PRILOGA

k Uredbi Komisije z dne 16. junija 2006 o določitvi pavšalnih uvoznih vrednosti za določanje vhodne cene nekaterega sadja in zelenjave

(EUR/100 kg)
Tarifna oznaka KN	Oznaka tretje države (1)	Pavšalna uvozna vrednost
0702 00 00	052	54,6
	204	28,9
	999	41,8
0707 00 05	052	124,8
	068	46,6
	999	85,7
0709 90 70	052	94,1
	999	94,1
0805 50 10	052	54,6
	388	73,0
	508	52,0
	528	56,1
	999	58,9
0808 10 80	388	99,1
	400	97,5
	404	101,4
	508	86,5
	512	74,9
	524	88,5
	528	92,4
	720	115,6
	804	110,7
	999	96,3
0809 10 00	052	219,8
	204	61,1
	624	135,7
	999	138,9
0809 20 95	052	343,6
	068	95,0
	999	219,3
0809 30 10, 0809 30 90	624	182,5
	999	182,5

---

(1)  Nomenklatura držav je določena z Uredbo Komisije (ES) št. 750/2005 (UL L 126, 19.5.2005, str. 12). Oznaka „999“ pomeni „drugega porekla“.

PRILOGA

RAZPIS NATEČAJA ZA DODELITEV IZVOZNIH DOVOLJENJ A3 ZA SADJE IN ZELENJAVO (PARADIŽNIKE, POMARANČE, LIMONE, NAMIZNO GROZDJE, JABOLKA IN BRESKVE)

Rok za predložitev ponudb: od 3. do 4. julija 2006.

Tarifna oznaka proizvoda (1)	Namembni kraj (2)	Okvirni znesek nadomestil (v EUR/t)	Predvidene količine (v t)
0702 00 00 9100	F08	30	5 333
0805 10 20 9100	F08	39	20 000
0805 50 10 9100	F08	60	3 333
0806 10 10 9100	F08	22	33 333
0808 10 80 9100	F04, F09	33	46 667
0809 30 10 9100 0809 30 90 9100	F03	16	26 667

---

(1)  Tarifne oznake proizvodov so določene v Uredbi Komisije (EGS) št. 3846/87 (UL L 366, 24.12.1987, str. 1).

(2)  Oznake namembnih krajev serije „A“ so določene v Prilogi II k Uredbi (EGS) št. 3846/87. Numerične oznake namembnih krajev so določene v Uredbi Komisije (ES) št. 2081/2003 (UL L 313, 28.11.2003, str. 11). Drugi namembni kraji so:

F03	:	Vsi namembni kraji razen Švice, Romunije in Bolgarije.
F04	:	Hongkong, Singapur, Malezija, Šrilanka, Indonezija, Tajska, Tajvan, Papua Nova Gvineja, Laos, Kambodža, Vietnam, Japonska, Urugvaj, Paragvaj, Argentina, Mehika, Kostarika.
F08	:	Vsi namembni kraji razen Romunije in Bolgarije.
F09	:	Sledeči namembni kraji: Norveška, Islandija, Grenladnija, Fersko otočje, Albanija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Jugoslavija (Srbija in Črna gora), Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Gruzija, Kazahstan, Kirgizistan, Moldavija, Rusija, Tadžikistan, Turkmenistan, Uzbekistan, Ukrajina, Saudova Arabija, Bahrajn, Katar, Oman, Združeni arabski emirati (Abu Dhabi, Dubaj, Chardja, Adjman, Umm al-Qi'iwayn, Ras al-Khayma et Fudjayra), Kuvajt, Jemen, Sirija, Iran, Jordanija, Bolivija, Brazilija, Venezuela, Peru, Panama, Ekvador in Kolumbija, afriške države in teritoriji razen Južne Afrike, namembni kraji iz člena 36 Uredbe Komisije (ES) št. 800/1999 (UL L 102, 17.4.1999, str. 11).

PRILOGA

Poimenovanje blaga	Uvrstitev (oznaka KN)	Utemeljitev
(1)	(2)	(3)
Varnostna naprava, ki omogoča dostop do podatkov, ki so shranjeni v napravi za avtomatsko obdelavo podatkov (AOP). Sestavljena je iz prikazovalnika s tekočimi kristali (LCD), komponente tiskanega vezja in baterije v plastičnem ohišju ter se lahko namesti na obesek za ključ. Naprava ustvari zaporedje 6-mestnih števil, ki so specifična za posameznega uporabnika, in omogoča uporabniku dostop do podatkov, shranjenih na napravi za AOP. Naprave ni mogoče povezati z napravo za AOP in deluje neodvisno od take naprave.	8543 89 97	Uvrstitev opredeljujejo določbe splošnih pravil 1 in 6 za razlago kombinirane nomenklature in besedilo k oznakam KN 8543, 8543 89 in 8543 89 97. Naprava se ne more uvrstiti pod tarifno številko 8470, ker nima funkcije za ročno vnašanje podatkov ali računanje v smislu te tarifne številke (glej pojasnila HS k tej tarifni številki). Naprava se ne more uvrstiti pod tarifno številko 8471, ker je ni mogoče prosto programirati v skladu z zahtevami uporabnika (glej pojasnilo 5(A)(a)(2) k poglavju 84), niti ni enota naprave za avtomatsko obdelavo podatkov, saj je ni mogoče povezati s centralno procesno enoto (glej opombo 5(B)(b) k poglavju 84). Naprava se uvršča pod tarifno številko 8543, ker je električni aparat z individualno funkcijo, ki ni določena ali zajeta drugje.

