26.7.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 204/1

(1)

Enotni trg storitev zračnega prevoza bi moral koristiti vsem državljanom na splošno. Zato bi morale imeti invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo, ki je posledica invalidnosti, starosti ali katerega koli drugega razloga, možnosti zračnega prevoza, ki so primerljive z možnostmi drugih državljanov. Invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo imajo enako pravico kot vsi drugi državljani do prostega gibanja, svobodne izbire in nediskriminacije. To velja tako za zračni prevoz kot za ostala področja življenja.

(2)

Invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo bi bilo torej treba sprejeti in jim ne zavrniti prevoza zaradi invalidnosti ali pomanjkanja mobilnosti, razen v primerih, ki so upravičeni iz varnostnih razlogov, predpisanih z zakonom. Preden sprejmejo rezervacijo invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo bi morali letalski prevozniki, njihovi agentje in organizatorji potovanja po najboljših močeh preveriti, ali obstaja upravičen varnostni razlog, zaradi katerega te osebe ne morejo sprejeti na zadevne lete.

(3)

Ta uredba ne bi smela vplivati na druge pravice potnikov, določene z zakonodajo Skupnosti in še zlasti z Direktivo Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (3) in Uredbo (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine, pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude (4). Če ima upravičena oseba ob istem dogodku enako pravico do povračila stroškov ali do ponovne rezervacije tako na podlagi enega od naštetih zakonodajnih aktov kot na podlagi te uredbe, naj bi to pravico uveljavljala samo enkrat po lastni presoji.

(4)

Da bi invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo dali možnosti zračnega prevoza, ki so primerljive z možnostmi drugih državljanov, bi se jim zaradi njihovih posebnih potreb morala nuditi pomoč na letališčih kot tudi na letalu z zaposlitvijo potrebnega osebja in uporabo ustrezne opreme. Zaradi interesa družbenega vključevanja bi morale zadevne osebe takšno pomoč dobiti brez doplačila.

(5)

Pomoč na letališčih, ki se nahajajo na ozemlju države članice, za katerega se uporablja Pogodba, bi morala med drugim omogočiti invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo gibanje od določene točke prihoda na letališče do letala in od letala do določene točke odhoda z letališča, vključno z vkrcanjem in izkrcanjem. Te točke bi morali določiti vsaj na glavnih vhodih v zgradbe terminala, na območjih z okenci za prijavo potnikov, na železniških postajah, postajah lahkih železnic, postajah podzemne železnice in avtobusnih postajah, na postajališčih za taksije in drugih postajališčih ter na letaliških parkiriščih. Pomoč bi morala biti organizirana na takšen način, da se izogne prekinitvam in zamudam, ob hkratnem zagotavljanju visokih in enakovrednih standardov v vsej Skupnosti ter najboljši uporabi sredstev, ne glede na to, za katero letališče ali letalskega prevoznika gre.

(6)

Za doseganje teh ciljev bi moral biti za zagotavljanje visoko kakovostne pomoči na letališču odgovoren centralni organ. Ker imajo vodstveni organi letališč ključno vlogo pri zagotavljanju storitev na celotnem letališču, bi jim morala biti dana tudi ta splošna odgovornost.

(7)

Vodstveni organi letališč bi lahko sami zagotavljali pomoč invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo. Glede na pozitivno vlogo nekaterih operaterjev in letalskih prevoznikov v preteklosti pa lahko za zagotavljanje te pomoči vodstveni organi sklenejo pogodbo s tretjimi osebami, brez poseganja v uporabo ustreznih določb prava Skupnosti, vključno s tistimi o javnih naročilih.

(8)

Pomoč bi morala biti financirana na takšen način, da se breme pravično porazdeli med vse potnike, ki uporabljajo letališče, da bi se tako izognili odklanjanju prevoza invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo. Najbolj učinkovit način financiranja je, da se stroški zaračunajo vsakemu letalskemu prevozniku, ki uporablja letališče, sorazmerno s številom potnikov, ki jih prevaža z ali na letališče.

(9)

Zlasti zaradi zagotovitve, da bi bile takse, ki se zaračunajo letalskim prevoznikom, sorazmerne s pomočjo, ki so je deležne invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo, ter da se s temi stroški ne bi financirale dejavnosti vodstvenih organov, ki niso povezane z zagotavljanjem te pomoči, bi bilo treba takse določiti in uvesti popolnoma pregledno. Direktivo Sveta 96/67/ES z dne 15. oktobra 1996 o dostopu do trga storitev zemeljske oskrbe na letališčih Skupnosti (5) in zlasti določbe o ločevanju računovodskih izkazov bi bilo zato treba uporabiti, kadar niso v nasprotju s to uredbo.

(10)

Pri organizaciji zagotavljanja pomoči invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo ter pri usposabljanju svojega osebja bi se morala letališča in letalski prevozniki ravnati v skladu z dokumentom št. 30 Evropske konference civilnega letalstva (v nadaljnjem besedilu „ECAC“), določenem v oddelku 5 dela I in njegovih prilog, ter zlasti po Kodeksu o pravilih obnašanja pri zemeljski oskrbi oseb z omejeno mobilnostjo iz Priloge J ECAC v času sprejetja te uredbe.

(11)

Pri odločanju o zasnovi novih letališč in terminalov ter v okviru večjih prenovitvenih del bi morali vodstveni organi letališč, kadar je to mogoče, upoštevati potrebe invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo. Prav tako bi morali letalski prevozniki, kadar je to mogoče, upoštevati te potrebe pri odločanju o zasnovi novih in obnovljenih zrakoplovov.

(12)

Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov (6) bi se morala strogo izvrševati, da bi se zagotovilo spoštovanje zasebnosti invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo ter da se zagotovi, da zahtevane informacije služijo le za izpolnjevanje obveznosti pomoči, določene v tej uredbi, in da se ne uporabljajo zoper potnike, ki potrebujejo zadevno pomoč.

(13)

Vse pomembne informacije, ki se nudijo zračnim potnikom, bi bilo treba zagotoviti v nadomestnih oblikah, dostopnih invalidnim potnikom in potnikom z omejeno mobilnostjo, in bi morale biti vsaj v istih jezikih, kakor so informacije, ki so na voljo drugim potnikom.

