30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 399/1

(1)

Skupnost si je zastavila cilj ohranjanja in razvijanja območja svobode, varnosti in pravice, v katerem je zajamčen prosti pretok oseb. Za postopno vzpostavitev takšnega območja bi morala Skupnost med drugim sprejeti ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi elementi, ki so potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.

(2)

V skladu s členom 65(c) Pogodbe bi morali ti ukrepi vključevati odpravo ovir za nemoten potek civilnih postopkov, po potrebi s spodbujanjem združljivosti pravil o civilnih postopkih, ki se uporabljajo v državah članicah.

(3)

Evropski svet je na zasedanju v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 pozval Svet in Komisijo, naj pripravita novo zakonodajo o zadevah, ki so bistvenega pomena za dobro pravosodno sodelovanje in izboljšan dostop do pravnega varstva, ter je v zvezi s tem posebej izpostavil plačilne naloge.

(4)

Svet je 30. novembra 2000 sprejel skupni program ukrepov Komisije in Sveta za izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (3). Program predvideva možnost, da se v Skupnosti določi poseben, enoten ali usklajen postopek za izdajanje sodnih odločb na določenih področjih, vključno s področjem nespornih zahtevkov. To je bilo upoštevano v Haaškem programu, ki ga je Evropski svet sprejel 5. novembra 2004, v katerem se poziva k aktivnemu nadaljevanju dela v zvezi z evropskim plačilnim nalogom.

(5)

Komisija je 20. decembra 2002 sprejela Zeleno knjigo o postopku za evropski plačilni nalog ter ukrepih za poenostavitev in pospešitev sodnih postopkov v sporih majhne vrednosti. Zelena knjiga je odprla posvetovanje o možnih ciljih in značilnostih enotnega ali usklajenega evropskega postopka za izterjavo nespornih zahtevkov.

(6)

Hitra in učinkovita izterjava neporavnanih, a nespornih dolgov, je bistvenega pomena za gospodarske subjekte v Evropski uniji, saj so zamude pri plačilih glavni razlog za plačilno nesposobnost, ki ogroža preživetje podjetij, zlasti malih in srednje velikih, ter povzroča izgubo številnih delovnih mest.

(7)

Države članice poskušajo rešiti problem množičnosti izterjav nespornih zahtevkov, in sicer v večini držav z določitvijo poenostavljenega postopka za plačilni nalog, vendar se tako vsebina nacionalnih zakonodaj kot tudi učinkovitost domačih postopkov močno razlikujejo. Poleg tega so trenutno obstoječi postopki v čezmejnih zadevah pogosto nedopustni ali so neizvedljivi.

(8)

Zaradi ovir za dostop do učinkovitega pravnega varstva v čezmejnih zadevah, ki so posledica zgoraj navedenega, in izkrivljanja konkurence na notranjem trgu zaradi neenakega delovanja procesnih sredstev, ki so na voljo upnikom v različnih državah članicah, je potrebna zakonodaja Skupnosti, ki zagotavlja enake pogoje za dolžnike in upnike v vsej Evropski uniji.

(9)

Namen te uredbe je z uvedbo postopka za evropski plačilni nalog poenostaviti, pospešiti in zmanjšati stroške sodnih postopkov v čezmejnih zadevah v zvezi z nespornimi denarnimi zahtevki ter dopustiti prosti pretok evropskih plačilnih nalogov v vseh državah članicah z določitvijo minimalnih standardov, katerih upoštevanje povzroči nepotrebnost vseh vmesnih postopkov v državi članici izvršbe pred priznanjem in izvršbo.

(10)

Postopek, uveden s to uredbo, bi moral biti za tožečo stranko dodatno in neobvezno sredstvo, ki ji dopušča, da uporabi postopek, ki ga predvideva nacionalno pravo. Ta uredba ne nadomešča in ne usklajuje obstoječih mehanizmov za izterjavo nespornih zahtevkov v skladu z nacionalnim pravom.

(11)

Zaradi olajšanja izvajanja postopka in uporabe avtomatske obdelave podatkov bi moral postopek v največji možni meri temeljiti na uporabi standardnih obrazcev za komunikacijo med sodiščem in strankami.

(12)

Pri odločanju, katera sodišča so pristojna za izdajo evropskega plačilnega naloga, bi morale države članice ustrezno upoštevati potrebo po zagotovitvi dostopa do pravnega varstva.

(13)

V vlogi za evropski plačilni nalog bi morala biti tožeča stranka obvezana predložiti podatke, ki zadostujejo za jasno opredelitev zahtevka in njegove utemeljitve, tako da se tožena stranka lahko na podlagi teh podatkov odloči, ali bo zahtevku ugovarjala ali ne.

