuščale. Vprašanje zmogljivosti pa je omenjeno zgolj v povezavi s pomočjo za zaprtje. Druge vrste pomoči, kot je pomoč za prestrukturiranje, spadajo med splošne predpise za državne pomoči.

(37)

Združenje tudi navaja, da je ozka razlaga predpisov v nasprotju s pobudo „LeaderSHIP 2015“, ki je del izvajanja Lizbonske strategije. Konkurenčnost in produktivnost evropskega gospodarstva je treba povečati z naložbami v raziskave, razvoj in inovacije, zato so nujne tudi naložbe v sodobne proizvodne obrate. Če državne pomoči za naložbe ne bi bile povezane s povečanjem zmogljivosti, bi bilo to v nasprotju s ciljem pobude „LeaderSHIP 2015“, zlasti s ciljem, da se zagotovi in utrdi položaj določenih tržnih segmentov. Eden teh tržnih segmentov je trg za majhne in srednje kontejnerske ladje, na katerem ima Evropa v primerjavi s Korejo in Kitajsko še vedno zelo dober tržni položaj.

(38)

Združenje meni, da načrtovane naložbe ne izkrivljajo konkurence. Trenutno ni presežne zmogljivosti, saj je svetovni ladjedelniški trg v razcvetu. Povpraševanje je še vedno ugodno, čeprav je v letih 2008 in 2009 pričakovati rahel upad. Z nenehno rastočo svetovno trgovino raste tudi pomorski promet. To še zlasti velja za prevoz industrijskega blaga s kontejnerskimi ladjami. Povpraševanje po večjih ladjah nosilnosti 5 000 do 8 000 TEU, ki ne morejo pripluti v manjša pristanišča, raste. To pomeni večje povpraševanje po manjših ladjah feeder za nadaljnji razvoz kontejnerjev. Ladjedelnica Rolandwerft lahko izdeluje ladje nosilnosti do 900 TEU.

(39)

Po navedbah Združenja so ladje feeder pomemben segment poslovnega področja nemških ladjedelnic. Vendar pa so glavne konkurentke kitajske ladjedelnice, ki so z 42,5 % vseh svetovnih pogodb daleč vodilne na trgu. Nemčija je s 26,8 % pogodb na drugem mestu.

(40)

V segmentu ladij nosilnosti do 900 TEU je po navedbah Združenja zelo malo evropskih konkurentk, ki pa imajo sedeže predvsem v Nemčiji in na Nizozemskem. Združenje meni, da ima ta segment velik potencial rasti. Ker kitajske ladjedelnice nudijo ladje po nižjih cenah, lahko nemške in evropske ladjedelnice svoj položaj obdržijo le, če zagotovijo večjo kakovost in nenehno povečujejo svojo produktivnost.

(41)

Združenje tudi poudarja, da bosta Kitajska in Vietnam še naprej povečevala svoje ladjedelniške zmogljivosti in tržne deleže. To pomeni, da se konkurenca v ladjedelništvu ne odvija toliko v Evropi kot na svetovni ravni.

(42)

V svojih pripombah glede sprožitve formalnega postopka preiskave Nemčija navaja, da točka 26 Okvira ne vsebuje določb v zvezi z zmogljivostjo. Točka 26 zlasti ne določa, da je pomoč za naložbe za projekte, pri katerih se s povečanjem produktivnosti poveča zmogljivost, nedopustna. Nemčija tudi poudarja, da je povečanje produktivnosti ladjedelniške industrije eden glavnih ciljev politike Skupnosti v tem gospodarskem sektorju. Cilj pobude „LeaderSHIP 2015“ je izboljšanje konkurenčnosti evropskih ladjedelnic in odpravljanje pomanjkljivosti, do katerih prihaja v evropski ladjedelniški industriji zaradi subvencioniranja ladjedelništva v Aziji. Nemčija meni, da se ta cilj lahko doseže le z večjo produktivnostjo.

(43)

Nemčija tudi meni, da iz točke 3 Okvira ni mogoče sklepati, da je treba pri ugotavljanju združljivosti s skupnim trgom upoštevati učinke naložbenega projekta na zmogljivost. Prav tako Nemčija meni, da ladjedelniškega sektorja danes ne določajo več značilnosti iz točke 3 Okvira, ampak predvsem visoka raven naročil, visoke cene in premajhna zmogljivost.

(44)

Nemčija poudarja, da je tržni delež evropske ladjedelniške industrije v zadnjih desetletjih upadel ter da so Japonska, Koreja in Kitajska svoje deleže povečale s pomočjo državnih subvencij. To subvencioniranje je navedeno v točki 3(c) Okvira kot eden od dejavnikov, ki jih je treba upoštevati. Evropske ladjedelnice si morajo zato zelo prizadevati za večjo produktivnost.

(45)

Po navedbah Nemčije vsako povečanje produktivnosti samodejno poveča produktivnost obrata. Povečanje produktivnosti v smislu Okvira zato ne more pomeniti, da se proizvede enaka količina z manjšimi vložki, tj. z manjšo porabo. Nemčija tudi poudarja, da je namen regionalnih pomoči regionalni razvoj in ustvarjanje delovnih mest. Posledica povečanja produktivnosti v tem smislu zato ne sme biti zmanjšanje števila delovnih mest.

(46)

Glede na položaj na trgu Nemčija navaja, da tovorni promet narašča in da je v segmentu kontejnerskih ladij opaziti nagibanje k večjim ladjam. Že zdaj obstajajo ladje z nosilnostjo 5 000 TEU, najnovejše napovedi pa omenjajo tudi ladje z nosilnostjo 8 000 TEU. Ker bi tako velike ladje lahko priplule le v redka pristanišča, bodo še vedno potrebne manjše ladje za nadaljnji razvoz tovora. Zato veliko povpraševanje po ladjah feeder z nosilnostjo 850 TEU, kakršne izdeluje ladjedelnica Rolandwerft, ne bo upadlo.

(47)

Nemčija tudi natančno pojasnjuje naložbeni projekt in prilaga slike za ponazoritev ukrepov in položaja ladjedelnice.

(48)

Podaljšanje hale 1 bo ladjedelnici omogočilo gradnjo celotne ladje v hali za izdelovanje ladij, kar trenutno ni mogoče. S pokritjem obstoječih operativnih površin bo delo produktivnejše in učinkovitejše.

(49)

Nemčija tudi pojasnjuje, da na pomolu 1 zasidrana ladja trenutno zavzema le dve tretjini pomola. Južni del pomola, ki se ne uporablja, bo podaljšan. To ne pomeni gradnje „novega obrata“ v smislu Okvira. Ko bo pomol podaljšan, bo opremljen z dvigalom, to pa bo nadomestilo tovornjak z dvigalom, ki se trenutno uporablja.

(50)

Nemčija poudarja, da se je vzporedni privez od leta 2003 do 2005 uporabljal […] letno (vključno z dostavami). Nemčija še enkrat poudarja, da bo vzporedni privez prenesen na novi pomol. Novi pomol se bo čez leto uporabljal približno toliko kot vzporedni privez v zadnjih letih. Nemčija tudi pojasnjuje, da opremljanje ladje na drugem privezu pomeni veliko tveganje, saj mora za to potrebno plavajoče dvigalo stati sredi reke Weser. V prihodnosti se ladje ne bodo več opremljale na drugem privezu pomola 1.

(51)

Po navedbah Nemčije podaljšanje pomola za opremljanje ladij, ki bi omogočalo opremljanje dveh ladij hkrati s pomola, ne pomeni gradnje novega obrata. Gre zgolj za neznatno podaljšanje obstoječega pomola. Tudi brez naložbenega projekta je pomol že daljši od ladje feeder, tako da bi se v ladjedelnici v vsakem primeru lahko opremljali dve krajši ladji hkrati.

(52)

Nemčija trdi, da ladjedelnica Rolandwerft že zdaj razpolaga z dvema privezoma za opremljanje ladij, čeprav je eden od njiju tako rekoč v drugi „vrsti“. Ker druga ladja ni v dosegu dvigala, ki je na pomolu, je treba uporabiti tovornjake z dvigalom oziroma plavajoča dvigala. Po podaljšanju pomola bo delo veliko učinkovitejše, saj se bodo ladje lahko opremljale neposredno s pomola. Nemčija tudi poudarja, da nemška mornarica ni hotela oddajati naročil ladjedelnici Rolandwerft, ker ta ladje opremlja v drugi vrsti.

(53)

Nemčija trdi, da prestavitev drugega priveza na podaljšani obstoječi pomol ni gradnja novega obrata, ampak ukrep za povečanje produktivnosti obeh privezov, ki tako ne bosta več vzporedna, ampak zaporedna. Novo dvigalo, ki bo nameščeno na novem pomolu, bo nadomestilo tovornjake z dvigalom in plavajoča dvigala, ki se trenutno uporabljajo. Delo bo z uporabo novega dvigala produktivnejše.

(54)

Nemčija poudarja, da je ukrep nujen, ker je opremljanje ladij v drugi vrsti zamudno in neučinkovito. Poleg tega bo projekt ladjedelnici Rolandwerft omogočil sodelovanje na razpisih za popravilo in predelavo ladij nemške mornarice.

(55)

Nemčija tudi pojasnjuje, da je ladjedelnica Rolandwerft prvotno gradila manjše ladje feeder, od katerih sta bili lahko dve hkrati zasidrani ob pomolu. Povpraševanje na trgu pa se je vse bolj osredotočalo na širše in daljše ladje feeder, od katerih dve hkrati nista več mogli biti zaporedno zasidrani ob pomolu. Ladjedelnica je zato pri opremljanju in popravilu ladij začela sidrati drugo ladjo vzporedno s tisto, zasidrano neposredno ob pomolu. Podaljšanje pomola je zato zgolj prilagoditev obrata na opremljanje večjih ladij.

(56)

Nemčija pojasnjuje, da je ladjedelnica Rolandwerft v preteklosti občasno sodelovala z ladjedelnico Peene-Werft in v svoje ladje vgrajevala ladijske trupe, ki jih je predhodno izdelala ta ladjedelnica. V zadnjem času pa je ladjedelnica Rolandwerft gradila samo ladje, ki jih je v celoti izdelala sama. Nemčija pojasnjuje, da se dejavnosti popravil ne bi mogle razširiti, če bi se obdržal sedanji obseg gradnje novih ladij. Del popravljalnih del se izvaja na kopnem. Za to je potrebna zunanja operativna površina, ki pa se že uporablja za gradnjo novih ladij.

(57)

Nemčija tudi pojasnjuje, da se novo dvigalo ne uporablja le na novem pomolu, ampak tudi izboljšuje dvigovanje tovora na prvotnem pomolu, saj povečuje največjo možno nosilnost na prvotnem pomolu.

(58)

Nemčija poudarja, da Združenje podpira njeno stališče. Nemčija meni, da je stališče Združenja zelo pomembno, saj to zastopa politične in gospodarske interese nemškega pomorsko prometnega gospodarstva, nemških ladjedelnic in njihovih dobaviteljev. Poleg tega ima Združenje kot zastopnik različnih interesnih skupin najnovejše podatke o trgu. Če Združenje ugotovi, da načrtovana pomoč za ladjedelnico Rolandwerft ne škoduje nemški ladjedelniški industriji, bi morala Komisija to upoštevati. Nemčija tudi poudarja, da Komisija ni prejela nobenih negativnih stališč, ki bi bila proti pomoči.

(59)

Glede pripomb upravičenke same Nemčija poudarja, da ladjedelnica Rolandwerft pojasnjuje, da se z naložbenim projektom ne bo povečala zmogljivost. Nemčija poudarja, da to vprašanje za ugotavljanje združljivosti pomoči ni pomembno.

(60)

V skladu s členom 87(1) Pogodbe ES je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, če prizadene trgovino med državami članicami. Glede na veljavno sodno prakso Sodišča in Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti je merilo vpliva na trgovino izpolnjeno, če se upravičeno podjetje ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, ki vključuje trgovino med državami članicami.

(61)

Podporo dodeli dežela Spodnja Saška in se zato pripiše državi. Ladjedelnici Rolandwerft prinaša prednost, ki je ta na trgu ni bi dosegla. Ladjedelnica Rolandwerft gradi morske ladje. Ker se te prodajajo, ukrep lahko izkrivi konkurenco in prizadene trgovino med državami članicami. Zato podpora pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe EU in jo je treba temu ustrezno oceniti.

(62)

Člen 87(2) in (3) Pogodbe ES predvideva odstopanja od splošne prepovedi pomoči iz člena 87(1).

(63)

Za ocenjevanje pomoči v ladjedelništvu je Komisija izdala Okvir za državno pomoč ladjedelništvu. Ta vsebuje posebne predpise za pomoč za ladjedelniško industrijo, če in kolikor posebnosti ladjedelniškega sektorja zahtevajo posebno obravnavo. V skladu s tem okvirom izraz „ladjedelništvo“ pomeni gradnjo morskih trgovskih plovil na lastni pogon v Skupnosti. „Popravilo ladij“ pomeni popravilo ali remont morskih trgovskih plovil na lastni pogon v Skupnosti. Poslovna dejavnost ladjedelnice Rolandwerft spada v okvir teh opredelitev, zato je treba zadevno pomoč oceniti v smislu Okvira. Ladjedelnica Rolandwerft ne izdeluje ribiških ladij za Skupnost. V skladu s Smernicami za pregled državnih pomoči za ribištvo in ribogojstvo (5) se pomoč ne dodeljuje ladjedelnicam za izdelovanje ribiških ladij Skupnosti.

(64)

Člen 26 okvira določa, da „se regionalna pomoč gradnji, popravilu ali predelavi ladij lahko šteje za združljivo s skupnim trgom samo, … [če je] odobrena za investicije v nadgradnjo ali posodobitev obstoječih ladjedelnic, ki niso v zvezi s finančnim prestrukturiranjem zadevnih ladjedelnic, z namenom izboljšati produktivnost obstoječih instalacij“.

(65)

Intenzivnost pomoči ne sme presegati 12,5 % oziroma zgornje meje, ki se uporablja za regionalne pomoči v skladu s členom 87(3)(c) Pogodbe ES, pri čemer se upošteva nižja vrednost. V tem primeru se uporablja zgornja meja, ki znaša 12,5 %. Poleg tega je treba pomoč omejiti na upravičene izdatke v skladu z opredelitvijo v veljavnih Smernicah o državni regionalni pomoči (6).

(66)

Ti naložbeni ukrepi služijo racionalizaciji proizvodnega procesa ladjedelnice Rolandwerft z dodatno opremo obratov in pokritjem operativne površine, ki je bila prej na prostem. Zato lahko ti ukrepi štejejo za naložbe v posodobitev ali sanacijo obstoječe ladjedelnice.

(67)

Del projekta zajema podaljšanje hale 1 ter podaljšanje hale 3 v severozahodni in jugovzhodni smeri. Komisija meni, da ta podaljšanja hal zadevajo obstoječe obrate. Projekt dejansko ne povzroči gradnje dodatne hale. Cilj podaljšanja je zgolj to, da se ladjedelniške dejavnosti, ki so se doslej izvajale na prostem, odslej odvijajo v hali.

(68)

Preostale naložbe v hali 3 v zvezi s podaljšanjem tirnice dvigala in razširitvijo vrat hale ter posodobitvijo podlog ladijske kobilice pomenijo naložbe v obstoječe obrate. Komisija tudi meni, da gre pri podaljšanju tirnice dvigala na pomolu 1 in naložbah v sodobne varilne avtomate za naložbe v obstoječe obrate. Takšno je bilo stališče Komisije že pri odločitvi za sprožitev formalnega postopka preiskave.

(69)

Komisija izhaja iz tega, da je cilj naložb izboljšanje produktivnosti obstoječih obratov. S podaljšanjem hal se bo povečala produktivnost, saj se bodo lahko dela odslej izvajala neodvisno od vremenskih razmer. Z razširitvijo vrat v hali 3 se bodo občutno znižale cene, saj sestavnih elementov za ladje ne bo treba več obračati, lahko pa se bodo izdelovali tudi globlji sestavni elementi. Enako velja za podaljšanje tirnice dvigala v hali 3 in pomola 1, s čimer bi se lahko izognili uporabi […] tovornjakov z dvigalom, in za nakup hidravlične podloge ladijske kobilice, s katero bi ročno naravnavanje posameznih sestavnih elementov s pomočjo tovornjakov z dvigalom odpadlo, ter za nakup varilnih aparatov, s katerimi bi se prihranili čas in stroški, povezani z ročnim varjenjem.

(70)

Medtem ko naložbeni projekti občutno vplivajo na produktivnost, je vpliv na zmogljivost majhen, ker ni novih obratov in ker je vsako povečanje zmogljivosti zgolj posledica povečanja produktivnosti obstoječih obratov. Upravičenka poudarja, da se s povečanjem produktivnosti ne bo povečala zmogljivost ladjedelnice kot celote, izmerjena v CGT, ker se bo povečanje produktivnosti obratov izražalo v povečanju proizvodnje znotraj ladjedelnice, saj se bodo vključila dela, ki so se doslej izvajala zunaj. Komisija zato meni, da ne gre za nesorazmerno povečanje zmogljivosti.

