(1)

Potreba po oblikovanju pravil za obmejni promet za utrditev pravnega okvira Skupnosti glede zunanjih meja je bila poudarjena v Sporočilu Komisije z naslovom „K integriranemu sistemu upravljanja zunanjih meja držav članic Evropske unije“. To potrebo je Svet potrdil dne 13. junija 2002 z odobritvijo „Načrta upravljanja zunanjih meja držav članic Evropske unije“, ki ga je nato odobril Evropski svet v Sevilli dne 21. in 22. junija 2002.

(2)

V interesu razširjene Skupnosti je zagotoviti, da meje z njenimi sosedami ne ovirajo trgovine, socialne in kulturne izmenjave ali regionalnega sodelovanja. Zaradi tega bi bilo treba razviti učinkovit sistem za obmejni promet.

(3)

Režim obmejnega prometa predstavlja odstopanje od splošnih pravil za mejno kontrolo oseb, ki prehajajo zunanje meje držav članic Evropske unije, ki so določena z Uredbo (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (2).

(4)

Skupnost bi morala določiti merila in pogoje, ki jih je treba izpolniti za olajšanje prehoda zunanjih kopenskih meja obmejnim prebivalcem v skladu z režimom obmejnega prometa. Ta pravila in pogoji bi morali zagotoviti ravnotežje med olajšanjem prehoda meje dobrovernim obmejnim prebivalcem, ki imajo legitimne razloge za pogosto prehajanje zunanje kopenske meje na eni strani, in potrebo, da se prepreči nezakonito priseljevanje ter morebitno ogrožanje varnosti, ki ga predstavljajo kriminalne dejavnosti, na drugi strani.

(5)

Zaradi preprečevanja zlorab bi se moralo dovoljenje za obmejni promet praviloma izdati samo osebam, ki že vsaj eno leto zakonito prebivajo na obmejnem območju. V dvostranskih sporazumih, sklenjenih med državami članicami in sosednjimi tretjimi državami je lahko predvideno daljše obdobje prebivanja. V izjemnih in ustrezno utemeljenih primerih, kakor na primer pri mladoletnikih, spremembah zakonskega stanu ali dedovanju zemlje, lahko ti dvostranski sporazumi predvidijo tudi krajše obdobje prebivanja.

(6)

Obmejnim prebivalcem bi se moralo izdati dovoljenje za obmejni promet ne glede na to, ali morajo imeti vizum ali ne, v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 539/2001 z dne 15. marca 2001 o tretjih državah, katerih državljani morajo imeti ob prehodu zunanjih meja vizum, in tretjih državah, katerih državljani so izvzeti iz vizumske obveznosti (3). Zato bi bilo treba to uredbo razlagati v povezavi z Uredbo Sveta (ES) št. 1932/2006 (4) o spremembi Uredbe (ES) št. 539/2001, s katero bi obmejne prebivalce, za katere velja režim obmejnega prometa, vzpostavljen s to uredbo, izvzeli iz vizumske obveznosti. Posledično lahko začne ta uredba veljati le vzporedno z navedeno uredbo o spremembi.

(7)

Skupnost bi morala določiti posebna merila in pogoje za izdajanje dovoljenj za obmejni promet obmejnim prebivalcem. Ta merila in pogoji bi morali biti v skladu s pogoji za vstop, določenimi za obmejne prebivalce, ki prehajajo zunanjo kopensko mejo v skladu z režimom obmejnega prometa.

(8)

Določitev pravil za obmejni promet na ravni Skupnosti ne bi smela vplivati na pravico do prostega gibanja, ki jo imajo državljani Unije in njihovi družinski člani ter na enakovredne pravice, ki jih uživajo državljani tretjih držav in njihovi družinski člani, ki imajo na podlagi sporazumov med Skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter temi tretjimi državami na drugi strani enako pravico do prostega gibanja kot državljani Unije. Vendar pa bi bilo treba tam, kjer olajšanje prehoda meje, ki je z režimom obmejnega prometa podeljeno obmejnim prebivalcem, vključuje manj sistematično kontrolo, takšno olajšanje samodejno razširiti na vse osebe, ki uživajo pravico Skupnosti do prostega gibanja in živijo na zadevnem obmejnem območju.

(9)

Za izvajanje režima obmejnega prometa bi bilo treba državam članicam dovoliti, da po potrebi ohranijo ali sklenejo dvostranske sporazume s sosednjimi tretjimi državami, pod pogojem, da izpolnjujejo pravila, določena v tej uredbi.

