24.11.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 328/1

(1)

Bela knjiga Komisije o skupni prometni politiki iz septembra 2001 poudarja, da je razvoj intermodalnosti praktično in učinkovito sredstvo za dosego uravnoteženega prometnega sistema, ter kot ključni element te strategije predlaga tako razvoj pomorskih avtocest, visokokakovostnih integriranih intermodalnih pomorskih načinov kot tudi bolj intenzivno uporabo železniškega prevoza in prevoza po celinskih plovnih poteh. Evropski svet je na srečanju v Gothenburgu 15. in 16. junija 2001 naznanil, da je prenos ravnotežja med posameznimi vrstami prevoza bistvo strategije trajnostnega razvoja. Evropski svet je poleg tega na srečanju v Barceloni dne 15. in 16. marca 2002 poudaril potrebo po zmanjšanju prometnih zastojev v ozkih grlih v več regijah, zlasti v Alpah, Pirenejih in na Baltskem morju – kar nakazuje, da so linije pomorskih avtocest sestavni in pomembni del vseevropskega prometnega omrežja. Tržno usmerjen program financiranja intermodalnosti je osrednji instrument za nadaljnji razvoj intermodalnosti, ki naj bi posebej podpiral vzpostavitev pomorskih avtocest ter med drugim pripomogel k boljši gospodarski, socialni in ozemeljski koheziji ter izboljšanju železniškega prevoza in prevoza po celinskih plovnih poteh.

(2)

Brez odločnih ukrepov se bo skupni cestni tovorni promet v Evropi do leta 2013 povečal za več kot 60 %. Posledica tega bi bila, da bi se v 25 državah članicah Evropske unije mednarodni cestni tovorni promet v obdobju od 2007 do 2013 po ocenah povečal za 20,5 milijarde ton/km letno, kar bi imelo negativne posledice v smislu dodatnih stroškov cestne infrastrukture, nesreč, zastojev, lokalnega in globalnega onesnaževanja, zanesljivosti dobavne verige in logističnih postopkov ter škode za okolje.

(3)

Da bi se uspešno spopadli s povečevanjem cestnega tovornega prometa, je treba bolj kot do sedaj uporabljati kratke ladijske prevoze, železnice in celinske plovne poti ter spodbujati nadaljnje pomembne pobude transportnega in logističnega sektorja, na primer razvoj tehničnih inovacij na področju voznih sredstev, za zmanjšanje cestnih zastojev.

(4)

Program, uveden z Uredbo (ES) št. 1382/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2003 o dodeljevanju finančne pomoči Skupnosti za večjo okoljsko učinkovitost sistema tovornega prometa (program Marco Polo) (3), bi moral biti okrepljen z novimi ukrepi, katerih cilj je dejansko zmanjšanje mednarodnega cestnega prometa. Komisija je zato predlagala okrepljen program, v nadaljnjem besedilu „program Marco Polo II“ ali „program“, ki naj bi krepil intermodalnost, zmanjšal cestne zastoje ter izboljšal okoljsko učinkovitost sistema tovornega prometa znotraj Skupnosti. Za dosego tega cilja mora program podpirati ukrepe v tovornem prometu, logistiki in na drugih ustreznih trgih in pri tem upoštevati potrebe malih in srednje velikih podjetij (MSP). Prispevati bi moral k prenosu vsaj pričakovanega skupnega porasta v mednarodnem cestnem tovornem prometu, vendar po možnosti še več, na kratke ladijske prevoze, prevoze po železnici in kopenskih vodah ali na kombinirane načine prevoza, pri katerem so cestni prevozi čim krajši. Program Marco Polo, uveden z Uredbo (ES) št. 1382/2003, bi bilo torej treba nadomestiti.

(5)

Za program Marco Polo II bodo značilne različne vrste ukrepov, ki bi morale prispevati k izmerljivemu in trajnemu prenosu načina ter boljšemu sodelovanju na intermodalnem trgu. Nadalje bi morali ukrepi v sklopu programa Marco Polo II prispevati tudi k dejanskemu zmanjšanju mednarodnega cestnega tovornega prometa.

(6)

Ukrepi, ki se financirajo iz programa Marco Polo II, bi morali biti mednarodni v geografskem obsegu. Da ukrepi odsevajo evropsko razsežnost, bi morala projekte predložiti podjetja s sedežem v različnih državah, v obliki konzorcija, ki predlaga ukrep. Subjekti javnega prava bi morali biti upravičeni sodelovati v teh konzorcijih, če opravljajo gospodarske dejavnosti, v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo.

(7)

Vlagatelji bi morali predložiti nove ali, kjer je to primerno, obstoječe projekte, ki kar najbolje ustrezajo trenutnim potrebam trga. Ustreznih projektov, zlasti tistih, ki upoštevajo potrebe MSP, ne bi smela ovirati nobena pretirano toga opredelitev upravičenih ukrepov.

(8)

V nekaterih primerih so koristi pri razvoju obstoječe storitve zaradi dodatnega prenosa načina, kakovosti in prednosti za okolje ter izvedljivost lahko najmanj enakovredne uvedbi nove storitve, ki pomeni precejšen strošek.

(9)

Zaradi transparentnosti, objektivnosti in ločljivosti bi morala na primer pomoč za začetek prenosa načina temeljiti na zmanjševanju stroškov podjetja, do česar bi prišlo z uporabo kratkih ladijskih prevozov, železniških prevozov in prevozov po celinskih plovnih poteh namesto izključno cestnega prevoza. V ta namen bi morala ta uredba predvideti začetno vsoto finančne pomoči z referenco na ton/km prevoženega cestnega tovora.

(10)

Finančna pomoč Skupnosti, ki je določena na podlagi preusmeritve prevoza, izraženega v tonskih kilometrih, s cest na ladijski prevoz po morju na kratke razdalje, železnico ali na celinske plovne poti ali na podlagi izogibanja tonskim kilometrom ali kilometrom vozil v cestnem tovornem prometu, bi morala biti prilagodljiva, tako da nagradi visoko kakovostne projekte ali projekte, ki prinašajo dejanske koristi za okolje.

(11)

Pri dodeljevanju sredstev bi bilo treba posebno pozornost nameniti občutljivim in mestnim območjem, ki spadajo v geografsko področje uporabe programa.

(12)

Rezultate vseh ukrepov programa bi bilo treba ustrezno razširiti, da bi zagotovili javno odmevnost, transparentnost in izmenjavo najboljših praks.

(13)

Med postopkom izbire in med trajanjem ukrepov je treba zagotoviti, da izbrane dejavnosti resnično prispevajo k skupni prometni politiki in ne povzročajo izkrivljanj konkurence, kar bi bilo v nasprotju s skupnim interesom. Komisija bi morala torej oceniti izvajanje obeh programov. Najkasneje do 30. junija 2007 bi morala podati poročilo o rezultatih programa Marco Polo za obdobje 2003–2006.

(14)

Ukrepi ne bi smeli povzročiti izkrivljanja konkurence, zlasti med načini prevoza, ki zamenjujejo cestni prevoz, ali v okviru vsakega alternativnega načina do mere, ki bi škodovala skupnim interesom. Posebno skrb bi bilo treba nameniti preprečevanju takšnih izkrivljanj, tako da bi ukrepi prispevali k preusmeritvi prevoza tovora iz cestnega prevoza v druge alternativne načine prevoza, ne pa da se preneha s prevozom tovora z uporabo storitev železnic, kratkih ladijskih prevozov ali celinskih plovnih poti.

(15)

Ker cilja programa Marco Polo II države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ga zaradi obsega programa laže doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(16)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (4).