(14)

V primeru, da se pri oskrbi na letališču ali med letalskim prevozom na krovu izgubijo ali poškodujejo invalidski vozički, druga oprema za gibanje ali pripomočki, bi se potniku, ki ima v lasti to opremo, morala povrniti škoda v skladu s pravili mednarodnega prava, prava Skupnosti in nacionalnega prava.

(15)

Države članice bi morale nadzorovati in zagotoviti spoštovanje te uredbe in določiti primerni organ, ki bo izvajal naloge izvrševanja. Ta nadzor ne vpliva na pravice invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo, da zahtevajo odškodnino na sodišču v skladu z nacionalnim pravom.

(16)

Pomembno je, da ima invalidna oseba ali oseba z omejeno mobilnostjo, ki meni, da je prišlo do kršitve te uredbe, možnost, da zadevo predloži v reševanje vodstvenemu organu letališča oziroma zadevnemu letalskemu prevozniku. Če invalidna oseba ali oseba z omejeno mobilnostjo na ta način ne more dobiti zadoščenja, lahko vloži pritožbo pri organu ali organih, ki jih v ta namen določijo države članice.

(17)

Pritožbe v zvezi s pomočjo na letališčih bi se morale nasloviti na organ ali organe za izvrševanje te uredbe, ki ga/jih določi država članica, v kateri se letališče nahaja. Pritožbe v zvezi s pomočjo letalskega prevoznika bi se morale nasloviti na organ ali organe za izvrševanje te uredbe, ki ga/jih določi država članica, ki je izdala operativno licenco letalskemu prevozniku.

(18)

Države članice morajo določiti kazni, ki se uporabijo za kršitve te uredbe, in zagotoviti njihovo izvrševanje. Kazni, ki bi lahko zajemale tudi naložitev plačila nadomestila zadevni osebi, morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(19)

Ker ciljev te uredbe, še posebej zagotovitve visoke in enakovredne ravni zaščite in pomoči v vseh državah članicah in zagotovitve, da gospodarski subjekti delujejo v skladu z usklajenimi pogoji na enotnem trgu, države članice same ne morejo zadovoljivo doseči in ker te cilje zaradi njihovega obsega ter učinkov laže doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za dosego teh ciljev.

(20)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva priznana načela, zlasti načela Listine o temeljnih pravicah Evropske unije.

(21)

S skupno izjavo ministrov za zunanje zadeve Kraljevine Španije in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska je bil 2. decembra 1987 v Londonu sklenjen dogovor o večjem sodelovanju obeh držav pri uporabi gibraltarskega letališča. Ta dogovor se še ni začel izvajati –

(a)

„invalidna oseba“ ali „oseba z omejeno mobilnostjo“ je katera koli oseba, katere mobilnost je pri uporabi transporta zmanjšana zaradi kakršne koli telesne invalidnosti (čutilne ali gibalne, stalne ali začasne), intelektualne nezmožnosti ali prizadetosti ali katerega koli drugega vzroka invalidnosti ali starosti in katere stanje zahteva primerno pozornost in prilagajanje storitve, ki je na voljo vsem potnikom, njenim posebnim potrebam;

(b)

„letalski prevoznik“ je podjetje za zračni prevoz z veljavno operativno licenco;

(c)

„izvedbeni letalski prevoznik“ je letalski prevoznik, ki opravlja ali namerava opraviti let po pogodbi s potnikom ali v imenu druge pravne ali fizične osebe, ki ima pogodbo s tem potnikom;

(d)

„letalski prevoznik Skupnosti“ je letalski prevoznik z veljavno operativno licenco, ki jo je izdala država članica v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 2407/92 z dne 23. julija 1992 o licenciranju letalskih prevoznikov (7);

(e)

„organizator potovanja“ je, z izjemo letalskega prevoznika, organizator ali prodajalec v smislu člena 2(2) in (3) Direktive 90/314/EGS;

(f)

„vodstveni organ letališča“ ali „vodstveni organ“ je organ, katerega cilj je na podlagi nacionalne zakonodaje zlasti vodenje in upravljanje letališke infrastrukture ter usklajevanje in nadzor dejavnosti različnih operaterjev na zadevnem letališču ali sistemu letališč;

(g)

„uporabnik letališča“ je katera koli fizična ali pravna oseba, odgovorna za zračni prevoz potnikov z zadevnega letališča ali na zadevno letališče;

(h)

„odbor uporabnikov letališča“ je odbor predstavnikov uporabnikov letališča ali organizacij, ki jih predstavljajo;

(i)

„rezervacija“ je dejstvo, da ima potnik vozovnico ali drugo dokazilo, ki izkazuje, da je letalski prevoznik ali organizator potovanja sprejel in registriral rezervacijo;

(j)

„letališče“ je določena površina, posebej namenjena pristajanju, vzletanju in gibanju zrakoplovov, vključno s pomožnimi objekti, napravami in opremo, ki jih lahko te operacije vključujejo zaradi potreb zračnega prometa in storitev zračnega prevoza, vključno z objekti, napravami in opremo, potrebnimi za zagotavljanje podpore storitvam komercialnega zračnega prevoza;

(k)

„parkirni prostor na letališču“ je parkirišče znotraj meja letališča ali pod neposrednim nadzorom vodstvenega organa letališča, neposredno namenjen potnikom, ki uporabljajo to letališče;

(l)

„storitev komercialnega potniškega zračnega prevoza“ je storitev potniškega zračnega transporta, ki jo opravi letalski prevoznik z rednim ali posebnim letom, ki je ponujen širši javnosti proti plačilu kot samostojni let ali kot del paketnega potovanja.

(a)

sprejetja rezervacije za let z letalom, ki prihaja na letališče ali odhaja z letališča, za katerega se uporablja ta uredba;

(b)

vkrcanja invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo na takem letališču, pod pogojem, da ima ta oseba veljavno vozovnico in rezervacijo.

(a)

zaradi izpolnjevanja veljavnih varnostnih zahtev, določenih z mednarodnim pravom, pravom Skupnosti ali z nacionalnim pravom, ali zaradi izpolnjevanja varnostnih zahtev organa, ki je zadevnemu letalskemu prevozniku izdal spričevalo letalskega prevoznika;

(b)

če velikost letala ali njegovih vrat fizično onemogoča vkrcanje oziroma prevoz te invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo.