PRILOGA

Najvišja pomoč za smetano, maslo in zgoščeno maslo ter varščina za predelavo za 11. posamični razpis v okviru stalnega javnega razpisa iz Uredbe (ES) št. 1898/2005

(EUR/100 kg)
Formula			A		B
Postopek vdelave			S sledljivimi snovmi	Brez sledljivih snovi	S sledljivimi snovmi	Brez sledljivih snovi
Najnižja prodajna cena	Maslo ≥ 82 %	Nespremenjeno	—	210	—	210
		Zgoščeno	—	—	—	—
Varščina za predelavo		Nespremenjeno	—	79	—	79
		Zgoščeno	—	—	—	—

PRILOGA

Najvišja pomoč za smetano, maslo in zgoščeno maslo ter varščina za predelavo za 11. posamični razpis v okviru stalnega javnega razpisa iz Uredbe (ES) št. 1898/2005

(EUR/100 kg)
Formula		A		B
Postopek vdelave		S sledljivimi snovmi	Brez sledljivih snovi	S sledljivimi snovmi	Brez sledljivih snovi
Najvišja pomoč	Maslo ≥ 82 %	23,5	20	23,5	20
	Maslo < 82 %	—	19,5	—	19,5
	Zgoščeno maslo	28	24,5	28	24,5
	Smetana	—	—	12	8,5
Varščina za predelavo	Maslo	26	—	26	—
	Zgoščeno maslo	31	—	31	—
	Smetana	—	—	13	—

PRILOGA

Spremenjeni zneski reprezentativnih cen in dodatnih uvoznih dajatev za beli sladkor, surovi sladkor in proizvode pod oznako KN 1702 90 99, ki se uporabljajo od 17. junija 2006

(EUR)
Oznaka KN	Višina reprezentativnih cen na 100 kg neto teže zadevnega proizvoda	Višina dodatnih dajatev na 100 kg neto teže zadevnega proizvoda
1701 11 10 (1)	29,48	2,44
1701 11 90 (1)	29,48	6,79
1701 12 10 (1)	29,48	2,31
1701 12 90 (1)	29,48	6,36
1701 91 00 (2)	36,79	6,84
1701 99 10 (2)	36,79	3,30
1701 99 90 (2)	36,79	3,30
1702 90 99 (3)	0,37	0,30

---

(1)  Določitev za standardno kakovost v skladu s točko II Priloge I k Uredbi Sveta (ES) št. 1260/2001 (UL L 178, 30.6.2001, str. 1).

(2)  Določitev za standardno kakovost v skladu s točko I Priloge I k Uredbi (ES) št. 1260/2001.

(3)  Določitev za 1 % vsebnosti saharoze.

PRILOGA

Podpora EU dejavnostim MAAE na področju jedrske varnosti in preverjanja ter v okviru izvajanja Strategije EU proti širjenju in orožju za množično uničevanje

1.   Opis

Mednarodna skupnost je ugotovila, zlasti na mednarodni konferenci o jedrski varnosti z delovnim naslovom „Global Directions for the Future“ (Globalne usmeritve za prihodnost), ki je marca 2005 potekala v Londonu, da nevarnost uspešnih jedrskih terorističnih dejanj ostaja še naprej velika. Mednarodna skupnost se je odzvala silovito in dala več pobud, da bi preprečili, da bi se jedrske ali druge radioaktivne snovi znašle v rokah zločincev in teroristov.

Preverjanje MAAE vsekakor ostaja nepogrešljivo sredstvo za vzpostavljanje zaupanja med državami v kontekstu prizadevanj za neširjenje jedrskega orožja ter za razvoj miroljubne uporabe jedrskega materiala.

Nedavni premiki na mednarodnem prizorišču so prinesli niz novih in okrepljenih mednarodnih instrumentov, ki so pomembni za jedrsko varnost in preverjanje: julija 2005 so države pogodbenice sprejele Spremembo CPPNM; od septembra 2005 je na voljo za podpis Konvencija o jedrskem terorizmu; aprila 2004 pa je Varnostni svet ZN sprejel Resolucijo 1540 o orožju za množično uničevanje in nedržavnih akterjih. Varnostni svet ZN je leta 2001 v Resoluciji 1373 države pozval, naj čimprej pristopijo k ustreznim konvencijam in protokolom, ki se nanašajo na terorizem.

Do sedaj se je k izvajanju Pravil ravnanja za varnost in zaščito radioaktivnih virov politično zavezalo 80 držav (1). Poleg tega sta v letu 2005 Generalna konferenca in Svet guvernerjev MAAE sprejela več resolucij in sklepov o krepitvi sistema varnostnih ukrepov MAAE (2).

Državam bi uveljavljanje teh mednarodnih instrumentov utegnila vsaj v določenem delu znatno olajšati pomoč v okviru Načrta za jedrsko varnost MAAE za obdobje 2006–2009, ki ga je septembra 2005 potrdil Svet guvernerjev MAAE (3). Gre za nadaljevanje Načrta dejavnosti za zaščito pred jedrskim terorizmom za obdobje 2003–2005 (4). Novi Načrt za jedrsko varnost obravnava dejavnosti na treh področjih: (1) ocena potreb, analiza in usklajevanje, (2) preprečevanje in (3) odkrivanje in odziv. Prav tako vsebuje del o „Dejavnostih v podporo jedrski varnosti“, ki zajema dejavnosti, prvotno navedene zaradi njihovih varnostnih in nadzornih ciljev, vendar se zanje šteje, da pomembno prispevajo tudi k jedrski varnosti.

Mednarodni varnostni ukrepi, ki jih uveljavlja MAAE, predstavljajo ključno sredstvo pri preverjanju, ali države ravnajo skladno s svojimi posebnimi zavezami in obveznosti glede neširjenja. Nadvse pomembno je, da se uveljavi nacionalna zakonodaja, potrebna za izvajanje celovitega sporazuma o nadzornih ukrepih z MAAE in po potrebi Dodatnega protokola (5). Za izvajanje takšnega sporazuma mora vsaka država pogodbenica imeti učinkovit državni sistem vodenja evidenc jedrskih materialov in nadzora nad njimi (SSAC). Svet guvernerjev MAAE je septembra 2005 sekretariat MAAE zaprosil, naj državam, ki so sklenile celovit sporazum o nadzornih ukrepih, temu pa je bil dodan še protokol o manjših količinah, tudi nečlanicam, z razpoložljivimi sredstvi pomaga pri vzpostavitvi in skrbi za takšne SSAC.