(14)

V zvezi s tem bi morala biti tožeča stranka obvezana, da priloži opis dokazov, ki podpirajo zahtevek. V ta namen bi moral obrazec za vlogo vsebovati kar se da izčrpen seznam vrst dokazov, ki se običajno predložijo v podporo denarnim zahtevkom.

(15)

Predložitev vloge za evropski plačilni nalog bi morala predpostavljati plačilo vseh veljavnih sodnih taks.

(16)

Sodišče bi moralo na podlagi v vlogi navedenih podatkov preučiti zahtevek, vključno z vprašanjem pristojnosti in opisom dokazov. To naj bi sodišču omogočilo, da na prvi pogled preuči vsebino zahtevka in med drugim izključi očitno neutemeljene zahtevke ali nedopustne vloge. Za preučitev naj ne bi bilo potrebno, da jo izvede sodnik.

(17)

Zoper zavrnitev vloge naj ne bi bilo pravnega sredstva. Vendar to ne izključuje možnosti ponovne preučitve odločbe o zavrnitvi zahtevka na isti stopnji.

(18)

Evropski plačilni nalog bi moral toženo stranko poučiti o možnosti, da bodisi plača znesek, ki je bil dodeljen tožeči stranki, bodisi da v 30 dneh pošlje ugovor, če želi izpodbijati zahtevek. Poleg vseh podatkov o zahtevku, ki jih predloži tožeča stranka, bi bilo treba toženo stranko poučiti o pravnih posledicah evropskega plačilnega naloga in zlasti o posledicah neizpodbijanja zahtevka.

(19)

Zaradi razlik v civilnih postopkih med državami članicami in predvsem v pravilih, ki urejajo vročanje pisanj, bi bilo treba določiti posebno in podrobno opredelitev minimalnih standardov, ki naj se uporabljajo v postopku za evropski plačilni nalog. Zlasti se noben način, ki temelji na pravni domnevi o izpolnitvi teh standardov, ne bi smel šteti kot zadosten za vročitev evropskega plačilnega naloga.

(20)

Za vse načine vročanja, navedene v členih 13 in 14, je značilna bodisi popolna gotovost (člen 13) bodisi zelo visoka stopnja verjetnosti (člen 14), da je vročeno pisanje dejansko prišlo v naslovnikove roke.

(21)

Za osebno vročanje določenim osebam, ki niso tožene stranke, bi se na podlagi člena 14(1)(a) in (b) moralo šteti, da izpolnjuje zahteve navedenih določb samo, če so te osebe evropski plačilni nalog dejansko sprejele/prejele.

(22)

Člen 15 bi se moral uporabljati za primere, ko se tožena stranka ne more sama zastopati na sodišču, kot v primeru pravne osebe, in ko osebo, ki jo zastopa, določa zakon, kot tudi v primeru, ko je tožena stranka pooblastila drugo osebo, predvsem odvetnika, da jo zastopa v določenih sodnih postopkih v zadevi.

(23)

Tožena stranka lahko predloži ugovor na standardnem obrazcu, ki je določen s to uredbo. Vendar bi morala sodišča upoštevati tudi ugovore, ki so predloženi v drugačni pisni obliki, iz katere je jasno razvidna vsebina ugovora.

(24)

Pravočasen ugovor bi moral zaključiti postopek za evropski plačilni nalog in privesti do neposrednega prehoda zadeve na običajni civilni postopek, razen če je tožeča stranka izrecno zahtevala, da se postopek v tem primeru zaključi. Za namene te uredbe se pojma običajni civilni postopek ne bi smelo nujno razlagati v smislu nacionalne zakonodaje.

(25)

Po izteku roka za predložitev ugovora bi morala imeti tožena stranka v določenih izjemnih primerih pravico, da zahteva ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga. Taka ponovna preučitev v izjemnih primerih ne bi smela pomeniti, da bi imela tožena stranka dvakrat možnost vložiti ugovor zoper zahtevek. Med postopkom ponovne preučitve naj se vsebino zahtevka presoja le v delu, ki zadeva razloge, povezane z izjemnimi okoliščinami, ki jih je uveljavljala tožena stranka. Druge izjemne okoliščine bi lahko vključevale primer, ko evropski plačilni nalog temelji na neresničnih podatkih, navedenih v obrazcu za vlogo.

(26)

Sodne takse iz člena 25 ne bi smele na primer vključevati odvetniških stroškov ali stroškov vročanja pisanj s strani subjekta, ki ni sodišče.