(a)

vodstvenim organom letališč odhoda, prihoda in tranzita; ter

(b)

izvedbenemu letalskemu prevozniku, če rezervacije ni sprejel ta prevoznik, razen če v trenutku prejema prijave potrebe po pomoči identiteta letalskega prevoznika ni znana, pri čemer se v tem primeru podatek posreduje, kakor hitro je to izvedljivo.

(a)

se oseba javi pri okencu za prijavo potnikov:

(b)

oseba prispe do točk znotraj meja letališča, določenih v skladu s členom 5:

(a)

zagotovijo, da ima vse njihovo osebje, vključno z zaposlenimi pri katerem koli podizvajalcu, ki neposredno nudijo pomoč invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo, ustrezno znanje o potrebah oseb z različnimi vrstami invalidnosti ali z omejeno mobilnostjo;

(b)

zagotovijo, da ima vse njihovo osebje, ki dela na letališčih in ima neposredno opraviti s potniki, možnost usposabljanja na področju enakopravnosti invalidnih oseb in ozaveščanja o invalidnosti;

(c)

zagotovijo, da se ob zaposlitvi vsi novi zaposleni udeležijo usposabljanja o invalidnosti, osebju pa po potrebi omogočijo usposabljanje za obnovitev znanja.

26.7.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 204/10

(1)

Aditivi za živila se lahko odobrijo za uporabo v živilih samo, če so v skladu s Prilogo II k Direktivi Sveta 89/107/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaj držav članic o aditivih za živila, ki se smejo uporabljati v živilih, namenjenih za prehrano ljudi (3).

(2)

Direktiva 95/2/ES (4) določa seznam aditivov za živila, ki se jih lahko uporablja v Skupnosti, in pogoje za njihovo uporabo.

(3)

Direktiva 94/35/ES (5) določa seznam sladil, ki se jih lahko uporablja v Skupnosti, in pogoje za njihovo uporabo.

(4)

Od sprejetja direktiv 95/2/ES in 94/35/ES je na področju aditivov za živila prišlo do tehničnega razvoja. Ti direktivi bi se morali prilagoditi tako, da bo ta razvoj upoštevan.

(5)

Na podlagi mnenja Evropske agencije za varnost hrane (EFSA), izraženega 26. novembra 2003, se trenutna dovoljenja spreminjajo z namenom ohranjati čim nižjo stopnjo nitrozaminov z nižanjem stopenj nitritov in nitratov, dodanih živilom, ob ohranjanju mikrobiološke varnosti živil. EFSA priporoča, da so vsebnosti nitritov in nitratov v zakonodaji določene kot „dodana količina“. EFSA meni, da dodana količina nitrita in ne količina ostanka prispeva k zaviranju delovanja proti C. botulinum. Trenutne določbe bi morale biti spremenjene tako, da so največje dovoljene vsebnosti, kakor so navedene s strani EFSA, v toplotno neobdelanih ali toplotno obdelanih mesnih izdelkih, v siru in ribah določene kot dodane količine. Vendar se morajo izjemoma za nekatere tradicionalno proizvedene mesne izdelke določiti najvišje dovoljene vsebnosti ostanka, pod pogojem, da so izdelki ustrezno določeni in opredeljeni. Stopnje, ki so določene, naj zagotovijo, da sprejemljivi dnevni vnos (SDV), ki ga je leta 1990 opredelil Znanstveni odbor za živila, ni prekoračen. Izdelke, ki jih ta direktiva izrecno ne navaja, vendar se tradicionalno proizvajajo na podoben način (tj. podobni izdelki), se po potrebi lahko razvrsti v skladu s členoma 5 in 6 Direktive 95/2/ES. Pri siru je treba vsebnost določiti kot dodano količino v mleku, namenjenemu proizvodnji sira. Če se uporabi postopek, pri katerem odvzemu sirotke ter dodajanju vode sledi dodajanje nitrata, naj bi to privedlo do vsebnosti, enakih tistim, do katerih bi prišli, če bi nitrat dodali neposredno mleku, namenjenemu proizvodnji sira.

(6)

Direktiva 2003/114/ES o spremembi Direktive 95/2/ES je zahtevala, da Komisija in EFSA ponovno preučita pogoje uporabe E 214 do E 219 p-hidroksibenzoatov in njihovih natrijevih soli pred 1. julijem 2004. EFSA je ocenila informacije o varnosti p-hidroksibenzoatov in svoje mnenje podala 13. julija 2004. Za celo skupino je določila SDV 0–10 mg/kg telesne teže za vsoto metil in etil p-hidroksibenzojskih estrov kislin ter njihovih natrijevih soli. EFSA je menila, da propil paraben ne sme biti vključen v to skupino SDV, ker je propil paraben v nasprotju z metil in etil parabenom učinkoval na spolne hormone in moške reproduktivne organe mladih podgan. Zaradi pomanjkanja jasne ravni brez-opaznega-škodljivega-učinka (NOAEL) EFSA ni mogla priporočiti SDV za propil paraben. V Direktivi 95/2/ES je treba črtati E 216 propil p-hidroksibenzoat in E 217 natrij propil p-hidroksibenzoat. Hkrati je treba umakniti uporabo p-hidroksibenzoatov v prehranskih dopolnilih v tekoči obliki.

(7)

Odločba Komisije 2004/374/ES (6) je začasno odložila dajanje v promet in uvoz žele dražejev, ki vsebujejo aditive za živila za oblikovanje gela, pridobljenih iz alg in določenih gumijev, zaradi tveganja zadušitve s temi izdelki. Da se sledi ugotovitvam te odločbe, je treba izločiti uporabo nekaterih aditivov za živila za oblikovanje gela v žele dražejih.

(8)

Znanstveni odbor za prehrano je ocenil informacije o varnosti eritritola in podal svoje mnenje 5. marca 2003. Sklenil je, da je uporaba eritritola kot aditiva za živila sprejemljiva. Odbor tudi poudarja, da ima eritritol laksativni učinek, vendar v večjih odmerkih kot drugi polioli. Eritritol ima veliko tehnoloških lastnosti, ki niso povezane s sladkanjem in so pomembne v raznovrstnih živilih, od sladkornih izdelkov do mlečnih izdelkov. Te vključujejo funkcionalne lastnosti kot ojačevalci arome, nosilci, sredstva za ohranjanje vlage, stabilizatorji, sredstva za zgostitev (gostila), sredstva za povečanje prostornine in sredstva proti sprijemanju. Uporaba eritritola, ki je enaka uporabi drugih trenutno dovoljenih poliolov v živilih, mora biti dovoljena. Hkrati je treba spremeniti Direktivo 94/35/ES, ker se eritritol lahko uporablja tudi za sladkanje, tako kot drugi trenutno dovoljeni polioli.