V Načrtu za jedrsko varnost za obdobje 2006–2009 so zapisani cilji, podobni tistim iz nekaterih delov Strategije EU proti širjenju orožja za množično uničevanje. Ti predvidevajo celovit pristop k jedrski varnosti, ki bo v vseh fazah („od zibeli do groba“) zagotavljal upravni nadzor, evidentiranost in varovanje jedrskih in drugih radioaktivnih snovi med uporabo, skladiščenjem in transportom, tako kratkoročno kot dolgoročno. Za primer, da varovanje odpove, pa je treba določiti varnostne ukrepe, s pomočjo katerih bo mogoče odkriti krajo ali poskuse tihotapljenja tega materiala preko mednarodnih meja in se odzvati na storjena zlonamerna dejanja z jedrskimi in drugimi radioaktivnimi snovmi.

MAAE zaključuje izvajanje Skupnega ukrepa Sveta 2004/495/SZVP in izvaja Skupni ukrep Sveta 2005/574/SZVP. S pomočjo, ki jo je prispevala EU, je MAAE sprožila obsežne dejavnosti v podporo prizadevanjem držav prejemnic na območju Kavkaza, Srednje Azije, Jugovzhodne Evrope in Balkana, na severnoafriškem in sredozemskem območju Bližnjega vzhoda, katerih namen je okrepiti jedrsko varnost in uveljaviti mednarodne nadzorne ukrepe v teh državah.

Povpraševanje po podpori za ta prizadevanja je v državah članicah MAAE in tudi v državah, ki niso njene članice, še naprej veliko. Do podpore upravičene države so:

—	v Jugo-vzhodni Evropi: Turčija, Albanija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Srbija in Črna gora, Republika Moldavija in Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija;

—	na srednje-azijskem območju: Kazahstan, Kirgizistan, Uzbekistan, Tadžikistan in Turkmenistan;

—	na območju Kavkaza: Armenija, Azerbajdžan in Gruzija;

—	na območju Sredozemlja in Bližnjega vzhoda: Izrael, Jordanija, Libanon, Sirska arabska republika in

—	v Afriki  (6): vsega skupaj naj bi bilo v okviru različnih projektov v Afriki podpore za jedrsko varnost deležnih kakih 20–25 držav. Še več držav pa bi utegnilo biti vključenih v usposabljanja na ravni regij.

Dokončni izbor afriških držav, ki naj bi bile deležne podpore, bo opravljen glede na ugotovitve v fazi ocene potreb, pri kateri bo šlo za ocenjevalne misije in ustrezno pregledovanje že obstoječih podatkov na sedežu. Podporne dejavnosti za vsak projekt bodo osredotočene na tiste države v tej regiji, ki so na vsakokratnem projektnem področju najbolj dejavne:

—	nadgradnja fizičnega varovanja je predvidena v šestih od tistih osmih držav v tej regiji, ki imajo jedrske reaktorje. Krepitev zaščite radioaktivnih virov je predvidena v petih do sedmih državah izmed tistih desetih, v katerih se uporabljajo in skladiščijo najmanj varovani viri;

—

zagotovitev podpore za nadgradnjo zmogljivosti za odkrivanje nedovoljenega prometa z jedrskimi in drugimi radioaktivnimi snovmi je predvidena za pet do šest držav, ki glede na podatke, s katerimi razpolaga MAAE, in upoštevajoč prisotnost jedrskega materiala in radioaktivnih virov v zadevnih in sosednjih državah, predstavljajo največje tveganje nedovoljenega prometa;

—

zagotovitev ocenitve in podpore za nadzorno infrastrukturo v zvezi z varstvom pred sevanji in zaščito radioaktivnih virov je predvidena za dvanajst držav, za katere se šteje, da so najbolj potrebne izboljšav pri nadzorni infrastrukturi. Zagotovitev podpore na zakonodajnem področju je predvidena za šest držav;

—	usposabljanje bi ponudili po regijah v Afriki za kar se da veliko število udeležencev v okviru razpoložljivih sredstev.

Najprej bodo ocenjene potrebe po izboljšavah jedrske varnosti v državah iz zadevnega skupnega ukrepa EU, in sicer z namenom, da se opredelijo prednostne naloge pri podpori. V ta namen bo skupina priznanih strokovnjakov ocenila sedanje stanje sistema jedrske varnosti, ki so ga te države že vzpostavile, in predložila priporočila za izboljšave. Priporočila bodo temelj za določitev kasnejše pomoči; v njih bo obravnavano sedanje stanje in potrebe po izboljšavah pri preprečevanju in odkrivanju zlonamernih dejanj ter pri odzivanju na dejanja z jedrskimi in drugimi radioaktivnimi snovmi, vključno s tistimi iz nejedrske uporabe, pa tudi jedrskih objektov. Pri določanju držav za vsak projekt bodo postavljene prioritete, ki bi se krile iz proračuna, razpoložljivega zahvaljujoč podpori EU. Razvoj človeških virov se bo izvajal kot del utečenega programa usposabljanja pri MAAE, ki je v veliki meri regionalno naravnano. V okviru razpoložljivih finančnih virov se bo spodbujalo sodelovanje strokovnjakov iz kar se da velikega števila upravičenih držav.

Nato bodo v izbranih državah potekali projekti na treh področjih:

1.   Pomoč pri pripravi zakonodaje in upravnih predpisov

Pravno podlago za jedrsko varnost pretežno sestavljajo mednarodni instrumenti in priznana načela (pogodbe, konvencije, sporazumi, merila, standardi MAAE, pravila ravnanja in usmeritveni dokumenti ter priporočila), ki jih uveljavljajo nacionalni organi za nadzor nad jedrskim materialom in drugimi radioaktivnimi viri. Ta široka paleta predpisov (veliko jih je bilo razvitih pod okriljem MAAE) zagotavlja okvir, v katerem se jedrski material, druge radioaktivne snovi ali z njimi povezani objekti uporabljajo varno in varovano – tako za države z obsežnimi jedrskimi programi kot tudi za tiste z jedrskimi dejavnostmi manjšega obsega.