(10)

Ta uredba ne vpliva na posebne režime, ki se uporabljajo v Ceuti in Melilli, kakor je navedeno v Izjavi Kraljevine Španije o mestih Ceuta in Melilla v Sklepni listini k Sporazumu o pristopu Kraljevine Španije h Konvenciji o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluksa, Federativne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na njihovih skupnih mejah, podpisani v Schengenu dne 19. junija 1990 (5).

(11)

Kazni, predpisane v nacionalni zakonodaji, bi morale države članice uporabiti zoper obmejne prebivalce v primeru zlorabe režima obmejnega prometa, uvedenega s to uredbo.

(12)

Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o uporabi te uredbe. Poročilu bi morali biti priloženi zakonodajni predlogi, kadar je to potrebno.

(13)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in svoboščine ter upošteva načela, priznana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

(14)

Ker cilj te uredbe, in sicer določitev meril in pogojev za vzpostavitev režima obmejnega prometa na zunanjih kopenskih mejah neposredno vpliva na pravni red Skupnosti glede zunanjih meja in ga države članice same ne morejo zadovoljivo doseči, in ga glede na obseg in učinke te uredbe laže doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena, ta uredba ne prekoračuje tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja.

(15)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe in ta zanjo ni zavezujoča in se zanjo ne uporablja. Glede na to, da ta uredba predstavlja nadgradnjo schengenskega pravnega reda v skladu z določbami naslova IV tretjega dela Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, se mora Danska v skladu s členom 5 navedenega protokola v roku šestih mesecev od datuma sprejetja te uredbe, odločiti, ali jo bo prenesla v svojo nacionalno zakonodajo.

(16)

Glede Islandije in Norveške, predstavlja ta uredba razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (6), kar sodi v področje iz člena 1, točke A Sklepa Sveta 1999/437/ES z dne 17. maja 1999 (7) o nekaterih izvedbenih predpisih za uporabo tega sporazuma.

(17)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri izvajanju katerega Združeno kraljestvo ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES z dne 29. maja 2000 o prošnji Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske za sodelovanje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda (8). Združeno kraljestvo zato ne sodeluje pri njenem sprejetju in uredba zanj ni zavezujoča in se ne uporablja.

(18)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri izvajanju katerega Irska ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES z dne 28. februarja 2002 o prošnji Irske, da sodeluje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda (9). Irska zato ne sodeluje pri njenem sprejetju in Uredba zanjo ni zavezujoča in se ne uporablja.

(19)

Glede Švice predstavlja ta uredba razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma, ki so ga podpisale Evropska unija, Evropska skupnost in Švicarska konfederacija v zvezi s pridružitvijo Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, kar sodi v področje iz člena 1, točke A Sklepa 1999/437/ES, ki ga je treba razlagati v povezavi s členom 4(1) Sklepa Sveta 2004/849/ES (10) in s členom 4(1) Sklepa Sveta 2004/860/ES (11).

(20)

Člena 4(b) in 9(c) te uredbe predstavljata določbe, ki temeljijo na schengenskem pravnem redu ali so z njim kako drugače povezane v smislu člena 3(2) Akta o pristopu iz leta 2003 –

(a)

dolgotrajnim prebivanjem;

(b)

dostopom do gospodarske dejavnosti in njenim izvajanjem;

(c)

carinami in obdavčevanjem.

1.

„zunanja kopenska meja“ pomeni skupno kopensko mejo med državo članico in sosednjo tretjo državo;

2.

„obmejno območje“ pomeni območje, ki se ne razteza več kakor 30 kilometrov od meje. Zadevne države določijo lokalna upravna območja, ki se v njihovih dvostranskih sporazumih iz člena 13 štejejo za obmejna območja. Če se del takšnega lokalnega upravnega območja nahaja več kakor 30 kilometrov, vendar ne več kakor 50 kilometrov od mejne črte, se ne glede na to šteje kakor del obmejnega območja;

3.

„obmejni promet“ pomeni redno prehajanje zunanje kopenske meje s strani obmejnih prebivalcev na primer zaradi bivanja na obmejnem območju iz socialnih, kulturnih ali gospodarskih razlogov ali zaradi družinskih vezi, za obdobje, ki ne presega roka, določenega v tej uredbi;

4.

„osebe, ki uživajo pravico Skupnosti do prostega gibanja“ pomeni:

5.

„državljan tretje države“ pomeni vsako osebo, ki ni državljan Unije v smislu člena 17(1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske Skupnosti in ki ni zajet v točki 4;

6.

„obmejni prebivalec“ pomeni državljana tretje države, ki zakonito prebiva na obmejnem območju države, ki je soseda države članice; za obdobje, določeno v dvostranskih sporazumih iz člena 13, kar je najmanj eno leto. V izjemnih in ustrezno utemeljenih primerih, ki so določeni v dvostranskih sporazumih, je obdobje prebivanja lahko krajše od enega leta;

7.