(9)

Znanstveni odbor za prehrano je ocenil informacije o varnosti hemiceluloze iz soje in podal svoje mnenje 4. aprila 2003. Sklenil je, da je uporaba hemiceluloze iz soje v nekaterih živilih, za katere je bila podana zahteva, in na nekaterih stopnjah vključitve sprejemljiva. Primerno je torej, da se dovoli taka uporaba za določene namene. V dobro ljudi z alergijami pa taka uporaba ne bi smela biti dovoljena za nepredelana živila, v katerih soja ni pričakovana. V vsakem primeru bi potrošniki morali biti obveščeni, če izdelek vsebuje hemicelulozo iz soje, v skladu z določbami Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil (7).

(10)

EFSA je ocenila informacije o varnosti etil celuloze in podala svoje mnenje 17. februarja 2004. Odločila se je, da vključi etil celulozo v skupino SDV „ni določen“ za predelane celuloze, ki jo je ustanovil Znanstveni odbor za prehrano. Etil celuloza se največ uporablja v prehranskih dopolnilih in aromah v ovoju. Zato bi uporaba etil celuloze morala biti dovoljena na podoben način kot za druge celuloze.

(11)

EFSA je ocenila podatke o varnosti pululana in podala svoje mnenje 13. julija 2004. Ugotovila je, da je uporaba pululana za obloge prehranskih dopolnil v obliki kapsul in tablet sprejemljiva kakor tudi za osveževalce daha v obliki lističev. Zato je primerno dovoliti uporabo v te namene.

(12)

EFSA je ocenila podatke o varnosti terciarnega butil-hidrokinona (TBHQ) in 12. julija 2004 podala svoje mnenje. Določila je SDV, ki za ta antioksidant znaša 0–0,7 mg/kg telesne teže, in ugotovila, da je njegova uporaba v nekaterih živilih pri določenih stopnjah vključitve sprejemljiva. Zato je primerno dovoliti uporabo tega aditiva.

(13)

Znanstveni odbor za živila je ocenil podatke o varnosti aluminijevega oktenilsukcinata škroba in 21. marca 1997 podal svoje mnenje. Odbor je ugotovil, da se uporaba tega aditiva kot sestavine vitaminov in karotenoidov v mikro kapsulah lahko šteje za sprejemljivo. Zato je primerno dovoliti uporabo v ta namen.

(14)

Med proizvodnjo sira, narejenega s kislinsko koagulacijo, je E 500ii Na hidrogen karbonat dodan siru, narejenem s kislinsko koagulacijo, z namenom, da se mlečna kislina puferira do ustrezne pH vrednosti in se tako ustvarijo nujne razmere za razvoj kultur zorenja. Zato je primerno, da se dovoli uporabo Na hidrogen karbonata v siru, narejenem s kislinsko koagulacijo.

(15)

Trenutno je dovoljena uporaba zmesi sorbatov (E 200, E 202 in E 203) in benzoatov (E 210 do E 213) pri kuhanih kozicah za konzerviranje. Primerno je, da se to dovoljenje za uporabo razširi pri vseh kuhanih rakih in mehkužcih.

(16)

E 551 silicijev dioksid je dovoljen kot nosilec za barvila živil pri najvišji stopnji 5 %. Treba je tudi dovoliti uporabo silicijevega dioksida kot nosilca za barvila živil E 171 titanov dioksid in E 172 železove okside in hidrokside pri stopnji največ 90 % glede na barvilo.

(17)

Direktiva 95/2/ES omejuje uporabo aditivov, navedenih v Prilogi I k tej direktivi, za tradicionalni francoski kruh „Pain courant français“. Isto omejitev je treba uporabiti za podobni tradicionalni madžarski kruh. Prav tako je primerno, da se dovoli uporaba askorbinske kisline (E 300), natrijevega askorbata (E 301) in kalcijevega dinatrija EDTA (E 385) v madžarskih jetrnih paštetah.

(18)

Treba je posodobiti trenutne določbe glede uporabe sulfitov (E 220 do E 228) v kuhanih rakih, namiznem grozdju in ličiju.

(19)

V skladu z zahtevo države članice in mnenjem Znanstvenega odbora za prehrano z dne 5. marca 2003 bi moral biti 4-heksilresorcinol, ki je dovoljen na nacionalni ravni na podlagi Direktive 89/107/EGS, dovoljen na ravni Skupnosti.

(20)

Terminologija, uporabljena v Direktivi 95/2/ES, bi morala biti prilagojena tako, da se upošteva Direktivo Sveta 89/398/EGS z dne 3. maja 1989 o približevanju zakonodaje držav članic, ki se nanaša na živila za posebne prehranske namene (8), Direktivo 2002/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. junija 2002 o približevanju zakonodaje držav članic o prehranskih dopolnilih (9) in Direktivo Komisije 1999/21/ES z dne 25. marca 1999 o živilih za posebne zdravstvene namene (10).

(21)

Direktivi 95/2/ES in 94/35/ES je zato primerno ustrezno spremeniti –

1.

Člen 1(3)(c) se nadomesti z naslednjim:

2.

V členu 3(2) se „hrana za dojenčke“ nadomesti z „živila na osnovi žit ter živila za dojenčke in male otroke“.

3.

Priloge se spremenijo v skladu s Prilogo I k tej direktivi.

(a)

dovoliti promet s proizvodi in njihovo uporabo, ki so v skladu s to direktivo, do 15. februarja 2008;

(b)

prepovedati promet s proizvodi in njihovo uporabo, ki niso v skladu s to direktivo, do 15. avgusta 2008.