(71)

Komisija zato ugotavlja, da ukrepi od 1 do 6 preglednice v točki (22) lahko štejejo za naložbe v posodobitev ali sanacijo obstoječe ladjedelnice za povečanje produktivnosti obstoječih obratov. S tem povezani stroški v višini 8 360 000 EUR se zato štejejo za upravičene.

(72)

Ukrepa 7 in 8 iz preglednice v točki (22) zadevata gradnjo dodatnega pomola in nakup novega dvigala. Komisija meni, da te naložbe iz dveh razlogov štejejo za ukrep za sanacijo in posodobitev. Prvič, ladjedelnica Rolandwerft je že pred naložbenim projektom opremljala in popravljala po dve ladji hkrati, pri čemer je bila ena ladja zasidrana vzporedno z ladjo, zasidrano neposredno ob pomolu. Ta postopek je bil neučinkovit in drag. S pomočjo naložb bosta lahko v ladjedelnici Rolandwerft dve ladji zasidrani neposredno ob pomolu, njuno opremljanje pa se bo lahko izvajalo v boljših pogojih. Drugič, pri teh naložbah gre za zadnje iz vrste naložb, ki so se začele leta 1999 z namenom, da se ladjedelnica usmeri v izdelavo večjih ladij. Ladjedelnica je preusmerila svojo proizvodnjo, saj se je povpraševanje preusmerilo z bistveno manjših ladij feeder na takšne, kot jih ladjedelnica Rolandwerft izdeluje danes. Komisija meni, da se ta prilagoditev proizvodnje na povpraševanje na trgu lahko šteje za posodobitev.

(73)

Cilj naložb je tudi povečanje produktivnosti obstoječih obratov. Opremljanje ladje na prvotnem pomolu bo učinkovitejše, ker ladji ne bosta več zasidrani druga ob drugi in ker preko ladje, zasidrane ob pomolu, ne bo treba več opremljati ladje, zasidrane poleg nje. Čeprav se iz tega lahko sklepa, da pri novem pomolu ne gre zgolj za podaljšanje obrata, ki je obstajal že prej, Komisija meni, da se bo z gradnjo novega pomola za opremljanje ladij povečala tudi produktivnost na prvotnem pomolu.

(74)

Produktivnost na prvotnem pomolu se bo povečala tudi z uporabo drugega dvigala, nameščenega na podaljšanem pomolu. Nosilnost obeh dvigal skupaj znaša 85 ton, medtem ko je bila prej nosilnost 50 ton. Tako se lahko z dvigali, nameščenimi na pomolu, dvigujejo tudi tovori, za katere je bilo prej potrebno plavajoče dvigalo. Po naložbah bo plavajoče dvigalo potrebno le še za vgradnjo ladijskega motorja. Vsako drugo dvigovanje tovora se bo lahko izvajalo z obema dvigaloma na podaljšanem pomolu. Nadalje, prvotno dvigalo se pogosto uporablja za dela na manjši zunanji operativni površini, ki se nahaja neposredno za pomolom. Po naložbah se bo lahko drugo dvigalo uporabljalo, ko bo prvo potrebno za dela na tej zunanji operativni površini. Opremljevalnih del tako v teh fazah ne bo treba prekinjati.

(75)

Komisija zato ugotavlja, da je cilj naložb povečanje produktivnosti obstoječih ladjedelniških obratov.

(76)

Komisija tudi meni, da naložbe ne bodo povzročile nesorazmernega povečanja zmogljivosti.

(77)

Komisija uvodoma ugotavlja, da se v ladjedelnici Rolandwerft že več kot 15 let opremljata po dve ladji hkrati. Opremljanje ladij v drugi vrsti je bilo mišljeno kot prehodna rešitev do izvedbe naložb v pomol. Po navedbah Nemčije si dejstvo, da se je ta začasna rešitev tako dolgo obdržala, lahko razlagamo s posebnimi razmerami na trgu in posebnimi okoliščinami v ladjedelnici. Skupina Hegemann, ki je lastnica ladjedelnice, je sklenila, da bo razpoložljiva sredstva prednostno namenila ladjedelnici Peene-Werft. Po zaključku projekta prestrukturiranja ladjedelnice Peene-Werft leta 2005 in zaradi ponovne oživitve trga je skupina Hegemann lahko zaključila projekt posodobitve za ladjedelnico Rolandwerft. Zaradi dejstva, da je ladjedelnica v zadnjih 15 letih (s prekinitvami v obdobjih manjšega povpraševanja) redno opremljala po dve ladji hkrati, Komisija meni, da ni nobenega povoda za to, da je bila zmogljivost ladjedelnice Rolandwerft v obdobju pred naložbami omejena zgolj na opremljanje ene same ladje.

(78)

S tehničnega vidika bodo ozka grla na začetnih delovnih stopnjah, tj. v halah za izdelovanje ladij in na zunanjih operativnih površinah, ladjedelnico Rolandwerft ovirale pri izboljšanju njenih rezultatov glede izdelave novih ladij in popravil. Hale in zunanja operativna površina so že zdaj izkoriščene do zgornje meje, to pa preprečuje morebitno povečanje proizvodnje. Glede popravil, ki jih opravlja ladjedelnica, Nemčija pojasnjuje, da je treba približno 50 % del, ki jih zajema posamezna pogodba za popravilo, opraviti na kopnem, torej na zunanji operativni površini, vendar je zmogljivost le-teh že z izdelovanjem novih ladij izkoriščena do zgornje meje. Dodatna popravila se zato lahko izvajajo le namesto gradnje novih ladij in ne poleg nje. Enake utemeljitve veljajo tudi za predelavo ladij. Ker naložbe ne zadevajo ozkih grl, se zmogljivost za izdelovanje novih ladij ter za popravila in predelavo ne more povečati. Poleg tega je treba poudariti, da se ta ozka grla, ki se razlikujejo po obratih, ne bi mogla odpraviti brez večje porabe, saj bi bilo treba za to podvojiti celotni proizvodni proces.

(79)

Komisija je tudi raziskala, ali bi se z novim pomolom povečale tudi zmogljivosti ladjedelnice glede opremljanja ladijskih trupov, ki so narejeni zunaj. Vendar pa tudi tu hale za izdelovanje ladij predstavljajo ozko grlo. Medtem ko se nove ladje, ki jih izdela ladjedelnica Rolandwerft, predhodno opremijo v halah za izdelovanje ladij v ladjedelnici, so ladijski trupi, izdelani zunaj, načeloma v glavnem prazni in zahtevajo obsežna opremljevalna dela. Za opremljanje ladijskih trupov so na pomolu potrebne tehnične naprave, ki se običajno uporabljajo v halah za izdelovanje novih ladij. Ko je zmogljivost hal za izdelovanje novih ladij in s tem povezanih naprav izkoriščena do zgornje meje, se naprave ne morejo istočasno uporabljati za opremljanje ladijskih trupov. Zato ladjedelnica Rolandwerft ne more razširiti svojih dejavnosti na področju opremljanja ladijskih trupov, narejenih zunaj, in obenem obdržati proizvodnjo novih ladij in popravila na sedanji visoki ravni.

(80)

Nemčija je tudi pojasnila, da se opremljanje ladijskih trupov trenutno ne izvaja in da tudi ni načrtovano. V letih večjega povpraševanja so takšne dejavnosti zelo malo verjetne, saj so morebitni dobavitelji ladijskih trupov leta naprej zasedeni, zato si ladjedelnica Rolandwerft na trgu ne bi mogla priskrbeti predhodno narejenih ladijskih trupov visoke kakovosti, kakršna je potrebna. To trditev potrjuje dejanska poslovna dejavnost ladjedelnice Rolandwerft v zadnjih letih, v katerih ladjedelnica ni opremila nobenih predhodno narejenih ladijskih trupov, čeprav bi bilo to na vzporednem privezu teoretično možno. Nemčija je tudi pojasnila, da bi se v primeru upada trga, zaradi katerega bi imeli dobavitelji spet proste zmogljivosti in bi se zato ladijski trupi lahko dobili na trgu, lahko sklepalo, da bo tudi ladjedelnica Rolandwerft imela manj naročil. V tem primeru bi ladjedelnica Rolandwerft zaradi gospodarnosti za izdelavo ladijskih trupov raje izkoristila lastne zmogljivosti, kot da bi ladje opremljala s predhodno izdelanimi ladijskimi trupi. Tudi če bi ladjedelnica ladje opremljala s predhodno izdelanimi ladijskimi trupi, bi se opremljanje izvajalo namesto gradnje novih ladij in ne poleg nje.

(81)

Komisija ugotavlja, da, tudi če bi se z naložbami rahlo povečala zmogljivost na področju opremljanja ladij z ladijskimi trupi, narejenimi zunaj, bi bilo to povečanje iz že omenjenih tehničnih razlogov v vsakem primeru neznatno. Ker bi bilo doseženo povečanje produktivnosti, ki bi bilo dejansko posledica zmanjšanja stroškov, saj ne bi bilo več najema dvigala, občutno, se neznatno povečanje zmogljivosti zaradi občasnega opremljanja ladij z ladijskimi trupi ne bi štelo za nesorazmerno.

(82)

Komisija tudi ugotavlja, da je ladjedelnica Rolandwerft svojo izjavo, da si ne prizadeva za povečanje zmogljivosti, podkrepila s tem, da se je zavezala, da v obdobju petih let ne bo razširila uporabe novega pomola. Ta obveza, ki jo je predložila Nemčija, zagotavlja, da bo ladjedelnica svoje dejavnosti na novem pomolu na področju gradnje novih ladij, opremljanja ladij s predhodno izdelanimi ladijskimi trupi ter popravil in predelav omejila na […] letno, in sicer v obdobju petih let po zaključku naložb v novi pomol. Uporaba novega pomola samo med […] je v skladu z načrti dejavnosti ladjedelnice za naslednja leta, kakor so bili predloženi Komisiji. Poleg tega se je ladjedelnica Rolandwerft zavezala, da v tem obdobju ne bo izdelovala ladij v drugi vrsti. Komisija ugotavlja, da te obveze ne morejo veljati za dokaz, da se z naložbami ne bo povečala zmogljivost. Vendar pa jih upošteva za dodaten dokaz za to, da so tehnični, praktični in gospodarski razlogi, ki jih je navedla upravičenka, utemeljeni in da cilj naložb ni povečanje zmogljivosti, ampak povečanje produktivnosti.

(83)

Komisija zato meni, da gre pri naložbah v novi pomol in nakup novega dvigala za sanacijo ali posodobitev obstoječe ladjedelnice z namenom povečanja produktivnosti obstoječih objektov. Naložba ne bo povzročila nesorazmernega povečanja zmogljivosti. Komisija zato meni, da sta gradnja novega pomola in nakup novega dvigala v skladu z določbami za regionalno pomoč za naložbe iz Okvira. Naložbe v višini 4 640 000 EUR so zato upravičene.

(84)

Komisija ugotavlja, da je načrtovana regionalna pomoč za ladjedelnico Rolandwerft, in sicer 12 % od 13 000 000 EUR, tj. 1 560 000 EUR, v skladu s pogoji za regionalno pomoč za naložbe, določenimi v Okviru. Načrtovana pomoč zato izpolnjuje pogoje in je združljiva s skupnim trgom –

30.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 112/41

(1)

Komisija je v dopisu z dne 19. februarja 2004 (D/51178) na francoske organe naslovila zahtevo v zvezi z mehanizmom davčno učinkovitega kreditnega financiranja najema za nekatera podjetja, ki ga odobri minister za proračun in uvaja člen 77 zakona št. 98-546 z dne 2. julija 1998 o različnih gospodarskih in finančnih določbah (2). Francoski organi so v dopisu z dne 18. marca 2004 zaprosili za podaljšanje roka, ki jim je bil določen za predložitev zahtevanih informacij. Komisija je v dopisu z dne 3. maja 2004 (A/33117) od francoskih organov prejela zadevne informacije. Komisija je v dopisu z dne 6. julija 2004 (D/54933) od francoskih organov zahtevala predložitev dodatnih informacij, ki jih je nato prejela 2. avgusta 2004 (A/36007).

(2)

Z dopisom z dne 14. decembra 2004 (D/205909) je Komisija francoske organe obvestila o odločitvi o sprožitvi formalnega postopka preiskave na podlagi člena 88(2) Pogodbe. Ta sklep je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije  (3). V tem sklepu Komisija Francijo in zainteresirane stranke poziva, naj v določenem roku predložijo svoje pripombe.

(3)

Francoski organi so v dopisu z dne 6. januarja 2005 (A/30266) in nato 4. februarja 2005 zaprosili za podaljšanje tega roka, Komisija pa ju je pisno odobrila 11. januarja 2005 (D/50220) in 16. februarja 2005 (D/51190).

(4)

Komisija je v dopisu z dne 15. marca 2005 (A/32251) od francoskih organov prejela pripombe. V določenem roku je prejela tudi pripombe šestnajstih zainteresiranih strank, ki so bile francoskim organom predložene 9. junija 2005 (D/54454).

(5)

Francoski organi so v dopisu z dne 7. julija 2005 (A/35587) Komisijo zaprosili za podaljšanje roka, ki jim je bil določen za odgovor na pripombe zainteresiranih strank. Komisija je to prošnjo odobrila in francoski organi so ji v dopisu z dne 20. julija 2005 (A/35981) predložili svoje pripombe.

(6)

Francoski organi so v elektronski pošti dne 2. marca 2006 (A/31655) Komisiji posredovali dodatne pripombe v zvezi z zadevno shemo.

(7)

V skladu s prvim pododstavkom člena 39 C Splošnega zakonika o davkih (CGI) se amortizacija najetih sredstev ali sredstev, ki so zagotovljena v kakršni koli drugi obliki, porazdeli v običajnem obdobju uporabe.

(8)

Člen 77 zakona št. 98-546 v Splošni zakonik o davkih uvaja dve določbi za preprečevanje davčnih utaj pri postopkih financiranja premičnin s strani osebnih družb in gospodarskih interesnih združenj (4).

(9)

Drugi pododstavek člena 39 C Splošnega zakonika o davkih tako določa, da se lahko amortizacija sredstev, ki jih da v najem gospodarsko interesno združenje, odšteje pred plačilom davka, vendar ne sme presegati zneska najemnine, ki jo ta prejema in od katerega se odštejejo drugi stroški v zvezi s tem sredstvom.

(10)

Dejansko so zaradi degresivne amortizacije in finančnih stroškov, ki so običajno povečani v prvih letih uporabe materialnega sredstva, rezultati gospodarsko interesnih združenj v tem času zelo slabi in se izboljšajo v drugem obdobju, ko znesek prejete najemnine preseže vsoto ugotovljenih stroškov (amortizacij in finančnih stroškov). Ker gospodarsko interesno združenje deluje na podlagi sheme partnerstva, se primanjkljaji, ki jih zabeleži v svojih prvih letih delovanja, odštejejo od obdavčljivih koristi iz tekočih dejavnosti njegovih članov. Cilj zgornje meje amortizacije, predvidene v drugem pododstavku člena 39 C Splošnega zakonika o davkih, je torej preprečevanje zlorabe tega tipa financiranja zaradi davčne optimizacije.

(11)

Kljub temu je bilo v Splošni zakonik o davkih vključeno odstopanje od te meje, ki je uvedlo sistem ugodnih amortizacij za določena podjetja. Tako člen 39 CA Splošnega zakonika o davkih določa, da zgornja meja iz drugega pododstavka člena 39 C Splošnega zakonika o davkih ne velja, če gospodarska interesna združenja na degresiven način v obdobju najmanj 8 let (5) financirajo premičnine, ki so predmet amortizacije, kakor hitro minister za proračun za ta postopek izda predhodno soglasje.

(12)

To soglasje je odvisno od več pogojev, in sicer mora:

(13)

Gospodarsko interesno združenje, ki ga načeloma sestavljajo finančne ustanove, na splošno pridobiva sredstva za financiranje po tržni ceni in njihovemu uporabniku omogoča kreditno financiranje najema. Najemnine, ki jih plača uporabnik, in cena možnosti odkupa po poteku pogodbe gospodarskim interesnim združenjem omogočajo kritje lastnega financiranja, obresti in glavnic.

(14)

Soglasje ministrstva poleg odprave zgornje meje amortizacije (6) omogoča povečanje koeficienta degresivne amortizacije, ki se običajno uporablja za zadevno sredstvo, za eno točko. Ko gospodarsko interesno združenje ponovno proda sredstva njihovemu uporabniku, zlasti po preteku dveh tretjin običajnega obdobja uporabe sredstva, se pri tem oprosti davek na kapitalske dobičke.