„dovoljenje za obmejni promet“ pomeni posebni dokument, ki ga uvaja poglavje III in ki obmejnim prebivalcem dovoljuje prehod zunanje kopenske meje v skladu z režimom obmejnega prometa;

8.

„Schengenska konvencija“ pomeni konvencijo o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluksa, Federativne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na njihovih skupnih mejah (13).

(a)

imajo dovoljenje za obmejni promet in veljavno potno listino ali listine, če tako zahtevajo ustrezni dvostranski sporazumi iz člena 13;

(b)

niso osebe, za katere je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa v schengenskem informacijskem sistemu (SIS);

(c)

ne predstavljajo grožnje javnemu redu, notranji varnosti, javnemu zdravju ali mednarodnim odnosom katere koli države članice in zlasti kadar v nacionalnih zbirkah podatkov držav članic ni bil razpisan ukrep za zavrnitev vstopa zaradi enakih razlogov.

(a)

ime(-na), priimek(-ke), datum rojstva, državljanstvo in kraj stalnega prebivališča imetnika dovoljenja;

(b)

organ izdajatelj, datum izdaje in obdobje veljavnosti;

(c)

obmejno območje, znotraj katerega se imetnik dovoljenja lahko giblje;

(d)

številko(-ke) veljavne potne listine ali listin, ki imetniku dovoljujejo prehod zunanjih mej, kakor je predvideno v členu 9(a).

(a)

imajo veljavno listino ali listine, ki jim dovoljuje(-jo) prehod zunanjih mej, kakor je opredeljeno v členu 17(3)(a) Schengenske konvencije;

(b)

predložijo dokumente, ki dokazujejo njihov status obmejnega prebivalca in obstoj legitimnih razlogov za pogosto prehajanje zunanje kopenske meje v skladu z režimom obmejnega prometa;

(c)

niso osebe, za katere je bil v SIS razpisan ukrep za zavrnitev vstopa;

(d)

ne predstavljajo grožnje javnemu redu, notranji varnosti, javnemu zdravju ali mednarodnim odnosom katere koli države članice, in zlasti kadar v nacionalnih zbirkah podatkov držav članic ni bil razpisan ukrep za zavrnitev vstopa zaradi enakih razlogov.

(a)

odprejo posebne mejne prehode le za obmejne prebivalce;

(b)

rezervirajo posebne steze za obmejne prebivalce na navadnih mejnih prehodih; ali

(c)

ob upoštevanju lokalnih okoliščin in kadar izjemoma obstaja zahteva posebne narave, dovolijo obmejnim prebivalcem prehod njihove zunanje kopenske meje na določenih drugih mestih izven odobrenih mejnih prehodov in izven njihovega delovnega časa.

(a)

vsebuje dovoljenje za obmejni promet poleg podatkov iz člena 7(3) tudi podrobnosti o mestu in okoliščinah, v katerih se zunanja kopenska meja lahko prestopa;

(b)

izvaja zadevna država članica naključne kontrole in opravlja redni nadzor, da bi preprečila nedovoljene prehode meje.

(1)

Sestava seznamov tretjih držav iz prilog I in II k Uredbi Sveta 539/2001 z dne 15. marca 2001 (1). bi morala biti in ostati v skladu z merili, določenimi v uvodni izjavi 5 Uredbe. Nekatere tretje države bi bilo treba prenesti iz ene priloge v drugo, zlasti zaradi ilegalnega priseljevanja in javnega reda.

(2)

Bolivijo bi bilo treba prenesti v Prilogo I k Uredbi (ES) št. 539/2001. Datum začetka uporabe vizumske obveznosti za bolivijske državljane bi moral državam članicam omogočiti pravočasno odpoved dvostranskih sporazumov z Bolivijo ter sprejetje vseh potrebnih upravnih in organizacijskih ukrepov za uvedbo zadevne vizumske obveznosti.

(3)

Antigvo in Barbudo, Bahame, Barbados, Mauritius, Saint Kitts in Nevis ter Sejšele bi bilo treba prenesti v Prilogo II k Uredbi (ES) št. 539/2001.

Izvzetje iz vizumske obveznosti za državljane teh držav ne bi smelo začeti veljati pred sklenitvijo dvostranskega sporazuma o izvzetju iz vizumske obveznosti med Evropsko skupnostjo in zadevno državo.

