ISSN 1725-5155

Uradni list

Evropske unije

L 70
European flag  

Slovenska izdaja

Zakonodaja

Zvezek 50
9. marec 2007

Vsebina

 

Stran

 

*

Obvestilo bralcem

1

 

 

Popravek

 

*

Popravek Pravilnika št. 49 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotne določbe o homologaciji motorjev na kompresijski vžig in zemeljski plin ter motorjev na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo utekočinjeni naftni plin, in vozil, opremljenih z motorji na kompresijski vžig in zemeljski plin ter motorji na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo utekočinjeni naftni plin, glede na emisije onesnaževal iz motorja (UL L 375, 27.12.2006)

3

 

*

Popravek Pravilnika št. 83 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotne določbe za homologacijo vozil v zvezi z emisijami onesnaževal glede na zahteve za pogonsko gorivo (UL L 375, 27.12.2006)

171

 

*

Popravek Pravilnika št. 123 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotne določbe o homologaciji nastavljivih sistemov sprednje osvetlitve (AFS) za motorna vozila (UL L 375, 27.12.2006)

355

 

*

Popravek Pravilnika št. 124 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotni predpisi v zvezi s homologacijo koles za osebne avtomobile in njihove priklopnike (UL L 375, 27.12.2006)

413

 

*

Popravek Uredbe Komisije (ES) št. 2286/2003 z dne 18. decembra 2003 o spremembi Uredbe (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 343, 31.12.2003)

439

SL

Akti z rahlo natisnjenimi naslovi so tisti, ki se nanašajo na dnevno upravljanje kmetijskih zadev in so splošno veljavni za omejeno obdobje.

Naslovi vseh drugih aktov so v mastnem tisku in pred njimi stoji zvezdica.

9.3.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 70/1

OBVESTILO BRALCEM

BG

:

Настоящият брой на Официален вестник е публикуван на испански, чешки, датски, немски, естонски, гръцки, английски, френски, италиански, латвийски, литовски, унгарски, малтийски, нидерландски, полски, португалски, словашки, словенски, фински и шведски език.

Поправката, включена в него, се отнася до актове, публикувани преди разширяването на Европейския съюз от 1 януари 2007 г.

ES

:

El presente Diario Oficial se publica en español, checo, danés, alemán, estonio, griego, inglés, francés, italiano, letón, lituano, húngaro, maltés, neerlandés, polaco, portugués, eslovaco, esloveno, finés y sueco.

Las correcciones de errores que contiene se refieren a los actos publicados con anterioridad a la ampliación de la Unión Europea del 1 de enero de 2007.

CS

:

Tento Úřední věstník se vydává ve španělštině, češtině, dánštině, němčině, estonštině, řečtině, angličtině, francouzštině, italštině, lotyštině, litevštině, maďarštině, maltštině, nizozemštině, polštině, portugalštině, slovenštině, slovinštině, finštině a švédštině.

Oprava zde uvedená se vztahuje na akty uveřejněné před rozšířením Evropské unie dne 1. ledna 2007.

DA

:

Denne EU-Tidende offentliggøres på dansk, engelsk, estisk, finsk, fransk, græsk, italiensk, lettisk, litauisk, maltesisk, nederlandsk, polsk, portugisisk, slovakisk, slovensk, spansk, svensk, tjekkisk, tysk og ungarsk.

Berigtigelserne heri henviser til retsakter, som blev offentliggjort før udvidelsen af Den Europæiske Union den 1. januar 2007.

DE

:

Dieses Amtsblatt wird in Spanisch, Tschechisch, Dänisch, Deutsch, Estnisch, Griechisch, Englisch, Französisch, Italienisch, Lettisch, Litauisch, Ungarisch, Maltesisch, Niederländisch, Polnisch, Portugiesisch, Slowakisch, Slowenisch, Finnisch und Schwedisch veröffentlicht.

Die darin enthaltenen Berichtigungen beziehen sich auf Rechtsakte, die vor der Erweiterung der Europäischen Union am 1. Januar 2007 veröffentlicht wurden.

ET

:

Käesolev Euroopa Liidu Teataja ilmub hispaania, tšehhi, taani, saksa, eesti, kreeka, inglise, prantsuse, itaalia, läti, leedu, ungari, malta, hollandi, poola, portugali, slovaki, slovneeni, soome ja rootsi keeles.

Selle parandustega viidatakse aktidele, mis on avaldatud enne Euroopa Liidu laienemist 1. jaanuaril 2007.

EL

:

Η παρούσα Επίσημη Εφημερίδα δημοσιεύεται στην ισπανική, τσεχική, δανική, γερμανική, εσθονική, ελληνική, αγγλική, γαλλική, ιταλική, λεττονική, λιθουανική, ουγγρική, μαλτέζικη, ολλανδική, πολωνική, πορτογαλική, σλοβακική, σλοβενική, φινλανδική και σουηδική γλώσσα.

Τα διορθωτικά που περιλαμβάνει αναφέρονται σε πράξεις που δημοσιεύθηκαν πριν από τη διεύρυνση της Ευρωπαϊκής Ένωσης την 1η Ιανουαρίου 2007.

EN

:

This Official Journal is published in Spanish, Czech, Danish, German, Estonian, Greek, English, French, Italian, Latvian, Lithuanian, Hungarian, Maltese, Dutch, Polish, Portuguese, Slovak, Slovenian, Finnish and Swedish.

The corrigenda contained herein refer to acts published prior to enlargement of the European Union on 1 January 2007.

FR

:

Le présent Journal officiel est publié dans les langues espagnole, tchèque, danoise, allemande, estonienne, grecque, anglaise, française, italienne, lettone, lituanienne, hongroise, maltaise, néerlandaise, polonaise, portugaise, slovaque, slovène, finnoise et suédoise.

Les rectificatifs qu'il contient se rapportent à des actes publiés antérieurement à l'élargissement de l'Union européenne du 1er janvier 2007.

IT

:

La presente Gazzetta ufficiale è pubblicata nelle lingue spagnola, ceca, danese, tedesca, estone, greca, inglese, francese, italiana, lettone, lituana, ungherese, maltese, olandese, polacca, portoghese, slovacca, slovena, finlandese e svedese.

Le rettifiche che essa contiene si riferiscono ad atti pubblicati anteriormente all'allargamento dell'Unione europea del 1o gennaio 2007.

LV

:

Šis Oficiālais Vēstnesis publicēts spāņu, čehu, dāņu, vācu, igauņu, grieķu, angļu, franču, itāļu, latviešu, lietuviešu, ungāru, maltiešu, holandiešu, poļu, portugāļu, slovāku, slovēņu, somu un zviedru valodā.

Šeit minētie labojumi attiecas uz tiesību aktiem, kas publicēti pirms Eiropas Savienības paplašināšanās 2007. gada 1. janvārī.

LT

:

Šis Oficialusis leidinys išleistas ispanų, čekų, danų, vokiečių, estų, graikų, anglų, prancūzų, italų, latvių, lietuvių, vengrų, maltiečių, olandų, lenkų, portugalų, slovakų, slovėnų, suomių ir švedų kalbomis.

Čia išspausdintas teisės aktų, paskelbtų iki Europos Sąjungos plėtros 2007 m. sausio 1 d., klaidų ištaisymas.

HU

:

Ez a Hivatalos Lap spanyol, cseh, dán, német, észt, görög, angol, francia, olasz, lett, litván, magyar, máltai, holland, lengyel, portugál, szlovák, szlovén, finn és svéd nyelven jelenik meg.

Az itt megjelent helyesbítések elsősorban a 2007. január 1-jei európai uniós bővítéssel kapcsolatos jogszabályokra vonatkoznak.

MT

:

Dan il-Ġurnal Uffiċjali hu ppubblikat fil-ligwa Spanjola, Ċeka, Daniża, Ġermaniża, Estonjana, Griega, Ingliża, Franċiża, Taljana, Latvjana, Litwana, Ungeriża, Maltija, Olandiża, Pollakka, Portugiża, Slovakka, Slovena, Finlandiża u Żvediża.

Il-corrigenda li tinstab hawnhekk tirreferi għal atti ppubblikati qabel it-tkabbir ta' l-Unjoni Ewropea fl-1 ta' Jannar 2007.

NL

:

Dit Publicatieblad wordt uitgegeven in de Spaanse, de Tsjechische, de Deense, de Duitse, de Estse, de Griekse, de Engelse, de Franse, de Italiaanse, de Letse, de Litouwse, de Hongaarse, de Maltese, de Nederlandse, de Poolse, de Portugese, de Slowaakse, de Sloveense, de Finse en de Zweedse taal.

De rectificaties in dit Publicatieblad hebben betrekking op besluiten die vóór de uitbreiding van de Europese Unie op 1 januari 2007 zijn gepubliceerd.

PL

:

Niniejszy Dziennik Urzędowy jest wydawany w językach: hiszpańskim, czeskim, duńskim, niemieckim, estońskim, greckim, angielskim, francuskim, włoskim, łotewskim, litewskim, węgierskim, maltańskim, niderlandzkim, polskim, portugalskim, słowackim, słoweńskim, fińskim i szwedzkim.

Sprostowania zawierają odniesienia do aktów opublikowanych przed rozszerzeniem Unii Europejskiej dnia 1 stycznia 2007 r.

PT

:

O presente Jornal Oficial é publicado nas línguas espanhola, checa, dinamarquesa, alemã, estónia, grega, inglesa, francesa, italiana, letã, lituana, húngara, maltesa, neerlandesa, polaca, portuguesa, eslovaca, eslovena, finlandesa e sueca.

As rectificações publicadas neste Jornal Oficial referem-se a actos publicados antes do alargamento da União Europeia de 1 de Janeiro de 2007.

RO

:

Prezentul Jurnal Oficial este publicat în limbile spaniolă, cehă, daneză, germană, estonă, greacă, engleză, franceză, italiană, letonă, lituaniană, maghiară, malteză, olandeză, polonă, portugheză, slovacă, slovenă, finlandeză şi suedeză.

Rectificările conţinute în acest Jurnal Oficial se referă la acte publicate anterior extinderii Uniunii Europene din 1 ianuarie 2007.

SK

:

Tento úradný vestník vychádza v španielskom, českom, dánskom, nemeckom, estónskom, gréckom, anglickom, francúzskom, talianskom, lotyšskom, litovskom, maďarskom, maltskom, holandskom, poľskom, portugalskom, slovenskom, slovinskom, fínskom a švédskom jazyku.

Korigendá, ktoré obsahuje, odkazujú na akty uverejnené pred rozšírením Európskej únie 1. januára 2007.

SL

:

Ta Uradni list je objavljen v španskem, češkem, danskem, nemškem, estonskem, grškem, angleškem, francoskem, italijanskem, latvijskem, litovskem, madžarskem, malteškem, nizozemskem, poljskem, portugalskem, slovaškem, slovenskem, finskem in švedskem jeziku.

Vsebovani popravki se nanašajo na akte objavljene pred širitvijo Evropske unije 1. januarja 2007.

FI

:

Tämä virallinen lehti on julkaistu espanjan, tšekin, tanskan, saksan, viron, kreikan, englannin, ranskan, italian, latvian, liettuan, unkarin, maltan, hollannin, puolan, portugalin, slovakin, sloveenin, suomen ja ruotsin kielellä.

Lehden sisältämät oikaisut liittyvät ennen Euroopan unionin laajentumista 1. tammikuuta 2007 julkaistuihin säädöksiin.

SV

:

Denna utgåva av Europeiska unionens officiella tidning publiceras på spanska, tjeckiska, danska, tyska, estniska, grekiska, engelska, franska, italienska, lettiska, litauiska, ungerska, maltesiska, nederländska, polska, portugisiska, slovakiska, slovenska, finska och svenska.

Rättelserna som den innehåller avser rättsakter som publicerades före utvidgningen av Europeiska unionen den 1 januari 2007.

Popravek

9.3.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 70/3

Popravek Pravilnika št. 49 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotne določbe o homologaciji motorjev na kompresijski vžig in zemeljski plin ter motorjev na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo utekočinjeni naftni plin, in vozil, opremljenih z motorji na kompresijski vžig in zemeljski plin ter motorji na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo utekočinjeni naftni plin, glede na emisije onesnaževal iz motorja

( Uradni list Evropske unije L 375 z dne 27. decembra 2006 )

Pravilnik št. 49 se glasi:

Pravilnik št. 49 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotne določbe o homologaciji motorjev na kompresijski vžig in zemeljski plin ter motorjev na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo utekočinjeni naftni plin, in vozil, opremljenih z motorji na kompresijski vžig in zemeljski plin ter motorji na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo utekočinjeni naftni plin, glede na emisije onesnaževal iz motorja

Revizija 3

ki vključuje:

spremembe 01 – datum veljavnosti: 14. maj 1990

spremembe 02 – datum veljavnosti: 30. december 1992

Popravek 1 sprememb 02 ob upoštevanju notifikacije pri depozitarju

C.N.232.1992.TREATIES-32 z dne 11. septembra 1992

Popravek 2 sprememb 02 ob upoštevanju notifikacije pri depozitarju

C.N.353.1995.TREATIES-72 z dne 13. novembra 1995

Popravek 1 revizije 2 (napake – le angleščina)

Dodatek 1 k spremembam 02 – datum veljavnosti: 18. maj 1996

Dodatek 2 k spremembam 02 – datum veljavnosti: 28. avgust 1996

Popravek 1 Dodatka 1 k spremembam 02 ob upoštevanju notifikacije pri depozitarju

C.N.426.1997.TREATIES-96 z dne 21. novembra 1997

Popravek 2 Dodatka 1 k spremembam 02 ob upoštevanju notifikacije pri depozitarju

C.N.272.1999.TREATIES-2 z dne 12. aprila 1999

Popravek 1 Dodatka 2 k spremembam 02 ob upoštevanju notifikacije pri depozitarju

C.N.271.1999.TREATIES-1 z dne 12. aprila 1999

spremembe 03 – datum veljavnosti: 27. december 2001

spremembe 04 – datum veljavnosti: 31. januar 2003

1.   PODROČJE UPORABE

Ta pravilnik velja za emisije plinastih in trdnih onesnaževal iz motorjev na kompresijski vžig in zemeljski plin ter motorjev na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo utekočinjeni naftni plin, ki se uporabljajo v pogonskih motornih vozilih, ki so načrtovani za hitrosti nad 25 km/h, kategorij (1)  (2) M1 s skupno maso nad 3,5 tone, M2, M3, N1, N2 in N3.

2.   OPREDELITVE POJMOV IN OKRAJŠAVE

V tem pravilniku:

2.1.   „preskusni cikel“ pomeni zaporedje preskusnih točk, od katerih ima vsaka opredeljeno število vrtljajev in navor ter jim mora motor slediti v ustaljenem stanju (preskus ESC) ali v prehodnih pogojih delovanja (preskus ETC, ELR);

2.2.   „homologacija motorja (družine motorjev)“ pomeni homologacijo tipa motorja (družine motorjev) glede na raven emisije plinastih in trdnih onesnaževal;

2.3.   „dizelski motor“ pomeni motor, ki deluje po načelu kompresijskega vžiga;

„plinski motor“ pomeni motor, ki za gorivo uporablja zemeljski ali utekočinjeni naftni plin;

2.4.   „tip motorja“ pomeni kategorijo motorjev, ki se bistveno ne razlikujejo v značilnostih motorja, opredeljenih v Prilogi 1 k temu pravilniku;

2.5.   „družina motorjev“ pomeni proizvajalčevo razvrstitev motorjev v skupine, ki imajo po konstrukciji, kot je opredeljena v Dodatku 2 Priloge 1 k temu pravilniku, podobne značilnosti emisij izpušnih plinov; vsi člani družine morajo ustrezati veljavnim mejnim vrednostim emisij;

2.6.   „osnovni motor“ pomeni motor, izbran v družini motorjev tako, da bodo njegove emisijske značilnosti reprezentativne za to družino motorjev;

2.7.   „plinasta onesnaževala“ pomeni ogljikov monoksid, ogljikovodike (predpostavlja se razmerje CH1,85 za dizel, CH2,525 za utekočinjeni naftni plin in predvidena molekula CH3O0,5 za dizelske motorje, ki za gorivo uporabljajo etanol), nemetanske ogljikovodike (predpostavlja se razmerje CH1,85 za dizelsko gorivo, CH2,525 za utekočinjeni naftni plin in CH2,93 za zemeljski plin), metan (predpostavlja se razmerje CH4 za zemeljski plin) in dušikove okside, ki so izraženi z ekvivalentom dušikovega dioksida (NO2);

„trdna onesnaževala“ pomeni vsako snov, ki se nabere na posebnem filtru, ko se izpušni plini razredčijo s čistim filtriranim zrakom, tako da temperatura ne preseže 325 K (52 °C);

2.8.   „saje“ pomeni delce, ki so v obliki suspenzije razporejeni v toku izpušnih plinov iz dizelskega motorja in ki absorbirajo, odbijajo ali lomijo svetlobo;

2.9.   „izhodna moč“ pomeni moč v ES kW, izmerjeno na preskusni napravi na koncu ročične gredi, ali enakovredno moč, izmerjeno v skladu z metodo za merjenje moči iz Pravilnika št. 24;

2.10.   „največja deklarirana moč (Pmax)“ pomeni največjo moč v ES kW (izhodno moč), kakor jo je proizvajalec navedel v vlogi za podelitev homologacije;

2.11.   „odstotek obremenitve“ pomeni delež največjega razpoložljivega navora pri določenem številu vrtljajev motorja;

2.12.   „preskus ESC“ pomeni preskusni cikel, ki ga sestavlja 13 faz delovanja v ustaljenem stanju, izvedenih v skladu z odstavkom 5.2. tega pravilnika;

2.13.   „preskus ELR“ pomeni preskusni cikel, ki ga sestavlja zaporedje korakov obremenitve pri konstantnem številu vrtljajev motorja, izvedenih v skladu z odstavkom 5.2. tega pravilnika;

2.14.   „preskus ETC“ pomeni preskusni cikel, ki ga sestavlja 1 800 prehodnih faz delovanja od sekunde do sekunde, izvedenih v skladu z odstavkom 5.2. tega pravilnika;

2.15.   „območje števila vrtljajev obratovanja motorja“ pomeni območje števila vrtljajev motorja, ki se najpogosteje uporablja med obratovanjem motorja na terenu ter ki leži med nizkim in visokim številom vrtljajev iz Priloge 4 k temu pravilniku;

2.16.   „nizko števila vrtljajev (nlo)“ pomeni najnižje število vrtljajev motorja, pri kateri doseže 50 % največje deklarirane moči;

2.17.   „visoko število vrtljajev (nhi)“ pomeni najvišje število vrtljajev motorja, pri kateri doseže 70 % največje deklarirane moči;

2.18.   „število vrtljajev motorja A, B in C“ pomeni število vrtljajev motorja za preskus v območju števila vrtljajev obratovanja motorja, ki se morajo uporabljati za preskusa ESC in ELR iz Dodatka 1 Priloge 4 k temu pravilniku;

2.19.   „upravljano območje“ pomeni območje med številom vrtljajev motorja A in C ter pri 25- do 100-odstotni obremenitvi;

2.20.   „referenčno število vrtljajev (nref)“ pomeni 100-odstotno vrednost števila vrtljajev, ki se mora uporabiti za denormalizacijo vrednosti relativnega števila vrtljajev preskusa ETC iz Dodatka 2 Priloge 4 k temu pravilniku;

2.21.   „merilnik motnosti“ pomeni instrument za merjenje motnosti zaradi delcev po načelu slabljenja svetlobe;

2.22.   „območje zemeljskega plina“ pomeni eno od območij, H ali L, iz evropskega standarda EN 437 iz novembra 1993;

2.23.   „samoprilagodljivost“ pomeni vsako napravo motorja, ki omogoča ohranjanje konstantnega razmerja zrak/gorivo;

2.24.   „ponovna kalibracija“ pomeni fino nastavitev motorja na zemeljski plin, da se zagotovi enaka zmogljivost (moč, poraba goriva) v različnem območju zemeljskega plina;

2.25.   „Wobbejev indeks (spodnji Wl ali zgornji Wu)“ pomeni razmerje med ustrezno kalorično vrednostjo plina na enoto prostornine in kvadratnim korenom njegove relativne gostote pod enakimi referenčnimi pogoji;

Formula

2.26.   „faktor λ-premika (Sλ)“ pomeni izraz, ki opisuje potrebno prožnost sistema upravljanja motorja glede spremembe razmerja presežnega zraka λ, če motor za gorivo uporablja plinasto spojino, ki se razlikuje od čistega metana (za izračun Sλ glej Prilogo 8);

2.27.   „EEV“ pomeni do okolja bolj prijazno vozilo, ki je tip vozila, ki ga poganja motor, ki ustreza dopustnim mejnim vrednostim emisij iz vrstice C tabel v odstavku 5.2.1. tega pravilnika;

2.28.   „odklopna naprava“ pomeni napravo, ki meri, zaznava ali se odziva na obratovalne spremenljivke (npr. hitrost vozila, število vrtljajev motorja, uporabljena prestava, temperatura, tlak v polnilnem zbiralniku ali kateri koli drug parameter) za vključitev, prilagajanje, zakasnitev ali izključitev delovanja katerega koli sestavnega dela ali sistema za uravnavanje emisij, tako da se učinkovitost sistema za uravnavanje emisij v običajnih pogojih uporabe vozila zmanjša, razen če je uporaba takšne naprave v veliki meri vključena v veljavne preskusne postopke certificiranja emisij;

2.29.   „pomožna krmilna naprava“ pomeni sistem, funkcijo ali strategijo nadzora, priključeno na motor ali vozilo, ki se uporablja za zaščito motorja in/ali njegove pomožne opreme pred delovnimi pogoji, ki bi lahko povzročili poškodbe ali okvare, ali se uporablja za lažji zagon motorja. Pomožna krmilna naprava je lahko tudi strategija ali ukrep, za katerega se zadovoljivo dokaže, da ni odklopna naprava;

2.30.   „iracionalna strategija za uravnavanje emisij“ pomeni katero koli strategijo ali ukrep, ki pri obratovanju vozila v običajnih pogojih uporabe zmanjša učinkovitost sistema za uravnavanje emisij pod pričakovano raven na uporabljanih postopkih preskusa emisij.

Image

2.31.   Simboli in okrajšave

2.31.1.   Simboli preskusnih parametrov

Simbol

Enota

Izraz

AP

m2

površina preseka izokinetične sonde za vzorčenje

AT

m2

površina preseka izpušne cevi

CEE

—

učinkovitost etana

CEM

—

učinkovitost metana

C1

—

ogljikovodik, ekvivalenten ogljiku 1

conc

ppm/vol%

spodnji indeks, ki označuje koncentracijo

D0

m3/s

odsek na osi za kalibracijsko funkcijo PDP črpalke

DF

—

faktor redčenja

D

—

konstanta Besselove funkcije

E

—

konstanta Besselove funkcije

EZ

g/kWh

interpolirana emisija NOx kontrolne točke

fa

—

laboratorijski atmosferski faktor

fc

s–1

mejna frekvenca Besselovega filtra

FFH

—

specifični faktor goriva za preračun vlažne koncentracije za suho koncentracijo

FS

—

stehiometrični faktor

GAIRW

kg/h

masni pretok vlažnega polnilnega zraka

GAIRD

kg/h

masni pretok suhega polnilnega zraka

GDILW

kg/h

masni pretok vlažnega zraka za redčenje

GEDFW

kg/h

ekvivalent masnega pretoka razredčenih vlažnih izpušnih plinov

GEXHW

kg/h

masni pretok vlažnih izpušnih plinov

GFUEL

kg/h

masni pretok goriva

GTOTW

kg/h

masni pretok vlažnih razredčenih izpušnih plinov

H

MJ/m3

kalorična vrednost

HREF

g/kg

referenčna vrednost absolutne vlage (10,71 g/kg)

Ha

g/kg

absolutna vlaga polnilnega zraka

Hd

g/kg

absolutna vlaga zraka za redčenje

HTCRAT

mol/mol

razmerje vodik: ogljik

I

—

spodnji indeks, ki označuje posamezno fazo

K

—

Besselova konstanta

K

m–1

absorpcijski koeficient svetlobe

KH,D

—

korekcijski faktor zaradi vlažnosti NOx za dizelske motorje

KH,G

—

korekcijski faktor zaradi vlažnosti NOx za plinske motorje

KV

 

kalibracijska funkcija CFV

KW,a

—

korekcijski faktor polnilnega zraka iz suhega v vlažnega

KW,d

—

korekcijski faktor zraka za redčenje iz suhega v vlažnega

KW,e

—

korekcijski faktor razredčenih izpušnih plinov iz suhih v vlažne

KW,r

—

korekcijski faktor nerazredčenih izpušnih plinov iz suhih v vlažne

L

%

odstotek navora glede na največji navor pri preskusnem motorju

La

m

dejanska dolžina optične poti

M

 

naklon kalibracijske funkcije PDP

Mass

g/h or g

spodnji indeks, ki označuje masni pretok (razmerje)

MDIL

kg

masa vzorca zraka za redčenje, ki gre skozi filtre za vzorčenje delcev

Md

mg

masa vzorca zbranih delcev zraka za redčenje

Mf

mg

masa vzorca zbranih delcev

Mf,p

mg

masa vzorca delcev, zbranih na primarnem filtru

Mf,b

mg

masa vzorca delcev, zbranih na sekundarnem filtru

MSAM

kg

masa vzorca razredčenih izpušnih plinov, ki gre skozi filtre za vzorčenje delcev

MSEC

kg

masa sekundarnega zraka za redčenje

MTOTW

kg

skupna masa CVS v ciklu na vlažni osnovi

MTOTW,i

kg

trenutna masa CVS na vlažni osnovi

N

%

motnost

NP

—

skupno število vrtljajev PDP v ciklu

NP,i

—

število vrtljajev PDP v časovnem intervalu

N

min–1

števila vrtljajev motorja

nP

s–1

števila vrtljajev PDP

nhi

min–1

visoko število vrtljajev motorja

nlo

min–1

nizko število vrtljajev motorja

nref

min–1

referenčno število vrtljajev motorja za preskus ETC

pa

kPa

tlak nasičene pare polnilnega zraka motorja

pA

kPa

absolutni tlak

pB

kPa

skupni atmosferski tlak

pd

kPa

tlak nasičene pare zraka za redčenje

ps

kPa

suh atmosferski tlak

p1

kPa

podtlak pri vstopu v črpalko

P(a)

kW

moč, ki jo absorbira dodatna oprema, ki se namesti za preskus

P(b)

kW

moč, ki jo absorbira dodatna oprema, ki se odstrani za preskus

P(n)

kW

nekorigirana izhodna moč

P(m)

kW

moč, izmerjena na preskusni napravi

Ω

—

Besselova konstanta

Qs

m3/s

stopnja prostorninskega pretoka v sistemu CVS

q

—

razmerje redčenja

r

—

razmerje presekov izokinetične sonde in izpušne cevi

Ra

%

relativna vlaga polnilnega zraka

Rd

%

relativna vlaga zraka za redčenje

Rf

—

faktor odzivnosti analizatorja s plamensko ionizacijo za merjenje ogljikovodikov

ρ

kg/m3

gostota

S

kW

nastavitev dinamometra

Si

m–1

trenutna stopnja dimljenja

Sλ

—

faktor λ-premika

T

K

absolutna temperatura

Ta

K

absolutna temperatura polnilnega zraka

t

s

čas merjenja

te

s

električni odzivni čas

tf

s

odzivni čas filtra za Besselovo funkcijo

tp

s

fizični odzivni čas

Δt

s

časovni interval med zaporednimi podatki o dimljenju (= 1/frekvenca vzorčenja)

Δti

s

časovni interval za trenutni pretok skozi sistem CFV

τ

%

prepustnost svetlobe v dimu

V0

m3/rev

stopnja prostorninskega pretoka v sistemu PDP pri dejanskih pogojih

W

—

Wobbejev indeks

Wact

kWh

dejansko delo cikla ETC

Wref

kWh

referenčno delo cikla ETC

WF

—

vplivni faktor

WFE

—

efektivni vplivni faktor

X0

m3/rev

kalibracijska funkcija prostorninskega pretoka v sistemu PDP

Yi

m–1

1 s izračunane povprečne vrednosti dimljenja po Besselu

2.31.2.   Simboli kemičnih sestavin

CH4

metan

C2H6

etan

C2H5OH

etanol

C3H8

propan

CO

ogljikov monoksid

DOP

dioktilftalat

CO2

ogljikov dioksid

HC

ogljikovodiki

NMHC

nemetanski ogljikovodiki

NOx

dušikovi oksidi

NO

dušikov oksid

NO2

dušikov dioksid

PT

delci

2.31.3.   Okrajšave

CFV

venturijeva cev s kritičnim pretokom

CLD

kemiluminiscenčni detektor

ELR

Evropski preskus odzivnosti na obremenitev

ESC

Evropski cikel ustaljenega stanja

ETC

Evropski cikel prehodnega stanja

FID

plamensko-ionizacijski detektor

GC

plinski kromatograf

HCLD

ogrevani kemiluminiscenčni detektor

HFID

ogrevani plamensko-ionizacijski detektor

LPG

utekočinjeni naftni plin

NDIR

analizator CO in CO2 po nedisperzni infrardeči spektroskopski metodi

NG

zemeljski plin

NMC

izločevalnik nemetanov

3.   VLOGA ZA PODELITEV

3.1.   Vloga za podelitev homologacije motorja kot samostojne tehnične enote

3.1.1.   Vlogo za podelitev homologacije tipa motorja glede na raven emisije plinastih in trdnih onesnaževal predloži proizvajalec motorja ali njegov ustrezno pooblaščen zastopnik.

3.1.2.   Vlogi se priložijo potrebni dokumenti v treh izvodih. Vključuje vsaj bistvene značilnosti motorja iz Priloge 1 k temu pravilniku.

3.1.3.   Motor, katerega značilnosti ustrezajo „tipu motorja“ iz Priloge 1, se predloži tehnični službi, ki izvaja homologacijske preskuse, iz odstavka 5.

3.2.   Vloga za podelitev homologacije za tip vozila glede na njegov motor

3.2.1.   Vlogo za podelitev homologacije tipa vozila glede na emisijo plinastih in trdnih onesnaževal iz njegovega motorja predloži proizvajalec vozila ali njegov ustrezno pooblaščen zastopnik.

Vlogi se priložijo potrebni dokumenti v treh izvodih. Vključuje vsaj:

3.2.2.1.   bistvene značilnosti motorja iz Priloge 1;

3.2.2.2.   opis sestavnih delov, povezanih z motorjem, iz Priloge 1;

3.2.2.3.   kopijo obrazca za sporočilo o homologaciji tipa (Priloga 2A) za vgrajen tip motorja.

3.3.   Vloga za podelitev homologacije za tip vozila s homologiranim motorjem

3.3.1.   Vlogo za podelitev homologacije vozila glede na emisijo plinastih in trdnih onesnaževal iz njegovega homologiranega dizelskega motorja ali družine motorjev in glede na raven plinastih onesnaževal iz njegovega homologiranega plinskega motorja ali družine motorjev mora predložiti proizvajalec vozila ali njegov ustrezno pooblaščen zastopnik.

Vlogi je treba priložiti potrebne dokumente v treh izvodih in naslednje podatke:

3.3.2.1.   opis tipa vozila in delov vozila, ki so povezani z motorjem, s podatki iz Priloge 1, kjer je primerno, ter kopijo obrazca sporočila o homologaciji (Priloga 2a) motorja ali družine motorjev, če je primerno, kot samostojne tehnične enote, ki je vgrajena v tip vozila.

4.   HOMOLOGACIJA

4.1.   Homologacija univerzalnega goriva

Homologacija univerzalnega goriva se podeli pod naslednjimi pogoji:

4.1.1.   V primeru dizelskega goriva: če v skladu z odstavkom 3.1., 3.2. ali 3.3. tega pravilnika motor ali vozilo izpolnjuje zahteve iz odstavkov 5., 6. in 7. spodaj o referenčnem gorivu iz Priloge 5 k temu pravilniku, je treba homologacijo takšnega tipa motorja ali vozila podeliti.

Pri zemeljskem plinu mora osnovni motor izkazovati sposobnost prilagoditve na vsako sestavo goriva, ki se lahko pojavi na trgu. Pri zemeljskem plinu sta običajni dve vrsti goriva, visokokalorično gorivo (plin H) in nizkokalorično gorivo (plin L), vendar imata zelo širok razpon; znatno se razlikujeta v energijski vsebnosti, izraženi z Wobbejevim indeksom, in v faktorju λ-premika (Sλ). Formuli za izračun Wobbejevega indeksa in Sλ sta podani v odstavkih 2.25 in 2.26. Zemeljski plini s faktorjem λ-premika med 0,89 in 1,08 (0,89 ≤ Sλ ≤ 1,08) spadajo v območje H, medtem ko zemeljski plini s faktorjem λ-premika med 1,08 in 1,19 (1,08 ≤ Sλ ≤ 1,19) spadajo v območje L. Zelo veliko spreminjanje Sλ se kaže v sestavi referenčnih goriv.

Osnovni motor mora zahteve tega pravilnika o referenčnih goriv GR (gorivo 1) in G25 (gorivo 2) iz Priloge 6 izpolnjevati brez kakršnega koli prilagajanja gorivu med obema preskusoma. Po menjavi goriva se vseeno dovoli cikel ETC prilagoditvenega teka brez merjenja. Pred preskušanjem je treba osnovni motor uteči po postopku iz odstavka 3. Dodatka 2 Priloge 4.

4.1.2.1.   Na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskusi na tretjem gorivu (gorivo 3), če faktor λ-premika (Sλ) leži med 0,89 (spodnje območje GR) in 1,19 (zgornje območje G25), na primer, če je gorivo 3 tržno gorivo. Rezultati tega preskusa se lahko uporabijo kot podlaga za ovrednotenje skladnosti proizvodnje.

Motor, ki za gorivo uporablja zemeljski plin in je samoprilagodljiv visokokaloričnim (plin H) in nizkokaloričnim plinom (plin L) ter z uporabo stikala preklaplja med območjem H in območjem L, je treba pri vsakem položaju stikala preskusiti na obe bistveni referenčni gorivi, kot je za vsako območje posebej določeno v Prilogi 6. Gorivi sta GR (gorivo 1) in G23 (gorivo 3) za območje visokokaloričnih plinov (H) ter G25 (gorivo 2) in G23 (gorivo 3) za območje nizkokaloričnih plinov (L). Osnovni motor mora zahteve tega pravilnika izpolnjevati v obeh položajih stikala, brez prilagajanja gorivu med obema preskusoma pri posameznem položaju stikala. Po menjavi goriva se vseeno dovoli cikel ETC prilagoditvenega teka brez merjenja. Pred preskušanjem je treba osnovni motor uteči po postopku iz odstavka 3. Dodatka 2 Priloge 4.

4.1.3.1.   Na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskusi na tretjem gorivu namesto na G23 (gorivo 3), če faktor λ-premika (Sλ) leži med 0,89 (tj. spodnje območje GR) in 1,19 (tj. zgornje območje G25), na primer, če je gorivo 3 tržno gorivo. Rezultati tega preskusa se lahko uporabijo kot podlaga za ovrednotenje skladnosti proizvodnje.

4.1.4.   Pri motorjih na zemeljski plin se razmerje med rezultati emisij „r“ za vsako onesnaževalo določi:

Formula

ali

Formula

in

Formula

Pri utekočinjenem naftnem plinu mora osnovni motor izkazovati sposobnost prilagoditve vsaki sestavi goriva, ki se lahko pojavi na trgu. Pri utekočinjenem naftnem plinu so različice v sestavi C3/C4. Te razlike se kažejo v referenčnih gorivih. Osnovni motor mora izpolnjevati emisijske zahteve za referenčni gorivi A in B iz Priloge 7, brez kakršnega koli prilagajanja gorivu med obema preskusoma. Po menjavi goriva se vseeno dovoli cikel ETC prilagoditvenega teka brez merjenja. Pred preskušanjem je treba osnovni motor uteči po postopku iz odstavka 3. Dodatka 2 Priloge 4.

4.1.5.1.   Razmerje med rezultati emisij „r“ je treba za vsako onesnaževalo določiti:

Formula

4.2.   Podelitev homologacije, omejene na vrsto goriva

Homologacija, omejena na vrsto goriva, se podeli pod naslednjimi pogoji:

Homologacija emisij izpušnih plinov iz motorja na zemeljski plin, ki je izveden za delovanje na visokokalorične pline (plin H) ali na nizkokalorične pline (plin L).

Osnovni motor je treba preskusiti na bistveno referenčno gorivo, kot je za ustrezno območje, določeno v Prilogi 6. Gorivi sta GR (gorivo 1) in G23 (gorivo 3) za območje visokokaloričnih plinov (H) ter G25 (gorivo 2) in G23 (gorivo 3) za območje nizkokaloričnih plinov (L). Osnovni motor mora izpolnjevati zahteve tega pravilnika brez kakršnega koli prilagajanja gorivu med obema preskusoma. Po menjavi goriva se vseeno dovoli cikel ETC prilagoditvenega teka brez merjenja. Pred preskušanjem je treba osnovni motor uteči po postopku iz odstavka 3. Dodatka 2 Priloge 4.

4.2.1.1.   Na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskusi na tretjem gorivu namesto na G23 (gorivo 3), če je faktor λ-premika (Sλ) med 0,89 (tj. spodnje območje GR) in 1,19 (tj. zgornje območje G25), na primer, če je gorivo 3 tržno gorivo. Rezultati tega preskusa se lahko uporabijo kot podlaga za ovrednotenje skladnosti proizvodnje.

4.2.1.2.   Razmerje med rezultati emisij „r“ je treba za vsako onesnaževalo določiti:

Formula

ali

Formula

in

Formula

4.2.1.3.   Ob dobavi kupcu mora imeti motor oznako (glej odstavek 4.11.), kjer je navedeno, za katero območje plinov je motor homologiran.

Homologacija emisij izpušnih plinov iz motorja na zemeljski plin ali utekočinjeni naftni plin, ki je izdelan za delovanje na določeno sestavo goriva.

4.2.2.1.   Pri zemeljskem plinu mora osnovni motor izpolnjevati zahteve glede emisij pri referenčnih gorivih GR in G25, pri utekočinjenem naftnem plinu pa pri referenčnih gorivih A in B iz Priloge 7.

Med preskusoma je dovoljeno fino uravnavanje sistema za dovajanje goriva. Tako fino uravnavanje sestavlja ponovna kalibracija podatkovne baze dovajanja goriva, ne da bi se pri tem kakor koli spreminjala osnovna strategija krmiljenja ali osnovna zgradba podatkovne baze. Po potrebi se dovoli zamenjava delov, ki so neposredno povezani s količino pretoka goriva (npr. vbrizgalnih šob).

4.2.2.2.   Na zahtevo proizvajalca se lahko motor preskusi na referenčnih gorivih GR in G23 ali na G25 in G23, vendar v tem primeru homologacija velja le za visokokalorične pline (plin H) ali nizkokalorične pline (plin L).

4.2.2.3.   Ob dobavi naročniku mora biti motor opremljen z oznako (glej odstavek 4.11.), kjer je navedeno, za katero območje plinov je motor kalibriran.

HOMOLOGACIJA MOTORJEV NA ZEMELJSKI PLIN

 

Odstavek 4.1.

Podelitev homologacije na podlagi univerzalnega goriva

Število preskusov

Izračun „r“

Odstavek 4.2.

Podelitev homologacije, omejene na vrsto goriva

Število preskusov

Izračun „r“

Glej odstavek 4.1.2. Motorji na zemeljski plin, prilagodljivi na vsako sestavo goriva

GR (1) in G25 (2)

na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskuša na dodatnem tržnem gorivu (3),

če je Sλ = 0,89 – 1,19

2

(največ 3)

Formula

in, če je testirano z dodatnim gorivom

Formula

in

Formula

 

 

 

Glej odstavek 4.1.3. Motor na zemeljski plin, ki je samoprilagodljiv s stikalom

GR (1) in G23 (3) za H

in

G25 (2) in G23 (3) za L

na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskuša na dodatnem tržnem gorivu (3) namesto G23,

če je Sλ = 0,89 – 1,19

2 za območje H in

2 za območje L

pri zadevnem položaju stikala

4

Formula

in

Formula

 

 

 

Glej odstavek 4.2.1. Motor na zemeljski plin, ki je predviden za delovanje na plinskem območju H ali L

 

 

 

GR (1) in G23 (3) za H

ali

G25 (2) in G23 (3) za L

na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskuša na dodatnem tržnem gorivu (3) namesto G23,

če je Sλ = 0,89 – 1,19

2 za območje H

ali

2 za območje L

2

Formula

za območje H

ali

Formula

za območje L

Glej odstavek 4.2.2. Motor na zemeljski plin, ki je predviden za delovanje pri eni posebni sestavi goriva

 

 

 

GR (1) in G25 (2),

fino uravnavanje med preskusi je dovoljeno

na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskuša na

GR (1) in G23 (3) za H

ali

G25 (2) in G23 (3) za L

2

ali

2 za območje H

ali

2 za območje L

2

 

HOMOLOGACIJA MOTORJEV NA UTEKOČINJENI NAFTNI PLIN

 

Odstavek 4.1.

Podelitev homologacije na podlagi univerzalnega goriva

Število preskusov

Izračun „r“

Odstavek 4.2.

Podelitev homologacije, omejene na vrsto goriva

Število preskusov

Izračun „r“

Glej

odstavek 4.1.5.

Motorji na utekočinjeni naftni plin, prilagodljivi na vsako sestavo goriva

gorivo A in gorivo B

2

Formula

 

 

 

Glej

odstavek 4.2.2.

Motor na utekočinjeni naftni plin, ki je predviden za delovanje pri eni posebni sestavi goriva

 

 

 

gorivo A in gorivo B,

fino uravnavanje med preskusi je dovoljeno

2

 

4.3.   Homologacija emisij izpušnih plinov člana družine motorjev

4.3.1.   Razen primera iz odstavka 4.3.2. se homologacija osnovnega motorja brez dodatnega preskušanja razširi na celotno družino, za vse sestave goriva določene vrste, za katero je osnovni motor homologiran (v primeru motorjev iz odstavka 4.2.2.) ali za isto vrsto goriv (v primeru motorjev iz odstavka 4.1. ali 4.2.), za katero je osnovni motor homologiran.

4.3.2.   Sekundarni preskusni motor

V primeru vloge za homologacijo motorja ali vozila glede na njegov motor, ko motor pripada družini motorjev, lahko homologacijski organ, ki ugotovi, da predložena vloga glede na izbrani osnovni motor ne predstavlja celotne družine motorjev iz Dodatka 1 k pravilniku, izbere ter preskusi nadomesten in po potrebi dodaten referenčni preskusni motor.

4.4.   Številka homologacije se določi za vsak homologiran tip. Prvi dve števki (zdaj 04 v skladu s spremembami 04) navajata vrsto sprememb, vključno z zadnjimi večjimi tehničnimi spremembami Pravilnika ob izdaji homologacije. Ista pogodbenica ne dodeli iste številke drugemu tipu motorja ali vozila.

4.5.   Obvestilo o podelitvi, razširitvi ali zavrnitvi homologacije ali o dokončnem prenehanju proizvodnje tipa motorja ali vozila v skladu s tem pravilnikom se predloži pogodbenicam Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, v obliki, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 2A ali 2B, kjer je primerno, k temu pravilniku. Vrednosti, izmerjene med preskusom tipa, se prav tako navedejo.

Na vsakem motorju, ki je v skladu s tipom motorja, homologiranim po tem pravilniku, ali na vsakem vozilu, ki je v skladu s tipom vozila, homologiranim po tem pravilniku, je na vidnem in zlahka dostopnem mestu, nameščena mednarodna homologacijska oznaka, sestavljena iz:

4.6.1.   kroga, ki obkroža črko „E“, sledi ji številčna oznaka države, ki je podelila homologacijo 3 (3);

4.6.2.   številke tega pravilnika, ki ji sledi črka „R“, pomišljaj in številka homologacije na desni strani kroga iz odstavka 4.4.1.

Vseeno mora homologacijska oznaka vsebovati dodaten znak za črko „R“, katere namen je razlikovati med mejnimi vrednostmi emisij, za katere je bila podeljena homologacija. Pri homologacijah, ki so izdane za navedbo skladnosti z mejnimi vrednostmi iz vrstice A ustrezne tabele/ustreznih tabel v odstavku 5.2.1., črki „R“ sledi rimska številka „I“. Pri homologacijah, ki so izdane za navedbo skladnosti z mejnimi vrednostmi iz vrstice B1 ustrezne tabele/ustreznih tabel v odstavku 5.2.1., črki „R“ sledi rimska številka „II“. Pri homologacijah, ki so izdane za navedbo skladnosti z mejnimi vrednostmi iz vrstice B2 ustrezne tabele/ustreznih tabel v odstavku 5.2.1., črki „R“ sledi rimska številka „III“. Pri homologacijah, ki so izdane za navedbo skladnosti z mejnimi vrednostmi iz vrstice C ustrezne tabele/ustreznih tabel v odstavku 5.2.1., črki „R“ sledi rimska številka „IV“.

Pri motorjih na zemeljski plin mora homologacijska oznaka za nacionalnim simbolom vsebovati pripono, katere namen je razlikovati, za katero vrsto plinov je bila homologacija podeljena. Oznaka je:

4.6.3.1.1.   H za motor, ki je homologiran in kalibriran za pline iz območja H;

4.6.3.1.2.   L za motor, ki je homologiran in kalibriran za pline iz območja L;

4.6.3.1.3.   HL za motor, ki je homologiran in kalibriran za pline iz območij H in L;

4.6.3.1.4.   Ht za motor, ki je homologiran in kalibriran za posebno sestavo plina iz območja H in ga je mogoče s fino nastavitvijo dovajanja goriva motorju nastaviti na drug poseben plin iz območja H;

4.6.3.1.5.   Lt za motor, ki je homologiran in kalibriran za posebno sestavo plina iz območja L in ga je mogoče s fino nastavitvijo dovajanja goriva motorju nastaviti na drug poseben plin iz območja L;

4.6.3.1.6.   HLt za motor, ki je homologiran in kalibriran za posebno sestavo plina v območju H ali v območju L in ga je mogoče s fino nastavitvijo dovajanja goriva motorju nastaviti na drug poseben plin iz območja H ali L.

4.7.   Če je vozilo v skladu s homologiranim tipom po enem ali več drugih pravilnikih, ki so priloženi Sporazumu, v državi, ki je homologacijo podelila v skladu s tem pravilnikom, ni treba ponoviti simbola iz odstavka 4.6.1. V takem primeru se v vzdolžnih stolpcih na desni strani simbola iz odstavka 4.6.1. vstavijo številka pravilnika in homologacije ter dodatni simboli vseh pravilnikov, v skladu s katerimi je bila na podlagi tega pravilnika podeljena homologacija.

4.8.   Homologacijska oznaka se namesti v bližino napisne tablice, ki jo je namestil proizvajalec, ali nanjo.

4.9.   Priloga 3 k temu pravilniku daje primere namestitev homologacijskih oznak.

Na motorju, homologiranem kot samostojna tehnična enota, morata biti poleg homologirane oznake tudi:

4.10.1.   blagovna ali tovarniška znamka proizvajalca motorja;

4.10.2.   trgovska oznaka proizvajalca.

4.11.   Oznake

Pri motorjih, ki za gorivo uporabljajo zemeljski plin ali utekočinjeni naftni plin in je njihova homologacija omejena na vrsto goriva, se uporabljajo naslednje oznake:

4.11.1.   Vsebina

Podane morajo biti naslednje informacije:

V primeru odstavka 4.2.1.3. na oznaki piše: „LE ZA UPORABO Z ZEMELJSKIM PLINOM IZ OBMOČJA H“. Po potrebi se „H“ zamenja z „L“.

V primeru odstavka 4.2.2.3. na oznaki piše „LE ZA UPORABO Z ZEMELJSKIM PLINOM S SPECIFIKACIJO …“ ali „LE ZA UPORABO Z UTEKOČINJENIM NAFTNIM PLINOM S SPECIFIKACIJO …“, kakor je ustrezno. Vse informacije v ustrezni tabeli/ustreznih tabelah v Prilogah 6 in 7 so podane s posameznimi sestavinami in omejitvami, ki jih določi proizvajalec motorja.

Črke in številke morajo biti velike najmanj 4 mm.

Opomba: Če zaradi pomanjkanja prostora tako označevanje ni mogoče, se lahko uporabi poenostavljena koda. V takem primeru morajo biti vsaki osebi, ki polni rezervoar za gorivo ali vzdržuje ali popravlja motor in njegovo dodatno opremo, ter tudi zadevnim pristojnim organom na voljo lahko dostopne razlage, ki vsebujejo vse zgoraj omenjene informacije. Mesto in vsebina teh razlag se določita z dogovorom med proizvajalcem in homologacijskim organom.

4.11.2.   Lastnosti

Oznake morajo imeti enako življenjsko dobo kot motor. Biti morajo jasno čitljive, črke in številke pa neizbrisne. Razen tega morajo biti oznake pritrjene tako, da bo pritrditev vzdržala vso življenjsko dobo motorja in oznak ni mogoče odstraniti, ne da bi jih uničili ali poškodovali.

4.11.3.   Namestitev

Oznake je treba varno namestiti na del motorja, ki je potreben za običajno delovanje motorja in ga običajno ni treba zamenjati med življenjsko dobo motorja. Razen tega morajo biti oznake na takšnem mestu, da so povprečnemu človeku jasno vidne, ko je motor opremljen z vso dodatno opremo, potrebno za njegovo delovanje.

4.12.   V primeru vloge za podelitev homologacije tipa za tip vozila glede na njegov motor mora biti oznaka iz odstavka 4.1.1. prav tako v bližini odprtine za polnjenje goriva.

4.13.   V primeru vloge za podelitev homologacije tipa za tip vozila s homologiranim motorjem mora biti oznaka iz odstavka 4.1.1. prav tako v bližini odprtine za polnjenje goriva.

5.   SPECIFIKACIJE IN PRESKUSI

5.1.   Splošno

5.1.1.   Naprava za uravnavanje emisij

5.1.1.1.   Sestavni deli, ki lahko vplivajo na emisije plinastih in trdnih onesnaževal iz dizelskih motorjev ter emisije plinastih onesnaževal iz plinskih motorjev, so oblikovani, izdelani in vgrajeni tako, da motor pri običajni uporabi ustreza določbam iz tega pravilnika.

5.1.2.   Delovanje naprave za uravnavanje emisij

5.1.2.1.   Prepovedana je uporaba odklopne naprave in/ali iracionalne strategije za uravnavanje emisij.

Dodatna naprava za uravnavanje se lahko vgradi v motor ali na vozilo, če naprava:

5.1.2.2.1.   nikakor ne deluje pod pogoji iz odstavka 5.1.2.4. ali

5.1.2.2.2.   je pod pogoji iz odstavka 5.1.2.4. vključena le začasno za namene zaščite motorja proti poškodbam, zaščite naprave za upravljanje zraka, uravnavanje dimljenja, hladni zagon ali ogrevanje ali

5.1.2.2.3.   se vključi le s signali opreme na vozilu za namene varnost obratovanja in strategij za zasilno delovanje.

5.1.2.3.   Dovoli se naprava, funkcija, sistem ali ukrep za krmiljenje motorja, ki deluje v pogojih iz odstavka 5.1.2.4. in povzroča uporabo drugačne ali spremenjene strategije krmiljenja motorja v primerjavi s tisto, ki se običajno uporablja med veljavnimi cikli preskusa emisij, če se pri izpolnjevanju zahtev iz odstavkov 5.1.3. in/ali 5.1.4. v celoti izkaže, da ukrep ne zmanjšuje učinkovitosti sistema za uravnavanje emisij. V vseh drugih primerih se take naprave obravnavajo kot odklopne naprave.

5.1.2.4.   Za namene odstavka 5.1.2.2., so opredeljeni naslednji pogoji uporabe v pogojih ustaljenega stanja in prehodnih pogojih:

(i)

nadmorska višina, ki ne presega 1 000 metrov (ali atmosferski tlak ni nižji od 90 kPa),

(ii)

temperatura okolja v območju 283 do 303 K (10 do 30 °C),

(iii)

temperatura hladilne tekočine v območju 343 do 368 K (70 do 95 °C).

5.1.3.   Posebne zahteve za elektronske sisteme za uravnavanje emisij

5.1.3.1.   Zahteve v zvezi z dokumentacijo

Proizvajalec predloži dokumentacijo, iz katere je razvidna osnovna zasnova sistema in način uravnavanja izhodnih spremenljivk, če je uravnavanje neposredno ali posredno.

Dokumentacija se predloži v dveh delih:

(a)

formalna dokumentacija, ki se predloži tehnični službi ob predložitvi vloge za podelitev homologacije, vključuje popoln opis sistema. Ta dokumentacija je lahko jedrnata, če so iz nje razvidne vse izhodne veličine, ki jih dovoljuje matrika, sestavljena iz razpona krmiljenja posamičnih vhodnih veličin enote. Te informacije se priložijo dokumentaciji iz odstavka 3. tega pravilnika.

(b)

dodatno gradivo, ki prikazuje parametre, ki se spreminjajo s katero koli pomožno krmilno napravo, in mejne pogoje, v katerih naprava obratuje. Dodatno gradivo vsebuje opis logike sistema za upravljanje z gorivom, strategije krmiljenja in točke preklopa v vseh načinih delovanja.

Dodatno gradivo vsebuje tudi razlago upravičenosti uporabe morebitne pomožne krmilne naprave ter vključuje dodatno gradivo in preskusne podatke, ki prikazujejo učinek na emisije izpušnega plina, ki ga ima pomožna krmilna naprava, vgrajena na motorju ali na vozilu.

Ta dodatni material ostane strogo zaupen in ga obdrži proizvajalec, vendar ga je treba predložiti na vpogled za pregled ob homologaciji tipa ali kadar koli med veljavnostjo homologacije tipa.

Za preverjanje, ali je treba neko strategijo ali ukrep obravnavati kot odklopno napravo ali iracionalno strategijo za uravnavanje emisij v skladu z opredelitvami pojmov iz odstavkov 2.28. in 2.30., lahko homologacijski organ in/ali tehnična služba dodatno zahteva preskus za ugotavljanje NOx z uporabo ETC, ki se lahko izvede skupaj s preskusom homologacije tipa ali postopki za preverjanje skladnosti proizvodnje.

5.1.4.1.   Kot druga možnost za zahteve Dodatka 4 Priloge 4 k temu pravilniku med preskusom ETC za ugotavljanje emisij NOx se te emisije lahko vzorčijo iz nerazredčenih izpušnih plinov in ob upoštevanju tehničnih določb ISO FDIS 16 183 z dne 15. septembra 2001.

5.1.4.2.   Pri preverjanju, ali je treba strategijo ali ukrep obravnavati kot odklopno napravo ali iracionalno strategijo za uravnavanje emisij glede na opredelitve pojmov iz odstavkov 2.28. in 2.30., je sprejemljiv dodatni presežek za 10 % glede na ustrezno mejno vrednost NOx.

Za homologacijo v skladu z vrstico A tabel v odstavku 5.2.1., je treba emisije določiti na podlagi preskusov ESC in ELR pri običajnih dizelskih motorjih, vključno z motorji, opremljenimi z elektronsko opremo za vbrizgavanje goriva, vračanjem izpušnih plinov v valj (EGR) in/ali oksidacijskimi katalizatorji. Dizelske motorje, ki so opremljeni s sodobnimi sistemi za naknadno obdelavo (čiščenje) izpušnih plinov, ki vključujejo katalizatorje NOx in/ali filtre za delce, je treba dodatno preskusiti s preskusom ETC.

Za homologacijsko preskušanje v skladu z vrstico B1 ali B2 ali C tabel v odstavku 5.2.1. je treba emisije določiti na podlagi preskusov ESC, ELR in ETC.

Za plinske motorje je treba plinaste emisije določiti na podlagi preskusa ETC.

Preskusna postopka ESC in ELR sta opisana v Dodatku 1 Priloge 4, preskusni postopek ETC pa v Dodatkih 2 in 3 Priloge 4.

Emisije plinastih in trdnih onesnaževal iz motorja, ki je predložen v preskušanje, če je primerno, je treba izmeriti z metodami iz Priloge 4. Dodatek 4 Priloge 4 opisuje priporočene analizne sisteme za plinasta in trdna onesnaževala ter priporočene sisteme za vzorčenje delcev. Tehnična služba lahko homologira tudi druge sisteme ali analizatorje, če ugotovi, da v ustreznem preskusnem ciklu dajejo enakovredne rezultate. Za posamezen laboratorij je ekvivalentnost določena kot rezultati preskusa, ki ustrezajo ± 5-odstotkom rezultatov preskusa enega od referenčnih sistemov, opisanih v tem pravilniku. Za emisije delcev se kot referenčni sistem priznava le sistem redčenja s celotnim tokom. Za vključitev novega sistema v Pravilnik mora ugotavljanje enakovrednosti temeljiti na izračunu ponovljivosti in obnovljivosti v medlaboratorijskem preskusu iz ISO 5725.

5.2.1.   Mejne vrednosti

Posebna masa ogljikovega monoksida, vseh ogljikovodikov, dušikovih oksidov in delcev, določena na podlagi preskusa ESC, ter motnosti dima, določena na podlagi preskusa ELR, ne sme presegati vrednosti iz tabele 1.

Za dizelske motorje, ki se dodatno preskušajo s preskusom ETC, in posebno za plinske motorje, posebne mase ogljikovega monoksida, nemetanskih ogljikovodikov, metana (po potrebi), dušikovih oksidov in delcev (po potrebi) ne smejo presegati vrednosti iz tabele 2.

Tabela 1

Mejne vrednosti – preskusa ESC in ELR

Vrstica

ogljikovega monoksida (CO) g/kWh

Masa ogljikovodikov (HC) g/kWh

Masa dušikovih oksidov (NOx) g/kWh

Masa delcev (PT) g/kWh

Dim

m–1

A (2000)

2,1

0,66

5,0

0,10

0,13 (4)

0,8

B1 (2005)

1,5

0,46

3,5

0,02

0,5

B2 (2008)

1,5

0,46

2,0

0,02

0,5

C (EEV)

1,5

0,25

2,0

0,02

0,15


Tabela 2

Mejne vrednosti – preskus ETC (6)

Vrstica

Masa ogljikovega monoksida (CO) g/kWh

Masa nemetanskih ogljikovodikov (NMHC) g/kWh

Masa metana (CH4) (7) g/kWh

Masa dušikovih oksidov (NOx) g/kWh

Masa delcev (PT) (8) g/kWh

A (2000)

5,45

0,78

1,6

5,0

0,16

0,21 (5)

B1 (2005)

4,0

0,55

1,1

3,5

0,03

B2 (2008)

4,0

0,55

1,1

2,0

0,03

C (EEV)

3,0

0,40

0,65

2,0

0,02

5.2.2.   Merjenje ogljikovodikov pri dizelskih in plinskih motorjih

5.2.2.1.   Proizvajalec lahko s preskusom ETC namesto merjenja mase nemetanskih ogljikovodikov izbere merjenje skupne mase ogljikovodikov (THC). V tem primeru je meja za skupno maso ogljikovodikov enaka, kot jo za maso nemetanskih ogljikovodikov prikazuje tabela 2.

5.2.3.   Posebne zahteve pri dizelskih motorjih

5.2.3.1.   Posebna masa dušikovih oksidov, izmerjena v naključnih kontrolnih točkah v kontrolnem območju preskusa ESC, ne sme za več kot 10 odstotkov presegati vrednosti, interpoliranih iz sosednjih faz preskusa (glej odstavka 4.6.2. in 4.6.3. Dodatka 1 Priloge 4).

5.2.3.2.   Stopnja dimljenja pri naključnem preskusnem številu vrtljajev pri ELR ne sme presegati največje stopnje dimljenja dveh sosednjih preskusnih števil vrtljajev za več kot 20 odstotkov, ali za več kot 5 odstotkov mejne vrednosti, kar je več.

6.   VGRADNJA MOTORJA V VOZILO

Vgradnja motorja v vozilo ustreza naslednjim značilnostim v zvezi s homologacijo motorja:

6.1.1.   Podtlak v sesalni cevi ne sme biti višji od podtlaka, ki je za motor homologiranega tipa določen v Prilogi 2A.

6.1.2.   Protitlak v izpušnem sistemu ne sme biti višji od protitlaka, ki je za motor homologiranega tipa določen v Prilogi 2A.

6.1.3.   Moč, ki jo absorbira dodatna oprema in je potrebna za delovanje motorja, ne sme presegati moči, ki je za motor homologiranega tipa določena v Prilogi 2A.

7.   DRUŽINA MOTORJEV

7.1.   Parametri, ki opredeljujejo družino motorjev

Družina motorjev, kot jo določi proizvajalec motorjev, je lahko opredeljena z osnovnimi značilnostmi, ki morajo biti skupne vsem motorjem v družini. V nekaterih primerih je mogoče medsebojno učinkovanje parametrov. Zaradi zagotovitve, da bodo v določeno družino motorjev vključeni le motorji s podobnimi značilnostmi emisije izpušnih plinov, je treba upoštevati tudi te vplive.

Šteje se, da motorji pripadajo isti družini motorjev, če so jim skupne spodaj naštete osnovne značilnosti:

7.1.1.   način delovanja:

—

dvotaktni,

—

štiritaktni;

7.1.2.   hladilno sredstvo:

—

zrak,

—

voda,

—

olje;

7.1.3.   pri plinskih motorjih in motorjih z naknadno obdelavo izpušnih plinov

—

število valjev,

(za druge dizelske motorje, ki imajo manj valjev kot osnovni motor, se lahko šteje, da spadajo v isto družino motorjev, če sistem za dovajanje goriva meri gorivo za vsak valj posebej);

7.1.4.   gibna prostornina posameznega valja:

—

motorji morajo biti v razponu 15 %;

7.1.5.   način polnjenja z zrakom:

—

naravno polnjenje,

—

tlačno polnjenje,

—

tlačno polnjenje s hladilnikom polnilnega (stisnjenega) zraka;

7.1.6.   tip/konstrukcija zgorevalne komore:

—

predkomora,

—

vrtinčna komora,

—

neposredno vbrizgavanje;

7.1.7.   ventili in odprtine – konfiguracija, velikost in število:

—

glava valja,

—

stena valja,

—

okrov ročične gredi;

7.1.8.   sistem za vbrizgavanje goriva (dizelski motorji):

—

vbrizgavanje prek skupnega voda,

—

vrstna tlačilka,

—

razdelilna tlačilka za gorivo,

—

enojni element,

—

sistem tlačilka-šoba;

7.1.9.   sistem za dovajanje goriva (plinski motorji):

—

mešalna enota,

—

uvajanje/vbrizgavanje plina (enotočkovno, večtočkovno),

—

vbrizgavanje tekočine (enotočkovno, večtočkovno);

7.1.10.   sistem vžiga (plinski motorji)

7.1.11.   razne značilnosti:

—

vračanje izpušnih plinov v valj,

—

vbrizgavanje vode/emulzije,

—

vpihavanje sekundarnega zraka,

—

sistem za hlajenje polnilnega/stisnjenega zraka;

7.1.12.   naknadna obdelava izpušnih plinov:

—

tristezni katalizator,

—

oksidacijski katalizator,

—

redukcijski katalizator,

—

toplotni reaktor,

—

lovilnik delcev.

7.2.   Izbira osnovnega motorja

7.2.1.   Dizelski motorji

Za izbor osnovnega motorja iz družine je treba kot primarni kriterij uporabiti največjo dobavo goriva na gib pri navedenem številu vrtljajev pri največjem deklariranem navoru. Če ta primarni kriterij izpolnjujeta dva ali več motorjev, je treba osnovni motor izbrati z uporabo sekundarnega kriterija, to je največja dobava goriva na gib pri nazivnem številu vrtljajev. V določenih okoliščinah lahko homologacijski organ odloči, da je raven najslabše emisije najbolje določiti s preskušanjem še enega motorja. Tako lahko homologacijski organ izbere dodaten motor za preskus na podlagi značilnosti, ki kažejo, da bi ta motor lahko imel med motorji v tej družini najvišjo raven emisije.

Če imajo motorji znotraj družine še druge spremenljive značilnosti, za katere bi lahko šteli, da vplivajo na emisije izpušnih plinov, je treba pri izbiri osnovnega motorja tudi te značilnosti prepoznati in upoštevati.

7.2.2.   Plinski motorji

Primarni kriterij za izbor osnovnega motorja iz družine mora biti največja gibna prostornina. Če ta primarni kriterij izpolnjujeta dva ali več motorjev, je treba osnovni motor izbrati z uporabo sekundarnih kriterijev, in sicer v naslednjem vrstnem redu:

—

največja dobava goriva na gib pri številu vrtljajev pri nazivni moči;

—

največji predvžig;

—

najnižji delež vračanja izpušnih plinov v valj;

—

brez zračne črpalke ali s črpalko z najmanjšim dejanskim zračnim pretokom.

V določenih okoliščinah lahko homologacijski organ zaključi, da je mogoče raven najslabše emisije najbolje določiti s preskušanjem še enega motorja. Tako lahko homologacijski organ izbere dodaten motor za preskus na podlagi značilnosti, ki kažejo, da bi ta motor lahko imel med motorji v tej družini najvišjo raven emisije.

8.   SKLADNOST PROIZVODNJE

Skladnost proizvodnih postopkov je v skladu z Dodatkom 2 k Sporazumu (E/ECE/324-E/ECE/TRANS/505/Rev.2) v naslednjih zahtevah:

8.1.   Vsak motor ali vsako vozilo, ki ima v skladu s tem pravilnikom nameščeno homologacijsko oznako, je proizvedeno tako, da je glede na opis iz homologacijskega certifikata in njegovih prilogah v skladu s homologiranim tipom.

8.2.   V splošnem se skladnost proizvodnje glede na omejevanje emisij preverja na podlagi opisa iz sporočila in njegovih prilog.

Če se merijo emisije onesnaževal in je bila homologacija motorja enkrat ali večkrat razširjena, se preskusi opravijo na motorju/motorjih, opisanem/opisanih v opisni dokumentaciji za ustrezno razširitev.

Skladnost motorja, predloženega v preskus onesnaževanja:

Ko proizvajalec motor predloži pristojnim organom, na izbranih motorjih ne sme napraviti nobenih prilagoditev več.

8.3.1.1.   Iz serije se naključno izberejo trije motorji. Na motorjih, na katerih se opravita le preskusa ESC in ELR ali le preskus ETC za homologacijo v skladu z vrstico A v tabelah v odstavku 5.2.1., se opravijo ustrezni preskusi za preverjanje skladnosti proizvodnje. Če se pristojni organ strinja, se na vseh ostalih motorjih, homologiranih v skladu z vrstico A, B1, B2 ali C tabel iz odstavka 5.2.1., za preverjanje skladnosti proizvodnje opravijo preskusi s cikli ESC in ELR ter s ciklom ETC. Mejne vrednosti so podane v odstavku 5.2.1. Pravilnika.

8.3.1.2.   Preskusi se izvedejo v skladu z Dodatkom 1 k temu pravilniku, kadar je pristojni organ zadovoljen s standardnim odstopanjem pri proizvodnji, ki ga navede proizvajalec.

Preskusi se izvedejo v skladu z Dodatkom 2 k temu pravilniku, kadar pristojni organ ni zadovoljen s standardnim odstopanjem pri proizvodnji, ki ga navede proizvajalec.

Na zahtevo proizvajalca se lahko preskusi opravijo v skladu z Dodatkom 3 k temu pravilniku.

8.3.1.3.   Na podlagi preskusov naključno izbranih motorjev se šteje, da je proizvodna serija skladna, če je po preskusnih kriterijih iz ustreznega dodatka sprejeta odločitev, da so emisije vseh onesnaževal ustrezne (serija sprejeta), ter da ni skladna, če je za eno onesnaževalo sprejeta odločitev, da emisije niso ustrezne (serija zavrnjena).

Če je za eno onesnaževalo sprejeta odločitev o ustreznosti emisij, te odločitve ni mogoče spremeniti z nikakršnimi dodatnimi preskusi, ki se opravijo za odločanje o emisijah drugih onesnaževal.

Če odločitev o ustreznosti emisij vseh onesnaževal ni bila sprejeta in za eno onesnaževalo ni bila sprejeta odločitev o neustreznosti emisij, se preskus ponovi na drugem motorju (glej sliko 2).

Če odločitev sploh ni bila sprejeta, se lahko proizvajalec kadar koli odloči, da ustavi preskušanje. V takem primeru se evidentira odločitev o zavrnitvi.

Preskusi se izvajajo na novih motorjih. Motorji na plinasto gorivo se morajo uteči po postopku iz odstavka 3. Dodatka 2 Priloge 4.

8.3.2.1.   Na zahtevo proizvajalca se lahko preskusi vseeno izvajajo tudi na utečenih dizelskih ali plinskih motorjih, ki so se utekali daljše obdobje, kot je določeno v odstavku 8.4.2.2., vendar največ do 100 ur. V tem primeru postopek utekanja motorja opravi proizvajalec, ki se mora obvezati, da na teh motorjih ne bo napravil nobenih prilagoditev.

8.3.2.2.   Če želi proizvajalec v skladu z odstavkom 8.4.2.2.1., izvesti postopek utekanja, ga lahko opravi:

—

na vseh preskušanih motorjih

ali

—

na prvem preskušenem motorju, pri katerem se koeficient naraščanja emisij določi:

—

emisije onesnaževal se na prvem preskušenem motorju izmerijo pri nič in pri „x“ urah,

—

za vsako onesnaževalo se izračuna koeficient naraščanja emisij od nič do „x“ ur:Formula

Koeficient je lahko manjši od ena.

Naslednji preskusni motorji se ne utekajo, ampak se njihove emisije pri nič urah popravijo s koeficientom naraščanja emisij.

V tem primeru se upoštevajo naslednje vrednosti:

—

za prvi motor vrednosti pri „x“ urah,

—

za ostale motorje vrednosti pri nič urah, pomnožene s koeficientom naraščanja emisij.

8.3.2.3.   Pri dizelskih motorjih in motorjih, ki za gorivo uporabljajo utekočinjeni naftni plin, se lahko za vse te preskuse uporablja komercialno gorivo. Na zahtevo proizvajalca se vseeno lahko uporabijo referenčna goriva iz Priloge 5 ali 7. To pomeni, da se preskusi iz odstavka 4. tega pravilnika pri vsakem plinskem motorju opravljajo najmanj z dvema referenčnima gorivoma.

8.3.2.4.   Pri motorjih na zemeljski plin se lahko za vse te preskuse uporablja komercialno gorivo, in sicer:

(i)

za motorje, označene s H, komercialno gorivo v območju H (0,89 ≤ Sλ ≤ 1,00);

(ii)

za motorje, označene z L, komercialno gorivo v območju L (1,00 ≤ Sλ ≤ 1,19);

(iii)

za motorje, označene s HL, komercialno gorivo v skrajnem območju 8-faktorja premika (0,89 ≤ Sλ ≤ 1,19).

Na zahtevo proizvajalca se vseeno lahko uporabijo referenčna goriva iz Priloge 6. To pomeni preskuse iz odstavka 4. tega pravilnika.

8.3.2.5.   V primeru spora, ki bi nastal zaradi neustreznosti motorjev na plinasto gorivo, ki uporabljajo komercialno gorivo, je treba preskuse izvesti z referenčnim gorivom, na katero je bil preskušen osnovni motor, ali z možnim dodatnim gorivom 3 iz odstavkov 4.1.3.1. in 4.2.1.1., na katero je bil lahko preskušen osnovni motor. Rezultat je potem treba pretvoriti z izračunom z uporabo ustreznega faktorja/ustreznih faktorjev „r“, „ra“ ali „rb“ iz odstavkov 4.1.3.2., 4.1.5.1. in 4.2.1.2. Če so vrednosti r, ra ali rb manjše od 1, korekcija ni potrebna. Izmerjeni in izračunani rezultati morajo pokazati, da motor izpolnjuje mejne vrednosti z vsemi ustreznimi gorivi (gorivi 1, 2 in, če je ustrezno, gorivo 3 pri motorjih na zemeljski plin ter gorivi A in B pri motorjih na utekočinjeni naftni plin).

8.3.2.6.   Preskuse skladnosti proizvodnje motorja na plinasto gorivo, ki je predviden za delovanje na gorivo s posebno sestavo, je treba izvesti na gorivu, za katero je bil motor kalibriran.

Image

9.   KAZNI ZA NESKLADNOST PROIZVODNJE

9.1.   Homologacija, podeljena v zvezi s tipom motorja ali vozila v skladu s tem pravilnikom, se lahko prekliče, če niso izpolnjene zahteve iz odstavka 8.1. ali če motor/motorji ali vozilo/vozila uspešno ne prestane/prestanejo preskusov iz odstavka 8.3.

9.2.   Če pogodbenica Sporazuma iz leta 1958, ki uporablja ta pravilnik, prekliče homologacijo, ki jo je prej podelila, o tem takoj obvesti druge pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, s sporočilom v obliki, ki v skladu z vzorcem iz Priloge 2A ali 2B k temu pravilniku.

10.   SPREMEMBA IN RAZŠIRITEV HOMOLOGACIJE HOMOLOGIRANEGA TIPA

Vsaka sprememba homologiranega tipa se sporoči upravnemu organu, ki je tip homologiral. Organ lahko potem:

10.1.1.   meni, da spremembe verjetno ne bodo povzročile znatnega škodljivega učinka in da spremenjen tip v vsakem primeru še vedno izpolnjuje zahtevo; ali

10.1.2.   od tehnične službe, ki izvaja preskuse, zahteva nadaljnje poročilo o preskusu.

10.2.   Potrditev ali zavrnitev homologacije, ki opredeljuje spremembe, se po postopku iz odstavka 4.5. sporoči pogodbenicam Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik.

10.3.   Pristojni organ, ki izda razširitev homologacije, dodeli serijsko številko te razširitve in o tem obvesti druge pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, s sporočilom v obliki, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 2A ali 2B k temu pravilniku.

11.   DOKONČNO PRENEHANJE PROIZVODNJE

Če imetnik homologacije povsem preneha proizvajati tip, homologiran v skladu s tem pravilnikom, o tem obvesti organ, ki je podelil homologacijo. Ko ta organ prejme ustrezno sporočilo, o tem obvesti druge pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, s sporočilom v obliki, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 2A ali 2B k temu pravilniku.

12.   PREHODNE DOLOČBE

12.1.   Splošno

12.1.1.   Od uradnega datuma veljavnosti sprememb 04 nobena pogodbenica, ki uporablja ta pravilnik, ne sme zavrniti podelitve homologacije ECE v skladu s tem pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 04.

12.1.2.   Od uradnega datuma veljavnosti sprememb 04 mora pogodbenica, ki uporablja ta pravilnik, podeliti homologacije ECE, le če motor izpolnjuje zahteve tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 04.

Motor mora biti podvržen ustreznim preskusom iz odstavka 5.2. tega pravilnika in mora v skladu z odstavki 12.2.1., 12.2.2. in 12.2.3. spodaj zadostiti ustreznim mejnim vrednostim emisij iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika.

12.2.   Homologacije novega tipa

12.2.1.   Ob upoštevanju določb iz odstavka 12.4.1., morajo pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, od datuma veljavnosti sprememb 04 tega pravilnika podeljevati homologacijo ECE motorja le, če izpolnjuje ustrezne mejne vrednosti emisij iz vrstice A, B1, B2 ali C tabel iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika.

12.2.2.   Ob upoštevanju določb iz odstavka 12.4.1., morajo pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, od 1. oktobra 2005 podeljevati homologacijo ECE motorja le, če izpolnjuje ustrezne mejne vrednosti emisij iz vrstice B1, B2 ali C tabel iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika.

12.2.3.   Ob upoštevanju določb iz odstavka 12.4.1., morajo pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, od 1. oktobra 2008 podeljevati homologacijo ECE motorja le, če izpolnjuje ustrezne mejne vrednosti emisij iz vrstice B2 ali C tabel iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika.

12.3.   Omejitev veljavnosti homologacij starega tipa

12.3.1.   Razen določb iz odstavkov 12.3.2. in 12.3.3., morajo od uradnega datuma veljavnosti sprememb 04 homologacije tipa, podeljene v skladu s tem pravilnikom, ki je bil spremenjen s spremembami 03, prenehati veljati, razen če pogodbenica, ki je podelila homologacijo, obvesti drugo pogodbenico, ki uporablja ta pravilnik, da homologiran tip motorja izpolnjuje zahteve tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 04, v skladu z odstavkom 12.2.1. zgoraj.

12.3.2.   Razširitev homologacije tipa

12.3.2.1.   Odstavka 12.3.2.2. in 12.3.2.3. spodaj se uporabljata le pri novih motorjih na kompresijski vžig in novih vozilih, opremljenih z motorji na kompresijski vžig, ki so bili homologirani v skladu z zahtevami iz vrstice A tabel v odstavku 5.2.1. tega pravilnika.

12.3.2.2.   Kot druga možnost za odstavka 5.1.3. in 5.1.4., lahko proizvajalec tehnični službi predloži rezultate preskusa za ugotavljanje NOx z uporabo ETC na motorju, ki je v skladu z značilnostmi osnovnega motorja iz Priloge 1 in ob upoštevanju določb iz odstavkov 5.1.4.1. in 5.1.4.2. Proizvajalec predloži tudi pisno izjavo, da motor ne uporablja nikakršne odklopne naprave ali iracionalne strategije za uravnavanje emisij iz odstavka 2. tega pravilnika.

12.3.2.3.   Proizvajalec prav tako predloži pisno izjavo, da rezultati preskusa za ugotavljanje NOx in izjava za osnovni motor iz odstavka 5.1.4. veljajo tudi za vse tipe motorjev iz družine motorjev iz Priloge 1.

12.3.3.   Plinski motorji

Od 1. oktobra 2003 morajo homologacije tipa plinskih motorjev tega pravilnika, ki je bil spremenjen s spremembami 03, prenehati veljati, razen če pogodbenica, ki je podelila homologacijo, obvesti drugo pogodbenico, ki uporablja ta pravilnik, da homologiran tip motorja izpolnjuje zahteve tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 04, v skladu z odstavkom 12.2.1. zgoraj.

12.3.4.   Od 1. oktobra 2006 morajo homologacije tipa plinskih motorjev tega pravilnika, ki je bil spremenjen s spremembami 04, prenehati veljati, razen če pogodbenica, ki je podelila homologacijo, obvesti drugo pogodbenico, ki uporablja ta pravilnik, da homologiran tip motorja izpolnjuje zahteve tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 04, v skladu z odstavkom 12.2.2. zgoraj.

12.3.5.   Od 1. oktobra 2009 morajo homologacije tipa plinskih motorjev tega pravilnika, ki je bil spremenjen s spremembami 04, prenehati veljati, razen če pogodbenica, ki je podelila homologacijo, obvesti drugo pogodbenico, ki uporablja ta pravilnik, da homologiran tip motorja izpolnjuje zahteve tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 04, v skladu z odstavkom 12.2.3. zgoraj.

12.4.   Nadomestni deli za vozila v uporabi

12.4.1.   Pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, lahko nadaljujejo podeljevanje homologacije tistih motorjev, ki so v skladu z zahtevami tega pravilnika, kot je bil spremenjen s prejšnjimi spremembami, ali na kateri koli ravni tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 04, če je motor namenjen zamenjavi za vozilo v uporabi in za katerega je na dan začetka delovanja tega vozila veljal prejšnji standard.

13.   IMENA IN NASLOVI TEHNIČNIH SLUŽB, KI IZVAJAJO HOMOLOGACIJSKE PRESKUSE, TER UPRAVNIH ORGANOV

Pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, sekretariatu Združenih narodov sporočijo imena in naslove tehničnih služb, ki izvajajo homologacijske preskuse, ter upravnih organov, ki podelijo homologacijo in se jim pošljejo certifikati, izdani v drugih državah, ki potrjujejo podelitev, razširitev, zavrnitev ali preklic homologacije.

Dodatek 1

POSTOPEK ZA PRESKUŠANJE SKLADNOSTI PROIZVODNJE, ČE JE STANDARDNO ODSTOPANJE ZADOVOLJIVO

1.   Ta dodatek opisuje postopek preverjanja skladnosti proizvodnje v zvezi z emisijami onesnaževal, če je standardno odstopanje proizvodnje proizvajalca zadovoljivo.

2.   Pri najmanjši velikosti vzorca treh motorjev je postopek vzorčenja nastavljen tako, da je verjetnost, da bo serija uspešno opravila preskus pri 40 % motorjev neustrezne kakovosti, 0,95 (tveganje proizvajalca = 5 %) in verjetnost, da bo serija sprejeta pri 65 % motorjev neustrezne kakovosti, 0,10 (tveganje potrošnika = 10 %).

3.   Za vsako onesnaževalo se uporablja naslednji postopek iz odstavka 5.2.1. Pravilnika (glej sliko 2):

Naj bo:

L

=

naravni logaritem mejne vrednosti onesnaževala;

xi

=

naravni logaritem meritve za i-ti motor iz vzorca;

s

=

ocena standardnega odstopanja pri proizvodnji (ko se določi naravni logaritem meritve);

n

=

tekoča številka vzorca.

4.   Za vsak vzorec se izračuna vsota standardnih odstopanj od dovoljene meje po naslednji formuli:

Formula

5.   Potem:

—

če je statistični rezultat preskusa večji od vrednosti za odločitev o sprejetju za dano velikost vzorca iz tabele 3, se za tako onesnaževalo sprejme odločitev o sprejetju;

—

če je statistični rezultat preskusa manjši od vrednosti za odločitev o zavrnitvi za dano velikost vzorca iz tabele 3, se za tako onesnaževalo sprejme odločitev o zavrnitvi;

—

v drugih primerih se v skladu z odstavkom 8.3.1. Pravilnika preskusi dodaten motor in se računski postopek uporabi na vzorcu, povečanem za eno enoto.

Tabela 3

Vrednosti za odločitev o sprejetju in zavrnitvi v načrtu vzorčenja iz Dodatka 1

Najmanjša velikost vzorca: 3

Skupno število preskušenih motorjev (velikost vzorca)

Vrednost za odločitev o sprejetju An

Vrednost za odločitev o zavrnitvi Bn

3

3,327

–4,724

4

3,261

–4,790

5

3,195

–4,856

6

3,129

–4,922

7

3,063

–4,988

8

2,997

–5,054

9

2,931

–5,120

10

2,865

–5,185

11

2,799

–5,251

12

2,733

–5,317

13

2,667

–5,383

14

2,601

–5,449

15

2,535

–5,515

16

2,469

–5,581

17

2,403

–5,647

18

2,337

–5,713

19

2,271

–5,779

20

2,205

–5,845

21

2,139

–5,911

22

2,073

–5,977

23

2,007

–6,043

24

1,941

–6,109

25

1,875

–6,175

26

1,809

–6,241

27

1,743

–6,307

28

1,677

–6,373

29

1,611

–6,439

30

1,545

–6,505

31

1,479

–6,571

32

–2,112

–2,112

Dodatek 2

POSTOPEK ZA PRESKUŠANJE SKLADNOSTI PROIZVODNJE, ČE STANDARDNO ODSTOPANJE NI ZADOVOLJIVO ALI ČE PODATEK NI NA VOLJO

1.   Ta dodatek opisuje postopek, ki se uporablja za preverjanje skladnosti proizvodnje glede emisij onesnaževal, če standardno odstopanje proizvodnje proizvajalca ni zadovoljivo ali podatek ni na voljo.

2.   Pri najmanjši velikosti vzorca treh motorjev je postopek vzorčenja zastavljen tako, da je verjetnost uspešno opravljenega preskusa serije, kadar je 40 % motorjev neustrezne kakovosti, 0,95 (tveganje proizvajalca = 5 %), verjetnost, da bo serija sprejeta, kadar je 65 % motorjev neustrezne kakovosti, pa 0,10 (tveganje potrošnika = 10 %).

3.   Šteje se, da imajo vrednosti onesnaževal iz odstavka 5.2.1 tega pravilnika normalno logaritemsko porazdelitev in da jih je treba pretvoriti z izračunom njihovega naravnega logaritma.

Vzemimo, da m0 in m označujeta najmanjšo in največjo velikost vzorca (m0 = 3 in m = 32) in da n označuje tekočo številko vzorca.

4.   Če so naravni logaritmi vrednosti, izmerjenih v seriji x1, x2, …, xi, in če je L naravni logaritem mejne vrednosti snovi, ki onesnažuje, potem velja:

in

di = xi – L

Formula

Formula

5.   Tabela 4 prikazuje vrednosti, pri katerih se glede na tekočo številko vzorca sprejme odločitev o sprejetju (An) ali zavrnitvi (Bn). Statistični rezultat preskusa je razmerje med Formula, in se uporabi za ugotavljanje, ali se serija sprejme ali zavrne:

Za m0 ≤ n ≤ m:

—

serija se sprejme, če je Formula

—

serija se zavrne, če je Formula

—

če je, se opravi še ena meritev Formula

6.   Opombe:

Za izračun zaporednih vrednosti statistike preskusa se uporabijo naslednje rekurzivne formule:

Formula

Formula

Formula

Tabela 4

Vrednosti za odločitev o sprejetju in zavrnitvi v načrtu vzorčenja iz Dodatka 2

Najmanjša velikost vzorca: 3

Skupno število preskušenih motorjev (velikost vzorca)

Vrednost za odločitev o sprejetju An

Vrednost za odločitev o zavrnitvi Bn

3

–0,80381

16,64743

4

–0,76339

7,68627

5

–0,72982

4,67136

6

–0,69962

3,25573

7

–0,67129

2,45431

8

–0,64406

1,94369

9

–0,61750

1,59105

10

–0,59135

1,33295

11

–0,56542

1,13566

12

–0,53960

0,97970

13

–0,51379

0,85307

14

–0,48791

0,74801

15

–0,46191

0,65928

16

–0,43573

0,58321

17

–0,40933

0,51718

18

–0,38266

0,45922

19

–0,35570

0,40788

20

–0,32840

0,36203

21

–0,30072

0,32078

22

–0,27263

0,28343

23

–0,24410

0,24943

24

–0,21509

0,21831

25

–0,18557

0,18970

26

–0,15550

0,16328

27

–0,12483

0,13880

28

–0,09354

0,11603

29

–0,06159

0,09480

30

–0,02892

0,07493

31

–0,00449

0,05629

32

0,03876

0,03876

Dodatek 3

POSTOPEK ZA PRESKUŠANJE SKLADNOSTI PROIZVODNJE NA ZAHTEVO PROIZVAJALCA

1.   Ta dodatek opisuje postopek, ki se uporablja za preverjanje skladnosti proizvodnje glede na emisije onesnaževal na zahtevo proizvajalca.

2.   Pri najmanjši velikosti vzorca treh motorjev je postopek vzorčenja zastavljen tako, da je verjetnost uspešno opravljenega preskusa serije, kadar je 30 % motorjev neustrezne kakovosti, 0,90 (tveganje proizvajalca = 10 %), verjetnost, da bo serija sprejeta, kadar je 65 % motorjev neustrezne kakovosti, pa 0,10 (tveganje potrošnika = 10 %).

3.   Za vsako onesnaževalo iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika se uporablja naslednji postopek (glej sliko 2):

Velja:

L

=

mejna vrednost za onesnaževalo,

xi

=

vrednost meritve za i-ti motor iz vzorca,

n

=

številka trenutnega vzorca.

4.   Za vzorec se izračuna statistika preskusa, ki opredeli število neskladnih motorjev, t.j. xi ≥ L:

5.   Potem velja:

—

če je statistični rezultat preskusa manjši ali enak vrednosti za odločitev o sprejetju za dano velikost vzorca iz tabele 5, se za tako onesnaževalo sprejme odločitev o sprejetju;

—

če je statistični rezultat preskusa večji ali enak vrednosti za odločitev o zavrnitvi za dano velikost vzorca iz tabele 5, se za tako onesnaževalo sprejme odločitev o zavrnitvi;

—

sicer se preskusi dodaten motor v skladu z odstavkom 8.3.1. Pravilnika in postopek izračuna se uporabi za vzorec, povečan za še eno enoto.

V tabeli 5 so vrednosti za odločitev o sprejetju in zavrnitvi izračunane po mednarodnem standardu ISO 8422:1991.

Tabela 5

Vrednosti za odločitev o sprejetju in zavrnitvi v načrtu vzorčenja iz Dodatka 3

Najmanjša velikost vzorca: 3

Skupno število preskušenih motorjev (velikost vzorca)

Vrednost za odločitev o sprejetju

Vrednost za odločitev o zavrnitvi

3

—

3

4

0

4

5

0

4

6

1

5

7

1

5

8

2

6

9

2

6

10

3

7

11

3

7

12

4

8

13

4

8

14

5

9

15

5

9

16

6

10

17

6

10

18

7

11

19

8

9

PRILOGA 1

BISTVENE ZNAČILNOSTI (OSNOVNEGA) MOTORJA IN PODATKI O POTEKU PRESKUSA (9)

1.   OPIS MOTORJA

1.1.   Proizvajalec: …

1.2.   Proizvajalčeva oznaka motorja: …

1.3.   Način delovanja: štiritaktni/dvotaktni (10)

Število in razporeditev valjev: …

1.4.1.   Premer valja: … mm

1.4.2.   Gib: … mm

1.4.3.   Zaporedje vžigov: …

1.5.   Delovna prostornina motorja: … cm3

1.6.   Kompresijsko razmerje (11): …

1.7.   Risba/risbe zgorevalne komore in čela bata: …

1.8.   Najmanjši premer sesalnega in izstopnega kanala: … cm2

1.9.   Število vrtljajev v prostem teku: … min–1

1.10.   Največja izhodna moč: … kW pri … min–1

1.11.   Največje dovoljeno število vrtljajev motorja: … min–1

1.12.   Največji neto navor: … Nm pri … min–1

1.13.   Sistem zgorevanja: kompresijski vžig/prisilni vžig (10)

1.14.   Gorivo: dizel/LPG/NG-H/NG-L/NG-HL/etanol (9)

Hladilni sistem

Tekočinsko hlajenje

1.15.1.1.   Značilnosti tekočine: …

1.15.1.2.   Vodna črpalka/vodne črpalke: da/ne (10)

1.15.1.3.   Značilnosti ali znamka/znamke in tip/tipi (če je ustrezno): …

1.15.1.4.   Stopnja/stopnje prenosa pogona (če je ustrezno): …

Zračno hlajenje

1.15.2.1.   Puhalo: da/ne (10)

1.15.2.2.   Značilnosti ali znamka/znamke in tip/tipi (če je ustrezno): …

1.15.2.3.   Stopnja/stopnje prenosa pogona (če je ustrezno): …

Temperatura, ki jo dopušča proizvajalec

1.16.1.   Tekočinsko hlajenje: najvišja temperatura pri izhodu: … K

1.16.2.   Zračno hlajenje: … referenčna točka: …

Najvišja temperatura na referenčni točki: … K

1.16.3.   Najvišja temperatura zraka na izhodu iz hladilnika polnilnega zraka (če je ustrezno): … K

1.16.4.   Najvišja temperatura izpušnih plinov v točki izpušne/izpušnih cevi ki je/so najbližja/najbližje zunanji prirobnici/zunanjim prirobnicam izpušnega kolektorja/izpušnih kolektorjev

ali turbopuhala/turbopuhal: … K

1.16.5.   Temperatura goriva: najnižja … K, najvišja … K

za dizelske motorje na vstopu v tlačilko za vbrizgavanje goriva, za motorje na plinasto gorivo na končni stopnji krmilnika tlaka.

1.16.6.   Tlak goriva: najnižji … kPa, najvišji … kPa

na končni stopnji krmilnika tlaka le motorji, ki za gorivo uporabljajo zemeljski plin.

1.16.7.   Temperatura maziva: najnižja … K, najvišja … K

Tlačni polnilnik: da/ne (10)

1.17.1.   Znamka: …

1.17.2.   Tip: …

1.17.3.   Opis sistema

(npr. najvišji polnilni tlak, krmilni obtočni kanal, če je ustrezno): …

1.17.4.   Hladilnik polnilnega zraka: da/ne (10)

1.18.   Sesalni sistem

Največji dopustni podtlak v sesalni cevi pri nazivnem številu vrtljajev motorja in pri 100-odstotni obremenitvi, kot je opredeljeno v pogojih obratovanja

v Pravilniku št. 24 … kPa

1.19.   Izpušni sistem

Največji dopustni protitlak v izpušni cevi pri nazivnem številu vrtljajev motorja in pri 100-odstotni obremenitvi, kakor je opredeljeno v pogojih obratovanja

v Pravilniku št. 24 … kPa

Prostornina izpušnega sistema: … dm3

2.   UKREPI PROTI ONESNAŽEVANJU ZRAKA

2.1.   Naprava za recikliranje plinov iz okrova ročične gredi (opis in risbe): …

…

Dodatne naprave proti onesnaževanju (če obstajajo in če niso opisane drugje)

Katalitični pretvornik izpušnih plinov: da/ne (10)

2.2.1.1.   Znamka/znamke: …

2.2.1.2.   Tip/tipi: …

2.2.1.3.   Število katalitičnih pretvornikov in elementov: …

2.2.1.4.   Mere, oblika in prostornina katalitičnega pretvornika/katalitičnih pretvornikov: …

2.2.1.5.   Način katalitičnega delovanja: …

2.2.1.6.   Skupna količina plemenitih kovin: …

2.2.1.7.   Relativna koncentracija: …

2.2.1.8.   Substrat (zgradba in material): …

2.2.1.9.   Gostota celic: …

2.2.1.10.   Tip okrova katalitičnega pretvornika/katalitičnih pretvornikov: …

2.2.1.11.   Mesto vgradnje katalitičnega pretvornika/katalitičnih pretvornikov (mesto in referenčna razdalja na izpušni liniji): …

…

Lambda sonda: da/ne (10)

2.2.2.1.   Znamka/znamke: …

2.2.2.2.   Tip: …

2.2.2.3.   Mesto vgradnje: …

Vpihavanje zraka: da/ne (10)

2.2.3.1.   Tip (pulziranje zraka, zračna črpalka itd.): …

EGR: da/ne (10)

2.2.4.1.   Značilnosti (stopnja pretoka itd.): …

Filter za delce: da/ne (10)

2.2.5.1.   Mere, oblika in prostornina filtra za delce: …

2.2.5.2.   Tip in konstrukcija filtra za delce: …

2.2.5.3.   Mesto vgradnje (referenčna razdalja na izpušni liniji): …

2.2.5.4.   Metoda ali sistem regeneracije, opis in/ali risba: …

Drugi sistemi: da/ne (10)

2.2.6.1.   Opis in delovanje: …

3.   NAPAJANJE Z GORIVOM

Dizelski motorji

3.1.1.   Napajalna črpalka za gorivo

Tlak (11): … kPa ali karakteristika (10): …

Sistem vbrizgavanja

Tlačilka

3.1.2.1.1.   Znamka/znamke: …

3.1.2.1.2.   Tip/tipi: …

3.1.2.1.3.   Količina vbrizga: … mm3  (11) na gib pri številu vrtljajev motorja … min–1 pri največji količini vbrizga ali karakteristika (10)  (11): …

…

Navedite uporabljeno metodo: na motorju/na preskusni napravi (10)

Če ima motor samodejno krmiljenje vbrizgane količine goriva v odvisnosti od tlaka, navedite značilno količino vbrizga in tlak glede na število vrtljajev motorja.

Predvbrizg

3.1.2.1.4.1.   Krivulja predvbrizga (11): …

3.1.2.1.4.2.   Statično krmiljenje vbrizga (11): …

Visokotlačne cevi

3.1.2.2.1.   Dolžina: … mm

3.1.2.2.2.   Notranji premer: … mm

Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe

3.1.2.3.1.   Znamka/znamke: …

3.1.2.3.2.   Tip/tipi: …

3.1.2.3.3.   „Tlak odpiranja“: … kPa (11)

ali karakteristika odpiranja (10)  (11): …

Regulator

3.1.2.4.1.   Znamka/znamke: …

3.1.2.4.2.   Tip/tipi: …

3.1.2.4.3.   Število vrtljajev, pri kateri se pri polni obremenitvi začne zapiranje dovoda goriva: … min–1

3.1.2.4.4.   Največje število vrtljajev brez obremenitve: … min–1

3.1.2.4.5.   Število vrtljajev v prostem teku: … min–1

Sistem za zagon hladnega motorja

3.1.3.1.   Znamka/znamke: …

3.1.3.2.   Tip/tipi: …

3.1.3.3.   Opis: …

Pomožna naprava za pomoč pri zagonu: …

3.1.3.4.1.   Znamka: …

3.1.3.4.2.   Tip: …

Motorji na plinasto gorivo (12)

3.2.1.   Gorivo: Zemeljski plin/LPG (10)

Krmilnik/krmilniki tlaka ali uparjalnik/krmilnik/krmilniki tlaka (11)

3.2.2.1.   Znamka/znamke: …

3.2.2.2.   Tip/tipi: …

3.2.2.3.   Število stopenj zmanjševanja tlaka: …

3.2.2.4.   Tlak v končni fazi: najmanj … kPa, največ … kPa

3.2.2.5.   Število glavnih nastavitvenih točk: …

3.2.2.6.   Število nastavitvenih točk v prostem teku: …

3.2.2.7.   Številka homologacije v skladu s Pravilnikom št.: …

Sistem za dovajanje goriva: mešalna enota/vbrizgavanje plina/vbrizgavanje tekočine/neposredno vbrizgavanje (10)

3.2.3.1.   Uravnavanje moči zmesi: …

3.2.3.2.   Opis sistema in/ali shema in risbe: …

3.2.3.3.   Številka homologacije v skladu s Pravilnikom št. …

Mešalna enota

3.2.4.1.   Število: …

3.2.4.2.   Znamka/znamke: …

3.2.4.3.   Tip/tipi: …

3.2.4.4.   Mesto vgradnje: …

3.2.4.5.   Možnosti nastavitve: …

3.2.4.6.   Številka homologacije v skladu s Pravilnikom št. …

Vbrizgavanje v sesalni zbiralnik

3.2.5.1.   Vbrizgavanje: enotočkovno/večtočkovno (10)

3.2.5.2.   Vbrizgavanje: neprekinjeno/simultano zaporedno (10)

Oprema za vbrizgavanje

3.2.5.3.1.   Znamka/znamke: …

3.2.5.3.2.   Tip/tipi: …

3.2.5.3.3.   Možnosti nastavitve: …

3.2.5.3.4.   Številka homologacije v skladu s Pravilnikom št. …

Napajalna črpalka (če je ustrezno): …

3.2.5.4.1.   Znamka/znamke: …

3.2.5.4.2.   Tip/tipi: …

3.2.5.4.3.   Številka homologacije v skladu s Pravilnikom št. …

Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe: …

3.2.5.5.1.   Znamka/znamke: …

3.2.5.5.2.   Tip/tipi: …

3.2.5.5.3.   Številka homologacije v skladu s Pravilnikom št. …

Neposredno vbrizgavanje

Tlačilka za vbrizgavanje/krmilnik tlaka (10)

3.2.6.1.1.   Znamka/znamke: …

3.2.6.1.2.   Tip/tipi: …

3.2.6.1.3.   Krmiljenje začetka vbrizgavanja: …

3.2.6.1.4.   Številka homologacije v skladu s Pravilnikom št. …

Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe

3.2.6.2.1.   Znamka/znamke: …

3.2.6.2.2.   Tip/tipi: …

3.2.6.2.3.   Tlak odpiranja ali karakteristika vbrizga (11): …

3.2.6.2.4.   Številka homologacije v skladu s Pravilnikom št. …

Elektronska krmilna enota (ECU)

3.2.7.1.   Znamka/znamke: …

3.2.7.2.   Tip/tipi: …

3.2.7.3.   Možnosti nastavitve: …

Oprema, značilna za motorje na zemeljski plin

Različica 1 (le v primeru homologacije motorja za več specifičnih sestav goriva)

3.2.8.1.1.   Sestava goriva:

metan (CH4):

osnova: … % mol

najmanj … % mol

največ … % mol

etan (C2H6):

osnova: … % mol

najmanj … % mol

največ … % mol

propan (C3H8):

osnova: … % mol

najmanj … % mol

največ … % mol

butan (C4H10):

osnova: … % mol

najmanj … % mol

največ … % mol

C5/C5+:

osnova: … % mol

najmanj … % mol

največ … % mol

kisik (O2):

osnova: … % mol

najmanj … % mol

največ … % mol

inertni plin (N2, He itd.):

osnova: … % mol

najmanj … % mol

največ … % mol

Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe

3.2.8.1.2.1.   Znamka/znamke:

3.2.8.1.2.2.   Tip/tipi:

3.2.8.1.3.   Drugo (če je ustrezno)

3.2.8.2.   Različica 2 (le v primeru homologacij za več specifičnih sestav goriva)

4.   KRMILNI ČASI VENTILOV

4.1.   Največji gib ventilov ter koti odpiranja in zapiranja glede na mrtve lege batov ali enakovredni podatki …

4.2.   Referenčna območja in/ali območja nastavitev (10): …

5.   SISTEM VŽIGA (LE MOTORJI NA PRISILNI VŽIG)

5.1.   Vrsta sistema vžiga:

skupna tuljava in vžigalne svečke/posamezna tuljava in vžigalne svečke/tuljava na vžigalni svečki/drugo (navedite) (10)

Enota za krmiljenje vžiga

5.2.1.   Znamka/znamke: …

5.2.2.   Tip/tipi: …

5.3.   Krivulja predvžiga/diagram predvžiga (10)  (11): …

5.4.   Krmiljenje vžiga (11): … stopinj pred zgornjo mrtvo točko pri številu vrtljajev … min–1 in pri absolutnem tlaku zraka v sesalnem zbiralniku (MAP) … kPa

Vžigalne svečke

5.5.1.   Znamka/znamke: …

5.5.2.   Tip/tipi: …

5.5.3.   Nastavitev razdalje med elektrodama: … mm

Vžigalna tuljava/vžigalne tuljave

5.6.1.   Znamka/znamke: …

5.6.2.   Tip/tipi: …

6.   OPREMA, KI JO POGANJA MOTOR

Motor je treba predložiti v preskušanje z dodatno opremo, potrebno za njegovo delovanje (npr. ventilator, vodna črpalka itd.), kot je opredeljeno v pogojih obratovanja v Pravilniku št. 24.

6.1.   Dodatna oprema, ki se namesti za preskus

Če dodatne opreme ni mogoče ali ni primerno namestiti na preskusno napravo, je treba moč, ki jo absorbira ta oprema, ugotoviti in odšteti od izmerjene moči motorja v celotnem območju delovanja preskusnega cikla/preskusnih ciklov.

6.2.   Dodatna oprema, ki se odstrani za preskus

Dodatno opremo, ki je potrebna le za delovanje vozila (npr. kompresor za zrak, klimatizacijski sistem itd.), je treba za preskus odstraniti. Če dodatne opreme ni mogoče odstraniti, se lahko moč, ki jo ta oprema absorbira, ugotovi in prišteje izmerjeni moči motorja v celotnem območju delovanja preskusnega cikla/preskusnih ciklov.

7.   DODATNE INFORMACIJE O POGOJIH PRESKUSA

Uporabljeno mazivo

7.1.1.   Znamka: …

7.1.2.   Tip: …

(Navedite odstotek olja v mešanici, če sta mazivo in gorivo zmešana): …

Oprema, ki jo poganja motor (če je ustrezno)

Izhodna moč, ki jo absorbira dodatna oprema, se ugotavlja le:

—

če dodatna oprema, potrebna za delovanje motorja, ni nameščena na motor

in/ali

—

če je na motor nameščena dodatna oprema, ki ni potrebna za delovanje motorja.

7.2.1.   Seznam in način identifikacije: …

7.2.2.   Odjem moči (kW) pri različnem številu vrtljajev motorja:

Oprema

Odjem moči (kW) pri različnem številu vrtljajev motorja

Prosti tek

Nizko število vrtljajev

Visoko število vrtljajev

Število vrtljajev A (13)

Število vrtljajev B (13)

Število vrtljajev C (13)

Referenčno število vrtljajev (14)

P(a)

Dodatna oprema, potrebna za delovanje motorja

(se odšteje od izmerjene moči motorja)

glej točko 6.1.

 

 

 

 

 

 

 

P(b)

Dodatna oprema, ki ni potrebna za delovanje motorja

(se prišteje izmerjeni moči motorja)

glej točko 6.2.

 

 

 

 

 

 

 

8.   ZMOGLJIVOST MOTORJA

8.1.   Število vrtljajev motorja (15)

Nizko število vrtljajev (nlo): … min–1

Visoko število vrtljajev (nhi): … min–1

za cikle ESC in ELR

Prosti tek: … min–1

Število vrtljajev A: … min–1

Število vrtljajev B: … min–1

Število vrtljajev C: … min–1

za cikel ETC

Referenčno število vrtljajev: … min–1

8.2.   Moč motorja (izmerjena v skladu z določbami iz Pravilnika št. 24) v kW

 

Število vrtljajev motorja

prosti tek

število vrtljajev A (13)

število vrtljajev B (13)

število vrtljajev C (13)

referenčno številovrtljajev (14)

P(m)

Moč, izmerjena na preskusni napravi.

 

 

 

 

 

P(a)

Moč, ki jo absorbira dodatna oprema, nameščena za preskus (točka 6.1.)

—

če je nameščena

—

če ni nameščena

0

0

0

0

0

P(b)

Moč, ki jo absorbira dodatna oprema, odstranjena za preskus (točka 6.2.)

—

če je nameščena

—

če ni nameščena

0

0

0

0

0

P(n)

Izhodna moč motorja

= P(m) – P(a) + P(b)

 

 

 

 

 

Nastavitve dinamometra (kW)

Nastavitve dinamometra za preskusa ESC in ELR ter za referenčni cikel preskusa ETC morajo temeljiti na izhodni moči motorja P(n) iz odstavka 8.2. Priporoča se namestitev motorja na preskusno napravo v neto stanju. V tem primeru sta P(m) in P(n) identični. Če delovanje motorja v neto stanju ni mogoče ali ni primerno, je treba nastavitve dinamometra popraviti na neto stanje z uporabo zgornje formule.

8.3.1.   Preskusa ESC in ELR

Nastavitve dinamometra je treba izračunati po formuli v odstavku 1.2. Dodatka 1 Priloge 4.

Odstotek obremenitve

Število vrtljajev motorja

Prosti tek

Število vrtljajev A

Število vrtljajev B

Število vrtljajev C

10

—

 

 

 

25

—

 

 

 

50

—

 

 

 

75

—

 

 

 

100

 

 

 

 

8.3.2.   Preskus ETC

Če se motor ne preskusi v neto stanju, mora proizvajalec za celotno območje delovanja cikla predložiti korekcijsko formulo, ki jo odobri tehnična služba, za pretvorbo izhodne moči oziroma neto dela cikla, ki se ugotovi glede na odstavek 2 Dodatka 2 Priloge 4.

PRILOGA 1

Dodatek 1

ZNAČILNOSTI DELOV VOZILA, KI SO POVEZANI Z MOTORJEM

1.   Podtlak v sesalni cevi pri nazivnem številu vrtljajev motorja

in pri 100-odstotni obremenitvi: … kPa

2.   Protitlak v izpušnem sistemu pri nazivnem številu vrtljajev motorja

in pri 100-odstotni obremenitvi: … kPa

3.   Prostornina izpušnega sistema: … cm3

4.   Moč, ki jo absorbira dodatna oprema, potrebna za delovanje motorja, kot je opredeljeno v pogojih obratovanja v Pravilniku št. 24

Oprema

Odjem moči (kW) pri različnih številih vrtljajev motorja

Prosti tek

Nizka vrtilna frekvenca

Visoka vrtilna frekvenca

Vrtilna frekvenca A (16)

Vrtilna frekvenca B (16)

Vrtilna frekvenca C (16)

Referenčno število vrtljajev (17)

P(a)

Dodatna oprema, potrebna za delovanje motorja

(se odšteje od izmerjene moči motorja)

glej točko 6.1. Priloge 1.

 

 

 

 

 

 

 

PRILOGA 1

Dodatek 2

BISTVENE ZNAČILNOSTI DRUŽINE MOTORJEV

1.   SKUPNI PARAMETRI

1.1.   Način delovanja: …

1.2.   Hladilno sredstvo: …

1.3.   Število valjev (18): …

1.4.   Gibna prostornina posameznega valja: …

1.5.   Način polnjenja z zrakom: …

1.6.   Tip/konstrukcija izgorevalne komore: …

1.7.   Ventili in odprtine – konfiguracija, velikost in število: …

…

1.8.   Sistem za dovajanje goriva: …

1.9.   Sistem vžiga (plinski motorji): …

1.10.   Razne značilnosti:

—

sistem za hlajenje polnilnega (stisnjenega) zraka (18): …

—

vračanje izpušnih plinov v valj (18): …

—

vbrizgavanje/emulzija vode (18): …

—

vpihavanje zraka (18): …

1.11.   Naknadna obdelava izpušnih plinov (18): …

Dokaz o enakem (ali najnižjem za osnovni motor) razmerju:

zmogljivost sistema/dobava goriva na gib, v skladu s številko diagrama/številkami diagramov: …

2.   SEZNAM DRUŽINE MOTORJEV

Ime družine dizelskih motorjev: …

2.1.1.   Specifikacije motorjev v tej družini:

 

 

 

 

 

Osnovni motor

Tip motorja

 

 

 

 

 

Število valjev

 

 

 

 

 

Nazivno število vrtljajev (min–1)

 

 

 

 

 

Dobava goriva na gib (mm3)

 

 

 

 

 

Nazivna izhodna moč (kW)

 

 

 

 

 

Število vrtljajev pri največjem navoru (min–1)

 

 

 

 

 

Dobava goriva na gib (mm3)

 

 

 

 

 

Največji navor (Nm)

 

 

 

 

 

Nizko število vrtljajev v prostem teku (min–1)

 

 

 

 

 

Gibna prostornina valjev

(v % od osnovnega motorja)

 

 

 

 

100

Ime družine plinskih motorjev: …

2.2.1   Specifikacije motorjev v tej družini:

 

 

 

 

 

Osnovni motor

Tip motorja

 

 

 

 

 

Število valjev

 

 

 

 

 

Nazivno število vrtljajev (min–1)

 

 

 

 

 

Dobava goriva na gib (mm3)

 

 

 

 

 

Nazivna izhodna moč (kW)

 

 

 

 

 

Število vrtljajev pri največjem navoru (min–1)

 

 

 

 

 

Dobava goriva na gib (mm3)

 

 

 

 

 

Največji navor (Nm)

 

 

 

 

 

Nizko število vrtljajev v prostem teku (min–1)

 

 

 

 

 

Gibna prostornina valjev (v % od osnovnega motorja)

 

 

 

 

100

Časovna nastavitev vžiga

 

 

 

 

 

Pretok EGR

 

 

 

 

 

Zračna črpalka da/ne

 

 

 

 

 

Dejanski pretok zračne črpalke

 

 

 

 

 

PRILOGA 1

Dodatek 3

BISTVENE ZNAČILNOSTI TIPA MOTORJA ZNOTRAJ DRUŽINE (19)

1.   OPIS MOTORJA

1.1.   Proizvajalec: …

1.2.   Proizvajalčeva oznaka motorja: …

1.3.   Način delovanja: štiritaktni/dvotaktni (20)

Število in razporeditev valjev: …

1.4.1.   Premer valja: … mm

1.4.2.   Gib: … mm

1.4.3.   Zaporedje vžigov: …

1.5.   Delovna prostornina motorja: … cm3

1.6.   Kompresijsko razmerje (21): …

1.7.   Risba/risbe izgorevalne komore in čela bata: …

…

1.8.   Najmanjši presek sesalnega in izstopnega kanala: … cm2

1.9.   Število vrtljajev v prostem teku: … min–1

1.10.   Največja izhodna moč: … kW pri … min–1

1.11.   Največje dovoljeno število vrtljajev motorja: … min–1

1.12.   Največji neto navor: … Nm pri … min–1

1.13.   Sistem zgorevanja: kompresijski vžig/prisilni vžig (20)

1.14.   Gorivo: Dizel/LPG/NG-H/NG-L/NG-HL/etanol (19)

Hladilni sistem

Tekočinsko hlajenje

1.15.1.1.   Vrsta tekočine: …

1.15.1.2.   Vodna črpalka/vodne črpalke: da/ne (20)

1.15.1.3.   Značilnosti ali znamka/znamke in tip/tipi (če je ustrezno): …

…

1.15.1.4.   Stopnja/stopnje prenosa pogona (če je ustrezno): …

Zračno hlajenje

1.15.2.1.   Puhalo: da/ne (20)

1.15.2.2.   Značilnosti ali znamka/znamke in tip/tipi (če je ustrezno): …

…

1.15.2.3.   Stopnja/stopnje prenosa pogona (če je ustrezno): …

Temperatura, ki jo dopušča proizvajalec

1.16.1.   Tekočinsko hlajenje: najvišja temperatura pri izhodu: … K

1.16.2.   Zračno hlajenje: referenčna točka: …

Najvišja temperatura pri referenčni točki: … K

1.16.3.   Najvišja temperatura zraka na izhodu iz hladilnika polnilnega zraka (če je ustrezno): … K

1.16.4.   Najvišja temperatura izpušnih plinov v točki izpušne/izpušnih cevi, ki je najbližja/so najbližje zunanji prirobnici/zunanjim prirobnicam izpušnega kolektorja/izpušnih kolektorjev ali turbopuhala/turbopuhal: … K

1.16.5.   Temperatura goriva: najnižja … K, najvišja … K

za dizelske motorje na vstopu v tlačilko za vbrizgavanje goriva, za plinske motorje, ki za gorivo uporabljajo zemeljski plin, na končni stopnji krmilnika tlaka

1.16.6.   Tlak goriva: najmanj … kPa, največ … kPa

na končni stopnji krmilnika tlaka le motorji, ki za gorivo uporabljajo NG

1.16.7.   Temperatura maziva: najnižja … K, najvišja … K

Tlačni polnilnik: da/ne (20)

1.17.1.   Znamka: …

1.17.2.   Tip: …

1.17.3.   Opis sistema (npr. največji polnilni tlak, krmilni obtočni kanal, če je ustrezno): …

1.17.4.   Hladilnik polnilnega zraka: da/ne (20)

1.18.   Sesalni sistem

Največji dopustni podtlak v sesalni cevi pri nazivnem številu vrtljajev motorja in pri 100-odstotni obremenitvi, kakor je opredeljeno v pogojih obratovanja v Pravilniku št. 24: … kPa

1.19.   Izpušni sistem

Največji dopustni protitlak v izpušni cevi pri nazivnem številu vrtljajev motorja in pri 100-odstotni obremenitvi, kakor je opredeljeno v pogojih obratovanja v Pravilniku št. 24: … kPa

Prostornina izpušnega sistema: … cm3

2.   UKREPI PROTI ONESNAŽEVANJU ZRAKA

2.1.   Naprava za recikliranje plinov iz okrova ročične gredi (opis in risbe): …

Dodatne naprave proti onesnaževanju (če obstajajo in če niso opisane drugje)

Katalitični pretvornik izpušnih plinov: da/ne (20)

2.2.1.1.   Število katalitičnih pretvornikov in elementov: …

2.2.1.2.   Mere, oblika in prostornina katalitičnega pretvornika/katalitičnih pretvornikov: …

…

2.2.1.3.   Vrsta katalitičnega delovanja: …

2.2.1.4.   Skupna količina plemenitih kovin: …

2.2.1.5.   Relativna koncentracija: …

2.2.1.6.   Substrat (zgradba in material): …

2.2.1.7.   Gostota celic: …

2.2.1.8.   Tip okrova katalitičnega pretvornika/katalitičnih pretvornikov: …

2.2.1.9.   Mesto vgradnje katalitičnega pretvornika/katalitičnih pretvornikov (mesto in referenčna razdalja na izpušni liniji): …

…

Lambda sonda: da/ne (20)

2.2.2.1.   Tip: …

Vpihavanje zraka: da/ne (20)

2.2.3.1.   Tip (pulziranje zraka, zračna črpalka itd.): …

EGR: da/ne (20)

2.2.4.1.   Značilnosti (stopnja pretoka itd.): …

Filter za delce: da/ne (20)

2.2.5.1.   Mere, oblika in prostornina filtra za delce: …

…

2.2.5.2.   Tip in konstrukcija filtra za delce: …

2.2.5.3.   Mesto vgradnje (referenčna razdalja na izpušni liniji): …

2.2.5.4.   Način ali sistem regeneracije, opis in/ali risba: …

…

Drugi sistemi: da/ne (20)

2.2.6.1.   Opis in delovanje: …

3.   DOVAJANJE GORIVA

Dizelski motorji

3.1.1.   Črpalka za gorivo

Tlak (21): … kPa ali karakteristika (20): …

…

Sistem vbrizgavanja

Tlačilka

3.1.2.1.1.   Znamka/znamke: …

3.1.2.1.2.   Tip/tipi: …

3.1.2.1.3.   Količina vbrizga: … mm3  (21) na gib pri številu vrtljajev motorja … min–1 pri največji količini vbrizga ali karakteristika (20)  (21): …

…

Navedite uporabljeno metodo: na motorju/na preskusni napravi (20)

Če ima motor samodejno krmiljenje vbrizgane količine goriva v odvisnosti od tlaka, navedite značilno količino vbrizga in tlak glede na število vrtljajev motorja.

Predvbrizg

3.1.2.1.4.1.   Krivulja predvbrizga (21): …

3.1.2.1.4.2.   Statično krmiljenje vbrizga (21): …

Visokotlačne cevi

3.1.2.2.1.   Dolžina: … mm

3.1.2.2.2.   Notranji premer: … mm

Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe

3.1.2.3.1.   Znamka/znamke: …

3.1.2.3.2.   Tip/tipi: …

3.1.2.3.3.   „Tlak odpiranja“: … kPa (21)

ali karakteristika odpiranja (20)  (21): …

Regulator

3.1.2.4.1.   Znamka/znamke: …

3.1.2.4.2.   Tip/tipi: …

3.1.2.4.3.   Število vrtljajev, pri kateri se pri polni obremenitvi začne zapiranje dovoda goriva: … min–1

3.1.2.4.4.   Največje število vrtljajev brez obremenitve: … min–1

3.1.2.4.5.   Število vrtljajev v prostem teku: … min–1

Sistem za zagon hladnega motorja

3.1.3.1.   Znamka/znamke: …

3.1.3.2.   Tip/tipi: …

3.1.3.3.   Opis: …

Pomožna naprava za pomoč pri zagonu: …

3.1.3.4.1.   Znamka: …

3.1.3.4.2.   Tip: …

Motorji na plinasto gorivo

3.2.1.   Gorivo: zemeljski plin/LPG (20)

Krmilnik/krmilniki tlaka ali uparjalnik/krmilnik/krmilniki tlaka (20)

3.2.2.1.   Znamka/znamke: …

3.2.2.2.   Tip/tipi: …

3.2.2.3.   Število stopenj zmanjševanja tlaka: …

3.2.2.4.   Tlak v končni fazi: najmanj … kPa, največ … kPa

3.2.2.5.   Število glavnih nastavitvenih točk: …

3.2.2.6.   Število nastavitvenih točk v prostem teku: …

3.2.2.7.   Številka homologacije: …

Sistem za dovajanje goriva: mešalna enota/vbrizgavanje plina/vbrizgavanje tekočine/neposredno vbrizgavanje (20)

3.2.3.1.   Uravnavanje moči zmesi: …

3.2.3.2.   Opis sistema in/ali shema in risbe: …

…

3.2.3.3.   Številka homologacije: …

Mešalna enota

3.2.4.1.   Število: …

3.2.4.2.   Znamka/znamke: …

3.2.4.3.   Tip/tipi: …

3.2.4.4.   Mesto vgradnje: …

3.2.4.5.   Možnosti nastavitve: …

3.2.4.6.   Številka homologacije: …

Vbrizgavanje v sesalni zbiralnik

3.2.5.1.   Vbrizgavanje: enotočkovno/večtočkovno (20)

3.2.5.2.   Vbrizgavanje: neprekinjeno/simultano/zaporedno (20)

Oprema za vbrizgavanje

3.2.5.3.1.   Znamka/znamke: …

3.2.5.3.2.   Tip/tipi: …

3.2.5.3.3.   Možnosti nastavitve: …

3.2.5.3.4.   Številka homologacije: …

Napajalna črpalka (če je ustrezno): …

3.2.5.4.1.   Znamka/znamke: …

3.2.5.4.2.   Tip/tipi: …

3.2.5.4.3.   Številka homologacije: …

Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe: …

3.2.5.5.1.   Znamka/znamke: …

3.2.5.5.2.   Tip/tipi: …

3.2.5.5.3.   Številka homologacije: …

Neposredno vbrizgavanje

Tlačilka za vbrizgavanje/krmilnik tlaka (20)

3.2.6.1.1.   Znamka/znamke: …

3.2.6.1.2.   Tip/tipi: …

3.2.6.1.3.   Krmiljenje vbrizgavanja: …

3.2.6.1.4.   Številka homologacije: …

Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe

3.2.6.2.1.   Znamka/znamke: …

3.2.6.2.2.   Tip/tipi: …

3.2.6.2.3.   Tlak odpiranja ali karakteristika (21): …

…

3.2.6.2.4.   Številka homologacije: …

Elektronska krmilna enota (ECU)

3.2.7.1.   Znamka/znamke: …

3.2.7.2.   Tip/tipi: …

3.2.7.3.   Možnosti nastavitve: …

Oprema, značilna za motorje na zemeljski plin (NG)

Različica 1 (le v primeru homologacije motorja za več specifičnih sestav goriva)

3.2.8.1.1.   Sestava goriva:

metan (CH4):

osnova: … % mol

najmanj … % mol

največ … % mol

etan (C2H6):

osnova: … % mol

najmanj … % mol

največ … % mol

propan (C3H8):

osnova: … % mol

najmanj … % mol

največ … % mol

butan (C4H10):

osnova: … % mol

najmanj … % mol

največ … % mol

C5/C5+:

osnova: … % mol

najmanj … % mol

največ … % mol

kisik (O2):

osnova: … % mol

najmanj … % mol

največ … % mol

inertni plin (N2, He itd.):

osnova: … % mol

najmanj … % mol

največ … % mol

Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe

3.2.8.1.2.1.   Znamka/znamke: …

3.2.8.1.2.2.   Tip/tipi: …

3.2.8.1.3.   Drugo (če je ustrezno)

3.2.8.2.   Različica 2 (le v primeru homologacij za več specifičnih sestav goriva)

4.   KRMILNI ČASI VENTILOV

4.1.   Največji gib ventilov ter koti odpiranja in zapiranja glede na mrtve lege batov ali enakovredni podatki: …

…

4.2.   Referenčna območja in/ali območja nastavitev (20): …

…

5.   SISTEM VŽIGA (LE MOTORJI NA PRISILNI VŽIG)

5.1.   Vrsta sistema vžiga: skupna tuljava in vžigalne svečke/posamezna tuljava in vžigalne svečke/tuljava na vžigalni svečki/drugo (navesti) (20)

Enota za krmiljenje vžiga

5.2.1.   Znamka/znamke: …

5.2.2.   Tip/tipi: …

5.3.   Krivulja predvžiga/diagram predvžiga (20)  (21): …

…

5.4.   Krmiljenje vžiga (21): … stopinj pred zgornjo mrtvo točko pri številu vrtljajev … min–1 in pri absolutnem tlaku zraka v sesalnem zbiralniku (MAP) … kPa

Vžigalne svečke

5.5.1.   Znamka/znamke: …

5.5.2.   Tip/tipi: …

5.5.3.   Nastavitev razdalje med elektrodama: … mm

Vžigalna tuljava/vžigalne tuljave

5.6.1.   Znamka/znamke: …

5.6.2.   Tip/tipi: …

PRILOGA 2A

Image

Image

PRILOGA 2B

Image

Image

PRILOGA 3

NAMESTITEV HOMOLOGACIJSKIH OZNAK

(Glej odstavek 4.6. tega pravilnika)

HOMOLOGACIJA „I“ (Vrstica A).

(Glej odstavek 4.6.3. tega pravilnika)

Vzorec A

Motorji, homologirani v skladu z omejitvami emisij iz vrstice A, na dizel ali utekočinjeni naftni plin.

Image

Vzorec B

Motorji, homologirani v skladu z omejitvami emisij iz vrstice A, na zemeljski plin. Pripona za nacionalnim simbolom navaja kvalifikacijo goriva, določeno v skladu z odstavkom 4.6.3.1. tega pravilnika.

Image

Zgornje homologacijske oznake, nameščene na motor/vozilo, pomenijo, da je bil zadevni tip motorja/vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 49 in pod številko homologacije 042439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami Pravilnika št. 49 z vključenimi spremembami 04 in ustreza zadevnim omejitvam iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika.

HOMOLOGACIJA „II“ (Vrstica B1).

(Glej odstavek 4.6.3. tega pravilnika)

Vzorec C

Motorji, homologirani v skladu z omejitvami emisij iz vrstice B1, na dizel ali utekočinjeni naftni plin.

Image

Vzorec D

Motorji, homologirani v skladu z omejitvami emisij iz vrstice B1, na zemeljski plin. Pripona za nacionalnim simbolom navaja kvalifikacijo goriva, določeno v skladu z odstavkom 4.6.3.1. tega pravilnika.

Image

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na motor/vozilo, pomeni, da je bil zadevni tip motorja/vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 49 in pod številko homologacije 042 439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami Pravilnika št. 49 z vključenimi spremembami 04 in ustreza zadevnim omejitvam iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika.

HOMOLOGACIJA „III“ (Vrstica B2).

(Glej odstavek 4.6.3. tega pravilnika)

Vzorec E

Motorji, homologirani v skladu z omejitvami emisij iz vrstice B2, na dizel ali utekočinjeni naftni plin.

Image

Vzorec F

Motorji, homologirani v skladu z omejitvami emisij iz vrstice B2, na zemeljski plin. Pripona za nacionalnim simbolom navaja kvalifikacijo goriva, določeno v skladu z odstavkom 4.6.3.1. tega pravilnika.

Image

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na motor/vozilo, pomeni, da je bil zadevni tip motorja/vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 49 in pod številko homologacije 042 439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami Pravilnika št. 49 z vključenimi spremembami 04 in ustreza zadevnim omejitvam iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika.

HOMOLOGACIJA „IV“ (Vrstica C).

(Glej odstavek 4.6.3. tega pravilnika)

Vzorec G

Motorji, homologirani v skladu z omejitvami emisij iz vrstice C, na dizel ali utekočinjeni naftni plin.

Image

Vzorec H

Motorji, homologirani v skladu z omejitvami emisij iz vrstice C, na zemeljski plin. Pripona za nacionalnim simbolom navaja kvalifikacijo goriva, določeno v skladu z odstavkom 4.6.3.1. tega pravilnika.

Image

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na motor/vozilo, pomeni, da je bil zadevni tip motorja/vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 49 in pod številko homologacije 042 439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami Pravilnika št. 49 z vključenimi spremembami 04 in ustreza zadevnim omejitvam iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika.

MOTOR/VOZILO, HOMOLOGIRANO V SKLADU Z ENIM ALI VEČ PRAVILNIKI

(Glej odstavek 4.7. tega pravilnika)

Vzorec I

Image

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na motor/vozilo, pomeni, da je bil zadevni tip motorja/vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 49 (raven emisij IV) in Pravilnikom št. 24 (22). Prvi dve števki številke homologacije pomenita, da je v času zadevne podelitve Pravilnik št. 49 vključeval spremembe 04, Pravilnik št. 24 pa spremembe 03.

PRILOGA 4

PRESKUSNI POSTOPEK

1.   UVOD

Ta priloga opisuje metode ugotavljanja emisij plinastih sestavin, delcev in dima iz motorjev, ki se preskušajo. Opisani so trije preskusni cikli, ki se morajo uporabiti glede na določbe Pravilnika iz odstavka 6.2.:

1.1.1.   ESC, ki ga sestavlja cikel 13 ustaljenih preskusnih faz,

1.1.2.   ELR, sestavljen iz faz prehodnih stopenj obremenitve pri različnih številih vrtljajev motorja, ki so sestavni del enega preskusnega postopka in se izvajajo zaporedno,

1.1.3.   ETC, sestavljen iz sekundnega zaporedja prehodnih stanj.

1.2.   Preskus je treba izvesti na motorju, ki je pritrjen na preskusno napravo in priključen na dinamometer.

1.3.   Princip merjenja

Emisije iz izpuha motorja, ki se merijo, vključujejo plinaste sestavine (ogljikov monoksid, skupne ogljikovodike za dizelske motorje le pri preskusu ESC, nemetanske ogljikovodike za dizelske in plinske motorje le pri preskusu ETC, metan za plinske motorje le pri preskusu ETC ter dušikove okside), delce (le pri dizelskih motorjih, plinskih motorjih na stopnji C) in dim (dizelski motorji le pri preskusu ELR). Razen tega se ogljikov dioksid pogosto uporablja kot sledilni plin za ugotavljanje razmerja redčenja v sistemih redčenja z delnim in celotnim pretokom. V skladu z dobro inženirsko prakso je priporočljivo splošno merjenje ogljikovega dioksida, ker je to odličen način za odkrivanje težav pri merjenju med potekom preskusa.

1.3.1.   Preskus ESC

Na motorju, ki se pred preskusom ogreje na delovno temperaturo, se morajo v predpisanem zaporedju z odvzemanjem vzorca nerazredčenih izpušnih plinov neprekinjeno meriti količine emisij zgornjih izpušnih plinov. Preskusni cikel obsega več različnih faz števila vrtljajev in moči v značilnem delovnem območju dizelskih motorjev. V vsaki fazi se morajo izmeriti koncentracija vsakega plinastega onesnaževala, pretok izpušnih plinov in izstopna moč, izmerjene vrednosti pa se ovrednotijo (utežijo). Vzorec delcev je treba razredčiti s kondicioniranim okoliškim zrakom. Za celoten preskusni postopek je treba vzeti en sam vzorec in zbrati na ustreznih filtrih. Za vsako onesnaževalo je treba izračunati emisijo v gramih na kilovatno uro (kWh), kot je opisano v Dodatku 1 te priloge. Razen tega je treba v upravljanem območju na treh preskusnih točkah, ki jih izbere tehnična služba (23), izmeriti NOx, izmerjene vrednosti pa se primerjajo z vrednostmi, izračunanimi iz tistih faz preskusnega cikla, ki zajemajo izbrane preskusne točke. S kontrolnim preverjanjem NOx se zagotovi učinkovitost uravnavanja emisij motorja v njegovem značilnem delovnem območju.

1.3.2.   Preskus ELR

Med predpisanim preskusom odzivnosti na obremenitev ja treba z merilnikom motnosti meriti dimljenje ogretega motorja. Preskus je sestavljen iz obremenjevanja motorja pri konstantnem številu vrtljajev od 10- do 100-odstotne obremenitve pri treh različnih številih vrtljajev. Dodatno je treba izvesti še četrto stopnjo obremenitve, ki jo izbere tehnična služba (23), dobljeno vrednost pa primerjati z vrednostmi prejšnjih stopenj obremenitve. Največjo vrednost dimljenja je treba ugotoviti z uporabo algoritma za določitev povprečja, kot je opisano v Dodatku 1 te priloge.

1.3.3.   Preskus ETC

Med predpisanim prehodnim ciklom motorja, ogretega na delovno temperaturo, ki temelji na cestnih voznih vzorcih za težke motorje, vgrajene v tovornjake in avtobuse, je treba po redčenju izpušnih plinov s kondicioniranim okoliškim zrakom meriti zgoraj navedena onesnaževala. Z uporabo povratnih signalov dinamometra o navoru in številu vrtljajev se mora integrirati moč glede na čas cikla, rezultat pa je delo, ki ga opravi motor v tem ciklu. Koncentracijo NOx in HC za cikel je treba ugotoviti z integriranjem signala analizatorja. Koncentracije CO, CO2 in NMHC se lahko ugotovijo z integriranjem signala analizatorja ali z vzorčenjem v vreče. Za delce je treba na ustreznih filtrih zbrati sorazmeren vzorec. Treba je ugotoviti stopnjo pretoka razredčenih izpušnih plinov v ciklu za izračun masnih emisijskih vrednosti onesnaževal. Masne emisijske vrednosti je treba povezati z delom motorja za izračun emisij v gramih na kilovatno uro (kWh) za vsako onesnaževalo, kot je opisano v Dodatku 2 te priloge.

2.   PRESKUSNI POGOJI

2.1.   Preskusni pogoji za motorje

2.1.1.   Treba je izmeriti absolutno temperaturo (Ta) zraka motorja pri vstopu v motor, izraženo v kelvinih, in suh atmosferski tlak (ps), izražen v kPa, ter določiti parameter F, v skladu z naslednjimi določbami:

(a)

za dizelske motorje:

Naravno polnjeni motorji in mehansko tlačno polnjeni motorji:

Formula

Tlačno polnjeni motorji s turbopuhalom na izpušne pline, s hlajenjem polnilnega zraka ali brez njega:

Formula

(b)

za plinske motorje:

Formula

2.1.2.   Veljavnost preskusa

Za priznanje veljavnosti preskusa je parameter F:

0,96 ≤ F ≤ 1,06

2.2.   Motorji s hlajenjem polnilnega (stisnjenega) zraka

Temperaturo polnilnega zraka je treba zabeležiti ter mora biti pri številu vrtljajev ob največji deklarirani moči in polni obremenitvi v območju ± 5 K od najvišje temperature polnilnega zraka, opredeljene v odstavku 1.16.3. Dodatka 1 Priloge 1. Temperatura hladilnega sredstva mora biti najmanj 293 K (20 °C).

Če se uporabi sistem, ki je del preskuševališča, ali zunanje puhalo, mora biti temperatura polnilnega zraka pri številu vrtljajev ob največji deklarirani moči in polni obremenitvi v območju ± 5 K od najvišje temperature polnilnega zraka, opredeljene v odstavku 1.16.3. Dodatka 1 Priloge 1. Nastavitev hladilnika polnilnega zraka mora izpolnjevati zgornje pogoje med celotnim preskusnim ciklom.

2.3.   Sesalni sistem

Uporabiti se mora sesalni sistem za dovajanje zraka v motor, katerega sesalni upor je v območju ± 100 Pa zgornje meje pri delovanju motorja pri številu vrtljajev pri največji deklarirani moči in polni obremenitvi.

2.4.   Izpušni sistem motorja

Uporabiti se mora izpušni sistem, katerega protitlak je v območju ±1 000 Pa zgornje meje za motor, ki deluje pri številu vrtljajev pri največji deklarirani moči in pri polni obremenitvi ter ima prostornino v območju ± 40 % tiste, ki jo navede proizvajalec. Lahko se uporabi sistem, ki je del preskuševališča, če predstavlja dejanske obratovalne pogoje motorja. Izpušni sistem mora biti v skladu z zahtevami za vzorčenje izpušnih plinov, določenimi v odstavku 3.4. Dodatka 4 Priloge 4 in v odstavkih 2.2.1., EP ter 2.3.1., EP Dodatka 7 Priloge 4.

Če je motor opremljen z napravo za naknadno obdelavo izpušnih plinov, mora imeti izpušna cev enak premer, kot se dejansko uporablja na motorju, še najmanj 4 premere cevi v smeri proti toku do začetka razširjenega dela, ki vsebuje napravo za naknadno obdelavo. Razdalja od prirobnice izpušnega kolektorja ali izstopa iz turbopuhala do naprave za naknadno obdelavo izpušnih plinov mora biti enaka kot pri konfiguraciji vozila ali v okviru proizvajalčevih specifikacij glede razdalje. Protitlak v izpušnem sistemu ali njegova omejitev mora slediti istim merilom kot zgoraj in je lahko nastavljiv z ventilom. Posoda za naknadno obdelavo se lahko med navideznimi preskusi in med določanjem karakterističnega diagrama motorja odstrani in zamenja z enakovredno posodo s katalitično neaktivno podlago.

2.5.   Hladilni sistem

Treba je uporabiti hladilni sistem z zadostno zmogljivostjo, da ohranja motor na običajni delovni temperaturi, ki jo predpiše proizvajalec.

2.6.   Mazalno olje

Specifikacije o uporabljenem mazalnem olju je treba zabeležiti in predstaviti skupaj z rezultati preskusa, kot je opredeljeno v odstavku 7.1. Dodatka 1 Priloge 1.

2.7.   Gorivo

Treba je uporabiti referenčno gorivo, opredeljeno v Prilogi 5, 6 ali 7.

Temperaturo goriva in merilno točko mora opredeliti proizvajalec v mejah iz odstavka 1.16.5. Dodatka 1 Priloge 1. Temperatura goriva ne sme biti nižja od 306 K (33 °C). Če temperatura ni opredeljena, mora biti ob vstopu v napajanje z gorivom 311 K ± 5 K (38 °C ± 5 °C).