Ustrezna nacionalna zakonodaja in upravna nadzorna infrastruktura pomenita predpogoj za uspešno ureditev jedrske varnosti. V nacionalnih izvedbenih predpisih je treba poskrbeti za okvir z načeli in splošnimi določbami, ki bo pooblaščenim vladnim subjektom omogočal izvrševanje potrebnih upravnih funkcij in urejal ravnanje vseh oseb, ki se ukvarjajo z zadevnimi dejavnostmi. V mnogih državah je tovrstna zakonodaja neustrezna, nadzorne infrastrukture pa sploh ni ali je prav tako neustrezna. Te vrzeli v povezavi z neučinkovitimi upravnim nadzornimi infrastrukturami botrujejo šibkosti svetovne varnostne ureditve. Zato bi si morali kot cilj zastaviti okrepitev ali vzpostavitev primernih nacionalnih zakonodajnih in nadzornih okvirov ter dejansko uporabo ustreznih ukrepov.

Radioaktivni materiali se pogosto uporabljajo v nejedrske namene, npr. v medicini ali industriji. Nekateri od teh virov so visoko radioaktivni in spadajo v kategorije od 1 do 3, kakor so opredeljene v dokumentu MAAE „Kategorizacija radioaktivnih virov sevanja“. Brez ustreznega upravnega nadzora in varovanja lahko ti viri pridejo v napačne roke in se uporabijo pri zlonamernih dejavnostih. Nadzorna infrastruktura za varstvo pred sevanji in za zaščito radioaktivnih virov mora biti dejansko učinkovita in delovati ustrezno v skladu z mednarodnimi standardi, smernicami iz Pravil ravnanja za varnost in zaščito radioaktivnih virov in najboljšo prakso.

Sklenitev sporazumov o nadzornih ukrepih in Dodatnih protokolov z MAAE je učinkovit ukrep, ki spodbuja strog nacionalni in mednarodni nadzor nad jedrskim materialom ter z njim povezanih tehnologij. Pomembno je, da se nacionalnih izvedbenih predpisih jasno opredelijo jedrske dejavnosti, obrati, objekti in material, za katere bodo veljali nadzorni ukrepi. Poleg tega morajo države, ki so sklenile Dodatni protokol, poskrbeti za izboljšanje nacionalnih izvedbenih predpisov in tako omogočiti izpolnjevanje dodatnih obveznosti, izhajajočih iz Dodatnega protokola. Zlasti je treba notranjo zakonodajo države revidirati tako, da se razširijo pristojnosti in pooblastila upravnega organa, ki je bil določen za namene izvajanja in uporabe sklenjenih sporazumov o nadzornih ukrepih.

Države sprejmejo obveznost, da bodo izpolnjevale mednarodna merila v zvezi z jedrsko varnostjo, tudi, ko postanejo pogodbenice Konvencije o fizičnem varovanju jedrskega materiala in jedrskih objektov, CPPNM, z ratifikacijo Spremembe CPPNM in ko postanejo pogodbenice Konvencije o jedrskem terorizmu. Nadalje Varnostna resolucija Sveta Združenih narodov 1540 (2004) vse države obvezuje k vzpostavitvi notranjega nadzora, vključno z vzpostavitvijo ustreznega nadzora nad materiali, povezanimi z jedrskim orožjem.

Ukrepanje držav na področju jedrske varnosti, ki izhaja iz navedenih mednarodnih instrumentov, je privedlo do soočenja zavez v zvezi z varnostjo jedrskega materiala z objekti in drugimi radioaktivnimi viri. Med drugim se te zaveze nanašajo na ukrepe za vzpostavitev nadzorne infrastrukture za varstvo pred sevanji in zaščito radioaktivnih virov; ukrepe za evidentiranje in nadzor; ukrepe za fizično varovanje; nadzor nad uvozom in izvozom in inkriminiranje nezakonitih dejanj.

2.   Krepitev varnosti in nadzora nad jedrskimi in drugimi radioaktivnimi snovmi

Materiali, uporabljeni ali skladiščeni v jedrskih objektih in lokacijah, morajo biti ustrezno evidentirani in varovani, da se prepreči kraja ali sabotaža. Učinkovit nadzorni sistem bi moral določiti elemente, ki zahtevajo izvajanje na ravni države oziroma na ravni uporabnika.

Prav tako je bistvenega pomena, da se pred zlonamernimi dejanji med uporabo ali skladiščenjem fizično varujejo tudi močni in nevarovani radioaktivni viri iz nejedrskih uporab, ko pa niso več potrebni, jih je treba razgraditi in uskladiščiti ali odstraniti kot radioaktivne odpadke na varno in varovano mesto.

Vsaka država s celovitim sporazumom o nadzornih ukrepih mora vzpostaviti in skrbeti za SSAC, za katere veljajo varnostni ukrepi in nadzora nad njimi. Vendar pa MAAE ocenjuje, da takšnih sistemov v mnogih državah pogodbenicah teh sporazumov bodisi ni bodisi so neustrezni. Takšno stanje je razširjeno zlasti po približno 120 državah, v katerih ne obratuje noben jedrski objekt.

3.   Krepitev zmogljivosti držav za odkrivanje nedovoljenega prometa in za odzivanje nanj

Nedovoljen promet se nanaša na nedovoljen prejem, nabavo, rabo, prevoz ali odlaganje jedrskega materiala in drugih radioaktivnih snovi, ne glede na to, ali gre pri tem za namerno dejanje ali ne, in neodvisno od tega, ali se pri tem prečka mednarodna meja ali ne.

Brez materiala, pridobljenega na podlagi nedovoljenega prometa, teroristi ne morejo izdelati še tako preproste jedrske eksplozivne naprave ali radiološke razpršilne naprave. Poleg tega vedno obstaja možnost, da je bila z nedovoljenim prometom pridobljena tudi občutljiva oprema in tehnologija, potrebna za izdelavo občutljivega materiala, namenjenega za preprosto jedrsko eksplozivno napravo ali njeno izdelavo. Mogoče je sklepati, da morajo takšni materiali ali tehnologije preko meje, da prispejo na svoj končni cilj. Za boj proti nedovoljenemu prometu morajo zato države vzpostaviti ustrezne nadzorne pa tudi tehnične sisteme (vključno z uporabniku prijaznimi instrumenti) ter postopke in informacije, ki bodo na mejnih postajah na voljo za odkrivanje poskusov tihotapljenja radioaktivnih snovi (vključno s cepljivimi radioaktivnimi snovmi) ali nedovoljene trgovine z občutljivo opremo in tehnologijo.