(17)

Ta uredba določa finančna sredstva za celotno obdobje trajanja programa in predstavlja v letnem proračunskem postopku prednostni referenčni okvir za proračunski organ v smislu točke 37 Medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (5).

(18)

Da bi zagotovili kontinuiteto in transparentnost programa Marco Polo, bi bilo treba določiti prehodne določbe glede pogodb in postopka izbire –

(a)

„ukrep“ pomeni kateri koli projekt, ki ga izvedejo podjetja, ki prispeva k zmanjšanju zastojev v sistemu cestnega tovornega prometa in/ali k izboljšanju okoljske učinkovitosti prometnega sistema na ozemlju držav članic ali sodelujočih držav; pospeševalni ukrepi, ukrepi za prenos načina in ukrepi skupnega učenja lahko vključujejo več usklajenih projektov;

(b)

„pospeševalni ukrep“ pomeni kateri koli inovativni ukrep, katerega namen je premagovanje večjih strukturnih ovir na trgu tovornega prometa Skupnosti, ki ovirajo učinkovito delovanje trgov, konkurenčnost kratkih ladijskih prevozov, železniških prevozov, prevozov po celinskih plovnih poteh in/ali učinkovitost prometnih verig, ki uporabljajo te načine, vključno s spreminjanjem ali vzpostavljanjem pomožne infrastrukture; v tej opredelitvi pomeni takšna strukturna ovira vsako neregulirano, dejansko in trajno oviranje pravilnega delovanja v verigi prevoza tovora;

(c)

„ukrepi za vzpostavitev pomorskih avtocest“ pomenijo kateri koli inovativni ukrep, ki tovor neposredno prenese na kratke ladijske prevoze ali na kombinacijo kratkega ladijskega prevoza z drugimi načini prevoza, pri katerih so cestni prevozi čim krajši; ukrepi te vrste lahko vključujejo spreminjanje ali vzpostavitev pomožne infrastrukture, potrebne za izpeljavo obsežnih, zelo pogostih intermodalnih pomorskih prometnih storitev, ki naj po možnosti vključujejo uporabo okolju najbolj prijaznih oblik prevoza, kot so celinske plovne poti in železnice za notranji tovorni prevoz ter integrirane storitve „od vrat do vrat“; če je mogoče, je treba vključiti vire najbolj oddaljenih regij;

(d)

„ukrep prenosa načina“ pomeni kateri koli ukrep, ki neposredno, izmerljivo, bistveno in takoj prenese tovor s ceste na kratke ladijske prevoze, železnico, celinske plovne poti ali kombinacijo načinov prevoza, pri kateri so cestni prevozi čim krajši, ne da bi pri tem šlo za pospeševalni ukrep, ki vključuje, kjer je to primerno, ukrepe, kjer je prenos načina mogoč z razvojem že obstoječih storitev; Komisija preuči možnosti za podporo projektom pomožne infrastrukture;

(e)

„ukrep v izogib prometu“ pomeni kateri koli inovativni ukrep, ki prevoze integrira v proizvodno logistiko, da bi se izognili visokemu odstotku prevoza tovora po cestah, ne da bi to škodljivo vplivalo na rezultat proizvodnje ali delovno silo; tovrstni ukrepi lahko vključujejo spreminjanje ali vzpostavitev pomožne infrastrukture in opreme;

(f)

„ukrep skupnega učenja“ pomeni kateri koli ukrep, katerega cilj je izboljšati sodelovanje za strukturno optimiranje delovnih metod in postopkov v verigi prevoza tovora ob upoštevanju zahtev logistike;

(g)

„inovativni ukrep“ pomeni vsak ukrep, ki ima elemente, ki doslej na danem trgu niso obstajali;

(h)

„pomožna infrastruktura“ pomeni nujno in zadostno infrastrukturo za dosego ciljev ukrepov, vključno z objekti, namenjenimi tako potnikom kot tovoru;

(i)

„spremljevalni ukrep“ pomeni kateri koli ukrep, ki poskuša pripraviti ali podpirati sedanje ali bodoče ukrepe, med drugim ukrep razširjanja, spremljanja in vrednotenja projekta ter zbiranja in analize statističnih podatkov; ukrepi, namenjeni komercializaciji izdelkov, postopkov ali storitev, tržne dejavnosti in pospeševanje prodaje niso spremljevalni ukrepi;

(j)

„pripravljalni ukrep“ pomeni vsak ukrep, sprejet v sklopu priprav na pospeševalne ukrepe, ukrepe za vzpostavitev pomorskih avtocest ali ukrepe v izogib prometu, kot na primer študije tehnične, izvedbene ali finančne izvedljivosti in preskuse opreme;

(k)

„podjetje“ pomeni vsak subjekt, ki opravlja ekonomsko dejavnost, ne glede na pravni položaj osebe in na način njenega financiranja;

(l)

„konzorcij“ pomeni vsak dogovor, s katerim vsaj dve podjetji skupaj izvajata in delita tveganje v zvezi z nekim ukrepom;

(m)

„tona/km“ pomeni prevoz ene tone tovora ali enakovredne prostornine na razdalji enega kilometra;

(n)

„vozilo/kilometer“ pomeni premik tovornjaka, naloženega ali praznega, na razdalji enega kilometra;

(o)

„bližnja tretja država“ pomeni vsako državo, ki ni članica Evropske unije in ima skupno mejo z Evropsko unijo ali obalo na zaprtem ali polzaprtem morju, ki meji na Evropsko unijo.

(a)

ki vključujejo ozemlje vsaj dveh držav članic;

ali

(b)

ki vključujejo ozemlje vsaj ene države članice in ozemlje bližnje tretje države.

(a)

pospeševalni ukrepi; tisti, ki so namenjeni izboljšanju sinergij v železniškem sektorju, sektorju celinskih plovnih poti in sektorju kratkih ladijskih prevozov, vključno s pomorskimi avtocestami, s pomočjo učinkovitejše izrabe obstoječe infrastrukture, še posebej zaslužijo posebno pozornost;

(b)

ukrepi za vzpostavitev pomorskih avtocest; v Evropski uniji ti ukrepi vključujejo vseevropska omrežja, kot so določena v Odločbi št. 1692/96/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 1996 o smernicah Skupnosti za razvoj vseevropskega prometnega omrežja (6);

(c)

ukrepi prenosa načina;

(d)

ukrepi v izogib prometu;

(e)

ukrepi skupnega učenja.

(a)

cilje, navedene v členu 1;

(b)

pogoje, določene v prilogah I in II, kot je ustrezno;

(c)

prispevek ukrepov k manjši obremenjenosti cest;

(d)

relativne okoljske koristi ukrepov, vključno z njihovim prispevkom k zmanjševanju negativnih učinkov na okolje zaradi kratkih ladijskih prevozov, železniških prevozov in prevozov po celinskih plovnih poteh. Posebna pozornost bo posvečena projektom, ki presegajo pravno zavezujoče okoljske zahteve;

(e)

splošno trajnost ukrepov.

24.11.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 328/14

(1)

Živali in proizvodi iz ribogojstva spadajo v področje uporabe Priloge I k Pogodbi kot žive živali, ribe, mehkužci in raki. Razmnoževanje, gojenje in dajanje na trg živali ter proizvodov iz ribogojstva predstavlja pomemben vir dohodka za osebe, zaposlene v tem sektorju.

(2)

V okviru notranjega trga so bili določeni posebni predpisi v zvezi z zdravjem živali, ki urejajo dajanje na trg, in vnos proizvodov iz tretjih držav, ki jih obravnava Direktiva Sveta 91/67/EGS z dne 28. januarja 1991 o pogojih v zvezi z zdravjem živali, ki urejajo dajanje živali in proizvodov iz ribogojstva na trg (2).