(27)

Izvršljiv evropski plačilni nalog, izdan v eni državi članici, bi bilo treba za namene izvršbe obravnavati kot plačilni nalog, izdan v državi članici, v kateri se izvršba zahteva. Vzajemno zaupanje v pravosodje držav članic utemeljuje presojo sodišča ene države članice, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo evropskega plačilnega naloga ter da se nalog lahko izvrši v vseh drugih državah članicah brez sodnega nadzora pravilne uporabe minimalnih postopkovnih standardov v državi članici, kjer se zahteva izvršba. Brez poseganja v določbe te uredbe, zlasti v minimalne standarde, določene v členu 22(1) in (2) ter v členu 23, bi moralo postopke za izvršbo evropskega plačilnega naloga še naprej urejati nacionalno pravo.

(28)

Za štetje rokov bi se morala uporabljati Uredba Sveta (EGS, Euratom) št. 1182/71 z dne 3. junija 1971 o določitvi pravil glede rokov, datumov in iztekov rokov (4). Toženo stranko bi bilo treba o tem poučiti in jo obvestiti, da se bodo upoštevali dela prosti dnevi v državi članici, katere sodišče je izdalo evropski plačilni nalog.

(29)

Ker ciljev te uredbe, in sicer oblikovanja enotnega in učinkovitega mehanizma za izterjavo nespornih denarnih zahtevkov v celotni Evropski uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker te cilje zaradi obsega in učinkov te uredbe lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(30)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (5).

(31)

Združeno kraljestvo in Irska sta v skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, priloženega k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, predložili uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(32)

Danska v skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, priloženega k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

(a)

z uvedbo postopka za evropski plačilni nalog poenostaviti, pospešiti in zmanjšati stroške sodnih postopkov v čezmejnih zadevah v zvezi z nespornimi denarnimi zahtevki;

in

(b)

dopustiti prosti pretok evropskih plačilnih nalogov v vseh državah članicah z določitvijo minimalnih standardov, katerih spoštovanje povzroči, da postanejo nepotrebni vsi vmesni postopki, ki bi jih bilo treba opraviti v državi članici izvršbe pred priznanjem in izvršbo.

(a)

premoženjska razmerja med zakoncema, oporoke in dedovanja;

(b)

stečaj, postopke v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih družb ali drugih pravnih oseb, postopke prisilne poravnave in podobne postopke;

(c)

socialno varnost;

(d)

zahtevke, ki izhajajo iz nepogodbenih obveznosti, razen če:

1)

„država članica izvora“ pomeni državo članico, v kateri se izda evropski plačilni nalog;

2)

„država članica izvršbe“ pomeni državo članico, v kateri se zahteva izvršba evropskega plačilnega naloga;

3)

„sodišče“ pomeni vsak organ države članice, ki je pristojen za evropske plačilne naloge ali za katere koli druge z njimi povezane zadeve;

4)

„sodišče izvora“ pomeni sodišče, ki izda evropski plačilni nalog.

(a)

imena in naslove strank ter po potrebi njihovih zastopnikov in sodišča, ki mu je vloga predložena;

(b)

znesek zahtevka, vključno z glavnico in z morebitnimi obrestmi, pogodbenimi kaznimi in stroški;

(c)

če se zahtevajo obresti, obrestna mera in obdobje, za katerega se obresti zahtevajo, razen če se po pravu države članice izvora zakonite obresti avtomatično prištejejo k glavnici;

(d)

temelj zahtevka, vključno z opisom okoliščin, ki se uveljavljajo kot podlaga za zahtevek in po potrebi za zahtevane obresti;

(e)

opis dokazov v podporo zahtevku;

(f)

podlaga za pristojnost;

in

(g)

čezmejna narava zadeve v smislu člena 3.

(a)

niso izpolnjene zahteve iz členov 2, 3, 4, 6 in 7;

ali

(b)

je zahtevek očitno neutemeljen;

ali

(c)

tožeča stranka ne pošlje odgovora v roku, ki ga je določilo sodišče v skladu s členom 9(2);

ali

(d)

tožeča stranka ne pošlje odgovora v roku, ki ga je določilo sodišče, ali zavrne predlog sodišča v skladu s členom 10.

(a)

tožeči stranki plača znesek iz naloga;

ali

(b)

v roku 30 dni po dnevu, ko mu je bil nalog vročen, pošlje ugovor na sodišče izvora.

(a)

je bil nalog izdan izključno na podlagi podatkov, ki jih je navedla tožeča stranka in jih sodišče ni preverjalo;

(b)

bo nalog postal izvršljiv, razen v primeru, da je bil na sodišču vložen ugovor v skladu s členom 16;

(c)

se v primeru, da je bil vložen ugovor, postopek nadaljuje pred pristojnimi sodišči države članice izvora v skladu s pravili običajnega civilnega postopka, razen če tožeča stranka ni izrecno zahtevala, da se postopek v takem primeru zaključi.