Sprejeti je treba tudi učinkovite ukrepe v odziv na takšna dejanja in za morebitni zaseg radioaktivnega materiala. Uslužbenci organov pregona (carina, policija itd.) pogosto niso usposobljeni za rabo opreme za odkrivanje in se lahko zato na občutljivo opremo in tehnologijo ne spoznajo. Usposabljanje teh uradnikov je zato bistvenega pomena za uspeh vsakega od ukrepov, sprejetih za odkrivanje nedovoljenega prometa. Zaposlenim različnih kategorij bi bilo treba ponuditi različne oblike izobraževanja in usposabljanja, tako glede rabe instrumentov za odkrivanje kot tudi glede tolmačenja odčitkov teh instrumentov, da bi lahko sprejemali odločitve glede nadaljnjega postopanja.

Povpraševanja po podpori na tem področju je veliko, kar gre pripisati boljši osveščenosti o nevarnosti, pa tudi o razpoložljivosti opreme in metod za zmogljivejši mejni nadzor.

2.   CILJI

Splošni cilj: krepitev jedrske varnosti v izbranih državah.

2.1.   Ocenjevalna faza: financiranje mednarodnih misij za jedrsko varnost

MAAE bo izvedla ocenjevanje z namenom opredelitve potreb po krepitvi jedrske varnosti v zadevnih državah, v katerih takšno ocenjevanje še ni bilo dokončano. Za druge izbrane države pa bo že prej opravljena ocena posodobljena. Po potrebi se bo ocenjevalo fizično varovanje in varnost pri jedrskih in nejedrskih uporabah, uveljavljene ukrepe zoper nedovoljeni promet, pa tudi ustrezno pravno in nadzorno infrastrukturo. Rezultati celovite ocene bodo služili kot podlaga za izbor držav, v katerih se bodo izvajali projekti.

Pri zgoraj orisanih projektih:

—

bo za vsako državo ocenjeno fizično varovanje jedrskih in drugih radioaktivnih snovi in varovanje vseh jedrskih ali raziskovalnih objektov ali lokacij, kjer se ti materiali uporabljajo ali skladiščijo. Določena bo skupina objektov in lokacij s temi materiali, ki naj bi bile kasneje deležne nadgradnje in podpore;

—

za vsako državo bodo ocenjene potrebe v zvezi z nadgradnjo zaščite radioaktivnih virov. Opredeljene bodo morebitne slabosti in pomanjkljivosti glede na mednarodne standarde in Pravila ravnanja, ki terjajo izboljšave nadzorne infrastrukture, opredeljene pa bodo tudi potrebe po boljšem varovanju močnih, nevarovanih virov. V okviru ocene bo določena tudi posebna oprema, potrebna za zaščito;

—	za vsako državo bodo ocenjene trenutne zmogljivosti za boj proti nedovoljenemu prometu, opredeljene bodo tudi potrebe v zvezi s potrebnimi izboljšavami;

—	v vsaki državi bo ocenjen SSAC, opredeljene bodo tudi potrebe v zvezi s potrebnimi izboljšavami.

2.2.   Izvajanje posebnih ukrepov, ki so bili na podlagi ocenjevalne faze opredeljeni kot prednostni

Projekt 1:

Pomoč pri pripravi zakonodaje in upravnih predpisov.

Namen projekta:

—	okrepiti nacionalno zakonodajno in nadzorno infrastrukturo, ki ima opraviti z jedrskimi in drugimi radioaktivnimi snovmi, ob upoštevanju ustreznih mednarodnih instrumentov in priznanih načel na področju jedrske varnosti ter obstoječih sinergij z nacionalnimi sistemi varstva pred sevanji;

—	okrepiti nacionalne zakonodajne okvire za izvajanje sporazumov o nadzornih ukrepih in dodatnih protokolov, sklenjenih med državami in Agencijo;

—	okrepiti nacionalne nadzorne infrastrukture za varstvo pred sevanji in zaščito radioaktivnih virov.

Rezultati projekta:

—	razvoj in sprejetje celovite, usklajene in učinkovite zakonodaje na nacionalni ravni ter s tem prispevek k usklajenemu, okrepljenemu in splošneje razširjenemu sistemu jedrske varnosti;

—	razvoj in sprejetje potrebne nacionalne zakonodaje (v jezikih držav), potrebne, da bi države lahko izpolnjevale obveznosti iz sporazumov o nadzornih ukrepih in dodatnih protokolov, sklenjenih z Agencijo;

—

vzpostavitev/nadgradnja nadzorne infrastrukture za varstvo pred sevanji in zaščito radioaktivnih virov s pomočjo Ocene infrastrukture za varstvo pred sevanji in zaščito radioaktivnih virov (RaSSIA), svetovanja, opreme ter izobraževanja in usposabljanja v skladu z mednarodnimi standardi, smernicami iz Pravil ravnanja za varnost in zaščito radioaktivnih virov in najboljšimi praksami.

Projekt 2:

Krepitev varnosti in nadzora nad jedrskimi in drugimi radioaktivnimi snovmi

Namen projekta:

—	v izbranih državah okrepiti fizično varovanje jedrskih objektov ter jedrskih in drugih radioaktivnih snovi pri jedrskih uporabah;

—	v izbranih državah okrepiti nadzor in fizično varovanje radioaktivnih materialov pri nejedrskih uporabah ter

—	okrepiti SSAC za izvajanje sporazumov o varnostnih ukrepih in Dodatnih protokolov, tudi v državah, ki imajo sklenjen „protokol o manjših količinah“.