(15)

Kar zadeva pogoj v zvezi z obstojem znatnih gospodarskih in socialnih koristi (7), so francoski organi navedli, da ni smernic za ovrednotenje teh koristi ter da se pregled izvaja zlasti, na eni strani, ob upoštevanju posrednih vplivov naložb na trg delovne sile, konkurenčne pogoje in razvoj dejavnosti na zadevnem gospodarskem območju, kar prispeva k razvoju ali vzpostavitvi središča proizvodnje, upravljanja ali odločanja, ter, na drugi strani, z ozirom na prispevek teh naložb na področju izboljšanja varstva in varovanja okolja na drugi strani.

(16)

Člen 39 CA Splošnega zakonika o davkih določa, da je treba uporabniku sredstva (8) vrniti najmanj dve tretjini davčnih ugodnosti, ki jih gospodarsko interesno združenje pridobi zaradi soglasja, ter da se to izvede z zmanjšanjem zneska najemnine ali cene možnosti odkupa. Razen tega je treba točen znesek ugodnosti, ki ga bo gospodarsko interesno združenje vrnilo uporabniku, določiti ob izdaji soglasja.

(17)

Francoski organi so na zahtevo Komisije oblikovali porazdelitev vseh prosilcev za soglasje in dejanskih upravičencev zadevne sheme glede na področja dejavnosti:

(18)

V zvezi s tem so francoski organi navedli, da je bilo med 56 prošnjami, ki niso prejele soglasij, 21 prošenj umaknjenih, 13 zaključenih brez nadaljnjega ukrepanja in 22 zavrnjenih. V zvezi z 22 prošnjami, ki so bile zavrnjene, so francoski organi pojasnili, da je 15 prošenj zadevalo postopek financiranja sredstva s področja pomorskega prometa, 7 prošenj pa financiranje sredstva s področja letalskega prevoza.

(19)

Francoski organi so navedli tudi, da so se postopki za dodelitev soglasja na podlagi člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih po 14. decembru 2004, ko jim je bila posredovana odločitev o sprožitvi formalnega postopka preiskave, začasno prekinili.

(20)

Komisija je v sklepu z dne 14. decembra 2004 navedla, da je bila pri uporabi člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih ugodnost priznana vlagateljem, članom davčnih gospodarskih interesnih združenj in uporabnikom sredstev, ki jih financirajo gospodarska interesna združenja. V zvezi s selektivnostjo zadevnega ukrepa je Komisija poudarila, da ima, na eni strani, minister za proračun diskrecijsko pravico pri presoji pogojev za dodelitev soglasja, kar mu omogoča izbiro upravičencev zadevne sheme v skladu s subjektivnimi merili. Na drugi strani se zdi, da je davčna shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih pomenila ukrep pomoči zlasti za sektor prometa. Komisija je v zvezi s tem menila, da zadevni ukrep ni bil upravičen zaradi značilnosti ali gospodarnosti francoskega davčnega sistema. Po njenem mnenju so zadevne ugodnosti povzročile tudi uporabo državnih sredstev ter izkrivljanje konkurence in vpliv na trgovino znotraj Skupnosti.

(21)

Razen tega je Komisija v zvezi s presojo združljivosti zadevne sheme s skupnim trgom ocenila, da na tej stopnji in v tem smislu niso bila ustrezna nobena odstopanja iz člena 87(2) in (3) Pogodbe. Zadevna davčna shema ni izpolnila pogojev iz smernic, predpisov in ureditvenih okvirov Skupnosti, sprejetih na področju državnih pomoči. Zato je bilo očitno, da to področje ni združljivo s skupnim trgom.

(22)

Tako se je Komisija odločila za začetek uradnega preiskovalnega postopka, da bi odpravila dvome glede vprašanja, ali je zadevna shema državna pomoč in ali je združljiva s skupnim trgom.

(23)

Francoski organi v svojih pripombah najprej navajajo, da shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih ni državna pomoč. Dejansko bi pomenila le tehnični način uporabe skupnega prava, ki bi javnim organom omogočil nadzor nad zadevnim načinom financiranja, in ne odstopanje od skupnega prava. Cilj omejitve amortizacije, ki se lahko odbije, iz drugega pododstavka člena 39 C Splošnega zakonika o davkih, je ob predpostavki obstoja davčne utaje preprečevati zlorabe tega tipa financiranja za davčno optimizacijo. Tudi cilj sheme iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih je preprečevanje davčnih utaj. Ker sredstva v obliki težke opreme, ki jih zadeva ta določba, povzročajo relativno dolgoročna povračila naložb, uporaba kreditnega financiranja najema ob tej predpostavki ne pomeni le prizadevanja za davčno optimizacijo, ampak tudi gospodarsko potrebo.

(24)

V tem smislu francoski organi poudarjajo, da bi vsi pogoji, ki jih je treba izpolniti za dodelitev soglasja, omogočili, da se izvede predhodni nadzor postopkov financiranja težke opreme z najemom z možnostjo odkupa ter odpravijo koristi zadevne davčne sheme za vsa financiranja, katerih glavni namen je davčna optimizacija.

(25)

Tako bi bilo predvsem v primeru pogoja, v skladu s katerim morajo naložbe kazati znatne gospodarske in socialne koristi, zlasti v smislu zaposlovanja; za izpolnjevanje tega pogoja je treba zahtevek za odobritev podpreti z obveznostmi v smislu zaposlovanja. V zvezi s tem francoski organi pojasnjujejo, da je treba ustvarjena delovna mesta ohraniti vsaj v najkrajšem obdobju uporabe sredstev, in sicer v času trajanja pogodbe o najemu ali uporabi, torej najmanj 8 let. Francoske oblasti menijo, da morajo ustvarjena delovna mesta omogočiti neto povečanje števila zaposlenih v družbi, ki je zaprosila za soglasje, ter da morajo biti neposredno povezana z naložbami.

(26)

V zvezi s tem francoski organi pojasnjujejo, da so bile nekatere prošnje za soglasje zavrnjene zaradi odsotnosti znatnih gospodarskih in socialnih koristi predloženega načrta financiranja. Odsotnost takšnih koristi lahko povzroči dve vrsti situacij. Prvič, nezadostno najemanje delavcev ali zaposlovanje, ki je v kakovostnem in količinskem smislu ne ustreza krepiti ali zagotovljanju vzpostavitve središča odločanja in upravljanja. Drugič, predpostavka, v skladu s katero bi finančno stanje prosilca omogočalo, da uporabi druge vrste financiranja, ki ne vključujejo elemente spodbude.

(27)

Tudi pogoj, povezan z vračanjem večjega dela davčnih ugodnosti, od katerih imajo koristi člani gospodarskih interesnih združenj, uporabniku v skladu s členom 39 CA Splošnega zakonika o davkih, omogoča preprečevanje davčne optimizacije z odpravljanjem koristi tega mehanizma za vse postopke, katerih namen je le ustvarjanje finančnih dobičkov.

(28)

Razen tega francoski organi trdijo, da tako vzpostavljen nadzorni mehanizem ne bi pomenil diskrecijskega obravnavanja. V zvezi s tem se sklicujejo na sodno prakso francoskega ustavnega sveta, v skladu s katero soglasje iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih ne bi bilo diskrecijsko, ampak bi ministru za proračun podelilo le pristojnost, da preveri, ali zadevni postopek izpolnjuje zakonsko določene pogoje (9).

(29)

V vsakem primeru davčna ugodnost, povezana z odbitkom zneska amortizacije, ne pomeni izgube davčnih prihodkov, ampak drugačno časovno porazdelitev davčne osnove. Razen tega se določitev točnega dela ugodnosti, ki ga obdržijo vlagatelji, člani gospodarskih interesnih združenj, povezuje s plačilom, katerega višina bi bila odvisna od pogojev na trgu in klasičnih trgovinskih pogajanj.

(30)

V zvezi s selektivnostjo zadevne davčne sheme, ki jo ugotavlja Komisija, francoski organi navajajo več argumentov.

(31)

Prvič, navedena shema bi pomenila splošni ukrep, ki bi se lahko hkrati uporabljal v sektorju industrije in sektorju prometa. Na primer, francoski organi navajajo opremo za pretvorbo celuloze v papir, posode za shranjevanje ogljikovodikov, tiskarske stroje in hladilne naprave, kar bi bila industrijska sredstva, ki bi se lahko amortizirala na degresiven način v obdobju vsaj osmih let. Francoski organi prav tako opozarjajo, da so nekatera prevozna sredstva, kot so tovornjaki in avtobusi, izključena iz področja uporabe mehanizma zaradi krajšega obdobja amortizacije. Trajanje zadevne amortizacije bi torej ustrezalo vsem sredstvom, ki zahtevajo sorazmerno veliko časa, da se naložbe povrnejo.

(32)

Drugič, če se koristi zadevne sheme osredotočijo na opremo za promet, bi to dejansko povzročilo neodvisno povečanje pripravljenosti francoskih javnih organov, da se seznanijo z razvojem finančnega stanja industrijskih družb na eni strani in privlačnostjo opreme za promet za vlagatelje na drugi strani. Ta oprema vključuje aktivo, ki je z vidika vlagateljev zelo privlačna; za omejitev tveganja izberejo sredstva, ki se brez težav tržijo, če bi imel uporabnik težave.

(33)

Tretjič, zadevna shema ne bi dajala prednosti francoskim podjetjem, če narodnost ne bi bila dejavnik, potreben za pridobitev članstva v gospodarskem interesnem združenju. Tuji vlagatelji, zlasti finančne ustanove, bi tako lahko imele koristi od navedene sheme in posledičnih finančnih dobičkov neodvisno od države njenega davčnega sedeža.

(34)

Če torej predvidevamo, da shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih pomeni odstopanje od skupnega prava, bi imela ta neomejeno področje uporabe, neomejen rok uporabe ter bi temeljila na objektivnih in horizontalnih merilih za preprečevanje davčnih utaj. Zato je ne bi bilo mogoče opredeliti kot državno pomoč ali zadevno davčno shemo iz Odločbe Komisije 96/369/ES z dne 13. marca 1996 o davčni pomoči nemškim letalskim družbam v obliki amortizacije (10).

(35)

Razen tega francoski organi v zvezi z oprostitvijo davka na kapitalske dobičke iz prenosa sredstev navajajo, da je treba vsaj dve tretjini ugodnosti, ki jo ta oprostitev zagotavlja članom gospodarskih interesnih združenj, vrniti končnemu uporabniku sredstva. Poudarjajo, da je ta oprostitev, ki je odvisna od nekaterih pogojev, upravičena zaradi značilnosti in gospodarnosti francoskega davčnega sistema. V primeru načrtovanega prenosa bi ta oprostitev postala nujna, da bi zagotovila ohranjanje davčne ugodnosti, ki jo povzroča odbitek amortizacije pod pogoji skupnega prava. Razen tega francoski organi trdijo, da bo ta oprostitev po 1. januarju 2007 v skladu s skupnim pravom. Po tem datumu bodo kapitalski dobički iz prenosa lastniškega kapitala, zadržanega več kot dve leti, dejansko oproščeni davka, ob upoštevanju deleža stroškov neto zneska kapitalskih dobičkov iz prenosa v višini 5 %, upoštevanih za določitev obdavčljivega zneska. Torej bi ob upoštevanju datuma konca veljavnosti pogodb o uporabi sredstev, ki so jih sklenili gospodarska interesna združenja in uporabniki, predviden prenos teh sredstev postal možen po 1. januarju 2007, vendar bi se lahko uresničil le po preteku dveh tretjin obdobja izvajanja navedenih pogodb. Zato bi člani gospodarskih interesnih združenj imeli koristi od te oprostitve na podlagi skupnega prava.

(36)

Francoski organi tudi poudarjajo, da oprostitev davkov na kapitalske dobičke iz prenosa sredstev ni samodejna. Eden od pogojev za to oprostitev bi bil, da dejanski uporabnik sredstva dokaže, da tega sredstva ob upoštevanju njegove cene ni sposoben kupiti, ne da bi ogrozil svoje finančno ravnovesje. Glede na poročilo poročevalca odbora za finance Narodne skupščine z dne 25. marca 1998 se ta pogoj vključuje zlasti v vidik izvajanja nadomestnih mehanizmov za davčno olajšavo za vpisovanje solastniških deležev plovil, ki jo je odpravil finančni zakon v letu 1998 (v nadaljevanju „ureditev skupnega vlaganja po pomorskem pravu“).

(37)

Kar zadeva združljivost take davčne sheme s skupnim trgom, francoski organi ob predpostavki, da ta shema pomeni državno pomoč, poudarjajo, da je skladna s členom 87(3) Pogodbe, ker omogoča razvoj nekaterih dejavnosti, ne da bi spreminjala trgovinske pogoje v takšnem obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnim interesom. Mehanizem iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih dejansko ne bi dajal prednosti nacionalnim gospodarskim subjektom v škodo subjektov iz drugih držav članic in ne bi bil bolj ugoden kot sheme v drugih državah članicah.

(38)

V tem smislu francoske oblasti navajajo poseben položaj pomorskega prometa, katerega nosilci so glavni uporabniki zadevne sheme. V zvezi s tem ugotavljajo, da je ta shema ukrep, ki ima enak učinek kot ureditev skupnega vlaganja po pomorskem pravu, tj. ureditev v zvezi s financiranjem plovil, registriranih v Franciji, ki jo je pred tem objavila in potrdila Komisija na podlagi člena 87(3) Pogodbe (11). Ureditev skupnega vlaganja po pomorskem pravu je bila ukinjena leta 1998 zaradi prevelikih proračunskih stroškov. Navajajo tudi, da se je zakonodajalec za uveljavitev davčno učinkovitega kreditnega financiranja najema odločil zaradi stagnacije števila trgovskih ladij, registriranih v Franciji, in pripravljenosti, da zmanjša davčne izdatke. Začetek veljavnosti člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih ni povzročil rasti v francoskem pomorskem sektorju, kljub temu pa so se okrepile in obnovile flote pod francosko zastavo. Hkrati so se v istem obdobju flote drugih držav članic povečale v smislu števila ladij in kapacitet. Začetek veljavnosti navedene sheme torej ne bi ogrozil razvoja pomorskega sektorja drugih držav članic.

(39)

Razen tega se shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih odlično vključuje v smernice Skupnosti o državni pomoči za pomorski promet (v nadaljevanju „smernice Skupnosti iz leta 1997“) in sporočilo Komisije C(2004) 43 z naslovom Smernice Skupnosti o državni pomoči za pomorski promet (v nadaljevanju „smernice Skupnosti iz leta 2004“) (12). Zlasti bi prispevala k spodbujanju konkurenčnosti flot Skupnosti na svetovnem trgu za pomorski promet, zaščitila delovna mesta v Skupnosti na morju in na kopnem, ohranila pomorsko znanje in izkušnje v Skupnosti ter razvila pomorske sposobnosti (točka 2.2 navedenih smernic Skupnosti). Poleg tega bi učinkovito prispevala k izboljšanju varstva in varovanja okolja z omogočanjem obnove flote. Na bolj specifičnem področju ohranjanja delovnih mest v posadki in visoko kvalificiranih delovnih mest na kopnem francoski organi poudarjajo, da se med pogoje za dodelitev soglasja vključuje potreba po vzpostavitvi središča za strateško odločanje na ozemlju Unije, namenjenega upravljanju pomorskih dejavnosti in plovil. Posredne koristi od zadevne davčne sheme bi imela tudi delovna mesta v zvezi z neposrednim upravljanjem pomorskega prometa ter z njimi povezana delovna mesta na področjih, kot so zavarovanje, posredništvo in financiranje.

(40)

Kljub temu opozarjajo, da niti smernice Skupnosti iz leta 1997 (13) niti tiste iz leta 2004 (14) ne ugotavljajo močne povezave med pomočjo, potrebno za vzdrževanje in razvoj pomorskega prometa, in številom ustvarjenih delovnih mest. Iz smernic Skupnosti iz leta 2004 prav tako izhaja, da „sedanje stanje ne izkazuje, da je med državami članicami prišlo do izkrivljanja konkurence, ki je v nasprotju z interesom Skupnosti“ in da so se „sprejeti ukrepi izkazali kot pozitivni za zaščito visoko kvalificiranih delovnih mest …“ (točka 3.1).

(41)

V zvezi s tem primerom uporabe načela legitimnega pričakovanja se francoski organi sklicujejo na Odločbo Komisije 2002/15/ES z dne 8. maja 2001 o državni pomoči, ki jo je izvajala Francija v korist družbe „Bretagne Angleterre Irlande“ („BAI“ ali „Brittany Ferries“) (15), v kateri je bila zadevna shema pregledana.

(42)

Francoski organi se sklicujejo tudi na svoj dopis Komisiji z dne 17. marca 1998 (A/32232), v katerem je naveden uvod drugega pododstavka člena 39 C in člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih. Ti organi upoštevajo, da se kljub temu dopisu in različnim vprašanjem, ki jih je preučila Komisija (16) in v okviru katerih je bil omenjen člen 39 Splošnega zakonika o davkih, v šestih letih po začetku veljavnosti sheme ni začel izvajati noben postopek v zvezi s to shemo.