(3)

Izbruh bolezni pri živalih iz ribogojstva bi lahko povzročil velike izgube v zadevni industriji. Minimalni ukrepi, ki se uporabljajo v primeru izbruha najpomembnejših bolezni pri ribah in mehkužcih, so bili določeni v Direktivi Sveta 93/53/EGS z dne 24. junija 1993 o minimalnih ukrepih Skupnosti za nadzor določenih bolezni rib (3) in v Direktivi Sveta 95/70/ES z dne 22. decembra 1995 o uvedbi minimalnih ukrepov Skupnosti za nadzor nekaterih bolezni školjk (4).

(4)

Osnutek obstoječe zakonodaje Skupnosti je bil pripravljen zlasti zato, da se začne upoštevati gojenje lososa, postrvi in ostrig. Od sprejetja zakonodaje se je ribogojna industrija Skupnosti zelo razvila. V ribogojstvu se sedaj uporablja nekaj dodatnih vrst rib, zlasti vrste morskih živali. Novi načini gojenja, ki vključujejo druge vrste rib, prav tako postajajo stalna praksa, zlasti po nedavni širitvi Skupnosti. Razen tega postaja gojenje rakov, dagenj, školjk in morskih ušes vedno bolj pomembno.

(5)

Vsi ukrepi za nadzor bolezni imajo gospodarski vpliv na ribogojstvo. Neustrezen nadzor lahko vodi k širjenju patogenov, kar lahko povzroči velike izgube in ogrozi zdravstveno stanje rib, mehkužcev ter rakov, ki se uporabljajo v ribogojstvu Skupnosti. Vseeno pa bi lahko prestroga ureditev nepotrebno omejila prosto trgovanje.

(6)

Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 19. septembra 2002 določa strategijo za trajnostni razvoj evropskega ribogojstva. V sporočilu so bili navedeni številni ukrepi za ustvarjanje dolgoročnega zaposlovanja v ribogojnem sektorju, vključno za spodbujanje visokih standardov zdravja in dobrega počutja živali, in okoljski ukrepi za zagotavljanje trdne industrije. Te ukrepe je treba upoštevati.

(7)

Od sprejetja Direktive 91/67/EGS je Skupnost ratificirala Sporazum o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov (Sporazum SPS) Svetovne trgovinske organizacije (STO). Sporazum SPS se sklicuje na standarde Svetovne organizacije za zdravje živali (OIE). Zahteve v zvezi z zdravstvenim varstvom živali pri dajanju živih živali in proizvodov iz ribogojstva na trg Skupnosti iz Direktive 91/67/EGS so strožje od omenjenih standardov. Ta direktiva mora zato upoštevati Kodeks zdravstvenega varstva vodnih živali in Priročnik diagnostičnih testov za vodne živali OIE.

(8)

Za zagotavljanje razumnega razvoja sektorja ribogojstva in povečanje produktivnosti je treba predpise v zvezi z zdravstvenim stanjem vodnih živali določiti na ravni Skupnosti. Ti predpisi so med drugim potrebni tudi zato, da bodo prispevali k dokončni vzpostavitvi notranjega trga in odpravi širjenja nalezljivih bolezni. Zakonodaja mora biti prilagodljiva, da lahko upošteva nenehen razvoj in raznolikost ribogojnega sektorja ter zdravstveno stanje vodnih živali v Skupnosti.

(9)

Direktiva mora zajemati živali iz ribogojstva in okolje, ki lahko vpliva na njihovo zdravstveno stanje. V splošnem morajo določbe te direktive veljati le za prosto živeče vodne živali, kjer lahko okoljski položaj vpliva na zdravstveno stanje živali iz ribogojstva, ali kjer je potrebno, za izpolnjevanje namena druge zakonodaje Skupnosti, kot je Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (5) ali za varovanje vrst s seznama Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES). Ta direktiva ne sme vplivati na sprejetje strožjih predpisov o vnosu tujerodnih vrst.

(10)

Pristojni organi, ki so ustanovljeni za namene te direktive, morajo svoje naloge in dolžnosti opravljati v skladu s splošnimi načeli iz Uredbe (ES) št. 854/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o določitvi posebnih predpisov za organizacijo uradnega nadzora proizvodov živalskega izvora, namenjenih za prehrano ljudi (6), in Uredbe (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (7).

(11)

Za razvoj ribogojstva v Skupnosti je bistvenega pomena boljše zavedanje in večja pripravljenosti pristojnih organov ter nosilcev dejavnosti ribogojne proizvodnje v zvezi s preprečevanjem, nadzorom in izkoreninjenjem bolezni vodnih živali.

(12)

Pristojni organi držav članic morajo imeti dostop do najsodobnejših tehnologij in znanja na področju analize tveganja in epidemiologije ter jih tudi uporabljati. To je vedno večjega pomena, ker so sedaj mednarodne obveznosti osredotočene na analizo tveganja v povezavi s sprejetjem sanitarnih ukrepov.

(13)

Na ravni Skupnosti je primerno uvesti sistem pooblastil za dejavnosti ribogojne proizvodnje. Takšno pooblastilo bi pristojnim organom omogočilo popoln pregled nad ribogojno industrijo in pomagalo preprečevati, nadzorovati in izkoreniniti bolezni vodnih živali. Poleg tega pooblastilo omogoča določitev posebnih zahtev, ki jih mora nosilec dejavnosti ribogojne proizvodnje izpolnjevati, če želi svojo dejavnost tudi opravljati. Takšno pooblastilo mora, kjer je mogoče, dopolnjevati režim pooblastil, ki so ga države članice morebiti že uvedle v druge namene, na primer v sklopu okoljske zakonodaje, ali mora biti vanj vključeno. Takšno pooblastilo zato ne bi smelo predstavljati dodatnega bremena za ribogojno industrijo.

(14)

Države članice ne smejo odobriti pooblastila, če bi zadevna dejavnost povzročila nesprejemljivo tveganje za širjenje bolezni na druge živali iz ribogojstva ali prosto živeče vodne živali. Pred zavrnitvijo pooblastila je treba upoštevati ukrepe za ublažitev tveganja ali nadomestno izbiro lokacije zadevne dejavnosti.

(15)

Reja živali iz ribogojstva, ki so namenjene za prehrano ljudi, je v Uredbi (ES) št. 852/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (8) opredeljena kot primarna pridelava. Obveznosti, ki jih posameznim nosilcem dejavnosti ribogojne proizvodnje nalaga ta direktiva, kot je vodenje evidence, in notranji sistemi, ki nosilcem dejavnosti ribogojne proizvodnje omogočajo, da pristojnim organom prikažejo, da se pomembne zahteve te direktive izpolnjujejo, morajo biti, kjer je mogoče, dopolnjene z obveznostmi, določenimi v Uredbi (ES) št. 852/2004.

(16)

Več pozornosti je treba posvetiti preprečevanju pojava bolezni kot njenemu nadzorovanju, ko je že izbruhnila. Zato je primerno, da se določijo minimalni ukrepi za preprečevanje bolezni in ublažitev tveganja, ki jih je treba uporabljati v celotni ribogojni proizvodni verigi, od oploditve in izvalitve jajčec do predelave živali za prehrano ljudi, vključno s prevozom.

(17)

Za izboljšanje splošnega zdravja živali in pomoč pri preprečevanju in nadzoru bolezni živali z izboljšanjem sledljivosti, mora biti premik živali iz ribogojstva evidentiran. Kjer je primerno, morajo biti takšni premiki tudi predmet veterinarskih spričeval.