Za motorje, ki za gorivo uporabljajo zemeljski plin ali utekočinjeni naftni plin, morata biti temperatura goriva in merilna točka v mejah, navedenih v odstavku 1.16.5. Dodatka 1 Priloge 1 ali v odstavku 1.16.5. Dodatka 3 Priloge 1, če motor ni osnovni motor.

2.8.   Preskušanje sistemov za naknadno obdelavo izpušnih plinov

Če je motor opremljen s sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov, morajo biti emisije, izmerjene v preskusnem ciklu/preskusnih ciklih, reprezentativne za emisije med uporabo. Če tega ni mogoče doseči z enim samim preskusnim ciklom (npr. za filtre za delce s periodično regeneracijo), je treba izvesti več preskusnih ciklov, izračunati povprečno vrednost rezultatov in/ali rezultate ovrednotiti (utežiti). O točnem postopku se morata dogovoriti proizvajalec motorja in tehnična služba na podlagi dobre inženirske presoje.

PRILOGA 4

Dodatek 1

PRESKUSNA CIKLA ESC IN ELR

1.   NASTAVITVE MOTORJA IN DINAMOMETRA

1.1.   Določanje števila vrtljajev motorja A, B in C

Proizvajalec mora deklarirati število vrtljajev motorja A, B in C v skladu z naslednjimi določbami:

Veliko število vrtljajev nhi se mora določiti z izračunom 70 % največje deklarirane izhodne moči P(n), kakor je opredeljeno v odstavku 8.2. Dodatka 1 Priloge 1. Največje število vrtljajev motorja za to vrednost izhodne moči je na krivulji moči označena z nhi.

Majhno število vrtljajev nlo se mora določiti z izračunom 50 % največje deklarirane izhodne moči P(n), kakor je opredeljeno v odstavku 8.2. Dodatka 1 Priloge 1. Najmanjše število vrtljajev motorja za to vrednost izhodne moči je na krivulji moči označena z nlo.

Število vrtljajev motorja A, B in C je treba izračunati takole:

število vrtljajev A

=

nlo + 25 % (nhi – nlo),

število vrtljajev B

=

nlo + 50 % (nhi – nlo),

število vrtljajev C

=

nlo + 75 % (nhi – nlo).

Število vrtljajev A, B in C se lahko preveri po kateri koli od naslednjih metod:

(a)

Za točno opredelitev nhi in nlo se morajo med homologacijo moči motorja izmeriti dodatne preskusne točke glede na Pravilnik št. 24. Največja moč, nhi in nlo se morajo razbrati s krivulje moči, število vrtljajev motorja A, B in C pa se mora izračunati glede na zgornje določbe.

(b)

Karakteristični diagram motorja se mora izrisati po krivulji pri polni obremenitvi, od največjega števila vrtljajev brez obremenitve do števila vrtljajev v prostem teku, z uporabo najmanj 5 merilnih točk v presledkih 1 000 min–1 ter merilnih točk v območju ± 50 min–1 pri največji deklarirani moči. Največja moč, nhi in nlo se morajo razbrati s te krivulje karakterističnega diagrama, število vrtljajev motorja A, B in C pa se mora izračunati glede na zgornje določbe.

Če so izmerjena števila vrtljajev motorja A, B in C v mejah ± 3 % števila vrtljajev motorja, kot jih je deklariral proizvajalec, se morajo za preskus emisij uporabiti deklarirana števila vrtljajev. Če je za katero koli število vrtljajev prekoračeno dovoljeno odstopanje, se morajo za preskus emisij uporabiti izmerjena števila vrtljajev.

1.2.   Določanje nastavitev dinamometra

S preskusi se mora določiti krivulja navora pri polni obremenitvi, na podlagi katere se izračunajo vrednosti navora za navedene faze preskušanja pri dejanskih pogojih, kakor je opredeljeno v odstavku 8.2. Dodatka 1 Priloge 1. Če je ustrezno, se mora pri tem upoštevati moč, ki jo absorbira oprema, ki jo poganja motor. Nastavitev dinamometra za posamezno fazo preskušanja, razen v prostem teku, se mora izračunati po naslednji formuli:

Formula

če je preskus opravljen v neto pogojih

Formula

če preskus ni opravljen v neto pogojih

če je:

s

=

nastavitev dinamometra, v kW,

P(n)

=

izhodna moč motorja, kakor je opredeljena v odstavku 8.2. Dodatka 1 Priloge 1, v kW,

L

=

odstotek obremenitve, kakor je opredeljeno v odstavku 2.7.1., v %,

P(a)

=

moč, ki jo absorbira dodatna oprema, ki se namesti, kakor je opredeljeno v odstavku 6.1. Dodatka 1 Priloge 1,

P(b)

=

moč, ki jo absorbira dodatna oprema, ki se odstrani, kakor je opredeljeno v odstavku 6.2. Dodatka 1 Priloge 1.

2.   POTEK PRESKUSA ESC

Na zahtevo proizvajalca se lahko pred ciklom merjenja izvede navidezni preskus za kondicioniranje motorja in izpušnega sistema.

2.1.   Priprava filtrov za vzorčenje

Najmanj eno uro pred preskusom se mora vsak filter (par filtrov) položiti v zaprto, vendar nezatesnjeno petrijevko in postaviti v tehtalno komoro, da se stabilizira. Po končanem času stabilizacije je treba vsak filter (par filtrov) stehtati in zabeležiti taro težo. Filter (par filtrov) se mora potem shraniti v zaprto petrijevko ali v zatesnjeno posodo za filtre, dokler ni potreben za preskušanje. Če se filter (par filtrov) ne uporabi v osmih urah po odstranitvi iz tehtalne komore, ga je treba pred uporabo znova kondicionirati in stehtati.

2.2.   Namestitev merilne opreme

Merila in sonde za odvzem vzorcev je treba namestiti v skladu z zahtevami. Kadar se za redčenje izpušnih plinov uporablja sistem redčenja s celotnim tokom, je treba na sistem priključiti zadnji (izstopni) del izpušne cevi.

2.3.   Zagon sistema redčenja in motorja

Sistem redčenja in motor je treba zagnati in ogrevati, dokler niso vse temperature in tlaki stabilizirani pri največji moči glede na priporočilo proizvajalca in dobro inženirsko prakso.

2.4.   Zagon sistema za vzorčenje delcev

Sistem za vzorčenje delcev je treba zagnati in mora potekati na obvodu. Količina delcev v zraku za redčenje se lahko opredeli s pošiljanjem zraka za redčenje skozi filtre za delce. Če se uporablja filtriran zrak za redčenje, se lahko opravi ena meritev pred preskusom ali po njem. Če zrak za redčenje ni filtriran, se lahko opravita meritvi na začetku in na koncu cikla ter izračuna povprečje vrednosti.

2.5.   Nastavitev razmerja redčenja

Zrak za redčenje je treba nastaviti tako, da temperatura razredčenih izpušnih plinov, izmerjena tik pred primarnim filtrom, v nobeni fazi ne sme presegati 325 K (52 °C). Razmerje redčenja (q) ne sme biti manjše od 4.

Pri sistemih, ki za nadzor razmerja redčenja uporabljajo merjenje koncentracije CO2 ali NOx, je treba vsebnost CO2 ali NOx v zraku za redčenje izmeriti na začetku in na koncu vsakega preskusa. Meritve koncentracije ozadja CO2 ali NOx v zraku za redčenje pred preskusom in po njem morajo biti v medsebojnem odnosu 100 ppm ali 5 ppm.

2.6.   Preverjanje analizatorjev

Analizatorje emisij je treba nastaviti na ničlo in kalibrirati.

2.7.   Preskusni cikel

2.7.1.   Pri preskusu motorja na dinamometru je treba upoštevati naslednji delovni cikel, ki ga sestavlja 13 faz:

Faza št.

Število vrtljajevmotorja

Odstotek obremenitve

Utežni faktor

Trajanje faze

1

prosti tek

—

0,15

4 minuti

2

A

100

0,08

2 minuti

3

B

50

0,10

2 minuti

4

B

75

0,10

2 minuti

5

A

50

0,05

2 minuti

6

A

75

0,05

2 minuti

7

A

25

0,05

2 minuti

8

B

100

0,09

2 minuti

9

B

25

0,10

2 minuti

10

C

100

0,08

2 minuti

11

C

25

0,05

2 minuti

12

C

75

0,05

2 minuti

13

C

50

0,05

2 minuti

2.7.2.   Zaporedje preskusov

Sprožiti je treba zaporedje preskusov. Preskus je treba izvesti po vrstnem redu številk faz iz odstavka 2.7.1.

V vsaki fazi motor deluje predpisani čas, s tem da se celotna sprememba števila vrtljajev motorja in obremenitve izvede v prvih 20 sekundah. Predpisano število vrtljajev je treba vzdrževati v območju ± 50 min–1, predpisani navor pa v območju ± 2 % največjega navora pri preskusnem številu vrtljajev.

Na zahtevo proizvajalca se lahko zaporedje preskusov ponovi tolikokrat, kot je potrebno, da se nabere večja masa delcev na filtru. Proizvajalec mora predložiti podroben opis postopkov ovrednotenja podatkov in izračunavanja. Plinaste emisije je treba ugotavljati le v prvem ciklu.

2.7.3.   Odziv analizatorja

Izstopne podatke iz analizatorjev je treba zapisati na tračnem zapisovalniku ali pa izmeriti z enakovrednim sistemom za zbiranje podatkov, pri čemer izpušni plini med preskusnim ciklom stalno tečejo skozi analizatorje.

2.7.4.   Vzorčenje delcev

Za celotni postopek preskušanja je treba uporabiti en par filtrov (primarni in dodatni filter, glej Dodatek 4 Priloge 4). Pri jemanju vzorca, sorazmernega masnemu pretoku izpušnih plinov v posamezni fazi cikla, je treba upoštevati utežne (vplivne) faktorje za posamezno fazo, ki so opredeljeni v postopku preskusnega cikla. To se lahko doseže z ustreznim prilagajanjem pretoka vzorca, časa vzorčenja in/ali razmerja redčenja, tako da je izpolnjeno merilo za učinkovite utežne faktorje iz odstavka 5.6.

Čas vzorčenja v posamezni fazi mora biti najmanj 4 sekunde na utežni faktor 0,01. Vzorčenje se mora izvajati čim bolj na koncu vsake faze. Vzorčenje delcev se ne sme končati prej kot 5 sekund pred koncem posamezne faze.

2.7.5.   Stanja motorja

Za vsako fazo je treba zapisati število vrtljajev in obremenitev motorja, temperaturo in podtlak polnilnega zraka, temperaturo in protitlak izpušnih plinov, pretok goriva in pretok zraka ali izpušnih plinov, temperaturo polnilnega zraka, temperaturo goriva in vlažnost, s tem da morajo biti med vzorčenjem delcev, vsekakor pa zadnjo minuto v vsaki fazi, izpolnjene zahteve glede števila vrtljajev in obremenitve (glej odstavek 2.7.2.).

Zapisati je treba tudi vse morebitne dodatne podatke, potrebne za izračun (glej odstavka 4. in 5.).

2.7.6.   Preverjanje NOx v upravljanem območju

Preverjanje NOx v upravljanem območju je treba izvesti neposredno po koncu faze 13. Pred začetkom meritev je treba motor za tri minute kondicionirati v fazi 13. Meritve je treba v upravljanem območju opraviti na različnih mestih, ki jih izbere tehnična služba (24). Posamezna meritev mora trajati 2 minuti.

Postopek merjenja je enak merjenju NOx v 13-faznem ciklu, izvajati pa se mora v skladu z odstavkoma 2.7.3., 2.7.5. in odstavkom 4.1. tega dodatka ter odstavkom 3. Dodatka 4 Priloge 4.

Izračun je treba izvesti v skladu z odstavkom 4.

2.7.7.   Ponovno preverjanje analizatorjev

Po preskusu emisij je treba za ponovno preverjanje uporabiti ničelni plin in enak kalibrirni plin. Velja, da je preskus sprejemljiv, če je razlika med rezultati predhodnega in naknadnega preskusa manj kot 2 % vrednosti kalibrirnega plina.

3.   POTEK PRESKUSA ELR

3.1.   Namestitev merilne opreme

Merilnik motnosti in sonde za vzorčenje, če je ustrezno, je treba namestiti za izpušnim glušnikom ali za napravo za naknadno obdelavo izpušnih plinov, če je nameščena, glede na splošne postopke za namestitev, ki jih navede proizvajalec instrumenta. Poleg tega je treba, kjer je ustrezno, upoštevati zahteve iz odstavka 10 standarda ISO IDS 11614.

Pred kakršno koli kontrolo ničle in obsega skale je treba merilnik motnosti ogreti in stabilizirati glede na priporočila proizvajalca instrumenta. Če je merilnik motnosti opremljen s sistemom za splakovanje z zrakom, ki preprečuje saje na optiki merilnega instrumenta, mora biti tudi ta sistem vključen in nastavljen glede na priporočila proizvajalca.

3.2.   Preverjanje merilnika motnosti

Opraviti je treba preglede ničle in obsega skale v načinu prikazovanja motnosti, ker ima skala motnosti dve jasno opredeljivi kalibracijski točki, in sicer motnost 0 % in motnost 100 %. Ko se merilnik vrne v stanje za preskušanje v načinu prikazovanja absorpcijskega koeficienta, se koeficient absorpcije svetlobe potem pravilno izračuna na podlagi izmerjene motnosti in LA, kot jo navede proizvajalec merilnika motnosti.

Brez blokade svetlobnega žarka merilnika motnosti je treba prikaz naravnati na motnost 0,0 % ± 1,0 %. S preprečitvijo svetlobi, da doseže sprejemnik, je treba prikaz naravnati na motnost 100,0 % ± 1,0 %.

3.3.   Preskusni cikel

3.3.1.   Kondicioniranje motorja

Motor in sistem je treba ogrevati pri največji moči, da se parametri motorja stabilizirajo glede na priporočilo proizvajalca. Faza predkondicioniranja mora tudi preprečiti, da bi obloge v izpušnem sistemu, ki so ostale tam od prejšnjega preskusa, vplivale na dejansko meritev.

Ko je motor stabiliziran, je treba v času 20 ± 2 s po fazi predkondicioniranja zagnati cikel. Na zahtevo proizvajalca se za dodatno kondicioniranje lahko izvede navidezni preskus pred ciklom merjenja.

3.3.2.   Zaporedje preskusov

Preskus sestavlja zaporedje treh faz obremenitve pri vsaki od treh skupin števila vrtljajev, A (cikel 1), B (cikel 2) in C (cikel 3), ki se opredelijo v skladu z odstavkom 1.1. Priloge 4, temu pa sledi cikel 4 pri številu vrtljajev v upravljanem območju in obremenitvi med 10 % in 100 %, ki jih izbere tehnična služba (24). Pri delovanju dinamometra na preskušanem motorju je treba upoštevati zaporedje na sliki 3.

Image

(a)

Motor mora 20 ± 2 s delovati pri številu vrtljajev A in 10-odstotni obremenitvi. Predpisano število vrtljajev je treba vzdrževati v območju ± 20 min–1, predpisani navor pa v območju ± 2 % največjega navora pri preskusnem številu vrtljajev.

(b)

Na koncu prejšnjega segmenta je treba ročico za upravljanje števila vrtljajev hitro prestaviti v široko odprt položaj in jo v njem obdržati 10 ± 1 s. Za ohranjanje števila vrtljajev motorja v območju ± 150 min–1 prve 3 s in v območju ± 20 min–1 v preostalem času segmenta je treba motor ustrezno obremeniti z dinamometrom.

(c)

Zaporedje, opisano v (a) in (b), je treba ponoviti dvakrat.

(d)

Na koncu tretje faze obremenitve je treba motor za 20 ± 2 s naravnati na število vrtljajev B in 10-odstotno obremenitev.

(e)

Med delovanjem motorja pri vrtljajih B je treba izvesti zaporedje (a) do (c).

(f)

Na koncu tretje faze obremenitve je treba motor za 20 ± 2 s naravnati na število vrtljajev C in 10-odstotno obremenitev.

(g)

Med delovanjem motorja pri vrtljajih C je treba izvesti zaporedje (a) do (c).

(h)

Na koncu tretje faze obremenitve je treba motor za 20 ± 2 s naravnati na izbrano število vrtljajev in katero koli obremenitev, večjo od 10 odstotkov.

(i)

Med delovanjem motorja pri izbranem številu vrtljajev je treba izvesti zaporedje (a) do (c).

3.4.   Validacija cikla

Relativna standardna odstopanja srednjih stopenj dimljenja pri vsakem preskusnem številu vrtljajev (SVA, SVB, SVC, izračunano v skladu z odstavkom 6.3.3. tega dodatka iz treh zaporednih faz obremenitve pri vsakem preskusnem številu vrtljajev) morajo biti manjša od 15 % od srednje vrednosti ali 10 % od mejne vrednosti iz tabele 1 v Pravilniku, in sicer od vrednosti, ki je večja. Če je razlika večja, je treba zaporedje ponavljati, dokler meril validacije ne izpolnjujejo 3 zaporedne faze obremenitve.

3.5.   Ponovno preverjanje merilnika motnosti

Premik ničlišča merilnika motnosti po preskusu ne sme presegati ± 5,0 % mejne vrednosti iz tabele 1 v Pravilniku.

4.   IZRAČUN PLINASTIH EMISIJ

4.1.   Ovrednotenje podatkov

Plinaste emisije je treba ovrednotiti tako, da se izračuna povprečje zapisov na traku zadnjih 30 sekund vsake faze, iz povprečnih zapisov na traku in ustreznih podatkov kalibracije pa je treba ugotoviti povprečne koncentracije (conc) HC, CO in NOx med posamezno fazo. Uporabi se lahko tudi drugačna vrsta zapisa, če zagotavlja enakovredno pridobivanje podatkov.

Pri preverjanju NOx v upravljanem območju veljajo zgornje zahteve le za NOx.

Pretok izpušnih plinov GEXHW ali pretok razredčenih plinov GTOTW, če se izbere za uporabo, je treba ugotoviti v skladu z odstavkom 2.3. Dodatka 4 Priloge 4.

4.2.   Korekcija iz suhega v vlažno stanje

Če koncentracija ni že izmerjena na vlažni osnovi, jo je treba pretvoriti na vlažno osnovo po naslednjih formulah.

koncentracija vlažna = Kw × koncentracija suha

Za nerazredčene izpušne pline:

Formula

in

Formula

Za razredčene izpušne pline:

Formula

ali

Formula

Za zrak za redčenje:

Za polnilni zrak:

(če se razlikuje od zraka za redčenje)

KW,d = 1 – KW1

KW,a = 1 – KW2

Formula

Formula

Formula

Formula

če je:

Ha, Hd

=

g vode na kg suhega zraka

Rd, Ra

=

relativna vlaga zraka za redčenje ali polnilnega zraka, v %

pd, pa

=

tlak nasičene pare zraka za redčenje ali polnilnega zraka, v kPa

pB

=

skupni zračni tlak, v kPa.

4.3.   Korekcija Nox na vlažnost in temperaturo

Ker je emisija NOx odvisna od pogojev okoliškega zraka, je treba koncentracijo NOx korigirati na temperaturo in vlažnost okoliškega zraka s faktorji, podanimi v naslednjih formulah:

Formula

če je:

A

=

0,309 GFUEL/GAIRD – 0,0266

A

=

–0,209 GFUEL/GAIRD + 0,00954

Ta

=

temperatura zraka v K

Ha

=

vlaga polnilnega zraka, v g vode na kg suhega zraka, če je:

Formula

Ra

=

relativna vlaga polnilnega zraka, v %

ρa

=

tlak nasičene pare polnilnega zraka, v kPa

ρB

=

skupni zračni tlak, v kPa.

4.4.   Izračun masnih pretokov emisij

Masne pretoke emisij (g/h) za posamezno fazo je treba ob predpostavki, da je gostota izpušnih plinov 1,293 kg/m3 pri 273 K (0 °C) in 101,3 kPa, izračunati takole:

(1)

=

NOx mass

=

0,001587 × NOx conc × KH,D × GEXHW

(2)

=

COmass

=

0,000966 × COconc × GEXHW

(3)

=

HCmass

=

0,000479 × HCconc × GEXHW

če so NOx conc, COconc, HCconc  (25) povprečne koncentracije (ppm) v nerazredčenih izpušnih plinih, kakor je opredeljeno v odstavku 4.1.

Če se, po izbiri, plinaste emisije ugotavljajo s sistemom redčenja s celotnim tokom, je treba uporabiti naslednje formule:

(1)

=

NOx mass

=

0,001587 × NOx conc × KH,D × GTOTW

(2)

=

COmass

=

0,000966 × COconc × GTOTW

(3)

=

HCmass

=

0,000479 × HCconc × GTOTW

če so NOx conc, COconc, HCconc  (25) povprečne koncentracije, korigirane glede na ozadje (ppm) v razredčenih izpušnih plinih posamezne faze, kakor je opredeljeno v odstavku 4.3.1.1. Dodatka 2 Priloge 4.

4.5.   Izračun specifičnih emisij

Emisije (g/kWh) je treba za vse posamične sestavine izračunati takole:

Formula

Formula

Formula

Vplivni (utežni) faktorji (WF), uporabljeni v zgornjem izračunu, so iz odstavka 2.7.1.

4.6.   Izračun vrednosti upravljanega območja

Za vse tri kontrolne točke, izbrane glede na odstavek 2.7.6., je treba emisijo NOx izmeriti in izračunati glede na odstavek 4.6.1. ter tudi ugotoviti z interpolacijo iz tistih faz preskusnega cikla, ki so najbliže ustrezni kontrolni točki iz odstavka 4.6.2. Izmerjene vrednosti se potem primerjajo z interpoliranimi vrednostmi iz odstavka 4.6.3.

4.6.1.   Izračun specifične emisije

Emisijo NOx je treba za vsako posamezno kontrolno točko (Z) izračunati takole:

NOx mass,Z

=

0,001587 × NOx conc,Z × KH,D × GEXHW

NOx,Z

=

NOx mass,Z / P(n)Z

4.6.2.   Ugotavljanje vrednosti emisije iz preskusnega cikla

Emisijo NOx je treba za vsako kontrolno točko interpolirati iz vseh štirih najbližjih faz preskusnega cikla, ki obdajajo izbrano kontrolno točko Z, kot je prikazano na sliki 4. Za te faze (R, S, T, U) se uporabijo naslednje opredelitve:

število vrtljajev (R) = število vrtljajev (T) = nRT

število vrtljajev (S) = število vrtljajev (U) = nSU

odstotek obremenitve (R) = odstotek obremenitve (S)

odstotek obremenitve (T) = odstotek obremenitve (U).

Emisijo NOx izbrane kontrolne točke (Z) je treba izračunati takole:

EZ

=

ERS + (ETU – ERS) · (MZ – MRS) / (MTU – MRS)

in:

ETU

=

ET + (EU – ET) · (nZ – nRT) / (nSU – nRT)

ERS

=

ER + (ES – ER) · (nZ – nRT) / (nSU – nRT)

MTU

=

MT + (MU – MT) · (nZ – nRT) / (nSU – nRT)

MRS

=

MR + (MS – MR) · (nZ – nRT) / (nSU – nRT)

če je:

ER, ES, ET, EU

=

specifična emisija NOx v fazah, ki obdajajo določeno kontrolno točko, izračunana v skladu z odstavkom 4.6.1.,

MR, MS, MT, MU

=

navor motorja v fazah, ki obdajajo določeno kontrolno točko.

Image

4.6.3.   Primerjava emisijskih vrednosti NOx

Izmerjena specifična emisija NOx kontrolne točke Z (NOx,Z) se primerja z interpolirano vrednostjo (EZ) takole:

NOx,diff = 100 × (NOx,z – Ez)/Ez

5.   IZRAČUN EMISIJE DELCEV

5.1.   Ovrednotenje podatkov

Za ovrednotenje delcev je treba za vsako fazo zapisati skupno maso pretečenega vzorca (MSAM,i) skozi filtre.

Filtre je treba vrniti v tehtalno komoro in kondicionirati najmanj eno uro, vendar ne več kot 80 ur, in jih potem stehtati. Zapisati je treba bruto težo filtrov, taro težo (glej odstavek 1. tega dodatka) pa odšteti. Masa delcev Mf je vsota mas delcev, zbranih na primarnih in dodatnih filtrih.

Če je treba uporabiti korekcijo glede na ozadje, je treba zabeležiti maso zraka za redčenje (MDIL) skozi filtre in maso delcev (Md). Če se izvede več meritev, je treba za vsako meritev izračunati količnik Md/MDIL in povprečje vrednosti.

5.2.   Sistem redčenja z delnim tokom

Končne rezultate emisij delcev za poročilo o preskusu je treba ugotoviti na naslednji način. Glede na to, da je mogoče uporabiti različne vrste krmiljenja stopnje redčenja, se uporabljajo različne metode za izračun GEDFW. Vsi izračuni morajo temeljiti na povprečnih vrednostih posameznih faz med vzorčenjem.

5.2.1.   Izokinetični sistemi

GEDFW,i = GEXHW,i × qI

Formula

če r ustreza razmerju med presekoma izokinetične sonde in izpušne cevi:

Formula

5.2.2.   Sistemi z merjenjem koncentracije CO2 ali NOx

GEDFW,i = GEXHW,i × qi

Formula

če je:

concE

=

vlažna koncentracija sledilnega plina v nerazredčenih izpušnih plinih

concD

=

vlažna koncentracija sledilnega plina v razredčenih izpušnih plinih

concA

=

vlažna koncentracija sledilnega plina v zraku za redčenje.

Koncentracije, izmerjene na suhi osnovi, je treba pretvoriti na vlažno osnovo glede na odstavek 4.2. tega dodatka.

5.2.3.   Sistemi z merjenjem CO2 in metoda ravnotežja ogljika (26)

Formula

če je:

CO2D

=

koncentracija CO2 v razredčenih izpušnih plinih,

CO2A

=

koncentracija CO2 v zraku za redčenje

(koncentracija v prostorninskih % na vlažni osnovi).

Ta enačba temelji na domnevnem ravnotežju ogljika (atomi ogljika, ki se dovajajo v motor, izhajajo kot CO2) in se določi v naslednjih dveh korakih:

GEDFW,i = GEXHW,i × qi

Formula

in

5.2.4.   Sistemi z merjenjem pretoka

GEDFW,i = GEXHW,i × qi

Formula

5.3.   Sistem redčenja s celotnim tokom

Končne rezultate emisij delcev za poročilo o preskusu je treba ugotoviti na naslednji način. Vsi izračuni morajo temeljiti na povprečnih vrednostih posameznih faz med vzorčenjem.

GEDFW,i = GTOTW,i

5.4.   Izračun stopnje masnega pretoka delcev

Stopnjo masnega pretoka delcev je treba izračunati takole:

Formula

če se vrednosti:

Formula

Formula

i = 1,…n

v preskusnem ciklu določijo s seštevanjem povprečnih vrednosti v posameznih fazah med vzorčenjem.

Stopnja masnega pretoka delcev se glede na ozadje lahko korigira takole:

Formula

Če se izvede več meritev, je treba (Md/MDIL) nadomestiti z (Md/MDIL).

DFi = 13,4 / (conc CO2 + (conc CO + conc HC) × 10–4)) za posamezne faze

ali

DFi = 13,4 / concCO2 za posamezne faze.

5.5.   Izračun specifične emisije

Emisijo delcev je treba izračunati takole:

Formula

5.6.   Efektivni vplivni (utežni) faktor

Efektivni vplivni (utežni) faktor WFE,i je treba za vsako fazo izračunati takole:

Formula

Vrednost efektivnega vplivnega (utežnega) faktorja mora biti v območju ± 0,003 (± 0,005 za prosti tek) vplivnih (utežnih) faktorjev iz odstavka 2.7.1.

6.   IZRAČUN VREDNOSTI DIMLJENJA

6.1.   Besselov algoritem

Za izračun 1 s (enosekundnih) povprečnih vrednosti trenutnih odčitkov dimljenja, ki se pretvorijo v skladu z odstavkom 6.3.1., je treba uporabiti Besselov algoritem. Algoritem posnema nizkopretočni filter drugega razreda in zahteva uporabo iterativnih izračunov za določanje koeficientov. Ti koeficienti so odvisni od odzivnega časa sistema merjenja motnosti in frekvence vzorčenja. Zato je treba odstavek 6.1.1. ponoviti vsakokrat, ko se spremeni odzivni čas sistema in/ali frekvenca vzorčenja.

6.1.1.   Izračun odzivnega časa filtra in Besselovih konstant

Potrebni odzivni čas filtra za Besselovo funkcijo (tF) je funkcija fizičnega in električnega odzivnega časa sistema za merjenje motnosti, kot je opredeljeno v odstavku 5.2.4. Dodatka 4 Priloge 4, in se mora izračunati z naslednjo enačbo:

Formula

če je:

tp

=

fizični odzivni čas, v s,

te

=

električni odzivni čas, v s.

Izračuni za oceno mejne frekvence filtra (fc) temeljijo na stopničastem vhodnem signalu od 0 do 1 v času ≤ 0,01 s (glej Prilogo 8). Odzivni čas je opredeljen kot čas, ki preteče od takrat, ko Besselov izhod doseže 10 % (t10), do takrat, ko doseže 90 % (t90) te stopničaste funkcije. To je treba doseči s ponavljanjem fc, dokler ni t90 – t10 ≈ tf. Prva ponovitev za fc je podana z naslednjo formulo:

fc = π/(10 × tF)

Besselovi konstanti E in K je treba izračunati z naslednjima enačbama:

Formula

K = 2 × E × (D × Ω2 – 1) – 1

če je:

D

=

0,618034

Δt

=

1 / frekvenca vzorčenja

Ω

=

1 / [tan(π × Δt × fc)].

6.1.2.   Izračun Besselovega algoritma

Z uporabo vrednosti E in K je treba izračunati enosekundni povprečni Besselov odziv na trenutno stopnjo dimljenja Si takole:

Yi

=

Yi–1 + E × (Si + 2 × Si–1 + Si–2 – 4 × Yi–2) + K × (Yi–1 – Yi–2)

če je:

Si–2 = Si–1 = 0

Si = 1

Yi–2 = Yi–1 = 0

Časa t10 in t90 se morata interpolirati. Časovna razlika med t90 in t10 opredeli odzivni čas tF za vrednost fc. Če ta odzivni čas ni dovolj blizu predpisanemu odzivnemu času, je treba ponovitve nadaljevati, dokler dejanski odzivni čas ni v območju 1 % predpisanega odzivnega časa, takole:

Formula

6.2.   Ovrednotenje podatkov

Vzorčenje za merjenje stopnje dimljenja je treba izvajati s frekvenco najmanj 20 Hz.

6.3.   Določanje dimljenja

6.3.1.   Pretvorba podatkov

Ker je osnovna merska enota vseh merilnikov motnosti presevnost, je treba vrednosti stopnje dimljenja pretvoriti iz presevnosti (τ) v koeficient absorpcije svetlobe (k) takole:

Formula

in: N = 100 – τ

če je:

k

=

koeficient absorpcije svetlobe, v m–1,

LA

=

dejanska dolžina optične poti, ki jo navede proizvajalec instrumenta, v m,

N

=

motnost, v %,

τ

=

presevnost, v %.

Pretvorbo je treba opraviti pred kakršno koli nadaljnjo obdelavo podatkov.

6.3.2.   Izračun povprečne vrednosti dimljenja po Besselu

Prava mejna frekvenca filtra fc je tista, ki povzroči predpisani odzivni čas filtra tf. Ko se ta frekvenca določi z iterativnim procesom iz odstavka 6.1.1., je treba izračunati ustrezni konstanti Besselovega algoritma E in K. Besselov algoritem je treba potem uporabiti za določanje krivulje trenutnega dimljenja (vrednost k), kot je opisano v odstavku 6.1.2.:

Yi

=

Yi–1 + E × (Si + 2 × Si–1 + Si–2 – 4 × Yi–2) + K × (Yi–1 – Yi–2)

Besselov algoritem je po naravi povraten (rekurziven). Tako za začetek potrebuje nekaj vhodnih vrednosti Si–1 in Si–2 ter začetnih izstopnih vrednosti Yi–1 in Yi–2. Za te vrednosti se lahko predpostavi, da so 0.

Za vsako obremenitev pri vseh treh številih vrtljajev A, B in C se za vsako krivuljo dimljenja iz posameznih vrednosti Yi izbere največja enosekundna vrednost Ymax.

6.3.3.   Končni rezultat

Srednje vrednosti dimljenja (SV) iz vsakega cikla (preskusnega števila vrtljajev) je treba izračunati takole:

za preskusno število vrtljajev A:

=

SVA

=

(Ymax1,A + Ymax2,A + Ymax3,A) / 3

za preskusno število vrtljajev B:

=

SVB

=

(Ymax1,B + Ymax2,B + Ymax3,B) / 3

za preskusno število vrtljajev C:

=

SVC

=

(Ymax1,C + Ymax2,C + Ymax3,C) / 3

če je:

Ymax1, Ymax2, Ymax3

=

najvišja povprečna enosekundna vrednost dimljenja po Besselu za vsako od treh stopenj obremenitev.

Končno vrednost je treba izračunati takole:

SV

=

(0,43 × SVA) + (0,56 × SVB) + (0,01 × SVC)

PRILOGA 4

Dodatek 2

PRESKUSNI CIKEL ETC

1.   POSTOPEK DOLOČANJA KARAKTERISTIČNEGA DIAGRAMA MOTORJA

1.1.   Določanje karakterističnega diagrama območja števila vrtljajev

Za generiranje ETC na preskusni napravi je treba motorju pred preskusnim ciklom določiti karakteristično krivuljo števila vrtljajev: navor. Najmanjše in največje število vrtljajev za določanje karakterističnega diagrama sta opredeljena takole:

najmanjše število vrtljajev za določitev karakterističnega diagrama

=

število vrtljajev v prostem teku,

največje število vrtljajev za določitev karakterističnega diagrama

=

nhi × 1,02 ali, če je nižje, število vrtljajev, pri kateri navor pri polni obremenitvi pade na nič.

1.2.   Določanje karakterističnega diagrama moči motorja

Motor je treba ogrevati pri največji moči, da se parametri motorja stabilizirajo glede na priporočilo proizvajalca in dobro inženirsko prakso. Ko je motor stabiliziran, je treba karakteristični diagram določiti takole:

Motor je treba razbremeniti in mora obratovati v prostem teku.

Motor mora obratovati pri nastavitvi tlačilke za vbrizgavanje goriva na polno obremenitev in pri najmanjšem številu vrtljajev za določanje karakterističnega diagrama.

Število vrtljajev motorja se mora s povprečno hitrostjo 8 ± 1 min–1/s povečevati od najmanjšega do največjega števila vrtljajev za določitev karakterističnega diagrama. Točke števila vrtljajev motorj–a in navora je treba beležiti s frekvenco vzorčenja najmanj ene točke na sekundo.

1.3.   Določanje krivulje karakterističnega diagrama

Vse zabeležene podatkovne točke iz odstavka 1.2. je treba povezati z uporabo linearne interpolacije med točkami. Nastala krivulja navora je krivulja karakterističnega diagrama in jo je treba uporabiti za pretvorbo normiranih vrednosti navora motornega cikla v dejanske vrednosti navora preskusnega cikla, kakor je opisano v odstavku 2.

1.4.   Nadomestno določanje karakterističnega diagrama

Če proizvajalec meni, da zgornje tehnike določanja karakterističnega diagrama niso varne ali da za določen motor niso reprezentativne, se lahko uporabijo nadomestne tehnike določanja karakterističnega diagrama. Te nadomestne tehnike morajo ustrezati namenu navedenih postopkov določanja karakterističnega diagrama za ugotavljanje največjega razpoložljivega navora pri vsakem številu vrtljajev motorja, doseženi med preskusnimi cikli. Odstopanja od tehnik določanja karakterističnega diagrama iz varnostnih razlogov ali zaradi reprezentativnosti, navedene v tem odstavku, mora odobriti tehnična služba skupaj z utemeljitvijo njihove uporabe. V nobenem primeru pa se zvezno padajoče spreminjanje števila vrtljajev motorja ne sme uporabiti za motorje z regulatorjem ali tlačno polnjene motorje s turbopuhalom na izpušne pline.

1.5.   Ponovljeni preskusi

Motorju ni treba določati karakterističnega diagrama pred vsakim preskusnim ciklom. Motorju je treba ponovno določiti karakteristični diagram pred preskusnim ciklom:

—

če je, po oceni inženirjev, od zadnjega določanja karakterističnega diagrama preteklo nerazumno veliko časa

ali

—

če so bile na motorju izvedene fizične spremembe ali ponovne kalibracije, ki bi lahko vplivale na zmogljivost motorja.

2.   DOLOČANJE REFERENČNEGA PRESKUSNEGA CIKLA

Preskusni cikel prehodnega stanja je opisan v Dodatku 3 te priloge. Normirane vrednosti za navor in število vrtljajev je treba na naslednji način spremeniti v dejanske vrednosti, rezultat pa je referenčni cikel.

2.1.   Dejansko število vrtljajev

Število vrtljajev je treba destandardizirati z naslednjo enačbo:

Formula

Referenčno število vrtljajev (nref) ustreza 100-odstotnim vrednostim števila vrtljajev v časovnem poteku delovanja dinamometra za motor iz Dodatka 3. Opredeli se takole (glej sliko 1 v Pravilniku):

nref = nlo + 95 % × (nhi – nlo)

če sta nhi in nlo določeni glede na odstavek 2. Pravilnika ali opredeljeni glede na odstavek 1.1. Dodatka 1 Priloge 4.

2.2.   Dejanski navor

Navor je standardiziran na največji navor pri ustreznem številu vrtljajev. Vrednosti navora referenčnega cikla je treba destandardizirati z uporabo krivulje karakterističnega diagrama, določene glede na oddelek 1.3., takole:

Formula

za ustrezno dejansko število vrtljajev iz odstavka 2.1.

Negativne vrednosti navora točk delovanja motorja („m“) morajo prevzeti, pri določanju referenčnega cikla, destandardizirane vrednosti, ki se določijo na enega od naslednjih načinov:

—

negativnih 40 % razpoložljivega pozitivnega navora na ustrezni točki števila vrtljajev,

—

določanje karakterističnega diagrama negativnega navora, potrebnega za večanje števila vrtljajev za določanje karakterističnega diagrama motorja od najnižjega do najvišjega,

—

določanje negativnega navora, potrebnega za poganjanje motorja v prostem teku in pri referenčnem številu vrtljajev, ter linearna interpolacija med tema točkama.

2.3.   Primer postopka destandardizacije

Kot primer je treba destandardizirati naslednje preskusne točke:

% števila vrtljajev

=

43

% navora

=

82

Pri naslednjih vrednostih:

referenčno število vrtljajev

=

2 200 min–1

št. vrt. v prostem teku

=

600 min–1

je rezultat

dejansko število vrtljajev

=

Formula

dejanski navor

=

Formula

pri čemer je največji navor, razviden s krivulje karakterističnega diagrama pri 1 288 min–1, 700 Nm.

3.   POTEK PRESKUSA ZA DOLOČANJE EMISIJ

Na zahtevo proizvajalca se lahko pred ciklom merjenja izvede navidezni preskus za kondicioniranje motorja in izpušnega sistema.

Motorje na zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin je treba uteči z uporabo preskusa ETC. Motor mora teči najmanj dva cikla ETC in dokler izmerjena emisija CO v enem ciklu ETC ne preseže emisije CO, izmerjene v predhodnem ciklu ETC, za največ 10 %.

3.1.   Priprava filtrov za vzorčenje (če je ustrezno)

Najmanj eno uro pred preskusom je treba vsak filter (par filtrov) položiti v zaprto, vendar nezatesnjeno petrijevko in postaviti v tehtalno komoro, da se stabilizira. Po končanem času stabilizacije je treba vsak filter (par filtrov) stehtati in zabeležiti taro težo. Filter (par filtrov) je treba potem shraniti v zaprto petrijevko ali v zatesnjeno posodo za filtre, dokler ni potreben za preskušanje. Če se filter (par filtrov) ne uporabi v osmih urah po odstranitvi iz tehtalne komore, ga je treba pred uporabo znova kondicionirati in stehtati.

3.2.   Namestitev merilne opreme

Merila in sonde za odvzem vzorcev je treba namestiti v skladu z zahtevami. Na sistem redčenja s celim tokom je treba priključiti zadnji (izstopni) del izpušne cevi.

3.3.   Zagon sistema redčenja in motorja

Sistem redčenja in motor je treba zagnati in ogrevati, dokler niso vse temperature in tlaki stabilizirani pri največji moči glede na priporočilo proizvajalca in dobro inženirsko prakso.

3.4.   Zagon sistema za vzorčenje delcev (če je ustrezno)

Sistem za vzorčenje delcev je treba zagnati in mora potekati na obvodu. Količina delcev v zraku za redčenje se lahko opredeli s pošiljanjem zraka za redčenje skozi filtre za delce. Če se uporablja filtriran zrak za redčenje, se lahko opravi ena meritev pred preskusom ali po njem. Če zrak za redčenje ni filtriran, se lahko opravita meritvi na začetku in na koncu cikla ter izračuna povprečje vrednosti.

3.5.   Nastavitev sistema redčenja s celotnim tokom

Celotni tok razredčenih izpušnih plinov je treba nastaviti za preprečevanje kondenziranja vode v sistemu in doseganje največje temperature 325 K (52 °C) ali manj na dotoku v filter (glej odstavek 2.3.1. Dodatka 6 Priloge 4, DT).

3.6.   Preverjanje analizatorjev

Analizatorje emisij je treba nastaviti na ničlo in kalibrirati. Če se uporabljajo vreče za vzorce, jih je treba izprazniti.

3.7.   Postopek zagona motorja

Stabilizirani motor je treba zagnati glede na priporočilo proizvajalca za postopek zagona v navodilih lastniku, in sicer z uporabo serijskega zaganjalnika ali dinamometra. Po izbiri se preskus lahko začne neposredno iz faze prekondicioniranja brez zaustavitve motorja, ko je motor dosegel število vrtljajev prostega teka.

3.8.   Preskusni cikel

3.8.1.   Zaporedje preskusov

Zaporedje preskusov je treba začeti, če je motor dosegel število vrtljajev prostega teka. Preskus je treba izvesti glede na referenčni cikel iz odstavka 2. tega dodatka. Predvidene vodilne vrednosti za število vrtljajev motorja in navor je treba določiti pri frekvenci 5 Hz (priporočljivo 10 Hz) ali več. Izmerjene podatke o številu vrtljajev motorja in navoru je treba med preskusnim ciklom beležiti najmanj enkrat vsako sekundo, signali pa se lahko elektronsko filtrirajo.

3.8.2.   Odziv analizatorja

Ob zagonu motorja ali zaporedja preskusov, če se cikel začne neposredno iz predkondicioniranja, je treba hkrati zagnati merilno opremo:

—

začetek zbiranja ali analiziranja zraka za redčenje;

—

začetek zbiranja ali analiziranja razredčenih izpušnih plinov;

—

začetek merjenja količine razredčenih izpušnih plinov (sistem CVS) ter predpisanih temperatur in tlakov;

—

začetek zapisovanja izmerjenih podatkov o številu vrtljajev in navoru dinamometra.

V tunelu za redčenje je treba neprekinjeno meriti HC in NOx s frekvenco 2 Hz. Povprečne koncentracije je treba določiti z integracijo signalov analizatorja preko celotnega preskusnega cikla. Odzivni čas sistema ne sme biti daljši od 20 s in ga je treba po potrebi uskladiti z nihanjem pretoka v sistemu CVS in z odstopanjem časa vzorčenja ali preskusnega cikla. CO, CO2, NMHC in CH4 je treba določiti z integracijo ali analizo koncentracij, ki so se med ciklom nabrale v vreči za vzorce. Koncentracije plinastih onesnaževal v zraku za redčenje je treba določiti z integracijo ali zbiranjem v vrečo za ozadje. Vse druge vrednosti je treba zabeležiti na podlagi najmanj ene meritve na sekundo (1 Hz).

3.8.3.   Vzorčenje delcev (če je ustrezno)

Če se cikel začne neposredno iz predkondicioniranja, je treba ob zagonu motorja ali zaporedja preskusov sistem za vzorčenje delcev preklopiti z obvoda na zbiranje delcev.

Če se ne uporablja kompenzacija pretoka, je treba črpalko/črpalke za vzorčenje naravnati tako, da je pretok skozi sondo za vzorčenje delcev ali cev za prenos vzorca stalno v območju ± 5 % nastavljene stopnje pretoka. Če se uporablja kompenzacija pretoka (tj. sorazmerno krmiljenje pretoka vzorcev), je treba dokazati, da se razmerje med pretokom v glavnem tunelu in pretokom vzorca delcev ne spreminja za več kot ± 5 % nastavljene vrednosti (razen v prvih 10 sekundah vzorčenja).

Opomba: Pri delovanju z dvojnim redčenjem je pretok vzorcev dejanska razlika med stopnjo pretoka skozi filtre za vzorčenje in stopnjo pretoka sekundarnega zraka za redčenje.

Na vstopu v plinomer/plinomere ali v instrumente za merjenje pretoka je treba beležiti povprečno temperaturo in tlak. Če nastavljene stopnje pretoka zaradi prevelike obremenitve filtra z delci ni mogoče ohranjati skozi celoten cikel (v območju ± 5 %), je treba preskus razveljaviti. Preskus je treba ponoviti z manjšo stopnjo pretoka in/ali večjim premerom filtra.

3.8.4.   Nenamerna zaustavitev (zadušitev) motorja

Če se motor sam zaustavi kadar koli med preskusnim ciklom, ga je treba predkondicionirati in ponovno zagnati, preskus pa ponoviti. Če na kateri koli predpisani preskusni opremi med preskusnim ciklom nastane okvara, je treba preskus razveljaviti.

3.8.5.   Postopki po preskusu

Na koncu preskusa je treba ustaviti merjenje prostornine razredčenih izpušnih plinov, dotok plinov v zbiralne vreče in črpalko za vzorčenje delcev. Pri sistemu integracijskega analizatorja je treba vzorčenje nadaljevati, dokler ne potečejo odzivni časi sistema.

Če se uporabljajo zbiralne vreče, je treba njihove koncentracije čim prej analizirati, najpozneje v 20 minutah po koncu preskusnega cikla.

Po preskusu emisij je treba za ponovno preverjanje analizatorjev uporabiti ničelni plin in isti kalibrirni plin. Velja, da je preskus sprejemljiv, če je razlika med rezultati predhodnega in naknadnega preskusa manj kot 2 % vrednosti kalibrirnega plina.

Le pri dizelskih motorjih je treba filtre za delce vrniti v tehtalno komoro najpozneje eno uro po koncu preskusa in jih kondicionirati v zaprti, a nezatesnjeni petrijevki najmanj eno uro, vendar ne več kot 80 ur pred tehtanjem.

3.9.   Preverjanje poteka preskusa

3.9.1.   Zamik podatkov

Za čim večje zmanjšanje učinka popačenja zaradi zakasnitve med izmerjenimi in referenčnimi vrednostmi cikla se lahko celotno zaporedje izmerjenih signalov o številu vrtljajev in navoru motorja časovno premakne naprej ali nazaj glede na referenčno zaporedje števila vrtljajev in navora. Če so izmerjeni signali zamaknjeni, je treba za enak obseg v isto smer zamakniti tudi število vrtljajev in navor.

3.9.2.   Izračun dela v ciklu

Dejansko delo cikla Wact (v kWh) je treba izračunati z uporabo posameznih parov zapisanih povratnih informacij motorja o številu vrtljajev in navoru. To je treba narediti ob vsakokratnem zamiku izmerjenih podatkov, če je izbrana ta možnost. Dejansko delo cikla Wact se uporabi za primerjavo z referenčnim delom cikla Wref in za izračun emisij, specifičnih za zavoro (glej odstavka 4.4. in 5.2.). Isto metodologijo je treba uporabiti za integracijo referenčne in dejanske moči motorja. Za določanje vrednosti med sosednjimi referenčnimi ali sosednjimi izmerjenimi vrednostmi je treba uporabiti linearno interpolacijo.

Pri integraciji referenčnega in dejanskega dela cikla je treba vse negativne vrednosti navora nastaviti na nič in vključiti. Če se integracija izvaja pri frekvenci, ki je nižja od 5 Hz, in če se, v danem časovnem segmentu, vrednost navora spremeni iz pozitivne v negativno ali iz negativne v pozitivno, je treba izračunati negativni delež in nastaviti na nič. Pozitivni delež je treba vključiti v integrirano vrednost.

Wact mora biti med –15 % in +5 % Wref.

3.9.3.   Validacijska statistika preskusnega cikla

Za število vrtljajev, navor in moč je treba opraviti linearno regresijo izmerjenih vrednosti glede na referenčne vrednosti. To je treba narediti ob vsakokratnem zamiku izmerjenih podatkov, če je izbrana ta možnost. Uporabiti je treba metodo najmanjših kvadratov, pri čemer ima najustreznejša enačba naslednjo obliko:

y = mx + b

če je:

y

=

izmerjena (dejanska) vrednost števila vrtljajev (v min–1), navora (v Nm) ali moči (v kW),

m

=

naklon regresijske krivulje,

x

=

referenčna vrednost števila vrtljajev (v min–1), navora (v Nm) ali moči (v kW),

b

=

odsek regresijske krivulje na osi y.

Za vsako regresijsko krivuljo je treba izračunati standardni pogrešek (Standard Error – SE) ocene y na x in koeficient določanja (r2).

Priporočljivo je, da se ta analiza opravi pri 1 Hz. Vse negativne referenčne vrednosti navora in pripadajoče izmerjene vrednosti je treba iz izračuna vrednosti navora in statistike validacije moči izbrisati. Za veljavnost preskusa morajo biti izpolnjena merila iz tabele 6.

Tabela 6

Dovoljena odstopanja regresijske krivulje

 

Število vrtljajev

Navor

Moč

Standardni pogrešek ocene (SE) Y na X

največ 100 min–1

največ 13 % (15 %) največjega navora motorja iz karakterističnega diagrama moči

največ 8 % (15 %) največje moči motorja iz karakterističnega diagrama moči

Naklon regresijske krivulje, m

0,95 do 1,03

0,83 – 1,03

0,89 – 1,03

(0,83 – 1,03)

Koeficient določanja, r2

najmanj 0,9700

(najmanj 0,9500)

najmanj 0,8800

(najmanj 0,7500)

najmanj 0,9100

(najmanj 0,7500)

Odsek regresijske krivulje na osi y, b

± 50 min–1

± 20 Nm ali ± 2 % (± 20 Nm ali ± 3 %) največjega navora, kar je več

± 4 kW ali ± 2 % (± 4 kW ali ± 3 %) največje moči, kar je več

Številke v oklepajih se lahko uporabijo za homologacijsko preskušanje plinskih motorjev do 1. oktobra 2005.

Tabela 7

Dopustno brisanje točk iz regresijskih analiz

Pogoji

Točke, ki se brišejo

Polna obremenitev in izmerjeni podatki o navoru ≠ referenčni navor

navor in/ali moč

Brez obremenitve, brez točke prostega teka in izmerjeni podatki o navoru > referenčni navor

navor in/ali moč

Brez obremenitve/zaprta dušilna loputa, točka in št. vrt. prostega teka > referenčno št. vrt. prostega teka

število vrtljajev in/ali moč

4.   IZRAČUN PLINASTIH EMISIJ

4.1.   Določanje pretoka razredčenih izpušnih plinov

Skupni pretok razredčenih izpušnih plinov v ciklu (v kg/preskus) je treba izračunati iz merilnih vrednosti skozi ves cikel in ustreznih kalibracijskih podatkov naprave za merjenje pretoka (V0 za PDP ali KV za CFV, kakor je določeno v odstavku 2. Dodatka 5 Priloge 4). Naslednje formule je treba uporabiti, če se temperatura razredčenih izpušnih plinov z izmenjevalnikom toplote ohranja konstantna skozi ves cikel (± 6 K za PDP-CVS, ± 11 K za CFV-CVS, glej odstavek 2.3. Dodatka 6 Priloge 4).

Za sistem PDP-CVS

MTOTW

=

1,293 × V0 × NP × (pB – p1) × 273 / (101,3 × T)

če je:

MTOTW

=

masa razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi preko celotnega cikla, v kg,

V0

=

prostornina plina, načrpanega na en obrat v preskusnih pogojih, v m3/rev,

NP

=

skupno število obratov črpalke na preskus,

pB

=

atmosferski tlak v preskusni napravi, v kPa,

p1

=

podtlak pri vstopu v črpalko, v kPa,

T

=

povprečna temperatura razredčenih izpušnih plinov pri vstopu v črpalko prek celotnega cikla, v K.

Za sistem CFV-CVS

MTOTW = 1,293 × t × Kv × pA/T 0,5

če je:

MTOTW

=

masa razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi preko celotnega cikla, v kg

t

=

čas cikla, v s

KV

=

kalibracijski koeficient venturijeve cevi s kritičnim pretokom v standardnih pogojih

pA

=

absolutni tlak pri vstopu v venturijevo cev, v kPa

T

=

absolutna temperatura pri vstopu v venturijevo cev, v K.

Če se uporabi sistem s kompenzacijo pretoka (tj. brez izmenjevalnika toplote), je treba trenutne masne emisije računati in integrirati prek celotnega cikla. V tem primeru je treba trenutno maso razredčenih izpušnih plinov izračunati takole.

Za sistem PDP-CVS:

MTOTW,i = 1,293 × V0 × NP,i × (pB – p1) × 273 / (101,3 ≅ T)

če je:

MTOTW,i

=

trenutna masa razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi, v kg

NP,i

=

skupno število obratov črpalke na časovni interval

Za sistem CFV-CVS:

MTOTW,i

=

1,293 × Δti × KV × pA/T 0,5

če je:

MTOTW,i

=

trenutna masa razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi, v kg

Δti

=

časovni interval, v s

Če skupna masa vzorca delcev (MSAM) in plinastih onesnaževal presega 0,5 % skupnega pretoka CVS (MTOTW), je treba pretok CVS korigirati za MSAM ali pa je treba tok vzorca delcev vrniti na CVS pred napravo za merjenje pretoka (PDP ali CFV).

4.2.   Korekcija NOx zaradi vlažnosti

Ker je emisija NOx odvisna od pogojev okoliškega zraka, je treba koncentracijo NOx korigirati glede na temperaturo in vlažnost okoliškega zraka s faktorji, podanimi v naslednjih formulah.

(a)

za dizelske motorje:

Formula

(b)

za plinske motorje:

Formula

če je:

Ha

=

vlaga polnilnega zraka, količina vode na kg suhega zraka,

pri čemer je:

Formula

Ra

=

relativna vlaga polnilnega zraka, v %,

pa

=

tlak nasičene pare polnilnega zraka, v kPa,

pB

=

skupni zračni tlak, v kPa.

4.3.   Izračun masnega pretoka emisije

4.3.1.   Sistemi s konstantnim masnim pretokom

Pri sistemih z izmenjevalnikom toplote je treba maso onesnaževal (v g/preskus) določiti z naslednjimi enačbami:

(1)

NOx mass

=

0,001587 · NOx conc · KH,D · MTOTW

(dizelski motorji),

(2)

NOx mass

=

0,001587 · NOx conc · KH,G · MTOTW

(plinski motorji),

(3)

COmass

=

0,000966 · CO conc · MTOTW

 

(4)

HCmass

=

0,000479 · HCconc · MTOTW′

(dizelski motorji)

(5)

HCmass

=

0,000502 · HCconc · MTOTW′

(motorji, ki za gorivo uporabljajo utekočinjeni naftni plin),

(6)

HCmass

=

0,000552 · HCconc · MTOTW′

(motorji, ki za gorivo uporabljajo zemeljski plin),

(7)

NMHCmass

=

0,000479 · NMHCconc · MTOTW′

(dizelski motorji),

(8)

NMHCmass

=

0,000502 · NMHCconc · MTOTW′

(motorji, ki za gorivo uporabljajo utekočinjeni naftni plin),

(9)

NMHCmass

=

0,000516 × NMHCconc × MTOTW′

(motorji, ki za gorivo uporabljajo zemeljski plin),

(10)

CH4 mass

=

0,000552 × CH4 conc × MTOTW

(motorji, ki za gorivo uporabljajo zemeljski plin), (NG fuelled engines)

če je:

NOx conc, COconc, HCconc  (27), NMHCconc, CH4 conc = povprečne, glede na ozadje korigirane koncentracije prek celotnega cikla od merjenja z integracijo (obvezno za NOx in HC) ali vrečo, v ppm,

MTOTW

=

skupna masa razredčenih izpušnih plinov prek celotnega cikla, kakor je opredeljeno v odstavku 4.1., v kg,

KH,D

=

korekcijski faktor zaradi vlažnosti za dizelske motorje, kakor je opredeljeno v odstavku 4.2., na podlagi povprečne vlage polnilnega zraka v ciklu,

KH,G

=

korekcijski faktor zaradi vlažnosti za plinske motorje, kakor je opredeljeno v odstavku 4.2., na podlagi povprečne vlage polnilnega zraka v ciklu.

Koncentracije, izmerjene na suhi osnovi, je treba pretvoriti na vlažno osnovo glede na odstavek 4.2. Dodatka 1 Priloge 4.

Določanje NMHCconc in CH4 conc je odvisno od uporabljene metode (glej odstavek 3.3.4. Dodatka 4 Priloge 4). Obe koncentraciji je treba določiti takole, pri čemer se za določanje NMHCconc od koncentracije HC odšteje CH4:

(a)

metoda GC

NMHCconc = HCconc – CH4 conc

CH4 conc = kot je bil izmerjen,

(b)

metoda NMC

Formula Formula

če je:

HC(w/Cutter)

=

koncentracija HC, če vzorčni plin teče skozi NMC,

HC(w/o Cutter)

=

koncentracija HC, če vzorčni plin teče mimo NMC,

CEM

=

učinkovitost na metan, določena skladno z odstavkom 1.8.4.1. Dodatka 5 Priloge 4,

CEE

=

učinkovitost na etan, določena skladno z odstavkom 1.8.4.2. Dodatka 5 Priloge 4.

4.3.1.1.   Določanje koncentracije, korigirane glede na ozadje (okolico)

Neto koncentracije plinastih onesnaževal je treba dobiti tako, da od izmerjenih koncentracij odštejemo povprečno koncentracijo onesnaževal v zraku za redčenje. Povprečne vrednosti koncentracij ozadja lahko določimo z metodo vreč za vzorce ali z neprekinjenim merjenjem z integracijo. Uporabiti je treba naslednjo formulo.

conc = conce – concd · (1 – (1/DF))

če je:

conc

=

koncentracija ustreznega onesnaževala v razredčenih izpušnih plinih, korigirana z množino ustreznega onesnaževala, ki jo vsebuje zrak za redčenje, v ppm,

conce

=

koncentracija ustreznega onesnaževala, izmerjena v razredčenih izpušnih plinih, v ppm,

concd

=

koncentracija ustreznega onesnaževala, izmerjena v zraku za redčenje, v ppm,

DF

=

faktor redčenja.

Faktor redčenja se izračuna takole:

Formula

če je:

CO2,conce

=

koncentracija CO2 v razredčenih izpušnih plinih, v % vol,

HCconce

=

koncentracija HC v razredčenih izpušnih plinih, v ppm C1,

COconce

=

koncentracija CO v razredčenih izpušnih plinih, v ppm,

FS

=

stehiometrični faktor.

Koncentracije, izmerjene na suhi osnovi, je treba pretvoriti na vlažno osnovo glede na odstavek 4.2. Dodatka 1 Priloge 4.

Stehiometrični faktor je treba izračunati takole:

Formula

če je:

x, y

=

sestava goriva CxHy

Če sestava goriva ni znana, se lahko kot druga možnost uporabijo naslednji stehiometrični faktorji:

FS (dizel)

=

13,4,

FS (LPG)

=

11,6,

FS (NG)

=

9,5.

4.3.2.   Sistemi s kompenzacijo pretoka

Pri sistemih, ki nimajo izmenjevalnika toplote, je treba maso onesnaževal (v g/preskus) določiti z izračunom trenutnih masnih emisij in integracijo trenutnih vrednosti prek celotnega cikla. Prav tako je treba korekcijo glede na ozadje uporabiti neposredno za vrednost trenutne koncentracije. Uporabiti je treba naslednje formule:

(1)

=

NOx mass

=

Formula (dizelski motorji),

(2)

=

NOx mass

=

Formula (plinski motorji),

(3)

=

COmass

=

Formula

(4)

=

HCmass

=

Formula (dizelski motorji),

(5)

=

HCmass

=

Formula (motorji na utekočinjeni naftni plin),

(6)

=

HCmass

=

Formula (motorji na zemeljski plin),

(7)

=

NMHCmass

=

Formula (dizelski motorji),

(8)

=

NMHCmass

=

Formula (motorji na utekočinjeni naftni plin),

(9)

=

NMHCmass

=

Formula (motorji na zemeljski plin),

(10)

=

CH4 mass

=

Formula (motorji na zemeljski plin),

če je:

conce

=

koncentracija ustreznega onesnaževala, izmerjena v razredčenih izpušnih plinih, v ppm,

concd

=

koncentracija ustreznega onesnaževala, izmerjena v zraku za redčenje, v ppm,

MTOTW,i

=

trenutna masa razredčenih izpušnih plinov (glej odstavek 4.1.), v kg,

MTOTW

=

skupna masa razredčenih izpušnih plinov prek celotnega cikla (glej odstavek 4.1.), v kg,

KH,D

=

korekcijski faktor zaradi vlažnosti za dizelske motorje, kakor je opredeljeno v odstavku 4.2., na podlagi povprečne vlage polnilnega zraka v ciklu,

KH,G

=

korekcijski faktor zaradi vlažnosti za plinske motorje, kakor je opredeljeno v odstavku 4.2., na podlagi povprečne vlage polnilnega zraka v ciklu,

DF

=

faktor redčenja iz odstavka 4.3.1.1.

4.4.   Izračun specifičnih emisij

Emisije (g/kWh) je treba za vse posamične sestavine izračunati glede na zahteve iz odstavkov 5.2.1. in 5.2.2. za ustrezne tehnologije motorjev, takole:

Formula

=

NOx mass / Wact

(za dizelske in plinske motorje)

Formula

=

COmass / Wact

(za dizelske in plinske motorje)

Formula

=

HCmass / Wact

(za dizelske in plinske motorje)

Formula

=

NMHCmass / Wact

(za dizelske in plinske motorje)

Formula

=

CH4mass / Wact

(za dizelske in plinske motorje na zemeljski plin)

če je:

Wact

=

dejansko delo cikla, kakor je opredeljeno v odstavku 3.9.2., v kWh.

5.   IZRAČUN EMISIJE DELCEV (ČE JE USTREZNO)

5.1.   Izračun masnega pretoka

Masni pretok delcev (v g/preskus) je treba izračunati takole:

Formula

če je:

Mf

=

masa delcev, vzorčenih prek celotnega cikla, v mg,

MTOTW

=

skupna masa razredčenih izpušnih plinov prek celotnega cikla, kakor je opredeljeno v odstavku 4.1., v kg,

MSAM

=

masa razredčenih izpušnih plinov, odvzetih iz tunela za zbiranje delcev, v kg,

in

Mf

=

Mf,p + Mf,b, če sta stehtani ločeno, v mg,

Mf,p

=

masa delcev, zbranih na primarnem filtru, v mg,

Mf,b

=

masa delcev, zbranih na sekundarnem filtru, v mg.

Če se uporablja sistem dvojnega redčenja, je treba maso sekundarnega zraka za redčenje odšteti od skupne mase dvojno razredčenih izpušnih plinov, vzorčenih skozi filtre za delce.

MSAM = MTOT – MSEC

če je:

MTOT

=

masa dvojno razredčenih izpušnih plinov skozi filter za delce, v kg,

MSEC

=

masa sekundarnega zraka za redčenje, v kg.

Če je raven delcev v zraku za redčenje določena glede na odstavek 3.4., se lahko masa delcev korigira glede na ozadje. V tem primeru je treba masni pretok delcev (v g/preskus) izračunati takole:

Formula

če je:

Mf, MSAM, MTOTW

=

glej zgoraj,

MDIL

=

masa primarnega zraka za redčenje, vzorčenega z napravo za vzorčenje delcev v ozadju, v kg,

Md

=

masa zbranih delcev iz ozadja primarnega zraka za redčenje, v mg,

DF

=

faktor redčenja iz odstavka 4.3.1.1.

5.2.   Izračun specifične emisije

Emisije delcev (v g/kWh) je treba izračunati takole:

Formula

če je:

Wact = dejansko delo cikla, kakor je opredeljeno v odstavku 3.9.2., v kWh.

PRILOGA 4

Dodatek 3

ČASOVNI POTEK ETC PRESKUSA MOTORJA NA DINAMOMETRU

Čas

Normi število

Normi navor

s

%

%

1

0

0

2

0

0

3

0

0

4

0

0

5

0

0

6

0

0

7

0

0

8

0

0

9

0

0

10

0

0

11

0

0

12

0

0

13

0

0

14

0

0

15

0

0

16

0,1

1,5

17

23,1

21,5

18

12,6

28,5

19

21,8

71

20

19,7

76,8

21

54,6

80,9

22

71,3

4,9

23

55,9

18,1

24

72

85,4

25

86,7

61,8

26

51,7

0

27

53,4

48,9

28

34,2

87,6

29

45,5

92,7

30

54,6

99,5

31

64,5

96,8

32

71,7

85,4

33

79,4

54,8

34

89,7

99,4

35

57,4

0

36

59,7

30,6

37

90,1

„m“

38

82,9

„m“

39

51,3

„m“

40

28,5

„m“

41

29,3

„m“

42

26,7

„m“

43

20,4

„m“

44

14,1

0

45

6,5

0

46

0

0

47

0

0

48

0

0

49

0

0

50

0

0

51

0

0

52

0

0

53

0

0

54

0

0

55

0

0

56

0

0

57

0

0

58

0

0

59

0

0

60

0

0

61

0

0

62

25,5

11,1

63

28,5

20,9

64

32

73,9

65

4

82,3

66

34,5

80,4

67

64,1

86

68

58

0

69

50,3

83,4

70

66,4

99,1

71

81,4

99,6

72

88,7

73,4

73

52,5

0

74

46,4

58,5

75

48,6

90,9

76

55,2

99,4

77

62,3

99

78

68,4

91,5

79

74,5

73,7

80

38

0

81

41,8

89,6

82

47,1

99,2

83

52,5

99,8

84

56,9

80,8

85

58,3

11,8

86

56,2

„m“

87

52

„m“

88

43,3

„m“

89

36,1

„m“

90

27,6

„m“

91

21,1

„m“

92

8

0

93

0

0

94

0

0

95

0

0

96

0

0

97

0

0

98

0

0

99

0

0

100

0

0

101

0

0

102

0

0

103

0

0

104

0

0

105

0

0

106

0

0

107

0

0

108

11,6

14,8

109

0

0

110

27,2

74,8

111

17

76,9

112

36

78

113

59,7

86

114

80,8

17,9

115

49,7

0

116

65,6

86

117

78,6

72,2

118

64,9

„m“

119

44,3

„m“

120

51,4

83,4

121

58,1

97

122

69,3

99,3

123

72

20,8

124

72,1

„m“

125

65,3

„m“

126

64

„m“

127

59,7

„m“

128

52,8

„m“

129

45,9

„m“

130

38,7

„m“

131

32,4

„m“

132

27

„m“

133

21,7

„m“

134

19,1

0,4

135

34,7

14

136

16,4

48,6

137

0

11,2

138

1,2

2,1

139

30,1

19,3

140

30

73,9

141

54,4

74,4

142

77,2

55,6

143

58,1

0

144

45

82,1

145

68,7

98,1

146

85,7

67,2

147

60,2

0

148

59,4

98

149

72,7

99,6

150

79,9

45

151

44,3

0

152

41,5

84,4

153

56,2

98,2

154

65,7

99,1

155

74,4

84,7

156

54,4

0

157

47,9

89,7

158

54,5

99,5

159

62,7

96,8

160

62,3

0

161

46,2

54,2

162

44,3

83,2

163

48,2

13,3

164

51

„m“

165

50

„m“

166

49,2

„m“

167

49,3

„m“

168

49,9

„m“

169

51,6

„m“

170

49,7

„m“

171

48,5

„m“

172

50,3

72,5

173

51,1

84,5

174

54,6

64,8

175

56,6

76,5

176

58

„m“

177

53,6

„m“

178

40,8

„m“

179

32,9

„m“

180

26,3

„m“

181

20,9

„m“

182

10

0

183

0

0

184

0

0

185

0

0

186

0

0

187

0

0

188

0

0

189

0

0

190

0

0

191

0

0

192

0

0

193

0

0

194

0

0

195

0

0

196

0

0

197

0

0

198

0

0

199

0

0

200

0

0

201

0

0

202

0

0

203

0

0

204

0

0

205

0

0

206

0

0

207

0

0

208

0

0

209

0

0

210

0

0

211

0

0

212

0

0

213

0

0

214

0

0

215

0

0

216

0

0

217

0

0

218

0

0

219

0

0

220

0

0

221

0

0

222

0

0

223

0

0

224

0

0

225

21,2

62,7

226

30,8

75,1

227

5,9

82,7

228

34,6

80,3

229

59,9

87

230

84,3

86,2

231

68,7

„m“

232

43,6

„m“

233

41,5

85,4

234

49,9

94,3

235

60,8

99

236

70,2

99,4

237

81,1

92,4

238

49,2

0

239

56

86,2

240

56,2

99,3

241

61,7

99

242

69,2

99,3

243

74,1

99,8

244

72,4

8,4

245

71,3

0

246

71,2

9,1

247

67,1

„m“

248

65,5

„m“

249

64,4

„m“

250

62,9

25,6

251

62,2

35,6

252

62,9

24,4

253

58,8

„m“

254

56,9

„m“

255

54,5

„m“

256

51,7

17

257

56,2

78,7

258

59,5

94,7

259

65,5

99,1

260

71,2

99,5

261

76,6

99,9

262

79

0

263

52,9

97,5

264

53,1

99,7

265

59

99,1

266

62,2

99

267

65

99,1

268

69

83,1

269

69,9

28,4

270

70,6

12,5

271

68,9

8,4

272

69,8

9,1

273

69,6

7

274

65,7

„m“

275

67,1

„m“

276

66,7

„m“

277

65,6

„m“

278

64,5

„m“

279

62,9

„m“

280

59,3

„m“

281

54,1

„m“

282

51,3

„m“

283

47,9

„m“

284

43,6

„m“

285

39,4

„m“

286

34,7

„m“

287

29,8

„m“

288

20,9

73,4

289

36,9

„m“

290

35,5

„m“

291

20,9

„m“

292

49,7

11,9

293

42,5

„m“

294

32

„m“

295

23,6

„m“

296

19,1

0

297

15,7

73,5

298

25,1

76,8

299

34,5

81,4

300

44,1

87,4

301

52,8

98,6

302

63,6

99

303

73,6

99,7

304

62,2

„m“

305

29,2

„m“

306

46,4

22

307

47,3

13,8

308

47,2

12,5

309

47,9

11,5

310

47,8

35,5

311

49,2

83,3

312

52,7

96,4

313

57,4

99,2

314

61,8

99

315

66,4

60,9

316

65,8

„m“

317

59

„m“

318

50,7

„m“

319

41,8

„m“

320

34,7

„m“

321

28,7

„m“

322

25,2

„m“

323

43

24,8

324

38,7

0

325

48,1

31,9

326

40,3

61

327

42,4

52,1

328

46,4

47,7

329

46,9

30,7

330

46,1

23,1

331

45,7

23,2

332

45,5

31,9

333

46,4

73,6

334

51,3

60,7

335

51,3

51,1

336

53,2

46,8

337

53,9

50

338

53,4

52,1

339

53,8

45,7

340

50,6

22,1

341

47,8

26

342

41,6

17,8

343

38,7

29,8

344

35,9

71,6

345

34,6

47,3

346

34,8

80,3

347

35,9

87,2

348

38,8

90,8

349

41,5

94,7

350

47,1

99,2

351

53,1

99,7

352

46,4

0

353

42,5

0,7

354

43,6

58,6

355

47,1

87,5

356

54,1

99,5

357

62,9

99

358

72,6

99,6

359

82,4

99,5

360

88

99,4

361

46,4

0

362

53,4

95,2

363

58,4

99,2

364

61,5

99

365

64,8

99

366

68,1

99,2

367

73,4

99,7

368

73,3

29,8

369

73,5

14,6

370

68,3

0

371

45,4

49,9

372

47,2

75,7

373

44,5

9

374

47,8

10,3

375

46,8

15,9

376

46,9

12,7

377

46,8

8,9

378

46,1

6,2

379

46,1

„m“

380

45,5

„m“

381

44,7

„m“

382

43,8

„m“

383

41

„m“

384

41,1

6,4

385

38

6,3

386

35,9

0,3

387

33,5

0

388

53,1

48,9

389

48,3

„m“

390

49,9

„m“

391

48

„m“

392

45,3

„m“

393

41,6

3,1

394

44,3

79

395

44,3

89,5

396

43,4

98,8

397

44,3

98,9

398

43

98,8

399

42,2

98,8

400

42,7

98,8

401

45

99

402

43,6

98,9

403

42,2

98,8

404

44,8

99

405

43,4

98,8

406

45

99

407

42,2

54,3

408

61,2

31,9

409

56,3

72,3

410

59,7

99,1

411

62,3

99

412

67,9

99,2

413

69,5

99,3

414

73,1

99,7

415

77,7

99,8

416

79,7

99,7

417

82,5

99,5

418

85,3

99,4

419

86,6

99,4

420

89,4

99,4

421

62,2

0

422

52,7

96,4

423

50,2

99,8

424

49,3

99,6

425

52,2

99,8

426

51,3

100

427

51,3

100

428

51,1

100

429

51,1

100

430

51,8

99,9

431

51,3

100

432

51,1

100

433

51,3

100

434

52,3

99,8

435

52,9

99,7

436

53,8

99,6

437

51,7

99,9

438

53,5

99,6

439

52

99,8

440

51,7

99,9

441

53,2

99,7

442

54,2

99,5

443

55,2

99,4

444

53,8

99,6

445

53,1

99,7

446

55

99,4

447

57

99,2

448

61,5

99

449

59,4

5,7

450

59

0

451

57,3

59,8

452

64,1

99

453

70,9

90,5

454

58

0

455

41,5

59,8

456

44,1

92,6

457

46,8

99,2

458

47,2

99,3

459

51

100

460

53,2

99,7

461

53,1

99,7

462

55,9

53,1

463

53,9

13,9

464

52,5

„m“

465

51,7

„m“

466

51,5

52,2

467

52,8

80

468

54,9

95

469

57,3

99,2

470

60,7

99,1

471

62,4

„m“

472

60,1

„m“

473

53,2

„m“

474

44

„m“

475

35,2

„m“

476

30,5

„m“

477

26,5

„m“

478

22,5

„m“

479

20,4

„m“

480

19,1

„m“

481

19,1

„m“

482

13,4

„m“

483

6,7

„m“

484

3,2

„m“

485

14,3

63,8

486

34,1

0

487

23,9

75,7

488

31,7

79,2

489

32,1

19,4

490

35,9

5,8

491

36,6

0,8

492

38,7

„m“

493

38,4

„m“

494

39,4

„m“

495

39,7

„m“

496

40,5

„m“

497

40,8

„m“

498

39,7

„m“

499

39,2

„m“

500

38,7

„m“

501

32,7

„m“

502

30,1

„m“

503

21,9

„m“

504

12,8

0

505

0

0

506

0

0

507

0

0

508

0

0

509

0

0

510

0

0

511

0

0

512

0

0

513

0

0

514

30,5

25,6

515

19,7

56,9

516

16,3

45,1

517

27,2

4,6

518

21,7

1,3

519

29,7

28,6

520

36,6

73,7

521

61,3

59,5

522

40,8

0

523

36,6

27,8

524

39,4

80,4

525

51,3

88,9

526

58,5

11,1

527

60,7

„m“

528

54,5

„m“

529

51,3

„m“

530

45,5

„m“

531

40,8

„m“

532

38,9

„m“

533

36,6

„m“

534

36,1

72,7

535

44,8

78,9

536

51,6

91,1

537

59,1

99,1

538

66

99,1

539

75,1

99,9

540

81

8

541

39,1

0

542

53,8

89,7

543

59,7

99,1

544

64,8

99

545

70,6

96,1

546

72,6

19,6

547

72

6,3

548

68,9

0,1

549

67,7

„m“

550

66,8

„m“

551

64,3

16,9

552

64,9

7

553

63,6

12,5

554

63

7,7

555

64,4

38,2

556

63

11,8

557

63,6

0

558

63,3

5

559

60,1

9,1

560

61

8,4

561

59,7

0,9

562

58,7

„m“

563

56

„m“

564

53,9

„m“

565

52,1

„m“

566

49,9

„m“

567

46,4

„m“

568

43,6

„m“

569

40,8

„m“

570

37,5

„m“

571

27,8

„m“

572

17,1

0,6

573

12,2

0,9

574

11,5

1,1

575

8,7

0,5

576

8

0,9

577

5,3

0,2

578

4

0

579

3,9

0

580

0

0

581

0

0

582

0

0

583

0

0

584

0

0

585

0

0

586

0

0

587

8,7

22,8

588

16,2

49,4

589

23,6

56

590

21,1

56,1

591

23,6

56

592

46,2

68,8

593

68,4

61,2

594

58,7

„m“

595

31,6

„m“

596

19,9

8,8

597

32,9

70,2

598

43

79

599

57,4

98,9

600

72,1

73,8

601

53

0

602

48,1

86

603

56,2

99

604

65,4

98,9

605

72,9

99,7

606

67,5

„m“

607

39

„m“

608

41,9

38,1

609

44,1

80,4

610

46,8

99,4

611

48,7

99,9

612

50,5

99,7

613

52,5

90,3

614

51

1,8

615

50

„m“

616

49,1

„m“

617

47

„m“

618

43,1

„m“

619

39,2

„m“

620

40,6

0,5

621

41,8

53,4

622

44,4

65,1

623

48,1

67,8

624

53,8

99,2

625

58,6

98,9

626

63,6

98,8

627

68,5

99,2

628

72,2

89,4

629

77,1

0

630

57,8

79,1

631

60,3

98,8

632

61,9

98,8

633

63,8

98,8

634

64,7

98,9

635

65,4

46,5

636

65,7

44,5

637

65,6

3,5

638

49,1

0

639

50,4

73,1

640

50,5

„m“

641

51

„m“

642

49,4

„m“

643

49,2

„m“

644

48,6

„m“

645

47,5

„m“

646

46,5

„m“

647

46

11,3

648

45,6

42,8

649

47,1

83

650

46,2

99,3

651

47,9

99,7

652

49,5

99,9

653

50,6

99,7

654

51

99,6

655

53

99,3

656

54,9

99,1

657

55,7

99

658

56

99

659

56,1

9,3

660

55,6

„m“

661

55,4

„m“

662

54,9

51,3

663

54,9

59,8

664

54

39,3

665

53,8

„m“

666

52

„m“

667

50,4

„m“

668

50,6

0

669

49,3

41,7

670

50

73,2

671

50,4

99,7

672

51,9

99,5

673

53,6

99,3

674

54,6

99,1

675

56

99

676

55,8

99

677

58,4

98,9

678

59,9

98,8

679

60,9

98,8

680

63

98,8

681

64,3

98,9

682

64,8

64

683

65,9

46,5

684

66,2

28,7

685

65,2

1,8

686

65

6,8

687

63,6

53,6

688

62,4

82,5

689

61,8

98,8

690

59,8

98,8

691

59,2

98,8

692

59,7

98,8

693

61,2

98,8

694

62,2

49,4

695

62,8

37,2

696

63,5

46,3

697

64,7

72,3

698

64,7

72,3

699

65,4

77,4

700

66,1

69,3

701

64,3

„m“

702

64,3

„m“

703

63

„m“

704

62,2

„m“

705

61,6

„m“

706

62,4

„m“

707

62,2

„m“

708

61

„m“

709

58,7

„m“

710

55,5

„m“

711

51,7

„m“

712

49,2

„m“

713

48,8

40,4

714

47,9

„m“

715

46,2

„m“

716

45,6

9,8

717

45,6

34,5

718

45,5

37,1

719

43,8

„m“

720

41,9

„m“

721

41,3

„m“

722

41,4

„m“

723

41,2

„m“

724

41,8

„m“

725

41,8

„m“

726

43,2

17,4

727

45

29

728

44,2

„m“

729

43,9

„m“

730

38

10,7

731

56,8

„m“

732

57,1

„m“

733

52

„m“

734

44,4

„m“

735

40,2

„m“

736

39,2

16,5

737

38,9

73,2

738

39,9

89,8

739

42,3

98,6

740

43,7

98,8

741

45,5

99,1

742

45,6

99,2

743

48,1

99,7

744

49

100

745

49,8

99,9

746

49,8

99,9

747

51,9

99,5

748

52,3

99,4

749

53,3

99,3

750

52,9

99,3

751

54,3

99,2

752

55,5

99,1

753

56,7

99

754

61,7

98,8

755

64,3

47,4

756

64,7

1,8

757

66,2

„m“

758

49,1

„m“

759

52,1

46

760

52,6

61

761

52,9

0

762

52,3

20,4

763

54,2

56,7

764

55,4

59,8

765

56,1

49,2

766

56,8

33,7

767

57,2

96

768

58,6

98,9

769

59,5

98,8

770

61,2

98,8

771

62,1

98,8

772

62,7

98,8

773

62,8

98,8

774

64

98,9

775

63,2

46,3

776

62,4

„m“

777

60,3

„m“

778

58,7

„m“

779

57,2

„m“

780

56,1

„m“

781

56

9,3

782

55,2

26,3

783

54,8

42,8

784

55,7

47,1

785

56,6

52,4

786

58

50,3

787

58,6

20,6

788

58,7

„m“

789

59,3

„m“

790

58,6

„m“

791

60,5

9,7

792

59,2

9,6

793

59,9

9,6

794

59,6

9,6

795

59,9

6,2

796

59,9

9,6

797

60,5

13,1

798

60,3

20,7

799

59,9

31

800

60,5

42

801

61,5

52,5

802

60,9

51,4

803

61,2

57,7

804

62,8

98,8

805

63,4

96,1

806

64,6

45,4

807

64,1

5

808

63

3,2

809

62,7

14,9

810

63,5

35,8

811

64,1

73,3

812

64,3

37,4

813

64,1

21

814

63,7

21

815

62,9

18

816

62,4

32,7

817

61,7

46,2

818

59,8

45,1

819

57,4

43,9

820

54,8

42,8

821

54,3

65,2

822

52,9

62,1

823

52,4

30,6

824

50,4

„m“

825

48,6

„m“

826

47,9

„m“

827

46,8

„m“

828

46,9

9,4

829

49,5

41,7

830

50,5

37,8

831

52,3

20,4

832

54,1

30,7

833

56,3

41,8

834

58,7

26,5

835

57,3

„m“

836

59

„m“

837

59,8

„m“

838

60,3

„m“

839

61,2

„m“

840

61,8

„m“

841

62,5

„m“

842

62,4

„m“

843

61,5

„m“

844

63,7

„m“

845

61,9

„m“

846

61,6

29,7

847

60,3

„m“

848

59,2

„m“

849

57,3

„m“

850

52,3

„m“

851

49,3

„m“

852

47,3

„m“

853

46,3

38,8

854

46,8

35,1

855

46,6

„m“

856

44,3

„m“

857

43,1

„m“

858

42,4

2,1

859

41,8

2,4

860

43,8

68,8

861

44,6

89,2

862

46

99,2

863

46,9

99,4

864

47,9

99,7

865

50,2

99,8

866

51,2

99,6

867

52,3

99,4

868

53

99,3

869

54,2

99,2

870

55,5

99,1

871

56,7

99

872

57,3

98,9

873

58

98,9

874

60,5

31,1

875

60,2

„m“

876

60,3

„m“

877

60,5

6,3

878

61,4

19,3

879

60,3

1,2

880

60,5

2,9

881

61,2

34,1

882

61,6

13,2

883

61,5

16,4

884

61,2

16,4

885

61,3

„m“

886

63,1

„m“

887

63,2

4,8

888

62,3

22,3

889

62

38,5

890

61,6

29,6

891

61,6

26,6

892

61,8

28,1

893

62

29,6

894

62

16,3

895

61,1

„m“

896

61,2

„m“

897

60,7

19,2

898

60,7

32,5

899

60,9

17,8

900

60,1

19,2

901

59,3

38,2

902

59,9

45

903

59,4

32,4

904

59,2

23,5

905

59,5

40,8

906

58,3

„m“

907

58,2

„m“

908

57,6

„m“

909

57,1

„m“

910

57

0,6

911

57

26,3

912

56,5

29,2

913

56,3

20,5

914

56,1

„m“

915

55,2

„m“

916

54,7

17,5

917

55,2

29,2

918

55,2

29,2

919

55,9

16

920

55,9

26,3

921

56,1

36,5

922

55,8

19

923

55,9

9,2

924

55,8

21,9

925

56,4

42,8

926

56,4

38

927

56,4

11

928

56,4

35,1

929

54

7,3

930

53,4

5,4

931

52,3

27,6

932

52,1

32

933

52,3

33,4

934

52,2

34,9

935

52,8

60,1

936

53,7

69,7

937

54

70,7

938

55,1

71,7

939

55,2

46

940

54,7

12,6

941

52,5

0

942

51,8

24,7

943

51,4

43,9

944

50,9

71,1

945

51,2

76,8

946

50,3

87,5

947

50,2

99,8

948

50,9

100

949

49,9

99,7

950

50,9

100

951

49,8

99,7

952

50,4

99,8

953

50,4

99,8

954

49,7

99,7

955

51

100

956

50,3

99,8

957

50,2

99,8

958

49,9

99,7

959

50,9

100

960

50

99,7

961

50,2

99,8

962

50,2

99,8

963

49,9

99,7

964

50,4

99,8

965

50,2

99,8

966

50,3

99,8

967

49,9

99,7

968

51,1

100

969

50,6

99,9

970

49,9

99,7

971

49,6

99,6

972

49,4

99,6

973

49

99,5

974

49,8

99,7

975

50,9

100

976

50,4

99,8

977

49,8

99,7

978

49,1

99,5

979

50,4

99,8

980

49,8

99,7

981

49,3

99,5

982

49,1

99,5

983

49,9

99,7

984

49,1

99,5

985

50,4

99,8

986

50,9

100

987

51,4

99,9

988

51,5

99,9

989

52,2

99,7

990

52,8

74,1

991

53,3

46

992

53,6

36,4

993

53,4

33,5

994

53,9

58,9

995

55,2

73,8

996

55,8

52,4

997

55,7

9,2

998

55,8

2,2

999

56,4

33,6

1 000

55,4

„m“

1 001

55,2

„m“

1 002

55,8

26,3

1 003

55,8

23,3

1 004

56,4

50,2

1 005

57,6

68,3

1 006

58,8

90,2

1 007

59,9

98,9

1 008

62,3

98,8

1 009

63,1

74,4

1 010

63,7

49,4

1 011

63,3

9,8

1 012

48

0

1 013

47,9

73,5

1 014

49,9

99,7

1 015

49,9

48,8

1 016

49,6

2,3

1 017

49,9

„m“

1 018

49,3

„m“

1 019

49,7

47,5

1 020

49,1

„m“

1 021

49,4

„m“

1 022

48,3

„m“

1 023

49,4

„m“

1 024

48,5

„m“

1 025

48,7

„m“

1 026

48,7

„m“

1 027

49,1

„m“

1 028

49

„m“

1 029

49,8

„m“

1 030

48,7

„m“

1 031

48,5

„m“

1 032

49,3

31,3

1 033

49,7

45,3

1 034

48,3

44,5

1 035

49,8

61

1 036

49,4

64,3

1 037

49,8

64,4

1 038

50,5

65,6

1 039

50,3

64,5

1 040

51,2

82,9

1 041

50,5

86

1 042

50,6

89

1 043

50,4

81,4

1 044

49,9

49,9

1 045

49,1

20,1

1 046

47,9

24

1 047

48,1

36,2

1 048

47,5

34,5

1 049

46,9

30,3

1 050

47,7

53,5

1 051

46,9

61,6

1 052

46,5

73,6

1 053

48

84,6

1 054

47,2

87,7

1 055

48,7

80

1 056

48,7

50,4

1 057

47,8

38,6

1 058

48,8

63,1

1 059

47,4

5

1 060

47,3

47,4

1 061

47,3

49,8

1 062

46,9

23,9

1 063

46,7

44,6

1 064

46,8

65,2

1 065

46,9

60,4

1 066

46,7

61,5

1 067

45,5

„m“

1 068

45,5

„m“

1 069

44,2

„m“

1 070

43

„m“

1 071

42,5

„m“

1 072

41

„m“

1 073

39,9

„m“

1 074

39,9

38,2

1 075

40,1

48,1

1 076

39,9

48

1 077

39,4

59,3

1 078

43,8

19,8

1 079

52,9

0

1 080

52,8

88,9

1 081

53,4

99,5

1 082

54,7

99,3

1 083

56,3

99,1

1 084

57,5

99

1 085

59

98,9

1 086

59,8

98,9

1 087

60,1

98,9

1 088

61,8

48,3

1 089

61,8

55,6

1 090

61,7

59,8

1 091

62

55,6

1 092

62,3

29,6

1 093

62

19,3

1 094

61,3

7,9

1 095

61,1

19,2

1 096

61,2

43

1 097

61,1

59,7

1 098

61,1

98,8

1 099

61,3

98,8

1 100

61,3

26,6

1 101

60,4

„m“

1 102

58,8

„m“

1 103

57,7

„m“

1 104

56

„m“

1 105

54,7

„m“

1 106

53,3

„m“

1 107

52,6

23,2

1 108

53,4

84,2

1 109

53,9

99,4

1 110

54,9

99,3

1 111

55,8

99,2

1 112

57,1

99

1 113

56,5

99,1

1 114

58,9

98,9

1 115

58,7

98,9

1 116

59,8

98,9

1 117

61

98,8

1 118

60,7

19,2

1 119

59,4

„m“

1 120

57,9

„m“

1 121

57,6

„m“

1 122

56,3

„m“

1 123

55

„m“

1 124

53,7

„m“

1 125

52,1

„m“

1 126

51,1

„m“

1 127

49,7

25,8

1 128

49,1

46,1

1 129

48,7

46,9

1 130

48,2

46,7

1 131

48

70

1 132

48

70

1 133

47,2

67,6

1 134

47,3

67,6

1 135

46,6

74,7

1 136

47,4

13

1 137

46,3

„m“

1 138

45,4

„m“

1 139

45,5

24,8

1 140

44,8

73,8

1 141

46,6

99

1 142

46,3

98,9

1 143

48,5

99,4

1 144

49,9

99,7

1 145

49,1

99,5

1 146

49,1

99,5

1 147

51

100

1 148

51,5

99,9

1 149

50,9

100

1 150

51,6

99,9

1 151

52,1

99,7

1 152

50,9

100

1 153

52,2

99,7

1 154

51,5

98,3

1 155

51,5

47,2

1 156

50,8

78,4

1 157

50,3

83

1 158

50,3

31,7

1 159

49,3

31,3

1 160

48,8

21,5

1 161

47,8

59,4

1 162

48,1

77,1

1 163

48,4

87,6

1 164

49,6

87,5

1 165

51

81,4

1 166

51,6

66,7

1 167

53,3

63,2

1 168

55,2

62

1 169

55,7

43,9

1 170

56,4

30,7

1 171

56,8

23,4

1 172

57

„m“

1 173

57,6

„m“

1 174

56,9

„m“

1 175

56,4

4

1 176

57

23,4

1 177

56,4

41,7

1 178

57

49,2

1 179

57,7

56,6

1 180

58,6

56,6

1 181

58,9

64

1 182

59,4

68,2

1 183

58,8

71,4

1 184

60,1

71,3

1 185

60,6

79,1

1 186

60,7

83,3

1 187

60,7

77,1

1 188

60

73,5

1 189

60,2

55,5

1 190

59,7

54,4

1 191

59,8

73,3

1 192

59,8

77,9

1 193

59,8

73,9

1 194

60

76,5

1 195

59,5

82,3

1 196

59,9

82,8

1 197

59,8

65,8

1 198

59

48,6

1 199

58,9

62,2

1 200

59,1

70,4

1 201

58,9

62,1

1 202

58,4

67,4

1 203

58,7

58,9

1 204

58,3

57,7

1 205

57,5

57,8

1 206

57,2

57,6

1 207

57,1

42,6

1 208

57

70,1

1 209

56,4

59,6

1 210

56,7

39

1 211

55,9

68,1

1 212

56,3

79,1

1 213

56,7

89,7

1 214

56

89,4

1 215

56

93,1

1 216

56,4

93,1

1 217

56,7

94,4

1 218

56,9

94,8

1 219

57

94,1

1 220

57,7

94,3

1 221

57,5

93,7

1 222

58,4

93,2

1 223

58,7

93,2

1 224

58,2

93,7

1 225

58,5

93,1

1 226

58,8

86,2

1 227

59

72,9

1 228

58,2

59,9

1 229

57,6

8,5

1 230

57,1

47,6

1 231

57,2

74,4

1 232

57

79,1

1 233

56,7

67,2

1 234

56,8

69,1

1 235

56,9

71,3

1 236

57

77,3

1 237

57,4

78,2

1 238

57,3

70,6

1 239

57,7

64

1 240

57,5

55,6

1 241

58,6

49,6

1 242

58,2

41,1

1 243

58,8

40,6

1 244

58,3

21,1

1 245

58,7

24,9

1 246

59,1

24,8

1 247

58,6

„m“

1 248

58,8

„m“

1 249

58,8

„m“

1 250

58,7

„m“

1 251

59,1

„m“

1 252

59,1

„m“

1 253

59,4

„m“

1 254

60,6

2,6

1 255

59,6

„m“

1 256

60,1

„m“

1 257

60,6

„m“

1 258

59,6

4,1

1 259

60,7

7,1

1 260

60,5

„m“

1 261

59,7

„m“

1 262

59,6

„m“

1 263

59,8

„m“

1 264

59,6

4,9

1 265

60,1

5,9

1 266

59,9

6,1

1 267

59,7

„m“

1 268

59,6

„m“

1 269

59,7

22

1 270

59,8

10,3

1 271

59,9

10

1 272

60,6

6,2

1 273

60,5

7,3

1 274

60,2

14,8

1 275

60,6

8,2

1 276

60,6

5,5

1 277

61

14,3

1 278

61

12

1 279

61,3

34,2

1 280

61,2

17,1

1 281

61,5

15,7

1 282

61

9,5

1 283

61,1

9,2

1 284

60,5

4,3

1 285

60,2

7,8

1 286

60,2

5,9

1 287

60,2

5,3

1 288

59,9

4,6

1 289

59,4

21,5

1 290

59,6

15,8

1 291

59,3

10,1

1 292

58,9

9,4

1 293

58,8

9

1 294

58,9

35,4

1 295

58,9

30,7

1 296

58,9

25,9

1 297

58,7

22,9

1 298

58,7

24,4

1 299

59,3

61

1 300

60,1

56

1 301

60,5

50,6

1 302

59,5

16,2

1 303

59,7

50

1 304

59,7

31,4

1 305

60,1

43,1

1 306

60,8

38,4

1 307

60,9

40,2

1 308

61,3

49,7

1 309

61,8

45,9

1 310

62

45,9

1 311

62,2

45,8

1 312

62,6

46,8

1 313

62,7

44,3

1 314

62,9

44,4

1 315

63,1

43,7

1 316

63,5

46,1

1 317

63,6

40,7

1 318

64,3

49,5

1 319

63,7

27

1 320

63,8

15

1 321

63,6

18,7

1 322

63,4

8,4

1 323

63,2

8,7

1 324

63,3

21,6

1 325

62,9

19,7

1 326

63

22,1

1 327

63,1

20,3

1 328

61,8

19,1

1 329

61,6

17,1

1 330

61

0

1 331

61,2

22

1 332

60,8

40,3

1 333

61,1

34,3

1 334

60,7

16,1

1 335

60,6

16,6

1 336

60,5

18,5

1 337

60,6

29,8

1 338

60,9

19,5

1 339

60,9

22,3

1 340

61,4

35,8

1 341

61,3

42,9

1 342

61,5

31

1 343

61,3

19,2

1 344

61

9,3

1 345

60,8

44,2

1 346

60,9

55,3

1 347

61,2

56

1 348

60,9

60,1

1 349

60,7

59,1

1 350

60,9

56,8

1 351

60,7

58,1

1 352

59,6

78,4

1 353

59,6

84,6

1 354

59,4

66,6

1 355

59,3

75,5

1 356

58,9

49,6

1 357

59,1

75,8

1 358

59

77,6

1 359

59

67,8

1 360

59

56,7

1 361

58,8

54,2

1 362

58,9

59,6

1 363

58,9

60,8

1 364

59,3

56,1

1 365

58,9

48,5

1 366

59,3

42,9

1 367

59,4

41,4

1 368

59,6

38,9

1 369

59,4

32,9

1 370

59,3

30,6

1 371

59,4

30

1 372

59,4

25,3

1 373

58,8

18,6

1 374

59,1

18

1 375

58,5

10,6

1 376

58,8

10,5

1 377

58,5

8,2

1 378

58,7

13,7

1 379

59,1

7,8

1 380

59,1

6

1 381

59,1

6

1 382

59,4

13,1

1 383

59,7

22,3

1 384

60,7

10,5

1 385

59,8

9,8

1 386

60,2

8,8

1 387

59,9

8,7

1 388

61

9,1

1 389

60,6

28,2

1 390

60,6

22

1 391

59,6

23,2

1 392

59,6

19

1 393

60,6

38,4

1 394

59,8

41,6

1 395

60

47,3

1 396

60,5

55,4

1 397

60,9

58,7

1 398

61,3

37,9

1 399

61,2

38,3

1 400

61,4

58,7

1 401

61,3

51,3

1 402

61,4

71,1

1 403

61,1

51

1 404

61,5

56,6

1 405

61

60,6

1 406

61,1

75,4

1 407

61,4

69,4

1 408

61,6

69,9

1 409

61,7

59,6

1 410

61,8

54,8

1 411

61,6

53,6

1 412

61,3

53,5

1 413

61,3

52,9

1 414

61,2

54,1

1 415

61,3

53,2

1 416

61,2

52,2

1 417

61,2

52,3

1 418

61

48

1 419

60,9

41,5

1 420

61

32,2

1 421

60,7

22

1 422

60,7

23,3

1 423

60,8

38,8

1 424

61

40,7

1 425

61

30,6

1 426

61,3

62,6

1 427

61,7

55,9

1 428

62,3

43,4

1 429

62,3

37,4

1 430

62,3

35,7

1 431

62,8

34,4

1 432

62,8

31,5

1 433

62,9

31,7

1 434

62,9

29,9

1 435

62,8

29,4

1 436

62,7

28,7

1 437

61,5

14,7

1 438

61,9

17,2

1 439

61,5

6,1

1 440

61

9,9

1 441

60,9

4,8

1 442

60,6

11,1

1 443

60,3

6,9

1 444

60,8

7

1 445

60,2

9,2

1 446

60,5

21,7

1 447

60,2

22,4

1 448

60,7

31,6

1 449

60,9

28,9

1 450

59,6

21,7

1 451

60,2

18

1 452

59,5

16,7

1 453

59,8

15,7

1 454

59,6

15,7

1 455

59,3

15,7

1 456

59

7,5

1 457

58,8

7,1

1 458

58,7

16,5

1 459

59,2

50,7

1 460

59,7

60,2

1 461

60,4

44

1 462

60,2

35,3

1 463

60,4

17,1

1 464

59,9

13,5

1 465

59,9

12,8

1 466

59,6

14,8

1 467

59,4

15,9

1 468

59,4

22

1 469

60,4

38,4

1 470

59,5

38,8

1 471

59,3

31,9

1 472

60,9

40,8

1 473

60,7

39

1 474

60,9

30,1

1 475

61

29,3

1 476

60,6

28,4

1 477

60,9

36,3

1 478

60,8

30,5

1 479

60,7

26,7

1 480

60,1

4,7

1 481

59,9

0

1 482

60,4

36,2

1 483

60,7

32,5

1 484

59,9

3,1

1 485

59,7

„m“

1 486

59,5

„m“

1 487

59,2

„m“

1 488

58,8

0,6

1 489

58,7

„m“

1 490

58,7

„m“

1 491

57,9

„m“

1 492

58,2

„m“

1 493

57,6

„m“

1 494

58,3

9,5

1 495

57,2

6

1 496

57,4

27,3

1 497

58,3

59,9

1 498

58,3

7,3

1 499

58,8

21,7

1 500

58,8

38,9

1 501

59,4

26,2

1 502

59,1

25,5

1 503

59,1

26

1 504

59

39,1

1 505

59,5

52,3

1 506

59,4

31

1 507

59,4

27

1 508

59,4

29,8

1 509

59,4

23,1

1 510

58,9

16

1 511

59

31,5

1 512

58,8

25,9

1 513

58,9

40,2

1 514

58,8

28,4

1 515

58,9

38,9

1 516

59,1

35,3

1 517

58,8

30,3

1 518

59

19

1 519

58,7

3

1 520

57,9

0

1 521

58

2,4

1 522

57,1

„m“

1 523

56,7

„m“

1 524

56,7

5,3

1 525

56,6

2,1

1 526

56,8

„m“

1 527

56,3

„m“

1 528

56,3

„m“

1 529

56

„m“

1 530

56,7

„m“

1 531

56,6

3,8

1 532

56,9

„m“

1 533

56,9

„m“

1 534

57,4

„m“

1 535

57,4

„m“

1 536

58,3

13,9

1 537

58,5

„m“

1 538

59,1

„m“

1 539

59,4

„m“

1 540

59,6

„m“

1 541

59,5

„m“

1 542

59,6

0,5

1 543

59,3

9,2

1 544

59,4

11,2

1 545

59,1

26,8

1 546

59

11,7

1 547

58,8

6,4

1 548

58,7

5

1 549

57,5

„m“

1 550

57,4

„m“

1 551

57,1

1,1

1 552

57,1

0

1 553

57

4,5

1 554

57,1

3,7

1 555

57,3

3,3

1 556

57,3

16,8

1 557

58,2

29,3

1 558

58,7

12,5

1 559

58,3

12,2

1 560

58,6

12,7

1 561

59

13,6

1 562

59,8

21,9

1 563

59,3

20,9

1 564

59,7

19,2

1 565

60,1

15,9

1 566

60,7

16,7

1 567

60,7

18,1

1 568

60,7

40,6

1 569

60,7

59,7

1 570

61,1

66,8

1 571

61,1

58,8

1 572

60,8

64,7

1 573

60,1

63,6

1 574

60,7

83,2

1 575

60,4

82,2

1 576

60

80,5

1 577

59,9

78,7

1 578

60,8

67,9

1 579

60,4

57,7

1 580

60,2

60,6

1 581

59,6

72,7

1 582

59,9

73,6

1 583

59,8

74,1

1 584

59,6

84,6

1 585

59,4

76,1

1 586

60,1

76,9

1 587

59,5

84,6

1 588

59,8

77,5

1 589

60,6

67,9

1 590

59,3

47,3

1 591

59,3

43,1

1 592

59,4

38,3

1 593

58,7

38,2

1 594

58,8

39,2

1 595

59,1

67,9

1 596

59,7

60,5

1 597

59,5

32,9

1 598

59,6

20

1 599

59,6

34,4

1 600

59,4

23,9

1 601

59,6

15,7

1 602

59,9

41

1 603

60,5

26,3

1 604

59,6

14

1 605

59,7

21,2

1 606

60,9

19,6

1 607

60,1

34,3

1 608

59,9

27

1 609

60,8

25,6

1 610

60,6

26,3

1 611

60,9

26,1

1 612

61,1

38

1 613

61,2

31,6

1 614

61,4

30,6

1 615

61,7

29,6

1 616

61,5

28,8

1 617

61,7

27,8

1 618

62,2

20,3

1 619

61,4

19,6

1 620

61,8

19,7

1 621

61,8

18,7

1 622

61,6

17,7

1 623

61,7

8,7

1 624

61,7

1,4

1 625

61,7

5,9

1 626

61,2

8,1

1 627

61,9

45,8

1 628

61,4

31,5

1 629

61,7

22,3

1 630

62,4

21,7

1 631

62,8

21,9

1 632

62,2

22,2

1 633

62,5

31

1 634

62,3

31,3

1 635

62,6

31,7

1 636

62,3

22,8

1 637

62,7

12,6

1 638

62,2

15,2

1 639

61,9

32,6

1 640

62,5

23,1

1 641

61,7

19,4

1 642

61,7

10,8

1 643

61,6

10,2

1 644

61,4

„m“

1 645

60,8

„m“

1 646

60,7

„m“

1 647

61

12,4

1 648

60,4

5,3

1 649

61

13,1

1 650

60,7

29,6

1 651

60,5

28,9

1 652

60,8

27,1

1 653

61,2

27,3

1 654

60,9

20,6

1 655

61,1

13,9

1 656

60,7

13,4

1 657

61,3

26,1

1 658

60,9

23,7

1 659

61,4

32,1

1 660

61,7

33,5

1 661

61,8

34,1

1 662

61,7

17

1 663

61,7

2,5

1 664

61,5

5,9

1 665

61,3

14,9

1 666

61,5

17,2

1 667

61,1

„m“

1 668

61,4

„m“

1 669

61,4

8,8

1 670

61,3

8,8

1 671

61

18

1 672

61,5

13

1 673

61

3,7

1 674

60,9

3,1

1 675

60,9

4,7

1 676

60,6

4,1

1 677

60,6

6,7

1 678

60,6

12,8

1 679

60,7

11,9

1 680

60,6

12,4

1 681

60,1

12,4

1 682

60,5

12

1 683

60,4

11,8

1 684

59,9

12,4

1 685

59,6

12,4

1 686

59,6

9,1

1 687

59,9

0

1 688

59,9

20,4

1 689

59,8

4,4

1 690

59,4

3,1

1 691

59,5

26,3

1 692

59,6

20,1

1 693

59,4

35

1 694

60,9

22,1

1 695

60,5

12,2

1 696

60,1

11

1 697

60,1

8,2

1 698

60,5

6,7

1 699

60

5,1

1 700

60

5,1

1 701

60

9

1 702

60,1

5,7

1 703

59,9

8,5

1 704

59,4

6

1 705

59,5

5,5

1 706

59,5

14,2

1 707

59,5

6,2

1 708

59,4

10,3

1 709

59,6

13,8

1 710

59,5

13,9

1 711

60,1

18,9

1 712

59,4

13,1

1 713

59,8

5,4

1 714

59,9

2,9

1 715

60,1

7,1

1 716

59,6

12

1 717

59,6

4,9

1 718

59,4

22,7

1 719

59,6

22

1 720

60,1

17,4

1 721

60,2

16,6

1 722

59,4

28,6

1 723

60,3

22,4

1 724

59,9

20

1 725

60,2

18,6

1 726

60,3

11,9

1 727

60,4

11,6

1 728

60,6

10,6

1 729

60,8

16

1 730

60,9

17

1 731

60,9

16,1

1 732

60,7

11,4

1 733

60,9

11,3

1 734

61,1

11,2

1 735

61,1

25,6

1 736

61

14,6

1 737

61

10,4

1 738

60,6

„m“

1 739

60,9

„m“

1 740

60,8

4,8

1 741

59,9

„m“

1 742

59,8

„m“

1 743

59,1

„m“

1 744

58,8

„m“

1 745

58,8

„m“

1 746

58,2

„m“

1 747

58,5

14,3

1 748

57,5

4,4

1 749

57,9

0

1 750

57,8

20,9

1 751

58,3

9,2

1 752

57,8

8,2

1 753

57,5

15,3

1 754

58,4

38

1 755

58,1

15,4

1 756

58,8

11,8

1 757

58,3

8,1

1 758

58,3

5,5

1 759

59

4,1

1 760

58,2

4,9

1 761

57,9

10,1

1 762

58,5

7,5

1 763

57,4

7

1 764

58,2

6,7

1 765

58,2

6,6

1 766

57,3

17,3

1 767

58

11,4

1 768

57,5

47,4

1 769

57,4

28,8

1 770

58,8

24,3

1 771

57,7

25,5

1 772

58,4

35,5

1 773

58,4

29,3

1 774

59

33,8

1 775

59

18,7

1 776

58,8

9,8

1 777

58,8

23,9

1 778

59,1

48,2

1 779

59,4

37,2

1 780

59,6

29,1

1 781

50

25

1 782

40

20

1 783

30

15

1 784

20

10

1 785

10

5

1 786

0

0

1 787

0

0

1 788

0

0

1 789

0

0

1 790

0

0

1 791

0

0

1 792

0

0

1 793

0

0

1 794

0

0

1 795

0

0

1 796

0

0

1 797

0

0

1 798

0

0

1 799

0

0

1 800

0

0

„m“ = delovanje motorja.

Grafični prikaz časovnega poteka dinamometra ETC je podan na sliki 5.

Image

PRILOGA 4

Dodatek 4

POSTOPKI MERJENJA IN VZORČENJA

1.   UVOD

Plinaste sestavine, delce in dim, ki jih oddaja motor, predložen v preskušanje, je treba meriti z metodami, opisanimi v Dodatku 6 Priloge 4. V ustreznih odstavkih Dodatka 6 Priloge 4 so opisani priporočeni analizni sistemi za plinaste emisije (odstavek 1.), priporočeni sistemi za redčenje in vzorčenje delcev (odstavek 2.) ter priporočeni merilniki motnosti za merjenje dimljenja (odstavek 3.).

Za ESC je treba plinaste sestavine določati v nerazredčenih izpušnih plinih. Po izbiri se lahko določajo v razredčenih izpušnih plinih, če se za določanje delcev uporablja sistem redčenja s celotnim tokom. Delce je treba določiti s sistemom redčenja z delnim ali celotnim tokom.

Za ETC je treba za določanje emisij plinov in delcev uporabljati le sistem redčenja s celotnim tokom, ki se šteje kot referenčni sistem. Vendar tehnična služba lahko dovoli tudi uporabo sistema redčenja z delnim tokom, če se dokaže njegova enakovrednost glede na odstavek 6.2. Pravilnika in če se tehnični službi predloži podroben opis postopkov ovrednotenja podatkov in izračunavanja.

2.   DINAMOMETER IN PRESKUSNA OPREMA

Za preskušanje emisij motorjev na dinamometrih motorja je treba uporabiti naslednjo opremo.

2.1.   Dinamometer motorja

Za izvajanje preskusnih ciklov iz Dodatkov 1 in 2 te priloge je treba uporabiti dinamometer motorja z ustreznimi značilnostmi. Sistem za merjenje števila vrtljajev mora imeti točnost ± 2 % zapisa. Sistem za merjenje navora mora imeti točnost ± 3 % zapisa v območju > 20 % obsega skale in točnost ± 0,6 % obsega skale v območju ≤ 20 % obsega skale.

2.2.   Drugi merilni instrumenti

Po potrebi je treba uporabiti instrumente za merjenje porabe goriva, porabe zraka, temperature hladilnega sredstva in maziva, tlaka izpušnih plinov in podtlaka v polnilnem zbiralniku, temperature izpušnih plinov, temperature vstopnega zraka, atmosferskega tlaka, vlažnosti in temperature goriva. Ti instrumenti morajo izpolnjevati zahteve iz tabele 8:

Tabela 8

Točnost merilnih instrumentov

Merilni instrument

Točnost

Poraba goriva

± 2 % največje vrednosti za motor

Poraba zraka

± 2 % največje vrednosti za motor

Temperature ≤ 600 K (327 °C)

± 2 K absolutne temperature

Temperature ≥ 600 K (327 °C)

± 1 % zapisa

Atmosferski tlak

± 0,1 kPa absolutnega tlaka

Tlak izpušnih plinov

± 0,2 kPa absolutnega tlaka

Podtlak v polnilnem zbiralniku

± 0,05 kPa absolutnega tlaka

Drugi tlaki

± 0,1 kPa absolutnega tlaka

Relativna vlažnost

± 3 % absolutne vlažnosti

Absolutna vlažnost

± 5 % zapisa

2.3.   Pretok izpušnih plinov

Za izračun emisij nerazredčenih izpušnih plinov je treba poznati pretok izpušnih plinov (glej odstavek 4.4. Dodatka 1). Za določanje pretoka izpušnih plinov se lahko uporabi eden od naslednjih postopkov:

neposredno merjenje pretoka izpušnih plinov s šobo na izpušni cevi ali z enakovrednim merilnim sistemom;

merjenje pretoka zraka in pretoka goriva z ustreznimi merilnimi sistemi ter izračun pretoka izpušnih plinov z naslednjo enačbo:

GEXHW = GAIRW + GFUEL

(za vlažno maso izpušnih plinov)

Točnost določanja pretoka izpušnih plinov mora biti ± 2,5 % zapisa ali večja.

2.4.   Pretok razredčenih izpušnih plinov

Za izračun emisij razredčenih izpušnih plinov z uporabo sistema redčenja s celotnim tokom (obvezen za ETC) je treba poznati pretok razredčenih izpušnih plinov (glej odstavek 4.3. Dodatka 2). Skupno stopnjo masnega pretoka razredčenih izpušnih plinov (GTOTW) ali skupno maso razredčenih izpušnih plinov skozi ves cikel (MTOTW) je treba izmeriti s PDP ali CFV (odstavek 2.3.1. Dodatka 6 Priloge 4). Točnost mora biti ± 2 % zapisa ali večja in jo je treba določiti glede na določbe iz odstavka 2.4. Dodatka 5 Priloge 4.

3.   DOLOČANJE PLINASTIH SESTAVIN

3.1.   Splošne specifikacije za analizator

Analizator mora imeti ustrezno merilno območje za točnost, potrebno za merjenje koncentracij sestavin izpušnih plinov (odstavek 3.1.1.). Priporoča se tako upravljanje analizatorjev, da je merjena koncentracija med 15 % in 100 % obsega skale.

Če lahko sistemi za odčitavanje (računalniki, zapisovalniki podatkov) omogočajo zadostno točnost in ločljivost pod 15 % obsega skale, so sprejemljive tudi meritve pod 15 % obsega skale. V tem primeru je treba opraviti dodatne kalibracije najmanj štirih enakomerno razporejenih točk, ki niso ničelne, za zagotovitev točnosti kalibracijskih krivulj glede na odstavek 1.5.5.2. Dodatka 5 Priloge 4.

Elektromagnetna združljivost (EMC) opreme mora biti na taki ravni, da je možnost dodatnih pogreškov čim manjša.

3.1.1.   Merilni pogrešek

Skupni merilni pogrešek, vključno z motečo občutljivostjo za druge pline (glej odstavek 1.9. Dodatka 5 Priloge 4) ne sme presegati ± 5 % zapisa ali ± 3,5 % obsega skale, pri čemer se upošteva manjša od obeh vrednosti. Pri koncentracijah, manjših od 100 ppm, merilni pogrešek ne sme presegati ± 4 ppm.

3.1.2.   Ponovljivost

Ponovljivost, ki je opredeljena kot 2,5-kratno standardno odstopanje 10 ponavljajočih se odzivov za dani kalibrirni plin, ne sme biti večja od ± 1 % koncentracije obsega skale za posamezno uporabljeno območje nad 155 ppm (ali ppm C) ali ± 2 % posameznega uporabljenega območja pod 155 ppm (ali ppm C).

3.1.3.   Šum

Medtemenski odziv analizatorja na ničelni in kalibrirni plin v katerem koli 10-sekundnem obdobju ne sme na nobenem uporabljenem območju presegati ±2 % obsega skale.

3.1.4.   Premik ničlišča

Premik ničlišča v enournem obdobju pri najnižjem uporabljenem območju mora biti manjši od 2 % obsega skale. Ničelni odziv je opredeljen kot srednji odziv, vključno s šumom, na ničelni plin v časovnem intervalu 30 sekund.

3.1.5   Premik razpona

Premik razpona v enournem obdobju pri najnižjem uporabljenem območju mora biti manjši od 2 % obsega skale. Razpon je opredeljen kot razlika med kalibrirnim odzivom in ničelnim odzivom. Kalibrirni odziv je opredeljen kot srednji odziv, vključno s šumom, na kalibrirni plin v časovnem intervalu 30 sekund.

3.2.   Sušenje plinov

Naprava za sušenje plinov, ki se uporabi po izbiri, mora imeti najmanjši možni vpliv na koncentracijo merjenih plinov. Kemična sredstva za sušenje niso sprejemljiva za odstranjevanje vode iz vzorca.

3.3.   Analizatorji

V odstavkih od 3.3.1. do 3.3.4. so opisani merilni principi, ki se uporabijo. Podroben opis merilnih sistemov je podan v Dodatku 6 Priloge 4. Pline, ki se merijo, je treba analizirati z naslednjimi napravami. Pri nelinearnih analizatorjih je dovoljena uporaba vezja za linearizacijo.

3.3.1.   Analiza ogljikovega monoksida (CO)

Analizator ogljikovega monoksida mora biti nedisperzni infrardeči absorpcijski analizator (NDIR).

3.3.2.   Analiza ogljikovega dioksida (CO2)

Analizator ogljikovega dioksida mora biti nedisperzni infrardeči absorpcijski analizator (NDIR).

3.3.3.   Analiza ogljikovodikov (HC)

Analizator ogljikovodikov za dizelske motorje in motorje na utekočinjeni naftni plin mora biti ogrevan plamensko-ionizacijski detektor (HFID) z detektorjem, ventili in cevmi itd., s takim ogrevanjem, da lahko vzdržuje temperaturo plinov 463 K ± 10 K (190 ± 10 °C). Analizator ogljikovodikov za motorje na zemeljski plin je lahko neogrevan plamensko-ionizacijski detektor (FID), odvisno od uporabljene metode (glej odstavek 1.3. Dodatka 6 Priloge 4).

3.3.4.   Analiza nemetanskih ogljikovodikov (NMHC) (le motorji na zemeljski plin)

Nemetanske ogljikovodike je treba določiti z eno od naslednjih metod:

3.3.4.1   Metoda s plinskim kromatografom (GC)

Nemetanske ogljikovodike je treba določiti tako, da se od ogljikovodikov, izmerjenih glede na odstavek 3.3.3., odšteje metan, analiziran s plinskim kromatografom (GC), kondicioniranim na 423 K (150 °C).

3.3.4.2.   Metoda z izločevalnikom nemetanov (NMC)

Določanje nemetanskega dela je treba izvesti z ogrevanim izločevalnikom nemetanov (NMC), ki deluje podobno kot FID iz odstavka 3.3.3. z odštevanjem metana od ogljikovodikov.

3.3.5.   Analiza dušikovih oksidov (NOx)

Analizator dušikovih oksidov mora biti kemiluminiscenčni detektor (ChemiLuminescent Detector – CLD) ali ogrevani kemiluminiscenčni detektor (Heated ChemiLuminescent Detector – HCLD) s pretvornikom NO2/NO, če se meritev izvaja na suhi osnovi. Če se meritev izvaja na vlažni osnovi, je treba uporabiti HCLD s pretvornikom, ki vzdržuje temperaturo nad 328 K (55 °C), če je bil zadovoljivo opravljen preskus moteče občutljivosti na vodno paro (glej odstavek 1.9.2.2. Dodatka 5 Priloge 4).

3.4.   Vzorčenje plinastih emisij

3.4.1.   Nerazredčeni izpušni plini (le pri ESC)

Sonde za vzorčenje plinastih emisij je treba namestiti najmanj 0,5 m ali za trikratni premer izpušne cevi – upošteva se večja vrednost – v smeri proti toku od izstopa iz izpušnega sistema, kolikor je to mogoče, in dovolj blizu motorja, da se na sondi zagotovi temperatura izpušnih plinov najmanj 343 K (70 °C).

Če gre za večvaljni motor z razvejanim izpušnim kolektorjem, mora biti vstop v sondo dovolj daleč v smeri toka za zagotovitev reprezentativnega vzorca za povprečno emisijo izpušnih plinov iz vseh valjev. Pri večvaljnih motorjih, ki imajo ločene skupine kolektorjev, kot npr. pri konstrukciji „V-motorja“, je dopustno vzeti vzorec iz vsake skupine posebej in izračunati povprečno emisijo izpušnih plinov. Uporabijo se lahko tudi druge metode, za katere se dokaže soodnosnost z zgornjimi metodami. Za izračun emisije izpušnih plinov je treba uporabiti skupni masni pretok izpušnih plinov.

Če je motor opremljen s sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov, je treba vzorec izpušnih plinov vzeti v smeri toka od sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov.

3.4.2.   Razredčeni izpušni plini (obvezno pri ETC, po izbiri pri ESC)

Izpušna cev med motorjem in sistemom redčenja s celotnim tokom mora biti v skladu z zahtevami odstavka 2.3.1. EP Dodatka 6 Priloge 4.

Sondo/sonde za vzorčenje plinastih emisij je treba namestiti v tunel za redčenje v točki, kjer je zrak za redčenje dobro premešan z izpušnimi plini, ter v neposredni bližini sonde za vzorčenje delcev.

Pri ETC se vzorčenje v splošnem lahko izvaja na dva načina:

—

onesnaževala se vzorčijo v vreče za vzorce prek celotnega cikla in merijo po koncu preskusa;

—

onesnaževala se neprekinjeno vzorčijo in integrirajo prek celotnega cikla; ta metoda je obvezna za vzorčenje HC in NOx.

4.   DOLOČANJE DELCEV

Za določanje delcev je potreben sistem redčenja. Redčenje se lahko izvaja s sistemom redčenja z delnim tokom (le ESC) ali s sistemom redčenja s celotnim tokom (obvezen za ETC). Pretočna zmogljivost sistema redčenja mora biti dovolj velika, da se v celoti izloči kondenzacija vode v sistemu redčenja in sistemu vzorčenja ter da se temperatura razredčenih izpušnih plinov vzdržuje na ali pod 325 K (52 °C) tik pred vstopom v filtre. Dovoljeno je razvlaževanje zraka za redčenje, preden vstopi v sistem redčenja, kar je zlasti uporabno pri visoki vlažnosti zraka za redčenje. Temperatura zraka za redčenje mora biti 298 K ± 5 K (25 °C ± 5 °C). Če je temperatura okolja pod 293 K (20 °C), se priporoča predogrevanje zraka za redčenje nad zgornjo temperaturno mejo 303 K (30 °C). Vendar temperatura zraka za redčenje pred vstopom izpušnih plinov v tunel za redčenje ne sme preseči 325 K (52 °C).

Sistem redčenja z delnim tokom mora biti zasnovan tako, da razcepi tok izpušnih plinov v dva dela, od katerih se manjši redči z zrakom in potem uporabi za merjenje delcev. Zato je bistveno, da se zelo natančno določi razmerje redčenja. Uporabijo se lahko različne metode razcepitve, pri čemer uporabljena vrsta razcepitve v veliki meri določa uporabljeno opremo in postopek vzorčenja (odstavek 2.2. Dodatka 6 Priloge 4). Sondo za vzorčenje delcev je treba namestiti v neposredni bližini sonde za vzorčenje plinastih emisij, namestitev pa mora biti v skladu z določbami odstavka 3.4.1.

Za določanje mase delcev so potrebni sistem za vzorčenje delcev, filtri za vzorčenje delcev, mikrogramska tehtnica ter tehtalna komora z nadzorom temperature in vlage.

Za vzorčenje delcev je treba uporabiti metodo z enojnim filtrom, pri kateri se uporablja en par filtrov (glej odstavek 4.1.3.) za celotni preskusni cikel. Pri ESC je treba zlasti paziti na čase vzorčenja in pretoke med fazo vzorčenja pri preskusu.

4.1.   Filtri za vzorčenje delcev

4.1.1.   Specifikacije za filtre

Zahtevajo se filtri iz steklenih vlaken, prevlečeni s fluorogljikom, ali membranski filtri na podlagi fluorogljika. Vsi tipi filtrov morajo imeti 0,3 µm DOP (dioktilftalat) z zbiralno učinkovitostjo 95 % pri hitrosti dotoka plinov med 35 in 80 cm/s.

4.1.2.   Velikost filtrov

Filtri za delce morajo imeti premer najmanj 47 mm (premer delovne površine 37 mm). Sprejemljivi so tudi filtri z večjim premerom (odstavek 4.1.5.).

4.1.3.   Primarni in sekundarni filter

Razredčene izpušne pline je treba vzorčiti s parom filtrov, ki sta med preskusnim ciklom nameščena drug za drugim (en primarni in en sekundarni filter). Sekundarni filter mora biti od primarnega oddaljen največ 100 mm v smeri toka in se ga ne sme dotikati. Filtra se lahko tehtata ločeno ali kot par, tako da sta delovni površini obrnjeni druga proti drugi.

4.1.4.   Hitrost dotoka v filter

Dosežena hitrost dotoka plinov skozi filter mora biti 35 do 80 cm/s. Povečanje padca tlaka med začetkom in koncem preskusa ne sme biti večje od 25 kPa.

4.1.5.   Obremenitev filtra

Priporočena najmanjša obremenitev filtra je 0,5 mg/1 075 mm2 delovne površine. Vrednosti za najobičajnejše velikosti filtrov so podane v tabeli 9.

Tabela 9

Priporočene obremenitve filtrov

Premer filtra (mm)

Priporočena delovna površina

Priporočena najmanjša obremenitev

47

37

0,5

70

60

1,3

90

80

2,3

110

100

3,6

4.2.   Specifikacije za tehtalno komoro in analizno tehtnico

4.2.1.   Pogoji v tehtalni komori

Temperatura v komori (ali prostoru) za kondicioniranje in tehtanje filtrov za delce mora biti med celotnim kondicioniranjem in tehtanjem filtrov v območju 295 K ± 3 K (22 °C ± 3 °C). Vlažnost je treba vzdrževati v rosišču 282,5 K ± 3 K (9,5 °C ± 3 °C), relativno vlažnost pa v območju 45 % ± 8 %.

4.2.2.   Tehtanje referenčnega filtra

V komori (ali prostoru) ne sme biti nobenih onesnaževalcev iz okolice (kot je prah), ki bi se med stabilizacijo lahko usedali na filtre za delce. Motnje v specifikacijah tehtalnega prostora iz odstavka 4.2.1. so dopustne, če ne trajajo dlje kot 30 minut. Tehtalni prostor mora ustrezati predpisanim specifikacijam pred vstopom oseb vanj. V naslednjih štirih urah po tehtanju filtrov (ali para filtrov) z vzorcem, po možnosti pa hkrati, se stehtata še najmanj dva neuporabljena referenčna filtra ali para referenčnih filtrov. Biti morata enako velika in iz enakega materiala kot filtra z vzorci.

Če se povprečna teža referenčnih filtrov (parov referenčnih filtrov) med tehtanjem filtrov z vzorcem spremeni za več kot ± 5 % (ali ± 7,5 % pri paru filtrov) glede na priporočeno najmanjšo obremenitev filtra (odstavek 4.1.5.), je treba vse filtre z vzorcem zavreči in ponoviti preskus emisij.

Če merila glede stabilnosti tehtalnega prostora iz odstavka 4.2.1. niso izpolnjena, tehtanje referenčnega filtra (para filtrov) pa izpolnjuje gornja merila, lahko proizvajalec motorja teže filtrov z vzorcem sprejme ali pa preskuse razveljavi, popravi sistem krmiljenja tehtalnega prostora in preskus ponovi.

4.2.3.   Analizna tehtnica

Analizna tehtnica, ki se uporablja za ugotavljanje teže vseh filtrov, mora biti natančna (standardno odstopanje) na 20 μg in imeti ločljivost 10 μg (1 števka = 10 μg). Pri filtrih s premerom, manjšim od 70 mm, mora biti natančnost 2 µg, ločljivost pa 1 µg.

4.2.4.   Odprava učinkov statične elektrike

Za odpravo učinkov statične elektrike je treba filtre pred tehtanjem nevtralizirati, npr. s polonijskim nevtralizatorjem ali z napravo s podobnim učinkom.

4.3.   Dodatne specifikacije za merjenje delcev

Vsi deli sistema redčenja in sistema za vzorčenje od izpušne cevi do posode za filtre, ki so v stiku z nerazredčenimi in razredčenimi izpušnimi plini, morajo biti konstruirani tako, da je odlaganje in spreminjanje značilnosti delcev čim manjše. Vsi deli morajo biti iz električno prevodnega materiala, ki ne reagira s sestavinami izpušnih plinov, in električno ozemljeni, da ne nastane elektrostatični učinek.

5.   DOLOČANJE DIMLJENJA

V tem odstavku so podane specifikacije za predpisano ali neobvezno opremo, ki se uporablja pri preskusu ELR. Dimljenje je treba meriti z merilnikom motnosti, ki omogoča merjenje po načinu prikazovanja motnosti in koeficienta absorpcije svetlobe. Način prikazovanja motnosti se uporablja le za kalibracijo in preverjanje merilnika motnosti. Stopnje dimljenja v preskusnem ciklu je treba meriti v načinu prikazovanja koeficienta absorpcije svetlobe.

5.1.   Splošne zahteve

ELR zahteva uporabo sistema za merjenje dimljenja in obdelavo podatkov, ki vključuje tri funkcionalne enote. Te enote so lahko združene v le eno komponento ali pa izvedene kot sistem med seboj povezanih komponent. Te tri funkcionalne enote so:

—

merilnik motnosti, ki izpolnjuje specifikacije odstavka 3. Dodatka 6 Priloge 4,

—

enota za obdelavo podatkov s sposobnostjo opravljanja funkcij iz odstavka 6. Dodatka 1 Priloge 4,

—

tiskalnik in/ali elektronski pomnilniški medij za zapisovanje in izpisovanje zahtevanih stopenj dimljenja iz odstavka 6.3. Dodatka 1 k Prilogi 4.

5.2.   Posebne zahteve

5.2.1.   Linearnost

Linearnost mora biti v območju ± 2 % motnosti.

5.2.2.   Premik ničlišča

Premik ničlišča v enournem obdobju ne sme preseči ± 1 % motnosti.

5.2.3.   Prikazovanje in območje merilnika motnosti

Prikazovanje motnosti mora biti v območju 0 do 100 % motnosti, ločljivost instrumenta pa 0,1 % motnosti. Prikazovanje koeficienta absorpcije svetlobe mora biti v območju 0 do 30 m–1 koeficienta absorpcije svetlobe, ločljivost pa 0,01 m–1 koeficienta absorpcije svetlobe.

5.2.4.   Odzivni čas instrumenta

Fizični odzivni čas merilnika motnosti ne sme preseči 0,2 s. Fizični odzivni čas je razlika med časom doseganja 10 % in 90 % celotnega odklona kazalca sprejemnika s hitro odzivnostjo, kadar se motnost merjenih plinov spremeni v manj kot 0,1 s.

Električni odzivni čas merilnika motnosti ne sme preseči 0,05 s. Električni odzivni čas je razlika med časoma, ko merilnik motnosti doseže odklon 10 % in 90 % celotnega obsega skale, kadar je svetlobni vir prekinjen ali povsem ugasne v manj kot 0,01 s.

5.2.5.   Nevtralni filtri

Vsak nevtralni filter, ki se uporablja v povezavi s kalibracijo merilnika motnosti, merjenjem linearnosti ali nastavitvijo razpona, mora imeti znano vrednost v območju 1,0 % motnosti. Točnost nazivne vrednosti filtra je treba najmanj enkrat na leto preveriti z referenčnim etalonom v povezavi z nacionalnim ali mednarodnim etalonom.

Nevtralni filtri so natančne naprave in se med uporabo lahko hitro poškodujejo. Treba jih je čim manj prijemati, ko pa je to potrebno, je treba z njimi ravnati previdno, da se ne popraskajo ali umažejo.

PRILOGA 4

Dodatek 5

POSTOPEK KALIBRACIJE

1.   KALIBRACIJA INSTRUMENTOV ZA ANALIZO

1.1.   Uvod

Vsak analizator je treba kalibrirati tako pogosto, kot je potrebno za izpolnjevanje zahtev te direktive glede točnosti. Kalibracijska metoda, ki jo je treba uporabiti, je v tem odstavku opisana za analizatorje iz odstavka 3. Dodatka 4 Priloge 4 in iz odstavka 1. Dodatka 6 Priloge 4.

1.2.   Kalibracijski plini

Upoštevati je treba rok trajanja vseh kalibracijskih plinov.

Zabeležiti je treba datum izteka roka trajanja kalibracijskih plinov, ki ga navede proizvajalec.

1.2.1.   Čisti plini

Predpisana čistost plinov je opredeljena s spodaj navedenimi mejami onesnaženosti. Za delovanje morajo biti na voljo naslednji plini:

prečiščeni dušik

(onesnaženost z ≤ 1 ppm C1, ≤ 1 ppm CO, ≤ 400 ppm CO2, ≤ 0,1 ppm NO),

prečiščeni kisik

(čistost > 99,5 % vol O2),

mešanica vodika in helija

(40 ± 2 % vodika, preostanek helij)

(onesnaženost z ≤ 1 ppm C1, ≤ 400 ppm CO2),

prečiščeni sintetični zrak

(onesnaženost z ≤ 1 ppm C1, ≤ 1 ppm CO, ≤ 400 ppm CO2, ≤ 0,1 ppm NO)

(vsebnost kisika 18–21 % vol),

prečiščeni propan ali CO za preverjanje CVS.

1.2.2.   Kalibracijski plini

Na voljo morajo biti mešanice plinov z naslednjimi kemijskimi sestavami:

C3H8

in prečiščeni sintetični zrak (glej odstavek 1.2.1.);

CO

in prečiščeni dušik;

NOx

in prečiščeni dušik (množina NO2, vsebovanega v tem kalibracijskem plinu, ne sme presegati 5 % vsebnosti NO);

CO2

in prečiščeni dušik;

CH4

in prečiščeni sintetični zrak;

C2H6

in prečiščeni sintetični zrak.

Opomba: Dovoljene so tudi druge kombinacije plinov, če ti plini med seboj ne reagirajo.

Prava koncentracija kalibracijskega plina mora biti v območju ± 2 % nazivne vrednosti. Vse koncentracije kalibracijskih plinov morajo biti na prostorninski podlagi (prostorninski odstotek ali prostorninski ppm).

Pline, ki se uporabljajo za kalibracijo, je mogoče dobiti tudi z delilnikom plinov, z redčenjem s prečiščenim N2 ali s prečiščenim sintetičnim zrakom. Točnost mešalne naprave mora biti taka, da se koncentracija razredčenih kalibracijskih plinov lahko določi v območju ± 2 %.

1.3.   Postopek dela z analizatorji in s sistemom vzorčenja

Pri delu z analizatorji je treba upoštevati navodila proizvajalca instrumenta za zagon in delo. Upoštevati je treba tudi minimalne zahteve iz odstavkov 1.4. do 1.9.

1.4.   Preskus puščanja

Izvesti je treba preskus puščanja sistema. Sondo je treba odklopiti iz izpušnega sistema, konec cevi pa zamašiti. Vklopiti je treba črpalko analizatorja. Po začetnem obdobju stabilizacije morajo vsi merilniki pretoka kazati vrednost nič. V nasprotnem primeru je treba preveriti cevi za vzorčenje, napako pa odpraviti.

Največja dovoljena stopnja puščanja na vakuumski strani za del sistema, ki se preverja, mora biti 0,5 % stopnje pretoka med uporabo. Za oceno stopnje pretoka med uporabo se lahko uporabita pretok skozi analizator in pretok po obvodu.

Druga metoda je uvedba spremembe v stopnji koncentracije na začetku cevi za vzorčenje s preklopom z ničelnega na kalibrirni plin. Če merilo po ustreznem časovnem obdobju kaže nižjo koncentracijo od uvedene, to opozarja na težavo kalibracije ali puščanje.

1.5.   Postopek kalibracije

1.5.1.   Sestav merilnih instrumentov

Sestav merilnih instrumentov je treba kalibrirati, kalibracijske krivulje pa preveriti glede na etalonske pline. Uporabiti je treba iste stopnje pretoka plinov kot pri vzorčenju izpušnih plinov.

1.5.2.   Čas ogrevanja

Čas ogrevanja mora biti v skladu s priporočili proizvajalca. Če ni naveden, se za ogrevanje analizatorjev priporočata najmanj dve uri.

1.5.3.   Analizatorja NDIR in HFID

Analizator NDIR je treba, po potrebi, ustrezno umeriti, plamen detektorja HFID pa optimirati (odstavek 1.8.1.).

1.5.4.   Kalibracija

Vsako običajno uporabljano območje delovanja je treba kalibrirati.

Analizatorje CO, CO2, NOx in HC je treba z uporabo prečiščenega sintetičnega zraka (ali dušika) nastaviti na nič.

V analizatorje je treba vnesti ustrezne kalibracijske pline, zapisati vrednosti in določiti kalibracijsko krivuljo glede na odstavek 1.5.5.

Ponovno je treba preveriti nastavitev ničle, kalibracijski postopek pa po potrebi ponoviti.