(43)

V teh okoliščinah ker Komisija ni odgovorila, se je ustvarilo legitimno pričakovanje glede združljivosti člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih s skupnim trgom, kar bi nasprotovalo vsakemu možnemu zahtevku za vračilo zadevnim družbam.

(44)

Šestnajst zainteresiranih strank je svoje pripombe predložilo Komisiji v skladu s členom 88(2) Pogodbe v za to določenem roku. Seznam zainteresiranih strank je priložen k tej odločbi.

(45)

Kar zadeva vprašanje, ali zadevna shema pomeni pomoč, večina zainteresiranih strank nasprotuje stališču Komisije v zvezi s tem.

(46)

Tako zlasti glede na bančno skupino Caisse Nationale des Caisses d’Epargne et de Prévoyance (CNCE), banko Calyon Corporate and Investement Bank (v nadaljevanju „Calyon“) in banko BNP Paribas (v nadaljevanju „BNP“) ukrep iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih ne pomeni državne pomoči, ampak vzpostavlja sistem za nadzor uporabe skupnega prava glede amortizacije nekaterih aktiv. Cilj hkratne uporabe drugega pododstavka člena 39 C in člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih je preprečevanje prevelikih izgub davčnih prihodkov, kar je potrjeno s parlamentarnimi deli pred sprejetjem zakona št. 98-546 (poročilo odbora za finance za Narodno skupščino z dne 25. marca 1998).

(47)

Banki Société Générale (SG) in BNP ter družba Brittany Ferries trdijo, da po njihovem mnenju člen 39 CA Splošnega zakonika o davkih ne ustvarja davčnega območja, ki bi odstopalo od skupnega prava, ampak pomeni vračanje k skupni zakonodaji na področju amortizacije. Tako bi šlo za shemo splošne narave. V skladu s SG je treba gospodarsko ugodnost, ki izhaja iz odloga davkov na podlagi člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih, primerjati s skupnim pravom o amortizacijah in ne z omejevalno shemo, ki odstopa od drugega pododstavka člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih. Razen tega bi bila zadevna shema na voljo vsem gospodarskim udeležencem, ki delujejo na francoskem ozemlju, člen 39 CA Splošnega zakonika o davkih pa se ne bi skliceval na nobeno določeno sredstvo ali gospodarski sektor. Dodelitev ugodnosti, ki izhajajo iz uporabe tega člena, tako ne bi bila namenjena niti francoski pomorski trgovski floti niti francoskim bančnim ustanovam.

(48)

Tako identiteta članov gospodarskega interesnega združenja ne bi sestavljala merila za dodelitev soglasja in zadevna shema ne bi vključevala nobene omejitve glede članov gospodarskega interesnega združenja, ki so nosilci davčne zmogljivosti. V skladu z mnenjem zainteresiranih strank torej ni mogoče razumno meniti, da hkratna uporaba določb iz členov 39 C in 39 CA Splošnega zakonika o davkih podeljuje selektivno davčno ugodnost članom gospodarskih interesnih združenj.

(49)

Razen tega soglasje, predvideno v členu 39 CA Splošnega zakonika o davkih, ne bo dodeljeno diskrecijsko. Nasprotno, v skladu z mnenjem družbe Gaz de France in banke BNP je soglasje ministrstva odvisno od objektivnih in nediskriminatornih pogojev. BNP v zvezi s tem opozarja, da mora v skladu s sodno prakso Sodišča (17) Komisija dokazati diskrecijsko obravnavo gospodarskih udeležencev v okviru individualnih ukrepov. Obstoj diskrecijske pravice, podeljene upravi, bi lahko dejansko povzročil ugotovitev selektivne narave ukrepa le, kadar gre za posamezen ukrep in ne za splošno shemo, na kateri ta ukrep temelji. V tem smislu bi bilo treba opozoriti, da davčna uprava ne more določati pogojev, ki jih zakonodaja ne predvideva. Vendar bi v tem primeru zakonodaja izrecno predvidela, katera merila se uporabljajo za ocenjevanje obstoja „znatnih gospodarskih in socialnih koristi“. BNP, CNCE in Calyon v zvezi s tem upoštevajo sklep ustavnega sveta (18), na katerega se sklicujejo francoski organi. Vseeno bi lahko bila vsaka odločitev o zavrnitvi soglasja predmet pritožbe zaradi prekoračitve pooblastil pred upravnim sodiščem, ki bi razsodilo glede na utemeljitev te zavrnitve.

(50)

V skladu z mnenjem družbe Caylon in banke BNP selektivnost zadevne sheme izhaja iz prakse trga in posebnosti prevoznih aktiv (določena jamstva za valorizacijo in dolgoročno likvidnost) in ne iz vsebine člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih. Prometna sredstva bi dejansko pomenila posebnosti, ki bi omogočale vzpostavitev dolgoročnega financiranja. Četudi torej predpostavimo, da člen 39 CA Splošnega zakonika o davkih ne predvideva predhodnega soglasja ministra za proračun, bi bili upravičenci tega mehanizma isti kot zdaj.

(51)

Razen tega so v skladu z mnenjem BNP pogoji uporabe mehanizma iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih upravičeni zaradi značilnosti in gospodarnosti francoskega davčnega sistema, ker določeni sektorji dejavnosti potrebujejo znatne naložbe.

(52)

CNCE podpira tudi to, da se finančne ugodnosti, podobne tistim, ki izhajajo iz uporabe člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih, lahko pridobijo z izvajanjem določb skupnega prava. Posebnosti člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih dejansko ne bi zagotovile pravega razlikovanja s skupnim pravom o amortizacijah z vidika obsega davčnih posledic. V skladu z mnenjem CNCE so te posebnosti na eni strani koristi od povečanja koeficienta degresivne amortizacije za eno točko in na drugi strani možnost, da se izkoristijo oprostitve na kapitalske dobičke iz prenosa sredstev. BNP kljub temu priznava, da država izračuna proračunski strošek uporabe člena 39 CA na podlagi sklicevanja na drugi pododstavek člena 39 C Splošnega zakonika o davkih.

(53)

Kar zadeva povečanje koeficienta degresivne amortizacije za eno točko, bo to ugodnost nadomestilo dejstvo, da se zabeleženi primanjkljaji na podlagi člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih odštejejo le od četrtine prihodkov, obdavčljivih po davčni stopnji za družbe po splošnem pravu, ki jih vsak član gospodarsko interesnega združenja pridobi pri izvajanju svojih dejavnosti. Razen tega bi ta davčna ugodnost skušala nadomestiti posebne omejitve in prepovedi, potrebne za dodelitev soglasja. BNP v zvezi s tem poudarja, da je korist, ki jo imajo gospodarska interesna združenja od povečanja koeficienta amortizacije za eno točko, odvisna od nekaterih pogojev in precej skromna. V nobenem primeru ne bi mogla zagotoviti konkurenčne prednosti. Air France v tem smislu navaja, da financiranje na podlagi zadevne sheme v primerjavi s financiranjem prek neposrednih posojil zagotavlja prihranek, ki znaša med 6 in 10 % cene letala. Poudarja tudi, da je znesek, ki ga prihrani najemnik, povsem primerljiv s finančnim dobičkom, ki ga lahko povzroči uporaba drugih davčnih shem.

(54)

CNCE opaža, da možnost prošnje za oprostitev davkov na kapitalske dobičke izhaja iz gospodarnosti francoskega davčnega sistema in zato ne bi mogla biti opredeljena kot državna pomoč. V skladu z učinkovitostjo sistema bi bila potrebna ali funkcionalna zaradi svoje gospodarske ustreznosti. Oprostitev davkov na kapitalske dobičke iz prenosa sredstev bi bila upravičena zaradi potrebe po ohranitvi finančnih ugodnosti, ki izhajajo iz prvega dela mehanizma iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih. Kar zadeva plovila, bi v skladu z mnenjem družbe Calyon z oprostitvijo ustvarili položaj, ki bi bil za upravljavce plovil primerljiv s položajem, v kakršnem bi bili, če bi plovilo kupili neposredno in če bi bili finančno dovolj sposobni, da bi se jim amortizacija priznala kot davčna olajšava. V skladu z mnenjem BNP cilj oprostitve davkov ni ogrožanje ugodnosti, povezane z odlogom plačila davkov v primeru, ko uporabnik predčasno izkoristi možnost odkupa. SG meni, da je oprostitev davkov na kapitalske dobičke iz prenosa sredstev samo nadomestilo za posebne omejitve, povezane z zadevnim davčnim mehanizmom, kot je zlasti prepoved prodaje deleža posojilodajalcev, razen na izrecno zahtevo, ki jo prvotno predloži uporabnik. Vendar bi večji materialni stroški za uporabnika nadomestili to oprostitev.

(55)

V skladu z mnenjem Brittany Ferries oprostitev davka iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih med drugim ni ugodnejša kot tista, ki bo izhajala iz določb skupnega prava (ob upoštevanju deleža pristojbin in stroškov v višini 5 %), veljavnih od leta 2007.

(56)

Air France poudarja, da so prihranki, ki izhajajo iz tega davčnega mehanizma, primerljivi s tistimi, ki nastanejo na podlagi drugih načinov financiranja z obdavčitvami, ki obstajajo v svetu. Razen tega bi postopki, financirani v skladu s členom 39 CA Splošnega zakonika o davkih, vključevali izravnalne ukrepe, ki bi relativizirali ugodnosti tega ukrepa. Air France opozarja tudi, da lahko gospodarsko interesno združenje v določenih primerih na najemnika pogodbeno prenese davčna tveganja in pripadajoče stroške, kar bi povzročilo znatno zmanjšanje prihranka, ki bi ga lahko imeli uporabniki.

(57)

Več zainteresiranih strank, vključno z družbo Compagnie Méridionale de navigation, poudarja, da zadevna shema upravljavcem plovil določa številne obveznosti, ki pomenijo tudi izravnalne ukrepe, ki jih zahteva država za dodelitev soglasja. Tako bi ugodnosti, ki izhajajo iz te davčne sheme, nadomestile prevelike stroške upravljanja plovil pod francosko zastavo, ki jih povzročajo zlasti stroški za člane francoske posadke, ki so še vedno med najvišjimi v Evropi. Družba Fouquet Sacop v tem pogledu poudarja, da je ta shema pripomogla k temu, da se je odločila za pospešen razvoj pod francosko zastavo, omejitve in preveliki stroški, povezani s tem, pa se nadomestili z zadevno davčno shemo. Družbe CMA CGM, Broström Tankers, Pétro Marine in Louis Dreyfus Armateurs zatrjujejo, da brez ugodnosti, ki izhajajo iz te sheme, ne bi mogle zagotoviti svojih naložb v francosko floto in tako prispevati k razvoju flote Skupnosti. Družba Bourbon Maritime opozarja, da mehanizem iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih omogoča ohranjanje visoko kvalificiranih delovnih mest, povezanih z neposrednim upravljanjem pomorskega prometa in z njim povezanih dejavnosti, ter da učinkovito prispeva k izboljšanju varstva in varovanja okolja.

(58)

Drugič, glede pogoja iz člena 87(1) Pogodbe v zvezi z vplivi na trgovino med državami članicami več zainteresiranih strank opozarja, da so člani gospodarskih interesnih združenj in uporabniki zadevnih sredstev lahko tuji subjekti ali njihove francoske podružnice. Razen tega zadevna shema ne bo ugodnejša od tistih, ki obstajajo v drugih državah članicah. Banka SG v zvezi s tem navaja, da je med njenimi strankami, ki jih zadevajo ta soglasja, le malo strank francoskih.

(59)

Tretjič, kar zadeva združljivost zadevne sheme s skupnim trgom, CNCE ugotavlja, da so soglasja, dodeljena izvajalcem v pomorskem prometu, v skladu z duhom smernic Skupnosti iz leta 1997 in leta 2004 (19). Zadevni ukrep bi bil tako združljiv s skupnim trgom v skladu s členom 87(3)(c) Pogodbe, ki se razlaga v smislu načel iz navedenih smernic Skupnosti.

(60)

Brittany Ferries poudarja, da je shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih združljiva s skupnim trgom v skladu s členom 87(3)(c) Pogodbe, če je namen te določbe le odpraviti „tržne slabosti“ na področju financiranja naložb v sredstva v obliki težke opreme. Večina zainteresiranih strank med drugim poudarja, da so se druge države članice posledično odzvale z uvedbo podobnih določb.

(61)

Četrtič, kar v tem primeru zadeva uporabo načela legitimnega pričakovanja, večina zainteresiranih strank – upravičencev sheme – poudarja, da so bile vedno prepričane, da zadevni ukrep ni državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe. V tem primeru bi uporaba navedenega načela nasprotovala vsakršnemu vračilu.

(62)

V zvezi s tem SG navaja, da so v primerjavi s prejšnjo shemo primanjkljaji osebnih družb, nastali z amortizacijo, bremenili davčne rezultate partnerjev teh družb. Vendar po mnenju Komisije ta shema skupnega prava ne bi mogla nikoli pomeniti državne pomoči.

(63)

Prav tako poudarja, da v šestih letih Komisija ni posredovala. V skladu z mnenjem družbe Calyon se zdi, da je Komisija poznala več postopkov financiranja aktiv v skladu s členom 39 CA Splošnega zakonika o davkih, ne da bi si kdaj zastavila vprašanje o njihovi veljavnosti v skladu s členom 87 Pogodbe (20). CNCE zato meni, da je med datumom, ko je Komisija ugotovila obstoj pomoči, in datumom začetka uradnega preiskovalnega postopka, preteklo preveč časa in Caylon to obdobje označuje kot nerazumno. Razen tega je Komisija izjemoma že ugotovila, da ima upravičenec legitimna pričakovanja, ki so v nasprotju s povrnitvijo pomoči, čeprav so pretekla približno tri leta (21) med ugotovitvijo Komisije o obstoju ukrepa in sprejetjem njene končne odločitve.

(64)

Nekatere zainteresirane stranke poudarjajo tudi, da je Komisija predhodno odobrila ureditev skupnega vlaganja – ureditev, ki je v tem primeru davčno ugodnejša kot zadevna shema – in da je ta okoliščina utemeljila njihovo legitimno pričakovanje zakonitosti zadevne sheme. V skladu z mnenjem CNCE razvoj legitimnega pričakovanja upravičencev ne pomeni, da je Komisija sprejela enako ureditev. Sprejetje podobne ureditve bi lahko povzročilo takšno pričakovanje. Tako je v svoji odločbi z dne 8. maja 2001 (22) Komisija sprejela podobno ureditev. CNCE in SG prav tako navajata več podobnih ureditev, ki jih je potrdila Komisija (23), in sodbo Sodišča v zadevi RSV proti Komisiji (24).

(65)

Natančneje, družba Brittany Ferries meni, da je odločba Komisije z dne 8. maja 2001 (25) pri njenem direktorju zbudila legitimno pričakovanje, da zadevna shema ne pomeni državne pomoči.

(66)

Tudi CNCE poudarja, da je Francija zakon št. 98-546 sprejela približno tri mesece po tem, ko je o njem obvestila Komisijo v skladu s členom 88(3) Pogodbe. Ker Komisija v dveh mesecih po prejemu obvestila ni odgovorila, je zadevni ukrep izhajal iz sheme obstoječih pomoči v smislu sodne prakse Lorenz (26).

(67)

Razen tega sta dve zainteresirani stranki Komisiji predložili pripombe v okviru uradnega preiskovalnega postopka, vendar sta zaprosili, da se njuna identiteta ne razkrije.

(68)

Ena od dveh strank je v pripombah, ki jih je predložila Komisiji v določenem roku, poudarila, da je zadevna shema nezakonita. Komisijo poziva, naj razširi področje uporabe sedanjega upravnega postopka na ureditev skupnega vlaganja v pomorstvu. Po vzoru Komisije in njene odločitve o sprožitvi formalnega postopka preiskave ta stranka ocenjuje, da je na eni strani zadevna shema selektivna, ker daje prednost francoskim upravljavcem plovil, na drugi strani pa vpliva na trgovino med državami članicami, zlasti na trgovino med obema stranema Rokavskega preliva. V zvezi s tem zatrjuje, da je bila zadevna shema, ki je nadomestila ureditev skupnega vlaganja v pomorstvu, uvedena, da ugodila francoski pomorski industriji, kot je navedeno v poročilu odbora za finance z dne 25. marca 1998.

(69)

Zadevni davčni mehanizem bi z dajanjem prednosti francoskim izvajalcem v pomorstvu prav tako prispeval k nastanku presežne zmogljivosti na trgu med obema stranema Rokavskega zaliva s tem, da bi se omogočil nakup novih plovil izvajalcem v sektorju, ki nimajo finančnih sredstev. Izkrivljanje konkurence, ki izhaja iz uporabe te sheme, se je med drugim pojasnilo tudi z nakupi plovil s strani družb Seafrance in Brittany Ferries na podlagi tega davčnega mehanizma. Obema družbama se je zmogljivost zaradi nakupa novih plovil znatno povečala.