(18)

Za zagotavljanje pregleda nad stanjem bolezni, omogočanje hitrega odziva v primeru suma bolezni in zaščito ribogojnic ali območij gojenja mehkužcev, ki imajo visok standard zdravja živali, je treba v vseh ribogojnicah in na območjih gojenja mehkužcev uvesti spremljanje zdravja živali, ki temelji na tveganju.

(19)

Treba je zagotoviti, da se glavne bolezni vodnih živali na ravni Skupnosti ne širijo. Usklajene določbe v zvezi z zdravjem živali za dajanje na trg je zato treba določiti s posebnimi določbami, ki se uporabljajo za vrste, ki so dovzetne za te bolezni. Zato je treba sestaviti seznam takšnih bolezni in vrst, ki so dovzetne zanje.

(20)

Tovrstne bolezni vodnih živali v Skupnosti niso razširjene v enaki meri. Zato je treba upoštevati koncept držav članic, ki so razglašene za proste bolezni, pri obravnavanju delov zadevnega ozemlja, koncept območij ali predelov. Treba je določiti splošna merila in postopke za odobritev, ohranjanje, začasni odvzem, ponovno odobritev in odvzem takšnega statusa.

(21)

Brez poseganja v Direktivo Sveta 90/425/EGS z dne 26. junija 1990 o veterinarskih in zootehničnih pregledih, ki se zaradi vzpostavitve notranjega trga izvajajo v trgovini znotraj Skupnosti z nekaterimi živimi živalmi in proizvodi (9), je za ohranjanje in izboljšanje splošnega zdravstvenega stanja vodnih živali v Skupnosti države članice, območja ali predele, ki so razglašeni za proste ene ali več bolezni s seznama, treba zaščititi pred vnosom takšne bolezni.

(22)

Če je potrebno, lahko države članice sprejmejo vmesne zaščitne ukrepe v skladu s členom 10 Direktive 90/425/EGS in členom 18 Direktive Sveta 91/496/EGS (10) o določitvi načel o organizaciji veterinarskih pregledov živali, ki vstopajo v Skupnost iz tretjih držav.

(23)

Da se prepreči ustvarjanje nepotrebnih trgovinskih omejitev, je treba dovoliti izmenjavo živali iz ribogojstva med državami članicami, območji ali predeli, kjer je prisotna ena bolezen ali več bolezni, pod pogojem, da se vključno med prevozom izvajajo ustrezni ukrepi za ublažitev tveganja.

(24)

Zakol in predelava živali iz ribogojstva, ki so predmet ukrepov za nadzor bolezni, lahko širita bolezni v predelovalnih obratih, med drugim zaradi odvajanja odpadnih vod, ki vsebujejo patogene. Zato je potrebno državam članicam zagotoviti dostop do predelovalnih obratov, ki imajo dovoljenje za zakol in predelavo, brez ogrožanja zdravstvenega stanja gojenih in prosto živečih vodnih živali, vključno z upoštevanjem odvajanja odpadnih voda.

(25)

Določitev nacionalnih referenčnih laboratorijev in laboratorijev Skupnosti mora prispevati k visoki kakovosti in enotnosti diagnostičnih rezultatov. Ta cilj se lahko doseže z dejavnostmi, kot je uporaba potrjenih diagnostičnih testov, in z organizacijo primerjalnih testov ter usposabljanjem laboratorijskega osebja.

(26)

Laboratoriji, ki so vključeni v preiskavo uradnih vzorcev, morajo delovati v skladu z mednarodno odobrenimi postopki ali merili, ki temeljijo na standardih izvedbe, in uporabljati diagnostične metode, ki so bile potrjene v največji možni meri. Za veliko število dejavnosti, ki so povezane s takšno preiskavo, sta Evropski odbor za standardizacijo (CEN) in Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) izdelala evropske standarde (standardi EN) oziroma mednarodne standarde (standardi ISO), ki so primerni za potrebe te direktive. Takšni standardi veljajo še zlasti za delovanje in ocenjevanje laboratorijev ter delovanje in akreditacijo nadzornih organov.

(27)

Za zagotavljanje zgodnjega odkrivanja kakršnega koli morebitnega izbruha bolezni vodnih živali je treba osebam, ki pridejo v stik z vodnimi živalmi dovzetnih vrst, naložiti obveznost, da pristojne organe obvestijo o kakršnem koli sumljivem primeru bolezni. Države članice morajo opravljati rutinske preglede z namenom zagotavljanja, da so nosilci dejavnosti ribogojne proizvodnje seznanjeni s splošnimi predpisi o nadzoru bolezni in biološki varnosti, ki so določeni v tej direktivi, in jih tudi uporabljajo.

(28)

Širjenje neeksotične, toda nevarne bolezni živali iz ribogojstva je treba preprečiti takoj, ko izbruhne, z natančnim spremljanjem premikanja živih živali in proizvodov iz ribogojstva ter uporabe opreme, ki bi bila lahko okužena. Izbira ukrepov, ki jih uporabi pristojni organ, mora biti odvisna od epidemiološkega stanja v zadevni državi članici.

(29)

Za izboljšanje zdravstvenega stanja živali v Skupnosti je primerno, da države članice za priznavanje na ravni Skupnosti predložijo programe, ki temeljijo na epidemiologiji in so namenjeni nadzoru ter izkoreninjenju nekaterih bolezni.

(30)

Za bolezni, ki niso predmet ukrepov Skupnosti, vendar imajo lokalni pomen, mora ribogojna industrija s pomočjo pristojnih organov držav članic prevzeti večjo odgovornost pri preprečevanju vnosa ali nadzoru takšnih bolezni s samourejanjem in razvojem „kodeksov ravnanja“. Vendar bo morda potrebno, da države članice izvedejo nekatere nacionalne ukrepe. Takšni nacionalni ukrepi bi morali biti upravičeni, nujni in v skladu z zastavljenimi cilji. Poleg tega ne smejo vplivati na trgovino med državami članicami, razen če je to nujno zaradi preprečevanja vnosa ali nadzora bolezni, in jih je treba odobriti ter redno pregledovati na ravni Skupnosti. Do vzpostavitve takšnih ukrepov v skladu s to direktivo bi morala ostati veljavna dodatna jamstva, odobrena v Odločbi Komisije 2004/453/ES z dne 29. aprila 2004 o izvajanju Direktive Sveta 91/67/EGS v zvezi z ukrepi proti nekaterim boleznim akvakultur (11).

(31)

Znanje v zvezi z doslej neznanimi boleznimi vodnih živali se nenehno povečuje. Zato morajo države članice v primeru takšnih nastajajočih bolezni uporabljati nadzorne ukrepe. Takšni ukrepi morajo biti hitri in prilagojeni posameznemu primeru, ohranjati pa se jih sme le toliko časa, kot je potrebno za dosego njihovega cilja. Ker lahko takšne nastajajoče bolezni vplivajo tudi na druge države članice, je treba vse države članice in Komisijo obvestiti o obstoju nastajajoče bolezni in kakršnih koli sprejetih nadzornih ukrepih.

(32)

Potrebno in primerno je, da se za doseganje osnovnega cilja ohranjanja in, v primeru izbruha, vračanja k statusu države, proste bolezni, določijo predpisi o ukrepih za povečanje pripravljenosti na bolezen. Nadzorovanje izbruhov mora biti kar se da hitro, če je potrebno, s cepljenjem v izrednih razmerah, z namenom omejiti škodljive učinke pridelave živih živali in proizvodov iz ribogojstva ter njihovega trgovanja.