26.7.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 204/23

(1)

Direktiva Sveta 76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (3) in Direktiva Sveta 86/378/EGS z dne 24. julija 1986 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v poklicnih sistemih socialne varnosti (4) sta bili bistveno spremenjeni (5). Tudi Direktiva Sveta 75/117/EGS z dne 10. februarja 1975 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z uporabo načela enakega plačila za moške in ženske (6) in Direktiva Sveta 97/80/ES z dne 15. decembra 1997 o dokaznem bremenu v primerih diskriminacije zaradi spola (7) vsebujeta določbe, katerih namen je uresničevanje načela enakega obravnavanja moških in žensk. Ker se te direktive spet spreminjajo, je treba zadevne določbe zaradi jasnosti in združitve temeljnih določb na tem področju preoblikovati v eno besedilo, kakor tudi da bi se upošteval razvoj, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti (v nadaljnjem besedilu „Sodišče“).

(2)

V skladu s členoma 2 in 3(2) Pogodbe ter sodno prakso Sodišča je enakost moških in žensk temeljno načelo prava Skupnosti. Iz navedenih členov Pogodbe izhaja, da je načelo enakosti moških in žensk „naloga“ in „cilj“ Skupnosti, ki ji nalaga pozitivno obveznost spodbujanja tega načela pri vseh njenih dejavnostih.

(3)

Sodišče je ugotovilo, da se področje uporabe načela enakega obravnavanja moških in žensk ne more omejiti na prepoved diskriminacije, ki temelji na dejstvu, da je oseba enega ali drugega spola. Zaradi namena in narave pravic, ki naj bi jih to načelo ščitilo, se uporablja tudi za diskriminacijo, ki izhaja iz spremembe spola osebe.

(4)

S členom 141(3) Pogodbe je določena posebna pravna podlaga za sprejemanje ukrepov Skupnosti za zagotovitev uporabe načela enakih možnosti in enakega obravnavanja na področju zaposlovanja in poklica, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti.

(5)

Tudi s členoma 21 in 23 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije je prepovedana vsaka diskriminacija zaradi spola ter je zagotovljena pravica do enakega obravnavanja moških in žensk na vseh področjih, vključno z zaposlovanjem, delom in plačilom.

(6)

Nadlegovanje in spolno nadlegovanje sta v nasprotju z načelom enakega obravnavanja moških in žensk ter pomenita diskriminacijo zaradi spola za namene te direktive. Te oblike diskriminacije ne obstajajo le na delovnem mestu, temveč tudi v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnim usposabljanjem in napredovanjem. Zaradi tega bi morale biti prepovedane in zanje predvidene učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni.

(7)

V tem smislu je treba delodajalce in tiste, ki so odgovorni za poklicno usposabljanje, spodbuditi, naj sprejmejo ukrepe za boj proti vsem oblikam diskriminacije zaradi spola in zlasti naj v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso sprejmejo preventivne ukrepe proti nadlegovanju in spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu ter pri dostopu do zaposlitve, poklicnem usposabljanju in napredovanju.

(8)

Načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti, kakor je določeno v členu 141 Pogodbe in potrjeno z ustaljeno sodno prakso Sodišča, predstavlja pomemben vidik načela enakega obravnavanja moških in žensk ter bistven in nepogrešljiv del pravnega reda Skupnosti, vključno s sodno prakso Sodišča na področju diskriminacije zaradi spola. Zaradi tega je primerno omogočiti njegovo nadaljnje uresničevanje.

(9)

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je za ugotovitev, ali delavci opravljajo enako delo ali delo enake vrednosti, treba določiti, ali se za te delavce ob upoštevanju vrste dejavnikov, vključno z naravo dela in usposabljanjem ter delovnimi pogoji, lahko šteje, da se nahajajo v primerljivih okoliščinah.

(10)

Sodišče je odločilo, da v določenih okoliščinah načelo enakega plačila ni omejeno samo na okoliščine, v katerih moški in ženske delajo za istega delodajalca.

(11)

Države članice bi si morale v sodelovanju s socialnimi partnerji še naprej prizadevati za rešitev problema razlik v plači med spoloma in izrazite segregacije zaradi spola na trgu delovne sile s pomočjo ureditev o gibljivem delovnem času, ki bi moškim in ženskam omogočile uspešnejšo uskladitev družinskih in poklicnih obveznosti. To bi lahko vključevalo tudi ustrezne ureditve o starševskem dopustu, ki bi jih lahko koristila oba starša, kot tudi zagotavljanje dostopnega in finančno ugodnega otroškega varstva ter oskrbe za vzdrževane družinske člane.

(12)

Sprejeti je treba posebne ukrepe za zagotovitev uresničevanja načela enakega obravnavanja v poklicnih sistemih socialne varnosti in jasneje opredeliti njegovo področje uporabe.

(13)

V sodbi z dne 17. maja 1990 v zadevi C-262/88 (8) je Sodišče odločilo, da so vse oblike poklicnih pokojnin sestavni del plačila v smislu člena 141 Pogodbe.

(14)

Čeprav pojem plačila v smislu člena 141 Pogodbe ne vključuje prejemkov za socialno varnost, je zdaj jasno opredeljeno, da spada pokojninska shema za javne uslužbence v okvir načela enakega plačila, če se prejemki iz sheme izplačujejo delavcu na podlagi delovnega razmerja z delodajalcem javnega sektorja, ne glede na dejstvo, da je taka shema del splošnega zakonsko predpisanega sistema. V skladu s sodbami Sodišča v zadevah C-7/93 (9) in C-351/00 (10) je ta pogoj izpolnjen, če se pokojninska shema nanaša na posebno kategorijo delavcev in so prejemki na podlagi pravic iz sheme neposredno povezani z delovno dobo ter se izračunavajo na podlagi zadnje plače javnega uslužbenca. Zaradi jasnosti je torej primerno, da se s tem v zvezi sprejme posebna določba.

(15)

Sodišče je potrdilo, da so prispevki zaposlenih moških in žensk v pokojninsko shemo z vnaprej določenimi prejemki zajeti s členom 141 Pogodbe, vendar prispevkov, ki niso enaki in jih delodajalci plačujejo v naložbene pokojninske sheme z vnaprej določenimi prejemki zaradi uporabe aktuarskih faktorjev, ki se razlikujejo glede na spol, ni mogoče ocenjevati v okviru iste določbe.

(16)

Tako so lahko na primer pri naložbenih pokojninskih shemah z vnaprej določenimi prejemki nekateri elementi, kot so pretvorba dela redne pokojnine v kapital, prenos pokojninskih pravic, pokojnina za preživele družinske člane, izplačljiva vzdrževancu v zameno za odstop dela pokojnine, ali znižana pokojnina, kadar se delavec odloči za predčasno upokojitev, neenaki, kadar ob izvajanju financiranja sheme različni zneski izhajajo iz uporabe aktuarskih faktorjev glede na spol.