(4)

Prilogi k Uredbi (ES) št. 539/2001 bi morali biti izčrpni. V ta namen bi bilo treba v obe prilogi k tej uredbi dodati rubriko, ki bi omogočila določitev vizumskega režima, ki ga uporabljajo države članice za skupine oseb, za katere so nekatere države članice predpisale vizumsko obveznost, druge pa so jih izvzele iz te obveznosti. V Prilogo I k Uredbi (ES) št. 539/2001 bi bilo treba dodati različne skupine „britanskih“ oseb, ki niso državljani Združenega kraljestva v smislu prava Skupnosti, v Prilogo II pa bi bilo treba dodati britanske državljane (prekomorske).

(5)

Države članice lahko predvidijo izjeme za vizumske obveznosti za imetnike nekaterih potnih listov, ki niso navadni potni listi. Pojasniti bi bilo treba poimenovanje teh potnih listov. Poleg tega bi bilo v Uredbi (ES) št. 539/2001 treba navesti sklicevanje na postopke, ki se uporabijo v primeru uporabe takih izjem.

(6)

Države članice lahko iz vizumske obveznosti izvzamejo begunce s priznanim statusom, vse osebe brez državljanstva, tako tiste, ki spodijo na področje uporabe Konvencije o pravnem položaju oseb brez državljanstva z dne 28. septembra 1954, kot tiste izven področja uporabe te konvencije, ter učence, ki potujejo v okviru šolske ekskurzije, kadar osebe iz teh kategorij prebivajo v tretji državi, našteti v Prilogi II k Uredbi (ES) št. 539/2001.

Omenjene tri kategorije oseb, ki prebivajo v schengenskem območju, so že v celoti izvzete iz vizumske obveznosti, kadar vstopajo ali ponovno vstopajo; za osebe iz teh kategorij, ki prebivajo v državi članici, ki ni v schengenskem območju ali se schengenskemu območju se ni pridružila, bi bilo treba uvesti splošno izvzetje za vstopanje ali ponovno vstopanje na ozemlje katere koli druge države članice, ki jo zavezujejo določbe schengenskega pravnega reda.

(7)

Zaradi Uredbe (ES) št. 1931/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o pravilih za obmejni promet na zunanjih kopenskih mejah držav članic in spremembi določb Schengenske konvencije (2) bi bilo treba določiti novo izvzetje iz vizumske obveznosti za imetnike dovoljenj za lokalni obmejni promet.

(8)

Režim, ki ureja izjeme od vizumske obveznosti, bi moral v celoti izražati dejansko prakso. Nekatere države članice dodelijo izvzetje iz vizumske obveznosti državljanom tretjih držav, naštetih v Prilogi I k Uredbi (ES) št. 539/2001, ki so pripadniki oboroženih sil in potujejo v okviru NATO ali Partnerstva za mir. Ta izvzetja, ki temeljijo na mednarodnih obveznostih izven prava Skupnosti, bi morala biti iz razlogov pravne varnosti kljub temu navedena v Uredbi (ES) št. 539/2001.

(9)

Zaradi več zaporednih sprememb Uredbe (ES) št. 539/2001 bi bilo treba izboljšati njeno strukturo in berljivost, zaradi česar bi bilo treba to uredbo kasneje preoblikovati.

(10)

Kar zadeva Islandijo in Norveško, ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma, sklenjenega med Svetom Evropske unije ter Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško, o pridružitvi obeh držav k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (3), ki sodi na področje iz člena 1(B) Sklepa Sveta 1999/437/ES z dne 17. maja 1999 o nekaterih izvedbenih predpisih za uporabo tega sporazuma (4).

(11)

Združenega kraljestva in Irske Uredba (ES) št. 539/2001 ne zavezuje. Zato ne sodelujeta pri sprejetju te uredbe in ta zanju ni zavezujoča niti se zanju ne uporablja.

(12)

Kar zadeva Švico, ta uredba pomeni razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma, podpisanega med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, ki sodi na področje iz člena 1(B) Sklepa 1999/437/ES, v povezavi s členom 4(1) Sklepa Sveta 2004/860/ES z dne 25. oktobra 2004 o podpisu in o začasni uporabi nekaterih določb Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda v imenu Evropske skupnosti (5) —

1.

člen 1 se spremeni:

2.

člen 3 se razveljavi;

3.

člen 4 se spremeni:

4.

Priloga I se spremeni:

5.

Priloga II se spremeni:

(1)

V skladu z Uredbo (ES) št. 980/2005 je Republika Belorusija (v nadaljevanju „Belorusija“) država upravičenka sheme splošnih tarifnih preferencialov Skupnosti.