(33)

Direktiva 2001/82/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini (12) in Uredba (ES) št. 726/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o postopkih Skupnosti za pridobitev dovoljenja za promet in nadzor zdravil za humano in veterinarsko uporabo ter o ustanovitvi Evropske agencije za zdravila (13), zahtevata, da morajo skoraj vsa zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki so dana na trg Skupnosti, imeti dovoljenje za trženje. Na splošno morajo vsa cepiva, ki se uporabljajo v Skupnosti, imeti dovoljenje za trženje. Vseeno lahko države članice dovolijo uporabo proizvoda brez dovoljenja za trženje v primeru resne epidemije in pod določenimi pogoji, ki so v skladu z Uredbo (ES) št. 726/2004. Cepiva za eksotične in nastajajoče bolezni živali iz ribogojstva lahko sodijo na to področje odstopanja.

(34)

Ta direktiva mora predpisati določbe za zagotavljanje potrebne stopnje pripravljenosti za učinkovito ukrepanje v izrednih razmerah, ki so povezane z enim izbruhom ali več izbruhi resne eksotične ali nastajajoče bolezni, ki ogroža ribogojstvo, zlasti z izdelavo načrtov ukrepov ob nepredvidljivih dogodkih za njihovo izkoreninjenje. Takšne načrte ukrepov ob nepredvidljivih dogodkih je treba redno pregledovati in posodabljati.

(35)

Kjer je nadzor resnih bolezni vodnih živali predmet usklajenih ukrepov Skupnosti za izkoreninjenje bolezni, je treba državam članicam dovoliti, da uporabljajo finančne prispevke Skupnosti v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1198/2006 z dne 27. julija 2006 o Evropskem skladu za ribištvo (14). Kakršna koli prošnja za podporo Skupnosti mora biti predmet podrobnega pregleda v zvezi z usklajenostjo z določbami o nadzoru, ki jih določa ta direktiva.

(36)

Žive živali in proizvodi iz ribogojstva, ki se uvažajo iz tretjih držav, ne smejo predstavljati nevarnosti za zdravje vodnih živali v Skupnosti. V ta namen mora ta direktiva določiti ukrepe za preprečevanje vnosa epizootskih bolezni.

(37)

Za zaščito zdravstvenega stanja vodnih živali v Skupnosti je treba dodatno zagotoviti, da pošiljke živih živali iz ribogojstva, ki potujejo po Skupnosti, izpolnjujejo pomembne zahteve v zvezi z zdravstvenim varstvom živali, ki veljajo za zadevne vrste.

(38)

Dajanje na trg okrasnih vodnih živali vključuje številne vrste, pogosto tropske vrste, ki se uporabljajo izključno v okrasne namene. Te okrasne vodne živali običajno živijo v zasebnih akvarijih ali ribnikih, vrtnarskih centrih ali razstavnih akvarijih in niso neposredno v stiku z vodami Skupnosti. Zato okrasne vodne živali, ki živijo v takšnih pogojih, ne predstavljajo enakega tveganja za druge ribogojne sektorje ali prostoživeče živali Skupnosti. Zato je primerno, da se predvidijo posebne določbe, ki se uporabljajo za dajanje na trg, prevoz in uvoz okrasnih vodnih živali, ki živijo v takšnih pogojih.

(39)

Vseeno bi okrasne vodne živali, ki živijo zunaj zaprtih sistemov ali akvarijev in so v neposrednem stiku z naravnimi vodami Skupnosti, lahko prestavljale tveganje za ribogojstvo ali prostoživeče živali Skupnosti. To še zlasti velja za populacijo krapov (Cyprinidae), ker so priljubljene okrasne ribe, kot je koi krap, dovzetne za nekatere bolezni in vplivajo na druge vrste krapa, ki so gojene v Skupnosti ali živijo prosto. V takšnih primerih morajo veljati splošne določbe te direktive.

(40)

Uvedba elektronskih sredstev za izmenjavo podatkov je ključnega pomena pri poenostavitvi in prinaša koristi ribogojni industriji ter pristojnim organom. Za izpolnjevanje te obveznosti je treba uvesti skupna merila.

(41)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih za kršitve določb te direktive in zagotoviti njihovo izvajanje. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(42)

V skladu z odstavkom 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (15) se države članice spodbuja, da za lastne potrebe in v interesu Skupnosti pripravijo tabele, ki bodo v kar največji meri predstavljale primerjavo med Direktivo in ukrepi prenosa, ter jih objavijo.

(43)

Ker ciljev te direktive, namreč zagotoviti približevanje konceptov, načel in postopkov, ki ustvarjajo skupno podlago za zakonodajo Skupnosti v zvezi z zdravstvenim varstvom vodnih živali, države članice ne morejo zadovoljivo doseči same in jih je zaradi obsega in učinkov lažje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe, v skladu z načelom sorazmernosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz istega člena, ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje teh ciljev.

(44)

Ukrepe za izvajanje te direktive je potrebno sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (16).

(45)

Primerno je, da se posodobi zakonodaja Skupnosti v zvezi z zdravstvenim varstvom živali in proizvodov iz ribogojstva. V skladu s tem je treba razveljaviti direktive 91/67/EGS, 93/53/EGS in 95/70/ES in jih nadomestiti s to direktivo –

(a)

zahteve v zvezi z zdravstvenim varstvom živali, ki veljajo pri dajanju na trg, uvozu ter prevozu živali in proizvodov iz ribogojstva;

(b)

najmanjše preventivne ukrepe, katerih cilj je povečati ozaveščenost in pripravljenost pristojnih organov, nosilcev dejavnosti ribogojne proizvodnje in drugih, povezanih s to industrijo, v zvezi z boleznimi živali iz ribogojstva;

(c)

najmanjše nadzorne ukrepe, ki veljajo v primeru suma ali pojava izbruha določenih bolezni vodnih živali.

(a)

okrasne vodne živali, gojene v nekomercialnih akvarijih;

(b)

prosto živeče vodne živali, zajete ali ulovljene za neposreden vstop v prehransko verigo;

(c)

vodne živali, ujete za proizvodnjo ribje moke, hrane za ribe, ribjega olja in podobnih proizvodov.

(a)

brez kakršnega koli neposrednega stika z naravnimi vodami v Skupnosti;

ali

(b)

opremljenih s sistemom za čiščenje odpadnih voda, ki zmanjša tveganje za prenos bolezni v naravne vode na sprejemljivo raven.

(a)

„ribogojstvo“ pomeni rejo ali gojenje vodnih organizmov z uporabo metod za povečanje proizvodnje navedenih organizmov prek naravnih zmogljivosti okolja in kjer ostanejo organizmi last ene ali več fizičnih ali pravnih oseb v fazi reje ali gojenja, do zajetja in vključno z njim;

(b)

„žival iz ribogojstva“ pomeni katero koli vodno žival v kateri koli življenjski fazi, vključno z ikrami in spermo/gametami, v gojilnici ali na območju gojenja mehkužcev, vključno s katero koli prosto živečo vodno živaljo, ki je namenjena za gojilnico ali območje gojenja mehkužcev;

(c)

„dejavnost ribogojne proizvodnje“ pomeni vsako dejavnost, pridobitno ali nepridobitno, javno ali zasebno, pri kateri se opravlja kakršna koli dejavnost v zvezi z rejo, posedovanjem ali gojenjem živali iz ribogojstva;

(d)

„nosilec dejavnosti ribogojne proizvodnje“ pomeni katerokoli fizično ali pravno osebo, ki je odgovorna za to, da se zagotovi izpolnjevanje zahtev te direktive znotraj ribogojne proizvodnje, ki jo nadzoruje;

(e)

„vodna žival“ pomeni:

(f)

„pooblaščeni predelovalni obrat“ pomeni katero koli živilsko dejavnost, odobreno za predelavo živali iz ribogojstva, namenjenih prehrani, v skladu s členom 4 Uredbe (ES) št. 853/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o posebnih higienskih pravilih za živila živalskega izvora (17) in pooblaščeno v skladu s členoma 4 in 5 te direktive;