(17)

Ugotovljeno je, da se dajatve, ki se plačujejo na podlagi poklicnih sistemov socialne varnosti, ne štejejo za prejemke iz dela, če se nanašajo na zaposlitve pred 17. majem 1990, razen če so delavci ali osebe, ki jih zahtevajo, začele sodni postopek ali vložile podobno zahtevo v skladu z nacionalno zakonodajo, ki se je uporabljala pred tem datumom. Zato je treba uresničevanje načela enakega obravnavanja ustrezno omejiti.

(18)

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Barberjev protokol (11) ne vpliva na pravico do vključitve v poklicno pokojninsko shemo in se časovna omejitev učinkov sodbe v zadevi C-262/88 ne uporablja za pravico do vključitve v poklicno pokojninsko shemo. Sodišče je tudi razsodilo, da se lahko za delavce, ki uveljavljajo pravico do vključitve v poklicno pokojninsko shemo, uporabijo nacionalni predpisi glede rokov za začetek postopkov po nacionalni zakonodaji, pod pogojem, da za tovrstne postopke niso manj ugodni kot za podobne domače postopke in da v praksi ne onemogočajo uveljavljanja pravic, dodeljenih s pravom Skupnosti. Sodišče je prav tako izpostavilo dejstvo, da lahko delavci retroaktivno zahtevajo vključitev v poklicno pokojninsko shemo, vendar jim s tem ni dovoljeno, da bi se izognili plačilu prispevkov za zadevno obdobje članstva.

(19)

Zagotavljanje enakega dostopa do zaposlitve in poklicnega usposabljanja zaradi zaposlitve je temelj uresničevanja načela enakega obravnavanja moških in žensk na področju zaposlovanja in poklicnega dela. Izjeme v zvezi s tem načelom morajo biti zato omejene na tiste poklicne dejavnosti, ki zahtevajo zaposlitev osebe določenega spola zaradi narave dejavnosti ali okoliščin, v katerih se dejavnosti izvajajo, pod pogojem, da je zadani cilj zakonit in skladen z načelom sorazmernosti.

(20)

Ta direktiva ne posega v svobodo združevanja, vključno s pravico vsake osebe, da za zaščito svojih interesov ustanavlja sindikate in se v njih včlani. Ukrepi v smislu člena 141(4) Pogodbe lahko vključujejo članstvo ali nadaljevanje dejavnosti organizacij ali sindikatov, katerih glavni cilj je uveljavljanje načela enakega obravnavanja moških in žensk v praksi.

(21)

Prepoved diskriminacije ne sme posegati v ohranjanje ali sprejemanje ukrepov, namenjenih preprečevanju ali nadomestilu za prikrajšanost skupine oseb istega spola. Takšni ukrepi dovoljujejo organizacije oseb enega spola, kadar je njihov glavni cilj spodbujanje posebnih potreb teh oseb in spodbujanje enakosti moških in žensk.

(22)

Da bi se v skladu s členom 141(4) Pogodbe zagotovila dejanska popolna enakost moških in žensk v poklicnem življenju, načelo enakega obravnavanja državam članicam ne preprečuje ohranjanja ali sprejemanja ukrepov, ki omogočajo posebne prednosti, s katerimi bi se manj zastopanemu spolu olajšalo opravljanje poklicne dejavnosti oziroma preprečilo ali nadomestilo prikrajšanost v poklicnih karierah. Glede na trenutni položaj in ob upoštevanju Deklaracije št. 28 k Amsterdamski pogodbi bi si morale države članice najprej prizadevati za izboljšanje položaja žensk v poklicnem življenju.

(23)

Iz sodne prakse Sodišča jasno izhaja, da je neugodno obravnavanje ženske, ki je povezano z nosečnostjo ali materinstvom, neposredna diskriminacija zaradi spola. Zato je treba tako obravnavanje izrecno vključiti v to direktivo.

(24)

Sodišče dosledno priznava zakonitost, glede na načelo enakega obravnavanja, zaščite biološkega stanja ženske med nosečnostjo in materinstvom ter uvedbe ukrepov za varstvo nosečnosti kot sredstva za dosego dejanske enakosti. Ta direktiva torej ne posega v Direktivo Sveta 92/85/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (12). Ta direktiva nadalje ne posega v Direktivo Sveta 96/34/ES z dne 3. junija 1996 o okvirnem sporazumu o starševskem dopustu, sklenjenem med UNICE, CEEP in ETUC (13).

(25)

Zaradi jasnosti je primerno sprejeti izrecno določbo za varstvo pravic iz delovnega razmerja za ženske, ki so na porodniškem dopustu, zlasti za njihovo pravico do vrnitve na isto ali enakovredno delovno mesto, brez škodljivih posledic za njihove delovne pogoje zaradi koriščenja takega dopusta, ter pravico do vseh izboljšav delovnih pogojev, do katerih bi bile upravičene med svojo odsotnostjo.

(26)

V Resoluciji Sveta in ministrov za delo in socialno politiko, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 29. junija 2000 o uravnoteženi udeležbi žensk in moških v družinskem in poklicnem življenju (14) so bile države članice povabljene k razmisleku o preučitvi možnosti, da v svojem pravnem sistemu moškim delavcem priznajo individualno in neprenosljivo pravico do očetovskega dopusta, ob ohranitvi njihovih pravic iz delovnega razmerja.

(27)

Podobno velja, če države članice priznavajo moškim in ženskam individualno in neprenosljivo pravico do dopusta po posvojitvi otroka. Države članice določijo, ali se prizna takšna pravica za očetovski in/ali posvojiteljski dopust ali ne, ter določijo tudi pogoje, razen odpuščanja in vrnitve na delo, ki niso zajeti s to direktivo.

(28)

Zaradi učinkovitega uresničevanja načela enakega obravnavanja morajo države članice uvesti ustrezne postopke.

(29)

Določba o ustreznih sodnih ali upravnih postopkih za izvrševanje obveznosti, ki jih nalaga ta direktiva, je temeljnega pomena za učinkovito uresničevanje načela enakega obravnavanja.