(2)

Mednarodna zveza svobodnih sindikatov (ICFTU), Evropska zveza sindikatov (ETUC) in Svetovna delavska zveza (WCL) so 29. januarja 2003 Komisiji predložili skupno zahtevo za preiskavo domnevnih kršitev svobode združevanja in pravice do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb v Belorusiji v skladu s členom 27 Uredbe Sveta (ES) št. 2501/2001 z dne 10. decembra 2001 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov v obdobju od 1. januarja 2002 do 31. decembra 2004 (2) – Izjave o Uredbi Sveta o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov v obdobju od 1. januarja 2002 do 31. decembra 2004.

(3)

Komisija je po posvetovanju z Odborom za splošne preferenciale proučila zahtevo in s Sklepom z dne 29. decembra 2003 (3) uvedla preiskavo. Z objavo obvestila so bile vse zainteresirane strani pozvane, da predložijo informacije (4).

(4)

Beloruski organi so bili uradno obveščeni o začetku preiskave. Zanikali so vsakršno kršitev konvencij Mednarodne organizacije dela (ILO) št. 87 (o svobodi združevanja in varstvu pravice do organiziranja) in št. 98 (o pravici do organiziranja in do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb).

(5)

Vendar pa so informacije, ki jih je Komisija zbrala med preiskavo, izvedeno po posvetovanju z Odborom za splošne preferenciale, potrdile obstoj resnih in sistematičnih kršitev svobode združevanja ter pravice do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb v okviru Konvencij ILO št. 87 in št. 98. Med drugim je Komisija izvedela, da je ILO proučila razmere v zvezi z dvema konvencijama v Belorusiji in novembra 2003 uvedla svojo preiskavo. Julijsko poročilo preiskovalne komisije ILO za leto 2004 je vsebovalo 12 priporočil za posebne ukrepe za izboljšanje razmer v Belorusiji. Država je bila pozvana, da do 1. junija 2005 izpolni ta priporočila, vendar niso bila izvedena. Na podlagi teh informacij in lastnega pregleda je Komisija menila, da je začasen preklic preferencialnega režima upravičen.

(6)

Komisija je 17. avgusta 2005 sklenila, da bo spremljala in ocenila stanje delovnopravnih pravic v Belorusiji (5). Napoved začetka šestmesečnega obdobja za tako spremljanje in ocenjevanje (6) je vključevala izjavo o nameri Komisije, da Svetu predloži predlog o začasnem preklicu trgovinskih preferencialov, razen če se Belorusija pred koncem obdobja zaveže sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi bo zagotovila uskladitev z načeli iz Deklaracije ILO iz leta 1998 o temeljnih načelih in pravicah pri delu, kot so bila izražena v dvanajstih priporočilih poročila preiskovalne komisije ILO iz julijskega poročila za leto 2004. Beloruski organi so bili uradno obveščeni o tej odločitvi in napovedi.

(7)

Belorusija v šestmesečnem obdobju spremljanja in ocenjevanja niti v naslednjih mesecih ni izpolnila potrebnih zavez, kot je opisano v nadaljevanju. Vendar pa so beloruski organi oblasti 30. marca 2006 Komisiji predložili poročilo o stanju glede svobode združevanja v Belorusiji. Komisija je to poročilo proučila, vendar po njenem mnenju ni vsebovalo zadostnih dokazov o izpolnitvi zavez.

(8)

Marca 2006 je upravljavski organ ILO sprejel poročilo o nadaljnjem spremljanju Odbora za svobodno združevanje (CFA), v katerem je CFA opozoril na dejansko poslabšanje razmer na področju pravic sindikatov v Belorusiji in beloruske organe pozval, da nemudoma sprejmejo konkretne ukrepe.

(9)

Nato je Komisija od beloruskih organov prejela sporočilo z dne 16. maja 2006 o razmerah glede svobode združevanja v Belorusiji. Tako kot pri poročilu z dne 30. marca je Komisija po skrbni proučitvi ugotovila, da sporočilo ni vsebovalo nikakršne zaveze ali prepričljivega znaka, da se bodo razmere izboljšale. S takšno oceno razmer se je strinjal tudi Odbor ILO v svojem junijskem poročilu o uporabi standardov mednarodne konference dela za leto 2006, v katerem je obžaloval, da beloruske oblasti vztrajno zavračajo izpolnitev zavez in poudaril nujnost takojšnjega ukrepanja, da bi dosegli resničen in konkreten napredek. Tudi na mednarodni konferenci dela, ki je potekala junija 2006 pod pokroviteljstvom Mednarodne organizacije dela, je bilo dejstvo, da Belorusija ni ustrezno izpolnila dvanajstih priporočil in da jih zavrača že od julija 2004, opredeljeno kot primer trajne kršitve. Takšna izredna opredelitev se uporablja samo v primerih zelo resnih in sistematičnih kršitev ratificirane konvencije.