Rezultati projekta:

—	nadgrajeno fizično varovanje jedrskih materialov in drugih radioaktivnih snovi na izbranih jedrskih objektih in napravah ter lokacijah;

—	zavarovanje ali po potrebi razgradnja in odstranitev ali preselitev nevarovanih virov pri nejedrskih uporabah v izbranih državah v varna in varovana skladišča;

—	nacionalna nadzorna infrastruktura za fizično varovanje izboljšana s pomočjo izvedencev;

—	vzpostavitev in skrb za učinkovite SSAC, ki bodo sposobni izvajati sporazume o nadzornih ukrepih in Dodatne protokole, tudi v državah, ki imajo sklenjen „protokol o manjših količinah“;

—	zagotovljeno usposabljanje za uslužbence v državah, ki so upravičene do podpore.

Projekt 3:

Krepitev zmogljivosti držav za odkrivanje nedovoljenega prometa in za odzivanje nanj

Namen projekta:

—	v izbranih državah okrepiti zmogljivosti državnih organov za odkrivanje nedovoljenega prometa in za odzivanje nanj.

Rezultati projekta:

—

ovrednotene izpopolnjene informacije, zbrane iz odprtih virov in državnih točk za stike, o nedovoljenem prometu z jedrskim materialom in s tem boljše poznavanje nedovoljenega prometa z jedrskim materialom in okoliščin, v katerih se odvija. Te informacije bodo olajšale določanje prednostnih nalog v sklopu boja proti nedovoljenemu prometa;

—	v izbranih državah z izvedensko pomočjo vzpostavljeni nacionalni okviri za boj proti nedovoljenemu prometu in za izboljšanje nacionalnega usklajevanja nadzora nad čezmejnim pretokom radioaktivnih materialov, občutljive jedrske opreme in tehnologije;

—	na izbranih mejnih prehodih nadgrajena oprema za nadzor meje;

—	zagotovljeno usposabljanje za uslužbence organov pregona v državah, ki so upravičene do podpore.

3.   TRAJANJE

Ocenjevanje bo izvedeno v treh mesecih po začetku veljavnosti Sporazuma o prispevku med Komisijo in MAAE. Ti trije projekti bodo potekali vzporedno v 12 mesecih po tem.

Skupno naj bi se ta skupni ukrep izvajal 15 mesecev.

4.   UPRAVIČENCI

Upravičenke so države, v katerih bodo potekala ocenjevanja in nato projekti. Njihovi organi bodo deležni pomoči, da bi razumeli, kje so njihove šibke točke, in podpore pri iskanju rešitev in povečanju varnosti. Merila glede določanja držav za projekte, končne izbire upravičenk in potreb, ki jih je treba obravnavati v izbranih državah, se določijo v posvetovanju med izvajalcem in predsedstvom, ob pomoči GS/VP visokega predstavnika, v tesnem sodelovanju z državami članicami in Komisijo v okviru pristojne delovne skupine Sveta. Te odločitve temeljijo – če je to primerno – na predlogih izvajalca v skladu s členom 2(1) tega skupnega ukrepa.

5.   IZVAJALEC

Izvedba projektov bo zaupana MAAE. Mednarodne misije za jedrsko varnost bodo izvedli strokovnjaki držav članic in MAAE na način, na kakršnega običajno delujejo misije MAAE. Zadevne tri projekte bo neposredno izvedlo osebje MAAE, strokovnjaki ali pogodbeniki, ki so izbrani v državah članicah MAAE. V primeru pogodbenikov bo MAAE naročila za blago, dela ali storitve v okviru tega skupnega ukrepa oddala v skladu z veljavnimi pravili in postopki MAAE, kot je določeno v Sporazumu z MAAE o prispevku Evropske skupnosti.

6.   UDELEŽENE TRETJE OSEBE

Ta projekt bo financiran 100 % s tem skupnim ukrepom. Strokovnjaki držav članic MAAE se lahko štejejo kot udeležene tretje osebe. Delovali bodo po standardnih pravilih delovanja strokovnjakov MAAE.

7.   POSEBNI POGOJI PRI ODDAJANJU DEL IN NAROČILIH

V nekaterih primerih, ko gre za izboljšanje varnostnih ukrepov za jedrske in druge radioaktivne snovi, npr. radioaktivne vire, ki jih je prvotno dobavljala Ruska federacija, se naročila za blago, dela in storitve lahko oddajo ponudnikom v Ruski federaciji, ki se spoznajo na rusko tehnologijo.

8.   OCENA POTREBNIH SREDSTEV

Prispevek EU bo kril ocenjevanje in izvajanje v točki 2.2 opisanih treh projektov. Ocenjeni stroški so naslednji:

Ocena jedrske varnosti, vključno z misijami	140 000 EUR
Projekt 1	1 200 000 EUR
Projekt 2	3 070 000 EUR
Projekt 3	2 385 000 EUR

Poleg tega je vključena varnostna rezerva za nepredvidene stroške v višini približno 3 % upravičenih stroškov (skupaj v višini 200 000 EUR).

9.   REFERENČNI FINANČNI ZNESEK ZA KRITJE STROŠKOV PROJEKTA

Skupni stroški projekta znašajo 6 995 000 EUR.

---

(1)  GOV/2003/49-GC(47)/9. Tudi dokument „Ukrepi za utrditev mednarodnega sodelovanja na področju jedrske varnosti, varstva pred sevanji in varnosti transporta ter ravnanja z odpadki: pospeševanje učinkovite in trajnostne nacionalne nadzorne infrastrukture za nadzor nad radioaktivnimi viri“ (GOV/2004/52-GC(48)/15) vsebuje dele, ki so pomembni za sodelovanje med MAAE in EU v okviru Strategije EU proti širjenju orožja za množično uničevanje. Te dejavnosti so povzete tudi v „Dejavnostih v podporo jedrski varnosti“ in Načrtu za jedrsko varnost v obdobju 2006–2009, ki ga je pripravila MAAE.

(2)  Septembra 2005 je Svet guvernerjev Mednarodne agencije za atomsko energijo (MAAE) sklenil, da naj v korist krepitve sistema nadzornih ukrepov t.i. „protokol o manjših količinah“ („small quantities protocol“ – SQP) ostane del sistema nadzornih ukrepov Agencije, s pridržkom sprememb standardnega besedila in drugačnih meril za SQP; Generalna konferenca MAAE je na zasedanju leta 2005 sprejela resolucijo, v kateri je med drugim ugotovila, da takrat, ko ima država celovit sporazum o nadzornih ukrepih, ki ga dopolnjuje veljavni Dodatni protokol, to dvoje za to državo predstavljata višji standard preverjanja.