(g)

„pooblaščeni nosilec predelovalnega obrata“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je odgovorna za to, da se zagotovi izpolnjevanje zahtev te direktive znotraj pooblaščenega predelovalnega obrata, ki ga nadzoruje;

(h)

„ribogojnica“ pomeni vsako površino, zaprto območje ali objekt, ki ga upravlja nosilec dejavnosti ribogojne proizvodnje in v katerem se gojijo živali iz ribogojstva za tržišče, razen tistih, kjer zajete ali ulovljene prosto živeče vodne živali, namenjene prehrani ljudi, brez hranjenja čakajo na zakol;

(i)

„gojenje“ pomeni rejo živali iz ribogojstva v ribogojnici ali na območju gojenja mehkužcev;

(j)

„območje gojenja mehkužcev“ pomeni gojitveno območje ali območje za ponovno nasaditev, na katerem nosilci dejavnosti ribogojne proizvodnje delujejo na podlagi skupnega sistema biološke varnosti;

(k)

„okrasna vodna žival“ pomeni vodno žival, ki je ujeta, gojena ali dana na trg le v okrasne namene;

(l)

„dajanje na trg“ pomeni prodajo, vključno s ponujanjem za prodajo ali kakršno koli drugo obliko prenosa, brezplačnega ali ne, in premika živali iz ribogojstva;

(m)

„gojitveno območje“ pomeni katero koli sladko vodo, morje, delto, celinsko območje ali laguno, ki vsebuje naravne gojilnice mehkužcev ali kraje za gojenje mehkužcev, iz katerih se mehkužci nabirajo;

(n)

„športno komercialne vode“ pomenijo ribnike ali druge namestitve, kjer se populacijo ohranja samo za rekreacijski ribolov z obnovo staleža z živalmi iz ribogojstva;

(o)

„območje za ponovno nasaditev“ pomeni katero koli sladko vodo, morje, delto ali laguno z vidno označenimi mejami, omejenimi z bojami, stebri ali drugimi pritrjenimi sredstvi, ki se uporablja izključno za naravno prečiščevanje živih mehkužcev;

(p)

„prosto živeča vodna žival“ je vodna žival, ki ni žival iz ribogojstva.

(a)

tehnične opredelitve, določene v Prilogi I;

(b)

po potrebi opredelitve, določene v:

(a)

objekte, ki niso dejavnost ribogojne proizvodnje, kjer vodne živali niso namenjene trgu;

(b)

„športno komercialne vode“;

(c)

dejavnosti ribogojne proizvodnje, ki dajejo živali iz ribogojstva na trg izključno za prehrano ljudi, v skladu s členom 1(3)(c) Uredbe (ES) št. 853/2004.

(a)

izpolnjuje ustrezne zahteve iz členov 8, 9 in 10;

(b)

uporablja sistem, ki omogoča, da pristojnemu organu dokaže izpolnjevanje navedenih ustreznih zahtev;

in

(c)

ostaja pod nadzorom pristojnega organa, ki izvaja dolžnosti, določene v členu 54(1).

(a)

vseh premikov živali in proizvodov iz ribogojstva v ribogojnice ali območja gojenja mehkužcev in iz njih;

(b)

poginov vsake epidemiološke enote kot pomembnega dejavnika za vrsto proizvodnje;

in

(c)

rezultatov sistema nadziranja zdravja živali na podlagi tveganja iz člena 10.

(a)

poginov med prevozom, kot je to izvedljivo glede na vrsto prevoza in vrsto živali, ki se prevažajo;

(b)

ribogojnic, območij gojenja mehkužcev in predelovalnih obratov, obiskanih s prevoznim sredstvom;

in

(c)

vsake menjave vode med prevozom, zlasti virov sveže vode in mest izpustov vode.

(a)

kakršnega koli povečanega pogina v vseh ribogojnicah in na vseh območjih gojenja mehkužcev, kot je primerno glede na vrsto proizvodnje;

in

(b)

bolezni, naštetih v delu II Priloge IV, v ribogojnicah in na območjih gojenja mehkužcev, kjer obstajajo vrste, dovzetne za navedene bolezni.

(a)

veljajo med prevozom živali iz ribogojstva potrebni ukrepi za preprečevanje bolezni, da se ne spremeni zdravstveno stanje navedenih živali med prevozom in se zmanjša tveganje za širjenje bolezni;

in

(b)

se živali iz ribogojstva prevažajo pod pogoji, ki ne spreminjajo ali ogrožajo njihovega zdravstvenega stanja v namembnem kraju ali, kjer je to primerno, med prevozom.

(a)

živali iz ribogojstva, ki se prevažajo;

(b)

katere koli vodne živali na mestu menjave vode;

in

(c)

vodnih živali v namembnem kraju.

(a)

gojenje in obnovo staleža;

ali

(b)

nadaljnjo predelavo pred prehrano ljudi, razen če:

(a)

premiki živali iz ribogojstva med državami članicami, kjer se zahteva veterinarsko spričevalo v skladu z odstavkoma 1 in 2 tega člena;

in

(b)

vsi drugi premiki živih živali iz ribogojstva, namenjenih gojenju ali obnovi staleža, med državami članicami, kjer se veterinarsko spričevalo v okviru te direktive ne zahteva.

(a)

klinično zdrave;

in

(b)

ne prihajajo iz ribogojnice ali območja gojenja mehkužcev s kakršnim koli nepojasnjenim povečanim poginom.

(a)

izpolnjujejo zahteve iz odstavka 1;

in

(b)

prihajajo iz ribogojnic ali z območij gojenja mehkužcev z zdravstvenim statusom iz dela A Priloge III, ki je vsaj enak zdravstvenemu statusu v vodah, v katere se jih izpusti.

(a)

izvirajo iz druge države članice, območja ali predela, razglašenega za prostega te določene bolezni;

ali

(b)

ostanejo v karantenskih obratih v vodi brez zadevnega patogena ustrezno dolgo časa, da se glede na znanstvene podatke ali zagotovljene praktične izkušnje dokaže, da se stopnja tveganja za prenos določene bolezni zmanjša na raven, ki je sprejemljiva za preprečitev prenosa zadevne bolezni.

(a)

živali izvirajo iz druge države članice, območja ali predela, razglašenega za prostega zadevne bolezni;

(b)

njihova predelava v pooblaščenem predelovalnem obratu poteka pod pogoji, ki preprečujejo širjenje bolezni;

(c)

na področju rib: zakol in odstranitev drobovja pred odpremo;

(d)

na področju mehkužcev in rakov: odpremljeni kot nepredelani ali predelani proizvodi.

(a)

živali izvirajo iz druge države članice, območja ali predela, razglašenega za prostega zadevne bolezni;

ali

(b)

so začasno nastanjene v odpremnih centrih, obratih za prečiščevanje ali podobnih dejavnostih, ki so opremljene s sistemom za čiščenje odpadnih voda, ki inaktivira zadevni patogen, ali kjer so odpadne vode predmet drugih vrst ravnanja, ki zmanjšujejo tveganje za prenos bolezni v naravne vode na sprejemljivo raven.