(10)

Komisija je skrbno proučila trenuten razvoj dogodkov, vključno s pismom z dne 14. oktobra 2006, ki ga je od beloruskih organov prejela 17. oktobra 2006. Slednji v pismu niso navedli učinkovitih zavez ali jasnih dokazov o izboljšanju stanja, ampak le možne namere, ne pa tudi konkretnih znakov učinkovitega izvajanja načel konvencij ILO št. 87 in št. 98. Načela iz konvencij ILO št. 87 in 98 se še vedno kršijo.

(11)

Glede na zgoraj navedeno je treba preferencialni režim za izdelke s poreklom iz Belorusije začasno preklicati, dokler ni sklenjeno, da ni več razlogov, ki upravičujejo začasen preklic.

(12)

Ta uredba mora začeti veljati šest mesecev po njenem sprejetju, razen, če je bilo pred tem sklenjeno, da ni več razlogov, ki upravičujejo začasen preklic –

(1)

V preteklem desetletju je Skupnost nenehno krepila svoje dvostranske odnose s številnimi industrializiranimi državami in ozemlji ter drugimi državami in ozemlji z visokim dohodkom v različnih delih sveta, predvsem v severni Ameriki, vzhodni Aziji ter Avstraliji in Oceaniji, prav tako pa tudi v jugovzhodni Aziji in na območju Zaliva. Poleg tega so se ti odnosi razvili, tako da trenutno obsegajo vse širši sklop vsebin in dejavnosti s področja gospodarstva ter drugih področij.

(2)

V interesu Skupnosti je, da nadalje poglablja odnose z industrializiranimi državami in ozemlji, ki imajo pogosto podobne politične, gospodarske in institucionalne strukture in vrednote ter so pomembni dvostranski politični in trgovinski partnerji, poleg tega pa so tudi akterji v večstranskih forumih in v politiki svetovnega reda. To je pomemben dejavnik v utrjevanju vloge in položaja Evropske unije v svetu, pri krepitvi večstranskih institucij ter spodbujanju ravnovesja in razvoja svetovne ekonomije in mednarodnega sistema.

(3)

Evropska unija ter industrializirane države in ozemlja ter druge države in ozemlja z visokim dohodkom so se dogovorili, da bodo krepili medsebojne odnose in sodelovali na področjih v skupnem interesu prek dvostranskih instrumentov, kot so sporazumi, deklaracije, akcijski načrti in drugi podobni dokumenti.

(4)

V skladu z načeli, določenimi v teh dvostranskih instrumentih, Skupnost izvaja politiko sodelovanja, katere namen je ustvariti okolje, naklonjeno uveljavljanju in razvijanju odnosov s temi državami in ozemlji. Dejavnosti sodelovanja bodo prispevale h krepitvi evropske prisotnosti in prepoznavnosti v teh državah ter spodbujale gospodarske, trgovinske, akademske, kulturne in druge izmenjave ter medsebojne vplive najrazličnejših akterjev z obeh strani.

(5)

Evropska unija temelji na načelih demokracije, pravne države, dobrega upravljanja ter spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ukrepanje Skupnosti v skladu s to uredbo bi moralo s pomočjo dialoga in sodelovanja prispevati k splošnemu cilju razvoja in utrjevanja teh načel v partnerskih državah ter regijah.

(6)

Spodbujanje raznolikih dvostranskih pobud za sodelovanje z industrializiranimi državami in ozemlji ter drugimi državami in ozemlji z visokim dohodkom v okviru enega samega instrumenta bo omogočilo ekonomijo obsega, učinke sinergije, večjo učinkovitost in prepoznavnost ukrepov Skupnosti.

(7)

Da bi dosegli cilje te uredbe, bi bilo treba uporabiti diferenciran pristop in oblikovati sodelovanje s partnerskimi državami ob upoštevanju njihovih gospodarskih, družbenih in političnih razmer ter posebnih interesov, strategij in prednostnih nalog Skupnosti.

(8)

Zaradi te uredbe bi bilo treba razveljaviti Uredbo Sveta (ES) št. 382/2001 z dne 26. februarja 2001 o izvajanju projektov spodbujanja sodelovanja ter trgovinskih odnosov med Evropsko unijo in industrializiranimi državami Severne Amerike, Daljnega vzhoda, Avstralije in Oceanije (1).