(70)

Druga zainteresirana stranka, ki želi, da se njena identiteta ne razkrije, v svojih pripombah navaja, da imajo francoski izvajalci v pomorstvu, med katerimi je na prvem mestu Brittany Ferries, konkurenčno prednost zaradi financiranja njihovih plovil z zadevno shemo. V zvezi s tem navaja nadaljnje delovanje družbe Brittany Ferries na linijah med obema stranema Rokavskega zaliva ter na liniji med Francijo in Irsko kljub neugodnim konkurenčnim pogojem, ki prevladujejo na teh linijah in so povzročili izstop družbe P&O s trga.

(71)

V skladu z mnenjem francoskih organov pripombe večine zainteresiranih tretjih strank potrjujejo njihovo stališče glede ocene zadevne sheme, in sicer:

(72)

Kar zadeva pripombe dveh zainteresiranih strank, katerih identiteta se ni razkrila, francoski organi poudarjajo, da temeljijo na netočnih ali nejasnih podatkih.

(73)

Kar zadeva argument, da naj bi imela družba Brittany Ferries od sheme davčnih gospodarskih interesnih združenj koristi, kar je neposredno povzročilo, da se je družba P&O umaknila iz zahodnega in srednjega Rokavskega zaliva, so francoski organi odvrnili, da sta od tega imeli koristi le dve plovili družbe Brittany Ferries ter da je bilo financiranje plovila „Mont St Michel“ s tem mehanizmom odobreno z Odločbo Komisije z dne 8. maja 2001 (27).

(74)

V tem smislu so britanski organi izvedli poglobljeno preiskavo o konkurenci ob umiku navedenega izvajalca s trga. Vendar njihove ugotovitve niso pokazale morebitnega izkrivljanja konkurence, kar bi bil lahko razlog za umik tega izvajalca. Razen tega bi lahko znižanje prihodka nekaterih izvajalcev izhajalo iz stalnega večanja konkurence nizkocenovnih letalskih družb in ne nedavnega začetka uporabe plovil s strani drugih upravljavcev plovil.

(75)

Kar zadeva željo ene od zainteresiranih strank, da bi Komisija razširila področje preiskave na ureditev skupnega vlaganja, francoski organi poudarjajo, da je bilo v Odločbi z dne 3. maja 1996 ugotovljeno, da je ta ureditev v skladu s pravili Pogodbe.

(76)

Zmogljivosti prometa čez Rokavski preliv se ni povečala zaradi družb, ki so imele korist od sheme davčnih gospodarskih interesnih združenj. V tem smislu bi bilo treba upoštevati nove izvajalce na linijah, na katerih so prej delovali stari izvajalci. Francoski organi v tem smislu opozarjajo tudi, da je družba Eurotunnel zmogljivost prevoza tovora med leti 2000 in 2003 podvojila ter da je družba P&O odkupila lastniške deleže od izvajalca Stena-Line in prenovila svojo floto.

(77)

V skladu s formalnim postopkom preiskave, ki je bil sprožen na podlagi člena 88(2) Pogodbe, in ob upoštevanju predstavljenih argumentov francoskih organov in zainteresiranih strank, Komisija ocenjuje, da davčna shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe.

(78)

V skladu s členom 87(1) Pogodbe je „pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(79)

S tem ko se nacionalni ukrep označi kot državna pomoč, je predvideno, da se izpolnijo naslednji skupni pogoji, in sicer: 1. zadevni ukrep daje prednost pomoči iz državnih sredstev, 2. ta ugodnost je selektivna in 3. zadevni ukrep izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco ter lahko prizadene trgovino med državami članicami (28).

(80)

Izpostaviti je treba razloge, ki omogočajo ugotovitev, da opisana shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih izpolnjuje skupne pogoje.

(81)

V skladu s prvim pododstavkom člena 39 C Splošnega zakonika o davkih je treba opozoriti, da se amortizacija najetih sredstev ali sredstev, ki so zagotovljena v kakršni koli drugi obliki, porazdeli v običajnem obdobju uporabe.

(82)

Drugi pododstavek člena 39 C in člen 39 CA Splošnega zakonika o davkih zadevata pravila amortizacije, ki jih gospodarska interesna združenja uporabljajo za financiranje najetih ali drugače zagotovljenih sredstev. V skladu z mnenjem francoskih organov sta bili ti določbi uvedeni za preprečevanje zlorabe te vrste financiranja.

(83)

Francoski organi in zainteresirane stranke trdijo, da je shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih v skladu s skupnim pravom na področju odbitka amortizacije, torej z določbami iz drugega pododstavka člena 39(1) in prvega pododstavka člena 39 C omenjenega zakonika, in torej ne pomeni državne pomoči. Drugi pododstavek člena 39 C Splošnega zakonika o davkih bi pomenil odstopanje od določb teh členov.

(84)

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba za izvajanje člena 87(1) Pogodbe le opredeliti, ali v okviru določene pravne ureditve državni ukrep spodbuja „posamezna podjetja ali proizvodnjo“, da so v primerjavi z drugimi glede na načrtovani cilj te sheme v primerljivem dejanskem in pravnem položaju (29).

(85)

Zato je treba za opredelitev te ugodnosti v smislu sodne prakse v zvezi s pojmom državne pomoči nujno določiti referenčno pravilo ali veljavno skupno shemo v okviru danega pravnega okvira, s katerim se bo ta ugodnost primerjala (30). V zvezi s tem je Sodišče ocenilo tudi, da ima določitev referenčnega okvira v primeru davčnih ukrepov vedno večji pomen, ker se ugodnost lahko uveljavi le v zvezi z uvedbo „normalnega“ obdavčenja, in sicer z veljavno stopnjo obdavčenja na referenčnem geografskem območju (31).

(86)

Torej je treba v tem primeru za določitev tega referenčnega pravila v okviru sheme amortizacij najetih ali drugače zagotovljenih sredstev, upoštevati le določbe, ki se nanašajo na financiranje teh sredstev, ki ga zagotavljajo partnerstva, kot so gospodarska interesna združenja. V nasprotnem primeru dejanske in sodne razmere, ki se upoštevajo za določitev ugodnosti, niso primerljive niti s stališča članov gospodarskih interesnih združenj niti s stališča uporabnikov zadevnih sredstev.

(87)

Torej je v tem primeru veljavno referenčno pravilo, ki zadeva določitev amortizacije, ki se lahko odšteje, omejitev načela te amortizacije za sredstva, ki jih financirajo gospodarska interesna združenja, iz drugega pododstavka člena 39 C Splošnega zakonika o davkih (32). Pri tem se prvi pododstavek člena 39 C Splošnega zakonika o davkih ne sme obravnavati, ker ta določba ne velja za finančne postopke gospodarskih interesnih združenj, torej struktur, ki združujejo več pravnih subjektov, na splošno finančnih ustanov, ki si med sabo razdelijo tveganja pri postopkih, v nasprotju s finančnim postopkom, ki ga izvaja ena sama finančna ustanova, ki sama prevzame zadevna tveganja. Zato je treba prav tako navesti, da v nasprotju z načini financiranja, ki ne vključujejo gospodarskega interesnega združenja, finančni postopki takšne davčno pregledne strukture omogočajo davčno optimizacijo, primanjkljaji, ki jih je gospodarsko interesno združenje zabeležilo v prvih letih dejavnosti, pa se odštejejo od obdavčljivih prihodkov iz tekočih dejavnosti njegovih članov.

(88)

Komisija torej ocenjuje, da francoski organi in nekatere zainteresirane stranke neupravičeno zatrjujejo, da je shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih v skladu s skupnim pravom amortizacij in da je drugi pododstavek člena 39 C tega zakonika referenčna shema, na podlagi katere je treba oceniti davčno ugodnost, ki izhaja iz uporabe člena 39 CA. Razen tega je primerno poudariti, da člen 39 CA Splošnega zakonika o davkih izrecno predvideva, da se zadevna davčna ugodnost izračuna z ostankom dejanskih pozitivnih ali negativnih vrednosti omejitev ali dodatnih davčnih prispevkov v primerjavi s tistimi, ki jih povzroča uporaba določb iz drugega pododstavka tega člena.

(89)

V zvezi z ugodnostmi, ki izhajajo iz uporabe člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih, je treba poudariti, da lahko le člani gospodarskega interesnega združenja (33), ki financira premičnine v obdobju amortizacije, krajšem od 8 let, pridobijo davčne ugodnosti, ki izhajajo iz uporabe člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih, to so 1. odstopanje od zgornje meje amortizacije, ki se lahko odšteje, 2. povečanje koeficienta amortizacije za eno točko in 3. možna oprostitev davka na kapitalske dobičke iz prenosa sredstev.

(90)

Na eni strani je treba v zvezi z odpravo zgornje meje amortizacije, ki se lahko odšteje, v skladu s členom 39 CA Splošnega zakonika o davkih opozoriti, da lahko vsak član gospodarskega interesnega združenja v obdobju amortizacije sredstva, v katerem so rezultati gospodarskega interesnega združenja slabi, primanjkljaje gospodarskega interesnega združenja odšteje od svojih obdavčljivih prihodkov, sorazmerno s svojimi pravicami. V tem smislu se ne upošteva zgornja meja amortizacije iz drugega pododstavka člena 39 C Splošnega zakonika o davkih.

(91)

Zato uporaba odstopanja iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih v času primanjkljaja omogoča, da se vsakemu članu gospodarskega interesnega združenja zmanjša osnova, ki bi bila običajno obdavčljiva v skladu z drugim pododstavkom člena 39 C Splošnega zakonika o davkih. Dejstvo, da znesek amortizacije ni omejen z zneskom prejete najemnine, od katere se odštejejo drugi stroški v zvezi z najetim sredstvom, omogoča povečanje zneska amortizacije v prvih proračunskih letih s primanjkljajem. Zato lahko seveda položaj, v katerem se v skladu s členom 39 CA Splošnega zakonika o davkih ti primanjkljaji odštejejo le v višini četrtine prihodkov, obdavčljivih po davčni stopnji za družbe po splošnem pravu, ki jih vsak član gospodarskega interesnega združenja pridobi pri izvajanju drugih dejavnosti, omeji to ugodnost, vendar ne sme povzročiti dvoma o njenem obstoju.

(92)

Francoski organi v tem smislu ocenjujejo, da davčne prihranke, pridobljene v prvih letih postopka financiranja, nevtralizirajo dodatni davki, ki so bili ugotovljeni, ko je gospodarsko interesno združenje začelo pridobivati koristi, in sicer najemnine, ki so presegle letni obrok amortizacije. Vendar Komisija ocenjuje, da pomeni pridobljena ugodnost odlog plačila davka in ustreza preostanku dejanske vrednosti plačanih davkov v skupnem obdobju amortizacije, ob upoštevanju veljavnih obrestnih mer.

(93)

Razen tega poročilo Senata št. 413 (34) potrjuje to analizo, ker navaja, da davčne prihranke, ki jih tako pridobijo člani v prvih letih uporabe, nadomestijo dodatni davki, ki nastanejo potem, ko se s strukturo financiranja ustvari dobiček. Toda ta časovni zamik v skladu s tem poročilom omogoči sprostitev dobička iz državne blagajne, ki ustreza razliki med dejanskimi vrednostmi davčnih prihrankov iz prvih proračunskih let in dodatnimi davčnimi prispevki iz zadnjih proračunskih let. Komisija tudi poudarja, da je v davčnem predpisu št. 120 z dne 17. junija 1999 (35) navedeno, da davčna ugodnost, ki izhaja iz uporabe člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih, omogoča nastanek davčnih prihrankov.

(94)

Torej se zdi, da je namen sheme, vzpostavljene s členom 39 CA Splošnega zakonika o davkih, omogočiti članom gospodarskega interesnega združenja, da izkoristijo ugodnost v obliki odloga plačila davkov.

(95)

V tem pogledu ni možno podpreti argumenta, da imajo uporabniki, od katerih gospodarsko interesno združenje ne pridobi soglasja iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih, možnost drugih načinov financiranja, s katerimi se izognejo zgornji meji amortizacije, ki se lahko odšteje od plačila davka, iz drugega pododstavka člena 39 C tega zakonika, in niso prikrajšani v primerjavi z uporabniki, od katerih gospodarsko interesno združenje ne prejme soglasja. Najprej je treba opozoriti, da se lahko glede sheme pomoči Komisija omeji na preučevanje splošnih značilnosti zadevne sheme, ne da bi morala preučevati vsak primer uporabe posebej (36). Razen tega bi se na podlagi takega obravnavale posamezne situacije, ki se razlikujejo z dejanskega in pravnega vidika (37) ter so tudi hipotetične.

(96)

Ni mogoče izključiti možnosti, da uporabniki, ki ne morejo uživati ugodnosti iz določb člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih, ne morejo izkoristiti nadomestnega načina financiranja. Tako je lahko zlasti v primeru, če se je banka ob upoštevanju finančnega stanja zadevnega podjetja odločila, da sama ne prevzame tveganj, ki nastanejo pri postopku financiranja (lastno kreditno financiranje najema), oziroma če so se zaradi strukture bilance stanja ali zmožnosti financiranja uporabnikov drugi načini financiranja izkazali za nemogoče (neposredne naložbe s pomočjo posojila ali lastnih sredstev). Če se v vsakem primeru predpostavi, da lahko ti uporabniki dejansko izkoristijo nadomestni način financiranja in v tem smislu odpravijo zgornjo mejo amortizacije, je treba najugodnejšo prvotno izbrano rešitev vseeno opustiti v korist druge izbire, ki je neizogibno manj ugodna, ter da nimajo koristi od obdavčenja, značilnega za kreditno financiranje najema s strani gospodarskega interesnega združenja (zaradi predpisane obveznosti vračanja iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih).

(97)

Pa drugi strani imajo člani gospodarskega interesnega združenja koristi ne le od odprave zgornje meje zneska amortizacije, ki se lahko odšteje, ampak tudi od povečanja koeficienta degresivne amortizacije za eno točko ter, ob predpostavki načrtovanega prenosa sredstev uporabniku in ko so izpolnjeni nekateri pogoji, od oprostitve davka na kapitalske dobičke (38).

(98)

Povečani koeficient in možna oprostitev davka na kapitalske dobičke iz prenosa sredstev sta ugodnosti, od katerih imajo koristi člani gospodarskega interesnega združenja na podlagi člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih, vendar od njih ne bi imeli koristi na podlagi referenčnega davčnega okvira, in sicer drugega pododstavka člena 39 C tega zakonika. V obeh primerih izvajanje člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih v zvezi s tema dvema ugodnostma ne more biti v skladu s skupnim pravom o amortizaciji, kot zahtevajo francoski organi, ker v prvem pododstavku člena 39 C tega zakonika ni predvidena nobena taka davčna ugodnost.

(99)

Glede argumenta, da bo od leta 2007 oprostitev davka na kapitalske dobičke spadala pod skupno pravo, se lahko ugotovi, da je to v vseh primerih neustrezno, ker je treba obstoj takšne ugodnosti oceniti v primerjavi z veljavnim pravnim okvirom in ne z enim od prihodnjih pravnih položajev (39). Razen tega stranke ne navajajo, da bi sprememba veljavnega pravnega okvira povzročila odpravo predhodno dodeljene ugodnosti.

(100)

V zvezi z državnimi ugodnostmi, ki izhajajo iz izvajanja zadevne sheme, je treba opozoriti, da je pojem pomoči bolj splošen od pojma subvencije, ker ne zajema le pozitivnih dajatev, kot so subvencije same, ampak tudi posredovanja, ki v različnih oblikah odpravijo običajne obremenitve za proračun podjetja in ki sicer niso subvencije v ožjem pomenu, vendar imajo enake lastnosti in učinke (40). Iz tega izhaja, da ukrep, s katerim javni organi nekaterim podjetjem dodelijo oprostitev, zmanjšanje ali vsaj odlog plačila davka, ki ga morajo običajno plačati, in ki pomeni državno pomoč iz člena 87(1) Pogodbe (41), čeprav ne vključuje prenosa državnih sredstev, upravičence pa postavlja v finančni položaj, ugodnejši od položaja drugih davkoplačevalcev. Zato v tem primeru, čeprav ukrepi iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih ne vključujejo prenosov državnih sredstev, ni mogoče zanikati, da povzročajo izgubo davčnih sredstev in s tem pomenijo državno financiranje.

(101)

V teh okoliščinah Komisija ocenjuje, da imajo člani gospodarskega interesnega združenja koristi v obliki davčnih prihrankov (odprava zgornje meje in povečanje koeficienta amortizacije) in ob predpostavki načrtovanega prenosa sredstev, izvedenega ob določenih pogojih, v obliki oprostitve davka, kar vse pomeni strošek za proračun francoske države.