(a)

zakonodajo tretje države;

(b)

organizacijo pristojnega organa ter njihovih inšpekcijskih služb v tretji državi, pooblastila teh služb, nadzor nad njimi, in sredstva, ki so jim na voljo, vključno s človeškimi viri za učinkovito uporabo njihove zakonodaje;

(c)

veljavne zahteve v zvezi z zdravstvenim varstvom vodnih živali, ki se uporabljajo za proizvodnjo, ravnanje z njimi, skladiščenje in odpošiljanje živih živali iz ribogojstva, namenjenih v Skupnost;

(d)

zagotovila, ki jih lahko da pristojni organ tretje države glede skladnosti ali enakovrednosti z ustreznim zdravstvenim stanjem vodnih živali;

(e)

vse izkušnje pri trženju živih vodnih živali iz tretje države ter rezultate izvedenih uvoznih kontrolnih pregledov;

(f)

rezultate presoje Skupnosti, zlasti rezultate presoje pristojnih organov zadevnih tretjih držav ali, če Komisija tako zahteva, poročilo o kakršnem koli izvedenem inšpekcijskem pregledu, ki ga predložijo pristojni organi tretjih držav;

(g)

zdravstveno stanje gojenih in prosto živečih vodnih živali v tretji državi, ob upoštevanju zlasti eksotičnih bolezni živali ter vseh vidikov splošnega zdravstvenega stanja vodnih živali v državi, ki bi lahko predstavljale tveganje za zdravstveno stanje vodnih živali v Skupnosti;

(h)

pravilnost, hitrost in točnost, s katerimi tretja država priskrbi podatke o obstoju nalezljivih ali kužnih bolezni vodnih živali na svojem ozemlju, zlasti bolezni, o katerih se uradno obvešča in so na seznamu Svetovne organizacije za zdravje živali (OIE);

(i)

veljavna pravila o preprečevanju in nadzoru bolezni vodnih živali v tretji državi ter njihovo izvajanje, vključno s pravili o uvozu iz drugih držav.

(a)

zahteve, določene za takšno blago v skladu s to direktivo;

in

(b)

katere koli posebne uvozne pogoje, določene v skladu s členom 25(a).

(a)

posebne uvozne pogoje za vsako tretjo državo, njihove dele ali skupine tretjih držav;

(b)

merila za uvrščanje tretjih držav in njihovih delov v zvezi z boleznimi vodnih živali;

(c)

uporabo elektronskih dokumentov;

(d)

vzorce veterinarskih spričeval in ostale dokumente;

in

(e)

postopke in izdajanje spričeval za prevoz.

(a)

če so razlogi za sum o prisotnosti bolezni iz dela II Priloge IV ali je potrjena prisotnost takšne bolezni pri vodnih živalih, je treba o sumu in/ali potrditvi takoj obvestiti pristojni organ;

in

(b)

če se pri živalih iz ribogojstva poveča pogin, je treba to takoj sporočiti pristojnemu organu ali zasebnemu veterinarju za nadaljnje preiskave.

(a)

lastnika ali katero koli osebo, ki skrbi za vodne živali;

(b)

katero koli osebo, ki spremlja živali iz ribogojstva med prevozom;

(c)

veterinarje in ostale strokovnjake, ki so vključeni v zdravstvene službe za vodne živali;

(d)

uradne veterinarje in višje uslužbence v veterinarskih ali ostalih javnih ali zasebnih laboratorijih;

in

(e)

vse ostale osebe, katerih poklic je povezan z vodnimi živalmi, dovzetnimi za bolezni, ali s proizvodi takšnih živali.

(a)

eksotične bolezni iz dela II Priloge IV;

(b)

neeksotične bolezni iz dela II Priloge IV, če je bila zadevna država članica, območje ali predel razglašen za prostega te bolezni.

(a)

odvzamejo vzorci, ki se pregledajo v laboratorijih, določenih v skladu s členom 57;

(b)

do rezultatov pregleda iz točke (a):

(a)

eksotične bolezni iz dela II Priloge IV v kateri koli državi članici;

ali

(b)

neeksotične bolezni iz dela II Priloge IV v državah članicah, na območjih ali v predelih z zdravstvenim statusom kategorije I ali III iz dela A Priloge III za zadevno bolezen.

(a)

določanje možnih virov in načinov okužbe;

(b)

preverjanje, ali so živali iz ribogojstva zapustile ribogojnico ali območje gojenja mehkužcev v ustreznem obdobju pred prijavo suma iz člena 26(1);

(c)

preverjanje okuženosti drugih ribogojnic.

(a)

je uradno razglašeno, da je ribogojnica ali območje gojenja mehkužcev okuženo;

(b)

je vzpostavljen zaprt sistem za zadevno bolezen, vključno z okuženim in ogroženim območjem, v okolici ribogojnice ali območja gojenja mehkužcev, ki je bilo razglašeno za okuženo;

(c)

se ne obnavlja stalež in se živali iz ribogojstva ne premaknejo v zaprt sistem, iz ali znotraj njega, če tega ne odobri pristojni organ;

in

(d)

se izvaja kakršne koli dodatne ukrepe, ki so potrebni za preprečevanje nadaljnjega širjenja bolezni.

(a)

se izvajajo ukrepi za izkoreninjenje iz tega oddelka;

(b)

se izvaja za dejavnost ribogojne proizvodnje in za obravnavano bolezen predpisano vzorčenje za nadzor, rezultati preiskav pa so negativni.

(a)

uporabi ukrepe iz oddelka 3 za ponovno pridobitev takšnega statusa brez bolezni;

ali

(b)

pripravi program izkoreninjenja v skladu s členom 44(2).

(a)

razglasitev, da je ribogojnica ali območje gojenja mehkužcev okuženo;

(b)

vzpostavitev zaprtega sistema za zadevno bolezen, vključno z okuženim in ogroženim območjem, v okolici ribogojnice ali območja gojenja mehkužcev, ki je bilo razglašeno za okuženo;

(c)

omejevanje premika živali iz ribogojstva iz zaprtega sistema v smislu, da se takšne živali lahko le:

(d)

odstranitev poginjenih rib in rakov pod nadzorom pristojnega organa v skladu z Uredbo (ES) št. 1774/2002 v ustreznem časovnem obdobju ob upoštevanju vrste proizvodnje in tveganja, ki za takšne živali pomeni nadaljnje širjenje bolezni.

(a)

ukrepi iz tega poglavja ne ustrezajo epidemiološkemu stanju;

ali

(b)

se zdi, da se bo bolezen razširila kljub ukrepom, sprejetim v skladu s tem poglavjem.

(a)

opisa epidemiološkega stanja bolezni pred datumom začetka programa;

(b)

analize ocene stroškov in pričakovanih koristi programa;

(c)

verjetnega trajanja programa in cilja, doseženega do datuma zaključka programa;

(d)

opisa in določitve geografskih in upravnih območij, v katerih se izvaja program.

(a)

so izpolnjene zahteve iz Priloge V in je država članica, območje ali predel razglašen za prostega bolezni;

ali

(b)

programa, če ta ne izpolnjuje več namena, ne prekliče pristojni organ zadevne države članice ali Komisija.

(a)

pristojnemu organu dodeljuje pristojnost in sredstva za dostop do vseh objektov, opreme, osebja in drugega ustreznega materiala, potrebnega za hitro in učinkovito izkoreninjenje bolezni;

(b)

zagotavlja uskladitev in združljivost s sosednjimi državami članicami ter spodbuja sodelovanje s sosednjimi tretjimi državami;

(c)

po potrebi vsebuje natančno navedbo zahtev za cepivo in pogojev cepljenja, potrebnih v primeru nujnega cepljenja.

(a)

na njenem ozemlju ni prisotna nobena od vrst, dovzetnih za bolezni;

ali

(b)

patogen ne more preživeti v državi članici in njenem vodnem viru;

ali

(c)

država članica izpolnjuje pogoje iz dela I Priloge V.