1.5.5.   Določitev kalibracijske krivulje

1.5.5.1.   Splošne smernice

Kalibracijsko krivuljo analizatorja je treba določiti z najmanj petimi kalibracijskimi točkami (razen ničle), ki so čim bolj enakomerno razporejene. Najvišja nazivna koncentracija mora biti enaka ali višja od 90 % obsega skale.

Kalibracijsko krivuljo je treba izračunati po metodi najmanjših kvadratov. Če je dobljena stopnja polinoma večja od 3, mora biti število kalibracijskih točk (vključno z ničlo) najmanj enako tej stopnji polinoma plus 2.

Kalibracijska krivulja ne sme za več kot ± 2 % odstopati od nazivne vrednosti posamezne kalibracijske točke in za več kot ± 1 % od obsega skale pri vrednosti nič.

Iz poteka kalibracijske krivulje in kalibracijskih točk je mogoče preveriti, ali je bila kalibracija pravilno izvedena. Navesti je treba različne značilne parametre analizatorja, zlasti:

—

merilno območje;

—

občutljivost;

—

datum izvedbe kalibracije.

1.5.5.2.   Kalibracija pod 15 % obsega skale

Kalibracijsko krivuljo analizatorja je treba določiti z najmanj štirimi dodatnimi kalibracijskimi točkami (razen ničle), ki so nazivno enakomerno razporejene pod 15 % obsega skale.

Kalibracijska krivulja se izračuna po metodi najmanjših kvadratov.

Kalibracijska krivulja ne sme za več kot ± 4 % odstopati od nazivne vrednosti posamezne kalibracijske točke in za več kot ± 1 % od obsega skale pri vrednosti nič.

1.5.5.3.   Nadomestne metode

Če je mogoče dokazati, da nadomestna tehnologija (npr. računalnik, elektronsko krmiljenje preklopa merilnega območja itd.) zagotavlja enako točnost, je dovoljena uporaba ustreznih drugih možnosti.

1.6.   Preverjanje kalibracije

Pred posamezno analizo je treba vsako običajno uporabljeno območje delovanja preveriti glede na naslednji postopek.

Kalibracijo je treba preveriti z ničelnim in kalibrirnim plinom, katerega nazivna vrednost je več kot 80 % obsega skale merilnega območja.

Če ugotovljena vrednost pri nobeni od obeh obravnavanih točk ne odstopa od deklarirane referenčne vrednosti za več kot ± 4 % obsega skale, se lahko parametri nastavitve spremenijo. Če ni tako, je treba določiti novo kalibracijsko krivuljo glede na odstavek 1.5.5.

1.7.   Preskus učinkovitosti pretvornika NOx

Učinkovitost pretvornika, ki se uporablja za pretvorbo NO2 v NO, je treba preskusiti glede na odstavke od 1.7.1. do 1.7.8. (slika 6).

Image

1.7.1.   Nastavitev za preskus

S preskusno nastavitvijo po sliki 6 (glej tudi odstavek 3.3.5. Dodatka 4 Priloge 4) in spodnjem postopku se učinkovitost pretvornikov lahko preskusi z uporabo ozonatorja.

1.7.2.   Kalibracija

Z ničelnim in kalibrirnim plinom (v katerem mora vsebnost NO znašati 80 % delovnega območja, koncentracija NO2 v mešanici plinov pa manj kot 5 % koncentracije NO) je treba kemiluminiscenčni detektor (CLD) in ogrevani kemiluminiscenčni detektor (HCLD) po navodilih proizvajalca kalibrirati v najobičajnejšem delovnem območju. Analizator NOx mora biti v načinu NO, tako da kalibrirni plin ne gre skozi pretvornik. Prikazano koncentracijo je treba zabeležiti.

1.7.3.   Izračun

Učinkovitost pretvornika NOx se izračuna takole:

Formula

če je:

a

koncentracija NOx glede na odstavek 1.7.6.,

b

koncentracija NOx glede na odstavek 1.7.7.,

c

koncentracija NO glede na odstavek 1.7.4.,

d

koncentracija NO glede na odstavek 1.7.5.

1.7.4.   Dodajanje kisika

Prek T-kosa se v tok plinov stalno dodaja kisik ali ničelni plin, dokler pokazana koncentracija ni okrog 20 % manjša od pokazane kalibracijske koncentracije iz odstavka 1.7.2. (analizator je v načinu NO). Prikazano koncentracijo c je treba zabeležiti. Med celotnim postopkom ozonator ni vključen.

1.7.5.   Vključitev ozonatorja

Ozonator se zdaj vključi za proizvodnjo zadostne količine ozona za znižanje koncentracije NO na približno 20 % (najmanj 10 %) kalibracijske koncentracije iz točke 1.7.2. Prikazano koncentracijo d je treba zabeležiti (analizator je v načinu NO).

1.7.6.   Način NOx

Potem se analizator NO preklopi na način NOx, tako da zdaj mešanica plinov (ki jo sestavljajo NO, NO2, O2 in N2) teče skozi pretvornik. Prikazano koncentracijo a je treba zabeležiti. (Analizator je v načinu NOx).

1.7.7.   Izključitev ozonatorja

Ozonator se potem izključi. Mešanica plinov iz odstavka 1.7.6. teče skozi pretvornik v detektor. Prikazano koncentracijo b je treba zabeležiti. (Analizator je v načinu NOx).

1.7.8.   Način NO

Ko je analizator preklopljen v način NO in ozonator izključen, se prekine tudi pretok kisika ali sintetičnega zraka. Zapis NOx na analizatorju ne sme za več kot ± 5 % odstopati od vrednosti, izmerjene glede na odstavek 1.7.2. (Analizator je v načinu NO).

1.7.9.   Preskusni interval

Učinkovitost pretvornika je treba preskusiti pred vsako kalibracijo analizatorja NOx.

1.7.10.   Zahteva glede učinkovitosti

Učinkovitost pretvornika ne sme biti manjša od 90 %, zelo priporočljiva pa je višja učinkovitost 95 %.

Opomba: Če takrat, ko je analizator v najobičajnejšem območju, ozonator ne more omogočiti znižanja koncentracije od 80 % do 20 % glede na odstavek 1.7.5., je treba uporabiti najvišje območje, pri katerem še nastane znižanje.

1.8.   Nastavitev plamensko-ionizacijskega detektorja (FID)

1.8.1.   Optimiranje odziva detektorja

FID mora biti nastavljen glede na navodila proizvajalca instrumenta. Za optimiranje odziva v najobičajnejšem delovnem območju je treba za kalibrirni plin uporabiti propan v zraku.

Ko je stopnja pretoka goriva in zraka nastavljena glede na priporočila proizvajalca, je treba v analizator spustiti 350 ± 75 ppm kalibrirnega plina C. Odziv pri danem pretoku goriva je treba določiti iz razlike med odzivom kalibrirnega plina in odzivom ničelnega plina. Pretok goriva je treba naraščajoče naravnati nad in pod specifikacijo proizvajalca. Kalibrirni in ničelni odziv pri teh pretokih goriva je treba zabeležiti. Razliko med kalibrirnim in ničelnim odzivom je treba izrisati, pretok goriva pa naravnati na bogatejšo stran krivulje.

1.8.2.   Faktorji odzivnosti za ogljikovodike

Analizator je treba kalibrirati z uporabo propana v zraku in prečiščenega sintetičnega zraka, glede na odstavek 1.5.

Faktorje odzivnosti je treba določiti ob prvi uporabi analizatorja in po prekinitvah obratovanja zaradi večjih servisnih posegov. Faktor odzivnosti (Rf) za konkretno vrsto ogljikovodika je razmerje med prikazom FID C1 in koncentracijo plinov v valju, izraženo v ppm C1.

Koncentracija preskusnega plina mora biti na ravni, ki povzroči odziv približno 80 % obsega skale. Koncentracija mora biti znana z natančnostjo ± 2 % glede na gravimetrično standardno vrednost, izraženo v obliki prostornine. Razen tega je treba jeklenko s plinom 24 ur predkondicionirati pri temperaturi 298 K ± 5 K (25 °C ± 5 °C).

Preskusni plini, ki se uporabljajo, in priporočena območja relativnih faktorjev odzivnosti so:

metan in prečiščeni sintetični zrak

1,00 ≤ Rf ≤ 1,15 (dizelski motorji in motorji na utekočinjeni naftni plin),

metan in prečiščeni sintetični zrak

1,00 ≤ Rf ≤ 1,07 (motorji na zemeljski plin),

propilen in prečiščeni sintetični zrak

0,90 ≤ Rf ≤ 1,1,

toluen in prečiščeni sintetični zrak

0,90 ≤ Rf ≤ 1,10.

Te vrednosti veljajo za faktor odzivnosti (Rf) 1,00 za propan in prečiščeni sintetični zrak.

1.8.3.   Preskus moteče občutljivosti za kisik

Preskus moteče občutljivosti za kisik je treba opraviti ob prvi uporabi analizatorja in po prekinitvah obratovanja zaradi večjih servisnih posegov.

Faktor odzivnosti se opredeli in ga je treba določiti glede na odstavek 1.8.2. Preskusni plin, ki se uporablja, in priporočeno območje relativnih faktorjev odzivnosti sta:

propan in dušik

0,95 ≤ Rf ≤ 1,05.

Ta vrednost velja za faktor odzivnosti (Rf) 1,00 za propan in prečiščeni sintetični zrak.

Koncentracija kisika v zraku gorilnika FID mora biti v območju ± 1 mol % koncentracije kisika zraka v gorilniku, uporabljenega pri zadnjem preverjanju stranske občutljivosti za kisik. Če je razlika večja, je treba preveriti motečo občutljivost za kisik in po potrebi naravnati analizator.

1.8.4.   Učinkovitost izločevalnika nemetanov (NMC, le motorji na zemeljski plin)

Izločevalnik nemetanov NMC se uporablja za odstranjevanje nemetanskih ogljikovodikov iz vzorca plinov z oksidacijo vseh ogljikovodikov razen metana. V idealnih razmerah je pretvorba za metan 0 %, za druge ogljikovodike, ki jih zastopa etan, pa 100 %. Za točno merjenje NHMC je treba določiti obe učinkovitosti in ju uporabiti za izračun stopnje masnega pretoka emisij NMHC (glej odstavek 4.3. Dodatka 2 Priloge 4).

1.8.4.1.   Učinkovitost na metan

Kalibracijski plin metan je treba spustiti skozi FID z obvodom NMC in brez njega, obe koncentraciji je treba zabeležiti.

Formula

če je:

concw

=

koncentracija HC, če CH4 teče skozi NMC,

concw/o

=

koncentracija HC, če CH4 teče mimo NMC.

1.8.4.2.   Učinkovitost na etan

Kalibracijski plin etan je treba spustiti skozi FID z obvodom NMC in brez njega, obe koncentraciji je treba zabeležiti. Učinkovitost je treba določiti takole:

Formula

če je:

concw

=

koncentracija HC, če C2H6 teče skozi NMC,

concw/o

=

koncentracija HC, če C2H6 teče mimo NMC.

1.9.   Učinki moteče občutljivosti pri analizatorjih CO, CO2 in NOx

Plini v izpuhu, ki se ne analizirajo, lahko pri zapisu povzročajo motnje na različne načine. Pozitivne motnje nastanejo pri analizatorjih NDIR, kjer daje moteči plin isti učinek kot merjeni plin, vendar v manjši meri. Negativne motnje pri analizatorjih NDIR povzroča moteči plin, ki širi absorpcijski pas merjenega plina, pri detektorjih CLD pa moteči plin, ki duši sevanje. Pred prvo uporabo analizatorja in po prekinitvah obratovanja zaradi večjih servisnih posegov je treba opraviti pregled motečih občutljivosti iz odstavkov 1.9.1. in 1.9.2.

1.9.1.   Pregled motečih občutljivosti pri analizatorju CO

Voda in CO2 lahko motita delovanje analizatorja CO. Zato je treba skozi vodo pri sobni temperaturi poslati mehurčke kalibrirnega plina CO2 s koncentracijo od 80 do 100 % obsega skale največjega območja delovanja, ki se uporablja med preskušanjem, odziv analizatorja je treba zabeležiti. Odziv analizatorja ne sme biti večji od 1 % obsega skale za območja, ki so enaka ali nad 300 ppm, ali večji od 3 ppm za območja pod 300 ppm.

1.9.2.   Pregledi moteče občutljivosti analizatorja NOx na vodno paro

Plina, ki zadevata analizator CLD (in HCLD), sta CO2 in vodna para Odzivi na dušenje s tema dvema plinoma so sorazmerni z njuno koncentracijo, zato so potrebne preskusne tehnike za določanje dušenja pri najvišjih predvidenih koncentracijah med preskušanjem.

1.9.2.1.   Pregled moteče občutljivosti CO2 za vodno paro

Kalibrirni plin CO2 s koncentracijo 80 do 100 % obsega skale največjega območja delovanja je treba spustiti skozi analizator NDIR, vrednost CO2 pa zabeležiti kot A. Potem ga je treba približno 50-odstotno razredčiti s kalibrirnim plinom NO ter poslati skozi NDIR in (H)CLD, vrednost CO2 in NO pa zabeležiti kot B in C. Potem je treba dotok CO2 zapreti, skozi (H)CLD pa poslati le kalibrirni plin NO, katerega vrednost je treba zabeležiti kot D.

Dušenje, ki ne sme biti večje od 3 % obsega skale, je treba izračunati takole:

Formula

če je:

A

koncentracija nerazredčenega CO2, izmerjena z NDIR, v %,

B

koncentracija razredčenega CO2, izmerjena z NDIR, v %,

C

koncentracija razredčenega NO, izmerjena s (H)CLD, v ppm,

D

koncentracija nerazredčenega NO, izmerjena s (H)CLD, v ppm.

Uporabijo se lahko tudi nadomestne metode redčenja in kvantifikacije vrednosti kalibrirnih plinov CO2 in NO, kot je npr. dinamično mešanje.

1.9.2.2.   Pregled moteče občutljivosti za vodno paro

Ta pregled velja le za merjenje koncentracije vlažnih plinov. Pri izračunu dušenja z vodo je treba upoštevati redčenje kalibrirnega plina NO z vodno paro in primerjavo koncentracije vodne pare v mešanici s predvideno koncentracijo med preskušanjem.

Skozi (H)CLD je treba poslati kalibrirni plin NO s koncentracijo 80 do 100 % obsega skale običajnega območja delovanja, vrednost NO pa zabeležiti kot D. Potem je treba mehurčke kalibrirnega plina NO pri sobni temperaturi poslati skozi (H)CLD, vrednost NO pa zabeležiti kot C. Določiti je treba absolutni delovni tlak analizatorja in temperaturo vode ter ju zabeležiti kot E in F. Določiti je treba tlak nasičene pare mešanice, ki ustreza temperaturi vode z mehurčki F, in ga zabeležiti kot G. Koncentracijo vodne pare (H, v %) v mešanici je treba izračunati takole:

H = 100 × (G / E)

Predvideno koncentracijo (De) razredčenega kalibrirnega plina NO (v vodni pari) je treba izračunati takole:

De = D × (1 – H / 100)

Pri izpušnih plinih iz dizelskih motorjev je treba največjo predvideno koncentracijo vodne pare v izpuhu (Hm, v %) med preskušanjem, pri domnevnem razmerju H/C atoma goriva 1.8:1, iz koncentracije nerazredčenega kalibrirnega plina CO2 (A, kot je izmerjena v odstavku 1.9.2.1.) oceniti takole:

Hm = 0,9 × A

Dušenje zaradi vodne pare, ki ne sme biti večje od 3 %, je treba izračunati takole:

% dušenje = 100 × ((De – C) / De) × (Hm / H)

če je:

De

predvidena koncentracija razredčenega NO, v ppm,

C

koncentracija razredčenega NO, v ppm,

Hm

največja koncentracija vodne pare, v %,

H

dejanska koncentracija vodne pare, v %.

Opomba: Za ta pregled je pomembno, da kalibrirni plin NO vsebuje najmanjšo možno koncentracijo NO2, ker se absorpcija NO2 v vodi v izračunih dušenja ne upošteva.

1.10.   Presledki med kalibracijami

Analizatorji se morajo glede na odstavek 1.5. kalibrirati najmanj vsake 3 mesece ali vsakokrat, ko je bil izvedeno popravilo ali sprememba sistema, ki bi lahko vplivala na kalibracijo.

2.   KALIBRACIJA SISTEMA CVS

2.1.   Splošno

Sistem CVS je treba kalibrirati z uporabo točnega merilnika pretoka, ki je sledljiv na nacionalne ali mednarodne etalone, ter regulatorja pretoka. Pretok skozi sistem je treba meriti pri različnih nastavitvah regulatorja in krmilne parametre sistema je treba meriti in povezati s pretokom.

Uporabljajo se lahko razne vrste merilnikov pretoka, npr. kalibrirana venturijeva cev, kalibriran laminaren merilnik pretoka, kalibriran turbinski merilnik pretoka.

2.2.   Kalibracija črpalke s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev (PDP)

Vse parametre, povezane s črpalko, je treba izmeriti hkrati s parametri, povezanimi z merilnikom pretoka, ki je na črpalko priključen zaporedno. Izračunano stopnjo pretoka (v m3/min na vstopu v črpalko, pri absolutnem tlaku in temperaturi) je treba zabeležiti glede na korelacijsko funkcijo, ki je vrednost specifične kombinacije parametrov črpalke. Potem je treba določiti linearno enačbo, ki povezuje pretok črpalke in korelacijsko funkcijo. Če ima CVS pogon z več različnimi števili vrtljajev, je treba kalibracijo izvesti za vsako uporabljeno območje. Med kalibracijo je treba ohranjati stabilnost temperature.

2.2.1.   Analiza podatkov

Stopnja pretoka zraka (Qs) na vsakem dušilnem mestu (najmanj 6 dušilnih mest) se izračuna v standardnih m3/min iz podatkov merilnika pretoka po metodi, ki jo predpiše proizvajalec. Stopnjo pretoka zraka je treba potem pretvoriti v pretok črpalke (V0) v m3/vrt pri absolutni temperaturi in tlaku na vstopu v črpalko, in sicer takole:

Formula

če je:

Qs

=

stopnja pretoka zraka pri standardnih pogojih (101,3 kPa, 273 K), v m3/s,

T

=

temperatura na vstopu v črpalko, v K,

pA

=

absolutni tlak na vstopu v črpalko (pB – p1), v kPa,

n

=

število vrtljajev črpalke, v vrt/s.

Zaradi upoštevanja medsebojnega delovanja raznih tlakov pri črpalki ter stopnjo izgube črpalke je treba izračunati korelacijsko funkcijo (X0) med številom vrtljajev črpalke, razliko tlakov od vstopa do izstopa črpalke ter absolutnim tlakom na izhodu črpalke, in sicer takole:

Formula

če je:

ΔpP

=

razlika tlaka od vstopa do izstopa črpalke, v kPa,

pA

=

absolutni izhodni tlak na izhodu črpalke, v kPa.

Za generiranje kalibracijske enačbe je treba opraviti linearno prilagoditev po metodi najmanjših kvadratov, in sicer takole:

V0 = D0 – m × (X0)

D0 in m sta konstanti odseka in naklona, ki opisujeta regresijske premice.

Pri sistemu CVS z več števili vrtljajev morajo kalibracijske krivulje, generirane pri različnih stopnjah pretoka črpalke, potekati približno vzporedno, vrednosti odseka (D0) pa morajo z manjšanjem stopnje pretoka črpalke naraščati.

Vrednosti, izračunane na podlagi enačbe, morajo biti v območju ± 0,5 % izmerjene vrednosti V0. Vrednosti m se med črpalkami razlikujejo. Dotok delcev s časom povzroči zmanjšanje izgube črpalke, kar je razvidno iz nižjih vrednosti za m. Zato je treba kalibracijo izvesti ob zagonu črpalke po večjem vzdrževalnem posegu in če preverjanje celotnega sistema (odstavek 2.4.) pokaže spremembo stopnje izgube.

2.3.   Kalibracija venturijeve cevi s kritičnim pretokom (CFV)

Kalibracija CFV temelji na enačbi za kritični pretok venturijeve cevi. Pretok plinov je odvisen od tlaka in temperature na vstopu, kot je prikazano spodaj:

Formula

če je:

Kv

=

kalibracijski koeficient,

pA

=

absolutni tlak na vstopu v venturijevo cev, v kPa,

T

=

temperatura na vstopu v venturijevo cev, v K.

2.3.1.   Analiza podatkov

Stopnjo pretoka zraka (Qs) na vsakem dušilnem mestu (najmanj 8 dušilnih mest) je treba izračunati v standardni enoti m3/min iz podatkov merilnika pretoka po metodi, ki jo predpiše proizvajalec. Kalibracijski koeficient je treba izračunati iz kalibracijskih podatkov za posamezno nastavitev, in sicer takole:

Formula

če je:

Qs

=

stopnja pretoka zraka pri standardnih pogojih (101,3 kPa, 273 K), v m3/s,

T

=

temperatura na vstopu v venturijevo cev, v K,

pA

=

absolutni tlak na vstopu v venturijevo cev, v kPa.

Za določanje območja kritičnega pretoka je treba Kv zapisati kot funkcijo tlaka na vstopu v venturijevo cev. Kv ima pri kritičnem (dušenem) pretoku relativno konstantno vrednost. Z upadanjem tlaka (naraščanjem vakuuma) se venturijeva cev odduši in Kv zmanjša, kar kaže, da CFV obratuje zunaj dopustnega območja.

Za najmanj osem točk v območju kritičnega pretoka je treba izračunati povprečni Kv in standardno odstopanje. Standardno odstopanje ne sme preseči ± 0,3 % povprečnega Kv.

2.4.   Preverjanje celotnega sistema

Skupno točnost sistema vzorčenja CVS in analiznega sistema je treba določiti z uvajanjem znane mase plinastega onesnaževala v sistem, medtem ko ta deluje na običajen način. Onesnaževalo se analizira, njegova masa pa se izračuna glede na odstavek 4.3. Dodatka 2 Priloge 4, razen pri propanu, kjer se za HC uporabi faktor 0,000472 namesto 0,000479. Uporabiti je treba eno od naslednjih dveh tehnik.

2.4.1.   Merjenje z zaslonko s kritičnim pretokom

V sistem CVS je treba skozi kalibrirano zaslonko s kritičnim pretokom vnesti znano količino čistega plina (ogljikovega monoksida ali propana). Če je tlak na vstopu dovolj visok, je stopnja pretoka, ki se nastavi z zaslonko s kritičnim pretokom, neodvisna od tlaka na izstopu iz zaslonke (= kritični pretok). Sistem CVS mora približno 5 do 10 minut delovati kot pri običajnem preskusu emisije izpušnih plinov. Z običajno opremo (vreča za vzorce ali integracijska metoda) je treba analizirati vzorec plina in izračunati maso plina. Tako ugotovljena masa mora biti v območju ± 3 % znane mase vbrizganega plina.

2.4.2.   Merjenje z gravimetrično tehniko

Težo majhne jeklenke, napolnjene z ogljikovim monoksidom ali propanom, je treba določiti z natančnostjo ± 0,01 grama. Sistem CVS mora približno 5 do 10 minut delovati kot pri običajnem preskusu emisije izpušnih plinov, medtem ko se ogljikov monoksid ali propan vbrizgava v sistem. Količino sproščenega čistega plina je treba določiti z merjenjem razlike mas. Z običajno opremo (vreča za vzorce ali integracijska metoda) je treba analizirati vzorec plina in izračunati maso plina. Tako ugotovljena masa mora biti v območju ± 3 % znane mase vbrizganega plina.

3.   KALIBRACIJA SISTEMA ZA MERJENJE DELCEV

3.1.   Uvod

Vsak sestavni del je treba kalibrirati tako pogosto, kot je potrebno za izpolnjevanje zahtev tega pravilnika glede točnosti. Kalibracijska metoda, ki se uporabi, je v tem odstavku opisana za sestavne dele iz odstavka 4. Dodatka 4 Priloge 4 in odstavka 2. Dodatka 6 Priloge 4.

3.2.   Merjenje pretoka

Kalibracija merilnikov pretoka plinov ali meril za merjenje pretoka mora biti sledljiva do mednarodnih in/ali nacionalnih etalonov. Največji pogrešek izmerjene vrednosti mora biti v območju ± 2 % zapisa.

Če se pretok plinov ugotavlja z merjenjem razlike tlakov, mora biti največji pogrešek razlike takšen, da je točnost GEDF v območju ± 4 % (glej tudi odstavek 2.2.1. Dodatka 6 Priloge 4, EGA). Izračuna se lahko s srednjo vrednostjo kvadratov pogreškov za vsak instrument.

3.3.   Pregled pogojev delnega pretoka

Območje hitrosti izpušnih plinov in nihanje tlaka je treba pregledati in naravnati glede na zahteve odstavka 2.2.1. Dodatka 6 Priloge 4, EP, če je ustrezno.

3.4.   Presledki med kalibracijami

Instrumente za merjenje pretoka je treba kalibrirati najmanj vsake 3 mesece ali vsakokrat, ko je bilo izvedeno popravilo ali sprememba sistema, ki bi lahko vplivala na kalibracijo.

4.   KALIBRACIJA OPREME ZA MERJENJE DIMLJENJA

4.1.   Uvod

Merilnik motnosti je treba kalibrirati tako pogosto, kot je potrebno za izpolnjevanje zahtev točnosti tega pravilnika. Kalibracijska metoda, ki se uporabi, je v tem odstavku opisana za sestavne dele iz odstavka 5. Dodatka 4 Priloge 4 in odstavka 3. Dodatka 6 Priloge 4.

4.2.   Postopek kalibracije

4.2.1.   Čas ogrevanja

Merilnik motnosti je treba ogrevati in stabilizirati glede na priporočila proizvajalca. Če je merilnik motnosti opremljen s sistemom za splakovanje z zrakom, ki preprečuje osajenje optike merilnega instrumenta, mora biti tudi ta sistem vključen in nastavljen glede na priporočila proizvajalca.

4.2.2.   Ugotavljanje linearnosti odziva

Linearnost merilnika motnosti je treba preveriti v načinu odčitavanja motnosti po priporočilih proizvajalca. V merilnik motnosti je treba vstaviti tri nevtralne filtre z znano prepustnostjo, ki morajo izpolnjevati zahteve iz odstavka 5.2.5. Dodatka 4 Priloge 4, vrednost pa zabeležiti. Nazivne motnosti nevtralnih filtrov morajo biti približno 10 %, 20 % in 40 %.

Linearnost ne sme odstopati od nazivne vrednosti nevtralnega filtra za več kot ± 2 % motnosti. Vsako nelinearnost, ki presega zgornjo vrednost, je treba pred preskusom odpraviti.

4.3.   Presledki med kalibracijami

Merilnik motnosti je treba glede na odstavek 4.2.2. kalibrirati najmanj vsake 3 mesece ali ko je bilo izvedeno popravilo ali sprememba sistema, ki bi lahko vplivala na kalibracijo.

PRILOGA 4

Dodatek 6

ANALIZNI SISTEMI IN SISTEMI ZA VZORČENJE

1.   DOLOČANJE PLINASTIH EMISIJ

1.1.   Uvod

V odstavku 1.2. ter na slikah 7 in 8 so podani podrobni opisi priporočenih sistemov za vzorčenje in analizo. Ker je mogoče z različnimi konfiguracijami doseči enake rezultate, se ne zahteva dosledna skladnost s slikama 7 in 8. Za pridobivanje dodatnih informacij in usklajevanje funkcij sestavnih sistemov se lahko uporabijo dodatni sestavni deli, kot so merilni instrumenti, ventili, elektromagneti, črpalke in stikala. Drugi sestavni deli, ki niso potrebni za vzdrževanje točnosti nekaterih sistemov, se lahko izločijo, če njihova izločitev temelji na dobri inženirski presoji.

Image

1.2.   Opis analiznega sistema

Analizni sistem za ugotavljanje emisij v nerazredčenih (slika 7, le ESC) ali razredčenih (slika 8, ETC in ESC) izpušnih plinih je opisan na podlagi uporabe:

analizatorja HFID za merjenje ogljikovodikov;

analizatorjev NDIR za merjenje ogljikovega monoksida in ogljikovega dioksida;

analizatorja HCLD ali enakovrednega analizatorja za merjenje dušikovih oksidov;

Za vse sestavine se lahko vzame vzorec z eno sondo za vzorčenje ali z dvema sondama za vzorčenje, ki sta nameščeni blizu skupaj in notranje razcepljeni na različne analizatorje. Paziti je treba, da sestavine izpuha (vključno z vodo in žveplovo kislino) na nobeni točki analiznega sistema ne kondenzirajo.

Image

1.2.1.   Opisi k slikama 7 in 8

EP

izpušna cev

SP1

sonda za vzorčenje izpušnih plinov (le slika 7)

Priporoča se statična sonda iz nerjavnega jekla z več luknjami, ki je na koncu zaprta. Notranji premer ne sme biti večji od notranjega premera cevi za prenos vzorcev. Debelina sten sonde ne sme biti večja od 1 mm. V sondi morajo biti najmanj 3 luknje v 3 različnih radialnih ravninah, ki so tako velike, da vzorčijo približno enak pretok. Sonda mora segati najmanj 80 % prečno v izpušno cev. Uporabi se lahko ena ali dve sondi.

SP2

sonda za vzorčenje razredčenih izpušnih plinov HC (le slika 8)

Sonda mora:

—

tvoriti prvih 254 mm do 762 mm ogrevane cevi za prenos vzorcev HSL1;

—

imeti notranji premer najmanj 5 mm;

—

biti nameščena v tunelu za redčenje DT (glej sliko 20 odstavka 2.3.) na točki, kjer so zrak za redčenje in izpušni plini dobro premešani (tj. približno 10 premerov tunela v smeri toka od točke, kjer izpušni plini vstopajo v tunel za redčenje);

—

biti dovolj (radialno) oddaljena od ostalih sond in od stene tunela, da nanjo ne morejo vplivati nikakršni valovi ali vrtinci;

—

biti ogrevana tako, da se temperatura plinskega toka na izstopu iz sonde poveča na 463 K ± 10 K (190 °C ± 10 °C).

SP3

sonda za vzorčenje razredčenih izpušnih plinov CO, CO2, NOx (le slika 8)

Sonda mora:

—

biti v isti ravnini kot SP2;

—

biti dovolj (radialno) oddaljena od ostalih sond in od stene tunela, da nanjo ne morejo vplivati nikakršni valovi ali vrtinci;

—

biti po vsej dolžini izolirana in ogrevana najmanj na temperaturo 328 K (55 °C), da ne nastane kondenzacija vode.

HSL1

ogrevana cev za prenos vzorcev

Cev za prenos vzorcev se uporablja za prenos vzorca plina od ene same sonde do razcepa/razcepov in HC analizatorja.

Cev za prenos vzorcev mora:

—

imeti notranji premer najmanj 5 mm in največ 13,5 mm;

—

biti iz nerjavnega jekla ali iz PTFE (politetrafluoretilena).

—

vzdrževati temperaturo sten 463 K ± 10 K (190 °C ± 10 °C), izmerjeno na vsakem, ločeno krmiljenem ogrevanem odseku, če je temperatura izpušnih plinov na sondi za vzorčenje enaka ali manjša od 463 K (190 °C);

—

vzdrževati temperaturo sten večjo od 453 K (180 °C), če je temperatura izpušnih plinov na sondi za vzorčenje nad 463 K (190 °C);

—

vzdrževati temperaturo plinov 463 K ± 10 K (190 °C ± 10 °C) tik pred ogrevanim filtrom F2 in HFID;

HSL2

ogrevana cev za prenos vzorcev NOx

Cev za prenos vzorcev mora:

—

vzdrževati temperaturo sten od 328 K do 473 K (od 55 °C do 200 °C) do pretvornika C, če se uporabi hladilna kopel B, ter do analizatorja, če se hladilna kopel B ne uporablja.

—

biti iz nerjavnega jekla ali iz PTFE (politetrafluoretilena).

SL

cev za prenos vzorcev CO in CO2

Cev mora biti iz PTFE (politetrafluoretilena) ali iz nerjavnega jekla. Lahko je ogrevana ali neogrevana.

BK

vreča za vzorce ozadja (po izbiri; le slika 8)

Za vzorčenje koncentracije ozadja.

BG

vreča za vzorce (po izbiri; slika 8 le CO in CO2)

Za vzorčenje koncentracije vzorcev.

F1

ogrevani predfilter (po izbiri)

Temperatura mora biti enaka kot pri HSL1.

F2

ogrevani filter

Filter mora iz vzorca plinov pred analizatorjem izločati vse trdne delce. Temperatura mora biti enaka kot pri HSL1. Filter je treba zamenjati po potrebi.

P

ogrevana črpalka za vzorčenje

Črpalko je treba ogreti na temperaturo HSL1.

HC

ogrevan plamensko-ionizacijski detektor (HFID) za merjenje ogljikovodikov

Temperaturo je treba vzdrževati v območju od 453 K do 473 K (180 °C do 200 °C).

CO, CO2

analizatorji za merjenje ogljikovega monoksida in ogljikovega dioksida po nedisperzni infrardeči spektroskopski metodi (NDIR) (po izbiri za določanje razmerja redčenja pri merjenju PT)

NO

analizator CLD ali HCLD za merjenje dušikovih oksidov

Če se uporabi HCLD, ga je treba ohranjati v temperaturnem območju od 328 K do 473 K (od 55 °C do 200 °C).

C

pretvornik

Pred analizo v CLD ali HCLD je treba za katalitično redukcijo NO2 v NO uporabiti pretvornik.

B

hladilna kopel (po izbiri)

Za hlajenje in kondenziranje vode iz vzorca izpušnih plinov. Temperaturo kopeli je treba z ledom ali hlajenjem vzdrževati med 273 K in 277 K (0 °C do 4 °C). Kopel ni obvezna, če analizator nima motenj zaradi vodne pare, kot je opredeljeno v odstavkih 1.9.1. in 1.9.2. Dodatka 5 Priloge 4. Če se voda odstranjuje s kondenzacijo, je treba spremljati temperaturo ali rosišče vzorčnega plina v lovilcu vode ali v smeri toka. Temperatura ali rosišče vzorčnega plina ne sme preseči 280 K (7 °C). Uporaba kemičnih sušilnih sredstev za odstranjevanje vode iz vzorca ni dovoljena.

T1, T2, T3

temperaturni senzor

Za spremljanje temperature plinskega toka.

T4

temperaturni senzor

Za spremljanje temperature pretvornika NO2 – NO.

T5

temperaturni senzor

Za spremljanje temperature hladilne kopeli.

G1, G2, G3

manometer

Za merjenje tlaka v ceveh za prenos vzorcev.

R1, R2

regulator tlaka

Za krmiljenje tlaka zraka ali goriva v HFID.

R3, R4, R5

regulator tlaka

Za krmiljenje tlaka v ceveh za prenos vzorcev ter pretoka do analizatorjev.

FL1, FL2, FL3

merilnik pretoka

Za spremljanje pretoka vzorca skozi obvodno cev.

FL4 do FL6

merilnik pretoka (po izbiri)

Za spremljanje stopnje pretoka skozi analizatorje.

V1 do V5

preklopni ventil

Ustrezni ventili za preklapljanje med pretoki vzorca, kalibrirnega plina ali ničelnega plina v analizatorje.

V6, V7

elektromagnetni ventil

Za obvod pretvornika NO2 – NO.

V8

igelni ventil

Za uravnoteženje toka skozi pretvornik NO2 – NO C in obvod.

V9, V10

igelni ventil

Za reguliranje tokov v analizatorje.

V11, V12

izpustna pipa (po izbiri)

Za odvajanje kondenzata iz kopeli B.

1.3.   Analiza nemetanskih ogljikovodikov (NMHC) (le motorji na zemeljski plin)

1.3.1.   Metoda s plinskim kromatografom (GC, slika 9)

Pri uporabi metode GC se vzorec z majhno izmerjeno prostornino vbrizga v analizno kolono, skozi katero ga nosi inertni nosilni plin. Na koloni se različni sestavni deli medsebojno ločijo glede na vrelišče, tako da iz nje uhajajo ob različnih časih. Potem gredo skozi detektor, ki odda električni signal, odvisen od njihove koncentracije. Ker taka analizna tehnika ni zvezna, se lahko uporablja le v povezavi z metodo vzorčenja v vreče iz odstavka 3.4.2. Dodatka 4 Priloge 4.

Za NMHC je treba uporabiti avtomatiziran plinski kromatograf (GC) s plamensko-ionizacijskim detektorjem (FID). Izpušne pline je treba vzorčiti v vrečo za vzorce, iz katere se treba odvzeti del in vbrizgati v GC. V Porapakovi koloni se vzorec loči na dva dela (CH4/zrak/CO in NMHC/CO2/H2O). Kolona z molekulnim sitom loči CH4 od zraka in CO, preden gre v FID, kjer se izmeri njegova koncentracija. Celotni cikel, od vbrizga enega vzorca do vbrizga naslednjega, se lahko izvede v 30 s. NMHC se določi tako, da se koncentracija CH4 odšteje od skupne koncentracije CH (glej odstavek 4.3.1. Dodatka 2 Priloge 4).

Slika 9 prikazuje značilen plinski kromatograf (GC), sestavljen za rutinsko določanje CH4. Na podlagi dobre inženirske presoje se lahko uporabljajo tudi druge metode GC.

Image

Sestavni deli slike 9

PC

Porapakova kolona

Uporabi se Porapak N, 180/300 µm (zanka 50/80), dolžina 610 mm × notranji premer 2,16 mm, ki se mora pred prvo uporabo najmanj 12 ur kondicionirati z nosilnim plinom pri 423 K (150 °C).

MSC

kolona z molekulnim sitom

Uporabiti je treba tip 13X, 250/350 μm (zanka 45/60), dolžina 1 220 mm × notranji premer 2,16 mm, ki se pred prvo uporabo najmanj 12 ur kondicionira z nosilnim plinom pri 423 K (150 °C).

OV

peč

Za vzdrževanje kolon in ventilov pri enakomerni temperaturi, potrebni za delovanje analizatorja, in za kondicioniranje kolon pri 423 K (150 °C).

SLP

zanka vzorca

Cev iz nerjavnega jekla z zadostno dolžino za približno 1 cm3 prostornine.

P

črpalka

Za dovajanje vzorca v plinski kromatograf.

D

sušilnik

Uporabiti je treba sušilnik z molekulnim sitom za odstranjevanje vode in drugih onesnaževal, ki bi lahko bila v nosilnem plinu.

HC

plamensko-ionizacijski detektor (FID) za merjenje koncentracije metana

V1

ventil za vbrizgavanje vzorca

Za vbrizgavanje vzorca, odvzetega iz vreče za vzorce prek cevi za prenos vzorca (SL) na sliki 8. Imeti mora majhno mrtvo prostornino, biti neprepusten za plin in tak, da ga je mogoče ogreti na 423 K (150 °C).

V3

preklopni ventil

Za izbiro kalibrirnega plina, vzorca ali zapiranje.

V2, V4, V5, V6, V7, V8

igelni ventil

Za nastavitev pretokov v sistemu.

R1, R2, R3

regulator tlaka

Za krmiljenje pretoka goriva (= nosilnega plina), vzorca ali zraka.

FC

pretočna kapilara

Za krmiljenje stopnje zračnega pretoka v FID.

G1, G2, G3

manometer

Za krmiljenje pretoka goriva (= nosilnega plina), vzorca ali zraka.

F1, F2, F3, F4, F5

filter

Filtri iz sintrirane kovine za preprečevanje vstopa peska v črpalko ali merilni instrument.

FL1

merilnik pretoka

Za merjenje stopnje pretoka obvoda vzorca.

1.3.2.   Metoda z izločevalnikom nemetanov (NMC, slika 10)

Izločevalnik oksidira vse ogljikovodike razen CH4 v CO2 in H2O, tako da FID ob prehodu vzorca skozi NMC zazna le CH4. Če se uporabi vzorčenje v vreče, je treba na cev za prenos vzorca (SL) namestiti sistem za preusmeritev toka (glej sliko 8 odstavka 1.2.), s katerim lahko tok teče ali skozi ali okrog izločevalnika, v skladu z zgornjim delom slike 10. Pri merjenju NMHC je treba na FID opazovati in zabeležiti obe vrednosti (HC in CH4). Če se uporabi integracijska metoda, je treba v HSL1 namestiti NMC kot dodatni FID vzporedno z rednim detektorjem FID (glej sliko 8 odstavka 1.2.), v skladu s spodnjim delom slike 10. Pri merjenju NMHC je treba na obeh plamensko-ionizacijskih detektorjih (FID) opazovati in zabeležiti obe vrednosti (HC in CH4).

Izločevalnik je treba pred preskusom pri 600 K (327 °C) ali več opredeliti glede na njegov katalitični učinek na CH4 in C2H6 pri vrednostih H2O, ki so reprezentativne za razmere izpušnega toka. Znana morata biti rosišče in raven O2 vzorčenega izpušnega toka. Treba je zabeležiti relativni odziv FID na CH4 (glej odstavek 1.8.2. Dodatka 5 Priloge 4).

Image

Sestavni deli slike 10

NMC

izločevalnik nemetanov

Za oksidacijo vseh ogljikovodikov razen metana.

HC

ogrevan plamensko-ionizacijski detektor (HFID)

Za merjenje koncentracije ogljikovodikov in CH4. Temperaturo je treba vzdrževati v območju od 453 K do 473 K (180 °C do 200 °C).

V1

preklopni ventil

Za izbiranje vzorca, ničelnega plina ali kalibrirnega plina. V1 je identičen V2 na sliki 8.

V2, V3

elektromagnetni ventil

Za obvod NMC.

V4

igelni ventil

Za uravnoteženje toka skozi NMC in obvod.

R1

regulator tlaka

Za krmiljenje tlaka v cevi za vzorčenje ter pretoka do HFID. R1 je identičen z R3 na sliki 8.

FL1

merilnik pretoka

Za merjenje stopnje pretoka odvoda vzorca. FL1 je identičen FL1 na sliki 8.

2.   REDČENJE IZPUŠNIH PLINOV IN DOLOČANJE DELCEV

2.1.   Uvod

V odstavkih 2.2., 2.3. in 2.4. ter na slikah od 11 do 22 so podani podrobni opisi priporočenih sistemov za redčenje in vzorčenje. Ker je mogoče z različnimi konfiguracijami doseči enakovredne rezultate, se ne zahteva dosledna skladnost s temi slikami. Za pridobivanje dodatnih informacij in usklajevanje funkcij sestavnih sistemov se lahko uporabijo dodatni sestavni deli, kot so merilni instrumenti, ventili, elektromagneti, črpalke in stikala. Drugi sestavni deli, ki niso potrebni za vzdrževanje točnosti nekaterih sistemov, se lahko izločijo, če njihova izločitev temelji na dobri inženirski presoji.

2.2.   Sistem redčenja z delnim tokom

Na slikah 11 do 19 je opisan sistem redčenja, ki temelji na redčenju dela izpušnega toka. Razcepitev izpušnega toka in proces redčenja, ki sledi, je mogoče izvesti z različnimi tipi sistemov redčenja. Za zbiranje delcev, ki sledi, se skozi sistem za vzorčenje delcev pošljejo celotni razredčeni izpušni plini ali le del razredčenih izpušnih plinov (slika 21odstavka 2.4.). Prvo metodo imenujemo celotno vzorčenje, drugo pa delno vzorčenje.

Izračun razmerja redčenja je odvisen od tipa uporabljenega sistema. Priporočajo se naslednji tipi:

Izokinetični sistemi (sliki 11, 12)

Pri teh sistemih se tok v cev za prenos vzorca glede hitrosti in/ali tlaka plinov ujema s tokom celotnega izpuha, kar zahteva nemoten in enoten tok izpušnih plinov pri sondi za vzorčenje. To se običajno doseže z uporabo resonatorja in ravnega dela cevi v smeri proti toku od točke odvzema vzorca. Potem se na podlagi lahko izmerljivih vrednosti, kot je npr. premer cevi, izračuna razcepitveno razmerje. Opomniti je treba, da se izokineza uporablja le za ujemanje pogojev pretoka in ne za ujemanje velikosti razdelitve. Slednje ponavadi ni potrebno, ker so delci dovolj majhni, da lahko sledijo tokovnicam izpušnih plinov.

Sistemi s krmiljenim pretokom z merjenjem koncentracije (slike 13 do17)

Pri teh sistemih se vzorec od toka celotnega izpuha odvzame z nastavitvijo pretoka zraka za redčenje in skupnega pretoka izpušnih plinov. Razmerje redčenja se določi iz koncentracije sledilnih plinov kot npr. CO2 ali NOx, ki se postopno pojavljajo v izpuhu motorja. Izmeri se koncentracija v razredčenih izpušnih plinih in v zraku za redčenje, medtem ko se lahko koncentracija nerazredčenih izpušnih plinov izmeri ali neposredno ali na podlagi pretoka goriva in enačbe za ravnotežje ogljika, če je sestava goriva znana. Sisteme je mogoče krmiliti z izračunanim razmerjem redčenja (slike 13, 14) ali s tokom v cevi za prenos vzorca (sliki 12, 13, 14).

Sistemi s krmiljenim pretokom z merjenjem pretoka (sliki 18, 19)

Pri teh sistemih se vzorec od toka celotnega izpuha odvzame z nastavitvijo pretoka zraka za redčenje in skupnega pretoka izpušnih plinov. Razmerje redčenja se določi iz razlike med obema stopnjama pretoka. Predpisana je točna kalibracija merilnikov pretoka v odvisnosti drug od drugega, ker lahko relativna velikost obeh stopenj pretoka povzroči večje pogreške pri višjih razmerjih redčenja (15 in več). Pretok se krmili zelo enostavno z ohranjanjem konstantne stopnje pretoka razredčenih izpušnih plinov in po potrebi s spreminjanjem stopnje pretoka zraka za redčenje.

Pri uporabi sistemov redčenja z delnim tokom je treba paziti, da se izognemo možnim težavam izgube delcev v cevi za prenos vzorca z zagotovitvijo, da se iz izpuha motorja odvzame reprezentativni vzorec in da je določeno razmerje delitve. Opisani sistemi ta kritična področja upoštevajo.

Image

Izokinetična sonda za vzorčenje ISP pošilja nerazredčene izpušne pline iz izpušne cevi EP po cevi za prenos vzorca TT v tunel za redčenje DT. Tipalo diferenčnega tlaka DPT meri razliko tlakov izpušnih plinov med izpušno cevjo in vstopom v sondo. Ta signal se prenaša v krmilnik pretoka FC1, ki krmili sesalno puhalo SB, da na konici sonde vzdržuje diferenčni tlak nič. V teh razmerah sta hitrosti izpušnih plinov v EP in ISP identični, in je pretok skozi ISP in TT konstanten (razcepljen) del pretoka izpušnih plinov. Razmerje delitve se določi iz prerezov EP in ISP. Stopnja pretoka zraka za redčenje se meri z napravo za merjenje pretoka FM1. Razmerje redčenja se izračuna iz stopnje pretoka zraka za redčenje in razmerja delitve.

Image

Izokinetična sonda za vzorčenje ISP pošilja nerazredčene izpušne pline iz izpušne cevi EP po cevi za prenos vzorca TT v tunel za redčenje DT. Tipalo diferenčnega tlaka DPT meri razliko tlakov izpušnih plinov med izpušno cevjo in vstopom v sondo. Ta signal se prenaša v krmilnik pretoka FC1, ki krmili tlačno puhalo SB, da na konici sonde vzdržuje diferenčni tlak nič. To se izvede z odvzemom majhnega dela zraka za redčenje, katerega stopnja pretoka je že bila izmerjena z napravo za merjenje pretoka FM1, in s polnjenjem tega dela s pnevmatsko zaslonko v TT. V teh razmerah sta hitrosti izpušnih plinov v EP in ISP identični in pretok skozi ISP in TT je konstanten (razcepljen) del pretoka izpušnih plinov. Razmerje delitve se določi iz prerezov EP in ISP. Sesalno puhalo SB sesa zrak za redčenje skozi DT, FM1 pa meri stopnjo pretoka zraka za redčenje na vstopu v DT. Razmerje redčenja se izračuna iz stopnje pretoka zraka za redčenje in razmerja delitve.

Image

Nerazredčeni izpušni plini se iz izpušne cevi EP skozi sondo za vzorčenje SP in cev za prenos vzorca TT prenašajo v tunel za redčenje DT. Z analizatorjem/analizatorji EGA se izmeri koncentracija sledilnega plina (CO2 ali NOx) v nerazredčenih in razredčenih izpušnih plinih ter v zraku za redčenje. Ti signali se prenašajo v krmilnik pretoka FC2, ki krmili tlačno puhalo PB ali sesalno puhalo SB, da vzdržuje želeno razmerje delitve in razmerje redčenja v DT. Razmerje redčenja se izračuna iz koncentracije sledilnega plina v nerazredčenih izpušnih plinih, v razredčenih izpušnih plinih in v zraku za redčenje.

Image

Nerazredčeni izpušni plini se iz izpušne cevi EP skozi sondo za vzorčenje SP in cev za prenos vzorca TT prenašajo v tunel za redčenje DT. Z analizatorjem/analizatorji EGA se izmeri koncentracija CO2 v razredčenih izpušnih plinih in v zraku za redčenje. Signali CO2 in pretoka goriva GFUEL se prenašajo ali v krmilnik pretoka FC2 ali v krmilnik pretoka FC3 sistema za vzorčenje delcev (glej sliko 21). FC2 krmili tlačno puhalo PB, FC3 pa črpalko za vzorčenje P (glej sliko 21), s čimer naravnavata tokove v sistem in iz njega tako, da se v DT ohranja želeno razmerje delitve in razmerje redčenja izpušnih plinov. Razmerje redčenja se izračuna iz koncentracije CO2 in GFUEL z domnevnim ravnotežjem ogljika.

Image

Nerazredčeni izpušni plini se iz izpušne cevi EP skozi sondo za vzorčenje SP in cev za prenos vzorca TT zaradi negativnega tlaka, ki ga v DT ustvarja venturijeva cev, prenašajo v tunel za redčenje DT. Stopnja pretoka plinov skozi TT je odvisna od izmenjave impulzov na območju venturijeve cevi, zato nanjo vpliva absolutna temperatura plinov na izstopu iz TT. Posledica tega je, da razcepitev izpušnih plinov za dano stopnjo pretoka v tunelu ni konstantna in je razmerje redčenja pri manjši obremenitvi nekoliko nižje kot pri večji obremenitvi. Z analizatorjem/analizatorji izpušnih plinov EGA se izmeri koncentracija sledilnih plinov (CO2 ali NOx) v nerazredčenih izpušnih plinih, v razredčenih izpušnih plinih ter v zraku za redčenje, iz izmerjenih vrednosti pa se izračuna razmerje redčenja.

Image

Nerazredčeni izpušni plini se iz izpušne cevi EP skozi sondo za vzorčenje SP in cev za prenos vzorca TT z delilnikom toka, ki vsebuje vrsto zaslonk in venturijevih cevi, prenašajo v tunel za redčenje DT. Prva (FD1) je v EP, druga (FD2) v TT. Poleg tega sta potrebna dva ventila za krmiljenje tlaka (PCV1 in PCV2), ki s krmiljenjem protitlaka v EP in tlaka v DT vzdržujeta konstantno cepljenje izpušnih plinov. PCV1 je v smeri toka od SP v EP, PCV2 pa med tlačnim puhalom PB in DT. Z analizatorjem/analizatorji izpušnih plinov EGA se izmeri koncentracija sledilnih plinov (CO2 ali NOx) v nerazredčenih izpušnih plinih, v razredčenih izpušnih plinih ter v zraku za redčenje. Potrebna je za preverjanje razcepitve izpušnih plinov in se lahko uporabi za naravnavanje PCV1 in PCV2 za natančno krmiljenje razcepitve. Razmerje redčenja se izračuna iz koncentracije sledilnih plinov.

Image

Nerazredčeni izpušni plini se iz izpušne cevi EP prenašajo v tunel za redčenje DT skozi cev za prenos vzorca TT z delilnikom toka FD3, ki ga sestavlja več cevi enake velikosti (enak premer, dolžina in krivinski polmer), nameščenih v EP. Izpušni plini so skozi eno od teh cevi privedeni v DT, skozi ostale cevi pa se izpušni plini prenašajo skozi dušilno komoro DC. Tako je razcepitev izpušnih plinov določena s skupnim številom cevi. Stalno krmiljenje cepitve zahteva diferenčni tlak nič med DC in izstopom iz TT, ki se izmeri s tipalom diferenčnega tlaka DPT. Diferenčni tlak nič se doseže tako, da se v DT pri izstopu iz TT vbrizga svež zrak. Z analizatorjem/analizatorji izpušnih plinov EGA se izmeri koncentracija sledilnih plinov (CO2 ali NOx) v nerazredčenih izpušnih plinih, v razredčenih izpušnih plinih ter v zraku za redčenje. Potrebna je za preverjanje razcepitve izpušnih plinov in se lahko uporabi za krmiljenje stopnje pretoka vbrizganega zraka za natančno krmiljenje razcepitve. Razmerje redčenja se izračuna iz koncentracije sledilnih plinov.

Image

Nerazredčeni izpušni plini se iz izpušne cevi EP skozi sondo za vzorčenje SP in cev za prenos vzorca TT prenašajo v tunel za redčenje DT. Skupni pretok skozi tunel se naravna s krmilnikom pretoka FC3 in s črpalko za vzorčenje P sistema za vzorčenje delcev (glej sliko 18). Pretok zraka za redčenje se krmili s krmilnikom pretoka FC2, ki lahko kot ukazne signale za želeno razcepitev izpušnih plinov uporablja GEXHW, GAIRW ali GFUEL (Gizpuh, Gzrak ali Ggorivo). Pretok vzorca v DT je razlika med skupnim pretokom in pretokom zraka za redčenje. Stopnja pretoka zraka za redčenje se meri z napravo za merjenje pretoka FM1, stopnja skupnega pretoka pa z napravo za merjenje pretoka FM3 sistema za vzorčenje delcev (glej sliko 21). Razmerje redčenja se izračuna iz teh dveh stopenj pretoka.

Image

Nerazredčeni izpušni plini se iz izpušne cevi EP skozi sondo za vzorčenje SP in cev za prenos vzorca TT prenašajo v tunel za redčenje DT. Razcepitev izpušnih plinov in pretok v DT se krmilita s krmilnikom pretoka FC2, ki ustrezno uravnava pretok (ali število vrtljajev) tlačnega puhala PB ter sesalnega puhala SB, kot je ustrezno. To je mogoče, ker je vzorec, odvzet s sistemom vzorčenja delcev, vrnjen v DT. Kot ukazni signali za FC2 se lahko uporabijo GEXHW, GAIRW ali GFUEL (Gizpuh, Gzrak ali Ggorivo). Stopnja pretoka zraka za redčenje se meri z napravo za merjenje pretoka FM1, skupni pretok pa z napravo za merjenje pretoka FM2. Razmerje redčenja se izračuna iz teh dveh stopenj pretoka.

2.2.1.   Sestavni deli slik 11 do 19

EP

izpušna cev

Izpušna cev je lahko izolirana. Za zmanjšanje toplotne vztrajnosti izpušne cevi se priporoča razmerje debelina/premer 0,015 ali manj. Uporaba prožnih odsekov mora biti omejena na razmerje dolžina/premer 12 ali manj. Zavojev mora biti čim manj, da se prepreči odlaganje zaradi vztrajnosti. Če sistem vključuje dušilnik zvoka preskusne naprave, je lahko tudi dušilnik zvoka izoliran.

Pri izokinetičnem sistemu izpušna cev ne sme imeti kolen, zavojev in nenadnih sprememb premera vsaj 6 premerov cevi v smeri proti toku in 3 premere cevi v smeri toka od konice sonde. Hitrost izpušnih plinov v območju vzorčenja mora biti večja od 10 m/s, razen v prostem teku. Nihanja tlaka izpušnih plinov v povprečju ne smejo presegati ± 500 Pa. Morebitni ukrepi za zmanjšanje nihanj tlaka, razen uporabe izpušnega sistema na podvozju vozila (skupaj z dušilnikom zvoka in napravami za naknadno obdelavo), ne smejo spreminjati zmogljivosti motorja niti povzročati odlaganja delcev.

Pri sistemih brez izokinetične sonde se priporoča ravna cev 6 premerov cevi v smeri proti toku in 3 premere cevi v smeri toka od konice sonde.

SP

sonda za vzorčenje (slike 10, 14, 15, 16, 18, 19)

Najmanjši notranji premer mora biti 4 mm. Najmanjše razmerje med premerom izpušne cevi in sonde mora biti 4. Sonda mora biti odprta cev na središčni črti izpušne cevi, ki gleda v smeri proti toku, ali sonda z več luknjami iz slike 5 odstavka 1.2.1.

ISP

izokinetična sonda za vzorčenje (sliki 11, 12)

Izokinetično sondo za vzorčenje je treba namestiti na središčno črto izpušne cevi tako, da je usmerjena proti toku, kjer so na odseku EP izpolnjeni pogoji pretoka, zasnovana pa mora biti tako, da zagotavlja sorazmeren vzorec nerazredčenih izpušnih plinov. Najmanjši notranji premer mora biti 12 mm.

Za izokinetično cepitev izpušnih plinov je potreben regulirni sistem, ki med EP in ISP vzdržuje diferenčni tlak nič. Pod temi pogoji je hitrost izpušnih plinov v EP in ISP enaka, masni pretok skozi ISP pa je konstanten del pretoka izpušnih plinov. ISP mora biti povezana s tipalom diferenčnega tlaka DPT. Krmiljenje, ki med EP in ISP zagotavlja diferenčni tlak nič, se zagotovi s krmilnikom pretoka FC1.

FD1, FD2

delilnik toka (slika 16)

V izpušni cevi EP in v cevi za prenos vzorca TT je nameščen komplet venturijevih cevi ali zaslonk, ki zagotavlja sorazmeren vzorec nerazredčenih izpušnih plinov. Za sorazmerno cepitev je potreben regulirni sistem, ki je sestavljen iz dveh ventilov za krmiljenje tlaka PCV1 in PCV2 ter regulira tlak v EP in DT.

FD3

delilnik toka (slika 17)

V izpušni cevi EP je nameščen komplet cevi (enota z več cevmi), ki zagotavlja sorazmeren vzorec nerazredčenih izpušnih plinov. Ena od cevi izpušne pline dovaja v tunel za redčenje DT, druge cevi pa izpušne pline odvajajo v dušilno komoro DC. Cevi morajo biti enake velikosti (enak premer, dolžina, krivinski polmer), tako da je razcepitev izpušnih plinov odvisna od skupnega števila cevi. Za sorazmerno cepitev je potreben regulirni sistem, ki med izstopom iz enote z več cevmi v DC in izstopom iz TT vzdržuje diferenčni tlak nič. Pod temi pogoji je hitrost izpušnih plinov v EP in FD3 sorazmerna, pretok skozi TT pa je konstanten del pretoka izpušnih plinov. Obe točki morata biti povezani s tipalom diferenčnega tlaka DPT. S krmilnikom pretoka FC1 je omogočeno krmiljenje, ki zagotavlja diferenčni tlak nič.

EGA

analizator izpušnih plinov (slike 13, 14, 15, 16, 17)

Lahko se uporabljajo analizatorji CO2 ali NOx (pri metodi ugotavljanja ravnotežja ogljika le CO2). Analizatorje je treba kalibrirati enako kot analizatorje za merjenje plinastih emisij. Za določanje razlik koncentracije se lahko uporablja en ali več analizatorjev. Točnost merilnih sistemov mora biti taka, da je točnost GEDFW,i v območju ± 4 %.

TT

cev za prenos vzorca (slike 11 do 19)

Cev za prenos vzorca mora:

—

biti čim krajša, vendar ne daljša od 5 m;

—

imeti enak ali večji premer, kot je premer sonde, vendar ne večjega od 25 mm;

—

izstopati na središčni črti tunela za redčenje in biti usmerjen v smeri toka.

Če je cev dolga 1 m ali manj, mora biti izolirana z materialom, ki ima največjo toplotno prevodnost 0,05 W/m × K, radialna debelina izolacije pa mora ustrezati premeru sonde. Če je cev daljša od 1 m, mora biti izolirana in ogrevana na najmanjšo temperaturo sten 523 K (250 °C).

DPT

tipalo diferenčnega tlaka (slike 11, 12, 17)

Tipalo diferenčnega tlaka mora zajemati območje ± 500 Pa ali manj.

FC1

krmilnik pretoka (slike 11, 12, 17)

Pri izokinetičnih sistemih (sliki 11, 12) je potreben krmilnik pretoka za vzdrževanje diferenčnega tlaka nič med EP in ISP. Krmiljenje se lahko izvaja s:

(a)

krmiljenjem števila vrtljajev ali pretoka sesalnega puhala SB in z ohranjanjem konstantnega števila vrtljajev ali pretoka tlačnega puhala PB v posameznem načinu (slika 11)

ali

(b)

naravnavanjem sesalnega puhala SB na konstanten masni pretok razredčenih izpušnih plinov in s krmiljenjem pretoka tlačnega puhala PB ter s tem pretoka vzorca izpušnih plinov v območju na koncu cevi za prenos vzorca TT (slika 12).

Pri sistemu s krmiljenjem tlaka preostali pogrešek v krmilni zanki ne sme presegati ± 3 Pa. Nihanja tlaka v tunelu za redčenje v povprečju ne smejo presegati ± 250 Pa.

Pri sistemu z več cevmi (slika 17) je krmilnik pretoka potreben za sorazmerno razcepitev izpušnih plinov za vzdrževanje diferenčnega tlaka nič med izstopom iz enote z več cevmi in izstopom iz TT. Prilagoditev se izvede s krmiljenjem stopnje pretoka zraka, vbrizganega v DT na izstopu iz TT.

PCV1, PCV2

ventil za krmiljenje tlaka (slika 16)

Pri sistemu z dvojno venturijevo cevjo ali z dvojno zaslonko sta za sorazmerno razcepitev pretoka potrebna dva ventila za krmiljenje tlaka, ki krmilita protitlak v EP in tlak v DT. Ventila je treba namestiti v smeri toka od SP v EP ter med PB in DT.

DC

dušilna komora (slika 17)

Na izstopu iz enote z več cevmi je treba namestiti dušilno komoro, da se čim bolj zmanjša nihanje tlaka v izpušni cevi EP.

VN

venturijeva cev (slika 15)

Venturijeva cev je v tunelu za redčenje DT nameščena zato, da ustvarja negativen tlak v območju izstopa iz cevi za prenos vzorca TT. Stopnja pretoka plinov skozi TT se določa z izmenjavo impulzov v območju venturijeve cevi in je v osnovi sorazmerna stopnji pretoka tlačnega puhala PB, ki povzroča konstantno razmerje redčenja. Ker na izmenjavo impulzov vplivata temperatura na izstopu iz TT ter razlika v tlaku med EP in DT, je dejansko razmerje redčenja nekoliko nižje pri manjši obremenitvi kot pri večji obremenitvi.

FC2

krmilnik pretoka (slike 13, 14, 18, 19, po izbiri)

Krmilnik pretoka se lahko uporablja za krmiljenje pretoka tlačnega puhala PB in/ali sesalnega puhala SB. Lahko je priključen na izpuh, na polnilni zrak ali na signale pretoka goriva in/ali na diferenčne signale CO2 ali NOx.

Kadar se uporablja dovod stisnjenega zraka (slika 18), FC2 neposredno krmili pretok zraka.

FM1

merilnik pretoka (slika 11, 12, 18, 19)

Plinomer ali drugi merilni instrumenti pretoka za merjenje zraka za redčenje. FM1 ni obvezen, če je tlačno puhalo PB kalibrirano za merjenje pretoka.

FM2

merilnik pretoka (slika 19)

Plinomer ali drugi merilni instrumenti pretoka za merjenje razredčenih izpušnih plinov. FM2 ni obvezen, če je sesalno puhalo SB kalibrirano za merjenje pretoka.

PB

tlačno puhalo (slike. 11, 12, 13, 14, 15, 16, 19)

Za krmiljenje stopnje pretoka zraka za redčenje se na krmilnik pretoka FC1 ali FC2 lahko priključi tlačno puhalo PB. PB ni potrebno, če se uporablja dušilna loputa. Če je PB kalibrirano, se lahko uporablja za merjenje pretoka zraka za redčenje.

SB

sesalno puhalo (slike 11, 12, 13, 16, 17, 19)

Le pri sistemih za delno vzorčenje. Če je SB kalibrirano, se lahko uporablja za merjenje pretoka razredčenih izpušnih plinov.

DAF

filter zraka za redčenje (slike 11 do 19)

Priporoča se filtriranje zraka za redčenje in izločevanje oglja, da se iz ozadja odstranijo ogljikovodiki. Na zahtevo proizvajalca motorja je treba zrak za redčenje vzorčiti v skladu z dobro inženirsko prakso, da se določijo ravni delcev v ozadju, ti pa se potem lahko odštejejo od izmerjenih vrednosti v razredčenih izpušnih plinih.

DT

tunel za redčenje (slike 11 do 19)

Tunel za redčenje:

—

mora biti dovolj dolg, da se izpušni plini in zrak za redčenje v vrtinčastem toku povsem premešajo;

—

mora biti izdelan iz nerjavnega jekla in imeti:

—

za tunele za redčenje z notranjim premerom, večjim od 75 mm, razmerje debelina/premer 0,025 ali manj;

—

za tunele za redčenje z notranjim premerom, enakim ali manjšim od 75 mm, nazivno debelino najmanj 1,5 mm;

—

mora imeti za delno vzorčenje premer najmanj 75 mm;

—

je priporočljivo, da ima za celotno vzorčenje premer najmanj 25 mm;

—

se lahko z neposrednim ogrevanjem ali predogrevanjem zraka za redčenje ogreje na temperaturo sten največ 325 K (52 °C), če temperatura zraka pred uvajanjem izpušnih plinov v tunel za redčenje ne preseže 325 K (52 °C);

—

je lahko izoliran.

Izpušni plini iz motorja morajo biti temeljito premešani z zrakom za redčenje. Pri sistemih za delno vzorčenje je treba ob začetku uporabe kakovost mešanja preveriti s profilom CO2 v tunelu pri delujočem motorju (najmanj štiri enakomerno razmaknjene merilne točke). Po potrebi se lahko uporabi mešalna zaslonka.

Opomba: Če je temperatura okolja v bližini tunela za redčenje (DT) pod 293 K (20 °C), je treba s previdnostnimi ukrepi preprečiti izgubo delcev na hladnih stenah tunela za redčenje. Zato se priporoča ogrevanje in/ali izoliranje tunela v zgoraj navedenih mejah.

Pri velikih obremenitvah motorja se lahko tunel ohlaja z neagresivnimi sredstvi, npr. z ventilatorjem, dokler temperatura hladilnega sredstva ni pod 293 K (20 °C).

HE

izmenjevalnik toplote (sliki 16, 17)

Izmenjevalnik toplote mora biti dovolj zmogljiv, da na vstopu v sesalno puhalo SB ohranja temperaturo v območju ± 11 K povprečne delovne temperature, izmerjene med preskusom.

2.3.   Sistem redčenja s celotnim tokom

Na sliki 20 je opisan sistem redčenja, ki temelji na redčenju celotnega izpuha z uporabo koncepta vzorčenja s konstantno prostornino (Constant Volume Sampling, CVS). Izmeriti je treba skupno prostornino mešanice izpušnih plinov in zraka za redčenje. Uporabi se lahko sistem PDP ali CFV.

Za zbiranje delcev, ki sledi, se skozi sistem za vzorčenje delcev pošlje vzorec razredčenih izpušnih plinov (sliki 21 in 22 odstavka 2.4.). Če se to izvaja neposredno, se imenuje enojno redčenje. Če se vzorec ponovno razredči v sekundarnem tunelu za redčenje, se to imenuje dvojno redčenje. To velja takrat, ko z enojnim redčenjem ni mogoče izpolniti zahteve o temperaturi na dotoku v filter. Čeprav je dvojni sistem redčenja delni sistem redčenja, je opisan kot sprememba sistema za vzorčenje delcev v sliki 22 odstavka 2.4., ker ima večino delov skupnih s tipičnim sistemom za vzorčenje delcev.

Image

Celotni nerazredčeni izpušni plini se v tunelu za redčenje DT premešajo z zrakom za redčenje. Stopnja pretoka razredčenih izpušnih plinov se izmeri ali s črpalko s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev PDP ali z venturijevo cevjo s kritičnim pretokom CFV. Za sorazmerno vzorčenje delcev in za določanje pretoka se lahko uporabi izmenjevalnik toplote HE ali elektronska kompenzacija pretoka EFC. Ker določanje mase delcev temelji na skupnem pretoku razredčenih izpušnih plinov, razmerja redčenja ni treba izračunavati.

2.3.1.   Sestavni deli slike 20

EP

izpušna cev

Dolžina izpušne cevi od izhoda izpušnega kolektorja motorja, izstopa iz turbopuhala ali od naprave za naknadno obdelavo izpušnih plinov do tunela za redčenje ne sme biti večja od 10 m. Če je izpušna cev v smeri toka od izpušnega kolektorja motorja, izstopa iz turbopuhala ali od naprave za naknadno obdelavo izpušnih plinov daljša od 4 m, je treba izolirati vse cevi, daljše od 4 m, razen merilnika dima izpušnih plinov, če je vgrajen v izpušni sistem. Radialna debelina izolacije mora biti vsaj 25 mm. Toplotna prevodnost izolacijskega materiala, izmerjena pri 673 K, ne sme biti večja od 0,1 W/mK. Za zmanjšanje toplotne vztrajnosti izpušne cevi se priporoča razmerje debelina/premer 0,015 ali manj. Uporaba prožnih odsekov mora biti omejena na razmerje dolžina/premer 12 ali manj.

PDP

črpalka s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev

PDP meri skupni pretok razredčenih izpušnih plinov iz števila obratov črpalke ter njene delovne prostornine. PDP ali sistem za polnjenje zraka za redčenje ne sme umetno zniževati protitlaka v izpušnem sistemu. Statični protitlak izpušnih plinov, izmerjen, ko sistem PDP deluje, mora ostati v območju ± 1,5 kPa statičnega tlaka, izmerjenega pri enakem številu vrtljajev in obremenitvi motorja, ko PDP ni priključena. Temperatura mešanice plinov tik pred PDP mora biti v območju ± 6 K povprečne delovne temperature, izmerjene med preskusom, če se ne uporablja kompenzacija pretoka. Kompenzacija pretoka se lahko uporabi le, če temperatura na vstopu v PDP ne presega 323 K (50 °C).

CFV

venturijeva cev s kritičnim pretokom

CFV meri skupni pretok razredčenih izpušnih plinov pri pretoku pod pogoji nasičenja (pri kritičnem pretoku). Statični protitlak izpušnih plinov, izmerjen, ko sistem PDP deluje, mora ostati v območju ± 1,5 kPa statičnega tlaka, izmerjenega pri enakem številu vrtljajev in obremenitvi motorja, ko CFV ni priključena. Temperatura mešanice plinov tik pred CFV mora biti v območju ± 11 K povprečne delovne temperature, izmerjene med preskusom, če se ne uporablja kompenzacija pretoka.

HE

izmenjevalnik toplote (po izbiri, če se uporablja EFC)

Izmenjevalnik toplote mora biti dovolj zmogljiv, da ohranja temperaturo v zgoraj predpisanih mejah.

EFC

elektronska kompenzacija pretoka (po izbiri, če se uporablja HE)

Če se temperatura na vstopu v PDP ali v CFV ne ohranja v zgoraj navedenih mejah, je za zvezno merjenje stopnje pretoka in krmiljenje sorazmernega vzorčenja v sistemu za vzorčenje delcev potreben sistem za kompenzacijo pretoka. Zato se za korekcijo stopnje pretoka vzorca skozi filtre za vzorce v sistemu za vzorčenje delcev (glej sliki 21, 22 odstavka 2.4.) ustrezno uporabljajo signali zvezno izmerjene stopnje pretoka.

DT

tunel za redčenje

Tunel za redčenje:

—

mora imeti dovolj majhen premer, da nastane vrtinčast tok (Reynoldsovo število je večje od 4 000) in biti dovolj dolg, da se izpušni plini in zrak za redčenje povsem premešajo; uporabi se lahko mešalna zaslonka;

—

mora pri enojnem sistemu za redčenje imeti premer najmanj 460 mm;

—

mora pri dvojnem sistemu za redčenje imeti premer najmanj 210 mm;

—

je lahko izoliran.

Izpušni plini iz motorja morajo biti na točki vstopa v tunel za redčenje usmerjeni v smeri toka in temeljito premešani.

Če se uporablja enojno redčenje, se vzorec iz tunela za redčenje prenese v sistem za vzorčenje delcev (slika 21 odstavka 2.4.). PDP ali CFV mora imeti zadostno pretočno zmogljivost, da se razredčeni izpušni plini tik pred primarnim filtrom za delce ohranjajo pri temperaturi, manjši ali enaki 325 K (52 °C).

Če se uporablja dvojno redčenje, se vzorec iz tunela za redčenje prenese v sekundarni tunel za redčenje, kjer se redči naprej, potem pa pošlje skozi filtre za vzorčenje (slika 22 odstavka 2.4.). PDP ali CFV mora imeti zadostno pretočno zmogljivost, da se razredčeni izpušni plini tik pred primarnim filtrom za delce ohranjajo pri temperaturi, manjši ali enaki 464 K (191 °C). Pretočna zmogljivost PDP ali CFV mora biti zadostna, da se tok razredčenih izpušnih plinov v DT tik pred primarnim filtrom za vzorce ohranja pri temperaturi, manjši ali enaki 325 K (52 °C).

DAF

filter zraka za redčenje

Priporoča se filtriranje zraka za redčenje in izločevanje oglja, da se iz ozadja odstranijo ogljikovodiki. Na zahtevo proizvajalca motorja je treba zrak za redčenje vzorčiti v skladu z dobro inženirsko prakso, da se določijo ravni delcev v ozadju, ti pa se potem lahko odštejejo od izmerjenih vrednosti v razredčenih izpušnih plinih.

PSP

sonda za vzorčenje delcev

Sonda je vodilni del cevi za prenos delcev PTT in

—

mora biti usmerjena proti toku in nameščena na točki, kjer so zrak za redčenje in izpušni plini dobro premešani (tj. na središčni črti tunela za redčenje DT, približno 10 premerov tunela v smeri toka od točke, kjer izpušni plini vstopajo v tunel za redčenje);

—

mora imeti notranji premer najmanj 12 mm;

—

se lahko z neposrednim ogrevanjem ali s predogrevanjem zraka za redčenje ogreje na temperaturo sten največ 325 K (52 °C), če temperatura zraka pred uvajanjem izpušnih plinov v tunel za redčenje ne presega 325 K (52 °C);

—

je lahko izolirana.

2.4.   Sistem za vzorčenje delcev

Sistem za vzorčenje delcev je potreben za zbiranje delcev na filtru. Pri redčenju z delnim tokom s skupnim vzorčenjem, ki je sestavljen iz pošiljanja celotnega vzorca razredčenih plinov skozi filtre, tvori sistem redčenja (sliki 14, 18 odstavka 2.2.) in vzorčenja navadno integrirano enoto. Pri redčenju z delnim tokom z delnim vzorčenjem ali redčenju s celotnim tokom, ki je sestavljen iz pošiljanja le dela razredčenih izpušnih plinov skozi filtre, sistema redčenja (slike 11, 12, 13, 15, 16, 17, 19 odstavka 2.2.; slika 20 odstavka 2.3.) in vzorčenja navadno tvorita dve različni enoti.

V tem pravilniku je dvojni sistem redčenja (slika 22) v sistemu redčenja s celotnim tokom posebna sprememba tipičnega sistema za vzorčenje delcev, kot je prikazan na sliki 21. Dvojni sistem redčenja vključuje vse pomembne dele sistema za vzorčenje delcev, kot so posode za filtre in črpalka za vzorčenje, ter dodatno nekaj značilnosti redčenja, kot je npr. dovajanje zraka za redčenje in sekundarni tunel za redčenje.

Da bi se izognili morebitnemu vplivu na krmilne zanke, se priporoča, da črpalka za vzorce teče skozi celoten postopek preskušanja. Pri metodi z enojnim filtrom je treba uporabiti sistem obvoda, ki pošilja vzorec skozi filtre za vzorčenje ob želenih časih. Vpliv postopka preklapljanja na krmilne zanke mora biti čim bolj zmanjšan.

Image

Iz tunela za redčenje DT sistema za redčenje z delnim ali s celotnim tokom se skozi sondo za vzorčenje delcev PSP in cevi za prenos delcev PTT s črpalko za vzorčenje P odvzame vzorec razredčenih izpušnih plinov. Vzorec se pošlje skozi posodo/posode za filter FH, ki vsebuje/vsebujejo filtre za vzorčenje delcev. Stopnja pretoka vzorca se krmili s krmilnikom pretoka FC3. Če se uporablja elektronska kompenzacija pretoka EFC (glej sliko 20), se kot ukazni signal za FC3 uporabi pretok razredčenih izpušnih plinov.

Image

Iz tunela za redčenje DT sistema redčenja s celotnim tokom se skozi sondo za vzorčenje delcev PSP in cevi za prenos delcev PTT vzorec razredčenih izpušnih plinov prenese v sekundarni tunel za redčenje SDT, kjer se ponovno razredči. Potem se vzorec pošlje skozi posodo/posode za filter FH, ki vsebuje/vsebujejo filtre za vzorčenje delcev. Stopnja pretoka zraka za redčenje je običajno konstantna, medtem ko se stopnja pretoka vzorca krmili s krmilnikom pretoka FC3. Če se uporablja elektronska kompenzacija pretoka EFC (glej sliko 20), se kot ukazni signal za FC3 uporabi pretok razredčenih izpušnih plinov.

2.4.1.   Sestavni deli slik 21 in 22

PTT

cev za prenos vzorcev (sliki 21, 22)

Cev za prenos vzorcev ne sme biti daljša od 1 020 mm in mora, če je le mogoče, imeti najmanjšo mogočo dolžino. Kadar je ustrezno (npr. pri sistemih za delno vzorčenje pri redčenju z delnim tokom in pri sistemih redčenja s celotnim tokom), je treba vključiti dolžino sond za vzorčenje (SP, ISP ali PSP, glej odstavka 2.2. in 2.3.).

Mere veljajo za:

—

sistem za delno vzorčenje pri redčenju z delnim tokom in za enojni sistem redčenja s celotnim tokom, od konice sonde (SP, ISP ali PSP) do posode za filter;

—

sistem za celotno vzorčenje pri redčenju z delnim tokom, od konca tunela za redčenje do posode za filter;

—

dvojni sistem redčenja s celotnim tokom, od konice sonde (PSP) do sekundarnega tunela za redčenje.

Cev za prenos vzorca:

—

se lahko z neposrednim ogrevanjem ali predogrevanjem zraka za redčenje ogreje na temperaturo sten največ 325 K (52 °C), če temperatura zraka pred uvajanjem izpušnih plinov v tunel za redčenje ne presega 325 K (52 °C);

—

je lahko izolirana.

SDT

sekundarni tunel za redčenje (slika 22)

Sekundarni tunel za redčenje mora imeti premer najmanj 75 mm in biti dovolj dolg, da dvojno razredčeni vzorec ostane v njem najmanj 0,25 sekunde. Posodo za primarni filter FH je treba namestiti v območju 300 mm od izstopa iz SDT.

Sekundarni tunel za redčenje:

—

se lahko z neposrednim ogrevanjem ali predogrevanjem zraka za redčenje ogreje na temperaturo sten največ 325 K (52 °C), če temperatura zraka pred uvajanjem izpušnih plinov v tunel za redčenje ne presega 325 K (52 °C);

—

je lahko izoliran.

FH

posoda/posode za filter (sliki 21, 22)

Za primarni in sekundarni filter se lahko uporablja eno ohišje ali dve ločeni ohišji. Izpolnjene morajo biti zahteve iz odstavka 4.1.3. Dodatka 4 Priloge 4.

Posoda/posode za filter:

—

se lahko z neposrednim ogrevanjem ali predogrevanjem zraka za redčenje ogreje/ogrejejo na temperaturo sten največ 325 K (52 °C), če temperatura zraka pred uvajanjem izpušnih plinov v tunel za redčenje ne presega 325 K (52 °C);

—

je/so lahko izolirana/izolirane.

P

črpalka za vzorčenje (sliki 21, 22)

Črpalka za vzorčenje delcev mora biti nameščena dovolj daleč od tunela, da ostaja temperatura vhodnih plinov konstantna (± 3 K), če se ne uporablja korekcija pretoka s FC3.

DP

črpalka zraka za redčenje (slika 22)

Črpalka zraka za redčenje mora biti nameščena tako, da se sekundarni zrak za redčenje, če ni predogrevan, dovaja pri temperaturi 298 K ± 5 K (25 °C ± 5 °C).

FC3

krmilnik pretoka (sliki 21, 22)

Za kompenziranje stopnje pretoka delcev glede na nihanja temperature in protitlaka na poti vzorca je treba uporabiti krmilnik pretoka, če ni na voljo noben drug način. Krmilnik pretoka se zahteva, če je uporabljena elektronska kompenzacija pretoka EFC (glej sliko 20).

FM3

merilnik pretoka (sliki 21, 22)

Plinomer ali merilne instrumente pretoka delcev je treba namestiti dovolj daleč od črpalke za vzorčenje P, da ostane temperatura vhodnega plina, če ni uporabljena korekcija pretoka s FC3, konstantna (± 3 K).

FM4

merilnik pretoka (slika 22)

Plinomer ali merilne instrumente pretoka zraka za redčenje je treba namestiti tako, da ostane temperatura vhodnega plina pri 298 K ± 5 K (25 °C ± 5 °C).

BV

kroglasti ventil (po izbiri)

Notranji premer kroglastega ventila ne sme biti manjši od notranjega premera cevi za prenos delcev PTT, čas preklopa pa ne krajši od 0,5 sekunde.

Opomba: Če je temperatura okolja v bližini PSP, PTT, SDT in FH pod 293 K (20 °C), je treba preprečiti izgube delcev na hladnih stenah teh delov. Zato se priporoča ogrevanje in/ali izoliranje teh delov v mejah, podanih v ustreznih opisih. Prav tako se priporoča, da med vzorčenjem temperatura na dotoku v filter ni nižja od 293 K (20 °C).

Pri velikih obremenitvah motorja se lahko zgoraj navedeni deli hladijo z neagresivnimi sredstvi, kot je npr. ventilator, dokler temperatura hladilnega sredstva ni pod 293 K (20 °C).

3.   DOLOČANJE DIMLJENJA

3.1.   Uvod

V odstavkih 3.2. in 3.3. ter na slikah 23 in 24 so podani podrobni opisi priporočenih sistemov za merjenje motnosti. Ker je mogoče doseči enakovredne rezultate z različnimi konfiguracijami, se ne zahteva dosledna skladnost s slikama 23 in 24. Za pridobivanje dodatnih informacij in usklajevanje funkcij sestavnih sistemov se lahko uporabijo dodatni sestavni deli, kot so merilni instrumenti, ventili, elektromagneti, črpalke in stikala. Drugi sestavni deli, ki niso potrebni za vzdrževanje točnosti nekaterih sistemov, se lahko izločijo, če njihova izločitev temelji na dobri inženirski presoji.

Načelo merjenja je, da se svetloba prenaša skozi določeno dolžino merjenega dima, delež vpadne svetlobe, ki doseže sprejemnik, pa se uporabi za oceno zamračitvenih lastnosti medija. Merjenje dimljenja je odvisno od konstrukcije aparata in se lahko izvaja v izpušni cevi (vrstni merilnik motnosti v celotnem toku), na koncu izpušne cevi (končni merilnik motnosti v celotnem toku) ali z odvzemanjem vzorca iz izpušne cevi (merilnik motnosti v delnem toku). Za določanje koeficienta absorpcije svetlobe iz signala motnosti mora proizvajalec merilnika motnosti navesti dolžino optične poti merila.

3.2.   Merilnik motnosti v celotnem toku

Uporabita se lahko dva splošna tipa merilnika motnosti v celotnem toku (slika 23). Pri vrstnem merilniku motnosti se meri motnost celotnega dima v izpušni cevi. Pri tem tipu merilnika motnosti je dejanska dolžina optične poti funkcija konstrukcije merilnika motnosti.

Pri končnem merilniku motnosti se meri motnost celotnega izpušnega dima, ko ta izstopa iz izpušne cevi. Pri tem tipu merilnika motnosti je dejanska dolžina optične poti funkcija konstrukcije izpušne cevi in razdalje med koncem izpušne cevi ter merilnikom motnosti.

Image

3.2.1.   Sestavni deli slike 23

EP

izpušna cev

Pri vrstnem merilniku motnosti se premer izpušne cevi ne sme spreminjati v območju 3 premerov izpušne cevi pred ali za merilnim območjem. Če je premer merilnega območja večji od premera izpušne cevi, se priporoča cev, ki pred merilnim območjem postopoma konvergira.

Pri končnem merilniku motnosti mora imeti zadnjih 0,6 m izpušne cevi krožni presek in ne sme imeti kolen ali zavojev. Konec izpušne cevi mora biti ravno odrezan. Merilnik motnosti je treba namestiti središčno na tok izpušnih plinov v območju 25 ± 5 mm od konca izpušne cevi.

OPL

dolžina optične poti

Dolžina z dimom zamračene optične poti med svetlobnim virom merilnika motnosti in sprejemnikom, po potrebi korigirana za neenakomernost zaradi stopnje spreminjanja gostote in učinka obrobnih plasti. Dolžino optične poti mora proizvajalec merilnika motnosti navesti ob upoštevanju morebitnih ukrepov proti osajenosti (npr. splakovanje z zrakom). Če dolžina optične poti ni na voljo, jo je treba določiti v skladu z odstavkom 11.6.5. ISO IDS. Za pravilno določitev dolžine optične poti se zahteva najmanjša hitrost izpušnih plinov 20 m/s.

LS

svetlobni vir

Svetlobni vir mora biti žarnica z žarilno nitko z barvo temperature v območju od 2 800 do 3 250 K ali zelena svetleča dioda (LED) s temensko spektralno vrednostjo med 550 in 570 nm. Svetlobni vir mora biti zaščiten proti osajenju s sredstvi, ki na dolžino optične poti ne vplivajo prek meja, ki jih je postavil proizvajalec.

LD

detektor svetlobe

Detektor svetlobe mora biti fotocelica ali fotodioda (po potrebi s filtrom). Če je svetlobni vir žarnica, mora imeti sprejemnik v območju od 550 do 570 nm največjo spektralno občutljivost podobno kot pri krivulji občutljivosti človeškega očesa (največja občutljivost), pod 430 nm in nad 680 nm pa biti v območju manj kot 4 % te največje občutljivosti. Detektor svetlobe mora biti zaščiten proti osajenju s sredstvi, ki na dolžino optične poti ne vplivajo prek meja, ki jih je postavil proizvajalec.

CL

kolimator

Izstopna svetloba se kolimira v svetlobni pramen z največjim premerom 30 nm. Žarki svetlobnega snopa morajo biti vzporedni, z dovoljenim odstopanjem od optične osi za 3°.

T1

temperaturni senzor (po izbiri)

Med preskusom se lahko spremlja temperatura izpušnih plinov.

3.3.   Merilnik motnosti v delnem toku

Pri merilniku motnosti v delnem toku (slika 24) se iz izpušne cevi odvzame reprezentativni vzorec izpušnih plinov in pošlje po cevi za prenos vzorca v merilno komoro. Pri tem tipu merilnika motnosti je dejanska dolžina optične poti funkcija konstrukcije merilnika motnosti. Odzivni časi, navedeni v nadaljevanju, veljajo za najmanjšo stopnjo pretoka merilnika motnosti, ki jo določi proizvajalec merilnega instrumenta.

Image

3.3.1.   Sestavni deli slike 24

EP

izpušna cev

Izpušna cev mora biti od konice sonde ravna najmanj 6 premerov cevi v smeri proti toku in 3 premere cevi v smeri s tokom.

SP

sonda za vzorčenje

Sonda za vzorčenje mora biti odprta cev, ki je usmerjena proti toku, na ali ob središčni črti izpušne cevi. Oddaljenost od stene izpušne cevi mora biti najmanj 5 mm. Premer sonde mora zagotavljati reprezentativno vzorčenje in zadosten pretok skozi merilnik motnosti.

TT

cev za prenos vzorca

Cev za prenos vzorca:

—

mora biti čim krajša in mora ob vstopu v merilno komoro zagotavljati temperaturo izpušnih plinov 373 ± 30 K (100 °C ± 30 °C);

—

mora imeti temperaturo sten zadosti višjo od rosišča izpušnih plinov, da se prepreči kondenzacija;

—

mora po vsej dolžini imeti enak premer kot sonda za vzorčenje;

—

mora imeti pri najmanjšem pretoku skozi merilni instrument odzivni čas krajši od 0,05 s, določeno glede na odstavek 5.2.4. Dodatka 4 Priloge 4;

—

ne sme bistveno vplivati na največjo koncentracijo dima.

FM

merilnik pretoka

Merilni instrument pretoka za zaznavanje pravilnega pretoka v merilno komoro. Največjo in najmanjšo stopnjo pretoka mora določiti proizvajalec merilnega instrumenta in morata biti takšni, da sta izpolnjeni zahtevi o odzivnem času TT in dolžini optične poti. Naprava za merjenje pretoka je lahko nameščena v bližini črpalke za vzorčenje P, če se uporablja.

MC

merilna komora

Merilna komora mora imeti neodbojno notranjo površino ali enakovredno optično okolje. Škodljivi vpliv razpršene svetlobe na detektor zaradi notranjih odbojev ali učinkov razprševanja je treba čim bolj zmanjšati.

Tlak plinov v merilni komori se od atmosferskega tlaka ne sme razlikovati za več kot 0,75 kPa. Če konstrukcija tega ne omogoča, je treba odčitke merilnika motnosti pretvoriti na atmosferski tlak.

Temperatura sten merilne komore se nastavi na območje od 343 K (70 °C) do 373 K (100 °C) ± 5 K, v vsakem primeru pa zadosti nad rosiščem izpušnih plinov, da se prepreči kondenzacija. Merilna komora mora biti opremljena z ustreznimi napravami za merjenje temperature.

OPL

dolžina optične poti

Dolžina z dimom zamračene optične poti med svetlobnim virom merilnika motnosti in sprejemnikom, po potrebi korigirana za neenakomernost zaradi stopnje spreminjanja gostote in učinka obrobnih plasti. Dolžino optične poti mora proizvajalec merilnika motnosti navesti ob upoštevanju morebitnih ukrepov proti osajenosti (npr. splakovanje z zrakom). Če dolžina optične poti ni na voljo, jo je treba določiti v skladu z odstavkom 11.6.5 ISO IDS 11614.

LS

svetlobni vir

Svetlobni vir mora biti žarnica z žarilno nitko z barvno temperature v območju od 2 800 do 3 250 K ali zelena svetleča dioda (LED) s temensko spektralno vrednostjo med 550 in 570 nm. Svetlobni vir mora biti zaščiten proti osajenju s sredstvi, ki na dolžino optične poti ne vplivajo prek meja, ki jih je postavil proizvajalec.

LD

detektor svetlobe

Detektor svetlobe mora biti fotocelica ali fotodioda (po potrebi s filtrom). Če je svetlobni vir žarnica, mora imeti sprejemnik v območju od 550 do 570 nm največjo spektralno občutljivost podobno kot pri krivulji občutljivosti človeškega očesa (največja občutljivost), pod 430 nm in nad 680 nm pa biti v območju manj kot 4 % te največje občutljivosti. Detektor svetlobe mora biti zaščiten proti osajenju s sredstvi, ki na dolžino optične poti ne vplivajo prek meja, ki jih je postavil proizvajalec.

CL

kolimator

Izstopna svetloba se kolimira v svetlobni pramen z največjim premerom 30 nm. Žarki svetlobnega snopa morajo biti vzporedni, z dovoljenim odstopanjem od optične osi za 3°.

T1

temperaturni senzor

Za spremljanje temperature izpušnih plinov na vstopu v merilno komoro.

P

črpalka za vzorčenje (po izbiri)

Za prenos vzorčnih plinov skozi merilno komoro se lahko v smeri toka od merilne komore uporabi črpalka za vzorčenje.

PRILOGA 5

TEHNIČNE ZNAČILNOSTI REFERENČNEGA GORIVA ZA MOTORJE NA KOMPRESIJSKI VŽIG, PREDPISANEGA ZA HOMOLOGACIJSKE PRESKUSE IN PREVERJANJE SKLADNOSTI PROIZVODNJE

1.   DIZELSKO GORIVO (28)

Parameter

Enota

Mejne vrednosti (28)

Preskusna metoda (29)

Objava

najnižja

najvišja

Cetansko število (30)

 

52

54

ISO 5165

1998 (31)

Gostota pri 15 °C

kg/m3

833

837

ISO 3675

1995

Destilacija:

 

 

 

 

 

— 50 %

°C

245

 

ISO 3405

1998

— 95 %

°C

345

350

ISO 3405

1998

— Vrelišče

°C

—

370

ISO 3405

1998

Plamenišče

°C

55

—

EN 27719

1993

Sposobnost filtra CFPP (Cold Filter Plugging Point)

°C

—

–5

EN 116

1981

Viskoznost pri 40 °C

mm2/s

2,5

3,5

EN-ISO 3104

1996

Policiklični aromatični ogljikovodiki

% m/m

3,0

6,0

IP 391(*)

1995

Vsebnost žvepla (32)

mg/kg

—

300

pr. EN-ISO/DIS 14596

1998 (31)

Korozija bakra

 

—

1

EN-ISO 2160

1995

Ostanki ogljika po Conradsonu (10 % DR)

% m/m

—

0,2

EN-ISO 10370

 

Vsebnost pepela

% m/m

—

0,01

EN-ISO 6245

1995

Vsebnost vode

% m/m

—

0,05

EN-ISO 12937

1995

Nevtralizacijsko število (močna kislina)

mg OH/g

—

0,02

ASTM D 974-95

1998 (31)

Stabilnost oksidacije (33)

mg/ml

—

0,025

EN-ISO 12205

1996


2.   ETANOL ZA DIZELSKE MOTORJE (34)

Parameter

Enota

Mejne vrednosti (35)

Preskusna metoda (36)

najnižja

najvišja

Alkohol, masa

% m/m

92,4

—

ASTM D 5501

Drugi alkoholi v skupnem alkoholu poleg etanola, masa

% m/m

—

2

ASTM D 5501

Gostota pri 15 °C

kg/m3

795

815

ASTM D 4052

Vsebnost pepela

% m/m

 

0,001

ISO 6245

Plamenišče

°C

10

 

ISO 2719

Kislost, izračunana kot ocetna kislina

% m/m

—

0,0025

ISO 1388-2

Nevtralizacijsko število (močna kislina)

KOH mg/1

—

1

 

Barva

glede na barvno lestvico

—

10

ASTM D 1209

Ostanek po sušenju pri 100 °C

mg/kg

 

15

ISO 759

Vsebnost vode

% m/m

 

6,5

ISO 760

Aldehidi, izračunani kot ocetna kislina

% m/m

 

0,0025

ISO 1388-4

Vsebnost žvepla

mg/kg

—

10

ASTM D 5453

Estri, izračunani kot etilacetat

% m/m

—

0,1

ASTM D 1617

PRILOGA 6

TEHNIČNE ZNAČILNOSTI REFERENČNEGA GORIVA ZEMELJSKEGA PLINA, PREDPISANEGA ZA HOMOLOGACIJSKE PRESKUSE IN PREVERJANJE SKLADNOSTI PROIZVODNJE

Vrsta: ZEMELJSKI PLIN (NG)

Na evropskem trgu sta na voljo dve vrsti goriv:

—

goriva H, med katera sodita skrajni referenčni gorivi GR in G23;

—

goriva L, med katera sodita skrajni referenčni gorivi G23 in G25.

Značilnosti referenčnih goriv GR, G23 in G25 so povzete v spodnji tabeli:

Referenčno gorivo GR

Značilnosti

Enote

Osnova

Mejne vrednosti

Preskusna metoda

najnižja

najvišja

Sestava:

 

 

 

 

 

metan

%-mol

87

84

89

 

etan

%-mol

13

11

15

 

Razlika (37)

%-mol

—

—

1

ISO 6974

Vsebnost žvepla

mg/m3  (38)

—

—

10

ISO 6326-5


Referenčno gorivo G23

Značilnosti

Enote

Osnova

Mejne vrednosti

Preskusna metoda

najnižja

najvišja

Sestava:

 

 

 

 

 

metan

%-mol

92,5

91,5

93,5

 

Razlika (39)

%-mol

—

—

1

ISO 6974

N2

%-mol

7,5

6,5

8,5

 

Vsebnost žvepla

mg/m3  (40)

—

—

10

ISO 6326-5


Referenčno gorivo G25

Značilnosti

Enote

Osnova

Mejne vrednosti

Preskusna metoda

najnižja

najvišja

Sestava:

 

 

 

 

 

metan

%-mol

86

84

88

 

Razlika (41)

%-mol

—

—

1

ISO 6974

N2

%-mol

14

12

16

 

Vsebnost žvepla

mg/m3  (42)

—

—

10

ISO 6326-5

PRILOGA 7

VRSTA: UTEKOČINJENI NAFTNI PLIN (LPG)

Parameter

Enota

Mejne vrednosti

goriva A

Mejne vrednosti

goriva B

Preskusna metoda

najnižja

najvišja

najnižja

najvišja

Oktansko število po motorni metodi

 

92,5 (43)

 

92,5

 

EN 589 Priloga B

Sestava:

 

 

 

 

 

 

vsebnost C3

% vol

48

52

83

87

 

vsebnost C4

% vol

48

52

13

17

ISO 7941

nenasičeni ogljikovodiki

% vol

 

12

 

14

 

ostanki uparjanja

mg/kg

 

50

 

50

NFM 41015

skupna vsebnost žvepla

ppm teže (43)

 

50

 

50

EN 24260

vodikov sulfid

—

 

nič

 

nič

ISO 8819

korozija bakrenega traku

merilni doseg

 

razred 1

 

razred 1

ISO 6251 (44)

voda pri 0 °C

 

 

prosto

 

prosto

vizualen pregled

PRILOGA 8

PRIMER POSTOPKA IZRAČUNAVANJA

1.   PRESKUS ESC

1.1.   Plinaste emisije

V nadaljevanju so podani merilni podatki za izračunavanje rezultatov v posameznih načinih. V tem primeru se CO in NOx merita na suhi osnovi, HC pa na vlažni osnovi. Koncentracija HC je podana z ekvivalentom propana (C3) in jo je treba pomnožiti s 3, da dobimo ekvivalent C1. Za druge načine je postopek izračunavanja enak.

P

(kW)

Ta

(K)

Ha

(g/kg)

GEXH

(kg)

GAIRW

(kg)

GFUEL

(kg)

HC

(ppm)

CO

(ppm)

NOx

(ppm)

82,9

294,8

7,81

563,38

545,29

18,09

6,3

41,2

495

Izračun korekcijskega faktorja iz suhega v vlažno KW,r (odstavek 4.2. Dodatka 1 Priloge 4):

Formula in Formula

Formula

Izračun vlažnih koncentracij:

CO = 41,2 × 0,9239 = 38,1 ppm

NOx = 495 × 0,9239 = 457 ppm

Izračun korekcijskega faktorja vlažnosti NOx KH,D (odstavek 4.3. Dodatka 1 Priloge 4):

A = 0,309 × 18,09 / 541,06 – 0,0266 = –0,0163

B = –0,209 × 18,09 / 541,06 + 0,00954 = 0,0026

Formula

Izračun stopenj masnih pretokov emisij (odstavek 4.4. Dodatka 1 Priloge 4):

NOx = 0,001587 × 457 × 0,9625 × 563,38 = 393,27 g/h,

CO = 0,000966 × 38,1 × 563,38 = 20,735 g/h,

HC = 0,000479 × 6,3 × 3 × 563,38 = 5,100 g/h.

Izračun specifičnih emisij (odstavek 4.5. Dodatka 1 Priloge 4):

Naslednji primer izračuna je podan za CO; postopek izračunavanja je enak tudi za druge sestavine.

Stopnje masnih pretokov emisij za posamezne načine se pomnožijo z ustreznimi vplivnimi (utežnimi) faktorji, kot je nakazano v odstavku 2.7.1. Dodatka 1 Priloge 4, in seštejejo, rezultat pa je srednja vrednost masnih pretokov emisij skozi ves cikel:

CO

=

(6,7 × 0,15) + (24,6 × 0,08) + (20,5 × 0,10) + (20,7 × 0,10) + (20,6 × 0,05) + (15,0 × 0,05) + (19,7 × 0,05) + (74,5 × 0,09) + (31,5 × 0,10) + (81,9 × 0,08) + (34,8 × 0,05) + (30,8 × 0,05) + (27,3 × 0,05) = 30,91 g/h

Moč motorja v posameznih načinih se pomnoži z ustreznimi vplivnimi (utežnimi) faktorji, kot je nakazano v odstavku 2.7.1. Dodatka 1 Priloge 4, in sešteje, rezultat pa je srednja moč v ciklu:

P(n)

=

P(n) = (0,1 × 0,15) + (96,8 × 0,08) + (55,2 × 0,10) + (82,9 × 0,10) + (46,8 × 0,05) + (70,1 × 0,05) + (23,0 × 0,05) + (114,3 × 0,09) + (27,0 × 0,10) + (122,0 × 0,08) + (28,6 × 0,05) + (87,4 × 0,05) + (57,9 × 0,05) = 60,006 kW

Formula

Izračun specifične emisije NOx v naključni točki (odstavek 4.6.1. Dodatka 1 Priloge 4):

Predpostavlja se, da so bile v naključni točki ugotovljene naslednje vrednosti:

nZ

= 1 600 min–1,

 

MZ

= 495 Nm,

 

NOx mass,Z

= 487,9 g/h

(izračunano po prejšnjih formulah)

P(n)Z

= 83 kW

 

NOx,Z

= 487,9/83

= 5,878 g/kWh

Določanje vrednosti emisije iz preskusnega cikla (odstavek 4.6.2. Dodatka 1 Priloge 4):

Predpostavlja se, da so vrednosti v vseh štirih načinih pri ESC naslednje:

nRT

nSU

ER

ES

ET

EU

MR

MS

MT

MU

1 368

1 785

5,943

5,565

5,889

4,973

515

460

681

610

ETU = 5,889 + (4,973 – 5,889) × (1 600 – 1 368) / (1 785 – 1 368) = 5,377 g/kWh

ERS = 5,943 + (5,565 – 5,943) × (1 600 – 1 368) / (1 785 – 1 368) = 5,732 g/kWh

MTU = 681 + (601 – 681) × (1 600 – 1 368) / (1 785 – 1 368) = 641,3 Nm

MRS = 515 + (460 – 515) × (1 600 – 1 368) / (1 785 – 1 368) = 484,3 Nm

EZ = 5,732 + (5,377 – 5,732) × (495 – 484,3) / (641,3 – 484,3) = 5,708 g/kWh

Primerjava emisijskih vrednosti NOx (odstavek 4.6.3. Dodatka 1 Priloge 4):

NOx diff = 100 × (5,878 – 5,708) / 5,708 = 2,98 %

1.2.   Emisije delcev

Merjenje delcev temelji na načelu vzorčenja delcev skozi ves cikel, medtem ko se vzorec in stopnje pretoka (MSAM in GEDF) določajo med posameznimi načini. Izračun GEDF je odvisen od uporabljenega sistema. V nadaljevanju sta kot primera uporabljena sistem z merjenjem CO2 in metodo ravnotežja ogljika ter sistem z merjenjem pretoka. Kadar se uporabi sistem redčenja s celotnim tokom, se GEDF meri neposredno z opremo CVS.

Izračun GEDF (odstavka 5.2.3. in 5.2.4. Dodatka 1 Priloge 4):

Predpostavijo se naslednji merilni podatki v načinu 4. Tudi za druge načine je postopek izračunavanja enak.

GEXH

(kg/h)

GFUEL

(kg/h)

GDILW

(kg/h)

GTOTW

(kg/h)

CO2D

(%)

CO2A

(%)

334,02

10,76

5,4435

6,0

0,657

0,040

a)

metoda ravnotežja ogljika

Formula

b)

metoda merjenja pretoka

Formula

GEDFW = 334,02 × 10,78 = 3 600,7 kg/h

Izračun stopnje masnega pretoka (odstavek 5.4. Dodatka 1 Priloge 4):

Stopnje pretoka GEDFW pri posameznih načinih se pomnožijo z ustreznimi vplivnimi (utežnimi) faktorji, kot je nakazano v odstavku 2.7.1. Dodatka 1 Priloge 4, in seštejejo, rezultat pa je srednja vrednost GEDF skozi ves cikel. Skupna stopnja vzorcev MSAM se sešteje iz stopenj vzorcev v posameznih načinih.

Formula

=

(3 567 × 0,15) + (3 592 × 0,08) + (3 611 × 0,10) + (3 600 × 0,10) + (3 618 × 0,05) + (3 600 × 0,05) + (3 640 × 0,05) + (3 614 × 0,09) + (3 620 × 0,10) + (3 601 × 0,08) + (3 639 × 0,05) + (3 582 × 0,05) + (3 635 × 0,05) = 3 604,6 kg/h

MSAM

=

0,226 + 0,122 + 0,151 + 0,152 + 0,076 + 0,076 + 0,076 + 0,136 + 0,151 + 0,121 + 0,076 + 0,076 + 0,075 = 1,515 kg

Če se predpostavlja, da je masa delcev na filtrih 2,5 mg, potem je

Formula

Korekcija glede na ozadje (ni obvezna).

Predpostavi se ena meritev ozadja z naslednjimi vrednostmi. Izračun faktorja redčenja DF je enak kot v odstavku 3.1. tega dodatka in tukaj ni prikazan.

Md = 0,1 mg; MDIL = 1,5 kg

Vsota DF = [(1–1/119,15) × 0,15] + [(1–1/8,89) × 0,08] + [(1–1/14,75) × 0,10] + [(1–1/10,10) × 0,10] + [(1–1/18,02) × 0,05] + [(1–1/12,33) × 0,05] + [(1–1/32,18) × 0,05] + [(1–1/6,94) × 0,09] + [(1–1/25,19) × 0,10] + [(1–1/6,12) × 0,08] + [(1–1/20,87) × 0,05] + [(1–1/8,77) × 0,05] + [(1–1/12,59) × 0,05] = 0,923

Formula

Izračun specifične emisije (odstavek 5.5. Dodatka 1 Priloge 4):

P(n)

=

(0,1 × 0,15) + (96,8 × 0,08) + (55,2 × 0,10) + (82,9 × 0,10) + (46,8 × 0,05) + (70,1 × 0,05) + (23,0 × 0,05) + (114,3 × 0,09) + (27,0 × 0,10) + (122,0 × 0,08) + (28,6 × 0,05) + (87,4 × 0,05) + (57,9 × 0,05) = 60,006 kW

Formula = 0,099 g/kWh, ob korekciji glede na ozadje je

Formula = 0,095 g/kWh

Izračun specifičnega vplivnega (utežnega) faktorja (odstavek 5.6. Dodatka 1 Priloge 4):

Če se predpostavijo vrednosti, izračunane za način 4 zgoraj, potem velja:

Formula

Ta vrednost je v okviru predpisane vrednosti 0,10 ± 0,003.

2.   PRESKUS ELR

Ker je filtriranje po Besselu povsem nov postopek povprečenja v evropski zakonodaji o izpušnih plinih, so v nadaljevanju podani obrazložitev Besselovega filtra, primer zasnove Besselovega algoritma in primer izračuna končne stopnje dimljenja. Konstante Besselovega algoritma so odvisne le od konstrukcije merilnika motnosti in od frekvence vzorčenja (zajemanja podatkov) v sistemu za pridobivanje podatkov. Priporoča se, da proizvajalec navede končne Besselove konstante za filter pri različnih frekvencah vzorčenja ter da odjemalec te konstante uporabi za zasnovo Besselovega algoritma in za izračunavanje stopnje dimljenja.

2.1.   Splošne pripombe glede Besselovega filtra

Zaradi popačenj v visokofrekvenčnem področju neobdelan signal ponavadi kaže močno razpršeno sled. Za odstranitev teh popačenj v visokofrekvenčnem področju se za preskus ELR zahteva Besselov filter. Besselov filter je rekurzivni, nizkopasovni filter drugega reda, ki zagotavlja najhitrejši vzpon signala brez prekoračitve.

Če vzamemo snop izpušnih plinov v izpušni cevi v realnem času, kaže vsak merilnik motnosti zakasnjeno in drugače izmerjeno krivuljo motnosti. Zakasnitev in velikost krivulje izmerjene motnosti je odvisna predvsem od geometrije merilne komore merilnika motnosti, vključno s cevmi z vzorci izpušnih plinov, ter od časa, ki ga elektronika merilnika motnosti potrebuje za obdelavo signala. Vrednosti, ki označujeta ta dva učinka, se imenujeta fizični in električni odzivni čas ter označujeta posamezni filter za vsak tip merilnika motnosti.

Namen uporabe Besselovega filtra je zagotoviti enotne filtrirne značilnosti celotnega sistema za merjenje motnosti, ki vključujejo:

—

fizični odzivni čas merilnika motnosti (tp),

—

električni odzivni čas merilnika motnosti (te),

—

odzivni čas uporabljenega Besselovega filtra (tF).

Skupni odzivni čas sistema tAver je podan s formulo:

Formula

in mora biti enak za vse vrste merilnikov motnosti, da bo dal isto stopnjo dimljenja. Zato mora biti Besselov filter izdelan tako, da bo odzivni čas filtra (tF) skupaj s fizičnim odzivnim časom (tp) in električnim odzivnim časom (te) posameznega merilnika motnosti povzročil predpisani povprečni odzivni čas (tAver). Ker sta tp in te dani vrednosti za vsak merilnik motnosti posebej, tAver pa je po tem pravilniku 1,0 s, se tF lahko izračuna takole:

Formula

Po definiciji je odzivni čas filtra tF čas vzpona filtriranega izhodnega signala med 10 % in 90 % na stopničastem vhodnem signalu. Zato se mora mejna frekvenca Besselovega filtra določiti s ponovitvami tako, da se odzivni čas Besselovega filtra ujema s predpisanim časom vzpona.

Image

Slika (a) kaže krivulji stopničastega vhodnega signala in po Besselu filtriranega izhodnega signala ter odzivni čas Besselovega filtra (tF).

Zasnova končnega algoritma Besselovega filtra je večstopenjski proces, ki zahteva več ponovitvenih ciklov. Spodaj je podana shema postopka ponovitve.

Image

Characteristics of opacimeter

=

Značilnosti merilnika motnosti

Regulation

=

Pravilnik

Data aquisition system sample rate

=

Sistem pridobivanja podatkov stopnja vzorcev

Step

=

Korak

Required overall Bessel filter response time

=

Predpisani povprečni odzivni čas Besselovega filtra

Design of Bessel filter algorithm

=

Določanje algoritma Besselovega filtra

Application of Bessel filter on step input

=

Uporaba Besselovega filtra na stopničastem vhodu

Calculation of iterated filter response time

=

Izračun ponovitev odzivnega časa filtra

Adjustment of cut-off frequency

=

Nastavitev mejne frekvence

Deviation between tF and tF,iter

=

Odstopanje med tF in tF,iter

Iteration

=

Ponovitev

Check for iteration criteria

=

Preverjanje meril za ponovitev

yes, no

=

da, ne

Final Bessel filter constants and algorithm

=

Končne konstante Besselovega filtra in končni Besselov algoritem

2.2.   Izračun Besselovega algoritma

V tem primeru se Besselov algoritem določa v več korakih, v skladu z zgornjim ponovitvenim postopkom, ki temelji na odstavku 6.1. Dodatka 1 Priloge 4.

Za merilnik motnosti in za sistem pridobivanja podatkov se predpostavijo naslednje značilnosti:

—

fizični odzivni čas tp 0,15 s,

—

električni odzivni čas te 0,05 s,

—

povprečni odzivni čas tAver 1,00 s (po definiciji v tem pravilniku),

—

frekvenca vzorčenja 150 Hz.

Korak 1 Predpisani odzivni čas Besselovega filtra tF:

Formula

Korak 2 Ocena mejne frekvence in izračun Besselovih konstant E, K za prvo ponovitev:

fc = 3,1415 / (10 × 0,987421) = 0,318152 Hz

Δt = 1/150 = 0,006667 s

Ω = 1 / [tan (3,1415 × 0,006667 × 0,318152)] = 150,076644

Formula

K = 2 × 7,07948 × 10–5 × (0,618034 × 150,076644 – 1) – 1 = 0,970783

Rezultat je Besselov algoritem:

Yi = Yi –1 + 7,07948 × 10–5 × (Si + 2 × Si –1 + Si–2 – 4 × Yi–2) + 0,970783 × (Yi –1 – Yi–2)

če Si predstavlja vrednosti vhodnega signala za to stopnjo (ali „0“ ali „1“), Yi pa filtrirane vrednosti izhodnega signala.

Korak 3 Uporaba Besselovega filtra na stopničastem vhodu:

Odzivni čas Besselovega filtra tF na stopničastem vhodnem signalu je opredeljen kot čas vzpona filtriranega izhodnega signala med 10 % in 90 %. Za določanje časov 10 % (t10) in 90 % (t90) izhodnega signala se mora Besselov filter uporabiti na stopničastem vhodu z uporabo zgornjih vrednosti fc, E in K.

Indeksi, čas in vrednosti stopničastega vhodnega signala ter vrednosti, ki so rezultat filtriranega izhodnega signala za prvo in drugo ponovitev, so prikazani v tabeli B. Sosednje točke t10 in t90 so označene s številkami v krepkem tisku. V tabeli B se pri prvi ponovitvi vrednost 10 % pojavi med indeksom 30 in 31, vrednost 90 % pa med indeksom 191 in 192. Za izračun tF,iter se točni vrednosti t10 in t90 določita z linearno interpolacijo med sosednjima merilnima točkama takole:

t10 = tlower + Δt × (0,1 – outlower) / (outupper – outlower)

t90 = tlower + Δt × (0,9 – outlower) / (outupper – outlower)

če sta outupper in outlower sosednji točki po Besselu filtriranega izhodnega signala, tlower pa je čas sosednje časovne točke, kot je prikazan v tabeli B.

t10 = 0,200000 + 0,006667 × (0,1 – 0,099208) / (0,104794 – 0,099208) = 0,200945 s

t90 = 1,273333 + 0,006667 × (0,9 – 0,899147) / (0,901168 – 0,899147) = 1,276147 s

Korak 4 Odzivni čas filtra v prvem ponovitvenem ciklu:

tF,iter = 1,276147 – 0,200945 = 1,075202 s

Korak 5 Odstopanje med predpisanim in dobljenim odzivnim časom filtra v prvem ponovitvenem ciklu:

Δ = (1,075202 – 0,987421)/0,987421 = 0,081641

Korak 6 Preverjanje meril za ponovitev:

zahteva se |Δ| ≤ 0,01. Ker je 0,081641 > 0,01, merila za ponovitev niso izpolnjena in je treba začeti nov ponovitveni cikel. Za ta ponovitveni cikel se iz fc in Δ izračuna mejna frekvenca takole:

fc,new = 0,318152 × (1 + 0,081641) = 0,344126 Hz

Ta nova mejna frekvenca se uporabi v drugem ponovitvenem ciklu, s ponovnim začetkom s korakom 2. Ponovitev je treba ponavljati, dokler niso izpolnjena merila za ponovitev. Vrednosti, dobljene v prvi in drugi ponovitvi, so povzete v tabeli A.

Tabela A

Vrednosti prve in druge ponovitve

Parameter

1. ponovitev

2. ponovitev

fc (Hz)

0,318152

0,344126

E (–)

7,07948 × 10–5

8,272777 × 10–5

K (–)

0,970783

0,968410

t10 (s)

0,200945

0,185523

t90 (s)

1,276147

1,179562

tF,iter (s)

1,075202

0,994039

Δ (–)

0,081641

0,006657

fc,new (Hz)

0,344126

0,346417

Korak 7 Končni Besselov algoritem:

Takoj ko so izpolnjena merila za ponovitev, se glede na korak 2 izračunajo končne konstante Besselovega filtra in končni Besselov algoritem. V tem primeru so bila merila za ponovitev izpolnjena po drugi ponovitvi (Δ = 0,006657 ≤ 0,01). Končni algoritem se potem uporabi za določanje povprečnih stopenj dimljenja (glej naslednji odstavek 2.3.).

YI = Yi –1 + 8,272777 × 10–5 × (Si + 2 × Si –1 + Si–2 – 4 × Yi–2) + 0,968410 × (Yi –1 – Yi–2)

Tabela B

Vrednosti stopničastega vhodnega signala in izhodnega signala, filtriranega po Besselu, za prvi in drugi ponovitveni cikel

Indeks I

[-]

Čas

[-]

Stopničast vhodni signal

Si

[-]

Filtriran izhodni signal

Yi

[-]

1. ponovitev

2. ponovitev

–2

–0,013333

0

0,000000

0,000000

–1

–0,006667

0

0,000000

0,000000

0

0,000000

1

0,000071

0,000083

1

0,006667

1

0,000352

0,000411

2

0,013333

1

0,000908

0,001060

3

0,020000

1

0,001731

0,002019

4

0,026667

1

0,002813

0,003278

5

0,033333

1

0,004145

0,004828

~

~

~

~

~

24

0,160000

1

0,067877

0,077876

25

0,166667

1

0,072816

0,083476

26

0,173333

1

0,077874

0,089205

27

0,180000

1

0,083047

0,095056

28

0,186667

1

0,088331

0,101024

29

0,193333

1

0,093719

0,107102

30

0,200000

1

0,099208

0,113286

31

0,206667

1

0,104794

0,119570

32

0,213333

1

0,110471

0,125949

33

0,220000

1

0,116236

0,132418

34

0,226667

1

0,122085

0,138972

35

0,233333

1

0,128013

0,145605

36

0,240000

1

0,134016

0,152314

37

0,246667

1

0,140091

0,159094

~

~

~

~

~

175

1,166667

1

0,862416

0,895701

176

1,173333

1

0,864968

0,897941

177

1,180000

1

0,867484

0,900145

178

1,186667

1

0,869964

0,902312

179

1,193333

1

0,872410

0,904445

180

1,200000

1

0,874821

0,906542

181

1,206667

1

0,877197

0,908605

182

1,213333

1

0,879540

0,910633

183

1,220000

1

0,881849

0,912628

184

1,226667

1

0,884125

0,914589

185

1,233333

1

0,886367

0,916517

186

1,240000

1

0,888577

0,918412

187

1,246667

1

0,890755

0,920276

188

1,253333

1

0,892900

0,922107

189

1,260000

1

0,895014

0,923907

190

1,266667

1

0,897096

0,925676

191

1,273333

1

0,899147

0,927414

192

1,280000

1

0,901168

0,929121

193

1,286667

1

0,903158

0,930799

194

1,293333

1

0,905117

0,932448

195

1,300000

1

0,907047

0,934067

~

~

~

~

~

2.3.   Izračun stopnje dimljenja

Na spodnji shemi je podan splošni postopek za določanje končne stopnje dimljenja.

Image

Na sliki b so prikazane krivulje izmerjenega neobdelanega signala motnosti ter nefiltriranih in filtriranih koeficientov absorpcije svetlobe (vrednost k) prve stopnje obremenitve pri preskusu ELR in nakazana največja (temenska) vrednost Ymax1,A filtrirane krivulje k. Tabela C vsebuje ustrezne številčne vrednosti indeksa i, časa (frekvenca vzorčenja 150 Hz), neobdelanega signala, nefiltrirane vrednosti k in filtrirane vrednosti k. Filtriranje je bilo izvedeno s konstantami Besselovega algoritma, določenega v odstavku 2.2. tega dodatka. Zaradi velikega števila podatkov so v tabeli le odseki krivulje dimljenja, ki so okrog začetka in temena.

Temenska vrednost (i = 272) se izračuna s predpostavljanjem naslednjih podatkov v tabeli C. Vse druge posamične stopnje dimljenja se izračunajo enako. Za začetek algoritma se vrednosti s–1, s–2, y–1 in y–2 nastavijo na nič.

Image

Izračun vrednosti k (odstavek 6.3.1. Dodatka 1 Priloge 4):

LA (m)

0,430

Index I

272

N (%)

16,783

S271 (m–1)

0,427392

S270 (m–1)

0,427532

Y271 (m–1)

0,542383

Y270 (m–1)

0,542337

Formula

Ta vrednost ustreza S272 v naslednji enačbi.

Izračun povprečne vrednosti dimljenja po Besselu (odstavek 6.3.2. Dodatka 1 Priloge 4):

V naslednji enačbi se uporabijo Besselove konstante iz prejšnjega odstavka 2.2. Dejanska nefiltrirana vrednost k, kot je izračunana zgoraj, ustreza S272 (Si). S271 (Si –1) in S270 (Si–2) sta predhodni nefiltrirani vrednosti k, Y271 (Yi –1) in Y270 (Yi–2) pa sta predhodni filtrirani vrednosti k.

Y272

=

0,542383 + 8,272777 × 10–5 × (0,427252 + 2 × 0,427392 + 0,427532 – 4 × 0,542337) + 0,968410 × (0,542383 – 0,542337) = 0,542389 m–1

Ta vrednost ustreza Ymax1,A v naslednji enačbi.

Izračun končne stopnje dimljenja (odstavek 6.3.3. Dodatka 1 Priloge 4):

Od vsake krivulje dimljenja se za nadaljnji izračun vzame največja filtrirana vrednost k. Predpostavijo se naslednje vrednosti:

Število vrtljajev

Ymax (m–1)

Cikel 1

Cikel 2

Cikel 3

A

0,5424

0,5435

0,5587

B

0,5596

0,5400

0,5389

C

0,4912

0,5207

0,5177


SVA

=

(0,5424 + 0,5435 + 0,5587) / 3

=

0,5482 m–1

SVB

=

(0,5596 + 0,5400 + 0,5389) / 3

=

0,5462 m–1

SVC

=

(0,4912 + 0,5207 + 0,5177) / 3

=

0,5099 m–1

SV

=

(0,43 × 0,5482) + (0,56 × 0,5462) + (0,01 × 0,5099)

=

0,5467 m–1

Validacija cikla (odstavek 3.4. Dodatka 1 Priloge 4)

Pred izračunavanjem SV je treba cikel validirati z izračunom relativnih standardnih odstopanj dimljenja vseh treh ciklov za vsako število vrtljajev.

Število vrtljajev

Srednja SV (m–1)

Absolutno standardno odstopanje (m–1)

Relativno standardno odstopanje (%)

A

0,5482

0,0091

1,7

B

0,5462

0,0116

2,1

C

0,5099

0,0162

3,2

V tem primeru je za vsako število vrtljajev izpolnjeno merilo validacije 15 %.

Tabela C

Vrednosti dimljenja N, nefiltrirana in filtrirana vrednost k na začetku obremenitvene stopnje

Index i

[-]

Čas

[s]

Motnost N

[%]

Nefiltrirana

vrednost k

[m–1]

Filtrirana

vrednost k

[m–1]

–2

0,000000

0,000000

0,000000

0,000000

–1

0,000000

0,000000

0,000000

0,000000

0

0,000000

0,000000

0,000000

0,000000

1

0,006667

0,020000

0,000465

0,000000

2

0,013333

0,020000

0,000465

0,000000

3

0,020000

0,020000

0,000465

0,000000

4

0,026667

0,020000

0,000465

0,000001

5

0,033333

0,020000

0,000465

0,000002

6

0,040000

0,020000

0,000465

0,000002

7

0,046667

0,020000

0,000465

0,000003

8

0,053333

0,020000

0,000465

0,000004

9

0,060000

0,020000

0,000465

0,000005

10

0,066667

0,020000

0,000465

0,000006

11

0,073333

0,020000

0,000465

0,000008

12

0,080000

0,020000

0,000465

0,000009

13

0,086667

0,020000

0,000465

0,000011

14

0,093333

0,020000

0,000465

0,000012

15

0,100000

0,192000

0,004469

0,000014

16

0,106667

0,212000

0,004935

0,000018

17

0,113333

0,212000

0,004935

0,000022

18

0,120000

0,212000

0,004935

0,000028

19

0,126667

0,343000

0,007990

0,000036

20

0,133333

0,566000

0,013200

0,000047

21

0,140000

0,889000

0,020767

0,000061

22

0,146667

0,929000

0,021706

0,000082

23

0,153333

0,929000

0,021706

0,000109

24

0,160000

1,263000

0,029559

0,000143

25

0,166667

1,455000

0,034086

0,000185

26

0,173333

1,697000

0,039804

0,000237

27

0,180000

2,030000

0,047695

0,000301

28

0,186667

2,081000

0,048906

0,000378

29

0,193333

2,081000

0,048906

0,000469

30

0,200000

2,424000

0,057067

0,000573

31

0,206667

2,475000

0,058282

0,000693

32

0,213333

2,475000

0,058282

0,000827

33

0,220000

2,808000

0,066237

0,000977

34

0,226667

3,010000

0,071075

0,001144

35

0,233333

3,253000

0,076909

0,001328

36

0,240000

3,606000

0,085410

0,001533

37

0,246667

3,960000

0,093966

0,001758

38

0,253333

4,455000

0,105983

0,002007

39

0,260000

4,818000

0,114836

0,002283

40

0,266667

5,020000

0,119776

0,002587

~

~

~

~

~


Tabela C (nadaljevanje)

Vrednosti dimljenja N, nefiltrirana in filtrirana vrednost k okoli Ymax1,A

(≡ temenska vrednost, nakazana s številko v krepkem tisku)

Index i

[-]

Čas

[s]

Motnost N

[%]

Nefiltrirana

vrednost k

[m–1]

Filtrirana

vrednost k

[m–1]

~

~

~

~

~

259

1,726667

17,182000

0,438429

0,538856

260

1,733333

16,949000

0,431896

0,539423

261

1,740000

16,788000

0,427392

0,539936

262

1,746667

16,798000

0,427671

0,540396

263

1,753333

16,788000

0,427392

0,540805

264

1,760000

16,798000

0,427671

0,541163

265

1,766667

16,798000

0,427671

0,541473

266

1,773333

16,788000

0,427392

0,541735

267

1,780000

16,788000

0,427392

0,541951

268

1,786667

16,798000

0,427671

0,542123

269

1,793333

16,798000

0,427671

0,542251

270

1,800000

16,793000

0,427532

0,542337

271

1,806667

16,788000

0,427392

0,542383

272

1,813333

16,783000

0,427252

0,542389

273

1,820000

16,780000

0,427168

0,542357

274

1,826667

16,798000

0,427671

0,542288

275

1,833333

16,778000

0,427112

0,542183

276

1,840000

16,808000

0,427951

0,542043

277

1,846667

16,768000

0,426833

0,541870

278

1,853333

16,010000

0,405750

0,541662

279

1,860000

16,010000

0,405750

0,541418

280

1,866667

16,000000

0,405473

0,541136

281

1,873333

16,010000

0,405750

0,540819

282

1,880000

16,000000

0,405473

0,540466

283

1,886667

16,010000

0,405750

0,540080

284

1,893333

16,394000

0,416406

0,539663

285

1,900000

16,394000

0,416406

0,539216

286

1,906667

16,404000

0,416685

0,538744

287

1,913333

16,394000

0,416406

0,538245

288

1,920000

16,394000

0,416406

0,537722

289

1,926667

16,384000

0,416128

0,537175

290

1,933333

16,010000

0,405750

0,536604

291

1,940000

16,010000

0,405750

0,536009

292

1,946667

16,000000

0,405473

0,535389

293

1,953333

16,010000

0,405750

0,534745

294

1,960000

16,212000

0,411349

0,534079

295

1,966667

16,394000

0,416406

0,533394

296

1,973333

16,394000

0,416406

0,532691

297

1,980000

16,192000

0,410794

0,531971

298

1,986667

16,000000

0,405473

0,531233

299

1,993333

16,000000

0,405473

0,530477

300

2,000000

16,000000

0,405473

0,529704

~

~

~

~

~

3.   PRESKUS ETC

3.1.   Plinaste emisije (dizelski motor)

Predpostavijo se naslednji rezultati preskusa za sistem PDP-CVS

V0

(m3/rev)

0,1776

Np

(rev)

23 073

pB

(kPa)

98,0

p1

(kPa)

2,3

T

(K)

322,5

Ha

(g/kg)

12,8

NOx conce

(ppm)

53,7

NOx concd

(ppm)

0,4

COconce

(ppm)

38,9

COconcd

(ppm)

1,0

HCconce

(ppm) brez izločevalnika

9,00

HCconcd

(ppm) brez izločevalnika

3,02

HCconce

(ppm) z izločevalnikom

1,20

HCconcd

(ppm) z izločevalnikom

0,65

CO2,conce

(%)

0,723

Wact

(kWh)

62,72

Izračun pretoka razredčenih izpušnih plinov (odstavek 4.1. Dodatka 2 Priloge 4):

MTOTW

= 1,293 × 0,1776 × 23 073 × (98,0 – 2,3) × 273 / (101,3 × 322,5)

= 4 237,2 kg

Izračun korekcijskega faktorja NOx (odstavek 4.2. Dodatka 2 Priloge 4):

Formula

Izračun koncentracije NMHC z metodo NMC (odstavek 4.3.1. Dodatka 2 Priloge 4), ob predpostavki, da ima metan učinkovitost 0,04 in etan učinkovitost 0,98:

Formula

Formula

Izračun korigiranih koncentracij ozadja (odstavek 4.3.1.1. Dodatka 2 Priloge 4):

Predpostavlja se, da ima dizelsko gorivo sestavo C1H1.8

Formula

Formula

NOx conc

=

53,7 – 0,4 · (1 – (1 / 18,69))

=

53,3 ppm

COconc

=

38,9 – 1,0 · (1 – (1 / 18,69))

=

37,9 ppm

HCconc

=

9,00 – 3,02 · (1 – (1 / 18,69))

=

6,14 ppm

NMHCconc

=

7,91 – 2,39 · (1 – (1 / 18,69))

=

5,65 ppm

Izračun masnega pretoka emisij (odstavek 4.3.1. Dodatka 2 Priloge 4):

NOx mass

=

0,001587 · 53,3 · 1,039 · 4 237,2

=

372,391 g

COmass

=

0,000966 · 37,9 · 4 237,2

=

155,129 g

HCmass

=

0,000479 · 6,14 · 4 237,2

=

12,462 g

NMHCmass

=

0,000479 · 5,65 · 4 237,2

=

11,467 g

Izračun specifičnih emisij (odstavek 4.4. Dodatka 2 Priloge 4):

Formula

Formula

Formula

Formula

3.2.   Emisije delcev (dizelski motor)

Predpostavijo se naslednji rezultati preskusa za sistem PDP-CVS z dvojnim redčenjem

MTOTW (kg)

4 237,2

Mf,p (mg)

3,030

Mf,b (mg)

0,044

MTOT (kg)

2,159

MSEC (kg)

0,909

Md (mg)

0,341

MDIL (kg)

1,245

DF

18,69

Wact (kWh)

62,72

Izračun masne emisije (odstavek 5.1. Dodatka 2 Priloge 4):

Mf = 3,030 + 0,044 = 3,074 mg

MSAM = 2,159 – 0,909 = 1,250 kg

Formula

Izračun masne emisije ob upoštevanju korekcije glede na ozadje (odstavek 5.1. Dodatka 2 Priloge 4):

Formula

Izračun specifične emisije (odstavek 5.2. Dodatka 2 Priloge 4):

Formula

Formula

Formula

3.3.   Plinaste emisije (motor na CNG)

Predpostavijo se naslednji rezultati preskusa za sistem PDP-CVS

MTOTW

(kg)

4 237,2

Ha

(g/kg)

12,8

NOx conce

(ppm)

17,2

NOx concd

(ppm)

0,4

COconce

(ppm)

44,3

COconcd

(ppm)

1,0

HCconce

(ppm) brez izločevalnika

27,0

HCconcd

(ppm) brez izločevalnika

2,02

HCconce

(ppm) z izločevalnikom

18,0

HCconcd

(ppm) z izločevalnikom

0,65

CH4 conce

(ppm)

18,0

CH4 concd

(ppm)

1,1

CO2,conce

(%)

0,723

Wact

(kWh)

62,72

Izračun korekcijskega faktorja NOx (odstavek 4.2. Dodatka 2 Priloge 4):

Formula

Izračun koncentracije NMHC (odstavek 4.3.1. Dodatka 2 Priloge 4):

a)

metoda GC

NMHCconce = 27,0 – 18,0 = 9,0 ppm

b)

metoda NMC

Predpostavita se učinkovitost metana 0,04 in učinkovitost etana 0,98 (glej odstavek 1.8.4. Dodatka 5 Priloge 4)

Formula

Formula

Izračun koncentracij, korigiranih glede na ozadje (odstavek 4.3.1.1. Dodatka 2 Priloge 4):

Predpostavi se referenčno gorivo G20 (100 % metan) s sestavo C1H4

Formula

Formula

Za NMHC z metodo GC je koncentracija ozadja razlika med HCconcd in CH4 concd

NOx conc

= 17,2 – 0,4 · (1 – (1/13,01)) = 16,8 ppm

 

COconc

= 44,3 – 1,0 · (1 – (1/13,01)) = 43,4 ppm

 

NMHCconc

= 8,4 – 1,37 · (1 – (1/13,01)) = 7,13 ppm

(metoda NMC)

NMHCconc

= 9,0 – 0,92 · (1 – (1/13,01)) = 8,15 ppm

(metoda GC)

CH4 conc

= 18,0 – 1,1 · (1 – (1/13,01)) = 17,0 ppm

(metoda GC)

Izračun masnega pretoka emisij (odstavek 4.3.1. Dodatka 2 Priloge 4):

NOx mass

= 0,001587 · 16,8 · 1,074 · 4 237,2 = 121,330 g

 

COmass

= 0,000966 · 43,4 · 4 237,2 = 177,642 g

 

NMHCmass

= 0,000516 · 7,13 · 4 237,2 = 15,589 g

(metoda NMC)

NMHCmass

= 0,000516 · 8,15 · 4 237,2 = 17,819 g

(metoda GC)

CH4 mass

= 0,000552 · 17,0 · 4 237,2 = 39,762 g

(metoda GC)

Izračun specifičnih emisij (odstavek 4.4. Dodatka 2 Priloge 4):

Formula

= 121,330 / 62,72

= 1,93 g/kWh

 

Formula

= 177,642 / 62,72

= 2,83 g/kWh

 

Formula

= 15,589 / 62,72

= 0,249 g/kWh

(metoda NMC)

Formula

= 17,819 / 62,72

= 0,284 g/kWh

(metoda GC)

Formula

= 39,762 / 62,72

= 0,634 g/kWh

(metoda GC)

4.   FAKTOR λ-PREMIKA (Sλ)

4.1.   Izračun faktorja λ-premika (Sλ) (45)

Formula

če je:

Sλ

=

faktor λ-premika;

inert

=

prostorninski % inertnih plinov (N2, CO2, He itd.) v gorivu;

O2*

=

prostorninski % prvotnega kisika v gorivu;

n in m

=

veljata za povprečni CnHm, ki predstavlja ogljikovodike v gorivu, tj.:

Formula

Formula

če je:

CH4

=

prostorninski % metana v gorivu;

C2

=

prostorninski % vseh C2-ogljikovodikov (npr. C2H6, C2H4 itd.) v gorivu;

C3

=

prostorninski % vseh C3-ogljikovodikov (npr. C3H8, C3H6 itd.) v gorivu;

C4

=

prostorninski % vseh C4-ogljikovodikov (npr. C4H10, C4H8 itd.) v gorivu;

C5

=

prostorninski % vseh C5-ogljikovodikov (npr. C5H12, C5H10 itd.) v gorivu;

redčilo

=

prostorninski % plinov za redčenje (tj. O2×, N2, CO2, He itd.) v gorivu).

4.2.   Primeri izračuna faktorja λ-premika Sλ:

1. primer: G25: CH4 = 86 %, N2 = 14 % (prostorninskih)

Formula

Formula

Formula

2. primer: GR: CH4 = 87 %, C2H6 = 13 % (prostorninskih)

Formula

Formula

Formula

3. primer: ZDA: CH4 = 89 %, C2H6 = 4,5 %, C3H8 = 2,3 %, C6H14 = 0,2 %, O2 = 0,6 %, N2 = 4 %

Formula

Formula

Formula

Formula

PRILOGA 9

SPECIFIČNE TEHNIČNE ZAHTEVE ZA DIZELSKE MOTORJE NA ETANOL

Pri dizelskih motorjih na etanol se bodo za preskusne postopke iz Priloge 4 k temu pravilniku uporabljale naslednje specifične modifikacije ustreznih odstavkov, enačb in faktorjev.