(102)

Skratka, Komisija, kar zadeva člane gospodarskih interesnih združenj, ocenjuje, pri čemer upošteva, da morajo uporabniku zadevnega sredstva vrniti vsaj dve tretjini splošne davčne ugodnosti, ki izhaja iz izvajanja člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih, da znaša ugodnost, do katere so upravičeni, največ eno tretjino te splošne ugodnosti. Komisija v tem smislu opozarja, da so člani gospodarskih interesnih združenj predvsem finančne ustanove.

(103)

V zvezi z uporabniki zadevnih sredstev se vračanje dela splošne davčne ugodnosti, od katere imajo koristi člani gospodarskega interesnega združenja, uresničuje, v skladu s sporno določbo, v obliki zmanjšanja zneska najemnine ali cene možnosti odkupa. Ta ugodnost, ki se prenese k uporabnikom, pri tem zmanjšuje stroške, ki običajno bremenijo proračun v okviru postopkov kreditnega financiranja najema. Ker vračanje vključuje vsaj dve tretjini ugodnosti, dodeljene članom gospodarskega interesnega združenja iz državnih sredstev, je treba upoštevati, da so uporabniki upravičeni do ugodnosti iz državnih sredstev v smislu člena 87 Pogodbe, ki znaša vsaj dve tretjini splošne ugodnosti.

(104)

Francoski organi in nekatere zainteresirane stranke vseeno poudarjajo, da davčna shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih pomeni splošen ukrep francoskega davčnega prava. Preučiti je torej treba, ali je splošna ugodnost, do katere so upravičeni člani gospodarskega interesnega združenja in uporabniki, selektivna.

(105)

Najprej je treba opozoriti, da je posebnost državnega ukrepa, in sicer njegova selektivnost, ena od značilnosti pojma državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe. V zvezi s tem je treba preveriti, ali zadevna davčna shema prinaša ugodnosti, ki koristijo izključno nekaterim podjetjem ali nekaterim področjem dejavnosti (42).

(106)

Načeloma se davčni ukrep, ki se lahko pomeni državno pomoč, razlikuje od splošnega davčnega ukrepa zaradi pravno ali dejansko omejenega števila upravičencev. Da se ukrep lahko pomeni državno pomoč, morajo upravičena podjetja spadati v kategorijo, ki jo natančno določa pravno ali dejansko izvajanje merila, oblikovanega z zadevnim ukrepom (43).

(107)

V tem primeru člen 39 CA Splošnega zakonika o davkih velja le za premičnine, ki so predmet amortizacije na degresivni način v obdobju najmanj 8 let in so ob sprejemu nove, razen plovil, ki so lahko rabljena. Razen tega je v poročilu Senata št. 413 (44) navedeno, da je natančen cilj mehanizma spodbujanje velikih naložb zaradi zelo spodbudnega davčnega ukrepa.

(108)

Davčna olajšava, ki izhaja iz izvajanja te določbe, torej s pravnega stališča koristi izključno članom gospodarskih interesnih združenj, ki financirajo takšna sredstva (45), in uporabnikom teh sredstev zaradi obveznosti vračanja vsaj dveh tretjin splošne davčne ugodnosti, ki jo imajo člani gospodarskega interesnega združenja. Vlagatelji, člani gospodarskega interesnega združenja, ki ne financirajo sredstev iz člena 39 CA Splošnega zakonika davkih, in uporabniki sredstev s trajanjem amortizacije, krajšim od 8 let, se ne morejo potegovati za uveljavljanje te davčne ugodnosti.

(109)

Čeprav se v zvezi s tem domneva, da si uporabniki sredstev, ki niso upravičeni do ugodnosti iz sheme po členu 39 CA Splošnega zakonika o davkih, prizadevajo izkoristiti nadomestno obliko financiranja, ki ni financiranje davčnega gospodarskega interesnega združenja, je tem uporabnikom vseeno odvzeta možnost tega načina financiranja.

(110)

Ta določba, ob upoštevanju trajanja amortizacije zadevnih sredstev, predvidenega v členu 39 CA Splošnega zakonika o davkih, dejansko koristi predvsem podjetjem, ki delujejo v sektorju prometa, zlasti pomorskega in letalskega, in gospodarskim interesnim združenjem, ki financirajo sredstva, pomembna za ta sektor.

(111)

Po eni strani v zvezi s tem iz informacij francoskih organov izhaja, da je 182 od 189 prošenj za soglasje, predloženih v skladu s členom 39 CA Splošnega zakonika o davkih, zadevalo sektor prometa. Glede na te podatke je bilo le v pomorskem sektorju predloženih 75 % prošenj za soglasje in prejetih 82 % soglasij (glej tabelo iz uvodne izjave 17 zgoraj).

(112)

Po drugi strani je uvedba te sheme, ki odstopa od zgornje meje amortizacije sredstev, ki jih financirajo gospodarska interesna združenja, temeljila zlasti na pripravljenosti zakonodajalca, da spodbudi sektor prometa in zlasti pomorski promet.

(113)

Razlogov za takšno stanje je več.

(114)

Prvič, od sredstev, upravičenih na podlagi člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih, davčni predpis št. 120 izrecno zadeva le plovila (46). Tako se predvideva, da rabljeno blago, upravičeno do davčne sheme iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih, lahko zajema le plovila. V zvezi s postopkom dodelitve soglasja je prav tako predvideno, da je treba prošnje za soglasje, ki zadevajo plovila“predložiti pred njihovim naročilom, kadar so amortizirane od začetka njihove gradnje (47).

(115)

Drugič, na podlagi pripravljalnih del za sprejetje zakona št. 98-546, zlasti poročila Senata št. 413 (48), je prejšnji davčni mehanizem veljal za vse gospodarske sektorje, medtem ko člen 39 CA Splošnega zakonika o davkih velja le za „sredstva v obliki težke opreme (letala, hitri vlak, plovila …)“. Omenjeno poročilo zlasti na področju pomorskega sektorja opozarja, da zadevna shema v primerjavi z ureditvijo skupnega vlaganja v pomorstvu nima dovolj ugodnega učinka na poživitev naložb v ta sektor. V poročilu je tudi navedeno, da se zaradi manj ugodne narave zadevne sheme za naložbe v pomorstvo v člen 39 CA Splošnega zakonika o davkih uvede določba, ki predvideva oprostitev davkov na kapitalske dobičke v primeru načrtovanega prenosa sredstev na uporabnika. Tudi francoski organi so v zvezi s tem v svojih pripombah z dne 3. maja 2004 poudarili, da je bilo zaradi skrbi, da se prepreči stagnacija števila trgovskih plovil, registriranih v Franciji, in da se zmanjšajo davčni izdatki, skupaj z odlogom plačila davkov, povezanim z amortizacijo, predvideno, da so člani gospodarskih interesnih združenj pod nekaterimi pogoji upravičeni do oprostitve davkov na kapitalske dobičke iz prenosa sredstev.

(116)

Tretjič, splošno poročilo št. 66 v zvezi z osnutkom finančnega zakona za leto 1999 (49) potrjuje, da „je zakon št. 98-546 […] omogočil oblikovanje novega davčnega mehanizma v korist naložb v pomorstvo“. Navedeno je tudi, da je bila privilegirana shema kreditnega financiranja najema, uvedena s členom 39 CA Splošnega zakonika o davkih, kljub temu da se ne uporablja izključno za plovila, dejansko zasnovana predvsem zanje.

(117)

Glede na zgoraj navedeno Komisija ocenjuje, da je shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih selektivna, ker daje prednost nekaterim gospodarskim subjektom, ki delujejo v sektorju prometa in finančnem sektorju. Ker se ta shema ne uporablja za vse gospodarske subjekte, se ne more obravnavati kot splošni ukrep davčne politike.

(118)

Argumenti francoskih organov ne smejo povzročati dvoma v to oceno.

(119)

Prvič, argument francoskih organov, ki izhaja iz več sektorjev, na katere se lahko nanaša zadevni davčni ukrep, ne more biti uspešen. Ne glede na dejstvo, da se zadevna davčna shema uporablja le za določeno blago, je zelo majhno število prošenj za soglasje za financiranje sredstev v drugih sektorjih razen sektorja prometa (50) takih, da se postavlja pod vprašaj posebnost zadevne sheme. V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da dejstvo, da je zelo veliko število podjetij upravičeno do nekega pomembnega ukrepa ali da so ta podjetja iz različnih področij dejavnosti, ne zadošča, da se postavi pod vprašaj njegova selektivnost (51).

(120)

Drugič, v nasprotju s trditvami francoskih organov argument o obstoju enakih davčnih ukrepov v drugih državah članicah ni ustrezen za utemeljitev obstoja sheme iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih. Dejansko ni mogoče primerjati davčnih pravil, ki se uporabljajo v vseh državah članicah, ali celo le v nekaterih izmed njih, ne da bi se spremenila narava cilja in delovanja določb o nadzoru državnih pomoči. Ker davčne določbe držav članic na ravni Skupnosti niso usklajene, bi se lahko primerjali dejansko in pravno različni položaji, ki jih povzročajo razlike med zakoni in drugimi predpisi držav članic (52). Ugotovljeno je bilo tudi, da če poskuša država članica z enostranskimi ukrepi konkurenčne pogoje v nekem gospodarskem sektorju približati tistim v drugi državi članici, ni mogoče zanikati, da so ti ukrepi državna pomoč (53). Na opredelitev zadevne sheme kot pomoči (54) podobno tudi ne vpliva položaj, ko so konkurenti iz drugih držav članic upravičeni do primerljivih davčnih ukrepov, tudi če so nezakoniti.

(121)

Tretjič, Francija in zainteresirane stranke trdijo, da neselektivnost zadevnega ukrepa izhaja iz dejstva, da francoski organi za dodelitev zadevnega soglasja nimajo na voljo diskrecijske pravice.

(122)

Komisija opozarja, da so lahko v skladu s sodno prakso tudi pomoči, za katere se zdi, da se uporabljajo za večino podjetij, do neke mere selektivne in se lahko zato obravnavajo kot ukrepi, ki dajejo prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji. To velja zlasti, kadar ima uprava, odgovorna za uveljavljanje splošnega pravila, na voljo diskrecijsko pravico glede uporabe akta (55).

(123)

V tem primeru je treba najprej opozoriti, da so do zadevne davčne določbe upravičeni le uporabniki nekaterih sredstev in člani gospodarskih interesnih združenj, ki jih financirajo, ter imajo večinoma dejansko koristi le v sektorju prometa in finančnemu sektorju, s čimer je pogoj specifičnosti že izpolnjen. Dejansko so lahko drugi načrti financiranja, ki zadevajo sredstva iz sektorjev razen sektorja prometa in/ali katerih amortizacija traja manj kot osem let, zagotovilo za izključitev možnosti namena davčne optimizacije. Zato za ugotovitev selektivnosti spornega ukrepa glede na omejeno področje uporabe tega davčnega mehanizma ni treba dokazati, da imajo pristojni nacionalni organi diskrecijsko pravico glede uporabe omenjenega ukrepa (56).

(124)

Francoski organi so na vprašanje o pomenu preverjanja, ki ga po njihovem mnenju uporabljajo glede pogoja, ki se izhaja iz tega, da zadevna naložba z vidika splošnega interesa in zlasti na področju zaposlovanja prinaša znatne gospodarske in socialne koristi (57), odgovorili, da se ta korist oceni na podlagi šestih meril, ki temeljijo na „učinkih naložb v gospodarsko okolje na območju, na katerem se izvaja in v katerem se razvija uporabnik“. Tako Komisija ocenjuje, da izpolnjevanje tega pogoja nacionalnim organom nujno zagotavlja diskrecijsko pravico.

(125)

Kljub legitimnosti takšnega cilja se lahko ugotovi, da ni povezave med tem pogojem, ki se nanaša na obstoj gospodarske koristi naložbe, in smotrnostjo, za katero si prizadeva zakonodajalec s predhodno dodelitvijo soglasja ministra za izvedbo naložb. Dejansko morajo pogoji za dodelitev soglasja omogočati ugotovitev, da cilj uporabe načina financiranja s strani gospodarskega interesnega združenja ni davčna optimizacija. Tako pogoj, povezan z gospodarsko koristjo naložb, ne preprečuje takšne optimizacije. Cilj takšnih postopkov financiranja, ne glede na trajanje amortizacije zadevnih sredstev, ni nujno davčna optimizacija, vendar je lahko hkrati tudi brez znatnih gospodarskih in socialnih koristi, zlasti na področju zaposlovanja.

(126)

V tem smislu se je treba ponovno sklicevati na poročilo Senata št. 413 (58), iz katerega je razvidno, da je pogoj, povezan z obstojem znatnih gospodarskih in socialnih koristi, „način, na katerega se zagotovi prednost za sredstva, proizvedena na nacionalnem ozemlju, ali za financiranja, izvršena v korist francoskega uporabnika“. Bolj splošno je v tem poročilu tudi navedeno, da postopek soglasja upravi zagotavlja preveliko diskrecijsko pravico.

(127)

Po mnenju Komisije se zaradi neustreznosti pogoja, povezanega z gospodarsko koristjo vlaganj v zvezi z zastavljenim ciljem, torej krepi diskrecijska pravica nacionalnih organov pri njegovi uporabi.

(128)

Glede diskrecijske pravice francoskih organov v zvezi z dodelitvijo soglasja je treba ugotoviti tudi, da se sklep ustavnega sveta z dne 30. decembra 1987 (59), na katerega se sklicujejo francoski organi in zainteresirane stranke, v tem primeru ne upošteva. V tej zadevi je bil sporen davčni mehanizem, s katerim je omogočeno, da nova pravna oseba, ki nastane pri združitvi dveh družb, za določen čas prevzame celotni ali delni primanjkljaj združenih družb ter po predhodnem soglasju ministra za proračun in v okviru tega soglasja v primeru delnega vložka aktive v eno od družb v skupini omogoči prenos primanjkljaja, ki še ni bil odbit pred združitvijo, na poznejši dobiček. Ustavni svet je bil pozvan, da poda svoje mnenje glede skladnosti tega odobritvenega postopka s členom 34 Ustave, v skladu s katerim zakonodajalec opredeli področje uporabe finančne ugodnosti. V zvezi s tem je upošteval, da zadevna določba zakonodajalcu ne omogoča nadaljnjega prenosa davčne pristojnosti na ministra in da je slednjemu podeljena le pravica, da v skladu s ciljem zakonodajalca o preprečevanju izogibanja davku, zagotovi spoštovanje pogojev, ki jih določa zakon. V tem sklepu je bil ustavni svet pozvan, naj predstavi svoje stališče o upoštevanju zakonodajnih in ureditvenih pristojnosti na davčnem področju, ne pa o obstoju pristojnosti vodje ministrstva za presojo sprejetja posameznih ukrepov, potrebnih za izvajanje zakonodaje.

(129)

Komisija vseeno ocenjuje, da sodna praksa nacionalnih sodišč ne sme zbujati dvomov v pogoje iz člena 87(1) Pogodbe.

(130)

Četrtič, glede argumenta, v skladu s katerim nacionalni organi nimajo diskrecijske pravice, saj se lahko na odločitev teh organov pritoži na nacionalnih sodiščih z namenom presoje vzrokov za zavrnitev odobritve, je treba opozoriti, da za ugotovitev obstoja splošnega ukrepa ni potrebno preveriti, ali je vedenje davčne uprave samovoljno. Dejansko zadostuje ugotovitev, da ima omenjena uprava diskrecijsko pravico, ki ji omogoča, da prilagodi pogoje dodelitve zadevne davčne ugodnosti glede na značilnosti načrtov vlaganj, predloženih v njeno presojo (60). Razen tega je bilo ocenjeno, da je oprostitev dolga, ki je odobrena na podlagi sodnega postopka in v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo, selektivna, ker ne izhaja samodejno iz uporabe zakonodaje, ampak iz diskrecijske izbire zadevnih javnih organov. Sodnik Skupnosti je poudaril, da se v členu 87(1) Pogodbe ukrepi državnega posredovanja ne razlikujejo glede na svoje vzroke in cilje, ampak so opredeljeni glede na svoj učinek (61). Tako v tem primeru zlasti dejstvo, da se lahko na sklepe o zavrnitvi soglasja pritoži pred nacionalnim sodiščem, ne sme zbujati dvomov v obstoj diskrecijske pravice nacionalnih organov pri uporabi pogojev za podelitev soglasja ministra.

(131)

Komisija nazadnje ocenjuje, da trditev francoskih organov, ki temelji na nezadostnem razlikovanju na podlagi državljanstva članov gospodarskega interesnega združenja in uporabnikov, ne sme zbujati dvomov o selektivnosti sheme po členu 39 CA Splošnega zakonika o davkih (62), poleg tega je v poročilu Senata št. 413 (63) navedeno, da je pogoj, ki se nanaša na obstoj znatnih gospodarskih in socialnih koristi naložb „način, na katerega se zagotovi prednost za blago, proizvedeno na nacionalnem ozemlju, ali za financiranje, izvršeno v korist francoskega uporabnika“.