(3)  GOV/2005/50-GC(49)/17.

(4)  GOV/2002/10.

(5)  Glej Akcijski načrt Agencije za sklenitev čim več celovitih sporazumov in dodatnih protokolov, ki ga je objavila MAAE.

(6)  Alžirija, Angola, Benin, Bocvana, Burkina Faso, Burundi, Kamerun, Zelenortski otoki, Centralnoafriška republika, Čad, Komori, Kongo, Slonokoščena obala, Demokratična republika Kongo, Džibuti, Egipt, Ekvatorialna Gvineja, Eritreja, Etiopija, Gabon, Gambija, Gana, Gvineja, Gvineja Bissau, Kenija, Lesoto, Liberija, Libijska arabska džamahirija, Madagaskar, Malawi, Mali, Mavretanija, Mauritius, Maroko, Mozambik, Namibija, Niger, Nigerija, Ruanda, Sao Tome & Principe, Senegal, Sejšeli, Sierra Leone, Somalija, Južna Afrika, Sudan, Swaziland, Togo, Tunizija, Uganda, Združena republika Tanzanija, Zambija in Zimbabve.

PRILOGA

PODPORA EU ZA IZVAJANJE RESOLUCIJE VARNOSTNEGA SVETA ZDRUŽENIH NARODOV 1540 (2004)

1.   Opis

Varnostni svet Združenih narodov je 28. aprila 2004 soglasno sprejel Resolucijo 1540 (2004), ki je prvi mednarodni instrument, ki na enoten in celovit način obravnava orožje za množično uničenje, načine njegovega dobavljanja in z njim povezane materiale. Vse države članice EU so ta instrument za neširjenje orožja močno podprle. Z resolucijo se ustanovi Odbor Varnostnega sveta, ki mora na podlagi nacionalnih poročil Varnostnemu svetu poročati o izvajanju Resolucije. V nacionalnih poročilih morajo biti opisani ukrepi, ki so jih države sprejele ali jih nameravajo sprejeti za izvajanje Resolucije.

EU je pri tretjih državah naredila demarše, da bi spodbudila predložitev nacionalnih poročil v skladu z Resolucijo VSZN 1540 (2004). Resolucija VSZN priznava, da bodo nekatere države pri izvajanju njenih določb mogoče potrebovale pomoč. Zato lahko tehnična pomoč in izmenjava izkušenj, pridobljenih v postopku priprave nacionalnih poročil, ter sprejetje ukrepov za izvajanje Resolucije VSZN 1540 (2004) neposredno prispevajo k boljšemu izpolnjevanju zahteve po poročanju v skladu z Resolucijo VSZN 1540 (2004) in k dejanskemu izvajanju Resolucije VSZN 1540 (2004).

Varnostni svet ZN je 27. aprila 2006 soglasno sprejel Resolucijo VSZN 1673 (2006), ki določa, da mora Odbor z ozaveščanjem, podporo in sodelovanjem okrepiti svoja prizadevanja za spodbujanje popolnega izvajanja Resolucije VSZN 1540 (2004). Odbor 1540 je v poročilu iz aprila 2006 sklenil, da bi se morale – zaradi dejstva, da se 62 držav, ki še morajo predložiti svoje prvo nacionalno poročilo, in 55 držav, ki tudi če so to že naredile, morajo prav tako predložiti dodatne informacije in pojasnila, deli na tri geografska območja (Afrika, Karibi in južni Pacifik), in ker vrzeli v nacionalnih poročilih sledijo določenim regionalnim vzorcem – dejavnosti v podporo državam pri izvajanju Resolucije VSZN 1540 (2004) osredotočiti na regije in področja, kjer so bile posebne potrebe ugotovljene.

2.   Opis projektov

Projekti v podporo izvajanju Resolucije VSZN 1540 (2004) skušajo obravnavati tri vidike izvajanja – krepitev ozaveščenosti glede zahtev in obveznosti v okviru Resolucije VSZN 1540 (2004), prispevek h krepitvi nacionalnih zmogljivosti pri pripravi nacionalnih poročil o izvajanju Resolucije VSZN 1540 (2004) v treh ciljnih regijah (Afrika, Latinska Amerika in Karibi, Azija–Pacifik) in izmenjava izkušenj, pridobljenih v okviru sprejetja nacionalnih ukrepov, ki so potrebni za izvajanje Resolucije VSZN 1540 (2004).

Projekti morajo upoštevati sklepe in priporočila Poročila Odbora Varnostnega sveta, ustanovljenega v skladu z Resolucijo VSZN 1540 (2004), zlasti glede regionalnih potreb in vrzeli pri izvajanju Resolucije VSZN 1540 (2004), ter – kjer je to potrebno – zahteve nekaterih držav po tehnični pomoči. Predpogoj za podporo EU je uradna izjava, podana pri Odboru Varnostnega sveta, o interesu glede dejavnosti ozaveščanja („outreach activity“) v eni od ciljnih regij.

Projekt za Azijo–Pacifik

Projekt skuša v obliki seminarja izvajati predvsem ukrep ozaveščanja („outreach activity“), kar bo pripomoglo k večji zavesti o obveznostih iz Resolucije VSZN 1540 (2004) in prispevalo h krepitvi nacionalnih zmogljivosti za izvajanje Resolucije VSZN 1540 (2004) v ciljnih državah. Seminar lahko pomaga opredeliti potrebe po podpori, ki se lahko nadalje obravnava v okviru prihodnjih pobud EU na področju tehnične podpore. V državah upravičenkah je poudarek na udeležencih iz kroga oblikovalcev politike. Pri načrtovanju ukrepov ozaveščanja je treba upoštevati regionalne danosti pri izvajanju Resolucije VSZN 1540 (2004) ter spoštovati skupne cilje Skupnega ukrepa.