(9)

Ker ciljev te uredbe, in sicer spodbuditi okrepljeno sodelovanje med Skupnostjo ter industrializiranimi državami in ozemlji ter drugimi državami in ozemlji z visokim dohodkom, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker te cilje zaradi obsega in učinkov ukrepov lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(10)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (2) –

1.

spodbujanje sodelovanja, partnerstev in skupnih podjetij med gospodarskimi, akademskimi ter znanstvenimi akterji v Skupnosti in partnerskih državah;

2.

pospeševanje dvostranske trgovine, investicijskih tokov in gospodarskih partnerstev;

3.

spodbujanje dialoga med političnimi, gospodarskimi in socialnimi akterji ter drugimi nevladnimi organizacijami v ustreznih sektorjih v Skupnosti in partnerskih državah;

4.

spodbujanje neposrednih povezav programov izobraževanja in usposabljanja ter intelektualnih izmenjav, kakor tudi krepitev medsebojnega razumevanja med kulturami in civilizacijami;

5.

pospeševanje projektov sodelovanja na področjih, kot so raziskave, znanost in tehnologija, energija, promet in okolje – vključno s podnebnimi spremembami, carinskimi in finančnimi vprašanji ter drugimi pomembnimi zadevami v skupnem interesu Skupnosti in partnerskih držav;

6.

izboljšanje ozaveščenosti o Evropski uniji, njenega razumevanja ter njene prepoznavnosti v partnerskih državah;

7.

podpora posebnim pobudam, vključno z raziskovalnim delom, študijami, pilotnimi programi ali skupnimi projekti, namenjenimi učinkovitemu in prožnemu odzivanju na cilje sodelovanja, ki izhajajo iz razvojnega procesa dvostranskih odnosov Skupnosti s partnerskimi državami oziroma ki so namenjeni spodbujanju nadaljnjega poglabljanja in razširitve odnosov s temi državami.

(a)

naslednji subjekti in telesa v državah članicah in partnerskih državah:

(b)

partnerske države ter njihove regije, institucije in decentralizirani organi;

(c)

mednarodne organizacije, vključno z regionalnimi organizacijami, kolikor prispevajo k ciljem te uredbe;

(d)

fizične osebe držav članic in partnerskih držav ali drugih tretjih držav, kolikor prispevajo k ciljem te uredbe;

(e)

skupni organi, ki jih ustanovijo partnerske države in regije ter Skupnost;

(f)

institucije in organi Skupnosti, kolikor izvajajo podporne ukrepe iz člena 9;

(g)

agencije Evropske unije.

(a)

sporazumi o donacijah (vključno s štipendijami);

(b)

pogodbe o javnih naročilih;

(c)

pogodbe o delu;

(d)

sporazumi o financiranju.

(a)

državami članicami, njihovimi regionalnimi in lokalnimi organi ter zlasti njihovimi javnimi in paradržavnimi agencijami;

(b)

partnerskimi državami in zlasti njihovimi javnimi in paradržavnimi agencijami;

(c)

mednarodnimi in regionalnimi organizacijami, vključno z mednarodnimi in regionalnimi finančnimi institucijami;

(d)

družbami, podjetji in drugimi zasebnimi organizacijami in gospodarskimi subjekti ter drugimi nedržavnimi akterji;

(e)

partnerskimi državami, ki prejemajo sredstva, ter drugimi organi, upravičenimi do financiranja v skladu s členom 7.

—

1. januar 2007,

—

datum začetka veljavnosti te uredbe.

(1)

Avstralija

(2)

Bahrajn

(3)

Brunej

(4)

Kanada

(5)

Kitajski Tajpej (7)

(6)

Hongkong

(7)

Japonska

(8)

Republika Koreja

(9)

Kuvajt

(10)

Macao

(11)

Nova Zelandija

(12)

Oman

(13)

Katar

(14)

Saudova Arabija

(15)

Singapur

(16)

Združeni arabski emirati

(17)

Združene države

(1)

Svet je 20. julija 2001 sprejel Skupni ukrep 2001/555/SZVP o ustanovitvi Satelitskega centra Evropske unije (1).

(2)

V skladu s členom 22 tega skupnega ukrepa je generalni sekretar/visoki predstavnik 28. julija 2006 predstavil poročilo o izvajanju navedenega skupnega ukrepa zaradi njegovega morebitnega pregleda.

(3)

Politični in varnostni odbor (PVO) se je 22. septembra 2006 v okviru političnega nadzora, ki ga izvaja nad dejavnostmi centra, seznanil s tem poročilom in priporočil, naj Svet ob upoštevanju poročila spremeni navedeni skupni ukrep.

(4)

Skupni ukrep 2001/555/SZVP bi bilo treba ustrezno spremeniti –

1.