(132)

V skladu z zgoraj navedenim Komisija meni, da je shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih selektivna.

(133)

Francoski organi trdijo, da povezane določbe iz drugega pododstavka člena 39 C in člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih omogočajo predhodni nadzor, ki je na voljo davčni upravi za preprečevanje davčne utaje zaradi zlorabe postopkov financiranja premičnin z davčno preglednimi strukturami, kot so gospodarska interesna združenja. Menijo, da je shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih utemeljena z naravo in gospodarnostjo davčnega sistema. V zvezi s tem natančneje navajajo, da shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih „temelji na objektivnih in horizontalnih merilih za preprečevanje davčnih utaj“.

(134)

Res je, da pojem državne pomoči ne vključuje državnih ukrepov, ki uvajajo razlikovanje med podjetji, kadar to razlikovanje izhaja iz narave in gospodarnosti sistema stroškov, katerega del so. Ta utemeljitev na podlagi značilnosti ali gospodarnosti davčnega sistema, kaže na skladnost posebnega davčnega ukrepa z notranjimi načeli davčnega sistema na splošno. Tako davčno razlikovanje ne more izhajati preprosto iz splošnih namenov in ciljev, ki jih država spoštuje pri sprejemanju zadevnih ukrepov (64).

(135)

V tem primeru Komisija ocenjuje, da je drugi pododstavek člena 39 C Splošnega zakonika o davkih z omejitvijo zneska amortizacije, ki se lahko odšteje, učinkovito usmerjen k preprečevanju zlorabe davčno preglednih struktur zaradi pridobivanja davčnega dobička iz postopkov financiranja najetih ali drugače zagotovljenih sredstev. Zdi se, da je ta cilj potreben in praktičen, da se zagotovi učinkovit davčni sistem amortizacij najetih ali razpoložljivih sredstev ter ga je zato treba obravnavati kot sestavni del navedenega sistema (65).

(136)

Nasprotno pa sheme iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih ni mogoče utemeljiti z značilnostmi in gospodarnostjo francoskega sistema amortizacij najetih ali drugače zagotovljenih sredstev. Tudi če bi bilo odstopanje od zgornje meje načela amortizacije iz drugega pododstavka člena 39 C Splošnega zakonika o davkih sprejemljivo, bi moralo to odstopanje temeljiti izključno na pogojih, katerih izpolnjevanje bi preprečevalo zlorabo navedenih sredstev za namene davčne optimizacije z davčno preglednimi strukturami, kot so gospodarska interesna združenja.

(137)

Tako, po eni strani, glede na zastavljen cilj francoskih organov ni mogoče utemeljiti, da se področje uporabe zadevnega odstopanja od financiranja blaga, ki je predmet amortizacije v obdobju vsaj osmih let, omeji samo po sebi ali skupaj z drugimi pogoji za dodelitev soglasja. Sicer pa francoski organi v okviru sedanjega upravnega postopka niso zagotovili nobene razlage o izbiri, z ozirom na zastavljeni cilj preprečevanja davčnih utaj, da bi se to odstopanje omejilo na blago s takšnim trajanjem amortizacije.

(138)

Po drugi strani, kot je bilo že prej navedeno, se nacionalnim organom zagotovi diskrecijska pravica s enim izmed pogojev za dodelitev soglasja ministra, ki je povezan z obstojem gospodarskih in socialnih koristi v postopku financiranja, zlasti na področju zaposlovanja. Razen tega ta pogoj ni povezan s ciljem Francije, da bi se borila proti davčnim utajam. Tak socialni cilj sam po sebi ne more preprečiti, da zadevna shema ne bi pomenila pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe, ker se v tem členu ukrepi državnega posredovanja ne razlikujejo glede na vzroke ali cilje državnih pomoči, ampak so opredeljeni glede na svoje učinke (66). Poleg tega je bilo že odločeno, da člen 87(1) Pogodbe ne bo učinkovit, če se iz opredelitve državne pomoči izključijo posebni ukrepi, ki se nanašajo na razloge za odpiranje ali ohranjanje delovnih mest, saj je večina pomoči dodeljene za odpiranje ali ohranjanje delovnih mest (67).

(139)

V tem smislu francoski organi poudarjajo tudi, da je davčna shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih omogočila obnovo in okrepitev pomorske flote. Air France prav tako navaja, da ta shema spodbuja obnovo njihove flote, ki je potrebna zaradi spremenjenih okoljskih standardov. Razen dejstva, da so take navedbe potrjujejo oceno Komisije glede selektivnosti omenjene sheme, izpolnjevanja ciljev gospodarske ali industrijske politike ni mogoče obravnavati kot načina, ki ne dopušča, da se za selektivni ukrep uporabi člen 87(1) Pogodbe (68). V podobnem smislu je bilo odločeno, da je shema, ki določa subvencioniranje obrestne mere pri kreditu za nakup ali najem z možnostjo odkupa vozil pravnim osebam, malim in srednje velikim podjetjem, lokalnim javnim organom in podjetjem, ki zagotavljajo javne storitve, pomoč in je ni mogoče upravičiti z dejstvom, da je cilj tega ukrepa zagotoviti obnovo industrijskega voznega parka v Španiji (69) zaradi skrbi za varstvo okolja in prometne varnosti.

(140)

Čeprav so zakoniti vsi razlogi v splošnem interesu, pri katerih je bil cilj ali učinek zadevne sheme prispevek k zaposlovanju, obnovi ali okrepitvi zadevnih pomorskih ali letalskih flot, niso upravičeni z naravo ali gospodarnostjo zadevnega davčnega sistema in so neučinkoviti, če je treba opredeliti, ali je ukrep državna pomoč v skladu s členom 87(1) Pogodbe.

(141)

Komisija meni tudi, da za namene člena 87(1) Pogodbe ni pomembno, ali je shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih manj ugodna za te upravičence kot ureditev skupnega vlaganja v pomorstvu, zadevno shemo pa mora v tem primeru Komisija oceniti ob začetku izvajanja (70).

(142)

Iz navedenega izhaja, da Komisija ocenjuje, da sheme iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih ne upravičujejo narave in gospodarnosti zadevnega davčnega sistema in da zato ni mogoče dvomiti v njeno selektivnost.

(143)

Kot je že bilo navedeno, so upravičenci davčne sheme iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih gospodarski subjekti, dejavni v sektorju prometa in industrije, ter člani gospodarskih interesnih združenj, ki financirajo sredstva iz teh sektorjev in so predvsem finančne ustanove. Vsi ti subjekti so dejavni na trgih Skupnosti v navedenih sektorjih.

(144)

V tem smislu je treba opozoriti, da pomoči, katerih cilj je odpravljati stroške ki bi jih praviloma moralo kriti podjetje pri svojem tekočem upravljanju ali običajnih dejavnostih, načeloma izkrivljajo konkurenčne pogoje (71). Dejansko je bilo ocenjeno, da lahko vsaka dodelitev pomoči podjetju, ki svoje dejavnosti izvaja na trgu Skupnosti, povzroči izkrivljanje konkurence in vpliva na trgovino med državami članicami (72).

(145)

Zato v tem primeru, ob upoštevanju značilnosti in mednarodne razsežnosti zadevnih sektorjev, Komisija meni, da ta pomoč krepi položaj subjektov iz teh sektorjev, ki so udeleženi v nacionalni trgovini in trgovini znotraj Skupnosti.

(146)

Tako imajo upravičenci zadevne sheme prednost v primerjavi s svojimi nacionalnimi konkurenti (73) in konkurenti iz drugih držav članic, ki niso upravičeni do te sheme, ker ne financirajo ali uporabljajo sredstev, ki izpolnjujejo pogoje te sheme, ali pa zanje ne velja francoski sistem obdavčenja.

(147)

Če v zvezi z zadnjo točko velja, da z uradnega vidika gospodarskim subjektom drugih držav članic ni treba premostiti nobenih pravnih ovir pri financiranju ali uporabi sredstev iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih, ni mogoče zanikati, da daje zadevna shema v praksi prednost subjektom, ki imajo davčni sedež v Franciji. V tem primeru je ustrezno ugotoviti, da so vse zainteresirane stranke, ki so upravičene do zadevne sheme in so predložile pripombe v okviru formalnega postopka preiskave, družbe po francoskem pravu. Glede sektorja, ki ga predvsem zajema zadevni davčni mehanizem, tj. pomorski promet, je primerno tudi opozoriti, da so francoski organi poudarili, da je bil ta ukrep sprejet s ciljem, da število trgovskih ladij, registriranih v Franciji, preneha stagnirati in da se zmanjšajo davčni izdatki. Razen tega je v tem smislu ustrezno opozoriti, da poročilo Senata št. 143 (74) navaja, da je ta shema „način, na katerega se zagotovi prednost za blago, proizvedeno na nacionalnem ozemlju, ali za financiranje, izvršeno v korist francoskega uporabnika“.

(148)

Ne da bi bilo treba izvesti gospodarsko analizo resničnega stanja zadevnih trgov (75) in ob upoštevanju dejstva, da davčna shema, ki jo je uvedla Francija, krepi položaj gospodarskih subjektov in jim koristi v primerjavi z drugimi konkurenčnimi subjekti v trgovini znotraj Skupnosti, Komisija ocenjuje, da ta shema vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja konkurenco med temi subjekti.

(149)

Glede na zgoraj navedeno Komisija ocenjuje, da shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih pomeni pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe.

(150)

Ugotovljeno je bilo, da so finančne ugodnosti, zagotovljene z uporabo člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih, naslednje: odprava zgornje meje amortizacije, ki se lahko odšteje, povečanje koeficienta amortizacije za eno točko in možna oprostitev davka na kapitalske dobičke iz prenosa sredstev.

(151)

Znesek pomoči za vsak postopek kreditnega financiranja najema ustreza razliki med sedanjimi vrednostmi davkov, plačanih v skupnem obdobju amortizacije, ob upoštevanju povečanja koeficienta amortizacije za eno točko, in vrednostmi, ki jih je povzročilo izvajanje določb iz drugega pododstavka člena 39 C Splošnega zakonika o davkih, tej razliki pa je treba prišteti še možno oprostitev davka na kapitalske dobičke iz prenosa sredstev (76). Ta znesek se za vsak postopek kreditnega financiranja najema določi v skladu s pogoji iz odstavkov 46 in 47 davčnega predpisa št. 120 (77) za vračanje dela splošnih ugodnosti uporabniku.

(152)

Kar zadeva natančno porazdelitev splošnih koristi, nastalih pri uporabi člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih, morajo člani gospodarskih interesnih združenj, ki so neposredni upravičenci, najmanj dve tretjini teh ugodnosti vrniti uporabniku zadevnega sredstva. Vendar se pri vsakem postopku kreditnega financiranja najema v skladu z določbami člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih ob dodelitvi soglasja določi natančen znesek koristi, ki jih je treba vrniti uporabniku.

(153)

Država članica mora v skladu s členom 88(3) Pogodbe poročati o vseh projektih, katerih cilj je dodelitev ali sprememba pomoči. Zadevna država članica ne sme izvajati svojih predlaganih ukrepov, dokler v tem postopku ni sprejeta končna odločitev.

(154)

V tem primeru so francoski organi v dopisu z dne 17. marca 1998 (A/32232) Komisijo obvestili o uvedbi mehanizma, ki omejuje amortizacijo najetih sredstev, da se prepreči uporaba tega mehanizma za davčno optimizacijo, in predvidi odstopanje od te omejitve. Francoski organi v tem dopisu navajajo, da ta ukrep ne pomeni državne pomoči, o kateri bi bilo treba v skladu s členom 88(3) Pogodbe predhodno obvestiti Komisijo.

(155)

Komisija ocenjuje, da se v teh okoliščinah tega dopisa ne sme obravnavati kot obvestilo v smislu člena 88(3) Pogodbe. Razen tega Komisija poudarja, da zadevni dopis ni upošteval pravil glede oblike dokumentov iz dopisa Komisije državam članicam SG (81) 12740 z dne 2. oktobra 1981, ki so veljala v času nastanka dogodkov. Francija je torej delovala nezakonito, ker je izvajala zadevno shemo pomoči in s tem kršila člen 88(3) Pogodbe.

(156)

Ker je zadevna shema državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe, je treba preučiti njeno morebitno združljivost, ob upoštevanju odstopanj, predvidenih v odstavkih 2 in 3 tega člena. V tem smislu je treba opozoriti, da dejanski upravičenci zadevne sheme v skladu z informacijami, ki so jih predložili francoski organi, izhajajo iz sektorjev za pomorski, letalski in železniški promet ter v manjši meri iz sektorja industrije (78). Ti upravičenci izhajajo tudi iz sektorja financ, ker so člani gospodarskih interesnih združenj zlasti finančne ustanove.

(157)

Kar zadeva odstopanja iz člena 87(2) Pogodbe v zvezi s socialno pomočjo, dodeljeno posameznim potrošnikom, pomočjo za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali izjemni dogodki, ter pomočjo, dodeljeno gospodarstvu nekaterih območij Zvezne republike Nemčije, zadostuje ugotovitev, da v tem smislu niso ustrezna, ne glede na identiteto upravičencev zadevne sheme.

(158)

V zvezi z odstopanjem iz člena 87(3)(b) je primerno ugotoviti, da zadevna davčna shema ni pomemben projekt skupnega evropskega interesa in da njen cilj ni odpravljanje resnih motenj v francoskem gospodarstvu. Razen tega ni usmerjena k spodbujanju kulture in ohranjanju dediščine v smislu odstopanja iz člena 87(3)(d) Pogodbe.

(159)

Komisija opozarja, da v zvezi s tem niti francoski organi niti zainteresirane stranke med administrativnim postopkom niso izrazili navedenih odstopanj.

(160)

Pregled odstopanj iz člena 87(3)(a) in (c) Pogodbe zahteva analizo po zadevnih sektorjih.

(161)

Komisija v zvezi z odstopanjem iz člena 87(3)(c) Pogodbe, ki dovoljuje pomoč za pospeševanje razvoja nekaterih dejavnosti, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnim interesom, meni, da ni dokazov, da so pomoči, dodeljene v sektorju letalskega prometa ob uporabi zadevne sheme, združljive s skupnim trgom. Dejansko se v tem primeru ne more uporabiti nobeno od odstopanj o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe ter člena 61 Sporazuma EGP za državno pomoč v letalskem sektorju (79), ki jih v tem smislu predvidevajo smernice Komisije.

(162)

Kljub temu je treba opozoriti, da Komisija v izjemnih primerih dovoljuje nekatere pomoči za dejavnosti v letalskem prometu:

(163)

Glede na zgoraj navedeno se Komisija strinja s tem, da Francija v izračun pomoči, ki jo je treba pridobiti, ne vključuje morebitnih zneskov pomoči za:

(164)

V vseh drugih primerih je pomoč, ki je podjetjem za letalski promet dodeljena na podlagi zadevne sheme, nezdružljiva s Pogodbo.

(165)

Smernice Skupnosti iz leta 1997 in leta 2004 (83) na podlagi člena 87(3)(c) Pogodbe določajo sheme državne pomoči, ki se lahko dodeli, da se podprejo interesi podjetij za pomorski promet v Skupnosti zaradi konkurence iz tretjih držav, za izpolnjevanje splošnih ciljev, kot so:

(166)

Zato glede na navedene cilje smernice Skupnosti iz leta 1997 in leta 2004 dovoljujejo nekatere davčne ukrepe v korist pomorskih družb za izboljšanje njihove konkurenčnosti (točka 3.1).

(167)

Tako je treba opozoriti, da je cilj državne pomoči v okviru skupne politike na področju pomorskega prometa spodbujati konkurenčnost flote Skupnosti na svetovnem trgu. Zato morajo sheme davčnih ugodnosti na splošno zahtevati obstoj povezave s floto Skupnosti.

(168)

Razen tega morajo ugodnosti, ki jih zagotavljajo te sheme, spodbujati razvoj pomorskega prometa in zaposlovanja v tem sektorju v interesu Skupnosti. Zato morajo biti navedene davčne ugodnosti strogo omejene na dejavnosti pomorskega prometa. Ko torej družba za pomorski promet izvaja tudi druge komercialne dejavnosti, je treba zagotoviti ločene račune za obe dejavnosti, da bi preprečili vsako „razširjanje“ na dejavnosti, ki ne ustrezajo opredelitvi pomorskega prometa.

(169)

Ni mogoče zanikati, da daje zadevna shema prednost financiranju ladij pod francosko zastavo ter si prizadeva za razvoj pomorskega sektorja in delovnih mest v tem sektorju.