V Dodatku 1 Priloge 4

4.2.   Korekcija iz suhega v vlažno stanje

Formula

4.3.   Korekcija Nox na vlažnost in temperaturo

Formula

če je:

A

=

0,181 GFUEL / GAIRD – 0,0266

B

=

–0,123 GFUEL / GAIRD + 0,00954

Ta

=

temperatura zraka, v K

Ha

=

vlaga polnilnega zraka, v g vode na kg suhega zraka

4.4.   Izračun stopenj masnih pretokov emisij

Stopnje masnih pretokov emisij (v g/h) v vsakem načinu se izračunajo takole, ob predpostavki, da je gostota izpušnih plinov 1 272 kg/m3 pri 273 K (0 °C) in 101,3 kPa:

(1)

=

NOx mass

=

0,001613 · NOx conc · KH,D · GEXHW

(2)

=

COmass

=

0,000982 · COconc · GEXHW

(3)

=

HCmass

=

0,000809 · HCconc · KH,D · GEXHW

če so NOx conc, COconc, HCconc  (46) povprečne koncentracije (ppm) v nerazredčenih izpušnih plinih, kot so določene v odstavku 4.1.

Če se, po izbiri, plinaste emisije določajo s sistemom redčenja s celotnim tokom, se uporabijo naslednje formule:

(1)

=

NOx mass

=

0,001587 · NOx conc · KH,D · GTOTW

(2)

=

COmass

=

0,000966 · COconc · GTOTW

(3)

=

HCmass

=

0,000795 · HCconc · GTOTW

če so NOx conc, COconc, HCconc  (46) povprečne koncentracije, korigirane glede na ozadje (v ppm) v vsakem načinu v nerazredčenih izpušnih plinih, kot so določene v odstavku 4.3.1.1. Dodatka 2 Priloge 4.

V Dodatku 2 Priloge 4

Odstavka 3.1., 3.4., odstavek 3.8.3. in odstavek 5. Dodatka 2 se ne uporabljajo le za dizelske motorje. Uporabljajo se tudi za dizelske motorje na etanol.

4.2.   Preskusni pogoji se uredijo tako, da sta izmerjena temperatura zraka in vlažnost pri vstopu v motor med potekom preskusa nastavljeni na standardne pogoje. Standard mora biti 6 ± 0,5 g vode na kg suhega zraka pri temperaturnem razponu 298 ± 3 K. Znotraj teh omejitev nadaljnja korekcija NOX ni dovoljena. Če ti pogoji niso izpolnjeni, je preskus neveljaven.

4.3.   Izračun masnega pretoka emisije

4.3.1.   Sistemi s konstantnim masnim pretokom

Pri sistemih z izmenjevalnikom toplote je treba maso onesnaževal (v g/preskus) določiti z naslednjimi enačbami:

(1)

=

NOx mass

=

0,001587 · NOx conc · KH,D · MTOTW (motorji na etanol),

(2)

=

COmass

=

0,000966 · COconc · MTOTW (motorji na etanol),

(3)

=

HCmass

=

0,000794 · HCconc · MTOTW' (motorji na etanol),

če je:

NOx conc, COconc, HCconc  (46), NMHCconc = povprečne, glede na ozadje korigirane koncentracije prek celotnega cikla od merjenja z integracijo (obvezno za NOx in HC) ali vrečo, v ppm;

MTOTW = skupna masa razredčenih izpušnih plinov prek celotnega cikla, kakor je določeno v odstavku 4.1., v kg.

4.3.1.1.   Določanje koncentracije, korigirane glede na ozadje (okolico)

Neto koncentracije plinastih onesnaževal moramo dobiti tako, da od izmerjenih koncentracij odštejemo povprečno koncentracijo onesnaževal v zraku za redčenje. Povprečne vrednosti koncentracij ozadja lahko določimo z metodo vreč za vzorce ali z neprekinjenim merjenjem z integracijo. Uporabiti je treba naslednjo formulo.

conc = conce – concd × (1 – (1 / DF))

če je:

conc

=

koncentracija ustreznega onesnaževala v razredčenih izpušnih plinih, korigirana z množino ustreznega onesnaževala, ki jo vsebuje zrak za redčenje, v ppm;

conce

=

koncentracija ustreznega onesnaževala, izmerjena v razredčenih izpušnih plinih, v ppm;

concd

=

koncentracija ustreznega onesnaževala, izmerjena v zraku za redčenje, v ppm;

DF

=

faktor redčenja.

Faktor redčenja je treba izračunati takole:

Formula

če je:

CO2,conce

=

koncentracija CO2 v razredčenih izpušnih plinih, v % vol,

HCconce

=

koncentracija HC v razredčenih izpušnih plinih, v ppm C1,

COconce

=

koncentracija CO v razredčenih izpušnih plinih, v ppm,

FS

=

stehiometrični faktor.

Koncentracije, izmerjene na suhi osnovi, je treba pretvoriti na vlažno osnovo v skladu z odstavkom 4.2. Dodatka 1 Priloge 4.

Za splošno sestavo goriva CHαOßNY je treba stehiometrični faktor izračunati takole:

Formula

Če sestava goriva ni znana, se lahko kot druga možnost uporabijo naslednji stehiometrični faktorji:

FS (ethanol) = 12,3

4.3.2.   Sistemi s kompenzacijo pretoka

Pri sistemih, ki nimajo izmenjevalnika toplote, je treba maso onesnaževal (v g/preskus) določiti z izračunom trenutnih masnih emisij in integracijo trenutnih vrednosti prek celotnega cikla. Prav tako je treba korekcijo glede na ozadje uporabiti neposredno za vrednost trenutne koncentracije. Uporabiti je treba naslednje formule:

(1)

=

NOx mass

=

Formula

(2)

=

COmass

=

Formula

(3)

=

HCmass

=

Formula

če je:

conce

=

koncentracija ustreznega onesnaževala, izmerjena v razredčenih izpušnih plinih, v ppm,

concd

=

koncentracija ustreznega onesnaževala, izmerjena v zraku za redčenje, v ppm,

MTOTW,I

=

trenutna masa razredčenih izpušnih plinov (glej odstavek 4.1), v kg,

MTOTW

=

skupna masa razredčenih izpušnih plinov prek celotnega cikla (glej odstavek 4.1), v kg,

DF

=

faktor redčenja, glede na odstavek 4.3.1.1.

4.4.   Izračun specifičnih emisij

Emisije (v g/kWh) je treba za vse posamične sestavine izračunati na naslednji način:

Formula

Formula

Formula

če je:

Wact = dejansko delo cikla, kakor je določeno v odstavku 3.9.2, v kWh.

(1)  V skladu s Prilogo 7 h Konsolidirani resoluciji o proizvodnji vozil (R.E.3), (TRANS/WP.29/78/Rev.1/Amend.2).

(2)  Motorji, ki jih uporabljajo pogonska vozila kategorij N1, N2 in M2, homologirana v skladu s tem pravilnikom, kadar so takšna vozila homologirana v skladu s Pravilnikom št. 83.

(3)  1 za Nemčijo, 2 za Francijo, 3 za Italijo, 4 za Nizozemsko, 5 za Švedsko, 6 za Belgijo, 7 za Madžarsko, 8 za Češko, 9 za Španijo, 10 za Srbijo in Črno goro, 11 za Združeno kraljestvo, 12 za Avstrijo, 13 za Luksemburg, 14 za Švico, 15 (prosto), 16 za Norveško, 17 za Finsko, 18 za Dansko, 19 za Romunijo, 20 za Poljsko, 21 za Portugalsko, 22 za Rusko federacijo, 23 za Grčijo, 24 za Irsko, 25 za Hrvaško, 26 za Slovenijo, 27 za Slovaško, 28 za Belorusijo, 29 za Estonijo, 30 (prosto), 31 za Bosno in Hercegovino, 32 za Latvijo, 33 (prosto), 34 za Bolgarijo, 35 (prosto), 36 za Litvo, 37 za Turčijo, 38 (prosto), 39 za Azerbajdžan, 40 za Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, 41 (prosto), 42 za Evropsko skupnost (homologacije podelijo države članice z uporabo svojih oznak ECE), 43 za Japonsko, 44 (prosto), 45 za Avstralijo, 46 za Ukrajino, 47 za Južno Afriko in 48 za Novo Zelandijo, 49 za Ciper, 50 za Malto in 51 za Republiko Korejo. Naslednje številčne oznake se za druge države določijo v kronološkem zaporedju, po katerem ratificirajo ali pristopijo k Sporazumu o sprejetju enotnih tehničnih predpisov za kolesna vozila, opremo in dele, ki se lahko vgradijo v kolesna vozila in/ali uporabijo na njih, in pogojih za vzajemno priznavanje homologacij, ki so podeljene na podlagi teh predpisov, generalni sekretar Združenih narodov pa tako določene številčne oznake sporoči pogodbenicam Sporazuma.

(4)  Pri motorjih z gibno prostornino, manjšo od 0,75 dm3 na valj, in nazivnim številom vrtljajev, večjim od 3 000 min–1.

(5)  Pri motorjih z gibno prostornino, manjšo od 0,75 dm3 na valj, in nazivnim številom vrtljajev, večjim od 3 000 min–1.

(6)  Pogoji za preverjanje sprejemljivosti preskusov ETC (glej odstavek 3.9. Dodatka 2 Priloge 4) pri merjenju emisij motorjev, ki za gorivo uporabljajo plin, glede na mejne vrednosti iz vrstice A, se ponovno pregledajo in po potrebi spremenijo v skladu s Konsolidirano resolucijo R.E.3.

(7)  Le za motorje na zemeljski plin.

(8)  Ne velja za plinske motorje na stopnji A ter stopnjah B1 in B2.

(9)  Za nekonvencionalne motorje in sisteme proizvajalci predložijo ustrezne podatke iz tega dokumenta.

(10)  Za nekonvencionalne motorje in sisteme proizvajalci predložijo ustrezne podatke iz tega dokumenta.

(11)  Navedite dovoljeno odstopanje.

(12)  Za drugačne sisteme navedite ekvivalentne informacije (za odstavek 3.2.).

(13)  Preskus ESC.

(14)  Le preskus ETC.

(15)  Navedite dovoljeno odstopanje; biti mora znotraj ± 3 % navedene vrednosti proizvajalca.

(16)  Preskus ESC.

(17)  Le preskus ETC.

(18)  Če se ne uporablja, označi „N/U“.

(19)  Predložiti za vsak motor iz družine.

(20)  Neustrezno črtati.

(21)  Navedite dovoljeno odstopanje.

(22)  Druga številka Pravilnika je navedena le kot primer.

(23)  Preskusne točke je treba izbrati z uporabo odobrenih statističnih metod za naključno izbiranje.

(24)  Preskusne točke je treba izbrati z uporabo odobrenih statističnih metod za naključno izbiranje.

(25)  Na podlagi ekvivalentne vrednosti C1.

(26)  Vrednost velja le za referenčno gorivo iz Pravilnika.

(27)  Na podlagi ekvivalentne vrednosti C1.

(28)  Če je treba izračunati toplotno učinkovitost motorja ali vozila, se lahko kalorična vrednost izračuna iz naslednjih podatkov:

Specifična energija (kalorična vrednost) (neto) v MJ/kg = (46,423 – 8,792 d2 + 3,170 d) (1 – (x + y + s)) + 9,420 s – 2,499 x

če je:

d

=

gostota pri 15 °C,

x

=

masni delež vode (% deljeno s 100),

y

=

masni delež pepela (% deljeno s 100),

s

=

masni delež žvepla (% deljeno s 100).

(29)  Vrednosti, navedene v specifikaciji, so „prave vrednosti“. Pri ugotavljanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ISO 4259, Naftni izdelki – Določanje in uporaba natančnih podatkov v zvezi s preskusnimi metodami, pri določanju najnižje vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad nič; pri določanju najvišje in najnižje vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = obnovljivost). Ne glede na ta ukrep, ki je potreben iz statističnih razlogov, si mora proizvajalec goriva prizadevati za ničelno vrednost, če je najvišja vrednost 2R, in povprečno vrednost pri najvišji in najnižji mejni vrednosti. Če je treba razjasniti vprašanje, ali gorivo izpolnjuje zahteve po specifikaciji, je treba uporabiti določbe standarda ISO 4259.

(30)  Območje cetanskih števil ni v skladu z zahtevo, da je najmanjše območje 4R. Vseeno pa se pri morebitnem sporu med dobaviteljem in uporabnikom goriva pri reševanju spora lahko uporabijo določbe standarda ISO 4259, pod pogojem, da se namesto ene same meritve raje izvede dovolj ponovnih meritev, da se doseže predpisana natančnost.

(31)  Mesec objave bo dodan pravočasno.

(32)  Sporočiti je treba dejansko vsebnost žvepla v gorivu, uporabljenem za preskus. Razen tega mora imeti referenčno gorivo, ki se uporabi za homologacijo vozila ali motorja glede na mejne vrednosti iz vrstice B tabele v odstavku 5.2.1. tega pravilnika, največjo vsebnost žvepla 50 ppm.

(33)  Čeprav je stabilnost oksidacije nadzorovana, je verjetno, da bo čas skladiščenja omejen. V zvezi s pogoji skladiščenja in življenjsko dobo se je treba posvetovati z dobaviteljem.

(34)  Etanolskemu gorivu se lahko dodajo dodatki za višji cetan po specifikaciji proizvajalca motorja. Največja dopustna količina je 10 % m/m.

(35)  Vrednosti, navedene v specifikaciji, so „prave vrednosti“. Pri ugotavljanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ISO 4259, „Naftni izdelki – Določanje in uporaba natančnih podatkov v zvezi s preskusnimi metodami“, pri določanju najnižje vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad nič; pri določanju najvišje in najnižje vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = obnovljivost). Ne glede na ta ukrep, ki je potreben iz tehničnih razlogov, si mora proizvajalec goriva prizadevati za ničelno vrednost, če je najvišja vrednost 2R, in povprečno vrednost pri najvišji in najnižji mejni vrednosti. Če je treba razjasniti vprašanje, ali gorivo izpolnjuje zahteve po specifikaciji, je treba uporabiti določbe standarda ISO 4259.

(36)  Enakovredne metode ISO bodo sprejete, ko bodo izdane za vse zgoraj navedene značilnosti.

(37)  Inertni plini + C2+.

(38)  Vrednost se določi pri standardnih pogojih (293,2 K (20 °C) in 101,3 kPa).

(39)  Inertni plini (ki se razlikujejo od N2) + C2/C2+.

(40)  Vrednost se določi pri standardnih pogojih (293,2 K (20 °C) in 101,3 kPa.

(41)  Inertni plini (ki se razlikujejo od N2) + C2/C2+.

(42)  Vrednost se določi pri standardnih pogojih (293,2 K (20 °C) in 101,3 kPa.

(43)  Vrednost se določi pri standardnih pogojih 293,2 K (20 °C) in 101,3 kPa.

(44)  S to metodo ni mogoče natančno določiti prisotnosti korozivnih materialov, če vzorec vsebuje antikorozijska sredstva ali druge kemikalije, ki zmanjšujejo korozivnost vzorca na bakreni trak. Zato je dodajanje takih spojin z edinim namenom vplivanja na preskusno metodo prepovedano.

(45)  Stehiometrična razmerja zrak/gorivo za avtomobilska goriva: SAE J1829, junij 1987.

John B. Heywood, Internal combustion engine fundamentals, McGraw-Hill, 1988, Poglavje 3.4. „Combustion stoichiometry“ (strani 68 do 72).

(46)  Na podlagi ekvivalentne vrednosti C1.

9.3.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 70/171

Popravek Pravilnika št. 83 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotne določbe za homologacijo vozil v zvezi z emisijami onesnaževal glede na zahteve za pogonsko gorivo

( Uradni list Evropske unije L 375 z dne 27. decembra 2006 )

Pravilnik št. 83 se glasi:

Pravilnik št. 83 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotne določbe za homologacijo vozil v zvezi z emisijami onesnaževal glede na zahteve za pogonsko gorivo

Revizija 3

Vključuje celotno veljavno besedilo do:

Vključuje celotno veljavno besedilo do spremembe 05 – datum veljavnosti: 29. marec 2001

Dodatek 1 k spremembam 05 – datum veljavnosti: 12. september 2001

Dodatek 2 k spremembam 05 – datum veljavnosti: 21. februar 2002

Popravek 1 sprememb 05, za katero se zahteva notifikacija pri depozitarju C.N.111.2002.TREATIES-1 z dne 8. februarja 2002

Popravek 2 sprememb 05, za katero se zahteva notifikacija pri depozitarju C.N.883.2003.TREATIES-1 z dne 2. septembra 2003

Dodatek 3 k spremembam 05 – datum veljavnosti: 27. februar 2004

Dodatek 4 k spremembam 05 – datum veljavnosti: 12. avgust 2004

Popravek 3 sprememb 05, za katero se zahteva notifikacija pri depozitarju C.N.1038.2004.TREATIES-1 z dne 4. oktobra 2004

Dodatek 5 k spremembam 05 – datum veljavnosti: 4. april 2005

1.   PODROČJE UPORABE

Ta pravilnik se uporablja za (1):

1.1.1.   emisije izpušnih plinov pri običajni in nizki temperaturi okolja, emisije izhlapevanja, emisije plinov iz bloka motorja, trajnost izpušnih naprav za uravnavanje onesnaževanja in vgrajenih sistemov za diagnostiko na vozilu (OBD) pri motornih vozilih z motorjem na prisilni vžig, ki imajo najmanj 4 kolesa;

1.1.2.   emisije izpušnih plinov, trajnost naprav za preprečevanje onesnaževanja in vgrajenih sistemov za diagnostiko na vozilu (OBD) pri vozilih kategorije M1 in N1 z motorjem na kompresijski vžig, ki imajo najmanj 4 kolesa in katerih največja masa ne presega 3 500 kg;

1.1.3.   emisije izpušnih plinov pri normalni in nizki temperaturi okolja, emisije izhlapevanja, emisije plinov iz bloka motorja, trajnost naprav za uravnavanje onesnaževanja in vgrajenih sistemov za diagnostiko na vozilu (OBD) pri električnih hibridnih vozilih z motorjem na prisilni vžig, ki imajo najmanj 4 kolesa;

1.1.4.   emisije izpušnih plinov, trajnost naprav za preprečevanje onesnaževanja in vgrajenih sistemov za diagnostiko na vozilu (OBD) pri električnih hibridnih vozilih kategorije M1 in N1 z motorjem na kompresijski vžig, ki imajo najmanj 4 kolesa in katerih največja masa ne presega 3 500 kg.

1.1.5.   Ne uporablja se za:

—

vozila z največjo maso manj kot 400 kg in vozila, ki so načrtovana za hitrost manj kot 50 km/h;

—

vozila, katerih masa neobremenjenega vozila ni večja od 400 kg, če so namenjena za prevoz potnikov, ali 550 kg, če so namenjena za prevoz blaga, in katerih največja moč motorja ne presega 15 kW.

1.1.6.   Na zahtevo proizvajalca se homologacija v skladu s tem pravilnikom lahko razširi z že homologiranih vozil M1 ali N1 z motorjem na kompresijski vžig na vozila M2 in N2, katerih referenčna masa ne presega 2 840 kg in ki izpolnjujejo pogoje iz odstavka 7. (razširitev homologacije).

1.1.7.   Za vozila kategorije N1 z motorjem na kompresijski vžig ali motorjem na prislini vžig, ki za gorivo uporabljajo NG ali LPG, se ta pravilnik ne uporablja pod pogojem, da so bili homologirani v skladu s Pravilnikom št. 49, kot je bil nazadnje spremenjen.

1.2.   Ta pravilnik se ne uporablja za vozila z motorjem na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo NG ali LPG, ki se uporablja za vožnjo motornih vozil kategorije M1 z največjo maso, ki presega 3 500 kg, M2, M3, N2, N3, za katera se uporablja Pravilnik št. 49.

2.   OPREDELITVE POJMOV

V tem pravilniku:

„tip vozila“ pomeni kategorijo vozil na motorni pogon, ki se ne razlikujejo v naslednjih bistvenih lastnostih:

2.1.1.   enakovredni vztrajnosti, določeni glede na referenčno maso, kot je določeno v odstavku 5.1 Priloge 4, in

2.1.2.   značilnostih motorja in vozila, kot so določene v Prilogi 1;

„referenčna masa“ pomeni „maso neobremenjenega vozila“, ki ji je za preskuse v skladu s prilogama 4 in 8 prišteta enotna vrednost 100 kg;

2.2.1.   „masa neobremenjenega vozila“ pomeni maso vozila, pripravljenega za vožnjo, brez voznika, potnikov ali tovora, vendar z 90-odstotno napolnjeno posodo za gorivo in običajnim kompletom orodij in nadomestnim kolesom v vozilu, kadar je primerno;

2.3.   „največja masa“ pomeni največjo tehnično dovoljeno maso, ki jo navaja proizvajalec vozila (ta masa je lahko večja od največje mase, ki jo odobrijo državni organi);

2.4   „plinasta onesnaževala“ pomeni emisije izpušnih plinov ogljikovega monoksida, dušikovih oksidov, izraženih z ekvivalentom dušikovega dioksida (NO2), in ogljikovodikov v naslednjih razmerjih:

—

C1H1,85 pri bencinu,

—

C1H1,86 pri dizelskem gorivu,

—

C1H2,525 pri LPG,

—

C1H4 pri NG;

2.5.   „delci, ki onesnažujejo“ pomeni sestavine izpušnih plinov, ki se s filtri, opisanimi v Prilogi 4, odstranijo iz razredčenih izpušnih plinov pri temperaturi največ 325 K (52 °C);

2.6.   „emisije izpušnih plinov“ pomeni:

—

pri motorjih na prisilni vžig emisije plinastih onesnaževal;

—

pri motorjih na kompresijski vžig emisije plinastih onesnaževal in delcev, ki onesnažujejo;

„emisije izhlapevanja“ pomeni hlape ogljikovodikov, ki izhajajo iz sistema za dovajanje goriva motornega vozila, razen tistih iz emisij izpušnih plinov;

2.7.1.   „izgube zaradi dihanja posode za gorivo“ pomeni emisije ogljikovodikov, ki jih povzročajo spremembe temperature v posodi za gorivo (izraženo v razmerju C1H2,33);

2.7.2.   „izgube segretega vozila“ pomeni emisije ogljikovodikov iz sistema za dovajanje goriva pri mirujočem vozilu po opravljeni vožnji (izraženo v razmerju C1 H2,20);

2.8.   „blok motorja“ pomeni prostore v motorju ali zunaj njega, ki so povezani s posodo za olje z notranjimi ali zunanjimi kanali, skozi katere lahko uhajajo plini in hlapi;

2.9.   „naprava za hladni zagon“ pomeni napravo, ki začasno obogati zmes zraka in goriva v motorju ter s tem pripomore k zagonu motorja;

2.10.   „pripomoček za zagon“ pomeni napravo, ki pomaga zagnati motor brez obogatitve zmesi zraka in goriva v motorju, npr. z žarilno svečko, spremembo krmiljenja vbrizgavanja itd.;

„delovna prostornina motorja“ pomeni:

2.11.1.   pri motorjih s premočrtnim gibanjem batov nazivno gibno prostornino motorja;

2.11.2.   pri motorjih z vrtljivimi bati (Wanklovi motorji) dvakratno nazivno prostornino zgorevalne komore na bat;

2.12.   „naprave za uravnavanje onesnaževanja“ pomeni tiste sestavne dele vozila, ki nadzirajo in/ali omejujejo emisije izpušnih plinov in izhlapevanja;

2.13.   „OBD“ pomeni vgrajeni sistem za diagnostiko na vozilu, namenjen uravnavanju emisij, ki omogoča prepoznavanje morebitne napake v delovanju z uporabo kod okvar, shranjenih v računalniškem spominu;

2.14.   „preskus v prometu“ pomeni preskus in oceno skladnosti, opravljeno v skladu z odstavkom 8.2.1 tega pravilnika;

2.15.   „pravilno vzdrževano in uporabljano“ za preskusno vozilo pomeni, da tako vozilo izpolnjuje merila za izbrano vozilo iz odstavka 2. Dodatka 3 k temu pravilniku;

„odklopna naprava“ pomeni vsak del, ki zaznava temperaturo, hitrost vozila, vrtilno hitrost motorja, prestavo v menjalniku, podtlak v sesalni cevi ali kateri koli drug parameter zaradi sproženja, spreminjanja, odložitve ali prekinitve delovanja katerega koli dela sistema za uravnavanje emisij, ki zmanjšuje učinkovitost sistema za uravnavanje emisij pod pogoji, pričakovanimi pri običajnem delovanju vozila in njegovi običajni uporabi. Takšen del ne šteje za odklopno napravo, če:

2.16.1.   je potreba po napravi upravičena zaradi zaščite motorja pred okvarami ali poškodbami in varnega delovanja vozila ali

2.16.2.   naprava ne deluje po zagonu motorja ali

2.16.3.   so pogoji pretežno vključeni v preskusne postopke tipa I ali VI;

2.17.   „družina vozil“ pomeni skupino tipov vozil, ki jih za namen Priloge 12 opredeljuje matično vozilo;

2.18.   „gorivo za pogon motorja“ pomeni vrsto goriva, ki se za motor običajno uporablja:

—

bencin,

—

LPG (utekočinjeni naftni plin),

—

NG (zemeljski plin),

—

bencin ali LPG,

—

bencin ali NG,

—

dizelsko gorivo;

„homologacija vozila“ pomeni homologacijo tipa vozila glede na naslednje pogoje (2):

2.19.1.   omejevanje emisij izpušnih plinov vozila, emisij izhlapevanja, emisij plinov iz bloka motorja, trajnosti naprav za uravnavanje onesnaževanja, emisij snovi, ki onesnažujejo po zagonu hladnega motorja, in vgrajenega sistema za diagnostiko vozil, ki za gorivo uporabljajo neosvinčeni bencin ali lahko uporabljajo neosvinčeni bencin in LPG ali NG (homologacija B);

2.19.2.   omejevanje emisij plinastih onesnaževal in delcev, ki onesnažujejo, trajnosti naprav za uravnavanje onesnaževanja in vgrajenega sistema za diagnostiko vozil, ki za gorivo uporabljajo dizelsko gorivo (homologacija C);

2.19.3.   omejevanje emisij plinastih onesnaževal iz motorja, emisij plinov iz bloka motorja, trajnosti naprav za uravnavanje onesnaževanja, emisij po hladnem zagonu in vgrajenega sistema za diagnostiko vozil, ki za gorivo uporabljajo LPG ali NG (homologacija D);

2.20.   „sistem z redno regeneracijo“ pomeni napravo za preprečevanje onesnaževanja (npr. katalizator, lovilnik delcev), pri kateri je po manj kot 4 000 km običajnega delovanja vozila potreben postopek redne regeneracije. Med cikli, v katerih se izvede regeneracija, se emisijski standardi lahko presežejo. Če regeneracija naprave za preprečevanje onesnaževanja nastopi vsaj enkrat med preskusom tipa I, potem ko je bila izvedena vsaj enkrat med ciklom priprave vozila, velja za sistem s stalno regeneracijo, za katerega ni potreben posebni preskusni postopek. Priloga 13 se ne uporablja za sisteme s stalno regeneracijo.

Na zahtevo proizvajalca se preskusni postopek, določen za sisteme z redno regeneracijo, ne uporablja za regeneracijsko napravo, če proizvajalec homologacijskemu organu predloži podatke, da emisije med obdobji regeneracije ostanejo pod standardi iz odstavka 5.3.1.4, ki se uporablja za zadevno kategorijo vozil po dogovoru s tehnično službo.

Hibridna vozila

2.21.1.   Splošna opredelitev hibridnih vozil:

„hibridno vozilo“ pomeni vozilo, ki za pogon uporablja vsaj dva različna pretvornika energije in je opremljeno z dvema različnima sistemoma za shranjevanje energije (v vozilu).

2.21.2.   Opredelitev električnih hibridnih vozil:

„električno hibridno vozilo“ pomeni vozilo, ki za mehanski pogon uporablja energijo iz obeh naslednjih virov shranjene energije/moči v vozilu:

—

običajno gorivo,

—

naprava za shranjevanje električne energije/moči (npr.: akumulator, kondenzator, vztrajnik/dinamo itd.).

2.22.   „monovalentno vozilo“ pomeni vozilo, načrtovano za stalni pogon z LPG ali NG, ki lahko vsebuje tudi zasilni bencinski sistem, namenjen zagonu motorja, če posoda za bencin vsebuje največ 15 litrov bencina;

2.23.   „bivalentno vozilo“ pomeni vozilo, ki ga lahko izmenoma poganja bencin in izmenoma LPG ali NG.

3.   VLOGA ZA PODELITEV HOMOLOGACIJE

Vlogo za podelitev homologacije tipa vozila glede na emisije izpušnih plinov, emisije plinov iz bloka motorja, emisije izhlapevanja in trajnosti naprav za uravnavanje onesnaževanja ter vgrajenega sistema za diagnostiko na vozilu (OBD) predloži proizvajalec vozila ali njegov pooblaščeni zastopnik.

Če vloga zadeva vgrajeni sistem za diagnostiko na vozilu (OBD), se ji priložijo dodatne informacije, zahtevane v odstavku 4.2.11.2.7 Priloge 1, in:

izjava proizvajalca:

3.1.1.1.1.   za vozila z motorjem na prisilni vžig o odstotku neuspelih vžigov glede na skupno število vžigov, zaradi katerega emisije presežejo omejitve iz odstavka 3.3.2 Priloge 11, če je ta odstotek neuspelih vžigov prisoten od začetka preskusa tipa I, kot je opisan v odstavku 5.3.1 Priloge 4;

3.1.1.1.2.   za vozila z motorjem na prisilni vžig o odstotku neuspelih vžigov glede na skupno število vžigov, ki lahko povzroči pregretje katalizatorja ali katalitorjev izpušnih plinov, pred nastankom trajne okvare;

3.1.1.2.   natančni pisni podatki o značilnostih delovanja sistema OBD, vključno s seznamom vseh ustreznih delov sistemov za uravnavanje emisij, tj. senzorjev, sprožilnih mehanizmov in sestavnih delov, ki jih nadzoruje sistem OBD;

3.1.1.3.   opis indikatorja za javljanje napak (MI) v sistemu OBD, ki voznika opozarja na napake pri delovanju;

izvodi drugih homologacij z ustreznimi podatki za razširitev homologacij;

3.1.1.4.   po potrebi ostali podrobni podatki o družini vozil iz Dodatka 2 Priloge 11.

3.1.2.   Za preskuse iz odstavka 3. Priloge 11 se vzorec tipa vozila ali družine vozil, opremljenih s sistemom OBD, ki ga je treba homologirati, predloži tehnični službi, ki izvaja homologacijske preskuse. Če tehnična služba ugotovi, da predloženo vozilo ne ustreza povsem tipu ali družini vozil, opisanih v Dodatku 2 Priloge 11, se predloži drugo in po potrebi dodatno vozilo za preskus v skladu z odstavkom 3. Priloge 11.

Vzorec opisnega lista o emisijah izpušnih plinov, emisijah izhlapevanja, trajnosti in vgrajenem sistemu za diagnostiko na vozilu (OBD) je v Prilogi 1. Informacije iz odstavka 4.2.11.2.7.6 Priloge 1 je treba vključiti v Dodatek 1 „INFORMACIJE V ZVEZI Z OBD“ sporočila o homologaciji iz Priloge 2.

3.2.1.   Po potrebi se predložijo izvodi drugih homologacij z ustreznimi podatki, ki omogočajo razširitve homologacij in določanje faktorjev poslabšanja.

3.3.   Za preskuse, opisane v odstavku 5. tega pravilnika, se vzorec tipa vozila, ki ga je treba homologirati, predloži tehnični službi, ki izvaja homologacijske preskuse.

4.   HOMOLOGACIJA

4.1.   Če tip vozila, predložen v homologacijo po tej spremembi, izpolnjuje zahteve iz odstavka 5. spodaj, se homologacija tega tipa vozila podeli.

4.2.   Številka homologacije se določi za vsak homologiran tip.

Prvi dve števki navajata spremembe, v skladu s katerimi je bila homologacija podeljena. Ista pogodbenica ne dodeli iste številke drugemu tipu vozila.

Obvestilo o podelitvi, razširitvi ali zavrnitvi homologacije tipa vozila v skladu s tem pravilnikom se predloži pogodbenicam Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik, v obliki, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 2 k temu pravilniku.

4.3.1.   V primeru sprememb tega besedila, na primer ob določitvi novih mejnih vrednosti, je treba pogodbenice Sporazuma obvestiti, kateri tipi vozila, ki jim je že bila podeljena homologacija, so skladni z novimi določbami.

Na vsakem vozilu, ki je v skladu s tipom vozila, homologiranim po tem pravilniku, je na vidnem in zlahka dostopnem mestu, opredeljenem na homologacijskem certifikatu, nameščena mednarodna homologacijska oznaka, sestavljena iz:

4.4.1.   kroga, ki obkroža črko „E“, sledi ji številčna oznaka države, ki je podelila homologacijo; (3)

4.4.2.   številke tega pravilnika, ki ji sledi črka „R“, pomišljaja in številke homologacije na desni strani kroga iz odstavka 4.4.1.

4.4.3.   Homologacijska oznaka za črko „R“ vsebuje dodaten znak, ki označuje mejne vrednosti emisij, za katere je bila podeljena homologacija. Pri homologacijah, ki potrjujejo skladnost z mejnimi vrednostmi iz preskusa tipa I, opisanega v vrstici A tabele v odstavku 5.3.1.4.1 tega pravilnika, črki „R“ sledi rimska številka „I“. Pri homologacijah, ki potrjujejo skladnost z mejnimi vrednostmi iz preskusa tipa I, opisanega v vrstici B tabele v odstavku 5.3.1.4.1 tega pravilnika, črki „R“ sledi rimska številka „II“.

4.5.   Če je vozilo v skladu s homologiranim tipom vozila po enem ali več drugih pravilnikih, ki so priloženi Sporazumu, v državi, ki je homologacijo podelila v skladu s tem pravilnikom, ni treba ponoviti simbola iz odstavka 4.4.1; v tem primeru se v stolpce na desni strani simbola iz odstavka 4.4.1 vstavijo številka Pravilnika, številke homologacije in dodatni simboli vseh pravilnikov, v skladu s katerimi je bila podeljena homologacija v državi, ki je podelila homologacijo v skladu s tem pravilnikom.

4.6.   Homologacijska oznaka je jasno čitljiva in neizbrisna.

4.7.   Homologacijska oznaka se namesti v bližino napisne ploščice vozila ali nanjo.

4.8.   V Prilogi 3 k temu pravilniku so primeri namestitve homologacijske oznake.

5.   SPECIFIKACIJE IN PRESKUSI

Opomba: Poleg zahtev tega odstavka lahko proizvajalci vozil, katerih svetovna letna proizvodnja je manjša od 10 000 enot, pridobijo homologacijo na podlagi ustreznih tehničnih zahtev, ki so navedene v: California Code of Regulations (Barclay's Publishing), poglavje 13, odstavki 1960.1 (f) (2) ali (g) (1) in (g) (2), 1960.1 (p) za modele vozil od leta 1996, ter 1968.1, 1976 in 1975 za modele lahkih tovornih vozil od leta 1995.

5.1.   Splošno

5.1.1.   Sestavni deli, ki lahko vplivajo na emisijo onesnaženja, so zasnovani, izdelani in sestavljeni tako, da lahko vozilo ob običajni uporabi kljub tresljajem, ki jim je lahko izpostavljeno, izpolnjuje določbe iz tega pravilnika.

Tehnični ukrepi, ki jih sprejme proizvajalec, zagotavljajo, da so izpušni plini in emisije izhlapevanja učinkovito omejeni v skladu z določbami tega pravilnika vso običajno življenjsko dobo vozila in pri običajnih pogojih uporabe. To vključuje varnost tistih cevi ter njihovih spojev in priključkov, uporabljenih v sistemih za uravnavanje emisij, ki morajo biti izdelani tako, da so skladni s prvotnim namenom konstrukcije. Za emisije izpušnih plinov velja, da so te določbe izpolnjene, če so skladni z določbami iz odstavkov 5.3.1.4 in 8.2.3.1. Za emisije izhlapevanja velja, da so ti pogoji izpolnjeni, če so skladni z določbami iz odstavkov 5.3.1.4 in 8.2.3.1.

5.1.2.1.   Uporaba odklopne naprave je prepovedana.

5.1.3.   Odprtine nalivnega grla na posodah za bencin

5.1.3.1.   V skladu z odstavkom 5.1.3.2 je odprtina nalivnega grla na posodi za bencin zasnovana tako, da preprečuje polnjenje posode s pištolo točilnega avtomata, ki ima zunanji premer 23,6 mm ali več.

Odstavek 5.1.3.1 se ne uporablja za vozila, za katera sta izpolnjena naslednja pogoja:

5.1.3.2.1.   vozilo je zasnovano in izdelano tako, da nobena naprava, ki je namenjena uravnavanju emisije plinastih onesnaževal, ni pod škodljivim vplivom osvinčenega bencina, in

5.1.3.2.2.   vozilo je vidno, čitljivo in neizbrisno označeno s simbolom za neosvinčeni bencin, določenem po standardu ISO 2575:1982, na mestu, ki ga oseba, ki polni posodo za bencin, takoj vidi. Dodatne oznake so dovoljene.

Zagotovi se preprečevanje prevelikih emisij izhlapevanja in razlitja goriva zaradi manjkajočega pokrova na posodi za gorivo.

To se lahko doseže z enim od naslednjih ukrepov:

5.1.4.1.   s pokrovom posode za gorivo, ki se samodejno odpira in zapira ter ni odstranljiv,

5.1.4.2.   s konstrukcijo, ki preprečuje prevelike emisije izhlapevanja v primeru manjkajočega pokrova posode za gorivo,

5.1.4.3.   z drugimi ukrepi, ki imajo enak učinek. Primeri lahko med drugim vključujejo privezan pokrov posode za gorivo, priklenjen pokrov ali pokrov, ki se odklepa s ključem za vžig vozila. V tem primeru se ključ lahko odstrani iz pokrova posode le, ko je pokrov zaklenjen.

5.1.5.   Določbe za varnost elektronskega sistema

5.1.5.1.   Vsa vozila z računalniškim uravnavanjem emisij so zaščitena pred spremembami, ki jih ni odobril proizvajalec. Proizvajalec odobri spremembe, če so te potrebne zaradi diagnoze, servisiranja, pregleda, dodatnega opremljanja ali popravila vozila. Vse računalniške kode, ki jih je mogoče ponovno programirati, ali delovni parametri so zaščiteni pred nedovoljenim spreminjanjem in dosegajo vsaj tako raven zaščite, ki ustreza določbam standarda ISO DIS 15031-7 iz oktobra 1998 (SAE J2 186 iz oktobra 1996), če zamenjava podatkov o varnosti poteka ob uporabi protokolov in diagnostičnih konektorjev iz odstavka 6.5 Dodatka 1 Priloge II. Vsi odstranljivi kalibracijski spominski čipi so zaliti, zaprti v ohišju ali zaščiteni z elektronskimi algoritmi in jih ni mogoče menjati brez uporabe posebnih orodij in postopkov.

5.1.5.2.   Delovnih parametrov računalniško kodiranega motorja ni mogoče spreminjati brez uporabe posebnih orodij in postopkov (npr. spajkane ali zalite računalniške komponente ali zaprta (ali spajkana) računalniška ohišja).

5.1.5.3.   Če so na motorje na kompresijski vžig vgrajene mehanske črpalke za vbrizg goriva, proizvajalci sprejmejo ustrezne postopke, da nastavitve največje količine dotoka goriva ni mogoče nedovoljeno spreminjati, ko je vozilo v prometu.

5.1.5.4.   Proizvajalci lahko pri homologacijskem organu zaprosijo za oprostitev ene od teh zahtev za tista vozila, ki zaščite verjetno ne potrebujejo. Merila, ki jih homologacijski organ ocenjuje pri odločanju o oprostitvi, med drugim vključujejo zdajšnjo razpoložljivost delovnih čipov, največjo zmogljivost vozila in predvideni prodajni obseg vozila.

5.1.5.5.   Proizvajalci, ki uporabljajo programljive sisteme računalniških kod (npr. električno zbrisljiv in programljiv bralni pomnilnik, EEPROM), preprečijo nedovoljeno ponovno programiranje. Proizvajalci vključijo izboljšane strategije za zaščito pred nedovoljenim spreminjanjem in funkcije za zaščito pred zapisovanjem, ki zahtevajo elektronski dostop do računalnika, ki je na drugem mestu in ga vzdržuje proizvajalec. Organ bo odobril metode, ki zagotavljajo ustrezno stopnjo zaščite pred nedovoljenim spreminjanjem.

5.1.6.   Vozilo je mogoče tehnično pregledati, da se ugotovi njegovo delovanje glede na podatke, zbrane v skladu z odstavkom 5.3.7 tega pravilnika. Če ta pregled zahteva poseben postopek, se ta podrobno opiše v priročniku za vzdrževanje (ali enakovrednem mediju). Ta posebni postopek ne zahteva uporabe posebne opreme, ki se razlikuje od serijske opreme vozila.

5.2.   Preskusni postopek

V tabeli 1 so prikazane različne možnosti homologacije vozila.

5.2.1.   Na vozilih z motorjem na prisilni vžig in električnih hibridnih vozilih z motorjem na prisilni vžig se izvedejo naslednji preskusi:

—

tip I (preverjanje povprečnih emisij izpušnih plinov po hladnem zagonu),

—

tip II (emisije ogljikovega monoksida v prostem teku),

—

tip III (emisije plinov iz bloka motorja),

—

tip IV (emisije izhlapevanja),

—

tip V (trajnost naprav za preprečevanje onesnaževanja),

—

tip VI (preverjanje povprečnih emisij ogljikovega monoksida in ogljikovodika iz izpušnih plinov po hladnem zagonu pri nizki temperaturi okolja),

—

preskus OBD.

5.2.2.   Na vozilih z motorjem na prisilni vžig in električnih hibridnih vozilih z motorjem na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo LPG ali NG (monovalentna ali bivalentna vozila), se izvedejo naslednji preskusi (v skladu s tabelo 1):

—

tip I (preverjanje povprečnih emisij izpušnih plinov po hladnem zagonu),

—

tip II (emisije ogljikovega monoksida v prostem teku),

—

tip III (emisija plinov iz bloka motorja),

—

tip IV (emisije izhlapevanja), kjer je primerno,

—

tip V (trajnost naprav za preprečevanje onesnaževanja),

—

tip VI (preverjanje povprečnih emisij ogljikovega monoksida in ogljikovodika iz izpušnih plinov po hladnem zagonu pri nizki temperaturi okolja), kjer je primerno,

—

preskus OBD, kjer je primerno.

5.2.3.   Na vozilih z motorjem na kompresijski vžig in električnih hibridnih vozilih z motorjem na kompresijski vžig se izvedejo naslednji preskusi:

—

tip I (preverjanje povprečnih emisij izpušnih plinov po hladnem zagonu),

—

tip V (trajnost naprav za uravnavanje onesnaževanja)

—

in, kjer je primerno, preskus OBD.

Tabela 1

Različni postopki za homologacijo in razširitve

Homologacijski preskus

Vozila z motorjem na prisilni vžig kategorij M in N

Vozila z motorjem na kompresijski vžig kategorij M1 in N1

vozilo, ki za gorivo uporablja bencin

bivalentno vozilo

monovalentno vozilo

 

Tip I

da

(največja masa ≤ 3,5 t)

da (preskus z obema vrstama goriva)

(največja masa ≤ 3,5t)

da

(največja masa ≤ 3,5 t)

da

(največja masa ≤ 3,5 t)

Tip II

da

da

(preskus z obema vrstama goriva)

da

—

Tip III

da

da

(preskus le z bencinom)

da

—

Tip IV

da

(največja masa ≤ 3,5 t)

da

(preskus le z bencinom)

(največja masa ≤ 3,5 t)

—

—

Tip V

da

(največja masa ≤ 3,5 t)

da

(preskus le z bencinom)

(največja masa ≤ 3,5 t)

da

(največja masa ≤ 3,5 t)

da

(največja masa ≤ 3,5 t)

Tip VI

da

(največja masa ≤ 3,5 t)

da

(največja masa ≤ 3,5 t)

(preskus le z bencinom)

—

—

Razširitev

odstavek 7

odstavek 7

odstavek 7

odstavek 7;

M2 in N2 z referenčno maso ≤ 2 840 kg

Vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu

da, v skladu z odstavkom 11.1.5.1.1 ali 11.1.5.3

da, v skladu z odstavkom 11.1.5.1.2 ali 11.1.5.3

da, v skladu z odstavkom 11.1.5.1.2 ali 11.1.5.3

da, v skladu z odstavkom 11.1.5.2.1, 11.1.5.2.2, 11.1.5.2.3 ali 11.1.5.3

5.3.   Opis preskusov

5.3.1.   Preskus tipa I (simuliranje povprečnih emisij izpušnih plinov po hladnem zagonu).

5.3.1.1.   Slika 1 prikazuje postopke za preskus tipa I. Ta preskus se izvede na vseh vozilih iz odstavka 1., katerih največja masa ne presega 3,5 tone.

Vozilo se postavi na dinamometer, opremljen z napravo za simulacijo obremenitve in vztrajnosti.

Brez prekinitve se izvede preskus, ki traja 19 minut in 40 sekund ter je sestavljen iz dveh delov, dela ena in dela dva. Med koncem dela ena in začetkom dela dva se lahko s soglasjem proizvajalca uvede prekinitev, med katero se ne vzorči in ki traja 20 sekund, da se omogoči prilagoditev preskusne opreme.

5.3.1.2.1.1.   Pri vozilih, ki za gorivo uporabljajo LPG ali NG, se s preskusom tipa I ugotavljajo spremembe v sestavi LPG ali NG iz Priloge 12. Pri vozilih, ki za gorivo uporabljajo bencin ali LPG ali NG, se preskušata obe vrsti goriva, pri čemer se s preskusi na LPG ali NG ugotavljajo spremembe v sestavi LPG ali NG iz Priloge 12.

5.3.1.2.1.2.   Ne glede na zahtevo iz odstavka 5.3.1.2.1.1 se vozila, ki lahko za gorivo uporabljajo bencin ali plinasto gorivo, vendar imajo bencinski sistem vgrajen le za uporabo v sili ali le za zagon motorja in lahko posoda za bencin vsebuje največ 15 litrov bencina, za preskus tipa I štejejo kot vozila, ki jih lahko poganja le plinasto gorivo.

5.3.1.2.2.   Del ena preskusa sestavljajo štirje osnovni mestni cikli. Vsak osnovni mestni cikel vključuje petnajst faz (prosti tek, pospeševanje, enakomerno hitrost, zmanjševanje hitrosti itd.).

5.3.1.2.3.   Del dva preskusa sestavlja en izvenmestni cikel. Izvenmestni cikel vključuje trinajst faz (prosti tek, pospeševanje, enakomerno hitrost, zmanjševanje hitrosti itd.).

5.3.1.2.4.   Med preskusom se izpušni plini razredčijo in v eni ali več vrečah se zbere sorazmeren vzorec. Izpušni plini iz preskušanega vozila se razredčijo, vzorčijo in analizirajo po spodaj opisanem postopku ter izmeri se celotna prostornina razredčenih izpušnih plinov. Zabeležijo se emisije ogljikovega monoksida, ogljikovodikov in dušikovega oksida ter tudi emisije delcev, ki onesnažujejo, iz vozil z motorjem na kompresijski vžig.

5.3.1.3.   Preskus se izvede s postopkom, opisanim v Prilogi 4. Za zbiranje in analiziranje plinov ter za odstranjevanje in tehtanje delcev se uporabijo predpisane metode.

V skladu z zahtevami iz odstavka 5.3.1.5 se preskus trikrat ponovi. Rezultati se pomnožijo z ustreznimi faktorji poslabšanja iz odstavka 5.3.6 in, v primeru sistemov z redno regeneracijo iz odstavka 2.20, jih je treba pomnožiti tudi s faktorji Ki iz Priloge 13. Končne mase plinastih emisij in, pri vozilih z motorjem na kompresijski vžig, mase delcev, dobljene z vsakim preskusom, so manjše od mejnih vrednosti iz tabele spodaj:

Mejne vrednosti

 

Referenčna masa

(RW)

(kg)

Masa

ogljikovega monoksida

(CO)

Masa ogljikovodikov

(HC)

Masa dušikovih oksidov (NOx)

Skupna masa ogljikovodikov in dušikovih oksidov

(HC + NOx)

Masa delcev (4)

(PM)

L1

(g/km)

L2

(g/km)

L3

(g/km)

L2 + L3

(g/km)

L4

(g/km)

Kategorija

Razred

 

Bencin

Dizelsko gorivo

Bencin

Dizelsko gorivo

Bencin

Dizelsko gorivo

Bencin

Dizelsko gorivo

Dizelsko gorivo

A(2000)

M (5)

—

vse

2,3

0,64

0,20

—

0,15

0,50

–

0,56

0,05

N1  (6)

I

RW ≤ 1 305

2,3

0,64

0,20

—

0,15

0,50

—

0,56

0,05

II

1 305 < RW ≤ 1 760

4,17

0,80

0,25

—

0,18

0,65

—

0,72

0,07

III

1 760 < RW

5,22

0,95

0,29

—

0,21

0,78

—

0,86

0,10

B(2005)

M (5)

—

vse

1,0

0,50

0,10

–

0,08

0,25

–

0,30

0,025

N1  (6)

I

RW ≤ 1 305

1,0

0,50

0,10

—

0,08

0,25

—

0,30

0,025

II

1 305 < RW ≤ 1 760

1,81

0,63

0,13

—

0,10

0,33

—

0,39

0,04

III

1 760 < RW

2,27

0,74

0,16

—

0,11

0,39

—

0,46

0,06

5.3.1.4.1.   Ne glede na zahteve iz odstavka 5.3.1.4 lahko za vsako onesnaževalo ali kombinacijo onesnaževal ena od treh dobljenih končnih mas preseže predpisano mejo za največ 10 odstotkov, če je povprečna aritmetična sredina treh rezultatov pod predpisano mejo. Če predpisane meje preseže več kot eno onesnaževalo, ni pomembno, ali se to zgodi pri istem preskusu ali pri različnih preskusih.

5.3.1.4.2.   Če se preskusi izvajajo s plinastim gorivom, je končna masa plinastih emisij manjša od mejnih vrednosti za vozila z bencinskim motorjem v tabeli zgoraj.

Število preskusov iz odstavka 5.3.1.4 se pri spodaj določenih pogojih zmanjša, pri čemer je V1 rezultat prvega preskusa in V2 rezultat drugega preskusa za vsako onesnaževalo ali skupne emisije dveh onesnaževal, za katera veljajo omejitve.

5.3.1.5.1.   Le en preskus se izvede, če je dobljeni rezultat za vsako onesnaževalo ali skupno emisijo dveh onesnaževal, za katera veljajo omejitve, manjši ali enak 0,70 L (npr. V1 ≤ 0,70 L).

5.3.1.5.2.   Če zahteva iz odstavka 5.3.1.5.1 ni izpolnjena, se izvedeta le dva preskusa, če so za vsako onesnaževalo ali skupno emisijo dveh onesnaževal, za katera veljajo omejitve, izpolnjene naslednje zahteve:

V1 ≤ 0,85 L in V1 + V2 ≤ 1,70 L in V2 ≤ L

5.3.2.   Preskus tipa II (preskus emisij ogljikovega monoksida pri prostem teku)

Ta preskus se izvede na vseh vozilih z motorjem na prisilni vžig, katerih največja masa presega 3,5 tone.

5.3.2.1.1.   Na vozilih, ki lahko za gorivo uporabljajo bencin ali LPG ali NG, se izvede preskus tipa II z obema vrstama goriva.

Slika 1

Diagram poteka preskusa tipa I za homologacijo

(glej odstavek 5.3.1)

Image

5.3.2.1.2.   Ne glede na zahtevo iz odstavka 5.3.2.1.1 se vozila, ki za gorivo lahko uporabljajo bencin ali plinasto gorivo, vendar imajo bencinski sistem vgrajen le za uporabo v sili ali le za zagon motorja in lahko posoda za bencin vsebuje največ 15 litrov bencina, za preskus tipa II štejejo kot vozila, ki jih lahko poganja le plinasto gorivo.

5.3.2.2   Pri preskusu v skladu s Prilogo 5 vsebnost ogljikovega monoksida glede na prostornino izpušnih plinov, ki se sproščajo pri prostem teku motorja, ne presega 3,5 odstotka pri nastavitvi, ki jo je določil proizvajalec, in ne presega 4,5 odstotka v razponu prilagoditev, določenih v tej prilogi.

5.3.3.   Preskus tipa III (preverjanje emisij plinov iz bloka motorja)

Ta preskus se izvede na vseh vozilih iz odstavka 1., razen na tistih z motorjem na kompresijski vžig.

5.3.3.1.1.   Na vozilih, ki lahko za gorivo uporabljajo bencin ali LPG ali NG, se izvede preskus tipa III le z bencinom.

5.3.3.1.2.   Ne glede na zahtevo iz odstavka 5.3.3.1.1 se vozila, ki za gorivo lahko uporabljajo bencin ali plinasto gorivo, vendar imajo bencinski sistem vgrajen le za uporabo v sili ali le za zagon motorja in lahko posoda za bencin vsebuje največ 15 litrov bencina, za preskus tipa III štejejo kot vozila, ki jih lahko poganja le plinasto gorivo.

5.3.3.2.   Pri preskušanju v skladu s Prilogo 6 iz prezračevalnega sistema bloka motorja ne uhajajo v ozračje nobeni plini iz bloka motorja.

5.3.4.   Preskus tipa IV (ugotavljanje emisij izhlapevanja)

Ta preskus se izvede na vseh vozilih iz odstavka 1., razen na vozilih z motorjem na kompresijski vžig, vozilih, ki za gorivo uporabljajo LPG ali NG, in tistih vozilih, ki imajo največjo maso večjo od 3 500 kg.

5.3.4.1.1.   Na vozilih, ki lahko za gorivo uporabljajo bencin ali LPG ali NG, je treba izvesti preskus tipa IV le z bencinom.

5.3.4.2.   Pri preskušanju v skladu s Prilogo 7 so emisije izhlapevanja manjše od 2 g/preskus.

5.3.5.   Preskus tipa VI (preverjanje povprečnih emisij ogljikovega monoksida in ogljikovodika iz izpušnih plinov po hladnem zagonu pri nizki temperaturi okolja)

Ta preskus se izvede na vseh vozilih M1 in N1 razreda I z motorjem na prisilni vžig, razen na vozilih za prevoz več kot šest potnikov in vozilih, katerih največja masa presega 2 500 kg.

5.3.5.1.1.   Vozilo se postavi na dinamometer, opremljen z napravo za simulacijo obremenitve in vztrajnosti.

5.3.5.1.2.   Preskus sestavljajo štirje osnovni cikli mestne vožnje iz dela ena preskusa tipa I. Del ena preskusa je opisan v Dodatku 1 Priloge 4 in prikazan s slikami 1/1, 1/2 in 1/3 Dodatka. Preskus pri nizki temperaturi okolja, ki traja 780 sekund, se izvede brez prekinitve in se začne z zagonom motorja.

5.3.5.1.3.   Preskus pri nizki temperaturi okolja se izvede pri preskusni temperaturi okolja 266 K (–7 °C). Pred začetkom preskusa se preskusna vozila kondicionirajo na enoten način, da so rezultati preskusa lahko ponovljivi. Kondicioniranje in drugi preskusni postopki se izvedejo, kot je opisano v Prilogi 8.

5.3.5.1.4.   Med preskusom se izpušni plini razredčijo in zbere se sorazmeren vzorec. Izpušni plini iz preskušanega vozila se razredčijo, vzorčijo in analizirajo po postopku, opisanem v Prilogi 8, in izmeri se celotna prostornina razredčenih izpušnih plinov. V razredčenih izpušnih plinih se analizira ogljikov monoksid in ogljikovodiki.

V skladu z zahtevami iz odstavkov 5.3.5.2.2 in 5.3.5.3 se preskus izvede trikrat. Končna masa emisije ogljikovega monoksida in ogljikovodika je manjša od mejnih vrednosti iz tabele spodaj:

Preskusna temperatura

Ogljikov monoksid L1

(g/km)

Ogljikovodiki L2

(g/km)

266 K (–7 °C)

15

1,8

5.3.5.2.1.   Ne glede na zahteve iz odstavka 5.3.5.2 lahko za vsako onesnaževalo le eden od treh dobljenih rezultatov preseže predpisano mejo za največ 10 odstotkov, če je povprečna aritmetična sredina treh rezultatov pod predpisano mejo. Če predpisane meje preseže več kot eno onesnaževalo, ni pomembno, ali se to zgodi pri istem preskusu ali pri različnih preskusih.

5.3.5.2.2.   Število preskusov iz odstavka 5.3.5.2 se lahko na zahtevo proizvajalca poveča na 10, če je povprečna aritmetična sredina prvih treh rezultatov nižja od 110 odstotkov mejne vrednosti. V tem primeru se po preskušanju zahteva le, da je aritmetična sredina vseh 10 rezultatov manjša od mejne vrednosti.

Število preskusov iz odstavka 5.3.5.2 se lahko zmanjša v skladu z odstavkoma 5.3.5.3.1 in 5.3.5.3.2.

5.3.5.3.1.   Le en preskus se izvede, če je dobljeni rezultat za vsako onesnaževalo iz prvega preskusa manjši ali enak 0,70 L.

5.3.5.3.2.   Če zahteva iz odstavka 5.3.5.3.1 ni izpolnjena, se izvedeta le dva preskusa, če je rezultat prvega preskusa za vsako onesnaževalo manjši ali enak 0,85 L in je vsota prvih dveh rezultatov manjša ali enaka 1,70 L ter rezultat drugega preskusa manjši ali enak L.

(V1 ≤ 0,85 L in V1 + V2 ≤ 1,70 L in V2 ≤ L)

5.3.6.   Preskus tipa V (trajnost naprav za preprečevanje onesnaževanja)

Ta preskus se izvede na vseh vozilih iz odstavka 1., za katera se uporablja preskus iz odstavka 5.3.1. Preskus pomeni preskus staranja pri 80 000 kilometrih, prevoženih na preskusni stezi, cesti ali dinamometru v skladu s programom iz Priloge 9.

5.3.6.1.1.   Na vozilih, ki lahko za gorivo uporabljajo bencin ali LPG ali NG, je treba izvesti preskus tipa V le z bencinom. V tem primeru se faktor poslabšanja, odkrit pri neosvinčenem bencinu, uporabi tudi za LPG ali NG.

5.3.6.2.   Ne glede na zahtevo iz odstavka 5.3.6.1 lahko proizvajalec namesto preskušanja v skladu z odstavkom 5.3.6.1 uporabi faktorje poslabšanja iz naslednje tabele.

Kategorija motorja

Faktorji poslabšanja

Onesnaževalo

CO

HC

NOx

HC + NOx  (7)

Delci

Motor na prisilni vžig

1,2

1,2

1,2

—

—

Motor na kompresijski vžig

1,1

—

1

1

1,2

Na zahtevo proizvajalca lahko tehnična služba izvede preskus tipa I pred končanim preskusom tipa V z uporabo faktorjev poslabšanja iz tabele zgoraj. Po koncu preskusa tipa V lahko tehnična služba spremeni rezultate homologacije, zapisane v Prilogi 2, z zamenjavo faktorjev poslabšanja v tabeli zgoraj s tistimi, izmerjenimi pri preskusu tipa V.

5.3.6.3.   Faktorji poslabšanja se določijo s postopkom iz odstavka 5.3.6.1 ali z uporabo vrednosti iz tabele v odstavku 5.3.6.2. Faktorji se uporabljajo za ugotavljanje skladnosti z zahtevami iz odstavkov 5.3.1.4 in 8.2.3.1.

5.3.7.   Podatki o emisijah, potrebni za tehnični pregled

5.3.7.1.   Ta zahteva velja za vsa vozila z motorjem na prisilni vžig, ki želijo pridobiti homologacijo v skladu s to spremembo.

5.3.7.2.   Pri preskušanju v skladu s Prilogo 5 (preskus tipa II) v običajnem prostem teku:

(a)

se zapisuje vsebnost ogljikovega monoksida glede na prostornino sproščenih izpušnih plinov,

(b)

se zapisuje število vrtljajev motorja med preskusom, vključno z morebitnimi dovoljenimi odstopanji.

5.3.7.3.   Pri preskušanju pri velikem številu vrtljajev motorja v prostem teku (tj. > 2 000 min.–1)

(a)

se zapisuje vsebnost ogljikovega monoksida glede na prostornino sproščenih izpušnih plinov,

(b)

se zapisuje vrednost lambda (8),

(c)

se zapisuje število vrtljajev motorja med preskusom, vključno z morebitnimi dovoljenimi odstopanji.

5.3.7.4.   Med preskusom se meri in zapiše temperatura motornega olja.

5.3.7.5.   Tabela točke 17 Priloge 2 se dopolni.

5.3.7.6.   Proizvajalec potrdi točnost vrednosti lambda, zapisane med homologacijo v odstavku 5.3.7.3 kot reprezentativne za tipična serijsko proizvedena vozila v 24 mesecih od datuma podelitve homologacije s strani pristojnega organa. Ocena se pripravi na podlagi pregledov in študij serijsko proizvedenih vozil.

5.3.8.   Preskus OBD

Ta preskus se izvaja na vseh vozilih iz odstavka 1. Upošteva se preskusni postopek, opisan v odstavku 3. Priloge 11.

6.   SPREMEMBE TIPA VOZILA

Vsaka sprememba tipa vozila se sporoči upravnemu organu, ki je tip vozila homologiral. Organ lahko potem:

6.1.1.   meni, da opravljene spremembe verjetno ne bodo imele nobenega znatnega škodljivega vpliva in da vozilo v vsakem primeru še vedno izpolnjuje zahteve; ali

6.1.2.   od tehnične službe, ki izvaja preskuse, zahteva dodatno poročilo o preskusu.

6.2.   Potrditev ali zavrnitev homologacije, ki opredeljuje spremembe, se po postopku iz odstavka 4.3 zgoraj sporoči pogodbenicam Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik.

6.3.   Pristojni organ, ki izda razširitev homologacije, dodeli serijsko številko razširitve in o tem obvesti druge pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, s sporočilom v obliki, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 2 k temu pravilniku.

7.   RAZŠIRITEV HOMOLOGACIJE

Pri spremembah homologacije v skladu s tem pravilnikom se uporabljajo naslednje posebne določbe, če je primerno.

7.1.   Razširitve v zvezi z emisijo izpušnih plinov (preskusi tipa I, tipa II in tipa VI)

7.1.1.   Tipi vozil z različnimi referenčnimi masami

7.1.1.1.   Homologacija, podeljena tipu vozil, se lahko razširi le na tipe vozil, katerih referenčna masa zahteva uporabo naslednjih dveh višjih kategorij enakovredne vztrajnosti ali katere koli nižje kategorije enakovredne vztrajnosti.

7.1.1.2.   Če pri vozilih kategorije N1 in vozilih kategorije M iz opombe 2 odstavka 5.3.1.4 referenčna masa tipa vozila, za katerega je zaprošena razširitev homologacije, zahteva uporabo nižje enakovredne vztrajnosti, kot je bila uporabljena pri že homologiranem tipu vozila, se razširitev homologacije podeli, če so mase onesnaževal, dobljene pri že homologiranem vozilu, znotraj mejnih vrednosti, predpisanih za vozilo, za katero je zaprošena razširitev homologacije.

7.1.2.   Tipi vozil z različnimi skupnimi prestavnimi razmerji

Homologacija, podeljena tipu vozila, se lahko pod naslednjimi pogoji razširi na tipe vozila, ki se razlikujejo od homologiranega tipa le po prenosnih razmerjih:

7.1.2.1.   Za vsako prenosno razmerje, uporabljeno v preskusu tipa I in tipa VI, je treba določiti delež,

Formula

pri čemer je pri številu vrtljajev motorja 1 000 min.–1 V1 število vrtljajev homologiranega tipa vozila in V2 število vrtljajev tipa vozila, za katerega se zaproša za razširitev homologacije.

7.1.2.2.   Če je za vsako prestavno razmerje E ≤ 8 odstotkov, se razširitev podeli brez ponavljanja preskusov tipa I in tipa VI.

7.1.2.3.   Če je pri najmanj enem prestavnem razmerju E > 8 odstotkov in pri vsakem prestavnem razmerju E ± 13 odstotkov, se preskus tipa I in tipa VI ponovi, vendar se lahko izvede v laboratoriju, ki ga izbere proizvajalec in odobri tehnična služba. Poročilo o preskusih se pošlje tehnični službi, ki izvaja homologacijske preskuse.

7.1.3.   Tipi vozil z različnimi referenčnimi masami in različnimi skupnimi prenosnimi razmerji

Homologacija, podeljena tipu vozila, se lahko razširi na tipe vozila, ki se razlikujejo od homologiranega tipa le po referenčni masi in skupnih prenosnih razmerjih, če so izpolnjeni vsi pogoji iz odstavkov 7.1.1 in 7.1.2.

Opomba: Če je bil tip vozila homologiran v skladu z odstavki 7.1.1 do 7.1.3, se taka homologacija ne more razširiti na druge tipe vozila.

7.2   Emisije izhlapevanja (preskus tipa IV)

Homologacija, podeljena tipu vozila, opremljenim s sistemom za uravnavanje emisij izhlapevanja, se lahko razširi pod naslednjimi pogoji:

7.2.1.1.   Osnovno načelo odmerjanja goriva/zraka (npr. enotočkovno vbrizgavanje, uplinjač) je enako.

7.2.1.2.   Oblika posode za gorivo ter material posode za gorivo in cevi za tekoče gorivo sta enaka. Najslabša možna družina glede na presek in približno dolžino cevi se preskusi. Tehnična služba, ki izvaja homologacijske preskuse, odloči, ali so neenaki ločevalniki hlapov/tekočine sprejemljivi. Prostornina posode za gorivo je v razponu ± 10 odstotkov. Nastavitev razbremenilnega ventila posode za gorivo je enaka.

7.2.1.3.   Način shranjevanja hlapov goriva je enak, tj. oblika in prostornina lovilnika, medij za shranjevanje, čistilnik za zrak (če je uporabljen za uravnavanje emisij izhlapevanja) itd.

7.2.1.4.   Prostornina goriva v uplinjaču je v razponu ± 10 mililitrov.

7.2.1.5.   Način čiščenja nakopičenih hlapov je enak (npr. pretok zraka, začetna ali očiščena prostornina v voznem ciklu).

7.2.1.6.   Način zapiranja in zračenja sistema za odmerjanje goriva je enak.

7.2.2.   Nadaljnje opombe:

(i)

različne velikosti motorja so dovoljene;

(ii)

različne moči motorja so dovoljene;

(iii)

samodejni in ročni menjalniki, prenos moči na dve kolesi in štiri kolesa so dovoljeni;

(iv)

različne oblike karoserije so dovoljene;

(v)

različne velikosti koles in pnevmatik so dovoljene;

7.3.   Trajnost naprav za preprečevanje onesnaževanja (preskus tipa V)

Homologacija, podeljena tipu vozila, se lahko razširi na različne tipe vozila, če je kombinacija sistema za uravnavanje motorja/onesnaževanja enaka tisti pri že homologiranem vozilu. V ta namen se pri tistih tipih vozil, pri katerih so spodaj opisani parametri enaki ali znotraj predpisanih mejnih vrednosti, šteje, da imajo enako kombinacijo sistema za uravnavanje motorja/onesnaževanja.

—

Motor:

—

število valjev,

—

delovna prostornina motorja (± 15 odstotkov),

—

konfiguracija ohišja motorja,

—

število ventilov,

—

sistem za dovajanje goriva,

—

vrsta hladilnega sistema,

—

postopek zgorevanja,

—

razmik sredin valjev.

7.3.1.2.   Sistem za uravnavanje emisij:

Katalizator:

—

število katalizatorjev in elementov,

—

velikost in oblika katalizatorjev (prostornina monolita ± 10 odstotkov),

—

vrsta katalitičnega procesa (oksidacijski, tristezni …),

—

obremenitev plemenitih kovin (enaka ali večja),

—

razmerje plemenitih kovin (± 15 odstotkov),

—

substrat (zgradba in material),

—

gostota celic,

—

tip okrova katalizatorja/katalizatorjev,

—

lokacija katalizatorjev (položaj in mere v izpušnem sistemu, ki ne povzroča temperaturne spremembe, večje od 50 K, pri dovodu v katalizator).

Ta temperaturna sprememba se preverja pri stabiliziranih pogojih pri hitrosti 120 km/h in pri nastavitvi obremenitve za preskus tipa I.

Vbrizgavanje zraka: z ali brez tip (pulziranje zraka, zračne črpalke …).

Vračanje izpušnih plinov v valj (EGR): z ali brez.

7.3.1.3.   Kategorija vztrajnosti: dve naslednji višji kategoriji vztrajnosti in katera koli nižja kategorija vztrajnosti.

7.3.1.4.   Preskus trajnosti se lahko izvede pri vozilu, obliki karoserije, menjalniku (samodejnemu ali ročnemu) in velikosti koles ali pnevmatik, ki so različne od tistih pri tipu vozila, za katerega se želi pridobiti homologacija.

7.4.   Vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu

7.4.1.   Homologacija, podeljena tipu vozila glede na sistem OBD, se lahko razširi na različne tipe vozil, ki spadajo v isto družino vozil OBD, kot je opisano v Dodatku 2 Priloge 11. Sistem za uravnavanje emisij iz motorja je enak tistemu pri vozilu, ki je že bil homologiran, in je v skladu z opisom družine motorjev OBD iz Dodatka 2 Priloge 11 ne glede na naslednje značilnosti vozila:

—

opremo motorja,

—

pnevmatike,

—

enakovredno vztrajnost,

—

hladilni sistem,

—

celotno prestavno razmerje,

—

tip prenosa moči,

—

tip karoserije.

8.   SKLADNOST PROIZVODNJE

8.1.   Vsako vozilo, ki ima v skladu s tem pravilnikom nameščeno homologacijsko oznako, je glede na sestavne dele, ki vplivajo na emisijo plinastih onesnaževal in delcev, ki onesnažujejo, iz motorja, emisije plinov iz bloka motorja ter emisije izhlapevanja, v skladu s homologiranim tipom vozila. Skladnost proizvodnih postopkov je v skladu s tistimi iz Dodatka 2 Sporazuma iz leta 1958 (E/ECE/324-E/ECE/TRANS/505/Rev.2) v naslednjih zahtevah:

Na splošno se skladnost proizvodnje glede na omejevanje emisij iz vozila (preskusi tipov I, II, III in IV) preverja na podlagi opisa iz sporočila in njegovih prilog.

Skladnost vozil v prometu

Glede na homologacije, podeljene za emisije, so ti ukrepi primerni tudi za potrjevanje funkcionalnosti naprav za uravnavanje emisij med običajno uporabno življenjsko dobo vozil pri običajnih pogojih uporabe (skladnost primerno vzdrževanih in uporabljanih vozil v prometu). Za namen tega pravilnika se ti ukrepi preverjajo za obdobje do 5 let starosti ali do 80 000 km, kar se zgodi prej, in od 1. januarja 2005 za obdobje do pet let starosti ali 100 000 km, kar se zgodi prej.

Upravni organ opravi revizijo skladnosti vozil v prometu na podlagi ustreznih podatkov, ki jih ima proizvajalec, po postopkih, podobnim tistim iz Dodatka 2 Sporazuma iz leta 1958 (E/ECE/324-E/ECE/TRANS/505/Rev.2).

Sliki 4/1 in 4/2 Dodatka 4 prikazujeta postopek za preverjanje skladnosti vozil v prometu.

8.2.1.1.   Parametri, ki opredeljujejo družine vozil v prometu

Družina v prometu se lahko opredeli po osnovnih parametrih konstrukcije, ki morajo biti skupni vozilom v družini. Skladno s tem se lahko za tiste tipe vozil, ki imajo skupne, ali v mejah navedenih dovoljenih odstopanj, najmanj spodaj opisane parametre, šteje, da spadajo v isto družino v prometu:

—

postopek zgorevanja (2-taktni, 4-taktni, rotacijski),

—

število valjev,

—

konfiguracija valjev v bloku (vrstni motor, V-motor, radialni motor, motor z nasprotno ležečimi valji, drugo); naklon ali smer valjev ni merilo,

—

način dovoda goriva v motor (tj. posredno ali neposredno vbrizgavanje),

—

vrsta hladilnega sistema (z zrakom, vodo, oljem),

—

način dovoda zraka (sesalni motor, tlačno polnjeni motor),

—

gorivo, za katerega je motor zasnovan (bencin, dizelsko gorivo, NG, LPG itd.), bivalentna vozila so lahko razvrščena v skupino vozil z eno vrsto goriva, če je ena vrsta goriva skupna,

—

vrsta katalizatorja (tristezni pretvornik ali drugo),

—

vrsta lovilnika delcev (z ali brez),

—

vračanje izpušnih plinov v valj (z ali brez),

—

prostornina valja motorja največjega motorja v družini minus 30 odstotkov.

Upravni organ opravi revizijo skladnosti vozil v prometu na podlagi podatkov, ki jih predloži proizvajalec. Ti podatki morajo med drugim vključevati:

8.2.1.2.1.   ime in naslov proizvajalca;

8.2.1.2.2.   ime, naslov, telefonsko številko in številko faksa ter elektronski naslov pooblaščenega predstavnika za področja, ki jih vključujejo podatki proizvajalca;

8.2.1.2.3.   ime/imena modela vozil, ki so vključena v podatke proizvajalca;

8.2.1.2.4.   kjer je primerno, seznam tipov vozila, ki jih vključujejo podatki proizvajalca, tj. skupina družin v prometu v skladu z odstavkom 8.2.1.1;

8.2.1.2.5.   kode identifikacijske številke vozila (VIN), ki se uporabljajo za te tipe vozil znotraj družine v prometu (številka VIN);

8.2.1.2.6.   številke homologacij, ki se uporabljajo za te tipe vozil znotraj družine v prometu, vključno s številkami vseh razširitev ter večjih sprememb/preklicev (predelav), kjer je primerno;

8.2.1.2.7.   podrobnosti o razširitvah, večjih spremembah/preklicih homologacij za vozila, ki jih vključujejo podatki proizvajalca (če to zahteva upravni organ);

8.2.1.2.8.   obdobje, za katero veljajo podatki proizvajalca;

8.2.1.2.9.   obdobje proizvodnje vozil, vključeno v podatke proizvajalca (npr. vozila, izdelana v koledarskem letu 2001);

postopek proizvajalca za preverjanje skladnosti v prometu, vključno:

8.2.1.2.10.1.   z načinom določanja položaja vozil;

8.2.1.2.10.2.   z merili za izbiro in zavrnitev vozil;

8.2.1.2.10.3.   s tipi preskusov in preskusnimi postopki, uporabljenimi v programu;

8.2.1.2.10.4.   z merili proizvajalca za sprejem/zavrnitev skupine družin v prometu;

8.2.1.2.10.5.   z geografskim območjem/geografskimi območji, na katerem/katerih je proizvajalec zbral podatke;

8.2.1.2.10.6.   z velikostjo vzorca in uporabljenim načrtom vzorčenja;

rezultate postopka proizvajalca za preverjanje skladnosti v prometu, vključno:

8.2.1.2.11.1.   z identifikacijo vozil, vključenih v program (preskušanih ali ne).

Identifikacija vključuje:

—

ime modela,

—

identifikacijsko številko vozila (VIN),

—

registrska številka vozila,

—

datum izdelave,

—

regija uporabe (če je znana),

—

nameščene pnevmatike;

8.2.1.2.11.2.   z razlogom/razlogi za izločitev vozila iz vzorca;

8.2.1.2.11.3.   s podatki o vzdrževanju vsakega vozila v vzorcu (vključno s kakršnimi koli predelavami);

8.2.1.2.11.4.   s podatki o popravilih vsakega vozila iz vzorca (če so znani);

8.2.1.2.11.5.   s podatki o preskusu, ki vključujejo:

—

datum preskusa,

—

kraj preskusa,

—

število prevoženih kilometrov na števcu,

—

specifikacije preskusnega goriva (npr. preskusno referenčno gorivo ali gorivo na trgu),

—

preskusne pogoje (temperaturo, vlažnost, vztrajnostno maso dinamometra),

—

nastavitve dinamometra (npr. nastavitev moči),

—

rezultate preskusa (za najmanj tri različna vozila iz vsake družine).

8.2.1.2.12.   zapisi prikazov sistema OBD.

8.2.2.   Podatki, ki jih zbere proizvajalec, morajo biti dovolj izčrpni, da je mogoče oceniti delovanje vozila v prometu za običajne pogoje uporabe iz odstavka 8.2, in morajo ustrezno prikazati geografsko širjenje proizvajalca.

Za namen tega pravilnika proizvajalec ni obvezan opraviti revizije skladnosti vozil v prometu za tip vozila, če lahko homologacijskemu organu zadovoljivo dokaže, da je letna prodaja tega tipa vozila po vsem svetu manjša od 10 000 vozil.

Za vozila, namenjena prodaji v Evropski uniji, proizvajalec ni obvezan opraviti revizije skladnosti vozil v prometu za tip vozila, če lahko homologacijskemu organu zadovoljivo dokaže, da je letna prodaja tega tipa vozila v Evropski uniji manjša od 5 000 vozil.

Če je treba izvesti preskus tipa I in ima homologacija vozila eno ali več razširitev, se preskusi izvedejo na vozilu, opisanem v prvotni opisni dokumentaciji, ali na vozilu, opisanem v opisni dokumentaciji v zvezi z ustrezno razširitvijo.

Preverjanje skladnosti vozila pri preskusu tipa I.

Ko organ izbere vozilo, proizvajalec ne opravi nobenih prilagoditev izbranih vozil.

Pri električnih hibridnih vozilih se preskusi izvajajo pod pogoji iz Priloge 14:

—

Pri vozilih z zunanjim napajanjem se merjenja emisij onesnaževal izvajajo na vozilih, kondicioniranih v skladu s pogojem B preskusa tipa I za hibridna vozila z zunanjim napajanjem.

—

Pri vozilih brez zunanjega napajanja se merjenja emisij onesnaževal izvajajo pod enakimi pogoji kot pri preskusu tipa I za vozila brez zunanjega napajanja.

Iz serije se naključno izberejo tri vozila in se preskusijo, kot je opisano v odstavku 5.3.1. Faktorji poslabšanja se uporabijo na enak način. Mejne vrednosti so navedene v odstavku 5.3.1.4.

8.2.3.1.1.1.   V primeru sistemov z redno regeneracijo, opredeljenih v odstavku 2.20, se rezultati pomnožijo s faktorji Ki, dobljenimi s postopkom iz Priloge 13 med podelitvijo homologacije.

Na zahtevo proizvajalca se preskušanje lahko izvaja takoj po koncu regeneracije.

8.2.3.1.2.   Če se organ strinja s standardnim odstopanjem proizvodnje, ki ga navede proizvajalec v skladu z odstavkom 8.2.1 zgoraj, se preskusi izvajajo v skladu z Dodatkom 1.

Če se organ ne strinja s standardnim odstopanjem proizvodnje, ki ga navede proizvajalec v skladu z odstavkom 8.2.1 zgoraj, se preskusi izvajajo v skladu z Dodatkom 2.

8.2.3.1.3.   Proizvodnja serije velja za skladno ali neskladno na podlagi preskusa vzorca vozil, ko se sprejme odločitev o sprejemu za vsa onesnaževala ali odločitev o zavrnitvi za eno onesnaževalo v skladu s preskusnimi merili iz ustreznega Dodatka.

Če se za eno onesnaževalo sprejme odločitev o sprejemu, se ta odločitev ne spremeni z dodatnimi preskusi, izvedenimi z namenom sprejetja odločitve za druga onesnaževala.

Če se ne sprejme odločitev o sprejemu za vsa onesnaževala in se ne sprejme odločitev o zavrnitvi za eno onesnaževalo, se preskus izvede na drugem vozilu (glej sliko 2 spodaj).

Ne glede na zahteve iz odstavka 3.1.1 Priloge 4 se preskusi izvajajo na vozilih, ki prihajajo neposredno iz proizvodne linije.

Vseeno se lahko na zahtevo proizvajalca preskusi izvajajo na vozilih, ki so prevozila:

—

največ 3 000 km pri vozilih z motorjem na prisilni vžig,

—

največ 15 000 km pri vozilih z motorjem na kompresijski vžig.

V obeh primerih postopek utekanja opravi proizvajalec, ki se zaveže, da na teh vozilih ne bo izvedel nobenih prilagoditev.

Slika 2

Image

8.2.3.2.2.   Če proizvajalec zahteva preskušanje utečenih vozil („x“ km, kjer je x ≤ 3 000 km za vozila z motorjem na prisilni vžig in x ≤ 15 000 km za vozila z motorjem na kompresijski vžig), je postopek naslednji:

(a)

emisije onesnaževal (tip I) se merijo na prvem preskušanem vozilu pri 0 km in pri „x“ km;

(b)

koeficient naraščanja emisij med 0 km in „x“ km se za vsako onesnaževalo izračuna:

emisije „x“ km/emisije 0 km

ta koeficient je lahko manj kot 1;

(c)

druga vozila se ne utekajo, ampak se njihove emisije pri 0 km pomnožijo s koeficientom naraščanja emisij.

V tem primeru se uporabijo naslednje vrednosti:

(i)

vrednosti pri „x“ km za prvo vozilo,

(ii)

vrednosti pri 0 km, pomnožene s koeficientom naraščanja emisij, za druga vozila.

8.2.3.2.3.   Vsi ti preskusi se lahko izvedejo s komercialnim gorivom. Na zahtevo proizvajalca se vseeno lahko uporabijo referenčna goriva iz Priloge 10.

(i)

Če je treba izvesti preskus tipa III, se izvede na vseh vozilih, izbranih za preskus skladnosti proizvodnje tipa I. Ravnati je treba v skladu s pogoji iz odstavka 5.3.3.2. Pri električnih hibridnih vozilih se preskusi izvajajo pod pogoji iz odstavka 5. Priloge 14.

(ii)

Če je treba izvesti preskus tipa IV, se ta izvede v skladu z odstavkom 7. Priloge 7.

8.2.4.   Pri preskušanju v skladu s Prilogo 7 so povprečne emisije izhlapevanja za vsa serijsko proizvedena vozila homologiranega tipa manjše od mejne vrednosti iz odstavka 5.3.4.2.

8.2.5.   Pri rednem končnem preskušanju proizvodnje lahko imetnik homologacije skladnost dokaže z vzorčenjem vozil, ki izpolnjujejo zahteve iz odstavka 7. Priloge 7.

8.2.6.   Vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu (OBD)

Če je treba preveriti delovanje sistema OBD, se to naredi v skladu z naslednjim:

8.2.6.1.   Če homologacijski organ ugotovi, da je kakovost proizvodnje nezadovoljiva, se iz serije naključno izbere vozilo in se na njem izvede preskuse, opisane v Dodatku 1 Priloge 11.

Pri električnih hibridnih vozilih se preskusi izvajajo pod pogoji iz odstavka 9. Priloge 14.

8.2.6.2.   Proizvodnja se šteje za skladno, če to vozilo izpolnjuje zahteve preskusov, opisanih v Dodatku 1 Priloge 11.

8.2.6.3.   Če iz serije vzeto vozilo ne izpolnjuje zahtev iz odstavka 8.2.6.1, se iz serije naključno vzame dodaten vzorec štirih vozil in se preskusijo v skladu z Dodatkom 1 Priloge 11. Preskusi se lahko izvajajo na vozilih, ki so bili utečeni največ 15 000 km.

8.2.6.4.   Proizvodnja se šteje za skladno, če najmanj 3 vozila izpolnjujejo zahteve preskusov, opisanih v Dodatku 1 Priloge 11.

Na podlagi revizije iz odstavka 8.2.1 mora upravni organ:

—

odločiti, da je skladnost tipa vozila v prometu ali vozila družine v prometu zadovoljiva, in ne nadalje ukrepati,

—

odločiti, da so podatki, ki jih zagotovi proizvajalec, nezadostni za odločitev, in od proizvajalca zahtevati dodatne podatke ali podatke o preskusu,

ali

—

odločiti, da je skladnost tipa vozila v prometu ali tipa/tipov vozila, ki je/so del družine v prometu, nezadovoljiva, in nadalje preskušati takšen tip/takšne tipe vozila v skladu z Dodatkom 3.

Če je bilo proizvajalcu dovoljeno, da ne izvaja revizije za določen tip vozila v skladu z odstavkom 8.2.2, lahko upravni organ nadalje preskuša takšne tipe vozil v skladu z Dodatkom 3.

8.2.7.1.   Če so preskusi tipa I potrebni za preverjanje skladnosti naprav za uravnavanje emisij z zahtevami o njihovem delovanju v prometu, se takšni preskusi izvajajo s preskusnim postopkom, ki izpolnjuje statistična merila iz Dodatka 4.

8.2.7.2.   Homologacijski organ v sodelovanju s proizvajalcem izbere vzorec vozil z zadostnim številom prevoženih kilometrov, za katera je ustrezno zagotovljeno, da so bila uporabljena pri običajnih pogojih. Pri izbiri vozil v vzorcu se posvetuje s proizvajalcem in se mu omogoči prisotnost pri potrditvenih pregledih vozil.

Proizvajalec je pooblaščen, da pod nadzorom homologacijskega organa opravi preglede, tudi porušitvene narave, na vozilih, katerih ravni emisij presegajo mejne vrednosti, da se ugotovijo morebitni vzroki za poslabšanje, ki ga ni mogoče pripisati proizvajalcu samemu (npr. uporaba osvinčenega bencina pred datumom preskusa). Če rezultati pregledov potrdijo takšne vzroke, se takšni rezultati preskusov izključijo iz preverjanja skladnosti.

8.2.7.3.1.   Rezultati preskusov se izključijo tudi iz preverjanja skladnosti vozil v vzorcu:

(i)

za katera je bil izdan certifikat o homologaciji, ki prikazuje skladnost z mejnimi vrednostmi emisij kategorije A iz odstavka 5.3.1.4 sprememb 05 Pravilnika, če je bilo pri teh vozilih redno uporabljeno gorivo, pri katerem raven žvepla presega 150 mg/kg (bencin) ali 350 mg/kg (dizelsko gorivo),

ali

(ii)

za katera je bil izdan certifikat o homologaciji, ki prikazuje skladnost z mejnimi vrednostmi emisij kategorije B iz odstavka 5.3.1.4 sprememb 05 Pravilnika, če je bilo pri teh vozilih redno uporabljen bencin ali dizelsko gorivo, pri katerem raven žvepla presega 50 mg/kg.

8.2.7.4.   Če homologacijski organ ni zadovoljen z rezultati preskusov v skladu z merili iz Dodatka 4, se popravni ukrepi iz Dodatka 2 Sporazuma iz leta 1958 (E/ECE/324-E/ECE/TRANS/505/Rev.2) razširijo na vozila v prometu, ki pripadajo istemu tipu vozil in bodo verjetno imela enake pomanjkljivosti v skladu z odstavkom 6. Dodatka 3.

Homologacijski organ potrdi načrt popravnih ukrepov, ki ga prikaže proizvajalec. Proizvajalec je odgovoren za izvajanje potrjenega načrta popravnih ukrepov.

Homologacijski organ v 30 dneh o svoji odločitvi obvesti vse pogodbenice Sporazuma. Pogodbenice Sporazuma lahko zahtevajo, da se isti načrt popravnih ukrepov uporabi za vsa vozila istega tipa, registrirana na njihovem ozemlju.

8.2.7.5.   Če pogodbenica Sporazuma ugotovi, da tip vozila ni skladen z veljavnimi zahtevami iz Dodatka 3, o tem takoj obvesti pogodbenico Sporazuma, ki je podelila prvotno homologacijo v skladu z zahtevami Sporazuma.

Pristojni organ pogodbenice Sporazuma, ki je podelila prvotno homologacijo, nato ob upoštevanju določb Sporazuma obvesti proizvajalca, da tip vozila ne izpolnjuje zahtev iz teh določb in da se od proizvajalca pričakujejo nekateri ukrepi. Proizvajalec v dveh mesecih po tem obvestilu predloži organu načrt ukrepov za odpravo pomanjkljivosti, katerih bistvo mora biti skladno z zahtevami odstavkov 6.1 do 6.8 Dodatka 3. Pristojni organ, ki je podelil prvotno homologacijo, se v dveh mesecih posvetuje s proizvajalcem, da zagotovi dogovor o načrtu ukrepov in njegovem izvajanju. Če pristojni organ, ki je podelil prvotno homologacijo, ugotovi, da dogovora ni mogoče doseči, se začnejo ustrezni postopki v skladu s Sporazumom.

9.   KAZNI ZA NESKLADNOST PROIZVODNJE

9.1.   Homologacija, podeljena v zvezi s tipom vozila v skladu s to spremembo, se lahko prekliče, če niso izpolnjene zahteve iz odstavka 8.1 zgoraj ali če vozilo ali vozila ne opravi/opravijo uspešno preskusov iz odstavka 8.2 zgoraj.

9.2.   Če pogodbenica Sporazuma, ki uporablja ta pravilnik, prekliče homologacijo, ki jo je prej podelila, o tem takoj obvesti druge pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, s sporočilom v obliki, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 2 k temu pravilniku.

10.   DOKONČNA PREKINITEV PROIZVODNJE

Če imetnik homologacije dokončno preneha proizvajati tip vozila, za katerega je bila podeljena homologacija v skladu s tem pravilnikom, o tem obvesti organ, ki je podelil homologacijo. Ko ta organ prejme ustrezno sporočilo, o tem obvesti druge pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, z izvodi sporočila v obliki, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 2 k temu pravilniku.

11.   PREHODNE DOLOČBE

11.1.   Splošno

11.1.1.   Od uradnega datuma veljavnosti sprememb 05 nobena pogodbenica, ki uporablja ta pravilnik, ne zavrne podelitve homologacij v skladu s tem pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 05.

11.1.2.   Homologacije novega tipa

11.1.2.1.   V skladu z določbami iz odstavkov 11.1.4, 11.1.5 in 11.1.6 pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, podelijo homologacije le, če tip vozila, ki je v postopku homologacije, izpolnjuje zahteve iz tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 05.

Pri vozilih kategorije M ali vozilih kategorije N1 te zahteve veljajo od datuma veljavnosti sprememb 05.

Vozila so v skladu z omejitvami za preskus tipa I, ki so podrobno opisane v vrstici A ali vrstici B tabele iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika.

11.1.2.2.   V skladu z določbami iz odstavkov 11.1.4, 11.1.5, 11.1.6 in 11.1.7 pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, podelijo homologacije le, če tip vozila, ki je v postopku homologacije, izpolnjuje zahteve iz tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 05.

Pri vozilih kategorije M, ki imajo največjo maso manjšo ali enako 2 500 kg, ali vozilih kategorije N1 (razred I) te zahteve veljajo od 1. januarja 2005.

Pri vozilih kategorije M, ki imajo največjo maso večjo od 2 500 kg, ali vozilih kategorije N1 (razred II ali III) te zahteve veljajo od 1. januarja 2006.

Vozila so v skladu z omejitvami za preskus tipa I, ki so podrobno opisane v vrstici B tabele iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika.

11.1.3.   Omejitev veljavnosti obstoječih homologacij

11.1.3.1.   V skladu z določbami iz odstavkov 11.1.4, 11.1.5 in 11.1.6 homologacije, podeljene v skladu s tem pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 04, nehajo veljati od datuma veljavnosti sprememb 05 za vozila kategorije M, ki imajo največjo maso manjšo ali enako 2 500 kg, ali vozila kategorije N1 (razred I) in 1. januarja 2002 za vozila kategorije M, ki imajo največjo maso večjo od 2 500 kg, ali vozila kategorije N1 (razred II ali III), razen če pogodbenica, ki je podelila homologacijo, obvesti druge pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, da homologirani tip vozila izpolnjuje zahteve iz tega pravilnika v skladu z odstavkom 11.1.2.1 zgoraj.

11.1.3.2.   V skladu z določbami iz odstavkov 11.1.4, 11.1.5, 11.1.6 in 11.1.7 homologacije, podeljene v skladu s tem pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 05, in mejnimi vrednostmi iz vrstice A tabele iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika nehajo veljati 1. januarja 2006 za vozila kategorije M, ki imajo največjo maso manjšo ali enako 2 500 kg, ali vozila kategorije N1 (razred I) in 1. januarja 2007 za vozila kategorije M, ki imajo največjo maso večjo od 2 500 kg, ali vozila kategorije N1 (razred II ali III), razen če pogodbenica, ki je podelila homologacijo, obvesti druge pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, da homologirani tip vozila izpolnjuje zahteve iz tega pravilnika v skladu z odstavkom 11.1.2.2 zgoraj.

11.1.4.   Posebne določbe

11.1.4.1.   Do 1. januarja 2003 se vozila kategorije M1 z motorjem na kompresijski vžig in z največjo maso nad 2 000 kg, ki so:

(i)

namenjena prevozu več kot šestih potnikov (vključno z voznikom),

ali

(ii)

terenska vozila, kot so opredeljena v Prilogi 7 h Konsolidirani resoluciji o proizvodnji vozil (R.E.3) (9),

za namene odstavkov 11.1.3.1 in 11.1.3.2 štejejo za vozila kategorije N1.

11.1.4.2.   Za vozila z motorjem na kompresijski vžig z neposrednim vbrizgavanjem, ki so namenjena za prevoz več kot šestih potnikov (vključno z voznikom), so homologacije, podeljene v skladu z določbo iz odstavka 5.3.1.4.1 tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 04, veljavne do 1. januarja 2002.

11.1.4.3.   Homologacija in določbe za preverjanje skladnosti proizvodnje iz tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 04, se uporabljajo do datumov iz odstavkov 11.1.2.1 in 11.1.3.1.

11.1.4.4.   Od 1. januarja 2002 se preskus tipa VI iz Priloge 8 uporablja za nove tipe vozil kategorije M1 in kategorije N1 razreda 1, ki so opremljeni z motorjem na prisilni vžig. Ta zahteva ne velja za vozila za prevoz več kot šestih potnikov (vključno z voznikom) ali vozila, katerih največja masa presega 2 500 kg.

11.1.5.   Vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu (OBD)

Vozila z motorjem na prisilni vžig

11.1.5.1.1.   V vozila kategorij M1 in N1, ki za gorivo uporabljajo bencin, se vgradijo sistemi za diagnostiko na vozilu, kot je določeno v odstavku 3.1 Priloge 11 k temu pravilniku, do datumov iz odstavka 11.1.2.

11.1.5.1.2.   Vozila kategorije M1, razen vozil, katerih največja masa presega 2 500 kg, in kategorije N1 razreda I, ki stalno ali občasno delujejo na LPG ali NG, imajo od 1. oktobra 2004 vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu pri novih tipih in od 1. julija 2005 pri vseh tipih.

Vozila kategorije M1, katerih največja masa presega 2 500 kg, in kategorije N1 razredov II in III, ki stalno ali občasno delujejo na LPG ali NG, imajo od 1. januarja 2006 vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu pri novih tipih in od 1. januarja 2007 pri vseh tipih.

Vozila z motorjem na kompresijski vžig

11.1.5.2.1.   Vozila kategorije M1, razen vozil za prevoz več kot šestih potnikov (vključno z voznikom) ali vozil, katerih največja masa presega 2 500 kg, imajo od 1. oktobra 2004 vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu pri novih tipih in od 1. julija 2005 pri vseh tipih.

11.1.5.2.2.   Vozila kategorije M1, ki niso vključena v odstavek 11.1.5.2.1, razen vozil, katerih največja masa presega 2 500 kg, in vozil kategorije N1 razreda I imajo od 1. januarja 2005 vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu pri novih tipih in od 1. januarja 2006 pri vseh tipih.

11.1.5.2.3.   Vozila kategorije N1, razreda II in III, in vozila kategorije M1, katerih največja masa presega 2 500 kg, imajo od 1. januarja 2006 vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu pri novih tipih in od 1. januarja 2007 pri vseh vozilih.

11.1.5.2.4.   Če so v vozila z motorjem na kompresijski vžig, ki so dana v promet pred datumi iz odstavkov zgoraj, vgrajeni sistemi za diagnostiko na vozilu, se uporabljajo določbe iz odstavkov 6.5.3 do 6.5.3.6 Dodatka 1 Priloge 11.

Električna hibridna vozila izpolnjujejo naslednje zahteve za vgrajene sisteme za diagnostiko na vozilu:

11.1.5.3.1.   električna hibridna vozila z motorjem na prisilni vžig, električna hibridna vozila kategorije M1 z motorjem na kompresijski vžig in katerih največja masa ne presega 2 500 kg ter električna hibridna vozila kategorije N1 (razred I) z motorjem na kompresijski vžig od 1. januarja 2005 pri novih tipih in od 1. januarja 2006 pri vseh tipih;

11.1.5.3.2.   električna hibridna vozila kategorije N1 (razreda II in III) z motorjem na kompresijski vžig in električna hibridna vozila kategorije M1 z motorjem na kompresijski vžig in katerih največja masa presega 2 500 kg od 1. januarja 2006 pri novih tipih in od 1. januarja 2007 pri vseh tipih;

11.1.5.4.   V vozila drugih kategorij ali v vozila kategorij M1 in N1, ki zgoraj niso vključena, se lahko vgradi sistem za diagnostiko na vozilu. V tem primeru so skladna z določbami OBD iz odstavkov 6.5.3 do 6.5.3.6 Dodatka 1 Priloge 11.

11.1.6.   Homologacije v skladu s Pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 04

11.1.6.1.   Z izjemo zahtev iz odstavkov 11.1.2 in 11.1.3 Pogodbenice lahko še naprej homologirajo vozila in priznavajo veljavnost obstoječih homologacij, ki so skladne z:

(i)

zahtevami iz odstavka 5.3.1.4.1 sprememb 04 tega pravilnika, če so vozila namenjena za izvoz v države ali prvo uporabo v državah, kjer uporaba neosvinčenega bencina ni širše omogočena,

in

(ii)

zahtevami iz odstavka 5.3.1.4.2 sprememb 04 tega pravilnika, če so vozila namenjena za izvoz v države ali prvo uporabo v državah, kjer neosvinčeni bencin z največjo ravnjo žvepla 50 mg/kg ali manj ni širše dostopen,

in

(iii)

zahtevami iz odstavka 5.3.1.4.3 sprememb 04 tega pravilnika, če so vozila namenjena za izvoz v države ali prvo uporabo v državah, kjer dizelsko gorivo z največjo ravnjo žvepla 350 mg/kg ali manj ni širše dostopno.

11.1.6.2.   Z odstopanjem od obveznosti pogodbenic do tega pravilnika homologacije, podeljene v skladu s tem pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 04, v Evropski skupnosti nehajo veljati od:

(i)

1. januarja 2001 za vozila kategorije M, ki imajo največjo maso manjšo ali enako 2 500 kg, ali vozila kategorije N1 (razred I)

in

(ii)

1. januarja 2002 za vozila kategorije M, ki imajo največjo maso večjo od 2 500 kg, ali vozila kategorije N1 (razred II ali III),

razen če pogodbenica, ki je podelila homologacijo, obvesti druge pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, da homologiran tip vozila izpolnjuje zahteve iz tega pravilnika v skladu z odstavkom 11.1.2.1 zgoraj.

11.1.7.   Homologacije v skladu s Pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 05

11.1.7.1.   Z izjemo zahtev iz odstavkov 11.1.2.2 in 11.1.3.2 Pogodbenice lahko še naprej homologirajo vozila in priznavajo veljavnost homologacij, podeljenih vozilom v skladu z zahtevami iz odstavka 5.3.1.4 (v zvezi z emisijami kategorije A) sprememb 05 tega pravilnika, če so vozila namenjena za izvoz v države ali prvo uporabo v državah, kjer neosvinčeni bencin ali dizelsko gorivo z največjo ravnjo žvepla 50 mg/kg ali manj ni širše dostopno.

11.1.7.2.   Z odstopanjem od obveznosti pogodbenic do tega pravilnika homologacije, podeljene v skladu z mejnimi vrednostmi emisij kategorije A iz odstavka 5.3.1.4 sprememb 05 tega pravilnika, v Evropski skupnosti nehajo veljati od:

(i)

1. januarja 2006 za vozila kategorije M, ki imajo največjo maso manjšo ali enako 2 500 kg, ali vozila kategorije N1 (razred I)

in

(ii)

1. januarja 2007 za vozila kategorije M, ki imajo največjo maso večjo od 2 500 kg, ali vozila kategorije N1 (razred II ali III),

razen če pogodbenica, ki je podelila homologacijo, obvesti druge pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, da homologiran tip vozila izpolnjuje zahteve iz tega pravilnika v skladu z odstavkom 11.1.2.2 zgoraj.

12.   IMENA IN NASLOVI TEHNIČNIH SLUŽB, KI IZVAJAJO HOMOLOGACIJSKE PRESKUSE, TER UPRAVNIH ORGANOV

Pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, sekretariatu Združenih narodov sporočijo imena in naslove tehničnih služb, ki izvajajo homologacijske preskuse, ter upravnih organov, ki podelijo homologacijo in ki se jim pošljejo certifikati, izdani v drugih državah, ki potrjujejo podelitev, razširitev ali zavrnitev ali preklic homologacije.

Dodatek 1

POSTOPEK ZA PREVERJANJE ZAHTEV O SKLADNOSTI PROIZVODNJE, ČE JE STANDARDNO ODSTOPANJE PRI PROIZVODNJI, KI GA NAVEDE PROIZVAJALEC, ZADOVOLJIVO

1.   Ta dodatek opisuje postopek, ki ga je treba uporabiti pri preverjanju skladnosti proizvodnje za preskus tipa I, če je proizvajalčevo standardno odstopanje pri proizvodnji zadovoljivo.

2.   Pri najmanjši velikosti vzorca 3 je postopek vzorčenja določen tako, da je verjetnost, da bo serija uspešno opravila preskus pri 40 % pomanjkljive proizvodnje, 0,95 (tveganje proizvajalca = 5 %) in verjetnost, da bo serija sprejeta pri 65 % pomanjkljive proizvodnje, 0,1 (tveganje potrošnika = 10 %).

3.   Za vsako onesnaževalo iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika se uporablja naslednji postopek (glej sliko 2 tega pravilnika).

Pri tem je:

—

=

L

=

naravni logaritem mejne vrednosti za onesnaževalo,

—

=

xi

=

naravni logaritem meritve na i-tem vozilu vzorca,

—

=

s

=

ocena standardnega odstopanja pri proizvodnji (ko se določi naravni logaritem meritev),

—

=

n

=

tekoča številka vzorca.

4.   Za vzorec se izračuna statistična preskusna vrednost, ki izraža vsoto standardnih odstopanj od mejne vrednosti in je opredeljena kot:

Formula

Potem:

5.1   če je statistična preskusna vrednost večja od vrednosti za odločitev o sprejemu za velikost vzorca iz tabele (1/1 spodaj), se onesnaževalo sprejme,

5.2. če je statistična preskusna vrednost manjša od vrednosti za odločitev o zavrnitvi za velikost vzorca iz tabele (1/1 spodaj), se onesnaževalo zavrne; v nasprotnem primeru se preskusi dodatno vozilo, izračuni pa se ponovno uporabijo za vzorec, povečan za eno vzorčno enoto.

Tabela 1/1

Skupno število preskušanih vozil (zdajšnja velikost vzorca)

Prag sprejemljivosti

Prag zavrnitve

3

3,327

–4,724

4

3,261

–4,79

5

3,195

–4,856

6

3,129

–4,922

7

3,063

–4,988

8

2,997

–5,054

9

2,931

–5,12

10

2,865

–5,185

11

2,799

–5,251

12

2,733

–5,317

13

2,667

–5,383

14

2,601

–5,449

15

2,535

–5,515

16

2,469

–5,581

17

2,403

–5,647

18

2,337

–5,713

19

2,271

–5,779

20

2,205

–5,845

21

2,139

–5,911

22

2,073

–5,977

23

2,007

–6,043

24

1,941

–6,109

25

1,875

–6,175

26

1,809

–6,241

27

1,743

–6,307

28

1,677

–6,373

29

1,611

–6,439

30

1,545

–6,505

31

1,479

–6,571

32

–2,112

–2,112

Dodatek 2

POSTOPEK ZA PREVERJANJE ZAHTEV O SKLADNOSTI PROIZVODNJE, ČE STANDARDNO ODSTOPANJE, KI GA NAVEDE PROIZVAJALEC, NI ZADOVOLJIVO ALI NI NA VOLJO

1.   V tem dodatku je opisan postopek za preverjanje zahtev preskusa tipa I glede skladnosti proizvodnje, ko dokazila proizvajalca o standardnem odstopanju pri proizvodnji niso zadovoljiva ali niso na voljo.

2.   Pri najmanjši velikosti vzorca 3 je postopek vzorčenja določen tako, da je verjetnost, da bo serija uspešno opravila preskus pri 40 % pomanjkljive proizvodnje, 0,95 (tveganje proizvajalca = 5 %) in verjetnost, da bo serija sprejeta pri 65 % pomanjkljive proizvodnje, 0,1 (tveganje potrošnika = 10 %).

3.   Meritve onesnaževal iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika se štejejo za logaritemsko normalno porazdeljene in se najprej pretvorijo na podlagi svojih naravnih logaritmov. Oznaki m0 in m označujeta najmanjšo in največjo velikost vzorca (m0 = 3, m = 32), n pa označuje tekočo številko vzorca.

4.   Če so naravni logaritmi meritev v serijah x1, x2…, xi in če je L naravni logaritem mejne vrednosti onesnaževala, potem velja:

d1 = x1 – L

Formula

in

Formula

5.   Tabela 1/2 prikazuje vrednosti za odločitev o sprejemu (An) in zavrnitvi motorja (Bn) glede na tekočo številko vzorca. Statistična preskusna vrednost je količnik Formula in se uporablja pri določanju, ali se serija sprejme ali zavrne:

Za mo ≤ n ≤ m

(i)

 serija je sprejeta, če je

Formula

(ii)

 serija je zavrnjena, če je

Formula

(iii)

 opravi se še ena meritev, če je

Formula

6.   Opombe

Naslednje rekurzivne enačbe se uporabljajo za izračun zaporednih statističnih preskusnih vrednosti:

Formula

Formula

Formula

Tabela 1/2

Najmanjša velikost vzorca = 3

Velikost vzorca

(n)

Prag sprejemljivosti

(An)

Prag zavrnitve

(Bn)

3

–0,80381

16,64743

4

–0,76339

7,68627

5

–0,72982

4,67136

6

–0,69962

3,25573

7

–0,67129

2,45431

8

–0,64406

1,94369

9

–0,61750

1,59105

10

–0,59135

1,33295

11

–0,56542

1,13566

12

–0,53960

0,97970

13

–0,51379

0,85307

14

–0,48791

0,74801

15

–0,46191

0,65928

16

–0,43573

0,58321

17

–0,40933

0,51718

18

–0,38266

0,45922

19

–0,35570

0,40788

20

–0,32840

0,36203

21

–0,30072

0,32078

22

–0,27263

0,28343

23

–0,24410

0,24943

24

–0,21509

0,21831

25

–0,18557

0,18970

26

–0,15550

0,16328

27

–0,12483

0,13880

28

–0,09354

0,11603

29

–0,06159

0,09480

30

–0,02892

0,07493

31

0,00449

0,05629

32

0,03876

0,03876

Dodatek 3

PREVERJANJE SKLADNOSTI VOZIL V PROMETU

1.   UVOD

Ta dodatek določa merila iz odstavka 8.2.7 tega pravilnika v zvezi z izbiro vozil za preskušanje in postopki za preverjanje skladnosti vozil v prometu.

2.   MERILA ZA IZBOR

Merila za sprejem izbranega vozila so določena v odstavkih 2.1 do 2.8 tega dodatka. Podatki se zbirajo s pregledom vozila in pogovorom z lastnikom/voznikom.

2.1   Vozilo spada v tip vozila, ki je homologiran po tem pravilniku in ima certifikat o skladnosti v skladu s Sporazumom iz leta 1958. Registrira in uporablja se v državah pogodbenicah.

2.2   Vozilo je bilo v prometu vsaj 15 000 km ali 6 mesecev, kar se zgodi pozneje, in največ 80 000 km ali 5 let, kar se zgodi prej.

2.3   Na voljo je evidenca o vzdrževanju, ki pokaže, da je bilo vozilo primerno vzdrževano, npr. servisirano v skladu s priporočili proizvajalca.

2.4   Na vozilu ni nobenih znakov zlorabe (npr. dirkanje, čezmerno natovarjanje, uporaba napačnih goriv ali druge zlorabe) ali drugih dejavnikov (npr. prirejanje), ki lahko vplivajo na nastajanje emisij. Pri vozilih, opremljenih s sistemom OBD, se upoštevajo kode okvar in podatki o prevoženih kilometrih, shranjeni v računalniku. Vozilo ni izbrano za preskušanje, če je iz podatkov v računalniku razvidno, da je vozilo delovalo tudi potem, ko je računalnik shranil kodo okvare in popravilo ni bilo izvedeno v sorazmerno kratkem času.

2.5   Na vozilu niso bila opravljena večja popravila ali večja nepooblaščena popravila motorja.

2.6   Vsebnost svinca in žvepla v vzorcu goriva iz posode za gorivo vozila ustreza veljavnim standardom in na vozilu ni sledov uporabe napačnih goriv. Pregledi se lahko opravijo v izpušni cevi itd.

2.7   Na vozilu ni nobenih znakov kakršnih koli težav, ki lahko ogrožajo varnost osebja v laboratoriju.

2.8   Vsi sestavni deli sistema za preprečevanje onesnaževanja na vozilu so skladni z veljavno homologacijo.

3.   UGOTAVLJANJE NAPAK IN VZDRŽEVANJE

Ugotavljanje napak in potrebno redno vzdrževanje se na vozilih, sprejetih za preskušanje, opravita pred merjenjem emisij izpušnih plinov v skladu s postopkom iz odstavkov 3.1 do 3.7 spodaj.

3.1   Opravijo se naslednji pregledi: pregled neoporečnosti zračnega filtra, vseh pogonskih jermenov, vseh nivojev tekočin, pokrova hladilnika, vseh vakuumskih cevi in električne napeljave, povezane s sistemom za preprečevanje onesnaževanja; pregled vžiga, odmerjanja goriva in sestavnih delov naprave za preprečevanje onesnaževanja zaradi morebitnih napak v nastavitvah in/ali prirejanja. Vsa odstopanja se zapišejo.

3.2   Preveri se pravilno delovanje sistema OBD. Vse prijave napak v spominu OBD se zabeležijo in opravijo se potrebna popravila. Če indikator napak OBD ugotovi napako v ciklu predkondicioniranja, se lahko okvara identificira in odpravi. Preskus se lahko ponovi in uporabijo se rezultati popravljenega vozila.

3.3   Pregleda se sistem vžiga in pomanjkljivi sestavni deli se zamenjajo, na primer vžigalne svečke, kabli itd.

3.4   Preveri se kompresija. Če rezultat ni zadovoljiv, se vozilo zavrne.

3.5   Parametri motorja se preverijo po specifikacijah proizvajalca in se po potrebi nastavijo.

3.6   Če vozilu manjka manj kot 800 km do naslednjega rednega servisa, se servis opravi po navodilih proizvajalca. Ne glede na zapis prevoženih kilometrov na števcu se lahko na zahtevo proizvajalca zamenjata olje in zračni filter.

3.7   Ob sprejemu vozila se gorivo nadomesti s primernim referenčnim gorivom za preskušanje emisij, razen če proizvajalec soglaša z uporabo goriva, ki je na trgu.

Če so vozila opremljena s sistemi z redno regeneracijo iz odstavka 2.20, se ugotovi, da se vozilo ne približuje obdobju regeneracije. (Proizvajalcu mora biti dana možnost, da to potrdi).

3.8.1   Če je tako, je treba vozilo voziti do konca regeneracije. Če se regeneracija začne med merjenjem emisij, je treba izvesti dodatni preskus za zagotovitev, da je regeneracija končana. Potem se opravi celovit nov preskus, pri čemer se ne upoštevajo rezultati prvega in drugega preskusa.

3.8.2   Kot nadomestno možnost za zahteve iz odstavka 3.8.1, lahko proizvajalec, če se vozilo približuje regeneraciji, zahteva, da se uporabi poseben cikel kondicioniranja za zagotovitev te regeneracije (npr. to lahko vključuje visokohitrostno vožnjo, vožnjo pri večji obremenitvi).

Proizvajalec lahko zahteva, da se preskušanje izvede takoj po regeneraciji ali po ciklu kondicioniranja, ki ga določi proizvajalec, in običajnem preskusnem predkondicioniranju.

4.   PRESKUŠANJE VOZIL V PROMETU

4.1   Če se meni, da je pregled vozil potreben, se preskusi emisij v skladu s Prilogo 4 tega pravilnika opravijo na predkondicioniranih vozilih, izbranih v skladu z zahtevami iz odstavkov 2. in 3. tega dodatka.

4.2   Na vozilih, opremljenih s sistemom OBD, se lahko preverja pravilno delovanje indikatorja napak v prometu itd. glede na ravni emisij (npr. omejitve za prijavo napak iz Priloge 11 tega pravilnika) za homologirane specifikacije.

4.3   Sistem OBD se lahko preverja, na primer, če so ravni emisij nad veljavnimi mejnimi vrednostmi in ni prijav napak, če se indikator napak sistematično napačno vključuje in so ugotovljeni pomanjkljivi ali okvarjeni sestavni deli sistema OBD.

4.4   Če sestavni del ali sistem deluje na način, ki ni zajet v podrobnem opisu v certifikatu o homologaciji in/ali v opisni dokumentaciji za te tipe vozila, in to odstopanje ni bilo dovoljeno v skladu s Sporazumom iz leta 1958 ter OBD ne javlja napak, se sestavni del ali sistem ne zamenja pred preskušanjem emisij, razen če je ugotovljeno, da je bil sestavni del ali sistem prirejen ali zlorabljen tako, da OBD napak ne zaznava več.

5.   VREDNOTENJE REZULTATOV

5.1   Rezultati preskusov se predložijo v postopek vrednotenja v skladu z Dodatkom 4.

5.2   Rezultati preskusov se ne množijo s faktorji poslabšanja.

5.3   V primeru sistemov z redno regeneracijo iz odstavka 2.20 se rezultati pomnožijo s faktorji Ki, dobljenimi med podelitvijo homologacije.

6.   NAČRT POPRAVNIH UKREPOV

6.1   Če se za več kot eno vozilo ugotovi, da njegova emisija izstopa, in

—

izpolnjuje pogoje iz odstavka 3.2.3 Dodatka 4 in kadar se upravni organ in proizvajalec strinjata, da je emisija čezmerna iz istega vzroka,

ali

—

izpolnjuje pogoje iz odstavka 3.2.4 Dodatka 4, pri čemer je upravni organ ugotovil, da je emisija čezmerna iz istega vzroka,

mora upravni organ od proizvajalca zahtevati, da predloži načrt popravnih ukrepov za odpravo neskladnosti.

6.2   Načrt popravnih ukrepov se vloži pri homologacijskem organu najpozneje v 60 delovnih dneh od datuma uradnega obvestila iz odstavka 6.1 zgoraj. Homologacijski organ v 30 delovnih dneh potrdi ali zavrne načrt popravnih ukrepov. Vseeno, če proizvajalec lahko zadovoljivo dokaže pristojnemu homologacijskemu organu, da potrebuje več časa za preučitev neskladnosti zaradi priprave načrta popravnih ukrepov, se mu podaljšanje odobri.

6.3   Popravni ukrepi veljajo za vsa vozila, ki bi lahko imela enake pomanjkljivosti. Oceni se potreba po spremembi dokumentov o homologaciji.

6.4   Proizvajalec zagotovi izvod vseh sporočil, povezanih z načrtom popravnih ukrepov, in vodi evidenco pozivov kupcem k vrnitvi izdelkov s serijsko napako ter homologacijskemu organu dostavlja redna poročila o stanju.

Načrt popravnih ukrepov vključuje zahteve iz odstavkov 6.5.1 do 6.5.11. Proizvajalec dodeli enotno identifikacijsko ime ali številko za načrt popravnih ukrepov.

6.5.1   Opis vseh tipov vozil, vključenih v načrt popravnih ukrepov.

6.5.2   Opis posebnih modifikacij, prikrojitev, popravil, popravkov, prilagoditev ali drugih sprememb, potrebnih za zagotovitev skladnosti vozil, vključno s kratkim povzetkom podatkov in tehničnih študij, ki podpirajo proizvajalčevo odločitev o posebnih ukrepih, potrebnih za odpravo neskladnosti.

6.5.3   Opis postopka, po katerem proizvajalec obvešča lastnike vozil.

6.5.4   Opis pravilnega vzdrževanja ali uporabe, če obstaja, ki jo proizvajalec postavlja kot pogoj za upravičenost do popravila v skladu z načrtom popravnih ukrepov, ter razlago proizvajalčevih razlogov za postavljanje takih pogojev. Pogojev za vzdrževanje ali uporabo se ne sme postaviti, če ni mogoče dokazati, da so povezani z neskladnostjo in s popravnimi ukrepi.

6.5.5   Opis postopka, po katerem se morajo ravnati lastniki vozil, da dosežejo popravek neskladnosti. To vključuje datum, po katerem se lahko sprejmejo popravni ukrepi, oceno časa, v katerem lahko delavnica opravi popravila, in informacijo, kje se lahko opravijo. Popravila se opravijo primerno v razumnem času po dostavi vozila.

6.5.6   Izvod podatkov, ki so bili poslani lastniku vozila.

6.5.7   Kratek opis sistema, ki ga uporablja proizvajalec za zagotovitev primerne preskrbe s sestavnimi deli ali sistemi za izvajanje popravnega ukrepa. Navede se, kdaj bo mogoča primerna oskrba s sestavnimi deli ali sistemi za začetek akcije.

6.5.8   Izvod vseh navodil, ki se pošljejo osebam, ki bodo izvajale popravila.

6.5.9   Opis učinka predlaganih popravnih ukrepov na emisije, porabo goriva, obnašanje vozila pri vožnji in varnost vsakega tipa vozila, zajetega v načrt popravnih ukrepov, s podatki, tehničnimi študijami itd., ki so podlaga za te ugotovitve.

6.5.10   Vse druge informacije, poročila ali podatki, ki jih lahko homologacijski organ upravičeno določi kot potrebne za oceno načrta popravnih ukrepov.

6.5.11   Če načrt popravnih ukrepov vključuje pozivanje kupcev k vrnitvi izdelkov v popravilo, se homologacijskemu organu predloži opis načina, kako se bo evidentiralo popravilo. Če se uporablja nalepka, se predloži vzorec.

6.6   Od proizvajalca je mogoče zahtevati, da opravlja razumno načrtovane in potrebne preskuse na sestavnih delih in vozilih, za katera je predlagana sprememba, popravilo ali modifikacija, da prikaže učinkovitost spremembe, popravila ali modifikacije.

6.7   Proizvajalec mora voditi evidenco o vsakem vozilu, vrnjenem v popravilo in popravljenem, ter o delavnici, ki je popravilo opravila. Homologacijski organ ima na zahtevo dostop do evidence v obdobju 5 let od začetka izvajanja načrta popravnih ukrepov.

6.8   Popravilo in/ali modifikacija ali dodajanje novega dela opreme se zapiše v potrdilo, ki ga predloži proizvajalec lastniku vozila.

Dodatek 4

STATISTIČNI POSTOPEK ZA PRESKUŠANJE SKLADNOSTI VOZIL V PROMETU

1.   Ta dodatek opisuje postopek za preverjanje zahtev za skladnost vozil v prometu za preskus tipa I.

2.   Uporabljata se različna postopka:

(i)

Eden zadeva vozila v vzorcu, ki so zaradi okvare, povezane z emisijo, povzročila odstopanja v rezultatih (odstavek 3. spodaj).

(ii)

Drugi zadeva celoten vzorec (odstavek 4. spodaj).

3.   POSTOPEK, KADAR SO V VZORCU VOZILA, KATERIH EMISIJE MOČNO IZSTOPAJO (10)

3.1   Z najmanjšim vzorcem treh in največjim vzorcem, kot ga določa postopek iz odstavka 4., se vozilo naključno vzame iz vzorca in se izmerijo emisije s predpisi urejenih onesnaževal, da se ugotovi, če njegove emisije izstopajo.

Za vozilo velja, da njegove emisije močno izstopajo, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 3.2.1 ali 3.2.2.

3.2.1   Če je bilo vozilo homologirano v skladu z mejnimi vrednostmi iz vrstice A tabele iz odstavka 5.3.1.4, emisije vozila močno izstopajo, če je veljavna mejna vrednost za vsako s predpisi urejeno onesnaževalo presežena za faktor 1,2.

3.2.2   Če je vozilo homologirano v skladu z mejnimi vrednostmi iz vrstice B tabele iz odstavka 5.3.1.4, emisije vozila močno izstopajo, če je veljavna mejna vrednost za vsako s predpisi urejeno onesnaževalo presežena za faktor 1,5.

V posebnem primeru vozila z izmerjeno emisijo za vsako s predpisi urejeno onesnaževalo znotraj „vmesnega območja“ (11).

3.2.3.1   Če vozilo izpolnjuje pogoje iz tega odstavka, mora biti vzrok čezmerne emisije ugotovljen in iz vzorca se naključno vzame drugo vozilo.

Če več kot eno vozilo izpolnjuje pogoje iz tega odstavka, morata upravni organ in proizvajalec ugotoviti, ali ima čezmerna emisija iz obeh vozil isti vzrok ali ne.

3.2.3.2.1   Če se upravni organ in proizvajalec strinjata, da je emisija čezmerna iz istega vzroka, se vzorec zavrne in uporabi se načrt popravnih ukrepov iz odstavka 6. Dodatka 3.

3.2.3.2.2   Če se upravni organ in proizvajalec ne strinjata o vzroku čezmerne emisije iz posameznega vozila ali o tem, ali so vzroki za več kot eno vozilo isti, se iz vzorca naključno vzame drugo vozilo, razen če je že dosežena največja velikost vzorca.

3.2.3.3   Če se odkrije le eno vozilo, ki izpolnjuje pogoje iz tega odstavka, ali če se odkrije več kot eno vozilo ter se upravni organ in proizvajalec strinjata o različnih vzrokih, se iz vzorca naključno vzame drugo vozilo, razen če je že dosežena največja velikost vzorca.

3.2.3.4   Če je dosežena največja velikost vzorca in se odkrije le eno vozilo, ki izpolnjuje zahteve iz tega odstavka, kjer je emisija čezmerna iz istega vzroka, se vzorec sprejme glede na zahteve iz odstavka 3. tega dodatka.

3.2.3.5   Če je bil začetni vzorec kadar koli izrabljen, se mu doda drugo vozilo in to vozilo se preskusi.

3.2.3.6   Kadar se dodatno vozilo vzame iz vzorca, se za povečani vzorec uporabi statistični postopek iz odstavka 4. tega dodatka.

V posebnem primeru vozila z izmerjeno emisijo za vsako s predpisi urejeno onesnaževalo znotraj „območja zavrnitve“ (12).

3.2.4.1   Če vozilo izpolnjuje pogoje iz tega odstavka, upravni organ določi vzrok čezmerne emisije in potem se iz vzorca naključno vzame še eno vozilo.

3.2.4.2   Če več kot eno vozilo izpolnjuje pogoje iz tega odstavka in upravni organ ugotovi, da je emisija čezmerna iz istega vzroka, se proizvajalca obvesti o zavrniti vzorca in razlogih za to odločitev ter se uporabi načrt popravnih ukrepov iz odstavka 6. Dodatka 3.

3.2.4.3   Če se odkrije le eno vozilo, ki izpolnjuje pogoje iz tega odstavka, ali če se odkrije več kot eno vozilo in je upravni organ ugotovil različne vzroke, se iz vzorca naključno vzame drugo vozilo, razen če je že dosežena največja velikost vzorca.

3.2.4.4   Če je dosežena največja velikost vzorca in se odkrije le eno vozilo, ki izpolnjuje zahteve iz tega odstavka, kjer je emisija čezmerna iz istega vzroka, se vzorec sprejme glede na zahteve iz odstavka 3. tega dodatka.

3.2.4.5   Če je bil začetni vzorec kadar koli izrabljen, se mu doda drugo vozilo in to vozilo se preskusi.

3.2.4.6   Kadar se drugo vozilo vzame iz vzorca, se za povečani vzorec uporabi statistični postopek iz odstavka 4. tega dodatka.

3.2.5   Če se pri nekem vozilu ne ugotovijo emisije, ki močno izstopajo, se iz vzorca naključno vzame drugo vozilo.

4.   POSTOPKI, KADAR SE VOZILA, KATERIH EMISIJE IZSTOPAJO, V VZORCU NE OBRAVNAVAJO POSEBEJ

4.1   Pri najmanjši velikosti vzorca tri je postopek vzorčenja določen tako, da je verjetnost, da bo serija uspešno opravila preskus pri 40 % pomanjkljive proizvodnje, 0,95 (tveganje proizvajalca = 5 %) in verjetnost, da bo serija sprejeta pri 75 % pomanjkljive proizvodnje, 0,15 (tveganje potrošnika = 15 %).

4.2   Za vsako onesnaževalo iz tabele iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika se uporablja naslednji postopek (glej sliko 4/2 spodaj).

kjer je:

—

=

L

=

mejna vrednost za onesnaževalo,

—

=

xi

=

izmerjena vrednost i-tega vozila v vzorcu,

—

=

n

=

tekoča številka vzorca.

4.3   Preskusna statistika, ki opredeli število neskladnih vozil, tj. xi > L, se izračuna za vzorec.

Potem velja:

(i)

če preskusna statistika ne preseže mejne vrednosti za odločitev o sprejemu za velikost vzorca iz naslednje tabele, se za onesnaževalo sprejme odločitev o sprejemu,

(ii)

če je preskusna statistika enaka ali preseže mejno vrednost za odločitev o zavrnitvi za velikost vzorca iz naslednje tabele, se za onesnaževalo sprejme odločitev o zavrnitvi,

(iii)

v nasprotnem primeru se preskuša dodatno vozilo in postopek se uporabi za vzorec z dodatno enoto.

V naslednji tabeli so izračunane mejne vrednosti za odločitev o sprejemu in zavrnitvi v skladu z mednarodnim standardom ISO 8422:1991.

Šteje se, da je vzorec uspešno opravil preskus, če je izpolnil obe zahtevi iz odstavkov 3. in 4. tega dodatka.

Tabela 4/1

Tabela načrta vzorčenja po lastnostih za sprejem/zavrnitev

Skupna velikost vzorca (n)

Vrednost za odločitev o sprejemu

Vrednost za odločitev o zavrnitvi

3

0

–

4

1

–

5

1

5

6

2

6

7

2

6

8

3

7

9

4

8

10

4

8

11

5

9

12

5

9

13

6

10

14

6

11

15

7

11

16

8

12

17

8

12

18

9

13

19

9

13

20

11

12

Slika 4/1

Preverjanje skladnosti v prometu revizijski postopek

Image

Slika 4/2

Preskušanje skladnosti v prometu – izbira in preskus vozil

Image

PRILOGA 1

LASTNOSTI MOTORJA IN VOZILA TER PODATKI V ZVEZI Z IZVAJANJEM PRESKUSOV

Naslednje informacije, če je potrebno, se predložijo v treh izvodih.

Če so priložene risbe, so v ustreznem merilu in dovolj podrobne; prikazane so v formatu A4 ali zložene na ta format. Če posamezne funkcije upravljajo mikroprocesorji, se predložijo ustrezne informacije o njihovem delovanju.

1.   SPLOŠNO

1.1   Znamka (naziv podjetja): …

1.2   Tip in trgovska oznaka (navesti morebitne različice): …

Podatki za identifikacijo tipa, če je oznaka na vozilu: …

1.3.1   Mesto te oznake: …

1.4   Kategorija vozila: …

1.5   Ime in naslov proizvajalca: …

1.6   Ime in naslov pooblaščenega zastopnika proizvajalca, kjer je primerno: …

2.   SPLOŠNE KONSTRUKCIJSKE LASTNOSTI VOZILA

2.1   Fotografije in/ali risbe vzorčnega vozila: …

2.2   Pogonske osi (število, lega, povezava): …

MASE (kilogrami) (navesti povezavo z risbo, kjer je to primerno) …

3.1   Masa vozila s karoserijo v stanju, pripravljenem za vožnjo, ali masa podvozja s kabino, če proizvajalec ne opremi vozila s karoserijo (vključno s hladilnim sredstvom, olji, gorivom, orodjem, nadomestnim kolesom in voznikom): …

3.2   Največja tehnično dovoljena masa, kot jo je navedel proizvajalec: …

4.   OPIS PRETVORNIKOV ENERGIJE

Proizvajalec motorja: …

4.1.1   Oznaka motorja proizvajalca (kot je označena na motorju, ali drugi

načini identifikacije): …

Motor z notranjim zgorevanjem …

Posebni podatki o motorju: …

4.2.1.1   Način delovanja: prisilni vžig/kompresijski vžig, štiritaktni/dvotaktni (13)

Število, razporeditev in zaporedje vžiga valjev: …

4.2.1.2.1   Premer valja (14): … mm

4.2.1.2.2   Gib (14): … mm

4.2.1.3   Delovna prostornina motorja (15): … cm3

4.2.1.4   Kompresijsko razmerje (16): …

4.2.1.5   Risbe izgorevalne komore in čela bata: …

4.2.1.6   Običajen prosti tek motorja (16): …

4.2.1.7   Prosti tek z velikim številom vrtljajev motorja (16): …

4.2.1.8   Vsebnost ogljikovega monoksida v izpušnih plinih glede na prostornino, če je motor v prostem teku (v skladu s specifikacijami proizvajalca) (16) … odstotek

4.2.1.9   Največja izhodna moč (16): … kW pri min–1

4.2.2   Gorivo: dizelsko gorivo/bencin/LPG/NG (13)

4.2.3   Raziskovalno oktansko število (RON): …

4.2.4   Napajanje z gorivom

Z uplinjačem/uplinjači: da/ne (13)

4.2.4.1.1   Znamka/znamke:

4.2.4.1.2   Tip/tipi:

4.2.4.1.3   Število: …

Prilagoditve (16): …

4.2.4.1.4.1   Šobe:

4.2.4.1.4.2   Venturijeve cevi:

4.2.4.1.4.3   Nivo v komori s plovcem: …

4.2.4.1.4.4   Masa plovca: …

4.2.4.1.4.5   Igla plovca: …

Sistem za zagon hladnega motorja: ročno/samodejno (13)

4.2.4.1.5.1   Način delovanja: …

4.2.4.1.5.2   Delovno območje/nastavitve (13)  (16): …

Z vbrizgavanjem goriva (le za motorje na kompresijskim vžig): da/ne (13)

4.2.4.2.1   Opis sistema: …

4.2.4.2.2   Način delovanja: neposredno vbrizgavanje/predkomora/vrtinčna komora (13)

4.2.4.2.3   Tlačilka za vbrizgavanje goriva

4.2.4.2.3.1   Znamka/znamke:

4.2.4.2.3.2   Tip/tipi:

4.2.4.2.3.3   Največja dobava goriva (13)  (16): … mm3 na gib ali cikel pri številu vrtljajev tlačilk (13)  (16): … min–1 ali karakteristika: …

4.2.4.2.3.4   Krmiljenje začetka vbrizgavanja (16): …

4.2.4.2.3.5   Krivulja predvbrizga (16): …

4.2.4.2.3.6   Postopek kalibracije: preskusna naprava/motor (13)

4.2.4.2.4   Regulator

4.2.4.2.4.1   Tip: …

Število vrtljajev, pri katerih regulator zapre dovod goriva: …

4.2.4.2.4.2.1   Število vrtljajev, pri katerih regulator zapre dovod goriva, pri obremenitvi: … min–1

4.2.4.2.4.2.2   Število vrtljajev, pri katerih regulator zapre dovod goriva brez obremenitve: … min–1

4.2.4.2.4.3   Število vrtljajev v prostem teku: … min–1

4.2.4.2.5   Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe:

4.2.4.2.5.1   Znamka/znamke:

4.2.4.2.5.2   Tip/tipi:

4.2.4.2.5.3   Tlak odpiranja (16): … kPa ali karakteristika: …

4.2.4.2.6   Sistem za zagon hladnega motorja

4.2.4.2.6.1   Znamka/znamke:

4.2.4.2.6.2   Tip/tipi:

4.2.4.2.6.3   Opis: …

4.2.4.2.7   Pomožna naprava za pomoč pri zagonu

4.2.4.2.7.1   Znamka/znamke:

4.2.4.2.7.2   Tip/tipi:

4.2.4.2.7.3   Opis: …

Z vbrizgavanjem goriva (samo za motorje s prisilnim vžigom): da/ne (13)

4.2.4.3.1   Opis sistema: …

4.2.4.3.2   Način delovanja: polnilni zbiralnik (enotočkovno/večtočkovno)/neposredno vbrizgavanje/drugo (navedite)

Krmilna enota – tip (ali št.):

podatki, ki jih je treba predložiti v primeru neprekinjenosti vbrizgavanja; v primeru drugih sistemov, enakovredni podatki

Regulator goriva – tip:

Senzor pretoka zraka – tip:

Naprava za distribucijo goriva – tip:

Regulator tlaka – tip:

Mikrostikalo – tip:

Nastavitveni vijak v prostem teku –tip:

Ohišje lopute za zrak – tip:

Temperaturni senzor za vodo – tip:

Temperaturni senzor za zrak – tip:

Temperaturno stikalo za zrak – tip:

Zaščita pred elektromagnetnim motenjem. Opis in/ali risba (13): …

…

…

4.2.4.3.3   Znamka/znamke:

4.2.4.3.4   Tip/tipi:

4.2.4.3.5   Vbrizgalne šobe: Tlak odpiranja (13)  (16): … kPa ali karakteristika: …

4.2.4.3.6   Krmiljenje začetka vbrizgavanja: …

Sistem za zagon hladnega motorja: …

4.2.4.3.7.1   Način delovanja/načini delovanja: …

4.2.4.3.7.2   Delovno območje/nastavitve (13)  (16): …

Napajalna črpalka za gorivo …

4.2.4.4.1   Tlak (13)  (16): … kPa ali karakteristika: …

Vžig …

4.2.5.1   Znamka/znamke: …

4.2.5.2   Tip/tipi: …

4.2.5.3   Način delovanja: …

4.2.5.4   Krivulja predvžiga (16): …

4.2.5.5   Statični predvžig (16): … stopinj pred zgornjo mrtvo točko …

4.2.5.6   Razmik kontaktov prekinjevalnika (16): …

4.2.5.7   Kot zaprtja (16): …

Vžigalne svečke …

4.2.5.8.1   Znamka: …

4.2.5.8.2   Tip: …

4.2.5.8.3   Nastavitev razmika med elektrodami vžigalnih svečk: … mm

Vžigalna tuljava …

4.2.5.9.1   Znamka: …

4.2.5.9.2   Tip: …

Vžigalni kondenzator …

4.2.5.10.1   Znamka: …

4.2.5.10.2   Tip: …

4.2.6   Hladilni sistem: tekočinski/zračni (13)

Sesalni sistem: …

Tlačni polnilnik: da/ne (13)

4.2.7.1.1   Znamka/znamke: …

4.2.7.1.2   Tip/tipi: …

4.2.7.1.3   Opis sistema (najvišji polnilni tlak: … kPa, krmilni obtočni kanal) …

4.2.7.2   Hladilnik polnilnega zraka: da/ne (13)

Opis in risbe sesalnih cevi in njihovih sestavnih delov (posoda za vsesani zrak, grelne naprave, dodatni dovodi zraka itd.): …

4.2.7.3.1   Opis polnilnega zbiralnika (risbe in/ali fotografije): …

Zračni filter, risbe: … ali

4.2.7.3.2.1   Znamka/znamke: …

4.2.7.3.2.2   Tip/tipi: …

Dušilec zvoka, risbe: … ali

4.2.7.3.3.1   Znamka/znamke: …

4.2.7.3.3.2   Tip/tipi: …

Izpušni sistem …

4.2.8.1   Opis in risbe izpušnega sistema: …

Krmilni časi ventilov ali enakovredni podatki: …

4.2.9.1   Največji gib ventilov, koti odpiranja in zapiranja ali natančni podatki o časih odpiranja in zapiranja glede na mrtve točke batov pri nadomestnih sistemih dovoda goriva: …

4.2.9.2   Referenca in/ali območja nastavitev (13)  (16): …

Uporabljeno mazivo …

4.2.10.1   Znamka: …

4.2.10.2   Tip: …

Ukrepi proti onesnaževanju zraka: …

4.2.11.1   Naprava za recikliranje plinov iz bloka motorja (opis in risbe): …

Dodatne naprave za uravnavanje onesnaževanja (če obstajajo in če niso opisane drugje: …

Katalizator izpušnih plinov: da/ne (13)

4.2.11.2.1.1   Število katalizatorjev in elementov: …

4.2.11.2.1.2   Mere in oblika katalizatorja/katalizatorjev (prostornina …): …

4.2.11.2.1.3   Vrsta katalitičnega delovanja: …

4.2.11.2.1.4   Skupna količina plemenite kovine: …

4.2.11.2.1.5   Relativna koncentracija: …

4.2.11.2.1.6   Substrat (zgradba in material): …

4.2.11.2.1.7   Gostota celic: …

4.2.11.2.1.8   Tip ohišja katalizatorja/katalizatorjev: …

4.2.11.2.1.9   Lega katalizatorja/katalizatorjev (mesto in referenčne razdalje v izpušnem sistemu): …

Sistemi regeneracije/metoda sistemov za naknadno obdelavo izpušnih plinov, opis: …

4.2.11.2.1.10.1   Število voznih ciklov tipa I ali enakovredni cikli preskusa motorja na preskusni napravi med dvema cikloma, v katerih nastanejo regeneracijske faze pod pogoji, enakovrednimi preskusu tipa I (razdalja „D“ na sliki 1 v Prilogi 13: …

…

4.2.11.2.1.10.2   Opis metode, uporabljene za določitev števila ciklov med dvema cikloma, v katerih nastanejo regeneracijske faze: …

4.2.11.2.1.10.3   Parametri za določitev stopnje obremenitve, zahtevani pred pojavom regeneracije (tj. temperatura, tlak itd.): …

4.2.11.2.1.10.4   Opis metode, ki se uporablja za obremenitev sistema v preskusnem postopku, opisanem v odstavku 3.1 Priloge 13: …

Lambda sonda: tip …

4.2.11.2.1.11.1   Mesto lambde sonde: …

4.2.11.2.1.11.2   Območje delovanja lambde sonde (16): …

Vbrizgavanje zraka: da/ne (13)

4.2.11.2.2.1   Tip (pulziranje zraka, zračna črpalka …): …

Vračanje izpušnih plinov v valj: da/ne (13)

4.2.11.2.3.1   Lastnosti (pretok …): …

4.2.11.2.4   Sistem za uravnavanje emisij izhlapevanja. Popoln podroben opis naprav in njihove nastavitve:

Risba sistema za uravnavanje emisij izhlapevanja: …

Risba posode za aktivno oglje: …

Risba posode za gorivo s podatki o prostornini in materialu: …

Lovilnik delcev: da/ne (13)

4.2.11.2.5.1   Mere in oblika lovilnika delcev (prostornina):

4.2.11.2.5.2   Tip lovilnika delcev in konstrukcija: …

4.2.11.2.5.3   Mesto lovilnika delcev (referenčna razdalja v izpušnem sistemu): …

Sistem regeneracije/metoda. Opis in risba: …

4.2.11.2.5.4.1   Število voznih ciklov tipa I ali enakovredni cikel preskusa motorja na preskusni napravi med dvema cikloma, v katerih nastanejo regeneracijske faze pod pogoji, enakovrednimi preskusu tipa I (razdalja „D“ na sliki 1 v Prilogi 13): …

…

4.2.11.2.5.4.2   Opis metode, uporabljene za določitev števila ciklov med dvema cikloma, v katerih nastanejo regeneracijske faze: …

4.2.11.2.5.4.3   Parametri za določitev stopnje obremenitve, zahtevani pred pojavom regeneracije (tj. temperatura, tlak itd.): …

4.2.11.2.5.4.4   Opis metode, ki se uporablja za obremenitev sistema v preskusnem postopku, opisanem v odstavku 3.1 Priloge 13: …

4.2.11.2.6   Drugi sistemi (opis in način delovanja): …

4.2.11.2.7   Vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu (OBD)

4.2.11.2.7.1   Pisni opis in/ali risba indikatorja napak (MI): …

4.2.11.2.7.2   Seznam in namen vseh sestavnih delov, ki jih spremlja sistem OBD: …

4.2.11.2.7.3   Pisni opis (splošni način delovanja) za:

4.2.11.2.7.3.1   Motorje na prisilni vžig

4.2.11.2.7.3.1.1   Spremljanje katalizatorja: …

4.2.11.2.7.3.1.2   Odkrivanje neuspelih vžigov: …

4.2.11.2.7.3.1.3   Spremljanje lambde sonde: …

4.2.11.2.7.3.1.4   Drugi sestavni deli, ki jih spremlja sistem OBD: …

4.2.11.2.7.3.2   Motorje na kompresijski vžig

4.2.11.2.7.3.2.1   Spremljanje katalizatorja: …

4.2.11.2.7.3.2.2   Spremljanje lovilnika delcev: …

4.2.11.2.7.3.2.3   Spremljanje elektronskega sistema za dovajanje goriva: …

4.2.11.2.7.3.2.4   Drugi sestavni deli, ki jih spremlja sistem OBD: …

4.2.11.2.7.4   Merila za vključitev MI (stalno število voznih ciklov ali statistična metoda): …

4.2.11.2.7.5   Seznam vseh izhodnih kod in obrazcev, ki jih uporablja OBD (z ustreznimi pojasnili): …

Proizvajalec vozila mora predložiti naslednje dodatne podatke, da omogoči izdelavo nadomestnih ali nadomestnih delov, združljivih z OBD, diagnostičnih orodij in preskusne opreme, razen če so ti podatki zajeti v pravicah intelektualne lastnine ali predstavljajo posebno znanje in izkušnje proizvajalca ali dobavitelja/dobaviteljev originalne opreme.