člen 2 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 2

Naloge

1.   Center v skladu z Evropsko varnostno strategijo (2) pomaga pri oblikovanju odločitev Evropske unije na področju SZVP in zlasti EVOP, vključno z operacijami Evropske unije za krizno upravljanje, in sicer tako, da v skladu s členoma 3 in 4 po potrebi zagotavlja proizvode, ki so rezultat analize satelitskih posnetkov in dodatnih podatkov ter posnetkov iz zraka, in nudi sorodne storitve.

2.   Generalni sekretar/visoki predstavnik bo v okviru teh nalog – na podlagi ustreznega zahtevka in če to dopuščajo zmogljivosti centra – centru izdal navodila za zagotovitev proizvodov ali opravljanje storitev:

2.

člen 8(2) se nadomesti z naslednjim:

„2.   Direktor po odobritvi upravnega odbora imenuje namestnika direktorja. Namestnik direktorja je imenovan za obdobje treh let, z enkratno možnostjo podaljšanja mandata za tri leta. Direktor je pristojen za zaposlovanje vsega drugega osebja centra.“;

3.

člen 11 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 11

Program dela

1.   Direktor do 30. septembra vsakega leta pripravi osnutek letnega programa dela za naslednje leto in ga skupaj z osnutkom dolgoročnega programa dela, ki vključuje okvirne načrte za nadaljnji dve leti, predloži upravnemu odboru.

2.   Upravni odbor do 30. novembra vsakega leta odobri letni in dolgoročni program dela.“;

4.

člen 12(3) se nadomesti z naslednjim:

„3.   Prihodki centra so sestavljeni iz prispevkov držav članic, razen Danske, glede na lestvico bruto nacionalnega dohodka (BND), izplačil kot plačil za opravljene storitve in drugih prihodkov.“;

5.

člen 12(4) se nadomesti z naslednjim:

„4.   Za zahtevke za storitve v skladu s členom 2(2) se lahko povrnejo stroški na podlagi smernic, določenih v finančnih pravilih centra iz člena 15.“;

6.

člen 13 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 13

Proračunski postopek

1.   Direktor do 30. septembra vsakega leta predloži upravnemu odboru predlog letnega proračuna centra, ki obsega upravne odhodke, operativne odhodke in pričakovane prihodke za naslednje finančno leto ter dolgoročne okvirne ocene odhodkov in prihodkov zaradi priprave osnutka dolgoročnega programa dela.

2.   Upravni odbor odobri letni proračun centra s soglasjem predstavnikov držav članic do 30. novembra vsakega leta.

3.   V primeru neizogibnih, izrednih ali nepredvidenih okoliščin lahko direktor upravnemu odboru predloži predlog spremembe proračuna. Upravni odbor z ustreznim upoštevanjem morebitne nujnosti zadeve s soglasjem predstavnikov držav članic odobri spremembo proračuna.“;

7.

člen 17 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 17

Začasno dodeljeno osebje

1.   S soglasjem direktorja se lahko strokovnjaki iz držav članic in uradniki institucij ali agencij Evropske unije začasno dodelijo centru za določeno obdobje, in sicer na delovna mesta znotraj organizacijske strukture centra in/ali za posebne naloge in projekte.

2.   V primeru kriznih razmer se center lahko okrepi s strokovnim osebjem, ki ga začasno dodelijo države članice, Komisija ali generalni sekretariat Sveta. Potrebo po takih začasnih dodelitvah strokovnjakov in trajanje takšnih začasnih dodelitev določi generalni sekretar/visoki predstavnik po posvetovanju z direktorjem centra.

3.   Določbe v zvezi z začasno dodelitvijo sprejme upravni odbor na predlog direktorja.

4.   Člani osebja se lahko v skladu z določbami v zvezi z osebjem centra v interesu službe začasno dodelijo za določeno obdobje na delovno mesto zunaj centra.“;

8.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 20a

Vključitev Komisije

Komisija je v celoti vključena v delo centra. Center sklene potrebne upravne dogovore in vzpostavi delovne odnose s Komisijo, da se zagotovi čim večje sinergije in se izogne nepotrebnemu podvajanju, in sicer z izmenjavo strokovne pomoči in svetovanjem na tistih področjih, na katerih dejavnosti Skupnosti zadevajo naloge centra in na katerih so dejavnosti centra povezane z dejavnostmi Skupnosti.“;

9.

člen 22 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 22

Poročanje

Generalni sekretar/visoki predstavnik do 31. julija 2011 Svetu predloži poročilo o delovanju centra in mu po potrebi priloži ustrezna priporočila za nadaljnji razvoj centra.“;

10.

črtajo se člen 1(3), drugi stavek člena 9(1) člena 12(5) ter 23(1), (2), (4), (5) in (6).