(170)

Razen tega pomoč, dodeljena na podlagi zadevne sheme, omogoča financiranje ladij in s tem prispeva k obnovi flote Skupnosti. V zvezi s tem se Komisija strinja s francoskimi organi, ki menijo, da zadevna pomoč prispeva k okrepitvi in obnovitvi nacionalne flote (84). Podpira zlasti argument, v skladu s katerim ta shema prispeva k zaščiti delovnih mest v Skupnosti na kopnem in na morju (85), in sicer zaradi mehanizma soglasja, od katerega je odvisno izvajanje zadevne sheme, s katero je treba zagotoviti, da se na ozemlju Skupnosti nahaja središče za strateško odločanje o upravljanju pomorskih dejavnosti in ladij, ter ki upošteva področje zaposlovanja. Razen tega te elemente potrjuje tudi več lastnikov, zainteresiranih strank, ki poudarjajo pomen zadevne sheme za zagotavljanje nadomestil za prevelike stroške opreme in posadke ladij pod to zastavo, ohranjanje visoko kvalificiranih delovnih mest v pomorskem prometu in prispevek k ohranjanju ali celo razvoju flote pod zastavo države članice (86). Kljub temu Komisija na podlagi smernic Skupnosti iz leta 2004 določa, da se lahko v primeru vlačilcev ali plavajočih bagrov dodeljena pomoč obravnava kot združljiva s skupnim trgom le, če vsaj 50 % njihove letne dejavnosti ustreza opredelitvi pomorskega prometa (87).

(171)

Glede na zgoraj navedeno, se lahko davčna shema iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih, kolikor ustreza točki 3.1 smernic Skupnosti iz leta 2004, obravnava kot koristna za pomorski sektor in v skladu s cilji, ki jih opredeljujejo veljavne smernice Skupnosti.

(172)

Da bi lahko uporabili odstopanje iz člena 87(3)(c) Pogodbe, mora pomoč, dodeljena na podlagi te sheme, strogo ustrezati cilju in ne sme spreminjati trgovinskih pogojev na način, ki bi bil v nasprotju s skupnim interesom.

(173)

V zvezi s tem se francoske organe opozarja na pravilo glede omejitve pomoči iz točke 11 smernic Skupnosti iz leta 2004, ki določa: „Najvišja sprejemljiva raven pomoči je razveljavitev davčnih in socialnih dajatev delavcev v pomorstvu ter zmanjšanje prometnega davka za pomorske družbe. Da bi preprečili vsakršno izkrivljanje konkurence, drugi sistemi pomoči ne morejo dodeliti večjih ugodnosti. Zato Komisija tudi v primeru, ko se vsak sistem pomoči, ki ga sporoči država članica, pregleda na podlagi njegovih koristi, meni, da skupni znesek pomoči v obliki neposrednih plačil v skladu s točkami 3, 4, 5 in 6 ne sme presegati skupnega zneska davkov in prispevkov za socialno zavarovanje za dejavnosti pomorskega prometa in delavce v pomorstvu.“ Francoski organi morajo za izvajanje te določbe zagotoviti, da letna pomoč, dodeljena upravljavcu na podlagi te sheme, skupaj s pomočjo, dodeljeno na podlagi vseh shem pomoči iz oddelkov 3 do 6 smernic Skupnosti iz leta 1997 in leta 2004, kamor spadajo sistem pavšalnega obračunavanja davkov na tonažo v korist družbam za pomorski promet (88) ter oprostitve socialnih dajatev in plačila dela davka na samozaposlitev, za tega upravljavca ne presega skupnega zneska davkov, dajatev in socialnih prispevkov, ki bi jih bilo treba običajno zaračunati za dejavnosti pomorskega prometa in delavce v pomorskem prometu. Vsak delež, ki bi presegel zgoraj naveden znesek, ni v skladu s skupnim trgom in ga je treba vrniti.

(174)

Komisija zato ocenjuje, da je pomoč, dodeljena družbam za pomorski promet, na podlagi sheme, ki jo uvaja člen 39 CA Splošnega zakonika o davkih, združljiva s členom 87(3)(c) Pogodbe ob upoštevanju pogojev iz uvodnih izjav 172 in 173.

(175)

Komisija meni, da odstopanja iz člena 87(3)(a) Pogodbe, kolikor zadevajo razvoj nekaterih regij, ne veljajo za zadevno shemo, kadar je namenjena za financiranje sredstev iz sektorja za železniški promet. Zato je Komisija preučila združljivost navedene sheme s členom 87(3)(c) Pogodbe.

(176)

V zvezi s preteklim položajem železniških podjetij in zmanjšanjem tržnega deleža železniškega prevoza je treba pospešiti postopek zamenjave železniškega voznega parka, da bi se lahko soočali s konkurenco drugih načinov prevoza. Da bi preprečili nadaljnje zmanjšanje tržnega deleža železniškega prevoza v primerjavi z drugimi načini prevoza, ki so manj trajnostni in bolj škodljivi za okolje, si je treba resneje in hitreje prizadevati za modernizacijo in/ali obnavljanje železniškega voznega parka.

(177)

Komisija meni, da je zamenjava železniškega voznega parka združljiva s skupno politiko krepitve interoperabilnosti. Poleg tega zamenjava železniškega voznega parka prispeva k varnosti in modernizaciji storitev v smislu točnosti, zanesljivosti in hitrosti. Ker je zamenjava železniškega voznega parka bistven element politike za krepitev razvoja železniškega sektorja, Komisija meni, da predlagani ukrepi niso v nasprotju s skupnim interesom.

(178)

Komisija zato ocenjuje, da je pomoč, dodeljena podjetjem za železniški promet, na podlagi sheme, ki jo uvaja člen 39 CA Splošnega zakonika o davkih, v skladu s členom 87(3)(c) Pogodbe.

(179)

V zvezi z odstopanjem iz točke c) člena 87(3) Pogodbe, ki dovoljuje pomoči, ki pospešujejo razvoj določenih dejavnosti, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi, je treba opozoriti, da na podlagi ničesar v tej shemi ni mogoče sklepati, da so ukrepi pomoči v sektorju industrije, dodeljeni v skladu s to shemo, združljivi s skupnim trgom.

(180)

Vendar Komisija ne more takoj izključiti predpostavke, v skladu s katero so bila nekatera sredstva iz sektorja industrije, ki se financirajo na podlagi člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih, financirana z upoštevanjem pogojev, predpisanih v smernicah o državnih regionalnih pomočeh (89), in sicer zlasti, da se izvedejo vlaganja v regiji, upravičeni v skladu s točkama a) ali c) člena 88(3) Pogodbe, in da prispevek upravičencev, namenjen zadevnemu financiranju, doseže najmanj 25 %. V vsakem primeru je treba zgornje meje stopnje regionalnih pomoči upoštevati, ob predpostavki, da je imelo podjetje koristi od kopičenja zadevne pomoči in odobrenih regionalnih pomoči.

(181)

Ob upoštevanju teh pogojev Komisija ocenjuje, da so tako dodeljeni ukrepi pomoči v tem sektorju združljivi s skupnim trgom.

(182)

V zvezi s sektorjem financ Komisija ocenjuje, da so predhodno načrtovana nesektorska odstopanja neustrezna za ocenjevanje združljivosti ukrepov pomoči, ki so koristili članom gospodarskih interesnih združenj, s skupnim trgom.

(183)

Vendar ob upoštevanju splošnih značilnosti postopka kreditnega financiranja najema Komisija meni, da se lahko ukrepi pomoči v sektorju pomorskega, zračnega in železniškega prometa ter tudi v sektorju industrije opredelijo kot združljivi s skupnim trgom ne le glede uporabnikov zadevnih sredstev, ampak tudi glede članov zadevnih gospodarskih interesnih združenj. Članov gospodarskega interesnega združenja se dejansko ne sme kaznovati, ker ne izhajajo iz zgoraj navedenih sektorjev, če je bilo njihovo posredovanje nujno pri izvajanju zadevnih postopkov financiranja in da bi imeli uporabniki koristi od zgoraj omenjenih odstopanj. Komisija ocenjuje, da je ta analiza v skladu z dejstvom, da je določitev točnega deleža splošne ugodnosti, ki jo je treba vrniti uporabniku in ki dosega vsaj dve tretjini splošne ugodnosti iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih, odvisna od trgovinskih pogajanj med člani gospodarskih interesnih združenj in uporabniki, kot so ugotovili francoski organi. Te razmere dejansko potrjujejo dejstvo, da člani gospodarskega interesnega združenja obdržijo le delež splošne ugodnosti, ki je nujen za izvajanje načrtovanih ciljev v skladu s pravili v zvezi z ocenjevanjem združljivosti zgoraj navedenih ukrepov pomoči.

(184)

Komisija opozarja, da je treba vsako pomoč, ki se šteje kot nezdružljiva s skupnim trgom in je dodeljena v skladu z zadevno shemo, vrniti na podlagi člena 14(1) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES [zdaj člen 88 Pogodbe] (90).

(185)

Vendar v skladu z navedenim členom 14(1) „Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti“. V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da mora Komisija uradno upoštevati izredne okoliščine, ki v skladu s členom 14(1) upravičujejo, da ne odredi vračila nezakonito dodeljene pomoči, če je to vračilo v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti (91).

(186)

V tem smislu je treba opozoriti, da je cilj temeljne zahteve za pravno varnost zagotoviti predvidljive razmere in pravna razmerja, ki izhajajo iz prava Skupnosti, ter zato nasprotuje temu, da bi lahko Komisija neomejeno zavlačevala izvajanje svojih pristojnosti (92).

(187)

Čeprav ni mogoče obravnavati, da je bilo načelo legitimnega pričakovanja kršeno (93), Komisija zaradi izjemnih razmer tega primera ocenjuje, da načelo pravne varnosti ni bilo priznano upravičencem zadevne davčne sheme.

(188)

Dejansko Komisija ocenjuje, da obstajajo izjemni dokazi, na podlagi katerih se lahko ugotovi, da je, na eni strani, Komisija zavlačevala z izvajanjem svojih pristojnosti pri preiskavi zadevne sheme in da so bili, na drugi strani, upravičenci te sheme zmotno sklepali o njeni pravilnosti.

(189)

Opozoriti je treba, da so francoski organi v dopisu z dne 17. marca 1998 Komisijo obvestili o obstoju mehanizma iz drugega pododstavka člena 39 C in člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih. Res je, da ta dopis ni obvestilo v smislu člena 88(3) Pogodbe (94) in da odsotnost odgovora Komisije na ta dopis sam in sam po sebi, ne sme kršiti načela pravne varnosti, niti ne more odpraviti koristnega učinka členov 87 in 88 Pogodbe. Vseeno ostaja dejstvo, da je bila Komisija takrat postala pozorna na zadevno shemo (95).

(190)

Poleg tega je Komisija v okviru preiskave dveh vloženih pritožb, ki navajata ukrepe pomoči, ki bi morali koristiti pomorskim družbam Sea France in BAI, francoske organe dvakrat zaslišala v zvezi z načinom financiranja nekaterih plovil. Francoski organi so se v odgovoru z dne 10. julija 2000 in odgovoru z dne 2. aprila 2003 jasno sklicevali na shemo iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih (96) in jasno predstavili njeno vsebino.

(191)

Ker Komisija ni takoj odgovorila na pošto, ki so jo na njeno zahtevo predložili francoski organi pod pogoji, ki jih opisuje zadevna shema, je treba upoštevati, da zavlačevala izvajanje pristojnosti, uradni preiskovalni postopek pa se je začel šele 14. decembra 2004 in ni odpravil dvomov o pravilnosti te sheme.

(192)

V zvezi s sklicevanjem francoskih organov na odločbo Komisije z dne 8. maja 2001 o državni pomoči, ki jo izvaja Francija v korist podjetja Brittany Ferries (97), je treba poudariti, da je Komisija ugotovila, da je bila zadevna shema splošni ukrep, ker je bila dostopna vsem sektorjem gospodarstva in je temeljila na skupnem pravu. Če je res, da je bila zadevna shema v tej zadevi veljavna pred letom 1998, je vseeno treba ugotoviti, da to dejstvo ni jasno izhajalo iz ciljev te odločbe in da so lahko s tem te razmere prispevale k zavajanju upravičencev zadevne sheme.

(193)

Iz tega izhaja, da lahko splet navedenih elementov pokaže posebne značilnosti zadevnih razmer v tem primeru in zaradi upoštevanja načela pravne varnosti glede upravičencev zadevne sheme utemelji omejitev vračanja pomoči, z razlikovanjem glede na njihov datum dodelitve.

(194)

Komisija meni, da Francija ne sme vrniti nezdružljivih pomoči, ki so bile dodeljene nezakonito od začetka veljavnosti zakona št. 98-546 leta 1998 v okviru postopka financiranja, v zvezi s katerim so se pristojni nacionalni organi zavezali, da dodelijo koristi iz sheme iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih v skladu s pravno zavezujočim aktom (98), veljavnim pred objavo sklepa Komisije z dne 14. decembra 2004 o začetku uradnega preiskovalnega postopka iz člena 88(2) Pogodbe v Uradnem listu Evropske unije13. aprila 2005.

(195)

Nasprotno pa bo za vsak postopek financiranja, v zvezi s katerim so se pristojni nacionalni organi zavezali k dodelitvi koristi iz sheme iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih v skladu s pravno zavezujočim aktom, veljavnim šele po navedeni objavi, nezdružljiva pomoč vrnjena upravičencem. V tem smislu se bosta upoštevala znesek ugodnosti, ki so ga na koncu obdržali člani gospodarskega interesnega združenja, in znesek, vrnjen uporabniku (99). V primeru delne združljivosti pomoči, kar zadeva uporabnike zadevnih sredstev, se bo znesek, ki se vrne članom gospodarskega interesnega združenja, določil v enakem sorazmerju kot pri deležu ugodnosti, ki se vrne uporabniku sredstev.

(196)

Komisija v tem smislu ocenjuje, da je ustrezno natančno navesti, da dejstvo, po katerem bi se lahko davčna in pravna tveganja članov gospodarskih interesnih združenj v nekaterih primerih pogodbeno prenesla na uporabnike sredstev, ne sme biti v nasprotju z načelom, po katerem je cilj Komisije, kadar po potrebi zahteva vračilo nezakonite pomoči, da različni upravičenci izgubijo ugodnosti, ki so jih pridobili na zadevnem trgu, v primerjavi s konkurenco in ponovno vzpostavi razmere, kakršne so bile pred plačilom navedene pomoči. Izvedba tega cilja ne more biti odvisna od oblike dodeljene pomoči in prav tako ne od pogodbenih določil, ki so jih opredelili upravičenci pomoči (100).

(197)

Komisija ugotavlja, da je Francija nezakonito izvajala shemo pomoči iz člena 39 CA Splošnega zakonika o davkih in s tem kršila člen 88(3) Pogodbe.

(198)

Zato mora Francija sprejeti vse potrebne ukrepe za vračilo te pomoči, razen tiste pomoči, za katero so se pristojni nacionalni organi zavezali, da jo bodo dodelili v skladu s pravno zavezujočim aktom, veljavnim pred objavo sklepa o začetku uradnega preiskovalnega postopka v Uradnem listu Evropske unije13. aprila 2005, tiste pomoči, ki zadeva sredstva v železniškem sektorju ter za druge postopke, po odbitku najvišjih sprejemljivih zneskov pomoči v skladu s sektorskimi pravili, ki veljajo na področju državnih pomoči in ob upoštevanju že dodeljenih pomoči za druge namene. Ta sektorska pravila so smernice Skupnosti o državni pomoči za pomorski promet iz leta 1997 in leta 2004, smernice v zvezi z državnimi regionalnimi pomočmi iz leta 1998, spremenjene leta 2000, ter smernice Skupnosti o financiranju letališč in zagonski državni pomoči letalskim družbam z odhodi z regionalnih letališč iz leta 2005, ter smernice v zvezi z državno regionalno pomočjo za financiranje sredstev iz sektorja industrije.

(199)

Upravičencem je treba začeti vračati zgoraj navedeno nezdružljivo pomoč, ki so se jo pristojni nacionalni organi zavezali dodeliti le v skladu s pravno zavezujočim aktom, veljavnim po omenjeni objavi, skladno z uvodnimi izjavami 151, 152 in izjavami od 194 do 196.

(200)

V primeru dodelitve takšne pomoči Komisija poziva Francijo, naj ji predloži obrazec iz priloge v zvezi z napredkom pri postopku vračila in oblikuje seznam zadevnih upravičencev za vračilo –

1.

v sektorju pomorskega in letalskega prometa, do zneska najvišje pomoči, ki ga glede na primer dovoljujejo smernice Skupnosti o državni pomoči v pomorskem prometu ali veljavne smernice v sektorju letalskega prometa, ob upoštevanju sicer že dodeljenih pomoči za zadevno obdobje;

2.

v železniškem sektorju; in

3.

v sektorju industrije, do zneska najvišje pomoči, ki ga dovoljujejo smernice o državnih regionalnih pomočeh.