(30)

Pomembno vlogo pri zagotavljanju učinkovitega uresničevanja načela enakega obravnavanja ima sprejetje pravil o dokaznem bremenu. Kakor je to izreklo Sodišče, je treba torej sprejeti določbo, ki bo omogočala, da se dokazno breme prenese na toženo stranko, kadar gre za očiten primer domnevne diskriminacije, razen v zvezi s postopki, v katerih mora sodišče ali drugi pristojni nacionalni organ raziskati dejstva. Vendar pa je treba pojasniti, da presoja dejstev, na podlagi katerih se lahko domneva o neposredni ali posredni diskriminaciji, ostaja v pristojnosti nacionalnega organa v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso. Poleg tega naj bi države članice v kateri koli ustrezni fazi postopka uvedle dokazna pravila, ki so ugodnejša za tožeče stranke.

(31)

Zaradi nadaljnjega izboljšanja ravni varstva, ki jo nudi ta direktiva, bi morala imeti združenja, organizacije in druge pravne osebe tudi pravico do sodelovanja v postopkih na način, ki ga določijo države članice, bodisi v imenu tožeče stranke bodisi v njeno podporo, brez poseganja v nacionalna postopkovna pravila glede zastopanja in obrambe.

(32)

Glede na dejstvo, da je pravica do učinkovitega pravnega varstva ena temeljnih pravic, je primerno, da se delavcem zagotovi nadaljevanje takega varstva tudi po tem, ko je razmerje, iz katerega izhaja domnevna kršitev načela enakega obravnavanja, končano. Delavec, ki brani osebo, ki je varovana na podlagi te direktive, oziroma je priča takšni osebi, je upravičen do enakega varstva.

(33)

Sodišče je jasno ugotovilo, da mora biti za zagotovitev dejanske učinkovitosti načela enakega obravnavanja za vsako kršitev dodeljena ustrezna odškodnina glede na utrpljeno škodo. Zato je primerno, da se izključi vnaprejšnja določitev vsake zgornje meje take odškodnine, razen če delodajalec lahko dokaže, da je edina škoda, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi diskriminacije v smislu te direktive, zavrnitev upoštevanja njene/njegove prijave za delovno mesto.

(34)

Za učinkovitejše uresničevanje načela enakega obravnavanja morajo države članice spodbujati dialog med socialnimi partnerji in v okviru nacionalne prakse z nevladnimi organizacijami.

(35)

Države članice morajo zagotoviti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitve obveznosti iz te direktive.

(36)

Ker države članice ne morejo zadovoljivo doseči ciljev te direktive in jih je torej laže doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kakor je določeno v členu 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz istega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego teh ciljev.

(37)

Za boljše razumevanje različnega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in delu bi bilo treba še naprej pripravljati, analizirati in na ustreznih ravneh dati na razpolago statistike, razčlenjene po spolu.

(38)

Enako obravnavanje moških in žensk pri zaposlovanju in delu ne more biti omejeno na zakonodajne ukrepe. Nasprotno, Evropska unija in države članice bi morale še naprej spodbujati ozaveščanje javnosti glede problema diskriminacije pri plačah in si prizadevati za spremembo ravnanj ter pri tem v čim večjem možnem obsegu vključiti vse zainteresirane strani v javni in zasebni sferi. Pri tem lahko igra pomembno vlogo dialog med socialnimi partnerji.

(39)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo je treba omejiti na tiste določbe, ki v primerjavi s prejšnjimi direktivami pomenijo vsebinsko spremembo. Obveznost prenosa vsebinsko nespremenjenih določb izhaja iz prejšnjih direktiv.

(40)

Ta direktiva ne sme posegati v obveznosti držav članic, ki se nanašajo na časovne roke za prenos v nacionalno zakonodajo in uporabo direktiv iz Priloge I, del B.

(41)

V skladu z odstavkom 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (15) države članice za svoje potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj, kolikor je to mogoče, prikažejo primerjavo med to direktivo in ukrepi za njen prenos v nacionalno zakonodajo –

(a)

z dostopom do zaposlitve, vključno z napredovanjem in dostopom do poklicnega usposabljanja;

(b)

z delovnimi pogoji, vključno s plačilom;

(c)

s poklicnimi sistemi socialne varnosti.

(a)

„neposredna diskriminacija“: kadar se ena oseba zaradi spola obravnava manj ugodno, kakor se obravnava, se je obravnavala ali bi se obravnavala oseba drugega spola v primerljivi situaciji;

(b)

„posredna diskriminacija“: kadar bi bile zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse osebe enega spola v posebej neugodnem položaju v primerjavi z osebami drugega spola, razen če ta predpis, merilo ali praksa objektivno temelji na zakonitem cilju in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna;

(c)

„nadlegovanje“: kadar ima neželeno vedenje, povezano s spolom osebe, učinek ali namen prizadeti dostojanstvo osebe in ustvariti zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje;

(d)

„spolno nadlegovanje“: kadar ima kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega vedenja spolne narave učinek ali namen prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastrašujočega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja;

(e)

„plačilo“: običajna osnovna ali minimalna plača in vsa druga plačila, bodisi v denarju bodisi v naravi, ki jih delavec prejme, neposredno ali posredno, zaradi svoje zaposlitve, od delodajalca;

(f)

„poklicni sistemi socialne varnosti“: sistemi, ki jih ne ureja Direktiva Sveta 79/7/EGS z dne 19. decembra 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti (16) in katerih namen je delavcem, bodisi zaposlenim bodisi samozaposlenim, v delovni organizaciji ali skupini delovnih organizacij, v gospodarski dejavnosti, v poklicnem sektorju ali skupini sektorjev zagotoviti pravice, ki dopolnjujejo pravice iz obveznega sistema socialne varnosti ali jih nadomeščajo, ne glede na to, ali je vključitev v te sisteme obvezna ali prostovoljna.

(a)

nadlegovanje in spolno nadlegovanje kot tudi vsako manj ugodno obravnavanje osebe zaradi zavrnitve ali dopuščanja takega vedenja;

(b)

navodilo, naj se osebe diskriminirajo zaradi spola;

(c)

kakršno koli manj ugodno obravnavanje žensk, ki je povezano z nosečnostjo ali s porodniškim dopustom v smislu Direktive 92/85/EGS.