(a)

z osebno vročitvijo s potrdilom o prejemu, ki vključuje datum prejema in ga podpiše tožena stranka;

(b)

z osebno vročitvijo, ki jo potrjuje dokument, podpisan s strani pristojne osebe, ki je opravila vročitev, z navedbo, da je tožena stranka prejela pisanje ali da je brez ustreznega razloga zavrnila njegov sprejem, ter z navedbo datuma vročitve;

(c)

z vročitvijo po pošti s potrdilom o prejemu, ki vključuje datum prejema ter ga tožena stranka podpiše in vrne;

(d)

z vročitvijo v elektronski obliki, kot je na primer telefaks ali elektronska pošta, s potrdilom o prejemu, ki vključuje datum prejema in ga podpiše in vrne tožena stranka.

(a)

z osebno vročitvijo na osebnem naslovu tožene stranke osebam, ki s toženo stranko živijo v istem gospodinjstvu ali so tam zaposlene;

(b)

v primeru samozaposlene tožene stranke ali pravne osebe z osebno vročitvijo v poslovnih prostorih tožene stranke osebam, ki so zaposlene pri toženi stranki;

(c)

z oddajo naloga v poštni nabiralnik tožene stranke;

(d)

z deponiranjem naloga na poštnem uradu ali pri pristojnem javnem organu in oddajo pisnega obvestila o tem deponiranju v poštni nabiralnik tožene stranke, če pisno obvestilo jasno označuje naravo pisanja kot sodnega pisanja ali pravni učinek pisnega obvestila kot opravo vročitve in začetek teka rokov;

(e)

s poštno vročitvijo brez dokazila iz odstavka 3, če ima tožena stranka svoj naslov v državi članici izvora;

(f)

v elektronski obliki z avtomatično potrditvijo dostave, če je tožena stranka to metodo vročanja vnaprej izrecno sprejela.

(a)

z dokumentom, podpisanim s strani pristojne osebe, ki je opravila vročitev, z navedbo:

ali

(b)

za namene odstavka 1(a) in (b) s potrdilom o prejemu s strani osebe, ki ji je bilo pisanje vročeno.

(a)

ali

(b)

tožena stranka ni mogla ugovarjati zahtevku zaradi višje sile ali izrednih okoliščin, ki so nastopile brez njene krivde,

(a)

kopijo evropskega plačilnega naloga, kakor je bil razglašen za izvršljivega s strani sodišča izvora, ki izpolnjuje potrebne pogoje za ugotovitev njegove pristnosti;

in

(b)

po potrebi prevod evropskega plačilnega naloga v uradni jezik države članice izvršbe, ali, če v tej državi članici obstaja več uradnih jezikov, v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov sodnega postopka v kraju, kjer se zahteva izvršba, v skladu s pravom te države članice, ali v drugi jezik, ki ga je država članica izvršbe označila za sprejemljivega. Vsaka država članica lahko navede enega od uradnih jezikov ali več uradnih jezikov institucij Evropske unije, ki ni/niso njen uradni jezik, ki ga/jih lahko sprejme v zvezi z evropskim plačilnim nalogom. Prevod overi oseba, ki je za to pooblaščena v eni od držav članic.

(a)

je prej izdana odločba ali nalog temeljil na istem dejanskem stanju in je bil izdan med istimi strankami;

in

(b)

prej izdana odločba ali nalog izpolnjuje pogoje, potrebne za priznanje v državi članici izvršbe;

ter

(c)

je nezdružljivosti bilo mogoče ugovarjati v sodnem postopku v državi članici izvora.

(a)

omeji postopek izvršbe na zaščitne ukrepe;

ali

(b)

pogojuje izvršbo s predložitvijo jamstva, ki ga samo določi;

ali

(c)

v izjemnih okoliščinah prekine postopek izvršbe.

(a)

za tožečo stranko v zvezi z vlogo za evropski plačilni nalog;

(b)

za toženo stranko v zvezi z ugovorom zoper evropski plačilni nalog.

(a)

stroškov vročanja pisanj,

in

(b)

organov, ki so pristojni za izvršbe iz členov 21, 22 in 23,

(a)

katera sodišča so pristojna za izdajo evropskega plačilnega naloga;

(b)

postopek ponovne preučitve in pristojna sodišča za namene uporabe člena 20;

(c)

sredstva komuniciranja, ki so sprejemljiva v zvezi z postopkom za evropski plačilni nalog in dostopna sodiščem;

(d)

jezike, ki jih države članice sprejemajo v skladu s členom 21(2)(b).