4.2.11.2.7.6.1   Opis tipa in števila ciklov predkondicioniranja, ki so bili izvedeni za izvirno homologacijo vozila.

4.2.11.2.7.6.2   Opis tipa demonstracijskega cikla OBD, ki je bil izveden za izvirno homologacijo vozila za sestavni del, ki ga spremlja sistem OBD.

4.2.11.2.7.6.3   Izčrpen dokument, ki opisuje vse zaznane sestavne dele s strategijo za odkrivanje okvar in vključitev MI (stalno število voznih ciklov ali statistična metoda), vključno s seznamom ustreznih sekundarnih zaznanih parametrov za vsak sestavni del, ki ga spremlja sistem OBD. Seznam vseh izhodnih kod in obrazcev, ki jih uporablja OBD (z ustreznimi pojasnili), povezanih s posameznimi sestavnimi deli prenosa moči, ki so povezani z emisijami, in s posameznimi sestavnimi deli, ki niso povezani z emisijami, kjer se spremljanje sestavnih delov uporablja za določitev vključitve MI. Zlasti je treba podrobno obrazložiti podatke, navedene v modulu $ 05 Test ID $ 21 do FRF, in podatke, navedene v modulu $ 06. V primeru tipov vozila, ki uporabljajo komunikacijsko povezavo v skladu s standardom ISO 15765-4 „Cestna vozila – Diagnoza na omrežju CAN – Del 4: Zahteve za sisteme, povezane z emisijami“, je treba podrobno obrazložiti, podatke, navedene v modulu $ 06 Test ID $ 00 do FRF za vsak nadzorovani ID sistema OBD.

4.2.11.2.7.6.4   Podatki, zahtevani s tem odstavkom, se na primer lahko določijo z izpolnitvijo naslednje tabele, ki se priloži tej prilogi:

Sestavni del

Koda okvare

Strategija spremljanja

Merila za odkrivanje okvar

Merila za vključitev MI

Sekundarni parametri

Predkondicioniranje

Demonstracijski preskus

katalizator

P0420

signali lambde sonde 1 in lambde sonde 2

razlika med signali senzorja 1 in senzorja 2

tretji cikel

število vrtljajev motorja, obremenitev motorja, način A/H, temperatura katalizatorja

dva cikla tipa I

tip I

Sistem za dovajanje LPG: da/ne (13)

4.2.12.1   Številka homologacije: …

4.2.12.2   Elektronska enota za upravljanje motorja s pogonom na LPG

4.2.12.2.1   Znamka/znamke:

4.2.12.2.2   Tip/tipi:

4.2.12.2.3   Možnosti prilagoditev v zvezi z emisijami: …

Dodatna dokumentacija: …

4.2.12.3.1   Opis varovanja katalizatorja pri preklopu z bencina na LPG ali obratno: …

4.2.12.3.2   Načrt sistema (električne povezave, vakuumske povezave, kompenzacijske cevi itd.): …

4.2.12.3.3   Risba simbola: …

Sistem za dovajanje NG: da/ne (13)

4.2.13.1   Številka homologacije: …

4.2.13.2   Elektronska enota za upravljanje motorja s pogonom na NG.

4.2.13.2.1   Znamka/znamke:

4.2.13.2.2   Tip/tipi:

4.2.13.2.3   Možnosti prilagoditev v zvezi z emisijami: …

Dodatna dokumentacija: …

4.2.13.3.1   Opis varovanja katalizatorja pri preklopu z bencina na LPG ali obratno:

4.2.13.3.2   Načrt sistema (električne povezave, vakuumske povezave, kompenzacijske cevi itd.):

4.2.13.3.3   Risba simbola: …

Električno hibridno vozilo

da/ne (13)

Kategorija električnega hibridnega vozila

Z zunanjim napajanjem/brez

zunanjega napajanja (13)

…

Stikalo za način delovanja

z/brez (13)

Izbirni načini

…

Le električni

da/ne (13)

Le poraba goriva

da/ne (13)

Hibridni načini

da/ne (13)

(če da, kratek opis)

Opis naprave za shranjevanje energije: (akumulator, kondenzator, vztrajnik/dinamo …) …

4.3.3.1   Znamka: …

4.3.3.2   Tip: …

4.3.3.3   Identifikacijska številka: …

4.3.3.4   Vrsta elektrokemične sklopke: …

4.3.3.5   Energija: … (za akumulator: napetost in zmogljivost Ah v 2 urah, za kondenzator: J, …) …

4.3.3.6   Napajalnik: na vozilu/zunanji/brez (13)

Električni stroji (opišite vsak tip električnega stroja posebej)

4.3.4.1   Znamka: …

4.3.4.2   Tip: …

Prvotna uporaba: pogonski motor/dinamo

4.3.4.3.1   Kadar se uporablja kot pogonski motor: enomotorni/večmotorni (številka): …

4.3.4.4   Največja moč: … kW

Način delovanja: …

4.3.4.5.1   enosmerni tok/izmenični tok/število faz: …

4.3.4.5.2   ločeno vzbujalno/serije/zmes (13)

4.3.4.5.3   sinhrono/asinhrono (13)

Krmilna enota …

4.3.5.1   Znamka: …

4.3.5.2   Tip: …

4.3.5.3   Identifikacijska številka: …

Krmilnik moči …

4.3.6.1   Znamka: …

4.3.6.2   Tip: …

4.3.6.3   Identifikacijska številka: …

4.3.7   Razdalja vozil na električni pogon … km (v skladu s Prilogo k 7 Pravilniku št. 101): …

4.3.8   Priporočila proizvajalca za predkondicioniranje: …

5.   PRENOS MOČI

Sklopka (tip): …

5.1.1   Največji prenos navora: …

Menjalnik: …

5.2.1   Tip: …

5.2.2   Lega glede na motor: …

5.2.3   Način upravljanja: …

5.3   Prestavna razmerja …

Indeks

Prestavna razmerja menjalnika

Prestavna razmerja gonila koles

Skupna razmerja

Najvišja vrednost za brezstopenjski menjalnik (17)

 

 

 

1

 

 

 

2

 

 

 

3

 

 

 

4, 5, druga

 

 

 

Najnižja vrednost za brezstopenjski menjalnik (17)

 

 

 

Vzvratna vožnja

 

 

 

6.   OBESITEV KOLES

Pnevmatike in kolesa …

…

…

…

Kombinacija/kombinacije pnevmatika/kolo (za pnevmatike navesti mere, najmanjši indeks nosilnosti, simbol za najnižji hitrostni razred; za kolesa navesti velikost/velikosti platišča ter premer, širino in globino naleganja): …

6.1.1.1.   Osi

6.1.1.1.1   Os 1: …

6.1.1.1.2   Os 2: …

6.1.1.1.3   Os 3: …

6.1.1.1.4   Os 4: … itd.

Zgornja in spodnja meja kotalnega oboda: …

6.1.2.1.   Osi

6.1.2.1.1   Os 1: …

6.1.2.1.2   Os 2: …

6.1.2.1.3   Os 3: …

6.1.2.1.4   Os 4: … itd.

6.1.3   Tlak/tlaki v pnevmatikah, ki ga/jih priporoča proizvajalec:

kPa

7.   KAROSERIJA

7.1   Število sedežev: …

PRILOGA 2

Image

Image

Image

Image

PRILOGA 2

Dodatek 1

INFORMACIJE V ZVEZI Z OBD

Kot je omenjeno v točki 4.2.11.2.7.6 opisnega lista v Prilogi 1 k temu pravilniku, podatke v tem dodatku predloži proizvajalec vozila, da omogoči izdelavo nadomestnih ali nadomestnih delov, združljivih z OBD, diagnostičnih orodij in preskusne opreme. Teh podatkov proizvajalcu vozila ni treba predložiti, če so zajeti v pravicah intelektualne lastnine ali predstavljajo posebno znanje in izkušnje proizvajalca ali dobavitelja/dobaviteljev originalne opreme.

Na zahtevo bo ta dodatek na nediskriminacijski podlagi na voljo vsakemu zainteresiranemu proizvajalcu sestavnih delov, diagnostičnega orodja ali preskusne opreme.

1.   Opis tipa in števila ciklov predkondicioniranja, ki so bili izvedeni za izvirno homologacijo vozila.

2.   Opis tipa demonstracijskega cikla OBD, ki je bil izveden za izvirno homologacijo vozila za sestavni del, ki ga spremlja sistem OBD.

3.   Izčrpen dokument, ki opisuje vse zaznane sestavne dele s strategijo za odkrivanje okvar in vključitev MI (stalno število voznih ciklov ali statistična metoda), vključno s seznamom ustreznih sekundarnih zaznanih parametrov za vsak sestavni del, ki ga spremlja sistem OBD. Seznam vseh izhodnih kod in obrazcev, ki jih uporablja OBD (z ustreznimi pojasnili), povezanih s posameznimi sestavnimi deli prenosa moči, ki so povezani z emisijami, in s posameznimi sestavnimi deli, ki niso povezani z emisijami, kjer se spremljanje sestavnih delov uporablja za določitev vključitve MI. Zlasti je treba podrobno obrazložiti podatke, navedene v modulu $ 05 Test ID $ 21 do FRF, in podatke, navedene v modulu $ 06. V primeru tipov vozila, ki uporabljajo komunikacijsko povezavo v skladu s standardom ISO 15765-4 „Cestna vozila – Diagnoza na omrežju CAN – Del 4: Zahteve za sisteme, povezane z emisijami“, je treba podrobno obrazložiti podatke, navedene v modulu $ 06 Test ID $ 00 do FRF za vsak nadzorovani ID sistema OBD.

Ti podatki se lahko opredelijo v obliki tabele:

Sestavni del

Koda okvare

Strategija spremljanja

Merila za odkrivanje okvar

Merila za vključitev MI

Sekundarni parametri

Predkondicioniranje

Demonstracijski preskus

katalizator

P0420

signali lambde sonde 1 in lambde sonde 2

razlika med signali senzorja 1 in senzorja 2

tretji cikel

število vrtljajev motorja, obremenitev motorja, način A/H, temperatura katalizatorja

dva cikla tipa I

tip I

PRILOGA 3

NAMESTITEV HOMOLOGACIJSKE OZNAKE

Homologacija B (vrstica A) (18)

Vozila, homologirana na podlagi ravni emisij plinastih onesnaževal, predpisanih za napajanje motorja z bencinom (neosvinčenim) ali z neosvinčenim bencinom in LPG ali NG.

Image

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo v skladu z odstavkom 4. tega pravilnika, pomeni, da je bil zadevni tip vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 83 pod številko homologacije 052439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 83 z vključenimi spremembami 05 in ustreza omejitvam za preskus tipa I iz vrstice A (2000) tabele v odstavku 5.3.1.4 tega pravilnika.

Homologacija B (vrstica B) (18)

Vozila, homologirana na podlagi ravni emisij plinastih onesnaževal, predpisanih za napajanje motorja z bencinom (neosvinčenim) ali z neosvinčenim bencinom ali LPG ali NG.

Image

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo v skladu z odstavkom 4. tega pravilnika, pomeni, da je bil zadevni tip vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 83 pod številko homologacije 052439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 83 z vključenimi spremembami 05 in ustreza omejitvam za preskus tipa I iz vrstice B (2005) tabele v odstavku 5.3.1.4 tega pravilnika.

Homologacija C (vrstica A) (18)

Vozila, homologirana na podlagi ravni emisij plinastih onesnaževal, predpisanih za napajanje motorja z dizelskim gorivom.

Image

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo v skladu z odstavkom 4. tega pravilnika, pomeni, da je bil zadevni tip vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 83 pod številko homologacije 052439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 83 z vključenimi spremembami 05 in ustreza omejitvam za preskus tipa I iz vrstice A (2000) tabele v odstavku 5.3.1.4 tega pravilnika.

Homologacija C (vrstica B) (18)

Vozila, homologirana glede na raven plinskih onesnaževal, potrebnih za napajanje motorja z dizelskim gorivom.

Image

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo v skladu z odstavkom 4. tega pravilnika, pomeni, da je bil zadevni tip vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 83 pod številko homologacije 052439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 83 z vključenimi spremembami 05 in ustreza omejitvam za preskus tipa I iz vrstice B (2005) tabele v odstavku 5.3.1.4 tega pravilnika.

Homologacija D (vrstica A) (18)

Vozila, homologirana na podlagi ravni plinastih onesnaževal, predpisanih za napajanje motorja z LPG ali NG.

Image

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo v skladu z odstavkom 4. tega pravilnika, pomeni, da je bil zadevni tip vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 83 pod številko homologacije 052439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 83 z vključenimi spremembami 05 in ustreza omejitvam za preskus tipa I iz vrstice A (2000) tabele v odstavku 5.3.1.4 tega pravilnika.

Homologacija D (vrstica B) (18)

Vozila, homologirana na podlagi ravni emisij plinastih onesnaževal, predpisanih za napajanje motorja z LPG ali NG.

Image

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo v skladu z odstavkom 4. tega pravilnika, pomeni, da je bil zadevni tip vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 83 pod številko homologacije 052439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. 83 z vključenimi spremembami 05 in ustreza omejitvam za preskus tipa I iz vrstice B (2005) tabele v odstavku 5.3.1.4 tega pravilnika.

PRILOGA 4

PRESKUS TIPA I

(Preverjanje emisij izpušnih plinov po hladnem zagonu)

1.   UVOD

Ta priloga opisuje postopek za preskus tipa I iz odstavka 5.3.1 tega pravilnika. Če je uporabljeno referenčno gorivo LPG ali NG, dodatno veljajo določbe iz Priloge 12. Če je vozilo opremljeno s sistemom z redno regeneracijo iz odstavka 2.20, veljajo določbe iz Priloge 13.

2.   VOZNI CIKEL NA DINAMOMETRU

2.1   Opis cikla

Vozni cikel na dinamometru je določen v Dodatku 1 te priloge.

2.2   Splošni pogoji za izvedbo cikla

Po potrebi je treba opraviti predhodne preskusne cikle, da se določi najboljši način uporabe pedala za plin in zavore ter ugotovi cikel, približno enak teoretičnemu ciklu, znotraj predpisanih mejnih vrednosti.

2.3   Uporaba menjalnika

2.3.1   Če je največja hitrost, ki se lahko doseže v prvi prestavi, manjša od 15 km/h, se za mestni cikel (del ena) uporabljajo druga, tretja in četrta prestava, za izvenmestni cikel (del dve) pa druga, tretja, četrta in peta prestava. Druga, tretja in četrta prestava se lahko uporabijo tudi za mestni cikel (del ena), druga, tretja, četrta in peta prestava pa za izvenmestni cikel (del dve), če je v navodilih proizvajalca priporočen zagon v drugi prestavi na ravni podlagi ali če je prva prestava rezervirana za terensko vožnjo, počasno vožnjo ali vleko.

Vozila, ki ne dosežejo vrednosti pospeška in največje hitrosti, predpisanih za vozni cikel, vozijo s popolnoma pritisnjenim pedalom za plin, dokler ne dosežejo vrednosti območja predpisane vozne krivulje. Odstopanja od voznega cikla se zapišejo v poročilo o preskusu.

2.3.2   Vozila s polavtomatskim menjalnikom se preskušajo ob uporabi prestav, ki se ponavadi uporabljajo pri vožnji, menjalni vzvodi pa se uporabljajo po navodilih proizvajalca.

2.3.3   Vozila z avtomatskim menjalnikom se preskušajo z vklopljeno najvišjo prestavo („pogon“). Pedal za plin se uporablja tako, da se ob uporabi prestav v običajnem zaporedju ustvari čim bolj enakomeren pospešek. Razen tega se točke prestavljanja iz Dodatka 1 te priloge ne uporabljajo; pospeševanje se nadaljuje celoten čas, predstavljen s premico, ki povezuje konec vsakega časa prostega teka z začetkom naslednjega časa enakomerne hitrosti. Upoštevajo se dovoljena odstopanja iz odstavka 2.4 spodaj.

2.3.4   Vozila, opremljena s hitro prestavo, ki jo voznik lahko vklopi, se preskušajo z izklopljeno hitro prestavo pri mestnem ciklu (del ena) in z vklopljeno hitro prestavo pri izvenmestnem ciklu (del dve).

2.3.5   Na zahtevo proizvajalca je pri tipu vozila, kjer je število vrtljajev motorja v prostem teku večje kot število vrtljajev motorja med delovnimi stopnjami 5, 12 in 24 osnovnega mestnega cikla (del ena), se sklopka med predhodno delovno stopnjo lahko izklopi.

2.4   Dovoljena odstopanja

2.4.1   Med pospeševanjem, enakomerno hitrostjo in zmanjševanjem hitrosti z zaviranjem je med navedeno in teoretično hitrostjo dovoljeno odstopanje ± 2 km/h. Če se hitrost vozila zmanjšuje hitreje brez uporabe zavor, veljajo le določbe iz odstavka 6.5.3 spodaj. Večja odstopanja hitrosti od predpisanih so sprejemljiva pri prehodu iz ene faze v drugo, če nikoli ne trajajo več kot 0,5 s.

2.4.2   Dovoljena odstopanja časa so ± 1,0 s. Zgornja odstopanja veljajo enako na začetku in na koncu časa prestavljanja (19) za mestni cikel (del ena) ter za delovne stopnje št. 3, 5 in 7 pri izvenmestnem ciklu (del dve).

2.4.3   Dovoljena odstopanja pri hitrosti in času se združujejo, kakor je navedeno v Dodatku 1 te priloge.

3.   VOZILO IN GORIVO

3.1   Preskusno vozilo

3.1.1   Vozilo je predloženo v dobrem mehanskem stanju. Utečeno je z vsaj 3 000 prevoženimi kilometri pred preskusom.

3.1.2   Na izpušni napravi ni nobenih prepustnih točk, ki lahko zmanjšajo količino zbranih plinov, enaka količini plinov, ki izhajajo iz motorja.

3.1.3   Tesnjenje sesalnega sistema se lahko preveri za zagotovitev, da mešanje goriva z zrakom ni pod vplivom nehotenega sesanja zraka.

3.1.4   Nastavitve motorja in naprav za upravljanje z vozilom so takšne, kot jih je predpisal proizvajalec. Ta zahteva se uporablja tudi za nastavitve za prosti tek (število vrtljajev in vsebnost ogljikovega monoksida v izpušnih plinih), za napravo za hladni zagon in za sistem za čiščenje izpušnih plinov.

3.1.5   Preskušano vozilo ali drugo enakovredno vozilo se po potrebi opremi z napravo, ki omogoča merjenje karakterističnih parametrov, potrebnih za nastavitev dinamometra v skladu z odstavkom 4.1.1 te priloge.

3.1.6   Tehnična služba, ki izvaja preskuse, lahko preveri, ali je delovanje vozila skladno z navedbami proizvajalca, ali se lahko uporablja za običajno vožnjo, zlasti pa, ali je sposobno za zagon v hladnem in segretem stanju.

3.2   Gorivo

Med preskušanjem vozila glede na mejne vrednosti emisij iz vrstice A tabele iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika mora biti ustrezno referenčno gorivo v skladu s specifikacijami iz odstavka 1. Priloge 10 ali v primeru plinastega referenčnega goriva s specifikacijami iz odstavka 1.1.1 ali 1.2 Priloge 10a.

Med preskušanjem vozila glede na mejne vrednosti emisij iz vrstice B tabele iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika, mora biti ustrezno referenčno gorivo v skladu s specifikacijami iz odstavka 2. Priloge 10 ali v primeru plinastega referenčnega goriva s specifikacijami iz odstavka 1.1.2 ali 1.2 Priloge 10a.

3.2.1   Vozila, ki za gorivo uporabljajo bencin ali LPG ali NG, se preskušajo v skladu s Prilogo 12 z ustreznim referenčnim gorivom/ustreznimi referenčnimi gorivi iz Priloge 10a.

4.   PRESKUSNA OPREMA

4.1   Dinamometer

4.1.1   Dinamometer je zmožen simulirati cestno obremenitev vozila v skladu z eno od naslednjih klasifikacij:

—

dinamometer s stalno krivuljo obremenitve, tj. dinamometer, katerega fizične značilnosti omogočajo stalno obliko krivulje obremenitve,

—

dinamometer z nastavljivo krivuljo obremenitve, tj. dinamometer z vsaj dvema parametroma cestne obremenitve, ki ju je mogoče prilagoditi za oblikovanje krivulje obremenitve.

4.1.2   Nastavitev dinamometra se s časom ne spreminja. Dinamometer ne povzroča nobenih tresljajev, ki bi jih vozilo zaznavalo in bi lahko ovirali njegovo normalno delovanje.

4.1.3   Opremljen je z napravami za simuliranje vztrajnosti in obremenitve. Pri dinamometru z dvema valjema so ti simulatorji priključeni na sprednji valj.

4.1.4   Točnost

4.1.4.1   Dinamometer omogoča merjenje in odčitavanje prikazanih obremenitev s točnostjo ± 5 %.

4.1.4.2   Pri dinamometru s stalno krivuljo obremenitve je točnost nastavitve obremenitve ± 5 % pri 80 km/h. Pri dinamometru z nastavljivo krivuljo obremenitve je točnost obremenitve z dinamometrom glede na realno vožnjo vozila na cesti ± 5 % pri 120, 100, 80, 60 in 40 km/h ter ± 10 % pri 20 km/h. Pri nižjih vrednostih je absorpcija dinamometra pozitivna.

4.1.4.3   Skupna vztrajnost vrtljivih delov (po potrebi vključno s simulirano vztrajnostjo) je znana in je znotraj območja ± 20 kg razreda vztrajnosti za preskus.

4.1.4.4   Hitrost vozila se meri s številom vrtljajev valja (sprednjega valja pri dinamometrih z dvema valjema). Pri hitrostih, večjih od 10 km/h, se meri s točnostjo ± 1 km/h.

4.1.4.5   Razdalja, ki jo je vozilo dejansko prevozilo, se izmeri s krožnim gibanjem valja (sprednjega valja pri dinamometrih z dvema valjema).

4.1.5   Nastavitev obremenitve in vztrajnosti

4.1.5.1   Dinamometer s stalno krivuljo obremenitve: simulator obremenitve se nastavi tako, da porabi moč, ki se prenaša na pogonska kolesa vozila pri enakomerni hitrosti 80 km/h, in zapiše se moč, ki se porabi pri 50 km/h. Postopki za ugotavljanje in nastavitev te obremenitve so opisani v Dodatku 3 te priloge.

4.1.5.2   Dinamometer z nastavljivo krivuljo obremenitve: simulator obremenitve se nastavi tako, da porabi moč, ki se prenaša na pogonska kolesa vozila pri enakomernih hitrostih 120, 100, 80, 60 in 40 ter 20 km/h. Postopki za ugotavljanje in nastavitev te obremenitve so opisani v Dodatku 3 te priloge.

4.1.5.3   Vztrajnost

Za dinamometre z električnim simuliranjem vztrajnosti je treba dokazati, da so enakovredni mehanskim vztrajnostnim sistemom. Postopki za ugotavljanje te enakovrednosti so opisani v Dodatku 4 te priloge.

4.2   Sistem za vzorčenje izpušnih plinov

4.2.1   S sistemom za vzorčenje izpušnih plinov je mogoče izmeriti dejanske količine onesnaževal v izpušnih plinih. Pri tem se uporablja sistem za vzorčenje pri stalni prostornini (CVS). Ta sistem zahteva, da se izpuh iz motorja stalno redči z zrakom iz okolice pod nadzorovanimi pogoji. Pri konceptu merjenja mase emisij z napravo za vzorčenje pri stalni prostornini sta izpolnjena dva pogoja: izmeri se skupna prostornina zmesi izpuha in zraka za razredčitev ter se za analizo zbere stalno sorazmeren vzorec prostornine. Količine onesnaževal se določijo iz vzorčnih koncentracij, popravljenih za vsebnost onesnaževal v zraku iz okolice, in seštetega pretoka med preskusom.

Raven emisij delcev, ki onesnažujejo, se določi tako, da se med celotnim preskusom iz sorazmernega delnega toka s primernimi filtri izločajo delci in da se gravimetrijsko določi njihova količina v skladu z odstavkom 4.3.1.1.

4.2.2   Pretok skozi sistem mora biti zadosten, da se odpravi kondenzacija vode pri vseh pogojih, ki lahko nastanejo med preskusom, kakor je določeno v Dodatku 5 te priloge.

4.2.3   V Dodatku 5 so navedeni primeri treh vrst sistemov za vzorčenje pri stalni prostornini, ki ustrezajo zahtevam iz te priloge.

4.2.4   Zmes izpušnih plinov in zraka je homogena v točki S2 sonde za vzorčenje.

4.2.5   Sonda zajame pravi vzorec razredčenih izpušnih plinov.

4.2.6   Sistem nima razpok, skozi katere bi uhajali plini. Konstrukcija in materiali so takšni, da sistem ne vpliva na koncentracijo onesnaževal v razredčenem izpušnem plinu. Če kateri koli sestavni del (izmenjevalnik toplote, puhalo itd.) spremeni koncentracijo katerega koli plinastega onesnaževala v razredčenem plinu, se to plinasto onesnaževalo vzorči pred tem sestavnim delom, če težave ni mogoče drugače odpraviti.

4.2.7   Če ima izpušni sistem preskušanega vozila izpušno cev, sestavljeno iz več cevi, morajo biti povezovalne cevi čim bližje vozilu, ne da bi pri tem neugodno vplivale na njegovo delovanje.

4.2.8   Spremembe statičnega tlaka v izpušni cevi/izpušnih ceveh vozila ne odstopajo za več kot ± 1,25 kPa od sprememb statičnega tlaka, izmerjenih med voznim ciklom na dinamometru, brez povezave z izpušnimi cevmi. Sistemi za vzorčenje, ki lahko vzdržujejo statični tlak do ± 0,25 kPa, se uporabljajo, če proizvajalec v pisni zahtevi pristojnemu organu, ki podeljuje homologacijo, utemelji potrebo po manjših dovoljenih odstopanjih. Protitlak se meri čim bližje končnemu delu izpušne cevi ali v podaljšku z enakim premerom.

4.2.9   Različni ventili, ki se uporabljajo za usmerjanje izpušnih plinov, se lahko hitro prilagajajo in odzivajo.

4.2.10   Vzorci plina se zbirajo v primerno velikih vrečah za zbiranje vzorcev. Te vreče so izdelane iz materialov, ki 20 minut po odvzemu ne spremenijo plinastega onesnaževala za več kot ± 2 %.

4.3   Oprema za analizo

4.3.1   Določbe

4.3.1.1   Plinasta onesnaževala se analizirajo z naslednjimi instrumenti:

Analiza ogljikovega monoksida (CO) in ogljikovega dioksida (CO2):

Analizatorji ogljikovega monoksida in ogljikovega dioksida so nerazpršilni infrardeči (NDIR) absorpcijski analizatorji.

Analiza ogljikovodikov (HC) – motorji na prisilni vžig:

Analizator ogljikovodikov je analizator s plamensko ionizacijo (FID), kalibriran s propanom, izraženim z ekvivalentom ogljikovih atomov (C1).

Analiza ogljikovodikov (HC) – motorji na kompresijski vžig:

Analizator ogljikovodikov je analizator s plamensko ionizacijo z detektorjem, ventili, cevmi itd., segret na 463 K (190 °C) ± 10 K (HFID). Kalibriran je s propanom, izraženim z ekvivalentom ogljikovih atomov (C1).

Analiza dušikovega oksida (NOx):

Analizator dušikovega oksida je kemiluminescenten (CLA) ali nerazpršilnega tipa z resonančno absorpcijo v ultravijoličnem območju (NDUVR), oba imata konverter NOx-NO.

Delci – gravimetrijsko določanje izločenih delcev:

Ti delci se vedno zbirajo z dvema serijsko vgrajenima filtroma v toku vzorčenih plinov. Količina delcev, ki jih izloči vsak par filtrov, je:

Formula → Formula

kjer je:

Vep

=

pretok skozi filtre;

Vmix

=

pretok skozi tunel;

M

=

masa delcev (g/km);

Mlimit

=

mejna vrednost mase delcev (veljavna mejna masa, g/km);

m

=

masa delcev, izločenih s filtri (g);

d

=

dejanska razdalja, ki ustreza voznemu ciklu (km).

Razmerje med delci in vzorcem (Vep/Vmix) se uskladi tako, da je M = Mlimit, 1 ≤ m ≤ 5 mg (pri uporabi filtrov s premerom 47 mm).

Površina filtrov je izdelana iz materiala, ki je hidrofoben in inerten do sestavin izpušnih plinov (filtri iz steklenega vlakna, površinsko obdelanega s fluorogljikom, ali iz enakovrednega materiala).

4.3.1.2   Točnost

Analizatorji imajo merilno območje, ki je združljivo s točnostjo, potrebno za merjenje koncentracije onesnaževal v vzorcu izpušnih plinov.

Napaka pri merjenju ne presega ± 2 % (lastna napaka analizatorja) ne glede na dejansko vrednost plinov za kalibriranje.

Pri koncentracijah pod 100 ppm napaka pri merjenju ne presega ± 2 ppm.

Vzorec okoliškega zraka se izmeri z istim analizatorjem z ustreznim merilnim območjem.

Tehtnica z mikrogramsko skalo, ki se uporablja za določanje teže vseh filtrov, ima točnost 5 μg (standardno odstopanje) in možnost odčitavanja 1 μg.

4.3.1.3   Ledena past

Pred analizatorji se ne uporabi nobena naprava za sušenje plinov, razen če je bilo dokazano, da ne vpliva na vsebnost onesnaževala v toku plina.

4.3.2   Posebne zahteve za motorje na kompresijski vžig

Uporablja se ogrevana napeljava za vzorčenje za neprekinjeno analizo ogljikovodikov (HC) z analizatorjem s plamensko ionizacijo (HFID), vključno z aparatom za zapisovanje (R). Povprečna koncentracija izmerjenih ogljikovodikov se določi z integracijo. Med celotnim preskusom je temperatura v napeljavi za vzorčenje 463 K (190 °C) ± 10 K. Ogrevana napeljava za vzorčenje je opremljena z ogrevanim filtrom (FH) z 99-odstotno učinkovitostjo za delce ≥ 0,3 μm, da se iz kontinuiranega pretoka plinov za analizo izločijo trdni delci.

Odzivni čas sistema za vzorčenje (od sonde do vstopa v analizator) ne sme biti daljši od štirih sekund.

HFID se uporablja s sistemom za stalni pretok (prek izmenjevalnika toplote), da se zagotovi reprezentativen vzorec, razen če se izravnajo nihanja pretoka CFV ali CFO.

Naprava za izločanje delcev je sestavljena iz cevi za razredčitev, sonde za vzorčenje, filtrov, črpalke za delni pretok, regulatorja pretoka in merilne naprave. Delni pretok za izločanje delcev poteka skozi dva serijsko vgrajena filtra. Trdna onesnaževala se iz pretoka preskušanih izpušnih plinov vzorčijo v delu za razredčitev tako, da se dobi reprezentativen vzorec iz homogene mešanice zraka in izpušnih plinov ter da v točki vzorčenja temperatura mešanice zraka in izpušnih plinov ni višja od 325 K (52 °C). Temperatura pretoka izpušnih plinov v merilniku pretoka ne sme nihati za več kot ± 3 K, količina pretoka pa ne za več kot ± 5 %. Če se zaradi prevelike obremenitve filtra količina pretoka nesprejemljivo spremeni, se preskus prekine. Pri ponovljenem preskusu se zmanjša količina pretoka in/ali uporabi večji filter. Filtri se vzamejo iz komore največ eno uro pred začetkom preskusa.

Filtri za delce se kondicionirajo (glede na temperaturo in vlažnost) v odprti posodi, zaščiteni pred prahom, najmanj 8 ali največ 56 ur pred preskusom v klimatizirani komori. Po tem kondicioniranju se čisti filtri stehtajo in shranijo do uporabe. Če se v eni uri po odvzemu iz komore za tehtanje filtri ne uporabijo, se ponovno stehtajo.

Enourna omejitev se lahko nadomesti z osemurno omejitvijo, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev ali oba:

kondicioniran filter se vstavi in hrani v zatesnjeni posodi za filter, ali

kondicioniran filter se vstavi v zatesnjeno posodo za filter, ki se takoj vstavi v napeljavo za vzorčenje, v kateri ni pretoka.

4.3.3   Kalibracija

Vsak analizator se kalibrira tolikokrat, kot je potrebno, vsekakor pa v mesecu pred preskusom za homologacijo in najmanj enkrat na vsakih šest mesecev za preverjanje skladnosti pri proizvodnji.

V Dodatku 6 te priloge je opisana metoda kalibracije za analizatorje iz odstavka 4.3.1 zgoraj.

4.4   Merjenje prostornine

4.4.1   Metoda merjenja skupne prostornine razredčenih izpušnih plinov v napravi za vzorčenje pri stalni prostornini omogoča točnost merjenja ± 2 %.

4.4.2   Kalibracija naprave za vzorčenje pri stalni prostornini

Naprava za merjenje prostornine po sistemu za vzorčenje pri stalni prostornini se kalibrira tako, da je zagotovljena predpisana točnost, in tako pogosto, da se ta točnost ohranja.

V Dodatku 6 te priloge je primer postopka kalibracije, s katerim se doseže potrebna točnost. Pri tem postopku se uporablja dinamična merilna naprava pretoka, ki je primerna za povečan pretoka, značilen za napravo za vzorčenje pri stalni prostornini. Naprava ima certificirano točnost in ustreza odobrenemu nacionalnemu ali mednarodnemu standardu.

4.5   Plini

4.5.1   Čisti plini

Za kalibracijo in delovanje so po potrebi na voljo naslednji čisti plini:

—

prečiščeni dušik: (čistost: ± 1 ppm C, ± 1 ppm CO, ± 400 ppm CO2, ± 0,1 ppm NO);

—

prečiščeni sintetični zrak: (čistost: ± 1 ppm C, 1 ppm CO, ± 400 ppm CO2, ± 0,1 ppm NO); vsebnost kisika od 18 do 21 vol. %;

—

prečiščeni kisik: (čistost > 99,5 vol. % O2);

—

prečiščeni vodik (in mešanica, ki vsebuje helij): (čistost ± 1 ppm C, ± 400 ppm CO2);

—

ogljikov monoksid: (s čistostjo najmanj 99,5 %);

—

propan: (s čistostjo najmanj 99,5 %).

4.5.2   Kalibrirni plini

Na voljo so mešanice plinov z naslednjimi kemijskimi sestavami:

—

C8 H8 in prečiščeni sintetični zrak (glej odstavek 4.5.1 te priloge);

—

CO in prečiščeni dušik;

—

CO2 in prečiščeni dušik;

—

NO in prečiščeni dušik. (Količina NO2 v tem kalibrirnem plinu ne presega 5-odstotnega deleža NO.)

Dejanska koncentracija kalibrirnega plina je do ± 2 % navedene vrednosti.

Koncentracije iz Dodatka 6 te priloge se lahko pridobijo tudi z uporabo delilnika plinov, z redčenjem s prečiščenim N2 ali prečiščenim sintetičnim zrakom. Točnost mešalne naprave je takšna, da se koncentracije razredčenih kalibrirnih plinov lahko določijo s točnostjo do ± 2 %.

4.6   Dodatna oprema

4.6.1   Temperature

Temperature iz Dodatka 8 se merijo s točnostjo do ± 1,5 K.

4.6.2   Tlak

Atmosferski tlak se meri s točnostjo do +0,1 kPa.

4.6.3   Absolutna vlažnost

Absolutna vlažnost (H) se meri s točnostjo do ± 1,5 %.

Sistem za vzorčenje izpušnih plinov se preverja z metodo iz odstavka 3. Dodatka 7 te priloge.

Največje dovoljeno odstopanje med dovedeno in izmerjeno količino plina je 5 %.

5.   PRIPRAVA NA PRESKUS

5.1   Nastavitev simulatorjev vztrajnosti translatornim vztrajnostim vozila

Uporabi se simulator vztrajnosti, ki omogoča, da je skupna vztrajnost vrtečih se mas, ki jo je treba dobiti, sorazmerna z referenčno maso v naslednjem razponu:

Referenčna masa vozila RW (kg)

Enakovredna vztrajnost I (kg)

RW ≤ 480

455

480 < RW ≤ 540

510

540 < RW ≤ 595

570

595 < RW ≤ 650

625

650 < RW ≤ 710

680

710 < RW ≤ 765

740

765 < RW ≤ 850

800

850 < RW ≤ 965

910

965 < RW ≤ 1 080

1 020

1 080 < RW ≤ 1 190

1 130

1 190 < RW ≤ 1 305

1 250

1 305 < RW ≤ 1 420

1 360

1 420 < RW ≤ 1 530

1 470

1 530 < RW ≤ 1 640

1 590

1 640 < RW ≤ 1 760

1 700

1 760 < RW ≤ 1 870

1 810

1 870 < RW ≤ 1 980

1 930

1 980 < RW ≤ 2 100

2 040

2 100 < RW ≤ 2 210

2 150

2 210 < RW ≤ 2 380

2 270

2 380 < RW ≤ 2 610

2 270

2 610 < RW

2 270

Če na dinamometru ni ustrezne enakovredne vztrajnosti, se uporabi vrednost, ki je neposredno nad referenčno maso vozila.

5.2   Nastavitev dinamometra

Obremenitev se nastavi po metodah iz odstavka 4.1.5 zgoraj.

Uporabljena metoda in dobljene vrednosti (enakovredna vztrajnost – karakteristični parameter nastavitve) se zapišejo v poročilo o preskusu.

5.3   Kondicioniranje vozila

Pri vozilih z motorjem na kompresijski vžig se za merjenje delcev uporabi cikel dela dve, opisan v Dodatku 1 te priloge, največ 36 ali najmanj šest ur pred preskusom. Prevozijo se trije zaporedni cikli. Nastavitev dinamometra je določena v odstavkih 5.1 in 5.2 zgoraj.

Na zahtevo proizvajalca se vozila z motorjem na prisilni vžig lahko predkondicionirajo z enim delom ena in dvema deloma dve voznega cikla.

Po tem predkondicioniranju, ki je značilno za motorje na kompresijski vžig, in pred preskusom se vozila z motorjem na kompresijski vžig in vozila z motorjem na prisilni vžig hrani v prostoru s sorazmerno stalno temperaturo med 293 in 303 K (20 in 30 °C). To kondicioniranje se izvaja vsaj šest ur in se nadaljuje, dokler se temperatura motornega olja in hladilne tekočine, če se uporablja, ne razlikuje za več kakor ± 2 K od temperature v prostoru.

5.3.1.1   Na zahtevo proizvajalca se preskus izvaja najpozneje 30 ur po vožnji vozila pri njegovi običajni temperaturi.

5.3.1.2   Vozila z motorjem na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo LPG ali NG, ali vozila, opremljena tako, da lahko za gorivo uporabljajo ali bencin ali LPG ali NG, se med preskusoma s prvim plinastim referenčnim gorivom in drugim plinastim referenčnim gorivom predkondicionirajo za preskus z drugim referenčnim gorivom. To predkondicioniranje pred preskusom z drugim referenčnim gorivom se opravi tako, da se izvede cikel predkondicioniranja, ki ga sestavljata en del ena (mestni del) in dva dela dva (izvenmestni del) preskusnega cikla, opisanega v Dodatku 1 te priloge. Na zahtevo proizvajalca in s privolitvijo tehnične službe se to predkondicioniranje lahko razširi. Nastavitev dinamometra je določena v odstavkih 5.1 in 5.2 te priloge.

5.3.2   Tlaki v pnevmatikah so enaki tistim, ki jih navede proizvajalec, in se uporabljajo med predhodnim preskusom na cesti za nastavitev zavor. Pri dinamometrih z dvema valjema se tlak v pnevmatikah lahko poveča do 50 % nad proizvajalčevimi priporočenimi nastavitvami. Dejansko uporabljeni tlak se zapiše v poročilo o preskusu.

6.   POSTOPEK ZA PRESKUSE NA PRESKUSNI NAPRAVI

6.1   Posebni pogoji za izvajanje cikla

6.1.1   Med preskusom mora biti temperatura v preskusnem prostoru med 293 in 303 K (20 °C in 30 °C). Absolutna vlažnost (H) zraka v preskusnem prostoru ali vsesanega zraka motorja izpolnjuje naslednji pogoj:

5,5 ≤ H ≤ 12,2 (g H20/kg suhega zraka)

6.1.2   Med preskusom vozilo stoji približno vodoravno, da se gorivo normalno porazdeli.

6.1.3   Na vozilo je usmerjen tok zraka s spremenljivo hitrostjo. Puhalo se nastavi tako, da je v področju delovanja od 10 km/h do vsaj 50 km/h linearna hitrost zraka pri izstopu iz puhala v območju ± 5 km/h glede na hitrost valjev. Izstopna odprtina puhala ima naslednje značilnosti:

—

Površina: najmanj 0,2 m2;

—

oddaljenost spodnjega roba od tal: približno 20 cm;

—

oddaljenost od prednjega dela vozila: približno 30 cm.

Druga možnost je, da je hitrost puhala stalno določena s hitrostjo izstopnega zraka najmanj 6 m/s (21,6 km/h).

Na zahtevo proizvajalca se lahko za posebna vozila (npr. dostavna vozila, terenska vozila) višina ventilatorja za hlajenje spremeni.

6.1.4   Med preskusom se hitrost zapisuje glede na čas ali se zapiše iz sistema za zbiranje podatkov, da se lahko oceni pravilnost opravljenih ciklov.

6.2   Zagon motorja

6.2.1   Motor se zažene z uporabo naprav, predvidenih v ta namen, po navodilih proizvajalca, navedenih v priročniku za uporabo vozil serijske proizvodnje za voznike.

6.2.2   Prvi cikel se začne ob začetku postopka za zagon motorja.

6.2.3   Če se kot gorivo uporablja LPG ali NG, se dovoli, da se motor zažene z bencinom, nato pa se preklopi na LPG ali NG po vnaprej določenem obdobju, ki ga voznik ne more spreminjati.

6.3   Prosti tek

6.3.1   Ročni ali polavtomatski menjalnik, glej tabeli 1.2 in 1.3 v Dodatku 1 te priloge.

6.3.2   Avtomatski menjalnik

Med preskusom se po začetni vključitvi ustrezne prestave menjalna ročice ne premika, razen v primeru iz odstavka 6.4.3 spodaj ali če je z menjalno ročico mogoče vklopiti hitro prestavo, če obstaja.

6.4   Pospeševanje

6.4.1   Pospeševanje se izvaja tako, da je stopnja pospeševanja med delovno stopnjo čim bolj enakomerna.

6.4.2   Če pospeševanja ni mogoče izvesti v predpisanem času, se potreben dodatni čas, če je to mogoče, odšteje od časa, predvidenega za menjavo prestave, sicer pa od časa enakomerne hitrosti, ki mu sledi.

6.4.3   Avtomatski menjalniki

Če pospeševanja ni mogoče izvesti v predpisanem času, se prestavna ročica premika skladno z zahtevami za ročne menjalnike.

6.5   Pojemanje hitrosti

6.5.1   Vsa pojemanja hitrosti pri osnovnem mestnem ciklu (del ena) se dosežejo s popolnim umikom noge s pedala za plin, pri čemer ostane sklopka vklopljena. Sklopka se izklopi brez uporabe prestavne ročice pri višji hitrosti od: 10 km/h ali hitrosti, ki ustreza številu vrtljajev motorja v prostem teku.

Vsa pojemanja hitrosti pri izvenmestnem ciklu (del dve) se dosežejo s popolnim umikom noge s pedala za plin, pri čemer ostane sklopka vklopljena. Pri hitrosti 50 km/h se za zadnje pojemanje hitrosti sklopka izklopi brez uporabe prestavne ročice.

6.5.2   Če je čas pojemanja hitrosti daljši od predpisanega za ustrezno fazo, se za ohranjanje predvidenega časovnega poteka preskusa uporabijo zavore vozila.

6.5.3   Če je čas pojemanja hitrosti krajši od predpisanega za ustrezno fazo, se čas teoretičnega cikla vzpostavi tako, da se čas enakomerne hitrosti ali prostega teka zlije z naslednjo delovno stopnjo.

6.5.4   Ob koncu pojemanja hitrosti (ustavitev vozila na valjih) pri osnovnem mestnem ciklu (del ena) se menjalnik prestavi v prosti tek in vklopi sklopka.

6.6   Enakomerne hitrosti

6.6.1   Pri prehodu s pospeševanja na naslednjo enakomerno hitrost se je treba izogibati „stalnemu pritiskanju in spuščanju pedala za plin“ ali zapiranju lopute za plin.

6.6.2   Obdobja enakomerne hitrosti se dosežejo z držanjem pedala za plin v stalni legi.

7.   POSTOPEK ZA VZORČENJE IN ANALIZO

7.1   Vzorčenje

Vzorčenje se začne (BS) pred začetkom ali ob začetku postopka zagona motorja in se konča ob zaključku zadnjega prostega teka v izvenmestnem ciklu (del dve, konec vzorčenja (ES)) ali pri preskusu tipa VI ob zaključku zadnjega prostega teka zadnjega osnovnega mestnega cikla (del ena).

7.2   Analiza

7.2.1   Izpušni plini v zbiralni vreči se analizirajo čim prej in v vsakem primeru najpozneje 20 minut po koncu preskusnega cikla. Uporabljene filtre z delci je treba najpozneje eno uro po končanem preskusu izpušnih plinov prinesti v komoro, kjer se kondicionirajo 2 do 36 ur in nato stehtajo.

7.2.2   Pred vsako analizo vzorca je treba merilno območje analizatorja, uporabljenega za vsako onesnaževalo, z ustreznim ničelnim plinom nastaviti na ničlo.

7.2.3   Analizatorji se nato nastavijo na kalibracijske krivulje z uporabo kalibrirnih plinov, ki imajo nazivne koncentracije od 70 do 100 % celotnega razpona.

7.2.4   Nato se ponovno preverijo ničelne vrednosti na analizatorjih. Če odčitana vrednost za več kot 2 % obsega skale odstopa od razpona iz odstavka 7.2.2 zgoraj, se postopek ponovi.

7.2.5   Nato se vzorci analizirajo.

7.2.6   Po analizi se z istimi plini ponovno preverijo ničelne točke in točke za določitev merilnega območja. Če to ponovno preverjanje vrednosti ne odstopa za več kot ± 2 % od tistih iz odstavka 7.2.3 zgoraj, se analiza šteje za sprejemljivo.

7.2.7   Na vseh točkah v tem odstavku so stopnje pretoka in tlaki različnih plinov enaki uporabljenim pri kalibraciji analizatorjev.

7.2.8   Veljavna vrednost, ki kaže vsebnost plinov v vsakem od izmerjenih onesnaževal, je tista, ki se na merilni napravi odčita po stabilizaciji. Mase emisij ogljikovodikov pri motorjih na kompresijski vžig se izračunajo iz integrirane vrednosti, odčitane na HFID, po potrebi popravljene zaradi spreminjanja pretoka, kakor je prikazano v Dodatku 5 te priloge.

8.   UGOTAVLJANJE KOLIČINE EMISIJ PLINASTIH ONESNAŽEVAL IN DELCEV, KI ONESNAŽUJEJO

8.1   Upoštevana prostornina

Prostornina, ki se upošteva, se popravi tako, da ustreza pogojem pri 101,33 kPa in 273,2 K.

8.2   Skupna masa emisij plinastih onesnaževal in delcev, ki onesnažujejo

Masa M vsakega onesnaževala, ki se sprošča iz vozila med preskusom, se določi z zmnožkom prostorninske koncentracije in prostornine zadevnega plina ob upoštevanju naslednjih gostot pod zgoraj navedenimi referenčnimi pogoji:

—

za ogljikov monoksid (CO):

d = 1,25 g/l

—

za ogljikovodike:

 

—

za bencin (CH1,85)

d = 0,619 g/l

—

za dizel (CH1,86)

d = 0,619 g/l

—

za LPG (CH2,525)

d = 0,649 g/l

—

ali NG (CH4)

d = 0,714 g/l

—

za dušikove okside (NOx):

d = 2,05 g/l

Masa m delcev, ki onesnažujejo, v emisiji vozila med preskusom se določi s tehtanjem mase delcev, izločenih na dveh filtrih, in sicer m1 na prvem filtru ter m2 na drugem filtru:

—

če je 0,95 (m1 + m2) ≤ m1,

m = m1,

—

če je 0,95 (m1 + m2) > m1,

m = m1 + m2,

—

če je m2 > m1,

se preskus ne upošteva.

V Dodatku 8 te priloge so s primeri navedene metode izračuna za določanje mase emisij plinastih onesnaževal in delcev, ki onesnažujejo.

PRILOGA 4

Dodatek 1

RAZČLENITEV VOZNEGA CIKLA, KI SE UPORABLJA ZA PRESKUS TIPA I

1.   VOZNI CIKEL

Vozni cikel, ki ga sestavljata del ena (mestni cikel) in del dva (izvenmestni cikel), je prikazan na sliki 1/1.

2.   OSNOVNI MESTNI CIKEL (del ena)

(Glej sliko 1/2 in tabelo 1.2)

2.1   Razčlenitev po fazah:

 

Čas (s)

Odstotek

Prosti tek

60

30,8

35,4

Prosti tek, vozilo v premikanju, sklopka vklopljena v eni kombinaciji

9

4,6

 

Menjava prestave

8

4,1

 

Pospeševanje

36

18,5

 

Obdobja enakomerne hitrosti:

57

29,2

 

Pojemanje hitrosti

25

12,8

 

 

195

100

 

2.2   Razčlenitev po uporabi prestav

 

Čas (s)

Odstotek

Prosti tek

60

30,8

35,4

Prosti tek, vozilo v premikanju, sklopka vklopljena v eni kombinaciji

9

4,6

 

Menjava prestave

8

4,1

 

Prva prestava

24

12,3

 

Druga prestava

53

27,2

 

Tretja prestava

41

21

 

 

195

100

 

2.3   Splošne informacije:

—

Povprečna hitrost med preskusom:

19 km/h

—

Dejanski čas vožnje:

195 s

—

Teoretično prevožena razdalja na cikel:

1,013 km

—

Enakovredna razdalja za štiri cikle:

4,052 km


Tabela 1.2

Osnovni mestni vozni cikel na dinamometru (prvi del)

No. Delovna stopnja št.

Delovanje

Faza

Pospeševanje

(m/s2)

Hitrost

(km/h)

Trajanje

Skupni čas

(s)

Prestava, ki se uporabi pri ročnem menjalniku

Delovanje (s)

Faza (s)

1

Prosti tek

1

 

 

11

11

11

6 s PM + 5 s K1  (20)

2

Pospeševanje

2

1,04

0-15

4

4

15

1

3

Enakomerna hitrost

3

 

15

9

8

23

1

4

Pojemanje hitrosti

4

–0,69

15-10

2

5

25

1

5

Pojemanje hitrosti,

izklopljena sklopka

 

–0,92

10-0

3

 

28

K1  (20)

6

Prosti tek

5

 

 

21

21

49

16 s PM + 5 s K1  (20)

7

Pospeševanje

6

0,83

0-15

5

12

54

1

8

Menjava prestave

 

 

 

2

 

56

 

9

Pospeševanje

 

0,94

15-32

5

 

61

2

10

Enakomerna hitrost

7

 

32

24

24

85

2

11

Pojemanje hitrosti,

8

–0,75

32-10

8

11

93

2

12

Pojemanje hitrosti izklopljena sklopka

 

–0,92

10-0

3

 

96

K2  (20)

13

Prosti tek

9

0-15

0-15

21

 

117

16 s PM + 5 s K1  (20)

14

Pospeševanje

10

 

 

5

26

122

1

15

Menjava prestave

 

 

 

2

 

124

 

16

Pospeševanje

 

0,62

15-35

9

 

133

2

17

Menjava prestave

 

 

 

2

 

135

 

18

Pospeševanje

 

0,52

35-50

8

 

143

3

19

Enakomerna hitrost

11

 

50

12

12

155

3

20

Pojemanje hitrosti

12

–0,52

50-35

8

8

163

3

21

Enakomerna hitrost

13

 

35

13

13

176

3

22

Menjava prestave

14

 

 

2

12

178

 

23

Pojemanje hitrosti

 

–0,99

35-10

7

 

185

2

24

Pojemanje hitrosti izklopljena sklopka

 

–0,92

10-0

3

 

188

K2  (20)

25

Prosti tek

15

 

 

7

7

195

7 s PM (20)

Image

Image

3.   IZVENMESTNI CIKEL (del dva)

(Glej sliko 1/3 in tabelo 1.3)

3.1   Razčlenitev po fazah:

 

Čas (s)

Odstotek

Prosti tek:

20

5,0

Prosti tek, vozilo v premikanju, sklopka vklopljena v eni kombinaciji:

20

5,0

Menjanje prestav:

6

1,5

Pospeševanja:

103

25,8

Obdobja enakomerne hitrosti:

209

52,2

Pojemanje hitrosti:

42

10,5

 

400

100

3.2   Razčlenitev po uporabi prestav:

 

Čas (s)

Odstotek

Prosti tek:

20

5,0

Prosti tek, vozilo v premikanju, sklopka vklopljena v eni kombinaciji:

20

5,0

Menjanje prestav:

6

1,5

Prva prestava:

5

1,3

Druga prestava:

9

2,2

Tretja prestava:

8

2

Četrta prestava:

99

24,8

Peta prestava:

233

58,2

 

400

100

3.3   Splošne informacije

—

Povprečna hitrost med preskusom:

62,6 km/h

—

Dejanski čas vožnje:

400 s

—

Teoretično prevožena razdalja na cikel:

6,955 km

—

Največja hitrost:

120 km/h

—

Največji pospešek:

0,833 m/s2

—

Največje pojemanje hitrosti:

–1,389 m/s2


Tabela 1.3

Izvenmestni cikel (del dva) preskusa tipa I

Delovna stopnja št.

Delovanje

Faza

Pospeševanje

(m/s2)

Hitrost

(km/h)

Trajanje

Skupni čas

(s)

Uporabljena prestava pri ročnem menjalniku

Delovanje

Faza (s)

1

Prosti tek

1

 

 

20

20

20

K1  (21)

2

Pospeševanje

12

0,83

0

5

41

25

1

3

Menjava prestave

 

 

 

2

 

27

–

4

Pospeševanje

 

0,62

15-35

9

 

36

2

5

Menjava prestave

 

 

 

2

 

38

–

6

Pospeševanje

 

0,52

35-30

8

 

46

3

7

Menjava prestave

 

 

 

2

 

48

–

8

Pospeševanje

 

0,43

50-70

13

 

61

4

9

Enakomerna hitrost

3

 

70

50

50

111

5

10

Pojemanje hitrosti

4

–0,69

70-50

8

8

119

4 s · 5 + 4 s · 4

11

Enakomerna hitrost

5

 

50

69

69

188

4

12

Pospeševanje

6

0,43

50-70

13

13

201

4

13

Enakomerna hitrost

7

 

70

50

50

251

5

14

Pospeševanje

8

0,24

70-100

35

35

286

5

15

Enakomerna hitrost (22):

9

 

100

30

30

316

5 (22)

16

Pospeševanje (22)

10

0,28

100-120

20

20

336

5 (22)

17

Enakomerna hitrost (22):

11

 

120

10

20

346

5 (22)

18

Pojemanje hitrosti (22)

12

–0,69

120-80

16

34

362

5 (22)

19

Pojemanje hitrosti (22)

 

–1,04

80–50

8

 

370

5 (22)

20

Pojemanje hitrosti izklopljena sklopka

 

1,39

50-0

10

 

380

K5 (21)

21

Prosti tek

13

 

 

20

20

400

PM (21)

Image

PRILOGA 4

Dodatek 2

DINAMOMETER

1.   OPREDELITEV DINAMOMETRA S STALNO KRIVULJO OBREMENITVE

1.1   Uvod

Če na dinamometru med hitrostjo 10 km/h in 120 km/h ni mogoče posnemati skupnega voznega upora na cesti, je treba uporabiti dinamometer s spodaj navedenimi značilnostmi.

1.2   Opredelitev pojma

1.2.1   Dinamometer lahko ima enega ali dva valja.

Sprednji valj posredno ali neposredno poganja vztrajnostne mase in napravo za absorpcijo moči.

1.2.2   Vlečna sila, ki se absorbira zaradi premagovanja notranjega trenja zavore in dinamometra med 0 do 120 km/h hitrosti, je:

F = (a + b · V2) ± 0,1 F80 (tako da vrednost ni negativna)

kjer je:

—

=

F

=

skupna vlečna sila, ki jo absorbira dinamometer (N)

—

=

a

=

vrednost, ki ustreza uporu pri obračanju (N)

—

=

b

=

vrednost, ki ustreza koeficientu zračnega upora (N/(km/h)2)

—

=

V

=

hitrost (km/h)

—

=

F80

=

vlečna sila pri 80 km/h (N)

2.   METODA KALIBRIRANJA DINAMOMETRA

2.1   Uvod

Ta dodatek opisuje postopek, ki ga je treba uporabljati za določanje vlečne sile, ki jo absorbira naprava za absorpcijo moči dinamometra. Absorbirana vlečna sila zajema silo, ki se absorbira za premagovanje trenja, in silo, ki jo absorbira zavora.

Dinamometer se požene tako, da doseže hitrost zunaj razpona preskusnih hitrosti. Naprava, uporabljena za zagon dinamometra, se nato odklopi: vrtilna hitrost gnanega valja se zniža.

Kinetično energijo valjev porabijo naprava za absorbiranje moči in torni učinki. Ta način ne upošteva sprememb pri notranjih tornih učinkih valja, ki jih povzročajo valji, obremenjeni z vozili ali brez njih. Torni učinki zadnjega valja se ne upoštevajo, če valj ni obremenjen.

2.2   Kalibracija merilnika vlečne sile v odvisnosti od vlečne sile, absorbirane pri hitrosti 80 km/h.

Uporablja se naslednji postopek (glej tudi sliko 2/1):

2.2.1   Če vrtilna hitrost gnanega valja še ni bila izmerjena, se izmeri. Uporabi se lahko peto kolo, števec vrtljajev ali drug način.

2.2.2   Vozilo se postavi na dinamometer ali se uporabi kakšen drug način zagona dinamometra.

Uporabi se vztrajnik ali kateri koli drug sistem simuliranja vztrajnosti za tisti razred vztrajnosti, ki se bo uporabljal.

Slika 2/1:

Diagram prikazuje moč, ki jo absorbira dinamometer

Image

2.2.4   Dinamometer se nastavi na hitrost 80 km/h.

2.2.5   Zapiše se prikazana vlečna sila Fi (N)

2.2.6   Dinamometer se nastavi na hitrost 90 km/h.

2.2.7   Odklopi se naprava, uporabljena za zagon dinamometra.

2.2.8   Zapiše se čas, potreben za zmanjšanje hitrosti dinamometra s 85 km/h na 75 km/h.

2.2.9   Naprava za absorpcijo moči se nastavi na drugačno stopnjo.

2.2.10   Zahteve iz odstavkov 2.2.4 do 2.2.9 se ponovijo tolikokrat, da je zajet ves razpon uporabljenih vlečnih sil.

2.2.11   Izračuna se absorbirana vlečna sila, in sicer po naslednji enačbi:

Formula

kjer je:

—

=

F

=

absorbirana vlečna sila (N)

—

=

Mi

=

enakovredna vztrajnost v kg (brez vztrajnostnih učinkov prostega zadnjega valja)

—

=

ΔV

=

odstopanje hitrosti v m/s (10 km/h = 2,775 m/s)

—

=

t

=

čas, ki ga potrebuje valj za zmanjšanje hitrosti s 85 km/h na 75 km/h.

Slika 2/2 kaže prikazano vlečno silo pri hitrosti 80 km/h v odvisnosti od absorbirane vlečne sile pri hitrosti 80 km/h.

Slika 2/2

Prikazana vlečna sila pri hitrosti 80 km/h v odvisnosti od absorbirane vlečne sile pri hitrosti 80 km/h

Image

2.2.13   Zahteve iz odstavkov 2.2.3 do 2.2.12 zgoraj se ponovijo za vse uporabljene vztrajnostne razrede.

2.3   Kalibracija merilnika vlečne sile v odvisnosti od absorbirane vlečne sile pri drugih hitrostih.

Postopki iz odstavka 2.2 zgoraj se za izbrane hitrosti ponovijo tolikokrat, kot je potrebno.

2.4   Preverjanje krivulje absorpcije vlečne sile dinamometra iz referenčne nastavitve pri hitrosti 80 km/h

2.4.1   Vozilo se postavi na dinamometer ali se uporabi kakšen drug način zagona dinamometra.

2.4.2   Dinamometer se prilagodi absorbirani vlečni sili (F) pri 80 km/h.

2.4.3   Zapiše se absorbirana vlečna sila pri hitrostih 120, 100, 80, 60, 40 in 20 km/h.

2.4.4   Nariše se krivulja F(V) in preveri, ali ustreza zahtevam iz odstavka 1.2.2 tega dodatka.

2.4.5   Postopki iz odstavkov 2.4.1 do 2.4.4 zgoraj se ponovijo za druge vrednosti moči F pri 80 km/h in za druge vrednosti vztrajnosti.

2.5   Za kalibracijo sile ali navora se uporabi enak postopek.

3.   NASTAVITEV DINAMOMETRA

3.1   Metoda nastavitve

3.1.1   Uvod

To ni najprimernejša metoda in se sme uporabljati le pri dinamometrih s stalno obliko krivulje obremenitve za ugotavljanje nastavitve obremenitve pri 80 km/h in se ne more uporabiti za vozila z motorjem na kompresijski vžig.

3.1.2   Preskusna instrumentacija

Podtlak (ali absolutni tlak) v polnilnem zbiralniku vozila se meri s točnostjo ± 0,25 kPa. Omogočeno je stalno zapisovanje tega odčitka ali zapisovanje v intervalih, ki niso daljši od ene sekunde. Hitrost se zapisuje brez prekinitve s točnostjo ± 0,4 km/h.

3.1.3   Preskus na cesti

3.1.3.1   Zagotovi se, da so izpolnjene zahteve iz odstavka 4. Dodatka 3 te priloge.

3.1.3.2   Vozilo se vozi z enakomerno hitrostjo 80 km/h, pri čemer se zapisujeta hitrost in podtlak (ali absolutni tlak) v skladu z zahtevami iz odstavka 3.1.2 zgoraj.

3.1.3.3   Postopek iz odstavka 3.1.3.2 zgoraj se ponovi trikrat v vsako smer. Vseh šest voženj je treba končati v štirih urah.

3.1.4   Merila za zmanjšanje in sprejem podatkov

3.1.4.1   Preverijo se rezultati, dobljeni v skladu z odstavkoma 3.1.3.2 in 3.1.3.3 zgoraj. (hitrost ne sme biti manjša od 79,5 km/h ali večja od 80,5 km/h več kot eno sekundo). Za vsako vožnjo se odčita raven podtlaka v presledkih ene sekunde ter izračunajo se povprečni podtlak in standardna odstopanja (s). Izračun je sestavljen iz najmanj 10 odčitkov podtlaka.

3.1.4.2   Standardno odstopanje ne sme presegati 10 odstotkov povprečja (v) za vsako vožnjo.

3.1.4.3   Izračuna se povprečna vrednost za šest voženj (tri vožnje v vsako smer).

3.1.5   Nastavitev dinamometra

3.1.5.1   Priprava

Izvedejo se delovne stopnje iz odstavkov 5.1.2.2.1 do 5.1.2.2.4 Dodatka 3 te priloge.

3.1.5.2   Nastavitev obremenitve

Po ogrevanju se vozilo vozi z enakomerno hitrostjo 80 km/h in obremenitev dinamometra se prilagodi tako, da prikaže odčitek podtlaka (v), dobljenega v skladu z odstavkom 3.1.4.3 zgoraj. Odstopanje od tega odčitka ni večje od 0,25 kPa. Za ta postopek se uporabijo isti instrumenti, kot so bili uporabljeni med preskusom na cesti.

3.2   Nadomestna metoda

S soglasjem proizvajalca se lahko uporabi naslednja metoda.

3.2.1   Zavora se nastavi tako, da absorbira vlečno silo, ki deluje na pogonska kolesa pri stalni hitrosti 80 km/h v skladu z naslednjo tabelo:

Referenčna masa vozila

Enakovredna vztrajnost

Moč in vlečna sila, ki ju absorbira dinamometer pri hitrosti 80 km/h

Koeficienti

Rm (kg)

kg

kW

N

a

b

N

N/(km/h)

Rm ≤ 480

455

3,8

171

3,8

0,0261

480 < Rm ≤ 540

510

4,1

185

4,2

0,0282

540 < Rm ≤ 595

570

4,3

194

4,4

0,0296

595 < Rm ≤ 650

625

4,5

203

4,6

0,0309

650 < Rm ≤ 710

680

4,7

212

4,8

0,0323

710 < Rm ≤ 765

740

4,9

221

5,0

0,0337

765 < Rm ≤ 850

800

5,1

230

5,2

0,0351

850 < Rm ≤ 965

910

5,6

252

5,7

0,0385

965 < Rm ≤ 1 080

1 020

6,0

270

6,1

0,0412

1 080 < Rm ≤ 1 190

1 130

6,3

284

6,4

0,0433

1 190 < Rm ≤ 1 305

1 250

6,7

302

6,8

0,0460

1 305 < Rm ≤ 1 420

1 360

7,0

315

7,1

0,0481

1 420 < Rm ≤ 1 530

1 470

7,3

329

7,4

0,0502

1 530 < Rm ≤ 1 640

1 590

7,5

338

7,6

0,0515

1 640 < Rm ≤ 1 760

1 700

7,8

351

7,9

0,0536

1 760 < Rm ≤ 1 870

1 810

8,1

365

8,2

0,0557

1 870 < Rm ≤ 1 980

1 930

8,4

378

8,5

0,0577

1 980 < Rm ≤ 2 100

2 040

8,6

387

8,7

0,0591

2 100 < Rm ≤ 2 210

2 150

8,8

396

8,9

0,0605

2 210 < Rm ≤ 2 380

2 270

9,0

405

9,1

0,0619

2 380 < Rm ≤ 2 610

2 270

9,4

423

9,5

0,0646

2 610 < Rm

2 270

9,8

441

9,9

0,0674

3.2.2   Pri vozilih, razen pri osebnih vozilih, katerih referenčna masa presega 1 700 kg, ali pri vozilih s stalnim pogonom na vsa kolesa se vrednosti moči iz tabele v odstavku 3.2.1 zgoraj pomnožijo s faktorjem 1,3.

PRILOGA 4

Dodatek 3

VOZNI UPOR – METODA MERJENJA NA CESTI – SIMULACIJA NA DINAMOMETRU

1.   CILJ METOD

Cilj spodaj opredeljenih metod sta merjenje voznega upora pri ustaljenih hitrostih na cesti in simuliranje tega upora na dinamometru v skladu s pogoji iz odstavka 4.1.5 Priloge 4.

2.   OPREDELITEV CESTE

Cesta je ravna in dovolj dolga, da omogoča izvajanje spodaj navedenih meritev. Nagib je enakomeren z največjim dovoljenim odstopanjem ± 0,1 odstotka in ne presega 1,5 odstotka.

3.   ATMOSFERSKI POGOJI

3.1   Veter

Preskušanje se opravlja le pri hitrostih vetra, ki so v povprečju manjše od 3 m/s, pri čemer je največja hitrost manjša od 5 m/s. Razen tega je vektorska komponenta hitrosti vetra čez preskusno cesto manjša od 2 m/s. Hitrost vetra se meri 0,7 m nad površino ceste.

3.2   Vlažnost

Cesta je suha.

3.3   Tlak – temperatura

Gostota zraka med preskusom ne odstopa od referenčnih pogojev za več kot ± 7,5 odstotka, P = 100 kPa in T = 293,2 K.

4.   PRIPRAVA VOZILA (23)

4.1   Izbira preskusnega vozila

Če se meritve ne opravljajo na vseh različicah nekega tipa vozila, se pri izbiri preskusnega vozila uporabijo naslednja merila.

4.1.1   Karoserija

Če so na voljo različne vrste karoserije, se preskus izvaja na najmanj aerodinamični karoseriji. Proizvajalec posreduje podatke, potrebne za izbiro.

4.1.2   Pnevmatike

Izbere se najširša pnevmatika. Če so na voljo več kot tri velikosti pnevmatik, se izbere druga najširša pnevmatika.

4.1.3   Preskusna masa

Preskusna masa je referenčna masa vozila z največjim razponom vztrajnosti.

4.1.4   Motor

Preskusno vozilo ima največji izmenjevalnik/največje izmenjevalnike toplote.

4.1.5   Prenos moči

Preskus se izvaja z vsako od naslednjih vrst prenosa moči:

—

pogon na sprednja kolesa

—

pogon na zadnja kolesa

—

stalni pogon na vsa 4 kolesa

—

občasni pogon na vsa 4 kolesa

—

samodejni menjalnik

—

ročni menjalnik

4.2   Utekanje

Vozilo je v običajnem stanju, pripravljenem za vožnjo, in ima običajne nastavitve, potem ko je bilo utečeno najmanj 3 000 km. Pnevmatike so utečene hkrati z vozilom ali imajo 90- do 50-odstotno globino profila novih pnevmatik.

4.3   Preverjanja

V skladu s specifikacijami proizvajalca za zadevno uporabo se pregledajo:

—

kolesa, platišča, pnevmatike (znamka, vrsta, tlak),

—

geometrija sprednje osi,

—

nastavitev zavor (odstranitev nepotrebnega upora), mazanje sprednjih in zadnjih osi,

—

prilagoditev vzmetenja in višina vozila itd.

4.4   Priprava na preskus

4.4.1   Vozilo je obremenjeno do referenčne teže. Višina vozila je enaka višini, dobljeni, če je težišče obremenitve na sredini med točkama „R“ sprednjih zunanjih sedežev in na ravni črti, ki gre skozi ti točki.

4.4.2   Pri preskusih na cesti so okna vozila zaprta. Vsi pokrovi sistemov za klimatizacijo zraka, žarometov itd. so zaprti.

4.4.3   Vozilo je čisto.

4.4.4   Neposredno pred preskusom se vozilo ustrezno segreje na običajno delovno temperaturo.

5.   METODE

5.1   Metoda spreminjanja energije med zmanjševanjem hitrosti

5.1.1   Na cesti

5.1.1.1   Preskusna oprema in napaka pri merjenju

Čas se meri tako, da so napake pri merjenju manjše od ± 0,1 s.

Hitrost se meri tako, da so napake pri merjenju manjše od ± 2 odstotka.

5.1.1.2   Preskusni postopek

5.1.1.2.1   Vozilo se pospeši do hitrosti, ki je za 10 km/h večja od izbrane preskusne hitrosti V.

5.1.1.2.2   Menjalnik se prestavi v položaj „prosti tek“

5.1.1.2.3   Izmeri se čas (t1), ki ga vozilo potrebuje, da se hitrost zmanjša od

V2 = V + ΔV km/h do V1 = V – ΔV km/h

5.1.1.2.4   Isti preskus se opravi v nasprotni smeri: t2

5.1.1.2.5   Izračuna se povprečna vrednost T iz dvakratnika t1 B t2.

5.1.1.2.6   Preskusi se večkrat ponovijo, da statistična točnost (p) povprečja

Formulani večja kot 2 odstotka (p ≤ 2 odstotka)

Statistična točnost (p) je opredeljena kot:

Formula

kjer je:

—

t

=

koeficient iz spodnje tabele,

—

n

=

število preskusov,

—

s

=

standardno odstopanje,

Formula


n

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

t

3,2

2,8

2,6

2,5

2,4

2,3

2,3

2,2

2,2

2,2

2,2

2,2

Formula

1,6

1,25

1,06

0,94

0,85

0,77

0,73

0,66

0,64

0,61

0,59

0,57

5.1.1.2.7   Moč se izračuna z enačbo:

Formula

kjer je:

—

=

P

=

izražen v kW,

—

=

V

=

preskusna hitrost v m/s,

—

=

ΔV

=

odstopanje hitrosti od hitrosti V v m/s

—

=

M

=

referenčna masa v kg

—

=

T

=

čas v sekundah (s)

5.1.1.2.8   Moč (P), določena na preskusni stezi, se popravi glede na referenčne pogoje okolja:

PPopravljeni = K · PIzmerjeni

Formula

kjer je:

—

=

RR

=

kotalni upor pri hitrosti V

—

=

RAERO

=

aerodinamični upor pri hitrosti V

—

=

RT

=

skupni upor pri vožnji RR + RAERO,

—

=

KR

=

temperaturni korekcijski faktor za kotalni upor, ki se šteje kot enak: 8,64 A 10–3/°C ali korekcijski faktor proizvajalca, ki ga je odobril organ

—

=

t

=

temperatura okolja pri preskusu na cesti v °C,

—

=

t0

=

referenčna temperatura okolja 20 °C

—

=

ρ

=

gostota zraka pri preskusnih pogojih

—

=

ρ0

=

gostota zraka pri referenčnih pogojih (20 °C, 100 kPa)

Na podlagi podatkov, ki so običajno na voljo v podjetju, proizvajalec vozila določi razmerji RR/RT in RAERO/RT.

Če te vrednosti niso na voljo, se lahko s soglasjem proizvajalca in zadevne tehnične službe uporabijo vrednosti za razmerje kotalnega upora proti skupnemu uporu, ki se izračunajo po naslednji enačbi:

Formula

kjer je:

—

M = masa vozila v kg,

—

in za vsako hitrost sta koeficienta a in b prikazana v naslednji tabeli:

V (km/h)

a

b

20

7,24 A 10–5

0,82

40

1,59 A 10–4

0,54

60

1,96 A 10–4

0,33

80

1,85 A 10–4

0,23

100

1,63 A 10–4

0,18

120

1,57 A 10–4

0,14

5.1.2   Na dinamometru

5.1.2.1   Merilna oprema in točnost

Oprema je enaka tisti, ki se uporablja na cesti.

5.1.2.2   Preskusni postopek

5.1.2.2.1   Vozilo se namesti na preskusni dinamometer.

5.1.2.2.2   Tlak v (hladnih) pnevmatikah pogonskih koles se naravna, kakor to zahteva dinamometer.

5.1.2.2.3   Naravna se enakovredna vztrajnost dinamometra.

5.1.2.2.4   Pri vozilu in dinamometru se na primeren način doseže delovna temperatura.

5.1.2.2.5   Izvajajo se delovne stopnje, iz odstavka 5.1.1.2 zgoraj (razen odstavkov 5.1.1.2.4 in 5.1.1.2.5), pri čemer se v enačbi iz odstavka 5.1.1.2.7 M zamenja z I.

5.1.2.2.6   Zavora se nastavi tako, da se dobi popravljena moč (odstavek 5.1.1.2.8) ob upoštevanju razlike med maso vozila (M) na preskusni stezi in enakovredno vztrajnostjo (I), ki jo je treba uporabiti pri preskusu. To se lahko določi, če se izračuna srednji popravljeni čas zmanjševanja hitrosti na cesti s hitrosti V2 na V1 in z nastavitvijo enakega časa na dinamometru po naslednji enačbi:

Formula

K = vrednost iz odstavka 5.1.1.2.8 zgoraj.

5.1.2.2.7   Določi se moč Pa, ki jo absorbira dinamometer, da se lahko za isto vozilo ponovno nastavi enaka moč (odstavek 5.1.1.2.8) v različnih dneh.

5.2   Metoda merjenja navora pri stalni hitrosti

5.2.1   Na cesti

5.2.1.1   Merilna oprema in napake pri merjenju

Merjenje navora se izvaja s primerno merilno napravo s točnostjo ± 2 odstotka.

Hitrost se meri s točnostjo ± 2 odstotka.

5.2.1.2   Preskusni postopek

5.2.1.2.1   Vozilo se vozi pri izbrani ustaljeni hitrosti V.

5.2.1.2.2   Najmanj 20 sekund se zapisujeta navor C(t) in hitrost. Točnost sistema za zapisovanje podatkov je najmanj ± 1 Nm za navor in ± 0,2 km/h za hitrost.

5.2.1.2.3   Razlike v navoru Ct in hitrosti glede na čas ne presegajo 5 odstotkov za vsako sekundo časa merjenja.

5.2.1.2.4   Navor Ct1 je povprečni navor, dobljen z naslednjo enačbo:

Formula

5.2.1.2.5   Preskus se opravi trikrat v vsako smer. Iz teh šestih meritev pri referenčni hitrosti se določi povprečni navor. Če povprečna hitrost za več kot 1 km/h odstopa od referenčne hitrosti, se za izračun povprečnega navora uporabi linearna regresija.

5.2.1.2.6   Izračuna se povprečje navorov Ct1 in Ct2, tj. Ct.

5.2.1.2.7   Povprečni navor CT, določen na preskusni stezi, se popravi v skladu z referenčnimi pogoji okolja:

CTPopravljeni = K · CTizmerjeni

kjer ima K vrednost iz odstavka 5.1.1.2.8 tega dodatka.

5.2.2   Na dinamometru

5.2.2.1   Merilna oprema in napake pri merjenju

Oprema je enaka tisti, ki se uporablja na cesti.

5.2.2.2   Preskusni postopek

5.2.2.2.1   Izvedejo se delovne stopnje iz odstavkov 5.1.2.2.1 do 5.1.2.2.4 zgoraj.

5.2.2.2.2   Izvedejo se delovne stopnje iz odstavkov 5.2.1.2.1 do 5.2.1.2.4 zgoraj.

5.2.2.2.3   Naprava za absorbiranje moči se nastavi tako, da se dobi popravljeni navor za celotno preskusno stezo iz odstavka 5.2.1.2.7 zgoraj.

5.2.2.2.4   Opravijo se enake delovne stopnje kot v odstavku 5.1.2.2.7 za iste namene.

PRILOGA 4

Dodatek 4

PREVERJANJE NEMEHANSKIH VZTRAJNOSTI

1.   CILJ

V tem dodatku je opisana metoda, s katero se lahko preveri, ali je simulirana skupna vztrajnost dinamometra zadovoljivo izvedena v delovnih stopnjah voznega cikla. Proizvajalec dinamometra navede metodo za preverjanje specifikacij glede na odstavek 3 spodaj.

2.   NAČIN

2.1   Sestavljanje delovnih enačb

Ker je dinamometer izpostavljen spreminjanju vrtilne hitrosti valja/valjev, je silo na površini valja/valjev mogoče izraziti z enačbo:

F = I · γ = IM · γ + F1

kjer je:

—

=

F

=

sila na površini valja/valjev,

—

=

I

=

skupna vztrajnost dinamometra (enakovredna vztrajnost vozila: glej tabelo iz odstavka 5.1),

—

=

IM

=

vztrajnost mehanskih mas dinamometra,

—

=

γ

=

tangencialni pospešek na površini valja,

—

=

F1

=

sila vztrajnosti.

Opomba: Razlaga enačbe za dinamometre z mehanskim simuliranjem vztrajnosti je priložena.

Tako se skupna vztrajnost izrazi:

I = Im + F1/γ

kjer je:

—

Im se lahko izračuna ali izmeri z običajnimi metodami,

—

F1 se lahko izmeri na dinamometru,

—

γ se lahko izračuna iz obodne hitrosti valjev.

Skupna vztrajnost (I) se določi med preskusom pospeševanja ali pojemanja hitrosti pri vrednostih, ki so višje ali enake tistim, dobljenim v voznem ciklu.

2.2   Specifikacija za izračun skupne vztrajnosti

Metodi preskusa in izračuna omogočata določitev skupne vztrajnosti I s sorazmerno napako pri merjenju (ΔI/I), manjšo od ± 2 odstotka.

3.   SPECIFIKACIJA

Masa simulirane skupne vztrajnosti I ostane enaka teoretični vrednosti enakovredne vztrajnosti (glej odstavek 5.1 Priloge 4) znotraj naslednjih omejitev:

3.1.1   ± odstotkov teoretične vrednosti za vsako trenutno vrednost;

3.1.2   ± 2 odstotka teoretične vrednosti za povprečno vrednost, izračunano za vsako zaporedje cikla.

3.2   Omejitev iz odstavka 3.1.1 zgoraj se za eno sekundo dvigne na ± 50 odstotkov ob zagonu in pri vozilih z ročnim menjalnikom za dve sekundi med menjavanjem prestav.

4.   POSTOPEK PREVERJANJA

4.1   Preverjanje se izvede med vsakim preskusom skozi celoten cikel iz odstavka 2.1 Priloge 4.

4.2   Vseeno, če so zahteve iz odstavka 3. zgoraj izpolnjene s trenutnimi pospeški, ki so vsaj trikrat večji ali manjši od vrednosti, dobljenih v zaporedjih teoretičnega cikla, zgoraj opisano preverjanje ni potrebno.

PRILOGA 4

Dodatek 5

OPREDELITEV SISTEMOV ZA VZORČENJE PLINOV

1.   UVOD

1.1   Na voljo je več vrst naprav za vzorčenje, ki ustrezajo zahtevam iz odstavka 4.2 Priloge 4.

Naprave, opisane v odstavkih 3.1 in 3.2 se štejejo za sprejemljive, če izpolnjujejo glavna merila, povezana z načinom spremenljivega redčenja.

1.2   V svojih sporočilih laboratorij navede sistem vzorčenja, uporabljen pri izvedbi preskusa.

2.   MERILA, POVEZANA S SISTEMOM ZA SPREMENLJIVO REDČENJE ZA MERJENJE EMISIJ IZPUŠNIH PLINOV

2.1   Področje uporabe

V tem poglavju so določene delovne značilnosti sistema za vzorčenje izpušnih plinov, ki se uporabljajo za merjenje dejanske mase emisij izpuha iz vozila v skladu z določbami tega pravilnika.

Pri načinu vzorčenja s spremenljivim redčenjem za merjenje mase emisij morajo biti izpolnjeni trije pogoji:

2.1.1   izpušni plini vozila se stalno redčijo z zrakom iz okolice pod določenimi pogoji;

2.1.2   skupna prostornina zmesi izpušnih plinov in zraka za redčenje se natančno izmeri;

2.1.3   za analizo se zbere stalno sorazmeren vzorec razredčenih izpušnih plinov in zraka za redčenje.

Masa plinastih emisij se določi iz sorazmernih vzorčnih koncentracij in skupne prostornine, izmerjene med preskusom. Vzorčne koncentracije se popravijo tako, da se upošteva vsebnost onesnaževal v zraku iz okolice.

Razen tega se emisije delcev pri vozilih z motorjem na kompresijski vžig grafično prikažejo.

2.2   Tehnični povzetek

Slika 5/1 prikazuje shemo sistema za vzorčenje.

2.2.1.1   Izpušni plini iz vozila se redčijo z zadostno količino zraka iz okolice, da se prepreči kondenzacija vode v sistemu za vzorčenje in merjenje.

2.2.2   Sistem za vzorčenje izpušnih plinov je zasnovan tako, da omogoča merjenje povprečnih prostorninskih koncentracij CO2, CO, HC in NOx in razen tega pri vozilih z motorjem na kompresijski vžig koncentracij emisij delcev, ki so v izpušnih plinih in se sproščajo med preskusnim ciklom vozila.

2.2.3   Zmes zraka in izpušnih plinov je homogena na točki, kjer je sonda za vzorčenje (glej odstavek 2.3.1.2 spodaj).

2.2.4   Sonda izvleče reprezentativen vzorec razredčenih plinov.

2.2.5   Sistem omogoči, da se izmeri skupna prostornina razredčenih izpušnih plinov.

2.2.6   Sistem za vzorčenje je neprepusten za plin. Zasnova sistema za vzorčenje s spremenljivim redčenjem in materiali, uporabljeni v njem, ne vplivajo na koncentracijo onesnaževala v razredčenih izpušnih plinih. Če kateri koli sestavni del sistema (izmenjevalnik toplote, ciklonski ločevalnik, puhalo itd.) spremeni koncentracijo katerega koli onesnaževala v razredčenih izpušnih plinih in če te napake ni mogoče odpraviti, se vzorčenje tega onesnaževala izvede pred tem sestavnim delom.

2.2.7   Če ima preskušano vozilo izpušni sistem z več odprtinami, so povezovalne cevi povezane z razdelilnikom, nameščenim čim bližje vozilu.

2.2.8   Vzorci plina so zbrani v vrečah za zbiranje vzorcev z ustrezno prostornino, tako da ne ovirajo pretoka plina med vzorčenjem. Vreče so narejene iz materialov, ki ne vplivajo na koncentracijo plinastih onesnaževal (glej odstavek 2.3.4.4 spodaj).

2.2.9   Sistem za spremenljivo redčenje je zasnovan tako, da je vzorčenje izpušnih plinov mogoče brez opaznega spreminjanja protitlaka v odprtini izpušne cevi (glej odstavek 2.3.1.1 spodaj).

2.3   Posebne zahteve

2.3.1   Naprava za zbiranje in redčenje izpušnih plinov

2.3.1.1   Povezovalna cev med izpušnimi odprtinami vozila in mešalno komoro je čim krajša; v nobenem primeru ne sme:

(i)

povzročati, da se statični tlak v izpušnih odprtinah preskušanega vozila razlikuje za več kot ± 0,75 kPa pri 50 km/h ali več kot ± 1,25 kPa med celotnim trajanjem preskusa od statičnih tlakov, zapisanih v času, ko ni nič priključeno na izpušne odprtine vozila. Tlak se izmeri v izpušni odprtini ali podaljšku z enakim premerom, in sicer čim bližje koncu izpušne cevi.

(ii)

spremeniti narave izpušnega plina.

2.3.1.2   Uporabi se mešalna komora, v kateri se mešajo izpušni plini iz vozila in zrak za redčenje, tako da v odprtini komore nastane homogena zmes.

Homogenost zmesi v katerem koli preseku na mestu sonde za vzorčenje se ne razlikuje za več kot 2 odstotka od povprečja vrednosti, dobljenih na vsaj petih točkah, ki so v enakih razmikih na premeru toka plinov. Da se zmanjšajo učinki na pogoje v izpušni odprtini in omeji padec tlaka v napravi za pripravo zraka za redčenje, če ta obstaja, se tlak v mešalni komori od atmosferskega tlaka ne razlikuje za več kot ± 0,25 kPa.

2.3.2   Sesalna naprava/naprava za merjenje prostornine

Ta naprava lahko ima razpon stalnih hitrosti, s katerim zagotavlja zadosten pretok, da se prepreči vsaka kondenzacija vode. Ta rezultat se ponavadi dobi tako, da se koncentracija CO2 v vreči z vzorcem razredčenih izpušnih plinov ohranja pod 3. odstotki glede na prostornino.

2.3.3   Merjenje prostornine

2.3.3.1   Točnost kalibracije naprave za merjenje prostornine ostane v mejah ± 2 odstotkov v vseh pogojih delovanja. Če naprava ne more nadomestiti sprememb v temperaturi zmesi izpušnih plinov in zraka za redčenje na merilni točki, se uporabi izmenjevalnik toplote, ki temperaturo ohranja v mejah ± 6 K od določene delovne temperature.

Po potrebi se lahko za zaščito naprave za merjenje prostornine uporabi ciklonski ločevalnik.

2.3.3.2   Neposredno pred napravo za merjenje prostornine je nameščen temperaturni senzor. Ta temperaturni senzor ima natančnost in točnost v mejah ± 1 K, njegov odzivni čas pa je 0,1 s pri 62 odstotkih dane temperaturne spremembe (vrednost, izmerjena v silikonskem olju).

2.3.3.3   Meritve tlaka imajo med preskusom natančnost in točnost v mejah ± 0,4 kPa.

2.3.3.4   Merjenje razlike med tlakom in atmosferskim tlakom se opravi pred napravo za merjenje prostornine in, po potrebi, za njo.

Slika 5/1

Diagram sistema za spremenljivo redčenje za merjenje emisij izpušnih plinov

Image

2.3.4   Vzorčenje plina

2.3.4.1   Razredčeni izpušni plini

2.3.4.1.1   Razredčeni izpušni plini se vzorčijo pred sesalno napravo, vendar za napravami za pripravo zraka (če so uporabljene).

2.3.4.1.2   Količina pretoka ne odstopa od povprečja za več kot ± 2 odstotka.

2.3.4.1.3   Hitrost vzorčenja ne pade pod 5 litrov na minuto in ne presega 0,2 odstotka količine pretoka razredčenih izpušnih plinov.

2.3.4.2   Zrak za redčenje

2.3.4.2.1   Zrak za redčenje se vzorči pri stalni količini pretoka ob odprtini za dovajanje zraka iz okolice (za filtrom, če je nameščen).

2.3.4.2.2   Zrak ni onesnažen z izpušnimi plini iz mešalnega območja.

2.3.4.2.3   Hitrost vzorčenja pri zraku za redčenje je primerljiva s hitrostjo, uporabljeno pri razredčenih izpušnih plinih.

2.3.4.3   Postopki vzorčenja

2.3.4.3.1   Materiali, uporabljeni pri postopkih vzorčenja, ne spreminjajo koncentracije onesnaževala.

2.3.4.3.2   Za odstranjevanje trdnih delcev iz vzorca se lahko uporabijo filtri.

2.3.4.3.3   Za prenos vzorca v vrečo/vreče za zbiranje vzorcev so potrebne črpalke.

2.3.4.3.4   Za doseganje količin pretoka, potrebnih za vzorčenje, so potrebni ventili za uravnavanje pretoka in merilniki pretoka.

2.3.4.3.5   Med tripotnimi ventili in vrečami za zbiranje vzorcev se lahko uporabijo neprepustni priključki, ki se hitro pritrdijo, tako da se priključki samodejno zatesnijo na strani vreče. Za prenos vzorcev v analizator se lahko uporabijo tudi drugi sistemi (na primer, tripotni zapiralni ventili).

2.3.4.3.6   Različni ventili za usmerjanje plinov za vzorčenje so hitro prilagodljivi in odzivni.

2.3.4.4   Shranjevanje vzorca

Vzorci plina se zbirajo v vrečah za zbiranje vzorcev z ustrezno prostornino, da se ne zmanjšajo hitrosti vzorčenja. Vreče so narejene iz materiala, ki po 20 minutah hrambe ne spremeni koncentracije sintetičnih plinastih onesnaževal za več kot 2 odstotka.

2.4   Dodatna vzorčna enota za preskušanje vozil z motorjem na kompresijski vžig

2.4.1   Mesta vzorčenja ogljikovodika in delcev so, za razliko od vzorčenja plina pri vozilih z motorjem na prisilni vžig, v tunelu za redčenje.

2.4.2   Da se zmanjša toplotna izguba pri izpušnih plinih med izpušno odprtino in vstopom v tunel za redčenje, cev ni daljša od 3,6 m ali 6,1 m, če je toplotno izolirana. Notranji premer cevi ni večji od 105 mm.

2.4.3   V tunelu za redčenje, ki je sestavljen iz ravne cevi iz električno prevodnega materiala za zagotovitev, da je razredčeni izpušni plin homogen na mestih vzorčenja in da so vzorci sestavljeni iz reprezentativnih plinov in delcev, veljajo predvsem pogoji vrtinčastega toka (Reynoldsovo število ≥ 4 000). Premer tunela za redčenje je najmanj 200 mm in sistem je ozemljen.

2.4.4   Sistem za vzorčenje delcev je sestavljen iz sonde za vzorčenje v tunelu za redčenje in dveh serijsko vgrajenih filtrov. Hitroodzivni ventili so nameščeni pred in za filtroma v smeri toka.

Konfiguracija sonde za vzorčenje je taka, kakor je določeno na sliki 5/2.

2.4.5   Sonda za vzorčenje delcev izpolnjuje naslednje pogoje:

Nameščena je ob središčni črti tunela, približno v dolžini desetih premerov tunela za dovodom plina in ima notranji premer vsaj 12 mm.

Razdalja od konice sonde do držala za filter je najmanj pet premerov sond in ni večja od 1 020 mm.

2.4.6   Naprava za merjenje pretoka vzorčenih plinov je sestavljena iz črpalk, regulatorjev pretoka plina in naprav za merjenje pretoka.

2.4.7   Sistem za vzorčenje ogljikovodikov je sestavljen iz segrete sonde za vzorčenje, napeljave, filtra in črpalke. Sonda za vzorčenje se namesti na isti razdalji od odprtine za dovod izpušnega plina kot sonda za vzorčenje delcev, tako da nobena ne ovira vzorčenja druge sonde. Najmanjši notranji premer sonde je 4 mm.

2.4.8   Sistem za ogrevanje ohranja temperaturo vseh ogrevanih delov 463 K (190 C) ± 10 K.

2.4.9   Če nihanj v količini pretoka ni mogoče nadomestiti, se uporabita izmenjevalnik toplote in naprava za uravnavanje temperature iz odstavka 2.3.3.1, da se zagotovi stalna količina pretoka v sistemu in skladno s tem sorazmerna hitrost vzorčenja.

3.   OPIS NAPRAV

3.1.   Naprava za spremenljivo redčenje s črpalko s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev (PDP-CVS) (Slika 5/3)

3.1.1   Črpalka s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev – naprava za vzorčenje pri stalni prostornini (PDP-CVS) izpolnjuje zahteve iz te priloge z merjenjem pretoka plina skozi črpalko pri stalni temperaturi in tlaku. Skupna prostornina se meri s štetjem vrtljajev kalibrirane črpalke s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev. Sorazmeren vzorec se doseže z vzorčenjem s črpalko, merilnikom pretoka in ventilom za uravnavanje pretoka pri stalni količini pretoka.

3.1.2   Slika 5/3 prikazuje shemo takega sistema za vzorčenje. Ker lahko več različnih konfiguracij da natančne rezultate, absolutna skladnost z risbo ni nujna. Za pridobivanje dodatnih podatkov in za usklajevanje funkcij posameznih delov sistema se lahko uporabijo dodatni sestavni deli, kot so instrumenti, ventili, elektromagneti in stikala.

Opremo za vzorčenje sestavljajo:

3.1.3.1   Filter (D) za zrak za redčenje, ki ga je po potrebi mogoče predhodno ogreti. Ta filter je sestavljen iz aktivnega oglja, stisnjenega med dve plasti papirja, in se uporablja za zmanjšanje ali stabilizacijo koncentracij ogljikovodikov v emisijah iz okolice v zraku za redčenje.

3.1.3.2   Mešalna komora (M), v kateri so homogeno zmešani izpušni plini in zrak;

3.1.3.3   Izmenjevalnik toplote (H) z dovolj visoko zmogljivostjo, da temperatura zmesi zraka in izpušnih plinov, merjena na točki neposredno pred črpalko s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev v smeri toka, v celotnem preskusu ne odstopa od načrtovane delovne temperature za več kot 6 K. Ta naprava ne vpliva na koncentracije onesnaževal v razredčenih plinih, odvzetih za analizo;

3.1.3.4   Sistem za uravnavanje temperature (TC), ki se uporablja za segrevanje izmenjevalnika toplote pred preskusom in za uravnavanje njegove temperature med preskusom, tako da so odstopanja od načrtovane delovne temperature omejena na 6 K.

Črpalka s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev (PDP), ki zagotavlja stalno prostornino pretoka zmesi zraka in izpušnih plinov; pretočnost črpalke je dovolj velika, da se pri vseh delovnih pogojih, ki se lahko pojavijo med preskusom, prepreči kondenzacija vode v sistemu; to se lahko na splošno zagotovi z uporabo črpalke s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev s pretočnostjo, ki je:

3.1.3.5.1   dvakrat večja od največjega pretoka izpušnih plinov, ki jih povzroči pospeševanje med voznim ciklom, ali

3.1.3.5.2   dovolj velika, da se zagotovi, da je koncentracija CO2 v vreči z razredčenim izpušnim plinom manjša od 3 odstotkov glede na prostornino za bencin in dizelsko gorivo, manjša od 2,2 odstotka glede na prostornino za LPG in manjša od 1,5 odstotka glede na prostornino za NG.

Slika 5/2

Konfiguracija sonde za vzorčenje delcev

Image

3.1.3.6   Temperaturni senzor (T1) (točnost in natančnost ± 0,4 kPa), ki je nameščen neposredno pred merilnikom prostornine in se uporablja za zaznavanje razlike med tlakom zmesi plinov in tlakom zraka v okolici;

3.1.3.7   Manometer (G1) (točnost in natančnost ± 0,4 kPa), ki je nameščen neposredno pred črpalko s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev in se uporablja za merjenje razlike med tlakom zmesi plinov in tlakom zraka v okolici;

3.1.3.8   Drugi manometer (G2) (točnost in natančnost ± 0,4 kPa), nameščen tako, da se lahko meri razlika med tlakom v vstopni odprtini črpalke in tlakom v izstopni odprtini črpalke;

3.1.3.9   Dve sondi za vzorčenje (S1 in S2) za jemanje stalnih vzorcev zraka za redčenje in razredčene zmesi izpušnih plinov in zraka.

3.1.3.10   Filter (F) za odstranjevanje trdnih delcev iz pretokov plinov, zbranih za analizo;

3.1.3.11   Črpalke (P) za zbiranje stalnega pretoka zraka za redčenje ter zmesi razredčenih izpušnih plinov in zraka med preskusom;

3.1.3.12   Regulatorji pretoka (N), ki zagotavljajo stalen pretok vzorcev plina, odvzetih med preskusom iz sond za vzorčenje S1 in S2, in pretok vzorcev plina, so takšni, da ob zaključku vsakega preskusa količina vzorcev zadostuje za analizo (približno 10 litrov na minuto);

3.1.3.13   Merilniki pretoka (FL) za prilagajanje in spremljanje stalnega pretoka vzorcev plina med preskusom;

3.1.3.14   Hitroodzivni ventili (V) za usmerjanje stalnega pretoka vzorcev plina v vreče za zbiranje vzorcev ali v zunanje šobe za zrak;

3.1.3.15   Neprepustni za pline, hitrospojni elementi (Q) med hitroodzivnimi ventili in vrečami za zbiranje vzorcev; spoji se zapirajo samodejno na tisti strani, kjer je vreča za vzorce; lahko se uporabijo tudi drugi načini prenosa vzorcev v analizator (na primer tripotne pipe);

3.1.3.16   Vreče (B) za zbiranje vzorcev razredčenega izpušnega plina in zraka za redčenje med preskusom; imajo dovolj veliko prostornino, da ne ovirajo pretoka vzorcev; material, iz katerega so vreče narejene, ne vpliva na meritve in na kemijsko sestavo vzorcev plina (na primer: laminirani polietilenski/poliamidni filmi ali fluorirani poliogljikovodiki);

3.1.3.17   Digitalni števec (C) za zapisovanje števila vrtljajev črpalke s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev med preskusom.

3.1.4   Dodatna oprema, potrebna pri preskušanju vozil z motorjem na kompresijski vžig

Za izpolnjevanje zahtev iz odstavkov 4.3.1.1 in 4.3.2 Priloge 4 se pri preskušanju vozil z motorjem na kompresijski vžig uporabijo dodatni sestavni deli znotraj črtkanih črt na sliki 5/3:

—

Fh

je ogrevani filter,

—

S3

je mesto vzorčenja ogljikovodikov,

—

Vh

je ogrevan večsmerni ventil,

—

Q

je hitri spoj, ki v HFID omogoča analizo vzorca zraka iz okolice BA,

—

HFID

je ogrevani analizator s plamensko ionizacijo,

—

R in I

sta pripravi za integriranje in zapisovanje trenutnih koncentracij ogljikovodika,

—

Lh

je ogrevana cev za vzorčenje.

Vsi ogrevani sestavni deli se vzdržujejo na temperaturi 463 K (190 °C) ± 10 K.

Sistem za vzorčenje delcev:

—

S4

sonda za vzorčenje v tunelu za redčenje,

—

Fp

filter, ki je sestavljen iz dveh serijsko vgrajenih filtrov; preklopna enota za dodatne vzporedno vgrajene pare filtrov,

—

cev za vzorčenje,

—

črpalke, regulatorji pretoka, naprave za merjenje pretoka.

3.2   Naprava za redčenje z venturijevo cevjo s kritičnim pretokom (CFV-CVS) (slika 5/4)

3.2.1   Uporaba venturijeve cevi s kritičnim pretokom skupaj s postopkom za vzorčenje CVS temelji na načelih pretočne mehanike za kritični tok. Količina pretoka spremenljive zmesi zraka za redčenje in izpušnih plinov se vzdržuje pri zvočni hitrosti, ki je neposredno sorazmerna s kvadratnim korenom temperature plina. Pretok se med preskusom stalno spremlja, izračunava in integrira.

Uporaba dodatne venturijeve cevi s kritičnim pretokom pri vzorčenju zagotavlja sorazmernost odvzetih vzorcev plina. Ker sta tlak in temperatura na obeh vstopnih odprtinah venturijeve cevi enaka, je prostornina pretoka plina, odvzetega za vzorčenje, sorazmerna s skupno prostornino nastale razredčene zmesi izpušnih plinov in so tako izpolnjene zahteve iz te priloge.

3.2.2   Slika 5/4 prikazuje shemo takega sistema za vzorčenje. Ker lahko več različnih konfiguracij da natančne rezultate, absolutna skladnost z risbo ni nujna. Za pridobivanje dodatnih podatkov in za usklajevanje funkcij posameznih delov sistema se lahko uporabijo dodatni sestavni deli, kot so instrumenti, ventil, elektromagneti in stikala.

Opremo za zbiranje sestavljajo:

3.2.3.1   Filter (D) za zrak za redčenje, ki ga je po potrebi mogoče prej ogreti: ta filter je sestavljen iz aktivnega oglja, stisnjenega med dve plasti papirja, in se uporablja za zmanjšanje ali stabilizacijo koncentracij ogljikovodikov iz emisij ozadja v zraku za redčenje.

3.2.3.2   Mešalna komora (M), v kateri so homogeno zmešani izpušni plini in zrak;

3.2.3.3   Ciklonski ločevalnik (CS) za izločanje delcev;

3.2.3.4   Dve sondi za vzorčenje (S1 in S2) za vzorčenje zraka za redčenje in razredčenih izpušnih plinov;

3.2.3.5   Venturijeva cev s kritičnim pretokom za vzorčenje (SV) sorazmernih vzorcev razredčenega izpušnega plina na sondi za vzorčenje S2;

3.2.3.6   Filter (F) za izločanje trdnih delcev iz pretokov plinov, usmerjenih v analizo;

3.2.3.7   Črpalka (P) za zbiranje dela pretoka zraka in razredčenih izpušnih plinov v vrečah med preskusom;

3.2.3.8   Regulator pretoka (N), ki zagotavlja enakomeren pretok vzorcev plina, odvzetih med preskusom iz sonde za vzorčenje S1; pretok vzorcev plina je takšen, da ob zaključku preskusa količina vzorcev zadostuje za analizo (približno 10 litrov na minuto);

3.2.3.9   Blažilnik (PS) v cevi za vzorčenje;

3.2.3.10   Merilnik pretoka (FL) za prilagajanje in spremljanje pretoka vzorcev plina med preskusi;

3.2.3.11   Hitroodzivni elektromagnetni ventili (V) za usmerjanje stalnega pretoka vzorcev plina v vreče za zbiranje vzorcev ali v šobe za zrak;

3.2.3.12   Neprepustni za pline, hitrospojni elementi (Q) med hitroodzivnimi ventili in vrečami za zbiranje vzorcev; spoji se zapirajo samodejno na tisti strani, kjer je vreča za zbiranje vzorcev. Lahko se uporabijo tudi drugi načini prenosa vzorcev v analizator (na primer tripotne pipe).

3.2.3.13   Vreče (B) za zbiranje vzorcev razredčenega izpušnega plina in zraka za redčenje med preskusom; imajo dovolj veliko prostornino, da ne ovirajo pretoka vzorcev; material, iz katerega so vreče narejene, ne vpliva na meritve in na kemijsko sestavo vzorcev plina (na primer: laminirani polietilenski/poliamidni filmi ali fluorirani poliogljikovodiki);

3.2.3.14   Manometer (G), katerega točnost in natančnost sta v mejah ± 0,4 kPa.

3.2.3.15   Temperaturni senzor (T), ki je natančen in točen v mejah ± 1 K in ima odzivni čas 0,1 s pri 62 odstotkih temperaturne spremembe (kakor je izmerjena v silikonskem olju);

3.2.3.16   Merilna cev venturijeve cevi s kritičnim pretokom (MV) za merjenje prostornine pretoka razredčenih izpušnih plinov;

Slika 5/3

Naprava za vzorčenje pri stalni prostornini s črpalko s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev (PDP-CSV)

Image

Slika 5/4

Naprava za vzorčenje pri stalni prostornini z venturijevo cevjo s kritičnim pretokom (sistem CFV-CVS)

Image

3.2.3.17   Puhalo (BL) z zmogljivostjo, ki zadošča za celotno prostornino razredčenih izpušnih plinov;

Zmogljivost sistema CFV-CVS je taka, da pri nobenem od pogojev delovanja, ki se lahko pojavijo med preskusom, ne nastane kondenzacija vode. To se na splošno zagotovi z uporabo puhala z zmogljivostjo, ki je:

3.2.3.18.1   dvakrat večja od največjega pretoka izpušnih plinov, ki nastanejo pri pospeševanju med voznim ciklom; ali

3.2.3.18.2   dovolj velika, da se v vreči z razredčenim izpušnim plinom zagotovi koncentracija CO2, manjša od 3 odstotkov glede na prostornino.

3.2.4   Dodatna oprema, potrebna pri preskušanju vozil z motorjem na kompresijski vžig

Za izpolnjevanje zahtev iz odstavkov 4.3.1.1 in 4.3.2 Priloge 4 se pri preskušanju vozil z motorjem na kompresijski vžig uporabijo dodatni sestavni deli znotraj črtkanih črt na sliki 5/4.

—

Fh

je ogrevani filter,

—

S3

je vzorec ogljikovodika,

—

Vh

je ogrevan večsmerni ventil,

—

Q

je hitri spoj, ki v HFID omogoča analizo vzorca zraka iz okolice BA,

—

HFID

je ogrevani analizator s plamensko ionizacijo,

—

R in I

sta pripravi za integriranje in zapisovanje trenutnih koncentracij ogljikovodika,

—

Lh

je ogrevana cev za vzorčenje.

Vsi ogrevani deli se vzdržujejo na temperaturi 463 K (190 °C) ± 10 K.

Če ni mogoče izravnati spreminjajočega se pretoka, potem sta potrebna izmenjevalnik toplote (H) in sistem za uravnavanje toplote (Tc), opisana v odstavku 3.1.3 tega dodatka, da se zagotovi stalen pretok skozi merilno cev venturijeve cevi s kritičnim pretokom (Mv) in s tem sorazmeren pretok skozi sistem za vzorčenje delcev S3.

—

S4

=

sonda za vzorčenje v tunelu za redčenje,

—

Fp

=

filter, ki je sestavljen iz dveh serijsko vgrajenih filtrov; preklopna enota za dodatne vzporedno vgrajene pare filtrov,

—

cev za vzorčenje,

—

črpalke, regulatorji pretoka, naprave za merjenje pretoka.

PRILOGA 4

Dodatek 6

METODA KALIBRIRANJA OPREME

1.   DOLOČITEV KALIBRACIJSKE KRIVULJE

1.1   Vsak od običajno uporabljanih delovnih območij se kalibrira po naslednjem postopku v skladu z zahtevami iz odstavka 4.3.3 Priloge 4:

1.2   Kalibracijska krivulja analizatorja se določi z najmanj petimi čim enakomerneje razporejenimi kalibracijskimi točkami. Nazivna koncentracija kalibrirnega plina z najvišjo koncentracijo ni nižja od 80 odstotkov celotnega obsega.

1.3   Kalibracijska krivulja se izračuna z metodo najmanjših kvadratov. Če je dobljena stopnja polinoma večja od 3, je število kalibracijskih točk najmanj enako tej stopnji polinoma plus 2.

1.4   Kalibracijska krivulja se od nazivne vrednosti vsakega kalibrirnega plina ne razlikuje za več kot ± 2 odstotka.

1.5   Potek kalibracijske krivulje

S potekom kalibracijske krivulje in s kalibracijskimi točkami je mogoče preveriti, ali je bila kalibracija izvedena pravilno. Navedejo se različni značilni parametri analizatorja, zlasti:

—

skala,

—

občutljivost,

—

ničelna točka,

—

datum izvedbe kalibracije.

1.6   Če je tehnični službi mogoče zadovoljivo dokazati, da je nadomestna tehnologija (npr. računalnik, elektronsko nadzirano stikalo za obseg itd.) lahko enako točna, se lahko uporabijo tudi takšni postopki.

1.7   Preverjanje kalibracije

1.7.1   Vsa ponavadi uporabljana delovna območja se pred analizo preverijo v skladu z.

1.7.2   Kalibracija se preveri z ničelnim in kalibrirnim plinom, katerih nazivna vrednost je med 80–95 odstotki vrednosti, predvidene za analizo.

1.7.3   Če se vrednost za upoštevani točki ne razlikuje od teoretične vrednosti za več kot ± 5 odstotkov celotne skale, se lahko spremenijo prilagoditveni parametri. Če ni tako, se določi nova kalibracijska krivulja v skladu z odstavkom 1. tega dodatka.

1.7.4   Po preskušanju se ničelni plin in isti kalibrirni plin uporabita za ponovno preverjanje. Analiza se šteje za sprejemljivo, če je razlika med rezultatoma merjenja manjša od 2 odstotkov.

2.   PREVERJANJE ODZIVNOSTI FID ZA OGLJIKOVODIKE

2.1   Optimiziranje odziva detektorja

FID je nastavljen v skladu z navodili proizvajalca instrumenta. Za optimizacijo odziva v najobičajnejšem delovnem območju je treba uporabiti propan v zraku.

2.2   Kalibracija analizatorja HC

Analizator je treba kalibrirati z uporabo propana v zraku in prečiščenega sintetičnega zraka. Glej odstavek 4.5.2 Priloge 4 (kalibrirni plini).

Določi se kalibracijska krivulja, kakor je opisano v odstavkih 1.1 do 1.5 tega dodatka.

2.3   Faktorji odzivnosti različnih ogljikovodikov in priporočene omejitve

Faktor odzivnosti (Rf) za določeno vrsto ogljikovodika je razmerje med odčitkom FID C1 in koncentracijo plinov v valju, izraženo v ppm C1.

Koncentracija preskusnega plina je na ravni, ki povzroči odziv približno 80 odstopanja odklona celotne lestvice v delovnem območju. Koncentracija je znana s točnostjo ± 2 odstotka glede na gravimetrijsko standardno vrednost, izraženo s prostornino. Razen tega se jeklenka s plinom 24 ur predkondicionira pri temperaturi med 293 K in 303 K (20 in 30 °C).

Faktorje odzivnosti je treba določiti ob prvi uporabi analizatorja in po prekinitvah obratovanja zaradi večjih servisnih posegov. Preskusni plini, ki se uporabljajo, in priporočeni faktorji odzivnosti so:

—

Metan in prečiščeni zrak:

1,00 < Rf < 1,15

—

ali 1,00 < Rf < 1,05

za vozila, ki za goriva uporabljajo NG

—

Propilen in prečiščeni zrak:

0,90 < Rf < 1,00

—

Toulen in prečiščeni zrak:

0,90 < Rf < 1,00

Nanaša se na faktor odzivnosti (Rf) 1,00 za propan in prečiščeni zrak.

2.4   Preskus moteče občutljivosti za kisik in priporočene omejitve

Faktor odzivnosti se določi, kakor je določeno v odstavku 2.3 zgoraj. Preskusni plin, ki se uporabi, in priporočeno območje faktorja odzivnosti je:

Propan in dušik:

0,95 < Rf < 1,05

3.   PRESKUS UČINKOVITOSTI PRETVORNIKA NOx

Učinkovitost pretvornika, uporabljenega za pretvorbo NO2 v NO, se preskusi na naslednji način:

z uporabo preskusne namestitve, prikazane na sliki 6/1, in postopka, opisanega spodaj, se lahko učinkovitost pretvornikov izmeri z ozonatorjem.

3.1   Analizator se po navodilih proizvajalca kalibrira v najobičajnejšem delovnem območju z ničelnim in kalibrirnim plinom (katerega vsebnost NO je približno 80 % delovnega območja in koncentracija NO2 v mešanici plinov je manjša kot 5 % koncentracije NO). Analizator NOx je v načinu NO, tako da kalibrirni plin ne gre skozi pretvornik. Prikazana koncentracija se zapiše.

3.2   Z uporabo T-kosa se pretoku kalibrirnega plina stalno dodaja kisik ali sintetični zrak, dokler ni prikazana koncentracija približno 10 % nižja od prikazane kalibracijske koncentracije iz odstavka 3.1 zgoraj. Prikazana koncentracija (C) se zapiše. Ozonator je med celotnim postopkom izklopljen.

3.3   Ozonator se zdaj vključi za proizvodnjo zadostne količine ozona za znižanje koncentracije NO na približno 20 % (najmanj 10 %) kalibracijske koncentracije iz odstavka 3.1 zgoraj. Prikazana koncentracija (d) se zapiše.

3.4   Analizator NOx se potem preklopi v način NOx, kar pomeni, da gre zmes plinov (sestavljena iz NO, NO2, O2 in N2) skozi pretvornik. Prikazana koncentracija (a) se zapiše.

Slika 6/1

Diagram naprav za preskušanje učinkovitosti pretvornika NOx

Image

3.5   Ozonator se nato izklopi. Mešanica plinov iz odstavka 3.2 zgoraj teče skozi pretvornik v detektor. Prikazana koncentracija (b) se zapiše.

3.6   Po izklopu ozonatorja se prekine tudi pretok kisika ali sintetičnega zraka. Odčitek NO2 na analizatorju ne sme za več kot 5 odstotkov presegati vrednosti iz odstavka 3.1 zgoraj.

3.7   Učinkovitost pretvornika NOx se izračuna:

Formula

3.8   Učinkovitost pretvornika ni nižja od 95 odstotkov.

3.9   Učinkovitost katalizatorja se preskuša najmanj enkrat na teden.

4.   KALIBRACIJA SISTEMA CVS

Sistem CVS se kalibrira s točnim merilnikom pretoka in regulatorjem pretoka. Pretok skozi sistem se izmeri pri različnih vrednostih tlaka, krmilni parametri sistema pa se izmerijo in povežejo s pretoki.

4.1.1   Uporabijo se lahko različne vrste merilnikov pretoka, npr. kalibrirana venturijeva cev, laminarni merilnik pretoka ali kalibrirani turbinski plinomer, če so to dinamični merilni sistemi in lahko izpolnjujejo zahteve iz odstavkov 4.4.1 in 4.4.2 Priloge 4.

4.1.2   V naslednjih odstavkih so navedene podrobnosti o načinih kalibracije enot PDP in CFV z uporabo laminarnega merilnika pretoka, ki zagotavlja zahtevano točnost, skupaj s statističnim preskusom veljavnosti kalibracije.

4.2   Kalibracija črpalke s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev (PDP)

4.2.1   V naslednjem postopku kalibracije so opisani oprema, preskusna konfiguracija in različni parametri, ki se merijo pri ugotavljanju količine pretoka črpalke CVS. Vsi parametri, povezani s črpalko, se merijo hkrati s parametri, povezanimi z merilnikom pretoka, ki je zaporedno povezan s črpalko. Izračunana količina pretoka (v m3/min. v vstopni odprtini črpalke, absolutni tlak in temperatura) se lahko nato grafično prikaže proti korelacijski funkciji, ki je vrednost določene kombinacije parametrov črpalke Nato se določi linearna enačba, ki povezuje pretok črpalke in korelacijsko funkcijo. Če ima CVS večhitrostni pogon, se kalibracija opravi za vsakega od uporabljenih razponov.

Ta postopek kalibracije temelji na merjenju absolutnih vrednosti parametrov črpalke in merilnika pretoka, ki na vsaki točki povezujejo količino pretoka. Za zagotavljanje točnosti in integritete kalibracijske krivulje so izpolnjeni trije pogoji:

4.2.2.1   Tlaki črpalk se merijo na merilnih priključkih na črpalki in ne na zunanjih ceveh v vstopni in izstopni odprtini črpalke. Merilni priključki, nameščeni na zgornji in spodnji srednji točki prednje pogonske plošče črpalke, so izpostavljeni dejanskim tlakom črpalke in zato kažejo razlike v absolutnem tlaku.

4.2.2.2   Med kalibracijo se ohranja stabilnost temperature. Laminarni merilnik pretoka je občutljiv na nihanja temperature v vstopni odprtini, ki lahko povzročijo razpršitev vrednosti. Postopne temperaturne spremembe po ± 1 K so sprejemljive, če se dogajajo v časovnem obdobju nekaj minut;

4.2.2.3   Nobena povezava med merilnikom pretoka in črpalko CVS ne pušča.

Med preskusom emisij izpušnih plinov lahko uporabnik z merjenjem istih parametrov črpalk izračuna količino pretoka iz kalibracijske enačbe.

4.2.3.1   Slika 6/2 v tem dodatku prikazuje eno od mogočih preskusnih nastavitev. Razlike so dovoljene, če organ, ki podeljuje homologacijo, potrdi, da je njihova točnost primerljiva. Ob uporabi nastavitve s slike 5/3 v dodatku 5 so naslednji podatki znotraj zahtevane natančnosti:

—

zračni tlak (popravljen) (Pb)

± 0,03 kPa

—

temperatura okolja (T)

± 0,2 K

—

temperatura zraka pri LFE (ETI)

± 0,15 K

—

podtlak nad LFE (ETI)

± 0,01 kPa

—

padec tlaka skozi matrico LFE (EDP)

± 0,0015 kPa

—

temperatura zraka pri vstopni odprtini črpalke CVS (PTI)

± 0,2 K

—

temperatura zraka pri izstopni odprtini črpalke CVS (PTO)

± 0,2 K

—

podtlak pri vstopni odprtini črpalke CVS (PPI)

± 0,22 kPa

—

tlačna glava pri izstopni odprtini črpalke CVS (PPO)

± 0,22 kPa

—

vrtljaji črpalke med preskusom (n)

± 1 l/min

—

porabljeni čas za obdobje (najmanj 250 s) (t)

± 0,1 s

4.2.3.2   Po priključitvi sistema, kakor je prikazano na sliki 6/2 tega dodatka, se pred kalibracijo nastavi regulirni ventil v odprt položaj, črpalka CVS pa se požene za dvajset minut.

4.2.3.3.   Regulirni ventil se delno pripre, da se v vstopni odprtini črpalke doseže podtlak (približno 1 kPa), ki omogoča najmanj šest merilnih točk za skupno kalibracijo Sistem se tri minute stabilizira, nato se meritve ponovijo.

4.2.4   Analiza podatkov

4.2.4.1   Količina pretoka zraka (Qs) na vsaki preskusni točki se s podatki iz merilnika pretoka izračuna v standardni enoti m3/min po postopku, ki ga je predpisal proizvajalec.

4.2.4.2   Količina pretoka zraka se nato pretvori v pretok črpalke (V0) v m3/vrtljaj pri absolutni temperaturi in tlaku v vstopni odprtini črpalke.

Formula

kjer je:

—

=

V0

=

količina pretoka črpalke pri Tp in Pp, navedena v m3/vrt,

—

=

Qs

=

pretok zraka pri 101,33 kPa in 273,2 K, naveden v m3/min,

—

=

Tp

=

temperatura v vstopni odprtini črpalke (K),

—

=

Pp

=

absolutni tlak v vstopni odprtini črpalke(kPa),

—

=

n

=

število vrtljajev črpalke v min–1.

Da se nadomesti medsebojno vplivanje sprememb tlaka pri določenem številu vrtljajev črpalke v črpalki in stopnje izgube črpalke, se korelacijska funkcija (X0) med številom vrtljajev črpalke (n), razlika v tlaku v vstopni in izstopni odprtini črpalke ter absolutni tlak pri izstopu črpalke izračunajo na naslednji način:

Formula

kjer je:

—

=

x0

=

korelacijska funkcija,

—

=

ΔPP

=

razlika tlaka od vstopne do izstopne odprtine črpalke (kPa)

—

=

Pe

=

absolutni tlak v izstopni odprtini (PPO + Pb) (kPa).

Z linearno metodo najmanjših kvadratov se določajo kalibracijske enačbe s formulami:

V0 = D0 – M (x0)

n = A – B (ΔPp)

D0, M, A in B so konstante naklona in odseka, ki določajo lego črt.

Slika 6/2

Konfiguracija kalibracije PDP-CVS

Image

Slika 6/3

Konfiguracija kalibracije CFV-CVS

Image

4.2.4.3   Sistem CVS z več hitrostmi se kalibrira za vsako uporabljeno hitrost. Kalibracijske krivulje, določene za razpone, so približno vzporedne, vrednosti odseka (D0) pa se večajo z zmanjšanjem obsega pretoka črpalke.

Ob natančni kalibraciji izračunane vrednosti iz enačbe od izmerjene vrednosti V0 odstopajo za največ 0,5 odstotka. Vrednosti M se med črpalkami razlikujejo. Kalibracija se izvede ob zagonu črpalke in po večjih vzdrževalnih delih.

Kalibracija venturijeve cevi s kritičnim pretokom (CFV)

4.3.1   Kalibracija CFV temelji na enačbi pretoka za venturijevo cev s kritičnim pretokom:

Formula

kjer je:

—

=

Qs

=

pretok,

—

=

Kv

=

kalibracijski koeficient,

—

=

P

=

absolutni tlak (kPa),

—

=

T

=

absolutna temperatura (K).

Pretok plina je funkcija tlaka in temperature v vstopni odprtini.

S spodaj opisanim postopkom kalibracije se ugotavlja vrednost kalibracijskega koeficienta pri izmerjenih vrednostih tlaka, temperature in pretoka zraka.

4.3.2   Elektronski deli CFV se kalibrirajo po postopku, ki ga priporoča proizvajalec.

4.3.3   Opraviti je treba meritve za kalibracijo pretoka venturijeve cevi s kritičnim pretokom in naslednji podatki so znotraj zahtevane točnosti:

—

zračni tlak (popravljen) (Pb)

± 0,03 kPa,

—

temperatura zraka pri LFE, merilnik pretoka (ETI)

± 0,15 K,

—

podtlak nad LFE (ETI)

± 0,01 kPa,

—

padec tlaka skozi matrico LFE (EDP)

± 0,0015 kPa,

—

pretok zraka (Qs)

± 0,5 odstotka,

—

podtlak pri vstopni odprtini CFV (PPI)

± 0,02 kPa,

—

temperatura pri vstopni odprtini venturijeve cevi (Tv)

± 0,2 K.

4.3.4   Oprema je nameščena, kakor je prikazano na sliki 3 tega dodatka, in preveri se puščanje. Vsako puščanje med napravo za merjenje pretoka in venturijevo cevjo s kritičnim pretokom močno vpliva na točnost kalibracije.

4.3.5   Regulirni ventil pretoka se nastavi na odprt položaj, puhalo je zagnano in sistem stabiliziran. Zapišejo se podatki vseh instrumentov.

4.3.6   Nastavitev regulirnega ventila pretoka se spreminja in naredi se vsaj osem odčitkov v območju kritičnega pretoka venturijeve cevi.

4.3.7.   Podatki, zapisani med kalibracijo, se uporabljajo v naslednjih izračunih.

Količina pretoka zraka (Qs) na vsaki merilni točki se s podatki iz merilnika pretoka izračuna po postopku, ki ga je določil proizvajalec.

Na vsaki merilni točki se izračunajo vrednosti za kalibracijski koeficient:

Formula

kjer je:

—

=

Qs

=

količina pretoka v m3/min pri 273,2 K in 101,33 kPa,

—

=

Tv

=

temperatura na vstopni odprtini venturijeve cevi (K),

—

=

Pv

=

absolutni tlak na vstopni odprtini venturijeve cevi (kPa).

Kv se nariše kot funkcija tlaka na vstopni odprtini venturijeve cevi. Pri zvočni hitrosti ima Kv sorazmerno stalno vrednost. Z nižanjem tlaka (podtlak se viša) postane venturijeva cev prosta in Kv se zmanjša. Spremembe Kv, ki pri tem nastanejo, niso dovoljene.

Izračunata se povprečni Kv in standardno odstopanje za najmanj osem točk v kritičnem območju.

Če je standardno odstopanje večje od 0,3 odstotka povprečnega Kv, se izvede popravni ukrep.

PRILOGA 4

Dodatek 7

PREVERJANJE CELOTNEGA SISTEMA

1.   Za izpolnitev zahtev iz odstavka 4.7 Priloge 4 se skupna točnost sistema za vzorčenje CVS in analitičnega sistema določi tako, da se v delujoč sistem kot pri normalnem preskusu uvede znana masa plinastega onesnaževala, nato pa se analizira in masa onesnaževala se izračuna po enačbah v Dodatku 8 Priloge 4, razen da se gostota propana računa kot 1,967 g/l pri standardnih pogojih. Naslednja načina dajeta zadovoljivo točnost.

2.   Merjene stalnega pretoka čistega plina (CO ali C3H8) z napravo z zaslonko s kritičnim pretokom

2.1   Znana količina čistega plina (CO ali C3H8) se skozi kalibrirano zaslonko s kritičnim pretokom spusti v sistem CVS. Pri dovolj velikem tlaku v vstopni odprtini je količina pretoka (q), ki se prilagaja z zaslonko s kritičnim pretokom, neodvisna od tlaka na izstopu iz zaslonke (kritični pretok). Če odstopanja presegajo več kot 5 odstotkov, se poišče in odpravi vzrok napake. Sistem CVS naj 5 do 10 minut deluje kot pri preskusu emisij izpušnih plinov. Plin, zbran v vreči za zbiranje vzorcev, se analizira z običajno opremo, rezultati pa se primerjajo s koncentracijo vzorcev plina, ki je bila znana vnaprej.

3.   Merjene omejene količine čistega plina (CO ali C3H8) z gravimetrijsko tehniko

3.1   Za preverjanje sistema CVS se lahko uporabi naslednji gravimetrijski postopek.

Teža majhnega valja, napolnjenega z ogljikovim monoksidom ali s propanom, se ugotovi s točnostjo ± 0,01. Sistem CVS naj 5 do 10 minut deluje kot pri preskusu emisij izpušnih plinov, medtem ko se v sistem vbrizga CO ali propan. Količina uporabljenega čistega plina se ugotovi z merjenjem razlike mas. Plin, zbran v vreči, se nato analizira z opremo, ki se ponavadi uporablja za analizo izpušnih plinov. Rezultati se nato primerjajo z vnaprej izračunanimi vrednostmi koncentracije.

PRILOGA 4

Dodatek 8

IZRAČUN MASE EMISIJ ONESNAŽEVAL

1.   SPLOŠNE DOLOČBE

1.1   Mase emisij plinastih onesnaževal se izračunajo po naslednji enačbi:

Formula (1)

kjer je:

—

=

Mi

=

masa emisije onesnaževala snovi i v gramih na kilometer,

—

=

Vmix

=

prostornina razredčenega izpušnega plina, izražena v litrih na preskus in popravljena glede na standardne pogoje (273,2 K in 101,33 kPa),

—

=

Qi

=

gostota onesnaževala i v gramih na liter pri normalni temperaturi in tlaku (273,2 K in 101,33 kPa),

—

=

kh

=

korekcijski faktor za vlažnost, ki se uporablja pri izračunavanju mase emisije dušikovih oksidov. Za HC in CO ni korekcijske vlažnosti,

—

=

Ci

=

koncentracija škodljive snovi i v razredčenih izpušnih plinih, izražena v ppm in popravljena za količino onesnaževala i, ki jo vsebuje zrak za redčenje,

—

=

d

=

razdalja, ki ustreza voznemu ciklu v kilometrih.

1.2   Ugotavljanje prostornine

1.2.1   Izračun prostornine, kadar se uporablja naprava za spremenljivo redčenje z regulatorjem za zagotavljanje stalnega pretoka z zaslonko ali venturijevo cevjo

Parametri, ki kažejo volumenski pretok, se stalno zapisujejo in izračuna se skupna prostornina med celotnim trajanjem preskusa.

1.2.2   Izračun prostornine pri uporabi črpalke s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev

Prostornina razredčenega izpušnega plina, merjenega pri sistemih s črpalko s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev, se izračuna z naslednjo enačbo:

V = V0 · N

kjer je:

—

=

V

=

prostornina razredčenega plina, izražena v litrih, na preskus (pred popravkom),

—

=

Vo

=

prostornina plina, ki ga je pri preskusnih pogojih prenesla črpalka s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev, v litrih na vrtljaj,

—

=

N

=

število vrtljajev na preskus.

1.2.3   Popravek prostornine razredčenih izpušnih plinov glede na standardne pogoje

Prostornina razredčenih izpušnih plinov se popravi z naslednjo enačbo:

Formula (2)

pri čemer je:

Formula (3)

kjer je:

—

=

PB

=

zračni tlak v preskusnem prostoru v kPa,

—

=

P1

=

podtlak na vstopni odprtini črpalke s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev v kPa glede na zračni tlak okolice,

—

=

Tp

=

povprečna temperatura razredčenih izpušnih plinov na vstopu v črpalko s prisilnim pretokom za natančno odvzemanje vzorcev med preskusom (K).

1.3   Izračun popravljene koncentracije onesnaževal v vreči za zbiranje vzorcev

Formula (4)

kjer je:

—

=

Ci

=

koncentracija onesnaževala i v razredčenem izpušnem plinu, izražena v ppm in popravljena s količino i v zraku za redčenje,

—

=

Ce

=

koncentracija onesnaževala i v razredčenem izpušnem plinu, izražena v ppm,

—

=

Cd

=

izmerjena koncentracija onesnaževala i v zraku, uporabljenem za redčenje, izražena v ppm,

—

=

DF

=

faktor redčenja.

Faktor redčenja se izračuna:

Za bencin in dizelska goriva:

DF =

Formula

za bencin in dizelska goriva (5a)

DF =

Formula

za LPG (5b)

DF =

Formula

za NG (5c)

V teh enačbah:

—

=

CCO2

=

koncentracija CO2 v razredčenem izpušnem plinu v vreči za zbiranje vzorcev, izražena v odstotkih prostornine,

—

=

CHC

=

koncentracija HC v razredčenem izpušnem plinu v vreči za zbiranje vzorcev, izražena v ppm ekvivalenta ogljika,

—

=

CCO

=

koncentracija CO v razredčenem izpušnem plinu v vreči za zbiranje vzorcev, izražena v ppm.

1.4   Ugotavljanje korekcijskega faktorja no za vlažnost

Za odpravljanje vpliva vlažnosti na rezultate dušikovih oksidov se uporabljajo naslednji izračuni:

Formula (6)

pri čemer je:

Formula

kjer je:

—

=

H

=

absolutna vlažnost, izražena v gramih vode na kilogram suhega zraka,

—

=

Ra

=

relativna vlažnost zraka okolice, izražena v odstotkih,

—

=

Pd

=

tlak nasičene pare pri temperaturi okolja, izražen v kPa,

—

=

PB

=

atmosferski tlak v prostoru, izražen v kPa.

1.5   Primer

1.5.1   Podatki

1.5.1.1   Okoljski pogoji

—

temperatura okolja: 23 °C = 297,2 K,

—

zračni tlak: PB = 101,33 kPa,

—

relativna vlažnost: Ra = 60 odstotkov,

—

tlak nasičene pare: Pd = 2,81 kPa H2O pri 23 °C.