(a)

ni na območju ali v predelu ter, kjer je to ustrezno, v njegovem vodnem viru prisotna nobena od vrst, dovzetnih za bolezni;

ali

(b)

patogen ne more preživeti na območju ali v predelu ter, kjer je to ustrezno, v njegovem vodnem viru;

ali

(c)

je območje ali predel v skladu s pogoji iz dela II Priloge V.

(a)

izjava o razglasu je podprta z dokazi v obliki, ki jo je treba določiti v skladu s postopkom iz člena 62(2), in je Komisiji in državam članicam elektronsko dostopna v skladu z zahtevami iz člena 59;

(b)

Komisija doda obvestilo o izjavi o razglasu kot informativno točko na dnevni red naslednje seje Odbora iz člena 62(1). Izjava začne učinkovati 60 dni po datumu seje;

(c)

v tem roku lahko Komisija ali države članice od države članice, ki je podala izjavo o razglasu, zahtevajo pojasnilo ali dodatne informacije v zvezi z dokazi;

(d)

če vsaj ena država članica ali Komisija v roku iz točke (b) poda pisne pripombe z navedbo bistvenih objektivnih pomislekov glede dokazov, Komisija in zadevne države članice skupaj preučijo predložene dokaze z namenom odpraviti pomisleke. V tem primeru se lahko rok iz točke (b) podaljša za 30 dni. Takšne pripombe se predložijo Komisiji in državi članici, ki podaja izjavo o razglasu;

(e)

če je arbitraža iz odstavka 2(d) neuspešna, lahko Komisija sklene, da bo v skladu s členom 58 opravila pregled na kraju samem ter tako preverila skladnost predložene izjave z merili iz odstavka 1, razen če država članica, ki je izjavo podala, svojo izjavo umakne;

(f)

kjer je glede na dosežene rezultate to potrebno, se v skladu s postopkom iz člena 62(2) sprejme odločitev o začasnem preklicu izjave o statusu brez bolezni na zadevnem območju ali predelu, ki jo je predložila država članica.

(a)

se laboratorijske preiskave za namene te direktive izvajajo v temu namenjenih laboratorijih, ki jih imenuje pristojni organ;

(b)

se laboratorijske preiskave v primeru suma in za potrditev prisotnosti bolezni, naštetih v delu II Priloge IV, izvajajo z diagnostičnimi metodami, določenimi v skladu s postopkom iz člena 62(2);

(c)

laboratoriji, imenovani za diagnostične storitve v skladu s tem členom, izpolnjujejo funkcije in naloge iz dela III Priloge VI.

24.11.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 328/57

(1)

Odločba Sveta 90/424/EGS z dne 26. junija 1990 o odhodkih na področju veterine (3) predvideva možnost odobritve finančnega prispevka Skupnosti državam članicam za izkoreninjenje nekaterih bolezni živali. Navedena odločba trenutno predvideva tudi možnost odobritve finančnega prispevka Skupnosti za izkoreninjenje infekciozne anemije lososov (ISA) in infekciozne hematopoetske nekroze (IHN), bolezni ki prizadeneta salmonide.

(2)

Ukrepi za nadzor bolezni ISA in IHN so trenutno upravičeni do finančnega prispevka Skupnosti samo po Uredbi (ES) št. 2792/1999 z dne 17. decembra 1999 o določitvi podrobnih pravil in sporazumov glede strukturne pomoči Skupnosti v ribiškem sektorju (4).

(3)

V luči sprejetja Direktive Sveta 2006/88/ES z dne 24. oktobra 2006 o zahtevah za zdravstveno varstvo živali in proizvodov iz ribogojstva ter o preprečevanju in nadzoru nekaterih bolezni pri vodnih živalih (5) je ustrezno spremeniti Odločbo 90/424/EGS, tako da se finančni prispevek Skupnosti ob upoštevanju določb Skupnosti o nadzoru dodeli tudi za ukrepe izkoreninjenja, ki jih države članice izvajajo za zatiranje drugih bolezni pri živalih iz ribogojstva.

(4)

Države članice lahko pridobijo finančne prispevke za podporo njihovemu nacionalnemu ribiškemu in ribogojnemu sektorju v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1198/2006 z dne 27. julija 2006 o Evropskem skladu za ribištvo (6). Člen 32 navedene uredbe državam članicam dovoljuje dodelitev sredstev za izkoreninjenje bolezni v ribogojstvu pod pogoji iz Odločbe 90/424/EGS.

(5)

Sredstva za izkoreninjenje bolezni pri živalih iz ribogojstva se morajo dodeliti v okviru operativnih programov, vzpostavljenih z Uredbo (ES) št. 1198/2006 in katerih proračun je določen na začetku obdobja programiranja.

(6)

Pri dodelitvi finančnega prispevka Skupnosti za nadzor bolezni pri živalih iz ribogojstva je treba usklajenost z določbami o nadzoru, določenimi v Direktivi 2006/88/ES, preveriti po enakih postopkih, kot se uporabljajo za preverjanje in nadzor nad nekaterimi boleznimi kopenskih živali.

(7)

Postopke za finančne prispevke, določene v Odločbi 90/424/EGS, je zato primerno uporabiti tudi pri finančnem prispevku za nadzor nad boleznimi pri živalih iz ribogojstva v skladu z Uredbo (ES) št. 1198/2006.

(8)

Primerno je, da bi se ta odločba začela uporabljati hkrati z Direktivo 2006/88/ES.

(9)

Odločbo 90/424/EGS bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

V členu 3(1) se dodajo naslednje alinee:

2.

Vstavi se naslednji člen:

„Člen 3b

Države članice lahko dodelijo sredstva v okviru operativnih programov, vzpostavljenih v skladu s členom 17 Uredbe Sveta (ES) št. 1198/2006 z dne 27. julija 2006 o Evropskem skladu za ribištvo (7), za izkoreninjenje eksotičnih bolezni pri živalih iz ribogojstva iz člena 3(1) te odločbe po postopkih iz člena 3(3), (4) in (5) te odločbe, če so izpolnjeni minimalni ukrepi za nadzor in izkoreninjenje bolezni iz oddelka 3 poglavja V Direktive 2006/88/ES z dne 24. oktobra 2006 o zahtevah za zdravstveno varstvo živali in proizvodov iz ribogojstva ter o preprečevanju in nadzoru nekaterih bolezni pri vodnih živalih (8).

3.

Člen 5(2) se nadomesti:

„2.   V skladu s postopkom, določenim v členu 41, se lahko seznam iz člena 3(1) glede na razvoj razmer dopolni z boleznimi, ki jih je treba prijaviti v skladu z Direktivo Sveta 82/894/EGS z dne 21. decembra 1982 o prijavljanju živalskih boleznih v Skupnosti (9), in boleznimi, ki se lahko prenašajo na živali iz ribogojstva. Seznam se lahko tudi spremeni ali skrajša, da se upošteva napredek pri ukrepih, določenih na ravni Skupnosti za nadzor nekaterih bolezni.

4.

V členu 24 se doda naslednji odstavek:

„13.   Države članice lahko dodelijo sredstva v okviru operativnih programov, vzpostavljenih v skladu s členom 17 Uredbe (ES) št. 1198/2006, za izkoreninjenje bolezni pri živalih iz ribogojstva, ki so naštete v Prilogi.

Sredstva se dodelijo v skladu s postopki, določenimi v tem členu, skupaj z naslednjimi prilagoditvami:

Izkoreninjenje se mora izvesti v skladu s členom 38(1) Direktive 2006/88/ES ali v skladu s programom za izkoreninjenje, vzpostavljenim, odobrenim in izvedenim v skladu s členom 44(2) navedene direktive.“;

5.

Skupini 1 v Prilogi se dodajo naslednje alinee:

24.11.2006   

SL