(a)

obsega takih sistemov in pogojev za dostop do njih;

(b)

obveznosti v zvezi s prispevki in izračunavanjem prispevkov;

(c)

izračunavanja prejemkov, vključno z dodatnimi prejemki, ki se plačujejo za zakonskega partnerja ali vzdrževane družinske člane, ter pogojev v zvezi s trajanjem in ohranitvijo upravičenosti do prejemkov.

(a)

poklicne sisteme socialne varnosti, ki zagotavljajo varstvo pred naslednjimi tveganji:

(b)

poklicne sisteme socialne varnosti, ki zagotavljajo druge socialne pravice kot prejemke v denarju ali v naravi, še zlasti pokojnine preživelih družinskih članov in družinske prejemke, če prejemki te vrste predstavljajo plačilo, ki ga delodajalec izplača delavcu na podlagi njegove zaposlitve.

(a)

individualne pogodbe samozaposlenih oseb;

(b)

sisteme s samo enim članom za samozaposlene osebe;

(c)

zavarovalne pogodbe, v katerih delodajalec ni pogodbena stranka, v primeru delavcev;

(d)

neobvezne klavzule poklicnih sistemov socialne varnosti, ki se članom ponudijo individualno in jim zagotavljajo:

(e)

poklicne sisteme socialne varnosti, kolikor se prejemki iz pravic financirajo iz prispevkov, ki jih delavci plačajo prostovoljno.

(a)

določanju oseb, ki se lahko vključijo v poklicni sistem socialne varnosti;

(b)

določanju obvezne ali prostovoljne vključitve v poklicni sistem socialne varnosti;

(c)

določanju različnih pravil glede starosti za vključitev v sistem, najkrajše delovne dobe ali članstva v sistemu, ki se zahteva za pridobitev pravic;

(d)

določanju različnih pravil, razen kakor je določeno v točkah (h) in (j), za povračilo prispevkov, kadar delavec izstopi iz sistema, ne da bi izpolnil pogoje za odlog pravice do dolgoročnih prejemkov;

(e)

določanju različnih pogojev za pridobitev pravic ali za omejevanje teh pravic za delavce enega ali drugega spola;

(f)

določanju različnih upokojitvenih starosti;

(g)

začasni ustavitvi ohranitve ali pridobivanja pravic na podlagi zakonov ali sporazumov, za katere plačuje delodajalec, med porodniškim dopustom ali dopustom iz družinskih razlogov;

(h)

določanju različnih ravni pravic, razen kolikor so nujne zaradi upoštevanja aktuarskih faktorjev za izračune, ki se razlikujejo glede na spol pri shemah z vnaprej določenimi prispevki; pri naložbenih shemah z vnaprej določenimi prejemki so nekateri elementi lahko različni, kadar ob izvajanju financiranja sheme različni zneski izhajajo iz uporabe aktuarskih faktorjev glede na spol;

(i)

določanju različnih ravni prispevkov delavcev;

(j)

določanju različnih ravni prispevkov delodajalcev, razen:

(k)

določanju različnih standardov ali standardov, ki se uporabljajo le za delavce enega spola, razen kakor je določeno v točkah (h) in (j), glede jamstva ali ohranitve upravičenosti do odloženih prejemkov, ko delavec izstopi iz sistema.

(a)

z določitvijo upokojitvene starosti za upokojitev ali dodelitev starostne pokojnine in možnimi posledicami za druge pravice:

(b)

s pokojninami preživelih družinskih članov, dokler zakonodaja Skupnosti glede tega ne vzpostavi načela enakega obravnavanja v zakonsko predpisanih sistemih socialne varnosti;

(c)

z uporabo člena 9(1)(i) v zvezi z uporabo različnih aktuarskih faktorjev za izračun do 1. januarja 1999 ali v državah članicah, ki so pristopile po tem datumu, do datuma začetka uporabe Direktive 86/378/EGS na njihovem ozemlju.

(a)

s pogoji za dostop do zaposlitve, samozaposlitve ali poklica, vključno z izbirnimi merili in pogoji za zaposlitev, ne glede na panogo in na vseh ravneh poklicne hierarhije, vključno z napredovanjem;

(b)

z dostopom do vseh vrst in vseh ravni poklicnega svetovanja, poklicnega usposabljanja, nadaljnjega poklicnega usposabljanja in izpopolnjevanja, vključno z delovno prakso;

(c)

z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, vključno z odpuščanjem, ter plačilom, kakor je določeno v členu 141 Pogodbe;

(d)

s članstvom in sodelovanjem v organizacijah delavcev ali delodajalcev ali kakršnih koli organizacijah, katerih člani opravljajo določen poklic, vključno z ugodnostmi, ki jih zagotavljajo takšne organizacije.

(a)

okoliščinah, določenih v členu 141 Pogodbe in v direktivah 92/85/EGS in 96/34/ES, v kolikor gre za diskriminacijo zaradi spola;

(b)

vseh civilnih in upravnih postopkih v zvezi z javnim ali zasebnim sektorjem, ki določajo pravna sredstva na podlagi nacionalne zakonodaje v skladu z ukrepi iz točke (a), razen izvensodnih postopkov prostovoljnega značaja ali tistih, ki jih predvideva nacionalna zakonodaja.

(a)

zagotavljanje neodvisne pomoči žrtvam diskriminacije pri njihovih pritožbah zaradi diskriminacije, brez poseganja v pravice žrtev in združenj, organizacij ali drugih pravnih oseb iz člena 17(2);

(b)

opravljanje neodvisnih raziskav v zvezi z diskriminacijo;

(c)

objavljanje neodvisnih poročil in dajanje priporočil o vseh vprašanjih v zvezi s takšno diskriminacijo;

(d)

izmenjavo razpoložljivih informacij na ustrezni ravni z ustreznimi evropskimi organi, na primer z bodočim Evropskim inštitutom za enakost spolov.

(a)

se razveljavijo vsi zakoni in drugi predpisi, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja;

(b)

se določbe, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja v individualnih ali kolektivnih pogodbah ali sporazumih, notranjih pravilih delovnih organizacij ali pravilih, ki urejajo neodvisne poklice ter organizacije delavcev in delodajalcev, ali kateri koli drugi dogovori razglasijo ali se lahko razglasijo za nične in neveljavne ali se spremenijo;

(c)

poklicni sistemi socialne varnosti, ki vsebujejo take določbe, ne smejo biti odobreni ali razširjeni z upravnimi ukrepi.