1.5.1.2   Prostornina, izmerjena in zmanjšana glede na standardne pogoje (odstavek 1.)

V = 51,961 m3

1.5.1.3   Odčitki analizatorja:

 

Vzorec razredčenih izpušnih plinov

Vzorec zraka za redčenje

HC (24)

92 ppm

3,0 ppm

CO

470 ppm

0 ppm

NOx

70 ppm

0 ppm

CO2

1,6 glede na prostornino

0,03 glede na prostornino

1.5.2   Izračuni

1.5.2.1   Korekcijski faktor vlažnosti (kH) (glej enačbo (6))

Formula

Formula

H = 10,5092

Formula

Formula

kh = 0,9934

1.5.2.2   Faktor redčenja (DF) (glej enačbo (5))

Formula

Formula

DF = 8,091

1.5.2.3   Izračun popravljenih koncentracij onesnaževal v vreči za zbiranje vzorcev:

HC, masa emisij (glej enačbi (4) in (1))

Ci

=

 Ce – Cd 

Formula

Ci

=

 92 – 3 (1-)

Formula

Ci

=

89,371

MHC

=

 CHC · Vmix · QHC ·

Formula

QHC

=

0,619 pri bencinu ali dizelskem gorivu

QHC

=

0,649 v primeru LPG

QHC

=

0,714 v primeru NG

MHC

=

 89,371 · 51,961 · 0,619 · 10–6 ·

Formula

MHC

=

Formula

 g/km

CO, masa emisij (glej enačbo (1))

MCO

=

 CCO · Vmix · QCO ·

Formula

QCO

=

1,25

MCO

=

 470 · 51,961 · 1,25 · 10–6 ·

Formula

MCO

=

Formula

 g/km

NOx, masa emisij (glej enačbo (1))

MNOx

=

 CNOx · Vmix · QNOx · kH ·

Formula

QNOx

=

2,05

MNOx

=

 70 · 51,961 · 2,05 · 0,9934 · 10–6 ·

Formula

MNOx

=

Formula

 g/km

2.   POSEBNE DOLOČBE ZA VOZILA Z MOTORJEM NA KOMPRESIJSKI VŽIG

2.1   Določanje HC pri motorjih na kompresijski vžig

Za izračun mase emisij HC iz motorjev na kompresijski vžig se povprečna koncentracija HC izračuna:

Formula (7)

kjer je:

—

=

Formula

=

integral zapisa ogretega FID med preskusom (t2 – t1),

—

=

Ce

=

koncentracija HC, merjena v razredčenem izpušnem plinu, izražena v ppm Ci, je nadomeščena z CHC v vseh ustreznih enačbah.

2.2   Ugotavljanje delcev

Emisija delcev Mp (g/km) se izračuna z naslednjo enačbo:

Formula

kjer so izpušni plini izpuščeni zunaj tunela;

Formula

kjer se izpušni plini vrnejo v tunel,

kjer je:

Vmix

=

prostornina razredčenega izpušnega plina (glej odstavek 1.1) pri standardnih pogojih,

Vep

=

Prostornina izpušnega plina, ki se pretaka skozi filter za delce pri standardnih pogojih,

Pe

=

masa delcev, izločena s filtri,

d

=

razdalja, ki ustreza voznemu ciklu v km,

Mp

=

emisija delcev v g/km.

PRILOGA 5

PRESKUS TIPA II

(preskus emisije ogljikovega monoksida v prostem teku)

1.   UVOD

Ta priloga opisuje postopek za preskus tipa II iz odstavka 5.3.2 tega pravilnika.

2.   POGOJI MERJENJA

2.1   Gorivo je referenčno gorivo, katerega specifikacije so v Prilogah 10 in 10a k temu pravilniku.

Med preskusom je temperatura okolja med 293 in 303 K (20 in 30 °C). Motor se ogreva, dokler temperaturi hladilne tekočine in maziva ter tlak maziva ne dosežejo srednje vrednosti.

2.2.1   Vozila, ki za gorivo uporabljajo bencin ali LPG ali NG, se preskušajo z referenčnim gorivom/referenčnimi gorivi, uporabljenim(-i) za preskus tipa I.

2.3   Pri vozilih z ročnim ali polsamodejnim menjalnikom je prestavna ročica med preskusom v položaju za prosti tek, sklopka pa vklopljena.

2.4   Pri vozilih s samodejnim menjalnikom je prestavna ročica med preskusom v položaju za „prosti tek“ ali „parkiranje“.

2.5   Sestavni deli za nastavitev števila vrtljajev v prostem teku

2.5.1   Opredelitev pojma

V tem pravilniku „sestavni deli za nastavitev števila vrtljajev v prostem teku“ pomeni vzvode za spreminjanje pogojev prostega teka motorja, ki jih lahko mehanik preprosto upravlja z orodji iz odstavka 2.5.1.1 spodaj. Zlasti naprave za kalibriranje pretoka goriva in zraka se ne štejejo za nastavitvene sestavne dele, če je za njihovo nastavitev treba odstraniti pritrjena varovala, kar lahko ponavadi opravijo le ustrezno usposobljeni mehaniki.

2.5.1.1   Orodja, ki se lahko uporabljajo za nastavitve sestavnih delov za nastavitev števila vrtljajev v prostem teku: izvijači (navadni ali križni), francoski ključi (krožni, odprti ali prilagodljivi), klešče, imbus ključi.

2.5.2   Določanje merilnih točk

2.5.2.1   Najprej se opravi meritev pri nastavitvi, kakor jo je določil proizvajalec.

2.5.2.2   Za vsak sestavni del za nastavitev s stalnim spreminjanjem se določi zadostno število značilnih položajev.

2.5.2.3   Merjenje vsebnosti ogljikovega monoksida v izpušnih plinih se opravi za vse mogoče položaje sestavnih delov za nastavitev, pri sestavnih delih za nastavitev s stalnim spreminjanjem pa se uporabijo le položaji iz odstavka 2.5.2.2 zgoraj.

Preskus tipa II se šteje za uspešen, če je bil izpolnjen eden ali oba od naslednjih dveh pogojev:

2.5.2.4.1   nobena vrednost, izmerjena v skladu z odstavkom 2.5.2.3 zgoraj, ne presega mejnih vrednosti;

2.5.2.4.2   največja vsebnost, dobljena s stalnim spreminjanjem enega od sestavnih delov za nastavitev, medtem ko se nastavitve drugih sestavnih delov ne spreminjajo, ne presega mejne vrednosti, pri čemer je ta pogoj izpolnjen za različne kombinacije sestavnih delov za nastavitev, razen tistih, ki so se stalno spreminjali.

Mogoči položaji sestavnih delov za nastavitev so omejeni:

2.5.2.5.1   po eni strani z večjo od naslednjih dveh vrednosti: najmanjše število vrtljajev v prostem teku, ki ga lahko doseže motor; število vrtljajev, ki ga priporoča proizvajalec, minus 100 vrtljajev na minuto;

2.5.2.5.2   po drugi strani z najmanjšo od naslednjih treh vrednosti:

največje število vrtljajev v prostem teku, ki ga lahko doseže motor z vklopom sestavnih delov za prosti tek;

število vrtljajev, ki ga priporoča proizvajalec, plus 250 vrtljajev na minuto;

število vrtljajev samodejnih sklopk.

2.5.2.6   Razen tega nastavitve, ki niso združljive s pravilnim delovanjem motorja, niso sprejete kot merilne nastavitve. Zlasti kadar je motor opremljen z več uplinjači, so vsi uplinjači nastavljeni enako.

3.   VZORČENJE PLINOV

3.1   Sonda za vzorčenje se namesti v izpušno cev v globino najmanj 300 mm v cev, ki povezuje izpuh vozila z vrečo za zbiranje vzorcev, in čim bližje izpuhu.

3.2   Koncentracija CO (CCO) in CO2 (CCO2 ) se ugotovi iz odčitkov ali zapisov na merilnih instrumentih z uporabo ustreznih kalibracijskih krivulj.

3.3   Popravljena koncentracija ogljikovega monoksida za štiritaktne motorje je:

Formula (per cent vol.)

3.4   Koncentracije CCO (glej odstavek 3.2), izmerjene po enačbah iz odstavka 3.3, ni treba popravljati, če je za štiritaktne motorje skupna vsota izmerjenih koncentracij (CCO + CCO2 ) najmanj:

—

pri bencinu

15 odstotkov

—

pri LPG

13,5 odstotka

—

pri NG

11,5 odstotka.

PRILOGA 6

PRESKUS TIPA III

(preverjanje emisij plinov iz bloka motorja)

1.   UVOD

Ta priloga opisuje postopek za preskus tipa III iz odstavka 5.3.3 tega pravilnika.

2.   SPLOŠNE DOLOČBE

2.1   Preskus tipa III se opravi na vozilu z motorjem na prisilni vžig, na katerem je že bil opravljen preskus tipa I ali tipa II.

2.2   Preskušani motorji zajemajo motorje, ki ne puščajo, razen zasnovanih tako, da lahko že najmanjše puščanje povzroči nesprejemljive napake v delovanju (kot so flat-twin motorji).

3.   PRESKUSNI POGOJI

3.1   Prosti tek se uravnava po priporočilih proizvajalca.

3.2   Merjenje se izvaja pri naslednjih treh sklopih pogojev delovanja motorja:

Število pogoja

Hitrost vozila (km/h)

1

Prosti tek

2

50 ± 2 (v tretji prestavi ali „vožnja“)

3

50 ± 2 (v tretji prestavi ali „vožnja“)


Število pogoja

Moč, ki jo absorbirajo zavore

1

Nič

2

Tista, ki ustreza nastavitvi zapreskus tipa I pri 50 km/h

3

Tista, ki ustreza pogojem št. 2, pomnoženim s faktorjem 1,7

4.   PRESKUSNA METODA

4.1   Za pogoje delovanja iz odstavka 3.2 zgoraj se preveri zanesljivo delovanje prezračevalnega sistema v bloku motorja.

5.   METODA PREVERJANJA PREZRAČEVALNEGA SISTEMA V BLOKU MOTORJA

5.1   Odprtine motorja ostanejo v prvotnem stanju.

5.2   Tlak v bloku motorja se meri na ustreznem mestu. Meri se pri odprtini za preverjanje ravni olja z manometrom s poševno cevjo.

5.3   Vozilo se šteje za sprejemljivo, če tlak, izmerjen v bloku motorja, med merjenjem pri nobenem od merilnih pogojev iz odstavka 3.2 zgoraj ne presega atmosferskega tlaka.

5.4   Za preskus z metodo, opisano zgoraj, se tlak v polnilnem zbiralniku meri z odstopanjem ± 1 kPa.

5.5   Hitrost vozila, kakor je prikazana na dinamometru, se meri z odstopanjem ± 2 km/h.

5.6   Tlak v bloku motorja se meri z odstopanjem ± 0,01 kPa.

5.7   Če tlak, izmerjen v bloku motorja, pri enem od merilnih pogojev iz odstavka 3.2 zgoraj presega atmosferski tlak, se na zahtevo proizvajalca izvede dodaten preskus iz odstavka 6. spodaj.

6.   DODATNA PRESKUSNA METODA

6.1   Odprtine motorja ostanejo v prvotnem stanju.

6.2   Na odprtino za preverjanje ravni olja se pritrdi prožna vreča, neprepustna za pline iz bloka motorja, s prostornino približno pet litrov. Vreča je pred vsakim merjenjem prazna.

6.3   Vreča je pred vsakim merjenjem zaprta. Za vsakega od merilnih pogojev iz odstavka 3.2 zgoraj se za pet minut odpre na blok motorja.

6.4   Vozilo se šteje za sprejemljivo, če pri nobenem od pogojev iz odstavka 3.2 zgoraj ni vidnega napihovanja vreče.

6.5   Opomba

6.5.1   Če preskusov zaradi konstrukcije motorja ni mogoče opraviti po postopku, iz odstavkov 6.1 do 6.4 zgoraj, se merjenja opravijo po tem spremenjenem postopku:

6.5.2   pred preskusom se zaprejo vse odprtine, razen tistih, potrebnih za zajemanje plinov;

6.5.3   vreča se namesti na primeren odjemni priključek, ki ne povzroča nobene dodatne izgube tlaka in ki je na reciklažnem vodu naprave neposredno na odprtini za priključitev na motor.

PRESKUS TIPA III

Image

PRILOGA 7

PRESKUS TIPA IV

(določanje emisij izhlapevanja iz vozil z motorjem na prisilni vžig)

1.   UVOD

Ta priloga opisuje postopek preskusa tipa IV v skladu z odstavkom 5.3.4 tega pravilnika.

Ta postopek opisuje način za določanje izgube ogljikovodikov z izhlapevanjem iz sistemov za dovajanje goriva na vozilih z motorjem na prisilni vžig.

2.   OPIS PRESKUSA

Preskus emisij izhlapevanja (slika 7/1 spodaj) je namenjen določanju emisij izhlapevanja ogljikovodikov, ki so posledica dnevnega nihanja temperature, ustavljanja segretega vozila med parkiranjem in mestne vožnje. Preskus sestavljajo naslednje faze:

2.1   priprava preskusa, ki vključuje mestni (del ena) in izvenmestni (del dve) vozni cikel,

2.2   določanje izgub po zaustavitvi segretega vozila,

2.3   določanje dnevnih izgub.

Mase emisij ogljikovodikov iz faze po zaustavitvi segretega vozila in faze dnevne izgube se seštejejo, da se doseže skupni rezultat za preskus.

3.   VOZILO IN GORIVO

3.1   Vozilo

3.1.1   Vozilo je v dobrem tehničnem stanju in je imelo pred preskusom najmanj 3 000 prevoženih kilometrov. Sistem za uravnavanje emisij izhlapevanja je priključen in je v tem času pravilno deloval; posoda/posode z aktivnim ogljem je bila/so bile normalno uporabljane, tako da ni bila/niso bile izpostavljene premočnemu splakovanju ali premočni obremenitvi.

3.2   Gorivo

3.2.1   Uporablja se primerno referenčno gorivo iz Priloge 10 tega pravilnika.

4.   PRESKUSNA OPREMA ZA PRESKUS EMISIJ IZHLAPEVANJA

4.1   Dinamometer

Dinamometer izpolnjuje zahteve iz Priloge 4.

4.2   Prostor za merjenje emisij izhlapevanja

Prostor za merjenje emisij izhlapevanja je neprepustna pravokotna merilna komora, v kateri je prostor za preskušano vozilo. Dostop k vozilu je mogoč z vseh strani, in ko se prostor zapre, je neprepusten v skladu z Dodatkom 1 te priloge. Notranja površina prostora je nepropustna in ne reagira z ogljikovodiki. Klimatizacijski sistem lahko uravnava temperaturo zraka v prostoru, da se ta spreminja glede na zahteve, predpisane v preskusu za čas in temperaturo, s povprečnim dovoljenim odstopanjem ± 1 K v celotnem trajanju preskusa.

Sistem uravnavanja je naravnan tako, da zagotavlja enakomeren temperaturni vzorec z minimalnimi odstopanji, nihanji ali nestabilnostjo glede želenega dolgoročnega profila temperature okolja. Temperatura notranje površine ni nižja od 278 K (5 °C) niti višja od 328 K (55 °C) ob katerem koli času med trajanjem preskusa dnevnih emisij.

Struktura stene zagotavlja dobro razpršitev toplote. Temperatura notranje površine ni nižja od 293 K (20 °C) niti višja od 325 K (52 °C) med merjenjem emisij izhlapevanja po zaustavitvi segretega vozila.

Zaradi prilagoditve prostorninskim spremembam, ki nastanejo zaradi temperaturnih sprememb v prostoru, se lahko uporabi prostor s spremenljivo ali stalno prostornino.

4.2.1   Prostor s spremenljivo prostornino

Prostor s spremenljivo prostornino se širi in krči glede na temperaturne spremembe mase zraka v prostoru. Možna načina prilagajanja spremembam notranje prostornine sta: premične stene ali meh, pri katerem se nepropustne vreče v prostoru širijo in krčijo glede na spremembe tlaka z izmenjavanjem zraka zunaj prostora. Sistemi prilagajanja prostornine v določenem temperaturnem razponu v nobenem primeru ne vplivajo na prostor, kakor je določen v Dodatku 1 te priloge.

Vsi načini prilagajanja prostornine omejijo razliko med tlakom v prostoru in zračnim tlakom na največ ± 5 kPa.

Prostor je narejen tako, da se lahko določi stalna prostornina. Prostor s spremenljivo prostornino prenaša spremembe do +7 % svoje „nazivne prostornine“ (glej odstavek 2.1.1 Dodatka 1 te priloge), pri čemer se upoštevajo nihanja temperature in zračnega tlaka med preskušanjem.

4.2.2   Prostor s stalno prostornino

Prostor s stalno prostornino je omejen s trdnimi stenami, ki ohranjajo stalno prostornino, in izpolnjuje spodaj navedene zahteve.

4.2.2.1   Prostor je opremljen z odvodom zraka, ki zrak med preskusom nenehno počasi in enakomerno odvaja iz prostora. Ravnotežje v prostoru lahko vzpostavi dovod zraka, ki nadomesti izhodni zrak. Dohodni zrak se filtrira z aktivnim ogljem, da zagotavlja sorazmerno stalno raven ogljikovodika. Načini prilagajanja prostornine ohranjajo razliko med tlakom v prostoru in zračnim tlakom med 0 in –5 kPa.

4.2.2.2   Oprema omogoča merjenje mase ogljikovodika v dovodu in odvodu zraka na 0,01 grama natančno. Sistem vreč za vzorce se lahko uporablja za zbiranje sorazmernih vzorcev zraka, ki se odvaja iz prostora, in zraka, ki se dovaja v prostor. Dohodni in odhodni zrak se lahko nenehno analizirata tudi z uporabo priključnega analizatorja FID in meritve zračnega toka so povezane, da je zagotovljeno neprekinjeno zapisovanje mase odstranjenega ogljikovodika.

4.3   Analizni sistemi

4.3.1   Analizator ogljikovodikov

4.3.1.1   Ozračje v komori spremlja detektor ogljikovodika tipa FID (plamensko-ionizacijski detektor). Vzorčni plin se črpa iz sredine stranske stene ali stropa komore, vsak morebitni obhodni tok zraka pa se vrača v prostor, če je mogoče na mesto, nižje od ventilatorja za mešanje zraka.

4.3.1.2   Analizator ogljikovodikov ima odzivni čas manj kot 1,5 sekunde za 90 % končnega odčitka. Njegova stabilnost mora biti boljša od 2 % celotnega razpona pri nič in pri 80 % ± 20 % celotnega razpona v petnajstminutnem obdobju za vse razpone delovanja.

4.3.1.3   Ponovljivost analizatorja, izražena kot eno standardno odstopanje, je boljša od ± 1 % celotnega odstopanja pri nič in pri 80 % ± 20 % celotnega razpona na vseh uporabljenih razponih.

Slika 7/1

Določanje emisij izhlapevanja

Čas utekanja 3 000 km (brez odvečnega splakovanja/obremenitve)

Preverjeno staranje posode/posod z aktivnim ogljem

Čiščenje vozila s paro (če je potrebno)

Image

4.3.1.4   Delovni razponi analizatorja se izberejo tako, da je točnost pri merjenju, kalibriranju in nadzoru uhajanja čim večja.

4.3.2   Sistem zapisovanja podatkov analizatorja ogljikovodika

4.3.2.1   Analizator ogljikovodika je opremljen z napravo za zapisovanje izhodnih električnih signalov z zapisovalnikom na trak ali drugim sistemom za obdelavo podatkov, ki zapisuje podatke vsaj enkrat na minuto. Delovne značilnosti zapisovalnega sistema so vsaj enakovredne signalu, ki se zapisuje, in zagotavljajo stalen zapis rezultatov. Zapis prikazuje začetek in konec merjenja izhlapevanja po zaustavitvi segretega vozila ali preskusa dnevnih emisij (vključno z začetkom in koncem vzorčenja in časom, ki je potekel med začetkom in koncem vsakega preskusa).

4.4   Segrevanje posode za gorivo (uporablja se le pri obremenitvi posode z aktivnim ogljem z bencinom)

4.4.1   Gorivo v posodi/posodah za gorivo se segreva z virom toplote, ki ga je mogoče nadzirati; primerna je na primer grelna plošča z močjo 2 000 W. Grelni sistem greje stene posode za gorivo enakomerno pod gladino goriva, da se gorivo ne bi neenakomerno pregrelo. Hlapi nad gorivom v posodi se ne segrevajo.

4.4.2   Naprava za segrevanje posode za gorivo omogoča gretje goriva v posodi enakomerno za 14 K od 289 K (16 °C) v 60 minutah tako, da je senzor temperature postavljen kakor v odstavku 5.1.1 spodaj. Grelni sistem nadzira temperaturo goriva do ± 1,5 K zahtevane temperature med segrevanjem posode.

4.5   Zapisovanje temperature

4.5.1   Temperatura v komori se zapisuje na dveh točkah s senzorjema temperature, ki sta povezana tako, da prikažeta srednjo vrednost. Merilne točke segajo v prostor približno 0,1 m od navpične središčne črte vsake stranske stene na višini 0,9 ± 0,2 m.

4.5.2   Temperatura posode za gorivo se zapisuje s senzorjem v posodi kakor v odstavku 5.1.1 spodaj pri uporabi postopka obremenitve posode aktivnim ogljem z bencinom (odstavek 5.1.5 spodaj).

4.5.3   Temperatura se med merjenjem emisij izhlapevanja nenehno zapisuje ali vnaša v sistem obdelave podatkov vsaj enkrat na minuto.

4.5.4   Točnost sistema zapisovanja temperature je do ± 1,0 K, temperatura pa je določljiva v mejah ± 0,4 K.

4.5.5   Sistem zapisovanja ali obdelave podatkov lahko določi čas na ± 15 sekund.

4.6   Zapisovanje tlaka

4.6.1   Razliko Δp med zračnim tlakom v preskusnem območju in tlakom v prostoru se med trajanjem meritev emisij izhlapevanja zapisuje ali vnaša v sistem za obdelavo podatkov vsaj enkrat na minuto.

4.6.2   Točnost sistema za zapisovanje tlaka je do ± 2 kPa, tlak pa je določljiv v mejah ± 0,2 kPa.

4.6.3   Sistem zapisovanja ali obdelave podatkov lahko določi čas na ± 15 sekund.

4.7   Ventilatorji

4.7.1   Z uporabo enega ali več ventilatorjev ali puhal pri odprtih vratih komore je mogoče zmanjšati koncentracijo ogljikovodika v komori na vrednost ogljikovodika v okolju.

4.7.2   Komora ima enega ali več ventilatorjev ali puhal z zmogljivostjo 0,1 do 0,5 m3/min. ki temeljito mešajo ozračje v prostoru. Med meritvami je mogoče doseči enakomerno temperaturo in koncentracijo ogljikovodikov v komori. Vozilo v prostoru ni izpostavljeno neposrednemu toku zraka iz ventilatorjev ali puhal.

4.8   Plini

4.8.1   Za kalibracijo in delovanje so na voljo naslednji čisti plini:

—

prečiščeni sintetični zrak: (čistost < 1 ppm C1 ekvivalenta, ≤ 1 ppm CO, ≤ 400 ppm CO2, ≤ 0,1 ppm NO);

vsebnost kisika med 18 % in 21 % volumenskega deleža,

—

plinsko gorivo za analizator ogljikovodikov: (40 ± 2 % vodika, ostanek helij z manj kot 1 ppm C1 ekvivalenta ogljikovodika, manj kot 400 ppm CO2),

—

propan (C3H8): s čistostjo najmanj 99,5 %,

—

butan (C4H10): s čistostjo najmanj 98 %,

—

dušik (N2): s čistostjo najmanj 98 %.

4.8.2   Plini za kalibracijo vsebujejo mešanice propana (C3H8) in prečiščenega sintetičnega zraka. Dejanske koncentracije plina za kalibracijo so 2 % navedenih števil. Točnost razredčenih plinov, dobljenih pri uporabi delilnika plina, je ± 2 % dejanske vrednosti. Koncentracije iz Dodatka 1 se lahko dosežejo tudi z uporabo delilnika plina, tako da je plin za redčenje sintetični zrak.

4.9   Dodatna oprema

4.9.1   Absolutna vlažnost v preskusnem prostoru se meri v razponu ± 5 % odstotkov.

5.   PRESKUSNI POSTOPEK

5.1   Priprava preskusa

5.1.1   Pred preskusom se vozilo mehansko pripravi:

(a)

izpušni sistem vozila ne kaže znakov puščanja,

(b)

vozilo se lahko pred preskusom očisti s paro,

(c)

če je posoda z aktivnim ogljem obremenjena z bencinom (odstavek 5.1.5 spodaj), je posoda za gorivo vozila opremljena s senzorjem za temperaturo, ki omogoča merjenje temperature na srednji točki goriva v posodi za gorivo, napolnjeni do 40 % prostornine,

(d)

v sistem za dovajanje goriva se lahko namesti dodatna oprema, ki omogoča popolno izpraznitev posode za gorivo. Zaradi tega ni treba spreminjati ohišja posode,

(e)

proizvajalec lahko predlaga postopek preskusa, ki upošteva izgubo ogljikovodikov z izhlapevanjem, izhajajočim le iz sistema za dovajanje goriva.

5.1.2   Vozilo se prepelje v preskusni prostor, kjer je temperatura okolja med 293 K in 303 K (20 °C in 30 °C).

5.1.3   Preveriti je treba staranje posod/posode z aktivnim ogljem. To se lahko stori z dokazovanjem, da se uporabila pri najmanj 3 000 prevoženih km. Če to ni mogoče, se uporabi naslednji postopek. Če ima sistem več posod, se vsaka posoda posebej preveri.

5.1.3.1   Posoda z aktivnim ogljem se odstrani iz vozila. Pri tem je potrebna posebna pozornost, da se ne poškodujejo sestavni deli in celoten sistem za gorivo.

5.1.3.2   Preveri se masa posode z aktivnim ogljem.

5.1.3.3   Posoda z aktivnim ogljem se poveže s posodo za gorivo, po možnosti z zunanjo, ki je napolnjena z referenčnim gorivom do 40 odstotkov svoje prostornine.

5.1.3.4   Temperatura goriva v posodi za gorivo je med 183 K in 287 K (10 °C in 14 °C).

5.1.3.5   (Zunanja) posoda za gorivo se segreje z 288 K na 318 K (s 15 °C na 45 °C) tako, da temperatura vsakih 9 minut naraste za 1 °C.

5.1.3.6   Če pride pri posodi z aktivnim ogljem do preboja, preden temperatura doseže 318 K (45 °C), se vir toplote izključi. Nato se posoda z aktivnim ogljem stehta. Če do preboja ne pride med segrevanjem na 318 K (45 °C), se ponovi postopek iz odstavka 5.1.3.3 zgoraj, dokler ne pride do preboja.

5.1.3.7   Preboj se lahko preverja, kakor je opisano v odstavkih 5.1.5 in 5.1.6 te priloge ali z uporabo drugega načina za vzorčenje in analizo, ki omogoča zaznavanje emisije ogljikovodikov iz posode z aktivnim ogljem pri preboju.

5.1.3.8   Posodo z aktivnim ogljem se splakne s 25 ± 5 litri zraka na minuto z zrakom iz laboratorija za emisije, dokler ni doseženih 300 izmenjav prostornine.

5.1.3.9   Preveri se masa posode z aktivnim ogljem.

5.1.3.10   Koraki v postopku iz odstavkov 5.1.3.4 do 5.1.3.9 se devetkrat ponovijo. Preskus je mogoče zaključiti prej, po najmanj treh ciklih staranja, če se je masa posode z aktivnim ogljem po zadnjem ciklu ustalila.

5.1.3.11   Posoda z aktivnim ogljem se ponovno priklopi in vozilo se povrne v običajne pogoje delovanja.

5.1.4   Za predkondicioniranje posode z aktivnim ogljem se uporabi eden od načinov iz odstavkov 5.1.5 in 5.1.6 Pri vozilih z več posodami se vsako posodo posebej predkondicionira.

5.1.4.1   Za določanje preboja se merijo emisije iz posode z aktivnim ogljem.

Preboj je tukaj opredeljen kot trenutek, ko skupna količina ogljikovodikov, ki pridejo iz posode z aktivnim ogljem, doseže 2 grama.

5.1.4.2   Preboj je mogoče preverjati s prostorom za merjenje emisij izhlapevanja, kakor je opisano v odstavkih 5.1.5 in 5.1.6. Določiti ga je mogoče tudi z dodatno posodo z aktivnim ogljem, priključeno na izhodu iz originalne posode na vozilu. Dodatna posoda se pred obremenitvijo dobro splakne s suhim zrakom.

5.1.4.3   Merilna komora se nekaj minut tik pred preskusom splakuje, dokler ni dosežena stabilna koncentracija ogljikovodikov v okolju. Ventilator/ventilatorji za mešanje zraka v komori je/so v tem času vklopljen/vklopljeni.

Neposredno pred preskusom se analizator ogljikovodikov nastavi na ničlo in nastavi se njegovo merilno območje.

5.1.5   Obremenjevanje posode z aktivnim ogljem s ponavljajočim se zviševanjem temperature do preboja

5.1.5.1   Posodo/posode za gorivo se izprazni/izpraznijo z uporabo za to predvidene izpustne pipe/predvidenih izpustnih pip. To se naredi tako, da pri tem ni premočnega splakovanja ali premočne obremenitve naprav za uravnavanje izhlapevanja, nameščenih na vozilo. Ponavadi zadostuje odstranitev pokrova posode za gorivo.

5.1.5.2   Posoda/posode za gorivo se ponovno napolni/napolnijo s preskusnim gorivom pri temperaturi med 283 K in 287 K (10 °C do 14 °C) do 40 % ± 2 % običajne prostornine posode. Ob tem se pokrov/pokrovi posode za gorivo ponovno pritrdi/pritrdijo.

5.1.5.3   V eni uri od ponovnega polnjenja se vozilo z ugasnjenim motorjem zapre v prostor za merjenje emisij izhlapevanja. Senzor temperature posode za gorivo se poveže s sistemom za zapisovanje temperature. Vir toplote je pravilno nameščen glede na posodo/posode in povezan z regulatorjem temperature. Vir toplote je naveden v odstavku 4.4 zgoraj. Na vozilih, ki imajo več kot eno posodo za gorivo, se vse posode ogrevajo na enak način, kakor je opisano spodaj. Temperature posod so enake do ± 1,5 K.

5.1.5.4   Gorivo je lahko umetno ogreto na začetno dnevno temperaturo 293 K (20 °C) ± 1 K.

5.1.5.5   Ko temperatura goriva doseže vsaj 292 K (19 °C), je treba takoj ugasniti puhalo za splakovanje prostora, zapreti in zatesniti vrata prostora ter začeti meriti koncentracijo ogljikovodikov v prostoru.

5.1.5.6   Ko temperatura goriva v posodi doseže 293 K (20 °C), se začne premočrtno ogrevanje za 15 K (15 °C). Gorivo se segreva tako, da temperatura goriva med segrevanjem ustreza funkciji spodaj z odstopanjem ± 1,5 K. Zapisujeta se čas ogrevanja in naraščanje temperature.

Tr = T0 + 0,2333 · t

kjer je:

Tr

=

zahtevana temperatura (K);

T0

=

začetna temperatura (K);

t

=

čas od začetka gretja posode za gorivo v minutah.

5.1.5.7   Takoj ko pride do preboja ali ko temperatura doseže 308 K (35 °C), kar se zgodi prej, se vir toplote izključi, vrata prostora odtesnijo in odprejo, pokrov posode za gorivo pa odstrani. Če do preboja še ni prišlo, ko je temperatura goriva že dosegla 308 K (35 °C), se vir toplote odstrani iz vozila, vozilo se odstrani iz prostora za merjenje emisij izhlapevanja, celoten postopek iz odstavka 5.1.7 spodaj pa se ponovi, dokler ne nastane preboj.

5.1.6   Obremenjevanje posode z aktivnim ogljem z butanom do preboja

5.1.6.1   Če se za določanje preboja uporablja prostor (glej odstavek 5.1.4.2 zgoraj), se vozilo postavi v prostor za emisije izhlapevanja z izključenim motorjem.

5.1.6.2   Posoda z aktivnim ogljem se pripravi za postopek obremenjevanja. Posoda se pri tem ne sme odstraniti iz vozila, razen kadar je dostop do nje tako otežen, da je obremenjevanje izvedljivo le z odstranitvijo posode iz vozila. Pri tem je potrebna posebna pozornost, da se ne poškodujejo sestavni deli in celoten sistem za dovajanje goriva.

5.1.6.3   Posoda z aktivnim ogljem se napolni z mešanico 50 % volumenskega deleža butana in 50 % volumenskega deleža dušika s tako hitrostjo, da priteče v posodo 40 gramov butana na uro.

5.1.6.4   Takoj ko pride do preboja posode, se izključi dovod plina.

5.1.6.5   Posoda z aktivnim ogljem se nato zopet vgradi, vozilo pa se povrne v običajno delovno stanje.

5.1.7   Praznjenje posod za gorivo in ponovno polnjenje

5.1.7.1   Posodo/posode za gorivo se izprazni/izpraznijo z uporabo izpustne pipe. To se naredi tako, da pri tem ni premočnega splakovanja ali premočne obremenitve naprav za uravnavanje izhlapevanja, nameščenih na vozilo. Ponavadi zadostuje odstranitev pokrova posode za gorivo.

5.1.7.2   Posoda/posode za gorivo se ponovno napolni/napolnijo s preskusnim gorivom pri temperaturi med 291 ± 8 K (18 ± 8 °C) do 40 % + 2 % običajne prostornine posode. Ob tem se pokrov/pokrovi posode za gorivo ponovno pritrdijo.

5.2   Pripravljalna vožnja

5.2.1   V eni uri od zaključka polnjenja posode v skladu z odstavkom 5.1.5 ali 5.1.6 se vozilo postavi na dinamometer in opravita se en del ena in dva dela dve voznih ciklov preskusa tipa I, kakor je določeno v Prilogi 4. Emisije izpušnih plinov se pri tem ne vzorčijo.

5.3   Odstavitev vozila

5.3.1   V petih minutah od zaključka postopka predkondicioniranja iz odstavka 5.2.1 zgoraj se pokrov motorja popolnoma zapre in vozilo odpelje z dinamometra ter parkira v prostoru za odstavitev. Vozilo stoji tu najmanj 12 ur in največ 36 ur. Ob preteku tega časa dosežeta temperaturi olja v motorju in hladilne tekočine temperaturo okolja z odstopanjem ± 3 K.

5.4   Preskus na dinamometru

5.4.1   Po preteku časa odstavitve vozilo opravi celotno preskusno vožnjo tipa I iz Priloge 4 (mestni in izvenmestni preskus s hladnim zagonom). Nato se motor ugasne. Pri tem je mogoče vzorčiti emisije izpušnih plinov, vendar se rezultati ne uporabijo za namen homologacije emisij izpušnih plinov.

5.4.2   V dveh minutah od zaključka preskusne vožnje tipa I iz odstavka 5.4.1 zgoraj vozilo opravi dodatno pripravljalno vožnjo, ki jo sestavlja en mestni preskusni vozni cikel (vroč zagon) preskusa tipa I. Nato se motor ponovno ugasne. Pri tem ciklu ni treba vzorčiti emisij izpušnih plinov.

5.5   Preskus emisij izhlapevanja iz segretega vozila po zaustavitvi

5.5.1   Pred zaključkom poteka preskusa se merilna komora nekaj minut splakuje, dokler ni dosežena ustaljena koncentracija ogljikovodikov v okolju. Ob tem se vključi/vključijo tudi ventilator/ventilatorji za mešanje zraka v prostoru.

5.5.2   Neposredno pred preskusom se analizator ogljikovodikov nastavi na ničlo in nastavi se njegovo merilno območje.

5.5.3   Ob zaključku voznega cikla se pokrov motorja popolnoma zapre in prekinejo se vse povezave med vozilom in preskusno napravo. Vozilo se odpelje v merilno komoro, pri tem pa se čim manj pritiska na pedal za plin. Preden je kateri koli del vozila v merilni komori, se motor ugasne. Čas, ko je bil motor ugasnjen, se zapiše v sistem zapisovanja podatkov o meritvah emisij izhlapevanja in začne se zapisovanje temperature. Pri tem se odprejo okna vozila in prtljažni prostori, če niso že odprti.

5.5.4   Vozilo se z ugasnjenim motorjem potisne ali drugače premakne v merilno komoro.

5.5.5   Vrata prostora se neprepustno zaprejo in zatesnijo v dveh minutah od trenutka, ko je bil motor ugasnjen, in v sedmih minutah od zaključka pripravljalne vožnje.

5.5.6   Začetek 60 ± 0,5-minutnega merjenja emisij izhlapevanja iz segretega vozila po zaustavitvi se začne, ko je komora zatesnjena. Izmerijo se koncentracija ogljikovodika, temperatura in zračni tlak, ki pomenijo začetne odčitke CHCi, Pi in Ti za preskus emisij izhlapevanja iz segretega vozila po zaustavitvi. Te vrednosti se uporabijo za izračun emisij izhlapevanja, odstavek 6. spodaj. Temperatura okolja T v prostoru med 60-minutno zaustavitvijo segretega vozila ni nižja od 296 K in ni višja od kot 304 K.

5.5.7   Neposredno pred iztekom 60 ± 0,5-minutnega preskusnega obdobja se analizator ogljikovodikov nastavi na ničlo in nastavi se njegovo merilno območje.

5.5.8   Ob izteku 60 ± 0,5-minutnega preskusnega obdobja se izmeri koncentracija ogljikovodikov v komori. Izmerita se tudi temperatura in zračni tlak. To so končni odčitki CHCf, Pf in Tf za preskus emisij izhlapevanja iz segretega vozila po zaustavitvi, ki se uporabljajo v izračunu iz odstavka 6. spodaj.

5.6   Odstavitev vozila

5.6.1   Preskusno vozilo se brez uporabe motorja potisne ali drugače premakne v prostor za odstavitev vozila, kjer stoji najmanj 6 ur in največ 36 ur od konca preskusa emisij izhlapevanja iz segretega vozila po zaustavitvi do začetka preskusa dnevnih emisij. Vsaj 6 ur tega časa je vozilo ustavljeno pri 293 K ± 2 K (20 °C ± 2 °C).

5.7   Preskus dnevnih emisij

5.7.1   Preskusno vozilo se izpostavi ciklu dnevnega nihanja temperature okolja v skladu s profilom iz Dodatka 2 te priloge z največjim odstopanjem do ± 2 K. Povprečno odstopanje temperature od tega profila, izračunano z uporabo absolutne vrednosti vseh izmerjenih odstopanj, ne presega ± 1 K. Temperatura okolja se meri vsaj vsako minuto. Temperaturni cikel se začne, ko je čas Tstart = 0, kakor je opisano v odstavku 5.7.6 spodaj.

5.7.2   Merilna komora se nekaj minut tik pred preskusom splakuje, dokler ni dosežena stabilna koncentracija ogljikovodikov v okolju. Ventilator/ventilatorji za mešanje zraka v komori je/so v tem času vklopljen/vklopljeni.

5.7.3   Preskusno vozilo se prestavi v merilno komoro z ugasnjenim motorjem ter odprtimi okni in prtljažnim prostorom. Ventilator/ventilatorji za mešanje zraka se namesti/namestijo tako, da vzdržuje/vzdržujejo minimalno hitrost kroženja zraka 8 m/h pod posodo za gorivo.

5.7.4   Neposredno pred preskusom se analizator ogljikovodikov nastavi na ničlo in nastavi se njegovo merilno območje.

5.7.5   Vrata prostora so nepropustno zaprta.

5.7.6   V desetih minutah od zaprtja in zatesnitve vrat se izmerijo koncentracija ogljikovodika, temperatura in zračni tlak. To so začetni odčitki CHCi, Pi in Ti za preskus zaradi dihanja posode za gorivo. V tem trenutku je čas Tstart = 0.

5.7.7   Neposredno pred koncem preskusa se analizator ogljikovodikov nastavi na ničlo in nastavi se merilno območje.

5.7.8   Vzorčenje emisij se zaključi 24 ur ± 6 minut po začetku prvega vzorčenja, kakor je opisano v odstavku 5.7.6 zgoraj. Zapisuje se čas. Izmerijo se koncentracija ogljikovodika, temperatura in zračni tlak, ki pomenijo končne odčitke CHCf, Pf in Tf za preskus zaradi dihanja posode za gorivo, ki se uporabijo v izračunu iz odstavka 6. S tem je zaključen postopek preskusa emisij izhlapevanja.

6.   IZRAČUN

6.1   Preskusi emisij izhlapevanja iz odstavka 5. omogočajo izračun emisij ogljikovodikov iz dnevne faze in faze zaustavitve segretega vozila. Izgube pri izhlapevanju iz obeh faz se izračunajo z uporabo začetne in končne koncentracije ogljikovodika, temperature in tlaka v prostoru, skupaj z neto prostornino prostora. Uporabi se naslednja enačba:

Formula

kjer je:

—

=

MHC

=

masa ogljikovodikov v gramih,

—

=

MHC,zunaj

=

masa ogljikovodikov, ki izhajajo iz prostora, za prostore s stalno prostornino za preskušanje emisij zaradi dihanja posode za gorivo (v gramih),

—

=

MHC,i

=

masa ogljikovodikov, ki prihajajo v prostor, za prostore s stalno prostornino za preskušanje emisij zaradi dihanja posode za gorivo (v gramih),

—

=

CHC

=

izmerjena koncentracija ogljikovodikov v prostoru (ppm prostornina v ekvivalentu C1),

—

=

V

=

neto prostornina prostora v kubičnih metrih, popravljena za prostornino vozila z odprtimi okni in odprtim prtljažnim prostorom. Če prostornina vozila ni določena, se odšteje prostornina 1,42 m3,

—

=

T

=

temperatura okolja v komori, v° K,

—

=

P

=

zračni tlak v kPA,

—

=

H/C

=

razmerje vodika in ogljika,

—

=

k

=

1,2 · (12 + H/C);

kjer je:

—

=

i

=

je začetni odčitek,

—

=

f

=

je končni odčitek,

—

=

H/C

=

se upošteva 2,33 za izgube preskusa zaradi dihanja posode za gorivo,

—

=

H/C

=

se upošteva 2,20 pri izgubah po zaustavitvi segretega vozila.

6.2   Skupni rezultati preskusa

Za skupno maso emisij ogljikovodikov na vozilo se šteje:

Mskupaj = MDI + MHS

kjer je:

—

=

Mskupaj

=

skupna masa emisij iz vozila (v gramih),

—

=

MDI

=

masa emisije ogljikovodikov zaradi dihanja posode za gorivo (v gramih),

—

=

MHS

=

masa emisije ogljikovodikov po zaustavitvi segretega vozila (v gramih).

7.   SKLADNOST PROIZVODNJE

7.1   Pri rednem končnem preskušanju proizvodnje lahko imetnik homologacije skladnost dokaže z vzorčenjem vozil, ki izpolnjujejo naslednje zahteve.

7.2   Preskus puščanja

7.2.1   Šobe za izpuh zraka v ozračje iz sistemov za uravnavanje emisij se izolirajo.

7.2.2   Tlak s 370 ± 10 mm H2O se uporablja za sistem za dovajanje goriva.

7.2.3   Tlak se lahko pred izolacijo sistema za dovajanje goriva od vira tlaka stabilizira.

7.2.4   Po izolaciji sistema za dovajanje goriva tlak ne pade za več kot 50 mm H2O v petih minutah.

7.3   Preskus zračenja

7.3.1   Šobe za izpust zraka v ozračje iz sistema za uravnavanje emisij se izolirajo.

7.3.2   Tlak 370 ± 10 mm H2O se uporablja za sistem za dovajanje goriva.

7.3.3   Tlak se lahko pred izolacijo sistema za dovajanje goriva od vira tlaka stabilizira.

7.3.4   Odprtine šob za izpust zraka v ozračje iz sistemov za uravnavanje emisij se ponovno postavijo v stanje delovanja.

7.3.5   Tlak sistema za dovajanje goriva pade pod 100 mm H2O v najmanj 30 sekundah, vendar v največ dveh minutah.

7.3.6   Na zahtevo proizvajalca se lahko delovna zmogljivost zračenja dokaže z enakovrednim nadomestnim postopkom. Proizvajalec mora med postopkom homologacije tehnični službi prikazati ta posebni postopek.

7.4   Preskus splakovanja

7.4.1   Oprema, ki lahko odkriva stopnjo zračnega toka 1,0 litra na minuto, se pritrdi na dovod splakovanja tlačna posoda, ki je dovolj velika, da je njen vpliv na sistem za splakovanje zanemarljiv, pa se s preklopnim ventilom poveže z dovodom splakovanja, ali kako drugače.

7.4.2   Proizvajalec lahko uporabi merilnik pretoka po lastni izbiri, če ga pristojni organ oceni kot sprejemljivega.

7.4.3   Vozilo deluje tako, da se odkrije vsaka posebnost sistema za splakovanje, ki lahko omejuje postopek splakovanja, in se ugotovijo okoliščine.

7.4.4   Med delovanjem motorja v mejah iz odstavka 7.4.3 zgoraj se pretok zraka določi z enim od naslednjih načinov:

7.4.4.1   Vključi se naprava iz odstavka 7.4.1 zgoraj. Opazuje se padec tlaka z atmosferske stopnje na stopnjo, ki kaže, da je pretok zraka v sistem za uravnavanje emisij izhlapevanja 1,0 litra na minuto; ali

7.4.4.2   če se uporabi nadomestna naprava za merjenje pretoka, se zazna odčitek najmanj 1,0 litra na minuto.

7.4.4.3   Na zahtevo proizvajalca se lahko uporabi nadomesten postopek splakovanja, če je bil ta postopek med postopkom homologacije prikazan tehnični službi in če ga je tehnična služba odobrila.

7.5   Pristojni organ, ki je podelil homologacijo, lahko kadar koli preveri metode preverjanja skladnosti za vsako proizvodno enoto.

7.5.1   Inšpektor vzame iz serije dovolj velik vzorec.

7.5.2   Inšpektor lahko ta vozila preskusi na podlagi odstavka 8.2.5 tega pravilnika.

7.6   Če zahteve iz odstavka 7.5 zgoraj niso izpolnjene, pristojni organ zagotovi vse potrebne ukrepe za čim hitrejšo ponovno vzpostavitev skladnosti proizvodnje.

PRILOGA 7

Dodatek 1

KALIBRACIJA OPREME ZA PRESKUŠANJE EMISIJ IZHLAPEVANJA

1.   POGOSTNOST IN NAČINI KALIBRACIJE

1.1   Vsa oprema se kalibrira pred prvo uporabo in nato po potrebi, v vsakem primeru pa v mesecu pred preskusom za homologacijo. Načini kalibracije, ki se uporabljajo, so opisani v tem dodatku.

1.2   Običajno se uporabljajo temperature, ki so navedene najprej. Lahko pa se uporabljajo tudi temperature v oglatih oklepajih.

2.   KALIBRACIJA MERILNEGA PROSTORA

2.1   Začetno določanje notranje prostornine prostora

2.1.1   Pred prvo uporabo se notranja prostornina komore določi:

Pazljivo se izmerijo notranje dimenzije komore, pri čemer se upoštevajo vse nepravilnosti, kot so oporniki. S temi meritvami se določi notranja prostornina komore.

V prostorih s spremenljivo prostornino se prostornina ustali, ko je temperatura okolja 303 K (30 °C) [(302 K (29 °C)]. Ta nazivna prostornina je ponovljiva z odstopanjem ± 0,5 % navedene vrednosti.

2.1.2   Neto notranja prostornina se določi tako, da se odšteje 1,42 m3 notranje prostornine komore. Namesto vrednosti 1,42 m3 se lahko uporabi tudi prostornina preskusnega vozila z odprtim prtljažnikom in okni.

2.1.3   Tesnost komore se preveri v skladu z odstavkom 2.3 spodaj. Če masa propana ne ustreza vbrizgani masi do ± 2 %, se zahteva popravni ukrep.

2.2   Določanje emisij ozadja v komori

S tem postopkom se zagotavlja, da v komori ni nobenih materialov, ki oddajajo večje količine ogljikovodikov. Pregled se opravi ob začetku uporabe prostora, potem ko so bila v prostoru izvedena vsa dela, ki lahko vplivajo na emisije ozadja v prostoru, in se ponavlja vsaj enkrat na leto.

2.2.1   Prostori s spremenljivo prostornino se lahko uporabljajo s stalno ali spremenljivo prostornino, kakor je opisano v odstavku 2.1.1 zgoraj, temperatura okolja pa je v spodaj navedenem času štirih ur 308 K ± 2 K (35± 2 °C) [309 K ± 2 K (36 ± 2 °C)].

2.2.2   V prostorih s stalno prostornino sta med potekom dela dovod in odvod zraka zaprta. Temperature okolja se v spodaj navedenem času štirih ur vzdržujejo pri 308 K ± 2 K (35 ± 2 °C) [309 K ± 2 K (36 ± 2 °C).

2.2.3   Prostor se lahko zapre in ventilator za mešanje zraka lahko deluje do 12 ur pred začetkom štiriurnega vzorčenja ozadja.

2.2.4   Analizator se (če je potrebno) kalibrira, nato se nastavi na ničlo in določi merilno območje.

2.2.5   Prostor se splakuje, dokler se ne doseže ustaljena koncentracija ogljikovodikov, nato pa se vklopi ventilator za mešanje zraka, če še ni vklopljen.

2.2.6   Nato se komora zapre in izmerijo se koncentracija ogljikovodika ozadja v komori, temperatura in zračni tlak. To so začetni odčitki CHCi, Pi in Ti, ki se uporabijo za izračun emisij ozadja v prostoru.

2.2.7   Prostor tako ostane nemoten z vklopljenim ventilatorjem za mešanje zraka štiri ure.

2.2.8   Po preteku tega časa se z istim analizatorjem izmeri koncentracija ogljikovodikov v komori. Izmerita se tudi temperatura in zračni tlak. To so končni odčitki CHCf, Pf in Tf.

2.2.9   Sprememba mase ogljikovodikov v prostoru se izračuna med trajanjem preskusa v skladu z odstavkom 2.4 spodaj in ne presega 0,05 g.

2.3   Kalibracija in preskus zadrževanja ogljikovodikov v komori

Kalibracija in preskus zadrževanja ogljikovodikov v komori zagotavljata preverjanje izračuna prostornine iz odstavka 2.1 zgoraj in izmerita morebitna uhajanja. Stopnja uhajanja iz prostora se določi pri njegovi prvi uporabi, po vsakem posegu v prostor, ki lahko vpliva na integriteto prostora, in nato vsaj enkrat na mesec. Če med šestimi zaporednimi mesečnimi pregledi niso potrebna popravila, se lahko stopnja uhajanja iz prostora nato določa četrtletno, dokler niso potrebna popravila.

2.3.1   Prostor se prezračuje, dokler se ne doseže ustaljena koncentracija ogljikovodikov. Če ventilator za mešanje zraka še ni vklopljen, se vklopi. Analizator ogljikovodikov se nastavi na ničlo, po potrebi kalibrira in nastavi se merilno območje.

2.3.2   Pri prostorih s spremenljivo prostornino se prostornina nastavi na nazivno prostornino. V prostorih s stalno prostornino sta dovod in odvod zraka zaprta.

2.3.3   Vklopi se sistem za uravnavanje temperature okolja (če še ni vklopljen) in nastavi na začetno temperaturo 308 K (35 °C) [309 K (36 °C)].

2.3.4   Ko se temperatura v prostoru ustali na 308 K ± 2 K (35 ± 2 °C) [309 K ± 2 K (36 °C ± 2 °C)], se prostor zapre in izmerijo se koncentracija, temperatura in zračni tlak ozadja v prostoru. To so začetni odčitki CHCi, Pi in Ti, ki se uporabijo za kalibracijo prostora.

2.3.5   V prostor se vbrizgajo približno 4 grami propana. Masa propana se izmeri s točnostjo in natančnostjo ± 2 % izmerjene vrednosti.

2.3.6   Vsebina v komori se meša pet minut, nato se izmerijo koncentracija ogljikovodikov, temperatura in zračni tlak. To so odčitki CHCf, Pf in Tf za kalibracijo prostora in hkrati začetni odčitki CHCi, Pi in Ti za preverjanje zadrževanja.

2.3.7   Na podlagi odčitkov v skladu z odstavkoma 2.3.4 in 2.3.6 zgoraj ter enačbe iz odstavka 2.4 spodaj se izračuna masa propana v prostoru. Ta v mejah ± 2 % ustreza izmerjeni masi propana iz odstavka 2.3.5 zgoraj.

2.3.8   Pri prostorih s spremenljivo prostornino se prostornina sprosti z nazivne vrednosti. V prostorih s stalno prostornino sta dovod in odvod zraka odprta.

2.3.9   V petnajstih minutah od zaprtja prostora se začne postopek spreminjanja temperature okolja s 308 K (35 °C) na 293 K (20 °C) in nazaj na 308 K (35 °C) [308,6  K (35,6 °C) do 295,2 K (22,2 °C) in nazaj na 308,6 K (35,6 °C)] v 24 urah glede na profil [nadomestni profil] iz Dodatka 2 te priloge. (Dovoljena so odstopanja od vrednosti, kakor je navedeno v odstavku 5.7.1 Priloge 7.)

2.3.10   Ob izteku 24-urnega postopka se izmerijo in zapišejo končna koncentracija ogljikovodikov, temperatura in zračni tlak. To so končni odčitki CHCf, Pf in Tf za preverjanje zadrževanja ogljikovodikov.

2.3.11   Po enačbi iz odstavka 2.4 spodaj se nato masa ogljikovodikov izračuna iz odčitkov iz odstavkov 2.3.10 in 2.3.6 zgoraj. Masa se od mase ogljikovodikov iz odstavka 2.3.7 zgoraj ne razlikuje za več kot 3 %.

2.4   Izračuni

Izračun spremembe neto mase ogljikovodikov v prostoru se uporablja za določanje ogljikovodikov ozadja v komori in stopnje uhajanja. Začetni in končni odčitki koncentracije ogljikovodikov, temperature in zračnega tlaka se uporabijo v naslednji enačbi za izračun spremembe mase.

Formula

kjer je:

—

=

MHC

=

masa ogljikovodikov v gramih,

—

=

MHC,zunaj

=

masa ogljikovodikov, ki izhajajo iz prostora, za prostore s stalno prostornino za preskušanje emisij zaradi dihanja posode za gorivo (v gramih),

—

=

MHC,i

=

masa ogljikovodikov, ki prihajajo v prostor, ko se prostor s stalno prostornino uporablja za preskušanje emisij zaradi dihanja posode za gorivo (v gramih),

—

=

CHC

=

koncentracija ogljikovodikov v prostoru (ppm ogljik (Opomba: ppm ogljika = ppm propana x 3)),

—

=

V

=

prostornina prostora v kubičnih metrih,

—

=

T

=

temperatura okolja v prostoru, (K),

—

=

P

=

zračni tlak, (kPa),

—

=

k

=

17,6.

kjer je:

—

i

je začetni odčitek,

—

f

je končni odčitek.

3.   PREVERJANJE ANALIZATORJA OGLJIKOVODIKOV FID

3.1   Optimizacija odziva detektorja

FID je nastavljen v skladu z navodili proizvajalca instrumenta. Za optimizacijo odziva v najobičajnejšem delovnem območju je treba uporabiti propan v zraku.

3.2   Kalibracija analizatorja HC

Analizator je treba kalibrirati z uporabo propana v zraku in prečiščenega sintetičnega zraka. Glej odstavek 4.5.2 Priloge 4 (Kalibrirni plini).

Določi se kalibracijska krivulja, kakor je opisano v odstavkih 4.1 do 4.5 tega dodatka.

3.3   Preskus moteče občutljivosti na kisik in priporočene omejitve

Faktor odzivnosti (Rf) za določeno vrsto ogljikovodika je razmerje med odčitkom FID C1 in koncentracijo plinov v valju, izraženo v ppm C1. Koncentracija preskusnega plina je na ravni, ki povzroči približno 80 odstotkov odklona celotne lestvice v delovnem območju. Koncentracija je znana s točnostjo ± 2 odstotka glede na gravimetrijsko standardno vrednost, izraženo kot prostornina. Razen tega se jeklenko s plinom 24 ur predkondicionira pri temperaturi med 293 K in 303 K (20 in 30° C).

Faktorje odzivnosti je treba določiti ob prvi uporabi analizatorja in po prekinitvah obratovanja zaradi večjih servisnih posegov. Referenčni plin, ki se uporabi, je propan z uravnoteženim prečiščenim zrakom, ki je vzet za faktor odzivnosti 1,00.

Preskusni plin, ki se uporablja za motečo občutljivost za kisik, in priporočeno območje faktorjev odzivnosti sta navedena spodaj:

Propan in dušik: 0,95 ≤ Rf ≤ 1,05.

4.   KALIBRACIJA ANALIZATORJA OGLJIKOVODIKOV

Vsa običajno uporabljana območja delovanja se kalibrirajo po naslednjem postopku:

4.1   Kalibracijska krivulja se določi z najmanj petimi kalibracijskimi točkami, čim bolj enakomerno razporejenimi po območju delovanja. Nazivna koncentracija kalibrirnega plina z najvišjo koncentracijo je vsaj 80 odstotkov obsega skale.

4.2   Kalibracijska krivulja se izračuna po metodi najmanjših kvadratov. Če je dobljena stopnja polinoma večja od 3, je število kalibracijskih točk najmanj število stopnje polinoma plus 2.

4.3   Kalibracijska krivulja se od nazivne vrednosti vsakega kalibrirnega plina ne razlikuje za več kot 2 odstotka.

4.4   Z uporabo koeficientov polinoma iz odstavka 3.2 zgoraj se sestavi tabela enoznačnega odbiranja iz prave koncentracije v korakih, manjših od 1 odstotka obsega skale. To se izvede za vsako kalibrirano merilno območje analizatorja. Tabela vključuje tudi druge pomembne podatke, kot so:

(a)

datum kalibracije, potenciometrični ničelni odčitki in odčitki za določitev merilnega območja (kjer se uporabljajo),

(b)

nazivna skala,

(c)

referenčni podatki za vsak uporabljeni kalibrirni plin,

(d)

dejanska in navedena vrednost vsakega uporabljenega kalibrirnega plina skupaj z odstotkovnimi razlikami,

(e)

gorivo in tip FID,

(f)

zračni tlak FID.

4.5   Če je tehnični službi mogoče zadovoljivo dokazati, da nadomestna tehnologija (npr. računalnik, elektronsko krmiljenje preklopa merilnega območja) zagotavlja enako točnost, je dovoljena uporaba teh možnosti.

PRILOGA 7

Dodatek 2

Dnevni profil poteka temperature okolja za kalibracijo prostora in preskus emisij zaradi dihanja posode za gorivo

Nadomestni dnevni profil poteka temperature okolja za kalibracijo prostora v skladu z odstavkom 1.2 in odstavkom 2.3.9 Dodatka 1 Priloge 7

Čas (ure)

Temperatura

(°Ci)

Čas (ure)

Temperatura

(°Ci)

Kalibracija

Preskus

13

0/24

20,0

0

35,6

14

1

20,2

1

35,3

15

2

20,5

2

34,5

16

3

21,2

3

33,2

17

4

23,1

4

31,4

18

5

25,1

5

29,7

19

6

27,2

6

28,2

20

7

29,8

7

27,2

21

8

31,8

8

26,1

22

9

33,3

9

25,1

23

10

34,4

10

24,3

24/0

11

35,0

11

23,7

1

12

34,7

12

23,3

2

13

33,8

13

22,9

3

14

32,0

14

22,6

4

15

30,0

15

22,2

5

16

28,4

16

22,5

6

17

26,9

17

24,2

7

18

25,2

18

26,8

8

19

24,0

19

29,6

9

20

23,0

20

31,9

10

21

22,0

21

33,9

11

22

20,8

22

35,1

12

23

20,2

23

35,4

 

 

 

24

35,6

PRILOGA 8

PRESKUS TIPA VI

(preverjanje povprečnih emisij izpušnih plinov ogljikovega monoksida in ogljikovodikov po hladnem zagonu pri nizki temperaturi okolja)

1.   UVOD

Ta priloga se uporablja le za vozila z motorjem na prisilni vžig. Opisuje potrebno opremo in postopek za preskus tipa VI iz odstavka 5.3.5 tega pravilnika za preverjanje emisij ogljikovega monoksida in ogljikovodikov pri nizkih temperaturah okolja. Teme, obravnavane v tem pravilniku, vključujejo:

(i)

zahteve za opremo;

(ii)

preskusne pogoje;

(iii)

preskusne postopke in potrebne podatke.

2.   PRESKUSNA OPREMA

2.1   Povzetek

2.1.1   To poglavje obravnava opremo, potrebno za preskuse emisij izpušnih plinov vozil z motorjem na prisilni vžig pri nizki temperaturi okolja. Potrebna oprema in specifikacije so enake zahtevam za preskus tipa I iz Priloge 4 z dodatki, če niso predpisane posebne zahteve za preskus tipa VI. Odstavki 2.2 do 2.6 opisujejo odstopanja, ki veljajo za preskušanje tipa VI pri nizki temperaturi okolja.

2.2   Dinamometer

2.2.1   Uporabljajo se zahteve iz odstavka 4.1 Priloge 4. Dinamometer se nastavi tako, da simulira delovanje vozila na cesti pri 266 K (–7 °C). Takšna nastavitev lahko temelji na določenem profilu sil za običajno obremenitev vozila pri vožnji po cesti pri 266 K (–7 °C). Vozni upor, določen v skladu z Dodatkom 3 Priloge 4, se lahko nastavi tako, da se za 10 % skrajša čas zmanjševanja hitrosti. Tehnična služba lahko dovoli uporabo drugih načinov določanja voznega upora.

2.2.2   Za kalibracijo dinamometra se uporabljajo določbe iz Dodatka 2 Priloge 4.

2.3   Sistem za vzorčenje

2.3.1   Uporabljajo se določbe iz odstavka 4.2 Priloge 4 in Dodatka 5 Priloge 4. Odstavek 2.3.2 Dodatka 5 se spremeni:

„Konfiguracija napeljave cevi, količina pretoka CVS ter temperatura in specifična vlažnost zraka za redčenje (ki se lahko razlikuje od vira zraka za zgorevanje v motorju) se uravnava tako, da se dejansko odpravi kondenzacija vode v sistemu (pri večini vozil zadostuje pretok 0,142 do 0,165 m3/s).“

2.4   Oprema za analizo

2.4.1   Uporabljajo se določbe iz odstavka 4.3 Priloge 4, vendar le za preskušanje ogljikovega monoksida, ogljikovega dioksida in ogljikovodikov.

2.4.2   Za kalibracijo opreme za analizo se uporabljajo določbe iz Dodatka 6 Priloge 4.

2.5   Plini

2.5.1   Uporabljajo se določbe iz odstavka 4.5 Priloge 4, kjer je to ustrezno.

2.6   Dodatna oprema

2.6.1   Za opremo, ki se uporablja za merjenje prostornine, temperature, tlaka in vlažnosti, veljajo določbe iz odstavkov 4.4 in 4.6 Priloge 4.

3.   ZAPOREDJE PRESKUSOV IN GORIVO

3.1   Splošne zahteve

3.1.1   Zaporedje preskusov na sliki 8/1 prikazuje postopke, ki se opravijo na preskusnem vozilu za preskus tipa VI. Temperatura okolja med preskušanjem vozila je povprečno: 266 K (–7 °C) ± 3 K in ni nižja od 260 K (–13 °C) ali višja od 272 K (–1 °C).

Temperatura ne pade pod 263 K (–10 °C) ali preseže 269 °K (–4 °C) za več kot tri minute skupaj.

3.1.2   Temperatura preskusnega prostora, ki se spremlja med preskušanjem, se meri na izhodu ventilatorja za hlajenje (odstavek 5.2.1 te priloge). Zapisana temperatura okolja je aritmetična sredina temperature preskusnega prostora, izmerjena v stalnih največ enominutnih presledkih.

3.2   Preskusni postopek

Del ena mestnega voznega cikla v skladu s sliko 1/1 v Dodatku 1 Priloge 4 sestavljajo štirje osnovni mestni vozni cikli, ki skupaj sestavljajo celotni vozni cikel dela ena.

3.2.1   Zagon motorja, začetek vzorčenja in delovanje prvega voznega cikla so skladni s tabelo 1.2 in sliko 1/1 v Prilogi 4.

3.3   Priprava preskusa

3.3.1   Za preskusno vozilo veljajo določbe iz odstavka 3.1 Priloge 4. Za določanje enakovredne vztrajnostne mase na dinamometru se uporabljajo določbe iz odstavka 5.1 Priloge 4.

3.4   Preskusno gorivo

3.4.1   Preskusno gorivo mora biti skladno s specifikacijami iz odstavka 3. Priloge 10.

4.   PREDKONDICIONIRANJE VOZILA

4.1   Povzetek

4.1.1   Za zagotovitev ponovljivosti preskusov emisij se preskusna vozila kondicionirajo na enak način. Kondicioniranje sestavlja pripravljalna vožnja na dinamometru, ki ji sledi čas odstavitve vozila pred preskušanjem emisij v skladu z odstavkom 4.3.

4.2   Predkondicioniranje

4.2.1   Posoda/posode za gorivo se napolni/napolnijo s predpisanim preskusnim gorivom. Če gorivo, ki je že v posodi/posodah za gorivo, ne ustreza specifikacijam iz odstavka 3.4.1 zgoraj, se to gorivo iztoči pred polnjenjem s preskusnim gorivom. Temperatura preskusnega goriva je nižja ali enaka 289 °K (+16 °C). Pri teh postopkih ni premočnega splakovanja niti premočnega obremenjevanja sistema za uravnavanje emisij izhlapevanja.

4.2.2   Vozilo se prestavi v preskusni prostor in postavi na dinamometer.

4.2.3   Predkondicioniranje sestavlja vozni cikel v skladu z delom ena in delom dve na sliki 1/1 v Dodatku 1 Priloge 4. Na zahtevo proizvajalca se vozila z motorjem na prisilni vžig lahko predkondicionirajo z enim voznim ciklom dela ena in dvema voznima cikloma dela dve.

4.2.4   Med predkondicioniranjem ostane temperatura v preskusnem prostoru sorazmerno stalna in ne višja od 303 °K (30 °C).

Slika 8/1

Postopek preskusa pri nizki temperaturi okolja

Image

4.2.5   Tlak v pnevmatikah pogonskih koles je nastavljen v skladu z določbami iz odstavka 5.3.2 Priloge 4.

4.2.6   Največ deset minut po zaključku predkondicioniranja se motor ugasne.

4.2.7   V izjemnih primerih se lahko na prošnjo proizvajalca in po odobritvi tehnične službe dovoli dodatno predkondicioniranje. Tehnična služba se lahko tudi odloči za opravljanje dodatnega predkondicioniranja. Dodatno predkondicioniranje sestavlja en ali več programov vožnje iz dela ena voznega cikla, kakor je opisano v Dodatku 1 Priloge 4. Obseg takšnega dodatnega predkondicioniranja se zapiše v poročilo o preskusu.

4.3   Načini odstavitve vozila

4.3.1   Za stabiliziranje vozila pred preskusom emisij se uporabi eden od naslednjih dveh načinov, ki ga izbere proizvajalec.

4.3.2   Standardni način

Vozilo miruje najmanj 12 in največ 36 ur pred preskusom emisij izpušnih plinov pri nizki temperaturi okolja. Temperatura okolja (suh termometer) se v tem času vzdržuje tako, da je povprečno na vsako uro v tem obdobju:

266 K (–7 °C) ± 3 K in ni nižja od 260 K (–13 °C) niti višja od 272 K (–1 °C). Razen tega temperatura ne pade pod 263 K (–10 °C) niti ni višja od 269 K (–4 °C) za več kot tri minute skupaj.

4.3.3   Postopek s prisilnim hlajenjem

Vozilo miruje največ 36 ur pred preskusom emisij izpušnih plinov pri nizki temperaturi okolja.

4.3.3.1   Vozilo v tem času ne miruje pri temperaturah okolja, ki presegajo 303 K (30 °C).

4.3.3.2   Ohlajanje vozila na preskusno temperaturo se lahko opravi s prisilnim hlajenjem vozila. Če je hlajenje pospešeno z ventilatorji, so ti postavljeni navpično, tako da se najbolj ohlajata prenosnik moči in motor ter ne predvsem oljno korito. Ventilatorji niso nameščeni pod vozilo.

4.3.3.3   Temperaturo okolja je treba strogo nadzirati šele potem, ko je vozilo ohlajeno na 266 K (–7 °C) ± 2 K, kar se ugotovi z reprezentativno temperaturo olja.

Reprezentativna temperatura olja je temperatura olja, izmerjena v bližini sredine oljnega korita, ne na površini in ne na dnu oljnega korita. Če se temperatura meri na dveh ali več različnih mestih v olju, vsa mesta izpolnjujejo temperaturne zahteve.

4.3.3.4   Po ohladitvi na 266 K (–7 °C) ±2 K se vozilo odstavi najmanj eno uro pred preskusom emisij izpušnih plinov pri nizki temperaturi okolja. Temperatura okolja (suh termometer) je v tem času povprečno 266 K (–7 °C) ± 3 K in ni nižja od 260 K (–13 °C) niti višja od 272 K (–1 °C).

Razen tega temperatura ne pade pod 263 K (–10 °C) ali preseže 269 K (–4 °C) za več kot tri minute skupaj.

4.3.4   Če je preskusno vozilo stabilizirano pri 266 K (–7 °C) v ločenem prostoru in se prepelje v preskusni prostor skozi topel prostor, se vozilo destabilizira v preskusnem prostoru vsaj šestkrat toliko časa, kolikor je bilo vozilo izpostavljeno višjim temperaturam. Temperatura okolja (suh termometer) je v tem času povprečno 266 K (–7 °C) ± 3 K in ni nižja od 260 K (–13 °C) niti višja od 272 K (–1 °C).

Razen tega temperatura ne pade pod 263 K (–10 °C) ali preseže 269 K (–4 °C) za več kot tri minute skupaj.

5.   POSTOPEK Z DINAMOMETROM

5.1   Povzetek

5.1.1   Vzorčenje emisij se opravi med preskusnim postopkom, ki ga sestavlja del ena cikla (slika 1/1 v Dodatku 1 Priloge 4). Celoten preskus pri nizki temperaturi okolja, ki traja skupaj 780 sekund, sestavljajo zagon motorja, takojšnje vzorčenje, delovanje med delom ena cikla in zaustavitev motorja. Emisije izpušnih plinov se razredčijo z zrakom iz okolja in za analizo se stalno jemlje enakomeren vzorec. V izpušnih plinih, ki se zbirajo v vreči, se analizira prisotnost ogljikovodikov, ogljikovega monoksida in ogljikovega dioksida. V vzporednem vzorcu zraka za redčenje se podobno analizira prisotnost ogljikovodikov, ogljikovega monoksida in ogljikovega dioksida.

5.2   Delovanje dinamometra

5.2.1   Ventilator za hlajenje

5.2.1.1   Ventilator za hlajenje se postavi tako, da je hladilni zrak primerno usmerjen v hladilnik (vodno hlajenje) ali na dovod zraka (zračno hlajenje) in na vozilo.

5.2.1.2   Pri vozilih, ki imajo motor spredaj, se ventilator postavi pred vozilo na oddaljenosti največ 300 mm. Pri vozilih, ki imajo motor zadaj, ali če zgornja postavitev ni praktična, se ventilator za hlajenje postavi tako, da vozilo ohlaja dovolj zraka.

5.2.1.3   Hitrost ventilatorja se izbere tako, da je v območju delovanja od 10 km/h do najmanj 50 km/h linearna hitrost zraka ob izstopu iz puhala v mejah v ± 5 km/h ustrezne hitrosti valja. Izstopna odprtina puhala ima naslednje značilnosti:

(i)

površina: vsaj 0,2 m2,

(ii)

višina spodnjega roba od tal: približno 20 cm.

Kot druga možnost je lahko linearna hitrost izstopnega zraka iz puhala najmanj 6 m/s (21,6 km/h). Na zahtevo proizvajalca se za posebna vozila (npr. dostavna vozila, terenska vozila) lahko višina ventilatorja za hlajenje spremeni.

5.2.1.4   Za hitrost vozila se šteje hitrost, izmerjena na valju/valjih dinamometra (odstavek 4.1.4.4 Priloge 4).

5.2.3   Po potrebi se lahko izvedejo predhodni preskusni cikli, da se določi najboljši način upravljanja pedala za plin in zavore, da se doseže cikel, ki se teoretičnemu ciklu približuje v okviru predpisanih meja, ali da se omogoči prilagoditev sistema za vzorčenje. Takšna vožnja se opravi pred točko „START“ v skladu s sliko 8/1.

5.2.4   Vlažnost zraka je dovolj nizka, da se na valju/valjih dinamometra prepreči kondenzacija.

5.2.5   Dinamometer se temeljito ogreje po priporočilih proizvajalca dinamometra in uporabljajo se postopki ali kontrolne metode, ki zagotavljajo enakomerno raven preostalega trenja.

5.2.6   Čas med ogrevanjem dinamometra in začetkom preskusa emisij ni daljši od 10 minut, če ležaji dinamometra niso neodvisno ogrevani. Če so ležaji dinamometra neodvisno ogrevani, se preskus emisij začne najpozneje 20 minut po ogrevanju dinamometra.

5.2.7   Če je treba moč dinamometra nastaviti ročno, se nastavi največ eno uro pred začetkom preskusa emisij izpušnih plinov. Za nastavitev se ne sme uporabiti preskusno vozilo. Dinamometer s samodejnim regulatorjem prednastavljivih moči se lahko nastavi kadar koli pred začetkom preskusa emisij.

5.2.8   Preden se vožnja za preskus emisij lahko začne, je temperatura v preskusnem prostoru 266 K (–7 °C) ± 2 K, izmerjena v zračnem toku iz ventilatorja za hlajenje z največjo oddaljenostjo 1,5 m od vozila.

5.2.9   Med delovanjem vozila so naprave za ogrevanje in odleditev stekla izključene.

5.2.10   Zapisuje se skupna prevožena pot ali vrtljaji valja dinamometra.

5.2.11   Vozilo na štirikolesni pogon se preskusi s pogonom na dve kolesi. Skupna moč za vožnjo po cesti glede na nastavitev dinamometra se določi z vožnjo z vozilom na njegov osnovni način.

5.3   Izvajanje preskusa

5.3.1   Določbe iz odstavkov 6.2 do 6.6, razen 6.2.2, Priloge 4 se uporabljajo za zagon motorja, izvajanje preskusa in vzorčenje emisij. Vzorčenje se začne pred postopkom za zagon motorja ali ob začetku tega postopka in konča ob zaključku zadnjega prostega teka v zadnjem osnovnem ciklu dela ena (mestni vozni cikel) po 780 sekundah.

Prvi vozni cikel se začne takoj po zagonu motorja z obdobjem prostega teka, ki traja 11 sekund.

5.3.2   Za analizo vzorcev emisij se uporabljajo določbe iz odstavka 7.2 Priloge 4. Med analizo vzorcev izpušnih plinov je tehnična služba pozorna, da se vodna para ne kondenzira v vrečah za zbiranje vzorcev izpušnih plinov.

5.3.3   Za izračun mase emisij se uporabljajo določbe iz odstavka 8. Priloge 4.

6.   DRUGE ZAHTEVE

6.1   Iracionalna strategija za uravnavanje emisij

6.1.1   Vsaka iracionalna strategija za uravnavanje emisij, ki povzroči zmanjšanje učinkovitosti sistema za uravnavanje emisij pri običajnih pogojih delovanja pri vožnji pri nizki temperaturi, če ni zajeta v standardne preskuse emisij, se lahko obravnava kot odklopna naprava.

PRILOGA 9

PRESKUS TIPA V

(opis preskusa vzdržljivosti za preverjanje trajnosti naprav za uravnavanje onesnaževanja)

1.   UVOD

Ta priloga opisuje preskus za preverjanje trajnosti naprav za uravnavanje onesnaževanja emisij, s katerimi so opremljena vozila z motorjem na prisilni vžig ali kompresijski vžig med preskusom staranja pri 80 000 km.

2.   PRESKUSNO VOZILO

2.1   Vozilo je v dobrem tehničnem stanju; motor in naprave za preprečevanje onesnaževanja so novi. Vozilo je lahko enako vozilu, namenjenemu preskusu tipa I; ta preskus tipa I se mora opraviti potem, ko je vozilo prevozilo najmanj 3 000 km cikla staranja iz odstavka 5.1 spodaj.

3.   GORIVO

Preskus trajnosti se opravi s primernim gorivom, ki je razpoložljivo na tržišču.

4.   VZDRŽEVANJE VOZILA IN PRILAGODITVE

Vzdrževanje, prilagoditve in uporaba preskusnih vzvodov za upravljanje z vozilom so takšni, kot jih je priporočil proizvajalec.

5.   DELOVANJE VOZILA NA PRESKUSNI STEZI, CESTI ALI DINAMOMETRU

5.1   Vozni cikel

Med delovanjem na preskusni stezi, cesti ali na napravi za preskušanje z valji se prevozi razdalja po spodaj opisanem programu vožnje (slika 9/1):

5.1.1   program preskusa trajnosti sestavlja 11 ciklov, od katerih vsak zajema 6 kilometrov,

5.1.2   med prvimi devetimi cikli se vozilo na sredini cikla štirikrat ustavi, z motorjem v prostem teku vsakič po 15 sekund,

5.1.3   običajno pospeševanje in pojemanje hitrosti,

5.1.4   pet pojemanj hitrosti na sredini vsakega cikla, ki se znižajo s hitrosti cikla na 32 km/h, hitrost vozila se nato ponovno počasi povečuje, dokler se ne doseže hitrost cikla,

5.1.5   deseti cikel se izvede pri enakomerni hitrosti 89 km/h,

5.1.6   enajsti cikel se začne z največjim pospeševanjem iz točke zaustavitve do 113 km/h. Na polovici poti se običajno uporabijo zavore, dokler se vozilo ne ustavi. Temu sledita 15-sekundno obdobje prostega teka in drugi največji pospešek.

Program se nato ponovno začne.

Največja hitrost vsakega cikla je navedena v naslednji tabeli.

Tabela 9.1.

Največja hitrost vsakega cikla

Cikel

Hitrost cikla

v km/h

1

64

2

48

3

64

4

64

5

56

6

48

7

56

8

72

9

56

10

89

11

113

5.2   Na zahtevo proizvajalca se lahko uporabi nadomesten program preskusa na cesti. Takšne nadomestne programe preskusov odobri tehnična služba pred preskusom in imajo pretežno enako povprečno hitrost, porazdelitev hitrosti, število postankov na kilometre in število pospeškov na kilometre kot program vožnje, ki se uporablja na preskusni stezi ali napravi za preskušanje z valji, kakor je opredeljeno v odstavku 5.1 in na sliki 9/1.

5.3   Preskus trajnosti ali spremenjeni preskus trajnosti, če tako odloči proizvajalec, se izvaja, dokler vozilo ne opravi najmanj 80 000 km.

5.4   Preskusna oprema

5.4.1   Dinamometer

5.4.1.1   Če se preskus trajnosti opravi na dinamometru, ta omogoči izvajanje cikla iz odstavka 5.1. Zlasti je opremljen s sistemi za simuliranje vztrajnosti in voznega upora.

5.4.1.2   Zavora se nastavi tako, da absorbira moč, ki se prenaša na pogonska kolesa vozila pri enakomerni hitrosti 80 km/h. Načini, ki se uporabljajo za določitev te moči in nastavitev zavore, so enaki tistim iz Dodatka 3 Priloge 4.

5.4.1.3   Sistem hlajenja vozila mora omogočiti delovanje vozila pri temperaturah, podobnih tistim, doseženim na cesti (olje, voda, izpušni sistem itd.).

5.4.1.4   Za nekatere druge prilagoditve in značilnosti naprav za preskušanje velja, da so enake, če je potrebno, tistim iz Priloge 4 k temu pravilniku (npr. vztrajnost, ki je lahko mehanska ali elektronska).

5.4.1.5   Vozilo se lahko premesti, kjer je potrebno, na drugačno napravo, da se lahko opravijo preskusi merjenja emisij.

5.4.2   Delovanje na preskusni stezi ali cesti

Ko je preskus trajnosti na preskusni stezi ali cesti končan, je referenčna masa vozila najmanj enaka masi, ki jo vozilo ohrani pri preskusih, opravljenih na dinamometru.

Slika 9/1

Program vožnje

Image

6.   MERJENJE EMISIJ ONESNAŽEVAL

Ob začetku preskusa (0 km) in na vsakih 10 000 km (± 400 km) ali pogosteje se v rednih presledkih do opravljenih 80 000 km merijo emisije izpušnih plinov v skladu s preskusom tipa I iz odstavka 5.3.1 tega pravilnika. Mejne vrednosti morajo ustrezati vrednostim iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika.

Če so vozila opremljena s sistemi z redno regeneracijo iz odstavka 2.20 tega pravilnika, se preveri, ali se vozilo približuje obdobju regeneracije. Če je tako, je treba vozilo voziti do konca regeneracije. Če se regeneracija začne med merjenjem emisij, se izvede nov preskus (vključno s predkondicioniranjem) in prvi rezultat se ne upošteva.

Vsi rezultati emisij izpušnih plinov se grafično prikažejo kot funkcija vozne razdalje na sistemu, zaokrožene na najbližji kilometer, in najustreznejša ravna črta, ki jo je mogoče potegniti po metodi najmanjšega kota, se zariše skozi vse te podatkovne točke. Ta izračun ne upošteva rezultatov preskusa pri 0 km.

Podatki so sprejemljivi za uporabo pri izračunu faktorja poslabšanja, le če so interpolirane točke pri 6 400 km in 80 000 km na tej črti v zgoraj omenjenih mejah.

Podatki so sprejemljivi tudi, če najustreznejša ravna črta prečka uporabljeno mejno vrednost z negativnim naklonom (interpolirana točka pri 6 400 km je višje od interpolirane točke pri 80 000 km), vendar pa je dejanska podatkovna točka pri 80 000 km pod mejno vrednostjo.

Multiplikativni faktor poslabšanja emisij izpušnih plinov se izračuna za vsako onesnaževalo:

Formula

kjer je:

—

=

Mi1

=

masa emisije onesnaževala i v g/km, interpolirana do 6 400 km,

—

=

Mi2

=

masa emisije onesnaževala i v g/km, interpolirana do 80 000 km.

Te interpolirane vrednosti se izračunajo na najmanj štiri decimalke natančno na desni strani decimalne vejice pred deljenjem ene z drugo za določitev faktorja poslabšanja. Rezultat se zaokroži na tri decimalke.

Če je faktor poslabšanja manj kot ena, se šteje, da je enak ena.

PRILOGA 10

SPECIFIKACIJE REFERENČNIH GORIV

1.

SPECIFIKACIJE REFERENČNIH GORIV ZA PRESKUŠANJE VOZIL DO MEJNIH VREDNOSTI EMISIJ IZ VRSTICE A TABELE IZ ODSTAVKA 5.3.1.4 – PRESKUS TIPA I

1.1

 TEHNIČNI PODATKI O REFERENČNEM GORIVU, KI SE UPORABLJA ZA PRESKUŠANJE VOZIL Z MOTORJEM NA PRISILNI VŽIG

Vrsta: neosvinčeni bencin

Parameter

Enota

Mejne vrednosti (25)

Preskusna metoda

najmanj

največ

Raziskovalno oktansko število

 

95,0

—

EN 25164

Motorsko oktansko število

 

85,0

—

EN 25163

Gostota pri 15 °C

kg/m3

748

762

ISO 3675

Parni tlak po Reidu

kPa

56,0

60,0

EN 12

Destilacija:

 

 

 

 

—

začetno vrelišče

°C

24

40

EN-ISO 3405

—

uparjeno pri 100 °C

% vol

49,0

57,0

EN-ISO 3405

—

uparjeno pri 150 °C

% vol

81,0

87,0

EN-ISO 3405

—

končno vrelišče

°C

190

215

EN-ISO 3405

Ostanek

% vol

—

2

EN-ISO 3405

Analiza ogljikovodika:

 

 

 

 

—

nenasičeni ogljikovodiki

% vol

—

10

ASTM D 1319

—

aromati

% vol

28,0

40,0

ASTM D 1319

—

benzen

% vol

—

1,0

pr. EN 12177

—

nasičene spojine

% vol

—

ravnotežje

ASTM D 1319

Razmerje ogljik/vodik

 

zapisana vrednost

zapisana vrednost

 

Indukcijsko obdobje (26)

najmanj

480

—

EN-ISO 7536

Vsebnost kisika

% m/m

—

2,3

EN 1601

Obstoječe lepilo

mg/ml

—

0,04

EN-ISO 6246

Vsebnost žvepla (27)

mg/kg

—

100

pr. EN ISO/DIS 14596

Korozija bakra razreda I

 

—

1

EN-ISO 2160

Vsebnost svinca

mg/l

—

5

EN 237

Vsebnost fosforja

mg/l

—

1,3

ASTM D 3231

1.2

 TEHNIČNI PODATKI O REFERENČNEM GORIVU, KI SE UPORABLJA ZA PRESKUŠANJE VOZIL Z DIZELSKIM MOTORJEM

Vrsta: dizelsko gorivo

Parameter

Enota

Mejne vrednosti (28)

Preskusna metoda

najmanj

največ

Cetansko število (29)

 

52,0

54,0

EN-ISO 5165

Gostota pri 15 °C

kg/m3

833

837

EN-ISO 3675

Destilacija:

 

 

 

 

—

Točka 50 %

°C

245

—

EN-ISO 3405

—

Točka 95 %

°C

345

350

EN-ISO 3405

—

Končno vrelišče

°C

—

370

EN-ISO 3405

Plamenišče

°C

55

—

EN 22719

CFPP

°C

—

–5

EN 116

Viskoznost pri 40 °C

mm2/s

2,5

3,5

EN-ISO 3104

Policiklični aromatski ogljikovodiki

% m/m

3

6,0

IP 391

Vsebnost žvepla (30)

mg/kg

—

300

Pr. EN-ISO/DIS 14596

Korozija bakra

 

—

1

EN-ISO 2160

Ostanki ogljika po Conradsonu (10 odstotkov DR)

% m/m

—

0,2

EN-ISO 10370

Vsebnost pepela

% m/m

—

0,01

EN-ISO 6245

Vsebnost vode

% m/m

—

0,02

EN-ISO 12937

Nevtralizacijsko število (močna kislina)

mg KOH/g

—

0,02

ASTM D 974-95

Stabilnost oksidacije (31)

mg/ml

—

0,025

EN-ISO 12205

Nova in boljša metoda za policiklične aromate v razvoju

% m/m

—

—

EN 12916

2.   SPECIFIKACIJE REFERENČNIH GORIV ZA PRESKUŠANJE VOZIL DO MEJNIH VREDNOSTI EMISIJ IZ VRSTICE B TABELE IZ ODSTAVKA 5.3.1.4 – PRESKUS TIPA I

2.1   TEHNIČNI PODATKI O REFERENČNEM GORIVU, KI SE UPORABLJA ZA PRESKUŠANJE VOZIL Z MOTORJEM NA PRISILNI VŽIG

Vrsta: neosvinčeni bencin

Parameter

Enota

Mejne vrednosti (32)

Preskusna metoda

najmanj

največ

Raziskovalno oktansko število

 

95,0

—

EN 25164

Motorsko oktansko število

 

85,0

—

EN 25163

Gostota pri 15 °C

kg/m3

740

754

ISO 3675

Parni tlak po Reidu

kPa

56,0

60,0

pr. EN ISO 13016-1 (DVPE)

Destilacija:

 

 

 

 

—

uparjeno pri 70 °C

% vol

24,0

40,0

EN-ISO 3405

—

uparjeno pri 100 °C

% vol

50,0

58,0

EN-ISO 3405

—

uparjeno pri 150 °C

% vol

83,0

89,0

EN-ISO 3405

—

končno vrelišče

°C

190

210

EN-ISO 3405

Ostanek

% vol

—

2,0

EN-ISO 3405

Analiza ogljikovodika:

 

 

 

 

Nenasičeni ogljikovodiki

% vol

—

10,0

ASTM D 1319

Aromati

% vol

29,0

35,0

ASTM D 1319

Nasičene spojine

% vol

zapisana vrednost

ASTM D 1319

Benzen

% vol

—

1,0

pr. EN 12177

Razmerje ogljik/vodik

 

zapisana vrednost

 

Indukcijsko obdobje (33)

minute

480

—

EN-ISO 7536

Vsebnost kisika

% m/m

—

1,0

EN 1601

Obstoječe lepilo

mg/ml

—

0,04

EN-ISO 6246

Vsebnost žvepla (34)

mg/kg

—

10

ASTM D 5453

Korozija bakra

 

—

razred 1

EN-ISO 2160

Vsebnost svinca

mg/l

—

5

EN 237

Vsebnost fosforja

mg/l

—

1,3

ASTM D 3231

2.2   TEHNIČNI PODATKI O REFERENČNEM GORIVU, KI SE UPORABLJA ZA PRESKUŠANJE VOZIL Z DIZELSKIM MOTORJEM

Vrsta: dizelsko gorivo

Parameter

Enota

Mejne vrednosti (35)

Preskusna metoda

najmanj

največ

Cetansko število (36)

 

52,0

54,0

EN-ISO 5165

Gostota pri 15 °C

kg/m3

833

837

EN-ISO 3675

Destilacija:

 

 

 

 

—

Točka 50 %

°C

245

—

EN-ISO 3405

—

Točka 95 %

°C

345

350

EN-ISO 3405

—

Končno vrelišče

°C

—

370

EN-ISO 3405

Plamenišče

°C

55

—

EN 22719

CFPP

°C

—

–5

EN 116

Viskoznost pri 40 °C

mm2/s

2,3

3,3

EN-ISO 3104

Policiklični aromatski ogljikovodiki

% m/m

3,0

6,0

IP 391

Vsebnost žvepla (37)

mg/kg

—

10

ASTM D 5453

Korozija bakra

 

—

razred 1

EN-ISO 2160

Ostanki ogljika po Conradsonu (10 % DR)

% m/m

—

0,2

EN-ISO 10370

Vsebnost pepela

% m/m

—

0,01

EN-ISO 6245

Vsebnost vode

% m/m

—

0,02

EN-ISO 12937

Nevtralizacijsko število (močna kislina)

mg KOH/g

—

0,02

ASTM D 974

Stabilnost oksidacije (38)

mg/ml

—

0,025

EN-ISO 12205

Lubrikativnost (premer pregledovalnika obrabe HFRR pri 60 °C)

μm

—

400

CEC F-06-A-96

FAME

prepovedano

3.   SPECIFIKACIJE REFERENČNEGA GORIVA, KI SE UPORABLJA ZA PRESKUŠANJE VOZIL Z MOTORJEM NA PRISILNI VŽIG PRI NIZKIH TEMPERATURAH OKOLJA – PRESKUS TIPA VI

Vrsta: neosvinčeni bencin

Parameter

Enota

Mejne vrednosti (39)

Preskusna metoda

najmanj

največ

Raziskovalno oktansko število

 

95,0

—

EN 25164

Motorsko oktansko število

 

85,0

—

EN 25163

Gostota pri 15 °C

kg/m3

740

754

ISO 3675

Parni tlak po Reidu

kPa

56,0

95,0

pr. EN ISO 13016-1 (DVPE)

Destilacija:

 

 

 

 

—

uparjeno pri 70 °C

% vol

24,0

40,0

EN-ISO 3405

—

uparjeno pri 100 °C

% vol

50,0

58,0

EN-ISO 3405

—

uparjeno pri 150 °C

% vol

83,0

89,0

EN-ISO 3405

—

končno vrelišče

°C

190

210

EN-ISO 3405

Ostanek

% vol

—

2,0

EN-ISO 3405

Analiza ogljikovodika:

 

 

 

 

Nenasičeni ogljikovodiki

% vol

—

10,0

ASTM D 1319

Aromati

% vol

29,0

35,0

ASTM D 1319

Nasičene spojine

% vol

zapisana vrednost

ASTM D 1319

Benzen

% vol

—

1,0

pr. EN 12177

Razmerje ogljik/vodik

 

zapisana vrednost

 

Indukcijsko obdobje (40)

minute

480

—

EN-ISO 7536

Vsebnost kisika

% m/m

—

1,0

EN 1601

Obstoječe lepilo

mg/ml

—

0,04

EN-ISO 6246

Vsebnost žvepla (41)

mg/kg

—

10

ASTM D 5453

Korozija bakra

 

—

Razred 1

EN-ISO 2160

Vsebnost svinca

mg/l

—

5

EN 237

Vsebnost fosforja

mg/l

—

1,3

ASTM D 3231

PRILOGA 10a

1.   SPECIFIKACIJE PLINASTIH REFERENČNIH GORIV

1.1   TEHNIČNI PODATKI O REFERENČNIH GORIVIH LPG

1.1.1   TEHNIČNI PODATKI O REFERENČNIH GORIVIH LPG ZA PRESKUŠANJE VOZIL DO MEJNIH VREDNOSTI EMISIJ IZ VRSTICE A TABELE IZ ODSTAVKA 5.3.1.4 – PRESKUS TIPA I

Parameter

Enota

Gorivo A

Gorivo B

Preskusna metoda

Sestava:

 

 

 

ISO 7941

Vsebnost C3

% vol

30 ± 2

85 ± 2

 

Vsebnost C4

% vol

ravnotežje

ravnotežje

 

< C3, > C4

% vol

največ 2

največ 2

 

Nenasičeni ogljikovodiki

% vol

največ 12

največ 15

 

Ostanki uparjanja

mg/kg

največ 50

največ 50

ISO 13 757

Voda pri 0 °C

 

prosto

prosto

vizualni pregled

Skupna vsebnost žvepla

mg/kg

največ 50

največ 50

EN 24260

Vodikov sulfid

 

nič

nič

ISO 8819

Korozija bakrenega traku

ocena

razred 1

razred 1

ISO 6251 (42)

Vonj

 

značilen

značilen

 

Motorsko oktansko število

 

najmanj 89

najmanj 89

EN 589 Priloga B

1.1.2   TEHNIČNI PODATKI O REFERENČNIH GORIVIH LPG ZA PRESKUŠANJE VOZIL DO MEJNIH VREDNOSTI EMISIJ IZ VRSTICE B TABELE IZ ODSTAVKA 5.3.1.4 PRILOGE I – PRESKUS TIPA I

Parameter

Enota

Gorivo A

Gorivo B

Preskusna metoda

Sestava:

 

 

 

ISO 7941

Vsebnost C3

% vol

30 ± 2

85 ± 2

 

Vsebnost C4

% vol

ravnotežje

ravnotežje

 

< C3, > C4

% vol

največ 2

največ 2

 

Nenasičeni ogljikovodiki

% vol

največ 12

največ 15

 

Ostanki uparjanja

mg/kg

največ 50

največ 50

ISO 13 757

Voda pri 0 °C

 

prosto

prosto

vizualni pregled

Skupna vsebnost žvepla

mg/kg

največ 10

največ 10

EN 24260

Vodikov sulfid

 

nič

nič

ISO 8819

Korozija bakrenega traku

Ocena

razred 1

razred 1

ISO 6251 (43)

Vonj

 

značilen

značilen

 

Motorsko oktansko število

 

najmanj 89

najmanj 89

EN 589 Priloga B

1.2   TEHNIČNI PODATKI O REFERENČNIH GORIVIH NG

Značilnosti

Enote

Osnova

Mejne vrednosti

Preskusna metoda

najmanj

največ

Referenčno gorivo G20

Sestava:

 

 

 

 

 

Metan

%-mol

100

99

100

ISO 6974

Ravnotežje (44)

%-mol

—

—

1

ISO 6974

N2

%-mol

 

 

 

ISO 6974

Vsebnost žvepla

mg/m3  (45)

—

—

10

ISO 6326-5

Wobbejev indeks (neto)

MJ/m3  (46)

48,2

47,2

49,2

 

Referenčno gorivo G25

Sestava:

 

 

 

 

 

Metan

%-mol

86

84

88

ISO 6974

Ravnotežje (44)

%-mol

—

—

1

ISO 6974

N2

%-mol

14

12

16

ISO 6974

Vsebnost žvepla

mg/m3  (45)

—

—

10

ISO 6326-5

Wobbejev indeks (neto)

MJ/m3  (46)

39,4

38,2

40,6

 

PRILOGA 11

VGRAJENI SISTEMI ZA DIAGNOSTIKO NA VOZILU (OBD) ZA MOTORNA VOZILA

1.   UVOD

Ta priloga se uporablja za funkcionalne vidike vgrajenih sistemov za diagnostiko na vozilu (OBD) za uravnavanje emisij iz motornih vozil.

2.   OPREDELITVE POJMOV

V tej prilogi:

2.1   „OBD“ pomeni vgrajen sistem za diagnostiko na vozilu, namenjen uravnavanju emisij, ki omogoča prepoznavanje morebitne napake v delovanju z uporabo kod okvar, shranjenih v računalniškem spominu.

2.2   „Tip vozila“ pomeni kategorijo vozil na motorni pogon, ki se ne razlikujejo v bistvenih značilnostih motorja in sistema OBD.

2.3   „Družina vozil“ pomeni skupine vozil, kakor jih je določil proizvajalec, za katere se pričakuje, da imajo zaradi medsebojne podobnosti v konstrukciji tudi podobne emisije izpušnih plinov in značilnosti sistemov OBD. Vsako vozilo iz te družine izpolnjuje zahteve iz Dodatka 2 te priloge k tej prilogi.

2.4   „Sistem za uravnavanje emisij“ pomeni elektronsko enoto za upravljanje motorja in druge sestavne dele v sistemu uravnavanja izpušnih plinov ali emisij izhlapevanja, ki vnašajo informacije v to enoto ali jih sprejemajo iz nje.

2.5   „Indikator napak (MI)“ pomeni vidni ali zvočni indikator, ki razločno opozori voznika ob napaki na katerem koli sestavnem delu v zvezi z emisijami, povezanimi s sistemom OBD, ali na sistemu OBD.

2.6   „Napaka“ pomeni okvaro z emisijami povezanega dela ali sistema, zaradi katere emisije presežejo mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2 ali če sistem OBD ne more izpolniti osnovnih zahtev spremljanja iz te priloge.

2.7   „Sekundarni zrak“ pomeni zrak, ki prihaja v izpušni sistem s črpalko ali sesalnim ventilom ali kako drugače, namenjen pospeševanju oksidacije HC in CO v toku izpušnih plinov.

2.8   „Neuspeli vžig v motorju“ pomeni odsotnost zgorevanja v posameznem valju motorja na prisilni vžig zaradi odsotnosti iskre, premajhnega odmerka goriva, prešibke kompresije ali iz katerih drugih razlogov. Za namene spremljanja sistema OBD pomeni to tisti odstotek neuspelih vžigov glede na skupno število vžigov (kakor ga navede proizvajalec), zaradi katerega emisije presegajo omejitve iz odstavka 3.3.2 ali tisti odstotek, ki lahko povzroči pregrevanje katalizatorja ali katalizatorjev izpušnih plinov in s tem trajno okvaro.

2.9   „Preskus tipa I“ pomeni vozni cikel (dela ena in dve), ki se uporablja za homologacijo glede na emisije, kakor je natančno opisano v Dodatku 1 Priloge 4.

2.10   „Vozni cikel“ je sestavljen iz zagona motorja, vožnje, pri kateri se odkrijejo morebitne napake, in zaustavitve motorja.

2.11   „Ogrevalni cikel“ pomeni dovolj dolgo delovanje vozila, da temperatura hladilne tekočine naraste za vsaj 22 K od zagona motorja in doseže najmanj 343 K (70 °C).

2.12   „Uravnavanje goriva“ pomeni samodejne prilagoditve osnovni nastavitvi dovoda goriva na podlagi povratnih informacij. Kratkoročno uravnavanje goriva zadeva dinamične ali takojšnje prilagoditve. Dolgoročno uravnavanje goriva pomeni veliko bolj postopno prilagoditev nastavitve dovoda goriva kot kratkoročno uravnavanje goriva. Dolgoročna uravnavanja nadomestijo razlike med vozili in postopne spremembe, ki se pojavijo sčasoma.

2.13   „Izračunana vrednost obremenitve“ pomeni navedbo trenutnega toka zraka, deljenega z največjim tokom zraka, pri čemer je največji tok zraka popravljen za nadmorsko višino, če je znana. Ta opredelitev zagotavlja število brez merske enote, univerzalno za vse motorje in serviserju prikaže delež zmogljivosti motorja, ki se uporablja (pri široko odprti loputi v uplinjaču je vrednost 100 %).

Formula

2.14   „Stalni privzeti način emisij“ pomeni primer, ko se naprava za upravljanje motorja stalno preklaplja na nastavitev, ki ne zahteva vnosa informacij iz okvarjenega sestavnega dela ali sistema, kjer bi takšen okvarjen del ali sistem povzročil povečanje emisij iz vozila nad mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2 te priloge.

2.15   „Enota za odjem moči“ pomeni enoto za zagotovitev potrebne moči za pogon pomožne opreme, vgrajene v vozilo, ki jo poganja motor.

2.16   „Dostop“ pomeni razpoložljivost vseh podatkov OBD v zvezi z emisijami, vključno s kodami okvar, potrebnimi za pregled, ugotavljanje napak, servisiranje ali popravilo delov vozila, povezanih z emisijami, prek serijskega vmesnika za standardno diagnostično povezavo (v skladu z odstavkom 6.5.3.5 Dodatka 1 te priloge).

2.17   „Neomejen“ pomeni:

2.17.1   dostop, neodvisen od pristopne kode, ki jo je mogoče dobiti le pri proizvajalcu, ali podobne naprave, ali

2.17.2   dostop, ki omogoča oceno danih podatkov brez uporabe posebnega dekodirnega sistema, razen če so podatki standardizirani.

2.18   „Standardiziran“ pomeni, da so vsi podatki, vključno z vsemi uporabljenimi kodami okvar, zapisani le v skladu z industrijskimi standardi, katerih oblika in dovoljene možnosti so jasno določene in zagotavljajo največjo stopnjo usklajenosti v industriji motornih vozil ter je njihova uporaba izrecno dovoljena v tem pravilniku.

2.19   „Informacije za popravilo“ pomeni vse informacije, potrebne za diagnozo, servisiranje, pregled, redno spremljanje ali popravilo vozila, ki jih proizvajalec zagotovi svojim pooblaščenim trgovcem/servisnim delavnicam. Po potrebi ta navodila vključujejo servisne priročnike, tehnična navodila, napotke za diagnozo (npr. najmanjše in največje teoretične vrednosti za merjenje), sheme električne povezave, identifikacijsko številko za kalibracijo programske opreme, navodila za posamezne in posebne primere, informacije o orodju in opremi, pojasnila o zapisovanju podatkov in dvosmernem spremljanju ter podatke o preskusu. Proizvajalec ni dolžan zagotoviti informacij, ki so varovane s pravicami do intelektualne lastnine ali predstavljajo posebno znanje in izkušnje proizvajalcev in/ali dobaviteljev originalne opreme; v tem primeru se potrebna tehnična informacija ne sme nedopustno zadržati.

2.20   „Pomanjkljivost“ pomeni pri vozilih s sistemom OBD, da imata največ dva posamična sestavna dela ali sistema, ki ju spremlja sistem OBD, začasne ali trajne delovne značilnosti, ki škodljivo vplivajo na sicer učinkovito spremljanje OBD teh sestavnih delov ali sistemov ali ne izpolnjujejo vseh drugih specificiranih zahtev za sistem OBD. Vozila je mogoče homologirati, registrirati in prodajati s temi pomanjkljivostmi glede na zahteve iz odstavka 4. te priloge.

3.   ZAHTEVE IN PRESKUSI

3.1   Vsa vozila imajo sistem OBD, ki je zasnovan, izdelan in nameščen v vozilo tako, da lahko v celotni življenjski dobi vozila odkriva vrste poslabšanj ali napak. Pri doseganju tega cilja homologacijski organ dopušča, da se lahko pri vozilih, ki so prevozila večje razdalje od navedenih za trajnost tipa V iz odstavka 3.3.1, poslabša delovanje sistema OBD tako, da so mejne vrednosti emisij iz odstavka 3.3.2 lahko presežene, preden sistem OBD vozniku javi okvaro.

3.1.1   Dostop do sistema OBD, potrebnega za pregled, diagnozo, servisiranje ali popravilo vozila, je neomejen in standardiziran. Vse kode okvar, ki se navezujejo na emisije, so v skladu z odstavkom 6.5.3.4 Dodatka 1 te priloge.

3.1.2   Najpozneje tri mesece potem, ko je proizvajalec kateremu koli svojemu pooblaščenemu trgovcu ali mehanični delavnici predložil informacije za popravilo, da proizvajalec na voljo te podatke (skupaj z vsemi poznejšimi spremembami in dopolnitvami) po primerni nediskriminatorni ceni in o tem ustrezno obvesti homologacijski organ.

V primeru neizpolnjevanja teh določb homologacijski organ ukrepa v skladu s postopki, določenimi za homologacijo in preglede vozil v prometu, da zagotovi razpoložljivost informacij za popravilo.

3.2   Sistem OBD je zasnovan, izdelan in nameščen v vozilo tako, da ustreza zahtevam iz te priloge pri pogojih običajne uporabe.

3.2.1   Začasen izklop sistema OBD

3.2.1.1   Proizvajalec lahko izklopi sistem OBD, če sistem zaradi pomanjkanja goriva ne more več ustrezno opravljati spremljanja. Do izklopa ne pride, če je raven goriva v posodi za gorivo večja od 20 odstotkov nazivne prostornine posode.

3.2.1.2   Proizvajalec lahko izklopi sistem OBD pri zagonu motorja, ko je temperatura v okolju pod 266 K (–7 °C) ali na nadmorski višini nad 2 500 metrov, če predloži podatke in/ali tehnično oceno, ki ustrezno prikaže, da bi bilo spremljanje pri takšnih pogojih nezanesljivo. Proizvajalec lahko zahteva izklop sistema OBD pri zagonu motorja tudi pri drugih temperaturah v okolju, če organu s podatki in/ali tehnično oceno dokaže, da pri takšnih pogojih sistem ne bi prikazal pravilnih podatkov. Indikatorja napak (MI) ni treba osvetliti, če so vrednosti OBD presežene med regeneracijo, pod pogojem, da ni okvar.

3.2.1.3   V vozilih, v katera je mogoče vgraditi enote za odjem moči, je izklop prizadetega sistema spremljanja dovoljen, če do izklopa pride le med delovanjem enote za odjem moči.

3.2.2   Neuspeli vžig v motorju pri vozilih z motorjem na prisilni vžig

3.2.2.1   Proizvajalci lahko sprejmejo merila z višjim odstotkom neuspelih vžigov od tistih, ki so bili navedeni organu, pri določenem številu vrtljajev motorja in pogojih obremenitve, če lahko organu dokažejo, da zaznavanje nižjih stopenj neuspelih vžigov ne bi bilo zanesljivo.

3.2.2.2   Če proizvajalec lahko homologacijskemu organu dokaže, da ugotavljanje višjih odstotkov neuspelih vžigov še vedno ni izvedljivo ali da neuspelih vžigov ni mogoče ločevati od drugih vplivov (npr. poškodovano cestišče, menjanje prestave po zagonu motorja itd.), se lahko sistem za spremljanje neuspelih vžigov izključi, dokler obstajajo take okoliščine.

3.3   Opis preskusov

3.3.1   Preskusi se opravijo na vozilu, uporabljenem za preskus trajnosti tipa V iz Priloge 9, pri čemer se uporabi preskusni postopek iz Dodatka 1 te priloge. Preskusi se izvedejo ob zaključku preskusa trajnosti tipa V.

Če se ni izvedel preskus trajnostni tipa V ali na zahtevo proizvajalca, se za demonstracijski preskus OBD lahko uporabi primerno staro in vzorčno vozilo.

3.3.2   Sistem OBD pokaže okvaro sestavnega dela ali sistema, ki je povezan z emisijami, če ta okvara povzroči emisije, ki presegajo spodaj navedene mejne vrednosti:

 

Referenčna masa (RM)

(kg)

Masa ogljikovega monoksida (CO)

L1

(g/km)

Masa skupnih ogljikovodikov (THC)

L2

(g/km)

Masa dušikovih oksidov (NOx)

L3

(g/km)

Masa delcev (47) (PM)

L4

(g/km)

Kategorija

Razred

 

Bencin

Dizelsko gorivo

Bencin

Dizelsko gorivo

Bencin

Dizelsko gorivo

Dizelsko gorivo

M (48)

—

vsa

3,20

3,20

0,40

0,40

0,60

1,20

0,18

N1  (49)

I

RM ≤ 1 305

3,20

3,20

0,40

0,40

0,60

1,20

0,18

II

1 305 < RM ≤ 1 760

5,80

4,00

0,50

0,50

0,70

1,60

0,23

III

1 760 < RM

7,30

4,80

0,60

0,60

0,80

1,90

0,28

3.3.3   Zahteve po spremljanju vozila z motorjem na prisilni vžig

Za izpolnitev zahtev iz odstavka 3.3.2 sistem OBD spremlja najmanj:

3.3.3.1   zmanjšanje učinkovitosti katalizatorja le v zvezi z emisijami HC. Proizvajalci lahko nadzorujejo le prvi katalizator ali skupino katalizatorjev v smeri toka izpušnih plinov. Za vsak spremljani katalizator ali skupino katalizatorjev se šteje, da ne deluje, če so emisije večje od vrednosti HC iz tabele v odstavku 3.3.2.

3.3.3.2   prisotnost neuspelih vžigov na področju delovanja motorja, omejenem na:

(a)

največje število vrtljajev 4 500 min–1 ali za 1 000 min–1 večje od največjega števila vrtljajev, doseženega med ciklom preskusa tipa I, kar je manjše;

(b)

krivuljo pozitivnega navora (tj. obremenitev motorja, ko je menjalnik v prostem teku);

(c)

krivuljo, ki združuje naslednje točke delovanja motorja: krivuljo pozitivnega navora pri 3 000 min–1 in točko na krivulji največjega števila vrtljajev, določene pod (a) zgoraj, če je podtlak v cevnem razdelilniku pri 13,33 kPa nižji od tistega na krivulji pozitivnega navora.

3.3.3.3   poslabšanje delovanja lambde sonde.

3.3.3.4   če uporablja izbrano gorivo, druge sestavne dele ali sisteme za uravnavanje emisij ali z emisijami povezane sestavne dele ali sisteme za prenos moči, povezane z računalnikom, katerih okvara lahko povzroči, da emisije iz izpušne cevi presežejo mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2.

3.3.3.5   če spremljanje ni urejeno drugače, se vsi drugi sestavni deli za prenos moči, ki so povezani z emisijami in priključeni na glavni računalnik, skupaj z ustreznimi senzorji, ki omogočajo izvajanje spremljanja, spremljajo glede na neprekinjenost tokokroga.

3.3.3.6   elektronsko uravnavanje emisij izhlapevanja se spremlja vsaj glede na neprekinjenost tokokroga.

3.3.4   Zahteve po spremljanju vozila z motorjem na kompresijski vžig

Za izpolnitev zahtev iz odstavka 3.3.2 sistem OBD spremlja:

3.3.4.1   zmanjšanje učinkovitosti katalizatorja, če je vgrajen.

3.3.4.2   delovanje in neoporečnost lovilnika delcev, če je vgrajen.

3.3.4.3   elektronski sprožilni mehanizem/elektronski sprožilni mehanizmi za količino goriva in čas vbrizga, ki je/so del sistema za vbrizgavanje goriva, se spremlja/spremljajo zaradi morebitne prekinjenosti tokokroga in popolne odpovedi delovanja.

3.3.4.4   druge sestavne dele ali sisteme za uravnavanje emisij ali z emisijami povezane sestavne dele ali sisteme za prenos moči, povezane z računalnikom, katerih okvare lahko povzročijo, da emisije izpušnih plinov presežejo mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2. Taki sistemi ali sestavni deli so sistemi ali sestavni deli za spremljanje in nadzor pretoka zračne mase, prostorninskega pretoka zraka (in temperature), tlaka polnilnega zraka in tlaka na vstopu v cevni razdelilnik (ter ustrezni senzorji, ki omogočajo to delovanje).

3.3.4.5   Če spremljanje ni urejeno drugače, se vsi drugi elementi prenosa moči, ki so povezani z emisijami in priključeni na računalnik, nadzirajo glede na neprekinjenost tokokroga.

3.3.5   Proizvajalci lahko homologacijskemu organu dokažejo, da posamezni sestavni deli ali sistemi ne potrebujejo spremljanja, če ob njihovi popolni odpovedi ali odstranitvi emisije ne presežejo mejnih vrednosti iz odstavka 3.3.2.

3.4   Ob vsakem zagonu motorja se začne zaporedje diagnostičnih pregledov in se zaključi vsaj enkrat, če so izpolnjeni pravilni preskusni pogoji. Preskusni pogoji se izberejo tako, da se vsi pojavijo med običajno vožnjo, kakor je prikazano v preskusu tipa I.

3.5   Vključitev indikatorja napak (MI)

3.5.1   V sistem OBD je vgrajen indikator napak, ki ga voznik zlahka opazi. MI se ne uporablja za nobene druge namene, razen za opozarjanje voznika na zagon v sili ali zasilne postopke. MI je viden pri vsaki sprejemljivi vidljivosti. Ko se vključi, se prikaže simbol v skladu s standardom ISO 2575 (50). Vozilo ni opremljeno z več kot enim splošnim MI za težave, povezane z emisijami. Ločene opozorilne naprave za posebne namene (npr. zavorni sistem, pripenjanje varnostnega pasu, tlak olja itd.) so dovoljene. Uporaba rdeče barve za MI je prepovedana.

3.5.2   Za strategije, ki zahtevajo več kot dva cikla predkondicioniranja za vključitev MI, mora proizvajalec priskrbeti podatke in/ali tehnično oceno, ki primerno prikaže, da je sistem spremljanja enako učinkovit in pravočasen pri odkrivanju poslabšanja sestavnih delov. Nesprejemljive so strategije, ki v povprečju zahtevajo več kot deset voznih ciklov za vključitev MI. MI se mora vklopiti tudi, kadar regulator motorja zaradi preseženih mejnih vrednosti emisij iz odstavka 3.3.2, začne delovati v stalnem privzetem načinu emisij ali če sistem OBD ne more izpolniti osnovnih zahtev spremljanja iz odstavkov 3.3.3 ali 3.3.4 te priloge. MI mora delovati tako, da se vključi poseben opozorilni znak, npr. utripajoča lučka, vedno, ko pride do neuspelega vžiga v motorju, ki lahko povzroči poškodbo katalizatorja, kakor je določil proizvajalec. MI se mora vključiti tudi, ko je ključ v ključavnici za vžig pred zagonom ali ob zagonu motorja, in se izključiti po zagonu motorja, če prej ni bila odkrita napaka.

3.6   Sistem OBD zapisuje kodo okvare/kode okvar, ki prikazujejo stanje sistema za uravnavanje emisij. Za označevanje pravilno delujočih sistemov za uravnavanje emisij in tistih sistemov za uravnavanje emisij, ki jih je mogoče v celoti oceniti le ob nadaljnjem delovanju vozila, se uporabljajo ločene kode stanja. Če je MI sprožen zaradi poslabšanja ali napak ali delovanja v stalnem privzetem načinu emisij, se shrani koda okvare, ki označuje vrsto napake. Koda okvare se mora shraniti tudi v primerih iz odstavkov 3.3.3.5 in 3.3.4.5 te priloge.

3.6.1   Razdaljo, ki jo je vozilo prevozilo, odkar se je MI vključil, je mogoče kadar koli ugotoviti prek serijskega vhoda na standardnem veznem konektorju (51).

3.6.2   Pri vozilih z motorjem na prisilni vžig ni treba posebej navajati, v katerem valju je prišlo do neuspelega vžiga, če je shranjena koda okvare, ki je različna za odpoved enega ali več cilindrov.

3.7   Izklapljanje MI

3.7.1   Če ni več neuspelih vžigov v obsegu, ki lahko poškoduje katalizator (po navedbi proizvajalca), ali če motor deluje po spremembi vrtljajev in pogojev obremenitve, pri katerih obseg neuspelih vžigov ne bo povzročil okvare katalizatorja, se lahko MI preklopi v prejšnje stanje sproženja med prvim voznim ciklom, ko je bil ugotovljen obseg neuspelih vžigov, in se pri naslednjih voznih ciklih lahko preklopi v običajni način delovanja. Če se MI preklopi v prejšnje stanje delovanja, se lahko brišejo ustrezne kode okvar in shranjeni zamrznjeni niz o pogojih delovanja motorja ob prvem pojavu napake.

3.7.2   Pri vseh drugih napakah se lahko MI izklopi po treh zaporednih voznih ciklih, med katerimi sistem spremljanja, ki vključi MI, ne zazna več okvare in če še ni bila odkrita nobena druga napaka, ki bi samostojno vključila MI.

3.8   Izbris kode okvare

3.8.1   Sistem OBD lahko zbriše kodo okvare in prevoženo razdaljo ter zamrznjeni niz podatkov, če ista napaka ni bila ponovno zapisana po vsaj 40 ciklih ogrevanja motorja.

3.9   Bivalentna vozila na plinsko gorivo

3.9.1   Postopki, ki veljajo za bivalentna vozila na plinsko gorivo:

—

vključitev indikatorja napak (MI) (glej odstavek 3.5 te priloge);

—

shranjevanje kode okvare (glej odstavek 3.6 te priloge);

—

izklapljanje MI (glej odstavek 3.7 te priloge);

—

izbris kode okvare (glej odstavek 3.8 te priloge),

se opravljajo neodvisno drug od drugega, ko vozilo za gorivo uporablja bencin ali plin. Ko vozilo deluje na bencin, na rezultate zgoraj navedenih postopkov ne vpliva, ko vozilo deluje na plin. Ko vozilo deluje na plin, na rezultate zgoraj navedenih postopkov ne vpliva, ko vozilo deluje na bencin.

4.   ZAHTEVE ZA HOMOLOGACIJO VGRAJENIH SISTEMOV ZA DIAGNOSTIKO NA VOZILU

4.1   Proizvajalec lahko od homologacijskega organa zahteva, da se sistem OBD sprejme za homologacijo, čeprav ima ta sistem eno ali več pomanjkljivosti, tako da posebne zahteve iz te priloge niso v celoti izpolnjene.

4.2   Pri obravnavanju tega zahtevka homologacijski organ ugotovi, ali je izpolnjevanje zahtev iz te priloge tehnično nemogoče ali nerazumno.

Homologacijski organ upošteva navedbe proizvajalca, ki med drugim vsebujejo tudi podatke o tehnični izvedljivosti, času zagona proizvodnje in proizvodnih ciklih, ki vključujejo fazo uvajanja ali fazo opustitve proizvodnje motorjev ali konstrukcijo vozila, ter programirane izboljšave računalnikov, stopnjo pričakovane učinkovitosti sistema OBD glede izpolnjevanja zahtev iz tega pravilnika in to, ali si je proizvajalec dovolj prizadeval za izpolnjevanje zahtev iz tega pravilnika.

4.2.1   Homologacijski organ ne bo ugodil pomanjkljivemu zahtevku, ki sploh ne vključuje zahtevanega diagnostičnega spremljanja.

4.2.2   Homologacijski organ ne bo ugodil pomanjkljivemu zahtevku, ki ne upošteva mejnih vrednosti za sistem OBD iz odstavka 3.3.2.

4.3   Pri določanju pomanjkljivosti se najprej ugotavljajo pomanjkljivosti v zvezi z odstavki 3.3.3.1, 3.3.3.2 in 3.3.3.3 te priloge za motorje na prisilni vžig ter odstavki 3.3.4.1, 3.3.4.2 in 3.3.4.3 te priloge za motorje na kompresijski vžig.

4.4   Pred podelitvijo homologacije ali ob podelitvi homologacije niso dopustne pomanjkljivosti glede na zahteve iz odstavka 6.5, razen odstavka 6.5.3.4 Dodatka 1 te priloge. Ta odstavek se ne uporablja za bivalentna vozila na plinsko gorivo.

4.5   Bivalentna vozila na plinsko gorivo

4.5.1   Ne glede na zahteve iz odstavka 3.9.1 in kjer proizvajalec zahteva, so za upravni organ sprejemljive naslednje pomanjkljivosti in se šteje, da so zahteve iz te priloge za namene homologacije za bivalentna vozila na plinsko gorivo izpolnjene:

—

izbris kod okvar, prevoženo razdaljo in zamrznjeni niz podatkov po 40 ciklih ogrevanja motorja, ne glede na gorivo, ki se zdaj uporablja;

—

vključitev MI pri obeh vrstah goriva (bencina in plina) ob ugotovitvi napake na eni od vrst goriva;

—

izključitev MI po treh zaporednih voznih ciklih brez napake, ne glede na to, katero gorivo se zdaj uporablja;

—

uporaba dveh kod stanja, eno za vsako vrsto goriva.

Proizvajalec lahko zahteva dodatne možnosti, ki se lahko odobrijo po presoji upravnega organa.

4.5.2   Ne glede na zahteve iz odstavka 6.6 Dodatka 1 te priloge in kjer zahteva proizvajalec, so sprejemljive naslednje pomanjkljivosti za homologacijo in se šteje, da so zahteve iz te priloge za ocenjevanje in prenos diagnostičnih signalov izpolnjene:

—

prenos diagnostičnih signalov za gorivo, ki se zdaj uporablja kot edini vir;

—

ocena enega sklopa diagnostičnih signalov za obe vrsti goriva v skladu z ocenjevanjem monovalentnih vozil na plinsko gorivo in ne glede na vrsto goriva, ki se zdaj uporablja;

—

izbira enega sklopa diagnostičnih signalov (ki so povezani z eno od dveh vrst goriva) s premikom stikala za gorivo;

—

ocena in prenos enega sklopa diagnostičnih signalov za obe vrsti goriva v računalnik, ki spremlja bencin, ne glede na vrsto goriva, ki se uporablja. Računalnik, ki spremlja sistem oskrbe s plinastim gorivom, oceni in prenese diagnostične signale, povezane s sistemom za plinasto gorivo, ter shrani potek stanja.

Proizvajalec lahko zahteva dodatne možnosti, ki se lahko odobrijo po presoji homologacijskega organa.

4.6   Obdobje, v katerem so pomanjkljivosti dopustne

4.6.1   Pomanjkljivost je dopustna še dve leti od datuma podelitve homologacije za tip vozila, razen če je mogoče ustrezno dokazati, da so za odpravo pomanjkljivosti potrebne večje spremembe računalniške opreme vozila ter več kakor dveletni časovni zamik. V tem primeru je pomanjkljivost dopustna za obdobje do treh let.

4.6.1.1   Pri bivalentnih vozilih na plinsko gorivo je pomanjkljivost dovoljena v skladu z odstavkom 4.5 še tri leta od datuma podelitve homologacije za tip vozila, razen če je mogoče ustrezno dokazati, da so za odpravo pomanjkljivosti potrebne večje spremembe računalniške opreme vozila ter več kakor triletni časovni zamik. V tem primeru je pomanjkljivost dopustna za obdobje do štirih let.

4.6.2   Proizvajalec lahko od upravnega organa zahteva sprejetje pomanjkljivosti s povratnim učinkom, če se pomanjkljivost odkrije, ko je bila homologacija že podeljena. V tem primeru je pomanjkljivost dovoljena v obdobju dveh let po datumu obvestila upravnega organa, razen če je mogoče ustrezno dokazati, da so za odpravo pomanjkljivosti potrebne večje spremembe računalniške opreme vozila ter več kakor dveletni časovni zamik. V tem primeru je pomanjkljivost dopustna za obdobje do treh let.

4.7   Homologacijski organ obvesti vse ostale pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, o odločitvi o ugoditvi zahtevi za sprejetje pomanjkljivosti.

5.   DOSTOP DO PODATKOV OBD

5.1   Vsem zahtevkom za homologacijo ali spremembo homologacije so priloženi ustrezni podatki v zvezi s sistemom OBD. Ti podatki omogočijo proizvajalcem nadomestnih delov ali naknadno vgradljivih sestavnih delov, da izdelujejo dele, ki so združljivi s sistemom OBD zaradi zagotavljanja neoporečnega delovanja sistema OBD in zavarovanja uporabnika vozila pred napakami. Podobno ti ustrezni podatki omogočijo proizvajalcem diagnostičnih orodij in preskusne opreme izdelavo orodij in opreme, ki zagotavljajo učinkovito in točno diagnozo sistemov vozila za uravnavanje emisij.

5.2   Na zahtevo izdelajo upravni organi Dodatek 1 Priloge 2, v katerem so navedeni ustrezni podatki o sistemu OBD, ki so na voljo vsem zainteresiranim proizvajalcem sestavnih delov, diagnostičnih orodij ali preskusne opreme pod enakimi pogoji.

5.2.1   Če proizvajalec sestavnih delov, diagnostičnih orodij ali preskusne opreme zahteva od upravnega organa podatke o sistemu OBD, ki mu je bila podeljena homologacija v skladu s prejšnjo različico Pravilnika,

—

upravni organ v 30 dneh zahteva od proizvajalca zadevnega vozila, da omogoči dostop podatkov, zahtevanih v odstavku 4.2.11.2.7.6 Priloge 1. Zahteva iz drugega dela odstavka 4.2.11.2.7.6 se ne uporablja;

—

proizvajalec predloži te podatke upravnemu organu v dveh mesecih od zahteve;

—

upravni organ posreduje te podatke upravnim organom pogodbenic in upravni organ, ki je podelil prvotno homologacijo, priloži te podatke Prilogi 1 homologacijske dokumentacije.

Ta zahteva ne razveljavi homologacije, ki je že bila podeljena v skladu s Pravilnikom št. 83 in ne prepreči razširitev takšnih homologacij v skladu s Pravilnikom, na podlagi katerega so bile homologacije prvotno podeljene.

5.2.2   Podatki se lahko zahtevajo le za nadomestne ali servisne dele, za katere je potrebna homologacija UNECE, ali za sestavne dele, ki so del sistema, za katerega je potrebna homologacija UNECE.

5.2.3   V zahtevi za podatke mora biti opredeljena natančna specifikacija modela vozila, za katerega se zahtevajo podatki. V zahtevi je treba potrditi, da se podatki zahtevajo za razvoj nadomestnih delov ali naknadno vgradljivih delov, sestavnih delov, diagnostičnih orodij ali preskusne opreme.

PRILOGA 11

Dodatek 1

FUNKCIONALNI VIDIKI VGRAJENIH SISTEMOV ZA DIAGNOSTIKO NA VOZILU (OBD)

1.   UVOD

Ta dodatek opisuje postopek preskusa po odstavku 3. Priloge 11. Postopek opisuje metodo za preverjanje delovanja vgrajenih sistemov za diagnostiko na vozilu (OBD) s simuliranjem napak v ustreznih sistemih za upravljanje motorja ali v sistemu za uravnavanje emisij. Določa tudi postopke za določanje trajnosti sistemov OBD.

Proizvajalec zagotovi pokvarjene sestavne dele in/ali električne naprave, ki se uporabljajo za simuliranje okvar. Pri merjenju med ciklom preskusa tipa I emisije iz vozil zaradi takšnih pokvarjenih sestavnih delov ali naprav ne smejo presegati mejnih vrednosti iz odstavka 3.3.2 za več kot 20 odstotkov.

Med preskušanjem vozila z vgrajenim pokvarjenim sestavnim delom ali napravo se sistem OBD homologira, če se je MI vključil. Sistem OBD se homologira tudi, če se MI vključi pod mejnimi vrednostmi za OBD.

2.   OPIS PRESKUSA

2.1   Preskušanje sistemov OBD sestavljajo naslednje faze:

2.1.1   simulacija napake sestavnega dela za upravljanje motorja ali sistema za uravnavanje emisij.

2.1.2   predkondicioniranje vozila s simulirano napako med predkondicioniranjem, kakor je določeno v odstavku 6.2.1 ali odstavku 6.2.2.

2.1.3   vožnja vozila s simulirano napako skozi cikel preskusa tipa I in merjenje emisij iz vozila.

2.1.4   ugotavljanje, ali se sistem OBD odziva na simulirano napako in jo vozniku prikaže na primeren način.

2.2   Na zahtevo proizvajalca se lahko napaka na enem ali več sestavnih delih simulira elektronsko glede na zahtevke iz odstavka 6. spodaj.

2.3   Proizvajalci lahko zahtevajo, da se spremljanje opravi zunaj cikla preskusa tipa I, če je mogoče organu dokazati, da bi spremljanje v pogojih med ciklom preskusa tipa I omejilo možnosti spremljanja, ko je vozilo v prometu.

3.   PRESKUSNO VOZILO IN GORIVO

3.1   Vozilo

Preskusno vozilo izpolnjuje zahteve iz odstavka 3.1 Priloge 4.

3.2   Gorivo

Za preskušanje se mora uporabiti ustrezno referenčno gorivo, kakor je določeno v Prilogi 10 za bencin in dizelsko gorivo ter v Prilogi 10a za LPG in NG. Vrsto goriva za vsako vrsto napake, ki se preskusi (opisano v odstavku 6.3 tega dodatka), lahko izbere upravni organ med referenčnimi gorivi iz Priloge 10a v primeru preskušanja monovalentnih vozil na plinsko gorivo in izmed referenčnih goriv iz Priloge 10 ali Priloge 10a v primeru preskušanja bivalentnih vozil na plinsko gorivo. Izbrana vrsta goriva se ne sme spremeniti med nobeno fazo preskušanja (opisano v odstavkih 2.1 do 2.3 tega dodatka). Če se kot gorivo uporablja LPG ali NG, je dovoljeno, da se motor zažene z bencinom, nato pa se preklopi na LPG ali NG po vnaprej določenem obdobju, ki se samodejno nadzira in ni pod nadzorom voznika.

4.   PRESKUSNA TEMPERATURA IN TLAK

4.1   Preskusna temperatura in tlak ustrezata zahtevam za preskus tipa I iz Priloge 4.

5.   PRESKUSNA OPREMA

5.1   Dinamometer

Dinamometer izpolnjuje zahteve iz Priloge 4.

6.   PRESKUSNI POSTOPEK ZA OBD

6.1   Vozni cikel na dinamometru izpolnjuje zahteve iz Priloge 4.

6.2   Predkondicioniranje vozila

6.2.1   Glede na tip motorja in po nastavitvi enega od tipov okvar iz odstavka 6.3 poteka predkondicioniranje vozila tako, da vozilo odpelje vsaj dva zaporedna preskusa tipa I (dela ena in dve). Za vozila z motorjem na kompresijski vžig je dovoljeno dodatno predkondicioniranje z dvema cikloma dela dve.

6.2.2   Na zahtevo proizvajalca se lahko uporabijo drugačni načini predkondicioniranja.

6.3   Vrste napak, ki se preskušajo

6.3.1   Vozila z motorjem na prisilni vžig:

6.3.1.1   Zamenjava katalizatorja z dotrajanim ali pokvarjenim katalizatorjem ali elektronska simulacija takšne okvare.

6.3.1.2   Pogoji neuspelih vžigov v motorju glede na pogoje za spremljanje neuspelih vžigov iz odstavka 3.3.3.2 Priloge 11.

6.3.1.3   Zamenjava lambde sonde z dotrajano ali pokvarjeno lambdo sondo ali elektronska simulacija takšne okvare.

6.3.1.4   Prekinitev električne povezave z vsemi drugimi sestavnimi deli, povezanimi z emisijami, ki so povezani z računalnikom za upravljanje sistema za prenos moči (če deluje na izbrano vrsto goriva).

6.3.1.5   Prekinitev električne povezave z napravo elektronsko uravnavanje emisij izhlapevanja (če je vgrajena in deluje na izbrano vrsto goriva). Za to posebno vrsto napake ni treba izvajati preskusa tipa I.

6.3.2   Vozila z motorjem na kompresijski vžig:

6.3.2.1   Zamenjava katalizatorja, če je vgrajen, z dotrajanim ali pokvarjenim katalizatorjem ali elektronska simulacija takšne okvare.

6.3.2.2   Popolna odstranitev lovilnika delcev, če je vgrajen, ali vgradnja dotrajanega lovilnika, če so senzorji sestavni del lovilnika.

6.3.2.3   Prekinitev električne povezave z elektronskim sprožilnim mehanizmom za količino goriva in časa vbrizga v sistemu za dovajanje goriva.

6.3.2.4   Prekinitev električne povezave z vsemi drugimi sestavnimi deli, povezanimi z emisijami, ki so povezani z računalnikom za upravljanje sistema za prenos moči.

6.3.2.5   Pri izpolnjevanju zahtev iz odstavkov 6.3.2.3 in 6.3.2.4 ter s soglasjem homologacijskega organa sprejme proizvajalec ustrezne ukrepe v dokazilo, da bo sistem OBD ob prekinitvi električne povezave prikazal napako.

6.4   Preskus sistema OBD

6.4.1   Vozila z motorjem na prisilni vžig:

6.4.1.1   Po predkondicioniranju po odstavku 6.2 preskusno vozilo opravi preskus tipa I (dela ena in dve).

MI se vklopi pred zaključkom tega preskusa pri vseh pogojih iz odstavkov 6.4.1.2 do 6.4.1.5. Tehnična služba lahko te pogoje nadomesti z drugimi v skladu z odstavkom 6.4.1.6. Vendar skupno število simuliranih okvar za namen homologacije ni večje od štiri (4).

6.4.1.2   Zamenjava katalizatorja z dotrajanim ali pokvarjenim katalizatorjem ali elektronska simulacija dotrajanega ali pokvarjenega katalizatorja, ki povzroči emisije, večje od mejnih vrednosti HC iz odstavka 3.3.2 Priloge 11.

6.4.1.3   Sprožitev neuspelih vžigov glede na pogoje za spremljanje neuspelih vžigov iz odstavka 3.3.3.2 Priloge 11, ki povzročijo emisije, večje od katere koli mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2 Priloge 11.

6.4.1.4   Zamenjava lambde sonde z dotrajano ali okvarjeno lambdo sondo ali elektronska simulacija dotrajane ali okvarjene lambde sonde, ki povzroči emisije, večje od katere koli mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2 Priloge 11.

6.4.1.5   Prekinitev električne povezave z napravo za elektronsko uravnavanje emisij izhlapevanja (če je vgrajena in deluje na izbrano vrsto goriva).

6.4.1.6   Prekinitev električne povezave z vsemi drugimi z računalnikom povezanimi sestavnimi deli sistema za prenos moči, povezanimi z emisijami, ki povzročijo emisije, večje od katere koli mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2 te priloge (če deluje na izbrano vrsto goriva).

6.4.2   Vozila z motorjem na kompresijski vžig:

6.4.2.1   Po predkondicioniranju v glede na 6.2 preskusno vozilo opravi preskus tipa I (dela ena in dve).

MI se vklopi pred zaključkom preskusa pri vsakem od pogojev iz odstavkov 6.4.2.2 do 6.4.2.5. Tehnična služba lahko te pogoje nadomesti z drugimi v skladu z odstavkom 6.4.2.5. Vendar skupno število simuliranih okvar za namen homologacije ni večje od štiri.

6.4.2.2   Zamenjava katalizatorja, če je vgrajen, z dotrajanim ali okvarjenim katalizatorjem ali elektronska simulacija dotrajanega ali okvarjenega katalizatorja, ki povzroči emisije, večje od mejnih vrednosti iz odstavka 3.3.2 Priloge 11.

6.4.2.3   Popolna odstranitev lovilnika delcev, če je vgrajen, ali zamenjava lovilnika delcev z okvarjenim lovilnikom delcev, ki ustreza pogojem iz odstavka 6.3.2.2 zgoraj in povzroči emisije, večje od mejnih vrednosti iz odstavka 3.3.2 Priloge 11.

6.4.2.4   Z upoštevanjem odstavka 6.3.2.5 prekinitev povezave z elektronskim sprožilnim mehanizmom za količino goriva in čas vbrizga v sistemu za dovajanje goriva, ki povzroči emisije, večje od katere koli mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2 Priloge 11.

6.4.2.5   Z upoštevanjem odstavka 6.3.2.5 prekinitev povezave z vsemi drugimi z računalnikom povezanimi sestavnimi deli sistema za prenos moči, povezanimi z emisijami, ki povzročijo emisije, večje od katere koli mejne vrednosti iz odstavka 3.3.2 Priloge 11.

6.5   Diagnostični signali

6.5.1.1   Ob ugotovitvi prve napake na sestavnem delu ali sistemu se „zamrznjeni niz“ stanja motorja v tistem trenutku shrani v spomin računalnika. Če pride do nadaljnje napake na sistemu za dovajanje goriva ali do neuspelih vžigov, se vsak predhodni zamrznjeni niz stanja motorja zamenja s stanjem sistema za dovajanje goriva ali stanji neuspelih vžigov (kar se zgodi prej). Shranjena stanja motorja vključujejo med drugim izračunano vrednost obremenitve, število vrtljajev motorja, vrednosti za uravnavanje goriva (če je mogoče), tlak goriva (če je mogoče), hitrost vozila (če je mogoče), temperaturo hladilne tekočine, tlak na vstopu v cevni razdelilnik (če je mogoče), regulirano ali neregulirano delovanje (če je mogoče) in kodo okvare, zaradi katere se podatki shranjujejo. Proizvajalec izbere za hranjenje zamrznjenih nizov najprimernejše pogoje, ki olajšajo učinkovito popravilo vozila. Potreben je le en niz podatkov. Proizvajalci lahko shranjujejo dodatne nize, če se vsaj zahtevani niz lahko bere s splošnim pregledovalnikom, ki izpolnjuje specifikacije iz odstavkov 6.5.3.2 in 6.5.3.3. Če se koda okvare, zaradi katere je bilo stanje zapisano, zbriše v skladu z odstavkom 3.7 Priloge 11, se lahko zbriše tudi shranjeno stanje motorja.