Kitajska je v Odboru Varnostnega sveta izrazila interes, da bi še v prvi polovici leta 2006 prevzela organizacijo regionalnega seminarja o izvajanju Resolucije VSZN 1540 (2004) s posebnim poudarkom na nadzoru izvoza.

Projekt za Afriko

Projekt skuša v obliki seminarja izvajati predvsem ukrep ozaveščanja („outreach activity“), kar bo pripomoglo k večji zavesti o obveznostih iz Resolucije VSZN 1540 (2004) in prispevalo h krepitvi nacionalnih zmogljivosti za izvajanje Resolucije VSZN 1540 (2004) v ciljnih državah. Seminar lahko pomaga opredeliti potrebe po podpori, ki se lahko nadalje obravnava v okviru prihodnjih pobud EU na področju tehnične podpore. V državah upravičenkah je poudarek na udeležencih iz kroga oblikovalcev politike. Pri načrtovanju ukrepov ozaveščanja je treba upoštevati regionalne danosti pri izvajanju Resolucije VSZN 1540 (2004) ter spoštovati skupne cilje Skupnega ukrepa.

Gana je pozitivno rešila prošnjo Odbora Varnostnega sveta glede organizacije regionalnega seminarja o izvajanju Resolucije VSZN 1540 (2004); seminar ne bo potekal prej kot konec leta 2006.

Projekt za Latinsko Ameriko in Karibe

Projekt skuša v obliki seminarja izvajati predvsem ukrep ozaveščanja („outreach activity“), kar bo pripomoglo k večji zavesti o obveznostih iz Resolucije VSZN 1540 (2004) in prispevalo h krepitvi nacionalnih zmogljivosti za izvajanje Resolucije VSZN 1540 (2004) v ciljnih državah. Seminar lahko pomaga opredeliti potrebe po podpori, ki se lahko nadalje obravnava v okviru prihodnje pobude EU na področju tehnične pomoči. V državah upravičenkah je poudarek na udeležencih iz kroga oblikovalcev politike. Pri načrtovanju ukrepov ozaveščanja je treba upoštevati regionalne danosti pri izvajanju Resolucije VSZN 1540 (2004) ter spoštovati splošne cilje Skupnega ukrepa.

Peru je izrazil pripravljenost, da do konca leta 2006 organizira regionalni seminar o izvajanju Resolucije VSZN 1540 (2004).

Rezultati projekta:

—	povečana zavest v ciljnih državah in regijah o njihovih obveznostih, ki izhajajo iz Resolucije VSZN 1540 (2004), in možnostih za tehnično pomoč,

—	prispevek h krepitvi nacionalnih upravnih zmogljivosti v ciljnih državah in regijah glede poročanja o izvajanju Resolucije VSZN 1540 (2004),

—	poročanje o izvajanju dejavnosti ozaveščanja („outreach activity“), npr. seminarji in priprava dokumenta o oceni potreb po tehnični pomoči.

3.   Trajanje

Projekti se bodo predvidoma izvajali 24 mesecev.

4.   Upravičenci

Upravičenci seminarja so predvsem države treh ciljnih regij, ki nacionalnih poročil o izvajanju Resolucije VSZN 1540 (2004) še niso predložile. Kot ciljna skupina se obravnavajo tudi države, ki so že izpolnile obveznost po poročanju v okviru Resolucije VSZN 1540 (2004), vendar še niso predložile dodatnih informacij ali pojasnil, kot je to zahteval Odbor Varnostnega sveta.

Predsedstvo na podlagi predlogov subjekta, ki je zadolžen za izvajanje projektov v skladu s členom 2(3) tega skupnega ukrepa, sprejme dokončno odločitev o upravičencih, pri čemer ga preko osebnega predstavnika za neširjenje orožja za množično uničevanje podpira generalni sekretar/visoki predstavnik.

K sodelovanju so prav tako vabljeni morebitni regionalni in neregionalni donatorji tehnične podpore ter zadevne mednarodne, regionalne in subregionalne organizacije.

5.   Subjekt, zadolžen za izvajanje projekta

Sekretariatu ZN (Oddelek za razoroževanje) je v okviru političnega usklajevanja z generalnim sekretarjem/visokim predstavnikom preko osebnega predstavnika za neširjenje orožja za množično uničevanje zaupano tehnično izvajanje projektov. Sekretariat ZN (DDA) z državami, ki so določene kot države gostiteljice, podpiše dogovor o podpori s strani države gostiteljice. Država gostiteljica bo sodelovala pri izvajanju projekta. Za nabavo blaga, dela ali storitev je zadolžen Sekretariat ZN (DDA) ali država gostiteljica v okviru tega skupnega ukrepa v skladu z veljavnimi predpisi in postopki ZN, kot so podrobno določeni v sporazumu o prispevku, ki sta ga sklenila Evropska unija in Sekretariat ZN (DDA).

6.   Predviden finančni prispevek EU

Projekte sofinancirajo EU in ostali donatorji. EU se mora osredotočiti na izdatke zaradi udeležbe ciljnih držav na seminarjih, stroškov konferenc in stroškov za strokovnjake. Izdatki zadevnih regionalnih in subregionalnih organizacij se lahko prav tako krijejo, če so te neposredno povezane z udeležbo pri ukrepih ali organizacijo teh ukrepov v okviru projektov. Sekretariat ZN (Oddelek za razoroževanje) je odgovoren za celotno usklajevanje prispevkov drugih donatorjev, ki financirajo preostale stroške projektov. Nekateri donatorji lahko prispevke za izvajanje projekta posredujejo neposredno državi gostiteljici. Predvideni skupni stroški prispevka EU za izvajanje projektov v Aziji–Pacifiku, Afriki ter Latinski Ameriki in Karibih je 195 000 EUR. Prenos prispevkov med projekti je dovoljen, če so zadevni prenosi upravičeni s posebnimi zahtevami izbrane regije.

Poleg tega se za nepredvidene stroške upošteva varnostno rezervo v višini približno 3 % upravičenih stroškov (v skupni višini 3 395 EUR).

7.   Referenčni finančni znesek za kritje stroškov projektov

Skupni stroški projektov znašajo 195 000 EUR.