6.5.1.2   Če je mogoče, se razen zahtevanih podatkov iz zamrznjenih nizov na zahtevo prek serijskega vhoda na standardnem veznem konektorju za prenos podatkov na zahtevo posredujejo tudi naslednji signali, če so informacije na voljo računalniku v vozilu ali se lahko določijo s podatki, ki jih ima računalnik v vozilu: diagnostične kode težav, temperatura hladilne tekočine motorja, status sistema za nadzor goriva (regulirano ali neregulirano delovanje, drugo), uravnavanje goriva, nastavitev predvžiga, temperatura vsesanega zraka, tlak zraka v cevnem razdelilniku, količina pretoka zraka, število vrtljajev motorja, izhodna vrednost senzorja za položaj lopute za zrak, stanje sekundarnega zraka (v zgornjem ali spodnjem toku ali brez sekundarnega zraka), izračunana vrednost obremenitve, hitrost vozila in tlak goriva.

Signali so v standardnih enotah, ki temeljijo na specifikacijah iz odstavka 6.5.3. Dejanski signali so jasno opredeljeni, ločeno od privzetih vrednosti ali signalov, ki javljajo zasilne postopke.

6.5.1.3   Za vse sisteme uravnavanja emisij, za katere se opravijo posebni preskusi na vozilu (katalizator, lambda sonda itd.) – razen zaznavanja neuspelih vžigov, spremljanja sistema za dovajanje goriva in celovitega spremljanja sestavnih delov –, so rezultati najnovejših opravljenih preskusov na vozilu in mejne vrednosti, s katerimi se sistem primerja, dostopni prek serijskega vhoda na standardnem veznem konektorju za prenos podatkov po specifikacijah iz odstavka 6.5.3. Za vse zgoraj izvzete spremljane sestavne dele in sisteme je prek veznega konektorja za prenos podatkov dostopen podatek, ali je vozilo z zadnjimi preskusnimi rezultati opravilo preskus.

6.5.1.4   Zahteve OBD, za katere ima vozilo certifikat (tj. Priloga 11 ali nadomestne zahteve iz odstavka 5.), in večji sistemi za uravnavanje emisij, ki jih spremlja sistem OBD v skladu z odstavkom 6.5.3.3, so dostopni prek serijskega vhoda na standardnem veznem konektorju za prenos podatkov po specifikacijah iz odstavka 6.5.3 tega dodatka.

6.5.1.5   Od 1. januarja 2003 je za nove tipe vozil in od 1. januarja 2005 za vse tipe vozil, ki se začnejo uporabljati, mogoče ugotoviti identifikacijsko številko kalibracije programske opreme prek serijskega vhoda na standardnem veznem konektorju za prenos podatkov. Identifikacijska številka kalibracije programske opreme mora biti pripravljena v normiranem formatu.

6.5.2   Ni potrebno, da diagnostični sistem za uravnavanje emisij ocenjuje sestavne dele med okvaro, če bi tako ocenjevanje ogrozilo varnost ali povzročilo okvaro na sestavnem delu.

6.5.3   Diagnostični sistem za uravnavanje emisij mora zagotoviti standarden in neomejen dostop ter biti skladen z naslednjimi standardi ISO in/ali specifikacijami SAE.

6.5.3.1   Za prenos komunikacije med sistemom na vozilu in stacionarno napravo se uporablja eden od naslednjih standardov z opisanimi omejitvami:

—

ISO 9141-2: 1994 (spremenjeno 1996) „Cestna vozila – Diagnostični sistemi – Del 2: zahteve CARB za izmenjavo digitalnih informacij“;

—

SAE J1850: Marec 1998 „Vmesnik za podatkovno komunikacijo razreda B“. Sporočila, povezana z emisijami, morajo uporabljati preverjanje s ciklično redundanco in trizložno glavo in ne smejo uporabljati medzložnega ločevanja ali nadzornih vsot;

—

ISO 14230 – Del 4 „Cestna vozila – Geselni protokol 2000 za diagnostične sisteme – Del 4: Zahteve za sisteme, povezane z emisijami“;

—

ISO DIS 15765-4 „Cestna vozila – Diagnoza na omrežju CAN – Del 4: Zahteve za sisteme, povezane z emisijami“, izdaja 1. novembra 2001.

6.5.3.2   Preskusna oprema in diagnostično orodje, potrebno za komunikacijo s sistemom OBD, morajo ustrezati funkcijskemu opisu iz standarda ISO DIS 15031-4 „Cestna vozila – Komunikacija med vozilom in zunanjo preskusno opremo za diagnostike, povezane z emisijami – Del 4: Zunanja preskusna oprema“, izdaja 1. novembra 2001.

6.5.3.3   Osnovni diagnostični podatki (kakor so določeni v odstavku 6.5.1) in dvosmerne nadzorne informacije se morajo zagotoviti z uporabo formata in enot iz standarda ISO DIS 15031-5 „Cestna vozila – Komunikacija med vozili in zunanjo preskusno opremo za diagnostike, povezane z emisijami – Del 5: Diagnostične storitve, povezane z emisijami“, izdaja 1. novembra 2001, in morajo biti dostopne ob uporabi diagnostičnih orodij, ki izpolnjujejo zahteve ISO DIS 15031-4.

Proizvajalec vozila predloži nacionalnemu organu za standardizacijo podrobnosti vseh diagnostičnih podatkov v zvezi z emisijami, npr. PID, ID nadzora OBD, preskusni ID, ki niso določeni v standardu ISO DIS 15031-5, vendar so povezani s tem pravilnikom.

6.5.3.4   Ko se zazna okvara, jo mora proizvajalec opredeliti z uporabo primerne kode okvare, ki je v skladu s tistimi iz oddelka 6.3 standarda ISO DIS 15031-6 „Cestna vozila – Komunikacija med vozilom in zunanjo preskusno opremo za diagnostike, povezane z emisijami – Del 6: Opredelitve diagnostičnih kod težav“ v zvezi s „sistemom diagnostičnih kod težav, ki so povezane z emisijami“. Če taka opredelitev ni mogoča, lahko proizvajalec uporabi diagnostične kode težav glede na oddelka 5.3 in 5.6 standarda ISO DIS 15031-6. Kode okvar morajo biti v celoti dostopne s standardno diagnostično opremo, ki ustreza določbam iz odstavka 6.5.3.2 te priloge.

Proizvajalec vozila predloži nacionalnemu organu za standardizacijo podrobnosti vseh diagnostičnih podatkov v zvezi z emisijami, npr. PID, ID nadzora OBD, preskusni ID, ki niso določeni v standardu ISO DIS 15031-5, vendar so povezani s tem pravilnikom.

6.5.3.5   Vmesnik za povezavo med vozilom in diagnostično preskusno napravo mora biti standardiziran in mora ustrezati vsem zahtevam standarda ISO DIS 15031-3 „Cestna vozila – Komunikacija med vozilom in zunanjo preskusno opremo za diagnostike, povezane z emisijami – Del 3: Diagnostični konektor in povezani električni tokokrogi: zahteve in uporaba“, izdaja 1. novembra 2001. Položaj namestitve mora biti dogovorjen z upravnim organom in hitro dostopen servisnemu osebju, vendar zaščiten pred prirejanjem neusposobljenega osebja.

6.6   Posebne zahteve v zvezi s prenosom diagnostičnih signalov iz bivalentnih vozil na plinsko gorivo.

6.6.1.   Za bivalentna vozila na plinsko gorivo, pri katerih so diagnostični signali različnih sistemov za dovajanje goriva shranjeni v isti računalnik, se diagnostični signali za delovanje na bencin in delovanje na plin ocenijo in prenesejo posamično.

6.6.2.   Za bivalentna vozila na plinsko gorivo, pri katerih so diagnostični signali različnih sistemov za dovajanje goriva shranjeni v različnih računalnikih, se diagnostični signali za delovanje na bencin in za delovanje na plin ocenijo in prenesejo iz računalnika za posamezno gorivo.

6.6.3.   Na zahtevo iz diagnostičnih orodij se diagnostični signali za vozila, ki delujejo na bencin, prenesejo na en naslov vira in diagnostični signali za vozila, ki delujejo na plin, se prenesejo na drugi naslov vira. Uporaba naslovov vira je opisana v ISO DIS 15031-5 „Cestna vozila – Komunikacija med vozili in zunanjo preskusno opremo za diagnostike, povezane z emisijami – Del 5: Diagnostične storitve, povezane z emisijami“, izdaja 1. novembra 2001.

PRILOGA 11

Dodatek 2

OSNOVNE ZNAČILNOSTI DRUŽINE VOZIL

1.   PARAMETRI ZA OPREDELITEV DRUŽINE OBD

Družina OBD se lahko opredeli po osnovnih parametrih konstrukcije, skupnih vozilom v družini. V nekaterih primerih je mogoče medsebojno učinkovanje parametrov. Ti učinki se upoštevajo tudi zaradi zagotovitve, da so v določeno družino OBD vključena le vozila s podobnimi značilnostmi emisij izpušnih plinov.

2.   V ta namen se za tiste tipe vozil, katerih spodaj opisani parametri so enaki, šteje, da imajo enako kombinacijo uravnavanja emisij motorja/sistema OBD.

Motor:

(a)

postopek zgorevanja (tj. na prisilni vžig, na kompresijski vžig, dvotaktni, štiritaktni),

(b)

način dovajanja goriva v motor (tj. uplinjač ali vbrizgavanje goriva).

Sistem uravnavanja emisij:

(a)

tip katalizatorja (tj. oksidacijski, tristezni, ogrevani, drugo),

(b)

tip lovilnika delcev,

(c)

vpihavanje dodatnega zraka (tj. z vpihavanjem ali brez njega),

(d)

vračanje izpušnih plinov v valj (tj. z ali brez).

Deli in delovanje OBD:

 

načini funkcionalnega spremljanja OBD, prijava napak in opozarjanje voznika na napake.

PRILOGA 12

PODELITEV HOMOLOGACIJE ECE ZA VOZILA, KI ZA GORIVO UPORABLJAJO UTEKOČINJENI NAFTNI PLIN (LPG) ALI ZEMELJSKI PLIN (NG)

1.   UVOD

Ta priloga opisuje posebne zahteve, ki veljajo za homologacijo vozila, ki deluje na utekočinjeni naftni plin (LPG) ali zemeljski plin (NG) ali na neosvinčeni bencin ali LPG ali NG, v zvezi s preskušanjem z LPG ali NG.

Na trgu se pojavlja veliko različnih sestav LPG in NG, zaradi česar je treba stopnje dovajanja pri sistemih za dovajanje goriva prilagajati tem sestavam. Za prikaz te sposobnosti je treba na vozilu opraviti preskus tipa I z dvema skrajnima vrstama referenčnega goriva in prikazati samoprilagodljivost sistema za dovajanje goriva. Če je bila samoprilagodljivost sistema za dovajanje goriva dokazana na vozilu, se lahko takšno vozilo šteje za matično vozilo družine. Če so vozila, ki izpolnjujejo zahteve za člane te družine, opremljena z enakim sistemom za dovajanje goriva, se lahko preskušajo le z enim gorivom.

2.   OPREDELITVE POJMOV

V tej prilogi:

2.1   „matično vozilo“ pomeni vozilo, ki je izbrano za vozilo, na katerem se dokazuje samoprilagodljivost sistema za dovajanje goriva in na katerega se sklicujejo člani družine. V eni družini je lahko več kot eno matično vozilo.

2.2   Član družine

2.2.1   „član družine“ pomeni vozilo, ki ima z matičnim vozilom/matičnimi vozili enake naslednje bistvene značilnosti:

(a)

proizvaja ga isti proizvajalec;

(b)

za vozilo veljajo iste omejitve glede emisij;

(c)

če ima sistem za dovajanje plina osrednjo merilno-dozirno enoto za celoten motor:

ima potrjeno izhodno moč med 0,7- in 1,15-kratno močjo matičnega vozila,

če je na sistemu za dovajanje plina ločena merilno-dozirna enota za vsak valj:

ima potrjeno izhodno moč za vsak valj med 0,7- in 1,15-kratno močjo matičnega vozila;

(d)

če je opremljeno s katalizatorjem, ima isti tip pretvornika, tj. tristezni, oksidacijski, redukcijski;

(e)

ima sistem za dovajanje plina (vključno z regulatorjem tlaka) istega proizvajalca in istega tipa: sesanje, vbrizgavanje tekočega naftnega plina v plinastem stanju (enotočkovno, večtočkovno), vbrizgavanje v tekočem stanju (enotočkovno, večtočkovno);

(f)

Ta sistem za dovajanje plina uravnava elektronska kontrolna enota (ECU) istega tipa in z enakimi tehničnimi specifikacijami, ki ima enaka načela programske opreme ter enake načine uravnavanja.

2.2.2   V zvezi z zahtevo (c): če predstavitev pokaže, da sta lahko dve vozili, ki za gorivo uporabljata plin, člana iste družine, vendar imata različno potrjeno izhodno moč P1 ali P2 (P1 < P2), in sta obe preskušeni, kot bi bili matični vozili, se družinska vez šteje za veljavno za vsako vozilo, ki ima potrjeno izhodno moč med 0,7 P1 in 1,15 P2.

3.   PODELITEV HOMOLOGACIJE

Homologacija se podeli, če so izpolnjene naslednje zahteve:

3.1   Homologacija emisij izpušnih plinov matičnega vozila

Matično vozilo mora pokazati sposobnost prilagoditve vsaki sestavi goriva, ki se lahko pojavi na trgu. Pri LPG obstajajo različice v sestavi C3/C4. Pri zemeljskem plinu sta navadno dve vrsti goriva, visokokalorično gorivo (H-plin) in nizkokalorično gorivo (L-plin), vendar imata zelo širok razpon; zelo se razlikujeta v indeksu Wobbe. Te razlike se kažejo v referenčnih gorivih.

3.1.1   Matično vozilo/matična vozila se s preskusom tipa I preskusi z dvema skrajnima referenčnima gorivoma iz Priloge 10a.

3.1.1.1   Če se prehod z enega goriva na drugega v praksi opravi s stikalom, se to stikalo ne sme uporabljati med preskušanjem za pridobitev homologacije. V tem primeru se na zahtevo proizvajalca in po dogovoru s tehnično službo lahko podaljša cikel predkondicioniranja iz odstavka 5.3.1 Priloge 4.

3.1.2   Šteje se, da vozilo/vozila ustreza/ustrezajo predpisom, če izpolnjuje/izpolnjujejo omejitve emisij z obema referenčnima gorivoma.

3.1.3   Razmerje rezultatov emisij „r“ je treba določiti za vsako onesnaževalo, kot je prikazano spodaj:

Vrsta/vrste goriva

Referenčna goriva

Izračun „r“

LPG in bencin (homologacija B)

gorivo A

Formula

ali le LPG (homologacija D)

gorivo B

NG in bencin (homologacija B)

gorivo G20

Formula

ali le NG (homologacija D)

gorivo G25

3.2   Homologacija emisij izpušnih plinov člana družine:

Član družine opravi preskus tipa I z enim referenčnim gorivom. To referenčno gorivo je lahko eno ali drugo referenčno gorivo. Šteje se, da je vozilo skladno, če izpolnjuje naslednje zahteve:

3.2.1   Vozilo je skladno z opredelitvijo člana družine iz odstavka 2.2 zgoraj.

3.2.2   Če je preskusno gorivo referenčno gorivo A za LPG ali G20 za NG, se rezultat emisij pomnoži z ustreznim faktorjem „r“, če r > 1; če r < 1, popravek ni potreben.

Če je preskusno gorivo referenčno gorivo B za LPG ali G25 za NG, se rezultat emisij deli z ustreznim faktorjem „r“, če r < 1; če r > 1, popravek ni potreben.

3.2.3   Vozilo je skladno z omejitvami glede emisij, ki veljajo za izmerjene in izračunane emisije v ustrezni kategoriji.

3.2.4   Če se preskusi ponovijo na istem motorju, se najprej izračunajo povprečni rezultati za referenčno gorivo G20, ali A, in za referenčno gorivo G25, ali B; faktor „r“ se potem izračuna iz teh povprečnih rezultatov.

4.   SPLOŠNI POGOJI

4.1 Preskusi skladnosti proizvodnje se lahko izvajajo s komercialnim gorivom, katerega razmerje C3/C4 je med razmerji referenčnih goriv pri LPG ali katerega indeks Wobbe je med indeksi skrajnih referenčnih goriv pri NG. V tem primeru je treba narediti analizo goriva.

PRILOGA 13

POSTOPEK PRESKUSA EMISIJ ZA VOZILA S SISTEMOM Z REDNO REGENERACIJO

1.   UVOD

Ta priloga določa posebne določbe v zvezi s homologacijo vozil s sistemom z redno regeneracijo iz odstavka 2.20 tega pravilnika.

2.   PODROČJE UPORABE IN RAZŠIRITEV HOMOLOGACIJE

2.1   Skupine družin vozil s sistemom z redno regeneracijo

Postopek se uporablja za vozila s sistemom z redno regeneracijo iz odstavka 2.20 tega pravilnika. Za namen te priloge se lahko ustanovijo skupine družin vozil. Skladno s tem se za tiste tipe vozil s sistemom z redno regeneracijo, ki imajo enake spodaj opisane parametre, ali v mejah navedenih dovoljenih odstopanj, šteje, da spadajo v isto družino glede na meritve, določene za opredeljene sisteme z redno regeneracijo.

2.1.1   Enaki parametri so:

Motor:

(a)

postopek zgorevanja;

Sistem z redno regeneracijo (tj. katalizator, lovilnik delcev):

(a)

konstrukcija (tj. vrsta prostora, vrsta plemenite kovine, vrsta substrata, gostota celic);

(b)

tip in način delovanja;

(c)

sistem odmerjanja in dodajanja;

(d)

prostornina ± 10 odstotkov;

(e)

lokacija (temperatura ± 50 °C pri 120 km/h ali 5-odstotna razlika od največje temperature/tlaka).

2.2   Tipi vozil z različnimi referenčnimi masami

Faktorji Ki iz postopkov iz te priloge za homologacijo tipa vozila s sistemom z redno regeneracijo iz odstavka 2.20 tega pravilnika se lahko razširijo na druga vozila v skupini družin z referenčno maso naslednjih dveh višjih razredov enakovredne vztrajnosti ali katere koli nižje enakovredne vztrajnosti.

3.   PRESKUSNI POSTOPEK

Vozilo je lahko opremljeno s stikalom, ki lahko prepreči ali omogoči postopek regeneracije, če to delovanje ne vpliva na prvotno kalibracijo motorja. To stikalo je dovoljeno le za preprečevanje regeneracije med polnjenjem regeneracijskega sistema in med cikli predkondicioniranja. Vseeno se ne sme uporabljati med merjenjem emisij v fazi regeneracije; preskus emisij se raje izvaja z nespremenjeno kontrolno enoto proizvajalca originalne opreme (OEM).

3.1   Merjenje emisij izpušnih plinov med dvema cikloma, v katerih se začnejo regeneracijske faze

Povprečne emisije med fazami regeneracije in med polnjenjem regeneracijske naprave se določijo z aritmetično sredino več približno enako oddaljenih (če sta več kot 2) voznih ciklov tipa I ali enakovrednih ciklov preskusa motorja na preskusni napravi. Druga možnost je, da proizvajalec zagotovi podatke, ki kažejo, da emisije med fazami regeneracije ostanejo konstantne (± 15 odstotkov). V tem primeru se lahko uporabijo emisije, izmerjene med rednim preskusom tipa I. V vseh drugih primerih je treba merjenje emisij za najmanj dva vozna cikla tipa I ali enakovrednih ciklov preskusa motorja na preskusni napravi zaključiti: eno takoj po regeneraciji (pred novim polnjenjem) in eno čim bližje fazi regeneracije. Vsa merjenja in izračuni emisij se izvajajo v skladu z odstavki 5., 6., 7. in 8. Priloge 4.

3.1.2   Postopek polnjenja in določitev Ki se opravi med voznim ciklom tipa I na dinamometru ali preskusni napravi za motor, ki uporablja enakovredni preskusni cikel. Ti cikli lahko potekajo neprekinjeno (tj. med cikli ni treba izklopiti motorja). Po katerem koli zaključenem ciklu se vozilo lahko odstrani z dinamometra in preskus se lahko nadaljuje pozneje.

3.1.3   Število ciklov (D) med dvema cikloma, v katerih se začne faza regeneracije, število ciklov, med katerimi so opravljena merjenja emisij (n), in vsako merjenje emisij (M’sij) se sporočijo v točkah 4.2.11.2.1.10.1 do 4.2.11.2.1.10.4 ali 4.2.11.2.5.4.1 do 4.2.11.2.5.4.4 Priloge 1, kot je primerno.

3.2   Merjenje emisij med regeneracijo

3.2.1   Priprava vozila za preskus emisij med fazo regeneracije, če se priprava zahteva, se lahko zaključi s pripravljalnimi cikli iz odstavka 5.3 Priloge 4 ali enakovrednimi cikli preskusa motorja na preskusni napravi, odvisno od izbranega postopka polnjenja iz odstavka 3.1.2 zgoraj.

3.2.2   Preskusni pogoji in pogoji za vozilo za preskus tipa I iz Priloge 4 veljajo, preden se izvede prvi veljavni preskus emisij.

3.2.3   Regeneracija ne sme začeti med pripravo vozila. To se lahko zagotovi na enega od naslednjih načinov:

3.2.3.1   Za cikle predkondicioniranja se lahko vgradi „navidezni“ sistem z regeneracijo ali delni sistem.

3.2.3.2   Na kateri koli drug način, za katerega se dogovorita proizvajalec in homologacijski organ.

3.2.4   Preskus emisij izpušnih plinov po hladnem zagonu, vključno s postopkom regeneracije, se izvaja v skladu z voznim ciklom tipa I ali enakovrednim ciklom preskusa motorja na preskusni napravi. Če se preskusi emisij med dvema cikloma, v katerih se začne faza regeneracije, izvajajo na preskusni napravi za motor, se tudi preskus emisij, vključno s fazo regeneracije, izvaja na preskusni napravi za motor.

3.2.5   Če postopek regeneracije zahteva več kot en vozni cikel, se brez izklopa motorja takoj prevozi/prevozijo naknaden/naknadni preskusni cikel/cikli, dokler ni opravljena celotna regeneracija (vsak cikel je zaključen). Čas za pripravo novega preskusa mora biti čim krajši (npr. menjava filtra za delce). V tem času mora biti motor izklopljen.

3.2.6   Vrednosti emisij med regeneracijo (Mri) se izračunajo v skladu z odstavkom 8. Priloge 4. Število voznih ciklov (d), izmerjeno za celotno regeneracijo, se zapiše.

3.3   Izračun skupnih emisij izpušnih plinov

Formula n ≥ 2; Formula

Formula

kjer za vsako obravnavano onesnaževalo (i):

—

=

M′sij

=

masa emisije onesnaževala (i) v g/km skozi en vozni cikel tipa I (ali enakovreden cikel preskusa motorja na preskusni napravi) brez regeneracije

—

=

M′rij

=

masa emisije onesnaževala (i) v g/km skozi en vozni cikel tipa I (ali enakovreden cikel preskusa motorja na preskusni napravi) med regeneracijo (če n > 1, se prvi preskus tipa I opravi hladen, naknadni cikli pa topli)

—

=

Msi

=

povprečna masa emisije onesnaževala (i) v g/km brez regeneracije

—

=

Mri

=

povprečna masa emisije onesnaževala (i) v g/km med regeneracijo

—

=

Mpi

=

povprečna masa emisije onesnaževala (i) v g/km

—

=

n

=

število preskusnih točk, na katerih se opravijo merjenja emisij (vozni cikli tipa I ali enakovredni cikli preskusa motorja na preskusni napravi) med dvema cikloma, v katerih se začnejo regeneracijske faze, ≥ 2

—

=

d

=

število voznih ciklov, potrebnih za regeneracijo

—

=

D

=

število voznih ciklov med dvema cikloma, v katerih se začne regeneracijska faza.

Za vzorčno ponazoritev parametrov merjenja glej sliko 8/1.

Slika 8/1:

Parametri, izmerjeni med preskusom emisij med cikli, v katerih se začne regeneracija, in med temi cikli (shematični primer, emisije med „D“ se lahko povečujejo ali zmanjšujejo)

Image

3.4   Izračun faktorja regeneracije K za vsako obravnavano onesnaževalo (i)

Ki = Mpi/Msi

Rezultati Msi, Mpi in Ki se zapišejo v poročilo o preskusu, ki ga predloži tehnična služba.

Ki se lahko določi po koncu posameznega zaporedja.

PRILOGA 14

POSTOPEK PRESKUSA EMISIJ ZA ELEKTRIČNA HIBRIDNA VOZILA

1.   UVOD

1.1   Ta priloga določa posebne določbe v zvezi s homologacijo električnih hibridnih vozil iz odstavka 2.21.2 tega pravilnika.

1.2   Po splošnem načelu se na električnih hibridnih vozilih preskusi tipov I, II, III, IV, V, VI in OBD opravijo v skladu s Prilogami 4, 5, 6, 7, 9, 8 in 11, razen če so spremenjene s to prilogo.

1.3   Na vozilih z zunanjim napajanjem (iz odstavka 2.) se le preskus tipa I opravi v skladu s pogojem A in B. Rezultati preskusa pri obeh pogojih A in B ter izmerjene vrednosti se sporočijo v obliki sporočila.

1.4   Rezultati preskusa emisij so skladni z omejitvami pri vseh določenih preskusnih pogojih tega pravilnika.

2.   KATEGORIJE ELEKTRIČNIH HIBRIDNIH VOZIL

Napajanje vozila

z zunanjim napajanjem (52)

(OVC)

brez zunanjega napajanja (53)

(NOVC)

Stikalo za način delovanja

brez

z

brez

z

3.   METODE ZA PRESKUS TIPA I

3.1   ELEKTRIČNA HIBRIDNA VOZILA Z NAPAJANJEM OD ZUNAJ (OVC) BREZ STIKALA ZA NAČIN DELOVANJA

3.1.1   Izvedeta se dva preskusa pod naslednjimi pogoji:

Pogoj A:

preskus se izvede s popolnoma napolnjeno napravo za shranjevanje električne energije/moči.

Pogoj B:

preskus se izvede v stanju najmanjšega napajanja naprave za shranjevanje električne energije/moči (največje praznjenje zmogljivosti).

Profil stanja napajanja (SOC) naprave za shranjevanje električne energije/moči med različnimi fazami preskusa tipa I je naveden v Dodatku 1.

3.1.2   Pogoj A

3.1.2.1   Postopek se začne s praznjenjem naprave za shranjevanje električne energije/moči na vozilu med vožnjo (na preskusni stezi, dinamometru itd.):

—

pri enakomerni hitrosti 50 km/h, dokler se ne zažene motor električnega hibridnega vozila, ki uporablja gorivo,

—

ali če vozilo ne more doseči enakomerne hitrosti 50 km/h brez zagona motorja, ki uporablja gorivo, se hitrost zmanjšuje, dokler vozilo lahko pelje z manjšo enakomerno hitrostjo, pri čemer se motor, ki uporablja gorivo, določen čas/določeno razdaljo ne zažene (natančne podatke navedeta tehnična služba in proizvajalec),

—

ali s priporočilom proizvajalca.

Motor, ki uporablja gorivo, se ustavi v 10 sekundah od samodejnega vklopa.

3.1.2.2   Kondicioniranje vozila

3.1.2.2.1   Za vozila z motorjem na kompresijski vžig se uporablja cikel dela dve iz Dodatka 1 Priloge 4. Prevozijo se trije zaporedni cikli v skladu z odstavkom 3.1.2.5.3 spodaj.

3.1.2.2.2   Vozila z motorjem na prisilni vžig se predkondicionirajo z enim delom ena in dvema deloma dve voznega cikla v skladu z odstavkom 3.1.2.5.3 spodaj.

3.1.2.3   Po tem predkondicioniranju in pred preskušanjem se vozilo hrani v prostoru, kjer je temperatura sorazmerno stalna med 293 in 303 K (20 °C in 30 °C). To kondicioniranje se izvaja vsaj šest ur in se nadaljuje, dokler se temperatura motornega olja in hladilnega sredstva, če se uporablja, ne razlikuje za več kot ± 2 K od temperature v prostoru in je naprava za shranjevanje električne energije/moči popolnoma napolnjena zaradi napajanja iz odstavka 3.1.2.4 spodaj.

3.1.2.4   Med odstavitvijo vozila se naprava za shranjevanje električne energije/moči napaja:

(a)

z napajalnikom v vozilu, če je vgrajen,

ali

(b)

z zunanjim napajalnikom, ki ga priporoča proizvajalec, z običajnim postopkom napajanja čez noč.

Ta postopek izključuje vse vrste posebnega napajanja, ki bi se lahko sprožilo samodejno ali ročno, kot na primer izravnalno napajanje ali vzdrževalno napajanje.

Proizvajalec izjavi, da med preskusom ni bilo postopka posebnega napajanja.

3.1.2.5   Preskusni postopek

3.1.2.5.1   Vozilo se zažene tako, kot ga običajno zažene voznik. Prvi cikel se začne ob začetku postopka za zagon vozila.

3.1.2.5.2   Vzorčenje se začne (BS) pred začetkom ali ob začetku postopka za zagon vozila in konča ob zaključku zadnjega prostega teka v izvenmestnem ciklu (del dve, konec vzorčenja (ES)).

3.1.2.5.3   Vozilo se vozi v skladu s Prilogo 4 ali, v primeru posebnega načina menjanja prestav, v skladu z navodili proizvajalca, ki so navedena v priročniku za uporabo vozil serijske proizvodnje za voznika in določena s tehničnim instrumentom za menjanje prestav (informacije za voznika). Za ta vozila se ne uporabljajo točke menjanja prestav iz Dodatka 1 Priloge 4. Za vzorec vozne krivulje se uporablja opis v skladu z odstavkom 2.3.3 Priloge 4.

3.1.2.5.4   Izpušni plini se analizirajo v skladu s Prilogo 4.

3.1.2.6   Rezultati preskusa se primerjajo z omejitvami iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika in izračuna se povprečna emisija vsakega onesnaževala za pogoj A (M1i).

3.1.3   Pogoj B

3.1.3.1   Kondicioniranje vozila

3.1.3.1.1   Za vozila z motorjem na kompresijski vžig se uporablja cikel dela dve iz Dodatka 1 Priloge 4. Prevozijo se trije zaporedni cikli v skladu z odstavkom 3.1.3.4.3 spodaj.

3.1.3.1.2   Vozila z motorjem na prisilni vžig se predkondicionirajo z enim delom ena in dvema deloma dve voznega cikla v skladu z odstavkom 3.1.3.4.3 spodaj.

3.1.3.2   Naprava za shranjevanje električne energije/moči na vozilu se prazni med vožnjo (na preskusni stezi, dinamometru itd.):

—

pri enakomerni hitrosti 50 km/h, dokler se ne zažene motor električnega hibridnega vozila, ki uporablja gorivo,

—

ali če vozilo ne more doseči enakomerne hitrosti 50 km/h brez zagona motorja, ki uporablja gorivo, se hitrost zmanjšuje, dokler vozilo lahko pelje z manjšo enakomerno hitrostjo, pri čemer se motor, ki uporablja gorivo, določen čas/določeno razdaljo ne zažene (natančne podatke navedeta tehnična služba in proizvajalec),

—

ali s priporočilom proizvajalca.

Motor, ki uporablja gorivo, se ustavi v 10 sekundah od samodejnega vklopa.

3.1.3.3   Po tem predkondicioniranju in pred preskušanjem se vozilo hrani v prostoru, kjer je temperatura sorazmerno stalna med 293 in 303 K (20 °C in 30 °C). To kondicioniranje se izvaja vsaj šest ur in se nadaljuje, dokler se temperatura motornega olja in hladilnega sredstva ne razlikuje za več kot ± 2 K od temperature v prostoru.

3.1.3.4   Preskusni postopek

3.1.3.4.1   Vozilo se zažene tako, kot ga običajno zažene voznik. Prvi cikel se začne ob začetku postopka za zagon vozila.

3.1.3.4.2   Vzorčenje se začne (BS) pred začetkom ali ob začetku postopka za zagon vozila in konča ob zaključku zadnjega prostega teka v izvenmestnem ciklu (del dve, konec vzorčenja (ES)).

3.1.3.4.3   Vozilo se vozi v skladu s Prilogo 4 ali, v primeru posebnega načina menjanja prestav, v skladu z navodili proizvajalca, ki so navedena v priročniku za uporabo vozil serijske proizvodnje za voznika in določena s tehničnim instrumentom za menjanje prestav (informacije za voznika). Za ta vozila se ne uporabljajo točke menjanja prestav iz Dodatka 1 Priloge 4. Za vzorec vozne krivulje se uporablja opis v skladu z odstavkom 2.3.3 Priloge 4.

3.1.3.4.4   Izpušni plini se analizirajo v skladu s Prilogo 4.

3.1.3.5   Rezultati preskusa se primerjajo z omejitvami iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika in izračuna se povprečna emisija vsakega onesnaževala za pogoj B (M2i).

3.1.4   Rezultati preskusa

3.1.4.1   Za sporočilo se izmerjene vrednosti izračunajo, kot je prikazano spodaj:

Mi = (De · M1i + Dav · M2i) / (De + Dav)

Kjer:

—

=

Mi

=

masa emisije onesnaževala i v gramih na kilometer

—

=

M1i

=

povprečna masa emisije onesnaževala i v gramih na kilometer s popolnoma napolnjeno napravo za shranjevanje električne energije/moči, izračunana v odstavku 3.1.2.6

—

=

M2i

=

povprečna masa emisije onesnaževala i v gramih na kilometer z napravo za shranjevanje električne energije/moči v stanju najmanjšega napajanja (največje praznjenje zmogljivosti), izračunana v odstavku 3.1.2.5

—

=

De

=

električni razpon vozila v skladu s postopkom iz Priloge 7 k Pravilniku št. 101, v katerem mora proizvajalec zagotoviti sredstva za izvajanje merjenja pri vozilu, ki deluje le na električni pogon

—

=

Dav

=

25 km (povprečna razdalja med dvema ponovnima napajanjema akumulatorja).

3.2   ELEKTRIČNA HIBRIDNA VOZILA Z NAPAJANJEM OD ZUNAJ (OVC) S STIKALOM ZA NAČIN DELOVANJA

3.2.1   Izvedeta se dva preskusa pod naslednjimi pogoji:

Pogoj A:

preskus se izvede s popolnoma napolnjeno napravo za shranjevanje električne energije/moči.

Pogoj B:

preskus se izvede v stanju najmanjšega napajanja naprave za shranjevanje električne energije/moči (največje praznjenje zmogljivosti).

3.2.1.3   Stikalo za način delovanja se namesti v skladu s tabelo spodaj:

Hibridni načini

le električni

hibridni

stikalo na položaju

le poraba goriva

hibridni

stikalo na položaju

le električni

le poraba goriva

hibridni

stikalo na položaju

hibridni način n (54)

…

hibridni način m (54)

stikalo na položaju

Stanje napajanja akumulatorja

Pogoj A

Popolnoma napolnjen

hibridni

hibridni

hibridni

hibridni način z največjo porabo elektrike (55)

Pogoj B

Najmanjše stanje napajanja

hibridni

poraba goriva

poraba goriva

način z največjo porabo goriva (56)

3.2.2   Pogoj A

3.2.2.1   Če je le električni razpon vozila večji od enega celotnega cikla, se lahko na zahtevo proizvajalca preskus tipa I izvaja pri le električnem načinu. V tem primeru se lahko predkondicioniranje motorja iz odstavka 3.2.2.3.1 ali 3.2.2.3.2 izpusti.

3.2.2.2   Postopek se začne s praznjenjem naprave za shranjevanje električne energije/moči na vozilu med vožnjo s stikalom na položaju za le električni način (na preskusni stezi, dinamometru itd.) pri enakomerni hitrosti 70 odstotkov ±5 odstotkov največje tridesetminutne hitrosti vozila (določeno v skladu s Pravilnikom št. 101).

Praznjenje se ustavi:

—

ko vozilo ne more voziti s 65 odstotki največje tridesetminutne hitrosti,

ali

—

ko je voznik s standardnimi instrumenti na vozilu opozorjen, da ustavi vozilo,

ali

—

ko je prevožena razdalja 100 km.

Če vozilo ni opremljeno z le električnim načinom, se naprava za shranjevanje električne energije/moči prazni med vožnjo (na preskusni stezi, dinamometru itd.):

—

pri enakomerni hitrosti 50 km/h, dokler se ne zažene motor električnega hibridnega vozila, ki uporablja gorivo,

ali

—

če vozilo ne more doseči enakomerne hitrosti 50 km/h brez zagona motorja, ki uporablja gorivo, se hitrost zmanjšuje, dokler vozilo lahko pelje z manjšo enakomerno hitrostjo, pri čemer se motor, ki uporablja gorivo, določen čas/določeno razdaljo ne zažene (natančne podatke navedeta tehnična služba in proizvajalec),

ali

—

s priporočilom proizvajalca.

Motor, ki uporablja gorivo, se ustavi v 10 sekundah od samodejnega vklopa.

3.2.2.3   Kondicioniranje vozila

3.2.2.3.1   Za vozila z motorjem na kompresijski vžig se uporablja cikel dela dve iz Dodatka 1 Priloge 4. Prevozijo se trije zaporedni cikli v skladu z odstavkom 3.2.2.6.3 spodaj.

3.2.2.3.2   Vozila z motorjem na prisilni vžig se predkondicionirajo z enim delom ena in dvema deloma dve voznega cikla v skladu z odstavkom 3.2.2.6.3 spodaj.

3.2.2.4   Po tem predkondicioniranju in pred preskušanjem se vozilo hrani v prostoru, kjer je temperatura sorazmerno stalna med 293 in 303 K (20 °C in 30 °C). To kondicioniranje se izvaja vsaj šest ur in se nadaljuje, dokler se temperatura motornega olja in hladilnega sredstva, če se uporablja, ne razlikuje za več kot ± 2 K od temperature v prostoru in je naprava za shranjevanje električne energije/moči popolnoma napolnjena zaradi napajanja iz odstavka 3.2.2.5.

3.2.2.5   Med odstavitvijo vozila se naprava za shranjevanje električne energije/moči napaja:

(a)

z napajalnikom v vozilu, če je vgrajen,

ali

(b)

z zunanjim napajalnikom, ki ga priporoča proizvajalec, z običajnim postopkom napajanja čez noč.

Ta postopek izključuje vse vrste posebnega napajanja, ki bi se lahko sprožilo samodejno ali ročno, kot na primer izravnalno napajanje ali vzdrževalno napajanje.

Proizvajalec izjavi, da med preskusom ni bilo postopka posebnega napajanja.

3.2.2.6   Preskusni postopek

3.2.2.6.1   Vozilo se zažene tako, kot ga običajno zažene voznik. Prvi cikel se začne ob začetku postopka za zagon vozila.

3.2.2.6.2   Vzorčenje se začne (BS) pred začetkom ali ob začetku postopka za zagon vozila in konča ob zaključku zadnjega prostega teka v izvenmestnem ciklu (del dve, konec vzorčenja (ES)).

3.2.2.6.3   Vozilo se vozi v skladu s Prilogo 4 ali, v primeru posebnega načina menjanja prestav, v skladu z navodili proizvajalca, ki so navedena v priročniku za uporabo vozil serijske proizvodnje za voznika in določena s tehničnim instrumentom za menjanje prestav (informacije za voznika). Za ta vozila se ne uporabljajo točke menjanja prestav iz Dodatka 1 Priloge 4. Za vzorec vozne krivulje se uporablja opis v skladu z odstavkom 2.3.3 Priloge 4.

3.2.2.6.4   Izpušni plini se analizirajo v skladu s Prilogo 4.

3.2.2.7   Rezultati preskusa se primerjajo z omejitvami iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika in izračuna se povprečna emisija vsakega onesnaževala za pogoj A (M1i).

3.2.3   Pogoj B

3.2.3.1   Kondicioniranje vozila

3.2.3.1.1   Za vozila z motorjem na kompresijski vžig se uporablja cikel dela dve iz Dodatka 1 Priloge 4. Prevozijo se trije zaporedni cikli v skladu z odstavkom 3.2.3.4.3 spodaj.

3.2.3.1.2   Vozila z motorjem na prisilni vžig se predkondicionirajo z enim delom ena in dvema deloma dve voznega cikla v skladu z odstavkom 3.2.3.4.3 spodaj.

3.2.3.2   Naprava za shranjevanje električne energije/moči na vozilu se prazni v skladu z odstavkom 3.2.2.2.

3.2.3.3   Po tem predkondicioniranju in pred preskušanjem se vozilo hrani v prostoru, kjer je temperatura sorazmerno stalna med 293 in 303 K (20 °C in 30 °C). To kondicioniranje se izvaja vsaj šest ur in se nadaljuje, dokler se temperatura motornega olja in hladilnega sredstva ne razlikuje za več kot ± 2 K od temperature v prostoru.

3.2.3.4   Preskusni postopek

3.2.3.4.1   Vozilo se zažene tako, kot ga običajno zažene voznik. Prvi cikel se začne ob začetku postopka za zagon vozila.

3.2.3.4.2   Vzorčenje se začne (BS) pred začetkom ali ob začetku postopka za zagon vozila in konča ob zaključku zadnjega prostega teka v izvenmestnem ciklu (del dve, konec vzorčenja (ES)).

3.2.3.4.3   Vozilo se vozi v skladu s Prilogo 4 ali, v primeru posebnega načina menjanja prestav, v skladu z navodili proizvajalca, ki so navedena v priročniku za uporabo vozil serijske proizvodnje za voznika in določena s tehničnim instrumentom za menjanje prestav (informacije za voznika). Za ta vozila se ne uporabljajo točke menjanja prestav iz Dodatka 1 Priloge 4. Za vzorec vozne krivulje se uporablja opis v skladu z odstavkom 2.3.3 Priloge 4.

3.2.3.4.4   Izpušni plini se analizirajo v skladu s Prilogo 4.

3.2.3.5   Rezultati preskusa se primerjajo z omejitvami iz odstavka 5.3.1.4 tega pravilnika in izračuna se povprečna emisija vsakega onesnaževala za pogoj B (M2i).

3.2.4   Rezultati preskusa

3.2.4.1   Za sporočilo se izmerjene vrednosti izračunajo, kot je prikazano spodaj:

Mi = (De A M1i + Dav A M2i) / (De + Dav)

Kjer:

—

=

Mi

=

masa emisije onesnaževala i v gramih na kilometer,

—

=

M1i

=

povprečna masa emisije onesnaževala i v gramih na kilometer s popolnoma napolnjeno napravo za shranjevanje električne energije/moči, izračunana v odstavku 3.2.2.7,

—

=

M2i

=

povprečna masa emisije onesnaževala i v gramih na kilometer z napravo za shranjevanje električne energije/moči v stanju najmanjšega napajanja (največje praznjenje zmogljivosti), izračunana v odstavku 3.2.3.5,

—

=

De

=

električni razpon vozila s stikalom na položaju za le električni način v skladu s postopkom iz Priloge 7 k Pravilniku št. 101. Če ni položaja za le električno porabo, mora proizvajalec zagotoviti sredstva za izvajanje merjenja na vozilu, ko deluje na le električni način,

—

=

Dav

=

25 km (povprečna razdalja med dvema ponovnima napajanjema akumulatorja).

3.3   ELEKTRIČNA HIBRIDNA VOZILA BREZ NAPAJANJA OD ZUNAJ (NOTOVC) BREZ STIKALA ZA NAČIN DELOVANJA

3.3.1   Ta vozila se preskušajo v skladu s Prilogo 4.

3.3.2   Za predkondicioniranje se izvedeta najmanj dva zaporedna celotna vozna cikla (en del ena in del dve) brez odstavitve.

3.3.3   Vozilo se vozi v skladu s Prilogo 4 ali, v primeru posebnega načina menjanja prestav, v skladu z navodili proizvajalca, ki so navedena v priročniku za uporabo vozil serijske proizvodnje za voznika in določena s tehničnim instrumentom za menjanje prestav (informacije za voznika). Za ta vozila se ne uporabljajo točke menjanja prestav iz Dodatka 1 Priloge 4. Za vzorec vozne krivulje se uporablja opis v skladu z odstavkom 2.3.3 Priloge 4.

3.4   ELEKTRIČNA HIBRIDNA VOZILA BREZ NAPAJANJA OD ZUNAJ (NOTOVC) S STIKALOM ZA NAČIN DELOVANJA

3.4.1   Ta vozila se predkondicionirajo in preskušajo v hibridnem načinu v skladu s Prilogo 4. Če je na voljo več različnih hibridnih načinov, se preskus izvaja v načinu, ki se samodejno nastavi, ko obrnemo kontaktni ključ (običajni način). Na podlagi podatkov, ki jih zagotovi proizvajalec, tehnična služba poskrbi, da se mejne vrednosti upoštevajo v vseh hibridnih načinih.

3.4.2   Za predkondicioniranje se izvedeta najmanj dva zaporedna celotna vozna cikla (en del ena in del dve) brez odstavitve.

3.4.3   Vozilo se vozi v skladu s Prilogo 4 ali, v primeru posebnega načina menjanja prestav, v skladu z navodili proizvajalca, ki so navedena v priročniku za uporabo vozil serijske proizvodnje za voznika in določena s tehničnim instrumentom za menjanje prestav (informacije za voznika). Za ta vozila se ne uporabljajo točke menjanja prestav iz Dodatka 1 Priloge 4. Za vzorec vozne krivulje se uporablja opis v skladu z odstavkom 2.3.3 Priloge 4.

4.   METODE ZA PRESKUS TIPA II

4.1   Vozila se preskusijo v skladu s Prilogo 5 z delovanjem motorja, ki uporablja gorivo. Proizvajalec zagotovi način, ki omogoča izvedbo tega preskusa.

Če je potrebno, se uporabi posebni postopek iz odstavka 5.1.6 Pravilnika.

5.   METODE ZA PRESKUS TIPA III

5.1   Vozila se preskusijo v skladu s Prilogo 6 z delovanjem motorja, ki uporablja gorivo. Proizvajalec zagotovi način, ki omogoča izvedbo tega preskusa.

5.2   Preskusi se izvajajo le za pogoja 1 in 2 iz odstavka 3.2 Priloge 6. Če iz kakršnih koli razlogov preskusov ni mogoče izvajati za pogoj 2, je kot drugo možnost treba izvesti drug pogoj enakomerne hitrosti (z delovanjem motorja, ki uporablja gorivo, pri obremenitvi).

6.   METODE ZA PRESKUS TIPA IV

6.1   Vozila se preskušajo v skladu s Prilogo 7.

6.2   Pred začetkom preskusnega postopka (odstavek 5.1 Priloge 7) se vozila predkondicionirajo na naslednji način:

6.2.1   Za vozila z zunanjim napajanjem (OVC):

6.2.1.1   Vozila z zunanjim napajanjem brez stikala za način delovanja: Postopek se začne s praznjenjem naprave za shranjevanje električne energije/moči na vozilu med vožnjo (na preskusni stezi, dinamometru itd.):

—

pri enakomerni hitrosti 50 km/h, dokler se ne zažene motor električnega hibridnega vozila, ki uporablja gorivo,

ali

—

če vozilo ne more doseči enakomerne hitrosti 50 km/h brez zagona motorja, ki uporablja gorivo, se hitrost zmanjšuje, dokler vozilo lahko pelje z manjšo enakomerno hitrostjo, pri čemer se motor, ki uporablja gorivo, določen čas/določeno razdaljo ne zažene (natančne podatke navedeta tehnična služba in proizvajalec),

ali

—

s priporočilom proizvajalca.

Motor, ki uporablja gorivo, se ustavi v 10 sekundah od samodejnega vklopa.

6.2.1.2   Vozila z zunanjim napajanjem s stikalom za način delovanja: Postopek se začne s praznjenjem naprave za shranjevanje električne energije/moči na vozilu med vožnjo s stikalom na položaju za le električni način (na preskusni stezi, dinamometru itd.) pri enakomerni hitrosti 70 odstotkov ± 5 odstotkov največje tridesetminutne hitrosti vozila.

Praznjenje se ustavi:

—

ko vozilo ne more voziti s 65 odstotki največje tridesetminutne hitrosti,

ali

—

ko je voznik s standardnimi instrumenti na vozilu opozorjen, da ustavi vozilo,

ali

—

ko je prevožena razdalja 100 km.

Če vozilo ni opremljeno z le električnim načinom, se naprava za shranjevanje električne energije/moči prazni med vožnjo (na preskusni stezi, dinamometru itd.):

—

pri enakomerni hitrosti 50 km/h, dokler se ne zažene motor električnega hibridnega vozila, ki uporablja gorivo,

ali

—

če vozilo ne more doseči enakomerne hitrosti 50 km/h brez zagona motorja, ki uporablja gorivo, se hitrost zmanjšuje, dokler vozilo lahko pelje z manjšo enakomerno hitrostjo, pri čemer se motor, ki uporablja gorivo, določen čas/določeno razdaljo ne zažene (natančne podatke navedeta tehnična služba in proizvajalec),

ali

—

s priporočilom proizvajalca.

Motor se ustavi v 10 sekundah od samodejnega vklopa.

6.2.2   Za vozila brez zunanjega napajanja (NOVC):

6.2.2.1   Vozila brez zunanjega napajanja brez stikala za način delovanja: postopek se začne s predkondicioniranjem najmanj dveh zaporednih celotnih voznih ciklov (en del ena in del dve) brez odstavitve.

6.2.2.2   Vozila brez zunanjega napajanja s stikalom za način delovanja: postopek se začne s predkondicioniranjem najmanj dveh zaporednih celotnih voznih ciklov (en del ena in del dve) brez odstavitve, ki se izvaja na vozilu, ki deluje na hibridni način. Če je na voljo več različnih hibridnih načinov, se preskus izvaja v načinu, ki se samodejno nastavi, ko obrnemo kontaktni ključ (običajni način).

6.3   Predkondicijska vožnja in preskus dinamometra se izvedeta v skladu z odstavkoma 5.2 in 5.4 Priloge 7:

6.3.1   Za vozila z zunanjim napajanjem (OVC): pod enakimi pogoji, kot so določeni za pogoj B preskusa tipa I (odstavka 3.1.3 in 3.2.3).

6.3.2   Za vozila brez zunanjega napajanja (NOVC): pod enakimi pogoji kot pri preskusu tipa I.

7.   METODE ZA PRESKUS TIPA V

7.1   Vozila se preskušajo v skladu s Prilogo 9.

7.2   Za vozila z zunanjim napajanjem (OVC):

Naprava za shranjevanje električne energije/moči se sme napajati dvakrat na dan s polnjenjem med vožnjo.

Pri vozilih z zunanjim napajanjem s stikalom za način delovanja, se mora polnjenje med vožnjo izvajati v načinu, ki se samodejno nastavi, ko obrnemo kontaktni ključ (običajni način).

Med polnjenjem med vožnjo je preklop v drug hibridni način dovoljen, če je to potrebno za nadaljevanje polnjenja med vožnjo po soglasju tehnične službe.

Merjenja emisij onesnaževal se izvajajo pod enakimi pogoji, kot so določeni za pogoj B preskusa tipa I (odstavka 3.1.3 in 3.2.3).

7.3   Za vozila brez zunanjega napajanja (NOVC):

Pri vozilih brez zunanjega napajanja s stikalom za način delovanja, se polnjenje med vožnjo izvaja v načinu, ki se samodejno nastavi, ko obrnemo kontaktni ključ (običajni način).

Merjenja emisij onesnaževal se izvajajo pod enakimi pogoji kot pri preskusu tipa I.

8.   METODE ZA PRESKUS TIPA VI

8.1   Vozila se preskušajo v skladu s Prilogo 8.

8.2   Pri vozilih z zunanjim napajanjem se merjenja emisij onesnaževal izvajajo pod enakimi pogoji, kot so določeni za pogoj B preskusa tipa I (odstavka 3.1.3 in 3.2.3).

8.3   Pri vozilih brez zunanjega napajanja se merjenja emisij onesnaževal izvajajo pod enakimi pogoji kot pri preskusu tipa I.

9.   PRESKUSNE METODE ZA VGRAJEN SISTEM ZA DIAGNOSTIKO NA VOZILU (OBD)

9.1   Vozila se preskušajo v skladu s Prilogo 11.

9.2   Pri vozilih z zunanjim napajanjem se merjenja emisij onesnaževal izvajajo pod enakimi pogoji, kot so določeni za pogoj B preskusa tipa I (odstavka 3.1.3 in 3.2.3).

9.3   Pri vozilih brez zunanjega napajanja se merjenja emisij onesnaževal izvajajo pod enakimi pogoji kot pri preskusu tipa I.

PRILOGE 14

Dodatek 1

Profil stanja napajanja (SOC) naprave za shranjevanje električne energije/moči za preskus tipa I za električna hibridna vozila z zunanjim napajanjem

Pogoj A preskusa tipa I

Image

Pogoj A:

(1)

začetno stanje napajanja naprave za shranjevanje električne energije/moči

(2)

praznjenje v skladu z odstavkom 3.1.2.1 ali 3.2.2.1.

(3)

kondicioniranje vozila v skladu z odstavkom 3.1.2.2 ali 3.2.2.2.

(4)

napajanje med odstavitvijo v skladu z odstavkoma 3.1.2.3 in 3.1.2.4, ali odstavkoma 3.2.2.3 in 3.2.2.4.

(5)

preskus v skladu z odstavkom 3.1.2.5 ali 3.2.2.5.

Pogoj B preskusa tipa I

Image

Pogoj B:

(1)

začetno stanje napajanja

(2)

kondicioniranje vozila v skladu z odstavkom 3.1.3.1 ali 3.2.3.1.

(3)

praznjenje v skladu z odstavkom 3.1.3.2 ali 3.2.3.2.

(4)

odstavitev v skladu z odstavkom 3.1.3.3 or 3.2.3.3.

(5)

preskus v skladu z odstavkom 3.1.3.4 or 3.2.3.4.

(1)  Kategorije vozil, kot so določene v Prilogi 7 h Konsolidirani resoluciji o proizvodnji vozil (R.E.3) (dokument TRANS/WP.29/78/Rev.1/Amend.2).

(2)  Homologacija A preklicana. Spremembe 05 tega pravilnika prepovedujejo uporabo osvinčenega bencina.

(3)  1 za Nemčijo, 2 za Francijo, 3 za Italijo, 4 za Nizozemsko, 5 za Švedsko, 6 za Belgijo, 7 za Madžarsko, 8 za Češko, 9 za Španijo, 10 za Srbijo in Črno goro, 11 za Združeno kraljestvo, 12 za Avstrijo, 13 za Luksemburg, 14 za Švico, 15 (prosto), 16 za Norveško, 17 za Finsko, 18 za Dansko, 19 za Romunijo, 20 za Poljsko, 21 za Portugalsko, 22 za Rusko federacijo, 23 za Grčijo, 24 za Irsko, 25 za Hrvaško, 26 za Slovenijo, 27 za Slovaško, 28 za Belorusijo, 29 za Estonijo, 30 (prosto), 31 za Bosno in Hercegovino, 32 za Latvijo, 33 (prosto), 34 za Bolgarijo, 35 (prosto), 36 za Litvo, 37 za Turčijo, 38 (prosto), 39 za Azerbajdžan, 40 za Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, 41 (prosto), 42 za Evropsko skupnost (homologacije dodelijo države članice z uporabo svojih oznak ECE), 43 za Japonsko, 44 (prosto), 45 za Avstralijo, 46 za Ukrajino, 47 za Južno Afriko, 48 za Novo Zelandijo, 49 za Ciper, 50 za Malto in 51 za Republiko Korejo. Naslednje številčne oznake se dodelijo drugim državam v kronološkem zaporedju, po katerem ratificirajo ali pristopijo k Sporazumu o sprejetju enotnih tehničnih predpisov za cestna vozila, opremo in dele, ki se lahko vgradijo v cestna vozila in/ali uporabijo na njih, in o pogojih za vzajemno priznanje homologacij, podeljenih na podlagi teh predpisov, in generalni sekretar Združenih narodov tako podeljene številčne oznake sporoči pogodbenicam Sporazuma.

(4)  Za motorje na kompresijski vžig.

(5)  Razen vozil, katerih največja masa presega 2 500 kg.

(6)  In tista vozila kategorije M, ki so določena v opombi (2).

(7)  Za vozila z motorjem na kompresijski vžig.

(8)  Vrednost lambda se izračuna s poenostavljeno Brettschneiderjevo enačbo:

Formula

kjer je:

[]

=

koncentracija v volumenskem odstotku

K1

=

pretvorbeni faktor iz meritve NDIR v meritev FID (ki ga zagotovi proizvajalec merilne opreme)

Hcv

=

atomsko razmerje med vodikom in ogljikom

—

pri bencinu 1,73

—

pri LPG 2,53

—

pri NG 4,0

Ocv

=

atomsko razmerje med kisikom in ogljikom

—

pri bencinu 0,02

—

pri LPG 0,0

—

pri NG 0,0

(9)  Dokument TRANS/WP.29/78/Rev.1/Amend.2.

(10)  Na podlagi dejanskih podatkov o vozilih v prometu, ki jih je treba predložiti pred 31. decembrom 2003, se lahko zahteve iz tega odstavka ponovno pregledajo in obravnava se, (a) ali je treba opredelitev vozila, katerega emisije močno izstopajo, popraviti glede na vozila, homologirana v skladu z mejnimi vrednostmi iz vrstice B tabele iz odstavka 5.3.1.4, (b) ali je treba postopek za določitev vozil, katerih emisije močno izstopajo, spremeniti in (c) ali je treba postopke za preskušanje skladnosti vozil v prometu v primernem času nadomestiti z novim statističnim postopkom. Če je primerno, se predlagajo potrebni predlogi sprememb.

(11)  Za vsako vozilo je „vmesno območje“ določeno tako: Vozilo izpolnjuje pogoje iz odstavka 3.2.1 ali odstavka 3.2.1, razen tega je izmerjena vrednost za enako s predpisi urejeno onesnaževalo manjša od vrednosti, dobljene z množenjem mejne vrednosti za isto s predpisi urejeno onesnaževalo iz vrstice A tabele iz odstavka 5.3.1.4, s faktorjem 2,5.

(12)  Za vsako vozilo je „območje zavrnitve“ določeno tako: Izmerjena vrednost za vsako s predpisi urejeno onesnaževalo je večja od vrednosti, dobljene z množenjem mejne vrednosti za isto s predpisi urejeno onesnaževalo iz vrstice A tabele iz odstavka 5.3.1.4, s faktorjem 2,5.

(13)  Neustrezno prečrtati.

(14)  Ta vrednost se zaokroži na najbližjo desetinko milimetra.

(15)  Ta vrednost se izračuna s π = 3,1416 in zaokroži na najbližji cm3.

(16)  Navesti dovoljeno odstopanje.

(17)  CVT – brezstopenjski menjalnik.

(18)  Glej odstavek 2.19 in odstavek 5.3.1.4 tega pravilnika.

(19)  Upoštevati je treba, da dovoljeno odstopanje dveh sekund zajema čas, potreben za menjavo prestave, in če je potrebno, določen čas, da se vzpostavi ponovna skladnost s ciklom.

(20)  PM = menjalnik v prostem teku, vklopljena sklopka. K1, K2 = prva ali druga prestava vklopljena, izklopljena sklopka.

(21)

PM

=

menjalnik v prostem teku, vklopljena sklopka.

K1, K5

=

prva ali druga prestava vklopljena, izklopljena sklopka.

(22)  Dodatne prestave se lahko uporabijo po priporočilih proizvajalca, če ima vozilo menjalnik z več kot petimi prestavami.

(23)  Glede električnih hibridnih vozil in dokler se ne uvedejo enotne tehnične določbe, se proizvajalec strinja s tehnično službo v zvezi s statusom vozila pri izvajanju preskusa iz tega dodatka.

(24)  v ppm ekvivalenta ogljika.

(25)  Vrednosti, navedene v specifikacijah, so „prave vrednosti“. Pri ugotavljanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ISO 4259 „Naftni izdelki – Določanje in uporaba natančnih podatkov v zvezi s preskusnimi metodami“, pri določanju najmanjše vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad nič; pri določanju največje in najmanjše vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = možnost ponovljivosti).

Ne glede na ta ukrep, potreben iz tehničnih razlogov, mora proizvajalec goriv skušati doseči ničelno vrednost, kadar je določena največja vrednost 2R, in povprečno vrednost, kadar sta navedeni največja in najmanjša mejna vrednost. Če je treba razjasniti vprašanja, ali gorivo ustreza zahtevam specifikacij, se uporabijo določbe standarda ISO 4259.

(26)  Gorivo lahko vsebuje antioksidante in deaktivatorje kovin, ki se običajno uporabljajo za stabiliziranje rafinerijskih bencinskih tokov, ne smejo pa se dodajati detergenti/disperzijska sredstva in topilna olja.

(27)  Zapiše se dejanska vsebnost žvepla v gorivu za preskus tipa I.

(28)  Vrednosti, navedene v specifikacijah, so „prave vrednosti“. Pri ugotavljanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ISO 4259 „Naftni izdelki – Določanje in uporaba natančnih podatkov v zvezi s preskusnimi metodami“, pri določanju najmanjše vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad nič; pri določanju največje in najmanjše vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = možnost ponovljivosti)

Ne glede na ta ukrep, potreben iz tehničnih razlogov, mora proizvajalec goriv skušati doseči ničelno vrednost, kadar je določena največja vrednost 2R, in povprečno vrednost, kadar sta navedeni največja in najmanjša mejna vrednost. Če je treba razjasniti vprašanja, ali gorivo ustreza zahtevam specifikacij, se uporabijo določbe standarda ISO 4259.

(29)  Območje cetanskega števila ni v skladu z zahtevami, da je najmanjše območje 4R. Vseeno se pri morebitnem sporu med dobaviteljem in uporabnikom goriva pri reševanju spora lahko uporabijo določbe standarda ISO 4259, če se namesto ene meritve izvede raje dovolj ponovnih meritev, da se doseže predpisana natančnost.

(30)  Zapiše se dejanska vsebnost žvepla v gorivu za preskus tipa I.

(31)  Čeprav je stabilnost oksidacije nadzorovana, je verjetno, da bo rok uporabnosti omejen. V zvezi s pogoji skladiščenja in življenjsko dobo se je treba posvetovati z dobaviteljem.

(32)  Vrednosti, navedene v specifikacijah, so „prave vrednosti“. Pri ugotavljanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ISO 4259 „Naftni izdelki – Določanje in uporaba natančnih podatkov v zvezi s preskusnimi metodami“, pri določanju najmanjše vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad nič; pri določanju največje in najmanjše vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = možnost ponovljivosti).

Ne glede na ta ukrep, potreben iz tehničnih razlogov, mora proizvajalec goriv skušati doseči ničelno vrednost, kadar je določena največja vrednost 2R, in povprečno vrednost, kadar sta navedeni največja in najmanjša mejna vrednost. Če je treba razjasniti vprašanja, ali gorivo ustreza zahtevam specifikacij, se uporabijo določbe standarda ISO 4259.

(33)  Gorivo lahko vsebuje antioksidante in deaktivatorje kovin, ki se običajno uporabljajo za stabiliziranje rafinerijskih bencinskih tokov, ne smejo pa se dodajati detergenti/disperzijska sredstva in topilna olja.

(34)  Zapiše se dejanska vsebnost žvepla v gorivu za preskus tipa I.

(35)  Vrednosti, navedene v specifikacijah, so „prave vrednosti“. Pri ugotavljanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ISO 4259 „Naftni izdelki – Določanje in uporaba natančnih podatkov v zvezi s preskusnimi metodami“, pri določanju najmanjše vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad nič; pri določanju največje in najmanjše vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = možnost ponovljivosti).

Ne glede na ta ukrep, potreben iz tehničnih razlogov, mora proizvajalec goriv skušati doseči ničelno vrednost, kadar je določena največja vrednost 2R, in povprečno vrednost, kadar sta navedeni največja in najmanjša mejna vrednost. Če je treba razjasniti vprašanja, ali gorivo ustreza zahtevam specifikacij, se uporabijo določbe standarda ISO 4259.

(36)  Območje cetanskega števila ni v skladu z zahtevami, da je najmanjše območje 4R. Vseeno se pri morebitnem sporu med dobaviteljem in uporabnikom goriva pri reševanju spora lahko uporabijo določbe standarda ISO 4259, če se namesto ene meritve izvede raje dovolj ponovnih meritev, da se doseže predpisana natančnost.

(37)  Zapiše se dejanska vsebnost žvepla v gorivu za preskus tipa I.

(38)  Čeprav je stabilnost oksidacije nadzorovana, je verjetno, da bo rok uporabnosti omejen. V zvezi s pogoji skladiščenja in življenjsko dobo se je treba posvetovati z dobaviteljem.

(39)  Vrednosti, navedene v specifikacijah, so „prave vrednosti“. Pri ugotavljanju njihovih mejnih vrednosti so bile uporabljene določbe standarda ISO 4259 „Naftni izdelki – Določanje in uporaba natančnih podatkov v zvezi s preskusnimi metodami“, pri določanju najmanjše vrednosti pa je bila upoštevana najmanjša razlika 2R nad nič; pri določanju največje in najmanjše vrednosti je najmanjša razlika 4R (R = možnost ponovljivosti).

Ne glede na ta ukrep, potreben iz tehničnih razlogov, mora proizvajalec goriv skušati doseči ničelno vrednost, kadar je določena največja vrednost 2R, in povprečno vrednost, kadar sta navedeni največja in najmanjša mejna vrednost. Če je treba razjasniti vprašanja, ali gorivo ustreza zahtevam specifikacij, se uporabijo določbe standarda ISO 4259.

(40)  Gorivo lahko vsebuje antioksidante in deaktivatorje kovin, ki se običajno uporabljajo za stabiliziranje rafinerijskih bencinskih tokov, ne smejo pa se dodajati detergenti/disperzijska sredstva in topilna olja.

(41)  Zapiše se dejanska vsebnost žvepla v gorivu za preskus tipa I.

(42)  S to metodo ni mogoče natančno določiti prisotnosti korozivnih snovi, če so v vzorcu antikorozijska sredstva ali druge kemikalije, ki zmanjšujejo korozivnost vzorca na bakrenem traku. Zato je dodajanje takšnih zmesi zaradi vplivanja na preskusno metodo prepovedano.

(43)  S to metodo ni mogoče natančno določiti prisotnosti korozivnih snovi, če so v vzorcu antikorozijska sredstva ali druge kemikalije, ki zmanjšujejo korozivnost vzorca na bakrenem traku. Zato je dodajanje takšnih zmesi zaradi vplivanje na preskusno metodo prepovedano.

(44)  Nečistoče (ki se razlikujejo od N2) + C2 + C2+.

(45)  Vrednost se določi pri 293,2 K (20 °C) in 101,3 kPa.

(46)  Vrednost se določi pri 273,2 K (0 °C) in 101,3 kPa.

(47)  Za motorje na kompresijski vžig.

(48)  Razen vozil, katerih največja masa presega 2 500 kg.

(49)  Tista vozila kategorije M, ki so določena v opombi (2).

(50)  Mednarodni standard ISO 2575-1982 (E) z naslovom „Cestna vozila: Simboli za kontrolne indikatorje in opozorilne naprave“, simbol številka 4.36.

(51)  Ta zahteva se uporablja samo od 1. januarja 2003 za nove tipe vozil z elektronskim vnosom podatkov o hitrosti za upravljanje motorja. To velja za vsa vozila, prvič registrirana po 1. januarja 2005.

(52)  Imenovan tudi „z napajanjem od zunaj“.

(53)  Imenovan tudi „brez napajanja od zunaj“.

(54)  Na primer: športni, gospodarni, mestni, izvenmestni položaj …

(55)  Hibridni način z največjo porabo elektrike:

Hibridni način, za katerega se lahko dokaže, da porabi največ elektrike od vseh izbirnih hibridnih načinov, ko se preskuša v skladu s pogojem A iz odstavka 4. Priloge 10 k Pravilniku št. 101, se ugotovi na podlagi podatkov, ki jih predloži proizvajalec, in po dogovoru s tehnično službo.

(56)  Način z največjo porabo goriva:

Hibridni način, za katerega se lahko dokaže, da porabi največ goriva od vseh izbirnih hibridnih načinov, ko se preskuša v skladu s pogojem B iz odstavka 4. Priloge 10 k Pravilniku št. 101, se ugotovi na podlagi podatkov, ki jih predloži proizvajalec, in po dogovoru s tehnično službo.

9.3.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 70/355

Popravek Pravilnika št. 123 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotne določbe o homologaciji nastavljivih sistemov sprednje osvetlitve (AFS) za motorna vozila

( Uradni list Evropske unije L 375 z dne 27. decembra 2006 )

Pravilnik št. 123 se glasi:

Pravilnik št. 123 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotne določbe o homologaciji nastavljivih sistemov sprednje osvetlitve (AFS) za motorna vozila

A.   UPRAVNE DOLOČBE

PODROČJE UPORABE

Ta pravilnik se uporablja za nastavljive sisteme sprednje osvetlitve (AFS) za motorna vozila.

1.   OPREDELITVE

Za namene tega pravilnika:

1.1   Uporabljati se morajo opredelitve iz Pravilnika št. 48 in njegovih sprememb, ki veljajo v trenutku vložitve vloge za podelitev homologacije.

1.2   „Nastavljiv sistem sprednje osvetlitve“ (ali „sistem“) je svetlobna naprava, ki oddaja svetlobne pramene, katerih značilnosti se samodejno prilagajajo spremenljivim pogojem uporabe kratkega svetlobnega pramena in morebitnega dolgega svetlobnega pramena z najmanjšo mogočo funkcionalno vsebino, kot je navedeno v odstavku 6.1.1; ta sistem vsebuje „sistemsko upravljanje“, enega ali več morebitnih „napajalno-upravljalnih naprav“ in enote, nameščene na desni in levi strani vozila.

1.3   „Razred“ kratkega svetlobnega pramena (C, V, E ali W) je kratki svetlobni pramen z značilnostmi, opredeljenimi v tem pravilniku in Pravilniku št. 48 (1).

„Način“ sprednje svetlobne funkcije, ki ga zagotavlja sistem, je svetlobni pramen v skladu z odstavkoma 6.2 in 6.3 tega pravilnika, bodisi za enega od razredov kratkega svetlobnega pramena bodisi za dolgi svetlobni pramen, ki ga je izdelovalec zasnoval za uporabo na nekaterih vozilih in v nekaterih atmosferskih pogojih.

1.4.1   „Način osvetlitve v ovinkih“ je sprednja svetlobna funkcija, pri kateri je osvetljenost odmaknjena v desno ali levo stran ali spremenjena (da se dobi enakovreden rezultat), zasnovana je za cestne ovinke ali križišča in ima posebne fotometrične lastnosti.

1.4.2   „Način osvetlitve v ovinkih kategorije 1“ je način osvetlitve v ovinkih s horizontalnim premikom naklona meje svetlo-temno.

1.4.3   „Način osvetlitve v ovinkih kategorije 2“ je način osvetlitve v ovinkih brez horizontalnega premika naklona meje svetlo-temno.

1.5   „Svetilna enota“ je del sistema, ki oddaja svetlobo; sestavljen je lahko iz optičnih, mehanskih in električnih delov ter zasnovan za popolno ali delno zagotavljanje svetlobnega pramena ene ali več sprednjih svetlobnih funkcij, ki jih proizvaja sistem.

1.6   „Enota“ je nedeljivo ohišje (ohišje svetilke) z eno ali več svetilnimi enotami.

1.7   „Desna stran“ ali „leva stran“ je skupek svetilnih enot, nameščenih na zadevni strani vzdolžne sredinske ravnine vozila glede na gibanje naprej.

1.8   „Sistemsko upravljanje“ je eden ali več delov sistema, ki prejemajo signale iz vozila in samodejno nadzirajo delovanje svetilnih enot.

1.9   „Nevtralni položaj“ je položaj sistema, v katerem se oddaja določen način kratkega svetlobnega pramena razreda C („osnovni kratki svetlobni pramen“) ali morebitnega dolgega svetlobnega pramena in v katerem se ne uporabi noben kontrolni signal AFS.

1.10   „Signal“ je vsak kontrolni signal AFS, kot je opredeljen v Pravilniku št. 48, ali vsak dodatni vhodni kontrolni signal AFS v sistem ali izhodni ukaz od sistema k vozilu.

1.11   „Signalni generator“ je naprava, ki lahko proizvaja enega ali več signalov za preskuse sistema.

1.12   „Napajalno-upravljalna naprava“ je eden ali več delov sistema, ki z energijo napaja enega ali več delov tega sistema, kot je regulator napajanja in/ali napetosti za enega ali več virov svetlobe, na primer opreme za elektronsko upravljanje virov svetlobe.

1.13   „Referenčna os sistema“ je presek vzdolžne sredinske ravnine vozila s horizontalno ravnino skozi referenčno središče ene od svetilnih enot, prikazane na risbah, ki so opredeljene v odstavku 2.2.1 spodaj.

1.14   „Leča“ je najbolj zunanji del enote, ki prepušča svetlobo skozi svetlečo površino.

1.15   „Obloga“ je vsak proizvod, ki se v eni ali več plasteh nanese na zunanjo površino leče.

Sistemi različnega „tipa“ so sistemi, ki se med seboj pomembno razlikujejo po:

1.16.1   tovarniški ali blagovni znamki;

1.16.2   vključitvi ali odstranitvi delov, ki lahko spremenijo optične ali fotometrične lastnosti sistema;

1.16.3   prilagojenosti vožnji po desni ali levi strani cestišča ali obema načinoma vožnje;

1.16.4   proizvedeni(-h) svetlobni(-h) funkciji(-ah), načinu(-ih) in razredih;

1.16.5   materialih, iz katerih so narejene leče in njihova morebitna obloga;

1.16.6   značilnosti(-h) signala(-ov), določenega(-ih) za sistem.

1.17   „Usmeritev“ je nastavitev svetlobnega pramena ali enega od njegovih delov na merilnem zaslonu, ki je v skladu s predpisi.

1.18   „Nastavitev“ je uporaba sredstev, ki jih sistem predvideva za navpično in/ali vodoravno usmeritev svetlobnega pramena.

1.19   „Funkcija za spremembo strani vožnje“ je vsaka sprednja svetlobna funkcija ali eden od načinov ali samo njen(-i) del(-i) ali vsaka kombinacija teh elementov, s katero se prepreči bleščanje in zagotovi zadostna osvetlitev, kadar se vozilo, opremljeno s sistemom, zasnovanim za vožnjo po eni strani cestišča, začasno uporablja v državi, kjer se vozi po drugi strani cestišča.

1.20   „Nadomestna funkcija“ je vsaka sprednja svetlobna in/ali signalna funkcija ali eden od njenih načinov ali samo njen(-i) del(-i) ali vsaka kombinacija teh elementov, zasnovana za zamenjavo sprednje svetlobne funkcije ali načina v primeru okvare.

2.   VLOGA ZA PODELITEV HOMOLOGACIJE SISTEMA

Vlogo za podelitev homologacije mora vložiti imetnik tovarniške ali blagovne znamke sistema ali njegov pravilno pooblaščeni zastopnik.

V njej mora biti navedeno naslednje:

sprednje svetlobne funkcije, ki jih mora zagotavljati sistem, za katere se zahteva podelitev homologacije v skladu s tem pravilnikom;

2.1.1.1   vsaka druga sprednja svetlobna ali signalna funkcija, ki jo zagotavlja ena ali več svetilk, združenih, kombiniranih ali integriranih v svetilne enote sistema, ki je predmet vloge za podelitev homologacije; dovolj podrobnosti, da se omogoči identifikacija svetilke (svetilk), in tudi navedba pravilnika(-ov), na podlagi katerega(-ih) je treba te svetilke (ločeno) homologirati;

2.1.2   ali je kratki svetlobni pramen zasnovan hkrati za vožnjo po levi in desni strani cestišča ali če je zasnovan izključno za vožnjo po eni ali drugi strani cestišča;

če je sistem opremljen z eno ali več nastavljivimi svetilnimi enotami:

2.1.3.1   položaj(-i) namestitve vsake svetilne enote glede na tla in vzdolžno sredinsko ravnino vozila;

2.1.3.2   maksimalni koti nad normalnim(-i) položajem (položaji) in pod njim(-i), ki jih lahko dosežejo naprave za navpično nastavitev;

2.1.4   kategorija uporabljenega(-ih) zamenljivega(-ih) ali nezamenljivega(-ih) vira(-ov) svetlobe, kot je določena v pravilniku št. 37 ali 99;

če je sistem opremljen z enim ali več nezamenljivimi viri svetlobe:

2.1.5.1   identifikacija svetilne(-ih) enote (enot), katere(-ih) navedeni viri svetlobe so nezamenljivi;

2.1.6   okoliščine delovanja, se pravi različne napajalne napetosti, določene v določbah Priloge 9 k temu pravilniku, če je potrebno.

Vsaki vlogi za podelitev homologacije je treba priložiti:

2.2.1   risbe v treh izvodih z dovolj podrobnosti za identifikacijo tipa, ki prikazujejo predvideno mesto homologacijske(-ih) številke (številk) in tudi dodatnih simbolov glede na krog, ki obkroža homologacijsko(-e) oznako(-e), in v katerem geometričnem položaju morajo biti svetilne enote nameščene na vozilo glede na tla in vzdolžno sredinsko ravnino vozila, ter kažejo vsako svetilno enoto v navpičnem (osnem) prerezu in od spredaj z navedbo glavnih podrobnosti optičnih lastnosti, zlasti referenčno(-e) os(-i) in točko(-e), ki se pri preskusih upoštevajo kot referenčno središče, in tudi vse morebitne optične lastnosti leč;

kratek tehnični opis sistema, ki podrobno navaja:

a)

svetlobno(-e) funkcijo(-e) in njene (njihove) načine, ki jih zagotavlja sistem (2);

b)

svetilne enote, ki prispevajo k vsaki od funkcij (2), in tudi signale (3) s tehničnimi lastnostmi njihovega delovanja;

c)

kategorijo (2) morebitnega načina osvetlitve v ovinkih;

d)

dodatni(-e) sklop(-e) podatkov o določbah za kratke svetlobne pramene razreda E v skladu z razpredelnico 6 v Prilogi 3 k temu pravilniku, če je potrebno;

e)

sklop(-e) določb za kratki svetlobni pramen razreda W v skladu s Prilogo 3 k temu pravilniku, če je potrebno;

f)

svetilne enote (3), ki proizvajajo mejo(-e) svetlo-temno kratkega svetlobnega pramena ali prispevajo k temu;

g)

podatek(-e) (2), ki je (so) v skladu z določbami odstavka 6.4.6 tega pravilnika, kar zadeva odstavke 6.22.6.1.2.1 in 6.22.6.1.3 Pravilnika št. 48;

h)

svetilne enote, zasnovane za zagotavljanje minimalne osvetlitve žarometov s kratkim svetlobnim pramenom v skladu z odstavkom 6.2.9.1 tega pravilnika;

i)

zahteve glede namestitve in delovanja za namene preskusov;

j)

vse druge primerne informacije;

2.2.2.1   načelo varnosti, kot je opredeljeno v dokumentaciji, ki mora za tehnično službo, odgovorno za izvajanje homologacijskih preskusov:

i)

opisati v sistem vgrajene ukrepe za zagotavljanje njegove skladnosti z določbami odstavkov 5.7.3, 5.9 in 6.2.6.4 spodaj;

ii)

navesti navodila za njihovo preverjanje v skladu z odstavkom 6.2.7 spodaj,

in/ali

iii)

omogočati dostop do ustreznih dokumentov, ki dokazujejo učinkovitost sistema z vidika zanesljivosti in dobrega delovanja ukrepov, opredeljenih v skladu z odstavkom 2.2.2.1 i) zgoraj, na primer do analize možnih napak in njihovih posledic (FMEA) in analize drevesa napak (FTA) ali vsakega drugega procesa, prilagojenega varnostnim razmeram;

2.2.2.2   znamko in tip morebitne(-ih) napajalno-upravljalne(-ih) naprave (naprav), če ni(so) del enote;

2.2.3   dva vzorca tipa sistema, za katerega se zahteva podelitev homologacije, tudi morebitnih pritrdilnih naprav, napajalno-upravljalnih naprav in signalnih generatorjev;

za preskus umetne snovi, iz katere so narejene leče:

štirinajst leč;

2.2.4.1.1   deset od teh leč se lahko nadomesti z desetimi vzorci umetne snovi velikosti najmanj 60 × 80 mm z ravno ali izbočeno zunanjo površino in večinoma ravno površino v sredini (polmer ukrivljenja najmanj 300 mm) velikosti najmanj 15 × 15 mm;

2.2.4.1.2   vsaka leča ali vzorec umetne snovi mora biti izdelana (izdelan) po postopku, ki se uporablja v serijski proizvodnji;

2.2.4.2   svetilni element ali optični sklop, če je potrebno, na katerega je mogoče namestiti leče po navodilih proizvajalca;

2.2.5   za preskus odpornosti svetlobno prepustnih delov iz umetne snovi proti ultravijoličnemu sevanju, ki ga lahko oddaja(-jo) vir(-i) svetlobe, ki je (so) del sistema, na primer pri svetilkah, ki delujejo na principu električnega praznjenja v plinu, v skladu z odstavkom 2.2.4 Priloge 6 k temu pravilniku:

vzorec vsakega materiala, uporabljenega v sistemu, ali celoten sistem ali njegov(-i) del(-i), ki vsebuje(-jo) te materiale. Vsi vzorci materiala morajo imeti enak videz in biti po potrebi enako površinsko obdelani, kot če bi bili namenjeni za uporabo v sistemu, ki ga je treba homologirati;

2.2.6   materialom, iz katerih so izdelane leče in morebitne obloge, morajo biti priložena poročila o preskusu lastnosti teh materialov in oblog, če so na njih že bili opravljeni preskusi;

2.2.7   pri sistemu, ki je v skladu z odstavkom 4.1.7 spodaj, vozilo, ki predstavlja vozilo(-a) iz odstavka 4.1.6 spodaj.

3.   OZNAKE

3.1   Na enotah sistema, predloženega v homologacijo, mora biti tovarniška ali blagovna znamka vlagatelja.

Enote morajo imeti na leči in ohišju dovolj veliko mesto za homologacijsko oznako in dodatne simbole, predpisane v odstavku 4; ta mesta morajo biti prikazana na risbah iz odstavka 2.2.1 zgoraj.

3.2.1   Kljub temu je dovolj ena sama oznaka v skladu z odstavkom 4.2.5, če leče ni mogoče ločiti od glavnega dela enote.

3.3   Enote ali sistemi, zasnovani za izpolnitev zahtev za vožnjo po desni in levi strani cestišča, morajo nositi oznake z navedbo dveh položajev namestitve optičnega(-ih) elementa(-ov) vozila ali vira(-ov) svetlobe odsevnika(-ov); te oznake so sestavljene iz črk „R/D“ za vožnjo po desni strani in „L/G“ za vožnjo po levi strani cestišča.

3.4   Pri sistemu, zasnovanem za izpolnitev zahtev iz odstavka 5.8.2 spodaj z morebitnim prekritjem dodatnega mesta pred lečo enote, mora biti navedeno mesto neizbrisno označeno. Ta oznaka ni potrebna, če je mesto jasno označeno.

4.   HOMOLOGACIJA

4.1   Splošno

4.1.1   Če vsi vzorci tipa sistema, predloženega v skladu z odstavkom 2 zgoraj, izpolnjujejo zahteve tega pravilnika, se homologacija podeli.

4.1.2   Kadar svetilke, ki so združene, kombinirane ali integrirane s sistemom, izpolnjujejo zahteve več pravilnikov, se lahko nanje namesti enotna mednarodna homologacijska oznaka, če vsaka svetilka izpolnjuje zanjo veljavne zahteve.

4.1.3   Vsak homologiran tip prejme homologacijsko številko, prvi dve številki katere (trenutno 00) označujeta spremembe, ki ustrezajo zadnjim velikim tehničnim spremembam pravilnika na dan podelitve homologacije. Ista pogodbenica ne more podeliti iste številke drugemu tipu sistema, ki ga pokriva ta pravilnik.

O homologaciji, podaljšanju homologacije, zavrnitvi ali umiku homologacije ali dokončni ustavitvi proizvodnje tipa sistema ob uporabi tega pravilnika so obveščene podpisnice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, na obrazcu, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 1 k temu pravilniku in vsebuje navedbe, predpisane v odstavku 2.1.3.

4.1.4.1   Če je (so) enota(-e) opremljena(-e) z nastavljivim odsevnikom in je (so) izključno zasnovana(-e) za uporabo v položajih namestitve, ki ustrezajo navedbam iz odstavka 2.1.3, je vlagatelj takoj po prejemu homologacije dolžan uporabniku pravilno razložiti, kateri je (so) dober(-ri) položaj(-i) namestitve.

4.1.5   Na vsako enoto sistema, ki ustreza tipu, homologiranemu v skladu s tem pravilnikom, se na mestih, določenih v odstavku 3.2 zgoraj, poleg oznake iz odstavka 3.1 namesti homologacijska oznaka, ki ustreza oznaki, opisani v odstavkih 4.2 in 4.3 spodaj.

4.1.6   Vlagatelj mora na obrazcu v skladu z vzorcem iz Priloge 1 k temu pravilniku navesti vozilo(-a), kateremu(-im) je sistem namenjen.

Če se podelitev homologacije zahteva za sistem, ki ga ne bo pokrivala homologacija tipa vozila v skladu s Pravilnikom št. 48,

4.1.7.1   mora vlagatelj predložiti zadostno dokumentacijo, ki dokazuje, da sistem lahko izpolnjuje zahteve iz odstavka 6.22 Pravilnika št. 48, če je pravilno nameščen, in

4.1.7.2   sistem je treba homologirati v skladu s Pravilnikom št. 10.

4.2   Sestava homologacijske oznake

Homologacijsko oznako sestavljajo:

mednarodna homologacijska oznaka, ki jo sestavljajo:

4.2.1.1   krog, ki obkroža črko „E“, ki ji sledi številka države, ki je podelila homologacijo (4);

4.2.1.2   homologacijska številka iz odstavka 4.1.3 zgoraj;

naslednji dodatni simbol(-i):

4.2.2.1   na sistemu črka „X“ in črka(-e), ki ustrezata(-jo) funkcijam, ki jih zagotavlja sistem:

„C“

za kratki svetlobni pramen razreda C, z dodanimi simboli ustreznih drugih razredov kratkega svetlobnega pramena,

„E“

za kratki svetlobni pramen razreda E,

„V“

za kratki svetlobni pramen razreda V,

„W“

za kratki svetlobni pramen razreda W,

„R“

za dolgi svetlobni pramen;

4.2.2.2   vodoravna črtica nad vsakim simbolom, če svetlobno funkcijo ali način osvetlitve zagotavlja več enot, nameščenih na eni ali obeh straneh;

4.2.2.3   simbol „T“ za simbolom vseh svetlobnih funkcij in/ali razredov osvetlitve, zasnovanih za izpolnitev določb o osvetlitvi v ovinkih, pri čemer ti simboli ležijo skupaj na levi strani;

4.2.2.4   na določenih enotah črka „X“ in tudi črka(-e), ki ustrezata(-jo) funkcijam, ki jih zagotavlja(-jo) svetilna(-e) enota(-e), ki je (so) del teh enot;

4.2.2.5   če enota, nameščena na eni od strani, sama ne zagotavlja svetlobne funkcije ali njenega načina, je nad simbolom funkcije vodoravna črtica;

4.2.2.6   na sistemih ali njihovem(-ih) delu(-ih), ki ustrezajo samo zahtevam za vožnjo po levi strani cestišča, vodoravna puščica, ki kaže v desno stran, če gledamo od spredaj, se pravi v tisto stran cestišča, po kateri poteka vožnja;

4.2.2.7   na sistemih ali njihovem(-ih) delu(-ih), zasnovanih za izpolnitev zahtev za vožnjo po desni in levi strani cestišča na primer z nastavitvijo optičnega elementa ali vira svetlobe, vodoravna puščica, ki kaže hkrati v desno in levo stran;

4.2.2.8   na enotah, ki vsebujejo lečo iz umetne snovi, črki „PL“ v bližini simbolov, predpisanih v odstavkih od 4.2.2.1 do 4.2.2.7 zgoraj;

4.2.2.9   na enotah, ki prispevajo k izpolnjevanju zahtev tega pravilnika za dolgi svetlobni pramen, navedba največje svetilnosti, izražene z referenčno oznako, opredeljeno v odstavku 6.3.2.1.3 spodaj, ki leži v bližini kroga, ki obkroža črko „E“.

V vseh primerih morajo biti način uporabe, ki velja med preskusnim postopkom, opredeljenim v odstavku 1.1.1.1 Priloge 4, in napajalne napetosti, dovoljene v skladu z odstavkom 1.1.1.2 Priloge 4, navedeni na certifikatih o homologaciji in obrazcih, poslanih podpisnicam Sporazuma, ki ta pravilnik uporabljajo.

V navedenih primerih morajo sistemi ali njihov(-i) del(-i) imeti naslednje oznake:

4.2.3.1   Na enotah, ki izpolnjujejo zahteve tega pravilnika in so zasnovane tako, da preprečijo vsak sočasen prižig vira(-ov) svetlobe kratkega svetlobnega pramena in katere koli druge svetlobne funkcije, s katero je lahko ta integriran, se v homologacijski oznaki doda poševna črta (/) za simbolom(-i) žarometa s kratkim svetlobnim pramenom.

4.2.3.2   Na enotah, ki izpolnjujejo zahteve iz Priloge 4 k temu pravilniku samo pri napajalni napetosti 6 ali 12 V, se v bližini držala vira(-ov) svetlobe namesti številka 24, prečrtana s poševnim križcem (X).

4.2.4   Dve številki homologacijske številke (trenutno 00), ki označujeta spremembe, ki ustrezajo zadnjim velikim tehničnim spremembam pravilnika na dan podelitve homologacije, in po potrebi predpisana puščica lahko ležijo v bližini zgoraj opisanih dodatnih simbolov.

4.2.5   Oznake in simboli iz odstavkov 4.2.1 in 4.2.2 zgoraj morajo biti čitljivi in neizbrisni. Lahko so nameščeni na notranji ali zunanji (prozorni ali ne) strani enot, ki so neločljive od površine sevanja svetlobe. V vseh primerih morajo biti vidni, kadar je enota nameščena na vozilo. Da se ta zahteva izpolni, je dovoljen premik enega premičnega dela vozila.

4.3   Ureditev homologacijske oznake

4.3.1   Samostojne svetilke

Slike 1–10 v Prilogi 2 k temu pravilniku prikazujejo primere homologacijske oznake in zgoraj navedenih dodatnih simbolov.

Združene, kombinirane ali integrirane svetilke

Kadar s sistemom združene, kombinirane ali integrirane svetilke izpolnjujejo zahteve več pravilnikov, se lahko nanje namesti enotna mednarodna homologacijska oznaka, sestavljena iz kroga, ki obkroža črko „E“, ki ji sledita številka države, ki je homologacijo podelila, in homologacijska številka. Ta homologacijska oznaka lahko leži na katerem koli mestu na združenih, kombiniranih ali integriranih svetilkah, če:

4.3.2.1.1   je vidna, kot je navedeno v odstavku 4.2.5;

4.3.2.1.2   ni mogoče odstraniti nobenega elementa združenih, kombiniranih ali integriranih svetilk, ki prepušča svetlobo, ne da bi hkrati odstranili homologacijsko oznako.

Identifikacijski simbol vsake svetilke, ki ustreza vsakemu pravilniku, ob uporabi katerega je bila homologacija podeljena, in tudi spremembe, ki ustrezajo zadnjim velikim tehničnim spremembam pravilnika na dan podelitve homologacije, ter po potrebi ustrezna puščica morajo biti nameščeni:

4.3.2.2.1   bodisi na ustrezni svetleči površini;

4.3.2.2.2   bodisi skupaj, tako da je vsaka od združenih, kombiniranih ali integriranih svetilk zlahka prepoznavna (glej možne primere v Prilogi 2).

4.3.2.3   Dimenzije elementov enotne homologacijske oznake ne smejo biti manjše od minimalnih dimenzij, ki jih za najmanjšo od oznak zahteva pravilnik, v okviru katerega je bila homologacija podeljena.

4.3.2.4   Vsak homologiran tip prejme homologacijsko številko. Ista pogodbenica ne more podeliti iste številke drugemu tipu združenih, kombiniranih ali integriranih svetilk, katero ta pravilnik pokriva.

4.3.2.5   Sliki 11 in 12 v Prilogi 2 k temu pravilniku prikazujeta primere homologacijske oznake za združene, kombinirane ali integrirane svetilke z vsemi zgoraj navedenimi dodatnimi simboli za sisteme, katerih funkcije zagotavlja več enot na vsaki strani vozila.

4.3.2.6   Slika 13 v Prilogi 2 k temu pravilniku prikazuje primer homologacijske oznake, ki velja za celoten sistem.

B.   TEHNIČNE ZAHTEVE ZA SISTEME ALI NJIHOV(-E) DEL(-E)

Če ni drugače določeno, se morajo fotometrične meritve izvesti v skladu z določbami Priloge 9 k temu pravilniku.

5.   SPLOŠNE ZAHTEVE

Vsi vzorci, za katere se zahteva podelitev homologacije samo za vožnjo po desni strani cestišča, morajo biti v skladu z zahtevami iz odstavkov 6 in 7 spodaj; če se nasprotno podelitev homologacije zahteva za vožnjo po levi strani cestišča, se uporabijo določbe odstavka 6 spodaj in ustrezne priloge k temu pravilniku, tako da se zamenjata leva in desna stran in nasprotno.

Na enak način se z zamenjavo „R“ z „L“ in nasprotno spremeni oznaka kotnih položajev in elementov.

5.1.2   Sistemi ali njihov(-i) del(-i) morajo biti zasnovani tako, da ohranijo fotometrične lastnosti in ostanejo v dobrem delovnem stanju pri normalni uporabi kljub vibracijam, ki so jim lahko podvrženi.

Sistemi ali njihov(-i) del(-i) morajo biti opremljeni z napravo, ki omogoča njihovo nastavitev na vozilo v skladu z določbami, ki se uporabljajo zanje.

5.2.1   Sistemi ali njihov(-i) del(-i) so lahko brez teh naprav, če je njihova uporaba omejena na vozila, na katerih je nastavitev mogoča z drugimi sredstvi ali nepotrebna glede na vlagateljev opis sistema.

Sistemi ne smejo biti opremljeni z viri svetlobe, ki niso homologirani v skladu s pravilnikoma št. 37 in 99.

5.3.1   Držalo zamenljivih virov svetlobe mora biti v skladu z dimenzijskimi značilnostmi iz podatkovne liste publikacije IEC št. 60061-2, kot je navedeno v ustreznem pravilniku o virih svetlobe.

5.3.2   Če je vir svetlobe nezamenljiv, ne sme biti sestavni del svetilne enote, ki v nevtralnem položaju proizvaja kratki svetlobni pramen.

5.4   Pri sistemih ali njihovem(-ih) delu(-ih), zasnovanih tako, da hkrati izpolnjujejo zahteve za vožnjo po desni in levi strani cestišča, se lahko nastavitev za en ali drug način vožnje opravi z ustrezno začetno nastavitvijo ob njihovi namestitvi na vozilo ali pa to opravi uporabnik. V vseh primerih morata biti mogoči samo dve popolnoma različni nastavitvi, ena za vožnjo po desni strani in druga za vožnjo po levi strani cestišča, nenamerni premik iz ene lege v drugo in nastavitev v vmesno lego morata biti onemogočena.

5.5   V skladu z zahtevami iz Priloge 4 k temu pravilniku je treba opraviti dodatne preskuse in s tem zagotoviti, da pri uporabi ne nastanejo prevelika odstopanja od fotometričnih lastnosti.

5.6   Če je leča svetilne enote iz umetne snovi, je treba opraviti preskuse v skladu z zahtevami iz Priloge 6 k temu pravilniku.

Na sistemih ali njihovem(-ih) delu(-ih), zasnovanih za izmenično oddajanje kratkega in dolgega svetlobnega pramena, je treba vsako mehansko, elektromehansko ali drugo napravo, vgrajeno v svetilno enoto za preklapljanje med enim in drugim svetlobnim pramenom, zasnovati tako:

5.7.1   da je dovolj odporna, da brez škode zdrži 50 000 preklopov kljub vibracijam, ki jim je izpostavljena med normalno uporabo;

5.7.2   da se vedno dobi kratki ali dolgi svetlobni pramen, ne da bi bila mogoča vmesna ali nedoločena lega; če to ni mogoče, mora dobljeno stanje ustrezati določbam odstavka 5.7.3 spodaj;

5.7.3   da se ob okvari sistem samodejno nastavi v lego za kratki svetlobni pramen ali v takšno stanje, da fotometrične vrednosti niso večje od 1,5 luksa v območju III b, opredeljenem v Prilogi 3 k temu pravilniku, niti manjše od 4 luksov v točki „segmenta Emax“, na primer z izklopom, zatemnitvijo ali znižanjem svetlobnega pramena in/ali nadomestitvijo funkcije;

5.7.4   da uporabnik z običajnim orodjem ne more spremeniti oblike ali lege premičnih elementov ali vplivati na preklopnik.

Sistemi morajo biti opremljeni s sredstvi, ki omogočajo njihovo začasno uporabo v državah, kjer se vozi po drugi strani cestišča kot v državi, za katero je bila zahtevana podelitev homologacije, ne da bi to preveč slepilo promet iz nasprotne smeri. Zato morajo sistemi ali njihov(-i) del(-i):

5.8.1   uporabniku omogočati nastavljanje v skladu z odstavkom 5.4 zgoraj brez posebnega orodja ali

imeti funkcijo za spremembo strani vožnje z osvetlitvijo največ 1,5 luksa v območju III b za promet iz nasprotne smeri in najmanj 6 luksov v točki 50 V, kadar se preskusi opravijo v skladu z odstavkom 6.2 spodaj, brez spremembe nastavitve glede na začetno stran vožnje; zato:

5.8.2.1   je lahko prekritje ustreznega dela leče v skladu z odstavkom 3.4 zgoraj popolna ali delna rešitev.

5.9   Sistemi morajo biti zasnovani tako, da se ob okvari vira svetlobe sproži signal in se tako upoštevajo ustrezne določbe Pravilnika št. 48.

5.10   Element(-i), na katerega (katere) je pritrjen zamenljiv vir svetlobe, mora(-jo) biti zasnovan(-i) tako, da je mogoče vir svetlobe zlahka pravilno namestiti tudi v temi.

V primeru sistema, ki je v skladu z odstavkom 4.1.7 zgoraj:

5.11.1   morajo biti sistemu priloženi izvod obrazca, določenega v odstavku 4.1.4 zgoraj, in navodila za namestitev v skladu z določbami Pravilnika št. 48;

5.11.2   mora tehnična služba, odgovorna za homologacijo, preveriti, ali:

a)

je sistem mogoče pravilno namestiti po navodilih;

b)

sistem, ko je enkrat nameščen na vozilo, izpolnjuje določbe odstavka 6.22 Pravilnika št. 48;

obvezen je preskus vožnje po cesti za potrditev skladnosti z določbami odstavka 6.22.7.4 Pravilnika št. 48, tudi v vseh ustreznih položajih v zvezi s sistemskim upravljanjem na podlagi vlagateljevega opisa sistema. Navedeno mora biti, ali so vsi načini vključeni, v delovanju ali izključeni v skladu z vlagateljevim opisom sistema; vsako očitno napako (na primer pretiran kot ali migljanje) je treba spodbijati.

6.   OSVETLJENOST

6.1   Splošne zahteve

6.1.1   Vsak sistem mora oddajati kratki svetlobni pramen razreda C v skladu z odstavkom 6.2.5 spodaj in enega ali več kratkih svetlobnih pramenov drugega(-ih) razreda(-ov); vključuje lahko enega ali več drugih načinov znotraj vsakega razreda kratkega svetlobnega pramena in tudi sprednje svetlobne funkcije v skladu z odstavkoma 6.3 in/ali 2.1.1.1 tega pravilnika.

6.1.2   Sistem mora omogočati samodejne spremembe, tako da se doseže dobra osvetljenost ceste, ne da bi to motilo voznika ali druge udeležence v prometu.

6.1.3   Sistem je sprejemljiv, če izpolnjuje ustrezne fotometrične zahteve iz odstavkov 6.2 in 6.3.

Fotometrične meritve se opravijo v skladu z navedbami vlagatelja:

6.1.4.1   v nevtralnem položaju, kot je opredeljen v odstavku 1.9;

6.1.4.2   pri signalih V, W, E ali T v skladu z odstavkom 1.10 glede na posamezen primer;

6.1.4.3   po potrebi pri katerem koli drugem signalu v skladu z odstavkom 1.10 ali njihovi kombinaciji v skladu z navedbami vlagatelja.

6.2   Določbe o kratkem svetlobnem pramenu

Pred vsakim preskusom v skladu s spodnjimi odstavki je treba sistem namestiti v nevtralen položaj, se pravi, da mora oddajati kratki svetlobni pramen razreda C.

Na vsaki strani sistema (tj. vozila) mora kratki svetlobni pramen v nevtralnem položaju iz najmanj ene svetilne enote ustvarjati mejo svetlo-temno, ki je v skladu s Prilogo 8 k temu pravilniku, ali

6.2.1.1   mora sistem ponujati druga sredstva, na primer optična sredstva ali začasne pomožne svetlobne pramene, ki omogočajo jasno in pravilno usmeritev svetlobnih pramenov.

6.2.1.2   Priloga 8 se ne uporablja za funkcijo za spremembo strani vožnje, kot je opisana v odstavkih 5.8–5.8.2.1 zgoraj.

6.2.2   Sistem ali njegov(-i) del(-i) mora(-jo) biti usmerjen(-i) tako, da je položaj meje svetlo-temno v skladu z zahtevami iz razpredelnice 2 v Prilogi 3 k temu pravilniku.

6.2.3   Kadar je sistem tako usmerjen, mora sam ali njegov(-i) del(-i), če njegova (njihova) homologacija zadeva samo kratki svetlobni pramen, izpolnjevati zahteve iz ustreznih spodnjih odstavkov; če je nasprotno zasnovan za zagotavljanje dodatne osvetlitve ali svetlobno-signalnih funkcij v skladu s področjem uporabe tega pravilnika, mora prav tako izpolnjevati zahteve iz ustreznih spodnjih odstavkov, če se ne nastavlja ločeno.

6.2.4   Kadar tako usmerjeni sistem ali njegov(-i) del(-i) ne izpolnjuje(-jo) zahtev iz odstavka 6.2.3 zgoraj, se lahko njegova (njihova) nastavitev po navodilih proizvajalca spremeni za največ 0,5° v desno ali levo ter za 0,2° navzgor ali navzdol glede na začetno nastavitev.

6.2.5   Kadar sistem oddaja določen način kratkega svetlobnega pramena, mora biti v skladu z zahtevami iz ustreznega oddelka (C, V, E ali W) dela A razpredelnice 1 (fotometrične vrednosti) in razpredelnice 2 (Emax in položaj meje svetlo-temno) v Prilogi 3 k temu pravilniku ter oddelka 1 (zahteve glede meje svetlo-temno) v Prilogi 8 k temu pravilniku.

Svetlobni pramen se lahko oddaja v načinu osvetlitve v ovinkih pod naslednjimi pogoji:

6.2.6.1   sistem je v skladu z ustreznimi zahtevami iz dela B v razpredelnici 1 (fotometrične vrednosti) in točke 2 v razpredelnici 2 (zahteve glede meje svetlo-temno) v Prilogi 3 k temu pravilniku, kadar se vrednosti merijo po postopku iz Priloge 9 glede na kategorijo (1 ali 2) načina osvetlitve v ovinkih, za katero se zahteva podelitev homologacije;

6.2.6.2   točka Emax ne leži zunaj pravokotnika, ki sega od najvišjega navpičnega položaja, opredeljenega v razpredelnici 2 v Prilogi 3 k temu pravilniku za zadevni razred kratkega svetlobnega pramena, do 2° pod črto H–H, ter od 45° levo do 45° desno od referenčne osi sistema;

6.2.6.3   kadar signal T ustreza najmanjšemu krogu obračanja vozila na levo (ali desno), sistem ustvarja osvetlitev najmanj 3 luksov v točki ali točkah območja, ki sega od črte H–H do 2° pod njo ter med 10° in 45° levo ali desno od referenčne osi sistema;

6.2.6.4   če se podelitev homologacije zahteva za način osvetlitve v ovinkih kategorije 1, je uporaba sistema omejena na vozilo, zasnovano tako, da je vodoravni del naklona meje svetlo-temno, ki jo ustvarja sistem, v skladu z ustreznimi določbami odstavka 6.22.7.4.5 i) Pravilnika št. 48;

če se podelitev homologacije zahteva za način osvetlitve v ovinkih kategorije 1, je sistem zasnovan tako, da je ob okvari stranskega gibanja ali spremembi osvetlitve mogoče samodejno ustvariti fotometrične pogoje, ki bodisi ustrezajo pogojem, opredeljenim v odstavku 6.2.5 zgoraj, bodisi proizvajajo vrednosti, ki ne presegajo 1,5 luksa v območju III b, kot je opredeljeno v Prilogi 3 k temu pravilniku, in najmanj 4 luksov v točki „segmenta Emax“;

6.2.6.5.1   vendar to ni potrebno, če za položaje, ki glede na referenčno os sistema ne sežejo čez 5o levo pri 0,3o nad črto H–H in sežejo čez 5o levo pri 0,57o nad H–H, vrednost 1 luksa ni presežena v nobenem primeru.

6.2.7   Sistem je treba preveriti po navodilih proizvajalca glede na načelo varnosti, opredeljeno v odstavku 2.2.2.1 zgoraj.

6.2.8   Sistemi ali njihov(-i) del(-i), zasnovani hkrati za vožnjo po desni in levi strani cestišča, morajo v vsakem položaju v skladu z odstavkom 5.4 zgoraj izpolnjevati zahteve, opredeljene za zadevno stran cestišča, po kateri poteka promet.

Sistemi morajo biti zasnovati tako, da:

6.2.9.1.   vsak določen način kratkega svetlobnega pramena proizvaja najmanj 3 lukse v točki 50 V na vsaki strani sistema;

način(-i) kratkega svetlobnega pramena razreda V je (so) oproščen(-i) izpolnjevanja te zahteve;

6.2.9.2   štiri sekunde po vžigu sistema, ki ni deloval najmanj 30 minut, kratki svetlobni pramen razreda C proizvede najmanj 5 luksov v točki 50 V;

6.2.9.3   Drugi načini:

v primeru vhodnih signalov, opredeljenih v odstavku 6.1.4.3 tega pravilnika, morajo biti izpolnjene zahteve iz odstavka 6.2.

6.3   Določbe o dolgem svetlobnem pramenu

Sistem mora biti v nevtralnem položaju pred vsakim preskusom v skladu s spodnjimi odstavki.

Svetilna(-e) enota(-e) sistema mora(-jo) biti nastavljena(-e) po navodilih proizvajalca, tako da je območje največje osvetljenosti usmerjeno v presečišče (HV) črt H–H in V–V.

6.3.1.1   Vsaka svetilna enota, ki se ne nastavlja ločeno ali je bila nastavljena glede na meritve, opravljene v skladu z odstavkom 6.2, mora biti preskušena v tako nastavljenem položaju.

Kadar se osvetljenost meri v skladu z določbami Priloge 9 k temu pravilniku, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

Točka HV mora ležati znotraj izoluks krivulje, ki povezuje točke z 80 % največje osvetljenosti dolgega svetlobnega pramena.

6.3.2.1.1   Največja vrednost (EM) ne sme biti manjša od 48 luksov in nikakor večja od 240 luksov.

6.3.2.1.2   Največja svetilnost (IM) vsake enote, ki sodeluje ali prispeva k največji svetilnosti dolgega svetlobnega pramena, izraženi v tisočih kandelah, se izračuna po spodnji enačbi:

IM = 0,625 EM

6.3.2.1.3   Referenčna oznaka (I’M) največje svetilnosti, opredeljena v odstavku 4.2.2.9 zgoraj, se izračuna po enačbi:

Formula

Ta vrednost se zaokroži na najbližjo vrednost 5 - 10 - 12,5 - 17,5 - 20 - 25 - 27,5 - 30 - 37,5 - 40 - 45 - 50.

6.3.2.2   Osvetljenost dolgega svetlobnega pramena, ki se začenja v točki HV ter poteka vodoravno proti desni in levi, ne sme biti manjša od 24 luksov do 2,6o in ne manjša od 6 luksov do 5,2o.

Osvetljenost ali del osvetljenosti, ki jo oddaja sistem, se lahko samodejno premakne v levo ali desno stran (ali spremeni, da se doseže enak učinek), če:

6.3.3.1   sistem izpolnjuje zahteve iz odstavkov 6.3.2.1.1 in 6.3.2.2 zgoraj ter se pri tem svetilna enota izmeri po postopku, določenem v Prilogi 9.

Sistem mora biti zasnovan tako, da:

6.3.4.1   svetilna(-e) enota(-e) na desni in levi strani proizvaja(-jo) najmanj polovico najmanjše osvetljenosti dolgega svetlobnega pramena, predpisane v odstavku 6.3.2.2 zgoraj;

6.3.4.2   se štiri sekunde po vžigu sistema, ki ni deloval najmanj 30 minut, pridobi osvetljenost najmanj 42 luksov v točki HV dolgega svetlobnega pramena;

6.3.4.3   morajo biti v primeru vhodnih signalov, ki so v skladu z odstavkom 6.1.4.3 tega pravilnika, izpolnjene zahteve iz odstavka 6.3.

6.3.5   Če zahteve, ki veljajo za zadevni svetlobni pramen, niso izpolnjene, se lahko svetlobni pramen preusmeri za 0,5o navzgor ali navzdol in/ali za 1o v desno ali levo glede na začetno nastavitev. V tej novi legi morajo biti izpolnjene vse fotometrične zahteve. Te določbe se ne uporabljajo za svetilne enote, opredeljene v odstavku 6.3.1.1 tega pravilnika.

6.4   Druge določbe

V primeru sistema ali njegovega(-ih) dela(-ov), opremljenega(-ih) z nastavljivimi svetilnimi enotami, veljajo zahteve iz odstavkov 6.2 (kratki svetlobni pramen) in 6.3 (dolgi svetlobni pramen) za vsakega od položajev namestitve, določenega v odstavku 2.1.3 (območje nastavitve). Za preverjanje se uporabi spodnji postopek:

6.4.1   Sistem se z goniometrom nastavi v vsak navedeni položaj glede na črto, ki povezuje referenčno središče in točko HV na merilnem zaslonu. Nastavljiv sistem ali njegov(-i) del(-i) se nato namesti(-jo) v takšen položaj, da osvetljenost na merilnem zaslonu izpolnjuje ustrezne zahteve o usmeritvi.

6.4.2   Ker je (so) sistem ali njegov(-i) del(-i) prvotno nameščen(-i) v skladu z določbami odstavka 6.4.1, mora(-jo) naprava ali njeni deli izpolnjevati ustrezne fotometrične zahteve iz odstavkov 6.2 in 6.3.

Dodatni preskusi se opravijo potem, ko je (so) bil(-i) odsevnik ali sistem oziroma njegov(-i) del(-i) premaknjen(-i) navpično za plus ali minus 2o ali nameščen(-i) vsaj v najvišji položaj, če je nižji od 2o glede na začetni položaj, z nastavljalnikom sistema ali njegovega(-ih) dela(-ov). Po preusmeritvi celotnega sistema ali njegovega(-ih) dela(-ov) (na primer z goniometrom) v ustrezno nasprotno smer je treba nadzirati količino svetlobe, oddane v spodaj navedenih smereh, ki mora ostati v predpisanih mejah:

6.4.3.1   kratki svetlobni pramen: točki HV in 75 R ali morebitna točka 50 R; in dolgi svetlobni pramen: IM in točka HV (v odstotkih IM).

6.4.4   Če je vlagatelj navedel več kot en položaj namestitve, je treba postopek iz odstavkov 6.4.1–6.4.3 ponoviti za vsakega od drugih položajev namestitve.

6.4.5   Če vlagatelj ni navedel nobenega posebnega položaja namestitve, je treba sistem ali njegov(-e) del(-e) usmeriti glede na meritve, predpisane v odstavkih 6.2 (kratki svetlobni pramen) in 6.3 (dolgi svetlobni pramen), ker je nastavljalnik sistema ali njegovega(-ih) dela(-ov) nameščen v vmesni legi. Dodatni poskusi iz odstavka 6.4.3 se morajo opraviti potem, ko se odsevnik ali njegovi deli namestijo v skrajni položaj (namesto da se premakne(-jo) za plus ali minus 2o) z nastavljalnikom.

6.4.6   Na obrazcu v skladu z vzorcem iz Priloge 1 k temu pravilniku mora biti navedeno, katera(-e) svetilna(-e) enota(-e) ustvarja(-jo) mejo svetlo-temno, kot je opredeljena v Prilogi 8 k temu pravilniku ter se projicira na območje, ki sega od 6o na levi do 4o na desni in nad vodoravno črto, ki leži 0,8o spodaj.

6.4.7   Na obrazcu v skladu z vzorcem iz Priloge 1 k temu pravilniku mora biti navedeno, kateri morebitni način(-i) kratkega svetlobnega pramena razreda E upošteva(-jo) „podatkovni niz“ iz razpredelnice 6 v Prilogi 3 k temu pravilniku.

7.   BARVA

7.1   Oddana svetloba mora biti bela. Izraženo v trikromatskih koordinatah CIE, mora biti svetloba, ki jo oddaja vsak del sistema, v naslednjih mejah:

meja na modro

x ≥ 0,310

meja na rumeno

x ≤ 0,500

meja na zeleno

y ≤ 0,150 + 0,640 x

meja na zeleno

y ≤ 0,440

meja na vijolično

y ≥ 0,050 + 0,750 x

meja na rdečo

y ≥ 0,382

C.   DRUGE UPRAVNE DOLOČBE

8.   SPREMEMBA TIPA SISTEMA IN PODALJŠANJE HOMOLOGACIJE

Vsako spremembo tipa sistema je treba sporočiti upravni službi, ki ga je homologirala in ki lahko nato:

8.1.1   bodisi oceni, da opravljene spremembe ne bodo imele občutnih škodljivih učinkov in da ta sistem še vedno v vseh primerih izpolnjuje zahteve;

8.1.2   bodisi zahteva novo poročilo o preskusu tehnične službe, odgovorne za opravljanje preskusov.

8.2   O potrditvi homologacije ali njeni zavrnitvi z navedbo sprememb so po postopku, opredeljenem v odstavku 4.1.4 zgoraj, obveščene podpisnice Sporazuma, ki ta pravilnik uporabljajo.

8.3   Pristojni organ, odgovoren za podelitev podaljšanja homologacije, dodeli serijsko številko na vsak izdan obrazec obvestila o tem podaljšanju in o tem obvesti podpisnice Sporazuma iz leta 1958, ki ta pravilnik uporabljajo, z obrazcem obvestila o podaljšanju homologacije v skladu z vzorcem iz Priloge 1 k temu pravilniku.

9.   SKLADNOST PROIZVODNJE

Postopki preverjanja skladnosti proizvodnje morajo biti v skladu s postopki iz Dodatka 2 k Sporazumu (E/ECE/324-E/ECE/TRANS/505/Rev.2) in izpolnjevati naslednje zahteve:

9.1   Sistemi, homologirani v skladu s tem pravilnikom, morajo biti izdelani tako, da so v skladu s homologiranim tipom in izpolnjujejo zahteve iz odstavkov 6 in 7.

9.2   Izpolnjene morajo biti minimalne zahteve o postopkih kontrole skladnosti proizvodnje, navedene v Prilogi 5 k temu pravilniku.

9.3   Izpolnjene morajo biti minimalne zahteve glede vzorčenja, ki ga opravi kontrolor, iz Priloge 7 k temu pravilniku.

9.4   Organ, ki je podelil homologacijo, lahko kadar koli preveri metode kontrole skladnosti, ki se uporabljajo v vsaki proizvodni enoti. Ta preverjanja se opravijo enkrat na vsaki dve leti.

9.5   Sistemi ali njihov(-i) del(-i) z očitnimi napakami se ne upoštevajo.

9.6   Referenčna oznaka se ne upošteva.

10.   KAZNI ZA NESKLADNOST PROIZVODNJE

10.1   Homologacija, podeljena za tip sistema ob uporabi tega pravilnika, se lahko umakne, če se zahteve ne upoštevajo ali če sistem ali njegov(-i) del(-i), ki nosi(-jo) homologacijsko oznako, ni(-so) v skladu s homologiranim tipom.

10.2   Če podpisnica Sporazuma, ki uporablja ta pravilnik, umakne homologacijo, ko jo je že podelila, o tem nemudoma obvesti druge podpisnice, ki ta pravilnik uporabljajo, z obrazcem obvestila v skladu z vzorcem iz Priloge 1 k temu pravilniku.

11.   DOKONČNA USTAVITEV PROIZVODNJE

11.1   Če imetnik homologacije dokončno ustavi proizvodnjo tipa sistema, homologiranega v skladu s tem pravilnikom, o tem obvesti organ, ki je podelil homologacijo in ki nato obvesti druge podpisnice Sporazuma iz leta 1958, ki ta pravilnik uporabljajo, z obrazcem obvestila v skladu z vzorcem iz Priloge 1 k temu pravilniku.

12.   IMENA IN NASLOVI TEHNIČNIH SLUŽB, ODGOVORNIH ZA OPRAVLJANJE HOMOLOGACIJSKIH PRESKUSOV, IN UPRAVNIH SLUŽB

12.1   Podpisnice Sporazuma iz leta 1958, ki ta pravilnik uporabljajo, morajo Sekretariatu Organizacije združenih narodov sporočiti imena in naslove tehničnih služb, odgovornih za opravljanje homologacijskih poskusov, in upravnih služb, ki homologacijo podeljujejo ter ki jim je treba poslati obrazce o podelitvi, podaljšanju, zavrnitvi ali umiku homologacije ali dokončni ustavitvi proizvodnje, izdane v drugih državah.

PRILOGA 1

Image

Image

Image

PRILOGA 2

PRIMERI HOMOLOGACIJSKIH OZNAK

Primer 1

a ≥ 8 mm (steklena leča)a ≥ 5 mm (leča iz umetne snovi)

Image

Image

Slika 1

Slika 2

Enota sistema, ki nosi eno od zgornjih homologacijskih oznak, je bila homologirana na Nizozemskem (E4) v skladu s tem pravilnikom pod homologacijsko številko 19243 in izpolnjuje zahteve tega pravilnika v izvirni obliki (00). Kratki svetlobni pramen je zasnovan samo za vožnjo po desni strani cestišča. Črki „CT“ (slika 1) kažeta, da gre za kratki svetlobni pramen z načinom osvetlitve v ovinkih, črke „CWR“ (slika 2) pa kažejo, da gre za kratka svetlobna pramena razredov C in W ter dolgi svetlobni pramen.

Številka 30 kaže, da je največja svetilnost dolgega svetlobnega pramena med 86 250 in 101 250 kandelami.

Opomba: Homologacijska številka in dodatni simboli morajo biti nameščeni v bližini kroga, ki obkroža črko „E“, nad to črko ali pod njo ali desno ali levo od nje. Števke homologacijske številke morajo biti na isti strani črke „E“ in obrnjene v isto smer.

Uporabi rimskih številk za homologacijske številke se je treba izogniti, da bi preprečili zamenjavo z drugimi simboli.

Primer 2

Image

Image

Slika 3

Slika 4 a)

Image

Slika 4 b)

Enota sistema, ki nosi zgornjo homologacijsko oznako, je v skladu z zahtevami tega pravilnika, kar zadeva kratki in dolgi svetlobni pramen, in je zasnovana za:

Slika 3: Kratki svetlobni pramen razreda C s kratkim svetlobnim pramenom razreda E samo za vožnjo po levi strani cestišča.

Sliki 4 a) in 4 b): Kratka svetlobna pramena razredov C in V za vožnjo po obeh straneh cestišča z uporabo mehanizma za nastavitev optičnega elementa ali vira svetlobe, ter dolgi svetlobni pramen. Kratka svetlobna pramena razredov C in V ter dolgi svetlobni pramen morajo izpolnjevati določbe, ki se uporabljajo za osvetlitev v ovinkih, kot je nakazano s črko „T“. Črta nad črko „R“ kaže, da funkcijo dolgega svetlobnega pramena zagotavlja več enot na tisti strani sistema.

Primer 3

Image

Image

Slika 5

Slika 6

Enota sistema, ki nosi zgornjo homologacijsko oznako, vsebuje lečo iz umetne snovi in je v skladu z zahtevami tega pravilnika samo glede kratkega svetlobnega pramena, ter je zasnovana za:

Slika 5: Kratka svetlobna pramena razredov C in W za vožnjo po obeh straneh cestišča.

Slika 6: Kratki svetlobni pramen razreda C z načinom osvetlitve v ovinkih samo za vožnjo po desni strani cestišča.

Primer 4

Image

Image

Slika 7

Slika 8

Slika 7: Enota sistema, ki nosi zgornjo homologacijsko oznako, izpolnjuje zahteve tega pravilnika, kar zadeva kratka svetlobna pramena razredov C in V, ter je zasnovana samo za vožnjo po levi strani cestišča.

Slika 8: Enota sistema, ki nosi zgornjo homologacijsko oznako, je (ločena) enota, ki je del sistema, in izpolnjuje zahteve tega pravilnika samo glede dolgega svetlobnega pramena.

Primer 5: Identifikacija enote, ki vsebuje lečo iz umetne snovi, ki izpolnjuje zahteve tega pravilnika.

Image

Image

Slika 9

Slika 10

Slika 9: Kratka svetlobna pramena razredov C in W, oba z načinom osvetlitve v ovinkih in dolgim svetlobnim pramenom, ki sta zasnovana samo za vožnjo po desni strani cestišča.

Kratki svetlobni pramen in njegovi načini ne smejo delovati hkrati z dolgim svetlobnim pramenom v drugem integriranem žarometu.

Slika 10: Kratka svetlobna pramena razredov E in W, zasnovana samo za vožnjo po desni strani cestišča, ter dolgi svetlobni pramen. Črtica nad „E“ in „W“ kaže, da te razrede kratkega svetlobnega pramena na zadevni strani sistema zagotavlja več kot ena enota.

Primer 6: Poenostavljena oznaka za združene, kombinirane ali integrirane svetilke, homologirane v skladu z drugim pravilnikom (sl. 11) (navpične in vodoravne črtice niso del homologacijske oznake in samo prikazujejo obliko svetlobno-signalne naprave).

Ta dva primera ustrezata dvema enotama, ki sta nameščeni na isti strani sistema in nosita homologacijsko oznako, ki obsega (vzorca A in B):

Enota št. 1

Sprednja pozicijska svetilka, homologirana v skladu s spremembami 02 Pravilnika št. 7.

Ena ali več svetilnih enot, ki oddaja(-jo) kratki svetlobni pramen razreda C z osvetlitvijo v ovinkih, ki deluje z eno ali več enotami na isti strani sistema (kot kaže črtica nad „C“), in kratki svetlobni pramen razreda V, ki sta oba zasnovana za vožnjo po desni in levi strani cestišča, ter dolgi svetlobni pramen z največjo svetilnostjo med 86 250 in 101 250 kandelami (kot je nakazano s številko 30), homologiran v skladu z zahtevami tega pravilnika v izvirni obliki (00) in z lečo iz umetne snovi.

Dnevna svetilka, homologirana v skladu s spremembami 00 Pravilnika št. 87.

Prednja smerna svetilka kategorije 1 a, homologirana v skladu s spremembami 01 Pravilnika št. 6.

Enota št. 3

Sprednji žaromet za meglo, homologiran v skladu s spremembami 02 Pravilnika št. 19, ali kratki svetlobni pramen razreda C z načinom osvetlitve v ovinkih, ki je zasnovan za vožnjo po desni in levi strani cestišča ter deluje z eno ali več enotami na isti strani sistema, kot je nakazano s črtico nad „C“.

Primer 7: Razporeditev homologacijskih oznak v zvezi s sistemom (sl. 12)

Image

Ta dva primera ustrezata nastavljivemu sistemu sprednje osvetlitve, ki ga sestavljata dve enoti (ki zagotavljata iste funkcije) na vsaki strani sistema (enoti št. 1 in 3 za levo stran ter enoti št. 2 in 4 za desno stran).

Enota št. 1 (ali 2) sistema, ki nosi zgornje homologacijske številke, izpolnjuje zahteve tega pravilnika (spremembe 00), kar zadeva hkrati kratki svetlobni pramen razreda C za vožnjo po levi strani cestišča ter dolgi svetlobni pramen z največjo svetilnostjo med 86 250 in 101 250 kandelami (kot je nakazano s številko 30), združena s sprednjo smerno svetilko kategorije 1 a, homologirano v skladu s spremembami 01 Pravilnika št. 6.

Image

V primeru 7 a) enota št. 1 (ali 2) sistema vključuje kratki svetlobni pramen razreda C z načinom osvetlitve v ovinkih, kratke svetlobne pramene razredov W, V in E. Črtica nad „C“ kaže, da kratki svetlobni pramen razreda C oddajata dve enoti na zadevni strani sistema.

Enota št. 3 (ali 4) je zasnovana tako, da oddaja drugi del kratkega svetlobnega pramena razreda C na eni strani sistema, kot je nakazano s črtico nad „C“.

V primeru 7 b) je enota št. 1 (ali 2) sistema zasnovana tako, da oddaja kratke svetlobne pramene razredov C, W in E. Črtica nad „W“ kaže, da kratki svetlobni pramen razreda W oddajata dve enoti na zadevni strani sistema. Črka „T“ na desni strani za seznamom simbolov (in levo od homologacijske številke) kaže, da vsi svetlobni prameni, in sicer kratki svetlobni prameni razredov C, W in E ter dolgi svetlobni pramen, vključujejo način osvetlitve v ovinkih.

Enota št. 3 (ali 4) sistema je zasnovana tako, da oddaja drugi del kratkega svetlobnega pramena razreda W na zadevni strani sistema (kot je nakazano s črtico nad „W“) in kratkega svetlobnega pramena razreda V.

Primer 8:

Razporeditev homologacijskih oznak v zvezi z obema stranema sistema (sl. 13)

Ta primer prikazuje nastavljiv sistem sprednje osvetlitve, ki ga sestavljajo dve enoti na levi strani vozila in ena enota na desni strani.

Sistem, ki nosi zgornje homologacijske oznake, izpolnjuje zahteve tega pravilnika (spremembe 00), kar zadeva kratki svetlobni pramen za vožnjo po levi strani cestišča ter dolgi svetlobni pramen z največjo svetilnostjo med 86 250 in 101 250 kandelami (kot je nakazano s številko 30), ki sta združena s sprednjo smerno svetilko kategorije 1 a, homologirano v skladu s spremembami 01 Pravilnika št. 6, in sprednjo pozicijsko svetilko, homologirano v skladu s spremembami 02 Pravilnika št. 7.

Image

Enota št. 1 sistema (na levi strani) je zasnovana tako, da prispeva h kratkima svetlobnima pramenoma razredov C in E. Črtica nad „C“ kaže, da na zadevni strani več enot prispeva h kratkemu svetlobnemu pramenu razreda C. Črka „T“ na desni strani za seznamom simbolov kaže, da kratka svetlobna pramena razredov C in E vsebujeta način osvetlitve v ovinkih.

Enota št. 3 sistema (na levi strani) je zasnovana tako, da zagotavlja drugi del kratkega svetlobnega pramena razreda C na zadevni strani (kot je nakazano s črtico nad „C“) in kratki svetlobni pramen razreda W.

Enota št. 2 sistema (na desni strani) je zasnovana tako, da prispeva h kratkima svetlobnima pramenoma razredov C in E, ki vsebujeta način osvetlitve v ovinkih, ter kratkemu svetlobnemu pramenu razreda W.

Opomba: V zgornjih primerih 6, 7 in 8 morajo različne enote sistema nositi isto homologacijsko številko.

PRILOGA 3

FOTOMETRIČNE ZAHTEVE ZA KRATKI SVETLOBNI PRAMEN (5)

Za namene te priloge:

„nad“ pomeni nameščen nad – glede na navpično os; „pod“ pomeni nameščen pod – glede na navpično os.

Kotni položaji so izraženi v stopinjah nad (U) ali v stopinjah pod (D) glede na črto H–H ter desno (R) ali levo (L) od črte V–V.

Slika 1: Kotni položaji fotometričnih zahtev za kratki svetlobni pramen (za vožnjo po desni strani cestišča)

Image

Razpredelnica 1:

Fotometrične lastnosti kratkega svetlobnega pramena

Zahteve, izražene v luksih pri 25 m

Položaj/stopinje

Kratki svetlobni pramen

vodoraven

navpičen

razred C

razred V

razred E

razred W

 

Št.

Element

pri/od

pri

pri

min.

maks.

min.

maks.

min.

maks.

min.

maks.

Del A

1

B50L (9)

L 3,43

 

U 0,57

 

0,4

 

0,4

 

0,7 (13)

 

0,7

2

HV (9)

V

 

H

 

0,7

 

0,7

 

 

 

 

3

BR (9)

R 2,5

 

U 1

0,2

2

0,1

1

0,2

2

0,2

3

4

Segment BRR (9)

R 8

R 20

U 0,57

 

4

 

1

 

4

 

6

5

Segment BLL (9)

L 8

L 20

U 0,57

 

0,7

 

1

 

1

 

1

6

P

L 7

 

H

0,1

 

 

 

 

 

0,1

 

7

Območje III (kot je opredeljeno v razpredelnici 3 spodaj)

 

 

 

 

0,7

 

0,7

 

1

 

1

8a

S50, S50LL, S50RR (10)

 

 

U 4

0,1 (12)

 

 

 

0,1 (12)

 

0,1 (12)

 

9a

S100, S100LL, S100RR (10)

 

 

U 2

0,2 (12)

 

 

 

0,2 (12)

 

0,2 (12)

 

10

50 R

R 1,72

 

D 0,86

 

 

6

 

 

 

 

 

11

75 R

R 1,15

 

D 0,57

12

 

 

 

18

 

24

 

12

50V

V

 

D 0,86

6

 

6

 

12

 

12

 

13

50 L

L 3,43

 

D 0,86

4,2

15

4,2

15

8

 

8

30

14

25LL

L 16

 

D 1,72

1,4

 

1

 

1,4

 

4

 

15

25RR

R 11

 

D 1,72

1,4

 

1

 

1,4

 

4

 

16

Segment 20 in pod

L 3,5

V

D 2

 

 

 

 

 

 

 

20 (7)

17

Segment 10 in pod

L 4,5

R 2,0

D 4

 

14 (6)

 

14 (6)

 

14 (6)

 

8 (7)

18

Emax  (8)

 

 

 

20

50

10

50

20

90 (13)

35

80 (7)

Del B (načini osvetlitve v ovinkih): Uporabi se razpredelnica 1 dela A, vendar po zamenjavi elementov v vrsticah št. 1, 2, 7, 13 in 18 s spodaj navedenimi elementi.

Del B

1

B50L (9)

L 3,43

 

U 0,57

 

0,6

 

0,6

 

 

 

0,9

2

HV (9)

 

 

 

 

1

 

1

 

 

 

 

7

Območje III (kot je opredeljeno v razpredelnici 3 spodaj)

 

 

 

 

1

 

1

 

1

 

1

13

50L

L 3,43

 

D 0,86

2

 

2

 

4

 

4

 

18

Emax  (11)

 

 

 

12

50

6

50

12

90 (13)

24

80 (7)


Razpredelnica 2:

Elementi, kotni položaj ali vrednost v stopinjah kratkega svetlobnega pramena in dodatne zahteve

 

Kotni položaj/vrednost v stopinjah

Kratki svetlobni pramen razreda C

Kratki svetlobni pramen razreda V

Kratki svetlobni pramen razreda E

Kratki svetlobni pramen razreda W

Št.

Poimenovanje dela svetlobnega pramena in zahteve

vodoraven

navpičen

vodoraven

navpičen

vodoraven

navpičen

vodoraven

navpičen

2.1

Emax ne sme biti zunaj pravokotnika, ki leži (nad segmentom Emax)

med 0,5 L

in 3 R

med 0,3 D

in 1,72 D

 

med 0,3 D

in 1,72 D

med 0,5 L

in 3 R

med 0,1 D

in 1,72 D

med 0,5 L

in 3 R

med 0,3 D

in 1,72 D

2.2

Meja svetlo-temno in njeni deli morajo:

—

izpolnjevati zahteve iz odstavka 1 Priloge 8 k temu pravilniku, pri čemer naklon leži na črti V–V,

in

 

—

biti nameščeni tako, da vodoravni del leži:

 

v V = 0,57 D

 

≤ 0,57 D

≥ 1,3 D

 

≤ 0,23 D (14)

≥ 0,57 D

 

≤ 0,23 D

≥ 0,57 D


Razpredelnica 3:

Območja III kratkega svetlobnega pramena, koordinate vrhov

Kotni položaj v stopinjah

Kotna točka št.

1

2

3

4

5

6

7

8

Območje III a

za kratki svetlobni pramen razreda C ali V

vodoravno

8 L

8 L

8 R

8 R

6 R

1,5 R

V–V

4 L

navpično

1 U

4 U

4 U

2 U

1,5 U

1,5 U

H–H

H–H

Območje III b

za kratki svetlobni pramen razreda W ali E

vodoravno

8 L

8 L

8 R

8 R

6 R

1,5 R

0,5 L

4 L

navpično

1 U

4 U

4 U

2 U

1,5 U

1,5 U

0,34 U

0,34 U


Razpredelnica 4:

Dodatne določbe za kratki svetlobni pramen razreda W, izražene v luksih pri 25 m

4.1

Opredelitev in zahteve za segmente E, F1, F2 in F3 (niso navedene na sliki 1 zgoraj)

Dovoljeno največ 0,2 luksa: a) na segmentu E, ki pri 10° U leži med 20° L in 20o R; in b) na treh navpičnih segmentih (F1, F2 in F3) na vodoravnih položajih 10° L, V in 10° R, vsi trije ležijo med 10° U in 60° U.

4.2

Druga (dodatna) skupina zahtev za Emax, segment 20 in segment 10.

Del A ali B v razpredelnici 1 se uporablja, če se zamenjajo maksimalne zahteve v vrsticah št. 16, 17 in 18 s spodaj navedenimi zahtevami.

Če je ob uporabi navedb vlagatelja v skladu z odstavkom 2.2.2 e) tega pravilnika kratki svetlobni pramen razreda W zasnovan tako, da na segmentu 20 in pod njim ne oddaja več kot 10 luksov ter na segmentu 10 in pod njim ne več kot 4 lukse, nominalna vrednost Emax tega svetlobnega pramena pa ne sme preseči 100 luksov.


Razpredelnica 5:

Zahteve za zgornji del in kotni položaj merilnih točk

Poimenovanje točke

S50LL

S50

S50RR

S100LL

S100

S100RR

Kotni položaj v stopinjah

4 U/8 L

4 U/V–V

4 U/8 R

2 U/4 L

2 U/V–V

2 U/4 R


Razpredelnica 6:

Dodatne zahteve za kratki svetlobni pramen razreda E

Dela A in B v razpredelnici 1 ter razpredelnica 2 zgoraj se uporabljajo, če se zamenjajo vrstice št. 1 in 18 v razpredelnici 1 in točka 2.2 v razpredelnici 2, kot je navedeno spodaj.

Točka

Poimenovanje

Vrstica 1 v razpredelnici 1 zgoraj, del A ali B

Vrstica 18 v razpredelnici 1 zgoraj, del A ali B

Točka 2.2 v razpredelnici 2 zgoraj

Št.

Sklop podatkov

EB50L v luksih pri 25 m

Emax v luksih pri 25 m

Položaj vodoravnega dela meje svetlo-temno v stopinjah

 

 

maks.

maks.

ne nad

6.1

E1

0,6

80

0,34 D

6.2

E2

0,5

70

0,45 D

6.3

E3

0,4

60

0,57 D

Zgolj informativno: fotometrične vrednosti, navedene v razpredelnici 1 zgoraj, so spodaj izražene v kandelah.

Zahteve so izražene v kandelah

Položaj/stopinje

Kratki svetlobni pramen

vodoravno

navpično

razred C

razred V

razred E

razred W

 

Št.

Element

pri/od

pri

pri

min.

maks.

min.

maks.

min.

maks.

min.

maks.

Del A

1

B50L (18)

L 3,43

 

U 0,57

 

250

 

250

 

438 (22)

 

438

2

HV (18)

V

 

H

 

438

 

438

 

 

 

 

3

BR (18)

R 2,5

 

U 1

125

1 250

63

625

125

1 250

125

1 875

4

Segment BRR (18)

R 8

R 20

U 0,57

 

2 500

 

625

 

2 500

 

3 750

5

Segment BLL (18)

L 8

L 20

U 0,57

 

438

 

625

 

625

 

625

6

P

L 7

 

H

63

 

 

 

 

 

63

 

7

Območje III (kot je opredeljeno v razpredelnici 3 zgoraj)

 

 

 

 

438

 

438

 

625

 

625

8 a

S50, S50LL, S50RR (19)

 

 

U 4

63 (21)

 

 

 

63 (21)

 

63 (21)

 

9 a

S100, S100LL, S100RR (19)

 

 

U 2

125 (21)

 

 

 

125 (21)

 

125 (21)

 

10

50 R

R 1,72

 

D 0,86

 

 

3 750

 

 

 

 

 

11

75 R

R 1,15

 

D 0,57

7 500

 

 

 

11 250

 

15 000

 

12

50 V

V

 

D 0,86

3 750

 

3 750

 

7 500

 

7 500

 

13

50 L

L 3,43

 

D 0,86

2 625

9 375

2 625

9 375

5 000

 

5 000

18 750

14

25 LL

L 16

 

D 1,72

875

 

625

 

875

 

2 500

 

15

25 RR

R 11

 

D 1,72

875

 

625

 

875

 

2 500

 

16

Segment 20 in pod

L 3,5

V

D 2

 

 

 

 

 

 

 

12 500

17

Segment 10 in pod

L 4,5

R 20

D 4

 

8 750 (15)

 

8 750 (15)

 

8 750 (15)

 

5 000 (16)

18

Emax  (17)

 

 

 

12 500

31 250

6 250

31 250

12 500

56 250 (22)

21 875

50 000 (16)

Del B (načini osvetlitve v ovinkih): Uporabi se razpredelnica 1 dela A, vendar po zamenjavi št. 1, 2, 7, 13 in 18 s spodaj navedenimi.

Del B

1

B50L (18)

L 3,43

 

U 0,57

 

375

 

375

 

 

 

563

2

HV (18)

 

 

 

 

625

 

625

 

 

 

 

7

Območje III (kot je opredeljeno v razpredelnici 3 zgoraj)

 

 

 

 

625

 

625

 

625

 

625

13

50L

L 3,43

 

D 0,86

1 250

 

1 250

 

2 500

 

2 500

 

18

Emax  (20)

 

 

 

7 500

31 250

3 750

31 250

7 500

56 250 (22)

15 000

50 000 (16)

PRILOGA 4

PRESKUSI STABILNOSTI FOTOMETRIČNIH LASTNOSTI SISTEMOV V DELOVANJU

PRESKUSI CELOTNIH SISTEMOV

Po opravljenih meritvah fotometričnih vrednosti v skladu z zahtevami tega pravilnika v točki Emax za dolgi svetlobni pramen ter v točkah HV, 50V in B50L (ali R) glede na posamezen primer za kratki svetlobni pramen se na vzorcu celotnega sistema opravi preskus stabilnosti fotometričnih lastnosti v delovanju.

Za namene te priloge:

a)

„celotni sistem“ pomeni desno in levo stran sistema, vključno z elektronskimi krmilnimi napravami za osvetlitev in/ali napajalnimi in upravljalnimi napravami ter deli karoserije in svetilkami, ki lahko vplivajo na porabo energije. Vsaka enota sistema in morebitna(-e) svetilka(-e) celotnega sistema se lahko preskusi(-jo) ločeno;

b)

„preskusni vzorec“ pomeni v spodnjem besedilu bodisi celoten sistem bodisi enoto, na kateri se opravi preskus;

c)

„vir svetlobe“ pomeni vsako žarilno nitko žarnice z več žarilnimi nitkami.

Preskusi se opravijo:

i)

v suhem in mirnem okolju pri temperaturi prostora 23 °C ± 5 °C, pri čemer je preskusni vzorec nameščen na stojalu, kar posnema pravilno namestitev na vozilu;

ii)

v primeru zamenljivih virov svetlobe z uporabo serijske žarnice z žarilno nitko, ki se je starala najmanj eno uro, ali serijske svetilke, ki deluje na principu električnega praznjenja v plinu in se je starala najmanj 15 ur.

Merilna oprema mora biti enaka opremi, uporabljeni pri homologacijskih preskusih sistemov.

Sistem ali njegov(-i) del(-i) mora(-jo) biti pred naslednjimi preskusi v nevtralnem položaju.

1.   PRESKUS STABILNOSTI FOTOMETRIČNIH LASTNOSTI

1.1   Čist preskusni vzorec

Vsak preskusni vzorec mora delovati 12 ur, kot je določeno v odstavku 1.1.1, in biti preverjen, kot je določeno v odstavku 1.1.2.

1.1.1   Preskusni postopek

1.1.1.1   Zaporedje preskusov

a)

Kadar je preskusni vzorec zasnovan za zagotavljanje samo ene svetlobne funkcije (kratki ali dolgi svetlobni pramen) in za samo en razred v primeru kratkega svetlobnega pramena, je (so) ustrezni vir(-i) svetlobe prižgan(-i) za čas (23), določen v odstavku 1.1 zgoraj.

b)

Če preskusni vzorec zagotavlja več kot eno funkcijo ali več kot en razred kratkega svetlobnega pramena v skladu s tem pravilnikom in če vlagatelj izjavlja, da ima vsaka funkcija ali vsak razred preskusnega vzorca svoj(-e) vir(-e) svetlobe, ki se prižiga(-jo) izmenično (24), se preskus opravi glede na ta pogoj, tako da se zaporedoma vključi (23)tisti način vsake funkcije ali razreda svetlobnega pramena, ki porabi največ energije, za enak (enakomerno razdeljen) čas, določen v odstavku 1.1.

V vseh drugih primerih (23)  (24) se preskusni vzorec podvrže spodnjemu ciklu za vsak način kratkega svetlobnega pramena razredov C, V, E in W ne glede na to, katerega deloma ali v celoti oddaja preskusni vzorec, v enakem (enakomerno razdeljenem) času, določenem v odstavku 1.1:

 

najprej 15 minut na primer za kratki svetlobni pramen razreda C, prižgan v načinu, ki porabi največ energije, v razmerah vožnje po desni strani cestišča;

 

5 minut za žaromete s kratkim svetlobnim pramenom, prižgane v istem načinu kot prej, vendar se pri tem prižgejo vsi viri svetlobe (25) preskusnega vzorca, ki jih je mogoče prižgati ob istem času glede na navedbe vlagateljev.

Ko se doseže (enakomerno razdeljen) čas, določen v odstavku 1.1, se zgornji preskusni cikel opravi z morebitnim drugim, tretjim in četrtim razredom kratkega svetlobnega pramena v zgoraj določenem vrstnem redu.

c)

Če preskusni vzorec vsebuje druge združene svetlobne funkcije, se vse funkcije vključijo hkrati za čas, določen v a) ali b) zgoraj za vsako svetlobno funkcijo po priporočilih proizvajalca.

d)

Če je preskusni vzorec zasnovan za oddajanje kratkega svetlobnega pramena v načinu osvetlitve v ovinkih z dodatnim virom svetlobe pod napetostjo, se ta vir prižge za 1 minuto in izključi za 9 minut, medtem ko je prižgan kratki svetlobni pramen, kot je določeno v odstavkih a) in b) zgoraj.

1.1.1.2   Preskusna napetost

a)

V primeru zamenljivih virov svetlobe z žarilno nitko, ki delujejo neposredno pod napetostjo vozila:

mora biti napetost nastavljena tako, da proizvaja 90 % maksimalne vatne moči, določene v Pravilniku št. 37 za uporabljen(-e) vir(-e) svetlobe z žarilno nitko. Uporabljena vatna moč mora biti v vseh primerih v skladu z ustrezno vrednostjo vira svetlobe z žarilno nitko, ki je 12 V nazivne napetosti, razen če vlagatelj določi, da se preskusni vzorec lahko uporabi pod drugo napetostjo. V tem primeru se preskus lahko opravi z virom svetlobe z žarilno nitko, katerega nazivna moč je največja, ki jo je mogoče uporabiti.

b)

V primeru zamenljivih virov svetlobe, ki delujejo na principu električnega praznjenja v plinu: je preskusna napetost njihove elektronske krmilne naprave 13,5 V ± 0,1 V za vozilo, ki deluje pri napetosti 12 V, razen če je v vlogi za podelitev homologacije navedeno drugače.

c)

V primerih nezamenljivega vira svetlobe, ki deluje neposredno pod napetostjo vozila: se morajo vse meritve svetilnih enot, opremljenih z nezamenljivim virom svetlobe (viri svetlobe z žarilno nitko in/ali drugi), opraviti pri napetosti 6,75 V, 13,5 V ali 28 V oziroma tudi pri drugih napetostih, ki ustrezajo napetosti vozila, ki jih glede na posamezen primer navede vlagatelj.

d)

V primeru zamenljivih ali nezamenljivih virov svetlobe, ki delujejo neodvisno od napajalne napetosti vozila in jih v celoti nadzira sistem, ali v primeru virov svetlobe, ki jih napaja napajalno-upravljalna naprava, se zgoraj določene preskusne napetosti uporabijo na vhodnih priključnih sponkah zadevne naprave. Laboratorij, pooblaščen za opravljanje preskusov, lahko od proizvajalca zahteva dobavo napajalno-upravljalne naprave ali posebnega napajalnika, potrebnega za napajanje vira(-ov) svetlobe.

1.1.2   Rezultati preskusov

1.1.2.1   Vizualni pregled

Ko je temperatura preskusnega vzorca uravnana na temperaturo prostora, se leča preskusnega vzorca in morebitna zunanja leča očistita s čisto in vlažno bombažno krpo. Vzorec se nato vizualno pregleda, pri čemer se ne sme ugotoviti nobeno popačenje, deformacija, razpoka ali sprememba barve leče preskusnega vzorca ali morebitne zunanje leče.

1.1.2.2   Fotometrični preskus

V skladu z zahtevami tega pravilnika se fotometrične vrednosti kontrolirajo v naslednjih točkah:

 

za kratki svetlobni pramen razreda C in nekatere druge razrede: 50V, B50L (ali R) in HV po potrebi.

 

Za dolgi svetlobni pramen v nevtralnem položaju: točka Emax.

 

Nova nastavitev usmeritve je lahko potrebna zaradi upoštevanja morebitne deformacije stojala preskusnega vzorca zaradi toplote (za premik meje svetlo-temno glej odstavek 2 te priloge).

 

Dovoljena je 10-odstotna razlika med fotometričnimi lastnostmi in vrednostmi, izmerjenimi pred preskusom, ki vključuje tudi dovoljena odstopanja zaradi fotometričnih meritev.

1.2   Umazan preskusni vzorec

Preskusni vzorec se, potem ko je bil preskušen v skladu z odstavkom 1.1. zgoraj, prižge za eno uro, kot je predpisano v odstavku 1.1.1, za vsako funkcijo ali razred kratkega svetlobnega pramena (26), potem ko je bil pripravljen, kot določa odstavek 1.2.1., in preverjen v skladu z odstavkom 1.1.2; vsakemu preskusu mora slediti dovolj dolg čas hlajenja.

1.2.1   Priprava preskusnega vzorca

1.2.1   Preskusna mešanica

1.2.1.1   Za sistem ali njegov(-e) del(-e), ki vsebuje(-jo) stekleno lečo: mešanica vode in onesnaževala, ki se nanese na preskusni vzorec, je sestavljena iz:

 

9 masnih enot kremenovega peska z velikostjo zrn med 0 in 100 µm, kar ustreza porazdelitvi, predpisani v odstavku 2.1.3;

 

1 masne enote lesnega oglja v obliki prahu (bukovina) z velikostjo delcev med 0 in 100 µm;

 

0,2 masne enote NaCMC (27),

in

 

zadostne količine destilirane vode s prevodnostjo, manjšo od 1 mS/m.

1.2.1.2   Za sisteme ali njihov(-e) del(-e) z zunanjo lečo iz umetne snovi:

Mešanica vode in onesnaževal, ki se nanese na preskusni material, mora biti sestavljena iz:

 

9 masnih enot kremenovega peska z velikostjo zrn med 0 in 100 µm, kar ustreza porazdelitvi, predpisani v odstavku 2.1.3;

 

1 masne enote lesnega oglja v obliki prahu (bukovina) z velikostjo delcev med 0 in 100 µm;

 

0,2 masne enote NaCMC (27);

 

5 masnih enot natrijevega klorida (99 % čistost);

 

13 masnih enot destilirane vode s prevodnostjo, manjšo od 1 mS/m,

in

 

2 ± 1 masnih enot površinsko aktivne snovi.

1.2.1.3   Razdelitev delcev po velikosti

Velikost delcev (v µm)

Razdelitev delcev po velikosti (v %)

0–5

12 ± 2

5–10

12 ± 3

10–20

14 ± 3

20–40

23 ± 3

40–80

30 ± 3

80–100

9 ± 3

1.2.1.4   Mešanica ne sme biti starejša od 14 dni.

1.2.1.5   Nanos preskusne mešanice na vzorec:

Preskusna mešanica se enakomerno nanese na vsako (vse) površino(-e) sevanja na preskusnem vzorcu in nato pusti, da se posuši. Ta postopek se ponovi, dokler ni vrednost osvetljenosti med 15 in 20 % vrednosti, izmerjenih v vsaki od naslednjih točk v okoliščinah, ki so opisane v tej prilogi:

Emax za žaromet z dolgim svetlobnim pramenom v nevtralnem položaju,

50 V za kratki svetlobni pramen razreda C in za vsakega od navedenih načinov.

2.   PREVERJANJE NAVPIČNEGA PREMIKA MEJE SVETLO-TEMNO ZARADI TOPLOTE

Preveri se, ali navpični premik meje svetlo-temno zaradi toplote ne presega vrednosti, predpisane za sistem ali njegov(-e) del(-e), ki oddaja(-jo) kratki svetlobni pramen razreda C (osnovni svetlobni pramen), ali vsak način, predpisan za žaromet s kratkim svetlobnim pramenom.

Če je preskusni vzorec sestavljen iz več kot ene svetilne enote ali več kot enega sklopa svetilnih enot, ki ustvarjajo mejo svetlo-temno, se vsaka enota obravnava kot vzorec za potrebe tega preskusa in mora biti preskušena posebej.

Na preskusnem vzorcu, preskušenem v skladu z odstavkom 1, se opravi preskus, opisan v odstavku 2.1, ne da bi se vzorec odstranil s stojala ali ponovno nastavil glede na stojalo.

Če je preskusni vzorec opremljen s premičnim optičnim delom, se pri tem preskusu upoštevata samo najbližji položaj povprečnega navpičnega kotnega premika in/ali začetni položaj v nevtralnem položaju.

Preskus je omejen samo na vhodne signale, ki ustrezajo vožnji po desni strani cestišča.

2.1   Preskus

Za ta preskus se napetost nastavi v skladu z določbami odstavka 1.1.1.2.

Preskusni vzorec mora delovati in biti preskušen, ko oddaja kratke svetlobne pramene razredov C, V, E ali W glede na posamezen primer.

Položaj meje svetlo-temno v vodoravnem delu med V–V in navpično črto, ki poteka skozi točko B50L (ali R), se preveri 3 minute (r3) in 60 minut (r60) po vključitvi.

Meritev spremembe položaja meje svetlo-temno, kot je opisana zgoraj, se opravi po kateri koli metodi, ki zagotavlja zadostno natančnost in ponovljive rezultate.

2.2   Rezultati preskusa

2.2.1   Rezultat, izražen v miliradianih (mrad), je sprejemljiv za preskusni vzorec, ki oddaja kratki svetlobni pramen, če absolutna vrednost Formula zabeležena na preskusnem vzorcu, ni večja od 1,0 mrad (ΔrI ≤ 1,0 mrad).

2.2.2   Vendar, če je ta vrednost večja od 1,0 mrad, a ne presega 1,5 mrad (1,0 mrad < ΔrI ≤ 1,5 mrad), se v skladu z določbami odstavka 2.1 preskusi drugi preskusni vzorec, potem ko je bil trikrat zapored podvržen spodaj opisanemu ciklu, da se tako stabilizira položaj mehanskih delov vzorca na stojalu, ki posnema pravilno namestitev na vozilo:

žaromet s kratkim svetlobnim pramenom, prižgan eno uro (napajalna napetost se nastavi, kot je predpisano v odstavku 1.1.1.2);

žaromet s kratkim svetlobnim pramenom, ugasnjen eno uro.

Sistem ali njegov(-i) del(-i) je (so) sprejemljiv(-i), če povprečje absolutnih vrednosti ΔrI, izmerjeno na prvem preskusnem vzorcu, in ΔrII, izmerjeno na drugem preskusnem vzorcu, ne presega 1,0 mrad.

Formula

PRILOGA 5

MINIMALNE ZAHTEVE ZA POSTOPKE PREVERJANJA SKLADNOSTI PROIZVODNJE

1.   SPLOŠNE ZAHTEVE

1.1   Zahteve o skladnosti se štejejo kot izpolnjene z mehanskega in geometričnega vidika v skladu z zahtevami tega pravilnika, če razlike ne presegajo neizogibnih odstopanj pri proizvodnji. Ta določba velja tudi za barvo.

Kar zadeva fotometrične lastnosti, se skladnost serijsko proizvedenih sistemov ne spodbija, če med preskusom naključno izbranega sistema, opremljenega z virom svetlobe, ki je pod napetostjo in po potrebi popravljen, v skladu z odstavkoma 1 in 2 Priloge 9 k temu pravilniku:

nobena vrednost, ugotovljena ali popravljena v skladu z zahtevami iz odstavka 2 Priloge 9 k temu pravilniku, ne odstopa neugodno za več kot 20 % od vrednosti, predpisane v tem pravilniku.

1.2.1.1   Za naslednje vrednosti kratkega svetlobnega pramena in njegove načine je največje neugodno odstopanje lahko:

 

za največje vrednosti v točki B50L, 0,2 luksa (oziroma 20 %) in 0,3 luksa (oziroma 30 %);

 

za največje vrednosti v območju III, točki HV in segmentu BLL, 0,3 luksa (oziroma 20 %) in 0,45 luksa (oziroma 30 %);

 

za največje vrednosti v segmentih E, F1, F2 in F3, 0,2 luksa (oziroma 20 %) in 0,3 luksa (oziroma 30 %);

 

za najmanjše vrednosti v točkah BR, P, S50, S50LL, S50RR, S100, S100LL, S100RR in točkah, določenih v opombi 4 razpredelnice 1 v Prilogi 3 k temu pravilniku (B50L, HV, BR, BRR in BLL), polovica zahtevane vrednosti (oziroma 20 %) in tri četrtine zahtevane vrednosti (oziroma 30 %).

1.2.1.2   Za dolgi svetlobni pramen točka HV, ki leži znotraj izoluks krivulje 0,75 Emax, se dopušča dovoljeno odstopanje za +20 % za največje vrednosti in –20 % za najmanjše vrednosti za fotometrične vrednosti v vseh merilnih točkah, določenih v odstavku 6.3.2 tega pravilnika.

1.2.2   Če rezultati zgoraj opisanega preskusa ne izpolnjujejo zahtev, se spremeni usmeritev sistema, če se os svetlobnega pramena ne premakne za več kot 0,5° na desno ali levo niti za več kot 0,2° navzgor ali navzdol neodvisno in glede na začetno nastavitev.

Te določbe se ne uporabljajo za svetilne enote, opredeljene v odstavku 6.3.1.1 tega pravilnika.

1.2.3   Če rezultati zgoraj opisanih preskusov ne izpolnjujejo zahtev, se preskusi opravijo z drugim standardnim virom svetlobe in/ali drugo napajalno-upravljalno napravo.

1.3   Za preverjanje spremembe navpičnega položaja meje svetlo-temno zaradi toplote se uporabi spodnja metoda:

 

eden od sistemov se preskusi v skladu z metodo, opisano v odstavku 2.1 Priloge 4, potem ko je bil trikrat podvržen ciklu, opredeljenem v odstavku 2.2.2 Priloge 4.

 

Sistem je sprejemljiv, če Δr ne presega 1,5 mrad.

 

Če ta vrednost presega 1,5 mrad, vendar ne 2 mrad, se preskus opravi na drugem vzorcu; v tem primeru povprečje absolutnih vrednosti, zabeleženih za oba vzorca, ne sme preseči 1,5 mrad.

1.4   Kromatske koordinate, opredeljene v odstavku 7 tega pravilnika, morajo biti izpolnjene.

2.   MINIMALNE ZAHTEVE ZA PREVERJANJE SKLADNOSTI S STRANI PROIZVAJALCA

Imetnik homologacije je za vsak tip sistema dolžan opraviti najmanj naslednje preskuse v ustreznih intervalih. Ti preskusi se opravijo v skladu z zahtevami tega pravilnika.

Če vzorčenje pokaže neskladnost zadevnega preskusnega tipa, se opravita novo vzorčenje in nov preskus. Proizvajalec mora sprejeti vse ukrepe, da zagotovi skladnost ustrezne proizvodnje.

2.1   Narava preskusov

Preskusi skladnosti iz tega pravilnika veljajo za fotometrične lastnosti in preverjanje spremembe navpičnega položaja meje svetlo-temno kratkega svetlobnega pramena zaradi toplote.

2.2   Metode preskusov

2.2.1   Preskusi se ponavadi opravijo v skladu z metodami, določenimi v tem pravilniku.

2.2.2   Proizvajalec lahko kljub temu za vsak opravljen preskus uporabi enakovredne metode, potem ko jih odobri pristojni organ, odgovoren za homologacijske preskuse. Proizvajalec je dolžan dokazati, da so uporabljene metode enakovredne metodam iz tega pravilnika.

2.2.3   Uporaba točk 2.2.1 in 2.2.2 zahteva redno umerjanje preskusnih materialov in primerjavo z meritvami, ki jih je opravil pristojni organ.

2.2.4   V vseh primerih se kot referenčne metode uporabijo metode iz tega pravilnika, predvsem za upravno preverjanje in vzorčenje.

2.3   Narava vzorčenja

Vzorci sistema se odvzamejo naključno iz enotne serije. Enotna serija pomeni sklop sistemov istega tipa, določen v skladu s proizvodnimi metodami proizvajalca.

Ocena ponavadi velja za sisteme, ki jih ena tovarna proizvaja serijsko. Proizvajalec lahko kljub temu združi podatke o proizvodnji za isti tip sistemov, ki jih proizvajajo različne tovarne, če se uporabijo ista merila kakovosti in isto upravljanje kakovosti.

2.4   Izmerjene in zabeležene fotometrične lastnosti

Na odvzetih žarometih se opravijo fotometrične meritve v točkah, določenih v pravilniku, pri čemer se meritev odčita:

v točkah Emax, HV (28), HL in HR (29) v primeru dolgega svetlobnega pramena in

v točkah B50L, HV po potrebi, 50V, 75R po potrebi in 25LL v primeru kratkega svetlobnega pramena (glej sliko 1 v Prilogi 3).

2.5   Merila sprejemljivosti

Proizvajalec je dolžan opraviti statistično študijo rezultatov preskusov in v dogovoru s pristojnim organom določiti merila sprejemljivosti svoje proizvodnje, da tako izpolni zahteve o kontroli skladnosti proizvodnje iz odstavka 9.1 tega pravilnika.

Merila sprejemljivosti morajo biti takšna, da je ob 95-odstotni stopnji zanesljivosti najmanjša mogoča možnost za uspešno opravljeno preverjanje po naključnem izboru, kot je opisano v Prilogi 7 (prvo vzorčenje), 0,95.

PRILOGA 6

ZAHTEVE ZA SISTEME Z LEČO IZ UMETNE SNOVI – PRESKUSI LEČ ALI VZORCEV MATERIALA IN CELOTNIH SISTEMOV ALI NJIHOVEGA(-IH) DELA(-OV)

1.   SPLOŠNE ZAHTEVE

1.1   Vzorci, dobavljeni v skladu z odstavkom 2.2.4 tega pravilnika, morajo izpolnjevati zahteve iz odstavkov 2.1–2.5 spodaj.

1.2   Dva vzorca celotnega sistema z lečami iz umetne snovi, dobavljena v skladu z odstavkom 2.2.3 tega pravilnika, morata glede materiala, iz katerega so narejene leče, izpolnjevati zahteve iz odstavka 2.6 spodaj.

1.3   Na vzorcih leče iz umetne snovi ali vzorcih materiala skupaj z odsevnikom, pred katerega se po potrebi namestijo leče, se opravijo homologacijski preskusi v časovnem zaporedju, navedenem v razpredelnici A, ki je ponatisnjena v Dodatku 1 k tej prilogi.

1.4   Vendar, če proizvajalec sistema lahko dokaže, da je izdelek že uspešno opravil preskuse iz odstavkov 2.1–2.5 spodaj ali enakovredne preskuse v skladu z drugim pravilnikom, teh preskusov ni treba ponovno opraviti, obvezno pa je treba opraviti preskuse, določene v razpredelnici B Dodatka 1.

1.5   Če je (so) sistem ali njegov(-i) del(-i) zasnovan(-i) izključno za vožnjo po desni strani cestišča ali izključno za vožnjo po levi strani cestišča, se preskusi iz te priloge lahko opravijo na samo enem vzorcu po izbiri vlagatelja.

2.   PRESKUSI

2.1   Odpornost proti temperaturnim spremembam

2.1.1   Preskusi

Trije novi vzorci (leče) so podvrženi petim ciklom spremembe temperature in vlažnosti (HR = relativna vlažnost) po naslednjem programu:

 

3 ure pri 40 °C ± 2 °C in 85–95 % HR;

 

1 ura pri 23 °C ± 5 °C in 60–75 % HR;

 

15 ur pri –30 °C ± 2 °C;

 

1 ura pri 23 °C ± 5 °C in 60–75 % HR;

 

3 ure pri 80 °C ± 2 °C;

 

1 ura pri 23 °C ± 5 °C in 60–75 % HR;

Pred tem preskusom se vzorci 4 ure hranijo pri vsaj 23 °C ± 5 °C in 60–75 % HR.

Opomba: Obdobje 1 ure pri 23 °C ± 5 °C vključuje obdobja prehoda od ene temperature do druge, potrebna za preprečitev učinkov toplotnega šoka.

2.1.2   Fotometrične meritve

2.1.2.1   Metoda

Na vzorcih se fotometrične meritve opravijo pred preskusom in po njem.

Fotometrične meritve se v skladu s Prilogo 9 k temu pravilniku opravijo v naslednjih točkah:

 

B50L in 50V za kratki svetlobni pramen razreda C,

 

Emax za dolgi svetlobni pramen.

2.1.2.2   Rezultati

Razlike med fotometričnimi vrednostmi, izmerjenimi pred preskusom in po njem na vsakem vzorcu, ne smejo presegati 10 %, vključno z dovoljenimi odstopanji zaradi fotometričnih meritev.

2.2   Obstojnost pri atmosferskih vplivih in odpornost proti kemijskim dejavnikom

2.2.1   Obstojnost pri atmosferskih vplivih

Trije novi vzorci (leče ali vzorci materiala) se izpostavijo sevanju vira s spektralno porazdelitvijo energije, ki je podobna porazdelitvi črnega telesa s temperaturo med 5 500 K in 6 000 K. Primerni filtri se namestijo med vir in vzorce, tako da zelo zmanjšajo sevanja valovne dolžine, manjše od 295 nm in večje od 2 500 nm. Energijska obsevanost na ravni vzorcev mora biti 1 200 W/m2 ± 200 W/m2 toliko časa, da je svetlobna energija, ki jo prejmejo vzorci, 4 500 MJ/m2 ± 200 MJ/m2. V ohišju mora biti temperatura, izmerjena na črni plošči, postavljeni na ravni vzorcev, 50 °C ± 5 °C. Da se zagotovi redna izpostavljenost, se morajo vzorci s hitrostjo med 1 in 5 vrt/min vrteti okoli vira sevanja.

Vzorci se napršijo z destilirano vodo s prevodnostjo, manjšo od 1 mS/m, pri temperaturi 23 °C ± 5 °C v skladu z naslednjim ciklom:

pršenje: 5 minut; sušenje: 25 minut.

2.2.2   Odpornost proti kemijskim dejavnikom

Po preskusu, opisanem v odstavku 2.2.1 zgoraj, in opravljeni meritvi, opisani v odstavku 2.2.3.1 spodaj, se zunanja površina teh treh vzorcev v skladu z odstavkom 2.2.2.2 obdela z mešanico, določeno v odstavku 2.2.2.1 spodaj.

2.2.2.1   Preskusna mešanica

Preskusna mešanica je sestavljena iz 61,5 % n-heptana, 12,5 % toluena, 7,5 % etil tetraklorida, 12,5 % trikloroetilena in 6 % ksilena (volumski deleži).

2.2.2.2   Nanos preskusne mešanice

Bombažna krpa (v skladu s standardom ISO 105) se napoji z mešanico, določeno v odstavku 2.2.2.1 zgoraj, dokler ni nasičena, nato se v 10 sekundah za 10 minut položi na zunanjo površino vzorca s pritiskom 50 N/cm2 oziroma s silo 100 N, ki deluje na preskusno površino velikosti 14 × 14 mm.

V teh 10 minutah se krpa ponovno napoji z mešanico, tako da je sestava nanesene tekočine ves čas enaka predpisani preskusni mešanici.

Med nanašanjem je dovoljeno izravnati pritisk na vzorec, da se tako prepreči nastajanje razpok.

2.2.2.3   Čiščenje

Po opravljenem nanosu preskusne mešanice se vzorci posušijo na zraku, nato pri temperaturi 23 °C ± 5°C očistijo z raztopino, opisano v odstavku 2.3 (odpornost na čistila). Vzorci se nato skrbno sperejo z destilirano vodo, ki vsebuje manj kot 0,2 % nečistoč pri temperaturi 23 °C ± 5°C, nato obrišejo z mehko krpo.

2.2.3   Rezultati

2.2.3.1   Po preskusu obstojnosti pri atmosferskih vplivih na zunanji površini vzorcev ne sme biti razpok, prask, odkruškov ali deformacij in povprečje sprememb prepustnosti svetlobe Δt = (T2 – T3) / T2, izmerjeno na treh vzorcih po postopku, opisanem v Dodatku 2 k tej prilogi, mora biti manjše ali enako 0,020 (Δtm ≤ 0,020).

2.2.3.2   Po preskusu odpornosti na kemijske dejavnike na vzorcih ne sme biti sledi kemičnega jedkanja, ki lahko povzročijo spremembo razprševanja svetlobe Δd = (T5 – T4)/T2, izmerjeno po postopku, opisanem v Dodatku 2 k tej prilogi, katere povprečna vrednost na treh vzorcih je manjša ali enaka 0,020 (Δdm ≤ 0,020).

2.2.4   Odpornost proti sevanju vira svetlobe

Po potrebi se opravi spodnji preskus:

Ravni vzorci vsakega elementa sistema iz umetne snovi, ki se uporablja za prepuščanje svetlobe, se izpostavijo svetlobi vira svetlobe. Parametri, kot so koti in razdalje med vzorci, morajo biti enaki kot v sistemu. Vsi vzorci morajo biti iste barve in po potrebi enako površinsko obdelani kot deli sistema.

Po 1 500 urah neprekinjene izpostavljenosti se kolorimetričnim zahtevam za prepuščeno svetlobo zadosti z novim virom svetlobe, na površini vzorcev ne sme biti razpok, prask, odkruškov ali deformacij.

Preverjanje odpornosti notranjih materialov proti ultravijoličnemu sevanju vira svetlobe ni potrebno, če se uporabi vir svetlobe, ki je v skladu s Pravilnikom št. 37 ali deluje na principu električnega praznjenja v plinu z nizkim ultravijoličnim sevanjem, ali če se sprejmejo določbe za zaščito elementov sistema pred ultravijoličnim sevanjem, na primer s steklenimi filtri.

2.3   Odpornost proti čistilom in ogljikovodikom

2.3.1   Odpornost proti čistilom

Zunanja površina treh vzorcev (leče ali vzorci materiala) se segreje pri 50 °C ± 5 °C in za 5 minut potopi v mešanico s temperaturo 23 °C ± 5 °C, sestavljeno iz 99 masnih enot destilirane vode, ki ne vsebuje več kot 0,02 % nečistoč, in ene masne enote alkilaril sulfonata.

Po preskusu se vzorci posušijo pri 50 °C ± 5 °C. Površina vzorcev se očisti z vlažno krpo.

2.3.2   Odpornost proti ogljikovodikom

Zunanja površina teh treh vzorcev se nato 1 minuto na rahlo otira z bombažno krpo, napojeno z mešanico, sestavljeno iz 70 % n-heptana in 30 % toluena (volumski deleži), in posuši na zraku.

2.3.3   Rezultati

Po teh dveh preskusih mora biti povprečna vrednost spremembe prepustnosti svetlobe Δt = (T2 – T3) / T2, izmerjena na treh vzorcih po postopku, opisanem v Dodatku 2 k tej prilogi, manjša ali enaka 0,010 (Δtm < 0,010).

2.4   Odpornost proti mehanskim poškodbam

2.4.1   Metoda mehanskih poškodb

Na zunanji površini treh novih vzorcev (leče) se opravi preskus enotnih mehanskih poškodb po metodi, opisani v Dodatku 3 k tej prilogi.

2.4.2   Rezultati

Po tem preskusu se spremembe:

 

prepustnosti svetlobe: Δt = (T2 – T3) / T2

 

in razprševanja svetlobe: Δd = (T5 – T4) / T2

izmerijo po postopku, opisanem v Dodatku 2, v območju, določenem v odstavku 2.2.4.1.1 tega pravilnika, in njihova povprečna vrednost na treh vzorcih mora biti naslednja:

Δtm ≤ 0,100; Δdm ≤ 0,050.

2.5   Preskus oprijemljivosti morebitnih oblog

2.5.1   Priprava preskusnega vzorca

V oblogo leče se z britvico ali iglo na površini 20 × 20 mm vreže mrežast vzorec s kvadrati velikosti približno 2 × 2 mm. Pritisk rezila ali igle mora biti dovolj velik, da se zareže vsaj v oblogo.

2.5.2   Opis preskusa

Uporabi se lepilni trak s silo oprijema 2 N/(cm širine) ± 20 %, izmerjeno v normalnih okoliščinah, opisanih v Dodatku 4 k tej prilogi. Ta lepilni trak širine najmanj 25 mm se najmanj 5 minut pritiska na površino, pripravljeno v skladu z zahtevami v odstavku 2.5.1.

Nato se konec lepilnega traku obremeni, dokler ni sila oprijema na zadevno površino uravnotežena s silo, pravokotno na to površino. V tem trenutku se trak odlepi z enakomerno hitrostjo 1,5 ± 0,2 m/s.

2.5.3   Rezultati

Ugotovljena ne sme biti nobena velika poškodba mrežastega dela. Poškodbe v presekih kvadrata ali na robovih vrezov so dovoljene, če spremenjena površina ne presega 15 % mrežaste površine.

2.6   Preskusi celotnega sistema, ki vsebuje lečo iz umetne snovi

2.6.1   Odpornost proti mehanskim poškodbam površine leče

2.6.1.1   Preskusi

Na leči sistema št. 1 se opravi preskus, opisan v odstavku 2.4.1 zgoraj.

2.6.1.2   Rezultati

Po preskusu rezultati fotometričnih meritev na sistemu ali njegovem(-ih) delu(-ih), opravljenih v skladu s tem pravilnikom, ne smejo biti večji od 30 % predpisanih mejnih vrednosti v točkah B50L in HV niti manjši od 10 % morebitne predpisane mejne vrednosti v točki 75R.

2.6.2   Preskus oprijemljivosti morebitne obloge

Na leči enote št. 2 se opravi preskus, opisan v odstavku 2.5 zgoraj.

3.   KONTROLA SKLADNOSTI PROIZVODNJE

3.1   Kar zadeva materiale, uporabljene za izdelavo leč, so enote ene serije skladne s tem pravilnikom, če:

3.1.1   po preskusu odpornosti na kemijske dejavnike ter preskusu odpornosti na čistila in ogljikovodike na zunanji površini vzorcev ni razpok, odkruškov ali deformacij, vidnih s prostim očesom (glej odstavke 2.2.2, 2.3.1 in 2.3.2);

3.1.2   so po opravljenem preskusu iz odstavka 2.6.1.1 fotometrične vrednosti v merilnih točkah iz odstavka 2.6.1.2 znotraj mejnih vrednosti, ki jih ta pravilnik določa za skladnost proizvodnje.

3.2   Če rezultati teh preskusov ne izpolnjujejo zahtev, se preskusi ponovijo na drugem vzorcu sistema, odvzetem po naključju.

PRILOGA 6

Dodatek 1

ČASOVNO ZAPOREDJE HOMOLOGACIJSKIH PRESKUSOV

A.   Preskusi umetnih snovi (leče ali vzorci materiala, dobavljeni v skladu z odstavkom 2.2.4 tega pravilnika)

Vzorci

Leče ali vzorci materiala

Leče

Preskusi

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

1.1

Omejena fotometrija (odst. 2.1.2)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

X

X

X

 

1.1.1

Sprememba temperature (odst. 2.1.1)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

X

X

X

 

1.2

Omejena fotometrija (odst. 2.1.2)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

X

X

X

 

1.2.1

Meritev prepustnosti svetlobe

X

X

X

X

X

X

X

X

X

 

 

 

 

 

1.2.2

Meritev razprševanja svetlobe

X

X

X

 

 

 

X

X

X

 

 

 

 

 

1.3

Atmosferski vplivi (odst. 2.2.1)

X

X

X

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

1.3.1

Meritev prepustnosti svetlobe

X

X

X

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

1.4

Kemijski dejavniki (odst. 2.2.2)

X

X

X

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

1.4.1

Meritev razprševanja svetlobe

X

X

X

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

1.5

Čistila (odst. 2.3.1)

 

 

 

X

X

X

 

 

 

 

 

 

 

 

1.6

Ogljikovodiki (odst. 2.3.2)

 

 

 

X

X

X

 

 

 

 

 

 

 

 

1.6.1

Meritev prepustnosti svetlobe

 

 

 

X

X

X

 

 

 

 

 

 

 

 

1.7

Poškodbe (odst. 2.4.1)

 

 

 

 

 

 

X

X

X

 

 

 

 

 

1.7.1

Meritev prepustnosti svetlobe

 

 

 

 

 

 

X

X

X

 

 

 

 

 

1.7.2

Meritev razprševanja svetlobe

 

 

 

 

 

 

X

X

X

 

 

 

 

 

1.8

Oprijemljivost (odst. 2.5)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

X

1.9

Odpornost proti sevanju vira svetlobe (odst. 2.2.4)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

X

 

 

 

 

B.   Preskusi na celotnih sistemih (dobavljenih v skladu z odstavkom 2.2.3 tega pravilnika)

Preskusi

Celotni sistem

Vzorec št.

1

2

2.1

Poškodbe (odst. 2.6.1.1)

X

 

2.2

Fotometrija (odst. 2.6.1.2)

X

 

2.3

Oprijemljivost (odst. 2.6.2)

 

X

PRILOGA 6

Dodatek 2

METODE MERITVE RAZPRŠEVANJA IN PREPUSTNOSTI SVETLOBE

1.   MERILNA NAPRAVA (glej sliko 1 spodaj)

Žarek kolimatorja K s polovičnim odmikom β/2 = 17,4 × 10–4 rd se omeji z zaslonko Dτ, premera 6 mm, ob katero je postavljeno držalo.

Konvergentna akromatska leča L2, popravljena za sferične aberacije, povezuje zaslonko Dτ in sprejemnik R; premer leče L2 mora biti takšen, da ne zasenči svetlobe, ki jo vzorec oddaja v stožcu s polovičnim vršnim kotom β/2 = 14°.

Obročasta zaslonka DD s kotoma αo/2 = 1° in αmax/2 = 12° je nameščena v goriščno ravnino slike leče L2.

Neprozoren srednji del zaslonke je potreben, da se zaustavi svetloba, ki prihaja neposredno iz vira svetlobe. Ta del zaslonke svetlobnega pramena mora biti mogoče odstraniti, tako da se vrne natančno v prvi položaj.

Razdalja L2 Dτ in goriščna razdalja F2 leče L2 morata biti izbrani tako, da slika Dτ v celoti pokriva sprejemnik R.

Za L2 se priporoča uporaba goriščne razdalje približno 80 mm.

Kadar se za začetni vpadni svetlobni tok uporabi 1 enota, mora biti absolutna natančnost vsakega odčitka večja od 0,001.

Image

2.   MERITVE

Opravijo se naslednje meritve:

Odčitek

Z vzorcem

S srednjim delom DD

Ustrezna količina

T1

Ne

Ne

Vpadni svetlobni tok pri prvem odčitavanju

T2

Da

(pred preskusom)

Ne

Svetlobni tok, ki ga prepušča novi material v območju 24°

T3

Da

(po preskusu)

Ne

Svetlobni tok, ki ga prepušča preskušeni material v območju 24°

T4

Da

(pred preskusom)

Da

Svetlobni tok, ki ga razpršuje novi material

T5

Da

(po preskusu)

Da

Svetlobni tok, ki ga razpršuje preskušeni material

PRILOGA 6

Dodatek 3

METODA PRESKUSA S PRŠENJEM

1.   PRESKUSNI MATERIAL

1.1   Pršilna pištola

Uporabi se vodna pištola, opremljena s šobo premera 1,3 mm, ki omogoča pretok vode 0,24 ± 0,02 l/min pod tlakom 6,0 bar –0/+0,5 bar.

V teh pogojih uporabe je treba dobiti curek s premerom 170 ± 50 mm na površino, ki je izpostavljena poškodbam in od šobe oddaljena 380 ± 10 mm.

1.2   Preskusna mešanica

Preskusna mešanica je sestavljena iz:

kremenovega peska trdote 7 po Mohrovi lestvici, velikosti zrn med 0 in 0,2 mm ter s skoraj normalno porazdelitvijo pri kotnem faktorju 1,8–2;

vode, katere trdota ni večja od 205 g/m3, za mešanico, ki vsebuje 25 g peska na 1 liter vode.

2.   PRESKUS

Zunanja površina leč se enkrat ali večkrat izpostavi delovanju curka peska, kot je opisano zgoraj. Curek se razprši skoraj pravokotno na površino, ki se preskuša.

Nastajanje poškodb se kontrolira na enem ali več steklenih vzorcih, nameščenih v bližini leč, ki se preskušajo. Mešanica se napršuje, dokler ni sprememba razprševanja svetlobe izmerjena na vzorcih po metodi iz Dodatka 2: Δd = (T5 – T4)/ T2 = 0,0250 ± 0,0025.

Lahko se uporabi več referenčnih vzorcev za preverjanje, če poškodbe nastanejo enakomerno na površini, ki se preskuša.

PRILOGA 6

Dodatek 4

PRESKUS OPRIJEMLJIVOSTI LEPILNEGA TRAKU

1.   NAMEN

Namen te metode je ugotoviti linearno silo oprijema lepilnega traku na stekleno ploščo v normalnih razmerah.

2.   NAČELO

Izmeriti potreben napor za odlepitev lepilnega traku s steklene plošče pod kotom 90°.

3.   POGOJI OKOLJA TESTIRANJA

Temperatura mora biti 23 °C ± 5 °C in relativna vlažnost (HR) 65 ± 15 %.

4.   PRESKUŠANCI

Pred preskusom se vzorčni trak 24 ur hrani v predpisanem okolju (glej odst. 3 zgoraj).

Za vsak trak se opravi preskus na 5 preskušancih dolžine 400 mm. Preskušanci se odvzamejo na trakovih, potem ko se zavržejo prvi trije navoji.

5.   POSTOPEK

Preskus se opravi v predpisanem okolju, določenem v točki 3.

Odvzame se 5 preskušancev, tako da se trak radialno odvije približno s hitrostjo 300 mm/s ter se nato nanese v naslednjih 15 sekundah na spodnji način:

trak se na stekleno ploščo nanese postopno z rahlim vzdolžnim pritiskom prsta, vendar brez pretiranega pritiska, tako da ni nobenega zračnega mehurčka med trakom in stekleno ploščo.

Vse skupaj se 10 minut pusti v predpisanem okolju.

Približno 25 mm preskušanca se odlepi od plošče pravokotno na os preskušanca.

Plošča se pritrdi in prosti konec traku upogne za 90°. Izvede se pritisk, tako da je meja med ploščo in trakom pravokotna na ta pritisk in ploščo.

Trak se odlepi s hitrostjo 300 ± 30 mm/s in zabeleži potrebni pritisk.

6.   REZULTATI

Pet ugotovljenih vrednosti se uredi, tako da se kot rezultat meritve upošteva povprečna vrednost. Ta vrednost se izrazi v newtonih na centimeter širine traku.

PRILOGA 7

MINIMALNE ZAHTEVE ZA VZORČENJE, KI GA OPRAVI KONTROLOR

1.   SPLOŠNO

1.1   Zahteve o skladnosti se štejejo kotizpolnjene z mehanskega in geometričnega vidika v skladu z zahtevami tega pravilnika, če razlike ne presegajo neizogibnih odstopanj pri proizvodnji. To velja tudi za barve.

Kar zadeva fotometrične lastnosti, se skladnost serijskih sistemov ne izpodbija, če pri fotometričnem preskusu naključno izbranega sistema, opremljenega z virom svetlobe, ki je pod napetostjo in po potrebi popravljen, v skladu z odstavkoma 1 in 2 Priloge 9 k temu pravilniku:

nobena izmerjena vrednost ne odstopa neugodno za več kot 20 % od vrednosti, predpisanih v tem pravilniku.

1.2.1.1   Za spodnje vrednosti kratkega svetlobnega pramena in njegovih načinov je največje neugodno odstopanje naslednje:

—

za največje vrednosti v točki B50L, 0,2 luksa (oziroma 20 %) in 0,3 luksa (oziroma 30 %);

—

za največje vrednosti v območju III, točki HV in segmentu BLL, 0,3 luksa (oziroma 20 %) in 0,45 luksa (oziroma 30 %);

—

za največje vrednosti v segmentih E, F1, F2 in F3, 0,2 luksa (oziroma 20 %) in 0,3 luksa (oziroma 30 %);

—

za najmanjše mogoče vrednosti v točkah BR, P, S50, S50LL, S50RR, S100, S100LL, S100RR in točkah, določenih v opombi 4 razpredelnice 1 v Prilogi 3 k temu pravilniku (B50L, HV, BR, BRR in BLL), polovica zahtevane vrednosti (oziroma 20 %) in tri četrtine zahtevane vrednosti (oziroma 30 %).

1.2.1.2   Za dolgi svetlobni pramen, kjer točka HV leži znotraj izoluks krivulje 0,75 Emax, je dovoljeno odstopanje za +20 % za največje vrednosti in –20 % za najmanjše vrednosti za fotometrične vrednosti v vseh merilnih točkah, določenih v odstavku 6.3.2 tega pravilnika.

1.2.2   Če rezultati zgoraj opisanega preskusa ne izpolnjujejo zahtev, se spremeni usmeritev sistema, če se os svetlobnega pramena ne premakne za več kot0,5o na desno ali levo niti za več kot0,2o navzgor ali navzdol. Te določbe se ne uporabljajo za svetilne enote, opredeljene v odstavku 6.3.1.1 tega pravilnika.

1.2.3   Če rezultati zgoraj opisanih preskusov ne izpolnjujejo zahtev, se na sistemu opravijo novi preskusi z drugim standardnim virom svetlobe in/ali drugo napajalno-upravljalno napravo.

1.2.4   Sistemi z očitnimi napakami se ne upoštevajo.

1.2.5   Referenčna oznaka se ne upošteva.

2.   PRVO VZORČENJE

Pri prvem vzorčenju se naključno izberejo štirje sistemi. Prvi in tretji sistem se označita s črko A, drugi in četrti s črko B.

2.1   Skladnost se ne spodbija

Po končanem postopku vzorčenja, prikazanem na sliki 1 v tej prilogi, se skladnost serijskih sistemov ne spodbija, če so neugodna odstopanja med vrednostmi, izmerjenimi na sistemih, naslednja:

2.1.1.1   Vzorec A

A1:

za sistem

 

0 %

 

za drug sistem

ne več kot

20 %

A2:

za oba sistema

več kot

0 %

 

 

vendar ne več kot

20 %

 

prehod na vzorec B

 

 

2.1.1.2   Vzorec B

B1:

za oba sistema

0 %

2.1.2   ali če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1.2.2 za vzorec A.

2.2.   Skladnost se spodbija

Po končanem postopku vzorčenja, prikazanem na sliki 1 v tej prilogi, se skladnost serijskih sistemov spodbija in od proizvajalca zahteva uskladitev proizvodnje z zahtevami, če so odstopanja med vrednostmi, izmerjenimi na sistemih, naslednja:

2.2.1.1   Vzorec A

A3:

za sistem

ne več kot

20 %

 

za drug sistem

več kot

20 %

 

 

vendar ne več kot

30 %

2.2.1.2   Vzorec B

B2:

V primeru A2

 

 

 

za sistem

več kot

0 %

 

 

vendar ne več kot

20 %

 

za drug sistem

ne več kot

20 %

B3:

V primeru A2

 

 

 

za sistem

 

0 %

 

za drug sistem

več kot

20 %

 

 

vendar ne več kot

30 %

2.2.2   ali če pogoji iz odstavka 1.2.2 za vzorec A niso izpolnjeni.

2.3   Umik homologacije

Skladnost se spodbija in odstavek 10 se uporabi, če so po končanem postopku vzorčenja, prikazanem na sliki 1 v tej prilogi, odstopanja med vrednostmi, izmerjenimi na sistemih, naslednja:

2.3.1   Vzorec A

A4:

za sistem

ne več kot

20 %

 

za drug sistem

več kot

30 %

A5:

za oba sistema

več kot

20 %

2.3.2   Vzorec B

B4:

V primeru A2

 

 

 

za sistem

več kot

0 %

 

 

vendar ne več kot

20 %

 

za drug sistem

več kot

20 %

B5:

V primeru A2

 

 

 

za oba sistema

več kot

20 %

B6:

V primeru A2

 

 

 

za sistem

 

0 %

 

za drug sistem

več kot

30 %

2.3.3   ali če pogoji iz odstavka 1.2.2 za vzorca A in B niso izpolnjeni.

3.   DRUGO VZORČENJE

V primerih vzorcev A3, B2 in B3 je treba opraviti novo vzorčenje ter izbrati tretji vzorec (C), ki je sestavljen iz dveh sistemov in odvzet iz zaloge, sestavljene po uskladitvi, v dveh mesecih po uradnem obvestilu.

3.1   Skladnost se ne spodbija

Po končanem postopku vzorčenja, prikazanem na sliki 1 v tej prilogi, se skladnost serijskih sistemov ne spodbija, če so odstopanja med vrednostmi, izmerjenimi na sistemih, naslednja:

3.1.1.1   Vzorec C

C1:

za sistem

 

0 %

 

za drug sistem

ne več kot

20 %

C2:

za oba sistema

več kot

0 %

 

 

vendar ne več kot

20 %

 

prehod na vzorec D

 

 

3.1.1.2   Vzorec D

D1:

V primeru C2

 

 

za oba sistema

0 %

3.1.2   ali če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1.2.2 za vzorec C.

3.2   Skladnost se spodbija

Po končanem postopku vzorčenja, prikazanem na sliki 1 v tej prilogi, se skladnost serijskih sistemov spodbija in od proizvajalca zahteva uskladitev proizvodnje z zahtevami, če so odstopanja med vrednostmi, izmerjenimi na sistemih, naslednja:

3.2.1.1   Vzorec D

D2:

V primeru C2

 

 

 

za sistem

več kot

0 %

 

 

vendar ne več kot

20 %

 

za drug sistem

ne več kot

20 %

3.2.1.2   ali če pogoji iz odstavka 1.2.2 za vzorec C niso izpolnjeni.

3.3   Umik homologacije

Skladnost se spodbija in odstavek 10 se uporabi, če so po končanem postopku vzorčenja, prikazanem na sliki 1 v tej prilogi, odstopanja med vrednostmi, izmerjenimi na sistemih, naslednja:

3.3.1   Vzorec C

C3:

za sistem

ne več kot

20 %

 

za drug sistem

več kot

20 %

C4:

za oba sistema

več kot

20 %

3.3.2   Vzorec D

D3:

v primeru C2

 

 

 

za sistem

 

0 %

 

 

ali več kot

0 %

 

za drug sistem

več kot

20 %

3.3.3   ali če pogoji iz odstavka 1.2.2 za vzorca C in D niso izpolnjeni.

4.   SPREMEMBA NAVPIČNEGA POLOŽAJA MEJE SVETLO-TEMNO KRATKEGA SVETLOBNEGA PRAMENA

Za preverjanje spremembe navpičnega položaja meje svetlo-temno zaradi toplote se uporabi spodnja metoda:

 

po vzorčenju v skladu s sliko 1 se na enem od sistemov vzorca A opravi preskus v skladu s postopkom iz odstavka 2.1 Priloge 4, potem ko je bil trikrat zapored podvržen ciklu, opredeljenem v odstavku 2.2.2 Priloge 4.

 

Sistem je sprejemljiv, če r ne presega 1,5 mrad.

 

Če ta vrednost presega 1,5 mrad, vendar ne 2 mrad, se preskus opravi na drugem sistemu vzorca A, v tem primeru povprečje absolutnih vrednosti, zabeleženih za oba vzorca, ne sme preseči 1,5 mrad.

 

Vendar, če se ta vrednost 1,5 mrad ne upošteva za vzorec A, sta oba sistema vzorca B podvržena istemu postopku in vrednost Δr za vsakega ne sme preseči 1,5 mrad.

Slika 1

Image

Opomba: V celotni sliki „naprava(-e)“ pomeni „sistem(-i)“.

PRILOGA 8

DOLOČBE O NASTAVITVI MEJE SVETLO-TEMNO IN USMERITVE KRATKEGA SVETLOBNEGA PRAMENA (30)

1.   OPREDELITEV MEJE SVETLO-TEMNO

Meja svetlo-temno mora biti dovolj ostra, da omogoča nastavitev, in izpolnjevati spodnje zahteve, kadar se projicira na merilni zaslon, kot je določeno v Prilogi 9 k temu pravilniku.

Oblika (glej sl. A.8-1)

Meja svetlo-temno je sestavljena iz:

—

„vodoravnega dela na levi“

in

—

dvignjenega dela na desni;

poleg tega mora biti takšna, da potem ko se nastavi v skladu z določbami odstavkov 2.1–2.5 spodaj:

1.1.1   vodoravni del navpično ne odstopa za več kot:

—

0,2° nad ali pod sredinsko vodoravno črto med 0,5° in 4,5° levo od črte V–V,

in

—

0,1° nad ali pod območjem, ki predstavlja dve tretjini navedene dolžine;

1.1.2   dvignjeni del:

—

mora imeti dovolj oster levi rob,

in

—

naklonski kot črte, ki poteka iz presečišča med A in V–V ter se dotika tega roba, mora biti glede na črto H–H med 10° in 60° (glej sl. A.8-1 spodaj).

2.   POSTOPEK VIZUALNE NASTAVITVE

2.1   Sistem mora biti v nevtralnem položaju pred vsakim novim preskusom.

Spodnja navodila veljajo za svetlobne pramene svetilnih enot, ki jih je treba nastaviti po navodilih vlagatelja.

2.2   Svetlobni pramen se navpično nastavi tako, da vodoravni del njegove meje svetlo-temno leži v nominalnem navpičnem položaju (črta A) v skladu z zahtevami iz razpredelnice 2 v Prilogi 3 k temu pravilniku; ta zahteva je izpolnjena, če sredinska vodoravna črta vodoravnega dela meje svetlo-temno leži na črti A (glej sl. A.8-2 spodaj).

Svetlobni pramen se nastavi vodoravno tako, da dvignjeni del leži desno od črte V–V, ki se je dotika (glej sl. A.8-2 spodaj).

2.3.1   Če delni svetlobni pramen oddaja samo vodoravni del meje svetlo-temno, se ne uporabijo nobene posebne zahteve za vodoravno nastavitev, če jih vlagatelj ne določi.

2.4   Meja svetlo-temno svetilne enote, ki ni zasnovana, da se posebej nastavi v skladu z navedbami vlagatelja, mora izpolnjevati ustrezne zahteve.

2.5   Svetilne enote, nastavljene po metodi, ki jo vlagatelj navede v skladu z določbami odstavkov 5.2 in 6.2.1.1 tega pravilnika, morajo ustvariti mejo svetlo-temno, katere oblika in položaj sta v skladu z zahtevami iz razpredelnice 2 v Prilogi 3 k temu pravilniku.

2.6   Za vsak drug način kratkega svetlobnega pramena Morebitna oblika in položaj meje svetlo-temno morata samodejno izpolnjevati ustrezne zahteve iz razpredelnice 2 v Prilogi 3 k temu pravilniku.

2.7   Usmeritev in/ali začetna nastavitev v skladu z navedbami vlagatelja in določbami odstavkov 2.1–2.6 zgoraj se lahko uporabita za svetilne enote, ki se namestijo posebej.

Slike

Image

Image

Opomba: Projekcija meje svetlo-temno na merilni ekran je prikazana shematično.

PRILOGA 9

DOLOČBE O FOTOMETRIČNIH MERITVAH

1.   SPLOŠNE DOLOČBE

1.1   Sistem ali njegov(-i) del(-i) mora(-jo) biti nameščen(-i) na goniometer s fiksno vodoravno osjo in premično osjo, pravokotno na fiksno os.

1.2   Vrednosti osvetljenosti se izmerijo s fotoelektrično celico kvadratne oblike s stranico 65 mm, nameščeno najmanj 25 metrov pred referenčnim središčem vsake svetilne enote pravokotno na os meritve, ki poteka skozi vir goniometra.

1.3   Pri fotometričnih meritvah se je treba izogniti nezaželeni razpršitvi svetlobe z ustreznim maskiranjem.

1.4   Svetilnost se meri pravokotno na smer meritve in v nominalni oddaljenosti 25 metrov ter se prikazuje v vrednostih osvetljenosti.

1.5   Kotne koordinate se navedejo v stopinjah na krogli z navpičnim polarnim kotom v skladu s publikacijo št. 70 IEC, Dunaj 1987, se pravi, da ustreza goniometru s fiksno vodoravno osjo glede na tla in premično rotacijsko osjo, pravokotno na vodoravno os.

1.6   Dovoljena je vsaka druga fotometrična metoda, če upošteva potrebno korelacijo.

1.7   Treba je preprečiti vsako odstopanje referenčnega središča svetilnih enot glede na rotacijske osi goniometra. To velja predvsem za navpično smer in svetilne enote, ki ustvarjajo mejo svetlo-temno.

Za nastavitev se uporabi zaslon, ki se lahko namesti na krajši razdalji kot celica.

Fotometrične zahteve za vsako merilno točko (kotni položaj) svetlobne funkcije ali načina osvetlitve, kot so navedene v tem pravilniku, se uporabijo za polovico vsote vrednosti, dobljenih na vseh svetilnih enotah sistema za svetlobno funkcijo ali način osvetlitve ali na vseh svetilnih enotah, za katere velja zadevna zahteva.

1.8.1   Kadar je zahteva določena za samo eno stran, se razdelitev na dve na uporablja. Ti primeri so: odstavki 6.2.9.1, 6.3.2.1.2, 6.3.2.1.3 in 6.4.6 ter opomba 4 razpredelnice 1 v Prilogi 3.

1.9   Svetilne enote sistema se morajo meriti posamezno;

vendar se lahko dve svetilni enoti ali več, ki sta del iste enote in opremljeni z viri svetlobe z enakim napajanjem (reguliranim ali ne), merita sočasno, če njune svetleče površine zaradi dimenzije ali položaja v celoti ležijo znotraj pravokotnika, ki ni daljši od 300 mm (vodoravno) in širši od 150 mm (navpično), ter če proizvajalec določi skupno referenčno središče.

1.10   Sistem mora biti v nevtralnem položaju pred vsakim novim preskusom.

1.11   Sistem ali njegov(-i) del(-i) mora(-jo) biti pred začetkom meritev usmerjeni tako, da je položaj meje svetlo-temno v skladu z zahtevami iz razpredelnice 2 v Prilogi 3 k temu pravilniku. Deli sistema, na katerih se opravijo posamezne meritve in nimajo meje svetlo-temno, morajo biti nameščeni na goniometer v skladu z navedbami vlagatelja (položaj namestitve).

2.   MERILNI POGOJI ZA VIRE SVETLOBE

2.1   Če zamenljive žarnice z žarilno nitko delujejo neposredno pod napetostjo vozila:

sistem ali njegov(-i) del(-i) mora(-jo) biti opremljen(-i) z eno ali več brezbarvnimi standardnimi žarnicami z žarilno nitko, ki delujejo pod nazivno napetostjo 12 voltov. Med preskusom mora biti napetost na priključnih sponkah žarnice (žarnic) z žarilno nitko regulirana tako, da se dobi referenčni svetlobni tok, določen na podatkovnem listu v Pravilniku št. 37.

Sistem ali njegov(-i) del(-i) je (so) sprejemljiv(-i), če zahteve iz odstavka 6 tega pravilnika izpolnjuje vsaj ena standardna žarnica z žarilno nitko, ki je lahko priložena sistemu.

2.2   V primeru virov svetlobe, ki delujejo na principu električnega praznjenja v plinu:

sistem ali njegov(-i) del(-i), opremljen(-i) z zamenljivim virom svetlobe, ki deluje na principu električnega praznjenja v plinu, mora(-jo) izpolnjevati fotometrične zahteve iz ustreznih odstavkov tega pravilnika z najmanj enim standardnim virom svetlobe, ki se je staral vsaj 15 ciklov, kot predpisuje Pravilnik št. 99. Svetlobni tok tega vira svetlobe, ki deluje na principu električnega praznjenja v plinu, se lahko razlikuje od objektivnega svetlobnega toka, predpisanega v Pravilniku št. 99.

V tem primeru je treba izmerjene fotometrične vrednosti ustrezno popraviti. Pred preverjanjem skladnosti z zahtevami jih je treba pomnožiti s faktorjem 0,7.

2.3   Če nezamenljive žarnice z žarilno nitko delujejo neposredno pod napetostjo vozila:

vse meritve, opravljene na svetilkah, opremljenih z nezamenljivimi viri svetlobe (žarnicami z žarilno nitko ali drugim), se morajo opraviti pri napetosti 6,75, 13,5 ali 28 voltov oziroma pri napetosti, ki jo navede vlagatelj, ob upoštevanju vsakega drugega sistema za napajanje vozila. Dobljene fotometrične vrednosti je treba pred preverjanjem skladnosti z zahtevami o skladnosti pomnožiti s faktorjem 0,7.

2.4   V primeru zamenljivega ali nezamenljivega vira svetlobe, ki deluje neodvisno od napetosti vozila in ga v celoti nadzira sistem, ali vira svetlobe, ki se napaja iz posebnega vira napajanja, se preskusna napetost iz odstavka 2.3 zgoraj uporablja na vhodnih priključnih sponkah tega sistema ali tega vira napajanja. Poskusni laboratorij lahko od proizvajalca zahteva dobavo teh posebnih virov napajanja.

Dobljene fotometrične vrednosti je treba pred preverjanjem skladnosti z zahtevami pomnožiti s faktorjem 0,7, razen če je bil ta korekcijski faktor že uporabljen v skladu z določbami odstavka 2.2 zgoraj.

3.   MERILNI POGOJI ZA NAČIN OSVETLITVE V OVINKIH

V primeru sistema ali njegovega(-ih) dela(-ov), ki zagotavlja(-jo) način osvetlitve v ovinkih, se zahteve iz odstavkov 6.2 (kratki svetlobni pramen) in/ali 6.3 (dolgi svetlobni pramen) tega pravilnika uporabljajo za vse položaje glede na funkcijo kroga obračanja vozila. Za preverjanje kratkega in dolgega svetlobnega pramena se uporabi naslednji postopek:

Sistem se preskusi v nevtralnem položaju (sredina/naravnost) in poleg tega v položaju(-ih), ki ustreza(-jo) najmanjšemu krogu obračanja vozila na desno in levo, po potrebi ob uporabi signalnega generatorja.

3.1.1.1   Skladnost z zahtevami iz odstavkov 6.2.6.2, 6.2.6.3 in 6.2.6.5.1 tega pravilnika se preveri za načine osvetlitve v ovinkih kategorije 1 in 2 brez dodatne vodoravne preusmeritve.

3.1.1.2   Skladnost z zahtevami iz odstavkov 6.2.6.1 in 6.3 tega pravilnika se glede na posamezen primer preveri:

—

pri načinu osvetlitve v ovinkih kategorije 2 brez dodatne vodoravne preusmeritve;

—

pri kratkem svetlobnem pramenu v načinu osvetlitve v ovinkih kategorije 1 ali dolgem svetlobnem pramenu v načinu osvetlitve v ovinkih po dodatni vodoravni preusmeritvi ustrezne enote (na primer z goniometrom) v ustrezno nasprotno smer.

3.1.2   Pri preskusu načina osvetlitve v ovinkih kategorije 1 ali 2 za krog obračanja vozila, ki ni določen v odstavku 3.1.1 zgoraj, je treba zagotoviti, da je porazdelitev svetlobe enotna in da ne povzroča pretiranega bleščanja. Drugače je treba preveriti skladnost z zahtevami iz razpredelnice 1 v Prilogi 3 k temu pravilniku.

PRILOGA 10

OBRAZEC ZA OPIS

Največji format: A4 (210 × 297 mm)

OBRAZEC ZA OPIS NASTAVLJIVEGA SISTEMA SPREDNJE OSVETLITVE ŠT. 1

Kontrolni signali AFS, ki ustrezajo svetlobnim funkcijam in načinom osvetlitve, ki jih zagotavlja sistem.

Kontrolni signal AFS

Funkcija ali način(-i), na katere vpliva signal (31)

Tehnične lastnosti (32)

(po potrebi na dodatnem listu)

Kratki svetlobni pramen

Dolgi svetlobni pramen

razred C

razred V

razred E

razred W

Ga ni/Odsoten

Image

 

 

 

Image

 

Signal V

Image

Image

Image

Image

Image

 

Signal E

Image

Image

Image

Image

Image

 

Signal W

Image

Image

Image

Image

Image

 

Signal T

Image

Image

Image

Image

Image

 

Drugi signali (33)

Image

Image

Image

Image

Image

 


OBRAZEC ZA OPIS NASTAVLJIVEGA SISTEMA SPREDNJE OSVETLITVE ŠT. 2

Stanje meje svetlo-temno, nastavljalniki in postopki nastavitve svetilnih enot.

Svetilna enota št. (34)

Meja svetlo-temno (35)

Nastavljalnik

Značilnosti in dodatne določbe (po potrebi) (38)

Svetilna enota ustvari eno ali več meja svetlo-temno kratkega svetlobnega pramena ali k temu prispeva

Navpično

Vodoravno

Kot je opredeljeno v Prilogi 8 k temu pravilniku (36)

Uporabljajo se določbe odstavka 6.4.6 tega pravilnika (36)

Individualni („glavni“) (36)  (39)

Povezan z enoto „glavni“ št. (37)

Individualni („glavni“) (36)  (39)

Povezan z enoto „glavni“ št. (37)

1

da/ne

da/ne

da/ne

…

da/ne

…

 

2

da/ne

da/ne

da/ne

…

da/ne

…

 

3

da/ne

da/ne

da/ne

…

da/ne

…

 

4

da/ne

da/ne

da/ne

…

da/ne

…

 

5

da/ne

da/ne

da/ne

…

da/ne

…

 

6

da/ne

da/ne

da/ne

…

da/ne

…

 

7

da/ne

da/ne

da/ne

…

da/ne

…

 

(1)  Samo v pojasnitev: razred C ustreza osnovnemu kratkemu svetlobnemu pramenu, razred V kratkemu svetlobnemu pramenu, ki se uporablja na osvetljenih območjih, na primer v strnjenih naseljih, razred E kratkemu svetlobnemu pramenu, ki se uporablja na cesti ali avtocesti, in razred W kratkemu svetlobnemu pramenu, ki se uporablja v slabem vremenu, na primer na mokri cesti.

(2)  Navede se na obrazcu v skladu z vzorcem v Prilogi 1.

(3)  Navede se na obrazcu v skladu z vzorcem v Prilogi 10.

(4)  1 za Nemčijo, 2 za Francijo, 3 za Italijo, 4 za Nizozemsko, 5 za Švedsko, 6 za Belgijo, 7 za Madžarsko, 8 za Češko republiko, 9 za Španijo, 10 za Jugoslavijo, 11 za Združeno kraljestvo, 12 za Avstrijo, 13 za Luksemburg, 14 za Švico, 15 (nedodeljena), 16 za Norveško, 17 za Finsko, 18 za Dansko, 19 za Romunijo, 20 za Poljsko, 21 za Portugalsko, 22 za Rusko federacijo, 23 za Grčijo, 24 za Irsko, 25 za Hrvaško, 26 za Slovenijo, 27 za Slovaško, 28 za Belorusijo, 29 za Estonijo, 30 (nedodeljena), 31 za Bosno in Hercegovino, 32 za Latvijo, 33 (nedodeljena), 34 za Bolgarijo, 35 in 36 (nedodeljeni), 37 za Turčijo, 38 in 39 (nedodeljeni), 40 za Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, 41 (nedodeljena), 42 za Evropsko skupnost (homologacije podelijo države članice, ki uporabljajo svoje ECE simbole), 43 za Japonsko, 44 (nedodeljena), 45 za Avstralijo, 46 za Ukrajino, 47 za Južnoafriško republiko, 48 za Novo Zelandijo, 49 za Ciper, 50 za Malto in 51 za Republiko Korejo. Naslednje številke bodo dodeljene drugim državam po časovnem zaporedju ratifikacije Sporazuma o sprejetju enotnih tehničnih predpisov za kolesna vozila, opremo in dele, ki jih je mogoče vgraditi ali uporabiti na kolesnem vozilu, in o pogojih za vzajemno priznavanje homologacij, podeljenih na podlagi teh predpisov, ali njihovega pristopa k Sporazumu, in tako dodeljene številke bo generalni sekretar Organizacije združenih narodov sporočil podpisnicam Sporazuma.

(5)  Opomba: Meritveni postopek, predpisan v Prilogi 9 k temu pravilniku.

(6)  Največ 18 luksov, če je sistem zasnovan tudi za oddajanje kratkega svetlobnega pramena razreda W.

(7)  Uporabljajo se tudi zahteve v skladu z določbami iz razpredelnice 4 spodaj.

(8)  Zahteve glede položaja v skladu z določbami iz razpredelnice 2 spodaj („segment Emax“).

(9)  Prispevek vsake strani sistema, merjen v skladu z določbami Priloge 9 k temu pravilniku, ne sme biti manjši od 0,1 luksa.

(10)  Zahteve glede položaja v skladu z določbami iz razpredelnice 5 spodaj.

(11)  Zahteve glede položaja, navedene v odstavku 6.2.6.2 tega pravilnika.

(12)  Par pozicijskih svetilk, vgrajen s sistemom ali namenjen za namestitev s sistemom, se lahko prižge v skladu z navedbami vlagatelja.

(13)  Uporabljajo se tudi zahteve v skladu z določbami iz razpredelnice 6 spodaj.

(14)  Uporabljajo se tudi zahteve v skladu z določbami iz razpredelnice 6 zgoraj.

(15)  Največ 11 250 kandel, če je sistem zasnovan tudi za oddajanje kratkega svetlobnega pramena razreda W.

(16)  Uporabljajo se tudi zahteve v skladu z določbami iz razpredelnice 4 zgoraj.

(17)  Zahteve glede položaja v skladu z določbami iz razpredelnice 2 zgoraj („segment Emax“).

(18)  Prispevek vsake strani sistema, merjen v skladu z določbami Priloge 9 k temu pravilniku, ne sme biti manjši od 63 kandel.

(19)  Zahteve glede položaja v skladu z določbami iz razpredelnice 5 zgoraj.

(20)  Zahteve glede položaja, navedene v odstavku 6.2.6.2 tega pravilnika.

(21)  Par pozicijskih luči, vgrajenih s sistemom ali namenjenih za namestitev hkrati s sistemom, se lahko prižge v skladu z navedbami vlagatelja.

(22)  Uporabljajo se tudi zahteve v skladu z določbami iz razpredelnice 6 zgoraj.

(23)  Kadar je preskusni vzorec združen in/ali integriran s signalnimi svetilkami, morajo biti te prižgane ves čas trajanja preskusa. Smerna svetilka mora biti prižgana v utripajočem načinu s približno enakim časovnim razmerjem med vklopom in izklopom.

(24)  Prižig dodatnih virov svetlobe med utripanjem se ne šteje kot običajna uporaba.

(25)  Upoštevati je treba vse vire svetlobe svetlobnih funkcij, razen tistih iz opombe na strani 2, čeprav ni bila vložena nobena vloga za podelitev homologacije v skladu s tem pravilnikom.

(26)  Morebitni kratki svetlobni pramen razreda W se ne upošteva za svetilne enote, ki oddajajo kratki svetlobni pramen drugega razreda ali zagotavljajo drugo svetlobno funkcijo ali k temu prispevajo.

(27)  NACMC je natrijeva sol karboksimetilceluloze, ponavadi imenovana „CMC“. NaCMC, uporabljena v mešanici, mora imeti stopnjo substitucije med 0,6 in 0,7 ter viskoznost med 200 in 300 cP za dvoodstotno raztopino pri temperaturi 20 °C.

(28)  Kadar sta dolgi in kratki svetlobni pramen integrirana, je merilna točka HV ista za oba svetlobna pramena.

(29)  Točki HL in HR na črti H–H ležita 2,6° levo in 2,6° desno od točke HV.

(30)  Po potrebi se dopolni z dodatnimi splošnimi določbami na podlagi študije GRE.

(31)  S križcem označite okence za kombinacijo, ki se uporablja.

(32)  Navedejo se naslednji podatki:

—

tehnične lastnosti (električni tok/napetost, optične, mehanske, hidravlične, pnevmatične itd.);

—

vrsta informacije (neprekinjen/analogen, binaren, digitalno kodiran itd.);

—

časovni podatki (časovna konstanta, resolucija itd.);

—

stanje signala, kadar so izpolnjeni pogoji iz odstavka 6.22.7.4 Pravilnika št. 48;

—

stanje signala ob okvari (glede na vhodni signal sistema).

(33)  V skladu z opisom vlagateljev; po potrebi uporabite dodaten list.

(34)  Poimenovanje vsake svetilne enote sistema v skladu s Prilogo 1 k temu pravilniku in kot je navedeno na risbi v odstavku 2.2.1 tega pravilnika; po potrebi uporabite enega ali več dodatnih listov.

(35)  V skladu z določbami odstavka 6.22.6.1.2 Pravilnika št. 48.

(36)  Prečrtajte neustrezno.

(37)  Po potrebi napišite število svetilnih enot.

(38)  Na primer, zaporedje nastavitve svetilnih enot ali sklopov svetilnih enot ali dodatne določbe o načinih nastavitve.

(39)  Zaradi nastavitve „glavne“ svetilne enote je mogoče treba nastaviti eno ali več drugih svetilnih enot.

9.3.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 70/413

Popravek Pravilnika št. 124 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotni predpisi v zvezi s homologacijo koles za osebne avtomobile in njihove priklopnike

( Uradni list Evropske unije L 375 z dne 27. decembra 2006 )

Pravilnik št. 124 se glasi:

Pravilnik št. 124 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotni predpisi v zvezi s homologacijo koles za osebne avtomobile in njihove priklopnike

1.   PODROČJE UPORABE

Ta pravilnik zajema nova nadomestna kolesa, oblikovana za vozila kategorij M1, M1G, O1 in O2  (1).

Ne uporablja se za kolesa, ki so del originalne opreme, ali nadomestna kolesa proizvajalca vozila, kot so opredeljena v odstavkih 2.3 in 2.4.1. Ne uporablja se za „posebna kolesa“ iz odstavka 2.5, za katera še vedno velja nacionalna homologacija.

Ta pravilnik vsebuje zahteve za proizvodnjo in vgradnjo koles.

2.   OPREDELITVE

V tem pravilniku:

„kolo“ pomeni vrteči se nosilec bremena med pnevmatiko in osjo. Običajno je sestavljeno iz dveh glavnih delov:

(a)

platišča,

(b)

skledaste stojine (disk kolesa).

Platišče in disk kolesa sta lahko vgrajena, trajno pritrjena ali odstranljiva.

2.1.1   „Diskasto kolo“ pomeni trajno kombinacijo platišča in diska kolesa.

2.1.2   „Kolo s snemljivim platiščem“ pomeni kolo, pri katerem je snemljivo platišče pritrjeno na disk kolesa.

2.1.3   „Platišče“ pomeni del kolesa, na katerega je pritrjena in s katerim je podprta pnevmatika.

2.1.4   „Disk kolesa“ pomeni del kolesa, ki je podporni del med osjo in platiščem.

„Tip kolesa“ pomeni kolo, ki se bistveno ne razlikuje glede na:

2.2.1   proizvajalca kolesa,

2.2.2   oznako velikosti kolesa ali platišča (v skladu s standardom ISO 3911:1998),

2.2.3   materiale za izdelavo,

2.2.4   izvrtine za pritrjevanje koles,

2.2.5   največjo nosilnost,

2.2.6   priporočeni največji tlak v pnevmatiki,

2.2.7   način proizvodnje (varjenje, kovanje, vlivanje…).

2.3   „Kolesa, ki so del originalne opreme,“ pomeni kolesa, ki jih lahko proizvajalec vozila vgradi na model vozila med proizvodnjo vozila.

„Nadomestna kolesa“ pomeni kolesa, ki so namenjena zamenjavi koles, ki so del originalne opreme, med življenjsko dobo vozila. Nadomestna kolesa lahko spadajo v eno od naslednjih kategorij:

2.4.1   „nadomestna kolesa proizvajalca vozila“, ki so kolesa, ki jih dobavlja proizvajalec vozila;

2.4.2   „identična nadomestna kolesa“, ki so kolesa, izdelana z uporabo enake proizvodne opreme in materiala, kot se uporablja za nadomestna kolesa, ki jih dobavlja proizvajalec vozila. Od nadomestnih koles proizvajalca vozila se razlikujejo le po tem, da na njih ni blagovnih znamk proizvajalca vozila in številke sestavnega dela;

2.4.3   „replike nadomestnih koles“, ki so kolesa, ki so dvojniki nadomestnih koles proizvajalca vozila, vendar jih izdeluje proizvajalec, ki ni dobavitelj proizvajalca vozila. Glede na sestavo (osnovni obris, dimenzije, globina vtiskovanja platišča, vrsta in kakovost materiala itd.) in življenjsko dobo v celoti ustrezajo nadomestnim kolesom proizvajalca vozila;

2.4.4   „vzorčna nadomestna kolesa“, ki so kolesa, ki jih izdeluje proizvajalec, ki ni dobavitelj proizvajalca vozila. Glede na sestavo, globino vtiskovanja platišča, premer delilnega kroga pritrdilnih elementov kolesa, označen na platišču, in premer za namestitev distančnika ustrezajo kolesom, ki so del originalne opreme, obris kolesa, material ipd. pa so lahko različni.

2.5   „Posebna kolesa“ pomeni kolesa, ki niso kolesa, ki so del originalne opreme, in ne izpolnjujejo meril za kolesa iz odstavka 2.4 (na primer kolesa z drugačno širino ali premerom platišča).

2.6   „Globina vtiskovanja platišča“ pomeni razdaljo med naležno ploskvijo skledaste stojine (diska kolesa) in sredinsko črto platišča (ta razdalja je lahko pozitivna, kot je prikazano na sliki 1 spodaj, nič ali negativna).

2.7   „Dinamični polmer“ pomeni dinamično obremenjen polmer, ki je opredeljen kot teoretični kotalni obseg, deljen z 2, največje pnevmatike na kolesu, ki jo določi proizvajalec kolesa.

2.8   „Mednarodni standardi za pnevmatike in platišča“ pomeni dokumente v zvezi s standardizacijo koles, ki so jih izdale naslednje organizacije:

(a)

Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) (2);

(b)

Evropska tehnična organizacija za pnevmatike in platišča (ETRTO) (3): „Priročnik o standardih“;

(c)

Evropska tehnična organizacija za pnevmatike in platišča (ETRTO) (3): „Informacije za tehnično projektiranje – zastareli podatki“;

(d)

Združenje za pnevmatike in platišča (TRA) (4): „Letna publikacija“;

(e)

Združenje japonskih proizvajalcev avtomobilskih pnevmatik (JATMA) (5): „Letna publikacija“;

(f)

Združenje za pnevmatike in platišča Avstralije (TRAA) (6): „Priročnik za standarde“;

(g)

The Associação Latino Americana de Pneus e Aros (ALAPA) (7): „Manual de Normal Technicas“;

(h)

Skandinavska organizacija za pnevmatike in platišča (STRO) (8): „Publikacija s podatki“.

Slika 1

Image

2.9   „Tehnična razpoka“ pomeni ločitev materiala z razširjenjem, večjim od 1 mm, med dinamičnim preskusom (napake, ki so nastale med postopkom proizvodnje, se ne upoštevajo).

2.10   „Kolesni obroč“ pomeni vrtečo se profilno obliko, ki jo sestavlja notranji obris kolesa (glej sliko 1 Priloge 10).

2.11   „Oznaka velikosti pnevmatike“ pomeni oznako, ki kaže nazivno širino preseka, nazivno presečno razmerje in dogovorjeno število, ki označuje nazivni premer platišča (ti pojmi so dalje določeni v Pravilniku št. 30).

3.   VLOGA ZA PODELITEV HOMOLOGACIJE

Vlogo za podelitev homologacije tipa kolesa vloži proizvajalec ali njegov ustrezno pooblaščen zastopnik in priložijo se:

3.1.1   risbe v treh izvodih, ki so dovolj podrobne, da omogočajo prepoznavanje tipa. Prikazujejo tudi položaj homologacijske oznake in oznak kolesa;

tehnični opis, ki vključuje vsaj:

3.1.2.1   kategorijo nadomestnih koles – glej odstavke 2.4.2, 2.4.3 in 2.4.4,

3.1.2.2   oznako obrisa platišča – globino vtiskovanja platišča kolesa – podrobnosti vgradnje kolesa,

3.1.2.3   zatezni navor za vijake in matice,

3.1.2.4   način pritrditve uteži za uravnoteženje,

3.1.2.5   potrebno dodatno opremo (tj. dodatne pritrdilne elemente),

3.1.2.6   sklic na mednarodni standard,

3.1.2.7   primerno za namestitev pnevmatike brez zračnice,

3.1.2.8   primerne tipe ventilov,

3.1.2.9   največjo nosilnost,

3.1.2.10   največji tlak v pnevmatiki,

3.1.2.11   podrobnosti o materialu, vključno s kemijsko sestavo (glej Prilogo 4),

3.1.2.12   oznake velikosti pnevmatik, ki jih za originalno opremo določi proizvajalec vozila;

3.1.3   dokumentacijo v skladu z odstavkom 1 Priloge 10 k temu pravilniku:

—

lastnosti vozila (odstavek 1.2 Priloge 10);

—

dodatne lastnosti (odstavek 1.3 Priloge 10);

—

podrobna navodila za vgradnjo (odstavek 1.4 Priloge 10),

in

—

dodatne zahteve (odstavek 2. Priloge 10);

3.1.4   vzorce koles, ki predstavljajo tip kolesa, potreben za izvedbo laboratorijskih preskusov ali poročila o preskusih, ki jih izda homologacijski organ.

3.2   V primeru vloge za homologacijo identičnega kolesa mora vlagatelj homologacijskemu organu zagotoviti, da je kolo resnično „identično nadomestno kolo“, kakor je opredeljeno v odstavku 2.4.2.

4.   HOMOLOGACIJA

4.1   Če kolo, predloženo v homologacijo v skladu z odstavkom 3 zgoraj, izpolnjuje zahteve, se homologacija tega tipa kolesa podeli.

4.2   Številka homologacije se določi za vsak homologiran tip. Prvi dve števki (zdaj 00 za pravilnik v njegovi izvirni obliki) navajata spremembe, vključno z zadnjimi večjimi tehničnimi spremembami Pravilnika ob podelitvi homologacije. Ista pogodbenica ne sme dodeliti iste številke drugemu tipu kolesa.

4.3   Obvestilo o podelitvi, zavrnitvi ali podaljšanju homologacije tipa kolesa v skladu s tem pravilnikom se sporoči pogodbenicam Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, v obliki, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 1 k temu pravilniku.

Vsako kolo, ki ustreza homologiranemu tipu v skladu s tem pravilnikom, nosi razen oznak iz odstavka 5. dobro čitljivo in neizbrisno mednarodno homologacijsko oznako, sestavljeno iz:

4.4.1   kroga, ki obkroža črko „E“, sledi ji številčna oznaka države, ki je podelila homologacijo (glej Prilogo 2) (9);

4.4.2   številke tega pravilnika, ki ji sledi črka „R“, pomišljaja in številke homologacije v skladu z odstavkom 4.2.

4.5   Homologacijska oznaka je stalna, vidna in jasno čitljiva, ko se pnevmatika namesti na kolo.

4.6   V Prilogi 2 k temu pravilniku je primer razvrstitve homologacijske oznake.

4.7   Za namene preskušanja se lahko uporabljajo objekti in naprave proizvajalca kolesa, če je pri preskusu navzoč homologacijski organ ali imenovani predstavnik.

5.   OZNAKE KOLESA

Na kolesu sta na mestu, ki ga izbere proizvajalec in je vidno, ko se na kolo namesti pnevmatika, trajno in čitljivo označena:

5.1.1   ime ali blagovna znamka proizvajalca,

oznaka obrisa kolesa ali platišča.

5.1.2.1   Oblikovana mora biti v skladu s predpisi mednarodnih standardov za pnevmatike in platišča ter vključevati vsaj:

—

oznako velikosti platišča, ki obsega:

—

oznako obrisa platišča, ki prikazuje nazivni premer platišča,

—

simbol „x“, če gre za nedeljeno platišče,

—

simbol „-“, če gre za deljeno platišče,

—

črko „A“, če je položaj poglobljenega dela (dna) asimetričen (neobvezno),

—

črko „S“, če je položaj poglobljenega dela (dna) simetričen (neobvezno).

5.1.3   globina vtiskovanja platišča kolesa,

5.1.4   datum proizvodnje (vsaj mesec in leto),

5.1.5   koda kolesa/platišča.

5.2   V Prilogi 3 k temu pravilniku je primer razporeditve oznake kolesa.

6.   SPLOŠNE ZAHTEVE

6.1   Obris platišča je v skladu z mednarodnim standardom, ki ga določi proizvajalec kolesa.

Obris platišča zagotavlja pravilno namestitev pnevmatik in ventilov.

6.2.1   Kolesa, oblikovana za uporabo s pnevmatikami brez zračnic, zagotavljajo zadrževanje zraka.

6.3   Materiali, uporabljeni za izdelavo kolesa, se analizirajo v skladu s Prilogo 4.

6.4   V primeru identičnih nadomestnih koles iz odstavka 2.4.2 se ne izvaja fizikalno preskušanje, kot je določeno v odstavku 6.5, ali preverjanja opreme vozila, kot je določeno v odstavku 2. Priloge 10 k temu pravilniku.

Replike nadomestnih koles in vzorčna nadomestna kolesa morajo opraviti naslednje preskuse:

6.5.1   Jeklena kolesa

6.5.1.1   Ploščna kolesa

(a)

upogibni preskus pri vrtenju iz Priloge 6;

(b)

preskus vrtenja iz Priloge 7.

6.5.2   Aluminijasta lita kolesa

6.5.2.1   Nedeljena kolesa

(a)

korozijski preskus iz Priloge 5. Če je postopek znotraj proizvodne linije vedno enak, je treba izvesti le en reprezentativni preskus;

(b)

upogibni preskus pri vrtenju iz Priloge 6;

(c)

preskus vrtenja iz Priloge 7;

(d)

udarni preskus iz Priloge 8.

6.5.2.2   Kolesa z odstranljivimi platišči

(a)

korozijski preskus iz Priloge 5;

(b)

upogibni preskus pri vrtenju iz Priloge 6;

(c)

preskus vrtenja iz Priloge 7;

(d)

udarni preskus iz Priloge 8;

(e)

preskus izmeničnega navora iz Priloge 9.

6.5.3   Magnezijeva lita kolesa

6.5.3.1   Nedeljena kolesa

(a)

korozijski preskus iz Priloge 5;

(b)

upogibni preskus pri vrtenju iz Priloge 6;

(c)

preskus vrtenja iz Priloge 7;

(d)

udarni preskus iz Priloge 8.

6.5.3.2   Kolesa s snemljivimi platišči

(a)

korozijski preskus iz Priloge 5;

(b)

upogibni preskus pri vrtenju iz Priloge 6;

(c)

preskus vrtenja iz Priloge 7;

(d)

udarni preskus iz Priloge 8;

(e)

preskus izmeničnega navora iz Priloge 9.

6.6   Kadar proizvajalec kolesa predloži vlogo za homologacijo za serijo koles, ni treba izvajati preskusov za vsak tip koles v seriji. Najslabši primer lahko izbere homologacijski organ ali imenovana tehnična služba (glej odstavek 4. Priloge 6 k temu Pravilniku).

Da se zagotovi pravilna vgradnja na vozilo, vzorčna nadomestna kolesa ustrezajo naslednjih zahtevam:

6.7.1   Nazivni premer platišča, nazivna širina platišča in nazivna globina vtiskovanja platišča koles s homologacijo ECE morajo biti enaki kot pri nadomestnih kolesih proizvajalca.

6.7.2   Kolesa so primerna za pnevmatike z oznakami velikosti pnevmatike, ki jih je prvotno določil proizvajalec vozila za zadevni posebni model.

6.7.3   Preverjanja in dokumentacija v zvezi z opremo kolesa/vozila so opisana v Prilogi 10.

7.   SPREMEMBE IN RAZŠIRITEV HOMOLOGACIJE ZA KOLESA

Vsaka sprememba tipa kolesa se sporoči homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo. Homologacijski organ lahko potem:

7.1.1   meni, da opravljene spremembe verjetno ne bodo povzročile znatnih škodljivih učinkov in da tip kolesa v vsakem primeru še vedno izpolnjuje zahteve,

7.1.2   ali zahteve dodatne preskuse.

7.2   Potrditev ali zavrnitev homologacije, z navedbo sprememb, je treba sporočiti po postopku, določenem v odstavku 4.3 zgoraj, pogodbenicam Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik.

7.3   Pristojni organ, ki izda razširitev homologacije, dodeli serijsko številko vsakemu obrazcu za sporočanje, ki je bil sestavljen za takšno razširitev.

8.   SKLADNOST PROIZVODNJE

8.1   Zagotovljena mora biti skladnost proizvodnih postopkov s postopki, navedenimi v Sporazumu – E/ECE/324-E/ECE/TRANS/505/Rev.2, Priloga 2.

8.2   Organ, ki je podelil homologacijo, lahko kadar koli preveri metode nadzora skladnosti, ki se uporabljajo v vsakem proizvodnem obratu. Ta preverjanja se navadno opravijo enkrat na dve leti.

9.   KAZNI ZA NESKLADNOST PROIZVODNJE

9.1   Homologacija, podeljena glede na tip kolesa v skladu s tem pravilnikom, se lahko prekliče, če zgornje zahteve niso izpolnjene ali če kolo, ki ima homologacijsko oznako, ni v skladu s homologiranim tipom.

9.2   Če pogodbenica Sporazuma, ki uporablja ta pravilnik, prekliče homologacijo, ki jo je pred tem podelila, o tem takoj obvesti druge pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, s sporočilom v obliki, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 1 k temu pravilniku.

10.   POPOLNO PRENEHANJE PROIZVODNJE

Če imetnik homologacije povsem preneha proizvajati kolo, homologirano v skladu s tem pravilnikom, o tem obvesti organ, ki je podelil homologacijo. Po prejemu ustreznega sporočila ta organ obvesti druge pogodbenice Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik, s sporočilom v obliki, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 1 k temu pravilniku.

11.   IMENA IN NASLOVI TEHNIČNIH SLUŽB, ODGOVORNIH ZA HOMOLOGACIJSKE PRESKUSE IN UPRAVNIH ORGANOV

Pogodbenice Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik, Sekretariatu Združenih narodov sporočijo imena in naslove tehničnih služb, odgovornih za opravljanje homologacijskih preskusov, in upravnih organov, ki podelijo homologacijo in katerim se pošljejo obrazci, izdani v drugih državah, ki potrjujejo podelitev, zavrnitev ali preklic homologacije ali popolno prenehanje proizvodnje.

PRILOGA 1

Image

PRILOGA 2

RAZVRSTITEV HOMOLOGACIJSKE OZNAKE

Image

Kolo z zgornjo homologacijsko oznako je kolo, ki je bilo homologirano v Italiji (E3) pod številko homologacije 001148.

Prvi dve števki številke homologacije pomenita, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika št. XY v njegovi izvirni obliki.

Označbe homologacijske oznake, številke pravilnika in številke homologacije so lahko ločene druga od druge ob upoštevanju zaporedja.

PRILOGA 3

NAMESTITEV OZNAKE KOLESA

Primer oznak, ki se uporabljajo za kolo v skladu s tem pravilnikom:

ABCDE

 5

Formula

 J x 14 FH

36

01 99

ab123

Ta primer oznake določa kolo:

—

ki ga je proizvedel ABCDE,

—

z oznako obrisa platišča (5Formula J),

—

z nedeljeno sestavo (x),

—

z oznako nazivnega premera platišča (14),

—

z nesimetričnim položajem poglobljenega dela (dna) (brez oznake),

—

s plosko grbino na nosilcu noge le na eni strani (FH) – neobvezno označevanje,

—

z globino vtiskovanja platišča kolesa 36 mm,

—

proizvedeno januarja 1999 (0199),

—

s proizvajalčevo kodo sestavnega dela (ab123).

Oznaka platišča v naslednjem vrstnem redu vključuje oznako obrisa platišča, sestavo, oznako nazivnega premera platišča, mesto poglobljenega dela (dna) in obliko nosilca noge, kot prikazuje primer 51/2 J x 14 FH. Dovoljeno je tudi obrniti vrstni red prvih treh elementov, kot prikazuje primer 14 x 51/2 J FH.

Oznaka globine vtiskovanja platišča, datum proizvodnje in ime proizvajalca so lahko oddaljeni od oznake platišča.

PRILOGA 4

PRESKUSI MATERIALA

Izvaja se naslednja metalurška analiza, o kateri se poroča:

Material

Preskusi

Aluminijeve zlitine

a, c, e

Magnezijeve zlitine

a, c, e

Jeklo

a, b, d

(a)

Kemijska analiza surovine.

(b)

Preverjanje naslednjih mehanskih lastnosti (R p0,2, R m in A) v zvezi z materiali:

—

odstotek raztezka po prelomu (A): trajni raztezek merilne dolžine po prelomu (Lu – Lo), izražen kot odstotek prvotne dolžine (Lo).

Če je:

začetna merilna dolžina (Lo )

:

merilna dolžina pred delovanjem sile,

končna merilna dolžina (Lu)

:

merilna dolžina po prelomu preskušanca.

—

napetost tečenja, neproporcionalni raztezek (R p): obremenitev, pri kateri je neproporcionalni raztezek enak določenemu odstotku merilne dolžine dilatometra (L e). Znaku sledi pripona, ki kaže predpisan odstotek merilne dolžine dilatometra, na primer: Rp0,2.

—

Natezna trdnost (R m): obremenitev, ki ustreza največji sili (F m).

(c)

Preverjanje mehanskih lastnosti (R p0,2, R m in A) preskušancev iz predela pesta in predela prehoda s plošče na platišče ali v območju okvare, če slednje obstaja.

(d)

Analiza metalurških napak in sestave surovin.

(e)

Analiza metalurških napak in sestave preskušancev iz predela pesta in predela prehoda s plošče na platišče ali v območju okvare, če slednje obstaja.

PRILOGA 5

KOROZIJSKI PRESKUS

384 ur trajajoči preskus s slano meglo v skladu s standardom ISO 9227.

1.1   Priprava vzorca

Površinsko obdelan vzorec, vzet iz proizvodnje, se poškoduje z križnimi zarezami in udarom kamna (ISO 565), kar posnema škodljive razmere med običajno uporabo vozila (škoda se povzroči na območju roba platišča in znotraj kolesa).

1.2   Postopek preskusa

Površinsko obdelan vzorec mora opraviti preskus s slano meglo, pri katerem so vzorec in vsi sestavni deli, s katerimi ima običajno stik, v opremi za preskus s slano meglo v pokončnem položaju. Kolo se vsakih 48 ur obrne za 90°.

1.3   Vrednotenje

Ocenijo se posamezni deli, ki lahko vplivajo na korozijo (pokrovi, vijaki, cinkova ali kadmijeva vodila, pokrovi za izolacijo zlitine itd.).

Preskusna dokumentacija vključuje fotografije, ki kažejo glavna korozijska mesta, ki so bila mehansko očiščena, da bi odkrili napake materiala.

192 ur preskusa ne sme povzročiti večje korozije. Korozija po 384 urah delovanja kolesa ne sme vplivati na montažne sestavne dele in nosilec noge pnevmatike. To se potrdi z upogibnim preskusom pri vrtenju iz Priloge 6 ali preskusom vrtenja iz Priloge 7, odvisno od mesta korozije.

PRILOGA 6

UPOGIBNI PRESKUS PRI VRTENJU

1.   OPIS PRESKUSA

Med upogibnim preskusom pri vrtenju se simulirajo bočne sile, ki delujejo na kolo pri vožnji skozi ovinek. Preskusijo se štiri vzorčna kolesa, dve pri 50-odstotni in dve pri 75-odstotni največji stranski sili. Platišče kolesa je trdno pritrjeno na napravo za preskušanje in na predel pesta se izvaja upogibni moment Mb (tj. prek obremenilne ročice s prirobnico, ki ima enak premer delilnega kroga kot vozilo, za katerega je namenjeno kolo). Kolesa iz lahke litine se pritrdijo z uporabo notranjega roba platišča z dvema polkrožnima prirobnicama.

Če se uporabljajo drugi pripomočki za pritrjevanje, je treba dokazati njihovo enakovrednost.

Vijaki ali pritrdilne matice se privijejo z navorom, ki ga določi proizvajalec vozila, in se ponovno privijejo po približno 10 000 obratih.

2.   FORMULA ZA IZRAČUN UPOGIBNEGA MOMENTA

Avtomobili in terenska vozila: Mbmax = S * FV (μ * rdyn + d)

MbmaX

=

največji referenčni upogibni moment [Nm]

FV

=

največja nosilnost kolesa [N]

rdyn

=

dinamični polmer največje priporočene pnevmatike za kolo [m]

d

=

globina vtiskovanja [m]

μ

=

koeficient trenja

S

=

varnostni faktor

3.   Preskus se izvaja pri dveh odstotnih vrednostih (50 % in 75 %) največjega momenta in na podlagi naslednjih standardov

Koeficient trenja

0,9

Varnostni dejavnik

2,0

Nazivni obrati na minuto

Število obratov na minuto je lahko največje možno, vendar zunaj resonančne frekvence preskusne opreme.


 

Aluminij/Magnezij

Jeklo

Kategorija vozila

M1 in M1G

O1 in O2

M1 in M1G

O1 in O2

Najmanjše število obratov pri 75-odstotnem Mbmax

2,0 * 105

0,66 * 105

6,0 * 104

2,0 * 104

Najmanjše število obratov pri 50-odstotnem Mbmax

1,8 * 106

0,69 * 106

6,0 * 105

2,3 * 105

Meje sprejemljivosti

Premik osi, manj kot 10 % večji kot premik, izmerjen po približno 10 000 obratih.

Tehnične razpoke niso sprejemljive.

—

Dovoljena izguba navora zategovanja, ki se prvotno uporabi za vijake in matice za vgradnjo kolesa (10)

Največ 30 %

4.   PRESKUSNI POSTOPEK ZA SERIJO TIPOV KOLES

Kolesa enakega tipa (odstavek 2.2), vendar z drugačnimi vrednostmi globine vtiskovanja platišča, lahko razvrstimo z uporabo največje vrednosti preskusnega upogibnega momenta v skladu z naslednjim preskusnim postopkom. Različice kolesa, ki imajo večjo srednjo odprtino, so vključene v preskus. V primeru neuspeha se preskus izvede na dodatnih vzorcih.

Potrebni preskusi:

Število koles za preskus

Upogibni preskus pri vrtenju

 

Kratek preskus

Dolg preskus

Najmanjši premer delilnega kroga

Največji premer delilnega kroga

Če obstaja samo en premer delilnega kroga

1

1

2

1

1

2

Razlike med globinami vtiskovanja platišča do 2 mm

od 2 mm do 5 mm

> 5 mm

–

1

1

—

—

1

Če se pozneje največja dovoljena obremenitev kolesa poveča, je treba opraviti preskuse.

Če se preskusni upogibni moment poveča za največ 10 %.

1

1

Kratek preskus

=

upogibni preskus pri vrtenju s 75 % l Mbmax

(izračunano za največjo obremenitev kolesa)

Dolg preskus

=

upogibni preskus pri vrtenju s 50 % l Mbmax

Če se preskusni moment poveča za več kot 10 % v primerjavi s prvo homologacijo, se ponovi celotni program.

Image

PRILOGA 7

PRESKUS VRTENJA

1.   OPIS PRESKUSA

Pri preskusu vrtenja se pritisk na kolo pri vožnji naravnost posnema s preskušanjem kolesa, naslonjenega na valj, ki ima najmanjši zunanji premer 1,7 m, v primeru zunanjega preskusa vrtenja, ali najmanjši notranji premer, enak dinamičnemu polmeru pnevmatike, deljenemu z 0,4, v primeru notranjega preskusa vrtenja. Preskusita se dve kolesi.

2.   FORMULA ZA IZRAČUN PRESKUSNE OBREMENITVE

Vse vrste vozil

FP = S · FV

FP

=

preskusna obremenitev [N]

FV

=

največja nosilnost kolesa [N]

S

=

varnostni faktor

3.   PRESKUSNI POSTOPEK IN ZAHTEVE

Preskusi se opravljajo na podlagi naslednjih specifikacij:

 

M1 in M1G

O1 in O2

Smer vrtenja

Naravnost

Varnostni dejavnik – S

2,5

2,25 (11)

2,0

Pnevmatike

Iz običajne (serijske) proizvodnje in, če je mogoče, z največjo priporočeno nazivno širino preseka kolesa

Preskusna hitrost v km/h

Največja dovoljena hitrost pnevmatike, ki jo določa indeks hitrosti, običajno 60–100 km/h

Enakovredna razdalja vrtenja

2 000 km

1 000 km (11)

2 000 km

1 000 km (11)

Tlak v pnevmatikah na začetku preskusa (med preskusom se ne preverja ali nadzoruje)

Običajna uporaba:

tlak pri preskusu

do

160 kPa

več kot 160 kPa

vrtenja

280 kPa

najmanj 400 kPa

Meje sprejemljivosti

Tehnične razpoke in/ali uhajanje zraka niso sprejemljivi.

Dovoljena izguba navora zategovanja, ki se prvotno uporabi za vijake in matice za vgradnjo kolesa (12)

≤ 30 odstotkov

Image

PRILOGA 8

UDARNI PRESKUS

1.   OPIS PRESKUSA

Preverja se odpornost kolesa glede na prelome na robovih in drugih kritičnih točkah, ko kolo zadane ob oviro. Da bi prikazali zadostno odpornost proti zlomom, je treba izvesti udarni preskus iz Dodatka 1 Priloge 8.

2.   FORMULA ZA IZRAČUN PRESKUSNE OBREMENITVE

D

=

0,6 * FV / g + 180 [kg]

D

=

vrednost padajoče mase [kg]

FV

=

največja nosilnost kolesa [N]

g

=

pospešek prostega pada 9,81 m/s2

3.   PRESKUSNI POSTOPEK IN ZAHTEVE

 

M1 in M1G

Postopek in zahteve

Kot v Dodatku 1 Priloge 8

Tlak v pnevmatikah

Tlak v pnevmatikah, ki ga priporoča proizvajalec pnevmatik na podlagi indeksa nosilnosti in največje hitrosti vozila, vendar najmanj 200 kPa.

Pnevmatike

Pnevmatike iz običajne (serijske) proizvodnje z najmanjšo nazivno širino preseka in najmanjšim kotalnim obsegom serije pnevmatik, ki se priporočajo za določeno kolo.

Merila sprejemljivosti

Preskus se šteje za zadovoljivega, če na površini kolesa ni nobenega vidnega preloma in se v eni minuti po končanem preskusu ne pokaže izguba tlaka v pnevmatiki. Sprejemljivi so prelomi in udrtine, ki jih povzroči neposreden stik s padajočo utežjo.

V primeru koles s snemljivimi platišči ali drugimi odstranljivimi sestavnimi deli se preskus kolesa šteje za neuspešnega, če pride do napake pri navojnih pritrdilnih elementih, ki so v bližini napere ali prezračevalnih odprtin.

Število vzorcev za preskušanje

Eden za vsak položaj udarnega preskusa.

Preskusni položaji udarnega poskusa

Eden na območju, ki napere povezuje s platiščem, in eden na območju med dvema naperama, v bližini odprtine za ventil.

Če je mogoče, smer udara ne sovpada z radialno linijo med pritrdilno izvrtino in središčem kolesa.

4.   PRESKUSNI POSTOPEK ZA SERIJO TIPOV KOLES

Potrebni preskusi:

Kolesa za preskus

Udarni preskus

Najmanjši premer delilnega kroga pritrdilnih izvrtin

Največji premer delilnega kroga pritrdilnih izvrtin

Eden za vsak položaj udarnega preskusa.

Eden za vsak položaj udarnega preskusa.

PRILOGA 8

Dodatek 1

OSEBNI AVTOMOBILI – KOLESA IZ LAHKE LITINE – UDARNI PRESKUS

1.   PODROČJE UPORABE

Ta priloga določa postopek laboratorijskega preskusa za vrednotenje lastnosti osnega (bočnega) udara robnika pri trku kolesa, v celoti ali delno izdelanega iz lahkih litin. Namenjena je uporabi za osebne avtomobile, da bi pregledovali in/ali nadzorovali kakovost kolesa.

2.   PRESKUSNA OPREMA

2.1   Nova kolesa, v celoti izdelana, ki predstavljajo kolesa za uporabo pri osebnih avtomobilih in so opremljena s pnevmatiko.

2.2   Obremenitvena naprava za udarni preskus z navpično delujočo udarno glavo z udarno ploskvijo, široko vsaj 125 mm, in vsaj 375 mm dolgimi in ostrimi robovi, ki so prirobljeni s konico ali z orodjem za posnemanje robov, kot kaže slika 1. Padajoča masa, D, z dovoljenim odstopanjem za ±2 odstotka, izražena v kilogramih, je naslednja:

D = 0,6 · FV)/g + 180 [kg]

če je FV/g največja statična obremenitev kolesa, kot jo je določil proizvajalec kolesa in/ali vozila, izražena v kilogramih.

2.3   Masa 1 000 kg.

3.   UMERJANJE

Z uporabo preskusne naprave za umerjanje zagotovite, da masa 1 000 kg (odstavek 2.3), usmerjena vertikalno na središče kolesa, kot je prikazano na sliki 2, povzroči odklon 7,5 mm ± 0,75 mm, ko merimo v središču žarka.

4.   PRESKUSNI POSTOPEK

4.1.   Preskusno kolo (odstavek 2.1.) in pnevmatiko namestite v preskusno napravo (odstavek 2.2.) tako, da je udarna obremenitev usmerjena na rob platišča kolesa. Kolo se namesti z osjo pod navpičnim kotom 13° ± 1° tako, da je njegova najvišja točka pod udarno glavo.

Preskusna pnevmatika je radialna pnevmatika brez zračnice z najmanjšo nazivno širino preseka, ki se uporablja za to kolo. Tlak v pnevmatiki je tak, kot ga je določil proizvajalec vozila, ali, če takšne specifikacije ni, 200 kPa.

Temperatura preskusnega okolja ostane med 10 °C in 30 °C v celotnem postopku preskusa.

4.2   Zagotovite, da je kolo na pesto pritrjeno s pritrdilnimi elementi, katerih dimenzije ustrezajo tistim, uporabljenim na vozilu. Ročno pritegnite pritrdilne elemente do vrednosti ali na način, ki ga priporoča proizvajalec vozila ali kolesa.

Ker je lahko sestava delov središča kolesa različna, preskusite zadostno število mest na obodu platišča kolesa, da se zagotovi ocenjevanje celovitosti središčnih delov. Vsakič uporabite nova kolesa.

V primeru preskusa na naperi se izbere napera, kateri je najbližja izvrtina za vijak.

4.3   Preverite, ali je udarna glava nad pnevmatiko in prekriva rob platišča za 25 mm ± 1 mm. Udarno glavo dvignite do višine 230 mm ± 2 mm nad najvišji del roba platišča in jo spustite.

5.   MERILA NEUSPEHA

Kolo ni opravilo preskusa, če:

(a)

se pojavi/pojavijo vidni prelom/prelomi na preseku središčnega dela sestave kolesa;

(b)

se središčni del loči od platišča;

(c)

pnevmatika v 1 minuti izgubi ves zračni tlak.

Kolo je opravilo preskus, če pride do deformacije sestave kolesa ali prelomov na območju preseka platišča, ki ga je zadela čelna plošča uteži.

Opomba: Pnevmatike in kolesa, uporabljena v preskusu, se pozneje ne smejo uporabiti na vozilu.

Image

Image

Image

PRILOGA 9

PRESKUS IZMENIČNEGA NAVORA

1.   OPIS PRESKUSA

Pri preskusu izmeničnega navora se posnema navor, ki deluje na kolo med zaviranjem in pospeševanjem. Vzorčna kolesa se preskusijo pri obeh odstotnih vrednostih (50 odstotkov in 75 odstotkov) največjega izračunanega navora. Prirobnice kolesa so nepremično pritrjene na preskusno napravo in izpostavljene pritisku izmeničnega navora ± MT, prek naležne ploskve, tj. zavornega diska ali drugih sestavnih delov.

2.   FORMULA ZA IZRAČUN PRESKUSNEGA NAVORA

MT = S · FV · rdyn

Če je:

MT

=

preskusni navor [Nm]

S

=

varnostni faktor

FV

=

največja nosilnost kolesa [N]

rdyn

=

dinamični polmer [m]

Preskusi se opravljajo na podlagi naslednjih parametrov:

Varnostni dejavnik S

1,0

Najmanjše število obratov pri ± 90-odstotnem MT

2 * 105

Najmanjše število obratov pri ± 45-odstotnem MT

2 * 106

Merila sprejemljivosti

Tehnične razpoke niso sprejemljive.

Dovoljena izguba začetnega navora zategovanja, ki se uporabi za vijake in matice za pritrditev kolesa (13)

30 odstotkov

PRILOGA 10

PREVERJANJE OPREME VOZILA IN DOKUMENTACIJA

1.   UPORABA IN PODATKI O VGRADNJI

Homologacijskemu organu se predloži izvod naslednjih podatkov, ki se skupaj s kolesom predložijo tudi uporabniku kolesa.

1.1.   Lastnosti kolesa:

Številka ECE-homologacije, tip in različica kolesa, mednarodna oznaka platišča (na primer 15 H2 x 5 1/2 J) in globina vtiskovanja platišča.

1.2.   Lastnosti vozila:

Proizvajalec vozila, ime in opis modela vozila, moč vozila in območja identifikacijske številke vozila, ki vključuje vsaj svetovno označbo proizvajalca (WMI), področje deskriptorja vozila (VDS) in prvo števko področja označbe vozila (VIS), ki opisuje letnico modela (glej ISO 3779-1983).

1.3.   Dodatne lastnosti: Vse posebne zahteve, posebne vgradnje ipd., ki so določene, ko se uporabljajo nadomestna kolesa proizvajalca, ali posebne zahteve za kolesa z ECE-homologacijo.

1.4.   Podrobna navodila za vgradnjo: priporočila in varnostni ukrepi pri vgradnji kolesa;

uporaba kakršnih koli dodatnih ali nadomestnih pritrdilnih sestavnih delov kolesa, na primer, daljših sornikov ali vijakov pri litih kolesih;

navor zategovanja pri vgradnji kolesa; opozarjanje na pomen tega vidika in potrebo po uporabi umerjenega navornega ključa; navodila v zvezi s potrebo po ponovnem privijanju pritrdilnih elementov kolesa po 50 km vožnje; sklicevanja na uporabo in pritrditev okrasnih pokrovov, če je potrebno.

1.5.   Primer možne sestave razpredelnice o uporabi in podatkih o vgradnji.

Lastnosti kolesa (obvezna polja v krepkem tisku)

Številka ECE-homologacije

Tip kolesa

Velikost

Globina vtiskovanja platišča

Premer delilnega kroga

Pritrdilne izvrtine (14)

XY R-I 0001148

6014

6Jx14H2

38 mm

98 mm

4

Različica kolesa

Nadzor položaja distančnika

Oznaka kolesa

Oznaka središčnega obroča

Premer srednje odprtine

Največja nosilnost kolesa v N

A

Da

98–38

120–98

58,1 mm

5 500


Lastnosti vozil

Proizvajalci vozila

Ime modela vozila

Vozilo tip

Moč v kW

Identifikacija (VIN)

FIAT

ALFA ROMEO 145/146

ALFA ROMEO 930

66–95

WMI

VDS

Leto/leta

1C9

Y817H3

4


Dodatne lastnosti

sklic.

Značilnost

1/

Okrogli pritrditveni vijaki

2.   DODATNE ZAHTEVE

2.1.   Pregled kolesnega obroča

Oblika notranjega obrisa kolesa (kolesni obroč, glej sliko 1) mora zagotoviti zadosten prostor za sestavne dele zavornega, vzmetnega in krmilnega mehanizma.

Kadar je kolesni obroč zunaj obroča nadomestnega kolesa proizvajalca vozila, preverjanje ni potrebno.

Kadar je kolesni obroč znotraj obroča nadomestnega kolesa proizvajalca vozila, je treba preveriti razdaljo kolesa od sestavnih delov zavornega, vzmetnega in krmilnega mehanizma ter splošnih sestavnih delov podvozja, ob upoštevanju učinka protiuteži za kolesa.

Običajno je treba izpolniti naslednja merila:

najmanjša razdalja za sestavne dele zavornega mehanizma (v najslabšem primeru, na primer pri novih zavornih oblogah): 3 mm (15),

najmanjša razdalja za sestavne dele vzmetnega mehanizma (npr. zgornje in spodnje ročice obese): 4 mm,

najmanjša razdalja za sestavne dele krmilnega mehanizma (npr. jarmov drog in zgibi krmilnega mehanizma): 4 mm in

najmanjša razdalja med protiutežmi in sestavnimi deli vozila: 2 mm.

Pregled je možno izvesti statistično ali dinamično. Če so različne razdalje na nadomestnem kolesu proizvajalca vozila manjše kot zgoraj določene, jih je možno sprejeti..

2.2.   Pregled prezračevalnih odprtin

Homologirano kolo ne zmanjša zavorne učinkovitosti v primerjavi z nadomestnim kolesom proizvajalca. Prenos toplote z zavor na jeklena kolesa je večji kot pri kolesih iz lahke litine. Kadar je nadomestno kolo proizvajalca vozila oblikovano za določeno kroženje zraka od zavore skozi prezračevalne odprtine kolesa (na primer z učinkom „mlina na veter“) in kadar je območje prezračevalnih odprtin na vzorčnem nadomestnem kolesu manjše kot ustrezno nadomestno kolo proizvajalca vozila, je treba izvesti primerjalni preskus za ovrednotenje zavorne učinkovitosti.

Preskus izpolnjuje zahteve odstavka 1.5 Dodatka 4 Pravilnika št.13. Tip I – Postopek preskusa pojemanja zavornega učinka. Merilo je temperatura zavore. Temperatura pri uporabi homologiranega kolesa ne sme presegati najvišje temperature (plošče, valj), izmerjene pri uporabi nadomestnega kolesa proizvajalca vozila.

Upoštevati je treba vse okrasne pokrove, ki se običajno nameščajo.

2.3.   Vgradnja kolesa

Priporočljiva je uporaba pritrdilnih elementov nadomestnega kolesa proizvajalca vozila. Vsi posebni elementi za vgradnjo kolesa omogočajo vgradnjo vzorčnega kolesa brez dodatnih sprememb. Osnovno število pritrdilnih elementov kolesa, na primer 4 izvrtine, 5 izvrtin itd., se ne spremeni. Pritrdilni elementi kolesa ne smejo ovirati drugih sestavnih delov, na primer sestavnih delov zavornega mehanizma. V zvezi z sorniki, maticami in vijaki bo dolžina navoja enaka kot pri nadomestnem kolesu proizvajalca vozil in njegovih pritrdilnih elementih. Prečni prerez vijakov/matic je skladen s prečnim prerezom izvrtine na homologiranem kolesu. Material, uporabljen za pritrdilne elemente kolesa, mora biti vsaj enakovreden pritrdilnim elementom nadomestnega kolesa proizvajalca vozila.

Kadar je priložena oprema za kolo, morajo biti zagotovljena tudi vsa potrebna posebna orodja za pritrditev in odstranitev.

Kadar so priloženi drugačni pritrdilni elementi kolesa, so natančneje določeni v podatkih, ki jih zahteva odstavek 1.2, zagotovijo pa se tudi vsa potrebna posebna orodja za vgradnjo.

2.4.   Zunanji robovi

Homologirano kolo, vgrajeno na vozilo skupaj z vso potrebno opremo za kolesa, ne sme povzročati nevarnosti. Upoštevajo se zahteve Pravilnika ECE-R26.

2.5.   Razno

Poročilo o preskusu vsebuje podrobnosti in rezultate izvedenih preskusov. Potrdi, da preskušeno kolo ustreza zahtevam.

Image

(1)  Kategoriji M in O, kot sta določeni v Prilogi 7 h Konsolidirani resoluciji o izdelavi vozil (R.E.3) (dokument TRANS/WP.29/78/Rev.1/Amend.2).

(2)  Standarde za pnevmatike je mogoče dobiti na naslednjih naslovih:

ISO, 1, rue de Varembé, Case postale 56, CH-1211 Genève 20 – Switzerland;

(3)  ETRTO, 32 Av. Brugmann - Bte 2, B-1060 Brussels, Belgium;

(4)  TRA, 175 Montrose West Avenue, Suite 150, Copley, Ohio, 44321 USA;

(5)  JATMA, NO.33 MORI BLDG. 8th Floor 3-8-21, Toranomon Minato-Ku, Tokio 105-0001, Japan;

(6)  TRAA, Suite 1, Hawthorn House, 795 Glenferrie Road, Hawthorn, Victoria, 3122 Australia;

(7)  ALAPA, Avenida Paulista 244-12° Andar, CEP, 01310 Sao Paulo, SP Brazil;

(8)  STRO, Älggatan 48 A, Nb, S-216 15 Malmö, Sweden.

(9)  za Nemčijo, 2 za Francijo, 3 za Italijo, 4 za Nizozemsko, 5 za Švedsko, 6 za Belgijo, 7 za Madžarsko, 8 za Češko, 9 za Španijo, 10 za Jugoslavijo, 11 za Združeno kraljestvo, 12 za Avstrijo, 13 za Luksemburg, 14 za Švico, 15 (prosto), 16 za Norveško, 17 za Finsko, 18 za Dansko, 19 za Romunijo, 20 za Poljsko, 21 za Portugalsko, 22 za Rusko federacijo, 23 za Grčijo, 24 za Irsko, 25 za Hrvaško, 26 za Slovenijo, 27 za Slovaško, 28 za Belorusijo, 29 za Estonijo, 30 (prosto), 31 za Bosno in Hercegovino, 32 za Latvijo, 33 (prosto), 34 za Bolgarijo, 35 (prosto), 36 za Litvo, 37 za Turčijo, 38 (prosto), 39 za Azerbajdžan, 40 za Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, 41 (prosto), 42 za Evropsko skupnost (homologacije podeljujejo države članice z uporabo svojih ECE simbolov), 43 za Japonsko, 44 (prosto), 45 za Avstralijo, 46 za Ukrajino, 47 za Južno Afriko, 48 za Novo Zelandijo, 49 za Ciper, 50 za Malto in 51 za Republiko Korejo. Naslednje številke se podelijo ostalim državam v kronološkem zaporedju, po katerem ratificirajo ali pristopijo k Sporazumu o sprejetju enotnih tehničnih predpisov za cestna vozila, opremo in dele, ki se lahko vgradijo v cestna vozila in/ali uporabljajo na njih, in o pogojih za vzajemno priznavanje homologacij, dodeljenih na podlagi teh predpisov. Generalni sekretar Združenih narodov tako dodeljene številke sporoči pogodbenicam Sporazuma.

(10)  Preverite izgubo navora zategovanja s ponovnim privijanjem in ne z merjenjem navora zrahljanih pritrdilnih elementov.

(11)  Za jeklena ploščna kolesa osebnih avtomobilov.

(12)  Preverite izgubo navora zategovanja s ponovnim privijanjem – in ne z merjenjem navora zrahljanih pritrdilnih elementov.

(13)  Preverite izgubo navora zategovanja s ponovnim privijanjem in ne merjenjem navora zrahljanih pritrdilnih elementov.

(14)  Priporočljiva je uporaba prečnih prerezov sestavnih delov zavornega sistema in kolesnega obroča proizvajalca vozila. Vseeno je pri servisiranju potreben nadzor zaradi možne menjave zavornih delov in/ali kolesnega obroča, ki je del originalne opreme, med postopkom proizvodnje vozila.

(15)  Priporočljiva je uporaba prečnih prerezov sestavnih delov zavornega sistema in kolesnega obroča proizvajalca vozila. Vseeno je pri servisiranju potreben nadzor zaradi možne menjave zavornih delov in/ali kolesnega obroča, ki je del originalne opreme, med postopkom proizvodnje vozila.

9.3.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 70/439

Popravek Uredbe Komisije (ES) št. 2286/2003 z dne 18. decembra 2003 o spremembi Uredbe (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti

( Uradni list Evropske unije L 343 z dne 31. decembra 2003, str. 1 )

(Slovenska posebna izdaja, Poglavje 02, Zvezek 15, str. 118)

Stran 123, Priloga I, Vzorec obvestila o izdaji zavezujoče tarifne informacije, Izvod za imetnika, polje 7:

besedilo:

„Poimenovanje blaga“

se glasi:

„Opis blaga“.

Stran 165, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov I, Splošne pripombe, točka A, prvi odstavek, točka (c), osma alinea:

besedilo:

„izvod 8 se vrne pošiljatelju“

se glasi:

„izvod 8 se vrne prejemniku“.

Stran 169, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov I, Splošne pripombe, točka B, opombi (1) in (3) h kodam J in K:

besedilo:

„…, kjer veljajo kontrole tipa II“

se glasi:

„… kontrolne vrste II“.

Stran 171, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka A:

besedilo:

„… ponovnim uvozom …“

se glasi:

„… ponovnim izvozom …“.

Stran 171, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka A, polje 2, prvi odstavek:

besedilo:

„… ki jo pristojni carinski organ dodeli …“

se glasi:

„… ki jo pristojni organ dodeli …“.

Stran 171, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka A, polje 2, četrti odstavek:

besedilo:

„… za skupinsko pošiljko več pošiljateljev …“

se glasi:

„… za zbirno pošiljko …“.

Stran 172, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka A, polje 8, tretji odstavek:

besedilo:

„… za skupinsko pošiljko več pošiljateljev …“

se glasi:

„… za zbirno pošiljko …“.

Stran 172, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka A, polje 14, prvi odstavek:

besedilo:

„… ki jo pristojni carinski organi dodelijo …“

se glasi:

„… ki jo pristojni organ dodeli …“.

Stran 174, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka A, polje 31, prvi odstavek:

besedilo:

„… ali, če je blago v razsutem stanju, številka blaga iz te deklaracije …“

se glasi:

„… oziroma v primeru nepakiranega blaga število takega blaga, vpisanega v deklaracijo …“;

besedilo:

„… šifra vrste pakiranja …“

se glasi:

„… šifra vrst tovorkov …“.

Stran 175, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka A, polje 40, drugi odstavek:

besedilo:

„… po zavrnitvi postopka carinskega skladiščenja …“

se glasi:

„… po zaključku postopka carinskega skladiščenja …“.

Stran 175, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka A, polje 44:

besedilo:

„Posebni zaznamki/…“

se glasi:

„Dodatne informacije/…“.

Stran 175, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka A, polje 44, tretji odstavek:

besedilo:

„… po zavrnitvi postopka carinskega skladiščenja …“

se glasi:

„… po zaključku postopka carinskega skladiščenja …“.

Stran 175, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka A, polje 46:

besedilo:

„… v kateri izpolnjujete izvozne formalnosti …“

se glasi:

„… v kateri so opravljene izvozne formalnosti …“.

Stran 175, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka A, polje 47, prvi odstavek, četrta alinea:

besedilo:

„izračunani znesek dajatev“

se glasi:

„plačljivi znesek dajatev“.

Stran 175, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka A, polje 47, drugi odstavek:

besedilo:

„… v kateri so izpolnjene izvozne formalnosti.“

se glasi:

„… v kateri so opravljene izvozne formalnosti.“.

Stran 176, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka A, polje 53:

besedilo:

„… zaradi zaključka skupnostnega tranzita.“

se glasi:

„… zaradi konca skupnostnega tranzita.“.

Stran 177, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka C:

besedilo:

„… in vnosu blaga v postopek z ekonomskim učinkom“

se glasi:

„… in vnosu blaga v proste cone kontrolne vrste II“.

Stran 177, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka C, polje 2, četrti odstavek:

besedilo:

„… za skupinsko pošiljko več pošiljateljev …“

se glasi:

„… za zbirno pošiljko …“.

Stran 178, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka C, polje 8, četrti odstavek:

besedilo:

„… za skupinsko pošiljko več pošiljateljev …“

se glasi:

„… za zbirno pošiljko …“

in

besedilo:

„… seznam pošiljateljev/izvoznikov.“

se glasi:

„… seznam prejemnikov.“.

Stran 178, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka C, polje 14, prvi odstavek:

besedilo:

„… ki jo pristojni carinski organi dodelijo …“

se glasi:

„… ki jo pristojni organ dodeli …“.

Stran 178, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka C, polje 17, prvi odstavek:

besedilo:

„… za državo, v kateri je kraj namembnosti blaga, kot je znano v času uvoza.“

se glasi:

„… za državo članico, ki je v času uvoza znana kot država končne destinacije blaga.“.

Stran 178, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka C, polje 17, drugi odstavek:

besedilo:

„… regija namembnosti blaga.“

se glasi:

„… namembna regija zadevne države.“.

Stran 180, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka C, polje 31, prvi odstavek:

besedilo:

„… ali, če je blago v razsutem stanju, številka blaga iz te deklaracije …“

se glasi:

„… oziroma v primeru nepakiranega blaga število takega blaga, vpisanega v deklaracijo …“

in

besedilo:

„… šifra vrste pakiranja…“

se glasi:

„… šifra vrst tovorkov…“.

Stran 180, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka C, polje 36, prvi odstavek:

besedilo:

„… carinski obravnavi …“

se glasi:

„… tarifni obravnavi …“;

besedilo:

„… prednostna tarifna obravnava …“

se glasi:

„… ugodnejša tarifna obravnava …“.

Stran 181, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka C, polje 39:

besedilo:

„… zaporedna številka ukrepa carinske obravnave blaga …“

se glasi:

„… številka kvote …“.

Stran 181, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka C, polje 44:

besedilo:

„Posebni zaznamki/…“

se glasi:

„Dodatne informacije/…“.

Stran 181, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka C, polje 45:

besedilo:

„… se izpolnjujejo izvozne formalnosti.“

se glasi:

„… so opravljene uvozne formalnosti.“.

Stran 181, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka C, polje 46:

besedilo:

„… se izpolnjujejo izvozne formalnosti …“

se glasi:

„… so opravljene uvozne formalnosti …“.

Stran 182, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov II, Navedbe, ki se vpišejo v različna polja, točka C, polje 47, drugi odstavek:

besedilo:

„… se izpolnjujejo izvozne formalnosti.“

se glasi:

„… so opravljene uvozne formalnosti.“.

Stran 182, Priloga IV, Priloga 37, Pojasnila o enotni upravni listini, naslov III, Opombe v zvezi z dopolnilnimi obrazci, točka B, drugi odstavek, prva alinea:

besedilo:

„v prvo podpolje je treba vnesti …“

se glasi:

„v prvo podpolje polja 1 je treba vnesti …“.

Stran 184, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake:

besedilo:

„Oznake“

se glasi:

„Šifre“.

Stran 187, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, polje 20, prvi odstavek:

besedilo:

„Oznake iz izjave …“

se glasi:

„Šifre in navedbe …“.

Stran 187, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, polje 20, tabela, zadnji stopec:

besedilo:

„DRUGO PODPOLJE

Natančna lokacija

Lokacija tovarne

Kraj ali sprejemna točka

Odpremno pristanišče

Odpremno pristanišče

Namembno pristanišče

Namembno pristanišče

Namembni kraj

Namembni kraj

Kraj dobave na meji

Namembno pristanišče

Pristanišče plačila dajatev

Kraj v državi uvoza

Kraj dobave v državi uvoza

Opis dobavnih pogojev po pogodbi“

se glasi:

„DRUGO PODPOLJE

Natančna lokacija

kraj

kraj

pristanišče odpreme

pristanišče odpreme

namembno pristanišče

namembno pristanišče

namembni kraj

namembni kraj

kraj

namembno pristanišče

namembno pristanišče

namembni kraj

namembni kraj

opis dobavnih pogojev po pogodbi“

Stran 195, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, polje 36, drugi odstavek, točka 1, koda 2:

besedilo:

„Generalizirani sistem carinskih preferencialov (GSP)“

se glasi:

„Splošni sistem preferencialov (GSP)“.

Stran 196, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, polje 37, točka A („Prvo podpolje“), osmi odstavek:

besedilo:

„4045“

se glasi:

„4054“;

besedilo:

„PO“

se glasi:

„AO“.

Stran 198, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, polje 37, točka A („Prvo podpolje“), koda 78:

besedilo:

„… v prosto cono, v kateri veljajo kontrole tipa II.“

se glasi:

„… v prosto cono kontrolne vrste II.“.

Stran 199, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, polje 37, točka B („Drugo podpolje“), tabela „Pasivno oplemenitenje (PO)“,

—

koda B02:

besedilo:

„… popravilu iz zavarovanja“

se glasi:

„… garancijskem popravilu“,

—

koda B03:

besedilo:

„… zamenjavi iz zavarovanja“

se glasi:

„… garancijski zamenjavi“,

—

koda B52:

besedilo:

„… za zamenjavo na podlagi zavarovanja“

se glasi:

„… zaradi garancijske zamenjave“.

Stran 201, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, polje 37, točka B („Drugo podpolje“), tabela „Začasni izvoz“:

besedilo:

„Začasni izvoz“

se glasi:

„Začasni uvoz“.

Stran 202, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, polje 37, točka B („Drugo podpolje“), tabela s kodami „Kmetijski izdelki“, koda E01:

besedilo:

„Uporaba vrednosti postavk …“

se glasi:

„Uporaba vrednosti na enoto …“.

Stran 203, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, oznake, polje 37, točka B („Drugo podpolje“), tabela s kodami „Drugo“,

—

koda F41:

besedilo:

„… postopek začasnega izvoza“

se glasi:

„… postopek začasnega uvoza“,

—

koda F42:

besedilo:

„… nadomestne izdelke“

se glasi:

„… (stranske) pridobljene proizvode“,

—

koda F43:

besedilo:

„… nadomestne izdelke“

se glasi:

„… (stranske) pridobljene proizvode“.

Stran 204, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, polje 40, drugi odstavek, točka 1 („Prvi del šifre (a1“):

besedilo:

„prvotna deklaracija, ki jo predstavlja ‚y’“

se glasi:

„začetna deklaracija pri poenostavljenih postopkih, ki jo predstavlja ‚Y’“.

Stran 204, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, polje 40, tabela s kodami „Seznam okrajšav za dokumente“,

—

koda 704:

besedilo:

„Glavni konosament“

se glasi:

„Glavni ladijski tovorni list (konosament)“,

—

koda 722:

besedilo:

„Cestni spremni list SMGS“

se glasi:

„Spremni list v železniškem prometu SMGS“,

—

koda 820:

besedilo:

„Skupnostna tranzitna deklaracija – zbirne pošiljke (T)“

se glasi:

„Deklaracija za skupnostni tranzit – mešane pošiljke (T)“.

Stran 205, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, polje 43:

besedilo:

„Metoda vrednotenja“

se glasi:

„Šifra vrednotenja“.

Stran 205, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, polje 43, tabela s kodami, koda 6:

besedilo:

„Vrednotenje na osnovi razpoložljivih podatkov (metoda)“

se glasi:

„Vrednotenje na osnovi razpoložljivih podatkov (metoda ‚fall-back’)“.

Stran 205, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, polje 44:

besedilo:

„Posebni zaznamki/…“

se glasi:

„Dodatne informacije/…“.

Stran 205, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, polje 44, točka 1:

besedilo:

„Posebni zaznamki“

se glasi:

„Dodatne informacije“.

Stran 205, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, polje 44, točka 1,

—

prvi odstavek:

besedilo:

„posebni zaznamki“

se glasi:

„dodatne informacije“ v obeh stavkih,

—

drugi odstavek,

prvi stavek:

besedilo:

„… vpis zaznamkov …“

se glasi:

„… vpis dodatnih informacij …“,

drugi stavek:

besedilo:

„… te zaznamke …“

se glasi:

„… te dodatne informacije …“

in

besedilo:

„… za posebne zaznamke …“

se glasi:

„… za dodatne informacije …“,

tretji stavek:

besedilo:

„… vpišejo zaznamki …“

se glasi:

„… vpišejo dodatne informacije …“,

—

tretji odstavek:

besedilo:

„… vrste zaznamkov …“

se glasi:

„… vrste dodatnih informacij …“,

—

četrti odstavek:

besedilo:

„… nacionalnih posebnih zaznamkov …“

se glasi:

„… nacionalnih dodatnih informacij …“.

Stran 206, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, polje 47, tabela s kodami „Vrsta dajatve“, koda D10:

besedilo:

„… (t. j. aktivno oplemenitenje)“

se glasi:

„… (npr. aktivno oplemenitenje)“.

Strani 206 in 207, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, polje 47, točka b, zadnji stolpec „Način plačila“,

—

koda D:

besedilo:

„… gotovinskega računa …“

se glasi:

„… transakcijskega računa …“,

—

koda P:

besedilo:

„… osebnega računa …“

se glasi:

„… transakcijskega računa …“.

Stran 208, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, „Posebni zaznamki – šifra XXXXX“:

besedilo:

„Posebni zaznamki – …“

se glasi:

„Dodatne informacije – …“.

Stran 208, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, „Posebni zaznamki – šifra XXXXX“, tretji stolpec v vseh treh tabelah:

besedilo:

„Posebni zaznamki“

se glasi:

„Dodatna informacija“.

Stran 208, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, „Posebni zaznamki – šifra XXXXX“, naslov tabele „Ob izvozu: šifra 1xxxx“:

besedilo:

„Ob izvozu …“

se glasi:

„Ob uvozu …“.

Stran 208, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, „Posebni zaznamki – šifra XXXXX“, tabela „Ob izvozu: šifra 1xxxx“, tretji stolpec,

—

koda 10200:

besedilo:

„blago IP/S (AO/O)“

se glasi:

„blago AO/O“,

—

koda 10300:

besedilo:

„blago IP/S (AO/O), trgovinska politika“

se glasi:

„blago AO/O, trgovinska politika“,

—

koda 10400:

besedilo:

„blago IP/D (AO/P)“

se glasi:

„blago AO/P“,

—

koda 10500:

besedilo:

„blago TA (ZU)“

se glasi:

„blago ZU“.

Stran 209, Priloga IV, Priloga 38, Šifre, ki se uporabljajo na obrazcih, naslov II, Oznake, „Posebni zaznamki – šifra XXXXX“, tabela „Ob izvozu: šifra 3xxxx“, tretji stolpec, koda 30300:

besedilo:

„… Končna uporaba …“

se glasi:

„… Posebna uporaba …“.

Dodatki k Prilogi III se spremenijo, kakor sledi:

1.

Vzorec obrazca EUL v Prilogi 31 se nadomesti z naslednjim:

Image

Image

Image

Image

Image

Image

Image

Image

Image

Image

Image

Image

2.

Vzorec obrazca EUL v Prilogi 32 se nadomesti z naslednjim:

Image

Image

Image

Image

Image

Image

3.

Vzorec obrazca EUL v Prilogi 33 se nadomesti z naslednjim:

Image

Image

Image

Image

Image

Image

Image

Image

4.

Vzorec obrazca EUL v Prilogi 34 se nadomesti z naslednjim:

Image

Image

Image

Image